Drago Jančar: Veliki briljantni valček

DRAGO JANČAR
 rojstvo: 1948 v Mariboru v delavski družini
 študij na Višji pravni šoli
 novinar pri Večeru (zaradi problematičnih člankov o povojnem dogajanju je preživel tri
mesece v zaporu
 dramaturg, pripovednik, dramatik, esejist
 tajnik in urednik Slovenske matice, predsednik pisateljskega društva (centra PEN)
 aktivno sodeluje v gibanju za osamosvojitev Slovenije
 največkrat prevajani sodobni slovenski pisatelj

 dobitnik vrste literarnih nagrad: Prešernove nagrade 1993, več Grumovih nagrad za
dramatiko, dveh Rožančevih nagrad za esejistiko
 2003: Herderjeva nagrada (mednarodna nagrada)
 dobitnik štirih kresnikov za najboljši slovenski roman - Katarina, pav in jezuit, Zvenenje v
glavi, To noč sem jo videl ter In ljubezen tudi
 leta 2020 je za svoj opus prejel avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost

Jančarjeva literatura
 problem srednjeevropskega človeka in prostora
(razmerje med posameznikom in družbo)
 pomen usode
 boj posameznika z oblastjo
 boj posameznika z družbo
 tesnoba, malodušje
 tujstvo, drugačnost
 kaotičnost sveta
 pogosto zgodovinska tematika
 REALISTIČNE prvine
 EKSISTENCIALISTIČNE prvine
 MODERNISTIČNE prvine
 POSTMODERNIČNE prvine

KNJIŽEVNA DELA:
- dramska dela
(predvsem v 80. letih):
 Disident Arnož in njegovi
 Halštat
 Veliki briljantni valček
 Zalezujoč Godota
 Klementov padec

- romani:
 Severni sij
 Galjot
 Katarina, pav in jezuit
 To noč sem jo videl
 In ljubezen tudi

1
Slovenija v 80. letih
 ekonomska in politična kriza po Titovi smrti
 poskus centralizacije Jugoslavije (težnje po „Veliki Srbiji“)
 slovenski politični in kulturni prostor oživi
 cenzura je omiljena
 velik pomen pisateljev pri ustvarjanju civilne družbe

VELIKI BRILJANTNI VALČEK

 „Ena najbolj srhljivih dram o totalitarizmu.“ (Denis Poniž)

 „Drama o norosti in svobodi“ (Andrej Inkret)

 1984/85
 3 dejanja
 sintetična dramska tehnika
 vrh – amputacija noge
 19 likov, več nemih likov
 stransko besedilo: obsežno, zelo pomembno – proza, navedki, pesmi;

Najpomembnejši konflikt drame, njeno ključno protislovje, navzkrižje nasprotujočih interesov in

ciljev, ki jih izražajo dramski liki, predstavlja tudi njeno osnovno temo: osebna svoboda
posameznika in njeno nasilno kršenje v totalitarni družbi, človek kot objekt političnih, družbenih
in ekonomskih prisil (svoboda kot pravica človeka do lastnega mnenja v kontekstu nesoglasja) do
skrajnega odvzemanja prostosti, žalitve njegovega človeškega dostojanstva, psihičnega in fizičnega
maltretiranja.

1. Naslov dramskega besedila

Skladba:
Frédéric François Chopin (rojen kot Fryderyk Franciszek Chopin): Grande Valse Brillante Op. 18
Veliki briljantni valček v Es duru, opus 18.
https://www.youtube.com/watch?v=MxSI234Prbw
https://www.youtube.com/watch?v=LG-E4PVGQSI

Naslov Jančarjevega dela je ime mojstrovine poljsko-francoskega skladatelja Frederica Chopina iz

leta 1834 Grande valse brillante. Naslov ustvari občutek nečesa lepega, harmoničnega. Prvi grobi
stavki drame pa gledalca/bralca potisnejo v kruto realnost, kontrast je šokanten, ironija očitna.
Valček kot splošen motiv plesa je navzoč že na drugi strani drame, prvič pa se kot delo Chopina
pojavi v 4. prizoru prvega dejanja, ko Doktor prinese Emeriku, enemu od pacientov zavoda, note
valčka, da bi zaigral na velikem plesu, ki ga namerava prirediti vodstvo. Že tukaj kontrast med
klasično glasbo in zabavnim plesom v umobolnici nastopa kot paradoks in absurd, nič drugega kot
groteska. Bralec začne pričakovati zvoke čudežne glasbe, motiv pričakovanja postaja vse bolj in
bolj napet tekom celega dogajanja. Valček je torej tudi kontrasten opomin na ples, med katerim se
bo moralo nekaj zgoditi, kot neka kulminacija (vrhunec), na katero se vsi pripravljajo (tako
protagonisti kot antagonisti), neka slaba slutnja.

2
Tukaj lahko citiramo Volodjeve besede (str. 108): »Med plesom se marsikaj zgodi. Lahko se tudi
marsikaj dokončno uredi.«
Drugo dejanje se konča z besedami Simona, ki Chopinovo skladbo pričakuje kot neko odrešilno
moč, ki edina lahko nasprotuje nasilju (str. 115): »Povej pianistu, Ljubica, naj že zaigra … naj slišim
… Veliki valček … saj slišim … na tej točki … v jarku, ob cesti … zdaj …«
V zadnjem (3.) dejanju je valček najprej osnovne »tri note« valčkovega ritma, ki jih »obupno
ponavlja« Emerik in ne more naprej, stanje vznemirjenosti se samo še stopnjuje.
Zadnja scena ima močan simbolni pomen, je izhod v prostor največje transcendence in šele
umetnost je tista, ki zares osvobaja. »Sijajna, najboljša izvedba« Chopina na koncu drame nam
dokončno da spoznati, da so prav duhovna, ustvarjalna in poetična razsežnost tisto, kar daje
človeku njegov človeški obraz in samo ono bo ostalo, preživelo in mogoče celo premagalo marsikaj
drugega.
Naslov je torej sporočilo v simbolni obliki, metafora, ki vključuje celo vrsto interpretacij, včasih
nasprotujočih.

2. Dramski prostor, vzdušje:

 ... je poseben, absurden ...

 psihiatrični zavod Svoboda osvobaja
(aluzija na koncentracijska taborišča (Delo osvobaja) in totalitarne režime)
 hkrati bolnišnica in pripor/zapor, v katerem se preobraža, preoblikuje, prevzgaja, normalizira,
briše identiteta ...
 „odlagališče“ za zaznamovance, upornike ... (namen zavoda: preosebljanje nasprotnikov
totalitarnega sistema)
 past tudi za tiste, ki so ga zgradili in upravljali
 prostor v starem dvorcu
- delno neenoten prostor
- pisarna upravnika,
- razne sobe in celice,
- posebej velika dnevna – delovna soba, ki se veča in spremeni v plesno dvorano s klavirjem,
- višje: polkrožna galerija z bolniškimi sobami, celicami
- več ravni
- „norišnica posebnega tipa“ (Simon),
- „zavod“ (Doktor),
- „ni blaznica, s katero ne moremo imeti nobenega opravka“ (dramatik v did.)
- dodani oder

 zaprt, enovit prostor, ki ima več ravni.

 Iz tega prostora ni več mogoče oditi.
 Nadzirata ga oblast in policija.
 Upravlja ga psihiater.
 Totalitarni sistem.

3
 totalitarizem - politična ureditev, v kateri se celotno družbeno in osebno življenje državljanov
nasilno enoti in podreja ciljem državnega vodstva
Psihiatrični Zavod Svoboda osvobaja – heterotopičen (pisarna upravnika, razne sobe in celice,
posebej velika dnevna - delovna soba, verjetno dvorana nekdanjega fevdalnega dvorca, ki se veča
in spremeni v plesno dvorano s klavirjem, višje polkrožna galerija z bolniškimi sobami - celicami z
debelimi lesenimi vrati in linicami - več nivojev); ječa in past, bolnišnica, norišnica posebnega tipa
(Simon), zavod (Doktor), ni blaznica, s katero ne moremo imeti nobenega opravka (dramatik v did.)
– dodani oder.
Peklenski zavod postaja groteskna miniatura sveta, delavnica, v kateri se svet spreminja v svet ne-
srečnosti in sovraštva, v svet s sprevrženimi metodami (pre)vzgajanja, v svet, v katerem postajajo
sanje o svobodi le še iluzija, v katerem narašča norost in v njem torej ni več mesta za razum(nike).

3. Makrodogajalno ozadje:

- stara oblast zgublja moč, nadzor, utrjuje se nova oblast (Volodja: prevzemanje vodenja
Zavoda).

4. Dramski čas:

 teden dni: od ponedeljka do ponedeljka (oktober - dež)

 „težki časi“ (Starejši izvedenec)
 čas ni kontinuiran; prikazani so samo posamezni časovni izseki

 čas dramatikove sodobnosti

- sodobno zatiranje mnogih diktatorskih režimov (komunizem, nacizem)
- gospodarska in politična kriza v 80. letih (tesnoba, nemoč posameznika)
- drama: totalitarni družbeni red
„Dramo sem pisal v 80. letih, ki so bila čas nekega vrenja, čas, ko je šel stari svet h koncu in je
prihajal novi svet, čeprav še nihče ni vedel, kakšen. ... Rad bi, da bi bila predstava nov kozmos,
znotraj katerega so odnosi med ljudmi bolj bistveni od nekega političnega ali kakršnega koli
sporočila.“
(D. Jančar, november 2012)

5. Dramsko dogajanje:

 tri dejanja
 20 prizorov (9 + 7 + 4)
 je dramaturško zaokroženo – konec obeta enako/podobno nadaljevanje (moderna, zaokrožena
dramaturgija)
 zelo obsežne didaskalije.
Odlomek SNG Drama

6. Preddogajanje, glavne spodbude za razvoj dogajanja, vzporedno dogajanje, tragični izteki

4
 SPROŽILEC DOGAJANJA in SPODBUDE ZA RAZVOJ DOGAJANJA :
- Simonova raziskava
- odkritje zgodovinske fusnote o Drohojowskem,
- razglednica
- nevarne Simonove razvade - alkoholizem
- slab zakon
- ideje in želje po avtentičnem življenju, svobodi, uporu, tveganju
- rojevanje upornih idej
- odkrivanje negativnih sil v družbi – nasilje nad posameznikom,
- totalitaristično prevzemanje oblasti (Volodja
- nasilje nad posameznikom

 VZPOREDNO DOGAJANJE :
kopičenje nesrečnih usod in osebnih dram (bolnikov)

 TRAGIČNI IZTEKI :
Simonova preosebitev

7. Ključne situacije:

- Uvodno soočenje Volodje in Simona,

- preiskava zaseženih dokumentov,
- zaostrovanje spora med Simonom in Klaro ter med Simonom in Doktorjem,
- Volodjeva samopredstavitev,
- približevanje Ljubice Simonu,
- Volodja pridobi na svojo stran Emerika,
- odloči se za preprečitev anarhije in delno amputira Simonu nogo,
- Volodjev zagovor pred Doktorjem,
- Simonovo privzemanje nove identitete,
- Volodja prevzame oblast,
- ples,
- Simon najde mrtvega (?) Rajka,
- prihod Chopina in
- valček.

8. Sklepna situacija:

- Volodja utrdi oblast in moč,

- Simon prevzame novo identiteto,
- prestrašene žrtve plešejo,
- Chopinova sijajna izvedba valčka: bo pričevalec umetnost, novo upanje – optimizem?

9. Motiv igre v igri in strategija pasti:

- Simonovo obnašanje je igra ali resnični prevzem nove identitete?

- Prevara je past → vanjo se ujame vsaj Emerik.

10. Dramski liki:

5
a) Oblast – nasprotniki (uporniki, pravičniški um) – zaupniki/pomočniki – cilji (obojih) → iztek,
uspešnost, koristi

Doktor, izvedenca/Volodja ↔ Volodja/Doktor – Volodja/Simon, Ljubica idr. – volja do moči/oblasti

→ prevzem oblasti (Volodja) – → tragični izteki – koristi → Volodja

b) Oblastniki: želja po moči in oblasti

Volodja, Doktor, izvedenca za metafore

A - Volodja
 bolničar,
 nekaj medicine se je naučil pri petnajstih letih, ko je bil na fronti, »v saniteti, kjer je pomagal
tudi pri rezanju nog«;
 prihaja iz nižjega srednjega sloja, preprost, neizobražen, vendar relativno bister
 občutek manjvrednosti zmanjšuje s stalnim dokazovanjem
 močan kot vol, nezaupljiv (zlasti do intelektualcev), realist, pragmatik,
 o sebi pravi, da je malo bolj normalen od drugih.
 »na kratko ostrižen«, nasilen, nezaupljiv, sicer skromen
 »žalosten« človek, ki pa se rad poheca (rad ima vice); hvali se, da ima dobro srce in tudi v glavi
kaj, da se z njim da zmeniti in da ima nacionalno zavest;
 dela se pomembnega, častivrednega, radodarnega;
 ime nakazuje glavno lastnost in hotenje: močan kot »vol« in biti vodja;
 sprva je nad njim »samo upravnik, dohtar«, toda njegova (metaforična) povelja razume
dobesedno in jih udejanja (po svoje, odločno, brez usmiljenja), svetu, predvsem pa sebi v prid;
 počasi in na tiho prevzame vodenje Zavoda,
 prepričan je, da je prav on tisti, ki mora (pre)urediti svet in ga disciplinirati;
 zahteva popolno poslušnost in red,
 brezobzirno in nasilno utrjuje svojo avtoriteto, pri čemer so mu drugi le orodja, »lutke«, ki jih
lahko po mili volji in nekaznovano žali, ponižuje, posiljuje, pohablja: on telesa, njegov
(nesposobni) šef duše;
 metode: poniževanje, ustrahovanje, posiljevanje, »pohabljanje teles (psihično in fizično nasilje),
manipulacija, laži;
 ne odgovarja za svoje zločine;
 v preurejenem svetu se bo igralo njegov »špil«, »prečlovečil« pa ga bo kar z zločini zoper
Človeka → zločin in zločinec bosta torej še naprej ostala nekaznovana in zlo bo še naprej
rojevalo novo zlo ter plevelilo vrt sveta
 v besedilu izgovori največ replik.
 sprva je doktorjev pomočnik, potem pa prevzame vodenje zavoda/oblast
 s krutimi igricami ponižuje bolnike in jim jemlje še tisto dostojanstvo, ki ga imajo, sadistično
uživa v njihovi nemoči
 z drastičnim dejanjem (odreže nogo) pokaže moč in dejansko prevzame oblast v zavodu
 VOLJA DO MOČI
 brezobziren
 grob
 prepričan vase

6
  za dosego ciljev ne izbira sredstev
 odstranjuje ovire (nasprotnike) na poti k cilju
 ustrahovanje
 grožnje
 samovšečnost
 pretvarjanje
 manipulacija
 lažnivost
 „jaz sem žalosten človek“ (68), „Volodja ni slab človek […] Drugače pa ima dobro srce in tudi v
glavi kaj“;
 „A ti sploh veš, kdo je Volodja?“ (9), „nad Volodjo je samo še upravnik, dohtar“ (10)
 „Čas je, da Volodja vzame stvari v roke“ (98)
 „odslej bom jaz vodil zavod.“ (106)
 „Jaz je nisem hotel, oblasti. Sami ste mi jo potisnili v roke“ (121)
 „Najdite mi Rajka, drugače ... Tudi za vas so prisilni jopiči.“ (134)
 „Nihče ni od zunaj. Vsi smo notri. Vsi smo v.“ (141)
 „Vsi bomo plesali. Tudi vidva.“ (142) [izvedenca za metafore]
 „Si rekel Chopin? Skrita ideja, a? Kaj bom pa temu moral odrezat, da bo znal zaigrat na klavir?
Jezik? Roko, a?“ (147)

B - Doktor:
 nima imena;
 okrog 50 let star;
 upravnik Zavoda (najprej celo zadruge),
 psihiater, ki je pravzaprav »želel postati kirurg«;
 osebne travme, neuresničenost, (strokovno) nemoč in tesnobo oziroma svoje travme utaplja v
alkoholu;
 je hlapec oblasti, ubogljiv, upogljiv, ravnodušen, prestrašen,
 razklan, sam s seboj sprt,
 tragikomičen karierist,
 cinični eksekutor (izvrševalec) višjega povelja, ki mu ga prinašata izvedenca za metafore in
kasneje Volodja
 zaveda se, da je brezimno in nepomembno kolesce v dobro utečenem stroju,
 oportunist, ki je že pozabil, da je posameznik odgovoren za svoja in dejanja drugih, ki jih sproža;
 skrbi ga lastna eksistenca, služba, položaj (dobro ve, da bi delil usodo z drugimi nesrečniki, če ne
bi ubogal)
 strah ga je, da bi postal upravnik zadruge ali gledališča (grožnja)
 Volodja meni, da »nič ne kapira«, Starejši izvedenec pa, da mu je znanost malo »zlezla v glavo«;
 v resnici ne odloča o ničemer
 v »prid človeštva« (?) bi storil vse, tudi izrezal srce, saj »kaj pa je eno človeško srce v primeri z
duševnim zdravjem človeške skupnosti«;
 iz slike v sliko se bolj zaveda svojega bednega položaja, nemoči, nepomembnosti, bolj in bolj se
ostrijo robovi njegovega sveta, bolj in bolj spoznava, da se tudi sam pomika »na rob pameti« →
nazadnje, tragikomično, ves zgrožen sprašuje pacientko (!), kako zgleda norost, kdaj in kako se
prične …

7
C – Izvedenca za metafore:
 policista, podaljšana roka pravice, predstavnika tajne službe;
 delujeta v paru, s svojo omejenostjo in pomanjkanjem izobrazbe, ki se med drugim kaže v
njunem vulgarnem izražanju, vnašata v dramo komični element;
 orodje oblasti (prisluškovanje, zalezovanje, vohunjenje, grobo vmešavanje v osebno življenje
posameznikov
 zbirata podatke o potencialno nevarnih ljudeh (presojanje s političnega stališča) in jih pripeljeta
v zavod;
 njuno dojemanje stvari je zelo poenostavljeno in utilitaristično, pooseblja zmago povprečnosti
in dogmatičnost komunistične družbe;
 nadzor nad dogajanjem v zavodu;
 na koncu podrejena Volodji.

c) Uporniki (in žrtve):

- Simon, Rajko, Savel Pavel, Ljubica,

A - Simon Veber
 okrog 40 let star, zgodovinar, profesor na inštitutu; raziskovalec, intelektualec
 pijančevanje, težave v zakonu
 vohlja po arhivih, obuja zgodovinski spomin
 verjame v smisel in uspešnost upiranja anomalijam v sistemu;
 fusnota v pismu Prešernovega sodobnika Emila Korytka o tragični usodi poljskega vstajnika,
oficirja Seweryna Drohojowskega, ga navduši
 tudi sam bi si želel postati vstajnik, prenovitelj družbe, želi si, da bi lahko zaživel »avtentično,
svobodno«, pogumno, da bi razplevelil vrt sveta; preteklost, ki jo raziskuje, je namreč še
»poznala boj, tveganje, vero in smisel«;
 verjame v smisel in uspešnost upiranja:
„kljub vsemu temu bi hotel biti Drohojowski […] Za trenutek upora, boja, tveganja, popolne
predanosti, za smisel. Avtentično življenje […] edino pravo življenje – biti vstajnik.“ (18)
 zaradi nevarnih idej, ki bi jo lahko ogrozile, družina/žena pristane, da ga oblast zapre in ozdravi;
takim intelektualcem, menijo izvedenci, ne gre zaupati, saj »vohljajo po arhivih«, ostrijo
zgodovinski spomin in bi njihove misli lahko kaj hitro postale toliko disidentske, da bi kar »na
novo« napisali zgodovino in k prevratništvu opogumili še druge;
 razlog za odstranitev: besede v dnevniku in na razglednici (v zavodu je zaradi „nevarnih idej“)
 potem ko ga »s kolegi malo potegnejo« (absurdno dejanje), se znajde v Zavodu, kjer ga zunanji
in notranji oblasti uspe pomiriti ter preosebiti (še pred tem ga želi naslikati Ljubica);
 prevzame identiteto Drohojowskega (→ »ozdravljen« in pohabljen se umakne v varno zavetje
norosti (?); ne bo več spreminjal sveta, odpravljal korupcije, »ostril« zgodovinskega spomina;
 ko postane Drohojowski, je svoboden (lahko govori, kar hoče …)
 vrednote: pravičnost, dostojanstvo, svoboda mišljenja in izražanja, človečnost
 nima možnosti za delovanje, kršene so njegove osnovne človekove pravice, nima zasebnosti
 njegova prizadevanja so neuspešna, obsojen je na dosmrtni »v« (spoznanje, da usodi ni
mogoče ubežati → morda pa jo bo s posebno svetlobo in močjo spremenila umetnost)
 upre se Volodji, čeprav se zaveda nesmiselnosti upora
 kljub razumu mora sprejeti logiko zavoda

8
B – Savel Pavel
 Pavel, star okrog 55 let
 hodi naokrog s Svetim pismom in ga citira
 nekdanji »kolega« starejšega izvedencev za metafore, torej policist
 »Postal sem Pavel, bil sem Savel« (Biblija: Savel – preganjalec kristjanov, ki je doživel
spreobrnjenje in postal Pavel – apostol, krščanski misijonar
 večkrat po svoje citira odlomke iz Svetega pisma
 krinka blaznosti (»Če kdo misli, da je moder med vami na tem svetu, naj postane neumen, da
postane moder!« (str. 79), »Nihče ne misli, da sem nor. Če pa vendar mislite, pa me tudi
sprejmite kakor norega« (str. 81): noremu je dovoljeno več, tudi govoriti resnico.
 Emerik pravi, da Simon, Savel Pavel in Rajko načrtujejo upor med plesom, da želijo javnost
obvestiti o metodah delovanja v zavodu (»zgodovinar nekaj piše, Savel Pavel bo govoril, Rajko
bo razdelil liste« - str. 98)
 na plesu nosi velik črn križ na plesu (znak upora = ?)

C – Rajko
 samotar, star 27 let
 bere časopise in s škarjami izrezuje članke
 miren, nekoliko zaupljiv fant, ves čas se drži zase
 Emerik pravi, da Simon, Savel Pavel in Rajko načrtujejo upor med plesom, da želijo javnost
obvestiti o metodah delovanja v zavodu (»zgodovinar nekaj piše, Savel Pavel bo govoril, Rajko
bo razdelil liste« - str. 98)
 med plesom izgine, nato se sliši »top padec«, potem pa »Rajko leži na postelji, njegova roka
mrtvo moli v prostor, povešena v zapestju« - str. 141) – bolničarja ga najbrž ubijeta

č) Žrtve spopada in »ljubezni«:

- Klara, Ljubica
A - Klara
 Simonova žena; stara 30 ali več let
 moderna ženska s krizo identitete,
 nečimrna, samovšečna, površna, brezbrižna, hladna, vsega naveličana;
 zakon s Simonom razpada
 njen »stari je visoka živina« (verjetno visoki partijski funkcionar) in glavni pobudnik za zetovo
izolacijo in umiritev; dobil je namreč »neke informacije« o njem, zaradi katerih vztraja, da ga za
»en mesec« zaprejo in ozdravijo norih, nevarnih idej;
 očetu poslušna (ubogljivo izpolni očetov ukaz in izroči »izvedencema« moževe zapiske,
dnevnike, pisma);
 Starejši izvedenec celo pospešuje Simonovo disagregacijo, ker ve, da ima »eno zvezo zgoraj,
preko žene« in »ga lahko potegnejo ven, preden naredimo iz njega … to, kar pač hoče biti«;
 zakon s Simonom razpada: ne razumeta se, ne slišita, ne ljubita, živita drug drugemu odtujena,
bežita v omamo ali v delo, prazna, živčna, plehka, brez perspektiv;
 nazadnje se tudi sama ujame v isto past: ob tretjem obisku moža jo namreč zadržijo v Zavodu
in da ne bi »preveč civilno izgledala«, se mora sezuti, nato pa jo potisnejo med druge plešoče
»norce« → ljubezen, kolikor je je še ostalo, odpleše iz mrtvaškega salona.
 žrtev sistema (tudi ona je na koncu „v“)

9
B - Ljubica
 nediplomirana anglistka in slikarka; stara 23 let
 »ljubljenka skupnosti«
 prijazna, otožna, samosvoja in lepa;
 rada ima poezijo Ezre Pounda, Wolkerja in rumeno barvo;
 zaradi neke travmatične izkušnje, ki je verjetno povezana s spolnostjo, izgubi razsodnost in
mora »v«, na zdravljenje;
 toda ko je »v«, postane objekt in žrtev Volodjevega izživljanja in posiljevanja (Doktorju zato
svetuje, naj mu čim prej odpre lobanjo, vzame iz nje granato in jih odreši);
 med »norci« išče zaveznika – nehudobnega Človeka, sposobnega iskrene, odrešujoče ljubezni,
in motive za svoje slike;
 sorodno dušo najde v Simonu, se naveže nanj in mu zaupa svojo tragično študijsko in človeško
izkušnjo, zaradi katerih se ji je omračil um; počasi ga vzljubi (postane celo ljubosumna na
Klaro), ko pa se zboji zanj, mu svetuje odmik vase (»Nič misliti, šivanje tega dežja skozi okno
gledati, tesnobo v prsih poslušati«);
 odnos do spolnosti (Simonu ponuja svoje telo – » imej me rad«, Volodju se ne želi prepustiti
(»on me hoče f…«)
 po nasilni delni amputaciji Simonove noge in njegovem umiku v drugo identiteto tudi sama
dokončno zbeži v svoj svet, popacka svoje slike z rdečo barvo in jih raztrga - ugasne kot
»krvavo sonce v sanatorijski sivini« in »kot grenka luč« (T. Partljič) → svet ostane še brez enega
srca.
 odnos do umetnosti: išče uteho v poeziji (»ampak pesem je še zmeraj notri. Je.« - str. 70) in
slikarstvu
 poskus upora/protesta zoper delovanje v zavodu (?):
- ko bolničarji želijo odrezati Simono nogo, odpira vrata celic, da bi poiskala pomoč
- potem ko Volodja Simonu odreže nogo, ga žali (mesar, Tilnik, Satan, zverina), od Doktorja
zahteva, naj mu odpre lobanjo
- uniči slike, umaže »impresionistične« (Doktorjeve besede) slike z rdečo barvo →
»postmodernizem« (Doktorjeve besede)

d) Drugi liki
A – Emerik
 pianist
 45 let
 nekoč odličen pianist, zdaj igra samo osnovne tri note valčkovega ritma (razen ko je pijan)
 razglašeno brenka na kitaro
 alkoholik
 zaljubljen v Ljubico
 izda Volodji, da Simon, Savel Pavel in Emerik načrtujejo upor na plesu

B – Kapetan
 oficir domače vojske
 v zavodu je zaradi »skrite ideje o generalštabu in državnem udaru«
 hoče biti podoben Volodji, njegovo avtoriteto brezpogojno spoštuje
 »nič ne dela«
 Referentki krade šminko in se sam rad šminka

10
C – Prvi bolničar, drugi bolničar
 popolnoma sta podrejena Volodji in izvršujeta njegovo povelje (»Hej!«)
 skupaj z Volodjo trpinčita paciente (npr. Dobermana)
 najdeta Rajka in ga na koncu verjetno ubijeta

Č – Doberman
 jecljavec
 veliko jé, spravlja si hrano in jo skriva
 izdeluje škatlice
 bolničarji se nad njim izživljajo

D – Referentka
 neprestano se liči
 s seboj nosi kupe kuvert s pritožbami na najvišje organe
 Kapetan ji krade šminko

E – Bolniška sestra
 opravlja delo, ki ji ga naložijo
 pomaga Ženski z lutko

F – Zasledovalec
 plete košare
 hodi od enega do drugega in mu sveti z baterijo v oči
 zelo je nadležen

G – Ženska z lutko
 ukvarja se s šivanjem oblek za svojo lutko, nosi jo kakor otroka, oblači jo, ujčka (lutko doživlja
kot svojega otroka)
 bolničarji ji kradejo lutko in se z njo igrajo, tako se izživljajo nad njo (»Volodja ji je spet vzel
njenega otroka«)

H – Fryderyk Chopin
 poljski skladatelj in pianist
 drugi ponedeljek pride v zavod
 na koncu zaigra sijajno, najboljšo izvedbo Velikega briljantnega valčka

11. Spopad protagonista in antagonista

Simon : Volodja
1. Simon pobesni, ker Volodja ponižuje paciente s svojimi krutimi igricami (jim jemlje
dostojanstvo) – upor je neuspešen (prisilni jopič);
2. neuspel načrt Simona, Savla Pavla in Rajka, da bi obvestili javnost o metodah delovanja v
zavodu (Emerikova izdaja, Volodja Simonu odreže zdravo nogo);
3. »upiranje« v zavetju norosti (kritika Volodje v poljščini)
12. Uspešnost osrednjega dramskega lika:

11
Simon sprejme novo identiteto – svet postane še slabši, zlo se bohoti – žrtve se kopičijo.
 Simon je fizični in moralni poraženec (Volodja prevlada),
 zmaga zlo ali umetnost?

13. Nadaljevalci/poročevalci:

Je to morda umetnost?

14. Dramske teme in motivi, snov

SNOV:
življenje v totalitarni državi

BIVANJSKA TEMATIKA:
 družbeno široka in aktualna tematika
 položaj človeka v svetu
 ujetost človeka v kolesje totalitarnega sistema (nemoč posameznika v boju z oblastjo)
 metaforični boj proti režimskemu enoumju in represiji s pomočjo znanosti (Simon) in
umetnosti Chopin
 absurdnost sveta in boj proti nesmislu
 umetnost kot izhod/rešitev/uteha
 norost kot ogledalo modernega sveta

MOTIVI:
 posameznikov individualizem,
 oblast,
 represija nad posameznikom,
 umetnost in umetniki,
 umor,
 posilstvo,
 amputacija noge,
 diktirani ples,
 valček,
 preosebljanje,
 alkoholizem,
 doktorjeva mladostna travma,
 blaznost,
 nasilje …

OSREDNJA TEMA:

12
- človek: »biti : ne biti«: svet → bi → ti → zame? ker jaz → bi → zate →

 doktorjem, izvedencem in Volodjem človek (kaj šele Človek!) ni več pomemben;

 šibak, ranljiv in nemočen zlahka postane objekt prevzgoje, preosebljanja, discipliniranja, nasilja;
 vstajnike, kršitelje reda, disidente, nevrotike, pijance, manijake, umetnike, intelektualce se
izolira;
 nujne bi torej bile politične spremembe, a zanje še vedno zmanjkuje moči, volje, sodelovanja in
soglasij → eni uspejo ostati zgoraj in zunaj, drugi se morajo sprijazniti s trdo resničnostjo in z
biti/ostati v.

→ človek svetu sebe → svet njemu sebe → preko drugih → biti v srcu srca drugega ≈ postati
Človek → (pravljica?);

 zunanji svet se čisti Simonov;

 njih in druge uporne nevarneže, motilce in kalilce oblastne samovšečnosti zapira v posebna
prevzgajališča;
 v enem med njimi, v zavodu Svoboda osvobaja, kroti uporne duhove, odpravlja pravice in
svobodo (misli, čustev, dejanj);
 ker pa je svobodnjakov čedalje več in postajajo nadležni in oblasti nevarni, je zanje treba
razširiti ječo sveta in okrepiti število ponorelih vo(lo)dij, izvedencev in paznikov …
 → spoznanje, da smo »vsi smo in moramo biti v« Svobodi, ki, ironično, ne osvobaja, torej
(p)ostaja novodobna metonimija krasnega novega sveta, je najstrašnejša grožnja sodobni
civilizaciji in individualnosti.

DRUGE TEME in MOTIVI

 oblast nad telesi in dušami (želja po oblasti, moči, zloraba, nasilje) → zločini in žrtve
 Volodja prevzema oblast, hoče več moči;
 upor (oblasti oz. nasilju – uporniki, etični prenovitelji, maščevalci) → žrtve:
 Simon – hoče avtentično življenje, njegove ideje bi zunaj lahko zanetile širši upor, »v« pa ima
upor prvi sad: spremenjeno identiteto;
 razpad družine → žrtve:
 mož – žena (na videz urejeno razmerje razpada → žene so žrtve: Simon – Klara
 igra v igri (Simonovo obnašanje je igra ali resnični prevzem nove identitete?, Savlovo citiranje
Svetega pisma?)
 ljubezen in erotika:
- ni pristne, uresničene partnerske ljubezni, ljubezen nikomur ne predstavlja zavetja
(razpadajoč zakon med Simonom in Klaro – ona ga ne podpira)
- iskrena ljubezen med Simonom in Ljubico
(drug drugemu si pomagata in se podpirata, a njuno morebitno razmerje prekine Volodja;
naklonjenost brez prihodnosti)

13
- posilstvo, spolna zloraba
(Volodja spolno zlorablja Ljubico)
 past (v Volodjevo past (prevaro) se ujame Emerik)
 vest/krivda (Volodja ne občuti občutka krivde niti slabe vesti, Doktor ima kratkotrajen občutek
krivde ob Simonovi amputaciji noge)
 deformiranost (pacienti v zavodu bolniki z različnimi duševnimi motnjami)
 razmerje avtoriteta : nesvobodni posameznik:
- Simon Veber: za vladajočo ideologijo nevaren sovražni dejavnik
- zavod: skrajna oblika manipulacije in ustrahovanja
- odgovornost za Volodjev zločinski poseg (?)
- politična oblast: prispodoba kateregakoli avtoritarnega režima
 dehumanizacija in odsotnost upanja:
- Svoboda osvobaja – poosebljenje dehumanizacije,
- odsotnost človečnosti in upanja – sistemska,
- intervencija zunanjih dejavnikov onemogočena – valček ob koncu zaplešejo vsi,
- kirurški poseg skrajno surova manifestacija avtoritarne sile, –
- Valček – upanje (Valčka (svobode?) ni mogoče utišati)
 razočaranje nad življenjem, kariero: Doktor, Klara
 brezizhodnost (»Vsi smo v«)
 umor
- Rajkova smrt – naroči njegov umor Volodja?
- Volodja s pohabitvijo noge v Simonu »ubije« zgodovinarja (pretvori ga v Drohojowskega)

 norost:
- ni povsem jasno, kdo je duševno bolan kdo ne
- vloge duševno zdravih in blaznih oseb se menjujejo
»Nič ne vemo, kdo je nor in kdo je pameten, stvari se obračajo, meje se brišejo, toda robovi, robovi
se ostrijo, povsod so nevarne ostrine.« (Doktor, str. 109)
1. dejanska/resnična norost
zares duševno bolni so Volodja (zločinec) in nekateri bolniki, ki so žrtve sistema (npr. Ženska z
lutko, Doberman, Ljubica ?);

2. hlinjena (igrana norost), norost kot strategija

o pri Simonu je strategija in mu predstavlja varno zavetje,

o norost, »ogledalo modernega sveta«, je spreminjati ta(k) svet, nudi pa varnost;
o le »norci« (Simon) se »bojujejo za avtentične vrednote v svetu«, se uprejo »ustaljenim navadam
in pravilom, vladajočim vzorcem in ideologijam«, ampak »norcev« ni mogoče »aretirati«;

 svoboda (kot osvobojenost zatiranja in svoboda pri iskanju sreče, ki izvira iz pravih razmerij med
nami in drugimi, med nami in našim delom ter med nami in nečim, večjim od nas→ žrtve:

14
 Simon hoče svobodo (mišljenja in delovanja);
 prevrednotenje vrednot (pravičnost, poštenost, mir, vest, ljubezen, dobrota) → žrtve:
Simon je zoper korupcijo, hinavščino, laži, prevare, spletke, laži, hinavščino – vsi bi radi ljubili in
bili ljubljeni;
 umetnost kot izhod (lepota, glasba, gledališče kot posebna moč in upor, uteha) → novo upanje:
 v Valčkovem salonu se klavir pomika v ospredje in sklene dogajanje.

15. Ideje
 Drama kritizira vsakršni totalitarni režim, konkretno pa socialistični totalitarizem v 80. letih
20. stoletja)
 Totalitarni sistem omejuje svobodo posameznika in posameznik proti sistemu nima nobene
možnosti
 Uporniki (posamezniki, ki živijo v skladu s svojimi idejami) so grožnja, ki jo je treba
onemogočiti.
 Svet ne deluje logično in smiselno, ampak absurdno.
 Človek je vedno „v“ in temu se ne more upreti niti ne more pred tem pobegniti. Človekova
eksistenca je brezizhodna.
 V družbi uspevajo tisti, ki so najbolj brezobzirni, manipulatorski, kruti …
 Samo umetnost lahko preseže nesmisel sveta in ima zato odrešujočo moč.

16. Jezik

 dve jezikovno-slogovni ravni:

- mešanje visokega in nizkega sloga
- visok jezik: zborni jezik, izbrano besedišče, poetični jezik in
- vsakdanji jezik: nizko pogovorni slog, banalni, trivialni, vulgarni, žargonski jezik
 realistični jezik + gledališki element – načelo vznesenosti nad vsakdanjostjo (elementi patosa
in metaforičnosti);
 medbesedilnost: tehnika besedila v besedilu (citiranje Simonovega dnevnika, navajanje
emocionalno nabitega pisma Emila Korytka, nasprotje: posmehljivi in cinični komentarji
Izvedencev za metafore: »Avtentično življenje, kaj avtentično, edino pravo življenje – biti
vstajnik. Tako, zdaj pa mi ti povej, je to zgodovinar ali je pubertetnik?«;
 Simonova poljščina – junak govori v imenu ponosnega vstajnika iz 19. stoletja – nasprotje
vulgarnosti in grobosti Volodjevega izražanja;
 Ljubica s prepevanjem angleških verzov Ezra Paunda daje drami pomemben medbesedilni
značaj, njen jezik ima tudi pesniške razsežnosti;
 besede imajo svojo moč (Doktor – njegovo prazno govorjenje brez zavedanja resničnih
posledic in same grozljivosti manipuliranja, ki na nek način določa njegov lik);
 prostaškost in pogovornost Volodjevega jezika ustvari zelo slikovito in živo podobo glavnega
bolničarja, prepričljiv lik, ki ne glede na okrutnost deluje karizmatično in verodostojno;

15
 avtorjev stil v didaskalijah: obsežne, metaforične didaskalije, subjektivno obarvane, imajo
lastnosti vzporednega umetnostnega besedila
 temeljno vlogi v drami imajo različni registri: od nizko pogovornega do metaforično-
poetičnega.
 karakterizacija oseb s pomočjo govora (npr. Dobermanovo jecljanje – nemoč), nekateri liki ne
govore
 grotesknost
- realnost je popačena, prikazana s pomočjo nenavadnih, popačenih likov, ki so hkrati smešni
in grozljivi, vzdušje je tesnobno in grozljivo
- osebe, prostor, vzdušje (celotna drama temelji na grotesknosti)
- ves čas prehaja med komičnim in tragičnim
- grotesken je sam dogajalni prostor (psihiatrična bolnišnica)
- groteskne so izjave in obnašanje Doktorja, Izvedencev za metafore, Volodje
- grotesken je ples na koncu drame (Emerikovo igranje klavirja, ples med stoli ipd.)

17. Literarna vrsta

DRAMSKA VRSTA
 psihološka drama
 absurdna drama/drama absurda
 groteskna drama
 moderna drama
 politična drama
 družbenokritična drama
 eksistencialna drama
 drama o totalitarizmu
 postmodernistična drama
 „groteskna odrska metafora“

Citat Draga Jančarja:

„V literaturi 20. stoletja se odbliskuje razdrobljenost, atomiziranost človekovega bivanja. Absurd je
vgrajen v temeljno občutenje sveta.“

 Veliki briljantni valček je moderna, psihološka drama o totalitarizmu, (ne)svobodi, grozljivi

usodi nemočnih, zgroženih osumljencev, ki jih je treba, kot veli oblast, kaznovati, preusmeriti,
preobraziti, osvoboditi individualnosti, pa tudi o nesrečni ljubezni, ki še ne more spremeniti
mračnega sveta.
 Bralci/gledalci smo neme priče krutemu ponorelemu dogajanju.

Značilnosti moderne drame v Velikem briljantnem valčku:

 v drami se svet zoži in optika izostri;
 približa/poveča nekaj izrazitih individualistov, ki se ujamejo v nepričakovano past ali zapletejo
med kolesje zgodovinskega in socialnega sveta;

16
 posamezniki so ogrožene eksistence, izgubljajo identiteto, moč, cilje, pogum, voljo, zdravje,
pogosto postanejo orodje v rokah iracionalnih ali sovražnih sil/nasprotnikov, marionete;
 več oseb niti ne spregovori, gibljejo se ob robu sveta, kot njegov opomin, so groteskne
metonimije (ali le še glasovi, odmevi);
 idejne oz. ideološke okruške izrekajo na hitro;
 rana sveta, ki postaja nedoločljiv in alogičen, ostaja nezaceljena;
 usode in zgodbe se drobijo (fragmentarna zgradba);
 kaže se le še delčke razbitega sveta, med katerimi zevajo praznine (nekoherentna
dramaturgija);
 didaskalije (stransko besedilo) so obsežne in natančno usmerjajo uprizoritev;
 monologi se krčijo, replike krajšajo, jezik drobi, vulgarizira; ritem močno niha; pogoste so
prvine t. i. odprte forme (npr. neenotni časovni tok, pretrgano dogajanje, nevezana beseda,
socialna jezikovna karakterizacija, odprt konec, montaža sličic in motivov, ki so predstavljeni
fragmentarno in diskontinuirano, vzporedna dogajanja, ukinjanje prizorov, govor mimo,
pogoste tišine, premolki, zamolki ...)

18. Literarno obdobje in literarna smer

OBDOBJE:
 sodobna slovenska književnost v II. polovici 20. stoletja
(slovenska dramatika po II. svetovni vojni)

POSTMODERNIZEM
 smer, ki se pojavlja med letoma 1960 in1990
 opuščanje prvin modernizma
 vračanje k tradicionalni zgodbi in oblikam → poigravanje s tradicijo, ironiziranje
 resničnost sama po sebi ne obstaja, obstajajo samo naše subjektivne predstave o njej → zavest
konstruira resničnost → pluralnost resnic
 opisovanje in označevanje oseb in značajev
 kombinacija: zgodovinske teme in slogi + popularni žanri (kriminalke, ljubezenski romani ipd.)

 METAFIKCIJA:
- Metafikcija je vrsta literature, ki sistematično razmišlja sama o sebi, svojem statusu, funkciji in
vlogi.
- Postavlja vprašanje odnosa med fikcijo in realnostjo z uporabo ironije in samorefleksije.
- Je literatura, med branjem katere je bralec stalno opozorjen na dejstvo, da bere fiktivno delo.
- Zelo poenostavljeno jo lahko definiramo kot fikcijo o fikciji (literatura, ki govori sama o sebi).
- Metafikcija zahteva literarno izobraženega bralca, ki zna razvozlati literarne vzporednice in
uganke, vpletene v besedila.

17
  MEDBESEDILNOST
- navezava na preteklo literarno tradicijo ali literarni žanr
- navedki, citati iz drugih umetnostnih ali neumetnostnih del, ki so bodisi označeni bodisi brez
opozorila vključeni v besedilo
- prvotni pomen se pogosto izgubi in se povsem podredi novemu besedilnemu okolju,
- citat, ki ni označen, je običajno takoj prepoznaven; zaznamo lahko njegovo parodičnost ali
ironijo
- citati tvorijo medbesedilno (intertekstualno) mrežo

Postmodernizem v Velikem briljantnem valčku

 besede izgubljajo trdne pomene, pluralnost resnic, odprtost besedila in konca
 tujejezični vložki (angleščina – Ljubica, Volodja, poljščina – Simon, nemščina – Doktor (»Freiheit
macht frei«)
 citati iz drugih umetnostnih ali neumetnostnih del (Biblija – Savel Pavel, poezija Ezre Pounda –
Ljubica, »Težke so te gobice, težke v božjo mater« (Tomaž Šalamun) – Mlajši,
 navezava na druga literarna, umetnostna ali neumentostna besedila oziroma na
zunajliterarne okoliščine (Svoboda osvobaja – Delo osvobaja, Veliki briljantni valček –
Chopinova skladba itd.)
 paradoks: besedna retorična figura, ki temelji na neskladju s splošno veljavnim, priznanim;
nasprotje, protislovje, navadno nesmiselno; na videz nasprotujoča si trditev ali presenetljiva
situacija, ki nasprotuje intuiciji (naslov: Svoboda osvobaja)
 omemba postmodernizma (»Niso krvavi. To je rdeča barva. Postmodernizem. Nova podoba.« -
Doktor – str. 135)

19. Povzetek dramskega dogajanja

VELIKI BRILJANTNI VALČEK

I. DEJANJE
Simon (Vol.): Ali sem v … v …? Volodja (Si.): Si, ja, si v, zdaj si pa res v … (8) → ujetost

Starejši (bere iz Si. dnevnika): … kljub vsemu temu bi hotel biti Drohojowski … kljub takšni usodi bi
si želel biti na njegovem mestu. Za trenutek upora, boja, tveganja, popolne predanosti, za smisel.
Avtentično življenje, kaj avtentično, edino pravo življenje – biti vstajnik (18) → uporništvo

Doktor (izvedencema): Potrebne so skrbne analize, intervjuji, dobra anamneza. V našem zavodu
»Svoboda osvobaja« delamo sistematično. Pacientovo željo ali skrito misel spravljamo na dan po
znanstvenih metodah … doseči je treba disagregacijo zavesti (22-23) → cilji, postopki

Starejši: Kam gre kdo, se odloča kje drugje, ne v tej pisarni (24) → moč oblasti

18
Doktor (Si.): Drohojowski, upam, da so ob sprejemu lepo ravnali z vami. Naše osebje ni zmeraj na
višini, imamo kadrovske težave. Toda, če bo prizadet vaš ponos, vaš občutek za svobodo, za
avtentično življenje, potem mi to sporočite, prosim. (40) → vrednote

Starejši izvedenec (Dr.): … kljub vsemu ugotavljam, da je zavod Svoboda osvobaja ena najboljših
transformacijskih ustanov pri nas. (51) → najboljši zavod

Doktor (Si.): Ste vi čuden človek! Intelektualec, pa ničesar ne razume … v vaši zavesti počiva želja,
da bi bili nekaj drugega … Zdaj gre za to, da jo dobiva ven. Skrita ideja se mora, kako bi vam
razložil, materializirati. Drohojowski mora zaživeti. Potem ga bova skupaj ubila (56) → cilji

Doktor (Si.): Čakajte malo, o tem, kaj je normalno, tukaj odločam jaz. (59) → odločanje enega

II. DEJANJE
Simon (Kl.): … tu so vsi nori … bolničarji, pazniki – krvoloki. Volodja, njihov vodja je absolutno nor
in tudi doktor je nor … Vse je čudno, v zraku je nekaj blaznega, nekaj se bo zgodilo (74) → norost

Simon (Kl.): Jaz sem junak iz svoje raziskave, iz svojega dnevnika, z neke razglednice. Jaz sem
poljski oficir Drohojowski, ponosni upornik, vstajnik, svobodnjak, klatež, emigrant po novembrski
vstaji. Jaz ležim v jarku … Moja zoprna zlomljena noga, ki bo začela gniti … do srca lahko seže
infekcija (75) → nova identiteta

Volodja (Savlu): Zavod bomo zaprli. Obiskov je konec. Nihče ne more not, nihče ven … Anarhija se
je razpasla … Ime našega zavoda mora postati resničnost … tu je roka, moška roka, prijateljska
roka, kosmata roka (81) → »moška roka« (degradacija Jermanovih besed)
Simon (Lj.): Zunaj je zunaj. Notri je notri, je v. Ko sem prišel, ko so me pripeljali, je rekel
Volodja, zdaj si v. Torej sem v in oba sva v in to je čisto drugače. Med zunaj in v so vrata, ko stopiš
skoznje, se vse zdrobi. Tebi so se tudi besede vse skrhale. → biti »v«

Volodja (Emeriku): Čas je, da Volodja vzame stvari v roke … razbij kitaro … udari, kot bi udaril po
njem … Vem jaz, kaj je metamorfoza in kaj metafora. Če razbiješ kitaro, je to prelom s prejšnjim
življenjem, s preteklostjo … (98-99) → odločilno dejanje

Volodja (Dr.): ... Res je, da je moja roka rezala, ampak vaši možgani so to naročili … Tudi vaš hudič
je zunaj … odslej bom jaz vodil zavod … Skupaj z onima dvema – kako se jima že pravi? –
izvedencema za metafore, ste začeli zapirati ljudi sem noter, začeli ste jih – kako ste že rekli? –
preosebljati. Temu se z drugimi besedami reče pohabljati duše. No, in če začneš s tem, pristaneš
tudi na pohabljanje telesa. Moj prvi pomočnik boste… (106 -108) → prevzem oblasti

Doktor (Lj.): Kakšne stvari se zgodijo mimo naše volje … zdaj se mi zdi, da vem, kaj bi bilo treba
storiti, od vsega začetka. Volodjo bi bilo treba zapreti sem noter. In onadva strokovnjaka. In mene.
Nič več ne vemo, kdo je nor in kdo je pameten, stvari se obračajo, meje se brišejo, toda robovi,
robovi se ostrijo, povsod so nevarne ostrine, konice …(109) → prepozna spoznanja

Simon (blede): … Povsod je isto. Povsod je nek vzhod in nek zahod … povsod lahko slišiš zvok
klavirja … povsod je tema (111) → klavir

19
Volodja (Lj.): Življenje je mizerija in veličina, solze in smeh, žalost in veselje … ne pa samo eno, kot
mislite vi norci … vse naenkrat, pamet in norost, voda in kri, sovraštvo in ljubezen… radost in groza,
nežnost in nasilje, vse hkrati, en sam smrtni gon (114) → razdvojenost, kompleksnost

III. DEJANJE
Volodja (Dr.): Vidim intrige, vidim upor, vidim nasilje. Kdo je vse to povzročil, se vprašam … vi. S
svojo nesposobnostjo ne morete obdržati niti minimalne discipline. Povsod nered, povsod razsulo
… Jaz je nisem hotel, oblasti. Sami ste mi jo potisnili v roke. Zato me ne delajte živčnega, samo to
vam rečem. Ni dobro, če je oblast živčna. (120-121) → živčno stanje, samoprepričevanje

Simon (poljsko): … kjerkoli stojiš, na katerikoli točki, povsod je kakšen vzhod in zahod. Severovzhod
in severozahod. Jug in sever. Jugovzhod in jugozahod. Jugosever in severojug. Lahko si na vrhu
gore ali na dnu morja, zmeraj si ti. Ne more biti kdo drug. (126) → smeri neba, biti drugi

Doktor (Vol.): Uspel si, Volodja ... On je Drohojowski … kdo bi si mislil, en bolničar … tak naturščik
(127) → nova identiteta

Volodja (izvedencema): Nihče ni od zunaj. Vsi smo notri. Vsi smo v. → biti »v«

Volodja (vsem): Ples je terapija. Ples je družabna zabava. Ples krepi medčloveške stike. Je tudi
zdrav. Človek se ob glasbi dvigne. Človek mora imeti rad dobro šalo, ples in glasbo. Kdor ima to
rad, ni nor, kakor so tukaj vsi nori (142) – terapija z glasbo
Volodja (vsem): Vse smo uredili. Vse smo pospravili. Vsi smo notri. Lepo se razumemo. Ni bilo
lahko. Trdo in umazano delo je za mano. Priznam, nekoliko sem utrujen … lep ples je bil. (146) →
veliki finale

20