Skripta za 2.

letnik kemije za gimnazije

Pripravil: Andrew E. Gangl

Interno gradivo CDI Univerzum

Prirejeno, povzeto in citirano po:

Nataša Bukovec: Kemija za gimnazije 1, Učbenik za 1. letnik gimnazij, DZS, 2009

Nataša Bukovec: Kemija za gimnazije 2, Učbenik za 2. letnik gimnazij, DZS, 2010

http://eucbeniki.sio.si/test/iucbeniki/kem1/477/index.html

http://eucbeniki.sio.si/test/iucbeniki/kem2/502/index.html

1
KAZALO

1. Raztopine ………………..........……………………………. 1

2. Hitrost kemijskih reakcij…………………………………… 6

3. Kemijsko ravnotežje………….……………………………... 10

4. Ravnotežja v vodnih raztopinah……………………......… 15

5. Redoks reakcije……………………………………………… 24

6. Elementi v periodnem sistemu……………………………. 33

7. Nekatere tehnološko pomembne spojine………………. 36

2
1 RAZTOPINE

1.1 RAZTAPLJANJE SNOVI

Raztopine so v nas in povsod okrog nas. V krvi je raztopljen NaCl, v želodčnem soku je v pomoč prebavi hrane
raztopljen HCl, celične in medcelične tekočine so prav tako raztopine. V vseh primerih je topilo voda, ki je topilo
tudi v raztopinah, kot so sadni in zelenjavni sokovi, čaj, kava, razne juhe, kakor tudi vode rek in jezer ter morska
voda. V morski vodi je na primer v Tržaškem zalivu raztopljene okrog 3,7% soli. Največ je NaCl, druge soli, ki so
raztopljene v njej pa so med drugim: MgCl2, MgSO4, MgBr2 in CaSO4.

Kaj je torej raztopina? Raztopina je homogena zmes topila in topljenca. Kjer je topljenec snov, ki jo
raztapljamo, topilo pa snov v kateri raztapljamo topljenec. Topljenec je lahko v trdnem (sladkor), tekočem (ocetna
kislina) ali plinastem (amonijak) agregatnem stanju. Topilo je največkrat voda za polarne snovi (ioni, polarne
molekule), za nepolarne molekule je to lahko alkohol, eter, cikloheksan ali kakšno drugo nepolarno topilo. Velja
nenapisano pravilo 'podobno se topi v podobnem'.

1.1.1 Vrste raztopin in vplivi na raztapljanje

Pri obarvanih raztopinah, na primer pri borovničevem soku, lahko količino topljenca v raztopini razločimo po barvi.
Razredčen z vodo bo manj intenzivne barve, močno razredčen pa blede barve.

Raztopine z malo topljenca opisujemo kot razredčene, tiste z veliko topljenca pa kot koncentrirane. Raztopino,
v kateri je v neki količini topila pri določenih pogojih raztopljena največja možna količina topljenca, imenujemo
nasičena raztopina. Epruveta C na sliki je primer nasičene raztopine, kjer je v raztopini prisoten topljenec v
kristalu, ki se kot kaže ne raztaplja več. V njej je raztopljena največja možna količina snovi, zato topnost neke
soli podajamo s koncentracijo nasičene raztopine.

A B C

Del topljenca, ki se v vodi ne raztopi in je trden, tvori z raztopino heterogeno zmes – suspenzijo. Če je topljenec
tekoča snov, govorimo o heterogeni zmesi − emulziji.

Suspenzija Emulzija

3
Raztapljanje NaCl ali sladkorja v vodi pospešimo :

- s segrevanjem
- z mešanjem
- z drobljenjem kristalov
- s povečanjem volumna topila

Pri segrevanju in mešanju se že hidratirani ioni hitreje odstranjujejo s površine kristala. Pri drobljenju kristalčkov
izpostavimo molekulam topila tudi tiste površine, ki bi sicer bile skrite v njihovi notranjosti. S povečanjem volumna
topila poskrbimo za to, da je topila vedno dovolj in se raztopina ne nasiči.

1.1.2 Raztapljanje ionskih in molekulskih snovi

Molekule topila obdajo molekule ali ione topljenca. Pri tem se pretrgajo vezi med molekulami ali ioni in nastanejo
nove vezi med delci topila in topljenca.

Pri raztapljanju ionskega kristala NaCl molekule vode obdajo ione na površini kristala. Polarne molekule vode se
usmerijo s pozitivnim delom k anionom Cl- in z negativnim delom h kationom Na+. Ko dovolj molekul vode obda
anion Cl- ali kation Na+ privlačne sile med polarnimi molekulami vode in ioni kristala oslabijo vezi med anioni in
kationi v kristalu in ioni preidejo v raztopino. V raztopini so ioni obdani z večjim številom molekul vode. Med ioni in
molekulami vode so molekulske vezi. Opisani proces raztapljanja imenujemo hidratacija. Ione, obdane z večjim
številom molekul vode pa imenujemo hidratirani ioni.

http://2012books.lardbucket.org/books/principles-of-general-chemistry-
v1.0m/section_08/c8f8e3a5c9fe175b453731a869ea429c.jpg , 13. 5. 2014

4
Pri raztapljanju molekulskega kristala sladkorja, (zgrajenega iz molekul saharoze C12H22O11, ki so med seboj
povezane z vodikovimi vezmi) se polarne molekule saharoze hidratirajo podobno kot ioni v ionskem kristalu.
Vodikove vezi med molekulami v molekulskih kristalih so bistveno šibkejše od ionskih v ionskih kristalih, zato se
sladkor zelo dobro topi v vodi. Na sliki je primer raztapljanja molekule krvnega sladkorja glukoze C 6H12O6, ki sicer
skupaj z molekulo fruktoze tvori molekulo saharoze.

http://ekemija.osbos.si/e-gradivo/4-sklop/topnost_nepol_kristal.jpg, 13. 5. 2014

http://ekemija.osbos.si/e-gradivo/4-sklop/raztapljanje_pol_kristal.jpg, 13. 5. 2014

1.2 KONCENTRACIJE RAZTOPIN

V kemiji sestavo raztopine natančno definiramo. V industriji in tudi pri eksperimentalnem delu je pomembno, da
vemo kakšna količina reaktantov je raztopljena v topilu, če želimo vedeti koliko produktov nastane pri neki reakciji,
saj snovi reagirajo v točno določenih množinskih razmerjih. Veliko kemijskih reakcij poteka prav v raztopinah.
Količina topljenca v neki masi ali volumnu topila je koncentracija.

1.2.1 Masni delež (odstotna koncentracija)

Masni delež (w) topljenca v raztopini ali odstotna koncentracija je definiran kot masa topljenca v določeni masi
raztopine. Kjer je masa raztopine vsota mas topljenca (t) in topila (T).

𝑚𝑡 𝑚𝑡
𝑤= =
𝑚𝑟 𝑚𝑡 + 𝑚 𝑇

mr = mt + mT

Primer: V raztopini v kateri je v 100 g raztopljenega 10 g NaOH je masni delež topljenca 0,1. Raztopina je 10%.

w = m(NaOH)/mr = 10g/100g = 0,1

5
1.2.2 Množinska koncentracija

Množinska koncentracija (c) topljenca v raztopini je definirana kot množina topljenca v 1 litru raztopine.
Množinska koncentracija ima enoto mol/L.
𝑛𝑡
𝑐=
𝑉𝑟

Uporabljamo tudi drugačen zapis za množinsko koncentracijo. Raztopina NiSO 4 s koncentracijo 1,5 mol/L je 1,5
krat molarna raztopina nikljevega sulfata: 1,5 M NiSO4.

Primer: V 4 litrih raztopine NiSO4 je 1 mol čistega nikljevega sulfata. Množinska koncentracija te raztopine je:

c = n(NiSO4)/Vr = 1mol/4L c = 0,25 mol/L ali 0,25 M

1.2.3 Razredčevanje, koncentriranje in mešanje raztopin

A) Raztopine razredčimo tako, da jim dodajamo nekaj topila, najpogosteje vode. Pri razredčevanju kislin in baz
se raztopina lahko močno segreje, zato vedno koncentrirano raztopino previdno dodajamo v vodo in ne obratno.

Če poznamo koncentracijo koncentrirane raztopine na začetku (raztopina 1) in vemo, koliko vode ji dodamo,
lahko izračunamo koncentracijo razredčene raztopine (raztopina 2).

Masa topljenca mt1 v izhodiščni raztopini mr1 je enaka masi topljenca mt2 v končni raztopini mr2:

mt1 = mt2.

Množina topljenca nt1 v izhodiščni raztopini mr1 je enaka množini topljenca nt2 v končni raztopini mr2:

nt1 = nt2.

Masa končne raztopine mr2 je enaka masi izhodiščne raztopine mr1 in masi dodanega topila:

mr1 + m(H2O) = mr2.

Primer: Imamo 50 mL raztopine s koncentracijo 2,0 mol/L. Raztopino razredčimo do koncentracije 0,05 mol/L.
Koliko mililitrov 0,050 M raztopine smo dobili?

Ker velja, da je množina topljenca v raztopini pred

razredčenjem enaka raztopini po razredčenju:

Vr1 = 50 mL nt1 = nt2 in n = c ⋅ Vr ,

c1 = 2,0 mol/L
c2 = 0,05 mol/L lahko zapišemo:

Vr2 = ? c1 ⋅ Vr1 = c2 ⋅ Vr2

Vr2 = (c1 ⋅ Vr1)/ c2

Vr2 = (2,0 mol/L⋅0,05 L)/0,050 mol/L = 2,0 L

Prostornina tako dobljene raztopine je 2,0 litra.

6
B) Raztopine koncentriramo tako, da jim odvzamemo topilo. Topilo lahko izhlapeva na sobni temperaturi, lahko
pa proces pospešimo s segrevanjem.

Če poznamo koncentracijo razredčene raztopine na začetku (raztopina 1) in vemo, koliko vode smo odparili,
lahko izračunamo koncentracijo koncentrirane raztopine po koncentriranju (raztopina 2).

Količina topljenca pri koncentriranju se ne spremeni, če je topljenec nehlapna snov( npr. sol). V takem primeru
lahko zapišemo:

mt1 = mt2.

nt1 = nt2

mr1 + m(H2O) = mr2.

Primer: Pripraviti želimo 200 g 50 % raztopine. Koliko gramov 20 % raztopine potrebujemo?

mr1 = 200 g
w1 = 0,5
w2 = 0,2
mr2 = ?

Masa topljenca v raztopini na začetku je enaka masi topljenca v raztopini po koncentriranju:

mt1 = mt2 ; ker je mt = w ⋅ mr, sledi:

w1 ⋅ mr1 = w2 ⋅ mr2
mr2 = w1 ⋅ mr1/w2

mr2 = 0,5 ⋅ 200 g/0,2 = 500 g

Potrebujemo 500 g raztopine z masnim deležem 0,2.

C) Če zmešamo raztopini dveh različnih koncentracij, bo koncentracija tako dobljene raztopine večja od bolj
razredčene raztopine in manjša od bolj koncentrirane raztopine.

Pri mešanju dveh raztopin z različno koncentracijo velja:

nt1 + nt2 = nt3 (množini topljencev v obeh raztopinah se seštevata)

mt1 + mt2 = mt3 (masi topljencev v obeh raztopinah se seštevata)

mr1 + mr2 = mr3 (masi obeh raztopin se seštevata)

7
Upoštevati moramo, da se prostornine raztopin ne seštevajo, razen če so zelo razredčene.

Vr1 + Vr2 ≠ Vr3

Primer: Koliko odstotna bo raztopina, če zmešamo 250 g 40 % raztopine in 350 g 60 % raztopine?

mr1 = 250 g
w1 = 0,4
mr2 = 350 g
w2 = 0,6
w3 = ?

Velja:

mt1 + mt2 = mt3 in mr1 + mr2 = mr3

w1 ⋅ mr1 + w2 ⋅ mr2 = w3 ⋅ mr3

w1 ⋅ mr1 + w2 ⋅ mr2 = w3 ⋅ (mr1 + mr2)

w3 = w1 ⋅ mr1 + w2 ⋅ mr2 /(mr1 + mr2)

w3 = 0,4 ⋅ 250g + 0,6 ⋅ 350g/(250g + 350g)

w3 = 0,52

Dobimo 600g 52% raztopine.

2 HITROST KEMIJSKIH REAKCIJ

2.1 MERJENJE HITROSTI KEMIJSKIH REAKCIJ

Kemijske reakcije potekajo različno hitro. Rjavenje železa poteka počasi, vžig zmesi vodika in kisika poteče v
trenutku z glasnim pokom. Toda tudi reakcija med vodikom in kisikom brez pomoči vžiga poteka zelo počasi.
Kvarjenje hrane lahko upočasnimo z zamrzovanjem in tako upočasnimo reakcije, ki k temu prispevajo. S
primernim načrtovanjem optimalnih pogojev za kemijske reakcije v industriji pa lahko dobimo želene produkte iz
reaktantov v najkrajšem času in tako zmanjšamo stroške proizvodnje.

Pri kemijski reakciji se reaktanti pretvorijo v produkte:

A+B→C+D

Med reakcijo se množine (koncentracije) reaktantov manjšajo, množine (koncentracije) produktov pa večajo.
Hitrost kemijske reakcije določimo tako, da merimo množine (koncentracije) produktov ali reaktantov določenih
časovnih intervalih.

Hitrost reakcije v zapišemo kot spremembo koncentracije snovi v časovnem intervalu:

v = −Δc(reaktanti) /Δt ali

v = Δc(produkti) /Δt enota (mol/(L⋅s))

Koncentracije reaktantov se pri reakciji zmanjšujejo (predznak minus), koncentracije produktov pa se pri reakciji
povečujejo.

8
Povprečno hitrost reakcije v nekem časovnem intervalu izračunamo tako, da spremembo koncentracije
−Δc(reaktantov) ali Δc(produktov) delimo s časovnim intervalom Δt, v katerem do spremembe pride. Večji je časovni
interval, večje je odstopanje od dejanske hitrosti, manjši kot je interval, bolj se približamo hitrosti reakcije v danem
trenutku.

Primer: Vodikov jodid pri 500 ºC razpada na vodik in jod:

2HI(g) → I2(g) + H2(g)

Med reakcijo se koncentracija vodikovega jodida zmanjšuje, koncentraciji vodika in joda pa povečujeta:

t/s [HI]/mol∙L-1 [I2]/mol∙L-1 [H2]/mol∙L-1

0 0,10 - -
100 0,056 0,022 0,022
200 0,038 0,031 0,031
300 0,030 0,035 0,035
400 0,026 0,037 0,037

Iz preglednice razberemo, da se koncentracija vodikovega jodida v prvih 100 sekundah najbolj spremeni: za kar
0,044 mol∙L-1, med 300. in 400. sekundo pa le za 0,004 mol∙L-1. Reakcija na začetku torej poteka bistveno hitreje,
nato pa se njena hitrost zmanjšuje.

2.2 VPLIVI NA HITROST KEMIJSKE REAKCIJE

Za nekatere kemijske reakcije si želimo, da bi potekale hitreje (v industriji), za druge si želimo, da bi potekale
počasneje ali pa sploh ne (kvarjenje maščob v hrani). Vendar s spreminjanjem eksperimentalnih pogojev lahko
vplivamo na hitrost kemijskih reakcij. Ti pogoji so:

- večja koncentracija

- manjša velikost trdnega reaktanta

- višja temperatura

- katalizator

Slednji vpliva na potek reakcije tako, da spremeni mehanizem ali 'pot' reakcije, ki potrebuje nižjo aktivacijsko
energijo. Zato več molekul lahko zreagira.

9
Hitrost kemijske reakcije lahko povečamo, če povečamo koncentracije reaktantov. Ker so pri večji koncentraciji
delcev razdalje med delci krajše, prihaja do več trkov. Več trkov pomeni tudi več uspešnih trkov.

Hitrosti heterogenih reakcij so odvisne od temperature in površine snovi. Heterogene reakcije so tiste, pri
katerih so reaktanti v različnih agregatnih stanjih, z razliko od homogenih reakcij, pri katerih so reaktanti v istem
agregatnem stanju.
Pri heterogenih reakcijah imajo manjši delci reaktanta večjo površino. Na večji površini pa je več izpostavljenih
gradnikov, ki lahko reagirajo istočasno, zato je reakcija hitrejša.

Temperatura vpliva na večjo kinetično energijo molekul. Pri višji temperaturi ima več molekul energijo potrebno
za reakcijo (aktivacijsko energijo). Pri večini reakcij se hitrosti podvojijo pri vsakem povišanju temperature za
10 ºC.

Na sliki je prikazana porazdelitev energije molekul pri dveh temperaturah (T2 > T1). Pri nižji temperaturi (T1) ima
majhno število molekul energijo večjo od aktivacijske energije Ea (modra površina). Pri višji temperaturi T2 ima
večje število molekul večjo energijo (rdeča in modra površina skupaj). Pri višji temperaturi lahko zreagira več
molekul, zato je hitrost reakcije večja.

Katalizator je snov, ki spremeni hitrost kemijske reakcije in se sam pri tem kemijsko ne spremeni. Na hitrost
kemijske reakcije običajno vplivajo že zelo majhne količine katalizatorjev.

Razpad raztopine vodikovega peroksida H2O2 (ki sicer počasi razpada) pospeši prah manganovega dioksida.

H2O2(aq) → O2(g) + H2O(l)

Kadar je katalizator v drugem agregatnem stanju kot so reaktanti in produkti govorimo o heterogeni katalizi. Če
je katalizator v istem agregatnem stanju, kot so reaktanti in produkti govorimo o homogeni katalizi. Razpad
raztopine vodikovega peroksida H2O2 lahko na primer pospešimo tudi z dodatkom raztopine natrijevega jodida.

Reakcije, ki potekajo s katalizatorjem, imajo manjšo aktivacijsko energijo. Pri isti temperaturi bo zato več delcev
reaktanta vstopilo v reakcijo in reakcija bo hitrejša.

10
Aktivacijska energija je potrebna, da med molekulami nastane aktivacijski kompleks, neko prehodno stanje, ki
vodi v nastanek produkta, kot vidimo na sliki.

Katalizatorje večinoma uporabljamo v industrijskih postopkih, kot je katalitsko hidrogeniranje, ki ga uporabljamo

na primer pri pripravi margarine iz rastlinskih olj. Katalizatorje kot so kovine (Rh, Pd, Pt, Ni ...) ali spojine (Al2O3,
AlCl3 ...) uporabljamo pri številnih drugih reakcijah. Pri sintezi nekaterih organskih spojin pa se uporabljajo tudi
encimi.

Avtomobilski katalizator je naprava, ki omogoča reakcije pri nižjih temperaturah, tako da nastanejo v izpuhu
avtomobila čim manj škodljive snovi, kot so H2O, CO2, N2 in O2 namesto NOx in CO. Katalizator je nameščen v
cevi izpuha in začne delovati po nekaj minutah, ko je dovolj segret. Zato je katalizator razmeroma neučinkovit na
krajših mestnih vožnjah.
V katalizatorju potekajo naslednje reakcije:
2NO(g) + 2CO(g) → N2(g) + 2CO2(g)
2CO(g) + O2(g) → 2CO2(g)
2C8H18(g) + 25O2(g) → 16CO2(g) + 18H2O(g)

Encimi so katalizatorji v živih organizmih. Encimi so beljakovinske (proteinske) molekule, ki so večinoma topne v
vodi. Imajo značilno tridimenzionalno obliko in določeno površino, ki omogoča encimu, da lahko reagira s točno
določeno molekulo. Molekula encima ima določeno aktivno mesto, ki je po obliki prilagojeno strukturi reaktanta po
principu ključ ključavnica.

11
V živih organizmih so encimi prisotni v telesnih in celičnih tekočinah, kjer katalizirajo in uravnavajo različne
kemijske reakcije kot je razgradnja hrane in sinteza snovi potrebnih za izgradnjo in delovanje organizma. Brez
encimov bi reakcije v živih organizmih potekale zelo počasi ali pa sploh ne.

2.3 TEORIJA TRKOV

Da lahko poteče kemijska reakcija in s tem nastanejo nove snovi (produkti), se morajo gradniki reaktantov dovolj
približati drug drugemu. Pravimo, da morajo reaktanti trčiti med seboj. Vsak trk pa ni uspešen trk. Trk delcev z
dovolj veliko energijo, a z različno orientacijo bo namreč neuspešen, ker molekuli ne trčita v pravi smeri. Trk dveh
molekul, ki trčita v pravi smeri, a nimata dovolj energije bo prav tako neuspešen.

Za uspešen trk morata biti izpolnjena dva pogoja: delca morata imeti ustrezno orientacijo in hkrati dovolj
veliko energijo. Najnižja energija, ki jo morajo imeti molekule, da pride do uspešnega trka, se
imenuje aktivacijska energija.

3 KEMIJSKO RAVNOTEŽJE

3.1 DINAMIČNO RAVNOTEŽJE

Beseda ravnotežje se nanaša na najrazličnejša področja življenja. Vrvohodec na primer mora vsak trenutek paziti
na ravnotežje, če želi brez padca doseči konec vrvi. Procesi v telesu so v ravnotežju, ko smo zdravi. Ko je
delovanje države v ravnotežju, ji vladata mir in blaginja. Najbolj očitno je ravnotežje v telesu porušeno pri močno
vinjenih osebah, kar opazimo v opotekanju pri hoji. Ko je porušeno ravnotežje v naravi, imamo ekstremne
vremenske pojave: suše, poplave, orkane. Vojna je prav tako primer porušenega ravnotežja, miroljubnega
sobivanja dveh narodov, dveh držav ali dveh sosedov.

Pri kemijski reakciji iz reaktantov nastajajo produkti, vendar pri veliko reakcijah nato tudi iz produktov nastajajo
nazaj reaktanti. Te tako imenovane reverzibilne reakcije potekajo v obe smeri.

A+B⇌C+D

V nekem trenutku je nastajanje produktov in povratna tvorba reaktantov iz njih enako hitra. Vzpostavilo se je
dinamično ravnotežje produktov in reaktantov.

Ravnotežna reakcija je na primer reakcija, ko iz vodika in joda nastane vodikov jodid:

H2(g) + I2(g) → 2HI(g)

12
Vodikov jodid pri povišani temperaturi razpada na vodik in jod:

2HI(g) → H2(g) + I2(g)

Pri reakciji med vodikom in jodom najprej nastaja vodikov jodid. Ker je reaktantov veliko, je hitrost reakcije v
desno velika. Ko nastane vodikov jodid, ta nato začne razpadati v vodik in jod. Ker je vodikovega jodida v začetku
malo, je hitrost reakcije v levo majhna. Kasneje, ko nastane več vodikovega jodida se hitrost reakcije v levo
poveča. V nekem trenutku se vzpostavi ravnotežje. Takrat je hitrost reakcije v desno enaka hitrosti reakcije v
levo.
H2(g) + I2(g) ⇌ 2HI(g)

3.2 ZAKON O VPLIVU KONCENTRACIJ. KONSTANTA RAVNOTEŽJA

Ko nastopi ravnotežje kemijske reakcije, se koncentracije reaktantov in produktov ne spreminjajo več, reakciji pa
tečeta še naprej, a v obe smeri z enako hitrostjo. Zato govorimo o dinamičnem ravnotežju. Reakcijo pravilno
zapišemo tako, da uporabimo obojestranski puščici ⇌. Pravilno zapisana reakcija med vodikom in jodom:

H2(g) + I2(g) ⇌ 2HI(g)

Ravnotežne reakcije se med seboj razlikujejo po tem, kakšno je razmerje med reaktanti in produkti, ko se
vzpostavi ravnotežje reakcije.
Kvantitativno ovrednotimo razmerje med produkti in reaktanti s konstanto ravnotežja Kc. Kc je matematični izraz,
ki opisuje razmerje med ravnotežnimi koncentracijami produktov in reaktantov pri neki temperaturi. Za splošno
reakcijo

aA + bB ⇌ cC +dD

lahko zapišemo:

[𝐶]c .[𝐷]d
𝐾𝑐 =
[𝐴]a .[𝐵]b

Konstanta ravnotežja je definirana kot količnik med produktom (zmnožkom) ravnotežnih koncentracij produktov in
produktom (zmnožkom) ravnotežnih koncentracij reaktantov.

Reakcijo sinteze vodikovega jodida bi lahko zapisali tudi drugače:

H2(g) + I2(g) ⇌ HI(g) + HI(g)

Izraz za konstanto ravnotežja je tako:

[𝐻𝐼] .[𝐻𝐼] [𝐻𝐼]2

𝐾𝑐 = ali krajše: 𝐾𝑐 = [𝐼
[𝐼2 ] .[𝐻2 ] 2 ] .[𝐻2 ]

Iz vrednosti konstante lahko ugotovimo, v katero smer je ravnotežje reakcije usmerjeno. Če je:

Kc ≈ 1 − Koncentracija produktov in koncentracija reaktantov sta približno enaki.

Kc > 1 − Koncentracija produktov je večja od koncentracije reaktantov.

Kc < 1 − Koncentracija produktov je manjša od koncentracije reaktantov.

Kc ≫ 1 − Koncentracija produktov je veliko večja od koncentracije reaktantov.

Kc ≪ 1 − Koncentracija produktov je veliko manjša od koncentracije reaktantov.

13
Kadar je konstanta ravnotežja zelo majhna, nastane zelo malo produkta. Če ima konstanta ravnotežja zelo
veliko vrednost, je ravnotežje reakcije skoraj povsem pomaknjeno v smeri tvorbe produktov.

Če povzamemo:

Enosmerne reakcije so tiste, ki potekajo v eni smeri − reaktanti se pretvorijo v produkte. Pri pisanju enačb
enosmernih reakcij uporabljamo enosmerno puščico →.
Dvosmerne (ravnotežne) reakcije so tiste, ki lahko potekajo v obe smeri − reaktanti se pretvarjajo v produkte in
nato produkti nazaj v reaktante. Pri pisanju enačb ravnotežnih reakcij uporabljamo dvosmerno puščico ⇌.
Enosmerne reakcije potekajo, dokler ne zmanjka enega od reaktantov.
Dvosmerne reakcije potekajo tudi takrat, ko se vzpostavi ravnotežje in se koncentracije reaktantov in produktov
ne spreminjajo več. Zato govorimo o dinamičnem ravnotežju.
Smer ravnotežne reakcije ovrednotimo s konstanto ravnotežja Kc.
Kc je razmerje med ravnotežno koncentracijo produktov in ravnotežno koncentracijo reaktantov.
Ravnotežne koncentracije pišemo z oglatim oklepajem [X] ali kot c(X). Oglati oklepaj ali c predstavljata
množinsko koncentracijo z enoto mol/L.

3.3 VPLIVI NA RAVNOTEŽJE KEMIJSKE REAKCIJE

Na količino posameznih snovi v ravnotežju lahko vplivamo na različne načine: s spremembo koncentracij snovi,
temperature in tlaka oziroma prostornine posode. Za razumevanje vpliva sprememb teh okoliščin uporabljamo Le
Chatelierovo načelo:

Če se v ravnotežnem sistemu spremeni temperatura, koncentracija ali tlak reaktantov oziroma produktov,
se ravnotežje spremeni tako, da zmanjša vpliv te spremembe.

Le Chatelierovo načelo je razvil francoski kemik Henri Louis Le Chatelier

(1850−1936).

Poznavanje Le Chatelierovega načela omogoča, da napovemo vpliv dejavnikov na

ravnotežni sistem, optimiziramo potek ravnotežnih reakcij v industriji in povečamo
njihov izkoristek.

3.3.1 Sprememba koncentracije reaktantov ali produktov

V ravnotežni zmesi so reaktanti in produkti v dinamičnem ravnotežju. Ravnotežni zmesi lahko dodamo reaktant ali
produkt (tako povečamo njegovo koncentracijo), lahko pa reaktant ali produkt odvzamemo iz ravnotežne zmesi
(tako zmanjšamo njegovo koncentracijo). Pri tej spremembi se ravnotežje poruši. Ravnotežne koncentracije snovi
se morajo spremeniti, da se med njimi vzpostavi novo ravnotežje.

Primer: Reaktanta vodik (H2) in jod (I2) sta v ravnotežju z vodikovim jodidom (HI). Urejena enačba kemijske
reakcije je

H2(g) + I2(g) ⇌ 2HI(g)

14
in izraz za konstanto ravnotežja je

[𝐻𝐼]2
𝐾𝑐 =
[𝐼2 ] . [𝐻2 ]

V posodi s prostornino 1 L je v ravnotežju 1 mol H2, 1 mol I2 in 1 mol HI. Iz množine in prostornine lahko
izračunamo, da so ravnotežne koncentracije snovi: [H2] = 1 mol/L, [I2] = 1 mol/L in [HI] = 1 mol/L. Iz ravnotežnih
koncentracij lahko izračunamo konstanto ravnotežja Kc = 1.
Nato v ravnotežno zmes dodamo 3 mol vodikovega jodida (HI). Ravnotežje se poruši, koncentracije snovi se
morajo spremeniti, da se vzpostavi novo ravnotežje.
2 mol vodikovega jodida razpade na 1 mol vodika in 1 mol joda. Sedaj so ravnotežne koncentracije snovi:
[H2] = 2 mol/L, [I2] = 2 mol/L in [HI] = 2 mol/L. Konstanta ravnotežja Kc je ponovno enaka 1.

S povečanjem koncentracije produktov v reakcijski zmesi ali z zmanjšanjem koncentracij reaktantov se

ravnotežje reakcije pomakne v smer tvorbe reaktantov.

Ravnotežje se prav tako poruši, če povečamo koncentracije reaktantov ali odstranimo produkte.

T=400 ºC; K= 49,4 [HI]/mol∙L-1 [I2]/mol∙L-1 [H2]/mol∙L-1

ravnotežno stanje 0,6230 0,0886 0,0886
porušeno ravnotežje po 0 0,0886 0,0886
odvzemu HI(g)
novo ravnotežno stanje 0,1380 0,0196 0,0196

Preostali vodik in jod zreagirata, ponovno se vzpostavi ravnotežje:

H2(g) + I2(g) ⇌ 2HI(g)

S povečanjem koncentracij reaktantov v reakcijski zmesi ali z odstranjevanjem produktov iz reakcijske

zmesi se ravnotežje reakcije pomakne v smer tvorbe produktov.

3.3.2 Sprememba tlaka ali volumna

V ravnotežni zmesi reaktantov in produktov lahko povečamo tlak snovi tako, da jo stisnemo na manjšo
prostornino. Če ravnotežni zmesi povečamo prostornino pa se njen tlak zmanjša. Prostornina plina in njegov tlak
sta obratno sorazmerna.

S spremembo tlaka ali prostornine lahko vplivamo na ravnotežje kemijskih reakcij v plinastem stanju, če
množina reaktantov ni enaka množini produktov.

Pri reakciji vodika in joda

H2(g) + I2(g) ⇌ 2HI(g)

1 + 1 = 2

S spremembo tlaka (ali) volumna ne moremo vplivati na ravnotežje reakcije, saj je število molekul, ki v reakcijo
vstopajo enako številu molekul, ki pri reakciji nastajajo (2:2)

Pri reakciji za nastanek amonijaka pa lahko vplivamo na ravnotežje reakcije

3H2(g) + N2(g) ⇌ 2NH3(g)

3 + 1 ≠ 2

15
Koncentracija snovi je odvisna od prostornine (c=n/V), zato se ob spremembi prostornine (oziroma tlaka) poruši
tudi ravnotežje med reaktanti in produkti. Ravnotežne koncentracije snovi se morajo spremeniti, da se med njimi
vzpostavi novo ravnotežje.

Vpliv spremembe tlaka na položaj ravnotežja lahko pojasnimo z Le Chatelierovim načelom: Pri zvišanju tlaka se
ravnotežje pomakne v smer manjšega števila delcev plinastih snovi. Pri znižanju tlaka se ravnotežje
pomakne v smer večjega števila delcev plinastih snovi.

Sprememba tlaka oziroma prostornine ne vpliva na vrednost konstante ravnotežja Kc.

3.3.2 Sprememba temperature

Ravnotežna zmes reaktantov in produktov se lahko ohladi ali segreje. Konstanta ravnotežja je odvisna od
temperature, zato se ob spremembi temperature poruši ravnotežje med reaktanti in produkti. Ravnotežne
koncentracije snovi se tako morajo spremeniti, da se med njimi vzpostavi novo ravnotežje.

Vpliv spremembe temperature na položaj ravnotežja lahko prav tako pojasnimo z Le Chatelierovim načelom:
Pri zvišanju temperature se ravnotežje pomakne v smer endotermne reakcije (energija se porablja).
Pri znižanju temperature se ravnotežje pomakne v smer eksotermne reakcije (energija se sprošča).

Primer: Iz negativne vrednosti standardne reakcijske entalpije ravnotežne reakcije .

2NO2(g) ⇌ N2O4(g) ΔH∘r = − 57 kJ

lahko sklepamo, da je reakcija v desno smer eksotermna. Podobno lahko sklepamo, da je reakcija v nasprotno
(levo) smer endotermna.

Pri zvišanju temperature se ravnotežje pomakne v smer endotermne reakcije (v levo), povečala se bo
koncentracija reaktanta (NO2) in zmanjšala koncentracija produkta (N2O4).

Pri znižanju temperature se ravnotežje pomakne v smer eksotermne reakcije (v desno), povečala se bo
koncentracija produkta (N2O4) in zmanjšala koncentracija reaktanta (NO2).

To lahko eksperimentalno preverimo. NO2 je rjave barve, N2O4 pa je brezbarven. Pri višji temperaturi (leva
posoda) je zmes bolj temna, ker vsebuje več rjavega NO2. Pri nižji temperaturi
(desna posoda) je zmes bolj svetla, ker vsebuje manj rjavega NO2.

16
4 RAVNOTEŽJA V VODNIH RAZTOPINAH

4.1 KISLINE IN BAZE

4.1.1 Kisline

S kislinami se pogosto srečujemo. Ko ugriznemo v sadje, zaznamo citronsko kislino v citrusih ali jabolčno kislino v
jabolkih. Med vsemi okusi v kokakoli je tudi okus fosforjeve kisline, ki jo v pijačo dodajajo kot konzervans.
Gaziranim pijačam da značilen okus ogljikov dioksid, ki raztopljen v vodi tvori ogljikovo kislino. Aspirin
(acetilsalicilna kislina) je prav tako kisel. In kis – raztopina etanojske (ocetne) kisline, ki ga uporabljamo za
vlaganje zelenjave ali za solatne prelive je kisel po imenu in po okusu.

Vse raztopine kislin imajo nekaj skupnih lastnosti:

- raztopine so kisle po okusu in v večjih koncentracijah poškodujejo tkivo

- indikator obarva kisle raztopine z barvo, ki je značilna za kisline
- vse vodne raztopine kislin prevajajo električni tok

Polarne kovalentne molekule kislin v vodi reagirajo z molekulami vode. Pri tem nastanejo ioni, ki so hidratirani
(obdani s polarnimi molekulami vode). Raztopine, ki vsebujejo ione (elektroliti), prevajajo električni tok.

HNO3(aq) + H2O(l) → NO3−(aq) + H3O+(aq)

Kisline so lahko močne ali šibke. Če ionizira več molekul kislin, nastane več ionov H3O+. Večja ko je ionizacija
molekul, močnejša je kislina in obratno. Nekatere snovi ionizirajo popolnoma, nekatere pa le delno. Z molekulami
vode na primer zreagirajo vse molekule HCl, medtem ko z molekulami vode zreagirajo le 4 molekule ocetne
kisline od 1000-ih. Razlika v koncentraciji oksonijevih ionov H3O+ je torej 250-kratna. Zato je raztopina HCl
močna kislina, raztopina ocetne kisline pa šibka kislina.

Močne kisline: HClO4, HI, HBr, HCl, H2SO4, HNO3

Šibke kisline: H3PO4, HNO2, HF, CH3COOH, H2CO3, H2S, HCN

4.1.2 Baze

Z bazami se najpogosteje srečujemo doma. Za odmaševanje odtokov uporabljamo natrijev hidroksid, ki

maščobne zamaške spreminja v milo, katero se potem raztopi v vodi. Čistila za steklo vsebujejo amonijak. Iz
kalijevega hidroksida in maščobnih kislin proizvajajo tekoče milo. V pecilnem prašku je natrijev hidrogenkarbonat,
ki pri peki oddaja ogljikov dioksid in tako rahlja biskvit ali testo.

Tudi bazične raztopine imajo nekaj skupnih lastnosti:

- na otip so milnate in nekatere lahko v večjih koncentracijah povzročijo globoke opekline

- indikatorji obarvajo bazične raztopine z barvo, ki je značilna za baze
- vodne raztopine baz prevajajo električni tok

Baze v vodi prav tako reagirajo z molekulami vode. Pri tem nastanejo ioni, ki so hidratirani (obdani s polarnimi
molekulami vode). Raztopine baz vsebujejo ione (elektroliti), in prav tako kot kisline prevajajo električni tok.

NH3(g) + H2O(l) → NH3(aq) → NH4+(aq) + OH−(aq)

NaOH(s) + H2O(l) → Na+(aq) + OH−(aq)

17
Baze so podobno kot kisline lahko močne ali šibke. Tudi pri bazah nekatere snovi ionizirajo popolnoma, nekatere
pa le delno. Z molekulami vode na primer zreagirajo vse molekule NaOH, medtem ko z molekulami vode
zreagirajo le 4 molekule amonijaka od 1000-ih. Razlika v koncentraciji hidroksidnih ionov OH− je 250-kratna. Zato
je raztopina NaOH je močna baza, raztopina amonijaka pa šibka baza.

Močne baze: LiOH, NaOH, KOH, Ba(OH)2

Šibke baze: NH3, CH3NH2, Ca(OH)2, Fe(OH)3, Mn(OH)2

Jakost baz, ki so kovinski hidroksidi, je odvisna od topnosti hidroksidov. Dobro topni so močne baze, slabo
topni pa so šibke baze.

4.1.3 Poimenovanje kislin, baz in soli

Binarne spojine:

Binarne spojine so sestavljene iz dveh elementov, ki imata različne lastnosti. Ena od lastnosti je tudi ta, da atom
enega elementa bolj privlači vezne elektronske pare kot atom drugega elementa. En atom je torej bolj negativen,
drugi pa bolj pozitiven. V spojinah, v katere se povezujejo ioni, imamo pozitivne in negativne ione. Najprej
zapišemo pozitivni del (P), nato negativni del (N) spojine.

Dvo ali večatomni anioni dobijo končnico –id

OH− - hidroksidni ion
CN− - cianidni ion

Tako je:
HCl vodikov klorid (klorovodikova kislina)
H2S vodikov sulfid
KOH kalijev hidroksid
Mg(OH)2 magnezijev hidroksid
HCN vodikov cianid

18
Oksokisline in oksosoli:

Oksokisline so spojine, ki poleg vodika in drugega elementa vsebujejo še kisik. Formula spojine ima obliko
HxNyOz. Oksokisline imenujemo po nekovinskem atomu (S, N, P, Cl, …)

Tako je:
H2SO4 žveplena kislina
HNO3 dušikova kislina
HNO2 dušikasta kislina
H3PO4 fosforjeva kislina
H2CO3 ogljikova kislina

Ime soli oksokislin tvorimo podobno kot ime binarne spojine. Najprej poimenujemo prvi del spojine, ki je običajno
kovinski ion, ki je zamenjal vodik v kislini. Nato poimenujemo negativni del, ki ga poimenujemo po osrednjem
atomu, tako da spet uporabimo latinsko osnovo tega elementa in dodamo končnico -at, ali -it. Primer:

Formula Ime z oks. številom Sprejemljivo ime

Na2SO4 natrijev sulfat(VI) natrijev sulfat
Ca3(PO4)2 kalcijev fosfat(V) kalcijev fosfat
Fe(NO3)3 železov(III) nitrat(V) železov(III) nitrat
Ba(ClO4)2 barijev klorat(VII) barijev perklorat
K2SO3 kalijev sulfat(IV) kalijev sulfit
Cu(NO2)2 bakrov(II) nitrat(III) bakrov(II) nitrit

Večina kislin, ki vsebujejo dva ali več vodikovih atomov (H 2SO4, H3PO4 ..), lahko zamenja posamezno število
vodikovih ionov s kovinskimi ioni. Pri tem nastanejo hidrogensoli. K imenu teh soli je treba pred poimenovanjem
negativnega dela dodati število vodikovih atomov (hidrogen, dihidrogen ...).

Primer:

KH2PO4 − kalijev dihidrogenfosfat

19
4.2 KISLINE IN BAZE PO BRØNSTED-LOWRYJEVI TEORIJI

Brønsted in Lowry sta definirala kisline in baze s prehodom protona iz ene snovi na drugo. Njuna definicija pa ni
omejena samo na vodne raztopine, ampak razlaga tudi reakcije v drugih topilih.

Kislina je snov, ki odda proton H+ drugim ionom ali molekulam. Kislina je torej donor vodikovih ionov.

HCl odda proton H+, ki ga sprejme molekula vode H2O. Nastaneta oksonijev ion H3O+ in kloridni ion Cl−. Tudi ta
delca, ki nastaneta pri reakciji, lahko oddata ali sprejmeta proton H+. Imenujemo ju konjugirana kislina in
konjugirana baza.
Reakcijo pri kateri kislina odda proton bazi imenujemo protolitska reakcija ali protoliza.

konjugirana konjugirana
kislina baza
baza kislina

Molekule močnih kislin, kot je HCl v vodni raztopini v trenutku oddajo protone. Anioni teh kislin so šibke baze in
nimajo nikakršne težnje, da bi sprejeli protone.

Baza je snov, ki sprejme proton H+. Baza je akceptor vodikovih ionov.

Amonijak NH3 molekuli vode odvzame proton H+. Nastaneta amonijev ion NH4+ (konjugirana kislina) in hidroksidni
ion OH− (konjugirana baza).

konjugirana konjugirana
baza kislina
kislina baza

Hidroksidni ion je močnejša baza kot amonijak in amonijev ion je močnejša kislina kot voda. Ker amonijevi ioni
lažje oddajo protone in hidroksidni ioni lažje sprejmejo te protone je ravnotežje reakcije pomaknjeno v levo.

Glede na obe reakciji lahko na splošno ugotovimo, da je protolitsko ravnotežje vedno pomaknjeno v smeri
tvorbe šibkejše kisline in baze.

20
4.2 KONSTANTE KISLIN IN BAZ

4.2.1 Konstanta kisline (Ka)

Glede na to, kako močno kisline oddajajo vodikove ione in kako baze te ione lahko sprejmejo, kisline in baze
delimo na močne in šibke. Jakost kislin in baz definiramo s konstanto kisline Ka oziroma s konstanto baze Kb.

Glede na splošno reakcijo za kisline:

HA(aq) + H2O(l) ⇌ H3O+(aq) + A−(aq)

molekule kisline HA zreagirajo z molekulami vode in tvorijo ione H 3O+ in A−. Ravnotežne množinske koncentracije
vseh snovi v protolitskem ravnotežju po dogovoru zapišemo z oglatim oklepajem: [H 3O+], [A−] in [HA]. Konstanta
kisline je potem definirana kot:
[𝐻3 𝑂 + ] . [𝐴− ]
𝐾𝑎 =
[𝐻𝐴 ]

Pravimo, da močne kisline popolnoma protolitsko zreagirajo z vodo. Produkt koncentracije ionov je v tem primeru
neprimerno večji od koncentracije preostalih molekul, Ka je tako veliko večja od 1.

Primer: Ka(HCl) = 1·106

Šibke kisline le deloma zreagirajo z vodo. Produkt koncentracije nastalih ionov je velikokrat manjši od
koncentracije molekul kisline, ki niso zreagirale. Ka je tako manjša od 1.

Primer: Ka(CH3COOH) = 1,8·10−5

4.2.2 Konstanta baze (Kb)

Tudi baze delimo na močne in šibke. Jakost baz definiramo s konstanto baze Kb.
Glede na splošno obliko enačbe reakcije za baze:

B(aq) + H2O(l) ⇌ BH+(aq) + OH−(aq)

molekule baze B reagirajo z molekulami vode in tvorijo ione BH+ in OH−. Ravnotežne množinske koncentracije
vseh snovi v protolitskem ravnotežju po dogovoru zapišemo z oglatim oklepajem: [BH +], [OH−] in [B].
Konstanta baze je definirana kot:
[BH + ] . [OH − ]
𝐾𝑏 =
[𝐵]

Šibke baze le deloma zreagirajo z vodo. Produkt koncentracije nastalih ionov je tako veliko manjši od
koncentracije molekul baze, ki niso zreagirale, Kb je manjša od 1.

Primer: Kb(NH3) = 1,8·10−5

Koncentracije vode v izraz za konstanto kisline ali konstanto baze ne pišemo. Koncentracija vode je pri reakciji
skoraj konstantna in je že zajeta v Ka in Kb.

Konstanti kisline in baze nimata enot in sta odvisni od temperature.

Za kisline ali baze, ki protolizirajo v več stopnjah, za vsako stopnjo zapišemo Ka(npr. Ka1, Ka2, Ka3) ali Kb (Kb1, Kb2).

21
Konstante nekaterih kislin in baz pri 25°C so:

Kislina Ka Baza Kb
HClO4 4·108 (C5H10)NH 1,9·10−3
HCl 106 (C2H5)2NH 1,2·10−3
H2SO4 104 CH3CH2NH2 4,7·10−4
HNO3 102 CH3NH2 4,0·10−4
HCOOH 1,8·10−4 NH3 1,8·10−5
CH3COOH 1,7·10−5 N2H4 9,8·10−7

4.3 pH – MERILO ZA KISLOST IN BAZIČNOST RAZTOPIN

4.3.1 Ionski produkt vode (Kw)

Čista voda, ki je brez primesi drugih ionov prevaja električni tok. V njej je zelo majhno število oksonijevih in
hidroksidnih ionov. Ti ioni nastanejo pri protolitski reakciji vode, ki jo imenujemo avtoprotoliza vode.

H2O(l) + H2O(l) ⇌ H3O+(aq) + OH−(aq)

Molekula vode drugi molekuli vode odvzame proton H+, pri tem nastaneta pozitivni oksonijev in negativni
hidroksidni ion. Izmenjava protona med molekulami vode je redka, saj na vsakih 500 milijonov molekul vode
proton izmenjata le dve molekuli vode. Tako je koncentracija oksonijevih in hidroksidnih ionov v čisti vodi le
10−7 mol/L.

Produkt koncentracij oksonijevih in hidroksidnih ionov v vodi ali vodnih raztopinah ima pri določeni temperaturi
konstantno vrednost in ga imenujemo ionski produkt vode Kw. Pri 25 ºC ima vrednost

Kw = [H3O+]⋅[OH−] = 1∙10-14

Ker sta koncentraciji ionov H3O+ in OH− v čisti vodi enaki, [H3O+] = [OH−], lahko izračunamo, da je koncentracija
obeh vrst ionov 1,0·10−7 mol/L.

Primer: S pomočjo konstantne vrednosti ionskega produkta vode lahko izračunamo, da je v 0,1 M raztopini HCl
pri 25 ºC koncentracija oksonijevih ionov 0,1 mol/L in koncentracija hidroksidnih ionov 1∙10-13 mol/L.

V 0,1 M raztopini NaOH pa je pri 25 ºC koncentracija hidroksidnih ionov 0,1 mol/L in koncentracija oksonijevih
ionov 1∙10-13 mol/L.

4.3.2 pH raztopin

V čisti vodi ali nevtralnih raztopinah soli imamo enako koncentracijo oksonijevih in hidroksidnih ionov. V kislih
raztopinah skoraj ni hidroksidnih ionov in v bazičnih raztopinah skoraj ni oksonijevih ionov

Zaradi lažjega računanja, predvsem pa boljše predstave je za zapis kislosti ali bazičnosti raztopin vpeljan pH.

pH je negativni desetiški logaritem koncentracije oksonijevih ionov

pH = −log [H3O+]

Primer: pH čiste vode ali nevtralnih raztopin je 7, ker je koncentracija oksonijevih ionov enaka 1,0·10−7 mol/L.

pH = −log [H3O+]; [H3O+] = 1,0·10−7 mol/L

pH = −log (1,0·10−7) = - (-7) = 7

pH = 7

22
Iz danega pH raztopine lahko izračunamo koncentracijo kisline ali baze po naslednji enačbi

[H3O+] = 10−pH ali [OH−] = 10−pOH

Primer:
Izračunajmo množinsko koncentracijo HCl, če je pH raztopine 2,3.

HCl(aq) + H2O(aq) → H3O+(aq) + Cl−(aq)

c(HCl) = c(H3O+); pH = 2,3

pH = - log [H3O+]

sledi [H3O+] = 10−pH

[H3O+] = 10−2,3 = 0,0050 mol L−1

c(HCl) = c(H3O+) = 0,0050 mol L−1

Podobno kot pH za kisle raztopine, lahko vpeljemo pOH za bazične raztopine.

pOH je negativni desetiški logaritem koncentracije hidroksidnih ionov

pOH = −log [OH−]

Zveza med pH in pOH je

pH + pOH = 14

Območje pH za kisle raztopine je od 0 do 7. pH nevtralnih raztopin je 7. Območje pH za bazične raztopine

je od 7 do 14.

23
4.3.3 Merjenje pH

Naravne spojine, ki spremenijo barvo ob določeni spremembi koncentracije oksonijevih ionov, lahko uporabljamo
kot pokazatelje oz. indikatorje kislin in baz. Indikatorji so torej spojine, ki so v kislem drugače obarvani kot v
bazičnem. Najpogosteje uporabljeni indikatorji so: metiloranž, lakmus in fenolftalein.

Različni indikatorji spremenijo barvo pri različnem pH, zato lahko s kombinacijo več indikatorjev dobimo t. i.
univerzalni indikator za merjenje pH.

pH lahko merimo tudi z elektronsko napravo pH metrom, ki s stekleno elektrodo meri električno napetost v
raztopini, ta pa je odvisna od koncentracije oksonijevih ionov.

4.4 NEVTRALIZACIJA

Kisline reagirajo z bazami. Pri tem nastanejo »nevtralne« soli in voda. Reakcijo med kislinami in bazami
imenujemo nevtralizacija.

Primer nevtralizacije je kemijska reakcija med raztopino natrijevega hidroksida in klorovodikovo kislino. Pri tej
reakciji nastaneta sol (natrijev klorid) in voda.

NaOH(aq) + HCl(aq) → NaCl(aq) + H2O(l)

24
Natrijev hidroksid je ionska snov in v vodni raztopini zgolj razpade na natrijeve ione, Na +, in hidroksidne ione,
OH−. Klorovodikova kislina pa vsebuje kloridne ione Cl− in oksonijeve ione H3O+ (poenostavljeno si lahko
predstavljamo, da se vodikovi ioni, H+, združijo z molekulami vode v oksonijeve ione, H3O+).

Na+(aq) + OH−(aq) + H3O+(aq) + Cl−(aq) → Na+(aq) + Cl−(aq) + 2H2O(l)

S primerjavo obeh strani te enačbe lahko ugotovimo, da pri nevtralizaciji med seboj reagirajo le hidroksidni in
oksonijevi ioni, iz katerih nastane voda.

OH−(aq) + H3O+(aq) → 2H2O(l)

Nastala raztopina ni ne kisla in ne bazična, temveč je nevtralna.

4.4.1 Titracija

Reakcijo nevtralizacije pogosto uporabljamo za ugotavljanje koncentracije raztopin kislin ali baz. Postopek po
katerem določamo množine kislin ali baz v raztopini, imenujemo titracija.

Raztopini kisline, v kateri je neznana množina raztopine, dodamo toliko hidroksida, da nevtraliziramo vso kislino.
Koncentracijo raztopine baze, s katero titriramo, moramo natančno določiti. V vzorec dodamo indikator. Z njim
ugotavljamo ekvivalentno točko, oziroma kdaj je reakcija končana. To je točka pri kateri baza povsem
nevtralizira kislino. Množina dodane baze je ekvivalentna množini kisline v vzorcu.

Krivuljo, ki prikazuje spreminjanje pH raztopine v odvisnosti od dodanega titranta, imenujemo titracijska krivulja.
Značilnost te krivulje je strmi del, ki sovpada z ekvivalentno točko oziroma z nevtralizacijo raztopine.

Za izvedbo titracije potrebujemo bireto z natančno določeno koncentracijo raztopine kisline (ali baze). Pipeto za
odmerjanje vzorca neznane koncentracije baze (ali kisline) in erlenmajerico v kateri vzorcu dodamo še indikator.

4.5 IONSKE REAKCIJE V VODNIH RAZTOPINAH

Veliko reakcij poteka med ioni, raztopljenimi v vodi. Nevtralizacija kisline z bazo je ionska reakcija, pri kateri
nastane slabo disociirana snov voda.

K+(aq) + OH−(aq) + H3O+(aq) + NO3−(aq) → K+(aq) + NO3−(aq) + 2H2O(l)

Pri ionski reakciji med raztopino natrijevega sulfida Na2S in raztopino klorovodikove kisline HCl, nastane plin
vodikov sulfid H2S, ki zapusti raztopino.

2Na+(aq) + S2−(aq) + 2H3O+(aq) + 2Cl−(aq) → 2Na+(aq) + 2Cl−(aq) + H2S(g) + 2H2O(l)

Če raztopini barijevega klorida BaCl2 dodamo raztopino natrijevega sulfata Na2SO4, se izloči oborina slabo
topnega barijevega sulfata BaSO4.

Ba2+(aq) + 2Cl−(aq) + 2Na+(aq) + SO42−(aq) → BaSO4(s) + 2Na+(aq) + 2Cl−(aq)

25
V vodni raztopini poteče reakcija med ioni ali ionska reakcija, če pri tem nastane:

- slabo disociirana snov

- snov v plinastem agregatnem stanju, ki zapusti raztopino
- slabo topna snov (oborina).

5 REAKCIJE OKSIDACIJE IN REDUKCIJE

5.1 OKSIDACIJA IN REDUKCIJA

Kemijske reakcije, pri katerih pride do prehajanja elektronov z ene snovi na drugo imenujemo reakcije oksidacije
in redukcije ali skrajšano tudi redoks reakcije. Pri teh reakcijah potekata reakciji oksidacije in redukcije
istočasno.

V redoks reakciji je ena od snovi reducent, druga pa oksidant.

Primer: NaCl nastane pri reakciji natrija s klorom.

2Na + Cl2 → 2Na+ + 2Cl− → 2Na+Cl−

Natrijevi atomi oddajo elektrone, tako nastanejo natrijevi ioni Na+. Natrij se je oksidiral. Oksidacijsko število
natrija se je iz 0 povečalo na +1.

2Na → 2Na+ + 2e−

Klorovi atomi (v molekuli Cl2) sprejmejo elektrone, tako nastanejo kloridni ioni Cl−. Klor se je reduciral.
Oksidacijsko število klora se je iz 0 zmanjšalo na -1.

Cl2 + 2e− → 2Cl−

Število elektronov, ki jih je oddal natrij, je enako številu elektronov, ki jih je sprejel klor.

Za reakcijo:

2Na + Cl2 → 2NaCl

velja, da 2 mola atomov natrija odda 2 mola ali natanko 2·6,02.1023 elektronov. Medtem ko 1 mol molekul klora
Cl2 sprejme 2 mola elektronov ali natanko 2·6,02.1023 elektronov. Število elektronov, ki jih izmenjata natrij in klor
je enako.

Snov se lahko oksidira (odda elektrone) le takrat, ko je prisotna snov, ki se hkrati reducira (sprejme elektrone).

Natrij odda elektrone kloru in pri tem reducira klor, zato je natrij reducent. Klor sprejme elektrone od natrija in pri
tem oksidira natrij, zato je klor oksidant.

Reducent je snov, ki oddaja elektrone, se pri tem sama oksidira in drugo snov reducira.

Oksidant je snov, ki sprejema elektrone, se pri tem sama reducira in drugo snov oksidira.

5.1.1 Oksidacijska števila

Pri redoks reakcijah, kjer iz atomov ali molekul nastajajo ioni z lahkoto ugotovimo, koliko elektronov neka snov
odda in koliko jih druga sprejme. Pri redoks reakcijah, kjer so reaktanti kovalentne spojine, pa si pomagamo z
oksidacijskim številom elementa v določeni spojini. Oksidacijsko število je samo pripomoček, kjer si

26
predstavljamo, da so tudi molekule sestavljene iz ionov, čeprav to ne ustreza dejanski zgradbi molekul in
kristalov.

Oksidacijsko število nekega elementa izračunamo z uporabo dogovora o oksidacijskih številih nekaterih ključnih
elementov.

PRAVILA ZA DOLOČANJE OKSIDACIJSKIH ŠTEVIL

1. Oksidacijsko število elementov je enako nič.

Na primer plinov O2, H2, N2, Cl2, trdnih snovi S8, P4, kovin Na, Mg, Fe, Cu, Ag…

2. Oksidacijsko število iona elementa, ki je nastal iz enega atoma, je enako naboju iona.

Na primer oksidacijsko število natrija v ionu Na+ je +1, oksidacijsko število žvepla v ionu S2− je −2.

3. Oksidacijsko število vodika H v spojinah je +1, z izjemo v kovinskih hidridih, na primer LiH, ko je −1.

4. Oksidacijsko število kisika O v spojinah je −2, z izjemo na primer v H2O2, ko je −1.

5. Vsota oksidacijskih števil vseh atomov v molekuli je enaka nič.

Na primer za ogljikov dioksid CO2 velja: (C+4 in 2O−2) ali +4 + 2·(−2) = 0

Oksidacijsko število dušika v dušikovi kislini HNO3 je enako +5, oksidacijsko število vodika je +1, oksidacijsko
število kisika pa −2. Ker mora biti vsota oksidacijskih števil vseh atomov v molekuli nič, velja +1 +5 + 3·(−2) = 0.

6. Vsota vseh oksidacijskih števil v ionu mora biti enaka naboju iona.

Na primer za karbonatni ion CO32− velja: (C+4 in 3O−2) ali +4 + 3·(−2) = −2

Primer: Izračunajmo oksidacijsko število fosforja v fosforjevi kislini H3PO4.

Oksidacijsko število vodika v fosforjevi kislini H3PO4 je enako +1, oksidacijsko število kisika pa −2. Vsota
oksidacijskih števil vseh atomov v molekuli mora biti enaka nič, zato velja 3·(+1) +X + 4·(−2) = 0.

Tako je X = 8 – 3 = 5. Oksidacijsko število fosforja v fosforjevi kislini H3PO4 je enako +5.

5.2 UREJANJE ENAČB REDOKS REAKCIJ

Enačbe redoks reakcij uredimo z upoštevanjem števila elektronov, ki jih oksidant sprejme in reducent odda.
Uredimo jo po korakih.

KORAKI UREJANJA REDOKS REAKCIJ

1. Napišemo neurejeno enačbo za reakcijo, to je reaktante in produkte.

AlCl3(s) + H2(g) → Al(l) + HCl(g)

2. Določimo oksidacijska števila vsem atomom in ugotovimo, katerim elementom v reaktantih in

produktih se spremeni oksidacijsko število.

AlCl3(s) + H2(g) → Al(l) + HCl(g)

Al(+3),Cl(-1) in H(0) → Al(0) in H(+1)Cl(-1)

27
Če so pri redoks reakciji reaktanti spojine, se največkrat spremeni oksidacijsko število samo enemu elementu v
spojini.

3. Ugotovimo, katera snov se reducira in katera oksidira ter izračunamo število sprejetih in oddanih
elektronov. Pri tem sta nam v pomoč ločeni delni enačbi za oksidacijo in za redukcijo iz katerih je razvidno število
sprejetih oziroma oddanih elektronov.

Aluminijev kation sprejme 3 elektrone.

Al3+ + 3e− → Al Aluminij se reducira - je oksidant.

Molekula vodika odda 2 elektrona

H2 → 2H+ + 2e− Vodik se oksidira - je reducent.

4. Kadar število oddanih elektronov ni enako številu sprejetih elektronov, poiščemo najmanjši skupni
večkratnik, s katerim uredimo enačbo.

Da bo število elektronov, ki jih odda molekula vodika enako številu elektronov, ki jih sprejme aluminij, vodik
pomnožimo s 3 in aluminijev klorid z 2. Nato uredimo še desno stran enačbe.

2AlCl3(s) + 3H2(g) → 2Al(l) + 6HCl(g)

5. Število molekul vode, ki velikokrat nastanejo pri reakcijah, uredimo na koncu. Uredimo število atomov
vodika, število atomov kisika pa uporabimo za preizkus. Na koncu še preverimo, ali je v urejeni enačbi število
atomov posameznih elementov v reaktantih in produktih enako.

Primer: Pri reakciji bakra s koncentrirano raztopino žveplove kisline se kislina porabi za oksidacijo bakra in za
tvorbo soli bakrovega sulfata.

Cu(s) + H2SO4(aq) → CuSO4(aq) + SO2(g) + H2O(l)

Cu(0) in H(+1),S(+6),O(-2) → Cu(+2),S(+6),O(-2) in S(+4),O(-2) in H(+1),O(-2)

Žveplo se reducira, sprejme 2 elektrona.

S6+ + 2e− → S4+

Baker se oksidira, odda 2 elektrona.

Cu → Cu2+ + 2e−

Urejena reakcija je:

Cu(s) + 2H2SO4(aq) → CuSO4(aq) + SO2(g) + 2H2O(l)

28
5.3 GALVANSKI ČLENI

Če v raztopino srebrovega nitrata AgNO3 damo kos bakrene pločevine se na bakreni pločevini začne izločati
srebro. V raztopini AgNO3 so pozitivni srebrovi ioni Ag+, baker Cu v ploščici je v elementarni obliki in nima naboja.
Baker iz ploščice se v raztopini srebrovih ionov raztaplja (nastajajo pozitivni bakrovi ioni Cu 2+) medtem, ko se
srebro izloča v elementarni obliki in je brez naboja. Poteka spontana redoks reakcija, kjer pride do prenosa
elektronov iz kovinskega bakra na srebrove ione v raztopini. Pri tem se baker oksidira (odda elektrone):

Cu(s) → Cu2+(aq) + 2e−

Srebro se reducira (sprejme elektrone):

2Ag+(aq) + 2e− → 2Ag(s)

Obe reakciji združeni napišemo v redoks reakciji:

Cu(s) + 2Ag+(aq) → Cu2+(aq) + 2Ag(s)

Če vržemo košček srebra Ag v raztopino bakrovih ionov Cu 2+ redoks reakcija ne poteče. Če pa damo v raztopino
bakrovih ionov železni žebelj, se bo pobakril. Redoks reakcija je potekla, saj se železo Fe v raztopini bakrovih
ionov Cu2+ raztaplja, baker Cu pa se izloča na površini žeblja. Podobne reakcije bakrenja potekajo tudi pri koščkih
magnezija Mg in cinka Zn.

Iz navedenega sledi, da je baker Cu močnejši reducent kot srebro Ag, vendar šibkejši reducent kot železo Fe,
magnezij Mg, cink Zn, aluminij Al, kalij K, natrij Na, litij Li, ... .

Kovina, ki je močnejši reducent, se raztaplja v raztopinah, kjer so prisotni ioni, ki so šibkejši reducenti.

Reducent je tista snov, ki oddaja e-. Koliko lažje kovina oddaja svoje e-, toliko močnejši reducent je. Tako so
kovine I. skupine periodnega sistema elementov najmočnejši reducenti, saj relativno z lahkoto oddajajo
»odvečne« e- (ki so ovira do popolne elektronske konfiguracije žlahtnega plina).

Glede na to, kako močni reducenti so, lahko kovine razvrstimo v elektrokemijsko napetostno vrsto, ki ji pravimo
tudi redoks vrsta.

29
Kovine razporedimo v redoks vrsto glede na njihov standardni elektrodni potencial E0:

PREGLEDNICA STANDARDNIH ELEKTRODNIH POTENCIALOV

polčlen standardni elektrodni potencial (V)

Li+ + e− → Li -3.04 V najboljši reducent
K+ + e− → K -2.92 V
Ca2+ + 2e− → Ca -2.87 V
Na+ + e− → Na -2.71 V
Mg2+ + 2e− → Mg -2.63 V
Be2+ + 2e− → Be -1.85 V
Al3+ + 3e− → Al -1.66 V
Zn2+ + 2e− → Zn -0.76 V
Cr2+ + 2e− → Cr -0.74 V
Fe2+ + 2e− → Fe -0.44 V
Cd2+ + 2e− → Cd -0.40 V
Ni2+ + 2e− → Ni -0.25 V
Sn2+ + 2e− → Sn -0.14 V
Pb2+ + 2e− → Pb -0.13 V
2H + 2e− → H2 0.00 V
Cu2+ + 2e− → Cu +0.34 V
Cu+ + e− → Cu +0.52 V
Fe3+ + e− → Fe2+ +0.77 V
Ag+ + e− → Ag +0.80 V
Pt2+ + 2e− → Pt +1.19 V
Cl2 + 2e− → 2Cl- +1.36 V
Au3+ + 3e− → Au +1.50 V
F2 + 2e− → 2F- +2.87 V najboljši oksidant

Iz preglednice je razvidno, da so žlahtne kovine dobri oksidanti, ker njihovi pozitivni ioni z lahkoto sprejmejo
elektrone. Nežlahtne kovine so dobri reducenti, saj z lahkoto oddajo elektrone.

Standardne elektrodne potenciale E0 polčlenov navajamo pri tlaku 101,3 kPa s koncentracijo ionov v raztopinah
c = 1 mol/L. Negativni potencial imajo po dogovoru polčleni (kovine), ki oddajo elektrone (so reducenti),
pozitivni potencial pa tisti polčleni (kovine), ki sprejmejo elektrone (so oksidanti).

Standardni elektrodni potencial E0 za neko kovino dobimo tako, da izmerimo napetost galvanskega člena, ki je
sestavljen iz dveh polčlenov. En polčlen sestavlja ploščica kovine (elektroda) potopljena v raztopino ionov te
kovine (ploščica bakra Cu potopljena v raztopino bakrovega sulfata CuSO4). Drug polčlen je vedno standardni
vodikov polčlen, ki ga sestavlja platinasta elektroda, ki jo »obliva« plinasti vodik H 2 in je potopljena v raztopino
žveplove kisline H2SO4 (oksonijevi ioni H3O+) s koncentracijo c = 1 mol/L.

Standardni elektrodni potenciali E0 nam omogočajo izračun napetosti kateregakoli galvanskega člena, ki ga
sestavimo iz dveh polčlenov dveh različnih kovin. Vrednosti za napetosti so pomembne pri baterijah in
akumulatorjih, ker določajo namen njihove uporabe.

Primer: Oglejmo si galvanski člen, ki je sestavljen iz cinkovega Zn polčlena in bakrovega Cu polčlena.

30
V cinkovem Zn polčlenu poteka reakcija oksidacije:

Zn(s) → Zn2+(aq) + 2e−

V bakrovem Cu polčlenu poteka reakcija redukcije:

Cu2+(aq) + 2e− → Cu(s)

Obe reakciji napišemo združeni v redoks reakciji:

Zn(s) + Cu2+(aq) → Zn2+(aq) + Cu(s)

Energija reakcije se sprošča v obliki električne in toplotne energije. Elektrodi v obeh polčlenih sta povezani z žico
in voltmetrom, ki meri napetost celotnega galvanskega člena. Raztopini obeh polčlenov sta povezani z
elektrolitskim ključem.

Elektrolitski ključ je plastična ali steklena cevka, ki je napolnjena z raztopino kalijevega klorida KCl (ioni K+ in
Cl−) in povezuje obe raztopini. Na vsaki strani cevke je polprepustna membrana, ki omogoča prenos ionov med
raztopinama polčlenov in raztopino elektrolitskega ključa. Tako kot elektroni (elektrika) potujejo po žici od
cinkove Zn proti bakrovi Cu elektrodi, tako se tudi anioni (Cl−, SO42−) gibljejo iz raztopine bakrovega polčlena
preko elektrolitskega ključa v raztopino cinkovega polčlena. Kationi (K +, Zn2+) se gibljejo v obratni smeri iz
raztopine cinkovega polčlena preko elektrolitskega ključa v raztopino bakrovega polčlena.

Opisan je Danielov galvanski člen, ki ga lahko zapišemo tudi kot Zn│Zn2+║Cu2+│Cu. Njegova napetost je 1,1 V.
Galvanski člen je vir enosmerne napetosti.

Galvanske člene lahko sestavimo iz različnih polčlenov. Njihova napetost je razlika standardnih elektrodnih
potencialov obeh polčlenov.

Primer: Sestavimo galvanski člen iz litijevega Li polčlena in srebrovega Ag polčlena Li│Li+║Ag+│Ag.

V tabeli standardnih elektrodnih potencialov preberemo, da je vrednost za potencial litijevega Li polčlena enaka
- 3,04 V, vrednost za potencial srebrovega Ag polčlena pa 0,80 V.

Napetost galvanskega člena izračunamo tako, da od bolj pozitivnega potenciala odštejemo bolj negativen
potencial. Napetost litij srebrovega galvanskega člena Li│Li+║Ag+│Ag je tako:

E = 0,80 V - ( - 3,04 V) = 3,84 V

S pomočjo preglednice standardnih elektrodnih potencialov lahko razložimo, zakaj se kovine kot so magnezij Mg,
cink Zn, aluminij Al, krom Cr in železo Fe raztapljajo v razredčenih raztopinah kislin. Vse navedene kovine so
močnejši reducenti kot vodik (kisline v raztopinah tvorijo vodikove H + oziroma oksonijeve H3O+ ione), zato imajo te
kovine negativne vrednosti potencialov, medtem ko je vrednost potenciala za vodik po dogovoru enaka 0.

31
5.3.1 Uporaba galvanskih členov

Galvanski členi se uporabljajo kot vir enosmerne napetosti. V vsakdanjem življenju so nepogrešljivi in jih
preprosto imenujemo baterije. Baterije so zgrajene iz različnih polčlenov. V zadnjem času največ uporabljamo
akumulatorske baterije (sekundarne), ki jih lahko spet napolnimo, medtem ko so primarne le za enkratno uporabo.
Gorivne celice se na primer ne iztrošijo, le gorivo (vodik) je treba ves čas dovajati.

Tudi baterije, ki jih lahko polnimo, imajo svojo dobo uporabnosti. Iztrošene baterije zaradi materialov (težke
kovine, kisline…) predstavljajo nevarne odpadke. Pri razpadanju in sežiganju odpadkov nevarne snovi (kot sta Hg
in Cd) pronicajo v zemljo in prehajajo v ozračje. Nato z dežjem padejo na zemljo in onesnažujejo prst ter vodo.
Tako se kopičijo v rastlinah in živalih, ki jih uživamo. Zato je neodgovorno, če baterije odlagamo skupaj z drugimi
odpadki. Izrabljene baterije je treba zbrati in odložiti v zabojnik za posebne odpadke. Oddati pa jih je mogoče tudi
v nekaterih trgovinah.

Baterije, kjer ni vodnih raztopin, imenujemo suhi členi. Poznamo več vrst baterij glede na napetost, sestavo in
obliko. Majhne litijeve baterije imajo življenjsko dobo do 10 let in jih zato uporabljajo za vzpodbujevalnike srčnega
utripa.

Svinčev akumulator proizvaja energijo v obliki električne energije. Galvanski člen v svinčevem akumulatorju je
sestavljen iz svinčeve Pb katode in anode iz svinčevega dioksida PbO2. Svinec Pb se oksidira (odda e-), medtem
ko se svinčev dioksid PbO2 reducira (sprejme e-). Svinčev akumulator je sestavljen iz 6 celic takšnih galvanskih
členov. Vsaka ima napetost 2V, tako je skupna napetost akumulatorja 12 V.

Pri praznjenju svinčevega akumulatorja (odvzemanju električnega toka) poteka naslednja reakcija:

Pb(s) + PbO2(s) + 2H2SO4(aq) → 2PbSO4(s) + 2H2O(I) + električna energija

Anoda in katoda se pri reakciji prevlečeta s svinčevim sulfatom PbSO4.

Pri polnjenju svinčevega akumulatorja poteka obratna reakcija:

2PbSO4(s) + 2H2O(I) + električna energija → Pb(s) + PbO2(s) + 2H2SO4(aq)

Primer galvanskega člena v naravi je rjavenje železa Fe. Železo tvori s kisikom in vodo galvanski člen:

oksidacija: 2Fe(s) → 2Fe2+(aq) + 4e−

redukcija : O2(aq) + 2H2O(I) + 4e− → 4OH− (aq)

Železov hidroksid Fe(OH)2 se nato oksidira v diželezov trioksid hidrat Fe2O3 ∙ x H2O (rja).

32
5.4 ELEKTROLIZA

Pri redoks reakcijah, ki potekajo spontano, lahko pridobimo električno energijo (galvanski člen) in obratno.
Redoks reakcije, ki ne potekajo spontano, lahko izvedemo pod vplivom enosmernega električnega toka. Redoks
reakcijam, ki jih sprožimo s pomočjo enosmernega električnega toka, pravimo elektroliza.

Elektroliza lahko poteka le, če snov, ki jo elektroliziramo prevaja električni tok. Takšne snovi so raztopine ali
taline, ki vsebujejo ione (nosilce električnega naboja).

V elektrolitski celici sta dve elektrodi: pozitivna anoda in negativna katoda. Na anodi poteka oksidacija anionov
(oddajanje e-), na katodi poteka redukcija kationov (sprejemanje e-).

Primer: Elektroliza taline natrijevega klorida NaCl. Na anodi poteka oksidacija:

2Cl -(aq) → Cl2(g) + 2e−

Na katodi poteka redukcija:

2Na+(l) + 2e− → 2Na(l)

Kovinski natrij Na je pri temperaturi tališča natrijevega klorida (800 0C) v tekočem stanju.

Elektroliza je pomembna v kemijski industriji, saj z njo pridobivajo nekatere kovine (npr. aluminij Al, natrij Na, kalij
K), čistijo kovine (npr. baker Cu) in pridobivajo natrijev hidroksid NaOH ter klor Cl 2. Z elektrolizo zaščitijo kovine z
bakrenjem, cinkanjem, kromiranjem, nikljanjem; posrebrijo ali pozlatijo izdelke (npr. pasovi za ure, cenejši nakit,
itn.)

5.4.1 Količina pri elektrolizi izločene snovi

FARADAYEV ZAKON

Skozi raztopino ali talino elektrolita pri elektrolizi teče električni tok. Ta povzroča na elektrodah kemijske
spremembe:
- na katodi kationi sprejemajo elektrone,
- na anodi anioni oddajajo elektrone.

Več ko je v določenem času na voljo elektronov (električnega toka), več snovi se lahko izloči. Če želimo, da se iz
raztopine srebrovih ionov Ag+ izloči en atom srebra, potrebujemo za to en elektron:

Ag+(aq) + e− → Ag(s)

33
Ko skozi raztopino ali talino preteče 96500 A s elektrenine, se na elektrodi izloči 1 mol srebra. Slednje velja le za
tiste snovi, ki na elektrodi sprejmejo ali oddajo 1 mol elektronov, da nastane 1 mol snovi (Ag +, Na+, K+, Li+ ...).
Za ione, kot so Ca2+, Zn2+, Cu2+, 2H+, 2Cl– in drugi, se mora za nastanek 1 mol snovi izmenjati 2 mol elektronov.
Skozi raztopino mora steči 2-krat večji naboj (2·96500 A s).
Za ione, kot so Al3+, Fe3+, Au3+ in drugi, se mora za nastanek 1 mol snovi izmenjati 3 mol elektronov. Skozi
raztopino mora steči 3-krat večji naboj (3·96500 A s).

Faradayev zakon pravi, da je količina naboja (elektrenine) Q, ki pri elektrolizi steče skozi elektrolit, sorazmerna
množini (n) izločene snovi, Faradayevi konstanti (F) in naboju iona (z) oz. številu izmenjanih elektronov za
nastanek 1 delca snovi.

Q=z∙n∙F

Q=I⋅t
Q je količina elektrenine [A s]
I je električni tok [A]
t je čas [s]
n je množina snovi [mol]
z je število izmenjanih elektronov za nastanek enega delca snovi
F je Faradayeva konstanta, F = 96500 A s mol−1

Primer: Koliko natrija se izloči iz taline natrijevega klorida, če poteka elektroliza 30 minut pri toku 1,5 A?

Reakcija, ki poteče na katodi je

Na+(l) + e− → Na(l)

Naboj, ki je prešel skozi katodo v 30 minutah pri toku 1,5 A je enak

Q = I ⋅ t = 1,5 A ⋅ 1800 s = 2700 A s

Množina elektronov je

n(e−) = Q/(z ⋅ F) = 2700 A s/(1⋅ 96500 A s mol-1) = 0,028 mol

Množina natrija, ki se izloči na katodi je torej

n(Na) = n(e−) = 0,028 mol

Masa izločenega natrija je

m(Na) = n(Na) ⋅ M(Na) = 0,028 mol ⋅ 23 g/mol = 0,64 g

Pri toku 1,5 A se v 30 minutah na katodi izloči 0,64 g natrija.

34
6 ELEMENTI V PERIODNEM SISTEMU

6.1 PODROČJA V PERIODNEM SISTEMU

Kemijske lastnosti elementov so odvisne od valenčnih elektronov atomov teh elementov. V periodnem sistemu
imajo atomi elementov iste skupine enako število valenčnih elektronov in tudi podobne lastnosti. Glede na
podlupine v katerih so valenčni elektroni, elemente v periodnem sistemu razdelimo v štiri področja: s, d, p in f

Elementi s, d in f področja so z izjemo vodika in helija vsi kovine. Elementi p področja so kovine, polkovine in
nekovine.

Vse kovine, razen živega srebra Hg, ki je tekoče, so pri sobni temperaturi trdne. Alkalijske kovine imajo
razmeroma nizka tališča, večina drugih kovin pa ima visoka tališča.
Kemijske lastnosti kovin so različne. Kovine prehoda (elementi d področja) so veliko manj reaktivne od alkalijskih
in zemeljskoalkalijskih kovin (1. In 2. skupina) in kovin 13. skupine periodnega sistema. Nekatere kovine so zelo
obstojne in nereaktivne, na primer zlato in platina. Vrsta kovin pa se na zraku prevleče z neprepustno plastjo
oksidov, ki jih ščitijo pred vplivi iz okolja. Aluminij se prevleče s plastjo aluminijevega oksida Al2O3, ki se tesno
oprime površine in jo ščiti.
Za kovine so značilni kovinski sijaj, tanljivost, kovnost ter dobra električna in toplotna prevodnost.

35
Polkovine so po lastnostih bolj podobne nekovinam. Tvorijo kovalentne spojine. Polkovine ne prevajajo
električnega toka tako dobro kot kovine, so polprevodniki. Silicij in germanij sta polprevodnika ter pomembna za
razvoj elektronske industrije. Element silicij je sicer najpogostejši element v naravi.

Nekovine so pri sobni temperaturi v različnih agregatnih stanjih. Večina je trdnih, nekateri so plini, brom pa je
tekočina. Nekovine v trdnem agregatnem stanju niso kovne ali tanljive.

klor brom jod

Pri reakcijah med kovinami in nekovinami nastanejo ionske spojine. Osnovi delci v ionskih spojinah so ioni. Atomi
kovin oddajo enega ali več elektronov atomom nekovin. Številčno je naboj kationa enak številu elektronov, ki jih je
atom oddal, naboj aniona pa številu elektronov, ki jih je atom sprejel. Elementi prehoda na primer lahko tvorijo
katione z različnimi naboji. Ionske spojine so pri sobni temperaturi trdne, vendar krhke na udarce.

Polkovine z nekovinami tvorijo kovalentne spojine. Osnovni delci so molekule. Nekatere spojine tvorijo
kovalentne kristale, na primer silicijev dioksid SiO2 ali silicijev karbid SiC. Kovalentne spojine nastanejo tudi pri
reakcijah med dvema nekovinama. Osnovni delci kovalentnih spojin so molekule. Kovalentne spojine so lahko pri
sobni temperaturi in atmosferskem tlaku trdne snovi, tekočine ali plini.

V periodnem sistemu PSE se spreminjajo lastnosti elementov po periodah in po skupinah. Kovinske lastnosti
elementov naraščajo po skupini navzdol in proti 1. skupini PSE. Nekovinske lastnosti elementov naraščajo po
skupini navzgor in proti 18. skupini PSE (žlahtni plini). V 1. in 2. skupini imajo oksidi elementov bazične v 16. in
17. skupini pa kisle lastnosti. V smeri proti 1. skupini so elementi vse bolj močni reducenti, v nasprotni smeri pa
vse bolj šibki reducenti.

6.2 OKSIDI TRETJE PERIODE

Elementi tretje periode PSE so natrij Na, magnezij Mg, aluminij Al, silicij Si, fosfor P, žveplo S in klor Cl. Natrij
tvori s kisikom natrijev peroksid Na2O2. Magnezij tvori s kisikom magnezijev oksid MgO. Aluminij pa dialuminijev
trioksid Al2O3. Vsi so ionske spojine v trdnem agregatnem stanju.
Silicij tvori s kisikom silicijev dioksid SiO2, trden kovalentni kristal. Fosfor tvori s kisikom spojino tetrafosforjev
dekaoksid P4O10. Žveplo pa tvori spojini žveplov dioksid SO2 in žveplov trioksid SO3. Klor tvori s kisikom spojini
diklorov oksid Cl2O in klorov dioksid ClO2. Fosforjev, žveplovi in klorovi oksidi so vsi kovalentne spojine.

Natrijev in magnezijev oksid imata bazične lastnosti. Aluminijev oksid je amfoteren, saj ima tako bazične kot kisle
lastnosti. Silicijev, fosforjev, žveplovi in klorovi oksidi imajo kisle lastnosti.

6.3 PREHODNI ELEMENTI

Med prehodne elemente štejemo tiste, ki imajo delno zasedene d in f orbitale. Cinka kadmija in živega srebra ne
uvrščamo med kovine prehoda, ker imajo tudi njihovi ioni polno zasedene orbitale d.

36
Splošne značilnosti prehodnih elementov so:
- vsi so kovine
- so trdi
- tvorijo zlitine
- večina med njimi se topi v anorganskih kislinah
- tvorijo spojine v katerih imajo različna oksidacijska števila
- imajo obarvane ione

Vanadijeve, kromove in manganove spojine z najvišjimi oksidacijskimi števili (V +5, Cr +6, Mn +7) so oksidanti.
Oksidi teh elementov z nižjimi oksidacijskimi števili so ionske spojine in imajo bazične lastnosti. Oksidi teh
elementov z višjimi oksidacijskimi števili so večinoma kovalentni in imajo kisle lastnosti.

6.3.1 Uporaba prehodnih elementov v industriji

Prehodne elemente uporabljamo za kovance, za dodatke k železu za njegovo odpornost proti rjavenju, za nakit, v
letalski industriji, za prevleke za zaščito bolj korozijsko neodpornih kovin, kot katalizatorje pri kemijskih reakcijah.

KROM

Krom je korozijsko zelo odporna kovina, zato ga uporabljamo za zaščito drugih kovin (kromiranje, proizvodnja
nerjavečih jekel).

Krom ima v spojinah oksidacijska števila +2, +3 in +6. Kromove spojine z oksidacijskim številom +2 so modre,
spojine z oksidacijskim številom +3 so vijolične ali zelene, spojine z oksidacijskim številom +6 pa rumene ali
oranžne

Kromove spojine z oksidacijskim številom +2 so močni reducenti. Najbolj obstojne so kromove spojine z
oksidacijskim številom +3. Medtem ko so kromove spojine z oksidacijskim številom +6 močni oksidanti. Kromati
(BaCrO4) in dikromati (K2Cr2O7) so dokazano rakotvorni in jih v industriji zamenjujejo z drugimi manj nevarnimi
snovmi.

ŽELEZO

Železo je najcenejša, v naravi zelo razširjena in vsestransko uporabna kovina. Vendar je neobstojno, saj na zraku
in vlagi rjavi.

Železo pridobivajo iz železovih rud hematita (Fe 2O3), magnetita (Fe3O4) in pirita (FeS2). Surovo železo pridobivajo
v plavžih v katere polnijo železove rude pomešane z apnencem in koks. Ogljikov monoksid, ki nastaja pri gorenju
koksa postopoma reducira železove okside.

37
 3Fe2O3 + CO → 2Fe3O4 + CO2

Fe3O4 + CO → 3FeO + CO2

FeO + CO → Fe + CO2

Surovo železo vsebuje 4% ogljika in je krhko. Ogljik in druge primesi kot so silicij, fosfor in mangan odstranijo s
prepihavanjem raztaljenega železa s kisikom. Večino železa porabijo v gradbeništvu in kovinski industriji, 5%
železa pa predelajo v nerjaveča jekla.

Železo ima v spojinah oksidacijsko število +2 in +3. Raztaplja se v razredčenih kislinah. Raztopine soli, kjer ima
železo oksidacijsko število +2 niso obstojne na zraku in se počasi pretvorijo v diželezov trioksid hidrat
Fe2O3 ∙ xH2O ali rja.

7 NEKATERE TEHNOLOŠKO POMEMBNE SPOJINE

7.1 ŽVEPLOVA KISLINA H2SO4

Žveplova kislina je ena osnovnih kemikalij. Razvitost neke države so še do nedavnega ocenjevali glede na letno
porabo žveplove kisline. Svetovna proizvodnja te kisline je več kot 120 milijonov ton letno. Približno 70 % je
porabijo za proizvodnjo umetnih gnojil, ostalo pa za polnjenje avtomobilskih akumulatorjev in v kemijski industriji.

V državah, kjer so nahajališča samorodnega žvepla je surovina za pridobivanje žveplove kisline elementarno
žveplo, drugod pa vodikov sulfid, ki ga odstranijo iz zemeljskega plina. Iz žvepla in vodikovega sulfida pridobivajo
žveplov dioksid, ki ga nato oksidirajo v žveplov trioksid. Nastali žveplov trioksid uvajajo v koncentrirano raztopino
žveplove kisline 98 %, ki ji dodajajo vodo, da ostaja koncentracija ves čas enaka. Čista žveplova kislina lahko
sicer raztopi do 60 % žveplovega trioksida.

SO3(g) + H2O(l) → H2SO4(l)

Žveplova kislina je močno higroskopna tekočina. Vodo odvzame celo suhim organskim snovem (sladkor, les),
tako da pooglenijo, pri tem se sprosti veliko toplote. Prav tako se pri razredčevanju žveplove kisline z vodo
raztopina kisline močno greje.

Koncentrirana je močan oksidant. Vroča raztopina žveplove kisline reagira s srebrom in bakrom.

H2SO4(konc.) + Ag(s) → Ag2SO4(aq) + SO2(g) + 2H2O(l)

38
V razredčenih raztopinah je žveplova kislina močna kislina in raztaplja kovine z negativnim elektrodnim
potencialom (cink, aluminij, magnezij, železo…). Večina sulfatov (soli) je v vodi dobro topna.

7.2 DUŠIKOVA KISLINA HNO3

Dušikova kislina se uporablja za pripravo eksplozivov, polimerov najlona in poliuretana ter amonijevega nitrata, ki
se uporablja za umetno gnojilo in za razstreliva.

Za proizvodnjo dušikove kisline uporabljajo dušikov oksid NO, ki ga pridobijo pri oksidaciji amonijaka s kisikom iz
zraka. Dušikov oksid nato takoj reagira s kisikom iz zraka. Nastane dušikov dioksid NO2. Zmes dušikovega
dioksida in zraka uvajajo v vodo. Pri tem nastane od 50 do 60% raztopina dušikove kisline.

4NO2(g) + O2(g) + 2H2O(l) → 4HNO3(aq)

V laboratoriju uporabljamo koncentrirano 68% ali razredčeno 12% vodno raztopino dušikove kisline. Podobno kot
žveplova kislina, je tudi dušikova kislina močan oksidant. Raztaplja baker, srebro in živo srebro.

Cu(s) + 4HNO3(konc.) → Cu(NO3)2(aq) + 2NO2(g) + 2H2O(l)

V razredčenih raztopinah je dušikova kislina močna kislina in raztaplja kovine z negativnim elektrodnim
potencialom kot so cink Zn, aluminij Al, magnezij Mg, železo Fe… Nitrati (soli) so v vodi dobro topni.

7.3 FOSFORJEVA KISLINA H3PO4

Fosforjevo kislino pridobivajo iz apatitov, kjer je največ kalcijevega fosfata Ca3(PO4)2. Pri reakciji kalcijevega
fosfata z 50% raztopino žveplove kisline dobimo raztopino fosforjeve kisline H 3PO4, ki ima primesi in jo predvsem
porabijo za proizvodnjo umetnih gnojil. Bolj koncentrirano fosforjevo kislino brez primesi pridobijo z raztapljanjem
tetrafosforjevega dekaoksida, ki ga pripravijo z oksidacijo čistega belega fosforja.

P4O10(s) + 6H2O(l) → 4H3PO4(aq)

Čista fosforjeva kislina je brezbarvna kristalinična snov. Koncentrirana raztopina kisline ni oksidant. Je srednje
močna kislina, ki z vodo reagira v treh stopnjah.

S hidroksidi lahko tvori tri vrste soli.

H3PO4(aq) + NaOH(aq) → NaH2PO4(aq) + H2O(l) natrijev dihidrogenfosfat

H3PO4(aq) + 2NaOH(aq) → Na2HPO4(aq) + 2H2O(l) natrijev hidrogenfosfat

H3PO4(aq) + 3NaOH(aq) → Na3PO4(aq) + 3H2O(l) natrijev fosfat

Fosfate uporabljajo kot konzervanse, saj povečajo obstojnost živil kot so topljeni siri, poltrajni mesni izdelki,
čokolada, brezalkoholne pijače, ... V kokakoli je na primer kot konzervans dodana kar sama fosforjeva kislina.

7.4 UMETNA GNOJILA

Rastline za rast potrebujejo svetlobo, ogljikov dioksid, vodo in v vodi raztopljene snovi (minerale), ki jih črpajo iz
zemlje. Najpomembnejši minerali so dušik N, fosfor P, kalij K, magnezij Mg, kalcij Ca in še vrsto drugih elementov
(žveplo S, železo Fe, mangan Mn, cink Zn, baker Cu, molibden Mo, bor B, klor Cl).

Z intenzivnim pridelovanjem monokultur kot sta na primer pšenica in koruza, se določeni minerali nujni za rast in
razvoj rastlin v prsti porabijo, zato je treba zemljo dodatno gnojiti. V času pred uporabo umetnih gnojil so to težavo
reševali s kolobarjenjem, kar je hkrati pomenilo da je en del zemlje vedno »počival« in zbiral dušik, če je bil na
primer posejan z deteljico.

39
Mineralno gnojenje poznamo že več kot poldrugo stoletje. Mineralna gnojila so v vodi topne snovi, ki jih rastline
lahko takoj vsrkajo. Gnojiti moramo takrat, ko rastline minerale najbolj potrebujejo in ne v prevelikih količinah, saj
drugače mineralna gnojila neizkoriščena pronicajo skozi zemljo in onesnažujejo podtalnico.

Dušična gnojila so nitrati in amonijeve soli, ki jih morajo bakterije šele pretvoriti v topne nitrate. Fosfatna gnojila
pridobivajo iz apatitov, ki jih predelajo v topni kalcijev dihidrogenfosfat. Kot kalijevo gnojilo se uporablja kalijev
klorid. Kombinirano gnojilo je sestavljeno iz dušičnega, fosfatnega in kalijevega gnojila.

7.5 OKSOKLOROVE SPOJINE

Natrijev hipoklorit NaOCl se uporablja kot čistilno in razkužilno sredstvo ali kot sredstvo za beljenje perila
(varikina). Za dezinfekcijo vode v bazenih se uporablja tudi kalcijev hipoklorit Ca(OCl) 2.

Natrijev klorat NaClO3 uporabljajo v papirni industriji za beljenje papirne mase, v kmetijstvu pa kot herbicid. Kalijev
klorat KClO3 je sestavina glavice vžigalic.

Amonijev perklorat NH4ClO4 v kombinaciji z uprašenim aluminijem uporabljajo kot gorivo pomožnih raket v
vesoljskih poletih. Magnezijev perklorat Mg(ClO4)2 se uporablja v baterijah, kalijev perklorat KClO4, pa v
pirotehničnih izdelkih za ognjemete.

V oksospojinah ima klor oksidacijska števila +1, +3, +5 in +7. Spojine z oksidacijskim številom +3 so najmanj
obstojne.

Med klorovimi oksokislinami je samo perklorova kislina HClO4, ki je sicer najmočnejša kislina izmed vseh
organskih in anorganskih kislin, znana v čistem stanju. Koncentrirana je oksidant, razredčena pa ne.

Klorove oksosoli pripravimo z uvajanjem klora v raztopine ionskih hidroksidov. Pri nižjih temperaturah nastane
zmes kloridov in hipokloritov, pri temperaturah nad 75 ºC pa nastane zmes kloridov in kloratov. Natrijev perklorat
NaClO4 pripravijo z elektrolizo raztopine natrijevega klorata NaClO3.

7.6 SILICIJ IN NJEGOVE SPOJINE

Zemljino skorjo večinoma sestavljajo različni silikatni minerali, zaradi česar je silicij takoj za kisikom drugi najbolj
prisoten element na površini našega planeta. Najdemo ga predvsem v obliki različnih silikatov, aluminosilikatov in
silicijevega dioksida. Silicij je glavna sestavina stekla, cementa in keramike. Je tudi v dolgih molekulah silikona, ki
ga uporabljamo v izolacijah, zavornih tekočinah, pri lakiranju žic in drugih zaščitnih premazih, včasih pa tudi v
lepotnih vsadkih in kontaktnih lečah.

40
 silicijev dioksid

Silicij ima nekatere lastnosti kovin in nekatere lastnosti nekovin, zato ga uvrščamo med polkovine. Pod določenimi
pogoji prevaja električni tok in je polprevodnik. Uporabljamo ga za tiskana vezja in polprevodniško tehniko.

UPORABA SILICIJA IN SILICIJEVEGA DIOKSIDA V MODERNIH TEHNOLOGIJAH

Ploščice iz popolnoma čistega silicija (dovoljen je samo en atom nečistoče na milijardo atomov silicija) uporabljajo
za proizvodnjo mikroprocesorjev. Debelina ploščice ali čipa je tisočinka milimetra. Zmogljivost mikroprocesorjev
je odvisna od števila tranzistorjev, ki so vgrajeni v čip.

Čist silicij se uporablja za proizvodnjo sončnih celic, ki pretvarjajo svetlobo neposredno v elektriko. Največji
izkoristek imajo monokristalinične (15 do 18%), najmanjšega pa amorfne (5 do 8%). Polikristalinične so po
izkoristku nekje vmes med obema omenjenima vrstama (12 do 13%). Sončne celice, vgrajene v večje solarne
sklope, so male sončne elektrarne.

Optični kabli, ki omogočajo hiter prenos večjih količin podatkov na večje razdalje brez napak (širokopasovni
internet) so narejeni iz popolnoma čistega silicijevega dioksida SiO2. Kar pomeni, da je dovoljen samo en delec
nečistoče na milijardo molekul silicijevega dioksida.

Čist silicijev dioksid se uporablja za proizvodnjo kremenovega stekla, ki ga lahko uporabljamo pri visokih
temperaturah in ki ga kisline in hidroksidi ne raztapljajo.

UPORABA SILICIJEVIH SPOJIN (SILIKATOV) V KLASIČNIH TEHNOLOGIJAH

Cement pripravijo tako, da zmes apnenca CaCO3 in laporja (silikati) žgejo pri 1400 ºC. Tako dobljeni klinker
zmeljejo v cement. Ko cementu dodamo vodo, nastanejo različni hidrati silikatov in alumosilikatov, ki dajejo
betonu trdnost.

Steklo pripravijo s taljenjem zmesi silicijevega dioksida, natrijevega in kalcijevega karbonata (natrijevo steklo). Ko
se strdi, dobimo amorfno trdno snov. Glede na sestavo in različne dodane snovi poznamo različne vrste stekla:

- natrijevo steklo (okna, steklenice)

- kalijevo steklo (laboratorijski material)
- svinčevo steklo (kristalno brušeno steklo)
- srebrovo steklo (Swarowski kristal)

7.7 NANOTEHNOLOGIJA

»Nano« v grščini pomeni palček, v znanosti pa se uporablja za predmete reda velikosti 10 -9 m, »tehnologija« pa
pomeni izdelovanje oziroma način izdelovanja stvari. Nanotehnologija se je do danes razširila na najrazličnejša
področja.

V nanotehnologiji so torej delci veliki od 1 do 100 nm, kjer je 1nm milijoninka milimetra. Lastnosti snovi v obliki
nanodelcev so ponavadi povsem drugačne od enake snovi v obliki večjih delcev.

41
 fuleren C60 nanocevka

Nanotehnologija se je začela razvijati z odkritjem fulerena C 60 v letu 1985. Kasneje so odkrili ogljikove nanocevke,
ki so 50-krat močnejše od jeklenih žic, hkrati pa je njihova gostota 6-krat manjša od jekla. Zelo dobro tudi
prevajajo električni tok, pri zelo majhnih toplotnih izgubah. Trenutno so v uporabi samo kot dodatek v materialih
za teniške loparje in kolesa. Velike možnosti za njihovo uporabo v mikroelektroniki so še vedno nekje v
prihodnosti.

Nove sončne celice narejene iz nanocevk TiO2 so tanjše in lažje, z bistveno večjim izkoristkom energije, kakor ga
imajo klasične sončne celice. V primeru zadovoljive pocenitve njihove proizvodnje, bi na ta način pridobljena
energija postala na svetu najpomembnejši vir. Z njimi bi lahko prekrivali stavbe, industrijske obrate in tudi
transportna sredstva.

Nanotehnologija odpira možnosti razvoja novih in bistveno bolj zmogljivih računalnikov. S pomočjo
nanomaterialov je mogoče očistiti vodo, kar je zelo pčomembno, saj čista pitna voda ob naraščanju svetovnega
prebivalstva postaja vse bolj strateška in nepogrešljiva. Ker na nanomaterialih bakterije ne morejo preživeti, bi
lahko nanomateriale uporabili v boju z nevarnimi bakterijami v krajih s toplejšim podnebjem in neurejenimi
kanalizacijskimi odtoki. Z razvojem nanotehnologije bodo lažja in tanjša in bolj odporna tudi naša oblačila. Že zdaj
pa je mogoče uporabljati barve in premaze z nanodelci, na katerih se prah in ostala umazanija ne obdrži.

Slaba plat nanotehnologije so nepredvidljivi škodljivi učinki nanodelcev na žive organizme. Postopke za
ugotavljanje nanodelcev v okolju smo šele začeli razvijati. Skrb za varnost pri delu z nanodelci bo v prihodnje zelo
pomembna.

42
Viri:

Nataša Bukovec: Kemija za gimnazije 1, Učbenik za 1. letnik gimnazij, DZS, 2009

Nataša Bukovec: Kemija za gimnazije 2, Učbenik za 2. letnik gimnazij, DZS, 2010

http://eucbeniki.sio.si/test/iucbeniki/kem1/477/index.html

http://eucbeniki.sio.si/test/iucbeniki/kem2/502/index.html

Vir slik:

http://2012books.lardbucket.org/books/principles-of-general-chemistry-
v1.0m/section_08/c8f8e3a5c9fe175b453731a869ea429c.jpg , 13. 5. 2014

http://ekemija.osbos.si/e-gradivo/4-sklop/topnost_nepol_kristal.jpg, 13. 5. 2014

http://ekemija.osbos.si/e-gradivo/4-sklop/raztapljanje_pol_kristal.jpg, 13. 5. 2014

Vir vseh ostalih slik:

http://eucbeniki.sio.si/test/iucbeniki/kem1/477/index.html, 27. 6. 2014

43