Psihologija Dobesedni prevod: dušoslovje, a je pojem duša že

PSIHÉ LOGOS zastarel pojem (uporabljen le še v teologiji, umetnosti, pri

literanih kritikah,...). V znanosti uporabljamo pojem
iz grške besed duševnost (grška črka psi: Ψ), duševni/psihični aparat,
PSIHEIN (dihati, ZNANOST mentalno, zavest, duh,...
pihati, živeti)
izdihnil
Psihologija je EMPIRIČNA znanost, ki preučuje duševne
je procese in pojave, osebnost in vedenje/obnašanje
privezal si je dušo = najdel
se je (znanost o duševnosti). Izhajamo iz izkustev in
opzazovanja.
ARISTOTEL IZ STAGIRE:
 učenec znamenitega učitelja Platona
 uči Aleksandra Velikega (ta mu iz pohodov pošilja najdbe)
 eden najvplivnejših mislecov
 začetnik mnogih znanosti: logike (ni empirična), biologije, psihologije
 Platon ustanovi Akademijo; Aristotel ustanovi šolo Likej
 EMPIRIZEM: filozofska smer, po kateri je čutno dojemanje, opazovanje glavni vir spoznanja
 EMPIRISTIČNA TEZA: spoznanje, da se rodimo nevedni, na podlagi izkustva poiščemo
zakonitosti  človeška duša = TABULA RASA (nepopisan list papirja/nepopisana tablica)
 empiristične znanosti temlejijo na OPAZOVANJU; EKSPERIMENTIH (empirične metode): bio,
psi, meteorologija
Znanost je logično urejeno znanje/vedenje o svetu oz. različnih področjih sveta.
Ločimo jo glede na predmet, namen, metode.
KLASIFIKACIJA ZNANOSTI
1. najpogosteje. glede na PREDMET
 formalne: mat, logika
 naravne: fiz, kem, bio, medicina astronomija, geo, geologija I empirizem
 družbene: ekonomija, pravo, sociologija, psiholigija, geo I empirizem
 humanistične: filozofija, zgo, umetnostna zgo, jezikoslovje(lingvistika), primerjalna knjiž,
antropologija  ne uporabljamo mat
2. glede na SMER/NAMEN/CILJ
 temeljne: cilji so odkritja, spoznanja kot taka (največkrat pri naravoslovnih znanostih)
 uporabne: cilj je korist, uporabnost teh spoznanj, prenos temeljnih spoznanj v tehnologjo in
vsakdanje živ. (strojništo, farmacija, medicina,...)
3. ARISTOTLOVA KLASIFIKACIJA (1. v zgo) – merilo: cilj, smoter znanosti
 teoretične/temlejne znanosti
o spoznanje zaradi spoznanja
o “Vsi ljudje po naravi težijo k spoznanju, dokaz za to je radost, ki jo doživljamo ob
spoznanju” – Metaph

fizika matematika prva filozofiija

znanost o naravi kvantiteta kontinuiteta svet na sploh

 praktične/uporabne znanosti
o znanost ni spoznanje, temveč sama človeška praksa, delovanje
o politično-etična dejavnost: etika, ekonomija, poitika
 proizvedne znanosti
o izdelek, produkt
o gradbeništvo, kmetijstvo, veterina, pesnjenje
raziskovanjepostavimo tezo če drži: teorija; več potrdi: nauk

KAM SODI PSIHOLOGIJA?

 naravoslovna:
o osnovna enota naše duševnosti je živčni sistem
o prvi moderni psihologi so bili FIZIKI (merjenje živčnih impulzov, čutne prage)
 družboslovna:
o empiristične metode (opazovanje, eksperimentiranje, merjenje, statistika)
o smo družbena bitja
o proces socializacije – se učlovečimo
o preočuje človeka kot duževno bitje skozi odnose z drugimi,...
 humanistična
o smo neponovljiva, edinstvena celota psihofizičnih lastnosti – težko izmeriti (ne mogoče
zajeti z empiričnimi metodami)
PANOGE Ψ:
 teoritična/temeljne: spločna/obča Ψ, Ψ osbnosti,...
 praktične/uporabne: športna Ψ, reklamna Ψ

PREDMET PSIHOLOGIJE: Psihologija preočuje duševne procese in pojave, osebnost in vedenje ljudi.
Vednje/obnašanje je vsaka aktivnost organizma, ki jo lahko opazujeme in/ali merimo. To so npr. jok, smeh,
zardevanje, mimika obraza,...
Osebnost je razmeroma trajna in edinstvena celota duševnih, vedenjskih in telestnih značilnosti
posameznika. Sestavni del osebnosti so lastnosti – razmeroma trajne osebnostne značilnosti oz. ustaljeni
načini doživljanja in vedenja.
Duševni procesi in pojavi so lahko zavestni al pa nezavdani. Nezavedani so vsi duševni procesi in vsebine,
ki niso dostopni zavesti, vendar lahko vseeno vplivajo na naše doživljanje in vedenje.
duševni procesi in
vedenje/obnašanje osebnost
pojavi

temperament značaj sposobnosti čustva/emocije spoznavni/kognitivni motivacijski

hitrost, jakost in čas

telesne lastnosti umske zaznavanje in občutenje
čustvenih reakcij

matrične mišljenje

zaznavne učenje in spomini

METODE Ψ:
 eksperiment – je raziskovalna metoda, pri kateri eksperimntator namerno spreminja pogoje, v
katerih se dogaja neki pojav, ker želi ugotoviti, kako ti pogoji vplivajo na ta pojav
o ugotovimo vzročni odnos v nadzorovanih pogojih
o eksperimentalna.: tista na katero delije pogoj, katerega vpliv nas zanima
o kontrolna sk.:ugotvljamo, ali bi se vedenje, ki ga preučujemo, v vsakem primeru pojavilo
o eksperimentatorji – vodje eksperimenta
o prpučevanci – poskusne osebe
o neodvisna spremenljivka: z njo eksperimentator manipulira (sistematično in namerno
spreminja) – vzrok
o odvisna spremenljivka: to vedenje je odvisno od neodvisne spremenljivke – posledica
o vzročni odnos: odnost med vzrokom in očinkom se ugotavlja z eksperimentom
 neeksperimentalna ali opisna metoda – opazovanje: načrtno opazujemo neko vedenje, ne da bi se
vmešavali v dogajanje ali skušali kakor koli vplivati na vedenje tistih, ki jih preočujemo(sistematično
in načrtovano)
o spectrar = opzaovati (lat.)
 o introspekcija – je samoopazovanje lastnih duševnih procesov oz. opazovanje navznoter
(zavestni procesi)
o ekstraspektivno – je opazovanje zunanjih pojavov, vsega kar je vidno navzven (vedenje)
o Jane Goodall 30 let opazuje šimpanze
 preiskovalne/raziskovalne tehnike:
o vprašalniki (vprašanja odprtega in zaprtega tipa)
o ankete: kažejo mnenja ali druge podatke večjega števila ljudi o določenem pojavu
o vprašalniki sposobnosti(inteligentnost, znanje, spretnost, ustvarjalnost)/osebnosti(značaj,
interesi, vrednote, temperament,...): diagnostični pripomočki za ugotavljanje osebnostnih
lasnosti
o psihološki/psihometrilni testi: so inštrumenti za merjenje osebnostih lastnosti
o ocenjevalna lestvica: je tehnika, ki jo uporabljamo za ugotavljanje stopnje izraženosti
proučevalnih pojavov
ETIKA PSIOLOŠKEGA RAZISKOVANJA:
 prostovoljno sodelovanje
 informiranost oz. seznanjost z namenom raziksave
 če je preučevanec otrok ali mladoletnik, morajo biti z njegovim sodelovanjem seznanjeni starši oz.
zakoniti skrbniki in se s tem strinjati
 preučevanci ne smejo doživljati stresov (eksperiment morajo zapustiti v vsaj tako dobrem duševnim
in telesnim stanjem)
 vedno in v vsakem trenutku lahko brez posledic odstopijo od sodelovanja v raziskavi
 vsi podatki so strogo zaupni (njihova objava s pravimi imeni ni dovoljena)
 načela o ravnanju z živalmi, če je poskus izvajan na njih

LUCIFERJEV EFEKT:
Luciferjev efekt je definiran kot lahkotnost prehoda dobrega v zlo. Lucifer je bil najljubši božji angel, nato pa
se je spremenil v Satana.

STANFORDSKI ZAPORNIŠKI EKSPERIMENT: PHILIP ZIMBARDO

Neke vroče avgustovske nedelje leta 1971 se je v kleti ameriške Univerze Stanford začel odvijati
nenavaden eksperiment. Tamkajšnji profesor psihologije Philip Zimbardo je preko oglasa poiskal mladeniče
in jim za plačilo 15 dolarjev na dan ponudil, da bi sodelovali pri znanstveni raziskavi. Izberejo le 24
normalnih oziroma običajnih. Devet izbrancev pri poskusu igra vlogo zapornikov, preostalih 15 pa je dobilo
vloge paznikov. Osnovna ideja eksperimenta je bila, da bi vsi kandidati skupaj dva tedna v kleti oddelka za
psihologijo stanfordske univerze gojili razmere, kakršne vladajo v resničnem zaporu.
Raziskovalce je pri zastavitvi poskusa zanimalo predvsem vprašanje, kaj se zgodi, če postaviš dobre ljudi v
zle okoliščine Razmere v namišljenem zaporu so že v nekaj dneh postale tako nevzdržne, da so morali
poskus, ki naj bi po prvotnih načrtih trajal dva tedna, prekiniti že po šestih dneh. Sam vodja eksperimenta
Philip Zimbardo pa je hkrati igral tudi vlogo direktorja zapora.
Prvi zapornik je padel v hudo depresijo že po 36 urah, prebitih v ječi. V naslednjih treh dneh so morali
zaradi podobnih hudih oblik tesnobe odpustiti še tri zapornike, peti pa je zapustil poskus, ker je po vsem
telesu dobil izpuščaje psihosomatskega izvora.
Čeprav so bili tako pazniki kot tudi zaporniki povsem običajni mladeniči in so lahko kadarkoli zapustili
eksperiment, so se že v nekaj dneh tako vživeli v svoje vloge, da so povsem pozabili, da gre v resnici le za
simulacijo razmer v zaporu. Naloga paznikov je bila sprva zelo preprosta, saj niso imeli drugih zadolžitev,
kot da vzdržujejo red in mir v zaporu. Vendar pa se že drugi dan zapornikom ni ljubilo več izvrševati nalog,
ki so jim jih zadali pazniki. Zabarikadirali so se v svoje celice in začeli zmerjati svoje stražarje. Takrat so se
začele prve težave, ki so kasneje privedle do povsem nepričakovanih reakcij.
Poskus je bil po zgolj šestih dnevih in nočeh prekinjen.
Stanfordski zaporniški eksperiment je pokazal, da nore situacije lahko spodbudijo noro obnašanje tudi pri
povsem normalnih ljudeh.

SPOZNAJ SAMEGA SEBE (Gnathi Seauton)

 Delfi, Apolonovo prenočišče
1
duševnih procesov
POMEMBNI PSIHOLOGI: 9
 SIGMUND FREUD je zavestnih
o odpre pojem nezavedno 8
duševnih procesov
o našo zavest preimerja z ledeno goro 9
se ne zavedamo
  WILLCHELM WUND(Leipzig)
o začetnik moderne psihologije
o laboratorij za eksperimentalno psiholgijo
 SLAVOJ ŽIŽEK
o metode psihoanalize

TEMPERAMENTNI TIPI
Hipokrat – 1. teorija v zgo
 sangvinik (zrak, kri - telesne tekočine): vesel, živahen, prijazen, večni otrok
 kolerik (ogenj, žolč): hitro se razjezi, poln energije, produktiven
 melanholih (zemlja, črni žolč): pesimist, perfekcionist, žalosten, veliko razmišlja, tih
 flegmatik (voda, sluz): vseeno mu je za vse, brezciljen, tih
ČUTILA:
 voh, sluh, vid, okus, tip, kinestetično čutilo (Kinestetično čutilo je torej mišično čutilo za položaj
telesa in posamezne dele v mirovanju in gibanju ), čutilo za toplo/hladno
 6. čut = intuicija (instinkt)

TEMELJNI DEJAVNIKI OBLIKOVANJA DUŠEVNOSTI/RAZVOJA:

A) DEDNOST IN OKOLJE
 V preteklosti so na vprašanje, od česa je odvisen človekov razvoj oz. od česa so odvisne razlike in
podobnosti med ljudmi, raziskovalci odgovarjali na dva načina. Nativisti (lat. nativus: prirojen,
vrojen) so trdili, da razvoj in značilnosti ljudi določajo genetski dejavniki (nanje ne moremo vplivati).
Empiristi ( gr. empeiria: izkustvo) pa so bili prepričani, da so razvoj in osebnostne značilnosti
posledica vplivov okolja (zagovarja Aristotel, John B. Watson)
 Danes psihologi razlike in podobnosti med ljudi pripisujejo tako genetskim dejavnikom kot vplivom
okolja. Oba temeljna dejavnika razvoja sta med seboj tesno povezana in vplivata drug na drugega.
Odnos med njima je INTERAKTIVEN.
 vedenjska genetika: veja znanosti, ki raziskuje genetske in okoljske vplive med ljudmi
 Bolj pod vplivom dednosti so telesne -temperamentne lastnosti in sposobnosti človeka.
 Razvoj večine osebnostnih značilnosti je odvisen od zapletenih kombinacij dednih in okoljskih
dejavnikov. Dednost in okolje kot dejavnika razvoja sta med seboj tesno povezana in prepletena na
različne načine.
 Otroci sami začnejo z odraščanjem vedno bolj aktivno vplivati na okolje, tako da izbirajo in ustvarjajo
okoliščine, ki so v skladu z njihovo genetsko zasnovo.
 Psihologij proučujejo vplive dednosti in okolja z različnimi vrstami raziskav sorodniških parov,
 katerih stopnja genetske podobnosti nam je znana. Odstotke genetske podobnosti med:
o staršem in otrokom: 50%
o dvojajčnima dvojčkoma 75%
o enojajčnima dvojčkoma 100%
o starimi starši in vnuki 25%
 ED, ki so bili takoj po rojstvu ločeni in so odraščali v različnih okoljih so si lahko podobni v nekaterih
značilnostih, kar pripušemo delovanju dednosti. Delijo si namreč širše družbeno okolje npr. kulturo,
politične in ekonomske razmere. Pri opazovanju ED in DD,ki rastejo v enakem okolju ugotovimo da
so si ED v povprečju
 Dedljivost nam pove, v kolikšni meri lahko opažene razlike med posamezniki v določeni značilnosti
pripišemo genetskim razlikam med ljudmi.
 Najvišje so ocene dedljivosti telesnih značilnosti ( npr. telesna višina, barva glasu). Vplivi dedljivosti
so pomembni tudi pri sposobnostih (npr. inteligentnost, talent) in lastnostih temperementa ( npr.
ekstravertnost, čustvena labilnost). Vloga dednosti je manjša pri stališčih, poklicni izbiri in interesih,
vrednotah, religioznosti, glasbenemu okusu, značajskih lastnostih,…
 epigenetike je področje molekularne biologije, ki proučuje, kako okolje vpliva na delovanje in aktivnost
genov v celicah in predvsem, na kakšen način se ti vplivi okolja lahko prenesejo na naše potomce

B) GENETSKA ZASNOVA
a. Za nastanek novega bitja ženska in moška celica vsaka prispevata 23 kromosomov. Celice,
ki se razvijajo vsebujejo 22 parov avtomosomov in 1 par spolnih celic
b. Na kromosomih so razvrščeni geni. To so nosilci dednega zapiza oz. informavij,ki nosijo
program za oblikovanje posameznih značilnosti.
 c. genotip: človeška genetska zasnova, ki vsebuje tako gene za izražene kot za neizražene
lastnosti – od spočetja nespremenjen.
d. fenotip: celota vseh telesnih, duševnih in vedenjski značilnosti, ki se razvijajo v sovplivanju
med geni in okoljem – nenehno razvija in spreminja.
C) OKOLJE:
a. Vključuje vse vplive, ki niso podedovani, zato ga lahko opredelimo kot: celota
nepodedovanih vplivov na razvoj človeka
b. Okolje začne na razvoj posameznika delovati že pred rojstvom.
c. najpomembnejši vplivi okolja: družina, vrstniki in širše okolje, v katerem odraščamo
d. Člani družine so si med seboj bolj podobni predvsem zaradi okolja.
e. Okolje, ki si ga člani iste družine delijo je stvarno okolje v katerem živi družina in je enako za
vse njene člane. To je npr. ekonomski status družine, vrednote, slog, vero.
f. Okolje, ki si ga člani iste družine ne delijo pa je povezano s strukturo družine, naključnimi
izkušnjami in pa izkušnjami, ki jih vsak človek pridobi izven družine (npr. šola,služba,
prijatelji)  to določa človekovo osbnost. Človek bolj oblikuje tiste izkušnje, ki so
individualne.
g. Okolje pa ne prinaša le podobnosti temveč tudi razlike. Vsak človek doživlja neko lastno
izkušnjo v življenju, ki ga določa, spreminja
D) ORGANSKA (BIOLOŠKA, FIZIČNA, TELESNA) PODLAGA DUŠEVNOSTI
Živčni sistem (ŽS) ali živčevje sprejema in prevaja držljaje, jih obdeluje in pošilja sporočila nanje.

 nevron: živčna celica ali osnovna enota živčevja. Ocenjujejo, da jih je v človeškem telesu okoli 100
milijard. Živčne celice opravljajo različno delo, zato se med seboj razlikujejo po obliki.

 živec: skupek celičnih vlaken, ki prevajajo držljaje

 prenos živčnega impulza: poteka po čutilih (do osrednjega) ali gibalnih vlaknih (do organov)
 sinapsa: omogočajo potovanje impulzov iz celice v celico
 živčni prenašalci: skupina biokemičnih snovi, ki prenašajo informacije med nevroni preko sinaps; v
glavnem jih felimo na ekscitatorne(vzbujevalne) in inhibitorne (zavorne). ŠE pomembni živčni
prenašalci: adrenalin, acetilholin, dopamin, noradrenalin, serotonin.
 sestava živčnega sistema (ŽS):
Lega: - centralni in periferni ŽS
Delovanje:
- somatski ŽS
- avtonomni (vegetativni) ŽS

Po delovanju se živčevje deli v somatsko in vegetativno, prvo omogoča, da telo odgovori na zunanje
dražljaje s krčenjem progastih mišic, drugo nosi sporočila iz notranjih organov, telo pa odgovori z gladkimi
mišicami in pospešenim delovanjem žlez. Avtonomno (deluje dokaj samostojno) ima središča v hrbtenjači
in možganskem deblu, njihova vlakna pa potekajo skupaj s čutilnimi in gibalnimi živci somatskega živčevja.

Živčni končiči avtonomnega živčevja sproščajo dve vrsti živčnih prenašalcev in ob vzburjenju se delovanje
notranjega organa pospeši ali zavre. Zaradi tega delimo avtonomno živčevje v SIMPATIČNO in
PARASIMPATIČNO. Živčni končiči simpatičnih vlaken izločajo ADRENALIN, parasimpatičnih pa
ACETILHOLIN. Adrenalin izloča tudi nadledvična žleza in je hormon presnavljanja, ki povzroči, da se hitro
razgradijo maščobe in glikogen – v krvi se tako sprostijo energetsko bogate snovi (glukoza, maščobne kis-
line). Če se vzdraži živčevje, ki oživčuje skorjo nadledvične žleze, se torej sprosti adrenalin, ki hitro oskrbi
telo s potrebno energijo.

Notranje organe oživčujeta simpatično in parasimpatično vlakno, ki njihovo delovanje pospešita ali zavreta.
Če se organizem pripravlja na tek, boj ali druge aktivnosti, deluje močneje simpatični del avtonomnega
živčevja, če pa telo počiva, spi ali miruje, je aktivnejši parasimpatični del. Povečana aktivnost simpatičnega
dela povzroči širjenje zenic, inhibicijo slinjenja, potenje, oženje perifernih žil, širjenje žil v mišicah in
možganih, povečan utrip srca, povišan krvni pritisk, inhibicijo prebavnih organov. Aktiviranost para-
simpatičnega dela oži zenice, poveča slinjenje, zmanjša utrip srca, zniža krvni pritisk in pospeši prebavo.

V razvoju vretenčarjev se je izredno močno razvilo somatsko živčevje in je pri višjih vrstah prevzelo
kontrolo nad mnogimi nalogami, ki jih je sprva opravljalo vegetativno živčevje. V somatskem delu so se
zlasti v možganih razvile zelo uspešne povezave med čutilnimi, asociacijskimi in gibalnimi živčnimi
celicami. Zato je ta del živčevja postal tudi uspešnejši. Njegove povezave potekajo vse do najvišjih
možganskih središč, zato se reakcij tega dela živčevja zavedamo in nanje lahko zavestno vplivamo.
Povezave v avtonomnem živčevju pa segajo le do hipotalamusa, zato se navadno njegovega delovanja ne
zavedamo in nanj načeloma ne moremo vplivati.

Metode za raziskovanje možganov:

Včasih so možgane opazovali le od zunaj, glede na izbkline in vdolbine na površju; danes pa jih je z
napredno tehnologijo mogoče celo fotografirati z več različnimi metodami: uporabljamo EEG raziskava (s
pomočjo elektrod nameščenih na skalp glave merimo spremembe v električni aktivnosti možganov, bodisi v
stanju mirovanja bodisi med izvajanjem vedenjskih in miselnih nalog), magnetna resonansa (ki s pomočjo
uporabe močnega magnetnega polja omogoča zajemanje podrobnih strukturnih in funkcijskih slik
možganov), PET in SPECT metoda (s pomočjo označevanja z radioaktivnimi elementi omogočata
spremljanje položaja in koncentracije izbrane snovi v možganih) pa tudi z genetskimi terapijami.
Najenostavnejši način raziskovanja možganov so vedenjske in miselne naloge. Lahko pa tudi nekaj
vbrizgamo v kri in se na sliki iz tega razbere kako in koliko delujejo.

OSREDNJI ALI CENTRALNI ŽIVČNI SISTEM

- HRBTENJAČA prenaša sporočila iz periferije (telesa) v možgane in obratno. Hrbtenjača uravnava GIBE,
KI SE JIH NE ZAVEDAMO (podzavestni ali REFLEKSNI GIBI).

- MOŽGANI centralno nadzorujejo telo.

Struktura možganov:
 možgansko deblo(del podaljšane hrbtenjače): uravnava samodejne procese, ki so pomembni za
življenje, kot so dihanje, lakota, žeja, T, potenje, mežikanje, požiranje,... Sodeluje s hormonskimi
žlezami.
 mali možgani: usklajuje delovanje naših gibov, uravnavajo ravnotežje in orientirajo. Ležijo pod
velikimi možgani, delimo jih na levo in desno poloblo; so nagubani; zunaj sivina, znotraj belina
 veliki možgani: nadzprujejo čutilna, gibalna in povezovalna središča; L: zavest, govor, analiza,
aritmetika. D: podzavest, sinteza, slikovne in vzročne predstave, glasba. Sestavljeni iz leve in desne
poloble; vijuge in brazde; možganska skorja.
 hipotalamus: hranjenje, bioritmika, obnašanje, uravnavanje T, vodenje delovanja avtonomnega
živčevja, povezava med živčnim in hormonalnim sistemom .
 talamus: uravnanva zavest, spanje in budnost
 amigdala: pomembna pri uravnavanju strahu in anksioznostji
 hipokampus: pomnenje, kratkoročni spomin, prostorska orientacija
 možganska skorja (lokaliziranost psihičnih funkcij): ključno vlogo pri pomnenju, pozornostim
zaznavanem zavedanju, mišljenju, govori in zavesti.

Leva in desna možganska polobla (specializacija)

Leva polobla je analitična, specializirana za zapletenejše funkcije (branje, govor, štetje), logično in
abstraktno mišljenje. Celoto razčleni na osnovne sestavine ter preuči razmerja in interakcije med njimi.
Elemente analizira vsakega posebej in po vrstnem redu. Razmišljanje sloni na logiki. Tu se nahajata
verbalni (za besede in števila) in enciklopedični spomin (za pridobljeno znanje). Slednjega uporablja pri
utemeljevanju. Odlična je pri učenju jezikov, matematiki in eksaktnih vedah.

Desna polobla nam omogoča celosten pogled na situacijo. Ima pregled nad dogodki, jih povezuje med
seboj in preučuje njihove interakcije. Lahko deluje na celo skupino spremenljivk hkrati. Vlada ji intuicija.
Razmišljanje podpre z dejanskimi izkušnjami in podobami, pridobljenimi iz njih. Komunicira preko umetnosti
(glasbe, plesa, slikanja). Spomin desne poloble je sestavljen iz slik, simbolov in občutij, povezanih z
resničnimi dogodki.

OBKRAJNO ALI PERIFERNI ŽS: so vsi živci v našem telesu

AKTIVNOST, VZBURJENOST MOŽGANSKE SKORJE IN UČINKOVITOST DUŠEVNIH PROCEOSV
Pomanjkanje spanca pri otrocih in mladostnikih močno
vpliva na njihovo duševno in telesno zdravje. Spanec je
zelo pomemben pri učenju novih spretnosti in veščin.
Delimo ga na fazo REM, ki je dobila ime po hitrem
premikanju očesnih zrkel (angl. Rapid Eye Movement). V tej
fazi najbolj intenzivno sanjamo, poleg tega pa so takrat
mišice najmanj aktivne.
Druga faza se imenuje NREM (ne-REM; angl. Non-REM) in
jo dalje razdelimo v faze N1 (dremež), N2 (upočasnitev
srčnega utripa, padec telesne temperature) in N3 (globok
spanec).

Koliko časa moramo spati?

Spanje poteka v ciklih, v katerih si faze spanca sledijo v zaporedju N1-N2-N3-REM in en cikel v povprečju
traja 90-120 min.
Med fazo REM se utrjuje implicitni (proceduralni) spomin, ki zajema učenje motoričnih ali kognitivnih
veščin, medtem ko se med fazo NREM utrjuje eksplicitni spomin, ki zajema učenje dejstev,
 Kdaj se najbolj učinkovito učimo, mislimo, beremo, opravljamo različna dela? Kakšna mora biti
aktivnost možganske skorje? V času nizke in pa visoke vzburjenosti možganske skorje je
učinkovitost duševnih funkcij minimalna. Aktivnost je nizka, ko smo zaspani: zjutaj ko se zbudimo in
tik preden gremo spat. V času optimalne ravni možganske skorje je učinkovitost duševnih funkcij
maksimalno. Takrat se najbolj učinkovito učimo,mislimi beremo in opravljamo različna dela.
Aktivnost pa niha tudi čez dan.
 Kakšna je zjutraj? Zjutraj je vzburjenost možganske skorje nizka, posledično je učinkovitost
duševnih procesov majhna.
 Če je aktivnost možganske skorje nična smo mrtvi.
 Če je vzburjenost možganske skorje previsoka; okolje je polno držljajev – je učinkovitost tudi nizka

Kako se spalni ritem spremeni med puberteto? Zakaj postanemo zaspani ob približno enakem času?

Melantolin je hormon, ki ga izloča žleza v možganih, ki se

imenuje češerika ali epifiza. Količina melatonina v krvi se
tekom dneva spreminja, saj njegovo proizvodnjo stimulira
tema in zavira svetloba. Koncentracija melatonina v krvi je
običajno najnižja zjutraj in se začne zvečer (po 21. uri)
povečevati, s čimer se začne povečevati tudi občutek
zaspanosti.
Količina melatonina v krvi se začne povečevati zvečer,
doseže vrh ponoči in najnižji nivo zjutraj. Zaradi zgodnjih
ur pričetka pouka premalo spijo predvsem mladostniki, k
čemur prispeva tudi sprememba spalnega ritma med
puberteto. Takrat pride do spremembe izločanja
melatonina, in sicer češerika prične izločati melatonin s
približno dvournim zamikom (ob 23. uri). Zaradi tega mladostniki kasneje postanejo zaspani in odhajajo v
posteljo pozno zvečer oz. ponoči ter zjutraj pozneje vstajajo.

Izkazalo se je, da so bili učenci in dijaki šol, ki so premaknile pričetek ure pouka za eno uro naprej, bolj
uspešni na standardiziranih testih iz matematike in angleščine, prav tako pa se je izboljšal njihov splošni
učni uspeh. Hkrati je premik ure pričetka p ouka vodil v zmanjšanje
izostankov in izboljšanje mentalnega ter fizičnega zdravja učencev in
dijakov.

II. SPANJE, SANJE IN DNEVNI RITMI:

V življenju v povprečju prespimo 175 000 ur.
Katero biološko in duševno funkcijo ima spanje? Med spanjem so nekateri deli možganov bolj aktivni kot
med budnostjo, spremenjeno je dihanje, bitje srca, izločanje hormonov.
Kaj sploh je? Spanje je aktiven proces, ki vključuje fiziološke spremembe v organih telesa.

FIZIOLOŠKI IN VEDENJSKI KORELATI SPANJA

Elektroencefalografija (kratica EEG) je merjenje možganske elektične aktivnosti z elektrodami na

površini glave. Izmerjeni električni signali so seštevek aktivacijskih in inhibicijskih postsinaptičnih
električnih potencialov (EPSP, IPSP) ter v manjši meri tudi akcijskih potencialov živčnih celic. Naprava za
elektroencefalografijo se imenuje elektroencefalograf, zapis le-tega pa elektroencefalogram.

Elektroencefalograf Elektroencefalogram

 Tri standardne psihofiziološke meritve spanja:

o ELEKTROENCEFALOGRAM – možganski valovi
o ELEKTROOKULOGRAM – gibanje oči (REM)
o ELEKTROMIOGRAM – napetost mišic v vratu

Elektrode pri EEG izmerijo izredno majhne napetosti.EEG podatke predstavlja krivulja, ki jo klasificiramo
glede na frekvence – možganski valovi.
EOG merijo spremembe v napetosti ob rotaciji očesa.
Z EMG se meri aktivnost mišic.

EEG posameznih faz spanja

FAZE SPANJA
PREDFAZA – v njej ležemo in se pripravimo na spanje, alfa valovi (8–12 Hz) prekinejo valove budnosti, ki
imajo nizko amplitudo in visoko frekvenco.
PRVA FAZA – ko zaspimo, nastopi hiter prehod v to fazo, ki se od budne razlikuje le po počasnejšem ritmu
valov.
DRUGA FAZA – valovi imajo večjo amplitudo in nižjo frekvenco kot v prvi fazi.
TRETJA FAZA – pojavijo se delta valovi (1–2 Hz).
ČETRTA FAZA – prevladujejo delta valovi.

Spanje poteka v ciklih, ki so približno 90 min dolgi. S približevanjem jutru postajajo prve faze čedalje daljše
in četrte čedalje krajše, dokler se ne prebudimo. Na prehodih iz druge v prvo fazo spanja se pojavlja REM
spanje, med katerim imajo valovi nizko amplitudo in visoko frekvenco, očesna zrkla se hitro gibljejo,
izgubljena je mišična napetost, poveča pa se tudi nevronska aktivnost, poraba kisika, cirkulacija krvi, krvni
pritisk, krčijo se mišice udov, skoraj vedno pa na določeni stopnji rem spanja nastopi penilna in klitoralna
vzburjenost

2. REM SPANJE IN SANJANJE

Kleitman (1953): Razen mišične ohlapnosti vsi fiziološki parametri kažejo, da so REM faze emocionalno
nabite. Ali je REM lahko fiziološki korelat sanj? 80% prebuditev iz REM spanja kaže na sanjanje, (7% iz
ostalih faz)

3. TESTIRANJE SPLOŠNIH PREPRIČANJ O SPANJU

1. Zunanji dražljaji so vključeni v sanje. (poskus z vodo –
14 od 33 PO je poročalo o tem).
2. Sanje potekajo v realnem času in ne v trenutku.
3. Vsi ljudje sanjajo, le da tisti, ki menijo, ne da, v
poskusih poročajo o tem manjkrat.
4. Erekcija ni povezana z erotičnimi sanjami, saj jo
najdejo tudi pri otrocih.
5. Mesečniki (somnabulizem) med govorjenjem in
sprehajanjem večinoma ne sanjajo.
6. Ni eksperimentalnih potrdil o Freudovi teoriji, da so
sanje nadaljevanje dnevnih stresnih in erotičnih
dogodkov.

4. ZAKAJ SPIMO?
Vsi ptiči in sesalci spijo na podoben način kot mi. A faze
neaktivnosti najdemo tudi pri ribah, plazilcih, dvoživkah in insektih. Obstajata dve vrsti teorij – obnovitvene
teorije trdijo, da budnost na nek način poruši homeostazo, ki se znova vzpostavi med spanjem; kirkadijske
(dnevni ritem) pa, da živali spijo v času, ko nimajo možnosti opravljati dejavnosti, potrebnih za preživetje.
Obe vrsti teorij morata odgovoriti na vprašanje, zakaj orjaški lenivec spi 20 in konj le 2 uri. Dnevne živali
spijo podnevi, nočne pa ponoči. Cikel traja 24 ur. V okoliščinah, kjer ni časovnih znakov, (jame) organizmi
ohranijo vse dnevne cikle, pri ljudeh pa spalni traja 25 ur. Kakor da imamo notranjo biološko uro. Spanje
uravnavajo različne strukture v možganih, RETIKULARNA FORMACIJA, HIPOTALAMUS in druge.

Budnost: ko ne spimo. Mozganska skorja se aktivira in je sredi dneva optimalno gledano maksimalno
aktivna, kljub rahlim nihanjem.

POMEMBNE KNJIGE V RAZUMEVANJU ČLOVEKA IN NJEGOVE DUŠEVNOSTI; SANJ:

Velike egiptovske sanjske bukve – razlaga sanj
Sigmund Freud: Traumdeutung (l. 1900 – v slo prevedena 100l. pozneje): interpretacija sanj(vodi kraljevska
pot v človekovo nezavedno)
Matthew Walker: Zakaj spimo