Mencius (371-289 p.n.t.) (Mengzi, Mencij) je kitajski filozof 4.

stoletja pred naim tetjem,

katerga vpliv na filozfsko tradicijo njegovega kulturnega kroga je primerljiv z vplivom sv.
Pavla in Aristotela v zahodni filozofiji. Mencius, kar je latinizirana oblika njegovega imena
Meng-tzu (Mojster Meng), se je rodil v Tsou, majhnem mestu na jugu province Lu, ki je v
tedanjem asu dinstije Chou predstavljala vrh kitajskega politinega in kulturnega razvoja.
Mengzi je zase menil, da zgolj zagovarja in posreduje naprej uenje Konfucija. Njegova
filozofija je po njegovem mnenju apologija in obramba Konfucijevega nauka pred doktrinami
filozofskih rivalov, posebej pred egoizmom Yang Zhu in univerzalnim konsekvencionizmom
Mozija. Nasprotno temu je bil Mengzi v osnovi zelo originalen mislec. Njegova doktrina o
dobrem v loveki naravi je v marsiem presegla tisto, kar je o tem dejal Konfucij. Dolgo po
njegovi smrti so Mengzijeve interpretacije konfucionizma postale ortodoksne, kar pomeni, da
so njegova dela generacije kitajskih intelektualcev morale znati dobesedno na pamet.
Njegova filozofija je okarakterizirana kot idealistina s predstavo, da je lovekova narava v
osnovi dobra.
STARA KITAJSKA MODROST
[11. knjiga - Gaozi 1.]
LOVEKA NARAVA
1.) Les in posodje
-lovesko naravo bi lahko primerjal z vrbovino, dolnost pa s kupami in skodelami.
lovekovo naravo oblikujemo k ljubezni in dolnosti, kot se iz vrbovine dolbejo kupe in
skodele.
-Ali zmorete slediti naravi vrbovine, e iz nje izdelujete kupe in skodele, ali pa morete naravi
vrbovine storiti silo, preden iz nje lahko izoblikujete kupe in skodele? In e morete storiti silo
naravi vrbovine, da iz nje lahko izdolbete kupe in skodele: potem morete tudi loveki naravi
delati silo, da iz nje lahko izoblikujete ljubezen in obutek za dolnost. Zares vae besede
morajo uinkovati v tem smislu, da bo lovetvo v ljubezni in obutku dolnosti uzrlo zgolj
zlo.
2.) Voda
-Narava je kot vodni vrtinec. Pustite mu izhod na vzhod, pa bo voda odtekla proti vzhodu;
odpritemu izhod na zahod - odtekla bo proti zahodu. Narava ne pozna razlike med dobrim in
zlim, pravtako kot voda ne pozna razlike med vzhodom in zahodom.
-Gotovo, da voda razlike med vzhodom in zahodom ne pozna; toda ali tudi razlike med spodaj
in zgoraj ne pozna? loveka narava: nagiba se k dobremu, tako kot voda navzdol odteka. Ni
ga med ljudmi, ki ne bi bil dober, tako kot ni vode, ki ne bi tekla navzdol. Sicer lahko napravi,
da voda brizgne navzgor, tja do tvojega ela - e udari po njej; po cevi jo je mogoe tudi na
hrib pognati; toda ali je to v naravi vode? Le posledica zunanjih okoliin je to. Prav v istem
smislu je pa loveka narava tako ustvarjena, da jo lahko k zlemu pripravi.
3.) ivljenje
-ivljenje je to, kar oznaujemo kot naravo.

-Ali ivljenje oznaujemo kot naravo tako kakor oznaujemo belo kot belo?
Gaozi pritrdi.
-Ali je belina belega peresa enaka belini belega snega in ta enaka belini belega marmorja?
Gaozi je pritrdil.
-Potem je narava psa enaka naravi vola, in narava vola enaka naravi loveka?
4.) Lakota in ljubezen
-Poelenje po hrani in lepoti je v lovekovi naravi. Zato je ljubezen nekaj znotranjega in ni
treba, da pride ele od zunaj. Obutek za dolnost je pa nekaj zunanjega, ni znotranjega.
-Kaj pomeni to: ljubezen je od znotraj, dolnost od zunaj?
-e je drugi stareji ravnaj z njim kot s starejim. To spotovanje starosti ne izvira v meni.
Natanko tako je, kot e belo stvar oznaujem kot belo, ravnajo se po zunanjem dejstvu njene
beline. Zaradi tega pravim, da je obutek za dolnost nekaj vnanjega.
-e belega konja oznaim kot belega, ali e belega loveka kot belega oznaim, ni v tem
nobene razlike. Sedaj pa ne vem: ali ni tudi razlike med tem, e starega konja kot starega
obravnavam, in tem, da starega moa kot starega obravnavam? Pa e to: Ali je starost dolnost,
ali pa je dolnost spotljivo obravnavanje starosti?
-Svojega brata ljubim; ne ljubim pa brata nekega moa iz Qina. Toraj je na meni, da obutim te
vrste nagnjenje. Zato to nagnjenje imenujem notranje. Obratno pa spotujem starejega
sorodnika kakega moa iz Chuja, prav tako kot spotujem svoje stareje sorodnike. Toraj
doloa starost drugega, da zautim takno nagnjenje. Zavoljo tega takno nagnjenje imenujem
vnanje.
-Peenko, ki bi jo pripravil kak mo iz Qina, ravno tako rad jem kot tisto, ki sem si jo sam
pripravil. Te zadeve so pa docela podobne. Ali je toraj slast po peenki tudi nekaj vnanjega?
Komentar k 11. knjigi iz Mencijeve knjige Mengzi, poglavij, ki govorijo o loveki naravi.
O loveski naravi je bilo v razlinih civilizacija povedano e ogromno. Ogromno se je o njej
govorilo tudi na bregovih Rumene reke, eden teh, ki je o loveski naravi govoril zelo izvirno,
je bil Konfucijev uenec in priznan filozof Mencij, ki svojega uitelja sicer nikoli ni videl, bila
sta pa rojena stoletji narazen, a je o nauku svojega uitelja verno prial svojim sodobnikom.
Njegovo poetje pa ni bilo omejeno samo na Konfucijev nauk, temve je vsaj tako uspeno
iril tudi sebi lastnega, ki ga je ovekoveil v svoji knjigi izrekov ''Mengzi'', ki spada med tiri
najpomembneje knjige konfucijanstva. as ''stotih ol'' (od 500 - 200 p. n. t.), to je priblino
as v katerem je Mencij ivel, je as politinih premikov in drubenih sprememb, ki so se
posebaj razplamtele v asu vojskujoih se drav in ki so opazno vplivale tudi na Mencijevo
filozofijo, na njegov odnos do vladarjev in preprostih ljudskih mnoic, ter loveka kot takega,
kar gre razbrati iz njegovega nauka. Veliko njegovih misli zadeva vpraanje vladanja in
odnosov v dravi, ne gre pa seveda niti mimo lovekove narave. Knjigo ''Mengzi'' je doletela
ast, da je bila praktino est stoletij una snov kandidatov za slubo v dravni upravi. Mencij
sam je sicer menil, da zgolj posreduje nauk svojega uitelja, vendar to ne bo dralo povsem,
saj je s svojim delom in izvirnimi zamislimi pomembno vplival ne le na kitajsko, temve na
filozofijo nasploh.
Ali je lovekova narava dobra ali slaba, je bil v kitajski filozofiji eden osrednih in najbolj
problematinih vpraanj. Vpraanje s katerim je imel ogromno problemov e Konfucij. '' Vsak
naj deluje brez misli na lastno korist, deluje naj brezpogojno tako kot mora delovati, in da je
to, kar mora biti.'' eprav je razloil, kako naj lovek deluje, da bo dobro, pa ni povedal zakaj

naj lovek deluje tako. Mencij je poskual najti odgovor na to vpraanje in tako razvil teorijo o
prvobitni dobroti loveke narave, s katero je tudi zaslovel. Po Menciju je toraj narava
(loveka) v bistvu dobra: " Sleherni lovek ima srce, ki ne more gledati trpljenja drugih.
Soutnost: e opazimo otroka, ki gre proti vodnjaku, se v srcu vsakega vzbudi strah in soutje,
to pa ne iz razlogov, ki bi mu koristili. Ni loveka brez soutja v srcu, nikogar ni brez sramu v
srcu in ni loveka brez skromnosti v srcu, brez obutka za pravico. Soutje je zaetek ljubezni,
obutek sramu je zaetek zavesti o dolnosti, skromnost je zaetek nravnosti, razlikovanje med
pravico in krivico je zaetek modrosti." 1) To miljenje nikakor ni samo po sebi umevno in
edino. Podobno optimistinega stalia o loveki naravi pri Konfuciju ne najdemo, o
lovekovi naravi pravi, da so sicer ljudje ustvarjeni za potenost in so si zelo pdobni, ko pa si
naberejo izkunje, se vsak razvije po svoje. Gaozi je bil Mengcijev sodobnik in je menil, da so
ljudje po svoji naravi prvotno nevtralni in da je za razvoj krepostnega in drubi prilagojenega
vedenja treba mobilizirati drubeno dediino in jo z uenjem posredovati ljudem. Xunzi, e
eden Menzijevih sodobnikov, je uil, da je lovekova narava zla, lovek je nevoljiv in druge
sovrai, rad slii hvalo, vdaja se poelenjem in se ene za dobikom.
Xunzi je verjel, da je loveka z pravom in vzgojo mogoe ohraniti v dobrem. Podobnih in
druganih teorij lahko v kitajski filozofiji najdemo se neteto, e toliko ve pa e se ozremo na
evropsko filozofijo, ki se je z vpraanjem loveke narave ni manj vneto ukvarjala predvsem
na religiozni ravni.
loveka narava je v knjigi ''Mengzi'' podana na veih mestih, najbolj nazorno pa na mestih,
katerih komentar je priujoi tekst. Forma samega podajanja je dialoka in podobno kot pri
Platonu poteka med dvema filozofoma, lahko bi rekli med uencem in uiteljem, to sta v
naem primeru Gaozi in Mencij, s tem da Gaozi vedno izpostavi neko vpraanje ali problem,
ki ga Mengzi v odgovoru ali repliki najpogosteje z retorinim vpraanjem zavrne ali potrdi.
Celotna loveka narava je v tem primeru razloena na primerih, ki izhajajo iz narave, toraj so
primere naravoslovne.
Prva primera, ki jo imata v zobeh, zadeva najpomembneje lastnosti loveke narave, to sta
generalno ljubezen in dolnost. Gaozi oznai ali primerja loveko naravo z vrbovino,
dolnost in ljubezen pa z iz nje izoblikovanimi skodelami in kupami. Pravi, da lovekovo
naravo oblikujemo k ljubezni in dolnosti na podoben nain kot iz vrbovine dolbemo kupe in
skodele. Mencij pa odgovarja na nain, da se z vpraanjem obraa na naravo same vrbovine,
e ali je dobro, da je potrebno vrbovini, e hoemo iz nje izoblikovati doloen predmet, ki
nam slui v dobrem namenu, storiti silo, saj predmet, ki ga izoblikujemo iz materjala ne more
biti v naravi le tega. Ali je podobno potemtakem tudi s lovekovo naravo, iz katere je mogoe
dolnost in ljubezen izoblikovati samo z silo. Kritino oceni Gaozijevo primero, kot tisto, v
kateri bi lovek ljubezen in dolnost, prej kot dobro, ocenil kot slabo, e ne e kar zlo. O
Mencijevem odnosu do ljubezni in dolnosti smo nekaj e rekli in sicer smo ju spoznali v
soutju in sramu, silah, ki brez izjeme rezultirajo k srcu, ki je Mencijevo jedro dobrega, zato
laje razumemo Mencijevo oporekanje Gaozijevi primeri z kupami, ker Mencij ne meni, da je
za oblikovanje ljubezni in dolnosti sploh potrebna kakna sila, temve je to loveku e dano,
e ne kar vrojeno. Na tej toki evidentno nastopi spor med Mencijem in Gaozijem, ki je za
razumevanje loveke narave kljunega pomena, saj si drug napram drugega stojita dva
povsem razlina nazora o loveki naravi. Gaozijeva teorija nevtralnosti, potrebuje na poti k
oblikovanju, zunanji poseg, ki ga primera z kupami, eprav je res, da je podana v pogojniku,
nazorno pokaze, katerega pa Mencijeva teorija prirojenosti dobrega zavraa. Mencij meni, da
se dobro v loveku razvija kot drevo, ki raste samo od sebe, e le okoliine niso za to
neprimerne, med te neprimerne okoliine pa sodi tudi zunanji poseg s silo, ki ga v primeri
opisuje Gaozi. Preostane pa vpraanje, emu naj se lovek raje prepusti notranji rasti dobrega,
kot da se odloi za tisto, predvsem laje dojemljivo, ki jo pritevamo nijim nagonom? Mencij

odgovarja, da se lovek ravno po elementih dobrega razlikuje od ivali, zato mora to dobro
razvijati, ker se le v tem lovek prepoznava kot lovek.
Naslednji, drugi od tirih tukaj obravnavanih odstavkov o loveki naravi pri Menciju, ki ga
sproi Gaozi, zadeva zlo oziroma tiste vzvode v lovekovi naravi, ki loveka prisilijo, da stori
zlo dejanje. Tokrat je primera vodni vrtinec, ki razumljivo tee v smeri, ki ji jo lahko lovek
umetno doloi. Gaozi zakljui, da tako kot voda ne pozna razlike med vzhodom in zahodom,
tako tudi narava ne pozna razlike med dobrim in zlim. Mencij pritrdi podanemu mnenju, s tem
da doda teorijo o vzrokih, ki silijo to isto naravo v zlo. Ta vzvod nazorno ponazori nadaljno
preuevanje gibanja vode. Voda, ki odteka navzdol, k emur je pa, dodal bi, da zaradi
tenosti, nagnjena, po Menciju ponazarja dobro, ki mora biti logino v vsakem posamezniku,
redki ekscesi nastopijo le v primerih, ki jih ponazori Mencij z vplivom okoliin ali povedano
na primeru vode, vodo je mogoe spraviti navzgor, toraj nasprotno od naravno navzdol, samo
kadar udarimo po njej, takrat jo umetno prisilimo da pljuskne v nenaravni smeri. e
zakljuimo, je zlo le posledica redkih zunanjih okoliin, pravtako je tudi loveka narava
ustvarjena tako, da jo k zlemu pripravi.
Nisem ravno preprian, da je naravna pot vode navzdol, posebaj e upotevamo izhlapevanje,
ali vedenje vode v breztenostnem prostoru, zato je primera z vodo, po mojem malce
vpraljiva, medtem ko pa se z samim objektom primere, v ukviru Mencijeve teorije dobrega,
lahko povsem strinjam. Ne glede na to bi bilo gotovo Mencija zanimivo sliati dandanes, ko bi
uvidel, e bi, da je naravna pot vode navzgor in kako se le ta obnaa v breztenostnem
prostoru; bi njegova teza o vodi vzdrala ta preizkus, je pot navzdol res v naravi vode ali je to
v njeni naravi ravno toliko kot je v naravi loveka, da hodi vzranano?
Trertji odstavek ima za izhodie tale Gaozijev stavek:'' ivljenje je to, kar oznaujemo kot
naravo.'' 2) Mencij radovedno posplouje, ko sprauje, e je to ivljenje tako narava, kot je
belo belo, kar mu Gaozi pritrdi. Ko se Mencij e ne zadovolji s povedanim nadaljuje s
primerami, e, ali je belina belega peresa enaka belini belega snega in le ta enaka belini
belega marmorja in ko mu tudi za to primero Gaozi potrdi pravilnost, Mencij zakljui: ''Potem
je narava psa enaka naravi vola in narava vola enaka naravi loveka?'' 3) Vpraalen stavek
ostane brez pritrditve, pravzaprav brez odgovora, tako da se moramo zadovoljiti s povedanim
in to razumeti povsem retorino, kot neke vrste potrditev prvega Gaozijevega stavka, v
katerem poda izhodino pozicijo, e, da je narava ivljenje samo. Narava je irok pojem, ki
mora tako zaobjemati iroko paleto pomenov in eden izmed bolj absurdnih je prav Mencijev
zakljuni, ko lovekovo naravo primerja z ivalsko, kar pa, to moram povedati takoj, ni ni
slabalnega ali kako drugae negativnega, kar je Mencij nakazal predvsem na nekaterih drugih
mestih v tej isti knjigi, pa pa gre za golo enaenje loveke narave z ivalsko, kar je v skladu
z Mencijevo filozofijo gojenja dobrega v loveku, kar smo preuevali e v primeru prvega
odstavka. Na nekem mestu Mengzi pravi:'' Kako malo je tega, v emer se lovek razlikuje od
ivali. Preprosto ljudstvo tisto sploh prezre, plemeniti pa ohranja to v zavesti.'' 4) Edina
razlika, ki je loveku evidentna, pa e to le peici plemenitih, je razlika zaradi katere je lovek
lovek, to pa je posedovanje tirih elementov dobrega.
etrti, zadnji tukaj pod drobnogledom obravnavani odstavek, je dokaj splone narave in je
med vsemi najobseneji. Zane se v izhodiu do tega trenutka e ugotovljenega temelja
loveke narave, ki je ljubezen in dolnost in sicer se Gaozi sprauje po izvoru obeh teh
temeljnih lastnosti, za kateri trdi, da je ljubezen notranjega izvora, dolnost pa zunanjega
izvora, kar tudi nazorno pokae na primerih. Pri tem je zanimivo, da ljubezen enai s
poelenjem, e, da je le to v loveki naravi, ki je razumljivo notranjega izvora. Mencij je kot
ponavadi previden, in terja nadaljna pojasnila. Nakar Gaozi pojasni isto e z primerom, v
katerem za dolnost navede spotovanje do starejih, ki bojda izvira v nas, podobno za
dolnost navede dojem recimo neke barve, ki je jasno zunanjega izvora. Mencij z odgovorom
seveda ni zadovoljen, in ga kritino zavrne na nain, da v eni, zdrui obe predhodni Gaozijevi

predpostavki; ni razlike e belega konja oznai kot belega, kakor ni razlike e belega loveka
oznai kot belega, ni pa preprian, kot sarkastino zavrne Gaozija, ali tudi ni razlike e starega
konja obravnava kot starega in tem, da starega loveka obravnava prav tako. Sprauje se
nejeverno ali je starost dolnost, ali pa je dolnost spotljivo obravnavanje starosti. Gazijevo
tezo o vnanjosti in notranjosti temeljnih lovekovih naravnih lastnostih tako skeptino zavrne
z prepriljivim retorinim preobratom, e pa e ne ravno zavrne, pa jo gotovo postavi na zelo
majave noge. Vendar Gaozi tudi po tej izmenjavi argumentov ne popusti in vztraja pri svoji
trditvi, ki jo podkrepi e z enim primerom. Dolnost imenuje spotovnje kateregakoli
sorodnika tako svojega kot sorodnika kogarkoli drugega, e le gre za dovolj starega, toraj gre
za vnanji izvor dolnosti, ljubi pa zgolj svojega brata, ne pa brata kogar koli drugega, iz tega
sklepa, da je to nagnjenje prilo iz njegove notranjosti. Mencij e sledni replicira, na malce
aljiv vsekakor pa na zelo vabljiv in nenazadnje prepriljiv nain. Pravi da peenko je rad v
vsakem primeru, pa e si jo pripravi sam, ali e mu jo pripravi kdo drug. Na to pa se e enkrat
retorino sprauje:'' Ali je toraj slast po peenki tudi nekaj vnanjega?''5) pri tem oitno
replicira tudi na Gaozijevo mnenje, da je ljubezen poeljenje. Mencij se z Gaozijevo teorijo o
vnanjosti in notranjosti izvora ne strinja in precej na iroko e naprej, v naslednjih odstavkih
razpravlja o tem vpraanju. Mencij na nekem mestu, ko razpravlja o ivljenski moi, izrazi
svoje nestrinjanje tako: '' Kar razumemo kot ivljensko mo, sodi k dolnosti in ivljenskemu
smislu. Brez teh dveh mora shirati. Je nekaj, kar se rojeva z nenehnim izvajanjem svoje
dolnosti, ne pa nekaj, kar bi si mogli osvojiti z enim samim dolnostnim dejanjem. e lovek
ob svojih dejanjih ne more doivljati notranjega ugodja, mora ta mo zakrneti. Zato pravim, da
Gaozi bistva dolnosti ne razume, ker jo ima za nekaj vnanjega.'' 6) gre za zelo delikatno
vpraanje, pri katerem sta se oba mojstra filozofije, kot e ni koliko krat prej, razla, kar je
predvsem posledica njunih teoretskih predpostavk.
Gotovo bi se dalo o loveki naravi pri Menciju e veliko razpredati, da o njej nasplono sploh
ne govorim, toda tako kot marsikaj v filozofiji je to, e se izrazim v prispodobi, dokaj tanek
led, govoriti o filozofiji, ki ti ni tako blizu, pa je e toliko bolj tvegano. Mencij me v
marsikaterem oziru spominja na grkega Platona, ne le da sta ivela priblino v istem obdobju,
temve je njuna podobnost tudi v njunih prizadevanjih na dravnikem podroju, kjer je tudi
Mencij, podobno kot Platon poskual uveljaviti svojo predstavo, ne toliko najpopolneje,
kolikor najpravinejae drave. Za povrh je tudi njuno vodilo in najvija resnica neko dobro,
eprav se zavedam, da je kontekst, v katerih sta to dobro razumela povsem razlien. Mencijeva
loveska narava je izredno izvirna in izrazito optimistino - pozitivno naravnana, kar je v prio
redkosti za pozdraviti in nenazadnje prava osveitev v primerjavi z zahodno vse prevkrat
zapeto religiozno predstavo. Za sklep, Mencijev sklep:'' Goni, ki sodijo k lovekovi naravi,
nosijo v sebi kal nagnjenja k dobremu; na to mislimo ko pravimo, da je loveka narava dobra.
e kdo zlonamerno ravna, ne gre iskati napake v prirojenih nagnjenjih. ustvo solidarnosti je
vsem ljudem lastno, ustvo sramu in odpora tudi, ustvo spotovana tudi, obutek za to, kaj je
primerno in kaj ni, tudi. ustvo solidarnosti vodi v ljubezen, obutje sramu in odpora rodi
misel za dolnost, ustvo spotovanja vodi k modrosti. Ljubezni ter obutka za dolnost,
dostojnost in modrost nam nihe ni od zunaj vlil, temve so naa izvirna last, le da ljudje ne
pomislijo na to. Zato se tudi ree: ''Kdor jih ie jih tudi dobi; kdor se ne zmeni zanje, jih
izgubi.'' e ugotavljamo tolikne razlike, da imajo nekateri tega dvakrat, celo neskonno ve
kot drugi, se dogaja pa tako, ker le ti svojih zasnov zmonosti ne razodenejo dovolj oitno.''
7) To najbolj nazorno poterjuje Mencija, se pravi, da se potrjuje kar sam. Kar temu odstavku
sledi, je citat iz Knjige pesmi in ki se avtorju tega komentarja dozdeva dovolj pomenljiva in
lepa, da si jo je drznil postaviti na sam konec, priujoega prispevka o Mencijevi teoriji
loveke narave:
''Nebo je ustvarilo loveke mnoice

in kjer je stvar, tam je tudi pravilo.

e lovek ostaja zvest naravi, ki mu je dana,
je na poti k najviji kreposti.'' 8)

1) Stara kitajsaka modrost, Maja Milinski, Mengzi, Mencij str. 54-55.

2) Stara kitajska modrost, Maja Milinski, Mengzi, Mencij, str. 130
3) prav tam
4) prav tam, str.101
5) Stara kitajska modrost, Maja Milinski, Mengzi, Mencij, str. 131
6) prav tam, str. 50
7) Stara kitajaska modrost, Maja Milinski, Mengzi, Mencij, str. 132
8) prav tam
VIR:
Milinski, Maja, Stara kitajska modrost, Ljubljana