Jani Kovačič Uvod Estetika 1

Uvod v estetiko *kokr

skripta
Uvod uvoda
Lepo in lepota prevzameta človeka. V čem je srž
tega? V človeku ali v predmetu? Je lepo družbena
kategorija, kar pomeni, da je odvisno vrednotenje
od sredine v kateri se pojavi. Vsake oči imajo
svojega malarja. Dražestnost, lepota, grdost itd. Ali
je lepo nekaj neodvisno od nas in našega
dojemanja? Je lepo zakonitost ali slučaj? Je lepo
več ali manj od resnice? Kaj pa dobro, etični
problemi? Jih lepo sploh vsebuje ali je nad njimi?
Mogoče je nekje spodaj? Je doživljanje in
doživljeno temelj lepih občutkov? Nešteto vprašanj,
malo odgovorov.
s temeljnim problemom lepo in lepota (oz.
grdo, grdota).
Lepota je zanj popolnost čutnega ali nazornega
predstavljanja, zato je teorija občutkov hkrati
teorija lepote.
Vendar ostaja temeljni problem: ali lahko
sodimo o tem, kar je lepo? Mar to ne pomeni
vključevanje razuma? Kant pravi, da so to
sodbe okusa ali estetske sodbe čustvovanja.
Leibniz-Wolfova filozofija je smatrala resnico
za popolnost, lepoto za popolnost čutnega ali
nazornega predstavljanja.
Nešteto vprašanj, vendar je vsekakor predmet
estetike estetska skušnja (izkušnja).

Umetnost je že v mitični predznanstveni dobi S čim naj se torej ukvarjamo? S čustvovanjem? Tej
temeljna človekova dejavnost v kateri se kaže smeri, ki temelji na doživetju, lahko rečemo
odnos do sveta, skupnosti in vloge človeka. psihološka smer. Če ta doživetja razdelimo na
(i) Vsako doživljanje ima poleg spoznavnega in pravilna (primerna) in nepravilna (neprimerna),
etičnega še estetski vidik. skratka postavimo pogoje, potem govorimo o
(ii) Če je vsak zanstvenik raziskovalec in normativni estetiki. Ta izhaja iz predmeta
odkritelj, je umetnik proizvajalec in izumitelj. doživljanja, iz artefakta, kot radi rečejo temu
Problem tehnike in izdelave je nemogoče danes.2
izločiti iz umetnine.
(iii) Občutki – zaznave pa so temeljni za
sprejmnika (gledalca, poslušalca,
obiskovalca…) Vse to pa vzbudi
(iv) čustvovanje, ki si ga poskušamo razložiti s t.i.
(v) estetskimi sodbami. Te naj bi bile neodvisne
od nadaljnjega čustvovanja (čutnosti,
čustvenosti), če hočemo, da so sodbe kot je
treba.

A kako naj to storimo, ko pa so proizvod

čustvovanja? Zapleten problem odnosa med
emocionalnostjo (čustvenostjo) in njene razlage,
zlasti pa nam nobena še tako dobra razlaga ne more
nadomestiti teh občutkov.

Aithesis pomeni: občutek, zaznano s čuti.

Šele Baumgarten, XVIII st
/Alexander Gottlieb Baumgarten, 1714-1762/, določi
novo panogo – estetiko1,

1
estetika [nlat. aesthetica; gr. aisthetike episteme iz
aisthetos »občuten, zaznaven«], dobesedni pomen:
nauk o tem, kar je mogoče zaznavati. – Filofska
veja oz. disciplina o umetniškem ali estetskem
doživljanju, vrednotenju in ustvarjanju. Izraz je
uvedel Leibnizev in Wolffov učenec in
nadaljevalec Baumgarten (1714-62).
2
Alma Sodnik (1896-1965), slovenska filozofinja
in ena prvih žensk predavateljic na ljubljanski
Univerzi; razdeli estetiko na (1) metafizično-
spoznavno-teoretsko; na (2) empirično-psihološko
in (3) analitično psihološko. Dodajmo še (4) XX.
Stoletje.

1
 Jani Kovačič Uvod Estetika 2

GLASBA GRKI
ZAČETKI
Na raziskavh Grkov (zlasti Pitagore) sloni vsa
O začetkih glasbe in muziciranja vemo zelo
nadljna teorija glasbe. Liro so povzeli po
malo. Ohranilo se je nekaj slik in zelo skopi
Egipčanih in Feničanih. Seveda gre za
zapisi o samem izvajanju glasbe. Vendar je
instrument, ki je očitno predhodnik lire, harfe
gotovo, da so na vsakem dvoru imeli glasbo in
in kithere. Pri Homerju se ta instrument
glasbenike, ki so skrbrli za razpoloženje.
imenuje phormix, le enkrat bojda uporabi izraz
Zraven je sodilo tudi prepevanje. Večina
kitharis (v Odiseji). To naj bi bili tetrakordi -
strokovnjakov meni, da je šlo bolj za ritmično
štiristrunska glasbila. Drugi pomemben
recitiranje, kot pa pa petje v današnjem
istrument je syrinx - Panove piščali; tudi
pomenu. Vendar raziskovanje ljudske glasbe
kasneje imenovane aulos, čeprav gre za
kaže na nekakšno arheologijo napevov in
instrumente iz različnih obdobij in tudi
nekateri so nastali daleč nazaj ob "zori"
različnih tehnik igranja. Tudi o teh lahko
človeštva. Ob tem bi še omenil kako večina
preberemo v Iliadi.
ljudske glasbe temelji na g -tonu (in
pripadajočim lestvicam: tritonika, pentatonika,
Pitagori pripisujejo odkritje intervalov na
dur, mol, posebni tonski sestavi) in d- tonu, kar
monokordu. To je enostrunski instrument. Prvi
naj bi bil osnovni ton vrtenja zemlje (g) in
ga je opisal Euklid (300 p.n.št. Katakome
kvinta (d).
kanonos). Iz tega prihajajo znamenite
pentatonske lestvice, kater primere imate
Pri nas so v Babji jami našli navrtano kost, za
zapisane. Pitagorejci prisegajo tudi na
katero bi lahko domnevali, da gre za piščal iz
univerzalno harmonijo - na harmonijo sfer, ki
kamnite dobe. Žal je ohranjenega premalo, da
drži kozmos v ravnotežju in redu
bi z gotovostjo to potrdili. Zlobneži trdijo, da
(zakonitostih).
gre za ugriz hijene oz. njenega prednika.
Kasneje glasbo (mousike) omenja Platon v
Vendar je nekaj zanimivih slučajnosti:
Državi in v Zakonih. Svari pred zapeljivostjo
sorazmerno enakomeren razmik luknjic, ob
glasbe, zlasti rado se zgodi, da ob glasbi ljudje
ugrizu bi kost počila, saj je malo verjetno, da
izgube razum. Vendar glasba predvsem
bi zobje tako lepo "navrtali" kost itd. Nikakor
dviguje duha - saj ima glasba temelje v
pa si ne moremo razlagati namena tega
matematiki in etiki. Vendar mousike pomeni
"orodja".
poleg glasbe, še recitacijo in ples - še bolj
natačno naš občutek za ritem, ki vse troje
V Mezopotamiji so se izmenjavale glasbene
(ples, poezija in glasba) oposedujejo. Zato je
tradicije z velikimi kraljestvi vred. kakor smo
seveda razpravljanje o grških pesnikih (Pindar,
že povedali je zelo malo tega ohranjeno. Igrali
Sapfo itd) ter o tragedijah (Ajshil, Sofoklej itd)
so na tolkale, razne bobne, potem zvonove oz.
okrnjeno.
zveneče palice, na raznoliko oblikovane harfe
in t.i. lutnjo, predhodnico arabskega uda in
lutnje ter kitare. Vse to so našli oz. prepoznali Aristotel se je prvi začel ukvarjati z zapisi
na izkopanih reliefih. lestvic. Največ podatkov pa dolgujemo
njegovemu učencu Aristoksenu in fragmentom
V Egiptu so poleg tolkal in harf uporabljali Lementi sozvočja (harmonikov) in Elementi
tudi piščali. V 3500 letih se je izmenjalo kar ritma (320 p.n.št.), Tu se razčlenijo razni
precej različnih instrumentov in glasbenih tonski načini (dorski, frigijski in lidijski ter
praks. Veliko je stenskih slikarij z godbeniki, njihove kombinacije). V načelu gre za
prav tako je nekaj ohranjenega v piramidah. pentatonske lestvice, kjer se med različnima
Kako pa se je to res slišalo - tega seveda nihče stopnjama pojavi polton.
ne ve. Obstajal pa naj bi nekakšen notni zapis.

2

Kratka zgodovina /umetnost & lepota
Prazgodovina
Naši predniki (Homo sapiens) so se razvili iz
skupnega roda Proconsul približno pred
40.000 leti. Po mnenju večine raziskovalcev je
razlika do ostalih primatov zlasti v velikosti
možgan.3 Vzporedno gre rast kreativnosti, s
katero naši predniki pridobijo odločilno
prednost v boju za preživetje. To obdobje
sovpada s pričetkom kulturnega razvoja,
kamor sodi obdelovanje zemlje, prve stalne
naselitve in izdelovanje lepih predmetov, ki
niso imeli praktičnih koristi. Tu se je razvnela
človekova domišljija – večinoma popolnoma v
nasprotju z zakoni preživetja. To so že
značilnosti umetnosti – lepo, domišljija in
ustvarjalnost (kreativnost).
Zgodovina
Prve stalne poselitve in nastanki držav v
porečjih velikih rek uvedejo še spretnost
(veščino) brez katere ne bi bilo razlik do
narave. Ravno razlika družba – narava se
najočitneje zrcali v umetnosti. Še eno
razlikovanje se hkrati pojavi: na (i) dojemanje
in na (ii) ustvarjanje lepote. Vendar je še dolga
pot da človeštvo doume in upojmi umetnost.
Začeli bomo pri zibelki evropske kulture – pri
stari Grčiji in
pričeli z lepoto,
kjer že govorimo o
premišljevanju
(refleksiji) lepote.
Verjetno kip Pitagore, kopija
iz 4. s.p.n.š.; shranjen v Neaplju
3
Na temelju najnovejših genski raziskav je
postavljena ocena, da je pred 37.000 leti z variacijo
genov (zlasti omenjajo gen mikrocefalin) in
mutacijami prišlo do teh pomebnih sprememb in
rasti možgan.
Jani Kovačič Uvod Estetika 3
ANTIKA (6 s.p.n.š – IV.)
1. kozmološko lepo,
2. biološko lepo,
3. relativnost lepote
(1) KOZMOLOŠKO LEPO
Prvo obdobje se za zahodno civilizacijo prične
z Grki (od 6 s.p.n.š). Najprej govorimo o
»kozmološki lepoti«, kajti ta se pripisuje
kozmosu kot celoti. Pitagorejski pojem
harmonije je najčistejši izraz tega.
Ker so Piatgora in Pitagorejci tako pomebni jih
bomo obdelali natančneje.
Omeniti moramo še spor med pesniki
(umetniki) in modreci (filozofi): kdo je bolj
poklican da govori resnico? Ksenofan4 graja
Hesioda in Homerja, češ da tvezita. Podobno
misli tudi Heraklit5. Tu je lepota le stvar
kozmosa, človeška dejavnost jih ne zanima in
ji ne prisojata lepote. Nasprotovanje pesnikom
pa je veljalo predvsem njihovi nevednosti.
Pitagora & PITAGOREJCI
Pitagora je živel domnevno 6./5.s.p.n.š.
Prebival je na Siciliji in od tam izhaja tudi
njegova šola – Pitagorejci. O njegovem
življenju in delu vemo le to, da se je rodil
naotoku Samosu in da je v zrelih letih zbežal
pred strahovlado tirana Polikrata v grško
naselbino Kroton v južni Italiji; tam je skrivaj
ustanovil filozofsko šolo, boljši izraz bi bil
bratovščina. Mešanica mistike, matematike in
praktičnih pravil – nekatera se danes slišijo
smešno: ne jej boba; ne hodi čez brv; ne
uriniraj, obrnjen k soncu; ne delaj ženi otroka,
če ima zlatnino na sebi; ne glej v zrcalo ob
svetilki ... Ker se nobeno Pitagorovo delo ni
ohranilo, nam je ostal način njegovega
znanstvenega snovanja skrit in skrivnosten.
4
Ksenofan Kolofonski (~570-470) je potoval po
Sredozemlju kot rapsod: Vse sta bogovom natvezla
Hesiodos, prej še Homêros, kar je sramotno ljudem
in zbuja pravično nam grajo: prešuštvo, krajo in rop
in sprotno med sabo prevaro. (Sovre, /16/ s.67)
5
Heraklit (V. s.p.n.š) : Homer je vreden, da bi ga s
palico pognali iz agonov, prav tako Arhilos. (Sovre,
/73/ s.78) Podobno tudi naslednja dva fragmenta
/74, 75/.
3

Tudi samega Pitagoro so njegovi učenci
pobožanstvenili, tako da so tudi njihovi viri o
tem modrijanu nasprotujoči. Pitagora je bil
očitno izvrsten matematični um, skratka naprej
matematik in fizik ter šele nato filozof in etik.
(Nekaj podobnega je bil dosti kasneje Pascal.)
Zato sta mu bila število in harmonija osnovni
načeli pri razlagi naravnih zakonitosti. To
načelo je izkoriščal pri praktičnemreševanju
kozmoloških, akustičnih, glasbeno-harmonskih
in celo etičnih vprašanj.
Pitagora očitno mnogo dolguje orientalskim
virom, zlasti indijskim (hinduizem). Tu
mislimo na njegov nauk o neumrljivosti duše,
ki se preraja (reinkarnira) v druga živa bitja.
Tako dalje razpravlja o stalnem krožnem teku
in nič na svetu ni čisto novo, kar ima za
posledico, da si je vse v sorodu. V antiki so ta
nauk smešili, takole ga zbada Ksenofon v
svojih verzih:
Videl nekoč je človeka, ki ravno ščenè je
pretepal,
smili se možu žival, reče besedo le-to:
usti, ne tolci ga več, duša prijatelja v
njem je,
Spoznal sem jo brž, ko zaslišal sem
glas…
Za temelj – arhé ali prabit ali pravzrok
vsega je Pitagora postavil število. Števila
od 1 do 10 so vsa imela po sebne moči,
odtod tudi mogočnost Tetraktisa, ki
povezuje 1,2,3 in 4, katerih vsota je 10. S
tem je poudari kvantitativnost –
količinskost in nadalje - razmerja med
količinami.
Znameniti izrek o
trikotniku, ki ga
Pitagorejci po načelih
Tetraktis
Jani Kovačič Uvod Estetika 4
šole pripisujejo učitelju, tako kot vse svoje
védenje, so očitno poznali že prej. Zato
sklepajo, da je Pitagora potoval po Egiptu, kjer
se je seznanil z magičnim trikotnikom s
stranicami (3,4,5) s katerim so Egiptovski
gradbeniki določali pravi kot svojim gradnjam.
Ravnotako so kvantitativna razmerja na struni
temelj harmonije (in glasbe). S tem preprostim,
a tako bitnim primerom, so
utemljevali nauk o harmoniji sfer.
Deset (10) kristalnih sfer med ubranim
zvenenjem suče druga okoli druge, vendar
»človek ne more slišati te čudovite glasbe,
kajti njegovo uho je pretopo«. S to svojo
razlago je za naslednjih 2000 let zavezal
mistike in zanstvenike. Primere si lahko
ogledati pri kratkem pregledu glasbe.
Mikrokozmos in makrokozmos družijo isti
principi.
Deset (10) kristalnih sfer; slika iz XVII. st.
Pitagorejci so bili organizirani kot tajno
društvo, kot bratovščina. Njihovo znanje je
bilo nekakšen orakelj – skrivnost, ki jo
neposvečeni niso sposobni doumeti. Bili so
zelo pomebni do razcveta grške klasične
filozofije. Vendar naj omenimo še dve
nevšečnosti, ki sta spodkopali vpliv in moč
te združbe.
(i) Prva je teoretska: odkritje iracionalnih
števil zamaje njihov ustroj vesolja – kajti ni
več moč izraziti razmerja s celimi števili.
(ii) Druga pa je politična: Pitagorejci so
zagovarjali aristokracijo, z zmago
demokracije (tiranije) njihov vpliv zbledi.
Nasprotja so za življenja Pitagore bila celo
tako huda, da je morali stari modrec zbežati
4
 Jani Kovačič Uvod Estetika 5

v Metapont (na peti italijanskega škornja), kjer
osemdeset let star umrl. Čez kakih sto let pa so
požgali šolo pregnali celotno šolo in pobili
večino članov. Le Arhipos in Lizis sta se rešila
v matično Grčijo in nadaljevala učiteljev nauk.
Če zapišemo celo c-dur lestvico v obliki
razmerij, dobimo, kot jo imenujemo:
sedemstopenjsko Pitagorovo lestvico, ki jo še
danes najdemo v uglasitvah neštetih ljudskih
instrumentih.

Pitagorejci so vsa odkritja pripisovali svojemu prima sekunda terca kvarta kvinta
učitelju. Tako to velja za trikotnik, harmonijo 1 9/8 81/64 4/3 3/2
ali etični nauk. Kot smo že povedali v srži c d e f g
vsega je ŠTEVILO. Prvič se pojavi nek seksta septima oktava
miselni princip (abstrakcija) kot izvir vsega. 27/16 243/128 2
Ravno tu nadaljuje kasneje Platon. Legenda a h c'
pravi, da je Pitagora šel mimo kovačnice in ob
ritmičnem menjavanju udarcev po nakovalu ga Verjetno ste opazili problem sekste, dosti večji
je prešinila ideja o razmerjih med njimi. Na pri terci in zlasti je problematična septima.
kratko se bomo podučili o odkritju intervalov. Temu so se izognili z diatonsko durovo
To so odkrili na monokordu. lestvico:
1 9/8 5/4 4/3 3/2 5/3
c d e f g a
15/8 2
h c'

Dosti bolj natančno o

Ko postavimo kobilico na polovico (1/2) in je tem, kako so prišli do
razmerje cela struna proti podloženemu delu teh razmerij glej v
2:1, zaslišimo ubran ton, ki mu danes pravimo dodatku. Vendar naj bo
oktava. ↓ za tule dovolj6.

c (1/1)

c' (2/1) c' (2/1)

Če podpremo struno na tretjini (1/3) se ustvari

razmerje na dalši strani 3:2, kar je kvinta, i na
krajši strani 5:2, kar je za oktavo višja kvinta
(duodecima). ↓

g (3/2) g'(5/2)

f(4/3)
c''(4/1)
↑
Če podpremo struno na četrtini (1/4) se ustvari
razmerje na daljši strani 4:3, kar je kvarta, in
na krajši strani 4:1, kar je za dve oktavi višji
osnovni ton.

Osnovni ton (prima) označimo z 1 in oktavo

višje z 2, potem sledi klasična uglasitev grške
lire:
prima kvarta kvinta oktava
1 4/3 3/2 2

6
Več v prilogi oz. dodatku!

5
 Jani Kovačič Uvod Estetika 6

Nadaljujmo s pregledom.
2) BIOLOŠKO LEPO
Lepota je enota v mnogoterosti, pravi
Empedokles7 - skratka princip enotnosti v Epiharm11 pa razvije
mnogem, saj za zelo raznolike stvari zlahka »biološko« lepoto, saj pravi:
označimo za lepe. psu je pes najlepši, govedu
govedo … Kriteriji lepega
← Demokrit 8 govori o pravi meri in so odvisni od pripadnosti
ugodju, ki ni nikjer drugje kot v »presojevalca«. Še dlje
opazovanju umotvorov9. Viri govore, gredo Sofisti12, ki zanikajo Epiharmova komedija - prepis
da je spisal tudi razprave o barvah, o kozmološko lepoto in trde:
ritmu in harmoniji o slikarstvu, kar pa se je lepo je subjektivno (estetski psihologizem) in
izgubilo. umetnost je le iluzija in posnemanje. Glede na
presojo lepega uvedejo ugodje, kot temeljni
Prava mera kar kliče kriterij osebne koristi lepega. Bolj kot kaj, jih
po definiciji in je zanimalo, kako ustvariti lepo.
Poliklet10 uvede
kanon, ki določa 3) relativnost LEPOTE
proporce in relacije
»če naj bo predmet Homo mensura13 – človek presoja o resnici,
lep«. Torej je lepo v lepoti… Stvari niso ne lepe ne grde, takšne
pravilu – v kanonu. postanejo šele zaradi človekovega dojemanja.

Tako se zaključuje Sokrat je ostro nastopal proti sofistični

prvo obdobje relativnosti spoznanja in smatra, da mora biti
»kozmološke lepote«, resnica objektivna. Lepo se povsem podreja
lepega kot lastnosti dobremu, zato pred lepoto ceni uporabnost,
vesolja (kozmosa). lepo je vedno podrejeno koristnemu. S tem
Drugi pogled seveda ceni človeško veščino prilagajanja
utemeljuje lepo v predmetov njihovemu namenu. Čeprav je
družbi. Poliklet: Dorifor z izrisanimi razmerji
vredno pripomniti, da Grki niso strogo ločili
med lepoto in koristnostjo. Sokrat si je s svojo
metodo zadal smoter – pojasniti pojem – ne da
bi se ob zanašal na čutno raziskovanje pojava.
Tega se je zavedal še toliko bolj pri
pojasnjevanju temeljnih pojmov: dobro, lepo
… Umetnost je veščina /tehne/ in je povezana
z dobrim. Tako nekateri smatrajo, da že od
Sokrata ni jasne ločnice ned dobrim in lepim,
torej med etiko in estetiko.
7
Empedokelj ali Empedokles (483-423); zanj je sila 11
Epiharm ali Epi(c)harmos (550-460) je bil
združevanja je LJUBEZEN /filia/, katera je dobra komediograf in v njegovih deli je polno filozofskih
in LEPA. rekov. Platon ga v Teatetu /152E/ imenuje za
8
Demokrit (460-370) je atomist, lepota je zanj najboljšega komediografa, Aristotel imenuje
enotnost mnogega, glasba (širše – umetnost) pa je njegova dela drame; Diogen Laertski ga uvršča med
nastala šele potem, ko je človek zadovoljil osnovne pitagorejce. Nekaj naslovov njegovih del: Zemlja
potrebe za preživetje. »Lepa je le srednja mera: in morje (Gai kai thalassa), Megarčanka, Kmet
preobilje in pomanjkanje mi nista po volji.« (Sovre, (Agrostinos), Up ali bogastvo, Trojanci (Troes),
/78/ s.210) Hebina svadba, Odisej brodolomec (Odysseus
9
Po A. Sodnikovi sem povzel ta termin, saj ne automolos) …
moremo še govoriti o umetniškem delu v 12
Retorika – govorništvo je Sofistom glavna
današnjem smislu. dejavnost. Pri tem so odkrili nekaj občeveljavnih
10
Poliklet – Policlet (5.s.p.n.š. ) je avtor zakonitosti nastopanja, prepričljivosti, iluzije…, ki
znamenitega kipa Dorifor (~450), ki je poln veljajo tudi v umetnosti.
idealnih razmerij. Napisal je tudi knjigo »Kanon«, 13
Človek-merilo. – geslo Sofistov, ki označuje
kjer so ti proporci obdelani. znameniti antropocentrizem.

6
 Jani Kovačič Uvod Estetika 7

7

Platon
Platon (427-374) je postavil
ideal lepote – absolutna lepota,
ki je utemeljena v pojavu
samem, kamor je »vložena«
ideja lepote, ki jo prepoznamo
zaradi težnje po lepem, kar
imenuje Platon: Eros14. Lepota je stvar
idealnega predstavljanja – do katerega pridemo
preko (i) lepote telesa, nakar (ii) spoznaja ali
védnosti in na koncu (iii) »enovita bitnost
lepote« – ideja lepega. (*glej odlomek iz
Simposia)
V vesolje je neposredno »vložena« ideja
lepote. Lepo mora posedovati: (i) umerjenost
(metron) kot kvantitativno določilo, (ii)
simetrijo kot kvalitativno in (iii) proporc-
razmerje (analogia). To so zelo splošni
kriteriji. Lepo je le drug način spoznanja
resnice ali kot trdi (v Simpoziju), da je lepo
pripomoček pri rojstvu lepote. V dialogu Hipia
starejši15 razpreda o lepoti in išče lepoto na
sebi, ki je le mera lepega in spoznanje lepote.
Čeprav je lepota čutno zazanana, to ni
spoznanje. Platon loči psihologijo od
gnoseologije. Lepo je najvišja ideja (poleg
resnice in dobrega) in je zato merilo in ideal. 16
Vendar navkljub občudovanju lepega, je
njegovo mnenje o umetnosti odklonilno, kajti
umetnost vodi proč od resnice, saj je svet
posnetek (mimezis17) sveta idej, in umetnost je
posnetek sveta (mimezis mimezisa). Umetnik
je le posnemovalec posnetege (imitator
imitacije). Tako umetnost vodi proč od resnice
in je zato v pravi državi nezaželjena18. O tem
14
Platon: Simposion / Symposion {pojedina,
popivka} (V. in VI. govor) Eros Platonu pooseblja
ljubezen do lepega.
15
Hippias maior; Platon preko Sokrata ne pristaja
na konkretno lepo (npr.: zlato, raznolikost,
bogastvo..), niti na trditev, da je lepo tisto, kar je
večini lepo oz. ni grdo, niti na lep izgled, niti na
smotrnost. Zagovarja ideal (idejo) lepega s katerim
primerjamo ostale predmete.
16
Opomba: Preko lepih, čutno zaznanih predmetov
dojamemo idejo lepega. Kaj če takih predmetov v
čutnem svetu ni? Kako prepoznati lepo? Torej – če
ni posnetka /mimezis/, ideja le biva – brez odseva
oz. odraza.
17
Mimezis – posnemanje, oponašanje
18
Nietzsche (XIX. st.) trdi ravno obratno:
»Umetnost je vrednejša od resnice. Umetnost
imamo le zato, da zaradi resnice ne bi propadli.«
Jani Kovačič Uvod Estetika 8
jasno spregovori v X. knjigi Države19. Prav
tako umetnik ustvarja po navdihu,
emocionalnosti in subjektivnosti, kar je ravno
nasprotno idelu objektivne presoje,
pojmovnega spoznanja in racionalne države.
Zavedanje problema lepote in lažnega
predstavljanja v umetnosti vzburja v ljudeh
nezaželene afekte (strasti). Platon predvsem
kritizira močan vpliv tragedije, ki poudarja
čustvenost (emocionalnost) na račun razuma.
Predvsem človek uživa v čustvih, ki bi se jih
moral pravzaprav sramovati. Nevarnost
komedije pa je v posmehovanju napakam, kar
ne pristoji etični skupnosti, saj tako ruši
vrednote in jih dela relativne. Tako je umetnost
popolnoma nevzgojna in bi jo bilo treba iz
države izgnati. Pesnike pa »prisiliti« da pišejo
po sprejetih državotvornih načelih. Le taki
umotvori so primerni za mladino.
Platon strogo izpelje svojo teorijo v moralno
korist državi. Bega nas umetniškost njegovih
dialogov in izjemen pomen ideje lepega na eni
strani, in na drugi – izključevanje umetnosti.
Platon se je zavedal moči lepega in lepote,
vendar tu nastopa kot politik in državnik.
O glasbi (mousike) se razpiše v Državi (III.
knjiga)20. Glasba plemeniti duha, vendar je le
sredstvo in podobno kot pri pesmih (besedilih)
se mora izogibati čustvenosti, kajti ideje se
razvidi le z razumom ali duhom. In zato se tudi
lepo mora uzreti z duhom, ob tem pa mora
preseči čutno in abstrahirati čustveno.
Platona prištevamo k normativcem v estetiki.
Še danes buri konsekventen razumski pristop,
ki zavrača umetnost, a lepoto postavlja za
pomočnico pri rojstvu najvišje ideje – ideje
dobrega.
Glej: Jurij Snoj: Glasba v Platonovi Državi;
Muzikološki zbornik, 2, Zv. 43 (2007), str. 13-26
19
Če je merilo resnica, potem ima Platon prav: slike
so le videz videza, fatamorgane in izmišljotine –
skratka neresnične.
20
O glasbi glej besedila v Dodatku – Antika.
8

Aristotel
Aristotel (384-322) jasno postavi
skupaj umetnost in lepo. Lepo je
za Platona (in Sokrata) v
vsakdanjosti lahko le praktičnost
(koristnost, uporabnost), drugače
pa je lepo lebdi iznad sveta. Za Aristotela je
nek pojav lahko lep, ni pa dober in obratno.
Umetnik je lahko slab človek, a napravi
prekrasno umetnino. Lepo je tako očitno stvar
predmeta, pojava… Vrednostno je dobrota več
kot lepota, a vsebinsko sta si popolnoma
različni. Kriteriji lepote: (i) zakonitost – vse na
svojem mestu in povezano, (ii) simetrija –
enota množice pojavov (harmonija, ritem) in
(iii) omejitev (pestrost, stvarnost,
čudovitost…), kamor sodi tudi velikost pojava.
Lep predmet ne prekorači mere ne navzdol ne
navzgor – a opazovalec je tisti, ki te meje
določa posredno. Tako poleg kriterijev
zasledimo pri Aristotelu tudi psihološko
utemeljitev.
Glej:
Valentin Kalan: Aristotelova filozofija glasbe
Muzikološki zbornik, Zv. 37 (2001), str. 5-31
Aristotel je vzpodbudil v Helenizmu predvsem
tehnično plat umetniške produkcije (tehne –
veščina, spretnost). Aristoksen obdela glasbo,
Dionizij iz Halikarnasa jezikovno izražanje,
Vitruvius iz rimske Verone stavbarstvo…
Omenimo še Cicerona in Horaca z Ars
poetica.
Jani Kovačič Uvod Estetika 9
Flavij Filostrat pa uvede fantazijo
(domišljijo), ki čisto posnemaje (mimezis). Že
Aristotel zahteva, da umetniško delo ni »golo
posnemanje«. Fantazija je ustvarjalna
zmožnost, dopolnilo k čistemu posnemanju –
in je psihična zmožnost. Filostrat
že uvaja kvalitativno razliko.
Plotin (novoplatonizem) pa pravi,
da pojavi niso lepi le vsled mere,
zakonitosti in razmerij. Kajti to bi
pomenilo, da je lepo lahko le
sestavljeno. Vendar kako lahko grdi deli dajo
lepo celoto? Tako Plotin pravi, da to za lepoto
ni važno in nadaljuje: »kjerkoli zaznamo
lepoto, tam odkrijemo in pozdravimo svoji
duši soroden pojav,… Duša se raduje, če
zazanava, kar ji je slično.« Spoznanje istega z
istim. Lepo je problem čiste vsebine, ideja je
oblikujoč princip v kateri je iskati lepoto.
Proklos in Longin kasneje uvedeta vzvišenost
za temeljni kriterij lepega.
Platon nam želi razjasniti kaj se nam prikazuje
in smatra za temeljni problem vsebino –
vsebinska estetika. Aristotel poudarja formo,
kateri je vsebina indiferentna (čeprav ne zanika
pomembnosti vsebine) – formalna estetika.
Vmes je nebroj stališč, ki le raznoliko
poudarjajo pomen enega ali drugega principa.
9

Srednji vek (III. – XIV)
Srednji vek pripiše vse najboljše stvarniku in
tudi lepota je posledica njegove milosti.
Vendar opozore (oz.. poudarijo, kar so vedeli
že Grki), da je moč uživati tudi v joku.
Avguštin to razlaga tako, da ima
tudi duševnost svoje potrebe in
ravno psihična aktivnost ugaja,
čeprav sprožena ob neugodju.
Tako uživamo boga vsestransko
(frui Deo). Temu bi lahko rekli funkcijsko
ugodje (Dubos), ki je odsev (refleks)
zakonitosti obvladujočih tako mikrokozmos
kot makrokozmos. Bonaventura nadaljuje in
gradi estetsko čustvo na občutkih – lepo je
čutno dano, toda to kar dojema ni individualno
ampak je nekak splošen idealen objekt. Tu se
jasno pokaže dvojna struktura estetskega
doživetja: subjekt – objekt.
Tomaž Akvinski nadaljuje in
poskuša določiti lepoto po obeh
kriterijih. Objektivno – tu sledi
Aristotelu: popolnost, pravilno
razmerje (enota v mnogoterosti)
in jasnost (da so proporci lahko dojemljivi) –
skratka estetični objekt ne sme biti okrnjen.
Nato loči: lepoto telesa, lepoto duše in lepoto
božjo. Toda za dojemanje lepote je potreben
tako občutek kot razum. Lepo je tisto, čigar
miselna vsebina ugaja. S tem pa sklene, da
živali nimajo intelekta /razuma in zato ne
morejo uživati v lepem. Duns Scotus razvija
misel, da je za dojemanja lepega nujna
svobodna volja, kajti ta je pravi izvir
dojemanja lepega, kajti »tudi čebela napravi
satovje, ki je lepo« - umetnost ni le
posnemanje narave. Nadaljuje Akvinskega in
razumu dodaja voljo.
RENESANSA (XV. - XVI.)
Renesansa postavi v srčiko svojega
razpravljanja mimezis (posnemanje) – narave.
Cennini in Alberti v svojih razpravah o
slikarstvu (XV. st) zahtevata učenje od narave.
Da Vinci, Dürer občudujeta naravo in se lotita
slikarstva kot znanstvenika. S tem se v prvo
vrsto postavi tehnično obvladovanje, kar
posredno izzove poznavanje teorije:
geometrija, optika. mehanika, anatomija….
Umetnost naj čim verneje posnema naravo,
Jani Kovačič Uvod Estetika 10
umetniki hlepijo po pravi prevari ne le estetski
iluziji.
Razsvetljenstvo (XVII.)
Francoska novoveška estetika veliko dolguje
Descartesu in njegovo zahtevi po jasnosti in
razločnosti. Boileau: enostavnost misli in
besede je tudi nje lepota in veličina. »Le
resnično je lepo!« Crousasz gre dalje in trdi,
da imata lepota in smoter isto bistvo – smoter
je združitev množice v eno, to je formula za red
in lepo. Zanemarjanje čutnosti (≈empirije)
privede do enostranskosti, kar poskušajo
preseči s pojmom delicatesse (odtod izvira
delikatnost). S tem poskuša Bouhours razložiti
različne okuse dob, narodov itd. Okus je zanj
zadeva čustva. Treba je dopolniti resnico
(naravo). Posnemanje naj izbira s tendenco
izboljševati (idealiziranje). Junaki niso
posamezniki, ampak skupek večih ljudi
(njihovih lastnosti). Dubos poudari emocije in
osamosvoji čustva. »Veljavnost filozofskega
sistema je problematična, a veljavnost lepe
pesnitve ostane nedotaknjena« - pravi Dubos.
Estetsko ugodje je funkcijsko ugodje, saj
delujejo vse psihične sile. Umotvor mora biti
možen in čudovit – verjetnost je pomebna za
učinek lepega. Tako smo od pristajanja na
čisto resnico, prispeli do verjetnosti.
Drug zanimiv problem, ki ga še nismo omenili,
je problem genija, kajti le genij lahko združi
tako raznorodne prvine (verjetnost, resnica;
ugodje…) Od genija in njegovih »talentov« pa
preide Dubos na razpravo o specifičnih
umetniških sposobnostih narodov. To je
predhodnica Tainove teorije o miljeu. Če je
teorija o geniju ((božjem) navdihu in
navdahnjencu) znana že Grkom, pa se začne
upoštevati tudi sredina – narod. Herder v
Nemčiji razvije to teorijo v obliko
kot jo poznamo danes.
Shaftesburyu je notranja
harmonija jedro vsega, tudi lepote.
Harmonija izenači nasprotja, je
krepost s katero prevladamo
altruizem in egoizem in hkrati
pravilno razmerje človeka do sočloveka. V tem
opazimo vpliv srednjega veka. Predvsem pa je
pomemben zaradi vpeljevanja moralnega
čustva, s katerim presojamo pojave. S tem želi
preseči racionalizem in ga hkrati kritizira.
V Nemčiji je Leibniz postavil celotno
urejenost kozmosa na estetski princip
10

prestabilirane harmonije (vnaprej postavljene
skladnosti). Smatra, da sodba okusa sploh ni
dokazljiva. S tem pa tudi ugodje ne izhaja
vedno iz jasnih predstav, temveč le nakazanih.
Baumgarten razreši to z občutkom. Naše
predstave so nenatančne, vendar uvede vanje
estetsko jasnost (kot nasprotje logični jasnosti).
Dotedaj je veljala čutna spoznaja za
manjvredno in če se lepo (estetika) spoznava z
občutkom – je temeljno vprašanje – popolnost,
na eni strani, lepote same in na drugi, čutnega
zaznavanja. Baumgarten si še ne upa preko
razuma, zato proglasi čutno spoznanje za nižje
spoznanje, estetsko ugodje za nerazvito
spoznavanje; vendar »lepota je popolnost
vkolikor se čutno razodeva in lepota je
popolnost čutnega spoznavanja.« Ostane še
resnica in odnos do lepote. Baumgarten razreši
to z dvema potema do resnice: 1. ratio &
znanost & logika in 2. čutno & umetnost &
estetika. Ali pa je lahko nekaj lepo, če je
napačno in lažno (neresnično in slabo? Da, če
čutna spoznaja odkrije harmonijo. To dokazuje
s človeškim značajem, ki ga odkrijemo le
čutno, pa vendar se nam dozdeva lep navkljub
lažnosti (ali prenarejanju). Recimo gledališče,
kjer je lažnost očitna. Kaj pa živali? Lahko
estetsko uživajo? Po tej teoriji – na čutni ravni
– da! Zakaj? Ker je od razuma neodvisno, a
čutnosti živalim niso oporekali. Umetnost je
naslednji problem. Za renesanso je tema
umetnosti narava, za Baumgartna pa je objekt
umetnosti različen od narave, torej ne le
posnemanje ampak preoblikovanje – to je
umetnost.
Zanimiv je še sodobnik Baumgartna Platner,
ki določi estetiki delokrog na nagonskem
področju, ali kot je temu dejal Leibniz duševni
nemir (inquietude), kar je znak genijalnosti (ali
kot so nekoć pisali na Slovenskem:
ženijalnosti). Ta naj bi temeljil na gonih in
temnih spoznanjih (to so spoznanja nižje
vrste). Duševni nemir je znak genijalnosti (ali
kot so nekoč pisali na Slovenskem:
ženijalnosti).
(XVIII.)
Kant je tudi za estetiko
temeljni filozof. Največ
pozornosti je namenil lepemu
in vzvišenemu. Vzvišeno se
nanaša na neomejeno (npr.
Jani Kovačič Uvod Estetika 11
narava), lepo pa je omejeno. Pa vendar za
Kanta ni nič lepega v sončnem zahodu, v
pogledu na gore ali na mlade mucke. Tako pač
je – ali hočem ali ne. Zato mu je pravi predmet
sodb lahko le predmeti človeške izdelave.
Prične z najspornejšim terminom - okusom.
Ka-li je možna kritika le-tega? Imajo estetske
sodbe samo empirično ali tudi apriorno
veljavnost? To je kritika t.i. estetske pameti.
(opomba: pamet se nanaša na praktično
ravnanje; um in razumna teoretično
spoznanje). Kant ne razpravlja o lepoti, ampak
le o zmožnosti, da jo dojamemo. Poglejmo
primer: zelena barva je (i) prijetna (občutek in
ugodje mi to potrjujeta); (2) da je dobro vem,
ker imam pojem o tem, kajti dobro je, kar
ugaja pojmovno (obstaja interes – zanimanje,
stremljenje); (3) le lepo ugaja brez interesa –
skratka ni nobenega razloga zakaj. (Kant pravi
temu presodnost.) Ker se nanaša sama nase je
estestska sodba splošno veljavna, kajti drugim
nalaga, da ji sledijo in jo upoštevajo. Toda vse
je rezultat nekega skupnega čuta – dopadenja,
všečnosti - in zato se kaže ta sodba tudi kot
nujna. A na čem temelji? Na apriorni
fantazijski harmoniji med čutom in umom.
»Lepota je forma smotrnosti predmeta,
kolikor je zaznana na njem brez posredništva
kakega smotra.« Prevedimo: Lepo ni lastnost
predmeta (kot je o rdeče, vroče itd), lepo je
reakcija subjekta ali gledalca. In primer:
cvetice so lepe zaradi sebe – so svobodna
naravna lepota zaradi harmonije svojih delov –
ne da bi karkoli drugega vplivalo nanje. Torej
se ne moremo sklicevati prav na nič. In sklep:
sodbe okusa so nedokazljive, a vendar
obvezujoče. Tu Kant potegne na plan nekakšen
skupen nadindividualni čut. Če vidim nekaj
lepega in rečem: »To je lepo!«; je ta sodba
zame od sedaj naprej zavezujoča za zmeraj.
Tako lepota kot vzvišenost pripadata tako
nekemu našemu duševnemu stanju. Umetnost
zavedno in samohotno proizvaja lepo, a kaj ko
so proizvodi brez smotra. Zato so umetniki
geniji, kajti svojim umotvorom dajo naravni
smisel ali kot pravi Kant: »so organ narave,
potom katerega se nam narava odkriva.« Na ta
način osmisli umetnost, ki sama po sebi nima
smotra, a genij seže preko in jo osmisli. Kako
to napravi se ne da razložiti. Zapleteno, pa
vendar jasno.
Po Herderju ima človek imanentno (vrojeno)
željo oživljati neživo, z živim pa sodoživljati
in življenje je temelj lepega in estetike.
11
 Jani Kovačič Uvod Estetika 12

Umetnost vitalizira (oživlja). Človek sam

ustvarja lastno naravo.

12

(XIX.)
Schiller išče harmonijo med
čutnim objektom in idejo, kajti to
je rešitev za estetiko. Lepota ni le
znak dobrote, ampak je simbol
človeške popolnosti. Estetska sfera
je najčistejši izraz prostosti, kajti zadeva
najgloblje, zadeva človekovo poduhovljeno
čutnost. (Primer je romantika in vloga
umetnika, ki prehiti vse ostale v znanosti,
religiji…) Estetsko doživetje se pokriva z
doživetjem v igri (teorija igre). Igra je idealna:
je smotrna, a nima namena; nima ne potrebe,
ne koristi. To je novo v estetiki – igra.
Hegel v svojem sistemu umetnost
postavi v filozofijo duha - v
najvišjo stopnjo v razvoju duha,
kjer se duh identificira s seboj,
skratka ve kaj in kdo je in pridobi
neodvisnost. Umetnost začetek te
triode: umetnost : religija →
filozofija. Kako bi to poenostavili? Duh je sam
sebi glavna tema, ne potrebuje ničesar izven
sebe, v bistvu se ukvarja sam s sabo.
Lepota je čutno zaznana ideja (resnica). Na tej
ravni Hegel le nadaljuje Platona in Plotina.
Pesimistično stališče zagovarja
Schopenhauer, ki je zelo cenil
umetnost in jo je postavljal
najvišje, kajti umetnost je edini
način spoznavanja, kjer se
subjekt znebi svoje
individualnosti. Kako? Volja, ki
je največ, se objektivizira (se pokaže) v idejah.
Za subjekt (spoznavajočega) so ideje nekaj, ker
res obstaja, Vendar jih lahko spoznamo le v
čisti nezainteresirani predanosti. (Nedvomno
ste opazili vpliv indijskih filozofij.) Iz tega
sledi, da je spoznanje možno le v umetnosti.
Genij je ta, ki zmore to predanost in izraziti
ideje, a to niso ideje – to je volja sama. Kot
primer navaja glasbo. Vendar je brez
vsakršnega stika z življenjem.
Kult genija smo omenili kar nekajkrat. Genij
je nosilec estetskega doživljanja, posrednik
(medij.
Jani Kovačič Uvod Estetika 13
Herbart je predstavnik formalistične estetike.
Kako opredeliti razmerja, ki so izven ugodja
oz. neugodja, npr, matematična razmerja? (1)
Členi razmerja morajo biti istovrstni – glasovi,
barve,…; (2) Razmerje npr.: med 7 in 5 ni isto
kot razmerje med 7 in 5 v enačbi 7 = 5+2, kajti
temeljne relacije se bistveno spremene.
Harmonija ni v posameznih členih ampak v
relacijah med njimi. Vendar pripominja, da pri
matematičnih razmerjih se vloge lahko
zamenjujejo, pri estetskih pa ima vsak člen
»obligatorične vsebine«, ki se ne smejo
menjati, lahko se sicer menjajo »pozicije« a ne
vrednosti. To je en prvih poskusov
formalizirati estetiko. Zimmermann poskuša
katalogizirati in klasificirati vse estetične
objekte – morfologija lepega. Začne z
razdelitvijo na kvantiteto (intenzivnost
predstav) in kvaliteto (vsebina predstav).
Kvantiteto deli naprej na: vzvišenost, veličina
in popolnost; kvaliteto pa na harmonijo in
disharmonijo. Načne zanimiv problem
originala in kopije, kar izhaja iz Platona in
mimezis. Absolutno ugodje potemtakem lahko
izzove le original, posnetek ugaja le zato, ker
je posnetek originala.
Estetika kot kritična veda poskuša
nadaljevati Kanta. Umetnost se Cohenu giblje
med sfero narave in sfero morale; ne gre ji za
resnico (spoznavanje), niti za moralo
(obveznost); je nekje vmes. Človek je centralni
objekt vse umetnosti. Ugodje in neugodje ni
zanesljiva pot, niti celokupnost
spoznavnih sil, niti teleološko
motrenje igre – kažipot za
estetiko je čisto, kreativno
čustvo (kreativna fantazija).
Kierkegaard je predhodnik
eksistencializma, kajti »edina stvar, ki se je
bivajoči zaveda je, da je tu in njegova
dejanskost je njegov absolutni interes.« Sama
eksistenca v iskanju pristnega odnosa do boga
(verovanja), prehaja različne stadiji eksistence.
Estetski stadij je življenje v zunanjosti in
čutnosti in ga ponazarja Don Juan. Obup, ki se
poloteva človeka je, da bi mu bilo tako
življenje odvzeto. Nakar sledi naslednji stadij
etični in za njim religiozni.
Taine in njegov znameniti
stavek; »Cilj umetnosti je
izraziti bitni značaj
predmeta.«, kar pomeni, da
13
 Jani Kovačič Uvod Estetika 14

mora poudariti bitno karakteristiko ali odliko

in jo izraziti jasneje in popolneje kot jo kaže
resnični predmet. S tem postane umetnost
superiorna, saj govori vsem – ne le
strokovnjakom. A vendar je umetniško delo
odvisno od okolja in družbe oz. rase in stanja
duha (momenta).

(XX.)

Croce zagovarja v estetiki

intuicijo, ki je temelj vseh
umetniških del. Zagovarja
umetnost, češ da je enakovredna
vsem ostalim vrstam spoznanj in
insistira na samostojnosti
umetnosti. Estetsko je zanj predvsem duhovna
notranjost. Lepo kaže na enotnost (edinost), a
grdo na mnogoličnost. Zato lepo nima
gradacij. Umetnost deluje vedno znova in ni
primerljiva – celo isto delo ne v različnih
časovnih obdobjih.

14