HELENISTIČNA ETIKA

Helenizem je nekakšno prehodno obdobje (ki je sicer trajalo več stoletij) med klasično dobo
grških polisov in novim časom, ki ga je zaznamoval prihod in uveljavitev krščanstva. To je
čas, ko je po eni strani se vedno dominirala grška kultura, po drugi strani pa je prihajalo do
stikov in medsebojnega prežemanja s starodavnimi vzhodnimi civilizacijami (Perzija,
Indija…), kot posledici Aleksandrovih vojaških pohodov na vzhod. Vse to se je odražalo tudi
v helenistični filozofiji. A tudi novi filozofi so še vedno razmišljali predvsem znotraj
horizontov, katerih koordinate so jasno začrtali veliki trije, torej Sokrat, Platon in Aristotel.
Poudariti je treba, da je postala v helenizmu etika ključna filozofska disciplina. Kar je dokaj
razumljivo. V vmesnem času, ko se stare antične vrednote poslavljajo, novih (krščanskih) pa
še ni, nastane nekakšna praznina vrednot, ki jo poskušajo helenistični filozofi zapolniti z
etičnimi razmisleki. Kakorkoli, tudi za helenistično etiko je ključno vprašanje – Kaj je dobro?
Spomnimo se za trenutek na Aristotela. Kako on odgovori na to vprašanje? Najvišje dobro in
s tem najvišji cilj je sreča, ki jo lahko doseže tisti, ki dela v skladu z vrlino, torej tisti, ki je
dober. Aristotelov imperativ je torej: Delaj dobro, če hočeš biti srečen!
Kako pa na vprašanje o dobrem odgovarjajo helenistični filozofi? Pod drobnogled bomo vzeli
dve filozofski šoli iz tistega časa: stoicizem in epikurejstvo. Njun odgovor je diametralno
nasproten: medtem ko stoiki trdijo, da je dobro v askezi (odrekanju), epikurejci menijo, da je
dobro v ugodju-užitku.

Stoicizem

Za stoike svet obstaja kot popolna, harmonična materialna celota, ki je poduhovljena, živa,
božanska. Govorimo torej o nekakšni panteistični (bog je vse, prepoznavanje boga v naravi)
razlagi sveta. Vse, kar se znotraj te božanske celote zgodi, obvladujejo zakoni stroge vzročno
posledične nujnosti, nič se ne more zgoditi po naključju.
Kako se tak pogled na svet odraža pri stoiškem razumevanju človeka? Tako kot naravo
obvladuje vzročno posledična nujnost, človeško življenje zaznamuje usoda. Človek nima
svobodne volje, njegova naloga je v podrejanju in prilagajanju nujnosti-usodi. To seveda ne
pomeni, da svojo usodo pozna, da je nekakšen jasnovidec. Ne, le zaveda se, da na to, kar se z
njim dogaja, nima vpliva, da nima moči, da bi kakorkoli spremenil tok dogodkov.
Kako živeti in preživeti v svetu, ki ga v vseh smereh prežema nujnost? Edina smiselna drža,
ki jo stoiki zagovarjajo, je ravnodušnost, duševni mir (gr. ataraksija). Kako se spopadati s
svetom, na katerega nikakor ne moram vplivati? Tako, da sem do njega brezbrižen. Ni
potrebno, da sem evforičen, če mi je usoda naklonjena, saj se zavedam, da za to nisem
zaslužen, prav tako ni modro, da sem preveč poklapan, če me usoda tepe, ker za to nisem
odgovoren, kriv. Reši me vdanost v usodo, ali kot pravi stoik Seneka: »Usoda vodi tiste, ki to
hočejo in vleče tiste, ki tega nočejo.« V vsakem primeru bomo prišli tja, kamor nam je
usojeno – ali to sprejmemo ravnodušno in mirno, ali pa se temu upiramo in zaradi tega
trpimo. Kaj pa ima z vsem tem opraviti na začetku omenjeno odrekanje (askeza)? Odgovor je
preprost. Ataraksijo, duševni mir bomo najlažje dosegli tako, da svoje potrebe in želje
zreduciramo na minimum. Kajti želje v nas vzbujajo nemir, želje nas opozarjajo, da nam
nekaj manjka. In obratno: odsotnost potreb in želja nas pomirja. Namreč, če ničesar na
potrebujem, mi tudi nič ne manjka.
Na koncu velja omeniti še stoiško tezo, da so vsi ljudje po naravi enaki. Precej nenavadna
misel, če vemo, da je še malo pred tem Aristotel trdil, da so ljudje po naravi, bodisi sužnji,
bodisi svobodni. S tem je hotel povedati, da suženjstvo ni posledica neke družbene krivice,
ampak je to naravna danost, tako kot spolna ali rasna pripadnost. Stoiki vse to obrnejo na
glavo. Cesar in suženj sta si po naravi enaka (Zato ni čudno, da se je stoiška filozofija razširila
med vsemi družbenimi sloji, da najdemo med stoiki tako cesarja - Mark Avrelija, kot tudi
sužnja – Epikteta). Pa vendar nas ta enakost ne sme zavesti, ne smemo jo preceniti. Res je, vsi
ljudje smo po naravi enaki, vendar je usoda tista, ki iz enega naredi cesarja, iz drugega pa
sužnja. Usodo pa moramo vdano sprejeti. Enakost je torej abstraktna (tako kot kasneje v
krščanskem srednjem veku enakost pred bogom, ali v moderni dobi enakost pred zakonom),
neenakost pa konkretna, nekaj, kar vsakodnevno doživljamo na svoji koži.
Preidimo sedaj na stran ugodja.

Epikurejstvo

Epikurejci so dobili ime po svojem ustanovitelju Epikurju (342–271 p.n.š.), ki je dobro

prepoznal v ugodju (gr. hedone), zato njegovo etika poznamo po imenu hedonizem.
Prepričan je bil, da ljudje delujemo vedno tako, da iščemo ugodje-užitek in se izogibamo
bolečini. Pojem hedonizma nas sicer lahko napotuje na pretirano uživaštvo (npr. Sex & Drugs
& Rock & Roll) in prav to so filozofski nasprotniki očitali Epikurju in njegovim privržencem,
a so mu s tem delali krivico. Epikur je namreč veljal za zelo umirjenega in skromnega človeka
in kot bomo videli v nadaljevanju, je bilo to povsem v skladu z njegovim razumevanjem
ugodja, ki ga definira kot odsotnost bolečine. Ugodje je torej takrat, ko ni bolečine. Gre za
tako imenovano negativno definicijo ugodja. O negativni definiciji govorimo takrat, ko nekaj
definiramo tako, da povemo kaj ni in ne, kaj je. V srednjem veku se je npr. uveljavila
negativna definicija boga. Opisovalo se ga je kot neskončnega, neomejenega, neminljivega
itd.. Kakšne so posledice negativne definicije ugodja? Kot bomo videli, precejšnje!
Predstavimo problem na enem primeru. Maturantski ples! Kdo ve, kaj bo z njim? Ampak
recimo, da bo. Na maturantskem plesu se rado pripeti, da dijak-inja pregloboko pogleda v
kozarec. Vem, vi niste taki! Sicer jaz take dijake imenujem – iskalci resnice. Zavzeto in v
globine namreč sledijo pregovoru, ki pravi: » V vinu je resnica!«. Pri tem pa pozabijo na
drugi pregovor: »Resnica boli!«. Sedaj lahko vsaj razumete, zakaj nekoga, ki preveč pije, boli
glava. Malo me je zaneslo. Vrnimo se k Epikurju. Kako naj torej pije dijak-inja, ki se hoče
držati negativne definicije ugodja? Seveda zmerno, torej toliko, da se užitek ne prevesi v
svoje nasprotje-bolečino! Koliko naj jemo? Toliko, da nismo več lačni, ne pa, da se
prenajedamo! Kot lahko vidimo, se Epikurjeva različica hedonizma nagiba bolj v smer
Aristotelove srednje mere, kot pa proti nebrzdanemu uživaštvu.
Na osnovi negativne definicije ugodja Epikur izpelje klasifikacijo poželenj:

POŽELENJA

NARAVNA NIČEVA

nujna ne nujna

Kot je razvidno iz skice, poželenja razdeli na naravna in ničeva, naravna pa še na nujna in ne

nujna. Kriterij za takšno klasifikacijo pa je čistost ugodja ( ugodje je tem bolj čisto, čim manj
je prisotna bolečina). Npr.: med naravna nujna poželenja Epikur uvrsti poželenje po hrani,
spanju itd. Potešitev teh poželenj nam prinaša zgolj ugodje in nič bolečine. Med naravna ne
nujna spada npr. spolno poželenje. Tu moramo biti previdni, da se ugodje ne prevesi v
bolečino (V mislih ima srčne težave, ki so lahko posledica ljubezenske strasti). Ničevim
poželenjem pa se moramo preprosto izogibati, kajti njih potešitev prinaša zgolj bolečino.
Epikur ima tu v mislih vse tisto, kar danes zelo ustrezno opišemo s pojmom odvisnosti. Ko
sem od nečesa odvisen, pa naj bo to droga, hrana, delo, pretirano potrošništvo, računalniška
igrica, telefon itd, mi to prinaša zgolj težave in bolečino. Zato tudi odvisnosti tretiramo kot
bolezen.
Vidimo, da epikurejci in stoiki le niso tako narazen, kot bi v prvem trenutku pričakovali. Tudi
Epikur verjame, da je končni cilj našega delovanja duševni mir – ataraksia, k temu pa doda
še telesno zdravje. In podobno kot Aristotel prepusti pametnosti odločanje o tem, kaj je
srednja mera, tako tudi Epikur dopušča vlogo razuma, kot nekakšnega korektiva čutilom, pri
odločanju o tem, kaj izbrati med ugodjem in bolečino. Naša čutila bi namreč vedno izbrala
ugodje, razum pa nas včasih lahko prisili, da izberemo bolečino v imenu kasnejšega pravega
ugodja. Tako bo dveletni otrok zelo malo dovzeten za prepričevanje, da ga bo zdravljenje z
injekcijo sicer bolelo, a bo kasneje zaradi tega ozdravel. Ne, za otroka je bolečina pač
bolečina in jo preprosto zavrača. Ko odrastemo pa smo sposobni racionalno izbrati bolečino
(zdravljenje), zato da bi kasneje dosegli pravo ugodje (zdravje).
Toliko o Epikurju. Priznali boste, da je zanimiv možakar. Sedaj pa bomo v našem sprehodu
po zgodovini etike preskočili kar lepo število stoletij in pristali v sedemnajstem stoletju
našega štetja, pri angleškem filozofu Thomasu Hobbesu.

ETIČNA MISEL THOMASA HOBBESA

Angleški filozof Tomas Hobbes (1588-1679) je zagovornik stališča, ki ga vsi dobro poznamo
in se mu preprosto reče – egoizem. Prepričan je, da človek v svojem delovanju vseskozi
zasleduje neko dobro zase. »Predmet hotenih dejanj vsakega človeka je vedno neko dobro za
njega samega.« Altruizma ni. Naj se konkretno dejanje zdi na prvi pogled še tako altruistično,
bomo v njegovem jedru, ko bomo slekli navidezno, našli egoističen motiv. Npr.: Neka banka
podari bolnišnici denar za nakup medicinske opreme. Direktor banke obišče direktorja
bolnišnice in mu, pred novinarji, izroči velik ček. Na prvi pogled se zdi to dobrodelno dejanje.
Ampak, a je res tako? Ni treba imeti veliko domišljije, da lahko v gesti banke prepoznamo
poslovni interes, ki bo v končni posledici povečal njen dobiček.
A vrnimo se k Hobbesu. Njegov egoizem je utemeljen na prepričanju, da je človek po naravi
slab. »Človek je človeku volk«. In družba (civilizacija) je tista, ki poskuša s pravili in zakoni
njegov egoizem obrzdati. ( Nekaj desetletij kasneje je francoski mislec Jean Jacques Rousseau
(1712-1778) zagovarjal povsem nasprotno stališče. Človek je po naravi dober in civilizacija je
tista, ki ga je pokvarila. Od tod tudi njegov klic: Nazaj k naravi! Torej, nazaj k dobri naravi
človeka in stran od pokvarjene civilizacije.) Nekateri zgodovinarji filozofije menijo, da je
Hobbes idejo o slabem človeku dobil ob opazovanju takrat na novo nastajajočega kapitalizma.
Slednjega pač zaznamuje izrazita tekmovalnost vseh proti vsem, na koncu pa preštevamo
redke zmagovalce in številne poražence.
Poskušajmo še enkrat premisliti egoistični motiv, ki naj bi nas vodil pri naših dejanjih.
Recimo da hodim po semedelski promenadi, sem na poti v službo, ko opazim, da se nedaleč
stran nekdo utaplja v morju. Kaj naj storim? Naj pomagam ali naj se delam, da nič ne vidim in
hodim lepo naprej, saj sem oblečen v drago obleko, da bi jo s skokom v morje uničil, poleg
tega pa me v službi čaka zelo pomemben sestanek, ki ga nikakor ne smem zamuditi?
Če izberem drugo možnost, je moj egoizem evidenten, saj mi je npr. bolj pomembna moja
lepa obleka kot pa življenje drugega. A recimo, da nisem tak. Recimo, da se odločim za
pomoč! Kateri možni motivi me pri tem vodijo? Pri naštevanju možnih motivov se bomo
spuščali ob bolj k manj plemenitim.

1. Priskočil bom na pomoč zato, ker je dolžnost vsakega človeka, da pomaga drugemu v
stiski.
2. Pomagal bom, ker sem odgovoren in moram posledično odgovoriti na klic drugega na
pomoč.
3. Moram pomagati, kajti v nasprotnem me bo celo življenje preganjala vest, občutek
krivde.
4. Pomagal bom, ker poznam očeta utapljajočega. Nekoč mi je naredil veliko uslugo in
sedaj je idealna priložnost, da mu povrnem dolg.
5. Seveda bom pomagal, saj me bodo ljudje zaradi tega občudovali, mogoče mi bo tudi
predsednik Pahor podelil priznanje za hrabrost, skratka, s tem dejanjem si bom močno
dvignil ugled.

Torej: dolžnost, odgovornost, občutek krivde, dolg, ugled. Nekateri bolj, drugi manj
plemeniti, vendar v vsakem primeru motivi, ki igrajo pomembno vlogo v življenju
posameznika. Že, že, ampak za Hobbesa so to zgolj navidezni in površinski motivi, s katerimi
zakrivamo naš egoizem. Gremo sedaj v nasprotni smeri:

1. Če sem si povečal ugled, je to seveda dobro zame.

2. Če sem vrnil uslugo-dolg, se zaradi tega dobro počutim.
3. Prav tako se dobro počutim, če me ne preganja občutek krivde.
4. Lepo mi je ob zavesti, da sem odgovorno ravnal.
5. Ko opravim svojo dolžnost, se počutim kot človek z velikim Č.

Torej, kakršenkoli že je moj motiv, vedno pristanem v lastnem egoizmu. In ne samo to! Če ne
pomagam, sem seveda egoist, če pa pomagam, sem spet egoist. Je to res? Se s tem
Hobbesovim stališčem lahko strinjamo? Pravzaprav težko! Kar Hobbes trdi, je v precejšnjem
nasprotju s tistim, čemur pravimo naš etični čut. Ta namreč dokaj zanesljivo razločuje med
dobrim in slabim, med etičnim in neetičnim. Dopoveduje nam, da ni vseeno, če nekomu
pomagam, ali pa ga pustim umreti, da je kljub vsemu boljša tista banka, ki pomaga bolnišnici,
kot pa tista, ki jo zanima samo lastni dobiček itd. Skratka, ko poskuša neka etična teorija prav
vsa dejanja zreducirati na isti skupni imenovalec, takrat ni več sposobna opisati nobenega
dejanja, ker postane vse eno.

Dragi korona maturanti, prihodnji teden dobite novo porcijo.