Pred francosko revolucijo je bila znailna arbitrarnost sodnikov, ki so sami doloali kaznivost dejanja in kazen, pogojeno z drubenim slojem.

Ni bilo pisnosti zakonov in vnaprejnje predvidenosti kazni. Znailno je bilo izrazito kruto kaznovanje. V Angliji se je v tem asu smrtna kazen lahko izvedla za ve kot 200 kaznivih dejanj. Kaznovanje je bilo javno z namenom zastraevanja (generalna prevencija). Razirjena je bila tortura, katere namen je bil "dokazati resnico". Vse to je bilo neuinkovito. Z rastjo kriminala je naraala tudi krutost kazni. V tem obdobju je deloval Cesare Beccaria, ki je leta 1764 objavil znamenito delo O zloinih in kaznih, v katerem je postavil zahtevo po humanosti in zakonitosti kazenskega prava. To je bil odgovor na nepisnost, na nedoloenost, na arbitrarnost. Zahteve so se nanaala na kaznivost in na kazen. Osnova za kazen mora biti dejanje in ne storilec. Sodniki ne smejo interpretirati zakona, temve morajo ugotavljati samo dejansko stanje. Sojenje ne sme biti odvisno od tega, ali je sodnik laen ali sit. Vsi morajo biti pred zakonom enaki ne glede na sloj. Te zahteve so bile v veji meri prenesene v zakonike. Beccaria se je tudi zavzemal za odpravo smrtne kazni in torture. Podlaga za takno zavzemanje naj bi bila po nekaterih razlagalcih tenja po humanosti, po drugih razlagalcih pa tenja po uinkovitosti (smrtna kazen je neuinkovita, drubi je bolj koristno dosmrtno prisilno delo). Od tu izvirajo temeljna naela dananjega kazenskega prava.