INTERVENCIJA IN SOSPORNIŠTVO 5,6.

feb

STRANSKI INTERVENIENT je oseba, ki se pridruži stranki v pravdi, ker ima pravni interes na tem, da stranka, ki se ji
pridruži, v pravdi zmaga. Stranski intervenient ni stranka, stranki se v pravdi le pridruži, ker ima za to pravni interes.
Rezultat pravde bo posredno vplival na intervenientov pravni položaj. Zato je potreben preiskus pravnega interesa
intervenienta. Razmerje med intervenientom in stranko, ki se ji pridruži, mora obstajati neko zunajprocesno
materialnopravno razmerje take narave, da bo, če stranka pravdo izgubi, ta stranka pridobila neke pravice ali zahtevke
nasproti intervenientu. Ponavadi na strani tozenca.
Intervencijski interes je podan, če je intervenient s stranko, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju,
da bi neugodna odločba vplivala na to razmerje. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem
stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se
obravnava v pravdi. Razmerji morata biti po vsebini soodvisni.

1. Prva delitev je delitev na:

- Materialni sosporniki – do njega pride v 3 situacijah:
o Če se zahtevki opirajo na isto dejansko in pravno podlago. V avtobusni nesreči je več avtov poškodovanih in so vsi v isti
situaciji in bodo vsi v sosporništvu lahko tožili avtobusno podjetje.
o Če je več oseb v pravni skupnosti, potem lahko tožijo ali so toženi skupaj (na primer: solastniki, družbeniki, zakonci,
skupnost stanovalcev…)
o Solidarni dolžniki so lahko tudi skupaj toženi (na primer sostorilca, ali dolžnik in porok).
- Formalni sosporniki – več oseb lahko skupaj toži ali je skupaj toženih, če se njihovi zahtevki opirajo na podobno dejansko
in pravno podlago. Telekom ima na primer veliko naročnikov in 10 jih ne plača dolgovanega zneska in jih telekom lahko toži
vse skupaj z eno tožbo. Ti posamezniki se ne poznajo…ampak so v isti dejanski situaciji in so lahko formalni sosporniki.
Praktična razlika je le ena, saj bo moralo biti pri formalnem sosporništvu isto sodišče pristojno za vse tožence. Pri
materialnem sosporništvu pa pride do atrakcije krajevne pristojnosti, ki pravi, da čim je sodišče krajevno pristojno za enega
od sospornikov, ni potrebno delati preizkusa o krajevni pristojnosti.

2. Druga delitev je bolj pomembna:

- Enotni sosporniki – rezultat bo moral na koncu biti isti. To da je ve oseb enotnih sospornikov, še ne pomeni, da morajo
biti skupaj toženi. Sodba bo pri enotnem sosporništvu učinkovala tudi glede tistega, ki ni v postopku sodeloval, pa bi lahko
(tudi njemu gre rezultat pravde v korist).
- Nujno sosporništvo – vsi nujni sosporniki so ob enem enotni, niso pa vsi enotni ob enem nujni sosporniki. Pri tem pa gre
za to, da morajo biti te osebe nujno skupaj tožene, ali morajo skupaj tožiti. Tako je na primer pri zakoncih (razveljavitev
zakonske zveze, solastništvo), ugotovitev očetovstva (oče mora tožiti mater in otroka), če toži mati za izpodbijanje
očetovstva (mora tožiti očeta in potomca)…
-Na aktivni strani nikoli ni nujnega sosporništva. Na strani tožnikov enotni sosporniki nikoli niso tudi nujni sosporniki, saj bi
to lahko izničilo pravico do sodnega varstva. Tudi zakonci na aktivni strani niso nujni sosporniki!47
-Na pasivni strani pa so enotni sosporniki lahko ob enem tudi nujni sosporniki.

-Navadni sosporniki – ni ovire, da bi bil rezultat različen in ravnanja enega ne vplivajo na rezultat pri drugemu. Pri navadnih
sospornikih je tudi značilno, da sodba ne učinkuje na ostale.
-Formalni sosporniki so vedno navadni sosporniki. Pri materialnih sospornikih pa lahko pride do enotnega sosporništva,
ampak ne vedno.

1.primer
Ugotovimo lahko, da ima pravni interes, saj mu v primeru obsodbe prodajalca grozi prodajalčev regresni zahtevek. Med
prodajalcem in proizvajalcem prav tako obstaja neko materialnopravno razmerje, prodajalec bo tako nasproti njemu
pridobil zahtevek, kar je tipičen pravni interes pri stranski intervenciji. Stranski intervenient bo v pravdo vstopil na strani
prodajalca. Pred očmi imamo dve pravdi, ena že poteka med prodajalcem in kupcem, grozi pa še druga med prodajalcem in
proizvajalcem, pod pogojem, da prodajalec prvo pravdo izgubi. Očitno je torej, da sta imela v prvi pravdi tako prodajalec
kot stranski intervenient pred očmi isti cilj, vendar se stranski intervenient vanjo vključi ker varuje lastne interese, čeprav
njegova dejanja lahko koristijo tudi prodajalcu.
1.pogoj-izven proc razmerje med tozencema 2.pogoj-ce toznik zmaga pridobi pravice proti intervientu-grozi pravna
obveznost ali izgubitev pravice. Vedno v mislih dve pravdi-1. Kjer je stranska intervencija 2.ki je se ni, vendar grozi. V
katerih so raz procesne vloge.

2.primer
Proizvajalec tokrat za prvo pravdo iz prejšnjega primera sploh ne ve, zato se stranski intervenient sploh ne more vključiti v
pravdo. Sodišče prodajalce obsodi na plačilo odškodnine ker ugotovi, da je imela stvar serijsko napako. Prodajalec pa se po
obsodbi in plačilu škode obrne na proizvajalca.
Ali bo proizvajalec lahko uveljavljal ugovor, da stvar ni imela serijske napake? Če bi sodišče reklo, da tega ne more
ugovarjati, bi proizvajalcu kršilo pravico do pravnega varstva in kontradiktornosti. Prodajalec mora imeti možnost vsaj
enkrat zagovarjati se pred sodiščem, česar pa zaradi prodajalčeve opustitve obvestila ni mogel storiti v prvi pravdi. Zato bo
proizvajalec lahko uveljavljal ugovor, da ni šlo za serijsko napako. Če bi proizvajalec v prvi pravdi nastopil kot stranski
intervenient, pa tega ugovora ne bi mogel uveljavljati.
To, da je v prvi sodbi zapisano, da je do škode prišlo zaradi serijske napake ni nobena absolutna resnica, ampak je lahko
rezultat tega, kako se je stranka pravdala. Možno je, da je bil prodajalec obsojen, ker se je pravdal slabo, ne pa zato, ker je
res prišlo do škode zaradi stvarne napake. V tem primeru bo imel v drugi pravdi proizvajalec zoper njega ugovor slabega
pravdanja.
Trgovcu v prvi pravdi je v interesu, da pride do intervencije, saj bo lahko intervenient pripomogel k uspehu v pravdi, v
primeru neuspeha pa bo imel nasproti proizvajalcu regresni zahtevek, ki ga bo lažje uveljavil, saj bo nasproti proizvajalcu
nastopil intervencijski učinek. Če pa do intervencije ne bo prišlo in bo prodajalec prvo pravdo izgubil, je v nevarnosti, da bo
izgubil tudi regresni zahtevek, saj bo imel proizvajalec zoper njega ugovor slabega pravdanja.
Intervenient v pravdi lahko dela vse kar lahko dela stranka. Intervenient se priključi stranki, ker varuje svoj pravni interes,
čeprav sta s stranko v prvi pravdi na isti strani. Če pride pa do druge pravde (če torej prodajalec izgubi pravdo), sta si
nasprotni stranki.
Pravni institut Obvestilo o pravdi je obvestilo stranke potencialnim regresnim zavezancem, da teče pravda. S tem
obvestilom prodajalec proizvajalcu sploh omogoči, da bo nastopil kot stranski intervenient, kar je, kot smo videli, v
njegovem interesu. Za nastop intervencijskega učinka zadostuje že, da je imel intervenient možnost vključiti se v pravdo.
Čim je to možnost proizvajalec imel, ga prva sodba v celoti zavezuje in izgubi ugovor slabega pravdanja. Obvestilo o pravdi
se lahko poda dokler se pravda pravnomočno ne konča. Clovekove pravice niso, da se moras branit, gre zato da ti more biti
dana moznost da se branis. Trgovec pri obeh pravdah neuspesen-sam kriv ker ni obvestil proizvajalca, da bi intervieniral.
Razmisliti o potencialnih regresnih dolznikih na podlagi tekoce pravde.

Pri katerih pogodbah regresni zahtevki? Zavarovalnice za prometne nesrece, škodno zavarovanje pred požarom,..

3.primer
Toži se izvajalca, ker je z njim sklenjena gradbena pogodba. Če se toži izvajalca, se ta tožba tiče tudi podizvajalca.
Podizvajalec torej v tem primeru intervenira na strani toženca. Stranski intervenient lahko v pravdi opravlja vsa tista
dejanja, ki jih lahko opravlja tudi stranka pri kateri je prišlo do intervencije. Tu pa pride do pripoznave zahtevka s strani
stranke. Če sta si ravnanji stranke in intervenienta v konfliktu, obvelja ravnanje stranke, tudi če je manj ugodno zanjo.
Zaradi tega pravila bo obveljala strankina odpoved zahtevku. Ker je podizvajalec deloval kot stranski intervenient bi
pričakovali, da bo tudi v tem primeru zoper njega nastopil intervencijski učinek. Vendar pa ni tako, intervencijski učinek se
ne krije v popolnosti s samo intervencijo. Intervencijskega učinka ne bo, če je stranka uveljavljala pravdno/procesno
dejanje v nasprotju z intervenientovim ravnanjem. Podizvajalec bo imel torej v regresni pravdi ugovor slabega pravdanja.
Ucinkovite, realne moznosti se braniti intervient ni imel.
Kdaj pa ne bo kljub temu, da do intervencije ne pride, prišlo do intervencijskega učinka? Ko bo obvestilo o pravdi, pa v
pravdo ne bo vstopil. Kdaj pa pride do intervencije pa ta ne bo imela intervencijskega učinka? Ko bo intervenient
nasprotoval strankinim dejanjem, pa se vseeno uveljavi strankina volja.

4.primer
Ali lahko B v tej pravdi ugovarja, da njuno ravnanje ni bilo protipravno, pa tudi do takega obsega škode ni prišlo? Tega B
seveda ne more ugovarjati, saj je imel možnost vseh ugovorov že v prvi pravdi. To je klasičen primer, ko nasproti B
nastopi intervencijski učinek. Sodba iz prve pravde učinkuje tudi proti njemu.
Intervencijski učinek (efekt); pomeni, da oseba, ki je v pravdi sodelovala kot stranski intervenient, ne more očitati stranki,
da se je slabo pravdala. Kdor je imel možnost vplivati na izid prve pravde, ta v drugi pravdi ne bo mogel ugovarjati
nobenemu dejanskemu ali pravnemu zaključku prve pravde. Intervencijski učinek gre torej v škodo stranskega
intervenienta in v korist stranke, pri kateri je prišlo do intervencije. Ugovor slabega pravdanja pa je možen, kadar ne
nastopi intervencijski učinek. Stranka v drugi pravdi ne bo mogla uveljavljati intervencijskega učinka, ker sploh ni prišlo so
intervencije, zato jo lahko zadene ugovor slabega pravdanja.

5.primer
Odvetnik trdi, da ima pravni interes intervienta, na podlagi pravice do povrnitve stroskov. Nima pravnega interesa, da bo
njegov klient zmagal-vseeno mu je, saj bo poplačan. Lahko pa ima močan ekonomski interes-pri tožbah na odskodnine so
nagrade za odvetnika.

6.primer
Pri zavarovanju ima zavarovanec aktivno tožbo proti zavarovalnici (ne svoji ampak proti tisti, kjer je zavarovan povzročitelj
nesreče), lahko pa toži povzročitelja nesreče. Dobro je, da je obvestil zavarovalnico (zaradi intervencijskega učinka).
Zavarovalnica odgovarja za škodo ki smo jo povzročili in ne za sodbo, ki smo jo izgubili, zato je dobro obvestiti
zavarovalnico, da se lahko ona pridruži kot intervenient in ima možnost pravdati se. Zavarovalnica kot intervenient se upira,
B pa prizna zahtevku A-ja (nasprotujoče si mnenje B-ja in zavarovalnice). Upošteva se tisto, kar je rekla STRANKA (četudi je
to manj koristno), zato se izda v tem primeru sodba na podlagi priznanja zahtevka. Zavarovalnica lahko uveljavlja UGOVOR
SLABEGA PRAVDANJA. Intervencijski učinek ne bo nastopil, če stranka opravlja dejanja v nasprotju z interesom
zavarovalnice kot intervenienta. Zavarovalnica je imela možnost vstopiti v pravdo ni pa imela možnost, da se uspešno
pravda (ker obvelja to, kar reče stranka, v primeru da stranka in intervenient ne pravita isto), zato ta učinek ni nastopil in
ima zavarovalnica možnost ugovora proti B.

7.primer
Jamčevanje za napake pride lahko le v primeru odplačnega pravnega posla, torej le izredni študenti, ne pa pri redni. To da
več oseb skupaj toži ali je skupaj toženih, še ne spreminja njihovega procesnega položaja. Ravnanja enega ne vplivajo na
položaj drugega. Kar dela eden, ne vpliva na drugega, in kar dela eden ne preprečuje tega, da bi drugi delal kaj drugega, za
vsakega se bo torej odločalo v skladu s procesnimi dejanji, ki jih vsak od njih opravlja. Če bo A dobil zahtevek, bo dobil
odškodnino, B pa ne, če se zahtevku odpove. Če je nekdo uspel v tožbi, to še ne pomeni, da bodo profitirali tudi ostali, ki se
za sodno varstvo niso odločili. Če je sodišče Ajevemu zahtevku ugodilo, to še ne pomeni, da so vsi ostali izredni študenti e
pridobili izvršilni naslov za vrnitev delnega plačila. Sodišče torej lahko zahtevek proti Bju zavrne na podlagi odpovedi, pri
Aju pa se sojenje lahko nadaljuje neodvisno od sosporništa.
V določenih primerih je pa narava razmerja taka (po naravi stvari), da bo sodba za oba sospornika ista, sicer bi bil sam
rezultat postopka nesmiselen. V našem primeru pa temu ni tako! Na primer pri izpodbijanju zakonske zveze sta zakonca
sospornika in ko tretji toži na razveljavitev zakonske zveze, ampak rezultat ne more biti tak, da bi sodišče odločilo, da se
moževa zveza razveljavi, žena pa ostane poročena ☺. In ko rezultat stvari zaradi razmerja mora biti isti, govorimo o
enotnem sosporništvu.

8.primer
Imamo tožbo za ugotovitev služnosti (stvarna pravica na tuji stvari – vsakokratni lastnik gospodujočega zemljišča naspoti
vsakokratnemu lastniku služečega zemljišča) – konfesorna služnostna tožba. eden zahtevek zanika, drugi ga prizna. Odvisno
pa je ali sta navadna (proti enemu sodba na podlagi pripoznave, pri drugem se nadaljuje) ali enotna sospornika (rezultat
je za oba isti). Za enotne sospornike je značilno, da ravnanja enega učinkujejo tudi na drugega sospornika. Pri navadnih
sospornikih temu ni tako.
Če si ravnanja sospornikov nasprotujejo je problematično pri enotnem sosporništvu. V primeru, da gre za enotno
sosporništvo, bo za vse veljalo tisto, kar je koristnejše, kar pa ne, ne bo veljalo za nobenega. Za toženca je koristno, da se
zahtevku upira, ker lahko to pripelje do zavrnitve zahtevka. Z vidika toženca je torej upiranje zahtevku koristnejše od
poravnave, ta pa je koristnejša od pripoznave. Če sta B in C enotna sospornika, ko en pripoznava, drugi pa se upira, bo
potrebno pripoznanje ignorirati in upoštevati upiranje – veljalo bo, da se bosta oba še vedno upirala (temu se tudi reče, da
se »zahtevki protivijo«).
Če pa sta navadna sospornika, je potrebno za enega pripoznavo zavrniti, za drugega pa se bo sojenje nadaljevalo.
Če sta B in C solastnika to pomeni, da je vsak košček del vsakega. Služnost pa je fizična pot in ne gre niti preko solastnikov
ali idealnih deležev, ampak fizično skozi solastniški delež obeh. Če te poti ne bo, potem ne bo več obremenitve zemljišča.
To pomeni, da sta enotna sospornika in ravnanje enega vpliva na drugega – koristnejše je upiranje zahtevku in pripoznavo
je potrebno ignorirati in postopek voditi za oba toženca naprej. Kaj je koristnejše je potrebno gledati abstraktno. Splošen
koristnejši položaj je upiranje, čeprav je konkretneje bolj koristno za toženca če zahtevek pripozna (s tem nastanejo manjši
stroški). Ko pa gre za zahtevek sodnik ne sme na ta način ocenjevati kaj je koristnejše za toženca, saj bi tako že prejudiciral
zadevo. V tem primeru če je možno, naj bosta sospornika tudi nujna sospornika in v tem primeru je.

9.primer
Odločitev je odvisna od tega, ali sta enotna ali navadna sospornika. Pravilo je, da gre za navadne sospornike, za enotne pa
bo šlo, ko je po naravi stvari tako, da ni mogoče, da bi se sosporništvo »razdvojilo«.
Kakšen bi bil lahko končen rezultat, če sta navadna sospornika? Rezultat pravde bi lahko bil, da sta solastnika B in C (pred
pravdo pa sta bila A in B). Ali bi se pred pravdo lahko zgodilo, da bi A brez soglasja Bja odsvojil svoj delež Cju? Solastnik
načeloma lahko prosto razpolaga s svojim solastniškim deležem (lahko sicer obstaja predkupna pravica za kakšno stvar,
ampak v načelu lahko razpolaga). To po materialnem pravu ni nič nemogočega – zamenja se le en solastnik. Kar se dogaja v
procesu se vedno odraža, če je možno to tudi po smislu materialnega prava. Solastnika sta v tem primeru torej A in B
navadna sospornika, zato lahko eden zahtevek pripozna, drugi pa ga zavrne. Po pravdi sta tako solastnika B in C.
Razlika s prejšnjim primerom je, da je šlo prej za fizično pot, ki ne gre preko idealnih deležev in nujno obremeni nobenega
ali oba. V tem primeru pa gre za razpolaganje z idealnimi deleži, s katerim je možno prosto razpolagati. Zgolj okoliščina, da
gre za solastnino, še ne pomeni da sta enotna sospornika, ampak je potrebno gledati naravo stvari. Ta dva sospornika bi
torej umestili med materialne navadne sospornike.

10.primer
Ko gre za razveljavitev pogodbe je potrebno tožiti oba z zahtevkom za razveljavitev pogodbe. Končni učinek, ki ga
predkupni upravičenec želi je sklenitev pogodbe z Bjem. Najprej mora torej oba tožiti na razveljavitev pogodbe, pri katerem
torej obstaja nujno sosporništvo, pri drugem zahtevku pa ni sosporništva in se torej drugi zahtevek nanaša le na Bja (tožba,
da se taka pogodba sklene z Ajem). V primeru kontrahirne dolžnosti, pa lahko zahtevamo sklenite pogodbe z izjavo volje.

11.primer
12.primer izpitno

13.primer
Pri skupni lastnini deleži niso določeni in z deležem na skupni lastnini se ne more prosto razpolagati – ne z deležem in ne s
stvarmi, ki spadajo v skupno premoženje. Kar se skupnega premoženja tiče, bo moralo biti določeno za oba zakonca isto, in
sta tako enotna sospornika – sam zakonec s stvarjo ne more razpolagati (načeloma njegovo razpolaganje ne bi bilo
veljavno). Ko gre za zahtevke, ki se tičejo skupnega premoženja, morata biti nujno oba skupaj tožena. V tem primeru gre
torej za nujno sosporništvo.
Kaj pa če bi kupec tožil le enega? V tem primeru bi to kazalo, da je to problem materialnega prava in če gre za nekaj, kar gre
iz skupne lastnine, mož ne more prenesti lastnine na nečem, kar je v skupni lastnini…gre za odprto vprašanje? Tožiti bi
moral oba in s tožbo ne bi uspel, je pa vprašanje ali bi bila tožba zavržena ali zavrnjena.

14.primer
Do delitve zapuščine so dediči v takem razmerju kot zakonci – dedovanje se uvede s smrtjo in s tem trenutku postanejo
skupni lastniki zapuščine. So v razmerju skupne lastnine kot zakonci. Tudi v tem primeru so dediči nujni in je odgovor
toženca točen. Skupna lastnina je tipično takšno razmerje, da pripelje do nujnega sosporništva.
Potrebno pa je vedeti, da dediči za zapustnikove dolgove odgovore solidarno. Upnik si lahko najde enega in od njega terja
vse. Skupni lastniki so skupni sosporniki, dediči pa so solidarni lastniki. Vprašanje je kakšna je obveznost, ki se zahteva s
tožbo, kaj je predmet te obveznosti? Ali je predmet te obveznosti stvar, ki spada v zapuščino (individualno določena stvar),
ali nek denarni (generični) dolg zapustnika? V tem primeru ne piše za kakšno obveznost gre. Če bi šlo za prenos lastnine na
species stvari, bi bili skupni lastniki in tako tudi nujni sosporniki. Če pa bi šlo za generično stvar, lahko toži enega, na
podlagi solidarne obveznosti. Če gre torej za uveljavljanje skupne lastnike, gre za nujno sosporništvo.

15.primer
Z3 dobi položaj enotnega sospornika, saj bi sodba delovala tudi proti njega, v primeru, da se v pravdo ne bi vključil. Do
enotnega sosporništva lahko pride na samem začetku, seveda pa lahko tudi naknadno in prevzame položaj enotnega
sospornika. Z3 ima interes kako naj se pravda razplete, saj če bo v tej pravdi oporoka razveljavljena, bo dedoval tudi Z3.
Tudi če se Z3 v pravdo ne vključi, ima pravni interes za to, kakšen bo rezultat pravde. Ali pa je to tak položaj kakršen je pri
stranski intervenciji? Pri tej gre za postranske učinke, saj vpliva sodba na položaj tretjega le posredno. Če izgubi v prvi
pravdi, bo prišlo do druge pravde, v kateri bo stranka pridobila nek zahtevek proti intervenientu. V tem primeru pa bo
rezultat pravde učinkoval z učinkom pravnomočnosti. Gre za neposredni učinek. Če bo v prvi pravdi oporoka
razveljavljena bo Z3 neposredno dedoval tako kot Z1 in Z3. Prav tako če bo oporoka ostala, bo rezultat imel učinek res
iudicata (ne bis in idem). S tem pa ne pomeni da nima pravnega interesa, ampak je ta celo močnejši kot pravni interes pri
stranskih intervenientih. V tem primeru pridemo torej do sosporniške intervencije. Kot tak se lahko v pravdo vključi tisti, ki
bi v neki pravdi sicer lahko imel položaj enotnega sospornika. Tisti, ki bi lahko bil enotni sospornik se lahko v pravdo
vključi kot sosporniški intervenient. Pravni interes mora biti torej v neposrednem učinku s pravnomočnostjo odločbe.
Položaj Z3 je v takem primeru enak učinku enotnega sospornika:
-Če pride do nasprotovanja med ravnanji stranke in intervenienta, saj velja pri sosporniški intervenciji koristnejše
ravnanje, medtem ko pri stranski intervenciji velja dejanje tožnika.
-Stranski intervient se v pravdo vključi do pravnomočnosti, medtem ko se sosporniški intervenient vključi tudi po
pravnomočnosti.
-Stranski intervenient tudi nima svojih rokov ampak mora delati v rokih, ki so na voljo stranki. Stranski intervenient se lahko
pritoži, ampak samo v rokih, ki jih ima tudi stranka. Za sosporniškega intervenienta pa tečejo lastni roki.
Institut litispendence preprečuje, da bi Z3 lahko vložil novo tožbo, saj se enotni sosporniki štejejo za isto stranko. Za Z3
torej tako kot učinek pravnomočnosti velja tudi učinek litispendence.

16.primer
17.primer

18.primer
Če ima toženec stvar v posesti, mora trditi, da ima to na podlagi veljavnega pravnega naslova, ne pa iz pravnega razmerja
proti tretjemu. Pravi stranki v tem sporu sta A in C. Gre torej za imenovanje prednika. C je torej Bju prednik, kar se te stvari
tiče. Če je tu sporna lastninska pravica, naj se spor odvija med lastnikoma. Mi smo lahko le posestnik in si ne lastimo
lastninske pravice, ampak si to stvar lastimo na podlagi prednika. Sodišče bo imenovanega prednika pozvalo, naj se vključi
v pravdo. Imenovani prednik ima 3 možnosti:
- C se lahko vključi v pravdo namesto prvotnega toženca. Kot tožnik (A) tega ne moremo preprečiti. Toženec se lahko
zamenja in v pravdi sta sedaj pravi stranki.
- C se lahko vključi v pravdo kot stranski intervenient. C ima pravni interes na tem, da omogoči uživanje stvari na podlagi
najemne pogodbe. Torej je tožba motenje posesti, kar pa pomeni kršitev najemne pogodbe, in sicer prosto uporabo. Tako
bo B imel možnost tožiti Cja za kršitev najemne pogodbe.
- C lahko tudi ne naredi nič. Obvestilo o imenovanju prednika ignorira. Če imenovani prednik ignorira obvestilo, nastopi tudi
stranski učinek. Ta učinek se bo izkazal v drugi pravdi. V tem primeru lahko pride kasneje do dveh pravd:
o A Bju stvar na podlagi sodbe vzame. Z vidika najemne pogodbe je to kršitev najemne pogodbe in B bo imel zahtevek proti
Cju, saj najemodajalec ni zagotovil izvrševanja najemne pogodbe. C tako tudi ne bo mogel uveljavljati ugovora slabega
pravdanja. Če je nastopil intervencijski učinek, C ne bo mogel v pravdi med B in C ugovarjati, da se je B slabo pravdal.
o Ko poteče najemna pogodba mora najemojemalec stvar vrniti najemodajalcu. B v tem primeru ne bo mogel vrniti stvari,
saj jo je mogel dati Aju na podlagi sodbe. Če ne bi bilo intervencijskega učinka, bi najemodajalec lahko zahteval stvar.

***x.primer
Zapustnik zapiše oporoko in v njej zapusti vse svoje premoženje trem oporočnim dedičem (O1, O2 in O3). Zakoniti dediči,
ki z njo niso zadovoljni, lahko tožijo na izpodbijanje oporoke. Če oporoke ne bi bilo, bi dedovali trije zakoniti dediči (Z1,
Z2 in Z3).
Če tožita Z1 in Z2 proti vsem oporočnim dedičem, kakšna sospornika sta Z1 in Z2? Oporoka je lahko neveljavna za enega
oporočnega dediča, za drugega pa ne, po naravi stvari pa ne gre skupaj, da ne bi bila veljavna za enega zakonitega dediča,
za drugega bi bila. Če oporoka obstane, noben zakoniti dedič ne bo dedoval, če ne obstane, bodo vsi dedovali. Vsi zakoniti
dediči so v položaju enotnega sospornika. Vprašanje pa je ali so tudi nujni sosporniki?
Če bi rekli, da so nujni sosporniki? Nobenega se ne sme prisiliti v to, da bi tožil! Ravno zato, ker nikogar ne smemo siliti v to
da toži, in če bi rekli, da sama ne moreta tožiti, ampak lahko le skupaj z zakonitim, bi kršili temeljno ustavno pravico do
sodnega varstva za zakonita dediča, ki sodno varstvo želita. Tretjega zakonitega dediča se lahko namreč na primer ne najde,
lahko mu ni do dedovanja, lahko sodna kalkulacija, če ga oporočni dediči malo podkupijo, lahko se mu ne izplača in je
oporočni dedič…tretjega prisiliti ni mogoče.
Zakoniti dediči so enotni sosporniki, niso pa tudi nujni sosporniki. Na aktivni strani nikoli ni nujnega sosporništva. Na strani
tožnikov enotni sosporniki nikoli niso tudi nujni sosporniki, saj bi to lahko izničilo pravico do sodnega varstva.
Z1 in Z2 lahko sama tožita in z njo uspeta in oporoka se razveljavi? Pri enotnih sospornikih je tako, da mora biti sodba
enaka in bo učinkovala za vse, torej tudi za Z3, ki je v tem primeru potencialni enotni sospornik – če bi tožil bi bil enotni
sospornik.
Če pa Z1 in Z2 v tožbi ne bi uspela in bi oporoka ostala v veljavi, ali bi za Z3 ostala pravica do sodnega varstva? Pri
potencialnih enotnih sospornikih je tako, da bo tudi za tretjega sodba učinkovala tako v dobrem kot v slabem. Tudi za
tretjega torej odločitev predstavlja res iudicata in tako ne bis in idem. Rezultat pri enotnem sosporništvu učinkuje za vse
enako. Če pa Z3 za prvo tožbo sploh ni vedel in ne more več tožiti, saj je sodba že res iudicata, je omejena ustavno načelo
kontradiktornosti. To torej predstavlja omejitev, ampak na aktivni strani torej prihaja do določenih omejitev. Na pasivni
strani pa je tako, da zopet iz istega razloga velja načelo, da naj enotni sosporniki, če je le možno, bodo ob enem tudi nujni
sosporniki.