Polžna Gonila - Flašker, Ren

Jože FLAŠKER in Zoran REN
POLŽNA GONILA
Monografija
Maribor 2005
Jože Flašker in Zoran Ren: Polžna gonila
© 2005 Fakulteta za strojništvo.
Naslov publikacije: Polžna gonila
Vrsta publikacije: Monografija
Avtorja: Red. prof. dr. Jože Flašker, univ. dipl. inž. str.
Red. prof. dr. Zoran Ren, univ. dipl. inž. str.
Založba: Založništvo Fakultete za strojništvo, Maribor

Tisk: Tiskarna tehniških fakultet
Naklada: 20 izvodov
Leto izdaje: 2005
Naslov avtorjev: Red. prof. dr. Jože Flašker, univ. dipl. inž. str.
Red. prof. dr. Zoran Ren, univ. dipl. inž. str.
Univerza v Mariboru, Fakulteta za strojništvo
Smetanova ul. 17, 2000 Maribor
E-mail: joze.flasker@uni-mb.si; ren@uni-mb.si
Avtorske pravice so pridržane.

Gradiva v tem učbeniku ni dovoljeno kopirati, reproducirati, objavljati ali
prevajati v druge jezike brez pisnega dovoljenja avtorjev.
PREDGOVOR
Monografija Polžna gonila obravnava teorijo in prakso gonil, ki spadajo v skupino ozobljenih
prenosnikov za prenos gibanja med mimobežnimi osmi gredi. Mimobežnost gredi omogoča,
da lahko prenašamo moč od ene pogonske gredi na več gnanih gredi. Najpogosteje je
pogonski del gonila polž (če se vrši zmanjšanje – redukcija – števila obratov), vendar je lahko
pogonski del prenosnika tudi polžnik (v primeru povečanja – multiplikacije – števila obratov,
z nizkim izkoristkom gonila). Smer vrtenja polžnika je odvisna od smeri vrtenja polža in
smeri vijačnice polža.
S polžnimi gonili lahko dosežemo velika prestavna razmerja, pri redukciji od i = 1…100, pri
multiplikaciji pa od i = 1…0,6. S povezovanjem dveh ali več polžastih gonil lahko dosežemo
zelo velika prestavna razmerja. Polžna gonila obratujejo tiho obratovanje pri visokem in
nizkem številu obratov, praktično v celotni življenjski dobi obratovanja; odlikuje jih visoka
obremenilnost, ki jo omogoča ubiranje večjega števila zob (2 do 4); praviloma imajo dolgo
življenjsko dobo, relativno dober izkoristek pri večstopenjskih polžih, možnost
samozapornosti itd.
Polžna gonila se najpogosteje uporabljajo za prenose moči do 150 kW, uporabljamo pa jih pri
izdelavi transporterjev, dvigal, motornih dvigal, tekstilnih strojev, ladijskih krmil, pri
bobenskih pogonih, žarih, centrifugah, črpalkah itd. Razen tega se uporabljajo tudi pri gradnji
orodnih strojev, tirnih in cestnih vozil. V novejšem času uporabljamo polžna gonila tudi za
manjša prestavna razmerja (i = 1 do 5), s katerimi dosegamo prenos velikih moči z dobrim
izkoristkom. Takšni prenosniki se vgrajujejo pred ali za valjasta gonila zaradi doseganja
velikih prestavnih razmerij z dobrim izkoristkom.
Navedena dejstva nazorno ilustrirajo pomembnost polžnih gonil za inženirsko prakso prenosa
moči. Vendar je za doseganje optimalnih obratovalnih parametrov potrebno posvetiti ustrezno
pozornost oblikovanju in predvsem izdelavi ozobja polžnih gonil, saj nedoslednosti hitro
vodijo do poslabšanja ubirnih razmer ozobja in s tem zmanjšanja učinkovitosti gonil. Vsled
tega je nujno potrebna ustrezna referenčna strokovna literatura s področja polžnih gonil za
namene pravilnega oblikovanja, izdelave in vzdrževanja teh gonil. Predlagana monografija
zadovoljuje vse navedene potrebe in izhaja iz večletnega uspešnega dela avtorjev na tem
področju.
Monografija je razdeljena na 11 poglavij, ki predstavljajo posamezne zaključene celote.

Poglavja so v splošnem oblikovana tako, da podajajo ustrezna teoretična in praktična
izhodišča, podajajo navodila za zasnovo, oblikovanje, analizo, kontrolo, izdelavo in
vzdrževanje polžnih gonil ter navajajo ustrezne domače in mednarodne standarde ter ustrezne
geometrijske, materialne in proizvodne podatke. Zaradi tega je monografija primerna kot
priročnik za sodobno inženirsko prakso, kar je tudi njen bistveni namen.
Avtorja
VSEBINA
1. OSNOVE 1
1.1 UVOD 1
1.2 SLOŠNO O POLŽNIH GONILIH 1
1.3 OBLIKE POLŽEV IN POLŽNIKOV 3
2. PROFILI ZOBNIH BOKOV POLŽEV 6
2.1 UVOD 6
2.2 NASTANEK POLŽA 6
2.3 PROFILI ZOBNIH BOKOV VALJASTIH POLŽEV 7
2.4 DVOJNATA POLŽNA GONILA 11
2.5 POSEBNE OBLIKE POLŽEV 12
2.6 POMEMBNA DEJSTVA 15
3. ZASNOVA POLŽNIH GONIL 16
3.1 UVOD 16
3.2 TEHNIČNE KARAKTERISTIKE POLŽNIH GONIL 17
3.3 GEOMETRIJSKE KARAKTERISTIKE 23
3.4 OBLIKA GONILA 25
3.3 POLOŽAJ VGRADNJE 27
4. GEOMETRIJA VALJASTIH POLŽNIH DVOJIC 29
4.1 UVOD 29
4.2 DEFINICIJE POJMOV IN DOLOČILNE VELIČINE POLŽA 30
4.3 DEFINICIJE POJMOV IN DOLOČILNE VELIČINE POLŽNIKA 36
4.4 UBIRANJE POLŽNE DVOJICE 42
4.5 MEJNO ŠTEVILO ZOB 46
4.6 POTREBNI PODATKI ZA IZDELAVO POLŽA IN POLŽNIKA 46
5. VRTILNI MOMENTI, SILE, HITROSTI IN IZKORISTEK

POLŽNEGA GONILA 49
5.1 UVOD 49
5.2 SILE 49
5.3 HITROSTI 54
5.4 SAMOZAPORNOST, SAMOZAVORNOST IN IZKORISTEK 55
6. KONTROLA NOSILNOSTI POLŽEVE DVOJICE 62
6.1 UVOD 62
6.2 VARNOST PROTI SEGREVANJU 63
6.3 VARNOST PROTI JAMIČENJU 67
6.4 VARNOST PROTI OBRABI 68
6.5 VARNOST PROTI ZLOMU ZOBA 72
6.6 VARNOST PROTI UPOGIBU GREDI 72
6.7 VPLIV DODATNIH OBRATOVALNIH POGOJEV 73
6.8 PRIMERJAVA STANDARDOV DIN IN AGMA 75
7. IZDELAVA POLŽEV IN POLŽNIKOV 79
7.1 UVOD 79
7.2 IZDELAVA POLŽEV 79
7.3 IZDELAVA POLŽNIKOV 84
8. MERILNE VELIČINE IN NJIHOVA KONTROLA 87
8.1 UVOD 87
8.2 KONTROLA POLŽA 87
8.3 KONTROLA POLŽNIKA 89
8.4 TOLERANCE 91
9. KONSTRUKCIJSKE IZVEDBE POLŽNIH GONIL 98
9.1 UVOD 98
9.2 IZHODIŠČA ZA OBLIKOVANJE POLŽNIH GONIL 99
9.3 MONTAŽA POLŽNIH GONIL 117
10. MAZANJE POLŽNIH GONIL 124
10.1 UVOD 124

10.2 REŽIMI MAZANJA 124
10.3 VRSTA MAZALNEGA SREDSTVA 127
10.4 FIZIKALNE LASTNOSTI MAZALNIH SREDSTEV 129
10.5 IZBIRA MAZALNEGA SREDSTVA 133
10.6 NAČINI MAZANJA POLŽNIH DVOJIC 135
11. HRUPNOST POLŽNIH GONIL 144
11.1 UVOD 144

11.2 SPLOŠNO 145
11.3 MERJENJE HRUPA 147
11.4 ZMANJŠANJE GLASNOSTI GONIL 149
11.5 ZAKLJUČEK 151
Osnove
1 OSNOVE
Poglavje podaja nekaj osnovnih pojmov ter splošen pregled o polžnih dvojicah in
njihovih lastnostih. Govori tudi o nastanku vijačnice, njeni smeri in večvojnih polžih.
Opisane so različne oblike polžev in polžnikov.
1.1 UVOD
Polžna gonila se v tehniški praksi zelo pogosto uporabljajo. Omogočajo namreč velika
prestavna razmerja v eni stopnji, tih tek in, če je potrebno, tudi samozapornost gonila, kar je v
praksi pogosto želena vrednota. Prav tako so enostavna za vzdrževanje, omogočajo različne
položaje vgradnje in načine pritrditve (prirobnična, z nogami, z ročico). Pri odločitvi izbire
polžnega gonila pa moramo upoštevati da polžno gonilo nima konstantnega izkoristka, kot
npr. valjasti ali stožčasti pari, ampak je izkoristek v zelo širokem področju (od zelo majhnega
do izjemno velikega), kar kaže, da pri odločitvah oblikovanja polžnega gonila to moramo
upoštevati in je zelo priporočeno imeti vsaj nekaj praktičnih izkušenj, sicer bomo pri prvih
izvedbah precej razočarani.
1.2 SPLOŠNO O POLŽNIH GONILIH
polž
osni razmik
a
polžnik
Slika 1.1 Polž in polžnik
Polžna gonila sestavljata polž in polžnik na sliki 1.1. Spadajo v skupino ozobljenih
prenosnikov za prenos gibanja med mimobežnima osema gredi. Kot, ki ga oklepata osi obeh
gredi, je najpogosteje 90°, vendar je lahko tudi različen od 90°. Mimobežnost gredi omogoča,
da lahko prenašamo moč od ene pogonske gredi na dve gnani gredi. Najpogosteje je pogonski
del gonila polž (vrtilne hitrosti se zmanjšajo), če pa hočemo vrtilne hitrosti povečati, je lahko
pogonski del prenosnika tudi polžnik (izkoristek je v tem primeru nizek). Smer vrtenja
polžnika je odvisna od smeri vrtenja polža in smeri vijačnice polža.
1
Osnove
S polžnimi gonili lahko dosežemo velika prestavna razmerja i = 5 do i =150 (200) pri
zmanjšanju vrtilne hitrosti (redukcija (R) - pogon s polža na polžnik), pri povečanju vrtilne
hitrosti (multiplikacija (M) - pogon s polžnika na polž) pa od i = 0,2 do i = 0,05.
1.2.1 Prednosti polžnih gonil

1. Zelo velika prestavna razmerja (i ≤ 150(200)), ki jih lahko dosežemo z enim parom
prenosnih elementov (polž, polžnik). Do danes so bili izdelani polžni prenosniki moči
1000 kW, z vrtilno hitrostjo polža do 500 1/s. S povezovanjem dveh polžnih gonil lahko
dosežemo zelo velika prestavna razmerja – paziti je potrebno na izkoristek.
2. Tiho obratovanje gonila pri visoki in nizki vrtilni hitrosti, skoraj v celotni življenjski dobi.
Pri polžnih gonilih ne prihaja do kotaljenja zoba po zobu, temveč le do drsenja. To drsenje
omogoča tiho delovanje in dušenje, zaradi tega so predpisane posebne zahteve glede
gladkosti naležnih površin, parjenja gradiv (materialov) polža in polžnika, da bi
zagotavljali dobre drsne lastnosti ob primernem mazanju, da bi tako bile izgube zaradi
trenja in obrabe čim manjše.
3. Visoke obremenitve, ki jo omogoča ubiranje večjega števila zob (2 do 4). Pri polžu z
malim številom zob (številom vijačnic) ni večje zakrivljenosti bočnih ploskev, kot je to v
primeru ostalih zobniških gonil. Na ta način ima polžni prenosnik boljše pogoje za
ustvarjanje oljnega filma. Ugodna je tudi relativna smer gibanja površin bočnih ploskev v
ubiranju. Pri ugodni obliki zakrivljenosti bočnih ploskev in relativnem gibanju lahko
polžno gonilo prenaša velike moči.
4. Dolga življenjska doba ob pravilnem izboru gradiv polža in polžnika, dobrem vležajenju,
primerni hrapavosti površin, točni izdelavi, pravilni montaži ter dobrem mazanju.
5. Relativno dober izkoristek prenosnika pri večstopenjskih polžih. Ob določenih pogojih je
mogoče doseči izkoristek do 96%. Pri malem kotu vzpona, velikih prestavnih razmerjih,
malih drsnih hitrostih in malih dimenzijah, je izkoristek slabši (tudi manj od 50%).
6. Možnost, da je gonilo samozaporno ali samozavorno (tudi v teh primerih so izkoristki
običajno nižji od 50%).
7. V primerjavi z gonili z valjastimi ali stožčastimi zobniki, so za prenos enake moči
ponavadi lažji in lažje izvedljivi, pri večjih prestavnih razmerjih pa so tudi cenejši. V
primerjavi s hipoidnimi polžnimi prenosniki imajo večjo dolžino naleganja bočnih
ploskev in večjo mirnost teka, v primerjavi z vijačnimi gonili prenašajo večjo obremenitev
in imajo boljši izkoristek.
8. Možnost, da se polži določenih velikosti uporabljajo za večje število polžnikov (drugačna
prestavna razmerja).
1.2.2 Slabosti polžnih gonil

1. Izkoristek polžnih gonil, posebno tistih z valjastim polžem, je manjši od izkoristka gonil z
valjastimi in stožčastimi zobmi ter njegov velik raztros.
2. Pri gonilih z majhnim izkoristkom se zaradi drsenja zob razvija toplota, ki jo je potrebno
odvesti s pomočjo prisilnega hlajenja.
Polžna gonila se najpogosteje uporabljajo za moči do 150 kW. Uporabljamo jih pri izdelavi
transporterjev, dvigal, motornih dvigal, tekstilnih strojev, ladijskih krmil, pri bobenskih
pogonih, centrifugah in črpalkah. Poleg tega se uporabljajo tudi pri gradnji orodnih strojev,
tirnih in cestnih vozil, itn. Polžni prenosniki se vgrajujejo pred ali za valjasta gonila zaradi
doseganja velikih prestavnih razmerij z dobrim izkoristkom.
Visoko obremenjena gonila s toplotno obdelanimi in brušenimi zobmi polža hladimo (rebra
na ohišju, rotor pihala nameščen na polžu, hlajenje z vodo). V novejšem času uporabljamo
polžna gonila tudi za manjša prestavna razmerja (i = 1 do 5), s katerimi dosegamo prenos
2
Osnove
velikih moči z dobrim izkoristkom. Z ustrezno obliko bočnih ploskev polža, ob približno
enaki ceni na enoto moči, dosegamo manjše prostornine in večje izkoristke.
1.3 OBLIKE POLŽEV IN POLŽNIKOV

Polž in polžnik lahko imata valjasto, globoidno obliko pa tudi stožčasto obliko. Glede na to
ločimo naslednje vrste polžnih gonil:
1. Gonila z valjastim polžem in globoidnim polžnikom – najpogostejša oblika gonil (slika
1.2a)
2. Gonila z globoidnim polžem in globoidnim polžnikom – kadar želimo zelo veliko
obremenilnost gonila (slika 1.2b)
a b c
e
č d
Slika 1.2 Možne oblike polža in polžnika

a) valjasti polž in globoidni polžnik, b) globoidni polž in polžnik, c) globoidni polž in valjasti polžnik,
č) valjasti polž in delno globoidni polžnik, d) valjasta polž in polžnik in e) spiroidni polž
3. Gonila z globoidnim polžem in valjastim polžnikom – za gonila z večjo stopnjo ubiranja,

enostavno izdelavo in montažo polžnika ter povečano obremenilnostjo – redka oblika
(slika 1.2c)
4. Gonila z delno globoidnim polžnikom – možnost montaže polžnika v smeri osi (slika
1.2č)
5. Gonila z valjastim polžem in valjastim polžnikom – pri malih kotih vzpona lahko polžnik
izdelamo z istim orodjem kot zobnik s poševnim ozobjem, premer orodja pa ni odvisen od
premera polža, kot pri globoidnih polžnikih; mogoča je montaža polžnika v osni smeri;
obremenilnost takega gonila je manjša (slika 1.2d)
6. Gonila s spiroidnim polžem – povečamo obremenilnost gonila in stopnjo ubiranja (slika
1.2e) – gonilo je na sliki 3.13
3
Osnove
φdm1
Pz1
γm
π⋅dm1
Slika 1.3 Nastanek vijačnice
Na sliki 1.3 je prikazan nastanek vijačnice na srednjem valju polža. Trikotnik z vodoravno
kateto, katere dolžina je enaka obsegu valja in oklepa s hipotenuzo kot γm navijemo na valj s
premerom dm1 in navpično osjo. Tako zvita hipotenuza oblikuje vijačnico. Če hočemo dobiti
vijačnice polža še na drugih premerih moramo trikotniku spremeniti dolžino vodoravne katete
(obseg) in obdržati vzpon. Pri tem se premeni tudi kot vzpona. Zato so na različnih premerih
polža različni koti vzpona. Pri izračunih običajno uporabljamo srednji kot vzpona γm, razen
kadar računamo določene veličine na drugih premerih.
Slika 1.4 Odvisnost vrtenja polžnika od smeri vijačnice polža

a) desna, b) leva
Vijačnice polža (zobje polža) so lahko desne ali leve; tako govorimo o polžu z desno oziroma
levo vijačnico (slika 1.5). Desni vijačnici polža dajemo prednost. Levo vijačnico izbiramo
samo v določenih primerih glede na posebne zahteve po določenih smereh vrtenja. Na slliki
1.4 je prikazana odvisnost vrtenja polžnika od smeri vijačnice polža.
Z opazovanjem določimo smer vijačnice tako, da postavimo os polža tako, da stoji navpično
(slika 1.5) in opazujemo v katero smer se vzpenja vijačnica. Če se dviga v desno je desna
vijačnica, če v levo pa leva vijačnica.
4
Osnove
Slika 1.5 Polž z desno (a) in levo (b) vijačnico
Polž ima najpogosteje manjši premer kot polžnik, kot vzpona vijačnice polža pa je manjši od
45°. Polž ima eno ali več vijačnic (zob), ki so naviti na valjasto (slika 1.3) ali globoidno
oblikovano telo (razdelni ali srednji valj), podobno kot navoj vijaka. Glede na število vijačnic
so polži lahko eno-, dvo-, tri- ali večstopenjski (slika 1.6).
pz1=2px pz1=3px
pz1=px px px
Slika 1.6 Eno (a), dvo (b) in tristopenjski polži (c) – vsi so desni
5
Profili zobnih bokov polžev
2 PROFILI ZOBNIH BOKOV POLŽEV

V poglavju najdemo osnove nastanka vijačnice in polža. V nadaljevanju nas seznanja z
različnimi oblikami profilov polžev in načini izdelave.
2.1 UVOD
Pri odločanju o obliki polža nas bo vodila predvsem možnost izdelave, ne glede na to ali ga
bomo izdelovali sami ali v kooperaciji. Razmišljati moramo o izdelavi polža, orodju za
izdelavo polžnika in sami izdelavi polžnika ter o kontroli merilnih veličin. V primeru
osvajanja novega izdelka se mora našteto ujemati ujemati te tri stvari še z dolgoročno
strategijo podjetja, saj je lahko povezano z velikimi investicijami še posebej pri večji
zahtevnosti in konkurenci. Nosilnosti gonil z različnimi polži pa se lahko zelo razlikujejo.
2.2 NASTANEK POLŽA
Slika 2.1 Nastajanje vijačnice kot rezultante krožnega in premočrtnega gibanja
Slika 2.1 prikazuje nastajanje vijačnice kot rezultante krožnega gibanja okoli osi vrtenja in
premočrtnega gibanja v smeri osi vrtenja. Ravnino A' (slika 2.1) odkotalimo brez drsenja po
valju polmera rb (osnovni valj). Premica p', ki leži v ravnini A' opiše pri tem vijačnico.
Položaj premice p' je določen glede na os valja, polmer rb (najkrajša razdalja med osjo 0 in
premico) ter kotom γb. Presek ravnine pravokotne na os 0 in vijačnice je evolventa. Če naredi
premica en zasuk okoli osi, se vse točke na premici zamaknejo za 360°, poleg tega pa se
pomaknejo za velikost vzpona P do položaja vzporednega s predhodnim položajem premice.
Vse točke na premici p' imajo enak pomik pz1 (vzpon vijačnice), vendar je kot nagiba γ
premice p različen in odvisen od oddaljenosti r posameznih točk na premici p' od osi 0:
6
p z1
tan γ = (2.1)
2 ⋅π ⋅ r
Površina, ki jo z vijačnim gibanjem okoli osi 0 opisuje premica p', je prostorska poševnokotna
odprta vijačna površina. Če leži na oddaljenosti (rb – r) od ravnine A, z njo čvrsto spojena
druga ravnina A', bo premica p v ravnini A pri valjanju ravnine A' po valju polmera rb prav
tako opisovala vijačnico.
Premica p je vzporedna s premico p', proti osi pa je nagnjena za kot γ. Pri valjanju ravnine A'
po osnovnem valju rb ovija ravnina A' valj polmera rb. Presek ravnine pravokotne na os 0 z
vijačnico premice p daje podaljšano evolvento. Površina vijačnice je omejena s temenskim in
korenskim valjem. Če je rb = r (γ = γb) se premica p dotika osnovnega valja, vijačnica pa
nastaja z nizom tangent na osnovno vijačnico.
Tako dobljena vijačna površina je evolventa, ki jo je mogoče razviti v ravnino. Evolventna

vijačna površina je identična z vijačno evolventno površino bočnih ploskev valjastih zobnikov
s poševnimi zobmi. Tako dobljeni polži so evolventni, kajti presek ravnine pravokotne na
vzdolžno os z vijačno površino je evolventa. Dejstvo, da se dobljena površina lahko razvije v
ravnino, omogoča, da lahko vršimo tudi stik z rotacijsko stožčasto površino ali z ravnino, kar
pomeni, da takšne boke lahko brusimo s stožčastim brusom.
Z valjanjem ravnine A' po osnovnem valju rb pri rb = r, opisuje premica p prostorsko

poševnokotno zaprto površino, ki je ni mogoče razviti v ravnino, kar pomeni da je ne moremo
brusiti s stožčastim in ravnim brusom.
2.3 PROFILI ZOBNIH BOKOV VALJASTIH POLŽEV

Glede na način izdelave imajo profili zob polžev različne oblike. Če ima orodje za izdelavo
polža ravno rezalo glej sliko 2.2 (ki je hkrati tvorilka zobnega boka), imajo profili zobnih
bokov polža naslednjo obliko:
2.3.1 Obliko boka A (ZA, Arhimedov spiralni polž, slika 2.2a)

Izdelujemo ga s pomočjo trapeznega stružnega noža, čigar srednjica seka os vrtenja. V čelnem
preseku pravokotnem na os vrtenja imajo bočne ploskve obliko Arhimedove spirale. V
ravnini, ki sovpada z osjo vrtenja, so bočne ploskve ravne, v ravnini pravokotni na kot vzpona
vijačnice pa so bočne ploskve izbočene. Po obliki ustreza oblika A trapeznemu navoju.
Izdelava polžev z večjim kotom vzpona je otežena zaradi neugodnih pogojev rezanja. ZA polž
lahko izdelamo tudi s t.i. kotalnim majenjem, kjer ima orodje obliko zobnika (slika 2.2a in
2.4). Na ta način izdelujemo polže v serijski in masovni proizvodnji. Orodje v obliki zobnika
je podobno orodju za izdelavo valjastega zobnika s poševnimi zobmi. Za obdelavo služijo
rezkalni stroji za tangencialno rezkanje.
Pri brušenju ZA polža os vrtenja brusne plošče nagnjena proti osi polža za kot vzpona
vijačnice (γm), simetrala profila brusne plošče pa se sklada s sečiščem osi brusne plošče in
polža (slika 2.3). Pri takšni nastavitvi brusa, mora biti pri brušenju ZA polža profil brusne
plošče zakrivljen. Če je kot vzpona majhen, se ZA polž lahko brusi tudi z brusno ploščo z
ravnimi boki. Čim manjši je premer brusa, tem manjše je odstopanje profila bočne ploskve.
7
2.3.2 Obliko boka N (ZN polž, imenujemo ga tudi spiralni polž - približen, sl. 2.2b)
Dobimo ga, če je stružni nož trapezne oblike glede na ravnino, ki prehaja skozi os vrtenja,
postavljen poševno za kot vzpona vijačnice polža. ZN polž lahko dokaj uspešno izdelamo s
pomočjo čelnega (prstnega) rezkarja in malega ploščatega rezkarja (večji je rezkar, bliže smo
profilu ZK) (slika 2.2c). V preseku pravokotnem na os vrtenja ima ZN polž obliko podobno
Arhimedovi spirali, v preseku N-N (slika 2.6) pa trapezno obliko. V preseku A-A (slika 2.6) so
bočne ploskve rahlo izbočene. Standardno obliko profila (trapezno obliko) pri ZN polžih
lahko ima ali zob ali medzobje.
a) b) α0
α0
SN ČF PF
SN MZ
BP BP
α0
α0
ω2
3
w
2 1
c) č) d) 1
ω1
BP BP
ZC – ubirnica
0 – kinematična linija
γm
γm
1,2,3 – dotikalna linija
Slika 2.2 Oblike polžev glede na način izdelave

a) oblika boka Arhimedovega ZA polž (SN = stružni nož, MZ = majilni zobnik), b) oblika boka ZN
polža ( SN = stružni nož, ČF = čelno frezalo, PF = ploščato frezalo), c) oblika boka ZK polža ( BP =
brusna plošča ), č) oblika boka ZI polž, d) oblika boka ZC polž
Brušenje ZN polžev se vrši podobno kot brušenje ZA polžev (slika 2.3) s to razliko, da ima
profil brusne plošče ravne bočne ploskve, premer brusa pa mora biti čim manjši. ZN polže
lahko brusimo s prstnim brusom (slika 2.3).
8
Slika 2.3 Brušenje ZA in ZN polža
Slika 2.4 Izdelava ZA polža Slika 2.5 Brušenje polžev

a) prostorski prikaz, b) gibanje orodja in obdelovanca a) enojni, b) dvojnati ZI polž c) ZI polž
9
Slika 2.6 ZN-polž
2α n
s mne m
N-N n
p mn
s mn
p mn
hf ha
h
2αw
px smx emx
A-A
G
P=z1⋅pa
G-G
hf ha
βm
N
A
da1
df1
A rb
dm1
db1
N
γm
G
γm γb
pb
z 1p b
γb
pz1=z1⋅px
Slika 2.7 Evolventni – ZI polž
10
2.3.3 Obliko zoba K (ZK polž, slika 2.2 c)

Nastane pri izdelavi s ploščatim frezalom ali brusno ploščo trapeznega preseka, katere os
vrtenja je v sredini medzobja nagnjena glede na os polža za kot vzpona γm. Čeprav so boki
profila orodja ravni, tvorilka ni premica, temveč prostorska krivulja. Do različnih
zakrivljenosti bočnih ploskev polža pride zaradi različnih premerov orodja pri grobi
(rezkanju) in fini obdelavi (brušenju). Premeri rezkarjev in brusov naj bodo čim večji (bolj
premer raste proti ∞ -bolj se bližamo ZI polžu).
2.3.4 Obliko zoba E (evolventni - ZI polž, slika 2.5 in 2.7 c)

Oblika ustreza boku zoba valjastega zobnika s poševnimi zobmi in evolventnim profilom in
velikim kotom nagiba bočnih ploskev (βm). Linija ostrine noža (tvorilka) tangira osnovni valj
polmera rb, z ravnino pravokotno na os vrtenja pa oklepa kot γb. Oblika bočne ploskve v
ravnini pravokotni na os vrtenja je evolventa (slika 2.8).
pz1
rb
rb
pz1
db
γb γb
Slika 2.8 Položaj noža pri izdelavi ZI polža
V ravnini, ki prehaja skozi os vrtenja (A-A) je profil bočne ploskve hiperbola, v ravnini, ki leži
pravokotno na kot vzpona (N-N), pa je profil bočne ploskve izbočen. Ta profil ustreza obliki
bočne ploskve evolventnega valjastega zobnika s poševnimi zobmi in velikim kotom nagiba
bočne ploskve. E – polži se izdelujejo s struženjem, odvalnim rezkanjem in odvalnim
brušenjem (slika 2.2 č), na primer, s pomočjo ravne brusne plošče, katere os vrtenja oklepa z
osjo polža kot γm, ob tem pa je proti osi polža nagnjena za kot αw (slika 2.2 č in 2.5 c). Bočne
ploskve evolventnih polžev lahko enostransko brusimo z ravnimi brusnimi ploščami, kot kaže
slika 2.5 b.
2.4 DVOJNATA POLŽNA GONILA

To so posebna gonila s t.i. dvojnatimi ali dupleks polži (slika 2.9). Polž omenjenih gonil ima
vzpone levega in desnega boka zoba različne, od koder tudi ime dupleks. Uporabljajo se pri
orodnih strojih. Omogočajo omejevanje zračnosti med zobmi polža in polžnika pri montaži in
obratovanju zaradi obrabe. Omejevanje zračnosti dosežemo zelo enostavno. Pri različnem
11
vzponu, se medzobna vrzel postopoma širi, debelina zoba pa zožuje. Z aksialnim pomikanjem
polža proti polžniku lahko zračnost med posameznimi zobmi polža in polžnika nastavimo na
željeno velikost. Prednost je v tem, da se ne spremeni razmak osi, niti položaj polja ubiranja.
Izdelava ustreznih vzponov mora ustrezati zahtevam danega prestavnega razmerja. Pri tem
težimo k minimalni zračnosti, ki je odvisna od velikosti modula in števila zob polžnika.
Če je za aksialno pomikanje polža dovolj prostora, izberemo majhno razliko v velikosti

vzpona. V nasprotnem primeru izberemo večjo razliko, ki je manj ugodna, saj je težje
nastaviti željeno zračnost. Dupleks polži se izdelujejo z enakim ali različnim kotom ubirne
črte levega in desnega boka. Za izdelavo dupleks polžev so potrebna posebna orodja.
Potrebno je biti pozoren na izdelavo bokov, ki imajo različne vzpone (slika 2.5b).
px1 px1 px1
smax α1 α2 smin
px2 px2 px2

dm1
Slika 2.9 Dvojnati polž
2.5 POSEBNE OBLIKE POLŽEV

Glavni namen posebnih oblik zobnih bokov polžev in polžnikov je povečati obremenitve
gonil ali pa njihovo življenjsko dobo oziroma izkoristek. Pri tem uporabljamo konkavne
oblike bokov, ki omogočajo ugodnejšo razporeditev površinskih tlakov ali polže oblikujemo
tako, da je več zob naenkrat v uprijemu (globoidni polži), ali pa spreminjamo debelino zob
(na razpolago več materiala, ki se lahko obrabi) da bi dosegli daljšo življenjsko dobo gonila.
2.5.1 Polži s konkavno obliko bočne ploskve (ZC polž slika 2.2 d in 2.10)
Valjasti polž s konkavnimi boki, v kombinaciji z globoidnim polžnikom, ima v primerjavi z
ostalimi polžastimi gonili naslednje prednosti:
1. Zobje polža imajo konkavni profil, za razliko od konveksnih ali ravnih bočnih ploskev pri
navadnih izvedbah polžev.
2. Specifični bočni pritiski so zelo nizki, kar omogoča z določeno prilagodljivostjo bočnih
ploskev vzdrževanje potrebnega oljnega sloja med bokoma obeh površin zob.
3. Ugoden položaj dotikalnic bočnih ploskev (pravokotno na smer drsenja), ki omogoča
ustvarjanje hidrodinamičnih tlakov v oljnem sloju.
4. Izgube zaradi trenja so manjše, zaradi tega je tudi segrevanje manjše; Ob ostalih enakih
pogojih lahko ta gonila, v primerjavi z drugimi polžastimi gonili, prenašajo 25% do 40%
večje moči.
5. Obrabe zob so manjše, zaradi tega je daljša življenjska doba, koreni zob so debelejši (pri
istem modulu so zobje konkavnega polža v korenu močnejši), s tem pa so napetosti v
korenu zob manjše.
12
Slika 2.10 Konkavni bok polža Cavex
Slika 2.11 Primerjava obremenitev zobnega boka (ploščinski tlak) med polžem Cavex in
navadnim polžem
Poznamo več vrst različnih konkavnih oblik zobnih bokov: paraboličen profil, profil v obliki
krožnega loka, CAVEX profil… Vsem je skupno to, da z obliko zobnega boka dosežemo pri
obratovanju nižje ploščinske tlake (slika 2.11), kar omogoča večjo obremenljivost teh gonil.
2.5.2 Globoidne oblike polža (G – polži, slika 2.12)

Pri globoidnih polžnih gonilih sta polž in polžasti zobnik globoidne oblike. Polž je po celotni
dolžini prilagojen obliki polžnika. Globoidni polžasti prenosniki imajo visoko obremenljivost
in dober izkoristek. Izkoristek globoidnih polžnih prenosnikov je enak izkoristku valjastih
polžev ali večji, medtem ko je obremenljivost globoidnih gonil večja kot pri valjastih polžih.
Zaradi tega, ker se razdelni premer vzdolž osi polža spreminja v odvisnosti od globoidne
oblike, se spreminja tudi kot vzpona. Da zagotovimo dobre karakteristike polžnih gonil,
moramo zagotoviti možnost, da je polžnik, glede na polž, kakor tudi polž glede na polžnik
aksialno nastavljiv. Izdelava zob globoidnega polžnega gonila je težja kot pri navadnih
polžnih gonilih, kajti potrebna so posebna orodja in priprave.
Globoidne polže lahko uporabimo v kombinaciji z globoidnim in valjastim polžnikom (slika

2.3 b in slika 2.3 c). Včasih so se precej uporabljali pri krmilnih mehanizmih cestnih vozil. V
Evropi ga v splošni strojegradnji skoraj ne uporabljamo, v ZDA pa precej več.
13
Slika 2.12 Globoidna oblika polža
2.5.3 Spiroidna gonila

Spiroidna gonila predstavljajo novo obliko gonila z mimobežnima gredema. Pogonski del
gonila je stožčasti polž, gnani del pa je stožčasti zobnik z ločno zakrivljenimi zobmi. Ta
gonila lahko prenašajo velike moči. Velikost osnega razmika osi gredi je nekje med
hipoidnimi in polžastimi gonili. Pri velikih osnih razmikih ubira veliko število zob, hitrosti
drsenja so tako visoke kot pri polžnih gonilih. Izkoristek je blizu izkoristku polžnih
prenosnikov. Kljub temu pa se doseže samozapornost gonila že pri prestavnih razmerjih okoli
20. Taka gonila so zelo tiha in lahka. Običajno uporabljamo do petstopenjske stožčaste polže
in dosegamo prestavna razmerja od 6 pa tja do 100. Spiroidna gonila s prestavnim razmerjem
i = 10 in več je že mogoče izdelati z eno stopenjskim polžem vendar je običajno število
stopenj podobno kot pri navadnih polžnih gonilih. Tako se število zob stožčastega „polžnika“
običajno giblje med 40 in 100!
Gonila so lažja od ekvivalentnih polžnih in so bolj obremenljiva. Ozobje je zahtevno za

izdelavo in montažo (natančen osni položaj obeh zobnikov) tako kot stožčasti zobniki.
Pretežno se uporablja kombinacija materialov jeklo/jeklo, obraba je podobna kot pri gonilih s
spiralnimi stožčastimi zobniki. Mnogokrat se uporabljajo kot gonila brez vzdrževanja
polnjena s sintetičnim oljem ali mastjo za manjša gonila. Na sliki 2.13 je SEW spiroidno
gonilo z elektromotorjem.
Slika 2.13 Spiroidno polžno gonilo
14
2.5.4 Različne debeline zob polža in polžnika

Pri dvojici materialov, od katerih se eden hitreje obrablja kot drugi, pri tem pa nosilnost zoba
ni kritična, odebelimo zob - običajno polžnika – hkrati pa se zmanjša debelina zoba polža.
Obliki kjer sta zoba z različno debelino imenujemo tudi komplementarni profil. S tem
povečamo čas v katerem se polžnik obrabi do kritične meje nosilnosti. Pri tem gremo celo
tako daleč, da je debelina bolj obrabljivega zoba do 90% razdelka. Običajno hkrati
zmanjšamo nagib bokov zob. Na ta način zmanjšamo radialne sile na polžu in polžniku. Polž
je lahko vitkejši, ležaji na polžniku pa manjši. Nagibni (izdelovalni kot) zmanjšujemo tudi do
8°. Mnogokrat zmanjšamo še višino zoba. Na sliki 2.14 je prikazan primer spremenjenega
profila. Take rešitve se mnogokrat poslužujemo pri kombinaciji jeklenega polža in polžnika iz
plastike, kjer hkrati zmanjšamo hrup in dobimo gonilo brez vzdrževanja. Tudi pri polžih s
konkavnimi zobnimi boki mnogokrat zmanjšamo debelino zoba (Cavex).
p=π m
0.617m
sp=0.59 p ep=0.41 p
1.01m
α=15° α=15°
Slika 2.14 Primer posebnega profila (šrafiran je polžnik)
2.6 POMEMBNA DEJSTVA

1. Izdelujemo lahko različne oblike polžev paziti pa moramo naslednje: glede na to kako je
izdelan polž, mora biti prilagojeno orodje za izdelavo polžnikov in načini kontrole
merilnih veličin. Odvalni rezkar za izdelavo polžnika mora imeti enako obliko in velikost
kot polž in je večji le za tolerance (za potrebno zračnost).
2. Vsak polž zahteva za izdelavo polžnika svoje orodje. Z enim orodjem lahko izdelamo več
različnih polžnikov, ki se lahko razlikujejo med seboj le po številu zob (in od števila zob
odvisnih dimenzijah). Tako lahko izdelamo z enakim orodjem polžnike za različna
medosja in različna prestavna razmerja, ki pa lahko ubirajo vse s samo enim polžem.
3. Pri polžnih gonilih so standardizirani osni moduli, pri zobniških gonilih pa so
standardizirani normalni moduli.
4. Pri majhnih kotih vzpona γ m so vse oblike polžev zelo blizu skupaj in se polžniki zelo
malo razlikujejo od zobnikov s poševnim ozobjem, zato mnogokrat valjaste polžnike
izdelamo kot poševne zobnike z orodjem za odvalno rezkanje navadnih zobnikov.
Relativno odstopanje profila zoba je tolikšno, kolikor se cos γ m razlikuje od 1!
5. Veliko pozornost moramo pri izbiri profila polža posvetiti možnosti ostrenja rezkarjev in
ustreznega oblikovanja (profiliranja) brusov, kar je še posebej pomembno pri večjih kotih
vzpona γ m in večjih serijah!
15
Zasnova polžnih gonil
3 ZASNOVA POLŽNIH GONIL

Poglavje podaja osnovna izhodišča za zasnovo polžnega gonila, osnovne dimenzije
ohišja, oblike gonila, vpliv polžne značilnice na polževo dvojico in izkoristek. Podani so
podatki o osnih razmikih, srednjih premerih polžev in modulih. Opredeljene so tudi
osnovne oblike gonil in položaji vgradnje.
3.1 UVOD
Kot smo že omenili, je želeno, da za oblikovanje polžnih gonil imamo praktične izkušnje.
Začetnik ali študent tega seveda nima. Zato je v tem poglavju nekaj pomembnih podatkov,
kako, s čim in kje začeti. Ne smemo namreč pozabiti, da vsako odločitev sprejmemo sami, in
da seveda naš izdelek na koncu mora dobro in brez problemov delovati, kupec pa mora biti
zadovoljen. Na začetku se pač poslužujemo podatkov, ki so na razpolago, ki jih najdemo v
različnih virih. V vsakem primeru so osnovni podatki, kot so moč (P) in prestavno razmerje
(i) premalo, da bi lahko oblikovali želeno gonilo. Že na začetku se je potrebno zelo potruditi,
da si pridobimo še druge pomembne podatke, kot so podatki o pogonskem stroju, gnanem
stroju, režimu delovanja, okolju v katerem bo pogon deloval, kolektiv obremenitve itd… Cela
kopica podatkov je, ki odločilno vplivajo na naš izdelek. Zagotovo pa težimo, k rešitvam, da
izdelamo gonilo s standardnim modulom (m), standardno polževo značilnico (q) in
standardnim osnim razmikom (a).
Vse to in še marsikaj pomembnega je podano v tem poglavju. Ne smemo pa pozabiti, da je

zastavljene cilje potrebno doseči, zato boste morali večkrat listat naprej pa spet nazaj in začeti
zadevo od začetka. Pa nič hudega, da bo le izdelek ta pravi.
V prvih treh poglavjih smo spoznali kaj pomeni besedna zveza »polžno gonilo« in kako je to
gonilo sestavljeno. Sedaj so na vrsti smernice, ki nam bodo pomagale priti do osnovnih
dimenzij gonila na temelju naših potreb oziroma želja. Šele v primeru, da nam osnovne
karakteristike ustrezajo glede na predpostavljene se bomo lotili nadaljnjega dela in natančnih
izračunov oziroma kontrol. Če se zgodi, da nam zasnova ne ustreza, bomo začeli z novim
gonilom oziroma na novo. Ni potrebno, da bo spet polžno.
Vedno je potrebno vsako odločitev dobro utemeljiti. Pri tem pa moramo upoštevati, da so
najpomembnejši argument stroški. Pomembna ni samo nabavna cena gonila, ampak je
potrebno o vsej zadevi celovito razmisliti in napraviti potrebne analize stroškov za celotno
življenjsko dobo gonila, ki ga pripravljamo oz. načrtujemo. Najpomembnejši stroški so:
nabavna ali izdelovalna cena gonila, stroški montaže gonila na objekt, stroški zagona in
utekanja, stroški vzdrževanja v predvideni življenjski dobi, poraba energije…Seveda ni
vseeno, ali bomo to gonilo uporabljali mi, ali ga bomo prodali, ali gre za posamezen izdelek
ali gre za gonilo, ki ga bomo serijsko izdelovali. V vsakem primeru pa je potrebno razmišljati
dolgoročno, tako da bomo lahko naše izdelke tržili tudi v bodoče. Tako moramo stranko
zadovoljiti v vsakem primeru s kvaliteto, ustreznimi tehničnimi karakteristikami,
zanesljivostjo, enostavnim in poceni vzdrževanjem in nizko porabo energije.
Za vse to moramo zelo dosti vedeti o gonilu, ki ga še ni, ki šele nastaja. V prvi vrsti so to
tehnične lastnosti gonila, obremenitveni kolektiv, okolje v katerem bo gonilo obratovalo,
pogonski motor, lastnosti stroja, ki ga bo gonilo poganjalo (sunki, vztrajnostni momenti
gibajočih mas), v kakem položaju bo gonilo obratovalo kako bo gonilo pritrjeno itd. Če bo
16
gonilo delovalo brez pogonskega motorja pa o izvedbi vstopa v gonilo oziroma v obliki
izvedbe pogonske gredi (premer, obremenitve, potreben prostor…)
V tem učbeniku se s stroškovno analizo ne bomo posebej ukvarjali, temveč se bomo bolj
podrobno ukvarjali z lastnostmi in pogoji, ki so pomembni s tehničnega stališča.
3.2 TEHNIČNE KARAKTERISTIKE POLŽNIH GONIL

Najvažnejše tehnične karakteristike vsakega gonila (ne samo polžnega) so tiste, ki jih
pričakujemo na izstopni gredi gonila. Ti lastnosti sta: vrtilni moment in vrtilna hitrost gonila.
Seveda lahko iz teh dveh, če je potrebno, izračunamo moč gonila!
3.2.1 Izstopni moment gonila

Izstopni moment iz gonila T2 je enak momentu, ki ga potrebuje stroj ali naprava, ki ga bo naše
gonilo poganjalo. Kako se določajo momenti oziroma upori pri delovanju posamezne naprave
ne bo tema tega poglavja, temveč ga določimo na osnovi znanj iz drugih področij (transportne
naprave, obdelovalni stroji, mešala, črpalke, vozila) oziroma za kakšne namene bo gonilo
uporabljeno. Veličino T2 izračunamo sami oziroma ta podatek dobimo največkrat od
naročnika. Brez tega podatka sploh začeti ne moremo.
Moment gonila se običajno podaja v enotah za moment oziroma navor po mednarodnem

sistemu enot SI: Nm, kNm in Nmm. V učbeniku se uporablja enota Nmm. Po potrebi jo
moramo pretvoriti. Pazljivi moramo biti pri drugih enotah (npr.: angleške merske enote) in jih
potrebno pazljivo preračunati oziroma poiskati pravilne pretvorbe. Moment odločilno vpliva
na velikost gonila in s tem seveda na njegovo ceno. Na primer, s povečanjem osnega razmika
raste izstopni moment s tretjo potenco.
3.2.2 Koeficient obratovanja

Koeficient obratovanja KA, je odvisen od karakteristik pogonskega motorja in gnanega stroja.
Po velikosti se giblje od 1 do 2,25 in več. Podan je v preglednici 3.1. Ta koeficient
obratovanja velja za vse vrste gonil. Pri izračunu gonila ga upoštevamo tako, da imenski
moment T2 pomnožimo s koeficientom obratovanja (DIN 3990).
Preglednica 3.1 Koeficient obratovanja KA

OBRATOVANJE OBRATOVANJE GNANEGA STROJA
POGONSKEGA Z manjšimi S srednjimi Z velikimi
MOTORJA Enakomerno (I)
sunki (I) sunki (II) sunki (III)
Enakomerno 1,00 1,25 1,50 1,75
Z manjšimi sunki 1,10 1,35 1,60 1,85
S srednjimi sunki 1,25 1,50 1,75 2,00 ali več
Z velikimi sunki 1,50 1,75 2,00 2,25 ali več
Koeficient obratovanja polžnega gonila določimo nekoliko drugače kot pri drugih gonilih in
sicer je potrebno upoštevati še temperaturo okolice (koeficient KT) in dodatno še relativno
vklopno dobo (koeficient KED). Temperature okolice višje od 20°C upoštevamo s
temperaturnim koeficientom obratovanja KT (slika 3.1 ). Diagram velja za mineralno olje. Za
sintetično olje vrednosti korenimo (kvadratni koren).
17
III II
2
Koeficient obratovanja-
1,8 I - manjši sunki I
temperaturni KT [-]
II - srednji sunki
1,6 III - veliki sunki
1,4
1,2
1
0,8
0 10 20 30 40 50 60
Temperatura okolice ϑ 0 [°C]
I,II in III se ujemajo s preglednico 1
Slika 3.1 Temperaturni koeficient obratovanja KT
Relativni čas obratovanja gonila upoštevamo s koeficientom časa obratovanja KED, ki znaša
od 0,8 , pri relativnem času obratovanja do 10% , oziroma 1,0 pri relativnem času obratovanja
100% (slika Slika 3.2 ). Ta dva koeficienta (KT in KED) veljata samo za polžna gonila. Dobro
ju je, upoštevati že pri zasnovi, saj je potem mnogo več možnosti, da bo na koncu po
postopku kontrole vse v redu.
Koef. časa obratovanja K ED [-]
0,95
0,9
0,85
0,8
0,75
0 20 40 60 80 100
Relativni vklopni čas ED [%]
Slika 3.2 Koeficient časa obratovanja KED
Skupni faktor obratovanja KAS je tako zmnožek vseh treh (enačba 1). Tega tudi upoštevamo v
nadaljnjem izračunu!
K AS = K A ⋅ K T ⋅ K ED [-] (3.1)
Pri zasnovi polžnih gonil je primerno upoštevati še vztrajnostne mase pogonskega motorja
Jmot in gnanega stroja Jstr. To naredimo dokaj enostavno. Vse vztrajnostne mase reduciramo
na gred polža (pravilno upoštevati še prestavno razmerje) in jih primerjamo med seboj po
enačbi (3.2) upoštevamo vrednosti v preglednici 3.2. Če so naše potrebe in zahteve take, da
tega v preglednici 3.2 ni mogoče izpolniti, potem moramo povečati vztrajnostni moment mase
18
pogonskega motorja. To napravimo tako, da na motor namestimo dodaten vztrajnik s

primernim vztrajnostnim momentom. Polžno gonilo ima precejšnjo mero samozavornosti,
zato se nihanja (sunki) s strani gnanega stroja na polžu ojačajo in dodatno obremenjujejo
elemente gonila (polžnik, polž in ležaje polža (osna sila)).
Preglednica 3.2 Vpliv vztrajnostnih mas

Km Vzpon γm [°] z1
do 0,25 je lahko pod 10° 1 in več J
K m = str [-] (3.2)
nad 0,25 do 3 mora biti nad 10° 3 in več J mot
nad 3 do 10 mora biti nad 30° 6 in več
.
Večji je koeficient razmerja vztrajnostnih mas Km, večji mora biti kot vzpona polža oz. več
zob mora imeti polž. Km večji od 10 je nepriporočljiv za vsa gonila in ne samo za polžna
gonila, ker so dodatne obremenitve prevelike. Še posebej so razmere kritične pri uporabi
zavornih motorjev.
3.2.3 Izstopna vrtilna hitrost

Za izstopno vrtilno hitrost n2 velja podobna ugotovitev kot v prejšnji točki. Spet moramo
nujno poznati ali zahteve kupca ali pa moramo sami znati izračunati kaka vrtilna hitrost je
potrebna, ali pa jo na kakršen koli način oceniti. Seveda bomo pri nadaljevanju izračuna zelo
redko dobili natančno tisto hitrost, ki smo si jo določili. Ta hitrost lahko odstopa v določenih
mejah, ki pa se lahko precej razlikujejo odvisno od področja uporabe. V industriji se
najpogosteje uporablja kriterij, da zahtevana izstopna vrtilna hitrost n2 ne odstopa več kot
±5%. Glede na hitrost pogona n1 in ciljem n2 določimo dejansko prestavno razmerje gonila.
Vrtilna hitrost ima najpogostejšo enoto min-1 (1/min), pogosto se uporablja enota RPM ali
R.P.M., ki pa je samo različno zapisana enota min-1 in se zato obe vrednostno ujemata.
Mnogo redkeje se uporabljajo še s-1, ki pa je od min-1 60 krat večja enota.
3.2.4 Prestavno razmerje gonila

Prestavno razmerje gonila i izračunamo iz že prej omenjenih podatkov. Prestavno razmerje je
količnik vrtilne hitrosti na vstopu v gonilo (n1) in tiste na izstopu iz gonila (n2) – enačba 3. Pri
zmanjševanju vrtilnih hitrosti (redukciji-R) je prestavno razmerje večje od 1, v primeru
povečanja vrtilne hitrosti (multiplikaciji-M) pa manjše od 1.
n1
i= [-] (3.3)
n2
Vedno pogosteje se pojavljajo zahteve po spreminjajoči se vrtilni hitrosti, mnogokrat pa po

dveh različnih hitrostih. Tega problema pa ne rešimo z gonilom, ampak s pogonskim
motorjem in z regulacijo pogonskega motorja. Za gonilo je pomembna določitev prestavnega
razmerja, ki mora biti prilagojena pogonskemu motorju, regulaciji in zahtevam stroja ali
postrojenja, ki ga poganjamo oziroma tehnološkemu postopku.
Prestavno razmerje je veličina, ki odločilno vpliva na ceno, obliko in vrsto gonila, pa tudi na
vrsto in velikost pogonskega motorja. Velja obratno sorazmerje: manjši in hitrejši je motor,
večje je potrebno prestavno razmerje gonila in gonilo samo.
19
3.2.5 Pogonski motor

Uporabljamo več vrst pogonskih motorjev: hidravlični motorji, zračni motorji elektromotorji,
motorji z notranjim zgorevanjem… Izbira je odvisna od pogonske energije, ki jo imamo na
razpolago. V industriji se v največji meri uporabljajo elektromotorji. Tudi teh je več vrst.
Najpogosteje uporabljamo asinhronske motorje s kratkostičnim rotorjem. Zelo enostavno jih
je spojiti z omrežjem. Njihova ugodna cena ter tiho in čisto delovanje so največje prednosti
pred drugimi pogonskimi motorji.
Karakteristika pogonskega motorja je zelo pomembna pri izračunu gonila. Pri izbiri motorja
moramo upoštevati zahteve po potrebni moči za pogon naše naprave in hkrati še upoštevati
izkoristek vseh elementov in naprav, tako da na izstopni gredi gonila dobimo pričakovan
moment T2 in vrtilno hitrost n2. Pri polžnih gonilih je še posebej pomemben izkoristek. Važno
je pravilno ovrednotiti celoten izkoristek pogona in izbrati pravilno kombinacijo pogonskega
motorja in gonila, ne pa gledati samo motor ali samo gonilo. Pogonskemu motorju je potrebno
prilagoditi vstop v gonilo, tako da bo sklop cenovno ugoden in bo tudi zanesljivo deloval.
3.2.6 Izbira materialov polžev in polžnikov

Pri polžnih gonilih je izbira materiala zelo pomembna, saj so od pravilne izbire odvisni
nosilnost, izkoristek, obraba in cena. Običajno se držimo načela, da sta materiala polža in
polžnika različna. Najpomembneje je, da je trenje med polžem in polžnikom čim manjše in
nosilnost čim večja. Materiale običajno izbiramo tako, da je polž močnejši, trši in odpornejši
proti obrabi od polžnika. Posamezen bok polža je za prestavno razmerje večkrat obremenjen
kot bok zoba polžnika. Najpogosteje uporabljani pari materialov so podani v poglavjih 6 in 9.
3.2.7 Določitev modula ozobja

Ko smo izbrali materiale ter določili obremenitve in prestavno razmerje lahko izračunamo
potreben modul ozobja m po enačbi 3.4. Enačba velja za oblikovno število polža q=10. Lahko
jo uporabimo tudi v splošnem, saj moramo na koncu tako ali tako narediti kontrolni izračun.
Vrednosti za pdop najdemo v preglednici 3.3.
T2 ⋅ K AS
m ≥ 0,43 ⋅ 3 [mm] (3.4)
p dop ⋅ i ⋅ z1
Preglednica 3.3 Priporočene vrednosti za pdop

Material polžnega zobnika Sn - bron Al - bron Siva ali nod. litina Poliamid
2
Dopustni tlak pdop(N/mm ) 5…8 4…7 2…3 1…2
Pri hitro vrtečih polžih jemljemo manjše vrednosti.
Preglednica 3.4 Priporočena števila zob polžev in polžnikov

prestavno razmerje i >25…150 12-30 8-20 6-15 5-12 3,5-10
število zob polža z1 1 2 3 4 5 6
število zob polžnika z2 >25…150 24-60 24-60 24-60 24-60 21-60
V primeru, da hočemo malo gonilo, se odločamo za majhen z1, če pa želimo dober izkoristek,
vzamemo z1 čim večji. Običajno jemljemo srednje vrednosti, lahko pa se iz posebnih razlogov
odločimo tudi za vrednosti, ki odstopajo od priporočenih. Zelo redko uporabimo število zob
polža z1 večje od 6 (preglednica 3.4)
20
Preglednica 3.5 Standardni moduli (DIN 3976) in pripadajoči srednji premeri polžev
Modul m (mm) 1 1,25 1,6 2 2,5 3,15 4 5 6,3 8 10 12,5 16 20
Srednji premer
22,4 26,5 31,5 40 50 63 80 95 112 140 170
polža dm1 (mm)
Srednji premer
17 22,4 28 28 33,5 42,5 50 63 80 100 118 140 180 212
polža dm1 (mm)
Srednji premer
18 21,2 26,5 31,5 40 50 63 75 90 112 132
polža dm1 (mm)
Priporočljivo je izbirati srednje premere polžev po standardu DIN 3976 zaradi hitrejše in
cenejše dobave rezkarjev za polževa kolesa (prednost imajo debelo tiskani premeri). Po DIN
3976 ni predvidenih več modulov in osnih razmikov, kot je v preglednicah 3.5 in 3.8. Za
manjša in večja gonila je potrebna izbira po lastni presoji. Po DIN 780 so standardizirani še
naslednji manjši moduli:
Preglednica 3.6 Standardni moduli – manjši (DIN 780/T2)

Moduli (mm)
0,1 0,12 0,16 0,2 0,25 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8 0,9
– DIN 780/T2
Mogoče je uporabljati druge osne razmike, module in srednje premere polžev, še posebej pri
velikoserijski proizvodnji. V tem primeru izračunamo srednji premer polža s pomočjo polžne
značilnice.
3.2.8 Polževa značilnica q

Imenujemo jo tudi oblikovno število polža, ker nam odločilno vpliva na obliko polža (slika
3.1). Izračunamo jo po enačbi
d m1
q= [-] (3.5)
m
Če ne uporabimo standardnega srednjega premera polža, upoštevamo priporočene vrednosti

polžne značilnice iz preglednice 3.7. Najpogostejša vrednost je 10.
Preglednica 3.7 Priporočljive polžne značilnice q

1. prednostna vrsta 8 10 12 16 20
2. prednostna vrsta 7 9 11 14 18
a
a
a
q=7 q=10 q=17

γm=8.1° γm=5.7° γm=3.4°
Slika 3.1 Vpliv polžnega značilnega števila q na obliko polžnega gonila z istim osnim
razmakom (a), prestavnim razmerjem (i) in številom zob z1 = 1 (modul ni enak!)
21
Uporabljamo jih iz dveh razlogov. Prvi nam pove kakšne oblike je polž. Če je vrednost
majhna, je polž vitek, visoke vrednosti pa imajo togi polži velikih premerov. Drugi razlog je
pri izračunu osnega razmika, ki ga enostavno določimo po enačbi 3.6, brez da bi uporabili
profilni premik. Vse vrednosti so lahko cela ali celo standardna števila. Zavedati pa se
moramo tudi dejstva, da z izbiro polžne značilnice zelo vplivamo na izkoristek polžne
dvojice. Slika 3.1 namreč lepo kaže spremembo kota vzpona vijačnice γm, ki v največji meri
vpliva na izkoristek (glej poglavje 7.2).
3.2.9 Osni razmik

Osni razmiki a so standardizirani po DIN 3976. Priporočljivo se jih je držati. Če to ne gre
skušajmo uporabiti standardne osne razmike za zobniška gonila. V tretji vrstici preglednice
3.8 vidimo, da nekateri vodilni proizvajalci (Flender, Thyssen in David Brown) polžnih gonil
uporabljajo svoje osne razmike. Lahko si izberemo svoj osni razmik, če imamo zato tehten
razlog – ceno.
Preglednica 3.8 Standardni osni razmiki

DIN 3976 (R10) 50 63 80 100 125 160 200 250 315 400 500
R20 (ni po DIN 3976) 45 56 71 90 112 140 180 224 280 355 450
Znani proizvajalci 40 65 110 120 139 198 225 320
Za začetek predlagamo, da uporabljate osne razmike po DIN 3976. V kolikor se moramo

odločiti za druge osne razmike, je najbolj primerno standardno zobniško iz vrste R20 ali R40.
V primeru, da želimo standardno osno višino (DIN 747) ali zobniško polžna gonila in hočemo
do konca izkoristiti nosilnost polžne dvojice, bomo vzeli največji mogoči osni razmik, ki še
dopušča normalno vgradnjo polžnega para v gonilo. Osni razmik izračunamo po enačbi
d m1 + z 2 ⋅ m + 2 ⋅ x ⋅ m (q + z 2 + 2 ⋅ x) ⋅ m (q + z1 ⋅ i + 2 ⋅ x) ⋅ m
a= = = [mm] (3.6)
2 2 2
3.2.10 Koeficient profilnega premika

Izračunani osni razmiki so le redko standardnih velikosti. Tudi celih vrednosti nimajo. Da bi
lahko uporabili standardne osne razmike ali vsaj celoštevilčne vrednosti, uporabimo profilne
premike. Na polžih ne moremo govoriti o profilnih premikih ampak le o različnih srednjih
premerih. Zato se profilni premiki izvedejo samo na polžnikih. Profilni premik lahko tako
definiramo kot radialno razdaljo med srednjim in razdelnim premerom polžnika (DIN 3975-1
slika 3.2). Potreben koeficient profilnega premika lahko izračunamo iz obrnjene enačbe 3.6.
Pri tem računu upoštevamo želeni (zaokrožen ali standarden) osni razmik (enačba 7).
a q z2
x= − − [-] (3.7)
m 2 2
Običajni koeficienti profilnih premikov se gibljejo med –0,7 in +0,4. Pri majhnem številu zob
polžnika (20-30) je treba paziti pri uporabi negativnega profilnega premika (spodrezanje zoba
polžnika pri izdelavi), pri pozitivnem profilnem premiku pa so zobje lahko koničavi.
Koničavost pri polžnikih ni tako velik problem kot pri zobnikih, vseeno pa je že iz estetskih
razlogov bolje, da se ji izognemo. Izberemo si lahko faktorje profilnega premika izven
navedenih mej, vendar je potrebno kontrolirati spodrezanje oziroma koničavost zob. Pri
številu zob polžnika z2 >50 se zaradi izboljšanja ubiranja in izkoristka lahko uporabijo manjši
koeficienti profilnih premikov (manjši od -0,7).
22
Slika 3.2 Profilni premik na polžnem paru
3.3 GEOMETRIJSKE KARAKTERISTIKE

Na osnovi izračunanega modula, izbranega srednjega premera polža in osnega razmika si
lahko približno določimo glavne dimenzije gonila. Če nam bodo ustrezale, se bomo lotili
natančne kontrole (trdnostne in toplotne) in geometrijskih mer polžnega gonila, oziroma jih
določili po izkušnjah. Določili bomo dolžino, širino in višino gonila ter osno višino in
debelino stene ohišja (slika 3.3).
Te mere so okvirne in nam služijo za oceno potrebnega prostora za gonilo in mase gonila. Pri
dokončnem oblikovanju gonila jih lahko povečamo, ali pa s konstrukcijskimi rešitvami,
(natančnostjo izdelave ter manjšanjem razdalj med stenami in vrtečimi deli gonila) tudi
zmanjšamo. V kolikor bi mere bistveno odstopale, je potrebno preveriti ustreznost izbranih
konstrukcijskih rešitev.
3.3.1 Debelina stene

Izračunamo jo informativno po naslednji enačbi
d s = 0,04 ⋅ a + 3 [mm] (3.8)
Enačba velja za lito ohišje. Varjene stene so lahko (15 do 25)% tanjše.
3.3.2 Višina gonila

Je največja dimenzija gonila in je pravokotna na polž in polžnik. Izračunamo jo po enačbi
23
⎛ 40 ⎞
VI = 2 ⋅ a + 6 ⋅ m + ⎜⎜ ⎟⎟ ⋅ m + 2 ⋅ d s [mm] (3.9)
⎝ q ⎠
Pri tem je potrebno paziti na pogon polža (motor, jermenica), ki lahko sega preko dimenzij
gonila in v bistvu še poveča mere gonila. Če uporabimo zobniško polževo gonilo se dolžina
gonila skupaj s pogonom zmanjša, ker vstop ni več na robu gonila na gredi polža, ampak v
bližini sredine gonila.
3.3.3 Dolžina gonila

Po velikosti je to druga mera polžnega gonila, merimo jo vzdolž polža.
DO = VI − m ⋅ q [mm] (3.10)
V dolžino gonila ni všteta dolžina vstopne gredi.
ds
3 4 5
VI
1
DO ŠI
Slika 3.3 Glavne dimenzije gonila
3.3.4 Širina gonila

Tretja dimenzija gonila, ki jo merimo vzdolž osi polžnika.
ŠI = 0,75 ⋅ m ⋅ z 2 + 2 ⋅ d s [mm] (3.11)
V širino so zajeti ohišje z ležaji in tesnili. Dolžina izstopne gredi iz gonila ni prišteta. Prav
tako ni dodana ustrezna večja dimenzija pogona (premer jermenice, verižnika, motorja…), ali
dodatnih hladilnih naprav na polžu (okrov ventilatorja…).
3.3.5 Osna višina gonila

Je zelo pomembna dimenzija, ki nam pove oddaljenost pritrdilne ploskve do izstopne gredi
gonila. Polžna gonila lahko z nogami pritrjujemo s strani kjer ni motorja ali izstopne gredi. To
pomeni, da lahko polžno gonilo pritrdimo s treh strani (1,2 in 3 na sliki 3.3, na sliki 3.4 pa z
24
dveh strani). Izračunali bomo večjo (enačba 12) osno višino, ko gonilo pritrdimo s strani 1
(slika 3.3), kjer je polž. Ostali dve je mogoče enostavno določiti iz drugih mer. Tudi s
prirobnico lahko pritrdimo polževo gonilo z dveh strani (4 in 5 na sliki 3.3 ter A in B na sliki
3.5 ), vendar takrat ne govorimo o osni višini.
d s ŠI
H = DO + − [mm] (3.12)
2 2
Zaradi enotnega pritrjevanja so tudi osne višine standardizirane (DIN 747), zato je, zaradi
zamenljivosti z drugimi gonili, primerno uporabiti standardu ustrezno osno višino. Osna
višina je zaradi vgradnje gonila pomembna čeprav ga ne pritrdimo na noge. Takrat je sicer ni
potrebno zaokroževati na standardno vrednost, je pa priporočljivo, da je kak milimeter
manjša.
3.4 OBLIKA GONILA

Oblika gonila je potrebna za določitev pritrdilnih mest na objektu. Zato se je potrebno odločiti
ali bomo gonilo pritrdili z nogami, prirobnico ali momentno ročico.
3.4.1 Gonilo z nogami

Kadar gonilo pritrdimo z nogami je potrebno razmisliti o natančnosti vgradnje gonila. Osna
višina gonila mora biti usklajena s predvideno osno višino na stroju. Gonilo lahko vgradimo
na več načinov. Omenili bi naslednja dva.
• Vstopna gred gnanega stroja ima dvojno vležajenje. Med gonilo in stroj moramo
obvezno vgraditi izravnalno gredno vez, ki dopušča vzporeden premik in
nevzporednost gredi. Natančnejši bomo pri vgradnji (čim bliže soosnosti), tišje in
enakomernejše (tresljaji) bo obratovanje ter daljša življenjska doba gonila, stroja,
gredne vezi in ležajev na obeh gredeh.
• Kadar je gred na stroju vležajena samo enkrat in predvidevamo drugo podprtje na
gonilu, je potrebno gonilo pri vgradnji zelo natančno prilagoditi (čim bliže soosnosti:
mali premik in kot) in na stroj vgraditi prilagodni ležaj, ki deluje kot členek.
Slika 3.4 Pritrditev gonila z nogami
V primeru večje nenatančnosti bo življenjska doba gredne vezi ali katerega ležajev bistveno
krajša. Zato moramo pri montaži biti zelo natančni in sproti preverjati lahkotnost vrtenja in
morebitne zračnosti med podlago in nogami odpravljati s podlaganjem nog. Kontrolo
soosnosti gredi kontroliramo z merilno uro ali laserjem. Tipalo namestimo na gred gonila in
25
merimo opletanje gredi stroja pri vrtenju gredi gonila. Pri dokončni pritrditvi (pritegovanje
vijakov) se moment vrtenja ne sme bistveno povečati.
3.4.2 Gonilo s prirobnico

Prirobnic je mnogo različnih vrst. Različne panoge (vozila, gradbeni stroji, cevovodi,
hidravlični stroji, obdelovalni stroji, transportne naprave...) uporabljajo različne prirobnice.
Vsako področje ima tudi ustrezne standarde za prirobnice. V splošni strojegradnji in
transportnih napravah običajno uporabljamo prirobnice, ki so standardizirane po DIN 42948
in se uporabljajo tudi za pritrjevanje elektromotorjev. Za druge vrste prirobnic je potrebno
poiskati ustrezne standarde.
Slika 3.5 Pritrditev gonila s prirobnico
Gonilo lahko ima dve vrsti prirobnic. To sta prirobnici oblike „A“ (B5-DIN 42948 ali FF-po
IEC 72) in „C“ (B14- DIN 42948 ali FT-po IEC 72). Na izstopni strani gonila je vedno
nameščena „moška“ prirobnica (nastavek sredini po zunanjem valju), na objektu pa vedno
„ženska“ prirobnica (sredini luknja). Obe sredilni ploskvi morata imeti ustrezen ujem (ISO
286, DIN 7154, DIN 7155 in DIN 7157), ki je običajno prehoden (H/j).
Izberemo si lahko tudi druge dimenzije in oblike prirobnic, vendar moramo razmisliti o
zamenljivosti gonil z gonili drugih proizvajalcev.
3.4.2.1 Prirobnica oblike A

Prirobnica ima skoznje luknje za pritrditev na objekt (slika 3.5 ) in potrebuje dostop v smeri
osi prirobnice vsaj s strani gonila. Tako gonilo je običajno nekoliko „širše“ v smeri osi
polžnika in je to potrebno pri zasnovi upoštevati.
3.4.2.2 Prirobnica oblike C

Prirobnica ima navojne izvrtine, ki so lahko narejene neposredno na ohišje in ne zahtevajo
večjega gonila. Paziti je potrebno, da ne bodo luknje pregloboke, da bi iztekalo mazivo. Če pa
so navojne luknje na posebnem pokrovu, je potrebno paziti, da ne bi bili pritrdilni vijaki
predolgi in bi po pritrditvi odrivali ohišje: posledica je ista – iztekanje olja. S strani gnanega
stroja je potreben dostop, da lahko vstavimo in privijemo vijake. Gonilo lahko pritrdimo na
več načinov. Posebej bi omenili dva. Gonilo in stroj imata ločeni gredi ali pa skupno gred.
Ločene gredi zahtevajo dve natančno izdelani prirobnici, ki morata biti soosni z gonilom in
obe pravokotni na osi objekta in gonila. Pri privijanju je potrebno paziti na, da je zračnost
med prirobnicama po vsem obodu enaka, in da po privitju prosto vrtenje gonila ne nudi
bistveno večjega upora kot pred privitjem. Primerna je izvedba z votlo gredjo (nasadno
gonilo), saj lahko skrajša stroj v smeri osi gonila vsaj za dolžino prostega konca gredi in ne
zahteva posebne gredne vezi.
26
Pri skupni gredi mora biti zagotovljena soosnost prirobnic in ustrezen način vležajenja.
Vležajenje je lahko samo na gonilu, po en ležaj na gonilu in stroju, ter skupen ležaj na mestu
spajanja gonila in stroja. Pri oblikovanju in dimenzioniranju gredi je potrebno še posebej
razmisliti o načinu montaže in tesnjenja. Gonilo in stroj lahko imata tudi skupno mazanje.
Prednost izvedbe s po enim ležajem na gonilu in stroju je zmanjšanje dimenzij in mase ter je
zelo zanesljiv. Osno silo naj prevzame ležaj na gonilu zaradi potrebne natančne lege polžnika.
3.4.3 Gonilo z momentno ročico
Slika 3.6 Pritrditev gonila z momentno ročico
To je najenostavnejši in najbolj zanesljiv način pritrjevanja gonila na objekt. Na objektu

potrebujemo samo primerno izdelano gred in pa pritrdilno mesto za momentno ročico. Gred je
lahko polna ali votla. Tudi gonilo je lahko nasadno ali s polno gredjo; običajno je gonilo
nasadne izvedbe z votlo gredjo (Aufsteckausführung, Shaft Mounted), gred na stroju pa polna.
Gredi povežemo z moznikom ali krčno pušo (schrumpf scheibe, shrink disk). Gonilo
pritrdimo na gred in preko momentne ročice preprečimo obračanje gonila. Na mestu pritrditve
momentne ročice na objekt lahko vstavimo vzmeti, ki blažijo udarce in nihanja (gumijasta
vzmet). Momentno ročico lahko izdelamo skupaj z gonilom in jo lahko uporabimo kot obesni
člen pri prenašanju gonila, ali pa je izdelana kot poseben element in je pritrjena na gonilo z
vijaki. Taka pritrditev ne zahteva velikih natančnosti. Ker so polžna gonila običajno
simetrična, lahko imamo izstopno gred, prirobnico ali momentno ročico na levi, desni in obeh
straneh gonila (oznaki A in B na sl. 3.4 , 3.5 in 3.6 ).
3.5 POLOŽAJ VGRADNJE

Pri zasnovi gonila je potrebno določiti položaj vgradnje. To je potrebno zaradi prostorske
postavitve gonila na objekt. Pri izvedbi gonila je mnogokrat pomemben položaj polža – slika
3.7: spodnji polž - slika 3.7a, zgornji polž – slika 3.7b ter stranski navpični – slika 3.7c ali
vodoravni polž – slika 3.7č. To je zelo pomembno pri mazanju gonila in potrebni količini olja.
Prednost imajo gonila s spodnjim polžem, ker je takrat mesto ubiranja najbolje mazano in
hlajeno. Oznake osnovnih položajev vgradnje gonil so standardizirane po DIN 42950 in se
kombinirajo skupaj z obliko gonila. Dodatne oznake si bomo določili po potrebi. Od položaja
vgradnje gonila je odvisen tudi položaj čepov za kontrolo količine in izpust olja ter
odzračnika.
27
a) b)
c)
č)
Slika 3.7 Mogoči položaji polža glede na polžnik: a) polž pod polžnikom
b) polž nad polžnikom, c) polž na strani, os polžnika vertikalna
č) polž na strani, os polžnika horizontalna
28
Geometrija valjastih polžnih dvojic
4 GEOMETRIJA VALJASTIH POLŽNIH DVOJIC

V tem poglavju so podane enačbe, definicije in osnovni pojmi obeh elementov polžne
dvojice – polža in polžnika. Podane so osnove ubiranja, dotikalnih linij in polja
ubiranja ter stopnje prekrivanja in potrebno število zob polžnika. Po navodilih
standarda DIN 3966 sta prikazani risbi in preglednici za polž in polžnik z vsemi
potrebnimi podatki.
4.1 UVOD
Če želimo kakovostno izdelati polžasti par (polž in polžnik) moramo seveda podrobno poznati
terminološke izraze in njih definicije in označbe. Vse to se namreč pojavlja tako na risbah kot
tudi tehnološki dokumentaciji. To spoznanje je zelo pomembno, tako pri izdelavi obeh
elementov kakor tudi pri kontroli merilnih veličin. Prav je, da te izraze osvojijo vsi, ki so
kakorkoli povezani z izdelavo ali kontrolo, sicer ne dobimo geometrijsko pravilnih izdelkov
ter v končni posledici ne gonila, ki bi zadovoljilo našim robnim pogojem. Pa tudi
komunikacija ni mogoča. Poglavje podaja tudi vpogled v ubiranje polžne dvojice, ki je
pomembno za izkoristek, obrabo in jamičenje ter vse druge nevšečnosti, ki nastopajo pri
obratovanju. Na koncu je podano ubiranje polžnega para in potrebno število zob polžnika.
Izhajajoč iz pravilne zasnove polžnega gonila, je v nadaljevanju potrebno določiti osnovne

geometrijske veličine, t.j. dimenzije polžne dvojice. Polžno gonilo z valjastim polžem je
zobniško gonilo z mimobežnimi osmi. Kot med osema je večinoma 90°. Sestavljeno je iz
polža (valjastega polža) in polžnika (slika 4.1). Razen v izjemnih primerih ima polž manjši
premer kot polžnik in kot vzpona, ki ni večji od 45°.
polžnik
polž
Σ=90°
dk
a
Slika 4.1 Polžna dvojica z valjastim polžem
Medsebojna lega osi zobnikov je določena z linijo osnega razmika in kotom med osema.
Linija medosnega razmika (linija mimobežnosti) je skupna pravokotnica na mimobežni osi
polža in polžnika (slika 4.2).
29
os polža srednji valj polža
. kotalna os
kotalna linija medosnega

ravnina razmika
a
.
Σ=90°
kotalni (razdelilni)
krog polžnika polžnik
os polžnika
kotalni valj
srednja ravnina
polžnika
Slika 4.2 Osnovni pojmi valjaste polžne dvojice
4.2 DEFINICIJE POJMOV IN DOLOČILNE VELIČINE POLŽA

Za prenos vrtilnega gibanja s polža na polžnik je odločilna kotna hitrost polžnega ozobja, ki jo
dobimo iz vrtilne hitrosti n1, števila zob z1 in osnega razdelka px. Ker je osni razdelek na vseh
polmerih polža enak, nimamo na polžih razdelnega valja ali razdelnega kroga. Zato je izhodna
ploskev za določanje določilnih veličin polžnega ozobja srednji valj (slika 4.2, dm1). Določilne
veličine ozobja polžnega gonila določamo v srednji ravnini ali liniji (slika 4.2). Z veličinami:
modul (osni modul), višina zobnega vrha in zobnega korena, kakor tudi zobna debelina,
dobimo obliko zoba polža iz izdelovalnega profila, ki ga določa orodje.
Profil polža v osnem prerezu je profil za ozobje polžnika v srednji ravnini. Izhodni profil
polžnika dobimo torej v osnem prerezu polža. V tem prerezu določamo mere zobne višine,
temenske razstope in zobne debeline. Vse definicije tega poglavja se nanašajo na valjaste
polže brez odstopkov in napak. Enačbe torej veljajo za imenske mere ozobja (slika 4.3; glej
tudi sliko 4.6).
Veličine valjastih polžev (v nadaljevanju polžev) označujemo z indeksom 1.
4.2.1 Prerezi polža

Zaradi enostavnega in lažjega sporazumevanja so definirani različni prerezi v katerih
opazujemo zobe polža in v katerih so definirane različne geometrijske veličine polžev.
Razlikujemo osni, normalni, radialni in valjaste prereze polža.
4.2.1.1 Osni prerez polža

Osni prerez polža je prerez polžnega ozobja z ravnino, ki poteka vzporedno z osjo polža (slika
4.3). Veličine v osnem prerezu označujemo z indeksom x.
30
pz1
px srednja linija
y osnega profila
ha1
hf1
c1
3
z1=4
z 4
dm1
2
da1
1
srednja zavojnica polža

b1 osna ravnina
a) b)
Slika 4.3 Osni in radialni prerez polža: a) osni prerez polža, b) radialni prereza polža
4.2.1.2 Normalni prerez polža

Normalni prerez polža je prerez polžnega ozobja z ravnino, ki poteka pravokotno na bočnice
(slika 4.4). Veličine v normalnem prerezu označujemo z indeksom n.
Prerez N-N e mn
p mn s mn
hf ha
h
pz1=z1⋅px
βm
N
dm1
da1
df1
N
γm
γm
Slika 4.4 Normalni prerez polža
4.2.1.3 Radialni prerez polža

Radialni prerez polža je prerez polžnega ozobja z ravnino, ki je pravokotna na os polža (slika
4.3). Veličine v radialnem prerezu označujemo z indeksom t.
4.2.1.4 Valjasti prerez polža

Pri raziskavah ubirnih razmer si moramo pogosto pomagati s prerezi ozobja z valji okoli osi
polža, ki jih imenujemo valjasti prerezi.
31
4.2.2 Določilne veličine polža – splošne
4.2.2.1 Število zob polža

Polž ima lahko enega ali več zob, ki se vijejo kakor stopnje vijakov pri nespremenjeni višini
vzpona okoli osi polža. Število zob z1 je število v radialnem prerezu prerezanih zob (slika
4.3).
4.2.2.2 Ozobno razmerje

Ozobno razmerje zob u je razmerje števila zob polžnika z2 in števila zob polža z1. Ozobno
razmerje u je vedno večje ali enako ena (u ≥ 1).
z
u= 2 (4.1)
z1
4.2.2.3 Premer srednjega valja polža

Osnovna geometrijska veličina valjastega polža je premer srednjega valja polža dm1 (slika 4.3)
Izračunamo s pomočjo enačbe 5.2 ali pa izberemo standardnega (glej poglavje 4.2.8)
z ⋅m
d m1 = q ⋅ m = 1 n (4.2)
sin γ m
Glede na konstrukcijske zahteve lahko premer srednjega valja svobodno izbiramo.
Standardizirane vrednosti in prioritetne vrste priporoča DIN 3976.
4.2.2.4 Srednji kot vzpona polža

Srednji kot vzpona polža γ m je ostri kot med tangento na bočnico srednjega valja in ravnino
radialnega (čelnega) prereza (slika 4.3).
m ⋅ z1 z 1
tan γ m = = (4.3)
d m1 q
4.2.2.5 Srednji nagibni kot

Srednji nagibni kot β m in srednji kot vzpona sta komplementarna kota (slika 5.4). Ta kot je
enakovreden kotu poševnosti pri zobnikih s poševnim ozobjem.
β m = 90° − γ m (4.4)
4.2.2.6 Normalni razdelek na srednjem valju polža

Normalni razdelek na srednjem valju p mn je ločna razdalja, ki jo merimo v normalnem
prerezu polža na srednjem valju med dvema istoimenskima zobnima bokoma dveh sosednjih
zob (slika 4.4).
4.2.2.7 Višina zoba polža

Višina zoba h1 je radialna razdalja med temenskim valjem in vznožnim valjem polža, ki je
enaka vsoti višine zobnega vrha in višine zobnega korena (slika 4.4).
h1 = ha1 + h f 1 = ⋅ (d a1 − d f 1 )
1
(4.5)
2
4.2.2.8 Višina zobnega vrha polža

Višina zobnega vrha ha1 (slika 4.4) je v splošnem enaka modulu.
ha1 = 1 ⋅ m (4.6)
32
V posebnih primerih (npr. pri delilnih polžih ali pri polžih s posebno velikim kotom vzpona)
lahko nadomestimo koeficient 1 z ustrezno večjim ali manjšim koeficientom.
4.2.2.9 Premer temenskega valja polža

Premer temenskega kroga d a1 (slika 4.4) izračunamo po enačbi:
d a1 = d m1 + 2 ⋅ ha1 (4.7)
4.2.2.10 Višina zobnega korena polža

Višina zobnega korena h f 1 (slika 4.4) je:
(
h f 1 = m ⋅ 1 + c1* ) (4.8)
V posebnih primerih (npr. pri delilnih polžih ali pri polžih s posebno velikim kotom vzpona)
lahko nadomestimo koeficient 1 z večjim ali z manjšim koeficientom.
c1* je koeficient temenskega razstopa polža (glej poglavje 5.2.3.1). Zaradi večje nosilnosti
polžnika je zaželeno, da je c1* čim manjši. Na splošno znaša vrednost c1* od 0,1 do 0,3. S
standardom EDIN 3975-1 1 je priporočena vrednost 0,2. Koeficient c1* moramo upoštevati pri
izdelavi oziroma naročilu orodja za izdelavo polžnika. c1* moramo upoštevati pri izdelavi
oziroma naročilu orodja za izdelavo polžnika.
4.2.2.11 Premer vznožnega valja polža

Premer vznožnega kroga d f 1 (slika 4.4) izračunamo po enačbi
d f 1 = d m1 − 2 ⋅ h f 1 (4.9)
4.2.3 Določilne veličine v osnem prerezu
4.2.3.1 Korak vijačnice

Korak vijačnice p z1 je razdalja med dvema zaporednima zavojema istega zobnega boka
enega zoba, ki jo merimo vzporedno z osjo polža (slika 4.3).
Korak vijačnice enega zobnega boka polža je na področju med temenskim valjem in
vznožnim valjem na vsaki razdalji od polžne osi enako velik.
4.2.3.2 Reduciran korak vijačnice

Za preračune potrebujemo včasih reduciran korak vijačnice.
p m ⋅ z1
pz1red = z1 = (4.10)
2⋅π 2
4.2.3.3 Osni razdelek

Osni korak p x je osi polža vzporedna razdalja med dvema istoimenskima zobnima bokoma
dveh sosednjih zob (slika 4.3).
p
p x = z1 = m ⋅ π (4.11)
z1
4.2.3.4 Modul
Modul m (osni modul) dobimo ko osni razdelek delimo s π:
1
črka E pomeni osnutek (Entwurf) standarda
33
px
m = mx = (4.12)
π
Opomba: V polžnih gonilih , ki imajo kot osi manjši od 90° (Σ<90°) ima polž osni modul
mx , polžnik pa ima radialni modul mt . Pri kotu osi Σ=90° je osni modul polža ( mx ) enak
radialnemu modulu polžnika ( mt ). Pri takšnih polžnih gonilih pišemo modul brez indeksa.
Kote osi Σ=90° v praksi tudi največ uporabljamo, zato uporabljamo modul m.
4.2.4 Debelina zoba, širina medzobne vrzeli

Debelino zoba in širino medzobne vrzeli polža navajamo ponavadi v normalnem prerezu.
Vrednosti teh dveh veličin pa lahko navajamo oz. merimo tudi v kakem drugem prerezu, npr.
v osnem prerezu. V tem primeru moramo uporabljati ustrezne indekse ali pa rezultate
preračunati na normalni prerez.
4.2.4.1 Debelina zoba na srednjem valju v normalnem prerezu

Debelina zoba na srednjem valju v normalnem prerezu smn je dolžina loka vijačnice na
srednjem valju, ki poteka pravokotno na bočnico srednjega valja med desnim in levim bokom
enega zoba (slika 4.4). Izračunamo jo po enačbi:
m ⋅π
smn = ⋅ cos γ m (4.13)
2
4.2.4.2 Tetivna debelina zoba na srednjem valju v normalnem prerezu

Tetivna debelina zoba na srednjem valju v normalnem prerezu smn je najkrajša razdalja med
bočnicama srednjega valja na enem zobu (slika 4.4). To veličino lahko enostavno zmerimo.
4.2.4.3 Širina medzobne vrzeli na srednjem valju v normalnem prerezu

Širina medzobne vrzeli na srednjem valju v normalnem prerezu emn je dolžina loka vijačnice
na srednjem valju, ki poteka pravokotno na bočnico srednjega valja med bokoma ene vrzeli
(slika 4.4). Izračunamo jo po enačbi:
m ⋅π
emn = ⋅ cos γ m (4.14)
2
4.2.4.4 Debelina zoba na srednjem valju v osnem prerezu

Imenska debelina zoba na srednjem valju v osnem prerezu smx (slika 4.3) se izračuna z
naslednjo enačbo:
s m⋅π
smx = mn = (4.15)
cos γ m 2
4.2.4.5 Širina medzobne vrzeli na srednjem valju v osnem prerezu

Imenska širina medzobne vrzeli na srednjem valju v osnem prerezu emx (slika 4.3) se izračuna
z naslednjo enačbo:
emn m⋅π
emx = = (4.16)
cos γ m 2
4.2.5 Posebne določilne veličine pri ZI polžih

ZI polže lahko smatramo za valjaste zobnike s poševnim evolventnim ozobjem (glej DIN
3960). Razlika je samo v načinu določitve višine zoba in naslednjih :
34
• ZI polže izdelujemo v splošnem s številom zob z1 = 1...6, oblika zobnika pa je določena s

številom zob z1 , osnim modulom m (glej poglavje 5.12), srednjim kotom vzpona γ m
oziroma kotu poševnosti βm pri čemer je večinoma βm>45°;
• valjaste zobnike s poševnim evolventnim ozobjem izdelujemo večinoma s številom zob
z > 6 , oblika zobnika pa je določena s številom zob, normalnim modulom mn (modul
izhodnega profila je enak normalnemu modulu zobnika), z nagibnim kotom bočnic βm in s
koeficientom profilnega premika x, pri čemer je večinoma βm<30°.
• polži imajo izhodiščni profil v osnem prerezu, zobniki pa v normalnem
Premer srednjega valja dm1 polža je enak premeru razdelnega kroga d ustreznega poševno
ozobljenega valjastega zobnika.
Izdelovalni kot α 0 je enak nagibnemu kotu izhodnega profila α PO in ubirnemu kotu α n v

normalnem prerezu poševno ozobljenega zobnika.
Za preračunavanje določilnih veličin veljajo naslednja razmerja:
mn = m x ⋅ cos γ m (4.17)
β m = 90° − γ m (4.18)
β b = 90 − γ b (4.19)
4.2.5.1 Osnovni valj (premer osnovnega kroga)

Osnovni valj je valj okoli osi polža, od koder se razvija evolventni zobni bok (slika 4.5).
Premer osnovnega kroga izračunamo po enačbi:
tan γ m m ⋅ z1
d b1 = d m1 ⋅ = (4.20)
tan γ b tan γ b
4.2.5.2 Kot vzpona na osnovnem valju

Kot vzpona γ b na osnovnem valju je kot med tangento na vijačnico na osnovnem valju in
poljubno radialno ravnino (slika 4.5). Kot vzpona na osnovnem valju izračunamo po enačbi:
cos γ b = cos γ m ⋅ cos α 0 (4.21)
4.2.5.3 Izdelovalni kot

Je ostri kot med pravokotnico na polža in oblikovno črto-konturo rezalnega roba orodja. Pri
polžu oblike ZI je ta kot enak vpadnemu kotu αn boka polža na srednjem valju v normalnem
prerezu. Pri drugih oblikah polžev to več ne drži in je potrebno pri izdelavi polža in polžnika
upoštevati – določiti ustrezen izdelovalni kot, če hočemo v normalnem prerezu določen
vpadni kot profila αn npr. αn=20°. To moramo upoštevati še posebej pri večjih kotih vzpona
γm oziroma večvojnih polžih.
35
Prerez A-A
γb A
tvornica
dm1
db1
A
pb
Slika 4.5 Dodatne določilne veličine pri ZI polžih
4.2.5.4 Razdelek na osnovnem valju

Razdelek na osnovnem valju pb je najmanjša razdalja med dvema zaporednima
istoimenskima zobnima bokoma v ravnini, ki tangira osnovni valj (slika 4.5).
pb = m ⋅ π ⋅ cos γ b (4.22)
4.2.5.5 Širina polža

Širina polža b1 je razdalja med radialnima površinama zob, ki jo merimo v smeri osi polža
(slika 4.3). Širina polža naj bo tolikšna, da pridejo do ubiranja vse možne dotikalne točke. To
pa dosežemo, če je:
b1 ≥ d a22 − d 22 (4.23)
Pri polžnih gonilih brez profilnega premika je:
b1 ≥ 2 ⋅ m ⋅ z 2 + 1 (4.24)
4.2.5.6 Izbočenje zobnih bokov

Izbočenje zobnih bokov je namerno korigiranje zobnih bokov, da bi preprečili prenos tlaka v
bližini zobnih robov. Pri polžih gre vedno za višinsko izboklost, t.j. odstopek zobnega profila
na zobnem vrhu in zobnem korenu od zobnega profila, ki bi nosil po vsej višini. Če je
potrebno izdelamo polže z višinsko izboklostjo, pri čemer lahko korigiramo profil zobnega
vrha ali zobnega korena ali pa profil zobnega vrha in zobnega korena hkrati.
4.3 DEFINICIJE POJMOV IN DOLOČILNE VELIČINE POLŽNIKA

Vse definicije v tem poglavju se nanašajo na polžnike brez odstopkov in napak. Enačbe
veljajo za imenske mere določilnih veličin ozobja polžnika. Polžnik je proti zobnik polža.
Ubirni kot in debelina zoba polžnika sta določena z veličinami polžnega zoba v kotalni
ravnini. Oblika zob polžnika je odvisna od oblike polžnega zoba, po katerem je oblikovano
orodje za obdelavo ozobja polžnika, kakor tudi od števila zob polžnika in medosnega razmika.
Veličine na polžniku praviloma označujemo z indeksom 2.
36
4.3.1 Modul in smer vzpona
4.3.1.1 Modul
Modul m (radialni modul mt ) polžnika je enak modulu (osnemu modulu mx ) polža za kot
med osema polža in polžnika Σ=90°.
m = mt = m x (4.25)
4.3.1.2 Smer vzpona zobnih bokov

Smer zobnih bokov polžnika je odvisna od smeri zobnih bokov pripadajočega polža. Polžnik
z desno (levo) smerjo zob dvojimo vedno s polžem z desno (levo) smerjo zobnih bokov polža.
4.3.2 Določilne veličine v srednji ravnini

Srednja ravnina (slika 4.2 in 4.6) Pri polžnem gonilu z valjastim polžem s kotom osi
Σ = 90° je srednja ravnina polžnika tista ravnina, ki je pravokotna na os polžnika in v njej
leži os polža.
V srednji ravnini navajamo določilne veličine polžnika, ki so prikazane na sliki 4.6.
ϑ
da1
p rk rm
xm
c2
a
e
s
d2
da2
df2
de
d2
hf
ha
b2
Slika 4.6 Mere polžnika
4.3.2.1 Razdelni krog, premer razdelnega kroga

Pri polžniku se razdelni krog vedno ujema s kotalnim krogom. Premer razdelnega kroga je
premer kotalnega valja (slika 4.6). Premer razdelnega kroga izračunamo po enačbi:
d 2 = m ⋅ z2 (4.26)
37
4.3.2.2 Razdelek na razdelnem krogu

Razdelek p2 (razdelek na razdelnem krogu) je dolžina loka na razdelnem krogu med dvema
zaporednima istoimenskima zobnima bokoma polžnika (slika 4.6). Njegova imenska vrednost
je enaka aksialnemu razdelku px polža. Izračunamo ga po enačbi:
d ⋅π
p2 = m ⋅ π = 2 (4.27)
z2
4.3.2.3 Premik profila osnovne zobnice

Premik profila osnovne zobnice x ⋅ m je radialna razdalja med srednjim valjem polža in
razdelnim krogom polžnika (slika 4.6). Ta razdalja je določena z določilnimi veličinami polža
in polžnika (modul m, število zob z2) in medosnim razmikom polžnega gonila, ki jo lahko
določimo glede na konstrukcijske zahteve. Premik profila osnovne zobnice izračunamo z
enačbo:
1
x ⋅ m = a − ⋅ (d m1 + d 2 ) (4.28)
2
Prednost dajemo pozitivnim premikom profila osnovne zobnice x ⋅ m ≥ 0 . Pri pozitivnem
premiku profila osnovne zobnice je medosni razmik polžnega gonila večja za vrednost x ⋅ m
od vrednosti, ki jo dobimo iz m, z2 in q.
4.3.2.4 Koeficient premika profila osnovne zobnice

Koeficient premika profila osnovne zobnice izračunamo s pomočjo naslednje enačbe. Glej
poglavje 4.1.10 in enačbo 4.7.
a q + z2
x= − (4.29)
m 2
4.3.2.5 Debelina zoba na razdelnem krogu

Debelina zoba na razdelnem krogu s2 je dolžina loka na razdelnem krogu med obema bokoma
enega zoba polžnika (slika 4.6). Imenska mera debeline zoba na polžniku je enaka razdelku na
razdelnem krogu polžnika zmanjšana za zobno debelino polža, ki jo merimo v osni smeri na
polmeru polža a − r2 = rm1 + x ⋅ m . Ta zobna debelina polža je odvisna od medosnega razmika
in oblike zobnega boka polža. Pri polžnikih brez premika profila osnovne zobnice je:
m⋅π
s2 = (4.30)
2
Bočni razstop lahko dobimo, če izdelamo ozobje polžnika z negativnimi odstopki zobnih
debelin.
4.3.2.6 Širina medzobne vrzeli na razdelnem krogu

Širina medzobne vrzeli na razdelnem krogu e2 je dolžina loka na razdelnem krogu znotraj ene
medzobne vrzeli polžnika. Imenska mera širine medzobne vrzeli je enaka imenski zobni
debelini polža na polmeru a − r2 = rm1 + x ⋅ m v osnem prerezu. Pri polžniku brez premika
profila osnovne zobnice se širina medzobne vrzeli na razdelnem krogu izračuna po naslednji
enačbi:
m⋅π
e2 = (4.31)
2
4.3.3 Osni prerez polžnika in določilne veličine v osnem prerezu

Prerez ozobja polžnika, ki leži na osi polžnika, je osni prerez polžnika.
38
4.3.3.1 Površina srednjega žleba, polmer srednjega žleba

Površina srednjega žleba je globoidna površina na polžniku, ki se dotika srednjega valja polža
(slika 4.6). Polmer srednjega žleba polžnika je enak polmeru srednjega kroga rm1 polža
(enačba 5.2).
4.3.3.2 Višina zoba polžnega zobnika

Višina zoba h2 je vsota višine zobnega vrha ha 2 in višine zobnega korena h f 2 (slika 4.6).
h2 = ha 2 + h f 2 (4.32)
4.3.3.3 Višina zobnega vrha

Po standardu DIN 3975 so vse zobne višine polžnika za vse srednje kote vzpona γ m določene
v odvisnosti od modula m. Višina zobnega vrha ha 2 polžnika navajamo od razdelnega kroga
(slika 4.6).
ha 2 = m ⋅ (1 + x) (4.33)
V posebnih primerih lahko faktor 1 ustrezno nadomestimo z večjim ali manjšim faktorjem.
4.3.3.4 Višina zobnega korena in koeficient temenskega razstopa

Višino zobnega korena h f 2 polžnika navajamo od razdelnega kroga (slika 4.6).
(
h f 2 = m ⋅ 1 − x + c 2* ) (4.34)
V posebnih primerih lahko nadomestimo faktor 1 z ustrezno večjim ali manjšim faktorjem.
Koeficient temenskega razstopa c 2* je v splošnem c 2* =0,1...0,3. Prednost dajemo vrednosti
c 2* =0,2.
4.3.3.5 Ploskev zobnega temena

Ploskev zobnega temena je rotacijska površina okoli osi polžnika, ki omejuje zobe polžnika
od zunaj. To površino sestavljata na splošno površina temenskega žleba in zunanji valj.
4.3.3.6 Površina temenskega žleba, polmer temenskega žleba

Površina temenskega žleba je globoidni del temenske površine; tvornica te površine je krožni
lok s središčem v osi polža.
Polmer temenskega žleba rk je polmer kroga, ki ustvarja površino temenskeka žleba (slika
4.6). Njegova imenska mera je:
d
rk = a − a 2 (4.35)
2
4.3.3.7 Temenski krog, premer temenskega kroga

Temenski krog je prerezni krog površine temenskega žleba z srednjo ravnino polžnika (slika
4.6). Premer temenskega kroga izračunamo po enačbi:
d a 2 = d 2 + 2 ⋅ m ⋅ (1 + x ) (4.36)
4.3.3.8 Zunanji valj, zunanji premer

Zunanji valj je valjasti del temenske površine, njegov premer je zunanji premer d e2 (slika
4.6). Ta premer je največji premer telesa polžnika, njegovo mero pogojujejo konstrukcijski
vidiki. Za oceno velja:
de2 ≈ d a2 + m (4.37)
39
4.3.3.9 Kot širine polžnika

Kot širine polžnika ϑ je središčni kot tvornice srednjega žleba med stranskima oz.
temenskima površinama ozobja (slika 4.6).
4.3.3.10 Ploskev dna medzobne vrzeli

Ploskev dna medzobne vrzeli je globoidna površina do katere so vrezana medzobja v telo
polžnika.
4.3.3.11 Vznožni krog, premer vznožnega kroga

Vznožni krog je prerezni krog ploskve dna medzobne vrzeli s srednjo ravnino polžnika (slika
4.6). Premer vznožnega kroga d f 2 v splošnem izračunamo po enačbi:
(
d f 2 = d a 2 − 2 ⋅ m ⋅ 2 + c 2* ) (4.38)
d a1 d m1
≈m
2
b2H
de2
b2
b2R
b2H
b2H=b2+2mx= d a21 − d12 +2mx
b2R=b+mx
Slika 4.7 Širine polžnika
4.3.3.12 Širina polžnika

Širina zoba polžnika b2 je razdalja med ravninama, ki sta pravokotni na os polžnika in
vsebujeta presečnici površine srednjega žleba in stranskih površin (oz. temenskih površin)
ozobja (slika 4.7). V običajnem primeru, če so zobje oblikovani simetrično na srednjo
ravnino, je to dolžina tetive kroga, ki tvori površino srednjega žleba med presečnicama tega
kroga s stranskima (temenskima) površinama ozobja.
2 2
⎛d ⎞ ⎛ d ⎞
b2 ≤ b2 max = 2 ⎜ m1 ⎟ − ⎜ a − e 2 ⎟ (4.39)
⎝ 2 ⎠ ⎝ 2 ⎠
40

Širina polžnika b2H (slika 4.7) je najbližja razdalja med presečiščem temenskega kroga
valjastega frezala in konturo surovca (venca) polžnika.

Širina polžnika b2R (slika 4.7) je širina telesa polžnika.
4.3.4 Temenski razstop (ohlap, zračnost)

Razdalja na srednjici polža in polžnika med temenskim valjem enega elementa in vznožnim
valjem drugega elementa se imenuje temenski razstop.
4.3.4.1 Temenski razstop polža

Je razdalja na osnem razmiku med temenskim valjem polža in vznožnim valjem polžnika.
Določimo jo po naslednji enačbi.
1
c1 = a − ⋅ (d a1 − d f 2 ) = c1 * ⋅m (4.40)
2
Koeficient temenskega razstopa polža c1* moramo upoštevati pri izdelavi oziroma naročilu
orodja za izdelavo polžnika. Glede na nosilnost polžnika je zaželeno, da je c1* čim manjši.Na
splošno znaša od 0,1 do 0,3, s standardom EDIN 3975-1 je priporočena vrednost 0,2 (glej
poglavje 5.2.2.10).
4.3.4.2 Temenski razstop polžnika

Je razdalja na osnem razmiku med temenskim valjem polžnika in vznožnim valjem polža.
Določimo jo po naslednji enačbi.
1
c2 = a − ⋅ (d a 2 − d f 1 ) = c2 * ⋅m (4.41)
2
Koeficient temenskega razstopa polžnika c2* moramo upoštevati pri izdelavi oziroma naročilu
orodja za izdelavo polža. c2* na splošno znaša od 0,1 do 0,3, s standardom EDIN 3975-1 je
priporočena vrednost 0,2.
4.3.5 Bočni razstop (zračnost, ohlap)

V splošnem je bočni razstop razdalja v določeni smeri med nedelavnima bokoma zob polža in
polžnika, ki sta vgrajena v ohišje, če se delavni boki dotikajo.
Imenski bočni razstop določimo iz dovoljenih odstopkov debeline zob pri idealno izdelanih
(brez drugih odstopkov in napak) polžu in polžniku. Odstopanja od imenskega bočnega
razstopa se povečujejo z odstopki osnega razmika in odstopkih vzpona (razdelka). Krožni tek
povzroča spreminjanje bočne zračnosti. Dejanski bočni razstop se tako spreminja od zoba do
zoba pa tudi med ubiranjem dveh zob. Pri podajanju bočnega razstopa je tako potrebno
povedati kako in kje je bočni razstop izmerjen in ali je to največja, najmanjša ali srednja
vrednost. Pri polžnih gonilih v glavnem uporabljamo dve različna bočna razstopa.
4.3.5.1 Krožni bočni razstop

Krožni bočni razstop jt je največja dolžina krožnega loka na kotalnem valju, za katero se
lahko zavrti polžnik, če polž miruje.
4.3.5.2 Aksialni bočni razstop

Aksialni bočni razstop jx je razdalja v osni smeri polža med nedelavnima bokoma zob polža in
polžnika, če se delavna boka dotikata.
41
4.4 UBIRANJE POLŽNE DVOJICE

Karakteristike gibanja polžnih gonil so v glavnem podobne gibanju valjastih zobnikov z
vijačnimi zobmi (vijačniki), s to razliko, da se pri polžnih gonilih dotik ustvarja v liniji, zato
je gibanje bližje gibanju matice in vijaka. Polžnik se načeloma lahko obravnava kot valjasti
zobnik s poševnimi zobmi. Pri vrtenju, opazovano v vzdolžni smeri, ima polž enakomerno
gibanje navojnih profilov v osni smeri.
1 2 3 4 5 AA5 αw
A3 4
A
C1 C5 A1 2
C3
3 A
4 A2 1
ϕ 2 A
ϕ 5 A4 3
γ 1 A5
rb
ra
Slika 4.8 Konstrukcija ubirnic
Gibanje polžnika bo enako, če se polž vrti enakomerno okrog svoje osi ali če ima ustrezen
osni pomik. V primeru, da gredi oklepata kot ∑ = 90°, predstavljajo profili vijačnice polža v
srednji ravnini polžnika zelo enostavno ubirno črto, ki ustreza ubiranju zobnice (osni presek
polža) s profili srednjega preseka zob polžnika. Za preseke, ki ležijo izven sredine polžnika,
se stik lahko prenese na stik zobnice z ustreznim profilom polžnika. Ravnine, vzporedne z
osjo polžnika, sekajo polž v presečiščih, ki imajo različna zakrivljenja in različne nagibe
(slika 4.8).
Ubirnico lahko določimo tudi s pomočjo osnovnega zakona ozobja. Na sliki 4.8 predstavljajo
A1 do A5 ubirnice, ki prehajajo skozi kinematične točke C1 do C5, ki ležijo na kinematični osi.
Ubirnice pri tem menjajo svoj nagib in potek odvisno od nagiba in zakrivljenosti bokov od 1
do 5.
4.4.1 Ubiranje, polje ubiranja

Geometrijsko mesto možnih točk ubiranja med polžem in polžnikom označujemo kot polje
ubiranja. Da bi dobili polje ubiranja, je potrebno določiti točke začetka in konca ubiranja.
Točke konca ubiranja dobimo v presečišču ubirnih črt (…A2, A3, A4…) in ustreznih mejnih
temenskih linij profila polža (…2, 3, 4… slika 4.9) v posameznih presekih.
Točke začetka ubiranja dobimo v presečišču ustreznih temenskih krogov polžnika v

posameznih presečiščih (1, 2, 3, 4, 5) z ustreznimi ubirnimi črtami (A1, A2, A3, A4, A5 ). Tako
dobljene točke, prenesene na tloris polža na linije 1, 2, 3, 4, 5, predstavljajo točke, znotraj
katerih se nahaja polje ubiranja. Začetek polja ubiranja (pod kinematičnim polom C), je
določen s profilom venca polžnika. Presečnice temenskih krogov posameznih presekov
42
polžnika (temenske krožnice 1 do 5 ustreznih presekov 1 do 5 polžnika) z ubirnimi črtami,

prenesenimi v tloris, določajo meje projekcije polja ubiranja.
stranski ris B tloris T
III
II
2
I
I
3 C
B C
II
III
4
A
A 4
A2 3
3
2-4
3 2-4
1-5
A1
A2
A3
A4
A5
Slika 4.9 Polje ubiranja
Polje ubiranja je zakrivljena ploskev, ki je na vhodni strani (presek 5, slika 4.9) krajša kot na
izhodni (presek 1, slika 4.9). Dobljeno polje ubiranja ustreza kotu ∑ = 90°. Za druge kote ∑
dobimo projekcijo polja ubiranja na podoben način. Linije stika označene z I, II, III
predstavljajo geometrijsko mesto točk istočasnega ubiranja, dobljene pa so kot presek polja
ubiranja in boka vijačnice polža. Položaj in dolžino teh črt stika lahko dobimo na naslednji
način: točka v kateri posamezna ubirna črta seka pripadajoči profil zobnice, predstavlja eno
od točk linije dotika. S projekcijo te točke na ustrezno linijo dotika v tloris in prenosom višine
te točke od osi polža v ustreznem preseku stranskega risa, dobimo ustrezno točko v tlorisu (T)
in stranskem risu (B). Ta postopek je potrebno ponoviti za različne osno pomaknjene položaje
polža, dokler ne dobimo popolne črte stika po celotni širini in višini polja ubiranja (glej sliko
4.9).
Na sliki 4.10 je prikazan potek linije stika zob od začetka do konca ubiranja v zaporedju 1-
začetek, 3-konec ubiranja, enega evolventnega (ZI) in enega ZC polžnega gonila. Za oba
prenosnika (ZI in ZC) so prikazane izbrane točke stika in diagram hitrosti.
Rezultirajoča hitrost gibanja (v) izbrane točke stika je dobljena iz obodne hitrosti te točke (vt)
in hitrosti kotaljenja (v2). Obodna hitrost v je projekcija hitrosti drsenja vg. Hitrost valjanja v2
je negativna hitrost pomika linije stika od začetka proti koncu dotika. Če je vektor
rezultirajoče hitrosti določene točke na črti stika pravokoten na tangento (T) v tej točki,
obstaja možnost, da se v oljnem filmu ustvarijo pogoji za dinamično mazanje, s tem pa tudi
izgube padejo na relativno nizke vrednosti. Kjer pa se rezultanta hitrosti približuje smeri
stične črte, je pritisk v oljnem filmu nizek oziroma ga sploh ni, zato je delo trenja in izgube
toliko večje. Če ležijo stične črte ena blizu druge, pomeni da je polmer zakrivljenja bokov (v
preseku pravokotnem na stično črto) majhen in da so zaradi tega kotalni pritiski visoki (pojav
jamičenja – angl. pittinga).
43
čelni prerez polža n1
dm1
df1
da1
vzdolžni (aksilani) prerez polža
kinemat. kinematična
premica premica
m
d2=dm2
b2 n2
dA
da2
dotikalna linija ZI polža
df2
čelni prerez polža
dm1
df1
da1
n1
T vzdolžni (aksilani) prerez polža
kinemat.
premica kinematična
m
premica
b2 ubirnica
n2
dm2
dA
df2
da2
dotikalna linija ZC polža

d2
Slika 4.10 Dotikalne linije polžev ZI in ZC
ZA, ZN, ZI in ZK polži s kinematično osjo, nameščeno na sredini zoba enake kvalitete
izdelave, se zelo malo razlikujejo med seboj v pogledu obremenjenosti bočnih ploskev,
pritiska v oljnem filmu in izgub moči.
ZC polžna gonila, pri katerih kinematična os leži skoraj na zunanjem premeru polža (slika
4.10), vendar so tudi dotikalne (stične) linije bolj strme, dosegajo ugodnejše vrednosti od ZI
polžnih gonil, ki so tem večje, čim večje so obodne hitrosti, čim večji je kot vzpona, čim večji
je razmak osi in čim manjše je prestavno razmerje.
4.4.2 Stopnja prekrivanja polžnih dvojic

Za oceno vrednosti stopnje prekrivanja polžnih dvojic upoštevamo ubiranje profila polža s
polžnikom v srednjem preseku polžnika, kar približno ustreza ubiranju zobnice s polžnikom.
V osnem preseku je ubirna črta nagnjena za kot αn (vpadni kot). Če zobje polžnika niso
spodrezani, bo v polju ubiranja merodajna pot ubiranja:
EE A = l ⋅ cos α n (4.42)
določena s temenskim premerom polžnika ra2 ( v mejnem primeru z rA) in temensko linijo
polža. Iz enačbe (4.42) sledi:
EE A
l= (4.43)
cos α a
Stopnja prekrivanja (srednja) εm je razmerje med dolžino ubiranja v ravnini pravokotni na kot
vzpona in normalnim razdelkom.
l 1
εm = ⋅ (4.44)
cos γ m pn
44
pri čemer je
pn = px ⋅ cos γ m (4.45)
da1
dm1
ra0
l
EA
hf2 ha2
ra1
C
ha
T1
px
rm2
re
ra2
b2
sα 0
α0
re
r 2 co
l b2H=0.8d1
γm
l/co sγ m
γm
pn
Slika 4.11 Stopnja prekrivanja polžnih dvojic
Iz slike 4.11izhaja naslednja zveza:
EE A 1
εm ≈ ⋅ (4.46)
cos α 0 ⋅ cos γ m px
2
Če izrazimo EE A s pomočjo veličin, ki izhajajo iz slike 4.11:
EE A = T1 E A − T1C + EC , (4.47)
dobimo, da je stopnja prekrivanja:
T1E A − T1C + EC
εm = ≈
cos α 0 ⋅ cos 2 γ m ⋅ px
ha (4.48)
ra22 − (r2 cos α 0 ) 2 − r22 − (r2 cos α 0 ) 2 +
sin α 0
≈
cos α 0 ⋅ cos 2 γ m ⋅ p x
Za evolventne (ZI) polžne prenosnike lahko stopnjo prekrivanja izračunamo na enak način,
pri čemer je potrebno računati z nadomestnim številom zob zn = z2/cos3γm, kot da se polž
nahaja v ubiranju valjastim zobnikom s poševnimi zobmi, katerih nagib bočnih ploskev znaša
γm.
45
4.5 MEJNO ŠTEVILO ZOB

Če je število zob polžnika majhno, pri frezanju polžnika teme frezala spodreže koren zoba. S
tem pride do oslabitve zob v korenu in do znižanja stopnje prekrivanja. Mejno število zob
polžnika zm, pri katerem še ne pride do spodrezavanja korena izračunamo s pomočjo slike
4.12:
dm1
C
ha
ha0
T
x
zm m
2
α0
ha0 – višina glave zoba orodja (frezala)

ha – višina glave zoba polža
Slika 4.12 Mejno število zob polžnika
ha 0 z ⋅ m ⋅ sin α 0
CT = = m , (4.49)
sin α 0 2
ha 0 ⋅ 2 2
zm = ≈ , (4.50)
sin α 0 ⋅ m sin 2 α 0
2
pri čemer velja ocena za polžnike brez profilne premaknitve
zm ≈ 30 pri α0 = 15°
zm ≈ 17 pri α0 = 20°.
Če vzamemo manjše število zob (v praksi je to zelo redko) kot izračunamo po enačbi (4.12)
moramo izvesti polžnik z ustrezno profilno premaknitvijo (glej poglavje…..) Postopek izbire
profilne premaknitve je enak kot pri valjastih čelnih zobnikih, s tem da ima profilno
premaknitev samo polžnik.
4.6 POTREBNI PODATKI ZA IZDELAVO POLŽA IN POLŽNIKA

Po določitvi osnovnih geometrijskih in kinematičnih veličin polžne dvojice, je potrebno
ustrezno podati osnovne podatke na risbah (delavniške risbe). Izhajamo iz standarda DIN
3966, kjer najdemo nasvete, kako in katere podatke naj pripravimo na delavniški risbi. Nekaj
mer je kotiranih, druge (ki jih ne moremo kotirati) pa so zbrane v tabeli, ki je tako kot pri
risbah valjastih zobnikov del risbe. V njej najdemo podatke, ki so potrebni pri izdelavi in
kontroli merilnih veličin. Običajno dodamo še osnovne podatke o delu, ki se pari. Pomembno
je, da v preglednico in na ribo vpisujemo tiste podatke, ki jih kasneje potrebujemo pri
izdelavi, kontroli, skladiščenju, montaži…
46
Ko končno oblikujemo podatke na risbi, ne delajmo napak, da samo nekaj »prepisujemo« iz

tega vzorca ali drugih risb, ampak sledimo možnostim, tako postopku izdelave, kot tudi
možnosti kontrole in pozneje preskušanja, če je potrebno oziroma načrtovano. Za vsak
podatek na risbi moramo natančno vedeti, zakaj je tam in zakaj ima takšno vrednost. Hkrati
moramo vse postopke tudi izboljševati oziroma modernizirati v smislu potreb po večji
kvaliteti, nosilnosti in izkoristku. Samo na ta način je mogoče biti konkurenčen.
Na sliki 4.14a je prikazan delavniški načrt polža in na 4.14b delavniški načrt polžnika, iz
katerih je razvidno, s katerimi osnovnimi podatki naj bodo načrti opremljeni. Na sliki 4.14 so
podane mere, ki se nanašajo na izdelavo dela polža in polžnika, kjer bo ozobje. V preglednici
4.1 so podane osnovne konstrukcijske veličine, ki jih mora vsebovati delavniška risba polža
oziroma polžnika.
a) b)
Slika 4.134 Potrebni podatki na delavniškem načrtu: a) polža, b) polžnika
V preglednici 4.1 so zbrani podatki, ki jih na risbo ne moremo kotirati, ker bi bila nejasna. To
so veličine, ki so nujno potrebne pri izdelavi polža in polžnika (orodje, nastavitve strojev) in
pa kontrolne veličine, na osnovi katerih ocenjujemo ustreznost izdelanega ozobja. S
standardom so ti podatki opredeljeni, prav tako groba oblika preglednice.
Izbira in priprava orodja je definirana z modulom , premerom valja dm1 in d2 in izdelovalnim

kotom α0. Na osnovi vzpona pz1, kota vzpona γm in števila zob ustrezno nastavljamo stroje.
Kontrolni podatki in mere temeljijo na debelini zoba polža in polžnika in so ustrezno
prilagojeni našim možnostim proizvodne kontrole (mera preko valjčkov, kroglic, kontrola z
etalonskim polžem, dovoljeni opleti – glej poglavje 9). S podatkom o kvaliteti ozobja pa
kontroliramo druga dopustna odstopanja, ki so predvidena s standardom in so navedena v
prejšnjem poglavju 9. Večino jih lahko določamo na trikoordinatnem merilnem stroju in
ustreznim programom.
Druge mere, ki določajo velikost, obliko in izvedbo polža in polžnika pa oblikujemo glede na
naše potrebe in možnosti (vležajenje, oblika gredi, izvedba polžnika). Napotke o tem najdete
v poglavju 13, ki govori o oblikovanju in izvedbah polžev in polžnikov.
47
Preglednica 4.1 Potrebni podatki polža in polžnika na delavniških načrtih
Polž Polžnik
Število zob z1 Število zob z2
Premer srednjega valja polža dm1 Premer razdelnega kroga d2
Modul (osni modul) m Modul (čelni modul) m
Višina zoba Koeficient profilne premaknitve x2
Smer vzpona vijačnice (leva/desna) Višina zoba h2
Korak vijačnice polža pz1 Smer vzpona vijačnice (leva/desna)
Kot vzpona na srednjem valju polža γm Kvaliteta ozobja in tolerančno polje
Oblika polža po DIN 3975 / A, N, I, K,C) Dodatne tolerance ozobja in kontrolne
Osni razdelek px zahteve (npr. odstopanje osnega razmika
Kvaliteta ozobja in tolerančno polje pri merjenju z etalonskim polžem)1)
Oblika polža po DIN 3975 / A, N, I, K,C)
Izdelovalni kot α0 Premer srednjega valja dm2
Šifra
Polž
debeline
Število zob z1
Merilne
veličine
zoba 1)
Mera preko valjčkov M Osni razmik

Premer valjčka DM Bočna zračnost pri ubiranju (po potrebi)
Premer osnovnega kroga Dodatne zahteve (po potrebi)
Oblika bočnice
db1
I
Kot vzpona na
osnovnem valju γb
1)
Te kontrolne veličine so določene s strani
Debelina zoba s toleranco smn proizvajalca, razen če niso podane posebne zahteve s
strani kupca.
Dodatne tolerance ozobja in kontrolne
zahteve
Šifra
Polžnik
Število
Osni razmik
Dodatne zahteve (po potrebi):
48
Vrtilni momenti, sile, hitrosti in izkoristek polžnega gonila
5 VRTILNI MOMENTI, SILE, HITROSTI IN

IZKORISTEK POLŽNEGA GONILA
Poglavje pregledno podaja izračun sil, hitrosti in izkoristka polžne dvojice (tudi za
samozaporne pare). Priloženi so izkustveni diagrami za določitev izkoristka.
5.1 UVOD
Natančne kontrole, ne samo polžne dvojice, ampak celotnega gonila, zahtevajo da poznamo
sile, ki izhajajo iz polžne dvojice, izkoristek polžne dvojice in ostalih elementov gonila
(ležaji, tesnila, vpliv olja), sicer ne moremo kontrolirati ne polžne dvojice, ne gredi in ležajev
ter ohišja gonila. Pri polžnem gonilu se vse sile dogajajo v prostoru, zato se je potrebno v to
problematiko poglobiti.
Da bi bile zadeve lažje razumljive, izhajamo iz spoznanj in ugotovitev iz valjastih zobniških

parov. Se pravi, če so relacije, ki so poznane iz valjastih parov poznane, potem tudi določitev
sil, ki delujejo na polžne pare in ležaje obeh gredi niso težko ugotovljive.
Izredno pomembno je, da se ugotovi kaj je pogonski element, smer vijačnice polža in smer
vrtenja.
5.2 SILE
Na polžasto dvojico delujejo obodni sili Ftm1,2, osni sili Fxm1,2 in radialni sili Frm1,2. Sile so
prikazane na slikah 5.1 in 5.3 .
Slika 5.1 Sile, ki delujejo na polžasto dvojico
Na sliki 5.2 je prikazan polž nameščen nad polžnikom (a) in pod polžnikom (b). Preglednica
5.1 skupaj s sliko 5.2 podaja pregled smeri vrtenja polža in smeri vijačnice, kakor tudi smeri
delovanja sil. Za izračun teh sil moramo poznati vrtilni moment. Pomembno je, da vemo kaj
je pogonski (polž ali polžnik) oziroma kateri je gnani element dvojice.
49
7
1 2 6
8 3 4
6 3
5
4
2 7
5 1
8
Slika 5.2 Smer vrtenja polžnika v odvisnosti od smeri vrtenja polža in smeri vijačnice
a - zgornji polž, b - spodnji polž
Preglednica 5.1 Smeri vrtenja polžnika v odvisnosti od smeri vrtenja polža in vijačnice
Polž nameščen nad polžnikom (sl.5.2a)

Smer Smer vrtenja Smer osnih sil
vijačnice polža polžnika polža polžnika
desna 1 4 8 6
desna 2 3 7 5
leva 1 3 7 5
leva 2 4 8 6
Polž nameščen pod polžnikom (sl.5.2b)

Smer Smer vrtenja Smer osnih sil
vijačnice polža polžnika polža polžnika
desna 2 4 7 5
desna 1 3 8 6
leva 2 3 8 5
leva 1 4 7 6
5.2.1 Izračun vrtilnega momenta
5.2.1.1 Vrtilni moment na vstopni gredi

Vrtilni moment na vstopni gredi izračunamo po naslednjih enačbah:
T1 = T1N ⋅ K A (5.1)
30 ⋅ P1
T1N = (5.2)
π ⋅ n1
50
5.2.1.2 Vrtilni moment na izstopni gredi

Vrtilni moment na izstopni gredi izračunamo po naslednjih enačbah:
T2 = T2 N ⋅ K A (5.3)
30 ⋅ P2 ⋅ u 30 ⋅ P2
T2 N = = (5.4)
π ⋅ n1 π ⋅ n2
KA je koeficient obratovanja: vrednosti po standardu DIN 3990-1 najdemo v preglednici 4.1.
5.2.2 Določitev ostalih sil na polžno dvojico

Sile na polžu in polžniku se določajo podobno kot pri valjastih vijačnih zobnikih. Na sliki 5.4
so prikazane sile, ki delujejo na zobe polža in polžnika. V kinematični točki C, na srednjem
premeru polža in polžnika, delujejo pravokotno na bok sile Fbn1 in Fbn2 (prerez N-N). Sile z
indeksom 1 se nanašajo na polž, z indeksom 2 pa na polžnik. Polž, kot pogonski del gonila,
deluje na polžnik s silo Fbn2, polžnik pa deluje na polž z enako veliko silo v nasprotni smeri,
Fbn1 = Fbn2.
gnani
Frm2
Frm2
Fxm2 Ftm1
Ftm2
Fxm1
rxm1
Frm1
Frm1
pogonski
γm
Tloris
Tangencialna ravnina
Fxm2 R'2
N
μFn2
ρ’
Fn2
Fxm1
γm
N C Ftm2
Fn1 R2
C
μFn1
Fbn2 Prerez C-C
Ftm1 Fbn2
Frm2 μFbn2
R'1
αn
Prerez N-N Fn2

Fn1
Frm1 Fbn1 μFbn1

C Fbn1
R1
Slika 5.3 Sile na polžu in polžniku
51
Normalne sile Fbn1 in Fbn2 povzročajo na stranskih ploskvah zob v smeri vzpona vijačnice (γm)
sile trenja Fbn1·μ in Fbn2·μ. Rezultantna sila R2 (v prerezu C-C), dobljena iz sil Fbn1·μ in Fbn2·μ
je nagnjena napram sili Fbn2 za kot trenja ρ. Če v prerezu N-N normalno silo Fbn2 razstavimo
na komponente, dobimo radialno silo Frm2 = Fbn2 ·sinαn in pravokotno na njo Fn2 = Fbn2˙cosαn.
Kot αn predstavlja normalni vpadni kot. V tlorisu predstavlja Fn2 projekcijo sile Fbn2, R'2 pa
projekcijo sile R2.
Kot trenja ρ' med silama Fn2 in R'2 dobimo iz enačbe:
μ ⋅ Fbn 2 μ ⋅ Fbn 2 μ
tan ρ′ = = = = μ′ (5.5)
Fn 2 Fbn 2 ⋅ cos αn cos αn
Fn 2 F ⋅ cos αn
R2′ = = bn 2 . (5.6)
cos ρ′ cos ρ′
Iz tlorisa na sliki 5.3 izhaja, da je:
Obodna sila polžnika Ftm2:
Fbn 2 ⋅ cos α n
Ftm 2 = R2′ ⋅ cos( γ m + ρ′) = cos( γ m + ρ′) . (5.7)
cos ρ′
Aksialna sila polžnika Fxm2:
Fbn 2 ⋅ cos α n
Fxm 2 = R2′ ⋅ sin( γ m + ρ′) = sin( γ m + ρ′) . (5.8)
cos ρ′
Radialna sila polžnika Frm2:
Frm 2 = Fbn 2 ⋅ sin α n . (5.9)
Iz enačb 5.8 za Fxm2 in 5.9 za Frm2 izhaja:
cos ρ′
Fbn 2 = Ftm 2 , (5.10)
cos α n ⋅ cos( γ m + ρ′)
cos ρ′
Fbn 2 = Fxm 2 . (5.11)
cos α n ⋅ sin( γ m + ρ′)
Ker iz slike 5.2a izhaja, da je:
Fxm 2 = Ftm1
Frm 2 = Frm1 (5.12)
Ftm 2 = Fxm1 ,
dobimo za polžno gonilo v katerem je polž pogonski (Ftm1 = Fxm2) oziroma obodna sila na
polžu = aksialna sila na polžniku.
52
T1
Ftm1 = Fxm 2 = . (5.13)
rm1
Iz enačbe za 5.10 in 5.11 izhaja:
cos( γ m + ρ′) 1
Ftm 2 = Fxm 2 = Fxm 2 . (5.14)
sin( γ m + ρ′) tan( γ m + ρ′)
Za Fxm2 = Ftm1 dobimo:
1
Ftm 2 = Ftm1 . (5.15)
tan( γ m + ρ′)
Če v enačbo Frm2 = Fbn2 ·sin αn vnesemo izračunane vrednosti za
cos ρ′ cos ρ′
Fbn 2 = Ftm 2 = Fxm 2 , (5.16)
cos α n ⋅ cos( γ m + ρ′) cos α n ⋅ sin( γ m + ρ′)
dobimo za Fxm2 = Ftm1 sile na polžu:
Radialna sila na polžu Frm1 = radialna sila na polžniku Frm2
tan α n ⋅ cos ρ′ tan α n cos ρ′

Frm1 = Frm 2 ≈ Ftm 2 = Ftm1 , (5.17)
cos( γ m + ρ′) sin( γ m + ρ′)
Ftm1
Fxm1 = . (5.18)
tan( γ m + ρ′)
Sile na polžniku:
Ftm 2 = Fxm1
Fxm 2 = Ftm1 . (5.19)
Frm 2 = Frm1
Na sliki 5.4 so prikazane sile, ki delujejo na polž v horizontalni ravnini in sile trenja.
53
os polžnika
l ža
po
os
vijačnica polža
polžnik
Ftm1
αn
γm
Fn1
Fxm1 polž
Frm1
γm
sin
vijačnica polža 1
bn
μF μFbn1
γm μFbn1 cosγm Ftn1

γm
Fxm1
Fn1
Slika 5.4 Sile, ki delujejo na polž v horizontalni ravnini, vključno s silami trenja
5.3 HITROSTI
Med obodno hitrostjo polža v1, polžnika v2 in hitrostjo drsenja vg veljajo naslednji odnosi:
v1 = rm1 ⋅ ω1 = d1 ⋅ π ⋅ n1 , (5.20)
v 2 = rm 2 ⋅ ω 2 = d m 2 ⋅ π ⋅ n2 . (5.21)
v1 ⋅ sin γ m = v 2 ⋅ cos γ m , (5.22)
v2 = v1 ⋅ tan γ m . (5.23)
54
5.3.1 Hitrost drsenja:

v1 v2 r ⋅ω r ⋅ω
vg = = = m1 1 = 2 2 . (5.24)
cos γ m sin γ m cos γ m sin γ m
Določena vrednost hitrosti drsenja ne sme biti prekoračena, oziroma mora biti v določenih
mejah. Dovoljena vrednost hitrosti drsenja se določa glede na točnost ozobja, točnost
montaže, kvaliteto mazanja, vrsto materiala in velikost obremenitve. Orientacijsko jemljemo,
da pri kaljenem (58 HRC) in brušenem polžu in polžniku iz kositrovega brona, lahko hitrost
drsenja znaša do vg ≈ 30 m/s. Za precizna gonila narejena iz kvalitetnih materialov in male
hrapavosti je vg ≤ 50 m/s. Za polže iz poboljšanega jekla (35 HRC) in polžnike iz kositrovega
brona je vg ≤ 15 m/s.
vg1 v1
γm
v2
Slika 5.5 Hitrosti na polžu
5.4 SAMOZAPORNOST, SAMOZAVORNOST IN IZKORISTEK
5.4.1 Samozapornost
Polžno gonilo je v mirovanju samozaporno, kadar pri gnanem polžniku zagon iz mirovanja
ni mogoč. O samozapornosti lahko govorimo pri kotu vzpona polža, ki je manjši od 7° (pri
prestavnih razmerjih nad 50).V primeru spreminjajočega vrtilnega momenta na polžniku ali
zaradi tresljajev, ki se prenašajo z drugih strojev in naprav se lahko samozapornost zmanjša
oziroma je več ni, ker se gonilo začne postopoma premikati ali celo vrteti. Zato moramo biti
previdni kadar želimo uporabiti polževa gonila kot zavoro ali zaporo.
5.4.2 Samozavornost
O samozavornosti polžnega gonila govorimo takrat, kadar se med obratovanjem gonila
prekine pogon s strani polža, gonilo pa se, kljub vrtilnemu momentu na gredi polžnika v smeri
vrtenja, samodejno ustavi. Samozavornost je mogoča (ni nujna) pri kotih vzpona manjših od
55
4°, oziroma prestavnih razmerjih nad 65. V enačbah pri izračunih izkoristkov uporabljamo
koeficienta trenja pri mirovanju (samozapornost) oziroma pri gibanju (samozavornost).
Izkoristek samozavornih gonil je pri pogonu s strani polža vedno manjši od 50%, pri pogonu s
strani polžnika pa manjši od 0! Glej enačbe za izkoristek. Iz enačb sledi, da je pri
samozavornosti kot trenja večji ali enak (na meji samozavornosti) kotu vzpona polža.
5.4.3 Dodatne posebnosti pri gonilih, ki so lahko samozaporna ali

samozavorna
Obe lastnosti je mogoče vnaprej določiti računsko, vendar moramo biti zelo pazljivi, saj sta
odvisni od številnih vplivov. Najpomembnejša sta koeficient trenja med polžem in polžnikom
in kot vzpona polža. Tako lahko konstrukcijsko določimo obe lastnosti. Razen teh dveh pa so
pomembni še naslednji vplivi: način mazanja, izbira materialov, kvaliteta zob polža in
polžnika, utekanje, izvedba tesnjenja ter vrsta in način vležajenja polža, temperatura okolice
in gonila… Tudi te lahko zajamemo računsko (dodatni viri: katalogi ležajev, tesnil, olj…).
Zaradi teh številnih vplivov je včasih precej težko z gotovostjo trditi, da je gonilo
samozaporno ali celo samozavorno, saj, kot smo omenili že prej, vplivajo nato lahko že
okoliški stroji (tresenje, udarci, spreminjajoč moment na polžniku). Zato se tudi vodilni
svetovni proizvajalci izogibajo deklarirati take lastnosti svojih polžnih gonil.
Kadar so vztrajnostne mase z gonilom gnanih delov velike, upori pri vrtenju pa razmeroma
mali, moramo upoštevati, da se tako gonilo ustavi dokaj hitro. Zato lahko pride do izredno
velikih vztrajnostnih sil in momentov, zobje polžnika in polža ter gred in ležaji polža pa se
lahko preobremenijo celo do loma enega od delov - (podvozja vozil, obračala, vrtljive
glave…) ali pa pride do prevrnitve naprav (žerjavi, visoko regalna skladišča…). Da dosežemo
manj sunkovito ustavljanje, lahko dodamo pogonskemu motorju vztrajnik s primernim
masnim vztrajnostnim momentom.
Do takih situacij lahko pride že pri kotih vzpona polža, ki so manjši od 8°, pri neutečenih in
slabo mazanih gonilih, grobo izdelanih polžih in polžnikih ter manj ugodni izbiri materialov
polža in polžnika, pa že pri kotih manjših od 10°. Še posebej so kritična majhna gonila, pri
katerih predstavljajo upori na gredi polža (tesnilke, ležaji) velik dodaten delež k
samozapornosti in samozavornosti.
Pri polžnih gonilih moramo biti zelo pazljivi, kadar uporabimo zavorni motor, pri izračunu
potrebnega momenta zaviranja. Upoštevati moramo izkoristek polžnega gonila za pogonski
polžnik.
Ločiti moramo med samozapornostjo (samozavornostjo) polžnega gonila in samozapornostjo

(samozavornostjo) polžne dvojice (para).
5.4.4 Izkoristek polžnega gonila - pogonski polž

Pri enem obratu naredi polž na polžniku koristno delo:
Wk = Ftm 2 ⋅ p z1 = Ftm 2 ⋅ p x ⋅ z1
p z1 = p x ⋅ z1 = d m1 ⋅ π ⋅ tan γ m (5.25)
Wk = Ftm 2 ⋅ d m1 ⋅ tan γ m ⋅ π
V istem času je na polžu dovedeno delo:
56
Wu = Ftm1 ⋅ d m1 ⋅ π . (5.26)
Tako je izkoristek enak:
Wk Ftm 2 ⋅ d m1 ⋅ π ⋅ tan γ m Ftm 2

ηz = = = ⋅ tan γ m . (5.27)
Wu Ftm1 ⋅ d m1 ⋅ π Ftm1
1
Izračunano je že Ftm 2 = Ftm1 , iz česar sledi tudi izkoristek:
tan( γ m + ρ′)
tan γ m
ηz = (5.28)
tan(γ m + ρ ′)
P2 tan γ m
ηz = = η (če je polž pogonski del), (5.29)
P2 + PGZ tan(γ m + ρ ′)
PGZ je moč, ki se zgubi s trenjem med zobmi.

μ
tan ρ ′ = . (5.30)
cos α n
5.4.5 Izkoristek polžnega gonila - pogonski polžnik

Pri polžnih gonilih vladajo podobne razmere kot pri pogonskih vijakih, kajti z vzdolžnim
gibanjem vijaka se del pogonske moči P1 izgubi zaradi trenja, tako da je moč na gnanem delu
P2 manjša.
P2 − PGZ tan(γ m − ρ ′)
η ′z = = (5.31)
P2 tan γ m
Koeficient trenja μ'= tan ρ' se glede na diagram 5.1 manjša z večanjem hitrosti drsenja. Za
kaljene in brušene polže kakor tudi za poboljšane polže, frezane ali stružene, je vrednost
koeficienta trenja μ v primeru tekočinskega trenja podana na diagramu 5.2.
Diagram 5.1 Koeficient trenja μ v odvisnosti od hitrosti drsenja vg
57
a) poboljšan polž, zobje struženi; b) kaljen polž, zobje brušeni
Diagram 5.2 Koeficient trenja μ v odvisnosti od hitrosti drsenja in načina izdelave polža
V primeru samozapornosti, polž in polžnik menjata svoje vloge: polžnik postane pogonski,
polž pa gnani del. Izkoristek v primeru samozapornosti:
tan( γ m − ρ ′)
η′z = . (5.32)
tan γ m
Samozapornost nastopa pri γm ≤ ρ' (ρ' ≈ ρ). Da bi se zaradi verjetnosti eventualnih dodatnih
obremenitev, ki jim je gonilo lahko izpostavljeno, zagotovila samozapornost, mora biti γm < ρ.
S tem preprečujemo samovoljno obračanje polžnika. Za primer γm ≈ ρ znaša:
tan γ m 1 − tan 2 ρ
η zs = = . (5.33)
tan( γ m + ρ) 2
(ηzs je izkoristek pri samozapornosti).
V primeru samozapornosti je ηzs ≤ 0,5 (≈ 0,4…0,45), ηzs' = 0. Za γm ≤ ρ je μz ≥ tan γm.
Pri konstruiranju pogosto uporabljamo diagram izkoristka za polžna gonila z valjastim polžem
prikazan na diagramu 5.3. Diagram velja za natančne prenosnike iz kvalitetnega materiala
(polž cementiran, kaljen in brušen, polžnik pa iz kositranega brona, vležajenje polža in
zobnika z valjastimi ležaji, mazanje z mineralnim oljem).
58
Diagram 5.3 Izkoristek polžnih gonil z valjastim polžem
Diagram 5.4 Izkoristek ozobja polžnega para
59
Iz diagrama 5.4 je razvidno, da z naraščanjem kota vzpona vijačnice polža γm, raste izkoristek
ηz do največje vrednosti, nakar zopet pada. Največjo vrednost izkoristka ηz max dosežemo v
bližini kota γm= 45° in se pomika tembolj v levo, čim večji je koeficient trenja. Največji
izkoristek dobimo z diferenciranjem dη/dγm, kar pokaže, da se ηz max nahaja pri kotu vzpona
γm = 45 - ρ'/2.
Izguba moči v ozobju:
1
PGZ = P2 ( − 1) (5.34)
ηZ
5.4.6 Skupni izkoristek
Skupna izguba moči v gonilu:
PGsk = PGZ + PGL1 + PGL 2 = P1 ⋅ (1 − ηsk )

(5.35)
PGsk = P1 − P2
PGL1, PGL2 predstavljata izgube v ležajih polža in polžnika, izgube pljuskanja olja in izgube v
tesnilih.
♦ izgube v kotalnih ležajih znašajo ≈ 0,5% prenešene moči (velja za par ležajev),
♦ izgube v normalnih drsnih ležajih znašajo ≈ 3% prenešene moči (velja za par ležajev),
♦ izgube v visokoobremenjenih drsnih ležajih znašajo ≈ 1% prenešene moči (velja za par
ležajev)
♦ izgube zaradi pljuskanja olja in v tesnilih znašajo ≈ 1…5% prenešene moči, odvisno od
načina tesnenja in količine olja v gonilu:
P2 P2 1
η sk = η z ⋅ η L1 ⋅ η L 2 = = = ( pogonski polž), (5.36)
P1 P2 + PGsk PGsk
1−
P2
P1 P2 − PGsk P 1
η′sk = = = 1 − Gsk ≈ 2 − (pogonski polžnik). (5.37)
P2 P2 P2 ηsk
Potrebna pogonska moč pri pogonskem polžu:
P2
P1 = P2 + PGsk = (5.38)
η sk
Potrebna pogonska moč pri pogonskem polžniku:
P1
P2′ = P1′ + PGsk = (5.39)
ηsk
P'1 je koristna moč na polžu, če je polžnik pogonski. P'2 je skupna pogonska moč na gredi
polžnika, če je polžnik pogonski.
60
Moč, ki se prenaša z gonilom:

- polž pogonski P = P1 − PGL1 = P1 ⋅η sk
- polžnik pogonski P = P2′ − PGL 2 = P2′ ⋅ η sk′
Iz enačbe za izkoristek 5.28 izhaja, da bo ηz naraščal do določene meje s povečanjem kota

vzpona γm. To pomeni, da je izkoristek večji pri večstopenjskih polžih. Povečanje kota vzpona
pomeni hkrati zmanjšanje prestavnega razmerja ali zmanjšanje premera polža pri enakem
prestavnem razmerju. Izkoristek je nižji, če prihaja do večjih elastičnih deformacij gredi ali
ohišja, če kot, ki ga morajo oklepati osi vrtenja ni enak 90° in če prihaja do osnih pomikov
polžnika.
61
Kontrola nosilnosti polžne dvojice
6 KONTROLA NOSILNOSTI POLŽNE DVOJICE

Poglavje podaja poenostavljen postopek izračuna nosilnosti polžnih parov.
Obravnavanih je pet kontrol (preverjanj), ki nam dajo oceno ustreznosti zasnovanega
polžnega gonila, da bi pozneje, ko ugotovimo dejanske obratovalne pogoje, po najbolj
natančni metodi, npr. DIN / ISO optimirali polževo gonilo.
6.1 UVOD
Pri oblikovanju polžnega para in k temu pripadajočega ohišja sledijo kontrole, ki potrdijo, če
smo zadevo dobro in kakovostno opravili. Pri tem izkušnje veliko pomenijo, ki so ravno za
gradnjo PG, najpomembnejše predvsem zato, ker še kopica predpostavk ni v celoti dorečena
niti raziskana. Predvsem zaradi tega, ker je tudi izkoristek v velikem raztrosu in odvisen od
številnih že prej omenjenih dejstev. Precejšen vpliv ima že začetna odločitev ali zasledujemo
polžasto gonilo z visokim izkoristkom ali pa bo samo-zaporno. Kontrole bodo potrdile naša
predvidevanja in naša pričakovanja. Seveda pa ni nič narobe, če se v prvem koraku pokaže, da
zadeva ni takšna kot smo pričakovali. Biti je potrebno dovolj moder in ugotoviti, kaj je
potrebno spremeniti, da bomo zadostili zastavljenim ciljem in kriterijem kontrole. Že pri sami
zasnovi se moramo opredeliti o vrsti kontrole (enostavni ali kompleksni) in ali bomo
zasledovali običajno trajnostno kontrolo ali kontrolo na življenjsko dobo. Posebej je potrebno
poudariti, da ne glede za katero kontrolo se odločimo, mora biti varnost proti zlomu zoba
polžnika večja od 1.
Važno je tudi ali bo načrtovano gonilo unikatni-enkratni izdelek ali bo serijski proizvod. Če
ne poznamo natančno vseh pogojev obratovanja potem je vsaka natančna kontrola brez
pomena. Praksa kaže, da običajno zadostujejo najbolj enostavni in preprosti načini kontrole,
ki so narejeni na izkušnjah, najboljše, seveda, lastnih. Vsak projektant - konstrukter mora
samo presoditi kdaj, kako in kaj bo kontroliral in čemu bo pri kontroli posvečal največ
pozornosti. Običajno se v prvem koraku kontrole odločimo za najenostavnejšo in preprosto, ki
so zgrajene na izkustvenih enačbah in podprte z izkustvenimi podatki iz diagramov in tabel.
Šele, ko se zadeve ne izidejo in je zato pričakovati probleme pri obratovanju ali, če želimo
gonilo optimirati uporabimo najbolj kompleksne metode, za te pa moramo dobiti vse potrebne
obratovalne podatke. Praktične izkušnje dokazujejo, da je kontrola gonila po enostavnih
metodah vedno na varni strani, in da je gonilo običajno predimenzionirano.
V tem poglavju je podana enostavna metoda - delno po lastnih izkušnjah, v prilogi pa bolj
kompleksna.
Sicer pa nobena kontrola ne zagotavlja 100 % zanesljivosti, kajti nobena kontrola ne more
zajeti vseh anomalij, ki se pojavijo pri montaži, izdelavi, izbiri materialov (lunkerji), dodatnih
nepričakovanih obremenitev idr.
Predstavljena metoda temelji na preglednici 6.2, kjer so predstavljeni najbolj značilni

materiali polžnika in podana priporočila parjenja z jeklenim polžem (cementiranim oziroma
poboljšanim).
Pri kontroli polžne dvojice običajno preverjamo:

a) varnost proti segrevanju,
b) varnost proti obrabi,
62
c) varnost proti jamičenju,

d) varnost proti zlomu zoba,
e) varnost glede na upogib gredi polža.
6.2 VARNOST PROTI SEGREVANJU

Že v začetku zasnove se moramo odločiti o načinu mazanja in načinu hlajenja gonila. Seveda
skušamo vsako zadevo rešiti najbolj enostavno in poceni. Tako sta mazanje s potapljanjem in
hlajenjem z ventilatorjem na hitro tekoči gredi najenostavnejši in najcenejši. Šele, ko
nastopijo težave pristopimo k drugim rešitvam. Pri zasnovi prav tako razmišljamo o obliki in
orebritvi ohišja, ki lahko učinkovito pomaga pri odvajanju toplote oziroma hlajenju.
Segrevanju in toplotni bilanci se je potrebno posvetiti takrat, ko zares nastopijo težave in, ko
bo gonilo delovalo v neugodnem okolju, kot so višje temperature in slab pretok zraka. V
takšnih težavah nam lahko precej pomagajo znanja iz termodinamike in prenosa toplote.
Včasih je potrebno spremeniti materiale polžnega para in ohišja, na novo orebriti ohišje, se
povezati s proizvajalcem olj ali celo dodatno hladiti od zunaj celotno ohišje.
Skratka precej inovativnega in kreativnega ter povezovalnega znanja raznih področij je

potrebno.
Varnost proti segrevanju lahko določimo na podlagi izgubljene moči. za vse elemente, ki
gonilo sestavljajo (ležaji, tesnila, pljuskanje olja) so zadeve dobro poznane in izgube moči
enostavno obvladljive. Edini problem je izguba moči zaradi trenja med polžem in polžnikom.
Zato je temu potrebno posvečati največ pozornosti, saj k izgubi gonila tudi največ prispeva.
Za mazanje s potapljanjem izračunamo varnost proti segrevanju ST z naslednjo enačbo:
Qod
ST = ≥ S T min = 1,5 ( 6.1 )
Piz
6.2.1 Odvedena toplota

Qod = t zo ⋅ A ⋅ k [W] ( 6.2 )
Pri tem so:
tzo - dopustna trajna temperatura na zunanji strani ohišja [°C]
A - površina ohišja [m2]
k - prestopni koeficient [W/m2K]
6.2.1.1 Dopustna trajna temperatura tzo na zunanji strani ohišja znaša

t Lmej − t a
t zo = − 1,5 [°C] ( 6.3 )
n1
1,03 + 0,1
1000
tLmej - (70 …80)°C
ta - temperatura zraka okolice
n1 - vrtilna hitrost pogonske gredi [min-1]
63
Tudi diagram 6.1 nam lahko precej pomaga pri določitvi temperature na zunanji strani ohišja
in določitvi varnosti ST.
50
45
40
35
a b c d
višina ohišja [cm]
30
25
Nivo
20
olja
15
10
5
0
0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100
Temperatura [°C]
Pomen črt: a - ohišje orebreno, hlajenje z zračnim tokom z obeh strani
b - ohišje orebreno, hlajenje z zračnim tokom z ene strani
c - ohišje orebreno, brez hlajenja
d – ohišje gladko, brez hlajenja
Diagram 6.1 Porazdelitev temperature po ohišju
6.2.1.2 Površina ohišja, ki jo upoštevamo za prenos odvoda toplote za stacionarna

gonila s hladilnimi rebri A:
A ≈ 9 ⋅10−5 ⋅ a1,85 [m2] za dobro orebreno ohišje ( 6.4 )

A ≈ 9 ⋅10−5 ⋅ a1,8 [m2] za srednje orebreno ohišje ( 6.5 )
a - osni razmik v [mm]
Seveda pa lahko površino izračunamo iz dejanske površine ohišja in reber, če to že poznamo.

Orebritev ohišja precej poveča hladilno površino, zato jih skrbno oblikujemo in pravilno
razvrstimo. Pomagajo pa tudi povečati togost ohišja gonila.
64
ds (ds1) Hr
d rk ≈ 0,33 ⋅ ar
H r ≈ (4 ÷ 5) ⋅ a r Važno!
d ro ≈ (1 ÷ 1,5) ⋅ ar Če imamo hlajenje z
dr
ar ≈ d s ali d s1 ventilatorjem,
drk
izvedemo rebra
dro
H r max ≈ (60 ÷ 100) mm

vzporedno s tokom
ds in ds1 – glej poglavje 4 zraka.
Slika 6.1 Oblika in velikost reber
6.2.1.3 Prestopni koeficient k (enačbi 6.6 in 6.7 )

a) za spodaj ležeč polž brez ventilatorja
n1 0,75
k ≈ 6,6 ⋅10 −3 ⋅ [1 + 0,23( ) ] [W/m2K] ( 6.6 )
60
b) za spodaj ležeč polž z ventilatorjem
n1 0,75
k ≈ 6,6 ⋅ 10 −3 ⋅ [1 + 0,4( ) ] [W/m2K] ( 6.7 )
60
Če je polž nameščen zgoraj je k za cca 20 % manjši (slika 2.2).
6.2.2 Celotna izguba moči v gonilu

Piz = Pz+PL1+PL2+PT = P1(1-ηs) [W] ( 6.8 )
Pri tem so:
Pz - izguba moči ubiranja polžnega para [W]
PL1,PL2 - izguba moči v ležajih polža in polžnika [W]
PT - izguba zaradi tesnil [W]
P1 - pogonska moč [W]
ηs - skupni izkoristek polžnega gonila [-]
Največji delež predstavlja PZ. Zato moramo pozneje, če bo potrebno, ko bomo kontrolirali
polžasti par z bolj kompleksnejšo metodo, tej izgubi posvetiti največ pozornosti. Vse ostale
izgube (ležajev, tesnil) so znane in konstantne.
V praksi se največkrat odločimo za pogonski polž in gnani polžnik. Seveda pa je lahko tudi
obratno. Gonilo določimo na podlagi moči P2 oziroma dela, ki ga potrebuje gnani stroj. Preko
P2 in izkoristka ηs pridemo do P1, to je potrebne moči pogonskega agregata, ki jo pri zasnovi
gonila izračunamo iz Piz (enačba 6.8 . Lahko pa, za začetek, vzamemo za izračun Piz
predvideno pogonsko P1.
65
Slika 6.2 Shema povezave polžnega gonila s pogonskim strojem in gnanim strojem
Torej moramo ugotoviti ali izbrati izkoristek. Običajno si ga izberemo. Če nimamo izkušenj si
pomagamo s podatki priznanih raziskovalcev ali strokovnjakov. Seveda pa se ob izbiri ηs
pravzaprav zavezujemo, da bomo to pozneje tudi uresničili, sicer zadeva ne bo izpolnila
pričakovanj. Preglednica 6.1 podaja izkustvene podatke na podlagi prestavnega razmerja in
števila vrtljajev polža. Tudi diagram 6.2, ki je uporaben za manjše polže temelji na
podobnem.
Preglednica 6.1 Skupni izkoristek gonila η s (velja za pogonski polž, kotalno vležajenje in
mineralno olje)
Vrtilna hitrost Prestavno razmerje

polža [min-1]
5 10 20 40 70
15 79…90 69…81 59…71 (48…60) /36…47/
150 85…93 79…89 72…82 60…70 (47…58)
1500 91…96 88…95 82…91 75…84 64…75

Pomen: (…)indiferentno, /…/ samozaporno;
Za vmesne vrednosti vrtilnih hitrosti in prestavnih razmerij lahko linearno interpoliramo.
66
100,0
Izkoristek [%]
1.. Pomen črt:
.5 (za prestavno
90,0
6 razmerje i v
počasneje)
80,0 7 1 - i = 4,63
2 - i = 5,57
70,0 8 3 - i = 6,83
4 - i = 8,6
60,0
5 - i = 11,25
6 - i = 15,33
50,0 7 - i = 23,5
8 - i = 47
40,0
0 500 1000 1500 2000
Vrtilna hitrost polža [min-1]
Diagram 6.2 Izkoristek manjših ZI polžev: m = (1-4)mm
Še enkrat, preko potrebne moči P2 , ki jo lahko dobimo s pomočjo izbranega (diagrami,

tabele, izkušnje) ηs lahko izračunamo P1 z naslednjo enačbo (6.9):
P
P1 = 2 (6.9)
ηs
Pozneje z enačbo 6.8 izračunamo Piz in takoj nato varnost proti segrevanju.
6.3 VARNOST PROTI JAMIČENJU

Zh ⋅ Zn σ H lim ⋅ Z h ⋅ Z n
S H = σ H lim ⋅ = ≥ S H min = 1...1,3 (6.10)
σH 1000 ⋅ T2 ⋅ K A
ZE ⋅ Zg ⋅
a3
1
−
⎡ ⎛ 1 − ν1 1 − ν 2
2 2
⎞⎤ 2
Z E = ⎢π ⋅ ⎜⎜ + ⎟⎥
⎟ (6.11)
⎢⎣ ⎝ E1 E2 ⎠⎥⎦
a - osni razmik [mm]

KA - faktor obratovanja
T2 - moment na izstopni gredi polžnega gonila
Zh - faktor življenjske dobe (za enostavno kontrolo vzamemo Zh = 1,5)
Zn - faktor vrtilne hitrosti (za enostavne izračune vzamemo Zn =1)
Zg - faktor dotika dobimo iz diagrama 6.3
σ H lim - bočna trdnost iz preglednice 6.2
σH - bočna napetost (ploščinski tlak)
67
3,6
Vrednosti za ZI polž
3,2 veljajo tudi za polže ZA,
ZI polž ZN in ZK
faktor dotika Zg
2,8 αn=20° in x~0.
polž * * - velja za posebne

2,4 oblike polžev
αn=24° in x~0,5.
2,0
0,20 0,25 0,30 0,35 0,40 0,45 0,50 0,55 0,60
razmerje dm1 /a
Diagram 6.3 Faktor dotika Zg
Kontrola varnosti proti jamičenju SH ni nekaj usodnega. Če ni izpolnjen pogoj bo prišlo hitro
do nastajanja jamic (pitinga) na površini in zato do in povečane obrabe, kar seveda ima za
posledico krajšo življenjsko dobo. Vendar zadeva še ni usodna, če ne gre za trajna visoko
obremenjena gonila. V tej kontroli je še precej rezerve.
6.4 VARNOST PROTI OBRABI

σ o lim ⋅ O p ⋅ OR ⋅ Ov σ o lim ⋅ O p ⋅ OR ⋅ Ov
So = = ≥ S o min = 1...1,3 (6.12)
σH 1000 ⋅ T2 ⋅ K A
ZE ⋅ Zg ⋅
a3
σolim - trdnost proti obrabi – glej diagram 6.4
Op - faktor dvojenja pri obrabi *
OR - faktor hrapavosti pri obrabi *
* - Za običajne parjene materiale, majhno hrapavost in manjše module lahko za
oba faktorja vzamemo Op = OR =1.
Ov - faktor hitrosti pri obrabi
n
Ov ≈ 1,2 ⋅ 4 1 (6.13)
i ⋅ vkl
vkl - drsna hitrost, ki jo izračunamo po enačbi
v1 d ⋅ω
vkl = = m1 1 [m/s] (6.14)
cos γ m 2 ⋅ cos γ m
ω1 - kotna hitrost polža
π ⋅ n1
ω1 = (s-1) (6.15)
30
ZE - faktor elastičnosti določimo po enačbi 6.11 ali iz tabele 6.2 (glej poglavje 7.3)
Zg - je enak kot v prejšnjem poglavju
68
500
450
400
350 Δmlim=0.75 kg
0.50
300 0.25
0.10
σ0 lim
250 0.05
0.01 kg
200
150
100
50
0
5-105 8 106 2 4 6 8 107 2 4 5-10-7
0.2 0.3 0.3 0.4 0.4 0.5 0.5 0.6 0.6
NL – na polžastem zobniku
Diagram 6.4 Trdnost proti obrabi za centrifugalno lit polžnik iz brona CuSn12 ter cementiran
in kaljen polž iz jekla 16MnCr5
Število sprememb obremenitev NL izračunamo po enačbi 6.16 :

n
N L = 60 ⋅ Lh ⋅ 1 (6.16)
i
Trdnost proti obrabi pa lahko za druge materiale izračunamo z enačbo 6.17 :
Δmlim
σ o lim = 1,27 ⋅ 10 4 ⋅ 4 [N/mm2] (6.17)
NL
Praktične izkušnje priporočajo, da naj znaša dovoljeno zmanjšanje debeline zoba Δs od smax
na smin v vrednosti (glej sliko 6.3)
Δs = smax − smin ≈ 0,3 ⋅ m [mm] (6.18)
S tako omejeno obrabo (dovoljeno zmanjšanje debeline zoba) preprečimo zlom zoba. Na
podlagi te predpostavke določimo mejno količino (maso) obrabe polžnika Δmlim z enačbo
6.19:
1,5 ⋅ Δs ⋅ z 2 ⋅ m ⋅ d m1 ⋅ ρ 2
Δmlim = [kg] (6.19)
10 6 ⋅ cos γ m ⋅ cos α
z2 - število zob polžnika (-)

m - modul [mm]
dm1 - srednji premer polža [mm]
ρ2 - gostota polžnika [kg/dm3], glej preglednico 6.2
Za obrabo velja, da je pomembna lastnost polžnega para in da ni hitro napredujoča. Velika in

hitra obraba kaže, da nismo izbrali pravih parjenih materialov, mazanja, da ni pravilna slika
nošenja ali celo, da ohišje ni izdelano v ustreznih tolerancah ter da je montaža slaba. Paziti
moramo, da ne prekoračimo bočne zračnosti. Običajno lahko preko kontrole bočne zračnosti
69
ugotovimo, kako hitra je obraba. Obraba gre preko cele višine zoba polžnika dokaj
enakomerno. Paziti moramo na dve zadevi:
- da zob ne postane koničast in
- da se presek zoba ne zmanjša na takšno vrednost, da pride do zloma zoba polžnika.
Ko obraba preseže smin običajno pride do zloma zoba, kar je zelo nerodna zadeva. Praktično
sta obraba in napetost v korenu zoba med seboj zelo povezani. Če obraba ni enakomerna
pomeni, da venec polžnika ni iz homogenega materiala, kar je precej pogosta zadeva.
zob je postal
koničast
Ft2 b
zob
hF
končna debelina v
sFmin korenu polžnika
sF=sFmaks začetna debelina v

korenu polžnik a
Slika 6.3 Enakomerna obraba polžnika
Če ne pride do zloma, pa se zaradi spremenjene oblike zoba in zaradi koničavosti spremenijo

ubirne razmere. Na obrabo dramatično vplivajo vse nečistoče, zato moramo polžne dvojice
zavarovati proti nečistočam. Tudi odkrhnjeni delci predstavljajo abrazivne elemente.
70
Preglednica 6.2 Materiali za polžne dvojice
Za σ 0,2 δ5 σH
Material za σM ρ2 E ZE U lim ( 2)
p. HB lim (1)
Opomba
polžast zobnik [N/mm ] 2
[N/mm ] 2
[%] [kg/dm ] 3 [N/mm2] [ N/mm ] 2
[N/mm ] 2
[N/mm2]
št.
1. P. Cu Sn 12 140 260 80 12 8,8 88300 147 265 115 Dvojenja:
2. C. Cu Sn 12 150 280 95 5 8,8 88300 147 425 190 Polž: jekla za cementiranje
3. P. Cu Sn 12 Ni 160 280 90 14 8,8 98100 152,2 310 140 (20Cr4, 16MnCr5, 18CrNiMo7…)
Polžnik: 1 do 14
4. C. Cu Sn 12 Ni 180 300 100 8 8,8 98100 152,2 520 225
5. P. Cu Sn 10 Zn 130 260 75 15 8,9 98100 152,2 350 165 Polž: jeklo za poboljšanje (C45,
6. C. Cu Sn 10 Zn 150 270 85 7 8,9 98100 152,2 430 190 28Mn6, 42CrMo4…) ali
7. C. Cu Sn 14 200 300 115 4 8,9 92700 150 370 180 navadno konstrukcijsko jeklo
8. P. Cu Zn 25 Al 5 450 750 180 8 7,4 107900 157,4 500 565 (S355, E335, E360…)
9. C. Cu Zn 25 Al 5 480 750 190 5 7,4 107900 157,4 550 605 polžnik 1 od 7 ter 13 in 14
10. P. Cu Al 11 Ni 320 680 170 5 7,4 122600 163,9 250 402
za male hitrosti in mazanje:
11. C. Cu Al 11Ni 400 750 185 5 7,4 122600 163,9 265 502
miner. olja
12. C. Cu Al 10 Ni 300 700 160 13 7,4 122600 164 660 377
13. SL 25 120 300 250 7,2 98100 152,3 350 150 če je polž iz SL
14. NL 70 500 790 260 5,5 7,35 175000 182 490 628 ZE po enačbi
(1) Velja za dvojenje s cementiranim in brušenim polžem HRC 60 ± 2, za dvojenje s poboljšanim polžem (nebrušenim) je potrebno
vrednost σ Hlim pomnožiti z 0,75.
(2) Velja za α 0 = 20° za α 0 = 25° - vrednost pomnožimo z 1,2,
pri izmenični obremenitvi vrednost pomnožimo z 0,7,
pri kratkotrajni sunkoviti obremenitvi (do 15 s) vrednost pomnožimo z 2,5.
71
6.5 VARNOST PROTI ZLOMU ZOBA

U lim ⋅ m ⋅ b2
SF = ≥ S F min = 1 (6.20)
Ft 2 ⋅ K A
Ulim - preglednica 6.2

Ft2 - obodna sila na polžniku
2000 ⋅ T2
Ft 2 = [N] (6.21)
d 02
T2 - izstopni moment [Nm]
d02 - srednji premer polžnika [mm]
m - modul [mm]
b2 - širina polžnika [mm]
KA - koeficient obratovanja [-]
Varnost v korenu zoba lahko izračunamo tudi iz dejanske napetosti v korenu zoba polžnika
tako, da vzamemo zob polžnika kot konzolo na kateri deluje obodna sila Ft2 (slika 6.3).
M Ft 2 ⋅ hF ⋅ 6
σ dej = = 2
≤ σ dop [N/mm2] (6.22)
W sF ⋅ b
Karkoli se dogaja s polžasto dvojico, eno je gotovo – varnost proti zlomu zoba mora biti
vedno večja od 1. Problematičen je polžnik, ki je vedno iz trdnostno slabšega materiala kot
polž. Med seboj so povezani piting z obrabo in obraba z varnostjo proti zlomu oziroma
preveliki napetosti v korenu zoba. Izredno velik vpliv ima slika nošenja in z njo povezana
razporeditev obremenitve na zob.
6.6 VARNOST PROTI UPOGIBU GREDI

Običajno varnosti proti upogibu gredi polža posvečamo premalo pozornosti. Kontrola varnosti
ima daljnosežne posledice. Če kontrola ni v zahtevanem področju pride do spremembe slike
nošenja in s tem se tako spremeni izkoristek, obraba, toplotna bilanca in jamičenje. Običajno
se poruši tudi oljni film. Skratka spremeni se pričakovana življenjska doba in to običajno na
slabše. Upogib gredi vpliva negativno že na utekanje polžne dvojice. Zagotovo je to ena
pomembnejših kontrol, ki ogromno pove, če se v njo le malo bolje poglobimo. To spoznanje
pride za nami šele z izkušnjami.
f lim
Sf = ≥ 0,5...1 (6.23)
fm
flim = 0,004.m ali dm/1000 za cementirane polže

flim = 0,01.m ali dm/500 za poboljšane polže
V ohišje vstavljen polž lahko smatramo kot nosilec na dveh podporah s točkovno
obremenitvijo.
Dejanski poves izračunamo pri pogonskem polžu iz jekla po enačbi 6.24:
72
2 ⋅10 −6 ⋅ l1 ⋅ Fo1 ⋅ tan 2 α + tan 2 (γ m + ρ ' )

3
fm = 4
≤ f lim (6.24)
dm
l1 - razmik med ležajema polža [mm]; za začetek zasnove se priporoča, da l1 določimo z
l l = 3,3 ⋅ a 0,87 [mm] (6.25)
a - osni razmik [mm]
α - ubirni kot [°]
γm - kot vzpona vijačnice [°]
dm - srednji premer polža [mm]
ρ' - reducirani kot trenja (enačba 6.26) [°]
ρ
tan ρ ′ = (6.26)
cos α n
6.7 VPLIV DODATNIH OBRATOVALNIH POGOJEV

Pri vseh prej navedenih kontrolah, čeprav poenostavljenih, imamo precej rezerv, ker smo:
- upoštevali kopico predpostavk, ki jih pozneje pri izvedbi, vedno spremenimo na boljše,
- upoštevali, da gonilo trajno obratuje, kar je zelo redko,
- upoštevali vedno skozi vso dobo obratovanja, največjo obremenitev, kar je pa tudi zelo
redko. V resnici se obremenitev T2 spreminja, včasih povsem stohastično, kot kaže
diagram.
moč upoštevana v kontrolah

10
Moč [kW]
9
8 P2m
7
6
5
4
3 dejanska moč
2
1
0
1 2 3 4 5 6 7 8 9 Čas
10[s]
Diagram 6.5 Računska moč P2 in dejanska moč P2m
Za enostavno kontrolo lahko vzamemo P2. Če pa bomo prisiljeni, da izvedemo kontrolo z bolj
kompleksno metodo pa je nujno, da poznamo vse podrobnosti v delovanju gonila in tudi
dejansko obremenitev, sicer je takšna kontrola brez pomena. Ko pridemo s kontrolami do
konca moramo verodostojno oceniti posamezne vrednosti in ukrepati.
Zavedati se moramo, da so vse kontrole več ali manj še vedno nekakšna ocena, dokler nismo
prepričani o dejanski vrednosti izkoristka, ki je zagotovo najvplivnejša veličina. Do tega pa se
lahko dokopljemo samo z meritvami. Diagram 6.6 lepo kaže, zakaj so polžna gonila glede na
ostala zobniška gonila (z valjastimi in stožčastimi zobniki) težko obvladljiva že v prvem
koraku. Izkoristek polžnih gonil je v zelo velikem raztrosu , medtem ko je za ostala gonila
skoraj konstanten v celem področju uporabe.
73
gonila z valjastimi zobniki

1
gonila s stožčastimi zobniki
0,9 z 1=6
Izkoristek (-) polžna gonila
0,8
0,7 z 1=3
0,6
z 1=1
0,5
0,4
10 100 1000
-1
Vrtilna hitrost izstopne gredi (min )
Diagram 6.6 Primerjava izkoristkov gonil
Zelo pogosto se v praksi pojavi poleg trajnega pogona intermitenčni ali kratkotrajni pogon.
Običajno je to znano že v začetku, ko načrtujemo izvedbo gonila. Način pogona pa precej
vpliva tudi na posamezne kontrole.
100
Temperatura [°C]
80
60
Trajni pogon
Intermitiran pogon
to tm
40
Mejna temperatura gonila
to - čas obratovanja
tm - čas mirovanja
20
0 5 10 15 20 25 30
Čas [min]
Diagram 6.7 Intermitenčni pogon
Spremembo temperature stene ohišja intermitenčnega pogona kaže diagram 6.7. Če je

intermitenca 1 (100%) gre pravzaprav za trajni pogon. Če je pa manjša od 1, se popravi odvod
toplote (enačba 6.2 ) za koeficient intermitenčnega pogona tako, da se enačbo 6.2 pomnoži s
kI po enačbi 6.27.
100 − ED
kI = 1+ k ⋅ ED (6.27)
n
1 + k ven ⋅ ( 1 )1,5
1000
74
Pri tem so:

k - koeficient, ki upošteva zmanjšanje odvoda toplote zaradi mirovanja gonila (ni
pljuskanja olja po stenah. Običajno znaša od 0,3 … 0,6. V praksi se jemlje srednja
vrednost 0,45
ED - intermitenca ali relativna vklopna doba (<1)
kven - koeficient vpliva ventilatorja na odvod toplote. Običajno je kven =0,35. Seveda pa se
povečajo za mnogokratnik kI tudi izgube.
Pri kontroli varnosti proti jamičenju SH in obrabi SO pa se kI upošteva pri izračunu T2 in sicer,
da se T2 pomnoži s kI.
O kratkotrajnem pogonu govorimo, če po fazi obratovanja ta reduktor miruje ali pa se hladi,

da je
4⋅a
tm > (6.28)
100
V tem času se mora ohladiti na temperaturo okolice. Da bi lahko določili varnost proti toploti
za kratkotrajni pogon STK moramo izračunati referenčni čas tr po enačbi (6.29).
100 YK
tr = to ⋅ ⋅ (6.29)
a YKo
Pri tem je
1, 5
⎛ n ⎞
YK = 1 + k ven ⋅ ⎜ 1 ⎟ - koeficient vpliva ventilatorja na hlajenje (6.30)
⎝ 1000 ⎠
YKo = 1 + k ven - koeficient ventilatorja (6.31)
Po določitvi ta lahko iz preglednice (6.3) z linearno interpolacijo dobimo varnost STK.
Preglednica 6.3: Varnost STK

ta 0,1 0,14 0,2 0,3 0,4 0,7 1,0 1,4 2 3
STK 0,14 0,20 0,29 0,42 0,48 0,67 0,78 0,88 0,96 1
Iz tega sledi, da bi lahko reduktor v tem načinu obratovanja odvedel naslednjo moč (enačba
6.32).
t ⋅ A⋅k
Qod = zo [W] (6.32)
S TK
To odvedeno toplotno moč upoštevamo pri izračunu varnosti proti toplotni obremenitvi.
6.8 PRIMERJAVA STANDARDOV DIN IN AGMA

Razvite industrijske države imajo običajno svoje standarde. Seveda so lahko ti povzeti od
druge razvite države. Danes se največkrat privzamejo ISO standardi. Tako se k ISO standardu
doda še nacionalna oznaka (npr. v Sloveniji dobimo ISO standard s priponko SIST). v
zadnjem času pa se sprejemajo evropski standardi EN. Če ga prevzamemo še mi dobi pred EN
ravno tako oznako SIST.
Za kontrolo polžnih parov so na razpolago poleg DIN oziroma ISO standard in ameriškega
standarda AGMA še kopica drugih nam manj poznanih standardov (npr. GOST, BS, itd.), ter
75
poenostavljenih postopkov, ki jih najdemo v različnih strokovnih knjigah. Pri nas je zagotovo
zelo pomemben vir, ki ga je napisal H. Winter (Maschinen elemente III.), ki ga v naši tehniški
praksi precej uporabljamo. Vsakdo se mora sam odločiti, kaj, kateri vir bo vzel za izhodišče
tako za kontrolo geometrijskih kot tudi drugih trdnostno-toplotnih kontrol. Izkušnje kažejo, da
se je vsaj pri prvi zasnovi dobro držati enega vira in s tem izbranim virom pripeljati do nekega
rezultata. Pozneje, pri optimiranju, pa seveda lahko preidemo na druge vire ali standarde.
Praksa kaže, da med samim procesom ustvarjanja ni dobro prehajat iz enega na drugi vir. V
naslednjih odstavkih so razložene razlike med DIN in AGMA standardom, ki sta "doma" tudi
v tem našem slovenskem prostoru.
Izračun geometrijskih veličin je ustaljen že dalj časa in se v osnovi naslanja na geometrijski

izračun valjastih zobnikov. Glavna razlika med polži in zobniki je presek v katerem je
postavljen osnovni profil. Pri zobnikih je to normalni presek (pravokoten na bok zoba), pri
polžih pa čelni oziroma aksialni presek.
Vsi izračuni temeljijo na valjastih polžih in ne ločujejo oblik polžev. Temelji na 20°
izdelovalnem kotu in standardni višini zoba 2,2 čelnega (aksialnega) modula. Za polže s
posebnimi zobnimi boki (konkavni) si moramo sami določiti postopek kontrole. Seveda si pri
tem lahko pomagamo s kakšnim standardom, ki velja za kontrolo valjastih polžev.
Nam najbolj poznani standardi s tega področja so standardi DIN in AGMA. V nadaljevanju so
podane glavne karakteristike in razlike med standardi DIN (DIN 3974, DIN 3975, DIN 3976
in DIN 3996) ter AGMA (AGMA 2111-A98, AGMA 6022-C93 in AGMA 6034-B92).
Omenjeni standardi zajemajo presoje nosilnosti, izračune geometrije in kontrolnih veličin ter
določanje dopustnih odstopanj in merilnih postopkov.
S področja zobniških prenosnikov je potrebno omeniti SIST ISO 1122-1, ki opredeljuje

temeljno izrazoslovje s področja zobniških prenosnikov.
6.8.1 Standard DIN

Standardi DIN so zelo natančni in ne dopuščajo poenostavljanja, ampak natančno določajo
tako geometrijo in različne oblike polžev DIN 3975 ter dopustna odstopanja DIN 3974 kot
tudi različne kontrole kvalitete. Temeljne definicije za polžne prenosnike podaja DIN 3998
Dopustni odstopki kontrolnih mer (mera preko zob, mera preko valjčkov in mera preko
kroglic) so enaki kot za valjaste zobnike in so zbrane v standardu DIN 3961. Standard
predvideva izračun vseh geometrijskih podatkov, ki so potrebni za trdnostni izračun in
izdelavo. DIN 3976 priporoča glavne izmere polžnih gonil in njihove medsebojne odnose. Po
DIN 3996 je točno določen postopek izračuna sil, ki delujejo na polževo dvojico in izračun
izkoristka gonila. Po standardu DIN 3996 presojamo tudi nosilnost (ustreznost) polžnega
gonila po naslednjih kriterijih:
− segrevanju
− jamičenju
− obrabi polžnika
− lomu zoba
− upogibu gredi polža
Problem je v tem, da so na razpolago popolni podatki samo za nekaj najpogosteje

uporabljanih parov materialov. Za manj uporabljane materiale pa se je potrebno znajti in
narediti izračun po kakšnem drugem postopku, ki te podatke vsebuje ali predpostaviti kako
vrednost na osnovi lastnosti drugih podobnih materialov in na podlagi izkušenj. Seveda je
76
mogoče priti do potrebnih podatkov tudi na osnovi lastnega raziskovalnega dela in meritev.
Za nekatere materiale pa je mogoče dobiti ustrezne podatke pri proizvajalcih teh materialov.
Standard je enostaven za uporabo in zelo natančen. Sam računski postopek je precej dolg.
Uporablja ga lahko konstruktor z osnovnim znanjem strojništva in ne zahteva mnogo izkušenj
s polžastimi gonili. Izračun je zelo primeren za programiranje.
Po standardu DIN 3974 so predvideni dovoljeni odstopki za posamezne kvalitete ozobij (od 1
do 12). Za polže so pripravljeni naslednji dovoljeni odstopki: odstopek delitve (aksialne),
skok delitve, skupni odstopek zavojnice, skupni odstopek profila, krožni tek in enobočni
kotalni odstopek. Za polžnike pa so tolerirane naslednje merilne veličine: posamični odstopek
delitve, skok delitve, skupni odstopek delitve, skupni odstopek profila, krožni tek ozobja in
enobočni kotalni odstopek.
6.8.2 Standard AGMA

Pomembnejši standardi AGMA s področja polžnih prenosnikov obravnavajo naslednja
področja: AGMA 2111-A98 vsebuje tolerance in postopke kontrole kvalitete izdelave,
AGMA 6034-B92 predpisuje izračun sil in izkoristka ter navaja koeficiente obratovanja za
polžna gonila, po AGMA 6022-C93 pa lahko določimo geometrijske izmere in izvedemo
presojo nosilnosti. Opisane so tudi oblike in postopki izdelave polžev (se bistveno ne
razlikujejo od DIN), slika nošenja in utekanje polžnih gonil.
Kontrolni izračun (presoja) nosilnosti je po tem standardu mnogo krajši kot po DIN, saj
vsebuje samo eno presojo na osnovi povesa gredi polža. Vrednosti, ki jih moramo izračunati
je mnogo manj in do rezultata pridemo hitreje, če seveda znamo dovolj dobro ocenjevati in
izbirati različne faktorje in koeficiente, ki so sicer zelo dobro obravnavani. Konstruktor ima
precej svobode. Kljub temu je ta standard manj primeren za neizkušenega konstruktorja, saj
zahteva kar nekaj znanja in izkušenj.
V primeru, da želimo izvesti še druge kontrole (presoje) je mogoče uporabiti DIN, saj se po
geometrijskih karakteristikah bistveno ne razlikujeta. Prav tako bi lahko uporabili katerega od
nestandardnih postopkov. Standard vsebuje izračun samo tistih veličin, ki so nujno potrebne
pri konstruiranju. Standard tudi navaja, da so v enačbah z raznimi koeficienti že upoštevane
določene varnosti proti nekaterim obremenitvam zato ni potrebno izvajati toliko kontrol kot
po DIN standardu.
Postopek zajema izračun geometrije, sil, ki delujejo na polžasto dvojico in izkoristka.

Rezultati, ki jih dobimo po tem izračunu so zelo dobri in zanesljivi, seveda pa zahtevajo med
samim postopkom pravilne odločitve.
Po standardu AGMA 2111-A98 so za posamezne kvalitete ozobij (od 3 do 12) na polžih

tolerirani naslednji odstopki: krožni tek, odstopek profila, odstopek delitve, skupni odstopek,
odstopek vzpona zavojnice in odstopek zavojnice od srednjega vzpona. Na polžnikih pa so
tolerirani: krožni tek, odstopek delitve in skupni odstopek delitve.
6.8.3 Primerjava izračunanih vrednosti po DIN in AGMA

Geometrijske veličine se po obeh standardih v glavnem ujemajo. Nekatere veličine se med
standardoma tudi razlikujejo.
77
Najpomembnejše razlike so v širini polža in polžnika in pa v višini zoba pri polžih z modulom
večjim od 1,3 mm. Pri večjih modulih je višina zoba po AGMA manjša kot po DIN standardu
in znaša 2,157 (DIN 2,2).
AGMA priporoča širino polžnika 2/3 srednjega premera polža, kar je cca 17% manj kot pa v
DIN, ki priporoča širino polžnika 0,8 srednjega premera polža.
Razlikujeta se tudi pri presoji varnosti obratovanja, saj AGMA predpisuje samo presojo
upogiba gredi polža, DIN pa kar pet (segrevanje, obrabo, jamičenje, lom zoba in upogib gredi
polža). Dopustne vrednosti povesa znašajo po standardu DIN 3996 0,01 mx, po standardu
AGMA 6022-C93 pa 0,025px1/2, kar pomeni pri majhnih polžih večje (za modul 1mm 4×!)
dopustne povese po AGMA, pri večjih polžih pa manjše dopustne povese po AGMA (za
modul 20mm so dopustni povesi enaki), kot to priporoča DIN.
Pri obeh standardih so predpisane tudi tolerance polžnih parov, ki pa vsebujejo različne
vrednosti. Za polže so po obeh standardih tolerirani podobni odstopki (preglednica 9.3). Pri
polžnikih je AGMA 2111-A98 precej skromnejša, saj predvideva samo tri odstopke (krožni
tek, odstopek delitve in skupni odstopek delitve), medtem ko DIN 3974 dodaja še tri (skok
delitve, skupni odstopek profila, in enobočni kotalni odstopek). AGMA ločuje tolerance za
polže in polžnike DIN pa ima vse združene v eni preglednici. Razredi kvalitete ozobij po DIN
in AGMA se ne ujemajo, prav tako niso vsi odstopki enako pomembni (natančni) po obeh
standardih.
Ocenimo lahko, da AGMA zahteva manjše oplete, DIN pa manjše odstopke profilov.
Vsekakor je potrebno odstopke, izrazoslovje in metodologijo natančno preučiti in se po njej
tudi ravnati. Seveda ni nujno, da moramo preveriti vse odstopke, ampak samo tiste, ki nam
največ povedo o natančnosti izdelave, ki smo jih sposobni izmeriti ali katere kontrolo zahteva
kupec.
Podobno kot pri geometriji in trdnosti bi lahko zaključili, da je kontrola po AGMA

enostavnejša in hitrejša.
Pri delu bomo uporabljali standard, ki smo ga najbolj vajeni in ki nam najbolj ustreza. Včasih
bo potrebno izračun, izdelavo in kontrolo polža in polžnika izvesti po zahtevah stranke
(kupca). Mnogokrat so to lokalni standardi, ki se v celoti ali samo v določenih delih
razlikujejo od zgoraj omenjenih. Vsekakor bomo morali marsikdaj preučiti druge standarde in
tudi izdelati ustrezne izračune in protokole. Standarda DIN in (ali) AGMA pa sta lahko pri
tem primerjalna za izračunane in izmerjene vrednosti. Končni rezultati se običajno bistveno
ne razlikujejo med seboj, različni so lahko le pogoji in zahteve. Ti običajno izhajajo iz
varnostnih razlogov in zakonodaje v posameznih deželah.
V tem poglavju navedena kontrola je praktična, ki je nekje na sredini med najenostavnejšimi

(razni priročniki, knjige itd…) in standardom. Najkompleksnejša je zagotovo kontrola po
DIN/ISO standardu. Smiselno pa jo je uporabiti le, če poznamo celotne pogoje obratovanja
(obremenitve, okolje, način obratovanja, idr.), kar pa je zelo redko. Tudi za to kompleksno
metodo pa je dobro, da poznamo, vsaj v grobem, okvirne dimenzije (poglavje 4). Kontrola po
AGMA standardu je še bolj enostavna, kot je predlagana v tej knjigi. Zahteva pa ogromno
praktičnih izkušenj, kar pa začetnik zagotovo nima.
78
Izdelava polžev in polžnikov
7 IZDELAVA POLŽEV IN POLŽNIKOV

V tem poglavju so prikazani izdelovalni postopki polžev in polžnikov. Katerega
bomo izbrali je odvisno od naših zahtev po kvaliteti,izkoristku, usposobljenosti
izdelovalca polžev in polžnikov, predvidene cene in možnosti kontrole merilnih veličin.
7.1 UVOD
Že ko se odločamo za polžno gonilo, se je potrebno opredeliti, kdo bo, kot najpomembnejša
elementa polžnega gonila, izdelal polža in polžnik. S tem je določena oblika zobnega boka
polža (poglavje 3.3), ki je povezana z izdelovalnim postopkom. Od tega so odvisna tudi
pričakovanja o izkoristku polžnega para in ceni. Skratka moramo biti seznanjeni, kdo v bližnji
okolici, če nismo sami sposobni, lahko izdela par ali posamezni element. Kajti šele na tem
spoznanju lahko ocenimo dejanske stroške in izdelamo pravilne delavniške načrte, ki so
usklajeni z izdelovalnimi postopki.
Polžnik je običajno iz dveh delov (glej sliko …, poglavje …) in sicer iz venca in telesa. Venec
je iz litine in vlit v pesek ali narejen s centifugalnim livom ali z livom v kokilo. Poskrbeti
moramo za kakovostnega livarja, sami pa sprejeti odločitev o načinu litja. Redko, samo
majhne dimenzije, polžnik izdelamo iz enega kosa.
7.2 IZDELAVA POLŽEV

Izbira najugodnejšega obdelovalnega postopka je odvisna od mer, zahtevane točnosti oz.
odstopkov in števila kosov v seriji.
7.2.1 Struženje
Najenostavnejši način izdelave polžev je struženje s stružnim nožem, ki je podobno izdelavi
navojev. Orodje je stružni nož, ki ima obliko zobne vrzeli in je rezalni rob orodja glede na
osno ravnino polža: točno v sredini ali nad oz. pod njo.
Slika 7.1 Steblasti profilni rezkar
7.2.2 Rezkanje
Polže je mogoče izdelati tudi na univerzalnem rezkalnem stroju z natančnim delilnikom, ki
ima mehanski zobniški pogon. Kot orodje se uporabi steblasti profilni rezkar (slika 7.1).
Rezkanje s kolutnim ali steblastim profilnim rezkarjem na rezkalnem stroju za kotalno

rezkanje valjastih zobnikov (slika 7.2) je v uporabi za izdelavo eno- ali večstopenjskih polžev.
Pri nekaterih klasičnih strojih so omejitve zaradi majhnih korakov oz. je podajanje v osni
79
smeri relativno majhno. Teh problemov pa ni pri numerično vodenih strojih. Rezkanje s
steblastim profilnim rezkarjem je časovno zamudnejše od obdelave s kolutnim rezkarjem.
Slika 7.2 Rezkanje polža na rezkalnem stroju za kotalno rezkanje valjastih zobnikov s
steblastim profilnim rezkarjem
Slika 7.3 Rezkanje polža na rezkalnem

stroju za kotalno rezkanje valjastih
zobnikov s kotalnim valjastim
rezkarjem za polže
Če pa uporabimo kotalni valjasti rezkar za polže na rezkalnem stroju za kotalno rezkanje

zobnikov (slika 7.3), je postopek mnogo produktivnejši. Omejitve, ki lahko nastopijo pri
nastavitvah nagibnega vretenika z orodjem napram obdelovancu, so tipične le še za klasične
stroje. Pri numerično vodenih izvedbah strojev teh problemov običajno ni.
Rezkalni stroj za rezkanje polžev je podoben stružnici, ki ima na prečnem suportu rezkalni
vretenjak z lastnim pogonom, zato gibanje orodja ni odvisno od gibanja obdelovanca. Pri
80
večstopenjskih polžih je potrebno za vsak korak oz. stopnjo deliti oz. jo izdelati posebej. Kot
orodje se uporablja kolutni (slika 7.4) ali steblasti oblikovni rezkar (slika 7.5).
Slika 7.4 Rezkanje polža na rezkalnem stroju za rezkanje polžev s

kolutnim rezkarjem
Slika 7.5 Rezkanje polža na rezkalnem stroju za rezkanje polžev s steblastim oblikovnim
rezkarjem
7.2.3 Luščenje (majenje)

Prav tako lahko luščimo oz. majimo polž na rezkalnem stroju za kotalno rezkanje zobnikov
(slika 7.6). Kot orodje uporabimo majilni oz. luščilni zobnik. Orodje opravlja le podajalno
gibanje, glavno pa obdelovanec.
81
Slika 7.6Luščenje polža na rezkalnem stroju za kotalno rezkanje

zobnikov z luščilnim zobnikom
7.2.4 Vrteljčno rezkanje

Vrteljčno rezkanje na posebnem, za to prirejenem rezkalnem stroju ali kot dodatek na
stružnici z vodilnim vretenom in z napravo za vrteljčno rezkanju na prečnem suportu. V vrteči
se, obročasti rezkalni glavi so nameščeni profilni noži, ki rotirajo znotraj glave in
predstavljajo glavno obdelovalno gibanje orodja (slika 7.7).
Podajanje celotne obročaste glave z vodilnim vretenom, ki je nameščena v izsredni legi proti
obdelovancu na suportu in nagnjena za ustrezni kot gama, nam omogoča gibanje nožev po
vijačnici. Pri večstopenjskih polžih izdelamo vsako stopnjo posebej oz. delimo korak.
7.2.5 Brušenje
Polže lahko tudi brusimo na strojih za brušenje navojev ali na posebnih brusilnih strojih za
polže (slika 7.8). Orodje oz. brusna plošča s trapeznim profilom z ravnim ali ukrivljenim
bokom, brusom v obliki prisekanih stožcev nastavimo tako, da nagnemo os vretena brusa za
kot vzpona vijačnice in še dodatno (če stroj dopušča oz. po potrebi) za dodatni kot nagiba
orodja. Z ustrezno nastavitvijo in geometrijo brusa izdelamo ustrezne tipe zobnih bokov
polža.
82
Slika 7.7 Vrteljčno rezkanje s posebno vrtečo se rezkalno glavo
Slika 7.8 Brušenje polža na brusilnem stroju za brušenje polžev in

zavojnic
83
7.3 IZDELAVA POLŽNIKOV

Polžnike izdelamo v osnovi s tangencialnim, radialnim ali kombiniranim, radialno-
tangencialnim postopkom s kotalnim valjastim rezkanjem na rezkalnem stroju za kotalno
rezkanje polžnikov oz. zobnikov (slika 7.9).
Slika 7.9 Izdelava polžnika na rezkalnem stroju za kotalno rezkanje

polžnikov
7.3.1 Radialni postopek

Pri radialnem postopku (slika 7.10) opravlja orodje – kotalno valjasti rezkar – glavno rezalno
gibanje in hkrati še radialni pomik k polžniku, ki opravlja pomožno vrtilno gibanje na končno
globino rezanja.
globina rezanja orodje

(radialno)
smer
podajanja
osni razmik
Slika 7.10 Radialni postopek izdelave polžnika
7.3.2 Tangencialni postopek

Pri tangencialnem načinu (slika 7.11) pa orodje za razliko od predhodno navedenega postopka
opravlja tangencialno podajalno gibanje glede na obdelovanec in že v začetku zavzame
položaj za polno globino, ki jo doseže, ko gre kotalni rezkar oblike prisekanega stožca
tangencialno ob polžniku preko sredine.
84
tangencialno
dvostopenjsko
podajanje
frezalo
smer
podajanja
osna razdalja
Slika 7.11 Tangencialni postopek izdelave polžnika

Kadar opravlja kotalni rezkar glavno podajalno gibanje radilno in tangencialno hkrati, pa
govorimo o radialno-tangencialnem načinu rezkanja polžnika.
7.3.3 Orodje za izdelavo polžnikov

Orodje za izdelavo je valjasti oz. stožčasti kotalni rezkar (slika. 7.12), ki je lahko samostojen
ali na gredi (slika 7.13), ali pa rezkalni obroč z enim ali več rezili (slika 7.14) za posamezno
stopnjo. Čas izdelave je pri rezkalnih obročih z enim nožem ali večimi mnogo zamudnejši, saj
je število rezil mnogo manjše (eno rezilo na stopnjo) kot pri kotalnih rezkarjih. Uporabljamo
jih, ko nimamo ustreznega rezkarja oz. je cena orodja previsoka za posamično proizvodnjo.
Slika 7.12 Stožčasti kotalni rezkar
Slika 7.13 Stožčasti kotalni rezkar na gredi
85
a. b.
Slika 7.14 Rezkalni obroč z enim (a.)

ali več (b.) rezili in primer namestitve
na frezalni trn (c.)
c.
Z enim orodjem (rezkarjem) lahko naredimo več različnih polžnikov, ki se razlikujejo med
seboj le po številu zob in od števila zob odvisnih dimenzijah.
Za fino obdelavo polžnih koles se uporabljajo posebni valjasti kotalni rezkarji za fino
obdelavo oz. glajenje površine zobnih bokov (slika 7.15).
Slika 7.15 Fina obdelavo polžnika s

posebnim valjastim kotalnim rezkarjem za
fino obdelavo
86
Merilne veličine in njihova kontrola
8 MERILNE VELIČINE IN NJIHOVA

KONTROLA
Presoja ali je gonilo dobro izdelano je potrebna. V tem poglavju so na kratko obdelani
najpogostejši postopki preverjanja ustreznosti geometrije ozobja in telesa polža in
polžnika ter dovoljeni odstopki.
8.1 UVOD
Vse kar preračunamo in, ko kasneje narišemo delavniške risbe, moramo na koncu
prekontrolirati. Mišljene so merilne veličine. Vsaka delavniška risba polža in polžnika mora
biti opremljena z vsemi merami, glede na izbrani izdelovalni postopek in potrebe uporabe,
tolerancami in odstopki. Vsaka tolerirana mera, hrapavost površin idr. morajo biti premišljeni
in skrbno načrtovani, sicer močno povišamo stroške obeh elementov. Že pri spremljanju risb
je potrebno vedeti kakšne postopke oziroma merilne instrumente imamo na razpolago, da
bomo merilne veličine tudi enostavno kontrolirali.
Katero metodo bomo izbrali je odvisno od kvalitete tolerance polžne dvojice, velikosti gonila,
proizvodne količine, razpoložljive opreme in nenazadnje od stroškov kontrole. Metoda mora
zadovoljevati zahtevani kvaliteti polžnega para.
8.2 KONTROLA POLŽA

Za kontrolo polža uporabljamo različne merilne veličine. Katero merilno veličino bomo merili
in kontrolirali je v veliki meri odvisno od merilnega pripomočka, ki ga imamo na razpolago.
V preglednici 8.1 so podane merilne veličine polža, ki jih najpogosteje uporabljamo.
Preglednica 8.1 Merilne veličine polža

Merilna veličina Označba Enačba
Debelina zoba polža na srednjem valju mπ
v normalnem prerezu
smn smn = cosγ m
2
Tetivna debelina zoba polža na smn smn = d mn sinψ mn
srednjem valju v normalnem prerezu
Višina zoba nad tetivo (globina d mn
merjenja)
hmn hmn = hmk + (1 − cosγ mn )
2
V praksi običajno kontroliramo le debelino zoba med izdelavo in po končani obdelavi ozobja.
8.2.1 Kontrola debeline zoba s posebnim pomičnim merilom

Najpreprostejši postopek za meritev debeline zoba je neposredna meritev debeline zoba s
pomočjo posebnega pomičnega merila za merjenje debeline zoba (glej Slika 8.1).
Prednost uporabe posebnega pomičnega merila je v njegovi preprosti uporabi. Čeprav lahko
izmerimo debelino zoba na poljubni globini, običajno merimo na srednjem valju polža. Ker
pri tem postopku uporabljamo zunanji premer polža kot referenčno ravnino, lahko vsako
odstopanje te površine vpliva na meritev in ga moramo upoštevati pri vrednotenju rezultatov.
Sam premer temenskega kroga namreč že odstopa od imenske mere.
87
Slika 8.1 Neposredni način merjenja debeline zoba polža
8.2.2 Posredni način merjenja mere preko valjčkov

Ker je meritev debeline zoba sorazmerno komplicirana, kontroliramo debelino zoba polža
običajno posredno, z meritvijo mere čez tri valjčke premera DM ali kroglice (glej sliko 8.2 ).
Izbor premerov DM merilnih teles je v standardu DIN 3977.
Pri postopku meritve debeline zoba z uporabo valjčkov uporabimo tri valjčke enakega
premera in mikrometer. Dva valjčka postavimo skupaj v sosednji vrzeli, tretjega pa v nasproti
ležečo vrzel (slika 8.2 ). Za določitev mere preko valjčkov nato uporabimo vijačno merilo. Na
točnost meritve vpliva odstopanje delitve in napaka profila. Obstaja več enačb za določitev
mere preko valjčkov. Navedena je splošna enačba, ki omogoča določitev mere preko valjčka
na poljubni debelini zoba, in sicer:
⎛ 1 ⎞ mπ
M V 1 = d m1 + DM ⎜⎜1 + ⎟⎟ − + A1 , (8.1)
⎝ sin α n ⎠ 2tgα n
kjer je A1 popravek zaradi poševne lege merilnega valjčka. Podan je z izrazom:
m 2 DM cosα n
A1 = . (8.2)
4a (a − DM )sin α n tgα n
Kot αn v enačbi 8.2 določimo z naslednjo enačbo:
α n = arctg (tgα cosγ m ) (8.3)
Valjčke ali kroglice premikamo v medzobju v osni smeri in merimo M na različnih mestih in
na ta način dobimo odstopke po celi dolžini polža b1.
88
Slika 8.2 Posredni način merjenja debeline zoba polža preko valjčkov
8.3 KONTROLA POLŽNIKA

Najpomembnejše merilne veličine polžnika, ki jih je potrebno kontrolirati, so zbrane v
preglednici 8.2.
Preglednica 8.2 Merilne veličine polžnika

Merilna veličina Označba Enačba
Debelina zoba polžnika na srednjem valju v d m 2π
normalnem prerezu smn 2 s mn = cos γ m
2 z2
Tetivna debelina zoba polžnika na srednjem 3
smn
valju v normalnem prerezu s mn 2 smn = smn 2 − 2
cos 2 γ m
6d m2 2
Višina zoba nad tetivo (globina merjenja) d mn
hmn 2 hmn = hmk + (1 − cosγ m )
2
8.3.1 Kontrola polžnika z etalonskim polžem z merjenjem medosnega

razmika
Kontrola polžnika ni tako preprosta kot kontrola polža. Za kontrolo polžnika uporabljamo
etalonski polž (mojster polž). Sestavimo dvojico polžnika z etalonskim polžem. Etalonski
polž mora biti vsaj za en tolerančni razred boljše kvalitete kot je polžnik, ki ga kontroliramo.
Dvojico sestavimo na pripravi, ki omogoča preko vzmetnih podpor premik polžnika
pravokotno na os etalonskega polža, kot to prikazuje slika 8.3 . Kontrolo vršimo z vrtenjem
dvojice etalonskega polža in polžnika, ki ga kontroliramo. Pri tem beležimo spremembo
medosja pri zasuku polžnika za 360°.
89
etalonski
polž
testni
polžnik
vrtenje
merilna
tlačne
ura
vzmeti
Slika 8.3 Shematski prikaz naprave za kontrolo z etalonskim polžem
Odstopek medosja pri merjenju z etalonskim polžem določimo z naslednjo enačbo:
Awg Fr
AaEa = +
sin α n 2
(8.4)
A F
AaEi = wd − r ,
sin α n 2
kjer Fr predstavlja radialni oplet.
8.3.2 Posredni način merjenja mere preko kroglic

Zobno debelino polžnika lahko merimo podobno kot pri polžu posredno z diametralnim
merjenjem čez merilne kroglice, ki jih vložimo v medzobje.
Imensko mero čez kroglice izračunamo pri polžniku z lihim številom zob:
d0 90
ML = cosα v cos + d v (8.5)
cosα M z2
Za sodo število zob polžnika je imenska mera čez kroglice:
d0
MS = cos α v + d v (8.6)
cosα M
Mera MP:
d0 d
MP = cosα v − v (8.7)
2 cosα M 2
Če je premer merilne kroglice dv, izračunamo imensko vrednost vpadnega kota αM na krogu
skozi središči kroglic z sledečo enačbo:
dv π 2 xtgα v Awg
invα M = invα v + − + + , (8.8)
mz 2 cosα v cos γ M 2 z 2 z2 mz 2 cosα v cos γ M
90
kjer je
⎛ tgα n ⎞
α v = a tan⎜⎜ ⎟⎟ . (8.9)
⎝ cos γ M ⎠
dv
MP
ML, MS
Slika 8.4 Meritev mere čez kroglice za polžnik
8.4 TOLERANCE
Da bi polžasti par ustrezal svojemu namenu, je potrebno, da so dejanski odstopki mer in oblik
v okviru določenih toleranc, ki so odvisne od izbrane kvalitete. Podlaga za določanje toleranc
polžnih zobnikov so standardi DIN 3967, DIN 3974-1 in DIN 3974-2.
V tabeli 8.4 so podane smernice za izbiro kvalitete toleranc za polžne dvojice, ohišja in osni
razmik v odvisnosti od področja uporabe. Pri izbiri kvalitete toleranc se prav tako lahko
opiramo na izkustvene podatke.
8.4.1 Bočna zračnost in odstopki debeline zoba

Zobje polža in polžnika lahko zadovoljivo ubirajo le tedaj, če je med zobnimi boki zadostna
bočna zračnost. Obratovalna bočna zračnost montirane dvojice polža in polžnika je odvisna
od odstopka zobnih debelin in od odstopka medosja. Bočno zračnost lahko izmerimo, če
zavrtimo polž ali polžnik proti drugemu, pri čemer mora biti eden nepomičen.
91
Preglednica 8.3: Pregled odstopkov, ki so omenjeni ali tolerirani za posamezne kvalitete ozobja polžev in polžnikov po DIN 3974 in AGMA 2111-A98!
Zap. Oznaka Tolerirano Oznaka Tolerirano
Slovensko Nemško (DIN) Angleško (DIN) Angleško (AGMA)
št. (DIN) po DIN (AGMA) po AGMA
Profil-
1 Odstopek kota profila Profile angle error fHα1
Winkelabweichung
Odstopek oblike Profil-
2 Profile form error ffα1
profila Formabweichung
Odstopek osnega Axialteilungs Worm pitch
3 Axial pitch error fpx polž VpT1 polž
razdelka abweichung variation
Posamezni odstopek Teilungs- Worm gear pitch
4 Adjacent pitch error fp2 polžnik VpT2 polžnik
razdelka Einzelabweichung variation
Difference between polž in
5 Skok osnega razdelka Teilungssprung fux, fu2
adjacent pitches polžnik
Skupni odstopek Steigungs- Cumulative pitch error Accumulated pitch
6 Fpz polž VapT1 polž
vzpona polža Gesamtabweichung (worm) variation - worm
Accumulated pitch
Skupni odstopek Teilungs- Cumulative pitch error
7 variation-worm Fp2 polžnik VapT2 polžnik
razdelka Gesamtabweichung (worm gear)
gear
Skupni odstopek Profil- Worm profile polž in
8 Total profil error Fα1, Fα2 VøT1 polž
profila Gesamtabweichung variation polžnik
Thread and tooth polž in polž in
9 Krožni tek Rundlaufabweichung Radial run-out Fr1, Fr2 VrT1,VrT2
run-out polžnik polžnik
Enobočni kotalni Einflanken- Tangential composite Single flank polž in
10 Fi'1, Fi'2
odstopek Wälzabweichung error composite polžnik
Einflanken- Tangential tooth to polž in
11 Enobočni kotalni skok fi'1, fi'2
Wälzsprung tooth composite error polžnik
Skupni odstopek
12 Worm lead error VlT1 polž
zavojnice
Odstopek oblike Worm lead form
13 VlfT1 polž
zavojnice error
92
Teoretično bočno zračnost določimo po enačbi:
Asn1 + Asn 2 tgα n

jt = − + Aa (8.10)
cos γ m cos γ m
kjer pomeni Asn1 odstopek debeline zoba polža v normalnem prerezu, Asn 2 odstopek debeline
zoba polžnika v normalnem prerezu, Aa odstopek medosja in γ m kot vzpona na srednjem
valju polža.
Preglednica 8.4 Smernice za izbiro kvalitete toleranc po DIN 3961 do 3964 za polžna gonila
Kvaliteta
(1)
Polž , Področje uporabe
polžnik(2), Osni razmik(3)
ohišje(3)
Polž: kaljen, brušen (poliran) Polžnik: odvaljno rezkan
Delilne glave na obdelovalnih strojih, regulatorji, mirno
4…5 6(4)
tekoča in brezhrupna gonila
v1 > 5m/s
Dvigala (lifti), vrtilni mehanizmi, mirno tekoča gonila,
5…6 7(4)
močno obremenjena v1 > 5m/s
Gonila splošne strojegradnje brez posebnih zahtev glede
8…9 8(4)
mirnosti teka v1 < 10m/s
Pomožni pogoni, ročni pogoni, gonila za nastavljanje v1 ≤ 3
10…12 10(4) m/s
Polž: stružen ali rezkan; Polžnik: odvaljno rezkan
(1)
– preveriti napako profila, boke vteči
(2)
– paralelnost gredi po DIN 3964
(3)
– po DIN 3964
(4)
– velja za polža z enim ali dvema zoboma, za polž z več zobmi za eno kvaliteto boljše
Preglednica 8.5 Zgornji odstopek debeline zoba Asne v [ μm ] po DIN 3967

Premer
razdelnega Odstopek
kroga [mm]
nad do a ab b bc c cd d e f g h
- 10 -100 -85 -70 -58 -48 -40 -33 -22 -10 -5 0
10 50 -135 -110 -95 -75 -65 -54 -44 -30 -14 -7 0
50 125 -180 -150 -125 -105 -85 -70 -60 -40 -19 -9 0
125 280 -250 -200 -170 -140 -115 -95 -80 -56 -26 -12 0
280 560 -330 -280 -230 -190 -155 -130 -110 -75 -35 -17 0
560 1000 -450 -370 -310 -260 -210 -175 -145 -100 -48 -22 0
1000 1600 -600 -500 -420 -340 -290 -240 -200 -135 -64 -30 0
1600 2500 -820 -680 -560 -460 -390 -320 -270 -180 -85 -41 0
2500 4000 -1100 -920 -760 -620 -520 -430 -360 -250 -115 -56 0
4000 6300 -1500 -1250 -1020 -840 -700 -580 -480 -330 -155 -75 0
6300 10000 -2000 -1650 -1350 -1150 -940 -780 -640 -450 -210 -100 0
93
Z izbiro velikosti bočne zračnosti oziroma tolerance je tesno povezana izbira tolerance
debeline zoba. V praksi običajno postopamo tako, da na osnovi kvalitete ozobja in
namembnosti gonila določimo razpon bočne zračnosti, pri čemer se opiramo na izkušnje. Po
izbiri tolerančnega polja za polž in polžnik določimo zgornji odstopek Asne debeline zoba v
normalnem prerezu. Ustrezne podatke najdemo v tabeli 8.5 oziroma v standardu DIN 3967.
Preglednica 8.6 Tolerančna polja debeline zoba Tsn v [ μm ] po DIN 3967

Premer
razdelnega Tolerančno polje
kroga [mm]
nad do 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30
- 10 3 5 8 12 20 30 50 80 130 200
10 50 5 8 12 20 30 50 80 130 200 300
50 125 6 10 16 25 40 60 100 160 250 400
125 280 8 12 20 30 50 80 130 200 300 500
280 560 10 16 25 40 60 100 160 250 400 600
560 1000 12 20 30 50 80 130 200 300 500 800
1000 1600 16 25 40 60 100 160 250 400 600 1000
1600 2500 20 30 50 80 130 200 300 500 800 1300
2500 4000 25 40 60 100 160 250 400 600 1000 1600
4000 6300 30 50 80 130 200 300 500 800 1300 2000
6300 10000 40 60 100 160 250 400 600 1000 1600 2400
Z izbiro velikosti tolerančnega polja še določimo toleranco debeline zoba v normalnem

prerezu Tsn s pomočjo tabele 8.6 oziroma standarda DIN 3967.
Spodnji odstopek debeline zoba izračunamo iz razlike odstopkov:
Asni = Asne − Tsn (8.11)
Po kontroli izračunane bočne zračnosti lahko v primeru prevelike ali premale bočne zračnosti
korigiramo tolerančno polje, tako da izberemo drugo ustrezno velikost tolerančnega polja, ki
zagotavlja ustrezno bočno zračnost. Pri določitvi bočne zračnosti moramo tudi upoštevati, da
zoba polžnika preveč ne oslabimo. Zaradi tega moramo zagotoviti, da je izpolnjen naslednji
pogoj:
Asni 2
< 0.05 (8.12)
m
Smernice za izbiro bočne zračnosti podaja diagram 8.1, ki vsebuje velikosti bočne zračnosti v
odvisnosti od standardnega modula mn .
Dobljene odstopke je potrebno še preračunati glede na ustrezno merilno metodo na način kot
to podaja standard DIN 3967, dodatek B. Šele nato lahko opravimo kontrolo oziroma
merjenje.
94
1,00
0,80
Bočna zračnost j t [mm]
0,60
0,40
0,20
0,00
0 5 10 15 20 25 30
Modul [mm]
Diagram 8.1 Smernice za izbiro bočne zračnosti
Pregled po DIN 3974-2 toleriranih odstopkov je v preglednici 8.3 v vrsticah od 3 do 11, po

AGMA 2111-A98 pa v vrsticah 3, 4, 6-9 ter 12 in 13. V standardu so zbrani v tabelah za
posamezne kvalitete ozobja v odvisnosti od modula, premera polža oziroma polžnika in
števila zob polža. Za deklariranje kvalitete ozobja nam lahko služijo samo nekateri odstopki,
ki smo jih sposobni kontrolirati oziroma tisti, za katere smo se dogovorili s stranko. Dopustne
odstopke je enostavno odčitati iz tabel, težje je te odstopke pravilno izmeriti in ovrednotiti.
Na risbi ohišja je potrebno kvaliteti ustrezno podati odstopke osnega razmika in kota med
osema. Osni razmik običajno toleriramo po ISO tolerančnem sistemu s tolerančnim poljem js,
kvaliteto polja pa prilagodimo kvaliteti ozobja. Priporočila za izbiro toleranc v odvisnosti od
želene kvalitete položaja osnega razmika so zbrana v DIN 3964. Odstopanje kota med osema
(90°) primerno prilagodimo razdalji med ležaji in odstopku osnega razmika. Tudi to najdemo
v DIN 3964. Oba odstopka sta po velikosti sorazmerna zahtevani kvaliteti ozobja in hkrati
odražata kvaliteto našega strojnega parka – naše zmožnosti. Preko te meje s kvaliteto ne
moremo. Nesmiselno se je utrujati z doseganjem visoke kvalitete polža in polžnika, medtem
ko smo z ohišjem daleč od te kvalitete ali obratno. Tem odstopkom moramo primerno izbrati
toleranco debeline zoba in s tem bočno zračnost, ki zagotavlja delovanje gonila tudi pri
skrajnih tolerancah pomembnih mer.
Najpomembnejše tolerance, ki vplivajo na bočno zračnost gonil so tolerance debeline zoba in

tolerance osnega razmika. Če pa imamo opravka z zahtevnim gonilom, je potrebno upoštevati
še množico drugih vplivov, ki jih je mogoče zajeti računsko. Nekaj je takih, ki zmanjšujejo
bočno zračnost in takih, ki jo povečujejo. Več je takih vplivov, ki bočno zračnost zmanjšujejo,
kot tistih, ki jo povečujejo. Kako narediti te izračune in jih ovrednotiti, je priporočeno po
standardu DIN 3967. Osnovnih smernic, kolikšne naj bodo minimalne in kolikšne
maksimalne bočne zračnosti v standardih ni! Orientacijske vrednosti lahko najdete v
preglednici 8.7 in diagramu 8.1. Vrednosti so izbrane tako, da zagotavljajo pri normalnem
obratovanju potrebno bočno zračnost, pri kateri še ne prihaja do zatikanja. Pri natančnejših
gonilih (zmanjšana zračnost, zelo enakomeren tek) in gonilih z posebnimi zahtevami
(delovanje pri povišanih temperaturah) pa bomo morali spraviti dejanske bočne zračnosti v
druge meje, jih računsko predvideti in na koncu tudi preveriti z merjenji na izdelanem gonilu,
včasih tudi med obratovanjem.
95
Preglednica 8.7 Priporočene zračnosti polžnih gonil v odvisnosti od področja uporabe

Zap.št. jmax jmin uporaba
1 0,0007.dm2+0,022.m+0,09 0,0004.dm2+0,014.m+0,025 manj zahtevna gonila
2 0,0005.dm2+0,016.m+0,06 0,0003.dm2+0,011.m+0,025 zmogljiva gonila
3 0,00035.dm2+0,011.m+0,05 0,00025.dm2+0,008.m+0,025 precizna gonila
8.4.2 Postopki določevanja dovoljenih odstopkov kontrolnih mer debeline

zoba polža in polžnika
Enostavni postopek:
1. Izberemo tolerance zobne debeline polža in polžnika. Za polžnik se priporoča izbira
tolerančnega polja h, tako da zob polžnika čim manj oslabimo.
2. Izberemo toleranco osnega razmika.
3. Izračunamo teoretične bočne zračnosti.
4. Primerjamo jih z vrednostmi iz diagrama 8.1 ali izkustvenih enačbah, ki so povzete po
starem standardu AGMA 234.01 (v novih standardih tega več ni!) in zbrane v
preglednici 8.7 . Uporabimo lahko tudi smernice za izbiro bočne zračnosti za zobniška
gonila iz Podlesnika.
5. Če vrednosti bistveno ne odstopajo so tolerance dobro izbrane. Še posebej je potrebno
paziti, da najmanjša teoretična bočna zračnost ni manjša od priporočene, saj lahko
pride do zatikanja ali pregrevanja gonila pri obratovanju.
Natančnejši postopek:
1. Izračunamo vse vplive na bočno zračnost po DIN 3967.
2. Upoštevamo največje debeline zob polža in polžnika ter najmanjši osni razmik,
dodamo vplive, ki zmanjšujejo bočno zračnost ter bočno zračnost izračunamo. Ta ne
sme biti manjša od nič – ne sme pokazati presežka materiala! Pri izračunih lahko
upoštevamo tudi statistične tolerance (DIN 7186), ki upoštevajo verjetnost, da vse
skrajne vrednosti toleranc niso nikoli hkrati prisotne. Statistične metode uporabimo še
posebej takrat, ko so zahtevana gonila z zmanjšano zračnostjo ali kakimi drugimi
posebnimi zahtevami.
3. Izračunamo še največjo bočno zračnost. Če ocenimo, da je prevelika jo lahko
zmanjšamo z ožanjem tolerančnih polj (polža, polžnika in ohišja) in boljšanjem
kvalitete ozobij polža in polžnika. Ne smemo pa jih zožiti toliko, da jih ne bi bili več v
stanju zanesljivo izdelati.
Lastni postopek:
Najprimerneje je, da si izdelamo lastno metodo in kriterije, kako izbirati ustrezne
tolerance, ki ustrezajo našim možnostim in postopkom pri izdelavi in kontroli. Metoda
naj bo v skladu z veljavnimi standardi, da se lažje sporazumevamo s strankami,
najvažnejše pa je zagotavljanje kvalitete in zanesljivosti delovanja.
Teoretično bočno zračnost pri idealno izdelanem polžu, polžniku in ohišju, ter
pravilno sestavljenem gonilu izračunamo po enačbi (8.10). Če upoštevamo največja
polž in polžnik ter najmanjši osni razmik dobimo najmanjšo bočno zračnost. Ob
upoštevanju najmanjših polža in polžnika in največjega osnega razmika pa dobimo
največjo teoretično bočno zračnost.
96
Tudi način kontrole in izračun kontrolnih mer si moramo izdelati sami, saj tega v
standardu ne najdemo. V dodatku B standarda DIN 3967, najdemo navodila, kako
izračunavamo faktorje kontrolnih mer za druge postopke merjenja (mera preko
valjčkov, kroglic, za enobočno in dvobočno kontrolo…)
97
Konstrukcijske izvedbe polžnih gonil
9 KONSTRUKCIJSKE IZVEDBE POLŽNIH

GONIL
Oblikovanje polžnih gonil je zelo zahtevno, še posebej kadar želimo enostavno in poceni
gonilo. Poglavje podaja informacije o najbolj značilnih izvedbah polžnih gonil, oblikah
ohišja, izvedbi polža in polžnika in o potrebni opremi polžnega gonila.
9.1 UVOD
Polžna gonila oblikujemo glede na zahtevnost, velikost in področja uporabe gonila. Že pri
odločitvi, da bomo uporabili polžno gonilo moramo pretehtati več različnih možnosti. Že v
času zasnove moramo razmišljati o ceni gonila, zanesljivosti pri obratovanju in enostavnem
vzdrževanju. Kupca vedno zanima cena, kakovost pri obratovanju, majhni stroški vzdrževanja
in dolgo obratovanje. Vse navedeno moramo uravnovesiti tako, da je izdelek konkurenčen na
trgu. V prejšnjih poglavjih smo že spoznali, da je izkoristekpolžnih gonil v velikem raztrosu,
od zelo velikega pa do zelo majhnega. Če se le da se jih izogibamo pri trajnih pogonih, ker je
poraba energije prevelika.
Slika 9.1 Presek nasadnega zobniško polžnega gonila z ventilatorjem na polžu
Mnogokrat je ravno nabavna cena gonila tista, na podlagi katere se kupec odloči. Snovalci
moramo upoštevati celotno delovno dobo gonila in stroške, ki pri tem nastajajo. Naj omenimo
najvplivnejše: nabavna cena novega gonila, stroški montaže gonila na objekt, poskusni zagon,
utekanje, poraba energije in stroški vzdrževanja. Polžnim gonilom moramo posvetiti pred in
med delovanjem več pozornosti, kot drugim gonilom.
98
Po svoji obliki so polžna gonila kotna gonila in so primerna še posebej tam, kjer ni mnogo
prostora v smeri izstopne gredi ali kjer potrebujemo obojestransko izstopno gred. Polžno
gonilo je zelo primerno za oblikovanje nasadnega gonila (z votlo izstopno gredjo – sliki 9.1
in 9.3). Uporabljajo se kot samostojna gonila, kot zobniško polžna gonila, pa tudi povezave z
večstopenjskimi zobniškimi gonili ter planetnimi gonili niso redke. Polžna gonila so primerna
za izdelavo gonil z zmanjšano oz. nastavljivo zračnostjo.
Slika 9.2 Motorno zobniško polžno gonilo
Zelo je pomembna količina izdelanih gonil in število izvedb gonila glede oblike in prestavnih
razmerij. Tako se v industrijski uporabi v vedno večji meri uporabljajo zobniško polžna
gonila (slike9.1 , 9.2, 9.3 in 9.26 )
Taka gonila so cenejša in imajo boljši izkoristek od čistih polžnih gonil. Cenejša so zaradi
načina sestavljanja in zelo velike raznolikosti, ki jo dosegamo z malim številom različnih
elementov – modulna gradnja izdelkov. Na ta način dosežemo velike serije posameznih
sestavnih delov, gonila pa so manjša, zmogljivejša in cenejša, čeprav je število sestavnih
delov posameznega gonila večje.
9.2 IZHODIŠČA ZA OBLIKOVANJE POLŽNIH GONIL

Preden se lotimo izračunov in oblikovanja, se moramo dobro seznaniti z dejanskimi
razmerami, z načinom delovanja gonila, pogostostjo vklopov, izračunati vztrajnostne mase
gnanega stroja in drugimi obratovalnimi pogoji ( tipi pogonov S1 do S8 po DIN EN 60034).
Zelo pomembno je, kje bo gonilo obratovalo; na prostem, v večjem objektu ali v majhnem
zaprtem prostoru. Poznati moramo temperaturo okolice, kjer bo gonilo in ali se ne bo prostor
preveč segreval zaradi obratovanja gonila. Ne smemo pozabiti, da prostor razen gonila greje
tudi pogonski motor, katerega izgube lahko znašajo od 5% pa tja do 40%. Zato je pri izbiri
motorja potrebno upoštevati oziroma izbrati energijsko varčnega. Gonilo je lahko
izpostavljeno trdnim delcem (prah, pesek, moka…) ali tekočinam (voda, kemikalije…) zato je
potrebno razmisliti o stopnji mehanske zaščite IP (DIN 40050), splošni zaščiti – udarci in
99
padajoči predmeti (DIN EN 50014) in morebitni eksplozijski zaščiti EEx (DIN EN 50014 in
DIN VDE 0165). Eksplozijska zaščita je za gonila pomembna zaradi prekomernega
segrevanja ohišja, še mnogo bolj pa za pogonski elektromotor, priključno omarico, uvodnice
in stikala. Običajne stopnje mehanske zaščite za industrijska gonila so IP44 in boljše. Stopnje
zaščite boljše od IP55 so občutno dražje in zahtevnejše.
Slika 9.3 Nasadno motorno zobniško polžno gonilo z enodelnim ohišjem s pokrovom
spenjalni obroč
votla gred polžnika
gred gnanega stroja
Slika 9.4 Prerez spenjalne zveze
Pri oblikovanju polžnih gonil moramo veliko pozornosti nameniti mazanju (količina in vrsta
mazalnega sredstva ter način mazanja), tesnjenju (upoštevati višje temperature olja in ohišja),
odzračevanju (zaradi visokih temperatur prihaja do izparevanja določenih komponent maziva)
in vzdrževanju (redna menjava olja, tudi pri uporabi sintetičnih olj se redko odločamo za
gonila brez vzdrževanja). To je zelo pomembno še posebej pri nekaterih oblikah vgradnje
(IMB6, IMB8 in IMB8I (zgornji polž)), kjer je potrebno paziti na mazanje polža in polžnika
ter nekaterih ležajev. Pozabiti ne smemo na to, kako postaviti gonilo na objekt (obesni člen),
njegovo pritrditev na objekt (noge, prirobnica (IM B5,IM B14), momentna ročica),
povezovanje gredi (polna gred, votla gred, gladka gred s spenjalno zvezo (shrink disc,
Schrumpfscheibe) 9.4) in področje uporabe (živilska industrija, kemična industrija, delo z
100
eksplozijskimi snovmi). Glede na lego proti polžniku ima lahko polž naslednje položaje (slika
4.7): polž pod polžnikom (a), polž nad polžnikom (b), polž na strani in os polžnika vertikalna
(c) ter polž na strani in os polžnika horizontalna (č). Če je mazanje tlačno, potem je vseeno,
kje je polž. Pri mazanju s potapljanjem je lahko polž, odvisno od obodne hitrosti, nameščen
spodaj, na strani (v1 ≤ 10 m/s) ali zgoraj (v1 ≤5 m/s). Še posebej je potrebno paziti pri
zgornjem polžu, če se gonilo večkrat za dalj časa ustavlja, sledi pa zagon s polno
obremenitvijo, saj ubirata polž in polžnik kar nekaj časa brez mazanja. V tem primeru je
priporočljivo uporabiti višji nivo olja z raztezno posodo. Pri dolgotrajnem obratovanju
polžnih gonil še posebej pri gonilih z velikim prestavnim razmerjem (slabšim izkoristkom),
kjer hladilna površina gonila ne zadostuje, je potrebno dodati hladilni sistem.
9.2.1 Oblikovanje ohišij

Polž in polžnik morata biti vgrajena na določeni medosni razdalji, osi pa morata oklepati med
seboj določen kot, ki je običajno 90°. Za manj zahtevne pogone temu ustreza enostavna
zvarjena ali sestavljena vijačena konstrukcija, ki nudi polžu in polžniku ustrezno oporo
(manjše zapornice, napenjalniki, navijalniki, dvižne naprave…, ki jih poganjamo predvsem
ročno). Polž in polžnik sta vidna z namenom, da lahko uporabnik enostavno najde pogon, ki
ga želi uporabiti. Zaradi varnosti je takšen pogon lahko zaščiten z mrežo prozorno plastiko ali
naluknjano pločevino. Take polžne pare mažemo z mastjo ali pa na njihova ozobja z
razpršilnikom nanesemo tanek sloj maziva ali proti korozijske zaščite.
Za druge, predvsem motorne pogone pa polžev par vgrajujemo v ohišja. Ohišje mora
zadostiti mnogim zahtevam:
- zagotavljanje medsebojnega položaja polža in polžnika ter prevzem notranjih sil
(ležaji) v gonilu, ki se pojavljajo med obratovanjem,
- ohišje je rezervoar maziva in mora omogočati enostavno kontrolo količine maziva in
njegovo zamenjavo ter preprečevati samodejno iztekanje maziva,
- oblikovano mora biti tako, da omogoča učinkovito hlajenje,
- varovanje polžnega para pred zunanjimi vplivi (voda, prah) in varovanje uporabnika
pred poškodbami,
- prenašanje zunanjih obremenitev (sile na izstopni gredi),
- omogoča pritrditev gonila na objekt (prirobnica, noge, momentna ročica…),
- gonilo moramo enostavno in varno prenašati (kavlji, obesni členi…),
- mora biti enostavno za izdelavo, dovolj natančno in poceni ter omogočati zanesljivo
sestavljanje gonila in nastavljanje položaja polžnika,
- dušiti hrup, ki nastaja v gonilu.
Pri manjših polžnih gonilih je lahko ohišje enodelno s pokrovom, ki je na nasprotni strani
polžnika kot polž (slika 9.5 č). Glavne prednosti enodelnih ohišij je velika togost ohišja,
natančnost izdelave in njegova cenenost, saj ni nobenih dodatnih obdelav, ki so potrebne pri
sestavljenih. Odpade tudi pozicioniranje posameznih sestavnih delov. Slaba stran je
zahtevnejša montaža in težavnejše servisiranje, zato se taka gonila uporabljajo za manjše moči
(do 50 kW), vendar se ta meja vedno bolj viša. Mogoča je izvedba z enodelnim ohišjem brez
pokrova (slika 9.5 d), ki je še posebej primerna pri izvedbah z nasadnim polžem.
Pri večjih gonilih so ohišja deljena po ravnini v osi polžnika (slika 9.5 b) ali po ravnini v osi
polža (slika 9.5 a). Prednost imajo simetrične izvedbe ohišja z izvrtino za montažo polža, pri
čemer v izvrtino vgrajene puše omogočajo enostavno vgradnjo (slika 9.11 , 9.13 in 9.17 b) in
zagotavljajo dober prevzem osne sile z ležajev.
101
a b c č d
Slika 9.5 Izvedbe ohišij polžnih gonil
Na ohišju polžnika morajo obstajati možnosti za vgradnjo pokazatelja nivoja olja, za

neposredno kontrolo gladine (slika 9.11 ) ali s pomočjo palice, ki se potaplja, oziroma s
pomočjo plovca. Ohišje mora imeti tudi odprtino za praznjenje, sistem za odzračevanje (slika
9.14 ), kakor tudi odprtino za izpust olja. Ohišje mora biti dovolj togo, da zagotovimo dobro
ubiranje med polžem in polžnikom. Razen tega mora ohišje omogočati dobro odvajanje
toplote (orebrenje), vendar mora tudi zagotavljati dovolj velik prostor za olje (zaradi hlajenja
in možnosti usedanja nesnage, kakor tudi zaradi daljše življenjske dobe olja).
9.2.1.1 Napotki za konstrukcijo ohišij

Ohišja polžnih gonil lahko izdelamo na več načinov in iz več različnih gradiv. Največji vpliv
na obliko in gradivo ima velikost polžnega gonila in količina izdelanih gonil, kar se skupaj
odraža v ceni posameznega gonila (preglednica 9.1 ).
Preglednica 9.1 Izvedbe ohišij

Velikost gonila Izstopni moment Izvedba
(medosje v mm) iz gonila (Nm) Posamična gonila Večje serije
Zelo majhna rezkano iz celega kosa iz Al plastika, Al-zlitine, tlačni
do 50
(do 50) zlitine ali jekla liv – enovito ohišje
Al-zlitine tlačni liv ali
Majhna varjenci iz jekla ali Al-zlitin
10 do 400 siva litina kokilni liv –
(od 20 do 80) ali rezkano iz celega
enovito ohišje
siva ali jeklena litina lita
Srednja varjena ohišja iz jekla –
100 do 8 000 v pesek ali kokilo – ohišje
(od 40 do 400) ohišje deljeno ali enovito
enovito ali deljeno
večinoma iz železnih gradiv
Velika siva ali jeklena litina lita v
nad 5000 varjene konstrukcije ali ulitki
(nad 250) pesek – deljena ohišja
– deljena ohišja
Ohišja so lahko izvedena z enim ali dvema bočnima pokrovoma, ki hkrati nosijo vležajenje
polžnika, odprtina v ohišju pa služi za montažo polžnika. Vendar se tudi ta izvedba manj
uporablja v korist enodelnih ohišij. Pri teh izvedbah je več dragih obdelav, večje število
sestavnih delov, slabša natančnost, je pa zelo elegantna in enostavne montaže.
Ohišje je lahko gladko ali orebreno. Ohišje lahko orebrimo iz dveh razlogov. Z orebritvijo
dobimo bolj togo ohišje in precej povečamo hladilno površino gonila. Če kljub orebritvi
hlajenje ne zadošča, tako gonilo dodatno hladimo z ventilatorjem, ki je na gredi polža.
Pri oblikovanju ohišja je potrebno upoštevati še osnovna načela o konstruiranju in
oblikovanju. V preglednici 9.2 so zbrani osnovni napotki za izbiro pomembnih mer za
oblikovanje litega ohišja.
102
Preglednica 9.2 Napotki za oblikovanje litih ohišij polžnih gonil

Oznaka Enačba
Veličina na sliki (orientacijske Opomba
RRR vrednosti)
Osni razmik a Določen z izračunom gonila
Debelina stene ds 0,04 . a + (2...3) mm V bližini pritrditve gonila
Debelina stene ds1 (0.8...0.85) . ds
Debelina prirobnice dp (1,25...1,5) . ds
Debelina noge dn (2.25...2.75) . ds
Vijak temelja - premer Dt (1,5...2) . ds Potrebna trdnostna kontrola
Vijak ohišja - premer Dp (1…1,5) . ds Potrebna trdnostna kontrola
Razmik vijakov ohišja av (10…15) . ds
Razmik med rebri v korenu ar ds ali ds1 Debelina stene pod rebrom
Debelina rebra na koncu drk 0,33 . ar
Debelina rebra v korenu dro (1…1,5) . ar
Višina rebra Hr (4…5) . ar Višine reber so lahko večje
9.2.1.2 Dodatna oprema

Z namenom, da bi bila življenjska doba gonila čim daljša, montaža gonila na objekt
enostavna, vzdrževanje in kontrola gonila v tem času poceni, imamo na razpolago nekaj
elementov dodatne opreme, ki nam pri tem pomagajo. Najvažnejši so: navojni čep za izpust
olja, pripomočki za kontrolo količine olja, odzračnik, obesni člen, večja odprtina s pokrovom
za kontrolo polžnika (slika nošenja) ter dodatna oprema za hlajenje olja.
Čep za izpust olja je potreben, da lahko iz gonila izpustimo staro iztrošeno olje, brez
demontaže gonila (slika 9.6). Zato mora biti nameščen na najnižjem delu gonila, da vse olje
izteče (slika 9.11 ). Po vsakem izpustu je priporočljivo, da notranjost gonila operemo, tako da
iz gonila gonila odstranimo vse produkte, ki nastanejo pri obratovanju gonila.
Slika 9.6 Čep za izpust olja
To so predvsem delci, ki nastanejo pri obrabi in usedline, ki ostanejo od maziva, ko le to

izpareva. V primeru, da smo pri menjavi olja in čiščenju gonila površni, mnogo škodljivih in
neuporabnih snovi ostane v gonilu. Posledica so lahko motnje pri mazanju ležajev, slabši
izkoristek in večja obraba.
Izpustni čepi so različnih oblik. Najpogosteje uporabljamo navojne čepe s finim metričnim
navojem. Čepi morajo dobro tesniti: uporabimo stožčast navoj (slika 9.6) ali pa vijak z glavo,
kjer med glavo in ohišje vstavimo tesnilno podložko, ki pa zahteva v okolici navojne izvrtine
dodatno poravnanje ohišja.
Pripomočki za kontrolo količine olja so namenjeni ugotavljanju količine olja v gonilu (slika
9.7 ). Količino olja kontroliramo med delovanjem gonila običajno pa je potrebno gonilo
ustaviti.
103
− Nivo olja lahko kontroliramo z odvitjem čepa, ki je nameščen na mestu do koder mora
segati olje. Čep mora ustrezati zahtevam čepa za izpust. Pri nalivanju olja moramo pri
kontrolnem čepu pustiti izteči preveč nalito olje. Kontrola je mogoča samo med
mirovanjem gonila.
− Količino olja preverjamo tudi z merilnimi paličicami, na katerih sta označena največji in
najmanjši nivo olja. Kontroliramo med mirovanjem gonila z izvlačenjem (kontrola olja v
avtomobilskem motorju), paličice ter pregledom višine omočenja paličice z oljem.
− Za ugotavljanje nivoja olja uporabljamo še prozorne čepe iz umetnih materialov ali pa

kovinske čepe s prozornimi okenci(slika 9.7 c), skozi katere vidimo, če olje sega do
okenca ali ne. Tudi pri tej vrsti merilnika moramo gonilo ustaviti in nekaj časa počakati.
Najlažja je kontrola pred zagonom gonila.
− Za kontrolo olja lahko namestimo okence, ki je visoko nekaj deset milimetrov z

označenima najvišjim in najnižjim nivojem (slika 9.7 b). Če je postavitev okenca primerna
(olje ne brizga po okencu), je mogoča kontrola tudi med obratovanjem gonila.
− Še posebej pri večjih gonilih uporabljamo oljekaze, pri katerih je olje po prozorni cevki
speljano iz gonila (slika 9.7 a in 9.11 ). Nivo kontroliramo med delovanjem gonila. Tako
napravo lahko kombiniramo tudi z odzračnikom.
Slika 9.7 Oljekazi
− Pri gonilih, ki zahtevajo iz različnih razlogov zelo visok nivo olja kontroliramo nivo olja v
razstezni posodi, ki je hkrati tudi odzračnik.
Odzračnik (zračnik) ali oddušnik (slika 9.8 ) je potreben, da v gonilu preprečimo nastajanje
nadtlaka ali pa ta nadtlak omejimo. Nadtlak v gonilu nastaja nekaj zaradi segrevanja, v
glavnem pa zaradi izparevanja posameznih sestavin maziva (olja). Pri majhnih gonilih brez
vzdrževanja, ki so polnjena z mastjo ali sintetičnim oljem lahko izvedemo gonilo brez
odzračnika.
Trend v svetu je izdelati gonilo brez vzdrževanja. Ker odzračnik vedno predstavlja
potencialno nevarnost iztekanja olja se ga izognemo, če je le mogoče. Ker pa se pri delovanju
polžnih gonil, še posebej na mestu ubiranja, pojavljajo visoke temperature, moramo dobro
razmisliti, preden se odločimo za gonilo brez odzračnika. Posledica je lahko, da tesnila
104
popustijo in pride do iztekanja olja, kar pa ni dopustno. Za gonila, ki smo jih izdelali brez
odzračnika je zaradi varnosti in zanesljivosti priporočljivo dodatno testiranje.
navadni s stožčastim navojem
iz umetne mase
Slika 9.8 Odzračniki
− Navadni odzračnik je vijak z odprtino (slika 9.8 – navadni s stožčastim navojem ter iz
umetne mase in pločevine). Običajno je luknja narejena v osi vijaka do glave v glavi pa jo
zavijemo prečno na os. Tako se napravi zato, da odprtina ni direktna. Odzračnik
namestimo v najvišji točki gonila. To mesto mora biti z notranje strani gonila zaščiteno
pred direktnim brizganjem olja, saj pride v tem primeru do iztekanja olja skozi odzračnik.
Stožčasti navoj se uporablja zaradi enostavnejšega in učinkovitejšega tesnenja. Pri
zahtevnejših gonilih so odzračniki oblikovani tako (slika 9.8 kaskadni in cevni), da
dopuščajo iztok plinov in par, olje pa se zaradi teže vrača v gonilo. Odzračniki lahko
imajo tudi filter, ki preprečuje prahu in umazaniji v gonilo (slika9.8 – navojni s filtrom).
Kljub temu je potrebno paziti kam namestiti odzračnik. Ne smemo pa pozabiti, da ima
odzračnik tudi svojo ceno.
− Izstopno odprtino odzračnika lahko zavarujemo pred prodorom snovi iz okolice v gonilo
tudi s stožcem ali s kroglico in vzmetjo. Take odzračnike uporabimo, kadar hočemo gonilo
s povečano stopnjo mehanske zaščite. Pri takih gonilih se lahko pojavi določen nadtlak, ki
je odvisen od prednapetosti vzmeti, ki pritiska na zaporno kroglico ali stožec.
Obesni člen (slika 9.9) je potreben za prenašanje gonila pri sestavljanju in vgradnji na objekt.
Potrebni so pri gonilih, ki so težja od 150N za prenašanje gonil. Enega in več obesnih členov
lahko privijemo v ohišje ali pa že samo ohišje oblikujemo tako, da ga je mogoče enostavno in
varno obesiti na kavelj ali vrv.
105
Slika 9.9 Obesni člen
Obesni členi (očesni vijak, vijak z ušesom) so standardizirani po DIN, predvideni po

velikostih za različne obremenitve. Primer vgradnje obesnega člena vidimo na slikah 9.10 in
9.12 . V preglednici 9.3 so zbrane nosilnosti najpogostejših obesnih členov.
Slika 9.10 Polžno gonilo z zgornjim polžem in ventilatorjem za hlajenje
Preglednica 9.3 Nosilnosti obesnih členov

Oznaka
M8 M10 M12 M16 M20 M24 M30 M36 M42 M48 M56 M64
navoja
Nosilnost
1 2 2,5 5 8 12 18 28 38 50 70 100
[kN]
Odprtino za kontrolo obrabe polžnika (slika 9.12 )lahko zasledimo predvsem na večjih
gonilih. Velikost odprtine je odvisna od velikosti gonila. Pokrita je lahko s kovinskim ali
prozornim plastičnim pokrovom. Skoznjo lahko opazujemo delovanje polža in obrabo
polžnika, v začetku obratovanja pa tudi sliko nošenja. Pri manjših gonilih lahko opravimo
kontrolo pri pokrovu odprtine, ki je namenjena za montažo polžnika. Kontrola obrabe
polžnika je lahko sprotna, ali pa jo opravimo ob remontu stroja.
Hladilni sistem - v primeru kadar so termične obremenitve gonila prevelike, je potrebno

dodatno hlajenje olja. To lahko izvedemo na več načinov. Skozi gonilo napeljemo nekaj cevi,
skozi katere teče hladilna voda (slika 9.14 ). Uporabimo lahko tehnološko vodo ali pa kar
vodo iz vodovoda. Druga pogosta izvedba hlajenja je z obtočno črpalko in hladilnikom olja.
106
Običajno jo kombiniramo z mazalnim sistemom in povratno hladno olje brizgamo med polža
in polžnik in na kritična ležajna mesta. Več o tem glej v poglavju o mazanju polžnih gonil.
9.2.2 Vležajenje polžev in polžnikov

Pri manjših polžnih gonilih so običajno dovolj navadni kroglični ležaji ali kroglični ležaji s
poševnim dotikom. Z večanjem gonila se na polžu hitro pokaže potreba po močnejših ležajih,
kar je posledica velikih osnih sil. Težave rešujemo z večjim dvorednim krogličnim ležajem ali
stožčastimi ležaji, ki jih lahko vgrajujemo na različne načine. Pri zelo velikih gonilih in
obremenitvah se uporabljajo sodčkasti ležaji ali kombinacije radialnih in aksialnih
ležajev.Zaradi nižjega izkoristka in dobrega hlajenja ohišja se notranjost polžnih gonil segreva
bolj kot ohišje. Zato je potrebno paziti še posebej pri „X“ izvedbi vležajenja, da pri montaži
pustimo ležajem dovolj zračnosti. Med ležaje in ozobje mnogokrat namestimo zaščitne
obroče, ki preprečujejo direktno brizganje olja skozi ležaje proti radialnim grednim tesnilom.
Oroči imajo obliko kolobarja ali plašča prisekanega stožca. V ta namen lahko uporabimo tako
imenovane „Nilos“ in „gama“ obroče, ki jih lahko dobimo pri proizvajalcih tovrstne opreme.
Obroče lahko izdelamo tudi sami ali pa uporabimo druge standardne elemente (podložke).
Slika 9.11 Polževo gonilo s spodnjim polžem in varjenim ohišjem
Na slikah 9.13 , 9.15 , 9.17 , 9.18 in 9.19 so že prikazane nekatere od možnosti vležajenja
polžev in polžnikov. Če so aksialne obremenitve večje, jih je potrebno prenašati s aksialnimi
enosmernimi in dvosmernimi ležaji. Na sl. 9.13 , 9.15 in 9.17 so prikazane različne možnosti
vležajenja valjastih polžev. Osnovno vodilo je, da naj bo razmik med ležajema čim manjši, da
je upogib polža čim manjši. Polži so lahko izdelani z gredjo iz enega kosa (slika 9.18 a) ali pa
so povezani z gredjo z moznikom (slika 9.18 b).
107
Slika 9.12 Visoko zmogljivo polžno gonilo

Polžnike vležajimo ali v kotalne ali v drsne ležaje. Glede na velikost obremenitve, se
uporabljajo kroglični ležaji (enoredni ali dvoredni) ter valjčni in stožčasti ležaji. Na sliki 9.10
je prikazana izvedba gonila s polžem nameščenim zgoraj in vležajenim s stožčastimi ležaji.
Polžnik je vležajen v kroglične ležaje. Hlajenje je izvedeno s pomočjo reber in ventilatorja,
nameščenega na gredi polža. Mazanje je izvedeno s potapljanjem polžnika. Ohišje je lito,
dvodelno. Na sliki 9.11 je prikazana izvedba s polžem nameščenim spodaj, vležajenim v
radialne kroglične in aksialne ležaje, polžnik v drsne ležaje, ohišje je dvodelno zavarjeno brez
posebej izvedenega hlajenja.
Slika 9.13 Vležajenje polža v kroglični in dvoredni kroglični ležaj
Na sliki 9.12 je prikazana izvedba visoko zmogljivega gonila s polžem spodaj, vležajenim v
radialne in aksialne ležaje, polžnik pa v radialne kroglične ležaje. Ohišje je lito, dvodelno in
orebreno ter zaradi boljšega hlajenja z ventilatorjem na polžu. Mazanje se vrši s potapljanjem.
Na sliki 9.14 je prikazano globoidno polžno gonilo v liti izvedbi, pri katerem je polž vležajen
v sodčaste in stožčaste, polžnik pa v stožčaste ležaje. Ohišje je dvodelno, lito in orebreno.
Mazanje se vrši s potapljanjem, hlajenje olja pa je izvedeno s hladilniki, nameščenimi v oljni
kopeli.
108
Slika 9.14 Globoidno polžno gonilo
a b c
Slika 9.15 Izvedba aksialnega vležajenja polža
9.2.3 Oblikovanje polža in izbira gradiv

Pri oblikovanju gonila si moramo prizadevati, da bomo čim boljše izkoristili material in
prostor, ki ju imamo na razpolago. Nekaj napotkov smo dobili že pri snovanju gonila (polževa
značilnica) in pri trdnostnem izračunu (poves polža). Pri oblikovanju polža moramo biti zelo
pozorni na način izdelave polža. Prav izdelava vijačnice polža je tista, ki v največji meri
vpliva na obliko in nosilnost. Pri polžih rezkanih s ploščatim rezkalom in vrteljčno rezkanih
polžih žleb za iztek ni potreben (slika 9.16), kar zelo ugodno vpliva na togost polža.
Stružena vijačnica zahteva žleb za iztek stružnega noža. V primeru dovolj velikega premera
zavojnice (večja polževa značilnica) in manjših ležajev, lahko za iztek uporabimo kar ležajne
sedeže. To pa ni ugodno pri večjih prestavnih razmerjih, saj nam polž zavzame preveč
prostora. Pri manjših vrednostih polžne značilnice postane polž bolj vitek. To je še posebej
109
neugodno pri večjih polžnikih, saj moramo ležaje polža dodatno razmakniti, kar povzroči
prevelike povese polža.
polžnik
vskočnik polž brez stožčasto podložka

izteka v ijačnice vležajenje polža
Slika 9.16 Polž brez žleba za iztek vijačnice
Slika 9.17 Vležajenje polžev, a) stožčasti ležaj, b) valjčni in dvojni (tandem)

stožčasti ležaj, c) stožčasti ležaj z drugačnim načinom
nastavljanja zračnosti od ležaja prikazanega pod a).
Dolžino vijačnice smo določili pri geometrijskem in trdnostnem izračunu polžnega para.
Vendar pa je dejanska dolžina odvisna od izdelovalnega postopka. Tako mora biti dolžina
brušene vijačnice nekoliko daljša od teoretično določene. Dolžina rezkane vijačnice pa mora
biti spet nekoliko daljša zaradi potrebnega izteka brusa. Podatka za dolžino brušene in
rezkane vijačnice sodita na konstrukcijsko risbo polža. Paziti moramo, da sta ti dolžini čim
manjši, saj nam povečujeta čase izdelave (še posebej pri večjih serijah) in manjšata upogibno
togost polža. Paziti je potrebno tudi pri brušenju tečajev (ležajnih sedežev) in pogonskega
dela polža, ki morajo »teči« skupaj z vijačnico polža s čim manjšim opletom. Vse navadno
brusimo na istih središčnih gnezdih, nekoliko se lahko zaplete pri nasadnem polžu (votli
110
vstopni del gredi polža), ko tak način ni več mogoč. V tem primeru vpenjamo polž s štiri
čeljustno vpenjalno glavo in lineto ter tako brusimo luknjo.
Polži se izdelujejo iz valjanih okroglih palic, šele pri večjih dimenzijah polže kujemo. Polži so
lahko izdelani z gredjo iz enega kosa (sl. 9.18 a) ali pa so z njo povezani z moznikom (sl. 9.18
b). Glede na to, da ima polž mnogo večjo vrtilno hitrost in mnogo pogosteje ubira kot polžnik,
za njegovo izvedbo izbiramo materiale večjih trdnosti, da ne bi prišlo do hitre obrabe. Za
počasna polžna gonila nizkih in srednjih obremenitev izberemo jeklo s srednjo vrednostjo
ogljika. V tem primeru najpogosteje uporabljamo jekla za poboljšanje - C55, 42CrMo4 in
18CrNiMo7.
Slika 9.18 Izvedbe polžev, a) polž in gred iz enega kosa, b) polž nasajen na gred
Za gonila večjih moči uporabljamo cementirane ali plamensko kaljene polže, brušene in
polirane, katerih trdota je od 52 do 65 HRC. V poštev prihajajo naslednje vrste jekla: 20Cr4,
16MnCr5 in 20MnCr5 (jekla za cementiranje); C55, 42CrMo4 (jekla za plamensko kaljenje in
kaljenje s potapljanjem). Materiali polža in polžnika so dani v preglednici 9.4 . Premer gredi
polža določamo na osnovi oblikovne trdnosti.
9.2.4 Oblikovanje polžnika in izbira gradiv

Za majhne obremenitve in majhne obodne hitrosti (do 2 m/s), se pri intermitenčnih pogonih za
polžnike lahko uporabi perlitna siva litina. Za majhne obremenitve lahko uporabimo kositrov
bron (8% Sn), za srednje obremenitve uporabljamo kositrov bron z 12% Sn litega v pesku in
centrifugiranega, za še večje obremenitve pa 14% kositrov bron lit v pesku ali centrifugiran.
Kositrovi broni imajo lomno natezno trdnost do 400 N/mm2 in zelo dobre drsne lastnosti.
Kositrovim bronom dodajamo še nikelj (CuSn12Ni), ki jim poveča trdnost. V novejšem času
se kositrovi broni (zaradi visoke cene kositra) delno nadomeščajo z aluminijastimi broni litimi
v pesku ali kovanimi, katerih natezne trdnosti znašajo od 400 do 500 N/mm2, s specifičnim
raztezkom δ5 = 15 do 18%. Za visoko obremenjene polžnike v kombinaciji s cementiranimi,
kaljenimi in brušenimi polži, uporabljamo centrifugalno lite ali kovane aluminijske brone z
dodatkom mangana, niklja in železa. Odlikujejo se z veliko lomno trdnostjo (550 do 700
N/mm2) in velikim specifičnim raztezkom (20 do 25%) in nižjo ceno, imajo pa slabše drsne
111
lastnoti in nižjo trajno dinamično upogibno trdnost. Razen omenjenega, uporabljamo za

polžnike cinkove legure, magnezijeve legure in plastične mase.
Če dovoljuje konstrukcija, pesto polžnika izdelamo iz jekla, sive litine ali jeklene litine, samo
venec z zobmi pa je iz dragih legur barvnih kovin. Nekatere možnosti spajanja vencev
polžnikov izdelanih iz barvnih kovin s kovinskimi pesti so prikazane na sl. 9.24 . Zaradi nižjih
vrednosti trajne dinamične upogibne trdnosti aluminijevih bronov, so njihovi venci za isto
moč širši od kositrovih bronov, sl. 9.24 . Na sl. 9.25 je prikazan polžnik iz sive litine, manjše
dimenzije, na sl. 9.20 pa polžnik ulit iz enega kosa z različno oblikovanimi ročicami.
Slika 9.19 Primer zavarjenih ležajnih mest polžnika in varjenih polžnikov
112
Preglednica 9.4 Materiali za polžne dvojice
Za σ 0,2 δ5 σ Hlim (1)

Material za σM E ZE U lim ( 2)
p. 2 HB 2 Opomba
polžast zobnik 2
[N/mm ] [N/mm ] [%] [N/mm ] [ N/mm ] [N/mm ] [N/mm2]
2 2
št.
1. P. Cu Sn 12 140 260 80 12 88300 147 265 115 Dvojenja:
2. C. Cu Sn 12 150 280 95 5 88300 147 425 190
3. P. Cu Sn 12 Ni 160 280 90 14 98100 152,2 310 140 Polž: jeklo za cementiranje
4. C. Cu Sn 12 Ni 180 300 100 8 98100 152,2 520 225 polžnik 1 ... 14
5. P. Cu Sn 10 Zn 130 260 75 15 98100 152,2 350 165
6. C. Cu Sn 10 Zn 150 270 85 7 98100 152,2 430 190 Polž: jeklo za poboljšanje ali
7. C. Cu Sn 14 200 300 115 4 92700 150 370 180 navadno konstrukcijsko
jeklo
8. P. Cu Zn 25 Al 5 450 750 180 8 107900 157,4 500 565
- polžnik 1 … 7
C. Cu Zn 25 Al
9. 480 750 190 5 107900 157,4 550 605 in 13,14
5
10. P. Cu Al 11 Ni 320 680 170 5 122600 163,9 250 402
za male hitrosti in mazanje:
11. C. Cu Al 11Ni 400 750 185 5 122600 163,9 265 502
miner. olja
12. C. Cu Al 10 Ni 300 700 160 13 122600 164 660 377
13. SL 25 120 300 250 98100 152,3 350 150 če je polž iz SL
14. NL 70 500 790 260 5,5 175000 182 490 628 ZE po enačbi
(1) Velja za dvojenje s cementiranim in brušenim polžem HRC 60 ± 2, za dvojenje s poboljšanim polžem (nebrušenim) je potrebno vrednost
σ Hlim pomnožiti z 0,75.
(2) Velja za α 0 = 20° za α 0 = 25° - vrednost pomnožimo z 1,2,
pri izmenični obremenitvi vrednost pomnožimo z 0,7,
pri kratkotrajni sunkoviti obremenitvi (do 15 s) vrednost pomnožimo z 2,5.
113
a b
Slika 9.20 Oblikovanja ležajnih mest polžnikov
izvedba A
izvedba B
izvedba C izvedba Č izvedba D izvedba E
Slika 9.21 Oblikovanje zveze pesta in venca polžnika
Na sl. 9.21 so prikazane različne možnosti spajanja litega pesta, najpogosteje iz sive litine, in
venca polžnika, izdelanega iz gradiv ustreznih za izdelavo polžnikov. Izvedba A prikazuje
114
spajanje venca in pesta z vijaki. Izvedba B kaže spajanje s pomočjo krčnega spoja in
varovanje z vijaki. Izvedba C pa prikazuje spoj podoben bajonetni zapori. Izvedba D prav
tako prikazuje spoj z vijaki brez prekrivanja, izvedba E pa toplo navlečen spoj z naslonom.
Izvedba A in D prikazuje skupaj možnost vležajenja in oblikovanja ležajnih mest.
Slika 9.22 Možnosti povezovanje pesta in venca polžnika
Slika 9.23 Različne možnosti vležajenja in nastavljanja srednjega položaja polžnikov
Sliki 9.23 in 9.20 prikazujeta nadaljnje možnosti vležajenja in oblikovanja ležajnih mest
polžnika. Slika 9.19 kaže različne možnosti oblikovanja varjenega pesta polžnika, različne
možnosti vležajenja in razne možnosti oblikovanja ležajnega mesta v varjeni izvedbi.
9.2.5 Oblikovanje izstopne gredi

Kotna gonila imajo pred ostalimi to prednost, da je mogoče izstopno gred oblikovati mnogo
svobodneje kot pri drugih gonilih. Polžna gonila običajno oblikujemo simetrično glede na
srednjo ravnino polžnika. Premer polžnika je precej velik. S tem je omogočena velika
različnost izstopne gredi in prilagodljivost posebnim zahtevam.
115
Slika 9.24 Polžnik iz brona in aluminijaste legure Slika 9.25 Polžnik iz litega
železa
Gred je lahko polna (DIN 748) ali votla (nasadna gonila). Polna gred je lahko obrnjena levo
ali desno in seveda obojestransko (slika 4.4). Gred je lahko različnih oblik, kot so valjasta z
utorom za moznik, gladka valjasta gred, ozobljena (najpogosteje po DIN 5480) ter stožčasta
gladka ali z utorom za moznik. Prav tako so votle gredi nasadnih gonil različnih oblik.
Dodatno je potrebno omeniti gladko votlo gred z enostranskim nastavkom za krčno spenjalno
pušo. Ta zveza se uporablja vse pogosteje, saj omogoča enostavno in natančno povezavo
gonila z gnanim strojem (slika 9.4).
Izstopna gred mora zagotavljati povezavo s polžnikom (preko pesta ali direktno z zobatim
vencem) in zanesljivo tesniti proti prodiranju prahu in vode v gonilo in proti iztekanju olja.
Del gredi po katerem drsi osno radialno tesnilo mora biti trda in gladka in brez zavojnice, ki je
posledica premikanja brusa med brušenjem v smeri osi. Hrapavost (Ra) naj znaša od 0,2 μm
do 0,8 μm. Prav tako mora biti tesnilna površina primerno trda (45 HRC do 60 HRC), kar pa
je odvisno od obodne hitrosti na mestu tesnenja. Uporabimo lahko navadno radialno tesnilo z
eno tesnilno ustnico, tesnilo z dodatno proti prašno ustnico ali pa kar obe tesnili prvo za
drugo. Kakšno tesnilo bomo uporabili, je odvisno tudi od položaja vgradnje gonila (zgoraj
eno tesnilo, spodaj dve). Zaradi višjih temperatur bomo uporabili tesnila izdelane iz primernih
materialov (FPM – fluorov kavčuk), ki vzdržijo temperature mazalnega medija do 160 °C. Pri
uporabi maziv (sintetično olje) je potrebno paziti na primernost materiala tesnil, ki mora biti
odporen na taka maziva. Upoštevati je potrebno vsa navodila proizvajalca tesnil.
Konstrukcijo prilagodimo tudi načinu sestavljanja gonila in možnosti nastavljanja polžnika v

središčno lego glede na polža - slika nošenja.
Paziti moramo, da ležaja gredi polžnika nista preblizu skupaj. Zaradi delovanja osne sile na
srednjem premeru polžnika, lahko pride do (pre)velikih radialnih obremenitev ležajev.
Prevelika razdalja med ležaji pa pomeni preširoko gonilo. Razdalja med ležaji se običajno
116
giblje med polmerom in premerom polžnika. Kriterij razdalje med ležaji je lahko tudi velikost
dodatne radialne obremenitve zaradi osne sile v primerjavi z radialno silo polžnika.
9.3 MONTAŽA POLŽNIH GONIL

Montaža polžnih gonil je v primerjavi z zobniškimi gonili zahtevnejša. Problemi se lahko
pojavijo iz dveh razlogov. Oba sledita iz oblike polžnika, ki je običajno globoidne oblike.
Tako je mogoča montaža polža in polžnika samo v radialni smeri glede na polžnik. Tudi
polžev zaradi ležajnih naslonov običajno pri vgrajenem polžniku ne moremo vstaviti v smeri
njegove osi. Druga posebnost je srednji položaj polža glede na polžnik. Pri oblikovanju
polžnega gonila je potrebno oboje upoštevati.
Zaradi odstopanj vseh delov od imenskih mer (tolerance), je potrebno omogočiti osno
premikanje oziroma nastavljanje položaja polžnika. Polžnik lahko nastavljamo v sredino na
več načinov. Najpogosteje to naredimo s podlaganjem distančnih ploščic (DIN 988) med
ležaje in njihove naslone na gredi ali v ohišju. Položaje polžnikov pa lahko zagotovimo tudi s
točnim nastavljanjem položaja z nastavnimi maticami, s katerimi hkrati nastavimo primerno
zračnost ležajev.
Pri montaži moramo zagotoviti, da je polžnik v sredini oziroma na pravem mestu. To lahko
naredimo na več načinov. Pri nezahtevnih gonilih lahko vse elemente izdelamo dovolj
natančno, da nastavljanje ni potrebno. Na drugi način lahko vse dele točno izmerimo in
podložimo ležaje z ustrezno debelimi ploščicami, ki jih določimo računsko. Omenili bi dva
kriterija s katerima ocenimo pravilni medsebojni položaj polža in polžnika: slika nošenja in
bočna zračnost.
Slika 9.26 Motorno zobniško polžno gonilo
Pri novejših gonilih se pojavljajo določene posebnosti in zateva vrstni red montaže. To so
polževa gonila z enodelnim ohišjem z in brez pokrova. Pri gonilu s pokrovom se najprej
vstavi polž z vležajenjem, nato pri pokrovu vstavimo polžnik, ga namestimo na polža in
117
skozenj potisnemo izstopno gred, nakar s strani vstavimo še ležaje, podložne ploščice,
vskočnike in radialna tesnila izstopne gredi (slika 9.26 ).
Podobno lahko sestavimo tudi zobniško polževa gonila brez pokrova. Ohišje obrnemo tako,
da je prostor za polž zgoraj, s strani polža vstavimo v ohišje polžnik. Nadaljevanje
sestavljanja je enako kot pri enodelnem ohišju s pokrovom. Pri polžnem gonilu brez pokrova
najprej vstavimo polžnik skozi odprtino s strani polža in skozenj potisnemo izstopno gred,
nakar s strani vstavimo še ležaje, podložne ploščice, vskočnike in radialna tesnila izstopne
gredi. Skozi isto odprtino sledi montaža ustrezno oblikovanega polža (iztek), ki je že lahko
pritrjen na gred pogonskega motorja. Z motorjem hkrati zapremo in zatesnimo gonilo
(slika9.27).
Slika 9.27 Motorno polžno gonilo brez pokrova
9.3.1 Slika nošenja

Ena od metod ugotavljanja pravilne vgradnje polžnega para (pa tudi pravilne izdelave) je slika
nošenja. Dotikalne črte, ki med obratovanjem potujejo od zunanjega premera polžnika proti
korenu zoba, tvorijo dotikalno površino na polžniku. Povedano enostavno: slika nošenja je
dejanski odtis dotikalne površine na bokih zob polžnika. Dotikalna površina pri novih polžnih
parih ponavadi ni preko celotne širine boka zoba in ne poteka po celotni višini zoba. To je
posledica napak pri izdelavi ohišja ter polža in polžnika, nenatančne montaže in deformacij
pri obratovanju gonila.
Slika nošenja nam pokaže kako ubirata polž in polžnik, kako in kje se dotikajo boki zob polža
in polžnika. Med utekanjem je za ozobje zelo pomembno, da se obremenitev prenaša preko
konstantnega oljnega filma. Nujno je, da predpišemo položaj kontaktne površine - začetne
slike nošenja - na polžniku.
Vijačnica polža pri ubiranju s polžnikom na eni strani vstopa v medzobje na drugi strani pa iz
njega izhaja. Ker želimo, da bi nastal med dotikalnimi površinami oljni film, se mora na
vstopni strani ustvariti reža, ki omogoča dotok olja do nosilnih površin in nastanka oljnega
filma. Zaradi tega je potrebno začetno dotikalno površino nekoliko premakniti v smeri
izhajanja polža iz polžnika. To najlaže dosežemo z različnima kotoma vzpona pri polžu in
118
poševnosti pri polžniku (slika 9.28). Na njeni osnovi popravimo nastavljanje polžnika v smeri
njegove osi (slika). Pravilna slika nošenja je nekoliko premaknjena iz sredine v smeri vrtenja
polža. Kot vzpona mora biti na polžu nekoliko manjši. Tak način nam zagotavlja nastanek
oljnega filma pri vrtenju polža v obeh smereh.
Prerez A-B
vstopna izstopna
stran stran
olje
zob polž. zobnika

slika
nošenja polž
zob polž. zobnika
Slika 9.28 Nastanek oljnega filma in slika nošenja
polžnik je preveč v desno, polžnik je na pravem polžnik je preveč v levo,

potreben premik v levo mestu potrebne premik v levo
puščice puščice
Slika 9.29 Popravljanje slike nošenja
Praktično jo lahko ugotovimo s tuširanjem polža in vrtenjem gonila pri mali obremenitvi. Na
zobeh polžnika je mogoče videti »odtis« zob polža na osnovi katerega sklepamo na ustreznost
izdelave in montaže. Sliko nošenja je smiselno ugotavljati takoj po montaži oziroma na
začetku utekanja. Po potrebi opravimo nastavljanje osnega (aksialnega) položaja polžnika ter
na ta način zagotovimo pravilno nošenje bočnih ploskev in daljšo življenjsko dobo. V kolikor
je slika nošenja preveč pomaknjena v levo je potrebno polžnik premakniti v levo in obratno
(slika 9.29 ).
Iz slike nošenja lahko ugotovimo še druge napake na polžnem paru. Kadar je polž
premajhen(premer) je slika nošenja zelo ozka in blizu sredine, če pa je polž prevelik, lahko
119
ugotovimo, da se je slika nošenja razdelila na dva dela, ki sta blizu roba polžnika. Če je slika
premaknjena na rob in je zelo ozka, je pri pravilnem (srednjem) položaju polža to lahko
znamenje prevelike razlike kota vzpona polža in kota poševnosti polžnika.
Naštete napake so lahko posledica napačnih nastavitev strojev pri izdelavi polža in polžnika
ali pa prevelikega izbrušenja orodja (z vsakim ostrenjem se zmanjša njegov premer - potrebno
je novo orodje!).Slika nošenja se lahko razlikuje tudi od zoba do zoba (slika 9.30 ). Zato je
dobro, da sliko nošenja preverjamo na več mestih enakomerno razporejenih po obsegu
polžnika (npr.: 3x120°).
Slika 9.30 Različna slika nošenja od zoba do zoba
Če ima ozobje polžnika večji bočni oplet, kar je lahko posledica neprimernega tehnološkega
postopka pri izdelavi polžnika (zobati venec polžnika in gred polžnika sta izdelana vsak
posebej, mogoče je tudi neustrezno vpenjanje gredi s polžnikom pri rezkanju ozobja in
izdelavi ležajnih sedežev), se lahko slika nošenja od zoba do zoba premika z leve na desno in
nazaj. V teh primerih je zelo težko kaj popraviti (izmet), napako pa običajno opazimo že pri
kontroli polžnika z etalonskim polžem (veliko spreminjanje medosja).
Na sliko nošenja vpliva pravilna kotnost med gredjo polža in polžnika. V tem primeru je kljub
srednji legi polžnika slika nošenja izrazito enostranska. Z osnim premikom polžnika lahko
nekaj popravimo, večji premik pa lahko povzroči zatikanje, saj prične drseti nasprotni zobni
bok polža po polžniku na mestu, kjer bi sicer morala biti zračnost. Dopustno odstopanje kota
med osema je odvisno od zahtevnosti pogona, za industrijska gonila naj ne presega 10'.
V nasprotju z nekaterimi drugimi vrstami zobnikov, na stik (sliko nošenja) polžnega para
vpliva medosni razmik. Povečan medosni razmik premakne začetni kontakt na polžniku proti
izstopni strani. To še posebej velja za majhna prestavna razmerja oziroma velike kote vzpona
(tri in več stopenjski polževi pari) ter zanemarljivo malo za velika prestavna razmerja oziroma
male kote vzpona (enostopenjski polži).
Pri večvojnih polžih in polžnikih lahko pride do večjih napak pri delitvi. Na sliki nošenja se to
odraža tako, da se iste napake periodično ponavljajo vsakih toliko zob, kolikor je število zob
polža. Zato moramo pri večvojnih polžih kontrolirati sliko nošenja pri več zobeh drug za
drugim.
120
Neustrezna slika nošenja nam pove, da ubirajo - se dotikajo napačni deli ozobja. Velikost
dotikalne površine je premala. Ploščinski tlaki so preveliki in pride lahko do prekinjanja
oljnega filma. Posledice so: slabši izkoristek, večje lokalno segrevanje ter obraba polžnika in
polža pri utekanju, posledično pa tudi kasneje. Če pri tem gonil niti ne utekamo in jih takoj
obremenjujemo z imensko obremenitvijo, lahko pride do trajnih poškodb gonila (popuščanje
polža – trdota pade, velika obraba, hrup, deformacije ali pa celo lom zob). Tako gonilo potem
lahko samo še zavržemo.
Slika nošenja gonila, se med normalnim obratovanjem razširi. Po daljšem času obratovanja
slike nošenja nima smisla več kontrolirati, saj zavzema vso širino in višino zoba (slika 9.31 ).
Kadar se ta proces odvija normalno z delovanjem gonila, pravimo, da sta se polž in polžnik
dobro »ulegla«. Pojavlja se normalna obraba gonila, pri ubiranju pa sodeluje praktično vsa
bočna površina zob polžnika.
Slika 9.31 Slika nošenja dalj časa delujočega gonila (obraba)
Velikosti odstopanj pri nepravilnem položaju polžnika lahko znašajo do vrednosti modula, pa
se bi gonilo še vedno vrtelo. Natančnost nastavljanja položaja polžnika je pri visokih zahtevah
(gonila z majhno zračnostjo) lahko tudi pod 0,025 vrednosti modula. Za podlaganje ležajev
uporabljamo nastavne podložne ploščice po DIN 988. Najmanjša debelina teh ploščic je
0,1mm. Takšna natančnost je potrebna do modula okoli 2mm, pri večjih modulih nastavljamo
na primerno manjšo natančnost (več kot 0,1 mm). Kadar kupujemo gonila pri proizvajalcih
gonil, se moramo držati njihovih navodil. Takim gonilom ni potrebno nastavljati položaja
polžnika saj je bil pravilno nastavljen pri proizvajalcu. Polževa gonila so običajno
konstruirana tako, da lahko kontroliramo sliko nošenja pri začetnem obratovanju ali
spremljamo obrabo polžnika in drugo dogajanje v gonilu. V ta namen se uporabljajo različna
okenca in pokrovi. Pri novejših gonilih je zato uporaben pokrov, ki je namenjen sestavljanju
gonila.
121
9.3.2 Bočna zračnost

V srednjem položaju polžnika je bočna zračnost največja. To dejstvo lahko izkoristimo tako,
da iščemo srednjo lego s premikanjem polžnika in merimo bočno zračnost. Računsko
določimo bočno zračnost, ki naj bi jo imelo gonilo, po podatkih na risbah. Bočno zračnost
lahko merimo z merilno uro, ki jo postavimo na ohišje polžnega gonila in s tipalom tipamo
bok zoba polžnika. Pri tem polža držimo v mirovanju, izstopno gred pa zavrtimo kolikor pač
dopušča polž. Med nastavljanjem polžnika polža na smemo vrteti. Pomanjkljivost postopka
je, da je sprememba bočne zračnosti, pri premikanju polžnika, najmanjša ravno v srednji legi.
Kljub temu se s to metodo da zadovoljivo določiti srednji položaj polža. Metoda je hitrejša
od kontrole slike nošenja in ustreza za industrijska gonila. Kadar so potrebne večje
natančnosti, bomo pravilen položaj poiskali po tej metodi, preverili pa še s sliko nošenja. Več
o bočni zračnosti v poglavju 9.4.2 .
9.3.3 Utekanje
Utekanje je obratovanje pri ugodnejših pogojih, kot je to predvideno pri običajnem delovanju
gonila. Pri utekanju navadno zmanjšamo vrtilni moment, lahko pa utekavamo tudi pri manjših
vrtilnih hitrostih. To je včasih zelo težko zagotoviti, je pa potrebno na to že misliti takrat, ko
smo se odločili, da bomo na našem stroju uporabili polžno gonilo. Izkušnje testiranj kažejo,
da je trenje v začetku obratovanja tudi do 20% večje, kot je trenje po utekanju. Zaradi tega so
termične obremenitve pri novem gonilu večje, kot so predvidene z izračuni, kar lahko pri
polnih obremenitvah povzroči trajne poškodbe na polžniku in polžu, ki lahko bistveno
zmanjšajo življenjsko dobo gonila in povečajo porabo energije. Dobro utečeno gonilo ima
dober izkoristek, tih tek in dolgo življenjsko dobo.
Pri delovanju polžnega gonila je največjega pomena, da sta polž in polžnik v pravem položaju
drug proti drugemu. To zagotavlja najmanjše mogoče tlake med zobmi v ubiru. Tako še pred
utekanjem ali med njim kontroliramo sliko nošenja in po potrebi tudi nastavimo osni položaj
polžnika. Med delovanjem gonila polž in polžnik v glavnem drsita drug po drugem. Zaradi
tega je zelo pomembno v kakšnem stanju sta obe površini, ki se dotikata. Obe površini imata
določeni hrapavosti, ki imata velik vpliv na drsne razmere in dejanski tlak med dotikalnima
površinama. Na novo obdelane površine so lahko zelo dobro in kvalitetno izdelane, kljub
temu so vrhovi hrapavosti ostri. Zato je potrebno nekaj časa, da se te površine zgladijo in se
utrdi površina polžnika. Če je obremenitev gonila že od samega začetka enaka imenski, lahko
ti ostri robovi poškodujejo površine s katerimi ubirajo. To ima za posledico večjo obrabo in
slabši izkoristek. Obraba se stopnjuje še posebej, če je bil poškodovan polž. Z utekanjem
dosežemo dvoje: ostri vrhovi otopijo, polž in polžnik pa se bolje prilagodita drug drugemu.
Če je le mogoče utekamo pri delnih obremenitvah (20%-60%) in obremenitev postopoma
večamo do polne obremenitve.. Čas trajanja takega utekanja naj bo vsaj 10 ur sicer o utekanju
sploh ne moremo govoriti. Čas utekanja navzgor ni omejen, vendar običajno ni daljši od 100
ur.
Če gonila ne moremo utekati pri delni obremenitvi, običajno mazivu dodajamo dodatke, ki
pomagajo ustvarjati oljni film in odnašajo delce, ki se odtrgajo s polža, polžnika in drugih
delov gonila.. Pri »utekanju« pod polno obremenitvijo dodajamo v olje 1 do 2% grafita ali
molibden disulfida. Včasih utekamo s hipoidnim oljem. Prvo polnitev olja puščamo v ohišju
samo 200 do 500 ur Po utekanju se olje izpusti, ohišje očisti (opere) in nalije novo olje. Po
končanem utekanju več ne spreminjamo položaja polžnika. Kljub temu pa je dobrodošla
kontrola slike nošenja. V primeru, ko se je pojavila zelo velika obraba ali zelo slaba slika
nošenja, je mogoče polžnik obrniti za 180°. Obračanje polžnika je smiselno, kadar se gonilo
vrti vedno v isti smeri. S tem dosežemo, da ubirajo nasprotni boki zob na polžniku. Obračanje
122
je mogoče samo pri simetričnem polžniku ali simetrični izstopni gredi (simetrična skupaj s
polžnikom). Prvič obrnemo samo polžnik, v drugem primeru pa polžnik skupaj z gredjo.
Obračanje polžnika je smiselno samo pri zelo malo obrabljenem polžu, pri bolj obrabljenem
polžu z obračanjem polžnika ne dosežemo nobenega izboljšanja.
123
Mazanje polžnih gonil
10 MAZANJE POLŽNIH GONIL

Na začetku poglavja so opisane osnove o režimih mazanja, ter vrstah in fizikalnih
lastnostih mazalnega sredstva. V nadaljevanju so zajeti vplivi, ki v največji meri
odločajo o izbiri mazalnega sredstva in načinu mazanja polžnih dvojic.
10.1 UVOD
Seveda nič ne koristi, če smo zadevo dobro konstruirali, pravilno kontrolirali in zadovoljno
ugotovili, da smo naredili dober izdelek, če ne znamo izbrati pravilnega načina mazanja
oziroma pravega olja in količine olja, če se odločimo za mazanje z oljem. Praksa kaže, da so
prav omenjene odločitve lahko usodne za pravilno in dobro delovanje, ter posledično tudi za
življenjsko dobo gonila. Kot vsemu dosedanjemu delu moramo tudi mazanju posvetiti enako
pozornost in izbrati pravilno mazanje in parametre za dan primer. V vseh dokumentih mora
biti jasno razloženo s čim namažemo, kdaj in kako menjamo mazalno sredstvo in kako gonilo
vzdržujemo.
Vedno velja enako načelo. V primeru, da se po določenih kriterijih odločimo za mazanje z

oljem, potem iščemo tako rešitev, ki je najkakovostnejša in najcenejša. V tem primeru je to
mazanje v oljni kopeli. Šele pozneje, ko v nobenem primeru ne moremo vseh problemov rešiti
s tem poceni načinom, iščemo bolj kompleksne rešitve. Najbolj kompleksen način mazanja je
zagotovo tlačno mazanje s celotnim sistemom (črpalka, hladilnik, čistilec olja,…). Zavedati se
je potrebno, da ima tudi takšen način svoje hibe. Če karkoli od mazalnega sistema odpove,
gonilo ne bo delovalo. To je še en vzrok več, da je potrebno o izbiri načina mazanja dobro
premisliti in sprejeti dobro in učinkovito odločitev.
10.2 REŽIMI MAZANJA

Razmere v mazanem kontaktu dveh teles je prvi teoretično opisal Stribeck. Stribeck je
ugotovil vpliv dinamične viskoznosti mazalnega sredstva η, normalne obremenitve FN in
drsne hitrosti v na koeficient trenja μ v kontaktu (slika 10.1 ).
hitrost ν FN
telo 1
Ι ... MEJNO MAZANJE
h→0 telo 2
Koeficient trenja μ
ΙI ... MEŠANO MAZANJE

h≈Ra
III... HIDRODINAMIČNO
MAZANJE reža h
h>>Ra
I II III mazivo površinska hrapavost Ra
η v/FN
Slika 10.1 Stribeckova krivulja in režimi mazanja
124
Na podlagi svojih ugotovitev je Stribeck ločil tri osnovne režimi mazanja dveh teles:
• mejno mazanje (področje I)
Za mejno mazanje je značilno, da je debelina mazalnega sredstva h premajhna, da bi
preprečila mehanski dotik trdih teles. Obremenitev se v tem primeru prenaša iz enega na
drugo telo v glavnem preko izpostavljenih vršičkov na dotikalnih površinah.
• mešano mazanje (področje II)
Mešano mazanje je prehodna oblika med mejnim mazanjem in mazanjem s polno plastjo
maziva. Gre za pojav, ko je mazalno sredstvo neenakomerno porazdeljeno med mazanima
površinama, tako da je na določenih mestih prisoten mehanski dotik obremenjenih površin.
Obremenitev se iz enega na drugo telo prenaša deloma preko maziva in deloma preko
mehanskega dotika obeh teles.
• hidrodinamično mazanje (področje III) (mazanje s polno plastjo maziva)
V primeru, ko se telesi v kontaktu popolnoma razdvoji s plastjo maziva, govorimo o mazanju
s polno plastjo maziva. Takšno mazanje je poznano pod imenom hidrodinamično mazanje. Za
mehanske sisteme, kjer se uporablja hidrodinamično mazanje, so značilne naslednje
tribološke lastnosti:
- mazane površine so ločene z nepretrgano plastjo maziva, ki je take debeline, da ne
pride do neposrednega kontakta površin, razen pri zagonu in zaustavljanju;
- obremenitev se prenaša iz ene na drugo površino preko plasti maziva;
- odpor proti gibanju v sistemu je odvisen od notranjega trenja v mazivu.
Omenjene karakteristike hidrodinamičnega mazanja so posledice tlaka v mazivu, ki je odvisen

od lastnosti maziva, določene geometrije (oljni klin) in relativnega gibanja površin
obremenjenih z dovolj veliko silo (slika 10.2).
FN
vlečna blazina porazdelitev tlaka
FT, vt
izstop maziva hmin

hmax vstop maziva
z
x
nagibna blazina y
Slika 10.2 Princip hidrodinamičnega mazanja
Teoretično razlago pojava je dal leta 1886 O. Reynolds, ki je za izhodišče vzel Navier-
Stokesove enačbe za gibanje tekočin.
Klasična Reynoldsova hidrodinamična teorija temelji na predpostavki, da ima mazalno

sredstvo v področju kontakta konstantno viskoznost in da so površine v kontaktu popolnoma
gladke in toge (neelastične). V praksi pa imamo mnogokrat primere (zobniki, ležaji,
kolesa,…), ko se celotna obremenitev prenaša preko relativno majhnih a končnih površin in
ne preko velikih, kot je to značilno za hidrodinamično mazanje. Majhna kontaktna površina
povzroči velike lokalne obremenitve, ki povzročijo elastično deformacijo površinskih plasti
materiala in spremembo geometrije površine kontakta. Za te pogoje velja Hertzova teorija
kontakta, ki omogoča določitev velikosti in porazdelitve tlaka v kontaktnem področju. V
klasični hidrodinamični teoriji prav tako niso upoštevane spremembe lastnosti olja
125
(viskoznost), ki nastanejo kot posledica velikih pritiskov in spremembe temperature v

kontaktnem področju. Relacija viskoznost − tlak je popisana z enačbo, poznano tudi kot
Barusov zakon:
η p = η0 eαp (10.1)
kjer je ηp viskoznost mazalnega sredstva pri trenutnem tlaku in temperaturi, ηo viskoznost pri
atmosferskem tlaku in trenutni temperaturi, α tlačni koeficient viskoznosti in p tlak v
kontaktu. Način mazanja, ki temelji na osnovi hidrodinamične teorije mazanja, vendar pri
svojem izračunu upošteva še elastično deformacijo teles v kontaktu in spremembo lastnosti
maziv − viskoznosti, zaradi spremembe tlaka v kontaktu imenujemo elastohidrodinamično
(EHD) mazanje. V primerjavi s statičnim Hertzovim kontaktom je površinski tlak pri EHD
mazanju predvsem zaradi elastične deformacije teles in spremembe viskoznosti mazalnega
sredstva s tlakom nekoliko spremenjen (slika 10.3 ).
Največje spremembe se zgodijo na vstopnem in izstopnem področju kontakta. V vstopnem

področju je hidrodinamični tlak celo nižji od vrednosti izračunane za »suh« Hertzov kontakt.
V srednjem delu − kontaktu sta nasproti ležeči površini skoraj vzporedni in ravni. Debelino
mazalnega filma v področju podajamo kot centralno debelino filma ho.
FN tlačna konica
EHD porazdelitev tlaka Hertzov tlak
R*
izhodno področje
vstopno področje
u1
ho hmin
x
u2 a a
ho…. debelina filma v vzporednem področju

hmin ..minimalna debelina filma
Slika 10.3 Pogoji pri EHD mazanem linijskem kontaktu
Hitremu dvigu viskoznosti maziva ob vstopu v kontakt sledi na izstopu iz kontakta strm padec
(posledica Hertzove porazdelitve tlaka) do vrednosti, ki jo ima viskoznost pri pogojih okolice.
Da se kompenzira nenaden padec viskoznosti maziva pri izstopu iz kontakta, pride blizu
izstopa do elastične sprostitve površin v kontaktu oziroma do zožitve. Minimalna debelina
filma hmin je zelo pomemben parameter, saj je z njeno velikostjo pogojena verjetnost dotika
kovinskih vršičkov dveh površin v kontaktu. Da se zagotovi konstanten pretok skozi zožitev,
se poveča hitrost, ki je posledica tlačne konice, ki se oblikuje tik pred zožitvijo (v delu, ko se
mazalno sredstvo bliža najožjemu delu). Tlačna konica je ponavadi višja kot največji Hertzov
tlak v kontaktu. Položaj in amplituda tlačne konice pa je močno odvisna od tlačno-viskoznih
karakteristik maziva. Prisotnost tlačne konice v izstopnem področju EHD mazanega kontakta
ima za posledico nastanek velikih strižnih napetosti tik pod oziroma na kontaktni površini.
126
10.3 VRSTA MAZALNEGA SREDSTVA

Pri projektiranju zobniških gonil igra pomembno vlogo tudi pravilna izbira mazalnega
sredstva. Gonilo bo dosegalo dobre rezultate le v primeru, če bo mazalno sredstvo pravilno
izbrano glede tipa gonila in obremenitve. V nasprotnem primeru se pojavijo nepravilnosti pri
obratovanju, ki lahko v najslabši varianti privedejo do hujših poškodb sestavnih delov
zobniškega gonila. Pri izbiri maziva za zobniška gonila so pomembne naslednje vplivne
veličine: vrsta zobnikov, vrtilna hitrost, prestavno razmerje, delovna temperatura, prenosna
moč, kvaliteta površine zobnih bokov, vrsta in velikost obremenitve, način mazanja, vrsta
pogona (elektromotor, turbina, motor z notranjim izgorevanjem, itd), prisotnost vode.
Na splošno se v strojegradnji uporablja različne vrste mazalnih sredstev, kar je odvisno od

obratovalnih pogojev in procesa, ki se ga maže. Pregled različnih vrst mazalnega sredstva, ki
se največ uporabljajo v praksi, prikazuje preglednica 10.1 .
Preglednica 10.1 Pregled možnih mazalnih sredstev
MAZALNO SREDSTVO
Olja brez aditivov
Mineralna olja
Olja z aditivi
Olja brez aditivov
MAZALNA OLJA Sintetična olja
Olja z aditivi
Rastlinska olja
Biološko razgradljiva olja Poliglikoli
Sintetični estri
Masti z mineralnim
oljem kot tekoča faza
Masti z milno plastjo
Masti s sintetičnim
MAZALNE MASTI
Masti z mineralnim
Masti brez milne plasti
Masti s sintetičnim
Suhi praški
Paste
TRDA MAZIVA
Gladki laki
Plastika
ADHEZIVNA Razpršena adhezivna trda maziva
MAZIVA Smolnata maziva
Olje v vodi
EMULZIJE
Voda v olju
Voda
Tekoča Tekoče kovine
OSTALA MAZIVA Kisline, baze
Plinasta (zrak,…)
127
Za mazanje zobniških prenosnikov uporabljamo v glavnem tekoča mazalna sredstva - različne

vrste olj. Za manjše zahteve glede stabilnosti olja in korozijske obstojnosti ter pri manjših
obremenitvah in hitrostih so to mineralna olja, ki pa jih po potrebi tudi legiramo in s tem
izboljšamo njihove lastnosti. Ti dodatki (angl. additive) mineralnim oljem so predvsem HD
aditivi (preprečujejo oksidacijo olja in raztapljajo trde delce v olju) in EP aditivi (za visoke
tlake). Zraven teh dodajamo mineralnim oljem še druga sredstva, npr. aditive za izboljšanje
indeksa viskoznosti, za zaščito pred korozijo, aditive proti penjenju olja, itd. Celoten pregled
lastnosti, na katera aditivi vplivajo, je prikazan v preglednici 10.2 .
Preglednica 10.2 Pregled lastnosti aditivov

Lastnosti baznih olj, ki se z dodajanjem aditivov Lastnosti baznih olj, na katere aditivi
IZBOLJŠUJEJO delujejo NEGATIVNO
• odpornost na ekstremno visoke pritiske (EP), • toplotna prevodnost,
• karakteristika viskoznost − temperatura, • stisljivost,
• viskoznost (povečujejo), • termična stabilnost,
• oksidacijska stabilnost, • hlapljivost,
• zaščita pred rjo in korozijo, • kristalizacija parafina,
• zaščita pred obrabo, • odvajanje raztopljenega zraka,
• detergentnost, • topljivost plinov,
• disperzantnost, • karakteristika viskoznost -
• zmanjševanje penjenja, tlak,
• sposobnost tvorjenja emulzije z vodo, … • barva,
• dielektrične karakteristike, …
V primerih ko so prisotne visoke temperature in tlaki, mineralna olja več ne zagotavljajo

ustreznega mazanja. V takih pogojih obratovanja uporabimo sintetična olja, ki se odlikujejo z
odličnimi mazalnimi lastnostmi, predvsem pa so uporabna in obstojna pri temperaturah, ki so
višje tudi od 150oC. V primerjavi z mineralnimi olji pa imajo sintetična olja še naslednje
prednosti:
• večjo obstojnost glede staranja in s tem podaljšanje intervala zamenjave olja,
• manjši stroški vzdrževanja,
• prihranek energije zaradi večjega izkoristka,
• daljša življenjska doba zobnikov in ostalih elementov
• možnost uporabe pri zelo visokih temperaturah (do 150 °C in več) itd.
Slaba stran sintetičnih olj je ta, da so zelo draga, zato jih uporabljamo le v primerih, kjer
• ne moremo zadostiti zahtevam mazanja s klasičnimi mazivi,
• to zahteva določena specifikacija,
• je to opravičeno s stroški proizvodnje,
Vpliv mazalnega sredstva (olja) na razmere v kontaktu dveh zobnih bokov je izražen v
glavnem z viskoznostjo olja, predvsem pa s spremembo te viskoznosti s tlakom po enačbi
10.1 in temperaturo. Vpliv temperature na spremembo viskoznosti olja je izražen z indeksom
viskoznosti IV. Čim večji je ta indeks, tem manj se viskoznost olja spreminja s temperaturo,
tako da lahko olja z večjimi indeksi viskoznosti uporabljamo v širšem temperaturnem
območju.
128
10.4 FIZIKALNE LASTNOSTI MAZALNIH SREDSTEV
10.4.1 Viskoznost
Viskoznost je najvažnejša lastnost mazalnega sredstva (olja ali masti) za mazanje zobniškega
gonila, ki je odvisna od vrste mazalnega sredstva, temperature in tlaka. Fizikalno je
viskoznost označena kot notranji odpor proti tečenju fluida (mazalnega olja), ki ga ustvarijo
strižne sile posameznih slojev v fluidu (mazalnem sredstvu). Razlikujemo:
• dinamično viskoznost
• kinematično viskoznost
Dinamična viskoznost η je definirana kot potrebna strižna napetost τ v tekočini (mazalnem

sredstvu), da se sloj enotske debeline te tekočine giblje z neko strižno hitrostjo v (slika 10.4 ).
Izračunamo jo po enačbi
τ
η= [ Pa/s ] (10.2)
d v /d y
dv
h τ
dy
Slika 10.4 Medsebojni pomik posameznih slojev maziva
Kinematično viskoznost ν je definirana kot razmerje dinamične viskoznosti mazalnega

sredstva z njeno gostoto ρ:
η
ν= [m2/s]. (10.3)
ρ
Tako dinamična kot tudi kinematična viskoznost sta odvisni od temperature fluida in tlaka,
kateremu je le-ta izpostavljen. V praksi se pri opisu karakteristike posameznega mazalnega
sredstva v glavnem uporablja kinematična viskoznost, izmerjena pri temperaturi 40, 50 ali
100 °C. Temu ustrezno so potem označene pripadajoče kinematične viskoznosti maziva z ν40,
ν50 ali ν100.
Viskoznost maziva se spreminja s temperaturo in sicer pada z višanjem temperature (slika

10.5 a). Viskoznost maziva pa je odvisna tudi od tlaka in je tem večja, čim večji je tlak v
mazivu (slika 10.5 b).
129
a) b)
mineralno olje
Viskoznost
106 38 °C
Viskoznost [mm2/s]
0 °C 100 °C
sintetično olje 104
210 °C
102
100
0 200 400 600 800 1000

2
Tlak [N/mm ]
Temperatura Opomba: Diagram velja za mineralna olja
Slika 10.5 Odvisnost viskoznosti od temperature (a) in tlaka (b)
Merilo za odvisnost viskoznosti od tlaka je tlačni koeficient viskoznosti α, ki je odvisen od

vrste mazalnega sredstva (mineralno, sintetično) in se določi eksperimentalno ali pa s
pomočjo orientacijskih enačb podanih v strokovni literaturi. Orientacijske vrednosti tega
koeficienta za nekatera olja kaže diagram na sliki 10.6 .
0,0024
Tlačni koeficient viskoznosti α [1/bar]
MINERALNA OLJA:
ν40=500 [mm2/s]
0,0022 ν40=100 [mm2/s]
ν40=30 [mm2/s]
0,0020
0,0018
SINTETIČNO OLJE:
0,0016 ν40=240 [mm2/s]
0,0014
0,0012
20 30 40 50 60 70 80
Temperatura ϑ [°C]
Slika 10.6 Tlačni koeficient viskoznosti
10.4.2 Indeks viskoznosti
Indeks viskoznosti (IV) je merilo za spreminjanje viskoznosti maziva v odvisnosti od

temperature. Čim večji je ta indeks, tem manj se viskoznost maziva spreminja s temperaturo,
tako da lahko maziva z večjimi indeksi viskoznosti uporabljamo v širšem temperaturnem
območju.
130
Pri določevanju indeksa viskoznosti velja dogovor, da se lestvica indeksa viskoznosti razdeli
na 100 enot. Vrednost IV=0 pripada mazivom, katerih viskoznost je zelo občutljiva ne
spremembo temperature. Vrednost IV=100 pa pripada mazivom, pri katerih se viskoznost s
spremembo temperature zelo malo spreminja.
a) Maziva z indeksom viskoznosti do 100
L −U
IV = ⋅100 (10.4)
L−H
U [mm2/s] kinematična viskoznost testnega maziva pri 40oC, ki mu je potrebno določiti

indeks viskoznosti,
L [mm2/s] kinematična viskoznost nekega drugega maziva pri 40 oC, ki ima IV=0, njegova
kinematična viskoznost pri 100oC pa je enaka, kot jo ima mazivo, ki mu je
potrebno določiti indeks viskoznosti,
H [mm2/s] kinematična viskoznost nekega drugega maziva pri 40 oC, ki ima IV=100, njegova
kinematična viskoznost pri 100oC pa je enaka, kot jo ima mazivo, ki mu je
potrebno določiti indeks viskoznosti.
b) Maziva z indeksom viskoznosti 100 in več
( ant log N ) − 1
IV = + 100 (10.5)
0 , 00715
log H − logU
N= (10.6)
log Y
Y [mm2/s] kinematična viskoznost testnega maziva pri 100oC, ki mu je potrebno določiti

indeks viskoznosti.
10.4.3 Gostota
Gostota maziva ρ pomeni razmerje med maso maziva m in prostornino V, ki jo maziva
zavzema.
m
ρ = [kg/m3]. (10.7)
V
Gostota maziva je odvisna od tlaka in temperature in je tem večja, čim večji je tlak oziroma
čim nižja je temperatura.
10.4.4 Stabilnost maziva

Od mazalnih sredstev se zahteva, da so odporna proti kemičnim in toplotnim vplivom. Zelo
pogosto postanejo maziva neuporabna zaradi oksidacije. Oksidacijo pospešujejo različni
parametri, izmed katerih so najpomembnejši naslednji:
Temperatura je najbolj znan pospeševalec procesa oksidacije. Njen vpliv na oksidacijo lahko
določimo kvantitativno. Ugotovljeno je bilo, da se hitrost oksidacije približno podvoji, če se
temperatura poveča za 10oC.
131
Prisotnost kisika nastopa v dveh oblikah- kisik kot sestavni del ozračja ali raztopljen v
mazivu. V obeh primerih kisik negativno vpliva na proces oksidacije. V praksi je razmeroma
težko matematično opisati odvisnost oksidacije glede na količino kisika, kot je to dokaj
natančno definirano v primeru temperature.
Prisotnost vode se izraža preko vode v mazalnem sredstvu, pri čemer je voda lahko v tekočem
stanju ali v obliki vodne pare. Prisotnost vode lahko ima zelo negativne posledice in sicer:
• v primeru dovolj visoke temperature lahko prisotnost vode povzroči raztapljanje ali
izločanje nekaterih aditivov iz mineralnega olja,
• voda v obliki vodne pare lahko reagira na različne načine, ki so precej podobni
hidrolizi,
• raztaplja produkte oksidacije,
• pospešuje katalitično aktivnost nekaterih kovin in kovinskih soli.
Posledica oksidacije, obrabe, temperaturnih in kemičnih vplivov je staranje maziva. Zaradi

staranja se bistveno spremeni viskoznost maziva, njegova posledica pa je tudi nastanek
usedlin zaradi procesa obrabe. Odpornost proti staranju pride do izraza še posebej pri težjih
obratovalnih pogojih. Ta se poveča, če se doda mazivu inhibitorje. To so posebne kemične
substance, dodane v majhnih količinah, ki preprečujejo oksidacijo in podobne procese.
Mazalna sredstva praviloma zamenjujemo v gonilih vsakih 6 do 12 mesecev (mineralna olja)

pri sintetičnih oljih pa se menjava olja izvrši tudi na daljše obdobje. Pri večjih sistemih, kjer
bi zamenjava vsakih 6 mesecev bila predraga, se po preteku tega časa kontrolira vzorec
maziva. Zamenjava se izvrši, če kontrola pokaže, da mazivo ne zagotavlja več takšnih
mazalnih lastnosti, kot bi jih moralo.
10.4.5 Ostale lastnosti mazalnih sredstev

Med ostale pomembnejše lastnosti mazalnih sredstev štejemo še:
• plamenišče
• gorišče
• točka strjevanja
• specifična toplota
• topljivost plinov
• korozijska obstojnost
• penjenje olja
10.5 IZBIRA MAZALNEGA SREDSTVA

Pri izbiri mazalnega sredstva imata odločilno vlogo hitrost in potrebna viskoznost mazalnega
sredstva. Paziti moramo, da mazalno sredstvo kemično ne vpliva na materiale tesnil, zato je
potrebno poznati njegovo kemično sestavo oziroma se je o tem zelo priporočljivo posvetovati
s proizvajalcem mazalnega sredstva. V preglednici 10.3 10.3 je prikazanih nekaj načinov
izbire mazalnega sredstva in načina mazanja polžnih gonil glede na hitrost.
132
Preglednica 10.3 Izbira mazalnega sredstva in način mazanja

VRSTA IN NAČIN
HITROST
MAZANJA
v ≤ 0,8 m/s mast ali olje
v ≤ 12 m/s oljna kopel
v ≥ 0,8 m/s obtočno (tlačno) mazanje
Preglednica 10.4 Način mazanja v odvisnosti od mazalnega sredstva in položaja zobnikov

MAZALNO SREDSTVO
POTOPLJEN
OLJA MASTI
v < 12 m/s - potopno
POLŽ v < 4 m/s - potopno
v > 12 m/s - obtočno
v < 8 m/s - potopno
POLŽNIK v < 1 m/s - potopno
v > 8 m/s - obtočno
Ko izberemo vrsto mazalnega sredstva je potrebno določiti še njegovo viskoznost. Kadar je

polž nameščen nad polžnikom, moramo uporabljati zelo viskozna mazalna sredstva, če želimo
doseči primerno mazanje. Zobnik mora dvigniti mazalno sredstvo do ubirnih točk in le-to ne
sme odteči iz zob polžnika preden pride mesto do ubiranja. Potrebno viskoznost olja lahko
določimo s pomočjo koeficienta obremenitve c, izračunanega z enačbo 10.8 ali pa ga
odčitamo iz diagrama na sliki 10.7 ali 10.8 , ki sta izdelana na podlagi preizkusov.
Ft 2
c ≈ 0.7 ⋅ (10.8)
b⋅m
b = d a21 − d m2 1 (10.9)
14
12
1
c (N/mm )
10
2
2
mazan je s potapljanjem
8 1 3 mazan je obtočno
2 4
6
4 3
4
0 1 2 3 4 5 6 7 8
hitrost drsenja vgm (m/s)
Slika 10.7 Vrednost c za kaljen brušen polž (materiali polžnika 1 – kositrov bron, 2-Al
legure, 3-Al legure iz pretopljenega aluminija, 4-Zn legure)
133
8
c (N/mm )
2
1
6 mazan je s potapljanjem,
2 temperatura olja 60-70°C
3 (izjemo ma tudi več)
4 1
4 mazan je obtočno, olje hlajeno
2
2 3
4
0 1 2 3 4 5 6 7 8
hitrost drsenja vgm (m/s)
Slika 10.8 Vrednost c za poboljšan rezkan polž
Diagrama na sliki 10.7 in 10.8 veljata za trajni pogon. Viskoznost olja lahko določimo tudi
iz preglednice 10.5 s pomočjo koeficienta obremenitve c, ali v odvisnosti od obodne hitrosti
(slika 10.9 ).
Preglednica 10.5 Priporočena viskoznost olja v odvisnosti od drsne hitrosti in koeficienta

obremenitve c
c [N/mm2] viskoznost olja ν50 [mm2/s] pri drsni hitrosti vgm [m/s]
<2 2...6 6...10 10
<3 90...150 60...90 40...60 30...45
3...10 150...230 90...150 60...90 40...60
>10 230...300 150...230 100...150 60...90
134
Slika 10.9 Določevanje viskoznosti v odvisnosti od obodne hitrosti
10.6 NAČINI MAZANJA POLŽNIH DVOJIC

Kriterij za izbiro načina mazanja je obodna hitrost. Ponavadi polžna gonila mažemo s
potopnim mazanjem ali s tlačnim (obtočnim) mazanjem. Prednost dajemo potopnem načinu
mazanja, saj najbolj preprost in hkrati najcenejši način mazanja. Za tlačni način mazanja
polžnih dvojic, ki je dosti dražji, pa se odločimo v primeru, ko ne moremo več zagotoviti
kvalitetnega mazanja s potopnim mazanjem.
10.6.1 Potopno mazanje

Pri potopnem mazanju mora biti vsaj eden od zobnikov potopljen v mazalno sredstvo, ki je v
spodnjem delu okrova. Potopljeni zobnik prinaša mazalno sredstvo na mazalno mesto. Pri
dovolj velikih obodnih hitrostih se mazalno sredstvo tudi delno razprši po ohišju in tako maže
tudi ostale nameščene zobnike in ležaje v prostoru. Pri tem pa moramo biti pazljivi, saj z
večanjem obodne hitrosti zelo hitro narašča količina razpršenega mazalnega sredstva, kar ima
lahko za posledico, da se mazalno sredstvo zaradi centrifugalne sile odlepi od bokov zob
preden pride na ubirno mesto in ostanejo zobni boki na mestu ubira nemazani.
135
a) b)
c)
č)
Slika 10.10 Globina potapljanja pri potopnem mazanju polžnih gonil
Potopno mazanje ima naslednje prednosti:

• enostavnost,
• gospodarnost,
• zanesljivost.
Slabosti potopnega mazanja pa so:

• omejena možnost hlajenja,
• težave s čiščenjem olja,
• omejen volumen olja.
Pri potopnem mazanju se mazalno sredstvo obdrži na zobnih bokih kljub centrifugalni sili, če
je izpolnjen pogoj:
dm m
ω2 ⋅ ≤ 500...600 2 (10. 10)
2 s
ω - kotna hitrost zobnika

d m - premer razdelnega kroga v sredini zobne širine
Kadar ta pogoj ni izpolnjen (pri večjih kotnih hitrostih ali večjih premerih) se uporablja
predvsem obtočno mazanje. Pri potopnem mazanju je zelo pomembno, da zagotovimo takšen
nivo olja, da se zobnik v mazalno sredstvo ne potaplja preveč ali premalo. Prenizek nivo
mazalnega sredstva povzroča:
136
• pomanjkljivo mazanje,
• nezadosten odvod toplote,
• povečano obrabo itd.
Previsok nivo mazalnega sredstva pa povzroča:

• večje izgube zaradi mešanja olja (dovoljene 0.75% /1kW pogonske moči),
• segrevanje oljne kopeli (zmanjševanje viskoznosti),
• hitrejše staranje olja (potrebna večkratna menjava olja),
• penjenje na površini,
• povečanje hrupa gonila itd.
Pri obratovanju zobniškega gonila se mazalno sredstvo sčasoma onesnaži, zato ga je potrebno
po določenem času zamenjati. Za izpustitev olja mora imeti pokrov na najnižji točki čep za
izpust olja. V zgornji legi pa mora imeti okrov čep za nalivanje olja in oddušnik, s katerim se
prepreči nadtlak v okrovu. Okrov pa je ponavadi opremljen še z napravo, ki kaže nivo olja v
okrovu. Količina skupnega polnjenja olja naj znaša:
Vp ≈ 0,35+ 0,7⋅ P1 [dm3] (10.11)
P1 - pogonska moč v [kW]
Pri določanju potrebne količine olja, moramo paziti na potrebno globino potapljanja oziroma
nivo olja v ohišju. Od globine potapljanja so odvisne izgube in tudi količina olja in tudi
učinek hlajenja, zato je zelo pomembno, da določimo pravilno globino potapljanja polža ali
polžnika. Globine potapljanja, ki se v praksi najpogosteje uporabljajo pri različnih
namestitvah polža glede na polžev zobnik so podane v preglednici 10.6 .
Preglednica 10.6 Globina potapljanja v odvisnosti od namestitve polža

POLOŽAJ POLŽA GLOBINA POTAPLJANJA
polž zgoraj polžnik potopljen do ≈ d2/4
polž potopljen do ≈ dml/2 (malo preko
polž spodaj
spodnjega roba gredi polža)
polž s strani polž potopljen do ≈ dml/2
10.6.2 Obtočno (tlačno) mazanje

Tlačni način mazanja se uporablja v primeru velikih obodnih hitrosti (v ≥ 12 m/s) in velikih
pogonskih moči. V teh primerih se proizvede večja količina toplote in je potrebno dodatno
hlajenje. Pri tlačnem mazanju poganja olje oljna črpalka (zobniška, krilna ali batna). Olje se
preko posebnih šob dovaja direktno na ubirna mesta. Značilnosti obtočnega mazanja so:
• višji izdelovalni stroški,
• dražje vzdrževanje,
• omogočeno je primerno doziranje na ubirno mesto,
• manj izgubljenega olja in boljše hlajenje,
• manjša obremenitev olja,
• daljša življenjska doba gonila,
• daljši interval zamenjave olja,
• uporabnost pri obodnih hitrostih v = 10…250 m/s.
137
Pri tlačnem mazanju je pomembna količina olja, ki jo brizgamo na ubirno mesto. Ponavadi je
potrebna večja količina olja zaradi hlajenja in ne zaradi mazanja. Premajhna količina olja
povzroči segrevanje olja zaradi pomanjkljivega mazanja. Če pa je količina olja prevelika pride
do gnetenja olja in tako ponovno do segrevanja olja. Potrebno količino olja določimo po
naslednji izkustveni enačbi:
V b ≈ ( 5 do 10 ) ⋅ b [dm3/min], (10.12)
b je širina zobnika v [mm].
To količino olja pa lahko zmanjšamo z uporabo olja z EP - aditivi, sintetičnega olja, s

korekcijo evolvente na vrhu zoba ali s spremembo položaja brizgalne šobe. Za tlak v tlačnem
cevovodu velja, da naj bo v splošnem od 0.8 do 1 bara večji od tlaka okolice. Pri večjih
obodnih hitrostih pa naj bo nadtlak približno 1.8 bara, pri zelo velikih obodnih hitrostih (nad
150 m/s) pa 3.5 bara.
a) A1 b) B1
A2 B2
c)
C C
Slika 10.11 Različni položaji brizganja olja pri tlačnem mazanju; a) tangencialno, b) radialno
in c) preko mazalnih utorov
Pri majhnih obodnih hitrostih služi olje pretežno le za oblikovanje mazalnega filma (ima
nalogo, da maže zobne boke). Pri večjih obodnih hitrostih (60 m/s in več), pa se 80% olja
porabi za hlajenje in le 20% za mazanje zobnih bokov. Od tega je tudi odvisno ali
vbrizgavamo olje pred ali za ubirnim mestom (slika 10.11 a). Uporabnost variante je odvisna
od obodne hitrosti zobnika. Področje uporabe posameznih variant:
v < 25 m/s varianta A1 (mazanje)

25 m/s ≤ v ≤ 50 m/s varianti A1 in A2 (mazanje in hlajenje)
v > 50 m/s varianta A1 in A2 (mazanje in pretežno hlajenje)
Elementi tlačnega sistema so ponavadi nameščeni zunaj gonila.
138
10.6.3 Elementi tlačnega mazanja
10.6.3.1 Oljni rezervoar
Pri oljnem rezervoarju je najbolj pomembna količina olja, ki mora biti na voljo za obtočno
mazanje. Potrebno količino olja lahko ocenimo tudi iz naslednje preglednice.
Preglednica 10.7 Potrebna količina olja

VRSTA GONILA KOLIČINA OLJA Vol [dm3]
Industrijska gonila s posebnim oljnim rezervoarjem (4 do 5)⋅Qmax
Turbo gonila s posebnim oljnim rezervoarjem (5 do 10)⋅Qmax
Industrijska gonila z oljno kopeljo (0.5 do 2)⋅Qmax
Qmax [dm3/min] - maksimalni volumski pretok črpalke
Pri konstruiranju oljnih rezervoarjev moramo upoštevati naslednje napotke:

• volumen rezervoarja naj bo približno 20% večji od potrebne količine olja,
• sesalna in povratna cev naj bosta čimbolj razmaknjeni,
• olje naj se s pomočjo pregradnih pločevin vodi ob stenah (hlajenje),
• rezervoar naj bo opremljen z oddušnikom, filtersko mrežico na polnilnem grlu,
merilno palico, termometrom, pipico za jemanje vzorca olja, čepi za nalivanje in
izpust olja,
• dno rezervoarja naj bo nagnjeno in gladko (izpust mulja, usedlin),
• na rezervoarju naj bo označena vrsta olja,
• poskrbeti je potrebno za naravno hlajenje (zračenje).
10.6.3.2 Črpalka
Običajno je v uporabi cenena zobniška črpalka, včasih pa tudi vijačna, krilna ali centrifugalna
črpalka. Pogon črpalke je preko gredi gonila, lahko pa jo poganja poseben elektromotor.
Volumski pretok zobniške črpalke izračunamo po enačbi:
Q = 2 ⋅ m ⋅ d ⋅ b ⋅ n ⋅ k p [volumen olja / časovno enoto], (10.13)
m - modul zobnikov zobniške črpalke,

d - premer razdelnega kroga zobnika črpalke,
n - vrtilna hitrost zobnika črpalke,
k p - koeficient oblike zoba:
k p = 3.5...nekorigirano ozobje,
k p = 4.7...korigirano ozobje.
Slika 10.12 Vrste črpalk a) zobniška b)vijačna c)krilna d) centrifugalna

139
10.6.3.3 Brizgalne šobe

Brizgalne šobe imajo premere od 1.5 mm do 4 mm. Izjemoma so lahko premeri šob tudi od 1
do 5 mm. Ob konstantni količini olja dobimo večjo hitrost curka pri manjšem premeru
brizgalne šobe. Če ima šoba manjši premer od 1 mm prihaja pogosto do zamašitev, zato se teh
premerov izogibamo. Pri velikih obodnih hitrostih (v > 100 m/s) je dobro uporabljati nizke
tlake brizganja.
50
Količina brizganja [l/min]

Nadtlak v šobi [bar]
3
40
2
1,5
30
1
0,5
20
10
0
0 2 4 6 8 10 12
Premer šobe [mm]
Slika 10.13 Količina brizganja olja v odvisnosti od premera šobe in tlaka
Pri dimenzioniranju brizgalnih šob moramo upoštevati, da je efektivna širina curka manjša od
teoretične. To še posebej velja pri večjih zobniških prenosih, ki jih mažemo z mazalnimi
sredstvi večje viskoznosti.
Slika 10.14 Shematski prikaz curka brizganega olja a) efektivna širina curka b)porazdelitev
curka na zobnem boku
10.6.3.4 Oljni filter

Oljni filter se vgradi v glavni tlačni vod črpalke, da preprečimo prihod raznih nečistoč na
ubirno mesto, saj lahko le-te bistveno zmanjšajo kvaliteto mazanja zobniškega gonila. Iz
praktičnih izkušenj se priporoča naslednja gostota filtrirne mrežice: industrijska gonila: do
100 μm, turbo gonila: do 50 μm, filtriranje oljne megle: do 20 μm.
140
10.6.3.5 Sistem za hlajenje olja

Mazivo ima poleg naloge mazanja še nalogo odvajanja toplote iz ubirnega mesta. Pri tem pa
se mazivo postopoma segreva tako dolgo, da doseže višjo temperaturo, kot je temperatura
okolice, kar privede do izmenjave toplote med rezervoarjem in okolico. Segreto mazivo pa ni
več sposobno privzeti zadostne toplote iz ubirnih mest, kar ima za posledico slabše hlajenje,
poveča pa se tudi nevarnost oksidacije maziva. Višje temperature povzročijo tudi hitrejše
staranje maziva, zmanjša se viskoznost, s tem pa tudi slabše mazanje. Optimalna delovna
temperatura maziva je področju med 40 in 60°C.
Pri normalnem segrevanju maziva se odvečna toplota normalno odvaja v okolico preko
površine rezervoarja. Kadar pa imamo intenzivno segrevanje maziva (tudi pri povišani
temperaturi okolice) je odvajanje toplote v okolico upočasnjeno in moramo mazivo prisilno
hladiti. Prisilno hlajenje izvedemo s zračnimi ali vodnimi tokovi, ki jih dovajamo v sistem za
hlajenje.
Sistem hlajenja z zrakom se uporablja redko, saj ima omejeno možnost hlajenja. Pri tem
hlajenju je spodnja meja temperature, do katere lahko ohladimo mazivo odvisna od
temperature zraka. Prednost teh sistemov je vtem, da so poceni in enostavni (zrak je
brezplačen in ga je v okolici v izobilju).
Princip hlajenja z zrakom je prikazan na sliki 10.15 a. Mazivo, ki ga bomo ohlajali doteka v
hladilnik na mesto A in potuje skozi snop cevi, ki so nameščene v ohišju hladilnika (1).
Mazivo, ki smo ga že ohladili odteka skozi odvod B. Zrak prisilno transportiramo skozi ohišje
hladilnika z ventilatorjem (3). Da bi bil izkoristek hlajenja čim boljši je ohišje hladilnika
orebreno (2).
Princip hlajenja, kjer kot hladilno sredstvo uporabljamo vodo je prikazan na sliki 10.15 b.
Mazivo, ki ga bomo ohlajali doteka skozi odprtino A, prehaja skozi cevi z vodo, kjer voda
prevzame del toplote maziva. Ohlajeno mazivo pa izteka skozi odprtino B v rezervoar.
Slika 10.15 Princip delovanja hladilnih sistemov a)zračno hlajenje b) vodno hlajenje
10.6.3.6 Sistem za segrevanje olja

Kadar je temperatura okolice nizka ali pa je zahtevana točno določena viskoznost moramo
mazivo pred uporabo segreti na delovno temperaturo. Za segrevanje pa uporabljamo parne ali
pa električne grelce.
Parni grelci so v bistvu izmenjevalci toplote, po konstrukciji podobni hladilnikom, le da

mazivu toploto dodajajo. Cevi za segrevanje so speljane skozi oljni rezervoar, pri čemer
141
mazivo ne sme priti v kontakt s površino, katere temperatura je večja od 80oC, ker lahko pride
v tem primeru do oksidacije maziva. Druga možnost je uporaba električnih grelcev, ki je
povezana z večjimi stroški zaradi drage električne energije.
10.6.3.7 Prikaz celotnega sistema obtočnega mazanja

Poleg opisanih elementov pa so v sistemu obtočnega mazanja še nekateri drugi elementi, ki so
prikazani na sliki 10.16 .
Slika 10.16 Shematski prikaz celotnega sistema obtočnega mazanja

(1) oljni rezervoar, (2) sesalni filter, (3) električni grelec, (4) merilec temperature, (5) kontrolnik
nivoja olja, (6) črpalka, (7) nepovratni ventil, (8) regulacijski ventil za del. tlak
črpalke, (9) manometer, (10) ventil, (11) diferencialni manometer, (12) filter, (13) nepovratni ventil,
(14) hladilnik, (15) termometer, (16) ventil, (17) regulacijski ventil z električno kontrolo pretoka, (18)
regulacijski ventil, (19) šoba konstantnega premera, (20) mazalno mesto, (21) cevovod, (22a) stikalo,
ki kontrolira najnižji tlak v sistemu, (22b) stikalo, ki kontrolira najvišji tlak v sistemu, (23) povratni
cevovod
Sistem obtočnega mazanja na sliki 10.16 ima dve črpalki (6) (ena je delovna, druga pa
rezervna), ki črpata olje iz rezervoarja (1) preko sesalnega filtra (2). V rezervoarju je
električni grelec (3), ki pred vstopom olja v sistem le-to segreje na ustrezno delovno
temperaturo; kontrolnik nivoja olja (5), ki daje informacije o trenutnem nivoju olja v
rezervoarju in merilec temperature (4), ki je pokazatelj trenutne temperature olja v
rezervoarju. Delovna ali rezervna črpalka potiska olje preko nepovratnega ventila (7) v glavni
vod. Najvišji delovni tlak črpalke nastavimo s pomočjo regulacijskega ventila (8), ki ima
obenem funkcijo varnostnega ventila, ta tlak pa kontroliramo na manometru (9). Takoj za
črpalko so postavljeni elementi za čiščenje olja. Tod se odvisno od zahtev nahajata en ali dva
filtra (12) z vgrajenima nepovratnima ventiloma (13), preko katerih se v primeru zasičenja
filtrov olje dovaja na mazalna mesta. To registriramo in signaliziramo preko diferencialnega
manometra (11), ki zaznava spremembo razlike tlakov pred in za filtrom. Usmeritev toka olja
142
proti enemu ali drugemu filtru se vrši preko ventila (10). Ker vrši olje poleg mazanja hkrati
tudi funkcijo hlajenja, se njegova temperatura povečuje. Zato ga je potrebno hladiti, to
dosežemo s hladilnikom (14). Temperaturo olja kontroliramo preko termometra (15), ki daje
signal ventilu (16), preko katerega je v hladilnik dovedena potrebna količina hladilne vode. V
nadaljnjem se olje dovede do mazalnih mest (20) preko cevovoda (21), šob konstantnega
premera (19), regulacijskega ventila (18) ali regulacijskega ventila z električno kontrolo
pretoka (17), kjer opravi svojo osnovno funkcijo mazanja in hlajenja in se nato s prostim
padom preko povratnega cevovoda (23) vrača v rezervoar. Kontrola tlaka v sistemu se vrši
preko dveh tlačnih stikal, ki sta vgrajeni v glavnem vodu. Stikalo (22a) kontrolira najnižji,
stikalo (22b) pa najvišji tlak v sistemu.
10.6.4 Penjenje olja

Pena v olju lahko povzroči prekinitev mazanja, povečano porabo olja, kot tudi večjo hitrost
oksidacije. Pri srednje in hitro tekočih gonilih ni mogoče preprečiti določenega penjenja olja,
še posebej ne pri potopnem mazanju. Gonila s tlačnim mazanjem so še posebej občutljiva na
penjenje olja. Razlog je v tem, da zrak v olju povzroča mnogo težav pri regulacijskih ventilih
s hidravličnim pogonom. Težave se pojavijo v obliki kavitacije, povečanih izgub črpalke itd.
Da se prepreči vhod velikih količin zraka v olje, je potrebno dovod zraka v sam sistem
zmanjšati na najmanjšo možno mero, hkrati pa omogočiti odvajanje zraka iz olja v
rezervoarju. Bistveno je, da je gladina olja v rezervoarju mirna in brez turbulenc. Povratne
cevi morajo ležati pod gladino olja. Zaradi preprečevanja penjenja se določenim oljem
dodajajo posebni aditivi.
10.6.5 Nekaj preprostih praktičnih izvedb mazanja

Za obtočno mazanje se odločimo samo v izjemnih primerih, ko gre za zelo kompleksne
zadeve, ki zahtevajo varno in trajno obratovanje, ki prenašajo velike moči ob velikih hitrostih.
Včasih pa lahko pomagajo enostavne praktične rešitve. Ena je zagotovo z dodatnim hlajenjem
ohišja druga pa z notranjo brizgalko.
10.6.6 Zamenjava mazalnega sredstva

V začetku obratovanja je obraba materiala večja. Zaradi tega je potrebno mazalno sredstvo po
200 do 600 urah zamenjati. Priporočeno je, da do prve menjave maziva gonila ne
obremenjujemo z več kot 50 % največje obremenitve. Prav tako je priporočeno po prvi
menjavi maziva reduktor izprati s pralnim oljem. Naslednjo menjavo maziva je potrebno vršiti
pri mineralnih oljih po 1500 do 5000 obratovalnih urah, vendar najmanj vsakih 18 mesecev.
Pri sintetičnih oljih pa so časi menjave 2 do 3 krat daljši.
Pred vsako izbiro mazalnega sredstva in zamenjavo le-tega se je zelo dobro posvetovati s
proizvajalcem mazalnega sredstva, saj bomo le tako izbrali najbolj kvalitetno in hkrati
cenovno ugodno mazalno sredstvo, ki ga potrebujemo za mazanje zobniškega gonila.
143
Hrupnost polžnih gonil
11 HRUPNOST POLŽNIH GONIL

V poglavju so povzete osnove hrupa na polžnih gonilih. Prikazani so izvori hrupa in
vplivi izdelave polža in polžnika nanj. Določanje hrupa je zaradi primerljivosti med
gonili in ponovljivosti meritev določen s standardi.
11.1 UVOD
Onesnaževanje okolja je v današnjem življenju vedno bolj prisotno. Zato je potrebno vse
stroje, naprave in tudi gonila obravnavati z ekološke plati. Pri gonilih bi lahko omenili
naslednje: recikliranje po zaključku življenjske dobe, onesnaževanje med obratovanjem
(iztekanje olja pri menjavi), segrevanje (izkoristek) in hrup. Na vse to je potrebno misliti že
pri načrtovanju strojev in naprav. Čeprav predpisi pri določenih veličinah niso dovolj
zahtevni, je vseeno potrebno razmišljati nekoliko vnaprej, še posebej takrat, ko ne gre za
velika finančna sredstva in se ponuja konkurenčna prednost.
Že nekaj časa velja, da samo dobra in poceni tehniška rešitev ni več dovolj. Vedno bolj smo
dolžni s svojimi izdelki upoštevati še zaščito človeka pred nenaravnimi viri. Eden izmed teh je
hrup. To pomeni, da naše polžno gonilo mora ustrezati sodobnim standardom, moderne
strojegranje. Vsak izdelek naj bo primeren področju uporabe, človeku prijazen in tak, da ne bo
zahteval posebnih varovalnih pripomočkov za ljudi, ki delajo v okolju, kjer naš izdelek
opravlja svojo funkcijo.
Že na začetku je potrebno povzeti vse ustrezne ukrepe, da bo naš izdelek kakovosten in

čimmanj hrupen. Obvladovanje hrupa ni tako enostavno kot se kaže v začetku. Zavedati se je
potrebno, da bo naše gonilo delovalo v nekem postrojenju in vso to postrojenje lahko na
koncu povzroča nezaželeno emisijo hrupa, ki se prenaša preko strukture, ponavadi ojača ter
prenaša v okolico kot nezaželena motnja. Pri gradnji gonil je precej možnosti za obvladovanje
hrupa na želenem nivoju.To je potrebno upoštevati že pri sami zasnovi, ko je gonilo že
izdelano je malo možnosti za obvladovanje tega nezaželenega pojava.
Slika 11.1 kaže polžno gonilo in vire nastanka hrupa, ki se po strukturi prenašajo preko sten
ohišja (stene so kot membrane zvočnika) v okolico.
Največ možnosti za zmanjšanje hrupa dajejo:

♦ izbira preverjenih materialov polžne dvojice,
♦ hrapavost polžne dvojice,
♦ ležaji (kroglični (prednapeti), drsni),
♦ izvedba gonila (prirobnična, nasadna z nogami),
♦ materiali ohišja in debelina,
♦ izvedba mazanja,
♦ namestitev in oblikovanje reber in ventilatorja
S pravilnimi izbirami in njih odnosi lahko dokaj uspešno obvladujemo emisijo hrupa na
nekem normalnem dovoljenem nivoju. Res pa je, da je hrup zadeva, ki nas bo marsikdaj
presenetila.
144
11.2 SPLOŠNO
Hrup kot onesnaževanje je v našem življenju vedno bolj prisoten. Onesnaževanje zato, ker
običajno deluje stresno na človeka, pri daljšem izpostavljanju hrupu pa škodljivo vpliva na
sluh in živčni sistem. Mnogokrat je hrup zelo težko ločiti od zvoka, ki je človeku prijeten.
Ljudje različno sprejemajo zvok. Hrup je v splošnem nezaželen, neprijeten zvok.
Pri gonilih je zvok, ki se pojavlja, vse prej kot prijeten. Zato je potrebno uporabiti tako gonilo,
ki s svojim delovanjem ne izstopa iz hrupa okolice. Izbira in izvedba gonila je v glavnem
odvisna od področja uporabe (trgovine, bolnišnice, vozila, industrija) lahko pa tudi od
razlogov in konkretnih zahtev naročnika. Za vsako področje veljajo različni predpisi, ki jih je
potrebno izpolniti. Več pozornosti bomo namenili industrijskim gonilom. Za druga področja
so osnove enake, le predpisi o načinu merjenja, vrednotenju rezultatov in dopustnih
vrednostih so drugačne.
prenos hrupa z ohišja

gonila na okolico
prenos hrupa na ohišje
hrup ležajev polža
hrup zaradi ubiranja
hrup zaradi mazanja –
pljuskanje in brizganje hrup zaradi delovanja EM
olja
hrup ležajev polžnika hrup zaradi prenosa gibanja na
delovni stroj in (delovnega stroja)
prenos hrupa na ohišje
Slika 11.1 Izvori in prenos hrupa polžnega gonila
Hrup se v gonilih ustvarja predvsem na ubirnih mestih zob, ležajih, krilih ventilatorjev in pri
pljuskanju olja (slika 11.1 ). Hrup se od izvora, kot nihanje materiala ohišja preko zunanjih
sten ohišja, prenaša na okoliški zrak. Nihanje zraka potem zaznajo naša ušesa.
11.2.1 Zvočna moč PL

Je moč izvora hrupa in je neodvisna od oddaljenosti izvora. Razen zvočnih tlakov na
določenih mestih lahko določimo tudi zvočno moč celotnega gonila. Zvočna moč gonila
zavzema zelo mali del celotne moči gonila. Zvočno moč lahko potem preračunamo v
povprečni zvočni tlak ali jakost zvoka na točno določenih mestih, ki je odvisen od
oddaljenosti izvora.
11.2.2 Zvočni tlak p

Merilo intenzivnosti zvoka je zvočni tlak p. Zvočni tlak lahko določimo za posamezne
frekvence ali skupno za določena območja frekvenc. S kvadratom razdalje od izvora hrupa se
zvočni tlak manjša. Obstojajo različne korekcije, ki vrednotijo zvočni tlak po različnih
kriterijih npr.: A, B in C, z namenom, da bi zvočni tlak prilagodili občutljivosti človeškega
145
ušesa. Temu primerni so tudi ustrezni indeksi pri veličinah in dodatki v oklepaju pri enotah. V
nadaljevanju bomo več o korekciji A govorili v poglavju 12.2.4 o glasnosti.
11.2.3 Jakost zvoka J

Je skozi površino, ki je pravokotna na širjenje zvoka, prehajajoča zvočna moč. Pri točkovnem
izvoru zvoka je to površina kroglaste oblike, jakost na oddaljenosti R pa je količnik med
zvočno močjo PL in površino krogle 4.Π.R2 – enačba 11.1. J je zvočnemu tlaku in hitrosti
zvoka sorazmerna veličina (skalarni produkt), odvisna od oddaljenosti izvora.
PL
J= (W/m2) (11.1)
4⋅ Π ⋅ R2
11.2.4 Glasnost L
Glasnost, ki jo mi zaznavamo z ušesi je relativna veličina. Prilagojena je glede na mejo
slišnosti z osnovno vrednostjo zvočnega tlaka po=2.10-5 N/m2. Izračunamo jo po enačbi 11.2.
Enota je decibel (dB)
p J
L = 20 ⋅ log = 10 ⋅ log [dB] (11.2)
p0 J0
2
-2
-6
-10
Korekcija A (dB)
-14
-18
Korekturna krivulja A
-22
-26
-30
-34
-38
-42
-46
-50
-54
16
20
25
31,5
40
50
63
80
100
125
160
200
250
315
400
500
630
800
1000
1250
1600
2000
2500
3150
4000
5000
6300
8000
10000
12500
16000
20000
Frekvenca (Hz)
Diagram 11.1 Korekcijski nivo hrupa po kriteriju A
Iz enačbe 11.2 vidimo da je dB logaritmična enota in pomeni povečanje hrupa za približno

3dB dvakrat močnejši (večji) hrup. Hrup gonil je kakor vsak drug hrup sestavljen iz več
(mnogo) tonov različnih frekvenc f. Zaradi različne občutljivosti človeškega ušesa na
določene frekvence fizikalno velikost zvočnega tlaka pri različnih frekvencah ustrezno
ovrednotimo – korigiramo. Korekcijski nivo (A) za posamezne frekvence je standardiziran po
DIN 45635 in je prikazan v diagramu 11.1 , pri izračunu pa ga upoštevamo po enačbi 11.3.
Enota dB(A) pomeni, da je določena vrednost že popravljena glede na človekovo zaznavanje

po kriteriju (s filtrom) A. Poprečen človek sliši isto vrednost v dB(A) približno enako po
vsem (slišnem) frekvenčnem območju (16 Hz do 20 kHz).
LA = L − A [dB(A)] (11.3)
Tako odštevanje ni ravno enostavno; to naredimo s pomočjo zvočnih spektrov.
146
11.2.5 Zvočni spekter

Merilnik hrupa zaznava zvočni tlak (ali pa jakost zvoka) v določenem časovnem prostoru in
zapisuje v spekter – koordinatni sistem vrednosti v dB, v frekvenčna področja različnih širin.
Tako dobimo različne frekvenčne spektre npr.: ozkopasovni frekvenčni spekter (širina
frekvenčnega pasu npr. 10Hz ali 1/12 oktave (frekvenčni pas širine fo/fu=1,06)), tercni
frekvenčni spekter (širina frekvenčnega pasu fo/fu=1,26) in oktavni frekvenčni spekter, ki
vsebuje tri terce (širina frekvenčnega pasu 2). Pri tem je širina frekvenčnega pasu razmerje
med največjo in najmanjšo frekvenco posameznega območja.
80
70
Nivo hrupa L W [dB]
60 širina frekv. pasu

50
40
30
fm
20
fo
fu
10
0
160
200
250
315
400
500
630
800
1000
1250
1600
2000
2500
3150
4000
Frekvenca [Hz]
Diagram 11.2 Primer dela tercnega spektra
Na diagramu 11.2 vidimo del tercnega spektra. Korekcijo je potrebno upoštevati za vsak
frekvenčni pas posebej. Glasnost dobimo z logaritmičnim seštevanjem hrupa posameznih
frekvenčnih območij. Tako dobimo značilno (karakteristično) vrednost pri merjenju emisije
hrupa: glasnost v dB(A). Pri merilnikih hrupa je tako seštevanje že upoštevano in jo lahko
direktno odčitamo. Prav tako je običajno upoštevana korekcija A ali katera druga (B, C).
11.3 MERJENJE HRUPA

11.3.1 Določanje glasnosti s pomočjo zvočnega tlaka
V standardu DIN 45635-1 in DIN 45635-23 je opisano kako izmerimo nivo zvočnega tlaka na
določenem gonilu. Glasnost LA izmerimo na točno določenih točkah in rezultate preračunamo
v vrednost nivoja hrupa LWA gonila. Pomagamo si s faktorjem velikosti površine gonila LS
(glej poglavje 12.2.3 in enačbi 11.5 in 11.6). Kako je 9 merilnih točk razvrščenih v prostoru
vidimo na sliki 11.2 .
Ko je gonilo pritrjeno na za hrup primerno podlago, se hrup na spodnji ploskvi ne meri.

Glasnost velja za točno določeno razdaljo d od zunanje površine gonila - idealiziranega
kvadra, ki je očrtan gonilu, do merilnega kvadra. Ta razdalja d znaša običajno 1m. Kadar
merimo hrup na mestu vgradnje je potrebno upoštevati še hrup okolice (drugih izvorov hrupa)
in vpliv prostora (odmev). Določiti prave vrednosti z upoštevanjem teh vplivov je zelo
zahtevno.
147
6
idealizirani (gonilu
očrtani) kvader 5
9 merilni kvader
7
2
d
3 8
1
2
c
c
4
d
l3
2b
l2
d
l1
d
d
2a
Slika 11.2 Razvrstitev merilnih točk (od 1 do 9) pri določanju glasnosti gonila
po DIN 54 635
11.3.2 Določanje glasnosti s pomočjo jakosti zvoka

Posebno sondo z dvema mikrofonoma premikamo z roko okoli gonila. Sledimo obliki gonila
v majhni razdalji (10 cm). Po predpisanem času (2 min) je jakost določena. Analizator naredi
ozkopasovno, tercno ali oktavno frekvenčno analizo. Rezultate lahko pogledamo na ekranu
osebnega računalnika ali natisnemo.
Rezultati se ujemajo z meritvami po DIN 45635. Naprava je sicer dražja, je pa meritev

hitrejša. Hkrati pa je zaradi majhne razdalje merjenja (10 cm) na enostaven način izločen
vpliv okolice.
11.3.3 Predvidevanje glasnosti gonil

Gonilu ne moremo v naprej natančno izračunati glasnosti. Lahko si pomagamo z izkušnjami
in jo ocenimo. Tako najdemo orientacijske vrednosti v standardih (npr.: VDI-Richtlinie
2159). Temelj tem vrednostim so meritve opravljene na veliki množici različnih gonil. Glavni
vplivi na glasnost so tip gonila, moč, ki jo gonilo prenaša in kvaliteta izdelave. VDI 2159 loči
zobniška gonila s kotalnimi ležaji, zobniška gonila z drsnimi ležaji, kotna gonila s stožčastimi
zobniki, planetna gonila in polžna gonila.
Diagram 11.3 kaže za primer polžnih gonil odvisnost nivoja glasnosti od prenesene moči.
Podobni diagrami in enačbe veljajo tudi za druge vrste gonil. V označenem območju sta
označeni dve premici z oznakama 80% in 50%. Pri tem meja 80% pomeni, da 80% vseh
industrijskih polžnih gonil oddaja manj hrupa (je manj glasna) od te meje. Enako velja za
mejo 50%. Na ta način lahko dokaj dobro ovrednotimo naše gonilo glede hrupa. Premica 80%
za polžna gonila je po VDI 2159 definirana z naslednjo matematično enačbo (11.4):
LWA = 65,0 + 15,9 ⋅ log P ( kW ) dB ( A) (11.4)
148
120 80%
Nivo hrupa LWA[dB(A)] 110
100 50%
90
80
70
60
50
40
1 10 100 1000
Moč gonila [kW]
Slika 11.3 Hrup polžnih gonil
Predvideno glasnost gonila določimo z upoštevanjem površine gonila, ki oklepa gonilo (slika
11.2 ). To je orientacijska vrednost za glasnost in se lahko zaradi številnih vplivov od
napovedane vrednosti precej razlikuje (sivo polje v diagramu 11.3 ).
L A = LWA − LS dB ( A) (11.5)
LS = 10 ⋅ log S dB ( A) (11.6)
Pri tem je S površina oddaljena 1m od površine idealiziranega kvadra v m2. V diagramu11.3

je upoštevana verjetnost 90 %, koeficient korelacije znaša več kot 0,8 (za natančnejše
podatke glej predpis VDI 2159).
Pri moči gonila 10 kW dobimo iz diagrama za mejo 80% nivo glasnosti LWA = 81 dB(A), če
upoštevamo še površino namišljenega merilnega kvadra gonila 25 m2 (za idealiziran kvader –
gonilo velikosti 0,5m×0,5m×1m) dobimo naslednje: LS = 14 dB(A) in pričakovana glasnost
LA = 67 dB s toleranco +2 dB. Ko je gonilo izdelano, mora proizvajalec v svojem
preskuševališču pričakovan (ali dogovorjen) hrup preveriti z meritvijo.
11.4 ZMANJŠANJE GLASNOSTI GONIL

Za kako tiha gonila se bomo odločili, je največ odvisno od področja in mesta uporabe.
Vsekakor je najpomembneje, da z našim gonilom ne odstopamo iz poprečnega hrupa okolice.
Gonilo smemo slišati (ločiti od hrupa okolice) le takrat, ko nam je le to najbliže. Ko je
uporabljeno samo naše gonilo, ne sme moteče vplivati na bližnje ljudi in mora biti skladno z
vsemi predpisi o emisiji hrupa za posamezna področja uporabe. Preglasna gonila niso
zaželena, pretiha so predraga. Vedno so na prvem mestu želje oziroma zahteve kupca, ki mu
jih moramo za ustrezno ceno izpolniti. Posebej tihih polžnih gonil se rajši sami brez ustreznih
izkušenj s polžnimi gonili ne lotimo.
149
11.4.1 Projektiranje in konstrukcija

Na hrup lahko s konstrukcijo gonil precej vplivamo. Polžna gonila so glede hrupa dokaj
ugodna in tišja v primerjavi z zobniškimi gonili enake kvalitete. Vendar se napake zelo hitro
pokažejo s povečano hrupnostjo.
Glasnost polžnih gonil z večanjem moči hitreje raste, kot pri drugih gonilih. Zato so polžna
gonila manjših moči zelo tiha, pri večjih močeh pa se hrupnost bolj približa zobniškim
gonilom. Pri vitkih polžih (q<8), kjer so varnosti proti upogibanju nizke (prenizke), obstaja
nevarnost višjega hrupa. Zgornji polž je neugoden, čeprav je pri manjših močeh in večji
količini olja lahko prav tako tih.
11.4.1.1 Polž in polžnik

Na sami polžasti dvojici na hrup vpliva kvaliteta izdelave, število zob polža in polžnika, kot
vzpona, število stopenj pri sestavljenih gonilih. Večje število zob polžnika in majhni ali celo
negativni profilni premiki ugodno vplivajo na znižanje hrupa. Pri tri ali več stopenjskem
polžu (koti vzpona več kot 15°), se lahko napačne kombinacije oblike polža in kolesa (brušen
polž ZK, kolo izdelano z orodjem oblike ZN) pokažejo kot izvor dodatnega hrupa. Paziti je
potrebno, da sta polž in orodje za izdelavo polžnika identični (npr. ZK polž in ZK orodje za
polžnik).
Pomembna je izbira materialov polža in polžnika. Ugodne so kombinacije trdega polža in

mehkega polžnika. Še posebej tihi so kaljeni polži in polžniki iz plastičnih mas. Za znižanje
hrupa so ugodnejši enozobi polži, prav tako tudi pravilno izvedeni polži in polžniki oblike
ZC.
Pri večjih vrtilnih hitrostih je potrebno polže ustrezno uravnotežiti in upoštevati kritične
vrtilne hitrosti (resonanca). K hrupu lahko neugodno vpliva nerodno oblikovan ventilator, še
posebej pri hitrem vrtenju, saj oddaja dobro slišne frekvence.
11.4.1.2 Ohišje in pritrditev

Toga enodelna in orebrena ohišja so ugodnejša (natančnejša izdelava), prav tako je boljše lito
kot varjeno ohišje. Dobro je potrebno premisliti o načinu pritrditve gonila, ker je od tega
odvisno, kako se bo hrup prenašal naprej. Najneugodnejša varianta je pritrditev z nogami ali
prirobnico na sorazmerno tanke pločevinaste stene, najboljša pa pritrditev z momentno ročico,
ki ima v členku vstavljen gumijast vložek, na tog nosilec ali konstrukcijo.
11.4.1.3 Pogonski motor

Paziti je potrebno na pogonski motor, saj se mnogokrat zgodi, da je motor glasnejši od gonila.
Pri nakupu motorjev se bo potrebno o tem pogovoriti s proizvajalcem in zahtevati ustrezne
certifikate.
11.4.2 Kvaliteta izdelave in montaže

Kvalitetno izdelana polž in polžnik sta ugodna za nizek hrup. Nižje kvalitetno število, pomeni
tudi manj hrupa. V glavnem manjšanje bočne zračnosti polžnega para ugodno vpliva na hrup,
čeprav so gonila z zmanjšano zračnostjo pri isti kvaliteti običajno glasnejša. Pomembni so
tudi ležaji (predvsem na polžu) in njihova pravilna montaža in nastavitev. Za polžnik je
pomembno, da je postavljen v bližino sredine polža (ugodna slika nošenja).
150
11.4.3 Mazivo
Na hrup odločilno vpliva izbira vrste, kvalitete in količine maziva. Pri večjih hitrostih je
velika količina olja neugodna. Sintetično olje pravilne viskoznosti zelo dobro duši hrup, saj je
oljni film bolj obstojen. Iz triboloških razlogov so pri polžnih gonilih potrebne večje
viskoznosti olj, kot pri zobniških gonilih, kar ugodno vpliva na hrup. Dinamični pogoni in
sunkovite obremenitve so za hrup zelo neugodne, čeprav se polžna gonila spet obnesejo boljše
kot zobniška.
11.4.4 Protihrupna zaščita

Izvedemo jo z oblaganjem gonila s snovjo, ki slabo prevaja hrup in ga dobro vpija (absorbira).
Gonila lahko zapremo tudi v zvočno izolirane zaboje, ki obdajajo celo gonilo razen izstopne
gredi in pritrdilnega mesta. Polžna gonila zelo redko izvedemo s protihrupno zaščito, saj takoj
naletimo na problem hlajenja gonila. Pri izvedbi s prisilnim (centralnim) mazanjem in
hlajenjem olja gonila pa je uporaba zvočne izolacije lahko ugodna. Izvedba je draga in porabi
več prostora in se bomo zanjo odločili v skrajnem primeru.
11.5 ZAKLJUČEK
Za katere ukrepe se bomo odločili je odvisno od zahtev in naših izkušenj s hrupom.
Učinkovitost posameznih ukrepov je potrebno ovrednotiti z meritvami, glede na osnovne
vplivne faktorje (moč, hitrost). Samo na ta način lahko ugotovimo koliko nam posamezni
ukrepi prinesejo. Meritve nam tudi povedo, kdaj smo dosegli želeni nivo hrupa. Potrebno jih
je izvajati dosledno po navodilih standarda, saj so samo na ta način med seboj primerljive
ponovljive in primerne za posredovanje kupcem (certifikat). Rezultate lahko uporabimo tudi
kot reklamo in se primerjamo s konkurenco.
151
Literatura
LITERATURA
R. Bachmann, F. Lohkamp, R. Strobl. Maschinenelemente. Vogel-Verlag , Würzburg, 1982.
W. Beitz, K.H. Grote. Dubbel – Taschenbuch für den Maschinenbau. 20. Aufgabe, Springer
Verlag, Berlin, 2001.
K.H. Decker. Maschinenelemente. Hanser-Verlag, München, 1998.
R.C. Dorf. The Engineering Handbook. CRC Press, Boca Raton, Florida, 1996.
S. Fronius. Maschinenelemente. VEB Verlag Technik, Berlin, 1971.
B.J. Hamrock, B.O. Jacobson, R.S. Schmid. Fundamentals of Machine Elements. McGraw-
Hill, Boston, 1999.
I. Janežič. Strojni elementi II. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 1998.
H. Meerkam. Maschinenelemente. Lehrstuhl für Konstruktionstechnik, Universität Erlangen-

Nürnberg, 1994.
H. Muren. Strojnotehnološki priročnik. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 1998.
G. Niemann, H. Winter. Maschinenelemente III. Springer Verlag, Berlin-Heidelberg, 1983.
B. Perović. Berechnung von Maschinenelementen. Expert-Verlag, Renningen-Malmsheim

1997.
I. Prebil. Tehnična dokumentacija. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 1998.
J. Puhar. Krautov strojniški priročnik. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 1997.
H. Ringhandt, C. Wirth. Feinwerkelemente. Hanser-Verlag, München, 1992.
H. Roloff, W. Matek. Maschinenelemente. Vieweg, Braunschweig, 1995.
W. Steinhilper, R. Röper. Maschinen- und Konstruktionselemente. Springer-Verlag, Wien,

1986.
S. Tanasijević. Mehanički prenosnici. IRO Naučna knjiga, Beograd, 1984.
W. Tochtermann, F. Bodenstein. Konstruktionselemente des Maschinenbaues – teil 2.

Springer-Verlag, Berlin, 1979.
K. Wächter. Konstruktionslehre für Maschineningenieure – Grundlagen, Konstruktions- und

Antribselemente. VEB Verlag Technik, Berlin, 1987.
152

Polžna Gonila - Flašker, Ren

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Polžna Gonila - Flašker, Ren

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Jože FLAŠKER in Zoran REN

Naslov publikacije: Polžna gonila

Vrsta publikacije: Monografija

Založba: Založništvo Fakultete za strojništvo, Maribor

Avtorske pravice so pridržane.

Monografija je razdeljena na 11 poglavij, ki predstavljajo posamezne zaključene celote.

2. PROFILI ZOBNIH BOKOV POLŽEV 6

3. ZASNOVA POLŽNIH GONIL 16

4. GEOMETRIJA VALJASTIH POLŽNIH DVOJIC 29

5. VRTILNI MOMENTI, SILE, HITROSTI IN IZKORISTEK

7. IZDELAVA POLŽEV IN POLŽNIKOV 79

8. MERILNE VELIČINE IN NJIHOVA KONTROLA 87

9. KONSTRUKCIJSKE IZVEDBE POLŽNIH GONIL 98

10. MAZANJE POLŽNIH GONIL 124

10.1 UVOD 124

11. HRUPNOST POLŽNIH GONIL 144

11.1 UVOD 144

1.2 SPLOŠNO O POLŽNIH GONILIH

Slika 1.1 Polž in polžnik

1.2.1 Prednosti polžnih gonil

1.2.2 Slabosti polžnih gonil

1.3 OBLIKE POLŽEV IN POLŽNIKOV

Slika 1.2 Možne oblike polža in polžnika

3. Gonila z globoidnim polžem in valjastim polžnikom – za gonila z večjo stopnjo ubiranja,

Slika 1.3 Nastanek vijačnice

Slika 1.4 Odvisnost vrtenja polžnika od smeri vijačnice polža

Slika 1.5 Polž z desno (a) in levo (b) vijačnico

2 PROFILI ZOBNIH BOKOV POLŽEV

2.2 NASTANEK POLŽA

Slika 2.1 Nastajanje vijačnice kot rezultante krožnega in premočrtnega gibanja

Tako dobljena vijačna površina je evolventa, ki jo je mogoče razviti v ravnino. Evolventna

Z valjanjem ravnine A' po osnovnem valju rb pri rb = r, opisuje premica p prostorsko

2.3 PROFILI ZOBNIH BOKOV VALJASTIH POLŽEV

2.3.1 Obliko boka A (ZA, Arhimedov spiralni polž, slika 2.2a)

1,2,3 – dotikalna linija

Slika 2.2 Oblike polžev glede na način izdelave

Slika 2.3 Brušenje ZA in ZN polža

Slika 2.4 Izdelava ZA polža Slika 2.5 Brušenje polžev

Slika 2.6 ZN-polž

Slika 2.7 Evolventni – ZI polž

2.3.3 Obliko zoba K (ZK polž, slika 2.2 c)

2.3.4 Obliko zoba E (evolventni - ZI polž, slika 2.5 in 2.7 c)

Slika 2.8 Položaj noža pri izdelavi ZI polža

2.4 DVOJNATA POLŽNA GONILA

Če je za aksialno pomikanje polža dovolj prostora, izberemo majhno razliko v velikosti

px1 px1 px1

px2 px2 px2

Slika 2.9 Dvojnati polž

2.5 POSEBNE OBLIKE POLŽEV

Slika 2.10 Konkavni bok polža Cavex

2.5.2 Globoidne oblike polža (G – polži, slika 2.12)

Globoidne polže lahko uporabimo v kombinaciji z globoidnim in valjastim polžnikom (slika

Slika 2.12 Globoidna oblika polža

2.5.3 Spiroidna gonila

Gonila so lažja od ekvivalentnih polžnih in so bolj obremenljiva. Ozobje je zahtevno za

Slika 2.13 Spiroidno polžno gonilo

2.5.4 Različne debeline zob polža in polžnika

Slika 2.14 Primer posebnega profila (šrafiran je polžnik)

2.6 POMEMBNA DEJSTVA

3 ZASNOVA POLŽNIH GONIL

Vse to in še marsikaj pomembnega je podano v tem poglavju. Ne smemo pa pozabiti, da je

3.2 TEHNIČNE KARAKTERISTIKE POLŽNIH GONIL

3.2.1 Izstopni moment gonila