Slovenska duhovna pesem

Od Preerna do danes

Elektronska knjina zbirka

$
e5
Slovenska duhovna pesem

$
2

Slovenska duhovna pesem

Od Preerna do danes

Izbor in spremna beseda

France Pibernik

Ljubljana
2003

$
3

Elektronska knjina zbirka

$
e5
Urednik Gorazd Kocijani

Slovenska duhovna pesem

Izbor in spremna beseda France Pibernik
Lektoriranje Jasna Hrovat in Katarina Kocijani
Oblikovanje, prelom in elektronska izdaja Lucijan Bratu
Izdajatelj

$
Za izdajatelja Gorazd Kocijani
Ljubljana 2003

CIP Kataloni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana
821.163.6194
821.163.6.091
SLOVENSKA duhovna pesem : Od Preerna do danes
[Elektronski vir] / izbor in spremna beseda France Pibernik.
Ljubljana : kud Logos, 2003. (Elektronska knjina zbirka
kud Logos ; 5)
isbn 9619092619
I. Pibernik, France
114737408

Slovenska duhovna pesem

Kazalo

12
16
18
19
20
21
22
25
26
27
28
30
31
32
33
35
37
38
39
41
43
44
45
46
5

I
France Preeren, Krst pri Savici
Simon Gregori, loveka nikar
Anton Medved, Brez konca
Ljudmila Poljanec, Credo
Silvin Sardenko, Zjasnilo se je temno dno
Dragotin Kette, V katedrali
Dragotin Kette, Moj Bog III, V, VI
Ivan Cankar, Iz moje samotne, grenke mladosti
Ivan Cankar, Lu je in Bog je
Oton upani, Noni psalm
Oton upani, Klic noi
Josip Murn, Kot iz tihe, zabljene kapele
Josip Murn, Fin de sicle 3
Joa Lovreni, Confessio
Miran Jarc, Skrivnostni romar
Miran Jarc, lovek in no
Anton Vodnik, Jaz sem slep, a Nekdo je svetal
Anton Vodnik, Samota blestenje je
Anton Vodnik, Introitus
Joe Poganik, Golgota
France Vodnik, Pot v tempelj
France Vodnik, Borivec z Bogom
Sreko Kosovel, Nate naj mislim, veni Bog
Sreko Kosovel, Truden, ubit

47
48
49
50
51
52
54
55
56
57
59
60
61
62
63
64
65
66
67
68
69
70
72
73
74
75
76
85
79
6

Edvard Kocbek, Telo je tuja last

Boo Voduek, Vabilo dui
Boo Voduek, Zavreni angel
Boo Voduek, Skriti Bog
Vital Voduek, Sveti Franiek
Joe Udovi, Nov kosec
Joe Udovi, Smer
Vladimir Truhlar, Ko se mi razodeva
Vinko Belii, Kriev pot
Duan Ludvik, Klici po Bogu
Joe Cukale, Agape
Karel Mauser, Kesanje
Janez Klari, V samevanje stebrov belih sem zaprt
Minka Korenan, Bil si z menoj
France Balanti, Pot brez konca
Mitja arabon, Je venost? Strah mi trga koo slano
Janez Ovsec, el bom v tiino neba
Janez Kolenc, Vera nevera
Ivan Hribovek, Psalm
Ivan Hribovek, Paladi
Vladimir Kos, Skrivnost
Ivan Minatti, Tuja obala
Ivan Minatti, Vse bolj blizu veer
Lojze Krakar, Na bojo pot se odpravljam
France Pibernik, V kateri puavi
Tone Pavek, Sobesedniki
Tone Pavek, Dvoje angelov
Gregor Strnia, Galjot
Kajetan Kovi, Genesis

80
81
82
83
84
95
87
88
89
90
91

Kajetan Kovi, Juni otok

Janko ar, Nai oenai
France Forstneri, Zgodnja maa
Joe Snoj, V zaetku je bila Beseda
Ciril Brgles, Izgubljena venost
Mart Ogen, Molitev
Tone Kuntner, Strano kletev imam na jeziku
Vladimir Memon, El angel exterminador
Marko Pavek, Vsa ta belina
Uro Zupan, Angel
Gorazd Kocijani, Boje ime

94
95
97
98
99
100
101
102
103
104
105
107
108
109
110
112

II
Ivan Trinko, Glej, nebo temneje
Oton upani, Spokorna pesem
Josip Murn, Mir
Cvetko Golar, V svobodi
Alojz Gradnik, Franiek Asiki
Alojz Gradnik, Boje oblije
Lili Novy, Umreti
Vojeslav Mol, Bog
Stanko Majcen, Kaipot
Stanko Majcen, Iz hladne kamre prineso
Miran Jarc, Jesen
Anton Vodnik, Mogoe
Anton Vodnik, Ihtei zvoki
Anton Vodnik, Zimski veeri
Joe Poganik, Trije zvonovi
Joe Poganik, Na poldan

113
114
115
116
117
118
120
121
122
124
126
128
130
131
132
133
134
135
136
138
139
140
143
144
145
152
153
154
155
8

Sreko Kosovel, Kons

Sreko Kosovel, Poslednje obhajilo
Sreko Kosovel, Jutro na gori
Edvard Kocbek, Pod no nekdo igra
Edvard Kocbek, Bregovi sveti v no zvenijo
Edvard Kocbek, Molitev
Severin ali, Veerna tiina
Joe Udovi, Obraz v oblakih
Joe Udovi, Kratki dnevi
Joe Udovi, Glasovi konca
Vladimir Truhlar, as
Vladimir Truhlar, Binkoti
Vladimir Truhlar, Sveina
Cene Vipotnik, Hotel si, Mojster
Lado Pianc, Priakovanje
Joe Dular, Velika nedelja
France Balanti, Studencev monih, istih sem eljan
Janez Remic, Tiha pesem
Rafko Vodeb, Prihaja
Ivan Hribovek, Jutro
Stane Brako, Pomlad med polji
Vladimir Kos, Barvit oblak med oblaki I, VII
France Pape, Veerno nebo na jugu
France Pibernik, O tihi Bog
Dane Zajc, Kriev pot
Gregor Strnia, Bogovi
Gregor Strnia, Deek III
Kajetan Kovi, Psalm
France Forstneri, Muenik I

156
158
159
160
161
162
163
164
165
166

Tine Debeljak ml., Vena vez

Valentin Cundri, Kesanje
Niko Grafenauer, Groza
Niko Grafenauer, Hieronim
Toma alamun, Tebe Gospod
Franc ernigoj, Ko bo vse mrtvo
Gorazd Kocijani, Vstajenje
Brane Seneganik, Ikona
Brane Seneganik, Vera
Primo unik, Himna

170
171
172
173
174
176
177
178
179
180
181
183
185
186
187
188
189

III
Fran Levstik, Nepokoj ponoi
Simon Jenko, V brezupnosti
Simon Jenko, Obrazi VI
Anton Medved, Molitev
Silvin Sardenko, Pa bi jaz ne molil molitve
Elizabeta M. Kremar, Moje noi
Josip Murn, Pred Marijo
Cvetko Golar, Kmetova molitev
Alojz Gradnik, Molitev
Miran Jarc, Pesnik
Anton Vodnik, Moj Bog
Joe Poganik, Odkar
Sreko Kosovel, Psalm
Sreko Kosovel, elja po smrti
Edvard Kocbek, O, sveti Bog
Boo Voduek, Bil sem bakla
Vladimir Truhlar, In prenovil bo oblije zemlje

192
193
194
195
196
197
198
199
200
201
202
203
204
205
206
207

Alojz Kocjani, Naj se pri tebi izihtim

Bogomir Fatur, Romarska pesem
Joe Cukale, Iz globoine posluaj moj glas
Joe erjak, Mejnik si stavim zdaj
Stanko Janei, Nove zarje
Joe Brejc, Tesnoba
France Balanti, Pronja za besede
Ivan Hribovek, alost
Ivan Hribovek, Pod nebom
Vladimir Kos, Breme
Lojze Krakar, Romanje v Kelmorajn
Gregor Strnia, Barbarova molitev
Veno Taufer, ivljenje
Berta Golob, Zahvaljen
Joe Snoj, Hvala ti za drevo
Milan Jesih, Gledam pokrajino

209
219
239

France Pibernik, Slovenska duhovna pesem

O avtorjih
K ureditvi izbora

10

Kar je, bei.

Al beg ni Bog,
ki vodi vekomaj v nebo,
kar je, kar blo je in kar bo?
France Preeren
11

France Preeren
Krst pri Savici
(Odlomek)
Iz njega rok izmakne se poasi,
in blizo se na prvi kamen vsede,
in v trdnem, ali vnder milem glasi
mladenu vnetmu ree t besede:
Ne zdruenja, loitve zdaj so asi,
el naj vsak sam bo skoz ivljenja zmede;
de b nkrat se sklenile pti naji,
me tukaj vidi zdaj v samotnem kraji.
Povedat moram ti, de sem kristjana,
malikov zapustila vero krivo,
de je beala ta, k ob sonci slana,
de dal krstit je a glavo sivo,
soseska je Marije slubi vdana
v dnu jezera utopila bgnjo ivo.
Kako prila k resnice sem pogldi,
moj rtomr! v besedah kratkih zvdi:
Vekrat v otoka sem samotnem kraji,
ko te je ladja nesla pre od mene,
si mislila, al bo ljubezen naji
prela, ko val, ki veter ga zaene,
al hrepeneih src elj narslaji
ogsil vse bo zmlje hlad zelene,
al mesta ni nikjer, ni zvezde mile,
kjer bi ljubje srca se sklenile.
12

France Preeren

Te misli, ko odel si v hude boje,

miru mi niso dale ve siroti.
V nevarnosti ivljenje vdet tvoje,
zaprte vse do tebe videt pti,
ni vdlo kam se djati sce moje,
tolabe nisem najdla v taki zmoti.
Obupala sem skorej tkrat reva;
kak sem elela v noi ti svit dneva!
En dan sem praat la po vojske srei,
al skozi se e ni sklenila z vami;
uil ljudi je mo bogabojei,
duhovni mo, ki zdaj ga vidi z nami:
kako nas vstvaril vse je Bog narvei,
kak greh priel na svet je po Admi,
kak se je boji sin zato uloveil,
de bi otel narde in osreil.
De pravi Bog se klie Bog ljubezni,
de ljubi vse ljudi, svoje otroke,
de zemlja, kjer vij viharji jezni,
je skunje kraj, de so na dom visoke
nebesa, de trpljenje in bolezni
z veseljam vred so dar njegove rke,
de udno k sebi vd otroke ljube,
de ne eli nobenega pogube.
13

France Preeren

De ustvaril je ljudi vse za nebesa,

kjer glorja njega sije brez oblaka,
oko ni vidlo, sliale uesa
veselja, ki izvoljene tam aka,
de sprstenim bo vseh teav telesa
se srenim izpolnila volja vsaka,
de bodo tamkej boji sklepi mili
t, ki se tukaj ljubijo, sklenili.
Ko la dom sem zdrubo najno v glavi,
me mo, ki je ta uk uil, doide;
prijazno v svoji egi me pozdravi,
pove, de prd je tet bil med druide,
de preobrnil se je k veri pravi,
de v nae kraje oznanvt jo pride;
ker so vasi bile mu krog neznane,
z menoj iti eli, ker no postane.
Doma oetu, meni razodeva,
kar prerokvli nkdaj so preroki,
kak, kar greila sta Adm in Eva,
na krii oper krvi potoki,
popie nama strah sdnega dneva,
vse udee, ki vere so poroki;
kar vdet treba je, zloi po vrsti,
ker sva mu vse verjela, naju ksti.
14

France Preeren

Al ena skrb me je morila vedno,

de ti med njimi si, ki Bog jih ti;
vekrt sem v sanjah vidla glavo edno,
bled leati na mrtvakem prti;
sem trepetala zate uro sledno,
de bi nebes ne zgreil v bridki smrti.
Mo boji mi boln src ozdravi,
ker, de zamre vse molitev, pravi.
Kolikokrtov sem od tod v samoti
kleala, klicala pomo Marije:
,Zavrei v jezi ga, moj Bog! ne hti,
ker v zmoti ali te, ne z hudobije,
ne daj v oblast sovrani ga togoti,
pred njo naj milost tvoja ga zakrije!
In udno te je tisto no ohranil,
ko ni noben tovar se smrti ubranil.
Iz spanja svojga, rtomr! se zbudi,
slovo daj svoji strani, dolgi zmoti,
po potih se noi temn ne trudi,
ne stavi v bran delj boji se dobroti,
in njene milosti dni ne zamdi,
de sklenete se enkrat najni pti,
ljubezen brez loitve de zazri
po smrti nama tam v nebekem dvri.
15

Simon Gregori
loveka nikar
V delavnico sem tvojo zrl,
ki bitij si rodil brez broja!
Skrivnostno snuje rka tvoja:
nikjer je stalne ni stvari,
a prah noben se ne zgubi.
V delavnico sem tvojo zrl,
in videl vedno sem vrtenje,
prelivajoe se ivljenje,
prerojevanje, prenavljnje,
iz bitja v bitje presnovljanje,
a smrti nisem uzrl nikjer!
Brezumni svet plakaje toi,
ko pade cvet duhtei roi,
ko izmed dragih mu kater
duh okove v grob poli,
e: rodni brat mu je umrl!
In smrti ni!
V delavnico sem bojo zrl,
tam prestvarjnje sem stvari,
a smrti nisem uzrl!...
Zaetnik moj, ki si me ustvaril,
duha si iskro mi razaril,
v oklep prsteni jo zaprl
zakaj, ve ti!

16

Simon Gregori
Ko ilnato bo jeo strl,
ne bom umrl!
No duhu poeno peroti,
ki jih iz dola solz in zmot
razvije na skrivnostno pot
kam? Tebi hitel bo naproti,
da enkrat tvoj obraz bi zrl,
da zrl bi sonnojasno lice,
obraz ljubezni in resnice!
To prst pa prsti izroe
in svet ob no pozabi kraj,
krijo ostanke te.
In ni mi al! Svet zabi naj!
Ti ga ne zabi!
Za novo stvar moj prah porabi
za kko? Jaz ne vem,
ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem:
iz praha vzgji ti cvetico;
podari logu pevkoptico,
katerokoli ustvari stvar;
kedr bi pa ko jaz na sveti
imel utiti in trpeti,
med dvomi, zmotami viseti
loveka ustvariti nikar!
17

Anton Medved
Brez konca
In sodbe si navzkri gredo
brez sklepa zaelenega
iz misli nove misli vro,
in konca ni nobenega.
Ne as, ne prostor za seboj
ne pred seboj ne vesta mej.
A kje, moj duh, je konec tvoj?
Tam, kjer ne more ve naprej.

18

Ljudmila Poljanec
Credo
V svetlobi nebekih zvezd
sem videla Tvoje oko!
Oko, ki z enim pogledom
poljublja nebo in zemlj.
In v pesmi veernih pevcev
Tvoj sveti akord je djan,
iz morja skrivnostnega uma
prihaja slovesno na dan.
In v cvetih in v sapah pomladnih
plava Tvoj sveti dih
In Ti si stranik pokoja
vrh grobov pozbljenih
Tam zunaj v sveti naravi
oko mi je nalo Tvoj sled
a dua imenu Tvojemu
nima primernih besed.
Ti misel vesoljstva! Ti mo
neskonna si vseh moi!
Pogled mir in ljubezni
Tak Duh dua ast!

19

Silvin Sardenko
Zjasnilo se je temno dno
S temnim srcem
el je v cerkev temno,
le z oltarja
sevala je slika:
Mati Milosti.
Nad svetilko
trepetal je Plamen,
kakor vanj bi
misel se zapletla
in ne zna naprej.
In pokleknil
mo je s temnim srcem.
Morda prvi,
kar mladost je rekla:
z Bogom, dragi moj!
Danes Ona
klie mu z oltarja:
Ave! Ave!
Jaz pomlad sem nova,
ti moj novi cvet.
Tudi v brezno
izgubi se vasih
solnni arek.
Vir umi srebrno
tudi v temnem dnu.
20

Dragotin Kette
V katedrali
Kako je nemirno, nemirno nocoj!
Glej, temna katedrala,
ta bode gotovo mi dala pokoj
in srni mir mi dala.
Oj vslii nas, sveta Porodica ti!
vsa mnoica moli goree;
tam v kotu cvetoa devica klei,
molitev pobono epee.
A jaz se prekriam, pokropim z vodoj
in grem a, katedrala,
ni v tebi ne vlada mir in pokoj,
e veji nemir si mi dala.

21

Dragotin Kette
Moj Bog
III
O Bog, svetlobe, stvarnik harmonije,
tvoj izgubljeni sin je zopet tu;
o, daj mu izgreenega mir
v bliini svoje svete domaije!
O, naj mu arek milosti zasije
v tem osamelem, osamelem dnu
srca in due, da po dvojnem zlu
zapoje zopet prejnje melodije!
Glej, menil sem, da mogel bi iveti
brez tebe kdaj, brez svojega Boga;
a naj li rastejo vonjivi cveti
brez sonca sredi jasnega neba?
Zato preini me, o Bog, zaneti
mi veni, arki ogenj v dnu srca!

22

Dragotin Kette
V
Tam v svitu nepozabljene mladosti
sem videl te, ah, tolitolikrat,
ko v majnikovo no si poln sladkosti
hitel med kore svetlih mirijad.
Ko zdaj si priel v stranih strel hitrosti
ljubei Bog, svoj narod kaznovat,
a zopet izpregledal mu slabosti
in v rosnem jutru vzbudil novih nad.
Ko gnali so nebroj z gor pastirji
in priel je nad gore drug nebroj,
tedaj sem posedeval pri klavirji
in razgovarjal se ljub s teboj.
Kako sem ljubil te, o harmonija,
o Bog, o Stvarnik, o svet Mesija!

23

Dragotin Kette
VI
A glej, odtrgali, odstranili so me
od prsi sladkih, ljubljenih tvojih
in strano pa okanili so me,
reko: Spoznavaj ga odslej iz knjig!
O glupost, ki njo ranili so me,
o njih dokazi, vrag odnesi jih!
In s hipotezoj hranili so me
in zamorili v srcu slednji vzdih
Brez dogem in brez vaih energij
sem vedel bolje nego zdaj neko,
da On je vir vseh zemeljskih moi,
da v slednjem arku, plmenu in zvoku,
magnetnem toku in rastlinskem soku
deluje v mislih On, prvotna mo.

24

Ivan Cankar
Iz moje samotne, grenke mladosti
Iz moje samotne, grenke mladosti,
vse polne ponianja, polne bridkosti,
se svetijo tiho tvoje oi;
v nelepem ivljenju sled Neizrekljivega,
sredi vene smrti sled Venoivega,
lu neugasljiva sredi vene noi.
Ves e majhen in slab sem zadel na rame
trpljenja kri, pripravljen zame;
moje mlade oi so gledale v no
so gledale, glej, in tam je vstajala,
da, tam od izhoda je lu prihajala
e sem te slutil trepetajo.
e so se stresale moje due peroti,
e ti je hitela vesela naproti,
prila, si, Bog sam je priel s teboj;
in vse naokoli se lu zasvetila je,
ez ivljenje se moje lu boja razlila je,
ez to trnjevo pot, ki je dele moj.
Ti si la Bog s tabo! a lu je ostala,
sveto hrepenenje, ki si mi ga dala,
gor zdaj v meni vse dni in noi,
gor zdaj v meni sredi vseh bridkosti
in iz moje samotne, grenke mladosti
se svetijo tiho tvoje oi.
25

Ivan Cankar
Lu je in Bog je
Lu je in Bog je, radost in ivljenje!
Svetleji iz noi zasije dan,
ivljenje mlado vre iz starih ran
in iz trohnobe se rodi vstajenje.
V neisto no, v sramoto in ihtenje
zapel je glas od angelskih poljan
en arek je iz venosti poslan,
svetlobe vene slavno oznanjenje.
Vsi vi, skoz mrak pod kriem vzdihujoi,
vsi vi, strmei nemi v rna tla
prilo je znamenje! V tej zadnji noi
zablisnilo se je odvrh neb
vstanite, vriskajoi in pojoi:
pozdravljena, nebeka glorija!

26

Oton upani
Noni psalm
Zvezde hite ez visoko polno
tihe, zlate;
koda zate,
duh, kam blodi obupujo?
Pti preuml je plaho gaj
do druice;
tam cvetlice:
vonj in epet je obkroil ves kraj.
Polji e enkrat k zvezdam oko:
svetla cesta
v bajna mesta,
du tam hrepenenja pojo.
Sluaj navzdol: rodovi dreves,
od obzorja
daljna morja
zlagajo himno niin do nebes.
Kakor iz koljke motnjava glasov:
dih skrivnosti
ni radosti,
ni boleine, a polno je snv.
Sredi vsega razprostri peroti
kot dve zarji,
in v viharji
harpa bo, ki jo prebira Gospod.
27

Oton upani
Klic noi
Pril je kakor klic noi,
klic polnoi, od vseh strani
iz mraka,
oko preplaeno strmi
in aka.
In videl svetlo sem drevo
na vzhodu tam; ez vse nebo
je veje raztegnilo
in s koreninami zemlj
je kakor plug razrilo.
Kot blagoslov dobrotnih rok
se vzpenjalo je vseokrog
v viini,
bodoa pota svojih nog
vsa videl sem v jasnini.
A zdaj, poglej na drugo stran:
tam rasel hrast je velikan
v ozraje jasno
mrakove bruhajo vulkan,
tako poastno.

28

Oton upani
In veje rne je zaril
med veje svetle in jih vil,
da je hrealo,
in tla borjenje spodnjih sil
je vzdigovalo.
Oledenel mi je obraz,
a e prilo je kot ukaz
od vsepovsodi:
Imel si lu, minil je as,
zdaj hodi, blodi!

29

Josip Murn
Kot iz tihe, zbljene kapele
Kot iz tihe, zbljene kapele
pesem vasih zadoni,
kot jo deklice bi v mraku pele,
polna vere je, moi.
Boji to, nadzemski mi glasovi,
ure to slovesnosti
in ivljenje gledam v lui novi,
polno borb in resnosti!

30

Josip Murn
Fin de sicle
3
Srce je alostno in bolno od tesnobe,
duha objeti dua hrepeni
v ivljenju, polnem nenasitne, mrane zlobe,
na potu, ki mu sonce ne blei.
Kar vzeti more se, to ste mi davno vzeli,
kar netilo, ne gane ve srca;
z roko pregreno vi razruiti ste smeli,
kar se postaviti ni ve ne da.
Ah, ne ne mui srca v njgovem nemiru
otroki srd, pozabljene solze,
to vranci so, ki divje v zadnjem, prostem diru
ez trupla znanih ranjencev bee!
Srce je alostno in ie si reitve,
duha okleniti se duh moj hrepeni
kot udapolne, pol pozabljene molitve
iz davnih, davnih, srcu milih dni.

31

Joa Lovreni
Confessio
Veer se je dotaknil zvona
in mu zbudil besedo,
v njej oljka je zazelenela
in dua, trudna Babilona,
v conteor in credo
spokorno je zakrvavela:
Priznam, v nemoni uri sem predal se e temm :
na trhli vrbi dvoma strune misli so visele
in Tebi so sovrano pesem pele.
A Ti priblial si se mi in temo si razsvetil,
sam venoiv iv ogenj v venost si zanetil.
Razvnel se je v plamen : verujem Vate
in vem in utim : v vsem si Ti in vsepovsod.
Jutranji zarji naj bi vzel peruti zlate
in se ponesel, blisk, pod no rodei svod:
pri meni si, Gospod,
nad mano bi blestela Tvoja dlan:
Iz vekov v veke v mojo misel si vkovan !

32

Miran Jarc
Skrivnostni romar
Naj le za hip postojim na gorski gozdni poti
in se zamaknem v divno nono prostranstvo:
meseina meseina
vsa divja pokrajina bajno ari,
e gore se v tem blestenju topijo
zdi se, da poje
vsa valujoa srebrnina
tiho melodijo
Kam si prisluhnilo srce moje?
Ali, uj: spet tam umei prepad
pojoa voda, ki me nenehoma spremlja
v pretee gorovje
Naj le za hip prisluhnem nebekim harfam:
luna je strune zvenee pripela drevesom
na gosto ko pajevino,
uje, ko drhtijo,
zemlje pesem plove k nebesom
A spet ta veno padajoa voda globoko pod mano
O, kedaj doseem njen skriti gorski vir!
Naj le za hip zasanjam v gozdni tiini:
vse je brezasje
ovito v grozotno mrakovje.
Lunin arek je siknil skozi vejevje
33

Miran Jarc
Vse nekoga tesno aka, aka, aka,
nad vsem petnajstega stoletja dih.
A spodaj zamolklo, bobnee vodovje
In jaz sam, sam
Goava se mi razklenila je
ko kraljeviu iskalcu Trnuljice,
smreje, jase, golice,
zadaj sneni vrhovi,
vse oblito z mesecem,
nad vsem nebo z belimi zvezdami
in molk brezmejen molk
Izza ovinka navpino pod mano je spet zaumelo,
zabualo
V nejasno, temno valovje se zlivajo
za mano gozdovi in gore
in nova stvarstva strmeim oem se odkrivajo,
le gorski potok zvest mi popotnico poje,
nenehoma se oglaa kakor srce,
ki me spremlja verno skoz gozde misli, elja in sanj.
A tudi njegovemu zagonetnemu viru se e bliam
poasi, bojee.
Kaj vem, kaj epee vejevje krog mene
Vsemirje molee, preee trepee,
ko stopam skozi pragozde skrivnosti
drzen iskalec.
34

Miran Jarc
lovek in no
V megl, tem,
ki v njo
zapuena pokrajina tone,
v nebes pradno
mojih preplaenih misli oi se pno
V no
prostrana polja pretajno pojo
Vse kot okamenelo di:
orjako, fantastno nebo se zdi
da pogoltne pod mano rastoo zemlj
Sam
Nad mano, krog mene vsemirje pretee
O, udnih mo daljnovidcev v divjih stoletjih
misli aree,
mei sekali so v brezizrazno, sovrano tem
To ogromno, turobno, tesnobno mrakovje,
ki v njem se gubim
Drhtim
v neznani slasti, v propasti drhtim,
osamelost prestrana se v dui zgosteva
kakor oblakov valovje,
ko mi ogromna misel zoreva:
Tudi jaz sem vtkan v to zibajoe se, zagonetno
vesoljno telo,
35

Miran Jarc
ki z zversko naslado prei
na tihih sanj utripe, na vsake elje dihljaj,
na vsake misli nihaj,
in vem:
od zlih, nevidnih sil objet
ne morem, ne smem
v ni nazaj
Kam
V tem udnem hipu nikogar sred kaosa
sem sam,
sam...
O, zakaj sem se izloil, iztoil iz neskonnih temin,
zakaj!

36

Anton Vodnik
Jaz sem slep, a Nekdo je svetal
Jaz sem slep, a Nekdo je svetal
do zadnje misli o meni,
ki je strano alostna.
Jaz sem slep, a On me vodi
med roami, ki na moj grob gred.
Njegova dlan smehlja se v moji,
oh roe na moj grob gred
Vasih kakor da se sinji veter
lesketa skoz mojo hio, ki je temna.
(Na zadnji dan naslonjena je moja hia.)
Potem preudno odmeva moja pesem
v daljnih zvonovih cerkv,
ki morajo biti tako bele,
da so zidali jih angeli v sanjah
(Na mojem grobu bodo vse roe cvetele.)
Jaz sem slep a Nekdo je svetal.

37

Anton Vodnik
Samota blestenje je
Samota blestenje je
angelov sklonjenih,
ki v rkah gorijo jim roe
videnj izpolnjenih
brez alostne sence dehtenja
Senca bridkost je
in trudnost ugaanja,
tesnoba rdosti
in strah tujine,
venea roa jutra
in zarja veerna,
smehljanje alostnih
Trepetanje tvoje due lu je
in jaz sem njena senca alostna

38

Anton Vodnik
Introitus
e kopn temine,
ki jih angel iz sinjine
kakor ogenj je poslikal
z mesecem in zvzdami,
z iskreimi se ptiki
ametisti in rubini
v viticah srebrnih trt.
O, kmalu zacvetel bo vrt!
V bujni zelenini
studenci bodo zazveneli,
krjanki ivo zaareli,
v lapuhu rose se napili,
iz listja temnega zleteli
in nevidno vrgoleli
v prozornem gnezdu
kakor sij v neb globeli.
Ne morem, ah, ne morem ve
v mrakotni rupi deti,
vzdihovati in ihteti,
na vlanem rnem mahu
kot zavren sad trohnei,
ko pred mojimi omi
podoba tvoja sveti,
ista kot jasmin blesti,
39

Anton Vodnik
o Devica Mati,
ti najsvetleji plamen
med oblaki in planeti.
Kakor blisk
na sinje se vzpel bom stopnice
in hodil, hodil, hodil
kot bi glas neznan in mil
me vedno vie vodil
v tvoje, o Gospod, gorice,
kjer se grozda grozd tii
in sonce sok spreminja
v tvojo Renjo kri

40

Joe Poganik
Golgota
V mraku,
ko so se lui pretrgale,
so pred oltarje vstopili se maniki
s plai rdeimi
s plai rdeimi
kakor kotanje
strjene rdee krvi pod kriem na Golgoti.
Joj:
petero oltarjev petero Gospodovih ran
in pod njimi petero krvavih kotanj
in nad njimi
mrtvaki obrazi povzdignjenih hostij,
joj!
Jaz, ki sem stregel pri mai, sem pal
na obraz,
zagrebel od groze se v plaa vezenje,
oprl roke na zemlj
in moje roke in obraz
so se okropile z rdeo krvjo.
In sem vpil in sem mu govoril tako:
O, ki si bil moje vstajenje,
le e daj, e! O daj, da stojim,
o Gol moj prestrani!
O, ki si bil moje vstajenje!
41

Joe Poganik
Vpil sem,
kot rjove sredi puave omagani lev,
k Bogu sem vpil,
jaz upornik in hlapec njegov,
in kakor Mojzes na gori
naravnost govoril sem z Njim,
Krianim svojim,
joj!

42

France Vodnik
Pot v tempelj
Na poti v tempelj sem sreal Boga.
Z dlanmi kot s trni sem zakril obraz.
On je bil ves siv in star in skljuen. Jaz
sem zaihtel od ntranjega gorj.
Takrat je mesec stopil nad sinje gre.
Od njihovih strani je prila nose v rokah
veliko zlato zvezdo enasestra
in je pokleknila pred Njim v prah.
In sem trpel: da nisem njej svetal,
da sem teman in tuj Bog
Ker: ena in Bog sta dom miru.
Da bi ju videl! Da bil bi ist kot plamen in kristal!

43

France Vodnik
Borivec z Bogom
Moj Bog,
kako strah me je Tvojega imena,
v ni kot zlato topim se v blesku Tvojega plamena!
Beim pred Tabo, da se skrijem.
Moj Bog,
katerikoli kraj obiem,
na vseh cestah le Tebe iem,
v samotah truden k Tebi vpijem,
da me v bolestih utei, odrei.
e trepetam, zruen od proenj in solz,
v dobroti majhen ves
se k meni sklanja Ti, neskonni Bog
glej, e se v meni prebudil je upornik
in noe usmiljenja
in noe tolabe ve!
Kot da sva enaka si, potegnem me,
da se z Gospodom vojskinih trum borim,
o jaz se nikoli ne umirim!
Moj Bog,
Ti tam si, tukaj jaz,
eprav se umika prostor in izginja as,
ko Ti se v mojih, jaz v objemu Tvojih najdem rok.

44

Sreko Kosovel
Nate naj mislim, veni Bog
Nate naj mislim, veni Bog,
nate, ki si skrivnosti skrivnost;
odkod si ti in kdo si ti,
ti si irjava, ti si globokost?
Vse to objamem in vendar, kaj si,
si brezsmerje in vsemu smer,
nevidno Sredie vseh sredi?
Kot val morja je moj nemir.
Ali si Oe, ali si Brat,
ki samo v daljah du ivi,
ko utimo, da se nagiba k nam,
ko slednji ponian je, strt in sam?
O, da mi slutiti je to enkrat,
svetleji in laji bi bil moj kri!

45

Sreko Kosovel
Truden, ubit
Truden, ubit grem iz dneva v veer,
na mojih ustnih ni svete molitve,
v moji dui prekrute alitve,
in brez miru sem, miru ni nikjer.
Kakor da sem e izgubil smer,
v dalji ne vidim ve odreitve,
ah, v moji dui ni ve molitve
in miru ve ne najdem nikjer.
Dvigni se, dua pobita, steptana,
dvigni, zagori, zapoj do Boga,
da bo kot harfa, prijetno ubrana
kot med veerno arenje srca,
da spet bom slutil kraljestva neznana
tam preko morij, tam onkraj sveta!

46

Edvard Kocbek
Telo je tuja last
Telo je tuja last,
obljubljena trinogu,
in duh mi je poast,
ujeta v starem Bogu,
srce pa je balast,
odvren v gluhem Rogu.

47

Boo Voduek
Vabilo dui
Vdaj se dua dobremu joku,
sprosti topo boleino,
poj, podobna rahlemu loku,
na uporno violino.
No in kri se v bridkem toku
barv prelijeta v sinjino,
kakor v tekem, blodnem soku
vstane belo, isto vino.
Ko bo v neizmernem zvoku
spel globino in viino,
se bo na svetlem oboku
sklonil Bog v tvojo bliino.

48

Boo Voduek
Zavreni angel
Strmeemu uiga sladek plamen,
zvodniko lu na nebu bel planet,
a njega samega pokriva kamen,
peena Sahara in veen led.
V osrju mrtve zvezde di nesramen,
uporen angel e milijone let,
ki ga je Bog, ele okrutnih znamenj
pokore, tja poslal za greh trpet.
Tam mora, v sebi mraen in teman,
slaviti z izposojeno svetlobo
bleei raj, odkoder je izgnan;
en sam up mu ogreva mrzlo zlobo:
nekoga vneti, da po poelenju
omamljen, kakor on, skona v trpljenju.

49

Boo Voduek
Skriti Bog
Kot se je tisti drugi bog neko
umaknil za preizkunjo v kruh in vino,
se je Bog naih dni, posnemajo
ga, skril v papir in rdekasto kovino.
Kot on v neznatnem drobcu priujo,
obeta nezasliano vsebino
sladkosti, svet premagujoo mo
sluabnikom, ki se jim da v lastnino.
Seveda je prihranil to ezmerno
dobroto tistemu le, ki se verno
mu ukloni, na kolenih ga aste;
in e pred njim leijo v prahu siti,
tajili bi ga lani, ki izgubiti
jim razen smrti dano ni ni ve?

50

Vital Voduek
Sveti Franiek
Mi gremo k Tebi, polnosti iskat!
Mi gremo k Tebi z eljnimi eljami,
da bi s skrivnostjo svojo hodil z nami:
vliki brat!
Kakor drevo roke razpenja v veje
in ptice v mehke se dlani skrij.
Plamenki ivi v mraku zasij:
ljubezen greje.
O soncu poje. Pesem v due see
in pesem v duah v eno zaivi.
In vse so eno, vse so kakor Ti:
ljubezen vee.
Legenda o ljubezni: la je do neba,
otroka vera ji je pot svetila.
Ljubezen se je v venost razklenila
in v zadnjo polnost: gledanje Boga.

51

Joe Udovi
Nov kosec
Pogled se mi je zgubljal
na drugo stran,
oko se mi je samo
potapljalo v prerokbe.
Nekaj sem jih videl na obzorju,
nekaj sem jih slial.
Strahota in ude
pa sta se zdruila.
Prevzet sem sredi skal
in drevja sprejemal
novo sporoilo
in tista ura me je spremenila
in me prestavila
na to stran ognja.
Soha iz ila,
ki je stala pod rdeim nebom,
pa je strmela v znamenje,
zarisano na moj obraz.
Ganjen sem gledal v zadnjem gozdu,
ki se je iril pred spoznanjem,
praprot, zeleno perutnico,
ki raste iz zemlje
in nikoli ne zleti.
Tedaj pa je nov kosec
e stopil iz goave.
52

Joe Udovi
Potem sem videl,
kako je smrt otresala
diee sadje tam na vrtu
pri vodnjaku
kjer sem elel piti,
preden mi je odprla prsi.
O razodetje: kako se skloni no,
ko te objame.
To je bil kratek hip ljubezni,
v njem sem zaklical:
Pramati, tu sem!

53

Joe Udovi
Smer
Kam, e ne tja, kjer vse,
kar se je reilo,
izree svojo besedo
in ti pogleda v oi.
Ves dan in vso no
poslua govorico,
ki umi v izviru
in se pogovarja z bitjem,
ki moli.
Na ao,
ki je ostala prazna,
nalahko potrka spomin
in sokovi znova
zakipijo ez rob.
Smrt tam spokojno moli
na koen roni venec
in ko se te spomni,
te dobrotno vplete vanj.

54

Vladimir Truhlar
Ko se mi razodeva
Ko se mi razodeva, Gospod,
se Tvoja ljubezen in moja
zlatordee
prelivata druga v drugo
kot morje in reka
pod vonjivim
veernim
bregom.
Veter z brega
se pobono
kakor k svetemu obredu
spua
nie in nie.
Oarjene oi
tihih ivali
v ogradah na bregu
strme na bregu
strme negibno
v rdeezlato
gladino.
oln na njej
je obstal.

55

Vinko Belii
Kriev pot
Omahnil sem v zelenino trt,
od tee poletnega dneva strt,
izdajalec samega sebe.
Veer je poln diav in sijaja,
pes od tuje hie name laja,
duo zaliva mrtva kalua.
Zgibljaji murv, umot koruze,
rdee strehe daljnih vil
Ah, ve ne razprostreti zbianih peruti,
na tihi veletok pozabe
za vekomaj nocoj odpluti
Vstani spod kria, hodi ve za cilj!

56

Duan Ludvik
Klici po Bogu
1
To veno padanje! Obtok minut
prigal je v mojem srcu nove lui,
svetloba njihova me pee, mui,
ko tejem dneve in oblet minut.
Ti v padanju ez ocean hiti,
nabira ure na polnone sanje,
a sam si padanje in ocean.
Ne vidim Te, ko mimo naih hi
v brezmejnost plava. Si za nas vpraanje
stoletja ga reujejo zaman.
Rodovom poznim ivel bo neznan,
s temo prikrit, morda e bolj kot nam.
V gluhoto vpijem, v vravost omam,
ne vem, kje si, kaj je obtok minut?

57

Duan Ludvik
2
Glej, moja usta vonjajo po vetru,
dlani sta polni predpolnonih strun:
lovil sem jih na zvezdnem dnu lagun,
ko blodil sem za svojim Bogom v vetru.
Nikogar nisem sreal med viharji,
moj glas je padal kakor zrnje toe,
praznoto meril in iskal Boga.
Jaz sem obtipal ga v polnoni zarji,
ne njega, le njegovih zvezd obroe
e zdaj srce drhti, nazaj ne zna,
kot vea v lui slepo plahuta.
In Ti drsi v stoletja sam in sam. . .
Jaz tu pod Tvojo nogo trepetam
in akam, kdaj zaspal bom v nonem vetru.

58

Joe Cukale
Agape
Hrepenim po obalah, kjer stopinje Tvojih nog
die po lilijah, po jutranjicah vlanega
peska, vlani mivki
in morskih sapah
pod Gopalpurjem.
Koralno poboje ostrih valov
je prielo obredno umivanje,
e predno sonce je vzlo
v srebrno vranje voda, kjer v modrih globinah
hodijo kralji in kraljice
skozi smaragdne sobane moje mladosti.
Hrepenim po kopicah sena, kamor v diave trav
spoil si svojo trudno glavo.
Hrepenim po belih gorah, okropljenih
z rododendronom, z narcisami, ki jim
veter poljublja devika usta belih juter.
Hrepenim, da bi slial spet pesem sestr
z gore Karmelske, ki jim ustnice rde
od presvete Krvi.
Ah, v moji popotni torbi
je e mnogo elja

59

Karel Mauser
Kesanje
Bos in v revino odet
se vraam v preteklost,
k stvarem, ki sem jim storil krivico
v otroki slepoti.
Vse je tako, kakor sem pustil,
okamenelo v krivici.
V strani tiini
visi oitanje.
Vitki vratovi ro so nalomljeni,
(nisem razumel njih bridkega joka),
listki veternic so raztreseni,
(nisem slial nenosti njih pronj)
in tolmun je e vedno zagrajen s kamni,
(nisem util obupnega bega drobnih rib).
Zdaj vidim trdoto svojega srca,
sliim jok ro in trepet razsutih listov,
sliim bitje src, ki bee in jih ograjajo kamni.
Bos in v raevino odet
ravnam vitke vratove ro,
sestavljam listie nazaj v cvet
in razmetavam kamenje, ki dui tolmun.
Vraam se
in veter brie stopinje
mojih bosih nog v prahu.
60

Janez Klari
V samevanje stebrov belih sem zaprt
V samevanje stebrov belih sem zaprt,
utihnili so ubrani zvoki orgel,
le roe sladko venomer zvenijo;
obdaja me kadila valovanje.
Omamlja vonj me pogaenih sve
in lui vene utim trepetanje.
Nocoj doivel veno bom skrivnost,
nocoj umrem ali za vedno vstanem.

61

Minka Korenan
Bil si z menoj
Bog,
moja ljubljena
skrivnost,
nisem Te iskala,
bil si z menoj
kakor sonce z dnevom,
kakor zvezde z nojo,
bil si
moja tiha poljana,
moj cvetoi vrt,
moj as je bil
molitev,
tudi v breznih smrti
si bil z menoj,
Tvoje besede so bile
kakor lestenci ljubezni,
kakor nedeljena pot,
moj molk je bil
daritev
resnino
nisem Te iskala,
bil si
od vekomaj
z menoj.

62

France Balanti
Pot brez konca
Reci mi, mati, besedo,
besedo v slovo,
vidi me zadnjikrat,
mene ve k tebi ne bo.
Pokropi me z blagoslovljeno vod,
da najdem vsaj konec poti,
mati, jaz pojdem due iskat,
mati, tja, kjer jih ni.

63

Mitja arabon
Je venost? Strah mi trga koo slano
Je venost? Strah mi trga koo slano.
Kdo sem in kje? ivim ele v zaetku
nastajanja svetov? Sem e v zametku
in nebogljen? Mi vse je nepoznano?
Morda v utrip trenutka sem razlit
in se o dui mi in srcu sanja?
Morda oi sluabnice so spanja
in njih je lu globokih sanj odsvit?
Morda so vsa spoznanja mi zaprta,
nikdar nikjer do njih ne najdem kljua?
Je kdo, ki nad vesoljem vsem kraljuje?
Mar dihajo neznanev smeh mi pljua?
Morda ne iznebim se teme prta
Kje konec je vsega? In kaj na dnu je?

64

Janez Ovsec
el bom v tiino neba
el bom v tiino neba
in poloil svoje roke na njegove stene.
Kakor blagodejen de
bo vame proniknilo ivljenje.
Zamaknjen bom pel v blagi uri.
as postaja drobec neskonnega obzorja,
katerega meje hoe otipati
moje nevidno bitje.
Tiplje in tiplje.
Ni konca, ni meje.

65

Janez Kolenc
Vera nevera
e je ivljenje vera,
ne vrujem,
ker vrovati
kloniti je, akati.
A kaj prepadov
e je preiskati,
da mogel bi nad njimi
v daljavi slutenj potovati.

66

Ivan Hribovek
Psalm
O ti, ki ti ne vem imena,
skrivnost, rojena vekomaj,
bridkost srca in jasni raj,
sadu sladkost in biserna pena.
Ti lu, ki od nje ni ve ne vidim,
poivajoa v dnu oi,
ti no, ki v tvoje tajnosti
im dlje vse bolje, bolje vidim.
Ti glas, ki vse noi posluam,
ko trepeta kakor srce,
ti molk, ki zase sam ne ve,
kako te jaz s slastjo posluam?
Ti veno, nezgubljeno bitje,
ki kliem te kakor iz sna,
prek mene je tvoja senca la,
pred mano si ti, kraljevsko bitje.

67

Ivan Hribovek
Paladi
Davno je bilo, ko si preklela
vsakega, ki bi jemal svirel
v rke svoje in nanjo pel,
esar bi mu dua prekipela.
Kar je bog zavrgel, lovek tega
ne dotikaj se vse ive dni,
da prekletstvo ga ne dohiti,
da nebeke lui ne oslep ga.
Ali eno, Palas, mi izpolni:
pesem naj zapojem, ki ko v snu
mrano nosim jo v iskanem dnu.
Potlej mirno me za vek prekolni:
za trenutek bil sem kakor bog,
za trenutek v sebi sklenjen krog!

68

Vladimir Kos
Skrivnost
Ves dan ivim, vso no ivim,
a nisem isto sreen.
Na dnu src skrivnost trpim,
na dnu src sem veen.

69

Ivan Minatti
Tuja obala
Zvonovi pod nebom
Trave v tihi rasti
Zlata lu med drevesi bei
(o dobra zemlja
pradavna zemlja
z veno snujoimi koreninami)
Nemirna alost se skozme pretaka:
je to res lu?
je to res zvon?
si to e ti?
Tako mi je udno
tako tsno
ko da nekdo vame upira
mrtve oi
Moje roke
se ne sreujejo ve z rokami
moji koraki
odmevajo v neznanem prostoru
moja usta
kriijo neme besede

70

Ivan Minatti
Razklane koljke
na neki tuji obali
z votlo tiino v sebi
z motnim spominom v sebi
na davno ivljenje
Smrt ob smrti
Krik ob kriku
Predmet med predmeti
Mlade trave se suliasto poganjajo navzgor

71

Ivan Minatti
Vse bolj blizu veer
Vse bolj blizu veer
in zunaj in tu notri hlad
Stvari se oddaljujejo in primikajo
Rde je oblak
Pokopalini zid postaja
razloneji
Ogromen rase kri
Zlati se jabolko zvonika
Nikamor ne ubei
Kje je e kdo v tem
udnem asu
med nojo in dnevom?
Vpije in ve:
ne priklie glasu
Omagana ptica
Na predolgi poti
v brezupno praznem nebu
jadra soncu naproti
A no bo zdaj zdaj tu

72

Lojze Krakar
Na bojo pot se odpravljam
Na bojo pot se odpravljam
za veliko spoznanje tebe, ivljenje.
Za skrivnost lipe, ki preivi tisoletje,
za skrivnost muice, hvalene za milost
enega dneva, za skrivnost trte,
ki se solzi spomladi pred spoetjem.
Za svetli ponos zravnanosti
skalnatih gora, ki iz njih berem
modrost molka, pa ne znam po njej iveti.
Za modrovanje kratov in veerov,
zazrtih z vsem mirom v stemnenje,
ki prihaja. Nikoli ne za hip prepozno,
nikdar niti za tren prezgodaj.
Sveto ivljenje, na romanju k tebi
sem kakor trta pred spomladnim spoetjem:
pesem se solzi mi.

73

France Pibernik
V kateri puavi
Padajoi dan
in smrt ljubezni svete,
kako dolgo no rodi.
In e krlatna molitev ne pride,
v kateri puavi bo kleal,
angel tolanik?

74

Tone Pavek
Sobesednik
Angel je moj sobesednik. Angel, beli
krilatec, prievalec, milo bitje.
Pride in se vame naseli
za pomenek ali za molk; za stihoitje.
Jezik nedolnih in udnih dolin
govoriva. Jezik dotika. Diha.
Kakor otroci. Ne kot oe in sin.
Blaeni jezik navdiha.
Govor. Posluam. Je zvok in ga ni.
Je pesem in tolaba. Dvogovor z omi,
ki so videle Leto. Potem moliva
svoj skupni molk. V njem se preliva
bela, mirna svetloba, sestra sinjine.
Svetloba, ki traja in ne premine.

75

Tone Pavek
Dvoje angelov
Prihaja iz rne zore
angel lui
in nosi darove:
svetlo no na oi,
mir in milost
in strdke istega upa
v ilo.
Vasih prinese v dom
udno alost.
Takrat seje sence
in vonj
po roah na alah,
izgubah
in venih menjavah.
Potem pomoli
kot sredi zgodbe
in se me lep
tiho dotakne.
Takrat je spet
sebi podoben,
sebi, ko e ni bil
angel.

76

Tone Pavek
Tako prihajata dva,
angel in e en angel,
in oba priujeta zame.
Eden z lujo neba,
drugi s tem
iz jame.

77

Gregor Strnia
Galjot
Pomladni bog je skrit pod zmljo
in zemlja s temnimi omi
strmi v tenk kovano strelo,
ki jo bog v pesteh dri.
Njegov obraz je lep kot praprot,
iz sto in sto zelenih ipk.
Na prsih ima levjo masko
in prst zatiska mu oi.
Bog spi globoko v teki prsti.
Zunaj aprilski de rosi.
Je bog zelenja in bog mrtvih.
Nobeden ga e videl ni.

78

Kajetan Kovi
Genesis
Tako velika je tema
in vsi prostori sami
in zimski veter plahuta
nad temnimi vodami.
Poasi no se razdeli
in iz neznatne rane
se prvo jutro naredi
in kopni dan nastane.
Stopi se trdoivi hlad
in duh ledino orje
in je potrata in pomlad
in reke grejo v morje.
Hoja divjadi in zveri
bei v rdee zarje
in tiha jela koprni
v entjaneve viharje.
Pohlevno vije se brljan
med sviti in veeri
in svet je velik in prostran
in narejen po meri.

79

Kajetan Kovi
Juni otok
Je juni otok. Je.
Dale v neznanem morju
je pika na obzorju.
Je lisa iz megle.
Med svitom in temo
iz bele vode vzhaja.
In neizmerno traja.
In v hipu gre na dno.
In morje od slasti
je teko in pijano.
In sol zatiska rano.
In slutnja, da ga ni.
Da so na temnem dnu
samo zasute koljke
in veje grenke oljke
in zibanje mahu.
A voda se odpre
in mona zvezda vzide
in nova ladja pride
in juni otok je.

80

Janko ar
Nai oenai
I
Na oe?
ki si v nebesih?
posveeno bodi tvoje ime?
pridi k nam tvoje kraljestvo?
zgodi se tvoja volja na zemlji?
daj nam vsakdanji kruh!
odpusti nam nae dolge!
ne vpelji nas v skunjavo?
rei nas hudega!
amen!
II
ki ne potrebujemo oeta
ki nam ni mar tvojega imena
ki naj pride k nam nae kraljestvo
ki se zgodi naa volja na zemlji in nad njo
ki zahtevamo kruha in iger
ki nikogar ne prosimo odpuanja
ki nikomur ne odpuamo
ki ne prosimo tvoje pomoi
smo ki smo

81

France Forstneri
Zgodnja maa
Kdo je prvi stopil v temo,
najbolj poboen, najbolj teman?
Zdaj smo zbrani kot glasovi orgel.
Zdaj smo skupaj, vsakdo sam.
Ti, angel moj, cvile utihne
kakor pes in skrije se,
ko me tepo, ali e vpraujem.
Ti, angel, nisi tu doma.
Midva sva tukaj s pranimi nogami
najbolj ujea. Slii,
kako se je no skrila v orgle, kako jei,
kako grgra, ko v rno grlo ji zvene natakajo
iz piali vina in kot nitka
tanek arek sonca. Mi pojemo, nekaj
iemo visoko in globoko.
A ti si, angel moj, tu blizu, tih in zloben.

82

Joe Snoj
V zaetku je bila Beseda
V zaetku je bila Beseda
in Beseda je bila v molku
in molk je bila Beseda
in tiina je bila brezglasna
in brezglasno je pela
v Bogu
praznina
in bila je prva
in bila je poslednja
v Gospodu
in prvo je bilo v poslednje
v njem zazrto
in spregovorilo se je v tesnbi:
Bdi!
in zgodilo se je ljubee
brezmadeno spoetje smrti
in rodil se je Glas,
ki oivlja
in zarojilo je v Besedi besedie

poklii me Glas iz jezika

Glas,
ki se slii
in oglsim se ti iz nia
zdaj in na veke
amen
83

Ciril Bergles
Izgubljena venost
Ne vem, kdo bi e lahko prial,
kako sem se nekdaj navdueval
nad ivljenjem in verjel v venost.
Govorili so mi o peklu in raju,
a moja dua ni mogla sprejeti
nobenega strahu.
Objemal sem topli veter z juga:
vznemirjale so me golobice z nenimi krili.
Potem se je zgodilo,
e sam ne vem kdaj:
izgubil sem venost.
In zdaj lahko vsak hip
izgubim e ivljenje.

84

Mart Ogen
Molitev
V imenu Oeta in Sina in Svetega Duha?
V imenu matere, mrtve in pokopane e toliko let.
V imenu oeta in mene, sina, v imenu naju ivih in izgubljenih
drug za drugega.
V imenu dedov in pradedov, njihovih dedov in pradedov, sinov
hera in vnukov.
V imenu vseh pokopanih in iveih v meni vekomaj od
vekomaj, prekletih, zanikanih in znova vstalih
krivcev nedolnih za nedolne grehe, ki sem jih storil,
v imenu netetih obrazov v oeh, ki jih nisem spoznal, utvare utvar,
ki sem samo mislil, da jih poznam,
ki sem jih ljubil in/ali sovrail,
ubil v sebi in v drugih v njih samih,
izbrisanih za vselej, toda ne pozabljenih.
V imenu vseh, ki sem jih ponian ponieval,
samozavesten povelieval, obutil vse
podlo zadovoljstvo in obup obsojanja.
V imenu tistih, ki sem jih astil, da jih pozabim,
ubijal, da se jih spominjam, ljubil, da jih zavrem,
v svojem in njihovem imenu
ivim. Pustite me. Moja kri
so in jaz sem njihova, v meni ostajajo, meni in sebi navkljub
v posmehljivo oddaljenost zvezd, mrtvecev,
cvetov na nekem travniku pomladi govorijo,
od sonca in senc odmaknjeni govorijo.
85

Mart Ogen
Razlita v neminljivo zarjo, razlita v blaznost lastnih strug, je
edini zakon.
Zaverovani v svoj razum ji ne usmerjajte poti.
Ne njej ne meni.
Na vekov veke.
Amen.

86

Tone Kuntner
Strano kletev imam na jeziku
Strano kletev imam na jeziku
in straen, straen kamen v prsih.
Moja kletev zapali skedenj,
moja kletev odkriva hie,
moja kletev prinaa too.
Moja kletev prinaa suo
in izsui studence.
Moja kletev prinaa jalovost ivini
in ljudem bolezni.
Moja kletev prinaa smrt.
Strano kletev imam na jeziku.
Bog ne daj, da jo izreem.

87

Vladimir Memon
El ngel exterminador
Ooo angel, ti, ki dela mraz
umakni se, izgini! Umri!
Ne pustim te vase, o0o ti,
ki veno umira, o0o plaz
smrti, ki isti obraz
v lutko steklenih oi.
Izgini, odtajaj se! Ooo kri
biva drugae kot biva mraz!!!
Ne, angel, na oni strani me ni!
Kjer je tema. Tisti nisem jaz.
Na oni strani oi
vidijo slepo Nisem mraz!!!
Bojim se bojim se
bojim se bojim se
ooo angel o0o angel o0o angel
izgini. Umri. Ooo angel naj bom jaz!

88

Marko Pavek
Vsa ta belina
vsa ta belina
ki mi izletava iz glave
to niso pesmi
le mrliki listi
nikoli rojenega

89

Uro Zupan
Angel
Nebo se blia s tihimi zamahi.
Ogenj se zapira v skale. Po
gladini morja pie roka.
Nad zalivi v jasnih oeh kroi
zrak. Sapa ree pljua kakor
led. Usta, ki so pred spoetjem
povedala Ime, bo izgal okus po
krvi. Lu umiva kruh. V kozarcih
miruje vino. Popolnosti je zatemnjena
strast. V tem jeziku Ljubezen
dosee razlina rojstva in zgodovina
nikoli ne prebije Vrat.

90

Gorazd Kocijani
Boje ime
Kako Te izrei,
Ime,
brez tretjega?
Brez uma in zemlje,
brez prevare in obljub?
Kako te izrei,
da ne bo Ime?

91

Slovenska duhovna pesem

92

II

Zdaj sijejo zarje veerne tako prosojno,

da meni videti v onkrajnost.
Miran Jarc

93

Ivan Trinko
Glej neb temneje
Glej neb temneje,
Sonce se mi skriva;
Oj ne pusti mne,
Dua ljubezniva!
Oj, ta um nad glvo,
To vrenje udno!
Oh, kak mi v prsih
Stiska srce trudno!
Silni strah mi z grozo
Vse kost pretresa!
Kaj vse to pomeni,
Milostna nebesa?

94

Oton upani
Spokorna pesem
ist iz temine skrivnostne mladih oi in njih sanj
Bog gledal v obup je moj,
ah da, s teboj,
s teboj je bil, in jaz nisem vedel zanj.
Glej, mene je gnl v brezum loveki napuh,
ve nisem vedel, kaj je med, kaj kruh,
kaj je tolabe ive tihi kelih,
are v rokh kot boje lilije belih;
moje due obraz, v trpljenju razoran,
iskal je v svetu lepote zaman.
Iz vseh oi odsvala kot iz zrcal
je moja grdoba; karkoli ro sem nabral,
vse je zastrupil moj prijem
kam naj e seem, kam naj se ozrem?
Jaz nosim trnje okrog src,
in kogar e sem nanj pril,
vsak je z menoj vred krvavl,
in sovraila sva se poslej oba.
In tebe, tebe sem najtesneje stisnil,
da bi s teboj odreenje prejel,
od slasti in bolein sem zavrisnil,
in - nikdar ve ne bom vesel.

95

Oton upani
O jagnje, jagnje, ti si utilo plmen,
v objemu z menoj s krvjo si se orosilo,
o jagnje, jagnje me bo odreilo?
Amen.

96

Josip Murn
Mir
Zvezd nebroj
blei pokoj,
lahno zlat
no pod seboj.
Vse brez glasu,
polno miru
In bolj ari
se pla Bog.

97

Cvetko Golar
V svobodi
Sredi njiv in ronih planin
dom je moj jasni baldahin.
Raste, zgrinja se v zlato dalj,
lesk spreminja mi kot opal.
V sinj nebekih polj valovi,
blisk in grom je njegova kri.
Sredi njiv in ronih livad
le zori mi ljubezni sad.
Tiha, sveta je njena slast
in neskonna njena oblast.
Sam s seboj ves svoboden, prost,
in le Bog, le Bog je moj gost.

98

Alojz Gradnik
Franiek Asiki
Ti ve to, Bog, o Bog moj, davno e,
da srce moje ni samo ko svea,
ki pred oltarji tvojimi medlea
ugasne in se nikdar ve ne vge.
Ti ve, da v meni si razvnel poar,
ki me vsega objema in razjeda
in da mi vsaka tvoja je beseda,
ukor in kazen, srcu mili dar.
Le tepi me, trpini me in mui,
poniaj me, s sramoto me odeni,
ljubezen moja bo samo e jaja.
Ognja ne pogase grmade draja:
on vse poge in k viru tvoje lui
samo e vie vignejo plameni.

99

Alojz Gradnik
Boje oblije
e v strunah sem e nerojeni zvok,
e iskra mrtva sem e v suhem lesu,
o, zbudi me v plapolajoem kresu,
potegni preko strun, o Bog, svoj lok.
Naj ar se iri, viga naj poar
in naj ogreva bednih src puave,
zvok valovi v viine in daljave
in radosti naj bo in tugi dar.
e v joku src teh zvokov bo odmev
in e se v ognju bedna bodo grela,
saj pesem, ogenj ta, ne bom ve jaz.
Le tvoja zlata harfa bo zvenela,
o Bog moj, in arei ta odsev
bo samo tvoj usmiljeni obraz.

100

Lili Novy
Umreti
Umreti je velika stvar,
skrivnost, bridkost, sladkost.
iveti: kruh in vino v dar,
umreti: rtveni oltar,
grmada, noa ost.
Kot bi se lotil Abraham
e enkrat Izaka,
bo leal zvezan, tih in sam,
v nagoti, ki te je bo sram,
in akal angela.
Skoz onemoglost vseh stvari
bo ul njegov prihod.
Otel te bo z rok osti,
prevel s perotmi do kosti
trpei ti ivot.
Njegovih rnih las oblak
ti bo prekril oi.
Zavil te z njimi v mrak mehak,
pretrgal, kakor zelen slak,
ti trde bo vrvi.
Lase bo vrgel spet nazaj,
neb ti bo odkril,
s teboj zapustil temni kraj.
V neskonno valujo sijaj
se bo tedaj rodil.
101

Vojeslav Mol
Bog
Kot v polju lilija je moja dua,
o Tebi sanja v zvezdnozlato no
in um skrivnostnih Tvojih dihov slua
in vsa drht, pod njimi trepeo,
pod njimi, ki zaigajo miljone
in sipljejo v bregove sneg cveto.
O, moje hrepenenje v zvezdah tone,
v naroju Tvojem se potaplja v sen
kot sveto Dete na rokh Madone
A vem, da mrtev si in nerojn,
da plmeni v oeh Ti ne gorijo,
da Tvoj obraz je sen, opojen sen.
In vem, da v gromih Ti ne govorijo
besede, stvarjajoe raj in svet,
lijoe v stvarstvo divno harmonijo.

102

Stanko Majcen
Kaipot
Razvoen svet.
Kolotine gorja.
Kri ez polje privesla.
Kri pred poljem obstane:
ne tod, ne tod!
Poloi obraz na pot,
da ezenj peljajo

103

Stanko Majcen
Iz hladne kamre prineso
Iz hladne kamre prineso
okrogle roke okrogel kruh.
Molijo. Lomijo.
Dobro je.
Zvon razgiba tihoto,
vas se nagne v mrak.
Ko senca visoko
zdaj topol plane v zrak.
Stoji, stoji
in se vrti na vse strani
topol orjak.
Klie smrt, vie smrt
in stiska srca.
Mesec, ez vrt razlit,
srbrna seje zrnca.
Zibaje se zdaj gri zdaj dol prikae
v sveavi lune,
zibaje se zvezdicestrae
opotekajo v no ez tolmune.

104

Miran Jarc
Jesen
Zdaj sijejo zarje veerno tako prosojno,
da meni videti v onkrajnost
Stoji na hribu in dozorela drevesa
akajo, da te vsak hip potresejo z oltimi spomini,
ki so mehka odeja romarskim nogam
Zdaj je as povraanj v lahno rono modrino
V njej potonevajo ptice
(zdi se mi, da e sliim pluskotanje
njihovih peroti, o, izginjajoe ptice).
Vse je jasno kot bisernina
Zaklical bi od gore do gore.
Samota, svetla in veliastna.
Ljudje imajo udno velike oi:
saj ne morejo zakriti,
da so zapluli ob njih dihi padajoega sonca
Vsi se vraajo v svoje domove,
kjer si bodo ogreli dozorela srca,
da bodo sijala skozi meglo
kot udene roe
kakor se zvoki potapljajo v osrje glasbila,
od koder arijo na nas, otone ljudi.

105

Miran Jarc
Vsaka stvar: drevo na obzorju,
hia v dolini, cerkev na gori
kot udeen spomenik.
alosten lovek na strmini vsemirska podoba.
Za vznoje ima golo, moleo goro.
(Vsi ga vidijo, a nikdo se ne zavzame,
saj so vsi strmenje.)
Povea rok, sklanja glav.
Misli, da je drevo, ki bi rado v sinjino pa joka
po zemlji.
Misli, da je obeenec, ki je obvisel na zanki
svojih misli.
Misli, da je trudni Bog.
Pa je le alosten lovek:
gleda, kako se vse povraa v svoje domove,
gleda ptice
in misli na svojo duo

106

Anton Vodnik
Mogoe
Mogoe
veer je od Boga poslan,
da preizkua skrivnosti due nae:
e ohranili v sebi smo pojoe
melodije davnih, davnih sanj

107

Anton Vodnik
Ihtei zvoki
Moje rke jokajoe
po tvojih alostnih laseh dehtijo
Utihnile piali so pojoe,
le roe e nekje dehtijo
Kje je jeknil glas zvon?
Kako je v roah zajokalo
Sto deklic z bridko rano do src
na blede postelje je palo
udno sije zemlja, kot da ni ve naa.
V oblakih daljnih lu ihti
Kako je udna moja soba
v oblakih daljnih lu ihti
Kmu mi src smo dali?
Kje smo, ranjenci, dom?
Nekje nas aka naa mati,
v rokh ji svea trepeta
Umiramo v samotni dalji?
Do nas ne see tolaea dlan sestr
In kdo ve, kje gre bridko lepi angel,
nose sijaj sinjine v halji
Nekd se bedno je nasmehnil,
pritisnil k ustnicam pial
a koj je neuteno zajokal,
prose k nevidnim nogam pal
108

Anton Vodnik
Zimski veeri
Jaz ljubim zimske veere, ko bele in tihe
besede so kakor najtije vonjave
in se le ure zvoki meajo med nae vzdihe.
Zgodi se, da pride tujec v nao sredo
in se med nas usede,
zamaknjen zastrmi v blestenje dalj
in pozabi na pripravljeno besedo
In je kakor v lilijah njegov obraz
in sanja kakor mi v veerni as
in d miru utrujenim oem
ko se zbudi, je tih in nem

109

Joe Poganik
Trije zvonovi
Kadar s tremi zvonovi zazvoni,
tako na veer po navadi,
se zdi mi,
da sliim pogovor presvete Druine.
Posluam, posluam in mislim za njimi:
Joef orjak,
Joef je alosten in je teak,
Joefu v hrbet so zlezle skrbi:
veliki zvon teko zvoni.
Deva Marija
je med obema srednica,
starka tolai in Sinka ui:
Deva Marija na sredi stoji.
Gleda skoz line Jezuek mladi,
spleta mu kodre, kot po navadi,
mati Marija in ga dri:
Jezuek mladi se pasti boji.
Sveta Druina v sobi visoki,
v sobici stolpa cerkvenega revni,
v okna se sklanja nebo vam, nebo!
Jezus skoz line zre nao zemljo,
vidi nas, vidi.

110

Joe Poganik
Sveta Druina, le dvigajte nas!
Zlasti na tisti veer preroki,
ko nam zvonovi trije zapojo.
Takrat, o sveta Druina, nas dvignite
v izbo svoj!

111

Joe Poganik
Na poldan
Poldan je zvon razlil nad vasjo.
Skozi zvonjenje, jezero boje,
trije golobi domov gredo.
Izza vseh duri kosilo dii,
vonj od soseda k sosedu v vas hodi,
v roah in v trti pred durmi visi.
S polja po cesti na vas so prili,
v vonje poldanske so eljno stopili
in so se nemo pokriali.
Dosti! Pod gozdom zaprl sem oko,
s srcem pa siloma gledam, gorim:
Bog in domovi - ah, kje je tako?

112

Sreko Kosovel
Kons
Ti mirno spi.
Tvoje belo elo
je kot meseina.
Izgnan sem
od ljudi, od hi,
edina druica moja:
bolest.
A grem za lujo
nevidnih zvezd.
Ti mirno spi.
Jaz sem grenak,
grenak, teak.
A vendar
poljubljam svoj kri.

113

Sreko Kosovel
Poslednje obhajilo
Ko bo razbit e moj obraz
in moja roka brez moi
in srce moje brez krvi
in nad menoj triumf pravice
bo razprostrl krvavi it,
ko bom e skoro ubit
in bom leal pred vami sam,
obkroil usta bo smehljaj,
ko da bi angelov sijaj
razsvetlil moj teman obraz,
in srce moje trudno, ubito
bi rado umrlo, da se spoije,
kakor je Njegov ukaz,
tedaj bo svetli dih stremljenj,
ki srce mi jih je rodilo,
ponianj, porazov in trpljenj
poslednje moje obhajilo,
da sem boril se v duhu ist
in kot borilec moram umreti;
in tkrat priel bo oteti
me iz trpljenja beli Krist.

114

Sreko Kosovel
Jutro na gori
Sonce sije na sive robove,
ki jih poljublja jutranji hlad,
te sive ostrine, te puste vrhove,
te imam rad.
Nad vsemi polji, nad vsemi dolinami
srebri se megla;
tu sem kot orel med sinjinami
blizu Boga.

115

Edvard Kocbek
Pod no nekdo igra
Pod no nekdo igra.
Ko preneha in sape zajame,
me strese do srca.
Bojim se samotne omame
akajoega Boga.
Toda, uj, iz dna
moje bojazni vsla
um trepeta.
Vdanost me bo prenesla
onkraj samotnega.

116

Edvard Kocbek
Bregovi sveti v no zvenijo
Bregovi sveti v no zvenijo,
glej, lui v dalji e gorijo,
od tee se potaplja oln.
Peruti od nekod umijo,
brezglasne sence govorijo,
zvonjenja tihega sem poln.
Sijaj razirja nono stran,
sijaj razarja mojo dlan,
glej, angeli gore iz sanj.
Srebrne pladnje nosijo
in v himnah tiho prosijo,
naj jim svoj zlati prstan dam.
Ljubezni rana krvavi,
vsa venost mi v objem hiti,
o, nikdar ve ne bodem sam.
Le vozi, vozi angel zlat,
tako bi tihi romar rad
utonil v venostni zapad.

117

Edvard Kocbek
Molitev
Sem,
ker sem bil,
in vsakdo
me bo mogel
pozabiti.
In vendar
moram rei:
sem
in bil sem
in bom,
in zato sem ve
od pozabljanja,
neizmerno ve
od zanikanja,
neskonno ve
od nia.
Vse je veno,
kar nastane,
rojstvo je moneje
od smrti,
vztrajneje
od obupa in samote,
silneje
od hrupa in greha,
118

Edvard Kocbek
slovesneje
od zavrenosti.
Nikoli
ne bom prenehal biti.
Nikoli.
Amen.

119

Severin ali
Veerna tiina
Kako lahn je vse v svetlobi!
Sijaj, ko voda se igriva
med dnevom in nojo preliva,
odseva v meni in po sobi.
Kaj e pomlad mi roe slika?
Ne vidim ve, zavit v prosojnost.
Vse moji roki se odmika,
potapljam v mehko se opojnost.
Pod oknom v vejah pti prepeva.
Somrak po hribih lu ugaa.
Spokojen sem in brez odmeva.
Nekdo mi k vzglavju ro prinaa.
Smrt dneva z mene teo jemlje,
naproti zvezde mi gredo,
nad zemljo, ki pokojno dremlje,
me tihi angeli neso.

120

Joe Udovi
Obraz v oblakih
Vse stvari
so osvetljene
z neznano svetlobo.
Zrak se bistr
kakor tedaj,
ko se razmaknejo hribi,
ko se oglasi viava,
ko zagleda
nove kraje,
kjer razodetje
aka nate.
In v oblakih
se zasveti
rahlo zarisan,
komaj viden
preroki obraz.

121

Joe Udovi
Kratki dnevi
Izpod zvezde ubogih
sem hodil proti soncu,
ki je bilo vse razdrobljeno.
Zvezda jutra dolgo ni prenesla
mojega pogleda,
nekaj je govorilo,
da je bolj vro od nje.
Potem je temno pela
na slemenu no,
v izbo je hodila zima v goste.
Vse grenko in vse teko
se je naselilo v glasu.
Pesem pa je vedela,
da mora beseda z duo
v podzemno reko.
Nad njo je vztrajal gozd,
teman in neposekan,
in zaenjal nov napev.
O dnevi, ko je svit
prerodil vse zenice,
vse je bilo
kot ena no in eno jutro,
ki je slovesno dogorelo.
In radodarno je vsakdanjost
vse jeseni
122

Joe Udovi
trosila trpko zrnje.
Potem pa iznenada
znova neurje venosti,
nevidni prsti so vozlali
vozel smrti.
Angel, vedrine poln,
kje si se mudil, ko sem zaslial,
kako zakriplje mrana lesa?
Nisi obranil pred strahoto
mojih ranjenih oi.
Zdaj znova vidim, znova sliim:
prst prepeva.

123

Joe Udovi
Glasovi konca
Ko zadonijo glasovi konca
med neprijaznimi stenami,
kakni so odsevi tedaj?
Se steklo zraka zdrobi
in potone v praznino
zadnji oblak
ali v neskonnem prostoru
visijo rni zastori,
ki jih ziblje vihar
mineva strana prvina lui
in razpade v prah,
ali na oi pada
segana bliina in jih slepi
ali hodi proti drevesu,
ki se razodeva v novi deeli,
ali proti neograjenemu vrtu,
ki ga od zmeraj pozna
ali se krui vlano kamenje
z visokih grozeih sten
in si ie pot med njim

124

Joe Udovi
ali padajo na zadnjo grenkobo
smolnati ogorki zvezd,
ali se v dlani zbira
vinjeva rosa, da bi jo pil,
ali je glas, ki ga potem slii,
resni zvok medenine
ali krotka pial?

125

Vladimir Truhlar
as
Vodeni rumenkasti oker
novih zidov
in rnikasta kupola
zvesto barvata
onstran okna
as.
Ulice ivo
tkejo vanj
svoje glasove.
Neustavljivo
in nevidno
kot miren veter
skozi svetlobo
drsi skozi snov
in prostore,
eprav e ves dan
ni odmaknil
od okenskih stekel
svoje negibne
arine.

126

Vladimir Truhlar
Tostran okna
se v srcu razpreda
iz Boga
vedra
tiina upanj.
V njej
as
zbrano drsi
skoz Venost.

127

Vladimir Truhlar
Binkoti
Duh Gospodov
je napolnil
vesolje
in se zdaj bije
z alostjo,
kadar je usihanje
v aprile
in v kalnozelene
vode,
z jokom,
kadar razdere
tanko,
toplo misel
lastovk
v gnezdu pod krovom,
s silo brezupa,
kadar rno
ovesi med hribi
nebo
in vsak
zlat
vzhod
v spominih,
128

Vladimir Truhlar
s strahom
brez soka
in molka
globin,
z mranosivo
praznoto cest,
ki ob mrtvih,
slepih kanalih
peljejo
v ni,
s pustimi kraji,
kjer e davno
ve ne iejo
modre
roe.

129

Vladimir Truhlar
Sveina
Najina sreanja, Gospod,
e niso brez barv,
a barve so medle
kot soj platan
in streh v jutru,
ki prodira
v staro sobano
skoz motno
steklo.
Kdaj bova spet
sedla
med marjetice
in se bo srce
odprlo istemu nebu,
ostri belini
enjevih cvetov pod njim,
svetlorumenemu letu
metuljev
v mladem zraku?

130

Cene Vipotnik
Hotel si, Mojster
Hotel si, Mojster, zmerom plodoviti,
naj se zasveti moja medla glina;
odprla se je srcu plaha lina
in jel sem, kar greni, kar godi, piti.
e hrepenenje bi ko jagned gnalo,
bi v vejah vene zvezde elestele,
a sile zemlje so mi sanje vzele,
telo je ranam bridki prostor dalo.
Odkar sem tu, me trda beda bia,
le duh, neranjen, sega za lepoto,
(sledjo to milo tvojega odseva):
oprhki njeni mi are v samoto,
krot teljivo veletoke gneva,
ko devlje mojstrsko me v ni iz nia.

131

Lado Pianc
Priakovanje
Nocoj je alosten veer;
nocoj se izpreminjajo
drevesa, polja, roe in ljudje;
meglice bele jih zagrinjajo.
Nocoj ne grem nikamor ve,
le z bitji dragimi trpim,
pri stari sivi bajti sem obstal,
priakovanja poln na njej slonim.
Ko bodo bitja vsa v temi,
sam Jezus k meni bo priel;
tam za vasjo po travnati stezi
sam Jezus k meni bo priel.
Le z njim bom v mrano izbo el,
nad staro mizo lu prigal
in kot otrok z velikimi omi
ljubezni se njegovi bom predal.
Vso no preula bova tam,
vso no mi boal bo roke
in pripovedoval mi o ljudeh,
o roah in drevesih, vse do dne.

132

Joe Dular
Velika nedelja
Bandero rdee v vetru se lovi,
ez polje gre, med hie, skozi vas,
za njim ljudje kot nepretrgan pas.
Nad vsem prigano sonce plamen.
V montranci stopa Bog zdaj ez polj
in blagoslavlja njive in vod,
gozdove, trte, brda, belo vas.
Kako je blizu, blizu Bog pri nas!

133

France Balanti
Studencev monih, istih sem eljan
Studencev monih, istih sem eljan,
rad bi napil se iz sonnega korita
in rad bi, da bi lu bila razlita
ez vso kot ajdov hleb rno ravan.
Povsod pridelek moj je posejan,
kjer brodim z roko po valovih ita,
o naj nikoli se ne prebudita
spet rdei greh in smrtnobeli dan.
Ah da, moj Bog, rad vse trpim menjave,
ivim naj reven ali pa brez truda,
samo naj, Dobri, bom kot Tvoja gruda.
Naj pestujem kot deklice glavo
Tvoj mir in kot samotno naj drevo
potapljam v dobre zemlje se vonjave.

134

Janez Remic
Tiha pesem
Tiha pesem plove
v radostne domove
mojega srca.
Nena misel vee
me v skrivnostne mree
onega sveta.
Dlan pribliam dlani,
ujetnik sem vdani
svojega Boga.

135

Rafko Vodeb
Prihaja
Romamo podnevi in ponoi,
popotniki med roami in trnjem,
iemo neskonno, sreo, ki ne mine.
ejni smo, Gospod, ljubezni in lui.
ge vpraanje:
emu so rojstvo, smrt, obup in alost,
vojne, lakota, krivice, nesvoboda,
sovratvo, tekmovalnost, boj?
Z nami gre, popotnik kakor mi:
sledovi bia, trnja in udarcev,
ki izmaliijo obraz in pravi, povelian:
Prihaja as tolabe je e tu!
S teboj sem, brat priseljenec, bolnik, trpin,
obupani, odrinjeni, pozabljeni,
brat, ki me morda sovrai:
sem kakor ti, ubog in majhen, z rano v srcu.
Vendar prinaa sporoilo:
Nismo ve sami!
Sam Bog prihaja,
da bo na brat.
Prihaja, Gospod Jezus,
podnevi, sredi hrupa, in v mirni tihi noi,
k iskalcu, ki te klie, in k ravnodunemu,
zastonjski dar.
136

Rafko Vodeb
Stoji pred vrati, trka, seda k skupni mizi,
ponuja roko,
s pogledom zdravi nae rane
in vraa upanje, veselje, mir.
Tu smo, Gospod, z ubogim srcem v roki:
Naj bo tvoj Betlehem!

137

Ivan Hribovek
Jutro
Njive vstajajo iz omame,
topla lu od njih dehti.
Preko ela mi cvet visi,
mehko razcvitanje me objame.
Drevesa so polna kadila,
veje mi prebadajo oi,
iz njih mi droben de prhti,
e senca drevesa se bo zmoila.
Ptice letajo okrog,
od njive do drevesa se blesti
za njimi pot in stvari
gledajo, kako po njej gre Bog.

138

Stane Brako
Pomlad med polji
Vzduh je prozoren kot svila,
v tla se zaje vsaka sled,
zrela je njivica rna,
zemlja je mehka ko med.
Ozka postala je hia,
kmetu se sveti obraz.
Svetli so mladi veeri,
Bog se je vrnil na vas.

139

Vladimir Kos
Barvit oblak med oblaki
I
Kot angelov sledi
iz vrst vzporednih
oblaki iznad Tnijama
beli
ez modri svod odhajajo
za vedno.
In svod se dolgo, dolgo ne zaceli.
Vse, kar kipi navzgor,
je isto tiho.
Tako da ujemo drhteti travo,
kako pokrije hrepenenje
z vzdihom
po neizmernosti,
beei v plavo.
Oblak Te je zakril
na Oljni gori,
Gospod,
presveti boji Zakrament.
Po Njem prihaja k nam,
ostaja z nami.

140

Vladimir Kos
Nekje za tem oblakom
Tvoji dvori stoje,
da sprejmejo srca tangento.
V vesolju nismo ve mrtvako smi.

141

Vladimir Kos
VII
Oblaki s opki rnkastih vijolic:
pred kom stojite,
se mol solzite?
Naj veter skloni se k neznani boli
z modrine oljem,
v sonno lu zavite!
Zares
v oblakov svet se svod povrne,
s irino razjasnjen
(na bol spomin)
z daljavami,
ki nihajo srebrno.
Na zemljo zdrkne nekaj nitk
zlatnine.
ivljenja svod je vasih rno tesni.
Iz tal rasto vijolice
trpljenja.
A Ti z Daritvijo jih sprejme
v dar
v okras gostiu, ki je Tvoj oltar.
In kakor v mausu
napaja stenj
z lujo za vse vijoline ljubezni.
142

France Pape
Veerno nebo na jugu
Mrzli, vroi, vetrovni jug,
ki sprejema izgubljeni as
vem, nisi dale od tu, kjer sedim
na atlantskem obreju,
v kamenju in pesku,
med opi rumene trave in vresja.
Tam so e moji prijatelji
in nadaljujejo svoje delo.
Veerno nebo pa je globoko
kot zadnji cilj.

143

France Pibernik
O tihi Bog
Nekje je venost
in je bog.
Nekje tiina
vsepovsod.
In onkraj si
in as ni as.
V prostoru si
od vekomaj.

144

Dane Zajc
Kriev pot
I.
Bila je zreena obsodba.
Si stopil ven. Si stopil sam.
So se poskrili apostoli.
Je molal svet,
zasut s temno besedo.
Zlomljeno nad tvojo glavo.
II.
Na rame, ki krvavijo,
si kri naloi.
Je teek kakor Zemlja.
Kakor mrana elja,
zakriana iz votlih grl.
e za njim, e pred njim, e pod nogami vpije:
Kriaj ga! Kriaj ga!
III.
Si bil prebian. Opljuvan.
Zasramovan s kriavimi besedami.
Bele spake obrazov so jih pljuvale.
Prihajale so iz mraka.
Odhajale nazaj v polmrak.
Tam so zajele novo kepo nizkotnosti.
Temno in teko.
Zmeraj tejo.
Zmagoslavnejo.
145

Dane Zajc
IV.
Iz zidov samote.
Iz bele megle na poti
je prila mati.
Si videl tiino v njenih oeh,
vsevednih?
Trpljenje v njenem pogledu?
Trpei lovek boji.
Kaj ree nesreni materi, nesrenik?
V.
Naj ti pomagam, prebiani,
naj ti ta teki kri, s trnjem kronani,
naj ti ga na poti h koncu pridrim
ez to kamenje, to rno kamenje.
Ne zmore ga sam, opotekavec,
na poti na strmo Lobanjo.
VI.
V beli prt se je otrl.
Si je oi, zalite s krvjo,
usta, zaklenjena z boleino.
V belem prtu obraz Sina lovekovega
ostane.
V beli pesek asa odtisnjen.

146

Dane Zajc
VII.
Spet se izluijo obrazi.
Stopijo iz belega mraka.
Vpij vranje besede.
Iz samega sovratva.
Zasmehujejo Ljubezen.
Trgajo na kosme Njegovo Ljubezen.
Pade pod penastim sovratvom,
kot bo zmeraj padala.
VIII.
Kdo nas bo reil?
Kdo bo vstopil v nae hie?
Bomo rojevale temna bitja?
Bojo ob naih ognjiih
sedeli ljudje is sence?
Ko te ne bo, kje bo naa tolaba,
lovek obsojeni?

147

Dane Zajc
IX.
Strma je pot na goro,
kamor gre.
Omahljive so noge,
ki ne ubogajo namena.
Namena, oddaljenega. Dosojenega.
Zamaje se svet. Klecnejo noge.
Kri te vre. Udari.
Pritisne nate.
Teki kri tebe, ki si teji kot svet.
X.
Trgajo z njega oblaila,
sramotijo njegovo telo,
omagano, na zadnji dih pripravljeno.
S trdimi besedami vojakov,
zdravih in krutih,
ga obkladajo.
Ki gleda zunaj asov vse ase,
vidi:
Isti vojaki, trdi in neizprosni,
z imenom, ki ga zdaj sramotijo,
na svojih krieih ustih
delajo strana dela.
Ime, ki ga bojo nesli na tiri strani sveta,
golo in poniano, kot je njegovo
tenko telo ljubezni.
148

Dane Zajc
XI.
Kri je njegova postelja.
Trdi udarci kladiva
zabijajo eblje v meso in les.
Kri iz ran kaplja
v temna globoka usta Zemlje.
XII.
Zaklie z monim glasom.
Poklie tistega, ki je oe usode,
ki je usoda in nedoumljivost.
Z glasom iz telesa muenega,
izmuenega, s suhimi usti,
z raskavim glasom Ga poklie.
In pride visoki val noi,
butne ob Golgoto, jo zagrne.
Odplavi v neskonnost duha vsevednega.
Ga poloi v oetovsko naroje,
skrito oem in naemu umu.

149

Dane Zajc
XIII.
Trdo kriano truplo
z otrdelimi razprostrtimi rokami
omahne s kria v njeno naroje.
Tja, od koder je prilo in odlo,
da je oznanjalo tiho besedo ljubezni,
tja se je vrnilo telo.
V naroje, ki ga sprejme nazaj, pade.
V naroje mater vseh mater,
ki bojo ponavljale alost, globoko.
V molku,
ki je zakovan v samo teko srce sveta.

150

Dane Zajc
XIV.
V grob Ga poloe.
Iz skalnatega groba, iz trupla
maziljenega, zasije znamenje kria.
Vstopa v prsi ivljenja.
Je znak za rojstvo,
je znak za smrt,
je znak za trpljenje. Trpljenje.
Je znak za veselje.
In za Ljubezen. Nedoumljivo.
Je neskonna.
Nerazumljivo. Je vena.
Bo izkoreninil hudobijo,
v nae meso zasejano,
Duh Boji?

151

Gregor Strnia
Bogovi
V temnih noeh prihajajo bogovi.
Hodijo med hiami,
kot visoki rni stolpi,
s plapolajoimi omi.
Tipajo po strehah s trdimi rokami,
govorijo v jeziku ljudi,
ki so na zemlji iveli pred nami
in so umrli in odli.
Zjutraj je vasih pred vrati skala
in poruen ob poti kamniti zid
in na njivi sled tekega stopala
in na nebu odsvit neviht.

152

Gregor Strnia
Deek
III
Hodil je med hiami
in sreal toliko ljudi,
bilo je kot loveki vrt
sredi vrta stoji smrt.
Najprej smrti nikjer ni.
Potem rase, zrase v velik zid.
Je tu konec teh poti?
Se ne topi zid pred omi?
Robat kamen uti dlan
se ni premaknil, za hip, za las?
Sam nebo sega ez zid,
na zidu Veernica cveti.

153

Kajetan Kovi
Psalm
Blaena nerazumnost ivali,
loena od besed, ki so dane loveku,
da se z njimi do nesporazuma zastrupi.
Blaena skupna tema rede in samotarjev
pred podobo sveta, ki je ne meri duh,
ampak ti, zaudeni nad stvarmi.
Blaena, ker si onkraj zlega in dobrega
zajezena v nagon, ki ti vlada in sodi
in ti odmerja korak in izbira druico za no.
Blaena, ker e tisti, ki jim je dana beseda,
tvoje blaenstvo utijo in hrepenijo
v svojega bitja nezavestno temo.

154

France Forstneri
Muenik I
Bos stoji na poljubovanem kamnu.
Noge ima mrzle kot studennica.
umea kronja njegovega duha je v oblakih.
Teka oblaila si vzravnan slai,
da padajo kakor mrtve ptice
na kamen pred nae ozke pasje oi.
Vse bolj pretepeno vemo,
da je svetnik, dvoumni angel,
svet od molka, ki je kot tveganje,
upor ali neslien jedek smeh. V somraku
tlijo njegove ejne noge
in grenko pobarvano koleno
in e siknemo k njemu nekaj svetlobe,
vidimo, kako ga je zajela tema s plameni,
hladnimi kot listi, kako ga nagota pee
suho in leseno, vzplamteti pa ne more.

155

Tine Debeljak ml.

Vena vez
V nestrpnih korakih
brezduno mesto
tei mrtv.
A srce
vre ive elj
v modro samoto
viin.
Za njimi
koraki
poasi,
tek
v strmine
ledene
se pno.
Na vrhu
venost napolni
hrepenenje duh,
oi
odpoivajo
od vijolinih dalj.

156

Tine Debeljak ml.

V belini
je sklenjena
vena vez,
gore
in jaz
strmimo
v vekoviti mir.

157

Valentin Cundri
Kesanje
Ko v sanjah me rotee gleda
s svarilom nebogljeno, plaho
kesanje, s kretnjo zadrano,
oh nihe drug ne pojde z mano
kakor z zagrobno rosno praho
strmo priklonjena beseda
do Tebe, ki odjemlje mojo Pesem,
da jo razumljeno otresem
z usode rne in od cilja
kot teko breme izobilja.

158

Niko Grafenauer
Groza
Glasovi spe v rnem soju napetih voda.
Kdaj pa kdaj vzkrilijo s umom,
kot bi se lovek vzdignil iz sna.
Sence se zraajo z nesporazumom.
Stoji, sklonjen nad misli kot nad zarezano ilo.
Lasje ti klijejo v vetru kot trava,
ko prislanja dlani in sope v plodilo
groze, ki sredi noi vzplapolava.
Sam si in as te kot letnice v lesu obkroa.
Globok kot odmev stoji svet pred tabo.
Potem gre in tvoja veerna podoba
poasi temni, kot da tone v pozabo.
Strne se z molkom, ki ob dotiku razpada.
Prah pod stopali razpira neteto pesti.
Srd oblizuje sreega gada,
ki ti kot boji prst v hii grozi.

159

Niko Grafenauer
Hieronim
Vsak tvoj gib
zlie trudnost.
Puava je polna zubljastih prikazni.
V ustih se ti kot grenka slina
nabira kletev.
Prah
te odeva zmerom temneje,
ko se spua,
in senca pada v suho tiino,
kjer te osvetljuje kot mrk plamen.
Negiben si,
kot vse, kamor se povrne.
Potem pride Hieronim z levi,
ta, ki ima svojo misel.

160

Toma alamun
tebe gospod
tebe gospod ne zaustavlja sladka kri
ne zadrujejo te morja in jezovi
seme, ovce spremenjene v loj vidi in ve
blesk in dim, barve cvetlic
ne bega te hlad obhajil
neme noi, risi z zakovano duo
ne odgovornost uivanja, rane korenin
debla ivali, ne vrtinci slik
brez jezika si, brez poivalia
brez strmin, odkruenih plazov
jeklene vree zvarjene v puh luk
nimajo sidri, odleti in ubija poast, mori
in tako kot odstreljena zver zasajam v mrak ekane plime
pregan od plapolanja, tat, milosti brez kril
slepi pes brez moi ognja, angel brez perutnic
trepetam zbit, odsev miline

161

Franc ernigoj
ko bo vse mrtvo
ko bo vse mrtvo.
bo umrla tudi smrt.
mrtve stvari bodo z mrtvimi omi klicale:
pridi. smrt. pridi.
in vse se bo moralo znova zaeti.
o morje

162

Gorazd Kocijani
Vstajenje
Vstajenje
si Ti,
Konec, ki bo obleen
v te drobnarije,
v pinije,
v mirto,
v vonj timijana,
v to udno ivljenje.
Skrivnost,
ki bo v tebi vse,
otone ptice,
pijane zvezde
in seme na njenih ustnicah,
vse, esar ti noem zaepetati,
ker vse ve,
Gospodar
blodenja
po obmorskih poteh.

163

Brane Seneganik
Ikona
V zarje ronat vr je kapljalo cvetje
s Tvojih svetih ustnic. Oblaki: bela
modra, zlata znamenja iste roke
in teke bliine.
Kamni: sled molanja na golih prsih
zemlje, zvezde Tvoje pojoe bliine.
Temnih vod oblije zagrinja zadnji
arek besede.
Kruh noi in vino svetlobe! V Tvoji
hii poje angel krvi in angel
sence s rnim zvonom e klie ive
k zadnji veerji.
Mrzlo elo mrtvih poljublja veter.
Ptica pije plamen tiine. Modrih
lic smehljaj drhti skozi gole veje
sanj o ljubezni.

164

Brane Seneganik
Vera
Nebo in roa.
drug v drugem.
sprepletena.
neizgubljena.
Misel v hrepenenju.
hrepenenje v misli
v temnem mlinu
resninosti in boleine.
Klic in lu.
odzmerom zlita v dih,
ki nosi svet
na robu boje rane.

165

Primo unik
Himna
Brez Tebe ne moremo iveti
med podrtimi zidovi hi.
Ko se loujemo, razdalja raste
in temneji so oblaki. A ne vemo
zakaj. Ne vemo za koliko asa.
Temneje so noge in roke in glave,
temneje sobe na razpotju noi.
Poznamo se, a ne pokaemo
resninih obrazov. Tako ne moremo
iveti! Zato odpremo steklenice z vinom,
odpremo usta in oprsje,
temneje hodimo, temneje spimo,
temneje smo. Postavimo visoke ognje,
otorimo na vroih licih ljudi.
In ele ko je temno, se zares zgosti
svetloba. V zaasnih domovih,
pod zaasne strehe,
na zaasne mize naslonimo dlani,
da bi videli. Koa se privadi. Vera je
v pomo. Kmalu se razloijo obrisi src.

166

Primo unik
Nekateri vstanejo, drugi se odpravijo
v neskonno no.
A brez Tebe ne znajo iveti.
Temneje hodijo, temneje spijo, so:
Na poti nikamor.
V pokrajinah nikjer.
Z imenom nihe.

167

Slovenska duhovna pesem

168

III

In spet sem vitki vr za bojo kri,

spet kopljem zemljo kot nekdanje ase,
ivljenje s polnimi cvetovi rase,
poninih bosih nog se prst dri.
France Balanti
169

Fran Levstik
Nepokoj ponoi
Ko sije bledi mesec na obzori,
da vrtje, njive in stez so jasne:
potihnejo v sejm kupije glasne
in zvezd budijo se nebeki zbori.
Zapirajo se kmetom mirni dvori,
mol po vejah ptije strune krasne:
al slavcu tona pesem ne ugasne,
ne umolkne prepelica med razori.
Tako sinoi, ko je vse pospalo,
nemiren vstal sem in sem el na plano,
usopljn, obstal nad vrtoglavo skalo.
Nad breznom sem klee premilo prosil:
Moj Oe, dolgo sem trpel in nosil,
zavei ti, ki more, mojo rano!

170

Simon Jenko
V brezupnosti
Mo, mo mi daj, moj Bog!
Da, ko napade me obup,
ne uklonim silam se nadlog,
jim stanovitnost stavim vkljub.
Mo, mo mi daj, moj Bog!
Tak krepke kakor zid gor,
da, e se rui svet okrog,
propast me najde e mo!

171

Simon Jenko
Obrazi
VI
Z glasnim umom s kora
orgle so donele,
drui se z donenjem
glas soseske cele:
Bodi poeena
rajska ti devica,
vseh nebes in zemlje,
naih src kraljica!
Tak soseska poje
in na prsi bije.
Skoz visoka okna
jasno sonce sije.

172

Anton Medved
Molitev
O Bog, ki biva v nepristopni lui,
priiga sonce in temni oblak,
na mojo duo, glej, je padel mrak
in dvom jo s tekimi vpraanji mui.
Pribliaj se z nebes Ti me poui,
kam naj obrnem zbegani korak,
da me prevelik up ne vre vznak,
da me premajhen up do tal ne skljui.
Zakaj pred Tabo trepeta srce,
nerazumljivi Bog, nikdar rojeni?
Odkod mi znano Tvoje je ime?
Jaz kliem Te, da se mi razodeni,
jaz kliem Te, kot da si dale kje,
a Ti si blizu mene, Ti si v meni!

173

Silvin Sardenko
Pa bi jaz ne molil molitve
Mlado jutro moli Gospoda
in veer se Stvarniku klanja,
tiha no pred Njim poklekuje
pa bi jaz ne molil molitve,
ko srce je milosti ejno
bolj kot jutro zlatega sonca,
bolj kot mrak je ejen pokoja,
bolj kot no je ejna tihote!
K Tebi, Veni, roke naj sklenem:
ali niso tkrat najlepe,
kadar prst se prsta oklene,
kakor bi se prah in pepel
poljubila v tisti ljubezni,
ki se v dui vnema do Tebe?
K Tebi, k Tebi rad bi se dvignil
iz globoke solzne doline
a ne morem, dokler izjokal
svetu nisem zadnje solze.
Vasih, kadar Tvoje nebo
v netevilnih lukah utriplje,
ves zamaknjen vanje strmim,
kakor da bi stal pred zaveso,
ki zastira oder nebeki

174

Silvin Sardenko
Kakni vendar morajo biti
tam na odru veni prizori,
ko je sama rajska zavesa
toli krasna in udovita?
K Tebi k Tebi! Ali brezmejne
sanjajo med nama daljave!
Drug nobeden jih ne premeri,
kakor Tvoja milost neskonna;
drug nobeden jih ne preplava,
kakor sama srna molitev.
Da mi nisi vdahnil molitve,
kam bi nosil, kje bi potoil
tobe svoje neizrekljive?
A v molitev gorko zakrite,
Ti jih vidi, Ti jih tolai,
moj vsevedni Bog in Gospod!

175

Elizabeta M. Kremar
Moje noi
O, to so tiste blaenosveane,
ko zlati tabernakelj je odprt,
ko stopi enin v svoj deviki vrt
med lilije, od vekomaj izbrane.
Noi so to, velike in brezmejne,
krasneje so, kot jih zasanja maj
Pred mano Jezus in njegov smehljaj
pijo oi, krasot, lepote ejne.
Pred mano on v milini nedoseni
k montranci se privija tejin cvet,
a Jezusa ne mika njen epet,
le k meni plavajo pogledi neni.
Noi so to, ko poje dua moja,
takrat je vsa samo en spev visok,
vtopljena v zlato sreo kot otrok
za hip pozabi, da je sredi boja.
Noi so to, noi ljubezni vroe,
srce ob Srcu, o, kaj vse pove!
Sladkost najslajo tja vloiti sme,
razkriti vsako bol in rane goe.
Noi so to, ko dua le uiva,
ko tiho sluti, kakno je nebo,
ko zemlje ve ne vidi, ve le to,
da Jezusov pogled na nji poiva.
176

Josip Murn
Pred Marijo
I
Plapolaj, plapolaj
vena lu pred Marijo!
Ah, v srcu je tak tesn,
plapolaj lu pred Marijo!
Skrivnostni mir, sveti mrak
arobno se luka utrinja
lahno dviga se; pada spet
smrtna senca izginja
II
Mene obdaja tema
blodnje in zmote globoke
in k tebi iztezam roke,
kraljica moj!
Ah, ti moja mladost
z grehi poniana,
ah, ti vena krepost,
tolikrat kriana,
nazaj te elim!
Tu v samoti,
v smrtni tihoti
pred tabo kleim.

177

Cvetko Golar
Kmetova molitev
Bog, porosi s hladnim dejem
mi zeleno polje,
da po njivah mlado ito
bo rodilo bolje.
Bog, zalij ga, padi rosa
nanj iz zarje zlate
pojde r, penica v klasje
kot nevesta v svate.
Z majskim dejem blagoslovi,
Bog, mi sivo glavo,
zlati voz se bo jeseni
bliskal v tvojo slavo.

178

Alojz Gradnik
Molitev
O blagoslovi Bog nam naa trda
opona tla, na up, na trud in znoj,
krvi nemire in grobi pokoj
o blagoslovi Bog nam naa Brda!
O blagoslovi hie krov in hleva
in latnike pred hio, eenj sad
in breskev cvet in polni sod in kad,
ko breme trt jeseni dozoreva.
In blagoslovi nam, o blagoslovi,
ovrsti z vedno slajimi sokovi,
drevo besede nae osamelo.
In kjer odpade z njega list, o daj,
da ko se v soncu spet povrne maj,
stotero novih listov bo brstelo.

179

Miran Jarc
Pesnik
O sladka tlaka: klicati Boga
in biti ejen vseh stvari svet.
Utrgati skrivnostni sad spoznanj
in vendar e ostati v gaju sanj.
Gospod in hlapec biti, slep in nem,
a sveto uro arodej ljudem:
uj, vse stvari priele so zveneti,
iz slehernega bitja ogenj sveti.
Dajti sebe piti boleina
naj moja ti najvija bo radost
med smrtjo in ivljenjem biti most
in vrh v oblakih, skrita korenina,
v stoterih duah stokrat zaiveti
in pesmi sluajo kot spev umreti.

180

Anton Vodnik
Moj Bog
Kakor bera kleim pred Tvojimi vrati.
Moja je kri Tvoj prag okropila,
ne da bi Te moja ljubezen ganila
in vendar ne vpijem, ne trkam, da mi odpre,
da se prikae mi v gloriji zlati.
A v slehernem vetru, ki vame dahne,
glej kot nova roa spet vzcvete.
O sanje izgubljne!
V mrak in tiino zvezdnatih svodov
kot izpod zmlje, kakor iz ive skale
so pribrneli in onemeli zvoki zvonov
in vselej sem vedel: zdaj vabi domov
Do jutra so rok mi trepetale.
Naslikati hotel sem angele,
sinje in sloke,
na vse oboke
Tvojega svetia
a sredi psov in volkv,
ki Tvoja no jih privabila,
mi trudna dlan je omahnila
In zdaj pohojen cvet sem kraj smetia.

181

Anton Vodnik
A e bi vedel, da e Tebi sem teman,
svet bi mi ugasnil
kot pozabljeno ognjie,
ki zaman ga romar
iz tujine ie

182

Joe Poganik
Odkar
Odkar se mi prikazuje, Gospod,
me sodbe je strah pred Teboj!
Od tistega dne, ko spoznalo Te je to otroko srce,
Te vidim vsak as in povsod
v budeem se jutru, ko tih premiljujem, sred sobe stoji,
se rahlo smehlja in razirja nalahko dehtee rok,
da dua kot vzhod zagori.
In kadar na Tvoje vstajenje se spomnim,
skoz vrata zaprta e vstopi in spet se smehlja,
da grudim se v ognju gore na kolena pred Te
in ve ne razloim, e venost je ali e as,
samo e ihteo sladkost v svojem srcu zaznam
in vem, da pred mano blesti Tvoj vonjavi obraz.
In kadar na sprehod grem, glej,
mi pride smehljaje nasproti,
da skoraj ne upam storiti koraka po poti
naprej.
In potlej me spremi, se nasmihajo,
kot v Emavs si spremil uenca neko.
Spet: vidim loveka in Tebe takoj
spoznam v njem in srce mi vzklikne: Raboni, raboni!
Kako, o kako je sladko mi!

183

Joe Poganik
Preve si mi storil, moj Bog!
Ah, mene je strah, da zato
ne bo mi pri sodbi prestrog,
da takrat ne bo mi hudo,
o sladki, o dobri moj Bog!

184

Sreko Kosovel
Psalm
O Bog, usmili se moje praznote!
iroko razstrtih sivih dni,
teh iroko upajoih oi,
o Bog, usmili se nae samote!
Razstri svoj pla, razkono tkan
z zvezdami vinjevih letnih noi,
ko spe mimo nas in Tvoj pla umi
kot sredi morja venih sanj.
O, stopi v ta stekleni as
in kar je prozorno, naj potemni,
in kar je blizu, naj se izgubi,
naj nam kot iz vinjevih dalj spregovori
kot v gosti modrini beli glas!
O Bog, usmili se nas, usmili se nas!

185

Sreko Kosovel
elja po smrti
Daj mi, Bog, da mogel bi umreti,
tiho potopiti se v temo,
e enkrat kot zvezda zaareti,
onemeti, pasti v rno dno,
kjer nikogar ni in kjer ne sveti
niti ena lu in ni tek
akati poslednjih razodetij,
kar od vekomaj je sojeno bil.
Daj, da stopim stran izmed ljudi,
daj, da stopim in da se ne vrnem,
daj mi milost: temo, ki tei,
da v boleini s Tabo se strnem,
daj, da odidem od teh ljudi,
daj, da odidem in da se ne vrnem!

186

Edvard Kocbek
O, sveti Bog,
O, sveti Bog,
oetov naih, bratov dobrih,
telesa bronastega, due zlate,
krvi ognjene in sokov opojnih,
astne starosti, mladosti iskrovite.
Mogoni,
ki je Tvoja beseda dejanje,
Tvoje dejanje ljubezen,
Tvoja ljubezen naa rast,
bodi zahvaljen
za himno, pred sedmimi veki zapeto,
za zarjo, ki raste v bele dneve,
za razodetje bojega plamena,
za skrivnost svetega beraa,
za moje ivljenje.

187

Boo Voduek
Bil sem bakla
Bil sem bakla sredi vijoline noi brez plamena in brez
svetlobe.
Ti si prigal me z zeleno lujo priakovanja.
Pred temnimi vrati prihoda Tvojega joem vsak dan
v prahu stopnic pred zaklenjenim templjem; krog in krog
so obdale me gobe.
Gospod, o Gospod!
O kdaj bo priel na perutih glorije sonnosijoe?
Kliem Te z molitvijo pastirjev pred Betlehemom,
nikamor ti vedeli niso postlati ko v gole jasli ovjega hleva,
a preko vsega je lo koprnenje v njih vpijoe:
Gospod, o Gospod!
e si blizu. Naj potopim se v biserno Tvojo lepoto
kot galeb, ki plane iz kletke v umee morje.
Kak bo sladko poivati v zarji smehljaja
Tvojih oi, ki bo zagrnila mojo ubogo samoto:
Gospod, o Gospod!

188

Vladimir Truhlar
In prenovil bo oblije zemlje
iroki krlatnordei sennik
na kamniti verandi,
ozka elipsa ribnika
pred razcvetelimi grmi,
kronje pinij, zleknjene
nad rahlo vzpetino
holma za vilo,
moja lepa alost
vse je bilo
v razkrivajoem se
snovanju Duha
sredi moje zavesti
eno samo,
pestro,
isto
soitje.
Komaj so vzgibi Duha
v meni zamrli,
e je svet razpadel
v tiso
veneih
samot.

189

Vladimir Truhlar
Kalnozelena proga pinij
se tegobno
zapira vase.
Medlo srebro
sijoega ribnika
nikogar ve
ne drami.
Moja temna alost
ostaja sama s seboj
in toi
vase.
Polji, Gospod,
polji svojega Duha,
naj spet razkrije
v mojem
usihajoem srcu
beli mir svojih vrtov,
v njih razlije lu
med veje, v roso,
zbudi sinice
in spet se bodo
Tvoje stvari
kot bosi otroci
190

Vladimir Truhlar
v pomladni travi
svetlo klicale
in se zbrale
za ples
pred Teboj.
Polji svojega Duha
in me prerdi
in prenovil bo
oblije zemlje.

191

Alojz Kocjani
Naj se pri tebi izihtim
Moj dobri Bog, odvzemi vse,
kar ljubi in eli srce;
naj duh se moj osvobodi
objema, ki tesni, tesni
O, strni me v enoten ar,
postavi v meni en oltar!
Glej, dam ti drznih sanj polet
in tihosladkih ur epet;
vse hrepenenje mladih dni
naj tebi v galni dar zgori.
e pa v eljah spet zagorim,
naj se pri tebi izihtim.

192

Bogomir Fatur
Romarska pesem
Aleluja! Okno je odprto! V jutranjem soncu se je raztalila ipa!
renja cvet pred njo, kot z belo rok je
dala mi znamenje: zemlja me klie, dalja utripa, utripa
aleluja, aleluja, kri v mojih ilah poje!
O, kako trave na tratah od zelenila blestijo,
kako se v vetru lesovi kot temna vrata odpirajo,
sleherno no jih zvezde s cvetnim prahom plodijo,
sleherno jutro jih rose pomladne izpirajo.
O, kako trave mehk priakujejo mojih korakov,
kako je kot perje in postelja mah pod drevesi,
o, kako dobro d de, ki se spua dehtee iz daljnih oblakov,
in sonece, mlado sonece, kot postovka utripajoe nad lesi!
Gri pod njim so gre, beli zidovi izpred Jeruzalema,
in zopet tam zadaj dalje, brez konca dalje
aleluja, klie me zemlja, ki jo jutro objema,
aleluja, aleluja, moja so polja in rose in do neskonnosti dalje.

193

Joe Cukale
Iz globoine posluaj moj glas
Zloglasni vetrovi
odnesli so oln mi in vesla.
Peenina je v meni
neskonna ravnina.
Kdo jo prehodi?
Samota priganja na pot,
a zastonj iejo brod
moje oi.
Ostal sem na kraju
z imenom Nikjer.
Dnevi se vleejo
kakor oblaki v brezsmer
in spanec, ojoj,
e dolgo je sprt z menoj.
Naprosil olnarja sem
naj me prepelje tja preko,
a morda mojih vekov ni slial,
zdaj strah me je dna.

194

Joe erjak
Mejnik si stavim zdaj, naj ast mi dela
Mejnik si stavim zdaj, naj ast mi dela!
Mejnik ob mojega ivljenja poti
v zahvalo neustvarjeni Dobroti
in v tvoj spomin, ki zame si trpela.
V zahvalo Bogu za velika dela,
ki jih naklonil meni je siroti:
pobral me je, nevrednega, ob poti,
uvrstil v knezov svojih me krdela.
In v tvoj spomin, ti dobra naa mama,
ki troje si otrok nas odgojila,
tolabe in pomoi ejna sama.
Ljubezen te vrstice je rodila,
ljubezen, ki ostani vez med nama
in slui mesto drugega vraila.

195

Stanko Janei
Nove zarje
Kako olte
so zarje
novega Neba.
Kako prhka
je prst
nove Zemlje.
Kako blizke
so ptice
in vse,
kar obstaja.
Kako tople
so roke,
ki vabijo.
Sklenili smo
krog
in zasijali
v polnost
Bivanja.

196

Joe Brejc
Tesnoba
Neba so mlade prsi moje lane,
neba, ki bi me kakor isto dete
nasitilo in tajnostne obete
mi dalo, kadar se vezi temane
spleto v telesu iz krvi veerne
in zveejo me v zibel nonih sap
in je pod mano zemlje davni slap,
ljubezni pmladne, nemirne
in sem le sklepanje zgubljenih rok.
O soni amet divjega zelenja,
o mona lu pomladnega cvetenja,
o tihi in v veeru skriti Bog.

197

France Balanti
Pronja za besede
Moj molk je padel v senco Tvojih nog
kot bolna pronja nemega beraa,
preteka Tvoja dobra je pijaa
in jezik moj je tihi plod, o Bog.
Srca se je dotaknil veni smeh
kipeih juter in otrok ihtenje
in smrt dreves in klateev ivljenje
in klic Tvoj roni v dnevih in noeh.
Pomagaj mi, besed mi svetlih daj,
besed, ki kakor vino se iskrijo,
ki molijo Te kot pomladni gaj!
Jaz bom pa Tebi vedno pesem pel,
in kadar moji zvoki dozorijo,
pri Tvojih bom kolenih obsedel.

198

Ivan Hribovek
alost
Moj Bog, o daj mi, prosim te, naj e umrem.
emu mi vse iskanje, emu mi vse pehanje
za dobrim, lepim, ah, saj to so blodne sanje,
ki z njimi si resninosti ve ne zatrem.
Dovolj, dovolj, lagal sem sebi in ljudem,
dovolj z obljubami in sanjami se hranil,
dovolj se pred obupom in pred zlobo branil,
samo tesnobe ubraniti se ne vem.
Skrivaj priplazi k meni se, kadar sem sam,
ne vzroka ji ne vem in ne poznam pomena,
pred mano se ustopi ko nevidna stena,
ki sile ji ne slutim, meje ne poznam.
O, kdo bi mogel odreiti od ljudi
jeklene njene in temane me oblsti?
Ko kepa blata moram ji pred noge pasti,
da mirno se nasrka zburkane krvi.
Dovolj, dovolj je zmot, dovolj naj bo prevar.
Kdo rei me za veno tavanje brez cilja?
emu bi dalje ivel brez moi in cilja,
emu mi e udarec na udar.

199

Ivan Hribovek
Pod nebom
Kako sem se zapredel
v modro tenico neba,
kako naj zdaj bi vedel,
kje sem pod soncem doma.
Zdaj sem svobode jetnik,
Bog me je z arki povezal,
v ustnice davni je krik
po tihi lepoti zarezal.
Pregibajo vame se ari
ko godba, ko lu in ko ples,
nihe mi lepote ne kvari,
ne ustavi nikakren jez.
Umrl sem breznom, dolinam,
strasti so ostale na dnu,
veno bom ivel irinam,
ki so preproga Bogu.

200

Vladimir Kos
Breme
Stvari so vri veselja,
cvetic in pesmi
meni je teko srce.
Nebo ari od odseva
skrivnostne sree
zame pa nima besed!
In as izteka
in delavcev krik odmeva
jaz pa sem e sebi v ute!
Gospod, e smem Te prositi:
srce obrni
breme vseh mojih bremen.

201

Lojze Krakar
Romanje v Kelmorajn
Preiti pot do kraja.
Do zadnje rimske meglice.
Do vrat in zida raja.
Do zemljine sredice.
Do tam, kjer so zvezd grobia.
Do najtemneje globae.
Prav noter v sredo moria.
Do same nebeke palae.
ez jerihonsko obzidje.
Prek kanibalskih naselij.
Do tam, kjer ve ez ne pride.
Kjer sneg zadnjo sled pobeli.
Do prabesed razodetja.
Do najistejega izvira.
Do iskre praspoetja.
Do tja, kjer se umira.
Tja v zadnji otor ciganski.
Na morsko dno in e nie.
Do kraljev treh, kelmorajnskih,
kot nai pradedje, za kriem.

202

Gregor Strnia
Barbarova molitev
Gora, gora v temi,
s pasom lui ob vznoju,
z orlom noi nad seboj,
gora, gora v temi!
Ti si visok, mraen bog,
ki ga molijo tisti,
ki so sami kot ti,
gora, gora v temi.
Strana, kot sanje ljudi,
nena, kot glas slepe ptice,
teka, kot stolp meseine,
ki strai jesenske noi.
Vrelec mrzlih voda!
Hia rnega mlaja!
Dvigni se v naih prsih,
daj, da bomo kot ti,
gora, gora v temi,
velika gora v temi!

203

Veno Taufer
ivljenje
oe
hvaljeno bodi
ivljenje
v milosti
moje

204

Berta Golob
Zahvaljen
Zahvaljen za Zemljo, zeleni planet,
zahvaljen za dom na tej Zemlji.
Zahvaljen za krhko telo,
za ivljenje.
Zahvaljen za te,
s katerimi se sreujem,
ne poznam prav vseh po imenu.
Ti sam jih poklii
in misli e name,
umito,
prerojeno
v uborenju vode in tvojega Duha.
Zahvaljen za upe,
strahove,
ljubezni,
zablode.
Zahvaljen za milost,
za skrivnosti,
za Tvoje usmiljenje.
Zahvaljen za vse, kar imam,
in za vse, esar nimam.
Zahvaljen na veke.

205

Joe Snoj
Hvala ti za drevo
Hvala ti za drevo
ki se raste
in reko, ki si poj
in tega, ki si vsevdilj prihaja v sled
in bo spet stal na tem produ
na smrt ganjen pod Svetim golobom
in bo molk besede
sin od oeta
lu od lu
rojen, ne ustvarjen
hvala ti
Gospod, ki oivlja
iz nia za ni
kar ivi
za konnost te neskonne ljubezni
za prah te zemlje
v nji

206

Milan Jesih
Gledam pokrajino: tesna dolina
Gledam pokrajino: tesna dolina,
brziava mrzlo zelena reka
z zagnano slo v neznano dalj odteka,
zgoraj neba neranjena sinjina.
Daj Bog mi tu zastati brez spomina,
pozabi, da si zgnetel me loveka,
ki delata me ura in obleka:
zabij me kamen mlad tu kje v peinah
z ljubezni svoje brezobzirnim srdom!
viset nad venim umom burne vode
(kjer seme, cvet in sad so vsi kamniti)
v deeli silne nujnosti svobode,
okuat z enim samim utom trdo
navzonost milosti: edino biti.

207

Slovenska duhovna pesem

208

Slovenska duhovna pesem

1
Ob tevilnih izborih, ki so tematizirani z razlinimi izhodii, bodisi
povsem estetskimi, generacijskimi, sociolokimi, literarnozgodovinskimi,
regionalnimi, se to pot predstavlja antologija slovenskega duhovnega
pesnitva. Razlogov za tak izbor je bilo ve, poglavitni pa je bil v nastalih drubenih razmerah na Slovenskem po nai osamosvojitvi, ko so se
do tedaj odrinjeni in zatajevani deli slovenskega duhovnega snovanja
znova znali v srediu dogajanj in je bilo mogoe na novo preveriti
dejansko stanje slovenskega duhovnega prostora tudi v obmoju umetnosti, posebej literature. Ni namre mogoe zanikati, da je bil v asu po
drugi svetovni vojni slovenski duhovni prostor mono zoen, ideoloko
zamejen, venosmerjen s prevladujoo socialistino doktrino, pogosto
in v mnogoem tudi policijsko nadzorovan, posamezniki zaradi svojih
osebnih nazorskih usmeritev preganjani, predvsem pa je nad knjievnostjo vladala dravna cenzura, bodisi neposredna bodisi posredna.
Na prvem mestu administrativnih pregonov in omejevanj je bila
vseskozi zlasti tista literatura, ki je bila kakorkoli konfesionalno usmerjena, kajti za slehernim takim pojavom je takratna oblast videla
delovanje kranstva oziroma katolitva, njegovih formalnih in neformalnih skupnosti, ki pa so bile vse uradno loene od drave. Da je
tako stanje imelo za posledico vztrajno praznjenje slovenskega duhovnega
prostora, je al prealostna resnica. Kdor bo pregledoval slovensko
literaturo tega obdobja, bo zlahka ugotovil, kako mono se je splona
usmeritev nae knjievnosti gibala bodisi v pragmatinost tako imenovane socialistine drube bodisi v literarni artizem, ki je pomenil eno od
monosti svobodnejega umetnikega ustvarjanja ali tudi notranji azil.
Zato bi za natis priujoega izbora mogli trditi, da gre predvsem za
zapolnitev praznine, namen pa je seveda lahko tudi mnogo iri, namre,
209

v novih razmerah pregledno preveriti, kaj se je tedaj v slovenskem

pesnitvu dogajalo na ravni duhovne, religiozne lirike. Pogled z dananjega stalia je nekoliko specien, kajti tudi pojmovanja osnovnih
estetskih razmerij in zakonitosti so odprla nova, torej drugana razmiljanja.
Izhodini problem je postavilo pojmovanje duhovnega v poeziji.
Pojem duhovna pesem v klasini tradiciji kategorizira kot pesem, ki je
vsebinsko doloena s kransko idejo in po tradiciji sodi med liturgino
pesnitvo, ki je bilo najbolj razvito v visokem srednjem veku in baroku,
dopua pa tudi poimenovanje religiozna lirika. Ta pojem slovenskega
duhovnega pesnitva je pri svojem znamenitem izboru Slovenska
religiozna lirika (1928) uporabil France Vodnik. Pri zasnovi svoje antologije, ki je nastajala v specinem miljenjskem okolju mladokatolikega
gibanja, po reviji Kri na gori imenovanega kriarstvo, je izhajal iz
povsem jasno opredeljenega pojmovanja v ojem pomenu besede. K
izboru sta ga vodila dva razloga. Najprej je poudaril, da se je antologija
rodila iz duhovne problematike asa in iz njegove teke notranje stiske,
temu pa je dodal, da izbor skua prvi tolmaiti rast nae zemlje v tej
smeri in da je izbral le tiste pesmi, ki so neoporene estetske vrednosti,
obenem pa izraz osebne religiozne usmerjenosti. Nikakor pa ni sprejel
vanj isto verskih, nabonih ali celo cerkvenih pesmi v ojem smislu.
Znailnost Vodnikove antologije je v njenem strogem izboru tako
avtorjev kot pesmi, toda tudi on je religiozno poezijo pojmoval v
najirem smislu, saj je glede religioznih okvirov pojasnil: Religioznost, ki se nam razodeva iz teh pesmi, je zdaj bogonajditeljska, harmonina, optimistina in kransko vedra, zdaj bogoiskateljska, polna
dvoma, globoko tragina. To v izboru potrjujejo tudi imena Preeren, Kette, Cankar, Gradnik, Kosovel, Anton Vodnik, Poganik. In ko
je avtor leta 1980 pripravil novo izdajo, kriterijev ni spreminjal, pa pa
je dodal veliko novih imen, tako da je razirjeni izbor narasel na
dvojni obseg.
Ko poskuamo dandananji poiskati najustrezneje poimenovanje
tistega slovenskega pesnitva, ki stoji sredi duhovnega oziroma religioznega prostora ali vsaj tei vanj, je nujno upotevati novo stanje v
210

naem razvoju zadnjega pol stoletja. Pojem duhovnega in religioznega

je znotraj kranstva in katolitva doivel oitno preinterpretacijo, a
tudi sicer se je ivljenje naega loveka ob vseh idejnih in materialnih
novotarijah modernega asa v nekaterih segmentih spremenilo ali vsaj
preusmerilo. Prav tako so spremembe nastajale znotraj Katolike cerkve.
Pojem duhovnega in religioznega v umetnikem ustvarjanju, posebej v pesnitvu, moramo torej nujno postaviti v tak okvir, ki bo zajel
sodobno pojmovanje stvariteljstva. Naelno bi lahko trdili, da je sleherno
umetniko delo duhovne narave, vendar takna splona opredeljenost
pove premalo, ker je tako pojmovanje zgolj razumska kategorija. Tudi
v umetnosti nastopa ista racionalnost, poleg tega pa imamo opraviti
s kategorijami, ki so za ustvarjanje pomembneje od racionalnosti, to
so kategorije nerazumnega, iracionalnega, mistinega, metazinega.
e pomen latinskega izraza religio je dokaj irok in zajema poleg svetosti
in svete obljube e pomislek, dvom ali celo izvrenost, prekletstvo. e pa
stvari gledamo v pokoncilski perspektivi, je obzorje duhovnega pesnikega ustvarjanja e ire in zajema odprto obmoje od najbolj neposrednega verskega doivljanja in iste predanosti do dvomljivstva in
skrajnih meja zanikovalstva. V vseh je namre viden en sam osrednji
problem, to je problem absolutnosti lovekove duhovne eksistence, pa
najsi se izraa v harmoninem odzvanjanju ali v krevitih disharmonijah, polnih dvomov in zanikovanj. Tudi zanikovalstvo je e vedno
vezano na temeljno sporoilnost o obstajanju neesa presenega, kar
v pesniku povzroa notranje dogajanje.
In vsaj e en pogled je neizpodbiten: za umetnika je ivljenje e
samo po sebi nedoumljivo, nerazumno, globoko povezano z mistiko.
Mistika v moderni interpretaciji postane ontoloka kategorija, povezana s transcendenco. Pesem je lahko povezana s kranskim religioznim navdihom, ko je pesnik neposredno navezan na lastno metazino
izkunjo, ali pa gre za utno pojavljanje transcendence. Lahko si celo
zastavljamo vpraanje, ali so pesniki nujno neposredno vezani na
religioznost , in odgovor je zagotovo negativen, e je vpraanje vezano
na konfesionalnost, v naem primeru na kranstvo, katolitvo.
Izhajajo iz navedenih razmislekov je bilo za nao antologijo mo211

goe postaviti preprosto zasnovo, ki sloni na takem ali druganem

odnosu do kranstva, bodisi do njegove primarne duhovnosti bodisi
zgolj do njegovih zunanjih manifestacij, snovnih, motivnih ali obrednih sestavin. Tako je bilo mogoe zajeti zelo razlino opredeljene pesnike pozicije, pravzaprav v trojni razlinosti: konfesionalni, agnostini in
ateistini.
V tako zartanem konceptu smo morali postaviti e ojo opredelitev,
ker bi se sicer izbor raziril ez vse meje realnega. Glavna zahteva je bila,
da gre pri posamezni pesmi za osebno izpoved, torej za osebni odnos
do duhovne oziroma religiozne problematike, ker se pesnik edino v tej
kategoriji izraa najbolj neposredno. Pri tem je bilo mogoe v splonem
razvidu ugotavljati troje osnovnih opredelitev. Na prvem mestu so
spoznavalske pesmi, ki jim je mogoe dodati e agnostine, drugi krog
zajema pesmi reeksivnega znaaja, dodane so jim e razpoloenjske
pesmi, v sklepnem delu pa so izbrane pesmi hvalnice in proenjske
pesmi. Pri veini pesmi je bilo resda lahko razvranje posameznih
pesmi v navedene tri osnovne tematske kroge, so pa pesmi, ki vsebujejo
zelo razline prvine in se je urednik odloal po lastnem obutju.

Slovenska duhovna beseda se v naem prostoru slii e od prvih

zapisov slovenske besede, e posebej iv je drugi Briinski spomenik, v
katerem naa beseda prvi izpoveduje religiozno razsenost vernika ob
koncu prvega tisoletja po Kristusu. Religiozna tematika se je pojavljala
tudi v naslednjih stoletjih, ko je veina zapiskov v slovenskem jeziku
nastajala v obmoju cerkvenih ustanov, zlasti samostanov. Pesnika
beseda se je mono vzdignila med protestantskimi pisci, prav tako v
baroku in razsvetljenski dobi, vendar je to pesnitvo ostajalo na ravni
zunanje opisnosti, tako da religiozno duhovna tematika nikoli ni dosegla
stopnje osebne izpovedi, niti pri Valentinu Vodniku ne. ele romantika
je prinesla v slovensko pesnitvo prve globoke izpovedi, izmed katerih
so se poslej mnoge dotikale tudi ontolokih in religioznih plasti.
Priujoi izbor okvirno razgrinja tisti del naega umetnega pesnitva
212

od Preerna do dananjih dni, ki se je v splonem ali ojem pogledu

dotikal problemov znotraj duhovnega doivljanja. Pri raziskovanju
celotnega gradiva se je pokazalo, da je dele duhovno izpovedne poezije glede na posamezne literarne dobe zelo razlien, kar je razumljivo,
kajti literatura, tudi poezija, je neposreden izraz asa in njegovih idejnih tokov.
Prvi veji zagon v metazine sfere je naa poezija doivela v dobi
romantike, ki je zavraala razsvetljensko racionalnost in namesto nje
poudarjala iracionalnost, ter se je zlasti v zgodnji fazi mono zanimala
za mistiko in srednji vek, dajala prednost osebni izpovednosti in individualni reeksiji metazinega. Preernova pesnika izpoved se je na
mnogih mestih dotaknila religioznih vpraanj, najizraziteje v Krstu pri
Savici, kjer bistvo pesnitve, torej rtomirova usoda, korespondira z
Biblijo. Romantine prvine so se pojavljale tudi v realizmu, a le izjemoma, najprej pri Simonu Jenku, nato pri Simonu Gregoriu, igar
religiozna poezija je zanimiva, ker jo je pisal kot duhovnik, nas pa zato
toliko bolj presenea njegova pesem loveka nikar.
Duhovnost je v slovenski poeziji nala veji prostor v obdobju simbolizma in nove romantike. Idejni tokovi so v ospredje spet postavili
mistiko, transcendenco in iracionalnost, ponovno je poudarjena osebna
izpoved, kranski motivi so pogosti, a ne le kot snovna podstat, ampak
tudi kot monost osebno izpovedne opredeljenosti. Prvi je na to opozoril Ivan Cankar v zbirki Erotika (1899), toda kakor je pri njem v
nadaljnjem umetnikem razvoju izrazita socialnokritina faza, tako se
v zadnjem obdobju spet jasno opredeljuje za iracionalne reitve na
osnovi kranske ideje, e posebej v Podobah iz sanj. Dragotinu Ketteju
in Josipu Murnu ni bilo dano, da bi bila mogla razviti osebni miselni
odnos do sveta in sta v svojih pesmih izhajala iz intuicije. Kette je v
znamenitem ciklu Moj Bog izpovedal vsaj svojo globoko eljo po
spoznavanju bojega bistva, svoje hrepenenje po duhovnih viavah,
kjer bi bilo mogoe ta svet pojmovati povsem drugae kot sredi povprene vsakdanjosti. Kette je bil v tem pogledu bolj reektiven, torej
jasen, a osebno zavzet nad problemom bojega stvarstva, nad vsem, kar
giblje na vesoljski prostor. Nasproti njemu se je Murn sprio nesre213

nega ivljenja, globoke osebne razdvojenosti in bolezenskega stanja

predajal pesimistinemu razpoloenju, notranji razbolelosti, melanholiji, iz esar je udarjala na dan padajoe intonirana osebna izpoved,
kdaj polna otroke zaupljivosti v svetost svetega, kot v pesmi Pred
Marijo, kdaj vsa razklana od notranje razrvanosti, kakor jo je mogoe
spoznavati iz njegovega pretresljivega cikla Fin de sicle, a e vedno v
obmoju religiozno spoznavnega. Oton upani je v zgodnjem obdobju vsekakor pogosto upesnjeval religiozne motive in v nekaterih
pesmih izpovedoval kransko opredeljenost, nadaljnji razvoj pa ga je
potegnil v druge idejne tokove. Med sopotniki moderne je za izrazitega
katolikega pesnika veljal Silvin Sardenko, toda njegove pesmi se preteno gibljejo v formalnem artizmu, opisnosti religioznega sveta, medtem ko je osebna izpovednost obrobna.
S slovensko moderno so se odprla mnoga sodobna poetoloka vpraanja, zlasti vpraanje svobodnega verza, ki ga je v najveji meri uvajal
upani, mono pa se je aktualiziral tudi pojem pesnika bohema, pa
pod vplivom francoskih modernistov, zlasti Rimbauda. Ta bohemiada
je postala nekaken kvalikator svobodnega pesnika, ki je edini zmoen
ustvarjati brez osebnih zavor, kar je veidel pomenilo, da je el preko
vseh drubenih norm. Glede na sorazmerno skromno tradicijo slovenske umetne poezije, ki ji je vstop v normalen literarni prostor odprl ele
Preeren, je razumljivo, da je bil lik dionizinega boemskega pesnika,
sploh umetnika, zelo mamljiv, v neki meri celo fascinanten. Toda e
gledamo celotno obzorje, je vendarle treba pogledati e drugo stran,
morda kar nasprotje. Gre namre za tisti del poezije, ki nastaja na
apolininem principu, gre torej za ustvarjalca asketa. Nedvomno se je
prav v obmoju katolike umetnosti pojavljal tak tip umetnika, seveda
v veji ali manji meri, to se je oitno pokazalo v nadaljnjem razvoju
nae poezije dvajsetega stoletja.
Za obdobje slovenske moderne lahko trdimo, da je na iroko odprlo
slovenski duhovni prostor nai umetnosti. To ni bilo pomembno samo
za to obdobje, e bolj je bilo pomembno za naslednje, v asu med
svetovnima vojnama, ko se je na Slovenskem mono vzdignila tudi
umetnost katolike opredeljenosti. Nastopila je vrsta izjemnih kato214

likih osebnosti, ki so v spopadih z liberalnimi predstavniki skuali

dokazati, da je tudi katolika umetnost visoka avtonomna umetnost. e
sta Fingar in Meko bolj pripravljala pot, je odloilne korake napravil
Izidor Cankar s prenovo revije Dom in svet, njegovo delo pa sta nadaljevala France Stel in France Koblar.
Izjemno moni sunki v smeri religiozne umetnosti, tudi poezije, so
prihajali takoj po prvi svetovni vojni z nastopom ekspresionizma, ki je
v dovolj izraziti vzporednici prinesel na Slovensko tudi religiozno
razliico. Prostor je dobila v reviji Dom in svet, posebno vlogo v aktualizaciji religiozne poglobljenosti pa je odigrala revija Kri na gori, ki so
jo izdajali mladokatoliki, v njihovem imenu pesnik Anton Vodnik.
Kriarji so se zavzemali za prenovo v katolikem verskem ivljenju,
kakor so ga zasledili drugod po Evropi, zlasti v Nemiji in Franciji. Tako
je Kri na gori postal njihovo duhovno torie, na katerem so se v letih
19241927 oglaali izraziti katoliki izpovedovalci: Anton in France
Vodnik, Miran Jarc, Joe Poganik, Boo in Vital Voduek, Tine Debeljak
in Edvard Kocbek, ki je po ustavitvi Kria na gori urejal revijo Kri.
Dale najbolj neposredno sta odmevali pesniki zbirki alostne roke
(1922) in Vigilije (1923) Antona Vodnika, z neposrednim, mono ekspresionistinim nainom izpovedovanja duhovnega sveta, medtem ko
je zbirka Borivec z Bogom Franceta Vodnika oiten primer neposrednega spopadanja z goimi vpraanji, ki so vznemirjala sodobnega
razmiljajoega kristjana. Vse drugana vpraanja je odpiral Miran Jarc,
zazrt v kozmine daljave, z njegovo metazino poezijo pa bi bilo
mogoe povezati tudi zgodnjo Kocbekovo zbirko Zemlja, saj je v preprosti predmetnosti odkrival metazine razsenosti.
Nekaj povsem svojega je lirika Sreka Kosovela, ki ob vsem razgibanem snovnem obzorju in oblikovni raznolikosti, precej utiano v
primerjavi s socialno tematiko, razodeva tudi opazen dele religiozne,
duhovne pesmi, prav tako kakor druge, povezane z doivljanjem Krasa
in njegovih duhovnih dimenzij.
eprav je bila katolika smer v slovenski poeziji moneja kot kdaj
prej, jo je prodor socialnega realizma, ki je nastopil po letu 1930, potisnil ob stran, precej pa je k nastalemu poloaju prispevala kriza Doma
215

in sveta, ki je hkrati pomenila tudi krizo znotraj katolikih vrst, nenavadno intenzivno pa se je izrazila v pesniki zbirki Boa Voduka Odarani svet (1939), za katero je bistvenega pomena etina ostrina, ki ni
plod svobodomiselnosti, ampak nosi v sebi izrazito kranski naboj.
(Janko Kos)
Kar zadeva nadaljnji razvoj slovenske duhovne poezije tik pred
drugo svetovno vojno, je treba upotevati stanje, ki je nastalo z novim
urednitvom Doma in sveta, ki ga je poslej vodil Tine Debeljak ter
izoblikoval svoj literarni krog z zanimivim prolom mlajih pesnikih
rodov, med njimi so bili Severin ali, Joe Dular in Duan Ludvik, tik
pred nastopom vojne se jim je pridruil e France Balanti, medtem ko
se je na novo oblikovala skupina ustvarjalcev okrog Kocbeka in njegove
revije Dejanje. Med najmlajimi sodelavci je bilo v ospredju nekaj
tudentov kojske klasine gimnazije, kakor Joe Udovi, Joe Brejc,
Janez Remic in Ivan Hribovek. Ta poloaj je bil odloujo tudi za
medvojni as (1941-1945), kajti dominsvetovci so med okupacijo ostali
dejavni okrog svoje revije. Soustvarjali so kljub zapovedanemu kulturnemu molku pomembno knjievnost, ki je v asu tuje okupacije pomagala
ohranjati slovensko besedo. Med njimi so bila tudi tako pomembna
dela, kakor je Balantieva zbirka, ki je po svoji izpovedni usmerjenosti
nesporno umetniko nadaljevanje predvojne duhovne poezije.
Na drugi strani pa so dejanjevci, ki so se s Kocbekom zavezali kulturnemu molku, v ilegali gojili predvsem prigodno, aktivistino poezijo.
V povojnem, v socialistinem nazorskem enoumju nobena od predvojnih revij ni mogla nadaljevati svojega delovanja, niti najbolj leviarska
Sodobnost ne. Vzpostavljen je bil policijski nadzor nad knjievniki,
literarno ustvarjanje sta usmerjala sovjetska danovina in domai
socialni realizem. Ker je bilo sleherno versko ivljenje izloeno iz
javnosti, Cerkev loena od drave, duhovina podvrena najhujim
preganjanjem, versko ivljenje omejeno na zasebnost, je bila iz slovenskega pesnitva tako reko izkljuena sleherna oblika duhovnega
pesnitva. To je zlasti oitno med mlajimi povojnimi rodovi, med
katerimi komajda najdemo sledi religioznosti.
V prvih desetletjih po drugi svetovni vojni so v smeri duhovnega
216

pesnitva e najve pomenili tisti stareji pesniki, ki so po vojni nadaljevali svoje ustvarjanje, na primer Anton Vodnik in Edvard Kocbek, igar
poezija je po letih prepovedi na poseben nain odmevala v duhovnem
prostoru. Samosvoje mesto si je v duhovni usmeritvi povojnega pesnitva s svojo moderno poezijo izbojeval Joe Udovi. Po eni strani je
imponiral s svojim modernim slogom in monimi prvinami nadrealizma, po drugi pa s pesmimi, ki jih je postavil na mejo med religioznim
in svetnim. To je brez dvoma napolnjevalo duhovno tako hudo izpraznjeni prostor. Iz zdomstva se je v smeri modernega duhovnega in
religioznega pesnitva najizraziteje oglaal Vladimir Truhlar.
Priznati je treba, da je povojna slovenska poezija, e izvzamemo
zamejsko in zdomsko, v duhovnem pogledu oitno skromneja od
predvojne in da sta ele zaton komunistine oblasti in slovenska osamosvojitev navrgla nov poloaj, v katerem se bo v polneji meri postopoma mogla spet pojaviti duhovna pesem v najirem pomenu besede,
a tudi v ojem, torej v religioznem. Priujoi izbor je skual tudi iz
zadnjega desetletja izbrati tisto, kar postaja znailno za poloaj duhovne poezije tega trenutka na Slovenskem.

France Pibernik

217

Slovenska duhovna pesem

218

O avtorjih
FRANCE BALANTI
(19211943)
Pesnik. Rojen je bil 29. 11. 1921 v Kamniku. Obiskoval je Dravno klasino gimnazijo v Ljubljani,
matura 1941. Ob okupaciji je ostal v Ljubljani in
nadaljeval s tudijem slavistike, bil junija 1942
odpeljan v italijansko koncentracijsko taborie
Gonars, od koder je se vrnil novembra istega leta.
Marca 1943 se je pridruil vakim straam na
postojanki v Grahovem, ob partizanskem napadu
24. novembra 1943 je zgorel in bil pokopan na grahovskem pokopaliu. Leta 1942 je uredil zbirko
Muevna (sem) steblika, vendar so njegove pesmi,
ki jih je uredil in s komentarjem opremil dr. Tine
Debeljak, izle ele leta 1944 pod naslovom V
ognju groze plapolam. Po vojni je bila njegova
poezija v domovini prepovedana in so ga tiskali
samo v zdomstvu in zamejstvu. Prva izdaja v
domovini je bila leta 1966 v celoti uniena, njen
ponatis je izel leta 1984, Zbrane pesmi 1991.
VINKO BELII
(19131999)
Pesnik, pisatelj in publicist. Rojen 19. 8. 1913 v
rnomlju, gimnazijo je konal v Novem mestu,
tudij slavistike v Ljubljani, se izpopolnjeval v
Milanu. Maja 1945 je emigriral v Trst, poueval na
trakih srednjih olah, ivel na Opinah pri Trstu.
Umrl 27. 9. 1999. Prva pesnika zbirka eminov
grm je izla 1943, v Trstu pa e zbirke Gmajna
(1967), Bliine in daljave (1973), Pesem je spomin
(1988), Izbrane pesmi (1993). Natisnil je vrsto
proznih del, med povestmi Molitev na gori (1943),
219

Nekje je lu (1975) in lovek na pragu (1985), in

zbirke kratke proze: Dokler je dan (1957), Nova
pesem (1961), Med mejniki (1971) in Na vetrovni
postojanki (1997).
STANE BRAKO
(19231945)
Pesnik. Rojen 9. 5. 1923 v Ljubljani. Tu je konal
klasino gimnazijo in se leta 1943 vpisal na medicinsko fakulteto. Po zaprtju univerze se je zaposlil pri eleznici, a bil 1944 mobiliziran v domobranstvo. Maja 1945 se ni umaknil iz domovine;
v mnoinih povojnih pobojih izginil v koevskem breznu. V letu 1943 je uredil rokopisno
zbirko, iz katere je bilo med vojno nekaj pesmi
revialno objavljenih, po vojni pa je bil predstavljen ele v zborniku zamolanih avtorjev Jutro
pozabljenih (1991).
JOE BREJC
(19201990)
Pesnik, prozaist, dramatik in publicist. Rojen 20.
10. 1920 v Velikih Laah. Gimnazijo je obiskoval
v kofovih zavodih in na Dravni klasini gimnaziji v Ljubljani. Po maturi se je vpisal na primerjalno knjievnost, ob okupaciji se prikljuil
osvobodilnemu gibanju in odel v partizane. Po
vojni je tudiral na pariki Sorboni, bil leta 1949
obsojen na montiranem procesu. Po izpustitvi iz
zapora objavljal pod imenom Joe Javorek in bil
zaposlen na SAZU. Umrl je 2.9.1990 v Ljubljani.
Pred vojno je objavljal pesmi v Kocbekovem Dejanju, po vojni izdal zbirko Partizanska lirika

(1947), posebej zanimiva je komentirana zbirka

Usoda poezije 1939-1949 (1972). Natisnil je vrsto
proznih (Obsedena tehtnica, Spremembe, Hvalnica zemlji) in dramskih besedil (Kriminalna
zgodba, Poveevalno steklo, Konec hrepenenja),
zlasti pa se uveljavil kot esejist in polemik (Temperaturni listi, Samotni jezdec, Pievci, rna krizantema, Spomini na Slovence IIII).
CIRIL BERGLES
(1934)
Pesnik, prevajalec, urednik. Rojen 18.7. 1934 v
Repah pri Ljubljani. Matura na Poljanski gimnaziji (1956), na ljubljanski univerzi je diplomiral
iz slovenistike in anglistike, na AGRFT je absolviral reijo. Poueval je na osnovnih olah in gimnaziji v Mostah, zatem je bil ravnatelj na osnovnih
olah v Mostah in za Beigradom, invalidsko upokojen 1990. Izdal je pesnike zbirke Na poti v tiino
(1984), Vaje za svetlobo (1986), No, nato e dan
(1996) in Z besedo in ognjem (1999). Prevaja predvsem panske, portugalske in junoamerike pesnike (C. Vallejo, R. Alberti, R. Dario).
IVAN CANKAR
(18761918)
Pesnik, pripovednik, dramatik, esejist. Rojen 10.
5. 1876 na Vrhniki. Realno gimnazijo je konal v
Ljubljani, leta 1896 odel na Dunaj in se vpisal na
tehniko, a se je predal literarnemu ustvarjanju in
ivel kot knjievnik na Dunaju do leta 1910, ko se
je za stalno naselil v Ljubljani. Umrl 11. 12. 1918.
Najprej nastopil z moderno dekadentno in simbolistino poezijo v zbirki Erotika (1899), nato se je
posvetil pripovednitvu in dramatiki. Izstopajo
zbirke rtic in novel Vinjete (1899), Podobe iz
sanj (1917) in Moje ivljenje (1920), med povestmi in romani pa Na klancu (1902), Hia Marije
220

Pomonice (1904), Kri na gori (1904), Martin

Kaur (1906), Hlapec Jernej in njegova pravica
(1907) in Kurent (1909). Z dramskimi besedili je
utemeljil moderno slovensko klasino dramo, pa
naj je lo za drubeno kritino, za komino ali
isto simbolistino dramatiko: Za narodov blagor (1901), Kralj na Betajnovi (1902), Pohujanje
v dolini entorjanski (1908), Hlapci (1910) in
Lepa Vida (1912). V drubeno in literarno ivljenje je mono posegel z esejistinima knjigama
Krpanova kobila (1907) in Bela krizantema (1910).
JOE CUKALE
(19151999)
Pesnik. Rojen 27. 4. 1915 na Vrhniki. Obiskoval je
kojsko gimnazijo v Ljubljani, nato tudiral
bogoslovje in bil posveen leta 1940. Maja 1945
se je umaknil v Italijo in stopil med jezuite, leta
1950 pa odel na misijonsko delo v Bengalijo.
Umrl v Kalkuti 21. 10. 1999. Razpoloenjsko in
kontemplativno poezijo je objavljal po katolikih
listih doma in v svetu, zbirka pesmi Naj se te s
pesmijo dotikam pa je izla v domovini 1994.
VALENTIN CUNDRI
(1938)
Pesnik in prozaist. Rojen 14. 2. 1938 na Poljici pri
Gorjah. Gimnazijsko maturo je opravil na Jesenicah, diplomiral na ljubljanski slavistiki (1962),
nato do upokojitve delal kot profesor na Jesenicah. Izdal tevilne pesnike zbirke: Krotko jutro
(1961), Pojoi grm (1961), Gorgona (1971), Plamenice v vrih (19789, Vri, zajetje lui in teme (1979).
Posebej se je posveal sonetni pesniki obliki in
izdal Sonete za Marijo (1972) in Sonete (sonetni
venec sonetnih vencev, 1973), vrh tosmernih prizadevanj pa je natis Slovenske knjige mrtvih (1998),
kompozicije 14 magistralnih sonetnih vencev, ki

vsebujejo 1372 sonetov. tevilne druge zbirke je

objavil v samozalobi, tako tudi zbirko Dano,
zakopano (2001).
JANKO AR
(1932)
Pesnik, prozaist in publicist. Rojen 11. 2. 1932 na
Velikem Tinju nad Slovensko Bistrico, gimnazijo
je obiskoval v Mariboru, slavistiko v Ljubljani in
tam diplomiral 1958. Najprej je sluboval kot
profesor na osnovnih olah v Oplotnici in Slovenski Bistrici, nato predaval na Pedagoki akademiji
v Mariboru kot profesor za kulturo ustnega in
pismenega izraanja in slovenskega jezika, doktoriral 1980 z disertacijo Temeljne prvine in sloga
v Tavarjevem ciklu kratke proze Med gorami,
od 1989 docent za slovenski jezik. Prve pesmi je
objavil v Svitu, reviji mariborskih srednjeolcev,
pozneje sodeloval v Obzorjih, Besedi, Dialogih
in Bistrikem zborniku, kratko prozo v Znamenju in Zvonu. Doslej izdal antologijsko pesniko
zbirko Med svitom in zarjo (1997). Revialno
objavlja literarne ocene in razprave.
FRANC ERNIGOJ
(1948)
Pesnik in narodopisec. Rojen 2. 11. 1948 na Predmeji pri Ajdovini. Diplomiral je iz slavistike na
ljubljanski Pedagoki akademiji. Najprej poueval v Vipavi, zdaj na Colu pri Ajdovini. Ukvarja
se z zbiranjem narodopisnega gradiva po krajih
Trnovske planote. Izdal je pesnike zbirke Svetlobne luske (1975),Vlani arki (1975), Kruei se
sejalec (1978), Nerezine (1980), Amanita (1989), Iz
vode dlan (1990) ter antologijski izbor Gora in
pesem (1998). Narodopisno: Javorov hudi (1988),
Mo in emerika (1997) in Znamenje na Gori
(1999).
221

PRIMO UNIK
(1971)
Pesnik, publicist in prevajalec. Rojen 1. 6. 1971 v
Ljubljani. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je
tudiral lozojo, diploma 1999, nadaljuje pa
tudij sociologije kulture. Pesmi, lanke in literarne kritike je objavljal v Dialogih, Mentorju,
Novi reviji in Delu, sicer pa pripada krogu Literature. Doslej je objavil pesniko zbirko Dve
zimi (1999). Iz poljine prevaja poezijo in lozofske spise.
TINE DEBELJAK ML.
(1936)
Pesnik in publicist. Rojen 25. 8. 1936 v Ljubljani,
kjer je obiskoval klasino gimnazijo. Po maturi
1954 se je z materjo preselil k oetu v Argentino.
tudiral je matematiko, nato se usmeril v publicistiko in leta 1984 prevzel urednitvo asopisa Svobodna Slovenija. Prvo zbirko Homo viator je v
Buenos Airesu objavil 1965 v skupni knjigi Pesmi iz
pampe (skupaj z Vinkom Rodetom). Druga zbirka
Prsti asa je izla 1986, ponatis v domovini 1991.
JOE DULAR
(19152000)
Pesnik in pisatelj. Rojen 24. 2. 1915 v Vavti vasi pri
Novem mestu. Gimnazijo je obiskoval v Novem
mestu, na univerzi v Ljubljani tudiral slavistiko,
romanistiko in primerjalno knjievnost, diploma
1941. Nato delal v zalonitvu in poueval na srednji oli, 1951 postal ravnatelj Belokranjskega muzeja v Metliki. Umrl 30. 1. 2000. Izdal troje pesnikih zbirk: Zveste menjave (1941), Trepetajoa
lu (1945) in Dobra je ta zemlja (1987), natisnil
vrsto romanov in novelistinih zbirk, kot Krka
umira (1943), Udari na gudalo, Jandre (1967), Krka
pa tee naprej (1983), Na drugi strani Krke (1989).

BOGOMIL FATUR
(19141990)
Pesnik in prevajalec. Rojen 28. 10. 1914 na Premu.
V Ljubljani je konal gimnazijo in tudij slavistike,
diploma 1938, poueval na klasini gimnaziji,
potem opravljal razline uradnike slube. Umrl
22. 8. 1990 v Ljubljani. Izdal pesnike zbirke:
Knjiga lirike (1947), Pesmi (1973), Teme in variacije (1973), Beli galeb (1974).
FRANCE FORSTNERI
(1933)
Pesnik, pisatelj, publicist. Rojen 29. 1. 1933 na
Pobreju pri Ptuju. Konal je uiteljie in Vijo
pedagoko olo, leta 1979 diplomiral na FSPN v
Ljubljani. Spoetka je uil po Halozah, pozneje
je postal novinar pri Veeru in Delu. Pesnike
zbirke: Zelena jea (1961), Dolgo poletje (1968),
Pijani kurent (1971), Pesmi (1979) in Ljubstava
(1981), pesmi za otroke Bela murva (1976).
CVETKO GOLAR
(18791965)
Pesnik, pisatelj in dramatik. Rojen 4. 5. 1879 v
Gosteah pri kofji Loki. Gimnazijo obiskoval v
Ljubljani, a je ni konal. Bil je sopotnik nae moderne. Nekaj asa novinar, od 1924 je ivel na
posestvu svoje ene pri Ljutomeru. Zael je s pesmimi in izdal zbirke: Pisano polje (1910), Roni
grm (1919), Poletno klasje (1923), Njiva zori (1927);
pripovedno: Kmeke povesti (1914), Pastirjeva
nevesta (1923), Bratje in sestre v Gospodu (1925);
dramatika: Vdova Rolinka (1925), Dekle z romarinom (1931) in Dve nevesti (1932).
BERTA GOLOB
(1932)
Pesnica, pripovednica, publicistka in pedago222

ginja. Rojena 9. 8. 1932 v Ljubljani. Gimnazijo je

obiskovala v Kranju, diplomirala v ljubljanski
slavistiki (1957). Pouevala na osnovni oli v Preddvoru, bila vodja kranjske pionirske knjinice,
lektorica na RTV in pedagoka svetovalka na Zavodu za olstvo v Kranju. ivi in dela v Struevem pri Kranju. Pesniki zbirki: Med nama,
Gospod (1992) in Senca svetlobe (1999); kratka
proza za mladino in odrasle: Sovraim vas (1976),
Drobne zgodbe (1980), Skrinja iz babiine bale
(1983), Kako visoko je nebo (1990), olske razglednice (1990), Bela ena, divji mo (1997), Marijine srajke (1999), Kam ljudje hitijo (1999),
Kam ta romar roma (2000) in Zrna dedove modrosti (2000); besedila (nad sedemdeset) za TV
oddajo Radovedni Taek; literarna publicistika:
Znani obrazi (1980), Srce ustvarja roka pie
(1983) in Do zvezd in nazaj (1995).
ALOJZ GRADNIK
(1882-1967)
Pesnik in prevajalec. Rojen 3. 8. 1882 v Medani. Po
maturi na goriki gimnaziji je tudiral pravo na Dunaju in doktoriral 1907, sluboval kot sodnik v
Pulju, Gorici in drugje, se pred italijansko zasedbo
umaknil v Ljubljano, od 1920 1922 deloval kot
pravni strokovnjak pri ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu, postal sodnik vijega dravnega
sodia za zaito drave v Ljubljani in Beogradu, v
letih 19361941 je bil sodnik stola sedmerice v Zagrebu. Umrl 14. 7. 1967 v Ljubljani. Pisal je liriko in
izdal naslednje zbirke: Padajoe zvezde (1916), Pot
bolesti (1922), Pisma (1924), De profundis (1926),
Svetle samote (1932), Veni studenci (1938), Zlate
lestve (1940), Bog in umetnik (1943), Pojoa kri
(1944) in Pesmi o Maji (1944). Vplivni so bili njegovi prevodi kitajske, panske in italijanske lirike
ter pesmi Rabindranata Tagoreja.

NIKO GRAFENAUER
(1940)
Pesnik, esejist in prevajalec. Rojen 5. 12. 1940 v
Ljubljani. Konal je uiteljie, nato tudiral primerjalno knjievnost, diploma 1969. Nekaj asa je
bil svobodni umetnik, nato urednik pri Mladinski knjigi, sedaj vodi zalobo Nova revija. Doslej
izdal pesnike zbirke: Veer pred praznikom (1962),
Stiska jezika (1965), tukature (1975), Palimpsesti
(1984), Izbrisi (1989), Dramilo v petdesetih epigramih Nika Grafenauerja (1992), Vezi daljav
(1996) in Dihindih (2001). Pie pesmi, pravljice in
radijske igre za otroke in mladino. Objavlja esejistiko, knjino: Kritika in poetika (1974), Izroenost pesmi (1982) in Tretja beseda (1991). Prevaja predvsem iz nemine: Enzensberger, Benn,
Rilke, Hoelderlin, Celan, LaskerSchueler.

junija 1945. Leta 1944 je na Dunaju uredil rokopisno zbirko Pesmi Marjana Gostie. Prvi natis je
doivel v Buenos Airesu, kjer je njegove pesmi
pod naslovom Pesem naj zapojem izdal Tine
Debeljak leta 1965, v domovini pa so pesmi, kakor
jih je Hribovek sam uredil, prvi izle 1991, izbor
celotnega pesnitva pod naslovom Himna veeru
pa 1993.

SIMON GREGORI
(18441906)
Pesnik. Rojen 15. 1o. 1844 na Vrsnem. Konal je
gimnazijo in bogoslovje v Gorici, posveen leta
1867. Kot kaplan je sluboval v Kobaridu in Braniku, kot upokojenec nekaj asa ivel na Gradiu pri Prvaini, nato v Gorici, kjer je umrl 24.
11. 1906. Izdal je pesnike zbirke: Poezije I (1882),
Poezije II (1888), Poezije III (1902).

STANKO JANEI
(1920)
Pesnik in pisatelj. Rojen 4. 8. 1920 v Pavlovskem
vrhu pri Ormou. Klasino gimnazijo je konal
v Mariboru 1940, nakar je tudiral bogoslovje,
med okupacijo v Ljubljani, maja 1945 odel v
begunstvo, kot duhovnik najve deloval na Trakem, na Vzhodnem intitutu v Rimu leta 1960
dosegel doktorat, tudijsko pa se je izpopolnjeval
e v Parizu, Moskvi in Sankt Peterburgu. Leta
1969 se je vrnil v domovino in predaval na Teoloki fakulteti. V zamejstvu in v domovini je izdal
vrsto pesnikih zbirk: Romar s kitaro (1951), Moja
podoba (1962), Tihe stopnje (1968), Iz oi v oi
(1974), Ravnovesje (1977), Sonni otori (1985),
Puntarji (1988), Slovenske alostinke in hvalnice
(1989) in Boja obzorja (1990). Pripravil je tudi
ve proznih spisov in teolokih razprav.

IVAN HRIBOVEK
(19231945)
Pesnik. Rojen 19. 6. 1923 v Radovljici. Obiskoval je
kojsko klasino gimnazijo in Dravno klasino
gimnazijo v Ljubljani, med okupacijo leta 1943
maturiral v Beljaku, nato tudiral klasino lologijo na Dunaju. Da bi se izognil vpoklicu v nemko vojsko, je decembra 1944 stopil med gorenjske
domobrance, se maja 1945 umaknil na Koroko,
bil vrnjen in verjetno umorjen v Koevskem Rogu

MIRAN JARC
(19001942)
Pesnik, prozaist, dramatik in kritik. Rojen 5. 7.
1900 v rnomlju. Gimnazijo je obiskoval v Novem
mestu, slavistiko in romanistiko tudiral v Zagrebu in Ljubljani. tudij je leta 1923 prekinil,
opravil abiturientski teaj in se zaposlil kot banni
uradnik. Leta 1942 so ga Italijani aretirali in odpeljali proti taboriu Gonars, vendar so partizani vlak pri Verdu ustavili in tako se je Jarc znael

223

v partizanih. V Roki ofenzivi je bil 24. 8. 1942

ubit pri Pugledu. Pred drugo svetovno vojno je
izdal pesnike zbirke lovek in no (1927), Novembrske pesmi (1936) in Lirika (1940). Med pripovednimi deli izstopata romana Novo mesto
(1932) in Jalov dom (1941), med dramskimi deli
pa dramski pesnitvi Ognjeni zmaj (1923) in Vergerij (192732). Revialno je objavljal tevilne ocene
slovenskih in tujih avtorjev.
SIMON JENKO
(18351869)
Pesnik in prozaist. Rojen 27. 1o. 1835 na Podrei.
Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, zadnje
dve leti v Ljubljani, kjer je maturiral 1855. Na
Dunaju tudiral pravo, a tudija ni dokonal,
sluboval kot odvetniki pisar v Kamniku in Kranju, kjer je umrl 18. 10. 1869. Edino pesniko zbirko
je objavil leta 1865 pod naslovom Pesmi. Spisal
je tudi troje novel: Spomini, Tilka in Jeprki
uitelj.
MILAN JESIH
(1950)
Pesnik, dramatik in prevajalec. Rojen 14. 4. 1950
v Ljubljani. Po maturi je tudiral primerjalno
knjievnost, ivi kot svobodni knjievnik. Izdal je
vrsto pesnikih zbirk: Uran v urinu, gospodar
(1972), Legende (1974), Kobalt (1976), Volfram
(1980), Usta 1985), Soneti (1989), Soneti drugi
(1993) in Jambi (2000). Dramska dela: Grenki
sadei pravice (1974), Vzpon, padec in ponovni
vzpon zanesenega ekonomista (1974), Brucka ali
obdobje prilagajanja (1976), Gulliver, velik in
majhen (1979), Pravopisna komisija (1985), Triko
(1985), Afrika (1986), Pti (1987), En sam dotik
(1990), Kronan norec (1990), Cesarjeva nova obleka
(1995), Kobile (1998). Radijske in TV igre: Tovari
224

Peter (1982), Pepelnica (1983), Ljubiti (1984), Koloratura (1985), Veerja s pismom (1985), Globoko jeseni (1986), Stevardesa (1986), repinje
(1987), Nasmehi (1988), Mora radijskega jutra
(1988), Zrcalo (1990), Obnovitev postopka (1992),
Pod perutnico noi (1994), Hika v cvetju (1997),
Mik usode (997), Glava (1998). Prevaja veinoma
dramska dela, predvsem Shakespeara.
DRAGOTIN KETTE
(18761899)
Pesnik. Rojen 19. 1. 1876 na Premu. Uiteljie in
gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in Novem mestu, kjer je opravil maturo leta 1898. Med sluenjem vojakega roka v Trstu zbolel za tuberkulozo in 26. 4. 1899 umrl v ljubljanski Cukrarni, v
stavbi, kjer so se zbirali velikani slovenske moderne, poleg Ketteja e Josip Murn, Ivan Cankar
in Oton upani. Njegove pesmi so izle ele po
njegovi smrti, pod naslovom Poezije jih je leta
1900 uredil Anton Akerc. Pisal je tudi pesmi za
otroke in mladinske spise.
JANEZ KLARI
(1920-1942)
Pesnik. Rojen 5. 6. 1920 v Mavrcu pri Kostelu na
Koevskem. Obiskoval je kojsko klasino gimnazijo in se po maturi 1940 vpisal v ljubljansko
bogoslovje, vendar se je po prvem letniku prepisal
na klasino lologijo. Ob okupaciji se je zgodaj
pridruil odporu in delal kot kranski socialist
Kocbekovega kroga, maja 1942 odel v partizane
in padel med roko ofenzivo na Rogu avgusta
1942. S pesmimi je sodeloval v rokopisnem listu
Domae vaje kojske klasine gimnazije 1938
1940 in v rokopisnem zborniku ljubljanskih
bogoslovcev Mlada setev 19401941. Prve njegove
pesmi so bile natisnjene ele v Celovkem zvonu

1991, zastopan pa je tudi v zborniku zamolanih

knjievnikov Jutro pozabljenih (1991).
EDVARD KOCBEK
(19041981)
Pesnik, prozaist, esejist. Rojen 27. 9. 1904 pri Sv.
Juriju ob avnici. Klasino gimnazijo je obiskoval v Mariboru, po maturi 1925 nadaljeval
tudij v mariborskem bogoslovju, a v drugem
letniku izstopil, nato tudiral romanistiko na
ljubljanski univerzi, diploma leta 1930, se tudijsko izpopolnjeval v Berlinu, Lyonu in Parizu.
Kot profesor sluboval v Bjelovaru in Varadinu,
zadnja predvojna leta na beigrajski gimnaziji v
Ljubljani. Leta 1937 je v Domu in svetu objavil
Razmiljanje o paniji in z njim sproil krizo
revije, a tudi razkol v katolikih krogih. Leta 1938
je zael izdajati revijo Dejanje in okrog nje zbiral
mlade kranske socialiste, ki so se mu pridruili
tudi v Osvobodilni fronti, v kateri je Kocbek imel
spoetka viden poloaj, po zasedanju Avnoja v
bosenskem Jajcu 29. 11. 1943 se ni smel ve vrniti
v Slovenijo, tudi po osvoboditvi ga je komunistina oblast potiskala na stranski tir, dokler ga
leta 1952 niso dokonna izloili iz politinega
ivljenja in mu za deset let prepovedali objavljanje. Umrl je v Ljubljani 3. 11. 1981. Zgodnjo
pesniko zbirko Zemlja je izdal leta 1934, ostale
izle ele po politini rehabilitaciji, in sicer: Groza
(1964), Poroilo (1969), erjavica (1974), Zbrane
pesmi III (1977). Odmeven je bil natis novel Strah
in pogum (1951, prav tako dnevnikih zapisov
Tovariija (1949) in Listina (1967), izmed esejistinih objav pa sta v ospredju Svoboda in nujnost
(1974) in Sodobni misleci (1981).

225

GORAZD KOCIJANI
(1964)
Pesnik, lozof in prevajalec. Rojen 1964 v Ljubljani. Leta 1986 je konal tudij lozoje in grine. Leta 2000 izdal pesniko zbirko Tvoja imena
(vzporedno z anglekim prevodom). Kot lozof
si zunaj institucij prizadeva za sintezo postmodernega miljenja in kranskega duhovnega izroila (Posredovanja, 1996). Med drugim je prevedel Parmenidovo pesnitev, izbrane poezije Jehude Halevija in izbor grke kranske poezije
(Atos, 2000).
ALOJZ KOCJANI
(19131991)
Pesnik. Rojen 20. 5. 1913 v Kubedu. Gimnazijo in
bogoslovje je konal v Gorici, posveen 1937, duhovniko slubo je opravljal v Istri, najprej v Buzetu, najdlje v Kotaboni, kot upokojenec pa je
ivel v Klancu pri Kozini, kjer je umrl 19. 11. 1991.
Izdal zbirki avrinske pesmi (1962) in Brambole
(1988).
JANEZ KOLENC
(1922)
Pesnik in prozaist. Rojen 23. 10. 1922 na Mirni na
Dolenjskem. Diplomiral na ljubljanski slavistiki
(1954), potem poueval na novomeki gimnaziji
in uiteljiu. Po vojni zaprt in literarno potisnjen ob stran. Pesniko: pesniki listi: Krik (1985),
Pozeba v pomladi (1985), Vodnjak ob cesti (1985),
Movirje (1986), Neizgorljivi pogledi (1987), Otrpli
as (1988) in Za iv av, da bo zdrav (1988); zbirke:
Jesen viharnik (1991), Pogovori z mrtvimi (1992),
Sredi vsega (1993), Gorea svea (1994), Pesem
ubitega navka (1994), arenja (1995), Most med
nevidnima bregovoma (1997) in Svetloba pred
nojo (2001). Proza: Mikunda in Mikundii (1997),

Iskanje v blodnjah (1998), udna pota (1998) in

Odtisi na dui (2000). Knjige za otroke: Otrotvo
v srcu (1987), V deveti deeli (1991), Kurji Marko
(1995).
MINKA KORENAN
(1920)
Pesnica. Rojena 12. 9. 1920 v Ljubljani. Po osnovni
oli je absolvirala dvorazredno trgovsko olo v
Ljubljani in bila zaposlena kot uradnica. Pesnike
zbirke je zaela izdajati pozno, in sicer: Pesmi
(1988), Pozabljenje (1989), Edini prostor (1990),
Drugana svetloba (1992), Zarisani v venost
(1994), V zrcalu minljivega (1996) in Glas iz daljav
(1999).
VLADIMIR KOS
(1924)
Pesnik, lozof in publicist. Rojen 2. 6. 1924 v
Murski Soboti. Obiskoval je klasino gimnazijo v
Mariboru, maturiral v Ljubljani 1943, se vpisal v
bogoslovje, 1944 je bil mobiliziran v domobranstvo, se maja 1945 umaknil na Koroko, nekaj
mesecev prebil v begunskem taboriu Lienz,
nadaljeval teoloke tudije v Rimu, bil posveen
1950. Potem je stopil v jezuitski red in se na Irskem
pripravljal na misijonsko delo. Odel 1956 na
Japonsko, postal profesor lozoje na katoliki
univerzi Soa, hkrati pa je opravljal misijonsko
delo v revnem predmestju Tokia. Prvi dve zbirki
sta izli v Lienzu: Marija z nami na tuje gre (1945)
in Deevni dnevi (1945). Zbirko Dober veer,
Tokio je leta 1960 uspel natisniti na Japonskem,
ostale zbirke pa so izle v Buenos Airesu: Kriev
pot proseih (1955), Ljubezen in smrt. In e nekaj
(1971), Spev o nai gori (1978) in Tiso in dva
verza (1991), v domovini pa je doslej izel izbor
pod naslovom Cvet ki je rekel Nagasaki (1995) in
226

zbirka O, svetloba, voda, zrak (1999), izli pa so

tudi Eseji z japonskih otokov (1997). e vedno
opravlja misijonsko delo v Tokiu.
SREKO KOSOVEL
(19041926)
Pesnik. Rojen 18. 3. 1904 v Seani. Obiskoval je
ljubljansko realno gimnazijo in po maturi 1922
na lozofski fakulteti tudiral slavistiko, romanistiko in lozojo. Zbolel in dvaindvajsetleten
umrl v Tomaju 27. 5. 1926, torej v asu, ko je bila
Primorska e pod italijansko zasedbo. V Ljubljani je urejal revijo Lepa Vida in pripravil rokopisno zbirko Zlati oln, vendar izida ni doakal.
Tako so njegove Pesmi izle ele leto po njegovi
smrti (ur. A. Gspan), ire pa ga je predstavil A.
Ocvirk v Izbranih pesmih 1932. Veina njegovih
pesmi je knjino izla ele po 2. svetovni vojni,
najpopolneja izdaja so Zbrana dela IIII v urednitvu Antona Ocvirka, medtem ko je najve
pozornosti vzbudil natis njegovih Integralov (1967)
s spremno tudijo Antona Ocvirka in v grani
podobi Joeta Brumna.
KAJETAN KOVI
(1931)
Pesnik, prozaist in prevajalec. Rojen 21. 10. 1931 v
Mariboru. Po maturi na mariborski gimnaziji je
na ljubljanski univerzi tudiral primerjalno knjievnost, diploma 1956. Kratek as je bil novinar
pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici,
nato urednik pri Dravni zalobi Slovenije. Najprej je nastopil v zborniku Pesmi tirih (skupaj z
J. Menartom, T. Pavkom in C. Zlobcem, 1953),
samostojne zbirke pa so doslej: Prezgodnji dan
(1956), Korenine vetra (1961), Ogenjvoda (1965),
Vetrnice (1970), Labrador (1976), Poletje (1990),
Sibirski cikel in druge pesmi raznih let (1992) in

Glas (1998). Pesmi za otroke: Franca izpod klanca

(1963), Zlata ladja (1969), Kriemkra (1980) in
Banane (1996). Napisal je etvero romanov: Ne
bog ne ival (1965), Tekma ali kako je arhitekt
Nikolaj preivel konec tedna (1970), Pot v Trento
(1994) in Profesor domiljije (1996) ter zbirko
novel Iskanje Katarine (1987), izdajal tudi zgodbe
za mladino: Moj prijatelj Piki Jakob (1972), Moj
prijatelj Piki (1974), Maek Muri (1975), Zgodnje
zgodbe (1978), Zmaj Direndaj (1981), Pajacek in
punka (1984), Banane (1996). Prevajal je tevilne
pesnike; znan je zlasti njegov prevod Rainerja
Marije Rilkeja.
LOJZE KRAKAR
(19261995)
Pesnik, esejist in prevajalec. Rojen 21. 2. 1926 v
Semiu. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu,
med vojno zaprt v italijanskih zaporih in nemkem koncentracijskem taboriu. Po vojni konal
gimnazijo in diplomiral na ljubljanski slavistiki,
leta 1970 doktoriral na univerzi v Frankfurtu.
Sluboval je kot urednik pri asopisih, zalobah
in na radiu, od 19651975 je bil lektor za slovenino v Frankfurtu, nato profesor na univerzi v
Zadru. Umrl v Ljubljani 24. 12. 1995. Najve je
pisal poezijo: V vzponu mladosti (1949), Cvet pelina (1962), Med iskalci biserov (1964), No, dalja
od upanja (1966), Vdanost (1970), Predlogi (1971),
Sporoilo (1978), Romanje v Kelmorajn (1986),
Klinopisi (1988), Pacem in terris (1990), Hvala ti,
ivljenje (1991), Tu in onstran (1993). Mladinska
poezija: Ponona potnica (1955), Sonce v knjigi
(1962), Priel je lev (1990). Esejistika: Prepletanja
(1978).

227

ELIZABETA M. KREMAR
(18781954)
Pesnica in prevajalka. Rojena kot Ivana Kremar
17. 4. 1878 na Glincah pri Ljubljani. Osnovno in
meansko olo ter uiteljie je obiskovala pri
urulinkah v Ljubljani, matura 1897. Napravila je
strokovni izpit za meanske ole iz matematino
tehnine skupine (1902) in dopolnilni izpit iz
slovenine (1908), nato stopila v urulinski red.
Delovala je kot uiteljica na urulinski vnanji in
notranji meanski oli (18971915), bila ravnateljica vnanje meanske ole (19161923), nato
postala ravnateljica meanske ole. Leta 1929 je
bila izbrana za prednico samostana. Zadnja leta
ivljenja je preivela v urulinskem samostanu v
kofji Loki, kamor so bile urulinke po vojni
pregnane. Umrla je 14. 3. 1954 v kofji Loki. Pisala
je preteno religiozne pesmi in izdala pesniki
zbirki: Iz moje celice I (1916) in Iz moje celice II
(1923), ter zbirki prigodninih pesmi Cvetje na
poti ivljenja (1919) in Srni rubini sv. Terezije
Deteta Jezusa (1927). Prevedla je Calderonov misterij Sv. maa.
TONE KUNTNER
(1943)
Pesnik. Rojen 15. 3. 1943 na Tratah v Slovenskih
goricah. Po maturi je tudiral na AGRFT, se kot
gledaliki igralec zaposlil v Mestnem gledaliu
ljubljanskem. Od 1988 je docent za umetniko
besedo na ljubljanski AGFRT. Dosedanje pesnike zbirke: Vsakdanji kruh (1966), Lesnika (1969),
Mrtva zemlja (1972), Ledene roe (1978), V lesu
ogenj (1979), Slovenske Gorice (1981), Koprive
(1988), Moje bregae (1993), O domovina (1994),
Golim besede srca in vesti (1995), Marija Snena
(1995), Cmurek (1998), Moja jablana (1999), Mati
Slovenija (2000).

FRAN LEVSTIK
(18311887)
Pesnik, pripovednik, dramatik in kritik. Rojen v
Dolnjih Retnjah pri Velikih Laah 28. 9. 1831.
Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in jo 1853
konal brez mature. Nato prebil eno leto v semeniu nemkega vitekega reda v Olomoucu, vendar ga je moral zapustiti. Napotil se je na Dunaj,
kjer je kratek as poslual predavanja jezikoslovca
Frana Mikloia, ker pa je ostal brez sredstev, se je
moral vrniti domov. Potem je opravljal slubo
domaega uitelja, 1861 postal tajnik slovenske
italnice v Trstu, urejal list Naprej, 1864 delal pri
Slovenski matici, 1870 odel na Stritarjevo povabilo
na Dunaj in tam izdajal zabavni list Pavliha. Po
vrnitvi v Ljubljano je bil zaposlen kot skriptor v
licejski knjinici. Izredno pesniko dejaven, vendar je izdal samo eno zbirko, in sicer Pesmi (1854).
Dale najodmevneje prozno delo je Martin Krpan
(1858), medtem ko Popotovanje od Litije do atea (1858) vsebuje pomembne programske usmeritve za nastajajoo slovensko prozo. Posebno
mesto ima drama Tugomer, klasina tragedija iz
zgodnje slovenske zgodovine, zelo kritino se je
izrazil tudi o slovenskem knjievnem jeziku in
literarni kritiki v spisu Napake slovenskega pisanja (1858). Veina njegovih pesmi in spisov je
izla po njegovi smrti, v celoti ele v kritini izdaji
Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev IIX
(194880, ur. A. Slodnjak).
JOA LOVRENI
(18901952)
Pesnik, pisatelj, publicist. Rojen 2. 3. 1890 v Kredu
pri Kobaridu. Gimnazijo je obiskoval v Gorici,
matura 1910, nato tudiral slavistiko in klasino
lologijo na graki univerzi, kjer je 1915 doktoriral. Kot profesor je nekaj asa poueval v Gorici
228

in Trstu, leta 1919 bil odposlanec na mirovnih

pogajanjih v Parizu, nato srednjeolski profesor
v Ljubljani, od 1931 dalje je urejal mladinsko
revijo Mentor. V letih 19441945 je bil ravnatelj
slovenske gimnazije v Gorici, bil po vojni zaradi
tega zaprt in njegove knjige prepovedane. Umrl
v Ljubljani 11. 12. 1952. Izdal je ve pesnikih
zbirk in pesnitev: Oe na (1915), Deveta deela
(1917), Gorske pravljice (1921), Legenda o Mariji in
Uriki (1938), Sholar iz Trente (1939), Legenda o
Mariji Pomagaj (1943), Tri boje poti (1944).
Prozna dela: Cerovki gospod (biografski roman
o V. Staniu, revialno 1924/25, knjino 1973), Perei
ogenj (1928), Cesta in njen vozel (1931), Publius
in Hispala (1939), med mladinskimi spisi je v
ospredju zgodba Tonca iz Lonca (1942).
DUAN LUDVIK
(19142001)
Pesnik in prevajalec. Rojen 13. 12. 1914 v Braslovah. Po eki gimnaziji na Dunaju je tudiral
germanistiko, bohemistiko in bibliotekarstvo v
Pragi, od 1940 slovenistiko in primerjalno knjievnost na ljubljanski univerzi, diploma 1944,
doktorat 1955. Najprej je bil zaposlen v NUK,
nato na lozofski fakulteti v Ljubljani. Upokojen
1983. Umrl je v Ljubljani 12. 6. 2001. Pesnike
zbirke: S popotno palico (1940), Srce v vetru
(1944), as kakor grenkoslad (1985), S hrepenenjem kot plazovi (1990). Med pesnikimi prevodi je v ospredju Machov ep Maj.
STANKO MAJCEN
(18881970)
Pesnik, pripovednik, dramatik. Rojen 29. 10. 1888
v Mariboru. Po maturi 1908 je na dunajski univerzi tudiral pravo, vmes je odsluil enoletni
vojaki rok, doktoriral 1915 in bil pritegnjen kot

pravnik v vojako upravo. Po vojni je delal v upravni slubi v Ljubljani, od 1928 v Beogradu,
kjer se je posvetil strokovnemu delu. Leta 1935 je
bil imenovan za podbana v Ljubljani in ostal v
upravni slubi do upokojitve januarja 1945. Leta
1948 ga je ljubljanski mestni odbor deloiral,
zato se je preselil k sorodnikom v Maribor, kjer
je ivel v pomanjkanju in pozabljenju. Umrl je
16. 12. 1970. Pesmi je objavljal samo revialno,
edina pesnika zbirka Deela je za njegovega
ivljenja izla v Buenos Airesu leta 1963. Proza:
Bogar Meho in Marija (1944) in Povestice (Buenos Aires, 1962). Dramatika: Alenica, kraljica
ogrska (1912/13), ude (1915), Izkunjava (1915),
Kasija (1919), Dedii nebekega kraljestva / Dedii
velikega asa (1922), Za novi rod: Profesor Gradnik, Knjigovodja Hostnik, Zamorka (1922), Apokalipsa (1923), Prekop (1935), Brez svee (1944),
enin na Mlaki (1944), Bogar Meho in Marija
(1944), Matere (1945), Revolucija (1952), Cesar
Janez (1953).

Sin mrtvega (1947), Puntar Matja (1950), Zemlja (1952), Jamnik (1953), Penini klas (1954),
Vena vez (1954), Velika rida (1955), Jerevi galjoti
(1958), Ura s kukavico (I 1960, II 1961), Mrtvi rod
(1963), Ljudje pod biem (I 1963, II 1964, III 1966),
Kaplan Klemen (1965), Na ozarah (1970), Razdrto gnezdo (1972), Pomlad v repinjeku (1977).

KAREL MAUSER
(19181977)
Pesnik in pisatelj. Rojen 11. 8. 1918 na Bledu. Osnovno olo je obiskoval v Gorjah in Podbrezjah,
gimnazijo v Kranju in v Ljubljani, matura 1939.
Nato se je vpisal v ljubljansko bogoslovje, septembra 1943 preivel partizansko oblego Turjaka,
sredi petega letnika izstopil iz semenia in se
zaposlil v Ljudski knjigarni. Maja 1945 se je umaknil v Kranj, od koder ga je nova ljudska oblast
izgnala v Avstrijo. Leta 1950 se je preselil v ZDA
in ivel kot roni delavec v Clevelandu. Umrl je
21. 1. 1977. Pesmi je objavljal revialno, edina zbirka
Zemlja sem in venost je v Buenos Airesu izla
po njegovi smrti. Glavno delo je pripovednitvo,
rtice, novele, povesti in romani: Rotija (1947),

VLADIMIR MEMON
(19531980)
Pesnik. Rojen 11. 3. 1953 v Celju. Po maturi je na
ljubljanski univerzi tudiral primerjalno knjievnost in romanistiko, diploma 1978, se 1978/79
izpopolnjeval v Madridu, toda e 20. 3. 1980 je
umrl v Ljubljani. Izdal je pesniko zbirko Meje
(1979), po smrti je izla zbirka Flamenko na sodu
smodnika (1983), nato e izbrane pesmi pod naslovom Meje (2000).

229

ANTON MEDVED
(18691910)
Pesnik in dramatik. Rojen 19. 5. 1869. Gimnazijo
in bogoslovje je obiskoval v Ljubljani in bil posveen v duhovnika 1892. Sluboval je v Semiu,
rnomlju, marju, Bohinjski Bistrici, Trnovem,
na Konjici, v Vaah, na Preski, Breznici in Turjaku, kjer je 12. 3. 1910 umrl. Izdal je dve pesniki
knjigi: Poezija I (1905) in Poezije II (1909). Izmed
dram so najznailneje: Viljem Ostrovrhar (1894),
Kacijanar (1895), Za pravdo in srce (1896), Cesar
Fridrih na Malem gradu (1898), Na ogledih (1903),
Posestrimi (1905) in rnoolec (1909).

IVAN MINATTI
(1924)
Pesnik in prevajalec. Rojen 22. 3. 1924 v Slovenskih Konjicah. Gimnazijo je konal v Ljubljani,
matura 1943, nato se je vpisal na medicino. Leta

1944 odel v partizane. Po vojni je tudiral slavistiko,

diploma 1952, potem vse do upokojitve delal kot
urednik pri zalobi Mladinska knjiga. Izdal je naslednje pesnike zbirke: S poti (1947), Pa bo pomlad
prila (1955), Nekoga mora imeti rad (1963), Boleina nedoivetega (1964), Vse bei z oblaki in pticami
(1966), Ko bom tih in dober (1973), Prislukujem
tiini v sebi (1984), Pesmi (miniaturka, 2001)
VOJESLAV MOL
(18861973)
Pesnik. Rojen 14. 12. 1886 v Kanalu. Po gimnaziji
v Trstu in Novem mestu je 1906 zael s tudijem
umetnosti v Krakovu, ga nadaljeval v Rimu in na
Dunaju, doktoriral 1912. Leta 1914 je bil mobiliziran v avstrijsko vojsko. Od 19201926 je na ljubljanski univerzi predaval arheologijo in bizantinsko umetnost, nato do leta 1939 predaval na
Jagielonski univerzi v Krakovu, se vrnil v Ljubljano, a po vojni ponovno odel v Krakov. Leta
1966 se je preselil k herki v ZDA in umrl 5. 12. 1973
v mestu Eugene (Oregon). Izdal dve pesniki zbirki:
Ko so cvele roe (1910) in Tristia ex Siberia (1920).
JOSIP MURN
(18791901)
Pesnik. Rojen 4. 3. 1879 v Ljubljani. Preivljal je
teko otrotvo sirote. Osnovno olo in gimnazijo
obiskoval v Ljubljani, matura 1898. ivel je v
Cukrarni in se druil s Kettejem, Cankarjem in
upaniem. S tipendijo je odel na Dunaj tudirat eksportno akademijo, tudij opustil in se
bolan vrnil v Ljubljano, se zaposlil kot pisar. Umrl
je v Cukrarni 18. 6. 1901. Pred smrtjo je pripravil
rokopis pesnike zbirke, za natis je poskrbel dr.
Ivan Prijatelj in izdal zbirko z naslovom Pesmi in
romance 1903 ter jo pospremil z epohalno tudijo.
Zbrano delo III je uredil Duan Pirjevec (1954).
230

LILI NOVY
(18851958)
Pesnica in prevajalka. Rojena kot Haumeder 24.
12. 1885 v Gradcu. olala se je privatno. Veino
ivljenja preivela v Ljubljani, kjer je umrla 7. 3.
1958. Spoetka je pisala nemke pesmi, sredi dvajsetih let pa se je postopoma vkljuevala v slovenski literarni prostor in zaela revialno objavljati
pesmi. Prva zbirka Temna vrata je izla 1941, po
njeni smrti pa e zbirka Oboki (ur. J. Vidmar,
1959). Pisala je tudi otroke pesmi, ki so izle po
njeni smrti: Pikapoka (1968) in Majhni ste na
tem velikem svetu (1973). Prevajala je iz nemine (Goethe), veliko pa slovensko poezijo v
nemino, zlasti Preerna.
MART OGEN
(19391998)
Pesnik, publicist in prevajalec. Pravo ime Miro
Botjani. Rojen 15. 3. 1939 v Ljubljani. Po maturi je tudiral nemino, italijanino, angleino
in dramaturgijo. Nekaj asa delal v urednitvu
Preernove drube, sicer ivel kot svobodni umetnik, veliko potoval po Angliji, Ameriki in Japonski. Bil je radikalen upornik zoper razmere v
domovini, prevzel novo ime, precej spodbujen
po ameriki beat generaciji. Vseskozi bolehal na
pljuih, uspeno prestal operacijo presaditve plju,
toda pa daljem asu umrl v Ljubljani 1. 9. 1998.
Izdal je pesnike zbirke Dediina (1966), Podzemlje in druge pesmi (1971), tudije (1971) in Na
morju in v gozdu (1979). V Londonu je 1968 izla
zbirka Underground Poems (del pesmi je napisal
v angleini). Med pesnikimi prevodi je v ospredju Emily Dickinson, posebej pa je izla Mala antologija japonske lirike (1975). Objavljal je tudi
literarno in lmsko publicistiko.

JANEZ OVSEC
(19221989)
Pesnik. Rojen 24. 6. 1922 v Ljubljani. Obiskoval
je klasino gimnazijo, matura 1943. Zbolel za
TBC, opustil tudij in se po vojni zaposlil najprej
pri Triglav lmu, nato pri Mladini, nazadnje je
delal v NUK, v oddelku za katalogizacijo. Umrl
15. 10. 1989. Prvo rokopisno pesniko zbirko Sive
ptice je uredil e leta 1944, po vojni pa je izdal
naslednje: Samotna jutra (1958), Na dnu so samo
e zvezde (1968), Jezera dobrega sonca (1969),
Sredi vrta je drevo (1969), Na nebu vodnar (1974)
in Sama radost bivanja (1985).
FRANCE PAPE
(19241996)
Pesnik, dramatik, publicist in prevajalec. Rojen
20. 3. 1924 v Kotu pri Semiu. Meansko olo je
obiskoval v rnomlju, se zaposlil v pisarni cestnega podjetja v rnomlju. Po kapitulaciji Italije
je bil mobiliziran v partizansko vojsko, vendar se
kmalu pridruil domobrancem in se z njimi maja
1945 umaknil na Koroko, pozneje v Italijo in v
begunskem taboriu obiskoval gimnazijo. Leta
1948 emigriral v Argentino, nadaljeval s olanjem, poslual predavanja iz lozoje in obiskoval slikarsko akademijo, hkrati je bil zaposlen kot
uradnik. Umrl v Carapachayu 1. 5. 1996. V Buenos
Airesu je izdal dve pesniki zbirki: Osnovno govorjenje (1957) in Dva svetova (1985), natisnil pa tudi
Tri poetine drame (1995). Prevajal je iz nemine
(Hoelderlin), francoine (Valery) in angleine,
zlasti T. S. Eliota. S kritinimi zapisi je sodeloval pri
Meddobju, Glasu SKA in Duhovnem ivljenju,
izdal esejistino knjigo Zapiski iz zdomstva 1977,
ponatis v domovini 1992, prav tako Izbrane pesmi
2001.
231

MARKO PAVEK
(19581979)
Pesnik. Rojen 21. 3. 1958 v Ljubljani. Po maturi
je tudiral na Filozofski fakulteti slovenino in
primerjalno knjievnost ter dramaturgijo na
AGRFT. Umrl je 11. 9. 1979 v Sei pri Portorou.
Pisal ljubezensko in reeksivno liriko. Pesnika
zbirka Z vsako pesmijo me je manj je izla posthumno 1981.
TONE PAVEK
(1928)
Pesnik in prevajalec. Rojen 29. 9. 1928 v entjuriju pri Novem mestu. Gimnazijo obiskoval v
Ljubljani, tudiral pravo, diploma 1954. Sluboval kot novinar pri Ljubljanskem dnevniku in
Ljudski pravici, kot urednik na RTV in kot ravnatelj Mladinskega gledalia, v letih 19721990 je
bil glavni urednik Cankarjeve zalobe. S poezijo
je odmevneje nastopil v zborniku Pesmi tirih
(1953, sicer pa izdal vrsto pesnikih zbirk: Sanje
ivijo dalje (1958), Ujeti ocean (1964), Zapisi (1972),
Poganske hvalnice (1976), Dediina (1983), Goliava (1988), Temna zarja (1996), Dolenjske bliine
(1998) in Upoasnitve (1998). Pie pesmi in prozo
za otroke in mladino: Trije bratje in zlata ptica
(1956), Maek na dopustu (1957), Juri Muri v Afriki
(1958), Pol pred nebotinikom (1960), Sonnice
v epu (1960), Velesenzacija (1961), Kaj je najlepe (1969), Strani lovec Bumbum (1969), enarija (1975), Domae ivali (1976), Mokedaj (1976),
Marko na belem konju jae (1984), Prave (in neprave) pesmi (1986), Majhen doberdan (1992), ivalski ringaraja (1994), Majnica (1996), Deek gre za
soncem (1998). Prevajal je najve iz ruske poezije
(Blok, Pasternak, Majakovski, Jesenin, Ahmatova), poleg tega pripravil Antologijo ruske poezije
20. stoletja (1990).

FRANCE PIBERNIK
(1928)
Pesnik in literarni publicist. Rojen 2. 9. 1928 v
Suhadolah pri Komendi. Gimnazijo je obiskoval v
Kranju, slavistiko na ljubljanski univerzi, diploma
1954. Kot profesor sluboval na Dobrovem v Brdih
in na kranjski gimnaziji. Izdal naslednje pesnike
zbirke: Bregovi ulice (1960), Ravnina (1968), September (1974), Odzvok (1979), Ajdova znamenja
(1993) in Svetloba timijan (2000). Publicistika:
Med tradicijo in modernizmom (1978), Med modernizmom in avantgardo (1981), as romana
(1983), Temni zaliv Franceta Balantia (1989),
Slovenski dunajski krog 19411945 (1991), Razmerja v sodobni slovenski dramatiki (1992),
Karel Mauser (1993), Ogledala sanj Joeta Udovia (1996).
LADO PIANC
(19141944)
Pesnik. Rojen 16. 6. 1914 v Trstu. Gimnazijo in
bogoslovje je obiskoval v Gorici, posveen 1938.
Kot kaplan je sluboval v Gorici, entvidu pri
Vipavi in Cerknem, kjer so ga partizani 3. 2. 1944
ubili v maevalni akciji. Leta 1942 je pripravil
rokopisno pesniko zbirko Pesmi zelene pomladi,
ki je ele po vojni izla v zamejstvu (Gorica,
1950).
JOE POGANIK
(19021980)
Teolog in pesnik. Rojen 28. 9. 1902 v Kovorju.
Bogoslovje je tudiral v Innsbrucku, bil tam posveen (1927) in doktoriral iz teologije (1929). Kot
kaplan je sluboval v Kranju in v Trnovem, nato
postal ravnatelj Marijania (1937). Po vojni bil
obsojen in zaprt (19461950), leta 1963 posveen
v ljubljanskega kofa, leto pozneje je postal nadkof,
232

leta 1969 bil imenovan za prvega slovenskega

metropolita. Bil je sodelavec revije Kri na gori
(19241927) in je izdal dve pesniki zbirki: Sinje
ozare (1931) in Pesmi mladih let (1970).
FRANCE PREEREN
(18001849)
Pesnik. Rojen 3. 12. 1800 v Vrbi. Srednjo olo je
konal v Ljubljani (1821), nato se odloil za tudij
prava na Dunaju in ga konal z doktoratom 1827.
Po vrnitvi v Ljubljano je opravil obvezno pripravniko slubo, nato vekrat brez uspeha prosil
za samostojno advokaturo in moral sluiti kot
uradnik pri advokatih Chrobathu in Baumgartnu.
Ob Matiju opu je naglo razvil pesniki talent,
sodeloval pri pesnikih zbornikih Krajnska belica, leta 1834 tiskal znameniti Sonetni venec, ki
ga je posvetil svoji ivljenjski ljubezni Juliji Primievi, medtem ko je prijatelju opu ob prezgodnji smrti posvetil romantino pesnitev Krst
pri Savici (1836). S svojo poezijo je oblikoval tudi
narodnostni politini program, ki ga je posebej
izrazil v znameniti Zdravljici (1844). Konno je
leta 1847 dobil mesto samostojnega odvetnika v
Kranju. Takrat je izdal zbirko svojih pesmi pod
naslovom Poezije (1847). Umrl je 8. februarja
1849, pokopan pa je na starem kranjskem pokopaliu, ki se po preureditvi v spominski park
(1952) imenuje Preernov gaj.
JANEZ REMIC
(19211945)
Pesnik in kritik. Rojen 11. 6. 1921 v Bohinjski Bistrici. Obiskoval je kojsko klasino gimnazijo,
matura 1940, nakar se je vpisal na ljubljansko
univerzo in tudiral klasino lologijo. Ko so
Nemci okupirali Gorenjsko, se je odloil za tudij
na Dunaju, kjer je zbiral slovenske tudente in

leta 1944 zael izdajati ilegalno literarno glasilo.

Sredi leta je bil mobiliziran v nemko vojsko, se
konec marca 1945 pridruil gorenjskim domobrancem, bil vrnjen iz Vetrinja in ubit junija 1945
v bliini Slovenj Gradca. Pesmi je objavljal samo
v Domaih vajah, medtem ko je njegova literarna zapuina verjetno uniena. Kot kritik je
sodeloval v Kocbekovem Dejanju. Na Dunaju se
je tudijsko ukvarjal s Platonom in pripravljal o
njem disertacijo.
SILVIN SARDENKO
(18761942)
Pesnik. Rojen 15. 6. 1876 na Jeici pri Ljubljani.
Njegovo pravo ime je Alojzij Merhar. tudiral je
bogoslovje in je bil posveen 1902, nadaljeval je
tudije v Rimu in 1906 doktoriral iz rimskega in
cerkvenega prava. Kot duhovnik je sluboval po
razlinih krajih, bil katehet na ljubljanskem uiteljiu in 1924 postal stolni kanonik. Umrl je v
Ljubljani 21. 1. 1942. Njegove pesnike zbirke: V
mladem jutru (1903), Roma (1906), Nebo ari
(1916), Deklike pesmi (1922) in Trojno klasje
(1938).
BRANE SENEGANIK
(1966)
Pesnik, kritik, esejist in prevajalec. Rojen 6. 10.
1966 v Ljubljani. Po gimnaziji je tudiral klasino
lologijo, diploma 1994, magisterij 1999, zaposlen kot asistent na Filozofski fakulteti. Objavlja
pesmi, eseje, razprave in literarne kritike. Doslej
izdal pesnike zbirke Srni grb (1991), Na temnem pragu upa (1996) in Ptica iz rnih zvezd
(2001). Objavil je knjigo esejev V iskanju izgubljene mere (1998), prevedel je antine dramatike
Ajshila, Sofokla in Evripida, polega tega pa e
razline antine lozofske spise.
233

JOE SNOJ
(1934)
Pesnik, prozaist, kritik in esejist. Rojen 17. 3. 1934
v Mariboru. Gimnazijo je konal v Ljubljani in
tu tudiral slavistiko in primerjalno knjievnost,
diploma 1960. Sluboval je kot novinar pri asopisu Delo in kot urednik pri Dravni zalobi Slovenije. Doslej je natisnil naslednje pesnike zbirke:
Mlin stooki (1963), Konjenica slovenskih hoplitov (1968), Nenadoma v velikem prostoru sami
(1971), Balade za glas in orglje (1973), Piknik pikapolonic (1976), Lila akvareli (1977), alostinke za
oetom in oetnjavo (1983), Duhovne pesmi (1993)
in Dom, otoje (1994). Proza: Gospa z mentolom
(1966), Hodnik (1969), Negativ Gojka Mra (1971),
Joef ali zgodnje odkrivanje srnega raka (1978),
Gaven hrib (1982), Fuga v kriu (1986), Bajanja
o Bogu (1993), Noetova bajta (1997) in Gospod
Pepi ali Zgodnje iskanje imena (2000). Knjige za
otroke: Barabakos (1969), Lajna drajna (1971),
Stop za pesmico (1973), Avtomoto mravlje (1975),
Pesmi za punke (1976), Hia brez napisa (1978),
Sanjska mika (1983), Sreni urek (1983), Pesmi
za punke in pobe (1984), Domen Brezdomni in
deklica Brezimena (1985), Zarika iz zarje (1987),
Pravljica o Vodni kapljici (1987), korek norek
(1988), Palki so (1989), Zakleta hika (1990),
Jutro sveta (1991) in Skozi vrt in ez plan (1997).
Kritika in esejistika: V vrsticah in med njimi (1970),
Rotokronika (1975), Josip Murn (1978), Ubijanje
zemlje (1987), Handkejev paradoks (1991), Med
besedo in Bogom (1997) in Metamorfoza groze
(1999).
GREGOR STRNIA
(19301987)
Pesnik, prozaist, dramatik in esejist. Rojen 18. 11.
1930 v Ljubljani. Obiskoval je klasino gimnazijo

in tudiral germanistiko, diploma 1961. ivel je

kot svobodni knjievnik. Umrl v Ljubljani 23. 1.
1987. Pesnike zbirke: Mozaiki (1959), Odisej (1963),
Zvezde (1965), elod (1972), Mirabilia (1973), karje
(1975) in Jajce (1975). Pripovedna proza in esejistika: Rhrombos (1989). Drame: Samorog (1967),
abe ali prilika o ubogem in bogatem Lazarju
(1969), Ljudoerci (1972) in Driada (1976). Pisal je
tudi radijske igre: Mavrina krila (1973), Steklenica vode (1974) in Brat Henrik (19765). Mladinska proza: Kvadrat pa pika (1977), Potovanje z
brljanom (1980), Jedca Mesca (1982), Luka Regrat
(1987), Razbojniki z Marsa (1993).
TOMA ALAMUN
(1941)
Pesnik, novelist, prevajalec in kulturni delavec.
Rojen 4. 7. 1941 v Zagrebu. Na ljubljanski univerzi je konal tudij umetnostne zgodovine, se
odloil za status svobodnega ustvarjalca, veliko
potoval, najve po Severni Ameriki. Nekaj asa je
bil slovenski kulturni atae v ZDA. Pesniko pot
je zael s provokativno zbirko Poker, se usmerjal
v konceptualizem in oblikoval svojsko poetiko
razvezanosti jezikovne strukture, ki se giblje v
obmoju intenzivne nekonvencionalnosti. Pesnike zbirke: Poker (1966), Namen pelerine (1968),
Romanje za Maruko (1971), Bela Itaka (1972),
Amerika (1972), Arena (1973), Sokol (1974), Imre
(1975), Druidi (1975), Turbine (1975), Praznik
(1976), Zvezde (1977), Metoda angela (1978), Po
sledeh divjadi (1979), Zgodovina svetlobe je oranna (1979), Maske (1980), Balada za Metko Kraovec (1981), Analogija svetlobe (1982), Glas (1983),
Sonet o mleku (1984), Soy realidad (1985), Ljubljanska pomlad (1986), Mera asa (1987), iva
rana, ivi sok (1988), Otrok in jelen (1990), Glagoli sonca (1993), Ambra (1995), Knjiga za mojega
234

brata (1997), rni labod (1997), Morje (1999),

Gozd in kelihi (2000), Platna (2000). Njegova
poezija je prevedena v tevilne tuje jezike, najve
v angleino.
SEVERIN ALI
(19111992)
Pesnik in prevajalec. Rojen 22. 10. 1911 v Podliscu
pri Dobrniu. Gimnazijo je obiskoval v Varadinu, bil prilonostno zaposlen na Hrvakem,
1934 je priel v Ljubljano in delal kot urednik pri
Jugoslovanski knjigarni, zlasti zbirki Naa knjiga
in Sloveneva knjinica. Po vojni je bil nekaj asa
svobodni knjievnik in se preivljal kot prevajalec, nato zaposlen pri Dolenjski zalobi v Novem
mestu, od 1972 do upokojitve 1984 pa je bil zaposlen pri Mladinski knjigi. Umrl v Novem mestu
24. 10. 1992. Pesnike zbirke: Slap tiine (1940),
Sreevanja s smrtjo (1943), Spev rodni zemlji
(1944), Pesek in zelenice (1982) in Pesnik na veerni poti (1991). Otroke pesmi: Tee to in tee
ono (1983), V deveto deelo (1995). Prevajal je iz
hrvaine (M. Budak), srbine (I. Andri), ruine (M. F. Dostojevski) in francoine (A. Gide).
MITJA ARABON
(19221987)
Pesnik in prevajalec. Rojen 6. 8. 1922 v Ljubljani.
Klasino gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, matura 1941, nato vpis na slavistiko. Po vojni je bil
potisnjen ob stran, bil zaposlen v Operi kot administrator, kot lektor in prevajalec. Umrl v Begunjah na Gorenjskem 15. 9. 1987. Med vojno je
izdal zbirki Boleina (1944) in Nema radost (1944),
po vojni je 1971 izel Sonetni venec sonetnih vencev,
sicer pa je tevilne sonetne vence izdajal v samozalobi. Prevajal je operne librete in lanke za Gledalike liste.

JOE ERJAK
(19181945)
Pesnik. Rojen 8. 6. 1918 na Trati pri Velesovem.
Obiskoval klasino gimnazijo v Ljubljani, a je
olanje zaradi teavnih materialnih okoliin
moral prekiniti, nadaljeval olanje pri salezijancih v Vereju pri Ljutomeru, se 1940 preselil k
salezijancem na Rakovnik in obiskoval osmi razred klasine gimnazije v Ljubljani, se nato vpisal
na slavistiko in se 1943 prepisal na teologijo. Leta
1944 je bil mobiliziran v domobranstvo in po
vojni vrnjen iz Vetrinja, ubit junija 1945 na Teharjah. S pesmimi, proznimi spisi in lanki je sodeloval v glasilu salezijanskih tudentov Nae delo.
Pisal je razpoloenjsko in religiozno poezijo, v
rokopisu je ostal njegov sonetni venec, zgodbe za
otroke pa je izdal v knjiici Zlate zgodbice (1944).
VENO TAUFER
(1933)
Pesnik, dramatik, prevajalec, kritik, urednik, teatrolog. Rojen 19. 2. 1933 v Ljubljani. Po maturi je na
ljubljanski univerzi tudiral primerjalno knjievnost (diploma 1960). Veinoma je bil zaposlen na RTV, nekaj let tudi pri BBC v Londonu,
po osamosvojitvi pa na ministrstvu za zunanje
zadeve in ministrstvu za kulturo. Pesnike zbirke:
Svinene zvezde (1958), Jetnik prostosti (1963),
Vaje in naloge (1969), Podatki (1972), Prigode
(1973), Pesmarica rabljenih besed (1975), Ravnanje ebljev in druge pesmi (1979), Sonetje (1979),
Pesmi (1980), Tercine za obtoleno trobento (1985),
Vodenjaki (1986), repinje pesmi (1989), Nihanje
molka (1994), e ode (1996), Kosmi (2000). Pesmi
za otroke: O jej, krokodil (1983) in Kaj kdo je in
kaj kdo kuha (1986). Dramska dela: Prometej ali
tema v zenici sonca (1968) in Odisej in sin ali Svet
in dom (1990). Kritika in esejistika: Ob london235

skem gledalikem poldnevniku (1970), Avantgardna in eksperimentalna gledalia (1975) in

Odrom na rob (1977). Prevaja pesmi in drame iz
hrvaine, srbine, makedonine in angleine.
IVAN TRINKO
(18631954)
Teolog, pesnik, pripovednik, glasbenik, slikar,
prevajalec, narodnoobrambni delavec. Rojen 25.
1. 1863 v Spodnjem Trmunu v Beneiji. tudij
teologije je konal v Vidmu 1886. Najprej je bil
prefekt v videmskem semeniu, nato profesor.
Igral pomembno vlogo v drubenem ivljenju
videmske pokrajine, tudi deelni poslanec, zavzeto deloval za gospodarski in kulturni napredek
Benekih Slovencev. Umrl je v Trmunu 26. 6.
1954. Pisal je najve pesmi z narodnostno tematiko in jih izdal v zbirki Poezije (Gorica, 1897),
ukvarjal se je s kratko prozo in z zgodbami za
mladino Nai paglavci (Gorica, 1929). Objavil je
veliko zgodovinskih, zemljepisnih in narodopisnih poljudnoznanstvenih razprav.
VLADIMIR TRUHLAR
(19121977)
Pesnik in teolog. Rojen 3. 9. 1912 v Gorici. Po
gimnaziji je tudiral teologijo in tudij zakljuil z
doktoratom na Gregorijanski univerzi v Rimu.
Postal je spiritual v ljubljanskem semeniu, se
maja 1945 umaknil v Italijo in 1946 stopil v jezuitski red. Od 19491971 je bil profesor na Gregorijanski univerzi v Rimu, se za kraji as vrnil
v domovino in skual iriti ekumenske ideje, toda
zaradi nerazumevanja je odel na tuje in umrl v
Longomossu, Juna Tirolska, 4. 1. 1977. Dve pesniki zbirki so mu natisnili v Buenos Airesu: Nova
zemlja (1958) in Rdee bivanje (1961), v domovini
pa e dve: V dnevih umi ocean (1969) in Lu iz

rne prsti (1973). Za popolneje razumevanje

slovenske poezije so pomembna njegova razmiljanja, ki so izla pod naslovom Doivljenje absolutnega v slovenski poeziji (1977). Kot katoliki
mislec se je veliko ukvarjal s spremembami v
Katoliki cerkvi po drugem vatikanskem zboru in
izdal knjigi Pokoncilski katoliki etos (1967) in Katolicizem v poglobitvenem procesu (1971), pripravil pa tudi prironik Leksikon duhovnosti (1974).
JOE UDOVI
(19121986)
Pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec. Rojen 17. 10.
1912 v Cerknici. Obiskoval je kojsko klasino
gimnazijo v entvidu pri Ljubljani, na ljubljanski
univerzi tudiral slavistiko, diploma 1940. Med
vojno se je aktivno udeleil narodnega odpora
zoper okupacijo, bil odpeljan v italijansko taborie Gonars, po italijanski kapitulaciji je odel v
partizane in delal v Znanstvenem intitutu na
Rogu. Po vojni je ivel kot svobodni umetnik.
Umrl je v Ljubljani 5. 11. 1986. Izdal je tri pesnike
zbirke: Ogledalo sanj (1961), Darovi (1975) in Oko
in senca (1982). Objavil je vrsto novel, ki so posmrtno izle pod naslovom Spremembe (1991),
napisal je veliko esejev in spremnih tudij k avtorjem, ki jih je prevajal iz svetovne knjievnosti, a
so doslej izli le v izboru pod naslovom Brazda
na vodi (1993).
CENE VIPOTNIK
(19141972)
Pesnik in prevajalec. Rojen 11. 11. 1914 v Zagorju
ob Savi. Na ljubljanski univerzi je tudiral romanistiko, diploma 1939. Pred vojno je poueval na
meanski oli na Rakeku, med vojno bil dlje
asa v italijanskih taboriih, po vojni pa od 1949
urednik pri zalobah Slovenski knjini zavod in
236

Cankarjeva zaloba. Izdal je pesniko zbirko Drevo

na samem (1956), prevajal poezijo, posebno Baudelaira, in je kot urednik Cankarjeve zalobe veliko prispeval k izdajam modernih svetovnih
avtorjev.
RAFKO VODEB
(1922)
Pesnik in publicist. Rojen 26. 7. 1922 v Dolenji
vasi pri Artiah. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, zaradi okupacije pa maturiral 1941 v Ljubljani. Nato je bil poslan na bogoslovni tudij v
Rim na univerzo Urbaniana, magistriral iz teologije in lozoje, bil ordiniran 1948, opravljal
mesto podravnatelja na Pontizio collegio Urbano, nato od 19581962 tudiral umetnostno
zgodovino v Louvainu, po vrnitvi pa predaval na
Urbaniani. Leta 1971 se je vrnil v domovino in
predaval na Teoloki fakulteti v Mariboru in bil
urednik pri Mohorjevi drubi v Celju. V Rimu je
natisnil pesniko zbirko Kam plovejo oblaki (skupaj s prevodom v italijanino, 1953), v Buenos
Airesu je izla zbirka lovek sem (1958), v domovini pa zbirka In vse bo lu (1994). Eseje, kritike in
lanke je objavljal v zdomskih glasilih in matinih publikacijah.
ANTON VODNIK
(19011965)
Pesnik in esejist. Rojen 28. 5. 1901 v Podutiku pri
Ljubljani. Obiskoval je kojsko klasino gimnazijo, matura 1920, potem je tudiral umetnostno
zgodovino in doktoriral 1927. Urejal je revijo Kri
na gori, kot urednik je bil najdlje zaposlen pri
Jugoslovanski knjigarni in pri Mohorjevi drubi,
po vojni pri Dravni zalobi Slovenije. Umrl je v
Ljubljani 2. 10. 1965. Bil je duhovni vodja nove
mladokatolike generacije, mono vplival z zgod-

njima pesnikima zbirkama alostne roke (1922)

in Vigilije (1923). Pozneje so izle e naslednje
zbirke: Skozi vrtove (1941), Srebrni rog (1948),
Zlati krogi (1952), Glas tiine (1959) in Sonni
mlini (1964). S lanki in eseji sodeloval v Kriu
na gori in Domu in svetu.
FRANCE VODNIK
(19031986)
Pesnik, esejist, kritik in prevajalec. Rojen 5. 3.
1903 v Podutiku pri Ljubljani. tudiral je slavistiko, diploma 1928, strokovno se je izpopolnjeval v Krakovu. Bil srednjeolski profesor, med
ivkovievo diktaturo odpuen. Med okupacijo
v taboriu Gonars, po vojni poueval na I. dravni gimnaziji v Ljubljani. Umrl 14. 8. 1986.
Izdal je pesniko zbirko Borivec z Bogom (1932),
pozneje se je posvetil gledaliki kritiki, pisal
lanke in eseje iz obmoja literature, knjino:
Ideja in kvaliteta (1964), Kritina dramaturgija
(1968), Prevrednotenja (1971), Misli in presoje
(1985), Dialektika in metazika slovenstva (1985).
Uredil je antologijo Slovenska religiozna lirika
(1928). Prevajal je iz poljine, zlasti Reymonta.
BOO VODUEK
(19051978)
Pesnik, publicist in prevajalec. Rojen 30. 1. 1905
v Ljubljani. Konal je lozofsko in pravno fakulteto in pred vojno delal v razlinih pravnikih
slubah, po vojni pa je postal znanstveni sodelavec na Intitutu za slovenski jezik pri SAZU.
Umrl v Ljubljani 28. 7. 1978. Najprej je bil somiljenik in sodelavec revije Kri na gori, nato
preobrat v nasprotno smer, kar se je izrazito pokazalo tudi v pesniki zbirki Odarani svet (1939), ki
pomeni enega najpomembnejih literarnih mejnikov med obema vojnama. S poezijo se je ukvar237

jal tudi po vojni, preteno pa se je posveal prevodom. Prevajalski vrh je dosegel s prevodom
prvega dela Goethejevega Fausta (1955).
VITAL VODUEK
(19061973)
Pesnik in liturgini pisec. Rojen 25. 4. 1906 v
Ljubljani. Konal je gimnazijo 1924, nato tudiral
bogoslovje, posveen 1929. Po nekajletnem kaplanovanju je odel med slovenske izseljence v
ZDA, prevzel slovensko-hrvako upnijo v San
Franciscu, kjer je umrl 27. 5. 1973. Pisal je izrazito
religiozno poezijo in 1928 izdal edino pesniko
zbirko Pesmi, tudi v Ameriki nadaljeval s pesnikovanjem. Opazen dele v njegovem delu imajo
liturgini spisi.
HERMAN VOGEL
(19411989)
Pesnik, publicist in prevajalec. Rojen 17. 7. 1941 v
Lomu nad Meico. Gimnazijo je konal na Ravnah
na Korokem, matura 1961, nato je na ljubljanski
univerzi tudiral slavistiko, diploma 1967. Strokovno se je izpopolnjeval v Pragi in v Bratislavi.
Najprej je bil novinar pri Delu, nato glavni urednik
pri zalobi Obzorja v Mariboru. Tu je umrl 17. 5.
1989. Pisal je reeksivno poezijo in izdal ve zbirk:
Razdaljke rastejo (1968), Ko bom bog postal (1970),
Romantika je iz groba vstala (1974), Osoje (1977),
Pajevina in sveder (1986). Objavljal je literarne
kritike in eseje, prevajal pa najve iz eine.
DANE ZAJC
(1929)
Pesnik in dramatik. Rojen 26. 1o. 1929 v Zgornji
Javorici pri Moravah. Med vojno je izgubil dom
in oeta, zato je po vojni veinoma ivel po dijakih domovih, konal gimnazijo in se zaposlil kot

knjiniar v Pionirski knjinici v Ljubljani. S pesniko zbirko Pogana trava (1958) je odloujoe
posegel v povojno slovensko literarno dogajanje.
Doslej je izdal e naslednje zbirke: Jezik iz zemlje
(1961), Ubijavci ka (1968), Roengruntar (1975),
Si videl (1979), Zarotitve (1985) in Dol, dol (1998).
Ustvaril je vrsto dramskih besedil, med njimi ve
poetinih: Otroka reke (1963), Potohodec (1971),
Likvidacija (1972), Voranc (1978), Kalevala (1985),
Medeja (1988), Grmae (1995), dodati pa je potrebno e lutkovno igro Mlada Breda (1981). Pie
pesmi, prozo in igrice za mladino: Bela maica
(1968), Abecedarija (1975), ivali na dvoriu (1975),
V cirkusu (1976), Na papirnatih letalih (1978),
Kralj Matja in Alenica (1978), Petelin se sestavi
(1978), Lokomotiva (1980), Letea hiica (1981),
Koija (1982), Zakaj in vpraaj (1991). Objavlja
tudi reeksije o poeziji in pesnikem ustvarjanju.
URO ZUPAN
(1963)
Pesnik in publicist. Rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah.
Na ljubljanski univerzi je tudiral primerjalno
knjievnost in sociologijo kulture. Doslej izdal
pesnike zbirke: Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in
vrabec (1999). Publicistika: Svetloba znotraj pomarane (1996).

238

OTON UPANI
(18781949)
Pesnik, dramatik in prevajalec. Rojen 23. 1. 1878
v Vinici v Beli krajini. Gimnazijo je najprej obiskoval v Novem mestu, nato v Ljubljani, matura
1896. Seznanil se je s Cankarjem, Kettejem in
Murnom ter nekaj asa deloval v znameniti literarni Zadrugi. Na Dunaju je tudiral zgodovino
in zemljepis, se ve let preivljal kot domai uitelj na tujem, nato se je vrnil v Ljubljano, kjer je
bil najprej mestni arhivar, nato pa se je zaposlil
v Drami kot dramaturg in upravnik. Umrl v Ljubljani 11. 6. 1949. S pesniko zbirko aa opojnosti
(1899) je odprl pot moderni slovenski poeziji,
pesniko ustvarjanje pa nadaljeval v zbirkah ez
plan (1904), Samogovori (1908), V zarje Vidove
(1920) in Zimzelen pod snegom (1945). Napisal
je dve drami: No na verne due (1904) in Veronika Desenika (1924). Uveljavil se je kot klasik slovenske otroke poezije v zbirkah Pisanice (1900),
Lahkih nog naokrog (1913), Sto ugank (1915) in
Ciciban in e kaj (1915). Veliko je prevajal iz angleine (Shakespeare, Shaw), nemine (Hofmannsthal), francoine (Molire) in panine
(Calderon).

K ureditvi izbora

Obsenost gradiva je narekovala tako ureditev, da bi celota ostala pregledna, hkrati pa ne bi bila okrnjena njena specina problemska sestava.
Sama od sebe se mi je ponujala trodelna ureditev glede na tematiko in
notranjo problemsko razlenjenost. Uvodni del zajema pesmi, ki bi jih bilo
mogoe oznaiti kot spoznavalske pesmi, torej tiste, v katerih je izpovedana
neposredna izroenost duhovni sferi absolutnega, pri nas kranskega Boga,
ob njih pa tudi tiste, ki izraajo globok dvom, torej muko negotovosti in
kolebanja ali celo zanikovanja. Spoznavalskodvomljivski cikel je potemtakem uvod v slovensko duhovno pesnitvo in nakazuje irino njenega
prostora, medtem ko osrednji del predstavlja cikel razmiljujoe in razpoloenjske lirike, tisti del, v katerem je razmerje med osebnim in bojim
najbolj uravnano, v vsakem pogledu ustvarjalno, loveko spodbudno.
Sklepni cikel zdruuje slavilne, zahvalne in proenjske pesmi, v njih pa
praviloma zasledimo odnos popolne predanosti svetemu, e posebej pa
zaupanje v veno previdnost, torej neposredno vero v obstajanje nadnaravnega, bojega. Uvranje pesmi ni bilo vedno lahko, kajti nekatere
pesmi vsebujejo tudi po dva ali ve elementov nae cikline trodelnosti. V
takih primerih je odloal najizraziteji izpovedni poudarek.
Pesmi so v vseh ciklih razvrene po rojstnih letnicah avtorjev, kar sicer
vsebinsko ni vedno optimalno, je pa dovolj trden temelj, ki lahko tudi
bralcu omogoa asovno orientacijo. Naelno je prednost dana posameznim
pesmim, avtorji so navedeni samo informativno, nismo se pa mogli odloiti
za navidezno anonimnost, ki jo je v svojem izboru Slovenske religiozne
lirike (1928) uporabil France Vodnik. tevilna zastopanost avtorjev v
posameznem ciklu je odvisna od sicernje udeleenosti izbranih pesnikov
v celotnem duhovnem ustvarjalnem procesu, kar posredno govori tudi o
generacijski zastopanosti oziroma o duhovni usmerjenosti literarnih obdobij
od romantike do danes. Uredniku je lo tudi za to, da bi opozoril na tipine
primere duhovnih pesmi v posameznih dobah, ne glede na pesniko ime.
V tem smislu je zlasti znailno povojno razdobje, ko je bila duhovna,
religiozna tematika potisnjena na obrobje ali celo v podzemlje, pa je zaradi
tega tudi izbor nujno samosvoj.
239

$
Antologija Slovenska duhovna pesem prinaa nov
in izviren izbor poezije od Preerna do
generacije pesnikov, rojene v estdesetih. France
Pibernik, pesnik in avtor tevilnih pomembnih
knjig o slovenski literaturi, kategorijo
duhovnega namre razume v irokem, vendar ne
ohlapnem smislu: pomeni mu ustvarjalno
odzivanje na skrivnost Transcendence, ki se sicer
navezuje na kranski simbolni svet, a ga lahko
tudi povsem preoblikuje in vgradi v samosvoje
izrekanje resninosti ali jezika samega. Tako med
avtorji duhovne pesmi ne najdemo le piscev
religiozne poezije, ampak antologija
predstavlja (p)oseben presek celote
slovenskega pesnitva.

240