NA PRVIH

STOPNICAH
duhovnega
SVETA
Vsak človek misli danes abstraktno, ker sta
takšni kultura in civilizacija. V človekovi duši
je zato določena praznina. Tega se ne zaveda
vsakdo, toda mnogi čutijo hrepenenje po
nečem, kar bi izpolnilo potrebe duše. Nekateri
najdejo izpolnitev v naravi, veliko ljudi pa išče
ustrezno zadovoljitev v duhovnosti. Potapljajo
se v občutke, ki jih tu lahko uresničujejo in s
katerimi se notranje okrepijo, ter tako dramijo
v nezavednem skrite vtise, doživljaje in vizije.
 100%RESNIČNO
TEKST: SAMO SIMČIČ FOTOGRAFIJE: SHUTTERSTOCK

OKTOBER/NOVEMBER 51
 100%RESNIČNO
P R VA S TO P N I C A :
D U Š E V N A I N D U H O V N A D E J AV N O S T
Duhovnost temelji na načelu, da je kozmos v človeku, kar po-
trjuje tudi globinska psihologija, ki raziskuje v človekovi duši
praslike sveta in življenja ter jih primerja z miti iz preteklih
kultur. Pri tem je treba upoštevati, da je človek v zgodovin-
skem in kulturnem razvoju postal samostojna individualnost,
ki se je bolj ali manj iztrgala iz kolektivne zavesti. V veliki meri
se je tudi iztrgala občutku “kozmosa v človeku”. Tega človek
ne doživlja več neposredno. Človekova duša je prežeta z las-
tnim življenjem in lastnimi potrebami, ki mu zagrinjajo nepo-
sreden pogled v temelj svojega obstoja in obstajanja nasploh.
Sploh ne ve in ne verjame, da je mogoče čutiti se kot slika in
odsev vesoljnega
sveta. Zato zgolj
potapljanje v ne-
zavedne globine
ne zadostuje, ker
ne prodre skozi
to zaveso in ostaja
večinoma pri tem,
kar ima človekov
osebni značaj.
V človeku sta
dve različni dejav-
nosti: duševna in duhovna. Duševna dejavnost se nanaša na nje-
govo osebno notranje življenje, na ugodje in neugodje, navade in
sodbe ter motive in namene. To so pomembne duševne zaznave,
ki mu omogočajo orientacijo. Z duhovno dejavnostjo spoznava
človek zakonitosti sveta, življenja in človeka. V duhovno dejav-
nost se sicer povzpne s spoznavanjem preko duševne dejavnosti
in njenih zaznav, vendar jih preseže. V vsakdanjem življenju člo-
vek ne razlikuje duševne in duhovne dejavnosti in meni, da sta
duša in duh isto. Toda zakonitosti, ki jih dojamemo z duhovno
dejavnostjo, nimajo nič opraviti z osebnim in individualnim: so,
kakršne so, če so seveda točne in jasne.
Duhovni svet se postavi pred človeka po točnih in jasnih
zakonitostih. Človek jih ne more enostavno in neposredno
zaznavati, temveč le, če jim posveti pozornost svoje zavesti;
če to hoče, misli in čuti. Toda pri tem se rado zgodi, da se
zmoti ali da ga nekaj zaslepi. Bil je v toku mišljenja – skupaj
s čutenjem in hotenjem –, prišel je do nekega zaključka, ni pa
bil pri tem prisoten s svojo zavestjo. To je vedno tako. Zato
mora ta postopek po spominu ponoviti, če se ga hoče zavedati.
In samo tako lahko odkrije, kje je nastopil vzrok za pomoto in
zaslepljenost. To velja tako za materialno kot duhovno spo-
znanje. Spoznanje, ki menimo, da je duhovno, ni samoumevno
resnično.
Zunanji svet stoji pred nami kot predmet in slika. Hkrati
živimo v svojih mislih, občutkih in hotenjih, ki se med seboj
pogosto nepregledno prepletajo. Ljudje radi trdijo, da jih ni mo-
goče ločiti. Ko pa jih kak težak položaj prisili k resni odločitvi,
52 OKTOBER/NOVEMBER
se potrudijo, da mislijo neodvisno od lastnih nagnjenj in inte-
resov. Takrat ločijo mišljenje od lastnega čutenja in samovolje.
Na stvar, ki jih zadeva, pogledajo tako, da jasno in v vsakem
posebej prepoznavajo vidike mišljenja, čutenja in hotenja, da jih
nato pretehtajo, presodijo in izvlečejo iz tega resnico. Tako na-
staja v nas pregled nad stvarmi in zavest. Smo v obdobju razvoja
človeštva, v katerem se uveljavljata sposobnost preglednosti nad
stvarmi in zavest. V tem stanju smo lahko neodvisni od vseh
treh duševnih dejavnosti, ker jih spoznamo in jih imamo v za-
vesti, tako da lahko sodimo neodvisno in svobodno od svojih
zmot. In to je prvi in osnovni zakon duhovnega razvoja.
D R U G A S TO P N I C A :
G L A S V E S T I
Temu sledi živeti z zbranimi mislimi. Od časa do časa si člo-
vek izbere predmet ali témo opazovanja ter vadi nekaj minut
ali več ostati v mislih pri tej vsebini. Ko nekaj mislimo, lah-
ko hitro izgubimo nit mišljenja. Pade nam na um to ali ono
in kmalu se ne moremo spomniti, kaj pravzaprav mislimo in
zakaj. Nato se potrudimo pogledati po spominu v tok misli
nazaj. Skušamo se držati stvari in paziti na to, kaj se vmešava
v tok mišljenja ter zakaj in od kod. Upoštevamo samo to, kar
se nanaša na snov opazovanja. Tako lahko prodremo v resnico
téme in opazovanega predmeta. Pomembno je, da si človek pri
tem ustvarja jasne predstave in smiseln, logičen tok o tem, kar
misli. Če to neguje, začne doživljati svoje duševne dejavnosti
tako kot zunanje stvari. Z višjega vidika gleda na svoje dušev-
no bitje. Vidi samega sebe kot predmet.
Ko si človek v opazovanju sebe skuša predstaviti, kaj mi-
sli, občuti in hoče, ter odkriva svoje motive in nagnjenja, se
sreča s težavo, da mu ni lahko biti nepristranski. Pri opazo-
vanju zunanjega, materialnega sveta je ta svet samoumevno
zunaj njega in lahko zato ustvari do njega ustrezno odda-
ljenost ter objektivnost. Drugače je, če se obrnemo vase. S
tem, kar nosimo v svoji duši in kar živi v njej, smo najtesne-
je povezani, zato se nam ni lahko oddaljiti od tega tako, kot
da bi to bil drug človek v nas. Imamo izgovore, opravičila
in vrsto slabosti, s katerimi si prikrivamo resnico o sebi.
Ko pa zberemo v sebi toliko moči, da vidimo v ogledalu
zavesti svoja dejanja, občutke in misli, utrdimo pogled z
višjega vidika ter vidimo dejansko sliko samega sebe. V nas,
v človeku, se prebudi glas vesti.
V človeku začne z vseh strani njegove duše in sveta odmevati
stalni opomin: “Spoznaj sebe!” V vsaki svoji zaznavi, v vsakem
vtisu in občutku, predstavi in misli vidi značaj, nagnjenja in mo-
tiv svojega delovanja. To sicer ni prijetno, postane pa njegova
potreba. Odmev tega klica, ta opomin, je tako silen, da se pre-
drami v njem moč duhovne dejavnosti. Glas vesti je dejstvo, je
čista in izključno duhovna tvorba. V njenem ozadju je lik višjega
človekovega bitja, ki ga je človek pred tem doživljal kot višji vi-
dik. To živi v človeku; ko pa stopi to dejstvo pred človeka v polni
jasnosti in zavesti, je to vzvišeno, vendar pretresljivo doživetje.
V E D N O Z N O VA
DONI Z VSEH
S T R A N I K L I C:
“ Č LO V E K , S P O Z N A J
SEBE TER SVET IN
Ž I V L J E N J E!”
T R E TJ A S TO P N I C A :
T R I B I TJ A I N E L E M E N TA R N E S I L E
Pred človekov notranji pogled stopijo tri bitja: bitje mišljenja,
bitje čutenja in bitje hotenja. Ne prepletajo se kaotično, kadar
gleda nanje s tega vidika. S temi silami je človek oblikoval svo-
je bitje in ga še naprej ustvarja. V mišljenju ustvarja jasnost, v
čutenju toplino, v hotenju plemenitost in dobroto. Tako raste
k višjemu liku in z delom na sebi se preobraža njegov običajni
jaz. Razdeljen je in stoji med obema. Vesoljno pravilo je, da
obstajajo nasprotja, in kjer so, tam je življenje.
Glas vesti in spoznanje samega sebe je tudi temeljni pogoj
razvijanja duhovnega vida. Misli, občutki in hotenja se človeku
pokažejo v svoji resnični podobi. Postanejo imaginarna dožive-
tja. Ne vedno, ker človek ne zdrži dolgo pogleda na svoje zmo-
te, pomanjkljivosti in slabosti, toda vedno, ko je to potrebno.
Glas vesti ga opozarja na to. Bitja mišljenja, čutenja in hotenja
so tudi bitja teh treh dejavnosti v vseh ljudeh, zato človek, ko
to doseže, ne vidi samo resnične podobe samega sebe, tem-
več tudi ljudi in človeštva nasploh. Podobno se misli, občutki
in hotenja ne nanašajo samo na človeka, temveč tudi na svet,
zato so v njih tudi sile sveta. Na tej stopnji duhovnega dozore-
vanja jih človek doživlja kot elementarne sile ali elementarna
bitja vode in zemlje, zraka in toplote. Te sile premetavajo tudi
njegovo bitje in ga vodijo v različne smeri. Skušajo ga še bolj
povezati z zemljo, druga pa še bolj odtegovati od nje. Pred
njim sta bitje teme in bitje svetlobe. Prvo mu zastira pogled v
luč, drugo pa mu zamegli zemeljsko stvarnost. Najti skuša pot
med obema, kajti spoznanja, ki jih sprejema od elementarnih
bitij, služijo ne le poti duhovnega razvoja, temveč tudi razvoju
Zemlje in človeštva. Kolikor bolj se človek vzpenja k svojemu
duhu, toliko bolj je zavezan zemeljskim ciljem in ciljem člo-
veštva na Zemlji. Potrebuje luč in zemeljsko stvarnost.
Elementarna bitja je mogoče razlikovati, če poznamo
osnovne lastnosti in procese fizičnih elementov vode in zraka
ter toplote in zemlje, o čemer lahko berete v moji knjižici Ele-
mentarna bitja. Pomagamo si lahko tudi z znanjem o štirih tem-
peramentih. Imaginarni videz elementarnih bitij se lahko zelo
hitro spreminja. Temu je lahko vzrok tudi to, da človek ni stabi-
len v svojem čutenju. Tedaj jih vidi v luči svojega čutenja. V vse
to se vmešavajo tudi podobe bitij iz človekove podzavesti. Med
svetom in človekom preneha obstajati jasna meja, in če človek
ne razvije ostre in tenkočutne sposobnosti razlikovanja na tem
področju, si ne more ustvariti jasnih predstav o tem, kar doživlja,
in začne ta svet, ki se mu je odprl, površno, le približno ali sa-
movoljno razlagati. Glas vesti ga opozarja, da se izpopolnjevanje
zavesti ne le nadaljuje, temveč stopnjuje. Vedno znova doni z
vseh strani klic: “Človek, spoznaj sebe ter svet in življenje!”
Č E T R TA S TO P N I C A :
P R E I Z K U Š N J A
Običajno si vest zelo enostransko predstavljamo kot pritisk
na dušo in občutek krivde. To je samo del njene stvarnosti.
Njen pravi značaj je tajinstvena slutnja resnice in odrešitev od
zmote in zaslepljenosti. Takšna podoba vesti začne v človeku
prevladovati, zato mu ni več težko prenašati njenih opomi-
nov. Sprejema jih s hvaležnostjo. Zato postane mogoče, da se
pripravlja v človeku preizkušnja. Človek se že nahaja na pra-
gu duhovnega sveta. Pred njim je pretresljiva podoba resnice
njegovega dotlej ustvarjenega bitja. Glas vesti mu z modrostjo
kaže pot, kako lahko preobrazi samega sebe. Pripoveduje mu,
kaj vsebuje višja podoba človeka, kako je nastala in kako na-
staja zdaj v njem. In zdaj nastopi velika nevarnost. Človeku
se razkrijejo številne skrivnosti, ki so neobičajne za splošno
dojemanje sveta. Marsikaj si lahko razloži globlje, kot je v na-
vadi splošnega dojemanja sveta. Preseže splošno miselnost in
splošno zavest. Pokaže se mu določena genialnost, ki je speci-
fično nagnjenje in specializirana sposobnost. To mu daje moč.
Pojavi se nekaj, kar naj tukaj označimo kot “obsedenost od du-
hovnosti”. Temu, kar je dosegel, se preda s svojimi ambicijami
in nagnjenji. Precenjuje se in rado se zgodi, da se povzdiguje.
Ta težnja se prikrade neopazno, skrivnostno. Značilno je, da jo
človek opravičuje ter odvrača od nje zavestni pogled. Zaduši
glas vesti, ker meni, da je resnično dosegel veliko, s čimer lahko
uspešno deluje med ljudmi. Kdor ne prepozna te nevarnosti,
se poda na pot, ki je tu ne moremo opisovati. Opozorilo mora
OKTOBER/NOVEMBER 53
100%RESNIČNO

zadostovati. Vztrajati določen čas v molku, tišini in neopazno-

sti so lahko velika človekova zaščita na tem mestu njegovega
duhovnega razvoja.
V zvezi s tem naj bo navedeno opozorilo. Zaradi pomanj-
kanja zavesti in jasnosti stopijo bitja, ki smo jih tukaj doslej
omenili, sicer pred človeka, ker pa si ni pridobil dovolj jasne-
ga razumevanja, mu kažejo s samovoljno domišlji-
jo iznakaženo podobo. To se dogaja zelo pogosto.
Takšne podobe se danes pojavljajo v medijih in
vplivajo na splošne predstave o duhovnem svetu.
Tukajšnje pisanje noče imeti nič skupnega s takš-
nim “hollywoodskim” duhovnim stilom.

P E TA S TO P N I C A :
Č U VA J N A P R AG U
V teku preizkušnje pokaže glas vesti svoje lice. Je
visoko duhovno ali angelsko bitje, ki ga lahko ime-
nujemo čuvaj na pragu duhovnega sveta. Človeka
opozarja na nevarnosti, mu daje napotke in upanje,
da mu bo uspelo ustvariti višjo zavest. Postane člo-
vekov trajni spremljevalec. Marsikateri pripravnik,
adept na poti duhovnega razvoja, ga najprej do-
živi kot “srd božji”, toda polagoma opaža, da se s
spreminjanjem človeka ta srd spreminja v toplino
in razumevanje. Nežno se v ozadju čuvaja pojavi
sončno bitje, ki je vzor resničnega človeka. To bitje
je za vse ljudi; ker pa je človek svoboden, je pot do
njega iskanje.
Ko duhovni svet zazna, da skuša človek z vso svojo
voljo izpolnjevati pogoje, ki ga vodijo na teh stopni-
cah, mu podeli sile, ki jih potrebuje za svoj nadaljnji
razvoj. Takrat pride glas vesti do polne veljave.
“Tvoja lastna vest bo rasla,” reče čuvaj na pragu
kot glas vesti, “moj glas pa bo vedno tišji in finejši.
Moral se boš še bolj potruditi, da ga slišiš. Tvoja
vest bo postala še bolj občutljiva in bo zaznava-
la, česar doslej še nisi poznal. Bodi pozoren na to,
kajti od tega je odvisen tvoj nadaljnji napredek na
poti v duhovni svet. Predmet vesti si najprej ti sam.
Vsako spoznanje tvojega bitja je ključ v spoznanje
sveta. To, kar tvori tvoje bitje, so hkrati tudi sile
sveta in življenja. Izjema si ti sam, kajti to si le ti,
tvoj jaz. Svoj resnični jaz spoznaš z glasom vesti v sebi. V
preteklosti ti ni bilo jasno, kako to, da obstaja vest in od kod
se oglaša. Bila je pač, ne vedno, le včasih. Lahko si jo odrinil
ali se odzval nanjo. Danes veš, da je vest sam duh, tako kot si
ti sam svoj duh. Ti v meni vidiš podobo svojih dejanj v vsem
toku svojega življenja in tudi preko mej rojstva in smrti. Sem
pa mnogo več od tega – jaz ti to podobo le kažem. Kažem pa
ti jo ves čas kot tvoj spremljevalec in ostajam s tabo in sem
pri tebi. Vse, kar ti pride nasproti, doživljaš z mano v sebi.
Doživljaš z vestjo do vseh stvari v svetu, ki so tu zato, da ob-

stajaš ti. Kamni, rastline in živali omogočajo tvoje obstajanje
na Zemlji. Neskončno velik dolžnik si jim. Ob tem pa mo-
raš vedeti, da lepota in resnica človeškega bitja, h katerima
rasteš, daleč presegata njihovo. Kamni, rastline in živali se
priklanjajo pred njo. Zato dobro premisli, kaj si ti kot človek
v svetu. Sončno bitje v mojem ozadju, katerega del sem jaz, je
človeku najvišji vzor. Prežema vse sile sveta, vse svetovno bi-
tje, s svojo življenjsko močjo, s svojim nenehnim vstajenjem
iz smrti. Ti si s svojo voljo del te velike preobrazbe. K temu
te pozivam jaz, tvoja in svetovna vest.”
Š E S TA S TO P N I C A :
V S O N Č N E M H R A M U
To je le skromen, vendar točen prevod tega govora v človeške
besede. Kar reče čuvaj na pragu, se pokaže kot stvarnost, ko
človek s treznostjo in hotenjem po iskanju resničnosti ne-
pristransko spoznava svetle in temne strani sveta, življenja
in človeka. In potem se čuvaj spet obrne k človeku: “Moja
naloga je biti z vsakim človekom. Ne sliši pa me vsakdo ena-
ko. Povezan sem z vsakim bitjem sveta in življenja in vsako
bitje sveta in življenja se oglaša človeku preko mene. Čuvam
njegovo resnico. Vsako bitje vsake stvari v svetu ti govori o
svojem bistvu preko mene. Kajti zdaj si stopil v sončni hram,
v katerem so vse oblike v svetu žar njene popolnosti in obleka
sončnega bitja. Ti si zdaj z enim delom svojega bitja tu našel
svoj dom. Zdaj lahko vsepovsod raziskuješ, kako v stvareh
sveta in življenja delujejo zemeljske in sončne življenjske sile.
Vendar je to trdo delo, ki zahteva tenkočutno poslušnost gla-
su vesti in natančno opazovanje. Še nisi povsem zrel za to,
toda na poti si. Neutrudno naj bo tvoje iskanje. Ne bo ti lah-
ko vzdržati vesti, ki se oglaša v tebi z močjo, kakršne doslej
še nisi doživel. Na pragu duhovnega sveta je vsak doživljaj
DA N E S V E Š , DA J E
V E S T S A M D U H, TA K O
K OT S I T I S A M S V O J
D U H. T I V M E N I V I D I Š
PODOBO SVOJIH
D E J A N J V V S E M TO K U
SVOJEGA ŽIVLJENJA
I N T U D I P R E KO M E J
R O J S T VA I N S M R T I .
100%RESNIČNO
pretresljiv. Zato se ne boš mogel vedno in ob vsakem času
zadrževati tu. Jaz, čuvaj na pragu, sončno bitje za menoj in
drugi, ki tu opravljamo svoje naloge, odločamo o tem. Tvoj
trud, ki ga cenimo, je merilo, kako daleč se sme razširiti tvoj
pogled, kajti za vse sta potrebna razvoj in zrelost. Pot, na ka-
teri si, je namreč daljša od enega življenja.”
Ko človek to sliši, ga prevzame spoštovanje do vsega
obstajanja ter hvaležnost za vse in vdanost v nadaljnje pre-
izkušnje. Plamen preobrazbe objame njegovo dušo. Sončno
bitje zaživi v njegovem srcu. Toliko močnejši postane glas
vesti. Toliko močnejše je ob vsej tragiki civilizacije in kul-
ture sončno razumevanje človeka in upanje. Hkrati ohladi
razumnost pretiran razmah tega plamena. Človek poišče
sredino in utrdi svoj jaz v točki kroga svoje zavesti. Tako si
zagotovi stabilnost in varnost. Svet, v katerem živimo, je še
neskončno velika preizkušnja.
S E D M A S TO P N I C A :
V Z V I Š E N O S T, O Š A B N O S T I N O H O LO S T
Kljub tem tako vzvišenim besedam se lahko vse spremeni
in sprevrže, če človek ne posluša z vso skromnostjo glasu
vesti. Posluša druge glasove. Ne da bi to opazil, se zagleda
vase in svoje sile. Prevzameta ga subtilno prikrita ošabnost
in oholost. Vse, kar je dosegel, se sprevrže v nasprotje. Za
to ima nešteto izgovorov in opravičil. To se hinavsko skriva
v videzu veličine človeškega duha. Če se človek noče pusti-
ti tako zapeljati, budno in jasno spremlja z zavestjo svojo
dejavnost. Ve, da je sam odgovoren za svojo pot. Če pa ne-
razsodne sile odvedejo človeka na svojo stran, je zelo težko
vrniti se, ni pa nemogoče.
O S M A S TO P N I C A :
D U H O V N O Š O L A N J E
Da bi dosegli spoznanja duhovnega sveta, kot so tu prikazana,
je potrebno duhovno šolanje. Poti tega šolanja so različne in
si pogosto v mnogočem bistvenem nasprotujejo. Večinoma je
temu vzrok, da se v javnosti prikazujejo le posamezne senzacije
in enostranski pogledi na to področje. Veliko je tudi cenenega
šušmarstva in manipuliranja z naivneži. O vsebini tega, kar je
najti v tukajšnjem spisu, se v javnosti le malo poroča. Izhaja
iz antropozofske duhovne znanosti. Tisti, ki negujejo to pot,
pogosto menijo, naj se o tem ne govori javno, ker to naleti
na številne predsodke in nasprotovanja ter povzroča napačno
razumevanje, nemalokrat tudi ogorčenje. Lahko tudi izzove
napade. Vse to je možno in je treba upoštevati. Ta spis je samo
kratek oris, ki zahteva še veliko več pojasnjevanja. Podan je v
upanju, da bo razumljen. Avtor tega sestavka meni, da je vred-
no to z določenim pogumom poskusiti. Marsikaj, česar v tem
spisu ni in kar bi ga moralo dopolnjevati, bo morda mogoče
prikazati kdaj drugič. Obstaja potreba v ljudeh, da se ne molči
o človekovem duhovnem razvoju.
OKTOBER/NOVEMBER 55