IVAN CANKAR

MOJE IVLJENJE

V LJUBLJANI 1920
NATISNILA IN ZALOILA ZVEZNA TISKARNA

VSEBINA
Moje ivljenje IXIV Desetica Skodelica kave Tuja uenost Veerna molitev Njena podoba Njen grob Veerne sence Tinica Mladost Utrinek iz mladosti Slamniki V gaju Istrski osel Muhe Lisjak Firbec Kakaduj Sova Tuje ivljenje 1 69 76 81 87 92 97 103 107 111 115 120 124 128 133 142 148 154 160 166

MOJE IVLJENJE.
I. N e d a v n o je Slovenska Matica" razpoiljala po naih krajih formular, na katerega naj bi ljudje napisali poglavitne zanimivosti iz svojega ivljenja in nehanja. Tudi jaz sem dobil tak formular, pa nisem vedel, kaj bi z njim. Besedilo je bilo namre hrvako, moj obevalni jezik pa je doma edinole slovenski. Dravni uradi so se nauili slovenine, morda se je bo sasoma tudi ..Slovenska Matica". e huje pa je bilo, da so vpraanja na tisti poli razodevala za svojega oeta c. kr. profesorja, ki deli loveko delo v perijode" (Schildern Sie mir die zweite Periode Schillers!"), loveko ivljenje pa v rubrike sub a), b) in c). Iz teh in takih razlogov sem izroil formular dekli, da podkuri z njim. Domislil pa sem se ob tej priliki, da je v mojem ivljenju marsikatera dogodivina, ki je spomina vredna. Te dogodivine sem spisal za najbolji slovenski leposlovni list, ki mu je ime Gospodina Cizara"; koda le, da ne smem povedati, kje, kedaj in kako da izhaja ta imenitni list.
1
i

Vsaka mladost je polna sree in radosti, sijajnega solnca in preernega smeha. Vsaka mladost. Ako v poznih letih in v grenkih urah pogleda lovek nanjo s tujimi, hladnimi omi, se mu zdi morda nevesela, kelih krivinega trpljenja in prezgodnjega spoznanja. Ali teko je tako pogledati nanjo. Nenadoma se razmakne, se v ni razstopi megleni zastor in zasmeje se mlado solnce, vse ljubezni in vse hvalenosti Vredno. Spomin je sladek kakor pesem; prsa napne vzdih, zastro se oi in ustnice boa smehljaj. Oko mojega spomina see dale, prav do tretjega leta moje dobe. Pogorela nam je hia in obuboali smo docela. Mi otroci, kolikor nas je bilo, smo se igrali na vrhu pri Sveti Trojici. Pod veer je bilo, solnce je sijalo milo in toplo, kakor sam boji blagoslov. Spodaj je bila Vrhnika e vsa v senci, lesketala so se le e zgorenja okna gosposkih hi. Jezus!" je vzkriknila sestra. Zgrabila me je za roko in je tekla; jaz neroden v nogah, sem kolobaril za njo ter se prevraal nizdol po kamenju in po spolzki travi. Silen dim je bil obsenil nebo prav tja do Ljubljanskega vrha, do Svete Ane in do alostne gore; presekal ga je navpikoma sijajen plamen, slok in visok. Jezus! Jezus!" je kriala sestra . . . Tukaj, v ta prelepi plamen je zaklenjen moj spomin; ve ga ni . . . Prikae pa se nenadoma mati, isto majhna, isto drobna, ni preplaena, samo
2

zaudena; na cesti stoji ter tii pod pazduho staro stensko uro, ki e zdavnaj ni ve la, ne bila . . Spomin umolkne, pa se oglasi v izbi tete Micke. Izba je bila preudno bela, tudi teta Micka je bila vsa bela in na belo pogrnjeni mizi je stala skleda belih, lahtnodieih trukljev. Od zunaj je plamenelo zamolklo in rdee kakor veerna zarja,., To je bil najlepi dan mojega ivljenja. Gotovo je, da sem bil sila neroden in cmerav otrok. Sam se ne spominjam natanko, toda mati mi je pravila, da sem bil nadloga e od rojstva. Priel sem prezgodaj na svet; v svojih boleinah je zaobljubila mati sebe na svete Viarje, mene pa v lemenat. Nikoli ni bila na svetih Viarjih, jaz ne v lemenatu. Kadar stori pbljubo loveku, jo izpolni, e more; kadar jo pa stori Bogu samemu, jo izpolni, e more, ali e ne; zakaj trda je kazen. Spomnim se na stari dom, na zgodnjo mladost, na to prelepo, vso s svetlimi sanjami prepreeno; in takoj se zmislim na pe. Bila mi je visoka in obirna planjava, bila mi je zavetie v samotnih otrokih sanjah. Tam sem sedel ter sem veil palec desnice kar ves dan. Lasje so mi bili predolgi, zato mi jih je bila mati povezala v op, ki me je egetal na tilniku. Palec mi je nazadnje obvezala z veliko in debelo cunjo, ki je bila gnusna. veiti nisem mogel ve in sem jokal; izpod solz pa sem videl prostrano izbo, videl sem mater in oeta, brate in sestre, videl
3
i*

sem okna, neznansko iroka in dale za okni, onkraj ceste, milo vabee mesarjeve klade. Tam se je nehal ta prostrani svet. Mesar je imel pred hio visoko skladovnico napol obtesanih hlodov. To so bile slavne mesarjeve klade, naa radost in nae hrepenenje. Plezali smo po njih, lovili se, prevraali se, in padalij solnce samo se je smejajo naemu veselju. Se zdaj ne vem, kako da so nas neprestano in s toliko skrbjo podili s tistih lepih klad. Janez je e spet na mesarjevih kladah!" Seveda je in emu bi ne bil? Stvari so na svetu, ki jih loveka pamet tudi z veliko teavo ne preudari do kraja. Zdelo se mi je, da so nam teh klad nevoljivi stari ljudje, zato ker so prenerodni in prepusti, da bi plezali nanje. Najbr sem sodil prav. Kmalu pa se mi je razirilo obzorje od mesarjevih klad do enajste ole pod mostom; za dobrih sto korakov. Ob vroih poletnih dneh, ko Moilnik vsahne, ko je temno Retovje skoraj prazno, in ko mila zelena Ljubija sanja svoje tihe sanje globoko pod vrbami, upade Ljubljanica za cel seenj in oabna Vrhnianka je samo e potok. Ves levi del struge je sam bel prod, od solnca spaljen. Takrat se prine enajsta ola pod mostom ter se neha ob prvih jesenskih nalivih. Mnogokaj sem tudiral v svojem ivljenju, ali tako bogate in koristne uenosti, kakor jo daje svojim uencem enajsta ola pod mostom,
4

nisem zadobil nikjer in nikoli. Kakna uda preudna hrani ta goli, posueni prod! Oem, ki jih iejo, srcem, ki verujejo vanje, se kaejo uda ob vsakem pogledu, ob vsakem koraku. Polomljen, star lijak, obro kolesa, preluknjana ponev, poeni lonci, vilice s poldrugim klinom, pipec brez ronika sam Bog nebeki vedi, odkod se je bilo vse to nabralo v Ljubljanico! Ali vsaka stvar posebej je bila udo preudno in je imela svoj vaen pomen. imevemu Lojzetu se je celo posreilo, da je nael denarnico; res ni bilo ni v nji, denarnica pa je vendarle bila. udes najveje so bili kapeljni, ki so se skrivali pod mokrim kamenjem kraj zadnjih rahlo pljuskajoih valkov vode. Lovili smo jih z vilicami, z eblji ali pa z golo roko ter jih pekli na erjavici kar tam v oli, ki je bila skrita neumnim oem. Zgodilo se je asih, da je bila glava osmojena, repek pa e moker; toda bili so dobri in soni, kakor na sosedovem vrtu pobrana jabolka. V oli smo bili vsi gologlavi in goloroki, hlae pa smo si zavihali visoko do vrh stegna. Neko sem v goreem hrepenenju po nadaljni uenosti zael malo pregloboko v vodo. Nenadoma se mi je zazdelo, da jaham na ogromnem zelenem konju naravnost proti sijajnemu solncu. Nadvse sladka, brezprimerna srea me je vsega prevzela in mislil sem, da sem cesar . . . Tedaj me je zgrabila za lase neusmiljena roka ter me
5

trdo zaluila na prod. Tam sem vztrepetal ter se buno razjokal, sam ne vem zakaj. Jurev hlapec me je bil potegnil iz vode. e komu ni povei to ali ono, kar sem storil v poznejem svojem ivljenju, naj se prereka s tistim hlapcem, ne pa z menoj!

II. Enajsta ola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel ivljenja in spoznanja. Ko lovek shodi, se mu odpirajo korak za korakom prostrani svetovi, se mu razkrivajo,, ga obsipljejo svetla bogastva. Ozre se na siromano zibel v kotu in oko mu je motno, senca gre preko srca. Dali so me v olo, v ono pusto, srepogledo, od vseh strani zadelano, kjer ni ne solnnega, belega proda, ne razbitih loncev, ne luknjastih ponev, ne pipcev brez ronika in kapeljnov e celo ne. Samo trde loveku nerazumljive besede so tam in velike rke, na rno tablo zapisane. Oblekli so me v novo obleko, ki mi je bila veliko preohlapna; oe je bil zame obrnil in za silo prekrojil obnoeno nedeljsko obleko starejega brata. Grenka je pot do uenosti. S tekim srcem sem se napotil proti oli, s tekim srcem in plaho slutnjo, kakor se napoti grenik do hudih sodnikov; in brat, ki me je vodil, se mi je zdel kakor rn biri. Svee jutro je bilo, isto nedeljsko, svet je bil umit in poesan. iroka in bela je bila cesta, e posuena; zelene loke na obeh straneh so bile e rosne od pononega deja. Ena sama rumena lua je bila e na cesti, sredi mosta, ki dri ez prijazni, globoko umei
7

potok Klis. Ne vem, ali sem se bil zamaknil v svetlo nebo, ali v temni potok; nenadoma sem leal z obrazom, z rokami in z nogami v tisti rumeni lui. Nesnaga nesrena!" Blatnega in krieega me je vlekel brat domov. Tam so takoj razsodili, da nikoli ne bom uenjak. Objokan sem se vrnil v olo v svoji stari, zakrpani obleki. In vsi so rekli, da je to slabo znamenje. Koj drugi olski dan sem okusil sovranost in ogabnost tuje uenosti. Imeli smo mlado uiteljico; spominjam se, da je imela rne lase in rne oi ter bolno, rumeno polt. Poklicala me je po imenu in me je vpraala: Koliko je ena in ena?" Vpraanje se mi je zdelo smeno in razaljivo hkrati; kajti rei bi bilo treba: Kolk' je ana in ana?" in nadalje: emu izprauje o reeh, ki jih ve e vsak otrok pod mostom? Zato sem molal. Uiteljica je poiskala prijetno prispodobo ter je vpraala: Koliko je ena pomarana in e ena pomarana?" To drugo vpraanje se mi je zdelo e veliko bolj nespametno. Predno sem bil shodil, sem znal o Veliki noi prav dobro teti piruhe in pomarane, posebno tiste, ki so jih dobili bratje. In zoperno mi je bilo, da so se ji vlekle besede
8

tako udno opolzko iz ust, kakor se vlee med iz satovja. Zato sem molal. Vsa nestrpna je vzkliknila: Kaj nisi nikdar jedelj pomaran?" Tisti jedelj" me je udaril kakor s kladivom; nisem vedel ne kako in ne kedaj samovoljno mi je planilo z jezika: Jedna jedelj pomarana in jedna jedelj pomarana sta dve jedelj pomarani!" In uiteljica me je postavila v kot. Tisto jesen se mi je prvikrat razodela nasilnost krivice. V poznejem svojem ivljenju sem neko poslual ubijalca, ko je stal pred sodniki. Izpovedoval se je isto mirno in brez strahu. Ni tajil niti z besedo, da je ubil loveka. Nenadoma ga je vpraal sodnikov eden, kam da so izginile tiste tri krone, ki jih je imel mrtvi siromak v telovniku, kakor je vedel krmar. Takrat je ubijalec zardel v obraz in je vzkipel! Kakne krone? Jaz ne vem ni o teh kronah!" Sodnik ni odnehal: Ko je bil e ubit, jih ni mogel ve zapiti; na oni svet pa jih tudi ni vzel seboj!" Tedaj se je zgodilo nekaj zelo udnega: ubijalec, ki je bil povedal z mirno vestjo, da je ubil krenega loveka, je ob tistih ubogih treh kronah popolnoma podivljal, zgrabil je stol ter ga zalual z vso silo med sodnike, da so se bledi poskrili pod mizo, treil je obadva paznika ob tla ter krial, rogovilil in lomastil tako neznansko, da so ga morali navsezadnje mukoma
9

ukleniti in povezati. Delal je oitno krivico in se je oitno izpovedal; krivice delati si ni dal. Ob zaetku olske ure, ko smo odmolili, mi je ukazala uiteljica z osornim glasom: Pojdi h gospodu naduitelju!" . el sem proti durim in sem util na hrbtu, da gledajo vsi drugi za menoj. S tekimi nogami sem stopal po stopnicah in trepetaje sem akal, predno sem potrkal. Bali smo se naduitelja. Visok in rejen je bil, zelo gosposki obleen, isto belih, testenih lic, na mehkem nosu zlate naonike; najbolj straen pa je bil glas njegov: sladek je bil, spolzek in mil, loveku pa so se ibila kolena pod vsako besedo. Ko sem stal pred njim, me je premeril mirno in mrzlo izpod naonikov ter je izpregovoril z tistim glasom: Oj sinko moj, zakaj si porezal mlada drevesa, nedolna mlada drevesca ob poti? Kaj ne ve, sinko moj, da je smrten greh, porezati mlada drevesa ob poti, velik smrten greh zoper sedmo zapoved bojo?" Saj jih nisem!" Oj, sinko moj, zdaj pa e taji, da si bil porezal mlada drevesa ob poti! Kaj ne ve, sinko moj, da je la smrten greh, velik smrten greh zoper osmo zapoved bojo?" Saj ne laem, saj jih res nisem!" e jih ti nisi, kdo pa jih je, kdo je porezal mlada drevesca ob poti ?"
10

Jaz jih nisem; ne vem, kdo da jih je!" Glej, kako si zakrknjen! e jih sam nisi, ve prav gotovo, kdo da jih je! Kdor utaji resnico, je lanjivec! Le pojdi, sinko moj!" Iztegnil je belo roko in el sem ihte. Zaklenili so me samega ez poldne. Laen nisem bil, toda hudo alosten. Vedel sem, da so bili porezali drevesca ob poti kraj Lenarievega vrta; pravili so, da je bil Gaperinov, ali videl ga nisem; in da sem ga videl, bi ne bil povedal, za nala ne. Ko je zvonilo poldan, zamolklo, poasi in dolgo, me je nenadoma minila mehkobna alost in vsega se me je polastil divji srd. Tresel sem se kakor v vroici, krial, teptal z nogami, bil z drobnimi pestmi po klopeh, zaluil tablico ob tla, da se je razletela na drobne kosce, razlomil pisalnik, raztrgal ves papir, kolikor sem ga nael in dosegel; nato sem begal brez uma po iroki izbi vse do ene ure, nazadnje pa sem omahnil in zaspal. Zaklenili so me ez poldne tudi drugi dan.

11

III. N v s e z g o d a j sem obutil in izkusil ensko zapeljivost in njeno izdajalsko hinavino. Mati je imela vrhan pehar suhih hruek. Ali tisti pehar, posoda vseh sladkosti, je bil zaklenjen v ogromni omari. e se spomnim nanjo, se mi zdi veja od marsikatere srednje visoke hie. Sama sva bila v izbi s sestro Lino; pogledala me je z zamiljenimi omi in je rekla: Ko bi zdajle imela tisti pehar!" Ko bi ga!" sem vzdihnil. Zakaj bi ga pa ne imela," je rekla tije, kakor tja vendan. Saj je omara zaklenjena, mati pa imajo klju!" Pomislila je. Pa vendar bi ga lahko imela, tudi brez kljua!" Spreletelo me je udno, kakor strah pred grehom; hkrati pa me je egetalo sladko ob mislih na vrhani pehar. Skoil sem z zapeka ter el preiskavat omaro. Stala je poez v kotu in ni bila tesno prislonjena ob zid, tako da bi lovek, e bi se napravil majhnega", zlezel zanjo; s teavo res, ali zlezel bi. Jaz pa sem bil droban, da sem komaj razloil svojo senco.
12

Sestra je ostala na zapeku ter je gledala s sklonjeno glavo in stisnjenimi ustnicami, roke uprte ob kolena. lezi zad!" je svetovala tiho. Napravi se majhnega in se splazi hrbtoma!" Tako sem storil in bil sem v temi; spreletel me je obutek, da sem strahotno sam. Potrpi malo, da izpregleda!" je svetovala dalje, flli e predno se mi je oko privadilo mraku, je epnila strahoma: Bei!" V trenotku sem stal mrzel in trepetajo sredi izbe. Nekdo je hodil s tekimi koraki po vei, nazadnje je zakaljal ter el. Zdaj pa naredi br, kar misli; zdaj je e vseeno! Zlezi zad; tam na oni strani, kjer je pehar, je en ebelj odnehal; potegni ga ven, pa odsloni desko!" Storil sem brez misli in volje vse, kakor je ukazala. e bi mi bila v tistem hipu rekla: Pojdi na cesto in skoi pod voz!" bi bil el ter skoil. Odslonil sem desko, otipal pehar, zgrabil pest hruek ter jih stlail v ep; nato e eno in e tretjo, tako da sem imel obadva epa nabasana. Ko sem spet prislonil desko ter se izvil izza omare, sem bil zasopel in poten. la sva s sestro za hio, legla sva v travo kraj plota ter sva jedla, flli nisva se spogledala ves as in tudi smejala se nisva.
13

Tako sva se gostila dan za dnem, pod veer, ko so se drugi podili po mesarjevih kladah", ko je bila mati pri sosedi, oe pa v krmi. Obutek greha se je bil skoro popolnoma izgubil; e sva se smejala ter govorila nebrzdano o svojem skritem poetju. Neko, v nedeljo po veliki mai, je odklenila mati omaro ter se je udoma zaudila. Sama ne vem, kaj bi to bilo! Saj je bil vrhan pehar, da so doli drale, zdaj pa je e kar do roba vsahnil! Mii jih pa ne jedo, saj ni nobena obglojena!" Drala je pehar z obema rokama ter se je ozrla po nas vseh. Drugi so strmeli z velikimi omi in odprtimi ustmi, sestra Lina je gledala v tla in je podrsavala z nogo, meni je el mraz od lic do nog in spet nazaj, poasi in teko; zdelo se mi je, da se izba maje in da je mati zelo velika. Kdor je storil, povej sam!" Molali smo; vseh nas je bilo strah, ne strah gronje, palice e manj, temve neesa neizrekljivega, daljnega, silnega. Izpregovorila je sama sestra Lina: Ta je bil!" In je pokazala s prstom name. Mati je postavila pehar na mizo. V lastni omotici sem videl isto, da je prebledela. e je vpraala: Kdo je bil?"
14

Janez!" je rekla sestra Lina in mi je gledala naravnost v obraz. Kako da si naredil, e to povej!" je ukazala mati. Noge so se mi tresle tako mono, da nisem mogel vstati. Odgovoril pa sem razlono, da sem poslual udoma sam svoj glas. Zlezel sem zad, potegnil ebelj ven, odslonil desko in otipal pehar. e od torka vselej pod veer!" Takrat se je zgodilo nekaj, kar me preine z neznano grozo e ob spominu. Mati me ni udarila, tudi ni rekla ale besede; sedla je na klop, skrila je obraz v dlani ter je zajokala, da so tekle solze izza belih prstov. Sestra Lina je bila natihoma smuknila iz izbe; jaz edini sem jo videl, kljub omotici in od boleine slepim oem. el sem za njo poasi, ker so mi bile noge zelo teke. Napotil sem se naravnost za hio; tam se je bila skrila pod jasminov grm za plotom; rdea nedeljska ruta jo je izdala. Priel sem do nje, zgrabil jo za dolgo kito ter jo vlail za seboj po vrtu. Ni kriknila ves as, e zavzdihnila ne. V poznejem, prevar in bridkosti polnem ivljenju, me je goljufala in izdala marsikatera enska; Bog jim greh odpusti, jaz jim ga vsem do zadnjega kraja. Toda vseh uenosti najgrenkeja uenost je abecednik.
15

IV. vem, e se otroci po naih krajih e pogovarjajo". Mi smo se. Nobena, e tako buna igra nam ni dala toliko iste, globoke, skrivnostno svete radosti, kakor tisto poiuglasno pogovarjanje v mraku. Tako je bilo zmirom, da sanja lovek toliko sijajnejo lu, kolikor temneja je no okoli njega v njegovem srcu. Ni treba, da bi sanjal o samem nebekem solncu solnce mu je lojeva svea, mu je dremotna luka pred podobo Matere boje. Bera, ki nima, da bi si kupil kos rnega kruha, sanja o silnem, nedosegljivem bogastvu; ali tisto bogastvo nikakor niso prekmorski milijoni, temve je svetla desetica. Popotnik, ki gazi mrzlo lomarico po cesarski cesti, sanja o prijaznem domu, o zakurjeni pei, o veerji na beli mizi; oj ne, on sanja o pasji kolibi, o trdi slami, o skorji kruha. Velikokrat sem bil zamiljen in alosten, ko sem bral o sreni mladosti", o zlatih otrokih dneh". Tudi meni se je e zgodilo, da so se mi ponevedoma orosile oi ob spominu na zdavnaj minole ase, na obraze, ki jih ni ve,
16

Ne

na kraje, ki so mi bili dragi. Ali resnica je pa ta, da je svetla in hrepenenja vredna vsaka daljava, naj se ozre lovek v preteklost ali v prihodnjost. Vsake sanje so porojene iz nezadovoljnosti, iz bridkosti, iz bede in trpljenja; ne samo hrepenenje po jabolkih in pomaranah, temve tudi tisto po isti lepoti in svetih nebesih. Najlepe se je dalo pogovarjati pozimi, na veliki, topli pei. Zunaj je bila no in mraz je kripal skozi okna, izba pa je bila polna sladkih pravljic, ki so nam epetale na uho e tije in mileje od samih naih besed. Pa da smo tudi vsi molali, pa da se niti spogledali nismo, razumeli bi se bili vse do kraja. Bilo je, kakor skupna molitev in kakor skupna pesem: e nas je sedem ali sedemdeset molitev je ena in ena je pronja, pesem in en sam je Bog. Nikoli si nismo bili tako blizu, tako bratje in sestre, kakor ob tistih svetih urah. Sredi med nami je sedel sam angelj boji ter nam je pripovedoval o lepotah iz paradia; nam pa se je zdelo, da govore nae plahe ustnice. Nikogar ni obla niti za trenotek pregrena misel, da bi ne verjel pripovedkam angeljskim.. Pogovarjali smo se o Veliki noi. Blizu je e bila in vedeli smo isto vsi, kakna da bo naa Velika no: prazniki brez praznikov, nedeljsko jutro brez piruhov in pomaran, v srce mukoma zaklenjena bridkost, za pejo pritajene solze.
17
2

Vedeli smo, da pride trda in neusmiljena, ali govorili nismo o nji, e mislili nismo nanjo. Pogovarjali smo se o drugi Veliki noi, o tisti, ki je bila polna umeega solnca, preernega potrkavanja zvonov, dieih, rumeno zapeenih kolaev, rdeih piruhov, svetlih pomaran; mati ima na glavi belo ruto in pogrinja mizo; mi sedimo povrsti za pejo in gledamo; oe sloni ob oknu, bae si pipo in se smeje . . . V to Veliko no smo verjeli kakor v ivega Boga; tik pred nami je bila v vsem svojem sijaju. Res je ni bilo tisto leto in tudi ne prihodnje in tudi e tretje ne in nikoli ne; ali ni je bilo moi na svetu, da bi omajala nao vero. Prav ni se nismo udili in ni nismo bili ualjeni, da ni bila potrjena naa vera, da se niso dopolnile nae sanje; morda bi se bili udili, da se je zgodilo po besedah angeljevih. Tam nekje v podlipskih hribih, visoko v samoti, stoji pristava, ki ji pravijo Mavsarjev hrib. Le zdale mi je e ta hrib v spominu, troje pajolanov je pred njim. Najrazloneje ga vidim takega, o kakornem smo se pogovarjali. Sila razseen, bogat kmeki dom; nizka, zelo dolga, svetlo pobeljena in s slamo krita hia, skednji in kae, hlevi in kozolci, suilnica za sadje, pisan ebelnjak; in vrtovi, vseprostrani, z brega v dolino, iz doline v breg, kolikor dale je segel poeljivi pogled; jabolka bela in rumena, rdea in pisana, gladka in kosmata . . . lovek ni vedel,
18

kam bi pogledal, kje bi ugriznil. ebele so umele v ajdi, na nebu so prepevaje viseli krjanci, solnce je sijalo; razsmejal in razjokal bi se lovek, da bi sam ne vedel zakaj . . . Na Mavsarjevem hribu smo imeli daljno, prav daljno materino lahto; mislim, da je e izumrla, ali pa se je preselila v Ameriko. Dom je bil najbr pust in alosten in siromaen, ljudje sami skopi in trdi. Spominjam se le toliko, kakor da bi videl pred seboj izrezek opraene podobe. Troje bosih otrok je lezlo trudoma skozi mecesnov gozd po strmem blatnem bregu nizdol. Lezli so globoko skljueni, teke malhe so nosili preko rame, malhe polne jabolk. In vsi trije so jokali na glas, brez solz, kakor troje mladih ivali. emu da so jokali, vedi sam Bog nebeki. Najmlajemu se je spoteknilo ob korenini, butil je ob tla, jabolka so se usula iz ohlapno zavezane malhe; ko se je vzdignil, ni ve jokal in tudi ni pobiral jabolk, ki so se kotalila blatna po spolzki stezi; gledal je srepo predse in udno star je bil obraz. Pust in mrzel je bil gozd naokoli, od sivega neba je pril droben de, globoko spodaj v dolini so se zbirale velike rumene lue. Samo toliko vidim. Ali te podobe ne maram. Lepi, razloneji in vse resnineji je oni Mavsarjev hrib, ki si ga je bilo samovoljno ustvarilo otroko hrepenenje . . . Oj, otroko! Kaj ni dvojno tvoje in vsako ivljenje vse do groba? Eno na pei, drugo v sijajni daljavi? Kaj so bile vse tvoje ljubezni, kaj
19
2*

tvoja navduenja in prijateljstva, tvoje pesmi in povesti, tvoje misli in sanje vse do dananjega dne? Velika no in Mavsarjev hrib! In kaj se ne pogovarja spet nocoj, kakor nekdaj, ko se smehlja tem svojim spominom in jih v vroem srcu pozdravlja?

20

v.
sem bil dovril drugo olsko leto, so me napravili za ministranta. e zdaj se mi zdi, kakor da mi je bil prepojil srce in duo tisti omamni vonj po lahtnem kadilu. Bil sem oien, vseh grehov za zmirom odvezan, oltarju samemu posveen. Nikoli poprej in nikoli pozneje nisem bil tako miren in sreen, kakor v tistem blagoslovljenem letu. Ob novi mai, ki jo je stregel mlad in lep gospod, sem sluil za malega ministranta. Prenaal sem debelo in teko evangeljsko knjigo. Pot mi je lil curkoma po vroih licih; truden nisem bil toliko, toda laen. Takrat smo iveli ob koruznem moniku; jaz pa sem imel bistre, vsega lepega eljne oi in imel sem bogate sanje. Po mai se je okrenil mladi gospod in se je sklonil k meni, ker sem bil majhen. Na e ti 1 In dal mi je svetel gro, isto nov. Do tiste ure e nikoli nisem imel groa v roki. O Veliki noi ali o Boiu sem imel krajcar, premoenje, s katerim sem natanko in skrbljivo ugibal, kaj da bi z njim. Gro je bil bogastvo, dale onkraj ciljev in sanj. Da se sanjati o zlatih gradovih, da o samih nebesih, o grou ne.
21

Prva misel v presilnem zavzetju je bila: Teci k materi . . . mati se bo sama razjokala ob tolikem udesu!" Stopil sem iz zakristije na solnno cesto. Tam, vse krog cerkve in e globoko pod klanec so se vrstili tanti drug za drugim. Bahavo obloeni so bili z vsemi sladkostmi tega sveta; bele platnene strehe so veselo pofrfotavale v toplem vetru. Kaj vse je bilo tam! lovek, poeli si, vzemi! Pomarane, rumene in sone, kakor o Veliki noi; pikoti, bonboni vseh sort, beli, rumeni, rdei kam bi posegla ta uboga roka ? V veliki katlji so bili dateljni, svetili so se rosni, vabili so, temnobakreni, zapeljivi, pregreni. Kakni so pa dateljni v ustih? Saj ima gro! Saj je tvoj ta gro, ki ga v pesti tii!" Sklonil sem se kakor pod udarcem; ko sem se ozrl plah, ni bilo nikogar, da bi bil izpregovoril tiste hudodelske besede. el sem dalje, po klancu nizdol: srce mi je bilo teko in alostno, kakor nikoli; in solnce samo ni ve sijalo in ljudje so bili pusti in tanti prazni. Pod klancem sem se zaobrnil sunkoma. Tam je stalo drobno dekletce v kratkem pisanem krilu ; gledalo je modro predse, z obema tenkima rokama je drala datelj, en sam datelj; meso je bilo rumeno in sono kakor med, kazalo se je dolgo, belo, navzdol precepljeno jedro.
22

Dajte mi dateljnov!" sem ukazal pred tantom in sem trepetal v omotici. Za koliko ?" je vpraala debela enska in je posegla v katljo z mesnato, potno roko. Za gro . . . za isto nov gro!" Ko sem tako odgovoril, se mi je zdelo, da je govoril za mojim hrbtom nekdo drugi, s isto tujim, globokim in grdim glasom. Dateljni so bili mastni, koj so se prijeli potne dlani. Pokusil sem prvega; sono, cukreno meso se je prijelo tudi usten in zob. Izpljunil sem vse, gladko lupino, cukreno meso in precepljeno jedro. Nato sem tekel po klancu in tial v pesti vso tisto nagnusno, mastno kepo, dokler je nisem zaluil v potok ter si umil obedve roki. Nato sem legel v travo in sem molil, da bi umrl. Mati je koruzni monik, od dne do dne, od tedna do tedna; morda e ve ne ve, da je bel kruh kje na svetu. In jaz jem dateljne! Za gro dateljnov, teh rumenih, cukrenih! Na srcu mi je leal kamen; teak je bil in straen; in e solz je bilo sram, da bi mi segle v oi. Priel sem domu e dale po kosilu. Mati mi je prinesla jeprena, ki sem ga jedel rad; komaj sem pokusil, e sem poloil na mizo leseno lico, mrzel pot me je oblil curkoma po vsem ivotu. Kaj ti je?" je vzkliknila mati vsa plaha. Nisem si je upal pogledati, ker sem vedel, da
23

bi takoj umrl, e bi videl tiste oi, ki so tako zvesto izpraevale, da se je lovek izpovedal do kraja, ko sam ni vedel kako. Ali nagnila se je k meni, vzdignila mi je obraz z obema rokama in videl sem jo, vso belo, kakor od milosti boje obarjeno. Mati, joj, mati!" Udaril sem s elom ob mizo in nisem vedel niesar ve. Ko sem se vzdramil, je bil materin obraz resen in bolan. Povej!" je ukazala. In izpovedal sem se, kakor pred izpovednikom in Bogom samim. Dali so mi gro, isto nov, svetel gro. Pa vam ga nisem prinesel, e povedati vam nisem mislil, zapravil sem ga po hudobnem, dateljnov sem si kupil! Ni ne bodite jezni, saj bom umrl!" Takrat se je zgodilo nekaj zelo udnega. Mati me je prijela narahlo za obedve roki, la je z menoj preko izbe v kot pod razpelo, tam me je pokriala trikrat povrsti. Ti moj fant!" je rekla. Nato je naglas zajokala, sam ne vem zakaj.

24

VI. Pri nas doma ni bilo pobonjatva, ne tistega mrkega, trdega, idovskega, ki ne rosi v udano srce ljubezni boje, temve vtepa s palico boji strah. Bili smo globoko verni; ne samo v meni, v nas vseh je ostal ter ostane pa do konca dni skrit oltar, pred katerim darujejo iste misli ob veselih in alostnih urah. e pozno, ko me je bila e vsega opredla tuja uenost, ko se mi je bilo srce e vse razbolelo od soparnega spoznanja, se je mnogokdaj zganilo v srcu, kakor neizrekljivo sladek in gorek spomin, kakor tiha otroka molitev. Med vsemi otroci najmanj poboni in najmanj brzdani so ministrantje. Domaa jim je cerkev, vsakdanja jim je mana ceremonija, tako da jih pretesna bliina oltarja ne posveuje, temve pohujuje. Pokuali smo vino, za kelih namenjeno, jedli smo hostije; res da hostije e niso bile posveene in e ni bilo v njih telesa Kristusovega; ali tega nismo vedeli in vendar nihe ni obutil greha. Bali smo se menarja, ne Boga. Podili smo se po temnem, prostranem podstreju ter lovili zaspane netopirje; potrkavali smo ob petkih lepo ubrano na vse tri zvonove, da so se ljudje po Vrhniki udoma spogledavali; e se nam je zazdelo, smo na slepo vero po25

zvonili z velikim zvonom, kakor oznanja obhajilo bolniku; stare enice so drobile proti cerkvi, epavi menar je lomastil v zvonik ter spotoma grmadil preudne kletve. V vsem takem poetju je bilo samo isto veselje, greha ni. Katekizem, ki smo se ga uili v oli, je imel komaj toliko veljave in spotovanja kakor abecednik. V srcih nam je bil napisan vse drug in drugaen katekizem ; bil je svet in strog. Tam so bili sami neodpustljivi in vnebovpijoi grehi, taki grehi, ki jih ni poznal olski katekizem. Ne bil bi nikaken greh, e bi oklestil do zadnje mladike ves Majerjev vrt; ali bil bi vnebovpijo greh, e bi zatoil tovaria, da je klestil.' Fantje imajo svojo posebno pravico in postavo, nikjer priueno, od nikogar zaukazano. Mislim, da jo je bil ustanovil za loveko duo sam Bog in da so jo ele kasneje, v pohujanih asih, izkvarili emerni pismarji in farizeji. Posebna je bila naa vera, nikjer priuena, od nikogar zaukazana; isto ponevedoma je bila od vsega zaetka samovoljno vzklila v srcu ter ga je vsega prepojila. Ne da se razloiti z besedo te resnine vere; ker vsaka vera je nedopovedljiva, je brez glasu in brez telesa, kakor lu in kakor ljubezen. Pri stari materi sem bral evangelij o trpljenju Kristusovem; prav ni obudovanja in ni pohlevnosti in ni hvalenosti nisem obutil ob podobi trpeega Boga; vsa globlja in isteja je bila moja vera; iz vsega srca rad
26

sem imel Krista, brez strahu in boleine bi se bil dal biati namesto njega. Stregel sem za ministranta ob polnonici. Mraz je kripal in grizel do mozga. Vse, kar se je godilo tisto no, mi je daljno, so motne sanje. Doma sem bil v cerkvi, kakor na pei, kakor pod mostom; tedaj pa se je mahoma vse spremenilo, odprla so se nasteaj vrata nebeka. Ne od kora, iz daljnodaljnih krajev, iz samega paradia so se glasile svete boine pesmi; omamljive diave so segale v dno trepetajoe due; cerkev se je bila razmeknila, razirila se do onkraj obzorja, do morja in ez; in vse je bila sama lu, da so me skelele oi in da mi je lo na jok od radosti in sree. Ko sem se vzdramil, sem bil v zakristiji; sedel sem na irokem stolu, dral sem v roki kos potice, gorke solze so me egetale po licih in zeblo me je. Nevesel mi je spomin na prvo sveto obhajilo. Mnogokdaj in v mnogoterih oblikah sem e pripovedoval o tistem stranem jutru, ali zdi se mi, da sem vselej ponevedoma in iz gole srameljivosti zatajil resnico. Napotil sem se navsezgodaj v olo, iz ole v cerkev. Hodil sem brez misli in brez skrbi, kakor da bi el v gozd po gobe. Tiste molitvice sem znal gladko, da sem jih blebetal tja vendan, zraven pa mislil na Majerjeva jabolka. e pred oltarjem se nisem domislil, da kleim pred Bogom. Z obema rokama sem dral veliko sveo; od svee so drkale
27

debele voene kaplje in s temi kapljami sem risal bel kri na rni hrbet tovaria, ki je kleal pred menoj. Hudo mi je lo na smeh, ker so se tovarii drali, kakor da bi imeli bonbone v ustih, po enega na vsaki strani; in poelelo se mi je, da bi zavigal. Tedaj sem ugledal kaplana isto blizu, spremenjenega, neznanega; sveto svetal je bil v obraz, poveal je oi, na ustnicah je bila tiha molitev; v desnici mrtvako bledi je dral hostijo, klanjal se je globoko in poasi od ust do ust. Spreletel me je mrzel strah, udarilo me je trdo na srce, da sem neveren, nevreden, zavren od zaetka in na vekomaj. Samo e troje jih je bilo pred menoj; vstati sem hotel, nisem mogel. Ko sem odprl usta, se mi je zazdelo v bolni grozi, da se paim v obraz Bogu samemu. Hostija se je prijela zob in neba, trgal sem jo s suhim jezikom, da bi jo spravil v grlo, ki je bilo tesno, kakor zaklenjeno. In ves as sem molil v splaenih mislih: 0 gospod . . . o gospod!" In ves as mi je leala gora na dui: Storil si boji rop, zavren si!" Ko sem el iz cerkve, sem se smejal in sem klatil jabolka ob cesti: Saj je vseeno zavren si!" Tisti veer se je zgodilo prvikrat, da sem pomislil, kako bi kar nahitro konal to ivljenje, ki je sojeno in obsojeno. Nevesel mi je spomin na prvo sveto obhajilo, nevesel na zadnje. Pri spovedi sem bil, duhovnik mi je dal odvezo, e roko sem mu
28

poljubil. Da se mu le ugala ni, le ne ugala od tega Judeevega poljuba!" Zlagal sem se mu bil, zatajil sem mu bil svoj greh, edini greh, ki me je bil takrat do kraja oskrunil, omreil me vsega kakor gnusen pajek. el sem od spovednice dale stran, v temno zatije ob krstnem kamnu blizu vrat. Tam molijo oitni greniki, ki niso vredni, da bi kleali pred oltarjem. Pred oltarjem, razsvetljenem od nebeke glorije, so dobivali v dar telo Kristovo moji tovarii. Kristus sam je el mimo v svojem rdeem plau in me ni pogledal. Stopil sem na cesto in sem bil star.

29

VII. sem prvikrat videl smrt od blizu, se je nisem prestrail; le motila me je, nekako v nadlego in spotiko mi je bila. Umrl je stari oe. Leal je na visoki postelji siv in trd, rne muhe so mu sedale na oi, na splahnele ustnice. Nekdo je zaklical s udnim glasom, v drugi izbi se je ropotoma prevrnil stol, oe je planil k postelji in je zajokal. Nikoli do tedaj ga nisem videl, da bi jokal; bilo je samo suho, presekano ihtenje brez solz. Nisem vedel, kam in kaj da bi; zunaj je deevalo curkoma; zalotil sem se ob neprijetnem obutku, da mi je zopern tisti tihi lovek, ki lei na postelji in je isto mrtev, pa e zmirom gospodari v hii, sega v misli in v sanje same s koenimi prsti. Prav tiste dni sem imel sila teko in imenitno opravilo. Oj angelji in sveti posli boji tiste dni, ko je sedela smrt za pejo, so udarila nebesa peat na tega mojega ivljenja alostno pismo! Prenaal sem papirje iz izbe v veo, iz vee na podstreje; grmadil sem v mislih silne podobe, snoval in motal v bleeem kolobarju slavno zgodbo o Petru Klepcu. Mrtvec mi je bil napoti; povsod sem ga videl, prerekal se z njim, kakor je bil trd in tih; nazadnje sem se mu skril v tesno sosedovo kamrico.
30

Ko

Zgodbo o Petru Klepcu nam je bil povedal v oli uitelj; povedal pa jo je slabo, iz veselega junaka je napravil cmeravo mevo. Ustanoviti in napisati je bilo treba vse drugo, vse mogonejo zgodbo. Uitelj je rekel, da je Peter Klepec izrval drevo, zato da bi razkazal svojo mo in svoje junatvo. Kakna mo in kakno junatvo pa je, e lovek izruje drevo tam na lepem, ko mu tega e treba ni? Kaj pa bi s tem drevesom? Ali naj si ga zatakne za klobuk? Junako je in Petra Klepca vredno, e zamahne z roko, da bi spodil muho, pa izpuli mimogrede kar ves gozd, ves temni Raskovec ter se zaudi: A tako! Nikar ne zamerite . . ." Ves se je spremenil Peter Klepec. Pogledal sem ga natanko in sem videl, da je cesar. Ni bil ve irhasti Peter, temve bil je cesar Janez, ki strahuje svet in vojskuje brez nehanja svoje slavne vojske. V ravni vrsti gredo po beli cesti fantje njegovi; ni jim kraja ne poitka; in vsi imajo dolge puke . . . Kam si se nameril, cesar Janez, ki so te bile kronale nae lepe, tihe misli? Kadar se povrne, prinesi nam cekinov in lepih dni! e drugikrat in tretjikrat sem v tistih zgodnjih asih videl smrt in sem se ji udil. Stopil sem neko kar tako v sosedovo izbo. Mrana je bila in prazna, dialo je po vlagi. Sredi izbe je stala zibka, v zibki je leal otrok. Tenke voene roke so mirno leale na rdei odeji; lica so bila rumena in zgrbljena, kakor usnjata; oi so bile
31

nasteaj odprte in isto bele. Mislil sem, da spi; ko sem ga narahlo poboal po licih, sem videl, da je mrzel in trd. Mrtev je!" Sklonil sem se, pogledal natanko, poslual napeto; ni se ganil, ni dihnil. Zares je mrtev!" el sem poasi iz izbe in sem se udil, kakne stvari da se gode na svetu. Snoi je e vekal, zdaj pa je isto mrtev!" Na cesti mi je prila nasproti soseda in me je vpraala: Kaj pa Jurek? Ali spi?" Ne spi!" Kako da ne?" Saj je mrtev!" Zgrabila me je za lase ter me treila v prah. Sedel sem tam zauden in zbegan in sem poslual jok, ki se je razlegal prav gotovo doli do Moilnika in ki je bil ves podoben pasjemu tulenju. Ko se je tretjikrat prikazala smrt mojim mladim oem, me je presunila z neizrekljivo grozo. Na cesarski cesti se je bil splail konj; penil se je, buil v omotici z vso silo v okovani1 drog voza, ki je stal pozabljen kraj poti. Krvavi drob se je vsul na tla. ival se je vzpela na zadnje noge, pene so kropile iz odprtega gobca, oi so buljile velike in rdee. Nabrala se je grua ljudi, ki so kriali in kleli vsivprek. Star hlapec, gologlav in golorok, je stal tik pred konjem, gledal mu v gobec ter jokal naglas. Zahropela je ival, ozrla se proti nebu. Zdaj moli svojo zadnjo molitev!" Presekalo mi je srce kakor s sekiro. Hlapec je krial: Tak dajte no, ljudje boji, tak dajte no!" Kaj da je mislil, kaj da je
32

prosil, ni vedel sam. Jaz pa sem vedel: p o ljubite ga na penasti gobec, pokleknite predenj trpeega, lepo besedo mu dajte!" Zgrudil se je lepi konj, kakor pod neusmiljenim udarcem, e je sunkoma zaokrenil glavo in se ni ve ganil. Tekel sem domov trepetajo, ihte; tudi sam bi bil obleal v prahu, skril se, da bi nikogar ne videl. Tiho gre smrt, tiho gre dekla boja. Spoznal sem jo, ko e ni bil as spoznanja. Kasneje se mi je sanjalo mnogokdaj, da sva sedela sama v zaklenjeni izbi. Pripovedovala mi je, koliko da mi jih je bila e vzela in zakaj. Spomni se, e zadnji pajolan odgrni, tja poglej, ko si nosil e zeleno krilce! Okusil si boleino, da si bil potrjen za zmirom, pripravljen na vse, kar si! De je bil, blato je kropilo do kolen; pod irokim denikom te je nosila mati v naroju, nosila za drobceno belo krsto; v tisti krsti je leal angelj boji. Obutil si me in si jokal, da se je razlegalo po Klisu! Ali ve ne ve? Ali ve ne ve, kako so li, da si ostal strme in sam? Otrok, pomisli: prebrati si moral abecednik smrti od zaetka do konca, zato da si bil vreden visoke ole, zato da si brez strahu pogledal svoji materi v tiho oblije! Ne toi, milost ti je bila dana!" O Bog, da bi ne bilo te visoke ole, ki lei na srcu kakor teka senca in nee stran!

33

VIII. Najlepa podoba mojih mladih sanj je bila Ljubljana. Vse se je razmahnilo, vse nairoko razmeknilo v prsih, kadar sem pomislil nanjo. Niso mi veliko pripovedovali o nji; sam sem si bil ustanovil podobo, ki je bila sijajna brez primere. Bral sem pa tudi o cesarskem Dunaju in o drugih velikih mestih, e bolj daljnih in tujih, ki so se solnila tam nekje v praznini, onkraj sveta. Ali to so bile zgolj pravljice, pa lepe, toda izmiljene in mnogo bolj neverjetne, kakor prigode in junatva Petra Klepca. Kolikor je bilo lepote v meni, kolikor svetlobe, z vso sem bil ovenal in obaril Ljubljano. In Ljubljana je v resnici bila, je ivela, e prav blizu. Ob jasnih dneh sem videl njen mili, topli odsvit e z vrha Svete Trojice. Mesto samo je zakrival oem temni hrib nad logom, obutilo pa ga je srce v ljubezni in koprnenju. Neko, na svetega Alojzija dan, je bila olska slovesnost pri Sveti Trojici. Poglavitni del slovesnosti so nam bili truklji in enje: vse drugo, maa, petje in pusti govori, nam je bilo le v nadlego. Uitelj mi je bil napisal dolgo pesem na ast Mariji Tereziji; pesem se mi je
34

zdela na vso mo priskutna, ali nauiti sem se jo moral. Postavili so me bili na visoki zid kraj cerkve. Poletno solnce mi je bodlo s tisoerimi razbeljenimi bucikami v oi; videl nisem niesar drugega, nego eno samo silno, vesoljno svetlobo, ki je lila v mogonih valovih od ljubljanske strani. Mislil nisem na pesem; ne slial, ne razumel nisem nobene tistih suhih, udno smolastih besed, ki so prihajale isto ponevedoma iz grla preko vroih usten. Edina moja misel je bila Ljubljana. Iz svetlobe se je vzdigala v vsem svojem eznaturnem blesku. In sebe samega sem videl tam, v ivljenju polnem iste lepote, same dobrote, ljubezni in sree; ne ve, nikoli ve v tem hudem ivljenju, ki se v samoti preliva iz bridkosti v bridkost. Vzdramil me je moj lastni molk; moj glas mi je bil kakor tenka bela nit med Ljubljano in menoj, ki se je nenadoma pretrgala; ozrl sem se preplaen po ljudeh, ki so stali v rnih gruah tam spodaj ter tleskali ob dlani. Neka gospa, ki je bila napol skrita pod irokim rdeim slamnikom, deniku podobnim, je rekla na glas: Tega pa dajmo v Ljubljano!" Nekdo me je prijel od zadaj krog pasu ter me je postavil na tla. Poznal nisem nikogar ve. Od tistega trenotka se je vse in za vselej zaokrenilo v meni; oni, ki je bil poprej, se je raztopil v ni; namestu njega je ivel, govoril in sanjal vse kdo drugi, ki mu e zdale ni bil
35
3*

podoben, e v lice ne; modreji je bil in moneji, ali vesel ni bil. Hrepenenje mi je zagrenilo srce, napolnilo ga je z zlaganim bogastvom, s cekini, ki so bdeim oem velo listje. Zamrzelo mi je ivljenje, kakor je bilo; nikogar ve nisem maral, ne mater, ne oeta, ne bratov in sester; oduren sem bil in hudoben, studil sem se sam svoji podobi, kakor da bi se neprestano gledal v ogledalu. Najbolj zagnusila pa se mi je ola; zeblo me je v tisti veliki, beli izbi, zeblo pod belim, sladkornim obrazom uiteljevim, ki je predel svoje cukrene besede, kakor priliznjen maek. Rekli so, da sem bolan. Zares so me poloili v posteljo in tam sem leal teden dni ali koliko, ne vem. Ko sem se nekega veera vzbudil, je stala ob postelji stara mati in je drala v roki prigano sveo, tisto pisano, v klopi zvito, kakor jih prodajajo po bojih potih. Prila je mati, zajokala je naglas, udarila staro mater po roki, da je padla svea na tla ter ugasnila. Kaj bi rad?" me je vpraala. V Ljubljano bi rad!" sem rekel in sem zaspal. Ko je zjutraj belo solnce posijalo v izbo, sem bil zdrav. Neznana sladkost se mi je prelivala po telesu; isto sam in naskrivaj sem vedel, da se je bila moja dua, ki so ji odprte ceste na vse strani do kraja sveta, samovoljno preselila v Ljubljano in da je tam ivela svoje
36

posebno ivljenje, ki temu ubogemu telesu e ni bilo dodeljeno. Jeseni tistega leta, na vernih du dan, smo se napotili po prece". Prece" so okrogli, koruzni hlebki, ki jih peejo kmetje otrokom, da z dobrim delom olajajo trpljenje duam v vicah. Naprtili smo si malhe preko rame ter se napravili zgodaj na pot. Ko smo bili na cesarski cesti, e dale zunaj Vrhnike, se je nebo spustilo globoko na mah in na hribe in prielo je tiho rositi. Rumene lue so se nabirale na poti, zrak je bil poln vlage in plesnobe, na srca je legla mrka utrujenost; molali smo. Ne vem, kako dolgo smo romali; hie ni bilo e zdavnaj ve nobene in ko sem se ozrl po samoti, sem spoznal strahoma, da smo bili zali v nepoznane kraje. e smo li dalje, li, dokler nismo omahnili od uda, od veselja in groze. Pred nami na obzorju se je belila Ljubljana in nad Ljubljano je sijalo solnce. Kakor visoko vspet iznad movirja, povian v sam nebeki sijaj, je bil tam svet. Strmeli smo zamaknjeni v lu, ki ni bila zemeljska, ni bila naa. Bose noge so se nam udirale v blato, tresli smo se od mraza, teko smo nosili polne malhe; ali v srcu je bila misel: V Ljubljano, naravnost v to lu, za zmirom!" In odgovorila je druga misel, grenka in temna:
37

Kako bi v to lepoto, mi iz movirja! Kam bi, zasopli in blatni, popotni berai!" Ko smo se vraali, nam je bilo vsem na jok; ne spogledali se nismo, ne izpregovorili besede. Napol v sanjah sem takrat obutil, kar sem kasneje, v trdnih dneh, prepozno spoznal: vso neizprosno, brezobzirno nasilje hrepenenja, ki vzdigne loveka zategadelj, da ga zvika trei ob tla, ko je bil iztegnil roko, da posee po zvezdi.

38

IX. ola je bila moj najhuji sovranik. Se zdaj sem take misli, da so za zmirom zavrene in izgubljene vse breztevilne ure, ki sem jih zehaje predolgoasil, na ogoljeni klopi, pred uiteljem, ki ga nisem maral. Uitelj mi je bil zopern edinole zato, ker je bil uitelj. e bi se bil pogovarjal z njim doma, ali na cesti, bi ga imel najbre od srca rad. Priskutnost olska je bila v ozraju, je bila v vzduhu, ki je smrdel po plesnobi, po cmakasti zapovedi: Roke na klop!" Soolci, tudi moji najljubi prijatelji, so se mi zdeli v oli isto izpremenjeni, komaj da so prestopili prag; diali so po plesnobi, v obraz so bili bledikasti, emerni in hinavski. Morda sem bil tako izpremenjen tudi sam. Dobrega tovaria sem imel, ljubeznivega, blagega fanta; ko je stopil iz ole, je raztrgal in razcefral na drobne kosce vse olske knjige ter jih pomendral v blato. Kar me je veselilo in modrilo, ni smelo biti v nobenem stiku s olo. Knjiga, ki mi jo je priporoil uitelj, je izgubila takoj vsako veljavo; bral sem jo, e sem jo brati moral; kajti e je diala po plesnobi. Imel sem grd obutek, da je ola z vsemi svojimi pritiklinami ena sama velika krivica, ki je nihe ni bil nala postavil
39

na svet, temve je kakor podedovan greh, od vsega zaetka ponevedoma storjen in od roda do roda neusmiljeno kaznovan. Jea in prisilna delavnica klestita odraslo drevje, ola pa kriveni, pretvarja in pai voljne mladike, tako da jablan ni ve jablan, temve zopernaturna spaka. Kdor je bil kdaj okusil jeo, sanja e v poznih letih vzdihovaje o zaklenjenih durih, o trdi postelji, o samotnih noeh; lovek sanja o zdavnaj preboleli bolezni; najhuje pa so olske sanje, ki preganjajo siromaka do sivih las in do smrti. Bela cesta, polje in gozd, skriti lazi in dremotni gaji tam je ivljenje, posuto s pisanimi sanjami, kakor loka s cvetjem. Pozdravljen, tihi Moilnik, ti kapelica vrhnika! Koliko sanj poiva v tvojem naroju! Niso pokopane, ne spe nevzbudno; pozdravijo me smehljaje, epeejo mi ljube besede, kadar jih pokliem. Nerazlone pesmi so, zdavne melodije, ki jih je bil lovek poslual v onem prejnjem ivljenju in ki asih ponoi zapojo v dui. Komaj zasliim tiste pesmi, stoji pred mano, e ob spominu trepetajoim, nadzemeljsko lep obraz, stoji enska. rno je obleena; bela, ozka lica so preeta s svetlobo in toploto, kakor da gori v njenem srcu tiha lu. Ustnice so stisnjene, tenka grba je med obrvmi, rjave in rosne, gledajo zamiljeno. Ni strogosti na obrazu, mirna, vdana milina je, odsvit veerne zarje, ki je e trepetala visoko gori na poboju sivih skal, nad dremajoim,
40

hladnim Moilnikom. Ozrla se ni name kako bi pa? la je dalje z neslinimi koraki. Zaskelela me je v srcu neznana boleina; ali kakor je bila silna, ne izpustil bi je bil, jokal bi za njo in bi jo klical. Povsod sem videl njeno podobo; najvekrat sem mislil nanjo v oli, s tisto pobonostjo, kakor misli jetnik na svetlo, visoko solnce. Uiteljev glas, plesnobni vzduh, zategnjeno, noslajoe blebetanje soolcev, solzave, mrkogledih nau'kov polne povesti iz berila vse je kapalo neprestano, kakor gnusne rne kaplje v isto posodo mojih sanj; prav tako mi je bilo, kakor da bi mi ob lepem dnevu curljala rumena lunica v evlje. V onih asih se je zgodilo z menoj nekaj neznanega, kar mi je duo s trdo silo potisnilo k tlom. Zapazil sem, da so moje sestre tudi enske; pogled mi je uhajal k njim, radoveden in plah, poln sramu in gnusa. Zdelo se mi je ogabno in pregreno, da so enske. Videl sem enske povsod, na polju, na cesti, v cerkvi, kakor da je bil sam hudi duh zaaral moje oi, da niso ne iskale, ne ugledale drugega niesar ve. Videl sem jih nage, brezsramno razgaljene. Zavedal sem se v svoji grozi, da ni zunaj kje ta rni greh, da je v meni samem. Kadar sem v tesni samoti, v boleini in strahu prosil usmiljenja, sem klical tisti beli obraz; in prikazal se je blag, od veerne zarje obarjen.
41

Komaj da sem e mislil na sijajno Ljubljano; mislil sem edinole na beg; ali v Ljublano, ali na cesarski Dunaj, ali kamorkoli, samo da bi e spomina ve ne bilo na to gnusobo, ki ji pravijo ivljenje. Bil sem sam, zaklepal sem verno svoje misli, ne bil bi jih razodel e ogledalu ne. Mati mi je rekla spetka"; to pomeni blizu toliko, kolikor skisana meva". Napravila se je ter la z menoj k zdravniku, staroverskemu padarju. Tlesknil me je z debelim prstom po glavi ter me je pogledal osorno od vrha do tal. Kaj pa bi s tem fantom? Nikar ga ne gonite v olo, saj tako ne bo ivel; ves krmeljav je in spetkast!" Pomislil je, nazadnje pa je rekel: Kaknemu vrtnarju ga dajte, kaknemu vrtnarju!" Mati me je zgrabila pod pazduho ter me potegnila sunkoma iz padarjeve sobe. Zveer tistega dne sem se napotil v Moilnik in e dalje v globoko Retovje. Molal je rni gaj; pod vrbami je v svojih lepih sanjah epetala Ljubija; ali njeno epetanje je bilo tije od molka samega. Legel sem v rosno travo, gledal v zvezde, ki so mi, bele in vesele, udeno poplesavale pred objokanimi omi. Ne v Ljubljano, prav nikamor ne! Vam, zvezde, to visoko nebo, meni ta rosna trava, meni pusti grob!"
42

Jokal sem kar tako, brez razlone misli, brez hude boleine. Nisem e zaspal, ko se je dramilo kraj mene e vse polno sanj. Vrtnar sem bil. Ne premeril bi svojega vrta ne na to, ne na ono stran, e bi hodil dan hoda. Takih cvetic ne rodi zemlja; utrgal sem jih bil na nebu, kar izmed zvezd, ob beli stezi, ki dri do Rima. In ona je bila vrtnarica, lepa od same Matere boje.

43

X. so trbonceljni ? Jaz jim ne vem uenega imena. trbonceljni so tiste zgodnje modrikaste, nadvse sladke in tako drobne slive, da asih niso veje od trnovk in da jih stisne po dvajset v eno pest. Zdaj imam raji jabolka in breskve; v onih dneh, idealov polnih, pa so mi bili trbonceljni sad paradia. Ah, bili so mi Evin sad, zaetek greha in pogubljenja. Naklatil sem jih bil vrhano perie, in ko sem jih za plotom, v senci varuhinji, pozobal vse do kraja, sem jim zloil pesem na ast. Tako se je bila priela moja trnjeva pismarska pot. Ne spominjam se ve, kako da sem bil trbonceljne rimal; a zdeli so se mi rimanja vredni in rimal sem jih. Snov ni bila poetina, vsaj ne po nazorih in naukih poetov samih. Ali mlad lovek je nepokvarjen in ne opeva Lavre, ki je ne pozna, temve trbonceljne, ki jih ljubi. ele kasneje, ko oblati loveka ivljenje, ko ga zastrupi hinavina, zane zaradi tolabe lagati samemu sebi ter opevati Lavro, kadar si poeli trbonceljnov. Pesmi, ki so bile v olskem berilu, so se mi gnusile vse od kraja do konca. Za vsako se mi je zdelo, da jo je bil svojim paglavcem napisal Tiek, tisti stari, hromi Tiek, ki je v starodavnih
44

Kaj

asih s ibo vtepal vrhnikim samosrajnikom abecednik in katekizem. Vsaka olska pesem je imela na koncu riman repek, ki je bil isto podoben uiteljevemu kazalcu: Roke na klop!" Otroci, o katerih sem bral, so bili sila poboni in potuhnjeni; e bi takega sreal na cesti, bi ga naklestil nala, samo da bi se e malo bolj cmeril, kakor je bil e tako ves zacmerjen. Ko sem bral povest o pridnem Janezku in hudobnem Mihcu, sem bil z vsem srcem za Mihca; bil je fant, Janezek pa meva. Pesem o mravlji in kobilici mi je bila enkrat za vselej prignusila mravljo; podobna se mi je zdela stari, brezzobi, skopuni teti, ki zaklepa v skrinjo svoje plesnive krajcarje; toda kobilica mi je bila vesel godec, ki prepeva pod bojim solncem, kakor mu je bilo dano in se ne meni prav ni za dolgi uiteljev kazalec. Vse nekaj drugega in druganega so bile knjige, ki sem jih bral doma; bral pa sem vse, kar sem razumel in esar nisem. Zdelo se mi je asih, da gledam skozi pajolan, ki ga ni moi odgrniti. Tam zadaj se gibljejo sence, ki govore svoj jezik, mislijo svoje misli, ive isto svoje ivljenje. Resnini ljudje so, ali vendar popolnoma drugani od mene, kakor da bi imeli svoje domove na luni ali na solncu. Tesno mi je bilo, ker nisem mogel do njih tako blizu, da bi jih otipal. S trepetajoo radostjo, s udom in strahom, vse hkrati, sem bral lepo povest o
45

desetem bratu". Dvomil nisem kar ni, da se je vse tisto, kar je bilo tam napisano, po resnici vrilo. Ali kje se je vrilo, kje so tisti ljudje, vsi obarjeni od svetlobe, neznane nam ubogim, po teh pustih krajih tavajoim? Neko sem se bil napotil iz Moilnika e dalje, na ono stran proti Retovju. Solnen dan je bil; goste vroe svetlobe toliko, da bi lovek razprostrl roke, vzdignil se in plaval v nji. Zdelo se mi je celo, da podrkavajo solnne kaplje ob vejah, ob deblih ter kapajo tiho v zeleno travo. Zasenil sem oi z dlanjo in pogledal onkraj irokih voda, v migljajoi sijaj. Po beli stezi, posuti ne s peskom, temve z goreimi biseri, je poasi prihajala enska, tudi sama vsa belogorea, kakor da bi lu ne sijala nanjo od nebes, temve od samih njenih lic, iz razarelih oi, od belega slamnika in od metuljega oblaila. Od te strani je prav tako poasi prihajal mo in se je nameril ez mosti na ono stran. Tudi on je bil ves bel; gologlav je bil in arki so se poigravali v njegovih peninih kodrih. Onkraj mostia na biserni stezi sta se sela; koj sta se objela in poljubila, nato sta, obadva bela, e zmirom svetla, tiho utonila v senco. Legel sem v travo in sem trepetal; udeno razodetje me je bilo vsega preinilo. Saj so tisti ljudje, tu pred menoj so, vse krog mene hodijo, govore in ljubijo; le te moje zastrte oi jih ne vidijo, le ta moja blodna pamet
46

jih spoznati ne more! In vse, kar je napisano, je res; le dale je, predale za te uboge noge, ki ne smejo nikamor!" Blije so mi bile mahoma tiste gladke, sladke, vzdihujoe pesmi, ki sem jih bral v Zvonu". Tako govore tisti belogorei ljudje, ki se poljubujejo na bisernih stezah in v skritih sencah. Tako vzdihujejo. Ali emu vzdihujejo, ko so vsi v belih oblailih paradia in kako je mogoe, da to svoje vzdihovanje veejo v tako sladke besede, ki cingljajo kakor zvonki? Bliji so mi bili ti zvonki, ali boali so le uho, srca niso presunili, eprav se jim je eljno odpiralo nasteaj. Kajti vse druga je bila moja edina in prava pesem, tista, ki jo je bil nebeki Bog od vsega zaetka vsadil v moje srce in v srce vsakega loveka. Kadar sem ob mraku leal v travi in gledal v zvezde, so kapali tenki, svetli zvoki moje pesmi od zvezd, kaplja do kaplje. Rado bi jim bilo odgovarjalo srce v razlonih ljubeznivih besedah; ali moglo ni tedaj, ni moglo kasneje in nikoli ne bo. V tisti globoini, kjer je radost bolest in bolest radost, tam, kjer je bil Bog izprial venost loveke due, tam je molk. Neko, ko sem e dremal in je bila v izbi tema, se je oglasila mati epetaje in je rekla oetu: emu pa mu nosi takih knjig, ki niso zanj?"
47

Naj bere, da bo vsaj brati znal; saj ne razume!" Nato sta umolknila. Jaz dolgo nisem zaspal in vroe mi je bilo po vsem telesu. Kje je tisto, kaj je tisto, esar ne razumem?"

48

XI. Slaboten sem bil, preve zasanjan, preve samovoljen, za hlapevsko delo neporaben. Mesec dni ali e ne sem bil za pastirja pri sosedu, ki mi je dal za plailo obilen kos kruha na dan. Krave so uhajale v deteljo in v hosto; pozabil sem nanje, leal sem v travi pod tepko in gledal oblake, ki so beli in beni leteli preko neba. Moje pastirovanje je bilo br pri kraju. Nato so me hoteli napraviti za vrtnarja . . . Mili Bog, da bi se bilo zares tako zaobrnilo! Kod bi danes plavala moja barka? e tam pod vrbami, v hladnem Retovju, po tihi, zeleni Ljubiji; od tenkih listiev, od pronih mladik bi rosile name solnne kaplje, poslanci nebeki. Moje srce bi bilo isto, moje ivljenje brez zlega; oboje bi bilo kakor veerna molitev otroka. Morda je bilo potrebno, da se je zgodilo drugae, presoditi ne morem; bilka na senoeti ne ve, emu da je bila potrebna njena prezgodnja in nasilna smrt. Vse do zadnjih dni mi je bila moja selitev v Ljubljano kakor bajka, ki se bo nazadnje zares dopolnila, ali ele tam nekdaj v daljnji venosti, komaj upanju in strahu dosegljivi. Tudi pozneje se mi je e mnogokdaj primerilo, da se mi je zdela stvar, ki je trdo posegla v
49
4

moje ivljenje, toliko bolj daljna, kolikor imenitneja in kolikor blija je bila, dokler ni stala v vsi svoji strahoti tik pred menoj preseneenim. Ljubljanska bajka je bila nenadoma resnica, daljna misel je bila vteleena in ni bila ve lepa. Ob uri slovesa spozna lovek loveka, vidi mu globoko v oi, kakor nikoli poprej. Ob uri slovesa sem spoznal ljudi, ki so mi bili blinji, spoznal sem kraj, v katerem sem ivel. Ugledal sem ljudi, ki sem jih pa poznal e zmalega, pa se mi je zazdelo, da jih vidim prvikrat. Kakor da so vsi prej spali, okameneli, neivi, pa so se mahoma zaeli gibati, zaeli hoditi, gledati, smejati se, govoriti na glas. Tako blizu in tesno sem ivel med njimi in v njih, da jih nisem ne videl, ne util; zdaj, ko se je napela nit med nami in je bila e skoraj presekana, sem jim na steaj zastrmel v obraz. In bilo mi je, da so me tudi oni sami bili ele pravkar spoznali, da me gledajo ele zdaj, kakor jih gledam jaz, in da ele zdaj govore z menoj po loveko. Nekaj prav posebnega, nerazumljivega me je sila teilo: da sem delal vsem tem ljudem krivico e od zaetka, da sem jih alil, ko mi niso nikoli storili zlega. Planili so mi na srce grehi, ki se jih prej nisem zavedal, ki so se mi zdeli zgolj preerne ale, vesele zabavljice. Debela, solzava tacunarka mi je dala vsako nedeljo velik krnicelj bonbonov, zato ker sem tako pobono molil"; za plailo sem jo s fr50

ade farne cerkve obmetaval z netopirjimi odpadki. In tista pobona molitev je bila bogokletstvo; kadar sem se pred oltarjem okrenil do ljudi, sem gledal po svetniko; kadar pa sem jim pokazal hrbet, sem se pail, zato da se je sosed-ministrant smejal ter je bil nato v zakristiji zlasan. Na vsaki moji besedi, na vsem mojem nehanju je bila pega, je bil greh. asih, ko sem kleal v spovednici, nisem vedel, kaj bi povedal. Moje ivljenje in ravnanje se mi je zdelo nedolno In isto, kakor njiva tam na Klisu. Zdaj sem obutil v grozi, da je bila vsaka bilka greh, na tisoe brez tevila. Poglavitni greh pa je bila nehvalenost. Ne samo ljudem, tudi krajem sem bil nehvaleen; domu in cesti, polju, gozdu, nebu samemu, solncu in zvezdam. Oivelo je vse; cesta je izpregovorila, polje je zapelo. el sem v Moilnik, v zibel moje ljubezni in sem strme in osramoen poslual njegovo oitanje: Dal sem ti sanj, kaj si mi dal zanje? e videl me nisi, ne me poboal z udano mislijo!" el sem ez klanec k Sveti Trojici; podobe krievega pota so gledale name, gledala sta name velika angelja na proelju. Tod si hodil; kadar si stopil, kamor si se ozrl, kakor si dihnil, vselej si sprejel boji dar; kdaj si molil zahvalno molitev, e s srcem ne, vsaj z ustnicami?" Oitala mi je cesta, oitala sta mi loka in potok; e na mesarjeve klade sem se spomnil in na
51
4*

enajsto olo pod mostom. Kar sem pogledal, esar se domislil, je zadobilo vse novo, ivo lice, je govorilo z menoj vse drugae, vse bolj razlono; gluh sem bil, le v sanjah sem poslual zamolklo epetanje; vzdramil sem se in budne besede so bile preglasne, bolele so me in bal sem se jih. Ves tisti as, vse tiste alostne, zbegane poslednje dni, polne nemira in zastrte bojazni, je leala na moji dui koprnea elja po odpuanju, po tolabi, po ljubeznivi besedi. e kamen na cesti bi bil ogovoril ter bi ga prosil, da mi poree: Pojdi z veselim srcem in kmalu se povrni!" Hodil sem tod in ondod, begal vsekriem, kakor sila zaposlen, in nisem vedel, kod in emu da sem hodil. Obutil sem, da sem bil nekaj zamudil, nekaj pozabil, nekaj nadvse vanega in imenitnega. Takrat si tega obutka nisem mogel razloiti in tudi utegnil nisem, da bi si ga razlagal. ele kasneje, prav kmalu kasneje me je v najhuji bridkosti presunilo: Niesar nisi videl, nikogar nisi ljubil, nisi ivel; samopaen si se bil zaklenil v svoje puste misli!" Na predveer poslednjega dne sem sedel ob oknu ter bral e enkrat tisto lepo poglavje v Desetem bratu", kjer roma junak mladeni, poln upanja, priakovanja in tihe bojazni skozi senni gaj proti novemu, neznanemu domovanju. Pot se mi je zdela podobna tisti, ki se vije z
52

Vrhnike proti bistrikemu gradu. Poloil sem knjigo na okno, ves truden od nemira, bolan od priakovanja. Ustna so mi bila suha, v elodcu mi je lealo kakor kamen; pa nisem bil ne laen, ne ejen. Mati je stopila v izbo; spominjam se, da je vselej odprla duri tako tiho in obzirno, kakor da je prila k neprijaznemu sosedu. Ko me je pogledala z objokanimi, razpaIjenimi omi, mi je prerezal srce oster no naravnost poez. Niesar nisi videl, nikogar nisi ljubil!" In nikoli dotlej mi ni bilo udarilo na duo s tako trdo, neusmiljeno silo, da sem zavren grenik.

53

XII. Znanec mi je pravil, kdaj in kako da je bil spoznal svojega oeta. Ob mrtvaki postelji. Oe je leal tam, rno obleen, v lica bel in trd, ali nenavadno lep, ves pomlajen. Desno oko je bilo zatisnjeno, levo pa napol odprto; skozi pranjo, izpod gostih rnih vejic je gledal obli rob rjave punice, gledal ivo in naravnost v vsakogar, kdorkoli je stopil v izbo in kjerkoli je stal. Sklonil se je sin k oetu in v tistem trenotku je bil v lica prav tako trd in bled. Napol odprtega oesa pogled mu je rekel mirno in ljubeznivo: Poglej me zvesto, ki me e nikoli nisi videl!" In sin je spoznal, da se je bila prelila gorka kri oetova do zadnje kaplje na brezuten kamen. Na predveer moje selitve v Ljubljano je stopila mati ez prag in mi je pogledala v lice; v tistem samem pogledu sem spoznal njo, ves svoj dom in svoje ivljenje od rojstva. Kar je bilo do tega trenotka, je bilo ivljenje v zraku, v vetru, v solnni lui, med zvezdami, v pesmi krjanca in v vonju ajde, vsepovsod je bilo, samo ne med ljudmi, samo ne doma med rnimi stenami. Zdaj, v enem samem pogledu, v enem samem hipu je bilo mahoma vse razodeto, nasilno, neusmiljeno.
54

Dolgo je stala mati na pragu, ali pa se mi je dolgo zdelo; in me je gledala naravnost, kakor gleda sama smrt ali sam Bog. Iz mojega presekanega srca ni bilo besede, komaj da je nepriklicana inila preko suhih ustnic: Saj ne maram v Ljubljano! Mati, saj ne maram!" Nenadoma je bil njen pogled ves drug, ves miren, kakor da se je razgledavala po cesti. Zdaj bo veerjal!" Stala je v izbi, ozrla se e naokoli, kakor da bi hotela rei nekaj drugega, nekaj resninega. Nazadnje je rekla e enkrat tako tiho, kakor da je mislila vse nekam drugam: Zdaj bo veerjal!" In je la; tako, kakor gre mati, ki je zvest suenj svojih otrok: tiho in plaho. Vse mi je bilo odkrito, planilo je v strani goloti pred oi. Nikogar nisi ljubil; e matere ne, e nje ne, te svetnice!" Da bi vsaj ne bila rekla: Zdaj bo veerjal!" Kajti rekla je s to besedo: Veerjal bo, jaz ne bom; mojo kri in moje solze bo veerjal!" Spoznanje me je grobo sunilo ob tla. Ugledal in zaslial sem tik pred seboj stvari, mimo katerih sem hodil prej slepec in gluhec. Kar bei!" je reklo v meni. Kar bei iz teh krajev trohnobe in smrti! Kajti vse, kar je bilo trohnoba in smrt! Na
55

vsakem koscu hruha materina solza; v vsakem pogledu tiho oitanje; z vsako besedo grenek vzdih. ivljenje, od ure do ure, od dne do dne, od vekomaj do vekomaj, zmirom enakomerno, vse to ivljenje suenjska miloina, mimogrede ob jarek vrena! In e za to miloino hvali Boga, hvali ga za ta koruzni monik! V teh grenkih mislih pa je bil Bog sam s svojo ljubeznijo. Svoje najblije, ki sem jih do tega hipa komaj zdale poznal, sem ugledal nenadoma v topli, jasni, ljubeznivi lui, da bi jih povrsti objel in poljubil ter jih prosil odpuanja. ele ob aru ljubezni zagleda lovek vse mnogotevilne rne pege na svoji dui. Nobena ne ostane skrita, nobena ni pozabljena, niti ena se ne da za zmirom izbrisati. Spovednik odpua grehe in daje odvezo, srce samo pa ne odpusti nikoli in niesar, pozna edinole vnebovpijoe grehe, ki ne bodo odpueni ne na tem in ne na onem svetu". Srce ima svoj poseben katekizem; kar je v oli in v cerkvi smrten greh, je srcu vesela prigoda; toda smrtnih grehov, ki jih verno zapisuje srce, ni v olskem katekizmu. Pil sem v zakristiji mano vino iz keliha; to ni bil greh, srce ga ni zapisalo. Veerjal sem in nisem pomislil na mater, ki je sedela zunaj na pragu in ni veerjala; to je bil smrten greh. In e to pravino srce samo je polno hinavine; e sodnik je grenik. Kadar zapisuje grehe,
56

mu je to zapisavanje milo in sladko opravilo; prijetne solze toi ob svoji lastni pravinosti. Spoznanje nehvalenosti me je bolelo do krvi, alt ob tisti boleini se mi je stresalo vse telo v sladkem drgetu. Kajti greh mi je bil pokazal lepoto, ki sem jo alil, dobrotnost, ki je nisem ljubil. Veliko prenese lovek, to vem sam; par konj bi ne zvleklo tovora, ki ga nosi na pleih e otrok. Ali da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil ude, ki si ga e zdaj ne morem natanko razloiti. ena je devetkrat moneja od moa, mati pa devetkrat devetdesetkrat. e bi bil rekel svoji materi, da naj mi za ped odmakne Ljubljanski vrh, zato ker preve tii na Moilnik, bi ga bila najbr zares odmeknila. Bog daje materam udne uganke. Na primer: Kako bi se pripravilo kosilo za osmero ljudi, e ni groa v hii in e ne da tacunar niti soli na upanje? Kosilo je na mizi. Skrivnostno gre ivljenje dalje od dne do dne in se ne ustavi. Strma in grapava je pot, teek je voz; na vozu sede otroci, osmero jih je; jedo in pijo, smejo se in krie; mati je vpreena; e bi se odpoila, e bi stopila prepoasi, bi ji vrknilo preko skljuenih ple: Hej, potegni!" Tam kje pod visokim klancem omahne. Omahne in umrje. In e umreti jo je sram; zdi se ji, da je storila krivico tistim, ki so iveli od njenega ivljenja.
57

Dolgo v no nisem spal. Oe in mati sta bdela. Oe je ival mojo obleko, mati je gladila in spravljala moje perilo. Vroe in zatohlo je bilo v izbi. Naj bi el raji za hlapca!" je rekel oe. Mati je molala. Ko sta vpihnila lu, je arko zasvetil mesec skozi okno; tako bela in sijajna je bila meseina, da bi bil lahko bral ob nji. Vedel sem, da bo treba zgodaj vstati, zato sem zatisnil oi, da bi zaspal. Kadar jih nisem klical, so potrkale sanje same na trepalnice in toliko jih je bilo, da sem izbiral med najslajimi; ali kadar sem jih vabil in prosil, ni bilo glasu od nikoder. Pusto in teko mi je bilo srce. Okrenil sem se, da bi zastrl okno, ker mi je sijala rezka meseina e skozi trepalnice. Ugledal sem mater, ki je kleala ob svoji postelji. V meseini je bil njen obraz bel in ist, kakor od kamna. Tudi ona se je ozrla name. Kaj ne spi?" Ne morem!" Vstala je, stopila k meni ter me pokriala; koj nato sem zaspal. Ko sem se ob rani zori vzdramil, sem imel lica vsa mokra od solz.

58

XIII. Karkoli je lovek kdaj mislil in obutil, ne izgine brez sledu. Tiste tiri stene, med katerimi je ivel en sam dan ali deset let, so nagosto popisane z njegovo pisavo; kadar se vrne, spozna pisavo, razloi besede in je mahoma tisti, kakor je bil. Noben vzklik ne izgine, noben vzdih, nobena solza in noben smehljaj. Roka boja pie sproti povest loveka, klee jo v kamen. e hodi po cesti, po kateri si romal pred zdavnimi leti, e v zgodnji mladosti, cveto ob vsi poti spomini, tako ivi, da se nekdanja ura po nevedoma zlije z zdanjo: e si tisti, kakor si, in hkrati si tisti, ki je bil. Boleina prejnjih dni se zdrui z ono, ki jo nosi seboj smehljaje se objame dvoje lepih sestra. Minola in zdanja bridkost je v smehljaju ublaena, umirjena, od velikononega solnca obarjena. Vsa pokrajina ob cesti, ki dri z Vrhnike v Ljubljano, je posuta s spominskim cvetjem, kamorkoli se ozrem. Z mojimi besedami me pozdravljajo zeleni holmi na levi, na desni prepeva moje pesmi prostrani mah. e vsak kanton kraj ceste je moj prisren prijatelj ter mi pripoveduje vesele in alostne zgodbe.
59

To je bila prva pot. Vstani!" sem zaslial glas iz daljave. Mati je stala kraj postelje, pogledal sem jo ves prestraen. Kaj e?" Zgodnje jutro je bilo, jesensko jutro, megleno in hladno. Truden sem bil, razmuen, rad bi spal. Kaj e?" Vse veselo priakovanje, vse preerno zaupanje, vse sanje o velikem ivljenju, vse se je do kraja razstopilo v rosi jesenskega jutra. Dua se ti je bila koprnea, ponosna in pogumna vzdignila do bleeega vrha gore; ko zaslii zvonki ukaz: Pojdi!" omahne in trepee: Kaj e?" Diea kava je bila na mizi, zraven skodelice bel kruh. Oblail sem se poasi in zlovoljen. Svee perilo se mi je zdelo mrzlo in trdo, novo oblailo preohlapno, teko in nerodno. Sam sebi sem bil tuj in grd, kakor da sem bil e koo in misli in srce preoblekel. Oni drugi je bil tam pri Sveti Trojici in v Moilniku in v Retovju; ta, ki sedi v novi obleki za mizo in pije dieo kavo in lomi bel kruh, nima ne radosti, ne alosti; zavren kamen je. isto na dnu je kljuvalo neprestano in hitro, so epetale besede, ki so bile tako plahe, da si niso upale klicati na glas. e ivi osat ob kolovozu, kako da bi kamen ne ivel?
60

Voz je ropotaje ustavil pred hio. Ali bo kaj?" je poklical voznik. Cule so bile pripravljene. Pojdimo v bojem imenu!" je rekla mati. Toliko, da smo si segli v roko z oetom, z brati in sestrami; takega nismo bili vajeni, tudi ne da bi se poljubavali, se lizali ter se cmerili za vsak ni. Kar je, to je; vse drugo bodi zaklenjeno in se ne prikai nikomur! Drevo ne stoka in ne vpije, e mu seka vejo za vejo od ivega debla; e ne umrje ne vselej. Voznik je bil drobnikast, zmirom v dve gube skljuen, hudo godrnjav lovek; rekli smo mu Striek. e e ivi, mu daj Bog doakati sto let in ez; e pa je umrl, mu izlij usmiljena roka ob vsaki sedmini ao vina na grob! Marsikdaj je capljajoega tudenta ob slabem vremenu za vbogajme stlail med cule in aklje. Zadnja potnika sva bila; voz je bil do kraja naloen in nabasan, voznik je pognal. udo boje Vrhnika, ti gosposko, nedeljsko dekle, kako si daljnolepa! Jaz, ki sem ves tvoj, sem te gledal s iroko odprtimi omi, videl pa te nisem nikoli; e zdaj te gledam, kakor da bi se mi blealo, kakor da bi le zdaj in zdaj, migljaje in trepetaje, zablisnil tvoj beli sijaj iz daljine! Ko se je zibal voz poasi in ropotaje skozi trg, se mi je zdelo, da se vozimo po isto tujem kraju. Cerkev svetega Lenarta sem pogledal za61

uden, kakor da se je bila ele v tistem trenotku vzdignila iz tal ter se plaho stisnila pod klanec. Cesta se mi je zdela zelo iroka in kakor za procesijo pometena; hie so bile visoke, bele in tihe. Na obeh straneh so molali vrtovi, do vrha ograjeni in zastraeni, da bi jih ne motil nevreden popotnik e z neistim pogledom ne. Kdo se izprehaja tam po samotnih gredah, pod brezkonnimi sencami? Na duo mi je takrat legla alost, iroka in tiha, kakor to ravno polje. Bila je njiva, ki jo je Bog kasneje bogato posejal; bila je odprta shramba, ki jo je Bog do vrha napolnil; bil je zaetek poti, ki se je po klancih in niinah in samotah vila brez kraja . . . Kadar se spomnim na tisto vonjo, me zgrabi boleina, ki ji drugae ne maram dati besede. Vrhniki otrok bi ne smel po svetu, bi ne smel med tuje ljudi, e navsezgodaj se ga dri tisti oklep oabnosti, samozavesti in vsegavednosti, ki mu dela nerodo ob vsakem koraku in vse ive dni. Milost boja pod tem donkihotskim oklepom trepee nebogljen otrok! Preernost njegova je kakor slovenska pesem, ki se smeje na glas, zato da bi zatajila ihtenje.
J e pa davi slanca pala na zelene travnike, je vso travco pomorila, vse te lahtne roice . . .

Pa kaj to nam, ki smo Vrhniani!

62

Tra - la la - la la - la lom . . . Zgrudil se je vitez v junakem turnirju. Umrl je mo!" Kaj e umrl je otrok! Odprite vizir kri je e rna in trda, na golih licih pa se e niso posuile solze! Vso pot nisva govorila z materjo nobene besede, gledala sva obadva naravnost. Poivali smo skoraj pred vsako krmo; konja sta zavila kar sama ter se ustavila, kjer je bilo treba. Pe bi lovek prej priel!" so se jezile enske. Pa bi bile le pe!" je rekel Striek. e se mi je zdelo, da sliim zamolklo buanje, ki se blia in je zmirom silneje. Kamen, ki je bil v mojem srcu, se je zganil, da me je zabolelo. Kar nenadoma so se vzdignile tik pred nami ogromne hie, begali so ljudje vsekriem, zasopli in brezumni, jaderno so drali vozovi na vse strani, iroko zevajo, nagnusno hrope nas je pogoltnilo mesto, meni prestraenemu neusmiljeno in grozno v svoji rni brezmejnosti. Nazaj, mati, nazaj!" Nikoli ve!

63

XIV. Ko sem pisal prvo poglavje teh spominov, nisem nameraval ni vijega, kakor prijetno zabavati sam sebe in e koga drugega poleg. Hotel sem ogrniti svoji zgodnji mladosti haljo Pierrotovo. Ali koj sem zautil, da bi tako ravnanje ne bilo spodobno. Zazdelo se mi je, da imam ivega otroka pred seboj, da ga boam po kutravih laseh, mu gledam v velike, svetle oi in govorim po domae z njim. Prvo in poglavitno, kar otrok zahteva od tebe in kar mu mora dati, pa je spotovanje. Kadar se ti zdi otroko poetje nespametno in brezkoristno, tedaj premisli, da se zdi otroku tvoje poetje e mnogo nespametneje in brezkoristneje, in otrok se moti malokdaj, vekrat se moti ti, starec, ki si e pohujan in nagnit. Kakor sem spoznal, da mora o svoji mladosti spotljivo govoriti, kdor se noe zanievati sam, je bilo delo teko, se mu je beseda uprla. Spotovanje ne prenese nobene lai, ne zavijanja, e pretiravanja ne. Najhuje je, da tudi ne prenese prikrivanja. Bilo pa bi treba nadloveke moi, nadlovekega samospoznavanja, bilo bi treba neusmiljenja do sebe, da bi lovek do celega razgalil svojo duo pred svetom, da bi jo pokazal v neni rasti, razkril najtanje ko64

renine svojega bitja, otipal brez sramu in brez strahu vse zgodnje kali poznejih zmot in grehov Tolike moi jaz nimam, niso je imeli moje, ki jim do kolen ne seem. Jean Jaques Rousseau je imel poteno namero, da bi pokazal ljudem svojo mladost takno, kakorno je videl sam. V tej svoji nameri pa je ravnal kakor nepremiljen oe, ki v nagli jezi zgrabi otroka za lase in ga trei ob tla, nato pa ga pobere, ga objame in poljubi ter se cmeri z njim. Naprtil je svoji ubogi mladosti toliko razlinih grehov, kolikor si jih je le mogel izmisliti, nazadnje pa je vse te grehe z globoko uenostjo razloil in opraviil. Ob njegovih samoizpovedih obide loveka tisti obutek, ki je za pisatelja najstraneja obsodba: ne verjame mu. Zadnji sem bral v rokopisu obirne samoizpovedi Janeza Trdine. Tega moa povzdiguje visoko nad nas vse velika in lepa ednost, ki je nihe ni imel in nima v toliki meri kakor on, tista ednost, ki je pravo merilo za loveka in umetnika; ime ji je odkritosrnost. Brezobzirno pravien je bil do sebe, usmiljeno pravien do drugih ljudi. Noben pisatelj e ni bil tako poklican in sposoben, da sam razkae svoje ivljenje. Ali kazi ga, da nikoli ne more zatajiti starokopitnega olmatra, ki hodi po svetu in ponuja lepe nauke, kakor Ribnian reeta. V svojem ivljenjepisu daje zelo pametne
65
5

in zelo stroge nauke svoji lastni mladosti, asih ji celo s palico pouga. Zato se mi zdi, da podoba te mladosti ni isto resnina, da jo je bil popail olmater. e se je takim moem roka tresla, ko so risali svoj obraz, kako bi se ne tresla meni? Ko sem pregledal ta poglavja, sem se zaudil nemalo: Kdo je to? Kaj sem zares jaz? Ali ni le moj ubogi Jure, ki je hodil po drva v Blatni dol ? Ali ni moj nebogljenec Marko, ki je nesel teki kri pred procesijo? Ali ni moj sirotni idealist Peter Novljan iz hie smrti ? e so se rodili iz mene vsi ti nesreni, zmirom zamiljeni, prezgodaj dorasli otroci kaj ni tedaj njih lice moje lastno in pravo lice? emu e ivljenjepis? Odgovor na taka vpraanja je lahek, vesel pa ni: Novelist ne more pisati o svojem ivljenju. e je kaj prida, je vsaka novela kos njega samega, kaplja njegove krvi, poteza na njegovi podobi. Objektivne umetnosti ni in je ne more biti, dokler je umetnost delo in dih loveka. Kdor je umetnik, klee v kamen od zaetka do konca sam svoj obraz. In verno misli, da je bil izklesal podobo Venere ali Mojzesa. Pa mu ukazi: Izklei, umetnik, e svoje lice!" Roka se mu bo tresla, podoba ne bo resnina. Ali bo presvetla, ali bo pretemna, resnina ne bo in nikoli ne more biti. Zato ne, ker je loveka strah pred samim seboj. In ta strah je poglavitni izvirek vsake umetnosti.
66

Umetnik je tisti otrok, ki poje v gozdu, da bi ne skoprnel od strahu. Ne ie se uel bi si rad. Tudi ko bi lovek imel tisto mo in tisti pogum, da bi sam posegel v globoino svojega bitja do dna bi ne segel, ker dna ni. Prepad se odpira do prepada, brez kraja. Vsaka misel je blisk iz venosti, je hi in mati legijonov. e si jo za silo vkoval v besedo, e legijone vkuj! Drugae podoba ne bo popolna in resnica bo la. S potenimi omi gleda na svoje ivljenje, rad bi ga pregledal in prevozil do zadnje tacije. Strahoma spozna, da ni nikjer te zadnje tacije, da se vozi v venem kolobarju. Izpovej se e tako vestno in verno, zmirom ti bo v srcu kljuval grenki oitek, da si bil nekaj sila vanega pozabil povedati; ne le nekaj vanega, temve celo najvaneje, tisto poglavitno stvar, zaradi katere edine si se bil napotil k spovedniku. Ah, in kadar se izpove e tega greha, obuti iznova, da tudi ta ni bil tisti veliki greh; kakor gora vzraste drug za njim. Napii po vesti in veri, kako si ivel, kaj si videl, kaj si mislil in govoril en sam dan. e hoe biti tako odkritosren, da bi ne povesil oi pred samim Bogom, bo pisal do groba zgodovino tistega enega dne. In razodel bo tolike strahote, da bodo ljudje najprej tebe kamenjali, nato pa drug drugega. In e bo ka67
5*

teri ostal, bo od prevelike radosti skoprnel ob nezaslianih lepotah, ki si mu jih bil razodel. Take in e huje misli so mi zagrenile to delo, dokler mi nazadnje niso izpulile peresa. Le nekaj mi je e na srcu. Nekdo je rekel, da si piem nekrolog, nekdo drugi pa mi je kar oital, da si pojem slavo e ob ivem telesu. Na nekrolog zazdaj e ne mislim in tudi mislil ne bom vse do tistega dne, ko si mi bodo zagabile enske in se mi bo ustavilo vino; slavo pa sem e od nekdaj raji drugim pel nego sebi. Zdi se mi, da bi bilo koristno, e bi vsak lovek oitno povedal o svojem pravem ivljenju vse, kar more. Nikakor ne zato, da bi se razkazoval po vlaugarsko, tudi zato ne, da bi pisal povesti ljudem v pouk in zabavo, temve edinole, da se razgleda sam po prostranih poljanah svoje due, da sega mukoma in trepetoma iz prepada v prepad svojega bitja, da ie dna. To pa je tudi vzrok, da bom kljub vsem pomislekom in dvomom, ki sem jih razloil, kdaj pozneje e nadalje pisal te mladostne spomine. Morda kmalu, morda ez dvajset let, e mi jih Bog da e toliko doakati.

68

DESETICA.
asih lee loveku mrko in teko na duo, tiha, nerazlona groza, ki mu vzame vso mo, vso radost, vse zaupanje. Grenkobe vsakdanjega ivljenja so nenadoma silne, neznosne; oglasi se vest, udari na srce kakor kladivo in vsi grehi do najmanjega, e pozabljeni, planejo rni pred oi. emu e iveti? Saj je vse, vse, vse izgubljeno . . . In plaha roka se izteza trepetajo po roki posestrimi, plaho oko se ozira in ie prijaznega odzdrava. Ta ura ni sojena samo loveku, ki je bil prehodil dolgo pot in zasluti smrt in grob. Ob najlepem jutru dihne mrzlo na duo, da telebnejo vse misli na tla kakor od kamna. Potrka z eleznim prstom ob veselem veeru, v glasni drubi; roka, ki je drala kozarec, omahne, oi se razirijo, smeh oledeni na ustnicah . . . Tudi otrok asih nenadoma sredi tihega igranja zakrii, vztrepee in se v neznanem strahu oklene matere. Dvanajst ali trinajst let mi je bilo; hodil sem v tretji razred realke. Nekega jesenskega jutra sem se rano vzdramil; danilo se je komaj, v izbi je bil somrak. Velika je bila izba, ali vendar se mi je zdela tisto jutro ozka in tesna, vsa na69

tlaena in nametana, kakor ob selitvi. tiri postelje so stale ob stenah, med njimi police za knjige, veliki leseni kovegi, skrinjam podobni, omare za obleko, na sredi ogromna miza, s knjigami in zvezki pokrita; vse to je dobilo v somraku udne, popaene, nekako sovrane oblike in je napravilo vtis nepopisne revine in alosti. Na ostalih posteljah so leali moji tovarii; vsi so e spali trdno jutranje spanje; lica vroa, puhtea, usta napol odprta. Stareji so bili od mene; e drugo leto smo stanovali in spali v eni izbi, pa jim nisem bil pravi tovari; gledali so me postrani, sam ne vem zakaj. Kmeki sinovi so bili, krepki, glasni, veseli; v meni pa je bilo, nekje isto na dnu, nekaj grenkega in pustega, kar se je morda ponevedoma razodevalo tudi v besedi in v oeh. Na okna je potrkaval de, isto potihoma, kakor z mehkimi prsti; lilo je e teden dni v dolgih, tenkih curkih; tisti de, ki napravi loveka otonega, topega, mu zastre vse vesele podobe in mu pokae druge, neznane, v sive halje zavite. V izbi je bil vzduh teak in zatohel; dialo je kakor po ostankih slabe veerje, po deju, po neumitih, potnih telesih, po strupeni sapi bolnikov. Vse to sem videl in obutil v enem samem trenotku; in vsega me je presunila grenka, neusmiljena bolest. Ta teki, strupeni sopuh v izbi mi je bil nenadoma kakor podoba in znamenje
70

mojega ivljenja. Vsega ivljenja, od prvih alostnih spominov pa do konca, dale v brezupno, prihodnost, ki sem jo videl razlono pred seboj. Tako me je bilo groza, da sem si komaj upal dihati; leal sem isto mirno, oi iroko uprte v somrak. Bilo je kakor v sanjah, ko lovek v enem samem hipu prehiti leta in desetletja ena sama podoba je, v enem samem okvirju, a lic je tisoero, bele oi strme trdo, kakor iz venosti. Vse grenke ure se vraajo in devetkrat huje jih obuti srce v spominu, nego jih je obutilo prvikrat. Dale gre spomin, vse zastore odgrne. Spominjal sem se dogodkov, ki so se vrili, ko sem bil komaj dobro shodil in so me e oblaili v dolgo neokretno krilce. Povrnili so se veeri, ko sem zaspal z objokanimi omi; povrnila so se jutra, ko sem se vzdramil in nisem odprl oi, da bi ne videl dneva, da bi ga nikoli ve ne videl. Malodunost se je prelila v obup, v nemo grozo pred ivljenjem, v spoznanje, da dri pot nevzdrema nizdol, v brezdanjo globoino, in da ni reitve. Ne jekniti nisem mogel, ne zastokati; tialo mi je srce z neusmiljeno silo. Gospodinja je stopila v izbo. Fantje, kviku!" Velika je bila in debela, v lica zabuhla; bal sem se je kakor neesa sovranega, zlohotnega; in ona je to najbr vedela, ker me tudi sama ni imela rada. Tisto jutro pa mi je bila e straneja, ogromna kakor gora, temna in tuja; vztre71

petal sem, ko me je ovignila z malimi sivimi omi; in vstal sem hitro. Zeblo me je, ko sem se oblail; in laen sem bil; zajutrka nisem imel, drugi trije so ga imeli; iz kuhinje je prijetno dialo po kavi. Doma sem pravil, da mi dajejo jutranjo kavo tam nekje na entpeterski cesti, pa ni bilo res; grenko in udno se mi je storilo, ko sem ugledal na mizi velike in polne skodelice, iz katerih se je sladko in toplo kadilo; poleg vsake skodelice je bil kos belega kruha, skorja rumena, lepo zapeena, da bi zahrustala med zobmi. Kaj bi zdaj in kam bi?" sem pomislil. Doma nisem mogel ostati in bi tudi ne bil maral; raji v mrtvanici o polnoi. Na okno je tiho potrkaval de; e bi hodil po ulicah le pol ure, bi bil premoen do koe in vsi bi vedeli kako in kaj. ole pa me je bilo strah; uenje mi ni delalo skrbi, ali vse mi je bilo tam tuje, neprijazno; stal sem pred uiteljem kakor razbojnik pred sodnikom. S knjigami pod pazduho sem stopil na ulico. Koj mi je stopila vlaga v evlje in stresel me je mraz. De mi je pril v lice, knjige sem skril pod suknji. Ulice so bile alostne, sive; vse sivo, hie, ljudje, misli, ves svet; tlak je bil spolzek, po cestah so se nabirale in prelivale velike lue; e je el voz mimo, je kropilo na obe strani in ljudje so se umikali; neba ni bilo, do mokrih streh je visela siva megla. Ljudje, ki
72

sem jih sreava!, so bili vsi mrki, nepriljudni, kakor da bi skrivali za elom temne misli, neIepe skrbi; hiteli so mimo, vsi so gledali v tla. Nisem el naravnost proti oli, prezgodaj je e bilo. Hodil sem po ulicah, gledal pa nisem nikamor, niesar nisem iskal. asih je zadialo iz odprte pekarnice po gorkih, sveih emljah, po tistih zlatorumenih; zahrusta enkrat, pa je ni. Deilo je tiho; iz cevi ob oglih je curljalo, lue so rasle, prepregale so ceste od tlaka do tlaka; kakor sem stopil, je zameilo in voda mi je brizgala v evljih e iznad prstov. olsko poslopje je bilo zelo visoko in zelo gosposko; bil sem pred njim kakor bera pred gradom. Okna so gledala mrko in strogo kakor uitelji. Ko sem stopil v veo, sem povesil glavo in hudo mi je bilo. Tako bi lovek stopil v sovranikov hram, roke zvezane na hrbtu, ves ubog in ponian. Noge so mi bile teke, el sem poasi po stopnjicah, vpognjen, kakor hodijo starci. V olski sobi je bilo zelo toplo; ali dialo je tuje, neprijetno, Bog sam vedi kakor po besedi: Ruhe!" Ko je lovek ugledal te redno in skrbno razvrene klopi, naenkrat ni bil ve lovek, temve uenec in tevilka v razredni knjigi. Bolest ti kljuje v srcu, ti bije na tilnik, ti pa premiljuj, kedaj da je bil rojen Klopstock. Ni nisem vedel, kateri uitelj je bil in kaj je govoril; ves as je bila ena sama misel v meni: Bodi konec, saj ni ni; nehaj!" Poleg
73

mene je sedel moj debeli tovari, sin ljubljanskega krmarja, in je neprestano jedel. Skrival se je za iroki hrbet svojega prednika in je jedel. Okrogel, zalit obraz je imel in hudobne, skope oi; tolste roke so bile zmirom mastne, ker je jedel, jedel. Meni je bilo v prsih suho in prazno, jezik mi je bil trd. Ob desetih, ob uri poitka, so vstali vsi, da bi si li kupit klobasic k vratarju ali prebegat se po dvoriu. Jaz nisem vedel kam. Grabilo me je za srce, da sem sam, isto sam. Najraji bi bil zaklical, kakor sem bil otrok: Bog, daj mi umreti!" Priel je tovari in je rekel: Ti, zate je pismo!" Res je bilo na deski napisano moje ime. el sem, starec, s tekimi, trudnimi koraki k vratarju. Ko sem pismo dobil, so se mi roke tresle in skril sem se k oknu, da bi ne videlo tega svetega pisma nobeno nevredno oko. rke velike, ljube, neokretne so razodevale materino roko. Odpiral sem poasi, in isto udno, veselo in teko mi je bilo pri srcu. Tam so bile spet tiste velike, teke, neokretne rke: Ljubi sin!" Zakaj mati se je bila ele od nas otrok nauila pisati; zato da bi je ne bilo sram. Ko sem razgrnil pismo, je zaklenketalo na tleh; sklonil sem se in sem pobral; desetica je bila.
74

Tista tenka, ogoljena srebrna desetica, ki jih e zdavnaj ni ve. Ko sem jo vzel v roko, me je oblo kakor milost boja. Vse je vztrepetalo, vzplapolalo v meni, vzdignilo me kviku, kakor v plamenu ljubezni. Videl sem tisto ljubo, velo, trepetajoo roko, ki je drala med prsti poslednjo desetico ter jo naposled spustila v pismo. Zakaj desetica je bila poslednja, to sem vedel, kakor da je bilo na nji sami napisano. Skril sem se isto v kot, da bi me nihe ne videl. Iz srca, iz prsi, iz vsega telesa mi je planil jok, stresal me kakor v vroici. Ali ko sem se vraal po stopnicah v olsko izbo, je bilo v meni svetlo, svetlo. Iz daljave je videla mati mojo bolest in se je smehljaje ozrla name, kakor se ozre samo ljubo solnce. In glej, udo nebeko res so se bili razmeknili oblaki in veselo solnce je zasijalo skozi okno. Matere ni ve, tistih starih deseti tudi ne, in dnevi so zdaj mrani in pusti vse do noi.

75

SKODELICA KAVE.
Velikokrat v svojem ivljenju sem storil krivico loveku, ki sem ga ljubil. Taka krivica je kakor greh zoper svetega duha: ne na tem, ne na onem svetu ni odpuena. Neizbrisljiva je, nepozabljiva. Vasi poiva dolga leta, kakor da je bila ugasnila v srcu, izgubila se, utopila v nemirnem ivljenju. Nenadoma, sredi vesele ure, ali po noi, ko se prestraen vzdrami iz hudih sanj, pade v duo teak spomin, zaboli in zapee s toliko silo, kakor da je bil greh ele v tistem trenotku storjen. Vsak drug spomin je lahko zabrisati s kesanjem in z blago mislijo tega ni mogoe zabrisati. rn made je na srcu in ostane na vekomaj. Rad bi lovek lagal sam sebi v duo: Saj ni bilo tako! Le tvoja nemirna misel je iz prosojne sence napravila no! Malenkost je bila, vsakdanjost, kakor se jih sto in tiso vri od jutra do veera!" Tolaba je zlagana; in lovek obuti sam in z grenkobo, da je zlagana. Greh je greh, e je storjen enkrat ali tisokrat, e je vsakdanji ali nepoznan. Srce ni kazenski zakonik, da bi razloevalo med pregrekom in hudodelstvom, med ubojem in umorom. Srce ve, da zavratne ubija
76

s pogledom, z meem junak" ; in raje bi dalo odvezo meu nego pogledu. Tudi ni srce katekizem, da bi razloevalo med malimi in naglavnimi grehi, da bi razloevalo med njimi po besedi in zunanjih znamenjih. Srce je pravien in nezmotljiv sodnik. Sodi in obsodi grenika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihe ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na elu zapisani misli; celo po koraku, po trkanju na duri, po srebanju aja. Le malo grehov je napisanih v katekizmu in e tisti niso poglavitni. e bi bilo srce izpovednik dolga in strana bi bila izpoved! Odpustljiv je greh, ki ga je mogoe povedati z besedo, izbrisati ga s pokoro. Teak in preteak, do zadnje ure krvave je greh, ki je ostal samo v srcu, kakor spomin brez besede in brez oblike. Le sam sebi ga lovek izpoveduje, kadar strmi v no in mu je odeja na prsih teja od kamena. Ne kradel nisem, ne ubijal, ne preetoval; ista je moja dua!" Lanivec! Ali nisi lupil jabolka, ko si el mimo lanega ter si ga pogledal brez sramu? Huje je bilo, nego da si kradel, ubijal in preetoval ! Pravini sodnik, srce, bo raje odpustilo ubijalcu, ki je gredo pod vislice poboal jokajoega otroka, nego tebi istemu! Zakaj srce ne pozna malenkosti in tudi ne paragrafov . . . Pred petnajstimi leti sem priel domov in sem ostal doma tri tedne. Ves tisti as sem bil
77

potrt in zlovoljen. Stanovanje smo imeli pusto; v nas vseh je bilo, zdi se mi, nekaj tekega, odurnega, kakor vlana senca. Prve noi sem spal v izbi; vasi sem se po noi vzbudil, pa sem videl v temi, da je bila mati vstala iz postelje in da je sedela za mizo. isto mirno, kakor da bi spala; dlani je tiala k elu, njen beli obraz se je svetil, tudi e je bilo okno zagrnjeno in ni bilo zunaj ne lune, ne zvezd. Poslual sem natanko in sem razloil, da to ni sopenje speega, temve mukoma zatajevano ihtenje. Odel sem se preko glave; ali skozi odejo in tudi e v sanjah sem slial njeno ihtenje. Preselil sem se pod streho, v seno. V ta svoj dom sem plezal po strmih, polomljenih stopnicah, lestvi podobnih. Postlal sem si v senu, pred vrata na klanec pa sem si postavil mizo. Razgled moj je bil siv, razglodan zid. V zli volji, v potrtosti in rnih skrbeh sem pisal takrat svoje prve zaljubljene zgodbe. Siloma sem vodil svoje misli na bele ceste, na cvetoe travnike in diea polja, da bi ne videl sebe in svojega ivljenja. Neko sem si zaelel rne kave. Me vem, kako mi je prilo na misel; zaelel sem si je. Morda le zategadelj, ker sem vedel, da niti kruha ni doma, kaj ele kave. lovek je v sami razmiljenosti hudoben in neusmiljen. Mati me je pogledala z velikim, plahim pogledom in ni odgovorila. Pust in zlovoljen, brez besede in
78

pozdrava sem se vrnil pod streho, da bi pisal, kako sta se ljubila Milan in Breda in kako sta bila obadva plemenita, srena in vesela. Roko v roki, obadva mlada, od jutranjega solnca obarjena, v rosi umita . . . " Zaul sem tihe korake na stopnicah. Prila je mati; stopala je poasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa, kakor v tistem trenotku. Skozi vrata je sijal poeven pramen opoldanskega solnca, naravnost materi v oi; veje so bile in isteje, vsa nebeka lu je odsevala iz njih, vsa nebeka blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaa vesel dar. Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom: Pustite me na miru! . . . Ne maram zdaj!" Ni e bila vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je sliala moje besede, se ni genila; le roka, ki je drala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestraena, lu v oeh je umirala. Od sramu mi je stopila kri v lica, stopil sem ji nasproti s hitrim korakom. Dajte, mati!" Prepozno je bilo; lui ni bilo ve v njene oi, smehljaja ne ve na njene ustnice. Popil sem kavo, pa sem se tolail: Zveer ji poreem tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero sem ogoljufal njeno ljubezen..."
79

Nisem ji rekel ne zveer, ne drugi dan in tudi ne ob slovesu . . . Tri ali tiri leta kasneje mi je v tujini tuja enska prinesla kavo v izbo. Takrat me je spreletelo, zaskelelo me v srcu tako mono, da bi vzkriknil od boleine. Zakaj srce je pravien sodnik in ne pozna malenkosti . . .

80

TUJA UENOST.
M o j a mati je bila kmetiki otrok; rasla in dorasla je tako isto in nedolno kakor cvet na polju. Ko se je moila, ni znala ne brati ne pisati. Obojega se je uila ele tedaj, ko smo mi otroci doraali; bdela je po noi, da bi je nihe ne videl. Pisala je z neokretno roko, rke so bile zelo velike; ali e zdaj se spominjam, da je bila njena slovenina lepa in ista in da nam je popravljala besede. Ko smo se nauili brati in pisati, smo zaeli s slovensko in z nemko slovnico in s teavnimi rauni. Mati se je vsega uila z nami. Pretenke in preve oglate so ji bile nemke rke, nazadnje pa se jih je privadila. udno se mi je zdelo, ko sem slial iz njenih ust prvo nemko besedo, toda preudaril sem takoj: Mati zna vse, emu bi nemki ne znala?" Tako je bilo, dokler smo bili vsi doma; nenadoma pa je seglo med nas kakor silen veter in razkropili smo se na vse strani. Poleti je bilo, ko sem se vrnil domov; prinesel sem s seboj skladovnico nemkih knjig. Trjnajst let, mislim, da mi je bilo takrat. Prvo no sem zaspal ves truden, pa sem se o polnoi vzdramil, ker mi je bila zasvetila lu na trepalnice.
81
6

V poluspanju in preplaen sem se ozrl po izbi; mati je sedela za mizo, moje knjige je imela pred seboj. Mati, saj te stvari n i s o . . . ! " sem vzkliknil, pa mi je beseda zastala v grlu kakor od sramu. Kaj da niso?" je vpraala mati; njen mladi obraz je bil ves zardel. Tuje stvari so, puste . . kaj bi njimi?" sem rekel s tijim glasom. util sem, da sem jo bil ualil, in tudi sem util, da vidi ona mojo hinavino in moj sram. Drala je knjigo v obeh rokah in je strmela vanjo; zdi se mi, da je bil Goethejev VVerther. Glej . . . saj sem se uila nemki . . . saj razumem, e kdo na cesti govori . . . ali teh besed ne razumem . . . nobene ne razumem!" Saj ni treba, mati, saj ni treba, da bi to razumeli!" sem ji odgovoril ves prestraen. Ni treba tega razumeti!" Zdaj vem, kar sem takrat le slutil: da je bila mati otrok, bel in ist, ko smo bili mi e oskrunjeni otroci. Poasi je zaprla knjigo, poloila jo je k drugim, nato je stopila k meni. Kaj je v teh knjigah?" je vpraala. Tuja uenost!" sem odgovoril. Samo jezik je tako odgovoril, v mojem srcu pa je bila velika alost; e ob tisti uri je bilo v njem tisto koprnenje, ki je zdaj zavedno, silno in grenko: Da
82

bi bil ko ti, o mati, cvet na polju; da bi nikoli ne okusil spoznanja!" Povej mi, kaj pravi ta tuja uenost?" je rekla mati. Sam ne vem!" sem odgovarjal vznemirjen in zlovoljen. Vsakemu pravi drugae, kakor je e uho in pamet! Meni pove kaj lepega, komu drugemu pa kvasi in kvanta!" Mati se je vsa zgrozila. Kje si se nauil takih besed ? Ta uenost te jih je nauila!" Sedla je k vzglavju, da so bila njena lica isto blizu mojih. Ali ve, kaj si snoi zamudil?" Ne vem!" Gledala sem in sem akala, nazadnje pa si zaspal. Ni nisi molil snoi, e pokrial se nisi!" Molal sem; v mojih mislih pa se je ljubeznivo in soutno smejalo. Mati, mati, otrok ti mladi, nedolni!" Zakaj trinajstletni fantje so zmerom brezverci. e pokrial se nisi! Truden si bil, ali ne tako truden, da bi roka ne dosegla ela . . . Glej, zdaj vem . . . ko sem se doteknila tiste knjige, sem obutila . . . zdaj vem, odkod tvoje modre besede in tvoj starobni smeh. Tuja uenost ti je segla v srce, napravila te je mlanega in lenega . . . "
83
6*

Zaspan sem bil, njene besede pa sem slial vse in sem jih razumel, flli toliko hudobne hinavine je bilo v meni, da sem zatisnil oi ter sopel globoko kakor v trudni dremavici. Mati je tiho vstala, sklonila se je do moje glave in me je pokriala na elo, na ustna in na prsi. Skoz presledek narahlo zatisnjenih trepalnic sem natanko videl njen Obraz; in tudi sem videl, da so bile njene oi solzne in da so se ji ustna tresla. Na Boga ne pozabi! Na Boga ne pozabi nikar!" Pokriala me je vdrugi; tako globoko se je nagnila k meni, da sem util na licih toplo sapo iz njenih ust. Pri Bogu ostani!" Nisem se ganil in nisem odprl oi, zaspal pa nisem dolgo. Lepe pa alostne so bile moje misli: 0 mati! Tvoja dua je brez madea, kakor solnce na poletnem polju! O mati, otrok svojih otrok, da bi nikoli ne spoznala te sovrane tuje uenosti! O mati, v uenosti ni ljubezni ti pa si ljubezen sama, e tvoj smehljaj je paradi, vesel in solnen, brez rnega spoznanja. V toplem domaem hramu si ostala, mi pa smo prezgodaj odpahnili duri v tujino in mraz!" e ko sem zadremal in so moje sanje e zgenile s perotmi, sem videl napol V sanjah njena bela lica in njene otroke, plahe oi. Ne
84

vem, ali je kleala ob mojem vzglavju, ali kraj pei pod razpelom, ali se mi je vse le sanjalo ... Mesec dni pred materino smrtjo sem bral Kreutzerjevo sonato. Svetilka je gorela zaspano, sedel sem poleg postelje in sem bral, kakor berem vsako lepo knjigo: prepiral sem se s pisateljem kakor Jakob z angelom. Mislil sem, da mati spi; ne da bi jo pogledal, sem ji vasi z robcem otrl vroi pot s ela in lic. Nenadoma je mati izpregovorila: Povej, kaj bere!" Nemko je . . . ne morem tako povedati!" Beri mi!" Nemki prevod Kreutzerjeve sonate je bil zelo slab in neroden; bral sem ga v slovenskem jeziku, kakor se mi je zdelo. Mislil sem, da sem bral samo pol ure; ko sem nehal je bilo preko polnoi. Ves teman in zamiljen sem bil, moje srce je slutilo daljne daljave, najgloblja brezdna izkuenih src. Nenadoma je vztrepetal materin glas, da me je vsega spreletelo. Ni res! Ni res! Tako ni, tako ne more biti!" To je le zgodba!" sem odgovoril zauden in plah. Morda se ni v resnici zgodilo . . . pa bi se morda lahko zgodilo . . ." Ni res! Ni res!" je vzkliknila mati. To je tista tuja uenost. . . segla ti je v srce, Boga ti
85

je ukradla . . . Zdaj jo poznam, e zdavnaj sem jo poznala . . . Bog se te usmili!" . . . Tako je rekla mati mesec dni pred svojo smrtjo . . . Zdaj, o mati, sliim tvoje besede, zdaj jih razumem. In zdaj je edino, pregrenko hrepenenje v mojem srcu: da bi bil kakor ti, o mati, cvet na polju! Zdaj razumem tvoj bledi strah, o mati, tvoj bledi strah pred sovrano tujo uenostjo!

86

VEERNA MOLITEV.
mi je bilo deset let, sem prvikrat dvomil, da je Bog usmiljen in da poslua loveka, kadar klie k njemu iz ranjenega srca. Molil sem dolgo v no; zdelo se mi je, da sem Bogu bliji nego kdaj in da gledajo naravnost name njegove oetovske oi. Naposled sem v molitvi zaspal; ko sem se vzdramil, ni bilo tolabe iz nebes in e grenkeje je bilo ivljenje. Deset let kasneje je moja mati obolela. Takrat sem bil tako dozorel, poln spoznanja in uenosti, kakor so vsi dvajsetletni fantje. Ni je bilo sence, ki bi jo z lahkoto ne bil obsonil i vse je bilo v meni dovreno, do kraja dognano, za zmerom utrjeno. Edini moj dvom, edina moja skrb in nadloga je bila enska. Da me je kdo vpraal, e zahajam k mai in k spovedi, e molim zveer in zjutraj, bi se mu bil smejal. Moj ponos je bil, da sem olsko mao zamujal in da na cesti nisem pozdravljal kateheta. Moje srce je bilo teko, moja glava polna skrbi, moja suknja prosojna, ali rekel sem: Kaj mi vsakdanjost, dosegel sem spoznanje!" Tresel sem se od mraza in alosti, oi so me skelele od pritajenih solza, ali zapisal sem besedo: Kralji v cunjah!"
87

Tako je bilo ob tistem asu, ko je moja mati obolela. Ker sem bil razumen dvajsetleten fant, sem takoj vedel, da bolezen ne bo kmalu pri kraju in da se bo treba pripraviti. Zato sem zbral svoje pesmi in sem jih prodal. Raunil sem, ne vem zakaj, da vstane mati ez poldrugi mesec; ne prej, ne pozneje; da vstane, nisem dvomil. Minil je teden, minilo jih je troje. Ko je minil tretji treden, v soboto zveer je bilo, je mati poasi okrenila glavo in mi, je pogledala v obraz z veselimi omi. Ali si molil nocoj ?" Tudi jaz sem jo pogledal tako veselo, kakor pogleda dorasel lovek neizkuenega, ljubeznivega otroka, ter sem jo poboal po licih, ki so bila vroa in potna. Molil sem, mati!" Tako lae dorasel lovek neizkuenemu otroku. Zatisnila je oi; odel sem jo do vratu in sem po prstih stopil iz izbe. Zunaj je bila topla, tiha jesenska no; zvezde so sijale; toliko jih je bilo, da sem od arke svetlobe komaj razloil sinje nebo samo. Kakor sem gledal, se je boilo to svetlo nebo zmerom nie ter se je v nedoglednost razmikalo na obzorju; in zdelo se mi je, da se vzpenjam v bleee niave sam, da se moje noge ne dotikajo ve trde zemlje.
88

Bolesten vzdih se je oglasil iz izbe. Stopil sem v veo in sem tiho odprl duri. Mati me je pozdravila z omi, ki so bile iste, jasne, ali tako trudne in vdane, da me je izpreletelo do srca. Na mizi je gorela svea; dremotna lu je sijala na materin beli obraz. Kod si hodil, da te ni bilo tako dolgo? . . . Ali je e blizu jutra?" Zgoden veer je e, mati!" Zunaj je de . . . trkalo je na okno . . . " Lep veer je zunaj, vse zvezde svetijo!" Mati se je zamislila. Zdaj sem kakor na drugem svetu. Meni sivo jutro, vam zlat veer; meni jesenski de, vam zvezde nebeke. Dale ste od mene, komaj e vas vidim . . ." Nasmehnila se je. Ali ve, kam gre moja pot, da ste e tako dale od mene in da vas komaj e vidim?" Strmel sem vanjo in v obraz mi je puhnilo kakor led. Kam, mati ?" Govorila je poasi in tako tiho, da sem jo komaj slial in razumel, ko sem se klanjal globoko k nji, lice do lica. Ali e ve, kako sva takrat hodila v Ljubljano in kako sva se poslovila? Gazila sva sivo blato; de je lil, da sva se stikala pod denik, premoena pa sva bila obadva. Ni nisva govorila; beseda na ustnih bi bila solza v oeh. Sredi
89

pota sva se poslovila; meni je bilo poldrugo uro nazaj do doma, tebi toliko do mesta. Stala sva na blatni cesti in sva se drala za roko. Meni je bilo takrat v mislih, da bi se tako poslovila od tebe, kakor se poslavljajo mestni ljudje, da bi te poljubila; pa me je bilo sram. Samo adijo sva si rekla, e v oi si nisva pogledala. Ti si vzel denik, jaz pa sem se vsa ogrnila v tisto sivo ruto, ki je bila teka od deja. Ko sva bila e dale, sva se okrenila obadva hkrati. Stala sva dolgo, ni si nisva zaklicala, nisva se genila . . . Ali ve, kam je drala najina pot, ko sva la dalje, obadva zasolzena, upognjena, trudna? Tja je drala najina pot, odkoder ni ve poti n a z a j . . . in obadva sva vedela, kam dri najina pot . . . Kar sem takrat obutila, obutim vse nocoj; obutim, da je konana ta teka pot, hvala usmiljenemu!" Pokleknil sem pred njeno posteljo, njene roke sem dral v svojih. Mati je mirno spala, njene ustnice so bile nalahko odprte, njena lica so bila ista in bela, vsa devika. Spala je; zdaj pa se mi zdi, da je sliala vse moje besede in misli, mojo zadnjo veerno molitev. Deset let je bilo, da nisem molil; tisto no sem kleal in sem sklenil roke in sem klical Boga. Trepetaje sem ga klical, vsegamogonega, klical sem ga do jutra. Ob belem jutru sem naslonil glavo na blazino in sem zaspal ves utolaen in veren.
90

Tri tedne po tistem veeru je mati umrla. Ko sem jo poljubil na mrtve ustnice, ki so bile e mehke in gorke, ni bilo ni alosti v mojem srcu. Bila je strana misel, ki mi je leala v prsih trdo in teko kakor rn kamen: Bog me je ogoljufal za molitev in vero, Bog je prelomil besedo! Po noi sem bdel sam ob njeni postelji. Roke je imela sklenjene na prsih, tik ob njenem vzglavju je gorela svea. Vzel sem papir, da bi jo risal, kakor se mi je roka tresla. Ko sem gledal dolgo in mirno na njene ustnice, so se odpirala vrata moje due in izlila se je nanjo svetloba iz nebes. Materine ustnice so se smehljale; v tistem smehljaju je bila moja veerna molitev in plailo zanjo; Bog jo je slial ter jo uslial po svoji modrosti.

91

NJENA PODOBA.
N e vem, ali sem e napisal, ali sem le pravil, kako se je zgodilo z njeno podobo. Kolikor bolj je spomin grenak in bolesten, toliko pogosteje zaboli v srcu. Mati se nikoli ni dala slikati. Ko je leala na mrtvakem odru, sem se spomnil da jo bodo zakopali, nasuli na rakev teko in visoko gomilo in da nikoli ve ne bomo videli njenega obraza. Sam sem bedel ob nji. Tako globoka je bila tiina v izbi, da sem skoraj slial svoje alostne misli. asih je zaprasketala svea, plamen je vignil vije ter je obaril njen obraz in njene roke, ki so se bele in trde oklepale razpela. Poiskal sem papir in svinnik, da bi risal njen obraz, kakor je bil tih in miren v smrti. Zael sem teko in trudoma, ker se mi je roka tresla in se me oi skelele od zatohlega vzduha. Pod temnim zelenjem se je svetil obraz, kakor iz belega kamna izklesan. Ob poslednjem vzdihu se je bila nasmehnila in tisti smehljaj je ostal na ustnicah. Bral sem neko, kako je umiral svet mo. Vsa izba je bila polna sorodnikov, prijateljev in obudovalcev, jok in stok se je razlegal prav na cesto. Ali v tistem trenotku, ko je sveti mo
92

izdihnil, so prestraeni pobegnili sorodniki, prijatelji in obudovalci ter se niso vrnili. Obraz se mu je bil nenadoma spail, ves drug je bil, prejnjemu isto ni podoben, kakor da je bila pustna krinka padla od njega. V poslednjem hipu se je grena dua razgalila, kajti smrt ne pozna lai in hinavine. Tista zgodba je resnina. Kadar se tiho zapro duri za ivljenjem, izree vest svojo pravino in neizprosno sodbo; in ta sodba je z razlonimi rkami napisana na elu, na licih in ustnih. e bi hotel risati duo in skrito misel loveka, bi ga risal speega, raji mrtvega. Poznal sem jih, ki so prestraeni planili iz spanja, ko so zautili na elu pogled izpraujoih, bdeih oi. Tako bi se prestrail grenik, ki bi nenadoma in nepripravljen ugledal sodnika pred seboj. V smehljaju materinem je bilo kakor sladek poitek po dolgi, dolgi poti, kakor bogato plailo za ves strani, do zadnjaga hipa nepripoznani in nepoplaani trud, kakor tisokratno povrailo za neizmerno trpljenje. Vsa blagost in istost, neoskrunjena od grenkih dni, od preutih noi, od skrbi in bridkosti, se je razodevala na mrtvih ustnicah. Videl sem malo v nemirni in dremotni svetlobi svee. Papir je bil slab, isto gladek, svinnik pa je bil pretrd. Vendar se mi zdi e zdaj, da podoba ni bila isto pogreena ter da je odseval z nje vsaj arek tiste lepote, pleme
93

nitosti in otroke, verne zaupljivosti, ki sem jo gledal pred seboj bolj z ljubeznijo svojega srca, nego s svojimi razbolelimi omi. Iz tekih senc, iz opojnega vzduha in izpod rnega, sajastega dima sve se je svetil bel, smehljajo obraz, kakor upanje in vera iz bridkosti. Ko sem odpotoval na Dunaj, sem vzel podobo seboj. Spravil sem jo med knjige in papirje ter je nisem videl dolga leta. Zgodilo pa se je neko, da sem bil do smrti truden popotnitva, skrbi in samomuenja. Zakaj lovek postane asih kakor pred ogledalom, premeri z enim samim pogledom svoje ivljenje, vse od prvih let pa do tistega zadnjega dne, ki je skrit tam dale v prihodnosti; preblede mu lica, srce mu zastane: Kod si hodil, nesrene? emu e dalje skozi pustinjo?" Tisto jutro sem iskal med knjigami in papirji, da bi nael podobo svoje matere, da bi se poslovil od edinega obraza, ki sem ga v tistem trenutku ljubil. Iskal sem dolgo. Papirji so bili prani in zarumeneli, na katerih se je komaj e poznala pisava. Pesmi so bile, nekatere e iz otrokih let, in zgodbe, v katerih e ni bilo grenkobe poznejih. Ko se mi je tresel v rokah opraeni, zarumeneli papir, me je spreletel mraz od groze. Neko je bila tam materina podoba, zdaj je ni bilo ve. Komaj da so se e poznale izglajene zabledele sence, komaj e da se je svetilo izza njih
94

megleno in motno, kakor zastrta lu. Oital sem si v svojem srcu: Dale je njen grob, zapuen od vseh, samoten in alosten, kakor so grobovi neznanih popotnikov! Dale je ona sama, pozabljena od nas, ki smo se bili brez vodnika in brez cilja razbegli po svetu kakor jata golobov, kadar plane mednje jastreb smrt. Kakor njen grob in kakor ona sama: tuja in daljna je njena podoba mojim oem, ker je bila dolga leta tuja in daljna moji dui! Stopil sem k oknu, da bi pogledal, e je mo ljubezni in spomina velika dovolj, da bi i senc in prahu priklicala zabledeli obraz. Z oesom nisem videl, komaj da sem z mislijo slutil zabrisane poteze, lui in sence, ki so se brezobline prelivale druga v drugo. Poizkual sem, da bi odgrnil tisti sivi zastor; roka pa mi je bila okorna in plaha, obraz, ki sem ga priklical, mi je bil tuj; ni bilo na njem tistega smehljaja, ki je razodeval zadnjo tolabo in slavno odreenje, ni bilo plemenitosti, oiene in utrjene v bridkosti. In ni bilo ljubezni, ki bi govorila z menoj tiho in prijazno v tej grenki uri. Z dlanmi sem zakril oi; tedaj se je prikazala pred menoj tako ista in jasna, kakor sem jo videl pred zdavnimi leti. Le njene ustnice se nikoli v ivljenju niso tako smehljale zadnji, predsmrtni smehljaj je bil, ves blag in miren v poslednjem spoznanju.
95

Kaj bi storil, otrok nespametni, kaj bi storil sebi in meni?" Kakor da bi se v daljavi megle razmikale pred mladim solncem, pred novim ivljenjem: pokoj mi je segel v srce, malodunost je izginila. Nikoli ve nisem poizkual, da bi narisal na papir, kar je bilo vtisnjeno v najgloblji in najsveteji globoini mojega srca. V vsakem loveku je skrita beseda, ki je ne more in ne sme izrei, in ki bo napisana morda ele ob smrtni uri na njegovih ustnicah. V vsakem loveku ivi slika, ki je ne sme in ne more naslikati, e bi bil sam Lionardo, in ki bo naslikana ele na mrtvem obrazu njegovem. Ne vem, kam sem ga bil spravil in kje je zdaj tisti papir. V mojem srcu je materina podoba lepota in blagost, kakor je nikoli in nikjer nisem videl, in ki jo bodo ivo ugledale ele moje umirajoe oi . . .

96

N J E N GROB. Jeseni smo pokopali mater. Ve ne vem, ali je bil jasen dan, ali meglen, ali e je deevalo. el sem za pogrebci kakor v sanjah, in e zdaj se mi zdi, da so bile sanje vse, kar se je takrat godilo; in da je bilo morda v resnici isto drugae, nego se spominjam. Prili smo na pokopalie, da nisem vedel kako in kdaj, nato smo stali kraj globoke rne jame, iz ilovnate prsti izkopane. Pevci so zapeli; kakor iz daljave sem slial zamolkle moke glasove, besed nisem razumel. Na debelih vrveh so spuali rakev v jamo; oboje, rakev in jama, se mi je zdelo preveliko in prerno za mojo mater, ki je bila drobna kakor otrok. Ko je upnik odmolil ali pa morda e prej, ne vem ve so vsi krog mene pobirali rumeno prst ter so jo metali na rakev; tudi jaz sem se sklonil, da bi pobral pest prsti kakor vsi drugi; ali skoraj mi je izpoddrsnilo, da bi bil padel na kolena; nekdo me je zadaj prijel pod pazduho. Nato so si pogrebci slekli rne suknje, zgrabili so za lopate in so metali v jamo prst v tekih, velikih kopicah: spoetka je zamolklo bobnelo; kmalu je bobnenje potihnilo, slial sem le e pritajeno vzdihovanje in ihtenje. Jama je bila polna, grmadila
97
7

se je gomila, zmerom irja in vija, ogromna, preteka za mojo mater. Kako smo li s pokopalia, tudi ve ne vem. Nenadoma smo sedeli v krmi in smo pili; nekateri so bili alostni, nekateri veseli; jaz sem jih gledal in sem jih komaj poznal, moje misli so bile kakor mrtve, v rno jamo zakopane. Teden dni pozneje sem se odpeljal v tujino. Ves tisti teden nisem stopil na pokopalie; priel sem do vrat, pa sem se vrnil. Kakor strah je bilo v meni kakor tisti strah, ki obide vernega loveka, preden stopi v samotno svetie, pred Boga, sodnika svojega. Maloduen sem bil in slab, nisem si upal, da bi odprl vrata v blagoslovljeni hram, kjer je pod teko gomilo spala svetnica - muenica. Pet let sem ostal v tujini. ez pet let sem se napotil, da bi molil ob njenem grobu. Odprl sem vrata in sem el do srede pokopalia, do kria. Tam sem se ozrl prestraen. Tuj kraj je bil krog mene, kakor da ga e nikoli nisem videl. Krii, krici, beli in rni kameni, ob zidu vrbe in ciprese, gole, zelene, cvetoe gomile, peene steze, vse mi je bilo tuje. Groza mi je segala v srce; gledal sem na levo, na desno od nikoder ni bilo glasu, da bi me poklical, pozdravil. Jaz pa sem mislil, kadar mi je bilo hudo v tujini: Pridem do vrat in takrat bom slial njen glas: Kod si hodi!, da te ni bilo tako dolgo? akala sem te in nisem mogla spati, celih pet
98

samotnih let! . . . Pa bi el naravnost do njenega groba in bi pritisnil lice na rosno travo, da bi slial natanko njen mehki glas in da bi obutil topli dih iz njenih ust. Pripovedovala bi si lepe zgodbe, polne upanja in daljne sree, kakor vselej kadar sva bila isto sama; in bila bi sestra in brat, obadva otroka, obadva oi vprte proti vzhodu, da bi ugledala tisto nebeko zarjo, ki je bila njenemu in mojemu trpljenju od Boga obljubljena . . ." Tako sem mislil. Glasu od nikoder. Poklii me, o mati, Samo zaepei, zavzdihni pod gomilo, pa te bom slial. Hodil sem med krii, kameni in gomilami; vsi grobovi so mi bili tuji, mrtvi, nobeden me ni pozdravil. el sem h grobarju, da bi ga vpraal. Tisti grobar, ki je kopal jamo za mojo mater ter jo izkopal pregloboko, je bil e zdavnaj mrtev. Napol gluhi starec, ki sem ga izpraeval, je z zaspanimi omi ogledoval mojo suknjo, povedal pa ni niesar. Nato sem el k cerkveniku. Povejte mi, kje je materin grob? Saj ste bili s pogrebom, e krono sem vam dal!" Cerkovnik je pomislil. Rekel bi, da je v levem kotu . . . e ni morda v desnem . . . star sem . . . " Kam bi se napotil, koga bi vpraal? V krmi je sedelo mnogo znancev; po obrazih se mi je zdelo, da sem jih videl pred petimi leti, da so bili morda celo pogrebci.
99
7*

Kje je grob, ki ga iem ?" Toliko je pogrebov zadnje ase, ljudje pomirajo kakor ob kugi . . . kdo bi tel grobove, kdo se jih spominjal?" Vrnil sem se na pokopalie, da bi iskal s treznim oesom, z mirnim razumom. Treba je iskati med samotnimi grobovi, med tistimi, ki se jih dolga leta ni doteknila zvesta roka. Bog se usmili, koliko samotnih grobov! Polovica pokopalia same puste gomile, brez spomina, brez kria in kamena. e krii so polomljeni, kameni stoje poev, besede so zabledele. Kaj je bilo napisano na tem kriu, ki lei izrvan in zarjavel na gomili ? Svoji nepozabljeni, na vekomaj ljubljeni materi . . . " Gomilo je bil porasel visok plevel, kri lei v njem kod hodi, ti zvesti sin ? Saj je ele pet kratkih let, ko si postavil ta bronasti kri, napisal nanj te goree besede, prilival potonicam s solzami, z uporno kletvijo zmerjal krivinega Boga! O ljubezen, postala si beseda! Ko si stopila na jezik, te v srcu ni bilo ve! Solza kane iz oesa, razpuhti se v prahu, vzdih dahne iz ust, izgubi se v vetru! Izrujte krie, prevrnite kamene, gomile izgladite! Krii, kameni in gomile so mrtve besede, govore jezik, ki ga nihe ve ne razume . . . Ko sem el s pokopalia, me je zeblo in noge so mi bile teke. Kakor gre iz cerkve grenik, ki obuti, da Bog ni slial njegove mo100

litve; glavo sklonjeno, pogled v tla vprt. e tisti veer sem se vrnil v tujino. Zgodi se, da se lovek nenadoma zave samega sebe in svojega ivljenja; kakor da bi planil iz sanj pomane si oi, ozre se plah ter spozna, da je vse, vse, vse zgreeno, zapravljeno, izgubljeno, vse, kar je mislil, delal in ivel. Tako se je meni zgodilo, ko sem se neblagoslovljen vrnil v tujino. Neiv iveti ali bi ne bila skrunitev Boga, ki je ivljenje? Zaklenil sem se v izbo, zagrnil sem okno. V mojih ilah je tekla kri, moje oi so gledale, moji mogani so mislili, v srcu mojem pa je bila smrt. Takrat, ko sem vzdignil nogo, da bi stopil v no, se je roka doteknila moje rame; isto narahlo, komaj da sem jo util. Nisem je videl, ali spoznal sem jo takoj; sladka in topla je leala drobna materina roka na moji rami. V tistem trenotku, v enem samem sem premeril pot, dolgo sedem dni hoda. Odprl sem elezna vrata pokopalia, el sem naravnost do kria, nato po peeni stezi na levo, med tiste samotne, z visokim plevelom poraene gomile, Druga je bila drugi enaka, toda ni nisem ugibal, ni se nisem motil; s slepimi omi bi bil nael materin grob, zakaj ona sama me je vodila. Tam, ob samotnem domu njenem, sem kleal pred njo, prosil sem jo tolabe in blagoslova.
101

Zdaj hodim na to svojo sveto bojo pot, kadar mi je teko pri srcu. Tudi nocoj, o mati, ob tej uri, ko so se vse noi razgrnile nad menoj, prihajam k tebi: daj mi tolabe in svoj blagoslov, da mi kmalu zasije tista nebeka zarja, ki sva jo upala v trpljenju!

102

VEERNE SENCE.
Zmerom sem jih ljubil; zdaj, ko se bliajo, me je strah. Oko ne vidi, uho ne uje, e srce ne sluti; nenadoma, sredi veselega smeha glej, veer! el sem pred zdavnimi leti iz Ljubljane na Vrhniko, tisto pot, ki sem jo premeril tisokrat. Lepo spomladansko jutro je bilo; ko mi je toplo solnce pozdravilo lica, je seglo tudi v moje srce in je popilo vse skrbi. Ker se mi ni mudilo, sem legel pod jablan ob cesti in sem bral Shakespeareja; ne vem, katera drama je bila; toliko vem, da me je vsega prevzela nepoznana ia eznaturna lepota, da me je nasitila in napojila in da mi je e sijalo v obraz vroe opoldansko solnce, ko sem vstal. Omamljen, ves v sanjah, sem el dalje po beli cesarski cesti in sem priel do tiste krme, ki se mi je popotniku vselej tako prijazno nasmehnila izza topolov. V tisti krmi pa je bilo takrat lepo in mlado dekle. Me spominjam se ve, kako ji je bilo ime, kje da je zdaj in kako ivi; le ljubeznivega, veselega obraza se spominjam, istih oi in solnnega smehljaja. Meni je bilo takrat estnajst let; nikoli e nisem bil poljubil enske, niti v sanjah. Ker pa sem bil omamljen sam od svoje mladosti, od solnca, od ae vina,
103

od lepih misli, sem kakor ponevedoma objel dekleta krog pasu in sem jo toplo stisnil k sebi. e v tistem hipu mi je roka omahnila in od srama mi je inila vsa kri v obraz. Ona se je veselo zasmejala, za vro trenotek sem util njene ustnice na svojih. el sem dalje kakor blagoslovljen romar, tako sreen in v srcu vriskajo. Ob tisti lepi uri sem prvikrat ugledal podobo, ki sem jo videl kasneje e mnogokdaj, ali tako solnne in jasne nikoli ve: voz je vignil mimo mojih oi, v vozu je sedela enska, kakor bi je ne videl lepe v samih nebekih sanjah. Solnce se je lesketalo v zlatih laseh, sijalo je na beli slamnik, na belo bluzo, na beloarea lica; kakor se je podoba prikazala, tako je bliskoma ugasnila, izginila svetloba v svetlobo. Kadar sem jo videl v poznejih letih, me je bilo strah in umaknil sem se prav do jarka: Tako si la, mladost, tako si mi pobegnila, srea, brez pozdrava in blagoslova!" Takrat pa sem gledal za njo z veselimi omi: Hiti, jadrno hiti, prihodnost moja, pa te dojdem s temi mladimi nogami!" . . . Ni se e prikazala bela Sveta Trojica na holmu, ko sem se ozrl ves osupel po mrani pokrajini. Kdaj so bile prile sence in odkod, kdaj je bil ugasnil dan ? Tiho in nevidno je bila no popila dan in svetlobo njegovo; tiho in nevidno so bile legle sence na moje srce ter so zagrnile mladost, sreo in zaupanje.
104

Saj ne tam za gorami v veselem solncu: pred menoj v tiini in grozoti noi je pravo moje ivljenje; tam so rne skrbi in prezgodnja utrujenost, je rano spoznanje, iz ponianja in trpljenja porojeno. In vse, kar je bilo lepega od zore do mraka, vse je le spomin, ali so morda le sanje, ki jih je Bog poslal za tolabo objokanemu otroku ropotuljo. Tako teak mi je bil korak, kakor da sem bil ves dan hodil tisto pot, ki je tri ure hoda. Videl sem e vse, kakor je v resnici bilo: najdraji obraz razglodan od skrbi, najmileje oi objokane, najblaje ustnice trepetajoe od pritajenega ihtenja . . . Zmerom sem ljubil veerne sence; kadar so mi v lica dahnile, me je bilo strah. Gledal sem v dan nazaj vse do jutra, in teko se mi je storilo pri srcu. Kaj ni bilo na tej kratki poti veliko lui, veliko lepote, veliko sladkosti in vse to ugaeno, kakor potopljeno v rno movirje? e je mogoe, da se tako zgodi, e je grenak in trpek celo spomin sam: ali je bila vsa tista lepota zlagana, vsa tista sladkost le opojna prevara, tista lu le dimast plamen iz noi! Ali so le sence resnine in vene, ali je vse drugo le gola domiljija, le samoopajanje? Zdaj se bliajo veerne sence in v mojem srcu epee na vsa tisoera vpraanja tisti odgovor, ki se ga v svoji malodunosti najbolj bojim : resninost in venost je tema, je vesoljna
105

no. In vse, kar je bilo lepega od prvih otrokih let pa do teh zadnjih senc, vse je bila gola domiljija, pusta samoprevara. Strana je no, kadar stopa iz doline s tihimi koraki; straneja je ta hladna praznota v srcu . . . Da bi e prila no, z njo mir in tiina!

106

TINICA
Ugleda kraj, ki si ga videl in ljubil v davnodavnih dneh; zaenja staro, pozabljeno melodijo; zaduha v vetru vonj z daljnega vrta; in mahoma je pred teboj kos preteklosti, tako jasen, da ivi v enem samem hipu leto ivljenja, ki je bilo. Nad Vrhniko, na holmu onkraj Svete Trojice, je mal smrekov gozdi, Tinica. Toplo mi je pri srcu, kadar se domislim nanj. Bilo je v tisti zgodnji, isti mladosti, ki je, Bog se usmili, e tako dale, da jo vidim komaj e z omi svoje due. Vidim jo, kadar se spomnim na temno, senno Tinico, kadar ugledam na cesti svetlomodre, smehljajoe se oi, kadar zaduham vonj ciklamna. Tista prepolna radost je bila v nas, ki napenja prsi in dui v grlu. Napotili smo se, sami mladi ljudje, preko Sv. Trojice v Tinico. Vro dan je bil; nebo isto, visoko razpeto, mirno v svojem solnnem sijaju. Stopali smo poasi v zloni klanec. Svetlo in sladko se mi je meglilo pred omi. Videl sem Heleno poleg sebe, ne da bi se ozrl nanjo. Vsa lahka in nena bel metulj, krila se leskeejo v solncu. Na zlatopeninih laseh se je pozibaval irok bel slamnik.
107

In bilo mi je, kakor da je vse ena sama, nerazdeljiva, preudena lepota: rodna pokrajina in bleee poletno nebo nad njo, cerkev Svete Trojice, Helena, mladost in ljubezen, in tiste otroke plahe prve pesmi, ki so bile takrat v meni. Ko smo dospeli do Tinice, nas je pozdravil prijeten hlad izpod rnih smrek; in zadialo je opojno po ciklamnih. Polegli smo v senco. Helena si je odpela slamnik; skozi temno vejevje je en sam tenek arek trepetaje poljubil njene lase. V lica ozka in nena, je bila nekoliko zardela, ustnice so bile narahlo odprte; arka svetloba, ki je oblivala cerkev, je tiho odsevala v njenih sinjih oeh. Mir je bil v zraku, bila je nevidno in neslino trepetajoa tiina poletnega dne. Ves boji svet in mi sami, naa mladost in vse nae misli, vse je bilo s svetlobo prepojeno. Meni so bile ustnice suhe; kljub hladu iz Tinice me je galo v lica in obutil sem, da naju silna dlan rahlo in skrbljivo vzdiga proti arkemu nebu, naju obvlada, samo naju dva, Heleno in mene. Smehljaje in tiho mi je ukazala: Prinesite mi ciklamnov!" el sem v goavo med mlado smreje in sem nabral ciklamnov poln naroaj. Prinesel sem jih in sem posul z njimi Heleno vso, kakor je leala v travi; slamnik, obraz, belo obleko in tudi tiste ljube drobne olne. Ni se genila, samo smehljala se je. In taka, bela, z rdeimi ciklamni
108

posuta, je ostala v mojem srcu kakor pravljica . . . Vse to je bilo zdavnaj, zdavnaj. Zadnji sem bil hudo bolan in napotil sem se na Vrhniko. Kadar je lovek alosten, ie, da bi ugledal drag obraz. Ljubeznjivo se je smehljala s holma bela Sveta Trojica; vsak korak na iroki cesarski cesti mi je bil nov spomin. Moja zgodnja mladost, angel boji, je la tiho poleg mene, drala sva se za roke. Pogovarjala sva se o grenkih in o veselih dneh; ve je bilo grenkih. Ali edina pravica, ki jo je ustanovilo in potrdilo loveko srce samo, je ta: kar je bilo grenkega, usiha in usahne, komaj da e ostanejo znamenja na elu; kar pa je bilo veselega, eprav veselega v bridkosti le ena ura, le en hip je neumrljivo, s temi trenotki je alostno srce prepleteno kakor ponono nebo z zvezdami tolanicami. Stopal sem v klanec poasi, v tisti sladki omotici, ki je pol radost, pol bolest. Kamor sem se ozrl, od povsod me je pozdravljalo, se mi je prijazno in ljubo smehljalo. In vendar so bili povsod sami nagrobni spomeniki; tam spodaj so spali davni dnevi, dragi mrtveci; ko sem el mimo, so odpirali oi, so mi epetali pozdrave, sijajno se bleei v solncu. Sveta Trojica, kraljica vrhnika. Svetli spomini dragi kamni in biseri na belem oblailu. Kolikokrat so romale k nji moje misli, bene lastavke, v tujini po gnezdu koprnee.
109

Zavil sem ob cerkvi na ono stran, da bi videl Tinico. Tesno mi je bilo pri srcu tako se vraa popotnik po dolgih letih domov; vzkliknil bi rad iz stisnjenega grla in v vzkriku bi bilo oboje, solza in smeh, dekla in hlapec ljubezni. Zastrl sem oi z dlanjo, ker se mi je blealo v popoldanskem solncu. Tam je Tinica . . . , tam so tiste svetlosinje, smehljajoe se oi, tam je belo krilo, posuto z rdeimi ciklamni, tam je moja mladost. . . Milost boja! Ali so oslepele moje oi? Ni je ve! Ne ve! Vse posekano od debla do stebla! Trda solnna svetloba lije, lije, lije na grobie; niti usmiljene ciprese ni. Skorja na torih je rna; strjena kri . . . Temno in teko mi je seglo v srce. Kako vam je bilo, smreke, ob tisti uri, ko ste padale? Kam so zakopali vaa uboga trupla? Kako ti je bilo, moja mladost, ob zadnji uri? Kje je tvoj grob?

110

MLADOST.
Sedel sem na Roniku, tam pod verando, in sem gledal na vrhniko stran. Lepo jutro je bilo, tako isto in jasno, da sem razloil v daljavi belo grlico, Sveto Trojico. Tam je bila moja mladost. Grenko mi je bilo pri srcu kakor da bi gledal v obraz loveku, ki mi je bil nekdaj ljub in drag in ki mi je zdaj isto tuj. Vsa dolina, prav do vrhnikih hribov, se mi je sdela kakor rakev. Tam spi lovek, ki se nikoli ve ne bo vzdramil. Zatisnjene so oi, ali trepalnice so tako tenke, da gleda skoz nje. Oitajo je njegov pogled. Kod si hodil? Kje je pot, ki so jo are in koprne gledale te oi? Kam so se izlile, kje so utonile vse lepe sanje, kod so se razbegle visoke misli?" . . . Iz alosti me je vzdramil korak na pesku. Priel je postaven mo, spodobno obleen, nekoliko rejen; obleka in zlata veriica na belem telovniku, rdea lica, vesele oi vse na njem je razodevalo, da je popolnoma zadovoljen sam seboj in s svetom. Slamnik je dral v roki in si je otiral z robcem potno elo. Pozdravil me je z odkritosrnim, skoraj otrokim veseljem in takrat sem ga spoznal.
111

Mojih let je bil, tovari moje mladosti, ali po hoji, po glasu in obrazu mlaji od mene. Ko sva se pozdravila, je prisedel, ogledoval me je dolgo in natanko, nazadnje pa se je zasmejal s svojim zvonkim in prijetnim glasom. Ai ti prav, da sem prisedel oko te razodeva! e z jezikom ne zna lagati, pa bi z oesom? In tudi vem, zakaj ti ni prav! Toliko vem jaz; ti pa vedi, da mi dela krivico! Ko sem priel, si gledal zamaknjen tja doli na vrhniko stran in tako bled si bil, da sem se prestrail. V tistem samem trenotku sem bral vse tvoje misli, kakor da si jih bil na papir zapisal... Rekel si v svojem srcu: tam se je zael kriev pot emu, kaken je sad in k o n e c ? . . . Stopil sem predte, spoznal si me in v tistem hipu si me sovrail, kakor e nikogar v ivljenju. Rekel si nadalje v svojem srcu: to je lovek, ki je vedoma, s smelo roko ubil svojo mladost; storil je greh zoper svetega duha in glej ga, mladega, zdravega, zadovoljnega s seboj in s svetom! Dem Einen die Perle, dem Andern die Truhe a biser dobi ubijalec! . . . Take in podobne so bile tvoje misli. Tudi jaz sem pred nekaj leti stal na hribu in sem gledal na gorenjsko stran, tja, kjer je bila moja mladost. Smelo sem ji pogledal v lice in sem jo ubil. Ko sem stal na hribu, so bile tudi moje misli prav take, kakor tvoje; samo da si ti glavo sklonil, jaz pa sem jo povzdignil. Vpraalo me je z belih gora, od
112

gorenjske strani: Kod si hodil ? Kje je pot, ki so jo are in koprne gledale tvoje mlade oi ? Jaz pa sem gledal naravnost in sem naravnost odgovarjal: Po tistih klancih se plazi jetien asket s trepetajoimi koleni, usahlimi lici in udrtimi omi. Jaz sem ubil svojo mladost, on pa je ubil svoje ivljenje! . . . e paglavci se posmehujejo tistim idealom mladosti, ki so tako svetli in visoki na papirju. Besede, besede, besede je rekel Hamlet. Po mojih ilah pa se ne pretakajo pisane besede, temve iva kri . . . Glej, nevesto imam, jutri ti jo pokaem. Tebe bi posluala verno, kakor bere lovek gladke verze; mene pa ljubi z omi in z ustnicami in s telesom. Ali ve, kaj se to pravi? Jaz ivim v ivljenju, ti ivi na papirju . . . Ne posluaj mladosti, ubij jo! Drugae bo stala za teboj kakor sitna guvernanta, ki jo je bilo ivljenje opeharilo za ljubezen, pa se tolai z nemko liriko in z ideali . . . Zadovoljen lovek je pravien pred bogom in pred ljudmi. Kateri so tvoji sodniki? Zdrava kri, rdea lica in jasne oi! Ali pozna tisti dovtip o kravi, ki ni dajala mleka, zato ker je ivela od same tiriperesne deteljice? Neslan dovtip je, ali modrost je v njem . . . Siromak je shujal, ker se je bil preobjedel idealov, zdi se mu, da je velik muenec, apostol morda, pa ne pomisli, da je ukradel ivljenju celega loveka. In namesto, da bi tako pomislil, gleda z zanievanjem in sovratvom na ljudi, ki z ravnim korakom, ponosni in zdravi,
113
8

prepevaje in vriskaje hodijo po [iroki cesarski cesti ivljenja . . . Kadar sem se spomnil na svetopisemsko zgodbo o zlatem teletu, so mi bili vselej ljubi tisti preerni plesalci, nego pa Mojzes, ki je stal na gori. Plesalci so peli in iveli, Mojzes pa je pisal . . . Ne glej, ne glej tja na vrhniko stran, zasmej se in tri z mano!" S prijetnim glasom je govoril, gladko in lahkotno, kakor priueno pesem. Ves obraz se mu je smejal in svetil, oi so gledale odkritosrno, nobene grenke misli ni bilo v njih. Ko je el, sem stopil k plotu pod verando. Tenke meglice so se vile nad barjem, na vrhniki strani pa je bilo jasno; iz daljave me je pozdravljala bela grlica, Sveta Trojica. Takrat se je zgenilo v rakvi, vzdramil se je lovek, ki je dolgo dolgo spal. Poasi so se vzdignile trepalnice, pogledale so mi v lice jasne oi, polne trdnega zaupanja; in ustnice so se nasmehnile. Kje je bridkost? Tako sladko mi je bilo pri srcu, kakor nikoli poprej.

114

UTRINEK IZ MLADOSTI.
Mladost v svoji daljni, tihi lepoti je podobna temnosinjemu nonemu nebu, razpetemu iz venosti v venost, posutemu s svetlimi zvezdami tako nagosto, da jih oi ne razloijo, komaj slutijo, te oi, trudne od dneva in od sanj. asih se utrne zvezda, loi se od druic, plane v sijajnem loku do obzorja, zablei se arko ter ugasne. V svojem mrtvem smehljaju, v svojem bledem miru je mladost podobna pokopaliu. Beli spomeniki stoje pod cipresami, mole, od meseine obarjeni. asih se zasveti drobna luka na grobu, tu, tam, kresnica v temnem grmu; zasveti se, trenotna sladka misel, vztrepee v rahlem nonem vetru ter ugasne. Ena drobna zvezda, ki se je utrnila z neba, ena skromna luka, ki se je zasvetila na grobu, en begoten spomin, en sam ljub smehljaj iz preteklosti mi je v srcu drag, je dar boji, dobrotna kaplja zdravja in tolabe. Kaj je mojemu blinjemu? Kolikor meni. Reci prijatelju, reci tujcu besedo, pa e eno samo dobro jutro"; beseda se je utrnila iz srca in je kanila v srce, tam je ugala drugo, zasijala z njo v enem plamenu in neznanki sta si bili sestri. Zauje zdale
115
8*

melodijo, v dui se ti zgane, kakor slast in bolest kdaj si slial, kje to melodijo ? Iz davnine je smehljaje pogledalo sinje oko igavo je? Poslua zgodbo, ki ni tvoja; ni e izzvenela zadnja beseda, e ti epee srce tvojo zgodbo. To je bilo tisto ivljenje, ki je prepevalo s krjanci in s solncem visoko pod nebom, se ni e dotikalo tal. Pavla je imela kostanjeve lase, v bujne kite spletene; imela je velike, vesele rjave oi; kamor se je ozrla, je koj vse zapelo od radosti in ljubezni in mladosti. Takrat ji je bilo petnajst let, mislim. Zmenila sva se bila, da se imava rada; in vse je bilo prav. Ljubezen je bila en kratek pozdrav, en topel pogled, en tih smehljaj. Vroa mi je prihitela naproti, ko sem priel pod veer, da bi jo akal za vrtom. Pridi k meni nocoj! isto sama bova! Oe in mati pojdeta v krmo tarokirat. In ostala bosta do polnoi, sta rekla. Prav isto sama bova, sama vse od veera do polnoi! Ko so sijale zvezde, sem se napotil na to veselo vasovanje. Neznana vroina, sladka in teka, mi je leala na licih, na dui. V vei me je akala, vsa bela, in me je prijela za roko. Pozdravila se nisva z besedo, tudi pogledala se nisva, ne vem zakaj. Vedla me je skozi prvo izbo, ki je bila velika in temna. V drugi izbi je gorela svetilka na mizi.
116

Zasmejala se je; takrat me je pogledala s istimi omi. Glej, kaj sem pripravila za ta najin veer!" Steklenica rnega vina, poleg nje dvoje kelihov, na kroniku gnjat, v koarici kruh. Pijva in jejva, sedaj, ko sva . . ." Zardela je in tudi jaz, mislim, da sem zardel. Spogledala sva se in zasmejala sva se oba. Sedaj, ko sva mo in ena!" Sedla sva tako, da je bila miza med nama. In sva jedla in pila. Jaz sem pravil resnobno, kakor sem mislil: e dve leti imam do mature, samo e dve leti. tiri leta na tehniki, samo tiri leta. tiri leta, ena ura. En trenotek, ker se bova zmirom tako rada imela kakor sedaj. In nato . . . " Beseda se mi je ustavila; presladka in prevroa je bila v srcu. Poznal sem vse tiste zvonke in visoke besede, ki jih je bila ustvarila ljubezen. Ali na jezik mi ni hotela nobena, e sama beseda ljubezen" ne. Raji bi bil umrl, predno bi izpregovoril strano in tujo besedo ljubim te". Nekaj drugega je bilo v meni, tem visokim in zvonkim besedam ni podobnega. Bila je ista mladost, brez pretvarjanja in hinavine in koatih oblail. akala bom nate. Saj bo zares en sam trenotek. In ti mi bo pisal." Vsaki dan!" Tudi jaz ti bom pisala!"
117

Pomislila je, nato me je pogledala zvesto in rosno.

Tako mi pii, k a k o r . . . "

Tudi nji se je beseda ustavila. Mislila je: Kakor govore o ljubezni tisti daljni ljudje, ki zlagajo pesmi in poznajo take besede, da lijejo loveku v srce kakor sladek ogenj!" Tako ti bom pisal!" Obema nama je srce utrpnilo, obmolknilo. Poasi in teko se je roka do roke spustila preko mize. Njena je bila gola do komolca, od zapestja zmirom bolj bela, tiha in samosvoja; v jamici pod komolcem se je svetila tenka sinja ila; prsti so bili plahi in nerodni, ko sem se jih dotaknil, sem obutil, da je tudi moja roka mrzla in potna. Spogledala sva se; ta pogled je bil zastrt in alosten; od suhih ustnic ni bilo besede. Vstala sva oba trudna, od neznanega uda omamljena, skljuena kakor pod bremenom. Roka se je roke oklepala, prsti so se kljuili v prste, ustnice so se ustnicam bliale, suhe in opaljene. Stala sva si nasproti, sklonjena preko mize, lice tik do lica; smehljaj ni bil ve smehljaj, oi so gledale, videle niso. Stala sva, lice do lica, roka v roki; oi so se nama irile od groze, ustna so bledela. Iz vee so udarili koraki, glasovi. Oe in mati!"
118

Kam?"

Jezus!" Ugasni, ugasni! Pospravi pod mizo! Ugasni!" Zgrabil sem za svetilko ter jo upihnil tako nerodno, da mi je plamen opalil veke. Skoil sem na okno, z okna na vrt. Leal sem v koprivah in poslual. Slabo mi je!" je rekel njen glas; spoznal sem ga, pa mi je bil isto neznan. Ni me ni bilo sram, da sem zajokal naglas, ko sem el, ne vem kam. Kje si Pavla, ki sem te poljubil tolikrat na srce, na ustnice nikoli? Zvezda, ti samotna, tiha, kam si se utrnila?

119

SLAMNIKI.
sem stopil na prag pred hio, se je bil e polegel veseli um in tru ter se polagoma razbegal ali poizgubljal v smrekovem gaju pod hribom. Na mizah so ostali slamniki, veliki pisani cvetovi v solncu. Prilo je bilo na hrib blizu do sto uenk tretjega in etrtega razreda predmestne ole. Slamniki so bili skromni in obnoeni, slama opaljena, trakovi zabledeli, oblika starinska. lovek se podpie na vsako stvar, ki se je dotakne. Zdi se mi celo, da ostane sled njegovega pogleda na zidu, na hii, na polju, na tujem obrazu. Ko sem neko pogledal v lice enski, ki sem jo ljubil, je bilo tam e napisano, da jo je bil minuto poprej oskrunil nesramen pogled . . . Slamniki so bili razmetani vse kriem grua otrok, ki se razgreti, arei in preerni love po travniku. Na posebni mizi, troje korakov od drugih, pa so bili slamniki lepo razvreni, noveji so bili in bahateji. Na cesti ob travniku stoje gosposki otroci in gledajo nemi na veselo druhal.
120

Ko

Kje so uiteljice? Na pogrnjeni mizi pred krmo lei dvoje naarjenih slamnikov. Slama ni posebno dragocena, tudi svila trakov in pentelj je skromna, ali vsa ta pisana skromnost krii in se razmahuje, poudarja, da lei na pogrnjeni mizi ter ukazuje mir in red. Na mizi, kjer je gnea najbolj pisana, preerna in glasna, lei slamnik, ki ni ne otroki, ne enski. Zelo pohleven je, slama je vsa opaljena in tudi e razcefrana, igla je zarjavela in ima na koncu isto navadno stekleno kroglico, irok trak ni ne rn, ne siv, ne vijoliast . . . stoj! Ali nisi tista uiteljica, napol enska, napol otrok, ki si je v rnilu namoila trak, da bi imela nov slamnik? Kadar stoji med otroki, drobna, razgreta, teko sopea, ti je komaj dvanajst let. Kakar lee trudna in potrka skrb na duri plahega srca, je tvoj obraz ves star in vel; takrat ti je trideset let. Bog s teboj, sirota! Na stolu visi slamnik otroka, ki je edinec mlade matere. Takih slamnikov ni v prodajalnicah. Lani ga je e nosila mati sama; le ob lepih nedeljah, ko se je napotila na Ronik. Letos ga je vsega prenovila, premenila mu je obliko, da so bili krajci bolj poveznjeni, nato je kupila nov svilen trak, tako dolg, da se pisane pentlje poigravajo v vetru; in navsezadnje je okrasila ves slamnik s sveimi marnicami. Za en dan! Tako krase slamnike le mlade matere, ki so otroci svojih otrok . . .
121

Ubogo dete, igavo si in odkod? Na tleh lei slamnik, brez oblike, siromaen in pohojen. Darovan je bil; ali roka, ki ga je dala, ni bila blaga; vrgla je malovredni dar kakor smeti na smetie; otrok ga je sprejel ponian in osramoen in je e poljubil neblago roko. Na traku se pozna, na preperelem in zamazanem, da nima matere, ubogo dete! igavo si in odkod kod pojde in kam? . . . Zdi se mi, da gledam pred seboj vse mlade obraze, vesele in objokane, rdee in bledikaste, polne in upale. Zdi se mi, da sliim glasove; otroke in vriskajoe, globoke, prezgodaj dozorele, smeh in jok. Zastor se poasi in tiho odmika: preteklost, sedanjost in prihodnost, vse je kakor v enem samem hipu pred menoj. To niso ve smeni otroki slamniki, prepereli, obnoeni, opaljeni, brez okusa nalipani. Niso ve otroci, ki jih je bil neumen in neroden sluaj zdruil v eno samo gruo. ivo ivljenje strmi name s tistimi omi, ki me spremljajo povsod in ki sem se jih zmerom bal. Prezgodnja strast, prezgodnja bolest in alost; obup srca, ki je nedoraslo e spoznalo grozo delavnika; skrb in trpkost v oeh, ki so videle december, ko e maja niso bile ugledale: veselje, ki vriska in plee pred durmi solz. Prijateljstvo, sovratvo, ljubezen, zavist, kodoeljnost, zloba in blagost vsa pisana gnea strasti, prerivajoa se, sunkoma sopea, sama vase grizoa, sama sebe
122

ubijajoa. ivljenje, kakor sem mu v lice gledal in kakor sem ga ivel sam . . . Otroci so se vrnili iz gozda arei in zasopljeni. Jaz sem stopil v veo in sem bil bolj truden od njih.

123

V GAJU.
Jesensko listje, rdee, aree, je v solncu umelo, pelo je smrt. Veerni arki, tiho beei, so se topili v daljni mrak. Sedel sem v senci pod kostanjem. Na srcu mi je teko leala tista alost, ki jo obuti lovek, kadar se ugleda, kakor v neusmiljenem ogledalu, sebe in svoje ivljenje, svoje nehanje in preobraanje, svojo mladost in svoje umiranje. Vse, kar je mislil in storil, zadobi nenadoma drugano lice in drug pomen. Priel je v kraj, ki mu je bil drag v spominu, gledal je ves zauden in ga ni spoznal. Kaj si to ti, zibel moje mladosti? To ni tvoj obraz, slepe so tvoje oi in me ne pozdravljajo!" Sreal je loveka, ki ga je v zdavnih asih od srca ljubil; pust in hladen je njegov pogled, njegova roka je mrzla, srce ne govori ve s srcem. Kar je bilo neko ivo, je okamenelo, je brez due in b e s e d e . . . Vsaka misel, tako mona in vroa v uri poroda, je ivela le v edini tisti uri, nato je ovenela, umrla; tako pade list z veje, lei v prahu zgrbljen in mrtev. Vsaka misel, vsaka beseda, vsaka kretnja ovenela, okamenela, due ni ve v nji. Kaplja za kapljo lije iz te posode, ki se ji pravi moje ivljenje; kmalu bo posoda prazna. List za listom
124

pada s tega drevesa, ki se mu pravi moje ivljenje; kmalu bo drevo suho in golo. Prenavljanja ni, ne prerajanja; kaj bo iz prelite kaplje iz odpadlega lista, kdo ve; ali prazna posoda bo razbita, golo drevo se bo posuilo . . . Veerilo se je v gaju; zapihal je hladen veter, v gostejih jatah je poletavalo mrtvo listje na tla. Priel je mlad par. Tiho sta la in poasi, nista videla ne velega listja ne veernih senc, la sta kakor skozi svoje lastne mlade sanje. Slial sem epetajoe besede, slial sem jih razlono v svojem srcu, ko sta bila e dale, dvoje senc v mraku . . . Ni ve ne morem govoriti, ne napisati teh besed; meni so kaplje, v pesek izlite, listje, pohojeno na tleh. Mladost, ljubezen, zvestoba, upanje v prihodnost, vera v sreo . . . besede nerazumljive in prazne, kakor brezmiselna govorica vetra v vejevju. Tam dale v mraku, tam so e ive in vroe; kmalu bodo leale v spominu, kakor velo listje v pesku. Ti presladka, ljubezniva" . . . kje si zdaj, ti presladka, ljubezniva? Se v daljnih mislih te ni ve . . . Ti nadvse dragi" . . . kje si zdaj? e v daljnih mislih te ni ve . . . Prilo je dvoje starih ljudi; vraala sta se v mesto. On se je upiral ob palico, ona je bila skljuena v pas in je enakomerno stresala z glavo. Govorila sta poasi in momljaje z velimi ustnicami.
125

Kmalu pritisne zima, skrbeti bo treba za drva!" Za drva!" Huda zima bo, se bojim!" Daj Bog, da jo prebijeva!" Daj Bog!" Vzdihovaje, upognjena in trepetajoa sta poasi tonila v no. Potegnil je moneji veter in ploha listja se je vsula na p o t . . . Prilo je z lahkimi koraki dvoje mladih fantov, dvoje veselih tudentov. Poznal sem pesem, ki sta jo pela. Tudi sam sem jo prepeval, to pesem preerne, bojaeljne, v zmago verujoe mladosti. Mlade oi so videle, mlado srce je spoznalo, da je vsa narodova preteklost astivredna fosilija brez ivljenja in brez sokov za sedanjost ter da je ta sedanjost sama popolnoma zgreena vijugasta pot v movirje. Mlade oi so videle in mlado srce je spoznalo vso naemljeno in naarjeno la oitnega in skritega ivljenja, astitljivo krinko na neastitljivih licih, isto suknjo na neistih telesih. In ob tem spoznanju se je uprla mlada volja, s silnimi perotmi se je vzdignila visoko nad movirje, zmagoslavni prihodnosti naproti . . . Ne poznam ve vseh tistih besed in misli; predaljne so mi kaplje, od peska popite, listje v prah pohojeno. Kje je zdaj tisto spoznanje, kje hrepenenje in boj in zmaga? . . . Dvoje senc se je tiho izgubilo v mrak, v pou126

tevanju velega listja so vtihnili koraki. Z njima je lo in se je izgubilo spoznanje, hrepenenje, ivljenje la je in se je izgubila mladost. . . Prilo je mimo dvoje starih gospodov; vraala sta se v mesto, trudna sta bila in vpognjena, v obnoene suknje tesno zapeta. Zdelo se mi je, da sem e videl, pred eno samo minuto videl ta nagrbljena, vela, siva lica, te udrte, zaspane oi, ta tenka, trepetajoa kolena; in da sem slial te grgrajoe, teko sopee glasove, te puste besede, pred eno minuto slial. Dober kofetek je tam gori, e zmirom dober kofetek . . . " Dober kofetek! Ampak lani, bi se mi zdelo, da je bil e bolji!" Morda je bil res bolji... Smetane, mislim, da je premalo . . ." Nekako vodena je, bi se mi zdelo!" Res, vodena je! Ali drugae je kofetek prav dober!" Prav dober je!" Momljajoa, upognjena sta se s tresoimi koleni poasi izgubila v mrak . . . Vstal sem tudi jaz. Zmirom moneji je bil veter, kakor pred nevihto se je usipalo listje na rna tla, e so trlele gole veje proti nebu . . .

127

ISTRSKI OSEL.
Pred nekaj leti sem bral (mislim, da v Laibacherici") kratko zgodbo, ki se mi je e takrat zdela v marsikaterem oziru zanimiva in pouna. Bojim se, da so ljudje e pozabili nanjo, ker je bila skrita med reklamnimi noticami in starimi dovtipi. Meni je ostala v ivem spominu, ali vendar bi e zdaj ne mogel natanko povedati, kaken je njen pravi pomen in nauk. Morda se kdo drugi, takemu poslu ve, poglobi v to stvar ter jo razbistri do konca. V nekem istrskem mestecu so sklenili obinski moje, da je treba polahtniti oslovski rod. Kmetice so prihajale zjutraj v mesto na udnih ivalih, ki so bile komaj e oslom podobne. Sama kost jih je bila in sama razmrena, etinasta dlaka, na hrbtu in na bedrih pa se je kazala gola koa jase v bodievju. Glava je bila neznansko velika, veja od ivota, in je klonila trudna in lena k tlom; kakor za nala pa so bila uesa, to poglavitno in ponosno znamenje oslovskega rodu, vse premajhna, isto neznatna, skoraj volja. Kaj bi nadalje e govoril? Neko se je prikazal na trgu samoten tujec, suhljat lovek v dolgi sivi suknji in s popotno epico na glavi; ugledal je osla neosla ter je zlovoljen
128

pljunil predse. Obinski mo Vallencich je stal na pragu svoje krme in je videl to sramoto. Posvetovali so se, nato so vpraali uenjake; uenjaki pa so odgovorili, da ivi najlepi in najkrepkeji oslovski rod sredi Italije, v slavnih flbruzzih. Poslali so pismo v slavne flbruzze, v pismu pa so razloili, kako in kaj, da bi radi polahtnili oslovski rod in da so uli o veliki slavi tega rodu iz flbruzzov. In tako. V flbruzzih so pismo prebrali, pa so se napotili in so poiskali najlepega in najkrepkejega osla, ki je slovel dale naokoli zaradi svojih mnogotevilnih ednosti. Tega so poslali bratom Istranom in zraven e prijazno pismo. Velik je bil praznik v istrskem mestecu, veliko je bilo veselje. Solnce je sijalo, gorelo na prostrani trg, na staroslavno beneansko stolnico, na rumenkasto, obgano zidovje z malotevilnimi, ozkimi okenci; posijalo je asih iz usmiljenja celo v tiste mrane, hladne, tesne ulice, kjer bi se lovek le s teavo izognil loveku. V pristaniu se je narahlo pozibavalo par ribikih baric s pisanimi jadri; na obzorju je bila sama lu, da se ni dalo razloiti, kje se nebo potaplja v morje. Meani so se bili navsezgodaj prazniko oblekli, izprehajali so se po trgu in po obreju, odpoivali si po krmah. Imenitniki so se nosili pokonci, hodili so z umerjenim korakom ter so razkazovali solncu svojo imenitnost. Po obreju so stale pisane grue kmetov iz okolice; drali
129
9

so roke kriem na hrbtu ter gledali z upognjenim ivotom in resnim obrazom na morje. Tako so stali tam e opoldne pod razpaljenim nebom, barka pa je bila naznanjena za veerno uro. Prav na produ je lealo vznak par ribiev, roke pod glavo, rjave obraze naravnost v solnce uprte; kazali so bele zobe ter spali trdno in mirno. e preden se je solnce nagnilo do svetlega morskega roba, se je prikazala na obzorju tenka rna senca, lastavici podobna. Dolgo je stala ta rna lastavica kakor priklenjena; rasla je komaj za spoznanje, genila se ni. Toda nenadoma se je odklenila, spustila se na morje. Barka je plavala jaderno, zavila je v prelepem kolobarju, bele iskre so se utrinjale za njo. Imenitniki so prili s trga in iz kavarne, meani iz krem, kmetje so e nije upognili hrbet, ribii so se vzdramili. Stali so tam zamaknjeni, oi so se svetile, lica so gorela. Ni je bilo besede, dokler se ni barka veselo namerila naravnost v pristanie. V tistem trenotku pa je udarilo do neba tako zmagoslavno vriskanje, kakor ga nebo e ni slialo. Evviva! Evviva!" Sopihaje, kakor tica prhutaje, vsa potna in trudna se je ustavila barka. Imenitniki so stopili v prvo vrsto, prav pred mostiek. Tedaj je zavrealo na krovu smeh in krik se je razlegal do beneanske stolnice. Prikazala se je bila udna ival, ki je bila podobna Bog sam vedi emu.
130

Begala je plaha po krovu, vlekli so jo in tepli, dokler je niso privlekli in pritepli na mostiek. Rjav mornar je vlekel spredaj za mono vrv, zadaj je drug mornar, ki je bil prav tako rjav, klestil z dolgo palico isto enakomerno, zdaj po levi, zdaj po desni. To je va osel iz Abruzzov!" Na osel, Dio mio!" Malo shujal je, morje ga je vzelo!" Ne le, da je shujal v nobenem oziru ni bil ve podoben tistemu junaku iz Abruzzov. Glava je bila oitno teja, dalja in okorneja, ivot se je stisnil in zoil, dlaka, prej tako svetla in gladka, je zatemnela ter se poetinila, rekel bi skoraj, da so se celo uesa zmanjala. Ko so imenitniki ugledali to strahoto, so prebledeli in od srama in srda niso vedeli, kaj bi. Tudi ljudstvo je molalo v prvi grozi, Ali iz te prve groze se je izvilo, je planilo nekaj stranega. Na tla z njim! V morje z njim! Udarite! Bijte! Ubijte!" Tenke ibe, trde palice, gorjae, vesla iz stoterih rok se je mahoma in hkrati usulo na ival, tako slepo in divje, da je padalo tudi po pleih ribiev in kmetov. Iznenadena ival se je postavila vrsto na vse tiri noge, zatisnila je oi ter je akala. Ko pa jo je udarilo teko veslo naravnost na gobec, tako da se je curkoma vlila kri, se je vstopila na sprednji dve nogi, pobrcala je z zadnjima dvema ter se spustila v beg. Na131
9*

merila se je najprej proti morju, tam pa je zaobrnila ter prav skozi gneo udarila proti mestu. asih je koga prevrnila, asih koga pohodila, celo obinski mo Vallencich se je pred svojo krmo prekobalil v prah. Ali padalo je nanjo neprestano, ni je bilo ve dlake, ki bi ne bila dvakrat presekana, v koo in kri zabita. Sredi trga, pred beneansko stolnico, je ival za hip postala, vzdignila je glavo, gobec proti nebu in je zavpila z glasom, ki ni bil navadnemu oslovskemu glasu prav ni podoben. Nato je beala dalje, omahovaje, opotekaje se, ali tako urno in neutrudno, da so upehani birii zaostajali. Ko je solnce utonilo v morje in je hitro ugaal istrski mrak, je izginila bena ival v hribe in nobeno oko je ni ve videlo. Sredi noi, opolnoi, so se vzdramili meani in vsem je segla groza v srce. Iz daljave, tam od golih, alostnih hribov in vse preko morja se je razlegal glas, ki ni bil ne ivalski ne loveki prav zares, glas napol loveka, ki bi rad potoil Bogu, pa ne pozna kranske besede in molitve. Vse do jutra se je razlegal, ele ob zori je utihnil. In tako je bilo vsako no, dolga, dolga leta; in tako je e dandananji in bo dokler Bog ne izbrie greha iz svojih bukev. Kdor je kdaj spal v istrski samoti, je slial tisti glas.

132

MUHE.
Sosedovi imajo sinka edinca, estletnega, nenavadno lepega otroka. Peninozlati lasje mu v dolgih kodrih vise do ramen, profil je kakor od prozornega mramorja, lica so nena, skoraj deklika. Le bradica je malo predolga in premona in oi, svetlosinje z zelo koatimi belimi trepalnicami, gledajo preve razumno in hladno. Mnogokdaj pridem k njemu, zato ker rad poslua moje razbojnike zgodbe. Ko sem stopil zadnji v izbo, je stal zamiljen pred umivalnikom. Poasi je okrenil glavo in me je vpraal z mirnim svojim, globokim glasom: Ali ste e videli, kako umirajo muhe?" Ne!" Torej glejte!" Umivalnik je bil skoraj do roba poln vode'; sredi vode se je pozibavala grua mrtvih muh, kakor da so se bile v smrtni grozi stisnile druga k drugi. Te rne mrtvece je zajel v perie ter jih je zaluil na tla. Nato je stopil k nepogrnjeni postelji, kjer so se po rjuhi in po vzglavju poigravale muhe. Zamahnil je ob vzglavju ter je vjel celo drubo; toda izpustil je vse, le eno je e tial v pesti; in to edino je zaluil v umivalnik. Zdaj glejte, pa glejte natanko!"
133

Prvi hip se je muha isto mirno zibala na valovih; tenka krilca so ostala suha. Zdaj e ne ve, kje da je!" mi je razloil mali. Zaela je pobrcavati, vzdigavati krilca, poganjati se na to stran, na ono. Zdaj je spoznala te rei! Zdaj ie in gleda, kam da bi se reila, kje da je blija pot!" Stopil je na prste in se sklonil nad umivalnik. Glejte, pogumna ival je muha, ali tudi neumna je! Njena edina reitev so krilca, pa tako opleta z njimi, da si je eno e omoila . . . In vendarle ni tako neumna sliala me je; e poiva in otresa tisto krilce!" Ko si je odpoila, je pobrcala z vsemi estimi nogami ter je plavala trudoma proti bregu; ogromne oi, veje nego vse telo, so buljile na beli rob umivalnika. Mali se je sklonil e nije, toliko da si ni omoil lic. Zdi se mi, da jo sliim, kako sope!" Muha je plavala, bliala se je bregu. Ob bregu pa jo je sunil nazaj moneji val, z mokrimi nogami ni dobila opore na gladkem porcelanu. Tako jo je metalo nazaj venomer; kadar je hotela poivati, jo je zanaalo dalje in dalje od brega. V obupnem strahu se je pognala naprej, voda se je vzburkala in nenadoma jo je moen val zaluil na suho; samo e zadnji dve
134

nogi sta dolgi in tenki viseli v vodo. Z vso silo, ki jo daje upanje, se je muha vzdigniia; glava z ogromnimi omi je klonila isto k tlom; noge so tavaje iskale opore, plezale so poasi, korak za korakom po gladki strmini; poizkusila je asih, da bi si pomagala s krili, toda mokra in mrtva so se tesno oprijemala drobnega telesa. Najhuje je bilo, da se ni dalo poivati koj je drselo v prepad. Naposled je dospela do vrha strmine, do tja, kjer se je slono boil rob umivalnika. Tam je poivala. Po odmoru je zaela iztegati noge ter si jih otirati; tudi krilca so e narahlo vztrepetavala. Zdaj misli, da se je reila kako se ji svetijo te velike oi!" Mali se je hladno nasmehnil, sproil je kazalec ob palcu in muha je plusknila v sredo vode s toliko mojo, da se je globoko potopila, preden je ni poasi in sunkoma priplulo na gladino. Tam se je zibala isto mirno, kakor mrtva; zdela se mi je manja, nego poprej, skoraj ne veja kakor muica. Krila so zdaj zani!" je opomnil mali. In res se ni dalo ve razloiti kril; prilepljena so bila na telo kakor razmoena pajevina. Le narahlo je pobrcala, e to samo s prednjima nogama, in spet je bila mirna. Zdajle," je razlagal mali, zdajle bi izdihnila od samega strahu, ker ne vidi ve brega in je morje vsenaokoli. Pa jo vzdramim!"
135

Stopil je k postelji, vjel je drugo muho, zaluil jo je v vodo ter jo pomaknil z mezincem tik do umirajoe. Druga je bila pa mlaja in moneja od prve, kajti metala se je proti valovom z besno silo, vzdigala se sunkoma, pobrenavala z razpetimi krili kakor da se je glasila od dale molitev in kletev mornarja, ki se potaplja, pa utoniti nee. Ko se je umirila, se poasi zasuknila v kolobarju, se je razgledala. Prva muha je oivela, ko je bila zasliala tovariico v trpljenju; tenke noge so zaele veslati s kratkimi, hitrimi sunki. Mali me je opozoril: Muha je neusmiljena ival! Ti dve sta morda brat in sestra, ali pa sta se vsaj skupaj igrali zdaj pa glejte!" Ko se je bila druga muha razgledala po gladini in po obzorju, je ugledala prvo, ki je z obupno mojo, bulje na strme, svetle peine, veslala proti bregu. Tedaj se je s par krepkimi sunki nog in kril pognala do umirajoe ter jo potisnila vso nizdol; tako bi se mornar oklenil plavajoega hloda. Prva se je branila samo trenotek; le enkrat se je mukoma zasukala pod vodo, da je pogledala debela glava izpod neusmiljenega jahaa; nato so se vse noge skrile ter se tesno oprijele telesa. Konec!" je oznanil mali.
136

Druga muha je kakor v skoku planila od mrtveca, tako da si je okropila krila in oi. Plavala je proti bregu pogumno in okretno, vse drugae nego prva. Mali jo je ogledaval s tihim smehljajem. Potrpi, ti korajni vesla!" el je in je vzel vigalico z none mize ob postelji. S to vigalico je potisnil muho za palec pod gladino. Ko je vzdignil roko, se je muha polagoma in navpik, kakor na nitki, vrnila na povrino. Sredi vode se je otirala in otresala, toda krila so bila teka in so se komaj e genila. Obraala je glavo na to, na ono stran, dokler ni bistro premerila razdalje do brega. Tedaj pa je spustila v vodo estero vesel, svojih estero drobnih, krepkih nog. Plavala je naravnost, umerjeno, brez pehanja mornar, ki je morju vajen, pozna svoje moi in vidi svoj cilj. Ta zna!" je rekel mali. Morda je med tistimi, ki so se izkobacale," ko sem bil el po druge. Zadnji jih je bilo notri natanko dvajset; ko sem se vrnil, jih je bilo samo e petnajst.. . Zdaj!" Predrzno veslaje je v zelo kratkem asu priplavala do brega. Nato se je za tren, kakor nala spustila nazaj, tako da jo je nasprotni val siloma treil na visoki breg. Ta zna!" je rekel mali. ..Poglejte, kam se je prijela! Tja, kamor sije to malo solnca!"
137

arek jutranjega solnca je bil udaril ob gladko steno ter je odseval na umivalniku. Tam je sedela muha, vse noge razkreene, da bi ne zdrknila nizdol. ..Izkuena je, osuila bi se rada, zato da bi ne bilo treba tega romanja v viave!" Zaela si je previdno in prav poasi otirati noge, izpirati lica; visela je na strmi, skoraj navpini rebri, drala pa se je trdno, kajti noge so se v solnnem arku kmalu posuile; krila so se luila od telesa, razmajavala so se. Mali je pogledal svetlo. ..Zdajle!" V drugi je sproil kazalec ob palcu in muha je treila v vodo, skoraj do dna. Ko se je prikazala na povrini, se je otepala z nogami in s krili, nato pa se je koj napotila proti bregu. Njeno vesljanje ni bilo ve tako umerjeno kakor prej, bilo je urneje, neodloneje; znamenje strahu in zalitih oi. Ta pride e v drugi!" je modro in mirno razlagal mali. Prav tako pride, kakor je prila ona vprvi. Teko sope! So tudi take, ki nikoli ne pridejo do brega . . . udno, da ne krie!" Res je prila do vrha peine in je tam poivala; nato jo je sunil nazaj, da je priletela ob bok prvi, ki se je ob smrti zazibala. Ne bo ve dolgo plavala; e duha mrtveca in mrtvanico!" je rekel, Tudi jaz bi ne leal
138

rad zraven mrtveca; zdi se mi, da bi moral e sam koj umreti od samega strahu . . . Pokazal vam bom, kako udne so muhe v mrtvanici!" el je in je vjel polno pest muh ter jih vse treil v vodo. Nastalo je divje vrvenje in prekopicanje v rni grui. V smrtni grozi so se prerivale in preskakovale brez usmiljenja ; suvale so se v stran, potapljale druga drugo v vodo. In ponovil je mali: udno, da ne krie!" Ko so se nekoliko razlezle najprej pa zato, da bi pobegnile iz bliine mrtvecev jih je mali z vigalico pometal in potisnil spet vse na kup in boj se je priel znova. V gomazei grui skoraj ni bilo razloiti posameznih muh. Modroval je mali: Tako tesno in mirno so bile skupaj tam na vzglavju . . . gotovo so med njimi matere in otroci in bratje in sestre. Pa se ni ve ne poznajo, pobile bi druga drugo!" Modroval je in hkrati je z vigalico vestno potisnil nazaj vsako muho, ki se je bila prerila iz grue ter je spela trudoma proti bregu. Tako se je igral, dokler niso priele peati; druga za drugo je stisnila k ivotu krilca in noge ter potopila v vodo zateklo glavo. In zgodilo se je nekaj udnega; kakor so se prej sovrano prerivale in odrivale, v teh poslednjih trenotkih so se zblievale, stiskale so telo k telesu, tako da
139

se je nazadnje sredi razburkane vode pozibaval en sam rn klopi. Zdaj vam pokaem, kako umira muha v mrtvanici!" Vjel je eno samo muho ter jo je oprezno spustil naravnost v klopi. Muha je parkrat hitro in brcaje zaokrenila, nato je ostala isto mirna, gledala je z velikimi omi. Spoznala je, da je v mrtvanici!" se je razveselil mali. Zagnala se je besno, da bi se vzdignila kviku, toda val jo je porinil le e tesneje med mrtvece, ki so jo obkroali od vseh strani, zadevali se obnjo z mokrimi, mrzlimi trupli, buljili nanjo z osteklelimi omi. Nenadoma, kakor brez boja, je tudi sama strnila krila, stisnila noge k ivotu ter potopila glavo v vodo. Mali mi je razloil: Drugae bi bila plavala e pol ure, morda bi priplavala celo do brega ter se reila, saj je imela krila e isto suha; tako pa je poginila od groze!" Zajel je ves klopi ter ga je zaluil skozi okno na dvorie, v svetlo solnno jutro. e tistega popoldne sem sedel ob oknu svoje izbe ter sem gledal na dvorie. Tam so se igrali otroci. Sama dekletca so bila, v pisanih poletnih krilcih, ki so se bleala v solncu. Med njimi pa je sedel na pesku moj mladi prijatelj;
140

natanko sem razloil njegov hladni, trdi pogled, njegovo predolgo in premono bradico; penini kodri so se lesketali kakor suho zlato. Dekletca so se ljubosumno prerivala krog njega, on pa je ostal tako miren in hladen, kakor takrat, ko je gledal na gruo muh . . , Obla me je tiha groza.

141

LISJAK.
Imeli smo mladega lisjaka, ivel pa je priklenjen samo par dni. V bliini njegove kletke je leal velik prazen sod. Nekega jutra sem priel pogledat; ival je visela na svoji verigi preko soda, mrtva in trda. Ponoi se je bila vzpela na sod, spustila se na drugo stran ter obvisela. Rekli so, da je bila to gola nezgoda. Jaz pa sem preprian e zmirom, da si je bila ival radovoljno konala ivljenje; kajti odprte oi, dvoje svetlih opalov, niso razodevale prav ni strahu ali boleine, temve samo divje sovratvo. alovali smo dolgo in odkritosrno; zdi pa se mi udno, da se niti v meni, niti v drugih ni zgenilo niesar takega, kar bi bilo podobno sramu ali kesanju. Kmalu nato smo si kupili drugega lisjaka, e mlajega, komaj par tednov mu je bilo. Mlad fant ga je prinesel v naroju. ivalca je bila nemirna in sila plaha; pogled svetlorumenih oi je bil poln zaudenja; ali kadar je bliskoma vignil iz globokih jam ter se za pol hipa uprl v obraz loveka, se mi je zazdelo, da se je e budilo v njem poleg zaudenja e vse nekaj drugega, globljega. Za prvo no smo spravili lisjaka v prazno
142

kamrico poleg moje izbe. Stisnil se je v kot; njegove oi so arko, isto po maje sijale iz teme. Ponoi me je vzdramil rezek, srdit, presekan glas: Kef, kef, kef kef, kef, kef,.." V prvem trenotku, e v poluzavesti se mi je zdelo, da laja ival prav tik moje postelje, da se je bila vspela s prednjima nogama na odejo. In to ni bil lisjak, temve bila je vsa druga, mnogo veja ival, napol smena, napol odurna, kakor straijo loveka v sanjah. Spreletelo me je temno: Pojdi, kamor ti je p o t . . . ali sem te jaz ohromil?" . . . Zalajalo je vdrugi, moneje in rezkeje in zavzdihnil sem potolaen: Saj je samo lisjak!" . . . Vstal sem, stopil k durim ter jih odpahnil natihoma. Vse je bilo tiho in mirno; iz kota se je blealo dvoje rumenih lui. Drugi dan smo postavili lisjaku prostorno bajtico kraj vrtne ograje. Priklenili smo ga na dolgo verigo, tako da bi se lahko izprehajal. Toda izprehajal se ni. asih je pogledal skozi vratca koniasti, neni gobek, pa se J e skril nemudoma, e se je prikazal lovek. ele kasno pod veer sem ga zalotil zunaj ob ograji; veriga je zaroljala, izginil je ter se stisnil v najgloblji kot svoje kajbe. Videl sem, da je bil razgrebel prst kraj plota. Zjutraj sem mu nesel kruha, v mleko nadrobljenega, lisjaka pa ni bilo od nikoder. Hej, lisec, lisjaek!" . . . Veriga je bila mono napeta, pod globoko izpodkopanim plotom je drala naravnost na vrt. Hej, lisjaek!" Zgrabil
143

sem za verigo, ali tedaj se je napela e moneje, tako da se je premeknila in zazibala kajba, kolikor je bila teka. Ko sem potegnil z vso silo, se je prikazal izpod plota koniasti gobek; dral se je postrani, dlaka krog ovratnika je bila vsa namrena, oi so buljile nekam motno, morda v otopeli grozi, ali v otopelem srdu. Izpustil sem verigo ter sem el pogledat na vrt. Koj onstran plota si je bil lisjak ez no izkopal tako prostorno jamo, da bi se lahko ves skril vanjo. Bilo je, mislim, naporno delo. Kmalu smo ga zaeli pitati s sveim, krvavim mesom. Kadar sem mu ga prinesel, se ni ve skrival v kajbo, temve priel mi je naproti ter se trgal na verigi. Zgrabil je najprej en sam kos, pobegnil v kolibo, na pragu pa se e ozrl, e gledam za njim. Tisti pogled ni bil prijazen, kaj ele hvaleen; prav ni pasjega ni bilo v njem. Nato se je vrnil e po drugi in tretji kos ter pobegnil z vsakim posebej. Jemal je pa iz roke, toda hlastno, plaho in drzno hkrati zver, ki si jemlje sama in ne mara darov. Dekla je imela koklje in piance natanko pretete. Nekega jutra, ko jih je pitala, je pogreila najlepo grahasto puto. Izginila je brez sledu. Prikriala je v veo, nato smo se napotili k lisjakovi kolibi. Stal je na pragu ves miren, gledal je nedolno kakor nikoli, zdelo se mi je celo, da narahlo pomeikava, kakor da bi se mu blealo. Preiskali smo dodobrega ves kolobar
144

krog kolibe, pa nismo nali kurjega perjia, niti najmanjega. Kar scela je vendar ni pogoltnil . . . s kljunom in perjem!" Ali sum je ostal in iz suma se je porodila nezaupljivost. Preselili smo lisjaka v samoten kraj, v zatije pod verando, kamor kokoi ponavadi niso zahajale. Tam blizu je bila lesena koliba, kjer smo imeli kunce. Neko sem stopil iz vee na prag, da bi pogledal zaradi vremena. Izpod verande so se glasili zamolkli udarci; potrkavalo je v enakomernih presledkih, kakor da bi kje tam dale tolklo kladivo ob duri ali ob plot. Lisjak je bil z vso divjo mojo privlekel svojo teko kolibo do kolibe kuncev. Ko je bil premeril in preudaril, kje da je les najtanji, po-enil je, vspel se s prednjim delom ivota ter se zagnal v tenke duri, naravnost z gobcem; zagnal se je vdrugi, vtretji. Vratca so poila, odprla se je ozka pranja. Hej, lisjaek!" Komaj da se je malo postrani ozrl, neprijazno, kakor lovek, ki ga nadleen tujec moti ob vanem opravilu; in zaganjal se je dalje, enakomerno, z neugnano silo. Da bi se vrata navsezadnje le ne udrla ter da bi se res ne lotil kuncev, smo ga spet preselili za vrtni plot, verigo smo mu pa za polovico prikrajali. Obutil je, da je obsojen v tesnejo jeo, zato je bil njegov pogled e bolj
145
10

sovraen in odljuden. Posebno udno se mi je zdelo, da ni ve lajal; niti ponoi ni bilo glasu; molal je trdovratno, kakor tisti po nedolnem obsojeni, ki so bili spoznali, da bi jim krianje in razgrajanje ni ne pomagalo. Sasoma nam je bil skoraj popolnoma tuj, tudi meni; zdelo se mi je, da ivi v drugem svetu, ki ga ne poznam ; in da bi se zgrudil od osuplosti in groze, e bi ga spoznal. Sedel je kraj plota ves miren, koati rep je bil v krasnem loku poloil na tla. Skozi iroko pranjo, ki si jo je bil sam izkopal in izglodal, je strmel doli na vrt, na zelene loke pod njim, na daljne gozdove, ki so bili udeno preeti od jutranjih solnnih arkov. Blizu lisjaka in njegove kolibe so brskale kokoi po pesku. Ni se zmenil zanje, niti trenil ni; vse je kazalo, da jih v svoji zamaknjenosti ni opazil. Lep dolgokrak pianec se je bil pribrskal in prizobal tik do njega. Lisjak se je razgledaval po vrtu, po lokah in gozdovih. Ali bliskoma, hitreje od misli, je planil lisjak ter zgrabil. Niti videti nisem mogel, kako se je bilo to zgodilo; perje je fralo po zraku; pianec ni imel asa ne prilike, da bi kriknil . . . Malo dni pozneje sem se napotil z doma. Ko sem se vrnil, ni bilo lisjaka ve v kolibi, samo dialo je e po njem. Pred mojo izbo je leala na preprogi nabasana ival, lisjaku podobna. Dlaka je bila zmrena, trdo trlea, mrtva ;
146

steklene oi so buljile topo in neumno. Ubile so ga bile enske. Med obedom sem vpraal: Zakaj ste to storile . . . kako ste mogle to storiti?" e pa je piance kradel!" Takrat smo obedovali ocvrte piance.

147

10

FIRBEC
V teh samotnih asih se mnogokdaj spomnim nate, ti rni moj Firbec! alostno je bilo tvoje dognanje, ali blagor ti, da si dopolnil! Doma smo imeli mlado psico, neno, gosposko ivalco s tenkimi nogami in ljubeznivim belim smrkom. Nae dvorie je bilo romarski kraj za vasovalce dale naokoli. Na spomlad je porodila; etvero mladiev in eno psiko. To je dekla kar pograbila ter jo treila ob zid; padla je na tla kakor kamen, e bevsknila ni. Mladii so bili trije rni, eden pa je bil materin sin, imel je rumeno, idano dlako in bel smrek. Dvoje nebogljencev smo dali e tisti dan otrokom, ki so prili mimo. isto neznani otroci so bili, bogvedi egavi in odkod, morda celo tam iz podlipske doline. e na misli nam ni bilo, da bi vpraali, e imajo mleka za nekrena rnca. Cvilila sta pritajeno, buljila trdo in topo s slepimi omi, zgodaj zavrena, brez milosti v svet pognana. Preprian sem, da so ju tepli in suvali od praga do praga, dokler nista poginila pod kaknim kozolcem. Pozneje neko sem videl v Horjulu sestradanega, potepnega psa z zmreno dlako in ranjenimi nogami; najprej me je ob148

lajal divje, nato pa se je cvile in epajo spustil v beg. Ostalo nam je dvoje bratov; ker je bil rumenec v svoji zgodnji mladosti sila trebuat in zavaljen, sem ga krstil za abo, rncu pa sem dal lepo ime Firbec. ivela sta z materjo po pravici in potenju, ni hudega jima ni bilo. Pod zimo pa se je spet zaelo tisto svatovsko romanje. Dekla se je razhudila in je rekla: Ubijmo jo, da bo konec tega pohujanja!" Zavlekla je ival na polje, zvabila jo v smrt, nesrenico, mater negodnih otrok. Od dale sem gledal hudodelstvo in sem trepetal od groze. Dekla je vzdignila teak kol, zamahnila z vso silo. Saj ni vol!" je zaklical kmet, ki je el po kolovozu. Udarila je vdrugi, nato je sunila z nogo. Pustite jo zdaj, pustite jo!" sem krial in solze so mi tekle po licih. Zagrebli smo jo v razor; ne kri ne kamen ne pria o nji, ki je bila na smrt obsojena zaradi prevelike ljubezni. aba in Firbec sta nekaj asa vohala po izbi, po vei in po dvoriu; morda sta slutila, obutila kakor daljni, zamolkel spomin; ali e tisti dan sta se e igrala v solncu, podila se po klancu, razmahovala se v mladostni, brezskrbni preernosti. aba je rastel in dozoreval hitreje od Firbca. Prej obast in kopicast, je bil kmalu slok, tenkonog, bistrook, verna podoba svoje matere; zlatorumena, mehka dlaka se mu je gosposko
149

svetila, beli, rno obrobljeni smrek je bil tenak in fin; radost oem je bil ves, kolikor ga je bilo, ustvarjen za boanje in za ljubezen. Oj aba, kje je tvoja lepota, kaj ti je dala? Kakor vea je bila tvoja mladost; zasveti se in ugasne, vse v enem hipu. Neko se je potepal ves dan in vso no, ele zjutraj se je priklatil shujan, laen, neprespan, ves krmeljav in potuhnjen. Kod si hodil, aba?" sem ga vpraal. Pogledal me je postrani ter se napotil s poveeno glavo in malo epajo na dvorie; tam je legel na gorki pesek, zvil se v klopi ter zadremal. Dekla ga je oinila s hudobnim pogledom. Ta pes je garjav!" je rekla. Kako da garjav?" sem se prestrail. Saj ga vidi! Oi poglej, te kalne! Po gobcu pa je ves liajast, nesnaga!" Nikoli ni bilo razodeto, kod da je hodil aba tisto no, kaj vse da je doivel in izkusil ter kje da si je bil nakopal bolezen. Natihem se mi je zdelo, da ni bolan, temve le sila potrt in alosten. Nekaj stranega in. velikega je bilo v tisti noi, povedati pa ni maral, e s pogledom ni razodel. Pojdi z mano, aba, pojdi z mano!" je ukazala dekla. Nikamor ne!" sem planil, Ali aba je el z njo posluen in udan. Stopal je s poveeno glavo, ni se ozrl na nobeno stran, zmenil se ni za nikogar. Tako gre v smrt, kdor ve, da je vse konano, da ni ve nobene pritobe in da ni milosti od nikoder. Opravljeno je!" je rekla dekla, ko se je vrnila. isto mirnoduna
150

je bila, kakor da je bila pohodila bilko ob poti; in e ta bilka bi bila solze vredna. Ostal je Firbec, edini od druine, po krivici na smrt obsojene, brez greha pogubljene. Na veer tistega dne, ko je bil aba dopolnil, je priel Firbec v izbo; stopal je tiho, narahlo, nekoliko pleo; najprej se je ozrl proti stropu, nato je obvohal vse kote, nazadnje se mi je vspel s prednjima nogama na kolena ter mi je pogledal naravnost v obraz. rne, globoke oi so se arko svetile, visoko vzboeno elo nad njimi je bilo nagubano, kakor ob naporni misli. Firbec, kje je aba?" sem ga vpraal. Rahel drget mu je spreletel ves gibki, sloki ivot. V temnem sijaju njegovih oi sem bral, da je bil videl vse in da je vedel vse. Vse; videl je slepo, nebogljeno stvar, ko so jo treili ob zid, da je cepnila kakor kamen; videl obadva gomazea, pritajeno cvilea rnca, pognana v ubotvo in mraz, e predno sta izpregledala; videl je mater, s kolom na tla pobito, vreno v razor; in naposled je videl abo, gosposkega brata, kako je el udan in miren svojo zadnjo pot. Njih vseh proklestvo je ivo gorelo v njem. Zveer je leal v kuhinji, na akljevini ob ognjiu, rna kepa, ki se ni genila. Mislil sem, da spi; ko pa sem se sklonil nadenj, je imel oi odprte nasteaj. Poboal sem ga po idani dlaki, on pa me je pogledal prestraen, vztrepetal ter je skril noge pod ivot. Dekla se je
151

postrani ozrla nanj: Tudi ta ne bo dolgo!" Firbec jo je slial in razumel; vstal je poasi ter se splazil potuhnjen in s poveeno glavo proti durmi, tam pa je nenadoma klecnil z zadnjima nogama in se opotekel. Nikoli nisem videl v enem samem pogledu toliko trpljenja, kakor sem ga videl takrat v tistih rnih, nemo areih oeh. Dekla je gledala za njim, ki se je epaje tihotapil na dvorie in z dvoria na cesto. Ta druina je zakleta, hudobec je v nji!" Kaken hudobec?" sem se zaudil. Bolni so brez bolezni, garjavi brez garij, stekli brez stekline. V olu imajo hudobca, gleda pa jim iz oi!" Kaj so storili, da jih je Bog udaril?" Hudobca je udaril, ki je v njih. Taki psi se klatijo lani po svetu, tepe jih, kdor jih dosee, dokler ne poginejo od vsega hudega. Ce se Bogu ne smilijo, se ne smejo tudi loveku ne!" Ponoi, ko se mi je e dremalo, sem slial deklo, ki je na glas molila roni venec. Molila je z zaspanim, pojoim glasom, polnim vere in udanosti. eena si, Marija! . . ." V mojem srcu pa je kljuvalo brez nehanja : Lani se klatijo po svetu . . . e se Bogu ne smilijo, se ne smejo tudi loveku ne!" Od dale, iz hladne, brezmesene noi, tam odnekod s polja se je oglasilo trdo, presekano
152

bevskanje, koj nato pa dolgo, zategnjeno cvilenje. Neznana groza mi je segla v duo in trepetajo sem se skril pod odejo. Firbca ni bilo ve. Le enkrat e, pozimi se mi je zdelo, da sliim s polja njegov jok, smehu podobni jok potepuha, ki je bil izgreil cesto in poiva v snegu, da si odpoije na vekomaj. Blagor ti, Firbec! Zgodaj in brez obotavljanja si izpolnil trdi ukaz, ki ti je bil od zaetka dan! Mi drugi blodimo po svetu maloduni in strahota vsakega dne je huja od smrti same.

153

KAKADUJ.
Vseokoli tebe je na tisoe ivljenj, ki jih ne pozna in jim nikoli ne odgrne brezdanjih skrivnosti. Le otrok jih sluti, odtod njegova plaljivost. Vsaki zvok, ki ga slii, je zvok od onstran. Beseda prijateljeva je mrtev napis na hii, ki ji nikoli ne bo prestopil praga. Jaz in ti, poljubujta se, ali se davita dvoje svetov; ubijeta se lahko, razbijeta na repinje drug ob drugem; ne bosta si razodela, kdo da sta. Butaj ob soseda, kdorkoli je, nepremien kamen, ali bena misel, drevo, ival, ali lovek; zdrobi se, ali ga zdrobi, spoznal ga ne bo. Neutolaeno in neutolaljivo hlepenje po spoznanju muice, ki ti je bila sedla na pleo in po spoznanju Boga, ki te ziblje na dlani, to je tvoje trpljenje od zaetka do konca, je tvoj boj, vsebina in pomen vsega tvojega nehanja. V tvojem srcu kljuje slutnja, kljuje strah, te priganja in odganja: e odgrnem le za pranjo ta silni zastor, skoprnim od groze, me to zaeljeno spoznanje zmane v prah!" . . . In bulji trepetaje, z zobmi klepetaje v oko, ki strmi vate prazno in topo in iz katerega priakuje razodetja. V srdu in obupu trei s kladivom nanj: Razodeni se, karkoli si!" ter vidi osupel in osramoen, da si bil zdrobil votlo steklo; namesto brezdanjih skriv154

nosti se ti prikae stlaena slama in smrdea basanica. Vseeno je, e je bilo tisto votlo steklo sama svetla zvezda na nebu, ali e je bilo neumno, rumeno oko kakadujevo. V jei si, od vseh strani ti zapirajo pot in pogled mogoni zapahi; kaj da je zunaj, za temi breztevilnimi zapahi in kljuavnicami, ne ve in ne bo zvedel prej, kakor ob tisti zadnji uri, ko se bodo odprle vse duri nasteaj. Pravijo, da ival iz rodu papig doaka sto let in ez. Ne vem, e je tolika strahota res mogoa na svetu. Sto let in ez. Ena sama ura jee, e sam trenotni obutek jee je nekaj neizrekljivega, nikoli povedanega, zopernaturnega. Smrt ni; po vsej pravici in postavi bi morala biti smrt prenovljenje, vstajenje; e kamen na ledini razpada in se preraja v deju in solncu, ivi. Kaj je ta nemi in gluhi mir? ali je spomin na venost, ki je mi siromaki, tavajoi v tesnobi in trenotku, ne moremo razumeti? Ah, izpraskal bi to okroglo, rumeno, topo strmee oko, pogledal bi, kaj da je zad! Kakaduj se je pozibaval od jutra do noi na klinu v svoji obokani, iasti gajbi. Zvijal je vrat in ves gornji ivot enakomerno, sunkoma, globoko do klina, najprej na desno, nato na levo stran. Kadar se je zravnal, je naeperil na temena olti op, odprl nasteaj ogromni rni kljun ter krial naglo, zmirom hitreje in glasneje, presunljivo in reko, da je sekalo v uho in zobe:
155

A a . . . a . . . a . . . a . . . a . . .!" Nazadnje je dodal mirneje, z globljim glasom, skoraj udano: a - a - a!" ter umolknil. To je bilo njegovo ivljenje, tisto ivljenje namre, ki sem ga videl in poznal. Prekinjeno je bilo le tedaj, kadar je zgrabil z monimi, mesnatimi kremplji kos kruha ali oreh ter glodal poasi, premiljeno, kakor brez posebnega uitka, dokler ni ostanka malomarno spustil na tla ter mlasketaje poigral z debelim jezikom. Prekinjeno pa je bilo njegovo ivljenje tudi tedaj, kadar se je komu zazdelo, da ga je spustil iz gajbe v skrbno zaklenjeno izbo, kakor izpuste jetnika na obzidano in zastraeno dvorie. Planil je plahutajo na glavo ali na ramo najblijemu, narepenil olti greben, sklonil se globoko ter zakrial. Kadar je skoil na mojo ramo, sem prestraen okrenil obraz. Zdelo se mi je, da ie mojih oi, zato da bi usekal vanje z orjakim kljunom ter pogledal, kaj da je zad. Ta strah je bil neumen in smeen, ali nisem ga mogel premagati. Kaj niso bile njemu moje rjave oi prav tisto, kakor meni njegove okrogle, rumene, stekleno mrzle oi? Kaj mu niso bile zapah pred tujim ivljenjem, klju in prag do nezasliane skrivnosti, ki je morda klju in prag do vseh drugih, v neskonnosti speih? Sedel je dekli na glavi, ko je odprla duri tuja enska, postarna devica; ogrnjena je bila v dolgo, rno pelerino, kutravo nojevo pero se je zibalo na klobuku.
156

Wasfura herzig's Viecherll... Jezus Marija!" Kakaduj je bil planil na nojevo pero; zazibal se je, kriknil samo enkrat, splahutal ume skozi odprte duri, skozi iroko veo ter pred hio na kostanj. Stali smo spodaj in smo ga klicali, milo in osorno, prosee in ukazujoe: Karo . . . no . . . Karo!" Med orumenelim listjem se je svetil ves bel; zibal se je na veji enakomerno in sunkoma, kakor na klinu v gajbi; nagnil je vrat in ivot globoko, zravnal se, naeperil op ter zakrial, da se je razleglo naokoli. asih je zautel list pod njim ter zdrknil poasi na tla. Za nas se ni zmenil; mislim, da nas ni ne videl, ne slial. Karo . . . no . . . Karo!" Vzplahutal je naglas in iroko, zasvetil se v veerni zarji ter poletel smelo v gaj. Osupli smo gledali za njim, ko je utonil pod hribom v zamolkle jesenske sence. Karo!" a - a . . . a . . . a . . .!" Oglasilo se je e enkrat iz daljne, mrane samote, nato je bilo vse tiho. Ozki, rdei rob veerne zarje je ugasnil pod oblaki, v zraku je vztrepetal hlad, zadialo je po snegu. Ko sem po veerji stopil na prag, je e naletavalo v redkih, mokrih kosmih, ki so sproti kopneli. Tiina je bila tolika, da sem skoraj slial sneinke v listju. Strah me je bilo, da bi zaklical. Karo!"
157

Plah je bil moj glas, ali vendar je grobo in rezko presekal no; odgovora pa mu ni bilo. Zapihal je veter in mi je zagnal v obraz pest sneink, mrzlejih in ostrejih. Kakor da se je bila spustila jata rnih netopirjev, se je usulo s kostanjev zadnje listje na tla. Vrnil sem se v hio. Vso no je povenketavalo okno v vetru. Kadar sem se predramil, se mi je zdelo, da sliim iz daljave klic izgubljenega loveka, v smrtni grozi vpijoega. Videl sem pred seboj okrogle, rumene, v smrtni grozi strmee oi kakadujeve. Njegove so bile, ali bile so loveke. Zdaj ti je dana govorica, zdaj se razodeni, kakor si!" Oi so iroko in slepo buljile vame, rnikasta, zatekla usta so se odprla nasteaj: A-a . . . a . . . a!" Vzbudil sem se potem od studa in groze. V temi, v zmedi polusanj se mi je zdelo, da sem stal pravkar pred ogledalom videl svoje oi in svoja usta ter slial svoj glas. Se v ogledalu, e tam je bilo tisto prazno, trdo, stekleno oko, ki bi ga zdrobil s kladivom, da bi dosegel spoznanje. Zjutraj je bila pobeljena vsa pokrajina, v zraku in na nebu je bila zima; gole in rne so trlele veje kostanjev izpod snega. Na spodnji veji, natanko tam, kamor je bil planil iz vee, se je zibal kakaduj. Postavili smo gajbo na mizo pod kostanj. Nerodno in teko se je spustil na mizo, s trudnim korakom je stopil v gajbo ter splezal poasi na klin. Zmren je bil, ves pre158

moen in premraen. Oi od votlega stekla so gledale topo in prazno. Razodele niso, zakaj da je stoletna jea mileja od ivljenja ene same noi. Naeperil je op, nagnil se globoko. A - a . . . a . . . a !" Bil je glas, kakor ga zauje bolnik ponoi ter obuti strahoma, da je bilo zaklicalo iz nepoznane vesoljnosti, zaklicalo tisti dui, ki je v njem, njemu samemu na vekomaj tuja.

159

SOVA
soboto popoldne je bilo. Menar in ministrant sta potrkavala; ko sta se vraala iz cerkve, sta gredo stopila k nam. Menar je stiskal s apastima rokama veliko sovo, ki je asih srdito zamahnila s tekimi perotmi, poskuala oprasniti z jeklenimi kremplji. Lepa ival je bila, pogled njenih udrtih, okroglih oi pa je bil straen, prikritega, besnega sovratva poln, sovratva, zanievanja in prezira do ljudi, do sveta in Boga, sovratva in zanievanja do ivljenja, dneva in solnca; v tistem zamolklo rumenem plamenu ozkih zenic je bilo kakor najgloblje, poslednje spoznanje, ob katerem bi lovek okamenel; spoznanje dale onkraj groba, do rne brezdanjosti, iz katere se krohoe zasmeh vsej trenotni klaverni vesoljnosti. Kupili smo to sovo od menarja, da bi jo imeli pri hii, kakor imajo po drugod papige. Vtaknili smo jo v veliko, z mrvo nastlano kletko; med vratci je gredo e usekala menarja v roko, da se je pocedila kri. Nato je stala tiho, nepremino sredi kletke, oi globoko skrite pod sive, namrene obrvi, rumeni kljun zasekan v prsi. e se je kdo priblial, zazibal kletko, se je komaj genila, le oi so se za hip napol odprle in iz njih se je
J 60

zabliskalo tisto besno, globoko, neugnano sovratvo, ki tudi v jei ni poznalo ne udanosti, ne strahu. Domislil sem se tistega Vaneka, ki se je krohotal pod vislicami, da so ga sliali na cesto. Za prvo no smo jo spravili v malo prazno kamrico poleg moje izbe. Kamrica je bila temna, imela je le ozko okroglo lino z zapraenim okencem. Takrat so bile prelepe spomladanske noi. Pri nas na holmu, v samoti, sredi smrekovih gajev in sadnih vrtov, se oznanja pomlad vse preje, vse topleje in glasneje nego spodaj v dolini. V tihih noeh se loveku zdi, da uje ivljenje, ki se drami; tajnostni glasovi, kakor globoko iz zemlje same, nemirno trepetanje v vejevju, nenaden, hrepene klic iz daljave in vendar tiina, tako neskonna, da bi slial zvezde na nebu. Legel sem in vpihnil sveo. V dremavici se mi je e zazdelo, da vidim tik pred seboj dvoje zamolklih rumenih solnc; na to ni bilo niesar ve. Menadoma sem se trepetaje vzdramil ter sem poslual. Kakor da je od dale e odmevalo, v daljavo se izgubljalo nekaj stranega, obupnega, klic smrti. Iz kamrice se je oglasil odgovor; trikrat po vrsti je vzkriknilo, rezko, besno, ne pomoi prosee, temve kriee po maevanju. Zaropotalo je, butalo je ob kletko, kletka je kolebala ter se prekolebnila. Ne ve od cerkve, e isto od blizu, z oreha ali z jablane, se je razlegel dolg, zategnjen vik, ki je sunkoma pre161
11

tresel vso no, da je vztrepetala od groze. Divji jok, besen, groze, ali vendar je bilo globoko v njem, na dnu skrito, nekaj mehkega, bolestnega. Takoj je odgovorilo v kamrici, vzkriknilo je trikrat po vrsti, rezko in trdo, kakor da bi z noem usekalo, in kletka se je v drugi ropotaje prekolebnila. Zazdelo se mi je, da ujem zamah tekih peroti tik pred oknom in srce se mi je, stisnilo v neznanem strahu. Samega, napol e v sanjah, v tihi noi, me je spreletelo: Zdaj, zdaj je isto blizu tebe tisto ivljenje onstran smrti, polno brezdanjega spoznanja, iz katerega se krohoe zasmeh loveku in Bogu, pomladi in smrti!" Planil je klic proti nebu, ne loveki, ne sovji, silen, da so se stresle zvezde, butilo je ob lino z vso mojo, vdrugi, vtretji, v kamrici je kriknilo, kletka se je prekolebala ropotaje. Poslual sem ves v grozi neznano ivljenje je bilo poleg mene, da bi ga z roko dosegel, govorilo je svojo strano govorico, jaz pa je nisem razumel; in vse skrivnosti, vse poslednje so bile v teh glasovih dueih, grozeih; util sem. Nenadoma je vse utihnilo. Tiina trudna, zatohla, kakor v bojem grobu. Pomlad je bila plaha utihnila, v vejevju ni bilo trepeta ve, zvezde so molale. Zjutraj sem stopil v kamrico; iz teme je zlobno in zasmehljivo pogledalo name dvoje rumenih lui.
162

Sovir je butal ob lino!" je rekla gospodinja. Dajmo jo, sovo, na ono stran, pa dobimo e sovirja!" Ves dan je stala sova v kletki tiha, nepremina, samosvoja; e je napol odprla oi, je blisnil iz njih hudoben zasmeh. Zveer smo postavili kletko na ono stran, v izbo, kjer je spal hlapec. Tam je bilo veliko okno, dovolj iroko za sovje peroti, in hlapec ga je odprl nasteaj. Vse je bilo tiho do polnoi. e se mi je hotelo zadremati, ko me je spreletel mraz; prigal sem sveo ter pogledal na uro; bilo je natanko polnoi. Takrat se je oglasilo iz daljne daljave zategnjeno, zamolklo; vsa no se je vzdramila in je posluala. Ni me bilo strah, ali v polusanjah sem trepetal in preinilo me je: Da bi lo mimo, da bi ostalo v daljavi . . . onkraj smrti!" Blialo se je: zdelo se mi je, da ujem plahutanje silnih peroti; jokajo, krohotajo, zloben in bolesten vik je presekal no. Moje srce se je stisnilo, je umolknilo; umolknilo je vse od zemlje do neba, strme in trepetaje je poslualo vse. Niesar drugega ni bilo ve, ne zemlje, ne neba, ne zvezd, ne srca lovekega le vik iz brezdanjosti, rezek, neusmiljen, v duo grabe. Vso no do jutra. Zjutraj je priel hlapec v kuhinjo. emeren je bil in neprespan.
163
11*

Ne maram ve te ivali . . . postavite jo, kamor hoete!" Kaj je bilo?" Ni! Veter je bil zaloputnil okno, pa je butalo, da se Bog usmili, vse do jutra . . . In tudi e bi tega ne bilo, postavite jo kam drugam . . . to smrt!" Tretjo no smo postavili kletko na dvorie, pred hlev. Dali smo sovi mesa na steljo, da bi ne poginila. Vso no se je razlegalo kakor jok in krohot, kakor bolest in zasmeh, plahutalo je okoli cerkve, lovilo se v vejevju; spomladanska no ni bila ve naa; nekaj tujega, rnega je bilo poseglo vanjo iz druge, onstranske n o i . . . e pred zarjo je vse nenadoma vtihnilo, kakor da bi udaril. Strahotna tiina mi je legla na prsi in zaspal sem truden. Zjutraj je priel hlapec. Poginila je!" Kako poginila?" V kletki je leala sova, razloiti se ni dalo ne oi ne kljuna, vse je bilo skrito in zakopano v velik, koat grahast op. Ta op je bil posut s krvavimi kapljicami, kakor z rdeimi koraldami. Zraven je lealo truplo podgane, glava pa je bila kakor s kleami odipljena. Oboje, sovo in podgano, je zagrebel hlapec v gnoj. Vsako no opolnoi se oglasi strahotna posmrtnica. Teke peroti plahutajo krog cerkve,
164

med kostanji in orehi. V zategnjenem viku ni samo sovratvo, je globoka bolest in je oitanje, ki bije na srce kakor s kladivom. Kaj ste storili?" Na slepo je posegel lovek v neznano ivljenje in je bil ubijalec.

166

TUJE IVLJENJE.
T o je pravica! Glorija! . . . Najprej smo imeli lisjaka, plemenito ival, samosvojo, zakrknjeno vase in v spomin na svobodo. Polakomili smo se njegove idane dlake in smo ga ubili brez milosti. Dvajsetkrat je planil pod kolom, predno se je zgrudil mole, brezmejno sovratvo v steklenih, rumenih oeh. Koj za njim je el v smrt gosposki, slokonogi aba. Obsodili smo ga samo zategadelj, ker se mu je bil krog nenega smrka nabral liaj. Ne zacvilil, ne zalajal ni; pleo je nastopil svojo zadnjo pot. Njegov brat, moj rni Firbec, me je prosil sam. Trikrat se je vzdignil, da bi priel do kolena, trikrat je padel. Nazadnje je poloil gobec v pesek ter me pogledal s svetlimi omi, dolgo in udano. Daj . . . saj vidi, kako je!" Moj rni Firbec! Belokrili, opasti kakaduj se je branil do zadnjega. Pobesnel je v obupu, sekal z jeklenim kljunom, krial do nebes v jeziku svoje malajske domovine. Zadavili smo ga, ker se nam je zdelo primerno, da bi nabasana vrea njegova zaljala steno nad ogledalom. Prokletstvo je nad lovekom. Kadarkoli posee samovoljno v ivljenje, ki ni njegovo, mu
166

je hudodelska roka do komolca krvava. Pokria se in s Kajnovim znamenjem na elu moli Boga, ki ga je bil vstvaril po svoji podobi. e zdaj vidim sinje, mirne, porcelanaste oi mlade sove. Gledala je iz brezdanje globoine, iz vesoljne tiine, iz krajev, kjer so matere. Dvoje soviev smo bili ugrabili iz gnezda. Koj prvo no je priel oe pogledat, kako da je otrokoma. Da bi se ne bil oglasil! Napadli smo ga ter ga sramotno premagali. Ni se dal nabasati za olepavo knjinice, ker se mu je bilo v stranem boju perje vse razcefralo in razdrapalo in je bil tudi krog kljuna razbit in krvav. Drugo no je prila mati. Zaloputnili smo okno, pokrili jo s teko plahto; metala se je divje, dokler se ni zaduila. Od obeh otrok je bil eden bolj slabotnega telesa in nene udi. Umrl je kmalu; zdi se mi, da zaradi britkosti, ki je ni mogel dopovedati nikomur. Zdaj stojita mati in sin, drugoma na gladko polirani veji ter strmita s topimi omi od stekla. Sinjeoki mladi junak, svojega roda poslednji, je izginil brez sledu, pobegnil udeno iz zaprte in zadelane kajbe. Vzdramil sem se ponoi, planil trepetaje kviku, kakor da je bil kdo s isto lovekim, hudodelskim glasom vzkriknil pod oknom, oznanil s smehom in jokom svojo strahotno slavo. Hej-joj-joj-joj!" Vso no, da je sekalo in bialo do samih zvezd.
167

Zjutraj je leala v prahu grlica, iz svoje gosposke kletke siloma ugrabljena; leala je tam, kakor za nala in v zasmeh pred prag poloena, razcefrana in razmesarjena, oi izkljuvane, ena sama kepa krvi in perja. Sladka grlica, od zore do mraka zaljubljena, brez nehanja pohotno grulea, loveku druica vsa po njegovi podobi ustvarjena. Imeli smo golobka, neno, isto belo, milooko stvarco. Zobal je z dlani, nosil je koat rep, v kolobarju sre, vozil se je po dvoriu neimerno, sam vase zamaknjen. ..Hej-joj-joj-joj!" Zjutraj je leal golobek v prahu, sam sebi ni ve podoben, krvav razsekan in povaljan. V veo je hodil v goste mlad inkavec. Priblial se je bil loveku, tretjo no je bil smrti deleen. Ubogo pisano perjie je bilo razsuto pred prag, za pismo in znamenje. Smrt je poloila svojo roko na hio, na splaena srca. S silnimi perotmi je plahutala mimo oken vsako no. Hej-joj-joj-joj!" Kdo pride zdaj na vrsto? Kdo ima oi e neizkljuvane? To je pravica, lovek, kakor si jo bil sam ustanovil!

168