Na neskončno dolgi moreni preko 20 kilometrov dolgega dostopa.


REPORTAŽA
besedilo: Anže Čokl
fotografije: Jaka Ortar in člani odprave

Z derezami na nogah in s cepinom v roki se držim v strmem ledu v steni.

Ko prestavljam nogi, se pod derazami kruši led in pada v globino. Dolga
ledna linija za menoj se zdi neskončna. Soplezalca na drugem koncu vrvi
opazujem skozi objektiv kamere in smemam. Ker sem na višini preko 5000
metrov, izčrpan in zadihan po težkem preplezanem raztežaju, le stežka
Jaka končno v svojem elementu.
V daljavi nepreplezana tisoč držim mirno roko. Do neosvojenega vrha na katerem doslej ni stal še
metrska stena neosvojenega
pettisočaka. nihče, naju loči še negotovih 100 metrov...


REPORTAŽA
Letošnji julij sem preživel v družbi sedmih
prijateljev iz ŠD Freeapproved. Arne Jeglič, Tadej
Oražem, Jaka Ortar, Janez Rutar, Jani Skrinjar, Bor
Šumrada, Boštjan Virc in jaz smo se namreč odpravili
na drugi konec sveta. Podali smo se na alpinistično-
smučarsko in snemalno odpravo v Kirgizistan, v
osrednjo Azijo. Daleč – pravzaprav zelo daleč stran
od civilizacije. V deželo, ki je izmed vseh na svetu
najbolj oddaljena od kateregakoli morja nasploh. V
deželo herojev in legend. V deželo deviških gorskih
vršacev in v deželo ene najbolj ogroženih in redkih
zveri - snežnega leoparda.
Iz glavnega mesta Biškek, kjer uradno prebiva
600.000 ljudi, neuradno pa še vsaj enkrat toliko,
smo se z navdušujoče močnim bivšim vojaškim
šestkolesnikom Ural podali na edinstveno avanturo
proti goram na jugu. Iz (ne)udobja avtobusnih
sedežev v predelanem tovornem prostoru vozila
smo skozi okna ali bolje rečeno zastekljene line,
občudovali stepi podobno pokrajino. Tovornjak
s katerim smo se vozili, ljubkovalno imenu-
jejo dušegubka. Nam duše sicer ni vzel, a je v
oglušujočem trušču in rohnenju med vožnjo po
razdrapanih cestah vseeno vzbujal utesnjenost in
nelagodje.
Po dveh dneh panoramske vožnje po sliko-
viti in razgibani pokrajini, ki je vključevala vse
od skorajšne puščave do čudovitih živo-zelenih
stepskih trav, smo se naposled pripeljali do zadnje,
tretje vojaške kontrolne točke. Naš cilj je bil nera-
ziskan osrednji del Nebeškega gorovja, katerega
glavni greben meji na Kitajsko. Ker je del področja
zaradi spremenjenih mej leta 2002 in nemirov leta
2005 še vedno pod vojaškim nadzorom, smo za
vstop potrebovali posebno vojaško dovoljenje.
Vojak, ki je preverjal našo prepustnico in dovoljenja
ter identiteto je bil pravi mali posebnež. Navzven
čisto spodoben vojak je imel namreč never-
jetno piskajoč glas. Ko je v že tako polomljenem
besednjaku začel prebirati naša imena zapisana na
dovoljenju ožigosanem z gromozanskim rdečim
žigom, ob tem pa govoril s čivkajočim glasom,
je večino sililo na smeh. A tem bivšim sovjetskim
oblastem se ne gre smejati v obraz!
Vse zariple od zadrževanja smeha so nas naposled
spustili naprej, v popolno in neobljudeno divijo. V
še enega zadnjih skritih kotičkov sveta! Sonce je
spokojno zahajalo za oddaljenimi gorami in na-
posled utonilo za ostrimi grebeni. Bilo je vetrovno
in hladno. Nebo so krasile milijarde zvezd. Še nikoli
doslej jih nisem videl toliko. Noč je bila naravnost
fantastična. Prav nič ne pretiravam, če zapišem, da
je bilo pravljično lepo!
Navadno me prvih nekaj dni na avanturah širom
sveta spremljajo blagi občutki domotožja. Tisto
ščemenje, ko se v določenem trenutku vprašaš
www.revijasport.com
kaj bi ta trenutek počel doma, pa kaj bi bilo doma
bolje... Kako prijetno je umivati se s tekočo toplo
vodo in ležati v udobni postelji na primer. Takšne
in drugačne stvari, ki jih v razvitem svetu jemljemo
kot nekaj povsem samoumevnega in vsakdan-
jega, na tovrstnih avanturah pa le-to postane
nedosegljiv prestiž. A vendar je človek čudovito
bitje z izjemno sposobnostjo prilagajanja in če
le nima smole s slabim karakterjem, se navadi na
še tako drugačno in neudobno okolje – daleč od
civilizacije.
Preudarnosti, previdnosti in izkušnjam našega
šoferja se imamo zahvaliti, da smo že konec
tretjega dne izogibajoč se močvirjem, po prečkanju
deročih rek ter po strmih vzponih in spustih, z
našim tovornjakom dosegli izhodišče za bazni
tabor. Pot do travnatih ravnic ob reki smo si zamislili
naravnost skozi strmo grapo polno balvanov in
grušča. Vsak izmed nas otovorjen s svojo 140 litrsko
ekspedicijsko torbo, nahrbtnikom in za povrh še s
smučmi, smučarskimi čevlji in palicami, se je šibil
pod težkim bremenom. Kolena so med sestopom
malodane slišno ječala, a nas je misel, da bomo
kmalu na travi poleg reke postavljali šotore, gnala
dalje.
Bazni tabor
Šotor za kuhinjo in še eden za jedilnico, trije šotori
za osebje in pet naših šotorov, ki so kot gobe po
dežju zrastli na zeleni ravnici, je skupaj sestavljalo
idiličen bazni tabor ob reki. Na 3715 metrih je bil to
naš začasni dom skoraj tri tedne. Dan je ob urejanju
tabora hitro minil, pošteno pa smo se nasmejali
tudi našim spretnostim z lopato, ko smo kopali
raznovrstne jame in jarke. Največja mojstrovina
je bila vsekakor latrina, ki smo jo bili izkopali
neposredno poleg balvana. Da bi se tudi naša
kuharica kot edina ženska med skupaj enajstimi
moški počutila dovolj diskretno, smo prostor, ki je
kasneje postal stranišče z najboljšim razgledom na
svetu, še dodatno zastrli s kamnitim zidom.
Nestanovitno vreme je svoj muhasti karakter
pokazalo že ob prihodu, prav tako pa tudi prihodnji
in vse naslednje dni. Navadno smo se zbudili v
soncu in je deževalo oziroma snežilo popoldne,
ter obratno. V vsakem slučaju sta bila dneva brez
padajoče vode različnih agregatnih stanj zgolj dva.
Sta bila pa zato tedva toliko lepša! In prvega smo
izkoristili iskaje prehode čez ledeniško reko. Na
naše razočaranje smo po več urah hoje v točno
nasprotno smer od tiste, kamor smo želeli, prišli
do zaključka, da bomo čez reko le morali mokri.
Odločili smo, da bomo reko prebrodli prav pri ba-
znem taboru. Preostanek dneva smo tako izkoristili
za raziskovanje in občudovanje nedotaknjene
okolice.
Alpinisti se moramo na višino nad 3000 metrov

 Štejem si v čast, da poznam takšnega Človeka. Z vsakim korakom se nam odpre drug pogled Nepozabno doživetje v popolni divjini in samoti

Anže Čokl
na nov delček gora, o katerih smo zadnji čas ob dih jemajočih pogledih, prelepih gorah in
toliko sanjarili, in toliko manj vedeli... Pogledam dobri družbi!

Bor Šumrada
na poličko, na kateri sem nazadnje namestil
varovanje - zdajle pa res nočem pasti ... Prvič
po devetih dneh na pustem ledeniku zagledam
zelenje - nikoli doslej se ga nisem še tako raz-
veselil. Pogled se mi nehote spusti na njeno rit ...

Arne Jeglič

Višinska baza (ABC) na 4447 m. Okrog in okrog sami deviški vrhovi.



Presunil me je pogled na Tadeja. Po 20 urah
skakanja po eni nogi in reševanja iz ledenika,
smrtno utrujen, bled in lačen, je iz servirane mu
juhe brskal ven reči, ki mu niso bile povšeči.
Boštjan Virc
Dolgi dostopi, težki nahrbtniki, neosvojeni
vrhovi, neokrnjena narava, odlična ekipa, veliko
smeha, hrana iz restavracije ... Vse to je razlog, da
takšne avanture ne pozabiš nikoli.”
Jani Skrinjar
Robniki smuči na ledu komaj kaj držijo in
med prečenjem proti grebenu nisem povsem
prepričan, ali še nadzorujem smuči. Postane me
strah, saj komaj vzdržujem hitrost, ustaviti ne
morem, pod menoj pa zeva neskončna praznina
vzhodne stene Pik Neizvestniy.
Jaka Ortar
Po šestih dolgočasnih dneh z mojim zlomljenim
gležnjem v šotoru daleč od civilizacije,
se Arne spomni, da ima v
nahrbtniku knjigo!
Tadej Oražem
Prva noč na 3800, ko smo spali na oddaljeni
planoti na dostopu do baznega tabora. Nebo
nad nami je dobesedno žarelo - milijarde zvezd
in ledene stene so se bleščale okrog in okrog nas.
Bobnenje ledeniškega potoka je nekje v daljavi
prekinjalo zavijanje volkov. Dolga noč v popolni
divjini sredi Azije, kjer nobena reka ne priteče več
do morja...”
Janez Rutar
7
REPORTAŽA
privaditi in s tem preprečiti pojave višinske bolezni
kot so slabost, glavobol, pomanjkanje apetita in
drugo. Tako smo se odpravili na aklimatizacijsko
turo in obenem poiskali najprimernejše mesto za
brodenje preko reke. Neaklimatiziranim nam je ob
vzponu nad 4380 m v glavah že pošteno ropotalo,
pa tudi noge so postajale vse težje. Kot prvi smo
stopili na vrh kopastega štiritisočaka, s katerega se
je razprostiral veličasten pogled na mnogo višje in
strmejše vrhove v okolici. Z nekaj sreče se nam je
skozi luknje v oblakih posrečilo malce razgledati se
naokoli. A že naslednji hip so se megle in oblaki kot
počasna reka zlili prek grebenov in zapolnili prostor
okrog nas. Pogledali smo v smeri Janeza, ki se je
odcepil in jo po svoje popihal na sosednji, še višji
vrh. Ker s seboj ni imel popolne opreme, vreme pa
je postajalo čedalje slabše, nas je skrbelo.
Naša kuharica Elena je bila že na pogled nezmot-
ljivo Rusinja. Z njeno dobrosrčnostjo, prikupno
debelušnostjo in ravno pravšnjo prismuknjenostjo je
zaokrožila lik prave kuharice. Povrh vsega je znala iz
preprostih sestavin in ob vsakem vremenu pripraviti
tudi odlične jedi. Ko smo tako nekaj ur po našem
povratku zagledali na drugi strani še Janeza, ki se je
vračal s svojega solo potepa, smo še z večjo slastjo
zagrizli v palačinke, ki so se oni dan bohotile na mizi.
Skupaj z Elenino domačo marmelado je bil dan
popoln.
Stene gora v katere smo se namenili so od baznega
tabora oddaljene več kot 20 kilometrov. Zato je bilo
potrebno postaviti tudi t.i. višinsko bazo – ABC. Pot
do ABCja pa je bila vse prej kot mačji kašelj. Takšna
razdalja že po ravnem ni ravno sprehod, vrh vsega
pa smo nosili še izjemno težke nahbrtnike. Za
dodatne neprijetnosti so uigrano poskrbeli slabo
vreme, nepoznavanje terena in najslabša možna
podlaga – premikajoče se skale in kamni morene.
Ledeniki so pred tisoče leti s seboj odnašali
skalovje, ga drobili in lomili ter za seboj malomarno
in neozirajoč se na prijazne pohodnike pustili pravo
opustošenje. Nerodni pajaci, oprtani kot ribniški
krošnjarji, smo se opotekali po premikajočih se
pečinah. Opirajoč se na pohodne palice kot pijanec
plota, smo po celodnevnem kolovratenju sklenili
našemu mizernemu biti napraviti konec. Na precej
neravni in z ostrim kamenjem posuti moreni smo
uredili morenski tabor. Šotore smo kajpak postavl-
jali v največjem nalivu popoldanske nevihte, ki pa
se je proti večeru unesla. Nasmejani in utrujeni smo
se zabubili v spalne vreče in zaspali kot ubiti.
Pred nami se je odpiral veličasten pogled. Dosegli
smo konec morene, pred katero so se kot najčistejši
biseri lesketali snežni kristali. Le tu in tam je izpod
svežega snega idilo kalil star, temnejši ledeniški led.
Z varne razdalje smo uživali v rohneči in bobneči
simfoniji podirajočih se serakov, ki so padali preko
1500 metrov visoke nepreplezane vzhodne stene
najvišjega neosvojenega vrha v verigi – Pik Byiely

(Grand Poohbah, 5693 m).
Ker se je v naše močno utrujene noge že prek noči
prikradla mlečna kislina, je bila hoja prihodnji dan
počasna. Kot teliček, ki še nima razvite koordinacije,
sem previdno in majavo stopal po zadnjih kamnih
z morene in se veselil manj naporne hoje po
ledeniku. Razdalje so bile – žal, znova zavajujoče.
Kar smo mislili prehoditi v uri ali največ dveh, smo
sopihali polnih pet ur. A se je splačalo! Dosegli
smo želeni prostor in na ravnem delu ledenika
Fersmana, obkroženi s samimi neosvojenimi vrhovi,
zadovoljni postavili višinske šotore ABCja.
V sončnem jutru smo prisopihali do krajše, a precej
strme stene. Jaka, Bor, Jani in Janez so odšli v smer
na levi, Arne, Tadej in jaz pa v strm in mestoma
povsem navpičen ledeni trak na desni. Najbolj
napeti so bili prvi metri – tj. na samem dostopu
v smer, saj smo plezali prek snežnih mostov pod
katerimi so zevale ledeniške razpoke. Namesto
dna smo videli neskončno temo. Problem pa je
predstavljala tudi velika krajna zev. To je razpoka
med spodnjim koncem stene in zgornjim koncem
ledenika. Veliki Arne se je mojstrsko spoprijel s pre-
visnim in gnilim ledom omenjene razpoke. S svo-
jimi 195 cm je že kmalu dosegel preko razpoke in
cepina zapičil v boljši led. Sledilo je šest raztežajev
prvovrstnega lednega plezanja in še nekaj greben-
ske hoje do doslej neosvojenega vrha. Poimenovali
smo ga Pik Anin (4805 m).
Kot že večkrat doslej je tudi tokrat sestop pred-
stavljal najnevarnejši del. Na ledeniku je namreč
dobrega pol metra debela oddeja starega, gnilega
in mokrega snega zakrivala smrtonosne pasti.
Ledeniške razpoke so bile povsod! Ko smo izžrebali
kdo bo prvi nosil glavo naprodaj – hodil prvi v
ledeniški navezi, si niti v sanjah nismo mislili, da bo
njegov pohod tako kratek in nevaren.
Pičlih nekaj nekaj metrov od stene je namreč Tadej
izginil. Videlo se ni niti njegovih že legendarnih,
živo oranžnih las! Vrv se je napela, Tadej pa se
je z pridušenim zvokom oglašal nekje iz globin
ledenika. Nesrečnež si je ob padcu zvil gleženj in
strgal vezi. Pot do šotorov je bila dolga, gleženj pa
je vse bolj otekal. Ko smo sprobali vse načine, kako
bi Tadej čimhitreje napredoval proti šotorom, se je
Jani žrtvoval in svoje smuči odstopil poškodovancu,
sam pa noge do pasu zaril in zagazil v gnil sneg.
Zadovoljen z vzponom, a zaskrbljen zaradi Tadejeve
poškodbe, sem čez nekaj ur zaprl oči in zavetju
tople spalne vreče in šotora odtaval v sanje.
Sredi noči me je zbudilo zavijanje vetra. Tudi ohla-
dilo se je. Po šotorskem platnu je škrebljalo - padal
je sneg! Vedoč, da z vzponi in aktivnostmi v gorah
prihodnji dan ne bo nič, sem se obrnil in zaspal
nazaj. Sneženje se je nadaljevalo tudi preko dneva.
V snežnem metežu, megli in vetru so bili naši trije
REPORTAŽA www.revijasport.com

Arneta do vrha neosvojene Zastave (5070 m) loči še 30 metrov.


REPORTAŽA
šotori kot tri zrna riža, izgubljena sredi velikih, belih
in zabrisanih površin ledenika.
11. julija smo se zbudili v kristalno jasnem in zelo
hladnem jutru. Gore okrog nas so bile prek noči
nadele veličastna bela oblačila. A so jih zlovešče in
s truščem pričele odmetavati že ob prvih jutranjih
žarkih. Z Arnetom sva imela cilj ogledan že več dni.
Nepreplezano impozantno severno steno deviške
gore, ki razmejuje Kirgizijo in Kitajsko – Zastava
(5070 m).
... odločiva se, da je greben, ki vodi od sedlca proti
vrhu preveč izpostavljen. Poleg tega je ovešen
z nevarnimi opastmi, kjer te že en sam napačen
10
korak lahko odnese v prepad letošnje gostiteljice
Olimpijskih iger, Kitajske. Raztežaj pred Arnetom se
pne strmo v desno, po prehodih med skalo in led-
nimi trakovi. Nestrpno postopam na varovališču v
senci, kjer me ob vse močnejšem zahodnem vetru
tudi vse bolj zebe, ko naposled zaslišim odrešujoč:
»Podriiii!« Podrem varovanje in se pripravim za
vzpon. Vzhičen, ker vem, da obstaja prehod in
da bova lahko stopila prav na vrh te čudovite in
neosvojene gore!
Hitro izmenjava opreme – nekaj zatičev in metuljev,
pa pet lednih vijakov in nekaj vponk z zankami.
Prečim v desno pod previsnim monolitnim granit-
nim stebrom. Pokukam izza roba in... vrh! Vidim ga!
Naravnost nad menoj je, slabega pol raztežaja više.
Sopem in hlastam za zrakom, noge me ne ubogajo
več tako kot bi si želel. A o tem ne razmišljam.
Goreče si želim vrha! Ko že mislim, da bom z
naslednjim korakom kakšen meter više pogledal
čez rob stene na Kitajsko, se mi vdre cepin. Spoz-
nam, da je nad menoj samo še vršna opast.
Zatulim na ves glas. Tulim tako močno, da me
kljub vetru ne sliši zgolj soplezalec 60 metrov niže,
temveč tudi fantje v ABC nekaj kilometrov stran.
Arne srečen vrešči nazaj, saj se tudi on zaveda, da je
negotovost glede pristopa na vrh naposled rešena.
Po radijski postaji fantje prav tako veseli vzklike
pošiljajo nazaj.
REPORTAŽA
Zadovoljen splezam kakšne tri metre navzdol in
napravim varovališče. K meni pripleza Arne in
skupaj nekaj minut skušava dojeti kaj je za nama.
Obenem pa me že kljuvajo tudi skrbi – potrebno
se je še vrniti. Lahke poti navzdol ni, ves teren pod
nama je nepoznan. Odločiva se, da bova sestopila
po zahodni steni s spusti po vrvi. Sidrišča za spust
urediva v ledu po sistemu abolakova. To pomeni,
da v led z lednim vijakom zvrtaš dve luknji v
obliki črke V. Skozenj potegneš pomožno vrvico
in napravš zanko, preko te pa napelješ plezalno
vrv po kateri se spustiš. To vrv zatem potegneš
za seboj. Ker je stena strma razmere pa preslabe,
da bi plezala navzdol, zgoraj omenjeni postopek
ponoviva kar osemkrat.
www.revijasport.com
Zadnji spust po vrvi preko krajne zevi opraviva Člani odprave se za pomoč in podporo zahvalju-
malo pred sončnim zahodom. Ko sva naposled jemo podjetjem: Mobitel, ProMpt, Elmareta, An-
oba na »varnem« ledeniku si še enkrat seževa v thron, Kavarna Sputnik, Sava, Rodeoteam – Bolle,
roke in utrujena, premražena in lačna zbereva še Terra MSG – Mammut, Bohinj Park Hotel, Studio
toliko volje in moči, da za kamero pokomentirava Virc, Oblikovalnik.
še spuste...
Povezana z vrvjo kot alpinista in nevidno kot
prijatelja, tiho vsak s svojimi mislimi sestopava po
od zahajajočega sonca rdeče ožarjenem ledeniku.
Sestopava in bližava se višinskemu taboru. Z vsakim
naslednjim korakom sva bliže prijateljem, bliže
civilizaciji in domačim. Vračava se v domovino.
Naše prevozno sredstvo in slikovita pokrajina ob vožnji proti jugu Kirgizistana.
11