ši

Niko Grafenauer

stiska jezika
sledovi na koži
Kiši
uigašajo
fem
or

med
na danja
bi me zaslanjal
nagib,
vetrovi
zastavljajo
mi pot mekim!
Utrujenost me včznih
obsveti kot temen plamen.
dreves
Korenine
stiskajo pest v grudo s prsti.
Sove irajo vu

kot težko u
in z zateglimiklici

bijejov noč.

Poletje
je kot čvrst vzgib luči.
V dolgem pramenu cvetijoprividi.
NA ROBU

7 nerazpredenim naročjem
sediš y pozlati ognja za sabo.
Zmaj planinskiorli
kot
krožijovrtinci snega.

Dom je vklenjeny težke verige zime.

ki
Nagibaš glavo, je y mraku težka:
kot klobčič zamolčanih
Čakaš kot samostanska
misli.
senca za vrati

sprihom
daleč.
pobritihsporočil
SREČANJE

Y strmi tišini
sva_kot dvojeomahljivihzubljev.
Kličeš me,
padam.
Odgovarjam ti z živo vodo.
Vsak s polnoči.
svoje strani se bližava
Viniejz naglim razevelom sije
dvigajoča se glavasnoga. ..

Ozreš se čez ramo proli prozi,

ki te oblizuje.
Polem se me okleneš
2 vsemi svojimi mislimi.

Najin dih y mrazu je kot prah,

kamor se povrneva.
BESEDA MOLKA

še te pokorijo trdovratne oblike

in vse, kar je prastarega
Y tebi, mislim. te lemne moči,
polne nesle line, .
HE vročičnega nočnega potu,
eva v sunkih zmede|

Kot
ark;
in
si
polem
lako neobremenjen,
ko hodiš brez miru po temnem mestu,
eeblinjepadujoći sneg
Kg
da lahko v sebi poješ
kot trda krušna Skorja
y košćeni roki
Včesih zazeva črna odprtina.
in

v steni skoga
e vonj po trohnobi,zimskem sadju,
urinu in domačnosti
in se počasi obleti
y sršečem mrazu.

s
2
vse
ie
MŠesedorkisi
aje
gluho

življenje
uo
nje
pil iz
je zemlje

in tudizdaj.
počast
privdigujevlažna veka
Ko se
in se skoznjo zazira
Iakola zemlje vate,
še mi rojena
iz
človeških ust,
Ker # njo občujejole sence,
vendar tisti trenutek ob slovesu proglasi
vso drugo —

Beseda molka.
7. besedo,
Ki polni tvoja usta kot krik,

se
S svet“.
govoriš
Tedor.
iv izurjeni roki
aaa

pišal,

veaka misel te ograji

se dokler ji ne prideš do konca
in se pred tabo ne vzdigne stena,
za tabo, od vseh strani,
bežiš,

potem se ti upre tudi beseda,

bruhneš
to je,
la smrina
pravijo,
stiska
nož na očeh
 iz

z srepegaspomina,
kot
bi v megli iznopila zobata čeljust.
Slarei povedo, kako nem krohot včasih napolaivso. dolino.
Mitovi slave
ko bor, Hi se povašju
do
na
+0
ovešene
Ve
ki se
S čuti,
kar je,pravijoo
ko
razgrinjajo
da sežejoz njimi
stoje
okrog njih kol odmev, hranimosredi
Hladni
ezdoli do mnogih pomenov

zaše.
sveta.

Izpraznjeni votki misli se vračajona začetek.

V mrakobnem gozdu.kjer se pretikaskoz vrhove mrzel
Zi soj,

ogijušljivosh.
vsakdosam
sanji grabijo x
do
noć kot pesti.

BH
25
Zvehboa
kdaj
jer
nogah za
robpsefa
kdai,
mimnem
pa
vlažne
sesledi kot v
ko
jih

zanese
smu
kakor y
čra
verižijo
spanje
nagib, vadignejo glave.

Molk, ki si vslopilvanj, se je zacelil

Otrpćlkot v jantarju širiš
svojo
zgodovino.
Mir prepereva v tvojem praznom uišesu.
Prišel si y vrtinec,kjerse zbirajovetrovi,
da
ki
povrnešvse besede y misel,
je nikoli ne izrečeš.
Stojiš kot temna lisa sredi vetrov.
Preteklost je pozabljena do roba,
kjer se noč zrašća s stvarmi

Načelno
in
ti pred
še
Y temnećem araku,
ko se suklja iz pepela.
ziblje
urna ača
ožmi.
lava

akordiiko
s
odiš, obit z vonjem šlsi
prsti
kot 2 oblizujočim plamenom.
ki te odpravljav lemo.
V njojsiražijoteka rezila
ugasliprah mrtvih:
Zasedeš vse sence
in opustišsvojo podobo.

Ničesar večprikličeš
ne iz spomina.
njega in obstane sredi vetrov.
iz

glavona skalo
in se zaližejov svoje mračne naklepe.
Težak sad omahne kot ptica
x režečo čeljust.
Brez šuma se zganejo teška rezila,
poblisnejo. kot oster krik v temi
in tako minejo Jeta.
SPREMEMBE

2 leti,
tako je rečeno,
smo zavreliresnico,ustanovljeno
zato,
da obstojiše druga možnost,
in se razšli y samolo.

Smisel,zmerom na
svojem mestu
Y središču vsega,
razpada od neločnosti in
na
zemljise z menjavanjem postav
gode spremembe.
Y razjedenem zraku
stojiškot trdovratno materino znamenje sveta.
Na lvojeoči pada prst,
a si preblizumrtvil
da bi lahko občutil smrt.

Pozneje,v mraku,
y kakržnem se je spočelogenj,
dorasteš,
sam si V prazni hiši.
MOLK

fed besedo
tisto, kar pomeni,
jed živesmrljo v ozadju
s

in pozabljenje,
ki se ulega kot zemlja,
med kri
in
praznino,
Ino
nasilja,
pada molk.

Sam si >

Y temi, kjer se začenja.

zavest o sivareh.
Glasovi spe y črnom soju napetihvoda

Sence
vekrilijo
pa
Kdei kdo >šumom,
se zraščajo z nesporazumom.
sklonjen nad misli kot nad
Stojiš, zarezano žilo

Lasle
o

grože,
ti pv
kljelo
dlani
prislanjaš
ki sredi
kot
sopeš trava.
vetru
v
noči veplapolava.
in
1
plodilo:

Sam si in čas te kot letnice v lesu obkroža.

(Globok kol odmev stojisvet pred labo. <

in

Polem greš tvoja večerna podoba

počasi iemni kot da ione v pozabo.
Srečaš se z molkom, ki ob dotiku razpada.
Prah pod stopalirazpira nešteto pesti.
Srd oblizuje sršečega gada,
ki ti kot božji prst v kiši grozi.
Dežela, kjer hodim, gnije pod nogami tujeev.
šršeo travo.
Klinasli vetrovi popadajo
Kremplji grabijo za mano, stopam v pasti.
Pokrajina je kot plahla potegnjena mrtvim čez glavo.
Na težke počato-so a četiri ulijo-pololja
Suša. ki preplavlja
usla, me z vsakim korakom bolj stiska.
Šrp si odpodiva visoko v zavesti.
NE pere obstanom ul v svetiobo bliska.

Čas se razklopakot nezadoščeni yolčjizobje,

v svet, ki drhti.
o mraza zagrizeni
ustih počasi kol strupen sad nabreka žeja,
jih

i, ko se večerć spomini, si berem pogubo 2 dlani.

Poldan je sredi
poletja krut kakor jasna zavest.
Yse, kar obliko
le z bežiiz omrtvelosti, je ukrojeno za plen.
Kače se sukljajo kvišku kot droben dim.
'Temni se, je in vse bliže prihajajesen.
daleč

S postavami mrtvih sem utrdil

svobodo,

dabii stopil
ovi me
Kot nož vstopa
na

opasujejo,
vame
teme in
dolgo
se propričal
se
bolečina,da
o
vzpenjam.
sem.
veem.

Za hrbiom, polnazle zbranosti, prežitišina.

Padec je dolg kakor krik,ki v daljavi
zamre.

Poglobljeny molk iščem opore za novo iveganje,

a vse kot da gnije v prijemu teme.