2021 2022 EnergetskePretvorbe - ZapiskiPredavanj ZaStudente

E NERGETSKE PRETVORBE
E NERGETSKE PRETVORBE
Zapiski predavanj
PETER VIRTIČ
Energetske pretvorbe i
Energetske pretvorbe iii
Kazalo vsebine
1 UVOD EQUATION CHAPTER (NEXT) SECTION 1 _______________________________________________ 1
2 PRETVORBA ELEKTRIČNE ENERGIJE V ELEKTRIČNO EQUATION CHAPTER (NEXT) SECTION 1 ___________ 3
3 PRETVORBA MEHANSKE ENERGIJE V ELEKTRIČNO EQUATION CHAPTER (NEXT) SECTION 1 ___________ 3
3.1 OSNOVNI PRINCIP ELEKTROMEHANSKE PRETVORBE _______________________________________________ 3
3.2 OSNOVE ELEKTRIČNIH IN MAGNETNIH KROGOV __________________________________________________ 5
3.2.1 Magnetno polje ________________________________________________________________ 5
3.3 ENERGIJSKE RAZMERE V ELEKTRIČNIH STROJIH __________________________________________________ 10
3.3.1 Izgube _______________________________________________________________________ 10
3.3.2 Izkoristek _____________________________________________________________________ 11
3.4 OSNOVE ELEKTRIČNIH STROJEV ____________________________________________________________ 12
3.4.1 Asinhronski stroji ______________________________________________________________ 12
3.4.2 Sinhronski stroji _______________________________________________________________ 17
3.4.3 Komutatorski stroji _____________________________________________________________ 20
4 OSNOVE KEMIJE IN POLPREVODNIKI EQUATION CHAPTER (NEXT) SECTION 1 _____________________ 21
4.1 RAZVRŠČANJE SNOVI __________________________________________________________________ 21
4.2 KEMIJSKE REAKCIJE IN KEMIJSKE VEZI ________________________________________________________ 21
4.3 POLPREVODNIKI _____________________________________________________________________ 23
4.3.1 Dopiranje ____________________________________________________________________ 23
5 FOTOELEKTRIČNA PRETVORBA EQUATION CHAPTER (NEXT) SECTION 1 __________________________ 27
5.1 FOTOELEKTRIČNI POJAV _________________________________________________________________ 27
5.2 SONČNA CELICA ______________________________________________________________________ 27
5.3 OMEJITVE PRI FOTOELEKTRIČNI PRETVORBI ____________________________________________________ 28
5.4 NADOMESTNO VEZJE IN UI KARAKTERISTIKA SONČNE CELICE ________________________________________ 29
5.5 GRAFIČNO DOLOČANJE NAJVEČJE MOČI SONČNE CELICE ____________________________________________ 30
6 PRETVORBA KEMIJSKE ENERGIJE V ELEKTRIČNO EQUATION CHAPTER (NEXT) SECTION 1 ____________ 31
6.1 CELICE IN BATERIJE ____________________________________________________________________ 31
6.2 RAZVRSTITEV CELIC IN BATERIJ ____________________________________________________________ 32
6.2.1 Primarne celice ali baterije _______________________________________________________ 32
6.2.2 Sekundarne celice ali baterije (za ponovno polnjenje) __________________________________ 32
6.2.3 Gorivne celice _________________________________________________________________ 33
6.3 DELOVANJE CELICE ____________________________________________________________________ 35
6.3.1 Praznjenje ____________________________________________________________________ 35
6.3.2 Polnjenje _____________________________________________________________________ 36
7 TERMOELEKTRIČNA PRETVORBA EQUATION CHAPTER (NEXT) SECTION 1 ________________________ 37
7.1 OSNOVE TERMOELEKTRIČNIH POJAVOV ______________________________________________________ 37
7.1.1 Seebeckov efekt _______________________________________________________________ 38
7.1.2 Peltierov efekt _________________________________________________________________ 40
7.1.3 Thomsonov efekt ______________________________________________________________ 41
8 TERMOIONSKA PRETVORBA _____________________________________________________________ 41
9 MAGNETOHIDRODINAMIČNA PRETVORBA _________________________________________________ 43
Energetske pretvorbe iv
Kazalo slik
Slika 3‐1: Princip uporabe električnega motorja [2] ________________________________________________ 4
Slika 3‐2: Princip uporabe električnega generatorja [2] _____________________________________________ 4
Slika 3‐3: Povezava med gostoto električnega toka in magnetno poljsko jakostjo ________________________ 6
Slika 3‐4: Silnična cevka [2] ___________________________________________________________________ 6
Slika 3‐5: Magnetilna krivulja _________________________________________________________________ 7
Slika 3‐6: Magnetilna krivulja _________________________________________________________________ 7
Slika 3‐7: Tipični magnetni krog [2] _____________________________________________________________ 8
Slika 3‐8: Predstavitev glavnega (gl) in razsipanega () magnetnega pretoka [2] ______________________ 8
Slika 3‐9: Topologiji električnih strojev: a) z radialnim magnetnim pretokom, b) z aksialnim magnetnim
pretokom ________________________________________________________________________________ 12
Slika 3‐10: Poenostavljena slika trifaznega asinhronskega stroja s kratkostično kletko [2]. ________________ 13
Slika 3‐11: Skica trifaznega navitja statorja asinhronskega stroja vezanega v zvezdo [1] __________________ 13
Slika 3‐12: Skica trifaznega navitja rotorja asinhronskega stroja [2] __________________________________ 14
Slika 3‐13: Skica trifaznega navitja rotorja asinhronskega stroja [2] __________________________________ 14
Slika 3‐14: Karakteristika vrtilnega momenta asinhronskega stroja v odvisnosti od vrtljajev rotorja oz. slipa [2]15
Slika 3‐15: Shema moči asinhronskega motorja [2] _______________________________________________ 15
Slika 3‐16: Stikalna shema asinhronskega generatorja na lastnem omrežju [3] _________________________ 16
Slika 3‐17: Potek samovzbujanja asinhronskega generatorja na lastnem omrežju [3] ____________________ 17
Slika 3‐18: Poenostavljena skica trifaznega sinhronskega stroja z izraženimi poli (levo) in cilindričnim rotorjem
(desno) [2]. _______________________________________________________________________________ 18
Slika 3‐19: Skica trifaznega navitja statorja in enosmernega navitja rotorja sinhronskega stroja [1] _________ 18
Slika 3‐20: Skica enosmernega stroja [1]. _______________________________________________________ 20
Slika 3‐21: Shema spoja tuje vzbujanega (a), vzporednega (b), zaporednega (c) in kompaundnega (d)
enosmernega stroja [1] _____________________________________________________________________ 20
Slika 4‐1: Razvrščanje snovi __________________________________________________________________ 21
Slika 4‐2: Kristali silicija so oblikovani, ko vsak atom silicija deli svoj zunanji (valenčni) elektron s sosednjim
atomom [1] ______________________________________________________________________________ 23
Slika 4‐3: N‐tip polprevodnika ima dodatne elektrone [1] ___________________________________________ 24
Slika 4‐4: P‐tip polprevodnika ima dodatne elektrone [1] ___________________________________________ 25
Slika 4‐5: P in N tip polprevodnika ter PN spoj____________________________________________________ 25
Slika 4‐6: Dioda ___________________________________________________________________________ 26
Slika 4‐7: Simbol za diodo ___________________________________________________________________ 26
Slika 4‐8: Prevodna in zaporna smer usmerniške diode ____________________________________________ 26
Slika 5‐1: Shema sončne celice ________________________________________________________________ 28
Slika 5‐2: Delovanje sončne celice _____________________________________________________________ 28
Slika 5‐3: Nadomestno vezje in UI karateristika sončne celice _______________________________________ 29
Slika 5‐4: Primer UI karakteristike sončne celice in določanje največje moči sončne celice [5] ______________ 30
Slika 6‐1: Shematski prikaz reakcije v celici na H2/O2 [5] ___________________________________________ 34
Slika 6‐2: Elektrokemično delovanje celice (praznjenje) ____________________________________________ 35
Slika 6‐3: Elektrokemično delovanje celice (polnjenje) _____________________________________________ 36
Slika 7‐1: Prikaz procesa destilacije vode [1] _____________________________________________________ 37
Slika 7‐2: Prikaz termoelektričnega pojava [1] ___________________________________________________ 38
Slika 7‐3: Shema termoelektričnega generatorja [1] _______________________________________________ 39
Slika 8‐1: Skica termoionskega generatorja [1] ___________________________________________________ 42
Slika 9‐1: Skica magnetohidrodinamičnega generatorja [1] _________________________________________ 43
Slika 9‐2: Gibanje električno nabitih delcev plina, ki se pretaka s hitrostjo w skozi magnetno polje B, ki je
pravokotno na smer pretoka plina [1] __________________________________________________________ 43
Energetske pretvorbe v
Kazalo tabel
Tabela 1: Tabela hitrosti vrtenja sinhronskih strojev pri statorski frekvenci 50 Hz v odvisnosti od števila polovih
parov...................................................................................................................................................................... 19
Energetske pretvorbe vi
Predgovor
Zbrano študijsko gradivo je namenjeno študentom prve bolonjske stopnje Fakultete za

energetiko Univerze v Mariboru. Študenti se v njem seznanijo s pretvorbami različnih vrst
energije v električno energijo.
Pričakovan študijski rezultat je razumevanje osnov pretvarjanja različnih vrst energij v
električno energijo in pretvarjanja same električne energije. Ključna spretnosti, ki jo
študent s študijskim gradivom pridobi je poznavanje različnih principov energijskih
pretvorb.
Energetske pretvorbe 1
1 Uvod Equation Chapter (Next) Section 1
To študijsko gradivo obravnava pretvarjanja različnih vrst energij v električno energijo in

pretvarjanja same električne energije.
Energetske pretvorbe v električno energijo so:
- Pretvorba električne energije v električno;
- Pretvorba mehanske energije v električno;
- Fotoelektrična pretvorba;
- Pretvorba kemijske energije v električno;
- Termoelektrična pretvorba;
- Termoionska pretvorba;
- Magnetohidrodinamična pretvorba.
2 Pretvorba električne energije v električno

Equation Chapter (Next) Section 1
Pretvorniki električne energije v električno so:
- Transformatorji
- Usmerniki
- Razsmerniki
- Frekvenčni pretvorniki
- DC/DC pretvorniki
3 Pretvorba mehanske energije v električno

Pretvorbo mehanske energije v električno imenujemo tudi elektromehanska pretvorba. S
pretvorniki mehanske energije v električno je možna tudi pretvorba električne energije v
mehansko, zato te pretvornike imenujemo s skupnim imenom elektromehanski
pretvorniki.
3.1 Osnovni princip elektromehanske pretvorbe

Elektromehanske pretvornike lahko predstavimo v obliki elektromehanskega sistema, ki
ga lahko razdelimo na:
- električni podsistem,
- mehanski podsistem,
- povezovalno polje.
Obravnavamo lahko dva različna osnovna principa elektromehanskih sistemov [1]:
1. Princip:
a. električni podsistem:
i. je mirujoče navitje skozi katerega teče rok ali
ii. mirujoč trajni magnet,
b. mehanski podsistem
i. je gibljivo železno jedro ali gibljivo navitje ali gibljiv trajni magnet,
c. povezovalno polje
i. oba podsistema sta povezana z magnetnim poljem.
2. Princip:
a. električni podsistem:
i. je mirujoča elektroda, ki je na enem potencialu napetosti (npr.
mirujoča plošča kondenzatorja)
b. mehanski podsistem
i. je gibljiva elektroda, ki je na drugem potencialu napetosti (npr.
gibljiva plošča kondenzatorja),
c. povezovalno polje
i. oba podsistema sta povezana z električnim poljem.
Najpomembnejši pojavi, ki omogočajo elektromehansko pretvorbo so:
- Za elektromehanski sistem z magnetnim povezovalnim poljem:
o sila na tokovodnik,
o sila na feromagnetni material (sila na železno jedro),
o sila na trajni magnet,
o inducirana napetost.
- Za elektromehanski sistem z električnim povezovalnim poljem:
o sila na ploščo električnega kondenzatorja,
o sila na dielektrični material.

V nadaljevanju je obravnavan prvi princip oz. elektromehanski sistem z magnetnim
povezovalnim poljem, ki je najpogosteje uporabljen in je osnova delovanja električnih
strojev, ki so danes v vsesplošni uporabi.
Feromagnetni materiali so železo (Fe), kobalt (Co), nikelj (Ni). V zadnjem času se za
trajne magnete veliko uporablja NdFeB.
Elektromehanske pretvornike imenujemo tudi električni stroji in jih v osnovi delimo
na:
- asinhronske stroje,
- sinhronske stroje,
- komutatorske stroje.
Električni stroj, v katerem se mehanska energija pretvarja v električno, je električni
generator. Električni stroj, v katerem se električna energija pretvarja v mehansko, je
električni motor.
ELEKTRIČNI MOTOR Električna energija se pretvori v mehansko

Pe Pm
sklopka
U, I
OMREŽJE EP BREME
m, f
M Mb, Ωm (n)
Pi
EP je elektromehanski pretvornik
Slika 3-1: Princip uporabe električnega motorja [2]
Slika 3-2: Princip uporabe električnega generatorja [2]
Pe – električna moč (W)

Pm – mehanska moč na gredi EP (W)
Pi – izgube v EP (W)
U – napetost omrežja (V); če je trifazni sistem, je to medfazna napetost (fazna napetost
Uf pa je U f  U 3 )
I – linijski tok (A)

m – število faz
f – frekvenca (Hz)
M – vrtilni moment EP (Nm)
Mb –moment bremena (Nm)
Mt –vrtilni moment turbine (Nm)
n – vrtljaji rotorja EP (min-1)
Ωm – mehanska kotna hitrost (rotorja) EP (rad/s)
3.2 Osnove električnih in magnetnih krogov
3.2.1 Magnetno polje

Magnetno polje lahko povzročajo:
- trajni magneti,
- vodnik po katerem teče tok,
- tuljava po kateri teče tok.
3.2.1.1 Osnovne veličine

Osnovne veličine v magnetnih poljih so [2]:
 Vs
B ali B – vektor gostote magnetnega pretoka (enota je T)
m2
 - magnetni pretok ali fluks (enota je Vs=Wb )
 A
H ali H – vektor magnetne poljske jakosti (enota je )
m
Vs
 - permeabilnost (enota je )
Am
Povezovalne enačbe:
  
B
A
 
 Bd A
A
(10.1)
B
 (10.2)
H
3.2.1.2 Izpeljane veličine

Izpeljane veličine v magnetnih poljih so [2]:
 - fluks tuljave ali magnetni sklep (enota je Vs)
Vs
L - induktivnost (enota je H)
A
 - magnetna napetost (enota je A ali amperovoj)
Vs
m - magnetna prevodnost (enota je =Ωs )
A
A 1
Rm - magnetna upornost (enota je  )
Vs Ωs
Povezovalne enačbe:
  N (10.3)
 


K
H dl  IN (10.4)

L (10.5)
I

Rm  (10.6)

1
m  (10.7)
Rm
N - število ovojev
Maksimalne vrednosti magnetnih veličin in efektivne vrednosti električnih veličin se

označujejo z velikimi tiskanimi črkami. Simboli se označujejo poševno, enote in indeksi
pa pokončno.
3.2.1.3 Osnovni zakoni magnetnega polja

Osnovni zakoni v magnetnem polju so [2]: Amperov zakon, zakon o ohranitvi fluksa ter
zakon o materialu.
3.2.1.3.1 Zakon o tokovnem pretoku (Amperov zakon)

   

K
Hdl 

A
JdA  IN   (10.8)
J H
Slika 3-3: Povezava med gostoto električnega toka in magnetno poljsko jakostjo
Amperov zakon ali zakon o tokovnem pretoku pravi, da je magnetna napetost po

sklenjeni zanki enaka vsoti zaobjetih tokov.
3.2.1.3.2 Zakon o ohranitvi fluksa

 


A
BdA  0 (10.9)
Slika 3-4: Silnična cevka [2]
Bv Av  Bi Ai (10.10)
Magnetni pretok ali fluks skozi zaključeno ploskev je enak nič. Magnetno polje je
brezizvorno.
3.2.1.3.3 Zakon o materialu

       
B  0 H  Bi  0 H  0 H  0 1    H  0 r H   H (10.11)
  0  r (10.12)
Vs
0  4π107
Am

Bi je magnetna polarizacija ali notranja (intrisic) gostota magnetnega pretoka,  pa
magnetna susceptibilnost (dovzetnost).
3.2.1.4 Magnetilna krivulja in histerezna zanka

Predstavljena magnetilna krivulja velja za mehko železo oz. trajni magnet. Magnetilno
krivuljo imenujemo tudi deviška krivulja, saj magnetenje po njej poteka le prvič, ko
železo še ni namagneteno. Ko je železo enkrat namagneteno, se gostota magnetnega
pretoka v odvisnosti od magnetne poljske jakosti spreminja po histerezni zanki.
Slika 3-5: Magnetilna krivulja
Slika 3-6: Magnetilna krivulja

3.2.1.5 Tipični magnetni krog

Tipični magnetni krog je sestavljen iz zračne reže in železnega jedra [2].
l N
lFe
Slika 3-7: Tipični magnetni krog [2]
3.2.1.6 Glavno in razsipano magnetno polje

Magnetno polje v električnih strojih lahko delimo na glavno in razsipano (stresano)
magnetno polje. Pri elektromehanski pretvorbi sodeluje glavno magnetno polje, ki se
zaključuje skozi zračno režo med rotorjem in statorjem.
Slika 3-8: Predstavitev glavnega (gl) in razsipanega () magnetnega pretoka [2]
3.2.1.7 Inducirana napetost

V magnetnem polju ločimo dve vrsti inducirane napetosti in sicer inducirano napetost
vodnika (palice) zaradi gibanja v magnetnem polju ter inducirano napetost ovoja zaradi
časovno spremenljivega magnetnega polja [2].
3.2.1.7.1 Inducirana napetost vodnika (palice) zaradi gibanja v

magnetnem polju
Inducirani napetosti zaradi gibanja v magnetnem polju pravimo gibalna inducirana

napetost.
  
e  v  B  l (10.13)
     
Če je v  B, l  B in v  l , potem velja:
e  v  B l (10.14)
3.2.1.7.2 Inducirana napetost ovoja zaradi časovno spremenljivega

magnetnega polja
Inducirani napetosti zaradi časovno spremenljivega polja pravimo tudi transformatorska
inducirana napetost.
d
e (10.15)
dt
3.2.1.8 Sile v magnetnem polju
3.2.1.8.1 Sila na tokovodnik

  
F  i lB  (10.16)
3.2.1.8.2 Sila na železno jedro

dWm
F (10.17)
dx
1 Bδ2 Aδ
F (10.18)
2 0
Sila deluje v smeri zmanjšanja magnetne upornosti oz. povečanje magnetne prevodnosti.
3.2.1.8.3 Sila na trajni magnet

Če se trajni magnet nahaja v magnetnem polju, deluje nanj sila.
3.2.1.9 Vrtilni moment

Vrtilni moment je možno izračunati na več načinov.
3.2.1.9.1 Izračun vrtilnega momenta iz mehanske moči

Mehanska moč je določena z:
P
Pm  M m  M  m (10.19)
m
v
m  2πn  (10.20)
r
Pri tem je m mehanska kotna ali krožna hitrost, v obodna hitrost in r polmer.
3.2.1.9.2 Izračun vrtilnega momenta iz sile na tokovodnik

Sila na tokovodnik je v primeru, da so veličine med seboj pravokotne, določena z:
F  iBl (10.21)
Vrtilni moment pa z:
M  Fr  iBlr (10.22)
Izračun vrtilnega momenta iz sile na tokovodnik bi lahko predstavili tudi s pomočjo

gibalne inducirane napetosti.
3.2.1.9.3 Izračun vrtilnega momenta iz absolutne vrednosti

transformatorske inducirane napetosti
d
e  (10.23)
dt
Ob predpostavki, da je elektromehanski sistem brez izgub, lahko zapišemo:

Pm  Pe
ei (10.24)
M  m  ei  M 
m
ei
M  (10.25)
m
ei d i
M   (10.26)
m dt  m
d m
m  (10.27)
dt
d i d idt d
M   i (10.28)
dt m dt d m d m
 m je mehanski ali prostorski kot,  električni kot in p število polovih parov.

  p m (10.29)
d d
M i  ip (10.30)
d m d
  N (10.31)
d d
M i  ipN (10.32)
d m d
3.2.1.9.4 Izračun vrtilnega momenta iz energije magnetnega polja

dWm
F (10.33)
dx
d x  rd  (10.34)
dWm dWm
M  Fr  r (10.35)
dx d
3.3 Energijske razmere v električnih strojih

Popolna pretvorba iz električne v mehansko energijo in obratno ni mogoča, saj se med
energijsko pretvorbo del energije pretvori v toplotno energijo, kar predstavja izgube
pretvornika.
3.3.1 Izgube
Izgube pri elektromehanski pretvorbi delimo na:
- izgube v navitju ali v bakru;

- izgube v železnem jedru;
- mehanske izgube v rotacijskih strojih.
3.3.1.1 Izgube v navitju ali v bakru

Izgube v navitju računamo po enačbi za joulsko moč v uporu, ki predstavlja nadomestno
vezje žice, ki je uporabljena za navitje [1], [2].
PCu  I 2 RCu (10.36)
Cu  lCu lCu

RCu   (10.37)
ACu  Cu  ACu
Izgube, ki jih računamo z zgornjo enačbo so vedno manjše od dejanskih izgub. Če imamo
izmenične razmere, je potrebno upoštevati še izriv toka na površje vodnika (skin efekt),
s čimer se povečajo izgube v navitju. Ker se vodniki nahajajo v tujem magnetnem polju,
ki se spreminja, se lahko pojavijo dodatni vrtinčni toki, ki povzročijo še dodatne izgube v
navitju. Večje kot so razsežnosti vodnikov, močnejše kot je magnetno polje in višje kot
so frekvence, večji je delež teh izgub, ki jih skupaj imenujemo dodatne izgube v navitju.
S tem pa še vedno niso upoštevane vrtinčne izgube v pasivnih delih in aktivnih delih
elektromehanskega pretvornika, kot so ohišje, nosilci, gredi in trajni magneti.
Način projektiranja z enačbo, v kateri upoštevamo le ohmske upornosti navitij je zato
sprejemljiv le okvirnih izračunih, ne pa za natančno projektiranje.
Vse naštete dodatne izgube v navitju lahko označimo z RCud.
3.3.1.2 Izgube v železnem jedru

Izgube v železnem jedru delimo na [2]:
- histerezne izgube,
- vrtinčne izgube.
PFe  PFeh  PFev  kh fB x mFe  kv f 2 B 2 mFe (10.38)
Eksponent za histerezne izgube je x  1, 6  2,8 .
3.3.2 Izkoristek
Izkoristek elektromehanskega pretvornika je določen z razmerjem med oddano močjo in
sprejeto močjo [1].
Podd
 (10.39)
Pspr
Izkoristek električnega motorja je določen z enačbo (10.40), generatorja pa z enačbo

(10.41) [2].
Pm
 (10.40)
Pe
Pe
 (10.41)
Pm
3.4 Osnove električnih strojev

Vsi elektromehanski pretvorniki oz. električni stroji za elektromehansko pretvorbo so
sestavljeni iz mirujočega in gibljivega dela. Glede na način gibanja gibljivega dela se
električni stroji ločijo na rotacijske in linearne. Električni rotacijski stroji so različnih oblik
med katerimi je najpogostejša cilindrična oblika električnih strojev pri katerih prehaja
magnetno polje preko zračne reže v radialni smeri. Za električne stroje, ki imajo diskasto
obliko, je značilno, da magnetno polje prehaja preko zračne reže v aksialni smeri.
Vzbujanje sinhronskih električnih strojev je lahko izvedeno bodisi z vzbujalnim navitjem
bodisi s trajnimi magneti (TM).
Slika 3-9: Topologiji električnih strojev: a) z radialnim magnetnim pretokom, b) z

aksialnim magnetnim pretokom
3.4.1 Asinhronski stroji
Asinhronski stroj je stroj izmeničnega toka [1]. V glavnem se uporablja kot motor. Na
statorju ima navitje, ki je praktično vedno izvedeno kot trifazno in izjemoma kot
enofazno. To navitje, ki je hkrati tudi vzbujalno navitje, je priključeno na omrežje. Ima
nekatere podobnosti s transformatorjem. Asinhronski stroj je praviloma priključen na
lokalno omrežje ali omrežje elektroenergetskega sistema s statorske strani.
Asinhronski stroji delujejo na principu vrtilnega magnetnega polja, ki se vrti s
sinhronskimi vrtljaji ns . Sestavljeni so iz statorja s primarnim navitjem in rotorja s
sekundarnim navitjem, med katerima je zračna reža. Statorski tokovi povzročijo vrtilne
amper-ovoje, ki povzročajo vrtilno magnetno polje, ki inducira napetost v statorskem in
rotorskem navitju [2]. V statorju je inducirana napetost enaka omrežni frekvenci fs  f ,
v rotorju pa je frekvenca inducirane napetosti lahko določena kot f r  fs ali kot f r  fs
[2]. Rotor se vrti z vrtljaji n , ki so različni od sinhronskih in z n  ns ali n  ns , kar pomeni,
da se ne vrti sinhrono oz. se vrti asinhrono, od koder tudi njihovo ime. V primeru
mirovanja rotorja se motor obnaša kot transformator v kratkem stiku, pri čemer je
rotorsko navitje kratkosklenjeno [2]. Interakcija med rezultirajočim magnetnim poljem in
toki v kratkosklenjenem rotorskem navitju povzroči silo, ki zavrti rotor.
Slika 3-10: Poenostavljena slika trifaznega asinhronskega stroja s kratkostično kletko

[2].
Hitrost vrtenja asinhronskega motorja je nekoliko manjša od hitrosti vrtilnega

magnetnega polja, kateremu je hitrost določena s številom polovih parov in frekvenco,
kot je to določeno z enačbo
60 f
ns  , (10.42)
p
saj mora obstajati razlika med hitrostjo vrtenja polja, ki ga povzroča stator (stator
povzroča vrtilno polje, ki se vrti s sinhronsko hitrostjo) in hitrostjo vrtenja rotorja, da bi
se v rotorskem navitju inducirala napetost oz. tok.
Če se rotor asinhronskega stroja s pomočjo nekega pogonskega stroja (npr. turbine)
požene s hitrostjo vrtenja, ki je večja od sinhronske hitrosti, postane asinhronski stroj
asinhronski generator.
3.4.1.1 Opis konstrukcije
3.4.1.1.1 Stator
Stator miruje in je sestavljen iz lamelirane pločevina s Qs utori v katerih je ms fazno
navitje. V statorju trifaznega asinhronskega stroja so tri fazna navitja, ki so med seboj
krajevno (mehanski kot) premaknjena za 120°, tri fazne napetosti na sponkah pa so med
seboj premaknjene časovno (električni kot) za 120°. Časovni in krajevni premik
posameznih faz je pogoj za vzpostavitev vrtilnega magnetnega polja.
Slika 3-11: Skica trifaznega navitja statorja asinhronskega stroja vezanega v zvezdo [1]
3.4.1.1.2 Rotor
a) naviti rotor
Slika 3-12: Skica trifaznega navitja rotorja asinhronskega stroja [2]

Na rotorju, ki je gibljiv je navitje običajno trifazno. Konci rotorskega navitja so lahko
priključeni na drsne obroče po katerih drsijo ščetke namenjene za odvod toka v zagonske
upore ali za dodatno napajanje pri izvedbah dvojno napajanih asinhronskih strojev za
potrebe npr. vetrnih ali črpalnih elektrarn. Zagonski upori zmanjšujejo tok samo pri
zagonu, v normalnem pogonu pa so rotorska navitja kratko sklenjena. To so asinhronski
stroji z drsnimi obroči.
b) rotor s kratkostično kletko
Slika 3-13: Skica trifaznega navitja rotorja asinhronskega stroja [2]
c) rotor z masivnim železom

Mogoča je še cilindrična ali diskasta izvedba statorja in rotorja.
3.4.1.2 Slip
ns  n f
s  n  ns (1  s )  (1  s ) (10.43)
ns p
1) n  0 do ns asinhronski motor (s = 1 ÷ 0)
2) n  ns do +∞ asinhronski generator (s = 0 ÷ –∞)
3) n  0 do –∞ zavora, rotor se vrti proti magnetnemu polju (s = 1 ÷ +∞)
Slip določa razliko med sinhronskimi vrtljaji vrtilnega polja ns in vrtljaji rotorja n.
3.4.1.3 Možnosti spreminjanja hitrosti vrtenja

f
n  ns (1  s )  (1  s ) (10.44)
p
Asinhronskemu stroju je možno spreminjati hitrost vrtenja na naslednje načine [2]:

- s spremembo frekvence (frekvenčni pretvornik),
- s spremembo števila polovih parov (dvohitrostni motor z dvojnim navitjem),
- s spremembo slipa (vključevanje dodatnih uporov v rotorski tokokrog).
3.4.1.4 Vrtilni moment
Mom
Mz
ns n=0 nom ns 2ns n

s=2 s=1 som s=0 s= 1 s
ZAVORA MOTOR GENERATOR
Slika 3-14: Karakteristika vrtilnega momenta asinhronskega stroja v odvisnosti od

vrtljajev rotorja oz. slipa [2]
3.4.1.5 Energijska bilanca

Ps
P PCus  PFe
P PCur  Ptrv
Slika 3-15: Shema moči asinhronskega motorja [2]

Ps  PCus  PFe  Pδ (10.45)
PFe  PFes
Pδ - moč zračne reže
P  PCur  Ptrv  P (10.46)
PFer  0, f r  0
P  Pm oddana moč ali mehanska moč na gredi motorja. Sprejeta moč asinhronskega
motorja je določena z enačbo (10.47).
Ps  PCus  PFe  PCur  Ptrv  P (10.47)
f r  sfs (10.48)
3.4.1.6 Samovzbujalni asinhronski generator na lastnem omrežju
Slika 3-16: Stikalna shema asinhronskega generatorja na lastnem omrežju [3]
3.4.1.6.1 Potek samovzbujanja

Asinhronski generator (AG) se sam vzbudi, izvor jalove energije pa omogoča
kondenzatorska baterija. Proces samovzbujanja je predstavljen na spodnji sliki. Pogoj za
samovzbujanje je remanenca v magnetnem krogu stroja, ki pri vrtenju rotorja v
statorskem navitju inducira remanentno napetost Erem, le ta pa požene tok skozi
kondenzatorje. Tok iz kondenzatorjev steče tudi skozi statorska navitja in povzroči vrtilne
amperovoje vzbujanja, ki se morajo prišteti vzbujanju zarade remenence, kar ima za
posledico vrtilno magnetno polje [3].
Erem
I CI   CErem (10.49)
XC
Ta tok, ki teče skozi statorska navitja v generatorju, povzroči magnetno polje, ki skupaj z
remanentnim magnetnim poljem inducira napetost EsI, ki požene skozi kondenzatorje tok
ICII, ta povzroči, da se inducira v generatorju EsII in tako naprej. Ta proces se zaključi, ko
nastopi ravnotežje v točki A. Če so na omrežju potrošniki jalove energije (asinhronski
motorji), moramo C povečati.
Us A
Karakteristika
prostega teka AG Us=XCIC
samovzbujalna premica
(karakteristika kondenzatorja)
EsI
Erem
0 ICI ICII IC
Slika 3-17: Potek samovzbujanja asinhronskega generatorja na lastnem omrežju [3]
Omrežje dovaja jalovo energijo asinhronskemu generatorju predvsem za ustvarjanje

vrtilnega magnetnega polja, pri čemer se moramo zavedati, da se jalova energija
uporablja za [3]:
- za vzpostavitev osnovnega magnetnega polja stroja,
- za vzpostavitev razsipanih polj statorskih navitij,
- za vzpostavitev razsipanih polj rotorskih navitij.
3.4.1.6.2 Uporaba
Asinhronski generatorji na lastnem omrežju se uporabljajo [3]:
- za manjša gospodinjstva oz. druge manjše porabnike, ki imajo nižje moči in nizke
napetosti v samostojnih omrežjih, ki nimajo na razpolago električne energije iz
elektroenergetskega sistema;
- kot izvori delovne energije manjših moči za izkoriščanje manjših energetskih
virov, kot so reke in potoki z majhnimi količinami in padci vode ter kot vetrni
generatorji.
3.4.1.7 Prednosti asinhronskih generatorjev

Prednosti asinhronski generatorjev:
- enostavna in robustna konstrukcija v primeru rotorja s kratkostično kletko;
- ne zahteva se poseben nadzor.
3.4.1.8 Pomanjkljivosti asinhronskih generatorjev

Pomanjkljivosti asinhronskih generatorjev:
- potreba po dovajanju jalove energije iz omrežja (omrežje mora imeti izvore jalove
energije, kateri so lahko sinhronski generatorji, kompenzatorji ali kondenzatorji);
- ni vezan na konstantno število vrtljajev, saj se mu z večanjem obremenitve veča
tudi število vrtljajev n>ns, zato mora biti pogonski stroj ustrezno reguliran.
3.4.2 Sinhronski stroji

Sinhronski stroj je sestavljen iz rotorja s primarnim navitjem in statorja s sekundarnim
navitjem. V sinhronskem stroju je vzbujalno navitje na rotorju, na statorju pa glavno
navitje, katero se običajno imenuje navitje kotve. V vzbujalnem navitju teče enosmerni
tok preko drsnih obročev iz posebnega zunanjega izvora, v navitju statorja pa teče
izmenični tok [2].
Slika 3-18: Poenostavljena skica trifaznega sinhronskega stroja z izraženimi poli (levo) in
cilindričnim rotorjem (desno) [2].
Rotor sinhronskega stroja se vrti s hitrostjo vrtilnega magnetnega polja, ki se imenuje
sinhronska hitrost ns in ki je določena s številom polovih parov p in frekvenco f izmenične
napetosti oz. toka po enačbi (10.50).
60 f 
n  ns  min 1  (10.50)
p  
Za omrežno frekvenco 50 Hz je največja hitrost vrtenja rotorja 3000 min-1, ker je

najmanjše možno število polovih parov p=1.
3.4.2.1 Opis konstrukcije
Slika 3-19: Skica trifaznega navitja statorja in enosmernega navitja rotorja sinhronskega
stroja [1]
3.4.2.1.1 Stator
Stator sinhronskega stroja je enak statorju asinhronskega stroja. Prav tako se stator
sinhronskega stroja z izraženimi poli na rotorju ne razlikuje od statorja stroja s
cilindričnim rotorjem.
3.4.2.1.2 Rotor
Glede na rotor delimo sinhronske stroje v dve veliki skupini:
- stroji z izraženimi poli na rotorju;
- stroji z neizražemimi poli na rotorju ali stroji s cilindričnim rotorjem.
Rotor sinhronskega stroja je lahko izveden z enosmernim navitjem ali s trajnimi magneti.
3.4.2.2 Možnosti spreminjanja hitrosti vrtenja

60 f
n  ns  (10.51)
p
Iz enačbe (10.51) lahko vidimo, da je hitrost vrtenja možno spreminjati s pomočjo

spreminjanja frekvence ali števila polovih parov. Spreminjanje frekvence se izvede s
pomočjo frekvenčnega pretvornika.
Če ima sinhronski stroj frekvenco statorske napetosti 50 Hz, potem se le ta lahko vrti z
naslednjim številom vrtljajev:
Tabela 1: Tabela hitrosti vrtenja sinhronskih strojev pri statorski frekvenci 50 Hz v
odvisnosti od števila polovih parov.
Število polovih parov p Število vrtljajev n [min-1]
1 3000
2 1500
3 1000
4 750
5 600
6 500
7 428
8 375
3.4.2.3 Uporaba
Sinhronski stroj se lahko uporabi kot sinhronski generator, motor ali kompenzator.
Najpogosteje je sinhronski stroj uporabljen kot sinhronski generator. Danes se v
elektroenergetskih sistemih skoraj vsa električna energija proizvede s takšnimi
generatorji [1].
3.4.2.3.1 Sinhronski generator

Izvedba sinhronskega generatorja je odvisna od pogonskega stroja. Ko je pogonski stroj
parna ali plinska turbina, ki obratuje pri velikih vrtljajih, se generator izvede s
cilindričnim rotorjem (turbogenerator) in enim parom polov (dvopolni stroj). Ob
predpostavki, da je pri hitrostih 1500 min-1 mogoče doseči znatno večje mejne moči
parnih turbin, se samo za zelo velike moči gradijo generatorji s štirimi poli. Vodne turbine
in motorji z notranjim izgorevanjem imajo nižjo hitrost vrtenja, zato je rotor izveden z
izraženimi poli, tak generator pa imenujemo hidrogenerator (hitrost vrtenja je od 750
min-1 do manj kot 100 min-1) [1].
3.4.2.3.2 Sinhronski motor

Sinhronski motorji služijo za pogone s konstantno hitrostjo vrtenja (kompresorji,
ventilatorji). Gradijo se s tremi ali štirimi pari izraženih polov, vendar za moči do 10 MW.
Sinhronski motor se ob direktni priključitvi na omrežje frekvence 50 Hz ne more sam
zavrteti, zato potrebuje za zagon frekvenčni pretvornik, obstajajo pa tudi izvedbe z
zagonsko (dušilno) kratkostično kletko [1].
3.4.2.3.3 Sinhronski kompenzator

Sinhronski kompenzatorji so stroji za proizvodnjo jalove energije, energijo za pogon pa
prevzemajo iz električnega omrežja, zato ne potrebujejo pogonskih strojev. Gradijo se s
tremi ali štirimi pari izraženih polov za moči od okoli 20 do okoli 200MVA [1].
3.4.3 Komutatorski stroji
3.4.3.1 Enosmerni stroji
Slika 3-20: Skica enosmernega stroja [1].

Glavni predstavniki komutatorskih strojev so enosmerni stroji oz. stroji enosmernega
toka [1]. Njihovo vzbujalno navitje je na izraženih polih statorja, navitje kotve pa v
utorih rotorja. Konci rotorskega navitja so povezani z lamelami, ki tvorijo kolektor, po
katerem drsijo ščetke. Kolektor in ščetke skupaj imenujemo komutator. Glede na vezavo
vzbujalnega navitja razlikujemo tuje vzbujan, vzporedni (paralelni), zaporedni (serijski)
in kompaundni enosmerni stroj. Paralelnemu stroju je vzbujalno navitje vezano
vzporedno z navitjem rotorja, zato steče skozi vzbujalno navitje le majhen del toka
stroja. Za razliko od tega teče v serijskem enosmernem stroju skozi vzbujalno navitje
skupni tok stroja, v kompaundnem stroju pa magnetni pretok povzročajo skupaj
vzporedno in zaporedno navitje. Pri tuje vzbujanem stroju je tokokrog vzbujalnega
navitja galvansko ločen od rotorskega navitja [1].
3.4.3.1.1 Uporaba
Enosmerni stroji se lahko uporabijo kot generatorji ali kot motorji. Obratovalne
karakteristike generatorja in motorja so odvisne od načina kako vežemo vzbujalno
navitje. Iz enosmernega stroja so se razvile številne vrste specialnih enosmernih in
izmeničnih kolektorskih strojev z različnimi obratovalnimi karakteristikami. Z razvojem
tehnike je velik del teh strojev dobil zamenjavo in izginil iz prakse. Izmenični kolektorski
(ali komutatorski) motorji so razviti v prvi vrsti zaradi možnosti preproste regulacije
vrtljajev, kar pa se ne more enostavno izvesti npr. z golimi asinhronskimi motorji. V tem
primeru je zelo pomemben razvoj usmerniško-razsmerniške tehnike, saj je z njo odprta
možnost, da se enosmerni stroji, lahko priključijo na izmenično mrežo [1].
Slika 3-21: Shema spoja tuje vzbujanega (a), vzporednega (b), zaporednega (c) in
kompaundnega (d) enosmernega stroja [1]
4 Osnove kemije in polprevodniki

4.1 Razvrščanje snovi
Slika 4-1: Razvrščanje snovi

Če želimo ugotoviti ali gre za čisto snov ali zmes si pomagamo s poskusi.
Element je določen s številom protonov v jedru njegovega atoma. Nekateri kemični
elementi imajo izotope, kateri se med seboj razlikujejo po številu nevtronov v jedru.
Pregled kemičnih elementov je podan v periodnem sistemu elementov, v katerem so
elementi razvrščeni po številu protonov v jedru v skupine ali stolpce in periode ali vrstice.
Molekula nastane, ko se dva ali več atomov med seboj kemično združijo. Spojina je
molekula, ki vsebuje vsaj dva različna elementa. Vse spojine so molekule, vendar niso
vse molekule spojine. Molekularni vodik (H2), molekularni kisik (O2) in molekularni dušik
(N2) niso spojine, ker je vsaka molekula sestavljena iz ene vrste elementa. Molekule so
električno nevtralne. Voda (H2O), ogljikov dioksid (CO2) in metan (CH4) so spojine, ker je
vsaka iz več kot enega elementa. Spojine nastajajo in se spreminjajo s kemičnimi
reakcijami. Ločevanje komponent spojine ni preprosta naloga, saj se mora pri tem izvesti
določena kemijska reakcija.
Zmes je snov, ki jo ustvarimo z mešanjem najmanj dveh vrst čistih snovi ali zmesi. Za
ustvarjanje zmesi ni potrebna kemijska reakcija. Za razliko od spojin je pri zmeseh lažje
pridobiti njene različne dele s postopki kot so npr. filtracija ipd. Zlitine so zmesi, saj so v
njih različne kovine. Če so zmesi enakomerne, so homogene, če pa neenakomerne pa so
nehomogene.
4.2 Kemijske reakcije in kemijske vezi

V kemijski reakciji so snovi (elementi in/ali spojine) spremenjene v druge snovi
(elemente in/ali spojine). S kemijsko reakcijo ni mogoče spremeniti enega elementa v
drugega, kar se sicer zgodi v jedrskih reakcijah.
Potek kemijske reakcije lahko prepoznamo s tem, da se npr. vidi nekaj novega
proizvedenega ali da je proizveden plin ali da se toplota oddaja ali prevzema.
Kemijske snovi, ki se spreminjajo so reaktanti, nove snovi, ki se oblikujejo pa so
produkti. Kemijske enačbe kažejo reaktante in produkte.
reaktanti  produkti
Oksidacija in redukcija sta povezani s sposobnostjo atoma, da odda in sprejme elektrone.

Pri tem je oksidacija oddajanje elektronov, snov, ki oddaja elektrone pa je reducent.
Nasprotno je redukcija sprejemanje elektronov, snov ki elektrone sprejme pa je oksidant.
Ta definicija ustreza večini redoksreakcij, vendar ni povsem točna, ker v mnogih
reakcijah do prenosa elektronov sploh ne pride. Ime redoks reakcija izhaja iz izraza
redukcijsko-oksidacijska reakcija, ki je vsaka kemijska reakcija, v kateri atomi
spremenijo svoje oksidacijsko stanje. Zelo poznana redoks reakcija je gorenje, kjer gre
za oksidacijo.
Elektroni v atomu so organizirani v plasteh (v smislu čebule), te plasti pa imenujemo

lupine. Zunanja lupina se imenuje valenčna lupina. Elektrone v tej lupini imenujemo
valenčni elektroni in so tisti, ki tvorijo vezi s sosednjimi atomi.
Atomi vselej težijo k temu, da bi imeli svojo zunanjo lupino popolnoma zapolnjeno. Atom,
ki mu manjkata samo en ali dva elektrona v zunanji lupini bo enostavneje dobil elektron
ali dva, da bo zapolnil svojo zunanjo lupino, zelo veliko energije pa bi bilo potrebno, da bi
naredil prostega kateregakoli od njegovih elektronov. Atom, ki ima majhno število
elektronov v svoji zunanji lupini v primerjavi s številom elektronov, ki se zahtevajo za
zapolnitev lupine bo enostavneje oddal te valenčne elekrone. Valenčna lupina je vedno
definirana kot najbolj zunanja lupina.
Ker elektroni v zunanji elektronski lupini atoma (če gledamo energijsko, v zunanjem
energijskem pasu) določijo kako bo atom reagiral oz. se združil s sosednjim atomom, se
najbolj zunanji pas imenuje valenčni pas. Elektroni, ki krožijo okrog jedra vsebujejo
energijo in so omejeni z določenimi energijskimi nivoji. Različne lupine v atomu
predstavljajo različne energijske nivoje. Vsaka lupina lahko sprejme samo določeno
maksimalno število elektronov, kar je določeno z glavnim kvantnim številom n, ki ima
lahko vrednosti 1, 2, 3, 4, 5, 6 ali 7.
Elektronske lupine v atomu označujemo z naslednjimi črkovnimi oznakami:
 K (n = 1) –prva lupina
 L (n = 2) - druga lupina
 M (n = 3) - tretja lupina
 N (n = 4) - četrta lupina
 O (n = 5) - peta lupina
 P (n = 6) - šesta lupina
 Q (n = 7) - sedma lupina
Da bi premaknili elektron iz nižje v višjo lupino (iz nižjega v višji energijski pas) je
potrebna določena količina energije. Ta energija je lahko zagotovljena v obliki električnih
polj, toplote, svetlobe ali celo z bombardiranjem z drugimi delci. Če elektronu ni
dovedene dovolj dodatne energije (četudi je manjka zelo malo do zahtevane količine), bo
elektron ostal na svojem dotedanjem energijskem nivoju. Če je dovedene več dodatne
energije, kot pa je potrebno, se bo elektron premaknil v naslednjo višjo lupino, preostala
energija pa bo nekoristna.
Nekateri elektroni v valenčnem pasu (zunanja lupina) imajo lahko toliko energije, da
skočijo v še višji energijski pas in so daleč stran od jedra s protoni, tako da lahko že
majhna količina energije povzroči, da se odmikajo od atoma. Takšni elektroni so
povzročitelji električne in toplotne prevodnosti, ta oddaljeni pas pa se imenuje prevodni
pas. Razlika med energijo elektrona v valenčnem pasu in najbolj notranjo podlupino
prevodnega pasu se imenuje energija reže ali prepovedani pas.
Materiali, katerih valenčni pasovi so polni elektronov, imajo zelo visoko energijo reže
(>3eV). Takšne materiale imenujemo izolatorji. Materiali, ki imajo relativno prazne
valenčne lupine in imajo lahko nekaj elektronov v prevodnem pasu so dobri prevodniki. V
to skupino spadajo kovine. Materiali z valenčnimi pasovi, ki so delno zasedeni imajo
srednjo energijo reže (=<3eV). Te materiale imenujemo polprevodniki.
Elektroni v zunanji lupini atoma so edini, ki lahko sodelujejo pri tvorjenju vezi sosednjega
atoma. Če so ti elektroni zelo šibko vezani na svoj atom, se lahko pripojijo k sosednjemu
atomu, ki na ta način dobi negativni naboj (negativni ion), njihov osnovni atom, ki so ga
elektroni zapustili pa dobi pozitivni naboj (pozitivni ion). Pozitivno in negativno nabiti ion
postaneta povezana z elektrostatično silo med nabojema, ki jo imenujemo ionska vez.
Ionska vez nastaja pri povezovanju kovin z nekovinami. Atom kovine odda elektrone z
zadnje lupine nekovini, oba atoma zapolnita zunanji lupini in dosežeta stabilno stanje.
Če elektroni v zunanji lupini le-te popolnoma ne zapolnijo in tudi niso šibko vezani na
svoj atom, se elektroni lahko preuredijo tako, da si jih sosednji atomi delijo in tako
zapolnijo zunanjo lupino atoma. Vezi, ki se pri tem ustvari, se imenuje kovalentna vez.
Kovalentna vez je kemijska vez, ki nastane (med dvema raznovrstnima ali istovrstnima
nekovinama ali med dvema kovinskima atomoma), ko dva atoma prispevata po enega ali
več elektronov v skupni elektronski par, ki atoma poveže v molekulo.
Istovrstni atomi kovine sicer raje tvorijo kovinsko vez, pri kateri vsak atom odda enega
ali več elektronov v skupen elektronski oblak. Prosti elektroni med seboj povezanih
pozitivnih ionov (kationov) dajejo kovinam odlično električno in toplotno prevodnost.
4.3 Polprevodniki
Že ime polprevodnik nam pove, da je to material, ki prevaja električni tok, vendar le
delno. Prevodnost polprevodnika je nekje med izolatorjem, ki skoraj nima električne
prevodnosti in prevodnikom, ki ima zelo dobro električno prevodnost. Večina
polprevodnikov so kristali, ki so običajno iz silicija.
Večina prevodnikov vključno z bakrom in zlatom ima samo en elektron v valenčni lupini.
Atomi s samo enim valenčnim elektronom težko zadržijo ta elektron, kar dela baker in
srebro tako dobra prevodnika.
Tipični polprevodniki pa imajo po drugi strani štiri elektrone v njihovi valenčni lupini.
Najbolj znani elementi s štirimi valentnimi elektroni so ogljik, silicij in germanij. Atomi s
štirimi valentnimi elektroni le redko izgubijo katerega od valenčnih elektronov in jih radi
delijo s sosednjimi atomi. Če so vsi sosednji atomi enakega tipa, je vse valenčne
elektrone možno vezati z valenčnimi elektroni drugih atomov. Ko se to zgodi, se atomi
sami uredijo v lepo urejene strukture, ki jim rečemo kristali. Polprevodniki so izdelani iz
takšnih kristalov. Zelo znan element s štirimi valenčnimi elektroni je ogljik, pri čemer pa
so ogljikovi kristali redko uporabljeni kot polprevodniki, saj so to dragoceni diamanti.
Zato so polprevodniki običajno narejeni iz kristalov silicija in včasih tudi germanija.
Si Si Si
Si Si Si
Si Si Si
Slika 4-2: Kristali silicija so oblikovani, ko vsak atom silicija deli svoj zunanji (valenčni)
elektron s sosednjim atomom [1]
Zgornja slika predstavlja kovalentne vezi, ki so oblikovane v silicijev kristal. Vsak krog
predstavlja silicijev atom, črte med atomi pa predstavljajo skupne elektrone. Vsak od
štirih valenčnih elektronov v vsakem atomu silicija je skupen s sosednjim atomom silicija.
Zato je vsak silicijev atom vezan s štirimi drugimi silicijevimi atomi.
Nekateri elektroni v valenčnem pasu imajo lahko toliko energije, da skočijo v še višji pas
in so tako daleč stran od protonov, da bi že majna količina sile povzročila, da bi zapustili
atom. Takšni elektroni so odgovorni za prevajanje toplote in električne energije in ta
oddaljen pas se imenuje prevodni pas. Razlika v energiji elektrona v valenčnem pasu in
v najbolj notranji lupini prevodnega pasu se imenuje prepovedani pas [1].
4.3.1 Dopiranje
Čisti silicijevi kristali so sicer lepo urejeni, vendar v energetskih tehnologijah niso
uporabni. Z vsemi štirimi valenčnimi elektroni so povezani s sosednjimi atomi, zato le
stežka steče tok skozi čisti kristal silicija. Zanimivo postane, če v kristal vpeljemo majhne
količine drugih elementov. Potem začne kristal prevajati na zanimiv način. Proces
namenske vpeljave drugih elementov v kristal imenujemo dopiranje (doping). Elemente,
ki so bili vpeljani z dopiranjem imenujemo dopanti. S skrbnim nadzorom procesa
dopiranja in uporabljenih dopantov so lahko kristali silicija transformirani v enega od
dveh različnih tipov prevodnikov.
4.3.1.1 N in P tip polprevodnika

N tip polprevodnika dobimo takrat, ko je dopant element, ki ima pet elektronov v
valenčni plasti, pri čemer je za ta namen najpogosteje uporabljen fosfor. Fosforjevi atomi
se vključijo direktno v kristalno strukturo silicija, kjer vsak od teh atomov veže s štirimi
sosednjimi atomi silicija, kot bi se sicer tudi sam atom silicija. Zaradi tega, ker ima
fosforjev atom pet elektronov v svoji zunanji valenčni lupini in so samo štirje od njih
vezani, je peti valenčni elektron postal višek, saj se nima več kam vezati. Dodatni
valenčni elektroni v fosforjevih atomih se začnejo obnašati kot samostojni valenčni
elektroni v običajnem prevodniku. Ti elektroni se namreč prosto gibljejo. Ker ima ta tip
polprevodnika dodatne elektrone, se imenuje N tip polprevodnika [1].
Si Si Si
e-
Si P Si
Si Si Si
Slika 4-3: N-tip polprevodnika ima dodatne elektrone [1]

P tip polprevodnika dobimo, ko je dopant element (kot npr. bor), ki ima samo tri
elektrone v valenčni lupini. Ko je majhna količina bora vključena v kristal, se je borov
atom sposoben vezati s štirimi atomi silicija, vendar ker lahko ponudi samo tri valenčne
elektrone, se pojavi praznina kjer bi moral biti elektron. Ta praznina se imenuje vrzel, ki
se obnaša kot pozitivna elektrina, zato se polprevodnik dopiran na ta način imenuje P tip
polprevodnika.
Vrzeli, ki so pozitivna elektrina, privlačijo elektrone. Toda, ko se elektron pomika v vrzel,
ta elektron zapusti novo vrzel na lokaciji, kje je bil ta elektron prej. Zato se v P tipu
polprevodnika vrzeli konstantno premikajo v kristalu, ker jih elektroni stalno poskušajo
zapolniti [1].
Slika 4-4: P-tip polprevodnika ima dodatne elektrone [1]
Ko pritisnemo napetost na N ali P tip polprevodnika, steče tok iz istega razloga, kot teče
v običajnem prevodniku. Negativna stran napetosti potiska elektrone, pozitivna pa jih
vleče. Rezultat je ta, da naključno gibanje elektrona in vrzeli, ki je vedno prisotno v
polprevodniku, postane organizirano v eni smeri, kar pomeni merljiv električni tok.
4.3.1.1.1 PN spoj
N-tip P-tip
N-tip P-tip
Slika 4-5: P in N tip polprevodnika ter PN spoj

Sama po sebi sta P in N tip polprevodnikov samo prevodnika, vendar če staknemo oba
tipa skupaj se zgodijo zelo zanimive in uporabne stvari. Ena takšnih je, da v PN
polprevodniku električni tok lahko teče, vendar le v eni smeri. Če pritisnemo pozitivno
napetost na P stran spoja in negativno napetost na N stran spoja, steče tok skozi spoj.
Toda če obrnemo napetost in pritisnemo negativno napetost na P stran spoja in pozitivno
na N stran tok ne teče.
Da bi razumeli zakaj PN spoji dovolijo toku teči v samo eni smeri, moramo najprej
razumeti kaj se dogaja na stiku med P tipom in N tipom materiala. Ker se nasprotne
elektrine privlačijo, se dodatni elektroni na strani N tipa spoja privlačijo z dodatnimi
vrzelmi na strani P tipa. Zato se elektroni začnejo pomikati čez mejo na drugo stran, kjer
je P tip polprevodnika. Ko elektron zapusti stran tipa N, da bi zapolnil vrzel na strani tipa
P, ostane vrzel na strani N tipa, kjer je bil prej elektron. Meja PN spoja se zabriše z
naseljevanjem »prebežnikov« (elektronov in vrzeli), saj so elektroni in vrzeli prečkali
mejo in so sedaj na napačnih straneh PN spoja. Področje, ki je zasedeno z elektroni in
vrzelmi, ki so prešla PN spoj se imenuje osiromašeno področje. Ker ima ena stran
osiromašenega področja elektrone (negativno elektrino), druga pa vrzeli (pozitivno
elektrino) obstaja med obema robovoma osiromašenega področja napetost. Več kot je
t.i. prebežnikov, večja je ta napetost, le ta pa deluje v takšni smeri, da s svojim
večanjem zmanjšuje število prebežnikov. Podobno je z elektroni, ki so preskočili na
pozitivno stran spoja. Ker se sile, ki delujejo na elektron uravnotežijo, se elektroni
ustavijo. Osiromašeno področje postane stabilno, kar pomeni stanje, ki ga imenujemo
ravnotežje. Predpostavimo kaj se bi zgodilo, ko se to ravnotežje zmoti z napetostjo
pritisnjeno preko PN spoja. Učinek je odvisen od smeri napetosti, ki je pritisnjenain sicer:
- Če pritisnemo pozitivni potencial na stran P tipa in negativni potencial na N tip je
osiromašeno področje potisnjeno iz obeh strani proti spoju in s tem zmanjšano.
Elektroni na strani N tipa spoja so potisnjeni z napetostjo proti stiku med P in N
zato v neki točki postane PN spoj prevodnik in tok teče.
- Ko je napetost pritisnjena v nasprotni smeri, se osiromašeno področje povleče v

obe strani spoja in se razširi na obeh straneh. Večja kot je napetost večji izolator
PN spoj postane. Zato takrat, ko je napetost pritisnjena v nasprotni smeri, tok ne
teče skozi spoj.
4.3.1.1.2 Dioda
Dioda je naprava, ki je narejena iz enega PN spoja. Kot kaže spodnja slika, so kontakti
priključeni na dva konca PN spoja. Ti kontakti dovoljujejo enostavno vključitev diode v
razna vezja. Kontakt na strani N tipa polprevodnika se imenuje katoda, na strani P tipa
pa anoda. Katoda je torej negativna stran diode, anoda pa pozitivna. Ko je napetost
pritisnjena na diodo tako, da je pozitivni potencial napetosti na anodi, negativni pa na
katodi postane dioda prevodnik, ki dovoljuje toku, da teče. Napetost, ki je priključena v
obratni (zaporni) smeri povzroči, da tok ne teče in dioda postane izolator.
Slika 4-6: Dioda
Obstajajo pa tudi meje koliko napetosti v zaporni smeri lahko dioda zdrži.
Slika 4-7: Simbol za diodo

Na simbolu za diodo je anoda na levi strani in katoda na desni strani. Imamo dva
uporabna trika, da si zapomnemo katera stran diode je anoda in katera katoda.
1. Zamislite si anodno stran simbola kot puščico, ki kaže smer toka in sicer od
pozitivnega proti negativnemu polu. Zato dioda dopušča, da teče tok v smeri
puščice.
2. Zamislite si vertikalni črto na katodni strani, kot velik znak minus, ki označuje
katera stran diode je negativna za prevodno smer.
Slika 4-8: Prevodna in zaporna smer usmerniške diode

Zgornja slika označuje prevodno in zaporno smer z dvema zelo preprostima krogoma, ki
povezujeta žarnico z baterijami preko diode. V tokokrogu na levi strani je dioda prevodno
usmerjena, zato lahko tok teče skozi njo in luč gori. V tokokrogu na desni pa je dioda
zaporno usmerjena, zato tok ne teče in luč ostaja ugašena.
V tipični diodi se zahteva določena velikost prevodne napetosti preden bo tekel
kakršenkoli tok. Ta velikost napetosti je običajno zelo majhna. V večini diod je ta
napetost okrog 0,5 V. Do te napetost tok ne teče. Ko je napetost dosežena, tok preprosto
steče skozi diodo.
Ta minimalna meja napetosti v prevodni smeri se imenuje diodni padec napetosti v

prevodni smeri ali napetost praga. To je zato, ker tokokrog izgublja to napetost na diodi.
Diode pa imajo tudi maksimalno zaporno napetost, ki jo lahko držijo preden se porušijo
in dopustijo toku da steče skozi diodo v obratni smeri. Ta zaporna napetost, ki ji včasih
rečemo maksimalna inverzna napetost, je pomembna lastnost za diodo, ki jo želimo
uporabiti, zato, da ne bo v naših vezjih izpostavljena višji napetosti od maksimalne
inverzne napetosti.
Razen padca napetosti v prevodni smeri in maksimalne inverzne napetosti pa so diode
narejene tudi za določen maksimalni tok, ki pa ga ne smemo preseči, saj bi v
nasprotnem primeru diodo lahko uničili.
5 Fotoelektrična pretvorba
Fotoelektrična pretvorba je neposredna pretvorba energije fotona v električno energijo.
Vrši se s pomočjo fotoelementov, poznamo pa še izraze sončne celice, fotonapetostne
celice ali fotoelektrični člen.
5.1 Fotoelektrični pojav

Ko je foton svetlobe absorbiran v valenčni elektron atoma, se energija elektrona poveča
za količino enegije fotona. Če je energija fotona enaka ali večja kot energija reže
polprevodnika, bo elektron s presežkom energije preskočil v prevodni pas, kjer se lahko
prosto giblje. Če je energija fotona nižja kot širina reže, elektron ne bo imel zadostne
energije, da bi skočil v prevodni pas. V tem primeru se presežek energije elektronov
pretvori v presežno kinetično energijo elektronov, ki se odraža v povečani temperaturi.
Če ima absorbirani foton več energije od energije reže, presežek energije preko energije
reže preprosto poveča kinetično energijo elektrona. Potrebno je upoštevati, da foton
lahko osvobodi samo en elektron, tudi če je energija fotona veliko večja od energije reže.
To dejstvo je velik razlog za nizek izkoristek pretvorbe energije fotonapetostnih naprav
oz. celic. Ključno za uporabo fotonapetostnega pojava za proizvodnjo uporabne električne
energije je skanalizirati proste elektrone preko zunanjega upora preden se rekombinirajo
z vrzelmi [4]. To se doseže s pomočjo PN spoja, ki ga pogosto imenujemo sončna celica
ali fotonapetostna celica.
5.2 Sončna celica

Slika 5-1 prikazuje shemo sončne celice celice. V N plasti se s pomočjo fotonov
generirajo pari elektron-vrzel, le ti pa se lahko takoj zatem rekombinirajo s pozitivnimi
vrzelmi ali pa se z njimi zaključijo preko zunanjega tokokroga. To je odvisno od tega kje
do nastanka par elektron-vrzel pride. Če je foton vzbudil takšen par blizu meje med P in
N tipom polprevodnikov, potem bo prišlo do ločitve nabojev in sicer bo elektron zaradi
elektrostatične sile potoval proti smeri električnega polja v N tip polprevodnika, vrzel pa
zaradi nasprotnega naboja v smeri električnega polja v P tip polprevodnika. Tako
proizvedeni elektroni se bodo zaključili preko zunanjega tokokroga. V kolikor pride do
ločitve naboja daleč vstran od meje med P in N tipom pa bo prišlo takoj po nastanku para
elektron-vrzel do rekombinacije. Do takojšnje rekombinacije bo prišlo tudi v primeru, če
zunanji tokokrog ni sklenjen. Če je N plast polprevodnika ekstremno tanka, potem
obstaja velika verjetnost, da bo foton padel direktno na mejo med P in N tipom, kar
pomeni, da bo verjetnost rekombinacije v N tipu bistveno zmanjšana, razen, če je
zunanji tokokrog odprt. Če je zunanji tokokrog odprt se elektroni, ki se vzbudijo s
pomočjo fotonov, rekombinirajo z vrzelmi, kar ima za posledico povečanje temperature
naprave [4].
foton
-
N tip ~0,5 m
E
Porabnik
električne
~0,25 mm energije
P tip
I
Slika 5-1: Shema sončne celice
Slika 5-2: Delovanje sončne celice

Sončne celice proizvajajo napetost okrog 0,55 V in tok okrog 35 mA/cm2. Da bi dobili
primerno napetost oz. moč, se lahko celice vežejo zaporedno in vzporedno. Na ta način
dobimo module sončnih celic v obliki plošč (paneli), na katero so celice pritrjene in
zaščitene pred atmosferskimi in drugimi vplivi. Moduli se zlagajo eden ob drugem v
fotonapetostne nize (stringe). Možna je tudi vzporedna vezava modulov. Nizi skupaj z
ostalimi potrebnimi elementi (pretvorniki, regulatorji, akumulatorji) tvorijo fotonapetostni
sistem oz. sončno elektrarno. Fotoelektrične sisteme je enostavno namestiti, so zanesljivi
in zahtevajo minimalno vzdrževanje.
5.3 Omejitve pri fotoelektrični pretvorbi

Omejitve pri fotoelektrični pretvorbi so:
- Nizka gostota sončnega sevanja – tipično okoli 1000 W/m2.
- Izkoristek pretvorbe v komercialni rabi znaša od 12 do 16%. Končna uporabna
energije je tako npr. 120 W/m2.
- Sončna celica ne more skladiščiti električno, ki pa jo potrebujemo tudi v dnevih,
ko ni sonca.
- Napetost iz fotonapetostnih modulov oz. sončnih elektrarn v splošnem ni
prilagojena zahtevani napetosti porabnikov.
o Prvo prilagoditev napetostnih nivojev je možno izvesti s pomočjo
zaporedne ali vzporedne vezave modulov, kar pa še vedno ne zadostuje,
saj:
 Sončna elektrarna ne mora držati konstantne izhodne napetosti pri

maksimalni moči.
5.4 Nadomestno vezje in UI karakteristika sončne celice

I
običajna dioda
sončna celica – osvetljena dioda
Slika 5-3: Nadomestno vezje in UI karateristika sončne celice

 U 
I  ISC  IS  eU T  1 (12.1)
 
 
 
I – tok sončne celice (A)
U – napetost sončne celice (V)
Isc – tok kratkega stika (A)
Is – zaporni tok diode (A)
UT – termična napetost diode ali termična konstanta (V)
nkT 1 1,38 1023  (273  25)

UT    25, 7mV (12.2)
e 1, 6 1019
n – faktor kakovosti diode (vrednost med 1 in 2)
k – Boltzmanova konstanta ( 1,38 1023 J K )
T – temperatura (K)
e – naboj elektrona ( 1, 6 1019 As )
Termična napetost diode UT ima v primeru idealne diode, ko je n=1 pri temperaturi 25°C
vrednost 25,7 mV. Zaporni tok diode je velikostnega reda 108 A m 2 .
Izpeljemo lahko tudi izraz za napetost sončne celice.

 I I 
U  U T  ln 1  SC  (12.3)
 IS 
Če pomnožimo tok skozi upor z napetostjo sončne celice, dobimo moč, ki jo lahko iz
sončne celice izkoristimo.
  U 
 
P  U  I  U   ISC  IS e  1 
 UT
(12.4)
 
  
  
Vidimo, da so v zgornji enačbi za moč vse veličine razen napetosti konstantne, torej je
moč funkcija napetosti.
5.5 Grafično določanje največje moči sončne celice
Slika 5-4: Primer UI karakteristike sončne celice in določanje največje moči sončne celice
[5]
V kratkem stiku ali prostem teku sončne celice se moč ne generira, saj je v prostem teku
P  U  I  U  0  0W , v kratkem stiku pa P  U  I  0  I  0W . Moč je največja v točki, kjer je
produkt napetosti in toka največji. Točka največje moči predstavlja površino
pravokotnika, običajno je v uporabi polnilni faktor FF, ki je za večino sončnih celic
približno 0,8.
U MPP  I MPP
FF  (12.5)
U 0  I sc
U0 – napetost prostega teka (V)

UMPP – napetost v točki maksimalne moči
IMPP – tok v točki maksimalne moči
MPP – maximum power point (maksimalna moč)
6 Pretvorba kemijske energije v električno

Kemijska energija se lahko pretvarja v električno s pomočjo kemijskih reakcij v baterijah
ali gorivnih celicah [1].
6.1 Celice in baterije

Celica je osnovna elektrokemična enota, ki zagotavlja izvor električne energije z
neposredno pretvorbo kemične energije. Celica se sestoji iz sklopa elektrod, ločilnikov,
elektrolita, posode in terminalov. Baterija je sestavljena iz ene ali več elektrokemijskih
celic, ki so električno povezane v ustrezno zaporedno/vzporedno ureditev, da bi
zagotovila zahtevano delovno napetost in tokovne nivoje vključno z možnostjo
spremljanja, vodenja in drugih pomožnih komponent (npr. varovalke, diode), ohišjem,
terminali in oznakami. Čeprav je to manj priljubljeno pa se v določeni literaturi uporablja
termin baterija le, če sta vključeni najmanj dve celici.
Popularna uporaba za produkt, ki se prodaja oz. zagotavlja uporabniku, je baterija in ne
celica. V tej skripti je beseda celica uporabljena kadar se opisuja celica kot komponenta
baterije in kemijske reakcije v njej. Termin baterija je uporabljen, ko se predstavlja npr.
lastnosti delovanja produkta. Delovanje večcelične baterije bo običajno drugačno od
delovanja posameznih celic ali enocelične baterije.
Baterija je naprava, ki pretvarja kemično energijo njenih aktivnih materialov neposredno
v električno energijo s pomočjo elektrokemične redoks reakcije (oksidacija-redukcija). V
primeru možnosti ponovnega polnjenja poteka nasprotni proces. Ta tip kemijske reakcije
vključuje prenos elektronov iz enega materiala v drugega preko zunanjega električnega
vezja. V neelektrokemičnih redoks reakcijah, kot je rjavenje in gorenje, se prenos
elektronov dogaja neposredno pri čemer se pojavlja samo toplota. Ker baterija pretvarja
kemično energijo v električno nima nobenih omejitev drugega zakona termodinamike.
Baterije so tako sposobne višjih izkoristkov energijskih pretvorb. Čeprav se pojem
baterija uporablja zelo pogosto pa je osnovna elektrokemična enota baterije celica.
Baterija je sestavljena iz ene ali več teh celic, ki so povezane zaporedno, vzporedno ali so
kombinacija obojega, odvisno od želene izhodne napetosti in kapacite. Celica je
sestavljena iz treh glavnih komponent:
1. Anoda ali negativna elektroda, ki je redukcijska ali gorivna elektroda, ki oddaja
elektrone zunanjemu tokokrogu in je oksidirana tekom elektrokemične reakcije.
2. Katoda ali pozitivna elektroda, ki je oksidacijska elektroda, ki sprejema elektrone
iz zunanjega tokokroga in je reducirana tekom elektrokemične reakcije.
3. Elektrolit, ki je ionski prevodnik, zagotavlja medij za prenos naboja (ionov) znotraj
celice med anodo in katodo. Elektrolit je tipično tekočina kot je voda ali drugo
topilo z raztopljenimi solmi, kislinami ali alkalijami, da mu dajejo ionsko
prevodnost. Nekatere baterije uporabljajo trdne elektrolite, ki so ionski prevodniki
pri delovni temperaturi celice.
Največ prednosti imajo materiali katod in anod, ki so čim lažji in dajo visoko napetost in
kapaciteto celice. Take kombinacije niso vedno praktične, zlasti zaradi reaktivnosti z
drugimi komponentami celic, polarizacijo, težav z ravnanjem, visokih stroškov in drugih
pomanjkljivosti.
V dejanskem sistemu imamo pri izbiri anode v mislih sledeče lastnosti [6]:
- izkoristek reducenta,
- visok Coulombov izhod (Ah/g),
- dobra prevodnost,
- stabilnost,
- enostavnost izdelave,
- nizki stroški.
Vodik je privlačen kot anodni material, vendar mora biti očitno obvladan z določenimi
sredstvi, ki pa zelo znižujejo njegov elektrokemični ekvivalent. V praksi so kot anodni
material uporabljene kovine. Anoda iz cinka je prevladujoča zaradi tega, ker ima ugodne
lastnosti. Litij, ki je najlažja kovina z visoko vrednostjo elektrokemičega ekvivalenta, je

postal zelo privlačna anoda, ker so bili za nadzor njegove aktivnosti razviti ustrezni
konkurenčni elektroliti in zgradba celic.
Katoda mora biti učinkovit oksidant, ki je stabilen v kontaktu z elektrolitom in ima
uporabno delovno temperaturo. Kisik je lahko neposredno uporabljen iz okoliškega zraka,
ki je sesan v celico, kot je to primer v Cink-zračnih baterijah. Večina katodnega materiala
so kovinski oksidi. Ostali katodni materiali, kot so halogeni in oksihalidi, žveplo in njegovi
oksidi so uporabljeni v posebnih baterijskih sistemih.
Elektrolit mora imeti dobro ionsko prevodnost, vendar ne sme biti elektronsko prevoden,
ker bi lahko to pomenilo notranje kratke stike. Druge pomembne karakteristike so
nereaktivnost z elektrodnim materialom, majhna sprememba v lastnostih s spremembo v
temperaturi, varnost, ravnanje in nizka cena. Večina elektrolitov so vodne raztopine,
vendar so tudi zelo pomembne izjeme, kot npr. v termičnih in litij anodnih baterijah, kjer
se kot elektrolit uporablja taljena sol in drugi nevodni elektroliti, s katerimi se izognemo
reakciji anode z elektrolitom. Fizično sta anoda in katoda elektronsko izolirana dela zaradi
zaščite notranjih kratkih stikov, vendar sta obkrožena z elektrolitom. V praktični zgradbi
celic je separator oz. ločilnik material, ki je uporabljen za mehansko ločitev anode in
katode. Ta ločilnik je prevoden za elektrolit, da lahko vzdržuje želeno ionsko prevodnost.
V nekaterih primerih je elektrolit nerazliven [6]. Elektrodam so lahko dodane električno
prevodne mrežne strukture ali materiali za zmanjšanje notranje upornosti.
Celica sama je lahko zgrajena v več oblikah in konfiguracijah (cilindrična oblika, oblika
gumbov, ploščata oblika, prizemska oblika) in komponente celic so načrtovane tako, da
ustreza določeni obliki celic. Celice so zaprte in preprečujejo iztekanje in izsušitve.
Nekatere celice so opremljene s prezračevalnimi napravami ali na drug način, da
omogočijo uhajanje plinov. Dodane so še primerne posode ali ohišja, deli za dodatne
priključne sponke in označevanje za zaključitev proizvodnje celice in baterije.
6.2 Razvrstitev celic in baterij

Elektrokemične celice in baterije se delijo na primarne (se ne ponovno polnijo) ali
sekundarne (se ponovno polnijo), odvisno od tega ali se lahko ponovno polnijo. Znotraj
te delitve so možne tudi druge klasifikacije za identifikacijo določenih struktur ali zgradb.
6.2.1 Primarne celice ali baterije

Teh baterij ni možno preprosto ali učinkovito ponovno polniti in so zato enkrat
izpraznjene in zavržene. Veliko primarnih celic je z elektrolitom z absorbentom ali
separacijskim materialom (ni tekočega elektrolita), imenujejo pa se suhe celice.
Primarna baterija je zelo primerna, običajno poceni, lahek izdelek zapakirane energije za
prenosne elektronske in električne naprave, razsvetljavo, fotografsko opremo, igrače,
spominske naprave in številne druge naprave in daje neodvisnost od energetskega
omrežja.
Splošne prednosti primarnih baterij so dober rok uporabe, visoka energijska gostota pri
nizkih do srednjih praznitvah, majhno, če sploh kakšno vzdrževanje in preprostost za
uporabo. Čeprav je veliko primarnih baterij z visoko kapaciteto uporabljenih v vojaških
napravah, za signalizacijo, stanje pripravljenosti naprave itd. pa je velika večina
primarnih baterij nam dobro poznanih enoceličnih cilindričnih, ploščatih, gumbastih in
tudi večceličnih baterij.
6.2.2 Sekundarne celice ali baterije (za ponovno polnjenje)

Te baterije se lahko po tem, ko se izpraznijo ponovno popolnoma napolnijo s pomočjo
električne energije s tokom, ki teče skozi njih v nasprotni smeri kot pri praznjenju. To so
hranilne naprave za električno energijo ali akumulatorji. Aplikacije sekundarnih baterij
spadajo v dve osnovni kategoriji [6]:
1. Za naprave v katerih je sekundarna baterija uporabljena kot naprava za

shranjevanje energije, v splošnem električno priključene na izvor električne
energije in zagotavlja energijo bremenu na zahtevo. Primer uporabe je v vozilih in
letalskih sistemih, za brezprekinitveno napajanje (UPS), hibridna električna vozila,
stacionarne hranilnike energije.
2. Za naprave v katerih je sekundarna baterija uporabljena za praznjenje podobno
kot primarna, vendar ponovno napolnjena po uporabi in ne zavržena. Sekundarne
baterije so uporabljene v tem smislu kot npr. v prenosni potrošniški elektroniki,
električnih orodjih, električnih vozilih, za zniževanje stroškov (ker so lahko le
ponovno napolnjene in ne zamenjane) in v napravah, ki zahtevajo pretok energije
nad zmožnostjo primarnih baterij.
Sekundarni členi so karakterizirani z visoko gostoto moči, visoko stopnjo praznjenja,
dobrimi praznilnimi karakteristikami in dobrimi nizkotemperaturnimi lastnostmi.
Energijske gostote so v splošnem nižje v primarnih baterijah. Njihovo zadrževanje naboja
je nižje, kot pri večini primarnih baterij, čeprav je lahko elektrina sekundarnih členov, ki
je izgubljena, nadomeščena s ponovnim polnjenjem. Nekatere baterije, ki so znane, tipa
»z mehanskim ponovnim polnjenjem« so »ponovno polnjenje« z zamenjavo izpraznjenih
ali osiromašenih elektrod, običajno kovinskih, z novimi. Tega tipa so nekatere
kovinsko/zračne baterije.
6.2.3 Gorivne celice

Gorivne celice so podobno kot baterije elektrokemične galvanske celice, ki pretvarjajo
kemično energijo direktno v električno in nimajo omejitev termodinamike. Gorivne celice
so podobne baterijam razen, da aktivni materiali niso integralni del naprave (kot v
bateriji) ampak so dovedeni v gorivno celico od zunaj, ko se potrebuje električna moč.
Gorivne celice se razlikujejo od baterije v tem, da imajo sposobnost proizvodnje
električne energije tako dolgo, kot so aktivni materiali dovedeni na elektrode. Baterije
bodo prenehale proizvajati električno energijo, ko je omejen reaktant, ki je shranjen v
bateriji porabljen. Materiali elektrode gorivne celice so inertni in so porabljeni tekom
reakcije celice, toda imajo katalitične lastnosti, ki izboljšajo elektroredukcijo ali
elektrooksidacijo reaktantov (aktivni materiali) .
Anodni aktivni materiali, ki so uporabljeni v gorivnih celicah so v splošnem plinski ali
tekoči in so dovedeni na anodno stran gorivne celice. Ker so ti materiali pogosto
konvencionalna goriva uporabljena v toplotnih strojih, je zato za opis teh naprav postal
uporaben izraz gorivna celica. Kisik ali zrak je prevladajoč oksidant in je doveden na
katodni strani gorivne celice.
Tehnologija gorivnih celic je lahko razvrščena v dve kategoriji:
1. Direktni sistem, kjer goriva kot je vodik, metanol in hidrazin lahko reagirajo
direktno v gorivni celici.
2. Indirektni sistem, kjer je lahko gorivo, kot je zemeljski plin ali drugo fosilno
gorivo, najprej pretvorjeno v z vodikom obogaten plin, ki je nato doveden v
gorivno celico.
Sistemi gorivnih celic lahko prevzamejo številne konfiguracije, ki so odvisne od
kombinacij goriva in oksidanta, tipa elektrolita, temperature delovanja in od naprave.
Gorivne celice se lahko uporabljajo v električnih vozilih, za oddajo energije v omrežje,
lahko pa tudi v manjših prenosnih napravah, kjer jih lahko uporabljamo namesto baterij.
Preprosta gorivna celica je predstavljena na spodnji sliki. Dve ogljikovi elektrodi sta
potopljeni v elektrolit (v tem primeru je elektrolit kislina) in ločeni s plinsko bariero oz.
ločilnikom. Gorivo (v tem primeru je to vodik) se dovaja na površino anode, medtem ko
se oksidant (v tem primeru je to kisik) dovaja na površino katode.
tok elektronov
2e-
H2 O2
H2 2H++2e- 2H+ ½ O2+2H++2e- H2O
Elektrolit
H2SO4
ločilnik
Slika 6-1: Shematski prikaz reakcije v celici na H2/O2 [5]

Ko sta elektrodi električno povezani, preko zunanjega bremena, se zgodi naslednji
proces. Vodik reagira na površini elektrode za gorivo, pri tem pa nastajajo vodikovi ioni
in elektroni. Vodikovi ioni se pomikajo skozi elektrolit in plinsko bariero na površino
elektrode, kjer se dovaja kisik. Hkrati s pomikanjem vodikovih ionov se pomikajo tudi
elektroni skozi zunanji tokokrog na isto površino elektrode, kjer se dovaja kisik. Kisik,
vodikovi ioni in elektroni reagirajo na površini elektrode tako, da nastane voda.
Elektroda, kateri dovajamo gorivo in na kateri se vrši oksidacija (oddajanje elektronov) je
anoda (negativna elektroda). Elektroda, kateri dovajamo oksidant (kisik) in na kateri se
vrši redukcija (sprejemanje elektronov) je katoda (pozitivna elektroda).
V odvisnosti od elektrolita (ali gre za kislino ali bazo), se razlikujejo tudi kemijske
reakcije.
V primeru, da je elektrolit vodna raztopina kisline, potekajo naslednje reakcije [5]:
anoda: H 2  2H   2e
katoda: 1 O 2  2H   2e   H 2 O
2
skupna: H 2  1 O2  H 2 O
2
Kislina je snov, ki odda ion H  .

V primeru, da je elektrolit vodna raztopina baze, potekajo naslednje reakcije [5]:
anoda: H 2  2OH   2H 2 O  2e 
katoda: 1 O 2  2e  H 2 O  2OH 
2
skupna: H 2  1 O2  H 2 O
2
Baza je snov, ki sprejme ion H  . Elektrokemično gledano so glavne razlike pri vrsti
elektrolita naslednje:
- V kislinskem elektrolitu predstavljajo nosilce elektrine vodikovi ioni H+.
- V bazične elektrolitu predstavljajo nosilce elektrine hidroksidni ioni OH-.
- Pri kislinskem elektrolitu se produkt voda proizvaja na katodi, pri bazičnem
elektrolitu pa na anodi.
Skupno reakcijo lahko gledamo na način, da se iz kisika in vodika proizvede voda in

električna energija.
6.2.3.1 Razdelitev najpogosteje uporabljenih gorivnih celic

Najpogosteje uporabljene gorivne celice so [6]:
- AFC - Alkaline Fuel Cell (alkalna gorivna celica);
- PEMFC - Proton Exchange Membrane Fuel Cell (gorivna celica s protonsko
prevodno membrano);
- PAFC - Phosphoric Acid Fuel Cell (gorivna celica s fosforno kislino);
- MCFC - Molten Carbonates Fuel Cell (gorivna celica s taljenimi karbonati);
- SOFC – Solid Oxide Fuel Cell (oksidna gorivna celica);
- DMFC - Direct Methanol Fuel Cell (metanolna gorivna celica).
6.3 Delovanje celice
6.3.1 Praznjenje
Delovanje celice tekom praznjenja je predstavljeno na spodni sliki. Ko je celica povezana
z zunanjim bremenom, elektroni tečejo iz anode, ki je oksidirana, preko zunanjega
bremena na katodo, kjer so elektroni sprejeti in je katodni material reduciran. Električni
krog je zaključen v elektrolitu s tokom anionov (negativnih ionov) in kationov (pozitivnih
ionov) na anodo oz. katodo.
tok elektronov
breme
- +
tok anionov
katoda
anoda
anoda
tok kationov
elektrolit
Slika 6-2: Elektrokemično delovanje celice (praznjenje)

Reakcijo praznenja ob predpostavki, da je anodni material kovina in katodni material klor
(Cl2) zapišemo:
- Negativna elektroda (anodna reakcija – oksidacija, izguba elektronov):
2 
Zn  Zn  2e
- Pozitivna elektroda (katodna reakcija – redukcija, sprejemanje elektronov):
Cl2  2e   2Cl
- Skupna reakcija (praznjenje): Zn+Cl2  Zn 2  2Cl
6.3.2 Polnjenje
Tekom polnjenja celice teče tok v nasprotni smeri in na pozitivni elektrodi se vrši
oksidacija, na negativni pa redukcija, kot je to prikazano na spodnji sliki [1], [6]. Anoda
je po definiciji elektroda na kateri se zgodi oksidacija in katoda elektroda, na kateri se
vrši redukcija. Pozitivna elektroda je zdaj anoda, negativna pa katoda.
Na primeru Zn/Cl2 celice je reakcija polnjenja naslednja:
- Negativna elektroda (katodna reakcija – redukcija, sprejemanje elektronov):
Zn 2  2e   Zn
- Pozitivna elektroda (anodna reakcija – oksidacija, oddajanje elektronov):
 
2Cl  Cl2  2e
- Skupna reakcija (praznjenje): Zn 2  2Cl  Zn+Cl2
tok elektronov
- DC +
napajanje
- +
tok anionov
anoda
anoda
katoda
anoda
tok kationov
elektrolit
Slika 6-3: Elektrokemično delovanje celice (polnjenje)

7 Termoelektrična pretvorba
Termoelektrični pojavi so poznani že več od 150 let, vendar so se izkoriščali le za
merjenje temperature, s pomočjo termoelementov. Čeprav je bila možnost neposredne
pretvorbe v električno energijo poznana že dolgo, pa se z do takrat poznanimi materiali
ni moglo zgraditi termoelektričnega generatorja v katerem bili izkoristki ugodni za
praktično uporabo. Šele z odkritjem polprevodnikov so bili izpolnjeni pogoji za izvedbo
ekonomsko upravičenih termoelektričnih generatorjev. Zaradi tega je dobro poznati
osnovne lastnosti polprevodnikov preden preidemo na obravnavo termoelektričnih
pojavov [1].
7.1 Osnove termoelektričnih pojavov

Termoelektrični pojav lahko razložimo po analogiji destilacije vode. Če se voda v enem
delu ukrivljene U cevi (Slika 7-1) segreva, bo izparela skozi cev in kondenzirala na
drugem delu, če se cev hladi na ustrezen način. Toplota, ki jo voda prevzema od
gorilnika na vročem koncu cevi v času segrevanja in izparevanja, se prenese v okolico po
kondenzaciji in hlajenju na hladnem delu. Ta prenos toplote je posledica gibanja molekul
vode med vročim in hladnim delom.
Slika 7-1: Prikaz procesa destilacije vode [1]

Analogni pojav se ob določenih poenostavitvah opazi, ko se en (vroči) konec para
različnih polprevodnikov segreva, drugi (hladni) konec pa hladi (Slika 7-2). Po analogiji
se lahko smatra, da na vročem koncu izparevajo elektroni, na mestih teh elektronov pa
ostanejo vrzeli. Tako nastali elektroni se gibljejo proti hladnemu koncu skozi
polprevodnik N tipa, vrzeli pa skozi polprevodnik P tipa. Obe vrsti nosilcev naboja se
gibljejo proti hladnemu koncu, kjer se vrzeli zapolnjujejo, pri čemer se sprošča energija.
Ker so nosilci nabojev in vrzeli nasprotnih predznakov, teče tok skozi polprevodnike v
smeri, ki je označena na sliki (Slika 7-2). V tem primeru je segrevanje tudi posledica
gibanja elektronov in vrzeli med vročim in hladnim koncem [1].
Slika 7-2: Prikaz termoelektričnega pojava [1]

Na vročem koncu se pojavljajo elektroni in vrzeli. Za takšen proces je potrebna energija,
zaradi česar se za vzdrževanje procesa vročemu koncu mora dovajati toplota. Analogno
temu se sprošča energija, ko elektron zapolni vrzel, zato je potrebno na hladnem koncu
odvajati toploto.
Število valentnih elektronov, ki prehajajo v enoti časa v prevodni pas na vročem koncu in
število elektronov iz tega pasu, ki se rekombinirajo z vrzelmi na hladnem koncu so
proporcionalni toku i, ki teče skozi polprevodnike. Zaradi tega sta hitrost dovajanja
toplote na vročem koncu in njen odvod na hladnem koncu prav tako proporcionalna toku.
Vroči in hladni konec sta na sliki (Slika 7-2) določena povsem poljubno. Vzemimo primer,
da je konec 1 hladnejši od konca 2 s tem, da se z nekim zunanjim izvorom električnega
toka vzdržuje tok i v smeri kot na sliki (Slika 7-2) [1]. V takem primeru bodo, podobno
kot prej, elektroni na koncu 1 prešli iz valentnega v prevodni pas, na koncu 2 pa se bodo
združevali z vrzelmi prehajajoči ponovno v valentni pas. Smer odvajanja toplote se ne bo
spremenila, saj je v tem primeru tudi na koncu 1 potrebno dovajati toploto, na koncu 2
pa se mora odvesti.
Nosilci naboja (elektroni in vrzeli) imajo neko srednjo energijo, ki je odvisna od
temperature. Ta srednja energija se vzdržuje s pogostimi trki s kristalno mrežo. Če je
srednja energija novonastalih nosilcev naboja nižja od tiste, ki ustreza temperaturi, bodo
povečali energijo na svoji poti s trki s kristalno mrežo, kar v končni fazi pomeni, da
prevzemajo toploto iz okolice. Takšen proces ima glede na toploto iz okolice nasprotno
smer, ko je srednja energija novonastalih nosilcev naboja večja od srednje energije, ki
ustreza temperaturi [1].
Glede na to se s termoelektričnim pojavom poimenuje medsebojna odvisnost pretoka
toplote in električnega toka. Lahko se opiše s tremi dobro poznanimi efekti in sicer [1]:
a) ko so konci dveh medsebojno spojenih različnih vodnikov na različnih
temperaturah, se pojavi električna napetost (Seebeckov efekt, 1821),
b) ko skozi spoje medsebojno spojenih različnih vodnikov teče električni tok, ti spoji
prevzemajo in oddajajo toploto (Peltierov efekt, 1834),
c) ko teče po vodniku električni tok in temperatura vzdolž vodnika pada ali raste, bo
vodnik prevzemal ali oddajal toploto, kar je odvisno od smeri toka (Thomsonov
pojav, 1857).
V nadaljevanju bodo obravnavani posamezni efekti.
7.1.1 Seebeckov efekt

Pri Seebeckovem pojavu prihaja do neposredne pretvorbe temperaturne razlike v
električno napetost. Pojav je leta 1821 po naključju odkril nemški fizik Thomas Johann
Seebeck, ki je odkril, da se med koncema kovinske palice pojavi električna napetost,
kadar je v palici temperaturni gradient ΔT. Seebeckov pojav izkoriščamo tudi v

termoparu za posredno merjenje temperature [1].
Najpreprostejša naprava za izkoriščanje termoelektričnih pojavov je prikazana na sliki

(Slika 7-3). Sestavljena je iz dveh krakov različnih prevodnikov ali polprevodnikov (A in
B), ki sta na enem koncu povezana z mostičem a iz prevodnega materiala (lahko je
bakrena ploščica), na drugi strani pa ima vsak krak posebno prevodno ploščico b' ali b''.
Takšna naprava se imenuje termoelektrični generator [1].
Slika 7-3: Shema termoelektričnega generatorja [1]

Če se ploščici a dovede toplota Q1 pri konstantni temperaturi Tv, na ploščicah b' in b'' pa
se z odvajanjem toplote Q2 vzdržuje konstantna temperatura Tn, bo med ploščicama b' in
b'' nastala razlika potencialov. V primeru, da med ploščici b' in b'' priključimo upor R, bo
razlika potencialov pognala električni tok I, ki se bo zaključil preko krakov A in B s
pomočjo ploščice a.
Razlika v temperaturi bo torej povzročila razliko potencialov med b' in b'' na koncih
krakov A in B (VAB), kar je posledica Seebeckovega efekta. Ta razlika potencialov se
imenuje termonapetost. Velikost termonapetosti je odvisna od materialov krakov in
razlike med temperaturama Tv in Tn. Z razmerjem med prirastom termonapetosti in
prirastom temperature je definiran Seebeckov koeficient (14.1), ki ima za enoto (V/K).
dVAB
 AB  (14.1)
dT
Indeksi A in B v enačbi (14.1) se pri Seebeckovem koeficientu nanašajo na materiale
krakov A in B. Za vsakega od uporabljenih materialov je mogoče definirati Seebeckov
koeficient (A in B), zato je skupni koeficient dveh krakov določen z (14.2).
 AB   A   B (14.2)
Iz enačb (14.1) in (14.2), dobimo termonapetost (14.3), vendar ob predpostavki, da so

Seebeckovi koeficienti konstante.
VAB   AB Tv  Tn    A   B  Tv  Tn  (14.3)
Če so kraki termoelektričnega generatorja iz istega materiala je A=B in je

termonapetost enaka nič. Najugodneje je, če se izberejo takšni materiali, ki imajo visoke
Seebackove koeficiente, vendar različnih predznakov. V teh primerih se koeficienti
seštevajo s tem pa se doseže visoka vrednost termonapetosti. Termonapetost je
posledica difuzije nosilcev naboja iz področja višjih v področje nižjih temperatur in razlike
njihovih koncentracij v področjih različnih temperatur. V kovinah se koncentracija
nosilcev naboja ne spreminja s spreminjanjem temperature. Poleg tega pa se v njih
energija elektronov zelo malo spreminja s temperaturo. Zaradi tega je Seebeckov
koeficient v kovinah zelo majhnih vrednosti. Za baker znaša 3,5 V/K, za platino 22,0
V/K, za konstantan pa 47 V/K. V polprevodnikih se s temperaturo spreminja tudi
koncentracija nosilcev naboja, zaradi česar ima Seebeckov koeficient znatno višjo
vrednost. Poleg tega imajo P tipi polprevodnikov pozitiven in N tipi polprevodnikov
negativen Seebeckov koeficient. Vrednost tega koeficienta je odvisna od materiala
polprevodnika, od primesi in temperature [1].
7.1.2 Peltierov efekt

Je nasproten pojav Seebeckovemu. Da se vzdržuje tok, ki teče skozi krake, je potrebno
iz toplotnega izvora dovajati toploto ploščici a na vročem koncu (Slika 7-3) in odvajati
toploto v okolico preko b' in b'' na hladnem koncu. Toplota, ki se dovede vročemu koncu
je proporcionalna toku I, ki teče skozi termoelektrični generator, na hladnem koncu pa se
mora odvesti tisti del toplote, ki se ni pretvoril v električno energijo. Termoelektrični
generator ima torej tudi karakteristike toplotnega stroja. Proces je reverzibilen, zato se s
spremembo smeri električnega toka spremeni tudi smer toka toplote [1].
Prevzemanje in odvajanje toplote je določeno s Peltierovim koeficientom  Prevzeta
toplota je v enoti časa določena z enačbo (14.4).
q1   BA Tv  I (14.4)
Prevzeta toplota je torej proporcionalna toku I in Peltierovem koeficientu, ki odgovarja

smeri toka od materiala B proti materialu A. Njegova vrednost je odvisna od lastnosti
materiala A in B in od temperature Tv. Zato je ob Peltierovem koeficientu v oklepaju
navedena temperatura, od katere je odvisna njegova vrednost. Analogno temu bo za
odvedeno toploto veljala enačba [1]
q1   AB Tn  I (14.5)
Predznak Peltierovega koeficienta je izbran tako, da je pozitiven, ko teče tok od materiala

B proti materialu A in kadar se v tej smeri prevzema toplota. Pri nespremenjeni
temperaturi vendar pri zamenjavi smeri toka velja (14.6).
 AB T    BA T  (14.6)
To pomeni, da se bo s spremembo smeri toka spremenila tudi smer pretoka toplote, kar
pomeni, da se bo toplota na vročem koncu odvajala, na hladnem koncu pa dovajala.
Zamenjava smeri toka je mogoča samo s pomočjo zunanje pritisnjene napetosti [1].
Izmenjava toplote z okolico, kot posledica Peltierovega efekta, gre v smeri izenačevanja
temperatur. Nasproti temu velja, če se na sponke termoelektričnega generatorja, pri
katerem so temperature koncev enake, pritisne napetost, bo nastala na koncih razlika
temperature kot posledica Peltierovega efekta. V generatorju se bo pojavila
termonapetost, ki nasprotuje pritisnjeni napetosti in električnemu toku in končno se bo
pojavilo hlajenje oz. segrevanje koncev. Izmenjava toplote, kot posledica Peltierovega
efekta, vzpostavlja takšno stanje, da imajo nosilci naboja v krakih različne porazdelitve
energij pri enakih temperaturah. Zaradi tega se na spojnih mestih mora dovesti ali
odvesti energija (toplota), saj se lahko na ta način porazdelitev energije. Lahko torej
smatramo, da Peltierov efekt opisuje izmenjavo toplote s prehodom toka skozi
nehomogene vodnike vendar brez razlike v temperaturah [1].
7.1.3 Thomsonov efekt

Če skozi homogeni vodnik teče električni tok pri spremembi temperature vzdolž vodnika,
se bo pojavila izmenjava toplote z okolico. Vodnik bo prevzemal toploto, če teče tok proti
področju višjih temperatur, predal pa jo bo okolici, če je smer toka proti področju nižjih
temperatur. Če je med dvema sosednima presekoma razlika temperature dT, potem se
lahko toplota, katero vodnik izmenjuje, predstavi z enačbo (14.7) [1].
dq   IdT (14.7)
Pri tem je I tok skozi vodnik in  je Thomsonov koeficient. Skupna izmenjava toplote
vzdolž vodnika je določena z (14.8), pri čemer sta T1 in T2 temperaturi na začetku in
koncu vodnika.
T2
q  I  dT

T1
(14.8)
Ob predpostavki, da v enem kraku termoelektričnega generatorja (Slika 7-3) tok teče od

vročega proti hladnemu koncu (krak A), v drugem (B) pa od hladnega proti vročemu, se
bo od enega kraka (A) odvedla toplota, drugi krak (B) pa bo prevzel toploto iz okolice.
Skupna dovedena toplota, bo v skladu z (14.8) določena z enačbo (14.9).
T2
qI
 
T1
B   A  dT (14.9)
V relaciji (14.9) so A in B Thomsonovi koeficienti za krake A in B.

Thomsonov koeficient ima enoto V/K, podobno kot Seebeckov koeficient, in je prav tako
odvisen od lastnosti materiala in temperature [1]. Za razliko od Seebeckovega efekta, ki
je posledica različnih lastnosti materiala, se Thomsonov efekt pojavlja v homogenih
vodnikih [1].
8 Termoionska pretvorba
Termoionski generator je naprava, ki pretvarja toploto v električno energijo s pomočjo
termoionske emisije [1]. Termoionska emisija je emisija elektronov iz površine kovine
zaradi toplote. Z emisijo elektronov iz segrete katode (emiter) se le-ta sama hladi. Ta
pojav je poznan že dolgo (Edisonov efekt, 1880), leta 1915 pa je bil že eksperimentalno
raziskan (Schlichter).
Termoionski energetski pretvorniki delajo v področjih temperatur (med 800 in 2500°C),
kjer so omogočene visoke gostote električnega toka. Termoionski pretvornik ali generator
je naprava, ki je sestavljena iz dveh elektrod, ki sta v vakumu in blizu druga drugi.
Elektroni na katodi ne morejo prosto zapustiti katode zaradi energijsko bariero. Da
zapusti katodo, mora ta elektron sprejeti dovolj energije, da premaga to energijsko
bariero. Pri običajnih temperaturah praktično noben od elektronov ne more sprejeti
dovolj energije, da bi zapustil katodo. Ko je katoda zelo vroča se energija elektrona zelo
poveča zaradi termičnega gibanja. Pri dovolj visokih temperaturah je znatno število
elektronov sposobno zapustiti katodo. Osvoboditev elektronov z vroče površine katode se
imenuje termoionska emisija.
Slika 8-1: Skica termoionskega generatorja [1]

V kovinah je velika koncentracija elektronov, ki se prosto gibljejo. Njihova razdelitev je
določena s Fermijevo verjetnostjo. Po drugi strani je v normalnih pogojih ni elektronov
izven kovine. Ob zagotavljanju pogojev za izhod elektronov iz kovine se omogoča njihova
emisija [1].
Kristalna mreža je sestavljena iz ionov, ki privlačijo elektrone s silo (Coulombova sila)
proporcionalno številu nabojev ionov z in kvadratom elementarnega naboja e, a obratno
sorazmerna kvadratu razmaka med delci r. Potencialna energija elektronov, ki je
12
določena z (15.1), pri čemer je 0 dielektrična konstanta 8,854  10 As/Vm , izračunana
pa je kot delo Coulombove sile na poti od r do neskončnosti.
ze 2
Ep   (15.1)
4π 0 r
Če upoštevamo delovanje vseh ionov na elektron, dobimo rezultirajočo potencialno
energijo. Prednost termoionske pretvorbe je večji izkoristek in večja gostota moči [1].
9 Magnetohidrodinamična pretvorba
V magnetohidrodinamičnem generatorju plinasta aktivna snov ekspandira skozi šobe in
teče z visoko hitrostjo skozi magnetno polje B. V plinu so negativno nabiti elektroni in
pozitivno nabiti ioni. Na njih deluje sila F, ki je sorazmerna naboju in vektorskemu
produktu hitrosti pretoka in gostote magnetnega pretoka B. Zaradi delovanje te sile se
elektroni gibljejo proti anodi, elektroni pa proti katodi. Električni tok steče preko
zunanjega tokokroga z bremenom [1].
 

F  Q v B  (16.1)
Kjer je:
F – sila ki deluje na nabit delec,
Q – naboj delca,
v – hitrost delca,
B – gostota magnetnega pretoka.
Posebnost teh generatorjev je da nimajo premikajočih delov. Naravni
magnetohidrodinamični sistemi so še vedno v podrobnih raziskavah in vzbujajo veliko
zanimanja.
katoda
B R
stena
w
anoda
Slika 9-1: Skica magnetohidrodinamičnega generatorja [1]
Slika 9-2: Gibanje električno nabitih delcev plina, ki se pretaka s hitrostjo w skozi
magnetno polje B, ki je pravokotno na smer pretoka plina [1]
Literatura
[1] Požar H.; "Osnove energetike 1, 2, 3", Školska knjiga, Zagreb, 1992.
[2] Zagradišnik I.; “Električni in elektromehanski pretvorniki”, Zapiski predavanj,
Univerza v Mariboru, 2008.
[3] Zagradišnik I., Slemnik B.; “Električni rotacijski stroji”, Učbenik, Univerza v
Mariboru, 2001.
[4] Kreider J.F., Kreith F.; "Principles of Solar Engineering", McGraw-Hill, 1978.
[5] Voršič J., Orgulan A.; "Pretvarjanje v električno energijo", Univerza v Mariboru,
1996.
[6] Appleby A.J., Foulkes F.R.; "Fuel Cell Handbook", Van Nostrand Reinhold, 1989.
[7] Linden D.; "Handbook of batteries and fuel cells", McGraw-Hill, 1983.
[8] Zagradišnik I., Slemnik B.; “Elektromagnetne naprave”, Skripta, Univerza v
Mariboru, 2004.

2021 2022 EnergetskePretvorbe - ZapiskiPredavanj ZaStudente

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

2021 2022 EnergetskePretvorbe - ZapiskiPredavanj ZaStudente

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

E NERGETSKE PRETVORBE

Zbrano študijsko gradivo je namenjeno študentom prve bolonjske stopnje Fakultete za

1 Uvod Equation Chapter (Next) Section 1

To študijsko gradivo obravnava pretvarjanja različnih vrst energij v električno energijo in

- Pretvorba mehanske energije v električno;

- Pretvorba kemijske energije v električno;

2 Pretvorba električne energije v električno

3 Pretvorba mehanske energije v električno

3.1 Osnovni princip elektromehanske pretvorbe

o sila na dielektrični material.

ELEKTRIČNI MOTOR Električna energija se pretvori v mehansko

Slika 3-2: Princip uporabe električnega generatorja [2]

Pe – električna moč (W)

I – linijski tok (A)

3.2 Osnove električnih in magnetnih krogov

3.2.1 Magnetno polje

3.2.1.1 Osnovne veličine

3.2.1.2 Izpeljane veličine

Maksimalne vrednosti magnetnih veličin in efektivne vrednosti električnih veličin se

3.2.1.3 Osnovni zakoni magnetnega polja

3.2.1.3.1 Zakon o tokovnem pretoku (Amperov zakon)

Amperov zakon ali zakon o tokovnem pretoku pravi, da je magnetna napetost po

3.2.1.3.2 Zakon o ohranitvi fluksa

Slika 3-4: Silnična cevka [2]

3.2.1.3.3 Zakon o materialu

3.2.1.4 Magnetilna krivulja in histerezna zanka

Slika 3-5: Magnetilna krivulja

Slika 3-6: Magnetilna krivulja

3.2.1.5 Tipični magnetni krog

3.2.1.6 Glavno in razsipano magnetno polje

3.2.1.7 Inducirana napetost

3.2.1.7.1 Inducirana napetost vodnika (palice) zaradi gibanja v

Inducirani napetosti zaradi gibanja v magnetnem polju pravimo gibalna inducirana

3.2.1.7.2 Inducirana napetost ovoja zaradi časovno spremenljivega

3.2.1.8 Sile v magnetnem polju

3.2.1.8.1 Sila na tokovodnik

3.2.1.8.2 Sila na železno jedro

3.2.1.8.3 Sila na trajni magnet

3.2.1.9 Vrtilni moment

3.2.1.9.1 Izračun vrtilnega momenta iz mehanske moči

3.2.1.9.2 Izračun vrtilnega momenta iz sile na tokovodnik

Izračun vrtilnega momenta iz sile na tokovodnik bi lahko predstavili tudi s pomočjo

3.2.1.9.3 Izračun vrtilnega momenta iz absolutne vrednosti

Ob predpostavki, da je elektromehanski sistem brez izgub, lahko zapišemo:

 m je mehanski ali prostorski kot,  električni kot in p število polovih parov.

3.2.1.9.4 Izračun vrtilnega momenta iz energije magnetnega polja

3.3 Energijske razmere v električnih strojih

- izgube v navitju ali v bakru;

3.3.1.1 Izgube v navitju ali v bakru

PCu  I 2 RCu (10.36)

Cu  lCu lCu

3.3.1.2 Izgube v železnem jedru

PFe  PFeh  PFev  kh fB x mFe  kv f 2 B 2 mFe (10.38)

Eksponent za histerezne izgube je x  1, 6  2,8 .

Izkoristek električnega motorja je določen z enačbo (10.40), generatorja pa z enačbo

3.4 Osnove električnih strojev

Slika 3-9: Topologiji električnih strojev: a) z radialnim magnetnim pretokom, b) z

3.4.1 Asinhronski stroji

Slika 3-10: Poenostavljena slika trifaznega asinhronskega stroja s kratkostično kletko

Hitrost vrtenja asinhronskega motorja je nekoliko manjša od hitrosti vrtilnega

3.4.1.1 Opis konstrukcije

Slika 3-12: Skica trifaznega navitja rotorja asinhronskega stroja [2]

b) rotor s kratkostično kletko