V Sloveniji imamo danes zastrupljene vodne vire, zmanjšano rodnost prsti, degradirane vodne in

močvirne ekosisteme in ogrožene številne rastlinske in živalske vrste.

Dosežena stopnja poslabšanja okolja v Sloveniji nam pokaže kaj žalostno podobo “zelene dežele na
sončni strani Alp”. Govoričenje o “čisti in zdravi Sloveniji” se nam razpoči kot milni mehurček, če
pregledamo podatke o obremenjenosti okolja in slabšanju zdravstvenega stanja slovenskih
prebivalcev. Kdo in zakaj nam trosi take in podobne pravljice, je jasno, in to je pač zavestna odločitev
tistih, ki s tako cenenim čvekanjem poneumljajo in zavajajo slovensko javnost.

Problem je drugje. Drug drugemu se ne moremo več dolgo sprenevedati, premalo nas je in
predragocen je prostor našega bivanja. Ne pustimo se torej podcenjevati in se vleči za nos.
Poskušajmo se zavedati resnice, ki ni prijetna! Slovenija postaja vse bolj ekološko ogrožen prostor in
zdravje njenih prebivalcev je že krepko načeto.

Vse drugo so navadne laži!

Resnica največkrat ni prijetna

Posledice dolgoletne brezobzirne rabe naravnih virov, kratkovidne profitarske logike in sprotnega
političnega pragmatizma se dandanes kažejo v jasno zaznavnih posledicah. Razpoložljivih podatkov je
bore malo in so razdrobljeni med brezštevilne institucije, najbolj neprijetni pa se celo prikrivajo!

Med temeljne okoljske probleme v Sloveniji bi lahko prišteli uničevanje in erozijo prsti, zastrupljanje
tekočih voda in podtalnice, ogrožanje ekosistemov in izgubo biološke pestrosti.

Našteti okoljski problemi imajo dovolj močan skupni imenovalec! To je kemično onesnaženje, ki ima
dva poglavitna vira: industrijo in kmetijstvo.

Industrija zasipa s svojimi nevarnimi odpadki deponije, z odplakami tekoče vode, z emisijami pa zrak;
kmetijstvo pa s svojimi strupenimi smetmi zastruplja prst in podtalnico.

Posledice so dovolj dramatične!

V Sloveniji imamo danes zastrupljene vodne vire, zmanjšano rodnost prsti, degradirane vodne in
močvirne ekosisteme in ogrožene številne rastlinske in živalske vrste. Morda nas to ne vzdrami v naši
brezbrižnosti, toda pred naslednjo kruto resnico si ni več moč zatiskati oči, kajti prizadeto je zdravje
Slovenk in Slovencev!

Zdravje postavljamo med najvišje vrednote našega bivanja, zato vedimo, da nam vse strupe, ki jih
brezbrižno odvržemo v okolje ali z njimi škropimo naše njive, narava povrne v hrani, ki jo jemo, v vodi,
ki jo pijemo, in v zraku, ki ga dihamo! Posledice nosimo prav vsi; oni, ki onesnažujejo, tisti, ki so
brezbrižni, in mi, ki po svoji vesti in prepričanju nasprotujemo takemu ravnanju.

Prašna skleda

Dust bowl ali po naše prašna skleda je pojav, ki so ga prvič opazili v tridesetih letih na območju ZDA.
Nenehno drobljenje prsti s težko mehanizacijo, tisoči kilogramov kemičnih gnojil, s pesticidi uničen
humus in življenje v njem, vse to povzroči, da je prst le še mrtva, uprašena opora za rastline. Ob suši
in vetrovih se nad pokrajino vrtinčijo oblaki prahu nekdanje prsti, ki jih veter nosi naokrog, dež
uprašeno prst izpira in končno reke nepovratno odnašajo s seboj žalostne ostanke tistega, kar je nekoč
pomenilo rodnost, blagostanje in preživetje! Iz nekdaj rodovitne ravnice nastane kmetijska puščava in
potem ni več daleč dan, ko ne pomaga nobena kemija več. Nekdaj plodna pokrajina, polna življenja,
postane mrtev svet.

Skrb za zemljo

Pojav prašne sklede v Sloveniji nedvomno pomeni alarm za takojšnje ukrepanje! V Sloveniji
premoremo vsega dobrih 237 000 hektarjev obdelovalnih površin, torej pospravljene njive
predstavljajo le 15 % površine države. Delež njivskih površin na prebivalca nas postavlja daleč na rep
Evrope. Zastrupljanje tal in erozija prsti pri nas dobita ob tem podatku popolnoma drugačen značaj!

Zdravje prsti v Sloveniji bi moralo postati prvovrstna skrb prav vsakega državljana! Prst je v Sloveniji
redka dobrina, toda te resnice se večina Slovenk in Slovencev sploh ne zaveda. In kje tiči vzrok?

Že iz šolskih klopi in tudi sicer nas kar naprej zasipajo z zanesenimi govori o bogastvu slovenske zemlje
ter pridnem in delovnem slovenskem človeku! Slednje vsekakor še vedno drži, toda spregovorite že
enkrat, da imamo v Sloveniji bore malo obdelovalne zemlje!

In kot v posmeh skrbi za zdravje slovenske prsti se v kmetijskih člankih in oddajah naših številnih
medijev kmetijski “strokovnjaki” kar kosajo med seboj, do bo natrosil več nasvetov za uničevanje
zemlje z vsemi mogočimi produkti pesticidnih lobijev!

Varna prihodnost vsake slovenske kmetije je odvisna od zdravja prsti na njenih njivah, zdravje prsti pa
je tesno povezano z zdravjem nas vseh.

Kakšno hrano bomo jedli in kakšno vodo bomo pili?

V Sloveniji moramo čim prej rešiti enega največjih okoljskih in zdravstvenih problemov, pred katerim
smo do nedavna vsi skupaj zatiskali oči in se sprenevedali. Toda mižanje in pometanje problema pod
preprogo se nam je krepko maščevalo, in to nam mora biti v poduk v prihodnje!

V juliju 1989 so bili viri pitne vode na Dravskem polju tako zastrupljeni s pesticidi, da je bila oblast
prisiljena zapreti tri vodovode in je bilo prek 100 000 ljudi odvisnih od dnevne oskrbe s pitno vodo s
cisternami. Vse nastale stroške smo seveda iz svojih žepov plačali davkoplačevalci. Razlog je v tem, da
poglavitna vodozbirna območja v Sloveniji danes zasedajo polja z vsiljenim industrijskim konceptom
pridelave hrane. Simbola industrijskega kmetijstva sta vreča gnojil in škropilnica. Torej obilje kemičnih
gnojil in pesticidov. Pitna voda in pesticidi pa ne gredo skupaj!

Kdo bo lahko postavil neprimerno vprašanje: ali bomo torej pili ali jedli? Sam bi postavil vprašanje
malce drugače: kakšno vodo bomo pili in kakšno hrano bomo jedli? Potrebno se bo odločiti, in to
takoj!

Odločitev sama pa bo bržkone posegla v nekatere strateške odločitve na državni ravni, kmetijske na
primer. Nekateri se nikakor ne morejo ločiti od jugoslovanskega modela slovenskega kmetijstva, po
katerem naj bi najboljša nižinska kmetijska zemljišča v Sloveniji zasedala koruza kot hrana vhlevljenim
kravam!

Polja hibridne koruze škropijo s tisoči kilogramov triazinskih herbicidov, ravno tistih, ki najbolj
zastrupljajo vire pitne vode. Obenem pa se opuščene slovenske planine nepovratno zaraščajo, mi pa
namenoma pozabljamo, koliko bolj zdravo in še mnogo okusnejše bi bilo mleko s slovenskih planin. In
zdravje živine s planinskih pašnikov, ki ne potrebuje nobenih antibiotičnih desertov, ki jih po nalogu
morajo uživati “nižinske krave”. To pa še ni vse.

Trmasto vztrajanje na preživelem konceptu bo poleg že danes problematičnih presežkov mleka

povzročilo še krepke socialne pretrese na slovenskem podeželju. V industrijskem kmetijstvu namreč
mala posest ne preživi. Danes vsi povprek javno pleteničijo o podrejanju “veliki Evropi” in nujnim
uvajanjem nekakšnih tržnih odnosov v kmetijstvu, nihče pa si slovenskemu kmetu ne upa povedati
resnice v obraz.

Resnica je namreč pretresljiva in pomeni propad nekaj desettisoč slovenskih malih kmetij. Toliko o
posledicah vztrajanja na preživelih konceptih in rinjenja v ledeni objem starke “Evrope”, ne glede na
posledice. Globoko sem prepričan, da je poglavitna, predvsem pa častna naloga slovenske agronomije
izdelava programov za preživetje malih kmetij. Ganljiva skrb države za zdravje njenih državljanov

Povrnimo se torej k izodiščni temi. Na vodozbirnih območjih Slovenije moramo uvesti izjemno strog
režim kmetovanja, torej je potrebno sprejeti in dosledno izvajati predpise, ki bodo urejali to področje.
Predpisi morajo vsebovati tudi listo pesticidov, dovoljenih za uporabo na vodozbirnih območjih.
Stavim, da bo lista vsebovala vsaj deset potencialno kancerogenih pesticidov. Če bo drugače, rade
volje plačam stavo.

Zastrupljenost podtalnice in vodnih virov z visokimi koncentracijami nitratov in nekaterih pesticidov je

zaskrbljujoča. Zapisal sem: nekaterih pesticidov, in to popolnoma drži, saj v Sloveniji spremljamo
obremenitev voda le po nekaterih pesticidih. Ob tem pa je dovoljena uporaba prek 400 pesticidnih
pripravkov, ki vsebujejo več kot 200 aktivnih snovi. Komu služi vsa ta silna zbirka strupov in kdo bo
nadziral njihove ostanke v okolju in hrani? Verjemite mi, da nihče, ker je to praktično nemogoče.

Herbicid antrazin, sicer potencialno kancerogen je največja medijska zvezda vseh poročil, saj so
njegove koncentracije v podtalnici tudi dvajsetkrat večje od evropskih normativov. Pa ne mislite, da so
odgovorni z odločbo nemudoma prepovedali njegovo nadaljnjo uporabo. Kje pa, ne bodimo vsi skupaj
preveč naivni!

Tišina, ki ubija

Slovenija je evropski fenomen v pestrosti vrst, obenem pa je biotska pestrost v primerjavi z evropskim
povprečjem mnogo bolj ogrožena. Poglejmo si nekaj številk!

V Evropi je ogroženih 42 % vrst sesalcev, pri nas 62%.

V Evropi je ogroženih 18 % vrst ptic, v Sloveniji kar 55 %.

Dvoživke in plazilci so v Sloveniji praktično že pred izumrtem!

V Sloveniji je ogroženih kar 982 % vrst plazilcev in 91 % vrst dvoživk, evropske številke so za plazilce 45
%, za dvoživke pa 30 %!

Ni kaj reči, v Sloveniji vodimo pravo vojno proti naravi. Ker to je kemična vojna, ne slišimo strelov ne
krikov umirajočih živali in nemega umiranja venečih rastlin. Poteka nevidno in neslišno, kot je za
kemično vojno značilno, kajti strupi ubijajo počasi in zanesljivo. Vse to se dogaja prikrito našim očem
in daleč od naših ušes!

Ljubitelji narave opažamo, da je manj ptičjega petja v naših logih, redkokdaj še naletimo na kuščarice
ali pupke in vse manj je slišati večernega kvakanja žab v naših močvirjih in mlakah.

Vse bolj grobna tišina lega na Slovenijo in glasovi narave vse bolj zamirajo. Tistega dne, ko bodo njeni
glasovi obnemeli, se bomo morda vprašali, kam neki so izginile vse te ptice in zakaj ni več slišati
regljanja žab. V tesnobi se bomo zavedali, da se je zgodilo nekaj hudega. Toda takrat bo prepozno tudi
za nas!

Nečimrnost človeškega duha

Med slovenskimi ekosistemi so najbolj ogroženi vodni in močvirski ekosistemi, slednji še najbolj.
Najbolj značilen primer imamo pred samimi vrati Ljubljane in se imenuje Ljubljansko barje. še do
včeraj so Barju grozili s hrupom iz letališča in plantažnim kmetijstvom. Danes ga zasipamo z gorami
naše mestne nesnage, ne zavedajoč se, da s tem zastrupljamo velikansko naravno skladišče vode, ki
ga bomo v prihodnosti še krvavo potrebovali.

Ali je že kdo ocenil vodne zaloge Ljubljanskega barja? Presekali smo ga z avtocesto, ki je postala
izhodišče za nadaljnje črne gradnje v tem prostoru. Črne gradnje se bodo kasneje legalizirale,
potrebne bodo nove ceste in tako bo ško uničevanje naprej.

Sežiganje in rezanje šote, izkopi številnih kanalov, gradnje zapornic in nasipov, bolna snovanja
inženirjev in agronomov, več ali manj nore ideje politikov in njihovih pisunov, vsa ta silna človeška
volja naj bi dokončno ukrotila velikanski naravni sistem. Toda ves človeški trud se je izkazal kot ničev,
vsa njegova prizadevanja pa kot navadna nečimrnost človeškega duha. Naravni sistem Barja vsebuje
danes natanko toliko vode, kot pred dvesto, petsto ali dva tisoč leti, vsem človekovim prizadevanjem
navkljub. Dodobra smo uničili le ekosistem Ljubljanskega barja. Klub temu pa je še vedno možna
renaturizacija Barja kot močvirja. Se bomo končno zganili in prenehali s svojim nasiljem?

Nadzor okolja v Sloveniji

Spoznali smo, da je današnje stanje slovenskih voda, podtalnice in prsti že zaskrbljujoče in ugotovili,
da sta poglavitna povzročitelja slovensko kmetijstvo s pesticidi in kemičnimi strupi ter slovenska
industrija s kemičnim onesnaževanjem. Kako naprej?

Najprej je vsekakor potrebno spremljanje stanja naših voda in prsti, torej vzpostaviti nacionalni sistem
monitoringa, obenem pa sprejeti še vrsto ukrepov za zagotavljanje kemične varnosti v Sloveniji.
Potreben je skratka program nacionalne kemične varnosti, na osnovi katerega bomo iz uporabe izločili
najbolj nevarne snovi in kar najbolj omejili rabo strupov v našem okolju.

Kemični monitoring ni primeren za široko in redno kontrolo stanja v našem okolju, ker je predrag,
ampak je smiseln kvečjemu takrat, ko lahko računamo na stoodstotni uspeh. V Centru Harmonija smo
zato predlagali, da bi v Sloveniji uvedli ekotoksikološki biomonitoring, s katerim bi spremljali stanje
našega okolja. Ta zajema biološke preskuse, ki temelje na opazovanju sprememb v vedenju živali ali
statusu rastlin.

Opazovanje kot metoda torej! Rezultati opazovanj nam povedo stopnjo okoljske obremenitve s
posameznimi skupinami toksinov, kot so težke kovine in pesticidi. Za vedenjske teste toksičnosti je
uporabno predvsem vedenje nevretenčarjev. Pomembno je, da glede na krajevne razmere in možno
izbiro tam živečih vrst izberemo najprimernejše. Ob izbiri ustrezne vrste je treba natančno definirati,
kaj je normalno vedenje in kateri vzorci vedenja so lahko posledica intoksikacije. Izbrati je potrebno
takoimenovani SvP – standardni vedenjski protokol za določitev kemičnega stresa. Nekateri organizmi
se odzovejo že pri koncentraciji toksina, ki je pod zaznavnim pragom analitične kemije.

Zgled so nižji sladkovodni raki (postranice, vodne bolhe), ki poginejo že pri nepojmljivo majhnih
koncentracijah organofosfornih insekticidov 3-4 ppb!

Vzemite eno samo zrnce kuhinjske soli in ga vrzite v olimpijski bazen. KO se bo sol raztopila, boste
dosegli koncentracijo pesticida 1 ppb! Metode bioloških preskusov so v svetu doživele v zadnjem času
silovit razvoj. Razvitih je cela vrsta standardiziranih testov, med katerimi jih najdemo kar nekaj, ki so
primerne tudi za delo s šolsko mladino.