AVGUTINOVO POELENJE

UVOD
Zgodovina kranske Cerkve je v marsikaterem oziru zgodovina lovestva,
kajti prav kranstvo je dralo sveo civilizaciskemu napredku zahodnega
sveta, e posebej pa Evrope. Osebnosti, ki so oblikovale kransko Cerkev,
zato veljajo tudi v posvetni zgodovini, za izredno pomembne in vplivne.
Gotovo je v vsakem pogledu, eden najvidnejih med temi, Avrelij Avgutin
(sv. Avgutin), ki je Cerkvi takoreko postavil temelje, na katerih stoji e
danes in si s tem dejanjem priboril mesto med tistimi, ki so na lovetvu
pustili najveji vpliv.
SPOLNOST KOT SREDSTVO V BOJU ZA OBLAST
Cerkev je institucija, ki je morda edina uresniila vsaj del svojega sna in se,
polastila ogromne moi, ki jo je jasno znala uinkovito uporabljati v lastno
korist. To, da je do te moi prihajala tako reko ne glede na rtve, za vsako
ceno, je stvar neesar, kar je izven zanimanja priujoega teksta, a je za nae
gledie vsekakor relevantno. e toliko bolj, ker bom pod drobnogled postavil
temo, ki je preizkusila vso mo in sposobnost spletkarjenja Cerkve.
Prisotnost t.i. poelenja v loveku je bila zadnji dve tisoletji domena Cerkve,
ki je vedela kje poprijeti, da si nad ljudmi pridobi mo, vendar se je v tem
primeru lotila skrajno teavnega primera. Spolnost je lahko oroje kadar je v
oblasti individuma, e toliko bolj pa, kadar je v oblasti skupine ljudi ali
organizacije. Oroje je na alost lahko prav zato, ker je spolnost nekaj, kar v
sebi nosi atribute vsega prvinsko loveskega, ivaljskega in prav ta njena
pomembnost (v sebi nosi lovekov nastanek kot njegovo fizino komponento,
ki ga opozarja, da je minljiv) je nekaj, esar se lovek boji.
Sodobni elektronski, kot tudi tiskani mediji v zadnjih desetletjih zasedajo v
lovekovem ivljenju vse pomembnejo vlogo in ne bomo pretiravali, e bom
dejali, da preraajo e v pravo malo religijo. V elji poveati lastno medijsko
konkurennost jih prav kakor neko Cerkve, ne ustavi noben predsodek
taknega ali druganega izvora, govorijo o stvareh, o katerih ljudje v svoji
okolici sliijo malo, ali skoraj ni, ter jih ne glede na morebitna zgraanja, ki
se jim vracajo kot feedback, predstavljajo v terminih, ki so javnosti najbolj na
oeh. Povedano na kratko, podirajo tabuje, ki po monosti kar najintimneje
zadevajo loveka. Verjetno nam ni treba posebej poudarjati, da je spolnost
med temi tabuji pri samem vrhu, kar se tie frekvence emitiranja. Staro
reklo pravi, da se klin s klinom izbija, po tem takem si lahko drznemo rei,

da religija izpodbija religijo, in da pri tem uporablja identine, le morda

nekoliko prefinjenje metode, ki dejansko ubirajo isto logiko in sluijo istemu
cilju.
Kakor vemo, da je ta princip, pa e to odobravamo ali ne, diktat novodobnega
miljenja, tako vemo tudi zakaj je spolnemu poeljenju, bil podeljen status
tabuja. Vpliv Cerkve je bil v preteklosti nepojmljiv in posledice, eprav vpliv
na raun novega vidno pea, so ve kot oitne e dandanes. Pri mnogih
beseda poelenje asociaira sram, greh, grdo in podobne pridevnike, e
posebej e gre za prvinsko poelenje po mesu. Izvir vseh teh pomislekov je
kot vedno v loveku samem. Konec koncev, kot reeno je spolnost sredstvo
naega nastanka in obstanka, in je kot taka zavestno ali podzavestno vsem v
mislih, ljudi, kot le malo tega drui v eno, ter nas medsebojno preodicira. e
nadzira nekaj tako vplivnega, ti je pot do oblasti odprta, esar se je Cerkev,
predvsem pa njeni graditelji, med katerimi izstopa sv. Avgutin, e kako
dobro zavedala.
AVGUTINOVA IVLJENSKA POT
Avrelij Avgutin je svoje osebno sovratvo do sle povzdignil v vesolni zakon in
s tem trajno vplival na lovetvo. Kot je za vse svetnike ve ali manj znailno,
je tudi na njegovi poti v zgodovino, doloen mejnik, ki mu reemo
spreobrnitev. Morda je specifino za Avgutina le dejstvo, da ga je predhodno,
ni kaj kransko ivljenje, usodno zaznamovalo in mu dalo motiv, napram
katerega je na novi poti e prav posebaj uprl svojo kritiko.
Rodil se je leta 354 v Severni Afriki, materi, v kranski mitologiji znani kot
sv. Monika. Kazal je sicer precejno nadarjenost, a se ni ravnal po materinih
priakovanjih, ravno nasprotno, ivel je izredno boemsko ivljenje, od leta
371 je ivel v zunajzakonski skupnosti z dekletom, ki materi ni bila ni kaj
po godu. e leta 372 mu je rodila sina Adeodata (od boga dan), ki pa ni bil
nartovan. ivela sta tako do leta 384, ko jo je v Milanu pod pritiski matere
bil prisiljen odsloviti. Mati mu je doloila za eno primernejo dekle, ki pa e
ni bila godna za enitev, tako si je Avgutin med akanjem dobil drugo
prilenico, prva, s katero je dobil sina, se je vrnila v Afriko in Avgutinu
obljubila zvestobo in vzdrnost do konca ivljenja, dejanje za katerega
Avgutin takrat e ni bil sposoben zbrati poguma, kar je pozneje pogosto
obaloval. Spreobrne se leta 386 v Milanu, ko po nizu sreanj z takratnimi
Cerkvenimi teoretiki, le ti nanj napravijo taken vtis, da se spusti v tudij
raznih kranskih del, med temi e prav posebej nanj vpliva Pismo
Rimljanom njegovega velikega vzornika apostola Pavla. Sam svoje
spreobrnenje komentira v svoji avtobiografiji Izpovedi, kjer pove, da je doivel
razsvetljenje in sreanje z Jezusom na domaem vrtu v Milanu. Avgutin
zaslii nenavadne glasove, ki mu pravijo: "Poberi in beri." in res na tleh

zagleda odprto Biblijo in bere: "Ne v poresnosti in pijanosti, ne v

neistovanju in nesramnosti, ne v prepiru in nevoljivosti, ampak nadenite
si gospoda Jezusa in mesu ne strzite za poeljivost."(1) Naslednje leto se
skupaj s sinom, ki kmalu zatem umre, krsti in preostalo ivljenje preivi kot
kof v Hiponu, predan bogu, piso razna, za Cerkev e danes temeljna dela.
Najpomembneja De civitate Dei, Boja drava ( 412 - 426 ) je nekakna
teoloka filozofija zgodovine, svoje ivljenje najuinkoviteje popie v
avtobiografiji Izpovedi ( 397 - 401 ), poleg tega napie ogromno spisov in se
nanaajo na njegove tevilne spopade z njegovimi nasprotniki tedanjega asa,
ki so se prav tako kot on, borili za im vplivneo vlogo v Cerkvi. Kot kof
umre v Hiponu leta 430. Kmalu ga povzdignejo v svetnika in s tem priznajo
njegovo neizbrisljivo sled, ki jo je dobesedno zasekal v moderno Cerkev, ki je
vsaj za nekatere bolj kot po boji, zgrajena po njegovi podobi.

POZICIJA NAPRAM POELJIVOSTI - VZROKI IN POSLEDICE AVGUTINOVEGA

SPREOBRNJENJA
Avgutin je svojo pozicijo napram poelenju, posebej vneto zgovarjal v sporu
s t.i. pelagijanci, oziroma njihovim vnetim zagovornikom kofom Julijanom
(386 - 454). Slednji je ob vseh drugih bogokletnostih, opozarjal Avgutina na
njegov prvotni izvor spolne zatrtosti, kar ga je pozneje seveda stalo glave.
Trdil je, da Avgutin s svojimi sli nenaklonjenimi spisi, poskua popraviti
napake svojih mlajih viharnih let, ko je bil sam prista sekte manihejcev, ki
je bila tisti as ob razpadanju Rimskega imperija izredno priljubljena in
razirjena. Osnova njihovega nauka je bilo nasprotje med dobrim in zlim,
posebnost v tem oziru pa je bilo dejstvo, da so med drugim zavraali
oplojevanje, na doloeni ravni so prakticirali tudi abstinenco, ki pa je veljala
le za visoke predstavnike, med katere pa Avgutin ni spadal. Kot veina
drugih manihejcev je vneto prakticiral svobodno ljubezen, za kontracepcijo
pa uporabljal, kot se je kasneje izkazalo, nekoliko nezanesljivo metodo tetja
dni. Rezultat tega je bil njegov sin, ki mu je prav zaradi njegovega preprianja
bil nekoliko odve. Avgutin je sicer po spreobrnenju z vso silovitostjo udaril
po morali manihejcev, a je ve kot oitno, da doloenih situacij ni do konca
premislil. Radikalen obrat v preprianju, kot ga je izvedel Avgutin, pa naj je
e tako popolen in iskren, ne more docela spremeniti starih preprianj, ki so
nedolgo nazaj bila del istega uma, kot so nova. Tako kot smo prepriani, da
sled ostane, smo prepriani, da je bila Avgutinova kritika manihejstva, zgolj
politina poteza. V ozadju njegovega spreobrnjenja je preala pozicija moi in
oblasti, ki jo je Avgutin razgrnil v Boji dravi.
Metodo tetja plodnih dni partnerice, je leta 1980 pape priznal, kot edino
legalno kontracepcijo pri spolnem odnosu, s tem je Cerkev skoraj po 2000

letih prvi prekrila Avgutinovo besedo, saj je sam priujoo metodo oznail
za preutniko. Glavni cilj Avgutinovega udrihanja po spolnosti je bilo
namre prav nasprotovnje odnosu, ki temelji zgolj na zadovoljitvi poeljenja,
ki nima za cilj zaploditve. Ta njegovo nasprotovanje je simetrino nasprotno
njegovemu mladostnikemu prakticiranju in presenetljivo podobno praksi v
manihejstvo posveenih mo. Je toraj mogoe, da je podobno kot razne
poganske religije, s tem, ko so sprejele kranstvo, v njem zlile vse svoje
poganske kulte in tako skozi nasprotje ohranjale svojo izvorno naravo, tudi
Avgutin ohranjal svoj izvorni kult, e iz asov zorenja?
Temeljni pojem Avgutinove etike je ljubezen, ki sovpada z lovekovo voljo in
njegovim hotenjem, katerega konni cilj je v srei. Bog je ustvaril loveka
glede na sebe in le v njem je lovek eventualno sposoben najti izpolnitev
svojega strmljenja. Le v resnini k Bogu usmerjeni ljubezni, najde lovek
vodilo za svoje delovanje: "Ljubi in delaj, kar hoe", vendar pa loveku
svoboda zatemni rasodno voljo in veinoma zapade samoljubju, ter zaradi
tega izbira napano dobro. Usmerjenost loveka v zlo, Avgutin utemelji z
izvirnim grehom, ki se ga lovek lahko osvobodi le s pomojo boje milosti.

IZVIRNI GREH, ZAKONSKI STAN IN POELENJE

"Po enem loveku je priel greh na svet in po grehu smrt in tako je smrt po
njem prela na vse ljudi, v katerem so vsi greili."(2) Izvirni greh, je po prvih
dveh prebivalcih raja, po njunem grehu, preel na vse ljudi in se
nepretrgoma prenaa iz generacije v generacijo preko novorojenih otrok, ki ob
rojstvu v sebi nosjo prav ta izvirni greh, ki ga je mogoe omiliti le z krstom.
Poelenja ne bi bilo, ko lovek ne bi greil, kar se pa zakonskega stanu tie,
je le ta dan od Boga in obstaja tudi ob tem, da je po lovekovi krivdi preet z
grehom. istost v zakonu pomeni boji dar, kar je tudi edina pot po kateri
zakonski stan ni omadeevan. Adam in Eva sta v raju jedla od
prepovedanega drevesa in se s tem pregreila zoper gospodovo besedo, Bog ju
je zato kaznoval z nepokorino njunih spolnih organov, kakor sta bila prva
loveka nepokorna Bogu, tako so se v njunih udih vzbudili sram in
nepokorina. Pred tem sta prva loveka v raju svoje spolne organe
nadzorovala po lastni volji, ker pa sta hotela biti podobna Bogu, jima je bila
ta sposobnost, kot preklestvo, pozneje odvzeta. "ele po grehu je nastal
libido, ele po njem je narava, ki prej ni poznala sramu, zautila libido, ga
opazila in se ga sramovala, ker je izgubila oblast nad telesom."(3) Avgutin
zato razglasi spolnost za zlo, ker je iz greha nastala in po njem strmi, lovek
je s tem zapustil svoje astno mesto in se izenail z ivaljo, saj se plodi ravno
tako kot ival, le s to razliko, da v loveku e vedno tli boja iskra upanja. Ta
iskra je brez dvoma vera, saj je vse, kar ne izvira iz nje, greh. Toraj, ker je

tako zakonski stan, kot razmnoevanje v dobro vere, je spolna sla usmerjena
v ta namen, do neke mere dobra, toda le, e ima za namen oploditev. "Pojdita
in se mnoita!"(4) so bile besede Boga prvima zakoncema in te besede
razume tudi Avgutin kot boji blagoslov razmnoevanju, kot edinega
spodobnega udejanjenja moi nad svojimi, takrat e obvladanimi udi, ki so
kmalu postali poeljivi. Poelenje je po Avgutinu to, zaradi katerega si meso
eli, kar je zoper duha, vse kreposti kranskega sveta pa izvirajo v duhu.
Zakonski stan si lasti pravico, da iz zla, kar poelenje nedvomno je, naredi
dobro, toda tako, kot ne moremo zakona grajati zaradi slabega, ki mu ga
neredi utna sla, tako ne moremo le te hvaliti zaradi dobrega , ki ga naredi
zakonskemu stanu: "Zakaj to je boja volja, vae posveenje, da se zadrite
neistovanja, da vsakdo izmed vas ohromi svoje telo v svetosti in asti, ne pa
v razuzdanem poelenju, kakor pogani, ki ne vedo za boga."(5) Avgutinov
ideal v tem smislu je devica Marija , ki je spoela nedolna in zato tudi rodila
brez bolein, ki je sicer preklestvo, ki ga mora zaradi Evinega greha plaevati
sleherna enska. Danes, ko je e mogoa umetna oploditev, smo vse blie
Avgutinovemu idealu, saj ta zadovoljuje marsikatero zahtevo o karseda
brezmadenem spoetju, tako je ob procesu umetnega oplojevanja, mati brez
spolne sle, motea je le mastrubacija poeljivega oeta. Ideal frigidnosti je
ideal tiste vrste, ki ga Avgutin nadvse priporoa, saj e e ena mora zaradi
zahtev zakona nuditi mokemu, kar ta od nje zahteva, bo pri Bogu dobro
zapisana, e ob tem ne bo utila nicesar: "Kdor sploh niesar ne obuti, se
Bogu najbolj prikupi."(6) e je spolni odnos v zakonu tisti, ki prispeva k
trdnosti medsebojne zveze obeh zakoncev, je lahko le ta s posebnim
privoljenjem duhovnika, tudi e nima za namen potomstva, dober. Za tiste, ki
se tudi pred poroko ne morejo vzdrati svoje sle, Avgutin priporoi preprost
recept: "ena, ki se ne more obvladati, naj se moi."(7) pravtako velja za
mokega: "Moki, ki ne obvlada svoje strasti naj se moi."(7) Zanimiva na tej
toki je Avgutinova pozicija do onanije oziroma mastrubacije, kjer se
dobesedno dri mita o Onanu, ki je ob tem, ko bi po bojem ukazu moral
oploditi vdovo po svojem bratu, kar je bilo tedaj v navadi, izlil svoje seme na
zemljo in ob tem pri prii obleal mrtev.
V zakonskem stanu so tri dobre stvari: otrok, zvestoba in zakrament, in to so
tudi vodila za zkonsko ivljenje slehernega loveka, kar se telesnega
poeljenja v okviru tega tie, je le to nekaj, kar je sicer zlo, a ga v zakonu po
sili razmer moramo dopostiti. "Vse kar je v svetu, je telesno poeljenje,
poeljenje oi in oabno vedenje - ni od oeta, ampak od sveta. Svet je
minljiv, kdor pa izpolnjuje, kar hoe bog, bo ivel veno."(8)
Jasno nam je predoeno, da je v Avgutinovi predstavi in teoriji, ve ali manj
vse reducirano na dvoje bolj ali manj nasprotnih si idej. Ideja boje drave je
prepredena s strogostjo in redom ter neskonno ljubeznijo do Boga, ter tako

bolj kot nekakno vodilo za kransko ivljenje deluje kot kakna od utopij,
saj je razmak med dejanskim zemeljskim, ki ga Avgutin razumljivo prezira,
in bojim vse prevelik, da bi bil premostljiv. Prav to dejstvo pa se zdi, da je v
celoti tisto, ki je rezultiralo na eni strani dualnost in dvoumnost Avgutinove
misli, kot na drugi, posledino dvoumnost kranske Cerkve same. Avgutin
kritizira lovekovo smelost, da si omilja svojo podobnost z Bogom, v elji po
im vplivneji poziciji v Cerkvi, pa namerno prezira, da je identifikacija z
Bogom postala tudi njegova domena, e ne e kar obsesija. Podobno kot v
zgodbi o Velikem inkvizitorju, postaja Bog vse bolj Avgutinov sluabnik.
PREDESTINACIJA
V mesu ni niesar dobrega, v moji moi je dobro hoteti, dobro dosei pa v
celoti ni. Podroje svobodne volje velja v Avgutinovem opusu za eno
najspornejih in s tem tudi najzanimivejih. Avgutin jo na nek poseben
nacin razloi v svoji teoriji o predestinaciji, teoriji, ki trdi, po definiciji, da je
Bog usodo ljudi doloil v naprej. Razlaga je izredno zanimiva, pravi, da je zlo
nered, rana v stvarstvu, sveta in loveka, zlo je v nekem smislu manjko
dobrega, ki pa ima svoj izvor v svobodni volji loveka, ki je bila podarjena od
Boga, a jo je lovek obrnil prav napram Boga, sam je hotel biti kakor Bog,
zato se lovek po svoji svobodni volji zmore odloati le za zlo, medtem ko mu
k dobremu pripomore le boja milost, dana od Boga.

POSLEDICE LOVEKOVEGA
POJMOVANJEM ZGODOVINE

GREHA

RAZMERJU

AVGUTINOVIM

Za Avgutina je bil padec loveka v raju ne le greh telesa ampak predvsem

due, ki je hotela, da bi bil lovek kakor Bog, ter da bi se poutil
samozadostnega. Ta duhovni upor je imel za posledico loveka kakrnega
poznamo danes. Nepokorina je bila kaznovna z neredom v stvarstvu,
loveku in njegovem mesu - neposlunostjo njegovih organov. Spolna sla je
del skvarjenosti loveke narave, je nastala iz greha in k njemu vodi - k
odvraanju od Boga in obraanja vase. V zgodovini so ti nazori pustili
neizbrisljivo sled, ki je morda e bolj kot se zavedamo, oblikovala lovekovo
kolektivno osebnost, nazori ki jih morda lahko obsojamo, a spremeniti jih
kmalu ne moremo, za vedno so zaznamovali nae gene.
e zdruimo poznavanje Avgutinove pozicije do Boje drave z dejansko
obsojeo tuzemeljsko dravo in primerjamo obe skozi zgodovino, saj v praksi

je le malo drav v Evropi vladalo brez t.i. Boje pomoi, vidimo mo Avgutina
kot osebnosti in njegovega dela. Njegovo pojmovanje zgodovine, ki zaobjema
pojma obeh oblik oblasti, tako boje, kot zemeljske, razloeno v njegovi Bibliji
De civitate dei, je tako kot prostalo njegovo delo navdahnjeno s pretirano
razdvojenostjo in slepo pokorino vsemu bojemu. Zgodovino dojema, kot
kosanje dveh kraljestev: boje drave in zemeljske drave, obe sta utemeljeni
na druganem ljubezenskem odnosu, zemeljska z samoljubjem, ki se
stopnjuje do zanievanja Boga, boja z ljubeznijo do Boga, ki se dviga vse do
samozanievanja. Na strani zemeljske drave je vse slabo in zlo, nasprotno je
seveda na strani boje drave vse dobro; in njun medsebojen in nenehen boj
je tisto, kar konstituira zgodovino. Na koncu je zmagovalec jasen. Iz dvoboja
bo nebeka drava izla kot zmagovalec.
SKLEP
Da je Avgutinova zapuina tako vplivna, gotovo ni zato, ker bi bil Avgutin
boji odposlanec, temve je takna, ker nam je blizu, ker je slednji tudi
lovek v marsiem podoben Avgutinu. Ideje, ki jih je zbral in uredil, ter
konno ustoliil, so obstajale e pred njim. Prej in pozneje so ljudje mislili
podobno, toda le redki so imeli toliko poguma, da so si to drznili izrei, kar je
po Avgutinu v Cerkveni hirarhiji veljalo e toliko bolj.
Kritizirati dejstvo, ki je podano v priujoem tekstu ali ga morda sooati z
danannjim stanjem, ki se le v maloem razlikuje od tistega v asu
Avgutina, ne bi bilo vredno poskusa. Pa vendar, e sklenemo, neizogibna je
ugotovitev, da je bil Avgutin v kranski hirarhiji ni kaj drugega kot izredno
spreten politik, njegova misel je bila preeta s politinimi idejami oblasti
eljne Cerkve. etudi iskreno v slubi Boga, so njegova dejanja imela politini
prizvok. S svojo politiko si je utrl pot na oblast, se tam usidral in spretno na
njenem tronu, vsaj v naem miljenju, vztraja e skoraj dve tisoletji, kar je,
e ne drugega, vredno vsega obudovanja.

OPOMBE:
1. Rim. 13, 13
2. Rim. 5, 12
3. Boja drava 14, 21
4.1 Mz 2, 25
5.1 Tes 4, 3-5
6.1 Kor. 7, 1
7.1 Tim 5, 14
8.1 Kor 6, 19-20

VIRI:
1.) Avgutin, Avrelij, Zakonski stan in poelenje, zbirka Krt, Ljubljana 1993
2.) Marjan, Tea, Koiek, Spolnost skozi stoletja, Cankarjeva zaloba,
Ljubljana 1982
Uta Ranke, Heinemann, Katolika cerkev in spolnost, DZS, Ljubljana 1992
Encarta 1997 for Windows 95 English Int'l CDRom
Sveto pismo
Michael W. Tkacz, Douglas Kries, Augustine - Political Writings, Hackett
Publishing Company, Cambrige, 1994