Mednarodno Delovno Pravo-2

MEDNARODNO DELOVNO PRAVO Literatura: dr.
. Polonca Konar: Mednarodno delovno pravo Novak - Kievski - Jovanti: Sindikalno pravo (ne vse) Konvencije in priporoila MOD, 1975 (neobvezno) Konvencija o varstvu lovekovih pravic in temeljnih svoboin s protokoli, Ur.l.RS 33/94 (protokol t. 11) (Iz tega predmeta se lahko dela diploma, tem ni, poznati vsaj 2 tuja jezika, ker ni slovenskih virov literature)
MDP je tisti del prava, ki ga tvorijo mednarodne norme, ki na univerzalni ali regionalni ravni urejajo poloaj delavcev in njihovo socialno varnost. MDP ureja: vsa vpraanja v zvezi z migracijo delovne sile, vpraanja, povezana z mednarodnimi podjetji (multinacionalke), vpraanja, ki jih je e uredila MOD in vpraanja, ki se urejajo na doloenem regionalnem podroju. MDP se je zaelo oblikovati proti srednini 19. stoletja. V industrijsko razvitejih meanskih dravah so se pojavljale prve intervencije na podroju delovnih razmerij - ta so postajala predmet zakonskega urejanja (spoznanje o nujnosti odpravljanja izrabljanja delovne sile in izboljevanja obstojeih delovnih razmer, ki so zaradi razvijajoe industrije postajale edalje slabe). Oblikovanje mednarodne delovne zakonodaje je bilo po eni strani rezultat vedno bolj organiziranega delavskega gibanja, po drugi strani pa tistih, ki so nasprotovali urejanju delovnih razmerij na nacionalni ravni (bali so se mednarodne konkurence). Prve mednarodne norme so bile sprejete pred marsikatero nacionalno zakonodajo. Razvoj MDP in mednarodnega prava socialne varnosti lahko razdelimo v 3 obdobja: 1. do ustanovitve MOD 2. do II. sv. vojne 3. po II. sv. vojni BERLINSKA KONFERENCA V Berlinu je leta 1890 nemki cesar sklical vladno konferenco, na kateri je sodelovalo 13 drav (Nemija, Avstroogrska, Belgija, Danska, Francija, Velika Britanija, Italija, Luxenburg, Norveka, Nizozemska, Portugalska, vedska, vica). Na konferenci niso sprejeli nobene mednarodne pogodbe, pa pa so razpravljali o vpraanjih, kot so delo v rudnikih, tedenski poitek, delo otrok, mladine in ensk. Pomen berlinske konference je v tem, da je to prva mednarodna konferenca, na kateri so obravnavali probleme dela. Pod vplivom sprejetih skupnih stali so v naslednjih letih v nekaterih dravah (Nem., AO, Dan., Port.) sprejeli nekatere zakone. Pomanjkljivost konference: na njej se niso dogovorili za nadaljnje delo, ki bi pomenilo nepretrganost v aktivnostih glede prizadevanj po oblikovanju MDP. Po berlinski konferenci do leta 1905 so bili organizirani nekateri kongresi. Leta 1900 je bil v Parizu kongres, na katerem so ustanovili Mednarodno zdruenje za pravno varstvo delavcev ter Mednarodni urad dela (tega tejemo za predhodnika Mednarodnega urada dela MOD). Naloga Mednarodnega zdruenja je bila poglobljeno znanstveno raziskovalno delo o vpraanjih, ki bi jih vlade drav lanic nato pravno uredile.
Mednarodno delovno pravo
Med I. sv. vojno so organizacije delavcev razpravljale o svojem poloaju in o tem, kako ga izboljati po koncu vojne. Amerika federacija dela je (1914) predlagala, da se po konani vojni poleg mirovne konference sklie delavski kongres (trajen mir je mogo samo ob varovanju interesov delavcev). USTANOVITEV MOD - 1919 Na preleminarni konferenci o miru (januarja 1919) je bila izvoljena posebna komisija za vpraanja dela. Njena naloga je bila oblikovanje t.i. delavskih dolob, ki bi se vkljuile v versajsko mirovno pogodbo. Dolobe so vsebovale temeljna organizacijska naela za delovanje MOD. Z njihovim sprejemom (aprila 1919) je bila ustanovljena MOD, kar je pomenilo pomembno prelomnico v razvoju MDP. Ustanovitev in delovanje MOD je ele zagotovilo sistematino in kontinuirano sprejemanje mednarodnih univerzalnih norm o delovnih razmerjih in socialni varnosti. Za obdobje od ustanovitve MOD do izbruha II. sv. vojne je pomembna predvsem t.i. normativna dejavnost MOD (sprejemanje konvencij in priporoil). Konvencije in priporoila MOD e danes ostajajo najpomembneji vir MDP in mednarodnega prava socialne varnosti. Po II. sv. vojni je raslo tevilo drav lanic MOD. Zaradi industrijskega razvoja so se zaeli spreminjati pogoji dela in ivljenje delavcev - potrebno je bilo revidirati nekatere norme, sprejete pred II. sv. vojno. Sprejem Filadelfijske deklaracije (1944) je vplival na to, da se v MOD niso ve ukvarjali samo s t.i. socialnimi vpraanji, ampak so predmet urejanja postala tudi ekonomsko-socialna vpraanja dela. MOD je poudarjala, kako pomembna je pravilna in smotrna izraba lovekih virov kot dejavnika industrijskega razvoja. Po II. sv. vojni je bila ustanovljena OZN in vrsta njenih specializiranih agencij, ki so se ukvarjale tudi s socialno-ekonomskimi pravicami loveka. Vse od asov kolonij smo bili v svetu pria dvema tokovoma: 1) prenosu kapitala tja, kjer so bili preseki delovne sile in 2) migraciji delovne sile iz gosto naseljenih in nerazvitih predelov v industrijsko razviteje drave. Problemi delavcev migrantov so bili predmet urejanja nekaterih izmed prvih mednarodnih norm. Danes nove pojavne oblike mobilnosti kapitala in delovne sile povzroajo nove probleme socialno-ekonomske narave, kar spodbuja vedno nove mednarodne norme tudi na tem podroju. POJEM IN PREDMET MDP Prve mednarodne pogodbe o delu so bile sklenjene na bilateralni osnovi, njihov cilj pa je bil zagotoviti varstvo tujih delavcev. Glede na to so sprva MDP opredeljevali precej ozko. MOD je precej razirila krog vpraanj, ki naj bi jih urejalo MDP. Danes MDP opredeljujemo kot tisti del prava, ki ga tvorijo mednarodne norme, ki na univerzalni ravni (dvostranski, vestranski pravni viri) urejajo poloaj delavcev pri delu in njihovo socialno varnost. MDP lahko danes tejemo za samostojno pravno panogo, ki pa seveda ohranja tesno povezanost s pravnimi panogami kot so: delovno pravo, pravo socialne varnosti in mednarodno zasebno pravo. MDP ni mogoe enaiti le z normami MOD. Te norme predstavljajo najpomembneji del MDP, upotevati pa je potrebno tudi akte drugih univerzalnih organizacij (npr. OZN) in pravne vire, ki jih sprejemajo v regionalnih organizacijah. EVROPSKO SOCIALNO PRAVO Iz najsploneje opredelitve izhaja, da tvorijo MDP univerzalni in regionalni pravni viri. V okviru tevilnih regionalnih virov MDP v Evropi dajemo najvejo pozornost normam, sprejetim v okviru Sveta Evrope in EU ter dvostranskim sporazumom. Pravne akte s podroja dela in
Jasna R.Z.
socialne varnosti, sprejete v okviru vseh treh evropskih skupnosti, imenujemo tudi evropsko socialno pravo - to je torej pravo, ki je del MDP in ki se oblikuje znotraj Evropskih skupnosti. V njegov okvir ne uvramo aktov Sveta Evrope. EVROPSKE SKUPNOSTI: 1. Evropska skupnost za premog in jeklo (1951, Parika pogodba) 2. EGS (1957, Rimska pogodba) ES EU 3. Evropska skupnost za atomsko energijo (EURATOM) MIGRACIJE DELAVCEV Danes prevladujejo migracije zaradi zaposlitve. Po najsploneji definiciji naj bi bili migranti osebe, ki nimajo dravljanstva drave, v kateri so zaposleni. Pri tem ni odloilnega pomena, ali gre za trajno ali zaasno zaposlitev. Pri sprejemanju migracijske politike in pravnem urejanju pojava na nacionalni in mednarodni ravni je treba upotevati: posledice, ki jih ima migracija za drave emigracije in imigracije, vpliv migriranja na poloaj posameznega delavca migranta glede na njegovo osebno ali druinsko ivljenje, posledice za svetovni gospodarski razvoj. Z vidika drav emigracije so pozitivne posledice lahko: zmanjanje brezposelnosti, priliv prihrankov, dvig izobrazbe in pridobitev delovnih navad, ki jih delavec uporablja pri vrnitvi v domovino. Negativne posledice: odliv visoko izobraenih in mladih ljudi ter vraanje starih in obolelih. Z vidika drav imigracije so pozitivne posledice lahko: prispevek dela migranta k gospodarskemu napredku drave, migranti sluijo kot sredstvo za uravnavanje viine mezd v dravi, migranti so geografsko mobilneji od nacionalnih delavcev, migranti so pripravljeni opravljati dela, ki jih nacionalni delavci kljub brezposelnosti noejo. Negativne posledice: doloena socialna bremena (gradnja infrastrukture, potreba po socialnih slubah, zdravstveno varstvo). RAZVOJ MIGRACIJSKIH TOKOV
1. Obdobje velikih transoceanskih migracij (1850-1930): za to obdobje je znailen velik

porast prebivalstva v svetu, premalo razvita industrija pa ni mogla absorbirati vse delovne sile. Zato so se zaele velike selitve v Ameriko in Avstralijo (pribl. 40 mio Evropejcev) medkontinentalne migracije. Poleg njih so za to obdobje znailni e trije pojavi: a) migracije znotraj Evrope - Francija (z nizko nataliteto) je sprejemala Italijane, pance, Poljake, v Rusiji pa je veliko kmetov odlo proti vzhodu (Sibirija) b) izvenevropske migracije - npr. velika migracija Kitajcev v Indokino, Korejo, Malezijo c) pojav kolonizacij I. sv. vojna je zaasno ustavila migracijske tokove, z oivitvijo gospodarstva po letu 1920 pa so znova oiveli. Gospodarska kriza v 30. letih je zopet povzroila omejitev migracije. Veliko zdomcev se je vrnilo v svoje matine drave.
2. Obdobje preobrata migracijskih tokov (1950-1970): po II. sv. vojni se je v industrijskih

dravah Evrope in Sev. Amerike tevilo aktivnega prebivalstva vealo hitreje kot celotno prebivalstvo. Ekonomski in tehnini napredek v zah. industrijsko razvitejih dravah je povzroil preusmeritev migracijskih tokov. Znailna je bila emigracija iz drav, ki jo dotlej niso poznale (predvsem iz nekdanjih kolonij v nekdanje prestolnice) ter migracija v drave, ki so bile neko same izvoznice delovne sile (npr. v Italijo in panijo iz Portugalske). V tem obdobju so z bilateralnimi pogodbami vsaj delno zaeli urejati poloaj delavcev migrantov.
3. Obdobje ustalitve mednarodnih migracij (1970-1990): za to obdobje sta znailni dve

dejstvi: 1) drave, ki so bile neko pomembne izvoznice delovne sile, so se gospodarsko razvijale in osamosvajale in niso bile ve pripravljene izgubiti preve delovne sile v korist drugih evropskih drav; 2) evropske drave uvoznice delovne sile je zajela teka gosp.
Jasna R.Z.
kriza, ki jo je spremljala vedno veja brezposelnost. Zato je prilo do razlinih ukrepov, s katerimi so eleli omejiti imigracijo tujih delavcev. Za prejnji dve obdobji je bila znailna selitev delavcev iz ene drave v drugo, da bi se tam naselili in zaposlili pri tujem delodajalcu. Za to obdobje pa je v nekaterih predelih sveta znailen porast odhajanja delavcev na delo v tujino, na katero jih za kraji as napoti njihov delodajalec. Delo opravljajo na podlagi pogodb (na projekt vezana migracija).
4. Obdobje po letu 1990: politine in ekonomske spremembe v dravah centralne in vzh.

Evrope imajo za posledico moan migracijski pritisk iz teh drav v drave zah. Evrope, pri emer se kot dodaten problem pojavlja tudi nekontrolirana migracija. VZROKI ZA MIGRACIJE: ekonomski, demografski (prenaseljenost, drugod pomanjkanje delovne sile, predvsem nekvalificirane, bolje delovne razmere, bolje monosti za napredovanje in izboljanje ivljenjskega standarda); druinski, osebni; politini, vojaki (migracija iz politinih razlogov ali zato, da se izogne vojaki slubi); religiozni ; vzroki verine migracije (tradicija migracije med sorodniki in znanci). VRSTE MIGRACIJ: interne (od J na S, iz kmetijskih predelov v mesta), mednarodne, kontinentalne, interkontinentalne; ekonomske; trajne, obasne (obiajno je razlika med obiskom in migracijo 1 leto bivanja v tujini); beg moganov; politine migracije, begunci, apatridi; kontrolirane, nekontrolirane migracije.
MIGRACIJSKE POLITIKE PROTEKCIONIZEM: bistvo te politike je, da drave emigracije z administrativnimi (npr. izstopne vize) in drugimi ukrepi prepreujejo odliv delovne sile, drave imigracije pa razpololjiva delovna mesta varujejo za svoje dravljane (npr. prednostna pravica do zaposlitve, doloitev numerus clausus za tuje delavce v posameznih panogah ali doloitev prednostnih poklicev, ki jih lahko opravljajo le domai delavci) ter nadzorujejo oz. omejujejo migracijska gibanja tudi z administrativnimi predpisi. LIBERALIZEM: se je zael uveljavljati po 2. sv. vojni. Najprej je bila znotraj posameznih regij ali organizacij (npr. med Vel. Britanijo in Irsko; znotraj Evropske skupnosti) za dravljane drav lanic uvedena svoboda gibanja (nov reim gibanja in uveljavitev naela enakega obravnavanja domaih in tujih delavcev pa ni odpravil diskriminacije delavcev iz t.i. tretjih drav). Liberalizem se je zael odraati tudi v spreminjanju in dopolnjevanju administrativnih predpisov (npr. odpravljanje izstopnih in vstopnih viz), manj strogo nadzorovanem prehajanju meja (to je omogoilo irjenje t.i. nekontrolirane ali nezakonite migracije), v delovni zakonodaji (npr. sindikalna svoboda, nekatere ugodnosti pri izobraevanju) in zakonodaji s podroja socialne varnosti (npr. transfer dajatev, druinske doklade). Gospodarska recesija in porast brezposelnosti v asu naftne krize pa vse do dananjih dni sta vplivala na ponovno preusmeritev migracijskih politik najvejih drav uvoznic delovne sile v sprejemanje najrazlinejih protekcionistinih ukrepov (npr. delna ali popolna zaustavitev novega zaposlovanja tujih delavcev, onemogoanje zdruevanja druin, zaposlovanje le samskih delavcev, spodbujanje vraanja tujih delavcev nazaj v domovino s pomojo odpravnin ipd.).
Jasna R.Z.
BISTVENE ZNAILNOSTI RAZVOJA PRAVNEGA UREJANJA MIGRACIJE DELOVNE SILE Bistvo pravnega urejanja poloaja delavcev migrantov je odpravljanje diskriminacije, ki so ji podvreni migranti glede na domae delavce. Status migranta je podvren razlinim pravnim sistemom (izvorna drava, tuja drava). Za razvoj pravnega urejanja migracije delovne sile je znailno, da je v zaetku absolutno prevladoval interes posamezne drave (uvoznice ali izvoznice delovne sile). Posamezna vpraanja v zvezi z migracijo so urejali z dravnimi predpisi, vsako urejanje migracije na mednarodni ravni pa so teli za poseg v suverenost drave. Notranja ureditev glede migracije se je omejevala na nediskriminacijo glede nekaterih temeljnih lovekovih pravic. Pri priznavanju posameznih pravic v dravah imigracije so imele prednost socialne in kulturne pravice, politine pa so ostale vezane na izvorno dravo. Pristop k urejanju nekaterih pravic migrantov je bil najprej izrazito individualistien (nediskriminacija naj bi veljala za posameznika, ne za skupino migrantov). S postopno liberalizacijo migracijskih politik posameznih drav je prilo tudi do natannejega pravnega urejanja vpraanj v zvezi z migracijo na nacionalni ravni. Ta ureditev je dajala prednost motivom drube pred ugodnostimi posameznika. Nekatere nove pojavne oblike migracije so poskuale zaobiti zakone, ki so vedno vsebovali ve ali manj elementov protekcionistine narave, pojavljati pa so se zaele tudi ideje o mednarodnih normah, ki bi odpravile omejevanje migracij. Dejstvo, da so migracije postale predmet tudi mednarodnega urejanja, je za varstvo delavcev migrantov velikega pomena (prve bilateralne pogodbe o migraciji pomenijo zaetek oblikovanja MDP). Z urejanjem nekaterih pravic delavcev migrantov na mednarodni ravni je prvi prilo do tega, da so pri urejanju odnosov med dravami bile upotevane tudi posamezne lovekove pravice. MDP se je zaelo ukvarjati z ekonomskimi, socialnimi in kulturnimi pravicami. Pravno varstvo se je irilo od posameznih pravic v zvezi z delom in socialno varnostjo na bolj celovito varstvo osebnosti delavca migranta.
NEKATERI POMEMBNEJI MEDNARODNI DOKUMENTI
1. dokumenti OZN 2. norme MOD 3.norme Sveta Evrope
1.
DOKUMENTI
OZN
V zaetku delovanja se je OZN ukvarjala predvsem s lovekovimi pravicami in svoboinami na splono in problemom migracije ni posveala pozornosti. Okrog leta 1970 pa se je poloaj spremenil. Generalna skupina in ECOSOC sta se zaela ukvarjati z vpraanji izboljevanja poloaja delavcev migrantov. V svojih resolucijah sta sprva delavce migrante obravnavala predvsem z vidika varovanja lovekovih pravic in njihovega dostojanstva. V novejem asu pa upotevata nekatere nove probleme, ki se pojavljajo v zvezi z migracijami (npr. poloaj nezakonitih migrantov, zdruevanje druin, sodelovanje med dravami emigracije in imigracije). OZN pojmuje migracijo kot pomemben dejavnik splonega drubenega in gosp. poloaja ter odnosov med dravami.
Jasna R.Z.
Generalna skupina OZN je na zasedanju decembra 1990 sprejela Resolucijo o poroilu Tretjega odbora, katere dodatek je MEDNARODNA KONVENCIJA O VARSTVU PRAVIC VSEH DELAVCEV MIGRANTOV IN LANOV NJIHOVIH DRUIN. S konvencijo elijo zagotoviti varstvo temeljnih lovekovih pravic in svoboin tudi t.i. nezakonitim delavcem migrantom ob sicernjih prizadevanjih, da je treba na mednarodni ravni prepreevati in omejevati nezakonita in stihijska migracijska gibanja. Konvencija naj bi veljala za vse migrante in lane njihovih druin (ne glede na spol, raso, barvo, jezik, vero ali preprianje, politino ali drugo miljenje, nacionalno, etnino ali socialno poreklo, dravljanstvo, starost, ekonomski status, lastnino, zakonski status, rojstvo ali drug status). Konvencija se nanaa na celoten postopek migracije (priprave na migracijo, odhod, tranzit, celotno obdobje bivanja in plaane aktivnosti v dravi zaposlitve, povratek v izvorno dravo ali dravo, kjer ima delavec obiajno prebivalie). Konvencija velja za delavce migrante in za t.i. posebne kategorije delavcev migrantov (obmejni, sezonski delavci, pomoraki, delavci na instalacijah na odprtem morju, potujoi delavci, na projekt vezani delavci in delavci s posebno zaposlitvijo). Konvencija ne velja za: delavce, zaposlene v MO in agencijah, begunce, osebe brez dravljanstva, tudente, osebe na usposabljanju ter osebe, ki jih bo v tujino poslala ali zaposlila drava, da bi opravljali uradne funkcije (zanje velja MJP). Po konvenciji: delavec migrant je oseba, ki ni dravljan drave, v kateri je, bo ali sedaj opravlja plaano aktivnost. obmejni delavec je delavec migrant, ki ohrani svoje obiajno prebivalie v sosednji dravi, v katero se obiajno vraa vsak dan ali najmanj 1x tedensko. sezonski delavec je delavec migrant, katerega delo je po svoji naravi odvisno od sezonskih pogojev in se opravlja le doloeno obdobje v letu. Nekaj pravic, ki so urejene v poglavju o lovekovih pravicah: pravica svobodno oditi iz katerekoli drave (tudi lastne), se vrniti in ostati v izvorni dravi, pravica do ivljenja, prepoved muenja, poniujoega ravnanja ali kaznovanja, prepoved suenjstva, tlaanstva, prisilnega ali obveznega dela, pravica do svobode misli, vesti in vere, pravica do lastnega miljenja, prepoved vmeavanja v zasebne zadeve, druino in dom ter zagotovitev pisemske tajnosti, pravica do osebne svobode in varnosti, vkljuno s prepovedjo samovoljnega pripora ali zapora, pravica do lovekega obravnavanja in spotovanja osebnosti in kulturne identitete v asu pripora ali zapora, pravica do enakega obravnavanja pred sodii, pravica do varstva in pomoi konzularnih ali diplomatskih oblasti, pravica do priznanja pravne sposobnosti, pravica do sindikalne svobode, pravica do nujnega zdravstvenega varstva, enakost dostopnosti do olanja, pravica do informiranja. 2. NORME MOD
Med specializiranimi organizacijami OZN je MOD nedvomno tista, ki je prva pristojna za varstvo delavcev migrantov in za usklajevanje aktivnosti drugih MO na tem podroju. S problemi migracije se je MOD zaela ukvarjati e takoj po ustanovitvi (1919). Od vsega zaetka je poudarjala pomen nael enakega obravnavanja domaih in tujih delavcev ter recipronosti. Velik pomen je pripisovala tudi bilateralnemu sodelovanju drav lanic. Doslej sprejete norme MOD lahko razvrstimo na: a) norme, ki izkljuno urejajo poloaj tujih delavcev
Jasna R.Z.
norme na podroju socialne varnosti - skuajo zagotoviti uresnievanje naela enakega
obravnavanja glede na domae delavce in zagotoviti, da tuji delavci v primeru spremembe bivalia iz ene drave v drugo ne izgubijo e pridobljenih pravic (nekatere konvencije predvidevajo absolutno enakost tujih in domaih delavcev, druge temeljijo na naelu recipronosti konvencija ne obvezuje, e gre za dravljane drave, ki ni ratificirala konvencije). norme na podroju delovnopravnega statusa Izkunje povedo, da diskriminacija delavcev migrantov ni vezana le na zaposlitev in delovne razmere, ampak je mnogo ira. Za odpravo diskriminacije je nujno varstvo, ki upoteva tudi druga vpraanja, ki so pomembna za zagotavljanje enake monosti obravnavanja pri delu in na sploh ivljenja delavcev migrantov ter njihovih druin. MOD najrazlineje aktivnosti imenuje ukrepi predhodnega varstva, s katerimi naj se delavcem migrantom in njihovim druinam olaja prihod oz. odhod ter reuje probleme, vezane na rekrutacijo. b) splone norme, ki vsebujejo posebne dolobe o tujih delavcih V MOD so sprejeli nekaj splonih konvencij in priporoil, ki vsebujejo posebne dolobe o tujih delavcih. Te dolobe so po svoji vsebini razline. V nekaterih primerih doloajo, da gredo pravice in ugodnosti vsem tujim delavcem (ne glede na to ali je njihova drava konvencijo ratificirala ali ne). Vasih norme s podroja socialne varnosti omejujejo naelo enakega obravnavanja z naelom recipronosti. V novejem asu so bile sprejete nekatere norme, ki ne vsebujejo le ene same dolobe, s katero je proglaeno naelo enakega obravnavanja domaih in tujih delavcev, ampak pri urejanju doloenega podroja upotevajo poseben poloaj in potrebe delavcev migrantov in jih tudi posebej urejajo. c) splone norme, ki ne vsebujejo posebnih dolob za tuje delavce, veljajo pa tudi zanje Ker gre za vire unificiranega prava, velja za konvencije MOD naelo, da naj bi drave, ki jih ratificirajo, vzpostavile pravni sistem, ki naj bi se na splono uporabljal. V tem se razlikujejo od bilateralnih ali multilateralnih pogodb (te temeljijo na naelu recipronosti). Veina konvencij ne vsebuje dolob, ki bi se nanaale na tuje delavce. Konvencije tako veljajo za vse delavce ne glede na njihovo dravljanstvo.
3.
NORME
SVETA
EVROPE
urejajo vpraanja delovnih razmerij in socialne varnosti tujcev v dravah, v katere so emigrirali. Najpomembneji dokumenti:
EVROPSKA SOCIALNA LISTINA (sprejeta 1961, veljati 1965) z dodatnim Protokolom
(1988) in Protokolom o amandmajih k Evropski socialni listini (1991) dopolnjuje Evropsko konvencijo o lovekovih pravicah (iz 1950) in ureja 23 socialno-ekonomskih pravic (med njimi: pravica do opravljanja pridobitne dejavnosti na teritoriju drugih drav pogodbenic, pravica delavcev migrantov in lanov njihovih druin do varstva in pomoi). Drave pogodbenice naj bi poenostavile veljavne formalnosti in zmanjale oz. odpravile dajatve, ki jih morajo plaevati tuji delavci ali njihovi delodajalci. Liberalizirati je treba predpise o zaposlovanju tujih delavcev in priznati domaim delavcem pravico, da se zaposlijo v drugi dravi pogodbenici. Drave morajo zagotoviti brezplane slube za informiranje in sprejeti (v skladu z nacionalno zakonodajo) ukrepe zoper zavajajoo propagando v zvezi z emigracijo in imigracijo. Sprejeti morajo ustrezne ukrepe za laji prihod, potovanje in sprejem migrantov in njihovih druin. Migrantom, ki zakonito bivajo v tuji dravi, mora ta zagotoviti enake pravice kot domaim delavcem glede: pla, delovnih razmer, sindikalne svobode in kolektivnega dogovarjanja, stanovanja, enakega obravnavanja v asu trajanja del. razmerja, taks, davkov in prispevkov, enakega obravnavanja pred sodii. V okviru nacionalne zakonodaje naj bi dopustili transfer zasluka in prihrankov. Evropska socialna listina temelji na naelu recipronosti (velja le za dravljane drav, ki so jo ratificirale). V Dodatku je posebej poudarjeno, da veljajo pravice iz listine za tuje delavce samo, e so dravljani drav pogodbenic.
Jasna R.Z.
EVROPSKA KONVENCIJA O SOCIALNI VARNOSTI (sprejeta 1972, veljati 1977) - je
konvencija odprtega tipa (pristopijo lahko drave, ki niso lanice Sveta Evrope). Ima dvojni znaaj: en del predstavlja t.i. okvirno konvencijo, drug pa konvencijo-model. O okvirni konvenciji govorimo zato, ker je mogoa neposredna uporaba nekaterih dolob (temeljnih in dolob o dolgoronih dajatvah), preostale dolobe (konvencija model) pa je mogoe uporabljati le preko pozneje sklenjenih bilateralnih ali multilateralnih konvencij med dravami podpisnicami. Konvencija temelji na naelu recipronosti. Konvencija bo vedno aktualna takrat, kadar se ugotovi, da daje ire varstvo od e veljavnih mednarodnih instrumentov (npr. ne dajejo vseh oblik socialne varnosti) ali v primeru, kadar osebe, ki jih konvencija zajema, sploh niso zajete z nobenim mednarodnim instrumentom o socialni varnosti. Po naelu enakega obravnavanja ima dravljan drave podpisnice konvencije, ki je zaasno zaposlen v drugi dravi podpisnici, enake pravice in obveznosti iz naslova socialne varnosti, kot domai delavci. To velja tudi za begunce in osebe brez dravljanstva. Ne velja za: detairane delavce, diplomatsko-konzulartno osebje, osebe zaposlene v mednarodnem prometu in za osebe, za katere sta se dravi podpisnici tako izrecno dogovorili. Naelo prostega izplaevanja dajatev v druge drave (naelo prostega transfera dajatev) pomeni, da se dajatve iz socialne varnosti, pridobljene v eni dravi podpisnici, izplaujejo tudi v drugi dravi podpisnici, kjer ima upravienec stalno prebivalie. Naelo enakega obravnavanja dejanskih stanj omogoa uporabo doloil neke drave o omejitvi, zmanjanju ali ustavitvi neke dajatve ob sovpadnosti z dajatvami iste vrste iz nekega tujega zavarovanja oz. ob nastopu okoliin, ki vplivajo na izplaevanje dajatev v neki drugi dravi (npr. zaposlitev ali zaetek opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti). Konvencija predvideva, da ostanejo posebne ugodnosti, ki jih uivajo doloene kategorije oseb v sistemu socialne varnosti, neokrnjene tudi v primeru pristopa h konvenciji (npr. posebne ugodnosti za udeleence NOB, panske borce, zavarovance delavcev za notranje zadeve). Konvencija tudi predvideva, da morajo drave podpisnice spotovati zavarovalno in z njo izenaeno dobo, prebito v drugih dravah v skladu s predpisi teh drav. Naelo uporabe lastnih pravnih predpisov - vsaka drava podpisnica uporablja notranje predpise pri ugotavljanju in odmerjanju dajatev iz svojega zavarovanja. Kadar se dravljan ene izmed drav podpisnic zaposli ali prine opravljati samostojno pridobitno dejavnost ali vsaj stalno prebiva na obmoju druge drave podpisnice, veljajo zanj predpisi te druge drave. Kolizija obveznega in prostovoljnega zavarovanja - izkljuena je monost hkratnega obstoja obveznega zavarovanja v eni dravi podpisnici in prostovoljnega zavarovanja v drugi dravi podpisnici. Konvencija pa dopua, da drave podpisnice ohranijo drugano ureditev v bilateralnih konvencijah.
EVROPSKA KONVENCIJA O PRAVNEM STATUSU DELAVCEV MIGRANTOV (1977) obravnava vsa najpomembneja vpraanja o pravnem statusu delavcev migrantov, vendar ne gre v podrobnosti - pogosto se sklicuje na nacionalno zakonodajo ali na razline mednarodne instrumente (bi- in multilateralne). Konvencija je t.i. zaprtega znaaja podpiejo in ratificirajo jo lahko le drave lanice Sveta Evrope. Z izgubo lanstva v Svetu Evrope drava v 6 mesecih izgubi lastnost pogodbenice konvencije. Konvencija se nanaa samo na delavce migrante, ki so dravljani drav lanic Sveta Evrope. Uporaba konvencije ni odvisna od recipronosti. Delavec migrant je dravljan ene od pogodbenih strank, ki mu je druga pogodbena stranka odobrila bivanje na njenem teritoriju (zaposlitev). Konvencija se ne uporablja za: obmejne delavce, umetnike, portnike (zaposlene za kratek as) in delavce svobodnih poklicev, mornarje, staiste, sezonske delavce.
ZAPOSLOVANJE TUJIH DRAVLJANOV PRI NAS
Jasna R.Z.
Razvoj Nekdanja Jugoslavija (in Slovenija) je bila predvsem drava emigracije (ukvarjala se je z emigracijsko politiko). ele z liberalizacijo zunanjetrgovinskega poslovanja so zaeli upotevati dejstvo, da lahko pritok tujega kapitala vpliva tudi na pritok tujih delavcev. Prilagoditi je bilo treba zakonodajo, predvsem tisto, ki se je nanaala na zaposlovanje tujih dravljanov. Sprejeti je bilo treba tudi ustrezne administrativne norme o gibanju in prebivanju tujcev na naem teritoriju. Pri tem je bilo treba upotevati, da je nekdanja Jugoslavija ratificirala nekatere konvencije MOD o delavcih migrantih in sklenila bilateralne sporazume o socialni varnosti in zaposlovanju. Na splono so v nekdanji Jugoslaviji (SFRJ) imeli domai delavci t.i. prednostno pravico do zaposlitve. Tujcu so izdali dovoljenje za sklenitev delovnega razmerja, e ni bilo ustreznih domaih delavcev za nek poklic. Zakon o pogojih za sklenitev delovnega razmerja s tujimi dravljani (1978) je odpravil to splono prednostno pravico in doloil, da delavci v organizaciji z aktom doloijo dela, za katera tujci ne morejo skleniti delovnega razmerja. Po noveli tega zakona (1989) pa so morale organizacije z aktom doloiti delovna mesta, na katera so se tujci lahko zaposlili. Tik pred osamosvojitvijo Slovenije so bili za tujce pomembni trije zakoni: Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, 1989), Zakon o pogojih za sklenitev delovnega razmerja s tujimi dravljani (1978) in Zakon o gibanju in prebivanju tujcev (1980). Po ZTPDR sta lahko tuj dravljan in oseba brez dravljanstva sklenila delovno razmerje, e sta izpolnjevala splone pogoje, doloene z zakonom, kolektivno pogodbo in splonim aktom (statut, pravila, drugi akti) in posebne pogoje, doloene v zakonu (npr. dovoljenje za stalno naselitev oz. zaasno prebivanje, dovoljenje za sklenitev delovnega razmerja). Novela zakona za sklenitev delovnega razmerja s tujimi dravljani (1989): tujec je lahko sklenil delovno razmerje brez dovoljenja za sklenitev in brez javnega objavljanja, e je imel dovoljenje za zaasno prebivanje ali stalno nastanitev v SFRJ in e je sklenil delovno razmerje za opravljanje strokovnih del (doloenih npr. s pogodbo o poslovno-tehninem sodelovanju). Pronjo za izdajo dovoljenja za sklenitev delovnega razmerja s tujcem, ki je imel dovoljenje za zaasno prebivanje v SFRJ, je vloil delodajalec pri organizaciji, prostojni za zaposlovanje, in obrazloil potrebo po taki zaposlitvi. Ob sklenitvi delovnega razmerja je moral tujec dati posebno pisno izjavo, da se strinja s pristojnostjo jugoslovanskega sodia v primeru spora v zvezi z vpraanji iz dela med njim in delodajalcem. Tujemu dravljanu je prenehalo delovno razmerje, e mu je iztekla veljavnost dovoljenja za zaasno bivanje ali mu je bilo odpovedano zaasno bivanje v SFRJ ali e je bilo razveljavljeno dovoljenje o njegovi stalni naselitvi v SFRJ. Novela zakona o pogojih za sklenitev delovnega razmerja s tujimi dravljani (1989) pa je predvidela monost podaljanja delovnega razmerja, e mu je bilo podaljano zaasno prebivanje in mu je dano novo dovoljenje za sklenitev delovnega razmerja. Veljavna ureditev Ustava RS: Tujci imajo v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene s to ustavo in z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo drzavljani Slovenije.(13.l.) Tujcem se na podlagi zakona lahko omeji vstop v drzavo in as bivanja v njej. (32.l.svoboda gibanja) V Sloveniji zaposleni tujci in lani njihovih druzin imajo posebne pravice, doloene z zakonom. (79.l. - v Sloveniji zaposleni tujci)
Zakon o dravljanstvu RS (Ur.l. 1/91, 30/91) + spremembe 1992 in 1994 Zakon o tujcih (Ur.l. 1/91) nov iz 1999 (Ur.l.61/99)
Jasna R.Z.
10
Zakon o zaposlovanju tujcev (Ur.l. 33/92) nov: Zakon o zaposlovanju in delu tujcev
(66/2000)
ZAKON O ZAPOSLOVANJU IN DELU TUJCEV (Ur.l. RS t. 66/00) doloa pogoje, pod katerimi se lahko tujec zaposli v RS, e z mednarodnimi sporazumi ni drugae doloeno. Tuj dravljan ali oseba brez dravljanstva lahko dela na obmoju SLO le, e ima delovno dovoljenje. Zakon velja za vsako delo (delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, delo po pogodbi o delu in opravljanje samostojne obrtne ali poklicne dejavnosti). Vsaka pogodba o zaposlitvi ali pogodba o delu, ki je sklenjena s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, je nina (4/5.l.). Izjemoma delovno dovoljenje ni potrebno, e je tako dogovorjeno z mednarodnimi pogodbami (npr. Konvencija o konzularnih odnosih). Zakon naeloma temelji na naelu prednostne pravice domaih delavcev pri zaposlovanju. Pristojni organ (Republiki zavod za zaposlovanje) izda delovno dovoljenje, e med brezposelnimi osebami na doloenem obmoju ni ustreznega domaega kandidata, ki je pripravljen sprejeti zaposlitev (izjema: osebno delovno dovoljenje). Zakon predvideva 3 vrste dovoljenj (III. poglavje - delovna dovoljenja):
1. OSEBNO DELOVNO DOVOLJENJE: se izda za doloen ali nedoloen as, zanj lahko zaprosita
tujec in begunec. Tujec se lahko zaposli pri kateremkoli delodajalcu oz. se samozaposli. Pri iskanju zaposlitve je tujec izenaen z dravljani RS (prijavi se na Zavodu za zaposlovanje). Zakon navaja, kdo lahko zaprosi za dovoljenje za doloen as (1 ali 3 leta). Za dovoljenje za nedoloen as lahko zaprosi tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje v RS. Osebno dovoljenje se izda neodvisno od stanja in razmer na trgu dela. 2. DOVOLJENJE ZA ZAPOSLITEV : se izda le na vlogo delodajalca (pogoji so doloeni v 11.l. zakona) tujec se lahko zaposli samo pri njem. Dovoljenje se izda, e v evidenci Zavoda za zaposlovanje ni ustreznih (domaih) brezposelnih oseb (primere, ko zaposlitev tujca ni vezana na trg dela, doloi minister za delo, npr. portniki, kulturni delavci, znanstveniki). Praviloma se izda za 1 leto (izjemoma za 2 leti), nato delodajalec zaprosi za novo dovoljenje (staro se ne more podaljati). Dovoljenje se izda v okviru kvote, doloene za zaposlitev tujcev v RS. 3. DOVOLJENJE ZA DELO: ima vnaprej doloeno asovno omejitev (odvisno od namena), tujec se lahko zaasno zaposli v skladu z namenom izdanega dovoljenja, vlogo za izdajo vloi delodajalec, dovoljenje se izda v okviru kvote, doloene za posamezni namen (brez dodatnega preverjanja stanja razmer na trgu dela), izjemoma se lahko podalja. Dolobe tega zakona se ne uporabljajo za drzavljane drzav lanic EU, e je z mednarodnim sporazumom vzajemno omogoen prost dostop do trga dela in zaposlovanja in prost pretok sredstev, ki se izvajajo z napotenimi delavci ter druge oblike dela po tem zakonu. (2/3.l.) Postopki, ki so se zaeli po dolobah Zakona o zaposlovanju tujcev (iz 1992), se nadaljujejo po tem zakonu, e je ta za prizadete ugodnejsi. (52.l.) Prejnji Zakon o zaposlovanju tujcev (iz 1992, Ur.l. RS 33/92) je uredil tudi status tujih delavcev, ki so bili zaposleni v RS ob njegovi uveljavitvi. Posebej je bila pomembna pridobitev delovnih dovoljenj pod ugodnejimi pogoji (ob neupotevanju pogoja, da se delovno dovoljenje izda le, e ni ustreznega domaega delavca, ki bi sprejel delo), e so tujci zanj zaprosili v 90. dneh od uveljavitve zakona (do 15.10.1992). Osebno dovoljenje za nedoloen as so tako dobili dravljani SFRJ, ki so imeli v RS min 10 let delovne dobe in zaposleni za nedoloen as. Osebno dovoljenje za 1 leto so dobili tisti, ki so bili zaposleni za nedoloen as in imeli manj kot 10 let delovne dobe v RS; tisti, ki so bili zaposleni za doloen as; dnevni delovni migranti; brezposelni (ki so prejemali denarno pomo ali denarno nadomestilo).
Jasna R.Z.
11
MOBILNOST KAPITALA IN DELOVNE SILE Iz predavanj: Kako urediti delovna razmerja v transnacionalnih (multinacionalnih) drubah? Katero pravo uporabiti? Glavni problemi so glede zaposlenih in njihovih pravic, uporabe prava, doloanja pogojev dela (praznikov, odsotnosti, plail), pa vse do varstva pri delu. Delovna razmerja z elementi tujine pa se bistveno irijo e z mednarodnim transportom in z razvojem mednarodne trgovine, kjer so kraj opravljanja dela, dravljanstvo delavca in delodajalca, prebivalie delavca in sede podjetja v razlinih pravnih sistemih. TRANSNACIONALNE DRUBE Poleg migracije delovne sile je treba upotevati e en, e od asa kolonij vzporeden proces selitev kapitala tja, kjer so preseki delovne sile. Pri tem je pomemben tudi pojav oz. delovanje transnacionalnih (multinacionalnih) drub. Po MOD multinacionalna podjetja sestavljajo podjetja (javna, zasebna, meana), ki nadzorujejo proizvodnjo, distribucijo, storitve ali opremo uslunostne dejavnosti izven drave, v kateri je njihov sede. Glavni namen teh drub je ustvarjanje im vejega dobika. To vpliva tudi na zaposlovanje in zaposlenost v dravah, kjer te drube odpirajo svoje filiale. e posebej se pojavljajo v dravah, ki spodbujajo tuje investicije, surovine in energija so poceni, pa tudi delovna sila je poceni in sindikalno neorganizirana. Odpiranje novih podjetij (praviloma v mestih) povzroa masovne migracije revnega neizobraenega kmekega prebivalstva v mesta. Delovne razmere domaih delavcev, zaposlenih v filialah teh drub, so sicer odvisne od domae delovne zakonodaje, praksa pa kae, da so zaradi vije produktivnosti mezde vije in delovne razmere bolje kot v domaih podjetjih. Zaposlitev v teh podjetjih je pogosto zelo nestabilna (npr. odpuanje delavk, ko se poroijo ali odpuanje delavcev z daljo delovno dobo, na podlagi katere so upravieni do vije mezde ali odpuanje zadradi bolezni). Z vidika nacionalne politike zaposlovanja pa je lahko e usodneje zapiranje filial (kjer ni ve priakovanega dobika) posledica: naraa brezposelnost. Negativne vplive delovanja transnacionalnih drub na drubenoekonomski razvoj drav, v katerih odpirajo svoje filiale, lahko drube same delno omejijo (sprejmejo celovite razvojne strategije, v katerih bo upotevan poleg gospodarskega tudi socialni razvoj), pomembno pa je tudi delovanje mednarodnih vladnih in nevladnih organizacij. V okviru OZN je bil organiziran poseben center za multinacionalne drube, ki pripravlja dokumente o dejavnostih in organiziranosti teh drub. S problemi transnacionalnih podjetij in socialno politiko se ukvarja tudi MOD. Administrativni svet MOD je (1977) sprejel Tripartitno deklaracijo o naelih glede multinacionalnih podjetij in socialne politike, v kateri je velik poudarek na vpraanjih kot so: pospeevanje zaposlovanja, enakost monosti in obravnavanja, varstvo zaposlitve, izobraevanje, delovne in ivljenjske razmere, sindikalna svoboda, kolektivno pogajanje, reevanje kolektivnih sporov ipd. Deklaracija ni obvezujo dokument, vendar so drave lanice privolile v poseben postopek nadzora nad njenim uresnievanjem. S problemi v zvezi s transnacionalnimi drubami pa se ukvarjajo tudi organizacije delavcev. Nekatere sindikalne organizacije vidijo monost za reevanje problemov v bolji koordinaciji svojega dela, uveljavitvi koncepcije mednarodne stavke solidarnosti in uveljavitvi mednarodnih kolektivnih pogodb. DELOVNA RAZMERJA Z ELEMENTI TUJINE Mednarodni transport, razvoj mednarodne trgovine, irjenje transnacionalnih drub in druge oblike gospodarskega sodelovanja vplivajo na t.i. mednarodno delovno razmerje. V delovnem razmerju se namre lahko pojavijo razlini elementi iz tujine (npr. kraj opravljanja dela,
Jasna R.Z.
12
dravljanstvo delodajalca ali delavca). Ti elementi lahko povzroijo dvom o tem, katero pravo uporabiti za konkretno mednarodno delovno razmerje. Med posameznimi dravami namre obstajajo velike razlike med delovnopravnimi sistemi kljub tenjam po unifikaciji ali vsaj harmonizaciji nacionalnih delovnih zakonodaj. MOD, ki sprejema vire unificiranega prava, eli s sprejetimi konvencijami zagotoviti minimum pravic za vse delavce (ne eli unifikacije nacionalnih pravnih sistemov, ki bi prepreevala monost kolizije zakonov). Iz predavanj: Urejevanje delovnih razmerij, ki imajo elemente iz tujine, je mono na razline naine: 1. LEX LOCI LABORIS (pravo kraja opravljanja dela): to se najprej poskua, upoteva se, e gre preteno za navezne okoliine, predvsem, ko je istoasno to kraj pristojnega sodia (lex fori) 2. LEX LABORIS (pravo dela) se nanaa na tisto pravo, po katerem je bila sklenjena pogodba o delovnem razmerju (navezuje se na pravo matine drave) 3. avtonomija strank V dravah, v katerih so sprejeli zakone o MZP (mednarodnem zasebnem pravu), poznajo 3 razline pristope v iskanju prava, ki se uporabi za mednarodno delovno razmerje: 1. Lex loci laboris pravo, po katerem naj se presoja delovno razmerje, se doloi po kraju opravljanja dela. Pogosto je to istoasno tudi lex fori. Delavcu se zagotavlja enak poloaj, kot ga imajo lokalni delavci (posebej pomembno pri dalji napotitvi delavca v tujino). 2. Lex laboris ohrani se veljavnost prava, po katerem je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (tudi za as napotitve delavca v tujino). To omogoa upotevanje pridobljenih pravic (= zelo pomemben institut v delovnem pravu). 3. Avtonomija strank v nekaterih dravah ji dajejo e vedno prednost (npr. v vici se zavzemajo za popolno avtonomijo strank za izbiro nevtralnega prava)
Kaj
je
aktualna
kolizija
norm?
1/ NI KOLIZIJE Kolizija norm ne pride v potev v primeru, ko delavec migrant odide v drugo dravo, da bi se zaposlil pri tujem delodajalcu. V tem primeru je edini element tujine dravljanstvo delavca. Za njegovo delovno razmerje se uporablja lokalno pravo, po katerem je tudi sklenil pogodbo o zaposlitvi. Enako velja, ko tuj delodajalec (transnacionalna druba, tuje predstavnitvo) najame lokalno delovno silo. e se torej kot element tujine pojavita ali dravljanstvo delavca ali dravna pripadnost delodajalca, velja lex loci laboris (pravo kraja, kjer se delo opravlja). 2/ KOLIZIJA Iz predavanj: Najve problemov nastane, kadar niti delodajalec niti delavec nimata svojega domicila v dravi, kjer je potrebno delo opraviti. a) zaasneja oblika napotitve na delo v tujino : vedno najprej poskuamo uporabiti delovno pravo tiste drave, iz katere izhajajo delavci. b) trajneja napotitev na delo v tujino: zelo pogosto loimo situacijo za t.i. kadre (vodilne delavce) in za ostale. Praksa kae, da za vodilne delavce veinoma ostane v veljavi pravo domicilnega kraja, kar je obiajno tudi ugodneje. V primerih, kjer praktino ne moremo ugotoviti najbolje navezne okoliine, je potrebno v naprej predvideti, katero pravo se bo uporabljalo. Bolj delikatna je situacija, ko niti delavec niti delodajalec nimata domicila v dravi, v kateri je treba opraviti delo. V takem primeru lahko: a) velja lex loci laboris ali pa pridejo v potev tudi druge navezne okoliine b) drava, v kateri se delo opravlja, doloi, da je treba spotovati njeno zakonodajo pri doloitvi delovnih razmer. Izbira je ponavadi odvisna od trajanja napotitve delavca v tujino:
Jasna R.Z.
13
zaasna napotitev (po bilateralnih konvencijah o socialni varnosti je to 6-12 mes) - za njihovo delovno razmerje se e naprej uporablja lex laboris (pravo drave, v kateri obiajno delajo). Ponavadi je to istoasno tudi pravo, po katerem je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, in pravo sedea podjetja. trajneja napotitev - najpogosteje pri vodilnih delavcih, tehninem osebju oz. strokovnjakih v transnacionalnih drubah oz. drubah s filialami v tujini. Kot najpomembneja navezna okoliina se upoteva lex loci laboris. V mnogih dravah niso naklonjeni uporabi naela avtonomije strank (delavec je slabotneja pogodbena stranka od delodajalca). Nekatere drave vztrajajo, da tudi pri dolgotrajnejih napotitvah delavca v tujino ostane v veljavi pravo drave, iz katere je napoten. Pri tem pa vsaj za nekatere pravice iz delovnega razmerja velja lokalna zakonodaja, ki predstavlja javni red.
i napotitev posameznega delavca in skupine delavcev (v praksi se zanje izdajajo skupinske

vize). e so delavci iz iste drave kot delodajalec (sede podjetja), se za delovno razmerje uporablja pravo te drave. e niso iz iste drave, se obravnavajo kot migranti in zanje velja pravo kraja opravljanja dela. i delo na instalacijah na odprtem morju (vrtalne ploadi). Obiajno velja za delovna razmerja pravo glavnega sedea delodajalca. Tako zagotovijo enako obravnavanje vseh delavcev, ne glede na njihovo dravljanstvo. i selitev delavcev iz ene drave v drugo pri opravljanju dela (mednarodni promet, trgovski zastopniki). Za delavce v cestnem, eleznikem in zranem prometu se kot navezna okoliina obiajno upoteva registrirani sede podjetja ali filiale oz. kraj registracije letala ali ladje. Ponekod dopuajo avtonomijo strank (predvsem za trgovske zastopnike) - stranke lahko izberejo npr. pravo ene od drav, kjer se opravlja delo, pravo stalnega prebivalia delavca ali pravo sedea podjetja. Ne glede na navedeno, je treba upotevati e tole: e se delo opravlja na teritoriju drave, katere sodie je pristojno za reevanje morebitnega spora, bo to sodie seveda uporabilo lex fori. Uporabilo bo substanno pravo te drave. Tuje pravo sodia uporabljajo ponekod v primeru sporov, v katerih so udeleeni detairani delavci. Glede katerih pravic iz delovnih razmerij je kolizija predpisov najpogosteja? Ker gre za kolizije med pravnimi sistemi, se problemi projavljajo predvsem v zvezi s pravicami, ki jih urejajo zakoni ali kolektivne pogodbe (manj problemov je pri individualnih pogodbah). V praksi se pojavljajo spori v zvezi z delovnim asom, eprav ureditev delovnega asa praviloma sodi v sklop imperativnih nacionalnih predpisov. Obutljivo je tudi varstvo pri delu. Praviloma naj bi veljal lex loci laboris. Do teav pride takrat, ko ni nacionalnih predpisov prevladuje stalie, da se takrat uporabi pravo drave, iz katere je delavec napoten na delo v tujino. Pogosto se pojavljajo tudi spori o tem, katero pravo uporabiti v primeru prenehanja delovnega razmerja. Za prenehanje delovnega razmerja praviloma velja lex loci laboris, naelo avtonomije strank pa se upoteva le, e je za delavca to ugodneje. V mnogih dravah se obvezno za vse delavce uporablja zakonodaja, ki omejuje disciplinsko mo delodajalca v zvezi z odpuanjem, ne glede na to, katero pravo se uporabi za druge pravice iz delovnega razmerja. V sodni praksi posameznih drav (npr. Francija) sodie uporablja meano metodo: kombinacijo trdnega navezovanja na pravo kraja opravljanja dela in upotevanja avtonomije strank, e je za delavca to ugodneje. e stranki nista izbrali prava, sodie samo poie navezne okoliine. V zvezi s kolektivnimi pravicami je najaktualneja pravica do sindikalnega organiziranja glede te pravice je praviloma treba upotevati lex loci laboris. Problem se pojavi takrat, kadar to pravo ne dopua sindikalne svobode.
Jasna R.Z.
14
Veljavnost kolektivnih pogodb v primeru, ko se v delovnem razmerju pojavi element tujine Kaken je vpliv pojava MDP na zakone, podzakonske akte in kolektivne pogodbe, ki tvorijo delovno pravo? 1. vpraanje veljavnosti nacionalne kolektivne pogodbe tudi za tuje delodajalce in tuje delavce, ki delajo na dravnem teritoriju 2. ali se lahko veljavnost kolektivne pogodbe raztegne preko dravnih meja 3. vpraanje monosti sklepanja t.i. mednarodnih kolektivnih pogodb med strankami iz razlinih drav
a) osebna veljavnost kolektivnih pogodb : ponekod veljajo le za lane (ne glede na njihovo
dravno pripadnost oz. dravljanstvo) pogodbenih strank (delodajalskih in delavskih organizacij), drugod veljajo za vse zaposlene delavce (ne glede na lanstvo v sindikatu) pri delodajalcih, ki so lani pogodbene stranke. S tega vidika obstoj tujih elementov ne vpliva na kolektivne pogodbe.
b) krajevna prostojnost : zanjo je pomembno naelo teritorialnosti - kolektivne pogodbe

veljajo le na doloenem obmoju (v podjetju, obmoju, celi dravi). Glede na to naelo se lahko pojavi vpraanje t.i. raztegnjenih kolektivnih pogodb (te veljajo na nacionalni ravni za vse delavce, ki delajo na teritoriju dravi, ne glede na to, ali so lani pogodbenih strank). Naelo teritorialnosti kolektivne pogodbe praviloma ne more veljati za delavce, ki so za dalji as napoteni na delo v tujino. "Raztegnitev" kolektivne pogodbe preko dravnih meja je mogoa le v obliki izrecne ali tihe inkorporacije (= vkljuitve) vsebine kolektivne pogodbe v individualno pogodbo o zaposlitvi. Pri kratkotrajnih napotitvah je poloaj drugaen, saj zanje praviloma velja pravo drave, po katerem so sklenili pogodbo o zaposlitvi, ki je hkrati tudi pravo sedea podjetja in pravo drave, v kateri obiajno opravljajo svoje delo. V svetu (e posebej pa v Evropi) se vedno bolj uveljavljajo ideje o mednarodnih kolektivnih pogodbah (njihove stranke pripadajo razlinim dravam). Z njimi naj bi upotevali razline oblike gospodarsko-tehnolokega sodelovanja v mednarodnih okvirih in njihov vpliv na poloaj delavcev, po drugi strani pa prepreevali kolizijo norm o delu. Za sklepanje takih pogodb trenutno e obstajajo razline ovire sociloke in pravne narave, znani pa so e posamezni primeri takih kolektivnih pogodb (npr. 1967 sklenjena kolektivna pog., ki je valjala za delavce, zaposlene pri Chryslerju v Kanadi in ZDA).
DELOVNOPRAVNI STATUS TUJIH IN NAIH DRAVLJANOV Z VIDIKA NAE PRAVNE UREDITVE ZT POSLOVANJA V bivi Jugoslaviji je bila na podroju ZT poslovanja znailna zelo obsena in podrobna dravna intervencija. Podroje prometa blaga in storitev s tujino je urejala vrsta zveznih predpisov, ki jih je oktobra 1989 nadomestil Zakon o ZT poslovanju. Zakon je ZT posle razdelil na 2 veliki skupini: 1) ZT promet (blaga in storitev) ter 2) opravljanje gospodarskih dejavnosti v tujini. Ta splona znailnost je veljala tudi za delovnopravna vpraanja - predvsem za pogoje, ki so jih morali izpolnjevati delavci za opravljanje poslov ZT prometa. Z zakonom je bila odpravljena t.i. ZT registracija. V Sloveniji je bil 1993 sprejet nov zakon o ZT poslovanju, ki predstavlja le prehodno reitev, saj bodo vsebino zakona urejali devizni in carinski predpisi ter predpisi o drubah.
Jasna R.Z.
15
Primeri, kjer se pojavi delovno razmerje s tujim elementom: zaposlovanje oz. delo tujih dravljanov v Sloveniji, zaposlovanje naih dravljanov pri tujem delodajalcu v Sloveniji, poiljanje naih dravljanov na zaasno delo v tujino V okviru ZT (zunanjetrgovinskega) poslovanja so z delovnopravnega vidika zanimivi primeri: 1. izvajanje investicijskih del v tujini 2. oddajanje investicijskih del tuji osebi v Sloveniji 3. odpiranje in delo predstavnitev tujih oseb v Sloveniji 4. ustanavljanje lastnih ali meanih podjetij v tujini 5. ustanavljanje in delo v bankah in drugih finannih organizacijah v tujini 6. ustanavljanje poslovnih enot ali predstavnitev v tujini 7. strokovno usposabljanje in uresnievanje drugih oblik poslovno-tehninega sodelovanja
1. IZVAJANJE INVESTICIJSKIH DEL V TUJINI V svetu je ena od uveljavljenih oblik migracije delovne sile napotitev delavcev na zaasno delo v tujino (v preteklosti: selitev delavcev iz ene drave v drugo zaradi naselitve in zaposlitve). Delavci opravljajo delo na podlagi pogodb o izvajanju investicijskih del v tujini, pogodb o poslovnem sodelovanju ipd. (v tujini se je uveljavil pojem: "na projekt vezana migracija"). Delovnopravni poloaj v tujino napotenih delavcev je odvisen od tega, po katerem pravu se urejata delovno razmerje in socialno zavarovanje za as dela v tujini. Ohranitev "pridobljenih pravic" delavca je mogoa, e tudi pri spremembi kraja opravljanja dela ostane v veljavi pravo, po katerem je bila sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi oz. pravo, ki velja za to pogodbo. Ohranitev veljavnosti prava lahko odloilno prispeva k temu, da delavci laje pristanejo npr. na kratkotrajneje in zaasne spremembe kraja opravljanja dela. Za delodajalce pa ohranitev veljavnosti npr. predpisov o socialni varnosti lahko predstavlja razbremenitev: administrativno (ni prijave pri tujem nosilcu socialnega zavarovanja) in finanno (ne plaujejo se prispevki v tujini). Praktino povsod po svetu velja: ko delodajalec napoti delavca za kraji as na delo v drugo dravo, za delavca velja pravo, po katerem je bilo sklenjeno delovno razmerje in ki ureja delavevo socialno varnost. Glede socialne varnosti je treba vedeti, da mednarodne norme (vestranske in dvostranske konvencije o socialni varnosti o socialnem zavarovanju) izrecno odstopajo od teritorialnega naela v primeru zaasnega dela delavcev v tujino (to naelo pomeni: za dravljane ene drave, ki so na delu v drugi dravi, veljajo predpisi o socialnem zavarovanju drave zaposlitve oz. drave opravljanja dela). Na obmoju nekdanje SFRJ (Jugoslavije, YU) so naa podjetja sklenila prve pogodbe o poslovno-tehninem sodelovanju in izvajanju investicijskih del v tujini e leta 1951 in 1952 (teh pogodb je bilo malo). tevilo pogodb se je povealo v letih 1965 do 1973 (po drubeni in gospodarski reformi 1965). Ugotavljali pa so, da je na osnovi teh pogodb pogosto prihajalo do "posojanja" naih delavcev tujim poslovnim partnerjem. Tako prakso naj bi zael prepreevati
Jasna R.Z.
16
Zakon o temeljnih pogojih za zaasno zaposlovanje in varstvo yu dravljanov na delu v tujini (1973), dokonno pa naj bi bila odpravljena na podlagi Zakona o varstvu dravljanov (1980), vendar so tudi po sprejemu tega zakona ugotavjali, da je e vedno prihajalo do nekaknega "posojanja" delavcev. Izvajanje investicijskih del v tujini je urejal Zakon o ZT poslovanju (1989, ki je nadomestil Zakon o izvajanju investicijskih del v tujini iz 1985), ki ni ve posegal v delovnopravne probleme. Ti so bili (in so zaenkrat e) urejeni z Zakonom o varstvu dravljanov, po katerem imajo delavci, ki so zaposleni v domaem podjetju in opravljajo delo v tujini, enake pravice in obveznosti, kot domai delavci.
Iz predavanj: Naa ureditev pri izvajanju investicijskih del v tujini (po nai zakonodaji) upoteva mednarodno ureditev, ki se nanaa na migracijo, vezano na projekt. Pri tej migraciji so vani naslednji elementi: 1. sede podjetja, 2. e delavec opravlja tono doloena dela 3. da tako delo traja le doloen as 4. da je delavec vsaj doloen as pred tem delal v svoji matini dravi Na zakon: naa podjetja v tujini predstavnitvo v tujini samo opravljanje dela v tujini meana podjetja posebne oblike dela (npr. v bankah, zavarovalnicah) V zvezi z ratificiranimi normami MOD je treba opozoriti, da za te delavce ne velja Konvencija t. 143 o migracijah v pogojih zlorabljanja ter podpiranja enakih monosti in obravnavanja delavcev migrantov. Konvencija poleg opredelitve pojma "delavec migrant" doloa krog oseb, za katere konvencija ne velja - vanj so vkljuene "osebe, e zaposlene za doloen as v organizacijah na teritoriju ene drave, ki zaasno in za doloen as odidejo v drugo dravo, da bi tam na zahtevo delodajalca opravile doloene posle ali naloge, in ki niso sklenile delovnega razmerja le v ta namen".
Elementi, ki so odloilni za presojo, za katere delavce kljub spremembi drave opravljanja dela, e naprej velja nae pravo (glede pravic pri delu in iz dela), so: 1. sede podjetja , za raun katerega delavec opravlja delo, je v drugi dravi (ne v dravi zaasnega opravljanja dela) 2. delavec opravlja le tono doloena dela 3. napotitev je lahko le zaasna in bo trajala doloen as 4. delavec je pred napotitvijo na delo v tujino doloen as e zaposlen v podjetju in ne sklene delovnega razmerja samo zaradi napotitve na zaasno delo v tujino Za "detairane delavce" lahko tejemo le tiste, ki v tujini opravljajo investicijska dela, proizvodna dela, storitve in druga dela po pogodbi o izvajanju investicijskih del v tujini oz. po pogodbi o poslovnem sodelovanju (ta lahko temelji tudi na mednarodni pogodbi). Tako kot v drugih primerih "migracije" morajo biti tudi v primeru napotitve na delo v tujino zaradi izvajanja investicijskih del izpolnjeni nekateri pogoji, npr:
Jasna R.Z.
17
strani delavcev: odsluen vojaki rok, dovoljenje za delo (izda se, e imajo dovoljenje za zaasno prebivanje), izpolnjevati morajo vse pogoje, ki jih predvideavjo nacionalni predpisi o izdajanju, zavrnitvi izdajanja in prenehanju veljavnosti dovoljenja za delo, izpolnjevati morajo pogoje, doloene s splonim aktom, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje poslov ZT prometa. s strani organizacije: ne sme sklepati pogodb o poslovnem sodelovanju, s katerimi bi odstopila svoje delavce tujemu poslovnemu partnerju, poskrbeti mora za zdravniki pregled delavcev, zagotoviti mora avtonomno ureditev pravic in obveznosti iz delovnega razmerja (pri tem upotevati ev. sklenjene bilateralne sporazume), delavcem v tujini zagotoviti ustrezno nastanitev in prehrano. Za delavce, ki so na zaasnem delu v tujini, po zakonu velja pravo sedea organizacije, s katero so delavci v delovnem razmerju. Ob tem pa zakon dopua monost posebne ureditve nekaterih pravic in obveznosti (npr. doloanje in razporejanje delovnega asa, doloanje pla in nadomestil pla ter drugih prejemkov in varstvo pri delu). Vse doslej sklenjene bilateralne konvencije o socialnem zavarovanju "detairane delavce" izrecno izvzemajo iz predpisov drave, v kateri delajo, in predvidevajo, da se zanje e naprej uporabljajo domai predpisi o socialni varnosti. Po nekaterih konvencijah je uporaba tujih predpisov izkljuena za neomejen as, po drugih pa za doloen as (po poteku roka avtomatino zanejo veljati predpisi drave, kjer se dela izvajajo, razen e pristojni organi ne dovolijo podaljanja veljavnosti naih predpisov). Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1992) se obvezno zavarujejo za vse primere zavarovanja dravljani RS, zaposleni v tujini, e so bili neposredno pred odhodom v tujino zavarovani na ozemlju RS oz. so imeli pred odhodom v tujino stalno prebivalie v RS in niso za ta as obvezno zavarovani pri tujem nosilcu zavarovanja. Podobno velja za obvezno zdravstveno zavarovanje. 2. ODDAJANJE INVESTICIJSKIH DEL TUJEMU IZVAJALCU Za pogodbe o gradnji investicijskega objekta med domaim investitorjem in tujim izvajalcem velja nacionalno pravo investitorja. V preteklosti je to podroje pri nas urejal Zakon o oddajanju graditve investicijskega objekta tujemu izvajalcu (1976), ki je doloal, da je odstop gradnje dopusten, e nobena domaa izvajalska organizacija nima ustreznih izkuenj, strokovnega kadra in mehanizacije, potrebne za izvajanje del - to je presojala GZ YU. Zvezni upravni organ za energetiko in industrijo je vodil register sklenjenih pogodb. Po zakonu je tuj izvajalec moral zaposliti domae delavce (predvideno je bilo tudi sklepanje delovnega razmerja za doloen as), s katerimi je sklenil individualne pogodbe (prej je sklenil kolektivno pogodbo z GZ YU oz. sindikalno organizacijo). Za reevanje delovnih sporov so bila pristojna domaa sodia. Tuj izvajalec je lahko zaposlil tuje delavce le za izvajanje inenirsko-tehninih vodstvenih del, za vodilna dela posameznih strokovnih slub in za dela, pri katerih se uporabljajo posebna delovna sredstva. V tem pogledu je torej veljala prednostna pravica domaih delavcev do zaposlitve. Nadzor nad zaposlovanjem tujcev je drava izvajala preko izdajanja dovooljenj za sklenitev delovnega razmerja. Tuj izvajalec je bil dolan plaevati davke in prispevke iz delovnega razmerja v skladu s predpisi mosamezne republike oz. avtonomne pokrajine.
Jasna R.Z.
18
Zakon o ZT poslovanju (YU, 1989) je nadomestil prej navedeni zakon in sicer le v 3-h lenih. Za oddajo investicijskih del v YU je predvidel obvezno javno licitacijo ali zbiranje ponudb doloenega najmanjega tevila ponudnikov v skladu z ustreznimi predpisi. Pogoje za oddajanje investicijskih del v YU tujemu izvajalcu je doloil investitor (zakon je le navajal nekatere primere, npr. uporaba yu standardov). Zakon je predvidel poseben register pogodb o izvajanju investicijskih del v YU, ki ga je vodil zvezni upravni organ za ekonomske odnose s tujino. Zakon o ZT poslovanju (RS, 1993) o tem podroju izrecno ne govori. Tuji izvajalec lahko v RS: 1. odpre predstavnitvo 2. ustanovi podjetje - glede delovnih razmerij naih dravljanov bo moral v celoti upotevati nae pravo (zakon o delovnih razmerjih, kolektivna pogodba za gospodarstvo), za tuje dravljane bo delovnopravni status odvisen od prava drave, iz katere je tuji izvajalec glede njihove socialne varnosti pa je treba upotevati ev. sklenjene bilateralne konvencije o socialni varnosti.
3. PREDSTAVNITVA TUJIH OSEB V RS V bivi YU sta to podroje urejala Uredba o pogojih za odpiranje in poslovanje predstavnitev tujih oseb v YU (1985) in Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati yu dravljani, ki se zaposlijo v predstavnitvih tujih oseb v YU (1987). Uredba je podrobno doloala pogoje, kdaj se sme tuji osebi dovoliti odprtje predstavnitva pri nas. V predstavnitvu so bili lahko zaposleni yu in tuji dravljani (najmanj 1/2 strokovnih oseb je morala biti yu dravljanov, razen e sta bili zaposleni le 2 osebi). YU dravljani so se lahko zaposlili le, e so od pristojne gosp. zbornice dobili soglasje o izpolnjevanju predpisanih pogojev. Tuji dravljani so potrebovali dovoljenje za stalno natanitev ali za zaasno bivanje v YU. Delovna razmerja yu dravljanov so se urejala s kolektivno pogodbo smiselno pravicam delavcem v zdruenem delu (tuja oseba je pogodbo sklenila s pristojnima organoma sindikata in gosp. zbornice). Tuja oseba je z vsakim delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi. Glede delovnih razmerij tujih dravljanov je praviloma veljalo pravo kraja sklenitve pogodbe o zaposlitvi (uredba namre ni vsebovala nobenih doloil). V skladu z uredbo je predstavnitvo pri svojem poslovanju moralo upotevati nae predpise (nadzor yu inpekcijskih organov). Ta ureditev je prenehala veljati z dnem, ko se je zael uporabljati Zakon o ZT poslovanju (1989), ki je v 54. l. doloil le podroja, na katerih lahko tuja oseba odpre predstavnitvo v YU ter pooblastil Zvezni izvrni svet, da predpie natanneje pogoje za odpiranje in delo predstavnitev tujih oseb v YU. Tako je bila izdana Uredba o natannejih pogojih za odpiranje in delo predstavnitev tujih oseb v YU (1975). Uredba ni ve imela pogoja, da mora biti najmanj 1/2 strokovnega osebja naih dravljanov. Nov slovenski Zakon o ZT poslovanju je v prehodnih dolobah doloil, da se 54. l. zveznega zakona in uredba uporabljata do sprejema ZGD.
4. DELO V LASTNIH ALI MEANIH PODJETJIH V TUJINI Ker nov slovenski zakon o ZT poslovanju ne ureja delovnopravnega statusa delavcev, ki opravljajo gospodarske dejavnosti v tujini, si lahko pomagamo z Zakonom o varstvu dravljanov, ZTPDR in ZDR. Zakon o varstvu dravljanov doloa, da za delavce, ki se poiljajo na zaasno delo v tujino zaradi zaposlitve v lastnem ali meanem podjetju ali v podjetju, v katero je podjetje vloilo svoja sredstva, smiselno veljajo dolobe o pogojih, ob katerih se poiljajo na zaasno delo v tujino "detairani delavci". Delavci so v delovnem razmerju v
Jasna R.Z.
19
podjetju v tujini, v asu dela v tujini pa vendarle obdrijo lastnost delavca tudi v podjetju, ki jih je napotilo na delo v tujino (nekatere pravice lahko e naprej uresniujejo v tem podjetju). ZTPDR (34.l.): delavec, ki ga je organizacija poslala na delo v tujino v lastno ali meano podjetje, ima pravico v 30 dneh po prenehanju dela v tujini vrniti se na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za doloeno vrsto poklica. Med odsotnostjo z dela mirujejo pravice in obveznosti, ki se pridobijo pri delu in iz dela, razen tistih, za katere je z zakonom drugae doloeno. V noveli Zakona o varstvu dravljanov (1988) je doloeno (dopolnjen 19.l.), da se s sklepom o napotitvi na zaasno delo v tuje podjetje v dravo, s katero je sklenjena mednarodna pogodba o socialnem zavarovanju, doloi, da se morata organizacija in delavec skupaj opredeliti, v kateri dravi bo delavec v skladu z medn. pogodbo uveljavil varstvo (zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo druinskih lanov), upotevajo pri tem interes organizacije, ki ga poilja. e da pristojni tuji organ soglasje na skupno zahtevo organizacije in delavca (ki je vloena v skladu z medn. pog.), da se za delavca (poslanega v tujino v lastno ali meano podjetje ali v podjetje, v katero je organizacija vloila svoja sredstva) ne uporabljajo predpisi o socialnem zavarovanju v dravi zaasne zaposlitve, organizacija med njegovo zaasno zaposlitvijo v tujini nadaljuje njegovo obvezno zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri pristojnih nosilcih zavarovanja v domovini. Z dopolnitvami zakona so eleli odpraviti nekatere v preteklosti pogoste teave in razlino prakso glede socialnega zavarovanja teh delavcev. Zaradi nejasne zakonske ureditve njihovega delovnopravnega statusa (dejansko hkraten obstoj dveh delovnih razmerij, enaenja z "detairanimi delavci") je prihajalo tudi do napane uporabe sklenjenih bilateralnih konvencij o socialnem zavarovanju in do t.i. dvojnega zavarovanja (v domovini in v dravi zaposlitve), kar je bilo v nasprotju s sklenjenimi bilateralnimi konvencijami. Te namre temljijo na naelu enakosti domaih in tujih dravljanov (uporaba zakonodaje drave opravljanja dela) izjema je le npr. za "detairane delavce". Naeloma ni mono soasno zavarovanje v obeh dravah. Bilateralne konvencije (predvsem sklenjene z zahodnoevropskimi dravami) pa lahko predvidevajo monost, da se na podlagi soglasja pristojnih organov obeh drav izvzame uporaba zakonodaje o zdravstvenem, pokojninskem in invalidskem zavarovanju drave, kjer so delavci zaasno zaposleni. Ker se pri sklepanju bilateralnih konvencij upotevajo prvenstveno interesi delavcev in to, da kraj opravljanja dela ne bi smel imeti negativnih posledic za delaveve pravice, iz konvencij smiselno izhaja, da naj bi pristojni organi pri sprejemanju odloitev upotevali interes oz. voljo samih delavcev, da so zavarovani po predpisih, ki so zanje najugodneji. Zakon o varstvu dravljanov: OZD (podjetje), ki poilja te delavce v drave, s katerimi je sklenjena medn. pog. o socialnem zavarovanju, zagotavlja zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje na nain, ki onemogoa dvojno zavarovanje. Izjema: na dravljan mora biti v skladu z zakonom obvezno zavarovan v nai dravi, da bi iz svojega dela v tujini zagotovil zdravstveno varstvo druinskih lanov, e z medn. pogodbo ali s predpisi tuje drave, v kateri je zaposlen, ni zagotovljeno zdravstveno varstvo njegovih druinskih lanov, ki ivijo v domovini. 5. ZAPOSLOVANJE V BANKAH IN DRUGIH FIN. ORGANIZACIJAH TER V ZAVAROVALNIH IN POZAVAROVALNIH ORGANIZACIJAH Velja ureditev, opisana v prejnji toki. 6. DELO V POSLOVNIH ENOTAH ALI SKUPNIH GOSP. PREDSTAVNITVIH Zakon o varstvu dravljanov le nejasno doloa, da za delavce, ki se poiljajo na zaasno delo v tujino v PE ali skupna gosp. predstavnitva, smiselno veljajo dolobe zakona o pogojih, ob katerih se poiljajo na zaasno delo v tujino "detairani delavci". Ugotovimo lahko, da nai delavci ostanejo v delovnem razmerju v podjetju-ustanovitelju in da je njihov delovnopravni status enak statusu "detairanih delavcev".
Jasna R.Z.
20
7. DELO V TUJINI ZARADI STROK. USPOSABLJANJA IN URESNIEVANJA DRUGIH OBLIK POSLOVNO-TEHNINEGA SODELOVANJA Zakon o varstvu dravljanov tudi v tem primeru govori le o smiselni uporabi veljavnosti dolob zakona o pogojih, ob katerih se poiljajo na zaasno delo v tujino "detairani delavci", ne opredeljuje pa delovnopravnega statusa delavcev. 8. ZAASNO DELO V TUJINI NA PODLAGI MEDN. ZNANSTVENEGA, PROSVETNOKULTURNEGA IN TEHNINEGA SODELOVANJA a) Opravljanje proizvodnih del, storitev in drugih del s strani naih organizacij Poiljanje naih dravljanov na delo v tujino se na osnovi predhodno sklenjenega meddravnega sporazuma o znanstveno-tehninem sodelovanju uredi s pogodbo o poslovnem sodelovanju med nao organizacijo in tujim poslovnim partnerjem, pri emer je treba upotevati Zakon o varstvu dravljanov. Delavci za izvajanje investicijskih del in opravljanje proizvodnih del, storitev in drugih del morajo izpolnjevati doloene pogoje. Njihov delovnopravni status sicer ni opredeljen, vendar je mogoe glede na naravo in organizacijo dela (delo s strani nae organizacije) ugotoviti, da so v delovnopravnem smislu izenaeni z "detairanimi delavci". Zakoncu gre fakultativna pravica do vrnitve v organizacijo oz. k delodajalcu.
b) Delo v sestavi strokovne ekipe, sestavljene za opravljanje proizvodnih del, storitev

in drugih del pri tujem delodajalcu Dravljani se poiljajo na delo v tujino ob pogojih, ob katerih se dravljani zaposlujejo pri tujem delodajalcu (Zakon o varstvu dravljanov) - v asu dela v tujini so v delovnem razmerju s tujim delodajalcem (zagotoviti jim enake pravice kot delavcem-dravljanom v tujem podjetju). Te pravice in druga vpraanja (npr. doloitev konkretnih del strokovne ekipe in kraja, t. potrebnih delavcev in izobrazba, trajanje dela v tujini, nastanitev delavcev in njihovih druinskih lanov) se uredi z administrativno pogodbo (sporazum, protokol, sploni pogoji za izvajanje znanstveno-tehninega sodelovanja, zapisnik ipd.). Delavcem v asu dela v tujini mirujejo pravice in obveznosti pri delu in iz dela. Zakoncu, ki odide z delavcem v tujino, pa se lahko doloi pravica do vrnitve.
c) Delo posameznikov pri tujih delodajalcih Gre za zaasno delo. Za delovno razmerje velja tuje pravo, e meddravne pogodbene doloajo drugae. Glede socialne varnosti je treba upotevati ev. bilateralno konvencijo o socialni varnosti. Odhod na delo v tujino poteka s posredovanjem organa oz. organizacije, pristojne za izvajanje mednarodne pog. o znanstvenem, prosvetno-kulturnem in tehninem sodelovanju, zato se pravice do osnovnih oblik varstva naih dravljanov e posebej doloijo v pog. med dravljanom in omenjeno organizacijo. Na zaasno delo v tujino se lahko poiljajo dravljani, ki so ali niso v delovnem razmerju. e je delavec v delovnem razmerju, mora pred sklenitvijo pogodbe dobiti soglasje svoje organizacije (pri kateri je v delovnem razmerju), da mu delovno razmerje miruje, razen, e ni z zakonom doloeno, da mu miruje tudi brez takega soglasja. d) Delo v mednarodnih organizacijah Zakon o varstvu dravljanov doloa, da organ oz. organizacija, pristojna za sodelovanje nae drave z medn. organizacijami (MO), sklene z dravljanom pogodbo in v njej v skladu z zakonom in medn. pogodbo uredi pravice in nain uresnievanja zakonskih pravic. Dravljan je v delovnem razmerju v MO, za delovna razmerja pa veljajo interna pravila MO (v skladu z medn. pogodbami). Zaposlitev doma mu je varovana z institutom mirovanja
Jasna R.Z.
21
pravic in obveznosti pri delu in iz dela. Glede tega je ureditev enaka kot v primeru dela posameznikov pri tujih delodajalcih.
Iz predavanj: Delo v MO V zadnjem obdobju prihaja do urejevanja delovnih razmerij mednarodnih funkcionarjev s t.i. internimi pravili mednarodnih organizacij, ki veljajo za zaposlene, neglede na dravljanstvo. Iz vsega tega izhajajo tenje po unifikaciji urejanja podroja dela na univerzalni in regionalni ravni. Na univerzalnem podroju urejanja je najvejega pomena MOD, ki e od 1919 s svojo normativno dejavnostjo ureja to podroje. Vpliv konvencij na nacionalne zakonodaje je razlien in sicer: 1. ob ratifikaciji postane konvencija notranji vir prava, 2. drave ob sprejemanju novih zakonov upotevajo doloila konvencij, 3. celo dolobe v priporoilih lahko postanejo interni vir prava, e jih zakonodajalec vnese v nacionalno zakonodajo. Glavni cilj MOD je, da se sprejete norme v dravah tudi dejansko izvajajo, zato imamo podrobno izdelan sistem nadzora nad uporabo ratificiranih konvencij. V sedanjem obdobju je v okviru MOD glavna znailnost sprejemanje noveliranih konvencij in urejanje novih podroij (npr. participacija delavcev, poloaj delavcev v primeru steaja delodajalca...).
TENJE PO UNIFIKACIJI DELOVNEGA PRAVA IN PRAVA SOCIALNE VARNOSTI Preprianje, da mora biti socialna pravinost v razlinih dravah enaka, ter humani znaaj delovnega prava sta skupaj z zahtevo po izenaenju socialnih bremen ter omilitvi neenakosti v mednarodni konkurenci vplivala na uveljavitev ideje o nujnosti poenotenja delovnega prava in prava socialne varnosti. K nepretrganemu uresnievanju ideje najve prispeva MOD, predvsem s svojo normativno dejavnostjo, pomemben pa je tudi prispevek nekaterih medn. regionalnih organizacij (npr. Svet Evrope). NORMATIVNA DEJAVNOST MOD
1. POMEN USTANOVITVE IN DELOVANJA MOD Ustanovitev MOD leta 1919 je pomenila pomembno prelomnico v razvoju MDP. Njeno delovanje je zagotovilo sistematino in nepretrgano sprejemanje medn. univerzalnih norm s podroja dela, delovnih razmerij in socialne varnosti. Z normativno dejavnostjo je bistveno vplivala na novo koncepcijo medn. odnosov in sredstev intervencije svetovne skupnosti, medn. aktivnost na podroju lovekovih pravic, socialne politike in razvoja, pomenila pa je tudi uvedbo nove tehnike medn. kolektivnih instrumentov, predvsem glede naina njihovega sprejemanja in uinkovanja znotraj posameznih drav lanic, sistema nadzora in sistema spodbujevalnih instrumentov za izvajanje sprejetih norm. O novi koncepciji medn. odnosov govorimo zato, ker je bila z ustanovitvijo MOD prvi v zgodovini svetovni skupnosti naloena odgovornost za to, da (na kvazi zakonski nain) ureja
Jasna R.Z.
22
podroje, ki je bilo dotlej v izkljuni pristojnosti posameznih drav. O vplivu MOD na medn. aktivnost na podroju lovekovih pravic, socialne politike in razvoja govorimo zato, ker so zaeli v svetu na podlagi norm, ki jih je MOD sprejemala od svoje ustanovitve naprej, priznavati ekonomske in socialne pravice kot integralni del lovekovih pravic (npr. OZN: Splona deklaracija o lovekovih pravicah; Svet Evrope: Evropska socialna listina). Konvencije MOD so kvazi zakonske narave, nadomeajo pa klasine meddravne pogodbe. To se odraa predvsem v nainu njihovega sprejemanja. Pri sprejemanju konvencije je potrebna 2/3 veina (opueno je pravilo soglasnosti) ter enakopravno sodelujejo predstavniki vlad, delavcev in delodajalcev (naelo tripartitnosti). Konvencije MOD se preteno nanaajo na oje probleme s podroja dela in socialne varnosti (nekatere druge MO /npr. OZN/ sprejemajo besedila splonega, vseobsenega znaaja, npr. pakt o lovekovih pravicah). Pri razvoju MDP je bila mednarodna konkurenca razlog, zaradi katerega so prvotno utemeljevali nujnost internacionalizacije delovnega prava oz. oblikovanja MDP. Ustanovitelji MOD so upotevali mednarodno konkurenco kot pomembno okoliino, dodali pa so ji e: univerzalni mir in socialno pravinost. a) Mednarodna konkurenca je najstareji argument. Nasprotniki nacionalnih delovnih zakonodaj so menili, da bi urejanje delovnih razmerij na nacionalni ravni povzroilo medn. konkurenco, ta pa bi bila za delavce zelo neugodna. e je e treba izboljati delovne razmere, potem jih je treba povsod, ne le v posameznih dravah. Posledica urejanja oz. izboljanja delovnih razmer bi bile vije cene proizvodov, s tem pa bi se posamezna drava (zaradi manje konkurenne sposobnosti na medn. trgu) znala v manj ugodnem poloaju glede na druge drave. Z medn. normami pa bi bilo mogoe prepreiti t.i. neloveki dumping. Konkurenca ne sme iti na kodo delavcev. Praksa je pokazala, da sklicevanje na nevarnost medn. konkurence ni bila tako velika ovira, da ne bi nekatere industrijske evropske drave sprejele prve zaitne delavske zakonodaje. Sasoma se je uveljavilo spoznanje, da je lahko socialna zakonodaja le eden izmed tevilnih dejavnikov, ki vplivajo na ceno proizvoda in s tem na manjo konkurennost kakne drave v medn. trgovini. Mednarodno konkurenco so postopoma vse manj poudarjali. Kljub temu pa so se v razvitejih dravah delodajalci pogosto sklicevali nanjo, ko so kritizirali to, da imajo manj razvite drave bolji poloaj zaradi "nelojalne konkurence", ki je temeljila na slabih delovnih razmerah. Sasoma se je oblikovalo stalie, da naloga konvencij MOD ni le izenaevanje socialnih bremen med seboj konkurennih drav, temve predvsem, da postavijo naela zakonodaje, ki bo vzpostavila pravine delovne razmere ter bila zgled in stimulativno vplivala na drave. Danes lahko trdimo, da mednarodna konkurenca ne more biti bistveni kriterij pri utemeljevanju potrebe po medn. urejanju vpraanj v zvezi z delom. Niti nacionalna niti internacionalna ureditev delovnih razmer ne vpliva neposredno in avtomatino na konkurennost industrije (neko so trdili nasprotno). H konkurenni vrednosti proizvodov ne prispeva le slabo plaana delovna sila, ki tudi sicer dela v slabih delovnih razmerah, temve tevilni drugi dejavniki, npr.: cena surovin, denarna sredstva in razpololjiv kapital, organizacija dela, sposobnost delavcev in vodilnih delavcev, produktivnost, investicije, davni sistem, politika cen, denarna in carinska politika. Delovne razmere lahko vplivajo na medn. konkurenco le med tistimi dravami, v katerih so tudi drugi pogoji relativno enaki. Cilj medn. urejanja dela ni izenaenje zakonodaj in bremen, temve njihova enakovrednost. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj v MOD (predvsem po II. sv. vojni) sprejemajo vedno ve t.i. gibnih norm, ki dopuajo glede na razline nacionalne pogoje dravam lanicam prostost v nainu izvajanja medn. norm.
Jasna R.Z.
23
b) Univerzalni mir Medtem, ko so se od prve pol. 19. stol. dalje sklicevali na medanarodno konkurenco, se je med I. sv. vojno (e zlasti pri sestavljanju 13. dela versajske pogodbe, s katerim je bila ustanovljena MOD) uveljavila ideja o nujnosti zagotovitve univerzalnega miru. Socialna nepravinost ogroa mir v svetu, v boju zoper to nepravinost pa lahko MOD s svojim delovanjem pripomore k miru. V preambulo MOD so tako napisali, da lahko univerzalni in trajni mir temelji le na socialni pravinosti. Posledica slabih delovnih razmer, ki mnogim ljudem prinaajo nepravinost, revino in pomanjkanje, je nezadovoljstvo ljudi, s tem pa je ogroen svetovni mir. Obstaja tesna medsebojna povezanost med socialnim mirom znotraj posameznih drav in mednarodnim mirom. H krepitvi svetovnega miru pripomore tudi sprejemanje mednarodnih norm o izboljevanju pogojev dela in ivljenja, ki odpirajo monosti mirnega sodelovanja in mednarodne solidarnosti. Velikega pomena za ohranitev miru so torej uinkovite MO, med katerimi ima pomembno vlogo tudi MOD. c) Socialna pravinost Ideja o socialni pravinosti je sasoma prela v ospredje in postala vodilna ideja v delovanju organizacije, vplivala pa je tudi na sprejemanje varstvene zakonodaje na nacionalni ravni. Humanizacija pogojev dela in ivljenja je zelo star in veni pogoj pravinosti. Ko Ustava MOD razglaa, da lahko mir temelji le na socialni pravinosti, se sklicuje na delovne razmere, ki mnogim ljudem prinaajo nepravinost, revino in pomanjkanje. Razglasitev potrebe, da se izbolja socialni poloaj loveka, je leta 1919 pomenila veliko novost v medn. pravu. Vsa dosedanja aktivnost MOD (predvsem tevilne konvencije in priporoila) kae na to, da v resnici vso svojo pozornost posvea skrbi za pravinost in izboljanje lovekovega poloaja. Prizadevanja MOD so dosegla tudi precejen uspeh. Delovne in ivljenske razmere so se v precejnjem delu sveta e zelo izboljale kljub temu pa je danes e potrebna mednarodna akcija za uveljavitev socialne pravinosti. Nepravinost, revina in pomanjkanje so bile namre v veliki meri odpravljene le v industrijskih dravah, ne pa tudi v dravah v razvoju. Marsikje so se materialne razmere izboljale, prihaja pa do kritev nekaterih svoboin, ki pogojujejo temeljne lovekove pravice (npr. sindikalna svoboda). Druba je v nenehnem razvoju, zato pojem socialne pravinosti ne more biti statien ali absoluten. Zaradi hitrega drubenega razvoja se pojavljajo vedno novi problemi, ki sodijo v okvir socialne pravinosti (npr. diskriminacija vseh vrst). Po sprejemu Filadelfijske deklaracije (1944) se je uveljavilo spoznanje, da je medn. skupnost odgovorna za ohranitev miru in mora aktivno prispevati k sploni blaginji lovetva. Poleg teh treh izhodinih razlogov so postopoma zaeli poudarjati e nekatere druge, zaradi katerih je bila vedno znova potrjena utemeljenost dosedanjega obstoja MOD. d) Nujnost celostne socialne politike in natannih tehninih predpisov: drava mora urejati vse vidike dela, da zagotovi razvoj blagostanja in pravinosti. Pri tem si lahko veliko pomaga z normami MOD. To je razlog, zakaj norme, s katerimi so urejali delovne razmere, niso bile ve tako usmerjene v varstvo delavca pred zlorabami kot v usmerjanje v racionalno organiziranje posameznih drub. Eden od ciljev MOD je zato vzpostavljanje pravil, ki so lahko dravam lanicam v pomo pri sprejemanju koherentne socialne politike in natannih predpisov na tevilnih tehninih podrojih. e) Uravnoteen gospodarski in socialni razvoj: eprav se MOD ukvarja predvsem z vpraanji socialne narave, ne sme zanemarjati ekonomskih vpraanj. Ni mogoe loevati gospodarskega in socialnega razvoja. e ni podpore gospodarskemu napredku, se lahko ustavi socialni razvoj. Po drugi strani pa gospodarska rast e ne zagotavlja avtomatino socialnega napredka. Gospodarski razvoj naj bo sredstvo za to, da bo lovek ivel v svobodi, varnosti in
Jasna R.Z.
24
dostojanstvu - za dosego tega cilja se je MOD zaela ukvarjati tudi z ekonomskimi raziskavami in sprejela vrsto norm, ki imajo vpliv na gospodarstvo (npr. politika zaposlovanja, izkorianje lovekih virov). f) Urejanje primerov, ko se pojavi element iz tujine: e od ustanovitve MOD je eden od njenih ciljev varstvo interesov delavcev, zaposlenih v tujini. Z veanjem obsega migracijskih gibanj in s pojavom novih oblik teh gibanj pa se pojavljajo novi problemi, ki jih je potrebno urejati ne le na bilateralni in multilateralni ravni, temve tudi na univerzalni ravni (tudi s tem se ukvarja MOD). g) Utrditev nacionalnih zakonodaj: mednarodne norme in norme MOD prispevajo k trdnosti nacionalnih zakonodaj. Obveznosti, ki izhajajo iz ratificiranih konvencij, dravam lanicam prepreujejo, da bi npr. odpravile ukrepe, s katerimi lahko uresniujejo sprejete konkretne mednarodne obveznosti. h) Mednarodne norme kot vir idej za urejanje na nacionalni ravni: kot vir za oblikovanje lahko tejemo vse tiste konvencije in priporoila MOD (ratificirane ali neratificirane), iz katerih drave lanice rpajo ideje za ureditev posameznega vpraanja na nacionalni ravni. S svojimi normami MOD ureja vedno nova vpraanja, predvsem po II. sv. vojni pa tudi spreminja oz. nadomea ali dopolnjuje zastarele norme, s tem pa vpliva na spreminjanje, dopolnjevanje in sploh na razvoj nacionalnih zakonodaj.
2. SPLONO O VPLIVU NORM MOD Na nacionalne zakonodaje ne vplivajo le konvencije, temve tudi priporoila MOD. Norme MOD ne vplivajo le na delo vlad drav lanic (nosilke zakonodajne funkcije), temve tudi na delovanje organizacij delodajalcev in delavcev. Ta vpliv je utiti predvsem v postopkih sprejemanja kolektivnih pogodb v tistih dravah, v katerih delovne razmere urejajo predvsem s kolektivnimi pogodbami. Vpliv norm obstaja tako v industrijskih dravah kot v dravah v razvoju. Norme MOD imajo vpliv zunaj in znotraj te organizacije - konvencije in priporoila pomenijo glavno usmeritev njenih organov (predvsem, ko gre npr. za delo izvedencev v okviru tehninega sodelovanja). Tudi druge MO (specializirane agencije v okviru OZN, regionalne organizacije) so mono razvile svojo normativno dejavnost, s katero posegajo tudi na podroja, za katera je prvenstveno zadolena MOD. Zato je nujno sodelovanje med organizacijami, da bi prepreili podvajanje norm in pojav kolizije med normami razlinih organizacij. Sodelovanje poteka na razline naine (npr. sodelovanje predstavnikov MOD na zasedanjih drugih organizacij). Seveda pa prihaja tudi do neposrednega vpliva konvencij MOD na akte drugih organizacij.
3. DEJANSKA UPORABA SPREJETIH NORM KOT OSREDNJI CILJ MOD a) Obveznost predloitve sprejetih konvencij in priporoil pristojnemu oblastnemu organu MOD uradno polje dravam lanicam konvencije in priporoila (sprejete na Sploni konferenci dela), da bi jih eventuelno ratificirale; priporoila pa prouile in ugotovile, kako bi jih lahko uresnievale preko nacionalne zakonodaje ali kako drugae. Vsaka drava lanica mora v roku
Jasna R.Z.
25
1 leta (izjemoma 18 mes) od zakljuka zasedanja splone konference dela predloiti konvencije in priporoila (brez razlike) v obravnavo pristojnemu oblastvenemu organu. Drava mora nato obvestiti gen. direktorja Medn. urada dela o sklepih in ukrepih, ki so bili sprejeti (npr. a/ odloitev, da se konvencija ratificira; b/ o tem, da vlada zakonodajnemu organu ne predlaga ratifikacije; c/ o ukrepih, ki jih bo drava sprejela za izvajanje priporoila, vkljuno z zakonodajo; d/ o tem, katerim organizacijam delodajalcev in delavcev je bilo poslano obvestilo, namenjeno gen. direktorju).
b) Sistem nadzora nad uporabo norm Nadzor obsega razlina sredstva in oblike dejavnosti pristojnih organov MOD, ki naj bi prispevale k temu, da bi drave lanice v im vejem obsegu in kar najpopolneje izvajale sprejete norme organov MOD. Znailnosti sistema nadzora MOD:
v normah MOD so obveznosti, ki izhajajo iz ratifikacije, tono opredeljene (to ne velja za sistem nadzora MOD je enoten za vse konvencije in priporoila (= za vse norme velja enak
nekatere druge univerzalne in regionalne mednarodne instrumente), postopek, medtem ko v nekaterih drugih MO - npr. OZN - vzpostavljajo razline sisteme nadzora za posamezne sprejete instrumente), ob t.i. rednem nadzoru obsega tudi prouevanje tob in pritob, organi nadzora imajo tehnino pomo strokovno usposobljenih ljudi (s tem je zagotovljena bolj poglobljena analiza izvajanja norm in enak pristop obravnavanja primerov), je kombinacija celovite in objektivne tehnine evaluacije s strani neodvisnih izvedencev ter tripartitnega preizkusa (omogoa vsem neposredno prizadetim sodelovanje v preizkusu, kjer lahko povedo svoje mnenje in predlagajo reitve za nastale probleme), obsega razline ravni aktivnega sodelovanja organizacij delodajalcev in delavcev (sodelovanje pri sprejemanju in prouevanju ukrepov za izvajanje norm na nacionalni ravni; so vir za organe nadzora; pomembna je njihova vloga privlaganju tob in pritob; direktno sodelujejo tudi v tripartitni komisiji konference), enoten sistem nadzora, ki velja za vse norme MOD, je dopolnjen e z nekaterimi posebnimi postopki (npr. v primeru diskriminacije pri zaposlovanju in poklicu), vasih pa se odloijo tudi za uporabo posebnih anket. dinaminost nadzora (sistem se je stalno dopolnjeval in razvijal): od vsega zaetka so poznali obveznost poroanja o izvajanju ratificiranih konvencij ter postopka tobe in pritobe, postopno pa so uvedli e npr. obveznost poroanja o ukrepih v zvezi s predloitvijo novo sprejetih norm v obravnavo nacionalnemu zakonodajnemu organu, razline asovne razmake za poroanje o ratificiranih konvencijah, komisijo izvedencev itd.
V zvezi s celotnim sistemom nadzora nad izvajanjem norm MOD lahko razlikujemo: 1. nadzor nad izvajanjem neratificiranih konvencij in nad izvajanjem priporoil 2. nadzor nad ratificiranimi konvencijami: 1. redni nadzor, 2. postopek tobe in pritobe, 3. posebni postopki (zaradi varstva sindikalne svobode, posebne ankete in tudije o nekaterih temeljnih lovekovih pravicah) Nadzor nad izvajanjem neratificiranih konvencij in nad izvajanjem priporoil ureja 19. l. Ustave MOD. Na zahtevo Administrativnega sveta so drave lanice dolne predloiti poroila o zakonodaji in praksi glede posameznih vpraanj, ki jih svet sam izbere in so predmet ratificiranih konvencij ter priporoil. Drave morajo navesti razloge, zaradi katerih niso ratificirale konvencij oz. zaradi katerih ne upotevajo priporoil. Vlade drav lanic so dolne kopijo poroil poslati tudi reprezentativnim organizacijam delodajalcev in delavcev. Namen takega periodinega poroanja je napeljati dravo lanico, da proui monost ratifikacije posameznih konvencij in izvajanje posameznih priporoil.
Jasna R.Z.
26
Tudi redni nadzor nad izvajanjem ratificiranih konvencij temelji na poroilih drav lanic, ki jih morajo poiljati Mednarodnemu uradu dela. Drava lanica mora prvo poroilo o ratificirani konvenciji poslati v roku 1 leta od dneva, ko je konvencija zaela veljati v dravi, naslednji dve poroili morata slediti v dveletnih intervalih, nato naeloma velja poroanje vsaka 4 leta, razen pri konvencijah, ki so pomembne s stalia temeljnih lovekovih pravic (vsake 2 leti). Poroila o izvajanju ratificiranih konvencij najprej tehnino preizkusi komisija izvedencev (neodvisen organ, za katerega sta znailna strokovnost in objektivnost, nima sodne funkcije). Ugotovitve komisije imajo predvsem moralni vpliv na drave lanice. Komisija si sama doloa metode dela. e komisija ugotovi, da vlada ne izpolnjuje v celoti vseh obveznosti iz ratificirane konvencije (oz. ustavnih obveznosti v zvezi s konvencijami in priporoili), skua na to opozoriti prizadeto vlado in jo spodbuditi, da sprejme potrebne ukrepe. e komisija meni, da gre za: 1. teke ali ponavljajoe se kritve , svoje ugotovitve o neizpolnjevanju norm objavi v svojem poroilu v obliki t.i. opomb. 2. laje kritve ali e poroilo ni dovolj jasno , komisija naslovi t.i. direktno zahtevo na vlado drave lanice (direktne zahteve v poroilu komisije izvedencev niso objavljene, v njih komisija prosi za dodatne informacije). Pri svojem delu se komisija omejuje na prouevanje glavnih problemov, ki jih utegnejo v praksi povzroati ratificirane in neratificirane konvencije, pa tudi priporoila. Njene ocene so splone - ne spua se v podrobnosti zakonodaje in nacionalne prakse. V posameznih primerih pa se vasih izreka o skladnosti nacionalne zakonodaje z normami MOD - vendar je prvenstveno usmerjena v ugotavljanje, kakne so monosti za im bolj popolno spotovanje ratificiranih konvencij. e so predmet obravnave npr. neratificirane konvencije, skua ugotoviti, kakno je dejansko stanje v zvezi z doloenim vpraanjem - s svojo aktivnostjo skua vplivati na morebitno ratifikacijo (pri priporoilih pa na njihovo izvajanje). 1. Postopek neposrednih stikov Sistem nadzora nad izvajanjem norm MOD pa ne temelji le na formalnih stikih med vladami drav lanic in organom nadzora, ki potekajo v obliki periodinih poroil, temve uporabljajo tudi druge oblike stikov. Komisija izvedencev je (1967) dala predlog za vzpostavitev postopka t.i. neposrednih stikov, s pomojo katerih bi komisija lahko prila do potrebnih dodatnih oz. podrobnejih informacij. Za ta postopek je bistveno, da se lahko (v soglasju z vlado) zastopnik gen.direktorja napoti v posamezno dravo, da bi tam s pristojnimi oblastmi prouil pravne in praktine ovire pri izvajanju konvencij. Sprva je bil postopek predviden le za ratificirane konvencije, sedaj pa ga uporabljajo predvsem v primerih neratificiranih konvencij. Poroilo komisije izvedencev je predloeno vsakoletni Sploni konferenci dela. Tripartitna komisija za izvajanje konvencij in priporoil (ustanovi jo Splona konferenca dela) prine svoje delo s splono razpravo, nato preide na obravnavo posameznih primerov neizvrevanja obveznosti (pribl. 10% najpomembnejih vpraanj), ki jih je ugotovila komisija izvedencev v svojih opombah, objavljenih v poroilu. Komisija za izvajanje konvencij in priporoil nato izdela poroilo, ki ga sprejme Splona konferenca dela na plenarni seji in ki ga nato uradno predloijo vladam drav lanic. V poroilu komisija objavlja t.i. posebno listo, v kateri navede primere, "v katerih se vlade sreujejo s posebej velikimi teavami v zvezi z izpolnjevanjem dolnosti, ki izhajajo iz Ustave MOD in iz ratificiranih konvencij". Rezultati delovanja obeh komisij so razlini. Praksa kae, da imajo "komentarji" oz. opombe komisije izvedencev velik vpliv na dosledneje izvajanje norm MOD. eprav se komisija ukvarja predvsem s pomanjkljivostmi pri uresnievanju obveznosti, ugotavlja tudi vse primere
Jasna R.Z.
27
potrebne uskladitve zakonodaje s konvencijami in priporoili. Komisija vsako leto izda t.i. listo pozitivnih ukrepov, ki so jih drave lanice sprejele za dosledneje izvajanje norm. Ta mehanizem nadzora ima tudi preventivno funkcijo. Takoj, ko drava ratificira konvencijo, se s tem obvee, da bo sprejela vse ukrepe, potrebne za njeno izvajanje. V nasprotnem primeru bi krila konvencijo (to bi na osnovi poroila ugotovila tudi komisija izvedencev). Drave zato ratificirajo konvencijo le, e jo v resnici nameravajo izvajati. Preventivno funkcijo je komisija izvedencev imenovala "nevidni vpliv norm MOD". 2. Postopek preizkusa pritobe in tobe je predviden v MOD vse od njene ustanovitve dalje (1919). P r i t o b o zoper dravo (tudi lastno), ki ne izpolnjuje zadovoljivo ratificirane konvencije, lahko vloi vsaka profesionalna organizacija delavcev ali delodajalcev. Pritobo proui odbor (3 osebe, ki jih izmed svojih lanov doloi Administrativni svet). O ugotovitvah odbora se seznani prizadeta drava, lahko pa se od nje zahtevajo tudi dodatna pojasnila. Administrativni svet lahko objavi pritobo in odgovor vlade. V praksi pa najpogosteje v sklepih ugotovi, ali so vpraanja, ki jih nakazuje pritoba, reena zadovoljivo ali ne. Sporna vpraanja lahko prouita tudi komisija izvedencev in tripartitna komisija (seveda bosta vztrajali, da drava sprejme ustrezne ukrepe za odpravo neskladij). V primeru hudih kritev lahko Administrativni svet odloi, da bo stanje preuila e posebna "anketna komisija". T o b o lahko pri Mednarodnem uradu dela vloi vsaka drava lanica zoper drugo dravo lanico, e po njenem mnenju ne zagotavlja v zadostnem obsegu konvencije, ki sta jo obe dravi ratificirali. Administrativni svet lahko od toene drave zahteva potrebne informacije, lahko pa ustanovi posebno "anketno komisijo" (priporoila komisije za reitev problema, vsebovana v njenem poroilu, je treba poslati prizadetima dravama, ki morata v 3-h mesecih sporoiti, ali sprejemata ta priporoila in e jih ne - ali elita nadaljevati pred Mednarodnim sodiem v Haagu). Postopek lahko zane sam Administrativni svet po uradni dolnosti ali na osnovi tobe delegata na Sploni konferenci dela. 3. Posebni postopki Med njimi je najpomembneji postopek varstva sindikalne svobode. Kljub temu, da je postopek tobe predviden za vse konvencije (tudi za tiste o sindikalni svobodi), je MOD (1950) v soglasju z OZN vpeljala poseben postopek, ki dopua preverjanje tob o kritvi sindikalne svobode. Postopek je moen tudi med dravama, ki nista ratificirali konvencije. Vodita ga lahko 2 organa: odbor za sindikalno svobodo (imenuje ga Administrativni svet) zane postopek, ko so mu predloeni dokumentirani dokazi in ko je bila drava o tobi obveena in je nanjo odgovorila. komisija za preiskovanje in pomirjenje na podroju sindikalne svobode: za obravnavanje tobe pred to komisijo je potrebno soglasje vlade prizadete drave. Za ta postopek je znailno, da je preiskava veliko ira kot v primeru postopkov rednega nadzora nad izvajanjem ratificiranih konvencij. Vkljuuje tudi obravnavo vpraanj, ki niso predmet konvencij. V MOD beleijo precejen porast tob, ki jih obravnava odbor za sindikalno svobodo. V sklop posebnih postopkov sodijo e posebne tudije in posebne ankete. V dosedanji praksi so jih uporabljali na doloenih podrojih (npr. prisilno delo, sindikalna svoboda, inpekcija dela) ali za doloene drave. Posebne tudije in ankete izvajajo funkcionarji Mednarodnega urada dela. Pred obravnavo pred Administrativnim svetom jih pregleda e posebna tripartitna
Jasna R.Z.
28
delovna skupina Administrativnega sveta. tudije in ankete so namenjene opisu stanja in kritini analizi (nakazujejo, kako je mogoe izboljati stanje, upotevajo pri tem norme MOD).
c) Ukrepi, ki spodbujajo izvajanje norm v praksi V 60.-ih letih se je tevilo lanic MOD skoraj podvojilo (predvsem posledica osamosvajanja nekdanjih kolonij). Te drave so imele slabo razvite upravne organe, pristojne za podroje dela, zato so od Mednarodnega urada dela priakovale nasvete in pomo v zvezi s samim vlanjevanjem, ratificiranjem in izvajanjem konvencij. Zato je Mednarodni urad dela raziril tehnino sodelovanje, namenjeno predvsem izboljanju poloaja sistema uprave in izboljanju zakonodaje (neposredni kontakti, posvetovalne misije, regionalni svetovalci, seminarji, izobraevanje, prironiki).
4. ZNAILNOSTI RAZVOJA NORMATIVNE DEJAVNOSTI IN VSEBINA NORM
ZNAILNOSTI
RAZVOJA
NORMATIVNE
DEJAVNOSTI
1. o b d o b j e : od ustanovitve MOD 1919 pa do leta 1939 je znailna zelo intenzivna normativna dejavnost. Poudarek je bil dan varstvu "slabotneje strani" v delovnem razmerju in izboljevanju materialnih pogojev dela. Sprejemali so predvsem neposredno uporabljive norme. 2. o b d o b j e : po letu 1944 govorimo o razvoju normativne dejavnosti v trojnem smislu: znailna je iritev podroij, ki so predmet urejanja z mednarodnimi normami, in kroga oseb, na katere se norme nanaajo. V povojnem obdobju je MOD dejavnost razirila na ivljenske razmere, probleme zaposlovanja, ekonomsko varnost, enakopravnost, participacijo delavcev itd. S svojimi normami je MOD pokrila celotno podroje socialne varnosti in sprejela nove norme o higieni in varstvu pri delu (npr. varstvo pred sevanju in drugimi kodljivimi agensi, varstvo pred poklicnim rakom). Nekatere norme, sprejete med obema sv. vojnama, do bile revidirane. MOD se ni ve ukvarjala samo z delavcem v najojem pomenu besede, temve je zaela sprejemati posebne norme (npr. za delavce migrante, za enske in otroke, delavce v prekomorskih dravah, ribie). Po vsebini so noveje norme vedno bolj usmerjene v spodbujanje in varstvo tistih temeljnih lovekovih pravic, s katerimi MOD varuje nekatere temeljne vrednote (svobodo, enakopravnost, ekonomsko varnost in lovekovo osebno dostojanstvo). sprejetih je vse ve konvencij, ki vsebujejo sploen opis ciljev (npr. konvencije o problemih zaposlovanja, o aktivni politiki zaposlovanja, o lovekih virih, socialni politiki). uvajanje t.i. gibnosti pri izdelavi norm . Ustava MOD je predvidela, da mora Splona konferenca dela pri oblikovanju konvencije ali priporoila, ki imata splono veljavo, upotevati drave, v katerih so industrijske razmere bistveno drugane (zaradi klimatskih pogojev, nepopolnega razvoja industrije ali drugih posebnih okoliin) ter predlagati takne prilagoditve, ki bodo ustrezale pogojem v teh dravah. S porastom tevila drav lanic je e bolj prila do izraza razlina stopnja njihovega razvoja in razlike v drubenoekonomski ureditvi. Te razlike je bilo potrebo upotevati, da bi dosegli enega od osnovnih ciljev - im vejo uinkovitost in im iro uporabo norm. VSEBINA NORM KONVENCIJ M O D (sklopi)
Jasna R.Z.
29
1. TEMELJNE LOVEKOVE PRAVICE (svoboda zdruevanja, prisilno delo, enakost monosti in

obravnavanja)
2. ZAPOSLOVANJE (politika, zaposlovanje, slube za zaposlovanje, poklicno usmerjanje in

usposabljanje, varstvo zaposlitve) 3. SOCIALNA POLITIKA 4. UPRAVA NA PODROJU DELA (uprava dela, slube za zaposlovanjje in posredovalnice, inpekcija dela) 5. INDUSTRIJSKA RAZMERJA 6. DELOVNE RAZMERE (plae, splone del. razmere, varstvo pri delu, socialno varstvo) 7. SOCIALNA VARNOST (vseobsegajoe norme-9, norme za posamezne veje socialne varnosti) 8. DELO ENSK (varstvo materinstva, nono delo, zaposlovanje na nezdravih in nevarnih delih, enakost plaila) 9. DELO OTROK IN MLADINE (min. starost, nono delo, zdravniki pregledi) 10. DELO STAREJIH DELAVCEV 11. DELAVCI MIGRANTI 12. POSEBNE POKLICNE SKUPINE (pomoraki, ribii, sestrsko osebje, delavci na plantaah)
1. TEMELJNE LOVEKOVE PRAVICE a) S v o b o d a zdruevanja
Konvencija t. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic (1948) je eden od temeljnih dokumentov MOD, e poseben pomen pa ima z vidika lovekovih pravic. Osnovni cilj konvencije je zagotoviti svobodno uresnievanje pravice delavcev in delodajalcev, ne glede na razlike v organiziranju, da bi lahko razvijali in branili svoje interese. Namen konvencije je zagotoviti svobodo ustanavljanja sindikatov in njihovo akcijsko svobodo v razmerju do javne oblasti, drave. Konvencija doloa, da imajo delavci in delodajalci brez kakrnegakoli razlikovanja pravico (brez predhodne odobritve) ustanavljati svoje organizacije in se v skladu z njihovim statutom vanje vlanjevati. Prepovedana je torej kakrnakoli diskriminacija v zvezi s pravico do ustanavljanja sindikatov. Sindikat je mogoe ustanoviti v privatnem in javnem sektorju, v vseh panogah (ne glede na poklic ali zaposlitev, dravljanstvo, spol, raso, vero politino preprianje itd.). Nacionalni predpisi lahko doloijo obseg pravic iz konvencije, ki veljajo za pripadnike oboroenih sil in policije. Konvencija opredeljuje tudi pravice samih organizacij (do izdelave svojega statuta in administrativnih pravil, do svobodne izvolitve svojih predstavnikov, do organiziranja svojega upravljanja in delovanja ter oblikovanja akcijskih programov, pravica ustanavljati federacije in konfederacije ter se vanje vlanjevati, pravica vlanjevati se v MO). Med sindikalne pravice sodi prepoved vmeavanja dravnih oblasti v zakonito delovanje sindikalnih organizacij. Konvencija t. 98 o uporabi nael o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja (1949): njen cilj je varstvo sindikalnih pravic v razmerju do delodajalcev in njihovih organizacij. Po konvenciji morajo biti delavci zavarovani pred diskriminacijo pri zaposlovanju zaradi uresnievanja sindikalne svobode. Zagotavlja se varstvo delavskih in delodajalskih organizacij pred vmeavanjem enih na raun drugih. Dravam (pogodbenim strankam) je prepueno, da doloijo, v kolikni meri bo konvencija veljala za vojsko in policijo. Konvencija t. 135 o varstvu in olajavah za delavske predstavnike v podjetju (1971) in istoimensko Priporoilo t. 143 za predstavnike delavcev v podjetju predvidevata olajave (npr. natanna opredlitev razlogov za prenehanje njihovega delovnega razmerja, monost posebnega pritobenega postopka, prednost pri ohranitvi zaposlitve v primeru presekov) in nekatere posebne olajave (npr. pravica do odsotnosti z dela zaradi udelebe na sindikalnih
Jasna R.Z.
30
sestankih, teajih, seminarjih, kongresih itd., pravica do dostopa do vseh delovnih mest v podjetju, pravica do razdeljevanja sindikalnih glasil in drugih dokumentov). Odobrene olajave pa ne smejo zmanjati uinkovitosti poslovanja podjetja. Konvencija t. 151 o delovnih razmerjih (javna sluba) (1978) in istoimensko Priporoilo t. 159 zagotavljata varstvo javnih uslubencev v zvezi z uresnievanjem pravice do organiziranja in nevmeavanje javnih oblasti v organizacije javnih uslubencev. Predvidevata monost olajav, ki omogoijo izvrevanje nalog teh organizacij, in pogajanja ali participacijo pri doloanju pogojev za zaposlitev in delovnih razmer. Cilj obeh dokumentov je tudi zagotoviti reevanje sporov in uresnievanje vseh dravljanskih in politinih pravic, ki so pogoj za uresnievanje svobode zdruevanja. b) P r i s i l n o delo
Konvencija t. 29 o prisilnem delu ali obveznem delu (1930) in istoimensko Priporoilo t. 35 imata za cilj odpravo prisilnega ali obveznega dela. Nezakonito opravljanje prisilnega ali obveznega dela bo kaznovano kot kaznivo dejanje. Konvencija pa ne velja za (5): obvezno vojako slubo, nekatere dravljanske obveznosti, delo v zaporu, delo v primeru vije sile in za nenevarne komunalne slube. Ta konvencija je doivela najveje tevilo ratifikacij (128), vendar je danes e popolnoma zastarela, saj se nanaa le na tiste oblike prisilnega dela, ki so jih zaradi ekonomskih razlogov poznali v kolonijah in nekaterih nerazvitih dravah. Konvencija t. 105 o odpravi prisilnega dela (1957) ima za cilj odpravo 5 oblik prisilnega ali obveznega dela: 1. kot sredstva politine prisile ali vzgoje ali kaznovanja za izraanje politinega mnenja ali ideolokega nasprotovanja zoper obstojei politini, drubeni ali ekonomski sistem, 2. kot naina mobilizacije in uporabe delovne sile za gospodarski razvoj, 3. kot sredstva za dosego delovne discipline, 4. kot kaznovalnega ukrepa za udelebo v stavkah, 5. kot sredstva za rasno, socialno, dravljansko ali versko diskriminacijo. Tudi ta konvencija je doivela veliko tevilo ratifikacij (108). c) E n a k o s t monosti in obravnavanja
Konvencija t. 100 o enakem nagrajevanju moke in enske delovne sile za enako delo (151) in istoimensko Priporoilo t. 90 imata za cilj zagotoviti enako plaevanje mokih in ensk za delo enake vrednosti. Konvencija velja tako za osnovne mezde ali plae kot tudi za vse dodatke, ki jih delodajalec izplauje (direktno, indirektno, v denarju, v naravi). Konvencija t. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih (1958) in istoimensko Priporoilo t. 111 imata za cilj spodbujanje enakosti monosti in obravnavanja pri zaposlovanju in poklicih. Diskriminacije po konvenciji ne pomenijo: kakrnokoli razlikovanje, izkljuitev ali dajanje prednosti pri doloenem delu (zaposlitvi), ki temeljijo na pogojih za opravljanje tega dela, ukrepi proti osebi, ki je utemeljeno osumljena ali ki je udeleena v aktivnostih proti dravni varnosti, kolikor ima ta oseba pravico do pritobe pri pristojnem telesu v skladu z nacionalno prakso, posebni ukrepi varstva ali pomoi, ki jih predvidevajo druge konvencije in priporoila MOD. Konvencija velja na splono za vse osebe in panoge aktivnosti in za vse zaposlitve. Konvencija t. 156 o delavcih z druinskimi obveznostmi (165) in istoimensko Priporoilo t. 165 imata za cilj ustvariti uinkovito enakost monosti in obravnavanja za delavce in delavke z druinskimi obveznostmi. Konvencija velja za delavce obeh spolov, ki imajo obveznosti do svojih otrok (vzdrujejo) ali do drugih lanov oje druine (e te obveznosti omejujejo njihove monosti, da se pripravijo, vkljuijo, sodelujejo ali napredujejo v
Jasna R.Z.
31
ekonomski aktivnosti). Konvencija velja za vse panoge gospodarske dejavnosti in za vse kategorije delavcev. Po konvenciji druinske obveznosti ne smejo predstavljati veljavnega razloga za prenehanje delovnega razmerja. 2. ZAPOSLOVANJE a) P o l i t i k a zaposlovanja
Konvencija t. 122 o politiki zaposlovanja (1964) in istoimensko Priporoilo t. 122 imata za cilj polno, produktivno in svobodno izbrano zaposlitev. Drave morajo voditi takno aktivno politiko zaposlovanja, ki ima za svoj temeljni cilj doseganje polne in produktivne zaposlenosti in svobodne izbire zaposlitve. Politika zaposlovanja: je tesno povezana z ekonomskim razvojem, pri tem razvoju pa mora vedno upotevati loveki faktor; je sestavni del ekonomske in socialne politike in mora biti doloena skladno s stopnjo ekonomskega razvoja posamezne drave; mora biti usmerjena tako, da bo dovolj dela za vse, ki elijo delati, in da bo to delo im bolj produktivno; mora biti takna, da bo zagotovljena pravica do dela vsem - da bo vsak brez diskriminacije imel prosto izbiro zaposlitve glede na svoje kvalifikacije (vsakomur je treba omogoiti, da dosee izobrazbo, ki najbolj ustreza njegovemu delu); upotevati mora stanje in raven ekonomskega razvoja. Priporoilo t. 169 (1984) h Konvenciji t. 122: poudarja, da je treba polno, produktivno in svobodno izbrano zaposlitev razumeti kot sredstvo za dejansko uresniitev pravice do dela. Imeti mora prioriteto in biti sestavni del ekonomske in socialne politike drave. Ukvarja se predvsem z naslednjimi vpraanji: populacijska politika, zaposlovanje mladine in invalidov, vzpodbujanje razvoja tehnologij in investicij, neformalni sektor, majhna podjetja, politike regionalnega razvoja, javno investiranje in programi posebnih javnih del. b) S l u b e za zaposlovanje in posredovalnice
Konvencija t. 88 o slubi za zaposlovanje (1948) in istoimensko Priporoilo t. 83 imata za cilj javno in brezplano slubo za zaposlovanje. Drave so dolne ustanoviti in vzdrevati javno in brezplano slubo za zaposlovanje, katere glavna naloga je zagotoviti najboljo mono organizacijo zaposlovanja kot sestavnega dela nacionalnega programa. Sluba za zaposlovanje je lahko ustanovljena v okviru nacionalnega sistema zavodov za zaposlovanje, ki so pod nadzorom nacionalne oblasti, vendar pa morajo v okviru tega sistema obstajati lokalni, po potrebi pa tudi regionalni uradi za zaposlovanje. Sluba mora biti dostopna vsem delodajalcem in delavcem. Konvencija navaja glavne naloge te slube. Predvideva posebno nartovanje zaposlovanja in poklicnega usmerjanja mladine. Vsebuje tudi dolobe o statusu uslubencev slube. c) P o k l i c n o usmerjanje in usposabljanje
Konvencija t. 142 o poklicnem usmerjanju in strokovnem usposabljanju za razvoj lovekovih sposobnosti (1975) in istoimensko Priporoilo t. 150 imata za cilj razvoj politik in programov poklicnega usmerjanja in usposabljanja, tesno povezanih z zaposlovanjem. Konvencija predvideva obveznost drav, da sprejmejo in razvijajo popolne in usklajene politike in programe poklicnega usmerjanja in strokovnega usposabljanja ter vzpostavijo (zlasti ob pomoi javnih slub za zaposlovanje) tesno vez med poklicnim usmerjevanjem, strokovnim usposabljanjem ter zaposlovanjem. Navaja posamezne elemente,
Jasna R.Z.
32
ki naj jih te politike in programi upotevajo (npr. potrebe in monosti za zaposlovanje na regionalnem in nacionalnem nivoju). Cilji politik in programov: prispevati k temu, da bi posameznik razumel in vplival (individualno, kolektivno) na delovno in drubeno okolje, spodbujati in usposobiti vse ljudi (brez diskriminacije), da razvijajo svoje delovne sposobnosti v skladu s svojimi interesi in eljami, upotevajo pri tem interese drube. Konvencija t. 140 o plaanem dopustu za izobraevanje (1974) in istoimensko Priporoilo t. 148. Konvencija t. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (1983) in istoimensko Priporoilo t. 168 imata za cilj zagotoviti enakost monosti in obravnavanja pri zaposlovanju in integraciji v drubo vseh kategorij invalidov (v mestih in na podeelju). Konvencija opredeljuje invalida kot posameznika, igar izgledi v zvezi z varstvom, ohranitvijo in napredovanjem v primerni zaposlitvi so znatno zmanjane zaradi pravoasno ugotovljene fizine ali mentalne pokodbe. Invalidom je treba omogoiti varstvo in ohranitev zaposlitve ter napredovanje v primerni zaposlitvi in s tem njihovo integracijo ali regeneracijo v drubo. Konvencija zavezuje drave lanice, da v skladu z nacionalnimi pogoji, prakso in monostmi oblikuje, izvaja in obasno revidira nacionalno politiko poklicne rehabilitacije in zaposlovanja invalidov. d) V a r s t v o zaposlitve
Konvencija t. 158 o prenehanju delovnega razmerja na iniciativo delodajalca (1982) in istoimensko Priporoilo t. 166 imata za cilj varstvo zoper prenehanje delovnega razmerja na iniciativo delodajalca brez utemeljenega razloga. Izvajanje konvencije je treba zagotoviti prek nacionalne zakonodaje, e njeno izvajanje ni zagotovljeno prek kolektivnih pogodb, arbitranih dolob, sodne prakse ali kako drugae. Konvencija velja za vse panoge gosp. dejavnosti in za vse zaposlene (navedene so mone izjeme). Delovno razmerje lahko delavcu preneha le, e obstaja veljaven razlog za to, vezan na sposobnost ali obnaanje delavca ali na potrebe funkcioniranja podjetja ali slube. Nateti so razlogi, ki jih ni mogoe teti za veljavne razloge za prenehanje delovnega razmerja: lanstvo v sindikatu ali sodelovanje v sindikalnih aktivnostih v doloenih urah, dejstvo, da je delavec zaprosil ali izvajal mandat zastopanja delavcev, vloitev pritobe ali sodelovanje v postopku zoper delodajalca zaradi krenja predpisov, rasa, barva, spol, zakonsko stanje, druinske obveznosti, nosenost, veroizpoved, politino preprianje, nacionalno ali socialno poreklo, odsotnost z dela zaradi porodnikega dopusta, obasna odsotnost z dela zaradi bolezni ali pokodbe. Urejen je postopek, po katerem je treba postopati pred prenehanjem delovnega razmerja (pravica do obrambe), ter postopek tobe zaradi prenehanja delovnega razmerja (pravica do tobe na nepristransko telo v doloenem roku). Delodajalec nosi breme dokazovanja o utemeljenosti prenehanja delovnega razmerja delavcu (lahko pa tudi sodia sama presodijo, ali je bil podan veljaven razlog za prenehanja delovnega razmerja). e pristojni organi ugotovijo, da je neupravieno prilo do prenehanja delovnega razmerja, lahko v skladu z nacionalno zakonodajo izreejo prenehanje za neveljavno. Delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje, ima pravico do razumnega odpovednega roka ali odkodnine namesto tega roka (teka krivda delavca). Delavec ima v skladu z nacionalno zakonodajo pravico do odpravnine ali neke druge vrste varstva dohodka (zavarovanje ali pomo v primeru brezposelnosti, druge dajatve iz socialne varnosti) oz. do kombinacije odpravnine in drugih dajatev. V primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi ekonomskih, tehnolokih, strukturnih ali podobnih razlogov mora delodajalec pravoasno informirati delavske predstavnike o tevilu, kategorijah delavcev in roku, v katerem bodo odpueni. Nuditi mora monost za posvetovanje s predstavniki delavcev o ukrepih, s katerimi bi prepreili ali im bolj zmanjali tevilo odpustov, ter o ukrepih, s katerimi bi ublaili posledice prenehanja delovnega razmerja (npr.
Jasna R.Z.
33
iskanje alternativne zaposlitve). Delodajalec mora o prenehanju delovnega razmerja iz teh razlogov v doloenem roku pred odpustom obvestiti tudi pristojni organ. 3. SOCIALNA POLITIKA Konvencija t. 117 o temeljnih ciljih in standardih socialne politike (1962) naj bi spodbujala sprejemanje takih politik, ki bodo prvenstveno usmerjene v dobrobit in razvoj prebivalstva ter uveljavljanje njegove elje po socialnem napredku. Konvencija govori o izboljevanju ivljenjskega standarda, o delavcih migrantih, o plaevanju delavcev in s tem povezanih vpraanjih, o odpravljanju diskriminacije glede na raso, barvo, spol, preprianje, o vzgoji in izobraevanju. 4. UPRAVA NA PODROJU DELA a) U p r a v a dela
Kinvencija t. 150 o upravi dela: vloga, funkcije in organizacija (1978) in istoimensko Priporoilo t. 158 imata za cilj vzpostavitev uinkovite uprave dela, s katero sodelujejo delodajalci in delavci ter njihove organizacije. Drava mora organizirati uinkovit sistem uprave dela, ki bo imela pravilno koordinirane funkcije in odgovornosti. V okviru tega sistema je treba podpreti posvetovanje, sodelovanje in pogajanje z organizacijami delodajalcev in delavcev. b) S l u b e za zaposlovanje dela in p o s r e d o v a l n i c e - glej t. zaposlovanje
c) I n p e k c i j a
Konvencija t. 81 o inpekciji dela v industriji in trgovini (1947) in istoimensko Priporoilo t. 81 ter Konvencija t. 129 o inpekciji dela v kmetijstvu (1969) in istoimensko Priporoilo t. 133 so najbolj pomembni dokumenti na tem podroju. Skupen cilj teh norm je s pomojo rednega nadzora delovnih mest zagotoviti uveljavitev zakonskih doloil o varstvu delavcev. Konvencija t. 81 se nanaa na organizacijo in funkcioniranje slub inpekcije dela, odgovornost centralnih oblasti, njihovo sodelovanje z drugimi javnimi in zasebnimi slubami, delodajalci in delavci in njihovimi organizacijami, zaposlovanje in status uslubencev inpekcije dela, redni nadzor nad delovnimi mesti, objavo poroil in letne statistike o delu inpekcijskih slub. Konvencija t. 129 velja za podjetja s podroja kmetijstva, v katerih so zaposleni delavci in vajenci, lahko pa tudi nekatere druge kategorije delavcev. Temelji predvsem na Konvenciji t. 81, vsebuje pa e nekatere novosti, ki upotevajo posebne znailnosti kmetijskega sektorja. d) S t a t i s t i k a dela
Konvencija t. 160 o statistiki dela (1985) in istoimensko Priporoilo t. 170 imata za cilj vzdrevanje rednih serij statistik dela. Konvencija navaja, katera vpraanja naj bi postopno postala predmet rednih statistinih obdelav. e) T r i p a r t i t n o posvetovanje
Konvencija t. 144 o tripartitnem posvetovanju za izboljevanje uporabe mednarodnih norm o delu (1976) govori o vzpostavitvi postopkov uinkovitega posvetovanja med predstavniki vlade, delodajalcev in delavcev v zvezi z vladnimi odgovori na vpraalnike o temah, ki bodo uvrene na dnevni red mednarodne konference dela, glede predlogov ob predloitvi sprejetih norm pristojnim zakonodajnim organom, glede poroil o neratificiranih konvencijah itd.
Jasna R.Z.
34
5. INDUSTRIJSKA RAZMERJA Konvencija t. 154 o pospeevanju kolektivnega pogajanja (1981) in istoimensko Priporoilo t. 163 imata za cilj pospeevati svobodno in prostovoljno kolektivno pogajanje. Konvencija velja za vse panoge gosp. dejavnosti, v skladu z nacionalnimi zakoni ali drugimi predpisi ali nacionalno prakso, pa tudi za oboroene sile in policijo. Konvencija opredeljuje pojem kolektivnega pogajanja in doloa, da bodo sprejeti ukrepi, prilagojeni nacionalnim razmeram, pospeevali kolektivno pogajanje. Doloa cilje teh ukrepov in dodaja, da njene dolobe ne izkljuujejo delovanja sistemov indrustrijskih razmerij, v katerih poteka kolektivno pogajanje v okviru konciliacije oz. arbitrae. 6. DELOVNE RAZMERE a) P l a e Na podroju pla je MOD sprejela vrsto konvencij in priporoil, ki jih je glede na njihovo vsebino mogoe razvrstiti na tiste, ki skuajo zagotoviti minimalne plae in tiste, ki predvidevajo dolobe o delu tudi v pogodbah, ki jih sklenejo javne oblasti. Konvencija t. 131 o minimalnih osebnih dohodkih, s posebnim ozirom na drave v razvoju (1970) ima za cilj varstvo pred prekomerno nizkimi plaami . Vzpostaviti je treba sistem minimalnih pla za tiste skupine delavcev, ki zaradi delovnih razmer potrebujejo varstvo. Pri doloanju viine pla je treba upotevati raven pla v dravi (po monosti in v skladu z dravno prakso in pogoji), ivljenske stroke, dajatve iz socialnega zavarovanja in relativno ivljensko raven drugih drubenih skupin ter ekonomske dejavnike (vkljuno z zahtevami ekonomskega razvoja, ravnjo storilnosti in visoke stopnje zaposlenosti). Uveden in ohranjen naj bi bil mehanizem za doloanje in obasno usklajevanje minimalnih pla. Konvencija t. 95 o varstvu pla (1949) in istoimensko Priporoilo t. 85 imata za cilj zagotoviti celotno in pravoasno izplaevanje pla na nain, ki predvideva varstvo pred zlorabami. Konvencija t. 94 o dolobah o delu v javnih pogodbah (1949) in istoimensko Priporoilo t. 84 pa naj bi zagotovila vsaj minimum dolob o delu v javnih pogodbah (= ki jih sklenejo javne oblasti za uporabo javnih skladov). b) S p l o n e delovne razmere
V MOD pod splonimi delovnimi razmerami razumejo trajanje dnevnega in tedenskega delovnega asa, nono delo, tedenski poitek, plaani letni dopust oz. dopust za druge namene. NONO DELO: Konvencija t. 20 o nonem delu v pekarnah (1925): do nedavnega je bilo nono delo urejeno predvsem kot prepoved, ki je veljala praviloma za enske in otroke. Doloen preobrat v obravnavanju nonega dela ensk pomeni sprejem Konvencije t. 171 o nonem delu (1990) in istoimenskega Priporoila t. 178 - njun cilj je zagotoviti nekatere posebne ukrepe v korist vseh t.i. nonih delavcev ne glede na njihov spol. Konvencija se nanaa na vse zaposlene, razen tistih, ki so zaposleni v kmetijstvu, ivinoreji, ribitvu, pomorskem prometu in notranji plovbi. Uporabo konvencije je dopustno v celoti ali delno izvzeti za doloene kategorije delavcev. Konvencija ureja nekatere posebne ukrepe v korist nonih delavcev, ki jih narekuje narava nonega dela in s katerimi naj bi tem delavcem zagotovili zdravstveno varstvo, monosti za napredovanje in odobrili ustrezna nadomestila. Pri izbiri ukrepov so upotevali tudi varnost in nujno varstvo mater.
Jasna R.Z.
35
TEDENSKI POITEK: Konvencija t. 14 o tedenskem poitku v industrijskih podjetjih (1921; zagotoviti najmanj 24 zaporednih ur poitka na teden) ter Konvencija t. 106 o tedenskem poitku v trgovini in uradih (1957) in istoimensko Priporoilo t. 103 (tudi ta dva uveljavljata najmanj 24 zaporednih ur poitka na teden). LETNI DOPUST: cilj Konvencije t. 132 o plaanem letnem dopustu (revidirana; 1970) je 3-tedenski ali dalji plaan letni dopust. Za eno leto slube naj bi znaal letni dopust najmanj 3 tedne. Za slubo, krajo od 12 mes, vendar najmanj 6 mes, se lahko odobri sorazmerni plaani dopust. Odsotnosti zaradi bolezni, pokodbe, materinstva ali drugih razlogov, ki niso odvisni od volje zaposlenega, se vtevajo v as slube. Javni ali obiajni prazniki se ne tejejo kot del minimalnega plaanega letnega dopusta. Konvencija vsebuje dolobe o plaah za as dopusta. Predvideva monost delitve dopusta na 2 dela (en del traja neprekinjeno 2 tedna in bo izrabljen v enem letu, preostanek pa najkasneje v 18 mes, raunano od konca leta, v katerem delavec postane upravien do letnega dopusta). Dravne oblasti sprejmejo posebne predpise za primere, ko zaposleni delavec med dopustom opravlja plaano delo, ki je v nasprotju z namenom dopusta. Z ustrezno inpekcijo ali kako drugae je treba zagotoviti pravilno uporabo in uveljavljanje dolob o plaanem letnem dopustu. DOPUST ZA DRUGE NAMENE: Konvencija t. 140 o plaanem dopustu za izobraevanje (1974) in istoimensko Priporoilo t. 148: z njima naj bi se pospeevalo izobraevanje in usposabljanje med delovnim asom ob ustreznih finannih prejemkih. Dopust naj bi bil namenjen olanju na vseh ravneh, splonemu, drubenemu, dravljanskemu in sindikalnemu izobraevanju. Glavni cilji plaanega dopusta za izobraevanje so: pridobivanje, izboljevanje in prilagajanje poklicnih in funkcionalnih znanj, izboljevanje in prilagajanje poklicnih in funkcionalnih znanj, pospeevanje zaposlovanja in varstva zaposlitve v pogojih znanstvenega in tehnolokega razvoja, primerna in aktivna participacija delavcev in njihovih predstavnikov v ivljenju podjetja in skupnosti, loveki, drubeni in kulturni napredek v poloaju delavcev, nepretrgano izobraevanje in usposabljanje. Politika plaanega dopusta za izobraevanje mora upotevati stopnjo razvoja in posebne zahteve posamezne drave, usklajena mora biti s splonimi politikami glede zaposlovanja, vzgoje in izobraevanja ter delovnega asa. Prepovedana je diskriminacija. c) V a r s t v o pri delu
Po vsebini lahko doslej sprejete norme razdelimo na t.i.: splone norme norme, ki predvidevajo varstvo pred posebnimi riziki norme, ki doloajo varstvo v posameznih panogah dejavnosti Konvencija t. 155 o varstvu pri delu, zdravstvenem varstvu in delovnem okolju (1981) in istoimensko Priporoilo t. 164: njun cilj je sprejem koherentne nacionalne politike o varstvu pri delu, zdravstvenem varstvu in delovnem okolju ter obveanju in sodelovanju na vseh ravneh. Konvencija velja za vse panoge gosp. dejavnosti in vse delavce (vljuno z javno slubo), ob monih izjemah. Cilj politike je prepreevati nesree pri delu in poklicne bolezni s pomojo odpravljanja vzrokov nevarnosti, ki izhajajo iz delovnega okolja. Konvencija predvideva sprejemanje zakonov, drugih predpisov in ukrepov (vkljuno z usposabljanjem, delovanjem sistema inpekcije) ter ukrepe, ki jih je treba podvzeti pred zaetkom uporabe strojev, substanc itd. Delodajalci naj bi zagotovili varnost (tudi nenevarnost za zdravje) delovnih mest, opreme in procesov, ustrezno zaitno obleko in opremo. Konvencija t. 161 o slubah medicine dela (1985) in istoimensko Priporoilo t. 171: s pomojo preventivne slube naj bi podpirali varno, zdravo in dobro prilagojeno delovno okolje ter tako izboljevali fizino in mentalno zdravje delavcev. Konvencija za vse delavce predvideva postopno uvedbo slub medicin dela (v okviru nacionalne politike), ki naj bi imele
Jasna R.Z.
36
prvenstveno preventivno in svetovalno funkcijo. Slube opravljajo svoje delo v sodelovanju z drugimi slubami v podjetju. Njihovo osebje pa mora biti popolnoma poklicno neodvisno od delodajalcev, delavcev in njihovih predstavnikov. Slube medicine dela bodo: ugotavljale in ocenjevale rizike kodljivosti za zdravje na delovnem mestu, nadzorovale dejavnike v delovnem okolju in pri delovnem procesu, ki lahko ogrozijo zdravje delavcev, dajale nasvete o nartovanju in organizaciji dela, o oblikovanju delovnega mesta, sodelovale pri obveanju, strokovnem usposabljanju in izobraevanju na podroju medicine dela, higiene dela in ergonomije, organizirale prvo pomo, sodelovale pri analizi pokodb pri delu in drugih poklicnih obolenj. d) S o c i a l n o v a r s t v o Na tem podroju so bila sprejeta predvsem priporoila (npr. Priporoilo t. 102 o socialnih slubah za delavce, 1956 in Priporoilo t. 115 o delavskih stanovanjih, 1961).
7. SOCIALNA VARNOST
a) V s e o b s e g a j o e
norme
Konvencija t. 102 o minimalnih normah socialne varnosti (1952) naj bi vzpostavila minimum standardov glede dajatev za glavne veje socialne varnosti. Konvencija se nanaa na 9 glavnih vej socialne varnosti: 1. zdravstveno varstvo 2. dajatve za as bolezni 3. dajatve za as brezposelnosti 4. dajatve za starost 5. dajatve ob nesrei pri delu in poklicne bolezni 6. druinske dajatve 7. dajatve za primer materinstva 8. dajatve za invalidnost 9. dajatve druinskim lanom ob smrti hranitelja druine Konvencija dopua z ratifikacijo prevzeti obveznosti v zvezi s prvim delom konvencije (splone dolobe) in le 3 od devetih zavarovanih primerov (vsaj eden mora biti: 3, 4, 5, 8 ali 9). Konvencija dopua ratifikacijo z doloenimi zaasnimi odstopanji. Vsebuje dolobe za vsako posamezno vejo socialne varnosti, ki doloajo minimalen krog zavarovanih oseb, raven dajatev, njihovo trajanje in pogoje, ki jih morajo izpolnjevati koristniki dajatev. Ob periodinih izplailih se zneski dajatev doloajo glede na viino pla v posamezni dravi. Tuji dravljani imajo enake pravice kot domaini, vendar se lahko predpiejo posebna pravila glede dajatev, ki se izplaujejo iz javnih skladov, kot tudi za prehodne reime. Konvencija doloa primere, v katerih se lahko dajatve suspendirajo. Predvideva tudi participacijo predstavnikov zavarovancev pri upravljanju institucij na podroju socialne varnosti. Konvencija ne velja za pomorake ali pomorske ribie. Konvencija t. 118 o enakem obravnavanju domainov in tujcev na podroju socialne varnosti (1962): na teritoriju drave (ki jo je ratificirala) je treba zagotoviti enakost
Jasna R.Z.
37
obravnavnaja v zvezi s socialno varnostjo za begunce, osebe brez dravljanstva in dravljane druge drave, ki je ratificirala konvencijo. Enakost obravnavanja velja za vsako vejo socialne varnosti, za katero je drava z ratifikacijo prevzela obveznosti. Enakost obravnavanja velja za zavarovane primere in za pravice do dajatev. Priznava se ne glede na pogoj prebivalia. Obveznosti iz konvencije je mogoe prevzeti za eno ali ve vej socialne varnosti. Konvencija ne velja za posebne sisteme, ki veljajo za dravne uslubence, rtve vojne ali za javno pomo. Konvencija t. 157 o vzpostavitvi mednarodnega sistema za ohranitev pravic iz socialnega zavarovanja (1982): z njo naj bi bil vzpostavljen mednarodni sistem za ohranitev pravic oseb, ki delajo ali prebivajo zunaj svoje drave (do zdravstvenega varstva in nadomestila za as bolezni, dajatev za primer materinstva, invalidnosti, starosti, smrti hranitelja druine, nesree pri delu in poklicne bolezni, brezposelnosti ter druinskih dajatev). Koordinacijo med nacionalnimi sistemi socialne varnosti naj bi dosegli z bilateralnimi ali multilateralnimi pogodbami. Konvencija poskua varovati zaposlene (in samozaposlene) osebe in lane njihovih druin na teritoriju drave, ki je ratificirala konvencijo. V okviru sistemov ohranitve pravic v asu prebivanja predvideva konvencija setevanje zavarovalnih obdobij, obdobij poklicne aktivnosti ali obdobij prebivanja.
b) N o r m e
za
posamezne
veje
socialne
varnosti
(npr. zdravstveno zavarovanje delavcev v indstriji, trgovini; pokojnine - starostne, invalidske, druinske; zavarovanje za primer nesree pri delu in poklicne bolezni). 8. DELO ENSK a) V a r s t v o materinstva
Konvencija t. 3 o zaposlovanju ensk pred in po porodu (1919) in Konvencija t. 103 o varstvu materinstva (1952): njun skupni cilj je zagotoviti 12 tednov porodnikega dopusta s pravico do denarnih dajatev in zdravstvenega varstva. Veljavnost: 3 = za industrijo in trgovino. 103 = za enske, zaposlene v industrijskih podjetjih, v neindustrijskih in kmetijskih poklicih, vkljuno z delom na domu in delom v privatnih gospodinjstvih (izjema: druinska podjetja). Mona je ratifikacija konvencije z izvzemom uporabe konvencije za doloene kategorije poklicev. Porodniki dopust (PD): 3 = 6 tednov pred in 6 tednov po porodu. 103 = min 12 tednov (6 obvezno po porodu), predvideva PD. Denarne dajatve in zdravstvena nega: 3 = doloa pravico do denarnih dajatev v viini, ki zadoa za popolno in zdravo vzdrevanje ene inotroka, ki se izplaujejo iz javnih skladov ali sredstev sistema zavarovanja. ena ima tudi pravico do brezplanega zdravljenja. 103 = za as PD doloa pravico do denarnih dajatev v viini, ki zadoa za popolno in zdravo vzdrevanje ene in otroka v skladu z ustreznim ivljenskim standardom, pravico do zdravstvene nege pred, med in po porodu. Spotovati je treba prosto izbiro zdravnika in prosto izbiro med dravno ali zasebno bolninico. Vse dajatve se dajejo v okviru sistema obveznega zavarovanja ali iz sredstev javnih skladov. Obe konvenciji: doloata pravico do prekinitve dela za doloen as zaradi dojenja, prepovedujeta izdajo obvestila o odpovedi delovnega razmerja v asu PD ali v asu, ko bi odpovedni rok iztekel v asu delavkine odsotnosti zaradi PD. b) N o n o delo
Konvencija t. 89 o nonem delu ensk, zaposlenih v industriji (revidirana, 1948): njen cilj je prepoved nonega dela za enske v industriji. Ne glede na starost ene ne smejo delati
Jasna R.Z.
38
ponoi v nobenem javnem ali zasebnem industrijskem podjetju (izjema: podjetja, kjer so zaposleni le lani druine). Konvencija doloa nekatere izjeme, zaasno neveljavnost in omejitve konvencije v tono doloenih primerih. Konvencija ne velja za enske, ki so na vodilnih mestih ali na odgovornih mestih tehnine narave in za enske, ki delajo v zdravstvenih ali socialnih slubah (ki obiajno ne opravljajo nonega dela). Protokol (1990) k revidirani Konvenciji t. 89 dopua spremembe glede trajanja nonega dela in odstopanja od prepovedi nonega dela na podlagi odloitve pristojnega organa, pri emer je predvideno sodelovanje (sporazum ali posvetovanje) organizacij oz. predstavnikov delavcev in delodajalcev. Uporaba sprememb in odstopanj je prepovedana v doloenem asu pred in po porodu, na podlagi zdravnikega izvida pa lahko tudi v asu nosenosti in doloen as po porodu. c) Z a p o s l o v a n j e na nezdravih in nevarnih delih
Konvencija t. 45 o zaposlovanju ensk pri podzemeljskih delih v rudnikih vseh kategorij (1935) prepoveduje zaposlovanje ensk (ne glede na starost) pri podzemeljskih delih v rudnikih vseh kategorij. Dopustne so izjeme za enske: - na vodilnih poloajih, - ki ne opravljajo fizinih del, - zaposlene v zdravstvenih in socialnih slubah, - ki v asu tudija prebijejo doloen as usposabljanja v podzemnih predelih rudnika, - ki obasno odidejo v podzemne dele rudnika za opravljanje nefizinih del. d) E n a k o s t plaila ne glede z na spol obveznostmi
e) Z a p o s l o v a n j e
ensk
druinskimi
9. DELO OTROK IN MLADINE a) M i n i m a l n a starost
Konvencija t. 138 o minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja (1973) in istoimensko Priporoilo t. 146: njun namen je odprava dela otrok. Minimalna dovoljena starost za zaposlitev je tista, pri kateri se kona obvezno olanje (15 let, za drave v razvoju konvencija dopua 14 let). Za delo, ki ogroa zdravje, varnost ali moralo mladih ljudi, je doloena min starost 18 let (pod doloenimi pogoji 16 let). Konvencija doloa omejene kategorije zaposlitev ali del, ki jih je mogoe izkljuiti iz uporabe konvencije. Konvencija ne velja za delo v splonih, poklicnih ali tehninih olah ali drugih izobraevalnih institucijah. b) N o n o delo poklicih (1946) in Konvencija odpravljata nono delo otrok in otrokom, mlajim od 18 let. pogoje za odobritev izjem od
Konvencija t. 79 o nonem delu otrok v neindustrijskih t. 90 o nonem delu otrok v industriji (revidirana, 1948) mladine. Konvencija t. 90 npr. prepoveduje nono delo Opredeljuje as, ki ga je teti kot nono delo. Ureja tudi prepovedi nonega dela. c) Z d r a v n i k i pregledi
Jasna R.Z.
39
Npr. Konvencija t. 77 o zdravnikem pregledu otrok in mladine zaradi ugotavljanja sposobnosti za zaposlitev v industriji. Cilj vseh konvencij je obvezen popoln zdravniki pregled pred zaposlitvijo otrok in mladine ter periodini pregledi. d) P o g o j i inikih zaposlitve mladine na podzemeljskih delih v rud
Priporoilo t. 125 (1965) se nanaa na vpraanja zdravja, varnosti pri delu in socialnega skrbstva, tedenskega poitka, plaanega letnega dopusta, usposabljanja in zagotavljanja posvetovanja z reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev.
10. DELO STAREJIH DELAVCEV Poleg konvencij je bilo sprejeto e posebno Priporoilo t. 162 o starejih delavcih (1980), katerega cilj je utrditi in dopolniti omenjene in nekatere druge norme. Problemi starejih delavcev sodijo v sklop ekonomske in socialne politike. Poroilo obravnava doloene pravice starejih delavcev in razline ukrepe v okviru vpraanj, namenjenih enakosti monosti obravnavanja, varstvu delavcev v asu zaposlitve, pripravi na upokojitev in upokojevanju. Priporoilo se nanaa na delavce, ki zaradi starosti lahko naletijo na teave pri zaposlovanju in poklicu.
11. DELAVCI MIGRANTI Npr. Konvencija t. 97 o delavcih migrantih (revidirana, 1949) in istoimensko Priporoilo t. 86.
12. POSEBNE POKLICNE SKUPINE Veliko tevilo konvencij in priporoil se nanaa le na doloene kategorije delavcev (glede na naravo svojega dela delajo v posebnih delovnih razmerah ali pa potrebujejo posebno varstvo): pomoraki ribii lani ladijskih posadk v notranji plovbi dokerji delavci na plantaah najemniki, zakupniki in drugi podobni kmetijski delavci sestrsko osebje Pomoraki: pomorska plovba je po svoji naravi in zgodovini mednarodna aktivnost, delo pomorakov pa je speficino. Zato je MOD zanje sprejela prek 50 konvencij in priporoil (veliko jih je bilo e revidiranih), ki obsegajo naslednja podroja: splona vpraanja, usposabljanje in zaposlitev, pogoji za sprejem na delo, sprievalo o izobrazbi, splone delovne razmere, zdravstveno varstvo, varstvo pri delu, socialno varstvo, inpekcija dela (npr. Konvencija t. 133 o namestitvi posadke na ladjah, 1970). Ribii: doslej sprejete konvencije urejajo vpraanja delovnega asa, minimalno starost za sprejem na ribika dela, zdravnike preglede, pogodbo o zaposlitvi, prostore za posadko, sprievala o izobrazbi ter namestitev na ladjah. Sestrsko osebje: Konvencija t. 149 o zaposlovanju ter pogojih in ivljenja sestrskega osebja (1977) in istoimensko Priporoilo t. 157 urejata poloaj glede na posebne pogoje, v katerih opravljajo za zdravstveno varstvo vitalno delo.
Jasna R.Z.
40
B.
SVET
EVROPE
je evropska organizacija za medvladno in parlamentarno sodelovanje (ustanovljen 1949, leta 1993 je imel 32 drav lanic - tudi SLO). Opredeljujejo ga tudi kot prvo organizacijo t.i. evropskega gibanja za politino zdruitev Evrope. Pri doloanju temeljev, na katerih bo mogoe graditi vejo socialno pravinost ter stalni gospodarski in socialni napredek, se v Svetu Evrope naslanjajo na metodo harmonizacije t.i. socialne zakonodaje - postopoma naj bi dosegli usklajeno socialno politiko, ki bi veljala za vso Evropo. Iz predavanj: Svet Evrope (Strasbourg) je v bistvu nepolitina organizacija za medvladno in parlamentarno sodelovanje. V njem je 34 evropskih drav (tudi Slovenija). Glavni cilj je varstvo lovekovih pravic in za dosego tega cilja so bili sprejeti: 1. Evropska konvencija o lovekovih pravicah 2. Evropska socialna listina 3. Sporazum o socialni varnosti 4. Evropski kodeks o socialni varnosti
EVROPSKA KONVENCIJA O LOVEKOVIH PRAVICAH
(1950 1953)
je najpomembneji rezultat aktivnosti Sveta Evrope na podroju lovekovih pravic. Konvencija je bila sprejeta 4.11.1950, veljati je zaela 1953. Ratificirajo jo lahko le drave lanice Sveta Evrope. Konvencijo dopolnjujejo dodatni protokoli, s katerimi so drave lanice e nekajkrat dopolnile listo pravic, ki jo vsebuje konvencija (npr. protokol iz 1983 je prvi mednarodni dogovor o odpravi smrtne kazni). Konvencijo tejejo za najbolj izdelano in najbolj uinkovito pogodbo o lovekovih pravicah na svetu. Splona deklaracija lovekovih pravic OZN je deklaracija nael, ta konvencija pa je obvezujoa za vse drave lanice, ki jo ratificirajo. Vzpostavljen je poseben mehanizem varstva pravic iz konvencije in protokolov deluje na 2 naina - na Evropsko komisijo za lovekove pravice se lahko obrne: vsaka drava lanica , e meni, da neka druga drava lanica ne izpolnjuje svojih obveznosti. vsak posameznik in se pritoi zoper ravnanje drave lanice, ki je izrecno priznala pravico do individualne pritobe in pristojnost Komisije v zvezi z varstvom lovekovih pravic, e je izrpal vse pravne poti za varstvo lovekovih pravic v dravi. V obeh primerih v postopku varstva sodelujeta poleg Komisije e Evropsko sodie za lovekove pravice in Ministrski odbor. Konvencija vsebuje dravljanske in politine pravice. Z vidika delovnega prava so zanimive dolobe, ki se nanaajo na prepoved prisilnega dela in na svobodo zdruevanja, vkljuno s pravico do ustanavljanja sindikatov in do vlanjevanja vanje. Sicer pa so socialno-ekonomske pravice predmet nekaterih posebnih dokumentov (na najbolj celovit nain jih ureja Evropska socialna listina).
Jasna R.Z.
41
Iz predavanj: Konvencija t. 11 o varstvu lovekovih pravic in temeljnih svoboin, spremenjena in dopolnjena s Protokoli (Ur. l. RS 7/94) je bila sklenjena s strani vlad lanic leta 1950, veljati pa je zaela 1953. V prvem delu najprej obravnava pravico vsakogar do ivljenja - ta pravica mora biti v vsaki dravi zavarovana z zakonom. Originalni tekst konvencije (1950) e izjemoma dopua smrtno kazen - to pa spreminja doloilo Protokola t. 6 (1983), ki doloa: Smrtna kazen se odpravi. Nihe ne sme biti obsojen na takno kazen ali biti usmren. Drava lahko predpie smrtno kazen le za dejanja, storjena med vojno ali ob neposredni vojni nevarnosti. Nekaj dolob konvencije: Nikogar se ne sme muiti ali neloveko in poniujoe z njim ravnati ali ga kaznovati. (3. l.) Nikogar se ne sme drati v suenjstvu ali podlonosti. Od nikogar se ne sme zahtevati, da naj opravlja prisilno ali obvezno delo. Vsak ima pravico do prostosti in osebne varnosti. Prostost se lahko odvzame samo v primerih in v postopku, ki je predpisan z zakonom. (= pripor, prestajanje kazni, monost odvetnika, monost do pravine odkodnine - e se izkae, da je bila rtev v zaporu v nasprotju z prejnjimi doloili). SOJENJE IN NAELA SOJENJA: Vsak ima pravico, da o njegovih civilnih in kazenskih zadevah pravino, javno in v razumnem roku odloa neodvisno sodie. DOMNEVA (PRESUMPCIJA) NEDOLNOSTI: Nihe ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, ki ni bilo doloeno kot kaznivo po domaem ali mednarodnem pravu v asu, ko je bilo storjeno. SVOBODA IZRAANJA obsega svobodo miljenja, sprejemanja in sporoanja idej in obvestil brez vmeavanja javnih oblasti. Navedeno pa ne prepreuje dravam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, TV in kinematografskih podjetij. Vsak ima pravico, da mirno zboruje ter se sindikalno zdruuje, vkljuno s pravico, da ustanavlja sindikate in se jim pridrui, da bi zavaroval svoje interese. Navedena ureditev pa ne prepreuje, da bi pripadnikom oboroenih sil, policije ali celo dravne uprave z zakonom omejili izvrevanje teh pravic. Vsak ima pravico do spotovanja svojega zasebnega in druinskega ivljenja, svojega doma in dopisovanja. Vsak ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Moki in enske, zreli za zakon, imajo pravico skleniti zakonsko zvezo v skladu z nacionalno zakonodajo. Vsaka oseba, katere pravice in svoboine so krene, ima pravico do uinkovitih pravnih sredstev pred domaimi oblastmi. e so pravice krene, ima vsak pravico do varstva, tudi e je kritev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolnosti. ZAGOTAVLJANJE PRAVIC iz konvencije ni vezano na spol, raso, barvo koe... - konvencija nateva najve monih kategorij doslej in dodaja: ali kakne druge svoboine. Drugi del konvencije je bil v celoti spremenjen. Protokol t. 11 je bil sprejet 11.05.1994 in spreminja besedilo konvencije od 2. do 4. dela ter protokol t. 2, ki je podeljeval Evropskemu sodiu pristojnost za dajanje svetovalnih mnenj.
Jasna R.Z.
42
Drugi del obravnava Evropsko sodie za lovekove pravice, ki je opredeljeno kot stalno sodie s toliko sodnikov, kolikor je drav lanic, pri emer morajo biti sodniki splono priznani pravni strokovnjaki, delujejo pa v osebnem (neodvisnem) svojstvu. Sodnike z veino glasov izvoli parlament (s seznama 3-h kandidatov, ki ga predloi posamezna drava), izvoljeni so za 6 let in so lahko ponovno izvoljeni. Sodnik je lahko ponovno izvoljen do 70 leta starosti, nato pa mu mandat potee (v tem primeru ostane na svojem mestu do zamenjave). P L E N A R N O S O D I E - njegove pristojnosti so: volitve predsednika in 1-2 podpredsednika ustanavljanje senatov in volitve predsednikov senatov administrativne zadeve zadev, ki so predloene sodiu, obstajajo 3 monosti: po odborih s 3 sodniki, v senatu s 7 sodniki, v velikem senatu s 17 sodniki.
Za prouitev 1. zasedanje 2. zasedanje 3. zasedanje
V primeru spora sodijo o zadevi tudi sodniki, ki so jih izvolile drave, ki so v sporu, in to celo po uradni dolnosti. Obrazloitev tega je, da je tak sodnik neodvisen, vendar pa bolje od ostalih pozna razmere v svoji dravi, ki je stranka v sporu. Odbori in senati najprej odloajo o sprejemljivosti ali nesprejemljivosti zadeve in glede na teo lahko oddajo zadevo vijemu organu (odbor senatu, senat pa velikemu senatu). Sodie lahko sprejme zahtevo za obravnavo od katerekoli osebe, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki menijo, da so rtve kritev pravic, priznanih s konvencijami in protokoli s strani katerekoli drave lanice. Drave se zavezujejo, da na noben nain ne bodo ovirale dejanskega izvajanja pravice do tega sodnega varstva. a) IZBRIS ZAHTEVE ZA OBRAVNAVO se opravi, e sodie v katerikoli fazi postopka ugotovi, da vlagatelj ne namerava vztrajati pri zahtevi ali pa je bila zahteva e reena ali iz drugega opraviljivega razloga. b) PRIJATELJSKA PORAVNAVA je monost, da obe stranki pred sodiem izjavita, da se z doloeno reitvijo strinjata in po taki ugotovitvi sodie izbrie zadevo s svojega seznama sporov. Obravnave so javne, tudi sama zaslianja, razen e sodie v izjemnih primerih ne odloi drugae. DOKONNOST SODBE: Sodba velikega senata je dokonna in se objavi. Dokonna postane, e: stranke izjavijo, da ne bodo zahtevale obravnave pred velikim senatom, 3 mesece od datuma sodbe ni bilo zahteve za ponovno obravnavo, zbor velikega senata zavrne zahtevo. Sodniki imajo monost dodati svoje loeno mnenje o zadevi takrat, ko sodba v celoti ali delno ne izraa soglasnega mnenja sodnikov. IZVREVANJE SODB: Drave podpisnice se obvezujejo, da bodo spotovale konno sodbo sodia v zadevi, kjer nastopajo kot stranke. SVETOVALNA MNENJA: Sodie lahko na zahtevo odbora ministrov da svoja mnenja o pravnih vpraanjih v zvezi z razlago konvencije in njenih protokolov. Vsako mnenje mora biti obrazloeno, sodniki pa imajo tudi tu pravico do loenega mnenja. Sodniki imajo doloene privilegije in imuniteto, ki se nanaa le na zadeve, ki so v neposredni zvezi z njihovim delom.
Jasna R.Z.
43
Protokol t. 7 zadeva tujce in monosti izgona iz drave. Tujec, ki zakonito prebiva na ozemlju neke drave, naeloma ne sme biti izgnan, razen z odlobo, ki temelji na zakonu oz., e je izgon nujen zaradi javnega reda ali varnosti drave. Za lastne dravljane izgon ni predviden. PRIMER SODNE ZMOTE: v teh primerih daje konvencija vse monosti odkodnin, razen, e se ugotovi, da je prepozno ugotavljanje takih dejstev povzroil prizadeti sam. Zakoncema gredo iz zakonske zveze enake pravice in enake dolnosti v medsebojnem razmerju in v razmerju do otrok tako v trajanju zakonske zveze kot po prenehanju.
EVROPSKA SOCIALNA LISTINA (ESL)
(1961 1965)
Ker so predmet Splone deklaracije lovekovih pravic OZN tudi socialno-ekonomske pravice, Evropska konvencija o lovekovih pravicah pa vsebuje le dravljanske in politine pravice, so bile socialno-ekonomske pravice prepuene ureditvi v posebnem dokumentu. Evropska socialna listina je bila sprejeta 18.10.1961 (veljati je zaela 26.2.1965, ko je dosegla zadostno tevilo ratifikacij - do konca 1991 jo je ratificiralo 18 drav lanic). Leta 1988 je bil sprejet Dodatni protokol k ESL, 21.10.1991 pa je bil podpisan Protokol o amandmajih k ESL. ESL pomeni torej dopolnitev Evropske konvencije o lovekovih pravicah. Dravljanom drav pogodbenic brez diskriminacije (temeljee na rasi, veri, spolu, dravljanstvu itd.) zagotavlja uivanje naslednjih 19 pravic: 1. do dela, 2. do pravinih delovnih razmer, 3. do varnih in zdravih delovnih razmer, 4. do pravinega plaila, 5. do organiziranja, 6. do kolektivnega pogajanja, vkljuno s pravico do stavke, 7. pravica otrok in mladine do varstva, 8. pravica zaposlenih ensk do varstva, 9. do poklicnega usmerjanja, 10. do poklicnega usposabljanja, 11. do varstva zdravja, 12. do socialne varnosti, 13. do socialne in medicinske pomoi, 14. do korienja socialnovarstvenih slub, 15. pravica psihino in mentalno prizadetih oseb do poklicnega usposabljanja in rehabilitacije, 16. pravica druine do socialnega, pravnega in ekonomskega varstva, 17. pravica mater in otrok do socialnega in ekonomskega varstva, 18. do opravljanja plaanega dela na teritoriju druge drave pogodbenice, 19. pravica delavcev migrantov in njihovih druin do varstva in pomoi. Iz predavanj: ESL je bila sprejeta 1961 in ureja socialno ekonomske pravice na podroju zahodne Evrope. Kot dopolnitev Evropski konvenciji o lovekovih pravicah na specialnem podroju zagotavlja dravljanom 19 sklopov pravic, med njimi (nateli smo jih 11, glej zgoraj). ESL je bila izdelana pod precejnjim vplivom konvencij in priporoil MOD. Zaradi svoje narave pa nekatere od natetih pravic ureja podrobneje kot so urejene v konvencijah in priporoilih MOD, pri drugih pa je manj natanna. Pri nekaterih pravicah prekorauje raven konvencij in priporoil (npr. glede plaanega letnega dopusta), pri drugih pa je bolj restriktivna (npr. glede delovnega asa, sindikalne svobode, zdravnikih pregledov mladih delavcev).
Jasna R.Z.
44
Dodatni protokol k ESL (1988) je na novo predvidel naslednje 4 pravice: 1. pravico delavcev do enakosti monosti in obravnavanja pri zaposlovanju in poklicu ne glede na spol, 2. pravico delavcev do informiranja in posvetovanja v podjetju, 3. pravico delavcev do sodelovanja pri doloanju in izboljevanju delovnih razmer in delovnega okolja v podjetju, 4. pravico starejih oseb do socialnega varstva. Da bi Listino ratificiralo im ve drav lanic Sveta Evrope, so njeni sestavljalci iz prakse MOD prevzeli monost ratifikacije s pridrki. Tako je treba ratificirati 10 od 19-ih lenov, pri emer je obvezno ratificirati 5 od naslednjih lenov: 1, 5, 6, 12, 13, 16 in 19. Pod vplivom MOD je bil vzpostavljen tudi sistem nadzora nad izvajanjem Listine s strani drav, ki so jo ratificirale. Sistem nadzora nima sodnega znaaja (zaradi razline narave dravljanskih in politinih pravic ter socialnih in ekonomskih pravic). Nadzor izvajajo 4 organi: 1 - odbor izvedencev, 2 - pododbor Vladnega socialnega odbora, 3 - svetovalna skupina Sveta Evrope, 4 - Ministrski odbor. Drave lanice so dolne poiljati dvoletna poroila o izvajanju Listine, ki jih obravnava odbor strokovnjakov in pripravi svoje ugotovitve. Obravnava jih pododbor Vladnega socialnega odbora in pripravi svoje poroilo za Ministrski odbor. Na njegovi osnovi in po predhodnem posvetovanju s svetovalno skupino lahko Ministrski odbor za vsako dravo pogodbenico sprejme potrebna priporoila. Cilj sistema nadzora je zagotoviti spotovanje vseh ratificiranih dolob in odkriti nezadostnost njihove uporabe. Na kritike organov nadzora morajo drave odgovoriti s konkretnimi dejanji (spremenijo zakonodajo ali nacionalno prakso). Protokol o amandmajih k ESL (1991), s katerim je bila dopolnjena in spremenjena ESL, je na novo uredil sistem nadzora nad izvajanjem Listine. Drave, ki bodo podpisale oz. ratificirale protokol, bodo v bodoe morale poiljati poroila generalnemu sekretarju Sveta, kopije poroila pa tudi tistim nacionalnim organizacijam, ki so lanice medn. organizacij delodajalcev in delavcev, ki so zastopane pri sreanjih vladnega odbora. Omenjene organizacije lahko gen. sekretarju posredujejo morebitne pripombe na poroilo drav pogodbenic. Gen. sekretar bo kopijo poroil drav pogodbenic poiljal tudi nevladnim medn. organizacijam s posvetovalnim statusom pri Svetu Evrope. Poroila drav pogodbenic in morebitne pripombe delodajalskih in delavskih organizacij bo prouil Odbor neodvisnih izvedencev (ima min 9 lanov, izvoli jih Parlamentarna skupina). Pri tem bo s pravnega vidika ocenjeval usklajenost nacionalnih predpisov in prakse z obveznostmi, ki izhajajo iz Listine. Od drav pogodbenic bo lahko zahteval dodatne informacije in pojasnila, lahko pa se bo tudi sestal s predstavniki posamezne prizadete drave. Ob koncu bo sprejel poroilo, ki bo vsebovalo sklepe. Poroila in morebitne dodatne informacije drav pogodbenic, pripombe delodajalskih in delavskih organizacij in poroila Odbora neodvisnih izvedencev bo nato obravnaval Vladni odbor (sestavljen iz predstave vsake drave pogodbenice in po najve 2 predstavnikov delodajalskih in delavskih organizacij - s posvetovalno vlogo ter predstavnikov nevladnih MO). Vladni odbor bo pripravil sklepe Ministrskega odbora. Glede na poroilo odbora neodvisnih izvedencev bo izbral tiste primere, glede katerih bi bilo z vidika socialne in ekonomske politike primerno na posamezno dravo pogodbenico nalsoviti priporoilo. O svojem delu bo Vladni odbor objavil poroilo, ki ga bo posredoval Ministrskemu odbou. Ta bo z najmanj 2/3 veino sprejel resolucijo v zvezi s celotnim nadzornim postopkom, v kateri bodo tudi individualna priporoila dravam pogodbenicam oz. sklepi glede priprave tudij o socialnih vpraanjih. Protokol pa predvideva tudi periodino plenarno razpravo Parlamentarne skupine o poroiloh Odbora neodvisnih izvedencev in Vladnega odbora ter o resolucijah Ministrskega odbora.
Jasna R.Z.
45
eprav praktini uinki ESL niso vedno vidni, je njen pomen velik. ESL je instrument, ki usmerja aktivnosti drav pogodbenic in je na socialnem podroju vir pravic in temeljnih nael, prav tako pa prispeva k varovanju in utrjevanju pluralistine demokracije in lovekovih pravic. Zato naj bi bilo podroje socialno-ekonomskih pravic tudi v bodoe eno od treh prioritetnih podroij aktivnosti Sveta Evrope.
ZAASNA SPORAZUMA O SOCIALNI VARNOSTI Leta 1950 so v Svetu Evrope zaeli prouevati, na kaken nain bi bilo mogoe harmonizirati in celo izenaiti dajatve iz naslova socialne varnosti v razlinih dravah. Ker naj bi bila Konvencija t. 102 o minimalnih normah socialne varnosti, ki so jo takrat pripravljali v MOD, namenjena predvsem manj razvitim dravam, se je v Svetu Evrope izoblikovala ideja o Evropskem kodeksu socialne varnosti, ki bi bil nekoliko iri od Konvencije t. 102 in bi ustrezal evropskim dravam. Ker je izdelava takega kodeksa zelo zahtevno strokovno in tehnino delo, so leta 1953 sprejeli Zaasni evropski sporazum o socialni varnosti za primer starosti, invalidnosti in preivelih lanov druine s Protokolom in Zaasni sporazum o socialni vartnosti za vse ostale primere razen za primer starosti, invalidnosti in preivelih lanov druine s Protokolom. Sporazuma sta pomembna zato, ker sta predvidevala odpravo vsakrne diskriminacije dravljanov drav, ki bi sporazuma ratificirale. Naelo enakega obravnavanja je bilo izvzeto za dajatve za primer nesree pri delu in poklicne bolezni, invalidnosti in starosti, predvidenih v sistemih socialne varnosti, ki temeljijo na plaevanju prispevkov. Sporazuma sta bila odprtega tipa (Ministrski odbor Sveta Evrope je lahko povabil katerokoli dravo, ki ni lanica Sveta Evrope, da pristopi k sporazumoma). Sporazuma in protokola so prenehali veljati z dnem, ko je zaela veljati Evropska konvencija o socialni varnosti.
EVROPSKA KONVENCIJA O SOCIALNI IN MEDICINSKI POMOI Ta konvencija z Dodatnim protokolom (1953) je predstavljala dopolnitev obeh zaasnih sporazumov o socialni varnosti. Njen cilj je bil raziriti sodelovanje med dravami lanicami Sveta Evrope na socialnem podroju tako, da se uveljavi naelo enakega obravnavanja dravljanov vseh drav lanic pri uporabi zakonodaje o socialni in medicinski pomoi. Tudi za to konvencijo je znailno, da je odprtega tipa. EVROPSKI KODEKS O SOCIALNI VARNOSTI (1964)
je bil sprejet leta 1964 (veljati zael 1968), do konca leta 1990 ga je ratificiralo 15 drav lanic. Je edini sploni evropski instrument o socialni varnosti - njegov cilj je spodbujati dvig standardov v vseh vejah socialne varnosti in harmonizacijo sistemov socialne varnosti v Evropi. Temelji na Konvenciji t. 102 o minimalnih normah socialne varnosti in zato pokriva vseh 9 vej socialne varnosti iz konvencije - v primerjavi s konvencijo pa pri tem skua dvigniti raven evropskega reima socialne varnosti. Kodeks v zvezi z vsako vejo socialne varnosti natanno doloi krog kategorije varovanih oseb, naravo dajatev, pogoje za pridobitev dajatev ter as trajanja upravienja do dajatev. Sestavljalci kodeksa so skuali upotevati razline sisteme socialne varnosti v dravah lanicah, zato je glede uporabe kodeksa predvidena precejnja gibnost. Doloeno je minimalno tevilo vej socialne varnosti, katerih ureditev je treba spotovati. Poleg tega pa Protokol k Evropskemu kodeksu o socialni varnosti doloa vijo raven varstva od tiste, ki so jo drave (ki so ratificirale kodeks) dolne zagotavljati. Iz predavanj: Kodeks je bil sprejet leta 1964, cilj: dvigniti standarde za evropske drave tistih doloil, ki jih je predvidela Konvencija t. 102 MOD o minimalnih normah socialne varnosti.
Jasna R.Z.
46
Izvajanje Kodeksa je predmet mednarodnega nadzora. Drave, ki so Kodeks ratificirale, so dolne Upravnemu odboru za socialno varnost Sveta Evrope predloiti letno poroilo o tem, da je njihova zakonodaja v skladu s Kodeksom. Poroati pa morajo tudi o stanju na tistih podrojih, na katerih jih Kodeks ne obvezuje. Ministrski odbor lahko zahteva od drav, ki ne izpolnjujejo obveznosti iz Kodeksa, da sprejmejo ustrezne ukrepe. Kodeks se ne ukvarja posebej s problemi delavcev migrantov in ne predvideva naela enakega obravnavanja (to podroje ureja Evropska konvencija o socialni varnosti iz leta 1972). eprav sta Kodeks in Protokol imela 25 let pomembno vlogo pri utrjevanju evropskih sistemov socialne varnosti, pa je Evropa v tem asu doivela pomembne spremembe v zvezi z demografskim razvojem, druinskim ivljenjem in trgom dela. Prilo je do novih koncepcij vloge socialne varnosti (npr. enakost obravnavanja mokih in ensk, iritev dajatev na celotno prebivalstvo), zato so postale nekatere dolobe Kodeksa zastarele (to je bil tudi razlog za revidiranje Kodeksa iz leta 1990). Tako Kodeks 1964 kot revidirani Kodeks 1990 predvidevata monost, da na povabilo Ministrskega odbora Sveta Evrope k kodeksu pristopijo tudi drave, ki niso lanice Sveta Evrope. K revidiranemu kodeksu pa lahko pristopi tudi Evropska gospodarska skupnost (EGS).
REGIONALNO PRAVO
Jasna R.Z.
47
SOCIALNO PRAVO IN SOCIALNA POLITIKA EVROPSKIH SKUPNOSTI (EVROPSKO SOCIALNO PRAVO)
Vzpostavitev oz. harmonizacija enotnega trga v Evropi ne bo mogoa, e ne bo prilo tudi do harmonizacije trga dela (ekonomske Evrope ne bo brez socialne Evrope). Harmonizacija socialnih politik, ki naj z uresnievanjem svobode gibanja oseb prispevajo k vzpostavitvi notranjega trga in k krepitvi gospodarske in socialne kohezije Skupnosti, je cilj dolgoroneje narave. Ustanovitvena Rimska pogodba je doloila, da je naloga EGS vzpostavitev skupnega trga in s pomojo postopnega zblievanja gospodarskih politik drav lanic pospeevati usklajen razvoj gosp. aktivnosti v vsej Skupnosti, stalno in usklajeno ekspanzijo, vejo stabilnost, pospeen dvig ivljenjske ravni in tesneje sodelovanje med dravami lanicami (2.l.). Socialni vidiki so v Rimski pogodbi upotevani na razlinih mestih; glede na celotno besedilo pogodbe pa je mogoe povzeti, da so si ustanovitelji Skupnosti na t.i. socialnem podroju postavili dva temeljna cilja: 1. zagotovitev visoke stopnje zaposlenosti, ki naj bi jo dosegli predvsem z uvedbo prostega gibanja delavcev, z ustanovitvijo Evropskega socialnega sklada ter s sprejemom skupne politike poklicnega usposabljanja; 2. harmonizacijo zakonodaj in socialnih politik, da bi dosegli izboljanje delovnih in ivljenjskih razmer. Pri tem so se zgledovali tudi po Pariki pogodbi, s katero je bila 1951 ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo. Rimska pogodba je natanno doloila, s katerimi pravnimi viri je mogoe urejati vpraanja, ki pomenijo uresnievanje teh dveh ciljev. Glede na naravo razlinih pravnih virov razlikujemo 2 postopka, po katerih se v Skupnosti urejajo posamezna vpraanja: Nadnacionalni postopek je predviden na tistih podrojih, glede katerih je predvidena lastna mo organov skupnosti (ko gre za skupno politiko Skupnosti). Pri urejanju teh podroij je omejena suverenost drav lanic - pravo Skupnosti se uporablja neposredno. V posameznem primeru neusklajenosti med nacionalnim pravom in pravom Skupnosti velja pravo Skupnosti. Medvladni postopek je predviden za t.i. zblievanje in harmonizacijo nacionalnih zakonodaj. Glede na omenjena postopka je na socialnem podroju treba razlikovati: Evropsko socialno pravo tvorijo vse tiste norme, ki so bile sprejete po t.i. nadnacionalnem postopku. Gre za pravo, ki je bilo sprejeto v skladu z naelom avtonomije pravnega reda Skupnosti, nacionalne politike pa ne morejo npr. vplivati na njegovo spreminjanje. Evropsko socialno politiko - njej je v Rimski pogodbi posveeno posebno III. poglavje. Za veino dolob tega poglavja je znailno, da jasno izraajo eljo drav lanic, da ohranijo popolno suverenost na obravnavanem podroju. Naeloma torej ne bi oblikovali skupne evropske socialne politike, ampak bi vsaka drava lanica ohranila pravico, da vodi svojo lastno politiko glede vpraanj, ki sodijo npr. v delovno zakonodajo.
1.
EVROPSKA SKUPNOST ZA PREMOG IN JEKLO
1951
je bila ustanovljena s Pariko pogodbo (18.04.1951). Cilj skupnosti je bil predvsem ekonomske narave - ustanovitev enotnega trga za premog in jeklo. Iz pogodbe pa izhaja, da so
Jasna R.Z.
48
bili cilji skupnosti tudi zaposlovanja in k dvigu pospeevati izboljanje izenaevanje v napredku
socialne narave. (2. l. ivljenjske ravni v dravah pogojev dela in ivljenja v vseh industrijah, za katere
cilj skupnosti je prispevati k razvoju lanicah; 3. l. - nova skupnost mora delavcev, kar naj bi jim omogoalo velja Parika pogodba).
Eno temeljnih izhodi pogodbe je, da je socialni napredek avtomatino posledica gospodarskega napredka. Oblikovanje velikega trga premoga in jekla bo vsaj indirektno vplivalo na izboljanje ivljenjske ravni prebivalstva, torej tudi delavcev (v praksi je bilo seveda malo avtomatizma v socialnem napredku). V skupnosti so se od vsega zaetka ukvarjali z vpraanji zaposlovanja. Pri tem je bila izhodina ideja dati delo tistemu, ki je zanj usposobljen, v kraju, ki je najugodneji. Omiliti bi bilo treba negativne posledice tehninih sprememb na poloaj delavcev. V Skupnosti so se zavzemali za tako politiko zaposlovanja, pri kateri ni poudarjena stalnost zaposlitve, temve prilagajanje zaposlitve ekonomskim spremembam. Parika pogodba tako predvideva, da je treba v primeru preusmeritev podjetij, le-tem ponuditi potrebno pomo in zagotoviti prekvalifikacijo delavcem, ki so ostali brez zaposlitve. Ideja o tem, da delavci ne smejo nositi negativnih posledic tehninega napredka, je nova, kajti vse dotlej so se v delovnem pravu zavzemali za to, da je naloga socialne politike za vsako ceno varovati zaposlitev delavcev (stalnost zaposlitve). Naelo nepretrganosti zaposlitve naj bi nadomestilo nekdanje naelo stalnosti zaposlitve. Glede prekvalifikacije delavcev je bila Parika pogodba dopolnjena (1960) in sedaj predvideva (56. l.), da imajo delavci pravico do denarnih nadomestil za as usposabljanja, do nadomestil v primeru manje mezde, e so se za doloen as zaposlili na slabe plaanem delu in do plaila selitvenih strokov. Parika pogodba: posebno pozornost posvea prepreevanju nesre pri delu in poklicnih bolezni (doloa, da tehnini napredek ne sme kodovati varstvu pri delu in higieni dela). predvideva sodelovanje predstavnikov delavcev pri upravljanju podjetij. predvideva prepoved diskriminacije pri zaposlovanju glede na nacionalnost, vendar le za posebej doloene poklice. Parika pogodba dopua svobodno gibanje le za delavce doloenih poklicev, Rimska pogodba pa predvideva svobodno gibanje vseh delavcev (je veliko ira). ohranja suverenost drav glede pla in socialne varnosti. Ne predvideva kake skupne (nadnacionalne) politike glede teh dveh vpraanj (to je tudi razlog, da ni prilo do evropskega statuta rudarjev).
2.
EVROPSKA GOSPODARSKA SKUPNOST (EGS)
1957
je bila ustanovljena z Rimsko pogodbo (1957). Po pogodbi je bila naloga EGS vzpostavitev skupnega trga in s pomojo postopnega zblievanja gospodarskih politik drav lanic pospeevati usklajen razvoj gospodarskih aktivnosti v vsej skupnosti, stalno in usklajeno ekspanzijo, vejo stabilnost, pospeen dvig ivljenjske ravni in tesneje sodelovanje med dravami lanicami. V EGS naj bi si prizadevali tudi dvigniti ivljenjsko raven prebivalstva. Z namenom resnine vzpostavitve "skupnega trga" je bil cilj EGS zagotovitev visoke stopnje zaposlenosti - ta cilj naj bi uresnievali s svobodo gibanja oseb, delovanja Evropskega socialnega sklada in skupne politike poklicnega usposabljanja. V zvezi s svobodo gibanja oseb razlikuje Rimska pogodba med delavci in dravljani drav lanic. Svoboda gibanja delavcev temelji na naelu nediskriminacije glede na dravljanstvo, svoboda dravljanov drav lanic, da se gibljejo znotraj Skupnosti, pa se izraa v obliki pravice svobodno ustanavljati sede in opravljati dejavnost.
Jasna R.Z.
49
VISOKA STOPNJA ZAPOSLENOSTI KOT CILJ EGS
I z predavanj: Cilji EU na podroju dela:
1. svoboda gibanja delavcev, pri emer naj bi v skladu s t.i. direktivami odpravili vse mone
diskriminacijske oblike in poleg migracije samega delavca zagotovili tudi monost migracije njegovih druinskih lanov. V okviru tega je bil ustanovljen Evropski socialni sklad, ki v okviru skupnosti spodbuja monosti za laje zaposlovanje in pospeevanje mobolnosti delavcev. Sklad skrbi zlasti za finanno podporo zaposlovanju in dodatno izobraevanje brezposelnih, zato je potrebno definirati, kdo je brezposelna oseba. Definicija doloa, da se za brezposelno osebo teje vsak, ki je dopolnil najmanj16 let in je prijavljen na uradu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ter ni samozaposlen oz. je brez dela. Ta nova ureditev ne teje ve delno zaposlenih oseb med brezposelne! V okviru skupnosti pa se je pojavila tudi potreba o nujnosti poklicne mobilnosti delavcev. Zato se pojavljajo zahteve, da naj Evropski socialni sklad e v naprej prepreuje brezposelnost tako, da bo pravoasno ukrepal s prekvalifikacijami oz. dokvalifikacijami oseb. 2. skupna politika poklicnega usposabljanja - predvidena je v samem tekstu Rimske pogodbe, pri emer naj bi vsaka drava zagotavljala svojim dravljanom pravico do poklicnega usposabljanja, predvsem pa omogoala uno izobrazbo unemu osebju.
Svoboda
gibanja
delavcev
Reim svobode gibanja delavcev je prva predvidela Parika pogodba, vendar je bil ta reim omejen (veljal je le za delavce v premogovnikih in jeklarski industriji in to za doloene poklice). Idejo o svobodi gibanja delavcev je prevzela tudi Rimska pogodba in doloila, da bo svoboda gibanja znotraj EGS zagotovljena najpozneje ob koncu t.i. prehodnega obdobja (1970). Svoboda gibanja delavcev pomeni odpravo kakrnekoli diskriminacije glede na dravljanstvo delavcev drav lanic v zvezi z zaposlovanjem, plailom in drugimi delovnimi razmerami (2. t. 48. l. Rimske pog.). Prepoved diskriminacije velja za celotno delovno razmerje (za vse faze od sklenitve do prenehanja). Svoboda gibanja delavcev torej pomeni: 1. odpravo diskriminacije pri zaposlovanju (enakost dostopnosti zaposlitve vseh dravljanov drav lanic EGS ne glede na dravljanstvo), 2. odpravo diskriminacije v asu trajanja zaposlitve. Splona opredelitev je dopolnjena v 3. t. 48. l. Rimske pogodbe - pravica do svobodnega gibanja delavcev obsega tudi pravico: javiti se (sprejeti) na dejansko ponujeno zaposlitev v drugi dravi lanici, prosto potovati po ozemlju drav lanic zaradi zaposlitve, bivati v eni dravi lanici z namenom zaposlitve v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlitev domaih delavcev (ta pravica je razirjena tudi na oje druinske lane), ostati na ozemlju ene od drav lanic tudi po prenehanju zaposlitve v skladu s pogoji, ki jih doloi komisija s svojimi akti. Svoboda gibanja delavcev je lahko omejena zaradi razlogov javnega reda, javne varnosti in zdravja (3 t. 48. l.), ne velja pa za zaposlitev v javnih slubah (4 t. 48. l.). Delavec (v smislu 48. l. Rimske pog.) je vsaka oseba, ki opravlja ali namerava opravljati kakrnokoli delo na osnovi pogodbe o zaposlitvi (ne glede na obliko delovnega asa in ne glede na as, za katerega je sklenjena) - odvisna je od delodajalca. "Kakrnokoli delo" - Rimska
Jasna R.Z.
50
pogodba ni postavila omejitev glede na vrsto del, po Pariki pogodbi pa je bila svoboda gibanja delavcev omejena na doloene poklice premogovnike in jeklarske industrije. Ugodnosti svobode gibanja veljajo npr. tudi za sezonske in obmejne delavce, delavce na domu in staiste. Ne veljajo pa za osebe, ki opravljajo samostojno poklicno dejavnost in za katere veljata svoboda ustanovitve oz. svoboda opravljanja storitev. Rimska pogodba je predvidela postopno uresnievanje dolob o svobodnem gibanju delavcev. Uresnievali naj bi jo na osnovi same Rimske pogodbe in na osnovi uredb in direktiv, ki jih sprejema Svet. Glede na sprejete uredbe in direktive razlikujemo 3 obdobja uveljavljanja svobode gibanja delavcev (po vsebini se nanaajo na odpravo diskriminacije pri zaposlovanju): 1. o b d o b j e : je povezano s sprejemom Uredbe t. 15 (1961) in Direktive (1961). Bistvo uredbe je bilo v tem, da je ohranjala naelo prioritete nacionalnih delavcev pred delavci iz drav lanic skupnosti. ele, e ni bilo dovolj domaih delavcev, je zaela veljati svoboda gibanja. Direktiva se je nanaala na dokumente, ki so jih morali imeti delavci pri izstopu iz svoje drave (potni list ali osebna izkaznica, ni pa mogoe zahtevati izstopne vize), ob vstopu v drugo dravo (potni list ali osebna izkaznica, odpravila je vstopno vizo) in v asu bivanja v njej (dovoljenje za bivanje, dovoljenje za delo). 2. o b d o b j e : je povezano s sprejemom Uredbe t. 38 (1964) in Direktive (1964). Z Uredbo so skuali odpraviti vse sledi diskriminacije, sprostiti migracijo stalnih, obmejnih in sezonskih delavcev ter olajati uvedbo migracije druine delavca. Poudarek je bil na svobodi gibanja delavcev, na svobodni storitveni dejavnosti in svobodnem ustanavljanju podjetij na teritoriju druge drave. Uredba je na podroju zaposlovanja kot bistveno novost uvedla naelo prioritete delavcev iz drav lanic skupnosti in odpravila naelo prioritete nacionalnih delavcev. Vsi delavci - dravljani drav lanic so imeli pravico zaposliti se na teritoriju ene od drav lanic na objavljenem prostem delovnem mestu. S stalia MDP je pomemben korak naprej pravica delavca migranta, da s seboj pripelje svojo druino, ki se ima pravico nastaniti na teritoriju drave uvoznice delovne sile, pod pogojem, da ima delavec zagotovljeno stanovanje. Drava, v kateri pride do preseka delovne sile na doloenem teritoriju ali v doloenem poklicu, ima pravico zaasno ustaviti svobodo gibanja in o tem mora obvestiti Komisijo. Monost suspenza svobode gibanja ni veljala za: obmejne delavce, delavce, ki jih je na teritorij druge drave napotil njihov delodajalec, delavce, ki so imeli nominativno ponudbo zaposlitve, delavce, ki so opravljali delo e ve kot 1 leto in so e naprej eleli opravljati isti poklic. Direktiva je urejala pravico zapustiti dravo ob predloitvi osebne izkaznice ali potnega lista in izrecno omenjala pravico do vrnitve v matino dravo. Glede vstopa na teritorij druge drave je predpisovala predloitev osebne izkaznice ali potnega lista, ne pa tudi vstopne vize. Glede bivanja je doloala, da je treba delavcu migrantu izdati dovoljenje za bivanje v enakem trajanju, kot velja dovoljenje za delo. 3. o b d o b j e : je povezano s sprejemom Uredbe t. 1612 (1968) in Direktive t. 360. Zanj je znailno popolno uresnienje svobode gibanja delavcev. Uredba je na podroju zaposlovanja prinesla nekaj bistvenih novosti. Za dravljane drav lanic EGS je odpravila 2 to tedaj veljavni naeli (1 - delodajalec mora pri zaposlovanju tujih delavcev obvezno sodelovati z nacionalnim uradom za migracijo, 2 - zaposli lahko le delavca, ki ima dovoljenje za bivanje) - predvidela je le fakultativno sodelovanje z nacionalnim uradom za migracijo in odpravila dovoljenje za delo. Delavec mora imeti le dovoljenje za bivanje (z njim dokazuje, da lahko sklene pogodbo o zaposlitvi). S tako ureditvijo je za delavce drav lanic Skupnosti odpravljen reim kontroliranega zaposlovanja - ta pa e vedno velja za druge tuje delavce. Uredba je ukinila pravico drave, da enostransko zaasno odpravi svobodno cirkulacijo - o morebitnem suspenzu in njegovem trajanju sedaj odloata komisija (na II. st. tudi ministrski svet). Drave lanice morajo odpraviti vse omejitve glede premeanja svojih dravljanov in lanov njihovih druin. Delavec lahko svobodno zapusti teritorij drave, da bi se zaposlil na teritoriju druge drave, kar
Jasna R.Z.
51
lahko vsakdo stori ob predloitvi osebne izkaznice ali potnega lista (ne potrebuje izstopne vize). Glede bivanja delavca je direktiva vpeljala novo dovoljenje - dovoljenje za bivanje dravljana ene izmed drav lanic EGS (izdali so ga ob predloitvi osebne izkaznice ali potnega lista in deklaracije o zaposlitvi ali potrdila o delu, ki ju je izdal delodajalec). Dovoljenje velja za celoten teritorij za dobo 5 let in je avtomatino obnovljivo. Poleg odprave diskriminacije pri zaposlovanju je cilj svobode gibanja zagotovitev enakosti obravnavanja vseh dravljanov drav lanic EGS v asu trajanja zaposlitve. Uredba 1986 zagotavlja enakost obravnavanja v zvezi z individualno delovno pog. (delovne razmere in plailo, dopust, reintegracija, ponovna zaposlitev po zaasni brezposelnosti) in ga razirja tudi na kolektivna razmerja (npr. pravica dravljanov drav lanic, da se vlanijo v sindikalne organizacije in uresniujejo sindikalne pravice). Uredba doloa tudi enakost obravnavanja v zvezi s pridobitvijo stanovanja in strokovnega izobraevanja (kot Uredba 1964). Za resnino zagotovitev svobode gibanja je treba zagotoviti tudi ustrezen reim socialne varnosti. Rimska pog. predvideva, da na podroju socialne varnosti Svet (na predlog Komisije) sprejema ukrepe, potrebne za utrditev svobodne cirkulacije, s katerimi vzpostavlja sistem, ki delavcem migrantom zagotavlja pravico do: setevanja obdobij, na osnovi katerih se pridobi in ohrani pravica do dajatev ter izraunajo dajatve, plail dajatev osebam, ki prebivajo na teritoriju drav lanic. Tuj delavec, ki je dravljan drave lanice Skupnosti, ima torej pravico do dajatev iz istega naslova kot domai delavec. Doloeno je setevanje vseh obdobij dela ali zavarovanja, ki se upotevajo za pridobitev in izraun pravic. Rimska pog. pri tem ne predvideva oblikovanja posebnega sistema socialne varnosti za delavce migrante in harmonizacijo nacionalnih sistemov socialne varnosti, temve le tesno sodelovanje na tem podroju. --V okviru EGS pa na podroju socialne varnosti niso li po poti urejanja s konvencijami, temve so se odloili za uredbe. Tako je Svet sprejel Uredbo t. 3 (1958), katere cilj je bil zagotoviti uresnievanje svobode gibanja delavcev s pomojo naela enakosti obravnavanja domaih in tujih delavcev v zvezi z dajatvami iz naslova socialne varnosti. Po uredbi za doloanje pogojev za pridobitev pravic in viine dajatev naeloma velja pravo kraja opravljanja dela. Pozitivna stran te uredbe: poskuala je zagotoviti uinkovitejo koordinacijo glede zakonov in pri delu upravnih aparatov. Uredba t. 1408 o uporabi predpisov o socialni varnosti za delavce in lane njihovih druin, ki se gibljejo v okviru skupnosti (1971) je revidirala Uredbo t. 3. Stvarna pristojnost Uredbe t. 1408 velja za vse sisteme socialne varnosti (ne glede na to, ali jih financirajo prek prispevkov socialno zavarovani ali ne). Doloa krog oseb, za katere velja ta uredba (personalna veljavnost): delavci ali samozaposleni, za katere velja (ali je veljalo) pravo ene ali ve drav lanic in so dravljani ene od drav lanic ali so osebe brez dravljanstva ali begunci, ki prebivajo na teritoriju ene izmed drav lanic, ter lani njihovih druin in preiveli (upravienci do druinske pokojnine). Uredba pokriva vse delavce, ki se gibljejo po teritoriju skupnosti. Nadomestila je obstojee bilateralne in multilateralne pogodbe o socialni varnosti med dravami lanicami, razen nekaterih izjem (npr. ne nanaa se na obveznosti, ki izhajajo iz ratificiranih konvencij MOD). Uredba doloa naelo, da je veljavno prav pravo kraja opravljanja dela tudi v primeru, ko delavec ne prebiva v dravi, v kateri dela. Uredba pa doloa nekatere izjeme, ko se ne uporabi pravo kraja opravljanja dela.
Evropski socialni sklad
1960
Jasna R.Z.
52
Je eden izmed treh skladov Skupnosti za strukturalno prilagajanje. Predvidela ga je Rimska pogodba, ki doloa, da je naloga sklada spodbujati oz. omogoati znotraj Skupnosti monosti za laje zaposlovanje in pospeevati geografsko in poklicno mobilnost delavcev. Sredstva sklada naj bi bila namenjena za zagotovitev ponovne produktivne zaposlitve delavcev (na podlagi prekvalifikacije ali povraila strokov za ponovno zaposlitev) in za odobritev pomoi v korist delavcev, katerih obseg dela se je zaradi prestrukturiranja podjetja zmanjal oz. katerih delo je zaasno nepotrebno (za ohranitev viine pla v asu akanja na ponovno polno zaposlitev). Sklad naj bi sodeloval pri financiranju ponovnega poklicnega usposabljanja le pod pogojem, da je bilo brezposelne delavce mogoe zaposliti le v novih poklicih. Sklad je bil ustanovljen 1960. Na osnovi Rimske pogodbe je Svet sprejel Uredbo t. 9 (1960) in v njej med drugim doloil, da se za brezposelnega delavca teje vsakdo, ki je dopolnil najmanj 16 let in je prijavljen na uradu za delovno silo kot iskalec zaposlitve in je brez zaposlitve oz. ni samozaposlen. Rimska pogodba je doloila, da v sklad prispevajo drave lanice po doloenem kljuu, ki je upoteval ekonomski in socialni poloaj posamezne drave v asu sklepanja Rimske pogodbe. S skladom upravlja Komisija. Sklad deluje posredno na zahtevo drav lanic avtomatino namenja sredstva posameznim dravam lanicam ali institucijam, ki so izvedle izobraevalne aktivnosti (ne pa neposredno brezposelnim delavcem). Kot pozitivno stran sklada so v Skupnosti posebej poudarjali, da temelji na ideji o nujnosti tudi poklicne, ne le geografske mobilnosti delavcev. V prvem obdobju delovanja sklada pa pasivno pokrivanje strokov drav za poklicno prekvalificiranje delavcev ni zadoalo sklad bi moral delovati tudi preventivno. S svojim delovanjem bi moral prepreevati brezposelnost. Da bi poveali uinkovitost delovanja sklada, je Svet (1971) sprejel sklep o reformi sklada naloga sklada je bila sedaj resorbirati brezposelnost in strukturalno delno brezposelnost, ki obstaja na posameznih obmojih Skupnosti in v ta namen sprejemati preventivne ukrepe za zagotovitev zaposlitve vsakomur, ki ustreza njegovim sposobnostim, in za zagotovitev nepretrganosti zaposlitve in dohodka. S sklepom Sveta (1971) je bil spremenjen tudi nain financiranja sklada dobil je lastne vire (carine in predujme). Konec leta 1988 je prilo do obirne reforme vseh finannih skladov Skupnosti s tem so eleli zagotoviti, da bodo strukturalni skladi (tako so jih poimenovali v aktu) zaradi skladnejega razvoja vplivali na krepitev gosp. In socialne kohezije Skupnosti in zmanjevanju razvojnih razlik med posameznimi obmoji. Sredstva skladov naj bi bila namenjena za realizacijo naslednjih ciljev: 2. pospeevanje razvoja in strukturalno prilagajanje razvojno zaostalih obmoij, 3. preusmerjanje obmoij, obmejnih obmoij ali delov obmoij, ki jih je prizadel industrijski padec, 4. boj zoper dolgotrajno brezposelnost, 5. reforma skupne kmetijske politike.
Skupna
politika
poklicnega
usposabljanja
Rimska pogodba je predvidela, da lahko Svet (na predlog Komisije in po posvetovanju z ekonomskim in socialnim odborom) sprejme splona naela uresnievanja skupne politike poklicnega usposabljanja. Svet je (1963) sprejel sklep, v katerem je zapisanih 10 temeljnih nael, ki naj bi jih upotevale drave lanice pri oblikovanju svoje politike poklicnega usposabljanja. Na kratko povzeta naela so (9): 1. s skupno politiko poklicnega usposabljanja je treba razumeti skupno, skladno in napredno akcijo - vsaka drava doloa programe dela v skladu z naeli sklepa; 2. pravica do poklicnega usposabljanja;
Jasna R.Z.
53
3. 4. 5.
6. 7. 8. 9.
ob upotevanju potreb gospodarstva sta za posameznika zelo pomembna usmerjanje in informiranje o monosti izobraevanja; komisija ima pravico do iniciative, lahko daje svetu ali dravam lanicam predloge glede doloenih ukrepov; pri sodelovanju s svetom in dravami lanicami mora komisija upotevati rezultate tudij in raziskav, prosta sredstva izobraevanja, omogoati mora dravam medsebojno informiranje; unemu osebju je treba omogoiti ustrezno izobrazbo; postopoma je treba pribliati raven izobrazbe; upotevati je treba tesno vez med izobraevanjem odraslih in readaptacijo; e izobraevalne akcije podjetij pomenijo uresnievanje ciljev skupne politike, se lahko zagotovi skupno financiranje
Sklep enakopravno obravnava 2 vidika poklicnega usposabljanja: 1. kolektivni vidik kae se v zahtevi, da je treba upotevati potrebe gospodarstva; 2. individualni vidik razglaa pravico do poklicnega usposabljanja (izobraevanja, izpopolnjevanja in prekvalificiranja) kot pravico vsakega posameznika. Iz tega je razvidno, da je poklicno usposabljanje tesno povezano z 2 temeljnima ciljema evropskega socialnega prava: svobodo gibanja delavcev in Evropskim socialnim skladom, po drugi strani pa je element aktivne politike zaposlovanja. V Skupnosti menijo, da je poklicno usposabljanje pomemben dejavnik razvoja, zato so mu vedno posveali posebno pozornost. Poklicno usposabljanje je bilo upotevano z vidika uinkovitosti delovanja Evropskega socialnega sklada. V vsaki reformi sklada so posebno pozornost posvetili tudi vzpostavitvi uinkovitega sistema poklicnega usposabljanja, s imer naj bi spodbujali razvoj s pomojo bolje izrabe lovekih virov. Pravica do poklicnega usposabljanja je bila priznana v Listini Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev. Listina sedaj predstavlja temelj za nadaljevanje tevilnih aktivnosti, namenjenih poklicnemu usposabljanju (predvsem mladih).
SOCIALNA POLITIKA
Prvo
o b d o b j e : 1958-1973
se zaenja z vzpostavitvijo Skupnega trga na podlagi Rimske pogodbe. To je obdobje rasti, stopnja brezposelnosti je nizka. Vse aktivnosti Skupnosti v zvezi s socialnimi problemi so bile omejene predvsem na migracijo delavcev z obmoij, kjer je obstajal preseek delovne sile, na obmoje, kjer je delavcev primanjkovalo, in na koordinacijo socialne varnosti za delavce migrante. Rezultati aktivnosti za izboljanje delovnih razmer pa so bili dokaj skromni, zato se je zaelo uveljavljati spoznanje, da je treba skupno politiko Skupnosti postopno raziriti tudi na t.i. socialno podroje (to se je odrazilo v nekaterih politinih deklaracijah). V tem asu je prilo tudi do reforme Evropskega socialnega sklada. Rimska pogodba je predvsem gospodarska pogodba. Prvotni cilj EGS je bil vzpostavitev skupnega trga, socialna politika pa je ostala v pristojnosti samih drav lanic. Socialne dolobe vsebuje III. Poglavje 3. dela Rimske pogodbe (naslov: Socialna politika). Pogodba doloa (117.l.), da drave lanice soglaajo, da je treba spodbujati izboljevanje ivljenjskih in delovnih razmer delovne sile in omogoiti njihovo izenaevanje v napredku. Tak razvoj bo rezultat skupnega trga (ki bo pospeeval harmonizacijo socialnih sistemov) in
Jasna R.Z.
54
postopkov, predvidenih v pogodbi, in zblievanja zakonskih, podzakonskih in administrativnih dolob. Socialna harmonizacija ni v Rimski pogodbi nikjer tono opredeljena. Zblievanju zakonodaj (urejeno v Rimski pogodbi) so namenjene direktive, ki jih soglasno sprejema Svet na predlog Komisije. Z zblievanjem zakonodaj naj bi prepreevali konkurenco, ki lahko ogroa dobro funkcioniranje skupnega trga. Harmonizacija zakonodaj o socialnih vpraanjih, ki preteno ne vplivajo na konkurenco, naj bi pomenila izenaevanje z zakoni, ki so za delavce najugodneji. Harmonizacijo naj bi dosegli predvsem s priporoili in tudi mnenji. Pri harmonizaciji ne gre za unifikacijo harmonizacija ne pomeni istovetnosti pravnih norm, temve neko vrsto enakovrednosti (npr. v mezdah, v socialnih dajatvah delavcem, v socialnih bremenih podjetja). Pogodba doloa, da Komisija med dravami lanicami pospeuje tesno sodelovanje na socialnem podroju, predvsem pa glede: zaposlovanja, delovnega prava in socialnih razmer, poklicnega usposabljanja in izpopolnjevanja, socialne varnosti, varstva pred nesreami pri delu in poklicnimi boleznimi, higiene dela, sindikalne svobode in kolektivnega pogajanja. Komisija lahko izdela razne tudije, organizira posvetovanja ter sprejema priporoila in mnenja (ta niso obvezna). Iz letnih poroil Komisije o razvoju na socialnem podroju Skupnosti je bilo razvidno, da se je Komisija (v obdobju 1958-1962) ukvarjala predvsem z zbiranjem primerjalne dokumentacije in zakonskih besedil ter statistinih podatkov o socialni varnosti v dravah lanicah, prouevala pa je tudi prakso izvajanja socialne varnosti. Pripravila je nekatere akte, ki naj bi neposredno vplivali na harmonizacijo nacionalnih predpisov. Konferenca na vrhu 1969 v Haagu je pomenila odloilen preobrat v odnosu Skupnosti do socialne politike. Na konferenci so efi drav in vlad soglasno sklenili, da mora Evropa dobiti socialni obraz, zato so potrdili, da je treba resnino usklajevati socialno politiko na ravni Evrope.
Drugo
o b d o b j e : 1974-1985
sovpada z gosp. recesijo, ki se odraa tudi v porastu brezposelnosti. Sprejeta je bila veina direktiv o harmonizaciji zakonodaj drav lanic o varstvu zaposlitve delavcev, o higieni in varstvu pri delu ter o enakopravnosti ne glede na spol. Januarja 1974 je bil sprejet prvi resnini program socialne akcije Skupnosti (v obliki resolucije ga je sprejel Svet). Obdobje 1974-1976: Program socialne akcije je za prvo 3-letno obdobje (do 1976) predvideval uresniitev naslednjih prioritetnih ciljev: 1. dosego polne in bolje zaposlitve v Skupnosti, 2. izboljanje ivljenjskih razmer in ob njihovem napredku tudi njihovo harmonizacijo, 3. vejo participacijo socialnih partnerjev v ekonomskih in socialnih odloitvah Skupnosti ter delavcev v ivljenju v podjetjih. V programu so bili predlagani ukrepi, s pomojo katerih naj bi Skupnost vodila bolj aktivno socialno politiko od tiste, predvidene v Rimski pogodbi. Za to obdobje je bilo znailno, da so bile na t.i. socialnem podroju (v nasprotju z Rimsko pogodbo) prvi sprejete direktive (npr. Direktiva Sveta z dne 9. feb. 1976 o uresnievanju naela enakega obravnavanja mokih in ensk pri zaposlovanju, poklicnem usposabljanju in poklicnem napredovanju ter delovnih razmerah). Obdobje 1977-1980: v Skupnosti so se morali spoprijemati s posledicami gospodarske in naftne krize ter predvsem s porastom brezposelnosti. Zato si je Komisija v okviru socialne
Jasna R.Z.
55
politike zadala 5 ciljev: vrnitev k polni zaposlenosti, humanizacijo dela v vseh vidikih, borbo zoper diskriminacijo in neenakost kakrnekoli vrste, izboljanje socialne varnosti in zdravja, vejo participacijo socialnih partnerjev na vseh ravneh. Kljub zastavljenim ciljem pa zaradi veanja brezposelnosti ni prilo do dejanske iritve evropske socialne politike. Obdobje 1980-1985: Komisija je Svetu predloila nekatere predloge pomembnih direktiv (npr. glede dela s krajim asom, glede obasnega dela). Leta 1985 je Komisija objavila Belo knjigo, ki je predstavljala temeljni program aktivnosti Skupnosti za to, da bi do leta 1992 uresniili notranji trg. V programu so prevladovali ekonomski vidiki razvoja Skupnosti in je bil usmerjen predvsem v liberalizacijo evropskega gospodarstva. Njegov glavni cilj je bil enotni notranji trg, v katerem obstaja popolnoma svoboden pretok blaga, oseb, storitev in kapitala. Bela knjiga se je omejila na tiste ukrepe, ki so neposredno potrebni za vzpostavitev velikega notranjega trga. Komisija je v Beli knjigi poudarila, da je treba odpraviti prepreke za svobodno gibanje delavcev in zaposlenih v svobodnih poklicih (poenostavitev postopka za izdajo dovoljenj za bivanje, ureditev obdavevanja delavcev in lanov njihovih druin, vzpostavitev sistema primerljivosti strokovnih kvalifikacij in uvedba evropske kartice o poklicni usposobljenosti, ve monosti za svobodno gibanje zdravstvenih delavcev, vzajemno priznavanje univerzitetnih diplom). Tudi mobilnost tudentov je potrebno pospeiti (da bi si pridobili evropske izkunje) pri tem lahko pomembno vlogo odigra sistem tipendiranja v drugih dravah lanicah. V zvezi z doloanjem pravnega okvira za uspeneje sodelovanje med podjetji pa je Komisija opozorila na nujnost, da se konno sprejme statut t.i. evropskega podjetja. T r e t j e o b d o b j e : od Enotnega evropskega akta do Maastrichta se zaenja s sprejemom Enotnega evropskega akta (17.02.1986 ga je podpisalo 9 drav, 28.02.1986 e preostale 3 drave lanice, veljati zael 01.07.1987). Zanj so znailne razprave o socialni razsenosti znotraj notranjega trga, o ekonomski in socialni koheziji v Skupnosti, o odpravljanju razlik v gosp. razvoju posameznih regij in o nujnosti postopne harmonizacije vsaj temeljnih vpraanj, ki so predmet delovnega prava (kar je pogoj za vzpostavitev evropskega trga dela) ter tevilne konkretne aktivnosti v zvezi s sprejemanjem socialne zakonodaje Skupnosti. Z aktom so bile prvi revidirane ustanovne pogodbe vseh 3 evropskih skupnosti. V zvezi z dopolnitvijo ustanovne pogodbe EGS je akt predvidel postopno ustvarjanje notranjega trga Skupnosti, ki ga je opredelil kot obmoje brez notranjih meja, kjer je zagotovljen svoboden pretok blaga, ljudi, storitev in kapitala v skladu z dolobami (Rimske) pogodbe. Enotni evropski akt je potrdil cilje glede vzpostavitve enotnega evropskega trga do leta 1992 v skladu s programom akcije, ki ga je nakazala e Bela knjiga njegova naloga torej ni bila doloiti neke vrste ciljev v zvezi z izgradnjo Skupnosti ali celo organizirati Evropsko zvezo. Akt je e vedno odraal dejstvo, da v Skupnosti ni soglasja o neki skupni socialni politiki, vendar pa so sestavljalci delno upotevali tevilne kritike (npr. da je bil v Beli knjigi dan prevladujo pomen gosp. vidikom bodoega notranjega trga). Delovanje notranjega trga ni odvisno le od ustrezne gosp. politike. Zelo pomembne so med seboj usklajene politike na razlinih podrojih (tudi na t.i. socialnem).
Novosti v postopku sprejemanja odloitev Sveta V elji, da se okrepi uinkovitost postopka odloanja na ravni Skupnosti, so bile dopolnjene odlobe o skupnih pravilih, ki se nanaajo na zblievanje zakonodaj III. Dela Rimske pogodbe. Za odloanje Sveta o ukrepih za vzpostavitev notranjega trga in nekaterih drugih vpraanjih je bilo namesto prejnjega konsenza z novim lenom vpeljano pravilo kvalificirane veine. Novo pravilo naj bi veljalo tudi za odloanje o vpraanjih, ki zadevajo delovno okolje (vendar le v smislu varnosti, varstva okolja in varstva potronikov).
Jasna R.Z.
56
Kljub novi ureditvi je bilo ohranjeno odloanje Sveta s konsenzom za vpraanja svobodnega gibanja oseb in za druge odloitve o zblievanju zakonodaj, predvsem pa glede urejanja pravic in interesov zaposlenih oseb. Druga novost glede postopkov odloanja: postopek sodelovanja parlamenta v postopku sprejemanja direktiv Sveta za zblievanje zakonodaj drav lanic.
Dopolnjeno poglavje o socialni politiki Poglavje Rimske pogodbe o socialni politiki je bilo dopolnjeno z dvema lenoma. Nov 118. A len je doloil, da bodo drave lanice posveale posebno pozornost spodbujanju izboljevanja delovnega okolja in s tem zdravja in varnosti delavcev. Njihov cilj bo harmonizacija pogojev na tem podroju ob ohranitvi e doseenih izboljav. Zato bo Svet (na predlog Komisije, v sodelovanju z Evropskim parlamentom in po posvetovanju z Ekonomskim socialnim odborom) s kvalificirano veino sprejemal direktive, ki bodo vsebovale minimalne dolobe, ki jih je mogoe postopno uporabljati (glede na pogoje in tehnine predpise v posamezni dravi lanici). Drave lanice pa bodo lahko ohranile ali sprejele stroje ukrepe za varstvo delovnih razmer, ki so v skladu z Rimsko pogodbo. Nov 118. B len je predvidel, da si bo Komisija prizadevala razviti dialog med delodajalci in delavci na evropski ravni (socialni partnerji), ki naj bi vodil k uveljavitvi evropske kolektivne pogodbe.
Novo poglavje o gospodarski in socialni koheziji V III. Delu je bila Rimska pogodba dopolnjena z novim podnaslovom Gospodarska in socialna kohezija. Sestavljalci enotnega evropskega akta so upotevali dejstvo, da lahko uvedba notranjega trga povea neravnovesje na kodo manj razvitih drav lanic. V 130. A lenu sta bila poudarjena skladen razvoj Skupnosti ter regionalna politika, katere cilj je zmanjati razkorak med gosp. razvitimi in manj razvitimi obmoji. Listina Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev Na Hanoverskem vrhu 1988 je Svet poudaril pomen socialnih vidikov notranjega trga, od katerega bi morali imeti korist vsi dravljani. Pri tem ne gre le za izboljanje delovnih in ivljenjskih razmer, temve tudi za dvig standardov o zdravju in varstvu na delovnem mestu. Komisiji je bila naloena izdelava primerjalne tudije o delovni zakonodaji v dravah lanicah. Evropski Svet je na vrhu v Strasbourgu 1989 sprejel dokonen tekst Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev, vendar je bila sprejeta le v obliki deklaracije (in ob vzdranem glasu Zdruenega kraljestva). Listina je torej dokument, ki ni pravno zavezujoe narave (dokument politine narave). Je akt sui generis, ki ga ustanovitvene pogodbe ne predvidevajo. Izraa politino voljo 11 drav lanic, da bodo v bodoe sprejemale iniciative Komisije glede socialnih vpraanj. Listina je sveana razglasitev temeljnih nael, na katerih bo slonela socialna politika Skupnosti. V listini so ponovno potrjene temeljne socialne pravice delavcev na 12 podrojih (svoboda gibanja, zaposlovanje in plaevanje, izboljevanje delovnih razmer, socialno varstvo, svoboda zdruevanja in kolektivno pogajanje, poklicno usposabljanje, enako obravnavanje mokih in ensk, informiranje, posvetovanje in participacija delavcev, zdravstveno varstvo in varstvo pri delu, varstvo otrok in mladine, varstvo starejih oseb, varstvo invalidnih oseb). V zvezi z listino je treba opozoriti na sprejeto naelo subsidiarnosti. Uresnievanje socialnih pravic je v prvi vrsti odgovornost drav lanic, njihovih konstitutivnih delov in socialnih partnerjev. Pristojni organi skupnosti naj bi sprejemali ustrezne ukrepe le tedaj, kadar je cilje
Jasna R.Z.
57
(ki naj bi jih v Skupnosti dosegli) laje uresnievati na ravni Skupnosti kot na ravni posamezne drave lanice.
Zakonodajne aktivnosti Skupnosti na socialnem podroju Prvotno v Skupnosti niso predvideli neke skupne socialne politike, ta ideja se je uveljavila ele postopoma. V 2. polovici 70. let je bila poveana zakonodajna aktivnost (sprejem nekaterih pomembnih direktiv), ki pa je bila na zaetku 80. let praktino zaustavljena (Svet zaradi potrebnega soglasja ni sprejel nekaterih predlogov Komisije). Razlina strokovna stalia so bila rezultat objektivnih analiz revidirane Rimske pogodbe kot pravnega temelja za delovanje Skupnosti na socialnem podroju, nekatera so bila pogojena z razlinimi politinimi stalii drav lanic o pomenu upotevanja socialnih razsenosti pri uvajanju notranjega trga. Koliko so bila posamezna izmed njih utemeljena, najlepe kaeta aktivnost Komisije in pravni ukrepi, ki jih je do zaetka 1992 sprejel Svet. V nadaljevanju je shematien prikaz aktivnosti Skupnosti v zvezi z uveljavljanjem t.i. socialne razsenosti po posameznih podrojih.
1. Trg dela: Komisija vsako leto pripravi poroilo o zaposlenosti v Evropi (v skladu s
programom akcije za realizacijo temeljnih nael iz Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev). Kot je bilo predvideno v programu akcije, so v Skupnosti sprejeli vrsto akcijskih programov za odpiranje novih delovnih mest za doloene skupine oseb. Pomembne so vse aktivnosti Komisije za spremljanje in ocenjevanje delovanja Evropskega socialnega sklada in opravljene reforme vseh strukturalnih skladov (glej pogl. o Evropskem socialnem skladu).
2. Zaposlovanje in plae: v akcijskem programu je Komisija predvidela oblikovanje mnenja

o zagotavljanju pravinih pla v dravah lanicah. Glede pojava vedno vejega tevila razlinih vrst pogodb o zaposlitvi (atipine oblike dela) je sprejela stalie, da bi Skupnost morala zagotoviti minimalno raven konsistence med temi razlinimi vrstami pogodb ter poveati transparentnost trga dela. V skladu s programom je Komisija 1991 izdelala predlog mnenja o pravinih plaah. Leta 1991 je Svet sprejel direktivo t. 383 o dodatnih ukrepih za spodbujanje veje higiene varstva pri delu delavcev s pogodbo o zaposlitvi za doloen as ali pogodbo za obasno zaposlitev, po kateri je treba omenjenim delavcem zagotoviti enake pogoje glede zdravja in varstva pri delu kot drugim delavcem v podjetju, saj ne sme biti razlinega obravnavanja.
3. Bolje ivljenjske in delovne razmere: V okviru tega podroja so se v Skupnosti

ukvarjali predvsem s posameznimi vidiki razporejanja delovnega asa, z revizijo norm o presenih delavcih in problemom dokazovanja posameznih pravic iz delovnega razmerja. Sprejeli so nekatere direktive.
4. Svoboda gibanja delavcev: Zelo je pomembno, da je svoboda gibanja delavcev

omenjena na prvem mestu v Listini o temeljnih pravicah delavcev. Opredeljena je kot pravica vsakega delavca do svobode gibanja po vsem teritoriju Skupnosti, ki pa je lahko iz upravienih razlogov omejena (javni red, javna varnost, javno zdravje). Na podlagi te pravice bosta vsakemu delavcu dostopna vsak poklic ali zaposlitev v skladu z naeli enakega obravnavanja pri zaposlovanju, delovnih razmerah in socialni varnosti v dravi gostiteljici. Poleg tega svoboda gibanja po Listini obsega e: harmonizacijo pogojev za prebivanje v vseh dravah lanicah (predvsem tistih v zvezi z zdruevanjem druine), odpravo ovir, ki so posledica nepriznavanja diplom ali enakovrednih poklicnih kvalifikacij ter izboljevanje ivljenjskih delovnih razmer obmejnih delavcev.
5. Socialno varstvo: V Skupnosti ugotavljajo, da se sistemi socialne varnosti po posameznih

dravah lanicah vedno bolj razlikujejo in da bi teko govorili o kakrnemkoli zblievanju, ki ga je kot cilj postavila Rimska pogodba. Razlike so konceptualne narave (vloga dravne
Jasna R.Z.
58
regulative, nain financiranja, raven dajatev itd.) in kvalitativne narave. Upotevajo to dejstvo, so v Listini Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev zapisali, da ima vsak delavec v Skupnosti v skladu z ureditvijo v posamezni dravi pravico do ustreznega socialnega varstva in mu gre ustrezna raven dajatev iz socialne varnosti. Kdor pa ni sposoben vstopiti (ali ponovno vstopiti) na trg dela in nima sredstev za preivljanje, mora dobiti zadostna sredstva in socialno pomo. V Skupnosti posebno pozornost posveajo tudi problemu revine in sprejemajo posebne akcijske programe za ekonomsko in socialno integracijo najrevnejih slojev prebivalstva.
6. Svoboda zdruevanja in kolektivno pogajanje: Gre za podroje, ki ga v Skupnosti

povezujejo s vpraanjem t.i. socialnega dialoga. Kolektivne pogodbe kot temeljni kamen gospodarstva Skupnosti naj bi doloale tisti okvir, ki je potreben za uveljavitev velikega trga. Kolektivne pogodbe na evropski ravni (v oblikah okvirnih pogodb) lahko prispevajo k zblievanju sistemov delovnega prava drav lanic in so lahko sredstvo za oblikovanje socialne politike, ki bi jo izvajali z zakonodajo Skupnosti. Socialni dialog zaenkrat (op. knjiga iz 1993) e ni dosegel tiste ravni, da bi prilo do vsesplone prakse sklepanja kolektivnih pogodb. Kolektivnemu pogajanju nasprotuje zlasti delodajalska stran (mnenja so, da sta socialni dialog in kolektivno pogajanje 2 razlina procesa z razlinimi cilji, ki ju ni mogoe meati med seboj, poleg tega pa niso zagotovljeni osnovni pogoji za pogajanja polna reprezentativnost, mandat, zagotovilo, da se bo dogovorjeno izvajalo ter, da je v Evropi tenja decentraliziranega kolektivnega pogajanja sklepanje evropskih kolektivnih pogodb pa bi pomenilo centralizacijo). Kljub temu, da ostaja funkcija socialnega dialoga nejasna in da delodajalci v zasebnem sektorju niso naklonjeni kolektivnemu pogajanju, je 1991 vendarle prilo do sporazuma med socialnimi partnerji o zaetku kolektivnega pogajanja na evropski ravni. Pod vplivom tega sporazuma je bil sestavljen Sporazum o socialni politiki (v Maastrichtu ga je sprejelo 11 drav lanic).
7. Informiranje, posvetovanje in participacija delavcev: 1980 je bil predloen predlog

direktive (Vredeling predlog) o informiranju in posvetovanju z delavci v transnacionalnih podjetjih, ki imajo svoje podrunice v dravah lanicah Skupnosti, pri emer ni pomembno, ali je sede drube-matere v dravi lanici ali v tretji dravi. Ker je participacija v Skupnosti zelo konfliktna tema, je bil prvotni predlog nekajkrat spremenjen in dopolnjen. Oitno je, da normativna dejavnost Skupnosti v zvezi z uvajanjem participacije delavcev v transnacionalnih podjetjih v Evropi ni uspena. Obstajajo pa posamezni primeri, da so v nekaterih transnacionalnih drubah sprejeli posebne kolektivne pogodbe in v njih predvideli evropske delavske svete (nekakne posvetovalne organe), v katerih sodelujejo predstavniki nacionalnih sindikatov (npr. druba Volkswagen).
8. Enako obravnavanje mokih in ensk: V Skupnosti na tem podroju poudarjajo relativno

velik korak naprej, uspeh pa pripisujejo naslednjim dejstvom: neposredni uporabnosti doloil 119. l. Rimske pogodbe o enakem plailu mokih in ensk za delo enake kakovosti, nekaterim pomembnim odlobam Sodia, stalnim prizadevanjem Komisije v zvezi s sprejemanjem razlinih pravnih aktov, s katerimi naj bi zagotovili osnovo za uresnievanje nael, zapisanih v Listini Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev. Sprejete so bile nekatere direktive. 9. Poklicno usposabljanje. pri delu sodi med najpomembneje cilje socialne politike Skupnosti. V novejem asu je posebna pozornost posveena novim delovnim procesom in uvajanju novih tehnologij, ki seveda pogojujejo zagotavljanje ustreznih delovnih razmer in splonega varstva delavcev. Gre za podroje, na katerem je bila v skladu z Rimsko pogodbo sprejeta cela vrsta direktiv, ki so pomenile zaetek harmonizacije minimalnih evropskih norm. Po sprejemu Enotnega Evropskega akta je bila zakonodajna aktivnost Skupnosti e pospeena. Po vsebini je
Jasna R.Z.
10. Zdravje in varnost pri delu: Izboljevanje delovnih razmer in norm o zdravju in varnosti
59
mono v novejem asu sprejete direktive razdeliti v 2 skupini: tiste, ki na splono urejajo varstvo pri delu in tiste, ki se nanaajo na rizike v posameznih industrijskih dejavnostih. Pri tem posamezne direktive le dopolnjujejo nekatere stareje direktive. Kot temeljno splono direktivo o zdravju in varstvu delavcev pri delu lahko tejemo Direktivo Sveta o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljevanja varnosti in zdravja delavcev pri delu (1989, imenujejo jo tudi okvirna direktiva). V skladu z njo je bila sprejeta e vrsta t.i. individualnih direktiv, ki se nanaajo na minimalne pogoje glede varstva pri delu na delovnem mestu, na minimalna zaitna sredstva na delovnem mestu ter na minimalne pogoje glede zdravja in varstva pri delu v posameznih dejavnostih, poklicih oz. na posameznih delovnih mestih. Uspena prizadevanja Skupnosti glede harmonizacije predpisov s podroja varstva pri delu odraa tudi dejstvo, da nartujejo ustanovitev Evropske agencije za varnosti in zdravje pri delu.
11. Pravice in varstvo otrok in mladine: to varstvo je uvreno v Listino o temeljnih

socialnih pravicah delavcev, v Skupnosti pa razmiljajo o sprejemu direktive, ki bi se nanaala na zblievanje zakonov drav lanic o varstvu mladine. 12. Stareje osebe.
13. Invalidne osebe: V Skupnosti so doslej sprejeli 3 akcijske programe za invalidne osebe
(HELOS programi), leta 1986 pa je Svet sprejel tudi priporoilo o zaposlovanju invalidnih oseb v Skupnosti.
etrto
o b d o b j e : po Maastrichtu
Iz predavanj: Maastrichtska pogodba je prinesla novosti v samih postopkih sprejemanja odloitev in bistveno dopolnila poglavja o socialni politiki. Prvo podroje je izboljevanje delovnega okolja in s tem varstva in zdravja delavcev. Drugo podroje: prizadevanja za dialog med delodajalci in delavci na evropski ravni (kolektivne pogodbe). Listina o skupnosti o temeljnih pravicah delavcev - sprejeta 1989 v Strasbourgu in izraa politino voljo drav lanic, da bodo v prihodnje sprejemale skupne odloitve o socialnih vpraanjih, Veina teoretikov meni, da je to temelj pri uveljavljanju socialne dimenzije v okviru EU. Tudi v tem primeru upotevamo naelo subsidiarnosti - najprej dravna regulativa, nato obvezne skupno dogovorjene norme. Februarja 1992 so evropski zunanji in finanni ministri v Maastrichtu podpisali Pogodbo o Evropski zvezi, s katero so bile drugi doslej spremenjene in dopolnjene ustanovitvene pogodbe vseh 3-h gospodarskih skupnosti (Evropska skupnost za premog in jeklo, EGS, Evropska skupnost za atomsko energijo - EURATOM) ter je bila vzpostavljena politina in monetarna zveza. Ta nova pogodba predstavlja pomemben temelj za nadaljno povezovanje drav lanic na razlinih podrojih politike (vkljuno z gospodarsko, denarno in zunanjo, uvajanjem evropskega dravljanstva itd.).
Spremembe in dopolnitve Rimske pogodbe Izraz EGS je sedaj nadomeen z izrazom Evropska skupnost. (EU) V novem 3. lenu so natete aktivnosti Skupnosti, s katerimi naj bi uresnievala svoje glavne naloge (med drugimi: vzpostavitev notranjega trga, za katerega je znailna odprava vseh ovir med dravami lanicami za svobodo gibanja oseb, blaga, storitev in kapitala; sprejemanje ukrepov za vstop in gibanje oseb znotraj notranjega trga). Nekdanji naslov Socialna politika iz III. dela Rimske pogodbe je bil nadomeen z naslovom Socialna politika, vzgoja, poklicno usposabljanje in mladina (nekateri leni so
Jasna R.Z.
60
ostali nespremenjeni). Spremenjene in dopolnjene so bile dolobe o Evropskem socialnem skladu. Tretji del Rimske pogodbe je bil dopolnjen z novi naslovom Javno zdravstvo. Predvideno je, da bo skupnost prispevala k zagotavljanju visoke ravni varstva lovekovega zdravja tako, da bo spodbujala sodelovanje med dravami lanicami in jim pri tem po potrebi nudila pomo. Njene aktivnosti bodo usmerjene v prepreevanje bolezni, vkljuno z zasvojenostjo z drogami tako, da bo podpirala raziskave, informiranje in zdravstveno vzgojo.
Protokol in Sporazum enajsterice o socialni politiki ter Protokol o ekonomski in socialni koheziji Kljub vsaj naelnemu soglasju drav lanic o nadaljnji integraciji na najrazlinejih podrojih in kljub nekaterim sprejetim ciljem (med njimi o pospeevanju usklajenega gosp. in socialnega napredka), ni prilo do soglasja drav lanic o kakni bistveni spremembi Rimske pogodbe glede dolob o socialni politiki. Zdrueno kraljestvo VB in Severna Irska sta nasprotovala kakrnikoli pospeeni harmonizaciji vpraanj, ki so kljunega pomena z vidika politike socialne varnosti in politike zaposlovanja oz. delovnih razmer (zavzemala sta se za poasnejo harmonizacijo zakonodaj s podroja dela in socialne varnosti in sploh nasprotovala kakrnikoli zakonodaji Skupnosti, npr. v zvezi z delovnim asom, pravicami do materinstva). Zato je preostalih 11 drav lanic sprejelo Protokol o socialni politiki (kot aneks k Pogodbi o evropski zvezi) in Protokol o gospodarski in socialni koheziji. S temi akti so potrdili politino voljo, da je treba v postopku nadaljnje integracije v Evropi zagotoviti pomembnejo vlogo Listine skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev in zagotoviti pogoje za uresnievanje v listini zapisanih pravic. V bodoe naj bi dvanajsterica (op. sedaj 15) nadaljevala s sprejemanjem ukrepov socialne politike v skladu z nespremenjenimi dolobami Rimske pogodbe. Poleg tega bo lahko 11 drav lanic na osnovi obvezujoih pravil, ki jih predstavljajo zgoraj omenjeni akti (pod pogojem, da bodo Pogodbo o evropski zvezi ratificirale vse drave lanice) pospeile harmonizacijo podroja socialne varnosti in dela in tako nadaljevale pot, ki je bila zastavljena z Listino Skupnosti o temeljnih pravicah delavcev (1989). V Sporazumu o socialni politiki med dravami lanicami Evropske skupnosti (z izjemo Zdruenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske) so kot cilji Skupnosti in drav lanic navedeni naslednji: pospeevanje zaposlovanja, bolje ivljenjske in delovne razmere, primerno socialno varstvo, dialog med managementom in delavci, razvoj lovekih potencialov zaradi trajne visoke zaposlenosti in borbe zoper izkljuitev s trga dela. V Sporazumu je na novo opredeljena vloga socialnih partnerjev. Tako bo po novem imela Komisija nalogo pospeevati posvetovanja z managementom in delavci na ravni Skupnosti, pri tem pa bo lahko sprejela kakrenkoli ustrezni ukrep za laji dialog. Morala pa bo zagotoviti uravnoteeno pomo obema stranema. Komisija se bo morala posvetovati s socialnima partnerjema o moni usmeritvi aktivnosti Skupnosti, preden bo predlagala kakrenkoli akt s podroja socialne politike.
KONFERENCA O VARNOSTI IN SODELOVANJU V EVROPI
Jasna R.Z.
61
Iz predavanj: V okviru te konference so najpomembneja vpraanja v treh razlinih sklopih: 1. zagotavljanje miru 2. gospodarsko sodelovanje 3. lovekove pravice (knjiga str. 164 - 10 alinej) Poleg Sveta Evrope in ES je Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi tretji najiri okvir, v katerem razpravljajo o ekonomskih in socialnih vpraanjih ter poudarjajo, da je spodbujanje varstva socialnih pravic zelo pomembno. Proces politinega in gospodarskega sodelovanja v Evropi (imenovan Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi) se je zael v zaetku 70. let, ko je prilo do popuanja napetosti v odnosu med V in Z. Konferenca je zaela z delom 1973 sklepni dokument, na kratko imenovan tudi Helsinka listina, pa je bil sprejet 1975. Na konferenci v Helsinkih je sodelovalo 35 evropskih drav (z izjemo Andore) + ZDA in Kanada. Obravnavali so najpomembneja vpraanja sodelovanja v Evropi, ki so jih razvrstili v 3 t.i. koare: zagotavljanje miru, gospodarsko sodelovanje in lovekove pravice. Tudi Sklepna listina helsinke konference se nanaa na naslednje sklope vpraanj: varnost v Evropi, sodelovanje v gospodarstvu, znanosti in tehnologiji ter pri varstvu okolja, varnost in sodelovanje v Sredozemlju ter humanitarna in druga podroja. Na nacionalni ravni pa naj bi zainteresirane drave v skladu z bilateralnimi in multilateralnimi sporazumi pazile na uresnievanje nekaterih ciljev, natetih v listini. Glede pravne narave helsinke listine so mnenja razlina mogoe pa je pritrditi tistim, ki trdijo, da gre v primeru Sklepne listine za pravni dokument, ki sicer ni obvezujo, vendar pa v doloeni meri obvezuje drave udeleenke. Vsebuje namre plan akcij in program celotnih bodoih interesov v Evropi, njuno uresnievanje pa bo odvisno od procesa kontinuitete Konference. Iz predavanj: Pravna narava Helsinke listine: sovjetski teoretiki zagovarjajo stalie, da je njena vsebina neposredno pravno zavezujoa, ameriki pa trdijo, da gre le za priporoilo. Evropski teoretiki imajo vmesno stalie - da torej ni direktno pravno obvezujo dokument, vendar pa ima originarno pravno mo, ki listino dviguje nad obiajne mednarodne pogodbe. V dolobah Sklepne listine helsinke konference o kontinuiteti Konference so se drave udeleenke soglasno zavezale, da bodo nadaljevale z rednimi sestanki (na ravni predstavnikov, ki jih bodo doloili ministri za zunanje zadeve). Tako so bile doslej sklicane konference na vrhu v Beogradu (1977/78), Madridu (1980/83), Dunaju (1986/89) in Parizu (1990). Rezultat vseh sreanj so bili soglasno sprejeti sklepni dokumenti o vpraanjih, ki so bila predmet razprave. Zanimivo je, da so vedno posegli tudi v probleme delavcev migrantov. Konferenca kot kontinuiran proces sodelovanja v Evropi predstavlja sredstvo za vseevropsko intitucionalizacijo. Gre za giben in neobvezujo forum, na katerem sprejemajo politine odloitve, ki sluijo kot temelj za delo drugih evropskih organizacij. BILATERALNI SPORAZUMI IN NJIHOVO RAZMERJE DO DRUGIH VIROV MDP Iz predavanj: Dvostranski sporazumi so bili prvi viri MDP, ker so urejali najprej odnose na relaciji delavec lastna oz. tuja drava, kasneje pa tudi dajatve socialne varnosti. V bivi SFRJ smo imeli vrsto dvostranskih pogodb, ki so danes veljavne tudi v RS, vendar ugotavljamo, da so iz dveh razlinih vidikov e neustrezni: a) zastarelost doloil, zklasti najstarejih bilateralnih konvencij,
Jasna R.Z.
62
b) bilateralne pogodbe so bile glede nivoja doloil zniane na povpreje celotne SFRJ, kar pomeni, da s tega vidika danes moramo revidirati te pogodbe in zagotoviti ustreznejo raven pravic. Bilateralne sporazume delimo na ve skupin: 1. splone in posebne konvencije 2. konvencije, ki temeljijo na: naelu zavarovanja, na naelu teritorialnosti 3. sporazumi o prevzemanju dajatev iz socialnega zavarovanja 4. sporazumi o brezplanem zdravljenju diplomatskega in konzularnega osebja Bilateralni sporazumi s podroja zaposlovanja in socialne varnosti so v okviru regionalnih virov MDP in tudi sicer najstareja oblika mednarodnega urejanja vpraanj v zvezi z delom. Zaradi samega tevila in svoje uinkovitosti e danes predstavljajo zelo pomemben del MDP (tistega dela, ki se ukvarja s poloajem in socialno varnostjo delavcev migrantov in njihovih druinskih lanov v asu, ko delajo v tujini, in v asu povratka v domovino). Z bilateralnim sporazumom o socialni varnosti v irem pomenu besede razumemo: konvencijo oz. sporazum, sploni administrativni sporazum o izvajanju konvencije ter posebne administrativne sporazume o izvajanju posameznih dolob konvencije oz. splonega administrativnega sporazuma. Vsaka drava emigracije poskua zagotoviti varstvo svojih dravljanov, zaposlenih v tujini, tudi prek sklepanja bilateralnih konvencij in sporazumov o zaposlovanju in socialni varnosti. Nekdanja SFRJ je po II. sv. vojni sklenila splone bilateralne konvencije o socialnem zavarovanju s 7 dravami, obstaja pa e vrsta drugih delnih bilateralnih sporazumov. Z vidika Slovenije kot pravne naslednice nekdanje SFRJ je treba ugotoviti, da je mnogo teh konvencij in sporazumov (ki veljajo sedaj na podlagi aktov o notifikaciji) e zastarelih, zato si bo prizadevala skleniti nove ali dosei njihove spremembe in dopolnitve. Bilateralne sporazume v teoriji razvrajo glede na obliko in vsebino v naslednje skupine: 1. Splone in posebne konvencije: splone se nanaajo na vsa vpraanja, ki se pojavljajo v odnosih med dravami glede zagotavljanja socialne varnosti; posebne pa se nanaajo na reevanje posameznih vpraanj oz. na posamezne panoge socialne varnosti, lahko pa tudi na samo migracijo zaradi zaposlitve. 2. Konvencije, ki temeljijo na naelu zavarovanja in Konvencije, ki temeljijo na naelu teritorialnosti: po naelu zavarovanja nosi stroke dajatev podpisnica oz. nosilec zavarovanja v dravi, kjer je upraviena oseba zavarovana, po naelu teritorialnosti pa nosi stroke dajatev tista drava oz. nosilec zavarovanja s teritorija, kjer je nastal zavarovani primer. Obstajajo tudi konvencije, v katerih je za nekatere dajatve upotevano eno, za druge dajatve pa drugo naelo. 3. Sporazumi o prevzemanju dajatev iz socialnega zavarovanja: z njimi vsaka drava podpisnica proti odkodnini ali brez nje prevzame v svoje breme vse priakovane in dospele terjatve svojih dravljanov iz zavarovanja druge drave podpisnice. 4. Sporazumi o brezplanem zdravljenju diplomatskega in konzularnega osebja. Bilateralni sporazumi in konvencije temeljijo na naelu recipronosti , po katerem velja naelo enakega obravnavanja oz. celotna ureditev pravic in obveznosti v zvezi z migracijo le za dravljane drav podpisnic. V odnosih med 2 dravama vzpostavljajo poseben reim za migracijo. Ker se pri njihovem sprejemanju in uresnievanju sreujeta le 2 pravna sistema, so lahko veliko konkretneji od npr. multilateralnih sporazumov (ti morajo upotevati razlike med vejim tevilom nacionalnih sistemov, zato pogosto vsebujejo le t.i. minimalne norme). Upotevati je treba, da je stopnja razvoja drav podpisnic zelo razlina in da kljub kompromisom prevladujejo interesi gospodarsko razvitejih drav. Zato so pri zagotavljanju enakopravnejega poloaja pogodbenih strank pomembne univerzalne in multilateralne norme z naeli, priznanimi na viji ravni. Pri urejanju vpraanj, povezanih z migracijo delovne sile, imajo bilateralni sporazumi ve funkcij: vodijo k nujnemu prilagajanju razlinih nacionalnih zakonodaj, dopolnjujejo veljavne mednarodne norme , ko urejajo naine uresnievanja nekaterih e uveljavljenih mednarodnih nael,
Jasna R.Z.
63
povratno vplivajo na razvoj MDP ob konkretizaciji univerzalnih in multilateralnih norm
(univerzalne in multilateralne norme so mnoga naela, pomembna z vidika varnosti delavcev migrantov, prevzele od bilateralnih sporazumov).
Multilateralni sporazumi lahko izvajajo koordinacijo pri uresnievanju bilateralnih sporazumov med ve dravami, da bi omogoili delavcu, ki je delal v teh dravah, upotevanje zavarovalnih obdobij, dopolnjenih v vseh dravah podpisnicah multilateralnega sporazuma. Ti sporazumi izrecno predvidevajo raziritev uporabe vseh bilateralnih konvencij, sklenjenih med podpisnicami doloenega multilateralnega sporazuma, na dravljane vseh teh drav, ki so spadali ali spadajo pod dvoje ali ve nacionalnih zakonodaj o socialni varnosti teh drav. Vloga bilateralnih konvencij pri urejanju migracij je omejena. V praksi drave z njimi urejajo samo nekatera, za delavce migrante pomembna vpraanja (zlasti vpraanja v zvezi s postopkom prehoda iz ene v drugo dravo in v zvezi z zaposlovanjem, varstvo lovekove osebnosti na njegove materialne eksistence, pravice v zvezi s socialno varnostjo). Konvencije o zaposlovanju v precejnji meri opravljajo funkcijo nadzora nad gibanjem delovne sile (pri tem upotevajo predvsem interese drave imigracije). Konvencije ne upotevajo nekaterih temeljnih lovekovih pravic (delavec migrant je obravnavan kot delavec, manj pa kot lovek). V tem jih lahko bistveno dopolnjujejo multilateralne in univerzalne norme. Pozitiven vpliv pa imajo lahko multilateralne in univerzalne norme tudi takrat, ko pride do revizije zastarelih, pomanjkljivih in za delavce ne ve ugodnih bilateralnih sporazumov. Bilateralni sporazumi danes ne bi ve zadoali kot edini mednarodni pravni vir za urejanje tevilnih problemov glede migracije delavcev, so pa in verjetno bodo e dolgo zelo pomemben vir. Na to kae tudi dejstvo, da vse najpomembneje multilateralne in univerzalne norme spodbujajo drave k medsebojnemu sodelovanju in izboljevanju poloaja delavcev migrantov tudi po poti bilateralnega sporazumevanja.
OSIMSKI SPORAZUMI
1975
Iz predavanj: Osimski sporazumi so bili sprejeti 1975. Poleg dolob, ki se nanaajo na premoenjske in teritorialne zadeve, doloajo tudi nekatere pravice iz socialnega zavarovanja (pokojninska dobam, izplaevanje pokojnin - razlino za posamezne cone, kjer je v preteklosti veljala razlina jurisdikcija). 10.11.1975 sta bila v Osimu (Ancona) podpisana pogodba med SFRJ in R Italijo z 10 prilogami in Sporazum o pospeevanju gospodarskega sodelovanja med SFRJ in R Italijo s 4 prilogami. Nekdanja SFRJ je oba dokumenta, znana na kratko kot Osimski sporazumi, ratificirala z zakonom (01.03.1977). Osimski sporazumi so pomenili konkreten prispevek tedanje SFRJ in Italije k uresnievanju Helsinke listine (ta naj bi predstavljala izraz hotenja vseh evropskih narodov, da si z vsemi momi prizadevajo za izboljanje medsebojnih odnosov, zato, da se odpravijo viri napetosti in nezaupanja, za zaetek novega procesa, ki naj vsem deelam prinese mir, neodvisnost, varnost in monost napredovanja v okoliinah enakopravnega sodelovanja in medsebojne neodvisnosti) in sicer z: dokonno ureditvijo mejnih vpraanj in drugih problemov v zvezi z bivo cono B Svobodnega trakega ozemlja kot ostankov II. sv. vojne, zagotovitvijo pravic narodnih manjin, nartovanim pospeevanjem medsebojnega gosp. sodelovanja na najrazlinejih podrojih, pri emer naj bi obe dravi e posebej skrbeli za izboljanje ivljenjskih razmer obmejnega prebivalstva obeh drav.
Jasna R.Z.
64
Danes so Osimski sporazumi v doloeni meri pomembni z vidika interesov Hrvake, predvsem pa z vidika interesov Slovenije. Zanimivi so tudi s stalia MDP.
Jasna R.Z.

Mednarodno Delovno Pravo-2

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Mednarodno Delovno Pravo-2

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

MEDNARODNO DELOVNO PRAVO Literatura: dr.

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

1. Obdobje velikih transoceanskih migracij (1850-1930): za to obdobje je znailen velik

2. Obdobje preobrata migracijskih tokov (1950-1970): po II. sv. vojni se je v industrijskih

3. Obdobje ustalitve mednarodnih migracij (1970-1990): za to obdobje sta znailni dve

Mednarodno delovno pravo

4. Obdobje po letu 1990: politine in ekonomske spremembe v dravah centralne in vzh.

Mednarodno delovno pravo

NEKATERI POMEMBNEJI MEDNARODNI DOKUMENTI

1. dokumenti OZN 2. norme MOD 3.norme Sveta Evrope

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

norme na podroju socialne varnosti - skuajo zagotoviti uresnievanje naela enakega

EVROPSKA SOCIALNA LISTINA (sprejeta 1961, veljati 1965) z dodatnim Protokolom

Mednarodno delovno pravo

EVROPSKA KONVENCIJA O SOCIALNI VARNOSTI (sprejeta 1972, veljati 1977) - je

ZAPOSLOVANJE TUJIH DRAVLJANOV PRI NAS

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

i napotitev posameznega delavca in skupine delavcev (v praksi se zanje izdajajo skupinske

Mednarodno delovno pravo

b) krajevna prostojnost : zanjo je pomembno naelo teritorialnosti - kolektivne pogodbe

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

b) Delo v sestavi strokovne ekipe, sestavljene za opravljanje proizvodnih del, storitev

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

4. ZNAILNOSTI RAZVOJA NORMATIVNE DEJAVNOSTI IN VSEBINA NORM

Mednarodno delovno pravo

1. TEMELJNE LOVEKOVE PRAVICE (svoboda zdruevanja, prisilno delo, enakost monosti in

2. ZAPOSLOVANJE (politika, zaposlovanje, slube za zaposlovanje, poklicno usmerjanje in

1. TEMELJNE LOVEKOVE PRAVICE a) S v o b o d a zdruevanja

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

9. DELO OTROK IN MLADINE a) M i n i m a l n a starost

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

EVROPSKA KONVENCIJA O LOVEKOVIH PRAVICAH

Mednarodno delovno pravo

Mednarodno delovno pravo

Za prouitev 1. zasedanje 2. zasedanje 3. zasedanje

Mednarodno delovno pravo