Vsebina

I II III IV V VI VII VIII IX X XI XII Kolofon

4000

asu primerna povest iz prihodnjih dob po vzoru dr. Nimaha napisal dr. Nevesekdo

4/117

Pisalo se je leto 4000 po Kristusovem rojstvu! Zaspal sem bil in dva tiso let so me imele v sebi moi zemlje slovenske. Tedaj je pristopil angel Gospodov, angel Azrael, in mi ukazal: Vstani! Vstajal sem. Ali prostor meril mi je est evljev v dolini kateri mi je bil spoetka preozek in pretesen, bil mi je e preobiren, tako da bi se bil zlahka raztegnil na vse strani, samo da sem imel kaj, kar bi se sploh dalo raztegniti! Toda angel Gospodov je dvignil areo svojo roko, in z vseh tirih krajev sveta so se zbirali in zbrali ostanki mojega rojstva. Dejal je angel Gospodov: Vstani in vzemi prejnjo obleko svojo! Storil sem tako, in bila mi je znova pretesna stoinstoletna moja sobica. Na levi in desni strani so zajeali duhovi, e da jih potiskam s kraja, kjer so si pridobili pravico, utrjeno po mirni tisoletni posesti. Sodnik te klie pred svoj prestol, govoril je ni, ki me je vzdramil iz smrtnega spanja, izkazati ti hoe milost! Torej mi je oprstil pregrehe moje! zaihtel sem radostno.

5/117

Vse ti je oproeno! Dva tiso let si leal v zemlji brez ivljenja in zavesti. In to se je videla stvarniku primerna kazen za tvojo samozavest, s katero si se odlikoval nekdaj! Dva tiso let! vzkliknil sem. Kaj se je zgodilo s slovensko domovino v tem asu? Moli in akaj! ustavi me ostro poslanec Gospodov. Moli in akaj ter ne prepreaj z vpraanji namenov Tistega, ki te je komaj poklical iz prahu in ki ima nas vse v mogoni roki! Dva tiso let! Dva tiso let! Ta misel mi ni hotela zapustiti znova ustvarjenega telesa. Kako lahke se mi utijo kosti! pristavil sem zadovoljno. Ne udi se, odgovori mi angel, saj so bile v razlinih rokah in prav mon so obrabljene sedaj, ko so ti po brezkonni milosti podarjene znova! Nadaljeval je: Gospod ti je odloil dolgo pot, zategadelj vstani hitro! Dodajam e to: iroirna je njiva, kjer si spal, in s tabo je spalo tiso in tiso drugih mrliev. Taka je zaukazba boja! Izberi si spremljevalca, da ti je na poti prijatelj in svetovalec! Kdo li bode hotel z mano? Obii jih, nekdanje prijatelje svoje! Toda hitro, ker le kratka je nama odloena doba! Vstal sem. Odmikala se je zemlja pred mano, in od angela se je razlivala svetloba okrog in okrog. Povsod sem gledal posteljo pri postelji; in spala je Adamovih otrok legija pri legiji! Prijel me je Azrael za roko, in obstala sva pred leiem, ki je bilo iroko in pripravno za dva loveka, kakrni so umirali takrat, ko sem e hodil po rni zemlji. Angel Gospodov je dihnil proti rni rui in dejal: Govri! Iz osrja zemeljskega se zauje: Kdo me klie? Po tvojem glasu, prijatelj Tine, spoznal sem te kakor mnogokrat prej, ko sva e dihala sladko ivljenje! Gospod me klie na zemljo, odgovoril sem, in ti mi bodi spremljevalec in svetovalec!

6/117

Na zemljo? in videti je bilo, da se je prijatelj Tine nekaj zamislil v gomili svoji. Na zemljo, pravi? Odgovri mi tole: Ali rodi po ampanjskih goricah trta, in ali pij na zemlji pametni ljudje e vedno francosko vino? Obsenil me je Azrael z desnico svojo, da sem odgovarjal resnino in pravino na vsako vpraanje. Odgovoril sem torej: Ni ve ga ne pij francoskega vina zemljanje in v ampaniji je vse golo, kakor je bilo golo vse po nekdanji Sahari! Zadnjo steklenico ampanjca je izpil ruski car leta 2905 po rojstvu Odreenikovem in od tedaj ga niti ruski carji niso dobili ne kaplje! Duh pod mano zastoe tako milo, da me preine in gane, da koprnim od soutja. In kaj pij sedaj umrjoi rodovi planeta naega? Zopet sem moral odgovoriti resnino in pravino: Vod in zgolj vod! Takoj se zauje odgovor iz zemljskega osrja: Ne grem! Hodi sam! Tukaj leim tako prijetno: tukaj ni pravd, ni biriev in ne oabnih sodnikov! Pristopila sva k sosednji gomili. Azrael dahne nanjo in ukae: Govri! In sedaj si se odzval ti, prijatelj Fran, in vpraal, kdo te klie na dan. Odgovoril sem: Ali bi ne hotel z mano na zemljo, da mi bode moder svetovalec? Strahoma sem priakoval odgovora njegovega. S tabo? zazvenelo je iz osrja zemeljskega. S tabo? Skoraj vem, kdo si. Pisec slovenski si bil nekdaj, toda pojma nisi imel niti o staroslovenini niti o tem, kako se pravilno pie nova slovenina. Ali ni bilo res tako? Pravilno in resnino sem moral odgovoriti: Res, bilo je tako! Vidi, zavrnil me je porogljivo, odrini, kamor ti drago! e dva tiso let poivamo tukaj, ali e sedaj me asih glava boli od vaih slovnikih pregreh. Pojdite rakom vigat, vsi pisai in pisuni! e nekaj mi odgovri. Imate li e vedno nadkofa olomukega na zemlji? Resnino mu odgovorim: e vedno, in sedaj je kardinal! Odrini in ne krati mi dragega spanja! Obupan in preplaen pristopim k tretji gomili. Bilo je to leie ozko in prialo je, kako ubono in tanko je bil v ivljenju obleen duh, ki sedaj poiva tu spodaj. Oivil ga je s svojim dihom Azrael in mu ukazal, naj govori. Mene pa je zopet obsenil z desnico svojo, da sem moral govoriti resnico in pravico.

7/117

Kdo sta, ki mi kratita smrtni mir, dasi vaju nisem klical? Po tej slabi volji sem spoznal takoj osornega prijatelja Josipa. Kliem te, da me spremi na zemljo, v domovino slovensko! Glej ga, ti si! odgovoril mi je. Dva tiso let si e mrtev, in smrt te e sedaj ni spametovala! Da bi se zopet napotil med Slovence, pit kislo vino dolenjsko in brezplano pisat romane in novele tako silno me Oe nebeki gotovo nee udariti! S svojega mestia se ne ganem! Ali se e sploh kaj pie in pisari v slovenini? Prisilil me je Azrael, da sem moral odgovoriti pravico in resnico. Zgolj molitvene knjige, drugega ni! Zdelo se mi je, kakor bi ul grohotanje iz osrja zemeljskega. Potem pa mi je zazvenel odgovor: Odrini v miru bojem, mene pa pusti, da zopet zaspim na sto tiso in sto tiso let! Tono sem vzdihnil: Nikdo mi nee biti spremljevalec! Moi nimam, da bi ti siloma zbudil tovaria! odgovori mi nato angel Azrael. Pojdiva torej sam na pot! Vzel me je v naraj in grozen pi in vihar me je sprejel v sredo svojo. Angel pa je uprl nogo na trepetajoo zemljo in kamor je stopil, podirala so se selia in skalnate gore so se drobile. Z eno nog se je dotikal zemlje, z drugo pa jasne lune! Od svetv do svetv je stopal, majali so se vsi, toda niti eden ni priel iz svojega tir, ker bi se bil sicer e tiste dni moral poroditi kaos, v katerega bode konno roka Stvarnikova pomeala vse svetovje. Svet za svetom se je vrstil pred mojim pogledom; bilo jih je na milijarde; milijarda za mano, milijarda pred mano. Ali neprestano dalje me je drevil poslanec Gospodov, da jih niti teti nisem mogel, dasi sem bil nesmrten duh, kakor ni, ki me je objemal v naraju svojem. loveke rodove po zemlji pa je tepla tedaj iba Gospodova, in vsi so priakovali grozovite dobe, da se prikaejo apokaliptini jezdeci na obnebju in da prin pobijati lovetvo. Potresi, lakota in povodnji, vsa ta zla so morila lovetvo, in nepremagljivi orkani so tulili okrog zemeljske oble. Po vsem severnem nebu pa se je kazala zvezda repatica, ki je bila kakor ognjen me, s katerim je hotel razsekati veni Bog vse ustvarjene svetove. Ali to ni bila

8/117

zvezda repatica, to je bil angel Azrael, nose me pred prestol venega Sodnika! Zapustivima vesoljnih svetov vesoljne prostore, zaarila so se pred nama nebes velikanska vrata. Izdelal jih je nekdaj Hefajst od istega zlata in jih okrasil z dokaj divnimi podobami. Obrnil sem pogled v kraje, od koder sva prila: zvezda pri zvezdi se je utrinjala, in sukali so se breztevilni svetovi, kakor bi vigala iskra pri iskri po venem ozraju! Kje si se sukala v tej mnoici, stara mati zemlja? Obrnil sem pogled prdse, kamor sva hitela. Pred nama se je aril ogenj nebekih vrat! Sam Bog je bil v svoji slavi upodobljen na njih in okrog njega vsi zbori angelov in arhangelov. Bila so visoka in iroka, da jih ni moglo prezreti nobeno oko loveko. Pred njimi pa se je iril brezkonni prostor, ki je sezal iz venosti v venost. Svetil se je kakor parket v gosposkem dvoru, ali ivega duha ni bilo opaziti na njem. To je predpekel! izpregovori Azrael. Predpekel! zaudim se. In kje so duhovi oakov, ki so nekdaj samevali tod? Vsi so prejeli milost v Gospodu! ree mi angel. Tedaj se je po bleei vrini od nekod hipoma pokazala sklonjena podobica drobnega moika! V rokah je nosil dolgo, teko metlo, in kakor blisk je vigal njo po predpekla parketu sedaj sem, sedaj tja! Ali neprestano so mu kapala debele srage z ozkega obraza, kjer se je kazala gubica pri gubici. In vsaka kaplja je padla na svetli tlak, in po vsaki kaplji se je napravila na svetlem tlaku velika rna lisa. In pri vsaki kaplji je zastokal: Oj, te lise, te nesrene lise! Bil je zamolklo zvene glas in ul se je kakor iz groba! Potem pa je kakor huda ura bl z metlo svojo za svojimi lisami; ali im bolj je delal, tem bolj se mu je mnoilo delo. Kdo je ta siromak? vpraam soutno. Veliastne poteze angelskega obraza je zdajci pomilil nasmeh, kateri se je pa hipno zopet raztajal. Opazuj ga, izpregovori Azrael mirno, in potem priznaj pravinost sodbe boje! Takrat naju je ugledal moiek na predpeklenskem tlaku. Kakor bi ga bila odnesla sapa, izginil je vzdihuj v veni planoti.

9/117

Opazuj ga! nadaljeval je angel Gospodov. V ivljenju je sodil in sodil, bruna v svojem oesu pa ni obsodil, ni obsojal. Udaril ga je zato Gospod in mu odkazal edino mesto v predpeklu, da isti ondi tlak in odpira nebeka vrata duam, hiteim v naraj premilostivemu Stvarniku! Tedaj se je zopet prikazal ni, ki je bil ravnokar izginil. Metlo je odloil, ali na desno rame si je sedaj oprtal teak klju od samega istega zlata. Pod teo tega bremena se je opotekal, da mu je znoj curkoma lil po usnjatem obrazu in da so ostajale v dolgih brazdah rne lise za njim. Na rmenu, kjer ga je teil klju nebekih vrat, napravila se je bila v teku tisoletij uljasta grba, enaka velblodovi. Pri vsakem koraku mu je zlato breme stisnilo to grbo, da se je telesce kar zvijalo od bolein. Vtem sva ga dohitela pri nebekih vratih. Jee in godrnjaje si je zvalill klju z rmena, da bi ga potisnil v nebeko kljuavnico. Pri tem si je prilece vendarle ogledoval nekoliko. Srd in nejevolja sta mu napela zgubani obrazek, in kakor luci sta se mu zaiskrili oesci. Zopet slovenski liberalec! zatogotil se je. Odpri in ne sodi! zavrne ga angel Gospodov. Ne sodi, ker sedaj si sam sojen! Rene dvigne klju in roljaje odpira nebeki portal. Slovenski liberalec! Da, takrat sem te spoznal, doktor Tone od zelene Soe! Dva tiso let in delj e nisem ul tvojega glasu, ali tukaj sem te iztaknil v predpeklenski revini in zapuenosti! Muze, dajte mi moi, da vredno zapojem o ustvih, ki so tedaj napolnila komaj prebujeno duo mojo! Tone do Soe je! zaviknil sem, in usmiljenje mi je raztopilo duo, da sem se hotel razjokati zaradi njega, ki je nekdaj kandidiral za prvo mesto v nebekih viavah, a je sedaj toli siromaki obtial v predpekla grozovplivnih samotah. Razjokati sem se hotel, toda solza mi takrat e ni bila znova podeljena in soutje ni dobilo steze, da bi se bilo izlilo iz mene. Predrznil sem se ogovoriti Azraela: Ta je torej tisti, ki je gospodaril nekdaj na zelenih obalah zelene Soe? Govoril si! In koliko asa je e tukaj?

10/117

Dva tiso let! Dva tiso let! In neprestano mu je pometati stezo do nebekih vrat in odpirati duam, katere so poklicane v raj Gospodov? Govoril si! In odpirati mu je tudi duam slovenskih liberalcev? Govoril si! Brezkonno pravina sodba razsodnosti boje! In kdaj bode dopolnjena vrsta njegovih muk? To je zapisano v knjigah sodeb bojih! Te knjige mi niso odprte, in sam arhangel Mihael strai s svojim meem pred njimi! Vtem so se na steaj odprla vrata nebeka in ob roki Azraelovi sem prekorail prag svetega raja. Kdaj mu bode dopolnjeno? vpraal sem iznova. Koliko vekov ostane e tu? Nekaj bilijonov, in e se ga usmili Gospod prej, nekaj milijonov let! Nekaj bilijonov, nekaj milijonov let! Duh moj ni mogel prebiti besed Azraelovih! Omahnil sem kakor posekan hrast na tlak pred angela in obleal obnemogel. Svojero me je vzdignil. Prav takrat so se sama od sebe zapirala nebeka vrata, in le za nekaj trenutkov se je onemogli pogled moj razprostrl po predpekla bleei vrini. Po tej vrini pa je e plesal nesreni nebeki vratar in se z metlo svojo drevil po nji. In glasno je zazvenel jok njegov: Oj, te lise, te strane lise! Potem so se treskoma zaprla vrata. Azrael pa je izpregovoril temno-resnega obraza: Ako ti dodeli Gospod, da zopet kdaj ugleda zeleno zemljo, ne sodi, da ne bode sojen!

11/117

II

Ko sem se zopet zavedel, hitela sva z angelom Gospodovim po neizmerni tratini. Na levi strani se je v rnih oblakih izgubljala orjaka peina, s stenami, katerih vrhuncev ni dosezalo moje oko. Megla se je vlaila po krjinah, s teh pa se je razlegalo neprestano vzdihovanje duhov, begajoih po meglenem polumraku. Preteti ni bilo onih, ki so trpeli in jokali ondi ob tonih strminah. Na desni strani pa je sijalo veno sonce, in njega arki so ustvarjali mavrico za mavrico, proeo se nad bistro reko ali nad modrobojnim jezerom. Po livadah naokrog je cvetela lilija pri liliji, in zlate ptiice so letale od aice do aice. Po teh livadah so se v nebekem veselju igrale nedolnih otroiev netevilne tolpice; nadzirali so jih angeli, vodili jih in obkroali z ljubeznijo svojo. Kaken kraj je to? vpraal sem Azraela. Tu sonce in nebeki ples, tam megla in koprnenje duhov. Veni angel, pojasni mi vse to, ako je taka volja tvoja!

12/117

Odgovoril je Azrael: Tu gleda tvoje oko kraje, kamor je milost boja pregnala tiste grenice, ki so svojero pomorile sad telesa svojega! Tu umorjenci, tam morilke! In vsaka gleda trenutek za trenutkom v sonnem svitu in v nebeki lepoti, kar je nekdaj porodila v boleinah in uniila v grehu! Tja hrepeni vsaka grenica in bode hrepenela na vekov veke! In kakor prinaa sapa jesensko listje iz jesenskih gozdov, tako so se sedaj in sedaj nesreni duhovi dvigali iz meglenih krajev, da bi siloma dospeli na sonno livado, kamor jih je silil kes in jih gnala iznova vzbujena ljubezen. Menil sem e, da prestopijo mejo, ali v zadnjem trenutku se je vselej prikazala vojska angelov nebekih, ki so nesrene duhove s krvavimi mei drevili nazaj v meglo, kjer je jok in kripanje z zobmi. Kdaj jim bodo dovrene muke? vpraam spremljevalca svojega. Zatemni se obraz Azraelov, in z jeklenim obrazom mi odgovori: Nikoli! Zdajci prihitiva do drugih nebekih vrat. Bila so izsekana od ahata, a na njih je bila upodobljena Porodnica Boja v milobi in krasoti svoji. In obkroale so jo sve svetnice-muenice, kolikor jih je kdaj porodila zemlja. V nje vznoju je poganjala vrtnica, iz katere je neprestano klil cvet za cvetom. Evo ti nove muke zavrenim duhovom! izpregovori angel. Tam zavrene matere, tukaj pa vzor vseh mater! In ta vzor jim je gledati na veke! Z mano poveliuj pravinost bojo! In z Azraelom sem povelieval pravinost bojo! Zdaj se sama od sebe odpr druga nebeka vrata. Stopila sva v kraje, kjer je v divnosti svoji e kraljevalo veselje nebeko. Oko moje je zrlo krjino, kakor si je lepe in mileje ne more eleti dua! V sredi je kipel proti istemu nebu velikanski Ararat; Tigris in Evfrat sta izvirala izpod njega. Indus in slovanska Volga, Misisipi in brezkonni Amazon in vse druge mogone reke so se vile po vrtovih, kjer se je ibilo vejevje od bogatega sadja. Lev in tiger in druga zverjad je krotka kakor v prvi dobi lazila v senci velikanskih dreves. Kakne kraje gledam sedaj? vpraam ponino angela na desnici svoji. Oko ti gleda raj, v katerem sta bila ustvarjena prva loveka, odgovori mi Azrael. Toda po prvi pregrehi ga je Stvarnik odtrgal z zemlje in ga prestavil sem. emu? drznem se vpraati iznova.

13/117

Takoj mi odgovori angel: Tu je kraj, kjer poveliuje Stvarnik vse tiste zakonske, kateri so si ostali zvesti do smrti! Tukaj se poveliuje zakonska zvestoba! vzkliknil sem. Sveti Odreenik! Ti prostori niso sezali iz venosti v venost! Neresnice ne morem govoriti! Prenapolnjeni niso bili ti nebeki prostori; v brezkonni ljubezni so se druili duhovi po njih, ali gnee ni opaalo strmee mojo oko! Adam in Eva sta hodila krasna, kakor v prvotni dobi, ob obalah mogonega Evfrata in se objemala v isti ljubezni. Videl sem e mnogo drugih blaenih duhov, sosebno v visoki slavi tebe, Vittoria Colonna, in soproga tvojega Francesca Pescara, ki je nekdaj s srno svojo krvjo rosil bojno polje tone Pavije! Zadaj je ugledalo sreno oko tudi njo, katera mi je bila druica v ivljenju in mi porodila obilo cvetoih otrok! Toda angel Gospodov ni dopual, da bi stopil pred njo; odnesel me je s krajev, kjer se je zbralo le oskromno tevilo onih, ki so bili poklicani tja. Obstala sva pri tretjih vratih nebekih. Bila so izsekana od samo enega rubina, in Kristus, Odreenik na, upodobljen je bil na njih s trpljenjem svojim. Dvignil je angel roko in se trikrat globoko priklonil. Jaz pa sem se priklanjal njim. Sama od sebe so se odprla vrata in stopila sva v kraj, ki se razteza pred zadnjimi vrati nebekimi. Povsod miloba, povsod krasota! Ali niti enega nebekih duhov nisem mogel opaziti! Dobri angel, izpregovoril sem, pojasni mi blagohotno, zakaj so osameli ti prednebeki kraji in zakaj so duhovi pregnani s teh mest, kjer se povsod razodeva miloba in kras? Tudi ti kraji, odgovori mi angel, odkazani so po brezkonni razsodnosti boji posebnemu namenu. Semkaj so poklicani izvoljeni duhovi, ki so v ivljenju prejemali dobrote in se zaradi njih vgali v pravi, isti hvalenosti! Strme obstanem. Nikjer nisem opazil zvelianega duha, in leta 4000 po Kristusovem rojstvu je bil ta prednebeki prostor e prazen! Zdajci se pred nama zaiskr etrta in zadnja vrata nebeka. Zbruena so bila od samo enega demanta, in Sveta Trojica je bila upodobljena na njih. Okrog njih se je ovijal vinski trs, vedno zelene in neprestano rode raznobojno grozdje. Ali tu pred vhodom sem ugledal tebe, starka iz narodne pesmi slovenske! Z lica se ti je arila prava radost nebeka, in v roki si stiskal

14/117

kozarek rujnega vinca. Kadar si ga izpil, prihitel je precej angelek boji in ti iznova nalil kupico. Neprestano pa si pel slavo svojemu Bogu: Oe nebeki, glej, e en kozarek zdej, hvalo bom vekomej, vekomaj pel! Kako, da je izbran samo ta na to izvoljeno mesto? zaudil sem se. Odgovoril mi je Azrael: Mnogo je pil! Ali pri vsaki kupici je dajal hvalo Tistemu, ki mu je ustvaril gorko kapljo. Bila je to prava hvalenost, ker je prihajala resnino od srca. Zategadelj ga je povelial Gospod in mu dodelil milost, da mu e po smrti rodi vinska trta! Odprla so se zadnja vrata nebeka. Gledal sem Boga od oblija do oblija, in jasne so mi bile vse skrivnosti njegove. Popisati se ne d, kar sem gledal, ali toliko je gotovo, da nebeki Oe na ni taken, kakor govor o njem nega hlapci po Gorikem. Angel Gospodov me je spremil pred prestol boji in me obvaroval, da me niso pokonale strele, ki so se neprestano vigale s tega prestola. Gospod pa je izpregovoril: Nekdaj, ko si e pregreno ivel na zemlji, elel si, da bi za dva tiso let zopet ugledal domovino slovensko. Bodi lovek! In ti, angel ivljenja, dotakni se ga s prstom svojim, da se izpolni elja njegova! Angel ivljenja je pristopil in mi iznova vklenil duo v loveko telo. Nato izpregovori Gospod: Pristopi tudi ti, angel smrti, in dotakni se ga s hladno roko, da mu bode zopet umreti, ako si bode zaelel, dale od zelene zemlje! Obsenil me je angel smrti, in pretresla me je ledena njegova mo, da je bilo zdajci zopet umrjoe telo, katero je ravno dal iz rok angel ivljenja! Konno je e izpregovoril Gospod: Pribliaj se tudi ti, angel ljubezni, in rahlo roko mu poli na glavo, da se znova vname ljubezen v njem, ljubezen, najslaje tolailo otrokom mojim na zemlji!

15/117

Kakor topla sapa, v kateri se spomladi tajata sneg in led na gorskih vrhovih, tako je dihnil name angel ljubezni. Srce moje je bilo hipoma plodovit vrt, kjer je hotela ljubezen zdajci pognati svoje kali! Azrael, izpregovoril je Gospod, vzemi ga zopet v naraj in odnesi ga na kraje, kjer ga aka novo ivljenje! Tako se je zgodilo. Tema je bila ob meni in otrpnila je zavest due moje. Ko sem se zopet zavedel, bil sem e na zemlji!

16/117

III

Na zemlji sem bil torej! Telo mi je bilo umrjoe kakor nekdaj in v sebi je nosilo vse tiste strasti kakor tedaj, ko se je porodilo prvikrat! Tudi stari spomin se je oivil v meni, in prvo ivljenje se je raztezalo pred duhom mojim kakor ravan, kjer mi je bil znan vsak prostorek, sleherni kotiek! Po meni se je pretakala vroa kri, in mladostna mo me je preinjala. Zopet si lovek! Pri tej misli je vse zakipelo po meni, in presreen sem si potipal iznova ustvarjeno lice. Zautil sem mehko in voljn koo. Tedaj se je vzbudila prva elja v meni: elja po zrcalu, da bi si ogledal zopet dano krasoto svojo. Ta elja mi je utrdila preprianje, da sem res zopet lovek, na uboga stvar, ki se porodi v pregrehah in neimrnostih in prav tako umira! Leal sem na mehki travi polja Ljubljanskega. Nad mano je sijalo sonce in me grelo s toplimi svojimi arki. Po dva tiso letih sva se zopet videla s tem orjakom in vlikim prijateljem lovetva. Vedno je e tialo sredi velikanskega obnebja; vse pod njim se je izpremenilo, toda sonce smo je ostalo, kakrno je bilo takrat, ko ga je Stvarnik izpustil iz rok. Zagledal sem se tja v Kamnike planine; prebile so stoletne viharje in krasne kakor nekdaj mejile

17/117

krjino. Obrnil sem pogled proti beli Ljubljani. Mnogo se ni bila razirila. Obkroalo jo je visoko zidovje, za zidovjem pa skoraj nisem mogel preteti cerkvenih stolpov. Dolgo asa si spal, prijatelj! ogovori me nekdo. Ozrem se za glasom. Blizu mene, tik njive, obsejane z repo, epel je na zemlji pleast lovek, siromako obleen. Marsikako zplato si je bil prikrpal na suknjo, in palec na desni nogi mu je gledal iz obuvala, koje si je ovil z brezovo trtico. V roki je imel olupljeno repo, katero si je ravnokar izpulil na sosednji njivi in jo sedaj glodal. Ta mo se je torej ponino oglasil, in sicer latinsko, dasi ne preklasino. Ker sem tiste dni govoril vse jezike sveta, odgovarjal sem mu brez teave. Dolgo si spal! Prijezdil si na temle konju, toda e v sedlu si spal, in vsak trenutek sem menil, da pade na tla! ele zdaj sem opazi konja, obloenega z obilo prtljago. Pasel se je po livadi in se ni menil za naju. Hvala ti, Azrael, dejal sem sam v sebi, da si tako izvrstno skrbel zame! Ko si se hotel zgruditi s sedla, nadaljuje ni, prestregel sem te in te poloil semkaj v travo! Iskreno ga zahvalim. Ako se ne motim, ree zopet, tedaj si tujec, katerega je usoda zanesla v nao krjino? Pravo si pogodil, odgovorim mu; tujec sem, dasi je nekdaj oko moje e gledalo to ravan. Od kod prihaja, brate in prijatelj? vpraa me. Visoko od zgoraj. Torej z visokega severa? Morda iz krajev, kjer vlada narodom sibirska republika? Iz tistih krajev! Kakih novic nam prinaa? Niesar posebnega, esar bi e ne vedeli. Prvi moj pozemeljski znanec je bil videti jako radoveden. Torej je resnica, povprauje me ivahno, da sta se kardinal iz Varave in ruski car merila na ravninah smolenskih in se ljuto borila ves teden?

18/117

Tako je, kakor govori! odgovorim jaz. In konno je res zmagala njega eminenca in uniila belega carja? Tudi to se je zgodilo. Sedaj je daljna Rusija posluna kardinalu iz Varave, in resnica je, da je zadnji Romanov pobegnil k cesarju zdruenih severnoamerikih drav, kakor se je nam poroalo? To je resnica. Navdueno je vzkliknil: Kako velika je mo svete cerkve! Ali sedaj, ko me je izpraal toli temeljito, prinem ga izpraevati e jaz. Tujec sem, reem mu, in ptujem e dolgo. Obhodil sem mnogo deel, ali semkaj sem dospel ravnokar. Nisem e dobil brata, kateri bi me pouil o tukajnjih krajih in rodovih. Bodi mi prijazen in razjasni mi, kar mi je e temno in nejasno! Moja prijaznost ti bodi verni hlapec! odgovori mi takoj. Imenuj mi to deelo in mesto, katerega ozidje se dviga pred mano! To mesto je Emona, in o njega prvi zgodovini vemo samo to, da je bilo od nekdaj sede slavnoznanih kofov. In deela, kako se imenuje? Papeeva provincija tevilka LII. Papeeva provincija! zaudim se. In kje so druge tevilke? Samo v osrednji Afriki jih je petnajst! odgovori mi ponosno. udil sem se sam v sebi nekaj asa. Potem pa bojee vpraam: Kdo vam je vladar? Prvi vladar je pape. Rimski pape? Vidi se ti, veli mi porogljivo, da si tujec in da slabo pozna zgodovino! Kje so asi, ko so e nai papei imeli svoj sede v Rimu! In kje stolujejo sedaj? To bi vendar moral vedeti! Ko je sveti Gregor CCXXII. dal na Kapitolu usmrtiti poslednjega lakega kralja, preselil se je s kardinali svojimi, katerih je bilo takrat samo tri tiso, v Afriko, in od tedaj stolujejo papei nai v starodavnem Timbuktu! Hvala ti za pojasnilo! In kdo je drugi na vladar?

19/117

Premilostivi na nadkof ljubljanski! Nekdaj so vladali tukaj avstrijski cesarji, omenil sem ponino. Ti vladajo e, toda le po imenu. Po imenu! Pojasni mi to, prijatelj! Najvaneja zgodovina ti je popolnoma neznana! Leta 3992 se je uprl nadkof ljubljanski, in kardinal iz Zagreba mu je prihitel na pomo. Cerkvene ete na desnem krilu jim je veleval kaplan Trnovski zgrabile so se z vojsko avstrijsko in jo razteple in premagale na Ptujskem polju. Da, da, prijatelj, nadaljuje ponosno, na Ptujskem polju se je bla tista zmagonosna bitka! Od tedaj smo papeeva provincija tev. LII., in Dunaj nam mora vsako leto plaevati danj. Kaken je ta danj? Petdeset tiso centov voenih sve, kar ni malenkost sedaj, ko je vosek toli drag. Sedaj, ko si me prijazno pouil o politinem razmerju, poui me e, kaken jezik govori ljudstvo po teh krjinah? Tudi to ti razloim. Obevalni jezik je latinski, in vsi olikanci ga govorimo. Tudi seljaki ga veinoma e govor, sam nije ljudstvo govori star, pozabljeni jezik, in sicer vsaki dve uri drugae. Uenjaki e nismo edini, kakov jezik je to; nekateri trdijo, da je ostanek stare tatarine, drugi zopet, da je to nekdanji turki jezik. Srce se mi je krilo zaradi tvoje usode, uboga, uboga slovenina. In nemina? vpraal sem. Ta se e tiso let ne govori ve. Prijetno mi je zazvenel odgovor na novoustvarjena uesa. Ali ni se mi videl verjeten, zato vpraam zauden: Kako to? Odgovori mi: Ne pozna li dekreta nadkofa Janeza devetindevetdesetega? Ta dekret prepoveduje nemki jezik enkrat za vselej. Zakaj? Vzroki so tehtni. Najveji grenik, kar jih je kdaj porodila zemlja, bil je prekleti Martin Luter! Ta je pisaril pohujljive svoje knjige v nemini, in zategadelj je blaeni nadkof Janez prepovedal to govorico. e tiso let se ni ula v nas nemka besedica!

20/117

Ve mi je bil spomin na tega nadkofa, samo al mi je bilo, da ni ivel leta 1891., ko bi ga bili Slovenci potrebovali tako bridko. Znanec moj je v tem asu pohrustal repo svojo. Vstal je in izpregovoril elegino: Sonce e zahaja, in mrak me sili v mesto. Ako hoeva o pravem asu dospeti k mestnim vratom, as je, da odrineva. Ako hoe v mesto, bodem ti spremljevalec, kakor si ne more eleti boljega! Spremstvo tvoje me bode osreilo! odgovoril sem hvaleno. Ako mi odteje nekaj novcev, vedem ti konja, zakaj za te korake ni vredno, da bi splezal na sedlo! Odtejem mu nekaj drobia, in na vse strani mi izraa hvalenost svojo, ko ga spravlja v ep. Nato prime konja za povodec in krene po ozki stezi proti mestu. Spotoma vpraam: Ali stanuje v mestu? V mestu, kje pa drugje! Zdi se mi, da nima preobilo dohodkov? Kaj hoe, odgovori mi ponino, saj sem sam profesor na vseuiliu. Profesor na vseuiliu! vzkliknem. Da, na vseuiliu Svetega Simplicija! Kaj predava? Uencem svojim razlagam teorijo blaenega Antona od Kala. Toda saj se ti ponudi prilika, da bode poslual predavanje moje, ako pride na vseuilie Svetega Simplicija! Takrat sem e sklenil v duhu, da obiem to svetovnoznano vseuilie. Za sedaj pa vpraam: Kakne dohodke ima od profesure svoje? Ti dohodki niso nikakor neznatni! Na teden mi izplauje kofova blagajnica po dve liri; poleg tega imam privilegij, da se smem brezplano najesti na kapiteljskem polju, kadar hoem. To repie je torej kapiteljsko polje? Tako je, in esto sem tukaj veerjal e prav izvrstno! Obuvalo ti tudi ni najbolje! pristavil sem. Vidi, to so res posebne sitnosti! odgovori mi. Nam vseuilikim profesorjem morajo nadkofovi dvorni evljarji brezplano napravljati obutev.

21/117

Vrstimo se drug za drugim. Sedaj je na vrsti na rector magnificus tisti, ki tako smeno predava o sandalah svetega Antona in to je tanko in neznatno lovee, ki prav poasi trga obutev svojo! Jaz pa moram akati, dasi mi palec na nogi gleda beli dan, kakor bi ne bilo ni evljarjev ni usnja na svetu! Priznal sem, da mu je v tem oziru usoda dokaj alostna. Sicer pa lovek izhaja prav lahko, zatrjuje mi, tem lae, ker imam postranskih dohodkov! Kakni dohodki so to? O vlikih praznikih, odgovori mi, zvonim v stolpu Svetega Nikolaja, kar mi na leto donaa nekaj lir. Vendar je e tudi v tem slabe! pristavi vzdihuj. In kako to? Kako to? Ker se e do malega ponujajo vsi profesorji vseuiliki, da bi zvonili v stolpu Svetega Nikolaja! Ko mu ne odgovorim niesar, doda e: In tako se nam krade kruh, nam, ki smo vendar stari in izkueni uenjaki! Prikorakala sva malone do mestnih vrat. e se je dvigalo pred nama visoko ozidje, in e sva opazila mnogotevilne strae, ki so hodile po tem ozidju. Stopila sva na most, kateri se je razpenjal nad mestnim jarkom, neposredno pred orjakim portalom. Zdajci se pripelje po prani cesti za nama gosposka koija. Pred njo so bili vpreeni tirje tolsti konji, kateri so s kopiti teptali po prahu, da se je dvigal kar v oblakih. Profesor z vseuilia Svetega Simplicija se ponino umakne, globoko se pokloni in sname obrabljeni klobuek. Rejen lovek je sedel v tem vozu in se leno valjal po mehkih blazinah. Na prsih se mu je blealo nekaj redov, torej je bilo popolnoma upravieno, da se na naju niti ozrl ni. Pri mestnih vratih je hitela straa v oroje. Zaula so se ostra povelja, in vojaki so prezentirali. Potem je bliskoma vse izginilo v mesto. Kdo je bil ta dostojanstvenik? vpraam radovedno. Izkazujejo mu vojake asti! Velika in imenitna glava! odgovori mi profesor vseuiliki. Cerkovnik pri Svetem Nikolaju je, in dodeljeno mu je dostojanstvo generala! Peljal se je na izprehod, in sam Bog ve, ali sem se mu priklonil dovolj globoko!

22/117

Z dostojanstvom generala! zaudim se. Da! Da! In z dohodki generala! udna, udna zemlja! premiljeval sem, ko sem leta 4000 po Kristusovem rojstvu poleg spremljevalca svojega prekorail vrata bele nae Ljubljane!

23/117

IV

Ljubljano je obkoljalo tiste dni visoko in debelo zidovje. Uenjaki so ga primerjali ozidju, katero je v starodavnih dobah obkroalo slavne Ninive. Sezidano je bilo ozko, toda vendar tako iroko, da je bilo v njem dovolj prostora raznovrstnim vojanicam, skladiem, kapelicam in drugim prostorom, kjer je vebala in vadila mestna posadka. V tem ozidju je tiala kar velika vojska, kateri je bilo v varstvo izroeno mesto ljubljansko. S spremljevalcem svojim, ki mi je vodil konja, napotil sem se pod velikanski obok mestnih vrat. Zunanja strau je naju pustila v miru, prav kakor da naju niti opazila ni. Pod obokom mi je bilo, kakor da sem stopil v podzemeljsko jamo. Povsod je kapalo od stropa, prav kakor v predoru. Zamolklo je zazvenelo vselej, kadar je konj s kopitom udaril po tlaku. Tema bi bila, da ni malone vsakih pet korakov ob steni gorela svetilnica, ki je razirjala mrano svetlobo. V tem smraku sem opazil tik pota, po katerem sva hodila, e drug tir, in lahko si mislite, kakna ustva so me obla, ko sem tu pozdravil staro znanko

24/117

eleznico! Bil je resnino elezniki tir in kar ni se ni razlikoval od nih, po katerih sem se vozil, ko sem bil e prvi na zeleni zemlji. Tu je eleznica! reem profesorju z vseuilia Svetega Simplicija. Da, da, eleznica, po kateri se vozi premilostivi nadkof na svoje letovie v Gorianah! Drugega namena nima? Drugega namena nima! No, saj je e to namen vseh namenov! Kaj vraga! vzkliknem zauden. Bliskoma je pri meni profesor in mi s iroko dlanjo zatisne usta. Ti kolne! Za Boga, e te uje straa! Danes e bi tial v elezju, in tudi mene bi vrgli v jeo, ako bi me zalotili v pregreni drubi tvoji! Potolail sem ga obetajo, da bodem odslej oprezneji in da neem ve kleti. Torej eleznico imate e vedno? vpraam, da bi jela govoriti o drugih stvareh. Ali kje vendar dobivate premoga, da kurite eleznike stroje, ko so e pred 2000 leti uenjaki trdili in preraunali, da po 300 letih ne bode nobenega premoga na zemlji! Tako je! Prav so raunali, premoga ni! In e bi svete knjige ne govorile o njem, niti bi ne vedeli, kaj je bil premog! Ali vam sedaj goni vlake elektrika? vpraam radovedno. Elektrika! zaudi se ueni starec. Ali ne pozna knjig blaenega Antona od Kala? V teh knjigah je preprievalno dokazano, da je Belcebub takrat, ko ga je drevil arhangel v peklenski prepad, trenil z dolgim repom svojim med vesoljne svetove. In ta udarec je treil ba na ubogo nao zemljo, da se je vse zaiskrilo. Pri tistem udarcu se je rodila ta mo, kateri so nekdaj rekli elektrika in katera brez dvojbe izvira od hudia. Zato odobrujejo vsi modrijani dekret pokojnega nadkofa Jerneja XXXIX., s katerim je ostro prepovedal, da bi kjerkoli rabili elektriko v teh pokrjinah. S tem ukrepom je blagi nadkof ponial Belcebuba samega, da nima ve moi do nas! Kaj pa vam torej goni eleznico? vpraam ga strme. Glej in opazuj sam! Zaulo se je res nekako drdranje, kakor pred 2000 leti, kadar je tekel elezniki voz po plesmih. kripale so osi, in bobnenje je odmevalo od

25/117

visokega oboka. Vmes se je ulo krianje gonjaev, pokanje biev in zamolklo jeanje. V mraku ugledam tolpo nesrenikov, napol goltnih in z verigami priklenjenih k tekemu vozu, katerega vleejo s poslednjimi momi po tiru. Kadar gre prepoasi, vseka nadzornik z voza sedaj po tem, sedaj po drugem z dolgim biem svojim. Kamor zadene, ondi se zmesita znoj in kri. In vpreenci napenjajo skrajne sile, da bi hitreje tirali teki voz, prav kakor ivina, ki je nekdaj ob naih vodah vlaila teke ladje proti reki. Trudni sopihajo mimo naju in je, da se prine konj plaiti, in da ga le izteka pomiriva s profesorjem. Vtem je oddrdral elezniki voz, in niti opazil nisem, je li kdo sedel v njem ali ne. To je bila eleznica ljubljanskega nadkofa leta 4000 po Kristusu! Soutno vpraam: Kaj so zakrivili ti vpreenci, da se morajo pehati tako neloveko? Veliki hudodelci so! odgovori mi profesor vano. Zgolj zloinci so, ki so se pregreili proti sveti teoriji blaenega Antona od Kala! Proti teoriji blaenega Antona od Kala? V em tii njih krivda? Takoj ti pojasnim vse! Prvi, dolgih sivih las, ki je vlekel prav spredaj, bil mi je nekdaj tovari na vseuiliu Svetega Simplicija. Toda v predavanjih svojih je zabredel v grozno zmoto; trdil je namre, da je po zapovedih svete cerkve dovoljeno, ako piemo besedi nadkof ljubljanski sredi stavka le z malimi rkami. Ker ni hotel javno preklicati te zmote, obsodil ga je urad za ohranjanje nadkofove asti sacrum officium defendendae sanctae dignitatis archiepiscopalis za vse ivljenje v elezniko vprego! Resnino, ta kazen ni pretirana! Da, nikakor ne! Za Jakoba XV. so take grenike seigali na grmadah! Dandanes jih pa samo priprezajo k eleznici, ker je njega milost, sedanji nadkof Martinus, v tem oziru premehak, predober. Kaj li je pregreil mladi lovek, katerega sem opazil tik bivega tovaria tvojega? Pregreha njegova je nekoliko manja. Sreal je na ulicah duhovnika svete cerkve in mu v pozabljivosti svoji ni poljubil roke. Urad za obrambo asti manikov sacrum officium defendendae dignitatis sacerdotum obsodil ga

26/117

je glede na njega mladost in oitno globoko kesanje samo na est let v vprego! Tudi ta kazen se mi vidi milostna! odgovorim. Pri nas v Sibiriji bi ga bili brkone obsodili kar na dolgih deset let! Ali kdo je ni, ki vlee prav zadaj, kateremu se vidi najbolj, kako teko premika svoje kosti? Ta je tudi tisti, kateremu nadzornikov bi najvekrat zaviga po pleih. Temu se ne godi preslabo! odvrne mi profesor. evljar je iz evljarskega oddelka. Ko pa je sreal cerkovnika Svetega Florijana, ni se mu odkril, kakor je propisano. Urad za eenje cerkovnikov sacrum officium defendendae dignitatis sacristanum obsodil ga je zaradi tega na estmeseno teko elezniko vprego. Sedaj mi je pa e jasna teorija blaenega Anotna od Kala! odgovorim spremljevalcu. Dobro vidim, da imate v mestu svojem pravine sodnike! Srea tvoja, dostavi profesor, da te ni kdo ul, ko si zaklical prej ime vragovo! Pred kaken urad bi me bili tirali potem? Takoj bi te bili vklenili v elezje in te izroili uradu v zabranjevanje pogrehe sacrum officium de prohibendis peccatis. Glede na to, da si tujec, obsodil bi te bil ta urad vsaj na dvanajst let v kazemate na Golovec. Tvoj imetek pa bi zapadel nadkofovi blagajnici! Hvala ti za pojasnilo! Sedaj mi pa e povej, kakno vojaino imate, in kakna je posadka, ki brani sreo in blaginjo mesta vaega. Tudi to ti hoem povedati. V Emoni leita dva polka in slavnoznana kohorta starih devic, kateri je izroen enski oddelek. Oba polka sta samostansko urejena in bivata tu v mestnem ozidju. Vrhovni vojskovodja je presvetli nadkof Martinus; vsakemu polku pa zapoveduje polkovnik z dostojanstvom prelata. V mestu je torej ena brigada, katera pa je samo oddelek vlike papeeve vojske, stalno utaborjene pri Gorici. Tam pa zapoveduje grof Nerva, papeev maral, kardinal in partibus infidelium, obenem papeev generalissimus za to provincijo. Ker bode njega eminenca skoro pregledovala mestno posadko, uaka morda sreo, da mu bode gledal v obraz. Znamenit vojak je in v mnogi bitki se je e izkazal!

27/117

Radostilo me bode, ako ga bodem videl! Kaken pa je polk, kateri je tukaj v ozidju pri vratih? To so nai triariji! odgovori mi ponosno. Pravo jedro so nai posadki in papeevi vojski sploh! Imenujejo se polk telesne strae ker so obenem telesna straa premilostivemu nadkofu. Ta polk telesne strae ima prekrasno zgodovino! Ustanovil ga je znameniti nadkof Benedikt CII., ki se je prvi obkolil s prepotrebno telesno strao. To je tisti slovei nadkof, ki je ustanovil prepotrebni urad v zabranjevanje brad sacrum officium hominibus imberbibus conservandis. Ustanovil si je torej posebno telesno strao, katero je po sebi imenoval strao gologlavih benediktincev, ker mora vojaki stranik slovesno prisei, da nikdar v svojem ivljenju ne poloi pokrivala na glavo. Ta straa se je polagoma razmnoila v polk, obsegajo dvanajst kohort. Po vojako in samostansko ive; isti so, trezni in zanesljivi, vdani visokemu nadkofu. Zato so jim izroena edina mestna vrata, da jih straijo; ostro pazijo ondi, da se v mesto ne priklati kaken krivoverec, ki bi begal ljudstvo. Tudi so slovesno obljubili veno ubotvo, tako da ivi ves polk ob sami miloini. Kaj dobro mu torej rabijo mestna vrata, ker mora vsakdo, najsi gre iz mesta, najsi gre v mesto, gologlavim benedektincem deliti miloino! Zaudim se: Torej vedno ubotvo so obljubili vojaki vai! Potem jim pa nadkof ne daje nobene plae? Gotovo ne! Kaknega pomena bi bilo sicer veno ubotvo? Na tem naelu je osnovan ves oddelek papeeve vojske, kolikor ga je v utrjenem ostrogu gorikem. Ob em pa ivi? Ob miloini! Vsak teden ima posebna kohorta pri slehernem polku slubo, da berai po okolici. Ti vojaki jemljejo denar, jedila, vse, kar gre v vreo ali ep. Take kohorte hodijo dale naokrog; cel v Emono so e priberaile asih. Ali to ni prijalo gologlavi telesno strai, ki je menila, da ji tuja kohorta krati dohodek. Pripetilo se je cel, da so se zgrabili z orojem, in da je tekla kri zaradi milodarov. Od tedaj papeeve kohorte ne smejo ve v mesto!

28/117

To je res izvrstna organizacija, mislil sem si. Koliko so stale vojske za prvega ivljenja mojega, sedaj pa ne stanejo niesar! Gotovo! In priliko bode imel opaziti, kako izvrstno je vse urejeno v tem oziru. V tem asu sva dospela tja, kjer je pri zidu izviral studenec. Moen curek je vrel iz zemlje in polnil kamnito korito, vloeno v tla. Potem se je odtekal po vodotou in izginjal pod ozidje. Okrog tega vrelca so bile napravljene klopi; po zidu pa je viselo obilo posod, s katerimi se je lahko zajemala voda. elezni obroi so bili vzidani v steno, da je bilo mi nanje privezavati ivino, ako jo je kdo sluajno imel s sabo. Pri tem vrelcu je obstal vseuiliki profesor, privezal mojega konja k steni in izpregovoril: Odpoijva si nekoliko. Tukaj pijem vselej, kadar sem se naveerjal na kapiteljskem repiu! Tu pije sploh vsakdo, ki je na poti v mesto. Na tem mestu se smejo napiti celo hudodelniki, vpreeni v eleznico, in to celo tedaj, kadar vozijo premilostivega nadkofa. Skratka: tu pije vse, in sicer iz stare navade, ukoreninjene v zgodovini nai. Torej pijva! Natoil je iste vode in mi jo podal. Pil sem slastno, ker je bila to prva voda, katero sem pil po drugi svoji stvaritvi, in ker je bila to voda z zemlje slovenske! Pravi, da pij tukaj vsi, ki so na poti v mesto, in to iz stare navade? Iz jako stare navade! To je bilo za nadkofa Janeza IC. blagega spomina. Takrat je bil pri Sv. Jakobu vikarij Luka, mlad, vrst duhovnik, vnet za slavo svojega stanu. Zelo obljubljen je bil enskemu spolu, posebno mlademu. Tiste dni je umrl stari upnik Sv. Jakoba, in upnik je hotel biti vikarij Luka, ki je bil zelo obljubljen enstvu, posebno mlademu. Ali kof Janez mu ni hotel dati upe, kar je vikarija Luko tako ualilo, da se je oitno uprl vijemu pastirju svojemu. Na trgu Sv. Jakoba je zasadil v zemljo prapor vstaje in pozval enstvo vse upe sebi na pomo. To je bila prva in zadnja enska vstaja, o kateri priajo listi zgodovine nae. Kakor en mo se je dvignilo razljueno enstvo, pobralo moem oroje, razdelilo se je v kohorte in kakor nekdaj amazone bojaeljno obkroilo vikarija Luko. Zgodilo se je to meseca malega travna 3919. leta in najzanesljiveji zgodovinarji nam pripovedujejo, da se je nadkof Janez sam tresel na prestolu svojem. Ali vendar se vikarij

29/117

Luka na Sv. Jakoba trgu ni mogel drati dolgo. To pa zlasti zato ne, ker ga ni podpiralo motvo, zakaj vsakemu zakonskemu mou entjakobske upe vendarle ni bilo ve, ako mu je drobna ena lazila za vikarijem Luko. Kako se je potem godilo vikariju? vpraal sem radovedno, ker so me obhajali nekaki spomini iz devetnajstega stoletja. Ko se nabralo okoli 2000 mono oboroenih ensk, vrgel se je vikarij Luka njimi preko Gradaice v trnovsko predmestje, kjer ga je enstvo tudi sprejelo kar najprisrneje. Hipoma je imel vojske vsaj 4000 junakinj, oboroenih od nog do glave. njimi se je utrdil za Gradaico in okrog cerkve trnovske. V tem taboriu je dvakrat odbil naskok kofovih vojakov, in s krvavimi glavmi so le-ti beali pred enskami. Posebno in na prvem mestu se je odlikovala kohorta starih devic, katero si je vikarij Luka izbral za telesno strao svojo. Ta kohorta je malone vsak dan udarila preko Gradaice v mesto, kjer sta se irila strah in groza. e se je menilo, da premaga vikarij Luka nadkofa Janeza in da posadi samega sebe na kofovski sede, ali na nesreo vikarijevo se je v kohorti starih devic vzbudila ljubosumnost. Oitale so vikariju, bodisi upravieno, bodisi neupravieno, da kae preve simpatij do polkovnice, ki je vodila entjakobsko brigado enskega spola. Ker se vikarij Luka menda ni popolnoma mogel opraviiti, uprla se mu je kohorta starih devic, z vihrajoim praporom prekoraila Gradaico in prestopila v kofovski tabor. Od tedaj je bledela zvezda vikariju Luki, in skoro mu je odbila zadnja ura! Janez IC. sam se je postavil na elo vojski svoji in njo potisnil ubogega vikarija z ostanki njegovih ensk k mestnemu zidu za trnovsko cerkvijo. Ali bitka je bila krvava! Oe je usmrtil her, sin mater in mo eno! Na Zena, bili so silni asi, toda konno je vendarle podlegel vikarij Luka. Obkolili so ga na ozidju za trnovsko cerkvijo in drugae si ni mogel pomagati, nego da je skoil raz ozidje v veliko globoino, kjer se je pobil do smrti. Sam nadkof Janez je vodil bitko, in ko je bila zmaga dovrena, izdal je takoj splono pomilostitev za vse krasne svoje nasprotnice. Popoldne tistega dne je el premilostivi kof iz mesta, da bi se ohladil na polju. Priel je tudi do tega studenca, in eja ga je zmogla. Naliti si je dal kupo in jo izpraznil na ast slavne premage. Od tistih dob pa je ostala navada,

30/117

da pije vsakdo pri tem studencu, bodisi da je na poti iz mesta ali na poti v mesto, in sicer pije na slavo premagi nadkofa Janeza IC.! Ali se je pozneje uprl e kaken vikarij? vpraam radovedno. Nikdar ve! Nadkof Janez IC. je izdal takoj dekret, da se je mesto razdelilo v tri oddelke. Prvi oddelek je odkazal oenjencem tu je tudi kapitelj in kofova palaa v drugem oddelku so neomoene enske te brani kohorta starih devic v tretjem oddelku pa bivajo neoenjeni moje. Vsak oddelek je obkoljen z visokim zidom, tako da ivi popolnoma zase in v nikaki dotiki z drugimi oddelki. Kako modro in oprezno! vzkliknem zauden. Potem ni na svetu ve tiste pregrene spolne ljubezni, ki je v prejnjih dobah kakor kuga morila lovetvo po zemlji? Profesor z vseuilia Sv. Simplicija zameikne z levim oesom, pogleda me zvito po strani in nekaj asa moli. Naposled mi odgovori: Spolna ljubezen! Glej, glej, kaj vam je v Sibiriji vse znano! Pri nas poznajo to ljubezen samo uenjaki, katerim so pristopne stare knjige blaenega Antona od Kala. Ali to je stvar, o kateri ne govorimo preradi! Za Boga, vpraam e, kako li se enite in moite pri vas, ako so posamezni oddelki obzidani tako visoko? Lepo in spodobno! O tem se bode lahko sam preprial, ker bodo skoro nabori za enitev v obeh oddelkih, kjer so neoenjeni moje in nemoate ene. Ako plaa primerno pristojbino, vzame te dotina naborna komisija izvestno rada s sabo. Nabor, nabor! zaudim se. Ako se prav spominjam, imeli so v prejnjih asih samo vojake nabore? Istina! Ali v naem mestu so se uvedli nabori za enitev in moitev, in to zato, da se je ba zatrla tista grozna spolna ljubezen, katero toli pravino obsoja blaeni Anton od Kala v svetih knjigah svojih! Toda emu bi ti pravil; saj bode sam videl vse, ako le hoe! Ali se o tem studencu pripoveduje e kaj drugega, znamenitega? Posebnega ni. Govori se sicer, da je bil semkaj pred tiso in tiso leti pokopan velik grenik, ki se ni hotel spokoriti ni na smrtni postelji. Imel pa je pobono mater, in ta je toliko asa jokala na gomili njegovi, da se je Bog

31/117

usmilil grenika in mu oprostil vse pretevilne pregrehe. Povelial pa je gospod Bog tudi materino solzo, da je prekipela kot hladen vrelec iz grenikovega groba! Tedaj je zaul moj duh glas angela Azraela. In le-t mi je govoril: Poglej naokrog in spoznaj, kam te je zopet postavila mogona roka boja! Pred mojim duhom se je priel dvigati zida obok, vie in vie, dokler se ni vse izgubilo v jasni zrak. Hipoma je izginilo ozidje, in pred oesom moje due je leala v meglo zavita bela Ljubljana, kakor je bila pred 2000 leti. Po blatni cesti se je vil mrtvaki sprevod proti pokopaliu Svetega Kritofa. Le malo ljudi je stopalo za pogrebom, in ni ga bilo oesa, v katerem bi se videla solza. Zaul sem tudi no alostno, tanko zvonjenje s stolpa Svetega Kritofa, ki oznanja vsemu svetu, da je zopet padel klas na tisti vesoljni njivi, kjer no in dan s svojim srpom neumorno deluje vena anjica bleda smrt! Hipoma se je tudi odprla zemlja pred mano, in stal sem ob grobu, kakrne so pred 2000 leti kopali mrliem. In ko je dospel sprevod na mesto, kjer sem stal plah in trepetajo, odloili so krsto in jo izpustili zemlji v osrje. In Azraelova roka mi je odkrila vse, in zrl sem v krsto in ugledal ondi ostanke svojega prvega telesa, kakor so ga pokopali leta 2000 po Kristusovem rojstvu! Tako si me, veni angel Azrael, leta 4000 po Kristusu privedel do prve moje gomile!

32/117

Ko me je zapustil Azrael in sem se iznova zavedel zemlje, prijel je profesor vseuilia Svetega Simplicija mojega konja za povodec in ga pred mano vodil po mranem potu. Dejal je: Sedaj pa hitiva, da prideva do mestne strae, predno lee pater polkovnik v posteljo! Podvizal sem se in korakal za njim. Prila sva do kraja, kjer je bil ves predor ograjen z eleznim paem, tako da ni mogel nikdo dalje. Na levi in desni strani so bili vhodi v stransko ozidje. Pred tem paem pa je hodila straa z dolgo sulico v roki. K steni je bila z debelo verigo prikovana teka pica, da so mimogredoi ljudje metali vanjo mile darove za telesno strao. Tudi pred to puico je stala gologlava straa. Vendar ni imela prijetnega posla, ker je neprestano pihala sapa, da je kar umelo pod visokim obokom. Tedaj sem prvi ugledal vojsko nadkofa ljubljanskega. Nekateri vojaki so bili oboroeni s pukami; drugi so nosili dolge sulice, in sicer iz spotovanja do Svetega pisma, ki ne pozna drugih vojakov nego oboroene s sulicami. Vsa tolpa je bila jako udna, tako da je pretresla posebno mene, ki sem s prvim ivljenjem svojim korenil v devetnajstem stoletju. Obleeni os bili ti

33/117

vojaki v kratke haljice, segajoe do kolen; gole noge pa so jim tiale v nekdanjih svetopisemskih sandalah. Tudi so bili vsi gologlavi, torej ni uda, da se je v vrsti kazalo obilo pleastih glav, katerim je bil veni prepih, v katerem so opravljali slubo, spihal vse lase s temena. Pred paem obstaneva. Takoj skoi stranik od pice pred naju in nama s sulico zabrani dalje. Najprej pogleda mojega spremljevalca in ree porogljivo: Ali se zopet potie tukaj? Saj itak nima belia, da bi kaj dal! Prav pravi, frater Miha, ree moj spremljevalec, z mano ni ni! Kako pa sicer, prijatelj, ali si zdrav? Vse bi e bilo, odgovori vojak Miha kislega obraza, ko bi me le vedno ne bolela ta prekleta glava! Glava! Aha, to prihaja od prepiha! Da, da, od tega vrajega prepiha! Skrivoma vpraam znanca svojega: Kako, da kolne tako? Tiho! Ti vojaki imajo zase posebno zlatopeatno pismo, katero jim dopua cel kletev zaradi vojake discipline. Kdo pa je to? vpraa sedaj vojak Miha. Tujec, ki ostane nekaj asa v naem mestu. Tujec, za Boga, zaklie osupel, in v mesto sili! Pokliite patra poronika, hitro, hitro! Zdajci se kakor mravljinci usujejo gologlavi vojaki s postranskih prostorov in me obkroijo z vseh strani. Strme me opazujejo od nog do glave in si pripovedujejo, da je priel tujec, ki hoe v sveto mesto. Da je prila zver pred pa mestne strae, ne bila bi vzbujala veje pozornosti, nego jo je vzbujala neznatna moja iznova ustvarjena osebica. Skoro prisopiha tudi pater poronik. Obleen je bil v svilnato haljico, ali za slube svoje si je bil pripasel rejen trebuek, da so drobne noice kar omahovale pod njega teo. Kaj je zopet? krii e od dale in rolja s sabljo po tlaku. Kaj je zopet, gologlavi psi, ki ne daste loveku niti trenutek miru? Odgovori mi frater Miha: Pater poronik, tukaj je tujec, ki sili v mesto. Tujec! Zdajci se zadere na Miho: Naravnost se dri, ako govori s poronikom svojim!

34/117

Vojak Miha se e bolj raztegne in stoji kakor drevo: Pater poronik, tujec je, in okrog trebuha ima pas, v katerem je videti obilo denarja. To patra poronika nekoliko potolai. Odkod prihaja? vpraa me osorno. Iz krajev sibirske republike! odgovorim hladnokrvno. Iz krajev sibirske republike! Boja rodica, kaj mi je poeti? Vihtel je roke po zraku in prvi hip res ni vedel, kaj bi poel. Konno zakrii: Le hitro k patru polkovniku, da ukae, kar je potrebno! To ni kar si bodi, ako sili v mesto kaken tujec! Morda je krivoverec, in sam Bog ve, kakne peklenske nauke nosi v rokavih svojih! Kurirji, naprej! Pet vojakov pristopi. Vsakemu naroi, kam naj odrine, da odda prevano novico o tujcu, ki sili v mesto in prihaja iz nepoznane in krivoverske republike sibirske. Ti pa, frater Konstancij, idi takoj na mestno obzidje! Izproijo naj deset topov, da se vzdrami vse mesto! Zakaj velika je morda nevarnost, katera preti po tem tujcu sveti veri nai in nesrenemu mestu naemu! Kurirji, naprej! Iznova pristopi deset vojakov. Naroi jim, naj odrinejo k vsem upnim in samostanskim predstojnikom, k vsem zakristanom in kapelanom in ssebno k sveti komisiji za izpraevanje tujcev. Doim e ukazuje tako, zagrme topovi z mestnega ozidja, da se kar strese obok nad nami. S stolpov pa takoj tudi zapoj zvonovi, in po mestnih ulicah se oglaajo trobentai; ljudstvo se zbira, prav kakor da je zaelo goreti sredi nadkofovskega dvorca. Nikar se ne udi, epne mi profesor z vseuilia svetega Simplicija, nikar se ne udi! Sedaj so minila ba tri leta, odkar je silil zadnji tujec v mesto nae! Tri leta? vpraam. In kaj se je zgodilo njim? Pred spomenikom blaenega Antona od Kala so ga javno segali, ker mu je komisija za izpraevanje tujcev dokazala kar najjasneje, da je z vsem duhom svojim tial v trdem krivoverstvu! Na grmadi so ga segali! To je najmanj, kar se mu je moglo zgoditi! Ali postavijo tudi mene pred sveto komisijo za izpraevanje tujcev? Vsekakor!

35/117

Dobri Azrael, vzdihnem v sebi, obseni me z varstvom svojim, da ne omagam pred sveto komisijo in da se mi ne spotakne noga precej pri prvem koraku v mesto! e nekaj, ree mi naelnik strae. Kako si kaj denaren, tujec? Nekaj tisoakov nosim pri sebi! Nekaj tisoakov? In za polk telesne strae e nisi dal niesar? estdeset lir je najmanj, kar mora odteti! Vzel sem iz pasu estdeset lir in mu jih odtel. To je za polk! Za patra polkovnika pa e estdeset lir posebej! Tudi te mu odtejem. Ako da sedaj e meni estdeset lir in za spoznavalce blaenega Antona od Kala tudi estdeset in za mestni drevored svetih svetilnic takisto estdeset lir, plaal si za sedaj, kar ti je dolnost plaati! Odtejem mu te vsote iz svojega pasu, in e se mi trese srce, da se bode ubogi ta pas jel prazniti pri teh vednih naskokih! Toda udi se ljubezni angela Gospodovega! e sem e toliko vzel iz pasu, takoj se je napolnil sam od sebe; izginila mi je torej vsa skrb, da bi mi utegnil poiti dragi denar. Kaken drevored svetih svetilnic je to, o katerem si govoril? vpraam naelnika. e pride v mesto, odgovori mi osorno, tedaj se izvestno seznani njim. akaj torej in potrpi! In spoznavalci blaenega Antona od Kala, o katerih si govoril ravnokar, kje so? Prednje stopi e danes. Moli torej in idi k patru polkovniku! Po teh besedah se ponino oglasi moj znanec z vseuilia Svetega Simplicija, reko: Naj grem njim, saj ve, pater poronik, kako potrebujem zasluka! Ako grem njim, morda mi kaj d, saj ve, da sem laen do malega vsak dan! Ta ponina in ganljiva pronja ni padla na kamen. Torej pojdita skupaj, izpregovori naelnik strae, in e ti kaj d, tudi mi je prav, ker vem, da si res siromak! Vendar, dane bodeta poenjala kaj napanega, spremijo naj vaju tirje straniki. Straa, naprej!

36/117

Ko se postavijo straniki predenj, ree e: Frater Konstancij, sedaj grem v mesto na enski oddelek. Ako bi me iskali, ve, kje me dobi. Na enskem oddelku! Odpro mu elezni pa, in s svojim trebukom se vali po poti v mesto. S profesorjem pa se napotiva k patru polkovniku. Iz glavnega predora kreneva na levo stran v teman in nizek hodnik. Straa tirih bosonogih vojakov krene za nama. Skoro ugleda spoznavalce blaenega Antona od Kala in potem rad prizna, kako se je lovetvo spopolnilo v zadnjih stoletjih! Tako se baha profesor z vseuilia Svetega Simplicija. Da, da, lovetvo je popolno, in svetnike imamo e kar na zemlji. Svetnike? vpraam zauden. Sam se prepria in skoro. Zakaj zdajci dospeva k najdrajemu zakladu, katerega strai gologlavi na polk! Radovednost moja je prikipela do vrhunca. Takrat sva prikorakala na obirni prostor; bilo je to nekako iroko dvorie, nad katerim se je raztezala steklena kupola. Na stotine luic je brlelo po stenah, in svetilniki so viseli od stropa, da se je razirjala area svetloba z njih. Po stenah so se opirili zlati napisi: Triumf ali najveji uspeh teorije blaenega Antona od Kala. Ves bataljon gologlavih benediktincev je imel tukaj svojo strao, in malone tiso bajonetov se je lesketalo v tem svetlem prostoru. Tudi je klealo po tlaku nekaj pobonega ljudstva in zamaknjeno zrlo v elezni stolp, kateri se je dvigal sredi razsvetljenega prostora proti stekleni kupoli. In v tem stolpu je bil ni zaklad, katerega je strail ves bataljon gologlavega polka in o katerem so pripovedovali zlati napisi po stenah, da se kae v njem najveji uspeh teorije blaenega Antona od Kala. Omenjeni elezni stolp je bil razdeljen v ve nadstropij, v katerih so bivali najpopolneji spoznavalci te teorije. Stanovanja so bila prikrita lovekim oem; tam notri so bili ti svetniki sami zase. Ondi so izvrevali Bogu vena dela vsaj tako mi je pravil moj znanec z vseuilia Svetega Simplicija vendar jih ni smel nadzirati nikdo, kar je bilo tem pametneje, ker se je smel svet leta 4000 p. Kr. rojstvu zanaati nanje brez strahu, da bi ga prevarili.

37/117

V pritliju eleznega stolpa sem ugledal nekake celice, katerih ena stena je bila odprta proti obinstvu. Semkaj so prihajali asih spoznavalci blaene teorije, da so s podobo svojo budili zbrano ljudstvo k posnemanju in gorenosti. Kadar se je prikazal ta ali ni spoznavalec v celici svoji, takoj se je zaulo povelje patra majorja, ki je naeloval straeemu bataljonu, in vse kohorte so dvignile oroje proti njim. Tako so tiste dni astili spoznavalce blagonosne teorije blaenega Antona od Kala! Vse celice so prazne! epne mi spremljevalec. Zgoraj molijo! Nekoliko poakajva, in skoro se prikae ta ali ni, ko je vendar obilo vernega ljudstva v svetem hramu! Obstanem torej in v naglici prezrem, da je vseuiliki profesor pokleknil na kamniti tlak. Takoj pristopi k meni vojak in me sune v rebro, da se mi nehote upogne koleno in da sem hipoma na tlaku tik znanca svojega. Gotovo bi me bil vojak pretepal e nekaj asa z ronikom sulinim, da se ni zaul glas patra majorja, klioega strao k pozornosti. Resnino, tedaj se v sprednji celici odpr vratca v ozadju in v celico stopi prvi spoznavalec blaene teorije. Meni se je videl uden svetnik, ali znanec z vseuilia Svetega Simplicija mi zaepeta: Svet mo je, toda v stolpu so e sveteji! Sicer je pa dopueno, da stopiva blie! Stopiva torej blie. To je oe Protazij, pouuje me profesor Svetega Simplicija. Nekdaj je bil bogat, lep lovek in glavo si je mazilil z diavami, kolikor so jih dobivali po vseh jutrovih deelah. Cel toli pregreen je bil, da so ga nekdaj mestni straniki iztaknili, ko je pristavljal lestvico k zidu enskega oddelka, da bi se bil pritihotapil k nedolnim devicam. Da se ni odkupil z denarjem, hudo bi ga bili kaznovali. Sluajno pa mu je tiste dni prila v roke knjiga blaenega Antona od Kala. Berilo ga je tako pretreslo, da je krenil na stezo pokore. Razvnel se je proti prejnji svoji neimrnosti in se zaklel, da se nee odslej ni umivati, ni esati, ni prej zavijati v isto perilo, dokler mu prejnje ne pade s telesa! In zvest je ostal obetu svojemu, in sedaj ga vidi pred sabo jako popolnega! Vtem je blaeni spoznavalec pokleknil v tesni svoji celici in neprestano krial: Pokorite se kakor jaz! Pokorite se!

38/117

Obleka je res kar kapala s tega izvrstnega spoznavalca preizvrstne teorije. Obleen je bil zgolj v cape, in njega perilo je bilo prav tako rno, kakor je bila rna polt njegova. Nikdar se ni umival, nikdar esal. Ta se torej ne umiva in ne ee? vpraam osupel. Prav nikdar! odgovori mi profesor. Za Boga! Kako mu je to mogoe? Iz posebnega daru bojega! Dokazano ni, vendar menimo, da mu je pripisovati e dokaj udeev! Zaradi perila, izpregovori mi profesor, ne strmi preve. Dokazano je namre, da tudi puavniki v starih puavah niso nosili boljega perila, in vendar so svetniki v nebesih! Poglejva v drugo celico! Glej oeta Hieronima! udna zemlja, udna zemlja! S tem vzdihom stopim k drugi celici. Tudi tukaj poklekneva. V celico je stopil drug spoznavalec blaene teorije. Bil je ibek mo s prav krepko in mono levo nogo. Kakne zasluge ima oe Hieronim? vpraam radovedno. Velike, velike! odgovori mi stari znanec. Krmaril je nekdaj in v gostilni svoji gojil vsakovrstno pregreno veselje. Posebno rad je plesal, in sumnjali so cel, da je plesal ob praznikih in tako greil. Toda kaj se zgodi? ital je knjige blaenega Antona od Kala, in takoj se mu je raztajalo srce, in kesal se je in preklinjal tiste ase, ko je plesal in cvetel v pregrehah svojih! Obetal je, da ne bode plesal nikdar ve in da bode kolikor moi ivel na eni sami nogi. Tako, kakor ga vidi sedaj, ivi e leta in leta. Na samotnem prostoru je bival, leta in leta stoje na levi nogi. De je lil nanj, sneg je padal nanj, in ivel je samo ob tem, kar so mu darovali usmiljeni ljudje. Konno so ga poklicali v stolp spoznavalcev blaene teorije, in v tej celici ga vidi sedaj malone ob vsaki uri. Veje popolnosti si kar misliti ne more! Kakor torklja sredi movirja stal je sveti mo sredi svoje celice, podoben kamnitemu kipu. Niti uda ni premaknil, kar trenil ni z oesom. Bil je popolnoma zamaknjen v svoj posel, in ele za kakih estdeset minut se mu je priela tresti orjaka leva noga. Omahoval je, konno pa se zgrudil kakor posekano drevo po tlaku celice svoje. Ondi je obleal. Kaj li sedaj?

39/117

Sedaj bode nekaj asa poival, potem pa se zopet postavil na levo nogo. Stal bode dolgo uro tako, kakor si ga videl! Ali niesar ne govori? Kaj mu je treba govoriti, toli izbornemu in vzpodbudnemu vzgledu! Ako se dobro spominjam, iveli so e nekdaj v sivih asih taki spoznavalci, ki so se postavljali na visoke stebre, vernemu ljudstvu v posnemo? Res je! Ali tisti so stali na obeh nogah. Na spoznavalec pa stoji na eni nogi. Prav to je napredek naega stoletja! Priznavam, napredka ni moi utajiti! as je, da odrineva. Ako se spoznavalec postavi na levo nogo, ne sme nikdo izpred njega celice, dokler ne omahne po tlaku. Tako je zapoved posebnega nadkofovega dekreta. Hitro odrineva k tretji celici. Ko pogledam iznova proti drugi celici, e stoji blaeni mo na levi nogi, kakor movirski pti, pree na abo v mlaki. uden svet, uden svet! vzdihal sem neprestano. Tudi tretja celica je imela e svojega pebivalca. Bil je mo orjak v najbolji dobi svojega ivljenja. Ne smem pa zamolati, da je moral blaeni mo nekdaj mnogo piti, kakor sem sodil po njega obrazu. Morda je profesor z vseuilia Svetega Simplicija uganil moje misli. Pijanec je bil nekdaj! ree mi tiho. Zakaj pa neprestano joka? vpraam prav tako tiho. ni v celici tev. 3 se je namre zvijal po tleh, kakor bi ga muile najhuje boleine, in jokal je in tulil, da me je bilo kar groza. Pijanec je bil v mladosti svoji, nadaljuje uitelj, in pil je, kar se je dalo piti. Nekdaj je pijan zabredel v enski oddelek. ista devica mu pride naproti. Kaj se zgodi? Satana ga zmoti toli hudo, da obero goree in strastno objame to devico. Vrgli so ga v jeo in mu dali v roke knjige blaenega Antona od Kala. Zopet preudno spokorjenje! Tako silno se je skesal zloina svojega, da je pograbil ostro sekiro in si odsekal levo roko, s katero je nekdaj objel nedolno devico. Tako se je spokoril oe Kozma! Zakaj pa joka sedaj? Ker po njega mnenju pokora e ni dovrena!

40/117

Kako li ne? Saj si vendar ul, da je obero objel devico. Z obema rokama je greil, kaznil pa si je samo eno roko! Naj si pa odseka e drugo! Kako li, ako si je e prej odsekal levo roko? Res, nemogoe! Oe Kozma joka tedaj zato, ker si ne more odsekati e desnice, s katero je objel nedolno devico? Tako je, taken je vir alosti njegovi! Neprestano si eli e tretje neomadeevane roke, da bi si njo odsekal pregreno desnico! uden, uden svet! Sedaj pristopiva k etrti celici. Tu je oe Gervazij! izpregovori spremljevalec. Na tleh v celici je leal napol obleen lovek; samo umazano rjuho je imel ovito okrog sebe. Valjal se je po zelenju; v roki pa je dral bi, s katerim se je tleskal sedaj po suhih kolenih, sedaj po rjavem hrbtu. Kaj je to zelenje? vpraam radovedno. Koprive! Kakne so zasluge oeta Gervazija? Posebnih zaslug nima, odgovori mi profesor. Svojo kri pokori sedaj. V mladosti ni bil ni prida. Postopa je bil in denar dobil ga je po stricu kanoniku trosil je s polnimi rokami. To je edini lovek, kateremu se je posreilo, da je preslepil kohorto starih devic in se v temni in viharni noi priklatil na enski oddelek. Porodil se je pomisli, amice! porodil se je otrok na enskem oddelku, in povila ga je devica, ki pri naboru ni bila potrjena za zakon! Groza in trepet! Priel je poseben papeev nuncij, da preie vso stvar, in konno so oetu Gervaziju dokazali, da je on povzroil vso zlo! Groza! Groza! vzkliknil sem. Kaj se je zgodilo njej? Njej? Vpraa celo? Kar se je moralo zgoditi! Sredi ljubljanskega polja so postavili lesen oder, na njem pa so ji cvetoe, toda pregreno telo trli s kolesom, dokler ni izdihnila. Truplo so segali in pepel izroili vetru, da ga je raznesel na vse tiri strani. Ali ni bila to pravina kazen nje pregrehi? Da, da! tudi pri nas v Sibiriji kaznujejo prav tako takna zlodejstva!

41/117

Vidi torej, z ivljenjem je poplaala prestopek grehotnega telesa svojega! Gervazija pa bi bili morali izroiti krvnikom, da bi ga obesili na vislice, ujedam v hrano! Tako zapoveduje posebni dekret nadkofa Jakoba XXXII. Zakaj se ni zgodilo tako? Ali si e ul, da bi bili kdaj obesili loveka, kateremu je bil stric kanonik pri katedrali Svetega Nikolaja? Nikdar ne, in tudi oeta Gervazija niso smeli obesiti! Tudi v Sibiriji bi ne bili obesili takega netjaka! Obesili ga torej niso. Zaprli so ga v jeo in mu dali v roke knjigo blaenega Antona od Kala. ital in ital je in konno spoznal, da je loveku kri najveja sovranica. Navdihnila ga je milost boja in vpisal se je v bratovino iskrenih biarjev, ki si pregreno telo biajo po nezmotnih navodili blaenega Antona od Kala! Od tedaj si je neusmiljeno tepel koo svojo, in izvestno mu je veni Bog e davno oprostil nekdanjo pregreho. Posebnih zaslug pa vendar nima. Kako se mu je odprl stolp blaenih spoznavalcev svete teorije? Ker je bil najstareji v bratovini iskrenih biarjev. Moj Bog, spoznavalcev, ki si z biem mesarijo koo svojo, imamo po mestu preobilo: kjer se druijo ulice, tam jih vidi po dva in e ve; kar izkuajo se, kako bi se prekosili z najkrutejimi udarci! Toda vsi priakujejo izteka, kdaj bode umrl biar v svetem stolpu, da bi se izpraznilo njega mesto. Vendar veliko je poklicanih, malo izvoljenih! uden svet! uden svet! Oe Gervazij je vtem neprestano pokal z biem po temni svoji koi in rjul nekako tako kakor zaboden vol, ki je uel mesarju iz klavnice. Ako ti je po volji, pojdiva v sosednje celice! ogovori me uitelj z vseuilia Svetega Simplicija. Mole stopam za njim. Evo ti oeta Kripina! V celici ugledam suhega loveka, katerega so zgolj kosti in kite. Tial je v kotu skljuen na tleh in neprestano obraal oi proti nebu, kakor bi ondi zrl Boga na areem prestolu. Upadlih lic je bil, in olta koa je priala, da boleha na elodcu in jetrih. Kakove so zasluge oetu Kripinu? vpraam jako radoveden.

42/117

Neizrecne! odgovori mi spremljevalec ponosno. Kakor je videti, mo obilo strada! Le malo j in ivi samo ob travi, kakor rase po divjem polju. Samo ob travi? Ni mogoe! Ni mogoe! Praviniku ni ni nemogoe! In ali nisi ital v svetih knjigah, da se je kralj Nebukadnezar nekaj let pasel ob sami travi? Bil je velik grenik in ni veroval v pravega Boga. In pravinik pred Gospodom bodi slabi od kralja Nebukadnezarja? Zatrjujem ti na veno ivljenje, da ivi oe Kripin ob travi, kakor jo rod pusta polja! Kaj je pregreil, da se pokori tako strogo? To mu je ba neprecenljiva zasluga, da ni pregreil niesar! udi se mu, zakaj oe Kripin je najpopolneji sad, kar so jih obrodile svete knjige blaenega Antona od Kala! Kako to? Popolnoma umevno! Blaeni mo se je vglobil z vso duo v sveto berilo, in dodelila se mu je izredna milost, da je spoznal pravega duha, s katerim je pisal blaeni Anton. Spoznal je, da sta lovetvu vir pregrehe govorica in elodec. Odpovedal se je obema, izrekel sveto obljubo, da ne izpregovori odslej nobene besedice in da si izbere zeleno travo v edino hrano elodcu svojemu. In ta obet izvruje e mnogo mnogo let! Kar je bilo dodeljeno kralju Nebukadnezarju, moglo se ni odrei pravinemu astilcu blaenega Antona od Kala! udi se stoletju, v katerem ivimo! Vedno tedaj moli? Neprestano, in svoj elodec si krmi samo z zelenimi bilkami. Ali ni to sad svetih knjig, kakor ga ne pozna zgodovina? Ali se ti ne kae tu steza, na kateri lovek niti ne more sreati pregrehe? Oj, blaeni, preblaeni oe Kripin! Res jame sedaj oe Kripin jesti zeleno travo, katero so na zlatem kroniku postavili predenj. Vrtil je oi in stokal kakor bolnik, kateri mora uivati grenko zdravilo. udna zemlja! udna zemlja! Sedaj dospeva k esti celici! izpregovori stari moj znanec. udil se bode e bolj!

43/117

Dobri prijatelj, odgovorim mu, doslej sem videl toliko popolnosti, da bi moja dua ne mogla prebiti niesar! Ako ti je drago, kreniva dalje do patra polkovnika. koda! V stolpu je e obilo izvrstnih spoznavalcev svete teorije. Ali eljam tvojim sem pokoren hlapec! Tedaj si se mi zopet prikazal, veni angel Azrael! Razirila se je kupola nad mano, in pod jasnim nebom so se mi proile pred strmeimi omi zemlje iroke ravnine, kakor tudi goliave, zakrite z venim snegom! Na Himalaje najvijem ledenem vrhu pa je sedel poslanec gospodov, okrog njega se je tajalo, in vodovje, reeno stoletnih spon, drlo je nizdol ter preplavljalo in podsipalo rodovite livade. Azrael pa je pritiskal ognjevito dlan na elo, za katerim je kraljevala vena modrost, in iz njegovih silnih oi so lile solze, ki so kakor iskre vigale nizdol na ubogo zemljo. In kamor je padla solza, posuili so se vrelci zelene matere zemlje, in cvetoa polja so se izpremenila v grozno puavo! lovetvo pa je tiste dni vzdihovalo in toilo, da je veni Gospodar, vsemogoni Bog, poslal suo v deele in zatrl, kar bi bila rodila zelena rua! Toda to ni bila sua, to je bila solza angela Azraela, katero je jokal zaradi zaslepljenosti zbeganega lovetva!

44/117

VI

Krenila sva nato iz dvorane svetih spoznavalcev blaene teorije in za bosonogo strao stopala do dolgem hodniku kakor jih je bilo breztevilno v mestnem ozidju dokler nismo prisopihali pred iroka vrata, kjer je zopet stal stranik z debelo sulico v roki. Evo ti stanovanja patra polkovnika! izpregovori vojak, ki je bil brez dvojbe naelnik strai, katera naju je spremljala. Poakajta, da pozovem, ali hoe visokoastiti prelat in polkovnik tebe, tujca, videti e danes, ali ne. In kaj potem, vpraam bojee, ako se je odpravil prelat-polkovnik e k poitku? Potem lahko spi tukaj na tlaku do ranega jutra! odgovori mi trdi vojak in odide v notranje prostore. Tukaj je torej stanovanje patra polkovnika, prine profesor. Blagost mu, kdor je polkovnik bosonogi telesni strai! Ali se mu godi dobro? Preizvrstno! Sob ima tiriindvajset in strenikov tudi triindvajset! Toda ali jih mora vzdrevati vseh tiriindvajset?

45/117

Kaj e vpraa? Dvanajst mi jih vzdruje zadruga krojaev, dvanajst pa zadruga evljarjev. Tedaj je priel naelnik strae iz stanovanja patra polkovnika. njim pa sta prila tudi dva strenika in vsak je imel v rokah rumeno paliico, katera se jako ostro prime lovekega mesa, kadar jo zasue spretna in mona pest. Toliko da ugledata streniki dui ubogega uitelja z vseuilia Svetega Simplicija, e se razkoraita nad njim v lakajski svoji oabnosti, katera je bila leta 4000 po Kr. prav tako navadna kakor v devetnajstem stoletju. Ti si tukaj, bera? zadere se eden in dvigne z debelo lakajsko pestjo rumeno paliico. Odrini! zadere se drugi in takisto dvigne rumeno paliico. Tedaj bi morali videti modrijana s stolice Svetega Simplicija! Podplate je pobiral po tlaku, prav kakor bi gorelo pod njim, in trtice, s katerimi mu je bilo ovito obuvalo, popokale so in ostale za njim, doim je hitro meril korake po temnih hodnikih! Za njim sta sopihala lakaja in ga pretepavala z rumenima paliicama, kadar sta ga dohitela. Tako so astili tiste dni poboni streniki uenika z vseuilia Svetega Simplicija! Od tedaj ga nisem ugledal prej nego takrat, ko je v prevzvienih prostorih prevzviene stolice razkladal vnetim uencem teorijo blaenega Antona od Kala! Meni pa je izpregovoril naelnik strae: Pater polkovnik e ne spi. Ukazal je, da te privedo predenj. Stopaj torej! el sem z omenjenima strenikoma v notranje sobe. Kaken blesk, ko sem stopal po teh sobah! Zlato in srebro se je lesketalo s sten in se iskrilo tudi s preprog, katere so senile visoka okna. Obilo dragocenih podob sem gledal v zlatih okvirih, in najvekrat tebe, belopolta Suzana, ko sta se ti v kopeli udila poeljiva starca, ali pa tebe, faraonova ena, ko si vsa pregrena zavajala mladenia iz deele kananske! Vse to se je arilo v svetlih okvirih in ponosna telesa arobnih ensk so vzbujala pregrene strasti. Tako je stanoval polkovnik, katerega je vezala obljuba vednega ubotva! Ko dospemo skoraj do zadnje sobe, izpregovori mi spremljevalec z rumeno paliico: Tukaj notri je pater polkovnik. Veselo je ul, da si mu odtel e estdeset lir, in zategadelj te je hotel videti e danes. Vstopi torej, nama pa,

46/117

ki sva te vodila, daj vsakemu po pet lir, ker je tako predpisano v dekretu nadkofa Vrbana in ker si denaren! Vzel sem iz pasa deset lir in jih odtel lakajema. Eden mi je nato odprl vrata, in vstopil sem v sobo, kjer je bival tisti veer prelat-polkovnik gologlave strae. Slabo je bila razsvetljena soba, v katero sem stopil. Ostal sem pri vratih, in le polagoma se je privadilo moje oko polmraku, ki je vladal prostorni dvorani. Ondi pri bogato obloeni mizi sta sedeli osebi, ki se iz poetka niti zmenili nista zame. V ivahnem razgovoru sta bila moa, in eden krlat, v katerega je bil zavit, prial je o visokem dostojanstvu njegovem bil je jako razburjen. Veliko ga ni bilo v obleki, bil je pritlikavec, in v dve gubi mu je lezlo neznatno telesce. Na glavi ni imel las, iz esar sem sklepal, da imam pred sabo polkovnika gologlave strae. Obezal si je glavo z veliko ruto, kar je zopet prialo, da ga je trgalo ali pa da so ga boleli zobje, ako jih je e kaj imel. Polkovnik je bil tisti veer razburjen, in prav tedaj, ko sem stopil v sobo, udaril je z roko po mizi, da so zazvenele steklenice in da se je zazibalo vino v njih. Na mojo vero, krial je, ali se je kaj takega e kdaj pripetilo polkovniku telesne strae, polkovniku, ki je osivel in ohromel v svoji slubi, ki se je tolikokrat prehladil v tej slubi, da ga trga po udih, prav kakor bi mu Lucifer tial v sleherni kosti? Vpraam te, pater major natoi mi rnega afrikega vina, katerega mi je poslal kardinal iz Hartuma! ali se je takemu polkovniku e kdaj pripetilo kaj takega? Nikdar ne! odgovori hitro pater major in prav tako urno natoi rnega vina polkovniku in sebi v srebrno kupo. V nebo vpije krivica, katera se ti godi! Saj se e spominja, nadaljuje polkovnik milo, kako izvrstno ti je spekel drozga in druge ptice; niso bile ne premehke, ne pretrde, ne ogane, ampak rumeno zapeene, kakor da so od samega masla! Sedaj pa samo pomisli, kakne so bile peene ptice, katere smo morali asih jesti v kofiji! Ni bilo ne peeno ne kuhano, kar se nam je pokladalo, nego osmojeno je bilo in ogano, da ni takega. Na mojo vero, tega ne prebijem! Vse gori in tli v

47/117

meni! Natoi mi rumenega vina, tistega, katerega mi je poslal prot iz Damaska! Na mojo vero, da ni vina na zemlji, obupal bi! Res je tako, kakor pravi! hiti pater major, toe vino. Potenemu loveku je sladka ta pijaa esto edina tolaba! Toda kako se je zgodilo vse to, povej mi vendar! Kako se je zgodilo? odgovori pater polkovnik. Vrag se je vtaknil vmes, in sedaj sem siromak, da ga nimam vrstnika pod nebekim soncem! Saj ve, da je pri meni stara Meta niesar hudega ne misli, pater major! da mi stree, da mi zavija noge v flanelo, ako me tare putika, in da mi poklada kuhana zelia na glavo, ako me trga po nji! ul sem e, da jo ima pri sebi, in tu in tam se je e kaj govorilo o tem. Vrag vzemi vsako govorico! Saj je nimam brezplano, saj plaujem na leto 1000 lir, da so mi jo dali z enskega oddelka! Prejnje ase, ko je bila e mlada in ko tudi jaz e nisem zavijal svojih kosti v flanelo toda, kaj, saj ve, da so bili prejnji asi bolji od dananjih! Gotovo! pritrdi pater major in prav tono povesi glavo, na kateri se ta hip jako sumljivo ari veliki bakreni nos. Res, minuli asi so bili lepi, in mladost je tudi lepa od starosti! Ali ne govorim resnice? Seveda, odgovori pater polkovnik, in zato je najveja krutost, ako vzamejo loveku e tisto malo, kar ima na starost! Grom in strela! Huda krivica se ti godi! pravi pater major. Toda ali ima e kaj tiste rnine? e se ne motim, dobil si jo iz Sicilije? Nimam! Do zadnje kaplje mi je pola, toda dobra pijaa je bila. Vendar pij kaj drugega, saj ima e obilo steklenic pred sabo, katerih niti naela nisva! Pater major si natoi in pije. Potem vpraa: Povej mi, kaj se je zgodilo dalje? Torej stara Meta je pri meni in dobra dua je, kakor gotovo je uboga dua moja. Odkar je nadkof Martinus uvedel najstroje propise blaenega Antona od Kala temu je sedaj pol leta prepovedana je enskam vsaka govorica. To ti je znano! Moja Meta e pol leta ni izpregovorila niti besedice, toda v sebi je nosila besed na milijone. Povsod so silile na dan zaklenjene te besede, pri oeh, pri uesih, povsod. Kako se je zvijala, kako je vzdihala, kako je

48/117

zatezala usta, govoriti pa vendar ni smela, ako se ni hotela udeleiti smrtnega greha in ako ni hotela zapasti neusmiljeni inkviziciji proti enski govorici! Smeno jo je bilo opazovati. Haha! zasmeje se pater major. Naposled se mi je pa vendarle smilila stara enica, pater major! Haha! Nikar ne misli zla, pater major! Ne mislim, pater polkovnik, ne mislim! Starost, haha! Dobro moje srce se je topilo, pater major, in dejal sem si: Kaj, ko bi ji izposloval posebno privoljenje, dispenzo, da bi smela vsake tri tedne govoriti vsaj po en dan. Bal sem se, da je sicer ne zadene kap in da je ne zadui zaprta govorica, kar je vsekakor mogoe pri enski. Zakaj ji pa ne naroi tezalnice blaenega Antona od Kala, s katero se usta enski zamae tolikanj spretno? Zakaj ne, pater polkovnik? Vidi, pater prijatelj, odgovori polkovnik, tiste stvari nimam rad v hii, enski preve zakriva obraz, in ta je pri enski vendar najlepi! Haha, pater polkovnik! Ne misli si niesar hudega, pater major! Kaj bi mi enska z zakritim obrazom? Potem se ji pa na vratu tudi napravijo rane in ulji, ako bi predolgo nosila tezalnico blaenega Antona od Kala! In lep bel vrat, pater major, to je tudi lepa stvar! Pater polkovnik, popolnoma sem tvojega mnenja! No, vidi! Kaj sem hotel drugega! Prosil sem dispenze in ponudil nadkofovi blagajni petsto lir. Ali vse to se dobi teko, saj ve, kakni so gospodje na dvorcu! Vsak bi rad kaj dobil; ako mu ne da, upira se ti, da ne opravi niesar! Res je tako! zagodrnja pater major. Njega milost, nadkof Martinus, tii preve v rokah mladih ljudi, in ti poenjajo njim, kar hoejo! To ti je prvi ljubljenec, odgovori zatem pater polkovnik, tisti stolni nadvikarij Gregorij! Ta nam nadkofuje; in na Bga in Sveto Trojico, razmerje je to, da bi ga morali naznaniti v Timbuktu, sicer zagazimo s to provincijo, da kar iz blata ne bodemo mogli! V Timbuktu, pravim! Ali prav govorim, pater major?

49/117

Tudi jaz pravim, v Timbuktu, pritrdi major, ali kaj hoe? Kje dobi loveka, ki naj bi odprl usta? Ali jih odpre ti, pater polkovnik? Predno se zave, tii v pesteh sveti komisiji za ohranjanje nadkofove asti in niti dvakrat ne trene z omi, e ti vzamejo krlat in te obsodijo na delo v Saharo, da bode vozil pesek in poiral prah do zadnjega dne ivljenja svojega. Zini torej, ako se ti ljubi! Jaz molim in kadar sream nadvikarija Gregorija, tedaj sem mu najslaji in najbolji prijatelj. Saj to je, vzdihne pater polkovnik, in dobro sem vedel, da Meti svoji ne misli niesar pregrenega, pater major! ne dobim dispenze, e mi ne pomore stolni nadvikarij Gregorij. Naroil sem torej svojemu kuharju Andreju, naj pripravi, kar je dobrega pod milim nebom, in skuha, spee in ocvre, kar prihaja na mizo pri najvejih pojedinah. In kuhar Andrej? Kos je bil svoji nalogi! Dva dni je klal in skubel, kuhal in pekel, drl in cvrl! Tretji dan smo povabili stolnega nadvikarija Gregorija in smo mu obloili mizo z jedili, kakrnih ne dobiva niti pri nadkofu in njega pojedinah! Priel je in zadovoljnega obraza zaul pronjo mojo, da bi smela moja Meta vsake tri tedne po en dan govoriti in da bi se glede na izredno razmerje odvezala zapovedi blaenega Antona od Kala, s katero je enski v veni modrosti prepovedana sleherna govorica! No, in potem? Potem je sdel stolni nadvikarij Gregorij za mojo mizo in jedel kar pol dne in pil do pozne noi. Prehvaliti ni mogel kuharja in me izpraeval, od kod sem pridobil ta biser kuhinji svoji. Vse je hvalil, vse mu je dialo! Prevzele pa so me vinske moi, in v oslabelosti svoji sem zdruil s hvalo nadvikarijevo tudi svojo hvalo. Jedla in pila sva in neprestano hvalila in povzdigovala do neba kuharja Andreja, ki nama je pripravil izvrstno kosilo. Kakor reeno, v pozni noi sva se loila; obema so vreli mogani, noge pa so bile trde, kakor je trda zemlja, ako jo pokriva dolgi zimski led! In ali si dobil dispenzo, pater polkovnik? Dispenzo res, odgovori polkovnik alostno, in sedaj se bojim vsake tri tedne tistega dne, ko je dopueno govorjenje stari moji Meti! e ima nie v hii, pater major, takih dispenz ne prosi! Lae in mirneje bode spal!

50/117

Haha, pater polkovnik! No, toda dispenza e ni bila najslabe! njo sem prejel e drugo debelo zapeateno pismo iz nadkofijske pisarne. Ko odtrgam peat in preberem glavo: Nos Martinus, apostolicae sedis gratia itd., menil sem, da omedlim in da se mi razklenejo vezi ivljenja mojega. Kaj sem ital? Kaj si ital? Tole: Na milostivi nadkof je sklenil, da se mi vzame kuhar Andrej, ker bojemu hlapcu in polkovniku gologlave strae ni dopueno, da sta mu miza in skleda prva skrb. In vzeli so mi ga, pater major, in sedaj cvre in pee v kofovi kuhinji, kakor je prej cvrl in pekel pri meni. No, pa tega mi ni storil archiepiscopus, to vse mi je nadrobil archivicarius Gregorij, ki se vsak dan pase pri kofovi mizi! Da ga dobim v pest, mi amice, zabelim mu pregreno duo, da se bode za vedno spominjal trenutka, ko mi je ukradel kuharja Andreja! Pomiri se, pater polkovnik! Kaj ti hasne, ako mu potare nekaj kosti v tolstem telesu? Hipno si v pesteh sacri officii defendendae dignitatis sacerdotum in potem se le takoj poslvi od vseh kuharjev in vseh dobrih jedi, kar jih je gospod Bog ustvaril vernikom svojim v slast in veselje! Ali ni vse tako, kakor sem govoril? Vse, prijatelj major, in za Boga, to mi pee in stiska trpeo duo, da temu nadvikariju niesar ne morem, ako tudi sem naelnik gologlavi telesni strai in edini potomec starega plemenitega rodu, ki je cvetel e v asih, ko so plavolasi Germani gospodovali po teh pokrajinah. Kje je bil tedaj e ta nezreli mlenik, na vikarij Gregorij? Na mojo vero! To mi greni ivljenje, da ne jem in ne spim, kakor bi moral jesti in spati poveljnik gologlavemu polku. Grom in strela, vrag vzemi to ivljenje, in e hoe, tudi nadvikarija Gregorja! Ves razkaen udari s pestjo ob mizo, da se vse potrese na nji. Kdo ti sedaj kuha, pater polkovnik? vpraa major rahlo. Kdo mi kuha? Pater polkovnik iznova udari ob mizo, da se prevrne nekaj kup na nji ter curkoma lije rno vino od nje. V svojo nesreo pa je prelat-polkovnik tistega dne isto pozabil, da mu velja v hii dispenza in da so ravnokar minili trije tedni, odkar je stara Meta izpregovorila zadnjo besedo. Neizrecno je razsrjen pater polkovnik, ko se v steni odpr prikrita

51/117

vrata in se v njih okviru prikae gospodinja stara Meta. Priznati sem moral, da ta srna enska ki tisti veer vprio obeh gologlavih vojakov ni kazala niti najmanjega strahu ni bila e pretirano stara. Orjaka je bila in krepka, in v potezah svetlega obraza ji je kraljevala nekaka silna odlonost; torej sem takoj spoznal, da se patru obristu ne godi predobro, e ga v trenutku prepira navdad nje moi. Ne trdim, da je bila tedaj prevestno napravljena, temve vse na nji je prialo, da je ravnokar vstala z mehke postelje. Tembolj pa je bila oboroila svojega ognjevitega duha. Bliski so ji injali iz oi, in od srda se je tresla ta izvrstna gospodinja. Toliko da se je prikazala na vratih, e je omahnila pest, s katero je polkovnik tolkel po mizi, in vsa njegova osebica je e bolj zlezla v gub. Tudi patru majorju ni bilo ni kaj dobro pri srcu, in kalne poglede je obraal po steni, kjer mu je visela vitka sablja. V duhu pa je premiljal, kako bi priel hitro do oroja, da bi se kar najurneje izgubil pri vratih. Stara Meta je vtem brez groze in strahu pristopila k mizi, kjer sta pila gologlava starca. Sedaj je pa ona udarila ob mizo, da se niso pretresle samo kupe, temve da sta se pretresla tudi patra astnika, in sicer ne malo! Metka! zajei pater polkovnik od strahu Sestra v Gospodu, prosi pater major, ne srdi se preve! Saj ga nisva pila ez mero! Temno ju gleda nekaj asa, prav kakor jastreb, e ugleda pod sabo golobico, katera mu ne more ve unesti ivljenja. Moli nekaj asa, brkone io primernih izrazov. Ti so se ji brez dvojbe ponujali toli obilo, da ni znala, po katerem bi segla najprej. Potem pa so valovi nje due predrli vse zatvornice, in voda je udarila ez vse bregove! Torej tako, priela je Meta z mogono zveneim glasom, tako se ivi v moji hii! Tukaj se pije in lije, prav kakor bi sodci ne imeli dna! Lepa je ta! Ali sem jaz zadnja v hii, ali sem manj nego ta pater major, ki si je s tvojim vinom okoval nos, da se mu sveti kakor bakren lonec? Seveda, zate mora vse biti; ako naj se napase tvoja oseba, potem se ti ne smili ni! Saj ne sme govoriti! Saj mora molati! Tako se tolai! Ako si pa stara Meta poeli novega predpasnika ali neznatne svilnate rutice, taas je vse predrago, takrat je prazna monja in zadnja lira je izginila iz predalca! Taka grdoba si ti! In

52/117

kadar mi je zavezan jezik, da ne smem izpregovoriti pametne besedice, ali si priel e kdaj in izpregovoril: Metka, izpij kupo vina, saj ga je obilo v kleti in potrebna si ga tudi? Nikdar nisi priel! Pod smrtnim grehom ti je vendar prepovedano piti vino, ker si enska! zastoe prelat-polkovnik v silni stiski. Pod smrtnim grehom! zasmeje se Meta porogljivo. Kaj se nam pripoveduje z lece o zapovedi svetega Janeza XCIV.? Ali ne govori dekret: Ker se rabi vino pri svetih maah bojih, govori duh blaenega Antona od Kala, odslej naj ga pijo samo maniki boji! Ni li zakon jasen? Odgovri sedaj, bilka pleasta! Lepo te prosim, mli Metka! Kaj bi molala! Ali nisem v svoji hii? Ali te nisem akala in potrpela, kolikor le more trpeti enska? Pod smrtnim grehom! Posluajte, ljudje kranski! Ti si pa taken, da se boji smrtnega greha! Seveda! Milo te prosim, mli Metka! Saj nisva sam! Meni ni do tega! Presvetlemu kofu potoim ali pa nadvikariju Gregoriju, da zve ves svet, koliko pregrehe tii v tvoji usnjati koi! Sedaj pojdimo spat, to je navada v moji hii! Ravnajta se po tem oba! In ti, bakreni nos, glej da izgine! e me srb vsi prsti, da bi ti pomlatila obraz! e se je dvignila pest, ali tedaj je bil pater kakor sapa pri svoji sablji. Niti opasal je ni v sobi, tako rono je izginil pri vratih. Pater polkovnik pa je vil roke in vzkliknil: Oj, ti nesrena dispenza! Ti preklicana dispenza! Meto je s tem vzklikom razdrail e huje. Tebi bi bilo po volji, da bi morala vedno molati kakor mi v luknji pod zidom! Toda ni ne bode! Ali sem morda edino zato na svetu, da ti zavijam ude v flanelo? Kaj e! Povem ti, potrpeljivost moja je prekipela do vrha, in ni ve ne bode pometal z mano! Teh poeruhov neem v hio, da ve; ravnaj se po tem! To je zadnja moja beseda! Ako ne, zapojem ti drugo pesem, ti suha dlaka ti! Sedaj se poberi spat! Toda le urno! e grem, Metka! e grem! hiti prelat polkovnik. Zdajci ugleda nje razljueno oko mene, ki sem doslej ponino stal v smraku pri vratih. V novem ivljenju mojem je bila to prva enska, s katero sem imel opravila. Toda kruto me je sprejela.

53/117

Kaj, kriala je, tukaj tii e drug pojeduh? In opit je e do grla? No, tebi pa odprem vrata drugae! e je iztezala pesti proti meni, in oi so mi bile v nevarnosti, da mi jih izpraska. Tedaj mi je reitelj Azrael raziril duno obzorje, da se mi je e bolj razjasnilo hino razmerje patra polkovnika. Sestra Meta, epnem ji na uho, pomiri se in bodi oprezna! Strenik Peter je ravnokar priel iz tvoje sobe, ali rumeno svojo paliico, znak slube svoje, pozabil je v nji. Omahnila ji je pest, in siknile so Meti besede izmed zob: Da bi vzelo peklo tega cepca! Komaj uti prelat-polkovnik, da se polega nevihta v srcu zveste gospodinje, e se mu vzbudi vojaki pogum. Res! Kdo je to? Reki skoi k meni. Kaj dela tukaj? Kdo te je poklical? Tujec sem! odgovorim. Tiho! Dokler govorim jaz, mora vsakdo molati v hii moji! Stara Meta se je vtem izmuznila iz sobe, in ravno zategadelj je krial pater polkovnik tako hrabro name. Govori torej, e te vpraam! zadere se iznova. Meni li, da me bode smeil v moji hii? Kdo si? Tujec, ki hoe v mesto! Tujec! V mesto hoe! Spominjam se. Na ime Porodnice boje! Sedaj se pa ne spominjam, ali sem poslal kurirja na sveto komisijo! Jezus! e sem morda pozabil! Ve sva pila s tem bakrenim vragom, nego morem prebiti! V sobo stopi strenik Peter. Zopet ima rumeno paliico v rokah in z mirnim glasom naznani gospodu svojemu: Sveta komisija je prila! Tedaj nisem pozabil, razveseli se polkovnik, torej sem vendarle poslal kurirja! Moja glava pa misli na vse! Kje je zbrana sveta komisija? V modri sobi! Vedi tujca vanjo. Sveti komisiji pa naznani, da sem bolan in da se zato ne morem udeleiti seje. Ako se sklene, tujec tudi lahko prenoi pri meni! Sob imam obilo! Tudi to pori sveti komisiji! Nato se pater polkovnik obrne k meni: Koliko si plaal zame, tujec?

54/117

estdeset lir! Plaaj jih e estdeset, ker si nastavljal uesa po mojih sobanah in po kotih, kamor si se vrinil nepoznan! Vzamem iz pasa estdeset lir, da jih odtejem patru polkovniku. Mislil je e, da je njegov ta denar, kar se zopet odpr prikrita vratca in stara gospodinja se nam iznova prikae iz svoje spalnice. To je pa moje, izpregovori jako odlono. Saj ni treba, da bi vse poganjal po grlu, saj lahko tudi kaj da za hio! Lire so moje! Pograbila je denar in porogljivo pristavila: Ti spat! Ti, Petrek, pa vedi tega tujca do svete komisije! Odrinimo! Tako se je tudi zgodilo. Ko stopiva s Petrom v modro sobo, bila je ondi e zbrana tako imenovana mala komisiji za preiskovanje tujcev. Naeloval ji je stari kanonik od Svetega Nikolaja, sivolasi in dobrovoljni gospod. Zapisnikar je bil nadvikarij Gregorij, mlad in precj lepo rejen gospod, kateremu se je takoj videlo, da mu jako teknejo peene ptice, katere obira pri mizi kofovi. Strenik Peter pove najprej, kar mu je naroil pater polkovnik. Lepo! Lepo! pravi stari kanonik. Pa naj spi, no, pri patru polkovniku! Kaj pravite, vi otroii? Jaz pravim, odgovori nadvikarij, da se ravnajmo strogo po propisih. Popustnost se esto kar najostreje kaznuje sama. Tudi moje mnenje! pritrdi Svetega Florijana cerkovnik in tretji lan male komisije. Kako bi sodil o nas blagi nadkof, ako smo popustni proti tujcu, ki je morda krivoverec ali e kaj hujega! Obraz njegov ne kae tega, brani se kanonik. Obilo greha ta loveek e ni storil na svetu! Obraz, oe kanonik? Meni pa ravno ta obraz ni po volji! Gotovo se ne motim, e trdim, da se je ta lovek e mnogo alil s sluabniki bojimi! Nadvikariju Gregoriju pritegne tudi cerkovnik in e dostavi: Poglejmo le njega dolge lase! Kranski lovek se strie in brije! Ravnajmo se po propisih blaenega Antona od Kala! Pa se ravnajta po njih, sitnea! zagodrnja kanonik. Sveta komisija za izpraevanje tujcev je itak sklicana za jutri; v eni noi mu podgane in mii ne oglodajo kosti! Tajnik Gregorij, sestavi zapisnik in popii tujca! Ti,

55/117

cerkovnik, pa imej pripravljen peatni vosek in peat male komisije! Ta as lahko nekoliko podremljem. Naelnik male komisije precej zaspi. Vendar tem marneji je nadvikarij tajnik. Sestavi obirni zapisnik in mojo osebo vestno popie do zadnjega lasu. Zmeril je, kako dolge so mi roke in noge; konno sem moral stopiti e na tehtnico, da se je uradno doloila tea mojega telesa. Ko se je vse to lepo zabeleilo in po komisiji zakonito popisalo, tirali so me v nekako jeo, katero so imeli za takne namene pripravljeno v mestnem ozidju. Na golih deskah sem moral prebiti prvo svojo no na zemlji; mii in podgane so mi bile druice, in voda, ki je neprestano kapala od stropa, premoila me je do ranega jutra malone do koe. Teke elezne duri so trikrat zaklenili za menoj, in da bi se ne mogla pripetiti zamena, pritisnila je nanje mala komisija petkrat svoj peat in prednje postavila dvojno strao, ki je vso no ula pred jeo. Tako oprezno in modro so leta 4000 po Kr. r. ravnali s tujcem, ki je hotel v belo nao Ljubljano!

56/117

VII

Drugo jutro me je zbudilo na trdih deskah. Vse kosti so me bolele in glad me je davil. V jei sem tial, in najmanje jedi mi ni pripravila dobrotna roka. Tudi posode z vodo ni bilo, kakrne so bile pred 2000 leti v najslabem zaporu. Ko se spustim s plesnivih desak na ilnata tla, razpri se tolpa podgan v vse kote; pod stopali pa mi malone zapljuska, toliko je vode po zemlji. Poskuam mona elezna vrata, ali bi se ne dala odpreti; toda brezuspeno; zakliem, da bi privabil morda stranika; razlega se sicer glas po hodnikih, ne prikliem pa ive due! Obrnem se na drugo stran, kjer v temnem kotu opazim napol skrita vratca. Mono se zaudim, ko vidim, da niso zaprta; brez vsake teave jih odprem in stopim na nekakno dvorie. Po kamnitem tlaku je poganjala redka trava, in pajek je od stene do stene napredel umazano mreo svojo. Visoko tam gori se je kazalo nekoliko modrega neba; iz tega se je videlo, da je to zapueno dvorie e v mestnem ozidju, katerega strmo zidovje ga je obkroalo. Krenem po tlaku dalje; povsod enaka zapuenost in samota! Dospem do kraja, kjer mi visok elezen pa zapre dalji pot. Onkraj paa se razgrinja iren vrt s pisanimi gredicami in belo posutimi stezami. Bila

57/117

je jesen, ali vendar je po tem kraju kalilo marsikatero cvetje. Zadaj se je dvigala s svojimi stebri in stolpii mogona in krasna palaa; na nji pa se je vse lesketalo od zlata, kakor bi gledal tempelj, katerega je nekdaj kralj Salomon sezidal Gospodu na ast. Ko e gledam arobno krjino pred sabo, zapojo zvonovi z visokih stolpov, da mi zaumi v dui kakor nekdaj, ko mi je pel e Sv. Vida zvon; sonce se mi je prikazalo izza ozidja, da je bilo vse takoj svetlo, in rahla sapa je zavela, da se je zazibalo stotero cvetje, da se je gibalo tudi vejevje in da je njega padalo zlato sadje v zeleno travo. Komu se je priklanjalo cvetje? Tedaj je stopila izza zelenega grmia deklica, cvetoa in krasna, da je pred njo hipoma otrpnila in onemogla lepota prirodna. Ali naj jo primerjam veliki jelki, kipei s trde skale proti nonemu nebu, s katerega se ji nasproti lesketa vena zvezda; ali naj jo primerjam plahi srni, ki ob robu temnega gozda z velikim svojim oesom opazuje rodovitno polje, kamor si ne upa? Ali naj jo primerjam gazeli, katero je levje rjovenje prebudilo iz kratkega poitka, da od brezmejnega strahu otrpne, kakor bi e utila v sebi ostre zobe orjakakrvoloka? Bila je kakor jelka in kakor plaha srna je obstala na belem potu; nje veliko oko se je uprlo vame, da se mi je pretreslo srce in da se je v tistem trenutku v to ubogo, toliko da ustvarjeno srce naselila ljubezen z vso pozemeljsko sreo in nesreo svojo. Stopila je blie, in nje oblije se je kopalo v jutranji zori, ko me je tiho povpraala: Ti si tujec, katerega so zaprli veraj? Da, prav tisti! Moj Bog, kako si mlad! Ali si res krivoverec, kakor pripoveduje nadvikarij Gregorij? Poglej naokrog! Bog se nam kae povsod; kako bi bilo mogoe, da bi ga ne spoznali? Torej vruje v pravega Boga? Vrujem! In v Kristusa, Odreenika naega? Vrujem! In v isto Devico, katera ga je porodila grenemu svetu?

58/117

Vrujem! Razjasnil se ji je obraz, in radostno je izpregovorila: Sedaj vem, da te ne seg na grmadi in da mi je dovoljeno govoriti s tabo. Ali te smem vpraati e kaj? Vpraaj? Od kod prihaja? Z visokega severa, kjer kali le malo cvetja in kjer je zemlja malone vse leto zavita v sneg. esa ie pri nas? Spoznati hoem kraje in rodove. Molala je nekaj asa, potem pa ivahno vpraala: Ali si e bil na naboru in ali so te potrdili za zakon? Ali si pustil doma eno, v cerkvi s tabo poroeno? Nikogar nisem pustil na domu in nikdo ni toil solza, ko sem odhajal v tuji svet. Torej ele pride k naboru? V krajih, kjer so me porodili, ne poznajo takih naborov. eniti in moiti se vam je tedaj sploh prepovedano? Nikakor ne! Moj Bog, kako pa se enite in moite? Kje si dobi zakonsko eno, e ne pri naboru? Ako se dva poroita na visokem severu, zdruila ju je ljubezen. Ljubezen, kaj je to? Z besedo se ne da povedati. Kakor se posuje spomladi zeleni travnik s pisanim cvetjem, da ne vemo, od kod, tako pride ljubezen v srca naa. Pride sama hipoma, kakor strela, ki udari iz rnega oblaka! Ostane li potem vedno cvetoa ta vaa ljubezen? In e zvene, e se potem posui? Prava ljubezen vedno zeleni in dan za dnevom poganja nove cvetove! Ni li greh takna ljubezen? Je li greh, e cvete vrt pred tabo? In greh naj bi bilo, e se ti razcvete srce? Cvetje, eno in drugo, ustvarja veni Bog, ki je ustvaril loveka, da je deleen sree.

59/117

Obrnila se je od mene in se zagledala v krjino pred sabo. Belo roko si je poloila na zamiljeno elo in dolgo asa je premiljala. Mislim in mislim, izpregovorila je konno, in vendar ne morem uganiti, kakna je ta vaa ljubezen! Morda je srea, morda nesrea. Sam Bog to ve! Nato dostavi: Visoko je e priplulo sonce! Brat me aka, in napoil je trenutek, da odidem. Bog bodi s tabo, tujec! Hotela je oditi. Pri nas na severu, izpregovoril sem, ne poslavljata se tako hladno pravovernika, ako sta se sluajno sreala na poti ivljenja. Prihitela je nazaj. Evo ti roke, rekla je srameljivo, in v molitvi svoji se te bodem spominjala! Vidno se je pretresla, ko sem se dotaknil nje roke, in od las ji je zardel ronati obrazek. Pregreno je, zaihtela je, e podaja enska roko mokemu, ki ni bil izbran zanjo na naboru! V ta greh ne vrujem, odgovorim srno. Pri vas tega ne tejejo v greh? Gotovo ne, in pravoverniki se poslavljajo po zgledu Kristusovem. Kaken je ta vzgled? Poljubljal je cel sovranike svoje, in pravoverniki naj bi se ne poslavljali s poljubom? S poljubom? Skoila je od ograje, prav kakor da jo je piil gad v beli prst. S poljubom se poslavljate? rekla je tiho. Tako je navada naa, in boji sveeniki jo odubrujejo. Odreenik na je poljubil cel izdajalca svojega! Pri nas pa je prepovedano! Srno odide po peenem vrtu. e sem menil, da me zapusti. Obstala je in se ozrla po vrtu. Potem pa je obrnila zorno lice proti meni, in nje oko me je obsevalo dolgo, dolgo. Nato je bila bliskoma pri ograji, in toliko da je ulo uho nje plane besede: Posloviva se po vai navadi!

60/117

e je pritiskala svoje lice k mrzlemu elezju, in na to lice, voljno kakor liece dozoreli breskvi, pritisnil sem usta in uakal prvi sreni trenutek na stari materi zemlji. Ona pa je zbeala po zelenih tratinah kakor vitka gazela. Azrael, vruj jo in ohrani jo meni, da mi vsaj ena kaplja osladi grenko trpljenje zopetnega ivljenja! Zrl sem za njo, ki je imdalje bolj izginjala med zelenjem. asih je postala in se ozrla po meni. Potem pa se je skrila za drevjem, prav kakor boginja, katera se mi je le za trenutek prikazala izmed temnih oblakov. Kdo je bila? vzdihnil sem k Azraelu, da bi mi razkril temo, ali angel Gospodov ni hotel usliati vzdihanja mojega. Vrnil sem se v zpor. Potrte so bile moi mojega duha, in util sem prvo nesreo. Leno je lezel as, in kaplje, od stropa padajoe, in ivali, po blatnih tleh vigajoe, vzbujale so e vejo alost v osameli dui moji. Pol dneva je minilo, ko je ele zaroljal klju v vratih. Vstopil je strenik z rumeno paliico in mi naznanil, da me klie predse pater polkovnik. Stopivi v veico, ul sem polkovnika, ko je ravno izpregovoril patru majorju: Imeti mora veljavnega zagovornika. Ravnokar sem dobil dekret, da se mu izpit odpua in da se mu brez ovire dovoljuje stopiti v mesto. Kaj pravi ti, amice? Kaj naj reem? zagodrnja pater major. Bolje bi bilo, da so ga segali ali ivega zakopali v zemljo! Po takih tujcih prihaja pohujanje v mesto, prej ali pozneje! Posluaj me, pater polkovnik, prej ali pozneje! Dobro govori, amice! Saj vedno pravim, da je nadkof Martinus premehak; hodi le po srednji poti, in ta je dandanes najslaba. Ko bi ivel e Jakobus LVII. bil bi drugae podkuril temu tujcu! Drugae, mi Hercle! Sedaj se mu vrne tudi konj s prtljago, zastoe pater major. In meni bi bil to tako pripraven konjiek! Ne morem ti pomagati, amice, odgovori pater polkovnik, evo ti dekreta; le-ta ti jemlje vsako nadejo! Poklical je stranika v sobo in mu izroil dekret, s katerim mi je nadkof Martinus sprio svoje pastirske oblasti oprostil stopiti pred sveto komisijo za izpraevanje tujcev in mi dodelil milost, da sem smel iti brez ovire v njega stolno mesto. Strenik me je vodil nato po razlinih temnih hodnikih, dokler

61/117

nisva dospela do visokega portala, skozi katerega mi je vabno zasijal krasni jesenski dan. Semkaj te moram postaviti po ukazu patra polkovnika, izpregovori rumeni stranik; za to pot znaa pristojbina pet lir. Plaaj! Plaam mu in ga odpravim. Stopim na sonce. Bil sem na majhnem trgu tik mestnega ozidja. Pred mano na levo in desno stran so se razprostirale mestne hie in breztevilne cerkve s stolpi. Ozke ulice so se prienjale kakih dvajset korakov od mene in drale v sredie mesta. Hie so bile zidane v tiri in e cel v pet nadstropij; od vznoja do vrha so kazale stene samo svete podobe, svetnik je bil videti vtric svetnika, vse v krieih barvah in izdelano po slabih umetnikih. Ko zamiljen ogledujem te umotvore, vzbudi me konjsko kopito, katero mono udari ob tla. Obrnivi se, zapazim ob strani svojega konjika s prtljago. Povodec pa mu je dral stari moj znanec, profesor z vseuilia Svetega Simplicija. akam te e dolgo uro, ogovori me ponino, ival je nestrpljiva in vroekrvna; neprestano bije s kopiti ob zemljo! Ali ne pouuje na vseuiliu? vpraam osupel. Dali so mi dopust. Oznanilo se je po mestu, da si ie tujec strenika. Takoj sem hitel v kofijo in se ponudil za ta posel. Ponudili so se e drugi, konno pa so vendar meni podelili slubo pri tebi, ssebno zato, ker sva e stara znanca. Slubo imam, in na rektor magnificus se kar peni od jeze. Kako to? Ker bi bil sam rad dobil streniko to slubo. Pojdiva v mesto! izpregovorim nato. Prav rad te sprejmem v slubo. Kam naj kreneva najprej? Najprej morava k slavni policiji! Kaj vraga, zaudim se, policijo imate tudi? Gotovo! Stari in slavni pisatelji so v imenitnih svojih delih dokazali, da je ve tiso let stara ta institucija in da so mogle brez nje prebivati samo barbarske drave. Naa policija pa je tudi izvrstno urejena, in ko je papeevo brodovje leta 1989 zasedlo drave na junoafrikem nosu, uvedla se je ondi policija po naem vzoru. udno! udno!

62/117

Preprial se bode sam o vsem! Odriniva sedaj, in ako eli kaj pouka, bodi ti moja uenost verna in posluna strenica! Hvala ti iskrena! Spominjati se hoem prijaznosti tvoje! Napotiva se v omenjene ozke ulice. Pozornost so mi vzbujale podobe po zidovih. Kakor smo nekaj slikali svetega Florijana z golido pod ostreja, tako se je kazal malone nad vsakimi vrati droben svetniek, dre na vrvici majhnega psa. Kdo je sveti mo s psikom? vpraam svojega strenika. Svetnik e ni, odgovori mi, vendar menim, da bode skoro. Blaencem ga je uvrstil e nadkof Jacobus LVII. Kako je ime blaenemu mou? Blaeni Anton od Kala je to; v tej provinciji ga pritevamo cerkvenim uenikom, ker je spisal obilo svetih in uenih knjig. emu vodi s sabo psika? Takoj ti razjasnim! Ko je ivel omenjeni sveti mo, napadali so ga brezverci od severa in juga in zasmehovali so njega in svetost njegovo. Gori v mestu na severu mu je ivel najhuji nasprotnik svete knjige nam gotovo dokazujejo, da ga je obsedel satan e pri rojstvu in s pomojo tega satana je spisal mnogo hudobnih knjig ter tako sejal ljuljko med penico, katera se je usipala iz rok blaenega Antona od Kala na njivo Gospodovo. Boj je bil resnice z lajo. e je omagovala resnica, ki se kae v ponini nagoti svoji, in e je zmagovala la, ki se kae v bleeem, pregrenem lipu. Blaeni Anton se psti nato petnajst dni, estnajsti dan pa gre na Sveto Goro, dvigne roke proti severnemu mestu in prosi prekletstva z nba na sovranika svojega. In glej, zgodi se udo! Prvo udo blaenega Antona od Kala! Ponian je bil satan, in njegov sluabnik v severnem mestu je izgubil v tisti uri, ko je sveti mo na Sveti Gori dvigal koene roke proti oblakom, dar jezika, in namesto tega daru mu je ostalo edino lajanje, kakor ga ujemo pri svojih psih. Ali je to udo blaenega Antona od Kala dokazano? Nedvojbeno! Hm! Dobro torej! Zato ima psika pri sebi?

63/117

Prav zato. Imeniten pomonik je pri pasjih boleznih, kar je ssebno v naem mestu velikega pomena, ker je toliko psov. Glej, tukaj je policijsko poslopje! Obstala sva pred prostornim zidovjem, v katerem je tiste dni gospodovala policija ljubljanska. Najprej se nama je oglasiti pri patru gvardijanu, da nama d svoj vizum. Pri patru gvardijanu? zaudim se. Da, pri patru gvardijanu. Naa policija je izroena e tristo let oetom kapucinom, ki izvrujejo svoj posel na veliko zadovoljstvo premilostivega nadkofa! Kako je to mogoe? Prav lahko! S takno policijo je pomagano dravi in pomagano tudi redovnikom kapucinom. Kdor zagazi slavni policiji v pravino pest, plaati mora doloeno pristojbino, ako je kolikaj denaren. Po tej plati ima drava brezplano policijo pomisli, koliko denarja se je potrosilo prej v surovih asih! oetje kapucini, ki zidajo sedaj e deseto cerkev, pa imajo redne in stalne letne dohodke. Za Boga, modra naredba! Razjasni mi e, s kaknimi posli se ssebno bavi vaa policija? Razlini so ti posli in teavni. Najve opravka daj greniki, ki so se pri izpovedi oistili grehov svojih. Tega ne umejem. Kaj je slavni policiji do izpovedanih grenikov? Pozna se ti, da nisi ital knjig blaenega Antona od Kala! Vena previdnost ti je zaklenila ta vir modrosti, in sedaj bega v temi. Posluaj! Do tistih dob, ko je zavladal nadkof Jacobus LVII., bila je izpoved strogo cerkvena ustanova. Izpovednik je odpual grehe in pokoro je nakladal grenikom. Ali se je pa naloena pokora opravljala ali ne, kdo ve! Kaj pa pie blaeni Antonius? Drava ima vso mo v rokah, in nje dolnost je, s to mojo zabraniti, da se ne dela greh in da grenika dohiti tudi upraviena kazen. To je naelo blaenega Antona od Kala. In ali morda ni utemeljeno v prirodi in v bojih zakonih? Utemeljeno je! Toda kako se uporablja v vsakdanjem ivljenju?

64/117

Precej ko je nastopil nadkof Jakobus LVII. slavno svojo vlado, zdruil je z izpovednico elezno svojo pest posvetne vladne moi. Kdor se izpove grehov, njemu se naloi breme cerkvene pokore, ali naloi se mu tudi breme posvetne pokore. In to breme je teje od prvega! Kakno je? Zdajci ti povem. Kdor je izpovedan, temu izroi izpovednik bel listi, kjer je zapisano tevilo palic, katere mu nateje posvetno oblastvo v pokoro izpovedanih grehov! tevilo palic! Je li prav ulo moje uho? Resnino, tevilo palic! Kaj bi bila naa drava brez palice! Blagonosno to orodje je steber, da, glavni steber javnemu ivljenju naemu. Razli mi e, kako nadzira posvetno oblastvo, da se vsakomur odteje prisojeno tevilo, kakor doloa izpovedni listi? V ta namen se je pomnoilo tevilo fratrov-redarjev. Vsaka izpovednica ima posebnega nadzornika redarja. Kadar pa se je vsa tolpa izpovedala, odvede jo frater v to poslopje, da se brez odloga opravi posvetna pokora. Moj Bog, koliko li imate redarjev? Nekaj nad dva tiso. In koliko je takih, ki del palice, ki tep? Haha! Ti e ne pozna izobraenosti stoletja naega! Toda pojdiva na policijsko dvorie; ako se ne motim, tu stroji delujejo prav sedaj. Stroji? Da, stroji! Pojdi in se udi napredku naih razsvetljenih dob. Seveda naju pust samo na moki oddelek, ali ba ondi so najveji in najlepi stroji! Konja privee k zidu. Potem stopiva v veo. Tukaj se je e slialo umenje, kakor bi buala sapa okrog gorskih vrhov. Vmes je pokalo prav takisto, kakor bi se na veliki petek poasi gonila ropotulja v visokem cerkvenem zvoniku. Stopivemu iz vee, razgrnilo se mi je prostorno dvorie. Kakno ivahno gibanje in ivljenje se je gnetlo tu! Najvejo pozornost so mi vzbujali stroji, razpostavljeni sem ter tja po dvoriu. Bili so to nekaki zaboji, iz katerih so trlele palice, teke in debele. Ugledal sem stroj z desetimi palicami, ta je bil najmanji; pri najvejem, pravem orjaku, natel pa sem cel tirideset palic. V dveh vrstah so gledali astiti drogi iz zaboja, in e je frater-

65/117

redar zasukal roico, zavrtel se je leseni hlod v zaboju, in prva vrsta je tlesknila po klopeh, razstavljenih pred strojem. Kadar je zasukal drugi, tlesknila je druga vrsta po drugih klopeh, katerih prva vrsta ni zadela prej. Fratri-redarji so prav tedaj jako rono razgnali izpovedance v razline oddelke. Oni, ki so imeli na listkih po pet palic, zdruili so se v posebno tolpo in zasedli prostor pred strojem z desetimi palicami. To je bil tisti stroj, pri katerem je tela vsaka vrsta po pet palic. Drugi, z desetimi palicami na listkih, postavili so se pred stroj, iz katerega je trlelo dvajset palic v dveh vrstah. Tisti izpovedanci, katerim se je prisodilo najve palic, obkroili so stroj s tiridesetimi palicami. Bili so to stari nespokorni greniki, ki so jako lakoduno opaali grozne stroje in katerim se je kazalo na licu, da jim ni veliko do tega, ali dobe deset palic ve ali manj. Vmes so bili tudi starki, ki so e izteka nosili svoje kosti, in slabotni otroii, katerim se je od groze treslo ibko telesce. Ko je bilo pred stroji vse lepo razvreno, oglasil se je pater kapucinec, stoje na nekaki leci imenovali so ga patra eksekutorja in tlesknil z rokami. Kakor strela so udarili izpovedanci med klopi, stojee pred strojem; vsak si je izbral svojo in legel nanjo. Otroie in starce, o katerih je bilo priakovati, da bodo v boleinah skuali sredi eksekucije zdrkniti s klopi, privezali so z jermeni nanjo. Ko so bile pri vseh strojih zasedene klopi, dvignil je pater eksekutor roko in zanosljal: Greiti se ne sme! Te besede so bile fratrom pri roicah znamenje, da so jih prieli vrteti. Ali so vam padale palice, prav kakor bi se prala preja pri vodi! Vmes se je ulo kripanje z zobmi, ihtenje, vzdihanje in ssebno vekanje otrok, ki so se kakor belouke zvijali pod udarci. Ko se je pri prvem stroju roica zasukala desetkrat in pri stroju orjaku tiridesetkrat, nosil je na tepenem delu telesa vsak grenik in greniek toliko palic, kolikor jih je bilo zapisanih na belem listiu. Stroji so se ustavili, privezane grenike so odvezali, in vsi pretepenci so se postavili v dolgo vrsto. Frater je roljal pred to vrsto z orjako puico, in vsak, ki je util grenke udarce, plaal je v puico nekaj drobia. Pater-eksekutor pa je z lece svoje neprestano nosljal: Greiti se ne sme! No, ogovori me profesor Sv. Simplicija, kako sodi sedaj o javnem razmerju naem? Ali ni to vzor, kako naj se vzajemno podpirata cerkveno in posvetno oblastvo? Ali ni to vrhunec izobraenosti?

66/117

Dobro! Dravi s takimi napravami se moram uditi. Toda e sem prav videl, morajo tepeni greniki e nekaj plaati? Prav si videl! Kako naj bi se drugae ivili nai bratje redarji? To je ravno modrost v modrosti te naprave. Povej mi e nekaj! Opazujem in opazujem tolpo izpovedancev, a menim, da so to zgolj siromaki. Kje li so bogatini? Ali ne dobivajo tudi ti svojih palic? Kaj neki misli! Bogatai se odkupujejo, in sicer s petimi lirami za vsako palico. Prav tukaj je prvi vir dohodkov, katerih toliko potrebuje presvetli nadkof. Ali ni to modro? Modro! Premodro! Tudi to mi razjasni. Ali ne zahajajo duhovniki in duni pastirji tudi k izpovedi? In e zahajajo, kako je njimi, in kako je s palicami na belih listkih? Da nai duni pastirji gre, dasi malokdaj, o tem ni dvojbe. Zato zahajajo k izpovedi in dobivajo bele listke. Toda, ali si e ul kdaj, da so tepli duhovnika? Nikdar ne. Beli listki veljajo torej pri duhovnikih le simboliki, ker ravno drugae veljati ne morejo! Kako naj umejem to? Stopaj za mano! la sva v najbolj oddaljeni kot dvoria in obstala pred prostorom, ki je bil ograjen z eleznim, pozlaenim paem. Napravljena je bila od desak streha nad tem prostorom, a na spodnji strani je bila prevleena z ametom. Sredi prostora je stal stroj desetih palic, s svilo obvit. Palice so bile v pravem pomenu ibice, in da se udarec ni util, obvijali so jih z volno, da so padale kakor rahla sapica po nem, ki je leal na blazinasti klopi. Vidi, izpregovori profesor, tukaj simboliki tepemo izpovedanega duhovnika. Seveda, takrat ne sme nikdo na dvorie, in edini pater gvardijan opravlja svojerono posel pri stroju. Pri nas je pravica za vsakogar ista, ali ne? Kaj takega izvestno nimate v sibirski republiki? Res ne!

67/117

Sedaj odriniva v poslopje, sicer odide oe gvardijan na izprehod in potem ga danes ne uakava ve. Oe gvardijan e ni el na izprehod, zato sva hitro in lahko opravila svoj posel pri njem. Najlepi uspeh sem dosegel v tem, da mi je izroil pismeno privolitev, s katero so mi bila odprta vrata na enski oddelek. Za vse to sem plaal samo petdeset lir, kar se mi ni videlo preveliko. Pred policijskim poslopjem odvee profesor konja pri zidu in me vpraa: Kam greva naprej? Obilo je znamenitosti v belem mestu, da si jih v enem dnevu ne ogledava. Ako ti je do tega, da poslua dober svet, kreniva najprej k pravosodni palai! Dobro! Pojdiva tja! Ko odrineva, opazim, da se je napotilo za nama pet bratov kapucinov. emu korakajo ti za nama? vpraam spremljevalca. Da naju nadzirajo. Takih redarjev kroi obilo po Emoni, in marsikaken greh je e prepreila njih roka! Ko mu ne odgovorim niesar, dostavi ponosno: Da, da, izvrstno nae redarstvo vtika svoj nos v vsako stvarco, in niti prah ne pade z mize, da ne bi zvedelo tega! Vse se je izpremenilo, vzdihnem sam v sebi, samo slavna policija je ostala ista in vtika prej ko slej svoj nos v sleherno stvar! Nato se odpravimo po ozkih ulicah proti pravosodni palai. Nikjer ni videti lovekega obraza, in tudi pri oknih se ne prikae nikdo. To vzbudi moje zaudenje, katerega ne prikrivam spremljevalcu svojemu. To je premoder ukaz nadkofa Jakoba! prine mi razlagati profesor. Tukaj sva na oddelku zakoncev. Na tem oddelku pa je zopet vsakemu stanu odkazan poseben prostor. Tukaj sva ravno pri krojaih. Da ne tratijo asa pri delu, prepovedano jim je gledati skozi okna ali pohajkovati po ulicah. Policiji nai pade v pest, kogar zasaijo redarji pri oknu ali na ulicah, e se ne more izkazati s potrebnim opravkom. Zato je redarstvu naemu toliko posla! Ozrem se po svoji petorici. Kakor strele jim vigajo pogledi okrog oken in vrat, da bi zasaili plen. Kogar zalotijo, ta plaa? vpraam. Gotovo, in na sedalu mu zapoje palica.

68/117

Sedaj mi je jasno, emu so redarji tako strogo uvali okna. Pokazati se ni hotel prestopnik zakona, in nadejal sem se, da odrine petorica praznih rok. Toda ni se zgodilo tako. Tam, kjer so ulice prav zelo tesne, odpre so okno v pritliju, in sicer prav pred nosom uitelju z vseuilia Sv. Simplicija. Odskoil je, da ga ni zadel vatel, s katerim je nekdo zamahnil iz okna proti njemu. Pri oknu pa stoji dolg, koen moiek, kroja od nog do glave. Z dolgim vatlom suva na mojega strenika, ki se mnogo trudi, da se izogiblje udarcem in da na drugi strani obdri konja, ki se tudi plai krojaevega krianja. Grdoba, vpije junak iglar, ali sem te vendar dobil v pest? Rasejo li tunike po drevju, da jih lahko brezplano natresa nase? Dve liri si mi dolan e dve leti! In jaz stradam, da sem suh kakor igla! Plaaj, sicer ti potarem vsa rebra! Prej se mi ne gane, dokler ne plaa! e se pripravlja, da bi z okna skoil na tlak, in sluga moj trepeta praznega epa in bledega lica ter aka, kako se razmota vsa ta stvar. Toda reijo ga bratje redarji, ki zavijejo prav v tistem hipu okrog ogla in katerih se ni nadejal ubogi krojaek. Dober si za tri lire! zakrii prvi frater biri in zgrabi iglarja za vrat, da se takoj strese kot trepetlika na gorskem rebru. In osem palic ti odtejejo, dostavi drugi porogljivo, ker si se kazal brez potrebnega opravka pri oknu! Poteni rokodeli jih zaklinja na vse svetnike in na krvavo stegno blaenega Antona od Kala, da bi mu zanesli. Ali birii tistih dob so imeli jeklena in neizprosna srca, prav tako kakor leta 2000 po Kr. r. Raztaja se mi srce, da seem v pas in plaam redarjem tri lire, da izpust krojaa. Temu samemu pa plaam dolg vseuilikega profesorja, in srce mu prekipi od hvalenosti, da klie name vse blagoslove blaenega Antona od Kala! Dospeli smo na kraj, kjer so se ulice razirjale v prostoren trg. Sredi tega trga je stalo znamenito poslopje, na katerega sprednji strani je bila velikanska presna slika, v ivih barvah kaoa naega Odreenika, ko izganja z biem prodajalce iz hie Gospodove. Evo ti nae pravosodne palae! izpregovori ponosno profesor Sv. Simplicija. Takoj priveem konja k zidu, in potem si ogledava notranje prostore.

69/117

Preprian sem, da se ti napolni dua s strmenjem; izvestno mi pritrdi, da je provincija naa v vsakem oziru najpopolneja, kar jih ima oe pape na zemlji! Toliko da izree, e tleskne z dolgo svojo osebo po zemlji, da se zakadi, da se zakadi prah izpod njega. Takisto stori tudi nih pet redarjev in se od silne vdanosti zvija po tleh. Kaj je povzroilo to nenavadno vedenje mojega spremstva? Po trgu mimo pravosodne palae prirolja sedaj teka, srebrno okovana koija, katero vlee osem tolstih dolgorepih belcev. Pred njo jaha tolpa jezdecev z dolgimi bii v roki. Eden izmed njih vrkne njim proti meni, vendar me ne zadene, ker mu je jermen prekratek. Da me je zadel, razmesaril bi me bil brez dvojbe na zadetem mestu. V koiji sami na vijoliasti blazini epi star mo, z zlato veriico ob rami. Izpod belih las mu gleda mrtvo oko, prav kakor bi se mu ni ve ne ljubilo na boji zemlji. Videl se mi je ta starec enak levu, kateremu je starost zdrobila gladne zobe iz lane eljusti! Njemu ob strani sedi v nebeki krasoti svoji moja znanka, katero je moje oko prvi ugledalo tisto jutro med cvetjem gosposkega vrta. Zdelo se mi je, da me je opazila in da se je sklonila na sedeu. Tedaj pa zavije voz v tesne ulice, da mi takoj izgine izpred oi. Sveti Jezus, tarna strenik, dviguj se iz prahu, kaj si storil, da se nisi zgrudil, kakor smo se mi? Za deset lir si dober! veseli se frater biri. In za izdatno tevilo palic! dostavi drugi. Kdo je bil to? vpraam radovedno. Za Bga, odgovori profesor, saj ti je morala e vse razkriti gola pamet! Bil je to najveji na dobrotnik, na oe in ljubljeni sluabnik boji, nadkof Martinus. In enska ob strani njegovi? Sestra njegova, zorna naa kneginja Marija!

70/117

VIII

Oglejva si najprej civilni oddelek! Tako je izpregovoril uitelj iz vseuilia Sv. Simplicija, ko sva stala v visoki lopi pravosodne palae. Kreneva na desno po irokih stopnicah in dospeva na hodnik, v katerem se vrst vrata pri vratih, prav kakor nekdaj na hodnikih samostanskih. Tukaj me vse spominja samostana! reem spremljevalcu. emu toliko vrat? Pravo si pogodil, odgovori profesor, v samostanu sva. Ta oddelek pravosodne palae je izroen oetom iz reda svetega Franika, ki pa imajo zavezo, da so nam pridni in pravini sodniki. Kaj, zaudim se, oetom franikanom je izroeno vae pravosodje? emu ne? Pravosodna palaa se je morala zgraditi. njo se je dosegel dvojni namen: oetje z reda sv. Franika so dobili svoj samostan, ne da bi bili kaj plaali; drava pa svoje sodnike, ne da bi kaj plaevala. Zopet vzor, kako se podpirata posvetno in cerkveno oblastvo! In po kaknih zakonih sodijo sodniki vai?

71/117

Zakonov nimamo nikakih. Nekdaj so jih imeli. Nekdaj so jih imeli, ali dokazalo se je, da so vsi zakoni sveta izvirali od hudia. Sodniki nai opirajo svoje sodbe zgolj na svoje knjige, bodisi na Sveto pismo, bodisi na spise blaenega Antona od Kala. Ker obsezajo ssebno zadnji spisi samo resnico, pravine so tudi naih sodnikov sodbe. Ne dvojim! Toda kaj je s pritobami? Je li prepovedan vsakren priziv do vijega sodnika? Nikakor ne. Zlasti so nam sodniki nai upniki. Kadar upnik nee soditi ali kadar nisem zadovoljen z njega sodbo, smem se zatei pred sodni zbor oetov franikanov, kjer tee vir neizkaljene pravice. V tem sva prila do dvorane, kjer so se obravnavale pravde. Plaaj liro vstopnine, opomni me sluga, v dvorani pa se vedi spodobno, ker je pater predsednik oster! Plaam vstopnino fratru, ki je z veliko puico preal pred vhodom. Ko sva vstopila, bila je dvorana e prazna, samo tam zgoraj sta sedela pri dolgi hrastovi mizi oeta franikana, ki sta vestno prebirala knjige. Morda sta molila, morda sta se le hlinila. Dvorana je bila podobna velikanski kleti; nikjer ni bilo podobe ne druge dike na stenah. Potisneva se v kot; profesor pa mi pravi: ele dva sodnika sta tukaj. Tretjega in patra predsednika e ni. Zadnji pride pater predsednik. Prav tako je bilo pred 2000 leti, mislim si, tudi takrat so prihajali predsedniki zadnji k obravnavam. Danes bode malo posla, izpregovori sodnik pri hrastovi mizi. Ti upniki nam pojedajo vse; kako bodemo iveli, ako se nam ne izbolja justica? D, resnico govori! dostavi tovari. e veraj je podpisal pater predsednik dekret, s katerim se upnikom po deeli ukazuje, da se morajo zdravati sodb v pravdah, katerih vrednost znaa nad petdeset lir, in stranke vsekdar nakazovati k naemu sodiu! Vstopila sta e dva in frater pisa. Patra predsednika e ni, zajezi se prvi, vedno stara pesem! Mi se trudimo, pater predsednik spi; mi se oblaimo v haljo od kozje dlake, pater predsednik v svilnato kuto. Kje je tu pravica, confratres?

72/117

Niesar bi ne rekel, dostavi drugi, ako bi bil mo le kos nalogi svoji! Vse zmede, kar mu pride pod palec, in jaz mislim, da takega nezmonika e nismo imeli na predsednikem stolu. Kaj menite, confratres? Tako je, oglasi se tretji, le nekoliko potrpite, pa bodete videli, kako zmlini dananji sluaj, dasi je jasen kakor modro nebo. Da bi mu premilostivi nadkof le dal boljega naslednika! Vsakdo izmed nas bi smel po veji pravici sedati na njega stol. To je senca, nikdar predsednik! V tem mnenju so se strinjali vsi. Ko pa je takoj potem vstopil predsednik, videti bi jih morali, kako so planili s sedeev in kako so se priklanjali svilnati halji! Toda leta 4000 je bilo prav tako kakor leta 2000 po Kr. r.! Pater predsednik e opaziti ni hotel globokih poklonov, e predsedniki so na svetu edino zaradi tega, da se jim drugi klanjajo! Prinimo! Pater predsednik sede, suhi frater pisar pa hiti na hodnik, da poklie stranke. Prvi vstopi upnik Svetega Jakoba. Vsi sodniki in njim pater predsednik vstanejo ter se mu poklonijo. Kakna ti je zahteva, reverende? vpraa predsednik sladko. Nocoj mi je nekdo pobil okna. Vem, da mi tega ni storil drug nego sosed Emilij. e nekaj asa mi nagaja, kjer more. kode mi je 50 lir, toda zaradi posebno hudobnega namena naj mi izplaa 100 lir! Pravina je tvoja zahteva, reverende! oglasi se predsednik. Scriptor, zapii sodbo, cum iure executionis. Emilius, plaaj 100 lir. Obravnava je konana! Doim se je pisala sodba entjakobskemu upniku, vpraam svojega strenika: Ali se ne zaslii tudi toena stranka? Naj li Emilij plaa, ne da bi se mogel braniti? Si li slep, odgovori mi, ali ne vidi, da je tonik manik, ki ne more govoriti drugega nego resnico? Pri nas, v tej vzorni papeevi provinciji, sme zahtevati vsak manik, da se mu takoj izroi sodba s pravico do izvrbe, ne da bi se toenec klical pred sodie. Ali si e ul kdaj, da bi manik boji hodil po stezah krivice? Nikoli ne!

73/117

Zato vidi, da so nae uredbe v tem oziru premodre! To je najhitreja justica proti sodbi ni dovoljena nobena pritoba kar si je le misliti moremo. Ni li res tako? Res! ujva, o em obravnavajo sedaj. V dvorano je vtem vstopil loveek suhe rasti; lakota in edinina mu je gledala pri sleherni gubi z bledega obraza. njim je vstopil trebuast mo; polna skleda se mu je odsevala s tolstega in zalitega obraza. Oba obstaneta pred sodiem. Kdo toi? vpraa predsednik. Jaz, odgovori suhi moiek. Koliko trokov si zaloil? Dve liri! Vse kar sem imel! Dve liri! zagodrnja pater predsednik. Hek! Dve liri! Hek! Ako nima ve, emu se pravda? Vidi se mi e, da si slepar! Vendar bodisi, obravnavajmo in forma pauperum! Kako ti je ime in kaj si? Hieronim Corvus! Vodo in stare cunje prodajam po mestu! Nezasliano, zaklie predsednik, kakni ljudje se dandanes e pravdajo! Odstopi! In ti, toenec, koliko trokov si zaloil? Petnajst lir! ast bodi Bogu in Materi Boji! In e ni la zadnja iz hie! Frater scriptor, ukae predsednik, prinesi stol zatoencu, da sede! Kako ti je ime? Deodatus Bos! Pomonik sem florijanskemu cerkovniku, katerega mi Bog ohrani e mnogo let! Sedi, Deodate! Ti, Corve, pa nam razloi, emu toi takega moa? Toda kratko, ker nismo tukaj, da bi posluali prazne besede. Hitro torej! Vodo prodajam, prine toitelj, in stare cunje kupujem. Vse moje imetje je konjiek, ki mi nosi vodo. e mi pogine, tedaj sem bera. In sedaj sem kupil na dan svetega Lavrencija od tega loveka konjika in mu poteno plaal kupnino. Bilo je 150 lir! Vse moje imetje! Bog se me usmili! Pogojeno je bilo, da je konjiek zdrav in brez hibe. Ali slep je na obe oesi, in zatoenec ga noe vzeti, kar bi bilo poteno in pravino! To je moja toba, potena in pravina je! Pomagajte mi, patri sodniki! Kaj odgovarja, Deodate?

74/117

Toba ni pravina. Zmenila sva se, naj toitelj konja ogleda, in da mu nisem porok za hibe, katere lahko opazi sam. Oglej si konja, dejal sme mu dvakrat in trikrat, oglej si konja, konj ne more ogledati tebe! In res ga ni mogel, ker je bil slep. Govoril sem resnico in zato menim, da je upnik-sodnik pravino sodil, ko je zavrnil toitelja. Je li res tako? Ali je res govoril, da si oglej konja, ker te konj ne more ogledati? Tako je bilo, zaihti tonik, ali to so bile le zvijane besede, ni drugega! Odstopita! zareni predsednik. Vsi gremo iz dvorane. Po jako kratkem posvetovanju nas poklie predsednik iznova pred svoj sodni stol. Zaujta sodbo! Hek! Hek! V imenu premilostivega nadkofa, oeta naega Martina! Pritoba hek Hieronima Corvusa je neupraviena hek in nedopustna, zato se zavre. In to vse iz razlogov hek prvega sodnika in na podlagi Svetega pisma hek ki ne dopua, da bi kdo trpel kodo, ako bi govoril resnico! Hek! Obravnava je dognana! Hieronimus Corvus jei kakor zajec, e ga pes ujame. Deodatus Bos pa vsakemu sodniku poljubi roko in patru predsedniku cel obe. Potem gre areega lica iz dvorane, doim se Hieronim solznih oi opoteka za njim. Spominja me to postopanje nekoliko sodi leta 2000, govoril sem sam v sebi, in udo ni, da sem se dolgoasil na civilnem oddelku. Izrazil sem eljo streniku, naj bi odrinila v kazenski oddelek. Zapustiva torej patra predsednika in njega sodnike ter kreneva po stopnicah v lopo in potem po drugih stopnicah v prostore, kjer je sukala pravica krvavi svoj me. Pri tem morava prekoraiti neko temno in zatohlo sobano. Ko se je moje oko privadilo smraka, kazali so se mi tukaj zgodovinski znanci. Od elezne device do panskega evlja sem opazil vse slavnoznane lane nekdanje torture v novih spopolnjenih oblikah! emu rabi to orodje? vpraam profesorja z vseuilia Sv. Simplicija. To je naa tortura, odgovori zavestno, in nanjo smo ssebno ponosni! Pri kakih zlodejnikih jo rabite? Pri tistih, ki izvrujejo hudodelstva v duhu in mislih. Takim se zloinstvo dokae prav teko!

75/117

Ali se s torturo posrei dokaz? Vselej brez izjeme. Vidi tedaj, da torture ni mi pogreati v dobro urejeni dravi. Ali ni res tako? Tako je, kakor si govoril! Potem vpraam: Sedaj mi e povej, ali so oetje franikani tudi sodniki na kazenskem oddelku, in e ne, kdo sodi ondi? Oetje franikani imajo s civilnim oddelkom obilo posla in tudi toliko dohodkov, da lahko izhajajo. Sedaj grad e dvajseto cerkev svojo. Zato je nadkof Jacobus kazenski oddelek izroil svojim kanonikom, ker so itak slabo plaani in imajo le pile dohodke. ital sem, da imajo po nekaterih dravah dravne pravdnike, ki s svojimi obtobami preganjajo zloince. Kako je v vas? V nas je dravno pravdnitvo prepueno oetom jezuitom proti temu, da jim kanoniki ustopajo nekaj dohodkov, katere jim prinaa kriminalna justica. Toda v tem oziru so vedni prepiri, ker oetje jezuitje neprestano stokajo, da dobivajo premalo in da se jim dravno pravdnitvo ne izplauje. Ali sedaj hitiva! Zvedel sem, da se ravnokar prine druga obravnava v stvareh kaplana Primoa. Zanimiva bode, ker se kaplanu oita dolga vrsta hudodelstev, zlasti veleizdaja in krivoverstvo! Po hodniku, kamor sva dospela, gnetli so se fratri redarji, uvajoi red. Ker se je danes sodil kaplan, prilo je mnogo obinstva. Pri vhodu je tudi tukaj preal nekaken cerkovnik z veliko puico v roki. Plaati se je moralo pet lir vstopnine, kar je odgnalo nekaj radovedneev, ki so tudi hoteli posluati. Dvorana, kjer se je sodilo, bila je veja od ne na civilnem oddelku. Stene so bile prevleene krvavo rdee, kar je spominjalo tega, da se v teh prostorih vri krvavo pravosodje. Sodniki so sodili pri dolgi hrastovi mizi, pogrnjeni z rdeim prtom. Takisto so bili stoli rdee prevleeni, in sodniki sami so nosili rdee talarje; vse je bilo krvavo rdee, samo pater dravni pravdnik je nosil rno haljo in sedel na rnem stolu, enak rnemu vranu. Razprava se je priela prav tedaj, ko sem vstopil. Sodilo je sedem kanonikov Sv. Nikolaja; sodiu je naeloval prot Ambro, zapisnikar pa je bil stari na znanec, nadvikarij Gregorij. Zatone klopi ni bilo: tiste dni so morali zatoenci stati pred krvavim sodiem, in s teko verigo so jih na nogi

76/117

priklepali k velikemu eleznemu obrou, ki je bil v ta namen zabit v tla pred sodno mizo. Danes je nosil teko verigo kaplan Primo, in e se je nekoliko prestopil, vlekla se je za njim kakor rna kaa. Bil je e cveto mladeni. Teko breme ob nogi ga ni trlo preobilo. Kakor vitka jelka je stal pred sodniki svojimi in niti za trenutek se mu niso na krasnem obrazu kazala znamenja strahu in groze, s katero je zdruen kraj, kamor so ga pritirali. Sedaj se prine v imenu naega gospoda in nadkofa obravnava proti tebi, kaplan Primo! Takoj zanoslja prot Ambro in e vpraa: Ali so troki zaloeni? Dvesto petdeset lir se je vloilo v kapiteljsko blagajnico! odgovori nadvikarij. Kdo jih je zaloil? Prodali smo mu kravo in voziek in vse, kar je imel v kaplaniji svoji. Dobro, dobro! noslja prot. Torej je vse v najboljem, redu! Tukaj mu see v besedo zastopnik dravnega pravdnitva. Kakor suh pajek se razvije s rnega stola in zaklie porogljivo: Dvesto petdeset lir! In na red je dobil za to obirno in teavno stvar samo trideset lir, dasi mu gre po dekretu nadkofa Jakoba estdeset lir? Nato se tudi predsednik prot Ambro razkorai: Pater dravni pravdnik, odgovori mu pikro, obravnavo vodim jaz, prot Ambro. Brez mojega dovoljenja ne sme nikdo govoriti, in tudi ti ne, pater dravni pravdnik. Ker si pa govoril in nisi prosil dovoljenja, kaznujem te z globo trideset lir, o katerih trdi, da jih mora e dobiti tvoj red. S tem je vse urejeno. Nadvikarij, zapii, kar sem govoril! Od srda kipe vzklikne jezuit-dravni pravdnik: Nadvikarij, pii tudi, da se dravno pravdnivo pritouje! Dobro, dobro, ree prot, le pii, Gregorij, dasi menim, da je taka pritoba nedopustna. No, o tem bode sodie ukrepalo pozneje! Kaplan Primo, obrne se nato k zatoencu, ti ve, zakaj si toen? Vem, odgovori le-t z zveneim glasom. Oita se mi, da sem v srenji svoji oznanjal besedo bojo v narodnem jeziku in ne v tujem jeziku latinskem.

77/117

Jezik, katerega govori cerkev, nam ni tuj, izpregovori dravni pravdnik ostro, ne sme nam biti tuj. Ali pozna izgovor, vpraa predsednik, s katerim opraviuje poetje svoje? To ti je znano, da je slavni nadkof Jacobus tisti stari gorjanski jezik obloil s prekletstvom in ga ssebno strogo prepovedal sluabnikom bojim? Znano mi je, odgovori zatoenec srno, toda dotini dekreti nadkofa Jakoba so krivini in meni neveljavni! Ta odgovor vzbudi veliko iznenadenje in strmenje tako v obinstvu kakor pri sodnikih. Pater Primo, zatogoti se prot, pokri si jezik! Vse to te utegne spraviti na grmado! Zopet se oglasi pater dravni pravdnik: Besede toeneve so nespotljiva kritika nadkofovih dejanj, kar utemeljuje hudodelstvo veleizdaje. Tudi na ta sluaj razirjam obtobo svojo! Kakor vidite, bil je to dravni pravdnik po volji boji, prav kakor bi se bil izvebal v poslih svojih e leta 2000 po Kr. r. Kaj e navaja v svoje opraviilo? vpraa predsednik zatoenca. Sklicujem se na svetnike. Sveto vero sta nam prinesla v te kraje brata Ciril in Metod. Nista je oznanjala v jeziku latinskem, nego v jeziku narodnem. Ako sta mi vzgled brata svetnika Ciril in Metod, ne vem, kako me toite? Sodie je po tem odgovoru nekako zmdeno. Dravni pravdnik pa se oglasi porogljivo: Brata svetnika! Pater Primo, tvoje teoloko znanje stoji na slabih nogah. Saj ni udo! Ako bi bilo drugae, ne bi zagazil na mesto, kjer te gledam danes krvaveega srca! Brata svetnika, zdajci povzdigne glas, da kar grmi po dvorani brata svetnika! Ali ti je neznan petdeseti dekret nadkofa Jakoba? Kaj ti govori ta znameniti dekret? Da je svetnitvo vzeto bratoma Cirilu in Metodu za to provincijo, in to sprio skrivnega razodetja, katerega je bil deleen nadkof Jacobus! Ponosno sede pater dravni pravdnik. Sodniki-kanoniki mu hvaleno pritrjajo in maj s tolstimi obrazi, da je videti sodnika miza kakor pomladanska njiva, kjer giblje sapica cvetoemu maku rdee kapice. Tudi prot-predsednik

78/117

si oddahne. Bilo je toliko dekretov nadkofa Jakoba, da mu je le-t o bratih Cirilu in Metodu izginil iz spomina! Brata Ciril in Metod, izpregovori prot, nista ve svetnika v nas, in slabo izprievalo si daje, pater Primo, da si v tem nevednik, etudi si bil manik boji! Ta izgovor te torej ne opraviuje. Pred vami, odgovori kaplan Primo ponosno, pred vami morda ne, pa pa pred mojo vestjo in pred mojim Bogom, ki je postavil manike zaradi svojega ljudstva in ne ljudstva zaradi manikov. To je moj dekret, reverendissimi! Kakor osa se zatogoti pater jezuit na rnem svojem stolu: V teh besedah je obseeno iznova zloinstvo veleizdaje, in obseen je v njih tudi prvi ali naglavni greh proti propisom blaenega Antona od Kala, ki zapovedujejo, da mora rimski katolik vselej in pri vsaki priliki vrovati, da je ustvarjeno ljudstvo zaradi manikov in ne maniki zaradi ljudstva. Zato predlagam sprio tolike trdovratnosti, naj se bivi kaplan Primo takoj po obsodbi izroi torturi in naj se dene za dve uri v panski evelj. Ali ni prav tako, oetje sodniki? Makovo cvetje okrog sodnike mize se zopet zmaje, in vsi sodniki pritrjujejo predlogu patra dravnega pravdnika. O tem pravinem predlogu, noslja prot Ambro, ukrepalo bode sodie ob svojem asu. Sedaj prestopimo k drugi toki. Zatoenec Primo, ali ti je znano, esa si zatoen nadalje? Zatoenec se nekoliko zamisli, potem odgovori: Niesar mi ne oita vest. Haha! grohota se dravni pravdnik in njim se smeje vse rdee sodie. Veleueni in prevzvieni prot predsednik, obnvi mu spomin in postri mu vest! Za Bga, in taki ljudje so maniki v dananjih dobah! Morda bi se pater dravni pravdnik e bolj razaril v tistem hipu, toda prav sedaj se na steaj odpro visoka vrata v rdei steni, katerih dosihdob niti opazil nisem. Streniki prines zlto pretkan prestol in ga postavijo na vzvieni prostor za sodno mizo. Nadkof Martinus prihaja! zajeca profesor z vseuilia Sv. Simplicija in pade na kolena. e klei vse, in tudi jaz se sklonim v prah; samo zatoeni kaplan Primo stoji kakor smreka na svojem mestu in nee upogniti kolena,

79/117

obteenega z verigo. Jezuit dravni pravdnik, zvijajo se v prahu, sikne nato: Tudi ta sluaj veleizdaje pridenemo zatobi svoji! Skozi visoka vrata vstopi sedaj nadkof Martinus, zavit v vijoliasto obleko. Hodil je ob palici, ker je bil v visokih letih. Na pragu obstane in dvigne oko proti nebu, prav kakor bi iskreno molil. Potem leze k svojemu prestolu in s pomojo strenikov izteka sede na mehko blazino. Vstanite, izpregovori zaspano, in prinite tam, kjer ste prestali! Ta sluaj je toen, ta sluaj krii v nebo! Spanje mi jemlje v poznih noeh, da imam takne manike v provinciji svoji! Vtem se je visoko sodie dvignilo s tlaka in iznova zasedlo rdee stole svoje. Tudi dravni pravdnik je kakor pajek splezal na rni svoj prestol. Evo nam loveka, govori stari prelat poasi in tiho, od katerega je prilo pohujanje! Malinski kamen naj se mu obesi na vrat in potopi naj se v globoino morja! Kaj predlaga, dravni pravdnik? Do sedaj, celsissime, odgovori pater jezuit vdano, hotel sem predlagati pregnanstvo v Saharo in dveurno torturo. Toda sluaj se poostruje od trenutka do trenutka, in neprestano prosim Svetega Duha, da bi mi odkril pravi pot! Pregnanstvo v Saharo, oglasi se nadkof, in slii se iz njega trdega glasu, da je malone nejevoljen, preganstvo v Saharo! To bi bil nekaken srednji pot, pater, ali veruj mi, srednja steza je najslaba steza! Prot, nadaljuj! Prot Ambro see po zavitku, leeem na mizi pred njim. Tebi, pater Primo, vest ne oita niesar? Tukaj se oglasi stari nadkof: Prot Ambro, ti ga imenuje patra? Vzdeva mu torej pridevek, ki je astna svojina neomadeevanim pravim manikom. Pater Gregorij, koliko trokov pripade protu predsedniku? Protu Ambrou obledi rdee lice, zakaj njega dua e uti blinjo nevihto. Petdeset lir, celsissime! odgovori nadvikarij. Zapii, nadvikarij, da se odda teh petdeset lir moji blagajnici! Ti pa, prot Ambro, pazi, da mi prihodnji spretneje vodi kazenske sodbe. Prot, nadaljuj! Prot Ambro se sam v sebi roti na starega nadkofa, ki mu je pred nosom poel trud naporne razprave, in mu vzdeva priimke, zaradi katerih bi se moral

80/117

stokrat posaditi na zatono klop. Ves ta vihar pa se ne kae na zunaj; predsednik Ambro je miren in ponien ter hvaleno vdan sprejme sodbo vijega pastirja. Nadkof Martinus, saj se je vedelo, bil je precej skop in je rad spravljal zvenei denar v svoje predale. Zaradi njega je zahajal k razpravam, in ako se mu sodnik ni vedel po volji, vzel mu je plao in jo prisodil samemu sebi. Tako se je pripetilo tisti dan tudi ubogemu protu Ambrou. Tebi, zatoeni Primo, ne oita vest niesar? ponovi predsednik svoje vpraanje. Niesar! Nato vzame prot e omenjeni zavitek in razvije staro in raztrgano knjiico. Bog zna, kdaj se je tiskala in kako da je niso dosihdob zmleli krutih asov ostri zobovi! Kakna knjiica je to? vpraa predsednik jezno. To so poezije Franceta Preerna! odgovori zatoenec mirno. In kje smo iztaknili te poezije? zagrmi jezuit dravni pravdnik. Niso li tiale v predalu tvoje mize, ko smo ti preiskali kaplanijo? Govori, zatoenec! Ne tajim! Kako je zala bogokletna ta knjiga v tvoje stanovanje? vpraa prot Ambro temno. Mirno odgovori zatoenec: Za drag denar sem jo kupil. In boja Porodnica mi je prial, da sem jo ital v bridkih svojih urah, bodisi podnevi, bodisi v trdih noeh. Ali obhaja me strah, da je morda to zadnji Preeren, katerega je e dobiti na slovenskih naih tleh. In vi ga segete, vi krvoloki! Debele solze se utrinjajo kaplanu Primou po velem licu. Ihte dostavi: Ni mi do ivljenja, vendar da poloite na grmado dela moa, ki je bil toliko bolji od vas, to mi greni smrtne trenutke! Vsi ste uli, dvigne se zastopnik obtobe, kako govori zatoenec. Odkrito priznava pregreno svoje poetje in niti ne taji, da je na srcu nosil bogokletno knjigo. Zapovedi blaenega Antona propisujejo smrt temu zloinstvu. Tako bodi v imenu pravinega Boga in naega presvetlega nadkofa Martina.

81/117

Smrt, res, pravo si pogodil! oglasi se nadkof Martinus. Kdor seje plevel med ovice gospodove, tega poberi smrt. Sodbe ne potrebujem nikake. Na podlagi moi, dane mi po Gospodu, sodim in razsodim, naj se bivi kaplan Primo v svarilo hudobnikom in v tolailo dobrim vernikom sege kakor kos lesa na grmadi sredi polja emonskega! Obenem ukazujem, da se pregrena knjiga in prosimo Boga, da bi bila zadnja! sege in da se nje pepel raztrese na vse tiri strani sveta! Tako bodi po boji in moji volji! Obsojenca odvedite! Zdajci prihit fratri birii in z velikim kljuem odklenejo verigo, s katero je bil kaplan Primo prikovan na tla. Potem mu okujejo roke e v veliko teje verige, da resnino omaguje, ko ga tirajo v jeo. Prestopivi prag smrtonosne dvorane, objema e z zadnjimi pogledi oskromno knjiico, v kateri si ti, France Preeren, pred ve nego 2000 leti zdruil vse arke svoje po Bogu obdarjene due! Ko se zapr vrata za obsojencem, zadnjim zavednim Slovencem, dvigne se nadkof Martinus s sedea in udari s palico, na katero se je navadno opiral, po deskah, da zamolklo zazveni po vsi dvorani. Hipoma priskoijo vsi streniki in kanoniki, drug postreneji od drugega. Toda strast mu je toliko napela vse ile po osuenem telesu, da brez strenike pripomoi prileze do mize, kjer lee poezije Franceta Preerna. S tresoo roko pograbi stari nadkof staro knjigo, ki se je z umazano in raztrgano zunanjostjo svojo udila brkone sama najbolj, kako je zala v to belo roko in blizu iskreih dragih kamnov na prelatovih prstih. Anathema sit! izpregovori nadkof in migne fratrom biriem. Ti so tega namiga e priakovali in bliskoma uder iz dvorane po orodje, nala pripravljeno za take prilike. Skoro prines majhno ognjie, na katerem plapola plamen, e prej zaneten. To ognjie postavijo pred kofa; vse obinstvo, vsi kanoniki z birii in dravnim pravdnikom, vse poklekne in moli Boga, da je dodelil papeevi provinciji ast in slavo in da je zopet pokonal knjigo, toli kodljivo in hudobno! Svojerono vre nato nadkof Martinus knjigo na aree oglje, da se zvijajo skoro izgubi v rdeih plamenih. In ko ni belega ostanka o nji, razprostre sivi prelat roke proti stropu in zapoje zmagonosno: Te deum laudamus!

82/117

Tako so blagoslovljenega leta 4000 po rojstvu naega Odreenika slovesno in veliastno segali zadnjo knjiico poezij Franceta Preerna!

83/117

IX

udo se je zgodilo! Nadkof Martinus sam je hotel govoriti z mano in zato me je pozval v svojo palao, obloeno z zlatom! Kaj enakega se ni do tistega dne pripetilo e nikdar. Uenjaki so brskali po arhivih in preitali na tisoe starih listin, toda nikjer niso mogli zaslediti, da bi bil nadkof emonski kdaj sprejel tujca, ki je bil vsekdar neljub gost v belem mestu! Meni pa se je zgodilo takole: Po obsodbi kaplana Primoa sem se hotel e nekoliko ogledati po mestu! Kam sedaj? vpraam uitelja-strenika, ko pred justino palao odvezuje konja s stene. Morda v taverno naega presvetlega nadkofa, da si okrepava telo. Mojo meso e pea, in povem ti, da danes e nisem zauil niesar. V taverno nadkofovo! D, edina je v mestu, ker so si svetli nadkofje nai vedno pridrali pravico do dohodkov, katere daje edina dopuena gostilna starodavne nae Emone!

84/117

Dobro! To gostilno si oglejva! Spotoma pogledava nekoliko na vseuilie, morda na medicinski oddelek! Rad bi vedel, kakne zdravnike imate v tej razsvetljeni dobi. Zdravnike! ital sem o njih v starih knjigah. Toda e dolgo jih ni, in dandanes ve malokdo, kaj so bili nekdanji zdravniki. Kdo pa vas ozdravlja, kadar bolehate, in kdo vam pripravlja hitrejo smrt, kadar je bolezen prehuda? Videti je, da prihaja iz barbarske Sibirije. emu bi bili zdravniki? Kdo je vse ustvaril? Bog. Kdo vzdruje vse? Bog. Kdo zapoveduje: ti ivi, ti bodi pokonan? Bog. Bog vse dela, in kar hoe, to se zgodi, in kar se zgodi, to je po volji Njegovi! V mojih sibirskih moganih se je prielo daniti. Odgovorim mu: Tvojim besedam se ne d ugovarjati, ker obsegajo zgolj resnico. Vidi, e izhaja vse od Boga, tedaj te vpraam, od kod izhajajo bolezni nae? Od Boga! e pa imajo ta izvir, ali sme dvojiti, da je na Gospod Bog sam, ki hoe imeti bolezni? Kdor bi jih odpravljal, upiral bi se volji boji, in zdravniki niso bili drugega nego uporniki proti jasno izraeni volji boji. To ti je vendar umevno? Popolnoma. Bog torej poilja bolezni, in e Mu je taka volja, jemlje jih zopet. Ako bi se zdravniki vtikali vanje, bili bi streniki Belcebubovi, ker so motili pota boje volje? Tako je, kakor si govoril! Hudievi sluabniki so bili zdravniki, in v nai starodavni Emoni so leta 2930 na trgu pred kofijsko cerkvijo poslednjega z voli raztrgali na tiri kose! Od tedaj se ni upal nikdo ve lotiti zdravnikega posla, in od tistih asov so nam edini zdravniki Bog in Njega svetniki, ki nam poiljajo bolezni in jih tudi ozdravljajo, e je tako doloeno v brezkonnih sklepih bojih! Medicinske fakultete torej nimate? Hvala Bogu, da ne! Tedaj v taverno nadkofa Martina! Sonni ar notranje sree se je raziril profesorju po vsem obrazu. V duhu je e sedel za mizo v kofijski gostilni, in toaji nadkofa ljubljanskega so postavljali predenj sklede, iz katerih se je prijetno kadilo in e prijetneje

85/117

dialo. Usoda mu ni dodelila te sree. Ravno ko sva hotela odriniti, obsula nas je hipoma precejnja straa. Naeloval ji je sam cerkovnik Svetega Nikolaja, ki je bil obenem tudi nekaken praefectus praetorio kofijske palae. Naznanil mi je, da je nadkof ukazal, naj me tirajo predenj. Deleen bode torej sree, nadaljuje cerkovnik, da bode gledal nadkofu in vladarju naemu v oblije. Po propisih blaenega Antona od Kala stane ta srea sto lir. Plaaj! Plaam. Nato mi zaveejo oi in me tirajo v sveto palao po skrivnih hodnikih, dreih iz justinega poslopja v nadkofijski dvorec. Ko mi odveejo oi, stojim v bleei dvorani. Nadkof Martinus sedi na prestolu in obkroa ga deset protov in tiristo kanonikov. V svojem ornatu je bil in pastirsko svojo palico je dral v roki. Z levico migne protu Ambrou; le-t stopi predme in hohnja dolgo vrsto latinskih besed. Bal sem se e, da zadremlje nadkof Martinus in vseh tiristo kanonikov okrog njega. Pozneje se mi je povedalo, da je prot Ambro izganjal hudia iz mene. Bil sem tujec, in zato se je moralo ravnati oprezno, da bi sacrum palatium ne padel satanu v oblast, e bi se bil hotel sluajno z mojim mesom v moji osebi pritihotapiti na to sveto mesto! Ko je dokonan naskok prota Ambroa, izpregovori nadkof: Poklicali smo te pred prestol svoj. V imenu Boga, pristopi in odgovarjaj nam po vesti in pravici! Stopim blie. Mlad si e in cvetoega lica. Hercle! Kje so asi, ko smo tudi mi cveteli v mladosti! Starost je zima, ledena zima! emu smo te poklicali? Mnogo je skrbi, in tarejo nas, ko uvamo neprestano, trenutek za trenutkom to provincijo, dano nam po Bogu. Posluaj in odpri duo besedi nai! Dua moja je kakor njiva, in zrno modre besede se zasej vanjo! Torej posluaj! Obilo smo uili blagoslovov bojih na zemlji. Polja so nam obrodila, ljudstvo nae nam je izkazovalo neprestano pokorino, in vojske nae so premagale vsakega sovranika. Srea naa je cvetela kakor roa spomladi, in asih so se nam dvigali upi tako visoko, da se nam ni zdel nedoseen biserni prestol v starodavnem Timbuktu! Tako je bilo. Toda sedaj nas je objela starost, in morda se nam danes, morda se nam jutri zapr ivljenja vrata. Fiat! Fiat! ivljenje ni vredno mnogo in prekratko je tudi.

86/117

emu smo te poklicali? Ozri se! Obkroa na prestol deset protov in tiristo kanonikov; vendar je e drugih deset protov in drugih tiristo kanonikov, katere smo pregnali izpred oblija svojega. In to nam tei duo, in ne hoteli bi stopiti iz ivljenja, predno nismo poravnali peree te stvari. Deset protov in tiristo kanonikov je bilo pri teh besedah nadkofa Martina jako nemirnih. epetali so in kazali, da jih tare skrb. Nadkof pa je nadaljeval: Pregnali smo jih izpred oblija svojega, in sedaj nam razriva duo nemir, je li bilo to delo naemu Gospodu po volji ali ne. Strankarstvo nam divja po dravi, mladi in stari se bor neprestano. Prvi posnemajo zgled blaenega Antona od Kala; drugi se sklicujejo na ljubezen, e da je le-t prva zapoved bojim manikom. Kje je resnica? Kolikokrat smo vstajali z leia svojega opolnoi in prosili Boga, naj nam polje svojo zvezdo, da se razvsetli temna steza naa. Ali molitve niso sezale do Gospoda, in prej in potem nas je obkoljala tema, in prej in potem so nas glodale dvojbe. Odprli smo srce skrajni stranki, in sedaj ne vemo, nismo li pregnali pravinikov, katerih dela prijajo Gospodu neba. In sedaj ne znamo, ali ne nosimo na srcu svojega pisanega gada, ki grozi vsak hip izliti smrtni strup svojega zoba v zdravo nae meso? Deset protov in tiristo kanonikov je kar obledelo pri teh besedah nadkofa svojega. Vsi so se teli v vrstah stranke mladih in vsi so tresli za mogoni svoj vpliv, iz katerega so jim izvirali mogoni dohodki. Ali nadkof martinus nadaljuje: uj in posluaj! Tudi v tej noi nam spanje ni hotelo okrepiti udov. Vstali smo in vzdihovali pred svetim razpelom, naj nam Gospod razkropi z arkom svoje milosti temo in nejasnost. Skrivnostna tolaba se je vlila v trpee nae srce, in ko smo legli na trdo svojo posteljo, objelo nas je takoj sladko in rahlo spanje. In nebeka svetloba nas je oblila, da smo ugledali vse svetove, kolikor jih je razsejanih med zemljo in med goreim prestolom, kjer kraljuje Oe nebeki. Po vseh teh svetovih pa je prihajal angel Gospodov in ob roki je vodil loveka. V dalji je bil velikan, v bliini pa se je skril v osebo, ki je svojska nam pozemeljskim sinovom. In pred nami je obstal angel Gospodov ter izpregovoril: Privedem ti tujca, nadkof Martin, le-t ti preene vse dvojbe! Njega posluaj! e je izpregovoril in e je ugasnila nebeka lu, in svetovi so razpadli v veno temo!

87/117

udo! udo! hit kanoniki. In deset protov dostavi: Na nadkof je svetnik! Bog se mu razodeva! Hosana! Tiho! zapove nadkof ostr. Konali e nismo govora svojega. in sedaj vpraam tebe, ali si ti tujec, katerega smo gledali v srenih sanjah ob roki bojega angela? Azrael, to je tvoje delo! Zatorej odgovorim srno: Sem! Ali ti je znan pomoek, da se razkrop moje dvojbe pred resnico, kakor se razkrop deevni oblaki pred sonnimi arki? Znan mi je! Razodeni ga in ne prikrivaj ga ejni dui nai! Ne morem, ne smem! Kako to? Za Bga, kako to? Zapovedano mi je, razodeti ti resnico od oblija do oblija. Tuje uho ne sme uti mojih besed! Takoj izpregovori nadkof Martinus: Ves dvor odstopi! Komur je ljubo ivljenje, odstopi! Na najkrutejo jezo nao, odstopi! Zajealo je deset protov in tiristo kanonikov. In strupeni pogledi so se bliskali po meni, ko je njih zbor zapual svetlo dvorano. Dolgo dolgo sva se razgovarjala z nadkofom, vendar tuje uho ni ulo, kar sva govorila. Konno se mi je odkazalo bogato stanovanje v kofijskem dvorcu, in moj strenik, profesor z vseuilia Svetega Simplicija, smel se je utaboriti v kofijski kuhinji, kjer je pomival sklede in kronike, kjer se mu je pa tudi godilo tako dobro kot e nikdar v ivljenju. Tisto popoldne so grmeli topovi z mestnega ozidja, in z netetih zvonikov so zapeli nebrojni zvonovi. Po ulicah so begali tekai, kurirji in trobentai, nabijali na stene in razglaali nastopni Dekret nadkofa Martina Mi, Martinus, po apostolskega sedea in po milosti boji nadkof te provincije, ukazujemo in hoemo, da bode tako! Pozdrav in blagoslov vsem manikom, cerkovnikom in drugim! Prijalo je Bogu, da se nas je usmilil in nao duo potegnil iz teme. loveku ni dobro biti samemu, in sprio skrivnega razodenja bojega smo spoznali, naj se tudi manikom, e sami el tako, ne krati pravica, da bi bili deleni dobrot, ki

88/117

izvirajo lovetvu iz tega, da je Gospod neba in zemlje Adamu dal tovariico, ronato Evo. Mi, viji va pastir in kralj, neemo se podvrei temu dekretu. Vsakdo izmed vas, bratje, izpraaj si vest, in e mu ni iveti, kakor je ivel sv. apostol Pavel, dovoljujemo mu, da si izbere druico, dasi je iz rodu Benjaminovega! Tako je ukazano! Tako je zapisano! Jutri, v dan blaenega Antona od Kala, zglsi se vsakdo pred naim oblijem, da mu dodelimo posebno privolitev in ga odveemo pregrehe in zlobe! Tudi to je ukazano! Dano v imenu blaenega Antona od Kala, po njega smrti leta 1992. Martinus, archiepiscous et rex. *** Napoil je drugi dan. Nadkof Martinus je zopet sedel na svojem prestolu v bleei dvorani. Danes ni bilo niti protov niti kanonikov. Sam je bil na zlatem stolu in tam v kotu pri mizi je tial nadvikarij Gregorij, da bi zapisal vse, kar bi se pripetilo pri dananjem sprejemu. Tudi meni se je dovolilo, da sem bil deleen tega sprejema. Pri oknu sem stal in zrl na kofijske vrtove, kjer se je izlivalo sonnih arkov zlato po cvetoih gredah in zelenih tratinah in kjer se je tedaj zopet izprehajala zorna kneginja Marija, krasna in mila kakor dan mlade pomladi. Toda moral sem ostati tukaj in gledati veli in dolgoasni obraz nadkofa Martina, ko je dremal na prestolu svojem. Morda vendar nikogar ne bode! vzdihne nadkof na svojem prestolu. Torej sem jim delal krivico, hudo krivico. Pravini so, in priteval sem jih grenikom! Tedaj takisto nadvikarij Gregorij pri svoji mizi vzdihne prav globoko. Moni ta vzdih zaveje tudi nadkofu okrog ues. Mehko povpraa: Kaj ti vznemirja duo, sluabnik Gregorij? Mlad si, in ivljenja cvetna steza se ti odkriva! Kakna ti je sodba o naem dekretu; ali ga odobruje v srcu svojem?

89/117

Svetlost vaa, zahiti vroekrvni Gregorij, cvet modrosti je ta dekret, in e pozni rodovi bodo obuduj pisali o njem! So li resne besede, katere so ti sedaj prekoraile mejo belih zob? Resne, svetlost, resne! Nadkof Martinus obrne obraz proti stropu. Da ga ni preobladala strast, zapaziti bi moral nadvikarij Gregorij, kako so se podaljale poteze na svetlem obrazu. Toda opazil ni niesar. Srno je nadaljeval: Dobrotni ogovor, s katerim me je osreila vaa svetlost, daje mi srnost Govri, govri! V prahu lee dvigam roke proti svetlosti vai in prosim, naj sem deleen dobrote presvetlega najnovejega dekreta. Ti se hoe oeniti, nadvikarij? e hoe vzkipeti viji pastir in le izteka pomiri visoke valove v dui svoji. Zamisli se in izpregovori naposled: Mlad si e in satana e nisi uduil v svoji krvi. Concedatur! Katero si si izbral za druico? Pater polkovnik gologlave strae ima gospodinjo, in le-t se je prikupila srcu mojemu! Zapii, da ti je dovoljeno! Leta e ima, in ako ti jo je na Gospod odmeril za pokoro, emu bi ti branili! Concedatur! In sreni nadvikarij Gregorij zapie srenega srca, da sme biti deleen dobrot najnovejega presvetlega dekreta. Tedaj vstopi strenik in naznani nadkofu, da prosijo prevzvieni protje, ali bi smeli pred oblije svojega kofa in vladarja. Vseh deset protov? zajei stari nadkof. Vseh! Vstopilo je vseh deset protov, in razvrstili so se pred prestolom svojega nadkofa, prav tako, kakor se zber lastovice na jesenski veji, ko se odpravljajo na sonni jug. Kakna je elja tvoja, prijatelj in prot Ambrozij? S tresoim glasom je govoril nadkof te besede. Takrat pa so se pozlaeni stropovi velikanske dvorane razkrojili pred pogledom moje due, in hipoma se ji je razgrnilo zeleno zrano morje, sezajoe dale tja do modrih vrhov orjakega Himalaja. In staremu Himalaju na ledeni gori si sedl e vedno v nebekem svojem svitu,

90/117

veliastni angel Azrael! In zorno aree peruti si razprostiral v sinji zrak, da moje loveko oko niti ni moglo ugledati krajev, kamor sta v tistem trenutku sezala rdea mea tvojih rmen! Angel Gospodov pa je upiral bisernato oko na starega nadkofa in prote njegove, zbrane kakor jesenske lastovice okrog svetlega prestola. In vsaka rta se je gibala bojemu angelu na venem obrazu, in pristen nebeki nasmeh je pregnal vsako ostrost z njega. Azrael, poslanec Gospodov, smejal se je, in njegov nasmeh je inil kakor gorka juna sapica stari zemlji po otrpli vrini, in v pozni jeseni je zacvetela livada, pognalo sleherno drevo! Kakna je elja tvoja, prijatelj in prot Ambrozij? Stari prot skloni svoje telo in izpregovori sladko: Prihajamo estitat tvoji svetlosti in visokosti! estitat, zaudi se nadkof, in na em? Na modrosti tvoje svetlosti in visokosti! Kako se kae ta modrost? V najnovejem presvetlem dekretu! Tudi vi se divite temu dekretu? zaihti sivi nadkof. Divimo se mu in povzdigujemo ga do nba, celsissime! Vi vsi se hoete poprijeti dobrot tega dekreta? Deset nas je tukaj protov, zahiti Ambrozij, in vsi smo, razsvetljeni po blaenem Antonu od Kala, sklenili soglasno, da se poprimemo teh dobrot. Nadkof stisne roko v pest in izpregovori osorno: Za Bga! Natura non dedit! Kaj? in e se hoe razvneti priletni gospod, ako bi se ne spomnil e v pravem hipu, da stoji pred vijim pastirjem svojim. Pobono vdano zavije oi proti nebu in ree ponino: Dedit! Dedit! Prav tako so govorili licemerci devetnajstega stoletja, zavijajo oi, zmeraj Boga nose na jeziku in gree za slehernim plotom, e je ravno prilika nanesla! Vladika se nekaj asa zamisli, da pomiri valove svoje jeze, ki mu pljuskajo po razburjeni dui.

91/117

Odstopite vsi, izpregovori konno, in sluabnik Gregorij, zapii, kakno druico si izbere vsakdo protov naih. Nadkofjo svojo odlobo sklenemo in izreemo pozneje! Deset protov obkoli nadvikarija Gregorija; ta pa zapie imena izvoljenk, katere so bile namenjene za emonske protije. Vtem vstopi zopet sluga in naznani, da si eli tiristo kanonikov pred kofa svojega. Vseh tiristo! zajei nadkof Martinus. Vseh! Res prikoraka v dvorano polnotevilna tolpa rdeih kanonikov. Tako se usipljejo pred vladiko svojega, kakor se usiplje zreli sad z drenovega drevesa, e ga otrese v pozni jeseni. Izbrali so si svojega govornika, gospoda rdeih, zalitih lic in okroglega trebuha. Vso no je koval primeren ogovor; uda torej ni, da mu tee beseda sedaj kakor med. Najprej blagoslavlja sebe in ves kapitelj stroje observancije, da so po milosti boji uakali najnovejega presvetlega dekreta. Zahvalja vijega pastirja za milosti in dobrote, katere odsevajo iz tega dekreta. Na dolgo in iroko razklada, kako je nekje v stari knjigi iztaknil izrek, da podpira gospodinja hii tri ogle, mo pa samo enega. Bistroumno, kakor je bilo dano gospodu rdeih lic in okroglega trebuha, dokazuje, da je omenjeni izrek pristno zlato, ki bodi islano tudi v sedanjih dobah. Prestopivi na podrobnosti, nateva opravila, bremenea sleherno korarsko hio. Koliko je treba pometati, beliti, istiti, umivati, priivati gumbov, pospravljati, in vse to dan za dnevom! Koliko se pogubi, koliko pokrade! Kako vse drugae bode, e se dobi gospodinja, ki bode hii podpirala tri ogle in katero bodo s hio druile marsikatere dobrosti. Nato prestopi na vzvieno stalie in hvali Boga in kofa, da se manikom sedaj godi tako dobro. Dokazuje pa zopet toli bistroumno kakor po navadi, da so bili nekdaj krutneji asi, ko so muili in morili Gospodove sluabnike. ivo popisuje poslualcem, kako je bilo tedaj, ko so barbari pribili svetega Petra na kri in obglavili svetega Pavla. Govori o preprostih duah, docela preprianih, da se takni asi ne morejo ve vrniti. Govornik pa razklada jako ognjevito, da iv maniki sedaj e sreno in mirno, da se pa lahko ez no izpremeni razmerje, da se vzpneta barbarstvo

92/117

in liberalstvo do nekdanje mogonosti svoje. In ako nas bodo, govori svetlolini mo, razvnet od svetega ognja, in ako nas bodo preganjali, kakor so nekdaj preganjali Kristusove apostole in uence, ako nas bodo vlaili po shodnicah in nam grenili vsak trenutek ivljenja, kje naj si iemo prave ljubezni in tolabe, e ne pri tovariicah, podeljenih nam po najnovejem svetlem dekretu? Nato se postavi na strogo cerkveno stalie, ki je vselej in povsod odloilno kanonikom stroje observancije. Po njega preprianju bi smel in mogel trditi le dueven slepec, da bi bil najnoveji presvetli dekret cerkvi kot taken na kvar. Ravno narobe! Ponovil bi se ni isti in blaeni Benjaminov rod, odprl bi se studenec, iz katerega bi sveta cerkev zajemala svoje manike, po rojstvu e namenjene za svoj poziv. Ako bi sam blaeni Anton od Kala, tako kona kanonik svoj govor zasedel stolico Svetega Nikolaja, menimo, da bi izdal prav ta presvetli dekret, s katerim si je tvoja prejasnost in premilost pomnoila slavo in mir! In vi hoete biti deleni dobrot svetega dekreta? vpraa nadkof. Hoemo! Soglasno smo sklenili! Vsi? Vsi! Stopite k sluabniku Gregoriju, in ta pii! Vseh tiristo kanonikov se gnete okrog mize ubogega Gregorija, in ta pie in pie, da ga prstje bol in da mu znoj kaplja na beli papir, kamor zapisuje svojih kanonikov srne elje. Sivi nadkof pa vtem sprejema druge prosilce. Prihajali so, kakor prihajajo os na medeno hruko, in vrata so si podajali iz roke v roko. Polnotevilno se je zbrala vsa skrajna stranka, in vsakdo v nje vrstah je gojil eljo, da bi se udeleil dobrote najnovejega presvetlega dekreta. Viji pastir pa je pod teo svojega zlatega ornamenta kar omagoval na zlatem prestolu, in zelo sem se udil, da ga ni tedaj treila kap v smrti temne prepade. Izteka dvigne trudno lice in z mrtvim pogledom premeri zbrane prosilce v irni dvorani. Vsi priakujejo, teko priakujejo konne odlobe. Vsi ste zbrani, prine archiepiscopus in polnotevilno vas vidim pred svojim prestolom. Niti enega ne pogreamo! Pa, pa, Andrej, stari kaplan

93/117

Svetega Jakoba upe, ta je izostal, njega pogrea nae oko! Benedicite! Benedicite! Prezgodaj se je razveselil nadkof Martinus! V tistem hipu se namre odpr vrata, in v dvorano prisope ker komaj hodi stari kaplan Andrej. Putika mu je muila ude, zato mu je postrenica Ana s flanelo ovila malone vse telo. Pri vsakem koraku zajei in bi se brez dvojbe zgrudil na svetli tlak, da se ne opira na svojo postrenico Anico. Ta je kar prila s svojim gospodom, in ker je imela ravno dan svoje dispenze, nismo se udili, da je govorila prav veliko. Ko prijeita in prikrevsata pred nadkofa, zaeblja tako: Evo naju, in sedaj gvori, gospod Andrej! Gospod Andrej ne more takoj dobiti besede in gleda kakor zaboden voliek v kofa svojega. Govri! zjezi se le-t. Govri! zjezi se tudi postrenica, sedaj je as, da govori. No, no, prine Andrej, tvoji svetlosti je itak vse jasno. Hvala za najnoveji presvetli dekret! Dober je, samo da bi loveka ne drla putika in tisti preklicni kaelj vsako jutro! Kaj bi se plazil okrog oglov, zatogoti se Anica, govri naravnost! Kaj meni, da je bilo prijetno, ko sem te ovijala deset let? Rada bi vedela, kdo bi te bil! Govri, toda hitro! Saj govorim! Evo dekreta vae presvetlosti in dober dekret je to. No, e ni drugae, saj se tudi oenim, cel osemdesetletnemu Davidu so dali mlado deklico Kaj? Mlado hoe? zatuli postrenica Anica. Dokler sem bila mlada, bila sem dobra, sedaj, ko sem stara, hoe pa imeti mlado! Lepa je ta! Ali toliko ti povem, e jo privede v hio, tedaj me ele spozna! Zavijem ji vrat, izpraskam oi in na kosce jo razreem. Tebi pa ne vem, kaj naredim! Vse! Mlado, glejte no, mlado! Zdajci se stari enski stori tako milo, da se spusti v glasen jok. Sedaj, ko se mi nudi velika srea, sedaj me nee! Je li to kransko? Otira si debele solze z velega obraza in jei: To ti povem, gospod Andrej, drag mi plaa ta trenutek! Mlado eno in pozneje kopo otrok v hio,

94/117

seveda, to bi bilo po tvojih mislih! Ali tak ne bodeva vozila, gospod Andrej, ker ve, kako je, in ve, kaj vse vmo, ti nehvalenik! Sedaj mine potrpeljivost staremu prelatu; zato veli streniku, naj odvede udno dvojico iz dvorane. uli smo e pri zaprtih vratih, kako je grmela postrenica Anica na svojega gospoda Andreja, katerega je stokajoega spravljala po stopnicah. Na svojem sedeu pa se je dvignil nadkof Martinus. Navzlic svoji starosti je stal kakor hrast sredi ravnine. Srd mu je ojeklenil vsak ivec, in bliski so mu vigali z oi. Sedaj je konano. Hvala boji Porodnici, da se nam je odkrila resnica! Satan sam nam je zatemnil pogled, da smo begali v temi. Sedaj pa je sonce resnice posijalo v sleherni kotiek, in pred nami stojite v goloti svoji! Sluabnik Gregorij, daj nam, kar si zapisal! Trepetaje prinese nadvikarij Gregorij dolgi dolgi zapisnik. Ta zapisnik, pravi kof, bodi podlaga preiskavam, ki naj se zvr nemudoma. In naa kofja beseda vam bodi porok, da bode ostrost nae vodilo! Kdor je v pregnanstvu, ta se povrni na na dvor. Vas vse, za rane Kristusove, preenemo pa s svojega dvora, kakor se preene iz rede gobova ival. Govorili in vedli ste, kakor bi bili svetniki, ali v srcu ste nosili satana v gorkem gnezdu. Prve izkunjavice, ki je prila na vas, niste mogli prebiti, in Bog vas je dal v pravine nae roke. Pregnani ste vsi, ali bojimo se, da se bode morala zapaliti marsikatera grmada na emonskem polju in da bode treba segati obilo gobavih grenikov, katere tejemo v okueni sredi vai! To je naa odloba, to je sad najnovejega naega presvetlega dekreta! Poberite se izpred naega obraza, in jok in kripanje zob bodi med vami, ki ste vsi veliki greniki! Tako govore se zgrudi viji pastir na mehko blazino, tie v beli svoji roki beli zapisnik, s katerega se razirja lu na skrivne stezice in temne kotike. Protje, kanoniki in vsi drugi prosilci so odhajali, prav kakor bi jim za hrbtom e gorele grmade. Vsi so kazali blede obraze, na katerih jim je besnela togota, ali pomagati si niso vedeli. Bil je to poraz skrajne stranke, kakrnega e ni uakala zgodovina do tistega dne

95/117

Azrael pa je e vedno sedel na najvijem robu sivega Himalaja, in smeh mu je pretresal nebeko telo, da se je stari Himalaja kar majal pod nebekim tem smehom!

96/117

V noi prej je govoril Azrael v sanjah z menoj. Odkril mi je prihodnost in mi naznanil, da bode skoro izpolnjena doba moje druge ustvaritve, tako da se mi bode zopet vrniti v venost. Ustrail se nisem druge svoje smrti; kar sem opaal po zemlji, ni me mikalo, in ukoreninilo se mi je v srcu preprianje, da zemlja ni vredna, da bi bil lovek dvakrat ustvarjen zaradi nje. Kaj mi je pomenila smrt, ko sem vendar videl, da je narod slovenski e davno poginil in da se ne zbudi ve po grobeh, kamor so zagrebli blaenega Antona od Kala nevedni uenci! Kdo bi torej v takem razmerju ne umiral radostno? Moral sem se potruditi, e sem hotel e delj ogledati po stari Emoni. Poklical sem profesorja z vseuilia Svetega Simplicija in mu razodel eljo, da bi si ogledal tako imenovani enski oddelek. Ker sem imel plaano privolitev za vstop, bilo ni nikake teave, in takoj tisto popoldne predpoldne se je bila ujela stranka blaenega Antona od Kala v past najnovejega presvetlega dekreta kreneva na pot, pustivi v kofjem dvorcu konja in drugo prtljago. Vpraam spremljevalca, kje je slavnoznani oddelek neomoenega enskega spola.

97/117

Torej, vpraa me ponosno, tudi v vao ledeno Sibirijo je e zaslul ta zavod, ki nam jami, da se nae enstvo dobro in nravno vzgaja in vzreja? V nas je ne poznamo, tiste mesene ljubezni, ki je omadeevala prejnja stoletja! Opisal mi je potem na dolgo in iroko lo enskega oddelka, naznanil mi tevilo samostanov in bojih hramov ki so vsi stali v tem oddelku in mi govoril, kako iroko in dolgo je ozidje okoli njega. Iz gostobesednega popisa sem posnel, da je enski oddelek na starodavnem naem Golovcu in da se razteza na desno in na levo v ravnino, kjer se irijo polja in vrtovi, obdelovani po neomoenem enstvu. Vse to je bilo obzidano, in kohorta starih devic je straila pri vsakem vhodu, da se ni pritihotapil na oddelek neoenjeni lovek. Skual sem spoznati krjino, po kateri sva hodila. Po moji sodbi imela sva grad na levici svoji stopala sva po cesti, ki je nekdaj vodila proti imenitni nai Kurji vasi. Kakor sem se preprial pozneje, bila so vlika vrata na enski oddelek prav tam, kjer je tlaen rod, e je hotel iz Kurje vasi ez most v belo mesto, moral plaati drago mitnino leta 1900 po Kristusovem rojstvu. Kako imate vse to urejeno? Kdaj oddajate otroke posameznim oddelkom? Vse to, odgovori mi strenik in profesor, vse to je urejeno preizvrstno. Kadar je otroku pet let, vzamejo ga roditeljem in ga oddad po spolu, bodisi na neoenjeni, bodisi na neomoeni oddelek. In koliko asa ostane tam? Dokler pri naboru ni potrjen v zakon. In svojih roditeljev ne vidi nikdar ve? Dokler je na oddelku, ne. Roditelji so najvekrat prav radostni, da izgub breme iz hie. V nas se teko slui vsakdanji kruh, in davek, ki ga plaujemo, da se vzdrujeta oddelka, velik je! Zdajci doideva tolpo, ki se, varovana po gologlavi strai, poasi pomie po prani cesti. tela je kaknih dvesto mladeniev in mo. Nekateri so bili e precej priletni, drugi pa e prav mladi, pravi bledoliniki, kakor da so ravnokar prebili dolg zapor in po dolgi dobi zopet prili na isti zrak. Klavrno je stopala ta tolpa pred mano. Govorili niso, samo asih so z mogono

98/117

zveneim glasom zapeli pretono pesem: Miserere, miserere. Zdeli so se mi kakor pogrebci, ki nes k pokopu svojega srca najdraje in najljube bitje. Postala sva nekaj asa, da so naju zopet prehiteli. Zaradi gostega prahu ni bilo mi hoditi njimi. Kdo so ti nesreniki? vpraam spremljevalca. Izvestno hudodelniki, katerim so prisojene ostre kazni, morda cel zloinci, ki odhajajo v pregnanstvo v puavo Saharo? emu poj miserere, in emu jim tii groza na bledih obrazih? Govri, prijatelj, in pojasni mi vse to! To niso hudodelniki, prine profesor z vseuilia Svetega Simplicija, in tudi ne obsojenci, katerim je nastopiti trdi pot v peeno Saharo. To so mladenii na poti k mesenemu naboru, da bi jih potrdili za zakon. Vsak mesec imate takne nabore? Vsak mesec. Oglasiti se sme vsakdo, komor je drago stopiti v sveti zakon. Komur je srea mila, dobi prijetno druico, komur pa usoda ni prijateljica, naloi mu na rame staro in grdo devico, da mu greni ivljenje, kolikor more. In emu poj miserere? Kako naj se ti izrazim? Zakon je tudi pri vas v Sibiriji negotova stvar, prav kakor bi se lovek napotil v slabotnem olniu na morje, kjer ga akajo viharji. Ni li res tako? Pametno govori! Tudi pri nas v Sibiriji so zdrueni zakoni z viharji. Vidi torej! In tako je bilo vedno in drugae nikdar ne bode. Se li sedaj e udi, da poj ti ljudje miserere, kadar korakajo k naboru? Ne udim se! Toda letos imajo ti mladenii e drug vzrok, da niso preradostni na poti, kjer sva jih ravno dola. Odkrij mi ta vzrok. Letos je sploh slabo leto. Preve se jih je oddalo v upnia in kaplanije. Tja so vzeli najmlaje in najlepe, tu pa so ostale starikave in pegaste, ki loveku nikakor ne morejo ogreti srca. Kako naj te umejem?

99/117

Potrpi! Vse ti odkrijem. Mlada in krasna enska ima na svetu ve prilike, da zagazi v pregreho nego ona, ki je priletna, in kateri ne cvet roe na licih. Ali ni to res? Popolnoma res! Kolikor lepa je enska, tem ve ima izkunjav. Taki enski se mora vzeti vsaka prilika in odkazati ji je mesto, kamor ne sezajo valovi pregrenega vsakdanjega ivljenja. In kje bi bila varneja nego v hii, kjer ni prepira, ne jeze, ne strasti? Imate li obilo takih hi? Imamo jih! To so naa upnia, kaplanije nae. Vse te svete hie ne morejo biti brez postrene in delavne enske roke! Izvestno ne! Zato so razlagalci svetih knjig blaenega Antona od Kala naposled izvedli, da pristoji upniem in kaplanijam, kjer vladajo gospodje stroje observancije, prednost pri naboru za zakon, tako da si smejo postrenice in kuharice izbirati izmed devic, prihajajoih na nbor. Ali ni to modro? Premodro! Mnogo pregreh se preprei tako. Toda letos, kakor sem ti e pravil, bilo je dkaj slub izpraznjenih, in zato so upnia in kaplanije pri mesenih naborih prav pridno asentirale zase, seveda na kodo mokemu spolu, v kolikor se je udeleeval naborov! Po teh pojasnilih sva dospela do mesta, kjer je visoko ozidje obkroalo iren prostor. Spomini iz devetnajstega stoletja so mi govorili, da so se na tem mestu razprostirale nekdaj zelene nae Prule. Bile so sedaj obzidane okrog in okrog, in izza ozidja je umelo, kadar ume buele v panju. Kaj se godi za tem zidom? vpraam spremljevalca. Tukaj je naborni prostor! odgovori mi profesor. Oglejva si nbor! Pouen prizor je, in ko se vrne v sibirsko svojo domovino, vzpodbujaj sodravljane, naj nas posnemajo! Dovolitev za vstop se nama itak ne more kratiti. Pri nizkih vratih je strailo nekaj gologlavcev. Tisti debeli poronik, s katerim sem se bil seznanil e prvi dan v mestnem ozidju, veleval je danes na

100/117

tem mestu. Moj strenik se izkae s policijsko privolitvijo, in ko poroniku e posebe plaam deset lir, smem vstopiti. Po prostoru, odloenem naboru, mrgolela je mnoica, vendar so bili moje strogo loeni od ena. Poslednje so nadzirale redovnice, katerih po obleki nisem mogel spoznati. Bog ve, kakov red je bil to, ker so se enski redovi tedaj tako pomnoili, da jih je bilo samo v Emoni nad tristo. Motv pa je nadziral na gologlavi poronik, ki je asih stopil tudi med enstv, kjer je s strokovnjakim oesom pregledoval blago, tisti dan postavljeno na trg. S strenikom stopim mirno na stran, priakuj, kakv bode ta zanimivi nbor. Takoj opazim, da je enstv mnogo ve od motv. Malo je bilo krasnih obrazov in res so bila upnia in kaplanije to leto posnele vso smetano zase. Vendar so bile izveine mlade in vrste, in samo po nekod je stala v vrsti devica, ki je e mnogokrat propadla pri naborih in sedaj e omagovala pod obilimi leti. Te stare device so stale poveenih oi srameljivo v vrsti, ali v srcu so iskreno molile, da bi vsaj danes ne propadle pri usodnem naboru. Morda prinemo, soror Evlalija? vpraa poronik. Iz upni in kaplanij ne pride nikdo, saj je e potekel as, v katerem nam je bilo akati teh gospodov. Danes itak ne bode nikogar, saj nimajo kaj vzeti. Priniva torej, soror Evlalija! Pa priniva, pater poronik! odgovori redovnica. Tudi jaz menim, da ne bode nikogar. e hoe pater poronik ukazati, naj se naborniki in nabornice postavijo v dolgi vrsti, in e hoe izrei, da je potekel as, v katerem so smela upnia in kaplanije rabiti pravico svojo, kar potisne upnik z Vrhnike skozi vhodna vratca potni svoj obraz, reko: Za Bga, vendar e niste prieli? Malone bi bil zamudil to priliko! Obstane sredi tolpe in si brie elo z velikim modrim robcem. Oj, pater poronik, pozdravljam te! In tebe soror Evlalija, tudi! Ali sta zdrava? Veseli me, veseli! Zaeli pa vendar e niste? Nismo! odgovori soror Evlalija. Dobro! Kako li sem hitel! Kar studenci lij od mene! In zopet si otira z modrim robcem potno lice.

101/117

Kako je kaj, soror Evlalija? In tebi, poronik? Kakor vidite, imela je Vrhnika tudi v tisti dobi zgovornega upnika. Niti odgovora ni priakoval. Dobro, kakor vidim. Mene, soror Evlalija, mene pa je zadela huda nesrea. Kar obupal bi, alosten sem, da ni takega. Kakna nesrea? vpraa poronik radoveden. O tebi nismo uli niesar zadnje dni. Velika nesrea! odgovori upnik. Stara moja Jera mi je umrla. Moj Bog! V najboljih letih je e bila, pa so ji nog otekle in zadnji petek sem jo pokopal! Jera je umrla! izpregovori redovnica soutno. Pomilujem te! Hvala ti! Ali si danes kaj ednega privedla semkaj? Kaj pravi ti, poronik, ki ima strokovnjako oko? Oglej si zbrano enstvo in izbiraj! Takna je pravica tvoja! odgovori pater astnik merno. Potrebujem je res, vrujte mi! Ona mi je umrla, in hia je velika! Kako pa je z najnovejim presvetlim dekretom, hi, hi? Ali nisi bil pri avdienciji? al, priel nisem za asa! jezi se upnik. Konjika sta mi opeala, in prisopihal sem v Ljubljano, ko je bila e vsa ceremonija zavrena! No, povedalo se mi je od strani, da se nekaj kisa. Deo gratias, da sta mi opeala konjika! Vtem se je enstv postavilo v dolgo vrsto, in upnik z Vrhnike je hodil ob tej vrsti. Pregledoval je obraz za obrazom, neprestano govore: Kako vam je, dekletca? Ali rade molite, ali rade astite Boga? Hej, soror Evlalija, kaj mi svetuje? Ti me pozna! Katera bi mi bila prava gospodinja, hej? Soror Evlalija, mene pripori! Tako se jih oglasi nad trideset, govore vse obenem. ebljanja ni ne konca ne kraja; do malega vsaka bi la rada za gospodinjo na Vrhniki. Veseli me, sladk se upnik, da me imate rade! Le poasi, da vas nekoliko pregledam, nekoliko preiem! No, pa ti kaj zini, pater poroniki! Ti si veak v takih stvareh.

102/117

Izberi si jo, kakor ti drago, zagodrnja pater poronik, toda izberi si jo hitro! Saj vidi, da se mudi! In kdaj naj se potem doeni nbor? Ali naj tiim do pozne noi tukaj zaradi tebe, ki si priel tako pozno? Podvizaj se! Ne huduj se no, pater poronik! Pojdeva pa nato v kofijsko gostilno, in plaam ti, esar ti poeli srce. Tako tolai upnik tolstega patra poronika. Sklonil se je k njemu in mu zaepnil: Ne bodi taken, ne bodi! Saj vidi, da mi je teko izbirati. Niesar posebnega nimate pod roko danes! Hudika, da je res! Hehe! Po dolgem preiskovanju in premiljanju odloi se vrhniki upnik za devico, ki je bila po moji sodbi, izvirajoi iz devetnajstega stoletja, brez dvojbe najbolja, kar jih je bilo dobiti na dananjem naboru. Polnolina in lepo rasla, cvetela je v zorni mladosti, tako da ni uda, ako je oko astitega gospoda stroje observancije naposled zadovoljno obtialo na nje licu. Ta bodi gospodinja na Vrhniki! vzklikne upnik radostno. Soror Evlalija, zapii v svojo knjigo, da si jo danes izberem na podlagi svoje svoboine! Kako ti je ime? Ambrozija! vzdihne izbrana devica, ki je v tem prav mono obledela. Ambrozija! razveseli se gospod z Vrhnike. Da bi mi neprestano kuhala zgolj ambrozijo v vrhniki moji kuhinji! To ime mi bodi dobrega pomena! Soror Evlalija, pii, pii! Soror Evlalija stopi k mizi, kjer lei debela knjiga. V njo hoe zapisati, da si je upnik vrhniki izbral Ambrozijo za gospodinjo svojo. Da se je to zapisalo v knjigo, bila je Ambrozija za dananji nbor izgubljena, in nikdo bi je ne smel ve zahtevati v sveti zakon. Je li komu znan kakov zadrek? zahohnja pater poronik. Kdor ve za taken zadrek, sprio katerega ni smeti zapisati tega, kar hoe zapisati soror Evlalija, ta ga povej! Ne dolgo, in prepozno bode! Tebi, upnik, pa estitam; dobro gospodinjo dobi v kuhinjo! Meni in sestri Evlaliji plaaj po pet lir! To so stare naborske pristojbine! Kaj je z zadrkom! Kaj bode z zadrkom! odgovori upnik in e ie po irokem epu svojih deset lir, da bi njimi poravnal staro nabornino. Kaken zadrek hudika, kje pa imam denar? Kdo naj pove zadrek, ko vidim dekle ele danes prvi? Pii Evlalija, pii! Potem pa spravita denar, in v najlepem redu

103/117

je vse, akotudi vama odkritosrno povem, da je nabornina preklicano visoka! Jaz poznam zadrek! izpregovori nekdo v mnoici. Ni se ne zapie v knjigo, to vam reem! Kdo govori tako? vpraa pater poronik ostro. Mo se je e bal za svojih pet lir. Jaz govorim tako! Iz mokih nabornikov se pririje bledolien mladeni pred gospoda vrhnikega in se oblastno postavi predenj. V knjigo se ne zapie ni! Kdo si? vpraa pater poronik. Kova Miha sem, odgovori vpraanec, in svojo kovanico imam tik ozidja enskega oddelka! Kaken je ni tvoj zadrek? oglasi se upnik skrbno. Trden, prav kakor bi ga prikoval z elezom! Tako odree kova. Govri, zadere se nanj pater poronik, in Bog ti bodi milostiv, ako lae! emu bi lagala, ko vendar nisem poenjal niesar pregrenega? Govri torej! Kovanico imam tik ozidja enskega oddelka. Tam kujem. Ambrozija pa je zahajala na ozidje, in asih sva se gledala. Prijala mi je devica, in srce moje se je veselilo nje lepote. Ako ni drugega, to ni ni! oddahne se gospod z Vrhnike. Ugajala mi je devica, vendar tudi jaz sem ji bil po volji! Vse premalo! Obetala sva si zakon, dostavi kova, in sicer obetala prav resno! Vedno e premalo! Tik ozidja je moja kovanica, in tik kovanice rase stara eplja. Po tem drevesu sem splezal v temi noi na ozidje. emu tudi ne, ker sva si resno obetala zakon? upnik z Vrhnike si mane roke jako nemiren. Zakon obetala, resno obetala, zajeca konno, to e vedno ni ni!

104/117

Nekaj je e! Glede na resni obet sva se vdala po propisih blaenega Antona od Kala ljubezni, ki je dovoljena samo v zakonu ali pa tedaj, kadar se je zakon resno obetal. Ravnala sva se strogo po propisih blaenega Antona od Kala, in sedaj menim, da je dekle moje. Taka je resnica, in vsak hip jo potrdim s prisego! Ambrozija, vpraa soror Evlalija, ali govori ta mladeni resnico? Resnico! zaihti Ambrozija in se spusti v rahel jok. Torej moramo po propisih blaenega Antona od Kala dekle prisoditi kovau Mihi, dostavi poronik, in ti, upnik, izberi si drugo! Izberi si jo ti! zatogoti se upnik, med takno starino naj bi izbiral! Raji ni. Obrie si z modrim robcem potno elo, potem pa odkoraka hudo jezen, pustivi vse druge device silno razvnete, ker tudi leta 4000 po Kristusovem rojstvu niti ena devica ni hotela biti stara! Kaj, starina? okotale so vse obenem. Boga hvali, ako sploh dobi ensko, ki ti pojde pod streho! Kaj pa meni, da si, ako si upnik na Vrhniki? Glejte no! Starina starina! Gospod z Vrhnike se podviza prav mono, da izgine pri vstopnih vratih, zakaj resnino se mu je bati, da bi mu ves nbor enskega spola z nohti ne razpraskal rdeega obraza. Tako se je osvetlila teorija blaenega Antona od Kala na vrhnikem upniku! Sedaj se prine nbor. Soror Evlalija naznani, da je izpraznjenih est zakonskih mest, ki se bodo znova spolnila na dananjem naboru. Kako naj umejem to? vpraam svojega slugo. V nai dravi, odgovori mi, urejeno je vse izborno. Pri nas imajo zakonci poseben oddelek, takisto imajo vdovci in tudi vdove svoj poseben oddelek. Ako si vdovec, iti mora takoj iz bivalia na oddelku zakoncev in se preseliti na oddelek vdovcev. Ali ni to pametno? Gotovo! Ondi si zopet med zgolj vdovci, in ni ti prilike, da bi greil. Ali ni to premodro? Premodro!

105/117

Tako se nekaj zakonskih mest izprazni mesec za mesecem, in nbore imamo mesec za mesecem! Kako se vr ti nabri? Vsak nabrnik in takisto vsaka nabrnica ima svojo tevilko. Danes izrebajo est mokih in est enskih tevilk. Zanje potem vadljajo. Ali bi poakala? Takoj se prine srekanje. Jasno mi je vse! emu bi akal srekanja? Pojdiva raji na enski oddelek! Tudi dobro! Saj itak ne utegneva dosti. Vidi, tako je pri nas urejeno vse izvrstno, in malo je mest, kjer bi se greevalo tako malo kakor v nai Emoni! Nato odrineva na enski oddelek.

106/117

XI

Da, ondi, kjer se je nekdaj raztezala slavna naa Kurja vas, tam je bil tiste dni vhod na imenitni enski oddelek. Visoko ozidje je kipelo pred mano proti nebu, in velikanska vrata so se opirila v tem ozidju, nekako tam, kjer so nekdaj trdosrni sluabniki trdosrne drave iztiskavali mitnino ubonemu kmetiu iz lanega epa! Mogoni stebri od marmorja in granita so obkroali vrata; le-t pa so bila lita od tekega brona, in mnogo krasnih podob se je kazalo na njih. Na obokanem okviru, ki se je kroil vrhu vrat, opazil sem orodje, nekako podobno lemu, kakor so jih svoje dni nosili vitezi, ko so napadali trgovce in strene njih hlapce. Bil je ta orjaki lem pozlaen, da se je svetil dale tja v barjanski svet. Kaj pomeni viteki ta lem? vpraam spremljevalca. Za Bga, to ni lem, to je vendar tista vsemu olikanemu svetu znana tezalnica, katero je izumil blaeni Anton od Kala! Ali jo nae enstv e nosi?

107/117

Potrebno bi bilo; ali sveta navada je vendar nekoliko ponehala, odkar je umrl nadkof Jacobus LII. Kako to? Da ti govorim resnico: Sedanji nadkof ima sestro, kneginjo Marijo. Let je odlono nasprotovala sveti tezalnici, in nadkof Martinus je premehak, da bi se upiral rodni sestri svoji. Mlaje enstv pa je itak potegnilo njo, tako da ima dandanes tezalnica blaenega Antona prav slabe ase! Ali jo e nosijo? Ponekod vsekakor e dobiva staro devico, ki je prepadla pri vseh naborih, tako da ji sedaj zgolj zavist goni jezik, kakor goni voda mlinsko kolo! In te nosijo tezalnico? Da, da, iz vzroka javne varnosti! Vendar so e druge, ki so ustanovile tako imenovani deseti red blaenega Antona od Kala in so se sveto obljubile, da bodo svetniku svojemu na ast neprestano nosile njega tezalnico. Ali so to mlada dekleta? Vse priletno, vse pstarno! Skrivoma ti bodi reeno, mo blaenega Antona od Kala nekaj pea, odkar je umrl blaeni Jacobus LII. Kako to? Vzbudila se je sekta, ki dokazuje, da je blaeni Jacobus LII. prav tiste cene kakor blaeni Anton od Kala. In sedaj se prepirajo eni za tega, drugi za nega? Istina! Nasledek temu pa je, da pea eenje tako blaenemu Jakobu LII. kakor blaenemu Antonu od Kala? Tako je! Prekoraiva most ez Ljubljanico. Pri vratih se izkaeva s pismeno privolitvijo in plaava stari nuni, prezebajoi pri samotni mizi, vstopnino tirideset lir. Prestopiva prag velikanskih vrag. Zdajci stojiva pred poslopjem kohorte starih devic! Odlikovala jih je res prav zrela starost, in videl sem obraze, kakrne je mogel gospod Bog ustvariti le v togoti svoji! Sive kite so imele vrhu glave spletene v nekaken turban, kar je dajalo grdim obrazom vtisek e veje grdobe! Hodile so bos in gologlave. Edina oprava jim je bila

108/117

nekakna rdea samostanska halja, oboroene pa so bile z dolgimi sulicami in kratkimi mei za pasom. Vsa kohorta je bila tisto popoldne pokonci. Na irnem prostoru med svojimi vojanicami so si bile napravile taborie. Zapalile so trideset ognjev, nad katerimi so na drogovih viseli velikanski kotli. Kaj se kuha v kotlih? vpraam svojega slugo. Arabska kava! Kaj? To imate e tudi na zemlji? zaudim se. Glavna menaa je pri kohorti! Sicer pa ti svetujem, amice, da odstopiva. Poskusiva se tihotapski umakniti, zakaj vidi se mi, da je kohorta razljuena. emu neki? To zveva takoj! Samo za tisto grmije stopiva! Skrijeva se za grmije. Dvajset korakov od naju pali se prvi ogenj. Kakih petnajst glav enske soldateske sedi okrog njega. Dolge sulice so naslonile na blinjo steno, meev pa niso odloile. Tu in tam ga katera potegne iz nonice in vihti po zraku. Nekatere nosijo loncu podobno orodje na glavi, da jim je zakrit ves obraz. emu imajo te lonce? Na vse svetnike, ali e sedaj ne pozna tega orodja? Blaenega Antona od Kala tezalnica je! Te s tezalnico so najhuje izmed njih. Neprestano jih razjeda notranji srd, ker bi rade govorile, toda ne smejo ziniti sprio slovesne obljube! Posluajva, o em govor! Najbolje bode, ako odrineva! Ti ne ve, kakne so, kadar besn! emu bi besnele ravno danes? Posluajva! Volja tvoja mi je ukaz! ivahno se razgovarjajo. No, togoti se soror Kordula tako jo kliejo druge ali je obsezal ta dekret kaj pregrenega? Ako ga je nadkof izdal, emu ga je zopet preklical? Ali ni e zakon zapovedan v svetih knjigah? oglasi se druga klicale so to tovariice za soror Teodoro in kaj bi bilo to posebnega, ako bi se enili tisti, ki imajo najve dohodka?

109/117

Prav tisti, izpregovori tretja dejale so ji soror Fortunata prav tisti, ki ima kaj dohodka, naj se eni, da ena ne bode stradala! Najpametneji dekret je bil, kar jih je izdal nadkof emonski! Kaj bode taken nadkof, izpregovori etrta soror Andrea kaj nam hoe taken star lovek? In ali mu podpiramo prestol zato, da nas vodi za nos, da nam vzbuja up, katerega nam precej zopet zadui? Kdo je reil dravo, vpraa soror Kordula ponosno, ko se je uprl vikarij Luka? Kdo drug nego naa kohorta! odree se soror Teodora prav ponosno. In sedaj se nam tako plauje? Koliko prezebamo, koliko prestradamo! Kaj imamo lepega na svetu, kaj dobrega? Niesar! Tako kri vse. Tiste pa, ki zaradi tezalnice blaenega Antona od Kala ne smejo govoriti, dvigajo od slepega srda pesti proti nebu, ali pa viht gole mee po zraku. Za Porodnico bojo, zajei profesor z vseuilia Svetega Simplicija, ako naju sedaj opazijo, ubijejo naju! Ko se nekoliko potolaijo, vpraa soror Teodora: Kako je prilo vse to? Takoj vam razjasnim vse! prine soror Kordula. Iz pravega vira sem zajela resnico. Povedal mi jo je prijatelj, nadvikarij Gregorij! Danes zjutraj sva e govorila o tem. Gvori, gvori! hit vse. Ta poziv privabi mnogo poslualk od sosednjih ognjev. Vse se gnet okrog sestre Kordule, ki pripoveduje takole: Da, nadvikarij Gregorij mi je povedal vse! Da imamo njega in nadkofa, potem bi se dalo iveti! Vikarij Gregorij bodi nam nadkof! kri nekatere. Kdo naj se nam ustavi, ako hoemo me tako? Posluajte me, krii soror Kordula, posluajte me, tovariice in device! Potem sodite! Govri! Nadkof Martinus ponoi ni mogel spati; morila ga je starost. Ko ga obide spanje, prikae se mu blaeni Anton od Kala v nebeki svetlobi.

110/117

Svetnik sam mu je pokazal zlato ploo, kjer je bil doslovno zapisan dekret, katerega je izdal drugi dan nadkof Martinus! Ali ujete, zakrii razdraena tolpa, svetnik sam! Svetnik sam, nadaljuje Kordula, in zato in zato je bil dekret izraz boje volje same, bil je dejanje, kakrno prija Bogu samemu! emu ga je preklical nadkof Martinus? zatogoti se soror Fortunata. emu? hoejo vedeti vse. To se je zgodilo takole: V mesto se je priklatil tujec, Bog ve, kako. Gologlavi vojak, ki je v pozni noi strail na mestnem ozidju, pripoveduje, da je uzrl Belcebuba samega, ko je kakor gorea metla kroil nad mestom in se potem spustil vanje, kjer je odloil tistega tujca. Drugi zopet pripovedujejo, da se je satan v podobi uitelja z vseuilia Svetega Simplicija priplazil v mesto in s seboj privedel tistega tujca. Bodisi kakorkoli, gotovo je, da tii satan vmes! Kaj je poenjal tujec nato? vpraa soror Andrea s tankim glasom. Priplazil se je v sveto palao naega nadkofa in ga premotil kako bi bilo to sicer mogoe, da ne tii vmes gospodar pekla s kopitom svojim? premotil ga je, da mu je odprl uho. Da, nadkof Martinus je odprl peklenskemu tujcu uho, in le-t ga je s sladko besedo pregovoril, da je preklical blagonosni dekret! Nezasliano! To vpije v nebo! Oj, da bi nam sveti Bog dal v pest tega tujca! vzklikne soror Teodora. Na drobne kosce ga razsekamo, hudobnika, ki nam je zavdel nadkofa Martina! Bliskoma potegnejo svetle mee in prisezajo, da me razsekajo na drobne kosce, ako me dob v pest. Na vene bogove! zastoka profesor ob meni. V lepi pasti tiiva! Ko bi le mogel natihoma odriniti s tega kraja! Kar zemlja mi tli pod nogami! Tiho! Ali naj sedaj vse to prebijemo mole? prine sestra Kordula iznova. Sodba moja je ta, da ne, stokrat ne! Ne, ne! zakrii vsa kohorta.

111/117

Tedaj se razvname po mestu uden hrup. uje se iz dalje krik in vri, kakor da vpijejo breztevilne mnoice. Vmes zabu zvonovi iz vseh zvonikov obirne Emone, in z mestnega ozidja zagrm topovi. Kaj pomeni vse to? vprauje enska soldateska zaudena. Streljajo! Kri! In me spimo tukaj! V tistem hipu prisopiha na plan pri visokih vratih na stari znanec, pater poronik pri gologlavi strai. Prah mu je obsul obleko, in znoj mu zaliva tolsti obraz. V roki vihti golo sabljo, na katero si je priveza bel robec. Pri tolpi obstane in se v prvem trenutku brezuspeno trudi, da bi iztisnil besedico iz zapraenega grla. Kakne novice nam prinaa, pater poronik? vpraa sestra Teodora. Kdo krii po mestu, in emu pokate s topovi raz ozidje? Tovariice, device, zasope poronik, dovolite, da se oddahnem! Poslanec sem polka gologlave telesne strae. Kaj nam poroi? Nekoliko duka, nekoliko duka, sicer me zadui! Mirujmo! Ali glej, da se skoro oddahne! Tako ree soror Kordula. uli ste, povzame poronik, o najnovejem dekretu nadkofa Martina. Ali ste ve za ta dekret, tovariice device? Smo, z duo in srcem! To je enoglasni odgovor. Tudi mi smo za dekret. Zato se je uprl gologlavi polk, in sedaj je oba vstaja po mestu. Kako je s proti in kanoniki? vpraa enska, ki je doslej nosila blaenega Antona od Kala tezalnico na glavi. Zdajci jo potegne z oblija in jo trei pod kotel v ogenj, reko: Odslej ne nosim ve tega lonca! Vas pa vpraam, kako je s kanoniki in proti? Nadkof Martinus, odgovori pater poronik, zavlei je velel kanonike in prote v temnico, kjer so jih ovili z elezjem. Ali na polk je udaril v jeo in siloma oprostil vse! Bene, valde bene! pritrjuje kohorta. Kako je z nadkofom Martinom? oglasi se sestra Fortunata. Naj li ta stari lovek e vedno prespi svoje dneve na kofovskem prestolu?

112/117

Siloma smo mu vzel vlado, odgovori oe poronik, in prav sedaj so se zbrani protje in kanoniki v slovesnem izprevodu njim bu zvonovi in grm topovi napotili v katedralo, da si izvolijo novega nadkofa. Nadkofa Martina pa smo pahnili v jeo in ga vkovali v elezje, da se mu godi tako, kakor je elel drugim. Bene, valde bene! Ve se torej pridruite vstaji? Z duo in srcem! odgovori v imenu vseh ensk sestra Kordula. Ali glejte, tukaj dohaja nadvikarij Gregorij! Res je prihitel ta sluabnik boji proti zbrani kohorti in klical e iz dalje: Tovariice in device! Pomagajte nam! Tisti satanski tujec tii med vami! Z dovolitvijo ordinariata se je pritihotapil na va oddelek in moji vohuni mi poroajo, da e ni el iz ozidja vaega. Primite ga in izroite ga sveti pravici! Smrt mu bodi! kakor hijene hit k sulicam in neprestano kri po ivljenju mojem. Tedaj si hoe uitelj Svetega Simplicija pomagati iz zgate in kakor zajec, ko zauti pse v logu, ukradel bi se rad iz nevarnega mesta. Mole se splazi od mene in na vso mo bei proti vratom. To mu je bila poguba! Ugledalo ga je oko sestre Kordule: Glejte ga, tam bei! In uder za njim in meejo nanj ostre svoje sulice, da je takoj obsut s smrtnimi ranami. Zadelo ga je oroje v plee; od boleine raztegne roke, potem se zgrudi z obrazom v prah, kjer oblei v krvi in milo jei. Ta ni pravi! izpregovori nadvikarij. Vendar tudi ni koda, da umre! Umiram, vzdihuje profesor, in najhuje mi je, da umiram laen! Tako alostno mi je poginil edini prijatelj, katerega sem si pridobil v drugem svojem ivljenju! Opazivemu krutost razburjene tolpe, vzbudi se mi ljubezen do ivljenja po vsem telesu. Bil sem samo umrjo lovek, akotudi sem e nekoliko poznal skrivnosti boje venosti! Taken strah me obide, da mi zastane sleherna kaplja krvi, da se mi je lasje in da mi zdajci elo oblije mrzli pot. Pobegniti in reiti se, ti je edina misel, ki se e more poroditi v trpei dui moji. Kakor plaha srna pobegnem po beli stezi navpik. Ne oziram se niti na desno niti na levo; neprestano hitim dalje, da malone ujem glasni trepet plahega svojega srca. Za sabo sliim rjovenje besnih ensk, sliim tudi nadvikarija Gregorija,

113/117

ki opominja razljueno tolpo, da me ne sme umoriti, ker bi bilo koda, ako bi se polagoma ne spekel in ne segal na gorei grmadi e mi omagujejo moi, e se mi delajo rne lise pred pogledom, in e mi grozen obup oklepa duo, ko dospem do kraja, kjer se iz zelenja blei zlata ograja. Za ograjo med zelenjem pa stoji krasna vila, kjer je z zlatimi rkami zapisano: Hia kneginje Marije. Kneginja Marija! Tukaj se mi nudi reitev! Bliskoma splezam preko ograje in begam po vrtnih gredicah proti malemu poslopju, katerega okna se leskeejo v jesenskem soncu. Pribeim do vhoda in po marmornih stopnicah me podita strah in groza. Hipoma sem pri nji v krasni nji sobi, kamor je prepovedano vstopiti mokemu spolu. Zamiljeno sedi, sanjajo v jesensko nebo. Kneginja Marija, vzkliknem in omahnem na svetli tlak pred njo, kneginja Marija, rei me! Ti si tujec! ree mi rahlo. Pri tebi je bila ravnokar dua moja! Vem, da je pregreno, ali misli moje so neprestano ob tebi! Nebeka ljubezen ji zasije iz oi; skloni se k meni in mi poloi mehko roko na glavo. To menim, da je ljubezen! epee sama v sebi. Meni pa je srea zatopila srce, da sem pozabil vsega, da sem pozabil celo nadvikarija Gregorija, kateri mi je s tuleo tolpo stregel po ivljenju. Dvignem se; od sree se zliva oko v oko. Bil je trenutek ljubezni; bil je najslaji hip, kar sem jih prebil po drugi svoji ustvaritvi! Evo nam ptia v kletki! zagrohoe se nadvikarij. Svojemu enstvu na elu je prilomastil v sobo in sedaj prei kakor jastreb pri vhodu. Kneginja Marija, tudi dnevi tvoje oabnosti so minili! izpregovori nadvikarij. Nadkof Martinus je v jei, in ti pojde z njim. Vklenite oba! Stare hetere planejo v sobo in naju jako spretno vklenejo v teko elezje. Ponosno je vprio te svojati trpela kneginja Marija tono svojo usodo in niti besedice ni odgovorila na zbadanje starih ensk. Sedaj ju odvedite v temnico! zapove nadvikarij. akajte e nekoliko! Ugledal je zdajci teki moj pas, iz katerega sem doslej zalagal troke dragega bivanja v beli Emoni.

114/117

To se mora ohraniti v pravih rokah! pravi Gregorij in od veselja se mu raziri tolsti obraz. Reki stopi k meni in mi svojerono odpae denarnik. Roka mu omahne pod teo mojega pasu. Sluabniki satanovi imajo dosti denarja! Haha! Smeje se, da sem mu kar trese trebuek. Poglejmo si to zlato! Odslej bodi Bgu na ast! Sde k mizi, da bi nanjo izsul zvenee zlato. Zdajci odpre pas in ga iztrese, toda namesto zlata se usuje iz njega kup umazanega sirovca! Obraz nadvikarija Gregorija pa je bil v tistem trenutku istega zlata vreden Hvala ti, Azrael!

115/117

XII

Upor proti nadkofu Martinu se je posreil. Slovesno so odstavili starega vladiko, in zbrani protje in kanoniki so izvolili namesto njega Bog ve, po kakih pritiskih nadvikarija Gregorija. Prvi in tega nadkofa je bil ta, da je ustanovil sveto inkvizicijo, ki naj bi sodila nas jetnike. Izpraevali so nas, pokladali nas v torturo in nas konno prepriali, da smo v zvezi s hudiem. uda torej ni, da so nam prisodili smrt na grmadi. Saj smo tudi poteno zasluili takovo smrt! Napoil je veer smrti. Debela megla je legla na emonsko polje in zakrivala velikansko grmado, katero so zgradili hlapci svete inkvizicije. Na tej grmadi sem priakoval smrti, in z mano so jo priakovali nadkof Martinus, kneginja Marija in kaplan Primo. Okrog in okrog po jesenskih njivah se je zbralo na tisoe radovednikov, ki so kurili svoje ognje in pri njih kuhali veerjo. Vse je bilo pomeano, moki in enske, in vse je akalo steka, da bi se zanetila grmada, kjer bi poginili nasprotniki blaenega Antona od Kala! No e lega po zemlji, ko se pripelje iz mesta nadkof Gregorij. In njim se pripelje deset protov in tiristo kanonikov. Zasedejo vzviene svoje

116/117

prostore, in mladi nadkof takoj migne biriem, naj zapalijo grmado. Tako se zgodi. Obkroa nas dim, in v podobi plamena se zvija smrt okoli nas. Kneginja Marija, izpregovorim druici svoji, ne boj se umreti! Venost je pravineja od zemlje! S tabo umreti mi je sladko! Usmilil se nas je Gospodar svet in poroil ukaz angelu svojemu. Azrael je tedaj zapustil sede na sivem Himalaju, razvil peruti in se spustil v niino. V podobi bliska je treil na grmado sredi polja emonskega in nam reil duo iz trpeega telesa. Rahlo nas je vzel v naraj in potem kakor vihar krenil med svetovi v veni eter. In dalje se je videla smena in malenkostna zemlja kakor rdea piica, prav kakor atom, izgubljen med orjaki svetovi. Krasni obraz se Azraelu raztaja od nebeke miline, ko me vpraa: Je li elja tvoja, da se e kdaj vrne na zeleno zemljo? Nikdar ve! Torej spite, dokler vas ne zbudi trobenta, da ste navzoni, ko bode Gospod sodil pravinike in licemerce! Izpustil nas je in zadremali smo v veni temi, kakor zadremlje trudno dete v gorki postelji Vidimo pa se tedaj, ko pogine lovetvo apokaliptinim jezdecem pod kopiti in ko pride Gospod v zarji svoji, da sodi pravinike in licemerce!

Genija d.o.o. 1000 Ljubljana, Litijska cesta 12/a Telefon: 051 415 616 www.genija.com www.e-genija.com Za zalobo: Blanka Jarni Raunalnika postavitev: Dubravko Gecan Ljubljana, 2011