Črtomir Kovač-Spinoza o Bogu

Ljubljana, 6. 1.
2020 seminarska naloga pri novoveški filozofiji
SPINOZA O BOGU
Črtomir Kovač – 18200614

Kazalo
Uvod.................................................................................................................................................3
Substanca.........................................................................................................................................4
Spinozin Bog.....................................................................................................................................5
Filozofski Bog...............................................................................................................................5
Bog kot narava.............................................................................................................................6
Panteizem....................................................................................................................................6
Spinoza in kartezijanstvo.................................................................................................................7
Božja volja........................................................................................................................................8
Zaključek........................................................................................................................................10
Viri..................................................................................................................................................11
Uvod
Baruch de Spinoza je bil nizozemski filozof judovskega porekla, ki je živel in deloval v 17.
stoletju. Pisal je filozofske razprave in eseje. Njegova misel se je ukvarjala z moralno filozofijo,
metafiziko, epistemologijo in tudi s političnimi idejami. Svoj magnum opus, Etiko, je napisal med
leti 1661 in 1675, vendar je knjiga izšla šele po njegovi smrti, leta 1677. Njegove ideje o Bogu in
naravi sveta so bile izredno sporne za njegov čas in okoliščine. Kot član nizozemske judovske
skupnosti je namreč odraščal v precej ortodoksnem okolju in njegove ideje so vodile do
izobčenja iz te judovske skupnosti leta 1656. Spinoza je umrl leta 1677 in mnogo njegovih del je
ostalo nedokončanih. Ta nedokončana dela so z drugimi neizdanimi izšla po njegovi smrti 1.
Na Spinozovo filozofijo je vplivalo mnogo predhodnih filozofov, poseben vpliv pa so nanj imeli
antični stoiki, kar je opaziti na mnogih straneh Etike, na primer v Spinozovem nauku o strasteh,
ki naj bi človeka vrgle v brezumje. Podobni nauki se najdejo tudi pri Marku Avreliju in Seneki.
Spinozi je bil stoicizem predstavljen že v mladih letih, ko naj bi zatrdno prebiral tekste stoiških
piscev. Nekateri pisci zatrjujejo, da je na Spinozovo mišljenje močno vplivala tudi srednjeveška
sholastika, iz katere naj bi vzel terminologijo in dialektiko in mnoge ideje, ki jih je potem sam
razvijal. Kljub temu, da je njegova terminologija res pogosto izposojena, je ta teorija očitno
napačna, saj je bil Spinoza odločen kritik sholastičnega mišljenja. Želel je vzpostaviti nov način
mišljenja, ki bi zamenjal sholastiko in omogočil znanstveni napredek. Gotovo je poznal
sholastično mišljenje, vendar ga ni preučeval. Sholastično terminologijo je verjetno prevzel po
Descartesu, ki jo je uporabil v svojih Meditacijah2.
Na Spinozo pa je kljub temu vplivalo srednjeveško mišljenje, ampak ne krščanska sholastika,

temveč srednjeveška judovska filozofija. Spinoza se v svojih delih pogosto sklicuje na judovske
avtorje in jih včasih tudi citira. Od judovskih piscev, kot sta Ibn Ezra in Majmonid, je vzel razne
ideje, na primer panteistične ideje o Bogu, doumevanje Boga kot enotnost in vsesplošnost,
zaničljiv odnos do antropomorfizma, pa tudi ideja, da se višja dobrina uresničuje skozi
izpopolnjevanje razuma. Kljub temu je bil Spinoza eden od največjih nasprotnikov judovske
tradicije, kar se kaže v njegovi izobčenosti iz lokalne judovske skupnosti 3. Na njegovo filozofijo
so izredno vplivale tudi Platonove ideje in neoplatonistične ideje o panteizemu 4 in pa še posebej
Descartova filozofija. Od Descarta je prevzel mnogo idej, tudi sam je dejal, da je pri Descartesu
odkril »največ luči, za svoje spoznanje narave«5. Od Descartesa je prevzel celotno koncepcijo
metode in njegovo ljubezen do matematike. Prav tako je eliminiral čutno spoznanje iz znanosti
1
https://plato.stanford.edu/entries/spinoza/#Biog
2
Etika; Filozofija Barucha de Spinoze III
3
Etika; Filozofija Barucha de Spinoze IV
4
Etika; Filozofija Barucha de Spinoze V
5
Baruch de Spinoza: Lebensbeschreibung und Gespräche, str. 56
in verjel, da je intuicija najvišja stopnja spoznanja. Kljub njegovim mnogim zgledom pa je
Spinoza razvil popolnoma svojo filozofijo, preobrazil izposojene ideje in tako racionaliziral
panteistično mišljenje6.
Etika je sestavljena iz petih delov, naslovljenih: O Bogu, O naravi in izvoru duha, O izvoru in
naravi afektov, O človeški sužnosti ali o silah afektov in O moči uma ali o človeški svobodi. V tej
seminarski nalogi se bom v glavnem ukvarjal s prvim delom, O Bogu. Posamezni deli Etike so
sestavljeni iz definicij in aksiomov na začetku ter pravil kasneje v delu. Prav s temi pravili
Spinoza predstavi svoje pojmovanje Boga in nam poskusi dokazati njegov obstoj. Tekom
seminarske naloge bom poskusil razložiti Spinozove misli in njegovo pojmovanje Boga.
Substanca
Glavni pojem, s katerim se ukvaraja Spinoza v svoji Etiki, je substanca ali podstat. Spinoza
substanco definira kot »tisto, kar je v sebi in se pojmuje po sebi, se pravi tisto, česar pojem ne
potrebuje pojma druge stvari, od katerega bi moral biti oblikovan.« 7 Spinozova podstat je torej
nek osnoven gradnik sveta, nekaj resnično bivajočega. Substance imajo atribute, stvari s
katerimi jih um določa, in moduse oziroma afekcije, po katerih se tudi pojmujejo.
Večino prvega dela Etike se Spinoza ukvarja ravno s substancami. Vzpostavi veliko pravil, s
katerimi dalje definira podstati oziroma podstat. Vsaka podstat je unikatna, podstati ne morejo
imeti istih atributov, ena podstat ne more biti ustvarjena iz druge, ker podstati drugo ne more
ustvariti, mora biti vzrok sama sebi, podstat je bivajoča... S svojimi prvimi pravili že namiguje na
to, kar bo kasneje izpeljal iz pojma podstati, vendar jih še vedno imenuje podstati in nadaljuje s
svojimi definicijami. V svojem osmem pravilu: »Vsaka podstat je nujno neskončna,« 8 Baruch
Spinoza začne zares razvijati svojo filozofijo. S trditvijo, da je vsaka podstat neskončna,
neomejena in resnično bivajoča, dobi podstat prvo lastnost, ki je lahko lastna le Bogu. Boga je
Spinoza v definicijah že določil kot: »absolutno neskončno bitje, se pravi podstat, sestoječo iz
neskončno mnogih atributov, katerih sleherni izraža večno in neskončno bistvo.« 9 Po enajstem
pravilu lahko vzpostavimo Boga kot edino podstat. Enajsto pravilo trdi: »Bog ali podstat,
sestoječa iz neskončno mnogih atributov,katerih sleherna izraža večno in neskončno bistvo,
nujno biva.«10 Dokaz, da je Bog edina podstat, pa gre tako: Najprej je treba vzpostaviti, da si
nobeni dve podstati ne moreta deliti atributa, kar je Spinoza storil v petem pravilu. Potem je
treba dokazati, da obstaja podstat, ki ima vse atribute, kar je storil v enajstem pravilu. Iz tega
sledi, da obstoj te neskončne podstati izključuje obstoj katerekoli druge, kajti če bi obstajala
6
Etika; Filozofija Barucha de Spinoze VI
7
Etika, O Bogu; Definicije III.
8
Etika, O Bogu; 8. pravilo
9
Etika, O Bogu; Definicije VI.
10
druga podstat, bi morala imeti vsaj en atribut. Ker pa ima Bog vse možne atribute, bi si morala
druga podstat vsaj en atribut deliti z Bogom, česar pa ne more, saj dve različni podstati ne
moreta imeti istega atributa.11 Avtor tega ne trdi takoj, saj v naslednjih nekaj pravilih najprej
dokaže, da je substanca ali podstat nedeljiva. Nedeljivost substance, Boga, pomeni, da je Bog
lahko le eden, kar izključi vse politeistične religije in nasprotuje troedinosti krščanskega Boga. 12
S štirinajstim pravilom Spinoza nato končno definira podstat kot Boga. »Razen Boga ne more
biti dana in se ne more pojmovati nobena podstat.«13 Čeprav je že po prvih nekaj pravilih in po
naslovu jasno, da bo Spinoza razglabljal o Bogu, je njegova definicija podstati in s tem Boga
izredno pomembna za nadaljevanje njegove misli. V petnajstem pravilu pove, da glede na to,
da je Bog edina podstat, z neskončno atributi, je vse, kar je, v Bogu in brez Boga nič ne more
biti. V razlagi tega pravila Spinoza nasprotuje pojmovanju Boga kot živečega bitja: »Mnogo ljudi
misli, da sestoji Bog kakor človek iz telesa in duha ter da je podložen trpljenju.« 14 Spinozov Bog
je neskončen in nepojmljiv. S svojim pojmovanjem Boga se približa konceptu Filozofskega Boga,
ki je v svojih lastnostih obravnavan ločeno od Abrahamskega Bogah, saj ni čaščen in ni del
nobene organizirane religije. 15
Spinozov Bog
Filozofski Bog
Je Spinozov Bog res Filozofski Bog in ne določen Abrahamski Bog? Spinoza se je verjetno strinjal
s Sokratskim načelom, da morajo filozofi minimizirati svoje predpostavke, vendar pa ni nujno,
da se je tega načela zares držal. V njegovih drugih delih, kot na primer v Teološko-politični
razpravi, trdi, da so religije zgodovinske. Torej, čeprav ima Spinozov Bog lastnosti ločenega
Filozofskega Boga, domnevno Boga ni obravnaval ločeno od religije.
Filozofski Bog je nastal pri krščanskih filozofih v sedemnajstem stoletju z razvojom filozofije in
znanosti. Nova znanstvena odkritja so morala biti podprta z močnimi teološkimi argumenti, za
kar so krščanski novoveški filozofi vzpostavili pojem Filozofskega Boga. Čeprav so bili Spinozovi
cilji drugačni od ciljev večine krščanskih filozofov, je bila teološka podpora znanosti eden izmed
glavnih ciljev prvega dela Etike. Pa vendar njegov Bog ni le Filozofski Bog, temveč nekaj
drugačnega.16
11
https://plato.stanford.edu/entries/spinoza/
12
The God of Spinoza: Chapter 1 How God exists
13
14
15
16
Bog kot narava
Spinozov Bog ni Filozofski Bog, temveč le sopomenka za naravo. Spinoza je v pismu napisanem
Henryu Oldenburgu trdil, da ima Boga in naravo za eno in isto stvar. Ko v petnajstem pravilu
definira Boga kot podstat z neskončno atributi, kot nekaj, v čemer je vse in brez česar nič ne
more obstajati, se oddalji od krščanske ideje dobrohotnega in vsemogočnega Boga in postavi
Boga kot naravo. Misel ni več nekaj, kar Bog ustvari, misel je le del Boga samega. Bitja niso
nekaj ločenega od Boga, ampak so eno z Bogom. 17
Spinoza v Etiki piše o Bogu, vendar bi ravno tako lahko pisal o naravi ali substanci. Njegova
filozofija enači vse te pojme in to je eden od razlogov, zakaj je bila tako sporna v njegovem času.
Spinozov Bog ni neko aktivno bitje, ki deluje za nek cilj, temveč obstaja in deluje zgolj zaradi
svojega obstoja. Razlog za njegov obstoj in razlog za njegovo delovanje sta eno in isto. Pojma
Bog in narava v Etiki le redko uporablja izmenljivo, večinoma piše le o Bogu, pa vendar nam je
jasno, da Boga, naravo in substanco enači.18
Panteizem
Je bil Spinoza torej panteist, ki je enačil svet in Boga? Spinozov Bog ima neskončno število
atributov, torej ne more biti enako kot svet. Materialen svet je veliko manj kot Spinozin Bog, saj
je deljiv, medtem ko je Spinozova podstat nedeljiva.19 Čeprav pa Spinozov Bog ni le svet, pa se v
svetu udeležuje in je svet del Boga, ne pa nekaj, kar je Bog samo ustvaril. Spinozov Bog je
udeležen enakomerno v vseh svojih atributih in vsak atribut je Bog. Čeprav Bog sam po sebi ni
fizična stvar, je del njegove biti tudi fizičen, saj je materialen svet tudi Bog 20.
Spinozovo pravilo, da je podstat nedeljiva, se nam lahko zdi protislovno s tem, da je materialen
svet del Boga. Zato je Spinoza ločil intelekt in domišljijo. Vodo vidimo kot vodo le s svojo
domišljijo, medtem ko jo z intelektom vidimo le kot fizično snov. Vse v materialnem svetu je v
resnici torej le snov. Vsa snov je v resnici deljiva le, če je videna z domišljijo in ne z intelektom.
Snov videna z intelektom naj bi bila po Spinozi večna in nedeljiva, saj je del Boga. Materialni
svet torej ni nevreden božanske narave, saj je v resnici prav tako večen in nedeljiv kot vsi ostali
božji atributi. Tu se kaže Spinozov racionalizem, saj ima intelekt za bolj pomembnega kot
domišljijo in znanje pridobljeno z intelektom boljše kot tisto pridobljeno z domišljijo.
Martial Gueroult je za Spinozovo filozofijo odnosa Boga do sveta predlagal termin panenteizem
namesto panteizma. Svet ni Bog, vendar pa je 'v Bogu'. Izvor končnih stvari je Bog in ne morejo
nastati brez Boga. Razlog zakaj Bog ni svet je ravno mnogoterost njegovih atributov, saj čeprav
17
Routledge philosophy guidebook to Spinoza and the ethics: Chapter 2 God, mind and bodies
18
19
20
vsak atribut celostno predstavlja Boga, en sam atribut ne more biti Bog sam. Tako je svet lahko
eno z Bogom, čeprav ni Bog, in s tem smo ljudje v tem svetu lahko eno z Bogom. 21
Spinoza in kartezijanstvo
Spinozove ideje o substanci pa niso nekaj novega in vpliv Descartesa na njegovo filozofijo je
neizpodbiten. Spinoza je Descartesa občudoval in njegova filozofija je Descartesovi podobna v
mnogih pogledih. Spinoza je leta 1663 objavil komentar na Descartesove Principe filozofije. V
njegovem komentarju se z nekaterimi Descartesovimi idejami sicer ne strinja, pa vendar je
očitno, da moramo za razumevanje Spinozove filozofije najprej razumeti Descartesovo, saj je
velik del njegovih misli izražen v okvirih Descartesove. 22
Podobnosti med Spinozovo filozofijo oziroma spinozizmom in Descartovo filozofijo oziroma

kartezijanstvom so take, da je Leibniz Spinozovo filozofijo imenoval za pretirano kartezijanstvo.
Spinoza je Descartesovo filozofijo o substancah pretiral s svojim prehodom iz dualizma na
monizem. Aristotelova ideja substance je neodvisna od vsega ostalega, je bivajoča in stvari, ki
nimajo svoje neodvisne realnosti črpajo svojo realnost od nje. Descartesova substanca je bolj
definirana. V Principih filozofije jo določi tako: »pod substanco razumemo le stvari, ki obstajajo
na tak način, da za svoj obstoj ne potrebujejo nobene druge stvari.« 23 Za to glavno substanco
Descartes postavi Boga, saj je Bog edina stvar, ki za svoj obstoj ne potrebuje ničesar razen sebe.
Vendar pa Descartes verjame tudi v ustvarjene substance, torej stvari, ki za svoj obstoj
potrebujejo Boga ampak nič drugega. Tu se že kaže Descartesov dualizem, dualizem ustvarjenih
substanc in neustvarjene substance, vendar pa pravi Descartesov dualizem leži drugje – v
poglavitnih lastnostih. Po Descartesu ima vsaka substanca poglavitno lastnost, ki jo definira.
Poglavitni lastnosti sta dve, lastnost razsežnosti in lastnost mišljenja. Prav to je Descartesov
dualizem, razsežnost in mišljenje. Torej kartezijanski dualizem verjame v dve poglavitni
substanci, materialno, ki jo definira razsežnost, in duhovno, ki jo definira mišljenje. Njegovo
razmišljanje pa vodi do tega, da v bistvu obstajata dve realnosti, torej materialna in duhovna.
Descartesov Bog je neskončna misleča substanca, človeške duše pa so tudi misleče substance,
medtem ko je materialni svet edina materialna substanca. Torej je bil Descartes poleg dualista
tudi pluralist glede mislečih substanc in monist glede materialne substance.
Spinoza je substanco in atribute definiral podobno kot Descartes, vendar sta pri njemu
razsežnost in mišljenje le dva izmed neskončno atributov. Kot sem razložil že prej, je Spinoza
menil, da obstaja le ena substanca, Bog. Spinozo imamo torej za monista, saj je verjel v obstoj le
ene substance. Medtem ko je Descartes verjel, da so človeške duše tudi posamezne substance,
je Spinoza menil, da so le modusi edine substance – Boga. Razlog za to, da so duše modusi, je
21
22
Descartes in Spinoza: dualist in monist
23
to, da so bile ustvarjene. Spinozizem zavrača mnogo kartezijanskih idej, na primer Descartesov
dualizem, ki verjame v ustvarjene in neustvarjene substance, saj Spinoza zavrne obstoj
ustvarjenih substanc. Spinoza zavrača tudi pluralizem duhovnih substanc in ga zamenja s svojim
monizmom enega Božjega duha. Podobnost med njima najdemo v eni razsežni materialni
substanci in Spinozovi eni substanci, saj sta obe teoriji monistični.
Spinozovi atributi so pluralistična ideja, saj jih je neskončno, ne le dva kot pri Descartesu. Če je
Descartes verjel v dve vrsti obstoja, ki ju določata dva temeljna atributa, je v Spinozova filozofiji
vrst obstoja torej neskončno. Za razliko od Descartesovih substanc pa Spinozove niso omejene
na le en obstoj, temveč lahko obstajajo v vseh hkrati. Spinozov Bog hkrati biva v vseh realnostih,
saj ima neskončno temeljnih atributov. Glavna razlika med Descartesom in Spinozo je torej v
atributih substance. Descartes je verjel, da sta njegova dva temeljna atributa inkompatibilna in
da ima lahko posamezna substanca le en atribut, medtem ko je Spinoza verjel, da mora imeti
substanca neskončno atributov oziroma vse atribute. Spinoza je verjel, da je stvar bolj realna, če
ima več atributov in s tem biva v več realnostih, torej mora Bog imeti vse atribute, da je lahko
najbolj realen.24
Spinozovi atributi pa so vendar nekaj izredno nejasnega. Atributi so med seboj popolnoma
različni, niti dva nista enaka, pa vendar je substanca nujno in popolnoma izražena z vsakim od
njih. Atribute lahko razumemo na dva različna načina, kot objektivno različne ali kot subjektivno
različne. Objektivno jih je obravnaval Martial Guéroult, njegovo dojemanje pa je precej jasno –
atributi so si zares popolnoma različni. Interpretacija Harryja Wolfsona je drugačna in meni
osebno zanimivejša. Wolfson je predlagal, da so si Spinozovi atributi med sabo različni le v
našem subjektivnem pogledu nanje. Torej so vsi atributi v resnici eno in isto, mi pa jih
dojemamo kot različne. Guéroultovo dojemanje atributov je verjetno bližje temu, kar je Spinoza
želel povedati. Guéroult Spinozove atribute primerja z Descartesovo zvezo med človeškim
telesom in dušo. Kjer Descartesova teorija temelji na obstoju človeka, pa Spinozova temelji na
obstoju Boga. Spinozov Bog je zveza teh atributov, ne le skupek le-teh. Pa vendar se atributi
razlikujejo od Descartesovega telesa in duha, saj so popolnoma neločljivi, pa čeprav so si tako
različni.25
Božja volja
Bog torej ni materialni svet, ampak je narava. Spinozova narava ni isto kot materialni svet.
Glavna lastnost narave, in s tem Boga, je njena neskončnost. Za obstoj Boga Spinoza ne postavi
nobenega prepričljivega argumenta, saj argument ni potreben26. Substanca, Bog, narava je
neskončna in v bistvu predstavlja obstoj sam. Nihče ne meni, da narava ne obstaja, Spinoza pa
24
25
26
je na koncu koncev le razširil pomen narave ne le na fizične temveč tudi na vse metafizične
stvari, jih imenoval za atribute in vse skupaj enačil z Bogom.
Spinozov Bog ima neskončno atributov, kar vključuje tudi um. Božji um pa ni nikakor podoben
človeškemu. Spinoza v opombi svojemu sedemnajstemu pravilu zapiše: »...um in volja, ki bi
tvorila bistvo Boga, bi se morala neznansko razlikovati od našega uma in naše volje ter bi se z
njima lahko skladala kvečjemu v besedi, tako naprimer kot ozvezdje Pes in lajajoča žival pes.« 27
Naš um je 'istočasen' stvarem, ki jih razume, ali pa je 'za njimi', medtem ko je Božji um 'pred
stvarmi'. Človek torej ve nekaj zato, ker se je to zgodilo, oziroma pozna nekaj, ker obstaja. Božji
um je predhodnik vsega, stvari se zgodijo in obstajajo zato, ker Bog ve, da obstajajo. S tem
Spinoza ne želi dokazati, da ima Bog neko boljše verzijo človeškega uma, temveč, da je to, kar
mi pojmujemo kot um, nekaj popolnoma drugačnega od tega, kar je Božji um. Um Spinozovega
Boga ni neko odlagališče idej, iz katerih Bog izbere, kaj bo ustvaril, temveč je le produkt Boga
samega in le eden od njegovih neskončno atributov. Božji um, katerega del je tudi človeški um,
lahko razumemo tudi kot nekakšno enotno celoto modusov, oziroma kar Spinoza imenuje
'obraz celega vesolja'. Pa vendar Spinoza včasih piše tudi o neskončno neskončnih intelektih. Pri
takem razumevanju Božjega uma ima torej vsak atribut svoj neskončen um in vsi skupaj tvorijo
neskončni Božji um. 28
Božja volja je pri Spinozovem Bogu nekaj povsem drugačnega kot pri Abrahamskem Bogu.
Spinozov Bog namreč nima svobodne volje, kar avtor neposredno zapiše v triintridesetem
pravilu: »Bog ni mogel ustvariti stvari na noben drugačen način in v nobenem drugačnem redu,
kot jih je.«29 Božja volja izhaja iz Božje narave, ki izhaja iz njegovih atributov. Bog ima neskončno
atributov in njegova narava je lahko le takšna, kot je, torej je njegova volja lahko le takšna, kot
je. Ker Spinoza ni verjel, da je Bog neko bitje, ki zavestno ustvarja svet, je njegova volja lahko le
posledica njegove narave in vse, kar je ustvaril in kar se dogaja, je torej posledica te
nespremenljive Božje narave.30
Prvi del Etike Spinoza zaključi z napadom na ljudi, ki menijo, da je Bog nek dobronamerni
transcendentni kreator. Ljudje so dobili to napačno predstavo Boga s svojim domišljijskim in ne
intelektualnim pogledom na svet. Spinozov Bog ne deluje za nek konec, nima racionalnega
načrta ali želje po nečem. Če bi imel željo oziroma cilj, bi pomenilo, da si želi nekaj, česar nima,
kar bi pomenilo, da ni popoln, kar pa Bog po definiciji je. Spinozov Bog je racionalistična
predstava vsemogočnega, Bog brez svobodne volje, ki je v bistvu narava, katerega um ni um
27
28
29
30
temveč neskončnost misli, iz katerih nastane vse, kar je in kar bo, je nekaj popolnoma
nasprotnega Abrahamskemu Bogu Evrope v 17. stoletju.31
Zaključek
Filozofija Barucha de Spinoze mi je izredno zanimiva, saj je več kot le nadgradnja Descartove
misli, čeprav izhaja iz le-te. Njegov prehod iz kartezijanskega dualizma na lasten monizem je
popolnoma spremenil bistvo Descartove misli in jo naredil v nekaj čisto drugega. Spinozova
metafizika pa je služila tudi kot temelj za njegovo moralno in politično filozofijo, zaradi česar
postane še pomembnejša za zgodovino filozofije. Njegova moralna filozofija se je osredotočala
na obvladovanje strasti, kar naj bi vodilo do kreposti in sreče. Menil je, da smo ljudje egoistična
bitja, vendar pa nam je bil dan intelekt in razum, zato moramo izkoristiti naše naravne danosti
in obvladovati strast. Verjel je, da je prizadevanje za znanje in razumevanje pot do sreče. Prav
tako je bil podpornik demokracije, svobode govora in podrejenosti religije državi ter kritik
organizirane religije nasploh, zato je eden od najbolj relevantnih filozofov 17. stoletja še
dandanes.32
31
32
https://plato.stanford.edu/entries/spinoza/
Viri
 Etika, Baruch de Spinoza; prevod: Primož Simoniti, Boždar Borko; uvodna študija:
Radmila Šajković; Slovenska matica, Ljubljana 1988
 The God of Spinoza: A Philosophical Study, Richard Mason; Cambridge University Press,
Cambridge 1999
 Routledge philosophy guidebook to Spinoza and the ethics, Genevieve Lloyd; Routledge,
London 1996
 Descartes in Spinoza: dualist in monist, Roger S. Woolhouse; Filozofski vestnik 3, 1998
(https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/download/4054/3761/)
 https://plato.stanford.edu/entries/spinoza/

Črtomir Kovač-Spinoza o Bogu

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Črtomir Kovač-Spinoza o Bogu

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Ljubljana, 6. 1.

2020 seminarska naloga pri novoveški filozofiji

Črtomir Kovač – 18200614

Na Spinozo pa je kljub temu vplivalo srednjeveško mišljenje, ampak ne krščanska sholastika,

Podobnosti med Spinozovo filozofijo oziroma spinozizmom in Descartovo filozofijo oziroma

You might also like