KANT

Kantova pot h Kantu

Kritika, predgovori in uvod
Transcendentalna estetika
Transcendentalna logika
Transcendentalna analitika
Analitika načel
Druga analogija izkustva
Transcendentalna dialektika

1.Kantova pot h Kantu; Automaton transcendentale (nekaj

osnovnih poant do sredine kn jige)

DISERTACIJA
določitev meja med čutnostjo in razumom, točneje problem
zmote: zakoni resnice so zakoni razuma, kako je potem možna
zmota (običajno mislimo, da se človek nezanesljivo vede, a
lahko pride do resnice). Kako se lahko razum odmakne od
zakonov lastnega delovanja? >> tako, da imamo tudi neko drugo
zmožnost, čutnost (čuti se gibljejo na ravni, kjer se dimenzija
resničnosti sploh še ne odpre); imamo dva različna registra, v
katerem se odvija geneza predstav. Zor vselej implicira
neskončnost, razum pa ima končnost pojmov. »Pri človeku ni
intelektualnega zora, temveč le simbolično spoznanje.«

čutnost (sensualitas) – tisti del človekovega spoznavnega

aparata, ki oblikuje svoje predstave na podlagi vpliva objektov
na subjekta (subjekt je že po naravi v status representativus).
Kant razume čute pod pojmom receptivnosti (po Crusiju): čuti
ne delujejo le po kavzalnosti čuti-objekti, temveč imajo tudi
neko svojo zakonitost (sprejeti kako akcijo in deloma sam
določiti, kar je na ta način povzročeno)
»čutnost obstoji v predstavah reči, kakor se pojavljajo,
intelektualnost pa kakor so«
predstave čutov so zaradi njihove receptivnosti subjektivne,
lastne le subjektu samemu, razum je izvzet takim subjektivnim
pogojem. Forma čutnega spoznanja razkriva tudi nekaj v zvezi s
predmetom, vendar je predvsem izraz posebne zakonitosti
subjekta. Čutna forma je rezultat dejanja. V čutnem spoznanju
ločujemo: formo in materijo; forma ima lastno določujočnost

pod inteligibilnim svetom razumemo (prost je vseh subjektivnih

pogojev čutnosti):
1. realna raba razuma: dani so pojmi, spoznanje (dogmatski
element) in mesto za utemeljitev čistih intelektualnih pojmov
2. logična raba razuma: pojmi so subordinirani (nižji višjim),
naknadna raba. je analitična, brez določujoče vloge

pojav >> izkustvo (od pojava do izkustva je pot, ki pelje skozi

refleksijo, z logično rabo razuma)
razum vseeno deluje po svojih subjektivnih merilih. Metoda
metafizike: »skrbno je treba paziti, da domača načela čutnega
spoznanja ne prekoračijo svojih meja in afecirajo
intelektualnega. Meja čutnosti in razuma je zgolj meja čutnosti.
Zakon koordinacije čutnih vtisov ni delo čutov (realna raba)

Problemi dizertacije: dvojnost neskladja med konkretnim in

občim je enačena z nasprotjem med čutnim in inteligibilnim,
presežek na ravni čutnosti in pomanjkanje na ravni razuma

MAGISTER KANT
prvi obrati od wolfovstva: (kant se ograjuje od wolfovega
silogistično deduktivnega modela)
1. spis o formalnih dokazih za božji obstoj: eksistenca presega
logična razmerja med pojmi, šele na podlagi izkustvene
preverbe je mogoče presoditi dejanskost, dejanskost je pred
možnostjo, materija je pogoj forme.
2. razprava o razliki med matematiko(sintetičen postopek) in
metafiziko (analitičen postopek), pri matematiki so difinicije
na začetku, pri metafiziki na koncu.
>> metafizika mora slediti izkustvu, Na začetku metafizike je
analitika, tako dospemo do osnovnih pojmov, potem pa je
tudi sintetika(metoda se obrne)
3. spis o uvedbi negativne velikosti: logični temelj(načelo
identitete), realni temelj (ni odnosa po logični poti)

Crusius
izhaja iz pietističnega prepričanja, da prevzem univerzalne
dejavnosti človeka oropa svobode. zoperstavi se običajnemu
Wolffovemu argumentu zadostnega razloga: nič ne more biti
brez zadostnega temelja, saj bi bil tedaj temelj nečesa nič, kar je
protislovno. (logični in realni temelji pri Kantu, podobno je
Kant mnenja, da je odnos med vzrokom in učinkom treba
izraziti s pojmom, ne s sodbo) torej: kritika vzročnosti. za
eksistenco se je treba obrniti k čutnosti, dejanskost ima prednost
pred možnostjo. Materialna načela in ne formalna.
Kako priskrbeti trdno podlago za sintetična meterialna načela
razuma, ki so dopolnilo formalnih analitičnih zakonov?
Crusi za premostitev med idelano in realno možnostjo ponudi
zakon neločljivega in nezdružljivega.

Lambert zagotovi realnost z mišljenjem, resnično je, kar je

misljivo
Do možnosti zmote pridemo, če so v pojem vključena določila,
ki jih ne mislimo.
Zahteva za resničnost: preverite vse vsebine kake predstave
(elementarni pojmi, predstave)
Lambert dejansko uvaja naravoslovje kot apriorno vedo,
evklidova konstrukcijska metoda. Idealni znanstvenik je
Newton, ki ne zapušča svoje sobe, ko piše zakone o naravi.
logični zakoni podajajo le formo, materijo pa prepostavljajo.
Lambertova nova razdelitev vlog med formo in materijo,
materija ni ravnodušni material; materija je postala formalna in
forma materialna.
Oba: opustitev izklučne jurisdikcije logičnih razmerij, za
pridobitev realnega spoznanja se mora na neki točki priključiti
izkustvo. Lambert ima močnejšo sintetično oporo v meteriji,
Crusi pa se more v odločilnih trenutkih sklicevati na naravo
razuma.

1769
urejena vrsta nasprotij: analitično-apriorno, formalno,
logično, racionalno
sintetično, aposteriorno, materialno, realno,
empirično.
pojmi temeljiv nimajo objektivnega temelja. Kant išče formalna
pravila za sintetične stavke in realne povezave. Od Locka
pobere idejo, da se načelo protislovja ravna skozi dejanje duha,
ko vidimo pred sabo, da gre za eno in isto reč. Nečelo ni nekaj,
po čemer bi se kot zunanjemu pravilu ravnalo mišljenje: Kant
tudi pobere, da je delo mišljenja v povezovanju.
učeno spoznaje: občutek + 1.realna koordinacija razuma(prostor
in čas), 2. subordinacija uma (temelj posledica, vzrok in učinek).
Čutni vtisi so za Kanta le prvi pogoj, za njihovo razviteje, potem
pa se postavijo na lastne noge in so izraz zakonov razuma. V
razuma skratka že obstaja pozitivni temelj, ki pa se aktualizira
šele na podlagi zunanjega impulza.

Kantova koncepcija spoznanja je iz treh distinckij:

1. nasprotje med empiričnim in čistim(čistost ni abstakcija;
racionalno spoznanje ni več abstraktna oblika empirične
konkretnosti, temveč spoznanje tistega, kar je sredi
izkustvenega neemprirično),
2. materijo in formo(kantu ne gre le za logično formo, temveč
za metafizično. občutki posredujejo razpršeno atomarno
materijo, forma meri na odnose, ki jih med njimi vzpostavi
subjekt.,
3. intuitivnim in racionalnim.
forma empiričnega spoznanje je forma koordinacije(čista zora
časa in prostora, dejanje koordinacije je prepleteno s čutnimi
vtisi, vendar je že intelektualno), racionalnega pa subordinacije
Na tej točki ima Kant trojno gradacijo: materija čutov, forma
razuma, forma uma, in razdelitev izkustvenega spoznanja na
empirično materijo in čisto formo, ki stoji na zakonih duha.
(analitika sintetika = logika metafizika, logika obravnava
objektivne zakone uma, metafizika subjektivne zakone)
vse sintetične sodbe čistega uma so subjektivne, pojmi so
razmerja umskih dejanj do samih sebe. umska načela niso
objektivna. um ne meri na predmete izkustva, temveč je le naše
subjektivno sredstvo za interpretacijo pojavov. raba uma je
omejena z obsegom empiričnega spoznanja.

sklep: spoznanje je zgrajeno iz empirične materije (od čutov) in

čiste forme (iz stalnih zakonov duha). Čuti so izhodišče vseh
kognitivnih operacij. meja izkustva je meja sintetičnih zakonov
uma.

OSAMOSVOJITEV ČUTNOSTI
zakone koordinacije Kant naveže na čute; prostor in čas sta
subjektivni formi čutnosti. materija ime torej lastno formo.
spoznavni možnosti tako ostane le še subordinacija >> uma je
tako nad empiričnimi pojavi, je spontana spoznavna zmožnost
(čuti so pasivna), čisti pojmi niso podvrženi omejitvam.

vplivi:
Euler (razprave o času in prostoru) ideja prostora ni pridobljena
skozi, čute, hkrati pa je njen predmet konkreten (skladno z
kantovo razpravo o smereh v prostoru)

Baumgarten (pripravi konceptualno orodje za obrat)

Estetika je znanost čutnega spoznanja, obravnava spoznanja v
nerazločnosti (nižja vrsta spoznanja, čutna). nižja spoznavne
možnosti imajo sebi lastno popolnost (lepoto). Dejstvo, da je
med čutnim pojavi najti neko popolnost, dokazuje, da med njimi
vlada zakonitost. estetika se ukvarja z nerazločnim. načela
logika pa veljajo tudi v estetika, tako nastane estetikologija:
snov lepega mišljenja je dejansko logično neresnična, in kljub
temu čutno popolnejša, kot če bi bila resnična v absolutnem
smislu.estetika je nižji prijatelj resnice, analogon uma.
nasprotje med logiko in estetiko se prevede v nasprotje med
abstraktnim in konkretnim (ko poet pove kakšen nauk, ga poda s
konkretnimi primeri)
jasnost je intenzivna(zaradi jasnosti, značilno za logiko) in
ekstenzivna(zaradi števila znančilnosti, več čutnih predstavitev,
ne deluje po logiki višjih spoznav)
za estetiko je značilen obrat k konkretnemu, za razliko od
postopka logične abstrakcije zajame stvari v vsem bogastvu
nezvedljivih singularnosti.
B. ločevanje logike in estetike se prekriva s k. razlikovanjem
subordinacije in koordinacije

nauk o okusu
lepota temelji na občutku (problem zakonov, kako najti občo
formo nižjih spoznavnih zmožnosti, ki bi utemeljila posebnost
občutka lepote).
! ko je pojavna forma predmeta na neki način že pripravljena (iz
3.kritike, kadar kaže smotrnost) po zakonih prostora in časa,
pride do ujemanja med objektom in subjektom (lepota je torej
forma predmeta + skupni zakoni koordinacije >> sodbe o
prijetnosti bodo občeveljavne)
Baumgarten: lepota je sinonim za čutno predstavo metafizične
popolnosti
Kant: lepota je poseben subjektov odziv na določena spoznanja
nasprotje med estetiko in logiko preseže različnosti v stopnjah
jasnosti, nastane dvoje znanosti: ena obravnava predstave po
predmetni vsebini, druga v odnosu do subjektovih občutij.
temelj vse koordinacije čutne forme je prostor in čas, čutna
forma postane forma čutnosti
um po naravi subordinira, predstave razvršča v logične piramide
rodov in vrst. čuti pa vtise z zakonom kordinacije združujejo v
celoto predstave; njihova forma je intuitivna.
sklep: nastane samostojna spoznavna zmožnost, z lastno
popolnostjo. čutno spoznanjo izpričuje zakonitost v svoji
pasivnosti. zakon kordinacije je iz dejavnosti razuma
predstavljen v pasivnost čutnosti; um tako po naravi ostane
objektiven, subjektivnost je prestavljena v čutnost. Iz tega
izhajata dve tezi kopernikanskega obrata: predmeti se ravnajo po
našem spoznanju, neempirična občost izkustvenega spoznanja
(prevedeno v estetiko: stvari niso lepe same po sebi, sodbe
okusa se ne ravnajo po predmetih).

Smeri razvoja
pismo Herzu: razmerje med predstavo in predmetom, kako se
vzpostavi intencionalni odnos, za pojme čistega uma je prvič
uporabil ime – kategorija (le da on za razliko od Arist. zgradil
svoj sistem na podlagi principov)
pojmi čistega razuma vsebujejo le intelektualne komponente
spoznanja, ki pa s pričo čutne danosti osnovnih vtisov so
empirični, ne govorijo več o nekem drugem svetu, ampak
tvorijo čisto formo našega pojavneg sveta. brez izkustva ne bi
imeli zakonov razuma.
subjketivizacija razumskih načel- pomeni, da so odsekana od
reči na sebi

Kant se mora vprašati kaj je objekt (tu so prvič omenjene

kategorije: obča dejanja duha, skozi katere mislimo predmet
nasploh). kategorije so dejanja opredmetenja, pojavom pripišejo
predmet nasploh, kategorije vzpostavijo intencionalni odnos do
predmeta nasploh, saj osnovni čutni material nima logične
forme, ne more vstopati v logične odnose in nima nobene
predstavne vrednosti. kategorije skozi dejanje logične pozicije
postavijo predstavo kot predstavo predmeta, in ji s tem dodoelijo
realno vrednost. >> spremeni se pojem izkustva. dani pojav je
treba še dodatno opredmetiti, da predstava postane predmet.
Pojavi morajo biti poleg danosti podvrženi še sintetični operaciji
razuma. aplikacija kategorij nastopi pred vzpostavitvijo
spoznanja (pojavom priredi predmet). Ker je izkustvo možno
šele skozi aplikacijo kategorij, so vsi empirični predmeti nujno
skladajo z zakoni razuma.

kategorije imajo ozvorni širši pomen rubrik čistih pojmov uma .

Teza, sinteza in hipoteza proizvedejo predikamente za vsako
rubriko posebej (sinteza, hipoteza ustreza koordinaciji in
subordinaciji). Teza sinteza in hipoteza so oznake za splošno
vrsto dejanj, ki skozi specifikacijo proizvedejo predikamente.
Kategorije so sprva vklučevale tudi nekatere čutne pojme. Kant
je neposredno po dizertaciji zastopal stališče o izvorni operaciji
duha, katere naloga je pretvorba pojava v predstavo v predmeta.

Kritika čistega !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

(Navodilo.. Tekst v poševnem tisku predstavlja izvlečke

Kobetovih predavanja, kar nekoliko pojasnjuje in povzema
izvlečke iz knjige)

Predgovori:
Razum mora imeti preizkusni kamen v izkustvu. Kritika čistega
uma je njegovo sodišče (ki mora zavreči njegove breztemeljne
prisvojitve), je kritika spoznanj, za katera si um prizadeva
neodvisno od izkustva. Spoznanje uma se nanaša na svoj
predmet: teoretično (zgolj določa predmet) in praktično (tudi
udejanja predmet). Pri obeh je potrebno najprej podati čisti del
spoznanja. (primer Tales pri matematiki; izrek o kotih v
trikotniku:) Če hočemo kaj zanesljivo vedeti apriori, moramo
stvari pripisati edino to, kar v skladu s svojim pojmom sami
položimo vanjo. Um uvidi le to, kar po lastni zasnovi proizvede
sam. Znanost mora prisiliti naravo, da odgovori na vprašanja,
namesto, da se ji pusti voditi.
Kopernikanski obrat: (sistem mu ni deloval tako, da se zvezde
vrtijo okoli njega, potem pa je dejal, da se on vrti, zvezde pa so
na miru). Če se zor ravna po predmetih, ni apriornega vedenja,
če pa se predmet ravna po ustroju naše zmožnosti zrenja, si
lahko to zmožnost predstavljam. O rečeh spoznamo apriori
samo to, kar sami položimo vanje.
Kritika je sicer na prvi pogled negativna (kaj ne smemo
zapopasti z umom), hkrati pa pozitivna (praktična raba čistega
uma – morala; podobno +- pri policiji, ki je varnost,represija).
Kritika uči, da je treba jemati objekt kot: pojav in kot stvar na
sebi. Če odpravimo vednost, dobimo prostor za verovanje.
Razlikuje se: dogmatično postopanje (dokazovanjem iz
apriornih principov) in dogmatizem (pretenzija po napredovanju
iz »vsejanih« principov). Dogmatizem je dogmatično postopanje
brez predhodne kritike umskih zmožnosti.
ekstra: razločnost: 1.diskurzivna (logična, skozi pojme),
intuitivna (estetična, skozi zore).

Uvod:
znaka apriornega spoznanja sta nujnost in občost. Sedež
apriornosti je v naši apriorni spoznavni zmožnosti. (Platon je za
Kanta kot golob, ki misli, da bi lahko po brezzračnem prostoru
letal še hitreje (pozabi, da se ne bi imel na kaj opreti))

Sodbe:
1. analitične: predikat P sodi k subjektu S kot nekaj, kar je na
prikrit način vsebovano v tem pojmu; povezava predikata in
subjekta je mišljena skozi identiteto; analitične so razlagalne
sodbe. s predikatom ni ničesar dodano subjektu (vsa telesa so
razsežna)
2. sintetične: P leži povsem zunaj S, čeprav je sicer v povezavi z
njim; to so razširjevalne sodbe, dodajo nek predikat (vsa
telesa so težka).
Izkustvene sodbe so vse sintetične. Matematične sodbe so v
celoti sintetične (primer 5+7=12; pomagati si moramo s prsti, z
nekim zorom). Znanost narave tudi vsebuje apriorne sintetične
sodbe (učinek in protiučinek sta enaka). Čas in prostor sta dva
spoznavna vira, iz katerih je mogoče apriori oblikovati
sintetična spoznanja (to dokazuje zlasti čista matematika, glede
na spoznaja v prostoru)
Kako je pri apriornih sintetični sodbah (vse, kar se zgodi, ima
vzrok)?
-metafizika je samospoznanje uma (ukvarja se s samim seboj, ne
s svojimi objekti, zato ni neskončna)
čisti um vsebuje principe, da nekaj spoznamo apriori sploh.
-trancendentalno »imenujem vse spoznaje, ki se ne ukvarja
toliko s predmeti, temveč nasploh z našim načinom spoznavanja
predmetov«
-kritika je kanon (ne organon) čistega uma
Obstajata dve debli človeškega spoznanja: čutnost (skoznjo so
predmeti dani) in razum (skoznjo so mišljeni) pogoji pod
katerimi so predmeti spoznanja edino dani, predhajajo tistim,
pod katerimi so mišljeni.

1. Transcendentalna estetika (je znanost o vseh apriornih

pricipih čutnosti. Je en od iskanih elementov na vprašanje
transcendentalne filozofije: kako so možni apriorni sintetični
stavki. Sodbe ne morejo segati dlje, kot na predmete čutov in le
za objekte možnega izkustva. TE pokaže na univerzalno veljavo
form čutnosti. Kant pokaže, da ima čutnost formo, ki ni
zvedeljiva na pojmovna razmerja. (se ne da pojasniti z
diskurzivnimi razmerji)

Strategija v TE: Kant najprej pripravi čiste predstave, nato

sledijo konceptualne analize.
Glavna teza: čutnost ni zgolj nerazločno spoznanje (wolf),
ampak pasivno spoznanje. Stopnjo razločnosti zamenja
pasivnost (izvira od zunaj). Kant skuša poiskati mejo med
materijo čutov in formo čutnosti. Kant skuša najti formo, ki ne
bi bila zgolj formalna, temveč bi imela materialne učinke. Kant
ima predpostavko, da so čuti dani kot neke absolutne
punktualnosti (to je materija, atomi spoznanja) Forma pa je
način, kako so te točke spoznanja prirejene tako, da tvorijo
celoto. Forma je operacija, način, kako so čutne danosti
združene v celoto. Forma vedno izhaja iz subjekta.
Spoznanje se nanaša na predmete skozi zor. Zor se vzpostavi le,
če nam je dan predmet. Predmet je dan le tako, da aficira duha.
Ta sposobnost (receptivnost, dobiti pedstave skozi način, kako
smo afecirani od predmetov) se imenuje čutnost. Čutnost
dostavlja zore, ti so mišljeni skozi razum, on dostavlja pojme.
Vse mišljenje se nanaša na zore.
Učinek predmeta na predstavno sposobnost je občutek. Zor ki se
nanaša na predmet skozi občutek je empirični zor. Predmet
empiričnega zora je pojav. Kar v pojavu korespondira občutku
je materija pojava. Kar naredi, da je mogoče raznoterje pojava
urediti v razmerja je forma pojava. Materija je dana aposteriori,
forma pa apriori.
Čista so vse predstave, v katerih ni nič iz občutka. Čista forma
se apriori nahaja v duhu (to je čisti zor).
K čistemu zoru spada razsežnost in oblika (če iz občutka
odstranimo vse razumske pojme in vse čutne, kot so: trdota,
barva). Razsežnost in oblika sta gola forma čutnosti, apriori v
duhu.

Postopek dvojne abstrakcije: odmisliti vso materijo čutnega

spoznanja, in vse, kar vnese mišljenje

V TE izoliramo čutnost (odmislimo vse, kar si misli razum s

pojmi, tako ostane empirični zor, odstranimo vse kar spada k
občutku > ostane čisti zor in gola forma pojavov > to je, kar
poda čutnost apriori. Imamo:
zunanji čut: (predmete si predstavljamo kot zunaj sebe in te v
prostoru)
notranji čut: (duh zre samega sebe, ne daje sicer zora duše, je pa
vseeno neka forma, tako da je vse, kar
spada k notranjim določilom predstavljeno v
razmerjih časa)

Prostor
1. ni empiričen pojem, obstajati mora že odprej, da lahko pri
izkustvu govorimo o notraj-zunaj
2. prostor je nujna, apriorna predstava, je pogoj možnosti
pojavov
3. prostor ni diskurziven pojem, je čisti zor
4. prostor si mislimo kot neskončno dano velikost
Prostor je apriorni zor in ne pojem. Transcendentalna
ekspozicija (opredelitev kakega pojma kot principa): prostor je
forma zunanjega čutna nasploh; je formalni ustroj s sedežem v
subjektu. Pojem trorazsežnega prostora mora biti v nas pred
zaznavo kateregakoli predmeta (možnost geometrije je le ob tej
opredelitvi). Prostor je subjektivni pogoj čutnosti. Posebni
pogoji čutnosti niso pogoji možnosti stvari (na sebi) temveč
njihovih pojavov. Prostor zajema vse reči, ki bi se nam utegnile
pojaviti zunanje. Nikoli nam niso dani predmeti na sebi, prostor
ni forma reči na sebi. Zunanji predmeti so zgolj predstave naše
čutnosti.

Zgodovinsko ozadje: debata med Leibnitzom in Clarkom:

Leibnitz trdi, da je prostor relacijski (je red soobstoja substanc,
nekaj kar izhaja iz razmerja med substancami), če ni stvari, je
prostor le ideja v božjem umu ) Clark, Newton: prostor je nekaj
absolutnega, enovitega, neskončnega.
Kako misliti apriornost predstave prostora glede na izkustvo:
kot časovno, kot logično! Argument, da je prostor pogoj
možnosti pojavov je od mat. Eulerja: predstavo prostora
dobimo ne tako, da od njega odmislimo vse in pustimo le
razsežnost, teveč tako, da odmislimo predmet z vsemi lastnostmi
vred. Dobimo pazni prostor, ki ni lastnost reči. Prostor je
analitična celota (pogojuje obstoj delov) in ne sintetična celota
(sestavljena iz delov). predmet je dan le skozi eno samo
predstavo, zato je zor. (pojmi imajo lahko več predstav)-
intuitivna narava prostora.
Pojem je predstava s kompleksno logično strukturo, vsak pojem
ima tako ekstenzijo(referenca) kot intenzijo(vsebina, določilo),
ki sta obratno sorazmerni. Struktura zora je drugačna. je
omejen na en predmet, vsi deli implicirajo celoto. Zori se ne
delijo z specifično razliko. Zore delimo z uvajanjem limitacij.
Pojem ima neskončno ekstenzijo. Predstava z neskončno
intenzijo pa je zor.
Razlog pomankljivosti argumentov je, da Kant obravnava
spoznanje kot da se dejansko deli na pojem in zor, čeprav je
spoznanje sinteza obojega. Dispozicija (forma), okoliščine
(meterija). Abstrakcija empiričnega zora je abstaraktna
predstava nečesa aposteriornega.Kje je apriornost?
TE je pisana na empiristični ravni. Elementi procesa
spoznavanja niso mišljeni kot momenti (hegel). Spoznavajoči
subjket je obravnavan kot reč, ki misli, predstave kot nekaj, kar
inhirira subjektu.
Za Crusija sta prostor in čas abstraktuma eksistence. Kantov
odgovor na vprašanje: kje je sedež duše? bi se tako glasiol:
duše je nekaj inteligibilnega, pojem mesta pa je nekaj čutnega.

Čas
1. ni empiričen pojem, kajti le po njem si lahko predstavljamo
hkratnost in sosledje
2. čas je obči pogoj možnosti pojavov
3. čas ima samo eno dimenzijo, šele pod njim so izkustva
možna
4. čas ni diskurziven pojem, je čista forma čutnega zora
5. izvorna predstava čas je dana kot neomejena, predstava čas
ne more biti dana skozi pojme (ti vsebujejo le delne
predstave), zato jo temeljni zor.
transcendentalna ekspozicija: pojem spremembne in gibanja je
možen le skozi predstavo časa, zato mora biti apriorni zor.
Sprememba: kontradiktorno zoperstavljeni predikati istega
objekta v sosledju.
Čas je subjektivni pogoj, da se vzpostavi zor. Je forma
notranjega čuta; t.j. zrenja samega sebe in svojega notranjega
stanja. Ni določilo zunanjih pojavov (ne spada k obliki, legi),
določa pa razmerje predstav v našem notranjem stanju. Ker
notranji zor ne podaja nobene oblike, poskušamo to nadomestiti
z analogijami in si čas predstavljamo kot črto brez konca. Tudi
zato je čas zor, saj se da njegova razmerja izraziti z zunanjim
zorom. Čas je apriorni pogoj vseh pojavov (prostor le zunanjih).
Samo če bi obravnavali predmete kot reči na sebi, bi bil čas nič.
Čas je torej subjektivni pogoj človeškega zora.
Čas je dejanski kot dejanska forma notranjega zora. Ne kot
objekt, temveč kot predstavni način.

To, kar je prostor za razmerje med različnimi stvarmi, to je čas

za spremembe njihovega stanja. (Baumgarten: prostor je red
soobstoječega(pravilo koeksistence), čas je red zaporednega
(pravilo sukcesije)). Razlika znotraj- zunaj je razlika med istim
in drugim. Kant B-izdaji doda poseben pasus: o ovržbi
idealizma. (probnlem je: ali ni realen le notranji čut, zunanji pa
je le umišljanje). Tu dokazuje, da je notranje izkustvo možno le,
ob predpostavki zunanjega. Empirični idealisti sklepajo, da je
neposreden edino notranji čut, zagovarjajo neposrednost
zavesti. Kant dokaže, da je neposredno prav zunanje izkustvo.
Kant zagovarja tezo, da je časovnost zunanjih predmetov
delegirana, sekundarna.Dopustna za Kanta je le empirična
afekcija, ki izvira od pojavov.(jacobi, str56)

Kan zagovarja empirično realnost časa in prostora (objektivna

veljavnost glede na vse predmete, ki bi nam kdajkoli utegnili
biti dani). Lastnosti, ki pripadajo rečem na sebi, nam ne morejo
biti dane skozi čute). Transcendentalna idealnost časa (če ga
obstarhiramo od subjektivnih pogojev zora ni nič). Priznana je
empirična realnost, odreka pa se mu absolutna in
transcendentalna realnost.
Poznamo le svoj način zaznavanja. Prostor in čas sta čisti
formi(apriorno), občutek(empirični zor) je materija. Razlika
med razločno in nerazločno predstavo je le logična. Leibnitz-
wolf ima napačno izhodišče: razlika med čutnostjo in
intelektualnostjo je le logična.
Geometrija si daje predmete v zoru, vendar apriorno. Na njem
uveljavlja sintetične stavke. (sintetična sodba v geometriji:
pojmu treh črt dodamo pojem lika).
Skozi zunanji čut so nam dane samo relacijske povezave
(razsežnost, gibanje), ta zunanji čut vsebuje le razmerja subjekta
do objekta in ne stvari na sebi. Težava pri času je: kako lahko
subjekt zre samega sebe. Zavest samega sebe – apercepcija. Duh
zre samega sebe ne da se predstavlja samodejavno, temveč po
načinu, kako je od znotraj afeciran. Torej tako, kakor se sebi
pojavlja in ne, kot je.
Čutno zrenje ni izvorni način zrenja, odvisen je od obstoja
subjekta in objekta, ki ga afecira. Čutnost je intuitus derivatus
(izpeljani zor), ne pa intuitus originarious (intelektualni zor).
Intelektualni zor ima le izvorno bitje.

spoznavanje je proces konstitucije predmeta.Tako je treba

upoštevati, kar izhaja iz predmeta samega (iz faktične danosti
materiala), kot tudi na subjektovo spoznavno vlogo. Ta je iz
dveh debel!, zato je naloga dvojna (glede na čutnost in glede na
razum). Kant za to drugo uporabi prejšno metodo: izolacija
neke komponente in izkaz objektivne veljave. Razlika: čistih
pojmov ni mogoče izolirati od spoznanja. Problem dokazovanja
čistih razumskih pojmov, kajti empirični( razumski) povsem
ustrezajo. Kant dokaže čiste razumske pojme tako, da pokaže da
brez njih sploh ni možna zaznava. (nevprašljivo je le to, da
zaznavamo predmete)

2. Transcendentalna logika (nauk o čistih principih mišljenja.

TL se ukvarja z apriornimi zakoni uma glede na predmete
spoznaje. Trancendentalna analitika - kanon za ocenjevanje
empirične metode(negativni del resnice), dialektika pa je kritika
zlorabe analitike kot organona vsesplošne uporabe.)

Spoznanje je sestavljeno: iz receptivnosti vtisov (sprejemanje

predstav), iz spontanosti pojmov (skozi predstave spoznati
predmet). Skozi prvega je predmet dan, skozi drugega mišljen.
Brez enega ni nič. Zor in pojem sta lahko: empirična (v njiju je
občutek, ki predpostavlja pričujočnost predmeta), čista (kadar ni
primešan občutek). Čisti zor vsebuje zgolj formo, pod katero se
nekaj zre, čisti pojem formo mišljenja predmeta sploh. Čutnost
je receptivnost, razum je spontanost. Misli brez vsebine so
prazne. Zato moramo narediti pojme čutne, kot tudi narediti si
zore razumljive. Razum ne more zreti, čuti ne morejo misliti.
Logika je znanost o razumskih pravilih nasploh. Logika se deli:
1. obča(nujna pravila mišljenja, elementarna logika),:
čista(abstrahirana od vseh empiričnih pogojev, kanon razuma
in uma glede na formalno plat njune rabe) Pravila čiste obče
logike: abstarhirana od vsega, ukvarja se izključno z golo
formo mišljenja, v njej je vse gotovo apriorno.
2. uporabna logika razumske rabe (kako pravilno misliti o
posebnih vrstah, organon znanosti. Čista: (pravila rabe
razuma pod subjektivnimi empiričnimi pogoji, katartikom
razuma, pravilo o razumu in concreto, pod naključnimi pogoji
subjekta).
Obča logika govori le o razumski formi, ki jo je mogoče dati
predstavam, ne glede na to, od kje izvirajo. OP. ni vsako
apriorno spoznanje transcendentalno: le tisto, kjer spoznamo da
in kako so neke predstave možne samo a priori (geometrija ni
transcendentalna). Razlika med transcendentalnim in
empiričnim spada le k kritiki spoznanj, ne zadeva njihovega
odnosa do predmeta. >> obstajajo pojmi, ki se apriori nanašajo
na predmete ne kot zori, temveč kot dejanja čistega mišljenja
(neestetski izvor) >> to je znanost čistega razumskega
spoznanja-transcendentalna logika

Značilnosti obče logike: 1. abstrahiranje od vsebine, obravnava

predstav zgolj po formi, 2.moč: negativni kriterij resničnosti, 3.
šibkost: je negativni kriterij možnosti, ne misli na odnos
predstave do objekta, je logika o goli form mišljenjai. kantova
logika pa meri na pogoje ki predstavo povzdvignejo v
predstavo, je logika o formi mišljenja predmeta, vključuje
vsebinskost, moment vsebine. distinkcije med golim mišljenjem
in mišljenjem predmeta.Za postavitev tega predmetnega odnosa
so potrebna dodatna dejanja razuma. Kant skuša v to dejanje
konstitucije predstav vnesti neko »občo
materijo«(vsebinskost).logika za formo spoznanje je
transcendentalna logika. Transcendentalna resničnost:
resničnost ki predhodi sleherni empirični resnici. TL odgovarja
na vprašanje: kako se vzpostavi odnos do predmeta, kako
predstava postane predstava. Kant skuša najti apriorni princip
za najdbo temeljnih pojmov (Crusi in Lambert st imela več
seznamov)

Razdelitev obče logike: problem za logike: Kaj je resnica?

Nominalna def: skladnost spoznanja s predmetom. Glede na
materijo ni mogoče zahtevati nobenega občega znamenja
resnice spoznanja (ker ne moremo abstahirati od vse vsebine,
materije). Kar zadeva spoznanje glede na formo, tudi ni
popolno, saj je lahko npr. spoznanje v skladu z logično formo, je
pa v protislovju s predmetom. Zgolj logični kriterij resnice je
conditio sine qua no, negativni pogoj vse resnice. Obča logika
razgradi formalno opravilo razuma, je negativna analitika. Obča
logika rabi tudi utemljene podatke zunaj nje. Nekateri
uporabljajo občo logiko, ki je zgolj kanon, kot organon(obča
logika kot domnevni organon je dialektika, logika videza. Kant
razume dialektiko kot kritiko dialektičnega videza).

V TL izoliramo razum, izpostavimo zgolj tisti del mišljenja, ki

ima izvor samo v razumu. Pogoj: raba čistega spoznanja mora
imeti v zoru dane predmete, na katere ga je mogoče aplicirati.

Kant skuša ugotoviti: kateri so ti pojmi in dokazati njih

apriorno veljavo: Dva koraka dedukcije: metafizične in
transcendentalna.

Transcendentalna analitika (pokazati da so kategorije (pojmi

čistega razuma) soudeleženi pri vsakem možnem izkustvu) je
logika resnice, podaja principe brez katerih ni mogoče misliti
prav nobenega predmeta. TA zlorabimo, če jo imamo za
organon neomejene rabe; imeti moramo materijo (objekte) na
katero apliciramo njeno rabo.
Analitika razčleni apriorno spoznanje v elemente razumskega
spoznanja (pojmi so čisti, neempirični, sodijo k razumu, ne zoru,
so elementarni, zapolnijo celotno polje razuma) in sicer glede na
idejo celote apriornega spoznanja, idejo povezanosti sistema.
Čisti razum je zase obstoječa stvar, samozadostna enotnost.
Celotna TL sestoji iz dveh knjig: prva vsebuje pojme, druga pa
načela čistega razuma.

Znotraj metafizične dedukcije je glavno vprašanje: kaj je razum.

Tako lahko pridemo do njegovih čistih pojmov. Pot k razuma
kant vzpostavi skozi distinkcijo čutno/razumno. Pojmi temeljijo
na funkcijah (spontanost). pojem – abstarktna predstava, ki se
nanaša na več predmetov, i.e. posameznim predstavam podeliji
višjo enotnost. Pojmi v razumu nastopajo kot predikati možnih
sodb. Sodba: predstava, ki je na mestu subjekta je subsumirana
pod predstavo na mestu predikata. Človek je umrlijvio bitje;
človek zastopa predmet, ki ga izraža sodba. To kaj je znotraj
sodbe subjekt, zastopa nanašalni objekt. V sodbi se predikat
posredno, preko nižje predstave, nanaša na svoj predmet.
Logična struktura pojmov in sodb je analogna. (sodbe so pojmi
v razviti obliki.)
tradicionalno stališče: sodbe sodijo v red dejavnosti, predstave
v red pasivnosti. Descartes: motimo se, ker v sodbah sežemo
dlje kot v predstavah. Kantova inovacija: strukturna identiteta
pojma in sodbe. (>o pojmu lahko govorimo na podlagi neke
implicitne sodbe.) V pojmih je utelešena struktura sodbe, pri
zorih je le danost vtisov. Zori so nestrukturirani. Zaradi
postavitve enačaja med pojmom in sodbo, začne sovpadati
razlika med čutnostjo in razumom, z ločnico med zori in pojmi.
Temelj razlike med čutnostjo in razumom sovpade z razliko med
koordinacijo in subordinacijo.

Analitika pojmov (zasledovati čiste pojme v razumu vse do

prvih zasnov). ko sprožimo spoznavno zmožnost, se razkrijejo
različni pojmi, ki nam dajo spoznati to možnost.
Transcendentalna filozofija mora te pojme poiskati po nekem
principu.
Spoznanje človeškega razume je spoznanje skozi pojme,
diskurzivno. Čuti slonijo na afekcijah (intuitus), pojmi na
funkcijah (funkcija je enotnost dejanja, urediti predstave pod
eno skupino). Pojem se nikoli ne nanaša neposredno na predmet,
temveč na neko njegovo predstavo. Sodba je posredno
spoznanje predmeta. V vsaki sodbi je en pojem, ki velja za
mnoge. Vse sodbe so funkcije enotnosti med našimi
predstavami. Namesto neposredne spoznaje je uporabljena neka
višja predstava, ki zajema to in več drugih (telesa so deljiva,
pojem deljivega se nananša na več teles). Vsa dejanja razuma so
sodbe. Mišljenje je spoznanje skozi pojme. Pojmi so predikati
možnih sodb. Vse funkcije razuma najdemo, če v celoti
prikažemo funkcije enotnosti v sodbah.

Razum je funkcija enotenja(S=p; poenoteno, združeno na

logično različne načine). Razum je zmožnost sojenja. Iz
povezave med sodbami in pojmi: razum se udejanja na toliko
načinov, kot je sodb. Sodb je toliko, kot načinov enotenja.
Oblika kopule (je, ki povezuje). Kako se proizvede ta logika? Za
kant logika predpisuje zakone tudi transcendentalni filozofiji.

Funkcijo mišljenja v sodbah lahko spravimo v štiri rubrike:

kvantiteta kvaliteta relacije modalnost
sodb
obče vsi a so b trdilne a je b kategorične a problematične
je b možno je, da a
je b
posebne nikalne a ni b hipotetične če asertorični
nekateri a so b apotem b dejstvo je, da a
je b
posamične a neskončne a je disjunktivne apodiktični
je b ne-b ali a ali b nujno je, da a
je b

1. posamično ni isto kot obče. razlika je v spoznanju po

velikosti.
2. neskončno, trdilno (duša ni smrtna, duša je nesmrtna).
paradoks neskončnih sodb (duš ni smrtna (negativna
opredelitev), duša je ne-smrtna(pozitivna)-to ni pojem, je
prazna sodba))> predmeti spoznanj so določeni necelovito.
Zopet drugače je če. duša je nesmrtna. – Iz negativne sodbe
nasprotni predikat- to kant prepove.
3. razmerja v sodbah do razmerje P do S, temelja do posledic,
razdeljenega spoznanje do vseh členov razdelitve med seboj.
4.modalnost ne prispeva k vsebini sodb, zadeva vrednost
kopule v odnosu do mišljenja. Problematične: zatrditev ali
zanikanje jemljemo zgolj za možno, asertorične ga
obravnavamo dejansko, apodiktične ga imamo za nujno. Obstaja
popolna pravičnost (problematično, poljubno, izraža le logično
možnost). Asertorično govori o logični dejanskosti in kaže da je
stavek že povezan z razumom. Apodiktični si misli stavek kot
apriori zatrjujoč. To so trije momenti mišljenja na sploh : najprej
o nečem sodimo problematično, nato vse asertorično sprejmemo
kot resnično in končno zatrdimo da je neločljivo povezano z
razumom. To so sodbe o sodbah. V njih je izražen govorčev
odnos do trditev.

Razlika pojem sodba: v sodbah je izraženo dejanje

mišljenja(povezovanje predstav), pojmi pa v sebi hraniujo
proizvod tega povezovalnega mišljenja. Čutno dana materija ne
more predpisovati formo enotenja. > čista sinteza. Kant postavi
strukturni enačaj med logičnimi funkcijami razuma in realnimi
funkcijami razuma. Enačaj med sintezo oblikovanih pojmov in
izvorno sintezo pojmov samih. Kant zatrdi dejavnost mišljenja
še pred eksplicitnim mišljenjem. Predstave, ki jih dobi razum so
že produkt dejavnosti razuma. Do čistih pojmov razuma
pridemo na podlagi dvojne eksplikacije operacij mišljenja:
sinteza razuma v logiočni funkciji (sodbe); ideja čiste sinteze
razukma (realna funkcija)- pridemo do čistih formalnih
produktiv the povezav. Pojmi so komprimitirane sodbe, trajni
ustanki, usedline predhodnih sodb. Kategorija je forma pojma.
Je funkcije objektivizacije

kategorije:
raznoterje čutnosti ureja forma prostora in časa. Spontanost
mišljenja terja, da gremo skozi to raznoterje, ga povzamemo in
povežemo. To dejanje je sinteza. Sinteza je dejanja, ko so
različne predstave dodane k drugi in tako zajete v eno
spoznanje. Sinteza je goli učinek upodobitvene moči. Spraviti
sintezo do pojmov, je funkcija razuma. Pred vsako analizo naših
predstav, morajo te biti najprej dane in noben pojem ne more po
vsebini nastati analitično. Sinteza raznoterja proizvede
spoznanje.
Štetje je sinteza po pojmih, odvija se na skupnem temelju
dekadike. Sinteza torej sloni na temelju apriorne sintetične
enotnosti. Prvo, kar mora biti dano za spoznanje je raznoterje
čistega zora, sinteza skozi upodobitveno moč je drugo, pojmi, ki
dajo tej sintezi enotnost pristavijo tretje. Razum vnese na
sintetično enotnost raznoterja neko transcendentalno vsebino, ki
je apriori naperjena na objekte. Nastane toliko razumskih
pojmov, ki so apriori naperjeni na predmete zora nasploh, kot je
logičnih funkcij v možnih sodbah.

Seznam vseh izvorno čistih pojmov sinteze, razum pri

raznoterju zora edino skoznje nekaj razume. Ta razdelitev je
narejena sistematično, iz zmožnosti sojenja. To so predikabilije
čistega razuma. (Aristotel je imel predikamente, ki so
vključevali tudi izpeljane pojme)
kvantiteta kvaliteta relacija modalnost
enotnost realnost inherence in možnost-
substistence nemožnost
(substantia et
accidens)
mnoštvo negacija kavzalnosti in obstoj-
dependence neobstoj
(vzrok in
učinek)
vsost limitacija skupnosti nujnost
(vzajemna -naključnost
učinkovanja
med delujočim
in trpnim,
vpliv

Tabele vsebuje vse elementarne pojme razuma, formo njihovega

sistema v razumu. Nadalnja razdelitev na dva razdelka: 1. meri
na predmete zoro(matemetične kategorije) 2. na eksistenco the
predmetov (dinamične kategorije). Pra dva v razredu sta
dihotomija, tretja kategorija je v povezavi 2 s 1. Primer: vsost je
mnoštvo obravnavano kot enost. Deli celote so med seboj
koordinirani (ne subordinirani kot v zaporedju), tako da se med
seboj ne določajo enostransko, temveč vzajemno. Vzrok učinek
je potrebno razumeti v tem smislu.

V pravu razlikujemo vprašanje po 1. pravu(pravica, pravna

podlaga, dedukcija), 2. po dejstvu. Pojasnitev načina, kako se
morejo apriorni pojmi nanašati na predmet se imenuje
transcendentalna dedukcija pojmov. Empirična dedukcija
prikazuje kako je pojem pridobljen skozi izkustvo. Težava pri
tr.ded. čistih razumskih pojmov: kako naj imajo subjektivni
pogoji mišljenja objektivno veljavnost. Vsi pojavi se nujno
skladajo s formalnim pogojem čutnosti, tako so tudi vsi pojmi
predmetov v temelju vsem izkustvenim spoznanjem in
predhajajo kot apriorni pojmi v razumu vsako spoznanje.
Objektivna veljavnost kategorij sloni na tem, da je edino skozi
nje možno izkustvo. Locke(zanesenjaštvo) in
Hume(skepticizem) sta tudi te pojme izpeljevala iz izkustva (iz
asociacije, navade; to je ovrženo z faktom-matematiko).
kategorije so pojmi predmeta nasploh, skozi nje obravnavamo
zor kot določen z ozirom na eno od logičnih funkcij za sodbe.

Transcendemtalna dedukcija: izraz vzame kant iz pravniškega

besednjaka. Razlika med a in b varianto Krv se tiče statusa jaza
in razmerja med aprecepcijo in notranjim čutom. Distinkcija v
izkustvu: tisto, kar izhaja iz izkustva, tisto kar se vzpostavi v
izkustvu: za vzpostavitev izkustav rabimo sintezo. Dvojnost
sinteze pri Kantu (enotnost sinteze v spoznanju; linija kjer
dominira razum, sinteza kot slepa zmožnost povezovanja,
upodobitvene moči). Obča logika: kako spraviti sintezo predstav
pod enotnost pojma. Transcendentalna logika: kako sintezo
predstav spraviti na enotnost pojma.
objektivna dedukcija: čisti pojmi razuma imajo objektivno
veljavo za vse predmete možnega izkustva, pokazati, da je pojem
objekta možno misliti zgolj skozi kategorije. Dedukcija izhaja iz:
v izkustvi obstajajo objekti in sklepa: objekti obstajajo zgolj na
podlagi apriornih principov. objektivna dedukcija ne stoji, ker
izhaja iz predpostavke o objektivnosti, o že vzpostavljeni
objektivnosti izkustva
subjektivna dedukcija: obravnava specifičnost človeškega
spoznanja. Kant postopa na način, da najprej predstavi
elemente, nato jih poveže med sabo. Dve poti: od zgoraj
navzdol: transcendentalna enotnost apercepcije je nujna za
objektno enotnost raznoličja, 2.obratno. .

povezava raznoterja v nas ne pride skozi čute, je akt razuma

(sinteza). povezava je predstava sintetične enotnosti raznoterja.
Enotnost apriori predhaja povezavo.
Vse raznotero nujno predpostavlja »jaz mislim« v istem
subjektu. Mora spremljati vse predstave. Ta predstava je akt
spontanosti. To je čista, izvorna apercepcije, transcendentalna
enotnost samozavedanja. Raznotere predstave, ki so dane v
zoru, ne bi bile v celoti moje, če ne bi pripadale enemu
samozavedanju. Sinteza predstav je možna le skozi zavest te
sinteze, kajti empirična zavest je razdrobljena in brez odnosa do
identitete subjekta. Apercepcija – vsako predstavo spremljam z
zavestjo, jih dodajam k drugim in se te sinteze zavedam.
Analitična enotnost apercepcije (identiteta zavesti samo v
predstavah) je možna le ob predpostavki sintetične enotnosti. Če
ne bi bilo sint.aperc. bi imel tako raznobarvno sebstvo, kot
imam predstav, ki se jih zavedam. Identiteta apercepcije
predhaja mišljenju. To načelo je najvišje v človeškem
spoznanju. Če predstave niso strnjene z aktom apercepcije »jaz
mislim«, ni z njimi nič mišljeno ali spoznano. Objekt je tisto, v
česar pojmu je poenoteno raznoterje zora. Vsa poenotitev pa
terja enotnost zavesti v sintezi. Prvo razumsko spoznanje:
načelo izvorne enotnosti apercepcije. Skozi njo je raznotero
poenoteno v pojem objekta. Zato se imenuje tudi objektivna
enotnost samozavedanja (za razliko od subjektivne, ki je
notranji čut. skozi njega je raznoterje in concreto, empirično
dano za takšno povezavo).
Sodba (logiki pravijo, da je to predstava nekega razmerja med
dvema pojmoma) pomeni, kako spoznanja spraviti do objektivne
enotnost apercepcije. kopula »je« razlikuje objektivno enotnost
predstav od subjektivne. sodba je razmerje, ki je objektivno
veljavno. (primer: morali bi reči:ko nosim telo, čutim pritisk
teže, ne pa: to telo je težko).
Vse raznotero, je postavljeno pod apercepcijo skozi logične
funkcije sojenja. Te so kategorije. Kategorije so pravila za
razum, da sintezo raznoterja, ki mu mora biti dano v zoru (še
pred mišljenjem) spravi do enotnosti apercepcije. Razum lahko
vzpostavi enotnost apercepcije le prek kategorij
Matematični pojmi sami zase niso spoznanja, razen če ne
predpostavimo, da obstajajo reči, ki si jih lahko prikažemo v
skladu s formo zora. matematično spoznajnja je apriorno
spoznanje le glede na formo. čisti razumski pojmi podajo
spoznanje le, kolikor jih je mogoče aplicirati na empirične
pojme. Edina raba kategorij je v izkustvu.
sinteza raznoterja čutnega zora se imenuje figurativna(tudi
sinteza upodobitvene moči; t.j. zmožnost predstavljati si v zoru
predmet brez njegove prisotnosti), tista za sintezo raznoterja
nasploh pa razumska (intelektualna). sinteza upodobitvene moči
je določljiva in spada k čutnosti, če pa je določujoča (meri tudi
na enotnost apercepcije). to je razlika med
produktivno(spontanost) in reproduktivno upodobitveno
močjo(podvržena je empiričnim zakonom asocijacije).

Paradoks: kako da notranji čut prikaže nas same zavesti le tako,

kot se sami sebi pojavljamo, in ne tako kot smo. To pomeni da
smo do samih sebe pasivni, zremo se le, kakor smo notranje
afecirani. Zato v psihologiji imajo za isto notranji čut in
apercepcijo. > apercepcija meri na raznoterje zorov, notranji čut
pa vsebuje formo zora, a brez povezave raznoterja, je brez
določenega zora, ki ga dobi šele po figurativni sintezi. > ne
moremo si misliti črte, ne da bi jo v mislih povlekli. Ne da se pa
odgovoriti na vprašanje: kako se jaz ki mislim, razlikujem od
jaza, ki zre sam sebe.
 V apercepcije se ne zavedam samega sebe, kakor se ponavljam,
temveč le, da sem. Ta predstava je mišljenje in ne zrenje. Lahko
določimo misel, da jaz eksistiram kot inteligenca, ki se zaveda
svoje možnosti opazovanja. Za samospoznanja pa potrebujemo
še zor raznoterja v meni, ta pa je podvržen notranjemu čutu, in
se ponazori v skladu s časovnimi razmerji.

metafizična dedukcija (poda izvor kategorij iz logičnih funkcij

mišljenja), transcendentalna dedukcija pa poda njih možnost
apriornih spoznanj predmetov zora nasploh. imamo pa tudi
možnost, da skozi kategorije a priori spoznamo predmete (ne
glede forme in zora) temveč glede zakonov njihove povezave.
(predpisati naravi zakone)
kategorije so pojmi, ki naravi apriori predpisujejo zakone.
Pojavi so namreč podvrženi le zakonu povezovalne zmožnosti.
Narava nasploh je odvisna od kategorij. apriorno spoznanje je
možno le glede predmetov možnega izkustva. kategorije s strani
razuma vsebujejo temelje možnosti vsakega izkustva. Dedukcija
je prikaz čistih razumskih pojmov kot principov možnosti
izkustva. Izhaja iz principa izvorne sintetične enotnosti
apercepcije kot forme razuma v odnosu do izvornih form
čutnosti (ki določa pojave v prostoru in času).

Subjektivna dedukcija. temeljni viri spoznanjo so čut(sinopsis

raznoličja skozi čut), umišljenje(sinteza raznoličja), apercepcija
(enotnost te sinteze). Kako utemeljiti to trojno klasifikacijo?
Zakaj kant včasih enači 3apercepcijo z razumom? (nenavadna
odsotnost razuma)skupno jima je sicer enotenje. > gre za
temeljne sposobnosti duha, ne za opise duše. Meri na strukturna
mesta, ki so potrebna za izgradnjo izkustva. Razum ne more biti
drugo ime za sintezo umišljanja, v znamenju enotnosti
apercepcije, saj bi bilo izvorno področje aplikacij razuma v
povezavis čutnimi vtisi; kategoriji bi rasle od vzpodaj.
Kategorije izpeljemo iz logične funkcije razuma, ne iz realne.
To troje je : 1. danost materiala, 2. povezava material, ki je
izvorno sproščen, 3. enotnost povezave.
 Apercepcija ni zavest jaza, je zavest enotnosti jaza. Sinteza
apercepcije rezultira v enotnost, v pojem. Da kant ohrani
enotnost zmožnosti umišljanja dobimo tri sinteze: razlika med
čisto in empirično sintezo, razlika med produktivnim in
reproduktivnim umišljanjem. Na delu bo element, ki razbije
enotnost. Vsaki od treh temeljnih zmožnosti ustreza neka
sinteza.

vsi apriorni pojmi se morajo nanašati na možno izkustvo. (če se

ne, imamo le logično formo za pojem). Ne vsebujejo pa nič
empiričnega. Če hočemo vedeti, kateri so čisti razumski pojmi,
moramo raziskati kateri so apriorni pogoji možnosti izkustva (ko
abstarhiramo vse od empirije). pojem, ki izraža ta formalni in
objektivni pogoj izkustva je čisti razumski pojem. Ti pojmi so v
kategorijah. Pri kategorijah pa je udeležen tudi razum, tako da je
potrebno raziskati tudi njegove subjektivne vire. Receptivnosti
(čutom) priložimo sinopsis (temu korespondira sinteza) in tako
se v povezavi s spontanostjo omogoči spoznanje. Spontanost pa
je temelj trojne sinteze:
(To so trije subjektifvni spoznavni viri, ki omogočajo sam
razum in skozi njega vse izkustvo kot empirični produkt
razuma.)

na začetku subjektivne dedukcije so predstavljeni ločeni

elemnti,umetno razrezani, praviloma pa so skupaj. Rečemo, da
najprej potrebujemo aprehenzijo…Toda potrebujemo tudi
rekognicijo, reprodukcijo.

1. aprehenzije predstav (modifikacije duha v zoru) črta

vse predstave kot modifikacije duha so podvržene formalnemu
pogoju notranjega čuta, časa. Vse predstave so urejene,
povezane, po njem. sinteza aprehenzije pomeni iti skozi
raznoterost zora in jo strniti. Sinteza aprehenzije je naperjena na
zor, ki nudi raznotero, s posredovanjem sinteze pa je vsebovano
v eni predstavi. Sinteza je uperjena tudi na predstave prostora in
časa(izvorna receptivnost), torej je tudi čista.
sinteza aprehenzije: sestavitev raznoterja v empiričnem zoru, ki
omogoči zaznavo, t.j. empirično zavest tega zora.

aprehendo – zajemanje, dojemanja; v psihologiji tistega časa

ima za fazo, ko je modifikacija duha povzeta v zavest; subjekt
registrira, da se nekaj zgodi, odboj čutnosti v duhu. Prehod iz
zunaj v znotraj. Aprehenzija simplex - neposredno povzetje.
kako to da se že v tem dogaja sinteza? Zakaj mora biti
enostavna aprehenzija sintetična? Namen obče opombe o času:
nujnost sinteze pri aprehenziji vidi kant v časovnosti prvih
predstavnih vtisov. Sinteza za aprehenzijo je potrebna, ker so
čutni vtisi prisotni v časovnih razmerjih. Aprehenzija same po
sebi je sintetična, je sinteza aprehenzije. Aprehenzije pa ne
moremo utemeljevati s tem argumentom, ker s tem postane
časovnost izvorna danost, neodvisna od subjekta. Čas bi postal
nekaj realnega: obravnavamo ga v noumenalnem smislu temveč
v subjektivnem. I obratno, če je subjektiven, potem prvotni vtisi
nimajo časovnosti-monade v večnem času pred časovnostjo.
Zgolj če časovnost izpeljemo iz sinteze, lahko zagovarjamo
subjektivnost časa. Sama čutna afekcije ne sme zadoščati za
pojavitev časovnega sosledja. časovnost ni način, kako je
notranji čut afeciran, je zgolj način kako so postavljene
predstave v duhu. Časovnost mora biti vpeljana skozi dejavnost
(razuma). To kar je vsebovano v trenutku je absolutna enotnost.
Kant tu zagovarja izvorno danost čutnosti. Da se raznoličje
predstavi kot ratznoličje je potrebna aprehenzija, ki je vedno
časovna (sukcesivnost). Aprehenzija raznoličnosti se godi na
sukcesiven način. Aprehenzija je tista, ki šele proizvede
časovnost (2branje)> ker je aprehenzija sukcesivna rabimo
sintezo aprehenzije. Časovnost potemtakem izvira iz spontanosti
spoznanja.
Kant naprej sklepa, da mora obstajati tudi čista sinteza nekega
»apriori danega raznoličja«. (Do čistega zora ne pridemo preko
abstakcije, temveč imamo neko posebno predstavo čistega
prostora.)TO implicira, da imamo dve sferi spoznanja, od
katerih ena sploh ne potrebuje izkustva. To ni sprejemljivo, ker
kant uporablja čisto spoznanje zgolj za formo empiričnega.
Hume. izhaja iz osnovnih čutnih danosti. Za kanta je to šele
naknaden rezultat. Izhodišče (čuti) je naknadna konstrukcija.
Vtisi so sicer prvo, toda mi jih naknadno povežemo, jih
konstruiramo. Prvo se zavemo predmeta, potem smo šele zmožni
uvideti tisto enostavno. Kant poskuša ovreči idealizem s tem, da
zanika obstoj priviligiranega notranjega izkustva, do svojega
empiričnega jaza smo decentrirani.
Kasneje se pokaže, da mora biti apercepcija na delu že pri
aprehenziji

2. reprodukcije (v upodobitvi) cinober (asociacije=reprodukcija)

zakon empirične sinteze reprodukcije predpostavlja, da se
predstave, ki si pogosto sledijo, združijo med seboj. tako obstaja
spremljava sli sosledje v raznoterju predstav enega pojava
(cinober ne more biti zdaj rdeč, zdaj bel, besede ne more
pomeniti zdaj eno, zdaj drugo. Obstaja torej nekaj, kar omogoča
reprodukcijo pojavov in je temelj sintetične enotnosti. V temlju
pa je čista sinteza upodobitvene moči, ki je v temelju same
možnosti vsega izkustva. Sinteza reprodukcije je temelj vseh
empiričnih spoznanj, je pa tudi temelj možnosti vseh spoznanj.
Je zmožnost upodobitvene moči.
Ko vlečem črto moram predhodne dele nujno zajeti v msilih
druge za drugim. Če bi jih izgubil iz misli, ko bi prešel k
drugim, ne bi mogla nikoli nastati cela predstava. (sinteza 1 je
povezana s sintezo2).

Zopet imamo najprej idejo empirične reprodukcije, potem pa

pogledamo, kako je povezana z nujnostjo. Empirični zakon
asociacije. Hume razlaga, da so objektivni odnosi med stvarmi
produkt zakona asociacije (navade). 1 predpostavka kantove
asocicijske teorije: stičnost je kot sočasnosti in zaporedja,
sledenja.
Subjektivna povezave se vzpostavi le na podlagi objektivne
pravilnosti med pojavi (cinober; tukaj je razlika kant-hume,
slednji je mnenja da je asocitivnost iz navade.) Kant nato iz
»nujno mora obstajati neka nujna pravilnost« spremeni v
»mora obstajati neka nujna pravilnost«. Kant bo skušal
pokazati, da aprehenzija poteka na tak način, da je reprodukcija
nujna, da aprehenzija poteka na način reprodukcije. > za
vlečenje črte je potrebna reprodukcija. Ideja: zaradi
sukcesivnosti aprehenzije (prehod iz enega stanja v drugo)-
zaradi te sukcesivnosti je potrebno ta stanja med seboj povezati.
Brez nenehne reprodukcije aprehenzija delov ne bi dala
rezultata. Da pa bi reprodukcije zagotavljavla reproduktibilnost
je potrebna neka vnaprejšna enotnost (kaj sploh hočemo doseči,
i.e. rabimo pojem; potrebna je sinteza rekognicije v pojmu, ki
zastravi nek idealen cilj in jo s tem poenoti, organizira okoli
nekega pojma.) Celote ni brez enotnosti, enotnost je pogoj
celote. Reprodukcije je na ravni koordinacije, rekognicija pa
subordinacije; subordinacija je pogoj koordinacije.
Reprodukcije poprisoti preteklost, rekognicija pa kaže naprej.

3. rekognicije (v pojmu)
Brez zavesti, da je tisto kar mislimo, prav tisto, kar smo mislili
trenutek prej, bi bila vsa reprodukcija v zaporedju zaman.
Zavest je tisto, kar raznoterje, ki je zrto in reproducirano
zaporedoma, poenoti v eno predstavo.
Predmet predstav: je mišljen le kot nekaj nasploh =x (čutne
predstave, pojave, ne smemo imeti za predmete na sebi).
Predstave pa morajo imeti enotnost predmeta. X korespondira
(predmet) raznoterju predstav. Ta x pa ni reč na sebi, torej je
enotnost, ki je nujna za predmet, le formalna enotnost zavesti v
sintezi raznoterja predstav. Ko v raznoterju zora udejanimo
sintetično enotnost, rečemo da spoznamo predmet. Zor se torej
proizvede skozi funkcijo sinteze po pravilu, ki apriori naredi za
nujno reprodukcijo raznoterja in omogoči pojem, v katerem se
raznoterje poenoti. (trikotnik si mislimo kot predmet, ko se
zavedamo sestavitve treh premih črt, po apriornem pravilu;
pojem telesa glede na enotnost raznoterja, ki je mišljeno
skozenj, služi kot pravilo za spoznanje zunanjih pojavov ).
Pojem te enotnosti je predstava predmeta = x (ki si ga mislim
skozi predikate trikotnika). Predmet je nekaj, česar pojem izraža
nujnost sinteze raznoterja vseh zorov. Ta transcendentalni pogoj
je transcendentalna apercepcija) (empirična apercepcija- zavest
samega sebe glede na določila notranjega stanja, notranji čut). V
nas ne more biti nobenih spoznanj brez enotnosti zavesti, ki
predhodi vsem danostim zorov.
pojavi so edini pred,meti, ki so nam dani neposredno. Pojavi
imajo svoj predmet, transcendentalni predmet =x. Čisti pojem
transcendentalnega predmeta je tisto, kar priskrbi našim
empiričnim pojmom odnos do predmeta. pojavi morajo biti v
izkustvu podvrženi pogojem nujne enotnosti apercepcije
celovita in sintetična enotnost zaznav tvori formo izustva, ki je
dejansko sintetična enotnost pojavov po pojmih.
kategorije so pogoji mišljenja v možnem izkustvu, prostor in čas
sta pogoja zora v možnem izkustvu. Nujnost kategorij sloni na
odnosu, ki jo ima čutnost do izvorne apercepcije. Vsi pojavi se
nahajajo v celoviti povezavi , v transcendentalni afiniteti.

rekognicija: (slovarsko) pripoznavanje identitete. Je pogoj

reprodukcije, zagotovi enotnost cele sinteze. Vse enice, ki jih
reproduciramo (pri štetju) moramo obravnavati kot dele istega
procesa. Identiteto predstav nam lahko zagotovi zgolj pojem, ki
je funkcija enotnosti predstav. Pojem je pravilo konstitucije,
konstrukcije predstav v eno, v objekt. Zavest identitete stukturno
prehiteva samo sebe.

Pomankljivost a-dedukcije: v transcendentalni dedukciji kant

pokaže, da morajo biti za spoznanje objektov nujno prisotni čisti
pojmi; kategorije poveže s konstitucijo enotnosti objekta.
(shematizem: kako se pridružijo kategorije v specifičnih
oblikah, kakšen je njihov kognitivni prispevek). Pri vsemu
skupaj. sama faktičnost izkustva je temelj zakonov. Kant prikaže
da je samozavedanja mogoče konstruirati le prek objekta. A – ni
jasno, kako stopijo v podobo kategorije > V b. vpelje sojenje,
vključi elemnt sojenja. V A: vsaka sinteze je dejansko produkt
umišljanja.

trije subjektivni viri spoznanja: čut, upodobitvena moč,

apercepcija. Vsakega od njih lahko obravnavamo empirično (v
aplikaciji na pojave) vsi pa so tudi apriorni elementi, ki
omogočajo samo to empirično rabo. čut predstavlja pojave
empirično v zaznavi, upodobitvena moč v asociaciji 8in
reprodukciji) apercepcija v empirični zavesti identitete the
reproduktivnih predstav s pojavi, akozi katere so bile dane, torej
v rekogniciji. Zaznava ima za svoj čisti temelj zor, asociacija
čisto sintezo upodobitvene moči, empirična zavest čisto
apercepcijo (celovito identiteto samega sebe ob vseh možnih
predstavah.) Transcendentalna enotnost apercepcije se nanaša na
produktivno sintezo upodobitvene moči (reproduktivna se
nanaša le na izkustvo). skozi njo so predstavljeni vsi predmeti
možnega izkustva. kategorije so čista apriorna spoznanja, ki
vsebujejo nujno enotnost čiste sinteze upodobitvene moči glede
na vse možne pojave. Vsi pojavi imajo nujni odnos do razuma.

upodobitvena moč raznoiterje zora spravi v podobo, pred tem

mora vtise vzeti v svojo podobo, jih aprehendirati. Subjektivni
temelj obstaja, ko duh prehaja od zaznave k zaznavi –
reproduktivna zmožnost. Reprodukcija ima pravil (da se
predstsave ne kopičijo druga ob drugi brez pravila) – asociacija
predstav. enotnost asociacije. Vse zazanave moramo prištevati k
eni zavesti (izvorna apercepcija)- afiniteta pojavov- ta sloni v
načelu enotnosti apercepcije. Vsi pojavi so aprehendirani tako,
da se skladajo z enotnostjo apercepcije.
Čista upodobitvena moč- povežemo raznoterje zora s pogoji
nujnosti apercepcije . Temelji rekognicije so kategorije. Razum
je zmožnost pravil. čutnost daje forme, razum pravila. ker
imamo opraviti le s pojavi, je možno, da nekateri apriorni pojmi
predhajajo empiričnemu spoznanju predmeta. Sinteza skozi
čisto upodobitveno moč in enotnost predstav v apercepciji
predhaja empiričnemu spoznanju.

Kant izhaja iz sinteze aprehenzije, in nato dodaja nove pogoje,

ki jo omogočajo za nazaj. Aprehenzija predpostavlja
reprodukcijo, reprodukcija rekognicijo, zor umišljanje,
umišljanje pojem. Pojmovna komponenta je pogoj za
oblikovanje vsake empirične predstave. Zor ne more biti
neodvisen od pojma.
Dvojnost pojma pri Kantu (1. pojmi so anlitične enotnosti
zavesti; predstave enotnosti značilnosti, 2. pojmi so pravila s
pomočjo katerih razpoznamo predmete.
enotnost pojma je isto kot enotnost zavesti. Imeti pojem, pomeni
imeti predstavo v kateri so združene določene značilnosti. Imeti
eno zavest: v kateri so združene določene značilnosti. Zavest pa
ima dve prednosti: 1. kant je že imel široko konceptualno
ozadje, teorijo zavesto 2. pojem samozavedanja implicira
idintiteto samozavednega subjekta. Kant po skušal povedati od
kje izvira enotnost pojma – iz enotnosti samozavedanja.
1. teorija zavesti se historično navezuje na leibnitza.Zavest
izhaja iz logike. V neki točki morajo predstave postati predmet
zavesti. Če predmet razlikujemo od drugega, potem imamo
zavest tega predmeta. –zavest je neka operacijska zmožnost
razlikovanja. (naše področje zavesti pa ni v celem dospotno
introspekciji. Imamo zavest in eksplicitno zavest. 3 teze potegne
kant in wolfovske teorije zavesti: 1. zavest ni nujno eksplicitna
zavest, 2. zavest ni izvorna danost temveč funkcijska zmožnost;
zavedanje je nekaj, kar je utemeljeno na funkcijah
spoznavajočega subjekta,njen temelj je razlikovanje, 3.
razlikovanje je prepogoj zavesti, je pred pragom eksplicitne
zavesti.

izvor identitete: pojem: izvor identitete; konceptualni sklop

zavedanje-samozavedanja (percepcija, apercepcija pri
Leibnitzu); možnost samozavednja je pogoj obstoja monade kot
identičnega, enotnega bitja. Kant prevzame od leibnitza, da je
ključna lastnost identiteta samozavedanja. Sklep: imamo
identiteo samozavedanja, ki je apriori nujna? pd kakšnimi
pogoji je možna. Za razliko od zavesti pojem samozavedanje
implicira pojem nujne enotnosti. Ta točka samonanašalne
operacije pa ni res cogitans. Ta subjekt je mišljen glede na
funkcijo. Kantov subjekt je zgolj tisti, ki nastopa znotraj
konstitucije spoznanja. Akntov transcendentalni subjekt je
prazna točka identitete. Descartes bi moral reči: mislim, torej
sem misel.
x: naš predmet je dejansko zgolj spoznanje o predmetu. pogoji
možnosti spoznanja so pogoji možnosti predmetov. Na
razpolago imamo le notranje skladnosti med lastnimi
predstavami, ne moremo se zanašati na skladnost z nečim
zunanjim, zunanje je nekaj x, nekaj neznanega. Po leibnitzu je
zakonitost tista, ki skonstruira predstavo kot objektivno ( ne
zgolj red in pravilnost). problem tu je: kako lahko na podlagi
notranjih kriterije vzpostavimo zunanjost. > pojem objekta v
spoznanju implicira neko neodvisnost od subjekta. Kako mi kot
subjekti spoznanja konstituiramo enotnost objekta, da bo
prikazana kot objektivna enotnost objekta samega.

Namen subjektivne dedukcije je pokazati, da je vsako raznoličje

nujno podvrženo kategorijam. Zavest identitete subjekta je
pogojena z zavestjo identitete objekta (ker je enotnost objekta
prav enotnost ki se vzpostavi iz raznoličja; edino pravilo je
pravilo ki vodi v pojem objekta). Vsi predmeti so podvrženi
kategorijam in kategorialna konstitucija predmetov je pogoj
identitete subjekta, ki pa je nujna – apriori je nujna tudi
identiteta objekta

prednosti b dedukcije: v a kantu ne uspe pokazati

preddiskurzivno mišljenje že poteka v znamenju diskurzivnih
kategorij (pravi: enotnost sinteze v apercepciji je razum). V b
dedukciji nastopi premislek o vlogi sodb v izpeljavi
transcendentalne dedukcije kategorij. Pprva premisa b-verzije
je: 1: začetno raznoličje brez sinteze s straniu razuma nima
predstavne vrednosti, 2. enotnost se vzpostavi skozi apercepcijo.
kako se objektivna enotnost naveže ne logične funkcije sodb?
dejanje enotnosti zavesti stukturno sovpada z oblikovanjem
sodb. Izvorna poenotitev v enotnost objekta ima strukturo
sodbe. Vse raznoličje, ki je dano, je določeno z ozirom na eno
od logičnih funkcij oblikovanja sodb. (ker je bilo poetnoteno
skozi kategorialno sintezo). Transcendentalna dedukcija pokaže,
da se dimenzija objektnosti lahko vzpostavi zgolj skozi
kategorije.
Analitika načel
spoznavne možnosti so razum (pojmi), razsodna moč(sodbe),
um(sklepi)
razum in razsodna moč sodita v analitični del transcendentalne
logike. um s svojimi poskusi pa sodi v dialektiko. Analitika
načel je kanon za razsodno moč, in jo uči aplicirati razumske
pojme na pojave. Če je razum zmožnost pravil, potem je
razsodna moč zmožnost razlikovati, ali nekaj stoji pod danim
pravilom. (obča logika abstarhira od vsega spoznanja, zato nim
predpisov za razsodno moč). Primer: v šoli se lahko naučimo
veliko pravil, na nas je da jih uporabljamo. Čutni pogoj, pod
katerim je čiste razumske pojme edino mogoče uporabljati –
shematizem čistega razuma.

pri subsumpciji predmeta pod pojem, mora biti predstava prvega

homogena z drugo – to pomeni predmet je vsebovan pod
pojmom (pojem krožnika – homogenost s pojmom kroga). Kako
je možna aplikacija kategorij na pojave? Kako je možno čiste
razumske pojem aplicirati na pojave (kavzalnost).
transcendentalna shema – homogena s kategorijo, in s pojavom,
omogoča aplikacijo kategorije na pojav. razum vsebuje
sintetično enotnost raznoterja nasploh, čas vsebuje apriorno
raznoterje notranjega čuta in s tem povezave vseh predstav. Čas
tvori enotnost kategorij, hkrati pa enotnost raznoterja. Aplikacija
kategorije na pojave je možna prek časa, ki kot shema
razumskih pojmov posreduje subsumpcijo pojavov pod
kategorijo. Apriorni pojmi poleg funkcije razuma v kategoriji,
morajo vsebovati še apriorne formalne pogoje čutnosti (ni reči
na sebi). shema – formaslni in čisti pogoj čutnosti ki ga rabi
razumski pojem, postopanje razuma s shemami - shematizem
čistega razuma. Shema se razlikuje od podobe. (če postavimo
pet točk- podoba števila pet; če pa mislimo le neko številno
nasploh – je to mišljenje predstava metode, kao v skladu s
pojmom predstaviti mnoštvo- je to shema; predstava o občem
postopku upodobitvene moči, ki pojmu priskrbi njegovo
podobo). V temlju naših čistih pojmov so sheme, ne podobe. V
mislih obstaja shema trikotnika (ne podoba). podoba je produkt
empirične zmožnosti upodobitvene moči, shema čutnih pojmov
je produkt apriorne upodobitvene moči, je le čista sinteza.
čista podoba velikosti za zunanji čut je prostor, vseh predmetov
čutov pa čas. Čista shema velikosti kot pojma razuma je število.
shema je pravzaprav le fenomen ali čutni pojem predmeta s
skladu s kategorijo. kategorije so pogoji čutnih stavri kakor so,
sheme, pa kakor se pojavljajo.

Pri dedukciji je umankal prikaz, kako posamične kategorije

omogočajo izkustvo. kako zagotoviti aplikacijo kategorij na
empirične pogoje? Kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni, da bi
bila aplikacija kategorij dopustna za aposteriorne danosti
(kategorija vzroka) Kant tu vpelje vmesni faktor, povezave
čiostih pojmov na eni strani in empiričnih zorov na drugi –
transcendentalne sheme, določitve časa. Splošna teza: v temelju
pojmov niso podobe (trikotnik), niso slike, niso analitične
enotnosti zavesti ampak shemem, predstave o neki obči metodi. .

Druga analogija izkustva.

»vse spremembe se dogajajo po zakonu spajanja vzroka in
posledice«
samo izkustvo, je mogoče tako, da mi skozi sledenje pojavu
(vsako njegovo spremembo) podvržemo zakonu vzročnosti. Ker
pojavi niso reči sami po sebi, moramo pokazati kakšna veza v
času pripada raznovrstnosti v samih pojavih, ki so v aprehenziji
sukcesivni. Primer: aprehenzija raznovrstnosti hiše je v sebi
sukcesivna, ali je tudi raznovrtstnost hiše sama na sebi
sukcesivna?Kako se veže raznovrstnost v sami pojavi, ki ni nič
na sebi. v predmetu.
aprehenzija nekega dogodka, je pojav, ki pride za nekim drugim
pojavom. Subjektivno sledenje aprehenzije je izvedeno iz
objektivnega sledenja pojava (ladja na reki; če jo opazim na
spodnjem toku, je morala biti tudi na zgornjem). Ko jaz opazim,
da se nekaj dogaja, ta predstava vsebuje pred vsem to, da nekaj
predhodi, to pa predpostavlja nekaj, iz česar to sledi. Jaz niza ne
morem spreobrniti.
formalni pogoj čutnosti je, da prejšnji čas odreja prihodnjega,
tako tudi pojavi v preteklem času odrejajo pojave v prihodnjem.
substanca je substrat vsega, kar se menja tokom časa. Ko neka
stvar v stanju a pride v stanju b – vmes se nahaja neki čas.

Glavni cilj pozitivnega dela Krv je izpeljava zakonov narave

(načelo kavzalnosti…)Kant to izpeljuje na podlagi opisa
ustrezne definicije konstitucije objektivnega sveta. Kant dokaže
svoja načela zlasti na podlagi analize izkustva kot časovnega
izkustva.
Izpeljave: pojem substanece – tisto kar vztraja skozi čas; načelo
vztrajnosti substance(če imamo en čas, moramo imeti nekaj, kar
povezuje ta stanja)
vzrok-učinek: zgolj v primeru, če dogodke povežemo na
kavzalen način, lahko nekemu dogodku določimo mesto v času.
Samo načelo kavzalnosti je konstitutivni pogoj možnosti
izkustva. Ničesar, kar je v nasprotju z načelom kavzalnosti ne bi
mogli konstituirati kot predmet svojega izkustva.
Prehodni razdelek med analitiko in dialektiko( ta poskuša
razmejiti legitimno in nelegitimno rabo razuma) je del o
phainomene in noumena. Mišljenje še ni spoznanje. S čisti pojmi
lahko mislimo reči same na sebi, ne moremo pa jih spoznati.
Iamo pojme, ki sežejo dlje kot možno spoznanje, in prisiljeni
smo jih uporabljati.

Transcendentalna dialektika, (Transcendentalna dialektika;

kritika razuma z ozirom na njegovo hiperfizično rabo. )

dve delitve v Krv: estetika-logika, analitika-dialektika. Pri

estetiki in analitiki je omejitev na področje možnega izkustva.
Kantov model izkustvene znanosti je baziran na Newtnovem
modelu. Vse stoji pod pogojom matematizacije. V kemiji tisteg
časa pa so prišli do ugotovitev, da mehanski modeli,
matematični modeli niso uporabni za opis organizma. Kant zato
napiše še tretjo kritiko, ki ima opraviti s smotrno zgrajenim
organizmom. Skratka po Krv pokaže, da ni edina razlaga po
načelih mehanizma, temveč v skladu s smotri.
Dialektika pokaže, v kakšne antinomije, protislovja se po
nujnosti zaplete um, če se prekrši zoper načela analitike in
estetike. Kaj se zgodi, če um aplicira pojme onstran sfere
možnega izkustva. Splošni vtis je, da se z dialektiko zgodi
popoln zlom metafizike v tedanji podobi. Kot razsvetljenec vidi
kant značilnost svoje dobe v kritiki, v kritični preverbi
prepričanj. Kritizirati je treba v prvi meri načela našega razuma.
Potreben je metakriticizem, začrtanje meje.
Za Kanta ni dovolj samo razlikovati med zmoto in resnico.
_Treba je pogledati, kako je bila zmota sploh možna. Treba je
najti mehanizem zmote. Od kot se je pojavila nujna zmota,
metafizika? – pridemo do kantovega nauka o umu (zmožnost
poleg razuma. Kant skuša to višjo obliko spoznanja izpeljati iz
običajnega spoznavnega procesa. Kant spoznavno možnost
razdeli na razum in um, Verstand in Vernunft – ena in ista
diskurzivna zmožnost. kantove opredelitve iz dialektike: razum
je zmožnost neposrednega sklepanja(oblikovanje sodb), um pa
zmožnost posrednega sklepanja (oblikovanje silogizmov).
Razum je zmožnost enotnosti pojavov, um zmožnost enotnosti
pojmov v skladu s principi. Razum meri neposredno na predmet,
uma pa meri na razum, nima več neposrednega stika s čutnimi
danostmi. Razum raznoličju podeli enotnost predstave, enotnost
objekta. Um pa je zmožnost ki izhaja iz te razumske enotnosti.
iz razumske enotnosti hoče ustvariti – umsko enotnost, občo
enotnost.
Um nima konmstitutivne vloge v izgradnji izkustva. Enotnost
objekta postavi že razum. Toda posamična spoznanja razumskih
enotnosti so za nas smiselna, le če nastopajo kot primer nekega
višjega pravila. Vloga uma je zaradi potrebe po sistemu nujna.
Mesto uma – zmožnost sistematizacije, totalizacije. Um ni
konstitutiven je pa nujno potreben. Če v umu iz občega
izpeljemo nekaj konkretnega (npr iz splošnega zakona o
gravitaciji izpeljemo sklep za neko telo), zakaj iz uma izhaja
videz. Um je zmožnost, ki proizvaja sistematično enotnost med
danimi objekti. Um poskuša za vsako dejanje najti nek splošen
princip.
Um se zadosti le z nepogojenim (najvišja enotnost). Mi kot
končna pogojena bitja izvajamo sintezo na sukcesiven način in
nismo sposobni doseči absoluta. Pridemo do nasprotja med
nalogo uma in pogoji njene zadostitve. Nasprotje med
zahtevami uma in realnostjo razuma. Nasprotje, ki je nujno in
nemožno hkrati. Dialektika uma- iskanje enotnosi med končnimi
pojavi, v pogojenemu spoznanju iskati nepogojeno, skušati
vzpostaviti enotnost med razumskimi spoznanji (pozitivna raba).
Varljiv sklep: če je pogojeno dano, potem je dano tudi tisto
nepogojeno. Kantova implicitna predpostavka je: čeprav ne
moremo vzpostaviti sistematične enotnopsti izkustva, moramo v
raziskovanju ravnati, kot da dejansko obstaja. V spoznanju
moramo ravnati, kot da je svet sistematična celota. (pred te
predpostavke sploh ne bi imeli znanosti). Dialektika uma je
nujna, vpisana je v samo naravo človeka.
Klučni paradoks: postavljeni smo pred vprašanje, ki jih ne
moremo zavrniti, ne moremo poa nanje odgovoriti. nujno
8izhaja iz narave) in nemožno (presega zmožnosti).
transcendentalni videz, ki pa poraja um, ne zgine z povečano
logično zbranostjo, temveč ostane.neodpravljivost
transcendentalnega videza. Metafizike ne moremo odpraviti
enkrat za vselej, potrebno pa jo je vedno kritizirati. Krv – um se
postavi pred lastni tribunal. Metafiziko je potrebno kritizirati v
njenem temelju. Kant misli, da ve, kje je izvor metafizike, zato
misli, da ima neko prednost pri rešitvi naloge. – izpelje nujne
operacije uma in vse osnovne metafizične teze in jih nato ovrže.
Kant kritizira metafiziko nasploh, in to je kritika metafizike kot
naravne dispozicije človeškega duha.
um je pojem totalitete pogojev k pogojenemu (če je pogojeno
dano, je dana tudi celotna vrsta pogojev). Vse operacije uma je
možno izpeljati iz osnovne tabele sodb. Sklepanje bazira na
razmerju med zgornjo in spodnjo premiso. silogizem je
razmerje, realizacija razmerja med dvema premisama. Kolikor je
vrst razmerij, ki si jih razum prek kategorij predstavlja, toliko je
tudi čistih pojmov uma. Te osnovne tipe kant izpelje iz
intelektualnih razmerij: (dobimo tri temlejne oblike, tri temeljne
realizacije pojma absolutnega; pojme totalitete pogojev k
nepogojenemu) 1. absolutna nepogojena celota mislečega
subjekta, 2. absolutno celoten niz pogojev vseh pojavov, 3.
absolutna celota pogojev vseh predmetov mišljenja. Tri njim
ustrezajoče ideje: jaz, svet, bog. To so tudi temljni pojmi
specialnih metafizik. (psihologije, kozmologije in naravne
teologije; področje ontologije se pri Kantu pokriva z analitiko).
Tri področja TD so: 1. paralogizmi čistega uma(obravnava
varlive sklepa na področju subjekta-jaza), 2. antinomije čistega
uma(ideja sveta), 3. ideal čistega uma(ideal je drugo ime za
Boga). To so tri temeljne relizacije pojma absolutno
nepogojenega. Te tri ideja so nujne, hkrati pa nimajo svojega
predmeta v možnem izkustvu. (zakaj? ker vsebujejo nekaj
absolutnega). Besedo ideja vzame Kant od platona, ker pri
njeum le ta ne izhaja iz pojavnega sveta. Te ideje imajo tudi pri
kantu vlogo regulatorjev, usmerjevalnic (niso pa konstitutivne).
Kantova ideja za TD je restrikcija, omejitev. Ima vloge
regulatorja – um je tisti ki usmerja razum z vidika neke
potencialne enotnosti izkustva (sicer nemogoče). Ker obstajajo
trije tipi sklepanj, po relacijskih kategorijah pridemo do treh idej
uma, kot tistega ki nima predmeta v izkustvo. Idejo so: 1.
misleči subjekt, duša jaz, 2. temeljni pojem vseh pojavov, svet,
3. reč, ki vsebuje najvišji pogoj vsega, kar je lahko mišljeno,
realnost vseh realnosti, bog. (kritična filozofija najprej preveri
kako smo zmožni oblikovati spoznanje, šele potem pride do
dogmatike; tj. postavi dogme, po vprašanju o pogoju njihove
možnosti.)

Antinomije čistega uma.

strukturna podobnost med antinomijo in celotnim področjem
transcendentalne dialektike – ker ni absolutne gotovosti imamo
več šol, smeri. To kar je splošna značilnost metafizike, dobi v
antinomiji svojo čisto utelesitev. V antinomijah imamo pred
seboj izključujoči si stališči. Kanta so prav antinomije zdramile
iz dogmatizma. Kantova skeptična metoda v poglavju v
antinomijah: pustiti spopad nasprotnikov, nato iz
obojestranskega poraza izpeljati svojo zmago (protislovja so
premagliva s transcendentalnim idelaizmom).
V antinomijah se postavimo na izhodišče dogmatikov, lahko
spoznamo svet kot absolutno celoto.
Potek: svet je pojem najvišje celote. Dialektični argument: če je
dano pogojeno, je dana tudi celota vseh njegovih pogojev.
(imam predmete čutov, mize stole, torej imamo tudi celotno
vrsto vseh njihovih pogojev – svet. ) To predspostavko na
začetku sprejmemo. Na kakšen način zajeti to celoto? > to
nepogojeno, kar utemeljuje celoto je lahko: 1. prvi člen te vrste
je nepogojen, 2. sama celotna vrsta je nepogojena (primer
kavzalnosti: vrsta vzrokov se zaključi pri bogu, causa sui, druga
pa je spinozističen sistem zaporedja modusov v svetu). Imamo
dve načeli, pride do antinomičnosti. Splošna poseldica
antinomičnosti je nasprotje med tezo in sintezo. Vsaka rubrika
relacijskih kategorij ponuja svojo varianto kozmološke
antinomije.
Celota pogojev k danemu elementu se zato meri :
1. na absolutno celoto sestavitve dane celote vseh pojavov (po
rubriki kvantitete: ali je svet po prosoru in času neskončen?)
2. na absolutno dovršitev delitve dane celote v pojavu (po
rubriki kvalitete (ali so zadnji elementi tudi sestavljene
substance)
3. na absolutno dovršenost nastajanja kakega pojava nasploh
(po rubriki relacije; vzrok, učinek, gre za razmerje vzroka)
4. na absolutno dovršenost odvisnosti obstoja spremenljivih reči
v pojavnosti (po rubriki modalnosti; ali je kontingentno
utemeljeno v nečem kar ni kontingento, gre za razmerje
odvisnosti.

Dobimo štiri primere antinomij. Kant znotraj vsake oblikuje dve

nasprotujoči si stališči, dokaz izpelja na apagogičen
način(posreden), teza bo dokazana na nači, da prevzamemo
pravilnost antiteze. Če kantu uspe dokazati, da sta in teza in
aantiteza vpeti v protislovje, potem iz tega izhaja, da je napačna
predpostavka (ta predpostavka je locirana v tezi, da predmeti
obstajajo neodvisno od našega spoznanja- pogoji možnosti
izkustva so pogoji možnosti obstoja predmetov izkustva). Te
spore bi lahko predstavili kot spore med dogmatizmom(zastopa
tezo) in skepticizmom(zastopa antitezo). Ali: spore med
racionalizmom in empirizmom. Lahko pa tudi: nasprotje med
analitiko in estetiko, inherentna tenzija med razumom in
čutnostjo, to je pravi razlog antinomičnosti (nasprotje med
intelektualnimi I čutnimi pogoji).

1.antinomija (neskončnost prostora in časa)

teza:
Ali je svet v prostoru in času omejen ali ne, ali je neskončen ali
končen. (clark, Leibnitz, vsak je imel svojo apagogično teorijo;
apagogočno dokazovanje izhaja iz pravilnosti naše lastne
pozicije)
teza: svet ima začetek v času in je tudi po prostoru zajet v meje.
čas: ne moremo imeti zaporednje, ki bi bilo neskončno,
sukcesivno in hkrati dovršeno (trenutno stanje v svetu);
definicija neskončnosti je to, da je ne moremo doseči z
potopnim dodajanjem elementov. Svet torej ni brez začetka. >
od Akvinskega; veriga je nekaj kar ima prvi člen, vmesni in
končni. Ta argument pa ni apogogičen temveč krožen:
predpostavlja, da ima svet začetek v času.
Kant ima tu v glavi idejo celote (ta je anlitična, in tako
neskončna; čim imamo celoto imamo vse dele; in sintetična ;
celota nastane skozi združitev delov, ki obstajajo pred tem, ta
celota ne more biti neskončna) Kant obravnava svet kot
sintetično celoto, na podlagi transcendentalne analitike(vsi
pojavi so ekstenzivne velikosti, ki nastanejo z dodajenjem
delov). Ta dokaz ni veljaven!(pride iz: ker obstaja kreacija,
obstaja prvi dogodek, svet ima začetek v času)
prostor: privzamemo, da je svet v prostoru neskončen. velikost
si lahko mislimo le skozi sintezo delov. Za to sintezo bi
potrebovali neskončen čas. Tudi tu izhaja kant iz aksioma
zrenja, da so pojavi ekstenzivne velikosti, ki nastanejoi skozi
postopno sintezo in ta sinteza terja čas.
antiteza:
čas: svet nima začetka in nobene meje v prostoru, temveč je
glede na čas in prostor neskončen. privzamemo antitezo, da se je
svet začel. Toda potem je obstajal nek prazen čas, pred
stvarjenjem. Če je obstajal prazen čas, svet sploh ni nastal, ker
so vsi deli praznega časa enaki. Če so vsi razlogi za nastanek
enaki, potem bi svet nastal že trenutek prej itd. v neskončnost.
Torej: svet sploh ne obstaja, če je obstajal čas, ko sveta ni bilo,
ergo svet obstaja od vekomaj.
prostor: svet je v praznem prostru, ki ni zamejen. svet je
omejen, obstaja pa prazen prostor onkraj sveta. Razmerje sveta
do praznega prostora. – potem bi bil ekstamundani prostor nekaj
realnega- tak prostor pa ne more biti predmet zora – ergo svet
nima meje. Kant iz tega, da nekaj ni predmet zora, sklepa da ni
predmet. Iz nezaznavnosti praznega prostora sklepa, da tega ni.

Obe postavki sta krožni, veljata le pod pogojem stališča

transcendentalne filozofije. Pri kantu ni absolutnega čas, obstaja
le osnovni čas, čas spoznavanja, ki je vselej sedanjost.

2.Antinomija (deljivost materije v prostoru)

Ali je materija sestavljene substance v prosoru deljiva
neskončno ali ne? Ali obstajajo deli materije, ki sami niso
deljivi? Spekulativni interes te antinomije: ali obstaja nekaj, kar
vztraja skozi čas. kant je v analitiki pokazal, da se kvantiteta
substanc v prostoru ne spreminja
teza: vse setavljeno sestoji iz enostavnih delov, ne eksistira nič
razen enostavnega. antiteza: nobena sestavljena reč v svetu ne
sestoji iz enostavnih delov. (teza druge antinomije privzame
neko spodnjo mejo in zatrdi, da so sestavljene enostavno,
antiteza pa da, da proces delitve ni mogoče nadaljevati v
neskončnost). Teza govori o substancah, antiteza pa o rečeh.
Kant pri obravnavi druge antinomije že vnaprej zahteva
prostorskost.

Celotna dialektika je poskus rešitve Dizertacije: tu je

antinomičnost temeljila na razločitvi dveh svetov. V zadnji
instanci gre za nasprotje med estetiko in analitiko: estetika trdi,
da sta prostor in čas neskončna, analitika pa ugotavlja da je vse
možno spoznanje končno. V transcendentalnem idealizmu je
antinomičnost vseskozi prisotna, ker sta v spoznanju združena
zor in pojem. Pri prvih dveh antinomijah gre za spekulativna
vpreašanja, odmaknjena od konkretnega življenja. Problem je s
tretjo antinomijo, v kateri so tudi praktični in moralni interesi.
Tu nasprotje mora biti razrešeno. Teoretični um doživi nek
samomor zaradi notranje protislovnosti, ki ogroža tudi praktični
um.
Prve dve antinomiji sta se prekršili čez pravilo, da so meje
našega spoznanja meje sveta o katerem govorimo (sinteza je
zaradi sukcesivnosti končna). Zakj niso zadnji elemtni
sestavljenih substanc niti enostavni niti deljivi? Zato, ker deli
obstajajo zgolj skoz deljivost, ta razgradnja pa nikoli ni
izpeljana do zadnjih elementov. Odgovr na antinomije je niti-
niti. (če bi bil svet nekaj, kar obstaja samo na sebi, potem bi
govorili o ali-ali)

Prvi dve antinomiji sta matematični, drugi dve sta dinamični.

3. svoboda in nujnost, kako združiti svobodo in nunost. Kant
3antinomijo nanaša na aplikacijo kategorije kavzalnosti na
celoto sveta (na kozmološki problem). Ali je potrebno za
razlago pojavov privzeti nek prvi vzrok, ki ni povzročen v
skladu z naravnimi zakoni ali pa se veriga vzrokov nadaljuje v
neskončnost? problem končnosti-neskončnosti verige vzrokov.
teza: kavzalnost po zakonih narave(naravna nujnost) ni edina
kavzalnost iz katere bi lahko v celoti izpeljali pojave sveta. Za
pojem naravnega mehanizma(determinizem) je ključno, da je
vsak dogodek znotraj sveta nasledek prejšnega stanja. Dokaz te
teze je v tem, da moramo za razlago naravnega mehanizma
privzeti načelo svobode. Če se vse zgodi po zakonih narave,
imamo vedno le sekundarni začetek, nikoli ne prvega
antiteza: svobode ni, vse se zgodi po zakonih narave. Kaj je
svoboda za kanta. Dve vrsti svobode: 1. notranja psihološka
subjektivna: subjektove zmožnosti da na podlagi svojih predstav
smotrno določa delovanje (ker so same predstave določene
kavzalno; naše delovanje je še vedno nujno, določeno od
zunanjih vzrokov), 2. svoboda v transcendentalnem smislu: ne
gre za nadaljevanje verige vzrokov, temveč za začetek nove
verige vzrokov. Take svobode po kantu ni, ker je ni mogoče
najti v nobene izkustvu (namreč dogodkov, ki niso določeni z
naravnimi zakoni, čudeži). Ta dokaz predpostavlja drugo
analogija izkustva.
Zakon naravne vzročnosti je za kanta nujni pogoj izkustva, vsak
dogodek, del našega izkustva je nujno podvržen načelom
naravne vzročnosti. Zakaj? Ker razmerje med dogodki, določa
časovno razmerje samih dogodkov. Vsi dogdki imajo svojo
mesto v času, sicer ne bi bili del našega izkustvenega sveta.

Nobena od tez ali antitez ni dokazana na apagogičen, temveč

krožen način. Interes znanosti daje prednost nujnosti, interes
morale pa svobodi. Kant ju skuša združiti. Kant ima tezo, da je
na podlagi razlike med pojavnostjo in nasebnostjo mogoče
misliti oboje skupaj, brez protislovja, ker ne bo veljajo načelo
izključitve tretjega. Teza velja za reči, če jih obravnavamo v
njihovi nasebnosti, antiteza pa je veljavna za reči, kot pojave.
Način rešitve 3.antinomije se razlikuje od načina rešitve
matematičnih. (pri matematične ant. gre za sintezo elementov na
isti ravni, zgolj v pojavnosti, ali zgolj v nasebnosti – homogena
sinteza.
Antinomije je torej stanje, ko imamo tezo in antitezo, v skladu z
logiko samega uma pa pridemo do dveh nasprotnih stališč. Do
tega stanja pride, ker skuša uma na podlagi nekega danega
pojava izpeljati celoto njegovih pogojev (po dveh načelih:
pogojeno je lahko prvi člen ali pa vrsta)

3.antinomija: ali se moramo zateči k pojmu svobode, da bi do

konca razložili dogodke v svetu? Pri tem vprašanju se ne
moremo umakniti na pozicijo niti-niti, temveč je potrebno
zagovarjati oboje hkrati.
Svobodo zato, ker le ob tej predpostavki izhajajo moralna
pravila.
Nujnost zato, ker bi sicer izgubili vso pojavnost. Kako torej najti
prostor za svobodo v svetu, za katerega velja stroga nujnost.
Rešitev je v dvojnosti obravnavanja dogodkov. če je kavzalno
določen je to pojavna plat, če ga obravnavamo po noumenalni,
nasebni plati je svoboda. Kant tu pokaže, da dejansko ni
antinomije. Ta svoboda pa sevedna nikoli ne bo spoznanje, tako
da imamo opozicijo med mišljenjem in spoznanjem. Kant tu
dejansko meni, da rezultat antinomije ne prepoveduje možnost
svobode pri prvem gibalcu. Iz tega prvega dogodka pa lahko
svobodo prenesemo tudi rečem na sebi. Da bi dobili neko idej
svobode, ki bi bila uporabna tudi v empiričnem svetu, še ni
dovolj podvojitev svetov. Treba je še dokazati, 1. kako je
inteligibilen substrat povezan s svojim pojavom in njegovo
kavzalnostjo v svetu. in 2. kako lahko v naravni nujnosti znotraj
sveta zagovarjamo začetek nove verige
1. pojav po Kantu terja neko podlago v reči na sebi, pravi da
obstaja minimalna korelacija med inteligibilnim substratom
in pojavom. Vsak pojav je torej dvojno ekspresiven: izraža
inteligibilni substrat in kavzalnost svojega empiričnega
vzroka. Tisto kar utemeljuje to razmerje označuje kant z
izrazom karakter, značaj. Ta beseda označuje tisti nekaj,
sinonim za bistvo (zadnji razlogi za lastnosti neke entitete).
Po empiričnem karakterju spoznavamo inteligibilnega,
empirični je znak prvega. Inteleibilnega ne poznamo,
označujemo ga s pomočjo pojavov, ki nam neposredno
ponujajo njegovo spoznanje. Inteligibilni karakter ni
podvržen časovnim pogojem, torej je svoboden. Empirični
karakter pa je podvržen časovnosti tudi v svoji izgradnji,
skozi svoje dejavnost se tudi spreminja. V vsakem trenutku je
empirični karakter zbir svojih prejšnih dejanj, konstituira se
skozi dejanja svojega nosilca.
2. Kavzalnost inteligibilnega karakterja pa se ne začenja z
dejanjem, ki ga obravnavamo, temveč je vzrok za vsa dejanja
naše substance, ki jih je povzročila v svojem obstoju.
Inteligibilni karakter je svobodni vzrok samega empiričnega
karakterja, te reči, ki jo obravnavamo. Pri človeku je
inteligibilni substrat um. Moj inteligibilni karekter je
neposredni vzrok mojega empiričnega pojavljanja. Vsa moja
dejanja so nujna in svobodna hkrati (kraja). Če iščemo vzrok
kraje, v zadnji instanci vedno pridemo do inteligibilnega
karakterja. Vsa dejansko so izraz inteligibilnega karakterja. V
vsakem trenutko lahko skočimo neposredno do njega in
 odmislimo vrsto delujočih dogodkov (pomankjanje, okolje
kjer smo živeli). Celotno predhodno obstoječo kavzalno
verigo lahko obravnavamo kot neobstoječo. Svoboda in
nujnost sta torej združljivi brez protislovja.

Kako pripisati odgovornost za dejanje? Pri aristotelu: ko si

človek enkrat (svobodno) oblikuje značaj, se po njem nujno
obnaša. Značaj proizvedejo dejanja. Problem morale se odvija
na ravni oblikovanja značaja. Paradoks: značaj je odvisen od
dejanj, ki smo jih storili v mladosti, ko še nismo bili moralna
oseba v pravem smislu. Pri Kantu se malo spremeni: za dejanja
v vzgoji nisem jaz vzrok. Kako zamejiti ključni trenutek, v
katerem določimo svoj empirični karakter. (kozmološki kontekst
3antin; problem prvega dejanja; zgolj prvo dejanje je res
svobodno; se je pa že vselej zgodilo. Neuvrstljivost začetka:
nikoli ne moremo iz pojavnosti prodreti v nasebnost.

delujejo zgolj substance (delovanje je empirični kriterij

substancilanosti) – nobeno dejanje ne more biti prvo, ker
substanca že vedno je. kaj to pomeni, da je naš empirični
karakter določen, še preden se rodimo. kantova rešitev pšri celi
stvari je da: nam da v roke nek aparat, s katerim lahko
odmislimo preteklost- i.e. vsako dejanje je lahko prvo.