Eksistencializem v gledaliu:

Albert Camus
Jean-Paul Sartre

Eksistencializem se je uveljavil v filozofiji in literaturi

predvsem med drugo svetovno vojno in po njej, kar pri
generaciji ki se je morala spopadati z
najvejimi okrutnostmi v loveki zgodovini
in odkritjem atomske bombe
ni ni presenetljivega. Hkrati s stecajem vseh poprejnjih
vrednot, religioznih in humanisticnih, je prila v stecaj
tudi vera v cloveka.

predhodniki
Soren Kierkedaard

Nietzche
Dostojevski
Martin Heidegger in
Karl Jaspers

Vpliv, ki ga je imel eksistencializem na lepo knjievnost, je

opazen predvsem v Franciji, v pisanju

Sartra,
Simone de Beauvoir,
Alberta Camusa in
Gabriela Marcela.

 Sartre, Camus: ateistini eksistencializem

Kirkegaard, Marcel: religiozni eksistencializem

 Eksistencializem je nazor o lovekovi vrenosti v svet ( o

njegovi nezaitenosti), izpostavljenosti absolutni
svobodi in absolutni odgovornosti.
Zato je v srediu stalna nuja po odlocanju.

eksistencialistina antropologija
pomembna je eksistenca,
eksistencializem esence, clovekovega bistva na
sploh, ne priznava;
je samo bistvo vsakega posameznika*.
To bistvo je, da clovek eksistira in se tega zaveda (to
je hkrati svoboda in breme).
Gre za konkretno bistvo obstoja tukaj in zdaj.

 Eksistenca ni determinirana, lovek jo doivlja s uti

(zato antropologija) ko se zave eksistence, doivlja
strah, tesnobo, obup.
lovek ni tisto, kar se zdi na zunaj, je to, kar bi lahko
bil (nerealizirana realizacija).
Je bitje, ki so mu odprte razlicne razsenosti bivanja.
Filozofi, ki se ne ukvarjajo s tem (ostali filozofi), so za
Sartra esencialisti.

 Camus in Sartre sta se javno sprla1952, ko izide

Camusev Uporni lovek ( L' homme revolte).
Ob tej knjigi se pokaejo razlike med Sartrom in
Camusem, zlasti v njuni interpretaciji svobode in
clovekove eksistence, tudi do marksizma imata
razlien odnos.
V Sartrovem asopisu Les Temps Modernes sta se
potem javno prepirala.
Sartre ne sprejme absurdnega loveka;

 Sartrov eksistencializem se skua usmeriti v levico,

Camus v Upornem loveku ne verjame ve v politini
angama (prej je bil tudi on angairan), ie le e
zmonost preivetja loveka.
Njegov pojem absurdnega sveta je le detekcija stanja,
ne pa reitev, nart.
Za francoske levicarje je Camus sovranik, za
desnicarje pa levicar.
Sam se je imel za prostega strelca, ni se odloil za
nobeno stran.

Albert Camus 1913 - 1960

 Rodil se je v Mondoviju v Aliriji;

tudiral je knjievnost in filozofijo;
1934 vstopil v KP, 1935 izstopil zaradi odnosa KP do alirskega
nacionalizma.
1935 Ustanovil Gledalie Dela (Thtre du Travail) v Aliru;
diplomiral 1936;
1937 preimenuje Gledalie dela v gledalie L'Equipe;
ivel med Francijo in Alirijo;
1942 je izel Tujec v Parizu,
pridruil se je odpornikemu gibanju kot sodelavec asopisa
Combat;
1943 je izel Mit o Sizifu;
1944 je bil uprizorjen Nesporazum.
S Sartrom sta se sreala ob osvoboditvi Pariza;
Combat je prvi javno izel.

1945 premiera Caligule;

1947 izide Kuga.
1948 premiera Obsednega stanja, nagrada kritikov.
1951 je izel Uporni lovek, sledijo polemike s sodelavci revije
Les Temps Modernes; spor in razhod s Sartrom;
1952 je izstopil iz UNESCOa zaradi sprejema frankistine
panije v to organizacijo;
1953 je protestiral proti brutalnemu zatrtju delavske vstaje v
Berlinu;
bil politno aktiven, pozival k premirju v Aliriji;
1957 dobil Nobelovo nagrado za knjievnost;
1960 je umrl v prometni nesrei.

Romani
Tujec (L'tranger), 1942)
Kuga (La Peste) (1947)
Upornik 1951
Padec (La Chute) (1956)
Srena smrt (La Mort heureuse, posthumna izdaja,
1970)
Prvi lovek (Le premier homme, nedokonano delo,
posthumna izdaja, 1995)

Gledalike igre
Svatba (Les noces) 1938
Kaligula (krstna izvedba 1945, dokonano leta 1938)
Nesporazum (Le Malentendu) 1944
Obsedno stanje (Ltat de sige) 1948
Praviniki (Les Justes) 1949

Priredbe za oder
Predanost kriu (La dvotion la Croix) Calderona de la
Barce
Vitez iz Olmeda (Le chevalier dOlmedo) Lope de Vega
Rekvijem za vlaugo (Requiem pour une nonne)
Williama Faulknerja
Obsedenci (Les possds) po Besih Dostojevskega

Filozofski eseji

Mit o Sizifu (Le Mythe de Sisyphe) (1942)

Uporni lovek (L'Homme rvolt) (1951)

 V svojem gledaliu L'Equipe je uprizarjal Ajshila,

Elizabetince, Dostojevskega (igral je Ivana);
pisal je o naelnih in teoretinih razmiljanjih o
gledaliu, igralstvu, reiji in dramaturgiji.

Bil je strasten privrenec tragedije;

zanima ga cloveka usoda, temeljna vpraanja

clovekega bivanja v svetu, kar ga hote ali nehote
uvra med tiste ustvarjalce, ki jih literarna zgodovina
tlai v predal eksistencialistov.

Tako v teoriji kot praksi se ukvarja z vpraanjem

ali je v casu popolne desakralizacije sveta in

absolutne prevlade cloveka kot subjekta lastne
zgodovine v njem - tragedija sploh e mogoca?

Antina tragedija se rodi iz spopada med

boanskim naelom (=vrhovni smisel, ki ureja svet) in

posameznikom (ki v imenu posamine svobode temu
redu ree ne);

med njima vlada nerazreljivo nasprotje.

Sodobna tragedija pa nastane iz

nedoumljive praznine (globoko rno brezno v katerem je
potonil smisel) in
posameznikom (osamljen, brezpomoen in odgovor
terjajoi)

Med njima mora biti ravnoteje, ki je pogoj tragedije;

ko se to porui, se mora tragedija umakniti
individualistini komediji.

 Nerazreljivo nasprotje je po Camusu rojstvo tragedije;

zanj obstajata dve obdobji:
- stari grki (Ajshil, Sofoklej, Evripid),
- elizabetinci in
- francoska klasina tragedija (Corneille in Racine).

Za Camusa so temeljne kategorije tragicne literature:

Uravnoteena napetost med bojim in lovekim,
skrivnost bivanja kot meja lovekove individualne
svobode,
medsebojno dopuanje biti

 Po srednjem veku, ko je prevladovalo samo sveto

gledalie kot ponovitev Kristusove usode in je bil
lovek popolnoma izrocen boji volji,
se v renesansi za kratek as spet znajdeta v ravnoteju
sakralna transcendenca in humanistini individualizem
in iz napetosti med njima se je spet rodila tragedija.

Je danes,
po absolutnem triumfu humanistinega racionalizma,
ko se je lovek otresel vseh spon, ki mu jih je
narekovalo sveto in
se je znael soocen s samim seboj,
po kataklizmi obeh svetovnih vojn,
sploh e mono novo rojstvo tragedije?

 Svet, ki si ga je lovek zgradil z antropocentrinim

racionalizmom, se je razrasel v zgodovino, ki postaja v
svoji nezmernosti enaka iracionalni usodi, pred katero
ostaja lovek onemel in brez moi.
Namesto nekdanjega polnega smisla, ki ga je
zagotavljalo sveto, je pred evropskim lovekom
praznina absurda, ki ima s svojo nedoumljivostjo in
molkom s katerim odgovarja na lovekova prizadevanja
po jasnem spoznanju - vse znailnosti in dimanzije
anticne usode.
lovek dvomi, da bi ji lahko zagospodoval, lahko se

 Potem ko je clovekovo kraljestvo povzdignil v

boanstvo, se lovek temu boanstvu spet upira;
spet je v sporu, hkrati se bojuje in blodi, razklan med
absolutnim upanjem in dokoncnim dvomom;
ivi torej v tragicni atmosferi.
V tem paradoksnem poloaju post nietzchejanskega
loveka - boga, se mu rezultat lastne volje in dejanja
kae kot popolnoma odtujen, nesmiselen obraz nemile
usode
in tu Camus odkriva prostor za rojstvo sodobne
tragedije.

 sveto, ki je neko stalo na poti posameznikovi

samovolji,
je odstopilo prostor niu, ki se kot poslednja skrivnost
bivanja razgrinja pred clovekovimi zaprepadenimi
omi.

 Iz napetosti med tem niem in lovekovo voljo po

smiselnem, razumno urejenem svetu,
iz razklanosti med lovekom kot subjektom in objektom
lastne zgodovinske akcije
iz vpraanja kako biti v svetu absurda (vpraanje o
samomoru je za Camusa temeljno filozofsko vpraanje)
izvira tisto zanikujoe-potrjujoe protislovje - tisti tvorni
paradoks, ki lahko rodi tragedijo naega asa.

 Mit o Sizifu in Uporni lovek dajeta filozofski okvir v

katerem je Camus zasnoval svojo gledaliko prakso kot
pisec, reiser in igralec.

Camusev pojem absurda

Za to poimenovanje se odloi na osnovi Tujca in

Sizifovega mita.
Absurden ni svet, ampak razmerje med clovekom in
svetom, ker posameznikove elje ne ustrezajo svetu;
kar lovek eli dosei, je nedosegljivo in v tem je
absurd.
Logicna posledica spoznanja o absurdu bi bil
samomor, vendar tega nima za priporoljiv izhod iz
absurda.

 Druga pot je religija (kranski Bog), vendar je tudi to

zanj eskapizem.
Camus ustvarja ivljenjsko dro, ki se absurdu upre
tako, da vztraja v njem, odreka se angamaju in
politicni akciji.
Isti absurd, ki nagovarja k smrti, spremenim v pravilo
ivljenja.
Posameznik dosee zmago zgolj v vztrajanju.

 gledalie je tista situacija, kjer je mogoe absurd

premagati tako,
da lovek v katarzinem sooenju z lastno tragino
razklanostjo vzame svoj paradoksalni poloaj nase in
ga z udejanjanjem na odru ozavesti in tako preene
slepoto in gluhost iracionalne usode.

 V Mitu o Sizifu je Camus opredelil ustvarjanje kot

najvije dejanje absurdnega loveka s katerim vstopa v
nesmisel,
a se hkrati e postavlja onkraj njega,
saj s svojo stvaritvijo (ki je lahko tudi ne bi bilo)
e reflektira svoj protisloven loveki poloaj.

Jean-Paul Charles Aymard

Sartre 1905-1980

 rojen v Parizu,
oe bil pomorski oficir, umrl, ko je Sartru 15 mesecev;
mati Anne-Marie Schweitzer (neakinja misionarja
Alberta Schweitzerja);
Diplomiral 1929,
uil od 1931 do 1945 kot uitelj;
potoval v Egipt, Grijo in Italijo;
1933/34 tudiral v Berlinu nemka filozofa Edmunda
Husserla in Martina Heideggerja;

 v kafejih na levem bregu Siene v 30. zbral skupino

intelektualcev;
1939 vpoklican v vojsko, bil ujet, izpuen oz pobegnil.
prikljucil se je francoskemu odpornikemu gibanju;
pisal za Les Lettres Franiase in Combat;
po vojni je ustanovil literarno politino revijo Les Temps
Modernes in se popolnoma posvetil pisanju in politini
aktivnosti;

 Nikoli ni bil clan KPF eprav je skual zdruiti

eksistencializem in marksizem, je pa sodeloval s KPF;
ko je Camus odprto kritiziral stalinizem, mu Sartre ne
sledi; 1951 (ko izide Camusov roman Upornik) se
razideta.
Med 1946 in 1955 je pisal biografske tudije, med njimi
je najpomembneja Sveti Genet: igralec in muenik
1952.

 ele po Stalinovi smrti kritizira sovjetski sistem, a brani

Sovjetsko dravo;
1956 zagovarja svobodo Madarov, obsodi sovjetsko
invazijo, ne pa ruskega ljudstva;
1968 obsodi sovjetsko vkorakanje v Prago.
podpiral je tudentsko vstajo leta 68
Bil tesno povezan z gibanjem proti vojni v Vietnamu;
1967 je predsedoval Mednarodnemu sodicu za
vojne zlocine, ki ga je ustanovil Bertrand Russel - za
obtobo amerike vojske v Indokini.
nasprotoval je francoski kolonialni politiki v Aliriji;

 Sartre je bil vodilni interpret pogleda na svet povojne

generacije;
velikokrat provokativen (Nikoli nismo bili bolj svobodni
kot pod nemko okupacijo; vsaka gesta je imela teo
obveze pripadnosti)

 Po Sartrovem mnenju je v svetu brez boga smisel

obstoja odvisen zgolj od cloveka.
Dejansko je lovekova dolnost premagati obup
(Angst) in gnus obstoja s tem, da vsili svetu, ki je v
svoji absurdnosti, svojem kaosu in sluajnosti, povsem
nesmiseln, nekaken smisel.

 lovek je svoboden v delovanju, zato zanj odgovarja.

Biti svoboden za Sartra pomeni znati se posvetiti
nekemu cilju, angairanosti, neizmikanje odlocitvi.
Svoboda je v tem, da izbere akcijo, ki si ji potem
zavezan.
O dramah pravi,da so v njih ozaveceni ljudje (kako so
pri njih potekale poti odloitev) ob nekem zunanjem
razlogu (pri Gnusu je umetnost tista, ki sili v odloanje
junak mora pisati).

 V lui odloanja je predelal zgodbo o Orestu v drami

Muhe
Gre za totalno svobodo, odlocitev in odgovornost
Oresta
Eksistencializem ima teme krivde, kesanja, maevanja
Umazane roke (Les mains sales) motiv politinega
umora.
Zaprti v altoni teme terorja, krivde in kesanja.

 Neivi objekti obstajajo po njegovem en soi (na sebi) in

niso ni drugega kot tisto, kar so videti, ker so
nespremenljivi in za vekomaj utrjeni.
lovek pa obstaja pour soi (zase, sebi), ker ima
zavest, ta pa mu ne samo omogoca, da se zaveda
sveta, temve mu tudi pomaga, da ga spreminja, da ga
predeluje v skladu s svojo voljo in izbiro.
Zato ni odgovoren zgolj za svojo usodo, temve tudi
za usodo sveta, na katerem ivi.

 Samo tista osebnost obstaja avtenticno in resnicno,

ki izbere, samo sebe in svobodo in pri tem nenehno
sama sebe presega".
Kakor pravi Sartre v Bivanje in ni: " Izbiram samega
sebe, toda ne v svojem bivanju, temvec v tem, kako
bivam".

 Obsojeni smo na svobodo.

Z drugimi besedami, svoboda ni svoboda bivanja kot
takega, temvec samo tega, kako bivamo.
In ena izmed bistvenih rt njegovega kako bivamo je
sposobnost vrednotiti in svobodno izbirati.
Vrh tega obstaja po njegovem miljenju resnicno
bivanje ravno v pravilni uporabi te svobode.

 In takna uporaba je mona samo v imenu popolnega

potenja glede samega sebe in sveta, v katerem
ivimo.
V eseju Eksistencializem in humanizem (1946)
poudarja, da "lovek

predvsem biva, se srecuje s

samim seboj, se pojavi na svetu in se ele nato
definira".
V skladu s takim bivanjskim pragmatizmom veruje
Sartre v tisto, emur pravi resnica akcije, posebno
kadar gre za politine in socialne probleme.

 Ne postanemo veni tako, da terjamo nesmrtnost, pravi:

ne postanemo absolutni, e v svojih delih odsevamo
izsuena naela, dovolj prazna in negativna, da so
prehajala iz stoletja v stoletje,
temvec s strastnim bojem (za svoj as) in pristankom
na to, da z njim do kraja propademo.
Problem svobode in lovekove obveznosti drubi
obravnava tudi v provokativni dramaticni formi in je ves
nabit s pomembno vsebino.
Sam je rekel v manifestu, natisnjenem leta 1946:

 manifest o gledaliu 1946

"Na oder hoemo postaviti situacije, ki osvetljujejo
poglavitne vidike clovekega poloaja in dajejo
gledalcu monost, da se udelei clovekovih
svobodnih odloitev v teh situacijah."

Njegove igre so vcasih dvosmiselne, vedno pa

preete s pomembnimi problemi in vpraanji,
z vojno, tiranijo, revolucijo in
s poloajem cloveka v obdajajoem ga svetu.
Njegove drame so predvsem situacijske, je pa v njih
veliko dramske napetosti in dialogov, ki so tako
intenzivni, da skoraj nujno zgrabijo gledalca in bralca.

Drame

Muhe (Les Mouches) 1943

Zaprta vrata (Huis clos) 1944
Nepokopani mrtveci (Morts sans sepulture) 1946
Spotljiva vlauga (La putain respectueuse) 1946
Igra je konana (Les jeux sont faits) 1947
Umazane roke (Les Mains sales) 1948
Hudi in ljubi bog (Le diable et le bon Dieu) 1951
Nekrasov 1955
Zaprti v Altoni (Les sequestres dAltona) 1959

Romani in novele
Gnus (La Nause), 1938
Zid (Le Mur), 1939
Trilogija Pota svobode (Les Chemins de la libert), 1945
1949
- Zrela doba (L'ge de raison), 1945
- Odlog (Le Sursis), 1947
- Smrt v dui (La Mort dans l'me), 1949

 Med 1946 in 1955 napie ve biografskih tudij, med

njimi najpomembneja:
Sveti Genet: Igralec in muenik 1952

Filozofija
Imaginarno (L'Imaginaire), 1936
Bivanje in ni (L'tre et le Nant), 1943
Eksistencializem in humanizem (Existentialisme est un
Humanisme) 1946
Situations I., II., III.(Kaj je knjievnost?, Primer
odgovorne knjievnosti...) 1948
Kritika dialektinega uma (Critique de la raison
dialectique), 1960

 Sartrova dramska dela so predvsem igra udarnih

situacij.
ivi dialog je posredno ali neposredno vedno preet s
isto eksistencialistino ivljenjsko filozofijo, ki jo je
skual Sartre sistematicneje izdelati v svojih teoretskih
delih.

 Ob nekaterih njegovih idejah se lahko vekrat postavi

vpraanje, posebno ob misli,
da clovek kot svobodno in izbirajoce bitje v
nobenih okolicinah ne more izbrati svobode zase,
ne da bi hotel svobodo tudi za druge.

 lovek izbira glede na druge in glede na druge izbere

sebe . . .
lovek, ki odkrije sebe neposredno v cogito, odkrije tudi
vse druge in jih odkrije kot pogoj svojega obstoja...
Nujno izbere zmerom bolje; in nic- ne more biti
bolje za nas, ce ni bolje za vse".

 kljub grozotam Awschwitza in drugih tovarn smrti

Sartre e zmerom pricakuje, da se bo v tem svetu
intersubjektivnosti, lovekova osebna odloitev tikala
tudi vsega lovetva.
Ker se clovek svobodno odloca za svojo moralo, je
zanj toliko bolj pomembno, da jo izbere tako, da bi
se vse clovetvo moglo ravnati po njegovih dejanjih.