Tomo Virk:

TEORIJA ROMANA

1997/98

T. Virk: Teorija romana

UVOD
Teorija romana:
roman je edina nenatanno doloena literarna zvrst
teorija romana - novi vek - le poskusi
mnogi romanopisci so pisali o romanu
teorija romana e ni enotna, ali je sploh mona?

Sonet & tragedija:

nastala sta hkrati z imenom & svojo poetiko
kar je bilo takrat doloeno, velja e danes

Literarne zvrsti & vrste:

vrsta: lirika, epika, dramatika
zvrst: tragedija, sonet itd.
to ni enotno!

"Roman" v 12. st.:

pomeni nekaj drugega
Don Kihot je po Cervantesu zgodba/zgodovina

Sprejem romana v 18. st.:

tradicionalne poetike: roman je manjvreden ali pa ga sploh niso posebej obravnavali
ele v 2. polovici 18. st. pride do obrata
e v 1. polovici 18. st.:
Schiller: romanopisec = pesnikov polbrat
Gottsched: najnije mesto v zvrsteh poezije
v 18. st. je 1. veji vzpon romana: Nemci - najpopolneja literarna zvrst, tudi pri Angleih
takrat nastane 1. moderna teorija romana - Friedrich Blankenburg: Versuch ber den Roman 1774 - roman postane enakovreden

Roman v 20. st.:

e danes predsodki
Lionel Trilling (1951): "Roman je najmanj umetnika literarna zvrst."

Zakaj je bil tako pozno sprejet?

1. ni "enakovreden" drugim zvrstem
2. do 17. st. so romane uvrali pod druge pojme: povest, novela ...

Teorija doloene zvrsti:

teorija soneta: raziskujemo vse spise o tem
teorija romana: do 17. st. obravnavamo teoretske spise, ki obravnavajo roman v naem pogledu

Zaetki romana:
Bahtin: antika
Lukcs: prvi roman je Don Kihot
Pirjevec: pravi roman je ele Rdee in rno v 19. st.

Obseg romana:
odvisen od teorije romana, ki jo priznavamo

Razloitev romana od drugih zvrsti:

T. Virk: Teorija romana

1. ep
zelo sta povezana
Odiseja je roman?
roman se razvije iz epa?
problem: ali je tekst v verzih lahko roman? (Boanska komedija, Jevgenij Onjegin)
ep - javni svet; roman - zasebni svet
2. novela
dolina ni tako pomembna
praviloma je kraja
1 dogodek, 1 potek dogodka (lahko tudi stranska dogajanja, osebe) - slui prikazu enega
dogodka
bolj zgoena, ekonomina, bolj umetniko dodelana?
roman: bolj razvejan
stranske zgodbe, osebe, retrospektive
razlika je torej glede na vsebino
ciklini (novelski) romani:
Nizami: Zgodba sedmih princes
v 20. letih v Rusiji: predhodnik romana
zbirka novel: dogajanje ni povezano
tu gre za povezano dogajanje
3. povest
prvi slovenski romanopisci so raje uporabljali ta izraz
lahko obsena: Pod svobodnim soncem
manj umetnika od romana

Formalne lastnosti romana: (Kos)

1. proza
2. dalji obseg (npr. 150 strani)
3. epskost - v modernizmu lahko tudi lirinost, lahko tudi dramatinost (dialoki romani)
ni absolutno, lahko je brez vseh treh
to torej ni dovolj, teorija romana se ukvarja z vsebinskimi lastnostmi

ZGODOVINSKI PREGLED TEORIJE

ROMANA
do 17. st. ni teoretine zavesti o romanu

Grard Gnette - roman kot etrta literarna vrsta:

Aristotel: Poetika - 3 literarne vrste
Gnette: iz Poetike - literarne vrste:

Dramski nain prikazovanja

Pripovedni nain prikazovanja

visoka snov

nizka snov

visoka snov

nizka snov

tragedija

komedija

ep

roman - sem ga uvrsti

Gnette, Aristotel ni tu
imel ni

tudi Bahtin pojmuje roman kot 4. literarno vrsto

1. razprava o romanu:
Macrobius: O delih, ki opisujejo stvari, ki bi se lahko zgodile, a se niso - roman - 4. st. n. t.

Antini roman:
ele v 17. st. postane teoretsko zanimiv, ko ga prevedejo v francoino

BAROK
Pierre Daniel Huet: Razprava o izviru romana
1670 - 1. teorija - uvod k romanu Madame de la Fayette Kneginja Klevska (1. moderni evropski
roman)
]
roman je bil takrat e nija zvrst: "groza za izobraence, zabava za preprostee"
Huet: odpor zoper zanikanje romana & klasicizem (antini vzori)

Ljubezenska zgodba:
napie na podlagi baronih (heroini, galantni), vitekih (gospe niso nujno obstajale - Dulsineja),
antinih romanov (Etiopske zgodbe - zaljubljena se morata raziti, na koncu se poroita)
Romani so izmiljije o ljubezenskih dogodkih, napisani v prozi in umetniko vee, bralca
pouujejo in zabavajo.
Romani so bolj verjetni od epov, v prozi, v ospredju je ljubezenska zgodba.

KLASICIZEM
klasicisti (Boileau) ne priznajo romana kot prave zvrsti

Du Plaisir: Obutki o zgodovini

1680 - edina klasicistina poetika, nasprotuje baroni tradiciji romana
zavzema se za Madame de la Fayette: verjeten svet, ni digresij, del loveke psihe
skua dvigniti ugled romana
primerja z dramo
biti mora prepriljiv, ne preobseen, osebna izkunja
bolj ustrezna teorija kot Huetova (ki pa je bolj znana, izla na bolj ustreznem mestu), je pomembna
- zahteve za razvoj romana

RAZSVETLJENSTVO
zdaj romani postajajo sprejemljivi za kritike, poetike, estetike
ogromno romanov v Angliji, Franciji, Nemiji (Rusija - Kos - v Nemiji pa ne - vendar ca. 1740
izlo 10 romanov letno, na koncu 18. st. pa 500)

Spremembe:
1. literarni sinkretizem
vkljuuje elemente drugih zvrsti (npr. pesmice, pisma) - nagovarja najire obinstvo, ki razlino
veliko priakuje - vsak bi nael nekaj
2. porast osebnih, avtorskih poetik
upad normativnih poetik - te so predpisovale pravila
bolj pomembna je ustvarjalnost, umetnost - vsak v razpravi pojasnjuje svoj nain pisanja
ni pravih teorij romana, avtorji razlagajo, kako sami razumejo

Denis Diderot: Hvalnica Richardsonu

navduen je nad Richardsonom - 1762
roman mora biti izvor braleve identifikacije
vsaka identifikacija ni ustrezna: pogroni & pustolovski romani - pobeg od resninosti
biti mora pristno vivljanje v literarne junake, podobno izkustvenemu ivljenju
Richardson se e opira na to: nova vrsta romana:
prej je bil romance (fantastino), zdaj pa novel (vsakdanje izkustvo - e ne zelo realistini, a
bolj kot prej - Ian Watt: roman - formalni realizem)
Richardsonu so nekateri oitali pomanjkanje fantazije, a e Diderot to zavraa
ar je v tem, da kaejo vsem znane pojave, na katere nismo pozorni
roman opozarja na manj opazne plati ivljenja

Christian Friedrich von Blankenburg: Poskus o romanu

1774 - ni bilo odmevno, padlo je v pozabo, a je pravi zaetnik teorije romana
roman primerja z epom
Roman je pripovedna proza, ki je epu analogna v tem, da skua predstaviti vseobsegajoo,
reprezentativno podobo dobe in drube.

dravljan (javna oseba, v slubi javnih interesov) posameznik

junak epov: politini subjekt, javna oseba
roman: zasebni svet loveka (meanski) - bolj raznovrsten od epa (kot interesi zasebnika)
ep - zabava; roman - vzgaja k popolneji lovenosti (razsvetljenstvo!)
internalizacija - poglabljanje v lovekovo notranjost - ima ga za subjekt, psiholoko osebnost s
slabimi in dobrimi lastnostmi
biti mora vzgojen, a junaki ne smejo biti idealni ( neprepriljivi!)
ne terja ljubezenske fabule, a hoe moralno pounost

Slabo:
zajeti ne more niti vseh tedanjih romanov

Dobro:
bistvo romana e danes velja (ep S roman)

PREDROMANTIKA, ROMANTIKA
v romantiki ni prave teorije romana
so le teoretske poetike romanopiscev
roman vstopi v filozofijo - estetiko - nobene celovite obravnave, le del celote

Roman - najbolj znailna zvrst takratne literature?

ne ustreza praksi - malo velikih romanov, bolj lirika
predvsem nemki romantiki, ne pa Anglei (lirika)

PREDROMANTIKA
Anglei:
ne cenijo romana - "ensko opravilo", trivialno

Francija:
zavedajo se pomena, a ga v poetiki ne opredeljujejo preve natanno

Nemija:
ambivalentno:

1. pesnikov polbrat - Schiller

2. 2 deli to zanikata:

Herder: Pisma o spodbujanju lovenosti

enciklopedini znaaj romana, romantine ideje romana
danes Joyce, Mann ... - prej le Flaubert (1 roman)
velika koliina podatkov razlinih znanosti
Nobena pesnika zvrst ni obseneja, sposobna je najrazlineje obdelave: zgodovine, geografije,
filozofije, teorije skoraj vseh umetnosti, poezija & vse prozne zvrsti.
ni omejen na ljubezen, pounost je univerzalen
vsebinski pluralizem, anrski sinkretizem romana

Johann Wolfgang Goethe

ne da tone definicije romana - 2 stavka

1. primerjava roman - drama:

formalno ju ne primerja, pa pa vsebinsko
roman - dogodki, razmiljanja, razpoloenja
drama - znaaji, dejanja
junak romana trpen/ne zelo delujo
junak drame - uinkovit, dejaven

2. iz Maksim in refleksij:
Roman je subjektivna epopeja, v kateri si pisatelj izprosi dovoljenje za obravnavo sveta na svoj
nain - vano je, da ima tak nain, drugo se bo e nalo.
romantino: ustvarja iz sebe
subjektivnost ni isto svobodna, ne sme si isto izmiljati, svet oblikuje po svoji podobi

ROMANTIKA
ni zelo naklonjena teoretini misli objavljali so eseje, aforizme, fragmente ...
zapiranje v sistem je v nasprotju z naravo - morajo biti nenehna nasprotja
Schlegel: e Bog ni dokonan, je v razvijanju
subjekt - svoboden, ustvarjalen, estetski
roman je odprt, sinkretien, neskonno ustvarjalen
Kos: Hoffmann nala ni konal ivljenjskih nazorov maka Murra svoboden, neomejen

Novalis
roman mora imeti:
1. borba poezije & nepoezije - idealistine & konkretne teme
2. razviden pomen zgodovine
3. mitologija zgodovine
4. svobodna pesnika interpretacija zgodovinskega dogajanja
5. razmiljanje o pisanju romana in njegovi zgodovini - metafikcija

Nemci: glej Janko Kos: Roman

Francija:
fantastika - povzemali so po nemki romantiki in domai tradiciji
predromantika & romantika se borita s klasicizmom (zelo moan)

Charles Nodier
Smara ali Demoni noi
poetoloki predgovori - onirizem: pesnika produkcija sanj, fantazmagorij, somnabulizma ... zabrisan, podzavesten svet
ko gre v fantazijo, poudari svoj lastni zgodovinski trenutek - domiljija je dokaz neomejene

ustvarjalnosti
predhodnik modernizma

Victor Hugo
predgovor k drami Cromwell
napadel klasicizem, blizu realizmu
literatura naj brez selekcije kae stvari takne, kot so (tudi grde ...) - oboje je v spopadu: lepo :
grdo - to je romantino
zagovarja realizem, v romanih pa mu prevlada fantastika
pisal je zgodovinske romane

Anglei:
romanu niso naklonjeni - ele Dickens

Walter Scott
utemeljil je zgodovinski roman
izhaja iz historizma - historina zavest - takrat so ele ugotovili, da so bili npr. Grki drugani od
nas
upoteva historino zavest: e prej dela z zgodovinsko tematiko, a polna anahronizmov
posnemati skua avtentino psiho asa, ki ga opisuje pravo rojstvo zgodovinskega romana
vasih dokumentarno opisovanje dobe - a ogromno romantinih prvin: idealne ljubezenske
zgodbe, oddaljeni kraji, nenavadni poloaji, mrane spletke
tematoloko: tipino romantino
junaki niso idealizirani, pa pa so individuumi, imajo napake, zato to ni zgodovinopisje

e drugi pisci o romanu:

Solger
Jean-Paul
Bouterwek
Schopenhauer
esteti & filozofi, pisali so o romanu, a ne presegajo splone vednosti o romanu
vzorec: Don Kihot, Wilhelm Meister

Schelling
filozof - izhajal je iz prejnjih teorij
vzporejal z epom: kot Blankenburg - sta obliki 2 zgodovinsko razlinih svetov
ep:
podoba sveta, vlada identiteta - videz objektivnosti, univerzalnosti, obe veljavnosti - v
novem veku ni ve mogo
prehod: viteki ep v renesansi - univerzalen le po vsebini, ne pa po obliki
roman:
univerzalen po obliki, po vsebini pa subjektiven, individualen
le posebna oblika novovekega epa - analogen mu je po objektivni formi, razlien
glede na vsebino
roman je ogledalo sveta - to je bistveno za Lukcsa
le malo jih je: Don Kihot, Wilhelm Maister

Hegel
vkljuil je v Estetiko - teko je sintetizirati, nekateri ne razumejo v celoti
Kos: preprost, konzervativen, zgodovinsko preprost (?)

Anticipativnost:

doloi za pretekli, soasni & pozneji roman

1. pogled na roman (Kos):

ep - primerja na viji stopnji
Roman je podoba celovitega sveta neke zgodovinske dobe. - naslednik antinega &
srednjevekega epa
to je duhovnozgodovinski pogled
ne pripisuje velikega pomena: nije od tragedije, epa
zadnja faza novoveke umetnosti, umetnost je e nekaj preteklega
roman & ep sta totaliteta sveta, a svet je zdaj drugaen, prozaien, omejen na vsakdanjo stvarnost
predmet romana: zasebnik, individuum
biti mora malo poetien, da je umetnost primerna snov (konflikt posameznika z drubo, ki ga
ne razume - subjektiviteta : objektivna stvarnost - tragedija/komedija, najvekrat srednji izid)
izhodie: lovek v nezrelosti (npr. idealist)
konec: vkljuitev v razumnost obstojeega sveta
Kos: zato roman ne more biti vija pesnika forma
historina omejenost pojma (lastnosti romana iz 18. st.) - ob Heglu e zastarelo

Celotna Heglova misel:

je zelo ambivalenten & protisloven

Teza o koncu umetnosti:

nikoli ve ne bo, kar je bila, zlati asi so mimo, zdaj najde izpolnitev v znanosti o umetnosti, ne bo
ve najvija oblika duha, a e bo obstajala
duh - ideja

3 deli njegove filozofije:

1. logika - znanstvene ideje na sebi, za sebe - kronoloko prva
2. filozofija narave - znanstvene ideje v svoji drugobiti, uresnienje duha v naravi
3. filozofija duha - kot ideja, ki se je iz drugobiti vrnila vase - prvotni duh je el v svojo negacijo
- oplemenitena materija, opredmeteni duh
temu se Herder najbolj posvea
ima 3 stopnje:
1. subjektivni duh - nanaanje nase, popolna svoboda, posameznik
2. objektivni duh - realnost sveta, ki ga je sam ustvaril - drubene institucije (morala,
pravo, zgodovina)
3. absolutni duh - absolutna resnica, objektiviteva & individualiteta se zlijeta v 1 sintezo
ima 3 oblike - vse imajo isto vsebino (absolutni duh, ideja, resnica), razlika je v formi
1. umetnost - utno vdenje - resnico upodobi
2. religija - predstavna zavest - neka predstava
3. filozofija - pojem - tono doloi stvari
"Substanca je subjekt" - sistem je vedno zgodovina

Umetnost:
najvija oblika duha
umetnost posreduje med utnostjo & idejo - mo misleega duha je v tem, da se zaznava tudi v
svoji drugobiti, zunanjosti
umetnosti pri Heglu ni ve najvija oblika spoznavanja - znanost/filozofija je - le v tem smislu je
umetnost e preteklost
Hegel prerokuje umetnosti veliko prihodnost - ne zanika estetskega dometa umetnosti, pa pa
njeno drubeno funkcijo

Razvoj umetnosti:
1. simbolina umetnost
nesorazmerje oblika - vsebina - prevladuje oblika, ideja je e preve abstraktna
Orient - ornament, arhitektura
2. klasina umetnost
ravnovesje vsebina & oblike
najbolj primerna - a duh ne sme biti absoluten, ker presee telesnost
3. romantina umetnost
novoveka - vsebina prevlada nad obliko
duh se vzpne k samemu sebi, je previsoko, da bi bil ustrezno uteleen
je odsev najnaprednejega duha, a ni ve v skladu s pojmom umetnost (utnost - ideja -->
antika) - v antiki je bila najvija oblika spoznanja
danes je poleg umetnosti e znanost, umetnost hoemo razumeti

Roman:
najzvesteji odsev duha tega asa, ta duh ne more biti primerno uteleen (to pa je bistvo
umetnosti)
vija oblika duha kot v antiki, a zato ne more biti najpopolneji - zavraa ep & tragedijo
edino roman je zdaj totaliteta sveta, edini lahko ustrezno odseva najvijega duha
najve, kar je v romanu mogoe, a odrei se mora popolni umetnikosti

Aufhebung:
Hegel da velik poudarek dejanju - za vse duhovne pojave je nujno gibanje, duh gre v bit,
obogaten z njo se vrne vase
Aufhebung (ukinitev; dvig) - sinteza odpravlja antitezo, s tem se dvigne na najvijo raven
umetnost: princip posameznika : princip drube

Stanje drube:
1. pred principom drave
Heroenzeit - lovek v konfliktih ravna v skladu s subjektom - npr. maevanje (osebna predstava o
pravici) - Orest
ni razlike zasebno : javno
eksternost - osebnost se kae po zunanjih znakih (videz, mo, stan)
2. po principu drave
javno : zasebno
prozainost
pravni red manje polje delovanja, srednji sloj priznava legitimnost zakona, ne more priti do
akcije
zaradi nesoglasja posameznik : zakon
internost - obrnejo se vase, v sintezo senzibilnosti & intelekta, ki se je razvila v zasebni sferi
novovekega individuuma

Roman:
prostor zasebnosti
subjektiviteta & domiljija pustolovske vsebine

Romanesknost:
sodobno obnavljanje moralnih vrednot iz asa srednjevekih pripovednih del, dvorske kulture
- ni ve junake dobe, je meanska druba

Junaki:
individualne osebe s subjektivnimi ustvi & idealnimi predstavami - sooeni z drubenim

stanjem, realnostjo, ovirami

neskladje Aufhebung: kompromis/resignacija (subjekt se prilagodi objektivnim zahtevam, v
njih celo najde svoje mesto, postane filister)
teza: upornitvo
antiteza: objektivna druba
sinteza: kompromis/resignacija - delno ironino
Lukacs: sinteza deziluzijskega junaka

Ta teorija:
je v nasprotju z romani, nesodobna, a ne zastarela (ni konzervativen, pa pa sega naprej), pa pa
anticipativna deziluzijski roman (junaki niso ve heroji, izgubljene iluzije)

REALIZEM
ni prave teorije romana - obravnavano v okviru poetik (zastarelo)
najveji razvoj romana
po realizmu e dvomijo, ali roman sploh e obstaja

Realizem:
opozicija romantiki (domiljija, fantastino, nenavadno), a ima nekaj njenih potez
spet poloaj razsvetljenstva:
prava resninost - dobiva bolj sodobne poteze, znanost &
druba sta vzr.-posl.

Gottschall, Kleinpaul
estetika & poetika
v 50. & 60. letih - vplivala sta na slovensko literarno vedo & zapise o romanu
zastarelo pojmovanje romana, ne upotevata sodobnega romana, e pa ga, ga zavraata
dobro poznata le romane do romantike
primerjata z epom
roman: psiholoko opisovanje junaka
ljubezenska tematika
prikazovanje pustolovin
bistvo romana pa ni opisovanje konkretnega itd. korak nazaj

Romanopisci:
pisatelji so pogosto pisali o tem, izhajali so iz lastne prakse
Stendahl, Balzac (med njima razlika v deleu subjektivnosti), brata Goncourt, Flaubert, Zola, Henry
James (konec stoletja - e hoe psiholoki realizem, prikazovanje skritih vzgibov duevnosti tudi romani so taki)

Stendhal
e v romanu Rdee in rno - komentarji k pisanju
roman kot ogledalo resninosti - njegova teza
razmilja o Matildi & Julienu: roman mora odsevati razline pojave, je ogledalo, ki se sprehaja po
veliki cesti
pisatelj kae ivljenje, kot je? - Stendhal tega ni tako razumel
ta metafora sploh ni nova: Platon, Cicero, Shakespeare

Stendhalovo razumevanje romana kot ogledala:

1. zrcalo je v nenehnem gibanju, avtomatino zajame vse, na kar naleti - lepo & grdo
2. ogledalo je loeno od osebe, ki ga nosi - mehanini posnetek, ki zajame vse:
samo se sprehaja
kritizira tiste, ki ga povezujejo z osebo, ki ga nosi
zrcalo sprejema resnico na zgodovinski & zasebni ravni - princip empirije

Subjektivni prispevek:
roman ne odseva povsem objektivno - vgrajen je romantini princip: zavest o potrebi izbora pisatelj vedno izbira, kaj bo prikazal, glede na namen, kaj hoe pokazati
v teh komentarjih: romantina ironija

Vsakdanja resninost:
bolj so se vezali na konkretno ivljenjsko resninost namesto utopije (npr. Robinzon)
veina romanov: zgodovinska snov, iz lit. tradicije
zdaj se to spremeni: vsakdanja resninost Ali je zajeta v brezosebni totaliteti?
e njegovi komentarji potrjujejo, da ni isto realist

Walter Scott in Kneginja Klevska:

razprava o romanu - oboje primerja
vsako umetniko delo je lepa la (Platon: pesniki laejo - tu pozitivni smisel)
roman resninosti ne more odraziti, pisatelj mora najti nain, da jo bo im bolj prepriljivo
predstavil

Bistvo Stendhalovega pojmovanja:

treba je prikazati resninost tako, da jo bo bralec prepriljivo dojel - lepa la
prednost da Madame de la Fayette:
Scott opisuje obleke, kraj, navade, govor, a ona je bolj
prepriljiva - nala je dober nain za prikaz

Stendhal - kombinacija:
prehod iz romantike v realizem - kombinacija 2 principov: realistina stvarnost + romantien,
subjektiven nain
tudi sam je to poel v svojih romanih

Honor de Balzac
hotel je prikazati vse sloje drube, socioloko panoramo - loveka komedija ( Boanska
komedija ep totaliteta sveta!)

Predgovor k Chagrainovi koi - 1831:

objektivnost literarnih del
liki & situacije - empirino utemeljeni
zrcalo - a ne nenadzorovano kopienje podatkov

Uvod k loveki komediji - 1842:

predmet romana: resnice, ki jih je odkrila sodobna znanost
Watt: ahistorino se realistinost pojavi z razsvetljenstvom
roman = znanost - metode ni iskal pri sociolokih, pa pa pri naravoslovnih znanostih: medicina,
zoologija
loveki rod - ivalski svet: primerjava: analogija ivalski svet + okolje - lovek

druba pri loveku tvori podvrste (kot okolje pri ivalih): delavec : znanstvenik = slon : lev
vzor mu je biolog Buffon (klasifikacija ivali)
v loveki komediji ve kot 1000 oseb
roman lahko prevzame naravoslovno metodo
tipine oblike odnosov med ljudmi

Historina zavest:
Balzac jo ima
zooloke klasifikacije so nespremenljive, pri ljudeh pa se podvrste bistveno spreminjajo - drubo
zajamemo v zgodovinsko relativni podobi, ne pa enkrat za vselej

Naravoslovni ideal:
le izhodie, ne pa tudi cilj & namen

Empirija:
Balzac se te teorije ni preve dral, osebe niso tipi
resninost je zanj empirina stvarnost - kot pri naravoslovju
pie zgodovino sodobne francoske drube
romanopisec opisuje tiste plasti drubenega ivljenja (zasebni dogodki - veno, ustva, duevnost),
ki jih zgodovinopisje (takrat oba zgodovina) ne belei - belei le e konane javne dogodke

Brata Goncourt
Spomini o literarnem ivljenju:
dnevnik - zabeleke, zanimive za teorijo romana
napoved prevlade znanosti & razmaha analitine radovednosti za teme
v ospredju ni ve ljubezenska zgodba
roman se mora im bolj pribliati naravoslovnim znanostim
estetske oblike, hkrati se kot Balzac naslanjata na znanost

Lacerteux - 1848 - ljubezenska zgodba:

ljubezenska vsebina, a ljubezen tu ni zaradi razvedrila, ampak je to "tudija", klinino raziskuje
ljubezen
ljubezenska zgodba ni nujna - gre za znanstven pristop k ljubezni

Meanska epopeja:
svet romana je meanski? - to hoeta spremeniti: njuna knjiga "kvari braleve navade, kodi
higieni" - to pravita
ne pieta za doloeno publiko, da bi ji ugajala
tudi o bedi nijih slojev - roman je orodje za analizo drube
ele tu prava znanstvena objektivnost: brez selekcije opisuje vse ivljenjske pojave roman
zahteva novo definicijo

Gustave Flaubert
ni pisal teoretinih besedil - njegovi estetski nazori, ki so podobni Balzacovim, so razvidni iz pisem

Zdruitev znanstvene & estetske ambicije:

ni zahteval, da se umetnost podredi znanosti, od romana je zahteval objektivnost na znanstven
nain
lepota & resnica - to skua razumeti zdrueno

impassibilit (neustvenost, nestrastnost) = nepristranskost znanost = nepristranskost Kant:

"lepota = brezinteresno ugajanje"
metoda kot pri fizikalni znanosti
Viktor moga (Hrvat): "Flaubertova znanstvenost je maskirana strast esteticizma."
vedno bolj se nagiba v estetiko, prestopi svoja doloila

Salambo - 1862:
zgodovinska/biblina tema - ne zanimata ga ve sodobni lovek in njegova vpetost v drubo - hoe
isto estetsko vizijo

Lirizacija romana:
je njen 1. pobudnik - napove razvoj romana proti liriki (Cankar)

Pismo o prvih ocenah Gospe Bovary:

"ivljenjska resninost njegovega dela, opisovanje izkuenj sodobnih ljudi ne glede na moralo,
estetske vrednote neloljive od moralnih - umetnikova morala je lepota."

Pismo prijateljici - 1852:

"Hoem napisati knjigo brez fabule, nosila jo bosta svobodna domiljija & slog. Pri romanu
prihodnosti ne bo ve vana vsebina, pa pa estetske komponente."
je predhodnik moderne proze

Ruski realisti
niso razpravljali o bistvu romana
Dostojevski: zunanja realnost ni resninost - resninost je le lovekova notranjost psiholoki
realizem
spodbudil tudi druge, prelomna toka

Emile Zola
zane se naturalizem
napisal je veliko esejev o romanu:

1880 - Eksperimentalni roman (zbirka esejev)

1881 - Naturalistini romanopisci
malo novega - dejal je, da le belei tendence svojega asa - vsi predhodniki & sodobniki so
naturalisti ?

Znanost:
roman je povezal z znanstvenim bistvom - najbolj radikalen, el je najdlje
roman skua prilagoditi spoznanjem znanosti, od katerih si obeta, da bodo razjasnile skrivnosti
loveka (sociologija, medicina, fiziologija)
zgled: Bernard: Uvod v eksperimentalno medicino - 1865 - fizioloko-medicinsko metodo uporabi
kot osnovo svoje knjige
hoe, da se metode fizike & kemije prenesejo v literaturo

2 kljuna pojma:
1. eksperiment:
opazovanje : eksperiment - doloene predpriprave, princip znanstvene objektivnosti (brez
predsodkov glede na rezultat)
miljen je metaforino, Zola pa je vzel dobesedno - enai znanstveni eksperiment in eksperiment v

romanu romanopisec opazuje, zane eksperimentirati, nato spet opazuje odzive

Zola: doloi okolje, vanj postavi junake, nato skua opisati odzive
2. determinizem:
idejni, filozofski princip
vsak pojav je posledica drugega pojava, treba jim je poiskati vzroke - z metodo eksperimentalnih
znanosti more sprejeti pojav tak, kot je

Zolajeva napaka:
literatura je drugana oblika realnosti, nanjo ne vplivajo drubene & gospodarske razmere,
ampak literarna pravila
roman lahko natanno opie ivljenjski nain, ne more pa ga prenesti v knjigo
eksperiment mora biti objektiven, zato je lahko nepredvidljiv - noben zgodbeni zaplet pa ne more
biti preseneenje za avtorja
Zola pomea 2 ravni resninosti, fiktivnim osebam pripisuje ontoloki status
zavraa estetsko raven, hoe znanstvenost - napada pisatelje, ki se preve posveajo slogu &
obliki

Eksperiment v romanu:
determiniran z jezikom & literarnimi konvencijami

Naturalistini romanopisci:
3 pravila pisanja:
1. izbira iz ivljenjske stvarnosti:
eksperiment - zavestno izbiranje snovi povzroi izbor tem, ki smo se jim prej izogibali; izogibanje
pustolovinam
roman nima vloge animatorja - ni za zabavo
2. povpreni, tipizirani junaki:
junak v starem pomenu se mora umakniti (nadpovpreen junak)
3. umik vsevednega pripovedovalca v prid znanstvenosti:
eksplicitna tenja po propadu romana - v 20. stoletju nekaj zvrsti zagovarja Zolaja: faction novel
glavne osebe - lahko iz nijih slojev, a svet romana je bil vedno meanski svet (romantika)
Huet: roman je izmiljena zgodba omogoa razsvetljensko & romantino sklicevanje na
roman - kae na obost & individualnost
Zola - roman kae na obo resninost - eksperiment jemlje za dejanskost, ne vidi metafore za vijo
resninost - bistveni premik v romaneskni praksi

Guy de Maupassant
1887 - Les romans - predgovor k Pierre et Jean
odlino louje obe realnosti

Svoboda:
ne skua vsiliti doloene prakse romana - ve, da to, kar pie, ni univerzalna praksa
med romani so bistvene razlike, ni mogoe doloiti enega tipa

Domena moderne literarne umetnosti:

vano je, kako se pripoveduje, ne o em

Visoko razvita teoretska zavest:

za roman in literaturo - zaveda se teoretinih teav - treba je razlikovati med objektivno &
fikcijsko resninostjo

Nujnost selekcije:
je edini naturalist, ki kritizira realiste, ki hoejo z romanom pokazati slikovitost resninosti
nujnost selekcije ni eksp., pa pa literaren postopek - brez selekcije je teko napisati literaturo,
avtor mora v mnoico podatkov vnesti red, ki ga ni v ivljenjski stvarnost - to je potrebno za
umetnost

Lastne zakonitosti romana:

junaku npr. ne more po nakljuju pasti opeka na glavo

Bartol: Zvonko Karara:

parodija na eksperiment
junaka doleti nepriakovana smrt - nenavadno v romanu, a vse niti vodijo k loginemu vrhu na
koncu je smrt logina, ker je avtor izbral take elemente pripovedi

Bipolarna teorija takratnega romana:

1. analitini - psiholoki roman:
personalna perspektiva - perspektiva samih likov
razcvet v 20. st., prej Henry James, Dostojevski
2. objektivni - reportani roman:
objektivna pripoved, a ne vsevedna - ni psiholokega poglabljanja
Maupassantu se zdi ta tip bolj prepriljiv, bolj ustreza ivljenjski izkunji - vidimo le delovanje
loveka, ne pa njegovih mislih
s tem tudi Maupassant pozabi na 2 vrsti resninosti

Henry James
razvijal iz kritike naturalistine misli o romanu
strinja se z ukinitvijo transcendence pripovedi, edini moen je personalni pripovedovalec
v skladu s prakso: utemeljitelj anglosaksonskega psiholokega romana

v 19. st. ni prave teorije romana

19./20. st. - e Thomas Mann
v 20. st. nastopi bolj intelektualen odnos

Prave teorije romana:

Ortega y Gassetu
Lucien Goldman
Lukcs
Mihail Bahtin (zaveda se prejnjih teorij romana)
zadnji dve skuata biti univerzalni, zajeti roman v nadasovnem bistvu diametralno razlien
rezultat:
1. Lukcs - zelo ozko
2. Bahtin - zelo iroko
pri nas: Kos, Pirjevec - naslonila sta se na Lukcsa

GYORGY LUKACS
Teorija romana:
1. moderna teorija romana
zgodnje delo
po tem marksizem, e nekaj knjig o teoriji romana, a so slabe
mladostne teorije se odree, a potem dovoli ponatis, doda neko opraviilo
napisal je med 1. svetovno vojno - apokaliptini asi, velika katastrofa, pesimizem
zael 1914, nato 1914/15
1916 - 1. izid v Reviji za estetiko in splono umetnostno vedo
1920 - izid v knjigi v nemini (on je Madar, celo kulturni minister, a je moral pobegniti)
nastanek je sproil izbruh 1. svetovne vojne pesimizem
ni hotel napisati teorije romana, pa pa po vzoru Dekamerona zgodbo o intelektualcih med vojno,
ki razpravljajo itd.
faza Lukcsovega filozofskega zorenja - od Kanta k Heglu
zelo vplivna knjiga: Mann, Croce, Adorno

Vpliv:
Hegel, Fichte, Schelling, Dilthey (eprav ga je kritiziral)
Lukcs: tipien produkt duhovnozgodovinskih tendenc

Lukacseva kritika Diltheya:

preve kantovsko abstrakten - navede tudi svoje slabe primere
z Diltheyevo metodo tudi pozitivno: pojmovanje asovnosti (vpliv Henrija Bergsona - potrditev
tega)

Hegel:
zlasti 1. del - splona filozofija umetnostnih oblik, razlika ep : roman
heglovska historizacija estetskih kategorij - nasprotuje Kantu - v bistvu estetskih oblik (
romana) skua najti zgodovinsko doloenost, dosei tesnejo povezanost kategorije & zgodovine
to je hotel leta 1914
predgovor 1962:
v tej nameri ni uspel, preve abstrakten - to je presegel ele z marksizmom
a tedaj ni imel prav!
teza: napredek je vedno aufhebung (ukinitev & povzdignitev) dotedanjega stanja

Nasproten rezultat od Hegla:

umetnost ni ve totaliteta kot prej, ni ve najvija potreba duha, ni ve primerna svojemu pojmu pojem je zgodovinska realnost, duh - problematizira umetnost kot nekaj preteklega, resninosti pa
ne
druba je viek zgodovinskega razvoja

Umetnost:
je ogledalo resninosti, e je neharmonina, je to zato, ker je resninost taka
umetnost je e vedno lahko popolna, resninost pa ne
pisal je iz zanimanja za nepopolno drubo
lasten zgodovinski svet = doba dopolnjene grenosti kierkegaardizacija Hegla

SESTAVA TEORIJE ROMANA

1. Bistvo romana

2. Tipologija tirih romanesknih tipov

roman
iz
splonega
filozofskozgodovinskega vidika
1.1. O zaprtih kulturah
1.2. Filozofsko-zgodovinski problem oblik
1.3. Razlika med epom in romanom
1.4. Notranja forma romana
1.5. Filozofsko-zgodovinska pogojenost in
pomen romana

2.1. Tip abstraktnega idealizma

2.2. Tip deziluzijske romantike
2.3. Sintezno-kompromisni tip
2.4. Tip romana epopeje

BISTVO ROMANA
O zaprtih kulturah
skua opisati celoviti svet starih Grkov
ni e notranjosti & zunanjosti

Doba epa:
lovek & svet sta eno, nimata problematinega nasprotja
vsa dejanja junaka epa ustrezajo notranjim zahtevam due po veliini & celovitosti
vsako dejanje junaka je ustrezno plailo due

Bog:
so podobno navzoi - so nesmrtni, a podvreni usodi, ne v nasprotju z ljudmi
znani so ljudem in blizu

Vpraanje, na katerega odgovarja ep:

Kako je ivljenje lahko bistveno?
ivljenje in bistvo sta isto, samo ivljenje je bistveno, nad njim ni drugega bistva, ki bi ga morali
iskati

Prava epa:
le Iliada & Odiseja - ker je Homer odgovoril, preden si je duh zastavil vpraanje

Grtvo:
le odgovori, ni vpraanj, le reitve
vse sprejemajo, ne zanimajo jih vzroki
ne ustvarjajo, le odstirajo

Zaokroen svet:
lovek v epu ni sam sredi sveta, pred njim je dolga pot, a vedno privede k cilju

Sodoben svet:
produktivnost duha, ne more iveti v zaprtem svetu - odkril proces, oblikovanje, nikjer ni
popolnosti, dovrenosti
edina substanca: v sebi prepad med svetom & lovekom
kar je zunaj notranjosti, je le refleksija ni totalitete

Definicija:
Kos na str. 94

Svet epa : svet romana:

ep: totaliteta, popolnost - Lukcs uti nostalgijo po njem
roman: ta sodobni, problematini svet
novi vek konec 19. st. (Dostojevski - e niso ve pravi romani)
pisal je iz zgroenosti nad 1. svetovno vojno posledica razcepa sveta v Tolstoju je skual najti
naznanjanje konca romana spet se blia epu (svet bi bil spet neproblematien)

Razcep grkega sveta:

je e malo razcepljen, a e ne novoveko
Platon - se e razcepi - npr. konkretno stanje NI idealna drava, svet je le mimezis
so razvojne stopnje, eprav je grki svet homogen
filozofija & tragedija - e izginjata smisel & transcendenca

Filozofsko-zgodovinski problem oblik

Spremembe znotraj literarnih zvrsti:
1. formalne - znotraj - s tem se Lukcs ne ukvarja
2. globalne - nastane nova literarna zvrst

Romantika::
nanjo je vezan roman: "Roman je mesto transc. brezdomstva."

Ep se ne more ohraniti:
moen je le v svetu z imanentnim smislom ivljenja - ne prenese spremembe sveta

Napaen prevod Lukacsa:

v srbohrvaino je prevajal filozof K. Prohi
napano: ko subjektiviteta postane lirska, je to tisto pravo?
to je v nasprotju z Lukcsem, zanj je to pri epu - nelirska (epska) subjektiviteta se spremeni v
organ sprejemanja sveta
epski subjekt mora odvrei subjektiviteto, da bi jo obdral - PARADOKS
nekaj o humorizmu - romantina ironija - odraz neomejene subjektivnosti
prav ta volja, s katero se dvigne nad svet, je avtodestruktivna - PARADOKS
Lukcseva nostalgija po dobi epa

Lirska subjektiviteta:
zaradi svoje ustvarjalnost izgubi svet, ne more ga le ponino sprejemati
Lukcs te misli ni do konca razvil, Pirjevec pa se je zelo poglobil vanjo

Lirika epika:
le malo del uvrsti, kasneje mu je al - ni roman: Werther, Tristram Shandy - preve lirska
tipini epsko: Wilhelm Maister, Don Kihot
literarnozvrstni apriorij

Epskost:
totaliteta sveta kot ivljenja, imanence, empirije
mona v liriki, a kot subjekt, ki je dvignjen nad empirijo, samozadosten, sam sebi je svet, svoje
meje so mu meje sveta - takega ne more biti v epiki
zato izpusti romane, ki svet opisujejo z notranjega stalia - Dostojevski, moderni romani - niso
pravi romani

Ep roman
ta del je najbolj v tradiciji z ostalimi teorijami romana

Roman se ne razvije iz epa:

ep je moen le v antiki, roman je povsem druga zvrst
roman v modernem svetu ima podobno mesto kot ep v klasini dobi
roman je epopeja dobe, za katero je ivljenjska imanenca smisla problem, nagiba pa se k totaliteti

1. Verz proza
verz je tudi v tragediji

Verz v epu:
idilika (blaena totaliteta sveta), vse elje so ukrojene po meri sveta, ta ni trivialen - tak postane
ele, ko obutimo vsakdanjo empirijo kot jeo, breme, nad katerega se hoemo dvigniti
lahkotnost
ko v svetu ni ve lahkotnosti, verz postane lirien
takrat se verz ukine, totaliteto epskega sveta lahko predstavi le proza (dovolj neformalna, da lahko
vse razlike zajame vase)

Srednji vek:
verz ga preskoi - med epom in romanom
Boanska komedija: bolj lirina od Homerja, a ne isto
homer. epi & Dante: imanenca smisla je e navzoa, a ne v empirinem
svetu, temve v onstranstvu, ta svet pa je e razpokan
zato je Dante moral uporabiti verz - svet je e totalen, le verz lahko to
predstavi
kritizira uporabo verzov v srv. vitekih romanih (npr. Wolfram von Eschenbach) - svet, ki ga
kaejo, je e razklan (npr. elja cilj elje)

Razpoka v svetu:
takrat roman kot proza
podlaga za tipologijo - razline stopnje razcepa subjekt svet
Pirjevec:
to je bistvena konstitutivna lastnost romana - a on nadgradi e s Heideggerjem
(ontoloka diferenca)

2. Tip junaka
Roman:
psihologija - izhaja iz razcepljenosti sveta - junak gre iskat smisel
je individuum s pravimi in napanimi odloitvami, subjekt, sam nosi odgovornost za svoja dejanja
individuum je tudi v tragediji, a npr. Ojdip ni subjektivno kriv za svoje dejanje (usoda), on ne narui
objektivnega reda sveta
junak v svojem propadu ne prepozna vijega reda, sam je kriv

Ep:
ni individuum
predmet epa: usoda skupnosti
vsi dogodki so javni - zato so junaki kralji (e formalno najbolj javni)
kralji so glavni tudi v tragedijah, tudi formalno - v simbolini obliki se pokae ontologija usode ne pripisujemo mu osebnega ivljenja, lae se koncentriramo na bistveno

kralj ne zastopa transparentnega principa, pa pa samo ivljenje

posameznik ni izoliran, izdvojen - povee ga s skupnostjo (organska, smiselna totaliteta)

Boanska komedija:
neponovljiva oblika med epom in romanom
popolna nedeljenost, celovitost epa
liki so e individui (zlasti stranske osebe, ki so zavestno proti zaokroenosti, torej prave
osebnosti)
dvojnost sveta: ivljenje in smisel sta tu loena, v transcendenci sta zdruena (ta e objektivna)
hierarhija namesto organskosti
Roman je totaliteta sveta, ki so ga bogovi zapustili.
Roman je oblika zrele mokosti.

Resignacija:
posledica Hegla
svet ni celota, nikoli ne more ve to postati
Pot se prienja, potovanje je konano.
to je zvrstno bistvo romana

2 razlagi te trditve:
1. Pirjevec: aktiven junak, ki ima idejo, kaken bi moral biti svet - a ne uspe, ker je ideja
napana
pravo pot spozna, ko je prepozno
2. Kos: zvrst romana je el v nastajanju, ele na poti sama k sebi
podobno Bahtin: roman je odprt, spremenljiv

Napani razlagi:
Lukcs: nezakljuenost je le na vsebinski ravni, forma pa je e zakljuena
prava forma romana je junak v nasprotju s svojim svetom
junak = notranja forma romana
junak tudi na cilju ne pride do konne resnice

Povezava zunanja & notranja forma:

proza - nujna - roman je vsebinsko neomejen, le proza lahko to zajame
identiteta romana, doloena z junakom, je stalna

TIPOLOGIJA ROMANOV
odvisna od tipa junaka

Neustrezanje loveka in zunanjega sveta:

2 tipa:
preozka dua
tip abstraktnega
idealizma

tip deziluzijske
romantike

preiroka dua
sintezno-kompromisni
tip

posebej izrazita sta tip abstraktnega idealizma in tip deziluzijske romantike

tip romana epopeje

Zgodovinsko-razvojna tipologija:
tudi: tip abstraktnega idealizma tip deziluzijske romantike ...

Tip abstraktnega idealizma

prvi
preozka dua

Videz zunanjega neuspeha:

junakova problematinost je najbolj vidna, a najmanj jasna
junak ima prestavo o idealu, za uresnienje izbere najbolj ravno pot pozabi na razliko ideal :
ideja
opazi le, da ideja ne ustreza resninosti - to pripisuje demonom, spopada se z njimi

Notranji problemi:
ni notranjih problemov, junak ne dvomi vase, zato ne more sprejeti zunanjih problemov
najbolj problematien, a junak tega sam ne opazi

Dante, Ahil:
vodi jih Bog, ravnovesje subjektiviteta : transcendenca
ve, da je svet moneji, zmaga lahko le s pomojo bogov

Subjektiven odnos do sveta:

zaradi zoene due v romanu je zoen svet, zoena podoba o njem
informacija o svetu pride iz heterogenih virov

Don Kihot:
zgrei "velikane", ker so le abstraktni v njegovi glavi

Psihologija:
ni je, ni junakovega razvoja
dua je prepriana v resnico, zaprta je v neproblematien notranji svet, ne more biti obupa ali
dvoma
pomanjkanje notranjih problemov ista zunanja dejavnost avanture, ki si jih sam izbere

Romani:
Don Kihot - prvo in edino pravo umetniko besedilo tega tipa
tudi Gogolj, Balzac
a e s predromantiko to ni ve mogoe (psiha, notranji razvoj)

Tip deziluzijske romantike

v 19. stoletju

Nasprotje abstraktnega idealizma - dua je glavna:

dua je ira od sveta
notranja resninost, ki je zaokroena, vsebinsko izpolnjena, samogotovost - edina resnina
realnost, bistvo sveta (to misli)
notranja resninost tekmuje z zunanjo resninostjo
abstraktni idealizem: resninost : apriorij priti mora bo boja
deiziluzijska romantika: boj 2 enako konkretnih svetov: notranji : zunanji

boj ni nujen: notranje ivljenje sicer opazi nezadostnost, a zunanjega sveta ne eli prikrojiti
tenja pasivnosti, izogibanje konfliktov
vse je mogoe urediti v dui - zunanji svet ni tako pomemben

Razvoj iz abstraktnega idealizma:

samozadostnost je obramba, odpove se bojem razen v sebi - ker je to e vnaprej obsojeno na
neuspeh

Vrh notranjosti posameznika:

posameznik nosi vrednote le v sebi
duhovnozgodovinske poteze romantike

Nevarnost lirizacije:
romantini romani so preve lirski - zahteve so izpolnjene ele kasneje, ko so romani spet bolj epski

Romani:
Flaubert: Vzgoja srca - edini primer, najbolj reprezentativen roman sploh

Pojmovanje asa:
najveja resignacija izhaja iz tega
v abstraktnem idealizmu as ni zaznaven, a ta perspektiva je
tu as postane tma - ivljenje je odtekanje asa --> pesimizem, resignacija

Flaubert & as:

as svetu daje smisel, ureja ga v celoto - dogodki brez asa bi bili le kaos, ker so v asu, imajo
smisel
vse je alostno, a preeto z upanjem, ki ga daje as

Sintezno-kompromisni tip
Una leta Wilhelma Maistra:
med prejnjima tipoma
vzgojni roman

Tma:
pobotanje problematine individuuma s konkretno drubeno stvarnostjo - a ne popolno
sprijaznjenje, vnaprejnja harmonija
problematino, a dosegljivo

Razirjen & omiljen idealizem:

dua se raziri, hoe se uveljaviti z delovanjem v zunanji resninosti
odloilen poloaj v drubi

Ideal:
v drubi najti izpolnitev za notranjost due
junak ima idejo o svetu, na poti so ovire, a iz vsake se nekaj naui, prilagaja se - kompromis

Tip romana epopeje

blizu konca romana, roman se vraa k epu

Tolstoj:
stremi k neromanesknosti ivljenja
skupnost preprostih, enako uteih ljudi, prilagajajo se naravnemu ritmu

Paradoks:
takega sveta ne more spraviti v ivljenje kot pri epu - uspeno prikae v stranskih osebah,
prizorih
glavni junaki so problematini, problematien svet

Notranjost:
tenja, da bi notranjost postala nova totaliteta, ki bi presegla razcep kot v epu
a pri Tolstoju as e ni zrel - slutnja preboja

Dostojevski:
zarie nov svet
njegova dela niso romani, pripada novemu svetu (ali le kae nanj ali je e podal podobo?)
vsak junak ima svojo perspektivo sveta

Zakaj je Lukacs sklenil s Tolstojem?

kae se vizija sveta, ki ni ve tako problematien - spet sinteza
hotel je polemiko proti vojni
nedosledno sklene, v nasprotju z empirinimi podatki (takrat prvi modernistini romani)

MIHAIL BAHTIN
zelo priljubljen, Rus - a znan postane ele v 70. letih

Marksizem in filozofija jezika:

30., 40. leta
vzporedno strukturalizem v jeziku (Saussure): v vseh pojavih ie stalne strukture

Princip dialokosti:
beseda je vedno dialoka, ker je e odgovor na drugo besedo
parodija: vedno 2 besedili: parodirano + parodirajoe, to je v dialogu

ivljenje:
1895-1975
potomec plemstva
tudiral je klasino filologijo, filozofijo, kulturno zgodovino, rusko knjievnost
1929 - aretiran, obsojen na 10 let Sibirije, nato pa 6 let v Kazahstanu kot knjiniar v kolhozu
vedno politine teave:
niso mu hoteli priznati doktorata
dela izhajajo zelo nenavadno, pod imeni prijateljev, ki so politino
primerni - a v istkah so bili odstranjeni, Bahtin pa ne
pomemben je zaradi dialogizma
tartujska literarna ola (Lotman) ga rehabilitira - poststrukturalizem - konec 60. let
nato ga e na zahodu spoznajo

Dela:
!
!
!
!
!
!

Avtor in junak v estetski dejavnosti

Formalna metoda v literarni vedi
Marksizem in filozofija jezika
Delo Franoisa Rabelaisa in ljudska kultura srednjega veka
Problemi poetike Dostojevskega
Teorija romana

Teorija romana:
o njej je napisal veliko lankov in knjig
ta knjiga je nesistematina
je zadnja vlika teorija romana

Jezik - parole:
predsodek, da se je ukvarjal z jezikom na nain parole - malo res, temu daje prednost, zato je
nesistematino
a tudi pri delitvah romana ni sistematien, res ni pozoren na sistem, skoraj povsod je drugae
a vseeno raziskuje tudi na nain langue:
v Problemih poetike Dostojevskega doloa sistem
anra, ne zanimajo ga posamezni sistemi

Ukvarjanje z romanom:
tudi v romanu se briejo meje sistem - empirija
Bahtin se povsod ukvarja z romanom:
junaki literarne zgodovine so zvrsti, smeri, ole &
vpraanje periodizacije so manj pomembni, sekundarni

Roman:
= najpopolneje udejanjenje umetnike proze
je edina vrsta, ki se e razvija in ki e ni utrjena
od vlikih zvrsti je le roman mlaji od pisave - edini je organsko prilagojen za branje

njegov kanon ni tak kot drugje, zgodovinsko uinkoviti so le posamezni vzorci romana:
npr. sonet ima e od zaetka pravila - Dekleva: epavi soneti - e vedno soneti, le da so
epavi - ko pa se pojavi drugaen roman, se pojem romana raziri

4. literarna vrsta:
ni podoben drugim zvrstem
veja razlika je med romanom in prozo kot med liriko in epiko

Protejska zvrst:
izmika se doloitvam, spreminja obliko, a vseeno je e vedno roman
ni v soitju z drugimi vrstami, pa pa jih parodira
je edina razvijajoa se literarna vrsta, zato napoveduje prihodnji razvoj literature
je najpomembneja zvrst na prehodih obdobij, okui vse druge
literarni razvoj tee takrat, ko je roman vodilen - ravno zato, ker se vse zvrsti romanizirajo

anrski sinkretizem:
vase lahko povzema vse druge zvrsti

Pred barokom:
bil je manjvreden, ker nima kanona
zdaj je to prednost - zato lahko absorbira druge, odprt je za razvoj, daje ton razvoju v celoti

NASTANEK IN BISTVO ROMANA

Antika:
roman je edina vrsta, ki jo je rodila in vzgojila nova doba svetovne zgodovine - antika
rodil se je z vznikom galilejevske zavesti o jeziku (jezik ni substancialen, nima trdno doloenega
pomena)

Helenizem:
drubene spremembe: sodobnost vdre v literaturo, drugano pojmovanje asa
negotovo, vse avtoritete (religija, literatura, jezik, ideologija) razpadejo

Doba razklanega sveta:

v njej nastane roman
to pravi tudi Lukcs - a Bahtin jo postavlja prej

Prihodnost:
roman se bo e razvijal

Romaneskni kanon:
skua ga doloiti
omenja Hegla, Blankenburga - a nista pravi teoriji romana, ne upotevata edinega venega
doloila: NEKANONINOST

Paradoks:
nekanoninost - on pa skua doloiti in ugotovi to nedololjivost
ne bo si izmiljal definicije, ugotoviti bo hotel temeljne znailnosti romana!!!

3 posebnosti romana1: vse so povezane med sabo

1. trojna stilistina razsenost, povezana z vejezinostjo v njem:
vejezinost = drubeno-ideoloko govorno raznolije
1Bahtin: Teorija romana, str. 15

v romanu se povezujejo razline jezikovne ravni, nacionalni, socialni, kulturni jeziki nekega obdobja
roman upodablja tuj govor, ne le resninosti
2. spremenjene asovne koordinate:
roman ie stik s sodobnostjo, ki je odprta v prihodnost
ep - v preteklost
3. novo obmoje za gradnjo literarne podobe - maksimalen stik s sodobnostjo:
avtor & bralec sta sodobnika junaku, med njimi so dialoki odnosi, ki vplivajo na upodobljeni
svet
lahko idenitifikacija z junakom

Problemi poetike Dostojevskega:

3 korenine romana: epska, retorina, karnevalska - iz tega 3 veje
roman je e iz antike (to pravijo tudi prejnje teorije romana)
antini romani so e pravi romani, ne le predhodniki
ep je le ena od 3 tradicij

TRI TRADICIJE ROMANA

Epska tradicija romana
Ep in roman - najbolj sistematien & tradicionalen

Ep:
1. nacionalna epska preteklost - absolutna preteklost
2. vir epa je nacionalno izroilo - tradicija
3. epski svet je z epsko distanco loen od sodobnosti

Roman - sodobnost:
vdor sodobnosti v literaturo - zato je neomejen, ima vedno nove lastnosti

Epska preteklost:
epik je spotljiv do preteklosti - vrednostna, etina perspektiva - pisec je na niji vrednostni ravni
kot junaki
razlika med svetovoma je v korist preteklosti
preteklost je sklenjena kot krog, vse je dokonano, totalno, nadasovno
zato ni individualnega pogleda in mnenja

Roman - ista asovna in vrednostna perspektiva:

dogaja se v sodobnosti, ljudje so takni kot mi
zgodovinski roman: ljudje vrednostno niso bolji, mitski junaki, tudi v tak roman se vivimo in jih
spremljamo
individualna izkunja, ustvarjalna domiljija
usmerjen je v prihodnost - svet v gibanju, ni omejen, zaprt
"V romanu ni prve besede, zadnja pa e ni bila izreena."

Liki:
1. EP:
o sebi v tisto, kar o njem vedo drugi - ni notranjosti - enoten, monoloki, enoumen svet
liki so lepi & harmonini, a neivljenjski
identini s svojo vlogo
2. ROMAN:
neskladje med junakovo usodo & poloajem - "lovek je ve od svoje usode ali manj od svoje

lovenosti." - ?? - kot Lukcs - a pri Bahtinu je to e v antiki

ni identien z drubeno vlogo
nesoglasje med zunanjosto & notranjostjo

Epski roman:
pustolovski roman
srednjeveki viteki roman
epske lastnosti!!!
junak & svet sta eno, tudi v tujini je junak doma
enake dogodivine, pravila ...
zgodnji viteki roman je na meji epa

Monoloki roman:
1. stilistina rta
e ni vejezinosti, je ideoloka in slogovna enakost

Epska tradicija:
ne ustreza nobeni Bahtinovi definiciji romana (?)
razvije se iz epa, ima nekatere epske poteze
ne pelje v pravi roman

Retorina tradicija romana

e manj prepriljivo
nikjer ni jasno zapisano

Retorini anri:
(avto)biografija, sodna in politina retorika ...

Karnevalski anri:
zvrst resno-smenega: antini pisci so jo utili, jo zoperstavljali resnim zvrstem (tudi klasina
retorika)
a tudi ti vsebujejo retorine elemente
retorina tradicija je nasprotna karnevalski

Monolokost:
priblino isto kot epska tradicija - manj romaneskno, na meji z retoriko
protislovno: prava dvojezina proza v nekateri retorinih zvrsteh

3 tipi antinega romana:

1. pustolovski roman preizkunje: - grko - Etiopske zgodbe (tudi epsko)
2. vsakdanji pustolovski roman - rimsko - Apulej, Petronij (karnevalska)
3. antina (avto)biografija - retorina tradicija

2 tipa antine (avto)biografije:

1. platonska - sokratsko samospoznanje, obrnjena navznoter
2. retorina - obrnjena je navzven
temelji na enkomionu (= javni pogrebni govor, ki je nadomestil objokovanje): tu so vidno navzoe
vse najvije instance, kae javni svet loveka
danes to e ne sodi v roman
ta 2 tipa romana sta sporna tudi z vidika Bahtinove teorije

noben ne proizvede novega vlikega romana

oba sta 1. romaneskna vrsta: MONOLOKI ROMAN (1 slog, jezik, ideologija) - to pa
nasprotuje bistvu romana

Karnevalska tradicija romana

do takrat je to neznan vir
to je njemu prava veja romana

Literarne vrste in zvrsti - arhetipski zametki:

vsaka ima v sebi arhetipski zametek, ki se z vsakim novim delom obnovi, a vedno se nanaa na ta
vzorec
Dostojevski - ni se zavestno vezal na tradicijo, to je v objektivnem spominu anra
analiza romana: ob Dostojevskem & Gargantui - v teh je bistvo romana

Roman - smeh:
roman je nekanonien, odvrne se od sklenjene klasinosti, povezan je z neuradno mislijo, s
sedanjostjo
v antiki je to nasprotje z ostalimi zvrstmi: sodobna stvarnost je le v nizkih zvrsteh - SMEH smei se sodobnost
v smehu je treba iskati korenine romana, vse smeno je blizu

Zvrst resno-smenega:
iz smeha nastane veliko notranje povezanih zvrsti
!
mimi
!
spomini
!
sokratski dialogi
!
basen, literatura simpozijev
!
bukolina poezija
!
menipejska satira ...
!
pamfleti
to so takrat jasno utili, danes pa je teko opisati
osrednjo vlogo ima smeh
(avto)biografske prvine - to postavlja dogajanje v sedanjost
globlja vez: karnevalska folklora - karnevalsko obutenje sveta
te oblike so predhodniki romana, ne pa ep - eprav je antini roman v baroku monega vplival
njihov predmet, izhodie razsojanja: sodobna stvarnost - ni epskega odmika

Zvrstna specifika resno-smenega:

spominja na roman
1. odnos do stvarnosti: predmet, izhodie = iva, neposredno aktualna sodobnost - resne teme
so prvi brez distance
2. ne naslanjajo se na izroilo, pa pa na osebno izkunjo in svobodno domiljijo
3. ve stilov in glasov: vzvieno + trivialno
oblike: pisma, rokopisi, parodije na visoke anre, citate itd.

Razlika z ostalima tradicijama:

2. stilistina rta - dialoki in polifonini roman - vsi pomembni evropski romani

Sokratski dialogi:
Platon, Ksenofon
dialektina metoda - Sokrat govori z nekom
tipino karnevalski anr - a ni smeen:
1. dialoka narava resnice v nasprotju z monoloko absolutizacijo ene resnice:
doloa le formo, ne vsebine - ta je lahko tudi monoloka
2. osnovna postopka:
a) sinkriza - sogovorniki imajo razline poglede na isti

predmet
b) anakriza - provokacija sogovornikovega miljenja
3. junaki so ideologi, ideja je organsko povezana z nosilcem lika

Menipejska satira:
Menip iz Gadare - 3. st. p. n. t. - razpad antinih vrednot
najbolja znailna vrsta karnevalskega anra, e bolj predhodnica romana
Petronij, Apulej - le obseni menipejski satiri
protejskost
razvojno je najblija pravemu, dialokemu romanu

Razlike v menipejski satiri od sokratskega dialoga:

1. povea se moment smenega
2. po vsebini bolj svobodna - ni vezana na Sokrata
3. organski spoj fantastike, simbolike, mistino-religioznih elementov z ekstremnim in grobim
naturalizmom drubenega podzemlja
4. troplanskost: zemlja - Olimp - podzemlje - celoten univerzum
5. moralno-psiholoko eksperimentiranje - kae stanj na meji z norostjo, da bi razbila
integriteto visokih junakov
6. prizori kandalov, orgij, nenavadnega vedenja
7. ostri kontrasti, oksimoroni
8. anrski sinkretizem
9. slogovni sinkretizem, vejezinost
10. aktualen publicistien ton - "novinarski anr etike"

Nejasnost:
te zvrsti so razmeroma mlade, niso stareje od romana - on sam antini roman obravnava kot roman
pravi roman ni iz dialokega romana, ampak iz resno-smenega - izvor v karnevalski kulturi

Karneval:
njegov duh je bistven za roman, Bahtin ga povsod omenja - najbolj v knjigi o Rabelaisu
skupek raznih sveanosti, obredov - sam na sebi ni literaren, a je zelo vplival
teater brez odra, vsi so igralci & gledalci, v njem je na glavo postavljeno ivljenje
relativizacija vseh vrednot, dehierarhizacija vrednostnih razmerij, profanizacija svetega itd. nobeno pravilo ni veljalo
vse je dialoko: detronizacija kralja : kronanje "kralja" - le ukinitev razlike visoko : nizko
niesar ne absolutizira, razglaa relativnost vsega
vsi liki so dvojni: ustolien in s prestola vreni kralj - dvojniki so tipini karnevalski
parodija - detroniziran dvojnik - parodija izvaja pomembne razvojne premike v anru
Don Kihot - parodija - karnevalska vez s smrtjo in obnavljanjem ivljenja
to ni plehka boemskost, razuzdanost - je ljudsko obutenje sveta preteklih stoletij - to osvobaja
strahu, loveku pribliuje svet in soloveka
moment odprtosti, ruenja meja

Sorodnost karnevala z romanom:

sklepa na podlagi globokega notranjega ujemanja, ki je povezano z dialokostjo (pojem filozofije
jezika, osnovni filozofski pojem) - ta je najpomembneja lastnost pravega romana

Drubeno raznolije govorno raznolije v romanu

Dialoka beseda v romanu:
govorno raznolije - razlini stili itd.
do tega lahko pride, ko razpade enojezina druba (helenizem) - predpogoj je drubena
raznolinost - iz karnevalske kulture

nekanonizirane zvrsti (resno-smeno) - iz karnevala - v literaturo uvajajo tuji govor

Tuji govor:
bistven za roman
sokratski dialog, parodija, stilizacija (dialog z drugim stilom - avtor zavestno uporablja tuj stil) tu se najlepe kae - beseda ima vedno dvojno smer:
1. k predmetu govora - obiajno
2. k tujemu govoru - drugi besedi

Parodija:
ne smei vsebine, ampak literarno zvrst in slog - usmerjena je na tujo besedo
avtor gleda na jezik s tujimi omi, z gledia tujega stila

PROBLEMATIZACIJA TE TEORIJE ROMANA

roman je protejska zvrst
vejezina zavest, koncentracija na sodobnost, spremenjene asovne koordinate

Antika:
ta drubena raznolinost se uveljavi ele v novem veku, Bahtin pa to vidi e v antiki
Bahtin to opazi:
grkemu romanu manjka vejezina zavest - e nastopa zvrstna
raznolikosti a vse je monoloko v okviru osnovnega sloga - ni e tuje
besede
priznava, da grki roman ni pravi - druge zvrsti so bolj romaneskne

Prelomnica za pravi roman:

17. stoletje - to pravita tudi Lukcs, Pirjevec
ele od takrat roman ustreza njegovim trem doloilom romana

DIALOKOST BESEDE
Notranja dialokost:
vsaka beseda je naravnana k govoru - vpliv priakovanega odgovora
vsaka beseda ima notranjo dialokost

Popolno raznolije govorov:

jezik je popolno raznolije govorov - vsi se kriajo, oblikujejo nove, drubeno tipine jezike

Ideologija:
vsak govor vsebuje neko ideolokost, vsaka beseda je vepomenska (pravi pomen, obiaji,
etiketa ...)
lovek v romanu = ideolog - njegove besede so ideologemi - izraa svoje mnenje, pogled na svet,
ne pa avtorjevega (?)
poseben jezik romana = poseben pogled na svet, terja drubeno veljavnost

1. vidik dvoglasnosti: str. 107

junak romana ni manj dejaven od junaka epa, a v romanu deluje tako, da dejanja niso bistveno
zavezujoa za vse, zato vedno zahteva ideoloki komentar - za njim je vedno doloeno ideoloko
stalie, ni edino mogoe, zato je e vnaprej vpraljivo
epski junak - stalie splone pomembnosti, ni posamezne ideologije, ki bi bila ob drugih
tudi e so v epu tuja stalia, avtor poda vsaj distanco, kritiko

2. vidik dvoglasnosti - poezija : roman:

poezija - enoten & edinstven ptolomejevski svet (nasprotje romanesknemu svetu - galilejevska
jezikovna zavest)
totalitarna, monoloka beseda
to razlikovanje je bolj sporno kot ep : roman
tudi v metafori itd. vlada monolokost:
navidez ni monoloka - mone so razline razlage, e v osnovi je dialoka
Bahtinov pomen besede: "Beseda se potopi v bogastvo in mnogoternost predmeta, meni, da
zunaj nje ni ni. Pozablja na zgodovinsko protislovnost literarnega ozaveanja predmeta
itd."
navidezna dialokost ne odseva drubenega raznolija, zato ni dialoka

Proza:
soodzvanjajo razline ideologije sedanjosti & preteklosti

Pukin: Jevgenij Onjegin:

to je roman, ker je v njem dialoka beseda
skaz - z nainom izraanja pisatelj oznai junaka (npr. dialekt, nenavadno ime) - skua ga oznaiti
s pesmijo Lenskega
metafore so enojezine - e pesem beremo iz konteksta, je dvojezina - npr. sentimentalna,
romantina - v kontekstu pa po Bahtinu "sliimo" (str. 185) e Pukinov glas

Jezikovno raznolije:
to je vsebinska, notranja lastnost romana - notranja dialokost besede - najbolj se uveljavi, ko
je jezik predmet romana (parodija)

Humoristien roman:
e posebej znailno romanesken - najbolj kae to notranjo dialokost

BISTVO BAHTINOVE TEORIJE ROMANA

roman je nekanonizirana, protejska zvrst

Nedololjivost:
roman je nastal kot izraz karnevalske kulture, ta pa izraa vejezinost - kot kritika visokih zvrsti

3 doloila:
1. ista sedanjost
2. govorno raznolije - vedno parodija sodobnega ivljenja, na dan pride drubeno, kulturno,
jezikovno raznolije
3. spremenjene asovne koordinate

Paradoks:
roman je neomejen, torej lahko vsebuje tudi monoloki roman - s tem skoraj odpade kanon
romana - jezikovna raznolinost (pravi romani so le romani 2. stilistine rte)

2 stilistini rti:
1. monoloka trdnost: antini, srednjeveki, baroni, razsvetljenski roman

2. pravi roman: drubeno in jezikovno raznolije

Napaka:
podobna kot prejnje teorije romana
po eni strani je preiroka (protejskost, 3 doloila - veljajo tudi za druge zvrsti, npr. za
tragikomedijo)
po drugi strani je preozka - pravi so le romani iz 2. rte, torej novi vek
ni sestavil teorije romana, ki bi zajemala vse romane

DUAN PIRJEVEC
Teorija romana kasneje:
2 monosti:

1. zbir vseh teorij romana, nato izbor pozitivnega - Kos

2. stopnjevanje Lukcsa - roman je mogoe doloiti ele vsebinsko - Pirjevec

Analiza Pirjevca do sedaj:

analizirali so predvsem njegovo filozofijo, ne pa e literarne misli

Jasna podoba romana:

dalja proza
junak gre v boj, da bi spremenil svet - pri tem propade, a razkrije se mu resnica

Vplivi:
Lukcs
Bahtin - delno
Heidegger - njegova filozofija

iri kontekst:
vsak premislek o literaturi je skual umestiti v iri kontekst, vedno je preverjal svoja estetska
izhodia

Partizan:
bil je aktiven partizan, temperamenten
sam pravi, da to bistveno doloa njegovo misel - sooil se je s smrtjo, niem, nasiljem, nihilistinim
koncem itd.
lovek ima vizijo, ko pride do cilja, ugotovi, da je bil narobe postavljen
to je on doivel, to je tudi v romanu

Navezava na Heideggra:
1964 - prej je bil marksist, leninist - naenkrat pa se mu je heideggerjanstvo prekrilo s
partizanstvom
takrat se zane tudi njegova teorija romana
zaradi tega ima veliko teav - ta filozofija je oigosana za meansko, dekadenno
mladi Lukcs je bil tudi pod njegovim vplivom, nato pa sploh ne ve

Osnovna ideja:
zael je pisati predvsem o realistinem romanu, nato pa je moral napisati tudijo k romanom 20.
stoletja, a e v zadnji tudiji ni zares spremenil osnovne ideje, iskal je zasilne reitve, vedno se
vraa na isto toko
tudiji k Don Kihotu, Vidcu: vzporednost med romanoma: Don Kihot je delno roman, delno pa ne;
isto ugotovi za Vidca --> Robbe-Grillet se vraa na zaetek romana
a tistega, kar je pri Vidcu roman, pri Don Kihotu ni
veliko takih zdrsov

METODOLOGIJA
1. Imanentna interpretacija
zaetnik je Emil Staiger
le v enem Pirjevevem besedilu: tudija k Gogoljevim Mrtvim duam - hkrati je Prijatelj napisal e
bolj tradicionalno tudijo - 1965, nastala pa je 1964
kae se pozneji prehod
prej je zagovarjal Ocvirkov historini pozitivizem - nato opazi neprimernost zunanjih pristopov
(okolje, filozofska ideja itd.) in se od tega odvrne

Razlaganje literarnega dela iz njega samega:

brez irih okoliin, literarne tradicije itd.
e prehaja k Heideggru

Predavanje 1971 - Slovenski roman in Evropa:

se e odmakne od te metode
problem - kako uskladiti: 1. stalie imanentne interpretacije
2. delo vedno kae na ire danosti, del bitne zgodovine,
interpretacija mora izstopiti iz literarnega dela

Biografski podatki:
ni jih mogoe izloiti, a vaen je nain
primer: Stendhal: Lucien Leuwen - za Luciena in zase je Stendhal zapisal, da je vzgib narave
zgodovina romana je del zgodovine biti - bit je prikrita, kae se metafizina bit
prikrita bit se je pokazala kot bit narave, narava je bitnozgodovinsko bistvo tiste dobe
torej izhaja iz literarnega dela, nato pa iz njega izstopi

Epizoden znaaj:
to metodo nato opusti, razvija se v smeri proti Heideggru

2. Strukturalna poetika
s strukturalizmom se je podrobno ukvarjal

Jurij Lotman:
nanj se navee
strukturalna poetika prekinja z dvatisoletno tradicijo mimesis
strukturalna poetika ne obravnava obdobij, smeri - naloga umetnosti je kazati neko metafizino
idejo, ta je vedno znailna za svoj as - to oni zavrejo
Pirjevec nikoli ne obravnava obdobnih problemov

Distanca:
kasneje se od nje distancira - strukturalna poetika e vztraja v metafiziki, eprav tega noe
uporablja jo predvsem pri odnosu do literarne vede, pri teoriji romana pa ne

3. Fenomenoloka metoda
Najbolj relevantni metodi:
fenomenoloka in bitnozgodovinska sta najbolj relevantni

obe se povezujeta - fenomenoloka misel mu je podlaga, bitnozgodovinska pa vrhunec

oprl se je na Husserla, Ingardna, Sartra

tudija:
1966 - Balzac: Izgubljene iluzije
Teorija romana - str. 132

Kvazirealnost:
roman ni opis realnih ljudi itd., vse je le kakor-bi-bilo-resnino, ne more biti res - literatura je le
kvazirealnost

Prehaja k Heideggru:
1974 - o Vidcu - zgolj intencionalna bit, le predmet zavesti
pisatelj lahko opisuje realno bivajoe, a v literarnem delu se to umakne iz bivajoosti, kae se v
svoji biti
stvari v literarnem delu realno ne obstajajo, izgubijo tiste lastnosti, ostane jim le sama bit - preobrat
v Heideggra

Nenaden prehod k Heideggru?

le navidezno, to je e dolgo v njem, potreboval je le ustrezno terminologijo

tudija k Sartrovemu Gnusu:

1. tudija
izrecno pove, da ni heideggerjanec, eprav je njegova misel tako podobna
junak uti gnus (po Kierkegaardu strah), ko se zave stvari same na sebi - to pravi Pirjevec
e prepoznamo Heideggra, a Pirjevec je do tega priel sam (iz marksizma itd.)

Marksizem:
Marx: lovekovo bistvo je delo, lovek je od tega odtujen (delavci niso lastniki itd.)
Pirjevec je najprej mislil to, a nato je zamenjal na Heideggra:
najprej obstaja bit, lovek na vse gleda skozi njo
po Grkih ta bit tone v pozabo - poskus, da bi se lovek vrnil k izvoru, k biti
nato je zanikal vso svojo prejnjo misel, posvetil se je le Heideggru

4. Heideggrova bitnozgodovinska metoda

Pirjevevo razumevanje

1. BIVAJOE
das Seiende, l'tant
konkretna, individualna stvar, ki biva
lahko je fizina, idealna (trikotnik, enabe) - vse, kar je, je bivajoe
vse, o emer lahko reemo, da je & da ni - da lahko zanikamo, mora obstajati
da lahko je, mora imeti bit

2. BIT
"lastnost" vsakega bivajoega, sama pa ni bivajoa
Heidegger se kasneje izogiba izraza "Bit je ..." - raje ree "Es gibt Sein", "Il y a tre."

Bit, ne pa bivajoe:
od Platona naprej vsa zahodnoevropska filozofija ne misli na bit, le ne bivajoe
Pirjevec je skual to razloiti:
drevo zaznavamo kot ... - gledamo z interesom, kot
konkretno bivajoe - nikoli pa ne vidimo biti, da to drevo

sploh je

Predsokratiki:
izvorna odprtost za bit, a nato se je izgubila
najprej so zaznali "je", nato pa ele "kaj" - pretreslo jih je, da nekaj je, da ni ni
imeli so izvorno odprtost za ni ( bit) --> pogoj, da zaznamo bit (kot tema & svetloba)
bit se kae na ozadju nia, pa tudi na ozadju ontoloke diference (= razlika bit bivajoe)
e je bit pozabljena, je na ozadju nia ne moremo opaziti, zmotili se bomo in videli bivajoe
namesto biti
ude je, da namesto nia sploh kaj je, ne pa, da je nekaj

3. ALETHEIA
resnica, neskritost
oba: resnica med Platonom in Heideggrom (as metafizike) je pojmovana kot skladnost misli s
predmetom
adaequatio intellectus ad rem - resnica je, e se naa izjava ujema s stvarjo, na katero se nanaa
e ena monost: resnica = skladnost stvari z bistvom
a izvorno miljeno sta obe metafizina resnica2
do resnice pridemo, e se odmaknemo od predmeta, blokiramo interese pokae se nam
najbolj neskrito (altheia) - osnovna resnica: da stvar je
resnica je torej resnica biti, ne pa misel + predmet; neskritost biti
altheia ne ukinja adaequatia, a to e ni prvotna resnica

4. METAFIZIKA
"Roman je metafizina struktura."
duhovna zgodovina od Platona, vrh z Nietzschejem, pri Heideggru naj bi se zaela prebolevati

Pozaba izvorne biti, zabris ontoloke diference:

zaela se je z: "Zakaj je bivajoe, zakaj ni raje ni?" - sprauje se po vzorku biti, po najvijem &
absolutnem bivajoem ( metafizina bit - prikritje ontoloke diference, ker je tudi
samobivajoa), ki mu podeli pomen biti
poelo biti je zamenjano za bit

Platon:
spregledal je ontoloko diferenco, ne vpraa se po biti, ampak po vzroku bivajoega - ideja, ta je
edino resnina, vse drugo je le njen posnetek - pripade ji pomen biti & pomen bistva
resnino je le, kar je v skladu z idejo (= bistvom)3

Metafizika spregleda ontoloko diferenco:

namesto biti misli najvije bivajoe (ideja, bog, materija, energija)

izvorna bit je vedno bolj pozabljena, temelj vrhovne biti = ni
metafizika = nihilizem

Novi vek:
prelom - nov je subjekt - objektivna transcendenca izgublja veljavo, umika se v imanenco
zane se z Descartesom - lovek ni utemeljen v Bogu, pa pa v samem sebi - postane subjekt
ideja, ki je bila zunaj, se preseli v loveka, zdaj hoe svet uskladiti z idejo, ima to mo:
"Aktivni subjekt, ki si v imenu metafizike subjektivitete kot ideje prilaa svet, ivljenje,
bivajoe kot tako in ga s svojo akcijo podreja bistvu, postavljenem s takno metafiziko v
temelj vsega bivajoega."
2citat: Metafizika in teorija romana - str. 93 - nekaj o mizi
3Evropski roman - str. 624

Volja do moi:
nujen moment bitne zgodovine, metafizike
a bit se razkrije ob sreanju z niem - nihilizem
lovek je aktivni subjekt, a voljo do spreminjanja lahko utemeljuje na lastni subjektiviteti kot
temelju, ki je le navidezen, nien, saj e temelj lastne akcije nisi - resnica je le ni, temelj subjekta
je ni

Metafizika - del dogajanja zgodovine biti:

eprav je bit pozabljena, je metafizika del dogajanja zgodovine biti - pozaba biti je v naravi biti,
sama se je odloila za pozabo
usoda biti - ves ta proces ni nakljuen, ampak nujen, bit sama odloa o tem
Pirjevec:
v zgodovini biti je nujnost, da se v asu novoveke metafizike s pomojo ontoloke
diference razkrije v tradicionalnem evropskem romanu - bit sama si je izbrala
roman, da se v asu pozabe kae v njem
le zato je upraviena umetnost - v njeje se kae bit, ko je v filozofiji skrita

Problem:
Zakaj so e danes romani, ko ni ve metafizike, bit ni ve skrita v filozofiji?
trdi, da v 20. st. niso ve romani, a za to ne najde pametnega razloga

PIRJEVEV ODNOS DO LITERARNE VEDE

Problematizacija:
vedno jo problematizira, izhaja iz nia
kritien je do tradicionalne literarne vede - hoe jo na novo utemeljiti
Gnus: o literarnem delu lahko govorimo le, e to literarno delo je
drugje: o literaturi lahko mislimo le, da literarno delo je

Izvorna razprtost biti:

literarna veda mora izhajati iz nje

Neposredno dojemanje:
prvi umetnino dojemamo neposredno, ne elimo je razlagati
to je znailno za trivialno literaturo, drugae pa ne

Bivajoe:
nanj se usmerimo po izvorni razprtosti biti
zaradi tega premika je ele mona literarna veda - znanost lahko postane, e pozabi razprtost, iz
katere izhaja, in se usmeri na literarno delo kot bivajoe

2 ravni vsakega literarnega dela:

1. biti bivajoe, predmet - ontini znaaj umetnika
2. biti - ontoloki znaaj neumetnika
razlika med obema je ontoloka diferenca
sta neloljivi, umetnikost se lahko pokae le na podlagi neumetnikosti

Hegel:
nanj navee - umetnost = utno (bivajoe) svtenje (bit) Ideje mimesis - osnova

umetnikost je tisto, kar mimesis presega

to je mesto tradicionalne literarne znanosti

Delitev literature na obdobja - tradicionalna literarna veda:

umetnina je realizacija doloene ideje - v srednjem veku srednjeveke
ideja je bivajoa --> literarna veda torej raziskuje le mimetino, to e ni umetnikost
a tradicionalne literarne vede ne zavrne v celoti - tudi mimetina plast je nujna, da se na njej kae
umetnika plast - v Znanosti o umetnosti - tradicionalna literarna veda torej prouuje pogoje za
umetnikost
umetnost je realno socialno dejstvo - odseva ideje doloenega asa, je utno svetenje Ideje --> a
ne poljubne, pa pa tono doloene, gre za usodo - usoda zahodnoevropske metafizike v njenem
stopnjevanju pozabe biti
literarna veda ima isto pozabo biti kot istoasna literatura

Preseganje tradicionalne literarne vede:

misliti moramo ontoloko diferenco & umetnikost literarnega dela

Poiesis:
bistvo umetnosti - skua jo analizirati
Grki niso imeli pojma "umetnost" - tchne ( ars) = spretnost, umetelnost, veina:
1. vdenje - teoretino
2. izdelovanje - praktino
poiesis je povezana s tchne
Platon:
poiesis je sleherni vzrok prehajanja iz nebivajoega v bivajoe - vsakrno
ustvarjanje
le del tega je umetnost
umetnost ni bila od zaetka vezana na posnemanje, pa pa na proizvajanje - predmetazifino
pojmovanje umetnosti
izdelovanje - a tchne ni lo za izdelke, pa pa za to, da proizvedeno je - iz nebivajoega v bit
bistvo umetnosti = razpiranje biti (to je bila pred Platonom) - ko tega noemo ve, postane
mimesis
umetnost je bistveno zavezana pozabi biti mona je le v metafiziki

Hegel, Kant:
analizira ju
Hegel - teza o koncu umetnosti Pirjevec:

konec je umetnosti kot mimesis, a umetnost

nikoli ni bila le to, v njej je vedno moment
poiesis - estetika in literarna veda tega nista
opazili, reflektirali sta le mimesis - proces
metafizike, pozabe biti
po Nietzscheju obrat - moderna umetnost in znanost o umetnosti se zavesta izvornega pomena
umetnosti (poiesis)

Ciklien razvoj umetnosti:

na zaetku je bila tchne & poiesis (nebivajoe razprtost biti), umetniko delo je kazalo, da
stvari so
Platon - preobrat umetnost = posnemanje - ne kae ve "je", pa pa doloeno idejo v utni
obliki
Hegel: utno svtenje Ideje
umetnost nosi sporoilo - je gnoseoloko imitacijska
v 20. stoletju se umetnost in refleksija o njej odpirata izvornemu pomenu poiesis nova estetika:
fenomenoloko-ontoloka (koncentrira se na bit, kot se kae)

ciklien razvoj umetnosti: poiesis metafizika poiesis

a umetnost je vedno morala imeti tudi ontoloko razsenost - tudi v metafiziki se je razkrivala
odprtost za bit, a prikrivala se je v vedno drugani obliki, ki jo je doloala metafizika

Umetnost:
= kar je zunaj vsakega interesa - preseganje mimetinosti (bivajoe = uporabno)
moramo se umakniti od bivajoega razpre se bit to je katarza
umetnost je umetnost le, ko se dogaja kot katarza

Katarza:
v tradicionalnem romanu se identificira z junakom (mimetino) - a za pravi umetniki roman
mora nujno biti junakov propad - bil je neustrezno utemeljen
identifikacija se neha razpre se neuporabnika razsenost, "je", ontoloka diferenca
la v katarzi se razkriva umetnikost, a katarza je mona le, e je bila prej identifikacija --> vezano
na mimesis

Naloga umetnosti:
umetnost kot mimesis, kjer se lahko umetnost razkriva kot katarza, je omejena le na obdobje
zahodnoevropske metafizike
pred Platonom - mislili so le na bit
metafizika = pozaba biti bit se ne kae v filozofiji, kazati jo mora umetnost - umetnost dobi to
nalogo, da v asu pozabe biti kae bit - le v razprtosti ontoloke diference

Ontoloka diferenca:
nujna sopripadnost biti & bivajoega, mimesis & nemimesis

Heidegger:
z njim se v filozofiji zane spet misliti bit umetnost nima ve te naloge, zato izgubi upravieno
obstoja
romani so umetniki le do Dostojevskega
pojavi se problem interpretacije romanov 20. stoletja

SPLONA IZHODIA O POJMOVANJU ROMANA

v tudijah, predavanjih, lankih - od leta 1964
Roman ni tako strogo doloen kot lirika, epika, dramatika.
to je sorodno Bahtinu, ki pa ga e ni poznal
roman je 4. literarna vrsta
a so neke norme, s katerimi ga loimo

Novoveka oblika:
najisteje v 19. st. "tradicionalni evropski roman"

Dvojna redukcija:
1. 2 veji romana:

a) umetnost - le to obravnava njegova teorija romana

b) neumetnost - trivialni, pustolovski, erotini roman itd.
2. umetniki roman: a) naelen junakov propad
b) happy end - to niso pravi romani

Zgodovinsko - subjekt:

Goethe: subjektivna epopeja ... junak je subjekt, tudi pisatelj je subjekt - v tak zgodovinski
svet je umeen roman
Lukcs v svetu je le lovek, ki ni utemeljen v transcendenci, pa pa le sam v sebi je
subjekt
roman je kot literarna oblika moen le v svetu, kjer je subjekt
navee na Heideggra: sub-iectum = podlaga si subjekt, ko si sam temelj lastne eksistence zane se z Descartesom

1. definicija romana:
Roman je epopeja novovekega subjekta.
novi vek, naelni propad

Problem:
vsi novoveki romani mu niso romani - predvsem realizem & naturalizem 19. stoletja
tega ni eksplicitno napisal - a npr.: "Stendhal je v doloenem smislu 1. tvorec tradicionalnega
evropskega romana."
a zakaj potem to?

Ohranjanje izraza roman:

uporabljal ga je tudi za druge romane - a npr. antinim ni priznaval umetnikosti, tudi romanom
20. stoletja ne potem je bilo ohranjanje izraza roman napaka

Nejasnosti pri romanih 20. stoletja:

"moderni roman" - za romane 20. st. & Don Kihota (glede na prej, a tisto po njem itak ni bilo
roman) - protislovje
Kaj so romani po Dostojevskem? - so in niso romani, "obnova tradicionalnega evropskega
romana" itd.
to je ena vejih nedoslednosti
notranje protislovje - Heidegger: vse se pojavlja z neko nujnostjo
bit se je kazala skozi tradicionalni roman edina prava oblika romana
tudi literarna zgodovina je del zgodovine biti - roman nima lastnega bistva, odvisno je od naloge,
ki mu jo nalaga bit kazanje biti

Odnos do predhodnih oblik romana

Antika & sr. vek:
ni bilo e romana, a uporablja izraz roman, zaveda se problematinosti rabe, o tem misli ...

Slovenski roman & Evropa:

to so pripovedi, roman je izraz za daljo pripovedno prozo, zato se neupravieno ree roman

Razlika med tradicionalnim evropskim romanom in antinim romanom:

= razlika med tradicionalnim evropskim romanom & pravljico
tradic. evr. roman vzporeja s pravljico: najprej pravljica, ko je nemogoa, pa roman

Napake:
1. lit. veda ne imenuje daljih proznih besedil le roman - lahko tudi povest, pripoved, novela ...
2. antini roman = pravljica - brezvezna primerjava, to je povsem razlino
3. omenja strukturalizem & semiotiko, nanju se naslanja (sodobna francoska naratologija4)
4Ne loi med posameznimi proznimi zvrstmi, raziskuje strukturo pripovedi, vse drugo pa ni vano.

Pirjevec:

tradic. evr. roman je nadrejena pripoved/naracija tradic. evr. roman je tip

pripovedi
lastnosti tradicionalnega evropskega romana posploi na ves roman - neposreeno

Don Kihot:

uporablja pojem "romaneskna proza" - blizu naratolokemu pojmovanju pripovedi

1. omenja Bahtina & protejskost pripovedi
"evropska romaneskna proza kot celota roman je nedovren, fleksibilen - a
nek tok v 19. st. je bolj izrazit."
Bahtin - a nato formulira kot definicijo evropske pripovedne proze - ampak o njej
Bahtin ni govoril - Pirjevec ideoloko podtakne Bahtinu

Bolj tehtni razlogi o antinem romanu: Franz Kafka in evropski roman

Zakaj pred novim vekom ni bilo romana? - ravna duhovnozgodovinsko, romanesknost doloa na
podlagi statusa resnice
antini romani so umetniko neprepriljivi, niso bralni, so kot pravljice - romani v 19. st. pa so e
prepriljivi, lahko se poistovetimo

Antini roman:
v antiki ni bilo niti teorije romana niti izraza roman
antine poetike so ga imenovale "argumentum": izmiljena stvar, ki bi lahko bila
status resnice takrat ima le zgodovinski ep, tragedija je ista la, roman je vmes
novoveki roman je utemeljen v znanstenem pojmu resnice (skladnost misli s predmetom)
zato antini roman e ni pravi roman - ker so utemeljeni na druganem pojmovanju resnice
a vseeno obstaja podobnost med obema

Zasilna reitev:
antini roman je predhodnik, to mu omogoa pojmovanje resnice: lahko bi bila resnica

Doslednost:
Pirjevec je dosleden, ker antinemu romanu ne priznava umetnikosti - umetnost v novem veku je
mimesis - le na podlagi tega se razpre umetnikost, katarza - identifikacija - predstavljeni svet
mora biti verjeten itd.
z junaki antinega romana se ne poistovetimo ni katarze ni umetnikosti
to velja tudi za gotski, modernistini roman, Don Kihota - e smo dosledni: s Kihotom se ne
identificiramo, ni katarze
antini & srednjeveki roman duhovnozgodovinsko ne ustrezata romanu - bistvena je mimesis,
mono le, e: resnica = skladnost misli s predmetom

Romani 20. st.:

problem - ne more trditi, da se ne moremo identificirati - mona identifikacija --> mona je
distanca, katarza
Roman je novoveka metafizina struktura.
metafizika v izhodiu:
v njem je prikrita ontoloka diferenca, prikriva se bit, namesto nje
se kae bistvo/ideja
novoveka metafizika:
ideja biti je v loveku samem
tudi ideje so zapustile svet in le v loveka
te ideje dobijo pomen biti resnino je le tisto, kar je v skladu s to idejo
Roman je metafizini filozofski sistem, podan na utno-nazorni nain.
a tako strukturo imajo tudi filozofija, druge vrste umetnosti & literature ?

Posebna romaneskna struktura

izhaja iz posebne vloge romanesknega junaka junak = forma romana
svet brez bogov & idej je priel v nasprotje s svojim bistvom - e s Platonom
a do novega veka je to stvar bogov, ko pa e ti gredo, je tu lovek kot subjekt - je pristojen za
odpravo te razlike
aktivni junak: z akcijo skua spet zdruiti svet z njegovim bistvom
a akcija je neuspena, junak nujno propade - utemeljeval se je v napani ideji, motil se je, da je
upravien spreminjati svet - to, kar naj bi utemeljevalo, se izkae kot nino
pisatelju & junaku ostane izhodina napaka prikrita, ne razumeta, da je propad naelen mislita, da je nakljuje, da ima pa napano izhodie
roman je mogo le v prikritosti resnice svojega temelja - ko se resnica odkrije, aktivni junak ni ve
mogo, romana je konec:
1. roman se kona s porazom junakove akcije, ne nujno, da s smrtjo - mora se mu razkriti
resnica, da je svoje preprianje napano utemeljeval
Andri: Most na Drini - e v 4. poglavju se razkrije, nato e veina romana - a Pirjevec meni,
da so le prva 4 poglavja roman, nato pa ne ve
2. zgodovinsko pojmovanje - resnica, ki prikriva bit, je mona le v metafiziki, nato ni ve
te prikritosti
po koncu metafizike junak e na zaetku ve, da je akcija nesmiselna sploh se ne spusti
vanjo konec romana, pasivni junaki

Mnogo problemov:
nek Jakobsonov roman - e tradicionalen - a pasiven junak
Lukcs: to je deziluzijski roman
Pirjevec to preinterpretira, kot da je abstraktni idealizem
veinoma vse razlaga ob Don Kihotu & Lucienu Leuwenu

Glavni problem:
pravi roman je le tradicionalni evropski roman, le ta je umetniki, to se vedno kae v ontoloki
diferenci - prikrivanje resnice
v naelni katastrofi se tisto, kar je bilo prikrito, razkrije - na koncu se mora razkriti
razni paradoksi:
roman je e od zaetka unienje samega sebe
e z Don Kihotom se razkrije nezmonost romana, da bi bil kanonizirana
zvrst - spominja na Bahtina & Lukcsa (pot & potovanje) - do tega pride po
logiki nujnosti

JUNAK
= forma romana

Don Kihot:
obutek, da ga je Bog poklical, naj uskladi svet, vrne zlati vek v panijo, zato gre kot vitez na pot
spreobraanja sveta
preprian je, da izpolnjuje bojo voljo

Akcija:
junak je nosilec akcije, ki spreminja svet - ta je zasnovana v transcendenci, je v interesu sveta

samega - ne dela zase, hoe le skladnost sveta: splona srea, cilj akcije
junak je moen le, e svet ni v skladu s stvarnikom, boja pravica e ne vlada

Partizanska izkunja:
Pirjevec pogosto poudarja, da izhaja iz nje - povezano z junakom

Junakova zmota:
preprian je, da je le on v skladu s stvarnikom
a tudi on je del sveta, eprav se bori proti njemu

Usklajeni junak:
to je cilj v romanu se ne more pojaviti, le kot vizija, ideali, narti vedno je nosilec ideje,
vizije

Propad:

vedno propade v prizadevanju za vijo resnico - akcija je bila napana

razveljavljeno izhodie
ima se za pooblaenca stvarnika - bil je ustvarjen, ne pa pooblaen

Don Kihot:
utemeljuje se v Bogu na koncu Bog ni zanikan, le Bog ni temelj Don Kihotove akcije - Bog
ga doloi le, da je, ne pa, kaken naj bo
Don Kihot izenai stvarnika v pomenu bistva (ideje) & biti - roman se dogaja v zmotni identiteti
bistva & biti napano utemeljevanje onemogoi junaka & akcijo, omogoi pa roman kot
zvrst

Katarza:
razkrije se ontoloka diferenca
propad je nujen za umetnikost romana - zavraane happy enda je globlje utemeljeno

Tipi romana:
pravi romani imajo strukturo e nakazano Pirjevec se omejuje le na 1 tip: le problemski roman
z aktivnim junakom abstraktni idealizem - celo le realistini abstraktni idealizem (Don
Kihot torej ne spada sem)
Lukcs ima 4 podtipe problemskega romana
roman se zane z Don Kihotom

NIHILIZEM
del metafizike

Novoveka metafizika:
tisti vidik metafizike, ki pokae na dejstvo odsotnosti boga, rojstvo subjektivizma (pogoj za
roman)

Akcija:
ker lovek ne prenese nia pobegne tako, da si izmisli smisel s pomenom biti, prkriva ni
prvotna polna bit se spremeni v bistvo/smisel, ker se je umaknila in odvrgla loveka od sebe5

Naelne teave:
v nihilizmu je ni negativen (evropski metafizini nihilizem) - ni je resnica tega, na emer se junak
utemeljuje
5citat: Evropski roman, str. 222-223

a ni je pozitiven, je pogoj za uzrtje biti - na ozadju nia se bit pokae

to nasprotje je Pirjevec opazil: metafizini ni nemetafizini ni - komplicirano

Dva naina sreanja z niem - ob sreanju s smrtjo:

1. fizina smrt - pobegniti mora v metafiziko - a s tem ni le prikrije, domilja si, da si utemeljen,
a utemeljen si le v niu - ni je osnovno gibalo akcije
2. osvoboditev za smrt - lovek je to, kar je, le zaradi umrljivosti (Sein-zum-Tode, bit-k-smrti)
smrt je tu konstitutivna, odreilna
katarza - osvoboditev od identifikacije
umetnikost nekako spada zraven6

BISTVO PIRJEVEVE TEORIJE ROMANA

Roman je novoveka metafizina struktura, epopeja metafizine subjektivitete.
1. metafizina struktura - prikrita ontoloka diferenca
2. novoveka metafizina struktura - zane se z novim vekom
3. subjektivna epopeja - junak je subjekt, sam se utemeljuje, skua spremeniti svet

Izhodie romana: prikritost ontoloke diference:

znailna je za vso metafiziko
svet: dejansko + ideja, bistvo, od tega je svet odpadel pozaba biti

Novi vek:
prelomnica - bogovi svet zapustijo, lovek je namesto njih, utemeljuje se le sam v sebi
lovek se uti poklicanega za spreminjanje sveta abstraktni idealizem

Tragien konec:
nujen je zaradi napanega utemeljevanja subjekta - prikriti sta mu njegova resnica (smrt, ni) &
resnica sveta (le v tem, da svet je)
akcija - pobeg od resnice, na koncu pa se sooi z njo, razkrije se ontoloka diferenca
vsaka ideja je nina, ker je le videz bistva (?)
katastrofa - v njej ontoloka diferenca, junak spozna resnico sveta (le resnica biti) - zaradi biti je
roman umetniko delo (Heidegger: umetnost = samopostavljanje resnice)

Umetnikost = katarza:
junak se poistoveti z idejo, na koncu opazi zmoto
razprtje ontoloke diference - oienje identifikacije, razpre se prava resnica (aletheia) biti

Mimetino + nemimetino:
to velja za umetnost nasploh
nemimetino je bistvo umetnosti - a umetnikost se lahko pokae le na podlagi mimetinega,
razkrijeta se ontoloka diferenca & bit
roman je pisan v mimesis, na koncu pa mimesis doivi katastrofo, pokae se bit potem roman ni
ve moen, bit se mora prikrivati v zmotni identifikaciji zato se s porazom kona
umetnost je vedno utno svtenje Ideje, a nikoli le to, umetnikost je tisto, kar to presega
umetnosti je umetnikost (resnica) prikrita

Metafizika blablabla:
6Evropski roman - str. 495

Grki se udijo temu, da nekaj je (bit) metafizika: zakaj je to? najvije bivajoe izgine
ontoloka diferenca (le za miljenje, filozofija je ne vidi, pozablja nemetafizino bit)

Pozaba v evropski metafiziki:

v filozofiji metafizina bit dobiva nova imena: bog, ideja, materija, energija, mo ... - zaporedje teh
imen je bitna/duhovna zgodovina
kae se tudi v romanu - na teh idejah se utemeljuje junak
metafizika je le del zgodovine biti - bit se prikriva, e vedno obstaja, le filozofija je ne more misliti
kae pa se v umetnosti - umetnikost (nemimetino) jo razkriva

Razkrivanje biti v romanu:

na nain junakove naelne katastrofe, v katarzi na koncu - posebna oblika ontoloke diference
v filozofiji pa se na zaetku kae bit, nato pa se pozabi
umetnost je torej mogoa & nujna le v asu metafizike - le v njej se takrat razkriva bit
roman je posebej privilegiran za razkrivanje biti - ontoloka diferenca se kae loveku v asu
metafizike - roman je sam poudarjeno metafizina struktura (pozabi ontoloko diferenco, na
koncu se razkrije) - pozaba biti je preseena v sami metafiziki & iz nje
bit potrebuje roman, da se kae v asu pozabe biti

Teave
1. redukcija: nujno roman abstraktnega idealizma
2. redukcija: abstraktni idealizem + posebna mimetinost le abstraktni idealizem v
realizmu & naturalizmu 19. st. skladnost zaznave z zunanjo resninostjo (?)

Dvojnost mimesis:
posnemanje ideje, bistva - to pravi ob Robbe-Grilletu
realistino posnemanje, tipi, ideje + konkretni ljudje
oba naina sta nujna za roman
roman mora biti posnetek realnega ivljenja, a tudi posnetek ideje metafizina struktura
pisatelj posnema svet, a selekcija, da posnema neko idejo

Posnetek realnega ivljenja - nujni predpogoj umetnikosti:

1. mora obstajati prepoznavni svet, ele tako se pokae, da je drugaen od ideje, bistva
2. braleva zmonost komunikacije - katarza - posledica identifikacije, ki je utemeljena v mimesis
kot posnemanju resninosti

Mimesis kot posnetek ideje:

pogoj za roman: kot metafizina struktura posnema bistvo predpogoj za katarzo

Nedoslednost:
sam Pirjevec jo obuti kot problem udne reitve
najbolj sporno: le malo besedil je roman (te razprave so brez notr. protislovij), slovenski roman
sploh ne obstaja

Problematini roman - princip mimesis:

Don Kihot - ni identifikacije = mimesis - svet ni posnemljiv, mimetien
20. stoletje - identifikacija veinoma je, a junak ni aktiven, bit se razkriva e kar tako, ontoloka
diferenca se kae e na zaetku romana, torej roman ni ve potreben
problem: mimesis kot posnemanje ideje

Zelo malo pravih romanov:

kot pri Lukcsu - celo le Vzgoja srca

Lukcs - neprimerna teorija Pirjevec - le romani abstraktnega idealizma, realizem &
naturalizem
Don Kihot - je abstraktni idealizem, a problem
19. st. - deziluzijski roman - npr. Izgubljene iluzije - pasivne junake interpretira, kot da so
aktivni

Romani 20. stoletja:

najveje teave - povzame Lukcsa, da e Dostojevski ne pie ve pravih romanov
nenavadne reitve: Kafka - most med tradicionalnim & novim romanom
Malreaux & Andri - prenova tradicionalnega romana - a kako, e je bilo
romana e konec? spor z osnovno idejo, da roman ni nakljuje, bit se v
metafiziki kae skozi roman zakaj je to tradicionalni roman, ko bit ni
ve pozabljena?
s tem izstopi iz Heideggrove misli, implicira tudi ciklino pojmovanje asa - Kafka & RobbeGrillet se vraata na zaetek romana
ta teza ne dri, romana e ni konec - to vemo po modernizmu & postmodernizmu, on tega ni
mogel vedeti

Nedosledne, nesistematine, trenutne reitve:

opazil je, da so tudi netradicionalni romani vseeno romani, a ni hotel opustiti svoje teorije -->
hotel jo je dopolniti za romane 20. st., a nesistematino, nedosledno, le trenutne reitve - le
reiti je hotel teave, ni pa to organski razvoj teorije

Tradicionalni & moderni roman:

louje ju ca. 1970 - a razlike ni globlje teoretsko utemeljil, tudi terminoloko nedosleden: Don
Kihota oznai za 1. moderni roman - zdi se mu bliji modernemu kot tradicionalnemu romanu
Dostojevski - zadnji evropski roman oz. sploh niso ve pravi romani

Don Kihot:
1. tudija:
Don Kihot je 1. vliki evropski roman, je paradigma romana, z njim razlaga Stendhala
ez 7 let:
Don Kihot ni pravi roman, je (metafizika, aktivni junak, abstraktni idealizem) & ni (ni mimesis, ne
identificiramo se, ni katarze) 1. moderni evropski roman
Don Kihot je nor, njegove komine akcije kaejo to norost - kaejo, da je ideja, v kateri
utemeljuje akcijo, nina - bralca ne preslepi, e na zaetku ve, da idej ni mogoe uresniiti
Don Kihot je smeen stvar ni resna, ni mimesis
"Na zaetku evropskega romana je smeh." - to pravi tudi Bahtin, a drugae razume
?? Don Kihot je tudi konec romana ???????
ni identifikacije umetelen roman, nima ivosti itd.
ne more ga primerjati z antinim & srednjevekim romanom - novoveka metafizika, resnica,
aktivni junak - neidentifikacija je blizu novemu romanu (konec romana)
konec romana je torej prisoten e na zaetku

Videc:
novi roman
vraa se k zaetkom evropskega romana - k Don Kihotu - tako lahko novi roman navee na
roman, e na zaetku romana podobna struktura
tu je bit e na zaetku jasna --> ne more biti roman - podobno je pri Don Kihotu, tam e takoj
vidimo, da ideja ni identina z bitjo --> kae na konec romana
Videc je roman, ker ga lahko navee na Don Kihota - a navee ga na tisti del Don Kihota, ki je

neromanesken
ne vraa se na zaetek romana - tudi e gledamo s Pirjeveve lastne misli
tega Pirjevec ni opazil, zato tudi ni mogel odpraviti

TEORIJA SLOVENSKEGA ROMANA

z njim se ukvarja manj sistematino:

predavanja 1969, 1970

tudija k Desetemu bratu
neobjavljena razprava Problem slovenskega romana - v
srbini, v Literaturi

Teza:
Slovenski roman ni moen.

Izhodie:
e Deseti brat ni pravi roman, je bolj otroko berilo - nimamo velike epske proze

Deseti brat:
sreen konec, popoln uspeh, afirmacija, neproblematizirana identiteta resninosti & smisla - pri
evropskem romanu se razkrije navideznost te identitete, razkrije se ontoloka diferenca, zato je
roman umetnost

Slovenski roman:
ohranjena je metafizina struktura, ideja ohrani pomen biti - tekst v slubi ideologije
ne more biti estetska tvorba - zaradi srenega konca
v njem je identiteta prikrita tudi pri traginih koncih

3 teze o bistvu slovenskega romana:

razlagati jih je treba e z drugimi njegovimi mislimi
1. Slovenski roman je ideologija, ne umetnost.
te teze ne razloi
2. Pasivni junaki
v tradicionalnem evropskem romanu se resnica razkrije kot posledica akcije
pri nas ni akcije, junaki so pasivni, zato se resnica ne more razkriti
tudi ponekod v tradic. evr. romanih ni akcije oz. je omejena (to dokae katastrofa), a vedno se to
kae prek akcije - pri nas pa ta nemonost e v zaetku akcije
ne pove pa, zakaj so junaki pasivni
"Slovenski roman je z nezadostnostjo resnica romana sploh paradoks: slovenski roman je
mogo le, dokler traja evropski roman, resnica je prikrita. Ko bo konec romana, bo slovenski
roman lahko postal roman."
ideja v evropskem romanu postaja vedno bolj nepomembna:
Don Kihot - Bog, Amadis
Julien Sorel - Napoleon, meanski razred
Izgubljene iluzije - lastni interesi
Gospa Bovary - lastna utnost
brata Goncourt - ideja je mehanien rezultat fiziologije
nato je konec tradicionalnega evropskega romana - ni nakljuje, da je roman za Zolaja le
e znanost

3. Akcija v slovenskem romanu se lahko konsituira ele, ko ne vodi ve v neizbeno katastrofo.

tudi tega ne razloi

Umetnikost slovenskega romana:

v okvirih tradic. evr. romana slovenska literatura ne more biti umetnika
le takrat, kadar je analiza ideje (Cankar), ne pa opis akcije

Cankar - umetnikost:
niso tradicionalni romani, a so umetnost
junaki so isti duh & ideja, le hrepenenje - le nosilci ideje, ne pa akcije
tudi junaki tradic. evr. romana imajo v sebi idejo, a pri Cankarju je to e bolj radikalno
lovek je reduciran na idejo
na koncu se razkrije resnica, junak kot ideja propade, ideja vodi v smrt - kot pri tradic. evr.
romanu
e vedno so romani, ne pa ve tradicionalni evropski romani
to je bolja reitev kot za moderni evropski roman
Slovenski roman je resnica evropskega romana.
napaka v loginem sklepanju
junak evropskega romana je aktiven, na koncu vidi, da to ni prava pot, treba je uzreti pot, akcija je
brezveze
slovenski roman pa izhaja iz neakcije - torej e na zaetku pozna resnico? - ne, akcije ni, ker
junak nanjo sploh ne pomisli, ne pa, ker bi vedel, da je brezveze (kot npr. pri Kafki to e vedo)
pasivni so zaradi tistih 3 tez

Pri izvirih slovenskega romana:

Deseti brat & Levstik
Kvas - ni dovolj aktiven, da bi bil pravi subjekt
tudi Levstik meni, da mora biti junak subjekt + Slovenec naelo nacionalnega interesa, to
blokira naelo subjekta & obratno
po Levstiku mora literatura sluiti nacionalnemu interesu je ideologija ne more biti
umetnika
Deseti brat e ni umetnost, ne pove pa, zakaj ne more biti roman

Zakaj naelo nacionalnosti blokira naelo subjekta?

Slovenska literatura in slovenska zgodovina (1848-1940) - 1. uporabi: "preernovska struktura":
ivim pesnikom ne damo priznanja pri nas, po smrti pa skoraj pretiravamo
Slovenci smo z literaturo kompenzirali nesamostojnost, zato je literatura bolj lirina,
pasivna, hrepenenjska
takrat je literatura smisel & temelje nacionalne eksistence, pomeni vse & ni
narodi so subjekti, vsak subjekt je aktiven, volja do moi - Slovenci pa niso subjekt (majhnost,
zgodovinske okoliine), niso se utemeljili v vanih intitucijah
a vseeno mona volja po konstituciji naroda - udejani se lahko le v literaturi, ta postane sveta ker literatura ne ogroa naroda, literatura utelea najvije narodno bistvo
1. naloga slovenske literature = biti najvije narodno bistvo, potrebna je za narodov obstoj
e bi slovenski narod postal subjekt, bi bil poraen, avtodestruktivna akcija
slovenska literatura = resnica slovenskega naroda:
najsveteje + tu je udejanjena edina naa mogoa oblika subjekta (pasiven, hrepene)
zato slovenski roman ne prenese aktivnega junaka ne more biti umetniki

Cankar:
je umetniki, a ni tradicionalne strukture - ontoloka umetnost

pasiven subjekt, a resnica ni prikrita, kaejo resnico naroda - po Heideggrovi definiciji umetnosti
je to umetnost
naelo nacionalnosti ni ne blokira
ali je to e lahko roman, e ni ve metafizike? - da, na nain modernega romana - nedoslednost,
ker pa izhaja iz tradicionalnega evropskega romana

Juri:
ni umetniki - metafizika - prikrivajo lastno resnico & resnico naroda

JANKO KOS
Sistematino:
misli na specifino problematiko literarne vede - ni pa filozofsko
ne spreminja se

Poudarek:
na slovenskem romanu & romanu nasploh

Dela:
!
!
!
!
!
!

Cankar in problem slovenskega romana, 1976

Pota romana, 1977
Roman, 1977
Duan Pirjevec in evropski roman, 1977
Teze o slovenskem romanu, 1991
Ep in roman na Slovenskem, 1991

Tradicionalne teorije romana:

vse pregleda, ne ukvarja pa se z antino retoriko
Huet, Blankenburg (iz njega izhaja, on je 1. pomembna teorija romana)
romantine teorije romana & estetska misel
Ortega y Gasset
Lukcs, Bahtin

Moderna sociologija & filozofija:

k njima posee - sociologa Berger, Luckmann, filozof J. Habermas

Vsebinsko doloilo
Ep roman = javno zasebno:
roman ni mogo, dokler se ne pojavi razlika javno zasebno
tudi ep ni mogo, kjer ni javnosti

Krst pri Savici:

blije je romanu kot epu, ker slovenstva ni bilo v javnosti (drava, intitucije itd.)
ko se pojavi javnost, je v konfliktu z zasebnostjo
to je slovenski roman, saj ep ni mogo

Formalna doloila
vsebinsko doloilo ne more biti univerzalno, v zasebnosti so e novela, komedija, povest itd.

Epska notranja forma:

proza
dalji obseg
pripovedno (ne lirsko ali esejistino)

Samo vsebinska doloitev:

ni mona - a take so vse prave teorije romana
nobeno vsebinsko doloilo ni dokonno - treba je upotevati oboje!!!
a to je prava stalnica romana, v vsakem prevladuje zasebnost - nujno, ne pa zadostno

Samo formalna doloitev:

mona je - a to je le formalno & relativno (ne veljajo za vse romane v celoti)

Nejasna besedila:
e vseeno obstajajo - povest, novela itd.

Tipologija romanov
z njo skua dopolniti
predmet teorije romana so tudi tipologije romanov

Lukacs:
v zgodnjih tudijah iz Lukcsa, njegovi 4 tipi
a vse se da zvesti na 1 sam tip (veina romanov) - problemski roman

Delitev romanov: glede na junakov odnos do sveta

1. stvarni roman
2. naivni roman
3. idejni roman - junak dojema v skladu z idejo
4. problemski roman:
1. tip deziluzijske romantike
2. tip abstraktnega idealizma
3. tip romana epopeje
4. sintezno-kompromisni tip

Kritika Pirjevca:
zavrne, da mora biti aktivni junak (abstraktni idealizem)
v evropskem romanu sta predvsem pasivni (antika) in aktivni junak (srednji vek)
v novem veku pa sta izmenino oba (v skladu z duhovnozgodovinsko podobo novega veka)
Pirjevec: aktivni junak - roman je novoveka tvorba

ire pojmovanje romana:

antika prihodnost - heglovsko pojmovanje subjekta
Grki: psihofizina enotnost pasivnost
srednji vek: dualizem, lovek je bednik, cilj je Bog, onstranstvo - prizadeva si za cilj, stvarnost ne
nasprotuje
novi vek: dualizem - a razline oblike izraza nasprotja svet junak (Lukcs)

Postmodernistini roman:
skua ga uvesti v novejih tudijah (1987)
a ta e spada v novi vek kot skrajnost metafizinega nihilizma

Svetovni roman:
1. japonski roman
2. kitajski roman
3. evro-ameriki roman

Duhovnozgodovinska obdobja:
tudi po njih jih deli - Pirjevec se s tem nala ne ukvarja

SLOVENSKI ROMAN
ujema se s Pirjevcem
Cankar in problem slovenskega romana, 1976
Teze o slovenskem romanu, 1991
Ep in roman na Slovenskem, 1991

1. Ali smo Slovenci ustvarili roman?

1. tradicionalni slovenski roman pred Cankarjem:
linearnost, zaokroenost, kontinuiranost
obravnava razline teme, a vse so neproblematine
mona sta 2 konca (sreni in nesreni), a tudi nesreni ne zanika celovitosti sveta, ni problematien,
razlogi za polom so prilonostni, nakljuni

2. novi slovenski roman Cankarjevega asa:

diskontinuiteta
tradicionalne teme postanejo problem
Cankar je tvorec problemskega romana to je umetniko najbolj dodelan tip
z njim se zgodi kakovosten preskok (kot Pirjevec)

2. Specifika slovenskega romana

predvsem Cankar

1. kratki, novelsko razirjeni roman:

1. v 19./20. st. prevladuje kratki, novelsko razirjeni roman
povezano je s tem, da nimamo epa, e po notranji formi smo usmerjeni k lirskosti kraji
romani

2. pasivnost junakov:
v primerjavi z evropskim romanom - to je povezano z novelskostjo
a e vseeno to so romani - tudi evropski roman pozna take junake, le da pri nas aktivnih junakov
sploh ni
Cankar - junaki so predvsem enske - z njimi radikalno aktualizira to specifiko

3. tema iskanja sree:

ujema se z ostalima
junak tei k prividu utno-ustvene sree (pasivno), ki mu je najvija ivljenjska zadostitev
lahko je ne najde
pasivno jo priakuje ali sprejema - hrepenenje
tipien slovenski roman: Cankar - hrepenenjska spiritualnost

Tipologija:
vanjo skua umestiti slovenski roman
Cankar - postane problemski roman
dokonno tipologijo postavi v Tezah o slovenskem romanu - tipien slovenski roman je deziluzijski
roman

Posebnost slovenskega deziluzijskega romana:

junak se pouti kot rtev deziluzijski roman rtve
poudari, da specifika izhaja iz posebnih socialnozgodovinskih razlogov (kot Pirjevec) verjetno
se bo s spremembo okoliin spremenila tudi ta specifika (samostojnost itd.)

DRUGE SLOVENSKE "TEORIJE

ROMANA"
e drugi Slovenci so se ukvarjali s tem, a ne sistematino
tudi s teorijo slovenskega romana so se ukvarjali nesistematino (ni podlage evropskega romana)
veliko so pisali o specifiki slovenskega romana & literature

1. Joe Poganik:
Slovenska lepa Vida
mnoina psihoanaliza - elje, ki zahtevajo zadostitev v sanjah, so rezultat zunanjega pritiska
hrepenenje

2. Tine Hribar:
Drama hrepenenja

3. Matja Kmecl:
Rojstvo slovenskega romana
hrepenenjska elja prodor v gosposki salon - posledica socialnega statusa

4. Alenka Puhar:
Slovenci - avtoportret 1918-1991 - socioloka tudija, analizira karikature
dra rtve - kae se tudi v romanih, Cankar
enski princip slovenskega narodnega znaaja

teorija romana ni zakljueno obmoje literarne vede

avtorji vedno razpravljajo o svojem pisanju - ne le takrat, ko smo povedali
romanu so napovedovali smrt: po romantiki, po 2. svet. vojni, e danes (Robbe-Grillet)
roman je res protejska zvrst (zmonost spreminjanja, bistvo pa ostaja enako), v obdobjih se
spreminja, zato te teorije romana napovedujejo konec
tona definicija ni mogoa, a najblie so bili Bahtin & romantiki:
roman zajema totaliteto sveta, formalno pa ni vezan, zmoen je nenehnega spreminjanja
bolj zanesljivo je v manjih obmojih teorije romana: npr. tipologija, obdobje, nacionalni roman (o
specifiki slovenskega romana se vsi ujemajo)