LVTS

Tehnične meritve

Študijsko gradivo

Tehnične meritve
Predavanja

Avtor:
Marko Hočevar

Ljubljana, januar 2009

1
LVTS
Tehnične meritve

Merilni inštrumenti
Merilni inštrumenti so naprave, ki pretvarjajo fizično spremenljivko (npr. temperaturo
mleka v kotlu, električno moč elektromotorja ...) v izmerjeno vrednost z določeno
enoto (stopinja celzija, watt).
Signal iz merilnega inštrumenta se lahko prikaže, prenese v električni obliki na
zapisovalnik, zapiše v analogni obliki, prenese v analogno digitalni pretvornik, zapiše
v digitalni obliki, uporabi za regulacijo itd (sliki 1 in 2). Včasih je potrebno signal iz
merilnega inštrumenta dodatno obdelati, filtirati, ojačati (če je majhen po velikosti) .
Merilni inštrumenti so več vrst. Delimo jih lahko na več načinov, od katerih je v
zadnjem času napogostejša delitev na klasične in na navidezne (virtualne)
inštrumente. Klasični inštrumenti so inštrumenti, ki prikažejo vrednost na zaslonu na
samem ohišju inštrumenta. Na tem zaslonu prav tako ni mogoče prikazovati drugih
vrednosti kot izmerkov tega inštrumenta. Klasični inštrumenti so lahko mehanski ali
električni. Navidezni inštrumenti so inštrumenti, ki prikazujejo rezultate na
računalniškem zaslonu in jim je mogoče s programsko opremo spreminjati izgled,
prikazane vrednosti, način merjenja itd. Obstajajo tudi inštumenti, ki lahko delujejo
kot klasični ali navidezni.

senzor signal
merjena merjene
spremeljivka spremenljivke
merjenec
prikazovalnik
proces

merilni inštrument

Slika 1. Merjenje z merilnimi inštrumenti (klasični inštrumenti).

računalnik
analogno- z monitorjem
merjenec digitalni za prikaz
merjena senzor ojačevalnik filter pretvornik in regulacijo
spre -
menljivka

proces
analogni del digitalni del

merilni inštrument
Slika 2. Merjenje z merilnimi inštrumenti (navidezni inštrumenti - merilna veriga z
analogno digitalnim pretvornikom oz. merjenje z računalnikom).

2
LVTS
Tehnične meritve

Negotovost merilnih inštrumentov

Negotovost merilnega inštrumenta je definirana kot razlika med dejansko vrednostjo
in vrednostjo, ki jo pokaže merilni inštrument. Vedno dejansko vrednost definiramo
kot referenčno glede na neko vrednost (npr. 1 meter, 1 sekunda, 1 kilogram). Merilna
negotovost je sestavljena iz sistematične negotovosti in naključne negotovosti (slika
3), skupna negotovost pa je vsota sistematične in naključne negotovosti.
Sistematična negotovost je negotovost meritve, ki je enaka ne glede na to, kolikokrat
ponavljamo meritev, premik pa je v določeno smer k preveliki ali premajhni vrednosti
(vendar ne vemo, ali inštrument pokaže preveč ali premalo). Primer: Pri meritvi teže
jabolk je sistematična negotovost premik skale tehtnice, pri čemer tehtnica vedno pri
merjenju teže 25 kg pokaže 27 kg, ne glede na to, če merimo desetkrat isti dan ali ob
različnih dneh.
Sistematično negotovost lahko popravimo, če poznamo, kako odstopa izmerjena
vrednost od dejanske. To je mogoče izvesti s kalibracijo (npr. na tehtnico postavimo
pet uteži po 5 kg in vidimo, da tehtnica pokaže 27 kg). Žal se lahko zgodi, da tehtnica
pokaže namesto dejanske teže npr. 25 kg danes 27 kg in jutri 24 kg. Razlogi za
sistematično negotovost : pokvarjen merilni inštrument (npr. premaknjena skala),
umazan merilni inštrument, nepravilna uporaba ali priključitev, nepravilno čitanje
inštrumenta itd.
Naključna negotovost je negotovost meritve, ki odstopa od povprečne vrednosti
enakomerno v vse smeri. Primer: če tehtamo jabolka, lahko postavimo jabolka na
površino tehtnice na različne načine in pri zaporednih meritvah tehtnica pokaže 27,1
kg, 26,8 kg in 27,0 kg; če merimo temperaturo mleka pri sterilizaciji npr. 90°C, 91°C
in 91,5°C. Razlogi za naključno negotovost : npr. različno mesto meritve temperature
v posodi (v bližini grelnika ali stran od njega), časovno spreminjanje temperature v
posodi (če je grelnik vklopljen, se temperatura neprestano veča), pri električnih
inštrumentih šum motorjev in pogonov v bližini, itd.

naključna
sistematična negotovost
negotovost
(premik ničle)

Slika 3. Merilna negotovost je sestavljena iz sistematične negotovosti in naključne

negotovosti.

3
LVTS
Tehnične meritve

Lastnosti merilnih inštrumentov

Merilnik označuje povezava med vrednostmi vhodnih spremenljivk (to je
spremenljivk, ki jih merimo) in izhodnimi vrednostmi (to je vrednostmi, ki jih
inštrument izmeri in prikaže).
Lastnosti merilnih inštrumentov delimo na statične lastnosti (to so lastnosti, ki so
neodvisne neodvisne od časovnega spreminjanja merjenega signala oziroma se
nanašajo na meritve merjene spremenljivke, ki se s časom ne spreminja, z
inštrumentom pa lahko merimo poljubno dolg čas) in na dinamične lastnosti (to so
lastnosti, ki so odvisne od časovnega spreminjanja merjenega signala).

Statične lastnosti merilnih inštumentov

Najpomembnejše statične lastnosti merilnih inštrumentov so (slika 4) :
vhodno območje (Vhodno območje je območje, ki ga inštrument lahko meri. Npr.
merilnik vrtilne frekvence lahko meri vrtilno frekvenco od 0 do 1000 Hz - obratov na
sekundo, torej je vhodno območje od 0 do 1000 Hz.)
izhodno območje (O izhodnem območju inštrumenta je smiselno govoriti samo, če
deluje kot navidezni merilnik in je v tem primeru senzor priključen na analogno
digitalni pretvornik. V tem primeru je izhodno območje vrednost napetosti ali toka na
izhodnih sponkah inštrumenta, npr. od 0 do 10 V ali 4-20 mA.)
občutljivost (Občutljivost inštrumenta pomeni jakost spreminjanja izhodne vrednosti
od merjene spremenljivke. Npr. bolj občutljiv je termometer, ki se mu za porast
temperature za 10°C na izhodu spremeni vrednost iz 0 na 10 V, od termometra, ki se
mu za isti porast temperature na izhodu spremeni napetost za 1 V, bolj občutljiva je
tehtnica, ki tehta težo od 0 do 1 kg od tehtnice, ki tehta težo od 0 do 100 kg.)
premik ničle (Premik ničle je od nič različen izhod inštrumenta, ko ne merimo
ničesar. Npr. premik ničle je, če tehtnica pokaže 1 kg, ko na tehtalni plošči ni ničesar.
Premik ničle se lahko spreminja s časom in je na začetku meritve lahko negativen, na
koncu pa pozitiven. Do premika ničle pride zaradi zunanjih vplivov kot so sprememba
temperature, vlažnosti, tlaka itd. Premik ničle je včasih tudi zaželen, npr senzorji
delujejo v procesni industriji večinoma tako, da dajejo tok 4 mA, ko ni na tehtalni
površini ničesar. To je dobro za to, da vemo, da senzor ni pokvarjen, hkrati pa ta tok
napaja senzor.)
nelinearnost (Nelinearnost je odmik od idealnega odziva senzorja. Npr. za senzor, ki
za pretok 1 m3/h prikaže na zaslonu 1, pri 5 m3/h prikaže na zaslonu 5, bi pričakovali,
da pri 2,5 m3/h pretoka pokaže na zaslonu 2,5. Če prikaže ta senzor 2,6 m3/h, je
nelinearnost 0,1 m3/h.)

4
LVTS
Tehnične meritve

izhod
dejanski odziv - črtkano

naklon je občutljivost
izhodno območje nelinearnost

idealni odziv - polna črta

premik ničle

vhod

vhodno območje

izhod - tok v mA (miliamperi)

4-20 mA

premik ničle (4mA) vhod - teža jabolk

0-50 kg

Slika 4. Statične lastnosti merilnih inštrumentov. Graf prikazuje odvisnost izhodne

spremenljivke od vhodne spremelnljivke (zgoraj) in primer tehtanja jabolk z
inštrumentom z izhodnim območjem 4-20 mA.

Dinamične lastnosti merilnih inštrumentov

O dinamičnih lastnostih merilnih inštrumentov lahko govorimo samo v primeru, če se
merjena spremenljivka spreminja s časom. Pri tehtanju jabolk se v času merjenja teža
ne spremeni, pri merjenju višine tekočine v posodi, v katero ta tekočina priteka, pa se
višina s časom povečuje. Prav tako se povečuje temperatura tekočine v posodi, če jo
neprestano grejemo z grelnikom.
V tem primeru se moramo vprašati, če želimo meriti povprečno vrednost ali trenutno
vrednost. Primer : moč elektromotorja se spreminja s časom 50x na sekundo, vendar
nas vedno zanima zgolj povprečna vrednost. V skladu s tem izberemo tip merilnega
inštrumenta, ki ga potrebujemo.

5
LVTS
Tehnične meritve

Pri meritvi časovno spreminjajočih se signalov na izmerjeno vrednost vplivata skupno

pojav, ki ga merimo, in merilni inštrument. Vpliv inštrumenta oz. njegov odziv
imenujemo prenosna funkcija inštrumenta.
Hitrost, s katero lahko inštrument meri, opišemo z izrazom hitrost odziva
inštrumenta. Hitrost odziva inštrumenta in hitrost pojava tako skupaj določata,
kakšno vrednost bomo izmerili.
Hitro spreminjajoče se pojave lahko merimo samo z inštrumenti, katerih hitrost
odziva je večja od hitosti pojava. V procesni industriji se večinoma uporabljajo
inštrumenti s počasnim odzivom. To ima poleg slabosti tudi določene prednosti, in
sicer povečano stabilnost meritev in regulacije. Npr. temperatura tekočine v 1000 l
posodi se ne more povečati za 50°C v eni sekundi, lahko pa pride do šuma oz. drugih
električnih motenj, tako da inštrument lahko za hip prikaže za 50°C preveliko
vrednost.
Hitrost odziva inštrumenta lahko ovrednotimo na dva načina. Prvi način je, da
podamo čas v sekundah, v katerem inštrument doseže npr. 90% končne vrednosti.
Drugi način je, da podamo frekvenčno območje ali frekvenčni obseg inštrumenta, v
katerem lahko inštrument deluje. Npr. frekvenčno območje merilnika vibracij, ki ga
uporabljamo za varovanje prezračevalnega ventilatorja, je lahko od 0 do 5000 Hz (1
Hz je 1 nihaj v sekundi). To pomeni, da je merilnik vibracij sposoben meriti vibracije
stroja, če te vibracije niso hitrejše kot 5000x v sekundi. Proizvajalci merilnih
inštrumentov podajajo hitrost odziva inštrumenta poljubno, vendar se običajno za
pojave do frekvence 1 Hz običajno poda čas v sekundah, za pojave večje od 1 Hz pa
se poda frekvenca v Hz.

temperatura

t0 čas

Slika 5. Prikaz poteka meritve, ko senzor temperature ob času t0 potopimo v tekočino.

Hitrost odziva inštrumenta je razmeroma majhna, zato določen čas potem, ko smo
inštrument že potopili v tekočino, odčitamo manjšo temperaturo od dejanske.

Odziv inštrumenta na pojav je možno tudi izračunati, če poznamo odziv inštrumenta

(prenosno funkcijo). Za to je potrebno znanje visokošolske matematike.
V praksi se danes najpogosteje srečujemo z električnimi inštrumenti, pa naj bodo
klasični ali navidezni. Pri električnih inštrumentih (glej sliki 1 in 2) je v merilni verigi
za senzorjem ojačevalnik, lahko pa tudi filter, linearizacijsko vezje itd. Ta lahko
znatno spremeni odziv inštrumenta in izmerjeno vrednost. Tudi če poznamo teoretičen

6
LVTS
Tehnične meritve

odzin (prenosno funkcijo) senzorja, v veliki večini primerov prenosne funkcije

inštrumentov kot celote ne poznamo. To je zato, ker električni inštrumenti vsebujejo
analogno digitalni pretvornik in nato digitalno obdelajo merjeni signal na način, ki je
za uporabnika neznan.

temperatura
dejanska izmerjena

čas

Slika 6. Merjenje temperature s počasnim senzorjem povzroči, da je največja

izmerjena temperatura nižja od dejanske, dodatno pa je izmerjena temperature lahko
še zamaknjena po času. Če bi bil pojav spreminjanja dejanske temperature
počasnejši, bi bile razlike med dejansko in izmerjeno temperaturo manjše.

7
LVTS
Tehnične meritve

Merjenje razdalj, pomika, kotov in zasukov

Pojem gibanja je povezan s spremembami lege točk izbranega telesa v času. Vsako
gibanje lahko razdelimo na translatorno gibanje in zasuk okrog osi. Translatorno
gibanje je sestavljeno iz gibanja v vseh treh smereh koordinatnega sistema, torej v
smereh x, y in z. Zasuk je sestavljen iz zasukov po posameznih oseh.

V nadaljevanju se bomo omejili samo na:

- premočrtna ali linijska gibanja togih teles in

- kotna gibanja (zasuki, rotacije) okrog ene osi

Premočrtni, linearni ali linijski pomik je pomik, kjer se smer gibanja telesa ne
spremeni. Primer za linearni pomik je gibanje pnevmatskega bata.
Kotni pomiki pa so povezani z gibanjem, kjer se vrtišče gibanja telesa ne spreminja,
spreminja pa se lega poljubne točke na telesu glede na vrtišče. Primer za kotni pomik
je vrtenje kolesa okrog osi pri vozilu.
Premočrtni premike bomo označevali označeni s simbolom s, kotne pomike pa s
simbolom s ϕ.

Z odvajanjem poti po času dobimo hitrost in pospešek. Z odvajanjem kota zasuka po

času dobimo kotno hitrost in kotni pospešek

ds dv d 2 s
v= = s& a= = = &s&
dt dt dt 2
dϕ dω d 2ϕ
ω = = ϕ& α= = 2 = ϕ&&
dt dt dt

Če poznamo, kako se je spreminjala pot telesa v času, lahko izračunamo iz nje hitrost
ali pospešek. Enako velja za hitost, iz nje lahko z integriranjem izračunamo pot, z
odvajanjem pa pospešek. To je pomembno pri merjenju, saj določeni merilni
inštrumenti merijo npr. pospešek, vendar lahko iz njega izračunamo hitrost, če je to
potrebno.
V nadaljevanju bomo med inštrumente za merjenje lege in gibanja zajeli merilnike
položajev, hitrosti in pospeškov(linearnih in kotnih), saj v smislu prejšnjega odstavka
lahko npr. z merilnikom pospeška merimo tudi razdaljo. Merilniki so zasnovani na
različnih fizikalnih zakonitostih, ki so povezane z gibanjem. Najpogostejši so
mehanski, uporovni, induktivni, kapacitivni, piezoelektrični, ultrazvočni in optični
princip.
Za pretvorbo iz npr. merjenja lege v pospešek je potrebno poznati vse zaporedne čase,
pri katerih so bili izmerjene vse zaporedne lege merjenega telesa. Pri mehanskih
meritvah to ni mogoče, pri električnih pa je to mogoče le v primeru, če je merilnik
priključen na računalnik kot virtualni inštrument, ali pa če je že sam inštrument v
osnovi namenjen za integracijo ali odvajanje (torej pretvorbo iz lege v hitrost ali
obratno).

8
LVTS
Tehnične meritve

težišče težišče težišče

težišče

S S

Slika 1. Linearni pomik in vrtenje teles. Levo linearni premik, desno vrtenje.

1. Mehanski merilniki razdalj

Najpogostejši merilniki razdalj so mehanski: tračni metri, merilne palice, ravnila,

kljunasta merila, merilniki izvrtin, kotomeri itd. Pri vsakdanjih strojniških in
kmetijskih opravilih so neobhodni potrebni, zanesljivi in razmeroma natančni.

Slika 2. Merilnik izvrtin. Desno na sliki je mehanski merilnik, levo pa električni.

2. Uporovni merilniki razdalj in zasukov

Uporovnim merilnikom z drugo besedo rečemo tudi potenciometri. Potenciometri so

naprave, v katerih je kontaktni element (drsnik), ki drsi po uporovni površini.
Uporovna površina je lahko na jedro navita žica ali plast prevodnega materiala
(običajno prevodna plastika). Za določanje pomika je običajno kontaktni element
(drsnik) vezan kot delilnik napetosti. Potenciometre najdemo v velikem številu
radijskih aparatov npr. za regulacijo glasnosti.
Če označimo celotni hod potenciometra z L, lahko postavimo razmerje (za oznake glej
sliko 3):

9
LVTS
Tehnične meritve

s Rs
= .
L R

Pri tem postopamo, kot da upornost bremena ne vpliva na rezultat, kar je običajno pri
merilnikih z visoko notranjo upornostjo. Iz tega sledi, da določenem položaju drsnika
odgovarja merjeni upor Rm, R je skupni upor in pomik s lahko zapišemo na naslednji
način

L ⋅ Rm
s = .
R

Prednosti uporovnih merilnikov pred ostalimi vrstami je enostavnost uporabe,

razmeroma nizka cena, zanesljivost, visoka ločljivost (modeli s prevodno plastiko) in
velika največja dovoljena električna obremenitev (modeli z navito žico), slabost pa to,
da je za merjenje potreben kontakt, zato niso primerni za velike hitrosti spreminjanja
(frekvence). Zaradi tega niso primerni za merjenje hitrosti in pospeškov (linearnih in
kotnih).
U

L (hod potenciometra s skupno upornostjo R)

s (lega drsnika potenciometra)

Rs (upornost dela potenc.)

Rb (breme)

Slika 3. Vezava uporovnega merilnika pomika v delilnik napetosti.

10
LVTS
Tehnične meritve

Slika 4. Uporovni merilnik linearnega pomika (levo) in uporovni merilnik vrtenja

(desno).

3. Induktivni merilniki razdalj, hitrosti in pospeškov

Induktivni merilniki delujejo na principu magnetnega kroga in spremembe

induktivnosti tuljave, sprememba položaja pa spremeni induktivnost v merilniku.
Uporabljajo se za merjenja premočrtnih gibanj.
Natančnejša razdelitev induktivnih merilnikov pomika omogoča razdelitev v dve
skupini:
- merilniki, kjer sprememba položaja povzroči, da se v magnetnem krogu inducira
napetost (princip magnetne indukcije kot v generatorju, električno napajanje tuljave ni
potrebno),
- merilniki, kjer sprememba položaja povzroči, da se spremeni induktivnost tuljave
(npr. jedro pomaknemo iz tuljave), za napajanje tuljave pa je potreben izmenični tok.

V procesni industriji in za stojniške meritve se običajno uporablja večinoma drugi tip

merilnikov.

Slika 5. Shema delovanja induktivnega merilnika. Jedro tuljave ni nameščeno v

sredini tuljave, temveč zaključuje magnetni krog. Jedro mora biti iz feromagnetne
snovi (npr. železo).

Za merjenje večjih razdalj ali vrtilnih hitrosti se uporablja induktivne merilnike v

inkrementalnem načinu. Na ta način induktivne senzorje uporabljamo za merjenje
vrtilne hitrosti gredi. Gred oblikujemo tako, da ima zobe (slika 6 ali na gred npr.
namestimo vijak ali drug feromagnetni material) da se vrti skupaj z grednjo in nanj
usmerimo induktivni merilnik. Induktivni merilnik bo pri vsakem prehodu
feromagnetnega materiala zaznal gibanje in bo na izhodu sprožil pulz. Hitrost teh
pulzov je sorazmerna hitrosti vrtenja gredi, razmik med dvema pulzoma pa odgovarja
določenemu pomiku ali kotu. Podobno v inkrementalnem načinu delujejo tudi optični
senzorji. Induktivni in optični senzorji, uporabljeni na navedeni način, imajo digitalne
izhode.

11
LVTS
Tehnične meritve

Za merjenje manjših razdalj in hitrosti počasi se spreminjajočih se gibanj,

uporabljamo induktivne merilnike na način, kakršen je predstavljen na sliki 7.

Slika 6. Induktivni senzor vrtilne frekvence, ki deluje inkrementalno. Senzorji,

uporabljeni na ta način, imajo digitalni izhod

Slika 7. Induktivni senzor pomika. Senzorji, uporabljeni na ta način, imajo analogni

izhod.

4. Kapacitivni merilniki

Kapacitivni senzorji delujejo na pricipu spreminjanja kapacitete (lastnost električnih

kondenzatorjev, da so lahko nabiti z električnim poljem). V osnovi kapacitivni senzor
sestavljata dve plošči z znano površino S, razmaknjeni za določeno razdaljo d in
materialom med ploščama s permeabilnostjo ε. Kapacitivni senzorji so večinoma
majhni in merijo majhne pomike.
Kapacitivnost kondenzatorja z vzporednima ploščama se zapiše z enačbo

εε 0 S
C=
d

kjer je ε0 dielektrična konstanta.

Oblik kapacitivnih senzorjev je veliko število (1-spreminjanje razmika med ploščama,
2-izvlečenje dielektričnega materiala, 3-premikanje plošč in s tem zmanjšanje
površine prekrivanja, 4-diferencialni kapacitivni senzorji z vmesno premično tretjo
ploščo, 5-senzorji z variabilnim dielektrikom). Na sliki sta predstavljena dva tipa

12
LVTS
Tehnične meritve

kapacitivnih merilnikov pomika, s spreminjanjem razmika med ploščama in z

izvlečenjem dielektričnega materiala.
Kapacitivni senzorji se poleg merjenja lege in pomika uporabljajo še za mnoge druge
namene, npr. za mikrofone, merjenje vlažnosti, tlaka itd.

pomik pomik
Slika 8. Delovanje kapacitivnih senzorjev za pomik. Levo: senzorju se spreminja
kapacitivnost s spreminjanjem razdalje med ploščama kondenzatorja. Desno:
senzorju se spreminja kapacitivnost z izvlečenjem sredice s permeabilnostjo ε.

5. Piezoelektični senzorji pomika

Piezoelektrični senzorji delujejo na principu, da določene snovi razvijejo električni

naboj, če jih deformiramo (jim spremenimo obliko). Ker je razviti električni naboj
sorazmeren deformaciji, lahko naboj in s tem deformacijo izmerimo.
Piezoelektrični materiali so kristali različnih vrst, keramika in polimeri.
Ojačevalniki za piezoelektrične senzorje so zaradi majhne količine naboja, ki se pri
deformaciji pretoči, zelo zapleteni in dragi. Imenujemo jih nabojni ojačevalniki.
Njihova slabost je tudi ta, da v primeru mirovanja, ko se ne pretaka nič naboja med
ojačevalnikom in sezorjem, njihovo delovanje ni stabilno, izhodni signal pa t.i plava.
Piezoelektični merilniki so zelo hitri in jih uporabljamo za merjenje zelo hitrih in zelo
majhnih pomikov, npr. vibracij. Piezoelektrični senzorji pomika so lahko navadni
pospeškomeri, pri čemer moramo za določanje pomika pospešek integrirati po času.
Druga področja uporabe so za mikrofone, hidrofone in dinamične merilnike sile.

13
LVTS
Tehnične meritve

Slika 9. Shema piezoelektričnih senzorjev.

6. Optični merilniki

Z optičnimi (večinoma laserskimi) merilniki merimo razdalje običajno na principu

triangulacije, v manjši meri pa delujejo senzorji tudi na principu merjenja časa
preleta.
Triangulacija je geometrijska metoda za merjenje razdalj. Razdalja od merilnika do
odbojnega telesa je enaka R in je inverzno proporcionalna razdalji na senzorski plošči

b⋅ f
R= ,
u

kjer je R razdalja do merjenega objekta, b oddaljenost oddajne odprtine od sprejemne

odprtine na merilniku, f oddaljenost plošče od odprtine in u razdalja na senzorski
plošči (glej sliko).
S povečevanjem razdalje se kot med sevanim in odbitim žarkom manjša, zato se
natančnost meritve poslabšuje.

Slika 10. Levo: uporaba merilnikov z metodo triangulacije. Desno: izvedbe

merilnikov razdalje za uporabo v procesni industriji.

14
LVTS
Tehnične meritve

Metoda merjenja časa preleta temelji na dejstvu, da je hitrost potovanja svetlobe

konstantna, zato lahko za določanje razdalje uporabimo enačbo za enakomerno
gibanje

v ⋅t
s= ,
2

kjer s razdalja, v hitrost in t čas preleta. Merilnik razdalje vsebuje izvor svetlobe in
odbojno površino, ki jo namestimo na telo, katerega razdaljo merimo (slika). Izvor
svetlobe izvorom svetlobe na odbojno prvšino
Merilniki, ki delujejo na merjenju časa preleta se zaradi velike hitrost svetlobe
uporabljajo za merjenje velikih razdalj nad 100 m. Glede na frekvence, kjer merilniki
časa preleta delujejo, imajo imena kot so radar, sonar, lidar itd.

Slika 11. Princip delovanja merilnikov na principu časa preleta

7. Ultrazvočni merilniki

Ultrazvočni merilniki razdalje delujejo na principu merjenja časa preleta med

senzorjem in tarčo. Princip merjenja razdalje časa preleta je opisan zgoraj.

15
LVTS
Tehnične meritve

Slika 12. Ultrazvočni industrijski merilnik nivoja tekočine v rezervoarju.

8. GPS merilniki - merjenje lege objekta z GPS navigacijo

V kmetijstvu narašča potreba po določanju pozicije točk v prostoru in po iskanju točk

v prostoru, ki ustreza določeni koordinat, čemur pravimo tudi precizno kmetijstvo.
Uporabna vrednost takšnega sistema je v dejstvu, da je mogoče opravljati različna
kmetijska dela (doziranje gnojil in škropil) na zelo velikih poljih, ki med seboj niso
ločena s potmi ali mejami. V ta namen se uporablja satelitske sisteme GPS (global
positioning system).
Sistem GPS deluje na podobnem principu kot je princip triangulacije. Sateliti pošiljajo
na zemljo signale o legi satelitov, podatek o času, kdaj je bil signal poslan, in podatke
o medsebojnem gibanju satelitov (hitrosti). Na podlagi časa zakasnitve sprejema
signala posameznega satelita sprejemnik na tleh iz signalov štirih satelitov reši sistem
enačb za x, y in z. Če je na nebu vidnih več satelitov kot štirje, je natančnost meritve
večja.

Slika 13. Triangulacija sprejemnika GPS za določanje natančne lege sprejemnika.

Slika kaže primer, ko dobi sprejemnik podatke od treh satelitov, s čimer določi dve
možni točki nahajanja sprejemnika.

16
LVTS
Tehnične meritve

Merjenje mehanskih spremenljivk

V sklop merjenja mehanskih spremenljivk sodijo meritve mase, teže, gostote, sile,
navora in moči.

Merjenje mase, teže in gostote

Masa in teža sta večinoma zamenljivi spremenljivki. Masa je merilo za inercijo telesa
pri mirovanju
Maso je produkt gostote in volumna snovi

m =V ⋅ρ

kjer je m masa [kg], V volumen in ρ gostota. Teža je masa, pomnožena z zemeljskim

gravitacijskim pospeškom g in ima enoto [N]. Merjenje mase je torej ekvivalentni
merjenju teže, ker je gravitacijski pospešek znan. Pri izražanju smo večinoma netočni
in zamenjujemo izraza za maso in težo.
Gostoto merimo preko merjenja mase (teže) in volumna.
Teža se meri s tehtanjem, ki je eden izmed najstarejših postopkov merjenja. Uporaba
na področju kmetijstva in predelovalne industrije zajema tehtnice:
- v mesnopredelovalni industriji (tirne tehtnice, talne tehtnice, zidne tehtnice)
- cestne in vagonske tehtnice (tehtanje tovornjakov pri transportu krme, živali itd.)
- tehtnice za tehtanje cistern in silosov (z merilnimi celicami za silo in senzorji za
montažo v izvrtine)
- žerjavne tehtnice
- tehtnice za kontinuirno tehtanje (v predelovalni industriji za montažo na tekoči trak)
- avtomatske kontrolne in etiketirne tehnice (kontrola dejanske mase predpakiranih
proizvodov, izločanje proizvodov z maso izven tolerančnih meja)
- tehtnice za polnjenje v vreče

Princip delovanja:
Preproste tehtnice so mehanske tehtnice z ročkami (lekarniške tehtnice), z vijačnimi
listnatimi in torzijskimi vzmetmi.
Elektronske tehtnice delujejo na principu merjenja sile z merilnimi celicami za silo.
Merilna celica za silo je osnovni element pri meritvi teže, pri čemer pa je lahko
merilna celica vgrajena na najrazličnejše načine, lahko pa se uporablja več merilnih
celic za silo. Princip merjenja sile je opisan v naslednjem poglavju Merjenje sile.

Sila F in masa m sta povezani z naslednjo zvezo

F = m⋅g

kjer g gravitacijski pospešek.

17
LVTS
Tehnične meritve

Slika. Mehanske tehtnice za merjenje teže.

Slika. Elektronske tehtnice. Zgoraj z leve: etiketirna tehtnica, tehtnica za polnjenje v

vreče, cestna oz. vagonska tehtnica. Spodaj z leve: tirna tehtnica za uporabo v
mesnopredelovalni industriji, talna tehtnica za uporabo v mesnopredelovalni
industriji.

Merjenje sile

Merjenje sile se večinoma izvaja na principu merjenja deformacije (druge metode so

predstavljene v nadaljevanju). Deformacija je posledica raztezka materiala zaradi
delovanja sile. Kadar material obremenimo, se pri majhnih obremenitvah linearno
raztegne. Velike obremenitve in deformacije materiala niso več linearne in nelinearno
območje deformacij materiala za meritve ni primerno. Po prenehanju nelinearne
obremenitve se material ne povrne več v prvotno stanje. Za izdelavo merilnih celic za
silo izbiramo materiale, ki so trdni in imajo veliko elastičnost.

Deformacijo lahko popišemo z Hookovim zakonom raztezka

F = −k ⋅ x ,

18
LVTS
Tehnične meritve

kjer je F sila, k vzmetna konstanta in x raztezek.

Za merjenje raztezka materialov v merilnih celicah za silo uporabljamo merilne

lističe. Merilni listič je na tanko folijo nanešena zelo dolga tanka žica, ki je zvita zako,
da se ji pri raztezku v eno smer močno spremeni upornost, pri raztezku v drugo smer
pa skoraj nič. Če merilni listič skrbno nalepimo na podlago, se mu upornost poveča,
ko material obremenimo na nateg ali stisk.
Pri meritvi je pomembna motilna spremenljivka temperatura. Merilnim lističem se
upornost ne spreminja samo zaradi raztezka, temveč se kot vsaki kovini povečuje s
povečanjem temperature. Merilne lističe zato poovezujemo v merilnih celicah tako, da
se medsebojno kompenzirajo, zato jih je v merilnih celicah vedno vgrajenih več
hkrati. Dodatne merilne lističe imenujemo tudi pasivni.
Razlike v upornosti pri raztezkih so majhne, zato moramo meriti spremembo
upornosti zelo natančno, to naredimo s t.i. Wheatstonovim mostičkom.
Pri merjenju sile z merilnimi lističi lahko s pravilno razporeditvijo merilnih lističev
zagotovimo natančno merjenje tudi v primeru, ko prijemališče ni natančno določeno
(npr. tehtanje živega bika v primerjavi s tehtanjem svinjske polovice, obešene na
kavlju).

F
F porušitev
x materiala
elastično
področje
raztezkov

plastično
področje
raztezkov

x
Slika. Princip raztezka snovi, na katerem temelji meritev sile.

Slika. Različne oblike merilnih lističev, desno je merilni listič s tremi elementi.

19
LVTS
Tehnične meritve

merilni listič R

1 2
meritev napetosti
U
4 3

R R

napajanje - izvor
napetosti

Slika. Wheatstonov mostiček za merjenje upornosti izbranega merilnega lističa.

Zaradi napajanja mostička skozenj steče tok. Če je upornost merilnega lističa velika,
je padec napetosti na njem v skladu z Ohmovom zakonom večji. Z modro barvo je
predstavljen aktivni, s črno pa so predstavljeni pasivni merilni lističi.

Slika. Merilni listič.

Slika. Levo: merilna celica za silo (obremenitev na stisk ali nateg), v sredini: merilna
celica za napetost, desno: merilna celica za vzvojno obremenitev.

Velikost deformacij v materialu je odvisna od načina pritrditve in izvedbe merilnika

sile. Izhajajoč iz tega so se razvili trije različni principi:

20
LVTS
Tehnične meritve

- konzolne izvedbe merilnikov,

- opnaste izvedbe,
- obročaste izvedbe.

Merilne celice za silo so na voljo v različnih izvedbah glede na velikost sile in sicer
od približno 30 N pa do več 10 kN. Merilna negotovost merilnih celic za silo je
majhna in znaša pri dobrih merilnih celicah nekaj desetink % obsega. Cene zmerilnih
celic za industrijsko rabo se gibljejo od 300 EUR dalje.

Slika. Različne namestitve merilnih lističev v merilnih celicah. Zgoraj : konzolna

izvedba, spodaj : obročasta izvedba.

Poleg merjenja sile z merilnimi celicami z vgrajenimi merilnimi lističi uporabljamo za

merjenje sile hidravlični princip, kapacitivne senzorje, piezoelektrične senzorje,
induktivne senzorje itd. Piezoelektrični in kapacitivni senzorji so primerni za hitro se
spreminjajoče obremenitve, niso pa primerni za merjenje statičnih obremenitev.
Induktivni senzorji se uporabljajo v področju merjenja majhnih sil v območju nekaj N.
Pri hidravličnem principu meritve sile merimo silo preko meritve tlaka v
deformabilnem prostoru, na katerega merjena sila pritiska. Uporabljamo posode s
togimi stenami, razen na mestu pritiska, kjer je nameščena deformabilna membrana.

21
LVTS
Tehnične meritve

Slika : Dva primera hidravličnega principa meritve sile. Meritev sile F pretvorimo v
meritev tlaka p s tlačnim pretvornikom.

Merjenje navora in moči

Merjenje navora poteka na podoben način kot merjenje sile, le da gre pri merjenju sile
za natezne ali tlačne deformacije, pri navoru pa za vzvojne. Pri vzvojni deformaciji je
navor M produkt sile F in ročice r, na kateri deluje moment, enak

M = F ⋅r

Pri vrtenju nas pogosto zanima moč P, ki jo navor M ustvarja pri vrtilni frekcenci ω.
Za merjenje moči moramo zato poznati tudi vrtilno frekvenco ω:

P = M ⋅ω

Navor in prek navora tudi moč lahko merimo na različne načine. Najpogostejši
princip je z merilnimi celicami za navor. Ostali postopki so našteti v nadaljevanju.
Merilne celice za navor delujejo na podobnem principu kot merilne celice za silo.
Sestavljene so zaradi kompenzacije iz več merilnih lističev, ki so vsi nalepljeni na
gred.
Ločimo statične merilne celice (statični princip merjenja) in dinamične merilne
celice (dinamični princip merjenja) za navor. Statična merilna celica se ne vrti,
dinamična pa se vrti. Statično merilno celico vgradimo med uležajen mirujoči del
(npr. elektromotor) in ohišje, dinamično merilno celico pa npr. med elektromotor in
porabnik.

Na gred valjaste oblike deluje sila, ki generira torzijski moment M. Pri torzijski
obremenitvi pride do kotne deformacije, ki je največja v prečnih ravninah pod kotom
45°. Glede na to so pod takim kotom postavljeni merilni lističi, ki merijo deformacije
nastale pri zasuku merilnika. Pri deformaciji pojavljajo natezne in tlačne sile odnosno
raztezki in skrčki odvisno od smeri obremenitve. Z ustrezno vezavo dosežemo
seštevanje obeh fenomenov, kar povečuje občutljivost inštrumenta.

22
LVTS
Tehnične meritve

Slika: Izvedba merilne celice za merjenje navora z merilnimi lističi.

merilna celica sklopka

ležaj
za navor

elektromotor breme

merilna celica
sklopka za navor

elektromotor breme

Slika: Statični (zgoraj) in dinamični (spodaj) princip merjenja. Pri statičnem načinu
merjenja je elektromotor uležajen in ni trdno pritrjen na tla. Merilna celica za navor
preprečuje, da bi se elektromotor zavrtel.

23
LVTS
Tehnične meritve

Slika: Meritev navora - statični princip preko merjenja sile. Pri takem načinu
merjenja moramo natančno določiti ročico - to je prijemališče sile na merilni celici za
silo.

Poleg merjenja navora z merilnimi lističi poznamo tudi načine meritve z merjenjem
kota zasuka preko zelo finih dajalnikov kota, na magnetnem, hidravličnem principu
itd.

24
LVTS
Tehnične meritve

Merjenje časa in frekvence

Sekunda je ena izmed štirih osnovnih enot (poleg kelvina - temperatura, kilograma -
masa in metra - dolžina). Merjenje časa je med vsemi merjenji najnatančnejše.

Merjenje časa

Meritve časa lahko razdelimo na dva različna tipa meritve :

- merjenje časa dneva
- relativno merjenje časovne razlike med dvema dogodkoma

Merjenje časa dneva vsebuje merjenje dneva, ure, minute, sekunde itd. (npr. vprašanje
koliko je ura). Meritev časa dneva je pomemna (omogoča delovanje) npr. pri sistemu
za določanje lege GPS, a je omejena na natančno uro na satelitih.
Za tehniške meritve mnogo bolj pomebno je relativno merjenje časovne razlike med
dvema dogodkoma.
Čas merimo s štetjem nekega periodičnega dogodka. To je npr. lahko nihaj nihala,
ki zaniha enkrat na sekundo. Če je vsak nihaj obremenjen z določeno merilno
negotovostjo, se absolutna negotovost z daljšanjem časa merjenja povečuje.

Naprava, ki ponavlja določeno periodično dogodek ali nihanje, imenujemo tudi

resonator. Ker resonator potrebuje energijo, da ponavlja periodično gibanje, mu je
potrebno energijo dodajati.
Prve ure so bila nihala različnih tipov (matematično nihalo, nihalo na vzmet, nihalo
na polžasto vzmet itd.). V dvajsetem stoletju se je pojavil kvarčni kristalni oscilator,
ki deluje na principu piezoelektričnih lastnosti kristala. Če električni tok priključimo
na kvarčni kristal, bo začel nihati z lastno frekvenco, ki je odvisna od velikosti in
oblike kristala. Kristali so zelo natančen način merjenja časa (negotovost okrog 100
mikrosekund na dan), a so občutljivi na okoljske pogoje kot so vlažnost in
temperatura. Za najnatančnejše meritve se danes uporabljajo atomski oscilatorji
(negotovost nekaj 10 nanosekund na dan).
Pomemben element merjenja časa je sinhronizacija časa na velike razdalje.

Merjenje frekvence

Frekvenca je hitrost ponavljanja določenega dogodka. Frekvenco ν merimo tako, da

merimo čas t med dvema zaporednima dogodkoma

1
ν = .
t

Merjenje frekvence opravljamo z (1) induktivnimi, kapacitivnimi in optičnimi

senzorji, ki so priključeni na števec ali pretvornik iz frekvence v napetost, ter s
(2) stroboskopi.
Navedeni induktivni, kapacitivni in optični senzorji na svojem izhodu dajejo
pravokotne signale. Zaradi tega ni dovolj, da jih uporabimo same zase, ker ne vemo,

25
LVTS
Tehnične meritve

kakšen je časovni interval med zaporednima pravokotnima signaloma. Tega je

potrebno izmeriti, kar opravijo števci ali pretvorniki iz frekvence v napetost.
Pretvorniki iz frekvence v napetost so sistemi za pretvorbo signalov, ki v svojem jedru
v resnici skrivajo števec, imajo pa običajno še možnosti priključitve različnih tipov
senzorjev (induktivni, optični ...). Na sliki je predstavljeno delovanje induktivnega
senzorja pri priključitvi na vrtečo gred.

Slika. Delovanje induktivnega senzorja za vrtilno frekvenco.

Slika. Uporaba induktivnih senzorjev za vrtilno frekvenco

26
LVTS
Tehnične meritve

Induktivni senzorji delujejo tako, da ustvarjajo v svoji okolici magnetno polje.

Velikost magnetnega polja je od nekaj mm do nekaj cm od senzorja. Ko v to
magnetno polje vstopi feromagnetni material (železo), se induktivnost tuljave
spremeni, kot če bi vanjo vstavili železno jedro. Spremembo induktivnosti tuljave
zazna dodani ojačevalnik, ki reagira na vse ali nič (izhod npr. 0 V ali 12 V, pri
tokovnem izhodu npr. 0 mA ali 20 mA).
Optični senzorji delujejo na principu oddajanja svetlobe iz oddajnika in merjenje (1)
odbite (2) prepuščene svetlobe na sprejemniku. Izhodi optičnih merilnikov so po
lastnostih podobni izhodom induktivnih merilnikov.
Kapacitivni senzorji so podobni kot induktivni, vendar zaznavajo različne snovi, ne
samo feromagnetnih snovi (železa).

U(V) analogni izhod iz pretvornika f-U

(pretvornik iz frekvence v napetost)

t(s)
hitro vrtenje srednje hitro vrtenje počasno vrtenje

Slika. Vrednost izhoda induktivnega senzorja (črni pravokotni signali) in izhoda iz

pretvornika iz frekvence v napetost.

Delovanje števcev deluje na principu merjenja časa. Ko števec na vhodu dobi signal-
pulz npr. iz induktivnega merilnika, začne s štetjem z interno (vgrajeno) uro. Ura teče
z zelo veliko frekvenco in na ta način zelo natančno izmeri čas med dvema pulzoma.
Frekvence ure so od približno 10 kHz do 100 MHz. Ko števec na vhodu izmeri
naslednji pulz iz induktivnega merilnika, prekine štetje in na ta način izmeri čas med
obema pulzoma. Nato števec začne z novim štetjem.

27
LVTS
Tehnične meritve

prvi pulz iz induktivnega merilnika drugi pulz iz induktivnega merilnika

.........

t(s)

števec čaka števec šteje z znano hitrostjo ure števec spremeni

vrednost na izhodu
in nadaljuje s
štetjem

Slika. Delovanje števca za merjenje časa med dvema pulzoma. Če pulza npr. ustrezata
enemu obratu gredi stroja, je frekvenca vrtenja inverzna vrednost časa med pulzoma.

Meritev s stroboskopom je naslednja možnost meritev vrtilne frekvence. Stroboskop

ima vgrajeno natančno uro, ki sproži hitro luč (bliskavica, bliskavica se mora prižgati
brez zakasnitve in hitro ugasniti). Človek, ki s stroboskopom upravlja, nato spreminja
frekvenco osvetljevanja stroboskopa. Ko je frekvenca vrtenja gredi enaka frekvenci
osvetljevanja, stroboskop osvetli vrtečo gred vedno ob enakem zasuku in navidezno
se gred takrat ne vrti. Takrat lahko odčitamo frekvenco vrtenja gredi z zaslona
stroboskopa ali na izhodu iz stroboskopa.

28
LVTS
Tehnične meritve

Merjenje lastnosti tekočin

Pri merjenju lastnosti tekočin si bomo ogledali merjenje lastnost stacionarnih tekočin
(tlak) in gibajočih se tekočin (hitrost in pretok).
Tekočine so voda, olje, mleko, razne mešanice, zrak, tehnični plini itd.

Merjenje tlaka

Tlak p je definiran kot po površini enakomerno porazdeljena sila F na enoto površine

S

F
p=
S

Enota za tlak je pascal (Pa), 100.000 Pa je 1 bar. Tlak merimo lahko na dva načina,
absolutno in relativno. Absolutna meritev tlaka je glede na vakuum, relativna pa
glede na neko drugo točko, torej gre pri relativnem merjenju za merjenje razlike
tlakov. Relativno meritev imenujemo tudi diferencialna meritev.
Merimo lahko nadtlak (tlak, ki je višji kot v okolici) ali podtlak (tlak, ki je nižji kot v
okolici).
Merilnike tlaka imenujemo manometri.

Mehanski merilniki tlaka

Mehanski merilniki tlaka delujejo na principu, da npr. tekočinski stolpec uravnoteži

merjeno tlačno razliko (take merilnike tlaka zato imenujemo tudi kapljevinski
manometri), npr. da tlak upogne membrano itd.
Mehanski merilniki tlaka so najnatančnejši možni inštrumenti za merjenje tlaka in jih
uporabljamo za etalonska merjenja (etalon je natančna mera, ki se uporablja za
umerjanje drugih merilnikov).

Mehanski merilniki tlaka so

- kapljevinski U cevni manometri

- kapljevinski manometri s posodo
- deformacijki manometri

kapljevinski U cevni manometri

Kapljevinski U cevni manometri delujejo na principu gravitacijskega uravnoteženja
tlačne razlike z vodnim ali drugim tekočinskim stolpcem

p = ρgh

kjer je ρ gostota tekočine v manometru, g gravitacijski pospešek in h razlika višin

tekočinskega stolpca. Posoda, v kateri je tekočina, je cevka, oblikovana v obliki črke
U. Pri priključitvi dveh tlakov na vsak priključek U cevke se gladina v obeh krakih

29
LVTS
Tehnične meritve

spremeni. Tekočina v cevki deluje kot zaporni organ. Ker je presek v celotni cevki
enak, se enaka količina vode, ki se v enem delu spusti, v drugem delu dvigne. Možno
je tudi, da merimo samo en tlak, za drugega v tem primeru pravimo, da je priključen
na okolico oz. atmosfero (meri tlak okolice ali atmosfere). Če izmerimo višinsko
razliko tekočin v posodi, lahko po gornji enačbi izračunamo tlačno razliko med
nadtlačnim in podtlačnim priključkom. Kot tekočino se uporablja vodo, petrolej in
živo srebro.

kapljevinski manometri s posodo

Kapljevinski manometri s posodo so podobni kot U cevni manometri, vendar je en
krak cevke nadomeščen s posodo. Posoda ima zelo velik presek, zato se v njej gladina
skoraj nič ne spremeni, tudi ko se gladina v drugem kraku dvigne. Zaradi tega je
merjenje višine enostavnejše, ker je ničla nepremična (ustreza gladini v posodi). V
kapljevinskih manometrih s posodo je včasih cevka nagnjena npr. pod kotom 30°.
Zaradi nagnjene cevke se za enak tlak (višina tekočine ostane enaka), olajša
odčitavanje, saj je cevka daljša. Manometer z nagnjeno cevko je primeren za merjenje
manjših tlačnih razlik.
podtlačni priključek nadtlačni priključek

h nadtlačni priključek

Slika. Kapljevinski U cevni manometer (levo) in kapljevinski manometer s posodo.

deformacijski manometri
Deformacijski manometri delujejo na principu deformacije različnih cevk, kadar je v
njih tlak. Deformacija je v skladu s Hookovim zakonom raztezka linearna v linearnem
področju raztezka cevk. Raztezno karakteristiko določimo z umerjanjem, kar
večinoma naredi proizvajalec manometra. Takšne manometre poznamo pod imenom
peresni manometi ali tudi Bourdonovi manometri (cevko imenujemo Bourdonova
cevka).
Bourdonova cevka je na eni strani zaprta in zakrivljena cevka, na drugi strani pa je
priključek za tlak. Ko je vnjej visok tlak, se cevka izravna. S tem ko se cevka izravna,
premakne kazalec na številčnici. S takšnimi manometri merimo lahko samo tlake proti
atmosferi, ne moremo pa meriti tlačne razlike (diferencialno) kot npr. pri U cevnih
manometrih, so pa zelo zanesljivi in zelo poceni.

30
LVTS
Tehnične meritve

Slika. Bourdonova cevka, a) oblika Bourdonove cevke, b) skica različnih možnih

presekov Bourdonovih cevk.

Med mehanske deformacijske merilnike prištevamo tudi mehanske manometre na

opne in merilnike na meh.

Električni merilniki tlaka

Električni merilniki tlaka delujejo na principu merjenja linearne deformacije

membrane pri obremenitvi s tlakom. Meritev deformacije poteka električno z
merilnimi lističi na podoben način kot smo opisali pri merjenju sil.
Merilniki tlaka imajo v številnih primerih prigrajen zaslon, elektroniko, ki skrbi za
komunikacijo z ostalimi napravami, možnost povprečenja, preračunavanja ...
Merilni obsegi za električne merilnike tlaka so od zelo majhnih tlakov (obseg od 0 do
10 mbar) do zelo velikih tlakov (nekaj 100 bar).
Pomembno je, da senzorje vgradimo na pravilen način. Paziti moramo npr. da se nam
v priključnih cevkah ne nabira kondenz ali da nam v merilno celico ne teče kondenz.
V tem primeru je potrebno dodati v napeljavo izločevalnike kondenza.
Sodobni električni merilniki tlaka so zelo natančnosti in dosegajo merilne negotovosti
0,075% merjenega obsega (pri obsegu 1 bar = 100000 Pa to ustreza 75 Pa).

Slika. Shema merilnega dela eketričnega tlačnega merilnika. Številke ob skici

predstavljajo 1- votlina, ki je povezavi z vhodnim tlakom (+ ali nadtlak), 2 - procesni
priključek, 3 - tesnilo, 4 - ohišje merilne celice, 5 - tlačni senzor, 6 - membrana (za
preprečevanje preobremenitve ima obliko, da se membrana nasloni na ohišje), 7 -
tesnilna membrana, 8 - polnilna tekočina (večinoma silikonsko olje), 9 - votlina, ki je
povezavi z vhodnim tlakom (- ali podtlak)

31
LVTS
Tehnične meritve

Slika. Električni merilnik tlaka. Levo absolutni merilnik, desni štirje tlačni merilniki
so diferencialni.

Merjenje pretoka
Merjenje pretoka je prisotna v procesni industriji na vsakem koraku. Potreba po
merjenju pretoka se pojavi vselej, kjer se transportirajo fluidi (bencin, olje, mleko,
vroč ali hladen zrak, vodna para, ...). Pretok je večinoma po zaprtih ceveh in le redko
po odprtih kanalih.
Povezava med hitrostjo toka v cevi in je

V& = v ⋅ A

kjer je V& pretok, v hitrost in A površina oziroma presek cevi.

Meritve pretoka ne sodijo med zelo zanesljive meritve, 2% natančnost je pri meritvah
pretoka zelo visoka.
Pogosto se pri stisljivih fluidih ali flidih, ki se jim spreminja gostota, uporablja
meritev masnega pretoka. Povezava med masnim in volumskim pretokom je

m& = V& ⋅ ρ

kjer je m& masni pretok in ρ gostota. Pri plinih je gostota odvisna od tlaka in
temperature, pri tekočinah pa je približno konstantna. Pri merjenju pretoka plinov je
zato pomembno, da navedemo tudi gostoto (ali tlak in temperaturo).
Pri različnih tipih merilnikov pretoka se srečamo z različnimi zahtevami glede na tip
toka v cevi in zahteve cevovodnega in prečrpovalnega sistema. Pomembne lastnosti
so
- padec tlaka nekateri merilniki predstavljajo upor za tok. V tem primeru je potrebno
ob vgradnji takšnega merilnika upoštevati, da se bo pretok fluida ob vgraditvi
merilnika pretoka zmanjšala oziroma bo potrebno za vzdrževanje enakega pretoka
povečati moč črpalke.
- turbulentnost toka : turbulentnost (neravnovesnost) toka vpliva na merilno
negotovost. Če je npr. na enem delu cevi hitost toka različna kot na drugem delu cevi,
se pri meritvi pojavi dodatna merilna negotovost, niso pa vsi merilniki enako
občutljivi na spremembe v turbulentnosti toka.

32
LVTS
Tehnične meritve

Merilniki pretoka delujejo na različnih fizikalnih principih, zato merilnike pretoka

delimo na naslednje vrste:
- merilniki na principu tlačne razlike na zožitvah
- rotametri
- volumetrični in turbinski merilniki pretoka
- merilniki na principu spremembe smeri masnega toka
- korelacijski merilniki
- akustični merilniki
- kalorimetrični merilniki

Merilni pretvorniki na principu tlačne razlike na zožitvah

Na zožitvah, ki so vgrajene v pretočne cevovode nastaja pri pretoku tlačna razlika, ki
je proporcionalna trenutnemu volumskemu ali masnemu pretoku. Glede na
enostavnost merjenja je ta postopek zelo razširjen. Zaslonka je ena od najpogosteje
uporabljenih konstrukcijskih izvedb zožitev. Poleg te se uporabljajo tudi zožitve v
obliki »Venturijeve cevi« ali normiranih šob.
Odvisnost med tlačno diferenco in hitrostjo fluida na merilniku pretoka je podana z
Bernoulijevo enačbo:

ρv 2
+ p = cons
2

kjer je:
v - hitrost
p - tlak
ρ - gostota medija

Na zožitvi se hitrost poveča, tlak pa zmanjša. Ob predpostavki, da je gostota fluida

konstantna lahko za merilni ravnini 1 in 2 na merilnku pretoka zapišemo:

v1 A1 = v 2 A2

(
∆p = p1 − p 2 = v 22 − v12 ) ρ2
in izrazimo hitrost v poljubno izbranem preseku v odvisnosti od izmerjene tlačne
diference na merilniku:

2∆p
v 22 =
⎡ ⎛ A2 ⎞
2
⎤
ρ ⎢1 − ⎜⎜ ⎟⎟ ⎥
⎢⎣ ⎝ A1 ⎠ ⎥⎦

Volumski pretok je določen z:

33
LVTS
Tehnične meritve

A2 2
V& = v 2 A2 = ∆p
⎛A ⎞
2 ρ
1 − ⎜⎜ 2 ⎟⎟
⎝ A1 ⎠

Dejanski volumski in masni pretok se razlikujeta od teoretične vrednosti. Ta

odstopanja so povezana z realnimi karakteristikami toka. Glede na to so oblikovane
empirične relacije, ki jih uporabimo namesto prvega dela gornje enačbe. Končna
enačba za pretok se glasi

∆p
V& = k
ρ

Slika. Izvedba zaslonke v skladu s standardom DIN (levo) in struktura toka na

zaslonki (desno)

Merilniki za principu zožitve se uporabljajo predvsem pri merjenju pretokov

površinskih vod. V tem primeru pretok merimo preko višine vode pred zastojnim
telesom.

Slika. Merjenje pretoka komunalne odpadne vode na čistilni napravi Ptuj z

venturijevo zožitvijo. Na levi strani je vidna roka z ultrazvočnim merilnikom višine
vode na delu kanala pred zožitvijo.

Rotametri

34
LVTS
Tehnične meritve

Rotameter je zanesljiv in preprost merilnik pretoka za tekočine in pline in se ga

veliko uporablja za cevi premera do 100 mm. V osnovni obliki je rotameter sestavljen
iz koničnega transparentnega konične steklene cevke, ki vsebuje zastojno telo.
Rotameter je dobil ime po tem, ker so nekatera zastojna telesa oblikovana tako, da se
v toku vrtijo, zaradi česar so v toku stabilnejša (ne nihajo).
Zastojno telo se s povečanjem pretoka v cevi dvigne in s tem se poveča špranja okrog
zastojnega telesa. Telo se stabilizira na višini, kjer je doseženo ravnovesje med silami
gravitacije, upora in vzgona..
Rotametri so zanesljivi, preprosti in imajo majhen tlačni padec. Njihova slabost je
težavno povezovanje v merilne sisteme. Kljub temu na trgu obstajajo izvedbe, ki
imajo stikala za mejne velike ali male pretoke ali celo analogne izhode za vrednost
pretoka.

Slika. Rotameter (levo) in možne oblike teles (desno).

Volumetrični in turbinski merilniki pretoka

Volumetrični merilniki pretoka delujejo na principu, da na eni strani merilnika
vzamejo določeno količino fluida in jo prenesejo na drugo stran merilnika. Volumen
prenešenega fluida je enak volumnu votline v merilniku in je vedno enak. Prenešeni
volumen je pri prenašanju ločen od ostaliega fluida. Merilnik pretoka šteje prenešene
dele fluida in na ta način izmeri skupen pretok. Pomembno je, da je pri takšnem tipu
merilnika tesneje kvalitetno izvedeno, da se prenešeni volumen po špranjah ne pretaka
na eno ali na drugo stran merilnika. Zaradi dejstva, da pri enem obratu merilnik
prenese en volumski element, so merilniki v veliki meri neodvisni od tipa toka na
vstopu (laminaren, turbulenten), zato jih lahko montiramo takoj za koleni, ventili itd.
Volumetrični merilniki so zelo natančni, vendar dragi in veliki.

Slika. Volumetrični merilniki pretoka, zaporedne slike delovanja. Prikazana je

izvedba z dvema rotorjema.

35
LVTS
Tehnične meritve

Turbinski merilniki delujejo na principu merjenja vrtilne frekvence rotorja (vetrnice),

ki je vgrajena v merilnik. V nasprotju z volumetričnimi merilniki tu tesnenje ni
bistvenega pomena. Vrtilna frekvenca rotorja je proporcionalna volumskemu pretoku
fluida.

V& = k ⋅ ω

Konstanta k vsebuje vse lastnosti merilnika pretoka, in se določi na etalonskih

preskuševališčih. Značilno za to konstanto je, da je v celotnem obratovalnem področju
konstantna .
Turbinski pretvorniki se uporabljajo v merilnem področju od 0.01 l/min do 40000
l/min. Najpogosteje se uporabljajo v naftovodnih in plinovodnih sistemih. So izredno
odporni na tlačne obremenitve, kemijske vplive in hitrostne pulzacije.
Izhod iz merilnika pretoka je največkrat električni induktivni ali optični, torej
pulzirajoč. Slabost je trenje v ležajnih ohišjih, ki je po naravi nelinearno s histereznimi
efekti in se s časom spreminja. Zaradi tesnenja ne moremo meriti toka z velikim
deležem nečistoč, kar še posebej velja za volumetrične merilnike.

Slika. Turbinski merilniki pretoka, sheme različnih izvedb.

36
LVTS
Tehnične meritve

Slika. Turbinski merilniki pretoka, izvedba z dvema turbinama.

Merilniki pretoka na principu spremembe smeri toka (Coriolisovi merilniki)

Merilniki pretoka na principu spremembe smeri toka so namenjeni merjenju masnega
toka. Imenujemo jih tudi Coriolisovi merilniki. To je npr. zelo pomembno pri
meritvah dotoka goriva v porabnike, kjer se gostota goriva običajno spreminja.
Merilnik pretoka na principu spremembe smeri merijo direktno masni tok, to pa
pomeni, da gostote ni potrebno poznati. Dodatno na pretok ne vplivajo temperatura,
tlak, viskoznost itd.
Merilniki delujejo na principu merjenja sil na cevko, ki jo vibriramo z električnimi
sredstvi. Ko teče skozi vibrirajočo cevko tok fluida, se pojavi na cevki navor, ki skuša
cevko zviti, kar lahko izmerimo (glej sliko). Coriolisovi merilniki nimajo vrtečih
delov, zato niso podvrženi obrabi. Cene Coriolisovih merilnikov so zelo visoke.
Ta tip merilnikov pretoka slovi po natančnosti, ki znaša od 0.5 % do 2 %.

Slika. Delovanje Coriolisovega merilnika pretoka. Zgoraj: reakcijska sila fluida na

cev pri nihanju cevi. V sredini pogled od spredaj v primeru, ko skozi merilnik tok ne
teče. Spodaj pogled od spredaj, ko skozi merilnik teče tok.

37
LVTS
Tehnične meritve

Korelacijski merilniki pretoka

Korelacijski merilniki pretoka temeljijo na meritvi časovne zakasnitve med dvema
merilnima točkama na transportnem sistemu glede na izbrano opazovano lastnost.
Opazovana lastnost je lahko:
- kemična sestava,
- temperatura,
- radioaktivnost…..
Volumski ali masni pretok je ocenjen z izmerjeno hitrostjo širjena lastnosti in
presekom (površino cevi).

Akustični merilniki
Akustični merilniki pretokov delujejo na principu širjenja zvočnih valov v pretočnem
polju merilnika.

Kalorimetrični merilniki
Pri kalorimetričnih merilnikih se z dovajanjem konstantnega toplotnega toka lahko
določi z meritvijo temperaturne diference pred in za merilnikom masni pretok snovi.
Pri tem je potrebno upoštevati termodinamske in snovne lastnosti pretočnega medija.

Merjenje hitrosti toka

Hitrost toka merimo s točkovnimi metodami, med katerimi se največkrat uporabljajo
Pitotove cevi, anemometri na vetrnico in anemometri na vročo žičko. Anemometer je
naprava za merjenje hitrosti vetra.

Meritve hitrosti toka s Pitotovo cevjo

Pitotova cev je votla dvojna cev, ki ima na merilnem delu luknjice na sprednjem delu
in na steni. Pri meritvi hitrosti toka s Pitotovo cevjo moramo meriti tlak na dveh
priključkih, (1) za statični tlak in za (2) titalni tlak.
Statični tlak je tlak v prostoru, ki ni zvezan s hitrostjo. Merimo ga na stranskih
priključkih Ptitotove cevi.
Totalni ali skupni tlak je tlak, ki ga namerimo na sprednji odprtini Pitotove cevi in je
vsota statičnega tlaka in dinamičnega tlaka.
Dinamični tlak je tlak, ki je razlika med totalnim in statičnim tlakom in je hkrati
merilo za hitrost toka.

Pitotove cevi priključimo tako, da na + priključek tlačnega pretvornika ali

kapljevinskega manometra priključimo totalni tlak, na - priključek tlačnega
pretvornika pa statični tlak. Tlačni pretvornik na prikaže njuno razliko, to pa je
dinamični tlak.

38
LVTS
Tehnične meritve

Kako je hitrost povezana z dinamičnim tlakom nam pove Bernoullijeva enačba

ρv 2
+ p = cons
2

iz katere izračunamo

2p
v=
ρ

Hitrost se torej povečuje s korenom tlaka in ne linearno. To pomeni, da so pri nizkih

hitrostih do npr. 2 m/s tlačni odčitki na Pitojevi cevi relativno nizki, s povečevanjem
hitrosti pa močno narastejo.
Če merimo hitrost s Pitotovo cevjo na različnih mestih po preseku cevi, lahko iz
veliko meritev hitrosti izračunamo pretoka toka skozi cev. Pretok je produkt površine
in hitosti toka.
Merilne točke so pri takšnem načinu meritve pretoka pogosto izbrane tako, da je
gostota točk ob robu večja. Temu je potrebno prilagoditi tudi postopek izračuna
skupnega pretoka iz hitrosti na posameznih mestih in površin, ki jim te hitrosti
pripadajo.

Slika. Pitotova cev.

39
LVTS
Tehnične meritve

Slika. Tlačne razmere v cevi.

Slika. Razporeditev merilnih mest za meritev hitrosti v skladu s standardom ISO 5801
za določanje pretoka v standardiziranih postajah za merjenje karakteristik
ventilatorjev.

Meritve hitrosti toka z anemometrom na vetrnico

Meritve hitrosti toka z vetrnico so zelo razširjena oblika merjenja hitrosti fluidov.
Poznamo dva glavna tipa vetrnic, za meritve hitrosti v ceveh in za meritev hitrosti na
prostem.

40
LVTS
Tehnične meritve

Slika. Anemometer za merjenje hitrosti toka zraka, zaprt v ohišje.

Meritev hitrosti toka z anemometrom na vročo žičko

Anemometri na vročo žičko delujejo na principu hlajenja ogrevane žičke s tokom

fluida. Tok fluida z večjo hitrostjo bolj hladi žičko kot enak tok pri manjši hitrosti.
Anemometer pri tem meri tok, ki je potreben za to, da žičko ogrevamo na konstantno
teperaturo. Žičke so ogrete na temperature od 200°C do 300°C.
Problem pri tem je v dejstvu, da tudi tok z nižjo temperaturo bolj hladi žičko kot tok z
enako hitrostjo in višjo temperaturo. To pomeni, da moramo pri meritvi hitrosti z
anemometrom na vročo žičko hkrati tudi meriti temperaturo in anemometer opravi
korekcijo glede na temperaturo.
Problem pri anemometrih na vročo žičko je, da v primeru, če se žička umaže,
anemometer ne meri več točno.

Slika. Delovanje anemometra na vročo žičko.

41
LVTS
Tehnične meritve

Merjenje temperature

Temperatura je spremenljivka, s katero izražamo termično ali termodinamsko stanje

teles oziroma snovi in njihovo sposobnost prenosa toplote na drugo telo.

Toplota je energija oziroma energijski tok, ki se prenaša iz teles na okolico ali

obratno, odvisno od temperaturnih stanj. Tok toplote je usmerjen vedno iz telesa z
višjo temperaturo na telo z nižjo temperaturo. Temperatura je v procesu prenosa
energije le spremenljivka, ki popisuje makro stanje telesa in določa smer toplotnega
toka.

Prenos toplote je izveden s:

- prevodom,
- konveksnim prenosom in
- sevanjem.

Toplotni tok je izveden z prevodom toplote skozi toga telesa, kapljevine in pline.

Sprememba temperaturnih stanj so vzrok mnogim fizikalnim spremembam, ki se

lahko izrabljajo za merjenje temperature.

Najvažnejše so:

- odvisnost geometrijskih dilatacij od temperature,

- odvisnost električnega upora od temperature,
- odvisnost energije sevanja teles od temperature,
- odvisnost električnega potenciala od temperature.

Merilniki temperature na podlagi raztezka

Odvisnost volumna V od spremembe temperature ∆T se določi eksperimentalno za

vsako snov posebaj. Na osnovi eksperimenta se določi funkcijska odvisnost med
temperaturno diferenco in raztezkom (dilatacijo) snovi. Funkcijsko odvisnost lahko
opišemo z razvojem te v Taylorjevo vrsto, pri čemer se največkrat zadovoljimo z
prvima členoma, ki tvorita linearni del odvisnosti.

[
V = Vo 1 + α ∆T + β ∆ T 2 + ..... ]
Konstante α, β, …se določijo eksperimentalno. V primeru, da je izbrano telo v obliki
žice ali valja s poudarjeno dolžinsko komponento, se lahko zgornji izraz prevdede na
opazovanje spremembe dolžine:

42
LVTS
Tehnične meritve

[
l = l o 1 + α (∆T ) + β (∆T ) + .......
2
]
Pri tem so:

- Vo, lo geometrijski parametri dobljeni pri referenčni

temperaturi
- ∆ T pa je temperaturna diferenca med referenčno in
trenutno temperaturo.

∆T = To − T

Palični dilatacijski pretvornik

Na sliki je predstavljen princip delovanja paličnega in konzolnega bimetalnega
termometra. Prvi deluje na osnovi linearne dilatacije, drugi pa deluje kot bimetalni
merilnik, sestavljen iz dveh konzol različnih materialov, ki pri segrevanju pozročata
izkrivljanje merilnika zaradi različnih razteznostnih lastnosti materialov.

BIMETALNI

PALIČNI

Slika: Dilatacijski termometri

Bimetalni termometer je izdelan z lepljenjem dveh paličnih termometrov z različnimi

snovnimi lastnostmi (različni raztezki povzročajo ukrivljanje merilnika).
Dilatcijski termometri se uporabljajo v temperaturnem področju od –185 do 400 oC s
skupno merilno negotovostjo +-1%.

Materiali za bimetalne termometre so največkrat INVAZ zlitine (nikel – železo) z

malo temperaturno dilatacijo in zlitina nikla in kroma z veliko termično diletacijo.

43
LVTS
Tehnične meritve

Kapljevinski termometri
Na sliki je prikazan termometer s kapljevinskim temperaturno – dilatacijskim
pretvornikom.
Dilatacija kapljevine v kapilari je proporcionalna temperaturnim spremembam.
Odčitavanje je lahko ročno ali posredno preko različnih prenosnih mehanizmov.

Ta tip termometrov ima široko polje uporabnosti. Uporabljajo se v mernem področju

od –38 do 650 oC. Skupna merilna negotovost pa ne presega vrednosti +-0.5%.

IZVEDBA
BIMETALNIH
SPIRAL
GROBA
SKALA
SKALA

MEHANSKI
PRENOS
FINA
ZASUKA
SKALA

BIMETALNA
SPIRALA KAPILARA
Hg

Slika: Izvedbe bimetalnih Slika: Kapljevinski

termometrov kontaktni termometer

Prisotna je tudi industrijska uporaba tlačnih merilnih pretvornikov temperature, pri

katerih plinasta faza popolnoma izpolnjuje prostor. Pri segrevanju – povišanju
temperature se pojavi zaradi dilatacije idealnega plina povečani tlak, ki je
proporcionalen temperaturni spremembi.

p 1V1 p V
= 2 2
T1 T2

44
LVTS
Tehnične meritve

Občutljiva
Bordonova cev

kapilara Hlapljiva para para para

tekočina

Bučka s
hlapljivo
tekočino
Nehlapljiva
tekočina

Slika 48: Tlačni pretvorniki temperature

Kjer je p1 in V1 tlak in volumen pri temperaturi T1 ter p2 in V2 tlak in volumen pri

temperaturi T2. Pri tem mora biti izbran material posode s čim manjšo termično
dilatacijo, kapljevina pa s čimvečjo temperaturno diletacijo (V1=V2)

p1
p2 = T2 = aT2
p2

Iz izraza je razvidno, da se tlak v izbranem volumnu menja linearno s temperaturo. Iz

tega sledi, da lahko neposredno preko meritve tlačne diference merimo temperaturo.

Uporovni merilniki temperature

Merilniki, ki delujejo na principu temperaturne spremembe specifične upornosti
elektro prevodnega materiala, se imenujejo uporovni termometri.
Podobno kot pri dilatacijskih merilnikih se tudi tu postavlja eksperimentalna
medsebojna odvisnost.

[
R = Ro 1 + α ∆ T + β ∆ T 2 + ..... ]

45
LVTS
Tehnične meritve

Za večino čistih snovi zadostuje linearni približek:

R = Ro [1 + α∆ T ]

Na sliki so predstavljene nekatere termodinamske karakteristike materialov, iz katerih

je razvidno, da so uporovne - temperaturne odvisnosti dokaj linearne.

Slika: Funkcijska odvisnost električne upornosti različnih materialov od temperature

Polprevodniški el.termometri
Ti pretvorniki so izdelani iz germanijevih in silicijevih kristalov. Pri njih se električna
upornost spreminja nelinearno, kot je prikazano na sliki.

46
LVTS
Tehnične meritve

Slika: Uporovne karakteristike polprevodniških materialov

Germanijeva polprevodniška tipala: so namenjena za merjenje nizkih temperatur.

Statična karakteristika je nelinearna, vendar zelo stabilna z visoko ponovljivostjo.

Slika 51: Primeri izvedbe polprevodniških tipal – termistorjev

Termočleni
Termo člen deluje na principu generiranja električnega toka v zaprtem tokokrogu, ki
ga sestavljati dve žici različnih napetostnih potencialov, katerih spojne točke ležijo na
različnih temperaturnih nivojih.
Princip je predstavljen na sliki.

47
LVTS
Tehnične meritve

Slika 53: Princip termočlena

Žici iz materiala A in B sta spojeni v električni krog. Prva spojna točka se nahaja v
temperaturnem stanju T1, druga pa v stanju T2. S pomočjo ampermetra se meri
generirani el. tok kot posledica temperaturne diference (T1-T2). Lahko se tudi meri
termoelektrična napetost E na vgrajenem voltmetru .

Vrednost napetosti je odvisna od materiala žic in razlike temperatur.

E
I =
R
kjer je R skupni upor merilnega sistema.

Merilni krog s termotipali (=termočleni)

Najenostavnejši merilni krog je dosežen, ko sta žici, ki tvorita termočlen, priključeni
na referenčnem spoju, kjer je priključen merilni voltmeter, tako kot je prikazano na
sliki.

MERILNI SPOJ pri Referenčni spoj pri

TEMPERATURI temperaturi To

Referenčni spoj pri

temperaturi To

Slika: Merilna veriga s termočlenom: a-neposredno na merni instrument , b-priključek

na bakreni podaljšani vod

48