UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA KEMIJO IN KEMIJSKO TEHNOLOGIJO

ŠTUDIJSKI PROGRAM DRUGE STOPNJE - KEMIJA

SEMINARSKA NALOGA

INDUKTIVNO SKLOPLJENA PLAZMA

Z OPTIČNO EMISIJSKO SPEKTROMETRIJO

Predmet: Analizna kemija

Mentor: Prof. dr. Maša Islamčević Razboršek Avtor: Vanja Jakovljević

Maribor, januar, 2021

 KAZALO

UVOD...........................................................................................................................................................3
ATOMSKA EMISIJSKA SPEKTROMETRIJA......................................................................................................4
INDUKTIVNO SKLOPLJENA PLAZMA Z OPTIČNO EMISIJSKO SPEKTROMETRIJO (ICP-OES)...........................5
Induktivno sklopljena plazma inertnog gasa............................................................................................5
Od kod potreba po plazmi kot viru?....................................................................................................5
Načini ustvarjanja plazme....................................................................................................................7
Načelo dela in instrumentacija................................................................................................................8
1. Vnos vzorcev................................................................................................................................9
1.1 Razpršilci......................................................................................................................................10
1.1.1 Razpršilna komora....................................................................................................................10
1.1.2 Pnevmatski razpršilci................................................................................................................10
1.1.3 Ultrazvočni razpršilci.................................................................................................................11
1.2 Tvorba hidridov............................................................................................................................11
1.3 Elektrotermalno izhlapljanje........................................................................................................12
ICP izvor – bakla.................................................................................................................................12
1. Ustvarjanje plazme....................................................................................................................13
2. Geometrija izvora - konfiguracija bakle.....................................................................................14
Optični sistem in detekcija emisije....................................................................................................14
Prednosti in slabosti ICP-OES.............................................................................................................16
Emisije v ozadju in interferencije.......................................................................................................17
Uporaba ICP-OES...............................................................................................................................18
Zanimivi primeri uporabe ICP-OES.....................................................................................................19
1. Uporaba metode ICP-OES za določanje makrohranil v vzorcih divjih užitnih gliv [35]................19
2. Določanje vsebnosti kovin v vzorcih vina z uporabo ICP-OES [38]..............................................21
ZAKLJUČEK.................................................................................................................................................23
VIRI IN LITERATURA...................................................................................................................................24

2
 UVOD

Induktivno sklopljena plazma z optično emisijsko spektrometrijo (ICP-OES) je eno

najpomembnejših analitičnih orodij za določanje velikega števila elementov v najrazličnejših
vzorcih. Poleg ICP-OES se uporablja tudi izraz ICP-AES (induktivno vezana plazma z atomsko
emisijsko spektrometrijo), vendar ni priporočljiv zaradi pogoste zamenjave z Augerjevo
elektronsko spektroskopijo (AES). [1]

Metoda temelji na vzbujanju atomov in ionov analita z visokimi temperaturami, ustvarjenimi v

plazmi inertnega plina, kjer med vrnitvijo v osnovno stanje pride do emisije fotona, tj.
elektromagnetnega sevanja valovne dolžine, značilne za določen element. Tako lahko valovno
dolžino fotona uporabimo za identifikacijo elementov. Skupno število fotonov ali jakost EM
sevanja je sorazmerno s koncentracijo elementa oziroma analita v vzorcu.

Instrumentacija sistema ICP-OES in izvedba metode sta precej preprosta. Tekoče in plinaste
vzorce lahko vstavimo neposredno v instrument, trdni vzorci pa zahtevajo predhodno pripravo.
Raztopina vzorca se pretvori v fin aerosol, čemur sledi atomizacija in ionizacija komponent
vzorca v plazmi, ki doseže temperature do 10 000 K. S spontano sprostitvijo atomi oddajajo
fotone, ki so registrirani v sistemu za detekcijo, nato se signal obdela in končni rezultat predstavi
v obliki emisijskega spektra. [1]

3
 ATOMSKA EMISIJSKA SPEKTROMETRIJA

Atomska emisijska spektrometrija (AES) ali atomska optična spektrometrija (OES) je metoda
kemijske analize, ki določa količino analita v vzorcu na podlagi jakosti svetlobe, ki jo oddaja
plamen, plazma, lok ali iskra pri dani valovni dolžini. Metoda temelji na lastnostih atomov, ki se
pod določenimi pogoji vzbudijo, na kratko preidejo v višjo raven energije (tam ostanejo približno
10¯⁸ s) in ko se vrnejo v stabilna, energijsko nizka stanja, oddajajo energijo v obliki
elektromagnetnih valov. Valovna dolžina oddane svetlobe ustreza razliki med energijami
osnovnega in vzbujenega stanja atoma in ta valovna dolžina ustreza identiteti elementa,
intenzivnost oddane svetlobe pa je neposredno sorazmerna s številom atomov elementov. Tako
je atomska emisijska spektrometrija primerna tako za kvalitativno kot kvantitativno analizo. [2,3]

Odvisno od količine dovedene energije imajo lahko atomi več vzbujenih stanj. Da bi povečali
občutljivost emisijske spektroskopije, razmerje med številom atomov v vzbujenem stanju in
številom atomov v osnovnem stanju mora biti čim večje. V prvi vrsti, število atomov v
vzbujenem stanju je odvisno od temperature vira, zato je treba pri emisijskih spektroskopskih
metodah uporabljati visokotemperaturne vire. Lahko uporabljamo enosmerni ali izmenični
električni oblok, visokonapetostno iskro ali različne plazemske izvore. [2]

4
 INDUKTIVNO SKLOPLJENA PLAZMA Z OPTIČNO EMISIJSKO
SPEKTROMETRIJO (ICP-OES)

Pojav i definicija ICP-OES

ICP-OES, imenovan tudi ICP-AES, je vrsta emisijske spektrometrije, ki uporablja induktivno

sklopljeno plazmo kot vir za vzbujanje atomov in ionov analita. Vzbujene atomske in ionske
vrste med sproščanjem oddajajo elektromagnetno sevanje določenih valovnih dolžinah, značilne
za posamezen element, pri čemer je intenzivnost te emisije odvisna od koncentracije elementa v
vzorcu. [4]

ICP je bil razvit sredi šestdesetih let dvajsetega stoletja za optično emisijsko spektrometrijo in
prvi komercialno dostopni instrument ICP-OES pa je bil predstavljen leta 1974. Od takrat je ICP
najbolj priljubljen vir optične emisijske spektrometrije in odličen vir ionov za masno
spektrometrijo (ICP-MS). [5]

Značilnosti ICP kot analitičnega vira atomske emisije so tako impresivne, da se skoraj vsi drugi
viri emisij uporabljajo na ozkem območju. Tudi ICP-OES na številnih področjih uporabe
nadomešča močne analitične tehnike, kot sta FAAS in GFAAS. [1]

Induktivno sklopljena plazma inertnog gasa

Od kod potreba po plazmi kot viru?

Najprej je treba definirati, zakaj je pri atomski emisijski spektrometriji sploh nastala potreba po
plazmi kot viru za ekscitacijo ali emisijo. Namreč, pred razvojem ICP-OES je bil plamen
najpogosteje uporabljen v atomski emisijski spektrometriji kot vir za vzbujanje atomov. Plamena
emisija uporablja različne vrste plamena, pri katerih se zemeljski plin in acetilen uporabljata kot
gorivo, zrak, O2 ali N2O pa kot oksidanti. Takšni viri dosegajo nizko temperaturo plamena in
takšna metoda je omejena na kovine z nizkim pragom vzbujanja. [2] Ker ta temperatura ne
zadošča za vzbujanje atomov prehodnih kovin, je metoda selektivna za določanje alkalijskih in
zemeljskoalkalijskih kovin. Da bi ustvarili močne atomske emisije vseh kemičnih elementov,
moramo doseči bistveno višje temperature kot tiste, pridobljene iz preprostega plamena. [6]

Največja količina atomskih emisij je dosežena pri temperaturah v območju od 7000K do 10

000K, primeren način za doseganje teh temperatur pa je pridobivanje plazme inertnega plina.
Primerjalni prikaz temperatur, doseženih z virom plamena in virom plazme, ter videz in
temperature vira plazme je prikazan na slikah 1 in 2. [2]

5
 Slika 1. Primerjalni prikaz temperatur, doseženih s plamenskim izvorom in s plazemskim
izvorom

Slika 2. Temperature plazemskega izvora. Povzeto po [2].

Plazma, ki se uporablja pri atomski emisiji, nastane z ionizacijo tekočega toka argona, pri čemer
se tvorijo argonovi ioni in elektroni. Visoke temperature v plazmi povzroča toplota, ki nastane
zaradi gibanja elektronov in argonskih ionov. Plazma ima dosti višjo temperaturo kot plamen in
omogoča boljše razprševanje in večje število vzbujenih stanj.

6
Plazma je zelo učinkovit medij za hlapljenje, atomizacijo in ionizacijo kapljic aerosola. Ko
kapljice aerosola dosežejo območje vroče plazme, se z raztapljanjem pretvorijo v delce soli. Ti
delci soli se razgradijo na posamezne molekule, ki nato razpadejo na atome in ione. Večina
elementov je ioniziranih učinkovito (> 90%). Molekule in atomi v osnovnem stanju v plazmi
skoraj niso prisotni. [6]

Obstajajo tudi določena merila za izbiro plina za ustvarjanje plazme. Zahtevane lastnosti
inertnega plina kot nosilca so:

-da je kemično inerten (ne tvori spojin)

-da imajo visoko ionizacijsko energijo (npr. He = 24,6 eV, Ne = 21,56 eV, Ar = 15, 76 eV).

Najpogostejša izbira inertnega plina je argon. Argon je naravni, plemeniti, inertni plin, ki ne
reagira z ioni v vzorcu, ima visoko ionizacijsko energijo, lahko ekscitira večino elementov
periodnega sistema in oddaja tudi preproste spektre. [7]

Kljub temu kar je argon skoraj vedno uborabljan kot inertni plin za ustvarjanje plazme, je
značilnosti plazme, kot so temperature plazme, toplotna prevodnost in gostota elektronov,
mogoče izboljšati s kombiniranjem argona z drugimi mešanimi plini ali celo s popolno
zamenjavo argona z različnimi mešanicami plinov. Plini, uporabljeni za takšne spremembe, so:
H2, N, O2, He in drugi žlahtni plini. Končni namen modifikacij je izboljšati procese razprševanja,
ionizacije in ekscitacije elementov z visoko energijo vzbujanja in ionizacije. Takšni elementi so:
F, Cl, Br, I, As, Se, P, S. Dodatek že majhnih količin He ali O 2 lahko vodi do znatnega
zmanjšanja učinkov matriksa. Poleg tega dodatek O2 povzroča višje temperature v plazmi, večjo
gostoto elektronov v plazmi in zmanjšanje emisij v ozadju in odlaganja ogljika na baklo pri
analizi z visoko vsebnostjo ogljika ali pri analizi mešanic organskih topil. [1]

Načini ustvarjanja plazme

Induktivno sklopljena plazma je najpomembnejši vir plazme za emisijsko spektrometrijo in
nastaja v visokofrekvenčnem polju. Poleg te metode, obstajajo načini za ustvarjanje plazme, kot
so: plazma v kontinuiranem polju - enosmerna plazma (ang. direct current plasma, DCP),
plazma v polju mikrovalov (ang. microwave-induced plasma, MIP), nato različne mikroplazme
na osnovi enosmernega toka, radio-frekvence in mikrovalov, ter lasersko inducirana plazma.
[2,8]

Plazma v kontinuiranem polju, tj. enosmerna plazma (DCP) je vrsta plazemskega vira, ki za
izdelavo plazme uporablja tri elektrode (slika 3). Tri elektrode vključujejo dva bloka grafitne
anode in blok volframove katode, razporejene v obrnjeni obliki Y. Med anodnimi bloki je vir
argona, plin pa teče skozi anodne bloke in plazma nastane s kratkim stikom katode z anodami,
pri čemer se razvije temperatura nad 8000K . V primerjavi z ICP je DCP manj občutljiva metoda

7
in nastali emisijski spektri na splošno vsebujejo manj spektralnih črt. Vendar ima DCP to
prednost, da zahteva veliko manj argona kot inducirana plazma. Enosmerna plazma se je že prej
pogosto uporabljala v geokemiji, vendar jo je na tem področju nadomestila tudi ICP. [2]

Slika 3. Plazma v kontinuiranem polju (DCP). Povzeto po [9].

Plazma v polju mikrovalov (MIP) nastane v interakciji inertnega plina z elektromagnetnim

sevanjem energije mikrovalov - na frekvencah razine GHz. MIP ima pomembno vlogo kot
detektorski sistem s plinsko kromatografijo, nato pri proizvodnji ionov v masni spektrometriji in
pri emisijski spektroskopiji. [10, 11]

Načelo dela in instrumentacija

Metoda ICP-OES temelji na vzbujanju atomov in ionov analita z visokimi temperaturami,
ustvarjenimi v plazmi inertnega plina, in na merjenju jakosti oddane svetlobe. Izpuščena svetloba
je rezultat sprostitve vzbujenih atomskih in ionskih vrst – oddajanje fotonov, tj.
elektromagnetnega sevanja se zgodi, ko se atom vrne v osnovno stanje. Valovna dolžina oddane
svetlobe je značilna za določen element, zato lahko valovno dolžino fotona uporabimo za
identifikacijo elementov. Skupno število fotonov ali jakost EM sevanja je sorazmerno s
koncentracijo elementa oziroma analita v vzorcu.

Izvajanje metode je v vseh korakih dokaj preprosto. Tekoče in plinaste vzorce lahko vnesemo
neposredno v instrument, trdni vzorci pa zahtevajo predhodno pripravo z metodami ekstrakcije

8
ali kislo digestijo. Po vstopu raztopine vzorca, raztopina se spremeni v drobne kapljice aerosola,
ki so usmerjene v osrednji kanal induktivno sklopljene plazme, ki doseže temperature do 10
000K. Sledi tvorba prostih analitnih atomov v plinastem stanju in zaradi visoke temperature, ki
jo ICP doseže kot vir, vzbujanje atomskih vrst. S spontano sprostitvijo atomi oddajajo fotone, ki
so registrirani v sistemu za detekcijo, nato se signal obdela in končni rezultat predstavi v obliki
emisijskega spektra. [1] Instrumentacija za ICP OES je predstavljena na sliki 4.

Slika 4. ICP-OES instrumentacija. Povzeto po [3].

1. Vnos vzorcev
Vzorce v tekočem ali plinastem stanju lahko vbrizgamo neposredno v instrument, medtem ko
vzorci v trdnem stanju zahtevajo ekstrakcijo ali obdelavo s kislino, tako da so analiti prisotni v
raztopini vzorca. Razvitih je bilo več načinov vnosa vzorca v instrument [12]:

1. Razprševanje (nebulizacija)

9
2. Tvorba hidridov

3. Elektrotermično izhlapevanje

4. Laserska ablacija

5. Neposreden vnos vzorca

1.1 Razpršilci
Razpršilci (nebulzatorji) so najpogosteje uporabljena naprava za vnos vzorcev v ICP-OES. Z
nebulatorjem se tekoči vzorec pretvori v drobne kapljice aerosola in aerosol prenese v plazmo.

1.1.1 Razpršilna komora

Da preprečijo, da velike kapljice pridejo v plazmo, nastale drobne kapljice gredo skozi razpršilno
komoro, ki je nameščena med razpršilom in ICP baklo. Poleg odstranjevanja velikih kapljic iz
aerosola komora služi tudi za blaženje impulzov, ki se lahko pojavijo med razprševanjem.
Termično stabilizirane razpršilne komore se včasih uporabljajo za zmanjšanje količine tekočine,
vnesene v plazmo, s čimer se zagotovi stabilnost, zlasti pri uporabi organskih topil. [1]

Ko aerosol trči s stenami razpršilne komore, le najmanjše kapljice nadaljujejo pot do plazme,
večje pa odpadejo. Po vstopu v plazmo aerosol prehodi več postopkov. Najprej se odstranijo
topila, kar vodi do nastanka mikroskopskih trdnih delcev, tj. suhega aerosola. Sledi izhlapevanje,
tj. razpad delcev v molekule v plinastem stanju. Naslednji korak je atomizacija plinastih molekul
ter vzbujanje in ionizacija atomov, po kateri pride do spontane sprostitve vznemirjenih vrst in
oddajanja EM valov. Metoda ICP-OES uporablja dve vrsti razpršilcev - pnevmatski in
ultrazvočni razpršilec. [1]

1.1.2 Pnevmatski razpršilci

Pnevmatski razpršilci delujejo po principu hitrega pretoka plina, kjer je plin pogonska sila za
pretvorbo tekočine v fin aerosol. Obstajajo koncentrični, navzkrižni pnevmatski razpršilci in
pnevmatski razpršilci za visoko vsebnost trdnih snovi. [13]

Koncentrični razpršilec (slika 5, a) je osnovni tip razpršilca in je običajno iz staljenega silicij

dioksida. Kljub izjemni občutljivosti in stabilnosti so majhne odprtine iz staljenega SiO2
nagnjene k zamašitvi, zlasti pri analizi vzorcev z visoko vsebnostjo soli. Kot izboljšanje je bil
razvit mikrokoncentrični razpršilec, ki olajša uporabo fluorovodikove kisline ali alkalnih
hidroksidov, ker uporablja teflonski oziroma poliamidni kapilar manjšega premera, kar tudi
minimizira verjetnost nastanka velikih kapljic. [1,13]

Navzkrižni razpršilci (slika 5, b) so namenjeni reševanju problema zamašitve kapilar. Za razliko

od koncentričnih razpršilcev uporabljajo razpršilniki z navzkrižnim tokom hiter pretok argona
pravokotno na konico kapilare vzorca, tj. dve kapilarni cevi sta nameščeni pravokotno drug na
drugega - ena za argon, druga za vzorec. Zaradi pomanjkanja občutljivosti v območju
koncentričnega razpršilca se pogosto uporabljajo v laboratorijih, kjer sta natančnost in meja

10
zaznavanja manj pomembna kot sposobnost obdelave velikega števila vzorcev. Niso
priporočljivi tako kot koncentrični razpršilniki tudi pri obdelavi vzorcev, ki vsebujejo
suspendirane trdne snovi. [14]

Slika 5. Koncentrični in navzkrižni pnevmatski razpršilci. Povzeto po [15].

Razpršilci za visoko vsebnost trdnih snovi imajo različne izvedbe in so izdelani iz materialov,
odpornih na fluorovodikovo kislino in korozijo jedkih kemičnih snovi. Zanje je značilna slabša
natančnost in meja zaznavnosti, so pa nepogrešljiv del aparata pri analizi vzorcev z visoko
vsebnostjo suspendiranih delcev. [13]

1.1.3 Ultrazvočni razpršilci

Poleg plina kot pogonske sile za pretvorbo tekočin v aerosole se uporablja tudi ultrazvok.
Ultrazvočni razpršilec prek ultrazvočnih nihanj piezoelektričnega kristala pri frekvencah med
200 kHz in 10 MHz razbije kapljice raztopine vzorca v fin aerosol, kar ustvarja tlak, ki razbije
kontaktno površino tekočina-zrak. Tako so ultrazvočni razpršilci popolnoma neodvisni od
količine in pretoka plina. So bistveno dražji od pnevmatskih razpršilcev, vendar njihova uporaba
zmanjša mejo zaznavanja približno za faktor 10, kar vodi do izjemnih izboljšav metode. [16]

1.2 Tvorba hidridov

Tvorba hidridov je zelo učinkovita tehnika vnosa vzorcev za elemente, kot so As, Bi, Ge, Pb, Sb,
Se, Sn, Te. Pri tej metodi se vzorec v razredčeni raztopini kisline zmeša z reducentom (običajno
z raztopino natrijevega borohidrida v razredčenem natrijevem hidroksidu). Vodik nastane z
reakcijo natrijevega borohidrida s kislino. Nato vodik reducira kovinske ione analita na hidride,
ki so pri sobni temperaturi plinasti. Kemijske reakcije so prikazane v enačbah (1) in (2).

11
NaBH 4 +3 H 2 O+ HCl → H 3 BO 3 + NaCl+8 H (1)
+ ¿¿

Em +¿+(m +n) H → EH (2)

n +mH ¿

kjer je E interesni element, ki tvori hidrid.

V primerjavi s pnevmatskimi razpršilci je tvorba hidridov učinkovitejša in omogoča fizično

sproščanje analitov iz matriksa, kar zmanjšuje možnost neželenih učinkov, ki izhajajo iz
matriksa. Po drugi strani pa so slabosti tehnike počasnost reakcij (potreba po zadrževanju
hidridov pred vnosom v plazmo), potreba po stalnem spremljanju eksperimentalnih pogojev in
onesnaževala, ki zmanjšujejo učinkovitost tvorbe hidridov. [1, 17]

1.3 Elektrotermalno izhlapljanje

Pri tehniki elektrotermični izhlapevanja se za odstranjevanje topil uporablja nizek električni tok,
nato pa majhen del vzorca upari z močnim električnim tokom. Nastali gost oblak hlapov analita
se s tokom plina argona prenese v središče plazme. Glavna prednost ETV kot metode vnosa
vzorca je v izboljšanju transportne učinkovitosti s 5% na 60% v primerjavi s pnevmatskimi
razpršilci. [18]

Poleg teh metod je ICP-OES kot metode vnosa vzorcev uporabil še metode termospreja,
neposrednega vstavljanja vzorca (ang. direct sample insertion, DIP) in laserske ablacije (ang.
laser ablation, LA). Vsaka od teh metod ima svoje prednosti in slabosti. LA se na primer lahko
uporabi za izhlapevanje katerega koli trdnega vzorca v ICP, torej ne zahteva priprave vzorca, kar
običajno povzroči izboljšano mejo zaznavanja. Po drugi strani pa so slabosti LA predvsem slaba
ponovljivost, visoki stroški in težave s kalibracijo. [19, 20, 21]

ICP izvor – bakla

Znotraj instrumentacije za metodo ICP-OES so funkcije ICP izvora povezane z atomizacijo
komponent vzorca v prvi fazi in vzbujanjem atomov v drugi fazi. Obe fazi vključujeta vrsto
mehanizmov, ki so močno odvisni od vrste vzorca, njegovega izvora in njegove narave. Plazma,
potrebna za atomizacijo in ionizacijo komponent vzorca, nastane v ICP bakli. Poleg proizvodnje
plazme je vloga bakle tudi izolacija plazme iz okolja in prenos energije med plazmo in vzorcem.
ICP bakla (slika 6) je običajno sestavljena iz treh koncentričnih taljenih silicijevih cevi,
imenovanih tudi: zunanja, srednja in notranja plinska cev. Bakla je obkrožena z vodno hlajeno
bakreno tuljavo ki je sestavljena iz dveh do treh navitij in je povezana z radijskim frekvenčnim
generatorjem, ki ICP bakli dovaja energijo z ustvarjanjem izmeničnega toka. [1,9]

12
 Slika 6. Zgradba ICP bakle. Povzeto po [15].

Funkcija zunanjega toka argona (plazemski hladilni plin, 10-20 L/min) je vzdrževanje
visokotemperaturne plazme, torej njeno stabiliziranje in centriranje, nato pa preprečevanje
taljenja sten. Predstavlja tangencialni pretok plina argona. V takih pogojih je oblika plazme
obročasta. Notranji tok argona (razpršilni plin, 0,5-1,5 L/min) ima laminarni tok, ki vzame
vzorec v osrednji kanal gorilnika in ohranja obliko plazme. Srednji pretok argona je, tako kot
zunanji pretok, tangencialni tok argona (pomožni plin, 0-1,5 L/min). Neobvezno se uporablja za
redčenje notranjega pretoka plina v prisotnosti organskih topil ali za nežno potiskanje plazme s
konca cevi za vzorec in s tem izboljšanje stopnje prenosa energije iz plazme v aerosol. Zato se
pomen pomožnega plina kaže v predelavi vzorcev z visoko vsebnostjo raztopljenih trdnih snovi
in pri delu z organskimi topili - preprečuje obarjanje soli in ogljika na bakli. [1,15]

1. Ustvarjanje plazme
Inducirano sklopljena plazma nastane z uporabo radiofrekvenčnega toka na bakreno tuljavo z
izmeničnim tokom, ki niha znotraj tuljave s hitrostjo, ki ustreza frekvenci RF generatorja.
Nihanje elektičnega toka pri visokih frekvencah generatorja (27-40 mHz) vodi do nastanka
enakega visokofrekvenčnega nihanja znotraj vrha bakle. Sledi izdelava prvih, tako imenovanih
semenskih elektronov in ionov iz plina argona in isker iz Tesline tuljave. Nastali ioni in elektroni
so pospešeni z magnetnim poljem in oni trčijo z drugimi atomi argona. Pojavi se verižna
ionizacijska reakcija in postopek se nadaljuje, dokler ne dobimo intenzivne, visokotemperaturne
bele plazme. Dodajanje energije plazmi zaradi trkov, ki jih povzroča radiofrekvenčni tok, je
znano kot induktivna sklopka. Dokler je zagotovljena zadostna radiofrekvenčna energija, se ICP
ohranja znotraj bakle.

13
Grobo rečeno, pozitivno nabiti argonovi ioni v plazmi poskušajo slediti negativno nabitim
ionom, ki tečejo v bakreni tuljavi, ko tok spreminja smer 27 (ali 40) milijonov krat na sekundo.
V takem okolju se zgodi veliko trkov - nastane energija, ki se prenese v vzorec. [12]

2. Geometrija izvora - konfiguracija bakle

Za opazovanje emisije se uporabljajo tri konfiguracije (slika 7):

1. Radialno oziroma lateralno opazovanje plazme – radialni pogled

2. Aksialno oziroma končno opazovanje plazme – aksialni pogled

3. Dvojni pogled - kombinacija radialne in aksialne konfiguracije

Radialni pogled je značilen za ICP-OES in vključuje opazovanje emisijskega signala s strani

plazme, v aksialnem pogledu pa emisijski signal s konca plazme (običajno v vodoravnem
položaju). Radialna usmeritev pogleda omogoča boljšo linearnost, kar ima za posledico
izboljšano analitično natančnost. Po drugi strani aksialni pogled omogoča boljšo mejo
zaznavanja, kar lahko pripišemo daljši gledalni poti, ki je na voljo po plazemski osi. Sistem
dvojnega pogleda omogoča optimizacijo ustrezne konfiguracije brez porabe za dva ločena
sistema ICP-OES. Običajni instrumenti z dvojnim prikazovalnikom zahtevajo vsaj dva
zaporedna odčitavanja vzorcev, da pokrijejo tako aksialni kot radialni plazemski zaslon. [1, 2]

Slika 7. Geometrija izvora – načini opazovanja plazme. Povzeto po [22].

Optični sistem in detekcija emisije

Za metodo ICP-OES so značilni izjemno bogati spektri. Na primer, najpogosteje se določi
približno 70 elementov, ki tvorijo vsaj 70 000 celotnih emisijskih črt v območju valovnih dolžin
od 200 do 600 nm. Zaradi tako velike količine spektralnih informacij je potrebna visoka
ločljivost, ki jo lahko dosežemo z uporabo monokromatorja z ravno mrežo, kot pri sekvenčnih

14
tipih ICP-OES inštrumentov. Sekvenčni tip uporablja monokromator in lahko izbere katero koli
valovno dolžino in jo osredotoči na detektor. Vendar je to mogoče samo za posamezne elemente
hkrati, kar lahko vodi do dolgotrajnih analitičnih postopkov.

Današnji sodobni sistemi ICP-OES uporabljajo simultane tipe, ki uporabljajo Echellovo

uklonsko mrežico kot disperzijski element in detektorje trdne fazne na osnovi silicija kot naprave
za prenos naboja (ang. charge transfer devices, CTDs). Sekvenčni in simultani tip ICP-OES
inštrumentov sta predstavljena na slikah 8 in 9.

Slika 8. Sekvenčni tip ICP-OES inštrumenta. Povzeto po [23].

Slika 9. Simultani tip ICP-OES inštrumenta. Povzeto po [23].

15
Kot je že omenjeno, se detektorji trdne faze uporabljajo kot naprave za prenos naboja v sodobnih
ICP-OES inštrumentih in obstajata dve vrsti takšnih detektorjev [24]:

1. CID (ang. charge injection device)

2. CCD (ang. charge-coupled device)

Kombinacija Echellove uklonske mrežice in CCD detektorja predstavlja fleksibilen sistem in

izločijo potrebo po velikem številu posameznih fotopomnoževalnih detektorjev. Ta kombinacija
omogoča večelementne meritve katerekoli valovne dolžine. Najpomembnejša lastnost
simultanega tipa je izjemna hitrost, saj nam posreduje informacijo o vseh 72 izmerjenih
elementih v 1 do 2 minutah.

Spektrograf Echelle pogosto zagotavlja spektralno pasovno širino, ki je skoraj 10-krat manjša od
tipičnega monokromatorja z mrežo. Kljub temu je uporaba Echellove mreže zelo učinkovita pri
številnih valovnih dolžinah, namesto pri eni valovni dolžini. Visoka učinkovitost in izjemna
ločljivost sta na voljo v zelo širokem spektralnem območju. S takšnimi lastnostmi je
konfiguracija Echelle najbolj priljubljen optični sistem v sodobnih inštrumentih ICP OES. [25]

Prednosti in slabosti ICP-OES

Prednosti metode induktivno sklopljene plazme z optično emisijsko spektrometrijo so [1]:

• Možnost določitve več kot 70 elementov - ICP-OES lahko določi skoraj vse elemente, ki se
pojavljajo v naravi, razen H, O, F in inertnih plinov. Elemente, ki običajno niso določeni s to
metodo, lahko razvrstimo v tri kategorije [12]:

1. Elementi, ki se pojavljajo kot onesnaževala v argonu (C od CO 2), elementi, ki so sestavni deli

topil (C, O, H) in elementi, ki se pojavljajo kot onesnaževala iz okolja ali atmosfere (na primer
N)

2. Elemente, ki zahtevajo dovajanje visoke energije vzbujanja (halogeni elementi) - je mogoče

določiti s slabo mejo zaznavanja

3. Kratkotrajni radioaktivni elementi, ki se običajno določajo z gama spektrometrijo

• Možnost izvedbe večelementne analize v zelo kratkem času (popolna analiza v manj kot 30 s)

• Minimalne interferencije v kombinaciji ICP-OES in tudi ICP-MS

• Možnost določanja tekočih, trdnih in plinastih vzorcev, kjer trdni vzorci zahtevajo predhodno
obdelavo

• Skromne zahteve glede električne energije, zaradi česar se proizvajajo kompaktni inštrumenti,
ki so enostavni za uporabo in so na voljo po razumnih cenah [26]

16
• Visoka občutljivost metode zaradi uporabe visoke temperature, ki vodi do večje učinkovitosti
vzbujanja in visoke elektronske gostote

• Z uporabo argona se vzpostavi kemično inertna atmosfera, kemijske interakcije pa so v procesu

analize minimalno prisotne

• Odlična točnost in natančnost merjenja zaradi visoke temperaturne stabilnosti vira in odlične
meje zaznavanja za večino elementov (0,1 - 300 mg/L) [26]

• Nizke emisije v ozadju in razmeroma majhne kemične interferencije

• Možnost kvalitativne in kvantitativne analize elementov, analiza vzorcev od zelo nizkih do zelo
visokih koncentracij analitov

• Ni težav s kontaminacijo z elektrodo, ker ICP bakla v primerjavi z drugimi viri, ki temeljijo na
električnem praznjenju, ne uporablja elektrode.

Kljub številnim prednostim pred drugimi analitičnimi metodami, kot katera koli druga, ima
metoda ICP-OES svoje pomanjkljivosti [1], med katerimi izstopajo naslednje:

• Določitev nekaterih nestabilnih elementov zahteva dodatno opremo za ravnanje s potencialno

nastalimi radioaktivnimi produkti, ustvarjenimi v plazmi [6]

• Za določanje halogenidov so potrebna posebna vlakna za prenos zelo majhnih valovnih dolžin
[6]

• Šibka ekscitacija za elemente z velikim ionizacijskim potencialom (npr. F), kar omejuje
občutljivost metode [26]

• Težave z uporabo organskih topil, ki jih je mogoče minimizirati z uporabo srednjega pretoka
argona oziroma pomožnega plina, ki preprečuje nalaganje soli in delcev ogljika na ICP bakli

• Potreba po modifikacijah ICP bakle ali drugih delov instrumentacije zaradi dodajanja mešanice
plinov ali nadomestnega plina v argon (na primer dodajanje O2, da se zmanjšajo težave pri
predelavi vzorcev z visoko vsebnostjo ogljika) [27].

Emisije v ozadju in interferencije

Emisija plazme v ozadju ima kontinuiran karakter in je predvsem posledica sevanja, ki ga oddaja
upočasnitev elektronov (Bremsstrahlungov efekt), in reakcije rekombinacije, ki jo lahko
predstavlja reakcija:

M+ + e- → M + hʋ,

17
kjer je M+ lahko katerikoli ion, vendar v prvi vrsti predstavlja vrsto argona.

Za ICP-OES je od vseh tehnik atomske spektrometrije značilno najmanjše število kemičnih

interferencij oziroma motenj. Namreč v primerjavi s kemično reaktivnostjo plamena je plazemski
argon inerten, visoke temperature plazme pa uspešno zmanjšajo kemične interferencije. Kljub
temu, motnje obstajajo in so zmanjšane z uporabo močnejšega RF toka ali s spreminjanjem
pretoka argona kot razpršilnega plina.

Posebna vrsta kemijskih motenj je efekt lahkotno ioniziranih elementov (ang. easily ionized
element, EIE), ki jih tvorijo elementi z nizkim ionizacijskim potencialom. Tako lahko na primer
visoke koncentracije alkalnih elementov zavirajo ali ojačajo emisijske signale (odvisno od vrste
analita). Učinek EIE zmanjšamo z razredčenjem raztopine vzorca do te mere, da učinek ni več
merljiv, z uporabo močnejšega RF toka ali z matematičnimi popravki. [28]

Spektralne motnje so najpogostejši problem interference v ICP-OES. Zelo ironično, ker je

tehnika ICP-OES primerna za večelementno analizo, se ta vrsta motenj pojavi ravno zaradi
večelementne narave plazme. Ker je plazma sposobna vzbuditi skoraj vse elemente, so
posledični emisijski spektri bogati, zlasti pri delu z zelo zapletenimi in koncentriranimi vzorci.

Spektralne motnje lahko razvrstimo v štiri kategorije: preprost premik ozadja, poševen premik
ozadja, neposredno spektralno prekrivanje in zapleten premik ozadja. Rešitev problema
spektralnih motenj je uporaba spektrometrov visoke ločljivosti, nato uporaba naprednejših tehnik
korekcije ozadja in izbira drugačne valovne dolžine za elemente, ki nas zanimajo. [29]

Uporaba ICP-OES
ICP-OES je ob vseh svojih prednostih močna tehnika atomske emisijske spektrometrije in se
uporablja na različne načine [6, 30-34]:

• Pri kvantitativni analizi naravnih materialov: kamnin, mineralov, tal, usedlin (sedimentov), nato
zraka, vode, rastlinskih in živalskih tkiv

• Specifična analiza: analiza stekla in analiza katalizatorjev v sledovih v polimerih

• Analiza elementov, ki jih je težko določiti z AAS: S, B, P, Ti, Zr

• Farmacevtska analiza

• Analiza pri nadzoru živil (npr. kovine v vinu, arzen v hrani)

• Presoja vplivov na okolje.

18
Zanimivi primeri uporabe ICP-OES

1. Uporaba metode ICP-OES za določanje makrohranil v vzorcih divjih užitnih gliv [35]

UVOD

Gobe so izjemen vir makrohranil, glede na suho maso, njihovo plodišče vsebuje približno 39,9%
ogljikovih hidratov, 17,5% beljakovin in 2,9% maščob, ostalo pa so minerali. Minerali v prehrani
so potrebni za metabolične reakcije, prenos živčnih impulzov, oblikovanje togih kosti in
uravnavanje ravnovesja vode in soli.

Za raziskovanje je bilo izbranih devet najbolj priljubljenih vrst bolgarskih divjih užitnih gliv, in
sicer: Amanita caesarea, Boletus pinophilus, Cantharellus aurora, Cantharellus tubaeformis,
Cantharellus cibarius, Craterellus cornucopioides, Lactarius deliciosus, Morchella esculenta in
Tricholoma equestre. Zaradi velikega pomena gob v prehrani in pomanjkanja podatkov o
makrohranilih v teh gobah je cilj te študije določiti vsebnost K, P, Mg, Na in Ca ter njihov BCF
(faktor bioakumulacije).

ANALIZA

Vzorci gob in tal so bili zbrani na gozdnih območjih na območju Batak v gorah Rodopa v
Bolgariji.

Zračno posušeni vzorci tal so bili pripravljeni za merjenje na ICP-OES z začetnim sušenjem pri
450° in razgradnjo z 40,3% HF in 72% HClO 4 ter razredčitvijo z 1,0 mL dušikove kisline in 5,0
mL H2O, po ohlajanju vzorcev.

Za pripravo vzorcev gob je uporabljena metoda mikrovalovno kislinske razgradnje. Količini 0,2
g vzorcev je dodano 5 mL HNO3 (65%), 1 mL HCl (37%) in 3 mL H2O2 (30%), nato pa so vzorci
prebavljeni v zaprtem mikrovalovnem sistemu. Pred merjenjem s tehniko ICP-OES so vzorci
razredčeni.

Faktor bioakumulacije makroelementov v plodišču gob je bil izračunan kot:

c (analit v vzorcu gobe)

BCF=
c (analit v vzorcu tal)

REZULTATI

Rezultati so pokazali, da preučenih devet vrst gob vsebuje velike količine makrohranil - kalija,
fosforja, magnezija, natrija in kalcija.

19
Najvišje koncentracije kalija, fosforja in natrija so bile ugotovljene v Amanita caesarea, medtem
je imel Tricholoma equestre najvišje koncentracije magnezija in kalcija. Določena vsebnost
kalija in fosforja v vseh vrstah gliv ter določena vsebnost natrija v Amanita caesarea in
Tricholoma equestre sta bili višji kot v tleh, v katerih so rasle (BCF> 1). Najvišji faktor
bioakumulacije 26,70 je bil izračunan za Amanita caesarea (slo. rujnica oziroma blagva) (slika
10).

Slika 10. Amanita caesarea – rujnica. Povzeto po [36].

Določena vsebnost magnezija in kalcija v vseh vrstah gob ter določena vsebnost natrija v Boletus
pinophilus, Cantharellus aurora, Cantharellus tubaeformis, Cantharellus cibarius, Craterellus
cornucopioides, Lactarius deliciosus in Morchella esculenta je bila nižja kot v tleh (BCF <1).
Najnižji faktor bioakumulacije 0,04 je bil izračunan za Boletus pinophilus (slo. borov goban,
borovnik, jurčki) in Lactarius deliciosus (slo. užitna sirotka), ki sta prikazana na sliki 11.

Slika 11. Boletus pinophilus - Borov goban, borovnik (a) in Lactarius deliciosus - Užitna sirovka
(b). Povzeto po [37].

20
 2. Določanje vsebnosti kovin v vzorcih vina z uporabo ICP-OES [38]
UVOD

Glede na element se količina kovine v vinu giblje od ng/L do mg/L. Kljub temu, da vsebnost
kovin ni neposredno povezana z okusom in aromo vina, je treba njihovo vsebnost določiti in
nadzorovati, saj je presežek nezaželen in v nekaterih primerih prepovedan, zaradi potencialne
toksičnosti v primeru čezmernega vnosa. V večini enoloških laboratorijev določanje izbranih
kovin v vinu poteka rutinsko, ker je treba nekatere elemente nadzorovati zaradi skladnosti z
zakonodajo (na primer po italijanski zakonodaji vsebnost svinca ne sme presegati 0,3 mg/L.

Cilj te raziskave je odkrivanje specifičnih razmerij med vzorci vina ali med kemičnimi
spremenljivkami za namene razvrščanja vina glede na vsebnost kovin.

ANALIZA

Vzorci vina so bili pridobljeni iz 9 vinogradov v različnih delih Poljske. Analizirana so bila vina
iz 44 steklenic iz različnih vrst grozdja. Vinogradi se med seboj razlikujejo glede na vrsto tal in
nadmorsko višino, kar ima za posledico drugačno podnebje, kar dodatno vpliva na značilnosti
vina. Za merjenje z metodo ICP-OES so vzorci vina 10-krat razredčeni z deionizirano vodo, brez
predhodne priprave.

REZULTATI

Pridobljeni rezultati so predstavljeni na sliki 12, sprejemljive meje vsebnosti kovin v vinu v
različnih državah pa na sliki 13.

Slika 12. Koncentracija kovin v različnih poljskih vinah. Povzeto po [38].

21
Slika 13. Sprejemljive meje vsebnosti kovin (mg/L) v vinu v razlicnih državah in glede na OIV1.
Povzeto po [38].

Pridobljeni podatki so pokazali, da noben vzorec vina ni presegel stopnje strupenosti kovine.
Tako so preizkušena vina varna glede na tveganje, povezano z vnosom potencialno strupenih
kovin. Ugotovljene so bile tudi posebne korelacije med kovinami. Z analizo določenih ravni
koncentracije kovin lahko ugotovimo, da je vsebnost posameznega elementa različit, odvisno od
barve vina. Na primer, višje ravni koncentracije so bile za vzorce belega vina opažene pri srebru
kot pri rdečem. Enako odvisnost lahko opazimo pri naslednjih elementih: Al, As, Bi, Cu, Sb, Se,
Sn, Zr in Zn. Inverzno razmerje lahko opazimo pri kovinah, kot so B, Ba, Fe, K in Mn, kjer so
bile ugotovljene višje koncentracije v vzorcih rdečega vina.

1
The International Organisation of Vine and Wine
22
 ZAKLJUČEK

Zahvaljujoč številnim prednostim ICP-OES ta metoda v različnih aplikacijah vedno bolj

nadomešča močne metode analitične instrumentalne analize, kot sta FAAS in GFAAS. V
primerjavi s temi tehnikami je ICP zaradi visokih plazemskih temperatur inertnega plina veliko
manj dovzeten za motnje matriksa in različne kemične interferencije. Izjemna točnost in
natančnost, na splošno nizka meja zaznave za večino elementov, možnost analize več elementov
v zelo kratkem obdobju (sočasno določanje do 70 elementov v manj kot 30 s) z majhnim
volumnom vzorca in enostavnost analize ICP-OES uvrščajo med najpomembnejše metode
instrumentalne analize.

23
 VIRI IN LITERATURA

[1] Hou, X., Amais, R. S., Jones, B. T., & Donati, G. L. (2006). Inductively coupled plasma
optical emission spectrometry. Encyclopedia of Analytical Chemistry: Applications, Theory and
Instrumentation, 1-25.

[2] Skoog, D. A., Holler, F. J., & Crouch, S. R. (2017). Principles of instrumental analysis.
Cengage learning.

[3] Twyman, R. M. (2005). ATOMIC EMISSION SPECTROMETRY | Principles and

Instrumentation. Encyclopedia of Analytical Science, 190–198

[4] Hill, S. J. (Ed.). (2008). Inductively coupled plasma spectrometry and its applications (Vol.
8). John Wiley & Sons.

[5] Fassel, V. A. (1986). Analytical inductively coupled plasma spectroscopies—past, present,

and future. Fresenius' Zeitschrift für analytische Chemie, 324(6), 511-518.

[6] Memić, M. (2012). Spektrometrijske metode analize – odabrana poglavlja. Prirodno-

matematički fakultet, Sarajevo

[7] Stalović B., Đorđević S. (2013). Optical emission spectrometry and inductively coupled
plasma (ICP/OES) like an analytical technique for determination of heavy metals in biological
samples. Medical Data/Vol. 5. No 1/III

[8] Barnes, R. M. (1991). Inductively coupled and other plasma sources: determination and
speciation of trace elements in biomedical applications.

[9] Lajunen, L. H., & Perämäki, P. (2004). Spectrochemical analysis by atomic absorption and
emission. Royal Society of chemistry.

[10] Broekaert, J. A., & Engel, U. (2006). Microwave‐induced plasma systems in atomic
spectroscopy. Encyclopedia of Analytical Chemistry: Applications, Theory and Instrumentation.

[11] Jankowski, K. J., & Reszke, E. (2011). Microwave induced plasma analytical

spectrometry (No. 12). Royal Society of Chemistry.

[12] C.B. Boss, K.J. Fredeen, Concept, Instrumentation and Techniques in Inductively Coupled
Plasma Optical Emis-sion Spectrometry, 2nd edition, Perkin-Elmer, Norwalk, 1997.

[13] Gaines, P. (2005). Sample introduction for ICP-MS and ICP-OES. Spectroscopy, 20(1), 20-
23. )

24
[14] R.N. KNISELEY ET AL APPLIED SPECTROSCOPY 1974 --- Kniseley, R. N., Amenson,
H., Butler, C. C., & Fassel, V. A. (1974). An improved pneumatic nebulizer for use at low
nebulizing gas flows. Applied Spectroscopy, 28(3), 285-286.

[15] Manning, T. J., & Grow, W. R. (1997). Inductively coupled plasma-atomic emission
spectrometry. The chemical educator, 2(1), 1-19.

[16] J. Borkowska-Burnecka, A. Lesniewicz, W. Zymicki, ‘Comparison of Pneumatic and

Ultrasonic Nebuliza-tions in Inductively Coupled Plasma Atomic Emission Spectrometry —
Matrix Effects and Plasma Parameters’, Spectrochim. Acta, 61B, 579 – 587 (2006).

[17] T. Nakahara, ‘Hydride Generation Techniques and their Applications in Inductively

Coupled Plasma –Atomic Emission Spectrometry’, Spectrochim. Acta Rev., 14(1/2), 95 – 109
(1991).

[18] T. Kantor, ‘Electrothermal Vaporization and Laser Ablation Sample Introduction for Flame
and Plasma Spectrometric Analysis of Solid and Solution Samples’, Spectrochim. Acta, 56B(9),
1523 – 1563 (2001).

[19] T.S. Conver, J. Yang, J.A. Koropchak, ‘New Developments in Thermospray Sample
Introduction for Atomic Spec-trometry’, Spectrochim. Acta, 52B(8), 1087 – 1104 (1997).

[20]R. Sing, ‘Direct Sample Insertion for Inductively Coupled Plasma Spectrometry’,
Spectrochim. Acta, 54B(3 –4), 411 –441 (1999).

[21] R.E. Russo, ‘Laser Ablation’, Appl. Spectrosc., 49(9), 14A –28A (1995).

[22] Bartsch N., Antonio S., Kutscher D., Cassap M. The Performance Characteristics of Axial
and Radial View in ICP-OES Analysis, https://assets.thermofisher.com/TFS-
Assets/CMD/posters/po-44414-icp-oes-characteristics-pittcon2019-po44414-en.pdf

[23] https://slideplayer.com/slide/1712802/

[24] C.W. Earle, M.E. Baker, M. Bonner Denton, R.S. Pomeroy, ‘Imaging Applications for
Chemical Analysis Utilizing Charge Coupled Device Array Detectors’, Trends Anal. Chem.,
12(10), 395 – 403 (1993).

[25] J.W. Olesik, ‘Echelle Grating Spectrometers for Inductively Coupled Plasma —Optical
Emission Spectrometry —A Review of Basic Equations and Operating Principles’,
Spectroscopy, 14(10), 36 – 41 (1999).

[26] M. Thompson, R.M. Barnes, ‘Analytical Performance of Inductively Coupled Plasma —

Atomic Emission Spec-trometry’, in Inductively Coupled Plasma in Analytical Atomic
Spectrometry, 2nd edition, eds A. Montaser, D.W. Golightly, Wiley-VHC, New York, 249 –
297, 1992.

25
[27] A. Leclercq, A. Nonell, J.L.T. Torro,´ C. Bresson, L. Vioa, T. Vercoutera, F. Chartier,
‘Introduction of Organic/hydro-organic Matrices in Inductively Coupled Plasma Optical
Emission Spectrometry and Mass Spec-trometry: A Tutorial Review. Part II. Practical
Considera-tions’, Anal. Chim. Acta, 885, 57 –91 (2015).

[28] P.J. Galley, G.M. Hieftje, ‘Easily Ionizable Element (EIE) Interference in Inductively
Coupled Plasma Atomic Emission Spectrometry-II. Minimization of EIE Effects by Choice of
Observation Volume’, Spectrochim. Acta, 49B(7), 703–724 (1994).

[29] P.W.J.M. Boumans, ‘LODs and Spectral Interferences in Atomic Emission Spectrometry’,
Anal. Chem., 66(8), 459A –467A (1994).

[30] Poirier, L., Nelson, J., Leong, D., Berhane, L., Hajdu, P., & Lopez-Linares, F. (2016).
Application of ICP-MS and ICP-OES on the determination of nickel, vanadium, iron, and
calcium in petroleum crude oils via direct dilution. Energy & Fuels, 30(5), 3783-3790.

[31] Górecka, H., Chojnacka, K., & Górecki, H. (2006). The application of ICP-MS and ICP-
OES in determination of micronutrients in wood ashes used as soil conditioners. Talanta, 70(5),
950-956.

[32] Pancras, J. P., Norris, G. A., Landis, M. S., Kovalcik, K. D., McGee, J. K., & Kamal, A. S.
(2015). Application of ICP-OES for evaluating energy extraction and production wastewater
discharge impacts on surface waters in Western Pennsylvania. Science of the Total
Environment, 529, 21-29.

[33] Benramdane, L., Bressolle, F., & Vallon, J. J. (1999). Arsenic speciation in humans and
food products: a review. Journal of chromatographic science, 37(9), 330-344.

[34] Aceto, M., Abollino, O., Bruzzoniti, M. C., Mentasti, E., Sarzanini, C., & Malandrino, M.
(2002). Determination of metals in wine with atomic spectroscopy (flame-AAS, GF-AAS and
ICP-AES); a review. Food Additives & Contaminants, 19(2), 126-133.

[35] Ivanova, M., Dospatliev, L., & Papazov, P. (2019). Application of ICP-OES Method of
Determination of K, P, M g, N a and C a in Nine Wild Edible Mushrooms with a Chemometric
Approach. COMPTES RENDUS DE L ACADEMIE BULGARE DES SCIENCES, 72(2), 182-190.

[36] https://en.wikipedia.org/wiki/Amanita_caesarea

[37] https://sl.wikipedia.org/wiki/Borov_goban

[38] Płotka-Wasylka, J., Frankowski, M., Simeonov, V., Polkowska, Ż., & Namieśnik, J. (2018).
Determination of metals content in wine samples by inductively coupled plasma-mass
spectrometry. Molecules, 23(11), 2886.

26