Hribar: Filozofija religije; 5.

poglavje: Bog brez biti

Heidegger
Bit ni ni bivajoega, Bog pa. Zaradi tega je med njima neprekoraljiva razlika.
Smrt Boga tako ne zadeva biti kot biti neposredno. Heidegger tako napove
preboletje nihilizma iz razlike med bitjo in bivajoi (v tem kontekstu = med Bitjo
in Bogom)
Kolikor je Bog nekaj bivajoega, ima bit (cf. "primarnost" biti, bivajoe je doloeno
po biti) - v svojem nainu biti je torej odvisen od biti.
Jasnina biti - iz nje se nam lahko jasni bit Boga - svetost svetega, ki sveti iz
jasnine (resnice) biti ---> sveto lahko vznikne in ostaja brez bojega, boje pa ne
brez svetega.
"Zato smrt metafizinega Boga (miljen je konec Boga kot istovetnosti biti in
bivajoega), ne pomeni e tudi preminutja ali izginotja svetega, obratno - sveto
kot tako se pokae ele zdaj.

Marion: Bog brez biti (1982)

- MALIKOVALSTVO V sv. pismu: Poudarek je na tujih bogovih, ki so e sami po sebi maliki in na
prepovedi upodabljanja Boga.
Marion: Pri malikovalstvu gre za predstave o Bogu, ki jih zamenjujemo z Bogom
samim.
I. Razlikovanje IKONA : MALIK, IDOL
IKONA: v njej ni navzo Bog sam, ampak le njegov POGLED. Ohranja nevidno:
daje zgolj slutiti, kaj je onkraj, pri emer nevidno ostane nevidno. Je "ogledalo
nevidnega". eli nas popeljati ONKRAJ SEBE. Prebujanje k molitvi, ki sega ONKRAJ
VIDNEGA, molitev brez priproenj.
IDOL in MALIK: loveka zaslepi in oara. Blee in veliasten eli prikleniti pogled
loveka nase (npr. kipi grkih bogov). Idol stree naim trenutnim eljam.
Idol je toliko bolj malik, kolikor manj je ikona. Malik pa toliko bolj zakriva nevidno,
kolikor bolj je viden, kolikor bolj pritegne, zapeljuje pogled.
Namesto da bi kos lesa, idol uporabili kot odskono desko in z nje preskoili v
vijo sfero, ga ne prepoznamo kot takega, kot malik, marve ga astimo kot feti.
(Sodobna oblika malikovalstva v kranstvu: namesto mnogobotva mnotvo
svetnikov in aenje njihovih kipov s konkretnimi pripronjami)
Husserl: enaenje fenomena s stvarjo samo.
Marion: "Bog kot fenomen ni Bog sam, temve idol." Je "strdek na obzorju
pogleda", ki tvega, da bo zgreil stvar na sebi.
Cf. Kant: stvar sama je vidni pojav skupaj z nevidno stvarjo na sebi, katere pojav
ali nenavidezni videz je.
Hribar: Problem z nevidnim
Marion nevidno istoveti z bogom. Toda - kako vemo, vidimo, ... nevidno? Kako
smo naravnani tedaj, ko smo naravnani k nevidnemu?
(cf. problem neskonnega pri Husserlu, Levinasu - neskonnega ne moremo
spoznati, a smo kljub temu naperjeni onkraj konnosti. Hrepenenje po
neskonnosti, neskonnem. Ta torej ni spoznavni predmet, ampak PREDMET

ELJE. Levinas: edina boja sled je glas drugega, ki me prosi: ne rani me, ne ubij
me)
Marion: premik od vidnega (spoznatnega) k nevidnemu se lahko zgodi le kot
preskok - in sicer preskok iz spoznavanja v vero. Nevidnega ne moremo videti,
zato lahko v njegov obstoj zgolj verujemo. Nevidno torej ni spoznavni predmet,
ampak predmet vere in verovanja.
Idol sicer pomeni resnino izkustvo boanskega, toda prav v tem je njegova meja,
saj gre pri tej izkunji boanskega vselej za loveko izkustvo. Idol namre nikdar
ne dosee boanskega kot takega - izkueno botvo ni nikdar istovetno z botvom
kot takim. To velja tudi za ikono, le da nam ikona to dejstvo razkriva, idol pa ga
zakriva.
II. Predikati boga kot pojmovni maliki
Marion: "Vsaka podoba Boga, naj bo snovna ali pojmovna, je lahko malik ali idol"
Raziritev obmoja malikovalstva na POJMOVNE MALIKE (= teoloke povedke
Boga, kot so: vsemogonost, vsevednost ... ). im Bogu pripisujemo neke
lastnosti, prestopimo mejo med Bogom samim in nao podobo o Bogu. Pojem je
vedno lovekov pojem. bistvo pojma kot zapopadka je v tem, da stvar samo
zapopade in jo opredeli, s tem pa tudi e omeji. lovek s svojim pojmovanjem in
imenovanjem Boga zrcali, stoje pred nevidnim ogledalom, samega sebe,
ogleduje si po sebi izpostavljeno podobo boga. lovekov pojem Boga je nevidno
ogledalo loveka samega!
a) Nietzschejeva smrt Boga: smrt Pojmovnega malika metafizinega,
moralnega Boga.
Marion: Nietzschejeva smrt Boga je smrt zgolj doloenega pojma Boga. Je smrt
pojmovanega, zapopadenega, zagrabljenega Boga, o katerem menimo, da vemo
vse. Premagan, mrtev je Bog morale, metafizini Bog. Nietzschejeva kritika, ki se
nanaa na Boga, poistovetenega z nravnim redom, zadeva le pojmovnega malika,
kakrnega je pod obnebjem dobrega prvi oblikoval Platon, izoblikoval pa Kant (cf.
boga kot prvi in poslednji vzrok narave postavi v oklepaj e Kant, tako da ostane
le e Bog kot vzrok nravnosti, ki pa ga odstrani Nietzsche). Smrt Boga
potemtakem ni osvoboditev od Boga, ampak prej osvoboditev Boga samega spod
oklepa pojmovnega malika, kakrnega predstavlja "metafizini oz. njegov skrajni
podaljek - moralni Bog". Zahajajoi moralni Bog tako sproa prostor za novo
prihodnost Boga. (Pri N. je to Dioniz - znova od smrti vstali Bog, Marion pa skua
reiti izvorni lik kranskega Boga - Kristusa)
b) Bog kot Causa sui
( - svoj lastni vzrok -)
Kljuni pojmovni malik.
Bog kot causa sui je metafizini, filozofski bog, je radikalizirana varianta prvega
vzroka. Za Mariona je to skrajno blasfemino zastrtje "bojega boga".
c) Bogokletnost dokazov o bivanju Boga
Malikovalska je e vsaka teologija, ki se loti izdelave pojmovnih dokazov o obstoju
Boga.
Gre za pojmovni diskurz o Bogu. Ker izhaja iz pojmov kot zapopadkov, kot tak
vsebuje malikovalstvo. Gre namre za preprianje, da lahko boga pojmovno

zapopademo, nato pa to zapopadenje demonstriramo. Toda: "Noben dokaz se ne

more konati drugje kot pri pojmu!"
Anzelm: Bog kot nekaj, od esar ni mogoe misliti ni vejega. To pa, od esar si
ni mo misliti niesar vejega, zagotovo ne more biti samo v mislih. njegova vera
v Boga sovpada z vero v to, da lahko Boga zanika le brezumne. Ne gre mu toliko
za dokaz bivanja Boga, marve za dokaz upravienosti vztrajanja pri trdni veri, da
je brezbotvo norost v najisteji, logini obliki. (Cf. pojmovni ateizem se nanaa
najprej na pojem Boga in ele preko njega na boga samega. Ateizem je odgovor,
napad na teistovo vero in ne neposredno na Boga.)
Dokaz bivanja Boga vodi le do umskega dojetja, da je Boja bitnost (loveku)
nedojemljiva. Potemtakem nikakor ni mogoe spoznati in pojmovno dokazati, da
bivanje spada k samemu bistvu Boga. Anzelmov dokaz tako ni ontoloki dokaz.
Bolje bi bilo govoriti o Anzelmovem argumentu; argument je namre na sredi
med pojmovnim dokazom in miselnim uvidom. Njegova gotovost je gotovost vere
in ne logina gotovost. Je gotovost, ki iz manka napravi e vejo gotovost. (Prim nedoumljivost Boga - e bi bil doumljiv, ne bi lo za Boga).
Argument za bivanje boga je argument elje in ne spoznanja.
Bog je tisto, kar si najbolj elimo in zato najbolj ljubimo. Kot tak pa ni predmet
spoznanja, ampak skrajni domet naih elja, nae lastne ljubezni.Boga lahko torej
dojamemo le skozi eljo in ljubezen, ne pa skozi pojem in spoznanje - prenos
argumenta iz "obzorja biti" v "obzorje ljubezni". Pri tem ne gre le za odpoved
vsakrni izdelavi pojma o bistvu Boga, ampak tudi za preskok iz obmoja misli in
miljenja v obmoje ustva in ustvenosti.
Marion: pri vsakem argumentiranju boga se pojavi ta dilema: "ali zvesti Boga na
pojmovno zapopadljivo bitnost (= ga zvesti na idol) ter ga nato dokazovati ali pa
zaradi zahtevnosti nezapopadljivega spoznavno zmonost podvrei kritiki.
Kolikor se odloimo za dokaz, je vanj nujno vkljuen e pojem oz. Bog kot
pojmovni malik.
Kot misleci bi morali torej v tem primeru ostati na agnostini poziciji.
Stanje vernika pa je stanje ustvenega razmerja pred vsakrnim reflektiranjem in
spoznavnim oziranjem na bit Boga in na lastno bit.
d) Bit in Dobro, imeni Boga (Bonaventura)
Bonaventura: istovetnost biti same in Boga. Istovetenje biti in Boga kot
bivajoega. S tem se odprejo vrata za vse vrste metafizinih poistovetenj.
e) Akvinski: Bit proizvajajoa Bit
Bog kot delujoa, bit povzroujoa mo. Iz enaenja biti in Boga izhaja, da je Bog
Bit povzroujoa Bit. Bog kot volja do proizvajanja.
Akvinski: Bit Boga, se pravi bit Biti, je njegov lastni uinek. bog je tako svoj prvi
vzrok in svoj prvi uinek. Je tako bit povzroujoa bit kot po biti povzroena bit. v
tem naj bi se Bog razlikoval od vsega drugega.
Akvinski nenehno brie ontoloko diferenco med bitjo in bivajoim, saj ima Boga
kot prvo poelo biti e tudi za najodlineje oz. najpopolneje bivajoe.
Istovetenje biti z bivanjem.
Dobro: "dobro je tisto, k emur vse tei. In ker vse tei k svoji biti, je bit tisto prvo,
obenem pa tudi zadnje dobro" Izenaitev biti in dobrega.
*Vrednotenje Boga, biti: Bog kot bit sama in kot dobro, h kateremu vse tei, je
tako najvija vrednota. im pa boga/bit razglasimo za najvijo vrednoto, ga s tem
poniamo na raven vrednotenja, ocenjevanja. Nosilec tega vrednotenja je lovek

kot subjekt, to vrednotenje - razvrednotenje pa prihaja s strani tistih, "ki ga

najbolj ljubijo" - s strani goreih vernikov in teologov.
(Pri Nietzscheju tako na koncu metafizike naletimo na razvrednoteno bit in (glede
na njuno povezanost) tudi na razvrednoteno dobro. Edina, ki prestane ta sunek
razvrednotenja, je mo. Nietzsche pravzaprav ne napravi drugega, kot da
proizvedeno bit loi od proizvajajoe Biti. Na eni strani, kot dedinja proizvajajoe
biti se znajde Mo - kot volja do moi, do proizvajanja oz. ustvarjanja (na drugi
strani pa bit kot bivanje - kot vsakokoratno proizvedena bit.)
f) Heidegger: "Je"
Razlini pomeni besede "je" - kot pomoni glagol "biti", ki v stavkih nastopa kot
veznik. vs. "samostojni" "Je".
Dvojni obraz "biti": misliti "je" iz nedoloenosti, obenem pa iz polnosti (vs. bit kot
abstrakcija v metafizinem izroilu).
g) Marion: Biti Bog brez biti
Marion: "Bistveno v vpraanju "o bivanju Boga" ima manj opraviti z "Bogom" kot z
bivanjem samim, torej z bitjo. Najteje misljivo je, da bivajoe je." - Potemtakem
vselej obstaja nekaj pred Bogom. Hribar: Marion skua ohraniti prvenstvo Boga,
hoe ga namestiti pred bit, zato se poskusi izogniti vpraanju o smislu biti, ga
zaobiti. Pri tem podre ontoloko diferenco med bitjo in bivanjem. Vpraanje biti
naj bi bilo malikovalsko, ker se kot ontoloko vpraanje postavlja pred ontino
vpraanje o "Bogu". Bog naj bi se po Marionu namre spremenil v malika v tistem
hipu, ko se zanemo do njega obnaati kot do predmeta nae naravnanosti - takoj
ko se med Boga in nas postavi na pogled, pogled kot tisto predhodno, ki kot tako
zapostavi Boga.
Za Mariona so vpraljivi vsi pojmi o Bogu, celotna metafizina, onto-teoloka
podoba Boga. In ker je temelj ontoteolokega pristopa istovetenje Boga z
bivajoim, se Marion obrne prav zoper to istovetenje.
Na podlagi Heideggrove ontoloke diference Marion Boga razglasi za tisto, kar ni
ni bivajoega (Heidegger namre z razloitvijo med bitjo in bivajoim izrecno loi
od biti tudi Boga, namre Boga kot Bivajoega. Na to se nasloni Marion in H. oita
istovetenje Boga z Bivajoim - H. tako zavraa metafizino pobivajoenje biti, M
pa Heideggrovo pobivajoenje Boga)
Heidegger: vsakega monega boga lahko dojamemo le kot bivajoega, kot tak pa
je doloen po biti kot predhodni instanci vsakemu bivajoemu.
po Marionu pa Boga ne moremo imeti e vnaprej za nekaj bivajoega. Stavek
"Bog je neko bivajoe" se pojavlja kot malik, saj le zaobrne zrenje, ki se je vnaprej
odloilo, da mora vsak moni "Bog" na tak ali drugaen nain biti.
Hribarjevi ugovori Marionu:
Marion: "Boga samega moramo, zato da bi ga mislili, misliti kot to, kar zmede in
osupne vsakrno misel, tudi nepredstavno"
Hribar: Vsaka stvar, tudi najmanja stvar na svetu, presega, zmede in osupne
misel; misel se stvari kot stvari same ne more nikoli povsem polastiti.
Marion: zanikanje, da bi bil bog kakno bivajoe.

Hribar: Ko nekaj zanikamo, moramo vedeti tudi na kaj se nanaa nae zanikanje.
"e reemo, da pti je ali da ga ni, da biva ali da ne biva, vselej moramo najprej
vedeti, kaj pti sploh je ter razumeti, kaj pomeni besedica "je". Preden Marion
razglasi, da bog ni bivajoe, bi tako moral pojasniti, kaj bivajoe v svoji biti sploh
je.
Poleg tega Marion, potem ko je Boga sprva raz-loil tako od biti kot od bivajoega,
tega znova vzpostavlja kot bivajoe, e ve - celo kot osebo.
Marion se sprauje, katero ime, kateri pojem, znamenje je sploh e mogoe
uporabljati in odgovarja: "Bog je ljubezen". Prvo ni biti, marve ljubiti.
Hribar: Tu se meata dve rei: to, kar je prvo po izvoru in to, kar je prvo po
pomenu: biti brez ljubezni je toliko kot ne biti, a e nas ne bi bilo, tudi ljubiti ne bi
mogli. To, da sem, je predpogoj tega, da lahko ljubim. Sem in ljubim, ker je smisel
biti v ljubezni. Toda - ljubezni ni brez biti: ni bit nain ljubezni, marve je ljubezen
nain biti.
Marionov obrat od ontoteolokega "Boga" kot malika k "Bogu, ki je ljubezen", je
obrat od zapopadenega Boga - Boga v "umski pesti" k "Bogu odprtih rok"
Marion ljubezen poosebi. Ne ljubi lovek, temve ljubi ljubezen sama. Toda ljubezen je nain biti loveka, ne ljubezni same.
Bog utnih rei ne spoznava na uten nain (na tak nain jih spoznava lovek).
ustev (...) prav tako ne spoznava na ustven (...) nain. Zato tudi ljubi ne na
nain, na kakrnega ljubi lovek. Ljubezen, kakrna je lastna loveku, bogu ni
lastna. e govorimo o boji ljubezni, se moramo zavedati, da ne govorimo o
ljubezni Boga, marve le o nai preslikavi ljubezni. Ni torej ta ljubezen, ki ni
loveka, namre nadloveka, loveka presegajoa ljubezen, na najveji,
eprav brkone ne zadnji malik?