Harmonija življenja

Najlepše je, ko človek ugotovi in čuti, da nikoli ni sam kljub temu, da je ves čas sam. Sam se rodi in

sam odide s tega sveta. A občutek, da je v življenju povezan z vso civilizacijo in z vsakim

posameznikom v nekem trenutku, je prekrasen saj odpira nove vidike na življenje. To je občutek enosti

in harmonije, saj posameznik enostavno ve, da obstojijo na svetu ljudje, ki čutijo enako.

Bitka za energijo (moč, prevlado) postaja stvar preteklosti in evolucije človeške zavesti. Človek,

katerega zavest je temeljila na strahu in negativnih občutkih, se je začel zavedati samega sebe,

odgovornosti za lastna čustva in misli. Še vedno so na svetu ljudje in celo družbe, katerih vodilne sile,

se bojijo izgube zapovedanih vrednot in lastnih položajev ugodnosti. V bistvu pa se bojijo samih sebe,

saj ne vedo kaj bi počeli s seboj, če bi jim odvzeli vse to, kar jim pomeni moč, prestiž, denar, oblast. V

bistvu so ti posamezniki zelo ranljivi, ne znajo priti do sebe in večno ostajajo v družbi ljudi, katerim

jemljejo energijo z namenom lastnega obstoja, moči in navidezne prevlade. Temu se reče navezanost

ali vezanost na zunanji svet. Energijo jemljejo s tem, da soljudi vežejo nase s karizmo navidezne

samozavesti, z načinom manipuliranja - z močjo, položajem, oblastjo, zunanjimi nalepkami in

statusnimi simboli. Pri tem dosegajo, da se ljudje oddaljijo od samih sebe in se istovetijo z njimi, kar

jim daje moč in še večjo željo po manipulaciji, ki prinaša ugodje njihovemu Egu oziroma nižjemu jazu.

Kje lahko iščemo rešitev za dosego občutka enosti in harmonije? V »veliki sliki« kot bi rekli z izrazom,

ki opredeljuje sistemsko mišljenje. Pomeni pa pogled na svet kot na celoto, z vsemi svojimi živimi in

neživimi elementi. Z gorstvi, vodami, prebivalstvom, ki vplivamo drug na drugega in živimo v skupnem

okolju. Posameznik je pomemben, a še bolj pomembno je to, da, da se ta-isti posameznik zaveda, da

je le del velik družine imenovane narod, civilizacija, človeštvo. Ko se začne zavedati, da je del

civilizacijskega razvoja, ki v sodelovanju in so-ustvarjanju z drugimi ljudmi hodi po naravni poti

evolucije zavesti in s tem sebi in svetu prinaša nov vidik sebe in sveta to je vidik lepote, estetike in

harmonije. Ko človek doseže samega sebe, postane neodvisen od nemira zunanjega sveta. Pretresi

in stres, ki nastaja v njegovem okolju (preko medijev, informacij, reakcij drugih ljudi) postanejo le

opazovani svet, iz katerega opazovalec črpa tisto, kar mu pomaga pri rasti in ohranjanju notranje

harmonije. Notranja harmonija je najtežje dosegljiva, saj na zunaj pomeni večni smehljaj na obrazu.
Smehljaj, ki prihaja iz notranjosti se ne da ponarediti, pride lahko le iz zavedanja optimalnosti samega

sebe, optimalnosti okolice in optimalnosti časa v katerem živi. Ko človek ostane dlje časa v nekem

določenem trenutku, določenem prostoru in opravlja delo, ki mu pomeni veselje, pozabi, da obstoji. Ko

se zaveda vsega, ugotovi, da ne ve kam so šle vse ure, ves tisti čas, ki ga je prebil v vzvišenem stanju

nezavedanja, da čas mineva. Skozi zgodovino so vsi veliki znanstveniki, umetniki, filozofi, ustvarjalci

dosegali taka vzvišena stanja in še danes občudujemo njihove rezultate. Pa ne le oni, tudi vsi ostali

ljudje so bili od časa do časa zamaknjeni v svoje delo in sploh niso opazili, da čas mineva. V takih

ustvarjalnih stanjih tudi danes dosegamo najboljše in najlepše rezultate. Zase in hkrati za človeštvo.

Ko dosežemo rezultate smo zadovoljni, to zadovoljnost prenašamo na našo okolico nezavedno in

okolica se nezavedno odziva - tudi z zadovoljstvom. Vpliv dobre volje, ustvarjalne energije je močan in

hitro lahko prekosi vplive nezadovoljstva in slabih misli. Trenutki, minute, ure, dnevi postajajo vse lepši

in polni iskrivih misli.

Tadeja Jere Lazanski, Slovenija, Grosuplje, 24.11.2010