Eric Hobsbawm

ČAS IMPERIJA
izpiski

1
 UVERTURA

• ko se zgodovinarji soočajo z obdobjem, katerega očividci so še živi, trčita dve zelo

različni zgodovinski viziji: vizija učenjaka in eksistencialna vizija; arhivski in osebni
spomin;
• potreba po neki zgodovinski perspektivi je še toliko bolj nujna, ker je avgust 1914
eden najbolj nespornih 'naravnih prelomov' v zgodovini;
• označuje konec 'dolgega 19. stoletja', ki je tema treh zvezkov, katerih pričujoči je
zadnji;
• avtorje, ki so se ukvarjali z obdobjem, lahko razdelimo v dve kategoriji: tiste, ki se
ozrejo nazaj (veliko tega, kar je značilno za pozno 20. stoletje, je nastalo v tridesetih
letih pred prvo svetovno vojno) in tiste, ki gledajo naprej (obdobje izjemno oddaljeno
in neponovljivo, po prelomu 1914);
• vprašanje kontinuitete in diskontinuitete med časom imperija in sedanjostjo ostaja
pomembno, vendar sta za zgodovinarja kontinuiteta in diskontinuiteta sekundarni
problem;
• osrednja os, okoli katere sem poskušal organizirati svojo vizijo 19. stoletja, je
zmaga in preobrazba kapitalizma v zgodovinsko specifični obliki meščanske družbe v
njeni liberalni različici;
• čas imperija:
- obdobje miru brez primere v zahodnem svetu, ki je povzročilo obdobje svetovnih
vojn brez primere,
- obdobje naraščajoče družbene stabilnosti na področju razvitih industrijskih
gospodarstev, ki je proizvedlo majhne skupine ljudi, sposobne osvajati in vladati
obsežnim imperijem, pa tudi obdobje, ki je v svojih obrobnih pasovih ustvarilo
združene sile upora in revolucije, ki so bile namenjene premagati jih,
- obdobje, v katerem so skoraj nenadoma nastala množična organizirana gibanja
razreda zaposlencev, ki jih je ustvaril industrijski kapitalizem, in jim je zdaj ponujal
boljše pogoje kot prej, vendar so to bila gibanja, ki so zagovarjala strmoglavljenje
samega kapitalizma,
- obdobje, v katerem so se politične in kulturne institucije meščanskega liberalizma
razširile na delavske množice, ki živijo v meščanskih družbah, vključno z (prvič v
zgodovini) ženskami, vendar za ceno potiskanja svojega temeljnega razreda,
liberalne buržoazije, na obrobje politične moči,
- obdobje globoke krize identitete in globoke preobrazbe za buržoazijo, katere
tradicionalni moralni temelji so se podrli pod samo težo bogastva in blaginje, ki si jo je
nabrala;
• imperialna doba – svet in družba meščanskega liberalizma, ki napreduje proti 'čudni
smrti', ki ga zajame ravno takrat, ko doseže svoj vrhunec, in prav zaradi nasprotij, ki
so v tem napredku;
• imperialna doba – razvoj, ki spodkopava lastne temelje, značilen za endogene
zgodovinske preobrazbe: titanske in revolucionarne sile tega obdobja, ki so
spremenile svet, so imele zgodovinsko krhko orodje, liberalno buržoazno družbo 19.
stoletja.

2
 1. poglavje
STOLETNA REVOLUCIJA
• svet 80-ih let 19. stoletja v primerjavi s svetom iz 80-ih let 18. stoletja: dejansko
planetarni svet, znan skoraj v vsakem delu, in hkrati veliko bolj gosto poseljen svet;
• vrzel med zahodnimi državami, osnovo gospodarske revolucije, ki je preoblikovala
svet, in preostalim delom planeta se je povečevala sprva počasi, nato pa vse hitreje;
• eden glavnih vzrokov za vrzel je bila tehnologija, ki jo je gospodarsko in politično
poudarila – dva sektorja sta združena v globalni sistem: razviti in zaostali,
prevladujoči in odvisni, bogati in revni;
• veliki deli Evrope so bili na robu jedra kapitalističnega gospodarskega razvoja in
buržoazne družbe;
• stoletja kopenske in čezmorske ekspanzije na račun drugega sveta so povezala
tudi te zaostale dele prvega z naprednimi;
• demografsko je imel svet ob koncu stoletja višji odstotek Evropejcev kot na začetku:
kljub milijonom ljudi, poslanih s stare celine v nove svetove, je Evropa rasla hitreje;
• evropska industrijska proizvodnja je bila še vedno več kot dvakrat večja od
ameriške, največji tehnološki napredek pa je še vedno potekal na tej strani Atlantika;
• če je del prvega sveta lahko spadal v območje odvisnosti in zaostalosti, mu je drugi
svet v celoti pripadal, razen Japonske;
• delitev med svetovoma ni bila delitev na industrializirane in kmetijske države, na
urbano in podeželsko civilizacijo: razviti svet je bil še vedno pretežno kmetijski;
• nasprotno, nekaj skromnega industrijskega razvoja zahodnega tipa v 19. stoletju je
potekalo že v teh zgodnjih fazah v nekaterih odvisnih državah, kot je Indija;
• v letih 1880-90 nobena država izven 'razvitega' sveta (in Japonske, ki je postala
njegova del) ni mogla biti označena kot industrijska in niti v procesu industrializacije;
• generični model strukture in zaželenih institucij 'naprednega' sveta: 'homogena'
teritorialna država, mednarodno suverena, dovolj velika, da predstavlja osnovo za
nacionalni gospodarski razvoj, urejena z enotnim korpusom političnih in pravnih
institucij liberalnega in prestavniškega tipa (enotna ustava in pravni predpisi),
sestavljena iz 'državljanov' (skupina posameznih prebivalcev istega ozemlja, ki
uživajo nekatere temeljne zakonske in politične pravice);
• model liberalno-ustavne nacionalne države ni bil omejen na 'razvit' svet: države, ki
so bile ustrojene na podlagi tega modela (na splošno po ameriški federalistični in ne
francoski centralistični različici), so se nahajale v Latinski Ameriki;
• v zelo velikem delu nerazvitega sveta ni bilo tovrstnih, včasih pa tudi kakršnih koli
držav (posesti evropskih sil, ki jih neposredno upravljajo): v notranji Afriki politične
enote, za katere izraz 'država' v evropskem smislu ni bil uporaben (izrazi, ki so se
takrat uporabljali 'pleme'), v Aziji cesarstva, včasih zelo starodavna, kot so kitajsko,
perzijsko in otomansko;
• glede na mednarodno politiko (po mnjenju vlad in diplomacij Evrope) je bilo leta
1875 število subjektov, ki so jih po svetu obravnavali kot suverene države, precej
skromno: 17 v Evropi, 19 v Amerikah, 4 ali 5 v Aziji in 3 v Afriki;
• razen Amerik, kjer je bila največja skupina republik na svetu, so bile praktično vse
te države monarhije (v Evropi le Švica, od leta 1870 pa Francija ne);
• razen Švice, Francije, Združenih držav in Danske, nobena od držav s
predstavniškim sistemom ni temeljila na splošni volilni pravici (čeprav je na tej stopnji
izključno moški);
• v neevropskih državah z močno prisotnostjo belcev je politična demokracija vzela
za samoumevno odpravo starodavnega avtohtonega prebivalstva: tam, kjer jih ni bilo

3
mogoče odpraviti s segregacijo v 'rezervatih' ali z genocidom, niso bili del politične
skupnosti;
• v 'razvitem' svetu (in v državah, ki so ga želele ali so bile prisiljene posnemati) je
položaj odraslih moških ustrezal minimalnemu kriteriju meščanske družbe: pravno
svobodni in enakopravni posamezniki;
• Anatole France: 'Zakon v svoji veličastni pravičnosti daje vsakomur enako pravico
do večerje v Ritzu in spanja pod mostom' – denar ali pomanjkanje le-tega določa
razdelitev vseh privilegijev;
• pravna enakost ni izključevala politične neenakosti: bogati in močni so bili politično
bolj vplivni in so lahko izvajali zunajpravno prisilo;
• najjasnejša razlika med obema svetoma je bila kulturna: v 'razvitem' svetu, večina
moškega in vse več ženskega prebivalstva je bila pismena, politika, gospodarstvo in
intelektualno življenje pa so se emancipirali iz zaščite starodavne religije;
• v razvitih državah – množično izobraževanje, vse bolj univerzalno osnovnošolsko
izobraževanje, ki ga zagotavlja ali nadzoruje država;
• institucije, značilne za območje 'razvoja' ali evropske dominacije, v nerazvitemu
delu sveta – odražale so prodor prevladujoče 'zahodne' civilizacije;
• univerzalna sprememba, a povsod drugačna – sprememba je sinonim za napredek:
zgodovina – vsaj moderna – tudi sinonim za napredek;
• napredek je bil predvsem očiten in nesporen v tehnologiji, in v njegovi očitni
posledici - rasti materialne proizvodnje in komunikacij;
• v preostalem svetu so bile novosti, zlasti zunanjega izvora, ki so jih prinesli mestni
ljudje ali tujci, stvari, ki so motile starodavne in zakoreninjene običaje, niso pa
prinašale izboljšanje;
• napredek zunaj rzvitih držav ni bil niti očitno dejstvo niti 'verjetna hipotez', temveč
nevarnost in izziv tujcev;
• svet razdeljen na manjši del, v katerem je bil napredek avtohtono dejstvo, in na
drugi, veliko večji del, v katerega je prispel kot tuji osvajalec, s pomočjo manjšin
lokalnih 'kolaboratorjev';
• človeštvo je bilo razdeljeno po 'rasi' (pojem, ki je v ideologijo obdobja prodrl skoraj
tako globoko kot 'napredek'): po eni strani tisti, ki so imeli svoje mesto na prizoriščih
tehnološkega zmagoslavja na svetovnih razstavah; na drugi pa tisti, katerih mesto je
bilo v 'kolonialnih paviljonih';
• biologijo so sklicevali za razlago neenakosti, zlasti tisti, ki so čutili, da jim je
superiornost usojena - John Stuart Mill: 'Despotizem je legitimna oblika vladanja, ko
se ravna z barbari, dokler jih ima za cilj izboljšati';
• v letih 1870–80 je napredek meščanskega sveta pripeljal do točke, ko so se začeli
slišati bolj skeptični glasovi, gospodarski temelji zahodne civilizacije pa so se stresli:
po generaciji neprimerljive ekspanzije je bilo svetovno gospodarstvo v krizi.

2. poglavje
EKONOMIJA MENJA PRESTAVO
• svetovno gospodarstvo leta 1889 (ustanovljena Socialistična internacionala) je
opazilo, da so ga od leta 1873 zaznamovale gospodarske in trgovinske težave;
• to obdobje spektakularne rasti proizvodnje se je imenovalo 'velika depresija':
zgodovinarji lahko dvomijo o tem nazivu, a sodobniki niso dvomili;
• note pesimizma v literaturi in filozofiji 80-ih let ni mogoče v celoti razumeti brez tega
občutka splošne ekonomske in posledično družbene nelagodnosti;
• Alfred Marshall, 1888: 'depresija cen, depresija interesov in depresija dobičkov';
• po zlomu v 70-ih letih ni bila v igri proizvodnja, temveč njena dobičkonosnost;

4
• kmetijstvo je bilo najbolj očitna žrtev tega upadanja zaslužka: kmetijska proizvodnja,
ki je v preteklih desetletjih izjemno rasla, je zdaj preplavila svetovne trge, ki so bili
doslej zaščiteni pred močno tujo konkurenco zaradi visokih transportnih stroškov;
• posledice za kmetijske cene so bile dramatične, tako v evropskem kmetijstvu kot v
čezmorskih izvoznih gospodarstvih;
• dve najpogostejši izvenvladni reakciji sta bili množično izseljevanje in zadrugarstvo:
zadrugarstvo je zagotavljalo skromno financiranje malim lastnikom (podeželske
banke po vzoru na katoliški Raiffeisen iz leta 1870), množile so se zadruge za nakup
zalog, za prodajo blaga in predelavo zdelkov;
• industrija in trgovina sta imeli svoje težave - proizvodni stroški so bili kratkoročno
bolj 'lepljivi', a so padec cen in deflacija znižali stopnjo dobička;
• kaj narediti - vlade so bile veliko bolj nagnjene k temu, da so upoštevale zelo velike
interesne skupine in volilne sloje, ki so jih pozivali k zaščiti domačega proizvajalca
pred konkurenco uvoženega blaga;
• velika depresija je končala liberalno dobo, vsaj na področju pretoka blaga -
protekcionistične tarife so postale stalna značilnost mednarodnega gospodarskega
prizorišča;
• samo Anglija je ostala zvesta čistemu liberalizmu kljub močnemu pritisku, ki so ga
občasno izvajali protekcionisti - svoboda trgovine se je zdela nepogrešljiva, saj je
čezmorskim primarnim proizvajalcem omogočala izmenjavo njihovih izdelkov z
britanskimi industrijskimi izdelki;
• kapitalizem ni bil le internacionalen v praksi, ampak internacionalističen v teoriji:
nacionalna gospodarstva so obstajala, ker so obstajale nacionalne države: skupina
konkurenčnih gospodarstev, v katerih se zdi, da napredek ene ogroža položaj drugih;
• trgovinski protekcionizem je izražal stanje mednarodne konkurence, industrijski
protekcionizem je pomagal širiti svetovno industrijsko bazo s spodbujanjem
nacionalnih industrij, ki so se obrnile na notranje trge svojih držav;
• svetovna rast proizvodnje in trgovine med letoma 1880 in 1914 veliko večja kot v
desetletjih proste trgovine;
• odziv na padec dobička - ekonomske koncentracija in racionalizacija poslovanja:
trust in scientific management – poskusi povečanja obsega dobička;
• koncentracija: kombinacija različnih kapitalistov (pod pritiskom zaradi konkurence in
padajočih cen), ki so prej delovali posamezno, da bi se oddaljili od neomejene
konkurence - trend k oligopolu;
• scientific management, F.W. Taylor: potreba po bolj racionalnem ali 'znanstvenem'
načinu upravljanja in nadzora velikih podjetij tako, da povečajo svoje donose;
• pridobiti več dela od delavcev:
- vsakega delavca izolirati iz delovne skupine, nadzor nad procesom dela pa prenesti
na predstavnike vodstva podjetja,
- sistematična razdelitev vsakega procesa na frakcije z določenimi potrebnimi časi
('študij časov in gibov'),
- različni sistemi plačanja in nagrajevanja, ki delavca spodbujajo k večji proizvodnji;
• racionalna uporaba strojev in delovne sile za maksimiranje proizvodnje –
menedžerji, inženirji in računovodje prevzemajo funkcije lastnikov-menadžerjev;
• družba (korporacija, Konzern) je zamenjala posameznika: tipičen poslovnež v
velikih korporacijah ponavadi ni bil član ustanoviteljeve družine, temveč plačan
upravitelj, in kdor je nadzoroval njegovo delo, je bil največkrat bankir ali delničar;
• tretji možni izhod iz gospodarskih težav – imperializem, derivat velike depresije;
• pritisk kapitala v iskanju donosnejših naložb in proizvodnje v iskanju trgov je
prispeval k ekspanzionistični politiki;

5
• obdobje velikih družbenih pretresov, ne le med kmeti, ki jih je pretresel potres
zaradi padca kmetijskih cen, ampak tudi med delavskimi razredi;
• od sredine 1890-ih do velike vojne, blaginja in ne depresija, kot do takrat;
• blaginja, ki je temeljila na razcvetu gospodarskega življenja, je bilo ozadje obdobja,
ki se v celinski Evropi še vedno imenuje belle époque;
• tisti, ki so dajali grozljive napovedi o prihodnosti kapitalizma ali celo o njegovem
skorajšnjem zlomu, so se motili;
• med marksisti burne razprave o posledicah tega dejstva za prihodnost njihovih
gibanj in o morebitni potrebi po 'reviziji' Marxovih teorij;
• upad Britanije in relativni in absolutni napredek ZDA in Nemčije - prerazporeditev
gospodarske moči in pobude;
• dinamika svetovnega gospodarstva - kratkoročna nihanja glede na dolgoročni cikel;
• ključ do problema - osrednji pas industrijskih in industrializiranih držav, ki se je vse
bolj širil po zmerni severni polobli: države, ki so motor globalne rasti, kot proizvajalci
in kot trgi: 15% površine planeta, 40% njenih prebivalcev, 80% mednarodnega trga;
• določale so razvoj preostalega sveta, katerega gospodarstva so rasla z
zadovoljevanjem tujih potreb;
• satelitska gospodarstva so se odrezala bolje od drugih; a bolje ko so šli, večja je
bila korist za gospodarstva osrednjega jedra, za katera je takšna rast pomenila širše
in rastoče možnosti za izvoz blaga in kapitala;
• mednarodni trg primarnih proizvodov se je izjemno povečal – med letoma 1880 in
1913 se je mednarodna trgovina s temi izdelki potrojila – prav tako so se povečala
območja njihove proizvodnje in njihova integracija v svetovni trg – svet gospodarstva
je bil zdaj bistveno bolj pluralističen kot prej;
• imperialna doba - doba državnih rivalstev: tudi odnosi med razvitim in nerazvitim
svetom so bili bolj pestri in kompleksni;
• osrednjo vlogo Britanije je okrepil prav razvoj svetovnega pluralizma, zlasti s
prihodki od njenih mednarodnih finančnih storitev (bančništvo, zavarovalništvo itd.) in
od njenih ogromnih tujih naložb;
• najbolj očitna značilnost svetovnega gospodarstva: tehnološka revolucija;
• koncentracija kapitala je privedla do razlikovanja med podjetji in veliki podjetji, do
umika prostega konkurenčnega trga – nova faza ekonomskega razvoja;
• sistematičen poskus racionalizacije proizvodnje in vodenja podjetij z uporabo
'znanstvenih metod' ne le v tehnologiji, temveč tudi pri organizaciji in izračunih;
• izjemna kvantitativna in kakovostna preobrazba trga potrošniških dobrin: ne le
preobrazba proizvodnje (množična proizvodnja), ampak tudi distribucije, vključno z
nakupi na kredit;
• izjemna rast, absolutna in relativna, terciarnega sektorja gospodarstva, javnega in
zasebnega: delo v pisarnah, trgovinah in drugih storitvah;
• vse večja konvergenca med politiko in gospodarstvom, torej vse večja vloga vlade
in javnega sektorja;
• očitna transformacija gospodarstva, še bolj očiten uspeh: buržoazija je očitno živela
v uspešnih časih in od te širitve so imele koristi tudi delavske množice – zagotavljanje
delovnih mest je zagotavljalo tudi skromno zmanjšanje revščine.

3. poglavje
ČAS IMPERIJA
• čas imperija - v katerem so 'napredni' prevladovali nad 'zaostalimi', imperialni svet;
• dobo, ki sega od 1875 do 1914, lahko imenujemo čas imperija, ker je rodila nov tip
imperializma;

6
• čas imperija - obdobje novejše svetovne zgodovine, v katerem je bilo največ
vladarjev, ki so se uradno imenovali 'cesarji';
• to obdobje je očitno doba novega tipa imperija, kolonialnega;
• gospodarska in vojaška premoč kapitalističnih držav že dolgo ni bila dvomljiva, a
pred letom 1875 ni bilo sistematičnega poskusa, da bi jo prevedli v formalno
osvajanje, aneksijo in upravo;
• med 1880 in 1914 je bila večina zunajevropskega sveta, z izjemo Amerikah,
razdeljena na ozemlja, ki so bila podvržena vladi ali politični prevladi peščice držav:
Britanije, Francije, Nemčije, Italije, Nizozemske, Belgije, ZDA in Japonske;
• večina velikih azijskih tradicionalnih cesarstev je ostala neodvisna, čeprav so
zahodne sile v njih podelile 'območja vpliva';
• dve veliki regiji sveta sta bili popolnoma razdeljeni: Afrika in Pacifik;
• Amerike so izvzete iz tega postopka delitve: leta 1914 so ostale to, kar so bile 1875;
• razkosanje sveta med peščico držav je bil najbolj presenetljiv izraz te naraščajoče
delitve sveta na močne in šibke, 'napredne' in 'zaostale';
• cesarstva in cesarji so bili dolgoletna realnost, a je bil imperializem absolutna
novost – ekonomske korenine je imel v specifični novi fazi kapitalizma;
• imperializem je privedel do delitve sveta na formalne in neformalne vplivne sfere;
• za kapitalistične države sta bila ključnega pomena gospodarska ekspanzija v tujino
in izkoriščanje kolonialnega sveta;
• vse gostejše prometno omrežje je pritegnilo v svetovno gospodarstvo tudi zaostala
in prej obrobna področja;
• tehnološki razvoj je zahteval surovine, ki so se nahajale izključno ali v največji meri
v oddaljenih krajih;
• rast množične potrošnje v metropolah je povzročila hitro rastoči trg hrane;
• kompleks kolonialnih in polkolonialnih ozemelj, ki so se vse bolj specializirala za
proizvodnjo enega ali dveh primarnih izdelkov za izvoz na svetovni trg;
• kombinacija virov z delovno silo, ki jo sestavljajo 'avtohtoni' in je zelo poceni;
• splošni motiv za kolonialno ekspanzijo – iskanje trgov: ideja, da bi krizo
'prekomerne proizvodnje' velike depresije lahko rešili z močnim izvozom;
• močna gospodarstva: njihov ideal so bila 'odprta vrata' na trg nerazvitega sveta;
• šibka gospodarstva (Italija) – zagotoviti si ozemlja, ki bi nacionalnim podjetnikom
dala monopolni položaj ali vsaj znatno prednost;
• britanski premier Salisbury francoskemu veleposlaniku 1897: 'Če vi ne bi bili tako
trdovratni protekcionisti, mi ne bi bili videti tako željni priključitve ozemelj';
• 'novi imperializem' je bil stranski produkt mednarodnega gospodarstva, ki temelji na
rivalstvu različnih konkurenčnih industrijskih gospodarstev;
• postane težko ločiti ekonomski motiv za osvojitev kolonialnih ozemelj od političnega
delovanja, ki je v ta namen potrebno: pluralnost nasprotujočih si 'nacionalnih
gospodarstev', ki se nameravajo 'zaščititi';
• 'socialni imperializem'- imperialna ekspanzija se uporablja za ublažitev notranjega
nezadovoljstva z gospodarskimi izboljšavami, socialnimi reformami ali kako drugače;
• ideja o superiornosti nad oddaljenim svetom temnopoltih in o prevladi nad njimi je
bila resnično priljubljena in je koristila politiki imperializma;
• misijoni niso bili orodje imperialistične politike: pogosto so v nasprotju s kolonialnimi
oblastmi na prvo mesto postavljali interese svojih spreobrnjenih;
• sekularna levica je bila načeloma in v praksi protiimperialistična, toda so zahodni
socialisti naredili malo, da bi organizirali odpor kolonialnih ljudstev proti vladarjem;
• vpliv zahodne ekspanzije (in japonske od 1890-ih) na preostali svet – dramatičen in
odločilen;

7
• ne obratno: 80 odstotkov evropske trgovine, izvoza in uvoza je potekalo z drugimi
razvitimi državami, enako velja za evropske tuje naložbe;
• privilegiran dostop do neevropskega sveta je bil torej vprašanje življenja in smrti le
za britansko gospodarstvo;
• največji kolonialni konflikt, (anglo-burska) vojna 1899-1902, je zatrla upor dveh
majhnih lokalnih republik belih kmečkih naseljencev;
• velika depresija je bila ključni testni primer, saj je privedla do resne mednarodne
dolžniške krize, zelo tvegane za metropolitanske banke;
• močnejši kolonialna zagnanost v manj ekonomsko dinamičnih metropolitanskih
državah je služil kot kompenzacija za gospodarsko in politično manjvrednost v
primerjavi s tekmeci;
• v vseh državh so bile določene gospodarske skupine, ki so močno pritiskale za
kolonialno ekspanzijo, kar so utemeljevale z možnimi nacionalnimi prednostmi;
• tudi če so nekatere od teh skupin dobro izkoristile to širitev, je večina novih kolonij
pritegnila malo kapitala, njihovi gospodarski rezultati pa so bili razočarajoči;
• čas imperija je bil tudi kulturni fenomen: kulturna preobrazba se je dotaknila skoraj
izključno avtohtonih elit, do katerih je imperializem v bistvu pripeljal pozahodnjenje;
• protikolonialna gibanja: mobilizirati tradicionalistične množice s pasivnim odporom
za netradicionalistične namene – zlitje zahodnih in vzhodnih elementov;
• čas imperija je ustvaril pogoje, ki so oblikovali voditelje protiimperialističnega boja in
ki so dali odmeva njihovim glasom;
• najvidnejša kulturna dediščina imperializma je bila zahodna izobrazba redkih
privilegiranih, ki so z izobrazbo odkrili visoko pot ambicij, oblečeni v beli ovratnik
duhovnika, učitelja, birokrata ali uslužbenca;
• edini neevropejci, ki so bili zaželeni, so bili bojevniki, po možnosti tisti, ki bi jih lahko
rekrutirali v kolonialno vojsko (Sikhi, Gurke, Berberi, Afganistanci, Beduini);
• učinki odvisnega sveta na prevladujoče – neevropejci in njihove družbe so veljali za
manjvredne, nezaželene, šibke, nazadnjaške, celo infantilne: bili so podložniki, ki jih
je treba osvojiti, spreobrniti v vrednote edine prave civilizacije;
• pozitivna stran: administratorji in vojaki z intelektualnimi interesi – impresivna
množica študij in teoretičnih refleksij, ki so preoblikovale zahodne družbene vede;
• vpliv imperializma na vladajoče in srednje sloje metropolitanskih držav: število ljudi,
ki so bili neposredno vključeni v imperialne naloge, je bilo razmeroma majhno, a
njihov simbolni pomen je bil ogromen;
• celo energični in delavni Nemci so videli, da je imperij šel z roko v roki s tistim
'življenjem od rente', ki bi lahko vodilo le v dekadenco;
• nemški ekonomist Schulze-Gaevernitz: 'Evropa bo breme fizičnega dela – najprej
kmetijskega in rudarskega, nato najtežjega dela v industriji – prenesla na obarvane
ljudi in se zadovoljila z življenjem od rente, in tako bo morda pripravila pot za
ekonomsko in nato politično emancipacijo teh ljudstev';
• to so bile slabe sanje, ki so motile spanec belle époque: v njih so se nočne more
imperija zlile s strahom pred demokracijo.

4. poglavje
POLITIKA DEMOKRACIJE
• čas imperija se je začel z izbruhom histerije med vladarji in prestrašenimi srednjimi
sloji Evrope, ki jo je izzvala kratkotrajna Pariška komuna iz leta 1871;
• histerija je odražala temeljni politični problem meščanske družbe: problem njene
demokratizacije;

8
• demokratizacija - temeljna dilema liberalizma 19. stoletja, ki se ji je po najboljših
močeh izognil z nedemokratičnostjo, z odvzemom volilne pravice večini državljanov
in vsem državljankam;
• po letu 1870 je postalo jasno, da je demokratizacija političnega življenja neizogibna,
v ospredje so prišle množice, če je to bilo všeč oblastnikom ali ne;
• volilni sistemi, ki temeljijo na široki volilni pravici, včasih celo teoretično na splošni
moški volilni pravici, so obstajali v 1870-ih v Franciji, Nemčiji, Švici in na Danskem;
• v Veliki Britaniji od leta 1883 (8% > 29% odraslih moških), v Belgiji od leta 1894
(3,9% > 34,8%), na Norveškem od leta 1898 (16,6% > 34,8%), na Finskem od leta
1905 (76 % odraslih moških), na Švedskem od 1908 (17% > 34%), splošna volilna
pravica v Avstriji od 1907, v Italiji od 1913;
• volilno telo s splošno volilno pravico je običajno obsegalo od 30 do 40 odstotkov
odraslega prebivalstva - in celo glasovanje za ženske ni bilo zdaj le utopično geslo;
• volilna pravica žensk je bila uvedena v 1890-ih v Wyomingu (ZDA), Novi Zelandiji in
Južni Avstraliji – ter med letoma 1905 in 1913 na Finskem in Norveškem;
• politiki so se včasih sprijaznili s 'profilaktičnim' povečevanjem glasov, dokler so jih
še lahko nadzorovali oni, ne pa skrajna levica;
• socialistični nemiri v 90-ih letih ter neposredne in posredne posledice prve ruske
revolucije so pospešili demokratizacijo;
• politične demokracije ni bilo več mogoče odlagati, odslej je bil problem, kako z njo
manipulirati, ovirati demokratizirane predstavniške skupščine:
- strogo opredeliti politično vlogo skupščin, izvoljenih na splošnih volitvah
(Bismarckov model),
- ovirati predstavniške skupščine z zgornjimi domovi, sestavljenimi iz dednih članov
(angleški model),
- glasovanje prek posebnih in umetnih volilnih enot (avstrijski model),
- pritisk na plašne ali preudarne volivce z odprtim glasovanjem (italijanski model),
- klientelizem, ki lahko zagotovi glasove skupin volivcev (ameriški model),
- elastična minimalna starost za glasovanje (francoski model);
• splošni model: preprosta sabotaža – zapletanje postopka vpisa v volilne registre;
• taka prizadevanja so lahko upočasnila premik proti demokraciji, ne pa ga ustavila;
• zahodni svet, vključno s carsko Rusijo po letu 1905, se je premikal proti političnem
sistemu, ki temelji na politični mobilizaciji množic za volitve, da bi z njimi pritiskali na
nacionalne vlade;
• organizacija velikih gibanj in strank - razvoj propagande in množičnih medijev;
• doba demokratizacije je postala doba hinavščine in javne politične dvoličnosti –
prepad med javnim diskurzom in politično realnostjo;
• množice, ki so se zdaj mobilizirale za politično delovanje - družbeni razredi ali sloji
doslej izpod ali zunaj političnega sistema;
• zlasti delavski razred, mobiliziran v stranke in gibanja z izrecno razredno bazo;
• ogromna in slabo opredeljena koalicija nezadovoljnih srednjih slojev: staro
malomeščanstvo mojstrov obrtnikov in malih trgovcev, ki ga ogroža napredek
kapitalističnega gospodarstva, in nova drobna buržoazija nižjih uradnikov, ki niso
prepričani, koga bi se bolj bali, bogatih ali proletariata;
• 'mali ljudje' - politična sfera retorike in demagogije par excellence: v tradiciji
radikalnega in demokratičnega jakobinizma naj bi bili na levici, ampak v Franciji je
očitna velika doza šovinizma in izjemen potencial za ksenofobijo;
• v srednji Evropi za 'male ljudi' značilna nacionalizem in predvsem antisemitizem
brez ovir in zadržkov – židje identificirani ne le s kapitalisti, bankirji, veletrgovci,

9
ampak tudi z ateističnimi socialisti in na splošno z intelektualci, ki so baje
spodkopavali stare in majave moralne vrednote patriarhalne družine;
• čeprav so se kmetje in poljedelci od 80-ih let - od obdobja depresije - vse bolj
mobilizirali kot skupine za gospodarski pritisk in se v velikem številu pridružili novim
zadružnim organizacijam, le redko so se politično in volilno mobilizirali kot razred;
• poleg tih družbenih skupin, so se mobilizirale tudi kategorije državljanov, ki jih
povezujejo posebne verske ali narodnostne vezi;
• pojav politično-konfesionalnih množičnih gibanj kot splošnega fenomena je močno
oviral ultrakonzervativizem verske institucije, ki je bolj kot katera koli druga bila
sposobna mobilizirati in organizirati svoje vernike, in sicer Katoliške cerkve;
• medtem ko je bil politični potencial krščanskih strank ogromen, in se je očitno
povečeval z vsakim širjenjem volilne pravice, je Cerkev zavrnila uradno podporo
ustanovitvi katoliških političnih strank;
• množične katoliške stranke in gibanja so obstajali le v Nemčiji (nastali v nasprotju z
Bismarckovimi antiklerikalnimi kampanjami v 70-ih letih), na Nizozemskem (kjer je
vse politično življenje potekalo skozi konfesionalne skupine) in v Belgiji (kjer so
katoliki in antiklerikalni liberalci sestavljali dvostrankarski sistem že dolgo pred
demokratizacijo);
• v vzhodni Evropi je bila religija politično neločljiva od nacionalizma – v Rusiji
državna vera: car ni bil le poglavar pravoslavne cerkve, ampak je mobiliziral
pravoslavje proti revoluciji;
• če je bila vera potencialno velika politična sila, je imela nacionalna identiteta enako
izjemno in v praksi učinkovitejšo sposobnost mobilizacije;
• nacionalne delitve so ohromile politično življenje avstrijske polovice habsburškega
cesarstva;
• 'idealtipska' množična stranka - gibanje je bila sestavljena iz skupa lokalnih
organizacij ali sekcij in združena z več drugih organizacij, ki so vse imele zaseben
namen in so bile razdeljene na lokalne sekcije, vendar vse integrirane v stranko s
širšimi političnimi cilji;
• nova množična gibanja so bila ideološka, bile so več kot le skupine, ki bi bile
namenjene spodbujanju in delovanju v korist določenih ciljev;
• nova stranka - gibanje je predstavljala vseobsegajočo vizijo sveta, ki je predstavljala
za člane in privržence nekaj podobnega 'laični veri', bolj kot specifičen in včasih
spreminjajoč se konkreten politični program;
• religija, nacionalizem, demokracija, socializem, ideologije - predhodnice fašizma:
prav ti elementi so združevali nedavno mobilizirane množice, ne glede na materialne
interese, ki so jih hkrati predstavljala njihova gibanja;
• nove množične mobilizacije so bile na svoj način globalne – integrirale so v večja
splošna gibanja stare lokalne ali regionalne strukture političnega življenja;
• organizacija je lahko razlastila člane in podpornike, vodje pa so prevladovali v
organizaciji - institucionalizirane kot sistemi državne oblasti;
• demokratizacija – ohranjanje enotnosti in samoga obstoja državne strukture, nujen
problem v večnacionalnih političnih skupnostih, ki se spopadajo z nacionalnimi
gibanji;
• problem demokratizacije: kako zagotoviti kontinuiteto smiselnih (z vidika elit)
političnih usmeritev predvsem na gospodarskem področju, in kako zagotoviti
legitimnost, morda samo preživetje, družbe kakršna obstaja ob grožnji množičnih
gibanj, usmerjenih v socialno revolucijo;
• Francija, mati evropskih demokracij: 52 vlad med letom 1875 in izbruhom vojne;

10
• učinkovita kontinuiteta vlade in politike je bila v rokah uradnikov državne uprave:
stalnih, neizvoljenih in nevidnih - parlamentarna nestabilnost in korupcija;
• v resnici so bili edini pravi izzivi za sistem zunajparlamentarni, in upor od spodaj
zaenkrat ni bil nevarnost, ki bi jo bilo treba jemati resno v ustavnih državah, medtem
ko niti vojska ni povzročala težav;
• ko so se vlade spopadale z navidez neupogljiivimi silami, je bil njihov prvi nagon
najpogosteje zateči se k prisili (npr. Bismarckova protiklerikalna vojna, Kulturkampf,
in prrepoved socialnih demokratov leta 1879);
• nobena vlada takrat ni resno razmišljala o opustitvi ustavnega in parlamentarnega
režima - vladajoči sloji so se odločili za nove strategije;
• glavna tarča je bilo sindikalno in socialistično gibanje, ki je nenadoma vzniknilo v
mednarodnem prostoru kot množični pojav okoli leta 1890;
• vpeljati sindikalna gibanja v institucionalizirano politično igro ni bilo lahko, saj so
delodajalci, soočeni s stavkami in sindikati, potrebovali veliko dalje časa kot politiki,
da so opustili politiko močne roke;
• v praksi pa je bilo lažje priti do sporazuma s delavskimi kot z nacionalističnimi
gibanji, ki so se rodila v tem obdobju ali so, če so že obstajala, vstopila v novo fazo
boja (avtonomije ali separatizem);
• katoličane (razen če se niso identificirali z avtonomističnim nacionalizmom) je bilo
razmeroma enostavno integrirati;
• ni bilo politično lahko niti tam, kjer so nove delavske stranke zavračale vsaki
kompromis z državo - kot so se nagibale stranke, ki so se držale Internacionale iz
leta 1889, v kateri so prevladovali marksisti;
• do leta 1900 je bilo jasno, da se je v vseh velikih socialističnih gibanjih pojavilo
zmerno ali reformistično krilo;
• dobre možnosti za uspeh je imela politika, ki je nameravala pripeljati vsaj zmerne
delavske predstavnike v široke tabore demokratov, republikancev, antiklerikalcev
('ljudje iz naroda'), v korist reform in proti organiziranim sovražnikom teh dobrih ciljev;
• razlog za ta odpiranja parlamentarnega centra proti skrajni levici običajno ni bila
potreba po socialistični podpori - razlog je bila prej želja po izkoriščanju možnosti
ukrotitve teh divjih zveri političnega gozda;
• nova strategija je uspela razdeliti velika delavska gibanja na zmerno krilo in
radikalno militantno krilo privržencev - večinoma v manjšini - ter slednje izolirati, in je
zato vključevala pripravljenost za pobudo programov reform in socialnega varstva;
• ta trend, bolj izrazit v protestantskih državah Evrope in v Avstraliji, se je uveljavil;
• opuščanje načela neposredovanja države pripelje neizogibno do povečevanja vloge
in teže državnega aparata, toda je birokracija ostala skromna, čeprav je narasla;
• čeprav so množice bile sovražne do vsega, kar je predstavljal buržoazni liberalizem,
ko so vstopile na politično sceno z lastnimi cilji, je postalo mogoče dati novo
legitimnost državnim režimom in meščanskimi vladajočimi razredi v očeh
demokratično mobiliziranih množic;
• politično življenje je postajalo vse bolj ritualizirano in napolnjeno s simboli in
propagandnimi referencami, tako evidentnimi kot podzavestnimi;
• preko nadzora javnega šolstva, države in vlade so tekmovale, kar zadeva simbole
solidarnosti in čustvene povezanosti, z množičnimi gibanji, ki so lahko postavila svoje
proti-simbole, kot je Socialistična internacionala (ločene kontrakulture);
• politične družbe in vladajoči razredi Zahodne Evrope so uspeli obvladati množične
mobilizacije, potencialno ali resnično subverzivne, in so izolirali privržence
ultradesnice in ultralevice;

11
• gibanja, ki so zavračala sistem, kot je socialistično, so bila ujeta v mrežo političnega
sistema, ki jih je lahko, če niso bili premočni, uporabil kot katalizatorje za ustvarjanje
večinskega soglasja;
• stabilnost in mir belle epoque so uničile razmere v Rusiji, Habsburškem cesarstvu
in na Balkanu;
• kljub njihovim strahom, parlamentarna demokracija se je izkazala za popolnoma
združljivo z ekonomsko in politično stabilnostjo kapitalističnih režimov;
• odkritje je bilo novo, vsaj v Evropi, in je bilo razočaranje za marksistične
revolucionarje.

5. poglavje
VSTANITE V SUŽENJSTVO ZAKLETI
• širitev volilnega telesa - večina volivcev je bila revnih, negotovih, nezadovoljnih;
• število ljudi, ki se preživljajo z mezdnim fizičnim delom, se je povsod povečalo;
• zaposlenci so se povečali predvsem zaradi prehoda predindustrijske delovne sile iz
dveh velikih rezervoarjev: obrti in kmetijskega podeželja;
• posodobljeno kmetijstvo Zahoda je potrebovalo manj rok kot prej, kmetijski
napredek pomeni manj ljudi, ki obdelujejo zemljo;
• strojna in tovarniška proizvodnja je odvzela prostor številnim obrtnikom s stradanimi
plačami, od rokodelcev in drobnih trgovcev do šivilj na podstrešju;
• predindustrijska delovna sila pripravljena preliti se v sektorje, ki se širijo;
• anonimne delavske množice brez korenin, zgodovinsko brez primere, so tvorile
velik del prebivalstva, in jim je neizogibno usojeno rasti i kmalu postati večina;
• terciarni poklici - pisarne, trgovine, storitve - so se šele začeli, razen v ZDA, kjer je
bilo 'belih ovratnikov' že več kot 'modrih ovratnikov';
• množica delavcev je bila ogromna, nedvomno je naraščala in je metala temno
senco na uveljavljene družbene in politične sisteme;
• delavci organizirani v razred – zgodi se nenadno in izjemno hitro na evropski ravni;
• kjer so demokratične in volilne razmere dopuščale, so se pojavile in rasle stranke, z
bazo v delavskem razredu, navdihnjene z revolucionarno socialistično ideologijo;
• socialistične in delavske stranke so bile vidne volilne sile povsod, kjer so razmere
dopuščale: čeprav manjšinske, so v nekaterih državah že predstavljale največje
nacionalne stranke (v Nemčiji in Skandinaviji dosegle 35-40 odstotkov vseh glasov);
• dovolj je bilo pogledati popisne statistike: proletariatu je bilo usojeno postati velika
večina prebivalstva, in proletariat se je držal svojih strank;
• vertikalne in horizontalne razlike v množicah, ki so jih socialisti kategorizirali pod
'proletariat', so bile tako velike, da bi praviloma morale preprečiti kakršno koli
praktično afirmacijo ene edine in enotne razredne zavesti;
• v meri v kateri so te razlike delavce držale ločene, so bile očitno koristne
delodajalcem, ki so jih zato spodbujali;
• internacionalizem socialistov (Marx: delavci nimajo domovine, le razred) je pritegnil
delavska gibanja ne le zaradi svojega idealnega značaja, ampak tudi zato, ker je bil
pogosto nujen predpogoj za njihovo delovanje;
• razlike v jeziku, narodnosti in veri same po sebi niso onemogočale oblikovanja
enotne razredne zavesti;
• delavski razredi niso bili niti homogeni niti zlahka združljivi v koherentno družbeno
skupino, vendar je njihovo združevanje potekalo: močno orodje je bila ideologija
socialistov - enotna identiteta 'proletarcev', en sam univerzalni delavski razred;
• prinesli so tudi organizacijo, strukturirano kolektivno akcijo, brez katere delavski
razred ne bi mogel obstajati kot organizirana skupnost;

12
• homogenizacija - razkorak med tistim, kdo je bil ali bo postal delavec, in ostalimi,
vključno z drugimi socialno skromnimi, a samozaposlenimi sloji, se je še povečal;
• socialna specializacija stavbnih območij, ki jo v tem obdobju poudarjajo urbanistični
projekti, je ločil razrede: nove delavske soseske izključene iz osrednjih območij;
• svet fizičnih delavcev je bil vse bolj ločen od tistih nad njim zaradi hitre in izjemne
rasti terciarnega sektorja gospodarstva v nekaterih državah: sloj ljudi, ki so delali, ne
da bi si umazali roke, je bila plast, ki je izolirala delavce spodaj;
• če je gospodarski in družbeni razvoj spodbujal oblikovanje razredne zavesti pri vseh
delavcih, jih je v praksi prisilil k poenotenju tretji dejavnik: nacionalno gospodarstvo in
nacionalna država, vedno bolj prepleteni;
• volitve, na katerih so se socialistične stranke močno trudile (na grozo anarhistov, ki
so jim očitali, da so gibanje odvrnili od revolucije), so lahko dale delavskemu razredu
samo eno nacionalno razsežnost, četudi so delavci bili razdeljeni v drugih pogledih;
• država je poenotila razred, saj je vsaka družbena skupina vedno bolj zasledovala
svoje politične cilje s pritiskom na nacionalno vlado, za ali proti zakonodaji in
izvajanju nacionalnih zakonov;
• skokovit napredek v letih okoli 1890, ki so jih zaznamovala obnova delavske
internacionale ('Druga', za razliko od Marxove internacionale iz 1864-72) in Prvi maj,
simbol upanja in vere delavskega razreda;
• drugo obdobje močnega zagona med rusko revolucijo leta 1905 in 1914;
• 'gibanje, ki je virtualno sovpadalo z razredom, je povsod vključevalo osnovno in
univerzalno delavsko organizacijo, sindikat, čeprav v različnih oblikah in z zelo
različno močjo, in pogosto tudi zadruge, večinoma v obliki trgovin za delavce;
• Marx je, bolj kot kateri koli drug levičarski teoretik, pridigal tri spodbudne stvari:
nobeno predvidljivo izboljšanje sedanjega sistema ne bo spremenilo temeljnega
stanja delavcev (njihovega 'izkoriščanja'), narava kapitalističnega razvoja bo gotovo
privedla do strmoglavljenja sedanje družbe in njeno zamenjavo z novo in boljšo
družbo, delavski razred, organiziran v razredne stranke, bo ustvarjalec in dedič te
veličastne prihodnosti;
• ideologi teh strank in njihovi nasprotniki so imeli za samoumevno, da si vsi socialisti
želijo socialno revolucijo in da njihovo delovanje nujno prinaša revolucionarni izhod;
• neki so se pa sklicevali na takojšnje izboljšave in reforme, ki jih delavci lahko dobijo
od vlad in delodajalcev – Kautsky: 'Revolucionarna stranka, ki ne izvaja revolucij';
• pestra radikalna levica, rastoča po letu 1905, upornikov, militantnih sindikalistov,
disidentov in revolucionarnih intelektualcev je zavrnila množične proletarske stranke,
ker so reformistične in birokratizirane – zavrnila je politično delovanje;
• radikalna levica pa se je zanašala na neposredno proletarsko akcijo, ki naj bi obšla
nevarna močvirja politike in v idealnem primeru dosegla vrhunec v nečem podobnem
revolucionarni splošni stavki – 'revolucionarni sindikalizem';
• revolucija je v tem obdobju 'emigrirala' iz zahodne v vzhodno Evropo, kje je postalo
očitno, da se ni mogoče omejiti izključno na delavski razred – 'agrarno vprašanje';
• proletariat bi bil povsod volilno poražen ali celo zatrt s skupnimi močmi drugih
razredov - preobrazba razredne v 'ljudsko' stranko z podporo drugih družbenih slojev;
• gibanje osvojilo velike dele podeželja, ne le podporo 'podeželskih proletarcev';
• tudi mali obrtniki in trgovci bolj zastopani med člani stranke v primerjavi z njihovim
številom v celotnem prebivalstvu (posebej v Italiji);
• kjer je bila politična tradicija (sekularne) levice - republikanske, demokratične,
jakobinske - močna in dolgoletna, se je socializem lahko zdel njen logičen podaljšek;
• tudi tistim, ki so bili revni in so se počutili izkoriščani, čeprav niso bili proletarci, so
se te stranke lahko zdele prikladne;

13
• socialistične stranke, zlasti v svoji marksistični različici, so bile skoraj po definiciji
stranke, ki so se zavzemale za ključni koncept 19. stoletja, 'napredek', za neizogibno
napredovanje zgodovine proti boljši prihodnosti;
• dejstvo, da so bili tako zunaj sistema kot njegov stalna opozicija (vsaj do revolucije)
je dalo socialistom prednost;
• zahvaljujoč prvi značilnosti so pridobili večjo podporo kot je statistično predvidljivo
pri manjšinah, katerih položaj v družbi je bil anomalen (Judje, tudi ko so bili
dobrostoječi meščani, v večini evropskih držav, v Franciji pa protestantska manjšina);
• zahvaljujoč drugi, v večnacionalnih cesarstvih so lahko pritegnili zatirane narodnosti
ker niso bili kontaminirani s strani vladajočih razredov;
• tudi kultura lumpenproletariata in svet tradicionalnih izobčencev sta se zlila v
razredno zavest, v kateri sta oba sobivala s proletarskim svetom.

6. poglavje
ZASTAVE V VETRU: NACIONALIZEM
• posledice demokratizacije - rojstvo nacionalizma kot političnega gibanja;
• ni novo dejstvo, vendar se je v obdobju od 1880 do 1914 nacionalizem zelo močno
razvil, njegova ideološka in politična vsebina pa se je preoblikovala;
• izraz 'nacionalizem' je bil bolj primeren kot nerodno 'načelo narodnosti', ki je
pripadalo evropskemu političnemu leksikonu že okoli leta 1830;
• uporabljal se je za vsa gibanja, ki so na prvo mesto postavljala 'nacionalno
vprašanje': torej vse, ki so zahtevali pravico do samoodločbe, do oblikovanja
samostojne države, za neko nacionalno opredeljeno skupino;
• osnova 'nacionalizma' vseh vrst: volja prebivalstva, da se čustveno identificira s
'svojo' nacijo in se mobilizira kot Čehi, Nemci, Italijani itd.;
• demokratizacija političnega življenja in volitev - veliko možnosti za mobilizacijo – v
nacionalnih gibanjih, ki še niso imela svoje države: desnica, levica;
• nova delavska gibanja (razredna identifikacija) v tekmovanju (v večnacionalnih
regijah) s strankami, ki so prosile proletarce in potencialne socialiste, naj jih podprejo
kot Čehi, Poljaki ali Slovenci- interes delavskih strank za narodnostno vprašanje«.
• najpomembnejša preobrazba, ki se je zgodila znotraj nacionalizma in imela globoke
posledice v 20. stoletju: nacionalizem in domoljubje kot ideologije, ki jo je prevzela
desnica in svoj skrajni izraz našla v fašizmu, ima tu svoje ideološke prednike;
• domneva, neznana v liberalni fazi nacionalnih gibanj, da je samoodločba, do
vključno oblikovanja neodvisnih suverenih držav, veljavna ne le za nekatere narode,
ki so sposobni pokazati svojo gospodarsko, politično in kulturno vitalnost, ampak za
vsako skupino, ki se je razglasila za 'narod';
• prepričanje, da 'nacionalne samoodločbe' ni mogoče zadovoljiti z nobeno obliko
avtonomije, razen s polno državno neodvisnostjo - ideja, ki je prej bila tuja skoraj
vsem avtonomističnim zahtevam;.
• število nacionalističnih gibanj se je v Evropi od 1870-80 močno povečalo:
'nacionalna gibanja' ne le med ljudstvom, ki doslej ni veljalo za 'zgodovinsko' (v
preteklosti nikoli ni imelo neodvisne države, vladajočega razreda ali kulturne elite,
npr. Finci in Slovaki); toda med ljudstvom, o katerih je le malokdo, razen ljubiteljev
folklore, imel pojma (npr. Estonci in Makedonci);
• mnoga od teh gibanj še niso imela veliko podpore v populacijah, v imenu katerih so
trdili, da govorijo, vendar se je množična identifikacija z 'nacijo' povečala, politični
problem nacionalizma pa je postal težji za države in za nenacionalistične tekmece;
• izkazalo se je, da ni pomemben obseg tedaj pridobljene podpore nacionalni stvari v
tej ali oni populaciji, temveč sprememba definicije in programa nacionalizma;

14
• jezik je in prej bil pomemben kot nacionalno vprašanje, toda jezikovni nacionalizem
je bil ustvarjanje ljudi, ki so pisali in brali, ne pa ljudi, ki so govorili: napisani jeziki so
tesno povezani z ozemlji in institucijami;
• nacionalizem, ki se je uveljavil kot kanonična različica nacionalne ideologije in
programa, je bil v bistvu teritorialen - identifikacija naroda z ekskluzivnim ozemljem je
pa povzročila težave: zagovorniki dveh teorij o 'naciji' – 'geografske' in 'človeške';
• za nekatere narodnosti je značilen ne določen del zemljevida, s katerim je bilo
določeno prebivalstvo povezano, temveč prebivalstvo samo, ki je menilo, da pripada
določeni narodnosti, kjer koli živi - te populacije bi uživale 'kulturno avtonomijo':
• nacionalizem in država sta si prisvojila termine v zvezi s sorodstvom, soseskoom in
krajem rojstva ter jih prenašala na ozemlja in populacije;
• imaginarna skupnost 'nacije' je bila povezana z nacionalno državo in je bila
neizogibna: v vse bolj demokratični dobi, oblast, ki se ni mogla več zanašati na
tradicionalno podrejanje nižjih družbenih slojev nadrejenim, niti na vero kot varuhinjo
družbenega reda, je potrebovala sredstvo, ki bi trdno združilo državljane proti
subverziji in disidentstvu:
• 'nacija' - nova laična religija držav: državni nacionalizem je postal še bolj
nepogrešljiv, ker sta ekonomija tehnološke dobe ter narava njene javne in zasebne
uprave zahtevala osnovnošolsko izobrazbo;
• šolski sistem, večinoma organiziran in nadzorovan s strani države, je potreboval
nacionalni učni jezik - šola se je pridružila sodstvu in birokraciji, da je jezik postal
pogoj narodnosti - težnja po etničnem, predvsem pa jezikovnem opredeljenju naroda;
• državni nacionalizem, resničen ali (kot v primeru monarhov) izmišljen zaradi udobja,
dvorezna strategija: če je mobiliziral nekatere prebivalce, je druge odtujil;
• 'asimilacija' je bila vse prej kot slaba beseda: to je bila stvar, h kateri so stremeli
zelo številni sloji, zlasti med tistimi, ki so si prizadevali za vstop v srednji sloj;
• nacionalizem povezan z neotradicionalizomm: obrambna in konservativna reakcija
proti razpadu stare družbene ureditve zaradi napredujoče modernosti, kapitalizma,
megalopolisa in industrije, in tudi proletarskega socializma, ki je bil rezultat tega;
• prehod nacionalizma k jezikovnem boju, k zahtevi po neodvisnih državah in ne po
manjših oblikah avtonomije ter k politični desnici in ultradesnici;
• antisemitizem - nemški socialistični voditelj Bebel: 'socializem idiotov';
• pojava političnega antisemitizma na prelomu stoletja: enačba jud = kapitalist, ki v
velikih delih srednje in vzhodne Evrope ni povsem neutemeljena, ampak ta je
povezana z desnim nacionalizmom;
• splošen konflikt kot resnična, če ne celo neizbežna možnost – nacionalizem je
druge narode odkrito gledal kot nevarne sovražnike ali kot žrtve;
• 'avtentični branilci' nacije - kolektivna identiteta, ki si je niso mogli dati kot aspiranti
na želeni meščanski status - domoljubje je kompenziralo družbeno manjvrednost;
• razlika med nacionalizmom kot ideologijo nacionalističnih gibanj in samozvanih
domoljubnih vlad ter bolj splošno privlačnostjo narodnosti: prvi teži k afirmaciji ali
širitvi 'nacije' - nasprotovati, izgnati, premagati, osvojiti, podrediti ali odpraviti 'tujca';
• nacionalistična gibanja – možnost, če ne za oblikovanje posebnega socialnega
programa, vsaj za izražanje zanimanja za ekonomska in socialna vprašanja;
• habsburško cesarstvo paradoksalno ponazarja meje nacionalizma: le redki narodi
so mislili, da je njihov nacionalizem nezdružljiv s podporo monarhiji;
• to dejstvo kaže tako potrebo po domoljubju za vlade, ki delujejo v demokratičnih
družbah, kot tudi moč samega domoljubja, kajti le če so mislile, da je cilj države
njihov cilj, so lahko množice bile učinkovito mobilizirane.

15
 7. poglavje
NEGOTOVOSTI BURŽOAZIJE
• paradoks meščanskega stoletja par excellence: njegov življenjski slog je postal
'meščanski' zelo pozno, preobrazba inavgurirana na obrobju in ne v središču, zmaga
meščanskega načina in življenjskega sloga le trenutna - belle époque;
• javni življenjski slog po vzoru starih elit, manj formalen, bolj zaseben in privatiziran;
• demokratizacija političnega življenja je zmanjšala javni in politični vpliv meščanstva
- buržoazija se je umaknila iz političnega življenja;
• rahljanje vezi med buržoazijo in puritanskimi vrednotami kapitalistične akumulacije,
s katerimi je označila svojo distanco od brezdelnih in razpuščenih aristokratov ter od
lenih in pijanih delavcev: trošenje je postalo enako pomembno kot zaslužek;
• razrahljanje struktur meščanske družine, ki se odraža v določeni emancipaciji žensk
in nastanku 'mladine', starostne skupine med adolescenco in poroko;
• opazno povečanje tistih, ki so pripadali ali trdili, da pripadajo, ali so si goreče
prizadevali, da pripadajo buržoaziji;
• demokratizacija, pojav samozavednega delavskega razreda in družbena mobilnost
so ustvarili nov problem družbene identitete tistih, ki so pripadali ali želeli pripadati
eni ali drugi plasti teh 'srednjih slojev';
• družbena mobilnost in propadanje tradicionalnih hierarhij: meje znotraj vmesnega
socialnega območja postale negotove - narašča število tistih, ki so se uveljavljali na
meščanski položaj v družbi, v kateri je buržoazija predstavljala najvišji družbeni sloj;
• monarhije so priznale, da je denar zdaj enako veljaven kriterij plemstva kot modra
kri – ločnica med meščanstvom in aristokracijo je bila negotova;
• tudi meje med buržoazijo in nižjimi sloji še zdaleč niso bile jasne: ogromna širitev
terciarnega sektorja - zaposlovanja v javnih in zasebnih uradih;
• velika večina vseh teh srednjih razredov je imela eno skupno stvar: socialno
mobilnost, preteklo ali sedanjo;
• s sociološkega vidika so 'srednje sloje' sestavljale družine v procesu družbenega
vzpona, 'buržoazijo' pa so sestavljali tisti, ki so se 'že uspeli';
• trije kriteriji družbene pripadnosti: življenjski slog in kultura srednjega razreda,
dejavnosti v prostem času (predvsem pa novi izumu, šport) in stopnja izobrazbe;
• funkcija izobrazbe ni bila le utilitarna, kljub finančnim koristim intelektualne vzgoje –
pomembna je bila demonstracija, da so mladostniki lahko odložili vstop u svet dela;
• stopnja izobrazbe, po možnosti okronana z diplomo, je bila doslej nepomembna za
vzpon buržoazije - le malo poslovnežev iz 19. stoletja je diplomiralo karkoli;
• pristna velika buržoazija, stara ali nova, se ni imela velikih težav organizirati kot
elita, saj je lahko uporabljala metode, podobne tistim, ki jih uporabljajo aristokracije;
• socialna funkcija šol in univerz ni zadevala tiste, ki so že dosegli vrh, ampak tiste, ki
so se vzpenjali po družbeni lestvici: tiste, ki so dosegli bogastvo, a ne zadovoljivega
družbenega položaja, tiste, katerih meščansko stanje je bilo odvisno od izobrazbe, in
množice manj 'spoštovanih' staršev, ki so gojili ambicije za svoje otroke;
• ob stari buržoaziji podjetnikov in svobodnih profesij – javna in zasebna birokracija:
premik od primarnih in sekundarnih dejavnosti k terciarnim > njihovo povečanje;
• srednji razredi niso bili prepoznavni kot posamezniki, ki so bili 'vplivni' kot taki,
ampak s kolektivnimi znaki prepoznavnosti: izobrazbi, ki so jo prejeli, kraju, kjer so
živeli, življenjskem slogu in navadam;
• glavni cilj 'nove' male buržoazije je bil, da se čim bolj jasno loči od delavskega
razreda: stanovanjska ločitev – najpogosteje v ustrezni primestni soseski – je bila
način strukturiranja teh premožnih množic v družbeno skupino;

16
• šport – praksa, ki je bila institucionalizirana v zadnjih petindvajsetih letih 19. stoletja
(ideal amaterizma – ne delo, ampak prosti čas);
• šport se je odzval na družbene potrebe, ki so daleč presegale vadbo na prostem:
zmaga tenisa je nepredstavljiva brez suburbanizacije na eni strani in naraščajoče
emancipacije žensk srednjega razreda na drugi;
• leta pred letom 1914 - v meščanski folklori zlata doba: velikih kriz negotovosti
buržoazije ni zaznati niti v manjših zahodnih državah;
• v razvitih regijah Evrope so poslovneži in strokovnjaki še vedno čutili veter v jadrih,
čeprav je bilo vse težje prezreti, kaj se dogaja z dvema jamboroma, ki se
tradicionalno uporabljata za držanje jader: podjetje, ki ga upravlja lastnik, in
'moškocentrična' družina lastnika samega;
• kriza tiste ideologije, s katero se je buržoazija poistovetila že dolgo (razen nekaterih
skupin katoličanov): individualizem, uglednost in lastnina, napredek, reforme in
zmerni liberalizem;
• v političnem boju med zgornjimi družbenimi sloji 19. stoletja, med 'stranko gibanja'
ali 'napredka' in 'stranko reda', so bili srednji razredi v veliki večini na strani gibanja,
četudi niso bili prav nič brezbrižni do reda;
• meščanska politika je postala bolj zapletena in razdeljena s propadom liberalne
premoči med veliko depresijo: dve vprašanji sta poudarili to erozijo starih kolektivnih
identitet: nacionalizem/imperializem in vojna;
• če pogledamo naprej in nazaj, intelektualci, mladi, politiki meščanskih slojev sploh
niso bili prepričani, da se vse odvija oziroma da bo najbolje;
• pomemben del višjega in srednjega razreda v Evropi je ohranil vero v prihodnji
napredek, kar temelji na nedavnem in opaznem izboljšanju njihovega položaja - tisti,
ki je svaril pred 'iluzijami napredka', je bil delavski razred, ne buržoazija.

8. poglavje
NOVA ŽENSKA
• opazne spremembe in preobrazbe v stanju žensk: 'ženska emancipacija'
inavgurirana v tem obdobju, skoraj v celoti omejena na srednje in višje (statistično
manj pomembne) sloje družbe - v meščanskem okolju – 'nova ženska', o kateri so
meditirali in razpravljali moški opazovalci od 1880-90 let dalje;
• v razmerah velike večine žensk na svetu, tistih, ki so živele v kmečkih družbah v
Aziji, Afriki, Latinski Ameriki, južni in vzhodni Evropi ni bilo niti najmanjše spremembe;
• zelo malo sprememb v položaju žensk delavskega razreda, razen enega vidika: od
leta 1875 dalje so ženske v razvitem svetu začele imeti veliko manj otrok;
• 'demografski prehod' od starega modela (visoka rodnost uravnovešena z visoko
umrljivostjo) do sodobnega modela nizke rodnosti, izravnane z nizko umrljivostjo;
• oboje je očitno vplivalo na življenja in čustva žensk: drastično zmanjšanje števila
otrok, ki so umrli v prvem letu življenja, ampak bolj pomembna sprememba
zmanjšanje števila porodov;
• zmanjšana rodnost kot posledica poznejše poroke žensk, večjega števila
neporočenih ali neke oblike kontracepcije: model poroke in zakona v zahodni Evropi,
ki je prevladoval več stoletij, je uporabljal vse tri dejavnike, predvsem pa prve dve;
• nova situacija: povečanje števila porok in mlajši poročenci - pa se je rodnost
zmanjšala: to pomeni razširjanje namernega nadzora rojstva;
• nove oblike nadzora velikosti družine -želja po višjem življenjskem standardu,
predvsem v nižjih srednjih slojih: otroki vse bolj obremenjujoči za starše, saj hodijo v
šolo in se podaljša čas, v katerem so finančno odvisni od družine;

17
• kontracepcija je kazala tudi na pomembne kulturne spremembe v tem, kaj moški in
ženske pričakujejo od življenja: da bi imeli otroci boljšo usodo od staršev, so jim
morali nameniti več časa, skrbi in sredstev, kar je bilo v majhni družini lažje;
• nadzor rojstva torej kaže na določen prodor novih struktur, vrednot in pričakovanj v
sfero zahodnega delavskega razreda: v razvitih državah Evrope in ZDA tri četrtine
žensk ni bilo uradno zaposlenih - veliko in naraščajoče število žensk, katerih modele
življenja je gospodarska revolucija spremenila ne vedno na bolje;
• učinek industrializacije na stanje žensk: ločitev doma in delovnega mesta - v veliki
meri je izključil ženske iz javno priznanega gospodarstva, v katerem je delavec
prejemal plačo, in novo vrsto ekonomske odvisnosti poslabšal njihovo tradicionalno
manjvrednost v primerjavi z moškimi;
• ločitev doma in delovnega mesta je povzročila spolno-ekonomsko delitev: vloga
'gospodinje' primarna funkcija za žensko.
• dejstvo, da žena ni več ustvarjala dohodka, ustvarilo novo vrsto komplementarnosti
med možem in ženo: če je delala domov, zaslužki so se v najboljšem primeru šteli za
dopolnilne;
• če so delale v tovarnah, ker ženskam ni bilo treba preživljati svojih družin, zato so
bile lahko plačane manj;
• za žensko je odvisnost postala optimalna ekonomska strategija: najboljša možnost,
da bi zaslužila dober dohodek - se pridruži moškemu, ki ga lahko prinese domov;
• ženske so običajno šle v službo pred poroko, ko so postale vdove ali ko so jih
možje zapustili - večina žensk z dohodkom je zaslužila v storitvenem sektorju;
• kot je bila ekonomija maskulinizirana, je bilo tudi politično življenje: napredovanje
demokracije in širitev volilne pravice (lokalno in nacionalno) po letu 1870 - ženske
sistematično izključene;
• recentna inovacija: ženske omejene na zasebno in osebno sfero, kamor so bile po
naravi namenjene (oziroma se je tako trdilo): procesi so po sili okoliščin prizadeli
predvsem ženske iz novih slojev, značilnih za 19. stoletje: srednjih in delavskih;
• pri obeh so bili moški prevladujoči spol, ženske pa drugorazredna človeška bitja -
ker niso imeli političnih pravic, jih niti ne moremo imenovati drugorazredni državljani;
• za delavske in meščanske ženske se je stanje začelo močno spreminjati iz
ekonomskih razlogov: strukturne in tehnološke preobrazbe so močno povečale
možnosti plačnega zaposlovanja žensk (upad služabniških storitev, povečanje
poklicev, ki so zdaj pretežno ženski: zaposlitev v trgovinah in pisarnah);
• razvoj osnovnega izobraževanja je pomnožil število učiteljev, poklica, ki je v
številnih državah – zlasti v ZDA in Veliki Britaniji – postal pretežno ženski;
• v zadnjih desetletjih 19. stoletja - sprememba družbenega položaja in pričakovanj
žensk: volitve, tako kot druge vidike emancipacije žensk, močno podpirajo predvsem
nove delavske in socialistične stranke, vsaj v Evropi daleč najbolj naklonjene
udeležbi emancipiranih žensk v javnem življenju, saj ženske delavskega razreda
imajo bolj pereče težave, ki ne bi samodejno izginile z volilno pravico:
• vzpon delavskega in socialističnega gibanja kot velikih gibanj za emancipacijo
revnih je nedvomno spodbudil ženske k iskanju lastne neodvisnosti;
• tako kot demokratizacija političnega življenja, večja enakost pravic in priložnost za
ženske je bila implicitna v ideologiji liberalne buržoazije: preobrazbe, ki so se zgodile
v buržoaziji po letih 1870-80, so neizogibno dale več prostora za ženske;
• velik 'premožni razred' ekonomsko avtonomnih žensk ne glede na zakonsko zvezo
in posledično povpraševanje po dejavnostih izven doma - razlog za nastanek 'nove
ženske';

18
• zaradi pojava potrošniškega gospodarstva so ženske postale glavna tarča
kapitalističnega trga, po drugi strani pa je 'ženski' trg ustvaril veliko novih delovnih
mest za ženske, od katerih so se mnoge iz očitnih razlogov zanimale tudi za
feminizem: položaj in želje žensk, vsaj srednjega razreda, so se v desetletjih pred
1914. dramatično spremenile;
• očitni simptomi: močna širitev srednješolskega izobraževanja žensk, večja svoboda
gibanja, ki so si jo pridobile v družbenem življenju, tako zase kot posameznike kot v
odnosih z moškimi:
- izginotje oklepa iz tkanin in kitovih kosti, ki je v javnosti zapirala žensko figuro,
- šport omogočal srečanja mladih obeh spolov zunaj doma in sorodstva;
- širjenje spolno 'neuravnotežene' rabe poletnih počitnic v počitniških krajih,
kamor so jih le občasno dosegli možje, ki so ostali v mestnih uradih;
• spolna svoboda za ženske srednjega razreda: predzakonski seks omejen na
manjšino zavestno emancipiranih deklet (veliko v carski Rusiji, zanemarivo v
sredozemskih državah, zelo veliko v severozahodni Evropi, vključno z Anglijo, in v
velikih mestih habsburškega cesarstva), prešuštvo pa je najpogostejša oblika
zunajzakonske spolne aktivnosti za ženske srednjega razreda;
• povečana pozornost, ki se posveča ženskam kot skupini s svojimi posebnimi
interesi in težnjami: nos poslovnega sveta je bil prvi, ki je ujel namig na določen
ženski trg:
• gibanje za emancipacijo žensk: primeri žensk, ki so uspele prodreti v prostore, ki so
bili doslej rezervirani za moške;.
• posebna feministična gibanja so bila majhna: v mnogih državah celinske Evrope je
njihove organizacije sestavljalo nekaj sto ali največ nekaj tisoč ljudi: volilna pravica
žensk, dostop do visokošolskega izobraževanja, pravica do dela izven doma in do
vstopa v svobodne poklice ter boj za enake zakonske pravice (zlasti lastninske) so na
splošno vzbujali manj gorečnosti od drugih instancah;
• meje zahodnega meščanskega feminizma niso bile le družbene in ekonomske,
ampak tudi kulturne: emancipacija, h kateri so težila njena gibanja, je predpostavljala
preobrazbo družbenega življenja, mesta, ki je bilo tradicionalno rezervirano za
ženske;
• nova socialistična in revolucionarna gibanja so se izrecno zavzemala za
emancipacijo žensk, obljubljala so popolno preobrazbo družbe, nujno, kot so vedele
ženske, ki so imele občutek za resničnost, da bi se spremenil stari vzorec odnosov
med spoloma;
• prava politična izbira za množico evropskih žensk ni bila med feminizmom in
'mešanimi' političnimi gibanji, temveč med cerkvami (zlasti katoliško) in socializmom:
žensk, ki so se odločile braniti svoj spol z versko predanostjo, je bilo veliko več kot
tistih, ki so se odločile za osvoboditev;
• socialistična gibanja so imela pred letom 1905 zelo majhno število članic, odstotek
sindikalno organiziranih žensk je ostal konstantno nizek - večina žensk zunaj gibanja
za emancipacijo;
• začetna faza emancipacije - številne ugledne ženske javno zagovarajo probleme
žensk ali probleme od pomembnega interesa za ženske (npr. varstvo otrok);
• uspeh je zdaj lahko vir javnega ugleda, a zahteva izjemne napore in talent - število
žensk, ki jim je uspelo, skromno, in največji del teh uspele v dejavnostih, združljivih s
tradicionalnim konceptom ženskosti (gledališče in zabava ter, za ženske srednjega
razreda, zlasti poročene, pisanje);

19
• z velikim razvojem srednješolskega in visokošolskega izobraževanja žensk odpirale
so se tudi poklicne kariere, na primer v šolah in (v Angliji) v novem novinarstvu,
obetavna izbira pa so bile tudi politika in kampanje levice;
• socialistična in revolucionarna politična dejavnost je ponujala priložnosti,
neprimerljive na drugih področjih, relativno lahko uveljavitev v javnem življenju;
• najtežja pot nedvomno pot ženske, ki je izpodbijala zakoreninjen moški odpor,
institucionalni in neformalni, na področju svobodnih poklicev,
• čeprav so bile skoraj vse te ženske zagovornice pravic žensk in so močno podpirale
feministično politično gibanje, so se mu posvetile le obrobno;
• tiste, ki so se mu v celoti posvetile, so se navadno ukvarjale s politično agitacijo, ker
so zahtevale pravice, ki so zahtevale pravne in politične spremembe;
• v socialističnih in delavskih gibanjih so bile ženske prisiljene osredotočati se na
ženske težave, ker je delavsko gibanje bilo sestavljeno iz moških (večina
organiziranih delavcev je bila moških), ki so imeli tradicionalen odnos do žensk;
• med političnimi temami feminizma najbolj razširjena volilna pravica (pred 1914 na
nacionalni ravni doseženo le v Avstralaziji, na Finskem in Norveškem) - zunaj ZDA,
Anglije, Nizozemske in Skandinavije politična dejavnost žensk (razen v okviru
delavskega gibanja) ostala drugotnega pomena;
• toda v politične in druge razprave o ženskah se je prikradla še ena feministična
žilica: spolna osvoboditev - prihodnost žensk v družbi glede na enakost pravic,
možnosti in položaja: prihodnost družine, osredotočene na žensko kot mater;
• večina socialističnih voditeljev, njihovih privržencev in manj 'naprednih' ljudi je
razmišljala o preobrazbi družine, vendar vedno v smislu nuklearne družine;
• problema združevanja emancipacije in materinstva ni bilo lahko rešiti: številne
emancipirane meščanke (verjetno večina), ki so se odločile za kariero v moškem
svetu, v tem obdobju nimajo otrok in se nočejo poročiti;
• spremembe so bile z vseh zornih kotov opazne za veliko število žensk urbanega in
industrijskega Zahoda ter zelo velike za manjšino meščanskih žensk (vendar vse te
ženske skupaj tvorile le majhen odstotek ženske polovice človeštva);
• kar zadeva enake pravice v civilnem zakoniku, je bilo razmerje kljub odpravi
nekaterih najbolj očitnih neenakosti manj pozitivno, na področju enakega plačila ni
bilo pomembnega napredka.

9. poglavje
UMETNOSTI V PREOBRAZBI
• doba, ko sta tako umetnost kot občinstvo izgubili orientacijo: prva se je odzvala z
begom proti inovativnosti in eksperimentalizmu, drugo se je branilo z mrmranjem, da
'ne razume umetnosti, ve pa, kaj mu je všeč';
• konec 19. stoletja je tradicionalno vladavino visoke kulture napadel še močnejši
sovražnik: umetnost, namenjena ljudskim množicam;
• prepad med javnostjo in umetniki v visoki ali meščanski kulturi v tem obdobju ni
treba preceniti: obstajala je povezava med obema stranema in dela avtorjev, ki so se
imeli za inovatorje in so jim kot takim nasprotovali, so bila sprejeta v učenem
občinstvu in deloma tudi v širših slojih prebivalstva;
• prava prelomnica - eksperimentalna avantgarda zadnjih predvojnih let, ki zunaj
majhne skupnosti 'naprednih' - intelektualcev, umetnikov, kritikov in privržencev
mode - nikoli ne bi našla iskrenega in spontanega sprejetja v splošnem obćinstvu;
• zaman preučevati umetnosti tega obdobja na podlagi njihovih rezultatov: precej so
cvetele - izobraženi bogataši in dobro financirani muzeji, predvsem nemški, so
kupovali ne samo najboljše od starega, tudi najboljše od novega;

20
• najnaprednejše avantgarde so ekonomsko preživele v veliki meri zahvaljujoč
pokroviteljstvu peščice zbirateljev;
• umetnost je imela navdušeno in dovzetno občinstvo, bogatejšo, bolj kulturno in
demokratično kot v preteklosti, kultura ni bila izraz le individualnih, temveč tudi
kolektivnih stremljenj, bolj kot kjer koli drugje v novih množičnih delavskih gibanjih;
• v dobi demokracije je umetnost simbolizirala politične cilje in dosežke: več ljudi
poskuša živeti od umetniškega ustvarjanja;
• zaradi razvoja dnevnega in periodičnega tiska in oglaševalske industrije ter
potrošniškega blaga, ki so ga oblikovali obrtniki-umetniki, je postalo lažje kot v
preteklosti zaslužiti za življenje kot profesionalni umetnik;
• samo umetniško ustvarjanje je cvetelo na širšem območju kot v preteklosti in
internacionaliziralo se je kot še nikoli;
• nacionalne kulture so, vsaj v svojih manj konservativnih in konvencionalnih pojavnih
oblikah, očitno uživale odlično zdravje: kulturni razcvet je bil morda manj opazen v
državah priznanega prestiža in neprekinjenega delovanja v višjih sferah umetnosti;
• najbolj zanimiv je umetniški razcvet majhnih ali obrobnih držav ali regij, ki so do
sedaj malo pomembne;
• toda umetnostna zgodovina tega obdobja ni zmagoslaven pohod, četudi je bila
takšna v gospodarskem smislu in v smislu demokratizacije kulture;
• za vse bolj izobražene množice željne napredka dostopnost visoke kulture, videne
kot kontinuum preteklosti in sedanjosti, 'klasičnega' in 'modernega', je bila sama po
sebi zmagoslavna;
• a ob vsem tem pozno 19. stoletje ne vzbuja idej o zmagoslavju in trdni kulturni
samozavesti: visoka umetnost se v družbi ne čuti prijetno: kultura je boj povprečnosti
proti prevladi plebsa in ekscentrikov (večinoma zaveznikov);
• demokratizacija kulture po zaslugi javnega izobraževanja - in tudi zaradi rasti
kulture lačnih srednjih in malomeščanskih slojev - je že sama po sebi zadostovala, da
so elite iskale bolj 'ekskluzivne' statusne simbole;
• bistvo krize umetnosti - naraščajoče razhajanje med tem, kar je sodobno, in tem,
kar je 'moderno': nekonvencionalen manjšinski okus je pridobil tržno vrednost;
• 'napredne' ideje so simpatizirale umetniške sloge, ki jih je navdihnilo 'ljudstvo' ali ki
so, prehajajoč iz realizma v 'naturalizem', za svoj predmet vzeli zatirane in
izkoriščane, pa tudi delavske boje.
• art nouveau - antihistoricističen, antiakademski revolucionaren in 'sodoben' slog, je
združil nepogrešljivo sodobno tehnologijo s praktičnimi in okrasnimi elementi,
značilnimi za obrt;
• napetosti med elitizmom in populističnimi težnjami 'napredne' kulture, torej med
upanjem na splošno prenovo in pesimizmom izobraženih meščanov pred 'množično
družbo', so se le začasno zmanjšale;
• avantgarde poznega 19. stoletja so poskušale ustvariti umetnost nove dobe s
podaljševanjem metod stare, katere oblike diskurza so še vedno delile;
• nova utopija: funkcionalizem, vrnitev k čistosti linij, oblik in materialov brez okrasnih
preoblek, prilagojenih tehnologiji;
• konvencionalni jezik likovne umetnosti, ki temelji na zgodovinski tradiciji, je bil
sodobnemu svetu nekako neprimeren ali neustrezen;
• tisto, kar je vodilo avantgardne umetnike, ni bila vizija prihodnosti, temveč obrnjena
vizija preteklosti: vidni prelom med avantgardami konca stoletja in avantgardami 20.
stoletja med 1900 in 1910: avantgarda je odslej šla v smereh, v katerih ji večina
javnosti ni hotela niti sposobna slediti;

21
• ljudska umetnost se je pripravljala na osvajanje sveta: najskromnejši nivo popularne
zabave - taverne, plesne dvorane, kavarne in bordeli - proti koncu stoletja vrsta
glasbenih novosti: neapeljska pesem, andaluzijski flamenko, tango, severnoameriška
črnska glasba;
• oblike ljudske umetnosti - urbani ekvivalent folklorne umetnosti: zdaj pa so tvorile
osnovo komercializirane zabavne industrije, čeprav njihove ustvarjalne oblike niso
bile pogojene z komercialnim izkoriščanjem;
• umetnosti, ki meščanski kulturi niso bile dolžne v bistvu nič, tako umetnosti z veliko
začetnico kot oblikam zabave srednjih slojev - so bile, nasprotno, usojene, da
preobrazijo meščansko kulturo od spodaj;
• množični časopisi, ki so v letih 890-1900 dosegli naklado milijon izvodov in več, so
spremenili doseg tiska, ne pa tudi njegove vsebine;
• namesto tega je bil kino zaradi svoje tehnologije, načina produkcije in načina
prikaza realnosti povsem nova stvar;
• to je bila res umetnost, ki se ni mogla roditi razen v industrijski družbi 19. stoletja in
ki ni imela vzporednic ali precedensov v preteklih umetnostih;
• zmaga kinematografije je bila izjemne hitrosti in velikosti brez primere: ducat let po
izumu je 26 milijonov Američanov vsak teden hodilo v kino;
• kino užival nepredvidljivo in odločilno prednost: ker je lahko reproduciral samo
podobe brez besed (do pojava zvoka leta 1927), brez omejitev Babilonskega stolpa
je kino ustvarilo univerzalni jezik, ki mu je omogočil izkoriščanje svetovnega trga ne
glede na jezik;
• umetnost je bila revolucionirana, a ne od tistih, ki so je nameravali revolucionirati: v
tem pogledu je obstajala globoka razlika med umetnostjo in znanostjo.

10. poglavje
SPODKOPANE GOTOVOSTI: ZNANOST
• v mislih zmagoslavnega meščanskega sveta je velikanski statični stroj vesolja,
podedovan iz 17. stoletja, pozneje razširjen na nova polja, proizvedel ne le trajnost in
predvidljivost, temveč tudi možnost preobrazbe;
• proizvedel je evolucijo (zlahka prepoznano v posvetnem 'napredku', vsaj v človeških
zadevah) - ta model vesolja in načina pojmovanja človeškega uma je zdaj padel;
• novo strukturiranje vesolja vse bolj prisiljeno vreči intuicijo in 'zdravo pamet' čez
krov: 'narava' je postala manj 'naravna' in bolj nerazumljiva;
• kriza (začetek katere lahko datiramo v leto 1895) galilejevskega ali newtonovega
fizičnega vesolja, ki naj bi ga nadomestilo einsteinovsko relativnostno vesolje;
• znanost je postala ne le nekaj, kar je malokdo lahko razumel, ampak nekaj, česar
mnogi niso odobravali, čeprav so morali priznati, da so od nje vse bolj odvisni;
• racionalistični ideal, ki so ga znanost in njeni zgodovinarji podedovali iz 19. stoletja:
dejstva so močnejša od teorij;
• drugi sklep ravno nasproten: vizija fizičnega vesolja, ki se je razblinila v letih 1895-
1905, ni temeljila na 'dejstvih', temveč na a priori predpostavkah o vesolju;
• Max Planck - kvantna teorija (razstavljena leta 1900) je pomenila prvo veliko
prelomnico v novi fiziki;
• neposredne povezave med znanostjo in družbo: v obliki spodbud in pritiskov vlad
in industrij, in v manj banalni obliki znanstvenega dela, ki izhaja iz praktičnega
napredka industrije ali njenih tehničnih potreb;
• odnos med znanostjo in njeno praktično uporabo vse prej kot tesen, z izjemo kemije
in medicine - univerze, politehnike, industrije in vlade so bile daleč od usklajevanja
svojih interesov in prizadevanj;

22
• vlade so začele naročati in celo spodbujati raziskave, ki se jim zdijo pomembne,
ampak še ni mogoče govoriti o vladah kot subjektih, ki so bistveno spodbujali
temeljne raziskave;
• poleg medicine, kemija je bila edina znanost, v kateri so bile temeljne raziskave in
praktične aplikacije ustrezno integrirane, ampak v njej v tem obdobju ni prišlo do
temeljnih ali revolucionarnih preobrazb;
• biologija je bila bistvena za teoretično egalitarno buržoazno ideologijo, ker je krivdo
za vidne človeške neenakosti prelagala z družbe na 'naravo': reveži so bili revni, ker
so bili rojeni manjvredni;
• povezave med biologijo in ideologijo so še posebej očitne v interakciji med
'evgeniko' in novo genetsko znanostjo, ki se je rodila okoli leta 1900;
• pozitivni ali negativni akcijski programi za izboljšanje genetskega stanja človeštva:
ekstremni evgeniki so bili prepričani, da se stanje človeka in družbe lahko izboljša le
z izboljšanjem človeške rase - s dajanjem prednosti najvrednejšim krvnim linijam
(običajno jih identificirajo z meščanstvom ali z rasami primerne barve, kot je
'nordijske' rasa) in odpravljanjem nezaželenih rodov;
• darvinizem - potrditev Marxove teze, da evolucijski procesi v naravi in v družbi
potekajo neodvisno od človekove volje in vesti;
• v Ameriki je 'socialni darvinizem' povzdignil svobodno konkurenco kot temeljni
zakon narave, in poveličeval zmago najmočnejših (uspešnih poslovnežev) nad
neprimerno sposobnimi;
• intelektualna zgodovina desetletij po letu 1875 je polna občutka pričakovanj, ki niso
bila le razočarana, ampak so nekako pripeljala v nasprotno realnost;
• sodobna znanost, tudi opredeljena v najširšem pomenu, je ostala geografsko i
družbeno omejena skupnost: leta 1914 je bilo ime Einsteina zunaj kroga fizikov
praktično neznano;
• toda ob koncu vojne je bila relativnost že predmet nerodnih šal v srednjeevropskih
kabaretih - nekaj let po prvi svetovni vojni je Einstein, kljub absolutni nepreglednosti
svoje teorije za večino laikov, postal edini znanstvenik od Darwina naprej, katerega
ime in podoba sta bila poznana izobraženi javnosti po vsem svetu.

11. poglavje
(RAZ)UM IN DRUŽBA
• eden načinov razmišljanja, ki je bil doslej nepredstavljiv - popolnoma zavrniti razum
in znanost: okultizem, nekromantija, magija in parapsihologija ter različne različice
vzhodnjaške religioznosti in misticizma so se razširile na obrobje zahodne kulture;
• neznano in nerazumljivo je uživalo naklonjenost, ki ni bila več poznana iz časa
zgodnje romantične dobe, in je pomenilo zavračanje znanosti in vseh njenih metod;
• velik kulturni fenomen 1875-1914: množičen razvoj ljudskega izobraževanja in
samoizobraževanja, ter množičnega občinstva bralcev;
• najjasnejši dokaz zaupanja v znanost in razum - umik religije, vsaj v državah, ki so
tvorile srce meščanske družbe: krščanske Cerkve so se posledično 'feminizirale';
• v nebelem svetu vera edini jezik, primeren za govorjenje o kozmosu, naravi, družbi
in politiki ter za oblikovanje in sankcioniranje tega, kar ljudje mislijo in delajo;
• beseda 'antiklerikalec' se je v Franciji pojavila v letih 1850-60, antiklerikalizem pa je
postal osrednji motiv francoske leve in sredinske politike od sredine stoletja, ko je
prostozidarstvo prešlo pod nadzor antiklerikalcev;
• antiklerikalizem je postal osrednji nagib v političnem življenju katoliških držav iz
dveh glavnih razlogov: ker se je Rimska cerkev odločila za popolno zavračanje

23
ideologije razuma in napredka in se je zato poistovetila z desnico, in ker je boj proti
vraževerju in mračnjaštvu združil liberalno buržoazijo in delavski razred;
• v večini Evrope sta napredek in sekularizacija šla z roko v roki in oba sta
napredovalla vse hitreje, saj so bile Cerkve vse bolj prikrajšane za uradni status, ki
jim je dajal monopolne prednosti;
• naravna dobitnica v tej kombinaciji demokratizacije in sekularizacije je bila politična
in ideološka levica, in prav v teh krogih je cvetela stara meščanska vera v znanost,
razum in napredek;
• najvidnejši dedič starih gotovosti (politično in ideološko preoblikovanih) je bil
marksizem, korpus teorij in doktrin, nastalih po Marxovi smrti, večinoma znotraj
nemške socialdemokratske stranke, začenši z njegovimi in Engelsovimi spisi;
• za teorijo, tako trdno zasidrano v znanosti, je bil marksizem na splošno sumljiv do
velikih sodobnih znanstvenih inovacij, ker se je zdelo, da so povezane s slabitvijo
zelo privlačne materialistične gotovosti;
• V Italiji, v srednje-vzhodni Evropi, in v Rusiji, regijah, ki so se zdele na robu socialne
revolucije ali razpada, je Marx takoj pridobil veliko privržencev med intelektualci;
• samoumevno pa je, da marksizem ne bi vzbudil tako izdatne in visokokakovostne
literature za in proti, če njegove ideje ne bi zbudile veliko intelektualnega zanimanja;
• za razliko od naravoslovnih, družbene vede niso imele jedra splošno sprejetih znanj
in teorij, strukturirano raziskovalno področje, na katerem bi napredek lahko pripisali
prilagajanju teorije novim odkritjem - razhajanje med obema vejama 'znanosti'
postalo izrazitejše;
• večina družboslovnih ved - etnografija / antropologija, filologija / jezikoslovje,
sociologija in različne pomembne ekonomske šole - je delila osnovno teoretično
usmeritev z naravoslovjem v obliki evolucionizma;
• zgodovina in znanost, tako zmagoslavno združeni v teoriji evolucije, sta se zdaj
znašli ločeni: nemški akademski zgodovinarji so zavrnili 'naravne zakone' kot del
posploševalne znanosti, za katero ni bilo prostora v humanističnih disciplinah
posvečenih posebej edinstvenemu in neponovljivemu;
• celo družbene in humanistične vede, ki bi lahko stremele k matematični strogosti ali
k eksperimentalnim metodam naravoslovnih ved, so včasih opustile zgodovinski
razvoj z olajšanjem;
• jezikoslovje, ki je bilo (z ekonomijo) prva in najbolj drzna med družbenimi vedami, je
izgubilo zanimanje za model jezikovne evolucije, ki je bil njegov največji dosežek;
• najbolj opazen in kontroverzen razvoj v humanističnih in družboslovnih vedah je bil
povezan s krizo meščanskega sveta na prelomu stoletja: novi dvomi o predpostavkah
19. stoletja glede človekove racionalnosti in naravnega reda stvari;
• kriza razuma je očitna predvsem v psihologiji, vsaj toliko, kolikor je skušala
obravnavati ne eksperimentalne situacije, temveč človeški um kot celoto: največji
inovator na tem področju, Sigmund Freud, je ustvaril disciplino, psihoanalizo, ki se je
odcepila od preostale psihologije;
• psihoanaliza krivi za dejanja ljudi nekaj, kar ni odvisno od njih, kot je njihovo
nezavedno - tako se je Freud upravičeno pojavil kot uničevalec seksualnih tabujev in
po pomoti kot zagovornik spolne svobode;
• v središču Freudove teorije je bila pravzaprav spolnost, tema, ki je v tem obdobju
postala predmet javne razprave in preiskave ter obravnavanja brez preveč tančic v
literaturi;
• psihologijo, freudovsko ali nefrojdovsko, individualno ali družbeno, ni zanimalo,
kako ljudje razmišljajo, toda kako malo njihovo razmišljanje vpliva na njihovo vedenje;

24
• sociologija - najbolj izviren produkt družboslovja tega obdobja, najpomembnejši
poskus intelektualnega spopadanja z zgodovinskimi transformacijami;
• predmet sociologije: spopad družbe z nepredvidenimi in motečimi posledicami
demokratizacije in množične kulture, ali, bolj na splošno, evolucija meščanske
družbe, za katero se je zdelo, da vodi v družbo drugega tipa;
• sociologija: razumeti družbo, ki je politične in ekonomske teorije liberalizma niso več
mogle razumeti;
• za razliko od nekaterih socioloških pristopov, ki so kasneje prišli v modo, je bilo v
tem obdobju glavno zanimanje, kako zajeziti spremembe, ne pa kako preoblikovati in
še manj revolucionirati družbo;
• razvoj sociologije v tem obdobju je bil torej motiviran in določen z občutkom krize
meščanske družbe, z zavedanjem, da je treba nekaj narediti, da bi se preprečil njen
razpad z njenim preoblikovanjem v drugačen tip družbe.

12. poglavje
(PROTI) REVOLUCIJI (NASPROTI)
• 'babje poletje' kapitalizma 19. stoletja kot obdobja politične in družbene stabilnosti:
režimi, ki se niso le obdržali, ampak so cveteli;
• velika področja sveta, kjer je bilo drugače: leta od 1880 do 1914 obdobje, v katerem
je bila revolucija vse bolj neizbežna in včasih uresničena možnost;
• meščansko stoletje je svoje obrobne prostore destabiliziralo predvsem na dva
načina: spodkopalo je njihove stare gospodarske strukture in družbena ravnotežja
ter ohromilo njihove tradicionalne politične režime in institucije;
• veliko geografsko območje starodavnih imperijev (nekatera segajo v somrak
antike), ki se je raztezala od Kitajske na vzhodu do Habsburžanov na zahodu;
• njihov propad in razkroj sta postavila temelje za revolucije 1900-14, in v Evropi
neposredne prdpogoje bližajoče se svetovne vojne in ruske revolucije;
• šestletno obdobje, ko ko so se vsi trije ti imperiji (Kitajska, Perzija, Turčija)
spremenili v ustavne monarhije ali republike po zahodnem meščanskem modelu,
jasno označuje konec velike faze v svetovni zgodovini;
• Rusija in Habsburžani, dva velika in nestabilna večnacionalna imperija, ki sta tik
pred propadom: oba sta bila napredna in zaostala, močna in šibka, volkovi in ovce;
• Kitajsko cesarstvo so od sredine 19. stoletja pretresale resne družbene krize –
intervencija velikih Pekingu leta 1900 pod pretvezo zatiranja 'upora boksarjev':
obdržala nominalno neodvisnost Kitajske in hkrati pripeljala do propada najstarejšega
političnega subjekta na svetu;
Sun Yat-sen, glavni navdihovalec prve faze revolucije: 'tri načela' - nacionalizem,
republika in agrarna reforma – cesarstvo je padlo v 1911 po uporu, in ga zaenkrat ni
zamenjal nov režim, temveč mešanica nestabilnih in spreminjajočih se regionalnih
struktur moči, ki so bile večinoma pod vojaškim nadzorom;
• Otomansko cesarstvo je že dolgo propadalo, vendar je za razliko od drugih
starodavnih imperijev ohranilo dovolj vojaške moči: njegove severne meje so bile pod
pritiskom Habsburškega in Ruskega cesarstva na Balkanskem polotoku in v
Zakavkazju, na Balkanu je vrsta bolj ali manj neodvisnih držav grizla tisto, kar je še
ostalo od osmanskega ozemlja, v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu otomanske
posesti že dolgo niso več podvržene učinkovitemu osmanskemu nadzoru;
• Turčija pa je imela takojšnjo potencialno alternativo svojemu nestabilnemu imperiju:
veliko etnično in jezikovno turško muslimansko prebivalstvo v Mali Aziji;

25
• Mladoturki so prevzeli oblast leta 1908 na valovih ruske revolucije, da bi vzpostavili
pan-otomanski sekularni patriotizem, ki naj bi premagal etnične, jezikovne in verske
delitve;
• turška modernizacija je potem prešla iz parlamentarno-liberalnega v diktatorsko-
vojaški okvir in iz upanja na sekularne imperialne perspektive v realnost čisto
turškega nacionalizma (prisilna asimilacija Grkov, Armencev, Kurdov in drugih, če
niso bili množično izgnani ali masakrirani);
• še bolj zanemarjena revolucija se je začela v Mehiki 1910, ker je izhajala
neposredno iz notranjih nasprotij imperialnega sveta in ker je bila prva od velikih
revolucij kolonialnega in odvisnega sveta, katere protagonisti so bile delavske
množice – odpravljeni predsednik Porfirio Diaz: 'Uboga Mehika, tako daleč od Boga
in tako blizu Združenih držav!';
• osvobodilno gibanje v Indiji - glavna organizacija Indijski nacionalni kongres
(ustanovljen leta 1885), sprva izraz nezadovoljstva srednjih slojev, potem pasivno ali
nenasilno odporniško gibanje indijskih množic za narodno neodvisnost;
• čeprav država, katere gospodarstvo se je morda najhitreje razvijalo v poznem 19.
stoletju, Rusko cesarstvo je bilo ogromno, neučinkovito, ekonomsko in tehnološko
zaostalo, z 80% kmetov in 1% dednih plemičev, organizirano, ob koncu 19. Stoletja,
odločno prazgodovinsko: birokratska avtokracija;
• cesarstvo se ni moglo več zanašati samo na obsežnost ozemlja, na število
prebivalstva in na mamutske, a primitivne vojaške sile - moralo se je posodobiti:
carska vlada je slabo vodila zemljiško reformo in nezadovoljstvo kmetov v času, ko je
bilo že na vrhuncu, še poslabšala, saj je preusmerila sredstva od kmetijskega
prebivalstva za veličastno industrializacijo 1890-ih, ki jo je sponzorirala država;
• rezultati, dobljeni z mešanico zasebnega in državnega kapitalizma, so bili
spektakularni in carska Rusija se je znašla s hitro rastočim industrijskim
proletariatom, skoncentriranim v ogromnih tovarnah, v nekaj velikih središčih
nahajajo na zahodnem in južnem, neruskem obrobju imperija: na Poljskem, v Ukrajini
in (za naftno industrijo) v Azerbajdžanu;
• posledica hitre industrializacije - nesorazmeren razvoj v regijah: od leta 1900 dalje
se družbeni nemiri hitro povečujejo - kmečki upori okoli leta 1902, delavske splošne
stavke v Rostovu na Donu, Odesi in Bakuju (1902-03);
• čeprav zunanjepolitične avanture niso priporočljive za nestabilen režim - prodor na
Daljni vzhod, za katerega je bil v veliki meri zgrajena transsibirska železnica: tu se je
ruska ekspanzija spopadla z japonsko, obe na račun Kitajske;
• rusko-japonska vojna iz leta 1904–05 se je hitro spremenila v ponižujočo katastrofo
za Rusijo, kar je poudarilo šibkost carizma: v uličnih demonstracijah so sodelovali
tudi meščanski liberalci, ki so od leta 1900 začeli organizirati politično opozicijo;
• car, ki se je zavedal naraščajoče plime revolucije, je pohitel v mirovna pogajanja,
revolucija pa je izbruhnila januarja 1905, pred njihovim zaključkom;
• revolucija leta 1905 je bila, kot je rekel Lenin, 'buržoazna revolucija, izvedena s
proletarskimi sredstvi': množične delavske stavke v prestolnici in solidarnostne
stavke v industrijskimi mesti cesarstva so privedle do umika vlade in do ustave;
• za zlom cesarske vlade bolj pomembni veliki kmečki upori, ki so izbruhnili v dolini
Volge in v delih Ukrajine, in razpad oboroženih sil;
• 'buržoazni' značaj revolucije je bil samoumeven: v Rusiji je bila buržoazija -
liberalna ali ne - številčno in politično prešibka, da bi premagala carizem, tako kot je
bilo zasebno kapitalistično podjetništvo prešibko, da bi moderniziralo državo brez
prispevka tujih podjetij in državne pobude;

26
• celo na vrhuncu revolucije so oblasti naredile le skromne politične koncesije: malo
več kot posredno izvoljen parlament (Duma), z omejenimi pristojnostmi nad finančno
politiko in nobenimi nad vladno politiko in 'temeljnimi zakoni';
• leta 1907, ko so revolucionarne agitacije prenehale in se Duma kljub omejitvam
volilne pravice ni izkazala za dovolj poslušno, je bila ustava razveljavljena: ni bilo
vrnitve k avtokraciji, v praksi pa je bil carizem ponovno vzpostavljen;
• poraz revolucije iz leta 1905 ni ustvaril potencialne meščanske alternative carizmu,
niti carizmu ni dal več kot nekaj let oddiha;
• revolucija je pa zagotovo sprožila perzijsko in turško revolucijo, verjetno pospešila
kitajsko in, ko je avstrijskega cesarja nagnala k uvedbi splošne volilne pravice,
preobrazila in naredila razburkano politično življenje habsburškega cesarstva še bolj
nestabilno.

13. poglavje
MIR IN VOJNA
• med letoma 1871 in 1914, ko ni bilo večjih vojn med evropskimi silami, je bil mir
normalna slika evropskega življenja - od leta 1815 ni bilo več vojn, ki bi vključevale
vse evropske sile;
• vsekakor, možnost evropske splošne vojne je bila predvidena, in je bila skrb ne le
vlad in štabov, temveč tudi širše javnosti;
• v začetku 20. stoletja vojna se je vidno bližala in po letu 1910 njeno neizbežnost bi
lahko skoraj vzeli za samoumevno;
• vendar je vojna dejansko prišla nepričakovano: državniki, ki so naredili usodne
korake, v resnici niso verjeli, da začenjajo svetovno vojno: zagotovo bi se našla
kakšna kompromisna formula, kot že tolikokrat v preteklosti;
• za večino zahodnih držav in večino obdobja med 1871 in 1914 je bila evropska
vojna bodisi zgodovinski spomin bodisi teoretična vaja za nedoločeno prihodnost;
• za vlade in vladajoče razrede vojska je bila manj orodje za boj proti notranjim in
zunanjim sovražnikom, in več sredstvo za zagotavljanje lojalnosti in celo aktivnega
navdušenja državljanov, nagnjenih k motečim naklonjenostim do množičnih gibanj, ki
so spodkopavala družbeni in politični red;
• poleg osnovne šole, vojska je bila morda najmočnejše orodje, ki je bilo na voljo
državi za vzbujanje željenega državljanskega vedenja;
• medtem ko je le nekaj civilistov razumelo katastrofalno naravo prihodnje vojne, so
se nerazumne vlade vneto prepustile tekmi za nabavo orožja, katerega tehnološka
novost bi zagotovila ta katastrofalni značaj;
• oboroževalna tekma se je začela v letih 1885-90 in se je pospešila v zadnjih letih
pred vojno;
• ogromni stroški so zahtevali višje davke ali zadolževanje (inflacija), toda pogosto
spregledana posledica je bila, da je smrt v različnih državah postala stranski produkt
velike industrije;
• simbioza vojne in vojne proizvodnje je neizogibno preoblikovala odnose med vlado
in industrijo – Engels: 'Ker je vojna postala veja velike industrije, velika industrija je
postala politična nujnost';
• vlade so bile prisiljene zagotoviti obstoj močnih nacionalnih oborožitvenih industrij,
kriti velik del njihovih stroškov tehničnega razvoja in zagotoviti, da so donosne:
velikanske industrijske koncentracije ne bi obstajale brez oborožitvene tekme;
• toda v vojno ni Evropo potegnila oborožitvena tekma kot taka, temveč mednarodne
razmere, ki so sprožile to tekmo med evropskimi silami;

27
• nobena velika sila pred 1914 ni želela splošne evropske vojne, niti – za razliko od
1850-70 – omejenega vojaškega spopada z drugo veliko evropsko silo;
• samoumevno je, da oblasti niso bile miroljubne, še manj pacifistične: pripravljale so
se na evropsko vojno, čeprav so se zunanji ministri trudili po svojih najboljših močeh
izogniti temu, za kar so soglasno menili, da je katastrofa;
• nobena vlada, niti najbolj ambiciozna, predrzna in neodgovorna, si v nekem
trenutku ni želela velike vojne, ampak v počasnem drsenju v brezno, vojna se je zdaj
zdela tako neizogibna, da so se nekatere vlade odločile, da je morda bolje izbrati
najbolj ugoden ali manj neugoden trenutek za začetek sovražnosti: poleti 1914 je bil
mir, za razliko od prejšnjih kriz, za vse sile izgubarska opcija;
• Evropa se je znašla razdeljena na dva nasprotna bloka velikih sil postopoma: bloki
so bili novost, nastala predvsem zaradi nastopa enotnega nemškega cesarstva na
evropskem prizorišču;
• na začetku 90-ih let v Evropi dve nasprotni strani, in čeprav je to naredilo
mednarodne odnose bolj napete, ni naredilo vojne neizogibne;
• tri stvari so sistem zavezništva spremenile v časovno bombo: tekoče mednarodne
razmere, destabilizirane zaradi novih problemov in ambicij sil, logika skupnih vojaških
načrtov, ki so utrdili nasprotne bloke, in pristop pete velike sile, Anglije, k enemu od
dveh blokov;
• za razumevanje izvora prve svetovne vojne je najboljše slediti nastajajočem anglo-
nemškem antagonizmu: Antanta je osupnila angleške zaveznike in nasprotnike;
• Anglija v preteklosti nikoli ni imela resnih razlogov za trenja s Prusijo, po drugi strani
pa je bila antagonist Francije v skoraj vseh evropskih vojnah od leta 1688 dalje;
• kar zadeva Rusijo, sta bila britansko in rusko cesarstvo že dolgo antagonista na
Balkanu in v sredozemskem območju tako imenovanega 'vzhodnega vprašanja' ter v
slabo opredeljenih, a spornih regijah Srednje Azije - pri čemer je bil glavni cilj
britanske zunanje politike vzdrževanje ravnovesja;
• zavezništvo s Francijo se je zdelo malo verjetno, zavezništvo z Rusijo skoraj
nepredstavljivo, vendar se je zgodilo neverjetno: Anglija je bila trdno povezana s
Francijo in Rusijo proti Nemčiji;
• igralci in pravila mednarodne diplomatske igre so se spremenili: rivalstva, ki so bila
nekoč omejena pretežno (z izjemo Anglije) na Evropo in sosednja območja, so bila
zdaj globalna in imperialna;
• z nastankom svetovnega industrijskega kapitalističnega gospodarstva se je
mednarodna igra igrala za zelo različne vložke: zdaj je obstajala vrsta konkurenčnih
nacionalnih industrijskih gospodarstev, ki so se soočila drug z drugim, in v teh
okoliščinah je bila gospodarska konkurenca neločljivo prepletena s političnim in celo
vojaškim delovanjem držav;
• stanje je postalo še bolj nevarno zaradi enačbe med neomejeno gospodarsko rastjo
in politično močjo - sorazmernost: koliko močnejše je gospodarstvo države in večja
njena populacija, toliko večji mora biti njen mednarodni položaj;
• nemško pomorsko oboroževanje - tudi če nemška vojna flota ni naredila nič,
neizogibno je držala britanske ladje v Severnem morju in tako otežila ali
onemogočala nadzor britanske mornarice nad vitalnimi morskimi rutami, v
Sredozemskem morju, Indijskem oceanu in Atlantiku: kar je bilo za Nemčijo simbol
mednarodnega statusa in neomejenih globalnih ambicij, je bilo za Britansko
cesarstvo vprašanje življenja in smrti;
• Anglija se je zavzemala za ohranitev, kolikor je mogoče, statusa quo, Nemčiji za
njegovo spremembo - nujno, četudi ne namerno, na račun Anglije;

28
• proces delitve Evrope na dva nasprotujoča si bloka je trajal skoraj četrt stoletja, od
nastanka trojne zveze (1882) do Antante (1907), z več neuspešnih poskusov zloma
blokovskega sistema ali vsaj nevtralizacije z zbliževanjem med članicami obeh
blokov;
• bloki, okrepljeni z zelo neelastičnimi strateškimi in mobilizacijskimi načrti, so se
utrdili: celina je zdrsnila proti oboroženemu spopadu skozi vrsto mednarodnih kriz, ki
so se po letu 1905 vse bolj reševale s politiko preračunanega tveganja, torej z vojno
grožnjo;
• mednarodne in notranje krize so se združile v zadnjih nekaj letih pred 1914: Rusija,
ki ji ponovno grozi socialna revolucija, Avstrija, ki ji grozi razpad cesarstva, ki ni več
politično nadzorovan, celo Nemčija, ki so jo politične delitve polarizirale in ji grozile z
imobilizmom: vsi so dali besedo vojakom in njihovim rešitvam;
• pomembno vprašanje: kako pa bi se evropske množice odzvale na vojno, ki je
lahko bila le množična vojna, ker so se vse sprte strani razen Britancev pripravljale
na boj z vpoklicanimi vojskami: vlade so računale kvečjemu, da bo domoljubje
zmanjšalo odpor in nesodelovanje;
• poziv k orožju ni naletel na resen odpor, toda vlade so se zmotile v ključni točki:
popolnoma jih je, tako kot nasprotnike vojne, presenetil izreden val domoljubnega
navdušenja, s katerim so množice hitele v spopad, katerega rezultat bo 20 milijonov
ubitih ali ranjenih;
• osrednji namen te knjige ne more biti drugačen kot razumeti in pokazati, kako je
doba miru, samozavestne meščanske civilizacije, naraščajočega bogastva in
zahodnih kolonialnih cesarstev usodno nosila v sebi zametek obdobja vojne,
revolucije in krize, ki jo je končala.

29
 EPILOG

• po letu 1914 katastrofe in barbarske metode so postale sestavni del civiliziranega

sveta, do te mere, da so prikrile nenehen in izjemen tehnološki napredek in človeško
zmogljivost za proizvodnjo ter nesporne izboljšave družbene organizacije v mnogih
delih sveta;
• nevarnost 'boljševizma' ne prevladuje le v zgodovini let, ki so sledila ruski revoluciji
1917, temveč v celotni zgodovini sveta od tega datuma naprej;
• svet ni postal socialističen, četudi je v letih 1917-20 to veljalo za možno, dolgoročno
pa za neizogibno, ne le po mnenju Lenin, ampak vsaj za trenutek tudi po mnenju
tistih, ki so vladali buržoaznim režimom;
• za nazaj lahko vidimo, da je bila njihova zaskrbljenost pretirana: trenutek
potencialne svetovne revolucije je zapustil le en sam komunistični režim v izjemno
oslabljeni in zaostali državi, katere edina prednost je bila sama velikost ozemlja in
virov, zaradi katerih bi bila politična velesila;
• kot bo pokazala prihodnost, so bili gospodarski in socialni sistemi 'razvitih tržnih
gospodarstev' izjemno trdni;
• revolucija je torej pustila glavne bastione svetovnega kapitalizma obstati, čeprav so
se njihovi lastni zagovorniki nekaj časa bali njihovega propada - najti način, kako
rešiti kapitalizem pred samim seboj;
• kapitalistična družba bi lahko preživela le, če bi država nadzorovala in tudi v veliki
meri načrtovala gospodarsko življenje ter po potrebi sprožila mešano, javno-zasebno
ekonomijo;
• propadla sta svetovni liberalni sistem in meščanska družba 19. stoletja kot norma, h
kateri je težila vsaka vrsta 'civilizacije';
• meščani so upali na obdobje neomejenega materialnega, intelektualnega in
moralnega izboljšanja z liberalnim napredkom, proletarci so upali, da bo ta doba
nastala z revolucijo;
• to upanje še vedno lahko delimo, vendar ne več brez skepse in negotovosti, ker
smo priče preveč utopičnih obljub, danih, ne da bi prinesle želene rezultate;
• zgodovina nam ponuja izbiro, ne da bi nam omogočila, da jasno izračunamo
verjetnost uspeha tistega, kar bomo izbrali: edina gotova stvar v prihodnosti je, da bo
presenetila tudi tiste, ki so najbolje znali razvozlati njene znake.

30