Aristotel (384 p.n.t. 322 p.n.t.

) verjetno je bolj kot kateri koli drugi mislec determiniral

smer in vsebino zahodne intelektualne zgodovine. Je avtor filozofskih in znanstvenih
sistemov, ki so skozi stoletja postala osnova tako kranske kot islamske srednjeveke
sholistine misli, do konca 17 stoletja je bila zahodna kultura Aristotelska, a tudi po
intelektualni revoluciji so njegove ideje ostale v jedru Zahoda. Spekter Aristotelove filozofije
je bil irok kot je to le mogoe. Ukvarjal se je z znanostjo, umetnostjo, politiko, zgodovino,
logiko, metafiziko, etiko in retoriko. Izumil je formalno logiko znano pod imenom
Aristotelova silogistika. Aristotel kot filozof, je v svojih spisih o politiki in etiki kot tudi
metafiziki in filozofiji znanosti, neprimerljive vrednosti. Aristotel kot sistematini
utemeljitelj filozofije izhaja iz opazovanja in izkustva, ki sta pred vsakim abstraktnim
miljenjem. Bil je uenec Platona in med drugim uitelj Aleksandra Velikega. Pomembneja
dela: Organon: Kategoriai (Organon - Kategorije); Physike (Fizika); Peri psyches (Latin
trans., De anima; O dui). Ta meta ta physika (Metafizika). Ethika Nikomacheia (Nikomahova
etika); Peri poietikes (nedokonana; Poetika). Techne rhetorike (Retorika); Politika (Politika)
VRLINE IN SREA
Nekatere etike postavljajo v svoje sredie vpraanje sree. Toda prav zares: kaj sploh je
srea? Najbolj znana filozofska razprava o tem vpraanju je Aristotelovo besedilo
Nikomahova etika, ki opisuje starogrki pojem sree oziroma srenosti (eudaimonia).
6.poglavje
Vsi soglaajo, da je srenost najvije dobro; elimo si le nekoliko jasneji odgovor o tem, kaj
je bistvo srenosti. Tak odgovor bi kaj hitro nali, ko bi doumeli, kaj je lovekova naloga.
Kakor je namre za sviraa in kiparja in sploh za vsakega umetnika, skratka v vseh
delavnostih in dejavnostih, dobro in uspeh ravno v opravljeni nalogi, tako je brda tudi pri
loveku, e le obstoji neka njemu lastna naloga. Ali je mogoe, da gradbenik in evljar imata
neko doloeno nalogo in opravilo, lovek kot tak pa ga ne bi imel in bi bil ustvarjen le za
brezdelje? Oko, roka, noga in sploh vsak telesni del ima svojo nalogo: ali se ne zdi verjetno,
da ima poleg teh delnih nalog tudi lovek kot tak neko doloeno nalogo? In kakna bi utegnila
biti ta naloga? iveti? ivljenje je skupno tako loveku kot rastlinam; mi pa iemo nekaj,
kar je lastno le loveku. ivljenje kot hranjenje in razmnoevanje torej ne pride v potev.
Kaj pa ivljenje kot utno zaznavanje? Tudi to je lastno konju in volu in vsaki ivali.
Preostane e dejavno ivljenje, lastno razumnemu bitju to je bitju, ki se pokorava razumu
in ki tudi samo ima razum ter razmilja; takno ivljenje pa lahko pojmujemo v dvojnem
pomenu, pri emer moramo dati prednost ivljenju kot udejstvovanju, kajti le-to je nedvomno
blije polnemu pomenu besede ivljenje.
lovekova naloga je torej razumno (ali vsaj ne brezumno) duevno udejstvovanje. Dalje:
naloga slehernega loveka in naloga odlinega loveka je po svoji razvrstitvi ista (kot je npr.
naloga slehernega kitarista in odlinega kitarista ista, kar velja tudi za vse podrobne primere,
le da pri drugi monosti dodamo nalogi e odlikovanje v tej sposobnosti: naloga kitarista je
igrati na kitaro, naloga odlinega kitarista dobro igrati na kitaro). e pa je to tako, tedaj
pridemo do zakljuka, da je lovekovo najvije dobro udejstvovanje due v skladu z vrlino;
in e je teh vrlin ve njeno udejstvovanje v skladu z najboljo in najpopolnejo vrlino. In to
v toku polnega ivljenja. Kajti ena lastovka e ne naredi pomladi in en dan tudi ne; tako tudi
en sam dan ali le kratko razdobje loveka ne more narediti srenega in blaenega.
7.poglavje

S tem bi bilo nekako v osnutku orisano najvije dobro; treba je namre najprej napraviti grob
oris, nato izdelati podrobnosti. Kar je v osnutku pravilno nakazano, lahko nato vsakdo do
kraja izdela in podrobneje razleni. Pri tem mu je as spreten iznajditelj in pomonik. Od tod
tudi napredek v znanosti in umetnosti, kjer vsakdo lahko dopolni pomanjkljivosti.
Upotevati pa moramo tudi to, kar smo e omenili, in ne smemo v vseh zadevah iskati
natannosti do iste mere, ampak le toliko, kolikor je v skladu z obravnavano snovjo in
ustrezno znanstveno metodo. Tako npr. mizar in matematik na razlien nain raziskujeta pravi
kot: prvi ga ie le, kolikor je v prid njegovi obrti, drugi se ker opazuje le isto resnico
sprauje, v em je bistvo in kakne so lastnosti pravega kota. Podobno je treba ravnati tudi na
drugih podrojih, da nem ne bi postranska opravila zameglila poglavitne naloge.
Prav tako tudi vzroka ne smemo pri vseh stvareh iskati po isti poti. V nekaterih primerih
zadostuje, da se neko dejstvo postavi v pravo lu; to velja tudi za poela, kajti dejstva so
zaetek in poelo vsega. Do poel pa se lahko dokopljemo ali po indukciji ali po zaznavanju
ali po izkunji: do vsakega poela po drugani poti. Poskusiti moramo, da bi do vsakega
poela prili po isti poti, kot je nastalo, in si prizadevati, da ga pravilno opredelimo. Kajti
poela so odloilnega pomena za nadaljnja izvajanja. Dober zaetek pomeni ve kot polovico
storjenega, saj nam lahko jasno osvetli prenekatero sporno vpraanje.
8.poglavje
e iemo poelo srenosti, se pri tem ne smemo omejevati samo na lastne zakljuke in na
nae lastno razglabljanje, ampak moramo upotevati tudi vse, kar drugi pravijo o njej. Kajti z
resnico se dejstva lepo ujemajo, z lajo pa pride resnica kmalu navzkri.
Dobrine se delijo na tri vrste: ene se imenujejo zunanje dobrine, druge so telesne in tretje
duevne. Najpomembneje dobrine, tj. dobrine v najpopolnejem pomenu, so duevne; v to
vrsto tejemo tudi duevno dejavnost in ustvarjalnost. To se lepo ujema z e udomaenim
splonim mnenjem in s soglasno sodbo filozofov.
Pravilno je tudi, da se kot konni smoter oznaujejo nekatere nae dejavnosti in
ustvarjalnosti; s tem postane jasno, da spada konni smoter v vrsto duevnih, ne pa zunanjih
dobrin.
Prav tako se z nao oznako lepo ujema splono naziranje, da je dobro uspevati isto kot biti
sreen; dobro uspevati pa pomeni priblino isto kot dobro iveti.
(Aristotel, Nikomahova etika, Slovenska Matica, Ljubljana 1994, prevedel Kajetan Gantar,
str. 58-61)
Z razgrinjanjem svojih pogledov na vrlino nadaljuje Aristotel v sedmi knjigi Nikomahove
etike: lovek ki ima popolno vrlino samodejno izbira najbolje. V primeru hrane je npr.
umirjen, ne poreen, pa tudi hrana ga ne privlai v takni meri, da bi se moral obvladovati.
To je najbolji tip loveka. Takole pravi: Malo slabi je lovek, ki ima mone nagone, vendar
se uspe obvladovati. Taken je npr. poreen, vendar se dri diete, ker ve, da je to za njegovo
zdravje koristno. e je za obvladanega loveka potrebno, da ima mona in nizkotna
poelenja, tedaj umirjen lovek ne more biti obvladan in obvladan lovek ne umirjen, ker je
lastnost umirjenega loveka, da nima premonih nizkotnih poelenj.
O obvladanosti trdi Aristotel naslednje: Obvladanost in vzdrnost sta nekaj dobrega,
neobvladanost in mehkunost pa nekaj slabega. Obvladan lovek, je tisti ki se pokorava
rezultatom razumskega sklepanja, neobvladan pa tisti, ki se ne pokorava razumskemu
sklepanju.

Veliko slabi od kreposnega in obvladanega loveka je neobvladani. To je tisti, ki dela pod

vplivom strasti, dela slabo in se tega zaveda, vendar se ne zna obvladati. V denarju, dobiku,
slavi ni izprijenosti in ljudi ne grajamo, ker si tega elijo, ampak kdor pretirano ie naslado
in se pretirano izmika neprijetnemu in to po razumni odloitvi, se imenuje neobvladan.
Umirjen lovek je zadran in obvladan, razbrzdan lovek pa je neobvladan.
Spomnite se da je Sokrat trdil, da neobvladanost sploh ne obstaja in nihe ne dela proti temu,
kar spoznava za najbolje, iz drugega vzroka kot iz nevednosti. Tisti, ki se pusti vladati
strastem, nima jasnega spoznanja, ampak le neko mnenje, tedaj je mogoe oprostiti loveku,
ki ne more vztrajati v svojem mnenju pred navalom strasti, vendar pa za pokvarjenost ni
oprostitve. Tisti, ki se peha za pretiranimi nasladami, je razbrzdanec. To je etrta, najslaba
vrsta ljudi.
Razbrzdanec ni zmoen obalovanja, ampak vztraja pri svoji odloitvi, neobvladanec pa
obaluje svoja dejanja. Neobvladanost ni grdobija, neobvladanci niso krivini, ravnajo pa
krivino. Neobvladanec je ozdravljiv, ker ne ie utnih naslad iz preprianja, zato ga je lahko
spraviti na pravo pot, razbrzdanec pa je neozdravljiv, ker ie naslade iz preprianja. Zaradi
tega je razbrzdanec slabi kot neobvladan lovek.
Kot vidimo, je vrstni red na Aristotelovemu seznamu naslednji: prvi je umirjen ali kreposten
lovek, drugi obvladani, tretji neobvladani in zadnji razbrzdani.
Aristotelov opis sree je za mnoge uden, ker ne poudarja obutka sree. tevilni ljudje
menijo, da je za sreo kljub vsemu najbolj pomembno, kako se pouti. No, spomnite se
znanstveno-fantastinih filmov, v katerih podjetja ljdudem ponujajo vstop v stroj
zadovoljstva, ki jim nudi iluzijo popolnega in uspenega ivljenja. Plaa in vstopi v stroj,
sicer halucinira do konca ivljenja, vendar se pouti kot v raju. Ali bi vstopili v taken stroj?
Zakaj recimo ne, e mislite, da je najpomembneje, kako se pouti? No ja, sreno bi se
poutil na osnovi napanih preprianj in iluzornih doivljajev, odgovarjajo mnogi. To e,
vendar, e je bistven sam obutek, ne pa tisto, na emer temelji, zakaj ne. (Filozofsko
pomembnost ideje o stroju zadovoljstva je razvil nedavno preminuli ameriki filozof Robert
Nozick).