DIVICA ORLEANSKA.

petih djanj s predigro.

Ns~

Spisal
v

@99J!23Se
Prestavil iz nemkiga jezika

JOVAN

KOSEKI

VESEL.

T Iijubljani.
Natisnil Joef Blazni k.
1848.

Na svitlo prila v letu 1803.

Poslovenjena v letu 1842.

lovetva blag izgled zasramovati,

Je vergla te v smeti posmeha sla.
Lepti zmir smehn pravico krati,
Ne verje ne v svetnika, ne v Boga;
Razruiti zaklade sercu kani,
Preganja dim in sveto vero rani.
Alj, kakor ti, priprostiga iz krila,
Selanka tud pobona, kakor t i ,
Mogono da ti roko pevska Vila,
Na svitli tron te v zvezde posad,
Ovije te z blieim' arki teno,
I n , serca plod, ivela bo na veno!
erniti scer je vajen svet, kar sije,
Podreti v prah v i s o k o mu j e ' m a r ;
Pa se ne boj! e sere veliko bije,
Ki vnete so za svit in isto stvar,
Zijavni terg ivljenje v kvantah gubi
Blageji duh podobe viji ljubi.

Osobe.
Karol sedmi, kralj francozki.
Kraljica I z a b , njegova mati.
N e a S o r e l k a , njegova prijatlica.
Filip dobri, vojvoda burgunski.
Graf Diinoa, bastard orleanski.
^..
oficirji.
J
J
D u sva t 'e l., )> franeozko-kraljevi
Verhepikop remski.
atiljon, burgunski vitez.
R a u l , lorenski vitez.
T a l b o t , britanski vojsko vod.
Lionel,
., . . vodniki.
J ., .
F a s t,o l, f; , ))> ,britanski
Montgomery valiki vitez.
Svetovavci orleanski.
Klicr britanski.
Tibo d ' A r k , bogat kmet francozki.
Merjeta, i
Luiza,
> njegove here.
Jovana, )
Etjn,
1
Kl o d. M a r , / ovarji, njih snubci.
Remon,
)
B e r t r a n , drugi kmet francozki.
P r i k a z e n erniga viteza.
Voglar.
Voglarica.
Voglari.
Vojaki in ljudstvo. Kraljevi kronosluabniki, episkopi, mnihi,
marali, korarji, dvorani in druge negovoree osobe.

Predigra
DeeLski kraj. Spredej na desni kapela s podobo matere boje,
na levi hrast visok,

Pervi nastop.
Tibo d' Ark,

Tri here njegove

Trije mladi ovarji, njih snubci.

Tibo d! Ark.
Sosedje dragi! dans Francozi smo.
Slobodn kmetje e, in stare zemlje
Oetam nekdaj lastne gospodarji;
Bog v 5 kdo jutro nam zapoveduje.
Zakaj povsod bandera premagljive
Prostr Anglican; njegovi konji
Razphavajo francozko polje cvetno,
Pariz ga je dobitnika spoznal
In s krono staro Dagobertovo
Ovenal roda tujiga mladiko.
Po lastnih mora bloditi deravah
Beljiv, obropan, naih kraljev sin;
Nasprot stoji v sovranih trumah njemu
Nar blinji stric in pervi pr; njegova
Brezduna mati clo jih napeljuje.
Vasi gr in mesta Krog. Viharno
Poiga, podertije dim se blia
Dolinam tim pokojno e iveim.
Tedaj sosedje, dans ko e zanioreni,
Sim here presKerbeti v bogu sklenil;
Potreba ibki enski varha je
V nadlogah bojnih, in ljubezen zvesta
Pomaga vsako breme dvignuti.
(Pervimu ovarju:)

Etjn! vi snubite Marjeto mojo;

Sosedno njive skup lee, enacih
So serca elj To vterdi dober zakon!

6
(drugimu:)

Vi tiho ste, o Klod Mar? Sramljivo

Luiza moja v tla oi pobesi?
Kaj boni razderal kar je zvezal Bog,
Kr nimate se z Magam ponositi?
Kdo ima Maga zdaj? Pohitvo, skedenj.
Sta vraga Minjiga alj ognja rop
Le zveste persi moa verliga
So bran krepak viharju tacih asov.
Luiza*
Moj oce!
Klod

Man.

Draga moja!
Lutza

(Jovano objemi.)

Ljuba sestra!
Tibo d' Ark.
Njiv trideset oranja vsaki dam,
S pristavo hio, s edo dvor in kakor
Je mene, tak vas blagodari Bog!
Merjeta

(Jovano objemi.)

Oeta razveseli, daj! Nej sklene

Dananji dan zakone srene tri !
Tibo i Ark.
Vse zdaj omislite ! elim de jutro
Poroko z nami cela vas praznuje.
(Ramo v rami odideta oba para.)

D r u g i nastop*
Tibo ? Ark.

Jovana,

Remon.

Tibo d Ark.
Jovana, tvoji sestri, glej! ste vdani,
Ste sreni, moje starosti veselje;
Nar mlaji ti si skerb in alost za me*
Remon.
Kaj moti vas? Zakaj jo kregate?

7
Tibo d'Ark.
Glej, verli ta mladen, nar pridnii.
Doline nae krog in krog nar jaki.
Ti je namenil serce svoje zvesto.
In snubi te, e tece tretja jesen,
S poninim' eljami, s presercnim trudain;
Ledena, ojstra ti se ga ogiba,
In tako tudi druge vse ovarje,
Mldence vse ostrai in odene.
Ti si v obilnosti cveteih let,
Zdaj pomlad tvoja j e , zdaj upa cas,
Razirjeno ivota tvga cvetje;
Alj de bi cvetlica ljubezni mile
Iz njega vdarla ino v persih tvojih
Rodila zlati sad, zastonj le cakam.
Oj, po nikakim to mi ne dopade,
Natore zmoto to pomeni teko!
Mi ne dopade serce, ko ledno
In ojstro se zapr ob letih uta.
Remon.
Ne dalej, oce d'Ark! Po njenim bodi!
Ljubezen moje pametne Jovane
Je lahtna, rahla cvetlica nebeka,
Le scasama zori enaki sad.
Zdaj rada e prebiva na viavah,
Iz slobodne dobrave preseliti
Pod nizko, mrano streho se boji,
Kjer stiskata loveka skerb in tuga.
Iz dola gledam s tihim jo zavzetjem
Velikokrat, ko na visocih tratah
Telesa lahtniga v kardelu cede
Stoji visokoravna, in poglede bistre
Pobea na sirotne kraje zemsk;
Tu viditi prikazen viji menim,
In druzih asov stvar jo v sercu cenim.
Tibo d'Ark.
To ravno je moj strah, to alost moja!
Veselih drub se sesternih ogiba,
Samotne hribe ie, zapusti
Pred petelinskim petjem postijo svojo,
Ob uri groze, ko zaupno lovek
loveku se pridrui, splazi se
V okroje temno polnoi samotne,
Kot siva sova, vjzapuene kraje.

8
Se sami vstopi na razpotje krino.
In nagovarja sapo pustih berdov.
Zakaj si to izvoli vedno mesto.
In goni edo svojo ravno sm?
Zamiljeno jo vidim cele ure
Sedeti pod druidskim dobam tam,
Kateriga se sreni vsak ogiba.
To je nevaren kraj ; hudoben duh
Stanuje ob drevesu tim od nekdaj,
Od krivoverstva starodavnih asov.
Moaki stari te soseske grozne
Pripovedavajo o njemu zgodbe.
Neznanih glasov uden hrup in sum
Se slii sploh iz temnih vej njegovih;
Jez sam enkrat veerne pozne ure
Po potu mim gred sim tukaj vidil
Sedeti dolgo grozovitno eno.
Iz gub debelih beliga obleka
Mi je nasprot molela suho roko,
Ko de bi klicala. Jez urno mimo
Hitel sim Bogu duo izroivi.
Remon
(na sveto podobo v fcapeli kzaje :)

Podobe svete blagodarna blia.

Nebeki mir okolj prebivajo
Sm vodi vao her, ne moc peklenska.
Tibo d' Ark.
Ne, ne! Kar kae se mi v stranih sanjah,
V obrazih britkih, brez pomembe ni.
Sedeti v Remi sim jo takrat vidil
Na zlatnimu prestolu naih kraljev,
Sedmerozvezden diadem bliee
Na njeni glavi, v rokah njenih eslo.
Iz kiga tri so bele lilje klile,
In jez nje oe, sestri nje obedve,
Starosti vsi in knezi, viji kofi,
Ter kralj clo sam, smo s e j i vklanjali.
Od kod svitlost mi pride taka v hio?
Pomemba to je pada straniga!
Svarivne sanje take pripodobno
Razkrijejo mi prazne elje njene.
Sram njene niznosti jo j e , kr Bog
Ji ivot je obdal z lepoto mnogo,
Prigal ji v jasni glavi bister um.

9
ez tovarice vidno jo jjovikal,
Zato redi napuh pregreno v sercu.
Napuh pa bil je angelam poguba,
In za-nj peklenski duh loveka zgrabi.
Remon,
Kdo od pobone vase here je
Poninii? Ne slui ona vedno
Z veseljem rada starim sestram?
Nar imenitnii obdarovana
Pa tiho in pohlevno na-se vzame
Nar huji opravila vboge dekle,
In udno pod rokama njenim mnoi
Se vam oitno cd in njiv bogastvo ;
Na vsimu, kar stori, prebiva vidno
Nerazumljiva, preobilna srea.
Tibo d' Ark,
Nerazumljiva srea, res j e ! Groza
O ti obilnosti mi ude stresa.
Ne ve o tim. Molim. Molati hoem.
Kaj bom ernil predrago dete lastno?
Jez druziga ne morem ko svariti
In za-njo moliti. Svariti pa
Jo moram Dreva tega se ogibaj !
Ne bodi sama, korenin ne kopaj
O polnoi, pija ne meaj, in
Ne risaj erk na krinim potu v prah!
Hudobne duhe zbuditi je lahko,
Pod zagrinalam tanjkim akajo,
In planejo na klic iz tmine urno.
Ne bodi sama, Gospodarja clo
Nebs se je v puavi satan lotil.

T r e t j i iia&top
B e r t r a i i s elado (jekleno vojako kapo).
Jo vana.

Tibo d'Ark.

Remon.
Molite! Bertran gr iz mesta pride.
Poglejte kaj prinese!
Bertran,
Vaj je groza,
Se udita orodju mojih rok
Neznanimu ?

Remon.

10
Tibo d' Ark.
In res se udiva.
Od kod je to ? Zakaj prinesete
To hudo znaminje v nae mirne kraje?
(Jorana v prejnjih nastopih tiho in brez delenosti na strani stavsi se priblia.)

Bertran.
Sani komaj vem povedati kak ta
Meres mi v roke pride. eleznino
Kupval sim na somnji Vokulerskim;
Velika gnjeca bila jej beguni
Iz Orleana ravno prili bili
Z novicami o vojski malopridnim' ;
Ostraeno je ljudstvo skup derhtelo,
In ko si prostor njem po tesnobi
Rujava me ciganka naglo vstavi
S elado to, in ojstro me pogleda
Reko: Tovar! elado iete,
Vem de jo iete: le urno, nate!
Pustim jo dober kup. Tu! primite!
Ponudite vojakam jo, ji reem,
Jez kmet sim prost, mi treba ni elade.
Alj ona ne odjenja in pristavi:
De bi elade treba mu ne bilo,
Ne more nihe reci. Krov jeklen
Je glavi vec kot hia zidana.
Po vsih me tak preganja ulicah,
Jez se je branim, ona jo ponuja.
Potem kr lepa, svitla, vredna glave
Kneevske se mi zdi, jo primem zadnjic,
In ko jo tak dvome po rokah sucem,
Pomembo zgodbe cudne premiljujem,
Mi zgine baba. Kakor trenil bi,
Naprej odrine jo valovje ljudstva,
elada pak ostane v rokah mojih.
Jovana
(eljno in hitro elado prime.)

Sem dajte jo!

Bertran.
Orodje tako! Ciniu?
To ni diviki glavi vene in kine.
Jovana

(mu jo vzame.)

Za mene dana5 moja je elada.

li
Tibo d? Ark.
Kaj nek ji v glavo pade ?
Remon.
Dovolite !
Spodobi se ji res ta kine vojaki,
Kr moko serce bije v persih njenih.
Se spomnite, kak risovolka je
Premagala, zverino strano, grozo
Pastirjev vsili, in naih ed eruha.
Divica oroslanska cisto sama
Se je borila z njim, mu jagne vzela,
Ko e davil ga je v kervavim relu.
elada ta zna kriti slavne glave,
Od njene vrednii ne more kriti.
Tlbo

d' Ark

(Bertranu:)

Povejte nam nesree nove vojsk;

Kaj govorili so beguni?
Bertran.
Bog
Derave vsmili se, pomagaj kralju!
Tepeni v dveh velicih bitvah smo.
Francozke zemlje sred stoji sovranik,
Zgubljena j e deela do Loare.
Zdaj zdruil celo mo j e , vse armade,
In orleansko mesto z njim obsul je.
Tibo d' Ark.
Bog varuj kralja!
Bertran.
Skpej znesli so
Iz krajev vsih strelatva neizmerno;
In kakor letne ure temni roji
Buel ulnjaka panj osipajo,
In kakor iz viave erna megla
Kobilic padi zemljo krog in krog
Pokrije z neprevidnim mergoljenjem,
Tak je stran oblak narodov bojnih
Izlil se na poljane orkanske,
In od jezikov tujih udne zmesi
Hrumi nerazumljivo krog leie.
Zakaj, vojake svoje siloviti
Burgun, deravovladni, tudi sm

12
Pripeljal j e , Anonce, Lutiane,
Iz Luksenburga, Namurane hrabre ,
In sreniga Brabanta prebivavce,
Bogate Genetane v ametu
In svili bahajoe ter Pomorce,
Kih mesta snano rasejo iz morja,
Holendarje umetne edomolzce.
In Utreane, Brize clo zahodne
Ki v sever gledajo Vsi ti, sledei
Burgunu ojstrovladajoimu
So zdrueni v razbitje Orleana.
Tibo d Ark.
O alostna nesrena svada ta,
Ki me francozki drega v drob francozki!
Bertran.
Kraljica stara tudi, Izabd,
Prevzetna parska kneginja v jeklenim
Jezdari oblailu po leziu,
Z besedami strupenim' jezo zbada
In serd narodov proti sinu svojim',
Ki ga nosila je pod lastnim sercam.
Tibo d Ark.
Prekleta bodi! Kakor Jesabelo
Prevzetno nekdaj Bog pogubi jo !
Bertran.
Prestran Salsburi, serditi ris,
Divjaki stenolom, osedbo via,
Z njim brat ledna hrabri Lionel,
In Talbot grozni, ki z morivnim meem
Kardela v bitvah kupama kosi.
Poguma loterskiga zarotili
So se, oskruniti divice nae,
Kar nosi me pa z meem pokonati.
Sozidali so strae tir visoke
ez mesto, v zrak molee; Salsburi
Na njih s pogledam moreljeim pazi,
In teje urne potnike po cestah;
Sto liber tekih krogel netevilno
So vergli v mesto e; razruene
Leijo cerkve, noterdamski turn
Kraljevi slavno svojo glavo vklanja.
Podkope s praham strelnim so nasuli,
Trepee mesto na oboku bregdna

Peklenskiga stoj , de zdaj in zdaj

Se gromopocno vnelo bo si svesto.
(Jovana eljno posluaje si dene elado na

Tibo d' Ark.

Kje pa vojaki hrabri bili so,
Sentrlj, Lahir, in Francje sldt krepak,
Baslar jimakoserni, de sovranik
Tak daije je prisilil brez ovrka?
Kje kralj je sam, mu mar ni zgube take,
Deravnih muk, njegovih mest posipa?
Betran.
V inonu zdaj stanuje z dvorani svojim;
Vojakov manjka, stati v bran ni moc.
Kaj vodjev serce, hrabrih dlan pomaga,
Ko bleda groza trume vse mertudi?
Strah neki, kakor od Bog posln,
Je clo nar sercniih pogum omamil.
Zastonj se klic kneevski oznanuje,
Kot ovce plano skup se stiskajo,
Kjer zahrumi tulenje volje votlo.
Tak pozabjlivi stare svoje slave
Bei Francoz v ozidje varnih gradov.
En vitez samo, sliim govoriti,
Je zdruil nekaj inaliga vojakov,
estnajst bander, in kralju z njim se blia.
Jovana

(naglo:)

Kak se imenuje vitez?

Ber t r an.
Bodrikur.
Pa teko vhitel bo sovraniku,
Ki z dvema vojskama ga naslednje.
Jovana.
Kje je sedaj? Povejte mi, e veste.
Ber tran.
Od Vokulera komaj dan hod.
Tibo d'Ark.
Kaj tebi mar, deklina? Po reeh
Ti gre, ki tebi ne spodobijo se!

14
Bertran.
Zatorej kr sovranik premoan j e ,
In kraij braniti ve nas ne zamore,
Jedinoglasno v Vokuleru so
Sklenili vdati se Burgunu. Jarma
Tak tujiga ne nosimo ostani
V zarodu svojih kraljev morde tudi
Pod staro krono pridemo nazaj,
e spet se vmirite Burgun in Francja.
JOVana

(naduena.)

S pogodbo proc, z udatbo pro nesramno!

Beitel blia, spravlja se na boj.
Pod Orleanam vragu srea zgine,
Dognana mera, zrel za etvo je.
Divica prila z ojstrim serpam bode,
Oabnosti bo setvo pokosila,
Bo stergala njegovo ast iz neba,
Ko je visoko zvezdam jo pridruil.
Ne bojte se! Ne begati! Kr, preden
Be rumenila, luna polna bode,
Ni konja ve britanskiga, de pil bi
Iz bistrih vod Loare ponosite.
Bertran.
Ah, udei se ne godijo ve!
Jovana.
Se e godijo Bela golobica
Letela bode, z orloserdam zgrabia
Te jastrobe Francozko tergajoe,
Razdjala v ni prevzetniga Burguna,
Derave izdajavca, Talbota,
Storoniga nebes naskakovavca5
Zasramovavca vere Salsbunja,
In te otokarje nesramne vse
Ko edo jagnet bo pred sabo gnala.
Gospod jo vial bode, bojev Bog.
On svojo stvar trepeo je izvolil,
Bo razodel se po divici ibki,
Kr on je Bog, on sam je vse premoen!
Tiho d! Ark.
Duh kaki nek obsedel je deklino !
Remon*
elada vnema ji pogum junaki.
Poglejte! Bliskajo se ji oi,
Kot dvojni plam se lici svetite!

Jovana*
De slavna ta derava padla bi?
Nar krasnii, kar veno sonce jih
Obsije, raj deel, katero Bog
Kot jedro lastniga oesa ljubi ,
De ta nosila bi verige tujca?
Tii spodletela je paganam sila,
Tii pervi kri je stal, svetie pervo,
Tii prah poiva svet'ga Ludo vika,
Od les otet je bil Jeruzalem!
Bertran (osupnjen.)
Jo sliite? Od kod ji pride tako
Visoko razodetje? Oe d'Ark!
Bog udovitno res vam dal je her!
Jovana.
De mi bi ne imeli kraljev svojih,
Ne prirojenih gospodarjev lastnih?
De kralj bi nevmerjo na svetu zginil,
Ki sveti plug in panik ohranuje,
Pustote preobraa v njive plodne,
Ki suniga oprosti, mesta stavi
Prijazno krog prestola svojima,
Ki slabimu pomaga, hudim zuga,
Ki sam nar vei ne pozn zavida.
Ki lovek je in angelj milosti
Na zemlji ti sovrani. Kraljev sede,
Zlatovja bleskajo, je zapusenim
Zavetje varno, mo in milost se
Na njemu druita, zloin se trese,
Pravien blia se zaupno ino
V njegovi senci z levam se igr.
Sin tuje zemlje, kralj vunanji, ki mu
Prededov svete ne poivajo
Kosti v deeli, alj jo ljubil bo?
Ki ivil mlad z mldeni naim' ni,
In nam ne zna po nae govoriti,
Alj more oe svojim sinam biti?
Tibo d! Ark.
Bog vari kralja in francozko zemljo!
Mi mirni kmetje smo, ne znamo z meem
Peati se^ ne konja bojniga
Krotiti, akajmo vbogaje tiho
Nam koga dala zmaga bo za kralja.
Sej srea bojna je osocla boja.

16
Na gospodar, k krono dene si
Na glavo v Remi Dagobertovo.
Zdaj k delu! Vsak premisli kar ga tice!
Nej se prepirajo visoke glave
Za zemlje last, za krone in derave;
Razruenje obinsko nas ne strai ,
Stoje nam krepko pd in gojzdi nai.
Nej ognja ar popali nam stalie,
Sovrani konj nej ito potepta,
Prihodna pomlad novo cvetje d,
In dvignejo se urno nove hie.
(V&i odidejo razun Jovane.)

Cetertl nastop
Jovana (sama.)
Obvari Bog vas, hribji ljubeznivi!
Doln c ve tec, prijazno tini raj !
Vi paniki, vi logi, Bog vas ivi!
Slovo Jovana vzame vekomaj.
Jovana gr, ozr e jeden zadnji,
Zelene trate vam! Bog ivi vas!
In tebe drevje, vas studence hladne,
In tebe jek, doline sladki glas,
Ki zvesto se z napevam pesmi snide;
Jovana gr, in nikdar ve ne pride!
Zapustim vas na vedno vecne case,
O mesta moje tihe radosti!
Razkropite po berdih jagneta se,
Pastirja zdaj in varha vec vam ni!
e desna moja drugo cedo pase,
Kjer na kervavim polju boj gromi;
Od zgorej dano mi je to povelje,
Ne tirajo me prazne svetne elje.
Ki Mojzu na Horebovi viavi,
V goreim germu prikazuje se,
Stopiti jak pred Faraona pravi;
Ki Davida nekdaj pastirja e,
Zmagljivo nad sovranika postavi;
Ki milost zmir pastirju skazal j e ,
Mi rece tak iz drevniga verica:
Ti moje bo na zemlji slave pria!"

Bo ude si z oklepi okovala.

Pokrila z jeklam rahlo ndro si.
Ljubezni moki nikdar serca vdala
Pregrenih elj posvetne sladnosti,
Nevesta nikdar pred oltarjem stala.
Na persih se ti dete ne redi.
Obdati pak ti hoem svitlo glavo
Nad enskami z visoko bojno slavo."
Kr, kadar bo junake groza zvila,
Se nagnil dan posledni Francije,
Mogono bo moj Oriplam nosila.
Kot urna nica zrelo stern podr,
Osabniga zmagavca v prah pobila,
Mu stergala iz rok dobike vse;
Z naduenjem francozki rod navdala,
In kronala v oteti Remi kralja."
Nebesa so mi znamnje obljubile,
V spomin gotov elada dojde mi;
Neznana mo iz nje mi tee v iile^
Pogum kerubski v sercu mi budi;
Nevidne me v prepir enejo sile,
Viharno pro me bitve sl dervi;
Vojaki klic zadeva sluhe moje,
Se spenja konj, in bojna tromba poje!
(Urno odide.)

P e r vo ja n j e .
Dvor kralja Karola v nonu.

P e r v i nastop
Dnoa.

Dsatel.

Dnoa.
Ne, dalej tega ne prenesem! Kralju
Se odpovem , ki sebe samiga
Neslavno zapusti. Goree solze
Bi toil, skli me v persih serce hrabro,
De roparji kraljevo Francijo
Dele med sabo z meem ; lahtne mesta,
Od nekdaj ivo vraene vladrstvu,
Ruj ave kljue tujcu dajo v pest;
Mi pa pod pazho roke tii neskerbno
Otetbe drage blagi as morimo.
Zvem, de v nevarnosti je Orlean,
Iz Normandije daljne pribitim,
V oroju clo do brade, mislim kralja
Pred vojsko najti, ino kje ga najdem?
Med pevci ino drugimi sleparji,
Prekanjene uganovaje vonke,
Gosti daj Sorelki imenitne,
Ko de bi se ivelo v miru terdim.
Verhvojvoda je sel, ne more dalej
Gnusobe zreti Jez enako grem,
In prepustim osodi ga protivn.
Dsatel.
Kralj blia se!
2 *

20
D r u g i nastop
Kralj

Karol.

P r e j n i.

Kar oh
Verhvojvoda mi pole me nazaj,
Se slube odpove. V imenu Bojim!
Znebili tako smo se godernjavca.
Ki nas je vedno hotel strahovati.
Dnoa,
Ob takim asu kaj velja junak.
Jez bi v nemar ne djal ga lahkoduno.
Kar oh
To ree 9 kr mi odgovarja rad.
Dokler pri nas je bil, ga nisi ljubil.
Bnoa.
Prevzetno siten termoglavec bilje,
Ni znal konati nikdar zdaj pa zna.
O pravim asu vogne se zmenjave,
Ko upanja koristi ni, ne slave.
Karol
Ti si, prijatel, dobre volje dans;
Kaliti ti je neem. Duatel!
Od kralja stariga Reneta^) so
Poslanci prili, slave vredni pevci.
Pogosti jih kraljevo ; vsakiga
Z verigo zlato obdaruj prijazno
(Bastardu)

Zakaj se smeje?
Dnoa.
Kr iz praznih ust
Verige zlate siplje.
*) R e n d o b r i , knez Provanski iz Anuske rodovine. Oe in brat sta
mu napolitanska kralja bila. On sam je po bratovi smerti do te krone
pravico imel, tode je dosei ni zamogel. Trudil se je staroprovansko
pesnitvo in sodia ljubezni Cour d'amour vnovi osnovati; k
temu namenu je izvolil kneza ljubezni Prince d' amour za nar
vijiga sodnika ez opravila ljubezni in snubstva. V takim romantikim
duhu je tudi sam s kneginjo, svojo eno, cede pasti el.

Duatel.
Sir! Zlat
Drobtince ni v zakladih tvojih ve.
Karol.
Preskerbi ga. Prestola lahtni pevci
Zapustiti ne smejo neeeni.
Neplodno krono nam oivi petje ,
In z vencam jo preplete radosti ,
Na suho ezlo dihne krasno cvetje,
Vladarje pevc, on serca kralj slovi.
Visoko nad prostorm njega svet j e ,
Iz lahkih elj osnuje trone si,
Tedaj je s kraljem pevc enake slave.
Obema stan lovetva so viave.
Duatel.
Moj kralj in moj gospod! Govoril nisim,
Dokler pomoc je bila in sovt,
Zdaj ustnice mi huda sila odpre.
Niesar nima darovati vec,
Previti se jutro s im ti nima!
Bogastva je pritok obilni zginul,
Globok odstop grozi zakladm tvojim.
Neplaani vojaki godernjajo,
In ugajo z odidam. Komaj bom,
Po siromako le, ne po kneevsko,
Previdil e kraljevo tvojo hio.
Karol.
V zastavo daj pravice colne, vzemi
Naposodo denarja pri lombardih.
Duatel.
Pravice colne in dohodki krone
V zastavi so za cele leta tri.
Dno a.
O tim pa gr zastava in derava.
Karol.
Dovelj imamo e deel bogatih.
Dnoa.
Dokler je Bogu in Britancu ve!
Nej pae Orlean, potem bo ovce
Z Eenetam, kraljem svojim, paseL

22
Karol.
O kralju tim ti vedno jezik brusi,
In vonder je ta brezdeelni knez
Me ravno dans obdaroval kraljevo.
Diinoa.
Le s krono ne napolitansko svojo,
Za Boga ne! Ta, sliim govoriti,
Je zmir na prodaj, kar ovice pase.
Karol.
To ale so, vesele igre, god,
Ki ga obhaja sercu svojimu,
De si v sirovim bitju tim barbarskim
Napravi svet nedolen, ist in jasen.
Namemba djanja takiga velja.
Ponoviti nam hoe as nekdanji,
Ko vladala ljubezen j e , ljubezen
Junake serca dvigaa visoko,
In lahtne ene v sodnicah so bile,
Ravnaje rahlo, vse kar serce tie.
V tim asu se mudi prijazni sivek,
In kakor e iv v pravlicah starih,
Tak preseliti ga nebeko mesto
V oblacih zlatih nam na zemljo hoe.
Ljubezni dvor je osnoval, kjer bodo
Se shajali junaki vitezi,
Slovele snane ene v diki veni,
In ista se vernila bo ljubezen;
Ljubezni kneza pak izvoli mene.
Dunoa.
Nu, tako clo prevergel nisim se,
De bi oblast ljubezni zaniaval.
Po njej se imenujem, sin sim j i ,
V deravi njeni moje je bogastvo.
Knez Orleanski oe so mi bili,
Premagali so vsako ensko serce,
Pa tudi sterli grad sovrani vsak.
e hoe biti vreden knez ljubezni,
Naj verlii junak ti biti ima.
Ljubezen, tako v starih knjigah berem,
Se je z junakim djanjein druila,
Junaki, ne ovarji, so sedeli
Pri mizokrogu, pesme govorijo.
Ki braniti ne zna lepote hrabro^
Daru ni vreden njeniga. Tii je

Borise! Bij za krono svojo se!

Z junakim meeni brani svojo last,
Nedolnih en pravico in slobodo,
In ko iz rek sovrane bo kervi
Otel si verlo prirojeno krono,
Takrat bo prav, in tebi ast knezevska,
Oviti senci z vencam si ljubezni.
Karol
(dvoranu perstopivimu :)

Kaj je?
Dvoran.
Poslanci orleanski prosijo.
Karol.
Pripelji jih !
(Dvoran odide,)

Pomo prosili bodo;

Sam brez moi, kje najti jo za druge!

Tretji nastop.
Prejni.

Trije s v e t o v a v c i orle

KaroL
Bog ivi vas, o zvesti Orleanci!
Kak dobrimu godi se mestu mojim?
Se brani e s pogumam ponavadnim
Sovraniku, ki ljuto ga obsda?
Svetovavec.
Nadloga je velika. Sir! Od ure
Do ure strah naraa in poguba.
Zunanje je ozidje vse razbito,
V napadu vsakim pridobi sovranik
Prostora, brez obrambe so gradia,
Vojatvo, zmir borivi se, izpada,
Le malokdo poverne se nazaj,
In glada strah se tudi oznanuje.
Tedaj je poglavar, grof Ropijerski,
V prestran sili tej, sovraniku
Po stari egi v spravo se zavezal,
Udati z mestm se dvanajsti dan,
e prej ne dojde na borie mo
Dovoljna, de bi Orlean otela.
(Diinoa se strese od hude jeze.)

Karol.
Odlog je kratek,
Svetovavec.
Zdaj pod strao sino
Sovrano tukaj; prosimo te milo,
De svojiga usmili mesta se,
V odlogu takim pole mu pomoc,
Ko ne se bo udalo dan dvanajsti.
Dnoa.
Y nesramno tako spravo mogel je
Dovoliti Sentrelj!
Svetovavec,
Ne on5 gospod!
Dokler je hrabri ivel, od pogodbe
In mira ni se govoriti smelo.
Dnoa.
Tak merte v je?
Svetovavec.
Na naimu ozidju
Dolnosti slube padel je junak.
Karo L
Sentrelj je mertev! Vojske moje
Je polovica padla v mou tim!
(Vitez pride, govori nekaj tiho z Bastardam 5 ta se vstrai.)

Dnoa.
e tega manjka!
Karol.
Kaj je zopet, kaj?
Dnoa.
Grof Dugla pole. Kaledonske trume
Se puntajo in ugajo z odidam,
e ne dobijo, in e dans plaila.
Karol.
Nu, Dsatel!
Duatel

(rame &tisne.)

So vt je drag!

Karol.
Obljubi 5
Zastavi kar iina, derave pol
Duatel.
Zastojn! ne gr! Obljub derali nismo.
Karol,
Nar bolji trume cele vojske so,
Ne smejo zdaj, ne zdaj me zapustiti!
Svetovavec*
(Na kolenu.)

Pomagaj? kralj! Nadlog se naih spomni!

Karol.
(Obupno.)

Kaj morem zemlji trume izceptati?

Alj itnica je moje roke dlan ?
Delite me! Iztergajte mi serce
In kujte dnar iz njega! Kri za vas
Imm, vojakov nimam, srebra nimam!

CeterAI nastop
Nea So r e lka z malo skrinjco v rei.

Pre

Karol,
(Z razpetima rokama Sorelki nasprot:)

O Nea moja! Drago mi ivljenje!

Obupa me oteti prila si!
e tebe imam, tebi se pribliam,
Ti moja si zgubljeno ni niesar.
(orelka.
Moj dragi kralj !
(se plano in vedaeljno ozira.)

Dnoa, je res? Alj res

Je Duatel?
DiiateL
Je res!
Sorelka,
Je taka sila?
Denarja manjka? Trume ejo iti?

m
Dsatel.
Je tako Bog pomagaj!
Sorelka
(mu skrinjco vsili.)

Tii biserje,
Zlatnina Moje srebro raztopite,
Zastavite 5 prodajte moje grade
Na provencalsko moje premoenje
Denarja najdi, trume zadovoli!
Le urno j urno! asa ne gubiti!
(ga pro sili.)

Kar o L
Nu, Dnoa! Dsatel! Sim e uboen,
Kr krona vsih visocih en je moja?
Po lahtnim rodu je enaka meni,
isteji ni kraljeva kri Valoaka,
Prestolu nar svitlejimu na svetu
Bi bila ast alj ona ga zavere,
Prijatlica mi samo biti hoe.
Mi kdaj dovoli viji cene dar
Od kake zgodne cvetlice pozimi,
Alj sadja kakiga podobe redke?
Od mene ni ne vzame, vse mi da!
Zaupa vse bogastvo, vse imetje,
Velikoduno tmni srei moji.
Dnoa.
De! Abota je kakor ti, zares!
Kar ima, vse v goreo hio verze,
Zajema v danaidni sod brez dna.
Otela te ne bo, le sama sebe
Bo s tabo pogubila
Sorelka.
Ne verjemi!
Desetkrat on ivljenje za-te tvega,
In se jezi, de jez ponudim blaga.
Alj nisim ti veselo darovala,
Kar bolji je od biserja in zlata,
In blago zdaj bi hranila za sebe?
Daj ! Pro verziva nepotrebni lip
ivljenja tega! Nej ti lahten bom
Odrcenja izgled in poterpljenja!

Premeni dvorstvo svoje v bojne trume,

Zlato v elezo, vse karkolj je tvoje,
Za krono verzi brez premislika.
Nadloge in nevarnosti deliva,
Na bojne konje vsediva se derzno
Prepustiva areim arkam sonnim
Telesi rahle, za blazino kamen
Izvoliva, oblake za odejo.
Vojak sirovi bo nadloge lastne
Veselo terpel, ko bo vidil kralja
V pomanjkanju kot zadne siromake.
Karol
(smehljaje se.)

Zdaj spolni se prerokovanja stara

Beseda, ktero mi v Klermontu nekdaj
Izrekla nuna je naduena.
Premagati sovranike bo dala
Tak rekla je mi imenitna enska,
Otevi mi prededov mojih krono.
Iskal sim jo v sovranimu leiu,
Serd materni vtolaiti sim mislil.
Tii je junakinja, ta v Remo me popelje,
Nje serce bo premagati mi dalo.
iorelka.
To storil bo prijatlov tvojih me!
Karol.
V sovranikov razpor zaupam tudi
Kr za gotovo zvedil sim, de med
Oabnim tim britanskim lordi, in
Med stricam mojim, vojvodam burgunskim,
Ne tee gladko kakor prej. Zatorej
Sim s poroili mu poslal Lahira,
e bo mogoe, pera jezniga
Dolnosti in zvestobi pridobiti.
Lahir bi vtegnil kmalo se verniti.
Duatel
(pri oknu.)

Zdaj ravno dirja vitez na dvorie.

Karo L
Bog sprimi te poslane! Alj zmaga bo,
Alj bo bezanje, zvedli bomo zdajci.

88
Peti nastop*
L ah i r. P r e j sni.

Karol
(mu gr nasproti.)

Mi upanje j alj mi obip donese,

Laliir! Povej na kratko, kaj me caka?
Lahir.
Zanaaj se na me, na drugo ne!
Kar oh
Se ne vtolai vojvoda serdit?
Govori! Kak prejel je poroenje?
Lahir.
Prej ko poslua te, in predi vsim
Postavi ta nedgibljiv pogoj,
De izroi mu Duatela, ki
Morivca ga oetoviga klie.
Karol.
In e nesramen ta pogoj zaverem?
Lahir.
Razderta pred zaetkam je zaveza.
Karol.
Alj si potem na Monteroki most
Povabil ga, kjer oe mu je padel,
De bijeva na smert se in ivljenje?
Lahir.
Pred noge vergel sim mu rokovico
Reko: de hoe se poniati,
Po viteko za krono z njim se biti.
Na to pristavi, de mu treba ni
Boriti se za nekaj kar e ima.
e pa te tako silno bitve mika,
Ga bo na polju orleanskim nael,
Na kteriga je jutrodan namenjen;
S tim plea mi oberne hrohotaje.
Karol
Se v parlamentu mojimu pravice
Beseda ni za mene dvignula?

Lahir.
Je vmolknula v prepiru puntarskiin ;
Obsojen si po sklepu parlamenta
Zgubiti krono ti in pleme svoje.
Dnoa.
Nesramni puh oprostenih meanov!
Karol.
Pri materi si moji kaj poskusil?
Lahir.
Pri materi
Karol.
De j kaj so mati
Lahir
(nekoliko pomisli.)

Bil ravno god je kraljovenanja,

Ko v Sendeni sim priel. Parizani
So bili kot za praznik lipani,
Na vsaki cesti, kjer britanski kralj
Je peljal se, so astni loki stali,
Potresen pot je s cvetlicami bil,
Vriskaje j e , ko de bi bile trume
Francozke sveta pol premagale,
Okolj koije skakala derhal
Sorelka.
So vriskali se veselijo, de
So serce sterli kralja miliga.
Lahir.
Fantia mladiga, Hari-Lankastra,
Sim vi dil na kraljevimu prestolu
Sedeti Ludovika svetiga;
Oabna ujca, Betford ino Gloster,
O njemu, in pred tronam na kolenih
Je prisegaval Filip vojvoda,
Tvoj stric, za sebe in deele svoje.
KaroL
O, nepoteni per, Nevredni stric!
Lahir.
Fantina prime strah in se spodtakne,

30
Ko po visocih stopnjah gr na tron,
Poineinba slaba!" Mnoica ept
In straen smeh se dvigne krog in krog.
Kraljica stara, tvoja mati, zdaj
Pristopi Jeza vzame mi besedo!
Karol
Tedaj !
Lahir.
Ga dvigne z lastnima rokama,
In posadi ga na prestol francozki.
Karol.
O mati, mati!
Lahir.
Divji clo Burgund,
Moritve vajen trop, so ostermeli
O djanju tim sramote ino studa.
To vidsi ona k ljudstvu se oberne
In glasno rece: Meni hvala gr
Francozje, de trohljivim steblu vcepim
Mladiko isto; tak popaenca
Iz noriga oeta vas obvarjem,
(Kralj pokrije obraz, Sorelka urno k njemu stopi in ga objame, vsi pricijoi
dajo stud in grozo na znanje.

Dno a.
Volkinja! Serda vpaljena Megra!
Karol
(po kratkim oddihu svetovavcam:)

Vi culi ste, kaj tuki se godi.

Brez mude se vernite v Orlean,
In oznanite mestu mojim vernim:
Odveem ga priseg, slobodno j e ,
Na tanjko naj korist prevdari svojo,
Burgunu v milost nej se izroi,
Usmiljen bo, on Do briga se klie.
Dnoa.
Sir! Orlean zapustiti bi hotel!
Svetovavec
(poklekne.)

Gospod kraljevi! Ne jzaverzi nas!

Ne sun mesta svojiga v nemilo

Oblast in slast britanskiga bahanja.
Prelahtni je v francozki kroni kamen.
Nobeno kraljain svm, preddedam tvojim
isteji ni zvestobe ohranilo.
Dnoa,
Kaj smo tepeni? Se spodobi beg,
Prj ko se bijemo za mesto svoje?
Z besedo eno ti nemarno vere
Nar bolji grad iz serca Francije,
Prej ko kervi je kaplica prelita?
Kar oh
Kervi dovolj prelite je zastojn!
Nasprot je meni teta roka Boja,
Premagane so v bitvah moje trume,
Zaverze me moj parlament, z veseljem
Protivnka pozdravi glavno mesto,
Nar blinii me lahtniki izdajo,
Me zpuste Na persih svojih mati
Redijo lastna moja plod sovrani.
Unkraj Loare iti hoemo,
Se vmaknemo nebeki roki silni,
Katera vidno je z britanskim meem.
Sorelka.
Bog varuj tega, de bi samobsebi
Obupaje zapustili deravo!
To ni beseda hrabre tvoje due,
Nevredno djanje materno je sterlo
Junako serce kralja mojiga.
Po moko dvignul, nael spet se bode,
Premagal hrabro bo osodo, ktera
S er dit o zdaj te stiska.
Karol
(v alostne spomine zamiljen.

Kaj ni res?
Osoda strano tinna je v plemenu
Kraljevimu Valoake hie; Bog
Jo je zavergel, materne pregrehe
So divje Furje pripeljale noter.
Norost oeta dvajset let je terla,
Tri stari brate nagla smert pred mano

32
Je pokosila; sklep nebeki j e ,
De hia Karla estiga pogine,
Sorelka.
Omlajena po tebi dvigne se!
lie sam zaupaj si. Previdnost Boja
Te ni, nar mlajiga iz bratov tvojih.
Ohranila zastojn, in dala ti
Nepan tron preddedov tvojih slavnih.
Nebesa v krotkim sercu tvojim so
Pripravile zdravilo ranam, ktere
Deravi serd protivnih je zasekal.
Ti puntanja bo plamena ogasil,
To v sercu utim, mir bos prigotovil,
Francozke slave novi stvarnik bo.
Kar oh
Ne jez! Viharno divja doba hoe
Imeti vodja gromovladniga.
Osreil res pokojni ljud bi bil,
Puntarskiga ne morem ukrotiti.
Jez ne zamorem z meem sere odpreti.
Ki v serdu se zaprd ljubezni moji.
Sorelka.
Oslepljen ljud j e , zmota mami ga,
Pa vertoglavje to minulo bode.
Ni dalje dan, ko se zbudila bo
Do kralja prirojeniga ljubezen,
Globoko vraena francozkim sercu;
Zavist in stari ert se vnela bosta,
Ki loita ob naroda vedno,
Britanca vjela lastne sree past,
Tedaj prenaglo se ne vmakni boju^
Junako bij za vsako ped se zemlje.
Kot lastne persi brani Orlean.
Daj raji vse brodov potopiti,
Bervi podreti, moste razkopati,
Ki peljejo te ez predel derave.
ez tmni tok Loare pomenljive.
Karol
Kar sm zamogel, storil sim. Ponudil
Sim se v dvabor po viteko za krono,
Zaveren j e ! Dovoljen bil mi ni!
Zastonj preliva se francozka kri,
Gradia moje padajo v posip.

Alj hoem kakor tista divja ena

Razdeliti otroka dati z meem ?
Ne! Odpovem se ga, de ivel bode.
Dnoa.
Kaj? Sir! Je to kraljevo govorenje?
Se verze tako krona pro f Nar slabi
Naroda tvga da in kri in blago
Za ert, za mnenje, za ljubezen svojo.
Razpre se vse, ko znamenje kervavo
Se puntanja zabliska pred omi.
Rataj drev pust, kolovrat ena,
Z orojem se previdi star in mlad,
Mean zapali mesto svoje, kmet
Z rokama lastnima cvetee setve.
De ti nakloni kodo alj korist,
In voljo serca svojiga dopolni.
Ne prizanese sam, in prizanabe
Ne upa, ko ga klie ast, ko bije
Se za bogove, alj malike svoje.
Na stran tedaj usmiljenje to babje,
Ki p ersim se kraljevim ne spodobi!
Daj tei vojsko kakor je zaela,
Ti nisi je nespametno zagal.
Za kralja ljud se mora v smert podati,
To je osoda, zakon tak na svetu,
Francoz ne v, in nee druziga.
Nevreden narod je, ki z radostjo
Ne da za ast in slavo vse kar ima.
Karol
(svetovavcam:)

Ne akati mi sklepa druziga

Jez ne zamorem ; Bog tedaj vas brani !
Dnoa.
Na vekomaj oberni bojna srea
Ti herbet, kakor ti deravi svoji,
Kot sam si se, tak zapustim te jez.
Ne skupna mo britanska in burgunska,
Nesernost pahne lastna te iz trona.
Rojeni vitezi so Francje kralji,
Ti pa plan si rojen brez poguma.
(Svetovavcam :)

V nemar pust vas kralj. Jez pa podam

34
Se v Orlean, v oetovo doinovje,
V njegoviinu posipu pasti hoem,
(Hoe iti, Sorelka ga vstavi,)

Sorelka
(kralju:)

Ne pusti v serdu ga od sebe! Ojsire

Besede ima, serce zvesto je
Ko goli zlat; on ivo ljubi te 5
Za tebe kri prelil je tolikrt.
Daj 9 Diinoa! Recite de je naglost
Pravine jeze gnala vas predalje.
Ti pa zanesi zvestimu prijatiu
Besede britke! Urno sklenem spet
Nej serei vajne, preden nagla jeza
V pogubo vsili se vpali nevgasjivo.
(Diinoa gleda kralja odgovor r akaje,)

Karol
(Dsatelu:)

Mi gremo cez Loaro. Daj orodje

Na ladje znesti, vse in rono!
Dno a
(naglo Borelki :)

Z Bogam!
(Se urno oberne in gr-j za njim svetovavci,)

Sorelka
(obupno roke vije.)

e on odide ? clo smo zapueni!

Za njim 5 Lahir! utolaite ga.
(Lahir odide,)

eMi nastop*
Kralj,

Sorelka,

Dsatel.

Karol
Tak je tedaj edino dobro krona?
Je tako grenko, se od nje loiti?
O5 jez poznam, kar teji se prenese.
Se vklanjati zapovedljivim duam,
Ob milosti iveti terdovratnili
Vazalov in prevzetnih samoglavcov.

To je britkost za lahtno serce , to

Britkeji od omage pod nainembo.
(Duatelu cakajoimu: )

Kar sini ukazal, stori!

Duatel
(pade na kolena.)

O moj kralj!
Karol.
Je sklenjeno. Zdaj ne govori dalej.
Duatel.
Umiri se z burgunskim vojvodam,
Otetbe scer za tebe vec ne upam.
Karol.
Ti mir svetuje, ino tvoja kri,
ivljenje tvoje je njegova cena.
Duatel.
Glej glavo mojo ! Tvegal sim jo v bitvah
Velikokrat za tebe; zdaj za tebe
Z veseljem jo na panj kervavi denem.
Dovolji vojvodu! Prepusti me
Njegovim serdu celimu; nej moja
Tekoa kri pogasi vratvo staro.
Karol
(ga nekaj asa mole in globoko ganjen

Tedaj je res! Tak slabo je o meni,

De mi prijatli v serce gledajoi
Sramote pot k otetbi kaejo?
De! Zdaj previdim, kako sim ponian,
Zaupa ni v potenje moje ve,
Duatel.
Poglej
Karol.
Ne dalej vec! Ne ali me!
e zgubiti bi kron imel deset,
S kervj prijatia neem jih oteti.
Kar rekel sim, oskrbi! Znesti daj
Orodje na brodov.

36
DsateL
Km alo bo
Storjeno
(Diatel odde. Sorelka silno joka.)

Sedmi nastop*
Karol. Sorelka.

Karol
(Sorelko za roko primi.)

Draga moja, ne aluj!

Tud unkraj reke je francozka zemlja.
V deelo gremo srenii; tam je
Obnebje mili, brez oblaka vedno,
Blageji sapa veje, lepi vade
Nas prejmejo, tam je domovje petja,
Tam slaji sta ivljenje in ljubezen.
Sorelka.
O, de doakam alosti ta dan!
Seliti mora se v pregnanstvo kralj,
Iz hie sin oetove beati,
Od zibelke loiti svoje se.
O, sladki dom, ki te zapustimo,
Nikdar ne bomo vidli te veselo.

Osini nastop
Prej sni. Lahir,

Sorelka.
Vi sami ste? Pripeljali ga niste?
(Tanji pogledaje ga.)

Lahir! kaj je? V oesu kaj vam berem?

Nesrea nova se godi!
Lahir.
Je konc
Nesree zdaj, in sonce sije zopet!
Sorelka.
Kaj j e ? Vas prosim!

Bt
Lahir
(kralju:)

Nazaj, o, Sir!

Klici Orleaiice
Karol.
emu? Kaj noviga?

Lahir.
Poklici jih! Vernila se je srea.
Je bitva bila in premagal si!
Iorelka.
Premagal! O nebeki glas besede!
Karol
Lahir! Pravliea zmiljena te moti.
Premagal! Kak? Premage ve ne upam.
Lahir.
e veji uda kmalo slial bo.
Glej ! Verhepikop blia s e , Bastarda
Pripelje ti nazaj
Iorelka.
O 5 lepo cvetje
Premage sladke! Mira in pogodbe
Rodi ti naglo lahtni sad nebeki.

creti nastop*
R e m s k i v e r h e p i k o p (viji kof). Dnoa. D s a t e l .
oroen vitez v oklepu. P r e j ni.

Verhepikop
(pelje Bastarda h kralju in jima roke klene.)

Objemita se kneza! Kreg na stran.

Zdaj ko sodile so za nas nebesa.
(D n o a objame kralja.)

Karol
Izvite me iz dvombe in zavzetja!
Kaj rei e to udno djanje vae?
Od kod prememba taka?

Raul,

38
Verhepikop
(postavi Radia pred kralja.)

Govorite !
Raul.
estnajst bander lorenskih spravi skup
Sino z vojsko tvojo zdruiti se hotli,
In vitez Bodrikur iz Vokulera
Nam je voditel bil. Ko spustimo
Iz Vermantonskih berdov se v dolino ,
Kjer Jona tee, ugledamo pred sabo
Sovranika na polju netevilno,
In ravno tud oroje zad zabliska.
Od dveh armad se vidimo obdani,
Nam upa ni ne zmage ne bezanja.
To serce vzame vsakimu, e hoe
Obupno vse oroje vrei pro,
Zdaj, ko med sabo svet imajo vodji
In ni ne sklenejo, se pred oi
Postavi nam nerazumljivo udo.
Nakrat iz tmne globine gojzda
Divica stopi, lepa in strana,
Kot bojna boginja s elado krita.
Ls tmni kodri" kinijo ji rame
O svitlim tilniku. De je obdana
Z nebekim bleskam, zdelo se nam j e ,
Ko s krepkim glasam te besede ree:
Francozje hrabri! Vraniku nasprot!
De bi ga bilo ve ko peska v morju,
Divica sveta via vas in Bog!"
Izreki to zastavniku iz roke
Bandero zmkne, in pred rajdo celo
Dostojno tje mogonica korai.
Brez volje mi, mole, zavzetja plen,
Se dvignemo za njo in za bandero.
In udrimo v sovranika naravnost.
Osupnjen ta stoji in se ne gane,
O udeu, ki se godi, stermevi
Brezduno v nas oi debelo vpira
Potem kot od nebeke groze stisnjen
Oberne in se v beg pod obupno,
Oroje in orodje zapustivi
Se trume po planjavi razkropijo.
Zdaj vodjev klic, ukaza zdaj je prazna.
Od straha slepo, brez ozira vse
V slapovje reke plane, mo in konj,

In se pusti brez brambe pomorili;

Poboj je bil, ne boj - ne bitva, klanje!
Dva tisua Britancov je konanih,
Brez tistih, ki jih reka je poerla,
In nain mo le eniga ne manjka.
Kar oh
To udno j e , za Boga! grozno udno!
forelka.
In to divica doprinesla je?
Kdo je? Od kod je prila?
Rauh
Ona hoe,
Od kod in kaj, le kralju razodeti.
Prerokinjo, navdano z Bojim duham
Poslanko se imenuje; Orlean
Obljubi reit' prej ko luna mrakne.
Ljud verje vse in bojev hrepeni.
Zdaj trumam sledi, kmalo utegne dojti.
(Roljanje oroja zvonenje)

Derhali kri, in klenkanje zvonov!

Je ona. Ljud prerokinjo pozdravlja,
Karol
(Diisatelu:)

Vpelite jo!
(Verhepiskopu :)

Kaj mislite o temu?

Po deklici dobim pomo, in zdaj;
Ko samo Bog oteti me zamore!
To po natornim teku ne godi se,
In udee alj smem verjeti jih?
Mnotvo glasov
(za igravnico :)

Divici blagor! Blagor resnici!

Kar oh
Se blia!
(Dnoatu :)

Sedite na moje mesto!

Divico udno dajmo skusiti.
e je naduena poslanka Boja,
Bo najti znala kralja svojiga.
(Diinoa se vsede, kralj stoji na njegovi desni, zraven kralja Sorelka
leyi Yerhepiskop in drugi, tako de v sredi prostor ostane,)

40

Deseti nastop
P r e j n i . J o v a n a . Za njo s v e t o v a v c i o r l e a n s k i in mnogo v i t e z o v ,
ki zadni stan igravnice napolnijo. J o v a n a dostojno naprej korai in pogleda okoli stojee zaporedama.

Dnoa
(po globokim slovesnim potihnjenju :)

O, udno dekle, ti tedaj!

Jovana
(ga bistro in imenitno pogleda ter mu v besedo see :)

Skuavati, Bastard! ti Boga hoe!

Zapusti sede, ki ne vda se tebi!
Poslana sim do tega vijiga.
(Se blia kralju z razlonim korakam, pripogne pred njim koleno, potem urno vstane ino nazaj stopi. Vsi pricijoci se zavzamejo. Diinoa
zapusti sede, in prostor je pred kraljem.)

Karol.
Dans pervikrat obraz ti vidi moj;
Od kod poznanje mojih lic ti pride?
Jovana,
Jez vidila sim te, ko razun Boga
Te vidil nihe ni.
(Se kralju blia in tiho pristavi:)

Pomisli kralj !
Ko vse je spalo preteeno no.
Si ti zapustil svojo posteljo,
In molil si do Boga z britkim sercam.
Odidejo nej prie, zapopadek
Molitve ti povem.
Karol.
Kar sim nebesam
Zaupal, skrivati ljudem ni treba.
Povej mi proenj mojih zapopadek.
In ve ne dvomim, de te Bog navdaje.
Jovana.
Molitve tvoje tri so bile pronje,
Le dobro pazi e jih vm. Dofn!
Za pervo prosil Boga si: e krone
Deri se tvoje nepravino blago,
e druga, e nespokorjena, teka
Krivica kakona preddedov tvojih

To solzobilno vojsko vgala je,

De v dar te prejme za podlono ljudstvo ,
In le na tvojo glavo jeze svoje
Torilo polnoma izprazni.
Karol
(z grozo nazaj stopi.)

Mogona stvar! Kdo si? Od kod si prila?

(Vsi razodevajo zavzetje.)

Jovana.
Molitve tvoje drugi del je bil:
e Boja volja je in sklep nebeki,
Izviti ezlo rodu tvojimu,
Ti vzeti vse, kar so v deelah tih
Oetje tvoji, nai kralji, zmogli,
De ti prihrani tri dar si prosil,
Prijatia serce, zadovoljne persi,
In tvoje Ne ljubljene ljubezen.
(Kralj si solzno lice pokrije, um zavzetja med
potihnjenja.)

e tretjo pronjo sliati eli?

Karol.
Dovelj! Ti verjem! Tega ne zamore
loveki um! am veni Bog te pole!
Verhepikop*
Kdo si, o, sveta udotvorna diva?
Rodila ktera te je srena zemlja?
Kaj stari so, de tako Bog jih ljubi?
Jovana.
astitljivi! Ime mi je Jovana,
Nevredna hi sim prostiga pastirja,
Kraljeviga iz terga Dom-Remia,
Leeiga v okroju Tulsk cerkve.
In jagneta oetove sim pasla
Od mladih let. Veliko govoriti
Sim sliala od otoanov tujih,
Ki prili so po morju, vsuiti nas,
In gospodarja dati nam po sili,
Ki tujorojen tujce nas ne ljubi,
Ter de Pariz, veliko mesto, so
Podjarmili, premagali deravo.
Tedaj prosila mater Bojo sim,
De bi od nas verig sramoto vzevi

42
Doniaiga nam kralja ohranila.
Pred selam pa, kjer sim rojena, je
Podoba stara Boje matere,
Od romarjev obiskana pogosto,
In poleg nje se iri sveti hrast.
Po udeih od nekdaj imeniten.
In rada v senci hrasta, ced uvaje,
Sedela sim, kr serce me je gnalo,
In ce se kako jagnje je zgubilo,
So mi ga vselej sanje pokazale ,
Ko sim zaspala v senci tega dreva.
Enkrat ko celo dolgo noc sedela
V pobonimu premilovanju sim
Pod hrastam, ino varvala se spanja.
Pred mene stopi porodnica sveta,
Mec in bandero v rokah; po pastirsko
Scer kakor jez obleena, in pravi:
Sim jez, Jovana! Vstni! Pusti edo !
Gospod te klice k drugim opravilu.
Bandero prejmi in opai mec,
Derave moje vranika pogubi.
Vladarjev svojih sina v Remo plji,
Ovenaj ga s kraljevo krono tam."
Jez pa sim rekla: Kako podstopiti
Bi smela tega se, deklina slaba,
Neznana z boji pogubljivimi I
Na to pristavi: Vse divica ista
Na zemlji doprinese, kar je slavno,
Obrani e posvetne se ljubezni;
Glej mene! isto dekle, kakor ti,
Rodila sim nebekiga Gospoda,
In sveta sama sim!" Zdaj mojih se
Oi dotakne, in ko gor pogledam,
Razmotrim polne angelcov nebesa,
Ki bele lilje v rokah so imeli,
In sladek glas po zraku je doniL
Tak tri noi se zaporedama
Prikae mi reko: Jovana vstni!
Gospod te klie k drugim opravilu,"
In ko prikae se mi v tretje, bila
Je nejevoljna in me tak okrega:
Pokornost enski je namemba jaka ?
Terpetje teko njene cene znam,
Oistiti jo mora ojstra tlaka,
De suna tu visoka bode tam."
Izreki to pastirske oblaila
Razgerne in kraljica venosti

43
V svitlosti sonni pred menoj stoji,
In zlat oblak, dvigaje se poasno,
Odnese jo v deelo mira krasno.
(Vsi so ganjeni,

Sorelka silno jokaje skrije lica na kraljevih persib.)

Verhepiskop
(po dolgim omolknjenju :)

O poterdenju Bojim dvomba vsaka

loveke umnosti molati mora.
Nje djanje pria, de resnico pravi,
Kr samo Bog le take uda dela.
Biinoa.
Ne udeam, oesu njenim verjem,
Nedolnosti obraza njeniga.
Karol.
T milosti alj sim je vreden, grenik?
Nedvomno vsigavedna pameti, ti
Poninost serca mojiga pozna!
Jovana.
Visocih je poninost Bogu draga,
Ti vdal si se, zato ti on pomaga,
Karol
Tedaj Britancu stal bi sreno v bran?
Jovana.
Oteta tebi Francija bo 5 sim rekla.
Karol.
Ne bo posiljen, pravi, Orlean?
Jovana.
Lora prej navkreber bode tekla.
Karol
Premagal bom do Reme vranike?
Jovana.
Skoz tmo protivnih te popeljem tje.
(Vitezi zaroljajo z orojem in dajo znamnja &er6no&tij

Bitnoa.
Za vojvoda nam daj divico blago,
In brez ozira sledimo povsod.

44
Nej via nas oko preroko njeno.
Junaki me pa branil bo jo moj !
Lahir
Ne strai nas vesolni svet v oroju.
e ona pred armado v bitvo gr.
Nam vojvoda mogona diva bodi,
In zmage Bog oitno z nami hodi.
(Naprej stop e ci vitezi z orejem zaumijo.)

Kar oh
De sveto dekle! vodi vojsko mojo5
Podloni vsi ti bodo knezi njeni.
Ta me v oblasti perve, ki v togoti
Verhvojvoda g a j e nazaj poslal.
Je nael bolji roka od njegove.
Prejemi ga, prerokinja ti sveta.
In bodi nam
Jovana.
Dofn prelahtni, ne!
Gospodu mojim po orodju zemsk
Oblasti zmaga dana ni. Jez vem
Za drugi me, ki zmagati mi dal bo.
Oznamnjala ga bodem, kakor duh
Me je nauil; daj mi ga prinesti!
Karol.
In kje je?
Jovana,
Poli v stari grad Fjerboaj.
Na miro dvoru svete Katarine
Je poln oblok elezniga orodja,
Nekdanjih vojsk obilne soderge.
Med njo je me, ki meni sluil bode.
Po limbarjih je treh spoznati zlatih.
Ki vtisnjeni njegovi dardi so.
S tim meem, poli po-nj, premagal bode.
Karol.
Polite tje, storite kar ukae.
Jovana,
In belo daj bandero mi nositi,
kerlatno krog in krog zarobljeno.

Na njej obraena nebes kraljica

Nej vidi se s prelepim Jezusam
Nad zemlje kroglo vinjevo plvaje ,
Kr tako mi ukae sveta mati,
Karol.
Se zgodi tak!
Jovana
(verhepikopu :)

Gospod visokovredni !
Duhovno roko poloite na~me,
In, svVjo her5 me blagoslovite!
(Poklekne.)

Verhepikop.
Ti blagoslov deliti prila si,
Prejeti ne. S krepostjo hodi Bojo!
Mi pa nevredni smo in greniki.
(Jovana vstane,)

Dvoran.
Klicr britanski hoe pristopiti.
Jovana,
Pripelji ga kr njega pole Bog!
(Kralj kimne dvoranu, ia odide,)

Enajsti nastop
Klicr,

P rej s ni.

Karol.
Klicr govori! Kaj je naroilo?
Klicr.
Za Karola Valoa, Pontjeskiga
Starosta, kdo odgovor daje tukaj?
Dnoa.
Klicr nevredni! Zavalh nesramni!
Ti se podstopi, kralja zatajiti
Francozkiga v njegovi lastni zemlji?
Poslanstva znak te varje, scer bi te

46
Klicr.
Froncozka ima eiiiga le kralja,
In ta iv v britanskimi! leiu.
Karol.
Mir5 stric! Kaj je naroeno, klicr?
Klicr.
Moj lahtni vojvoda, kervi prelite,
In druge, ki e tei ima, usmiljen,
Ovra e vojakov svojih me;
On ti ponudi dobrovoljno spravo, "
Prej ko v naskoku stare Orlean.
KaroL
Daj uti!
Jovana
(pristopi.)

Sir! Za tebe govoriti

Dovoli mi s klicarjem tim,
, Karol
Govri,
In sodi ti, alj boj alj mir e biti.
Jovana
(kli carju:)

Kdo pole te kdo govori po tebi?

Klicr.
Grof Salsburi, britanski vojvoda.
Jovana.
Klicr, ti lae? Lord ne govori.
Le ivi govorijo, mertvi ne.
Klicr.
V obilnosti kreposti ino zdravja
Moj vojvoda ivi v pogubo vam,
Jovana.
Je ivel, ko si el. Ubila davi
Iz Orleana ga je strelna krogla,
Ko je iz Laturnela gledal dol.
Ti smeje se, kr daljno ti razkrijem?
Oesu svojim, meni ne, verjemi!

Ti sreal bos pogrebino njegovo.

Ko te nazaj ponese noga tvoja.
Govori zdaj5 povej nam naroila!
Klicr.
e razodeti skrite ves reci.
Pozna jih dobro preden govorim.
Jovana,,
Jih neem uti. Ti pa zdaj besede
Si moje dobro vtisni, in oznani
Jih knezam svojim, ki so te poslali.
Britanski kralj, in vojvoda oabna,
Betfort in Gloster, vodnika derave,
Raun nebes in zemlje kralju dajte
Zavolj kervi prelite po krivici!
Nazaj mi dajte kljue mest in gradov
Posiljenih nasprot namembi Boji!
Divica pride od Boga poslana,
In vam ponuja mir, alj ert in smert.
Izvolite! Oznanim vam de veste:
Namenjena vam ni Francozka zemlja
Od sina Bojiga. Moj gospodar
In moj Dofn, kr Bog mu jo je dal,
Kraljevi vhod obhajal bo v Parizu,
Obdan z deravnim velikani svojim.
Zdaj hodi urno, spravi se na tlak,
Kr, preden ti dospes okroje stana,
Je tam divica in prem age znak
Postavi na ozidje Orleana.
(Jovana gr, vse se k oddu dvigne, zagrinalo pade.)

Drugo ljaiije.
S peovjem obdana planjava.

Pervi nastop*
T a l b o t in L i o n e l , britanska vojskovodja. F i l i p , burgunski vojvoda.
Vitez F a s t o l f in a t i l j on z vojaki in banderami.

Talbot.
V skalovju tim ustanovimo se,
In zagradimo taborie terdno;
Morde bezece trume zdruimo,
Ki so se v pervim strahu razkropile.
Viin uvarjev, stra ne zabite!
Preganjbe scer nas varje tmna no,
In e perutnic nima clo protivnk,
Se ne bojm napada. Vendar treba
Nam je previdnosti. S prederznim jo
Imamo vranikam, in smo tepeni.
(Fastolf odde z vojaki.)

Lionel,
Tepeni! Vodja, s to besedo pro!
Ne smem se spomniti, de v h erbet je
Francoz Britanca vidil dans ta dan.
Oh, Orlean! Ti nae slave grob!
Britanska ast lei na polju tvojim,
Nesramna, smeha vredna vojskoguba!
Kdo bo verjel nekdaj prihQdnih asov !
Poatjeske, Azenkurske in Krekiske
Zmagavce v beg je enska zapodila!
Burgun.
To me tolai. Od ljudi mi nismo,
Od satana premagani smo bili.

talbot
Od satana budalosti Burgun!
Bo ta poast mar kneze clo straila?
Te kvante plaj plahte vae slab so
Zbeali pervi so vojaki vai.
Burgun.
Stal nihe ni. Povsoten bil je beg.
Talbot.
Ne tak! Zael se je na vaim krilu.
Vi vpili ste v leie telebaje:
Odpert je pekel, satan je s Francozam!
Tak zmeali ste trume, vse zmotili.
Lionel.
Omahnula je vaa stran se perva.
Gotovo !
Burgun.
Kr je pervi tam napad bil.
Talbot.
ibkost armade je poznalo dekle;
Je vedlo, kje plahta najde se.
Burgun.
Tedaj Burgun je vse napake kriv?
Lionel.
Ce bili bi Britanci sami bili,
Ne bil bi, Bog me! Orlean zgubljen!
Burgun.
Vi bi ga nikdar vidili ne bili!
Kdo vam je v to deravo tiril pot,
Kdo vam podal prijatelsko je roko,
Ko ste na ta sovrani breg stopili?
Kdo kronal je Enrika vaiga,
Kdo pridobii mu je francozke serca?
Ko bi ne bila krepka roka moja
Vodila vas, nikdar bi gledali
Ne bili dima dimnikov francozkih.
Lionel.
Ko bi z bahanjem se storilo, celo
Bi sami vi premagali Francozko.

50
Burgun.
Vas pece, de je Orlean zgubljen,
In jeze ol napenjate v prijatia.
Kaj uzrok j e , de nam je spodletela?
Pozrenost vaa! Meni se udati
Je bilo mesto e namenjeno,
Zavidnost vaa spaila je vse,
Talbot.
Obsedovali nismo ga za vas.
Burgun.
In kako lo bi vam brez mojih trum?
Lionel.
Ne huji, znajte! kot pri Azenkurtu,
Kjer tepli smo in vas in celo Francjo.
Burgun.
Vam vendar mar je bilo nae drube,
In drago kupil jo je varh deravni.
Talbot.
De, drago, drago smo jo plaali,
S astjo britansko dano pod Orleanam.
Burgun.
Ne dalej, Lord! Scer bi se ksati znali.
Alj sim zat nezvest gospodu svojim,
Oskruni se z imenam izdajavca,
De bi po tujcu te besede terpel?
Kaj delam tukej in Francoze bijem?
e nehvaleniku sluiti imam,
Bom raji kralju prirojenimu.
Talbot.
TJ Dofnam ste v pogovoru, mi vemo;
Pa se bo sredstvo nalo, tim ni dvombe,
Oteti se izdajstva.
Bufgiin.
Smert in cert!
Se tako vede z mano? atiljon!
K oddu zdrui urno nae trume,
Domu se vernemo.
(atiljon odide.)

Lionel
Veselo pot!
Britanska slava naj isteji sveti,
Ko v lastni mec Britn zaupaj e
Brez pomagavca sami se vojskuje.
Nej vsak se sam obnaa v boju svojim,
Resnino je in bo : Poteno nikdar
Ne zdrui se francozka kri z britansko.

Drugi nastop*
Kraljica Izab z dvoranicam. P

Izab.
Kaj cuti moram, vodji! Jenjajte!
Kater planet, mogane meajo,
Vam um kali in moti zdravo pamet?
Zdaj, ko edinost vas ohrani samo,
Razdruiti se ete in med sabo
V prepiru si nakloniti pogubo?
Daj, lahtni vojvoda, nazaj uzmite
Prenagljene ukaze. Slavni Talbot,
Potolaite jezniga prijatia!
Daj, Lionel! Pomognite mi serca
Ponosne v spravi zadovoliti.
Lionel.
Ne jez, Miladi! Meni je vse jedno.
Jez mislim tak: Kar skup ne more biti,
Po pameti ravna, e loi se.
Izab.
Kaj? Tak peklenska sleparija, v bit vi
Nam pogubljiva bivi toliko,
Nas tudi tukaj um kalivi mami?
Povejte, kdo zael je kreg? Lord lahtni!
(Talbotu:)

Ste vi koristi pozabivi lastne

Ranili tak prijatia vredniga?
Brez dlana tega vi kaj morete?
On kralju vaim je sozidal tron;
Opira ga podere ga, e hoe,
Ime njegovo mo je vaa. Cela
Britanja, ko bi ljudstvo vse
Na brege nae vergla, ne zamore

52
Podjarmiti Francozke, ce je zlona,
Francoza le Francoz premaga, znajte!
Talbot.
Prijatia vemo zvestiga astiti,
Nesvestimu braniti je dolnost.
Burgun.
Ki vanati hvalenosti se hoe,
Lanivca merd prederznih mu ne manjka.
Izab
(Burgunu O

Kak, vojvoda! Bi mogli vi odreci

Se tako srama in asti kneevske,
De v roko segli bi, katera vam
Ubila je oeta? Nor bi bili
Dovolj, de bi z Dofenam serene sprave
Zanesli se, potem ko ste ga sami
Na sterini breg pripahnuli pogube?
Opirati ga pada tik bi hotli
Nespametno razdjaje delo svoje?
Tu so prijatli vai. V terdni zvezi
Z britansdm rodam klije vaa srea.
Burgun.
Z Dofnam mir je moja zadna misel,
Prevzetnosti in zanievanja
Bahaev pak britanskih ne prenesem.
Izab.
Prenagljeno besedo pozabite.
Velika alost vojskovoda tare,
Nesrea pa krivine dela nas.
Objemita se, daj! Zacelimo
To rano urno, preden smertna bode.
Talbot.
Kaj se vam zdi, Burgun? Premagati
Se rado da od uma lahtno serce.
Kraljica so besedo modro rekli;
Ta rokostisk ozdravi rano nej,
Ki jo prenaglo vsekal je moj jezik.
Burgun.
Po pameti Madama govorijo,
Moj serd pravien vogne se potrebi.

Izab.
Prav! Bratovsko se sercno poljubivi
Ponovljeno zdaj zvez uterdita.
In zgine v sapi nej beseda britka.
(Burgun in Talbot se objameta.)

Lionel
(gledaje ju, z a - se :)

Pokoju blagor, ki ga Furja snuje!

Izab.
Premagani smo v bitvi, vojskovodje!
Protivn nam je srea bila v njej,
Ne zgubite za voljo tega serca;
Dofn obupa Boje brambe, vra
Peklenskih ie si pomoc; pa nej
Zastonj se zverne v pogubljenje veno ,
In satan clo ne otmi ga pogina.
Zmagavno dekle njemu trume via,
Jez viala bom vae, j e z vam bodem
Namst divce in prerokinje,
Lionel.
V Pariz, Madam, vernte se. Mi emo
Z orojem zmagati, ne z enskami.
Talbot
De ? de! Vernte se! Kar ste v leiu,
Gre vse narobe, sree ni v oroju.
Burgun.
Vernte se! Ni k dobrim vaa pria.
Vojak, Madam, spotika se ob vas.
Izab
(jih osupnjeno zaporedama gleda.)

Burgun, vi tudi? Vi potegnete

S tim nehvalenim lordi proti meni?
Burgun.
Odite, daj! Vojaku serce vpade,
Ko misli, de za vae se vojskuje.
Izab.
Jez komaj mir med vami sim storila,
In e se vsi obernete nad mene?

54
Talbot
Odte z Bogam! De le vi ste proc,
Nas groza tudi satana ne bode.
Izab.
Alj nisim zvesta tovarica vam ?
Kaj ni namemba vaa moja tudi?
Talbot
Pa vaa naa ne! Mi imamo
Z Dofnam dober boj,, poten prepir.
Burgun.
Oeta smert kervavo jez maujein,
Dolnost otroja me posveti moj.
Talbot
In brez ovinkov! Vae zaderanje
Z Dofnam ni ne dobro, ne poteno,
Izab.
V deseto bodi rodovino klet!
Pregreil se nad materno je glavo.
Burgun.
Vam plaal je za moa in oeta.
Izab.
Prederzne se soditi moje ege.
Lionel.
Gotovo, to od sina ni spotljivo!
Izab.
Preganja me, in pole me na tuje.
Talbot
Le splohne elje s tim dopolnil je.
Izab.
Ubij me strela, e mu kdaj odpustim!
Prej ko v oetovi deravi vlada.
Talbot
Se odpoveste svojiga potenja.

Izab.
Mehkune due! V ne veste kaj
Zainore v serdu serce materno.
Jez ljubim ga, ki dobro nri stor,
ertim ga, ki me rani ce je sin,
Tini vec je vreden certa mojiga.
ivljenje vzamem, komur sim ga dala.
Nesramno ce prevzetnosti prederzne
V naroje grei, ki ga je spoelo.
Vi z mojim sinam se vojskujete.
In nimate ne uzroka ne pravde.
Kaj je Dofn pregreil zoper vas?
Katerih vam dolnosti ni dopolnil ?
Vas astoglad, sirov zavid vas tira,
Jez mati sim, tedaj ga smem ertiti.
Talbot.
De, v maovanju uti mater svojo.
Izab.
Hinavci votli! Kak vas zaniujem,
Ki golufate svet in sami sebe.
Vi Angliani roke roparske
Stegujete po Francji, kjer pravice
Na toliko prostora nimate,
Kar bi kopito konjske noge krilo.
Ta vojvoda, ki dobriga se slini,
Izda domovje lastno, dedov svojih
Deravo tujcu, vraniku deravnim;
In vonder vam je tretja re pravica!
Jez hlimbo zaniujem! Kakor sim.
Tak hoem, de me vidi svet.
Burgun.
To slavo
Ste s krepko duo naklonili si!
Izab.
Jez imam elje, gorko kri, ko druge,
Kraljica de ivim, ne de se zdim,
Sim prila v to deravo. Kaj sim hotla
Veselja se odrei, kr je kletba
Osode moje radoeljno mladost
Pridruila zaroniku neumnim?
Slobodo cenim viji od ivljenja,
In kdor mi to prikrati Tod kaj

56
Prepirati se z vami svojih pravd?
Debela kri vam tee leno v ilah,
Vi samo serd, veselja ne poznate!
Ta vojvoda, ki svoje ive dni
Med zlim in dobrim omahuje se,
Ne zna ljubiti, ne ertiti sercno
V Meluno grem. Za kratek cas in drubo
Mi tega dajte
(pokae Lionela.)

Ve mi je ! Storite
Potem kar se vam zdi! Ne menim se
Ne za Burgunce ve, ne za Britance.
(Migne dvoranica in gr.)

Lionel.
Ne dvomite! Naj krasnii jetnike
Francozkih trum vam polemo v Meluno.
Izab
(se poverne.)

Vi dobri ste po glavah z meem biti,

Francoz le zna prijazno govoriti.
(Odide.)

Tretji nastop
Talbot.

Burgun.

Lionel.

Talbot.
Oh, kaka ena!
Lionel.
Vae mnenje, vodja!
Alj dalej beimo, alj se nazaj
Obernemo in z derznim maham naglo
Danane zgube zbriemo sramoto?
Burgun.
Preibki smo in trume razkajene,
Prenova e v armadi groza je.
Talbot.
Premagala nas je le slepa groza.
Mamljivi vtisk trenutja eniga,
Strailo to oplaeniga zde tj a
Se v blijimu pregledu staja v ni.

Tedaj sovt je moj, de peljemo

Nazaj ez reko jutro zgodej trume
Sovraniku nasprot.
Burgun.
Pomislite !
Lionel.
O tim ni dvombe, z vaim dovoljenjem!
Dobiti urno zgubljeno se mora,.
Sramota seer nam je na vekomaj.
Talbot.
Je sklenjeno in bijemo se jutro,
Strahote de razdenemo poast,
Katera trume slepi in obabi.
S tim satanam divikim dajmo se
V minosebu poskusiti prepiru.
e se nasprot postavi meu hrabrim,
Tak je posledno kodo nam storila;
e ne in de se vogne je gotova
Tedaj armadi coper je razjasnjen.
Lionel.
Velj! In meni, vodja, lahki bor
Brez rane in kervi prepustite.
Ujeti ivo upam si poast,
In nesti jo na lastnih svojih rokah,
Bastarda prio, njeniga hotivca,
V britanski tabor k radosti armade.
Burgun.
Preve obljubite!
Talbot.
e jo dohitim,
Prerahlo jo objemati ne mislim.
Zdaj pojdimo, de v kratkimu poitku
Okrepamo utrudeno natoro,
Potem na noge, ko se dan zazori!
(Odidejo.)

58
ei evti nastop.
J o van a z bandero in elado na glavi, oklep na persih, scer po ensko
obleena. D i i n o a . L a h i r , v i t e z i in v o j a k i se na potu med &kalo\jern prikaejo in urno zaporedama na igralie dohajajo.

Jovana
(ob tim, ko po potu med skalovjem neprenehama vojaki na igralie prihajajo,
vitezam okoli stojeim:)

V leiu smo, nasip je prekoraen!

Pokojnih tmin molanje zdaj na stran.
Ki vhodu vaim je potrebno bilo.
Sovraniku z vojakim kriem strano
Bog in divica se na znanje dajte!
Vsi
(zagromijo strano z orojem roljaje.)

Bog in divica!
(Bobni in trobente.)

Strae
(za igravnico :)

Vragi ! Vragi ! Vragi !

Jovana.
Zdaj bakle v pest! Zaplite otore!
Nej grozo jim pomnoi ognja serd,
In jih obd poguba krog in krog!
(Vojaki odidejo Jovana hoe slediti.)

Dnoa
(jo vstavi.)

Jovana! Ti dopolnila si svoje!

Si v sredo nas leia pripeljala,
In dala nam sovranika v oblast.
Zdaj a ogibaj bitve se, in nam
Doversenje kervave sodbe pusti.
Lahir
Armadi samo pot pokai zmage,
Pred njo bandero s cisto roko nosi,
Morivniga ne vzemi mea v dlan;
Ne skuaj vojsk laniviga malika,
Kr brez obzira slepo vlada on.
Jovana,
Motiti me, in duhu, ki me via,
Veljevati kdo sm? Puica mora

Leteti, kamor zaderv jo strelie;

Jez biti moram, kjer nevarnost je.
Poginula ne bom, ne t, ne dans^
Prej krono bom na glavo kralju djala.
Ne vzame mi ivljenja dua iva,
Dokler konan nebeki klic ne biva.
(Odide.)

Lahir.
Daj! Urno za junakinjo, Dimoa!
De najne persi skit ji boste varni.
(Odideta.)

Peti nastop*
B r i t a n s k i v o j a k i v begu potem T

Pervi vojak.
Oj! oj! Divica sred Ieia, oj!
Drugi.
Kaj e? Nikdar! Kak prila bi v leie?
Tretji.
Po zraku! Satan jo je nesel not!
Ceterti in peti.
Gorje! Gorje! Beite! Vse je mertvo!
(Odidejo.)

Talbot
(pride.)

Ne ujejo Mi stati neejo!

Raztergane pokornosti so vezi!
Ko de bi satan svoje legione
Prekletih duhov bil iz pekla spustil,
Omamljenje neumno s planim hrabre
Naprej podi; ni mo sovraniku,
Ki kaKor divji tok leie polni,
Postaviti nasprot nar manji trume.
Sim samo jez jedini trezen, ino
V bolezni vse vroinski blede krog?
Beati pred mehkai tim francozkim,
Ki v bitvah smo jih dvajseterih tepli!
Kdo je tedaj nepremaglivka ta,
Ta boginja strahu, ki sreo vojske

60
Na enkrat preoberne, plasen trop
Bojeih sern premeni v oroslane ?
Sleparka, ki junakinjo se slini,
Preskuene junake bo slraila?
Vso slavo mojo enska vzame mi?
Vojak
(pribei.)

Divica, oj! Pobegni vojvoda!

Talbot
(ga prebode.)

Pobegni v pekel ti! Presunem ga,

Ki govori od straha mi in bega !
(Odide.)

esti nastop.
Pregled se odpre.

Britansko taborise v plemenu krog in krog.

beg, preganjba. ez nekaj casa pride

Montgomery
Kam beal bi? Vse krog sovraniki in smert!
Z grozivnim meem tukaj vojvoda ser dit,
Branivi nam pobeg, derv v pogubo nas;
Divica grozna tam divja na vse strani,
Kot ognja silni ar.-De varno skril bi se,
Ni germa krog in krog, berloga, rova ni.
O, de preplaval nikdar morja bi ne bil,
Nesrenik jez! Obnoril me je prazen sanj,
Dobiti v boju slavo doberkup in ast;
In glej, osoda trei me v ta strani boj.
O, de bi dalje pro na bregu cvetnimu
Saverne e dom v pohitvu varnim bil,
Kjer so ostali mati mila v alosti,
In sladko mi nevesto za-me stiska skerb.
(Jovana se v delji prikae.)

Gorj! Kaj vidim tam? Prestran blia se!

Med plameni poara mi ble nasprot,
Kot iz peklenskih tmin o polnoi poast.
Utei kam! Z goreim gledi me deri,
Nebrojno zanjk os, motivi nikdar se,
Na mene verze sem, de noga zamota
e dalej bolj in bolj mi v coperski se klon.
In kakor zvezana mi v begu odpove.
Tje moram gledati, v moriven ta obraz.
e ravno se jiasprot natora cela vpr.

Bobnarje,

(Jovona se nekoliko blia, ter postoj.)

Se blia! Neem akati, de strana prej

Na mene plane, grem kolena ji objet,
Usmiljenja prosit; sej vonder enska je,
Mord jo gane reka mojih britkih solz!
(Ko se ji bliati hoe, ona naglo pred njega stopi.)

Jedrni nastop*
Jovana. Montgomeri.

Jovana.
Britanka ti je mati! Umri! Si zgubljen!
Montgomeri
(pred njo na kolena pade.)

Nikar moriti ga, ki se ne brani vec !

Od sebe vergel sim branivni skit in me,
Pred tabo tu kleim in prosim golorok,
ivljenja svit mi pusti, uzmi za-nj odkup!
V obilnosti ivijo oe mi dom
V prelepi zemlji vlaki, kjer med lokami
Zelenim tje Saverna vije tok srebern,
Spozn jih gospodarja petdeset vasi.
Za sina dajo mnogo istiga zlat,
Ko zvejo de v francozkim taboru je iv,
Jovana,
Omamljen trap! Zgubljen! Divici v strani dlan
Si pogubljivo priel, iz kateriga
Ni upati odkupa, ne otetbe ve.
e bi v oblast osoda krokodilovo,
Alj pisanimu risu v nohte tresla te,
e bil bi mladi zarod oroslanki vzel,
Sprositi znal bi milost alj zanaanje;
Divico sreati je pa gotova sme rt.
Kraljestvu ojstrimu, nepozabljivimu,
Zavezana po spravi nezlomljivi je,
Vse z meem pokonati, kar je iviga
Postavi pomenljivo vojske bog nasprot.
Montgomeri.
Govor je straen tvoj, prijazen je pogled,
Od blizo viditi ti nisi grozna mar,
In licu milimu se odpre serca ut.
O, po krotkosti rahli spola tvojiga,
Usmili mladosti se moje, prosim te!

62
Jovana.
Na spol ne upaj moj ! Ne klii enske me !
Kot netelesni duhi, ki ne snubijo
Po zemsko, tak lovekih spolov nisim jez,
Pod jeklam tim neutnim serca v persih ni.
Montgomeri.
Po zakonu ljubezni svetodelniniu,
Katerimu je vsak podloen, te rotim,
Nevesto ljubeznivo pustil sim dom,
Tak lepo kakor ti si v cvetju mladosti,
In britke solze plaka, de bi vernil se.
Oj, ce ljubiti upa, in ce upa kdaj,
Ljubezni srena biti, tak ne loi sere,
Ki sveta vz ljubezni ju sklenila je.
Jovana.
Malike tuje klie in posvetne zgolj,
Ki meni sveti niso, ne astitlivi.
Ni od vezi ljubezni klicane ne vem,
In nikdar znati neem njenih praznih slub.
ivljenje brani svoje, tebe klice smert!
Montgomeri.
Usmili mojih starev tunih se tedaj,
Ki sim dom zapustil jih. Gotovo ti
Zapustila si stare v skerbi britki tud.
Jovana.
Ti opominja me, nesrenik, koliko
So matere francozke zgubile otrok
Po vas, oete skerbne koliko druin,
Moove koliko nevest obljubljenih!
Nej matere britanske tudi skusijo
Obupanje in britke solze, kakor so
Francozke tune ene lile jih do zdaj.
Montgomeri.
Nealovan umreti v tujim grenko je!
Jovana.
Kdo klical vas je v tuje, plodni prid n trud
Poljan zatret naih, od ognia nas
Domaiga poditi, bojnih bakel ar
Meta vati v svetie miroljubnih mest?
Vi mislili ste v praznim zdetju svojih sere,

63
Slobodne Franke v sram podreti sunosti,
In to veliko zemljo, kakor olniek,
Oabnimu pripeti brodu svojimu.
Bedaki! Na prestolu visi Bojimu
Francozki gerb kraljevi; prej iztergate
Nebekim vozu zvezdo, ko aeravi tej,
Nerazdertljivi vedno, eno samo vas.
Osvete dan je priel; nikdar ve nazaj
Ne boste ivi morja mrli svetiga,
Ki ga v mejnik namenil Bog je nam in vam,
In kteriga prederzno ste preplavali.
Montgomeri
(spusti njeno roko.)

Umreti imam, oj! objema smert me .

Jovana.
Prijatel umri! Bati smerti se, zakaj?
Nepremenljive vsim osode bati se?
Glej! Jez le ibka enska, pastarica sim,
Pastirske palice nedolne vajena
Je roka ta, ne mea pogubljiviga.
In vonder, tirana iz trat domaih, iz
Oetoviga Iona, sesternih od pers,
Tu moram, moram sili me nebeki klic,
Ne lastni mik davivi biti groze duh.
Ne v radost meni, v strah in britko alost vam,
Sejati smert, na zadnje snierti pasti v plen!
Zakaj vernjenja dan mi ne zaije ve;
Mnogterim e iz vas po meni pride smert,
Mnogtera vdova bo po meni; zadnic pak,
Namembo spolniti, umerla sama bom.
Zdaj spolni svojo ti. Potegni krepko me,
Velja za sladki dar ivljenja biti se.
Montgomeri
(vstane.)

e umerjoa si, in jeklo rani te,

Namenjeno zna biti tudi roki tej,
Poslavi v pekel te, konati na obup.
Osodo svojo v roke Boje poloimo
Ti pa, prekleta, duhe klii na pomo
Peklenske svoje, in ivljenje varuj si!
(Montgomeri dvigne skit in me, in se je loti za igravnico se oglasi
bojna godbaj po kratkim boru pade Montgomeri.)

4
Osmi nastop.
J o van a sama,

Jovana.
Poivaj! Noga tvoja nesla te je v smert!
(Od njega stopivi stoj zamiljena.)

Visoka diva! V meni ti mogona si!

V nejako mi desnico dihnes silno mo,
Obda mi krepko duo z nesprosljivostjo.
Protivnka tel cvetee raniti,
Mi serce oinaguje, roka trepeta,
Ko de bi vlomila v cerkovni sveti hram;
e svitle nonice me groza je in strah.
Alj kadar treba j e , mi naglo pride mo
Motivi nikdar se v trepeci roki me
Se sam od sebe via, kakor ivi duh.

Deveti nastop
Jovana,

V i t e z z viziram zapertim.

Vitez.
Preklenka! Ura tvoja vdarla je!
Iskal sim te po celiinu boriu,
Sleparstvo pogubljivo! Zgini v brezdno,
Iz kteriga si prila na svitlobo.
Jovana
Kdo si, ki te nesrea tvoja zdaj
Mi d v oblast? Dostojnost ti je kneka.
Podoben pa Britancu nisi, kr
Burgunska te preveza razlouje,
Kateri vklanj me se moj spotljivo.
Vite%.
Zaverena! Ti vredna nisi pasti
Po roki kneza lahtniga. Prekleto
Odsekati bi mogla glavo tebi
Sekira rabeljna, ne me junaki
Burguna, vojvoda kraljeviga.
Jovana.
In ti si sm ta lahtni vojvoda?

Vite%
(odpr vizir.)

Ta sim ! Nevredna , tresi se ,* obpaj !

Ne rei vec te vraa satanska,
Premagala si dosihmal inehkne,
Zdaj je junak pred tabo.

Deseti nastop.
D u o a. L ahir,

P r ej n i.

Dnoa,
Stoj, Burgn!
Z momi bojuj se, ne z divicami.
Lahir.
Prerokinje jez branim sveto glavo;
Predreti prej ti moje persi mora.
Burgun.
Se ne bojim, ne te vasvavne Circe,
Ne vas po njej premenjenih neslavno.
Sramuj se, Dnoa! Stidi se, Laliir!
Junatvo staro k satanskim sleparstvu
Poniata, zaverene oprode
Se delata vlacuge ertove.
Naprej! Premalo vas je vsili! Ki zlodju
Pridrui se, obupa Boje brambe.
(Se pripravljajo v bor Jovana med-nje stopi.)

Jovana.
Nehajte !
Burgn.
Se boji za svojiga
Hotivca? Prio tebe nej
(Sili z meem Bastardu nasprot.)

Jovana.
Nehajte!
Loite ju, Lahir! Francozka kri
Prelita nima biti. Mee proc!
Nad zvezdami je drugo sklenjeno
Saksebi, pravim! ujte in astite
Iz mene duha govoreiga!

6G
Dnoa.
Zakaj ustavi dvignjeno mi roko,
Mudi kervavo sodbo meev ojstrih?
Gotov je mah, elezo bliska se,
Ki Francijo mauje in umiri.
Jovana
(v sredo stopivi na iroko protivnike loci Bastardu:)

Ti stopi v stran!
(Lahiru :)

In ti ne gani se!
S tim vojvodam govoriti imm.
(Vse utihne.)

Kam kani, o Burgun! kje je sovranik,

Ki moreljevno tvoj pogled ga ie?
Ta lahtni knez je Francje sin ko t,
Ta hrabri tvoj zemljak, v oroju brat,
Jez tudi hci sim tvoje domovine.
Mi vsi, ki nas pogubili el ,
Smo tvoji. Roke, za objeti te,
Razirjene, kolena v tvojo cast
Pripognjene imamo. Jeklo nae
Ojstrosti nima proti tebi. Lica
Podobne kralju naimu so nam
astitljive v eladi clo sovrani.
Burgun.
Ti vabi, o Sirena! ert ve svoje
Z besedo sladko priliznivih ust.
Kovarka, mene ne oslepi. Zanjk
Jezinih so zabranjene mi uesa,
In ojstre pice tvojiga pogleda
Oklep odbije krepki mojih pers.
K oroju, Dnoa!
Z memi se bimo, ne z besedami.
Dnoa.
Z besedo zdaj, z mecmi potem. Alj se
Boji besed? Plahta tudi to j e ,
In znamnje djanja nepravicniga.
Jovana.
Zapovedljiva sila k nogam tvojim
Ne tira nas; prosei nismo tukaj.
Ozri se krog! Poglej! Premenjeno
Britansko taborie je v pepel,*

Merlii vai krijejo poljane,

Francozko pti bojno trombo slii,
Bog je presodil, zmaga naa je.
In glej! gotovi smo, delili s tabo
Ulomljen ravno javorini b erst,
Daj! Stopi k nam, begun preblagi! K
Kjer je pravica ino zmage ast.
Podm ti, glej! poslanka Boja jez,
Sestrinsko roko. V cisto nao drubo
Potegniti te hoem, de te reim.
S Francozko Bog je. Angeli njegovi,
Nevidno tebi, se za nas borijo;
Vsi z liljami okinani so krasno.
Ko te bandera jasna naa re j e ,
Divica ista je podoba njena.
Burgun
Zanjkljivo je lanivca govorjenje,
Ko deteta nedolniga je njeno.
e vrani duh besedo njeno via,
Zmagljivo v posnemati nedolnost.
K oroju! uti neem dalej. Slabi
Uesa so od roke moje, vidim.
Jovana.
Ti conernico psuje me, peklenskih
Me dl doli. Tolaiti togoto,
Storiti mir, so to peklenske dela?
Je sprava brezdna veniga iztok?
Kaj sveto j e , loveko prav, nedolno,
e za domovje boj ne bil bi tak?
Kdaj je natora sama sabo tako
V prepiru, de bi zabile nebesa
Pravino re, in satan bi jo branil?
Ce pa je to, kar jez ti reem, dobro,
Od kod mi pride, ak od Boga ne?
Kdo bi se bil na ovji pai meni
Priduil nek, priprosto pastarico
Poduiti v kraljevim opravilu?
V kneevski drubi nikdar nisim bila,
Neznana je umetnost mi besede.
Zdaj pa, ko treba j e , de tebe ganem,
Mi pride um, stvari visocih znanje,
Osoda kraljev in derav lei,
Kot soncejasna, meni pred omi,
In grom nebeki tim jeziku dan je.

68
Burgn
(dvigne o ivo ganjen in jo zavzet gleda.)

Kaj z mano je? Kaj se godi? AIj Bog

Oberne mi globoko v persih serce?
Ne moti, ne ganljivi tak obraz!
e v meni to premembo cudo snuje,
To cudo je resnice vene kras;
Bog pole te5 to serce mi priuje!
Jovana.
De, ganjen je! Zastoju prosila nisim;
Oblak togote gromonosni taja
Iz ela v solzah se njegoviga,
In iz oesa, mir sijaje, sveti
Prijazniga mu uta sonce zlato.
Z orojem pro! Objemite se serno!
Premagan je v oesu solze na je!
(Mec in bandero ji odpadeta, z razpetima rokama se mu urno blia in ga
strastno objame; Lahir in Diinoa vereta mea pro in se mu bliata, de bi
ga objela. Zagrinalo pade.)

Tretje djaiije.
Dvor kralja Karola v Salonu na Marni.

P e n i nastop
Dii n o a. L ahir,

Dnoa.
Prijatia sercna, v boju brata bivi
Sva dvigala za cil enak desnice,
Edinih misli v alosti in smerti.
Nikar de bi ljubezen vez razderla,
Ki vsih prememb osodnih je terpela.
Lahir.
Knez, cujte me!
Dnoa.
Vi ljubite divico,
In dobro vem, kaj mislite storiti;
Stojeih nog namenjeni ste h kralju,
Sprosit si jo v darilo. Zaderati
Plaila zaslueniga ne more
Junatvu vaim. Tode spomnite se!
Prej ko v naroju drugiga jo gledam
Lahir.
Posluh, kraljevi daj !
Dnoa.
Oesa slast,
Zginljiva naglo, me do nje ne tira.
Dokler te cudne vidil nisim, ktero
Deravi v reenje in meni v zakon

70
Poslal je Bog, nobena enska ni
Mi ganula nepremagljive misli.
Njo vidi pak sim zdajci se zavezal
S prisego sveto, de mi ena bode.
Zakaj junaku le junakinja
Druica biti more. Serce vrelo
Na sercu ce poivati enakim,
Ki jo razumi in prenesti znade.
Lahir.
Kje malo svoje zasluenje smem
Primerjati junaki slavi vai?
Kjer snubiti grof Dnoa se nameni,
Tam vogniti se mora vsak protivnk.
Le rekel bi, de ovcarica prosta
Ne more vam dostojno ena biti.
Kraljeva kri, ki v ilah vaih tee,
Zavere tak nevredno zmeanje.
Dnoa.
Natore svete plod nebeki ona
Je kakor j e z , in meni ravnorodna.
Kaj roke kneke bi nevredna bila,
Ki je nevesta istih angelov?
Ki z nevmerjoo si svitlostjo glavo
Okini, jasnii od kron posvetnih?
Ki vsiga sveta skupno velianstvo
Pod sabo vidi tmno, zaniljivo?
Prestoli kneki v kopo djani vsi,
Do zlatih zvezd nebekih dvignjeni,
Ne tikajo slovee visokosti,
Kjer ona vlada v angelski svitlosti.
Lahir.
Nej sodi kralj.
Dnoa.
Nej ona sama sodi!
Oprostila Francozko j e , in sama
Slobodno mora serce darovati.
Lahir
Tu pride kralj !

Mrug
Karol.

S o r e i k a.

nastop

D ate!.

atiljon.

Karol
(atiljonu :)

Tak pride! Kralja svojiga spoznali

Me hoe5 rekli ste, in mi prisee?
atiljon.
Gospod, tu9 v mestu svojimu kraljevim.
Ti noge ce objeti vojvoda.
Moj gospodar. Naroil meni j e ,
Njegoviga de kralja te pozdravim.
On sledi mi, in kmalo sam bo tukaj
forelka.
On sam! O, lepo sonce dneva tega,
Ki nam donese radost, mir in spravo!
atiljon.
So sabo pelje dve sto vitezov,
Namenjen je poklekniti pred tebe,
Pa se zanaa, de ne bo dovolil,
De ga, ko strica, bo objel prijazno.
Karol.
Pritisniti ga k sercu hrepenim.
atiljon,
O vidu pervim stariga prepira
Govor ne tikaj 5 prosi vojvoda.
Karol.
Na vekomaj pozabljeno mi bodi,
Kar teklo je med nami. V jasne dni
Prihodnih asov zreti hoemo.
atiljon,
Ki za Burguna so borili se
Imajo vsi deleni biti sprave.
Karol.
Kraljestvo svoje dvojno tak pomnoim.
Satiljon.
Kraljica tudi Izab v pogoj,
e hoe, bodi zapopadena.

1%
Karol.
Le ona z inano^ jez se ne prepiram;
Med nama mir j e , ko se ona umiri.
atiljon.
Dvanajstica prelahtnih vitezov
Obljube tvoje biti ima porok.
KaroL
Obljube so mi svete.
atiljon.
Verhepikop
Delijo naj med vama sveto hostjo
V zastavo ino peat zveste sprave.
KaroL
Gotovo tak zvelianje mi bodi.
Kot je beseda sercu mojim ravna.
eli zastav se druzih vojvoda?
atiljon
(z oziram na Duatela.)

Tu vidim prio, ki bi znala pervo

Ostrupiti pozdravje
(Duatel se mole upoti.)

Karol.
Duatel,
Odidi! Vojvoda ogibaj se,
Dokler se vida tvojga ne privadi!
(Sledivsi mu z oesam naglo za njim stopi ter ga objame.)

Prijatel zvest! Za mir in sreo mojo

Si bil namenjen ve ko to storiti.
(Duatel odide.)

atiljon.
Ta rokopis pogodbe druge kae.
Karol
(verhepikopu :)

Vravnajte ga. Mi vse dovolimo;

Ni cene za prijatia prevelike.
Dnoa! Sto lahtnih vitezov zberite
In vojvoda vpelite nam prijazno.
Okrasijo nej trume z berstmi se.

De brate svoje sprejmejo dostojno,

Okini nej se prazno celi grad,
Zvonovi nej na znanje dajo slavno,
De Francja se z Burgunsko drui ravno.
(Trobente zapojejo dvoran pristopi.)

uj! Kaj pomeni to trobentanje?

Dvoran.
Obhaja vhod burgunski vojvoda.
(Odide.)

Dilnoa
(gr z Lahiram in atiljonam.)

Na noge! Urno! Vojvodu nasprot!

Karol
(Sorelki:)

Ti joka, Nea? Skor kreposti manjka

K preneenju prigodbe te clo meni.
Ah, koliko jih je poderla smert,
Prej ko sva mogla viditi se mirno.
Na zadnje vonder mine vsak vihar,
Po nar temneji nci se dani,
In ko je cas, posledni sad zor/.
Verhcpiskop
(ob oknu.)

Tesnobe komaj vojvoda se brani,

Vriskaje ga raz konja dviga ljudstvo.
Ostroge mu kuujejo in plaj.
Karol.
Moj dober ljud! Tak naglo vnet ljubezni,
Kot serda svojiga. Kak hitro je
Pozabljeno, de mu ta vojvoda
Ubijal sine j e , moril oete.
En miglej sam pobota vse ivljenje.
Sorelka, zbrihtaj se! Veseije tvoje
Bi znalo ost njegovi dusi biti;
Nic ne osrami ga, in nic ne ali.

74
Tretji nastop
B u r g u n s k i v o j v o d a . Dii n o a. L ah i r, a t i l j o n .
Dva druga v i t e z a
b u r g u n s k a . Vojvoda postoj na pragu; kralj se mu nasprot gibnc, vojvoda
se urno blia, in ko se hoe na koleno spustiti, ga kralj prestree in objame.

Karol
Ste nas prehitili. Vpeljati smo
Vas hotli. Urne konje imate.
Burgn.
K dolnosti moji so me nesli.
(Objame Sorelko in jo v elo poljubi.)

Teta!
Dovolite. To je pravica naa
V Arazu. Lepih en nobena ege
Se te ne sme braniti.
Karol.
Dom ljubezni
Je vae dvorstvo, sliim, ino terg,
Na kterim snide vse se kar je krasno.
Burgun.
Mi smo terei narod, o moj kralj!
Kar lalitniga rodi podnebje vsako,
Razloeno je v rabo in izgled
Na Brikim tergu naim. en lepota
Pa blago je nar imenitnii.
(orelka.
Zvestoba scer e viji ceno ima,
Tode na tergu najti se ne d.
Karol
Im imate slabo, stric! de ednost
Nar lepi ensko zaniujete.
Burgun.
Ta greh si sam nar huji je pokora.
Vas, blagor vam, uilo zgodaj serce.
Kar mene pozdno je ivljenje divje.
(Zagleda verhepikopa in mu v roko see.)

astitljivi! Darujte blagoslov mi!

Spodobnimi! na mestu vi ste zmirej,
Za najti vas nam je hoditi v dobrim.

75
Verhepikop.
Zdaj klici mojster kadar hoe. Serce
Veselja polno rado loci se,
Kr gledale ta dan oi so moje!
Burgn
(Sorelki:)

Sim slial de v oroje proti in eni

Sie svoje lahtno kamenje menaii.
Kaj tak za hoj ste vneti? Tako terdna
Vam bila je v pogubo mojo volja?
Nu? zdaj konan je naju bor; vse zopet
Se najde, kar zgiibljeniga je bilo.
Tak nalo tud je kamenje se vae,
Namenjeno je bilo v boj nad mene,
Prejemite ga v znak miru od mene.
(Vzame enimu svoje drube kinenico iz rok in odperto Sorelki pod5 ona
osupnjeno kralja pogleda.)

Kar oh
Prejemi dar, zastava dvojno draga
Je meni sprave in ljubezni lepe.
Burgun
(vtakne Sorelki briljantno roo v lase.)

Zakaj ni to kraljeva krona Francje?

7i veseljem in enakim nagnjenjem
Bi jo pripel na vao lepo glavo.
(Primi jo za roko pomenljivo:)

In e bi vam prijatia treba bilo

Na m se zanesite!
(Sorelka, ki se ji solze ulijejo, na stran stopi, kralj zatira britko usaljenje 5
vsi priijoi gledajo globoko ginjeni na ob kneza,)

Burgun
(vse zaporedama pogleda, potem kralja objame.)

O 5 moj kralj !
(V tim hipu se trije burgunski vitezi pribliajo Diinoatu, Lahiru in verhepikopu ter jih objamejo* Objem moleih knezov terpi nekaj asa.)

Sovraiti, izdati sim vas mogel!

Karol.
Ne dalej! Tiho, tiho!
Burgn.
Angliana
Sim kronati, sim mu prisei el,
Vas, kralja svga, spraviti v pogubo!

76
Karol.
Pozabite! Vse vam je odpueno.
Ta iniglej sam pobota vse. Osoda
Je taka bila, tak nesrena zvezda!
Burgun
(mu v roko see.)

Popravil bom j verjemite, popravil!

Britkosti vse poplaati vam hoem,
Kraljestvo celo boste spet prejeli,
Vasi le ene nima manjkati.
Karol.
Prijatia sva. Niesar zdaj me strah ni.
Burgun.
Verujte mi, z veselim sercam nisim
Se z vami vojskoval, O, de bi znali
ZLVL\&] poslali niste t do mene?
(Kzaje na Sorelko.)

Ubranil bi ne bil se njenim solzam.

Zdaj naju ne razdrui mo peklenska,
Ko je na sercu serce grko blo !
Spodobno sebi mesto nasel sim,
Na persih teh kona zmotnjava moja.
Verhepikop
(med nju stopi.)

Sta zdruena, o kneza! Francja dvigne

Se samolet omlajen iz pepela,
Pred nami smeja krasna se prihodnost.
Deel globoke rane zacelile,
Razruene vasi, razbite mesta
Se dvignule iz sipa lepi bodo,
In polje bo pognalo novi cvet
Merlii le, sovrabe vajne ertva,
Ne vstanejo, in vajnimii prepiru
Prelite solze so in so prelite.
Prihodni zarod kasno cvetel bode,
Preminjen pak nadlogi rop je bil,
Umikov srea ne zbudi oetov.
To so poganjki bratodrabe vajne,
To bodi vama uk! Strahote mea
Se bojta, prej ko ga potegneta.
Spustiti boj mogoniku je lahko,
Alj divji bog ne sledi naim klicu

Pokorno, kakor se poverile sokol

Jz vikiga na ramo strelcovo;
Otetbe roka pa ne see dvakrat
O pravim asu kakor dans iz neba.
Burgun.
Na vai strani angel je, o Sir!
Prerokinja zakaj ni prio, kje je?
Karol.
Kje je Jo vana? Kako de ni pria
Te krasne dobe, ki je njeniga
Junatva dar?
Verhepikop.
Divico sveto pokoj
Ne mika dvora praznovavniga,
In ko je ne poklice v ljudsko drubo
Povelje Boje, vogne se sramljivo
Oes posvetnih praznimu pogledu!
Ce ni marljiva za korist francozko,
Gotovo z Bogam pogovarja se,
Kr blagor sledi vsim stopinjam njenim.

Ceterti nastop
Jovana.

P r e j sni.

(Jovana ima persi z oklepam krite, na glavi namesto

Karol.
Ti venana prerokinja se blia,
De blagoslovi vez, naredbo svojo.
Burgun.
Kak bila strana je divica v bitvi,
In kako jo premeni mir prijazno!
Jovana! Alj sim zvest obljubi svoji?
Si zadovoljna, sim pohvale vreden?
Jovana.
Sam sebi si nar veci dobro skazal.
Svitlobe zdaj se sveti blagodarne,
Prej si kervavo mraniga obstretja
Na nebu naim visel strana luna.
(Ogledaje se.)

Veliko lahtnih vitezov tu vidim.

78
Veselje sveti vsim se iz os;
Le eniga sim nala v alosti ,
Ki skriva se o splohnimu veselju.
Burgun.
Kdo svest si je krivice tak velike,
De dans obupa nai milosti?
Jovana.
Alj priti srne? O, reci de, de sme!
Doveri svoje zasluenjc. Sprava
Je prazna, e ne sisti serca vsiga.
Sovratva kaplica v kozarcu slasti
ivljenja pitje preoberne v strup.
Krivica tak velika se ne najdi,
De bi Burgun je ne odpustil dans !
Burgun.
Ha! Te razumim!
Jovana.
Ter mu odpusti?
Kaj ne, o vodja? Duatel, pristopi!
(Jovana odpre vrata in pripelje Diiatela v izbo, ta v delji pri pragu
postoj.)

Glej, vojvoda s vsim umirje je,

Tedaj je s tabo tudi.
(Diisatel se blia nekoliko fetopin in skua vojvodove misli v njegovih
oh brati.)

Burgun.
Kaj, Jovana,
Iz mene ti stori ? Alj ve, kaj terja ?
Jovana.
Mil gospodar odpre vsim gosiam duri,
Nikogar ne izloi; kakor zemljo
Obsee zrak prijazno, ima miiost
S prijatiam tudi vranika objeti.
Enakomerno sonce arke svoje
Na vse strani neskonnosti poganja;
Enakomerno lijejo oblaki
Hladivno roso vsim rastlinam ejnim.
Kar kolj je dobro, kar od zgorej pride,
Je vse obinsko, brez izjemka vse,
V izjemnih gibah pak je tmine groza!

Burgun,
! z mano dela kakor se ji ljubi,
V nje rei vosk mehk je serce moje.
bjemte me! Vam odpustim, o vitez!
Oetov duh, ne serdi se, de roko
Prijazno stisnem, ki te je pobila !
Bogovi smertni, ne kaznujte me,
De straen rot osvete vam prelomim!
Pri vas tam doli v mraku vekovitnim
Ne uti serce, tam je veno vse,
Nepremakljivo vse. Druga je tukaj
Med nami v zlatnini svitu sonnimu.
Gotovi plen mogoniga trenutja
Je lovek, sin premembe, stvar utljiva.
Karol
(Jo vani:)

Kaj sim ti vse, visoka diva, dolen!

Kak lepo si dopolnila obljubo!
Premenula kak urno sreo mojo!
Me spravila s prijatli, tresla v prah si
Sovranike, otela mesta moje
Iz tuje sunosti. Storila sama
Si vse le to. - Govori, s cim te plaam ?
Jovana.
loveen bodi v srei zmir, kot si
V nesrei bil. Na slemenu visosti
Ne zabi, kaj velja prijatel v sili,
V ponianju si svojim to preskusil.
Ne zaderuj pravic in milosti
Nar zadnmu iz7 ljudstva svojiga,
Od cede Bog t je resnico poklical.
Vso Francjo bo pod svojim ezlam zdruil
Oak in ded vladarjev bo velicih;
Od prednih tvojih jasnii sijali
Prihodni bodo na prestolu temu.
Tvoj rod bo cvetel, dokler si ljubezen
Ohrani v sercu svojiga naroda,
Prevzetnost le zamore ga podreti.
In glej ! Iz nizkih bajt, ki zdaj ti dale
So renika, umikam krivde gnusnim
Skrivnostno uga smert in pogubljenje.
Burgun.
Navdano z d uhani, presvitljeno dekle!
Oi e tvoje gledajo prihodnost,

80
Govori tud od noje rodovine!
Bo krasno rasla kakor je zaela?
Jovana*
Burgun ! Visoko, do visosti trna
Postavil svoj si sede, vije kani
Ponosno serce, do oblakov dviga
Prederzni stav. Alj rastu temu roka
Od zgor bo naglo stoj ! ukazala.
Ne boj se vonder pada svoje hie!
Bleea bo slovela po divici,
Vladarje ezlonosne in pastirje
Narodov bo redila v krilu svojim,
Na dveh sedeli bodo slavnih tronih,
Postave svetu znanimu dajali,
In drugimu, ki ga e roka Boja
V neobveslanih tujih vodah krije.
Kar oh
O, reci, ako duh ti razodene,
Bo vez prijatelska, katero zdaj
Sva ponovila, tud unuke pozdne
Jedinila ?
J ovana
(po kratkim umolknjenju:)

Vi kralji in vladarji!
Prepira bojte se! Ne budite
V berlogu svade, dokler spi; zbujena
Se pozdno ukroti. Rodi si vnuke,
elezniga zaroda divji roj,
In na poaru vnema se poar.
Vec praati nikar! Radujte se
Sedajnosti in dovolite meni,
De as prihodni tihoma pokrijem!
Sorelka.
Presveto dekle, v sercu mojim bere,
In ve alj stree po visostiprazni,
Kaj dobriga e meni prerokuj!
Jovana.
Le viji zgodbe sveta duh mi kae,
Osoda tvoja v sercu tvojim je.
Dnoa
In kaj osoda tvoja lastna bode,
Visoko dekle, ljubljeno od Boga!

Gotovo tebi krasna srea klije,

Kr si pobona tak, in tako sveta.
Jovana.
Nar lepi srea je v naroju Bojim.
Karol.
Skerb zanaprej bo meni tvoja srea!
eeno em im storiti tvoje;
Ti ima biti blaena rodovam
Prihodnim narpoznejim. Zdajci, glej!
Dopolnim to. Poidekni!
(Potegne me in se z njim Jovane dotakne.)

Ino vstni
Polahtnjena! Sam jez, tvoj kralj, te dvignem
Iz praha tvoje nizke rodovine,
Preddede tvoje v grobu s tim polahtim.
Imela v gerbu limbar, in nar boljim
Francozke zemlje ravnorodna bode;
Kraljeva kri Valoaska samo bodi
Od tvoje lahtnii, nar vijimu
Visocih mojih bodi tvoja roka
astiven dar, in poroiti te
Z junakam lahtnim bodi moja skerb.
Ditnoa
(pristopi.)

Ko nizka bila j e , sim jo izvolil,

In nova ast, ki krasi j o , e mnoi
Ne njene cene, ne ljubezni moje.
Tu prio kralja svojiga, in tega
Episkopa poboniga podam j i ,
Zaronici kneevski, roko svojo,
e se ji vredna zdi, prejeti jo.
Karol.
Vse premagavno dekle, ude dela
Na ude. Zdaj previdim, de ti ni
Ni nemogoe. To ponosno serce
Si vsilila, ko je zasmehovalo
Do zdaj ljubezni mo.
Lahir
(pristopi.)

Jovanin kras
Nar lepi je ponino serce jijeno;

82
Ljubezni vredna je nar vijiga.
Pa tak oabno ona elj ne dviga 9
Ne ie vertoglavo prazne slave,
Dovolj ji zvesta je ljubezen serca
Poteniga, dovolj primerna srea,
Ki jo ji jez ponudim z roko svojo.
Karol.
Lahir, ti tudi? Verla snubca dva,
Enaka v hrabrosti in bojni slavi!
Sovrane utolaila, deravo
Sklenila si, in mi razpre prijatie ?
Le eden te zamore poroiti,
Ob te krasne sree vredna cenim.
Govori sama! Tvoje serce sodi!
Sorelka
(pristopi,)

Osupniti divico lahtno vidim.

Oblije njeno srameljivost barvi.
Cas dajte ji, de serc praa svoje,
De razodene se prijatlici
In ji pov skrivnosti svojih pers.
Zdaj prila dba je, de tudi jez
Po sestrino se smem divici ojstri
Pribliati, in ji odpreti zvesto
Molee ndro. Dajte nama prej
Premisliti kar ensko je po ensko,
In akajte, kaj skleneve.
Karol
(hoe oditi.)

Tak bodi!
Jovana.
Ne tako, Sir! Kar mi je lice vnelo,
Sramote plahe zmotnja bila ni.
Ti lahtni eni nimam ni razkriti,
De bi moov se sramovati imela.
Velika ast so meni snubci taki,
Pa svoje cede nisim zapustila,
De bi dosegla prazno svetno diko,
Obdala nisim se z oronim jeklam,
De bi si vene nevestni v kite spletla.
Poklicana sim k vijim opravilu,
Katero le divica ista spolni.

Vojakinja sim Boga veniga,

In mou ena ne zamorem biti.
Verhepikop.
Rojena je v druico enska mou;
Spolnivi kar priroda ukazuje
Kar lepi slui Bogu in nebesam.
Ko bodo dela Boga tvojiga,
Ki te je v boj poklical, dokonane.
Poloila od sebe bo oroje,
Krotkejimu se povernila spolu,
Ki, zdaj tajen po tebi, ni namenjen
H kervavim delam divjiga oroja.
Jovana.
esen gospod! zdaj e ne morem znati,
Kaj mi storiti duh'bo zapovedal;
Ko pride as, qglasil se mi bode,
In jez ga em ubogati na tanko,
Zdaj pak mi ree delo dokonati.
Ovenan moj gospod e ni in kronan,
Moilo senc mu ni e olje sveto,
On kralja e ne imenuje se.
Rar oh
Mi smo na potu! Bliamo se Remi.
Jovana.
Nikar postajati! Zapreti ga,
Si krog in krog sovranik prizadeva,
Alj njemu vkljub te slavno tje popeljem.
Dno a
Ko pa bo vse speljano, dokonano,
Ko v Remo mi zmagljivo prili bomo,
Mi bo tedaj, divica, dovolila
Jovana.
Ce volja Boja bo, de se zmagljivo
Iz tega boja smertniga povernem.
Tedaj bo spolnjeno; in pastarica
V kraljevi hii nima ve opravka.
Karol
(jo prime za roko.)

Zdaj via te nebeki glas, ljubesen

e v nedriju pobonimu moli;

84
Molala zinir, verjemi ini, ne bode*
Oroje vtihne, zinaga mir donese,
Veselje verne vsakiimi se v persi,
Obutki rahli se zbudijo v sercih
Zbudili tud se v tvojih persih bodo,
In solze sladkih elj 5 neznane tebi
Do zdaj , toila bo ljnbivi bo se
K posvetnima prijatia obernilo
Pobono, Boga polno serce tvoje
Zdaj nas otevi srea vsm si bila,
In eninin na zadnje srea bodes.
Jovana*
Dofn! Alj si se navelial Boje
Prikazni e , de nje posodo streti,
Divico cisto, ki ti Bog jo polje,
V nesnani prah potegnati eli?
O, slepe serca! Malovrniki!
Obsva vas nebeko velianstvo.
Razkriva svoje adee pred vami,
In vi le ensko v meni vidite.
Se enska srne obdati z bojnim jeklam,
Se meati v junake bitve sme?'
Gorje mi, ko bi Boji mec osvete
Nosila v rci, v serca pak nevrednim
Podobo moa smertniga! Z a mene
Bi bolji bilo, ne rojena biti!
Ne vec o tem, opomnim v a s , ce daha
Serdito v meni neete zbaditi!
Pogled moa eleiga e samo
J e meni g n a s , oskranjenje in groza,
Karol.
Nehajte! J e zastojn, ne gane se.
Jovana.
Ukazi, de nas tromba v boj poklice!
Premirje to oroja strah mi dela,
Iz leniga pokoja me podi\
De dokonam, kar zvesto sim zaela,
Zapovedljivo v dlan osodnosti.

Peti nastop
P r e j sni.

V i t e z prihiti.

Karol.
Kaj je?
Vitez.
ez Marno priel je sovranik,
In trume svoje v boj ravna.
Jovana
(naduena.)

Boj in bitva!
Razdjani zdaj oklepi due so.
K oroju! Jez pa trume v red postavim.
(Urno odide.)

Kar oh
Za njo j Lahir! Na pragu Remskim clo
Me silijo 5 de bijem se za krono*
Dnoa.
Ne tira jih pogum. To zadni skus je
Omoteno noreiga obupa.
Karol.
Vas, o Burgun! ne untam. Zdaj je cas
De britkih dni popravite veliko.
Burgun.
Gotova j e ; vi zadovoljni boste,
KaroL
Na potu slave sam pred vami pjdem,
V obliju mesta, kjer me krona caka,
Si krono em junako priboriti.
Tvoj vitez gr ohrani Bog te, Na!
Sorelka
(ga objame.)

Ne jokam se, se ne bojim za tebe,

Zaupno see kviko vera moja.
Bog skazal ni mi take milosti,
De bi na zadnje alovati imela,

86
Zmagavca glasno serce pria ini
Te v Remi bom premagani objela.
(Trobentanje se oglasi in o premeni igralia narase do dhji^a bojniga hrupa.
Orkester see vmes. Za igraliem odgovarja bobnanje in glas drugih instrumentov.)

esti nastop
Prosta z drevjem obdana planjava, ez ktero zadej ob godbi urno vojake
trume marirajo. T a l b o t na F a s t o l f a opert in od vojakov spremljen.
Potem L i o n e l .

Talbot
Pod drevjem tim na tla me posadite
In urno v boj vernite se nazaj,
K umiranju mi treba ni postrebe.
Fastolf.
Nesreni dan! O, joka vredna ura!
(Lionel pride.)

K razgledu kakim pridete, o vodja!

Tu vojvoda lei do smerti ranjen.
Lionel.
Bog vari tega! lahtni lord, na noge!
Sedaj ni as, opeano medleti.
Branite smerti se z mogono voljo,
De ivi nej , ukaite natori !
Talbot
Zastojn! Osode dan je priel, ki
V francozki zemlji na prestol podere.
V Qbpnim boru tvegal sim zastojn
Posledno svoje, de bi ga overnil,
Od strele smertno ranjen tu leim,
De ve ne vstanem. Rema je zgubljena,
Zdaj hitite, Pariz oteti saj !
Lionel
Udal se je Pariz Dofnu! Ravno
Novico to je jadernik prinesel.
Talbot
(zaveze razterga.)

Izlte se tedaj kerv potoki,

Kr sonca tega navelian sinu

Lionel,
Ne sinem ostati. Prenesite, Fastolf
Na drugi kraj, bolj varen, vojvoda;
Braniti tega mesta ni mogoe.
Naprej divica rije premagljivo,
Povsod beijo nae trume e.
Talbot.
Brezm, ti zmaga ino jez poginem!
Zastojn bor clo bogi se z bedastvam.
Visoka pamet, jasnosvitla lici
Nebeke glave, modra osnovavka
Vesolnosti, ti vodnica ozvezdja,
Kaj si tedaj, ce konju steklimu
Neumnosti privezana za rep,
Klicaje brez moi, se v brezdno mora
Prekucniti s pijanci vred videa?
Tedaj, preklet, ki vredno in visoko
Izvolji v cil ivljenja, z modrim duham
Premiljen sledi skiep! Budalovodju
Je lasten svet
Lionel.
Milord! Le malo asa
Imate e iveti. Spomnite
Se stvarnika!
Talbot.
Ko bi junake nas
Premagali junaki bili, mogli
Bi se tolaiti z osddo splohno,
Ki zmir menjaje svoje krogle sue
Pa takimu sleparstvu obleati!
Ni bilo vredno boljiga izida
ivljenje nae, britko, truda polno?
Lionel
(mu roko pod.)

Nu^ z Bogam Milord! Solz pravico dolno

Poteno bom po boju vam poplaal,
e preivim. Zdaj pak me klie dalej
Osode glas, katera se s o divno
Kervave vadle na boriu mea.
Na zvidenje v ivljenju boljimu,
Slovo je kratko za ljubezen dolgo !
(Odide.)

88
Talbot
Konano j e , in zemlji dam nazaj.
In soncu venimu drobtince micne,
Ki zdruile so v slast in strast se v meni
In silni Talbot, ki je svet napolnil
Z novicami junake svoje slave,
Bo lahkiga prahu peica mala.
Tak mine lovek, in obrest edina,
Ki v boju si ivljenja pridobimo ;
Niesar je in prznosti spoznanje,
Zanievanje ivo vsiga tega,
Kar se nam je visoko in dino zdelo.

Setlini nastop*
Karol.

Burgun.

D n o a.

D s a t el.

Voj saki.

Burgun
Nanos presiljen je.
Dno a.
In dan je na.
Karol
(Talbota zgledaje.)

Poglejte tam, kdo od svitlobe sonca

Slovo neradovoljno teko jemlje?
Oklep ne pria slabiga mo.
Pomognite, e k pridu e pomo je.
(Vojaki iz drube kraljeve pristopijo.)

Fastolf.
Nazaj! Potujte v smerti ga, ki niste
Se ivim nikdar bliati eTjeli.
Burgun.
Kaj vidim! Talbot je; do smerti ranjen!
(Se mu blia.

Talbot ga derveno pogleda in umerje.j

Fastolf.
Nazaj , Burgun ! Pogleda zadniga
Mu izdajavca blia ne ostrupaj.
Dnoa.
Nepremagljivi! Grozovitni Talbot!
Dovolj ti je prostora tako malo?

In cela Francja poeljenju tvoje

Orjake due bila je premajhna.
Zdaj vas, o Sir! pozdravim e le kralja,
Na glavi vam se majala je krona,
Dokler je v tim telesu dua bila.
Karol,
Premagal ga je Bog, ne mi! Na zemlji
Lei francozki, kot junak na skitu,
Ki ga nikomur iv ne prepusti.
Neite pro ga!
(Vojaki merlia pro nesejo.)

Mir njegovim prahu!

V spomin mu bodi slavno znamenje.
Sred Francje, kjer konal je hrabro djanje,
Poivati njegovo truplo ima!
Do les presilil ni e me sovrani,
Kraj, kjer poiva, grobopis je njemu.
Fastolf
(ponudi kralju mec.)

Jetnik sim tvoj, gospod!

Karol
(mu me nazaj d.)

Ne tako! Tudi
Sirovi boj asti dolnost pobono;
Slobodno vodja spremite do groba.
Zdaj, Duatel, na noge Neo mojo
Skerb za m. Otmite jo strahu
Povejte j i , de zmagal sim, de ivim.
In radostno mi pripelite v Remo.
(Duatel odide.)

Osmi nastop
P r e j n i.

L ahir.

Dnoa.
Kje je divica, vitez?
Lahir.
Jez to praam.
Boreo v drubi vai sim jo pustiL

90
Dnoa.
De vaa desna varje jo sim menil,
Ko kralju sim priskoil na pomo.
Burgun.
Bandero njeno belo sim nedavno
V sovranih gostih trumah veti vidil.
Dnoa.
Gorj! Kje bo? Nesree sim si svest!
Hitimo ber oteti jo. Bojim se,
De jo predale tiral je pogum,
Clo sama sred sovranih trum se brani,
In mnotvu zdaj brez pomoi omaga.
Karol.
0tmte jo!
Lahir.
Vam sledim koj !
Burgun.
Mi vsi!
(Odidejo.)

Deveti nastop
Borisa druga pusta stran! Iz delje se sveti od sonca obsijano Remsko ozidje.
V i t e z v oroju ernim, z vizirarn zapertim. Jo v a n a za njim prihiti 5 na
&prednim stanu jo vitez poaka,

Jovana.
Kovarnik! Zdaj spoznam potuho tvojo!
S hlinivim begam peljal si golufno
Iz bitve me, de serd in smert gotovo
Overne glavam tih britanskih sinov,
Alj zdaj te vhiti samiga poguba.
Cerni vitez.
Zakaj preganja me, in petam mojim
Serdito se pripne? Namenjeno
Umreti meni ni po rci tvoji.
Jovana.
Sovraim te globoko v dui svoji.
Kot no enako tvojimu oklepu.

Iztrebiti te iz svitlosti dneva

Nepremagljivo tira me pohot.
Kdo si? Odpri vizr! Ak vidila
Bi v bitvi pasti Talbota ne bila,
Bi rekla, de si ti vojaki Talbot.
Cemi vitez.
Tak ti moli prerokovanja duh?
J ovana.
On govori v globokim* ncdru glasno
In pria de nesrea je pred mano.
Cemi vitez.
Jo vana d' Ark ! Do praga Remskiga
Prisilila si na perutah zmage,
Dobite slave bodi ti zadosti !
Izpusti sreo, ki tlako dela,
Prej ko se sama jezno oslobod,
Kr nihemu do zadniga ne slui.
Jovana.
Postajati na potu mi veleva,
Opuati kar tie me zakaj ?
Speljala bom in spolnila obljubo.
Cemi vite%.
Ni tebe ne obrani se, mogona!
Ti v bitvi vsaki zmaga. Alj, ne hodi
Na vojsko ve! Svarenje moje uj!
Jovana.
Iz rok ne denem tega mea, dokler
Britanije prevzetne ne potarem.
Cemi vite%.
Glej ! Tam ozidje Remsko dviga se,
Namembe tvoje cil in konc. Nadstropje
Visoko se ti sveti katedralno;
Sloveiga obhoda pojde noter,
De krona kralja in obljubo spolni.
Ne hodi not! Svarenje moje uj !
Jovana.
Kdo si, laniva, dvojezina stvar;
Ki vplaiti in zmotiti me kani?

98
Ti se polasti, prerokovanje
Oznanovati krivo?
(Vitez hoe oditi, Jovana mu pot zastopi.)

Stoj ! Ne dalej !
Govori, alj te v nigleju prebdem!
(Ga hoe mahniti.)

C er ni vite%
(se je z roko dotakne, Jovana oterpne.)

Kar smertno je, pobijaj !

(Trna, blisk, strela.

Cerni vitez se pogrezne.)

Jovana
(v zaetku osupnjena, potem se naglo zave.)

Telesno bilo ni,Golufen kip

Moc peklenske, duh sovraen bil je,
Poslan iz brezdna vecniga ognia,
De v ndru mi oplai lahtno serce.
Kaj bati se z orojem Boga svojga?
Kar tice me, zmagljivo bom konala.
e satan sam nad mene ljuto vstane,
Pogum ne vpade, serca mi ne gane.
(Hoe oditi.)

D e s e t i nastop
Jovana.

Lionel.

Lionel.
Preklenka! V bran postavi se.Oba
Ne pojdeva iz tega mesta iva.
Pobila si nar bolji mojih trum,
Izdihnili je na persih mojih duo
Veliko lahtni Talbot. lrabriga
Maujem zdaj; ce ne poginem z njim.
In de bo vedla, kdo ti slavo mnoi,
Nej umr ali zmaga Lionel
Sim jez,lbritanske vojske zadni knez,
Do zdaj e nepremagan je moj dlan.
(Plane na-njo; ona mu po kratkim boru me iz rke zbije.)

Nezvesta srea!
(Se prepira z njo.)

93
Jovana
Cga Egrabi od zadej za celadni greben in mu elado siloma iz glave potegne,
o tim mu z desno me nastavi.)

Terpi kar si iskal,

Divica sveta bije te po meni!
(To izreki ga v obraz pogleda, zagled jo ivo gane, osupnjena postoji,
potem pusti poasno roko pasti.)

Lionel
Kaj se mudi in smertni mah ovira?
Uzela cast si, uznii tud ivljenje.
Oblast ima, usmiljenja jez neem.
(Jovana m u z roko migne, de bi el.)

De beal bi? ivljenje v dar jemal

Od tebe? Nikdar ne! Umreti raji!
Jovana.
Jez neem znati, de ivljenje tvoje
Je v rokah bilo mojih. Hodi!
Lionel.
ertm te, tebe in tvoj dar! Jez neem
Zanaanja. Sovranika pogubi,
Ki studi te in te ubiti hoe.
Jovana,
Me ubi, in bei!
Lionel.
Kaj je to?
Jovana
(pokrije obraz.)

Gorje mi !
Lionel
(se ji priblia,)

Mori, povejo, vse britance v boju

Premagane. Zakaj zanaati
Le meni?
Jovana
(dvigne z urnim maham mec nad njega, in pogledaje ga v lice zopet roko
znia.)

Sveta diva !

94
Lionel.
Ne imenuj
Svetnice! Ona nie ne v od tebe;
Delenica nebes ti nisi.
J ovana
(v strani britkosti.)

Kaj sim
Storila! Prelomila sim obljubo!
Lionel
Qo milo pogleda.)

Nesreno dekle! Obalujem te!

Ti gane ine, velikoserna bila
Si meni samo; utim de moj ert
Neh? in rad bi v prid ti bil prijazno,
Kdo si? Od kod si prila?
(Se ji blia.)

Jovana.
Proc! Pobegni!
Lionel
Mladost, lepoto tvojo obalujem.v
Pogled mi sega v serce tvoj. elim te
Oteti. Daj ! Govori, je mogoe ?
Odreci se prestran zveze take
Od sebe dni to oroje kleto!
Jovana,
Nositi je, nevredna sim!
Lionel
Od sebe
Je verzi, urno! Pojdi z mano!
Jovana
(z grozo.)

S tabo !
Lionel
e je otetbe cas. Daj ! pojdi z mano !
Ne mudi se, jez reim te gotovo.

Obhaja nie za tebe strana alost,

In ive elje de bi te otel
(Se pooblasti njene roke.)

Jovana.
Dnoa se blia! Isejo me. Bei!
Ah, ce te najdejo
Lionel.
Jez branim te!
Jovana.
Umerjeni, e presune te njih me!
Lionel
Alj sim ti drag?
Jovana.
Nebeka mati sveta !
Lionel.
Bom slial e od tebe, alj te vidil?
Jovana.
Nikdar! Nikdar!
Lionel.
Y zastavo me, de te
e vidil bom !
(Ji mec iz roke potegne.)

Jovana,
Bestin! Se tega tvega?
Lionel.
Na zvidenje! Zdaj se presili vognem.
(Urno odide.)

Enajsti nastop
Dnoa.

L ah i r,

Lahii\
Tii je ! ivi !

Jovana,

96
Dnoa.
Jovana, ni ne boj se !
Prijatli hrabri so ti druba varna.
Lahir.
Tam Lionel be.
Dnoa.
Uteci daj mu!
Jovaiia, zmagala pravica je,
Odperla Rema vrata; ljudstvo celo
Nasprot hi ukaje kraju svojim.
Lahir.
Kaj je divici? Obleduje, pade!
(Vertoglavno Jovana pasti hoe.)

Dnoa.
Je ranjena. Razdelite oklep
Na rami je, pa rana ni globoka.
Lahir.
Kri tee zlo !
Jovana
Utei pustite
S kervj ivljenje moje tudi!
(Omotena pade v Lahirove rame.)
Igralie se zagerne.

Ceterto djaiije.
Slovesno okinen mostov. Stebri so z vennimi kitami outi. Za
igraliem pojejo hube in pisali.

Pervi nastop
Jovana.
Oroje spi", prepira grom praznuje.
Veselja hrup na cestah se glasi,*
Kervvim bitvm petje nasleduje,
Oltar in cerkva v blesku tlik slovi.
Zeleno berstje v loki se dviguje,
Na stebru vene nad vencam se verti;
iroka Rema ne obsee roda,
Ki skup hiti v okrasje ljudogoda.
In radost eno dua cuti vsaka,
In ena misel serca dviga vse,
Kar ravno je loila vratva spaka,
Hiti deleno bit' obinske sle,
Ki zove se franakiga rojaka,
Ponosnii imena svest si j e ,
Onovljena svitlost je trona tega,
In Francja kralju astnimu prisega*
Alj dopolnivke vsiga tega, mene
Ne gane ve obinske sree raj,
Visoke elje v sercu so umorjene,
Od goda duh oberne se nazaj;
V britanski stan pohot mi misli ene,
Pogleda cil je tujca vrani kraj,
Ukradeni se iz drub veselih plano^
De grenih pers krivico skrijem strano,
7

98
Kdo? Jez? Podobo moko grem
Nositi v istim ndru svojim?
Posvetni strasti vdati smem
To serce, verno Bogu svojim
Jez 5 te derave resnica,
Borivka Boga iviga,
Za vragam tih deel hrepenem.
To soncu istim razodenein,
In me ne vniti sram?
(Giba za igraliem se premeni v mehko alostno vio_)

Oj! Gorje mi! Kaki glasi!

Kak omamijo mi sluh!
To besede so njegove,
To njegov je rahli duh.
De hi v gromu boja biti,
V blesku bistrih sulic mogla!
V serdu ljuto vnetih trum
Nala spet bi svoj pogum!
Alj t vie, ah, ti glasi,
Kak mi serce stiskajo!
Moje due vse kreposti
V mehke elje podrobijo,
V britke solze raztopijo.
(Po kratkim pretiluijenju ivejsi.)

Ubiti ga! Je bilo mo, ko sim

Pogledala mu v lice? Prej bi bila
Morivno jeklo v lastno ndro vbdla!
In kriva sim, kr milostna sim bila?
Je milost greh? De, milost! Alj si ula
Glas milosti in ljudoljubje tudi
Pri druili ertvih mea svojiga?
Zakaj je umolknil, ko mladen je njeni,
Valiki vitez, prosil za ivljenje?
Hinavsko serce! Bogu v lice lke,
To milost ni! Resnica ni kar kae!
Ah! de v oi mu gledati sim la!
Bjilo zreti lica lahtniga!
S pogledam tim krivica se je vnela.
Orodje slepo terja Bog moan,
Os meeih si konat imela!
Ko vidla si, je zginul Boji bran,
In strana past peklenska te je vjela!
(Pisali na novo zapojejo. Jovano tiha alost obide.)

99
Mirna iba ! o, zakaj sini
Premenila z meem te?
O, zakaj je v berstju tvojim.
Sveti hrast, klicalo ine?
Bi se5 diva! prikazala
Mi ne bila nikdar clo!
Uzmi krono, nisim znala
Vredna biti, uzmi jo!
Gledala sim raj odperti
In zvelianih obraz,
Vonder upa v raju nimam,
Le na zemlji upam jaz!
Ah, de la si naloiti
Meni strano breme to!
Je zamoglo kamen biti
Serce rahlo stvarjeno?
Kadar hoe razodeti.
Kaj zamore veni Bog,
Angele izvoli svoje,
iste duhe poli krog.
Nevmerjoe, neutljive,
Ki ne znajo, kaj je zlo;
Ne poklii ibke dive,
Pastarica ni za to!
Kaj mi mr je vojsk osode,
Kaj mi mr kraljevih svad?
Jagneta sim mirno pasla
Na viavi tihih trat.
Ti v ivljenje me zagnala,
V kneki dom oabni si,
Tak pregrehe v plen me dala,
Moja volja bila ni!

Drugi nastop*
So r cika.

Jo va n a.

Sorelka
(pride ivo ganjena; zagledaje divico, se ji priblia in jo objame; potm se
naglo premisli in pred njo poklekne.)

Ne! Tako ne! Pred tabo v prahu

7*

100
Jovana
(jo hoe vzdignuti.)

Vstni !
Kaj dela ? Ti pozabi mene in sebe !
Sorelka.
Dovoli tak! Veselja mo me tira
Pred tebe na kolena. Prio Boga
Olajati prepolno serce moram;
Nevidniga astim vladarja v tebi.
Ti angel si, ki mojiga gospoda
Je v Remo peljal, in ga kini s krono.
Kar doiveti sanjala si nisim,
Je spolnjeno, pripravljeno godie;
Okinen kralj je s praznim oblailain,
Zedinjeni so krone velikani,
Ki nesli bodo znaminja oblasti,
Tok ljudstva v glavno cerkev se vali,
Glasi se petje, klenkajo zvonovi,
T velikosti sree ne prenesem!
(Jovana jo rahlo dvigne. Sorelka nekoliko casa potihne, ter pogleda divici
pazljivi v lice.)

Pa ti si vedno terda, vedno ojstra;

Ti sreo da, deliti j e ne ve,
V ledenim sercu nase sl ne uti.
Ti velianstvo vidla si nebeko,
Ter ti posvetno istih pers ne gane.
(Jovana prime Sorelko nagloma za roko in jo urno zopet spusti.)

O, de bi mogla utiti po ensko!

Odloi to oroje, vojske ni ve.
In bodi zopet spola rahliga!
Boji se te ljubee serce moje.
Dokler si ojstri Paladi enaka.
Jovana*
Kaj terja ti od mene?
Sorelka.
Razoroi se!
Pro ta oklep! Ljubezen si ne upa
Pribliati se ndru z jeklam kritim.
Le enska bodi, nala bo ljubezen!
Jovana
De zdaj bi djala pro oroje, zdj!
Ogdlila bom ndro smerti v boju.

Zdaj n. O, de bi je sedmero jeklo krilo,

Branivi ine slabost in godov vaih!
Sorelka.
Grof Dnoa ljubi te. Njegovo serce,
Junatvu le in slavi dohodljivo,
Je istiga udano ara tebi.
Ljubljena biti od junaka slast j e ,
Ljubiti ga, je e veliko veci.
(Jovana se studama proc oberne.)

Ti ga erti? O, ne! Le ljubiti

Ne more ga Zakaj bi ga ertila?
ert se le, ki ljubiga nam uzme.
Nikogar ti ne ljubi; serce tvoje
Je mirno Ah, de utiti bi moglo,
Jovana
Objokaj me ! aluj osode moje !
ISorelka.
Kaj manjkalo bi nek ob srei tvoji?
Francozko si otela po obljubi,
Peljala v mesto kronanja si kralja
Zmagljivo, cast visoko si dosegia;
Osrecen narod hvali te in dici,
Vse usta so marljive v tvojo slavo,
Ti boginja si tega prazdnika;
Sam kralj ne sveti s krono svojo zlato
Od tebe krasnii.
Jovana.
O, de bi mogla
Se skriti v krilu tamne globocine!
Sorelka.
Kaj t' je? Od kod to ganjenje preudno?
e ti ta dan oi pobesi plano,
Kdo dvignuti ponosno smel bi glavo?
Sram biti mene mora zraven tebe.
Ki maloserna ne doseem tvoje
Junake sile in visosti slavne.
Ti em slabosti vse razkriti svoje?
Glej! Ne oestva slava, ne svitlost
Onovljena prestola tega, ne
Zmagljiviga naroda ast in radost,
Vse to ne gane serca mojiga.

103
Le enimu do iviga je udano,
Prostora nima ko za sam ta cut:
De njega vse to ljudstvo blagoslovi.
De njemu vriska, njemu vence vije.
In de je moj ta ljubljeni, moj dragi
Jovana.
O, ti si srena! Blaeno se ceni!
Kar ljubi vsak, to milo ti ima;
Na usta vse, kar tvoje serce meni,
Pred celim svetam razodeti zna,
Derave god je god ljubezni tvoje,
Narodi vsi, neskonni, ki druijo
V ozidju tim poslance dine svoje.
Posvetijo tvoj cut in ga delijo;
Volitev tvojo splohni vrisk asti,
Tak si z obinsko radostjo edina,
Vse te ljubezni tvoje opomina,
Ti vsih veselje, sonce ljubi ti,
Sorelka
(jo objame.)

Ti vname me! Ti me razume isto!

Motila sim se, ti pozna ljubezen;
Kar utim jez, to krepko ti izree.
Bojezni se to serce oslobodi,
In hrepeni zaupno ti nasprot.
Jovana
(se ji naglo izvije,)

Zapusti me! Od mene bei! Ne

Ognusi z mojo kuno blio se!
V nar globokeji no mi striti daj
Nesreo, grozo in sramoto svojo.
Sorelka.
Ti strah mi dela. - Jez te ne razumem!
Pa sej te nikdar nisim razumela
Vse tvoje djanje udea je polno.
Kdo zna, kaj plai tvoje sveto serce.
Obutke rahle tvoje iste due!
Jovana.
Ti sveta, ti si cista! Ko bi mogla
V to serce zreti, trepetaje pahne
Sovranico od sebe, izdajavko!

Treji nastop
Dno a. Dii at el. E ahir z Jovaninini banderam.

Dnoa.
Jovana, mi te ienio. Vse je
Pripravljeno. Kralj pole nas velivi,
De ti pred njim bandero sveto nosi.
Versfciti se v kneevski slavni rajdi
In tikama o kralju iti ima.
On ne taji, in svetu celim hoe
Na znanje dati, de le tebi vso
Prisodi cast in slavo dneva tega,
Lahir.
Tu je bandero! Vsemi ga, divica!
Vse ljudstvo aka, knezi zbrani so.
Jovana.
Jez iti spredej? Jez bandero nesti?
Dnoa.
In komu scer velja? igava roka
Za to svetinjo ista je dovolj ?
Sukala si ga v boju, zdaj ga nosi
Na potu mira v znaminje veselja.
(Lahir ji bandero ponuja. Jovana, groze trepetaje, se ga brani.)

Jovana.
Pro! Pro!
Lahir.
In kaj ti j e ? Bandera neki
Se svga strai ! 6lej ga !
(Razvije bandero.)

Tisto j e ,
Ki si ga v bitvi sukala zmagljivo.
Nad vinjevo plvaje kroglo je
Obraena na njem nebes kraljica;
Kr tak uila te je sveta mati.
Jovana
(plano v njo gledaje.)

Gorje, je ona! Ravno tak je stala

Pred mano. Glejte, kak iz tamnih ert
Serditiga obraza gleda strano!

104
Sorelka,
Ob um je vsa! Zavej se, daj! Spoznaj se!
Kar vidi ni resnica! To je njena
Podoba slabo poobraena,
In ona sama je v nebeki drubi.
Jovana*
Si pokoriti prila grenico?
Pogubi strana! Uzmi blisk in trei!
Krivino glavo mojo udri, udri!
Zavezo svojo prelomila sim,
Oskrunila im sim tvoje sveto!
Dnoa.
Gorj nam! Kaj je? Kako govorjenje!
Lahir
(osupnjen Diiatelu.)

Razumite to ganjenje preudno?

Biiatel.
Kar vidim, vidim. Davno sim e bal se
Dnoa,
Kaj mislite?
DiiateL
Kar mislim s zdaj ne smem
Izrei. Bog bi hotel, de bi kmalo
Konano bilo, kralj de bil bi kronan!
Laltir
Kak? Se je strah, ki iz bandera tvga
Izhaja, tud obernil proti tebi?
Pred njo Britancam trepetati daj ;
Sovranikam francozke zemlje strana,
Gradjanam zvestim pak je milostna.
J ovana.
De, pravo ree! Mila je prijatiam,
Le neprijatie trei strano z grozo!
(Popotnica h kronanju se oglasi.)

Dnoa.
Bandero vzemi! Urno! Vhod zane se.
Trenutka ni zgubiti. Uzmi hitro!
(Jovana branivi se , prejme posledni bandero in gr j vsi drugi ji sledijo.)

105
Ceterti

nastop.

Igralse se premeni v prostran kraj pred glavno cerkvo. Zadni stan je poln
gledajoiga ljudstva, iz kteriga B e r t r a n , KI o d M a r , in E tj en stopijo.
Popotnica se v delji oglasi v zaetku oglueno.)

Bertran,
Cuj? godbo! Tukaj so! Se bliajo!
Kaj bolji bo? Na viji kraj stopiti,
Alj se med ljudstvani gntiti naprej ,
De bi odhod pregledali po celim?
Etjen
Preriti se ni moc. Vse ulice
So polne ljudstva, konjkov in vozov.
Pritisnimo se tik ozidja tega,
Na tanko vse od tukaj vidimo.
Kar mimo gr.
Kld Mari.
Bi rekel de se je
Solo Francozke pol na mestu temu;
Tak silno je valovje, de je tudi
V lorenski daljni zemlji nae kmete
Omajalo in nas je sm dervilo.
Bertran.
Kdo epel bi nemarno v kotu svojim,
Ko se godi v deravi re velika.
Kervi in truda je zadost veljalo,
De prila je na pravo glavo krona.
Na pristni kralj, ki zdaj ga kronamo,
Pa nima slabi spremljen biti od
Parikiga, ki so ga v Sendenizu
Krivino venali. Ni dobre misli,
Ki se ogiba goda tega, ino
Ne vpije glasnih ust: Bog ivi kralja!

P e t i nastop
M e r j e t a in L u i z a pristopite.

Luiza.
Oj, Meta! Sestro bove vidile !
Ah, kak mi serce bije.

106
Metj eta*
V blesku bove
Jo vidle in visosti, rekle bove:
To je Jovana, to je najna sestra !
Luiza.
Jez, dokler je ne vidim, ne verjamem,
De ta mogona, ki se orleanska
Divica imenuje, res Jovana
Zgubljena najna sestra bila bi.
(Popotnica se bolj in bolj blia.)

Merj et a.
e dvomi ? Bo jo vidila z omi.
Bertram*
Zdaj pazite! Se bliajo!

esti nastop*
Pervi pridejo p i s k a r j i in h u b i s t i . Potem nastopijo belo obleeni o t r o c i
z vejcami v rokah. Dva k i i c a r j a sledita. Za njima rajda d a r d a r j e v .
U r a d n i k i v dolgim praznim oblailu sledijo. Potem dva m a r a l a z vladarsko palico, vojvoda B u r g u n s k i z meem, D n o a z ezlam, drugi
k n e z o v i s krono, z deravnim jabelkam , sodno palico in cerkovnimi darili.
Za tem v i t e z i v redovnim oblailu, k o r a r j i s kadilnico, ter dva k o f a s
sveto ampulo, v e r h e p i k o p s kriem. Temu sledi J o v a n a z banderam,
pripognjene glave in negotoviga koraenja. B es t r i njene, zagledje jo, daste
znaminja zavzetja in radosti. 55a njo pride k r a l j pod krasnim od sterih baronov nesenim prestolnim nebam. D v o r a n i sledijo, v o j sa ki sklenejo, Ko
je vse v cerkvi, jenja popotnica.

Sedmi nastop*
Luiza.

Merjeta.

Klod Mar.

Merjeta*
Si vidil sestro!
Klod Mari.
To, v oklepu zlatim.
Ki stavnico pred kraljem nesla j e ?
Merjeta.
Ta je Jovana, naa sestra bila.
hui%a*
Nas ni spoznala. Se nadjala ni,

Etjen.

Bertran.

De tako blizo sestrine so persi.

Gledaje v tla je grozno bleda bila
In tresla se je pod banderam. Nisim
Se veseliti, vidi jo, zainogla.
Merj eta.
V svitlosti sini preljubo sestro najno
In slavi vidila. Ah, kdo bi bil
Sanjaje mislil, kdo verjel, ko je
Po naih gorah edo pasla, de
Tak imenitno bomo gledali.
Luiza.
Oetove so sanje spolnjene,
De vklanjali pred njo se v Remi bomo;
To cerkev oce vidili so v sanji,
In zdaj je vse resnica. Tode oe
So alostne prikazni tud imeli;
Skerbi me, ah! de tak visoko vidim!
Bertran.
Kaj tukaj se mudimo? Spravimo
Se v cerkev k djanju svetim!
Merjeta.
Pojdimo !
Zna biti, tam de sestro sreamo*
Luiza.
Sej smo jo vidili. Zadosti j e !
Vernimo se dom.
Merjeta.
Kaj ? Prej ko jo
Pozdravimo, in govorimo z njo?
Luiza.
Ni naa ve; med knezi ino kralji
Je njeni sede. Kdo smo mi, de silimo
Neiinerno bahaje v njeno ast se ?
e naa bivi nam je tuja bila.
Merjeta.
Smo ji sramota? Alj nas zaniuje?
Bertran.
Nas ne sramuje se clo kralj francozki?
In je prijazno vsakiga pozdraviL

108
Kej bo e tako imenitna, slavna.
Kralj je le vei!
(Trombe in kotli se v cerkvi oglasijo.)

Klod Mari.
V cerkev pojdimo!
(Obernivi se proti jsadnimu stanu zginejo v mnoici.)

OSMI

na&tep.

T i b o d ' A r k cerno obleen pride, R e mon ga sledi in ga hoe zaderati,

Remon.
Ogibajte se, oce d'Ark, tesnobe!
Tu radostne ljudi le sreate,
In vaa tuga jim kal ta przdnk.
Beiva, daj! iz mesta tega urno.
Tibo d' Ark.
Si vidil jo, nesreno stvar? Si jo
Pogledai dobro?
Remon.
Prosim vas, beiva!
Tibo d'Ark.
Si vidil kak so se ji noge tresle.
Kak nje obraz je bled in plaen bil!
Nesrena stvar! zdaj uti svoje stanje,
In zdaj je as, de jo pogube reim
Ne smem ga gubiti !
(Hoe iti.)

Remon.
Kaj kanite?
Tibo d! Ark.
Prenagliti jo em, iz prazne njene
Jo sree pahnem; siloma jo k Bogu
Nazaj popeljem, k' se ga je odrekla.
Remon.
Premislite pazljivo kaj storite!
Ne pogubite lastno svoje dete !

109
Tibo d'Ark.
Pogini truplo, de le dua ivi.
(Jovana plane brez bandera iz cerkve, ljudstvo za njo pritisne, jo asti in
kuuje njeno oblailo, tako de jo nekaj asa ustavi.)

Glej! ona je! Iz cerkve plane bleda,

Iz vee svete groza jo podi.
To je pravica Boja, ki se zdaj
Nad njeno glavo razodeva.
Remon.
TA Bogam !
Ne terjati de bi vas dalej spremili
Poln upa pridi, tuge poln odidem.
Her vao zopet vidil sim, in zopet
Globoko utim zopet jo zgubim !
(Ob odideta, vsak na svojo stran.)

Deveti nastop
Jovana.

Ljudstvo.

Potem njene s e s t r i ,

Jovana.
Ni mo ostati! Buhi me podijo,
Ko grom doni nad mano orgel glas,
Na m podira se oblok cerkovni,
Beati v prosti moram zrak podnebja!
V svetiu sim bandero zapustila,
In nikdar ve ne tika ga ta roka!
De sestri drage, zdelo se mi je,
Merj eta in Luiza mimo mene
Ko sanj ste polznile. Ah, to je bila
Preivih elj omama samo! Daljec,
Neskonno daljec ste, kot mojiga
Dtinstva srea in nedolnost moja.
Merjeta
(pristopi.)

Je, je! Jovana j e !

Lui%a
(Jovani nasprot prihiti.)

O, sestra moja!
Jovana.
Ni sanj tedaj. V ste. Jez vaj objemljem,
Luiza tebe! Tebe Meta moja!

110
Na tujim tu, v puavi ljuda polni
Zaupne pei'si sestrine objaniem!
Merj et a.
Naj e pozn, je e prijazna sestra!
Jovana.
Tak daljec vaj ljubezen sem pripelje.
Tak daljec! Niste se jezile na-me,
De sim odla nemilo brez slovesa?
Luiza.
Osoda te je gnala Boja skrivna.
Mer jeta.
Glas tvojih del, ki svet je ves omajal,
In tvoje im na vsili jezicih nosi,
Je v tihim naim selu naj prebudil
In k obhajilu kronanja pripeljal.
S ve tvojo cast veliko prile gledat
In nisve same!
Jovana
(naglo.)

Oe z vama so!
Kje, kje so oce? Kaj se skrivajo?
Merjeta*
Oeta z nama ni!
Jovana.
Ne? Neejo
Otroka svga viditi? Mi niste
Od njih prinesle blagoslova saj?
Luiza.
Ne vejo de s ve tu.
Jovana.
Ne vejo! In
Zakaj ne? V se meate f Molite?
V tla gledate! Povejte, kje so oe?
Merjeta.
Kar si odla

1
Luiza
(ji migne.)

Merjeta!
Merj eta.
Britkoserni

So oe.

Jovana.
Britkoserni !
Luiza.
Ni ne boj se!
Sej serce njih preutljivo pozna!
Zavedli bodo se, potolaili,
Ko jim poveve, de si tako srena.
Merjeta.
Si vonder srena? Pa sej biti mora.
Kr tak visoka, tak eena si.
Jovana.
Sim srena de vaj zopet vidim, vajne
Besede sliim, mili glas, ki me
Domaih trat in berdov opomina.
Ko jagneta sim pasla po viavah,
Sim srena bila, kakor dua v raju
Ne more tak ne more zopet biti?
(Jovana skrije lica na Luznih persih. Kld Mari, Etjen, Bertran nastopijo
in plano v delji postoje.)

Merjeta.
Le bliaj Bertran, Kld Mari, Etjn!
Jovana ni prevzetna. Tak je krotka,
In govori prijaznii ko prej,
Ko z nami je doma na selu bila,
(Ovarji pristopijo in ji roke podajo. Jovana jih osupnjeno gleda in se
silno udi/)

Jovana.
Kje bila sim? Povejte! Se mi je
To sanjalo, in zdaj sim se zbudila?
Iz Dom-Remija nisim la, kaj ne?
Pod hrastam sim zaaranim zaspala,
In se zbudivi vas o sebi vidim,
Prijazno vas podobe dobro znane?

112
Od kraljev
tih, od bojev, od junatva
Se mi je 7 samo sanjalo. Le sence
So bile to nad mano plavajoe ,
Kr ivo se pod tim drevesain sanja.
Kak vi bi v Remo prili, kako j e z ?
Zapustila domovja nikdar nisim!
Poterdite, razveselite me!
Luiza,
Mi v Remi smo. Ki se ti sanjalo
O tih reeh, ti vse si doprinesla.
Le spomni se, ozr se okolj sebe,
Oroje svoje svitlozlato tipaj!
(Jovana dotaknivi se oklepa na persih svojih, se zave in se silno vstrai.)

Bertran.
elado to na glavi sim vam jez dal.
Klod Mart.
De mislite si sanjati, ni cuda.
Zakaj, kar ste dosegli in storili,
Se udnii clo v sanjah ne primeri.
Jovana
(naglo.)

Beimo! Z vami grem, domii se vernem,

V oetovo naroje, v nao vas.
Luiza.
Daj! Pojdi z nami, pojdi!
Jovana.
Ti ljudje
astijo dalje me cez mojo vrednost!
Vi ste me vidli slabo in otrojo.
Me ljubite, me nimate za Boga!
Merjeta.
In ves ta blesk zapustiti bi hotla?
Jovana.
Od sebe verem ta priskutni lip,
Ki moje m vae serce loci,
n pastarica zopet biti hoem.
Vam sluila za zadno deklo bodem,

113
S pokoro ojstro pokoriv krivdo,
De dvigala sim se ez vas oabno.
(Trobente zapojejo.)

e s e t i nastop.
Kralj stopi iz cerkve v kronanskim oblaila. Sorelka. Verhepiskop.
Burgun, Dnoa. Lahir. Diiatel. Vitezi, Dvorani. Ljudstvo.

Ljudstvo
(zakri vekrat o kraljevim koraenju proti spreduim stanu :)

Bog ivi kralja, Karla sedmiga!

(Trobente zapojejo. Na kraljevo znamenje dvigneta ob klicarja palici in
ukaeta omolknjenje.)

Kralj.
Moj dobri ljud! Ljubezni vai hvala!
Po Bogu mi na glavo krona djana
Je pridobljena, osvojena z meem,
S kervjo gradjansko lahtno je oblita;
Iz nje pa mirno bode oljka kiila.
Zahvala vsim, ki so za mene bili,
Ki proti meni, odpuanje vsim;
Bog milost mi je skazal. in beseda
Kraljeva moja perva boai milost!
Ljudstvo.
Bog ivi kralja Karla dobriga!
Kralj.
Po Bogu le, nar vijimu vladarju
Dobivajo franeozki kralji krone.
Mi pa prejeli smo jo vidama
Iz Bojih rok v obliju vsih narodov.
(Obernivi se k divici.)

Tu je poslanka Boja, ktera vam,

Razbivi breme tujiga zatretja,
Je dala kralja prirojeniga!
Imenu svefga Dioniza, varha
Derave te, enako bodi njeno,
In slavi njeni se oltar napravi!
Ljudstvo.
Divici blagor, blagor resnici!
(Trobente.)
8

114
Kralj.
e si rojena kakor mi po starih,
Tak reci kaj na svetu te osrei?
e pa tam gor je domovina tvoja.
In arke ti natore Boje krije
V podobi tej divikiga telesa,
Tedaj nam uzmi iz oes odejo,
Pokai se v svitlosti svoji, kakor
Te vidijo nebesa, de molivi
astimo v prahu te.
(Splohno molanje vse divico gleda.)

Jovana
(nagloma zavpije :)

O, Bog! Moj oe!

Enajstl nastop
P r e j n i. Tibo d' Ark.

Razlini glasi.
Nje oe!
Tibo d Ark.
De! Nje jokavredni oe,
Ki ga osoda Boja sem pritira,
Nesreno de zatoi lastno dete.
Burgun.
Ha! Kaj je to!
Datel.
Zdaj strano bo danilo!
Tibo d'Ark
(kralju:)

Z mojo nebeko, meni, de si reen?

Omamljen knez! Oslepljen ljud francozki!
Vi reeni s peklensko ste zvijao.
(Vse" se ostraeno nazaj vmakne.)

Ditnoa.
Nori ta lovek?

115
Tibo d'Ark.
Ti nor, ne jez;
In ta episkop modri, in vi vsi,
Ki mislite, de gospodar nebeki
Se razodeva "po priprosti dekli.
Daj! Skusimo, alj bo oetu v lice
Poterdila lai sleparstvo derznih,
S katermi ljud in kralja goluf.
V imenu Trojnojedniga tam gori,
e ista si in sveta, odgovori!
(Splohno molanje; vse oesa so v Jovano obernjene; ona se ne gane.)

Sorelka*
Moj Bog, moli!
Tiho d' Ark.
Se v! Molati mora
O stranimu imenu, ki se mu
Clo pekla brezdno klanja trepetaje!
Svetnica ona, od Boga poslana?
V prekletim kraju je skovano bilo,
Pod coperskim drevesam, kjer je somen
Od nekdaj zlim duhovan, tam prodala
Je nevmerjoi del sovraniku
lovekim za posvetno kratko slavo.
Rokav ji zavihajte; glejte pike,
S katermi jo zaznamoval je satan!
Burgun.
Je grozno! Alj, oetu mora se
Verjeti, ki ez lastno her priuje!
Dnoa.
Ne! Nikdar ne! Verjeti norcu ni,
Ki sebe gnusi v lastnimu otroku.
Sorelka
(Jo van i :)

Govori! Pro molanje to nesreno!

Mi ti zaupamo, verjamemo ti!
Iz tvojih ust beseda, samo ena,
Nam bo dovelj Govori! Strano tobo
Razdni v ni Le samo reci, de
Nedolna si, in mi ti verjemo.
fJovana se ne gane. Sorelka v grozi odstopi.)
8*

116
Lhir.
Strah jo je zvil. Zaperla sta besedo
Ji groza in osip. Ob tako stranim
O krivljenju se trese clo nedolnost.
(Se ji priblia.)

Zavej se j o Jovana! Premagljive

Ima besede in pogled nedolnost.
In siloma obrk razdene v ni!
Ponosne jeze dvigni se, poglej
Na kviko, dvombe t nevredne trei.
Ki gnusijo ti sveto tvojo istost.
(Jovana se ne gane.

Lahir stopi, groze omamljen na stran.

se gibanje mnoi.)

Med ljudstvam

Dnoa.
Kaj ljud obupa? Kaj strai gospode?
Nedolna je Jez porok za-njo sim,
S potenjem sim kneevskim porok za-njo!
Tu viteka je rokovica moja,
Kdo tve ga se, krivice jo uoliti?
(Siloviti t r e s k , ljudstvo vse groze trepeta.)

Tibo d'Ark.
Zaroti se gromeimu. pri Bogu,
De si nedolna. Taji, de sovranik
Je v sercu tvm Postavi me na la!
(Drugi huji tresk.

Ljudstvo na vse kraje bei.)

Burgun.
Ohrani Bog nas! Kake strane znamnja!
Duatel
(kralju:)

Beimo pro, moj kralj, iz kraja tega!

Verhepikop
(Jo vani:)

V imenu Bojim praam te: Moli

Krivice alj nedolnosti si svesta?
e groma glas priuje z a - t e , primi
Ta sveti kri in daj nam znamenje!
(Jovanu se ne gane.

Novo silno treskanje. Kralj, jorelka, Verhepikop,

Burgun ? Lahir, Duatel odidejo.)

117
Dvanajsti nastop.
Dnoa.

Jovana.

Dnoa.
Ti moja s i O perviiiiu pogledu
Sini ti zaupal, in e mislim tako.
Ve tebi, ko vsim znamenjam, ko gromu
Nad mano govoreimu verujem.
Mole zavere ti v ponosnim serdu,
Nedolnosti si svete svoje svesta,
Razjasnjenje nesramne tobe take.
Zaverzi j o , le meni se zaupaj ;
Nedolnosti ne dvomim tvoje nikdar.
Ne reci ni; le roko mi podaj
V zalogo, v znamenje, de na-me se,
In na pravico svojo se zanese.
(Dnoa ji roko pod.

Jovana se strese in se urno proc obernej on od groze

stisnjen oterpne.)

Trinajsti nastop
Jovana,

Dnoa.

Duatel.

Potem R e m o n .

Duatel
(povernivi se.)

Jovana d'Ark! Kralj ejo dovoliti,

De mesto to zapustite slobodno.
Odperte vrata so. Ne bojte se
Oaljenja kraljevi mir vas varje.
Vi, Dnoa, z mano greste Ni na ast vam.
Se tukaj delj muditi. Kak izid !
(Duatel odide. Dnoa se zdrami iz globokiga stermenja, pogleda e enkrat
Jovano in odide. Jovana nekaj asa clo sama ostane j potem dojde Remon,
postoj v delji in jo tihe alosti gleda. Poslednje se ji priblia in jo za rko
prime.)

Remon.
Ne mudite se dalej. Vse je tiho.
Podajte roko mi. Jez vas popeljem.
(Jovana, zagledaje ga, da pervo znamenje obutka, vpr ojstro v njega oi.
ter na kviko pogledaj potem ga nagloma za roko zgrabi in odde z njim
I g r a li e se zag erne.

P e t o <l.jaiijc.
Divji gojzd, v delji voglarske bajte. Zip tamno je, med silnim
gromenjem in bliskanjem ee alisi strelanje.

PerTi nastop.
V o gl ar. V o gl ari c a.

Voglar.

To grozna je nevihta, strano vreme;

Ognjenih rek izliti se na nas
Grozi obnebje, in o belim dnevu
Je trna, de skor bi vidile se zvezde.
Vihar nori ko pekel razujzdan,
Se trese zemlja, krepko svojo glavo
Priklanja s pokam stranim jesen star;
In grozovitni ta potres na nebu.
Ki divje clo zverine tak oplai,
De krotko se v berloge skrivajo.
Ne more mira med ljudmi storiti
uj ! Iz tulenja vetrov in viharja
Se slii Ijuto treskanje strelatva;
Protivn vojske so si tako blizo.
De gojzd le loci jih, in zdaj in zdaj
Raziasati se zna kervavo strano.
Voglarica.
Pomozi Bog! J i , sej je bil sovranik
e ves pobit in raztepen do kraja,
In kak je to, de nas na novo strai?
Voglar,
Zato kr kralja ne boj se ve,
Kar so spoznali coperoico v punci,

In satan vec pomagati nam nece,

Gr vse narobe.
Voglarica*
uj ! Kdo blia se ?

D r u g i nastop
R e m on.

Jo vana.

P r ej i n i.

Remon.
Tu bajte so. Zavetje najdeva
O stranmiu viharju. Vi naprej
Ne morete. Tri cele dolge dni
e beg*ate ljudem skrivaje se,
In jed so vam sirove korenine.
(Vihar potihne, vedri in razjasni se.)

Stopite not. Pri sernih voglarjih sva.

Voglar.
Poitka^ zdi se mi, vam je potreba!
Vse vase j e , kar ima slaba hia*
Voglarica.
Zakaj je pa v oroju njena diva?
De, de. gotovo! Zdaj je uden as.
In z jeklain se clo enska kriti mora.
Kraljica tudi Izabo', sim ula,
V oroju hodi po sovranim stanu ,
In deklica, ovarja hi priprosta,
Vojskuje se za kralja naiga.
Voglar.
Kaj klepeta? Iz bajte kupo vina
Prinesi, de divica se okrepa.
(Voglarica gre v bajto.)

Remon
(Jo vani;)

Poglejte zdaj, de ni nemilo vse;

V puavi tud ivijo rahle due.
Radujte se! Nehala je nevihta,
In mirnih arkov sonce tam zahaja
Voglar.
Bi djal, kr ste v oroju, de k armadi
Kraljevi greste Varite se dobro!

120
Britanci ni^o daljec, in pogosto
Kardela njih napadajo ta gojzd.
Remon.
Gorje! In kak pregazila ga bova?
Voglar.
Postojta, de moj fant iz mesta pride;
On vaj popelje po neznanih stezah.
De se ne bo kaj bati. Mi poznamo
Krivine.
Remon
(Jovani:)

Daj! Denite proc oroje,

Le razodeva, in ne varje vas.
(Jovana glavo strese.)

Voglar.
Zlo tuna je divica Tiho! Kdo je?

Tretji nastop
Voglar i ca s kupico v roci iz bajte.

Voglaric.

Voglarica.
Je fant, ki se dom iz mesta verne.
(Jovani :)

Divica pite! Bog pomozi vam!

Voglar
(sinu svojimu:)

Si priel, Janez? Kaj prinese?

Voglaric.
(pogleda ojstro ravno pijoco divicoj spoznavi jo se ji urno priblia in ji
kupico od ust potegne.)

Mati!
O mati! Komu piti daste? Ta
Je orleanska cara!
Voglar in voglarica.
Bog pomagaj!
(Vsi se prekriajo in zbeijo.)

eterti
R e m o n.

nastop
J o vana.

Jo vana
(zaupno in rahlo.)

Moj del je kletva, vse bei pred mano,

Zapusti me e ti, za sebe skerbi.
Remon.
Zapustiti ! Alj jez ? Sedaj ! In kdo
Vam druba bode?
J ovana.
O, brez drube nisim.
Si slial grom nad nama govoriti?
Osoda moja pelje me. Ne skerbi,
Dosegla bom namembo brez iskanja.
Remon.
Kam pojdete? Britanci tu stoje,
Ki z ma e vanj em vam grozijo strano
Francozje tam, ki vas preganjajo,
Jovana.
Kar mora biti, me zadelo bode.
Remon.
Kdo ivea vam bo iskal? Kdo hudih
Zverin vas branil, in ljudi e hujih?
V nadlogi in bolezni kdo vam stregel?
Jovana.
Vse korenine, zela vse poznam;
Nauila sim se od jagnet zdravo
In strupno razloiti Jez r aurnim
Premembe zvezd in beg oblakov sivih,
umeti sliim skritih il studence.
loveku malo treba, polna pak
Je ivea natvora.
Remon
(jo prime za roko.)

Bi ne hotli
Se spokoriti Spraviti se z Bogam
Verniti se v naroje svete cerkve?

122
Jovana.
Me tudi ti pregrehe krivo sodi?
Remon.
In kako ne? Mole ste poterdili
Jovana.
Ti, ki podal si z mano se v nadlogo,
Edina stvar, ki zvesta mi ostane,
Me spremi ko me celi svet preganja,
Ti sodi me zaverenco, katera
Se Bogu odpove
(Remon moli.)

O, to je grenko!
Remon.
(zavzet.)

Kaj niste ara copernica res ne?

Jovana.
Jez copernica?
Remon.
In te udee
Ste dopernesli s pomojo nebeko
In Boga venigat
Jovana.
S katero scer?
Remon.
In vi molali ste ob tobi grozni?
Zdaj govorite, in pred kraljem, kjer
Je treba bilo, tam molali ste!
Jovana.
Mole podvergla sim osodi se,
Ki jo je Bog, moj mojster, mi namenil.
Remon.
Oetu niste ni odgovorili!
Jovana.
Kr od oeta, je od Boga bilo,
In skusba bo po oevo, ne dvomi!

1S3
Remon.
Nebesa clo so priale nad vami.
Jovana.
So priale, zato sim jez molala.
Remon.
Kaj ? Lahko vam je bilo z eno samo
Besedo se oistiti, in vi
Ste pustili v nesreni zmoti svet?
Jovana,
To zmota ni, to je namemba bila.
Remon.
Nedolni ste terpeli to sramoto,
In al besede vam iz ust ni prilo!
Globoko ganjen udim se nad vami,
In trepeta mi serce v ivim ndru!
Ah, kako rad besedi vai verjem.
Le teko sim verjel, de krivi ste.
Pa kdo bi mislil, de loveko serce
Preneslo bi mole nesreo tako.
Jovana.
Poslanka biti alj bi vredna bila,
Ko bi ne la po vodbi mojstra slepo?
Scer nisim tak nesrena, kakor meni.
De stradam, ni nesrea v stanu mojim ;
Pregnana sim, begljiva p a v samoti
Zaela sim spoznavati se sama.
Ko z bleskam slave sim obdana bila,
Je v persih mojih bil prepira strup;
Ko sim se vsiin zavida vredna zdela,
Sim bila joka vredna Zdaj sim zdrava.
Vihar prestran ? ki grozil je zemljo
Razruiti, je moj prijatel bil;
Oistil je in svet in serce moje.
Zdaj mir je v meni Pridi zdaj kar bodi,
Nobene si slabosti svesta nisim.
Remon.
Hitiva, daj! Hitiva glasno vao
Nedolnost celim svetu omaniti!

124
Jovana.
Razvedril bo, ki zmoto je pripustil;
Le kadar zrel j e , pade sad osode!
Dan priel bo, ki me oistil bo.
Ki zdaj so me sodili in zavergli.
Pomoto svojo bodo razpoznali,
In solze tekle bodo roku mojim.
Remon.
Kaj jez mole bi akal, de prigodbe
Jovana
(ga prime rahlo za roko.)

Ti vidi le stvari zunajno skorjo,

Kr zemsk vez ovra tvoj pogled;
Jez gledala v nesmertno jedro sim,
Ter vem, de las brez Boga ne izpade.
Poglej ! k zahodu nagnjeno je sonce
Kot nam gotovo jutro spet izide,
Gotovo tak resnice doba pride!

P e t i nastop
V zadnim stanu igralia se prikae kraljica I z ab z v oj aki.

l%ab.
(za graliem.)

Ta pot pelj v britanski stan!

Remon.
Gorje !
Sovraniki !
(Vojaki nastopijo. Zagledje divico ostermijo ino nazaj blagutnejo.)

Izab.
Kaj se ustavlja truma?
Vojaki*
Pomagaj Bog!
Izabo.
Se vam poast oznani?
Ste vi vojaki? De! Plauni ste!
(Prerije trumo divico zagledje nazaj blagutne.)

125
Kaj vidim Ha!
(Urno zavedi se ji krepko nasprot stopi.)

Podaj se mi! Jetnica

Si moja!
Jovana.
Sim.
(Remon zbei ocitniga obupa.)

Izab
(vojakani:)

Denite jo v elezje!
(Vojaki se plano divici bliajo, ona jim rko pod, de naj jo zveejo.)

T a j e tedaj inogonica, straivka,

Ki vas je kakor jagneta podila,
In zdaj oteti sama se ne more?
Kjer vero najde, uda doprinese,
Ko pa moaka srea, se ubabi ?
f Divici :)

emu si vojsko svojo zapustila?

Kje je grof Dnoa, vitez tvoj in varh?
Jovana,
Pregnana sim,
Izab
(osupnjeno nazaj stopi.)

Kaj? Kako? Ti pregnana!

Dofn te je pregnal?
Jovana
Ne pra saj ! V rokah
Sim tvojih, kar nameni mi, izrei!
Izab.
Pregnal, kr si iz brezdna ga otela,
Mu v Remi krono si na glavo djala,
Francozke zemlje kralja ga storila?
Pregnal! O tim spoznam ga, sina svga.
Peljite v stan jo. Kazite armadi
Poast, o kteri trepetala je.
De! Copernica! Njeni coper je
Neumnost vaa, serca vae plane.
Budalo j e , ki kralju se ertvuje,
In zdaj plailo zadobi kraljevo.

126
Recite LioneliK Francje sreco
Mu poljem zvezano, in kmalo sama
Vam sledim.
Jovana.
Lionelu? Raji koj
Ubi me j kakor njemu me poslati.
Izab
(vojakam :)

Storite kar sim rekla! Urno! Stopaj!

eMi nastop,
Jovana Vojaki,

Jovana.
Britanci! Ne terpite de bi iva
Iz vaih rok prila! Masujte se!
Yun z nieci, vun! presunite mi serce,
Pred noge vodja treite me mertvo!
Nar bolji vaih sim pobila vam.
Imela nisim z vami milosti ,
Potoke sim kerv prelila vae.
Veseliga vernenja lepe dni
Junakim sinam vaim podkopala;
Masujte strano se ! Ubite me !
Zdaj ste mi kos; bi znalo biti, de
Me ve ne boste vidili tak ibke.
Vodnik,
Storite, kar veleli so kraljica!
Jovana
e bolj ko sim nesrena biti imam?
O, sveta diva! si tekih rok,
Usmiljenja ne najde moje ksanje;
Zavere me in angel moj in Bog,
Zapert je raj, konano udodjanje.
(Odide z vojaki.)

(Sedmi nastop*
Francozki tabor.
Ver h epikop.

Dno a. D a t e 1.

Verhepikop.
Posilite, o knez! nevoljo svojo,
Vernite z nami h kralju se nazaj !
Zdaj ne zapustite reci obinske.
Ko del junakih, dlana vaiga
Nam tako treba je v tesnobi novi.
Dnoa.
V tesnobi, in zakaj? Zakaj sovranik
Na novo se dviguje? Vse je bilo
Storjeno, boj koncan, in zmaga naa.
Vi resnico pregnali ste; otmite
Sedaj se sami ! Jez pa v taboru,
Kjer nje ni ve, ne morem dalej biti.
Duatel.
Premislite se, knez, ter ne polite
Nj s to besedo pro!
Dnoa.
Molite vi
ertm vas in posluati vas neem.
Vi pervi ste o njej sodili slabo.
Verhepikop.
Kdo se o njej ni motil, kdo ne bil
Bi obotavljal se nesrene ure,
Ko kazale so proti njej vse znamnja,?
Omamljeni, prehitjeni smo bili,
Pre zlo je v serce tresel mah Kdo mogel
Je strane dobe kaj pomisliti?
Zdaj, res de, se zavednost nam poverne;
Prevdari kali med nami je ivela,
Ne najdemo ne greha v njej, ne krivde;
Zdaj strah nas j e , de smo pregreili
Nad njo se hudo. Ksa se kralj obupa
Burgun! Lahir ne najde ve tolabe.
In serce vsako alosti topi se

128
Dnoa.
Lanivka ona? e podobe vidne
Bi hotla se vtelesiti resnica,
Bi mogla njeno lice na se vzeti;
e serca istost, vernost, ce nedolnost
Prebivajo na zemlji usta njene.
Oi so njene jim domovje sveto.
Vei'hepikop.
V ti zmoti Bog pomagaj s udei
In nam razjasni tmino t skrivnosti.
Kr umerjoc pogled je ne presee.
Razvije vonder nej e kakor bodi,
Mi eniga alj druziga smo krivi:
Branili smo z orojem se peklenskim,
Alj blaznovaje svetnico pregnali.
Nebeki serd oboje prebudi,
In klie britke kazni v to deravo.

Osnti nastop
Prejni,

Z l a h t n i k pride. Potem Remon,

Zlahtnik.
Po tebi praa mlad ovar, o knez!
On terja, naglo s tabo govoriti.
De pride, pravi, od divce.
Dnoa.
Urno !
Pripelji ga! Od nje poslan je.
(Zlahtnik odpre Remonu vrata, Dnoa temu naglo nasproti stopi.)

Kje j e ,
Kje je divica?
Remon.
Blagor vam, o knez!
In blagor meni, de poboniga
Epikopa, zatertih brambo sveto,
Oeta zapuenih, tukej najdem!
Dnoa.
Kje je divica, kje?

Verhepzkop.
Moj sin5 govori!
Remon.
Ne copernica, o gospod! Priujem
Pri ivim Bogu in pri vsili svetnikih.
Ljud moti se. Pregnali ste nedolnost.
Poslanko Bojo ste zavcrgli.

Govori urno!

Dno a.
Kje je?

Remon.
Druba bil sim ji
Na begu po ardenskim pustim gojzdu;
Tam serce mi je razodeia svoje.
Umreti hoem stranih muk, in dua
Delena nej zvelianja ne bode.
e ista ni', gospod, krivice vsake!
Bnoa.
isteji ni na nebu svitlo sonce
Kje j e , povej!
Remon.
Ah, ce obernil vam
Je serce Bog - reite jo in urno !
Britanci so jo vjeli.
Bnoa.
Vjeli! Kaj?
Verhepikop.
Nesrenica!
Remon.
V Ardenih, kjer zavetja
Iskala sva, jo je ugrabila
Kralj ica in britancam izroila,
Otmite jo sedaj prestran smerti,
Ki vas je vse otla iz pogube!
Bnoa.
K oroju, daj! Roljajte! Bobne bite!
Vse trume v boj, na noge cela Francja!

130
Zapravljena je cast, je zaigrana,
Razbita krona vkradena v repinje!
Zdaj kri velja, ivljenje zaloiti,
Prej ko je noc ott mora biti.
(Odidejo.)

Deveti nastop
Strani turn, zgorej line.
Jo van a.

Lionel/

Fastolf
(prihiti.)

Krotiti dalej se ne dajo trume,

Divice smert serdito terjajo.
Zastojn se branite. Ubite j o ,
In glavo njeno verzite iz line.
Le njena kri armado zadovoli.
Izab
(pride.)

V grad silijo, pristavljajo e lojtre.

Pomirite derhal! Alj akate,
Ozidjc de na glavo nam podrejo.
In siepe zlobe vse nas pogubijo ?
ertvujte jo! Oteli je ne boste.
Lionel
Nej silijo! Grozijo nej togotno!
Krepak je zid, in prej ko sili vdam se,
Nej me zasuje razvalina raji.
Jovana, uj! Govori! Bodi moja
In sveta te obvarjem celiga.
Izab.
Ste vi moak?
Lionel
Zavergli so te tvoji;
Dolnosti do nevredne domovine
Ti nima vec. Plauni, ki so te
Snubili, glej ! so te zapustili,
Se niso v bor za tvojo cast podali.
Jez pa narodu svojim kakor tvojim
Te v lice poterdim. Glej, cas je bil,
Ko si zbudila mnenje v sercu mojim,

De ti je drago to ivljenje moje;

Takrat sim ti sovranik stal nasprot,
In zdaj prijatia nima razun mene!
Jovana.
Sovranik ti si mojiga naroda ,
Med nama biti skupniga ne more.
Jez te ne ljubim; ce pa tvoje serce
Za mene j e , narodama to najnim
Nej bo v korist. Armade plji svoje
Iz mile zemlje moje domovine,
Presiljenih mi mest izroi kljue,
Poverni rop, jetnikam daj slobodo,
Poroke nam pogodbe svete poli,
In jez dovolim ter ti zagotovim
Sedajcni mir v imenu kralja svga.
Izab.
V okovih clo ukazati nam hoe?
Jovana.
Zarno stori, kr storiti mora.
Britanskiga ne bo nosila jarma
Francozka zemlja nikdar. Prej armadam
Bo vaim slrano brezdno, grob irok.
Nar hrabrii junaki so vam padli,
Vernte se; kr ast vam je zgubljena
Na vsako plat, in sanj oblast je vaa.
Izab.
Zamorete norivke kljub terpeti?

U e s e t i nastop
Prejni.

S t o t n i k urno pritee.

Stotnik.
Ber, vojskovoda! Plji trume v boj!
Frank privre z banderi ferfoleim,
Oroja bliska dola plan irok se.
Jovana
(naduena.)

Frank je tu! Napihnjeni britanci!

Na bojni pod! Sedaj velja se biti!
9

132
Fastolf.
Nespametna j veselje svoje kroti!
Ti ne ivi do konca tega dneva.
Jovana.
Moj ljud bo zmagal j jez umerla bodem;
Potreba vec ni hrabrim desne moje.
Lionel
Mehkaev tih ne straim se. V dvanajstih
Smo jih nabili bitvah, dokler ta
Junakinja se ni borila za-nje.
Ves narod, razun ene, zaniujem.
In io pregnali so. Daj? Fastolf!
Enake vie cemo jim zapeti,
Kot na krekiskim in poatjeskim polj.
Kraljica, vi pa do izida bitve,
Divici straa, v gradu ostanite,
In petdeset vojakov z vami v brambo.
Fastolf.
Kaj? Pojdemo sovraniku nasprot
Za herbtain to divjakinjo pustivi?
Jovana,
Te strah je enske zvezane?
Lionel.
Obljubi,
Jovana, de oprostiti se noe!
Jovana.
De bi le mogla, elje so mi ive.
Izab.
V okove trojne jo denite! Svoje
ivljenje vam zastavim, de ne uide!
(Vojaki zveejo Jovani telo in roke z tekimi verigami.)

Lionel
(Jovani;)

Tak sama hoe! Sili nas! Odreci

Se Francje! e je as! Britansko nosi
Bandero in slobodn si ; ti divji,
Ki zdaj grozijo ti, ti slni bodo!

Fastolf
(priganjaje.)

Daj ? vojskovoda, pojdi!

Jovana.
Hrani trud!
Francoz ti uga, brani se e more!
(Trobente zadonijo, Lionel urno odide.)

Fastolf.
Vi veste5 kaj storiti j e , kraljica!
Ce vidite, de nam nasprotje srea,
De nam omaga moc
Izab
(potegne hanar.)

Ne bati se!
Ne bo sramote nase preivela.
Fastolf
(Jovani :)

Kaj caka te, ti ve. Oroju zdaj

Naroda svga le premago prosi!
(Odide.)

Enajsti nastop
Izab.

Jovana

VojakL

Jovana*
Ubranil nihe tega mi ne bode!
uj, to je trum franakih bojna godba!
Pogiim budi mi zmagonosno v persih!
Poguba vam! Franaku slava zmage!
Na noge hrabri! Blizo je divica.
V okove djana stavnice pred vami
Ne more scer nositi kakor nekdaj,
Alj na peru tah b oj op e tj a tega
Iz jee svoje prosta dua plava,
Izab
(vojaku:)

Na strao gor, ki v polje kae, pojdi?

In nam oznani, kako bitva tee.
(Vojak odde.)

134
Jovana.
Pogum, moj ljud, pogum! Ta bor je zadni!
e ena zmaga, vranik je razdjan!
Izab.
Kaj vidi?
Vojak.
Ravno zdaj se zgrabijo.
Trinog serdit na mavritanskiin konju
V kouhu risjim dirja spredej s konjki.
Jovana.
Grof Diinoa j e ! Naprej vojak junaki!
S teboj je zmaga!
Vojak.
Most Burgun napada.
Izab.
O 5 de nezvesto serce izdajavca
Prederlo bi deset strupenih sulic!
Vojak.
Ustavlja se mu krepko Fastolf hrabri.
Raz konj hit, co sami se borijo
Burgunovi in nai korenjaki.
Izab.
Bofna vidi? Ne razloi mar
Kraljeve znamenja?
Vojak.
Vse v dimu je
In prahu. Zdaj niesar ne razloim.
Jovana.
Moj gled mu gr. Bi jez na strai bila,
Nar manji bi ne zgreila stvari.
Letee race divje jez prestejem,
In nad oblakmi sokola spoznam.
Vojak.
Ob rovu je^ kaj strana divja gnjea,
Naj hrabrisi se tam borijo, zdi se.

l%ab.
In naa stavnica?
Voj s ak.
Visoko veje.
Jovana.
Ah j de bi v polje skozi pranje zrela5
S pogledam vojsko viati bi hotla.
Voj sak.
Kaj vidim? Oj! Na vodja je obdan!
Izab
(Jovani hanar nastavi.)

Umri nesrecnica!
Vojak.
(naglo :)

Oprotn je.
Od zadej Fastolf prime vranika
Junako lomi v nar gosteji trume.
Izab
(hanar umakne.)

To ree angelj tvoj!

Vojak.
Bezanje! zmaga!
Izab.
In kdo bei?
Vojak.
Burgunci in Francozje;
Z beecmi je pokrita vsa planjava.
Jovana.
Moj Bog5 moj Bog! Ne bo me tak zapustil!
Vojak.
Tam eniga peljajo ranjen zlo je*
Bo knezov kdo; hiti mu vse v pomoc.
Izab.
Je naih alj francozkih?

136
Voj ak.
Jemljejo
Raz glave mu elado, Dnoa je!
Jovana
(silno svoje okove zgrabi.)

Jez pak sim enska, in sim zvezana!

Vojak.
Glej , glej ! Kdo ima vinjev plaj obrobljen
So zlatarn ?
Jovana
(ivo :)

Moj gospod, moj kralj je to!

Vojak.
Plai se konj spotika se Se zverne,
Pod njim se jezdec vije silno, silno
(Jovana spremi te besede z gibanjem strastnim.)

Derei skup se nai bliajo

O njemu so vse krog so ga obdali.
Jovana.
Oh! Alj v nebesih vec ni angelov?
I%ab
(posmehovaje se :)

Sedaj je cas! Otetnica odrei!

Jovana
(pade na kolena in moli s krepkim glasam:)

Moj Bog, moj Bog! V ti sili strani uj me!

V nebesa tvoje svete k tebi polem.
Goreih elj molivi, duo svojo.
Ti slabe niti pajje mrene zna
Okrepati, de so vervi brodovja;
Nasprotno v tanjke pajcnice premcni
elezni kov in bronaste verige
Ti ree in elezje to odpade,
Razcepi se ozidje tega grada
Ti Samsonu, ko slep je bil in zvezan,
Od vranika prevzetniga psovan,
Pomagal si. Zaupno v tvojo silo
Objame krepko stebre svoje jee,
In nagne se in zverne v sip zidovje.

n?
Vojak.
Juh ej! Juh ej!
Izab.
Kaj j e ?
Vojak.
Dofn je vjet!
Jovana.
Tedaj se Bog usmili.
(Zgrabi krepko z obema rokama okove in jih razterga, plane k naj bliji m u
vojaku ? mu potegne mec z rke iu urno odide Priijoi ostermijo in opanjeni za njo gledajo.)

Dvanajsti nastop
P r e j e n i brez J o v a n e ,

Izab
(po dolgim molanju:)

Kaj? Kako? Se mi sanja? Kam je prila?

Kak je razdjala te okove teke?
Verjela bi ne bila celim svetu,
e sama bi ne bila pria tega.
Vojak
(na strai.)

Kaj? Alj perut ima? Jo je burja

Prenesla dolj?
Ikabo*
Je dolj ?
Vojak.
Po sredi bitve
Koraci tje Hitreji od pogleda
Je njeni tek Zdaj tukej je in tam
Na enkrat vidim jo v razlinih mestih
Kardela loi Vse bei pred njo;
Francozje se ustavljajo na novo!
Gorje! Kaj vidim? Nae trume pro
Oroje meejo Bandero pade
Izab.
Nam zmago e iztergati gotovo?

138
Vojsak.
Naravnost proti kralju se poganja
Pri njemu je Iz gnjee ga je zlekla
Fastolf je pal Na vojvoda je vjet!
Izab.
Zadost! Vec neem cuti. Pojdi dolj!
Vojsak.
Vas bodo vjeli9 beite, kraljica!
Francozje se ozidju bliajo.
(Pride dolj.)

Izab
(potegne mec.)

Branite se 5 plauni, zdaj!

*

Trinajsll nastop
L ahir z v o j a k i .

O njegovim pristopu polo britanci oreje na tla.

Lahir
(se spotljivo kraljici priblia.)

Kraljica!
Podali so se vsi, opor zastojn je
Podverzite se voljno sodbi Boji!
Poslite se mene. Zapovejte5
Kam ete biti spremljeni?
Izab.
Vse eno
Je za-me 5 le Dofna de ne sream.
(Izab izroi me in sledi Lahiru z vojaki.)
Igralie se spremeni v bojno polje.

139
Stiotajstli nastop
Zadni stan igralia je poln vojakov z razvitimi banderi. Pred vojaki s t o jita k r a l j in v o j v o d a burgunski. Knezama v naroju slon J o v a n a do
smerti ranjena, brez znamenj ivljenja. Kneza se nekoliko korakov naprej
pomakneta. S or e l k a pritee in se kralju na persi pritisne.

Sorelka*
Oteti ste Vi ivite Vas imam!
Kralj.
Otet Za ceno tako sim otet!
(Pokae na Jovano.)

Sorelka.
Moj Bog! Jovana! Umre!
Burgun.
Je sklenila!
Tak loci angel se 5 poglejte! Mirno
Ko dete v spanju tu lei brez l)ola?
Nebeki pokoj sije ji iz lic.
Pers dihanje ji ne dviguje ve 9
Pa v gorki roci e ivljenje utim.
Kralj,
Po njej je Zbudila ne bo se zopet.
Ve gledala posvetniga ne bo.
V nebesih e je njeni duh oprotn ?
Ne vidi nae alosti, ne ksanja.
Sorelka,
iv! O odpira!
Burgun
(zavzet:)

Alj iz groba
Nazaj se verne? Tudi smert premaga?
Na noge stopa! Glej, stoji!
Jovana
(celo sama stoje okolj sebe gleda.)

Kje sim?
Burgun,
Pri svojih si5 pri ljudu svm, Jovana!

140
Kralj.
V naroju kralja in prijatlov svojih,
Jovana
(ga dolgo dreveno gleda.)

Jez nisim ara! nisim copernica5

Gotovo nisim!
Kralj,
Angel ti si svet;
Le nam oi je trna debela krila.
Jovana
(se prijazno smeje ozira.)

In sim resnino v sredi ljuda svga?

Ne vec pregnana, ne zanievana?
Me ne rotite, gledate me milo?
De, vse spoznam, zdaj sleherno razloim!
To je moj kralj, to stavnice francozke !
Bandera svga pa ne vidim Kje je?
Brez tega jez ne smem, ne morem iti,
Zaupano mi je od mojstra bilo,
Na tron njegov ga moram poloiti.
In rei smem, nosila sim ga zvesto!
Kralj
(proc obernjcn,)

Bandero dajte ji!

(Jovana prime podano bandero, ga kviko dvigne in ravna stoji
se sveti ronate zarje.)

Obnebje

Jovana*
Alj vidite na zraku mavrico?
Odperle so nebesa vrata svete,
Divica dojde y drubi angelski,
V naroju sina veniga deri,
In roke meni rah nasprot razpete.
Kaj je z menoj? Dviguje me oblak,
Jeklen oklep mi je peruta tena;
Tje gor tje gor e zgine zemlje tlak
Britkost je kratka, radost pak je vena!
(Jovana spusti bandero in mertva na-nj pade. Nekaj casa v&i brez gibanja
ivo ganjeni stoje. Potem da kralj rahlo znamenje, b ta viii carji bandera na
Jovano poloijo, de je vsa od njih pokrita.)
I g r a l i e s e z a g e r ne.

P o p r a v e bolj pomenljivih zmot natisa *

es

r- 1
-S as
V*
>

6 30 beri tvoje
6 30
vdane
6 31
srene
8 30
trikrat
9 8
sestrama?
10 4
hudo znamnje
10 9
somnu
13 21
pozabivi
10 21
vas, studenci hladni,
16 24
prikazaje
25 26
ni ni zgubljeniga.
29 4
tvoje
32 8
prededov
38 21
ino
40 7
te tedaj
40 36
ce jih vem j Dofn!
40 40
prededov
43 16
pamet
43 24
Francja
44 12
Ta mec oblasti
44 14
roko
50 20
dans
52 1
slona
52 24
zanievanja
55 39
mojo
57 15
oscbnimu
60 15
plamenu
64 22
prilo
75 30
ganjeni
76 35
krasno
78 6
nae
81 15
Predede
97 2
Slovezno
97 10
v loke
98 4
mojim?
98 30
ljudoljubja
99 31
pregrehi
102 21
razumi
102 30
skriti
102 33
razumim
105 9
obhod
112 35
ino vae serca
127 35
Ksa se kralj , obupa
127 36
Burgun,

namesti tvoji
vdani

sreni

takrat

sestram?

hud znaminje

somnji

pozabijivi

vas studence hladne

prikazuje

zgubljeno ni niesar.

svoje

prcddedov

in

ti tedaj !

e jih vem. Do fen!

preddedov

pameti

Francija

Ta me v oblasti

roka

dano

zlona

zanievanja

moje

minosebu

plemenu

prila

ginjeni

kasno

nai

Preddede

Slovesno

v loki

svojim

ljudoljubje

pregrehe

'razume
striti

razumem

odhod

in vae serce

Ksa se kralj obupa

Burgun!