U M E T N O ST z a 1 . i n 3 .

le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

I. del
U M E T N O S T
Je splono ime za lovekovo oblikovanje in izraanje na razlinih podrojih
(glasba, likovna umetnost, knjievnost, gledalie, ), v omejenem pomenu pa
ime za likovno umetnost (arhitekturo, slikarstvo, kiparstvo, grafiko, umetno obrt,
oblikovanje). Umetnost e od nekdaj nastaja iz loveke nuje po vsestranskem
izraanju in posredovanju misli in ustev. V starih razvitih kulturah je bila
umetnost dolgo najtesneje povezana z verovanjem in obredi (svetia,
upodobitve bogov). Tudi v srednjem veku je bila umetnost v veliki meri v slubi
religije, ki je bila vse do baroka za mnoga umetnika podroja odloilna. Danes
pod besedo umetnost razumemo vse tiste dejavnosti, katerih namen je
ustvarjanje del z estetsko vrednostjo.

U M E T N O S T N A Z G O D O V I N A
To je humanistina veda, ki se ukvarja z deli likovne umetnosti in umetniki.
Obravnava jih kot izraz idej in estetske obutljivosti v doloenem asu in
prostoru. Umetnostna zgodovina skua odgovoriti na vpraanja: kaj izraa
doloena stvaritev, kaj je pomenila v svojem asu, komu je bila namenjena,
kaken je bil njen pozneji vpliv, itd. Umetnostna zgodovina ohranja spomin na
umetnine, jih pojasnjuje in skua pokazati in razkriti okoliine, ki prispevajo k
njihovemu celotnemu razumevanju, hkrati pa sodeluje s strokami, ki si
prizadevajo, da bi jih zavarovale pred propadanjem in unienjem.

Vsebinska analiza likovnega dela

Ko se sreamo z upodobitvijo, nas zanima, kaj hoe povedati, kakna je vsebina
in kaken je njen pomen. Pri tem sta v veliko pomo dve pomoni vedi:
i k o n o g r a f i j a se ukvarja z opisom in poimenovanjem ter z doloanjem
upodobljene snovi, i k o n o l o g i j a pa razlaga, interpretira upodobitev in
poskua ugotoviti njeno celovitost. Pri tem uporablja pi sne vire (knjievna dela,
zgodovinske vire, nabona dela), upoteva drubene okoliine, naronikove
nazore in priakovanja (pisma, pogodbe), razkriva prikrite pomene v upodobitvi,
itd.).

Likovna snov ali tema je izraz, ki nam pove, od kod je upodobitev vzeta
(oznauje vejo celoto, ki ji delo pripada). Govorimo o mitoloki, zgodovinski,
literarni in naboni snovi. (Slika 1)

Vsebina likovnega dela oznauje opredelitev upodobljenega. Loimo stvarno

vsebino (kar vidimo), ustveno vsebino (kar izpriuje) in sporoilno vsebino (kar
nam upodobitev z vsemi okoliinami sporoa). (Slika 2)

Likovni motiv pomeni vsebinsko jedro slike, je tisto, kar slika neposredno
predstavlja in je pogosto enak naslovu.

1
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

Med n a b o n e m o t i v e uvramo tiste, ki predstavljajo vsebine iz svetih

besedil, upodabljajo bogove in svete osebe, nam posredujejo pogled na obredje,
na prizore iz zgodovine neke vere, itd. Pri nas so najpogosteje svetopisemske
vsebine, kasneje pa so se jim pridruile e svetnike legende. Zaradi svojih
simbolnih vlog pa so dobile sakralni pomen tudi nekatere ivali, rastline in
predmeti. P o s v e t n i m o t i v i so tisti, ki upodabljajo neposveene
(nereligiozne) dogodke in osebe, literarne in zgodovinske motive in neposredno
prepoznavne motive.
Meja med nabonimi in posvetnimi motivi velikokrat ni ostra, med njimi so
tevilne povezave. Pri doloanju, kaj je upodobitev s posvetno in kaj z religiozno
vsebino je najpomembneji namen, zaradi katerega je delo nastalo. Med literarne
motive tejemo vse, ki izvirajo iz literature (mitologije, knjievnosti,
zgodovinskih spisov, znanstvenih del, itd.).

Najpomembneji neposredno spoznavni motivi:

G l a v a - motiv loveke glave brez izraenih karakternih znailnosti (glava
umetnika zanima samo kot posebna, razgibana forma). (Slika 3)
P o r t r e t - umetnik ie telesne in zlasti duevne podobnosti z
upodobljenimi (preko originalne fizine oblike podaja originalno psihino
obliko posameznika). Portretist je poseben, psiholoko nadarjen umetnik, ki
zna najti na lovekovem telesu in obrazu tisto originalnost, po kateri se ljudje
loimo med seboj. Loimo tri vrste portreta: idealni portret je tisti, kjer
umetnik zanemari vse neproporcionalno in poudari le skladno, naturalistini
portret je tisti, ki zanemarja proporcionalno in poudari le n eskladno, realni
portret pa je tisti, kjer se najde najbolja zveza med idealnim in
naturalistinim. (Slika 4)
A v t o p o r t r e t ali lastna podoba je neke vrste likovna avtobiografija.
Umetnik ne podaja samo telesnih znailnosti svojega obraza, prodre ti poskua
tudi v svojo duo in pokazati, kako sam gleda nase, lahko pa pokae tudi svoj
pogled na ivljenje in umetnost. (Slika 5)
K a r i k a t u r a je ena izmed poglavitnih vrst likovnega humorja. V glavnem
je povezana s lovekom, na katerem odkriva smeno. V tem smislu je v
karikaturi ve stopenj - od rahlega namigovanja, dvoumnosti, roganja,
zasmehovanja, ironiziranja, sarkazma in cinizma . (Slika 6)
F i g u r a podaja obleeno loveko postavo. Po motivu se deli na anrsko,
zgodovinsko, mitoloko, religiozno in etnografsko. Je dragoceno prievanje o
nainu oblaenja v posameznih obdobjih . (Slika 7)
A k t je loveko telo, upodobljeno brez obleke. Po stopnji razkritosti loimo
med aktom in polaktom. loveko telo je od nekdaj zelo privlano za
umetnike zaradi oblik, barv, simetrije, proporcev in je ravno zaradi tega
eden najstarejih motivov v loveki zgodovini. Lahko pa bi se reklo, da je akt
neke vrste dokument o umetnikovem psihinem in fizinem razmerju do
lastnega in tujega telesa. (Slika 8)

2
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

T i h o i t j e je motiv, v katerem so upodobljeni razni predmeti, rastline in

mrtve ivali. Precej asa je trajalo, da je postalo samostojni motiv (v baroku).
Oblikovala so se tematsko zaokroena tihoitja (sadna, cvetlina, glasbena,
kuhinjska, lovska). "Vanitas" (nievost) se imenuje tihoitje posebne vrste, ki
izraa predvsem misel na propadanje, smrt (peena ura, mrtvaka lobanja,
utrnjena svea, itd.). (Slika 9)
K r a j i n a ali p e j s a je motiv, ki kae naravo. Lahko je gorska,
gozdna, poljska, rena ali morska (marina). Kadar podaja iroke poglede na
mesta ali pokrajino, se imenuje panorama, e pa kae trge ali ulice, se
imenuje veduta. Posebna vrsta je ruinizem, kjer se upodablja stare
arhitekturne spomenike v ruevinah. Krajino delimo e na vizualno (nastalo z
neposrednim opazovanjem narave) in domiljijsko (nastalo s kombiniranjem
elementov vizualne krajine v domiljiji). (Slika 10)
I n t e r i e r predstavlja notranjino kake stavbe in je bil v mnogih obdobjih
bolj postranskega znaaja, sluil je samo kot ozadje drugim motivom . (Slika 11)
a n r je slika vsakdanjega ivljenja in tako pomembno prievanje o
lovekovem ivljenju v razlinih zgodovinskih obdob jih. Pomembno je tudi to,
da se na upodobitvah pojavljajo preprosti, navadni ljudje. (Slika 12)
A n i m a l i z e m je upodabljanje ivali. Vsako obdobje je dajalo prednost
tisti ivali, ki je bila s posebnostmi svoje narave in oblike podobna njegovemu
etinemu in estetskemu znaaju. (Slika 13)

Simbol, atribut, poosebitev in alegorija

S temi izrazi se v likovnih delih pogosto sreujemo, ne glede na to, ali gre za
posvetne ali nabone upodobitve.
Simbol v likovni umetnosti pomeni sporoilo v obliki podatka, ki je lahko
predmet (ival, rastlina, oseba), znamenje (tevilo, geometrijski lik) ali pojav
(barva, naravni pojav), idr. Z njegovo pomojo prepoznamo pomen upodobitve
(tehtnica je simbol pravice, bela barva je simbol istosti). Simbol nadomea
upodobitev oseb - kadar pa se pojavi skupaj z njimi, ga imenujemo atribut.
Atribut: upodobljeni osebi dodano prepoznavno znamenje, ki simbolizira:
1. njen poloaj (tiara papea, krona ali ezlo vladarja), 2. njeno osebo (strela
Zevsa gromovnika, trizob Pozejdona, boga morja), 3. funkcijo ali poklic
(tehtnica pravinost, kotomer stavbenika). V nasprotju s simbolom atribut ni
samostojen oziroma ne nadomea oseb.
Poosebitev ali personifikacija je uteleenje, poloveenje (bogov, lastnosti,
pojmov). Nastopa takrat, ko je npr. pojem upodobljen kot oseba (deklica z
itnimi klasi je poosebitev Poletja, ena s tehtnico pa Pravice).
Alegorija ali prispodoba je prikazovanje abstraktnega v konkretni obliki, je s
podobo opisan pojem, potek ali stanje (npr. usmiljenje, vojna, melanholija),
veinoma s personifikacijo (smrt kot okostnjak s koso, strah kot furija ipd.).
Pomeni upodobitev, pri kateri izvemo njen pomen iz razmerja med vsemi
upodobljenimi prvinami. Alegorija ponazarja pojme (Svoboda, Domovina),
dogajanje v naravi (Pomlad) ali obutja (Minevanje).

3
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

Oblikovna analiza likovnega dela

Vsako likovno delo ima svojo zgradbo - oblikovne prvine, ki jih je umetnik
uporabil pri "gradnji" svojega dela. Temeljne likovne prvine so toka, linija,
barva, svetloba, povrina, prostor, perspektiva in kompozicija.

Toka je kot likovna prvina lahko prostorska ali ploskovita oblika, ki "ujame in
zadri pogled". Lahko je okrogle ali druge oblike, velika ali majhna. Je osnovna
enota, ki pa lahko nastopa v zaporedju bolj ali manj enakovrednih tok in tako
sodeluje pri oblikovanju projekta.

Linija je ena temeljnih likovnih prvin, ki govori o gibanju v prostoru. Razline

smeri njenega gibanja razlino obutimo (navpinica deluje aktivno, vodoravnica
pa pasivno).

Barva in svetloba sta prvini, ki bistveno doloata znaaj dela. Naravne in

umetne barve in prav tako naravna in umetna svetloba vplivajo na lastnosti
upodobljenega objekta. B a r v a ima lahko simbolien pomen (bela oblaila
angelov so simbol njihove istosti), vlogo opisovalca (bela za zimsko vzduje), je
sredstvo za doseganje posebnega vpliva na gledalca ali pa samostojna slikarska
tema. S v e t l o b a je prvina, ki sodeluje pri ustvarjanju prostornine,
kompozicije ter pri zaznavanju objektov in celote.
e so telesa naslikana brez senenja in sence, delujejo plosk ovito in prostor okoli
njih izgubi svojo osnovno vrednost, tretjo dimenzijo oz. globino. Pri
obravnavanju svetlobe sta posebej znailna dva izraza: c h i a r o s c u r o
(svetlo-temno) in s f u m a t o (zastrtost barv, megliavost).

Povrina: uinek dela je tesno povezan z materiali, tehnikami in orodji, ki jih

uporablja umetnik. Barvo lahko nanaa s tankim opiem ali lopatico, rokami ali
direktno iz tube in uporablja razline tehnike. Povrina je s svojo obdelanostjo,
razgibanostjo in barvo pomembna sestavina v dojemanju celote. Na zglajeni
povrini se svetloba odbija in prispeva k druganemu uinkovanju stvaritve kakor
na hrapavi.

Prostor: povrina papirja ali platna je za slikarja povrina, po kateri

razporedi linije, barve in predmete, ki, glede na nain postavitve, ustvarjajo
v t i s p r o s t o r a. Ta se lahko ujema z izkunjo realnosti, lahko je
brezkonen ali pa ga sploh ni. Prostor, globino in oddaljenost upodobljenih
objektov dojemamo tudi glede na nae mesto (je naslikan tako, da se razteza v
viini naih oi ali pa gre za pogled z viine ali s tal).
V kiparstvu je element prostora povezan z maso, otipljivimi lastnostmi plastike in
s prostorom, ki ga kip izrablja okoli sebe (ta je lahko bistveno veji od mase). Tu
je pomemben tudi "zunanji" prostor, ki omogoa pogled na delo.

4
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

Perspektiva
oznauje nain upodabljanja teles v razmerju do prostora .
Umetniki so se na razline naine lotevali upodabljanja v globino razvrenih
teles. Govorimo o vertikalni, konceptualni, osni, ukrivljeni, linearni, zrani ,
svetlobni in barvni perspektivi, o ptiji in abji perspektivi, o skrajavah, itd.

V e r t i k a l n a p e r s p e k t i v a je nain prikazovanja prostora, pri katerem se

tridimenzionalni prostor prikazuje na ravni ploskvi tako, da se predmet, ki je v resnici
za prvim predmetom v globini, na sliki nahaja nad prvim predmetom. Tako je
vertikalno nanizanih ve planov slike - eden nad drugim. Nikjer se ne prekrivajo, kar
se sicer pogosto dogaja. Pravilno "branje" take slike je od spodaj navzgor.

K o n c e p t u a l n a p e r s p e k t i v a je nain upodabljanja teles s takega

zornega kota, da so pred nami v najbolj znailnem pogledu. Tako je npr. oseba
upodobljena v kombinaciji glave in nog s strani ter elno postavljenega trupa. Gre za
upodobitev zamisli (koncepta) o loveku, naravi in pre dmetih okoli njega. Vertikalna
in konceptualna perspektiva sta znailni za egipansko slikarstvo, podobno je tudi na
asirskih reliefih ter v grkem in etruanskem vaznem slikarstvu. (Slika 14)

O s n a p e r s p e k t i v a: prostor je jasno zamejen in odprt kot oder - kot bi katli

odvzeli sprednjo stranico. e bi podaljali linije, ki se pojavljajo na taki sliki, bi videli,
da se v globini ne stikajo v eni sami toki, ampak so stine to ke razporejene po
navpini osi.

U k r i v l j e n a p e r s p e k t i v a nastane takrat, kadar je slika sestavljena iz

ve prostorskih izsekov. Neskladje nastane pri povezovanju ve enot in pri
povezovanju notranjosti z zunanjostjo (nepravilna velikostna razmerja).

L i n e a r n a p e r s p e k t i v a nastane v poznem 14. stoletju kot posledica

mone tenje po priblievanju k vizualni resninosti v slikarstvu. Temelji na
zakonitosti, da se predmeti z oddaljevanjem od gledalca navidezno zmanjujejo .
Ugotovili so, da se vse vzporedne linije, ki so pravokotne na vi dno polje, stikajo v eni
sami toki na horizontu (v oiu). V praksi je to pomenilo, da so slikarji najprej
naslikali geometrijsko konstrukcijo prostora in nato razporejali in usklajevali velikost
oseb in predmetov. (Slika 15)

Z r a n a p e r s p e k t i v a temelji na naravnem pojavu, saj se zaradi vpliva

atmosfere oddaljenim predmetom spreminjajo obrisi (v prvem planu so ostri, v daljavi
se mehajo in izgubljajo), barvni odtenki (v prvem planu so ivi, z oddaljenostjo
postajajo medli), kontrasti svetlobe in sence (spredaj ostri, oddaljeni nejasni) in
barve (v bliini razloimo celoten barvni spekter, z oddaljenostjo pa vse barve
postajajo modrikasto-sive).

5
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

B a r v n a p e r s p e k t i v a temelji na dejstvu, da se nam nekatere barve zdijo

prostorsko blije, druge pa bolj oddaljene. Tople barve (rdea, oranna in rumena) se
navidezno pribliujejo, hladne (modra, zelena, vijolina) pa oddaljujejo. Pri tem je
potrebno upotevati tudi medsebojno uinkovanje barv (enaka vij olina bo ob modri
videti topla, ob rdei pa hladna). Uinek globine se dosega samo s spreminjanjem
barv, vsi obrisi predmetov so ostri in vse barve so enako ive. Mnoge moderne slike
gradijo dojemanje prostora samo z barvno globinsko lestvico.

C h i a r o s c u r o ustvarja obutek globine na sliki z zelo dramatinimi kontrasti

med svetlimi in temnimi deli slike. Osvetljeni deli se nam zdijo bliji, zatemnjeni pa
bolj oddaljeni.

S k r a j a v e so se pojavile potem, ko so umetniki v celoti obvladali linearno

perspektivo. Posebej v iluzionistinem slikarstvu so pogosto zelo dramatine. Gre za
nenavadne poglede in zorne kote (pogled na loveka od zgoraj, pogled od stopal proti
glavi).

Kompozicija
je razporejanje likovnih elementov in vzpostavljanje odnosov med njimi. V zgodovini
umetnosti so umetniki uporabljali razne regulatorje (sredstva za urejanje). Eden
najenostavnejih je geometrija, ki sliki ali kipu daje preglednost in red - likovni smisel.
Poznamo odprto, sredino, simetrino, diagonalno, kro no, piramidasto, ploskovito,
svobodno, vodoravno, itd. kompozicijo. (Slika 16)

Morfoloki slogi ali obi likovni slogi

so kategorije, o katerih govori morfologija (oblikoslovje). Umetnine obravnava po
njihovih oblikovnih lastnostih, ki niso odvisne od zgodovinskih obdobij. Poznamo
tri razline morfoloke sloge.

P l o s k o v i t i s l o g izraa idejo upodobitve. Prvine so med seboj komajda

povezane, vsak element je loen z jasno poudarjenimi obrisi, prostor je nezakljuen
ali ga ni, liki so stisnjeni v ploskev in so videti anatomsko nelogini (izraajo idejo, ki
ni podrejena realizmu). (Slika 17)

P l a s t i n i s l o g je blizu videnemu in doivetemu. Prostor je realen in dololjiv.

Svetloba in senca ustvarjata vtis zaobljenosti predmetov in o seb ter doloata njihov
poloaj. Oblika in vsebina se ujemata (naelo realistinega pojmovanja snovi). Barve
so usklajene z resninimi. (Slika 18)

S l i k o v i t i s l o g posreduje takno podobo, kot jo sporoa obutek, vtis.

Upodobljena telesa in prostori niso razvidni na prvi pogled, prostor je poljubno
izrezan koek neskonnosti. Pogosto so poudarjeni gibi, razgibanost ter izrazita
ustvena stanja. Bistvo slikovitega sloga je v podreditvi mnogoterih sestavin
skupnemu uinku. (Slika 19)

6
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

II. del
L I K O V N E T E H N I K E

Risba in znailnosti osnovnih risarskih tehnik

R i s b a je temelj vsem likovnim umetnostim - je prvi nain, s katerim zane

otrok likovno govoriti in z njo se je zaela tudi zgodo vina umetnosti. V svojem
osnovnem bistvu temelji na rti.

O g l j e je med najstarejimi risalnimi materiali . Z ostanki zgorelega lesa so

prazgodovinski risarji risali ivalske in loveke podobe po stenah v jamah. rta
je mehka, prana in neostra, zato je idealno za risanje senc.

S r e b r n i s v i n n i k so uporabljali risarji, ki so eleli risati natanno,

isto in trdno. Sestavljen je iz zmesi srebra, svinca in kositra. Bil je priljubljeno
orodje v renesansi, ko je bil risarski ideal znanstvena natannost. Z njim so
izrisovali predvsem detajle.

S v i n n i k ima precej iroko skalo tonov (od bledo sive do rne) in ga radi
uporabljajo tako slikarji kot kiparji pri risanju osnutkov (t.i. tudij). Narejen je iz
grafita.

K r e d a je raznobarvna, glavne barve so rna, rjava, bela in rdea (sangvina).

rta je lahko ostra kot pri svinniku ali pa prana kot pri oglju.

P e r o (gosje, krokarjevo, labodje, ) omogoa risanje rt razlinih lastnosti: od

zelo tanke pa do precej debele ob monejem pritisku. Kovinsko pero omogoa
izredno jasnost in ostrino risbe. Lavirana risba nastane tako, da risar na s
peresom narisani risbi na doloenih mestih raztopi rjavo barvo (risba se imenuje
sepija) ali rno barvo (risba se imenuje grizaj). Z menjavanjem gosteje in
redkeje meanice se ustvari obutek globine.

o p i omogoa risanje od zelo debelih do najtanjih rt: pomoimo ga v tu

in ga bolj ali manj pritisnemo.

T r s t i k a je priostreno bambusovo steblo, namoeno v tu. Njeno navidezno

togost so izkoristili tisti risarji, ki so eleli z grobo rto zapustiti moan vtis.

7
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

Grafika in znailnosti osnovnih grafinih tehnik

Grafik je ravno tako risar, vendar se od navadnega risarja loi po tem, da svojo
risbo razmnoi v ve primerih. To dosee z uporabo razlinih grafinih tehnik.
Vsem je skupno to, da imajo podlago (matrico), na kateri grafik s posebnimi
postopki naredi risbo kot predlogo in potem z nje odtisne veje tevilo "risb", ki
se imenujejo grafini listi.

Vsak grafini list posebej je original in mora biti signiran (podpisan, oz.
opremljen z doloenimi podatki). Ti so: zaporedna tevilka odtisa, tevilo odtisov
v seriji (npr.3/15), grafina tehnika, naslov, podpis in datum. Po nainu obdelave
matrice in nanosu barve se deli grafika na visoki tisk (lesorez, linorez), globoki
tisk (bakrorez, jedkanica, suha igla), ploski tisk (monotipija, litografija) in
sitotisk (tiskanje skozi fine mreice - sita). Nekaj osnovnih grafinih tehnik:

L e s o r e z je dobil ime po hrukovem ali enjevem lesu, ki se ga uporablja za

matrico. Z noki lesorezec izrezuje povrine, ki bodo na odtisu bele,
nedotaknjena pusti tista mesta, ki bodo obarvana. rta je kompaktna in mona.
Naknadno je mogoe odtisniti e nekatere dele v barvi - barvni lesorez. Ker je
barva odtisnjena s ploe, ostane enakomerna po celotni povrini in ni svetlo-
temnih prehodov.

B a k r o r e z nastane z rezanjem risbe v kovino (bakreno ploo). Uporablja se

ostro in mono ilo ali dleto, takna je tudi narava rt. Tiskarska barva se vtira v
izrezane dele in se nato pod monim pritiskom odtisne na papir.

J e d k a n i c a nastane s pomojo keminega postopka. Bakreno ali cinkovo

ploo se premae s posebno smolo in nato umetnik z lahko, drobno iglo rie
motiv. rta je lahko izredno tanka in fina. Celo ploo nato potopi v raztopino
kisline. Na mestih, kjer je bila med risanjem zaitna plast odstranjena, kislina
razira ploo. rte niso tako zelo enakomerne in ostre. To je ena najbolj
rafiniranih grafinih tehnik, ki omogoa irok razpon odtenkov.

L i t o g r a f i j a je tehnika, kjer je podlaga zglajena kamnita ploa, na katero

se rie risba s posebno litografsko kredo. Ploo se prelije z raztopino kisline, ki
deluje povsod tam, kjer ni risbe in tako spremeni strukturo ploe. Ploa se nato
oisti in namoi v vodi. Preko navlaene ploe se z valjkom nanese tiskarsko
barvo, ki se prime samo tam, kjer je bila prej risba. Deli ploe, kjer je delovala
kislina, pa barvo odbijajo in na odtisu ostanejo beli.

8
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

Slikarstvo in znailnosti osnovnih slikarskih tehnik

Slikarstvu je temelj izraza barvna ploskev - od risbe se loi predvsem po tem, da

risba temelji na rti, slika pa na barvi. Vendar ima v vsaki risbi svoj dele barva
in tudi v vsaki sliki ima dele risba. Slikarske tehnike se med seboj loijo po
barvah, razredilih, opiih in drugem orodju, po podlagah, itd.

P a s t e l je slikanje s suhimi barvnimi kredami. Tehnika slikanja obsega

predvsem nanaanje krede na hrapav papir, zato da se kredni prah ujame. Pri
slikanju se uporabljajo posebni pastelni opii in vata, da se zmehajo ostri
robovi in prehodi. Nazadnje je potrebno sliko zaititi z utrjevalcem.

A k v a r e l je slikarska tehnika z vodnimi barvami. Slika se na poseben papir,

ki se ga pritrdi na podlago in namoi z vodo. Slikanje se zane s svetlejimi
barvami in postopoma prehaja do temnejih. Belo barvo naeloma nadomesti
belina podlage. Razlivanje in prelivanje barv je ena izmed znailnosti tehnike.
Popravljanje posuene slike ni mogoe.

T e m p e r a se imenujejo barve, ki jih danes kupimo v tubi in se meajo z

vodo. V srednjem veku in renesansi pa so bile to barve, ki so se nanaale na
lesene ploe, izdelovali so jih pa iz barv v prahu, ki so jih meali z jajci, kisom
in vodo. Barve so gosteje kot pri akvarelu, prekrivajoe in precej iste, odtenki
so zastrti in umirjeni.

O l j e je tehnika, kjer se barve meajo z lanenim oljem ter se nanaajo na

platno s opiem. Danes je to najbolj razirjena slikarska tehnika zaradi mnogih
dobrih lastnosti, med njimi so ivost in bleavost barv, katerih razpon je
ogromen - od najgloblje sence do najveje svetlobe, lazurnost (vidnost spodnjih
barvnih plasti skozi gornje), monost izdelave najbolj finih detajlov pa vse do
debelih, pastoznih nanosov, monost dopolnjevanja e posuene slike, poasno
suenje, itd. Ena izmed pomembnejih slabosti te tehnike je obutljivost barv,
saj posebno rumena sasoma potemni, pa tudi pojav raz pok zaradi
neenakomernega krenja in raztezanja barv.

E n k a v s t i k a je tehnika, ki je podobna oljnim barvam, stara pa je priblino

1800 let. Barvila se meajo z voskom in nanaajo s segreto kovinsko paliico na
leseno, marmorno ali slonokoeno ploo. Posebej razirjena je bila na obmoju
Egipta, kjer so tako naslikali portretne podobe pokojnikov in jih polagali na
pokrove sarkofagov. Barve so e danes izredno ive in svee.

F r e s k a je dobila ime zaradi njene znailne podlage, ki je sve omet

(italijansko "al fresco" - na svee). Slikar naredi zmes iz drobnega marmornega
peska in apna in z njo prekrije del stene, ki jo bo poslikal v enem dnevu. Na
mokro zmes nanaa barve, ki so zmeane z apneno vodo. Pred delom je potrebno
pripraviti t.i. karton (skico). Barve se med suenjem veejo z omet om in zaradi
tega je freska zelo obstojna.

M o z a i k je tehnika, pri kateri mozaicist v mokro malto vstavlja raznobarvne

marmorne, keramine, zlate in steklene kocke. Tudi tukaj je potrebno najprej
pripraviti karton. Poznamo rno-bele in barvne mozaike. Tehnika uinkuje izredno
bogato in bleavo, saj vsak delek posebej odbija svetlobo. Natannost mozaika
je odvisna od velikosti posameznih kamenkov.

9
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

V i t r a so zaeli izdelovati takrat, ko je umetnikom uspelo s keminimi

spojinami obarvati steklo (npr. manganov oksid daje modro barvo, elezov pa
rdeo). Posamezne kose stekla povezujejo svineni trakovi, vse skupaj pa se
vstavi v okenski okvir. Ko skozi steklo posije svetloba, postanejo barve izredno
bleee. Ta tehnika ne dovoljuje majhnih detajl ov, zato jih je potrebno
naknadno naslikati.

T a p i s e r i j a je dragocena slikarska tehnika, ki nastane z ronim tkanjem na

statvah. Najpogosteja materiala sta volna in svila, vasih pa so lahko dodane
tudi zlate in srebrne niti.
Navadno je velikih dimenzij, njena prvotna naloga pa je bila prekrivanje notranjih
zidov zaradi toplote. Kasneje je postala izrazito dekorativna. Karton se postavi
pod napeljane niti osnove, kar omogoa pravilno menjavanje barv.

Kiparstvo in osnovne znailnosti kiparskih materialov

Medtem ko je slikarstvo dvodimenzionalna, je kiparstvo tridimenzionalna

umetnost. Kiparstvo se deli na r e l i e f n o in o b l o. Pri prvem je obdelana
samo ena stran ploskve, ki bolj ali manj izstopa iz podlage ( visoki, nizki ali
globoki relief), druga stran pa je ponavadi prislonjena ob steno, medtem ko je
oblo kiparstvo obdelano z vseh strani.
Posebnost kiparskih tehnik je v strukturi materiala: nekateri materiali so mehki
(glina, plastelin in vosek), drugi pa trdi (marmor, bazalt, les, slonova kost).
Strukturi materiala je potrebno prilagoditi tudi orodja za obdelavo in nain
obdelave (dodajanje in odvzemanje gradiva).

T e r a k o t a (glina in ilovica) je najmehkeji gnetljivi material. Njena obdelava

je enostavna, saj se jo lahko dodaja ali odvzema. Pogosto se jo ge in barva.

P o r c e l a n je podoben terakoti, le da se surovina zanj imenuje kaolin, je

svetle barve in bolj fine strukture, gati pa ga je potrebno pri mnogo viji
temperaturi - to mu daje vejo trdnost in sijaj. Uporablja se ga tako za malo
plastiko kot predmete za vsakdanjo uporabo.

B r o n - kip iz tega materiala nastane tako, da ga kipar najprej izdela iz gline,

potem naredi mavni model in nazadnje odlije. Ta tehnika je posebna zaradi
svoje pronosti (izdelati je mogoe skrajno dinamine motive), pa tudi zaradi
barve, saj sasoma potemni in dobi teak mraen ton. Zato dajejo bronasti kipi
vtis trdnosti in tudi motivi so pogosto temu prilagojeni (vojskovodje na konju,
divje ivali).

L e s ima togo strukturo, vendar pa le-ta pomaga kiparju izoblikovati motive, za

katere je znailna zbrana in vzviena dra, hkrati pa je dovolj mehak, da kipar iz
njega lahko izrezuje najbolj svobodne oblike.

S l o n o v a k o s t je kiparsko gradivo, pridobljeno iz slonovih okl ov. Je lep

material, ki zdruuje lastnosti lesa (mehkobo) in marmorja (beli blesk). Ker ga ni
na voljo v velikih kosih, so izdelki majhnih dimenzij (miniature). Danes je
trgovina s slonovo kostjo prepovedana zaradi nevarnosti izumrtja ivali.

10
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

K a m e n je med kiparskimi tehnikami nekaj takega, kar je olje med slikarskimi.

S svojimi razlinimi strukturami lahko daje priblien vtis slonove kosti, lesa ali
kaknega drugega kiparskega gradiva, vendar pa je tudi isto samosvoj material.
Kamen ima razlino trdoto in barvo. Obstaja veliko razlinih vrst, od krhkih
peencev do trdega eruptivnega kamna.

M a r m o r je masivna metamorfna kamnina, ki je nastala iz apnenca

(veinoma) ali dolomita. Poznamo bleee bele marmorje, ki so nastali iz istih
apnencev in marmorje z barvnimi progami in lisami, ki so nastali iz apnenc ev z
glinenimi primesmi, ki so se reklistalizirali (zelenkasti, modrikasti,rdekasti,
rumenkasti, sivi in rni). Sestavljen je iz brezbarvnih drobnih ali vejih zrnc z
ravnimi ploskvicami in se lesketa. Zaradi svoje lepote kiparji iz njega izdelujejo
skulpture, ki pa so precej podvrene vremenskim vplivom (kisel de).

Oblikovanje

I n d u s t r i j s k o o b l i k o v a n j e je noveje podroje likovne umetnosti.

Vpraanja, ki se tu postavljajo in reujejo, so v tesni povezavi z ivljenjem
vsakega posameznika, saj gre za predmete, ki jih potrebujemo v naem
vsakdanjem ivljenju. Danes nihe ne more rei, da ga ta vpraanja ne zanimajo.

Naela modernega industrijskega oblikovanja zahtevajo, da mora biti oblika

usklajena z materialom, iz katerega je predmet narejen. Vsak material, naj bo
naraven ali umeten (les, kovina, steklo, tkanina, plastika), ima posebne lastnosti
(trdoto, gladkost, barvo), ki predstavljajo njegov "karakter" in posebno lepoto.

Naloga oblikovalca je, da poskua najti takno obliko predmeta, s katero bo

najbolje izkoristil tehnine znailnosti materiala in monosti obdelave le -tega,
hkrati pa izpostavil njegovo lepoto.

Vizualne komunikacije

Soasnost dogajanja in prenosa informacij s pomojo interneta in televizije

spreminja celo Zemljo v "veliko vas". Vemo, da objektivna vizualna informacija
ne obstaja (vedno je odvisna od gledia). Novice na televiziji bodo poka zale le
neznaten delek celotnega dogajanja v svetu, saj je informacij preve.
Poleg tega pa nain prikazovanja slik (izbor in zaporedje), kot tudi dodan ustni
komentar, omogoajo, da se lahko vsak dogodek prikae na neteto razlinih,
celo nasprotujoih si nainov. eprav je po vplivu na prvem mestu (vsaj do
nedavnega je bilo tako), pa t e l e v i z i j a ni edino sredstvo vizualni h komunikacij.
Sem spadajo tudi i n t e r n e t, f o t o g r a f i j a in f i l m, poleg pa so brez
dvoma tudi vizualna sporoila, ki nas spremljajo na vsakem koraku.
Najizraziteja sporoila, vsaj v mestih, nam sporoajo i z l o b e in
p l a k a t i, ki lahko tako pozitivno kot negativno vplivajo na razvoj vizualne
kulture meanov. Plakati so tisto podroje likovnega izraanja, kjer so
sodelovali mnogi priznani umetniki modernega asa (Toulouse-Lautrec, Picasso,
Braque). Pogosto se imenujejo dela "uline galerije", vendar pa v niemer ne
zaostajajo za deli, ki so na ogled v galerijah.

11
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

Arhitektura in urbanizem

Arhitektura je umetnost oblikovanja prostora. Na podroje arhitekture spadajo

s t a v b a r s t v o (oblikovanje in konstruiranje hi), oblikovanje z u n a n j i h
p r o s t o r o v (parkov, ulic, trgov), oblikovanje n o t r a n j e o p r e m e,
u r b a n i z e m (nartovanje in urejanje naselij) in u r e j a n j e k r a j i n e.

V arhitekturi se na razline naine vedno prepletata notranji in zunanji prostor -

prostor, v katerega vstopamo, in prostor, iz katerega izstopamo. Na zunanje
prostore (ulice, trge) vpliva zunanja masa zgradb s svojimi fasadami, poleg tega
pa e ograje, stopnice, mostovi, vodnjaki, spomeniki, drevoredi in druge umetne
ali naravne zamejitve.

Stavbarska umetnost je glede na viino lahko razdeljena na dva dela:

n i z k e z g r a d b e: mostovi, hidrogradnje (vodne zapornice, jezovi,
nasipi), komunalne zgradbe (ceste, nadvozi, podvozi) in
v i s o k e z g r a d b e, ki vkljuujejo naslednje glavne skupine zgradb
glede na namen: stanovanjske zgradbe, namenjene bivanju in drubene zgradbe,
namenjene javnemu delovanju: ole, administrativno-upravne zgradbe, zgradbe
za zdravstvo, socialne ustanove, zgradbe za trgovino in gostinstvo, zgradbe za
kulturo, zgradbe za port in rekreacijo, sakralne zgradbe. Industrijske zgradbe so
namenjene proizvajanju razlinih dobrin.

Z razvojem civilizacije se ne spreminjajo le tehnike gradnje in estetski kriteriji,

ampak tudi namembnost zgradb. Tipe zgradb lahko razlikujemo tudi glede na
konstrukcijo in nain komponiranja arhitekturnih elementov.

Glede na vrsto gradnje loimo m a s i v n o in s k e l e t n o konstrukcijo.

Lahko gre tudi za kombinacijo obeh tipov. Masivno gradnjo predstavljajo
egipanske piramide in templji, romanske cerkve in gradovi. Kot pove ime, so
zgrajene iz masivnih sten, ki so lahko iz razlinih materialov (opene, kamnite).
Pri skeletni gradnji obstaja nosilno ogrodje, ki omogoa uporabo transparentnih
polnil, npr. stekla. Nosilno ogrodje je lahko kamnito, jekleno, leseno, armirano
betonsko Dober primer za skeletno gradnjo s kamnitim ogrodjem so gotske
katedrale. Skeletne konstrukcije iz 20. stoletja so predvsem iz jekla in
prednapetega armiranega betona.
Osnova vsake zgradbe je konstrukcija (sistem noenih in nosilnih elementov).
Lahko je vidna ali pa zakrita.

Nosilni elementi konstrukcije so v glavnem podporni elementi: npr. stebri, slopi

in stene, noeni pa so arhitrav, strop, kupola, streha itd.
Skozi tisoletja so se razvili posebni pojmi, ki so lastni samo arhitekturi. To so
arhitekturni elementi. Med najbolj znailnimi primarnimi elementi arhitekture so:
steber, stena, streha, vrata, okna in stopnice.

12
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

S t e b e r ni le nosilec preklade in tvorec konstrukcije, ampak s svojo tridelno

lenitvijo na podstavek, osrednje deblo in glavo (kapitel) pooseblja doloeno
formo, povzeto iz narave. Trije grki stebrni redi (dorski, jonski in korintski)
predstavljajo s svojimi dogovorjenimi pravili proporcev in oblik osnove
arhitekturnega, klasinega jezika. S svojo vpetostjo v celotno zgradbo
predstavlja steber kot ponavljajoa se likovna enota tudi pomembno likovno
funkcijo v kompoziciji.

S t e n a ravno tako ne predstavlja le nosilnega, podpornega dela konstrukcije,

ki nosi strop, ampak je lupina, ki tvori nove oblike prostorov in loi notranjost od
zunanjosti ter notranje in zunanje prostore med seboj. Stena je tudi podlaga za
slike in zapise (npr. poslikane stene in reliefi v Egiptu, bizantinski mozaiki,
srednjeveke freske, iluzionistino poslikane barone stene). Stena je lahko bolj
ali manj lenjena z okni, vrati, niami, loki, pilastri ali z arhitekturno plastiko ter
poslikavami.

V r a t a so arhitekturni element in niso le odprtina, ki omogoa prehod med

prostori, ampak so e davno v zgodovini postala simbol za prehod v vija oz.
druga stanja - predstavljajo tako loitev kot povezavo med razlinimi prostori.
Odprta vrata imajo drugaen pomen kot zaprta. Poseben statusni pomen imajo
vrata, ki povezujejo zunanji in notranji prostor (vrata v hio so lahko mogoen
portal). Slavolok predstavlja slavnostna vrata, ki so pomnik doloene zmage in
skozi katera simbolino vstopa zmagovalec. Vrata imajo lahko torej ve funkcij:
uporabno funkcijo, saj omogoajo ali prepreujejo prehod, drubeno funkcijo, saj
predstavljajo statusni simbol lastnika zgradbe in likovno funkcijo, saj so aktivno
vkljuena v likovno kompozicijo stavbe.

O k n o je arhitekturni element z ve funkcijami, ki so podobne tistim, ki jih

imajo vrata. Njegova uporabna funkcija je vez med notranjim in zunanjim
prostorom. Za likovno funkcijo je pogosto znailno ritmino ponavljanje, ki daje
fasadi njeno znailno dinamino ali statino kompozicijsko lenitev. Okno je
seveda lahko tudi dominantna prvina (rozeta gotske katedrale).

S t r e h a nudi zavetje pred razlinimi vremenskimi vplivi, hkrati pa je simbol

doma, varnosti in ima tudi statusni pomen. Po obliki so lahko enokapne,
dvokapne, ravne itd. Prostor, ki je posebno pomemben, ima drugae oblikovano
streho. Najbolj izrazit statusni simbol ima streha nad centralnim prostorom v
obliki kupole. Pojem strehe je tesno povezan s pojmom stropa. Ta je lahko raven
ali v obliki oboka (banjast, ilast, krini). Skupaj s steno je del lupine in
soustvarja notranji prostor. Lahko predstavlja ploskev, ki je nosilka barve in slike
in s tem novega sporoila.

S t o p n i c e kot arhitekturni element lahko pojmujemo na ve nainov. Njihova

funkcionalna vloga je povezovanje viinskih nivojev, sasoma pa so dobile tudi
svoj simbolni pomen: lahko predstavljajo pot k vijemu (stanju, svetu, bitju).
Lahko so notranje ali zunanje, tekoe stopnice pa vnesejo v prostor konstantno gibanje.
Za arhitekturo je torej najznailneji likovni element p r o s t o r.

13
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

Tudi slikar lahko upodobi prostor, le da bo to iluzija prostora, upodobljena na

ploskvi. Podobno iluzijo ustvarja scenograf, s to razliko, da je to
trodimenzionalna iluzija, ki jo ustvarja kulisa na odru. Kipar se s problemom
prostora ukvarja na drugaen nain, saj to ni prostor, v katerega lahko lovek
vstopa in izstopa.

Arhitekt v bistvu oblikuje praznino, ki jo izrazi z zamejitvami sten, oken, vrat,

stebrov, lokov, obokov itd.
e hoe svojo idejo prostora narisati, uporablja razline projekcije, med katerimi
so pravokotne projekcije na ve ravnin: t l o r i s, n a r i s, s t r a n s k i risi.
Da bi si bodoo zgradbo lahko predstavljali, jo narie s projekcijami na eno
ravnino. Tako predstavitev imenujemo prezentacijska risba. e veliko bolje pa
arhitekturo predstavi 3D animacija. Danes se narti riejo predvsem s posebnimi
raunalnikimi programi.

V okviru razlinih monosti oblikovanja prostora razlikujemo c e n t r a l n i in

v z d o l n i prostor.

Centralni prostor ima v tlorisu krono ali mnogokotno zasnovo, lahko pa tudi obliko
enakokrakega kria, in zahteva tudi posebno obliko strehe (zelo svean je str op v obliki
kupole). Med najbolj znanimi antinimi centralnimi prostori so bili grki tolosi, templji z
okroglim tlorisom. Pri Rimljanih je najbolj znan Panteon, svetie, posveeno vsem
bogovom. V zgodnjekranski arhitekturi so bile med drugim centralne zgradbe krstilnice,
za bizantinsko arhitekturo pa so znailni bogosluni centralni prostori. V zgodovini
arhitekture so se razvile e druge raznovrstne oblike centralnih prostorov.
Vzdolni prostor ima poudarjeno smer gibanja. Dober primer je egipanski tempelj.
Arhitekt je odlino predvidel razline prostorske uinke, ki se vrstijo ob hoji od vhoda do
najbolj skrivnostnega prostora. Pri tem se stopnjuje vzduje tudi s pomojo premiljene
zasnove vpada svetlobe v posamezne prostore. S stopnjevanjem zaprtosti prostorov pride
do izraza tudi njihova dostopnost glede na hierarhijo egipanske drube. Vzdolni prostori
so tudi zgodnjekranske bazilike, romanske in gotske katedrale, lahko pa so taki tudi
zunanji prostori, npr. Plenikove kolonade na Pogaarjevem trgu v Ljubljani.

Neko je bila arhitektura umetnost, ki se je s slikarstvom in kiparstvom

povezovala v nedeljivo celoto. Slikar, ki je imel nalogo poslikati stene neke
katedrale, je moral uskladiti svoje kompozicije s kompozicijo celotnega prostora.
Prostor je doloal, kje se bo obiskovalec ustavil in kam bo posebej pazljivo
usmeril svojo pozornost. Za arhitekturo je poleg prostora kot likovnega elementa
pomemben tudi element svetlo-temno. Nain osvetlitve ustvarja v vsakem
prostoru posebne uinke. Upotevati je potrebno tudi podnebne razmere. Kraji z
ve sonne svetlobe bodo pogojevali drugane fasade od ostalih. Velikost je
poleg svetlobe ravno tako odloilnega pomena: vsaka zgradba je namenjena
loveku in od njenih razsenosti je odvisno, kako se bo v njej poutil.

Arhitektova vloga pa je, da v arhitekturi zdrui njeno funkcijo, umetniko

vrednost in tehnologijo.

14
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

Uporabljena literatura:
Nedelje Laneyrie-Dagen: Lire la peinture, Larousse, F., 2004, Nataa Golob: Umetnostna zgodovina, DZS,
Lj.,2003, Matko Pei: Uvod v umevanje likovnega dela, DZS, Lj., 1972, Umetnost na Slovenskem, MK, Lj.,
1998, Zgodovina slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti, Modrijan, Lj., 1998, Likovna teorija, Debora, Lj.,
2004, Bogomil Karlavaris in Helena Berce-Golob: Likovna vzgoja, DZS, Lj., 1991, Radovan Ivanevi: Likovni
govor, Profil, Zg. 1997

Seznam slikovnega gradiva

1. Franc Kavi: Salomonova sodba, 1817, Ljubljana, Narodna galerija
2. Eugene Delacroix: Svoboda vodi ljudstvo, 1830, Pariz, Louvre
3. Idol s Kikladov, vsaj 2000 pn., Narodni muzej, Atene
4. Leonardo da Vinci: Mona Lisa, ok. 1505, Pariz, Louvre
5. Vincent van Gogh: Avtoportret, 1889, Pariz, Musee d'Orsay
6. Karikatura: Elvis
7. Antoine Watteau: Portret mlade deklice, 1710, Pariz, Louvre
8. Rembrandt van Rijn: Betsabeja po kopanju, 1654, Pariz, Louvre
9. Vincent van Gogh: Sonnice, 1888, London, National Gallery
10. Rihard Jakopi: Breze, 1902, Ljubljana, Narodna galerija
11. Paul Cezanne: Umetnikov atelje, 1889, Pariz, Musee d'Orsay
12. Jan Vermeer: Klekljarica, 1665, Pariz, Louvre
13. Sedea maka (Bastet), Egipt, 700-600 pn., bron, Pariz, Louvre
14. Seth I. in boginja Hator, Egipt, ok. 1305 -1290 pn. Firence, Museo Archeologico
15. Pietro Perugino: Kristus izroa kljue, 1482, Rim, Sikstinska kapela
16. Leonardo da Vinci: Ana Samotretja, 1499, Pariz, Louvre
17. Kristus med apostoli, miniatura iz Book of Kells, ok. 800, Dublin, Trinity College
18. Jan Vermeer: Mlekarica, 1658, Amsterdam, Rijksmuse um
19. Ivan Grohar: Sejalec, 1907, Ljubljana, Narodna galerija

15
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

16
U M E T N O ST z a 1 . i n 3 . le t n ik ( g a s tr o n oms k e in h o te ls ke s t or i tv e) samo za interno uporabo

p r ip r a vi l a V a le r i j a V u k H us ej na g i , p r o f .

17