PETROVO RAZODETJE

() "Mnogi med njimi bodo lani preroki in (kazali) bodo poti ter uili raznolike nauke, ki (vodijo v) pogubo; tisti (drugi) pa bodo sinovi pogube. Tedaj bo priel Bog k mojim privrencem, ki so sestradani, ejni in v stiski ter so se v tem ivljenju izkazali v svojih duah, in sodil sinovom brezpravja." Gospod pa je dodal in rekel: "Pojdimo na goro in molimo." Skupaj z njim nas je odlo dvanajst uencev in zaprosili smo ga, naj nam pokae enega izmed naih pravinih bratov, ki so odli iz tega sveta, da bomo videli, kakna je njihova podoba, in bomo lahko opogumljeni tolaili tiste, ki nam bodo prisluhnili. Medtem ko smo molili, sta se nenadoma prikazala dva moa, ki sta stala pred Gospodom, v katera ni bilo mogoe gledati. Iz njunih obrazov je namre, kakor od sonca, prihajal arek in njuno oblailo je bilo svetlee, kakrnega loveko oko e ni [videlo. Nobena usta] niso zmona opisati in nobeno srce [zamisliti] sijaja, ki ju je obdajal, in ne lepote njunih obrazov. Ko smo ju zagledali, smo osupnili, kajti njuni telesi sta bili bolj beli od vsakega snega in bolj rdei od vsake roe, rdee na njiju pa je bilo premeano z belim, in njune lepote preprosto nisem zmoen opisati. Kajti njuni skodrani lasje so sijali in pristajali njunima obrazoma ter ramenom kakor venec, spleten iz klasja narde in pisanih cvetic, ali kakor mavrica na nebu. Takna je bila njuna vnanjost. Ko smo torej ugledali njuno lepoto, smo se prestraili, zakaj tako iznenada sta se bila prikazala. Tedaj sem stopil h Gospodu in vpraal: "Kdo sta tadva moa?" Odgovoril mi je: "To sta naa pravina brata, katerih podobo ste eleli videti." Jaz pa sem mu rekel: "Toda kje bivajo vsi pravini in kakna je venost, kjer bivajo tisti s taknim sijajem?" Tedaj mi je Gospod pokazal mogoen kraj onkraj tega sveta, ki se sveti v svetlobi in kjer je zrak presijan s sonnimi arki, kjer iz zemlje rastejo neuvenljivi cvetovi in je vse polno diav in cvetoih rastlin, ki so neuniljive in prinaajo blagoslovljene sadove. Ta cvet je bil taken, da je njegov (vonj) segel do nas. Prebivalci tistega kraja so bili odeti v oblaila sijoih angelov in njihova oblaila so bila podobna kakor njihova deela, okrog njih pa so tekali

angeli. Sijaj tistih, ki so prebivali tam, je bil (za vse) enak in enoglasno so slavili Boga Gospoda ter se radostili tistega kraja. Gospod pa nam je rekel: "To je kraj vaih nadsveenikov, pravinih ljudi." Videl pa sem tudi drugi kraj, ki je nasproten temu in povsem izsuen; to je bil kraj kazni. Tako tisti, ki so bili kaznovani, kakor tudi angeli kaznovalci so bili odeti v temna oblaila, kot je bil temen tudi zrak tistega kraja. Nekateri med njimi so viseli obeeni za jezik; to so bili tisti, ki so omalovaevali pot pravinosti, pod njimi pa je gorel ogenj in jih trpinil. Tam je bilo tudi veliko jezero, napolnjeno z areim blatom, v katerem so bili ljudje, ki so se odvrnili od pravinosti, nad njimi pa so stali angeli muitelji. Bili pa so tam tudi drugi: enske, ki so visele nad uboreim blatom, obeene za lase, (spleteni) v kite. To so bile tiste, ki so se okitile za preutvo. Tisti pa, ki so se v grehu preutva z njimi spojili, so viseli obeeni za noge, glave pa so imeli v blatu, in () govorili: "Nismo verjeli, da bomo prili na ta kraj!" Videl pa sem tudi morilce in njihove pajdae, ki so bili vreni na utesnjeni kraj, kjer je bilo polno hudobne golazni, in te zveri so jih razjedale, da so se zvijali (med prestajanjem) te kazni. Kakor oblaki teme so jih nadlegovali rvi, due umorjenih pa so stale zraven, gledale muke svojih morilcev in govorile: "O Bog, pravina je tvoja sodba." Nedale stran pa sem videl e drugi utesnjeni kraj, kjer sta se kri in umazanija tistih, ki so bili kaznovani, pretakali in se stekali v jezero. Tam so sedele enske, ki so bile krvave do vratu, nasproti njim pa so sedeli tevilni, ob nepravem asu rojeni otroci in jokali. Iz njih so vigali plameni in udarjali ene v oi. To so bile tiste, ki so se nezakonsko [zdruile] in nato napravile splav. Drugi moje in ene pa so stali do polovice v plamenih, vreni na temni kraj in biani od hudobnih duhov, njihova drobovja pa so razjedali neumorni rvi. To so bili tisti, ki so sledili pravinim in jih nato izdali. Blizu teh pa so bili znova moje in ene, ki so si grizli ustnice in bili trpineni z areim elezom po oeh. To so bili tisti, ki so omalovaevali pot pravinosti in o njej grdo

govorili. Nasproti teh so bili spet drugi moje in ene, ki so si grizli jezike in imeli v ustih arei ogenj. To so bili tisti, ki so krivo priali. Na nekem drugem kraju pa je stalo kamenje, bolj ostro kakor me, ki je imelo vse vrhove aree, ene in moje, obleeni v umazane krpe, pa so se valjali po njih in trpeli. To so bili bogatai, ki so verjeli v svoje bogastvo in niso poznali usmiljenja do sirot in vdov, temve so zanemarjali boje zapovedi. V drugem velikem jezeru, napolnjenim z gnojem, krvjo in vrelim blatom, pa so moje in ene stali potopljeni do kolen. To so bili tisti, ki so posojali denar in terjali visoke obresti. Drugi moje in ene so bili vreni po visokem poboju nizdol, ko pa so prili do vznoja, so jih njihovi spremljevalci znova nagnali po poboju navzgor, od tam pa so bili znova vreni nizdol, in pred taknim muenjem niso imeli miru. To so bili tisti, ki so oneastili svoja telesa in se obnaali kakor enske. enske med njimi pa so bile tiste, ki so spale druga z drugo kakor mo z eno. Ob tistem poboju pa je stal tudi kraj, poln mogonega ognja; tam so bili moje, ki so si z lastnimi rokami izdelali malike namesto Boga. Zraven njih so bili drugi moje in ene, ki so v rokah drali ognjene palice in se tolkli med sabo ter niso prenehali s taknim kaznovanjem. To so bili tisti, ki () Spet blizu njih so bile druge ene in moje, ki so se cvrli, obraali in pekli na ognju. To so bili tisti, ki so se odvrnili od boje poti.

Literatura (kritine izdaje in prevodi)

Dieterich, A., Nekyia, Beitrge zur Erklrung der Neuentdeckten Petrusapokalypse, Leipzig-Berlin 1903. Kraus, T. J. in Nicklas, T., Das Petrusevangelium und die Petrusapokalypse, Berlin-New York 2004.
Manj znano apokrifno besedilo z redakcijskim naslovom Petrovo razodetje (besedilo ne gre zamenjevati z istoimenskim spisom iz knjinice Nag Hammadi VII, 3) po najverjetnejih razlagah datira v 1. pol. 2. stol. po. Kr. in sodi med najstareje izvenkanonine spise kranske knjievnosti. Pergamentni kodeks, na katerem je v fragmentarni obliki ohranjeno, je bil kot grobni pridatek odkrit pozimi leta 1886/1887 v bliini Akhmima v zgornjem Egiptu. Poleg omenjenega spisa pergament vsebuje e fragmente Petrovega evangelija in Enohovega razodetja.