Kabala – judovska mistika

1. Uvod
Judaizem, monoteistična religija, najstarejša izmed treh abrahamskih religij je ni monoliten
pojav, ampak je sestavljen iz mnogih različnih oblik in vej, ki pa se med seboj razlikujejo,
lahko na doktrinarni ravni, na različnem razumevanju in interpretaciji svojih svetih besedil,
lahko na ravni rituala in religijskih praks, načinu življenja, interpretaciji sveta… Tudi v
judaizmu, kot v mnogih drugih religijah , tudi v ostalih dveh abrahamskih, so prisotni različni
ezoterični nauki in ideje, ki so lahko samosvoje ali pa si delijo podobnosti z drugimi
ezoteričnimi nauki različnih religij, v glavnem pa te ezoterične in metafizične oblike religij
poimenujemo z imenom mistika. V tej seminarski nalogi bo obravnavana kabala, ki je ena od
poglavitnih smeri judovske mistike. Tudi kabala, kot judaizem, je diverzen pojav, ki ima več
smeri nastale v toku zgodovine, ki so vplivale druga na drugo a se niso zlile v enovito smer,
temveč so obdržale svoje značilnosti, ki so se nato razvijale dalje in se izoblikovale v te veje
kabale, ki jih poznamo danes.

V seminarski nalogi bodo najprej obravnavani temeljni koncepti kabale in značilnosti

njenega nauka, ter področja na katera se kabala osredotoča. V nadaljevanju bo obravnavan
termin mistika, primernost poimenovanja kabale kot mistike, opis ene izmed kabalističnih
metod in obravnava značilnosti novodobne oblike kabale.

2. Mistično

Kot mistično se navadno označujejo pojavi, ki so »percipirani kot neposredno izkustvo z

božjo ali metafizično entiteto.« (Huss, 2008, str. 1) To izkustvo vsebuje doseganje stanja
zavesti, ki naj bi bilo vrh religijske izkušnje. Že ob tem opisu mističnega naletimo na
problematiko glede definicije. Mistično naj bi se realiziralo v neposredni izkušnji in
spoznanju o esenci, lastnostih metafizične, božje entitete. Ta definicija mističnega ni zmožna
opisati nekaterih religijskih pojavov, ki jih tudi v drugih religijah označujemo kot mistične.
Navajam budizem, ki v svoji osnovi ne priznava boga, oziroma metafizične entitete čaščenja,
vendar pa vsebuje nekatera stanja in razumevanja, ki jih označujemo kot mistična. V tradiciji
judaizma, naj bi bil Bog nedosegljiva instanca, ki presega posameznika in mu torej njegovo
spoznanje v neposredni obliki brez reduciranja ni možno. Kabala, v nasprotju z ostalimi
mističnimi tradicijami » ne izpostavlja neposredne izkušnje z bogom« (Zalta, 1999, 158)
kabala torej ni mistika v pravem pomenu. Mistična izkušnja ni jedro kabale. Idel izpostavi, da
je primernejše pojmovanje kabale teurgija ali mistična teurgija. (Idel, 1993) Poraja se
vprašanje ali je mistika termin, ki naj bi se uporabljal za tovrstne pojave in v koliki meri
pravilno predstavlja ezoterične in »mistične« oblike religij. Je mistika korekten izraz za
opisovanje kabale, čeprav v hebrejščini ni besede ki bi lahko predstavljala to definicijo
mističnega. (Huss, 2008) Prav tako avtorji trdijo, da termin mistično ne povezuje vseh
mističnih tradicij, ne izraža neke skupne lastnosti prisotne v teh, temveč termin ponazarja
neko ločnico, notranjo heterodoksijo znotraj verske tradicije. Prav tako se znotraj Judovstva
pojavljajo različne oblike mistike: kabala Adama Lurije, preroška kabala, hasidski judaizem in
novodobna oblika kabale. Vse vrste šol kabale povezuje skupni besednjak konceptov in
podob, razlikujejo se pa tako v metodi in praski, kot v cilju. Kot se izrazi Gershom Sholem:
»Ne obstaja misticizem kot tak, je le misticizem posameznega religijskega sistema.«
(Sholem, 1974, v Huss, 2008, str. 4)1 Predpostavlja torej, da je vsaka oblika misticizma
kulturno pogojena in jih torej ne moremo označevati pod skupnim imenom misticizem,
četudi na prvi pogled izražajo podobne ideje, prakse in nazore. »Mistiki so ti ljudje, ki skozi
svojo izkušnjo in interpretacijo te izkušnje zaznavajo nove plasti pomena v svoji tradicionalni
religiji.« (Sholem, 1956. str. 37.) Na podlagi Sholemovega pojmovanja mistikov, lahko torej
mistiko označimo kot raziskovanje globin religije, raziskovanje onkraj ustaljenih
tradicionalnih doktrin. Misticizem pomeni preseganje doktrin, vendar to preseganje ne
pomeni nasprotovanja.

3. Koncepti kabal
1
Scholem G. (1974) Major Trends in Jewish Mysticism, str. 6.
Kabala je srednjeveška oblika judovskega misticizma, ki je najbolj znana kot teozofska
doktrina o desetih božjih emanacijah (sefirot). (Idel, 1993) Ta doktrina se nanaša na
kabalistični opis stvarjenja sveta in hkrati oprijemanje in doumevanje boga, v njegovi obliki,
razsežnostih in pravem imenu. Kabala svoja ezoterična znanja črpa predvsem iz Biblije,
Talmuda, Knjige stvarjenja in Zoharja. (Zalta, 1999, str. 157) Knjiga stvarjenja in Zohar sta
knjigi kabalističnega izvora, kjer je v prvi, ki je tudi starejša opisan proces in struktura
nastajanja sveta, v drugem, Zoharju, ki opisuje razne mistične teorije od stvarjenja sveta
skozi emanacije, osnove božanstva, reinkarnacijo…(Zalta, 1999, str. 158) Zohar predstavlja
osrednjo knjigo kabale.

Simbol, ki predstavlja kabalo, oziroma njene osnoven doktrinarni sistem je drevo življenja.
Drevo življenja je del ezoterične sheme desetih božjih atributov. Deset sefirot, emanacij
božjega, je postavljenih v trikotnike, kjer sta v trikotniku dve nasproti delujoči sili in tretja, ki
ju uravnava. (Zalta, 1999) Vsaka sefira predstavlja nek določen koncept, npr. moško, aktivno,
kateremu je mogoče v drevesu poiskati njegov nasprotni pomen. Sefiroti in njihovi pomeni
predstavljajo hkrati nedoločljivo bitnost boga, položaj človeka v svetu in zgradbo in
strukturo sveta.

Sholem kabalo poimenuje kot »tuhtanje o stvarjenju bolj kot odrešenju.« (v Zalta, 1999, str.
18) Preko razmišljanja o stvarjenju sveta in božjim aktom, naj bi človek sprejel, razumel,
doumel božjo instanco ter preko tega znanja omogočil »vnovično združitev človeškega
življenja z božjim« (Sholem, 25)

Stvarjenje sveta naj bi sledilo naj bi sledilo iz kabalističnega pojmovanja boga kot »brezimen,
brezčasen in brezobličen – en sof«, hkrati pa naj bi bil ta bog »onkraj stvarnika in onkraj želje
po stvaritvi« (Zalta, 1999, str. 161). Iz en sofa naj bi izšlo 10 božjih emanacija imenovanih
sefirot, ki predstavljajo povezovanje med materialnim in duhovnim. (Zalta, 1999) Teh deset
emanacij ne predstavlja desetih oblik ali različic boga, kar je ena od razlogov zakaj je bila
kabala nekdaj označena kot herezija, predstavljajo le postopno razkrivanje božjih kvalitet, ki
so bile potrebne za stvaritev sveta.

Stanje pred stvarjenjem sveta naj bi bil le bog, ki je brezoblično bitje, onkraj želje po
stvarjenju, ki zavzema ves prostor. Bog naj bi se nato preko procesa imenovanega cim cum
umaknil sam vase, zgostil in tako ustvaril prostor, kamor je ustvaril svet. V kabali je ob
stvarjenju sveta pojmovana in opisana tudi lastna »kreacija« boga , oziroma njegova
postopna emanacija skozi deset atributov, manifestacij imenovanih sefirot. Bog nastopa v
dveh ločenih oblikah, kot ta pred nastankom sveta in bog kot ta, ki sproža proces stvarjenja
– kot stvarnik. Prva oblika je »Bog kot abstraktno samozadostno bistvo, ki predstavlja stanje
namesto delovanja, ter drugo pojmovanje, bog ki se manifestira.« (Zalta, 1999, st. 160) In
kaj je vloga človeka v kabalističnem smislu. Kakor je bil človek pred »padcem«, se po njem
oblikuje drugačno pojmovanje človeka, vendar stanje pred padcem ni nedosegljivo. »Ker naj
bi bil človek tisti ki dovrši božje obličje« Zzalta, 1999, str. 54), naj bi bila njegova naloga
ponovna vzpostavitev »duhovnega pralika«.

Kot je bog pojmovan z različnimi oblikami obstoja, v katerem se razlikujejo njegov name,
sama oblika, ter njegova materialnost, tako je človek v kabalistični misli deljena na dvoje. Na
zemeljskega in na mističnega človeka. Zemeljski človek je enakovreden biološkemu telesu in
delovanju človeka v vsakdanjih zadevah in zemeljska oblika je le obleka mističnega. Ponovno
oblikovanje mističnega človeka naj bi pripeljalo do prepoznavanje boga kot ločeno instanco
človeka ter kot boga, katerega človek je le modaliteta. To bi v običajnem pomenilo mistično
izkušnjo, pri kateri človek doseže določeno stanje zavesti, na meji ali v celoti ekstatično, v
kateri je zmožen sprejemanja atributov božanstva. Ker pa kabala ne izpostavlja neposredne
izkušnje z bogom, niti ni ekstatično stanje posebne vloge, v kabali na splošno, se
spoznavanje boga razlikuje od šole do šole. Pri uporabi različnih praks je pomembno
predvsem to na katero pojmovanje boga se praksa nanaša. Tako dobimo več različnih struj
oziroma šol znotraj kabale, ki preko različnih praks, dosegajo mistično stanje, ki se imenuje
devekuth – »milost, ki prekaša ekstazo« (Zalta, 1999, str. 159) Omenjam sicer samo
preroško kabalo, saj je ta oblika ključna za nastanek novodobne kabale, kar bo obravnavano
v nadaljevanju.

Preroška kabala stremi k spoznavanju boga preko njegovih imen in permutacije hebrejskih
črk. Vsaka črka naj bi zavzemala določeno mesto v diagramu drevesa življenja, predstavljala
naj bi, oziroma v kombinaciji z drugimi črkami določeno sefiro, določeno emanacijo boga, ki
je predstavljeno pod specifičnim imenom. Preko permutacije črk, mistične aktivnosti, ki ima
podobne lastnosti kot meditacija, intenzivno fokusiranje na nekaj, določeni telesni položaji,
recitacije, naj bi kabalist prišel do stanja, ki si deli podobnosti z ekstatičnimi stanji drugih
mističnih tradicij, do transformacije človeškega intelekta, ki je uporabljeno za združitev
človeške misli z božjim intelektom. (Idel, 1993 )

Človeška pozicija v sveta in med božjim je ta, da preko formacije »mističnega človeka«,
oseba zazna in odkrije skrite plasti realnosti, odkrivanje katerih je bližanje odkrivanju boga.
Človek ima vlogo prepoznavati teh različnih plasti, prepoznavanje njihovih lastnosti in
vrednotenje, katere so v skladu z božjo zahtevo, kot je zapisana v Bibliji in Talmudu, kot na
podlagi religijske izkušnje, kjer je znanje neposredno prenesena na človeka.

4. Preroška kabala

Ustanovitelj preroške kabale je Abraham Abulafia, judovski rabin, je v času svojega življenja
(13. stoletje) ustanovil in oblikoval šolo kabale, katero so definirale predvsem nove prakse
in načini za doseganje mističnih stanj. Abulafijeva kabala se v svoji osnovi veže na
kabalistični diagram drevesa življenja in deset božjih emanacij, sefirot. Prav tako je ena od
pomembnejših lastnosti je spoznavanje božjih imen, poleg tistih, ki so zapisana v Bibliji, in
koreliranje imen z desetimi emanacijami. Cilja mističnih praks, ki privedejo do posebnih
duševnih stanj, v katerih naj bi bil človek sposoben sprejemanja božjega znanja, je postati
prerok. Ker je Abulafia je sam verjel, da je prerok in je preko svojih tehnik dosegal stanja,
katera je pojmoval kot stik z božjim intelektom, iz njih črpal znanje in glas boga, torej bi
lahko vsak, ki bi natančno sledil njegovi metodi tudi sam postal prerok. Njegov cilj je bil
naučiti svoje učence kako postati preroki. (Putzu, 2019, str. 101) Morda je tudi zaradi tega
preroška kabala ostajala relativno neznana veja judaizme vse do sredine in konca 19., v 30.
letih 20. stoletja je bila vključena v delo Gerchoma Sholema Major trends in jewish
mysticism (1941),saj je pri verski avtoriteti predstavljala tekmeca, kot neposrednega
prejemnika božje besede. (Huss, 2007) Zaradi te svoje neposrednosti bi potencialno lahko
vpeljevali nove prakse, doktrine, ki se ali pa ne bi skladali z ustaljenimi, oziroma bi kabala
omogočala oblike življenja preko nekaterih zapovedi takratne versko avtoritete, kar je
sprožilo označitev preroške kabale kot negativno ovrednotene heterodoksije.

Osrednja metoda preroške kabale so permutacije in kombinatorika znotraj črk hebrejske

abecede. Kombiniranje črk naj bi privedlo do kombinacij, ki so poimenovanja desetih sefirot
in preko tega do identifikacije, miselne združitve človeka z določeno sefiro, ter spoznavanje
njenih kvalitet – kar Abulafia poimenuje preroško stanje. Kombiniranje in premetavanje črk
se izvaja v posebnih stanjih podobnih meditaciji, za katere so značilne, različne dihalne vaje,
recitacije črk, telesne poze… »Abulafia je zasnoval tri ravni meditacije: izraz, zapis, misel.«
(Edel, 1999,str. 136) V skladu s tem se tudi stopnjuje intenzivnost praks. Prva stopnja sestoji
iz vokalne kombinacije črk, nato se ta prenese na naslednjo raven, na zapis, in nato na
najvišjo raven, kjer se obdrži le miselna komponenta prakse, kot najvišja in najbolj
neposredna, a hkrati najtežja izmed stopenj. Celotno prakso povezuje težnja k popolnem
nemotenem osredotočanju, izključevanje misli notranjega dialoga iz pozornosti. Abulafia je
vrednotil svojo verzijo kabale, »kot enostavno, ki omogoča enostaven dostop do izkušnje in
znanja«. (Idel, 1993, 112) S tem jo postavlja v nasprotje s tradicionalnim načinom
prenašanja znanja preko učiteljev, ki so delovali v zaprtih skupinah, kjer je znanje ostajalo v
ozkem krogu, kar je ena od značilnosti mističnih oblik religij. Daje ji prvine individualizma,
logike, neko mero racionalnosti in najpomembneje dostopnosti. Prvine njegove kabale
sovpadajo z nekaterimi tendencami novih religijskih gibanj in ni naključje, da se kabala
prikaže kot ena od vidnejših novih religijskih gibanj, ki izhajajo iz tradicije judaizma

5. Kabala kot novodobno religijsko gibanje

V kolikor je kabala zgodovinski pojav, ki je »okupiral periferno mesto v moderni judovski in

izraelski kulturi v dvajsetem stoletju«, lahko vidimo, da se kabala pojmuje in oblikuje kot
nova kabala – novodobna oblika kabale. (Huss, 2007, str. 108) Kot dokaj očiten izraz
novodobnosti kabale je lahko primer pop zvezdnice Madonne, ki je v nekaterih svojih
nastopih uporabljala kabalistične simbole, ter se je tudi sama spustila v študij kabale. Mega-
zvezdnica je ali pa je na nekem mestu bila pripadnica kabale, torej nova kabala zagotovo
obstaja na prizorišču novodobnih religij.

Kabala se zdi ena od bolj očitnih vej judovstva, ki jo je doletela refiguarcija v novodobno
obliko. Še posebej zaradi svoje meditacije prakse, ki jo lahko opravlja posamezni, kar je
seveda zasluga Abulafije, kabalistični mesijanizem in začetek nove dobe, kar se očitno
povezuje z značilnostjo novodobne religioznosti, pričakovanjem radikalne spremembe
zavesti in pogleda na svet. »Verjetje, da lahko zavest oblikuje realnost, je eden od centralnih
učenj kabale.« (Huss, 2007 str. 113) Kabala izpostavlja človekovo odgovornost pri
konceptualizaciji in odkrivanju globljih slojev realnost, kar je ena iz izpostavljenih lastnosti
novodobnih gibanj – realnost je definirana preko lastnih spoznanj in osebna transformacija
pripelje do globljega razumevanja sveta. Prav tako je mogoče opaziti »eklektično naravo
postmoderne religioznosti, ki izraža brisanje mej med religijo, znanostjo in pop kulturo.«
(Huss, 2007, str. 118.) Nekatere doktrine kabale npr. stvarjenje sveta, kjer skrčitev boga
omogoči stvarjenje sveta, v holistični maniri primerja in enači z teorijo o velikem poku, ter
tako briše mejo med znanostjo in religijo. In kot že omenjeno se kabala pojavlja v pop kulturi
(Madonna) in se preko tega širi med množice, verjetno ne v njeni najkompleksnejši obliki
ampak so izpostavljene » spiritualne in fizične vaje, ki se fokusirajo predvsem na meditacijo,
pravilno prehrano in zdravljenje.« (Huss, 2007, str. 119)

Na splošno novodobna oblika kabale se posveča predvsem praktičnim aspektom, sledi obliki
self-spirituality, verska skupnost ni več etnično omejena, temveč se pripadniki za versko
pripadnost odločijo na podlagi doktrine, predvsem pa zaradi učinkov kabalistične prakse.

6. Zaključek

Kabala, ena od mističnih oblik judaizma, ki naj bi se, po prepričanju svojih pripadnikov,
začela z Adamom samim, se najvidneje definira v srednjem veku, kjer se tudi diverzificira. Do
konca 19. stoletja ostaja relativno neznana, skrivna veja judaizma, katere nauki ostajajo v
krogih kabalistov. Kabalistična praksa, je sestavljena iz raznih meditacijskih tehnik, dihalnih
vaj, recitacij in mentalnih tehnik (kombinacija in permutacija črk), ki naj bi privedle do
spremembe stanja zavesti. Ob pojavu novih religijskih gibanj, je zaradi svoje konfiguracije in
lastnostih bila deležna javnega razkritja, kar se je zgodilo že z Sholemovim raziskovanje in
analizo judovskih mističnih oblik. Njene doktrine in prakse so iz skrivne tajnosti prišle v
javnost, na razpolago ljudem željnim spiritualnosti.

Kot prisotnost kabale v svetu novih oblik religije, je relativno težko, vsaj v mojem primeru
priti do pristnih opisov kabalističnih meditacij in praks ter prav tako do literature, ki bi
omogočala nekakšen vpogled v svet judovske mistike. Pojavljajo se komercialne oblike, ki pa
na žalost ne zadoščajo pri raziskovanju ali pa vsaj pri preprostem informiranju o kabali in
učinkih njene prakse.
7. Viri
1. Edel, S. (1999) Metafizika idej in metafizika črk. Poligrafi: mesijanska zgodovina. Letn.
4, št 15/16
2. Huss, B. (2008) The mystification of the Kabbalah and the modern construction of
Jewish mysticism. BGU Review 2 str. 1-14. Dostopno prek
https://d1wqtxts1xzle7.cloudfront.net/7046655/Huss,%20The%20Mystification
%20(BGU%20Review)-with-cover-page-v2.pdf?
Expires=1654613975&Signature=PblhuPO-DEZ3Q4qa4nIAylwFtI7~bodf3JiqY8Lusn-
MZevpnb2BqRB3grnXotOLcGc1AwZv1Kp3AnmW-
XWZt6FBSOP5FaNHNrG9uooMqWPN3faGeu1XK1jPnCEHMt2VR~S4erSpr5bYXZFJUU
MFVB54UxP8C-qtWddu1eI3jcbi-
t8Yt16UehkIJafTUBLhkiJHjxt52UpyrqZv9fsMNGHiVCFCyB4XogH7-
x4zSFUbxVLnwCAeN-
~IaYK1z3XXGOEqkuBtrYJhe9OINq5hvQ4os6SmNtANm~cDZk6PE11aefcMWYAC3oDV
vwAE436-v4YAn8NhhW6mbDhiN4TrGA__&Key-Pair-Id=APKAJLOHF5GGSLRBV4ZA.
3. Huss, B. (2007) The new age of Kabbalah: Contemporary Kabbalah, the new age and
postmodern spirituality. Journal of modern jewish studies 6.2 str. 107-125. Dostopno
prek https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/14725880701423014?
casa_token=8-QFsaVn9nQAAAAA
%3AcU9Fkuvm_p7i4TxbJEon2Xvj_e89TuaU2Xkot0aHRK25vzN5ybwNVKwlcXkjrf4C0G
Rwahg7gSY.
4. Idel, M. (1993) Defining Kabbalah: The Kabbalah of the divine names." Mystics of the
Book: Themes, topics, and typologies. Str. 97-122. Dostopno prek
https://d1wqtxts1xzle7.cloudfront.net/35091686/Kabbalah_of_the_Divine_Names-
with-cover-page-v2.pdf?Expires=1654614099&Signature=Sor831cFA17dbjnmWl-
myCajKq-TsMAP5oHbh0ET-kOm4ojKf0RWO5lDqo2zX3W0XGLweDvK3c-aewXe-
wsMmsMPEqZs7B9-0lZEwJ7LIqsQhW3pwi7yejJnn47PH3-
xZX7Z8E6WdP8XfIMLriGs3PnAqmFJjnaaIqDpAav9aBfRJ6sOBguWvQwoUAvWsL65aJC
8lcaXlAQQGuSk1Ox~poLHhnAOBSwdnms8VONy6GWeTNM3eGUtW78frfLemXu-
OMc~-
HVJwp~VugIhwhJzr9qo12KUb0eu17smnq03JcGdR~Cjpgva1FJsT41wmKKz40N68ixodT
cTdbmxw-nYaw__&Key-Pair-Id=APKAJLOHF5GGSLRBV4ZA.
5. Putzu, V. (2019) Mystical techniques, mental processes, and states of consciousness
in Abraham Abulafia’s Kabbalah: A reassessment." Archive for the Psychology of
Religion 41.2. str. 89-104. Dostopno prek
https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/0084672419839490?casa_token=-
HKmNKbJ4CoAAAAA
%3AsPJ3PZteOnJ69szF9Hu587BLwKiT7s_QegU4bWlaWLB8rxjElWxPbRD4J0fZjE86-
UUaysCkQBA.
6. Scholem, G. (1956) "Jewish mysticism." Merkabah Mysticism, and Talmudic
Tradition. Str. 36-42. Dostopno prek
https://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/039219215600401403?
journalCode=dioa.

7. Zalta, A. (1999) V iskanju skritega boga – judovska kabala. Poligrafi: mesijanska

zgodovina. Letn. 4, št. 15/16