PISNA NALOGA PRI ONTOLOGIJI – KANT: PROLEGOMENA (str.

48-57)
1. Obnova:

Kant odlomek začne z definicijo metafizike. Že v predgovoru si je zadal, da bi metafiziko zastavil

kot znanost in tega se loti s tem, da najprej opredeli njene značilnosti. Kant meni, da viri
metafizičnega spoznanja ne morejo biti izkustveni, in da lahko pridejo le iz čistega razuma,
oziroma a priori. Metafiziko primerja z matematiko, ta primerjava se bo pojavila še večkrat skozi
besedilo, pa vendar pravi, da se razlikujeta v tem, da je metafizika čisto filozosko znanje.

Besedilo nadaljuje s razločitvijo sodb na sintetične in analitične. Za analitično sodbo nam da

primer: »Vsa telesa so razsežna.« Ta sodba naj ne bi povedala ničesar novega o telesih, saj
morajo biti ta že po definiciji razsežna. Trditev: »Nekatera telesa so težka,« pa nam pove nekaj
novega, torej je sintetična.

Nato v besedilu nadalnje definira analitične sodbe, ki naj bi obstajale zaradi načela protislovja.
Vsaka analitična trditev torej ne mora biti zanikana brez protislovja. S tem želi tudi dokazati, da
so vse analitične sodbe apriorne, tudi če vsebujejo pojme dobljene iz čutne zaznave. Za primer
da tu stavek: »Zlato je rumena kovina.« Čeprav je najprej na videz potrebna čutna zaznava, da
bi lahko rekli, da je zlato rumena kovina, je to v bistvu definicija zlata, tako da če poznamo
pojem zlata, vemo da je to rumena kovina.

Sintetične sodbe po Kantovo naj ne bi obstajale zgolj zaradi načela protislovja, čeprav to za njih
še vedno velja. Zahtevajo še neko drugo načelo, oziroma nove pojme, da lahko veljajo.
Sintetične sodbe deli na tiste dobljene a posteriori in a priori. Prve, torej izkustvene sodbe, so
lahko le sintetične, saj je vse analitične že definiral kot apriorne. Matematične sodbe so po
Kantovo tudi vse sintetične. Vsa matematična spoznanja so apriorna, ampak ne delujejo le na
načelu protislovja. Za primer poda račun: »7 + 5 = 12,« ki sprva izgleda kot, da je popolnoma
analitičen. Vendar pa Kant meni, da je pojem 12 nekaj novega in da ni izpeljan iz 7 + 5, ter da do
njega ne bi mogli priti analitično. Za dokaz poda tudi geometrijski primer premice, ki je najkrajša
pot od ene do druge točke. Pravi, da se pojem najkrajšega ne more izpeljati iz pojma premice
temveč je nekaj novega. Kant prizna, da obstajajo tudi matematična načela analitične narave,
vendar ta koristijo le za dokazovanje drugih načel. Nato nadaljuje s trditvijo, da menimo, da so
te pojmi analitični, ker povezujemo te povedke s pojmi, čeprav v resnici s pojmom tega ne
mislimo. Kant meni, da je razlog zakaj se metafizike ne jemlje resno ravno to, da se smatrajo
matematični pojmi za analitične, saj bi bila če ne kritika metafizike tudi kritika matematike.

Meni, da so vse prave metafizične sodbe prav tako sintetične, čeprav analitične sodbe lahko
pripadajo metafiziki. Ker je metafizika čisto razumska, ima popolnoma unikaten način prihajanja
do sodb. Primer tega je sodba: »Vse, kar je v stvareh substanca, je trajno.« Te sintetične sodbe
pa se da z analitičnimi analizirati. Namen metafizike je torej pridobivanje teh sintetičnih sodb,
katere pa je treba nato analitično razčlenjevati.

Poglavje Kant zaključi s kratkim odstavkom o Locku, ki naj bi že prej podobno razčlenil sodbe na
analitične in sintetične, ampak pravi, da to ni bilo storjeno dovolj natančno in da se zato prej
taka klasifikacija ni uporabljala.
 2. Komentar:

»sodbe«: s tem izrazom Kant označuje vsa spoznanja, empirična ali apriorna, sintetična ali
analitična.

»a priori, apriorno«: s tem označuje sodbe, ki izhajajo iz čistega uma, torej ne iz čutnih zaznav.
Za čutno zaznavne sodbe pogosto uporablja izraz »empirične« enkrat pa tudi »a posteriori« (str.
51)

»analitične« sodbe so razlagalne, »sintetične« pa razširjevalne.

»načelo protislovja«: Trdi, da sodba ne more biti zanikana in ne postati protislovna. To pokaže s
primerom »Vsa telesa so razsežna,« ki ga lahko zanikaš le kot: »Nobeno telo ni ne razsežno,«
(str. 50) drugače pride do protislovja.

»povedek«: dobesedno povedek v stavku (sodbi). Povedek analitične in sintetične sodbe se

razlikujeta v tem, da je v analitični sodbi povedek podan že v »osebku«, medtem ko je v
sintetični sodbi povedek nek nov pojem, ki ni del definicije pojma v osebku.

3. Interpretacija:

Kantova glavna teza v besedilu je, da so vse prave metafizične sodbe sintetične, s čimer se
strinjam, saj se metafizika ukvarja z nedokazljivimi pojmi, ki jih utemeljuje skozi logično
razmišljanje, torej sledi, da poskuša iz enega pojma utemeljiti drugega. Kjer se s Kantom ne
strinjam je v njegovi definiciji matematike, kot zelo podobne metafiziki, saj meni, da so vsi
matematični pojmi tudi sintetični.

Za svojo definicijo analitične sodbe Kant na str. 49 uporabi primer: »Vsa telesa so razsežna,« ter
zagovarja stališče, da je sodba analitična saj je že v osebku povedi (telesa) vsebovan pojem
razsežnosti. Meni, da pojem telesa ne more obstajati brez pojma razsežnosti, torej je razsežnost
ena od temeljnih lastnosti telesa. Kasneje, na str. 53 nato uporabi podoben primer, da bi
utemeljil, da so geometrijske sodbe nujno sintetične. »Premica je najkrajša črta med dvema
točkama,« kar je definicija premice (ravne črte). Kant nato zagovarja, da se v pojmu premega
nikjer ne pojavlja velikost, temveč se le-ta nanaša le na kvaliteto. Vendar pa je mogoče dejati,
da je pojem premice ravno to, da je najkraša črta med dvema točkama in da se velikost prav
tako kot kvaliteta pojavlja v pojmu. Za primer lahko uporabimo drug podoben stavek, ki ga je
prej (na str. 50) Kant tudi postavil kot primer analitične sodbe: »Zlato je rumena kovina.« Avtor
pravi, da zlato ni rumeno in kovina, temveč je rumena kovina to kar zlato je in pojem zlata to že
vsebuje. Zakaj potem pojem premice ne vsebuje tega, da je najkrajša črta med dvema točkama?

Iz vsega tega torej sledi, da čeprav so nekateri matematični pojmi sintetične narave, to ne velja
za vse, torej matematike ne moremo kar enačiti z metafiziko. Kjer so matematični pojmi
pogosto nujno bivajoči in lahko dokazljivi z analitičnim razlmišljanjem in samo skozi uporabo
načela protislovja, je za dokazovanje metafizičnih pojmov potrebno drugačno logično
razmišljanje.

Črtomir Kovač