1. SLOVENSKE SLOVNICE 18. STOLETJA..........................................................................

2
1.1. Hipolitova slovnica, 1715................................................................................................2
1.2. Jezuitska Slovnica ali slovenja jezikovna knjiga.............................................................2
1.3. Marko Pohlin: Kranjska Gramatika, 1768.......................................................................2
1.3.1. Besedne vrste ...........................................................................................................3
1.3.2. tevniki ....................................................................................................................3
1.3.3. Glagol in glagolska vezljivost...................................................................................4
1.3.4. Kritika Pohlinove Kranjske Gramatike.....................................................................4
2. Gutsmanova slovnica Windische Sprachlehre, 1777..............................................................4
2.1. Osnove Gutsmanove slovnice..........................................................................................4
2.2. Glagol...............................................................................................................................4
3. Mihael Zagajek Zelenko in drugi.......................................................................................5
4. SLOVNICE 19. STOLETJA...................................................................................................5
4.1. Kopitarjeva Grammatik der Slawische Sprache in Krayn...............................................5
4.1.1. Samostalnik...............................................................................................................6
4.1.2. Etimologija................................................................................................................6
4.1.3. Pomen Kopitarjeve slovnice.....................................................................................6
4.1.4. Vodnikova Pismenost ali gramatika za perve ole, 1811..........................................7
4.1.5. Slovnice na splono...................................................................................................7
4.1.6. Janeieva slovnica 1854..........................................................................................7
4.1.6.1. Loila v Janeievi slovnici...................................................................................7
4.1.6.2. Pridevnik................................................................................................................8
4.1.6.3. Zaimki....................................................................................................................8
4.1.6.4. Glagol.....................................................................................................................8
4.2. Danjko in Metelko...........................................................................................................9
4.3. Besedotvorje pri Metelku.................................................................................................9
5. Povzetek................................................................................................................................10

1. SLOVENSKE SLOVNICE 18. STOLETJA

1.1. Hipolitova slovnica, 1715
V 18. stol. je izlo malo slovnikih del. Leta 1715 je izla 2. izdaja Bohorieve slovnice
(Arcticae Horulae, 1584), ki jo je izpisal kapucinec Hipolit (rokopis hranijo v tudentski
knjinici v Ljubljani). Hipolit Bohoria ni poznal. Ko je dobil njegovo slovnico in videl njeno
grafiko, je zael svoj rokopis popravljati po njegovi (Bohorievi) grafiki.
1715 Hipolit izda 2. izdajo Bohorieve slovnice tj. Gramatica Latino-Slovenica (latinskonemko-slovanska). V njej Hipolit ni podal ni novega Bohorievo slovnico je z napakami
vred prepisal. Edina razlika je ta, da je poleg latinskih in slovenskih primerov, napisal e
nemke. Dalje odstavke Bohorieve slovnice je izpustil, zato so na ve mestih v slovnici
nejasnosti. Izpustil je tri tabele (cirilico in glagolico). Zael je z Ortographio. Hipolit je
izpustil tudi pripombe o izreki slovenskih znakov, dodal pa je poglavje o prehodu O v OU (ta
prehod se je vril v drugi polovici 16. stol.).

1.2. Jezuitska Slovnica ali slovenja jezikovna knjiga

1744 so jezuiti v Celovcu natisnili Hipolitovo slovnico Gramatica oder windisches
Sprachbuch (Slovnica ali slovenja jezikovna knjiga). Zraven so dodali e manji slovar, ki se
naslanja na koroko nareje. Slovnica je tako dobro prirejena, da se v njej o slovninih
osnovnih pravilih vse hitro najde. Predgovor posebej opozarja na poglavje o izgovoru in
naglasu, dodan je slovensko-nemko-italijanski slovar.
Slovnica obravnava samostalnike, pridevnike in tevnike. Tu je posebnost nemko izrazje, ki
se dodaja latinskemu. Ohranjen je dolenjski ei, uveden od Hipolita, vrstilni tevniki,...
Tretja knjiga obsega zaimke, etrta pa glagol. Pri glagolih na-em je e Hipolit velelniku za
tretjo osebo mnoine dodal oblike z naj: Pihite, naj piejo. V naglici ali neznanju je na koncu
tvornih oblik izostal slovenski izraz piar: nadomea ga latinski Scriba. Poglavje o deleniku
pri glragolih na im je opueno.
Peta knjiga prinaa nepregibne besedne vrste, definicija prislova je Hipolitova, vendar ne
dobesedna. Drugi Hipolitov (edini Bohoriev) uvodni odstavek so izpustili. Predlogi so bili e
pri Bohoriu obdelani po vezavni moi latinskih. Pri Slovnici ali slovenji jezikovni knjigi je
latinsko izhodie zamenjano z nemkih, le da je ustreznik latinskega (za toilnik ad. nastopa
nemki zu). Hipolit je izpustil poglavje o naem pogojniku. Opueno je poglavje o vrstilnih
tevnikih (velej na tretji dan/na vak tretji dan). Izpueno je pravilo tvornih neosebnih
glagolov tipa e mora, e sazhne, je navada... Izpuen je preizkus skladnje. Dodani sta
poglavji o skrajanju nekaterih besed in naglasih. S tem se Slovenija jezikovna knjiga kot
slovnica konuje, na zadnji strani je nemko-slovensko-italijanski slovar.

1.3. Marko Pohlin: Kranjska Gramatika, 1768

V 2. pol. 18. st. se je zbudilo pod vplivom prosvetljenosti veje zanimanje za slovensko
slovnico. Prvenstvo med slovenskimi slovniarji je hotel imeti Marko Pohlin. 1768 je prvi
izdal Kranjsko Gramatiko (Kranyska gramatika oder die Kunst die Kraynische Sprache
2

regelrichtig zu lesen und schrieben). Napisana je v nemini. Gotovo je to, da jo je pisal po

predlogi iz Bohorieve slovnice, kar je vztrajno zanikal. Dokaz za to je v naslovu Bei ruhigen
Stunden, kar spomnija na Bohorieve Articae horulae. Pohlin je sprejel v slovnico tudi tri
tabele, ki jih je Hipolit izpustil. Pohlin ni znal cirilice, zato je napano napisal q in w. Poleg
tega izda bibliografijo Bibliotecha Carniole, kjer 2-krat omeni Bohorievo slovnico. Poleg
navedene literature napie pri Bohorievi slovnici napano letnico (15841784). Na tak
nain si je hotel prilastiti naziv prvega slovniarja.

1.3.1. Besedne vrste

Pohlin ima sedem besednih vrst (sam., prid., tev., zaim., glag., predl., prisl., med. in vez.),
poleg tega ima tudi nedoloni in doloni len. Samostalniki se po Pohlinu delijo na lastna,
splona in skupna imena. Skloni so:
Imenuvvc
Rodilnik
Dajvc
Tonik
Vekvc
Zmaknik
Spremuvavc
Tako je imel razporejene e Bohori, vendar brez orodnika, ker ga je uvedel Pohlin.
Sklanjatve so pri Pohlinu samo tri (moka, enska, srednja). Moka sklanjatev je definirana z
rodilniko konnico a, enska z a v imenovalniku ednine, srednja ni doloena (Bohorievi
vzorci: oa, mati, pismu). Pohlin doloi tudi kategorijo ivosti: ''Vse imenske besede mokega
spola, ki pomenijo ive stvari, kakor tudi imena mesecev, narodov itd.''. Pri srednjih
sklanjatvah je Pohlin za osnovni tip vzel srce, za drugi vorec pa oblije. Ni odkril podaljanih
osnov s -s, -n, -t, eprav je navajal besede kot: dete, plee, drevu, oku in podobno. Verjetno je
pod Gutsmanovim vplivom nato omenjal podaljave -s in -t, podaljave z -n pa nima nobeden
od njiju. Delenik in glagolske pridevnike uvra po sklanjatvi med pridevnike. Opaa
premno -d v j: hud huje. Presenik tvori z nar-, pre-, cev, zlo, ez use, narbel. Pozna tudi
premene, ki se ne stopnjujejo, ker so e v najviji stopnji: narbel, napreseen... Nepravilne
stopnje so mu npr.: bule, gere, huje, kraje, irokeje... Pohlin za primernik v imenovalniku
navaja samo eno obliko, od rodilnika dalje pa tudi primernik sklanja kot pridevnik.

1.3.2. tevniki
tevnike razdeli na glavne in vrstilne ter delilne npr.: dva, druge, sama dva. Pozna tudi
''mnoitne''. Navaja jih kot pri tetju, tj. ena, dva, tri. Navaja tudi samostalnike iz tevnikov:
dvojak, dvojka, desetak, desetica, itd. Razpravljnaje o enicah in vrednostih od enajst do
devetnajst mono spominja na Bohoria. Zaimki so: osebni, kazalni, odnosni, vpraalni in
svojilni. Dodani so e nepravi, loi samostalnike in pridevnike. Pohlin se je v nasprotju z
Gutsmanom zelo zanimal za zaimke, saj je tistih, ki so tvorjeni iz vpraalnih, navedel celo
vrsto, naprimer pri katir: katrigdu, katirkol, nekakren, enekatir, enusaketir... Zaimki so
muili tudi Kopitarja in slovnico vse do najnovejega asa.

1.3.3. Glagol in glagolska vezljivost

Obravnava tudi glagol. Poimenuje ga kot ''ime dejanja in opravkov v stavku'' oz. ''kae stanje
osebe ali stvari v asu oz. danost stvari ali izraa sodbo o tem''. 1 Za izhodino obliko slui
prva oseba ednine: -am, -em, -im, navaja tiri oblike: sedanjiko, nedoloniko, delenik na l
in n. Pri dvojini uporablja dvojnice: bom/bodem. Opozarja na posebnosti pri dam: daste,
dado, kar da je bolje kot dajo. Pohlin obravnava tudi trpnik, za oba tipa (sedanjik bom dan,
prihodnjik bom dan / nekateri hoejo razliko do sedanjika tako, da namesto bom, rabijo
bodem). Obravnava tudi nepravilne glagole: grem, jit, itd.
Predlog je definiran s tem, da za seboj zahteva besedo v doloenem sklonu, Pohlin ne loi
pravih predlogov od nepravi (od prislovov: blizu gradu, bres dnarjov...).
Obravnava prislove treh vrst: asovni, krajevni, lastnostni. asovne deli na sedanjostne,
preteklostne in nedolone, obravnava e medmete, veznike, povratno osebne zaimke...
Pri medmetih opozarje na vezljivost (Joj meni).

1.3.4. Kritika Pohlinove Kranjske Gramatike

Njegov najveji kritik je bil Kopitar, ki ga je v svoji slovnici (ez 40 let) na dvajsetih straneh
popolnoma raztrgal.
Prvi, ki je proti Pohlinu javno nastopil, je bil Gutsman (1770). Leta 1777 je izdal slovnico
Windische Sprachlehre, ki je poleg Janeieve slovnice doivela najve izdaj (6).

2. Gutsmanova slovnica Windische Sprachlehre, 1777

2.1. Osnove Gutsmanove slovnice
Gutsman je v slovnici loil med zveneimi umniki v velikih rkah.
V slovnico vpelje vseh est sklonov (lok, instr.). Zadnjega je vpeljal tudi Pohlin. Odpravi
zvalnik in loilnik (ablativ). Pri pridevinikih besedah se je Gutsman dral Pohlina v vzorcu v
tem, da je v vzorcu za sklanjatev navajal v imenovalniku ednine dolono obliko: veti = ta
brumne. Nasproti Windische Sprachbuch ''ta dober''. Pri pisavi konnikega samoglasnika je
Gutsman krenil vstran od tipa iga, -imu, itd. Kot varianto v dajalniku enskega spola, je
Gutsman uvedel konnico ei. Pri mokem spolu osnovo podalja z j, pri srednjem s s in t,
podaljava z n ni omenjena. Drugo teko mesto je dvojina. Gutsman poleg dvomnega ma, va
navaja tudi realno midva, vidva, kar ima e Bohori in Winidsche Sprachbuch (oboje 79), le
da ima na obeh mestih tudi spolsko razliko: mi dva/dvej/dvuja. Gutsman je uvedel rodilnik
ednine mene, tebe, njega in se ni dal zavesti Pohlinu, ki je rodilnik ednine pri jaz in ti ni
navajal, e da ga ni.

2.2. Glagol
1

M. Pohlin, Kraynska Grammatika, 1783 (druga izdaja); stran 63.

Glagol je pri Gutsmanu najobirneje obdelana besedna vrsta. Obravnava pomonik, glegole
na am, -em, -im, nepravilne glagole, itd. Zgleduje se po Pohlinu, vendar stvar metodino
poenostavi: pri glagolih na em navaja zgled tepem, tepe, tepen, itd. Gutsman uvede tudi
povedni, velelni, pogojni in nedoloni naklon (enako Pohlin). Deloma je meal predloge in
prislove npr. za rodilnik. Preostalih treh besednih vrst (prislova, veznika, medmeta) v
oblikoslovju ni obdelal, prav tako nima besedotvorja, kot ga je imel Pohlin.

3. Mihael Zagajek Zelenko in drugi

Tretjo slovnico je izdal Mihael Zagajek Zelenko, Slovenska gramatika (1791 Celje). To
je prva slovensko pisana in tolmaena slovnica. Zagajek je bil Pohlinov uenec in tudi
njegova slovnica je bila zelo nekritina.
Doba romantike je rodila tevilne slovnice. Prvaka te dobe sta bila Kumerdej in Japelj.
Naslonila sta se na Dalmatina.
Kumerdej je dovril slovnico vseh slovanskih jezikov. Pisal je zelo enciklopedino vse je
pisano po sistemu. Delo je bilo e v cenzuri, a je ostalo le pri rokopisu, ker je Kumerdej pred
natisom umrl (rokopis v ljubljanski tudijski knjinici).
Japelj je od 1880 pisal slovnico. V knjigi pove, kako naj bi se jezik razvijal in govoril
(Slawische sprachlehre wie Sie gesprochen werden solte). Tudi Japljeva slovnica ni
natisnjena, ker Japelj prej umre.
Popovi fragmenti slovnice. Gojil je idejo, da je treba bohoriico izpopolniti s cirilskimi
pismenkami, da bi bila popolna.
V semeniki knjinici v Ljubljani hranijo rokopis Debeveve slovnice, ki je praktinega
znaaja.

4. SLOVNICE 19. STOLETJA

4.1. Kopitarjeva Grammatik der Slawische Sprache in Krayn
V tem asu sta pripravljala slovnico e Kopitar in Vodnik. Z njima (posebno s Kopitarjem.) je
napoila moderna doba slovnice. Kopitarjeva slovnica je izla 1809 (letnica 1808) Grammatik
der slawischen Sprache in Krayn, Krten und Steimark. Delo je prva znanstvena slovnica. V
uvodu opie razvoj slovanskih jezikov in jih opredeli. Pritouje se nad anarhijo v slovenini,
pove vse o dotedanjih slovnicah (Kumerdej, Debevc, Japelj, Pohlin, Bohori), zavraa
mnenje, da so slovenino pisali pred reformacijo. Znanstvenost je Kopitar dosegel z
omejitvijo na obravnavo izrazne in deloma slovnine ravnine jezika, ne da bi se bil spual
dosti v besedoslovje ali skladnjo. V svoji slovnici je Kopitar znanstven tudi kot zgodovinar
slovenske knjievnosti oz. njenega jezika, pa tudi zgodovinar pisav slovenskega jezika.

Slovnico razdeli na tri dele (pisava, etimologija, nachschrift). V 1. delu primerja cirilico z
grkim alfabetom, poveliuje Trubarja, v tretjem delu zamenja Dalmatina in Krelja. Krelju
oita, da je loil s na s in z, pri umnikih pa tega ni storil (SH-, sh-). Obravnava tudi
Bohoria, ga kritizira, da ni naredil ni novega, da je slabi od Trubarja
V etimologiji obravnava pregibne besedne vrste, tj. len, samostalnik, pridevnik, tevnik,
zaimek, in glagol (pregibne besedne vrste je v njegovi slovnici predstavil Vodnik).

4.1.1. Samostalnik
Pri samostalnikih obravnava slovnine kategorije: spol, tevilo, sklon in sklanjatev. Pozna tri
spole. Pri tevilu uvede rabo mnoine namesto dvojine (namesto uesa uesi). Sklone
prevzema iz Gutsmanove ureditve, le da jih tudi poimenuje (nominativ, genitiv...).
V petem poglavju zasleduje razvoj bohoriice od 1584, pa do svojega asa. V estem poglavju
ugotovi, da se na jezik od 1555 1808 ni ni spremenil, pohvali da nismo prevzeli nemkih
geminat (tt, mm, nn). V sedmem poglavju kritino popravi bohoriico. Vokale razdeli po
glasovni kvaliteti (iroki, ozki). Omenja nareja, prehod l, popravi Gutsmannove rke.

4.1.2. Etimologija
Ima est sklonov, deklinacije razdeli na moko, ensko, srednjo na a in ensko na konzonant
(kost). Pri mokih deklinacijah navaja tudi samostalnike, ki imajo na sufiksih e polglasnik, ki
je kasneje izpadel in vrivek n na sufiksu (rabelj-na). Omeni da sta Trubar in Bohori pisala
''z oetom'', govorila pa ''z oetam''.
Kopitarjeva slovnica je najpopolneja. Obravnava deklinacijo pridevnikov in tevnikov, pri
njem opazimo prvo dobro oblikoslovje. Glagole je razdelil v dovrne in nedovrne (sedem
glagolov).
V delu obdela cirilske in hrvake tekste. Po Dobrovskem je imela Kopitarjeva slovnica
naslednje zasluge:
Pri Slovencih je vzbudila interes za lasten jezik
Zbrisala zmote starejih slovnic
Ker je Kopitar indentificiral STCSL s panonskimi slovanskimi jeziki, je postala
slovenina s Kopitarjevo slovnico znana po celem svetu

4.1.3. Pomen Kopitarjeve slovnice

Pomen Kopitarjeve slovnice ni samo v njeni znanstvenosti, ampak tudi v njeni praktini
uporabnosti. To slovnico je bilo potrebno dograjevati na podrojih, ki so ostala v njej
neobdelana, in to je e prej kot v dvajsetih letih storil Metelko, ko je po Dobrovskem podal
natanno besedotvorje in do neke mere tudi skladnost slovenskega jezika; imel pa je smolo,
da je hotel uveljaviti v pisavi tudi redukcijski polglasnik, kar je povzroilo t.i. abecedno
vojno, z zavrnitvijo nove pisave, pa se je zavrgla tudi veina pridobitev Kopitarjeve slovnice.

4.1.4. Vodnikova Pismenost ali gramatika za perve ole, 1811

Istoasno je pri slovnici delal Vodnik. Slovnico izda 1811 pod naslovom Pismenost ali
gramatika za perve ole. Sam pravi, da je gramatiko napisal 1807, vendar se v njej uti
Kopitarjev vpliv. Jezik je gladek, slovnica vsebinsko pravilna. Novost je besedotvorje.
Preueval je slovenski govor in stareje pisce. Bil je mnenja, da je treba pojme, ki jih
slovenina nima, iskati v slovanskih jezikih. Vodnik se je zavzemal za istost jezika.
1847 je Vodnikova slovnica doivela drugo izdajo v Trstu. Poleg nje je priredil e Abecedo in
azbuko in kasneje e slovar, ki je ostal v rokopisu. V tem asu sta izli e dve slovnici za
tujce. Za Nemce jo je priredil Schnelgotz Teoretische-Praktische windische Sprachlehre
(Gradec 1812), za Italijane jo je priredil Franula (Trst 1811). Teoretini del je ponatis
Kopitarjeve slovnice, praktini del pa Linhartova igra Ta veseli dan ali Matiek se eni
(opremljena s slovninimi opazkami).

4.1.5. Slovnice na splono

V slovenini imamo prvo pisano slovnico od Zagajka (Slovennska grammatika oder Georg
Sellenko's Wendische Sprachlehre in deutsch und wendischen Vortrag), in nato ele ez
dvajset let Vodnikovo Pimenot ali Gramatika sa Perve Shole (napisana v slovenini na eljo
oblasti). Po teh zaetkih je minilo kar 36 let, da smo Slovenci spet doakali v slovenini
pisano slovnico tj. Maruec: Kratka slovenska slovnica za pervence. Po marni revoluciji so
nato kot prva slovensko pisana slovnica izla Majarjeva Pravila, pisana v hrvaini, nato pa
1850 e Slovnica za Slovence. 1849 je Franc Malavai izdal Slovensko slovnico za perve
slovenske ole v mestih in na deeli. Seveda se vse te slovensko pisane slovnice ne dajo
primerjati z obema najuglednejima nemko pisanima predhodnicama: Kopitarja (1808) in
Metelka (1825).

4.1.6. Janeieva slovnica 1854

Janeieva Slovenska slovnica 1854 je zanimiv zasnutek preprosteje, v slovenini pisane
slovnice za srednje ole (zgled pri Kopitarju in Metelku). Stalno obliko je ta slovnica dobila z
drugo izdajo leta 1863. Janeieva slovenska slovnica nam pomeni v slovenini pisano
''Slovensko slovnico s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim cirilskim in
glagolikim berilom za Slovence''.
Pisanje slovnic v slovenini v Janeievem asu ni bila ve nobena posebnost. Janeieva
slovnica je bila namenjena dijakom na gimnazijah in realnih olah. Problemsko je bolj
omejena in manj obsena od Kopitarjeve in Metelkove. Slovenska slovnica 1854 ima poleg
Uvoda e dve poglavji (Zlaganje in skladanje ; Skladoslovje).

4.1.6.1. Loila v Janeievi slovnici

Janei je podrobno obdelal loila. V prvem poglavju obravnava oblikoslovje, ki ga pojmuje
kot besedotvorje plus pregibanje. Janei priponska obrazila imenuje konnice, glede na
7

morfemski sestav loi korene in tvorjenke, ''sostavljena ima'' (zloenke; ivinozdravnik). Pri
samostalnikih mokega spola pozna ivost in neivost. Podaljanje osnove z n pozna le za
ivo (apostelj-na), izjemoma navaja e zvalnik. Pri enskih sklanjatvah so tudi napake
(gospej, kerv, krije namesto krijo). Pri slovenski sklanjatvah e pozna vrstno mnoino npr.
tajerska vina so dobrega okusa.

4.1.6.2. Pridevnik
Pri pridevniku je uveljavljen e-jevski osnovnini samoglasnik (lep-e-ga). tevnike deli na
temeljne (trije/tri), redovne (tretji a, -e), plemenivni (troj-a, -e), mnoivni (kolikerni,
kolikoterni, itd.) in vdelivni (po trije).
Pri sklanjanju imen loi samo tri sklanjatve (moko, ensko, srednjo). Vzorcev zanje pa ima
2, 3, 1 (jelen, tat; ena, nit, pe; leto).

4.1.6.3. Zaimki
Pri zaimkih je zanimiva vkljuitev nikalnih in nedolonih zaimkov (ni, nihe, nihir, nikdo).
Gledano z dananjega stalia pri osebnih zaimkih pogreamo naslonske oblike tudi v dvojini
in mnoini prve in druge osebe. Pri osebnih zaimkih se Janei ravna po Marucu: ta loi
osebne, prisvojivne, kazalne, vpraalne in oziralne zaimke.

4.1.6.4. Glagol
Zelo obirno je pri Janeiu obdelan glagol, e posebej vrste in razredi. Glagole loi v
prehajalne in neprehajalne (prehodni in neprehodni), osebne in neosebne, poleg tega pa jih
deli e na ''djavne'' in ''terpive'' (tvorne in trpne). Loi est vrst glagolov (po Metelku, 1825).
Od asov pozna tudi predpreteklik samo pri dovrnih glagolih. Naklonov in nainov pozna
devet (znanivni/doloivni (obraa), pogojivni (bi vedli), elivni (naj/bi bilo), velivni (delaj),
nedoloni (delati), namenivni (delat), deleje ali priloaj (cvete a e ), nareni (klee) in
glagolni (pohajkovanje)).
esto poglavje obravnava predloge in prislov.
Ustavimo se e ob vezniku. Ta se pri Janeiu po pomenu deli na: vezavne, razkrojivne,
loivne, pogojivne, nasprotivne, dovolivne, izroivne, sklepavne, uredivne, primerjavne.
Razkrojivni ali loni.
Skladnjo je Janei po obsegu mono skril. Ima stavnolensko skladnjo. Opisuje vezavnost
glagolov. Natanen je pri obravnavi zaimkov, osebni zaimek uporablja namesto kazalnega
(kdor dela se veseli, njemu ni preteko ni).
Pri glagolu je obdelano ujemanje povedka z osebkom (ena in dete nista zdrava).
Pri besednem redu ni ni posebnega. Obravnavan je poloaj glavnih stavnih lenov (brez
upotevanja lenitve po aktualnosti npr. ljubi moj). Slovnini del se zakljuuje z dodatkom o
slovenskem slogu, priporoeni so kratki stavki, malo samostalnikov, ogibanje tujim besedam,
itd. Vaen del je Cirilska in glagolika azbuka z malim staroslovnskim berilom.
Ko govorimo o Janeievi slovnici, dejansko mislimo na njeno obliko, ki je dozorela skoraj
ez desetletje, tj. 1863 kot Slovenska slovnica za domao in olsko rabo.

4.2. Danjko in Metelko

Kopitarjevo eljo po ''novem Cirilu'', ki bi izpodrinil bohoriico s cirilico, sta hotela izvesti
Danjko in Metelko. Oba sta napisala slovnici, ki sta zgrajeni po Dobrovskem. Danjko je izdal
slovnico 1824, na 344 straneh. Uvedel je nekaj sprememb pri soglasnikih in hotel prenarediti
bohoriico tako, da je samoglasnikom dodal nov znak y, ki naj bi bil . Danjko je napisal
slovnico po nareju, ki se govori na V tajerskem in slo. Ogrskem. Metelkova slovnica izide
1825 v Ljubljani (296 str.) v asu ko je naraal vpliv meanstva. Narodnostno vpraanje je
vplivalo tudi na razvoj slovenskega knjinega jezika in sicer na dveh ravneh:
Oblikovala se je potreba po enotnem knjinem jeziku,
Slovenski knjini jezik se je vse bolj funkcijsko lenil
Za nastanek Metelkove slovnice je bilo odloilno utrjevanje statusa slovenskega jezika.
Ustanovljena je bila stolnica slovenskega jezika na ljubljanskem liceju (1817), kjer so imeli
bogoslovci drugega letnika obvezna predavanja iz slovenskega jezika. Metelko je na liceju
poueval 40 let in pri pouku najprej uporabljal Kopitarjevo slovnico. Toda Kopitarjeva
znanstvena slovnica ni ustrezala praktinim zahtevam pouka slovenine. Ni opisovala
slovenskega besedotvorja in skladnje, eprav je Kopitar ravno v teh ravninah opaal nujnost
sprememb. Metelko je moral svojim sluateljem dati v roke uni pripomoek tj. novo slovnico
sodobnega slovenskega jezika, v kateri bodo opisane vse njegov strukturne ravni (vzor mu je
bila slovnica Dobrovskega). Hkrati so v Metelkovi slovnici razvidne vsebine, ki jih je prinesel
nastanek nove jezikoslovne znastvene stroke slavistike. V tej lui je bilo za Metelka
aktualno in pomembno odkritje Briinskih spomenikov, ki sta jih tedaj tudirala Dobrovsk in
Kopitar. V uvodu slovnice je pred kratkim pregledom ''kranjske literature'', objavil prvi
Briinski spomenik (Glagolite po nas redka slovesa), in sicer v izvirniku v bohoriici, v
metelici in latinskem prevodu. Metelko je v svoji slovnici upoteval Kopitarja, promoviral je
novi rkopis metelico. Svojo abecedo z 32 znamenji, kjer so latinska znamenja dopolnjena
s cirilskimi, je Metelko podal glasovno podobo novoslovenskega jezika, kot ga je v svoji
slovnici doloil Kopitar (1808/09). Metelkov rkopis ni bil sprejet.

4.3. Besedotvorje pri Metelku

Metelko se je prvi ukvarjal z besedotvornim nainom zlaganja. Zloenke je delil na prislovne,
pridevnike (hudournk, staroverc), glagolske (vrtoglav) in samostalnike. Dopolnil je
slovenske tvorne naine, s katerimi je mogoe nadomestiti nemke zloenke (Moregestern
danica, Kaufmann kupc...). Z Metelkom predstavljeno besedotvorno vrsto izpeljevanje
izkazuje bogato gradivo in njegova ureditve na podlagi pripon. Priponskih obrazil e ne
razvra glede na pomen, ampak so posameznim priponskim obrazilom dodani leksemi,
tvorjeni z razvrstitvijo razlinih priponskih obrazil na podstavo (npr. ar; tesar, pisar, itd.).
Prvi del: predgovor, nato je klasifikacija slovanskih jezikov po Dobravskem. Predgovor ima
tudi Kraynische Literatur obsega biografijo Trubarja in Dalmatina. Navede vse dotedanje
slovnice, na koncu objavi Briinske spomenike, opisane v metelici in prevedene v novo
slovenino. Razen prvega odstavka, ki ga je Metelko napisal sam, je vse ostalo le ponatis
Kopitarjeve recenzije Dobrovskega 1822. V slovnici je metelica, tabela z znaki in pojasnitev
(opira se na sln. nareje). Nateje 15 diftongov, nato spremembe vokalov, navaja prevoj,
9

prehod vokalnih kvalitet, opie palatalizacijo labialov (moem morem...), opie naglas,
napie poglavje o spolu, glagole razdeli v 6 vrst, na koncu doda sln. izreke in Ezopove basni.
Ta slovnica je pomembneja od Danjkove. Za podlago si izbere ivi narodni govor. To je
prvi omenjen napis ''Slovenische Sprache''.
Metelkova slovnica je bila s svojim besedotvorjem in skladnjo pomembna normativna
smernica pri usklajevanju in ustaljevanju slovenskega knjinega jezika do Janeieve slovnice
(1854) dalje , zlasti njene druge, predelane izdaje (1863); s slednjo je bila doseena enotnost
slovenskega knjinega jezika tudi normirana.
Njegova slovnica ima trajno vrednost. Oblikoslovno je bolj izpopolnjena kot Kopitarjeva.
Danjkova in Metelkova slovnica sta povzroili abecedno vojno (o tem ve drugi kolegi).

5. Povzetek
Vplivanjsko vlogo Pohlinove slovnice je zmanjala ostra Kopitarjeva kritika (1808/09), etudi
ni zadevala avtorjevega strokovnega izrazja, ampak njegovo ponavljanje rkopisa in
pravopisa. Jezikoslovna besedila, slovnice, so se pisale, vendar so bile, z izjemo Vodnikove,
pisane nemko; bile so slabo uzaveene, ker so veinoma vse, razen Kopitarjeve in
Vodnikove, ostale v rokopisu (Debevec, Japelj, Kumerdej). Pisanje strokovnih besedil je
pospeevalo nastajanje in razvoj strokovnega izrazja.

Viri:
1.
2.
3.
4.
5.

J. Toporii: Oblikoslovne razprave; ZRC SAZU. Ljubljana, 2003. 331374.

F. Ramov: Zgodovina slovenske slovnice (NUK). Ljubljana, 1988. 922.
J. Toporii: Gutsmanova slovnica; Publikacija: Protestantizem na slovenskem.
M. Oroen: Pohlinovo jezikoslovno delo, JiS. L16, t.8, Maj 1970/71. 250254.
Jasna Honzak Jahi: Pohlinov in Metelkov opis slovenskega knjinega jezika v lui
asa njunega nastanka; SR, letnik 51, junij 2003. 331350.

10