Štanjel, 16.

april 2023

ŽENSKI, V KATERO ODRAŠČAŠ

‘ Življenje nikoli ni revno, reven je naš pogled, ki ne zna razbirati stvarnosti na več ravneh, ker ne
živimo iz svojih najglobljih notranjih prostorov.’ – Alessandro D’Avenia, Umetnost krhkosti

Če ti želim karkoli v tem življenju, ki si ga šele začela dihati, ti želim da opazuješ,

gledaš in vidiš, živiš življenje iz svojih najglobljih notrajnih prostorov. Ne glede
na mnenja in načine kako živijo ljubi in ne-ljubi ljudje okrog tebe, ne glede na
mnenja širše okolice, družbe in sveta, v katerem živiš in boš živela v
prihodnosti. Center, v tebi, ki je samo tvoj, je točka, ki ti bo znova in znova, če
boš le znala prisluhniti in se otepla vsega šuma iz zunanjosti, pokazala pot
naprej. Mogoče kdaj pot nazaj, pa nič hudega. Vsepovsod kamor romamo iz
našega centra, romamo z razlogom - tistim samo našim, ki je ostalim nepoznan
in včasih popolnoma nerazumljiv. Ne dovoli, da bi te Svet s svojimi pravljicami
in idejami odpeljal predaleč iz svojega centra. Korakaj vzporedno s Svetom.
Korakaj v svoji realnosti, korakaj v svoji integriteti, korakaj v svoji resnici in
korakaj v svoji ljubezni.
Svet ti šele začenja kazati svoje zobe. Lahko bi, glede na vse kar si že doživela v
svojem mini Vesolju od rojstva do tukaj, izpodbijala prejšnjo trditev, te
pogladila po laseh in ti priznala, da si zobe življenja že videla, in tudi izkusila.
Lahko bi, ampak ne bom. Ker verjamem, da v letih odraščanja, v dobi
nedolžnega otroštva, vseeno najdemo barve in sami poslikamo čekane v pisane
barve da ne izgledajo tako strašljivi kot v resnici so. Cilj tega pisma draga Tia, ni
upriozoritev groze življenja, niti žalosti in obupa. Cilj je, vlivanje upa in želje, da
ne glede na VSE, vedno izbereš ljubezen.
Opazujem te in odraščam s teboj. Zaljubila sem se v te ob prvem snidenju in
gradila to ljubezen ob vseh naslednjih. Videla sem ogenj in zrak, samosvojost,
igrivost in ponos na to kdor si. Slednjega opazim še zdaj v tebi. Samosvojost naj
ostane za vedno. V pravi meri seveda. Naj ti ne bo odveč prisluhniti dobremu
nasvetu, drugačnemu mnenju. Naj ti ne bo odveč prositi za roko pomoči. Naj ti
ne bo odveč poklicati, ko bo stiska prevelika.. in naj ti ne bo odveč deliti svojih
majhnih in velikih zmag z ljudmi, s katerimi deliš ljubezen.
Zadnje čase vidim tudi vodo, kako ti odpira srce in ruši jezove čustvenega
izražanja. Kreiraš nove struge. Struge, kjer se boš spoznala na novo. Struge, ki
so včasih prepolne balasta in jim manjka nežnosti. Dovoli si biti nežna. Dovoli si
izprazniti struge in jih na novo polni, vedno znova in znova. Polni jih s
čudenjem nad Svetom, prijaznostjo in nežnostjo do sebe in svojega procesa
odraščanja, polni jih s Soncem in odprtostjo, polni jih s Srečo in Veseljem, polni
jih z globokim zadovoljstvom in hvaležnostjo, da ti je bila dana priložnost hoditi
po tem Svetu v tem čudovitem človeškem plašču. Polni struge s svojo eno in
edino resnico, ki se bo spreminjala mogoče od danes na jutri. Sledi ji.
Ker veš, tako kot imam jaz moč v sebi, da si ustvarjam življenje, ki si ga želim
živeti in ljubiti.. takšno moč imaš tudi ti. Enkrat, ko so struge izpraznjene
balasta (malo ga bo vedno prisotnega, ker pač life), ampak izpraznjene tistega,
trpkega, strupenega, težkega balasta, postane življenje za odtenek lažje in
enostavnejše. Ne lahko, lažje. Začni s čiščenjem. Pa ne vzami tega opravila kot
breme, vzami ga kot izziv, vzami ga kot blagoslov. Blagoslov, da v množici
mnogih in mnogega, vidiš in slišiš sebe.
Blagoslov, da hodiš po svoji poti. Naj te ni strah. Pogum, iskrenost, ljubezen in
vztrajnost, naj so ti vodilo. AJA; pa sanjanje, sanjanje na veliko!
Tvoja
Sanja *