195.

FOTO ZGODBA

SPET TRTE
SO RODILE
PRLEKIJA

SLOVENIJA
GLASBA NA CITRAH – TOMAŽ PLAHUTNIK
… pr'jatli, vince nam sladko, ki nam oživlja žile, srce razjasni in oko …
 Spoštujem ljudi, ki delajo na zemlji. Ljudi, ki so sposobni iz zemlje z njeno pomočjo ustvariti hrano, pijačo in priboljške za
nas ljudi. Pridni so in sposobni. Nimajo urnika, kajti Narava ne da dopusta in ne pozna ne sobot, ne nedelj.
Vinogradnik Dušan Cvetko iz Velike Nedelje mi je najprej pisal na E – pošto, naj pridem k njim, da je pri njih toliko lepega.
Od gradu v Veliki Nedelji, do Dominkovega muzeja v Gorišnici, pa vinogradov po okolici Prlekije, Ormož si bomo ogledali, pa
…

Potem sva se slišala po telefonu. In za tem se je ustavil pri nas doma. Veliko novega sem izvedel o teh koncih, na mizi
je ostalo kar nekaj lepih prospektov in razglednic, poleg pa darilo. Táko, božansko.
Kar nekaj steklenic, izjemnega vina iz njegovega vinograda.
Menili smo se dolgo, potem pa je bil po telefonu klic, da so vinogradi v tisti najlepši rumeni obleki.
Vreme pa obupno. In jaz, ki mislim, da poznam to veliko Slovenijo, ki mi ni težko en dan prevoziti Slovenije od Pirana do
Lendave, sem se zamislil, da greva na edino napovedano lepo nedeljo po dolgem času najprej v Veliko Nedeljo, pa malo
po vinogradih in naprej čez Slovenske gorice do Maribora in še do onega noro lepega srčka pri Dreisiebnerju na sami
severni meji.

Ampak …, nekaj so pobožne sanje, drugo pa je kruta realnost.

Gremo po vrsti, kot so postavljeni koli v vrsti po vinogradih.

No, na Ptuju sva v okrogli uri. Vedno zavijem sem do mosta in poslikam tega lepotca od
Dravi.
Da bi šel mimo brez postanka, mi na misel ne pade.
Opazim, da je telefon ostal doma. Pa saj imam Dušanov naslov in hlapca Garmina v predalu. Hmmm… Velike Nedelje
ni težko najti, težje pa je, ko naju pripelje ta čuden hlapec na druga dvorišča, le do Dušana ne. In se vseeno najdemo,
le da je kar nekaj časa šlo v nič. Kosilo odkloniva, pa pogostitev tudi, le “pikici” nebeško dobrega vina, jagodnega
izbora se ne moreva odreči. Zdaj razumem, zakaj pravijo onim dobrim vinom za k mašam “mašno vino”. Božansko …
 Mudi se, Dušan ima v planu tisoč lokacij in kot dve sneti sekiri se z dvema avtoma odpravimo najprej skozi Ormož
… Zagledam tega lepo rumenega ginka in si mislim, menda bo za hip Dušan ustavil, da se ne zgubiva na cesti.
In ustavi, kot da mi bere misli. Koliko zlata je na tleh … Poberem nekaj sadežev in jih vržem zadaj v avto na tla.
“ A si ti pohodil kaj čudnega?”, vpraša žena napreden speljem. Povonjam samo roke in smrdijo po sadežih, kot bi praznil greznico
Peljem za njim. Hitimo … Včasih ustavim sredi ceste in kaj lepega shranim, drugič poslikam kar skozi
steklo… Skozi Litmerk nas vodi pot proti zaselku Stanovno.
Vprašam Dušana, ko se ustavljamo ob poti zaradi lepih motivov, zakaj so tu sadili visoke jagnedi in pravi, da menda zaradi
vetra.
 Sem in tja po vinogradih, ki jih fotografiram od blizu
in daleč, v liste, trte in plodove, še najdem kak grozd,
ki je ušel že malo utrujenim rokam in očesom
bračev.
Narava pa res zna. Modrina neba in živo rumena
barva listov sta kombinaciji, kjer ti zastane oko in
korak!
Kako lepo se vidi na Svetinje na oni strani, pa na Kog tam zadaj in slikovit Jeruzalem. O, pa ne samo tam
zadaj.
Kako so lepe redke še prave zidanice in domačije, ki so še ostale na slemenih bregač.
Ustavljam in uživam v vsakem domu, pa čeprav jih mnogo ni več dom …
 Kartica se polni z nebesno modrino in rumenimi vinogradi. Prispemo v Stanovno, kjer ima Dušan zidanico in
vinograde. S kakšnim veseljem koraka med trtami in jih boža z rokami. Skrbi ga, kajti ni edini, ki razmišlja, da bi jih
nekaj opustil ali celo posekal. Nekaj bregač je že zasadil z drevesnimi sadnimi vrstami.
Vsega dobrega prežrta oblast nikoli ne bo razumela, da teh ljudi,
ki vse leto garajo po tej ilovnati zemlji, ne smeš ubiti s tolikimi dajatvami. Država je tako zdrava, kot je zdravo njeno
kmetijstvo in naše kmetijstvo si ne zasluži več tega imena …
 SEJALI SMO

Sejali smo,
pa iz slabega
semena ni prav nič
vzkalilo.

In zdaj bi želi,
pa saj ni nič
rodilo.

Bi jedli,
pa kaj, ko
ni
v kaščah nič za jesti,

bo treba skupaj
sesti, zavihati
rokave,
in vse začeti od začetka.

Zemlja
bi dajala, pa kaj, ko
nočemo od nje
vzeti.

Zemlja čaka
na roke pridne delovne,
dobrega in zdravega
semena, močne volje, žara in
veselja pridnega človeka,
ki mu niJanez
važno le grabiti in
Medvešek

jemati, ampak imeti rad zemljó

in jo, kot mamo in očeta spoštovati!
-
Pod Svetinjami se za trenutek ustavimo pri Kupljenovi kleti, kjer se na levi tako lepo vidi skozi presledek v gozdu na
Svetinje.
 O, pa malo naprej je še lepše.
Iz tistega modrega neba brez oblačka, se je ustvarilo tako nebo, ki je lepa podlaga za vsako
fotografijo.
Ustavimo se v Svetinjah v vinoteki, kjer si ogledamo razstavljena vina, tudi Dušanova in s police kupim
knjigo, foto monografijo o vinogradih - SPET TRTE SO RODILE – avtorja Cirila Ambroža.
Kamorkoli ti nese pogled, se vidi delo pridnih rok. Stare trte zamenjujejo nove, sistem se prilagaja strojni
obdelavi in krajina postane matematično pravilna sestavljanka zanimivih likov, tako zanimiva za
fotografijo.
Malo prej smo z onega brega gledali na tega, zdaj gledamo obratno. In oko boža lepo urejene in obarvane
vinograde.
Na tem majhnem koščku Domovine imamo vse, kar premore ta svet. Da, ljudje slovenski!
Smetano na kavi vse okrogle Zemlje!
 TONE KUNTNER

TA MAJHEN SVET

Ta majhen svet
ti je bil premajhen svet,
da si odšel odtod.

In kar si hrepene iskal, si

iskal drugod.

Le po sadike si prišel
domov in po družino.

Zdaj imaš v tujini

dom in doma tujino.
Dušan tarna, da ni lepo, ko imajo še trte belo zaščito, ki jo bodo čez nekaj let odstranili, ko si trte
opomorejo, meni je pa ravno to všeč. Igra likov v krajini.
Zadaj za vinogradom kraljuje na impozantnem mestu Kupljenova Taverna in desno Malek.
Hmmm …, kot bi vinograd pobegnil po bregu navzgor iz mavrično obarvanega gozda
…
Tu od Taverne, se tako lepo vidi na Jeruzalem. O, koliko zgodb kroži na okrog o imenu Jeruzalem, pa bo menda držalo, da so
ga KRIŽARJI, ki so se borili za Sveto deželo, prinesli s seboj s svoje poti na povratku.
Ustavimo se v Taverni. Polna je gostov, pa nam da najemnik Taverne Marjan Novak idejo, naj gremo v gornje
nadstropje na teraso pogledat njegov razgled s te sanjske lokacije med vinogradi.
Večeri se in barve postajajo tople. Škoda je časa za hrano, sedaj bosta dan in krajina najlepša.
Se vrnemo kasneje in nadaljujemo pot do Maleka. Muzej in vinoteka sta v gornjih
prostorih.
 Kakšna ogromna hrastova preša krasi
vinoteko, kjer nas ob mizah
postrežejo.
 Le en prostor naprej je lep muzej vinogradništva. Pa ne le v eni sobi.
Se malo vprašaš, ko opazuješ razstavljene predmete, čemu so le služili nekoč.
Tudi lepa kapela krasi prostore.
Sonček izgublja na moči in barve postajajo tople.
Nadaljujemo pot proti Jeruzalemu.
No, nadaljujemo … Vsakih sto metrov se
ustavimo in arhiviram vse mogoče. Stare hiše,
vinograde, klopotce, igro likov na terasastih
vinogradih,
sončni zahod, jagnjedi, ki od daleč naredijo to
našo silno lepo krajino tako
podobno Provansi z njenimi vitkimi
cipresami.
Slovenci mislimo, da je pri nas lepo le na Bledu, v Bohinju, na Triglavu, v Postojnski jami in v
Piranu.
Dobro jutro, ljudje slovenski.
Takole božansko se poslavlja dan v
Kamor grem, zvedavo opazujem različnosti in posebnosti vsake pokrajine. Ne samo na pokopališčih, ki so
biser , ki ti veliko pove o kraju, tudi taka in tako zložena drva so mi nekaj posebnega.
 Beli oblaki na modrem nebu se barvajo na rdeče, ko prispemo na Jeruzalemski grič.
Sonček z zadnjimi žarki boža cerkev in poslopja na holmu, ki ga krog in krog obkrožajo
vinogradi.
 HOLM PRI HOLMU

Grič pri griču

in na njem
terase. Pa kakšna
trata,
kjer se še živina pase.
Klopotci čakajo
na veter
da s svojim ropotanjem
proč od sladkih grozdov
prepodijo ptice,
na vrhih holmov
na slemenih pot,
skupine jagnjedi,
pa cerkve,
zidanice.

V kozarcih rujno vino,

ki se v telo in v dušo
vpija …

Pozdravljena,
nebeško lepa,
v dušo
segajoča
PRLEKIJA!

Janez Medvešek
Nekoč je bilo tu vse tako urejeno … Kaj, nekoč. Še danes je na vzhodni strani lepo urejen vrt.
Pod vrtom pa se pnejo proti vrhu mogočni in lepo obdelani vinogradi.
Ob robu holma se spuščam proti vinogradom.
Sonček končuje tam na zahodu svojo današnjo pot. Veter se umiri, zastave tudi in klopotec že dolgo
miruje.
Listi z brajd brez vetra ne odpadajo. Morda za mano jutri pride še kdo, ki mu bodo polepšali lep dan.
 Vse utihne, še ptice na drevju in le tam nekje od daleč prinese zven večernega ave.
Svetinje objema topla tema in vinograde in doline zagrinja ona še bolj temna od
temne.
TONE KUNTNER

PO SNEGU DIŠI

Žito je v kaščah,
krompir v kleteh.

Koruza v
vencih pod
streho visi.

Poljsko orodje
leži po koteh.

Njive so
prazne. Po
snegu diši.
V poltemi krajina postaja pravljična. Že kar skrivnostna. Podobna Provansi in ošiljenim japonskim ognjenikom.
Kdo ve, če je bila Donačka gora, ki tako koničasto para nebo in oblake, ognjenik?
 Le Jeruzalem se še loči v krajini. Sonček ima še toliko moči, čeprav je že za hribi,
da mi fotoaparat še prečita svetlobni zapis s cerkvico, drevoredom jagnjedi in
vinogradi.
 VINOGRADNIŠTVO CVETKO
MIHOVCI 19, 2274 VELIKA NEDELJA – SLO
E – MAIL: CVETKO.DITS@GMAIL.C
OM
MOBIL: ++386 (O)41 610 117

Gostišče TAVERNA
Jeruzalem –
Svetinje Marjan
Novak s.p.
Svetinje 21, SLO - 2259 Ivanjkovci
Tel., Fax: 02/ 719 41 28 O2/ 719 46
15
E-mail: taverna-jeruzalem@siol.net
 “Kdor je božji, ima dovolj!”,
je včasih rekel moj oče, ko smo vstajali
od spraznjene mize.

Mi pa se vrnemo v Taverno.
Ljudi skorajda ni več. Le nekaj jih še sedi
zunaj, kljub novembru in nekaj v velikem
prostoru,
kjer le svečke in male lučke rišejo
svetlobe na mize in obraze.
V odprti peči gorijo stare trte
in vonj po njih se širi po prostoru.
Kot bi trenil, smo vsi za gobovo juho in žgance.
Kako je okusna in koliko gob plava v juhi.
In na žgancih so ocvirki in na ocvirkih
smetana.
In na vse to bi rekel moj oče “O, to bi še angeljci jedli!”

Pogovor nanese na polže in

Francoze. “Bi, porcijo?”, vpraša
gospodar Marjan. Jaz odkimam žena
in Dušan pa sta za.
Kot bi srečal vilo s tremi željami, se na mizi znajdejo polži.
Jaz pójem omako, onadva polže.

In s ta mašnim že letošnjim hišnim vinom vse

poplaknemo.
Stare trte pa v peči gorijo naprej. Rodile so kar so rodile, dale, kar so lahko dale tem ubogim vinogradnikom,
ki kopljejo po ilovnati zemlji dan na dan. Na njihovih mestih sedaj rastejo nove, mlade, drugih sort, ki se bolje
prodajajo.
 Šef gostišča Marjan prisede k mizi in v rokah prinese
s seboj dišečo kvasenico, zanimivo jed, ki
domuje po teh prleških bregačah in dolinah.
Pravzaprav je zanimivo okušati jedi po različnih
pokrajinah.
Pred letom je bilo, ko sva na večer prispela v
gostilno na Ptujski gori. Pravzaprav se nama je
“kofetkalo”
in na tabli zagledam napis gibanica. Hmmm, gibanica in
kava.
Za umret dobro. Naročiva.
Pomenkujemo ta čas in kmalu prinese gospod
nekaj čudnega. Gleda me, ko mi že na obrazu
piše, da je udaril mimo.
“Saj ste rekli giban'co, ne?, o kako je nebeško dobra.
Imam še recept od mame …”
Pa bi on še kar naprej ropotal, če ga ne bi
ugasnil z besedami:” Ampak tole ni podobno
gibanici!” “A, tu je problem. Narobe ste prebrali. To ni
gibanica,
ampak giban'ca. Poskusita jo, odlična je!”

Ja .., bila je odlična.

Nekaj koščkov sva jo odnesla še domov!
Me je sram, ampak tudi te božanske koščke na krožnikih, dobre kot sam vrag, bi odnesel domov za jutri ob kavi.
Ampak se vse dobro še ne konča.
Marjan za nekaj hipov izgine in pojavi se z novo ponvijo,
v kateri tako mikavno diši še ajdov kropec, po prleško - Hajdinski kropec.
V peči dogorevajo stare vinske trte. Zunaj se je stemnilo.
 Piti ne smem, ker je še dolga pot pred mano. Spijem kavo na vse dobro in lepo mi je.
O, če bi nas sedaj gledal mali vnuček Jaka …
Rekel bi: ”Dedi, imaš še kaj prostora v škatlici, no, v trebuščku, za kaj dobrega?”
Ja…, pravzaprav smo vsi eni mali Jakci. Vedno se v trebuščkih najde še malo prostora za kaj - dobrega.

Hvala vama Dušan in Marjan za ta večer in tako lep dan.

Hvala Prlekija, za vse tvoje lepote. Hvala vam trte za grozde in za živo rumeno listje, ki je kar žarelo v soncu.
Hvala ti Narava, za sončen dan skoraj brez oblaka in za tako lep sončni zahod.
Hvala ti, Nekdo, da si me poslal na ta svet, kajti za vsak dan sem ti posebej
hvaležen.
Hvala ti, da sem lahko doma v tej tako silno lepi deželi, ki je na vsak meter kar posuta s samimi biseri.
In hvala tudi vam vsem, da lahko srečo delim z vami. O, vem, SREČA NI SREČA, ČE JE NIMAŠ S KOM
DELITI!
In jaz jo k sreči imam s kom …
Srečno na vaših srečnih poteh,
potepini!

Besedilo in fotografije ….. Janez Medvešek

Pesmi sta izbrani iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur
dano Pesmi Toneta Kuntnerja sta iz zbirke Moje
bregače GLASBA NA CITRAH – TOMAŽ PLAHUTNIK
NARODNA - MATI ZAKLIČE
Narejeno in po vsem svetu poslano koncem listopada, novembra 2014

janez.medvesek@gmail.com