Susanna TAMARO

POJDI, KAMOR TE VODI SRCE

orig.: Va' dove ti porta il cuore (1994), Milano
Cankarjeva založba
Zbirka Najst
1997, Ljubljana

Ob besedi srce dandanes pomislimo na nekaj naivnega, cenenega. Ko sem bila mlada,
si ga lahko omenil brez zadrege, danes pa tega naziva ne uporablja več nihče. Če ga
vendarle kdo omeni, kar se zgodi sila poredko, je le v zvezi s kakšno napako v
delovanju. Sploh ne gre za srce v njegovi celovitosti, ampak za koronarno ishemijo ali
pa kakšne težave s preddvorom.
O srcu samem, o srcu kot središču človekove duše pa ne govori več nihče.

V mladosti nam začne rasti okrog telesa neviden oklep. Izoblikuje se v mladosti in se
potem skozi vso zrelost debeli. Raste nekako tako kakor biseri, večja in globlja ko je
rana, močnejši oklep se izoblikuje okoli nje. Sčasoma pa se na najbolj izpostavljenih
mestih oguli, kakor če obleko predolgo nosiš.

Dokler telo deluje, se ne zavedaš kako hud sovražnik ti utegne postati; samo za
trenutek mu nehaš kljubovati, in si že izgubljen.

Obstaja kaj stahotnejšega, kot je vrnitev, ki se nikoli ne izpolni?

Solze, ki ne pridejo na plano, se usedejo na srce; sčasoma ga obložijo in ohromijo

kakor apnenec obloži in ohromi zobnike pralnega stroja.

Zakaj pravim, da sem bila pri šestih že odrasla: zato, ker je bila v meni že tesnoba
namesto veselja in ravnodušnost namesto vedoželjnosti?

Usoda ni nič drugega kot posledica minulih dejanj, kujemo si jo sami, z lastnimi
rokami.

Je kje špranja, skozi katero je moč pobegniti usodi, ki ti jo okolje vsili že ob rojstvu?

Uiti iz začaranega kroga, spustiti v prostor svež zrak: v tem je pomoje vsa drobcena
skrivnost ciklusa življenj. Drobcena, pa vendar skoraj nedosegljiva in zastrašujoče
negotova.

Ne smeš misliti, da z eno dobljeno bitko dobiš tudi vojno. To je mladostna zmota.

Toliko reči se mi mota po glavi. Da bi se prebile na prosto, se pehajo in prerivajo kot

gospe na sezonski razprodaji.

Ljubezen ni za lene; da bi obstajala v vsej popolnosti, včasih zahteva, da odločno storiš

to in to.

Drevo: od takrat, ko vzklije, pa do takrat, ko umre, nepremično vztraja na istem

mestu. Med vsemi bitji sega s koreninami najbližje srcu zemlje, s krošnjo pa najbližje
nebu.

Okrog šestdesetih, ko je pot za tvojim hrbtom daljša od tiste pred tabo, opaziš nekaj,
česar dostej nisi: pot, ki si jo prehodil, ni držala ves čas naravnost, ampak je bila polna
razpotij. Na vsakem koraku je stal kažipot, ki je kazal drugam: od tod se je cepila
steza, od tam zaraščen kolovoz, ki se je počasi izgubil v gozdu. Nekaterim izmed teh
odcepov si sledil, ne da bi se tega zavedal, drugih še opazil nisi; ne veš, kam bi te
privedle poti, ki jih nisi izbral, na boljše ali na slabše; ne veš, pa vendar obžaluješ.

1
Lahko bi nekaj storil, pa nisi, vrnil se se nazaj, namesto da bi šel naprej. Kot "človek,
ne jezi se". Podobno se odvija tudi življenje.

Na križiščih tvoje poti se ti ponujajo drugačna življenja; ali jih boš skusil ali ne, ali jih
boš do konca izživel ali pa zavrgel, je stvar hipne odločitve; in s tem ko greš naravnost
ali pa zaviješ vstran, marsikdaj zaigraš svoje življenje ali življenje onih, ki so ti blizu.

Kdove zakaj je najteže doumeti prav najosnovnejše resnice? Če bi vedela takrat, da je

prva lastnost ljubezni moč, bi se dogodki bržkone odvijali drugače. A če hočeš biti
močan, se moraš imeti rad; in če se hočeš imeti rad, se moraš poznati do globin, o
sebi moraš vedeti vse, tudi najbolj skrite stvari, ki si jih najteže priznaš.

V življenju je potrebna širokosrčnost; obdelovati svoj mali značajček in biti slep za vse
okrog sebe pomeni, da sicer dihaš, v resnici pa si že mrtev.

Kakor za razum velja, da je razmeroma nov, tako velja za srce, da je prastaro. Kdor
posluša srce, mislijo ljudje, je torej blizu živalskemu svetu, nehotenim vzgibom, kdor
pa posluša razum, je bližje duhovnosti. Kaj pa, če je ravno nasprotno? Če nam siromaši
življenje prav presežek razuma?

Čudno je to: kako pogosto nam osebe, ki nam bodo v živlljenju še pomembne, na prvi
pogled niso niti malo všeč.

Stvari v resnici niso nikdar tako preproste, nikdar niso samo črne ali bele, vsaka barva
vsebuje nešteto različnih odtenkov.

Pred časom sem v nekem časopisu brala, da se po najnovejših dognanjih ljubezen ne

porodi v srcu, ampak v nosu. Če se dva človeka srečata in sta si všeč, si začneta
pošiljati majhne hormone, katerih imena se ne spominjam več. V glavnem, ti hormoni
vstopijo skozi nos in potujejo naprej v možgane, tam pa v skrivnostnih vijugah sprožijo
ljubezenski vihar. Čustva skratka, je zaključil članek, niso nič drugega kot neviden
smrad.

Jemala sva si besede z jezika, bila sva istih misli, izražala sva jih na isti način, bilo je,
kot da se poznava leta, ne pa dva tedna.

V življenju vsakega moškega obstaja ena sama ženska, s katero lahko doseže
popolnost, in v življenju vsake ženske obstaja en sam moški, s katerim lahko doseže
celovitost. Le malokomu, pravzaprav je izjemam pa je usojeno, da se najdejo.

Med našo dušo in našim telesom obstaja veliko majhnih oken; če so odprta, skoznja
prehajajo naša čustva, če pa so priprta, le pronicajo. Edino ljubezen jih lahko odpre na
stežaj in vsa hkrati kakor sunek vetra.

Dokler še nisi zaljubljena in je tvoje srce prosto, tvoj pogled pa ne pripada nikomur, se
noben moški, ki bi se utegnil zanimati, zate niti ne zmeni; ko pa si vsa prevzeta od
enega samega in te drugi zanimajo kot lanski sneg, začnejo vsi hoditi za tabo, ti sladko
govoriti in ti dvoriti. Kriva so okna; ko so odprta, telo z močno svetlobo ozari dušo,
duša pa telo in osvetljujeta se med sabo kakor z ogledali. Kmalu te obda zlat, topel sij,
ki privlači druge moške, tako kot med privlači medvede.

Dva človeka s tem, da sta si preveč zlahka dostopna, svoje zvezo razvrednotita; tako
ogenj ljubezni prav kmalu spremenita v bežno zagretost.

Ko človeka ljubiš - ljubiš s celim telesom in celo dušo.

Rek ameriških indijancev: Preden presojaš človeka, hodi tri mesece v njegovih
mokasinah.

2
Razumeti, odkod prihajamo in kaj je bilo pred nami, je prvi korak, če hočemo iti naprej
brez laži.

Bolečina, ki jo prinese smrt, ni vsakokrat enaka. Nastopi nenadna praznina - in

praznina je vedno enaka - v njej pa se vsakič drugače izoblikuje bolečina. Vse, česar si
nisi povedal, se v tej praznini utelesi in raste, raste, raste, raste...

Umrli nas ne bremenijo toliko s svojo odsotnostjo, kolikor s tem, kar med njimi in nami
ni bilo izrečeno.

Edini učitelj, edini pravi in verodostojni učitelj je tvoja vest. Da bi jo odkril, te mora
obdajati tišina - samota in tišina - stati moraš na goli zemlji, gol in brez vsega, kakor
da bi bil že mrtev. Sprva ne slišiš nič, edino, kar občutiš, je groza, toda počasi iz
globin, iz daljave zaslišiš glas; glas je miren, na začetku ti je morda zoprn, ker je tako
vsakdanji. Čudno, ko pričakuješ največje stvari, se pred tabo prikažejo najmanjše.
Tako majhne in preproste so, da bi najraje zavpil: "Kaj? In to naj bi bilo vse?" Če ima
življenje smisel - ti bo rekel glas - je ta smisel smrt; vse drugo se samo vrtinči okrog
nje.
Odkritje in pol, si porečeš, to pa, to, prav obšenjaško odkritje: da je treba umreti, ve
vsak tepec! Drži, v mislih to vemo vsi, a vedeti v mislih je eno, vedeti v srcu pa čisto
nekaj drugega.

Samo z bolečino lahko rastemo, z bolečino pa se je treba spopasti prsi ob prsi; kdor se
hoče izmuzniti, kdor se pomiluje, je obsojen na poraz.

Obstajamo tu. Zdaj.

Ko sedite pod hrastom, ne bodite vi, bodite hrast, v gozdu bodite gozd, na travniku
bodite travnik, med ljudmi bodite z ljudmi.

Kadar te bo med življenjsko rastjo zgrabilo, da bi spreminjala napačne stvari v prave,

se spomni, da je prva in najpomembnejša revolucija, ki jo je treba opraviti, tista v nas
samih. Ena najnevarnejših stvari, ki jih lahko narediš, je, da se boriš za neke nazore,
ne da bi si prej izoblikovala nazor o sami sebi.

Kadar se boš počutila izgubljeno in zmedeno, pomisli na drevesa in se spomni, kako

rastejo. Spomni se, da drevo z veliko krošnjo in majhnimi koreninami izrujejo prvi sunki
vetra, v drevesu z velikimi koreninami in majhno krošnjo pa sokovi s težavo krožijo.
Korenine in krošnja morajo rasti v sorazmerju, trdno moraš tičati v stvareh in jih
obenem presegati, le tako boš dajala senco in zavetje, le tako se boš, ko pride čas za
to, osula s cvetjem in sadeži.

Ko pa se bodo pred tabo odprle številne poti in ne boš vedela, po kateri bi šla, nikar ne
izberi kar na slepo. Usedi se in počakaj. Vdihni globoko in z zaupanjem, tako kot si
vdihnila takrat, ko si prišla na svet; ne dopusti, da te kaj zmoti, ampak čakaj. Samo
čakaj. Bodi pri miru, čisto tiho in prisluhni srcu. In ko ti naposled spregovri, vstani in
pojdi, kamor te vodi.