Sodnikov Informator 10 - 2018

30.
oktober 2018
sodnikov
I N F O R M AT O R
10/2018
VRHOVNEGA SODSTVA NA SLOVENSKEM

NASLOVNICA ZBORNIKA OB 100-LETNICI
ZA SODNO PRAKSO
OBVESTILA SODIŠČEM
IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA
IZ ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA
ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI OBISKI
IZ ČLANKOV
IZ URADNIH LISTOV
NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI
Ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo

našli pravice, če ni pravičnosti v nas!
(Leonid Pitamic)
VSRS, Oddelek za spremljanje sodne prakse Tel: 01 / 366 42 60 Faks: 01 / 366 43 13 ISSN 2335/3228
SODNIKOV INFORMATOR – 10/2018
Kazalo
I. ZA SODNO PRAKSO.............................................................................................................2
II. OBVESTILA SODIŠČEM...................................................................................................14
III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA........................................................16

KAZENSKO PODROČJE...................................................................................................16
1) I Ips 3324/2015............................................................................................................16
CIVILNO PODROČJE........................................................................................................25
1) II Ips 314/2017............................................................................................................25
GOSPODARSKO PODROČJE...........................................................................................32
1) III Ips 57/2018.............................................................................................................32
2) III Ips 33/2018.............................................................................................................37
DELOVNO-SOCIALNO PODROČJE................................................................................41
1) VIII Ips 343/2017........................................................................................................41
2) VIII Ips 35/2018..........................................................................................................43
UPRAVNO PODROČJE......................................................................................................45
1) X Ips 76/2017..............................................................................................................45
2) I Up 174/2018..............................................................................................................53
IV. IZ ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA.............................................................................60
1) Up-849/14-49..............................................................................................................60
2) Up-1250/18-8..............................................................................................................81
V. ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI OBISKI............................................83
VI. IZ ČLANKOV....................................................................................................................90
PRAVNA PRAKSA, št. 38/2018 (4. 10. 2018)....................................................................90
PRAVNA PRAKSA, št. 39-40/2018 (12. 10. 2018).............................................................91
PRAVNA PRAKSA, št. 41-42/2018 (25. 10. 2018)............................................................92
PODJETJE IN DELO, št. 6-7/2018......................................................................................93
DIGNITAS, Slovenska revija za človekove pravice, št. 77-78............................................94
VII. IZ URADNIH LISTOV.....................................................................................................95
1) Uradni list RS, št. 65/2018 (5. 10. 2018)........................................................................95
2) Uradni list RS, št. 66/2018 (12. 10. 2018)......................................................................95
3) Uradni list RS, št. 67 (19. 10. 2018)................................................................................96
4) Uradni list RS, št. 68 (26. 10. 2018)................................................................................97
VIII. NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI..............................................97
-1-
I. ZA SODNO PRAKSO
1) Preglednica povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji

(trinajsti odstavek 126. člena KZ, prvi odstavek 78. člena ZKP).
Št. Obdobje Znesek Objava v Uradnem listu RS
1. januar 1999 104.666 SIT 28/99
2. februar1999 104.666 28/99
3. marec 1999 106.312 39/99
4. april 1999 106.140 50/99
5. maj 1999 106.558 59/99
6. junij 1999 108.158 70/99
7. julij 1999 107.925 78/99
8. avgust 1999 108.269 87/99
9. september 1999 109.907 95/99
10. oktober 1999 110.402 107/99
11. november 1999 114.944 5/2000
12. december 1999 122.050 17/2000
13. januar 2000 113.270 26/2000
14. februar 2000 114.807 35/2000
15. marec 2000 115.588 44/2000
16. april 2000 114.768 57/2000
17. maj 2000 118.275 65/2000
18. junij 2000 118.040 75/2000
19. julij 2000 120.144 87/2000
20. avgust 2000 121.774 97/2000
21. september 2000 121.358 109/2000
22. oktober 2000 123.817 118/2000
23. november 2000 132.673 6/2001
24. december 2000 133.437 12/2001
25. januar 2001 131.113 21/2001
26. februar 2001 129.611 31/2001
27. marec 2 130.330 40/2001
28. april 2001 130.067 52/2001
29. maj 2001 132.249 62/2001
30. junij 2001 131.486 69/2001
31. julij 2001 132.290 76/2001
32. avgust 2001 135.731 82/2001
33. september 2001 134.563 93/2001
34. oktober 2001 137.799 107/2001
35. november 2001 146.355 9/2002
36. december 2001 146.273 16/2002
37. januar 2002 143.274 25/2002
38. februar 2002 141.321 36/2002
39. marec 2002 142.894 45/2002
-2-
40. april 2002 143.355 54/2002

41. maj 2002 145.097 63/2002
42. junij 2002 144.082 77/2002
43. julij 2002 146.023 83/2002
44. avgust 2002 148.031 90/2002
45. september 2002 148.387 100/2002
46. oktober 2002 150.603 112/2002
47. november 2002 158.335 7/2003
48. december 2002 163.849 18/2003
49. januar 2003 155.936 29/2003
50. februar 2003 153.521 38/2003
51. marec 2003 153.627 48/2003
52. april 2003 154.810 59/2003
53. maj 2003 156.252 71/2003
54. junij 2003 156.098 83/2003
55. julij 2003 157.665 91/2003
56. avgust 2003 157.856 103/2003
57. september 2003 159.456 117/2003
58. oktober 2003 161.240 129/2003
59. november 2003 168.980 6/2004
60. december 2003 173.166 17/2004
61. januar 2004 163.301 25/2004
62. februar 2004 161.956 42/2004
63. marec 2004 163.838 56/2004
64. april 2004 162.961 68/2004
65. maj 2004 163.205 80/2004
66. junij 2004 164.996 95/2004
67. julij 2004 165.666 103/2004
68. avgust 2004 167.904 115/2004
69. september 2004 168.599 126/2004
70. oktober 2004 169.508 139/2004
71. november 2004 181.138 6/2005
72. december 2004 185.029 17/2005
73. januar 2005 171.380 119/2005
74. februar 2005 168.561 119/2005
75. marec 2005 172.842 119/2005
76. april 2005 171.779 119/2005
77. maj 2005 173.388 119/2005
78. junij 2005 172.972 119/2005
79. julij 2005 173.153 119/2005
80. avgust 2005 177.364 119/2005
81. september 2005 176.268 119/2005
82. oktober 2005 177.502 117/2005
83. november 2005 196.071 9/2006
84. december 2005 184.159 20/2006
85. januar 2006 180.193 30/2006
86. februar 2006 177.856 44/2006
87. marec 2006 181.982 52/2006
-3-
88. april 2006 178.716 64/2006

89. maj 2006 182.638 78/2006
90. junij 2006 182.275 90/2006
91. julij 2006 181.003 98/2006
92. avgust 2006 184.823 108/2006
93. september 2006 183.223 121/2006
94. oktober 2006 186.295 138/2006
95. november 2006 208.194 7/2007
96. december 2006 196.251 17/2007
97. januar 2007 815,68 EUR 26/2007
98. februar 2007 792,97 EUR 36/2007
99. marec 2007 815,34 EUR 45/2007
100. april 2007 807,86 EUR 56/2007
101. maj 2007 822,34 EUR 66/2007
102. junij 2007 817,15 EUR 77/2007
103. julij 2007 822,68 EUR 89/2007
104. avgust 2007 833,08 EUR 98/2007
105. september 2007 820,47 EUR 108/2007
106. oktober 2007 846,38 EUR 121/2007
107. november 2007 945,34 EUR 6/2008
108. december 2007 870,70 EUR 19/2008
109. januar 2008 864,43 EUR 33/2008
110. februar 2008 864,50 EUR 45/2008
111. marec 2008 878,73 EUR 53/2008
112. april 2008 879,19 EUR 67/2008
113. maj 2008 882,94 EUR 79/2008
114. junij 2008 883,58 EUR 85/2008
115. julij 2008 890,24 EUR 94/2008
116. avgust 2008 909,12 EUR 103/2008
117. september 2008 905,13 EUR 109/2008
118. oktober 2008 917,64 EUR 126/2008
119. november 2008 981,58 EUR 8/2009
120. december 2008 938,66 EUR 14/2009
121. januar 2009 917,15 EUR 24/2009
122. februar 2009 898,74 EUR 33/2009
123. marec 2009 921,69 EUR 40/2009
124. april 2009 920,67 EUR 50/2009
125. maj 2009 917,56 EUR 61/2009
126. junij 2009 924,64 EUR 69/2009
127. julij 2009 922,14 EUR 78/2009
128. avgust 2009 918,28 EUR 85/2009
129. september 2009 929,36 EUR 94/2009
130. oktober 2009 935,11 EUR 112/2009
131. november 2009 999,49 EUR 7/2010
132. december 2009 957,14 EUR 12/2010
133. januar 2010 936,77 EUR 26/2010
134. februar2010 930,01 EUR 35/2010
135. marec 2010 967,32 EUR 45/2010
-4-
136. april 2010 960,02 EUR 53/2010

137. maj 2010 956,55 EUR 63/2010
138. junij 2010 965,71 EUR 70/2010
139. julij 2010 960,14 EUR 76/2010
140. avgust 2010 964,55 EUR 86/2010
141. september 2010 963,84 EUR 92/2010
142. oktober 2010 964,48 EUR 107/2010
143. november 2010 1.041,19 EUR 6/2011
144. december 2010 988,96 EUR 12/2011
145. januar 2011 971,83 EUR 24/2011
146. februar 2011 969,92 EUR 32/2011
147. marec 2011 987,03 EUR 40/2011
148. april 2011 975,98 EUR 52/2011
149. maj 2011 982,99 EUR 60/2011
150. junij 2011 985,95 EUR 69/2011
151. julij 2011 974,91 EUR 75/2011
152. avgust 2011 988,45 EUR 86/2011
153. september 2011 978,20 EUR 94/2011
154. oktober 2011 979,53 EUR 107/2011
155. november 2011 1.053,96 EUR 8/2012
156. december 2011 999,33 EUR 13/2012
157. januar 2012 993,53 EUR 24/2012
158. februar 2012 988,47 EUR 30/2012
159. marec 2012 995,20 EUR 42/2012
160. april 2012 987,67 EUR 51/2012
161. maj 2012 996,62 EUR 58/2012
162. junij 2012 978,99 EUR 67/2012
163. julij 2012 976,81 EUR 73/2012
164. avgust 2012 985,55 EUR 80/2012
165. september 2012 972,73 EUR 88/2012
166. oktober 2012 986,81 EUR 107/2012
167. november 2012 1.035,01 EUR 8/2013
168. december 2012 1.000,21 EUR 17/2013
169. januar 2013 998,18 EUR 27/2013
170. februar 2013 982,68 EUR 37/2013
171. marec 2013 993,70 EUR 46/2013
172. april 2013 993,16 EUR 55/2013
173. maj 2013 997,13 EUR 63/2013
174. junij 2013 982,72 EUR 71/2013
175. julij 2013 990,88 EUR 79/2013
176. avgust 2013 989,52 EUR 89/2013
177. september 2013 983,30 EUR 96/2013
178. oktober 2013 999,99 EUR 111/2013
179. november 2013 1.044,89 EUR 9/2014
180. december 2013 1.007,65 EUR 15/2014
181. januar 2014 1.005,75 EUR 21/2014
182. februar 2014 994,34 EUR 33/2014
183. marec 2014 996,97 EUR 38/2014
-5-
184. april 2014 1.001,03 EUR 51/2014

185. maj 2014 1.000,69 EUR 59/2014
186. junij 2014 995,64 EUR 64/2014
187. julij 2014 1.002,75 EUR 69/2014
188. avgust 2014 992,94 EUR 77/2014
189. september 2014 994,31 EUR 85/2014
190. oktober 2014 1.007,24 EUR 96/2014
191. november 2014 1.053,77 EUR 6/2015
192. december 2014 1.018,67 EUR 12/2015
193. januar 2015 1.003,48 EUR 23/2015
194. februar 2015 989,91 EUR 30/2015
195. marec 2015 1.008,02 EUR 37/2015
196. april 2015 1.005,52 EUR 47/2015
197. maj 2015 997,51 EUR 57/2015
198. junij 2015 1.003,74 EUR 62/2015
199. julij 2015 1.005,06 EUR 73/2015
200. avgust 2015 995,85 EUR 84/2015
201. september 2015 994,90 EUR 91/2015
202. oktober 2015 1.004,34 EUR 107/2015
203. november 2015 1.082,34 EUR 5/2016
204. december 2015 1.035,58 EUR 18/2016
205. januar 2016 1.015,85 EUR 28/2016
206. februar 2016 1.022,32 EUR 32/2016
207. marec 2016 1.033,95 EUR 39/2016
208. april 2016 1.021,74 EUR 46/2016
209. maj 2016 1.016,36 EUR 52/2016
210. junij 2016 1.018,70 EUR 59/2016
211. julij 2016 1.010,78 EUR 62/2016
212. avgust 2016 1.023,28 EUR 67/2016
213. september 2016 1.015,33 EUR 74/2016
214. oktober 2016 1.020,40 EUR 86/2016
215. november 2016 1.087,08 EUR 4/2017
216. december 2016 1.074,27 EUR 11/2017
217. januar 2017 1.039,12 EUR 15/2017
218. februar 2017 1.034,20 EUR 22/2017
219. marec 2017 1.055,85 EUR 27/2017
220. april 2017 1.038,05 EUR 33/2017
221. maj 2017 1.050,78 EUR 41/2017
222. junij 2017 1.045,06 EUR 46/2017
223. julij 2017 1.039,55 EUR 54/2017
224. avgust 2017 1.051,73 EUR 63/2017
225. september 2017 1.047,14 EUR 69/2017
226. oktober 2017 1.056,47 EUR 79/2017
227. november 2017 1.151,76 EUR 5/2018
228. december 2017 1.129,76 EUR 15/2018
229. januar 2018 1.077,73 EUR 21/2018
230. februar 2018 1.066,33 EUR 30/2018
231. marec 2018 1.083,00 EUR 36/2018
-6-
232. april 2018 1.078,95 EUR 44/2018

233. maj 2018 1.077,77 EUR 52/2018
234. junij 2018 1.073,47 EUR 58/2018
235. julij 2018 1.071,76 EUR 64/2018
2) Sodišče EU je 4. oktobra 2018 objavilo sodbo št. C-416/17 v zadevi Evropska komisija
proti Francoski republiki (http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?
text=&docid=206426&pageIndex=0&doclang=sl&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=1963038),
v kateri se je
v 2. točki izreka SEU opredelilo do dolžnosti držav članic glede obveznosti vložitve predloga
za sprejetje predhodne odločbe po tretjem odstavku 267. člena PDEU.
Na ta del izreka se nanašajo točke 100 do 114 obrazložitve sodbe.
3) Evropsko sodišče za človekove pravice (Sodišče) je v pritožbeni zadevi Vizgirda proti

Sloveniji, št. 59868/08, 28. 8. 2018 izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da je bila pritožni-
ku Danasu Vizgirdi, državljanu Litve, kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega in
tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin
(Konvencija), in mu prisodilo pravično zadoščenje iz naslova nepremoženjske škode v
znesku 6.400 EUR ter povračilo stroškov postopka pred Sodiščem v znesku 2.500 EUR.
Ugotovljena kršitev se nanaša na kazenski postopek, ki se je vodil zoper pritožnika in šest

drugih oseb, ki so vsi razen enega, ki je Belorus, Litovci, pred Okrožnim sodiščem v Kranju
pod opr. št. K 91/2002. Pritožnik je bil v tem postopku spoznan za krivega kaznivega dejanja
ropa po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (v na-
daljevanju KZ) ter kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ. Izrečeni
sta mu bili kazen 8 let in 4 mesece zapora ter stranska kazen izgon tujca iz države za dobo 10
let. Kaznivi dejanji, za kateri je bil pritožnik obsojen, se nanašata na 13. 3. 2002 izveden rop
ekspoziture Gorenjske banke v Radovljici.
Sodišče je zaključilo, da je bila pravica do poštenega sojenja pritožniku kršena, ker mu je bilo
v postopku s policijo, v preiskavi in do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka zago-
tovljeno tolmačenje in prevajanje v ruski jezik, pri čemer ni izkazano, da bi bilo pritožnikovo
znanje ruskega jezika zadostno, da bi se lahko s pomočjo tolmačenja in prevajanja v ruski je-
zik učinkovito branil.
Pritožbene navedbe:
Pritožnik je v pritožbi navajal, da bi mu morala biti v postopku s policijo, v preiskavi in v ka-
zenskem postopku omogočena uporaba litovskega jezika, ki je njegov materin jezik, saj bi se
le na ta način lahko učinkovito branil. Trdil je, da je bilo njegovo znanje ruskega jezika bomo,
saj se ruskega jezika ni nikoli učil ali bil z njim v stiku. Posledično ni razumel v ruski jezik
prevedenih dokumentov, saj ne zna brati ruskega jezika. Litovski in ruski jezik sta popolnoma
različna, še zlasti v pisani obliki. Navajal je, da pristojni organi in sodišča niso preverili nje-
govega znanja ruskega jezika, ter da je tekom sojenja večkrat v litovskem jeziku opozoril na
svoje težave pri razumevanju ruskega jezika, česar pa ni nihče zaznal. Navajal je tudi, da ga je
v postopku do pravnomočnosti zadeve zastopal odvetnik po uradni dolžnosti, ki v postopku ni
pravilno uveljavljal njegovih pravic in je tudi sicer komuniciral z njim v ruščini, ter da ob pri-
-7-
držanju ni bil takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti v jeziku, ki ga razume. Pritožnik
je nadalje trdil, da je na glavnih obravnavah tolmačil le en sodni tolmač, kar ni zadoščalo.
Vprašanja Sodišča:
Sodišče je pozvalo Vlado, da se opredeli do sprejemljivosti in utemeljenosti pritožbe, pri tem
pa še zlasti odgovori na vprašanji:
- ali je obvestilo o razlogih za pridržanje pritožnika, ki je bilo pritožniku podano v ruskem je-
ziku, zadostilo zahtevam drugega odstavka 5. člena Konvencije, ter
- ali je bil kazenski postopek zoper pritožnika v skladu s prvim odstavkom 6. člena v povezavi
s točkama a) in e) tretjega odstavka 6. člena Konvencije; še zlasti ali je pritožnikovo znanje
ruskega jezika, ki ni njegov materin jezik, slednjemu omogočilo razumeti obvestilo o naravi
in razlogih obtožbe zoper njega in učinkovito sodelovanje v postopku.
Relevantno pravo
Drugi odstavek 5. člena Konvencije določa, d a je treba ob odvzemu prostosti vsakogar takoj
poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo. Po določbah
Konvencije, na katere se sklicuje drugo vprašanje Sodišča, pa ima vsakdo, kdor je obdolžen
kaznivega dejanja, pravico, da ga takoj in podrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, o bistvu
in vzrokih obtožbe, ki ga bremeni in da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne
govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem.
Pravici iz določb Konvencije, na katere se sklicujeta vprašanji Sodišča, sta v domačem prav-
nem redu zapisani v 19. in 62. členu Ustave, zakonski okvir, v katerem se uresničujeta pa sta
4. in 8. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP).
Ustava določa, da mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, v materinem jeziku ali v jezi-
ku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti (19. člen), ter da ima vsakdo
pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in dru-
gimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi
zakon (62. člen).
ZKP je v besedilu, kot je veljalo v relevantnem obdobju, določal:
- da mora biti oseba, ki ji je vzeta prostost, v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj
obveščena o razlogih za odvzem prostosti, da ni dolžna ničesar izjaviti, da ima pravico do ta-
kojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere in daje pristojni organ na njeno
zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje (prvi odstavek 4. člena); ter
- da imajo stranke, priče in drugi udeleženci v postopku pravico uporabljati pri preiskovalnih
in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik, pri čemer je treba, če sodno deja-
nje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, zagotoviti ustno prevajanje tistega,
kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva; navedene
osebe je treba poučiti o pravici do prevajanja in v zapisnik zapisati, da so bile poučene in kaj
so izjavile; ter da prevaja sodni tolmač (8. člen).
-8-
Relevantna sodna praksa Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS
Vrhovno in Ustavno sodišče razlagata pravni standard »svoj jezik« kot jezik, ki ga obdolženec
uporablja v postopku, pri čemer je to praviloma materin jezik oziroma jezik naroda, ki mu pri-
pada, ali uradni jezik države, katere državljan je, ni pa to nujno; tako lahko obdolženec v
postopku uporablja določen jezik, ker ima primemo znanje, da se v tem jeziku ustno sporazu-
meva (glej npr. I Ips -386/2007,1 Ips 242/2007, Up-599/04, U p-1023/06).
Postopek pred Sodiščem:
V postopku pred Sodiščem je Vlada uspela z ugovorom neizčrpanja notranjih pravnih sredstev
(prvi odstavek 35. člena Konvencije) glede pritožnikovih navedb, da ob pridržanju ni bil takoj
seznanjen z razlogi za pridržanje v jeziku, ki ga razume. Posledično je Sodišče štelo, da je pri-
tožba v delu, v katerem se je nanašala na zatrjevano kršitev pravice do svobode in varnosti iz
drugega odstavka 5. člena Konvencije, nesprejemljiva za obravnavo. Z enakim ugovorom je
Vlada uspela tudi glede navedbe o nezadostnem številu sodnih tolmačev kot enem od ra-
zlogov kršitve pravice do poštenega sojenja iz prvega in točk a) in e) tretjega odstavka 6. čle-
na Konvencije in je bila pritožba nesprejemljiva za obravnavo tudi v tem delu. Ostale ugovore
Vlade glede sprejemljivosti in utemeljenosti pritožbe je Sodišče zavrnilo.
V zvezi s pritožnikovimi zahtevki za pravično zadoščenje je Sodišče sledilo ugovoru Vlade o

neutemeljenosti zahtevka iz naslova premoženjske škode v znesku 31.840 EUR in slednjega v
celoti zavrnilo, ter v delu tudi ugovorom glede zahtevkov za pravično zadoščenje iz naslova
nepremoženjske škode in za povračilo stroškov postopka pred Sodiščem. Namesto zahtevanih
15.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode je Sodišče pritožniku prisodilo 6.400 EUR, na-
mesto zahtevanih 6.250 EUR iz naslova povračila stroškov postopka pa je pritožniku prisodilo
2.500 EUR.
V skladu z dejanskim stanjem, kot izhaja iz sodnega spisa, je Vlada v postopku pred So-
diščem dokazovala, da je bilo pritožnikovo znanje ruskega jezika takšno, da je zadostilo sta-
ndardu jezika iz določb Konvencije, na katere se sklicuje Sodišče v svojih vprašanjih, prav
tako pa tudi standardu jezika iz tretjega odstavka 19. člena Ustave RS, oziroma iz prvega od-
stavka 8. člena ZKP. Takšno stališče sta zavzeli tudi Vrhovno in Ustavno sodišče, ko sta od-
ločali o pritožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti in ustavni pritožbi (sodba I Ips 232/2005 z
dne 26. 1. 2006 in odločba U p-1023/06 z dne 3. 7. 2008).
Relevantno dejansko stanje
V postopku s policijo, v preiskavi in do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka je

bilo pritožniku in ostalim obdolžencem zagotovljeno tolmačenje ustnih navedb in prevajanje
listin v ruski jezik. Tolmačila in prevajala je sodna tolmačka za ruski jezik ga. Alla Gorše,
univ. dipl. filolog in profesor za ruski jezik in književnost, na zaslišanju v preiskavi ter na
glavnih obravnavah pa izmenično še sodna tolmača za ruski jezik g. Jure Merzel in g. Alexei
Douiounov.
Tolmačenje in prevajanje v ruski jezik je bilo zagotovljeno vse od prvega stika pritožnika in
ostalih obdolžencev s policijo, vendar pa iz listin iz postopka s policijo ter iz sodnega spisa ni
razvidno, na kakšni podlagi je bila sprejeta odločitev, da se zagotovi tolmačenje in prevajanje
-9-
prav v ruski jezik. Iz sodnega spisa tudi ne izhaja, da bi sodišče poučilo pritožnika in ostale
obdolžence o pravici, da pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi
uporabljajo svoj jezik, ter da se jim v ta jezik zagotovi tudi prevajanje listin in drugega pisne -
ga dokaznega gradiva (glej 8. člen ZKP).
Pritožnika je do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka zastopal zagovornik Danijel

Vehar, ki ga je sodišče 15. 3. 2002, pred pritožnikovim zaslišanjem pred preiskovalnim sodni-
kom (priporni narok), postavilo po uradni dolžnosti. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper
pravnomočno kazensko sodbo in ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča je pri-
tožnik vložil sam, prvo v litovskem jeziku (sodišče je zagotovilo njen slovenski prevod), dru-
go pa v slovenskem jeziku.
Iz sodnega spisa izhaja, da v predkazenskem postopku in vse do pravnomočnega zaključka

kazenskega postopka, pritožnik in njegov zagovornik nista ne ustno ne pisno podala nobene
pripombe glede uporabe ruskega jezika, prav tako nista zahtevala, da bi se tolmačilo in preva-
jalo v kakšen drug jezik. Pritožnik je postopek preko tolmačenja in prevajanja v ruski jezik
aktivno spremljal in v njem aktivno sodeloval. Pritožnik in njegov zagovornik sta ves čas
postopka medsebojno komunicirala s pomočjo tolmačenja v ruski jezik, pri čemer ni nobeden
od njiju nikoli kakorkoli nakazal, da naj bi bila njuna komunikacija iz tega razloga otežena.
Obseg in vsebina pritožnikovih izjav, navedb in vprašanj v postopku s policijo, na pripornem

naroku, v preiskavi in v kazenskem postopku, ki so bile vse smiselne in v skladu s kontekstom
obravnavanih vsebin - kar vse je Vlada v postopku pred Sodiščem izčrpno predstavila in izka-
zala z listinami - izkazujeta pritožnikovo razumevanje tega, kar se je navajalo, kot tudi pri-
tožnikovo govorno znanje ruskega jezika. Iz sodnega spisa je razvidno, da je imel pritožnik le
en zaplet v zvezi s tolmačenjem, tj. tekom zasliševanja ene od prič na drugem naroku za glav-
no obravnavo, ki pa je bil takoj odpravljen. V ruskem jeziku so komunicirali s sodiščem tudi
vsi ostali obdolženci, ki so, skupaj s pritožnikom, takoj po opravljenem pripornem naroku od
sodišča zahtevali, da jim zagotovi prevode zapisnikov o zaslišanju prič v ruski jezik.
Iz pritožnikovih ravnanj tekom kazenskega postopka nadalje izhaja, da je ruski jezik tudi bral.
V svojem zagovoru na prvi glavni obravnavi seje skliceval na podatke, ki jih je, kot je nave-
del, povzel iz spisa. Na tej in naslednji glavni obravnavi je opozoril na določene izpovedbe
prič, ki so bile v tisti fazi postopka zaslišane le v preiskavi, pritožnik pa na njihovem zasliša-
nju ni bil navzoč. V skladu s tem se je lahko seznanil z vsebino njihovih izpovedb le iz zapi-
snikov o njihovem zaslišanju, ki so mu bili vročeni tudi v ruskem prevodu.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje seje, poleg zagovornika, pritožil tudi pritožnik. V pritožbi,
napisani z roko v slovenskem jeziku, je na petih straneh obrazloženo nasprotoval več dejan-
skim ugotovitvam in zaključkom sodišča, se pri tem skliceval na odgovore prič na vprašanja,
ki jim jih je zastavil na glavnih obravnavah, opozoril na svoje osebne okoliščine in razmere v
Litvi, apeliral na sodišče, da naj ga obsodi le za tisto, kar je kriv, priznal, da je za nameravani
rop vedel in obžaloval, da ga ni naznanil.
Da je pritožnik govoril ruski jezik izhaja nadalje iz izpovedb dveh od soobdolžencev. A.V., s
katerim skupaj je pritožnik pripotoval v Slovenijo, je izpovedal, d a je k njima s pritožnikom,
ko sta bila v enem od lokalov v Ljubljani, kamor sta šla jest in se pogovarjala rusko, pristopil
- 10 -
soobdolženi L.K. ravno iz razloga, ker sta govorila rusko. Navedeni dogodek - ki ga pritožnik
ni nikoli zanikal - je tekom kazenskega postopka potrdil tudi L.K.
V zvezi s pritožnikovo navedbo, da z ruskim jezikom ni bil nikoli v stiku, je Vlada izpostavi-
la, da je bila Litva do razglasitve neodvisnosti (11. 3. 1990) del Sovjetske zveze, v kateri je
bila ruščina splošni sporazumevalni jezik, s statusom uradnega jezika na celem območju drža-
ve.
Posledično je tudi v Litvi, vse do razglasitve njene samostojnosti, imel ruski jezik status ura-
dnega jezika in je bil v splošni rabi. Ruski jezik seje v okviru obveznega šolanja v litovskih
šolah poučeval kot uradni jezik Litve in ne kot tuj jezik. Znanje ruskega jezika v Litvi torej ni
bilo nekaj neobičajnega, saj se gaje vse do leta 1990 v okviru obveznega šolanja učil vsak
otrok (utemeljeno je sklepati, da tudi v letu 1980 rojeni pritožnik).
Navedbe v zvezi z uporabo ruskega jezika je pritožnik prvič podal šele v zahtevi za varstvo
zakonitosti, ki jo je v litovskem jeziku napisal sam, navedbo, da je tekom sojenja večkrat v li-
tovskem jeziku neuspešno opozoril na svoje težave pri razumevanju ruskega jezika, pa je
podal prvič šele v ustavni pritožbi. Sodišče je ugovor Vlade o neizčrpanju notranjih pravnih
sredstev glede teh navedb obravnavalo skupaj z utemeljenostjo pritožbe.
Presoja Sodišča
Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na svojo sodno prakso, po kateri morajo pristojne domače
oblasti in sodišča v primerih, ko oseba, proti kateri se vodi postopek, ne govori jezika postop-
ka, posvetiti posebno pozornost ugotovitvi njenih potreb po tolmačenju in ji, za namen pošte-
nega sojenja v smislu določb 6. člena Konvencije, zagotoviti tolmača v skladu z njenimi po-
trebami (Brozicek proti Italiji, št. 10964/84, § 41, sodba z dne 19. decembra 1989; Cuscani
proti Združenemu kraljestvu, št. 32771/96, § 38, sodba z dne 24. septembra 2002; Amer proti
Turčiji, št. 25720/02, § 83, sodba z dne 13. januarja 2009). Navedena dolžnost pristojnih do-
mačih oblasti in sodišč ni omejena le na situacije, v katerih obdolženec, ki je tujec, izrecno
zahteva tolmačenje, temveč vedno, kadar so podani razlogi za sum, da obdolženec nima zado-
stnega znanja jezika postopka. Takšna situacija je po stališču Sodišča podana, kadar obdolže-
nec nima narodnosti države in prebivališča v državi, v kateri se vodi postopek, ter takrat, ko je
za tolmačenje predviden tretji jezik. Kot poudarja Sodišče, mora biti v takšnih okoliščinah
sposobnost obdolženca komunicirati v tretjem jeziku preverjena pred odločitvijo o uporabi
tega jezika (§§ 80 -81 sodbe).
V luči zagotovitve poštenega sojenja Sodišče opozarja glede pomembnosti ugotovitve obdo-
lženčevih potreb po tolmačenju tudi na Direktivo 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sve-
ta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih ter Di-
rektivo 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do ob-
veščenosti v kazenskem postopku (obe sta bili v domači pravni red preneseni z Zakonom o
spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku. Uradni list RS, št. 87/2014;
ZKPM).
V tej zvezi Sodišče izpostavlja, da sta direktivi, z namenom uresničevanja pravic iz 6. člena
Konvencije in 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zavezali države članice
Unije k vzpostavitvi postopka oziroma mehanizma za ugotovitev ali osumljeni oziroma obdo-
- 11 -
lženi1 govori in razume jezik kazenskega postopka in ali potrebuje pomoč tolmača (§82 sod-
be).
Sodišče nadalje opozarja, da je pri ugotavljanju obdolženčevih potreb po tolmačenju vitalnega

pomena njegovo jezikovno znanje. K temu dodaja, da dejstvo, da ima obdolženec osnovno
znanje jezika postopka ali, kot je lahko primer, tretjega jezika, v katerega je omogočeno tol-
mačenje, samo po sebi ne bi smelo onemogočiti obdolžencu, da uživa koristi tolmačenja v je-
zik, ki ga razume zadosti dobro, da se lahko z njim v polni meri brani. Slednje izhaja iz zahte-
ve, da je obdolženec obveščen o obtožbah proti sebi v jeziku, ki »ga razume«, ter iz zahteve,
da se mu omogoči tolmačenje s pomočjo katerega se bo seznanil z zadevo proti njemu in se
tudi lahko branil. Oziroma, kot pravi 22. uvodna izjava Direktive 2010/64/EU, tolmačenje in
prevajanje mora biti zagotovljeno v materinem jeziku obdolžencev ali v katerem koli drugem
jeziku, ki ga govorijo ali razumejo, da se jim omogoči v polni meri uveljavljati svojo pravico
do obrambe in se jim zagotovi pošteno sojenje (§ 83 sodbe).
Upoštevajoč široko diskrecijo držav pogodbenic pri izbiri sredstev za uskladitev svojih prav-
nih sistemov z zahtevami 6. člena Konvencije Sodišče izpostavlja, da ni njegova naloga
podrobno opredeliti ukrepe, ki naj bi jih domače oblasti sprejele z namenom ugotovitve jezi-
kovnih znanj obdolženca, ki nima zadostnega znanja jezika postopka, in je izbira ustreznega
načina preizkusa, ali obdolženci govorijo in razumejo jezik kazenskega postopka in ali potre-
bujejo pomoč tolmača, prepuščena državam članicam (§ 84 sodbe).
S sklicevanjem na svojo sodno prakso (glej, mutatis mutandis, Martin proti Estoniji, št.
35985/09, § 90, 30. maj 2013) Sodišče opozarja na pomembnost tega, da se, v izogib morebi-
tnim kasnejšim dvomom v postopku iz tega naslova, v zapisnik vpiše vsak postopek in spreje-
te odločitve v zvezi s preverbo jezikovnega znanja obdolženca, prav tako pouk o pravici do
tolmača in sodelovanje tolmača, kot npr. tolmačenje ustnih navedb ali ustnega povzemanja
vsebine dokumentov (§ 85 sodbe).
Kot že v zvezi z drugimi temeljnimi pravicami obrambe (pravica do zagovornika, pravica do

molka, privilegij zoper samoobtožbo). Sodišče tudi v zvezi s pravico do tolmača opozarja, da
je pravica lahko praktična in učinkovita le, če se je obdolženec zaveda. Slednje pomeni, da
mora biti v jeziku, ki ga razume, s pravico do tolmača seznanjen, ko je »obtožen kaznivega
dejanja« (glej Ibrahim in drugi proti Združenemu kraljestvu [VS], št. 50541/08 in 3 druge, §
227, ESČP 2016) (§§ 86-87). To implicitno izhaja iz standarda »zavestne in premišljene odpo-
vedi« {»knowing and intelligent waiver« standard), ki ga Sodišče uporablja za vsako dozdev-
no odpoved navedenim pravicam (glej, mutatis mutandis. Dvorski proti Hrvaški [VS], št.
25703/11, § 101, ESČP, 2015, in Ibrahim in drugi, citirano zgoraj, § 272) (§ 86 sodbe).
Navedeni standard zahteva, da mora biti odpoved pravici prostovoljna in nedvoumna ter dana
ob popolnem zavedanju o njenih posledicah, s katerimi se oseba seznani na podlagi pravnega
svetovanja o takih posledicah ali kako drugače, oseba mora tudi biti sposobna razumeti posle-
dice.
V skladu z navedenimi stališči Sodišče ni sprejelo argumentov Vlade, daje pritožnikovo zna-
nje ruskega jezika zadostilo standardu »jezika, ki ga razume« v smislu določb Konvencije.
- 12 -
Sodišče izpostavlja, da so se pristojne domače oblasti in sodišča jasno zavedali, da pritožnik

ne govori jezika kazenskega postopka in mu vseskozi zagotavljali tolmačenje v ruski jezik. Iz-
postavlja tudi, da v sodnem spisu ni moč najti indikacij, da je bil pritožnik kdaj vprašan, ali
razume tolmačenje in pisne prevode v ruski jezik zadosti dobro, da bi se v tem jeziku lahko
učinkovito branil, kot tudi, da Vlada ni pojasnila razlogov, ki so pristojne domače oblasti vo-
dile k izbiri tolmačenja prav v ruski jezik.
Pri presoji, ali so podane kakšne druge jasne indikacije o pritožnikovem znanju ruskega jezi-
ka. Sodišče ugotavlja, da ne obstajajo audio posnetki zaslišanj pritožnika v preiskavi in na
glavni obravnavi, in da Vlada o tem ni predložila kakšnih drugih dokazov (op.: Sodišču so bili
predloženi vsi zapisniki iz preiskave in kazenskega postopka, prav tako vse pritožnikove pisne
vloge in druga pisanja). Glede na izostanek preverbe pritožnikovega znanja ruskega jezika So-
dišče nadalje zaključuje, da je pritožnikovo pomanjkljivo sodelovanje v postopku s policijo in
na zaslišanju v preiskavi mogoče, vsaj v delu, razumeti kot posledico pritožnikovih težav pri
izražanju in spremljanju postopku v ruskem jeziku, kot tudi, da pritožnikovih dokaj skopih na-
vedb tekom obravnave ni mogoče šteti kot zadosten dokaz za to, da se je v ruskem jeziku lah-
ko učinkovito branil.
V zvezi z ugotovitvijo Ustavnega sodišča, da je pritožnik uspešno komuniciral s svojim zago-

vornikom. Sodišče pravi, da je Ustavno sodišče ni podprlo z dejstvi, ampak temelji bolj na z
zagovornikom.
Sodišče na koncu zaključuje, da čeprav izgleda, da je pritožnik govoril in razumel nekaj ru-
sko, česar tudi ni zanikal, pa nivo izkazanega znanja ne zadošča za ugotovitev, da je bilo nje-
govo znanje ruskega jezika zadostno za zagotovitev poštenega sojenja.
Sodišče, ki je odločalo v senatu sedmih sodnikov, odločitve ni sprejelo soglasno. Sodnika Ga-
briele Kucsko-Stadlmayer in Marko Bošnjak sta podala k sodbi odklonilno ločeno mnenje.
Sodba bo postala dokončna pod pogoji iz 44. člena Konvencije. Sodba v angleškem jezi-
ku je dostopna na spletni strani Sodišča
http://hudoc.echr.coe.int/sites/eng/Pages/search.aspx# .
Slovenski prevod sodbe bo objavljen na spletni strani Državnega odvetništva

http://www.dodv-rs.si/zakonodaja-indokumenti/odlocitve-evropskega-sodisca-za-
clovekove-pravice/.
3) Oddelek za spremljanje sodne prakse vas obvešča, da je sodba ESČP (v angleškem je-
ziku) v zadevi Produkcija Plus storitveno podjetje, d. o. o., proti Sloveniji, dostopna na
povezavi:
http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-187199
- 13 -
II. OBVESTILA SODIŠČEM
1) Ob stoletnici vrhovnega sodstva na Slovenskem Vrhovno sodišče Republike Slovenije

organizira slovesnost, ki se bo pričela 13. novembra 2018 z ogledom razstave v sodni palači
na Tavčarjevi 9 v Ljubljani „Zakladnica znanja v sodni palači“ in nagovorom vodje Centralne
pravosodne knjižnice mag. Marjete Oven. Osrednja slovesnost bo 14. novembra 2018 v Uni-
onski dvorani, Grand hotela Union v Ljubljani. Povabljeni so predsedniki vrhovnih sodišč Re-
publike Avstrije, Republike Madžarske in Republike Hrvaške, sodnika Sodišča Evropske Uni-
je in Splošnega sodišča Evropske Unije, predsednica Ustavnega sodišča Republike Slovenije
ter predstavniki najvišjih državnih organov Republike Slovenije na čelu s predsednikom repu-
blike. Uradna otvoritev konference se bo pričela s pozdravom in govorom predsednika Vrhov-
nega sodišča Republike Slovenije mag. Damijana Florjančiča ter govorom predsednika Repu-
blike Slovenije Boruta Pahorja. V nadaljevanju bodo sledili referati predsednice Vrhovnega
sodišča Avstrije dr. Elisabeth Lovrek z naslovom „Avstrijski sodni sistem v luči prehoda iz av-
stroogrske ureditve“ in prof. dr. Marka Ilešiča, sodnika Sodišča Evropske Unije z naslovom
„Pomen sodišča EU za delovanje sodstva v državah članicah Evropske Unije“. V popoldan-
skem delu pa bo potekal simpozij - „Mejniki vrhovnega sodišča v preteklosti in izzivi v priho-
dnosti“, ki ga bo vodil moderator – Vlado Balažic, vrhovni sodnik – svetnik. V okviru simpo-
zija bodo sodelovali: izr. prof. dr. Katja Škrubej in izr. prof. dr. Jelka Melik s temo „Zgodovi-
nski pomen vzpostavitve vrhovnega sodstva na slovenskem“, prof. dr. Peter Jambrek s temo
„Slovensko sodstvo kot element slovenske državnosti“, doc. dr. Jadranka Sovdat s temo
„Ustavno sodišče Republike Slovenije in slovensko sodstvo“, dr. Peter Darak, predsednik Vr-
hovnega sodišča Madžarske s temo „Madžarsko sodstvo nekoč in danes“, Đuro Sessa, predse-
dnik Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške s temo „Hrvaško sodstvo nekoč in danes“ in Miro
Prek, sodnik Splošnega sodišča Evropske Unije s temo Slovensko sodstvo v Evropski Uniji“.
Slovesni dogodek bo obogaten tudi z glasbenimi vložki v izvedbi Slovenskega okteta.
2) Centralna pravosodna knjižnica v letu 2018 praznuje pomemben jubilej – stoletnico

svojega delovanja. Pomembnost knjižnice za delovanje sodišč in pravosodnih organov prika-
zuje že mnenje pobudnika ustanovitve knjižnice, Ivana Kavčnika, prvega predsednika teda-
njega najvišjega slovenskega sodišča, ki je menil, da bo »pravna znanost dosegla svoj vrhunec
le v primeru, da bodo imeli sodniki in ostali pravniki na razpolago tudi dobro založeno
knjižnico«.
V knjižnici še danes do knjig in knjižnice same vlada posebna ljubezen, ki je vgrajena prav v
temelje knjižnice. Te temelje so postavili posamezniki, ki so s svojimi prizadevanji skozi zgo-
dovino knjižnice pustili poseben pečat, tako v knjižničarski kot v pravni stroki. Knjižnica je
bila in ostaja služba, ki je v okviru najvišjega sodišča odprta in dostopna ne le zaposlenim v
matični organizaciji, temveč tudi vsem, ki jo potrebujejo, tako strokovni, kot tudi laični jav-
nosti. Poslanstvo knjižnice tako tudi po stotih letih delovanja ostaja enako, biti središče znanja
in eden od dejavnikov, ki doda vrednost pravnemu znanstvenemu delu in vpliva na kakovost
dela v sodstvu.
- 14 -
Celotna zgodovina delovanja knjižnice je podrobno opisana v knjigi Zakladnica znanja v so-
dni palači, ki je izšla ob tej priložnosti. Visoki jubilej bomo v knjižnici obeležili z razstavo
starejših pravnih knjig iz 16., 17. in 18. stoletja. Razstavljene knjige obravnavajo različna
področja prava, vse od Bamberškega kazenskega zakonika, recepcije rimskega prava v Gode-
froyevem civilnem zakoniku, nove izdaje cerkvenega zakonika Papeža Gregorja XIII. idr.
Razstava bo na ogled na Vrhovnem sodišču RS v razpravni dvorani, sobi št. 222, od 5.

do 16. novembra. Voden ogled po razstavi bo organiziran 8. novembra ob 15. uri.
3) V okviru projekta Postopkovna pravičnost je Služba za razvoj sodne uprave na Vr-

hovnem sodišču (SRSU) pripravila informativna gradiva o sodstvu in sodnih postopkih.
25. 10. 2018, na evropski dan pravosodja, je zaživela nova spletna stran nasodiscu.si, na pilo-
tnih sodiščih v Kopru in Ljubljani pa so že na voljo tiskane brošure o sodstvu in sodnih
postopkih. Gre za podajanje splošnih informacij o delovanju sodišča in sodnih postopkih, ki
ne pomenijo pravnega svetovanja, temveč so namenjene temu, da bi stranke postopka in jav-
nost lažje razumeli delovanje sodišč. Po začetnem testnem obdobju bodo predvidoma v prvi
polovici prihodnjega leta brošure natisnjene za vsa sodišča v državi.
Vrhovno sodišče in slovensko sodstvo že več let posebno pozornost posvečata izboljšanju ka-
kovosti sodstva. Po desetletjih ukvarjanja predvsem z zmanjševanjem števila nerešenih zadev
in skrajševanjem časov reševanja so sedaj v ospredje postavljene tudi sodniške veščine, pre-
nos znanj in izobraževanje sodnega osebja, posebno mesto pa sta dobila tudi merjenje in izbo-
ljševanje zadovoljstva strank.
Z namenom izboljšati storitve sodišč in posledično dvigniti stopnjo zaupanja v sodstvo je bil
zasnovan načrt za izboljšanje stanja s tremi ključnimi področji za izboljšave: (1) komunicira-
nje – kako izboljšati komuniciranje s strankami in ostalimi ključnimi deležniki ter znotraj so-
dišč, (2) infrastruktura in oprema – kako ju izboljšati za učinkovitejše delo zaposlenih in bo-
ljšo izkušnjo strank ter (3) ljudje in procesi – kako izboljšati procese in izobraziti zaposlene za
učinkovitejše delo s strankami. Pripravljeni so že prvi izdelki, ki so nastali v projektu, ki je fi-
nanciran iz evropskih sredstev: spletno mesto nasodiscu.si za stranke in ostale javnosti, ani-
maciji s poenostavljeno razlago vloge priče in slovenskega sodnega sistema, tiskane brošure z
razlago najpogostejših sodnih postopkov, zemljevid sodnih stavb v Ljubljani, priročnik za pre-
novo sodnih pisanj in obrazcev, priročnik za označevanje sodnih prostorov in poti do njih ter
priročnik za kontrolo uspešnosti aktivnosti. Pri projektu so sodelovali ključni deležniki sodne-
ga sistema: sodniki, predstavniki sodnega osebja, odvetniki, državni odvetniki, državni tožilci,
notarji, izvedenci, stečajni upravitelji, tolmači, predstavniki medijev ter stranke na sodiščih in
splošna javnost.
Bistveno pri projektu Postopkovna pravičnost je, kako sodni sistem približati strankam na so-
diščih in splošni javnosti, da se bodo ljudje počutili slišani, spoštovani, obravnavani nevtralno
in jim bo sistem vzbujal zaupanje, kar bo posledično vplivalo tudi na dvig splošnega zaupanja
v slovensko sodstvo.
SRSU vljudno vabi k ogledu spletnega mesta, saj se zaveda, da so lahko določene vsebine po-
manjkljive in zato tudi vas poziva, da jim na podlagi lastnih izkušenj in znanja predlagate do-
polnitve oz. sporočite pripombe na elektronski naslov srsu.vsrs@sodisce.si.
- 15 -
4) Probacijske enote Uprave za probacijo, ki je začela z delovanjem 1. aprila letos, Mini-

strstvo za pravosodje opozarjajo na težave, ki jih imajo z napotovanjem tujcev brez
stalnega bivališča v RS k izvajalcem sankcij dela v splošno korist, ker so te osebe brez
osnovnega zdravstvenega zavarovanja in si ga tudi ne morejo urediti, zato jih izvajalci
sankcij ne želijo vključiti v delo v splošno korist, saj bi v primeru poškodbe pri delu in
poklicne bolezni nastale težave z zdravljenjem. V zvezi s tem so se za pojasnilo obrnili na
Ministrstvo za zdravje, kjer smo dobili naslednje pojasnilo:
»Obvezno zdravstveno zavarovanje je zakonsko zavarovanje, torej nastane in preneha na pod-

lagi zakona. Kdo je zavarovana oseba v sistemu zdravstvenega zavarovanja je opredeljeno v
15. in 20. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS,
št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 – ZUPJS,
87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C,
111/13 – ZMEPIZ-1, 95/14 – ZUJF-C, 47/15 – ZZSDT, 61/17 – ZUPŠ in 64/17 – ZZDej-K; v
nadaljevanju: ZZVZZ). Težava nastane, kadar organ, ki zahteva izvrševanje dela v splošno
korist, takšno sankcijo naloži tujcu brez stalnega prebivališča v RS. Glede na to, da gre za tuj-
ce, za katere ZZVZZ določa, da se na podlagi navedenega zakona zavarujejo le tujci, ki se iz-
obražujejo ali izpopolnjujejo v RS in niso zavarovani iz drugega naslova in tujci, ki imajo
dovoljenje za stalno prebivanje, ki jim je po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih
sredstev priznana pravica do plačila prispevka za obvezno zavarovanj, zavarovanje zgoraj na-
vedenih tujcev v skladu z ZZVZZ, ni mogoče.«
III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA
KAZENSKO PODROČJE
1) I Ips 3324/2015
Način izvrševanja pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS in ustavnega jamstva do

sojenja v navzočnosti kot posebnega elementa pravice iz 22. člena Ustave RS, je v
skrajšanem postopku urejen drugače. Možnost stranke, da je udeležena v pritožbenem
postopku in je kot takšna subjekt postopka, se zagotavlja v pretežni meri skozi pisne vlo-
ge. Pritožbeni postopek v okviru skrajšanega postopka je tako usten le, kolikor je nav-
zočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na poudar-
- 16 -
jeno pisnost pritožbenega postopka, mora obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje,
prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve.
Zakonodajalec je z zakonskim določilom 445. člena ZKP dopustil, da pritožbeno sodišče

opravi sejo senata brez navzočnosti obtoženca in s tem poseže v ustavno pravico do soje-
nja v navzočnosti. Vendar mora presoja pritožbenega sodišča o dopustnosti tovrstnega
posega temeljiti na prepričljivih razlogih. Na ta način se kljub morebitni nenavzočnosti
obrambe na seji pritožbenega sodišča zagotovi spoštovanje temeljne pravice iz 22. člena
Ustave RS. Argumentacija sodišča namreč preprečuje arbitrarno odločanje o udeležbi
obrambe na seji, hkrati pa omogoča stranki, da se seznani z razlogi, na katerih je teme-
ljila presoja pritožbenega sodišča.
Iz obrazložitve:
A.
1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 2. 2016 obsojenca spoznalo za krivega
poskusa kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena
Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter v zvezi s 34. členom KZ-1 in mu izreklo ka-
zen šestih mesecev zapora. Obsojenca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o ka-
zenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1.
do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je obsojenčevo pritožbo
zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenca oprostilo plači-
la sodne takse.
2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti za-
radi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke pr-
vega odstavka 371. člena ZKP in iz drugega odstavka 371. člena, zaradi kršitve določb Ustave
RS ter šestega člena Evropske konvecije o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svobo-
ščin (v nadaljevanju EKČP). V zahtevi uvodoma uveljavlja kršitev pravice do poštenega soje-
nja, ker obsojenca Višje sodišče v Ljubljani, kljub njegovi izrecni zahtevi, ni obvestilo o seji
pritožbenega senata. Prvostopenjskemu sodišču očita tudi kršitev določb postopka iz drugega
odstavka 371. člena ZKP, zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje večjega števila
prič. Nadalje zagovornik izraža mnenje, da je bila prvostopenjska sodnica pristranska in s tem
uveljavlja kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s 6. točko prvega odstavka
39. člena ZKP. Nenazadnje obema izpodbijanima sodbama očita tudi kršitev kazenskega za-
kona, saj je po njegovem mnenju šlo za izterjavo dolga, priznanega s sodno odločbo, kar po-
meni, da očitano ravnanje ne ustreza zakonskim znakom samovoljnosti po četrtem v zvezi z
drugim odstavkom 310. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani
sodbi in obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter za-
devo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar v odgovoru z dne 18. 4. 2017, podanem na pod-
lagi 423. člena ZKP, navaja, da pritožbeno sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti in 6. čle-
na EKČP, s tem, ko obsojenca ni vabilo na sejo senata pritožbenega sodišča. Poudarja, da ob-
sojenec v pritožbi ni navedel okoliščin, ki bi utemeljevale koristnost njegove navzočnosti na
seji senata, oziroma okoliščin, ki bi pripomogle k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. Do-
daja, da za skrajšani postopek velja določba 445. člena ZKP, glede katerega je Ustavno so-
- 17 -
dišče v odločbi št. U-I-426/02, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003, že presodilo, da je skladen z
Ustavo. Ocenjuje tudi, da sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo obsojenčeve
pravice do obrambe. Meni tudi, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona ni podana in glede na
navedeno predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.
4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zago-
vorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.
B-1.
5. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti
zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravno-
močno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazen-
skega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb ka-
zenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.
B-2.
6. Zagovornik navaja, da je obsojenec v pritožbi zahteval, da ga višje sodišče obvesti o seji se-
nata. Pritožbeno sodišče ga o seji, kljub njegovi izrecni zahtevi, ni obvestilo. Zagovornik oce-
njuje, da je pritožbeno sodišče pri tem sicer ravnalo skladno z določilom 445. člena ZKP, ven-
dar meni, da že ureditev 445. člena ZKP sama po sebi omogoča samovoljno odločanje glede
izvedbe seje pritožbenega senata v nenavzočnosti. Poudarja še, da izvedba pritožbene seje v
nenavzočnosti obsojenca, kljub njegovi izrecni zahtevi predstavlja kršitev druge alineje 29.
člena Ustave in 6. člena EKČP. Zagovornik se sklicuje tudi na sodbo Evropskega sodišča za
človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Arps proti Hrvaški z dne 25. 10. 2016. Z
navedeno sodbo je ESČP ugotovilo kršitev 6. člena Konvencije, ker hrvaško pritožbeno so-
dišče v skrajšanem postopku, kljub pritožničini izrecni zahtevi, slednje ni vabilo na sejo pri-
tožbenega senata.
7. Zakonska ureditev pritožbenega postopka in udeležbe strank na sejah pritožbenega sodišča

v kazenskem postopku izvira iz 22. člena (enako varstvo pravic), 25. člena (pravica do prav-
nega sredstva) in 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Pravica do prav-
nega sredstva iz 25. člena Ustave v prvi vrsti zagotavlja vsebinsko oceno pravilnosti prvosto-
penjskih odločitev sodišč in s tem daje posamezniku možnosti, da učinkovito brani svoje
pravne interese.1 Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da je posamezniku
zagotovljena možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter
možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici.
Ustavna določba iz druge alineje 29. člena pa zagotavlja pravico do sojenja v navzočnosti in
je po svoji vsebini specialna v razmerju do pravice iz 22. člena Ustave. V prvi vrsti jamstvu
do enakega varstva pravic na nivoju odločanja o pravnem sredstvu ustreza obveznost sodišča,
da svojo odločitev ustrezno obrazloži in pri tem odgovori na bistvene pritožbene navedbe.
Hkrati pa tudi v pritožbenem postopku posamezniku daje možnost, da se udeležuje postopka,
v katerem se odloča o njegovih pravicah. Omenjena možnost tako izvira iz enakega varstva
pravic, obenem pa je odraz pravice do sojenja v navzočnosti. Slednja pravica že v osnovi ni
absolutna, ampak je v določenih primerih in pod določenimi pogoji vanjo dopustno poseči.
Primer takšnega poseganja v pravico do sojenja v navzočnosti predstavlja zakonska določba
tretjega odstavka 307. člena ZKP, ki pod določenimi pogoji dopušča izvedbo glavne obravna-
ve v nenavzočnosti obdolženca. V tem primeru interes izvedbe kazenskega postopka pretehta
- 18 -
nad posameznikovo pravico do sojenja v navzočnosti, seveda ob upoštevanju ustreznih jam-

stev. Tudi različna zakonska ureditev navzočnosti na seji pritožbenega senata v rednem in
skrajšanem postopku, je posledica relativne narave omenjene pravice. Vendar poseganje v
pravico iz druge alineje 29. člena Ustave, ne sme okrniti temeljnih jamstev iz 22. in 25. člena
Ustave. Prvenstveno to pomeni, da mora odločitev o vsakem posegu v pravico do navzočnosti
temeljiti na razumnih in prepričljivih argumentih, ki morajo biti ustrezno obrazloženi. Odraz
navedene zahteve pa je tudi zakonska ureditev udeležbe na seji pritožbenega senata v skrajša-
nem postopku.
8. Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od za-

konske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec,
glede na določbo 378. člena ZKP, pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da ga obvesti
o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa do-
pušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če
predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev
stvari. Hkrati že zakonska določba 445. člena ZKP, ob upoštevanju besedila 429. člena ZKP,
ki za vprašanja, ki niso izrecno urejena, odkazuje na določbe rednega kazenskega postopka,
ne omogoča smiselne uporabe 378. člena ZKP. V skrajšanem postopku tako predsednik senata
ali senat, v nasprotju z rednim postopku, nista zavezana vabiti strank na sejo, če ocenita, da
njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi stvari.2
9. Način izvrševanja pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave in ustavnega jamstva do sojenja v
navzočnosti, kot posebnega elementa pravice iz 22. člena Ustave, je tako v skrajšanem
postopku urejen drugače. Možnost stranke, da je udeležena v pritožbenem postopka in je kot
takšna subjekt postopka, se zagotavlja v pretežni meri skozi pisne vloge. Pritožbeni postopek
v okviru skrajšanega postopka je tako usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razja-
snitev dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka,
mora obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje
zahteve. Pri tem zakon nalaga obrambi breme, da z navedbo konkretnih razlogov in argumen-
tov pojasni, s čim bo prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem
postopku. Kolikor tehtnejši so razlogi obrambe, bolj je sodišče zavezano, da obdolženca ali
zagovornika obvesti o seji. Sodišče druge stopnje mora v svoji obrazložitvi navesti razloge,
zakaj obrambe, kljub njeni zahtevi ni obvestilo o seji. Obseg in vsebina argumentacije sodišča
pa je seveda odvisna od tega, kako je obramba utemeljila, da se jo obvesti o seji senata. Koli-
kor je podala zgolj vsebinsko prazen predlog po udeležbi na seji senata, bo tudi argumentacija
sodišča manj izčrpna. V primeru vsebinsko prepričljivega razloga pa bo pritožbeno sodišče
moralo bistveno bolj prepričljivo pojasniti, na čem temelji njegova presoja, da udeležba
obramba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj.3
10. Zakonodajalec je z zakonskim določilom 445. člena ZKP tako dopustil, da pritožbeno so-
dišče opravi sejo senata brez navzočnosti obsojenca in s tem poseže v ustavno pravico do so-
jenja v navzočnosti. Vendar mora presoja pritožbenega sodišča o dopustnosti tovrstnega pose-
ga temeljiti na prepričljivih razlogih. Na ta način se kljub morebitni nenavzočnosti obrambe
na seji pritožbenega sodišča, zagotovi spoštovanje temeljne pravice iz 22. člena Ustave. Argu-
mentacija sodišča namreč preprečuje arbitrarno odločanje o udeležbi obrambe na seji, hkrati
pa omogoča stranki, da se seznani z razlogi, na katerih je temeljila presoja pritožbenega so-
dišča.
- 19 -
11. Razlikovanje oziroma drugačen način izvrševanja pravic iz 22. in 25. člena Ustave, ki v
skrajšanem postopku temeljita na poudarjeni pisnosti postopka, izhaja že iz same narave ome-
njenega postopka. Drugačna ureditev nekaterih institutov v skrajšanem postopku izhaja iz na-
čela ekonomičnosti in temelji na izhodišču, da mora biti omenjeni postopek hitrejši. V sumar-
nem postopku se namreč obravnavajo kazniva dejanja, ki jih je glede na višino predpisane ka-
zni, mogoče označiti za sorazmerno lažja (2. točka prvega odstavka 25. člena ZKP). Hkrati je
potrebno upoštevati, da skrajšani postopek, poleg določenih selekcijskih mehanizmov, ki so v
rokah državnega tožilca (poravnavanje, odloženi pregon, kaznovalni nalog), predstavlja po-
memben element, ki strankam omogoča izvrševanje pravice do sojenja v razumnem roku.4
Tudi sicer potreba po skrajšanih in poenostavljenih postopkih izvira iz spoznanja, da se popol-
noma oblikovan kazenski postopek ob upoštevanju pravice do sojenja v razumnem roku ter
zaradi omejenosti materialnih sredstev, ne more voditi v vseh zadevah.5 Zaradi navedenih ra-
zlogov tudi primerjalnopravne ureditve poznajo različne oblike skrajšanih in poenostavljenih
postopkov.6 Zgoraj izpostavljena spoznanja pa so nenazadnje vodila tudi v uvedbo različnih
konsenzualnih institutov, ki omogočajo skrajšanje postopka. V našem kazenskem postopku sta
takšna primera sporazum o priznanju krivde (450.a do 450.č člen ZKP) ter priznanje krivde na
predobravnavnem naroku, ki temeljita na možnosti, da obdolženec pristane na hitrejši oziroma
poenostavljen postopek, kolikor prizna krivdo.
12. Navedena izhodišča imajo v skrajšanem postopku za posledico, da je izvrševanje nekate-

rih pravic strank urejeno drugače kot v rednem sodnem postopku. Tako v skrajšanem postop-
ku ni zbornega sojenja, ampak o obtožbah vselej odloča sodnik posameznik. Prav tako v
skrajšanem postopku ni predhodnega postopka (preiskave) in vmesne faze (ugovornega
postopka zoper obtožni akt). Poleg navedenega so nekateri procesni roki krajši, pogoji za so-
jenje v nenavzočnosti pa ohlapnejši.7 Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da je za-
konodajalec v skrajšanem postopku zaradi zasledovanja ekonomičnosti in hitrosti postopka
dopustil nekoliko intenzivnejše možnosti poseganja v pravico do sojenja v nenavzočnosti,
seveda ob upoštevanju jamstev, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave. Navedeno se odraža tudi v
drugačni ureditvi navzočnosti obrambe na seji pritožbenega sodišča. V skrajšanem postopku
sodišče praviloma obravnava enostavnejše zadeve, zato je zakonodajalec pritožbenemu so-
dišču dopustil možnost, da si svoje stališče oblikuje le na podlagi pisne dokumentacije spisa.
Seveda pa mora pritožbeno sodišče takšno stališče pojasniti in navesti razloge na katerih je
temeljila njegova presoja. Le v primerih, ko predsednik senata ali senat, bodisi po uradni do-
lžnosti, bodisi na predlog obrambe presodita, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasni-
tev dejanskih in pravnih vprašanj, se obrambi omogoči tudi navzočnost na seji. Takšna odloči-
tev sodišča lahko temelji bodisi na večji zahtevnosti obravnavane zadeve, bodisi na možnosti,
da si tudi pritožbeno sodišče ustvari stališče na podlagi osebne predstavitve pritožbenih na-
vedb. Ne glede na odločitev o (ne)navzočnosti strank na seji senata, pa je posamezniku še ve-
dno v celoti zagotovljena možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve,
hkrati pa mora pritožbeno sodišče svojo odločitev ustrezno obrazložiti ter pri tem odgovoriti
na vse bistvene pritožbene navedbe.
13. Ustavna skladnost predstavljene zakonske ureditve je bila tudi predmet presoje Ustavnega
sodišča, ki je ugotovilo, da določilo 445. člena ZKP ni v neskladju z Ustavo.8 Pri tem je pou -
darilo, da predstavlja kazenski postopek celoto, pri čemer tudi 6. člen EKČP ne daje vedno
pravice do javne obravnave in osebne navzočnosti. Navedeno vprašanje je po stališču Ustav-
nega sodišča potrebno presojati glede na značilnosti konkretnega postopka in varovanja inte-
resov obrambe pred pritožbenim sodiščem, zlasti glede vprašanja, o katerem je treba odločiti
- 20 -
ter glede na pomen, ki ga ima za pritožnika. Glede na to, da se v skrajšanem postopku obrav-
navajo lažja, manj nevarna kazniva dejanja, hkrati pa se načelo kontradiktornosti zagotavlja
tako, da se lahko obramba seznani z navedbami nasprotne stranke in ima nanje možnosti od-
govoriti, je presodilo, da je takšna zakonska ureditev ustavno skladna. Tudi Vrhovno sodišče
je v svoji dosedanji judikati poudarjalo, da ob upoštevanju določbe 445. člena ZKP, pri od-
ločanju drugostopenjskega sodišča v skrajšanem postopku, stranki nimata vedno možnosti pri-
sostvovati na seji pritožbenega senata, tudi kolikor to zahtevata.9 Razlog za takšno ureditev
po stališču Vrhovnega sodišča leži v naravi skrajšanega postopka, v okviru katerega se odloča
o krivdi za lažja kazniva dejanja. Zakon zato pravico do osebne navzočnosti na seji senata
omejuje tako, da prepušča predsedniku senata oziroma senatu, da stranki obvesti o seji senata
v primeru, če spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev zadeve, ne glede na
izraženo voljo strank, da prisostvujejo seji senata.10
14. Obsojenčev zagovornik v zahtevi sodišču druge stopnje ne očita kršitve določb postopka,
ampak priznava, da je sodišče ravnalo v skladu z določilom 445. člena ZKP. V obravnavanem
primeru je potrebno pojasniti, da je pritožnik podal vsebinsko prazen predlog za udeležbo na
seji senata sodišča druge stopnje, pri čemer ni v ničemer pojasnil njegovega morebitnega pri-
spevka pri razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. V odsotnosti vsakršnih argumentov pri-
tožnika, tudi sodišču druge stopnje ni bil omogočen uvid v potencialni prispevek k razjasnitvi
dejanskih in pravnih vprašanj preko udeležbe obsojenca na seji senata. V preostalem pa je iz
sodbe sodišča druge stopnje razvidno, da je presodilo, da obsojenčeva navzočnost na seji ne bi
bila koristna, zato obsojenca o njej ni obveščalo. Sodišče je svojo odločitev v četrti točki ob-
razložitve tudi pojasnilo, zato mu ni mogoče očitati kršitve 445. člena ZKP.
15. Glede zagovornikovega mnenja, da je omenjeno zakonsko določilo v nasprotju z Ustavo

in 6. členom EKČP, pa je potrebno pojasniti, da zgoraj izpostavljeni argumenti po presoji Vr-
hovnega sodišča kažejo, da je omenjeno zakonsko določilo ustavnoskladno. Podobno je
presodilo tudi Ustavno sodišče v zgoraj omenjeni odločbi, v kateri je hkrati zaključilo, da ta-
kšna zakonska ureditev ne posega v jamstva, ki jih zagotavlja 6. člen EKČP. Zagovornik se
pri zatrjevani kršitvi 6. člena EKČP sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Arps proti Hrvaški, v
kateri je ESČP ugotovilo kršitev 6. člena Konvencije, ker hrvaško pritožbeno sodišče v
skrajšanem postopku, kljub pritožničini izrecni zahtevi, slednje ni vabilo na sejo pritožbenega
senata. Vendar je potrebno pojasniti, da sodna praksa ESČP glede vprašanja navzočnosti na
seji pritožbenega sodišča ni enotna. Omenjeno sodišče je namreč že večkrat presojalo omenje-
no vprašanje, pri čemer je v nekaterih zadevah prišlo do drugačnih zaključkov kot v zadevi
Arps proti Hrvaški.
16. ESČP je tako v zadevi Bladh proti Švedski11 presojalo uveljavljano kršitev 6. člena
EKČP, zaradi izvedbe seje pritožbenega sodišča v nenavzočnosti stranke. Zadeva se je sicer
nanašala sodni postopek glede odločanja o pravici iz zavarovanja za primer brezposelnosti,
vendar ni videti nobenega razloga, da zaključkov ne bi bilo mogoče upoštevati tudi v kazen-
skem postopku. V postopkih povezanih s socialnimi zavarovanji se namreč v podobni meri
kot v kazenskem postopku posega v posameznikovo eksistenco. ESČP je pri tem v 32. točki
obrazložitve zapisalo, da kolikor je sodišče prve stopnje odločalo na javnem naroku, je o pri-
tožbi dovoljeno odločati na nejavni seji, če je sodišču na razpolago bistveno gradivo, potrebno
za odločitev. Dodalo je, da ni nujno, da je postopek pred pritožbenim sodišče vedno usten, če-
tudi se odloča o pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Omejitev zaslišanja pred pritožbenim
sodiščem je lahko upravičena zaradi zahteve po gospodarnosti in hitrosti postopka. ESČP je
- 21 -
nato v konkretni zadevi presodilo, da je bilo pritožbeno zadevo mogoče rešiti na podlagi pi-
snega gradiva, pritožnikova navzočnost pa ni bila potrebna, zato je zavrnilo očitke o kršitvi 6.
člena Konvencije. Podobno je ESČP presodilo v zadevi Kaura proti Finski,12 pri čemer je v
obrazložitvi sodbe pojasnilo, da stranka ni upravičena do osebne navzočnosti pri odločanju
sodišča druge stopnje, če je mogoče vsa bistvena vprašanja dejanske in pravne narave rešiti na
podlagi vsebine spisa. V zadevi Petrenco proti Moldaviji13 pa je poudarilo, da so v postopku
pred instančnimi sodišči zahteve nižje, še zlasti, če je bila na prvi stopnji ustna obravnava za-
gotovljena.
17. Izpostavljena sodna praksa ESČP temelji na vsebinsko enakih argumentih, kot dosedanja
sodna praksa Vrhovnega sodišča. Pri tem izhaja iz enakih izhodišč na kakršnih temelji tudi
presoja v predmetni zadevi ter poudarja dopustnost omejevanja pravice do sojenja v nav-
zočnosti, zaradi zahteve po ekonomičnosti in hitrosti postopka, seveda ob hkratnem spoštova-
nju jamstva do enakega varstva pravic. Glede na navedeno očitki o kršitvi določb Ustave in 6.
člena EKČP niso utemeljeni.
18. Zahteva uveljavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP oziroma
kršitev pravice do izvajanja dokazov v lastno korist, zaradi zavrnitve dokaznih predlogov po
zaslišanju prič D. S., Z. S., M. J., R. P., A. D., S. Š., N. Š. in notarja J. S.
19. Dokaznemu predlogu po zaslišanju prič S. Š. in N. Š. je sodišče prve stopnje sicer sprva
ugodilo, vendar pozneje predmetnega dokaznega predloga ni izvedlo zaradi nedosegljivosti
prič. Glede predlaganega zaslišanja omenjenih dveh prič je treba izpostaviti, da sta bila doka-
zna predloga po njunem zaslišanju povsem nesubstancirana, kot je to izpostavilo že pritožbe-
no sodišče v osmi točki obrazložitve. Obsojenec je namreč omenjeni dokazni predlog podal
šele na naroku za glavno obravnavo dne 29. 10. 2015. Pri tem je svojem zagovoru zatrjeval le,
da sta se predlagani priči nahajali pred prostorom, v katerem je prišlo do očitanega mu kazni-
vega dejanja. Hkrati je navedel imeni omenjenih prič, vendar ni pojasnil pravno relevantnega
dejstva, ki bi ga dokazoval s pomočjo njunega zaslišanja. Glede na nekonkretiziranost doka-
znega predloga, sodišče prve stopnje že iz tega razloga z njegovo zavrnitvijo ne bi moglo krši-
ti obsojenčeve pravice do obrambe. Hkrati pa sta bili omenjeni priči ves čas postopka, kljub
prizadevanjem sodišča, nedosegljivi. Prvostopenjsko sodišče je tako S. Š. vročalo vabilo na
naslov stalnega prebivališča v Sloveniji, vendar na omenjenem naslovu sodnega pisanja ni
prevzel. Sodišče je nato ugotovilo, da priča ni imela v Republiki Sloveniji ne zaposlitve, ne
stalnega prebivališča. Zato je v nadaljevanju za pomoč pri iskanju zaprosilo tudi policijo, ven-
dar navedene priče ni bilo mogoče najti. Pričo N. Š. je sodišče vabilo na naslov bivanja v tu-
jini, vendar sodnih pošiljk na navedenem naslovu kar trikrat ni prevzel. Pri tem je obsojenec
sprva navajal, da se omenjena priča nahaja v Nemčiji, nato v Walesu, vendar pa ga ves čas
postopka, kljub prizadevanjem sodišča, ni bilo mogoče najti in mu vročiti vabila. Iz navedene-
ga je razvidno, da je sodišče ravnalo s potrebno skrbnostjo in storilo vse, da bi zaslišalo
predlagane priče, vendar se je izkazalo, da dokaznih predlogov ni bilo mogoče izvesti, zato je
ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog zavrnilo.14 Sodišče tako z zavrnitvijo dokaznih
predlogov po zaslišanju nedosegljivih prič ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.
20. Zagovornik očita sodišču prve stopnje tudi zavrnitev dokaznih predlogov po zaslišanju
prič D. S., Z. S., M. J., R. B., R. P., A. D. in notarja J. S. Obsojenec je zaslišanje omenjenih
prič predlagal zaradi ugotavljanja višine dolgovanega zneska, namena izposoje dolgovanega
zneska, glede obsojenčevega neplačevanja plač delavcem, neplačevanja davkov in prispevkov
- 22 -
ter glede oškodovančevega neplačevanja dolgovanih zneskov dobaviteljem. Poleg tega bi pri-
ča A. D., kot pomočnik izvršitelja pojasnila okoliščine, vezane na izvršbo, notar J. S. pa okoli-
ščine v zvezi s sestavo notarskega zapisa. Iz tretje točke obrazložitve prvostopenjske sodbe iz-
haja, da je sodišče svojo argumentacijo zavrnitve dokaznih predlogov oprlo na dejstvo, da se
za omenjene priče že v dokaznem predlogu ni zatrjevala navzočnost pri sami storitvi kaznive-
ga dejanja, ampak je bilo njihovo zaslišanje predlagano zaradi oškodovančeve izposoje denar-
ja pri obsojencu v letu 2006 in nevračila dolgovanega zneska. Vendar je bil obstoj upniško-do-
lžniškega razmerja izvirajočega iz posojilne pogodbe z dne 20. 12. 2006, nedvomno ugo-
tovljen, saj sta ga potrdila tako obsojenec kot tudi oškodovanec. Hkrati je bil obstoj dolga
razviden tako iz pribavljenega izvršilnega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I 7273/2007,
kakor tudi iz posojilne pogodbe, sestavljene v obliki notarskega zapisa (priloge B1 do B3). V
predmetnem postopku je ostala neznana le točna višina dolgovanega zneska, ki pa z vidika
očitanega kaznivega dejanja ni bila pravno relevantna. Takšna argumentacija zavrnitve doka-
znih predlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumna in temelji na prepričljivih ter ži-
vljenjskih razlogih. Višina dolgovanega zneska namreč ne bi v mogla v ničemer prispevati k,
za obsojenca ugodnejšem izidu postopka, zato sodišče z zavrnitvijo navedenih dokazov ni
kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v lastno korist.
21. Obsojenec je z zgoraj navedenimi pričami nameraval dokazati tudi neverodostojnost oško-
dovanca oziroma celotne njegove izpovedbe. Sodba sodišča prve stopnje ima v deseti točki
obrazložitve prepričljive in argumentirane zaključke glede verodostojnosti oškodovančeve iz-
povedbe. S strani obsojenca zatrjevano oškodovančevo morebitno neplačevanje obveznosti do
dobaviteljev, neplačevanje davkov in plač delavcem tudi, če bi se izkazali za resnično, ne bi
moglo vplivati na presojo verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe glede očitanega ravna-
nja. Že pritožbeno sodišče je v sedmi točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da nobena od zatr-
jevanih okoliščin ne pove ničesar o obstoju dolga, še manj pa o obsojenčevi nasilni izterjavi
le-tega. V luči navedenega, se trditve, s katerimi je obsojenec utemeljil dokazni predlog po za-
slišanju zgoraj omenjenih prič, izkažejo ne le kot nerelevantne, ampak predlagani dokazi tudi
ne bi mogli v ničemer prispevati k ugodnejši ugotovitvi dejanskega stanja za obsojenca,. So-
dišče tako z zavrnitvijo dokaznih predlogov po zaslišanju omenjenih prič ni kršilo obsojenče-
ve pravice do obrambe.
22. Zahteva s trditvami o pristranskosti sodeče sodnice uveljavlja kršitev določb postopka iz
drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP. Zago-
vornik zatrjuje, da procesno vodenje prvostopenjske sodnice, ki je zavrnila vse dokazne
predloge obrambe, ugodila pa vsem dokaznim predlogom tožilstva, priča o njeni subjektivni
pristranskosti. Dodaja, da je sodnica obsojenčevemu zagovorniku prepovedala oškodovancu
postavljati vprašanja glede izsiljevanj, katerih žrtev naj bi bil oškodovanec v preteklosti, kar
naj bi ravno tako pričalo o njeni subjektivni pristranskosti. Uveljavljana kršitev določb
postopka ni podana. V skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) sodišče samo
odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako jih bo presojalo. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega
dokaza, ki ga predlaga obramba. Zgolj zavrnitev dokaznih predlogov zato ne more predsta-
vljati razloga, ki bi sam po sebi vzbujal dvom v nepristranskost sodnika. V obravnavanem pri-
meru je bila zavrnitev dokaznih predlogov, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, utemeljena in
ustrezno argumentirana. Poleg tega iz obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov ter spisov-
nega gradiva ni razvidno, da bi sodišče v obravnavani zadevi zavzelo vnaprejšnje stališče gle-
de končne odločitve, kot to večkrat ponavlja vložnik. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je
zavrnilo določene, in ne vseh kot to vztrajno ponavlja vložnik, dokazne predloge obrambe,
- 23 -
zato ne more vzbujati dvoma v nepristranskost sodeče sodnice. Prav tako dejstvo, da je sodni-
ca zagovorniku obsojenca prepovedala postavljanje določenih vprašanj, ki niso bila v nobeni
povezavi s predmetom obravnavane zadeve, ne more predstavljati okoliščine, ki bi predsta-
vljala izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Nestrinjanje z načinom
vodenja postopka ter s procesnega vidika korektnimi odločitvami (prepoved postavljanja
vprašanj) namreč ne more biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika.15
23. Zagovornik nadalje izpodbija tudi odločitev prvostopenjske sodnice, ki je zavrgla zahtevo
za njeno izločitev, zaradi očitne neutemeljenosti in pri tem skuša navedeno okoliščino prika-
zati kot razlog, ki vzbuja dvom v njeno pristranskost. Vendar je njegova graja posplošena in
brez navedbe konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o očitani pri-
stranskosti sodeče sodnice. Popolnoma posplošeni so tudi zagovornikovi očitki, da naj bi v
preteklosti ESČP že večkrat ugotovilo kršitve pravice do poštenega sojenja v zadevah, ki so se
obravnavale pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, kar naj bi po njegovi oceni ravno tako vpli-
valo na nepristranskost sodeče sodnice. Nenazadnje na ravni abstraktnosti ostaja tudi zagovor-
nikovo sklicevanje na sodno prakso ESČP, ki je povezana z subjektivnim vidikom nepristran-
skosti sodnika. Takšne navedbe zaradi odsotnosti konkretnih okoliščin, ki bi vplivale na nepri-
stranskost sodeče sodnice ter zaradi njihove posplošenosti onemogočajo njihovo presojo ozi-
roma presojo uveljavljane iz drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s 6. točko prvega
odstavka 39. člena ZKP.
24. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. čle-
na ZKP in pri tem očita protispisnost navedbam sodišča, da je oškodovančev oče med izvršil-
nim postopkom izvršitelju S. M. izročil 4.000,00 EUR. Uveljavljana kršitev določb postopka
ni podana. Iz dopisa Odvetniške družbe Č., ki se nahaja v prilogi C8, izhaja, da je izvršitelj pri
dolžniku zarubil znesek v višini 4.000,00 EUR. Kolikor pa zagovornik izpodbija dokazno
oceno sodišča, ki temelji na navedenem dopisu, pa s tem ne uveljavlja kršitve določb postop-
ka, ampak nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enak razlog predstavljajo
tudi zagovornikove trditve o oškodovančevi neverodostojnosti, saj naj bi bil ta „goljuf in no-
torni lažnivec“.
25. Zahteva uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da obso-
jencu očitano kaznivo dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja sa-
movoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1. Meni, da obsojenec ni
samovoljno jemal svoje pravice, temveč je izterjeval dolg, ki mu ga je s pravnomočno in iz-
vršljivo sodno odločbo priznalo sodišče. Ocenjuje, da poziv dolžniku, da plača dolg priznan s
sodno odločbo ne more predstavljati kaznivega dejanja samovoljnosti. Hkrati še poudarja, da
drugi odstavek 310. člena KZ-1 ne vsebuje zakonskega znaka resne grožnje z napadom na ži-
vljenje in telo.
26. Glede zagovornikovih trditev, da drugi odstavek 310. člena KZ-1 ne vsebuje zakonskega
znaka resne grožnje z napadom na življenje in telo, je potrebno pojasniti, da ne držijo. Ravno
drugi odstavek 310. člena KZ-1 namreč določa kvalificirano obliko kaznivega dejanja, ki je
storjena z uporabo sile ali resne grožnje.16 V preostalem pa je argumentacija vložnika, da
dolg priznan s sodno odločbo že po naravi stvari onemogoča storitev kaznivega dejanja sa-
movoljnosti, nepravilna. Obstoj sodne odločbe, s katero je bila ugotovljena pravica oziroma
dolg na obstoj očitanega kaznivega dejanja v ničemer ne vpliva. Zakon namreč v drugem od-
stavku 310. člena loči med pravico in pravico, za katero nekdo misli, da mu pripada. Obstoj
- 24 -
sodne odločbe tako vpliva le na nespornost pravice, nikakor pa to ne vpliva na sam obstoj ka-
zniva dejanja, kot to skuša prikazati vložnik. Hkrati pa je opisana razlaga zakonskih znakov
tudi sicer povsem nevzdržna. Namen predmetnega kaznivega dejanja je namreč v preprečitvi
izterjav po nezakoniti oziroma nasilni poti, mimo institucij, ki v pravni državi razpolagajo s
sredstvi prisile. Zato tudi obstoj sodne odločbe glede pravice ali dolga ne dopušča upniku
uporabe sile in grožnje za izterjavo dolga. Glede na navedeno očitana kršitve kazenskega za-
kona ni podana.
---
Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča RS Up-340/14 z dne 24. 9. 2015.
Op. št. (2): mag. Horvat Štefan, ZAKON O KAZENSKEM POSTOPKU S KOMENTARJEM, GV Založba,
Ljubljana, 2004, str. 956.
Op. št. (3): Primerjaj: mag. Vavken Luka, Javna pritožbena seja, Pravna praksa, 2015, št. 7-8, str. 16.
Op. št. (4): Primerjaj IZHODIŠČA ZA NOV MODEL KAZENSKEGA POSTOPKA, urednica Katja Šugman,
Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2006, str. 466 in 476.
Op. št. (5): Primerjaj Mirjan Damaška, Dokazno pravo u kaznenom postopku: oris novih tendencija, Pravni
fakultet v Zagrebu, 2001, str. 6. Podobno tudi: IZHODIŠČA ZA NOV MODEL KAZENSKEGA POSTOPKA,
urednica Katja Šugman, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2006, str. 509.
Op. št. (6): Nemški zakon o kazenskem postopku (Strafprozessordnung, StPO) v členih od 417 do 420
ureja t.i. pospešeni postopek (Beschleunigtes Verfahren), v okviru katerega se lahko obdolžencu izreče
največja kazen enega leta zapora, pri čemer lahko državni tožilec obtožbo poda ustno, hkrati pa se dokazi
na glavni obravnavi ne izvajajo neposredno, ampak se dokumentacija v spisu zgolj prebere.
Op. št. (7): ZAKON O KAZENSKEM POSTOPKU Z UVODNIM KOMENTARJEM dr. Zvonka Fišerja, Uradni
list RS, Ljubljana, 2002, str. 169 - 170.
Op. št. (8): Odločba U-I-426/02, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003.
Op. št. (9): Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 20016/2011 z dne 26. 5. 2016, I Ips 34715/2010 z dne 28. 8.
2014, I Ips 60613/2012 z dne 5. 11. 2015, I Ips 6105/2010 z dne 9. 1. 2014, I Ips 52800/2011 z dne 7. 7.
2016 in številne druge.
Op. št. (10): Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 20016/2011 z dne 26. 5. 2016.
Op. št. (11): Odločba z dne 10. 11. 2009.
Op. št. (14): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 20315/2010 z dne 31. 8. 2016.
Op. št. (15): Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 285/2009 z dne 27. 5. 2010.
Op. št. (16): Kazenski zakonik 2017 - posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, dr. Mitja
Deisinger, PZ MB d.o.o., Maribor, 2017, str. 713.
CIVILNO PODROČJE
1) II Ips 314/2017
Ker je tožnica imela lastninsko pravico na zgrajenem objektu, ki je stal na nepremičnini

v družbeni lastnini, je stališče pritožbenega sodišča, da je lastninjenje po določbah ZSpo
izključeno, pravilno. Razlaga, da lastninjenje po njih narekuje že okoliščina, da je bila
na zemljišču vpisana družbena lastnina, za katero se zavzema revidentka, bi povzročila
ravno tisto, česar po presoji Ustavnega sodišča ne sme: prehod lastnine od lastnika na lo-
kalno skupnost, saj bi lastninjenje zemljišča, ki niti ni moglo biti v zasebni lasti, za seboj
- 25 -
vedno potegnilo še lastništvo objekta, in to brez nadomestila in brez garancije, da ga bo

prav to društvo dobilo v uporabo.
Po oceni Vrhovnega sodišča so lahko lastninjenju po ZSpo podvržene le nepremičnine,

na katerih niso stali objekti v zasebni lastnini. Če lastninjenje nepremičnin pod tožniči-
nim objektom po ZSpo ne pride v poštev, pa se zastavi vprašanje, po katerem zakonu
naj se lastninijo. ZLNDL namreč lastninjenje nepremičnin športnih društev prepušča
posebnemu zakonu, ki ga je zakonodajalec sicer sprejel (ZSpo), pri tem pa je spregledal,
da vse nepremičnine športnih društev ne morejo biti podvržene enakemu režimu. La-
stninjenje tovrstnih nepremičnin je zakonodajalec tako le navidezno uredil.
Ker je sodišču naloženo sojenje po Ustavi in zakonih, nosi tudi odgovornost, da v proce-
su razlage zakona vrednotenje vselej opravi, upoštevajoč ustavno varovane pravice. Vr-
hovno sodišče je preverilo še, ali je zakon vendarle mogoče razlagati na ustavnoskladen
način. Postopki, povezani z lastninjenjem, resda niso še v celoti končani, se pa nanašajo
na zaključen krog premoženja, ki je bilo nekdaj družbena last. Na novo se ta razmerja
ne bodo več odpirala. Zato ocenjuje, da prekrito pravno praznino lahko preseže z argu-
mentom teleološke redukcije in pritrdi razlagi sodišča druge stopnje, da je lastninjenje
tovrstnih nepremičnin kljub temu podvrženo pravilu iz prvega odstavka 3. člena ZLN-
DL: nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico
uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov. To pa narekuje tožničino lastninsko
pravico na spornih zemljiščih.
O dosedanjem poteku postopka
Tožnica je zahtevala ugotovitev (so)lastninske pravice na več nepremičninah. Delno je tožbo

umaknila. V tem delu je sodišče prve stopnje postopek ustavilo. V preostalem pa je njenemu
tožbenemu zahtevku ugodilo.
Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
(1)
Vrhovno sodišče RS je revizijo zavrnilo.
Iz obrazložitve:
O pravilni uporabi materialnega prava
Med pravdnima strankama je sporno, katera od njiju in na kateri pravni podlagi je lastnica
spornih nepremičnin. Toženka izpostavlja, da so bile te poprej v družbeni lastnini. Preobliko-
vanje družbene lastnine v zasebna, klasična lastninskopravna razmerja je zakonodajalec uredil
z več zakoni, ki se nanašajo na različne kategorije prej družbenega premoženja in so pričeli
veljati postopoma. Leta 1995 je sprejel Zakon o društvih (v nadaljevanju ZDru), s katerim la-
stninjenja športnih objektov ni uredil.(2) Prav tako je lastninjenje nepremičnin športnih
društev izrecno izključil iz v letu 1997 sprejetega Zakona o lastninjenju nepremičnin v
družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).(3)
- 26 -
Lastninjenje športnih objektov je zakonodajalec vključil v letu 1998 sprejet ZSpo.(4) Ta je v

prvem odstavku 64. člena določil, da športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih
skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v
športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti
najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pome-
na. Tudi bivša družbena zemljišča, na katerih so športne površine in so prešla po Zakonu o
skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) v državno last, postanejo s
sprejemom tega zakona last lokalne skupnosti.
V drugem odstavku je določil, da objekti, ki so v skladu s prejšnjim odstavkom določeni kot

objekti občinskega pomena, postanejo lastnina lokalnih skupnosti. Društvo, druga pravna ali
fizična oseba lahko uveljavlja lastninsko pravico na objektu, ki je opredeljen kot objekt obči-
nskega pomena, če svoj zahtevek priglasi pristojnemu organu lokalne skupnosti v roku, dolo-
čenem v prejšnjem odstavku oziroma najkasneje v šestih mesecih potem, ko pristojni organ
lokalne skupnosti opredeli objekte občinskega pomena. V nadaljnjih dveh pa, da športni
objekti, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti ne določi za objekte občinskega pomena,
postanejo lastnina društev s pravnomočnostjo odločitve pristojnega organa lokalne skupnosti
oziroma najkasneje po preteku roka iz prvega odstavka tega člena. Če se društvo odreče pravi-
ci do lastnine oziroma ne priglasi svojega zahtevka v roku iz drugega odstavka tega člena,
postane športni objekt lastnina lokalne skupnosti.(5)
Že sam koncept lastninjenja temelji na predpostavki, da so športni objekti v družbeni lastnini

(ali v lasti razvojnih skladov, kar pa v tem primeru ni predmet presoje). Do lastninjenja ni mo-
glo in smelo priti, če ni bilo družbene lastnine. Tedaj namreč ni bilo ničesar, kar bi bilo treba
olastniniti. Kadar pa je na športnih objektih obstajala družbena lastnina, je zakonodajalec dal
prednost lokalni skupnosti, ta lahko v roku enega leta po uveljavitvi zakona športne objekte,
ki jih je treba olastniniti, opredeli kot objekte občinskega pomena in s tem na njih pridobi la-
stninsko pravico. Društva torej niso bila določena kot primarni subjekt, ki bi pridobil lastni-
nsko pravico v postopku lastninjenja, kot je lahko razumeti razloge sodišča druge stopnje v 9.
točki obrazložitve. Lokalna skupnost je bila tista, ki je lahko izbrala, katere objekte bo
opredelila kot objekte občinskega pomena. Nobenega dvoma zakonsko besedilo ne dopušča
niti v primeru, ko lokalna skupnost v tem roku športnega objekta ni opredelila kot objekt obči-
nskega pomena. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentki, da tedaj ta postane (in ne ostane, saj je
bil poprej v družbeni lastnini) društvena last. To pa še ne narekuje zmotnosti izpodbijane od-
ločitve.
Določilo drugega odstavka 64. člena ZSpo, po katerem lahko društva uveljavljajo svojo la-
stninsko pravico, če svoj zahtevek priglasijo pristojnemu organu lokalne skupnosti v enole-
tnem roku ali pa v šestih mesecih po tem, ko pristojni organ lokalne skupnosti opredeli
objekte občinskega pomena, je ohlapno. Lahko se nanaša le na primere, ko lastninjenje sploh
ne pride v poštev, torej na primere, ko športni objekti niso bili v družbeni lastnini. Takšna raz-
laga izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-210/98. Ustavno sodišče je ocenilo, da za-
kon ureja dve zaporedni lastninjenji: prvo, časovno omejeno, po katerem objekti, za katere
pristojni organ odloči, da so občinskega pomena, postanejo last lokalne skupnosti; in drugo, ki
nastopi po preteku enoletnega roka, v katerem organi lokalne skupnosti to lahko storijo, z nje-
govim potekom pa športni objekti postanejo last društev. Po presoji Ustavnega sodišča tako
sporna določba ne določa odvzemanja, omejevanja ali spreminjanja obstoječe lastnine, tem-
- 27 -
več le olastninjenje tistih športnih objektov, na katerih ob uveljavitvi zakona zasebne lastnine
še sploh ni bilo.
V primeru, ko je društvo že pred uveljavitvijo zakona imelo na športnih objektih lastninsko

pravico, lastninjenje in pravica lokalne skupnosti, da objekt razglasi kot objekt lokalnega po-
mena, ne sme priti v poštev. Zakon v tem primeru društvu nalaga, naj ga prepreči tako, da vlo-
ži zahtevek pri lokalni skupnosti.(6) Takšno razlago je sprejelo tudi Vrhovno sodišče. Že v
odločbah II Ips 75/2010 in II Ips 71/2013, pa tudi v odločbah II Ips 279/2011 in II Ips
254/2013. Zahtevku društva je pripisalo naravo procesne predpostavke za (kasnejše) uvelja-
vljanje lastninske pravice društva pred sodiščem splošne pristojnosti. Če društvo zahtevka ni
priglasilo, tudi v civilnopravnem sporu ni moglo uspeti. Na tem je primarno temeljila odloči-
tev v zadevi II Ips 71/2013, s katero vleče vzporednico revidentka, a je že zaradi tega ni mo-
goče potegniti.
Kljub temu, da je bilo vse premoženje, namenjeno telesno vzgojnim namenom, v letu 1945
podržavljeno z Zakonom predsedstva SNOS o prenosu imovine telesnovzgojnih društev na
Zvezo fizkulturnih društev v Sloveniji (in je ob uveljavitvi koncepta družbene lastnine postalo
njen del), ustavni red in zakonska ureditev društvom nista prepovedala, da pridobijo zasebno
lastnino.(7) To so lahko pridobila tako na zemljiščih kot zgolj na objektih, ki na njih stojijo.
Če pa je športni objekt v času uveljavitve ZSpo bil v družbeni lastnini, je prišlo do vprašanja
lastninjenja in s tem iskanja naslovnika, ki mu bodo ob prehodu iz sistema družbene lastnine
pripadla upravičenja iz lastninske pravice. Čeprav zakon izrecno omenja le športne objekte
(torej tisto, kar stoji na nepremičninah), je Vrhovno sodišče že izreklo, da se nanaša tudi na
zemljišča, na katerih ti objekti stojijo, kakor napotuje že omenjeni drugi odstavek 1. člena
ZLNDL, ki izključuje lastninjenje nepremičnin športnih društev.(8) Iz tega sta izhajali sodišči
nižjih stopenj, ko sta ugotovili tožničino lastninsko pravico. Ta je po njuni oceni nastopila po
nasprotnem razlogovanju: če objekt (z zemljiščem ali brez njega) ni bil v družbeni lastnini,
uporaba ZSpo ni na mestu.(9) Tožnica je namreč po njuni presoji imela lastninsko pravico na
objektih, kot ji je dopuščala določba 11. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih
(v nadaljevanju ZTLR). S tem, ko je izkazala svojo lastninsko pravico na objektih, je odpadlo
lastninjenje po ZSpo, nepremičnine pod njimi pa so se lastninile po splošnih pravilih (ZLN-
DL).
Tožničina lastninska pravica po presoji sodišč nižjih stopenj tako ne temelji na določbah o
gradnji na tujem svetu, kakor zmotno meni revidentka, pač pa na lastninski pravici na objektu,
ki stoji na zemljišču, na katerem je imela tožnica pravico uporabe. Pa tudi ne temelji na lastni-
njenju po določbah ZSpo. Ravno obratno, tega sta sodišči nižjih stopenj izključili. Zato so od-
več revizijska opozorila o tem, da do lastninjenja v tožničino korist po njegovih določbah ni
moglo priti, da z gradnjo na tujem lastninske pravice na nepremičninah v družbeni lastnini ni
mogoče pridobiti, o pomenu vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi, o naravi pravice
uporabe in podobna.
Tudi gornji razlagi revidentka namenja velik del revizijskih navedb in jo označuje kot zmotno.
Vrhovno sodišče ji pritrjuje, da zakonodajalec ni dal podlage za ločevanje med tem, ali je
društvo na zemljišču v družbeni lastnini pravico uporabe pridobilo odplačno ali neodplačno.
To razlikovanje pa ni odločilni razlog, na katerem bi pritožbeno sodišče zgradilo svojo odloči-
tev. Ustavno je dopustno, da ne glede na odplačnost pridobitve pravice uporabe na nepre-
- 28 -
mičnini te v postopku lastninjenja lahko preidejo na lokalno skupnost in da ta sama določi,

kateri so objekti občinskega pomena, preostali pa pripadejo društvom, če lastnino sprejmejo.
Javni interes ima namreč v športu poseben pomen. Za njegovo uresničevanje skrbita država in
lokalna skupnost. Tudi tako, da načrtujeta, gradita in vzdržujeta javne oziroma lokalne športne
objekte.(10) Predpostavka, na kateri revidentka lahko uspe, je izpolnjevanje zakonskih pogo-
jev za lastninjenje - torej v tem, da so ob uveljavitvi zakona športni objekti bili v družbeni la-
stnini.
Možnost pridobitve lastninske pravice na stvareh je bila v nekdanjem družbenem sistemu od-
visna tudi od tega, kakšno obliko lastnine je takratna pravna ureditev dopuščala glede na vrsto
stvari. Vsebina (lastninske) pravice je bila namreč odvisna od narave stvari. Zakon o naciona-
lizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) je v 1. členu določil,
da se nacionalizirajo in postanejo družbena lastnina najemne stanovanjske hiše in najemne
poslovne zgradbe ter gradbena zemljišča, po prvem odstavku 34. člena ZNNZ pa so se kot
gradbena zemljišča nacionalizirala vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki ležijo v ožjih
gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja. Kasneje sprejeti Zakon o upravljanju in
razpolaganju s stavbnim zemljiščem je prav tako omogočil le oddajo stavbnega zemljišča ci-
vilnim pravnim osebam in občanom za gradnjo stanovanjskih hiš in drugih objektov, na kate-
rih imajo lahko lastninsko pravico (33. člen tega zakona). Na stavbnih zemljiščih v mestu dru-
ge lastnine kot družbene torej ni moglo biti, kot opozarja tudi revidentka.
Zato po oceni revizijskega sodišča zgolj na podlagi tega, da je bila na nepremičnini v ze-
mljiški knjigi vpisana družbena lastnina, še ni mogoče z gotovostjo sklepati o obliki lastnine
na posameznem športnem objektu. Takšna razlaga bi povsem izvotlila določbo drugega od-
stavka 64. člena ZSpo, saj društvo sploh ni moglo pridobiti lastninske pravice na zemljišču
znotraj mesta, čeprav je sicer lastninsko pravico na zemljišču lahko imelo. Bistvo športnih
objektov ni v samem zemljišču, pač pa v tistem, kar stoji na njem, torej v objektu. Kot pravil-
no opozarja pritožbeno sodišče, je društvo lahko imelo lastninsko pravico tudi na poslovnih
stavbah in poslovnih prostorih, namenjenih uresničevanju skupnih interesov njihovih članov
in ciljev (drugi odstavek 11. člena ZTLR). Ne drži torej revidentkino naziranje, da bi morala
tožnica za uspeh v tej pravdi izkazati, da je pridobila lastninsko pravico pozneje, že v času, ko
je pravni red sprejel koncept zasebne lastnine. Lastninsko pravico društev na objektu (ne pa
na mestnem zemljišču, zato revidentnkino sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips
184/2011 in druge, ki se nanašajo na zemljišča, nima želene teže) je pravni red dopuščal tudi v
času, ko je bil v ospredju koncept družbene lastnine. In ravno zato, ker društvo v postopku ni
postavilo pravočasnih relevantnih trditev o tem, na kakšen način naj bi pridobilo lastninsko
pravico na spornih nepremičninah in ni določno navedlo, za kakšne športne objekte dejansko
gre, kdo in kdaj jih je ustvaril, ter ali gre za stvari, na katerih je društvo v relevantnem času
sploh lahko vzpostavilo lastninsko pravico, je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 279/2011 (na
katero skozi sklicevanje na odločbo VSL II Cp 3126/2010 opozarja tudi revidentka) izreklo,
da tožnica svoje lastninske pravice ni izkazala in da je tožbeni zahtevek občine za izbris la-
stninske pravice društva utemeljen.
Razpravno načelo, uveljavljeno v pravdnem postopku, strankama nalaga, da sodišču priskrbita

procesno gradivo, sodišču pa, da ga ne prekorači.(11) V obravnavanem primeru je tožnica že
v tožbi zatrjevala, da je lastnica objektov, ki jih je zgradila na zemljišču v družbeni lastnini,
toženka pa njenim trditvam ni nasprotovala.(12) Sodišči nižjih stopenj sta ravnali prav, da sta
to šteli kot priznano dejstvo. V primeru, kot je obravnavani, je lastništvo objekta dejstvo in ne
- 29 -
pravni zaključek. Sporno vprašanje, o katerem sta morali odločiti sodišči nižjih stopenj, na-
mreč ni bilo, ali je tožnica lastnica objektov, ki stojijo na nepremičninah, pač pa, ali je tožnica
(tudi) lastnica nepremičnin pod njimi (zato, ker je lastnica objekta na njih). Revidentkino na-
sprotovanje tožbenemu zahtevku, na katerega opozarja, še ni bilo dovolj za to, da bi sodišči
lahko šteli, da prereka vsa zatrjevana dejstva, kar bi jima narekovalo ugotavljanje lastninske
pravice na objektih. Njun pravni sklep se je tako lahko osredotočil na vprašanje lastninske
pravice na zemljišču in tega je pritožbeno sodišče napravilo.(13) Katera (dodatna) vprašanja
si je ob tem zastavilo, ni pomembno.(14)
Načelo povezanosti zemljišča in objekta v sistemu družbene lastnine ni imelo vloge, kot jo
ima danes; vse, kar je neločljivo povezano z zemljiščem, deli njegovo usodo.(15) Sistem
družbene lastnine je izhajal iz nasprotnega izhodišča: funkcionalno zemljišče je načeloma pri-
padalo stavbi.(16) Kot opozarja pritožbeno sodišče, se je po sodni praksi v primerih, ko je
društvo imelo lastninsko pravico na objektu, to že lahko uspešno uprlo pridobitvi lastninske
pravice na nepremičninah pod njim v korist lokalne skupnosti. Sodišča so štela, da pri lastni-
njenju športnih objektov ni odločilno lastninsko stanje na zemljiščih, na katerih stojijo, kar je
pripeljalo do odločitev, da se športni objekti v zasebni lasti, čeprav stojijo na zemljiščih, ki so
bila v družbeni lastnini, ne lastninijo po določbah ZSpo.(17)
Ker je tožnica imela lastninsko pravico na zgrajenem objektu, ki je stal na nepremičnini v

družbeni lastnini, je stališče pritožbenega sodišča, da je lastninjenje po določbah ZSpo iz-
ključeno, pravilno. Razlaga, da lastninjenje po njih narekuje že okoliščina, da je bila na ze-
mljišču vpisana družbena lastnina, za katero se zavzema revidentka, bi povzročila ravno tisto,
česar po presoji Ustavnega sodišča ne sme: prehod lastnine od lastnika na lokalno skupnost,
(18) saj bi lastninjenje zemljišča, ki niti ni moglo biti v zasebni lasti, za seboj vedno potegni-
lo še lastništvo objekta, in to brez nadomestila in brez garancije, da ga bo prav to društvo
dobilo v uporabo.(19) To bi po presoji revizijskega sodišča premočno poseglo v tožničin
pravni položaj, v njeno pravico do lastnine, ki jo je imela na objektu, katerega gradnjo je sama
financirala in izvedla. Enako bi veljalo, če bi tožnica lastninsko pravico na športnem igrišču
(objektu) pridobila pogodbeno. Odvzem objekta bi lahko posegel tudi v temeljni namen, za
katerega je bilo društvo ustanovljeno, saj ga brez športnih objektov ne more uresničevati. Na
to kaže tudi okoliščina, da ni šlo za časovno omejen prenos pravice uporabe, pač pa je bilo
njeno trajanje neomejeno. Zgolj morebitna posest, za presoje katere se je Vrhovno sodišče iz-
reklo v zadevi II Ips 254/2013, njegovega položaja ne bi trajno varovala.
Vrhovno sodišče se zaveda tudi svojih stališč, zapisanih v slednji in ostalih (tudi skozi od-
ločbo že citiranih) zadevah, da je lastninska pravica na športnih objektih z razglasitvijo teh za
objekte občinskega pomena, pripadla občini. Postavilo jih je glede na konkretne okoliščine
obravnavanih primerov,(20) ki ne morejo zavezovati ob naknadnem primeru, ki se od teh
razlikuje v pomembni okoliščini.(21) Ob presoji konkretnega primera pa ocenjuje, da je iz
prej navedenih razlogov na mestu drugačno stališče.(22)
Takšno, drugačno stališče tudi ni v nasprotju z javnim interesom v športu, saj zakon ne izhaja
iz predpostavke, da morajo biti vsa zemljišča, na katerih so zgrajeni športni objekti, v iz-
ključni lasti države oziroma lokalne skupnosti.(23) Javni interes lahko lokalna skupnost uve-
ljavlja tudi drugače (ob izpolnjenih pogojih lahko pride v poštev odvzem lastninske pravice
proti nadomestilu, ki bi uravnotežilo tožničin premoženjski položaj).
- 30 -
Po oceni Vrhovnega sodišča so tako lahko lastninjenju po ZSpo podvržene le nepremičnine,

na katerih niso stali objekti v zasebni lastnini. Če lastninjenje nepremičnin pod tožničinim
objektom po ZSpo ne pride v poštev, pa se zastavi vprašanje, po katerem zakonu naj se lastni-
nijo. ZLNDL namreč lastninjenje nepremičnin športnih društev prepušča posebnemu zakonu,
ki ga je zakonodajalec sicer sprejel (ZSpo), pri tem pa je spregledal, da vse nepremičnine
športnih društev ne morejo biti podvržene enakemu režimu.(24) Lastninjenje tovrstnih nepre-
mičnin je zakonodajalec tako le navidezno uredil.
Ker je sodišču naloženo sojenje po Ustavi in zakonih, nosi tudi odgovornost, da v procesu raz-
lage zakona vrednotenje vselej opravi, upoštevajoč ustavno varovane pravice. Vrhovno so-
dišče je preverilo še, ali je zakon vendarle mogoče razlagati na ustavnoskladen način. Postop-
ki, povezani z lastninjenjem, resda niso še v celoti končani, se pa nanašajo na zaključen krog
premoženja, ki je bilo nekdaj družbena last. Na novo se ta razmerja ne bodo več odpirala.
Zato ocenjuje, da prekrito pravno praznino lahko preseže z argumentom teleološke
redukcije(25) in pritrdi razlagi sodišča druge stopnje, da je lastninjenje tovrstnih nepremičnin
kljub temu podvrženo pravilu iz prvega odstavka 3. člena ZLNDL: nepremičnine postanejo
lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih na-
slednikov.(26) To pa narekuje tožničino lastninsko pravico na spornih zemljiščih.
---
(1) Vrhovno sodišče opozarja, da je pri zapisu nepremičnin v izreku prvostopenjske sodbe prišlo do očitne
pomote, nepremičnini s parc. št. 1555/4 in 1550/2 namreč ležita na območju k. o Spodnja Šiška (šifra
1740), kakor izhaja tudi iz tožničinega tožbenega zahtevka, in ne na območju k. o. Zgornja Šiška (šifra
1739), kot je pomotoma zapisalo sodišče.
(2) 37. člen ZDru.
(3) Drugi odstavek 1. člena ZLNDL, ki določa, da se lastninjenje vodnih zemljišč, lastninjenje sindikalnega
premoženja, nepremičnin športnih društev ter lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo
tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja, uredi s posebnim zakonom.
(4) ZSpo je sicer prenehal veljati z novo sprejetim ZŠpo-1. Ostaja pa aktualen za presojo, kdo je imel
lastninsko pravico na spornih nepremičninah.
(5) Členu je dodan še zadnji, peti odstavek, da se za objekte, ki postanejo lastnina društev v skladu z
določili tega zakona, uporabljajo določbe, ki veljajo za javne športne objekte, ki pa za presojo konkretnega
primera ni odločilen.
(6) 19. točka citirane odločbe, v kateri Ustavno sodišče tudi opozarja, da določba o načinu in roku, v
katerem mora društvo to storiti, ni predmet presoje.
(7) Primerjaj M. Damjan v Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju
sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten, št. 1, leto 2011.
(8) To potrjuje tudi revizijsko izpostavljena zadeva Vrhovnega sodišča II Ips 75/2010, v kateri pa ni bilo
spora o tem, da je bil športni objekt (le) v upravljanju toženca.
(9) To je po oceni revizijskega sodišča razumljivo zapisalo tudi pritožbeno sodišče v 16. točki obrazložitve,
ki ji revidentka neutemeljeno pripisuje nelogičnost in nerazumljivost.
(10) Primerjaj določbe prvih treh odstavkov ZSpo.
(11) 7. in 212. člen ZPP.
(12) Primerjaj razloge pritožbenega sodišča v 16 točki obrazložitve.
(13) Pritožbeno sodišče se je sicer ukvarjalo tudi z vprašanjem lastništva objekta, ki ga je pripisalo tožničini
izvedeni gradnji iz lastnih sredstev ob vednosti in soglasju toženke. Revizijsko sodišče pa na očitke,
usmerjene zoper to, ne bo odgovarjalo, saj zadošča, da je bilo to priznano dejstvo.
(14) Tudi vprašanje, na kakšni podlagi bi lahko bila toženka lastnica spornih nepremičnin, je pritožbeno
sodišče zgolj dodalo ob sicer v tem delu pravilni porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena: da je
lastnica spornih nepremičnin, je po njegovi oceni uspela izkazati tožnica. Primerjaj začetek 14. točke
- 31 -
obrazložitve drugostopenjske sodbe.

(15) Primerjaj 8. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).
(16) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-1381/08.
(17) Primerjaj npr. odločbi Vrhovnega sodišča I Up 731/2001 in I Up 344/2002.
(18) Primerjaj 25. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-210/98.
(19) 21. člen ZSpo društvom sicer daje prednost pri uporabi, vendar pri tem država ali lokalna skupnost ni
vezana na izbiro določenega društva.
(20) V lastništvu objektov na nepremičninah v družbeni lastnini se zadeva razlikuje tudi od nedavne zadeve
II Ips 274/2017, v kateri revizijsko sodišče ni preizkusilo odločitve o podrednih zahtevkih.
(21) O vezanosti Vrhovnega sodišča na predhodne odločbe in njihovem dometu primerjaj odločbo II
Ips 38/2016.
(22) Drugače pa bi lahko bilo, če bi društvo že zgrajen objekt dobilo le v upravljanje oziroma uporabo.
(23) Kljub napačni porazdelitvi dokaznega bremena glede javnega interesa, ki ga je pritožbeno sodišče
naložilo toženki, pa je v nadaljevanju podalo tudi razloge, ki omogočajo njegovo presojo.
(24) Načelo enakosti ne terja le enakega vrednotenja enakih primerov, pač pa tudi različno vrednotenje
tistih, ki se od teh bistveno razlikujejo.
(25) Načelo pravne varnosti terja preudarno uporabo, primerjaj M. Pavčnik v Argumentacija v pravu, 2.
spremenjena in dopolnjena izdaja, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 142.
(26) To pa ne velja za lastninjenje samega objekta, saj je ta že bil v tožničini lasti.
GOSPODARSKO PODROČJE
1) III Ips 57/2018
Kasnejši odstop terjatve, četudi temelji na sklepu sodišča, ne izključuje možnosti na-
ročnika, da terjatev poravna podizvajalcu, ki se je nanj z neposrednim zahtevkom obrnil
pred tem.
Iz obrazložitve sodbe
Dosedanji tek postopka
Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke uveljavljala plačilo zadržanih sredstev po pogodbi
z dne 6. 3. 2012 v višini 117.329,80 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V toku pravde
je tožbeni zahtevek prilagodila tako, da je v skladu z relevančno teorijo plačilo uveljavljala v
korist stranskega intervenienta.
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in toženi stranki naložilo tudi
povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 5.370,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi
zamudnimi obrestmi.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in toženi stranki naložilo še povrni-
tev stroškov tožeče stranke v pritožbenem postopku v višini 2.203,32 EUR s pripadajočimi
zakonskimi zamudnimi obrestmi.
- 32 -
Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 3/2018-9 z dne 20. 3. 2018
dopustilo revizijo glede vprašanja, kako v okoliščinah konkretnega primera status ločitvenega
upnika in cesija terjatve glavnega izvajalca vplivata na presojo ugovora tožene stranke, da so
podizvajalci pred izvedbo cesije nanjo (to je na naročnico) že naslovili zahtevke na podlagi
631. člena OZ.
Tožena stranka je v zakonskem roku vložila revizijo in uveljavljala revizijski razlog zmotne
uporabe materialnega prava glede dopuščenega revizijskega vprašanja. Vrhovnemu sodišču je
predlagala, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti
zavrne, podrejeno temu pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu
sodišču v novo sojenje.
Tožeča stranka in stranski intervenient sta v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije
in priglasila stroške revizijskega postopka.
Ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišč prve in druge stopnje
Tožeča stranka je imela s toženo stranko sklenjeno Pogodbo z dne 22. 4. 2008. Kasneje sta
bila sklenjena še dva aneksa k Pogodbi. Tožeča stranka je nastopala kot glavni izvajalec, tože-
na stranka pa kot naročnik za izvedbo del na projektu Gradnja vzdrževalne avtocestne baze.
Dela po Pogodbi so bila končana 15. 4. 2009, objekti pa so se pričeli uporabljati najkasneje
dne 25. 4. 2009.
Dela po Pogodbi so bila plačana, razen zadržanih sredstev na podlagi četrtega odstavka 5. čle-
na, ki so predmet te pravde.
Tožena stranka je v zvezi z deli po Pogodbi prejela dva neposredna zahtevka podizvajalcev in
sicer družbe I, d. d. - v stečaju dne 6. 1. 2011 in družbe Č., d. o. o. dne 16. 2. 2011, ki po višini
bistveno presegata vtoževano terjatev.
19. 1. 2011 je tožena stranka prejela sklep okrajnega sodišča, s katerim je sodišče na predlog
upnice (stranskega intervenienta v tej pravdi), dovolilo rubež terjatve tožeče stranke na podla-
gi Pogodbe ter toženi stranki prepovedalo poravnati zarubljeno terjatev tožeči stranki.
Stranskemu intervenientu je bila v stečajnem postopku nad tožečo stranko v celoti priznana
tako terjatev kot tudi ločitvena pravica na terjatvi tožeče do tožene stranke. Po sklepu o ko-
nčni razdelitvi je bila na stranskega intervenienta prenesena terjatev tožeče do tožene stranke
v višini 117.329,80 EUR in obresti v višini 40.665,25 EUR
Nosilni argumenti sodišč prve in druge stopnje
Sodišče prve stopnje je v delu, ki se nanaša na dopuščeno revizijsko vprašanje, zavrnilo ugo-
vor tožene stranke, da ne more izvesti plačila zaradi neposrednih zahtevkov podizvajalcev na
podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v okviru istega gradbenega
projekta, ki po višini bistveno presegajo terjatev upnika. Sodišče prve stopnje se je pri tem
sklicevalo na učinek rubeža terjatve s sklepom izvršilnega sodišča dne 17. 1. 2011. Po stališču
sodišča prve stopnje pa je položaj upnika (stranskega intervenienta v tej pravdi) v tem primeru
- 33 -
močnejši od položaja podizvajalcev, saj je stranski intervenient zastavni upnik, podizvajalec

pa navadni upnik.
Kot nadaljnji razlog za zavrnitev navedenega ugovora tožene stranke pa je sodišče prve sto-
pnje navedlo, da je tožeča stranka v okviru stečajnega postopka prenesla terjatev, ki je pred-
met tega gospodarskega spora, na stranskega intervenienta. V primeru, ko glavni izvajalec
svojo terjatev prenese na tretjo osebo, pa podizvajalec nima več direktnega zahtevka zoper na-
ročnika. Iz navedb tožene stranke pa izhaja, da obveznosti do podizvajalcev ni poravnala, zato
obveznost še vedno obstaja. Pri tem pa je navedlo še, da tožena stranka pri sklicevanju na 631.
člen OZ ni navedla potrebnih pogojev iz tega člena ter zavzelo stališče, da pri uveljavljanju
direktnih zahtevkov ne pride do zakonite cesije.
Sodišče druge stopnje je opredelilo kot zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pri neposre-
dnem zahtevku podizvajalca do naročnika po 631. členu OZ ne gre za zakonito cesijo. Vendar
je zavzelo stališče, da sta podizvajalca, ki sta terjatev pridobila na podlagi zakonite cesije, kot
stranski intervenient, ki je terjatev pridobil po sodni odločbi, glede na (originaren) način pri-
dobitve v enakem položaju. Ker ni drugačne ureditve, je treba njihovo upravičenje presojati
po določbi 420. člena OZ o večkratnem odstopu. O odstopu terjatve stranskemu intervenientu
je tožeča stranka toženo obvestila 11. 11. 2016 v tej pravdi. Podizvajalca sta se na toženo
stranko obrnila pred stranskim intervenientom. Vendar ima v situaciji, ko tisti, ki se je na do-
lžnika prej obrnil, še nima likvidne in nesporne terjatve, drugemu pa je s sodno odločbo priso-
jena, po stališču sodišča druge stopnje, stranski intervenient prednost, kar naj bi bilo skladno z
načelom pravičnosti.
Glede pravilne uporabe materialnega prava
Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da ima uveljavljanje neposrednega zahtevka podiz-
vajalca po 631. členu OZ učinek zakonite cesije. Takšno je že več let utrjeno stališče sodne
prakse Vrhovnega sodišča, na katero utemeljeno opozarja revizija.(1) Za nastop takšnih mate-
rialnopravnih učinkov zadošča, da podizvajalec usmeri konkretiziran zahtevek naročniku z
utemeljitvijo predpostavk, ki so določene v 631. členu OZ. Takšen zaključek Vrhovnega so-
dišča temelji na razlagi, da je s to določbo izražen namen zakonodajalca, da zavaruje položaj
podjemnikovega sodelavca v primeru, ko ne prejme plačila od podjemnika. Ob takšnem izho-
dišču je Vrhovno sodišče tudi že zavzelo stališče, da na pravico do uveljavljanja neposrednega
zahtevka sodelavca ne vpliva niti začet stečajni postopek nad glavnim izvajalcem.(2) Po uve-
ljavitvi neposrednega zahtevka v okviru okoliščin iz 631. člena OZ lahko naročnik veljavno
izpolni le podizvajalcu.(3) Za nastop takšnih materialnopravnih posledic ni potrebna vložitev
tožbe. Čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo za neposredno plačilo, naročnik ne
more več veljavno plačevati glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati
položaja podizvajalca.(4) Tako zavarovan položaj podizvajalca pa mora omogočiti tudi na-
ročniku, da se potem, ko so nastopili učinki uveljavljanja neposrednega zahtevka po 631. čle-
nu OZ, učinkovito brani proti zahtevkom glavnega izvajalca za plačilo iste terjatve.
Pri tem je materialnopravno zmotno stališče tožeče stranke in stranskega intervenienta v od-
govoru na revizijo, ki takšnemu učinku uveljavljanja neposrednega zahtevka podizvajalca na
podlagi 631. člena OZ nasprotujeta. Zgolj okoliščina, da del pravnih teoretikov pripisuje tej
določbi drugačen pomen, še ne zadostuje za ovrženje stališča ustaljene sodne prakse Vrhov-
nega sodišča. Stališče, da bi naročnik tudi po prejemu neposrednega zahtevka od podizvajalca
- 34 -
lahko še vedno veljavno izpolnil tudi glavnemu izvajalcu, bi povsem izvotlilo namen zakono-
dajalca o varstvu podizvajalca. Tudi iz okoliščine, da podizvajalec tudi po uveljavitvi neposre-
dnega zahtevka do naročnika ohrani terjatev do glavnega izvajalca ne izključuje učinka, da
terjatev glavnega izvajalca do naročnika preide v premoženjsko sfero podizvajalca. Po uvelja-
vitvi neposrednega zahtevka je podizvajalec v položaju, ko ima dva solidarna zavezanca za
plačilo iste terjatve.(5)
Vrhovno sodišče se posebej opredeljuje tudi do sklicevanja tožeče stranke in stranskega inter-
venienta v odgovoru na revizijo na navedbe sodišča prve stopnje v 30. točki obrazložitve sod-
be, da tožena stranka ni niti navajala obstoja pogojev iz 631. člena OZ. Takšno sklicevanje bi
lahko bilo relevantno, v kolikor bi takšni razlogi sodišča, ki ne bi bili pritožbeno izpodbijani,
bili že sami po sebi zadosten razlog za zavrnitev revizije. Vendar po prepričanju Vrhovnega
sodišča ne gre za tovrsten primer.
Predmet izpodbijanja je sodba sodišča druge stopnje. Le-to je v izpodbijani sodbi kot del de-
janske podlage povzelo tudi ugotovitev, da je tožena stranka izkazala, da je pred cesijo terja-
tve stranskemu intervenientu prejela dva zahtevka podizvajalca tožeče stranke iz Pogodbe. Ta-
kšno stališče pomeni, da je sodišče druge stopnje v povezavi s sklicevanjem tožeče stranke v
odgovoru na pritožbo tožene stranke, zavzelo drugačno stališče kot sodišče prve stopnje v 30.
točki obrazložitve sodbe glede popolnosti ugovora tožene stranke. Ob tem ne gre spregledati,
da tudi tožeča stranka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni uveljavljala pomanjklji-
vosti v trditvah tožene stranke glede uveljavljanih neposrednih zahtevkov podizvajalcev. Za
odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je zato odločilno zgolj materialnopravno
vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija.
Ena od temeljnih značilnosti pogodbene cesije je zahteva po nevtralnosti položaja dolžnika.

Cesija, pri kateri dolžnik ne sodeluje, ne sme poslabšati njegovega pravnega položaja.(6) Ni
nobenega razumnega razloga, da bi bilo od zahteve po nevtralnosti dolžnikovega položaja tre-
ba odstopiti v primeru spremembe pripadnosti terjatve zaradi učinkov zakonite cesije.
Materialnopravno zmotno pa je stališče sodišča druge stopnje, da sta v primeru, ko sta najprej
terjatev na podlagi zakonite cesije pridobila podizvajalca, v razmerju do dolžnika v enakem
položaju s stranskim intervenientom, na katerega je bila terjatev prenesena. Iz stališča sodišča
druge stopnje v 39. in 41. točki je sklepati, da v takšnem primeru obstaja solidarnost na
upniški strani. Takšen položaj pa je v skladu s 406. členom OZ omejen na pogodbeno dogo-
vorjene ali z zakonom urejene primere, za kar pa ne gre v konkretnem primeru.
Z uveljavitvijo neposrednega zahtevka po 631. členu OZ je terjatev tožeče stranke prešla v

premoženjsko sfero podizvajalca. Odgovoriti je torej treba na vprašanje, ali ima lahko kasne-
jši odstop te iste terjatve, ki temelji na sklepu, izdanem v stečajnem postopku nad tožečo
stranko, za posledico prenehanje materialnopravnega upravičenja tretjega, ki temelji na učin-
ku uveljavljanja neposrednega zahtevka po 631. členu OZ. Zakon o finančnem poslovanju,
postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) takšne
posledice (poseg v premoženjskopravne položaje tretjih) ureja zgolj za primere, ko bi tretji
moral v stečajnem postopku uveljavljati izločitveno pravico na premoženju, ki se obravnava
kot del stečajne mase.
- 35 -
Izločitvena pravica je definirana v 22. členu ZFPPIPP. V 3. točki prvega odstavka tega člena
ureja tudi pravico zakonitega imetnika premoženja od insolventnega dolžnika zahtevati, da iz-
vede razpolagalni posel in druga pravna dejanja za prenos te pravice v dobro te osebe. O po-
trebi po uveljavljanju izločitvene pravice je v tem smislu mogoče govoriti samo v primeru, ko
je za učinkovit prenos te pravice potreben tudi poseben razpolagalni posel. V primeru učinka
zakonite cesije terjatve na podlagi 631. člena OZ ne gre za tak primer, saj pravne posledice
(prehod terjatve v premoženjsko sfero podizvajalca) nastopijo že ob izpolnitvi zakonsko dolo-
čenih pogojev. Ker nad terjatvijo pojmovno ni mogoča posest, se tudi ni mogoče smiselno
sklicevati na določbo 1. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP. Zato ni mogoč zaključek,
da bi materialnopravno upravičenje tretjega prenehalo že v posledici neuveljavljanja izločitve-
ne pravice v stečajnem postopku nad tožečo stranko (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP).
Materialnopravno zmotna pa je presoja sodišča druge stopnje, da naj bi v položaju, ko obstaja

več podlag za prenos terjatve, imel prednost stranski intervenient, ker naj bi bila terjatev nje-
mu sodno prisojena. Sodišče druge stopnje se je pri tem sklicevalo tudi na določbo 420. člena
OZ, ki ureja položaj večkratnega (pogodbenega) odstopa terjatve. Zakonodajalec je v takšnem
primeru kot odločilno okoliščino za opredelitev pripadnosti terjatve določil trenutek seznani-
tve dolžnika z novim upravičencem do terjatve. Zakon zato obravnava dve modaliteti te se-
znanitve: odstopnikovo obvestilo o prevzemniku ali prevzemnikovo oglasitev pri dolžniku.
Tudi ob uporabi tega pravila pridemo do zaključka, da je v primeru, ko učinek zakonite cesije
na podlagi 631. člena OZ nastopi že s samo uveljavitvijo neposrednega zahtevka v tem trenut-
ku tudi izpolnjen pogoj seznanitve dolžnika z novim upnikom. To pa pomeni, da v tem
položaju kasnejša seznanitev dolžnika (tožene stranke) z odstopom terjatve na drugi pravni
podlagi ne more imeti pravnega učinka.
Glede na okoliščine konkretnega primera se odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje glasi:

status stranskega intervenienta kot ločitvenega upnika v stečajnem postopku nad tožečo stran-
ko in prenos terjatve glavnega izvajalca ne izključujeta utemeljenosti ugovora tožene stranke,
da so podizvajalci pred izvedbo cesije nanjo že naslovili zahtevke na podlagi 631. člena OZ.
Glede odločitve o reviziji
Upoštevaje navedene materialnopravne razloge je Vrhovno sodišče glede na ugotovljeno de-

jansko stanje v izpodbijani sodbi reviziji ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spre-
menilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP)
---
(1) Sodbe III Ips 1/2016 z dne 24. 3. 2017, III Ips 97/2016 z dne 18. 4. 2017, III Ips 1/2017 z dne 19. 9.
2017
(2) Sodba III Ips 1/2017.
(3) Sodba III Ips 69/2016.
(4) Sodba II Ips 57/2018 z dne 14. 6. 2018.
(5) 9. točka obrazložitve sodbe III Ips 1/2017.
(6) M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2003, stran 589.
- 36 -
2) III Ips 33/2018
Predpisana dolžnost navedbe že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zah-

tevku za priznanje terjatve je pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena,
da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh
pravdnih stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka. Takšna dodatna ovira
za uveljavljanje stroškovnega zahtevka v pravdi je utemeljena na že pojasnjenem načelu
koncentracije v stečajnem postopku, saj omogoča, da se že v fazi preizkusa terjatev ugo-
tovi obseg vseh terjatev in z njimi povezanih stroškov, ki vplivajo na možnost poplačila
upnikov.
Iz obrazložitve sodbe
Dosedanji tek postopka
Sodišče prve stopnje je s sklepom 24. 1. 2017 nadaljevalo prekinjeni postopek zaradi začetka
stečajnega postopka nad toženo stranko. Ustavilo je postopek glede umaknjenega dela tožbe-
nega zahtevka ter zavrglo tožbo v preostalem delu, to je za glavnico v znesku 3.258,31 EUR.
Obdržalo pa je v veljavi sklep o izvršbi v 3. točki izreka (to je glede odmerjenih izvršilnih
stroškov) in toženi stranki naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 469,47 EUR
s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sklep sodišča prve stopnje spreme-
nilo tako, da je zavrnilo stroškovni zahtevek tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo povrni-
tev stroškov pritožbenega postopka v znesku 142,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamu-
dnimi obrestmi.
Zoper odločitev sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v za-
konskem roku vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej je navedlo, da je od odločitve Vr-
hovnega sodišča v obravnavani zadevi mogoče pričakovati odgovor na pravno vprašanje, ali
so stroški, ki so nastali tožeči stranki v pravdnem postopku do trenutka začetka stečajnega
postopka nad toženo stranko in o njih sodišče še ni odločilo, stroški, za katere 3. točka druge-
ga odstavka v zvezi s šestim odstavkom 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih
zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) določa, da jih je treba
prijaviti skupaj z zahtevkom za priznanje glavnice terjatve, sicer velja, da jih upnik v postop-
ku zaradi insolventnosti ne uveljavlja. Sklicevalo se je, da se Vrhovno sodišče o tem pravnem
vprašanju še ni izreklo, sodna praksa višjih sodišč pa je neenotna. V zahtevi za varstvo zako-
nitosti je bil uveljavljan razlog iz druge točke prvega odstavka 387. člena ZPP (zmotna upora-
ba materialnega prava), ker naj bi sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo 3. točko druge-
ga odstavka in šesti odstavek 60. člena ZFPPIPP v zvezi s 151. členom ZPP ter 252. in prvi
odstavek 296. člena v zvezi z 20. členom ZFPPIPP.
Tožena stranka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnemu sodišču predlaga-

la zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti in priglasila stroške postopka.
Glede dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti
- 37 -
Vrhovno sodišče je že obravnavalo primere, ko je bila zahteva vložena zoper stroškovno od-
ločitev in jih je sprejelo v vsebinsko obravnavo.(1) Iz zavzetih stališč izhaja, da sama narava
stroškovnih odločb ne daje zadostne opore za sklepanje, da se ob njenem odločanju ne more
pojaviti pravno vprašanje, katerega rešitev je v interesu pravne varnosti. Glede na v zahtevi za
varstvo zakonitosti prikazano neenotno sodno prakso višjih sodišč Vrhovno sodišče ugota-
vlja, da se pravno vprašanje, ki ga izpostavlja zahteva, kot relevantno pojavi v vseh pravdnih
postopkih, tekom katerih pride do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko. Že to na-
rekuje potrebo po poenotenju sodne prakse, ki naj zagotovi uresničevanje ustavne pravice
enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Zato je zahteva za varstvo zakonitosti dovolje-
na.
Relevantno dejansko stanje v sklepih sodišč prve in druge stopnje
Tožeča stranka je v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine uveljavljala plačilo

glavnice 5.013,45 EUR s pripadki. S sklepom o izvršbi so bili odmerjeni izvršilni stroški v
višini 44,00 EUR.
Zaradi ugovora tožene stranke se je postopek nadaljeval v pravdi.
23. 2. 2016 je tožeča stranka zahtevek skrčila na 3.258,31 EUR spp.
24. 5. 2016 je bil začet stečajni postopek nad toženo stranko – posledično je bil prekinjen
pravdni postopek.
Preostanek vtoževane terjatve je bil v stečajnem postopku prijavljen in v celoti priznan.
22. 12. 2016 je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev.
Tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko ni prijavila pravdnih stroškov, ki so
ji nastali v tej pravdi do začetka stečajnega postopka.
Nosilni argumenti sodišč prve in druge stopnje
Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na stališča novejše sodne prakse, da stroški, ki jih je ime-
la tožeča stranka v pravdnem postopku do trenutka začetka stečajnega postopka, niso takšna
terjatev, za katero drugi odstavek 60. člena ZFPPIPP določa, da jo je treba prijaviti, ker bi si-
cer prenehala.(2) Čeprav ima vsaka stranka predhodno stroške v postopku oziroma zaradi
njega, pa glede teh še ni v pravnem razmerju z nasprotno stranko, vse dokler ni odločeno o
pravdi in glede na zaključek pravde tudi o povračilu stroškov. Stranka se do zaključka glavne
obravnave odloči, ali bi povračilo stroškov od nasprotne stranke sploh zahtevala in v kakšni
višini. Šele s sodno odločbo je odločeno o upravičencu do povračila, o zavezancu in o tem,
koliko ti stroški znašajo. Do takrat ne obstaja temelj zahtevka za plačilo stroškov postopka.
Sodišče druge stopnje je zavzelo nasprotno stališče. Sklicevalo se je na gramatikalno razlago
3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP, po kateri je odločilni element za prijavo trenu-
tek nastanka pravdnih stroškov za stranko, ne pa terjatve za njihovo plačilo. Zato mora upnik
poleg glavnice terjatve prijaviti tudi stroške, ki so mu že nastali z uveljavljanjem terjatve v so-
dnem ali drugem postopku. Sklicevalo se je, da je namen prijave terjatve, da se na trenutek
začetka stečajnega postopka ugotovi obseg terjatev, ki jih imajo upniki do stečajnega dolžnika
- 38 -
in ki vplivajo na obseg stečajne mase, ki je podlaga za določitev deležev poplačila terjatev is-
tega vrstnega reda.
Glede pravilne uporabe materialnega prava
3. točka skupaj s splošnim besedilom drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP glasi:
Zahtevek za priznanje terjatve mora vsebovati:
3. če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so

mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka
zaradi insolventnosti: zneske teh stroškov,
Besedilo šestega odstavka 60. člena ZFPPIPP pa se glasi:
Če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka

tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in
nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stro-
škov.
Eno od temeljnih načel, ki je uveljavljeno v stečajnem postopku, je načelo koncentracije, ki je

uzakonjeno v prvem odstavku 227. člena ZFPPIPP. Bistvo tega načela je, da se po začetku
stečajnega postopka sodno varstvo zahtevkov za izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika, ki
je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika lahko uveljavlja
le v stečajnem postopku. Do začetka stečajnega postopka je upnik sodno varstvo svojega ma-
terialnopravnega upravičenja lahko uveljavljal le po splošnih pravilih v pravdi. Načelo kon-
centracije zato posega tudi v položaje tistih upnikov, ki so pred začetkom stečajnega postopka
že uveljavljali sodno varstvo v pravdi. Takšen poseg je upravičen zaradi uveljavitve drugega
temeljnega načela, ki je uveljavljeno v (vseh) insolvenčnih postopkih, to je načela enakega
obravnavanja upnikov, ki so v enakem položaju do insolventnega dolžnika (46. člen ZFPPI-
PP).
Ena od procesnih posledic začetka stečajnega postopka je tudi prekinitev pravde, v kateri na-
stopa kot pravdna stranka oseba, nad katero je bil začet stečajni postopek (4. točka prvega od-
stavka 205. člena ZPP). V primeru, ko je stečajni postopek začet nad toženo stranko, zoper
katero je tožnik pred začetkom stečaja v pravdi uveljavljal izpolnitveni zahtevek, pripelje uve-
ljavljeno načelo koncentracije do posledice, da obstajajo razlogi za prekinitev postopka do za-
ključka faze preizkušanja prijavljenih terjatev v stečaju, to je do objave sklepa o preizkusu ter-
jatev (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Šele od tega trenutka dalje je jasno, ali je še poda-
na pravna korist tožnika za nadaljnje vodenje pravde o terjatvi, ki jo je pred začetkom stečaj-
nega postopka s tožbo uveljavljal tožnik. Odvisno od rezultata faze preizkušanja terjatev bo
zato pravdno sodišče po nadaljevanju postopka pravdo končalo z vsebinskim obravnavanjem
zahtevka ali z zavrženjem tožbe (osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP).
Iz navedenega je razvidno, da ob začetku stečajnega postopka obstaja negotovost, na kakšen

način se bo prekinjeni pravdni postopek zaključil. Ta negotovost traja do zaključka faze preiz-
kušanja terjatev. Zato ni mogoče pritrditi argumentaciji sodišča druge stopnje v izpodbijanem
sklepu (10. in 11. točka obrazložitve), da je za presojo, ali mora upnik že nastale pravdne stro-
- 39 -
ške prijaviti v stečaju, odločilno dejstvo, ali je bila (glavna) terjatev (vsaj delno) prerekana. Ta
okoliščina (prerekanje terjatve) je namreč negotovo procesno dejstvo, ki lahko nastopi šele po
izteku roka za prijavo terjatev. Iz (ne)nastopa tega kasnejšega dejstva ni mogoče sklepati na
upnikovo dolžnost prijave že nastalih pravdnih stroškov. Razlaga sporne določbe 3. točke dru-
gega odstavka 60. člena ZFPPIPP mora zato podati enoznačen odgovor, ki ni odvisen od ka-
sneje nastalih okoliščin.
Pravica strank(e) do povrnitve pravdnih stroškov je zahtevek, ki je akcesornega značaja, saj se

takšno upravičenje lahko uveljavlja le v pravdi, ne pa kot samostojni zahtevek v ločeni pravdi.
(3) Pravila za uveljavljanje takšnega zahtevka so urejena v dvanajstem poglavju ZPP. Pri tem
sta uveljavljeni temeljni pravili, da mora stranka stroške (določno) prijaviti najkasneje do kon-
ca glavne obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških (tretji odstavek 163, člena ZPP) in
da sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov odloči v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča
postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP).
Prvi odstavek 151. člena ZPP določa, da so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postop-
kom ali zaradi postopka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je neuporabo drugega od-
stavka 60. člena ZFPPIPP mogoče opreti že na okoliščino, da o stroških še ni bilo odločeno v
pravdi. Takšna omejitev uporabe sporne določbe iz 60. člena ne izhaja. Ureja namreč dolžnost
prijave stroškov, nastalih z uveljavljanjem terjatve v sodnem postopku pred začetkom stečaj-
nega postopka. Vrhovno sodišče je glede narave stroškov postopka tudi že zavzelo stališče, da
za opredelitev obveznosti stečajnega dolžnika kot stroškov stečajnega postopka ni pomembno,
kdaj je bil pridobljen izvršilni naslov za poplačilo obveznosti, temveč, kdaj je obveznost na-
stala (pred začetkom stečajnega postopka ali po njem).(4)
Vrhovno sodišče se pridružuje stališču sodišča druge stopnje, da je treba ostati pri gramatikal-
ni razlagi povsem jasne določbe 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. V povezavi z
določbo šestega odstavka istega člena pa takšna ureditev pomeni spremembo pogojev za uve-
ljavljanje zahtevka za povrnitev stroškov postopka, kot so urejeni v splošnih določbah druge-
ga in tretjega odstavka 163. člena ZPP. Ne glede na način končanja pravdnega postopka po iz-
polnitvi pogojev za nadaljevanje postopka (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP), je predpisa-
na dolžnost navedbe že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zahtevku za prizna-
nje terjatve pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče v prav-
dnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh pravdnih stroškov, ki so
nastali do začetka stečajnega postopka. Takšna dodatna ovira za uveljavljanje stroškovnega
zahtevka v pravdi je utemeljena na že pojasnjenem načelu koncentracije v stečajnem postop-
ku, saj omogoča, da se že v fazi preizkusa terjatev ugotovi obseg vseh terjatev in z njimi
povezanih stroškov, ki vplivajo na možnost poplačila upnikov.
Ker predpisana procesna predpostavka v konkretnem primeru ni bila izpolnjena, je pravilna

odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijanem sklepu, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke
za povrnitev stroškov pravdnega postopka, ki so ji nastali do začetka stečajnega postopka.
Glede na to, da pravilnost odločitve sodišča druge stopnje temelji že na neizpolnjeni predpo-
stavki iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP, se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba
opredeljevati do vprašanja narave tovrstnih stroškov oziroma do vprašanja, pod kakšnimi po-
goji se tovrstni stroški poplačujejo iz stečajne mase.
- 40 -
Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti.
Obrazloženi razlogi kažejo na neutemeljenost očitka v zahtevi za varstvo zakonitosti, da naj bi

sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v izpodbijani odločbi. Zato je Vr-
hovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi s
378. členom ZPP).
(1) Sklep III Ips 34/2015 z dne 28. 11. 2017 in sklep II Ips 297/2015 z dne 28. 1. 2016.
(2) Sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 123/2016 z dne 20. 4. 2016 in I Cpg 941/2016 z dne 14.
9. 2016.
(3) N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, 2006,
stran 22.
(4) Sklep III Ips 67/2017 z dne 22. 5. 2018.
DELOVNO-SOCIALNO PODROČJE
1) VIII Ips 343/2017
Neizpolnjevanje izobrazbenega pogoja ni ovira za priznanje delovnega razmerja tako

pred kot tudi po nezakonitem prenehanju tega razmerja. Tožnik se utemeljeno sklicuje
na 14. člena ZSPJS, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada plača, ki je za dva plačna
razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem delavec opravlja delo, če
ima nižjo izobrazbo od zahtevane, saj iz te določbe jasno izhaja, da je posledica neizpol-
njevanja izobrazbenega pogoja za zasedbo določenega delovnega mesta nižja plača ne
pa neveljavnost pogodbe o zaposlitvi, v kolikor poseben zakon izrecno ne določa kaj
drugega. V nasprotnem primeru bi tožnika, ki nezakonito ni imel sklenjene pogodbe o
zaposlitvi obravnavali drugače kot delavca, ki prav tako ne izpolnjuje izobrazbenega po-
goja, ima pa sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Za tako razlikovanje med delavci s fak-
tičnim delovnim razmerjem in delavci s formalno sklenjenim delovnim razmerjem ni
nobenega utemeljenega in upravičenega razloga.
Iz obrazložitve:
Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik delo pri toženi stranki opravljal od 1.
1. 2011 do 11. 2. 2015 na delovnem mestu novinar - urednik, od 12. 2. 2015 do 30. 9. 2015 pa
na delovnem mestu novinar - poročevalec. Za delo na navedenih delovnih mestih ni izpol-
njeval predpisanega pogoja ustrezne izobrazbe. Na revizijski stopnji ni več sporno, da je ime-
lo razmerje med strankama v obdobju od 1. 1. 2011 do 30. 9. 2015 vse elemente delovnega
razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih(1) (v nadaljevanju ZDR-1), zaradi česar je
šlo za delovno in ne za civilnopravno razmerje. Sporno pa je vprašanje, ali neizpolnjevanje
predpisanega pogoja izobrazbe predstavlja oviro za vzpostavitev delovnega razmerja v ob-
- 41 -
dobju, ko stranki nista več pogodbeno sodelovali oziroma okoliščino, ki onemogoča nadalje-
vanje takšnega delovnega razmerja v prihodnje.
Na podlagi 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, kljub ugotovitvi, da je prenehanje pogodbe o za-
poslitvi nezakonito, na predlog ene od strank, ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes
obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče.
Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 238/2016 z dne 21. 3. 2017 zavzelo stališče, da ni možno
šteti, da ne obstoji delovno razmerje, čeprav so bili ugotovljeni vsi elementi delovnega raz-
merja, zgolj zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za
opravljanje dela. To stališče velja tudi v primeru presoje zahtevka za reintegracijo. Neizpol-
njevanje izobrazbenega pogoja ni ovira za priznanje delovnega razmerja tako pred kot tudi po
nezakonitem prenehanju tega razmerja. Če neizpolnjevanje izobrazbenega pogoja ni ovira za
priznanje delovnega razmerja za nazaj, potem tudi ne more biti ovira za priznanje delovnega
razmerja za naprej v smislu delavčeve reintegracije pri delodajalcu. Kot je Vrhovno sodišče
navedlo v zgoraj citirani sodbi, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če bi se
delodajalec svojim obveznostim iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi oziroma iz faktičnega
delovnega razmerja lahko izognil z utemeljitvijo, da delavec ne izpolnjuje pogojev za
opravljanje dela.
Res je, da Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) v tretjem odstavku 16. člena določa, da delodaja-
lec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z za-
konom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sred-
stva. Vendar pa tožnik ne zahteva pravic v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, drugi-
mi predpisi in akti, izdanimi na njegovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Zahteva zgolj
formalno priznanje delovnega razmerja, ki je med strankama dejansko (faktično) že ves čas
obstajalo. Tožena stranka je tožnika faktično zaposlila na delovnih mestih, za katera ni izpol-
njeval pogoja izobrazbe, kar pa ne pomeni, da tožniku ni dolžna oziroma celo ne sme tudi for-
malno priznati delovnega razmerja in pravic, ki iz njega izhajajo. Ravno nasprotno. Če je
tožena stranka sklenila (faktično) delovno razmerje s tožnikom kljub neizpolnjevanju izobraz-
benega pogoja, mu je dolžna za opravljeno delo zagotoviti pravice, ki jih določajo zakon, pod-
zakonski akt oziroma kolektivna pogodba, čeprav za to delo ne izpolnjuje pogoja ustrezne iz-
obrazbe. Tožnik se utemeljeno sklicuje na 14. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju
(ZSPJS), ki določa, da javnemu uslužbencu pripada plača, ki je za dva plačna razreda nižja od
osnovne plače delovnega mesta, na katerem delavec opravlja delo, če ima nižjo izobrazbo od
zahtevane, saj iz te določbe jasno izhaja, da je posledica neizpolnjevanja izobrazbenega pogo-
ja za zasedbo določenega delovnega mesta nižja plača, ne pa neveljavnost pogodbe o zaposli-
tvi, v kolikor poseben zakon izrecno ne določa kaj drugega. V nasprotnem primeru bi tožnika,
ki nezakonito ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, obravnavali drugače kot delavca, ki
prav tako ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja, ima pa sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Za tako
razlikovanje med delavci s faktičnim delovnim razmerjem in delavci s formalno sklenjenim
delovnim razmerjem ni nobenega utemeljenega in upravičenega razloga.
Ker je sodišče sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi med strankama zgolj iz razloga, ker
tožnik ne izpolnjuje formalnega izobrazbenega pogoja in drugih razlogov za sodno razvezo ni
ugotavljalo, je ostalo v zvezi s tem dejansko stanje tako na drugi kot na prvi stopnji ne-
razčiščeno. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji
- 42 -
ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, tako kot izhaja iz izreka tega sklepa
in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
---
(1) Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.
2) VIII Ips 35/2018
Razlaga Odbora za kolektivno pogodbo bi morala biti objavljena na enak način kot ko-
lektivna pogodba (ter njene dopolnitve in spremembe), to je v Uradnem listu RS. Ker ni
bila, ni formalno zavezujoča za uporabnike kolektivne pogodbe.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva v zadnji alineji prvega

odstavka 38. člena delavcu daje pravico do enega dne plačane odsotnosti z dela zaradi
drugih neodložljivih opravkov. Neodložljiv opravek predstavlja dogodek, ki ga ni mogo-
če odložiti na kasnejši čas. Gre za izredne dogodke, ki po naravi stvari zahtevajo priso-
tnost posameznika in ki se jih ne da odložiti. Spremstvo prvošolca v šolo na prvi šolski
dan je takšen opravek. Gre za enkraten, neodložljiv dogodek, pri katerem se od staršev
družbeno pričakuje, da ta dan v šoli preživijo s svojim prvošolcem. Toženka je zato neu-
temeljeno zavrnila tožnikovo zahtevo po dodatnem dnevu plačane odsotnosti z dela za 1.
9. 2016, ko je spremljal svojega prvošolca v šolo na prvi šolski dan.
Iz obrazložitve:
Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik pri toženki zahteval dodatni dan plača-
ne odsotnosti z dela zaradi spremstva svojega otroka v šolo na prvi šolski dan 1. 9. 2016 na
podlagi 38. člena KPDZSVS, saj naj bi ta dogodek v skladu z navedeno določbo predstavljal
„drug neodložljiv opravek“. Toženka je njegovo zahtevo zavrnila in mu za ta dan odobrila iz-
rabo letnega dopusta. Tožnik je zato vložil tožbo, s katero je za 1. 9. 2016 zahteval priznanje
dodatnega dne plačane odsotnosti z dela z nadomestilom plače.
KPDZSVS v prvem odstavka 38. člena ureja plačano odsotnost z dela in v zadnji alineji dolo-
ča, da je lahko delavec v posameznem koledarskem letu odsoten en dan z dela s pravico do
nadomestila plače zaradi: „smrti bližjih sorodnikov (stari starši, brat, sestra, vnuk, vnukinja,
tašča, tast), vpoklica k vojaškim vajam, ki trajajo nad šest dni in drugih neodložljivih oprav-
kov“.
Odbor za razlago KPDZSVS(1) je na seji dne 13. 3. 2008 v zvezi z 38. členom KPDZSVS
sprejel naslednjo razlago: „Za drug, neodložljiv opravek po 38. členu se lahko šteje tudi
udeležba v sodnem postopku, spremstvo otroka v šolo oziroma tisti opravki, ki jih kot take
delodajalec opredeli v svojem aktu.“ Razlaga je bila objavljena v glasilu Obtok Sindikata
zdravstva in socialnega varstva Slovenije (tožnikovega pooblaščenca) v maju 2009, ne pa tudi
v Uradnem listu RS, zato po stališču toženke ne gre za veljavno (formalno zavezujočo) razla-
go kolektivne pogodbe.
- 43 -
KPDZSVS je kolektivna pogodba, sklenjena za območje države, saj so jo dolžni uporabljati

vsi zavodi in delodajalci v dejavnostih zdravstva in socialnega varstva na območju države
(prvi odstavek 2. člena). V zvezi z objavo kolektivnih pogodb, sklenjenih za območje države,
Zakon o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/06 in naslednji, v nadaljevanju ZKolP) v 28.
členu določa, da morata stranki takšno kolektivno pogodbo objaviti v Uradnem listu RS (dru-
gi odstavek). Kolektivna pogodba začne veljati v določenem roku po (pravilni) objavi (drugi
odstavek 9. člena ZKolP). Enako izhaja iz 3. člena KPDZSVS. Glede objave razlage Odbora
za razlago KPDZSVS ne določa ničesar(2) .
Uporabniki kolektivne pogodbe morajo biti z razlagami kolektivne pogodbe ustrezno sezna-
njeni, enako kot to velja za spremembe in dopolnitve kolektivne pogodbe, zato je zanje treba
zagotoviti ustrezno objavo. Stranki se s kolektivno pogodbo nista dogovorili za poseben način
objave razlag Odbora za razlago kolektivne pogodbe, zato je pravilna presoja pritožbenega so-
dišča, da objava v glasilu sindikata ni ustrezna objava. Razlaga Odbora za razlago kolektivne
pogodbe bi morala biti objavljena na enak način kot kolektivna pogodba (ter njene dopolnitve
in spremembe), to je v Uradnem listu RS(3). Ker ni bila, ni formalno zavezujoča za uporabni-
ke kolektivne pogodbe(4) (odgovor na prvo vprašanje).
To pa še ne pomeni, da tožnik ni upravičen do plačane odsotnosti z dela zaradi spremstva pr-

vošolca na prvi šolski dan. KPDZSVS v zadnji alineji prvega odstavka 38. člena delavcu daje
pravico do enega dne plačane odsotnosti z dela zaradi drugih neodložljivih opravkov. Ne-
pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da tožnik te pravice nima, ker je toženka ni uredila
v svojem internem aktu in da ne gre za določilo, ki bi ga morali stranki obvezno upoštevati.
Delodajalec je dolžan upoštevati vsa določila kolektivne pogodbe, ki ga zavezuje, tudi 38.
člen KPDZSVS. Dejstvo, da gre za ohlapen pojem (drug neodložljiv opravek) in da toženka v
internem aktu ni podrobneje pojasnila, kaj sama šteje za takšen opravek, ne pomeni, da tožnik
ni upravičen do dodatnega dne plačane odsotnosti z dela na tej podlagi. Drug neodložljiv
opravek je pravni standard, katerega vsebino mora napolniti sodišče.
Neodložljiv opravek predstavlja dogodek, ki ga ni mogoče odložiti na kasnejši čas. Gre za iz-
redne dogodke, ki po naravi stvari zahtevajo prisotnost posameznika in ki se jih ne da odložiti.
Spremstvo prvošolca v šolo na prvi šolski dan je takšen opravek. Gre za enkraten, neodložljiv
dogodek, pri katerem se od staršev družbeno pričakuje, da ta dan v šoli preživijo s svojim pr-
vošolcem. Neutemeljeno je stališče toženke, da mora biti dogodek nenaden oz. nepredvidljiv,
takšen, na katerega se delavec ne more vnaprej pripraviti, saj iz besedila kolektivne pogodbe
kaj takega ne izhaja. Prav tako je neutemeljeno stališče toženke, da bi takšna razlaga spreme-
nila določbo kolektivne pogodbe oz. širila njen domet preko prvotno dogovorjenega med
strankama. Ne gre za spremembo kolektivne pogodbe, temveč zgolj za napolnitev pojma
„drug neodložljiv opravek“. Glede na navedeno je toženka neutemeljeno zavrnila tožnikovo
zahtevo po dodatnem dnevu plačane odsotnosti z dela za 1. 9. 2016, ko je spremljal svojega
prvošolca v šolo na prvi šolski dan (odgovor na drugo in tretje vprašanje).
Sodišče druge stopnje je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo dodatni
dan plačane odsotnosti z dela za 1. 9. 2016, neutemeljeno spremenilo tako, da je tožbeni zah-
tevek zavrnilo. Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je revizijsko sodišče na
podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spre-
menilo tako, da je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čeprav iz
drugih razlogov, kot izhajajo iz obrazložitve sodišča prve stopnje).
- 44 -
---
(1) KPDZSVS v 11. členu določa, da stranki kolektivne pogodbe imenujeta petčlanski odbor za razlago
kolektivne pogodbe. Vsaka stranka imenuje po dva člana, petega pa imenujeta sporazumno. Razlaga
posameznih določb pogodbe se sprejme z večino glasov odbora in je obvezna za vse uporabnike pogodbe.
(2) Na objavo se nanaša le še 9. člen KPDZSVS (poleg 3. člena). Ta določa, da se sporazumi Komisije za
pomirjanje, ki dopolnjujejo oziroma spreminjajo kolektivno pogodbo, objavijo na enak način, kot kolektivna
pogodba.
(3) Kot izhaja iz evidence kolektivnih pogodb, ki jo vodi Ministrstvo za delo, je bilo v zvezi z KPDZSVS
sprejetih že nekaj razlag, ki so bile objavljene v Uradnem listu RS in so zato objavljene v evidenci, medtem
ko v tej zadevi sporna razlaga ni vpisana v evidenco.
(4) Primerjaj sklep VIII Ips 3/2003 z dne 18. 12. 2003.
UPRAVNO PODROČJE
1) X Ips 76/2017
Po določbi šestega odstavka 68. člena ZDavP-2 je materialno dokazno breme za nižjo
davčno osnovo na davčnem zavezancu. Zavezanec pa lahko doseže nižjo davčno osnovo,
če pojasni vir premoženja, ki ga je prejel v inšpiciranem obdobju. Če davčni zavezanec
zmore to dokazno breme, odpade obdavčitev po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Na-
daljnje dokazno breme ima tudi davčni organ, če s svojimi trditvami oporeka temu, kar
zatrjuje davčni zavezanec v prid manjši davčni osnovi. Ker so take nasprotne navedbe
davčnega organa usmerjene v utemeljevanje višje davčne osnove, tudi zanj velja, da
mora dokazati zatrjevana dejstva. Breme dokazovanja se torej v postopku premešča v
odvisnosti od tega, kdo dejstva zatrjuje. Navedeno poleg tega pomeni, da je dokazni
uspeh za dane trditve nujno odvisen od dosegljivosti dokaznih sredstev in da dokazne
zahteve ne smejo biti nemogoče v smislu, da se davčnemu zavezancu nalaga (oziroma
pričakuje) predložitev dokazov, s katerimi ne razpolaga in do njih nima dostopa, saj so
izven njegove vplivne sfere. Vztrajanje pri tovrstnih zahtevah, ki so z vidika davčnega
zavezanca že vnaprej obsojene na neuspeh, v skrajni fazi privede do nerazumne, v raz-
merju do nasprotne stranke (davčnega organa) pa tudi do nesorazmerne porazdelitve
dokaznega bremena.
Pri takem (lahko večkratnem) prehajanju dokaznega bremena z davčnega zavezanca na

davčni organ in obratno je tudi z vidika enakega obravnavanja obeh strank kot elemen-
ta poštenega sodnega postopka bistveno, da za obe velja isti standard in obseg dokazova-
nja. Ob tem niti ZDavP-2 niti ZUS-1 ne vsebujeta dokaznega pravila (in dubio), ki bi v
primeru nejasnosti omogočal izid ugotovitve dejstev v korist tožene stranke.
I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1545/2015-29 z dne

22. 12. 2016 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.
OBRAZLOŽITEV:
- 45 -
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v
nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slo-
venije, Davčnega urada Ljubljana, številka DT 0610-1261/2013-78 08-2600-3-04 z dne 14. 7.
2017. Z njo je bil tožnici v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora za obdobje od 1. 1.
2008 do 31. 12. 2011 odmerjen in naložen v plačilo davek po petem odstavku 68. člena Zako-
na o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) od davčne osnove 696.743,07 EUR po
povprečni stopnji dohodnine 39,39 odstotka s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku
281.505,16 EUR. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-21-142/2014-5 z dne 11. 9.
2015, tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.
2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pritrdilo davčnemu organu, da je na tožnici do-
kazno breme, od kod ji denar za kupnino za nepremičnini v S. Po izvedenem dokaznem
postopku na glavni obravnavi je tudi samo menilo, da tožnica ni dokazala trditve, da je nepre-
mičnini kupila z gotovino, ki ji jo je podaril njen mož (ta pa naj bi denar pridobil s prodajo an-
tikvitet in zbirk družbi CA). V zvezi z zatrjevanim darilom je namreč izkazana zgolj izročitev
denarja, ne pa tudi darilni namen, dvomljiva pa je tudi tožbena trditev, da naj bi tožničin mož
ob izročitvi razpolagal z zadostnim zneskom svojega denarja. Gre za domnevnega udeleženca
v poslu in s tem za osebo, ki je osebno zainteresirana za izid postopka, kar po mnenju sodišča
njegovi izpovedi, da gre pri izročeni gotovini za darilo tožnici, jemlje odločilni pomen.
3. Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je zoper navedeno sodbo vložila revizijo, katere dovo-
ljenost utemeljuje z razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revi-
zijska razloga bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora in kršitev materialnega
prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da
odpravi izpodbijani upravni akt ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje ali
pa da razveljavi sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva
povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
4. Toženka na revizijo vsebinsko ni odgovorila, saj predlaga njeno zavrnitev iz razlogov, na-
vedenih v upravnih odločbah.
K I. točki izreka
5. Revizija je utemeljena.
Dovoljenost revizije
6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,(1) ki določa,
da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma
pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali ob-
veznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Kot izhaja iz 1. točke te
obrazložitve, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega omenjeno mej-
no vrednost.
Vsebinska presoja revizije
- 46 -
7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83.
člen ZUS-1). Vloži se lahko le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz
drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava
(prvi odstavek 85. člena ZUS-1), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanske-
ga stanja (drugi odstavek istega člena). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v
delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti
pa pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je Vrhov-
no sodišče opravilo revizijski preizkus v obravnavani zadevi.
8. Iz dejanskega stanja, povzetega v izpodbijani sodbi, izhaja, da revidentka v inšpiciranem

obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 ni dokazala izvora sredstev v višini 696.743,07 EUR.
Glede zneska 627.217,40 EUR, s katerim je kupila nepremičnini v k. o. S., je sodišče prve sto-
pnje kot izkazano štelo, da ji je gotovino za nakup izročil njen mož (9. 8. 2011 v višini
152.649,15 EUR in 9. 9. 2011 v znesku 515.000,00 EUR), kot nedokazano pa, da bi omenjeni
denar od njega prejela kot darilo, saj ni dokazala, da bi mož kot darovalec ob izročitvi zne-
skov razpolagal z zadostnim zneskom svoje gotovine. Ob tem sodišče navaja, da je že organ
prve stopnje presojal vsa dejstva, ki se nanašajo na moževo premoženje, in ugotovil, da re-
videntka ne razpolaga z dokazom, da bi njen mož na dan, ko je na svoj račun položila denarna
sredstva za nakup nepremičnin, dejansko imel gotovino v zatrjevani višini. Iz predloženih do-
kazov, ki naj bi potrdila, da je imel podarjeni denar vir v prodaji moževih antikvitet in zbirk
družbi CA, to ne izhaja. Denarna sredstva, ki jih je prejel do leta 2011 od omenjene družbe in
ki znašajo skupaj 498.025,00 EUR, ne dosežejo domnevno podarjenega zneska. Poleg tega
navedena kupnina izvira iz obdobja med leti 2002 in 2011, v katerem je revidentkin mož po
zbranih podatkih tudi kupoval in ne zgolj prodajal starinske predmete, zato je sodišče zavrnilo
tožbeno navedbo, da je šlo za v celoti prihranjeni znesek. Po oceni sodišča izvedeni dokazi
niso potrdili niti darilnega namena ob izročitvi denarja. Glede dviga gotovine v višini
40.000,00 EUR je sodišče zavrnilo revidentkino trditev, da je omenjeni znesek prejela od
družbe CA kot kupnino za numizmatično zbirko, ki ji jo je podaril njen mož, saj iz podatkov,
ki jih je davčnemu organu posredovala omenjena družba, navedena transakcija ni razvidna,
niti iz revidentkinega osebnega računa ni razvidno, da bi v letu 2011 nanj prejela nakazilo
omenjene družbe.
9. V obravnavani zadevi je sporna odmera davka revidentki na podlagi petega odstavka 68.
člena ZDavP-2, veljavnega do novele ZDavP-2G (Ur. l. RS, št. 111/2013). Ta je določal, da če
davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno
potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec
napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s kateri-
mi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fi-
zične osebe, ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se
davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz
naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili ob-
davčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem
odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v
katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni
stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja.
10. Iz navedenega izhaja, da se davčna osnova določi na podlagi ugotovitve povečanja pre-
moženja v določenem obdobju, tako da se najprej ugotovi premoženje davčnega zavezanca, ki
- 47 -
je nastalo v obdobju davčnega inšpekcijskega nadzora, od njega pa odštejejo vsi pojasnjeni

viri premoženja, ki jih je davčni zavezanec prejel v istem obdobju, in njegovo premoženje, ki
je obstajalo na datum začetka inšpekcijskega nadzora (v obravnavani zadevi 1. 1. 2008). Ugo-
tovljena razlika pomeni nepojasnjeno povečanje (prirast) premoženja, ki predstavlja davčno
osnovo.
O skupnem premoženju
11. Že sodišče prve stopnje je zavrnilo revidentkine navedbe, da naj bi bilo povečanje njenega
premoženja (nepremičnini v S.) skupno premoženje zakoncev. Pojasnilo je, da je treba do-
mnevo skupne lastnine v davčnih postopkih razlagati restriktivno, ker bi bila sicer vprašljiva
obdavčitev vsakega premoženja oziroma dohodkov, ki jih prejmejo zavezanci v zakonski zve-
zi, pa tudi sicer je revidentka dokazovala, da ji je denar njen mož podaril, kar pomeni, da naj
bi ne šlo za denar, ki je bil pridobljen z delom v času trajanja zakonske zveze.
12. Temu revidentka oporeka z obrazložitvijo, da naj bi v konkretnem primeru šlo za darilo
med zakonci in med enim zakoncem ter tretjimi osebami ter da se v primeru daril med zakon -
ci darila upoštevajo pri soprispevku zakonca, ki je darilo dal, k skupnemu premoženju, saj je
darilo lahko dano iz premoženja, ki je skupno premoženje obeh (na primer darilo iz dohod-
kov, ki so bili pridobljeni z delom).
13. Vrhovno sodišče trditve zavrača kot neupoštevne, saj so splošne, deloma pa tudi nejasne
(darilo med zakonci in tretjimi) oziroma ne izhajajo iz dejanskega stanja obravnavane zadeve.
Revidentka namreč v postopku ni trdila, da je bilo darilo dano iz dohodkov, ki jih je mož pri -
dobil z delom v času zakonske zveze,(2) ampak da je prejeta gotovina izvirala iz prodaje
različnih moževih umetniških zbirk. Revizijske navedbe so tako zgolj hipotetične, z njimi pa
revidentka dejansko nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v inšpiciranem obdobju
pridobljeno premoženje (nepremičnini v S.) le njena last, torej da gre izključno za prirast nje-
nega premoženja. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem pa ni revizijski razlog.
Dokazna ocena izpovedi priče A. Đ.
14. Imenovana(3) je bila zaslišana kot ključna priča za potrditev, da je revidentka od svojega
moža prejela darilo. Sodišče prve stopnje je njeno izpoved glede darila (da je bila gotovina iz-
ročena z darilnim namenom) ocenilo kot neprepričljivo, ker da ni znala pojasniti, zakaj se nje-
na izpoved na sodišču razlikuje od podanih izjav v predhodnem postopku,(4) in ker je dan
pred zaslišanjem o zadevi govorila z revidentkinim možem, ki pa je oseba, zainteresirana za
drugačno izpoved.
15. Revidentka meni, da v pričini izjavi, ko je enkrat izpovedala, da je bil denar izročen, dru-
gič pa da je šlo za darilo, ni nasprotja, ampak gre zgolj za dopolnitev. Sodišču še očita, da je
želelo razvrednotiti verodostojnost priče, ki je povedala, da je dan pred obravnavo govorila z
revidentkinim možem, češ, da gre za tožničinega moža, ki je sam osebno zainteresiran za
uspeh zadeve. Pri tem pa ni razjasnilo, zakaj je priča govorila z imenovanim. Pojasnjuje, da je
do tega prišlo na zahtevo sodišča, ker vabilo za pričo ni bilo izkazano in je uslužbenka sodišča
prosila pooblaščenca, naj o tem obvesti revidentko. Pooblaščenci so se obrnili na revidentki-
nega moža, s katerim so komunicirali v okviru obravnavane zadeve.
- 48 -
16. S temi navedbami revidentka nasprotuje sprejeti dokazni oceni pričine izpovedi, kar ni
predmet revizijske presoje. Iz njih pa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje dokazno oceno
sprejelo s kršitvijo metode ocenjevanja dokazov, določene v 8. členu Zakona o pravdnem
postopku (v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo (na primer v sodbah
II Ips 298/2003 z dne 13. 11. 2003, II Ips 149/2009 z dne 23. 9. 2009), da je kršitev te postop-
kovne določbe podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste doka-
zne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, kadar je vsebi-
nsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili). Nič
od prvega revizija ne konkretizra. Ob tem tudi ni odločilno, kaj je bil razlog za stik med pričo
in revidentkinim možem, saj je sodišče razlog za njeno neprepričljivost videlo še v ne-
zmožnosti, da pojasni razliko med prejšnjimi izjavami in izpovedjo na sodišču.
17. Ne drži niti trditev, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, v čem je sodišče
prve stopnje videlo razliko – ne pa nasprotja, kot to povzema revizija – v pričini izjavi. V 32.
točki obrazložitve je pojasnilo, da je iz pričinih predhodnih izjav(5) razvidno le, da je tožnici
njen mož denar (v gotovini) izročil, medtem ko je na zaslišanju pred sodiščem omenila, da ji
ga je dal kot darilo.
O dokaznem standardu za določitev davčne osnove
18. ZDavP-2 v 68. členu določa metodo, s katero davčni organ ugotovi davčno osnovo oziro-
ma predmet obdavčitve. Gre za cenitev, ki je ugotovitveni postopek, v katerem davčni organ
ugotavlja dejstva, ki mu omogočijo določiti verjetno davčno osnovo (drugi odstavek navede-
nega člena). Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu
se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja (šesti odstavek istega člena).
19. Iz teh določb je razvidno, da sme davčni organ določiti „verjetno davčno osnovo“. Za to
mora ugotoviti dejstva, vendar ne kot le verjetno obstoječa. Odločanje na podlagi verjetno iz-
kazanih dejstev je namreč dopustno samo, če tako določa ta zakon ali zakon o obdavčenju
(prvi odstavek 5. člena ZDavP-2). Zato v 68. členu ZDavP-2 navedena verjetnost (davčne
osnove) ni pravna v smislu dopustnega ugotavljanja višine davčne osnove na podlagi verjetno
ugotovljenih dejstev in ne pomeni podlage za uporabo nižjega dokaznega standarda. Davčni
organ mora ta dejstva ugotoviti z gotovostjo in le nanje sme opreti oceno davčne osnove. Ker
pa mu po naravi stvari niso dosegljive vse potrebne informacije iz premoženjske sfere davčne-
ga zavezanca – prav zato ima slednji možnost dokazovanja, da je davčna osnova nižja –, je s
cenitvijo določena davčna osnova v ekonomskem smislu lahko zgolj verjetna. To pomeni, da
se približa svoji resnični, pravi višini oziroma vrednosti.
20. Po navedenem cenitev davčne osnove v dokaznem pogledu ne pomeni odločanja na pod-
lagi verjetno izkazanih dejstev. Zato je neutemeljeno revizijsko stališče, da je dokazno breme
davčnega organa lažje, ker odloča na podlagi verjetnosti, medtem ko mora zavezanec za da-
vek z gotovostjo izkazati okoliščine, ki znižujejo davčno osnovo za davek. Dokazni standard
glede ugotavljanja dejstev je enak za obe stranki, zaradi različnih spoznavnih možnosti (do-
stopnosti informacij glede prihodkov in odhodkov davčnega zavezanca, stanja njegovega pre-
moženja in z njim povezanih stroškov itd.) pa je pri oceni davčne osnove, to je v ekonomskem
smislu, sprejet kot pravilen rezultat, pridobljen z uporabo navedene metode. V takem primeru
je od davčnega zavezanca odvisno, ali bo dokazal, da je dejanska, stvarna davčna osnova nižja
od ocenjene.(6)
- 49 -
O dokaznem bremenu
21. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kot pomembno za od-
ločitev štelo (30. točka), da ni nedvoumno izkazano, da bi darovalec (revidentkin mož) ob iz-
ročitvi zneskov razpolagal z zadostnim zneskom svoje gotovine in da bi torej nakazani znesek
kupnine za nepremičnine izviral iz pojasnjenih virov. Na podlagi ugotovitev davčnega organa
je podvomilo v tožbeno trditev, da je šlo za celotno prihranjeni znesek od prodaje antikvitet,
saj je revidentkin mož v istem časovnem obdobju starinske predmete tudi kupoval in ne zgolj
prodajal (31. točka).
22. Revidentka meni, da je svojemu dokaznemu bremenu za nižjo davčno osnovo zadostila.
Zahteva, naj predloži dokaze o moževem premoženju (njegovem pridobivanju) je neutemelje-
na, saj so bili ti dokazi izven njenega dosega, prav tako pa tudi njenih možnosti, saj so se na-
našali na obdobje, za katerega ZDavP-2 določa, da jih ni več treba hraniti (41. člen ZDavP-2).
Poudarja, da je šlo v obravnavani zadevi za postopek glede premoženja njenega moža in nje-
gove zmožnosti, da ji izroči znesek za nakup nepremičnin. Sodišče tudi ni navedlo razlogov,
zakaj šteje, da je obstoj zatrjevanega darila dokazala le s stopnjo verjetnosti. Če je verjelo spe-
kulacijam davčnega organa, da naj bi njen mož gotovino od prodaje zbirk porabil za druge na-
kupe, bi morala to dokazati toženka. V tem primeru se namreč dokazno breme obrne nazaj na
davčni organ.
23. Glede na take navedbe je moralo Vrhovno sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, ali bi
morala revidentka za znižanje davčne osnove dokazati ne le vir sredstev za nakup svojih ne-
premičnin, ampak tudi, od kod izvirajo moževa sredstva.
24. Iz določbe šestega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je materialno dokazno breme za
nižjo davčno osnovo na davčnem zavezancu. Glede na določbo petega odstavka istega člena
zavezanec doseže nižjo davčno osnovo, če pojasni vir premoženja, ki ga je prejel v inšpicira-
nem obdobju. Vir premoženja opredeljuje njegovo sredstvo – dohodek davčnega zavezanca,
ki omogoča financiranje (pridobitev) določene vrste njegovega premoženja. O dohodku pa je
mogoče govoriti, če na drugi strani obstoji njegov izplačevalec, to je oseba, od katere izvira
dohodek, ki tega daje davčnemu zavezancu z določenim namenom. To pomeni, da davčno
osnovo znižuje vsak znan izvor dohodka, ki ga je prejel davčni zavezanec, in vrsta dohodka.
25. Navedena materialnopravna vsebina opredeljuje pravno pomembne okoliščine za določi-

tev davčne osnove, s tem pa obseg dokaznega bremena davčnega zavezanca, saj pove, kaj je
predmet njegovega dokazovanja. Če davčni zavezanec zmore to breme, odpade obdavčitev po
petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Pri tem pa je treba upoštevati, da ima nadaljnje dokazno
breme tudi davčni organ, če s svojimi trditvami oporeka temu, kar zatrjuje davčni zavezanec v
prid manjši davčni osnovi. Ker so take nasprotne navedbe davčnega organa usmerjene v
utemeljevanje višje davčne osnove, tudi zanj velja, da mora dokazati zatrjevana dejstva (drugi
odstavek 76. člena ZDavP-2). Breme dokazovanja se torej v postopku premešča v odvisnosti
od tega, kdo dejstva zatrjuje.(7) Vrhovno sodišče je tudi v sodbi X Ips 141/2017 z dne 25. 4.
2018 poudarilo, da je dejstva dolžan dokazati tisti, ki jih zatrjuje in je tudi mogoče razumno
pričakovati, da za svoje trditve razpolaga s potrebnimi dokazi. Navedeno poleg tega pomeni,
da je dokazni uspeh za dane trditve nujno odvisen od dosegljivosti dokaznih sredstev in da do-
kazne zahteve ne smejo biti nemogoče v smislu, da se davčnemu zavezancu nalaga (oziroma
- 50 -
pričakuje) predložitev dokazov, s katerimi ne razpolaga in do njih nima dostopa, saj so izven
njegove vplivne sfere. Vztrajanje pri tovrstnih zahtevah, ki so z vidika davčnega zavezanca že
vnaprej obsojene na neuspeh, v skrajni fazi privede do nerazumne, v razmerju do nasprotne
stranke (davčnega organa) pa tudi do nesorazmerne porazdelitve dokaznega bremena.
26. V obravnavani zadevi je revidentka dokazovala, od koga je prejela gotovino za nakup ne-
premičnin (trdila je, da od moža, kar je sodišče prve stopnje sprejelo) in pravno naravo iz-
plačila (trdila je, da ji je mož gotovino podaril). Ker je predmet ugotavljanja vir njenega pre-
moženja, je v zvezi z zatrjevanim darilom morala in je mogla dokazati le dejstva iz svoje sfe-
re, ne pa tudi iz moževe (od kod mu denar). Dejstva v njenem dosegu so se končala na točki,
na kateri ji ni bilo več omogočeno poznavanje in dostopnost informacij, pri nastanku katerih
ni bila udeležena, niti ji niso bila na voljo (pravna) sredstva za seznanitev z njimi. Drži sicer,
da se darovalec z darilno pogodbo zaveže na obdarjenca neodplačno prenesti lastninsko pravi-
co v breme svojega premoženja (prvi odstavek 533. člena Obligacijskega zakona), vendar do-
kazovanje darovalčevega (posebnega) premoženja in njegovih virov ni več pojasnjevanje re-
videntkinega vira premoženja, ampak izvora premoženja njenega moža. Navedeni (možev)
vidik zato ni vključen v dokazovanje prejetega darila.
27. Glede na navedeno je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi revidentka upravičila
nižjo davčno osnovo, če bi dokazala, da je njen mož ob izročitvi zneskov razpolagal z zado-
stnim zneskom svoje gotovine. Te okoliščine bi lahko bile predmet posebne odmere davka re-
videntkinemu možu in njegovega dokaznega bremena. Zaradi napačne uporabe materialnega
prava pa je bila revidentka tudi v procesnem smislu pred nemogočo nalogo – na kar utemelje-
no opozarja revizija –, da dokaže izvor denarja, ki ji ga je izročil mož. Kot obrazloženo, se
omenjeno nanaša na dokazovanje dejstev, ki niso v revidentkinem dosegu, saj gre za darova-
lčevo posebno premoženje in s tem za podatke, ki jih revidentka ni dolžna poznati. Na to oko-
liščina, da sta obdarjenec in darovalec zakonca, nima nobenega vpliva, saj obseg dejstev, ki
morajo biti dokazana za znižanje davčne osnove po uporabljeni določbi ZDavP-2, ni odvisen
od večje ali manjše osebne povezanosti oseb oziroma njihovih navad glede izmenjave (fina-
nčnih) informacij.
28. To pa pomeni, da se je revidentki z zahtevo po predložitvi dokazov o načinu pridobivanja

premoženja njenega moža oziroma o poslovnih dogodkih, ki so mu omogočili izročitev go-
tovine,(8) postavilo breme nemogočega dokaza, kar je z vidika učinkovitega sodnega varstva
nedopustno. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da navedeno ne preprečuje davčnemu organu
nasprotovanje, da je davčna zavezanka prejela darilo, vendar v tem primeru dokazno breme
preide nanj. Za svoje trditve mora predložiti dokaze in navedbe dokazati, saj zakon za to fazo
postopka in ne glede na obseg dostopnih informacij davčnemu organu ne omogoča delovanja
na nivoju verjetno ugotovljenega dejanskega stanja.(9) Pri takem (lahko večkratnem) preha-
janju dokaznega bremena z davčnega zavezanca na davčni organ in obratno je tudi z vidika
enakega obravnavanja obeh strank kot elementa poštenega sodnega postopka bistveno, da za
obe velja isti standard in obseg dokazovanja. To pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja, saj davčni
organ, ki je menil, da je za odločitev relevanten tudi izvor premoženja Zmaga Jelinčiča Ple-
menitega, ni dokazal, da imenovani ni izročil svojega denarja. Zgolj dvom, da bi to mogel,
(10) zaradi katerega je sodišče prve stopnje štelo, da je darilo izkazano s stopnjo verjetnosti,
še ne pomeni, da je toženka dokazala pravno relevantno dejstvo. Zato se tudi sodišče nanj ne
more opreti na način, ki bi pomenil, da se je s tem dokazno breme prevalilo nazaj na revident-
ko. Drugačno stališče bi dejansko pomenilo, da je dolžnost dokazovanja v davčnih zadevah
- 51 -
nespremenljivo osredotočena le na davčnem zavezancu, ki mu toženka lahko to dolžnost vsa-

kič znova naloži že z izjavljeno skepso o njegovih trditvah, ob tem pa tudi zvišuje dokazni
standard do stopnje, ki je z naravo davčnega postopka neskladna in za davčne zavezance ne-
dosegljiva.(11) S tem bi bila vzpostavljena objektivna nedokazljivost upoštevnih dejstev
(nižje davčne osnove itd.) in zanikana možnost udejanjanja tistega, kar omogoča zakonska do-
ločba o znižanju osnove za odmero davka. Po obrazloženem Vrhovno sodišče ugotavlja, da
presoja sodišča prve stopnje o tem, da je darilo izkazano zgolj s stopnjo verjetnosti in ne s po-
trebno visoko stopnjo razumnega prepričanja (gotovostjo), temelji na sklepanju, ki sledi ne-
pravilni porazdelitvi dokaznega bremena in neustreznem dokaznem standardu. Ob tem pa niti
ZDavP-2 niti ZUS-1 ne vsebujeta dokaznega pravila (in dubio), ki bi v primeru nejasnosti
omogočal izid ugotovitve dejstev v korist tožene stranke.
29. Revidentka v zvezi z dokazovanjem prejema darila tako utemeljeno opozarja še, da se so-
dišče ni izreklo o njenih tožbenih navedbah, da je Davčni urad Ljubljana pred izdajo prvosto-
penjske odločbe v tej zadevi na darilno pogodbo, sklenjeno v obliki notarskega zapisa SV
755/14, odtisnil žig, da je darilo prosto davka, in da je s tem pogodba postala priznana z da-
včnega vidika, saj bi organ lahko odmero zavrnil, če bi štel pogodbo za neverodostojno ali na-
videzno.
30. Drži, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj odločba davčnega organa (v obliki
žiga), iz katere izhaja, da je bilo med zakoncema dano darilo in da je to prosto davka, ne do-
kazuje danega darila. V 16. točki obrazložitve sodbe je sicer navedeno, da odgovor na tožbene
navedbe, ki so enake ugovorom iz pritožbe in iz pripomb na zapisnik, vsebujeta že odločbi da-
včnih organov, zato se sodišče sklicuje nanje. Vendar pa ni razvidno, katere so te ponovljene
tožbene navedbe, zato tudi ni mogoča ugotovitev, da je bilo na konkretno tožbeno trditev, ki
se nanaša na bistveno okoliščino v zadevi (darilo), odgovorjeno (kršitev pravil postopka
upravnega spora iz tretjega odstavka 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena
ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Vrhovno sodišče je namreč glede upo-
rabe pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1(12) že sprejelo stališče, da mora so-
dišče navesti, kateri tožbeni očitek zavrača z uporabo omenjenega pooblastila, saj je le tako
mogoče preizkusiti pravilno uporabo te zakonske določbe – torej, ali gre res za strankino golo
vztrajanje pri neutemeljenih trditvah, posledično pa tudi, ali se je sodišče opredelilo do vseh
tožbenih navedb, pomembnih za odločitev.(13) Revizijsko sodišče v odsotnosti razvidne
utemeljitve sodbe sodišča prve stopnje oziroma jasnega odkazovanja na obrazložitev tožene
stranke namreč ni dolžno sámo pregledovati vseh dostopnih dokumentov iz sodnega oziroma
upravnega postopka, da bi lahko presodilo, ali je odločitev oziroma določeno procesno ravna-
nje sodišča prve stopnje mogoče utemeljiti z zakonitimi razlogi.(14)
Sklepno
31. Ker je revizija utemeljena, se Vrhovno sodišče do ostalih revizijskih očitkov ni opredelilo.
Reviziji je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v
upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavi-
lo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena in drugi od-
stavek 94. člena ZUS-1), torej v izvedbo ponovnega postopka in odločanja o tožbi.
K II. točki izreka
- 52 -
32. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zve-
zi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
(1) Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi
odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve
stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do
takrat veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
(2) Skupno je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek
51. čena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).
(3) Bančna uslužbenka, ob prisotnosti katere je revidentka v banki od svojega moža prejela gotovino, jo
položila na svoj račun in s tako dobljenimi sredstvi plačala nakup nepremičnin v S.
(4) V obliki notarsko overjenih izjav.
(5) Te so bile dane v obliki notarsko overjenih izjav.
(6) O dokaznem standardu, metodi cenitve in verjetni davčni osnovi Vrhovno sodišče podrobneje še v sodbi
X Ips 115/2016 z dne 5. 9. 2018.
(7) Za sodni postopek je to povsem nedvoumno določeno v 212. členu ZPP, po katerem mora vsaka
stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe
in dokaze nasprotnika.
(8) Po stališču davčnega organa bi revidentka lahko odpravila dvom, ali je njen mož v letu 2011 razpolagal
z gotovino, ki naj bi jo takrat dal njej, če bi predložila natančne podatke o njegovih starinah in zbirkah, iz
katerih bi bilo za vsako od njih razvidno, kdaj jo je pridobil, po kakšni nabavni ceni oziroma na kakšni pravni
podlagi, saj ti podatki v prijavi premoženja njenega moža niso bili prikazani na predpisani način.
(9) Ne zadošča torej sklepanje, navedeno v odločbi davčnega organa, da bi lahko bila na banki revidentki
izročena njena gotovina ali gotovina koga drugega.
(10) Sodišče v izpodbijani sodbi v prid temu dvomu navaja, da je na podlagi izkazanega nakupa orožja
mogoče utemeljeno sklepati, da ni bil edini nakup in da znesek, ki ga je revidentkin mož pridobil s prodajo
antikvitet, ni bil prihranjen, vsaj ne v celoti.
(11) Tako je z davčnim postopkom npr. nezdružljiv dokazni standard, ki bi od davčnega zavezanca zahteval
dokazovanju dejstev onkraj razumnega dvoma kot velja v specifičnih kazenskih postopkih.
(12) Po navedeni določbi sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta
in to v sodbi ugotovi.
(13) Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 28/2015 z dne 12. 5. 2016.
(14) Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 274/2014 z dne 6. 10. 2016.
2) I Up 174/2018
Sodišče mora pri odločanju o začasni odredbi v upravnem sporu na podlagi presoje na-
vedb predlagatelja ter navedb drugih strank v sodnem postopku in z njihove strani
predloženih dokazov presoditi, ali je podan zakonski pogoj za ugoditev predlogu za izda-
jo začasne odredbe, torej ali bi z izvršitvijo akta lahko nastala stranki težko popravljiva
škoda. Nastanek težko popravljive škode zanjo mora tožeča stranka verjetno izkazati.
Na njej je torej, da s stopnjo verjetnosti izkaže škodo, ki bo nastala, če predlagana zača-
sna odredba ne bo izdana, in njeno težko popravljivost. Na toženi stranki pa je dolžnost,
da s svojimi navedbami izpodbija resničnost navedb tožeče stranke in zatrjuje ter izka-
zuje obstoj javnega interesa, ki bi nasprotoval ugoditvi predlogu za izdajo začasne od-
redbe. Enako dolžnost nosi stranka z nasprotnim interesom v upravnem sporu, ki
utemeljuje prizadetost njenih pravic kot zakonsko oviro za izdajo začasne odredbe (pri-
- 53 -
zadetost pravic tretjih oseb). Sodišče mora torej izhajati iz presoje dejstev in dokazov, ki
jih utemeljujejo stranke postopka in skladno s tem tudi paziti na ustrezno porazdelitev
dokaznega bremena. O tem, kaj je šteti za dokazano s potrebnim standardom verje-
tnosti, odloči sodišče na podlagi proste presoje dokazov (8. člen ZPP), v primeru, da ka-
kšno dejstvo ni dokazano s potrebno stopnjo prepričanja, pa na podlagi pravila o doka-
znem bremenu (215. člen ZPP).
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije

I U 1868/2018-6 z dne 18. 9. 2018 spremeni tako, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe
ugodi in se izvršitev odločbe Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, št.
3061-8/2013-501 z dne 4. 9. 2018, odloži do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem
sporu.
OBRAZLOŽITEV:
1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Javne agencije Republike Slovenije za var-
stvo konkurence, št. 3061-8/2013-501 z dne 4. 9. 2018, s katero je bilo v postopku presoje
koncentracije petih podjetij iz skupine A. A. (tožeča stranka) odločeno, da je koncentracija, ki
se nanaša na dejavnost izdajanja TV programov DD in je nastala na podlagi Pogodbe o proda-
ji poslovnih deležev, sklenjene dne 24. 8. 2012 med družbama B. B., Romunija, kot prodajal-
cem in C. C., Ciper, kot kupcem, neskladna s pravili konkurence in se prepove (1. točka iz-
reka). Definicije uporabljenih izrazov v izreku (priglasitelj, TV programi DD, dejavnost izda-
janja TV programov DD, primeren kupec) je treba razlagati na tam naveden način (2. točka
izreka). Priglasitelj mora na podlagi 53. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkuren-
ce (v nadaljevanju ZPOmK-1) za odpravo učinkov izvedene prepovedane koncentracije iz 1.
točke odsvojiti dejavnost izdajanja TV programov DD, s čimer se vzpostavi stanje, ki je ob-
stajalo pred izvedbo predmetne koncentracije, in sicer tako, da priglasitelj po odsvojitvi ne bo
imel več kontrole nad dejavnostjo izdajanja TV programov DD na ozemlju Republike Slove-
nije, kar bo priglasitelj izvedel tako, da: (i) bo iz skupine podjetij, kateri pripada, v roku 90
dni od prejema te odločbe izločil vsa materialna in nematerialna sredstva (kapital, zaposlene,
licence, /.../), ki so potrebna za samostojno opravljanje dejavnosti izdajanja TV programov
DD in bo tako izločena sredstva pripravil za prodajo primernemu kupcu; (ii) bo izločena sred-
stva iz točke 3.(i) prenesel na primernega kupca; (iii) bo, če bo za prenos sredstev treba spre-
meniti pravne akte ali pridobiti soglasje, skušal doseči ustrezno spremembo pravnega akta,
oziroma če to ne bo možno in to ne bo posledica nerazumnih ali neutemeljenih zahtev prigla-
sitelja, o čemer bo nemudoma obvestil toženo stranko, bo priglasitelj v soglasju s toženo
stranko na drug ustrezen način uredil prenos sredstev, da bo dosežen cilj iz 1. točke izreka od-
ločbe; (iv) bo s prejemom te odločbe začel izvajati ukrepe, ki bodo zagotovili, da priglasitelj
do prenosa dejavnosti iz točke 3.(ii) ne bo izvrševal koncentracije /.../; (v) bo pred prenosom
izločene dejavnosti izdajanja TV programov SK na primernega kupca iz 3.(ii) točke pridobil
soglasje tožene stranke. Priglasitelj mora ukrep iz 3. točke, če v 3. točki ni določeno drugače,
izvesti v roku 6 mesecev od prejema te odločbe. Rok se lahko na utemeljeno pisno zahtevo
priglasitelja podaljša. V zahtevi, ki jo mora podati pred potekom roka, mora navesti in uteme-
ljiti, zakaj ne more izvesti posameznega ukrepa in predlagati nov rok in navesti razloge, zara-
di katerih bo v novem roku lahko izvedel ukrep (4. točka izreka). V obdobju 3 let od dneva
odsvojitve dejavnosti primernemu kupcu: (i) bo priglasitelj kupcu zagotovil neizključno in ne-
prenosljivo uporabo blagovne znamke „DD“ in „SK“ na ozemlju Republike Slovenije; (ii)
priglasitelj ne bo na ozemlju Republike Slovenije opravljal dejavnosti izdajanja športnih TV
- 54 -
programov, z izjemo programov, ki predvajajo borilne veščine, trenutno TV program Fight

Channel, njihovo programsko vsebino pa v tem času ne bo dopolnil z drugo zvrstjo športne
vsebine (5. točka izreka). Priglasitelj lahko zaprosi za spremembo ukrepa ali skrajšanje ob-
dobja za izvedbo ukrepa, navedenega v 5. točki izreka, če za to obstajajo utemeljene okolišči-
ne (6. točka izreka). Priglasitelj mora v času od prejema te odločbe do izvedbe ukrepa iz 3.
točke pisno poročati toženi stranki o (a) vseh sestankih in pogajanjih s potencialnimi
kupci /.../, (b) vseh drugih aktivnostih, ki jih je izvedel za izpolnitev ukrepa, določenega v 3.
točki (7. točka izreka). Priglasitelj mora obveznosti iz 7. točke izpolniti do vsakega desetega
dne v tekočem mesecu za pretekli mesec (8. točka izreka). Med postopkom niso nastali poseb-
ni stroški (9. točka izreka).
2. Tožeča stranka je s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da so-
dišče prve stopnje pred pravnomočno odločitvijo o tožbi odloži učinkovanje in izvršitev iz-
podbijane odločbe, saj je izpostavljena zelo verjetnemu dejstvu, da kljub kasnejšemu uspehu v
upravnem sporu in posledični odpravi ali ustrezni spremembi izpodbijane odločbe tožene
stranke, ne bo mogla več upravljati s to napačno in nezakonito odločbo prepovedane koncen-
tracije, saj bo morala že pred zaključkom sodnega postopka prenehati opravljati svojo ključno
dejavnost v Sloveniji, tj. dejavnost izdajanja in dobave TV programov DD. Uveljavlja nepo-
vratnost spremembe na njeno škodo, četudi bi s tožbo uspela. Nepovratna naj bi bila tako ko-
nčna prodaja kot vmesne obveznosti tožeče stranke doseči ta cilj. Izpodbijana odločba naj bi
razvrednotila celotno premoženje tožeče stranke, povezano z njeno poglavitno dejavnostjo, in
preprečila izvajanje te dejavnosti, s čimer naj bi nedopustno posegla v njene ustavne pravice
(22., 23., 25., 33., in 74. člen Ustave Republike Slovenije). Sklicuje se na več odločb Ustavne-
ga sodišča, iz katerih naj bi izhajalo, da je zaradi grozeče prodaje premoženja pred odločitvijo
o pravnem sredstvu izpolnjen pogoj težko popravljive škode. Grozeča škoda, ki grozi tožeči
stranki, je v samem bistvu neocenljiva in nenadomestljiva; nepovratno bo izgubljen celoten
podjem (vključno z zaposlenimi, dovoljenji, licencami, produkcijsko opremo, znanje, blagov-
ne znamke...). Poleg te nepopravljive škode pa bi tožeči stranki nastala tudi izjemno visoka
materialna škoda (v višini več kot 10 milijonov EUR). Tožeča stranka je tudi navedla, da javni
interes ali koristi tretjih oseb z izdajo začasne odredbe ne bi bili prizadeti, saj koncentracija
traja že vse od leta 2012 in nima negativnih posledic.
3. Tožena stranka je v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe predlagala njeno zavr-
nitev in zatrjevala, da ni izkazana verjetnost težko popravljive škode, saj ta ni pravilno ovre-
dnotena. Kot materialno škodo tožeča stranka navaja škodo v višini več kot 10 milijonov
EUR, kar pa je višina prihodkov in ne izguba dobička, ki bi edina lahko predstavljala škodo.
Poudarja, da je bila javna korist prizadeta oziroma oškodovana že z izvrševanjem protipravne
koncentracije, in sicer predvsem na račun povišanja cen naročnine za TV storitve.
4. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahtevo zavrnilo, saj
je ocenilo, da težko popravljiva škoda ni izkazana. Zgolj to, da tožeča stranka varuje svoje
ustavno varovane pravice ne pomeni, da je škoda že sama po sebi izkazana. Zatrjevane nepo-
vratnosti pa tožeča stranka ni določno pojasnila in izkazala. Priprave na prodajo, prenos iz-
ločenih sredstev na primernega kupca in izvajanje drugih ukrepov naj sama po sebi ne bi bila
nepovratna dejanja. Sklepanje pravnih poslov samo po sebi ni nepovratno, saj je možno ka-
snejšo odpravo izpodbijane odločbe v pravnem poslu predvideti ter tudi določiti posledice ta-
kšne okoliščine. Tudi sicer zatrjevana nepovratnost določenih dejanj še ne pomeni škode, kaj
šele težko popravljive škode, pri čemer sodišče opozarja na možnosti uveljavljanja odškodnin
- 55 -
v primeru nezakonitih aktov ali ravnanj oblastnih organov. Poleg tega ni jasno, za kakšno ško-
do konkretno naj bi sploh šlo in koliko naj bi ta znašala, saj tožena stranka tožeči stranki nala-
ga prodajo, torej odplačno odsvojitev sredstev in premoženja. Sodišče prve stopnje navede, da
zmanjševanje obsega poslovanja in unovčenje premoženja sicer res lahko prestavlja težko po-
pravljivo škodo samo po sebi, vendar pa tožeča stranka ne navaja, da bi lahko v posledici iz-
vršitve izpodbijane odločbe prišlo do stečajnega postopka naj njo. Glede visoke materialne
škode je sodišče prve stopnje navedlo, da ta sama še ne pomeni težko popravljive škode. Ker
tožeča stranka težko popravljive škode ni izkazala, zatrjevane nesorazmernosti odrejenega
ukrepa in neprizadetosti javne koristi ni presojalo.
5. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožniki) je zoper omenjeni sklep vložila pritožbo iz vseh
pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da
Vrhovno sodišče odloči, da se do pravnomočne odločitve o tožbi zadrži učinkovanje in izvrše-
vanje odločbe tožene stranke, podrejeno pa, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi
in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožniki ugovarjajo, da je sodišče prve
stopnje zmotno presodilo izkazanost težko popravljive škode. Ponovijo argumente iz zahteve
za izdajo začasne odredbe, dodatno pa se opredeljujejo do vprašanja nepovratnosti in obrazla-
gajo, zakaj določeni odložni in razvezni pogoji v pravnih poslih (ekonomsko) niso možni. Sta-
lišče sodišča prve stopnje o povratnosti določenih dejanj ne predstavlja pomanjkljive trditvene
podlage pritožnikov, temveč drugačno stališče sodišča, s katerim so se pritožniki prvič lahko
opredelili šele v pritožbi. Stališče je tudi nepravilno, skregano s pravno in poslovno logiko,
nenazadnje pa tudi neobrazloženo. Uveljavljajo, da je v nasprotju z učinkovitostjo sodnega
varstva tudi stališče, da bi morali pritožniki do evra natančno oceniti škodo. Sodišče je spre-
gledalo tudi navedbe pritožnikov o neocenljivi in nenadomestljivi škodi (izguba celotnega
podjema). Ponovno navajajo tudi razloge, zakaj naj javni interes ne bi bil prizadet.
6. Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da se

pritožba zavrne. Vztraja pri navedbah, da je izrek ukrepov nujen, zaradi česar je nujno tudi, da
se izvrševanje ukrepov ne zadrži. Če bi bila izdana začasna odredba, obstaja tveganje, da bi se
lahko zmanjšala rentabilnost dejavnosti zaradi različnih okoliščin, med drugim, a ne izrecno,
zaradi časovne omejenosti veljavnosti pravic za TV prenose in upravnih dovoljenj, ki so po-
trebna za opravljanje dejavnosti. Tožena stranka tudi vztraja, da je bila javna korist že prizade-
ta s izvrševanjem koncentracije, saj so se višine licenčnin za operaterje v tem obdobju znatno
povečale, kar so operaterji prenesli na naročnike v obliki povišanja cen naročnine za TV stori-
tve.
7. Pritožba je utemeljena.
8. ZUS-1 v drugem odstavku 32. člena določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvrši-
tev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela
tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti
upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.
9. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pri-
stop že zaradi narave in časovnega okvira tega postopka.(1) Tožeča stranka, ki zahteva izdajo
začasne odredbe, skladno s tem nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da s svojimi naved-
bami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe
državnega organa oziroma druge institucije oziroma ureditve stanja. Pri tem mora izkazati
- 56 -
verjetni nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji nastala, če sodišče ne bi izdalo

predlagane začasne odredbe. Restriktivnost tega pristopa je torej v tem, da mora stranka za to
potrebna dejstva in dokaze navesti oziroma predložiti že v samem predlogu za izdajo začasne
odredbe, da dejstva, ki so pomembna za odločitev, praviloma niso predmet dokazovanja z
drugimi dokaznimi sredstvi kot z listinskimi dokazi ter da sodišče v postopku za izdajo zača-
sne odredbe ne ugotavlja dejstev ter ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti (drugi odstavek 20.
člena ZUS-1).(2)
10. Navedena restriktivnost (zadržanost) pa se ne nanaša na vsebinsko presojo pogojev za iz-

dajo začasne odredbe, saj za kaj takega v ZUS-1 ni podlage. Sodišče mora v upravnem sporu
na podlagi presoje navedb predlagatelja ter navedb drugih strank v sodnem postopku in z nji-
hove strani predloženih dokazov presoditi, ali je podan zakonski pogoj za ugoditev predlogu
za izdajo začasne odredbe, torej ali bi z izvršitvijo akta lahko nastala stranki težko popravljiva
škoda. Težko popravljiva škoda pa je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem
primeru posebej, glede na ustaljeno upravnosodno prakso pa gre za takšno škodo, ki je resna
in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z zača-
sno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje.(3)
11. Navedeni nastanek težko popravljive škode zanjo mora tožeča stranka verjetno izkazati.
Na njej je torej, da s stopnjo verjetnosti izkaže škodo, ki bo nastala, če predlagana začasna od-
redba ne bo izdana, in njeno težko popravljivost.(4) Na toženi stranki pa je dolžnost, da s
svojimi navedbami izpodbija resničnost navedb tožeče stranke in zatrjuje ter izkazuje obstoj
javnega interesa, ki bi nasprotoval ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe. Enako do-
lžnost nosi stranka z nasprotnim interesom v upravnem sporu, ki utemeljuje prizadetost njenih
pravic kot zakonsko oviro za izdajo začasne odredbe (prizadetost pravic tretjih oseb). Sodišče
mora torej izhajati iz presoje dejstev in dokazov, ki jih utemeljujejo stranke postopka in skla-
dno s tem tudi paziti na ustrezno porazdelitev dokaznega bremena. O tem, kaj je šteti za doka-
zano s potrebnim standardom verjetnosti, odloči sodišče na podlagi proste presoje dokazov (8.
člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP)(5) , v primeru, da kakšno dejstvo ni
dokazano s potrebno stopnjo prepričanja, pa na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215.
člen ZPP).(6) Za izvedbo postopka odločanja v postopku izdaje začasne odredbe namreč
poleg navedenega ZUS-1 nima posebnih določb, zato se uporabljajo ustrezne določbe ZPP.(7)
12. V obravnavanem upravnem sporu je temeljni argument pritožnikov, vsebovan tako v

predlogu za izdajo začasne odredbe kot tudi v pritožbi, usmerjen v drugačno razlago pravnega
standarda težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1 kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje.
Škoda, ki naj bi izvirala iz izpodbijanega akta, je po stališču pritožnikov v bistvu že sam
poseg v možnost opravljanja dejavnosti izdajanja športnih TV programov v Sloveniji in s tem
povezana izločitev in prodaja njihovega premoženja v zvezi s to dejavnostjo ter nadaljnja pre-
poved opravljanja te dejavnosti za obdobje treh let po izvedeni prodaji. Pritožniki v zvezi s
tem utemeljujejo, da izvršitev izpodbijanega akta zanje pomeni nepovratno izgubo celotnega
podjema (vključno z zaposlenimi, dovoljenji, licencami itd.).(8)
13. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi sicer že poudarilo, da je od okoliščin primera od-
visno, ali materialna škoda pomeni težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1. V svoji
praksi je Vrhovno sodišče priznalo kot upoštevno škodo tudi verjetno izkazani poseg v
opravljanje dejavnosti, ki bi tožečo stranko pomembno prizadeval, čeprav ob tem ni izkazala
neposredne posledice stečaja. Poudarilo je tudi, da v takih okoliščinah zadostuje izkazati, da
- 57 -
bo do visoke materialne škode prišlo, čeprav ni mogoče povsem zanesljivo ugotoviti njene
višine.(9)
14. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da je tudi sam stečaj lahko težko popravlji-
va škoda v smislu 32. člena ZUS-1, ki pa mora biti verjetno izkazana in se pri tem sklicevalo
na stališče Vrhovnega sodišča.(10) Vendar pa tudi iz citirane odločitve ne izhaja, da bi Vrhov-
no sodišče štelo, da je zgolj zatrjevani in verjetno izkazani stečaj lahko za pravno osebo (go-
spodarski subjekt) težko popravljiva škoda v smislu citirane določbe ZUS-1. Zato je nebistve-
no, da v danem primeru tožeča stranka ni uspela izkazati verjetnosti stečajnega postopka, saj
težko popravljive škode ni utemeljevala na tej okoliščini, temveč na različnih posledicah
posega v opravljanje njene dejavnosti, ki bi nastal z izvršitvijo izpodbijanega akta.
15. V obravnavanem sporu so pritožniki v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe zatrje-
vali in argumentirano utemeljevali, da jim bo z izvršitvijo izpodbijanega akta, ki bo posegel v
njihovo dejavnost izdajanja športnih TV programov po Sloveniji, nastala škoda in da bo le-ta
težko popravljiva (zgoraj, 2. točka obrazložitve). V zvezi s tem je tožena stranka v odgovoru
na predlog za izdajo začasne odredbe le splošno prerekala višino materialne škode, ne pa zatr-
jevanj, da bo z izvršitvijo pomembno poseženo v dejavnost pritožnikov in da jim bo zaradi
tega poleg drugih posledic nastala tudi neposredna materialna škoda. Na tej podlagi Vrhovno
sodišče lahko šteje dejstvo, da bo pomenila izvršitev izpodbijanega upravnega akta bistven
poseg v izvajanje dejavnosti pritožnikov (12. točka obrazložitve), ki ni le začasen ali odvrnljiv
s samim ravnanjem pritožnikov,(11) za izkazano. Vrhovno sodišče tudi lahko pritrdi pritožni-
kom, da izvajanje dejavnosti kot uresničevanje ustavne pravice do svobodne gospodarske po-
bude (74. člen Ustave) presega zgolj pomen njene materializirane vrednosti v določenem tre-
nutku in da poseg v temeljno dejavnost pritožnikov z vsemi navedenimi posledicami, ki jih
(tudi) z materialnega vidika pomembno prizadeva (tudi z vidika posega v lastninsko pravico
iz 33. člena Ustave), izkazuje za odločanje o začasni odredbi pomemben nastanek škode. S
tem v okoliščinah obravnavanega primera že sam ukrep iz izpodbijanega upravnega akta po
svoji naravi pomeni za odločanje upoštevno škodo, prav tako pa tudi posledice, ki bi iz njega
nastale. Glede na že sprejeta stališča Vrhovnega sodišča so torej s tem pritožniki izkazali ver-
jetnost nastanka škode, ki ustreza standardu iz 32. člena ZUS-1 in nastanek katere je treba z
izdajo začasne odredbe preprečiti.
16. Prav tako so pritožniki v predlogu za izdajo začasne odredbe podali obsežne in argumenti-
rane trditve, ki so utemeljevale, da bo prenehanje opravljanja dejavnosti zanje težko popravlji-
va škoda v smislu 32. člena ZUS-1. Te temeljijo predvsem na zatrjevanju ireverzibilnosti z iz-
podbijanim aktom naložene prodaje premoženja v zvezi z dejavnostjo izdajanja športnih TV
programov v Sloveniji. Iz odgovora tožene stranke pa je razvidno, da tožena stranka ni opo-
rekala navedenim navedbam in utemeljitvam in jim vsebinsko ni nasprotovala, temveč je
zgolj navedla, da višina materialne škode ni pravilno ovrednotena ter da bi v primeru izdaje
začasne odredbe pritožniki še naprej izvajali koncentracijo, ki jo je tožena stranka v odločbi
prepovedala, kljub temu, da je to v nasprotju s konkurenčnopravnimi predpisi.(12) Zato Vr-
hovno sodišče šteje, da je dejstvo nezmožnosti povrnitve prodaje premoženja izkazano s po-
trebno stopnjo verjetnosti, s tem pa je izkazan tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe iz
32. člena ZUS-1, ki se nanaša na težko popravljivost nastale škode.
17. Prav tako Vrhovno sodišče ne šteje, da stoji nasproti izdaji začasne odredbe javni interes
oziroma pravno varovani interesi nasprotnih strank. Tožena stranka je navedla trditev, da je
- 58 -
bila javna korist z izvrševanjem po njenih ugotovitvah nedovoljene koncentracije že prizadeta

(tudi) s tem, da se je povišala cena naročnine na TV storitve. Ta argument ni upošteven, saj to
ni posledica, ki bi nastala z izdajo začasne odredbe. Prav tako vprašanje morebitnega poteka
licenc za TV prenose športnih dogodkov in s tem vrednost same dejavnosti, ki je naložena v
odsvojitev, ni predmet niti javnega interesa niti pravno varovanega interesa tretjih oseb. Dru-
gih upoštevnih argumentov pa tožena stranka ni podala.
18. Vrhovno sodišče ob tem pritrjuje tudi pritožbenim ugovorom, ki se nanašajo na to, da je
sodišče prve stopnje z vključevanjem argumentov, ki jih tožena stranka v postopku ni navedla
in glede katerih se pritožniki niso imeli možnosti seznaniti, kršilo pravila postopka v uprav-
nem sporu (75. člen ZUS-1). Sodišče prve stopnje je brez trditvene podlage strank v utemelji-
tev izpodbijanega sklepa vključilo stališče, da je mogoče pravne posle oblikovati tako, da nji-
hovo sklepanje ni nepovratno in v takih pravnih poslih predvideti možnost kasnejše odprave
izpodbijane odločbe ter določiti posledice takšne okoliščine. Na enak način je tudi vključilo
argument možnosti uveljavljanja odškodnin v primeru nezakonitih aktov in ravnanj oblastve-
nih organov. Navedeni stališči pa ne izhajata zgolj iz razlage prava ter s tem povezanih
splošno znanih dejstev (da je mogoče pogodbena razmerja oblikovati svobodno, da nosilci
oblasti skladno z 26. členom Ustave odgovarjajo za protipravno povzročeno škodo itd.), tem-
več temeljita na implicitnem stališču, da prav okoliščine tega primera omogočajo dejansko
preprečitev zatrjevanih posledic, kar pa bi moralo biti v postopku zatrjevano in izkazano s
strani tožene stranke (npr. da so v poslovni praksi na tem področju v primeru tovrstnih odsvo-
jitev dejavnosti omenjene odložne ali razvezne klavzule splošno uporabljive, da je po odpravi
tovrstnih upravnih aktov sodna praksa že priznavala obstoj vseh potrebnih elementov odško-
dninske odgovornosti že na podlagi sodbe sodišča prve stopnje in prisojala ustrezno škodo).
Obe navedeni stališči, ki jih je zavzelo sodišče prve stopnje, pa tudi v pritožbi ostajata sporni
tudi z dejanskega vidika. S takim odločanjem je zato sodišče prve stopnje preseglo svoja poo-
blastila in neutemeljeno vzpostavilo podlago za zavrnitev predlagane začasne odredbe. Stran-
ka se v upravnem sporu pri odločanju o začasni odredbi ni dolžna soočati s sklepanji o dej-
stvih in okoliščinah, ki jih na lastno pobudo oblikuje sodišče prve stopnje, temveč zgolj z ar-
gumenti nasprotne stranke.
19. Pritožniki predlagajo začasno zadržanje izvršitve izpodbijanega upravnega akta v celoti.
Ker argumentacija tožene stranke ne utemeljuje razlogov, iz katerih bi se zadržalo le izvršitev
posameznega dela (ali delov) izpodbijanega upravnega akta, je Vrhovno sodišče o predlogu
odločilo kot o celoti.
20. Novot, ki so jih v zvezi z izdajo začasne odredbe nedopustno navajali pritožniki in tožena
stranka v pritožbenem postopku, Vrhovno sodišče pri svojem odločanju ni upoštevalo. Prav
tako se ni opredeljevalo do navedb, ki so glede na obrazložena stališča v tem sklepu za odloči-
tev Vrhovnega sodišča nebistvene.
21. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremeni-
lo tako, da je izdalo začasno odredbo, s katero je odložilo izvršitev izpodbijanega upravnega
akta.
---
(1) O predlogu za izdajo začasne odredbe odloči sodišče v sedmih dneh od prejema zahteve (peti odstavek
32. člena ZUS-1).
- 59 -
(2) Npr. dokaz z zaslišanjem priče bi tako le izjemoma prišel v poštev v navedenem postopku, glej sklep
Vrhovnega sodišča I Up 301/2016 z dne 9. 11. 2016, 9. in 10. točka obrazložitve ter tam citirana sodna
praksa.
(3) Tako npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013 in X Ips 237/2014.
(4) Glej 6. do 8. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017.
(5) Ta določa: „Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi
vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega
postopka.“
(6) Ta določa: „Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega
dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.“
(7) Zgolj primerna uporaba določb ZPP je bila izključena s spremembo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 z
novelo ZPP-E, tako da ta sedaj določa: „V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni
postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače.“
(8) Stran 18 tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, stran 22 in nasl. obravnavane pritožbe.
(9) Glej citirani sklep Vrhovnega sodišča I Up 22/2017, v tem smislu tudi sklep I Up 172/2018 z dne 9. 10.
2018.
(10) Sklep Vrhovnega sodišča I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017.
(11) Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 167/2018 z dne 1. 10. 2018.
(12) Slednji argument ocene nezakonitosti izpodbijanega akta pa pri odločanju o začasni odredbi tudi sicer
ni upošteven, saj gre za vprašanje, ki bo šele predmet presoje v upravnem sporu v obravnavani zadevi, glej
citirani sklep Vrhovnega sodišča I Up 172/2018.
IV. IZ ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA
1) Up-849/14-49
1. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2103/2014 z dne 15. 10. 2014 in sodba
Okrajnega sodišča v Novem mestu št. P 128/2013 z dne 9. 1. 2014 se razveljavita in zade-
va se vrne Okrajnemu sodišču v Novem mestu v novo odločanje.
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3268/2013 z dne 7.
5. 2014 in sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. P 117/2011 z dne 26. 8. 2013 se
zavrne.
OBRAZLOŽITEV
A.
1. Pritožnice izpodbijajo sodne odločbe, izdane v dveh pravdah med istimi strankami. V prvi
pravdi (št. P 117/2011) sta sodišči odločali o zahtevku pritožnic za plačilo odškodnine v višini
31.557,45 EUR s pripadki, vloženem zoper toženo stranko, pravno naslednico Združenega
podjetja za distribucijo električne energije Slovenije (v nadaljevanju nasprotno stranko), ki je
- 60 -
po ugotovitvah sodišč na nepremičninah pritožnic oziroma njihovih pravnih prednikov zgradi-

lo daljnovod in dva srednjenapetostna kablovoda, ne da
bi izpeljalo razlastitveni postopek oziroma postopek za omejitev lastninske pravice. Tožbeni

zahtevek pritožnic je bil pravnomočno zavrnjen na podlagi ocene o zastaranju odškodninske
terjatve. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog pritožnic za dopustitev revizije. V drugi pravdi
(št. P 128/2013) je bilo ugodeno podrejenemu tožbenemu zahtevku nasprotne stranke za ugo-
tovitev, da ima na nepremičninah v solasti pritožnic služnostno pravico postavitve, nadzora,
upravljanja, vzdrževanja, popravila in rekonstrukcije elektroenergetskih objektov, tj. elektri-
čnih vodov, zaradi katerih so pritožnice v prvi pravdi zahtevale odškodnino. Nosilno stališče
izpodbijanega dela pravnomočne sodbe je, da je nasprotna stranka priposestvovala nepravo
stvarno služnost na podlagi splošnih pravil stvarnega prava.
2. Pravnomočni odločitvi o zavrnitvi odškodninskega zahtevka pritožnice očitajo kršitev

pravic iz 14., 22., 23., 25. in 33. člena v zvezi z 69. členom Ustave ter pravic iz 6. in 13. člena
Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP,
št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in iz 1. člena Prvega protokola k EKČP. Pritožnice nasprotu -
jejo stališču sodišč o zastaranju njihove odškodninske terjatve na podlagi določb Zakona o za-
staranju terjatev (Uradni list FLRJ, št. 40/35 in 57/54 – v nadaljevanju ZZT). Pojasnjujejo, da
so vložile tožbo za plačilo odškodnine zaradi protipravne dejanske razlastitve oziroma zaradi
civilnega delikta (odvzema posesti brez zakonitega postopka omejitve lastninske pravice). Ne-
premičnine, na katerih je zgrajen daljnovod, in nepremičnine, ki spadajo v varovalni pas
daljnovoda, naj namreč za njih ne bi imele nobene gospodarske vrednosti, ker naj bi nasprotna
stranka na njih vzdrževala poseko v obsegu varovalnega pasu. Pritožnice poudarjajo, da v
pravdi ni bilo sporno, da same niso imele možnosti sprožiti postopka omejitve ali odvzema la-
stninske pravice, kot tudi ne postopka za določitev primerne denarne odmene za razlastitev
oziroma za omejitev lastninske pravice. Zato naj ne bi moglo priti do zastaranja odškodni-
nskega zahtevka. Pritožnice naj bi v pritožbi podrobneje pojasnile svoje stališče, da ima opu-
stitev zakonitega ravnanja za posledico trajno protipravno stanje kot škodo per se. Višje so-
dišče pa naj bi štelo, da gre v tem delu za nedopustne pritožbene novote. S sprejetjem takega
stališča kot tudi stališča, da pritožnice ugovoru zastaranja pred sodiščem prve stopnje niso na-
sprotovale, naj bi Višje sodišče vprašanje pravilne uporabe materialnega prava zmotno obrav-
navalo kot vprašanje dejanskega stanja. Sicer pa naj niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno
sodišče ne bi dali jasnega odgovora na vprašanje začetka teka zastaralnega roka v obravnava-
nem primeru. Pritožnice pojasnjujejo, da so se v pravdi zaman sklicevale na odločitve Vrhov-
nega sodišča (št. II Ips 874/2009, št. II Ips 59/2010 in št. II Ips 15/2011), od katerih naj bi iz-
podbijana odločitev odstopala. Sklicevale naj bi se tudi na sodbi Evropskega sodišča za člove-
kove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Guiso-Gallisay proti Italiji z dne 22. 12. 2009
in Almeida Garrett, Mascarenhas Falcão in drugi proti Portugalski z dne 11. 1. 2000 ter na od-
ločbo Ustavnega sodišča št. U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02, in OdlUS
XI, 73), vendar naj bi sodišča stališča iz teh odločitev popolnoma prezrla. Glede na navedeno
pritožnice menijo, da niso ostale le brez zadoščenja zaradi nezakonitih posegov v njihovo la-
stnino, kar naj bi bilo nesprejemljivo z vidika pravice do zasebne lastnine iz 33. člena v zvezi
z 69. členom
Ustave oziroma pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Prvega protokola k

EKČP, ampak so jim bila kršena tudi ustavna procesna jamstva iz prvega odstavka 23. člena
oziroma iz 25. člena Ustave.
- 61 -
3. Z isto ustavno pritožbo pritožnice izpodbijajo tudi odločitev sodišč o ugotovitvi obstoja
služnosti v korist nasprotne stranke. Menijo, da je izpodbijana odločitev v očitnem nasprotju s
stališčem Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-224/00, da v primeru dejanske razlastitve ni
mogoče uporabiti določb civilnega prava, to je določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih
razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – v nadaljevanju ZTLR). Ugotovitev obstoja
služnosti na podlagi stvarnopravnih določb o priposestvovanju naj bi bila v nasprotju z 69.
členom Ustave in naj bi pomenila kršitev 33. člena Ustave. Zaradi tesne povezanosti vprašanj
iz obeh pravd pritožnice Ustavnemu sodišču predlagajo, naj še pred odločitvijo Vrhovnega so-
dišča o njihovem predlogu za dopustitev revizije odloči tudi o tej ustavni pritožbi. Zatrjevana
kršitev človekove pravice naj bi bila namreč očitna, pritožnicam pa naj bi tudi grozile nepo-
pravljive posledice (saj naj bi v primeru, da bi nasprotna stranka dosegla vpis služnosti na
podlagi izpodbijanih sodb, izgubile sleherno možnost, da bi bile kdaj poplačane).
4. Po vložitvi ustavne pritožbe je Vrhovno sodišče v pravdi zaradi ugotovitve služnosti s skle-
pom št. II DoR 407/2014 z dne 29. 1. 2015 dopustilo revizijo pritožnic. Pritožnice so revizijo
vložile, vendar jo je Vrhovno sodišče s sklepom št. II Ips 125/2015 z dne 25. 8. 2016 zavrglo.
Pritožnice so z vlogo z dne 18. 11. 2016 razširile ustavno pritožbo še na ta sklep Vrhovnega
sodišča. V tej vlogi pritožnice ponovno predlagajo, naj Ustavno sodišče hkrati odloči o ustav-
ni pritožbi zoper izpodbijane sodne odločbe glede odškodnine in glede služnosti. Menijo tudi,
da je na mestu razmislek o ustavnosti Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in
8/03 – popr. – v nadaljevanju ZUreP-1), ker naj ne bi vseboval določb, ki bi za nazaj odpravi-
le krivice zaradi kršitev dolžnosti razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice po predpisa-
nem postopku. ZUreP-1 naj bi tako pustil brez pravnega varstva vse prizadete lastnike, ki jim
je bila lastninska pravica odvzeta ali omejena pred njegovim sprejetjem še v režimu nekdanje
Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ).
5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-849/14 z dne 27. 6. 2017 sprejelo v obravnavo
ustavno pritožbo zoper pravnomočno odločitev sodišč o zavrnitvi odškodninskega zahtevka
pritožnic, ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 233/2014 pa ni sprejelo
v obravnavo. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-849/14 z dne 11. 5. 2018 zaradi neposredne
povezanosti ustavnopravnih vprašanj iz obeh zadev sprejelo v obravnavo še ustavno pritožbo
zoper pravnomočno odločitev sodišč o ugotovitvi obstoja služnosti, ustavne pritožbe zoper
sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 125/2015 pa ni sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne
pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o
Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nada-
ljevanju ZUstS)
obakrat obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je
bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz obeh pravd.
6. Nasprotna stranka v odgovoru na ustavno pritožbo zoper vsebinsko odločitev o odškodnini

nasprotuje očitkom pritožnic o pomanjkljivi utemeljitvi nosilnega stališča izpodbijanih sodb.
Sodišče prve stopnje naj bi jasno in določno pojasnilo, da sta pravna prednika pritožnic za
povzročitelja in okviren obseg škode izvedela vsaj leta 1975, ko je bil dokončno zgrajen
daljnovod. Škoda naj bi bila torej ves čas znana, vendar je pravna prednika pritožnic nista ni-
koli terjala, zato naj bi terjatev zastarala. Nasprotna stranka poudarja, da pritožnice vse do leta
- 62 -
2009 nanjo niso naslovile nobenega zahtevka ali dopisa v zvezi s tem, da so bile torej celotno
obdobje do vložitve tožbe pasivne. Pritožnice oziroma njihova pravna prednika naj torej štiri-
intrideset let ne bi z nobenim zaznavnim dejanjem pokazale, da bi bilo tako dejansko in prav-
no stanje zanje kakorkoli sporno. Pritožnice naj tudi v ustavni pritožbi ne bi pojasnile ra-
zlogov za svojo pasivnost. Nasprotna stranka pritrjuje stališču Višjega sodišča, da trajajoč
položaj neuvedbe razlastitvenega postopka ne odlaga trenutka začetka teka zastaralnega roka
za odškodnino, kot tudi stališču, da pritožnice njenemu ugovoru zastaranja na prvi stopnji niti
niso nasprotovale. Četudi sta torej sodišči v obravnavani zadevi ugotovili, da je pravni pred-
nik nasprotne stranke ravnal protipravno, to po mnenju nasprotne stranke ne spremeni dejstva,
da tudi za pritožnice veljajo zastaralni roki. Po mnenju nasprotne stranke izpodbijani odločitvi
tudi ni mogoče očitati neupoštevanja prakse Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča oziroma
ESČP. Iz odločitev Vrhovnega sodišča, na katere se sklicujejo pritožnice, naj ne bi izhajalo, da
zastaranje ne začne teči, ker naj bi škoda zaradi trajnega protipravnega stanja še nastajala.
Tudi sodbe ESČP naj ne bi obravnavale primerljivih primerov. V zadevi Guiso-Gallisay proti
Italiji naj bi šlo za primer, ko je bila razlastitev sicer dopustna, vendar je za njeno zakonitost
manjkalo izplačilo odškodnine, medtem ko se v tej zadevi razlastitveni postopek še sploh ni
začel. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-224/00 pa naj bi izhajalo, da zastaranje v takih
primerih teče nemoteno po splošnih zastaralnih rokih. Sicer pa nasprotna stranka dodaja, da je
že v postopku na prvi stopnji zatrjevala in dokazovala, da je bila pravnima prednikoma pri-
tožnic ob izgradnji spornih električnih vodov plačana odškodnina. Pritožnice nasprotni stranki
očitajo zlorabo pravic, vendar naj bi bilo glede na ravnanje pritožnic to mogoče pripisati njim,
saj naj bi se zavedale, da listinske dokumentacije ni več, in naj bi to želele izkoristiti za dose-
go izplačila odškodnine. Glede na navedeno nasprotna stranka meni, da pritožnicam niso bile
kršene človekove pravice, zato predlaga zavrnitev njihove ustavne pritožbe.
7. V odgovoru na odgovor nasprotne stranke pritožnice vztrajajo pri svojih stališčih iz ustavne
pritožbe. Opozarjajo, da redna sodišča ne zagotavljajo pravne varnosti prizadetim, kar naj bi
kršiteljem omogočalo nadaljevanje protiustavne prakse. Učinkovito varstvo pravic naj bi bilo
zagotovljeno šele, ko bodo morali kršitelji za nezakonite posege v lastnino plačati odškodni-
no, ne da bi sočasno pridobili stvarno pravico na nepremičnini, čeprav bi morali izpeljati za-
konsko predpisane postopke za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice.
8. Nasprotna stranka v odgovoru na ustavno pritožbo zoper vsebinsko odločitev o ugotovitvi

obstoja neprave stvarne služnosti v njeno korist pojasnjuje, da je bil daljnovod zgrajen na pod-
lagi gradbenega dovoljenja ter s soglasjem lastnikov spornih nepremičnin in da pritožnice ozi-
roma njihova pravna prednika takšni dejanski omejitvi lastninske pravice vse do leta 2009
niso nasprotovali. Prav zaradi takih primerov naj bi zaradi zagotovitve pravne varnosti institut
priposestvovanja sploh obstajal. V obravnavani zadevi naj bi bili izpolnjeni vsi zakonski po-
goji za priposestvovanje služnosti iz 54. člena ZTLR. Nasprotna stranka poudarja, da je bila
glede na že zatrjevano dejstvo plačila odškodnine ob sklenitvi sporazuma s pravnima predni-
koma pritožnic (to naj bi potrjevalo pridobljeno gradbeno dovoljenje ter ravnanje samih pri-
tožnic, ki so več kot trideset let tolerirale takšno stanje; nemogoče pa naj bi bilo zahtevati li-
stinske dokaze, saj jih še tako skrben gospodar ne hrani štirideset let) glede izvrševanja
služnosti tudi v dobri veri in naj bi služnost pridobila tudi upoštevaje desetletno priposestvo-
valno dobo iz prvega odstavka 217. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02
in 91/13 – v nadaljevanju SPZ). Sicer pa naj bi Vrhovno sodišče v sodbi št. II Ips 1022/2008 z
dne 29. 11. 2012 sprejelo stališče, da znaša najdaljša priposestvovalna doba za priposestvova-
nje služnosti pred uveljavitvijo SPZ dvajset let in da pravična posest (to je posest, ki se opira
- 63 -
na pravni naslov) ni bila pogoj za priposestvovanje. Iz navedene sodbe naj bi dalje izhajalo,
da se ZUreP-1 in energetska zakona (Uradni list RS, št. 27/07 – uradno prečiščeno besedilo,
70/08, 22/10 in 10/12 – EZ; in Uradni list RS, št. 17/14 in 81/15 – EZ-1) za razmerja, nastala
v preteklosti, ne morejo uporabiti. Po mnenju nasprotne stranke prisilen postopek razlastitve
glede na sporazumno urejeno razmerje med strankami niti ni bil potreben. V tej zadevi naj
tako ne bi šlo za "sanacijo" domnevne krivice, saj naj se ta pravnima prednikoma pritožnic ne
bi zgodila. Nasprotna stranka poudarja, da se v tej zadevi zastavljajo vprašanja, ki presegajo
okvire konkretnega primera. Dejstvo naj bi bilo, da se v prejšnjem pravnopolitičnem sistemu
oziroma vse do sprejetja Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 – ZZK) leta 1995
služnosti v zvezi z energetskimi vodi niso nujno vpisovale v zemljiško knjigo, ampak naj bi se
praviloma od lastnikov zemljišč pridobilo soglasje, tudi proti plačilu odškodnine, kot naj bi
bilo tudi v tem primeru. Ker naj bi bila gradnja električnega omrežja pogosto v interesu samih
lastnikov zemljišč, naj bi bil to pogosto razlog, da nasprotovanja takim posegom že v izho-
dišču ni bilo. Tako naj bi bilo tudi v tej zadevi upravičenje s strani pravnega prednika naspro-
tne stranke sporazumno pridobljeno že leta 1975, prek pravil o priposestvovanju pa naj bi se
to zdaj preoblikovalo v služnostno pravico. Uporaba instituta priposestvovanja v tej zadevi po
mnenju nasprotne stranke ne pomeni obida razlastitvenega postopka, ampak služi odpravi po-
manjkljivosti pri prvotni ureditvi medsebojnih razmerij (to je odsotnosti pisne pogodbe o usta-
noviti služnosti). Praksa Ustavnega sodišča, na katero se sklicujejo pritožnice, naj ne bi bila
uporabljiva za ta primer, ker je bilo v tem pravdnem postopku izrecno zatrjevano in dokazo-
vano, da so bila razmerja z lastniki ob gradnji spornega daljnovoda urejena. Kakršenkoli
poseg v že pred desetletji vzpostavljena razmerja bi bil po oceni nasprotne stranke nesorazme-
ren kot tudi nesprejemljiv z vidika varstva njenih pridobljenih pravic, še posebno upoštevaje
dejstvo pasivnosti pritožnic oziroma njihovih pravnih prednikov v obdobju več kot trideset
let. Absurdno naj bi bilo pričakovanje, da bi morala nasprotna stranka skrbeti za pravice pri-
tožnic z izvedbo postopka razlastitve, ko pa naj bi pritožnice s služnostjo soglašale. Nasprotna
stranka ponavlja, da je mogoče zlorabo pravic z vlaganjem odškodninske tožbe po več kot tri-
desetletnem molku oziroma toleriranju dejanskega stanja očitati kvečjemu pritožnicam. Glede
na navedeno in ker naj tudi ne bi držalo, da se sodišči nista opredelili do vseh pravno po-
membnih vprašanj v tej zadevi, nasprotna stranka meni, da nobena od zatrjevanih kršitev člo-
vekovih pravic ni podana. Zato predlaga zavrnitev ustavne pritožbe tudi v tem delu.
9. Odgovor nasprotne stranke na ustavno pritožbo zoper vsebinsko odločitev o služnosti je bil
vročen pritožnicam, ki nanj niso odgovorile.
10. Ustavno sodišče je vpogledalo v spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu št. P 117/2011
in Okrajnega sodišča v Novem mestu št. P 128/2013.
B. – I.
Izhodišča presoje
11. Pritožnice tako odločitvi o ugotovitvi obstoja služnosti v korist nasprotne stranke kot od-
ločitvi o zavrnitvi njihovega odškodninskega zahtevka očitajo kršitev pravice do zasebne la-
stnine iz 33. člena v zvezi z 69. členom Ustave oziroma pravice do mirnega uživanja pre-
moženja iz 1. člena Prvega protokola k EKČP. Po mnenju pritožnic sodišča v nobeni izmed
pravd niso pripisala ustrezne ustavnopravne teže okoliščini, da je šlo v obravnavani zadevi za
dejansko oziroma protipravno razlastitev.
- 64 -
12. Člen 33 Ustave (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) ima dvojni varovalni učinek.
Na eni strani varuje konkreten položaj imetnika pravice pred oblastnimi posegi v njegovo la-
stninsko sfero, na drugi strani pa varuje pravne položaje, s katerimi se uresničuje varovanje
svobode na premoženjskem področju.[1] Člen 33 Ustave je neločljivo povezan s 67. in 69.
členom Ustave. Prvi odstavek 67. člena Ustave daje zakonodajalcu pooblastilo, da ob upošte-
vanju merila socialne vezanosti lastnine uredi način njenega pridobivanja in uživanja, ki je
lahko z vidika lastninske svobode tudi omejujoč.[2] Iz 69. člena Ustave pa izhaja ne samo, da
lastninska pravica ni absolutna, temveč da se jo lahko v javnem interesu omeji ali odvzame,
vendar le pod pogoji, določenimi v Ustavi.[3] Ustava v 69. členu določa, da se lastninska
pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali
proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Člen 69 Ustave torej daje zakonodajalcu po-
oblastilo za urejanje zakonske podlage za razlastitev. Razlastitev je skladno z 69. členom
Ustave dopustna le: (i) proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini; (ii) pod pogoji, ki jih
določa zakon; (iii) če to zahteva javna korist.[4] Pri razlastitvi gre za tipičen poseg države v
zasebno sfero zaradi javnega interesa.[5] Razlastitev po 69. členu Ustave je prisilen odvzem
ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini v javno korist na način in po postopku, ki je
predpisan z zakonom.[6] Za tak prisilni odvzem ali omejitev je značilno, da se odvzame ozi-
roma omeji lastninska pravica na nepremičnini proti volji lastnika.[7] Zaradi resnosti posega v
lastninsko pravico na nepremičnini Ustava določa vsebinske in formalne pogoje, pod katerimi
je tak poseg dopusten. Eden izmed teh pogojev je plačilo odškodnine. Odškodnina po 69. čle-
nu Ustave pomeni denarno nadomestilo (odmeno) za odvzem ali omejitev lastninske pravice v
javno korist, ki ga je treba razločevati od pojma odškodnine po splošnih določbah odškodni-
nskega prava.[8]
13. Člen 1 Prvega protokola k EKČP (pravica do spoštovanja premoženja) v prvem odstavku
določa, da ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do spoštovanja svojega premoženja ter
da lastnina nikomur ne sme biti odvzeta, razen če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki
jih določa zakon, in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Tudi skladno s 1. čle-
nom Prvega protokola k EKČP torej odvzem lastnine lahko pomeni dopusten poseg v pravico
do spoštovanja premoženja le, če je izkazan javni interes in če je bil odvzem izveden pod po-
goji, ki jih določa zakon. Člen 1 Prvega protokola k EKČP izrecno sicer ne določa pravice do
odškodnine, vendar sta Evropska komisija za človekove pravice (v nadaljevanju Komisija) in
ESČP to pravico izpeljala iz načela sorazmernosti.[9] Le v posebej izjemnih okoliščinah je
lahko neizplačilo odškodnine opravičljivo.[10] De facto razlastitve (tu ne gre za formalno raz-
lastitev, je pa možnost izvrševanja lastninskih upravičenj tako resno omejena, da posameznik
dejansko nima več lastninske pravice – torej tako, kot da bi šlo za razlastitev[11]) ESČP
praviloma šteje za odvzem lastnine v smislu drugega stavka prvega odstavka 1. člena Prvega
protokola k EKČP.[12] Če pa je lastnikom odvzeto le posamezno upravičenje, ki izhaja iz la-
stninske pravice, ESČP šteje, da gre za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim
interesom v smislu drugega odstavka 1. člena Prvega protokola k EKČP.[13] A to razlikovanje
za presojo dopustnosti posega v pravico do spoštovanja premoženja praviloma ni ključno. V
obeh primerih se zahtevata tako izkaz splošnega interesa in obstoj zakonske podlage kot tudi,
da poseg v pravico do spoštovanja premoženja prestane test sorazmernosti.[14] So pa zahteve
glede odškodnine bolj verjetne v primeru odvzema lastnine po prvem odstavku 1. člena Prve-
ga protokola k EKČP.[15]
- 65 -
14. Ker Ustava v primeru odvzema lastninske pravice na nepremičnini zagotavlja enak obseg
varstva pravice do zasebne lastnine kot EKČP, kolikor gre za omejitev lastninske pravice v
smislu 69. člena Ustave pa morda celo širšega, je Ustavno sodišče očitke pritožnic o kršitvi
pravice iz 1. člena Prvega protokola k EKČP presojalo v okviru zatrjevane kršitve pravice iz
33. člena v zvezi z 69. členom Ustave.
15. Ustavno sodišče se je v svoji presoji že srečalo z vprašanjem ustavne skladnosti zakonov z
vidika jamstev, ki jih lastnikom nepremičnin zagotavlja 69. člen Ustave. Pomembna izhodišča
z vidika zahtev 69. člena Ustave je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. U-I-224/00, v kateri
je presojalo zakonske določbe, ki so imele neposreden razlastitveni učinek v zvezi z zemljišči,
uporabljenimi za gradnjo oziroma rekonstrukcijo javnih cest.[16] Po stališču Ustavnega so-
dišča lahko ustavnim zahtevam iz 69. člena Ustave zadosti le takšna razlastitev, da je za kon-
kretni primer, tj. za konkretno zemljišče v ustreznem postopku ugotovljeno, ali so izpolnjeni z
zakonom določeni pogoji za odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist (primerjaj
21. in 22. točko obrazložitve). Namen te zahteve je po presoji Ustavnega sodišča v učinkovi-
tem pravnem varstvu prizadetih, torej v zagotovitvi sodne kontrole izpolnjenosti zakonskih
pogojev za odvzem (ali omejitve) lastninske pravice v javno korist v konkretnem primeru. Do
razlastitve po presoji Ustavnega sodišča ne more priti ex lege, to je tako, da bi že sam zakon
imel neposredne razlastitvene učinke, četudi lastniku zagotavlja odškodnino (primerjaj 29. do
31. točko obrazložitve).[17] Ta stališča je Ustavno sodišče ponovilo v 23. točki obrazložitve
odločbe št. U-I-316/04 z dne 3. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 13), v kateri
je presojalo zakonsko določbo, ki je imela neposreden učinek razlastitve v zvezi z zemljišči,
ki so bila uporabljena za gradnjo javne železniške infrastrukture.
16. Presojo z vidika 69. člena Ustave je Ustavno sodišče opravilo še v številnih primerih "ka-
tegorizacij javnih cest" s podzakonskimi predpisi. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-
87/91 z dne 28. 1. 1993 (Uradni list RS, št. 8/93, in OdlUS II, 10) sprejelo stališče, da podza-
konski predpis z razglasitvijo javne poti ne more imeti razlastitvenih učinkov. Sledile so šte-
vilne odločbe, v katerih je Ustavno sodišče ugotovilo, da so občinski odloki o kategorizaciji v
izpodbijanih delih v nasprotju z 69. in 33. členom Ustave, ker za sporna zemljišča ni bil skle-
njen niti pravni posel niti ni bil izveden postopek razlastitve po določbah razlastitvenih pred-
pisov.[18]
17. Sprejeta stališča v odločbi št. U-I-224/00 opozarjajo, da je potrebna posebna previdnost
pri razlagi zakonskih določb, namenjenih urejanju civilnopravnih razmerij, da se ne bi izničil
pomen določb tistih predpisov, ki določajo pogoje in postopek za razlastitev. Ustavno sodišče
je ugotovilo, da je tedaj veljavni razlastitveni predpis, to je Zakon o stavbnih zemljiščih (Ura-
dni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju ZSZ/97), določal drugačen postopek in druga upoštevna
dejstva za razlastitev nepremičnin, kot je bilo predvideno za pridobitev lastninske pravice z
gradnjo na tujem zemljišču po določbah ZTLR (primerjaj 38. točko obrazložitve). Glede na to
bi po stališču Ustavnega sodišča razlaga drugega odstavka 25. člena ZTLR, po kateri bi raz-
lastitveni upravičenec kot javnopravna oseba po pravilih ZTLR o gradnji na tujem zemljišču
lahko pridobil lastninsko pravico, pomenila, da bi opustitev njegovega dolžnega zakonitega
ravnanja, potrebnega za izpolnitev pogojev za dopustnost posega v lastninsko pravico na ne-
premičninah, odpravljal drug zakon. Taka razlaga drugega odstavka 25. člena ZTLR,[19] ki bi
učinkovala kot razlastitev, bi bila po stališču Ustavnega sodišča v nasprotju z načeli pravne
države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed načel, ki varuje bistveno prvino prava, to je
pravno varnost (primerjaj 39. točko obrazložitve).
- 66 -
B. – II.
O ustavni pritožbi zoper vsebinsko odločitev o služnosti
18. Pritožnice trdijo, da je ugotovitev obstoja služnosti na podlagi stvarnopravnih pravil o pri-
posestvovanju v obravnavanem primeru, ko gre za primer "dejanske razlastitve", v nasprotju z
69. členom Ustave in pomeni kršitev 33. člena Ustave. Tak sklep naj bi utemeljevala že stali-
šča Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-224/00.
19. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bilo ugodeno (podrejenemu) tožbenemu zahtevku

nasprotne stranke, da ima na nepremičninah z ID znakom 1455-423/5-0 in z ID znakom 1455-
423/8-0, ki so v solasti pritožnic, služnostno pravico postavitve, nadzora, upravljanja, vzdrže-
vanja, popravila in rekonstrukcije elektroenergetskih objektov – to je visokonapetostnega
daljnovoda in dveh srednjenapetostnih kablovodov (kot podrobneje izhaja iz izreka sodbe so-
dišča prve stopnje). Odločitev sodišč temelji na stališču, da je nasprotna stranka priposestvo-
vala nepravo stvarno služnost na podlagi splošnih pravil stvarnega prava,[20] in to neod-
plačno, saj naj stvarnopravna pravila za ta pridobitni način ne bi predvidevala odmene. Iz sod-
be sodišča prve stopnje izhaja, da je nasprotna stranka služnostno pravico začela izvrševati
leta 1975, ko je bil zgrajen daljnovod, in da se je priposestvovalna doba iztekla v letu 1995.
To pomeni, da se je priposestvovalna doba iztekla v času po začetku veljavnosti Ustave (to je
po 23. 12. 1991). Po stališčih Višjega sodišča je nasprotna stranka s tem na podlagi zakona iz-
virno pridobila "novo" pravico, pridobljene pravice pa Ustava varuje, zato "ni mogoče govori-
ti o kršitvi pravic toženk" (tj. pritožnic). Višje sodišče je poudarilo, da se lastniki nepremični-
ne več kot 35 let niso uprli in so, kot je sklenilo, "torej molče pristajali na izvrševanje
služnosti".
20. Sodišči sta odločitev oprli na stvarnopravna pravila o priposestvovanju in poudarili, da na

ta način pridobljeno (služnostno) pravico nasprotne stranke varuje Ustava.[21] Ustavnemu so-
dišču se zaradi razlogov, razvidnih iz nadaljevanja obrazložitve, ni treba opredeljevati, ali je
položaj nasprotne stranke, opredeljen v izpodbijanih sodbah, varovan v okviru pravice iz 33.
člena Ustave. Vendar pa je treba upoštevati, da odločitev sodišča o priposestvovani služnosti
neposredno vpliva na položaj lastnika nepremičnine. Po mnenju pritožnic bi sodišči morali
upoštevati, da je njihov lastninskopravni položaj zavarovan po 33. členu Ustave, poleg tega pa
jim Ustava zagotavlja še varstvo po 69. členu Ustave, ker naj bi dejanski stan obravnavane za-
deve ustrezal primeru dejanske razlastitve.
21. Člen 69 Ustave ureja, kot je bilo že obrazloženo, poleg odvzema lastninske pravice tudi
primere omejitve lastninske pravice v javno korist, med te pa spada tudi služnostna pravica v
javno korist.[22] Služnosti v javno korist teorija opredeljuje kot služnosti, ki so ustanovljene v
korist države, lokalne skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastukturnih
dejavnosti.[23] Za to obliko služnosti veljata dve posebnosti, in sicer: 1) ustanovijo se v jav-
nem interesu in 2) nosilec služnosti v javno korist je vedno država, lokalna skupnost ali drug
subjekt, ki ga je država ali lokalna skupnost pooblastila za izvajanje javne službe ali javne in -
frastrukturne dejavnosti. [24]
22. Glede na vsebino ugotovljene služnosti, ki izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje
(glej 19. točko obrazložitve), je očitno, da gre v konkretnem primeru za t. i. služnost v javno
- 67 -
korist. Vendar to, da gre za služnost v javno korist, nujno še ne utemeljuje sklepa, da gre za
položaj, ko bi prizadeta stranka uživala varstvo po 69. členu Ustave. Že je bilo obrazloženo
(prim. 12. točko), da je za razlastitev po 69. členu Ustave (med drugim) značilno, da gre za
prisilen odvzem ali omejitev lastninske pravice. Torej le ko gre za prisilno ustanovitev
služnosti v javno korist, gre za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice v smislu 69.
člena Ustave.
23. Iz dejanskih ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da nasprotna stranka in pri-
tožnice oziroma njihova pravna prednika v zvezi s sporno služnostjo niso sklenili zavezoval-
nega pravnega posla (primerjaj 13. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Glede na
to se Ustavnemu sodišču do navedb nasprotne stranke o obstoju pravnega posla in do njihove
morebitne ustavnopravne pomembnosti ni treba opredeljevati. Kolikor pa se nasprotna stranka
sklicuje na soglasje za gradnjo, je Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-224/00 sprejelo stali -
šče, da izjave lastnikov zemljišč, da dopuščajo poseg v svoje zemljišče, dane v postopku pri-
dobitve lokacijskega dovoljenja za gradnjo ali rekonstrukcijo (tedaj ceste), ne ustrezajo pojmu
pravnega posla za pridobitev stvarnopravne pravice.[25] Glede na navedeno je treba upošte-
vati, da se pri razlagi pravil navadnega prava jamstev, ki jih zagotavlja 69. člen Ustave (glej
12., 15. in 16. točko obrazložitve te odločbe), ne sme spregledati.
24. Po veljavnih pravilih, ki urejajo odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist, kot
tudi po tistih, ki so veljala ob nastanku spornega pravnega razmerja, se lahko služnost v javno
korist[26] prisilno ustanovi z upravno odločbo.[27] Že tedaj veljavni zakon je zahteval, naj se
za razlastitev ali omejitev lastninske pravice predhodno ugotovi splošni interes (kar se lahko
prekriva s pojmom javne koristi iz 69. člena Ustave[28] in iz drugega odstavka 192. člena
ZUreP-2). Lastniku nepremičnine pa je na podlagi 10. člena ZRPPPU za razlaščeno nepre-
mičnino ali drugo omejitev lastninske pravice na nepremičnini pripadala odškodnina. Ome-
njene določbe ZRPPPU so pomenile konkretizacijo zahtev 99. člena Ustave SRS (Uradni list
SRS, št. 6/74 in nasl.).[29] Po ZRPPPU je bilo zaporedje pravnih dejanj naslednje: ugotovitev
splošnega interesa oziroma javne koristi za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice s
predpisanim aktom, izvedba razlastitvenega postopka oziroma postopka omejitve lastninske
pravice na predlog razlastitvenega upravičenca ali sklenitev pogodbe namesto razlastitve ali
omejitve lastninske pravice ter izvedba postopka za določitev odškodnine (bodisi v obliki na-
domestnega zemljišča bodisi v denarju) oziroma za sklenitev sporazuma o odškodnini.
25. Z izpodbijanima sodbama je bila ugotovljena izvirna pridobitev služnostne pravice na-
sprotne stranke po pravilih stvarnega prava na podlagi dejstva njenega več kot dvajsetletnega
nemotenega dejanskega izvrševanja. Sodišči sta odločilno težo pripisali okoliščini, da se pri-
tožnice (oziroma njihova pravna prednika) več kot petintrideset let izvrševanju služnostnih
upravičenj niso uprle in so, kot je sklenilo Višje sodišče, "torej molče pristale na nastanek
služnostne pravice". Poudarili sta, da institut priposestvovanja, ki prvenstveno služi varnosti
pravnega prometa, omogoča, da po poteku priposestvovalne dobe dejansko stanje stvari posta-
ne tudi njeno pravno stanje. Sodišči sta torej ugotovili, da nasprotna stranka izpolnjuje zakon-
ske pogoje za ex lege pridobitev služnostne pravice. Vendar zgolj to samo po sebi še ne
utemeljuje sklepa o prednosti tega položaja v razmerju do položaja, v katerem se upravičenja
lastnika nepremičnine neizogibno omejujejo zaradi konstituiranja služnosti v javno korist, ki
je zavarovan s pravico iz 33. člena Ustave in še posebno z jamstvi iz 69. člena Ustave. Zato bi
sodišči morali z vidika zahtev 69. člena Ustave upoštevati dejstvo, da je pravni prednik na-
sprotne stranke spadal med razlastitvene upravičence iz 7. člena ZRPPPU, pa ni izpeljal
- 68 -
postopka omejitve lastninske pravice pritožnic oziroma njihovih pravnih prednikov po ZR-
PPPU, ki je v času izgradnje spornih električnih vodov urejal razlastitev, in tako še pred izgra-
dnjo spornega omrežja ni pridobil služnosti v javno korist v skladu z zakonom.
26. V izpodbijanih sodbah namreč ni ugotovitev o tem, da bi pravni prednik nasprotne stranke
ravnal skladno s tedaj veljavnim ZRPPPU oziroma da bi poskušal tako nezakonito stanje od-
praviti po izgradnji električnih vodov (vse do leta 2003, ko je po lastnih navedbah v tožbi pri-
tožnicam ponudil sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice in jim tudi ponudil de-
narno nadomestilo, ki pa so ga pritožnice zavrnile). Le pravni prednik nasprotne stranke kot
razlastitveni upravičenec je bil procesno legitimiran, da predlaga razlastitev ali omejitev la-
stninske pravice.[30] Predpisi o razlastitvi so namreč terjali njegovo aktivno ravnanje, med-
tem ko lastniki nepremičnin (torej tudi pritožnice oziroma njihova pravna prednika) kot raz-
lastitveni zavezanci po zakonskem pravu niso imeli procesnih možnosti predlagati razlastitev
ali omejitev lastninske pravice.
27. Sodišči sta torej ovrednotili le pasivnost pravnih prednikov in pritožnic, medtem ko te
okoliščine nista soočili s pasivnostjo nasprotne stranke, ki je bila razlastitvena upravičenka in
ki ji je pravni red jasno in nedvoumno nalagal dolžnosti v razmerju do razlastitvenih zavezan-
cev, v katere pravice je posegala. Iz sodb sodišč izhaja, da so pritožnice pritrjevale pravici na-
sprotne stranke do odvzema oziroma omejitve njihove lastninske pravice na zemljiščih, ven-
dar pod pogojem, da se jim plača ustrezna odškodnina, kot to določa 69. člen Ustave. Presoja
sodišč, da je nasprotna stranka služnost priposestvovala, to ustavno jamstvo izključuje. To sta
ugotovili tudi sodišči, a pomena tega dela svoje presoje nista presojali z vidika 69. člena Usta-
ve.
28. Nosilno stališče sodišč tako povsem spregleda pomen obrambne funkcije pravice do za-
sebne lastnine. Zato ne daje nobene ustavnopravne teže jamstvom iz 69. člena Ustave. Glede
na navedeno, nosilno stališče izpodbijanih sodb ni sprejemljivo z vidika pravice do zasebne
lastnine iz 33. člena v zvezi z 69. členom Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sodbi
razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Novem mestu v novo odločanje (1. točka
izreka). Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 33.
člena Ustave, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.
29. Skopih navedb pritožnic o protiustavnosti ZUreP-1 ni mogoče šteti za pobudo za začetek
postopka za oceno ustavnosti navedenega predpisa. Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi v
postopku odločanja o ustavni pritožbi ugotovilo, da izpodbijani sodbi temeljita na protiustav-
nem zakonu, lahko samo začelo postopek za presojo ustavnosti zakona po drugem odstavku
59. člena ZUstS.
B. – III.
O ustavni pritožbi zoper vsebinski odločitvi o odškodnini
30. V nadaljevanju obrazložitve je s pojmom odmena poimenovana odškodnina, s katero se

pogojuje dopustnost posega v lastninsko pravico zaradi javne koristi po 69. členu Ustave. S
pojmom odmena je torej poimenovano denarno nadomestilo, do katerega je zavezanec za raz-
lastitev upravičen zaradi odvzema ali omejitve lastninske pravice. S pojmom odškodnina pa je
poimenovano denarno ovrednotenje premoženjske škode, do katerega je oškodovanec
- 69 -
upravičen zaradi protipravnega ravnanja oškodovalca po splošnih načelih odškodninskega

prava. Razlikovanje med odmeno in odškodnino je potrebno, ker je odmena rezultat iskanja
ravnovesja med javnim interesom in interesom prizadetega lastnika nepremičnine, čigar la-
stninska pravica je v zameno za odmeno odvzeta ali omejena,[31] odškodnina pa se po
splošnih načelih odškodninskega prava odmerja za pravno priznano škodo, ki je v vzročni
zvezi s protipravnim ravnanjem.
31. Skladno s splošnimi načeli odškodninskega prava je oškodovanec upravičen do povrnitve

navadne premoženjske škode in izgubljenega dobička (prvi odstavek 168. člena Obligacijske-
ga zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, in 20/18 – v nadaljevanju
OZ); poleg tega ima pravico do popolne odškodnine, kar pomeni, da sodišče, ki upošteva tudi
okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je po-
treben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljive-
ga dejanja ali opustitve (prim. 169. člen OZ). Upošteven obseg pravno priznanega pre-
moženjskega prikrajšanja in denarno ovrednotenje tega se torej razlikujeta, če gre za škodo
zaradi protipravnega ravnanja in če gre za odvzem ali omejitev lastninske pravice.
32. Iz spisa izhaja, da so pritožnice v tožbi med drugim trdile, da mora odmera odškodnine
upoštevati spremembe vrednosti njihovih zemljišč zaradi bližine poslovnih objektov in njiho-
ve širitve, kar naj bi onemogočal postavljeni daljnovod. V ustavni pritožbi opozarjajo, da "ni-
koli niso uveljavljale zahtevka iz naslova denarnega nadomestila za omejeno lastninsko pravi-
co, pač pa zahtevek iz naslova škode iz delikta […], ki še traja […]". Poleg tega v odgovoru
na odgovor na ustavno pritožbo posebej poudarjajo, "da bo učinkovito varstvo pravic posame-
znika zagotovljeno šele, ko bodo morali za svoje kršitve zakonodaje […] kršitelji plačati od-
škodnino, ne da bi sočasno pridobili stvarno pravico, s čimer bodo prisiljeni poleg plačila od-
škodnine končno izpeljati zakonsko predpisane postopke […]". Ustavno sodišče zato šteje, da
je bila predmet spora odškodnina zaradi protipravne opustitve dolžnega ravnanja nasprotne
stranke.
33. Izpodbijani sodbi sodišča prve in sodišča druge stopnje temeljita na treh stališčih: (1) od-
škodninski tožbeni zahtevek temelji na očitku protipravnega ravnanja, (2) predpostavke
odškodninske odgovornosti po splošnih načelih odškodninskega prava so izpolnjene, (3) ven-

dar je zahtevek zastaral.
34. Pritožnice zatrjujejo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do začetka teka zastaralnega
roka in do okoliščin, kdaj so pritožnice razpolagale z vsemi elementi, potrebnimi za sestavo
odškodninskega zahtevka. Tudi pritožbenemu sodišču očitajo, da se ni opredelilo do vprašanja
začetka teka zastaralnega roka, poleg tega pa tudi ne do pravne narave zahtevka. Navedene tr-
ditve bi bile lahko upoštevne z vidika pravice, ki jo jamči 22. člen Ustave, in ne z vidika
pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave in 25. člena Ustave ter 13. člena EKČP, kot zmo-
tno menijo pritožnice.
35. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustre-
za obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštev-
nost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena in so dopu-
stne, v obrazložitvi tudi opredeli. Iz 22. člena Ustave izhaja tako tudi obveznost sodišča do se-
znanitve in do opredelitve, kar (sicer v omejenem obsegu) velja tudi za instančna sodišča. Za
- 70 -
zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo
je velikega pomena, da stranka, zlasti če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno,
lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne
ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.[32] Pravica, da pritožbeno so-
dišče pritožbene trditve in stališča obravnava, jih ovrednoti in v primeru zavrnitve obrazloži,
zakaj ne vzdržijo, je sestavni del pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem.
36. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe Višjega sodišča, sta sodišči tožbeni zahtevek pritožnic za
plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja toženke (ki se kaže v opustitvi dolžne uved-
be in izvedbe razlastitvenega postopka in odmere odmene) obravnavali z vidika splošnih do-
ločb odškodninskega prava, in sicer pravnega pravila paragrafa 1295 ODZ, ki enako kot dolo-
čba veljavnega OZ za obstoj odškodninske odgovornosti terja kumulativno izpolnitev štirih
predpostavk: nastanek nedopustne škode, ki je posledica protipravnega ravnanja povzročitelja,
obstoj vzročne zveze med njima in odgovornost povzročitelja. Višje sodišče je torej sprejelo
naziranje pritožnice o obstoju protipravnega ravnanja in obstoju odškodninske odgovornosti
tožene stranke na tej pravni podlagi.[33] Zato ni utemeljena graja pritožnic, da se Višje so-
dišče ni opredelilo do pravne narave tožbenega zahtevka. Očitek o kršitvi 22. člena Ustave v
tem delu ni utemeljen.
37. Zavrnitev odškodninskega tožbenega zahtevka temelji na zastaranju. V zvezi s tem sta so-
dišči pojasnili, da sta izhajali iz določb ZZT, ki je veljal v času protipravnega posega v lastni-
nsko pravico takratnih lastnikov. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da po 2. členu ZZT
začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, odkar je imel upnik pravico zahtevati izpolnitev ob-
veznosti, torej naslednji dan po zapadlosti terjatve, če ni drugače določeno. Po stališču pri-
tožbenega sodišča začne zastaranje teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera smel
terjati izpolnitev obveznosti – ko je ob običajni vestnosti imel možnost izvedeti za povzročite-
lja škode in za škodo. Tako sta po stališču obeh sodišč pravna prednika pritožnic izvedela za
povzročitelja ter za obstoj in obseg škode vsaj leta 1975, ko je bil dokončno zgrajen daljno-
vod. Sodišči sta upoštevali, da odškodninske terjatve po 19. členu ZZT zastarajo v treh letih,
odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za povzročitelja (gre za t. i. subjektivni zastaralni
rok), ne glede na navedeno pa odškodninska terjatev zastara v 10 letih od nastanka škode (t. i.
objektivni zastaralni rok). Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta lastnika ne-
premičnin (pravna prednika pritožnic) z gradnjo soglašala in da gre pri daljnovodu za objekt,
ki ga ni mogoče spregledati, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila pravna prednika pri-
tožnic z nastankom škode in njenim povzročiteljem seznanjena neposredno takrat, ko je ta na-
stala, torej najkasneje leta 1975. S tem se je strinjalo tudi Višje sodišče. Tako je po stališču so-
dišč subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje odškodnine potekel leta 1978, objektivni naj-
kasneje leta 1985, tožba pa je bila vložena šele 13. 5. 2011. Do teh za zastaranje po obligacij-
skem pravu ključnih vprašanj, sta se sodišči izčrpno opredelili. Prav tako se je sodišče prve
stopnje opredelilo do tega, da je bil obstoj in okviren obseg škode pravnima prednikoma pri-
tožnic znan vsaj leta 1975, ko je bil zgrajen daljnovod. To pomeni, da sta pravna prednika pri-
tožnic tedaj tudi razpolagala z vsemi elementi, potrebnimi za sestavo odškodninskega zahtev-
ka, katerega podlaga bi bil očitek protipravnega ravnanja oškodovalca. Sodišči sta ob tem še
pojasnili, da pravna prednika pritožnic razlastitvenega postopka nista mogla začeti. Vendar je
po stališču pritožbenega sodišča ključno to, da sta v tedanjem pravnem sistemu (ki je poleg
družbene lastnine poznal tudi zasebno lastnino) pravna prednika tožeče stranke imela možnost
uveljaviti odškodnino zaradi nedopustnega ravnanja po splošnih pravilih odškodninskega
- 71 -
prava.[34] Glede na to, da sta se sodišči do prej navedenih navedb pritožnic opredelili, tudi v
tem delu očitek o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave ni utemeljen.
38. Pritožbeno sodišče se je opredelilo tudi do pravnega naziranja pritožnic, da je odložen

začetek teka zastaralnega roka v položaju, ko razlastitveni postopek, katerega bistvena sesta-
vina je določitev odmene, ni bil izveden. Po stališču Višjega sodišča se ta položaj razlikuje od
obravnavanega zato, ker v primeru izvedbe razlastitvenega postopka, ki mu sledi določitev
odmene za razlaščeno zemljišče, ni protipravnega ravnanja razlastitvenega upravičenca, ki je
podlaga odškodninskega zahtevka po splošnih načelih odškodninskega prava. S tem je sodišče
zavrnilo pritožbena izvajanja, po katerih zastaranje še sploh ni pričelo teči, ker škoda zaradi
"permanentnega protipravnega stanja", ki ga povzroča neizvedena razlastitev spornih nepre-
mičnin, še nastaja in se povečuje ter zato terjatev za plačilo odškodnine še ni zapadla. Kot po-
jasni pritožbeno sodišče, trajajoč položaj neuvedbe razlastitvenega postopka ne odlaga trenut-
ka začetka teka zastaralnega roka, ki je pri odškodninskih terjatvah po splošnih določbah ci-
vilnega prava vezan na vedenje oškodovanca o osebi povzročitelja in obstoju škode.[35] Ne
gre torej za to, da pritožnice niso dobile odgovora, ali je njihovo pravno naziranje pravilno.
Odgovor na to vprašanje so dobile, a se z njim ne strinjajo. Zato je očitek o kršitvi pravice iz
22. člena Ustave tudi v tem delu neutemeljen.
39. Pritožnice sodišču očitajo, da je stališče o zastaranju odškodninskega zahtevka nedopustno

omejujoče za pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in za pravico do zasebne lastnine
(33. člen Ustave). Zato je Ustavno sodišče izpodbijana stališča sodišč glede zastaranja preiz-
kusilo še z vidika navedenih pravic.
40. Iz stališč teorije izhaja, da je institut zastaranja v prvi vrsti namenjen varstvu dolžnika.[36]
Pri tem pravne ureditve upoštevajo, da se s potekom časa dolžnik čedalje težje brani pred
upnikovim zahtevkom. Poleg tega upnikova pasivnost v določenem časovnem obdobju
ustvarja pri dolžniku videz, da šteje upnik dogodek, iz katerega bi lahko nastal zahtevek, za
zaključenega.[37] Institut zastaranja zasleduje tudi javni interes, da se negotovost, povezana z
možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča (pravna varnost) ter da se po možnosti pre-
prečijo zahtevni in s stroški povezani spori o oddaljeni preteklosti.[38] Upnik namreč ne sme
biti pasiven in mora poskrbeti za pravočasno varstvo svojih pravic, prav tako pa je treba v ne-
kem trenutku zagotoviti dokončnost "ureditve" pravnega razmerja.
41. Za presojo obravnavane zadeve so pomembna tudi stališča ESČP v zvezi z uporabo pravil
o zastaranju. V več sodbah je ESČP poudarilo, da obstoj zastaralnih rokov sam po sebi ni ne-
združljiv z EKČP.[39] Institut zastaranja namreč zasleduje več dopustnih ciljev: v prvi vrsti je
namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki
služi kot varstvo dolžnika pred uveljavljanjem zastaranih terjatev.[40] Poleg tega zastaralni
roki preprečujejo, da bi se sodišče izrekalo o dogodkih, ki so se zgodili v preveč oddaljeni
preteklosti ter glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov.[41]
Vendar pa je naloga sodišča, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil
o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami.
[42] Pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega
primera, namreč lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki
nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo.[43]
Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo
pravic.[44] V nasprotnem primeru lahko privede do posega v pravico stranke do dostopa do
- 72 -
sodišča (to pravico Ustava zagotavlja v prvem odstavku 23. člena), ki ni sorazmeren z name-
nom zagotavljanja pravne varnosti ter pravičnega vodenja postopka.[45]
42. Tudi Ustavno sodišče se je že soočilo s primeri, v katerih je sprejelo stališče, da je bila z
vidika Ustave pretoga razlaga določb zakonskega prava o zastaranju odškodninskih zahtev-
kov. V odločbah o zastaranju odškodninskih zahtevkov zaradi izbrisa iz stalnega registra pre-
bivalstva (glej npr. odločbo št. Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015, Uradni list RS, št.
42/15, in OdlUS XXI, 15) in v odločbi št. Up-450/15 z dne 2. 6. 2016 (Uradni list RS, št.
43/16, in OdlUS XXI, 33) je Ustavno sodišče izpodbijana stališča sodišč o zastaranju odško-
dninskih zahtevkov zaradi protipravnega ravnanja organov oblasti presojalo z vidika 26. člena
Ustave (in ne z vidika 23. člena Ustave).
43. Z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave se zastavlja vprašanje, ali je osebi, katere la-
stninska pravica je protipravno omejena, ker je razlastitveni upravičenec opustil uvedbo raz-
lastitvenega postopka zoper njo[46] in ki uvedbe razlastitvenega postopka sama ne more
predlagati, nesorazmerno oteženo ali celo onemogočeno v postopku pred sodiščem uveljavlja-
ti zahtevek za plačilo odškodnine zaradi protipravnega omejevanja lastninske pravice. Prav
tak zahtevek je bil predmet spora.
44. ZRPPPU, ki je urejal postopek razlastitve in zakonite omejitve lastninske pravice, je pred-
videl postopek določitve odmene zaradi zakonite omejitve lastninske pravice v nepravdnem
postopku zgolj v primeru, ko je po izpeljavi razlastitvenega postopka ali postopka omejitve la-
stninske pravice postala odločba o razlastitvi pravnomočna, odmena pa v roku treh mesecev
sporazumno ni bila dogovorjena.[47] Navedeni zakon tako razlastitvenemu upravičencu ni
omogočal sprožiti postopka določitve odmene, če razlastitveni postopek ali postopek omejitve
lastninske pravice ni bil izpeljan, niti ni urejal posebne pravice do odškodnine za primer mo-
rebitnih opustitev razlastitvenega upravičenca. Vendar je z vidika pravice do sodnega varstva
treba upoštevati, da zgolj to, da ZRPPPU ni omogočal razlastitvenemu zavezancu, da sproži
postopek določitve odmene, in ni urejal posebnega odškodninskega varstva zaradi protiprav-
nega ravnanja razlastitvenega upravičenca, ni izključevalo možnosti v sodnem postopku uve-
ljaviti odškodninski zahtevek po splošnih določbah odškodninskega prava zaradi opustitve
dolžnega ravnanja. Tudi Višje sodišče je presojo o zastaranju odškodninskega zahtevka oprlo
prav na to možnost. Te utemeljitve pritožnice ne izpodbijajo. Ustavno sodišče zato nima ra-
zloga, da ne bi upoštevalo, da bi pravna prednika pritožnic to pravno sredstvo lahko uveljavila
v postopku pred sodiščem. Dodati je treba, da so pritožnice odškodninski zahtevek tudi uve-
ljavile, četudi razlastitveni postopek še vedno ni bil uveden, in da sta jim sodišči glede pravne
podlage odškodninskega zahtevka tudi pritrdili (presojali sta ga po splošnih določbah odško-
dninskega prava). Tega stališča, razumljivo, pritožnice ne izpodbijajo. Izključitev možnosti,
da razlastitveni zavezanec sproži razlastitveni postopek in tako doseže tudi določitev odmene,
zato sama zase ni omejujoča za učinkovito uveljavljanje zahtevka po splošnih načelih odško-
dninskega prava pred sodiščem in s tem za uresničevanje pravice iz prvega odstavka 23. člena
Ustave.
45. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi pritožnice (oziroma njihova pravna prednika) zatrjevale
in dokazovale kakšne posebne ovire, ki bi lahko vplivale na zadržanje ali pretrganje zastaral-
nega roka. Da takih okoliščin pritožnice niso zatrjevale, izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zapisalo, da "nobena od strank ni navajala oziroma dokazovala okoli-
ščin, ki bi kazale na zadržanje ali pretrganje teka zastaralnega roka". Navedeni ugotovitvi pri-
- 73 -
tožnice v ustavni pritožbi ne nasprotujejo z razlogi, ki bi segli na ustavno raven, saj so razlogi
o možnosti ovrednotenja upoštevne škode razumni. Zato v obravnavanem primeru ne gre za
položaj, ki bi bil primerljiv s položajem oškodovancev iz odločb Ustavnega sodišča, navede-
nih v 42. točki obrazložitve te odločbe. V teh odškodninskih primerih so bile podane na njiho-
vi strani ovire, ki so jim preprečevale uveljavitev odškodninske terjatve zoper državo in zaradi
katerih se je stališče sodišč o zastaranju izkazalo za preveč togo z vidika pravice do povračila
škode. Vprašanje, ali so bile morda podane nepremagljive ovire, zaradi katerih zastaranje ne
bi moglo izteči, ali razlogi, zaradi katerih je bilo zastaranje pretrgano, se v obravnavanem pri-
meru tako ne zastavlja.
46. Ustavno sodišče mora presoditi še, ali razlaga in uporaba pravil o zastaranju, vključno z
razlago začetka teka zastaralnega roka, s katero sta sodišči v okoliščinah obravnavanega pri-
mera utemeljili odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka pritožnic, ni preveč omejujoča
z vidika pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Pravica do zasebne lastnine namreč va-
ruje tudi premoženjski interes imetnika lastninske pravice, izražen v obliki odškodninskega
zahtevka zoper osebo, ki brez veljavnega pravnega naslova – protipravno posega v njegov z
lastninsko pravico pravno zavarovani položaj in mu s tem povzroča škodo. Pri tej presoji je
treba upoštevati, da predmet spora ni bila odmena.
47. V okviru pravice do zasebne lastnine sicer ni varovan prav vsak premoženjski interes ime-
tnika lastninske pravice, ki bi izviral iz prikrajšanja pri uresničevanju te pravice zaradi proti-
pravnega poseganja vanjo. Vendar se Ustavnemu sodišču ni treba izrekati o mejah varstva
pravice do zasebne lastnine, ko gre za interes z odškodnino nadomestiti prikrajšanje pri
upravičenjih, ki izvirajo iz lastninske pravice. V obravnavanem primeru gre namreč za vpraša-
nje odškodnine zaradi (protipravne) opustitve dolžnega ravnanja – opustitve sprožitve raz-
lastitvenega postopka, katerega bistveni del je prav varstvo
premoženjskega interesa zaradi znatnega posega v lastninsko pravico. Vprašanje, ki se z vidi-

ka pravice do zasebne lastnine v zvezi s tem zastavlja, izvira iz dolžnosti, da sodišča ob od-
ločanju o odškodnini zaradi protipravnega poseganja v lastninsko pravico premoženjski inte-
res imetnika lastninske pravice upoštevajo in zato zakonskega prava ne razlagajo na način, ki
bi bil za varstvo tega interesa nedopustno omejujoč.
48. Izpodbijana odločitev sodišč temelji, kot je že bilo obrazloženo, na stališču, da sta imela
pravna prednika pritožnic po tedanji ureditvi možnost vložiti odškodninski zahtevek po
splošnih določbah odškodninskega prava zoper pravno prednico tožene stranke. Temu stališču
pritožnice ne ugovarjajo, menijo pa, da zahtevek kljub temu ni zastaral, ker bi bilo treba upo-
števati, da gre za trajno protipravno stanje, ki izvira iz kršitve jamstva, ki ga zagotavlja 69.
člen Ustave, in zato za razmerje z javnopravnimi elementi.
49. Vendar iz ustaljene ustavnosodne presoje sledi, da zastaranje odškodninskega zahtevka ni

nezdružljivo z javnopravnim elementom odškodninskega razmerja.[48] Upoštevati je nadalje
treba, da sta, kot je bilo že obrazloženo, lastnika nepremičnin z gradnjo soglašala in da gre pri
daljnovodu za objekt, ki ga je nemogoče spregledati. Razumno je zato sklepanje sodišč, da sta
bila pravna prednika pritožnic z nastankom škode in povzročiteljem seznanjena neposredno
takrat, ko je škoda nastala, torej najkasneje leta 1975, ko je bil dokončno zgrajen daljnovod in
so nastale negativne posledice dejanskega odvzema oziroma omejitve lastninske pravice. Ob
teh izhodiščih sta sodišči zavzeli stališče, da je zastaralni rok za odškodninski zahtevek zaradi
- 74 -
protipravnega ravnanja pričel teči najkasneje leta 1975, ko sta bila pravna prednika pritožnic
seznanjena z nastankom škode in s povzročiteljem; tožba je bila vložena šele leta 2011. Pri-
tožnice tudi ne navajajo, da bi pravna prednika uveljavila stvarnopravno varstvo, ker je na-
sprotna stranka brez pravnega naslova posegala v njuno lastninsko pravico, to je z vindikacij-
sko tožbo (na podlagi pravnega pravila § 366 ODZ in kasneje 37. člena ZTLR) ali negatorno
tožbo (na podlagi pravnega pravila § 523 ODZ in kasneje 42. člena ZTLR). Poleg tega v prav-
di, v kateri sta bili izdani izpodbijani sodni odločbi, pritožnice niso niti zatrjevale, da bi bile
podane kakšne posebne okoliščine, ki bi lahko vplivale na zadržanje zastaralnega roka ali na
to, da bi bil podan razlog za pretrganje zastaralnega roka (več v 45. točki obrazložitve).
50. Pritožnice, ki so pravne naslednice tedanjih lastnikov, so torej šele leta 2011 vložile tožbo
za plačilo odškodnine. To pomeni, da je od začetka teka zastaralnega roka leta 1975 do vloži-
tve tožbe leta 2011 preteklo več kot 35 let. Vsa ta leta torej upniki niso poskrbeli za pravno
varstvo svojih premoženjskih interesov, zavarovanih s splošnimi načeli odškodninskega
prava, temveč so ostali pasivni, pri čemer pritožnice niti v pravdnem postopku niti v ustavni
pritožbi niso pojasnile razlogov za pasivnost. Tudi nasprotna stranka v odgovoru na ustavno
pritožbo opozarja, da pritožnice (oziroma njihova pravna prednika) vse do leta 2009 na toženo
stranko niso naslovile nobenega zahtevka ali dopisa in da celotno obdobje niso z nobenim
navzven zaznavnim dejanjem pokazale, da bi bilo tako dejansko ali pravno stanje zanje kakor-
koli sporno. Tem trditvam nasprotne stranke pritožnice v svojem odgovoru nanje niso naspro-
tovale. Ne gre torej za to, da bi sodišči s svojo razlago pravil o zastaranju odškodninskih zah-
tevkov pritožnicam nesorazmerno otežili oziroma preprečili, da bi učinkovito uveljavljale
pravico do povračila škode in s tem varstvo svojih premoženjskih interesov, ki so varovani v
okviru pravice do zasebne lastnine. Pravna prednika pritožnic nista izkoristila možnosti, ki jih
je nudil pravni red v pogledu varstva njihovih premoženjskih interesov zaradi protipravnega
posega v lastninsko pravico po splošnih načelih odškodninskega prava. Okoliščina trajajočega
protipravnega stanja sama zase v okoliščinah obravnavanega primera ne more utemeljiti, da je
z vidika 33. člena Ustave nedopustno zožujoč učinek stališča sodišč o začetku in izteku teka
zastaralnega roka za odškodninski zahtevek po splošnih načelih odškodninskega prava. Po-
membno je, da stališče sodišč o zastaranju odškodninskega zahtevka ne pomeni, da bi z zasta-
ranjem pritožnice izgubile možnost uveljaviti pravico do odmene, ki jo zagotavlja 69. člen
Ustave, še preden bi jo imele možnost uveljaviti. Pravico do odmene je pritožnicam odrekalo
stališče sodišč o priposestvovanju neprave stvarne služnosti v korist nasprotne stranke. Od-
ločitvi sodišč, utemeljeni s tem stališčem, je Ustavno sodišče razveljavilo zaradi kršitve pravi-
ce do zasebne lastnine (1. točka izreka te odločbe).
51. Obravnavana zadeva ni primerljiva niti s sodbo ESČP v zadevi Carbonara in Ventura proti
Italiji z dne 30. 5. 2000, na katero se pritožnice sicer ne sklicujejo. V tej zadevi se je postavilo
vprašanje zastaranja odškodninskega zahtevka v primeru uporabe dejanskega razlastitvenega
pravila, ki se je razvilo v sodni praksi po odločitvi kasacijskega sodišča leta 1983. Na njegovi
podlagi je prešla lastninska pravica z zaključkom gradbenih del na javno oblast (ne da bi bil
formalno izpeljan razlastitveni postopek), lastniki pa so lastninsko pravico izgubili. Z navede-
nim razlastitvenim pravilom je kasacijsko sodišče hkrati določilo, da je lastnik upravičen do
polne odškodnine, ki pa ni izplačana avtomatično, temveč mora lastnik v splošnem zastaral-
nem roku za odškodninske tožbe, to je v petih letih, vložiti tožbo za odškodnino, s tem da
začne rok teči, ko je zemljišče nepreklicno spremenjeno.[49] Pritožniki so v italijanskem pri-
meru tožbo vložili leta 1980, to je manj kot 8 let po zaključku gradbenih del. Navedeno pravi-
lo, ki se je razvilo v sodni praksi (leta 1983), je bilo uporabljeno tudi v primeru pritožnikov,
- 75 -
čeprav so ti tožbo vložili leta 1980. V primeru, ki ga obravnava Ustavno sodišče, je sodišče
razložilo in uporabilo določne in predvidljive zakonske določbe o zastaranju odškodninskih
zahtevkov, vloženih po splošnih pravilih odškodninskega prava. Z zavrnitvijo odškodninskega
zahtevka sodišči nista prikrajšali pritožnic za odmeno. Ta, upoštevaje povzeta stališča pri-
tožnic samih, ni bila predmet spora.
52. Tudi zadeva Almeida Garrett, Mascarenhas Falcao in drugi proti Portugalski, ki jo je
obravnavalo ESČP in na katero se sklicujejo pritožnice, ni primerljiva s to zadevo. Poudariti
je treba, da so bila v portugalski zadevi zemljišča pritožnikom formalno odvzeta – nacionali-
zirana (v okviru agrarne reforme v letih 1975 in 1976). Določena je bila začasna odškodnina,
sporno pa je bilo, da ta več let ni bila izplačana. Prav tako nekdanjim lastnikom ni bila določe-
na končna odškodnina, čeprav so bili do nje zaradi odvzema lastnine po zakonodaji upraviče-
ni, pritožniki pa so bili neuspešni z uveljavljanjem pred sodišči, nazadnje zaradi odločitve so-
dišča o nepristojnosti. Obravnavana zadeva tudi ni primerljiva z zadevo Guiso-Gallisay proti
Italiji. V tej zadevi se vprašanje zastaranja zahtevka sploh ni zastavljalo, saj je bila pritožni-
kom dosojena odškodnina; sporen je bil način odmere odškodnine za odvzeto lastninsko
pravico in s tem njena višina.
53. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnic na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-224/00, iz ka-
tere povsem jasno izhaja, da drugi odstavek 25. člena ZTLR kot podlaga za pridobitev lastni-
nske pravice na strani razlastitvenega upravičenca ne pride v poštev. V obravnavani zadevi se
to vprašanje namreč sploh ni zastavljalo. Ključno za izpodbijano odločitev sodišč je bilo
vprašanje zastaranja odškodninskega zahtevka zaradi protipravne opustitve nasprotne stranke.
Pritožbeno sodišče je sklicevanje pritožnic na odločitve Vrhovnega sodišča[50] in na sodbi
ESČP[51] zavrnilo, ker je presodilo, da se nanašajo le na odmero odškodnine. Ne gre torej za
to, da bi sodišča prezrla stališča, izražena v navedenih odločitvah Vrhovnega sodišča in ESČP,
temveč za to, da po stališču Višjega sodišča ne gre za primerljive primere.
54. Očitek pritožnic, da sodbi sodišča prve in sodišča druge stopnje odstopata od sodne prakse
Vrhovnega sodišča, bi bilo mogoče razumeti kot očitek o odstopu od enotne in ustaljene sodne
prakse. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave med drugim izhaja, da so-
dišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno odstopiti od ustaljene sodne prakse. Za utemelji-
tev obstoja kršitve te pravice mora pritožnik izkazati troje: da o nekem vprašanju že obstaja
enotna sodna praksa, da odločitev v njegovem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da
je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov.[52] Pri-
tožnice odstop od ustaljene sodne prakse utemeljujejo s sklicevanjem na odločitve Vrhovnega
sodišča št. II Ips 874/2009, št. III Ips 59/2010 in št. II Ips 15/2011. Pritožnice izrecno ne pove-
do, v katerem delu naj bi izpodbijani odločitvi odstopali, zato je mogoče razumeti, da naj bi
odstopali od stališča o zastaranju odškodninskega zahtevka. Vendar se nobena od navedenih
odločitev Vrhovnega sodišča ne opredeljuje do vprašanja zastaranja odškodninskega zahtevka
v primeru, ko razlastitveni upravičenec posega v lastninsko pravico lastnika brez pravnega na-
slova, pa ni izpeljal razlastitvenega postopka.[53] Zato ne gre za primerljive primere. Očitek o
odstopu od sodne prakse torej ni utemeljen.
55. Pritožnice kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave utemeljujejo s tem, da lastniki, ki so
(protipravno) dejansko razlaščeni, ne smejo biti obravnavani enako kot lastniki, ki so raz-
laščeni v skladu z zakonom. Ker izpodbijani odločitvi ne temeljita na tem stališču, je očitek o
kršitvi pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave že zato neutemeljen.
- 76 -
56. Pritožnice z očitkom, po katerem je pritožbeno sodišče navedbe (da gre za trajno proti-
pravno stanje kot škodo per se) opredelilo kot pritožbeno novoto, čeprav gre po njihovem
mnenju za očitek zmotne uporabe materialnega prava, ne morejo uspeti. S tem namreč zatrju-
jejo le zmotno uporabo procesnega prava, ki ga Ustavno sodišče ne presoja. Tudi z naspro-
tovanjem stališču Višjega sodišča, da je tožena stranka ugovor zastaranja podprla z ustrezno
trditveno podlago, da pa pritožnice tem trditvam niso konkretno nasprotovale, pritožnice ne
morejo biti uspešne, ker očitka niso povezale s kršitvijo kakšne človekove pravice.
57. Navedbe pritožnic v vlogi z dne 18. 11. 2016, s katero dodatno utemeljujejo in uveljavlja-
jo nove očitke zoper vsebinsko odločitev o odškodnini (ki jih Ustavno sodišče v povzetku na-
vedb ne povzema), so prepozne. Zato jih Ustavno sodišče ni moglo upoštevati.
58. Glede na navedeno je Ustavno sodišče v tem delu ustavno pritožbo zavrnilo (2. točka iz-
reka).
[1] Prim. G. Virant in L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za
podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002 (v nadaljevanju KURS 2002), str. 342.
[2] Prim. G. Virant v: L. Šturm (ur.), KURS 2002, str. 637–641.
[3] Prim. M. Avbelj v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za
državne in evropske študije, Ljubljana 2011 (v nadaljevanju KURS 2011), str. 1003.
[4] Teorija poudarja, da je treba razlikovati med t. i. abstraktno javno koristjo, ki se predpiše z zakonom in je
predpostavka za sprožitev razlastitvenega postopka, ter konkretno javno koristjo, ki jo mora pristojni organ
ugotoviti v vsakem primeru posebej in v skladu z njo določiti natančen obseg razlastitve oziroma omejitve
lastninske pravice. Tako J. Čebulj v: M. Štritof Brus (ur.), Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) in Zakon o
prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 54. Glej tudi G. Virant
v: L. Šturm (ur.), KURS 2002, str. 675–676.
[5] Prim. G. Virant, Javnopravni posegi v lastninsko pravico, v: Zbornik – II. strokovno srečanje pravnikov s
področja javnega prava, Inštitut za javno upravo, Rogaška Slatina 1996, str. 348.
[6] Prim. L. Šturm, Varstvo zasebne lastnine v slovenskem pravnem redu, v: L. Šturm in drugi, Varstvo
zasebne lastnine kot temeljne človekove pravice, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 1997, str. 5.
[7] Prim. prav tam.
[8] Prim. G. Virant, Odvzem in omejitev lastninske pravice v javno korist ter socialna vezanost lastnine,
doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 1997, str. 359.
[9] G. Virant v: L. Šturm, KURS 2002, str. 681. Prim. tudi A. Van Rijn v: P. Van Dijk, F. Van Hoof, A. Van Rijn,
L. Zwaak (ur.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izdaja, Intersentia,
Antwerpen, Oxford 2006, str. 881. Glej na primer sodbe ESČP v zadevah Sveti samostani proti Grčiji z dne
9. 12. 1994, 71. točka obrazložitve, Nekdanji grški kralj in drugi proti Grčiji z dne 23. 11. 2000, 89. in 99.
točka obrazložitve, in Platakou proti Grčiji z dne 11. 1. 2001, 55. točka obrazložitve.
[10] Praviloma se te izjemne okoliščine nanašajo na način, na katerega je bilo sporno premoženje
pridobljeno (prim. sodbo ESČP v zadevi Zvolský in Zvolská proti Češki republiki z dne 12. 11. 2002, 72.
točka obrazložitve). ESČP denimo v sodbi v zadevi Jahn in drugi proti Nemčiji z dne 30. 6. 2005 ni
ugotovilo kršitve pravice do spoštovanja premoženja v primeru, ko je bilo pritožnikom po združitvi obeh
Nemčij odvzeto premoženje brez vsake odškodnine, pri čemer je za odločilno štelo: da so pritožniki sporno
premoženje pridobili na podlagi zakona, sprejetega leta 1990 v Nemški demokratični republiki, torej s strani
nedemokratično izvoljenega predstavniškega telesa; da je bil sporni zakon, ki je pritožnikom odvzel
lastnino, sprejet kmalu po združitvi obeh Nemčij, to je leta 1992; da so bili pritožniki pred tem v negotovem
pravnem položaju glede svoje pravice do premoženja; in da je bil razlog za novi zakon zagotoviti družbeno
pravičnost, saj je popravil napako prejšnjega zakona, zaradi katere so pritožniki sploh postali lastniki
spornih nepremičnin (prim. 116. in 117. točko obrazložitve).
[11] Prim. sodbo ESČP v zadevi Sporrong in Lönnroth proti Švedski z dne 23. 9. 1982, 63. točka
- 77 -
obrazložitve.
[12] Prim. denimo sodbo ESČP v zadevi Sveti samostani proti Grčiji, v kateri je ESČP štelo, da je šlo za
odvzem lastnine v smislu drugega stavka 1. člena Prvega protokola k EKČP v primeru, ko je zakon določil,
da država postane lastnica samostanov, razen če samostani (ti so premoženje pridobivali med devetim in
trinajstim stoletjem) dokažejo izvor tega premoženja (66. točka obrazložitve). Prim. tudi sodbo ESČP v
zadevi Papamichalopoulos proti Grčiji z dne 24. 6. 1993, v kateri je grška vlada prenesla zemljišča na
mornarico (ki je postavila na njih oporišče in počitniško naselje za častnike) in jih kljub sodnim odločbam, s
katerimi je bila pritožnikom priznana pravica do zemljišč, ni vrnila, niti jim ni plačala odškodnine. ESČP je
štelo, da je šlo zato, ker so pritožniki ostali zakoniti lastniki zemljišč, pa kljub temu niso mogli razpolagati z
njimi, za de facto razlastitev.
[13] Slednji namreč določa, da 1. člen Prvega protokola k EKČP nikakor ne omejuje pravice držav, da
uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim
interesom (ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni). Tako je ESČP denimo v
sodbi v zadevi Sporrong in Lönnroth proti Švedski štelo, da pomeni prepoved gradnje na zasebnih
zemljiščih zaradi nameravane razlastitve nadzor nad uporabo premoženja v smislu drugega odstavka 1.
člena Prvega protokola k EKČP (64. točka obrazložitve).
[14] Prim. D. J. Harris, M. O'Boyle, C. Warbrick, Law of the European Convention on Human Rights, Oxford
University Press, Oxford 2014, str. 887.
[15] Prav tam. Prim. tudi stališče Komisije v odločitvi v zadevi Baner proti Švedski z dne 9. 3. 1989, da
drugemu odstavku 1. člena Prvega protokola k EKČP ni inherentna pravica do odškodnine, kot to velja za
primer odvzema lastnine iz drugega stavka prvega odstavka 1. člena Prvega protokola k EKČP.
[16] V tem primeru so določbe zakona, ki je urejal vpis v zemljiško knjigo, da gre pri zemljiščih, po katerih
so potekale javne ceste, za javno dobro, imele za posledico, da je država oziroma občina postala lastnica
teh zemljišč.
[17] Ustavno sodišče je v navedeni odločbi opozorilo, da bi posebnosti, povezane z gradnjo ali
rekonstrukcijo javnih cest v preteklosti, morebiti lahko utemeljevale določene poenostavitve predpisanih
postopkov za ugotavljanje zakonitih pogojev za razlastitev v posameznem primeru, vendar bi moral
zakonodajalec te dovolj natančno opredeliti (primerjaj 25. točko obrazložitve odločbe št. U-I-224/00).
[18] Tako denimo Ustavno sodišče v odločbah št. U-I-35/99 z dne 10. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in
OdlUS XI, 155), št. U-I-190/02 z dne 15. 5. 2003 (Uradni list RS, št. 50/03, in OdlUS XII, 43), št. U-I-222/10
z dne 22. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 80/11), št. U-I-56/12 z dne 2. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 85/13), št. U-
I-166/14 z dne 21. 4. 2016 (Uradni list RS, št. 32/16), št. U-I-161/15 z dne 30. 11. 2017 (Uradni list RS, št.
74/17).
[19] Ta je določal, da graditelju gradbenega objekta, zgrajenega na tujem zemljišču, ni treba porušiti, če to
glede na okoliščine primera ne bi bilo družbeno opravičljivo.
[20] Konkretno na podlagi pravnih pravil Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) o
nepravilnih služnostih ter 54. člena ZTLR, ki je v upoštevnem obdobju urejal priposestvovanje stvarnih
služnosti.
[21] Višje sodišče se ni opredelilo, v okviru katere določbe Ustave je nasprotna stranka varovana. Iz sklepa
Višjega sodišča pa sledi, da se je sklicevalo na odločitev Vrhovnega sodišča št. II Ips 1022/2008. V tej
odločbi je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da konkretno pridobljena (obstoječa) služnostna pravica
predstavlja utrjeno pravno stanje, za katero je značilno, da uživa ne le zakonskopravno, temveč tudi
ustavnopravno varstvo v okviru 33. člena Ustave.
[22] Prim. G. Virant v: L. Šturm (ur.), KURS 2002, str. 664.
[23] Tako M. Tratnik, Služnost v javno korist, Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti,
Ljubljana 2009, str. 89.
[24] Prav tam.
[25] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-224/00, 17. točka obrazložitve.
[26] Pojem služnosti v javno korist kot zakonski pojem je uvedel ZUreP-1, vendar je tudi že zakon, ki je
veljal ob izgradnji spornih električnih vodov, tj. Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe
(Uradni list SRS, št. 27/72 in nasl. – v nadaljevanju ZRPPPU), poznal omejitev lastninske pravice z
ustanovitvijo služnosti v javno korist oziroma v splošnem interesu (primerjaj prvi odstavek 4. člena
ZRPPPU).
[27] Tako tudi M. Tratnik, nav. delo, in R. Vrenčur v: M. Juhart, N. Plavšak in R. Vrenčur (ur.), Sodobno
stvarno pravo, Izbrana poglavja, Planet GV, Ljubljana 2016, str. 261. Primerjaj prvi odstavek 21. člena
- 78 -
ZRPPPU, 30. člen Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list
SRS, št. 5/80 in nasl. – v nadaljevanju ZRPPN), 28. člen ZSZ/97 in 110. člen ZUreP-1. Tudi zdaj veljavni
211. člen Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 61/17 – v nadaljevanju ZUreP-2) določa, da se
služnost v javno korist prisilno ustanovi z upravno odločbo.
[28] Podobno odločba št. U-I-98/95 z dne 11. 7. 1996 (Uradni list RS, št. 44/96, in OdlUS V, 118, 21. točka,
X. podtočka obrazložitve), v kateri je Ustavno sodišče pojem splošni interes iz ZRPPN nadomestilo s
pojmom javne koristi iz 69. člena Ustave. Drugače L. Šturm, ki v ločenem mnenju k navedeni odločbi
zastopa stališče, da je treba pojem javne koristi razumeti bolj restriktivno kot nekdanji pojem "splošni
interes".
[29] Ustava SRS je v 99. členu določala:
"Nepremičnine, na katerih ima kdo lastninsko pravico, je mogoče proti pravični odškodnini razlastiti ali to
pravico omejiti, če to zahteva na podlagi zakona ugotovljen splošni interes.
Zakon določa osnove in merila za pravično odškodnino. Z določitvijo teh osnov in meril ter z njihovo
uporabo se ne smejo bistveno poslabšati pogoji za življenje in delo, ki jih je imel na podlagi uporabe
nepremičnine lastnik, čigar nepremičnina se razlašča.
Pravična odškodnina ne obsega povečane vrednosti nepremičnine, ki je neposredno ali posredno
posledica vlaganja družbenih sredstev."
Enako se je glasil tudi 82. člen Ustave SFRJ iz leta 1974 (Uradni list SFRJ, št. 9/74 in 11/74 – popr.).
[30] Primerjaj prvi odstavek 7. člena in prvi odstavek 18. člena v zvezi s 5. členom ZRPPPU.
[31] Glej 12. točko obrazložitve.
[32] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X,
108), 9. točka obrazložitve.
[33] Po stališču sodišč je pravna prednica tožene stranke posegla v lastninsko pravico brez pravnega
naslova, s čimer je dejansko in protipravno omejila lastninsko pravico takratnih lastnikov nepremičnin.
Sodišči sta se jasno opredelili, da je bilo po tedaj veljavnem ZRPPPU, ki je med drugim urejal razlastitev in
omejitev lastninske pravice iz razlogov v javnem interesu, določeno, da mora razlastitveni upravičenec ob
predpostavki javnega interesa (ki med strankami ni sporen) izvesti postopek razlastitve oziroma omejitve
lastninske pravice in postopek za določitev odmene zaradi zakonite omejitve lastninske pravice. Takšno
dolžno ravnanje pa je pravni prednik tožene stranke po ugotovitvah sodišč opustil. Prim. 8. točko
obrazložitve sodbe Višjega sodišča.
[34] Pritožbeno sodišče se sklicuje na sodno prakso (primerjaj odločitvi Vrhovnega sodišča št. III Ips
59/2010 z dne 7. 9. 2010 in št. II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010; na navedeni odločitvi pa se sklicujejo tudi
pritožnice), ki je v primerih, v katerih je šlo za varstvo pravic zasebnikov v položaju, ko je zgrajena določena
infrastruktura na zasebnem zemljišču v splošnem interesu, pa toženka ni začela razlastitvenega postopka,
sprejelo stališče, da ima takšno ravnanje znake civilnega delikta.
[35] Pritožnice trdijo, da je pritožbeno sodišče navedeno vprašanje materialnega prava obravnavalo kot
vprašanje dejanskega stanja s tem, ko je navedbe (da zastaranje še sploh ni začelo teči) štelo kot
pritožbeno novoto (glej 56. točko obrazložitve odločbe). Iz izpodbijane odločitve Višjega sodišča sicer res
izhaja stališče, da gre za pritožbeno novoto. Vendar prej povzeta stališča pritožbenega sodišča potrjujejo,
da je Višje sodišče te navedbe o zmotni uporabi materialnega prava kljub temu vsebinsko obravnavalo in
se do njih opredelilo.
[36] Glej D. Možina, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis, Inštitut za
primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2015, str. 227.
[37] Povzeto po D. Možina, prav tam, ki se pri tem sklicuje na R. Zimmermann, Comparative Foundations
of a European Law of Set-Off and Prescription, Cambridge University Press, Cambridge 2002, str. 63.
[38] Prav tam.
[39] Tako sodba ESČP v zadevi Stagno proti Belgiji z dne 7. 7. 2009, 27. točka obrazložitve.
[40] Glej sodbe ESČP v zadevah Stubbings in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 10. 1996, 51.
točka obrazložitve, Stagno proti Belgiji, 26. točka obrazložitve, in Howald Moor in drugi proti Švici z dne 11.
3. 2014, 72. točka obrazložitve.
[41] Prav tam.
[42] Tako sodba ESČP v zadevi Stagno proti Belgiji, 27. točka obrazložitve.
[43] Glej sodbi ESČP v zadevah Howald Moor in drugi proti Švici, 79. točka obrazložitve, in Stagno proti
- 79 -
Belgiji, 33. točka obrazložitve.

[44] Prav to se je po presoji ESČP zgodilo v zadevi Howald Moor in drugi proti Švici, v kateri so švicarska
sodišča odločila, da sta zastaralni in prekluzivni rok začela teči že ob izpostavljenosti tožnika azbestu (dan
škodnega dogodka), ne glede na znanstveno ugotovitev, da je bolezen praviloma dolgo časa latentna
(prikrita), kar pomeni, da je ob nastanku škode (poslabšanju zdravja ter bolečinah in nevšečnostih,
povezanih s tem) zastaralni rok praviloma že potekel. Sodišče bi moralo v teh okoliščinah pri štetju
zastaralnega roka upoštevati, da oškodovanec prej ni mogel vedeti za bolezen in posledično tudi ni mogel
vložiti tožbe. ESČP je zato ugotovilo kršitev 6. člena EKČP.
[45] Prim. sodbo ESČP v zadevi Stagno proti Belgiji, 34. točka obrazložitve. V tej zadevi je ESČP ugotovilo
kršitev pravice do dostopa do sodišča iz 6. člena EKČP. Zavarovalnica je materi pritožnic (kot njuni zakoniti
zastopnici) v letu 1987 izplačala zavarovalnino iz naslova življenjskega zavarovanja po pokojnem očetu, ki
jo je mati pritožnic položila na hranilne knjižice otrok, vendar so bile hranilne knjižice izpraznjene v manj kot
letu dni. Ko sta pritožnici postali polnoletni, sta (leta 1996 oziroma 1997) vložili tožbo zoper zavarovalnico
(in zoper svojo mater, ta del za odločitev ni pomemben), a so belgijska sodišča tožbo razglasila za
nedopustno zaradi zastaranja. ESČP je upoštevalo, da pritožnici, ki sta bili mladoletni, nista mogli zahtevati
denarnih sredstev od zavarovalnice, dokler nista postali polnoletni, in da je tožba po stališču belgijskih
sodišč zoper zavarovalnico zastarala pred polnoletnostjo pritožnic. Ocenilo je, da je uporaba togega
zastaralnega roka, ki ne upošteva posebnih okoliščin primera (da sta tožbo vložili osebi, ki sta postali
polnoletni, v zvezi z dogodkom, ki se je zgodil, ko sta bili mladoletni; da skladno z zakonom nista bili
sposobni vložiti tožbe, njuna zakonita zastopnica pa tega ni storila v njunem imenu; da so bili interesi
zakonite zastopnice v nasprotju z interesi mladoletnih pritožnic), preprečila, da bi pritožnici izkoristili pravno
sredstvo, ki sta ga imeli na voljo.
[46] Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je pravni prednik posegel v lastninsko pravico takratnih
lastnikov brez pravnega naslova in jim tako "dejansko omejil lastninsko pravico, s čimer je ustvaril podoben
položaj kot pri dejanski razlastitvi, s to razliko, da lastninske pravice ni odvzel" (glej 10. točko obrazložitve).
[47] Primerjaj 59. člen ZRPPPU.
[48] Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018 (Uradni list
RS, št. 24/18), št. Up-1177/12, Up-89/14 in št. Up-450/15.
[49] Glej 23. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Guiso-Gallisay proti Italiji in 25. točko obrazložitve
sodbe ESČP v zadevi Carbonara in Ventura proti Italiji.
[50] Pritožnice so se sklicevale na odločitve Vrhovnega sodišča št. II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010, št. III
Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010 in št. II Ips 15/2011 z dne 15. 9. 2011.
[51] Pritožnice so se sklicevale na sodbi ESČP v zadevah Guiso-Gallisay proti Italiji in Almeida Garrett,
Mascarenhas Falcao in drugi proti Portugalski.
[52] Tako Ustavno sodišče na primer v odločbah št. Up-2512/06 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list RS, št.
57/09), 8. točka obrazložitve, in št. Up-1802/08 z dne 16. 12. 2009 (Uradni list RS, št. 5/10), 9. točka
obrazložitve.
[53] V sklepu št. II Ips 874/2009 se je Vrhovno sodišče v nepravdnem postopku opredelilo do načina
odmere odmene, kadar je nepremičnino razlastitveni upravičenec najprej vzel v posest in šele več let
kasneje izpeljal razlastitveni postopek.
V sodbi št. III Ips 59/2010 je Vrhovno sodišče v pravdi sprejelo stališče, da lastnik nepremičnine
razlastitvenega postopka ne more začeti in tudi nima na razpolago nobenega pravnega sredstva, da bi k
temu prisilil toženo stranko (21. točka obrazložitve). Nadalje ta sodba vsebuje stališče, da je ravnanje
tožene stranke, ki onemogoča izpolnitev procesnih predpostavk, da bi tožeča stranka prišla do sodnega
varstva (v nepravdnem postopku), nedopustno in da utemeljuje odgovornost tožene stranke po določbah o
splošni odškodninski odgovornosti (25. točka obrazložitve).
V sklepu št. II Ips 15/2011je Vrhovno sodišče v nepravdnem postopku sprejelo stališče, da ima zahtevek
tožeče stranke, s katerim ta zahteva zamudne obresti zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke (tj.
izvršenega odvzema posesti pred izdajo razlastitvene odločbe), obligacijskopravno naravo, ki terja
odločanje v pravdi (9. točka obrazložitve).
Odločba je objavljena v Uradnem listu RS, št. 68/2018.
- 80 -
2) Up-1250/18-8
1. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 133/2018 z dne 9. 7. 2018 v
delu, v katerem revizija ni bila dopuščena, se ne sprejme.
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 286/2016 z dne 16. 5. 2018 se
zavrže.
OBRAZLOŽITEV
A.
1. Mestna občina Ljubljana je pritožnici z odločbo podelila koncesijo za opravljanje

zdravstvene dejavnosti kot javne službe na področju ortodontije. Neizbrani ponudnik, družba
DENTAL DESIGN, d. o. o., Velike Lašče, je vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ
zavrnil. Neizbrani ponudnik je vložil tožbo, ki ji je Upravno sodišče ugodilo. Ugotovilo je, da
je odločba o podelitvi koncesije nezakonita, vendar upravne odločbe ni odpravilo. Neizbrani
ponudnik je vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in razveljavilo sodbo Upravnega
sodišča ter mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Upravno sodišče je pri ponovnem odločanju
tožbi ponovno ugodilo, odpravilo odločbo o podelitvi koncesije in zadevo vrnilo v novo od-
ločanje Ministrstvu za zdravje. Sprejelo je stališče, da je odločbo o podelitvi koncesije sprejel
stvarno nepristojen organ. Pritožnica je vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem je iz-
postavila tri pomembna pravna vprašanja. Vrhovno sodišče je s sklepom dopustilo revizijo
glede tretjega pravnega vprašanja. V obrazložitvi je sprejelo stališče, da glede prvih dveh
vprašanj ni dopustilo revizije, ker niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.
2. Pritožnica zatrjuje kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. Meni, da sklep Vrhovnega sodišča in
sodba Upravnega sodišča nista ustrezno obrazložena. Trdi, da pogoji za odpravo nezakonite
upravne odločbe niso bili izpolnjeni, temveč bi smelo Upravno sodišče zgolj ugotoviti neza-
konitost upravnega akta. Meni, da bi moralo Upravno sodišče v vsakem konkretnem primeru
presojati prizadetost javnega interesa zaradi odprave odločbe o podelitvi koncesije. Meni še,
da sta ji bili z izdajo izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča in sodbe Upravnega sodišča
onemogočeni pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva. Zgolj v upravnem sporu naj bi
bilo mogoče izvesti konkretno presojo ogroženosti javnega interesa. Brez vsebinske in kon-
kretizirane sodne presoje naj bi pritožnica ostala brez možnosti zaščite svoje pravice. Zato naj
bi bilo poseženo v pravici iz 23. in 25. člena Ustave.
B. – I.
3. Ustavno sodišče ni pristojno presojati, ali je odločitev Vrhovnega sodišča glede izpolnje-
nosti pogojev za dopustitev revizije zakonita, ampak v skladu s prvim odstavkom 50. člena
Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12
– v nadaljevanju ZUstS) odločitev sodišča preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene
človekove pravice ali temeljne svoboščine.
4. Pritožnica zatrjuje, da odločitev Vrhovnega sodišča pomeni kršitev pravice do sodnega var-
stva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Pravi-
ca do sodnega varstva in pravica do pravnega sredstva pravice do revizije ne zagotavljata.[1]
- 81 -
Zgolj nestrinjanje pritožnice z odločitvijo Vrhovnega sodišča o predlogu za dopustitev revizije

ne more pomeniti kršitve prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave.
5. Pritožnica zatrjuje, da sklep Vrhovnega sodišča ni obrazložen v delu, v katerem revizija ni

bila dopuščena. Ustaljeno je stališče Ustavnega sodišča, da je dolžnost obrazložitve sodnih
odločb sestavina pravice stranke do izjavljanja kot enega od vidikov 22. člena Ustave. Ob-
razložena sodna odločba pomeni uresničitev tej strankini pravici ustrezajoče obveznosti so-
dišča opredeliti se do bistvenih strankinih navedb.[2]
6. Za obrazložitev sklepa, s katerim se predlog za dopustitev revizije zavrne, zadošča, da se

Vrhovno sodišče splošno sklicuje na neobstoj pogojev iz 367.a člena Zakona o pravdnem
postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadalje-
vanju ZPP) (drugi odstavek 367.c člena ZPP). Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-302/09,
Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 sprejelo stališče, da iz pravice do izjavljanja in do pošte-
nega postopka iz 22. člena Ustave ne izhaja dolžnost Vrhovnega sodišča vsebinsko obrazložiti
odločitev o tem, ali bo glede na merilo javnega interesa pripustilo pravno sredstvo, ki ga člo-
vekove pravice ne terjajo. Z vidika tega procesnega jamstva zadošča, da se Vrhovno sodišče v
sklepu le splošno sklicuje na zakonske razloge za nedopustitev revizije. Zato so očitki pri-
tožnice o kršitvi 22. člena Ustave, ker sklep Vrhovnega sodišča ni obrazložen v delu, v kate-
rem revizija ni bila dopuščena, neutemeljeni.
7. Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča v delu, v katerem
revizija ni bila dopuščena, ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega od-
stavka 55.b člena ZUstS (1. točka izreka).
B. – II.
8. V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZUstS morajo biti pred vložitvijo ustavne pritožbe
izčrpana vsa pravna sredstva. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da mora biti v uprav-
nem sporu izčrpana revizija pred vložitvijo ustavne pritožbe.[3]
9. V konkretnem primeru je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede enega pravnega vpraša-
nja, glede drugih dveh izpostavljenih vprašanj pa je sprejelo stališče, da niso izpolnjeni pogoji
za dopustitev revizije (delno dopuščena revizija). Senat Ustavnega sodišča mora odgovoriti na
vprašanje, kako delno dopuščena revizija vpliva na presojo procesne predpostavke izčrpanosti
pravnih sredstev pri vložitvi ustavne pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča (prvi odstavek
51. člena ZUstS).
10. Predmet presoje v upravnem sporu je bila odločba o podelitvi koncesije. Upravno sodišče
je s sodbo odločilo o zakonitosti upravne odločbe o podelitvi koncesije. Upravno odločbo je
odpravilo v celoti. To pomeni, da bo odločitev Vrhovnega sodišča o reviziji, kljub temu da je
revizijo dopustilo zgolj glede enega pravnega vprašanja, vplivala na celotno pravno razmerje,
ki je urejeno z upravno odločbo. Pritožnica bo lahko očitke iz te ustavne pritožbe, glede kate-
rih Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije, uveljavljala v ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhov-
nega sodišča o zavrnitvi revizije v zvezi s sodbo Upravnega sodišča. Rok za vložitev ustavne
pritožbe v tem primeru teče od vročitve sodbe Vrhovnega sodišča, pritožnica pa bo v ustavni
pritožbi lahko izpodbijala tudi sodbo Upravnega sodišča.
- 82 -
11. Ker ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, je senat Ustavnega sodišča
ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča zavrgel (2. točka izreka).
[1] Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5.
2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22), 11. točka obrazložitve.
[2] Prav tam, 8. točka obrazložitve.
[3] Primerjaj s sklepoma Ustavnega sodišča št. Up-2394/07 z dne 18. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07,
in OdlUS XVI, 122) in št. Up-678/09 z dne 20. 10. 2009 (Uradni list RS, št. 88/09, in OdlUS XVIII, 92).
V. ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI OBISKI
1) Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, organizira tradicionalno

Kazenskopravno sodniško šolo, ki bo potekala od 21. do 23. novembra 2018 (druga izved-
ba) v Kongresnem centru Rogaška, Zdraviliški trg 6, v Rogaški Slatini.
Kazenskopravno sodniško šolo bo vodil vrhovni sodnik Branko Masleša.
PROGRAM ŠOLE:
Prvi dan, 21. november
DOPOLDANSKI SKUPNI DEL
8.30–9.30 Registracija udeležencev
9.30–10.15 Kako se dotikamo jezika

Aleš Berger, pisatelj, prevajalec, Prešernov nagrajenec
10.15–10.45 Odmor za kavo
10.45–11.45 Posebni del KZ-1 – nova spoznanja v teoriji

prof. dr. Matjaž Ambrož, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani
11.45–12.45 Trgovina z ljudmi – prepoznavnost pojava v sodobni družbi

mag. Sandi Čurin, Ministrstvo za notranje zadeve
12.45–14.00 Odmor za kosilo
POPOLDANSKI DEL V SEKCIJAH

1. IZVEDENCI V KAZENSKIH POSTOPKIH
- 83 -
Vodja sekcije: Vesna Žalik, vrhovna sodnica, Vrhovno sodišče Republike Slovenije
14.00–15.00 Vloga izvedenca kliničnega psihologa v kazenskih postopkih

dr. Sanja Šešok, specialistka klinične psihologije, izvedenka za kli-
nično psihologijo in nevropsihologijo odraslih
15.00–16.00 Dobro sodelovanje med sodnikom in izvedencem ekonomske stroke

dr. Nadja Zorko, pooblaščena ocenjevalka vrednosti podje-
tij, sodna izvedenka za ekonomijo − ocenjevanje vrednosti
podjetij, poslovna in finančna svetovalka
16.00–16.15 Odmor
16.15–17.15 Računalništvo in informatika v sodnih postopkih

mag. Janko Uratnik, sodni izvedenec in sodni cenilec za informati-
ko in računalništvo
2. KIBERNETSKA KRIMINALITETA
Vodja sekcije: dr. Barbara Nerat, okrožna sodnica, Okrožno sodišče v Mariboru
14.00–15.00 Izzivi za pravosodje v svetu kriptovalut in pametnih pogodb

prof. dr. Boštjan Kežmah, Fakulteta za elektrotehniko, računal-
ništvo in informatiko Univerze v Mariboru
15.00–16.00 Kibernetska kriminaliteta – oblike, trendi in storilci

izr. prof. dr. Igor Bernik, Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mari-
boru
16.00–16.15 Odmor
16.15–17.15 Kibernetska kriminaliteta: sodna pristojnost in čezmejen dostop

do elektronskih dokazov po Konvenciji o kibernetski kri
minaliteti(Cybercrime Jurisdiction and Cross-Border Access to
E-Evidence under the Budapest Convention)*
dr. Cristos Velasco, strokovnjak za kibernetsko kriminaliteto pri
Svetu Evrope (projekt GLACY+), zunanji predavatelj na Duale-Ho
chschule Baden-Wuerttemberg (DHBW) Univerze v Mannheimu, Ne-
mčija
Drugi dan, 22. november
DOPOLDANSKI DEL V SEKCIJAH

1. IZVEDENCI V KAZENSKIH POSTOPKIH (ponovitev)
Vodja sekcije: dr. Barbara Nerat, okrožna sodnica, Okrožno sodišče v Mariboru
9.00–10.00 Vloga izvedenca kliničnega psihologa v kazenskih postopkih
- 84 -
dr. Sanja Šešok, specialistka klinične psihologije, izvedenka za kli-

nično psihologijo in nevropsihologijo odraslih
10.00–11.00 Dobro sodelovanje med sodnikom in izvedencem ekonomske stroke

dr. Nadja Zorko, pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij,
sodna izvedenka za ekonomijo − ocenjevanje vrednosti pod-
jetij, poslovna in finančna svetovalka
11.30–12.30 Računalništvo in informatika v sodnih postopkih

mag. Janko Uratnik, sodni izvedenec in sodni cenilec za informati-
ko in računalništvo
2. KIBERNETSKA KRIMINALITETA (ponovitev)

Vodja sekcije: Vesna Žalik, vrhovna sodnica, Vrhovno sodišče Republike Slovenije
9.00–10.00 Izzivi za pravosodje v svetu kriptovalut in pametnih pogodb

prof. dr. Boštjan Kežmah, Fakulteta za elektrotehniko, računal-
ništvo in informatiko Univerze v Mariboru
10.00–11.00 Kibernetska kriminaliteta – oblike, trendi in storilci

izr. prof. dr. Igor Bernik, Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mari-
boru
11.30–12.30 Kibernetska kriminaliteta: sodna pristojnost in čezmejen dostop

do elektronskih dokazov po Konvenciji o kibernetski kri
minaliteti(Cybercrime Jurisdiction and Cross-Border Access to
E-Evidence under the Budapest Convention)*
dr. Cristos Velasco, strokovnjak za kibernetsko kriminaliteto pri
Svetu Evrope (projekt GLACY+), zunanji predavatelj na Duale-Ho-
chschule Baden-Wuerttemberg (DHBW) Univerze v Mannheimu, Ne-
mčija
12.30–14.00 Odmor za kosilo
POPOLDANSKI SKUPNI DEL
14.00–15.00 Ustrezno procesno vodstvo in kakovostno izvajanje ter oce

njevanje dokaza z izvedencem − teorija dokaznega predloga ob
upoštevanju sodne prakse
Branko Masleša, vrhovni sodnik, Vrhovno sodišče Republike Slove-
nije
- 85 -
15.00–15.15 Odmor
15.15–16.15 Hudodelska združba

Vesna Žalik, vrhovna sodnica, Vrhovno sodišče Republike Slovenije
Tretji dan, 23. november
9.00–10.30 Opravljanje zdravniške dejavnosti in varstvo pravic pacienta

skozi presojo kazenskega sodišča
dr. Barbara Nerat, okrožna sodnica, Okrožno sodišče v Mariboru
11.00–12.00 Praktična konkordanca in (ne)dovoljenost dokazov

mag. Luka Vavken, pravosodni svetnik I, Vrhovno sodišče Re-
publike Slovenije
12.00–12.15 Odmor
12.15–13.15 Pasti pri sklepanjih in argumentaciji

prof. dr. Olga Markič, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
13.15–14.00 Predstavitev zagovorništva otrok

Tone Dolčič, namestnik Varuhinje človekovih pravic
14.00–14.15 Zaključek šole
* Predavanje bo izvedeno v angleškem jeziku s simultanim tolmačenjem v slovenski jezik
Kontaktna oseba na Centru za izobraževanje v pravosodju je Nataša Skubic, ki je dosegljiva

za vse dodatne informacije, in sicer na telefonski številki 01 369 5220 ali elektronskem naslo-
vu natasa.skubic@gov.si.
2) Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, organizira Ze-

mljiškoknjižno šolo 2018, ki bo potekala od 26. do 28. novembra 2018 v Kongresnem cen-
tru Bernardin Portorož.
Zemljiškoknjižno šolo 2018 bo vodil vrhovni sodnik Vladimir Horvat.
OSNUTEK PROGRAMA:
Prvi dan, 26. november 2018
8.30 - 9.30 Registracija udeležencev
- 86 -
9.30 - 9.45 Uvodni nagovor

Vladimir Horvat, vrhovni sodnik, Vrhovno sodišče RS
9.45 - 10.30 Seznanitev z novostmi na področju evidentiranja nepremičnin

Franc Ravnihar, direktor urada za nepremičnine GURS
mag. Ema Pogorelčnik, vodja sektorja za kataster stavb, GURS
10. 30. - 11.00 Odmor za kavo
11.00 - 11.45 Novosti gradbenega zakona

Aleksandra Velkovrh, gradbena inšpektorica višja svetnica
11.45 - 12.00 Odmor
12.00 - 13.00 Nevroznanost in pravo – ali razumemo možgane?

doc. dr. Blaž Koritnik, dr. med., Inštitut za klinično nevrofiziologijo,
Nevrološka klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana
13.00 - 14.30 Odmor za kosilo
14.30 - 15.15 Stavbna pravicama

izr. prof. dr. Ana Vlahek, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani
15.15 - 15.30 Odmor
15.30 - 16.15 Kratek pregled ZVEtL-1 in primeri sodnih odločb

mag. Urška Klakočar Zupančič, okrajna sodnica, Okrajno sodišče v
Ljubljani
16.15 - 17.00 ZVEtL-1 v praksi z vidika zemljiške knjige

Mirja Funduk, sodniška pomočnica, Okrajno sodišče v Ljubljani
20.00 Večerno druženje
Drugi dan, 27. november
9.00 - 10.30 Pregled najnovejše sodne prakse s področja zemljiške knjige in vpi-
si, povezani z zaznambo spora
Berta Žorž, višja sodnica, Višje sodišče v Kopru
10.30 - 11.00 Odmor za kavo
11.00 - 11.45 Solastnina in skupna lastnina v luči zemljiškoknjižnega prava

dr. Nina Plavšak, pravna strokovnjakinja
11.45 - 12.00 Omodr
- 87 -
12.00 - 13.00 Izzivi pri delu z romsko skupnostjo in njene posebnosti

Manuel Vesel, višji policijski inšpektor, Generalna policijska uprava,
Policijska akademija, Center za raziskovanje in socialne veščine
13.00 - 14.30 Odmor za kosilo
Delavnice:
14.30 – 16.30 Delavnice v skupinah
1. Skupina (priimki A – J):

Nataša Butina Mrakič, višja sodnica, Višje sodišče v Kopru
Aleksandra Mirc Gombač, okrajna sodnica, Okrajno sodišče v Sežani
Urška Repe, vodja zemljiške knjige, Okrajno sodišče na Jesenicah
2. Skupina (priimki K – P):

mag. Jana Petrič, višja sodnica, Višje sodišče v Kopru
Helena Brne, vodja zemljiške knjige, Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici
Adrijana Severinski, strokovna sodelavka, Okrajno sodišče v Ljubljani
3. Skupina (priimki R – Ž):

Mirela Lozej, višja sodnica, Višje sodišče v Kopru
Nina Bogataj, vodja projektne skupine i-ZK, okrajna sodnica, dodeljena na Vrhovno sodišče
RS
Vesna Kukovec, organizacijski vodja, Okrajno sodišče v Ljubljani
16.30 – 16.45 Odmor
16.45 – 18.15 Delavnice v skupinah – nadaljevanje
Tretji dan, 28. november
9.00 – 10.00 Postopkovna pravičnost

mag. Jaša Vrabec, Služba za razvoj sodne uprave, Vrhovno sodišče RS
10.00 – 10.30 Odmor za kavo
10.30 – 11.15 Zakon o evidentiranju nepremičnin in zemljiškoknjižni vpisi

mag. Marijana Vugrin, članica Inženirske zbornice Slovenije, Inženir-
ska zbornica Slovenije
11.15 – 11.30 Odmor
11.30 – 12.15 Nove funkcionalnosti v aplikaciji e- ZK

Nina Bogataj, vodja projektne skupine i-ZK, okrajna sodnica, dodeljena
na Vrhovno sodišče RS
- 88 -
12.15–12.30 Odmor
12.30–13.15 Zemljiškoknjižne zadeve v povezavi s hipotekami

mag. Jana Petrič, višja sodnica, Višje sodišče v Kopru
13.15 – 13.30 Odmor
13.30 – 14.15 Sodne takse v zemljiškoknjižnih postopkih

Aleksandra Mirc Gombač, okrajna sodnica, Okrajno sodišče v
Sežani
14.15 – 14.30 Zaključek šole
3) Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, v sodelovanju z

Društvom državnih tožilcev Slovenije, organizira Forum o finančni in gospodarski kri-
minaliteti, ki bo potekal 29. in 30. novembra 2018 v Ljubljani.*
Vodja izobraževanja bo mag. Boštjan Valenčič, okrožni državni tožilec, Specializirano držav-
no tožilstvo Republike Slovenije.
Program Foruma o finančni in gospodarski kriminaliteti vam bomo posredovali, ko bo doko-

nčno oblikovan.
Vljudno vas vabimo, da prijave za Forum o finančni in gospodarski kriminaliteti pošljete

do 15. novembra 2018 na elektronski naslov kazensko.mp@gov.si. Prosimo, da pri prijavi
navedete funkcijo, ki jo opravljate.
Kontaktna oseba na Centru za izobraževanje v pravosodju je Andraž Tušek, ki je dosegljiv za

vse dodatne informacije, in sicer na telefonski številki 01 369 5237 ali elektronskem naslovu
andraz.tusek@gov.si.
*točna lokacija izobraževanja bo sporočena naknadno
4) Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, v sodelovanju z

Društvom državnih tožilcev Slovenije vljudno vabi na seminar Mladoletniški kriminal, ki
bo potekal 17. decembra 2018 v Ljubljani. Točna lokacija izobraževanja bo sporočena na-
knadno.
Na seminarju bodo obravnavani praktični primeri in aktualna sodna praksa glede materialnih
in procesnopravnih vidikov mladoletniškega prestopništva.
Seminar bo vodila Mirjam Kline, višja državna tožilka na Okrožnem državnem tožilstvu v
Ljubljani in predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije.
- 89 -
Program seminarja vam bomo posredovali, ko bo dokončno oblikovan.
Vljudno vas vabimo, da prijave z navedbo funkcije pošljete do 30. novembra 2018 na ele-
ktronski naslov kazensko.mp@gov.si.
Kontaktna oseba na Centru za izobraževanje v pravosodju je Andraž Tušek, ki je dosegljiv za

vse dodatne informacije, in sicer na telefonski številki 01 369 5237 ali elektronskem naslovu
andraz.tusek@gov.si.
VI. IZ ČLANKOV
PRAVNA PRAKSA, št. 38/2018 (4. 10. 2018)
- Mojca Prelesnik: Sodoben zakon za uresničevanje pomembne pravice

- Matjaž Jan: Plačilo (ne)prestrukturiranih zavarovanih terjatev po potrditvi prisilne poravna-
ve in sporazuma o preventivnem prestrukturiranju (1. del)
- mag. Matevž Krivic: Nekoga obtožiti, da bi se ob tem izgradili doktrina in sodna praksa?
- Marko Krajnc: Katalonija in pravica do samoodločbe
- Alenka Križnik: Neomejenost pooblastila
- Igor Kovačič: O uporabi 158. člena ZPP in izrednem pravnem sredstvu zoper sklep o stro-
ških
- Maša Setnikar: Zadržanje pravnomočne kazni zapora v ZDA
- Hinko Jenull: O specializaciji v pravosodju
- dr. Jože Mencinger: Kdor teče, slabo ne misli
- Patricij Maček: 15 let "pravice vedeti"
Vprašanja&odgovori:
- Dodatek za delovno dobo pri javnih delih (mag. Nina Scortegagna Kavčnik)
- Dovoljeno število nadur pri delu s krajšim delovnim časom (mag. Nina Scortegagna Ka-
včnik)
Ustavno sodišče RS Odločba:
- Spor o pristojnosti
Vrhovno sodišče RS Sodba:
- Uporaba določb ZVEtL-1 v instančnih postopkih bi lahko pomenila retroaktivni poseg v pri-
dobljene pravice
- dr. Jorg Sladič: Lastna menica v izvršbi proti zavezancu potrošniku
Varuh človekovih pravic:
- Dolgotrajna neučinkovitost IRSOP
- 90 -
Informacijski pooblaščenec Matej Vošner:

- Osebni podatki pri odprtju trajnika na šoli
- dr. Klemen Pohar: Sklicevanje na znamko, vir ali izdelavo v dokumentaciji v zvezi z oddajo
javnega naročila
- Urša Ravnikar Šurk: Prihodnost javnega naročanja je v posodobljeni tehnologiji
- Patricij Maček: Slovenija, pet minut pred dvanajsto
- Jan Stajnko: Kazenski zakonik z novelo KZ-1E in uvodnimi pojasnili
- dr. Matjaž Ambrož: Vse teče
- dr. Nataša Hribar: Tehnični ali tehniški dan?
- Janez Kranjc: Cave utare iis verbis, quibus quis possit laedi
- Urša Ravnikar Šurk: Slovensko odvetništvo v knjigi
PRAVNA PRAKSA, št. 39-40/2018 (12. 10. 2018)
- dr. Igor Šoltes: Ravnanje EU, ki koristi evroskeptikom

- Priznanja in nagrade za leto 2018
- Matjaž Jan: Plačilo (ne)prestrukturiranih zavarovanih terjatev po potrditvi prisilne poravna-
- Ana Srovin Coralli, Christian Bukor: Aktualne razprave Komisije ZN za mednarodno pravo
o vlogi kogentnih norm mednarodnega prava (ius cogens)
- mag. Sebastijan Valentan: Univerzalni periodični pregled države v Svetu OZN za človekove
pravice in vloga civilne družbe
- dr. Mitja Stefancic: Slovo enega zadnjih finančnih stebrov slovenske narodne skupnosti v
Furlaniji - Julijski krajini
- Boštjan Udovič: Nesoglasja med etažnimi lastniki in upravniki
- Tomaž Pavčnik: Nikakor ne! Razlog je doktrina chilling effect.
- dr. Alenka Žnidaršič Kranjc: Enakost v revščini ali v bogastvu?
- mag. Vesna Miloševič Zupančič, dr. Valentina Franca: Spremenjena vloga študentskega dela
v zadnjih letih
Erarjeve meje:
- Vpis pravne osebe v davčni register
- Vpis dejavnosti fizične osebe v davčni register
- Dohodki članov volilnih organov in drugih oseb, ki opravljajo dolžnosti na volitvah in refe-
rendumih (podrobnejši opis)
Vprašanja&odgovori:
- Dodatni dnevi letnega dopusta za starejšega delavca (mag. Nina Scortegagna Kavčnik)
- Dodatek za skupno delovno dobo ali le pri zadnjem delodajalcu (mag. Nina Scortegagna Ka-
včnik)
- Poskusno delo (Matej Vošner)
Vrhovno sodišče RS Sodbe:
- Kazenski postopek - odvzem premoženjske koristi
- Poklicno zavarovanje - pogoji za izplačilo sredstev
- Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - delavci pred upokojitvijo
Varuh človekovih pravic:
- Navodila MIZŠ ne urejajo delovnopravnega razmerja med šolo in zaposlenimi
Informacijski pooblaščenec Matej Vošner:
- Posredovanje osebnih podatkov med zavarovalnicami
- 91 -
- dr. Klemen Pohar: Vrednotenje ponudb po minimalnih zahtevah v postopku javnega naroča-
nja
- Zoran Skubic: Oznanjevanje vere od vrat do vrat je lahko nezakonita obdelava osebnih
podatkov
- Jakob Cerovšek: Slovenski dan varstva konkurence 2018
- Patricij Maček: Simpozij za pravno in socialno filozofijo 2018
- Marcel Hajd: Globalizacija včeraj, danes, jutri
- Patricij Maček: Iz teorije v prakso pri iskanju informacij javnega značaja
- dr. Boštjan Tratar: Zbornik 13. dnevi prekrškovnega prava
- Špela Kogovšek Sajovic: Pogovori o zdravniški etiki
- dr. Luka Tičar: Pogled avtorja definicij in strokovnjaka
- dr. Nataša Hribar: Od kje - od kod - iz kje?
- Urša Ravnikar Šurk: Statistično izstopanje slovenskega pravosodja
PRAVNA PRAKSA, št. 41-42/2018 (25. 10. 2018)
- mag. Damijan Florjančič: S postopkovno pravičnostjo do prenovljene pojavnosti sodstva

- mag. Jaša Vrabec: Kako izboljšati zaupanje v sodstvo s postopkovno pravičnostjo?
- Hinko Jenull: Ugotavljanje identitete voznika po fotografijah v postopku odločanja obči-
nskega redarstva
- dr. Janja Hojnik: O načelu medsebojnega priznavanja blaga
- dr. Zvonko Fišer: Kam se je izgubilo slovensko mladoletniško kazensko pravo
- dr. Vesna Bergant Rakočević: Pravica športnikov do javne obravnave pred neodvisnim tribu-
nalom
- dr. Jorg Sladič: Reivindikacijska tožba, slovenski izvršilni postopek in mednarodna pristoj-
nost slovenskega foruma
- Alenka Križnik: Izvedeniško mnenje in načelo kontradiktornosti pri odvzemu poslovne
sposobnosti
- Dnevi slovenskih pravnikov 2018 (1.)
- dr. Katja Škrubej :Pravna fakulteta in začetki slovenske državnosti 1918–1920
- dr. Petra Weingerl: Nov kamenček v mozaiku odnosov med Sodiščem EU in nacionalnimi
sodišči
- Črt Jakhel: Minimalna plača in kam z denarjem v »socializmu«
- Anja Jelen: Odškodninska odgovornost delodajalca za poškodbe delavca pri nevarnih delih
- mag. Zlata Jerman: Prednosti in slabosti centralizacije javnega naročanja
VPRAŠANJA & ODGOVORI
- Občina kot etažna lastnica in rezervni sklad (Boštjan Udovič)
- Reaktivacija delnega upokojenca (mag. Nina Scortegagna Kavčnik)
- Odstop od pogodbe o opravljanju upravniških storitev (dr. Anita Napotnik)
VRHOVNO SODIŠČE RS
- Zastaranje izvršitve stranske denarne kazni – obročno plačilo denarne kazni – časovna ve-
ljavnost kazenskega zakona
- Regulacijska začasna odredba – izpolnitev obveznosti na podlagi začasne odredbe – vsebina
tožbenega zahtevka
VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC
- Ali so pravice pravosodnih policistov ustrezno varovane?
- 92 -
INFORMACIJSKI POOBLAŠČENEC Matej Vošner:

- Ponovno soglasje članov sindikata za obdelavo osebnih podatkov
- Zoran Skubic Je vodenje črne liste davčnih dolžnikov ali seznama slamnatih lastnikov pod-
jetij v nasprotju z GDPR?
- Tilen Zonta: Prihodnost znamk in geografskih označb
- Patricij Maček: Umetna inteligenca in možnost prevzema oblasti
- Sto let Centralne pravosodne knjižnice 1918-2018
- Jan Stajnko: Kibernetski kriminal: Kazniva dejanja in kazenskopravna analiza
- Igor Vuksanović: Verjeti ali vedeti
- dr. Nataša Hribar: Predlogi
- Janez Kranjc: Accipiendo das, dando accipis
- Urša Ravnikar Šurk: Tožbe zoper Slovenijo na ESČP
- Patricij Maček: Od 8. do 21. oktobra
PODJETJE IN DELO, št. 6-7/2018
- Viktorija Žnidaršič Skubic: Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med zakonce-

ma
- Nataša Erjavec: Ljubezen na papirju – vloga notarja pri urejanju premoženjskih razmerij za-
koncev
- Suzana Kraljić: Skrbništvo za odrasle in skrb za varovančevo premoženje
- Claudia Rudolf: Premoženjska razmerja med zakonci v mednarodnem zasebnem pravu
- Janja Hojnik: Sodelovalno gospodarstvo in delitvena ekonomija: pojmi in potreba po evrop-
skem pristopu
- Nana Šumrada Slavnić: Obdavčitev delitvene in digitalne ekonomije: modeli obdavčitve za
inovativno gospodarstvo
- Petra Weingerl: Varstvo potrošnikov in sodelovalno gospodarstvo
- Ana Vlahek, Matija Damjan: Vpliv sodelovalnega gospodarstva na stanovanjsko pravo držav
članic EU
- Peter Podgorelec: Odgovornost uprave obvladujoče družbe za zakonitost poslovanja odvi-
snih družb
- Borut Bratina: Novosti pri poslovanju družbe z omejeno odgovornostjo
- Marijan Kocbek: Položaj večinskega lastnika glede odločanja o vodenju poslov v delniški
družbi – razlike med enotirnim in dvotirnim sistemom upravljanja
- Saša Prelič: Sodno preizkušanje primernosti menjalnega razmerja ali denarne odpravnine
manjšinskim delničarjem
- Anja Strojin Štampar: Politika prejemkov organov vodenja in nadzora – de lege lata in
uskladitev z direktivo o sodelovanju delničarjev
- Damjan Korošec: Pregled temeljnih teoretskih problemov posebnega dela KZ-1
- Katja Filipčič: Kazenskopravno varstvo otrok
- Miha Šepec: Prilastitveni namen kot ozko grlo slovenskega premoženjskega kazenskega
prava
- Boštjan Valenčič: Prepovedana posledica ali objektivni pogoj kaznivosti pri izbranih inkri-
minacijah
- Peter Grilc: Trendi v ureditvi nekaterih reguliranih sektorjev
- 93 -
- Til Rozman: Regulacija in liberalizacija trga poštnih storitev

- Matej Kavčič: Nove tehnologije in regulatorni trendi – pogled praktika
- Aleš Ferčič: Meje dopustnosti državnih pomoči v reguliranih sektorjih
- Luka Tičar: Zakonska ureditev plačila za delo in njen pomen za prakso
- Maja Skorupan: Avtonomna ureditev plačila za delo danes in jutri – delodajalski vidik
- Andreja Toš Zajšek: Avtonomna ureditev plačila za delo danes in jutri – sindikalni vidik
- Biserka Kogej Dmitrovič: Izbrana novejša sodna praksa s področja plačila za delo
- Jadranka Sovdat: Je v referendumskem sporu ustavnopravno kaj novega
- Bruna Žuber: Presoja dopustnosti izključevanja referenduma o nekaterih zakonih
- Igor Kaučič: Spor glede vezanosti na referendumsko odločitev
- Vesna Rijavec, Tjaša Ivanc: Primerjalnopravni pregled nepravdnih postopkov v družinskih
zadevah v razvojni perspektivi
- Marija Škof, Matej Zenz: Pravica navajanja novih dejstev in dokazov ter prekluzija v ne-
pravdnih postopkih v Avstriji
- Dunja Jadek Pensa: Nepravdni in izvršilni postopki v ustavnosodni presoji
- Andraž Rangus: Prihodnost pokojninskega sistema v Sloveniji
- Peter Pogačar: Zagotavljanje ekonomske, pravne in socialne varnosti delavcem v novih obli-
kah dela ter v netipičnih oblikah zaposlitve
- Etelka Korpič Horvat: Razvoj socialne varnosti in varovanje človekovega dostojanstva v od-
ločitvah Ustavnega sodišča Republike Slovenije
- Marijan Papež: Novosti na področju pokojninskega zavarovanja in postopek za uveljavljanje
in varstvo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja
DIGNITAS, Slovenska revija za človekove pravice, št. 77-78
- Peter Jambrek: Komentar preambule ustave RS

- Dimitrij Rupel: Pisateljska ustava 1988 (1989)
- Albin Igličar: Anonimne prijave v inšpekcijskem nadzoru z vidika morale in prava
- Igor Senčar: Reševanje krize grškega dolga s tremi programi finančne pomoči
- Breda Mulec: Konflikt med politiko in uradništvom pri zaposlovanju javnih uslužbencev v
Sloveniji in Italiji
- Robert Drobnič: Razvojna specializacija slovenskih razvojnih regij kot realen cilj ali le kot
koristna razvojna usmeritev? Pogled z vidika kadrov
- Slobodan Dujić: Trendi metamorfoze javnega upravljanja
- Roman Štukelj idr.: Dileme in predlog razvrstitve Cannabis Sativa L. v Sloveniji
- Kristian Remškar: Moderni pogledi in izzivi namenske razlage pravnih aktov: prispevek k
teoriji pravne argumentacije
- Helena Rejc: Istrski in kvarnerski statuti kot zgodovinski ustavni dokumenti
- Anton Olaj: Ravnanje predsednika Republike po „svoji vesti“ pri razglašanju zakonov
- Jernej Letnar Černič: Pekarna
- 94 -
Izbor aktualnih člankov iz zadnjih številk tujih strokovnih revij, ki jih je pripravil vrhovni so-
dnik Vladimir Horvat je na voljo na spletni strani Centralne pravosodne knjižnice
http://www.sodisce.si/sodisca/centralna_pravosodna_knjiznica/storitve/
VII. IZ URADNIH LISTOV
1) Uradni list RS, št. 65/2018 (5. 10. 2018)
VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE
- Uredba o obsegu izdaje, sestavinah, apoenih in glavnih znamenjih zbirateljskih kovancev ob

100. obletnici priključitve Prekmurja k matični domovini
- Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ukrepih kmetijsko-okoljska-podnebna plači-
la, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami
iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014–2020
USTAVNO SODIŠČE
- Odločba o rešitvi spora glede pristojnosti med sodiščem in prekrškovnim organom
- Sklep o nesprejemu in zavrženju ustavne pritožbe
BANKA SLOVENIJE
- Sklep o vsebini podatkov in informacij v centralnem kreditnem registru in sistemu izmenja-
ve informacij o zadolženosti poslovnih subjektov
- Pravila sistema izmenjave informacij o zadolženosti poslovnih subjektov – SISBIZ
DRUGI DRŽAVNI ORGANI IN ORGANIZACIJE

- Pravilnik o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede
- Obvestilo o veljavnosti Četrte izdaje Slovenskega dodatka k Evropski farmakopeji – Formu-
lariuma Slovenicuma 4.0
2) Uradni list RS, št. 66/2018 (12. 10. 2018)
PREDSEDNIK REPUBLIKE SLOVENIJE

- Ponovni poziv za zbiranje predlogov možnih kandidatov za prosto mesto člana Sveta Banke
Slovenije – guvernerja

- Uredba o izvzemu prirediteljev klasičnih iger na srečo iz izvajanja ukrepov za odkrivanje in
preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma
- 95 -
- Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejav-

nosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014–
2020
- Uredba o spremembah Uredbe o kakovosti zunanjega zraka
MINISTRSTVA
- Pravilnik o izvajanju uredb (EU) in (ES) o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nova
cestna vozila za zmanjšanje emisij CO2 ter poročanje in posredovanje podatkov
- Pravilnik o licenci osebja službe letalske meteorologije
- Odredba o določitvi roka za vključitev pravnih oseb iz 110.a člena Zakona o javnih financah
v sistem enotnega upravljanja s prostimi denarnimi sredstvi
- Pravilnik o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na
osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne
opreme
DRŽAVNA VOLILNA KOMISIJA

- Sklep o razrešitvi in imenovanju v okrajni volilni komisiji 404 – Litija
- Sklep o razrešitvi in imenovanju predsednika OVK 502 – Celje

- Statut Prešernovega sklada
- Poročilo o rasti cen življenjskih potrebščin na območju Slovenije za september 2018
DRUGI ORGANI IN ORGANIZACIJE

- Spremembe Statuta Univerze v Ljubljani
3) Uradni list RS, št. 67 (19. 10. 2018)

- Uredba o spremembi Uredbe o porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Slo-
veniji v programskem obdobju 2014–2020 za cilj naložbe za rast in delovna mesta
- Odlok o določitvi podobmočij zaradi upravljanja s kakovostjo zunanjega zraka
MINISTRSTVA
- Pravilnik o označevanju vira sofinanciranja iz Programa razvoja podeželja Republike Slove-
nije za obdobje 2014–2020
- Pravilnik o določitvi kriterijev za izkazovanje pomembnejših dosežkov delovanja nevladnih
organizacij za podelitev statusa nevladne organizacije v javnem interesu na področjih obram-
be in vojnih veteranov
- Pravilnik o spremembi Pravilnika o nomenklaturi poklicev
- Sklep o ugotovitvi razširjene dejavnosti celotne Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine
Slovenije
- Odločba o prenehanju ustanove »Ustanova Sklad Rodna zemlja«
- Odločba o soglasju k Aktu o ustanovitvi ustanove »USTANOVA SRČNA MOČ, FUNDACI-
JA ZA ZDRAVO PREHRANJEVANJE«
- 96 -
- Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o uniformi uslužbencev Uprave Republi-

ke Slovenije za pomorstvo
USTAVNO SODIŠČE
- Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe
BANKA SLOVENIJE
- Sklep o spremembi Sklepa o uporabi Priporočil o enakovrednosti ureditev zaupnosti
DRUGI ORGANI IN ORGANIZACIJE

- Statut zavoda
4) Uradni list RS, št. 68 (26. 10. 2018)

- Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo
- Odločba o imenovanju okrajnega državnega tožilca na Okrožnem državnem tožilstvu v Lju-
bljani
- Odločba o imenovanju okrajne državne tožilke na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani
- Odločba o imenovanju okrajnega državnega tožilca na Okrožnem državnem tožilstvu v Lju-
bljani
USTAVNO SODIŠČE
- Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in sodbe Okrajnega sodišča v No-
vem mestu ter odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe
BANKA SLOVENIJE
- Spremembe in dopolnitve Pravil sistema izmenjave informacij o zadolženosti fizičnih oseb –
SISBON

- Sklep o spremembi Sklepa o uporabi smernic in priporočil Evropskega organa za vrednostne
papirje in trge (ESMA)
- Odločba o imenovanju vodje Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu
- Odločba o imenovanju namestnice vodje Okrožnega državnega tožilstva v Celju
VIII. NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI
BEER, Jennifer E.
The mediator's handbook / Jennifer E. Beer, Caroline C. Packard ; with Eileen Stief. - Revised
- 97 -
[and] expanded fourth edition. - [Gabriola Island] : New Society Publishers, [2012]
K 21513
COBISS.SI-ID 1996769
BILTEN / Vrhovni kasacioni sud ; glavni i odgovorni urednik Snežana Andrejević. - Cir. -
Beograd : Intermex, 2010
Dostopno tudi prek spleta
S r B 1704/1
BRUNST, Phillip W.
Anonymität im Internet, rechtliche und tatsächliche Rahmenbedingungen : zum Spannungs-
feld zwischen einem Recht auf Anonymität bei der elektronischen Kommunikation und den
Möglichkeiten zur Identifizierung und Strafverfolgung / Phillip W. Brunst. - Berlin : Duncker
& Humblot ; Freiburg i. Br. : Max-Planck-Institut für ausländisches und internationales Stra-
frecht, cop. [2009]
K 21349/27
CONTEMPORARY issues of human rights protection in international and national set-

tings / Stefan Lorenzmeier / Vasilka Sancin (eds.). - 1. Aufl. - Baden-Baden : Nomos ; [Ox-
ford] : Hart, 2018
K 14184/51
COURT of justice of the European Union (Luxembourg)

Annual report 2017 : the year in review / [prepared by] Court of justice of the European Uni-
on. - Luxembourg : Court of justice of the European Union, Communications Directorate,
cop. 2018
S B 2557
FUCHS, Maximilian
Europäisches Arbeitsrecht : Handbuch / Maximilian Fuchs, Franz Marhold. - 5. Aufl. - Wien :
Verlag Österreich, cop. 2018
K 21319/14
GROSSMAN, Vasilij Semenovič

Vse teče / Vasilij Grossman ; prevedel, [spremna beseda] Janez Kranjc ; [izdajatelj] Inštitut
Karantanija. - Ljubljana : Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, 2018
K 21363/30
ILICH, Iztok
Brezmejna Slovenija : trdoživost ljudskega izročila / Iztok Ilich ; [fotografije Iztok Ilich, Slav-
ka Ilich]. - Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
S 21187/37
- 98 -
J. R., politolog
Manifest za domovino : slovenska identitarna ideja / J. R. - Ljubljana : Nova obzorja, 2018
K 21283/17
KRAŠOVEC, Darko
Veliki komentar Zakona o delovnih razmerjih in reforme trga dela 2018 / [avtor komentarja iz
leta 2013 Darko Krašovec, avtorja dopolnitev komentarja od leta 2013 do 2018 Damjan
Mašera, Andraž Rangus]. - Ljubljana : Reforma, 2018
K 14382/8
LANG, Xenia
Geheimdienstinformationen im deutschen und amerikanischen Strafprozess / Xenia Lang. -
Berlin : Duncker & Humblot ; Freiburg i. Br. : Max-Planck-Institut für ausländisches und
internationales Strafrecht, cop. [2014]
K 21349/24
MARIJA Terezija - med razsvetljenskimi reformami in zgodovinskim spominom / ur.

Miha Preinfalk in Boris Golec ; [prevod nemških povzetkov Teodor Domej]. - 1. izd., 1. natis.
- Ljubljana : ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa : Založba ZRC, 2018
K 14147/66
MITSILEGAS, Valsamis
EU criminal law after Lisbon : rights, trust and the transformation of justice in Europe / Valsa-
mis Mitsilegas. - Oxford ; Portland : Hart Publishing, 2016
K 14117/92
PEČARIČ, Mirko
Osnove splošnega upravnega prava / Mirko Pečarič. - 1. dopolnjena in predelana izd. - Lju-
bljana : Fakulteta za upravo, 2018
K 21307/48
PETRIČ, Ernest
Spomini in spoznanja : diplomat, pravnik, politik / Ernest Petrič ; [imensko kazalo Stanislav
M. Maršič]. - 1. izd. - V Celovcu : Mohorjeva družba ; Mengeš : Center za evropsko priho-
dnost ; Ljubljana : Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2018
K 14280/16
PRAVNI informator : stručno-informativni časopis. - Beograd : Intermex, 1998-

S r B 5183
- 99 -
RADOVANOVIČ, Sašo
Kronika mesta Maribor / [besedilo Sašo Radovanovič in Senka Dreu]. - Miklavž na Dravskem
polju : Roman, 2018
K 21514
SCHWEIZERISCHE Strafprozessordnung : Jugendstrafprozessordnung / Herausgeber

Marcel Alexander Niggli, Marianne Heer, Hans Wiprächtiger. - 2. Aufl. - Basel : Helbing Li-
chtenhahn, cop. 2014
K 21217/8/1
K21217/8/2
SIEBER, Ulrich
Terrorismusfinanzierung : Prävention im Spannungsfeld von internationalen Vorgaben und na-
tionalem Tatstrafrecht / Ulrich Sieber, Benjamin Vogel. - Berlin : Duncker & Humblot ;
Freiburg i. Br. : Max-Planck-Institut für ausländisches und internationales Strafrecht, cop.
[2015]
K 21349/25
SLAVNI slovenski pravdarji : slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki / [besedi-

la Zdenko Čepič ... [et al.] ; uredila Andrej Razdrih in Primož Premzl ; avtorji portretnih foto-
grafij Primož Premzl ... et al.]. - 1. izd. - Maribor : Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018
K 21471/1
STRAFGESETZBUCH : Kommentar / herausgegeben von Bernd von Heintschel-

Heinegg ; bearbeitet von Markus Bange ... [et al.]. - 3. Aufl. - München : C. H. Beck, 2018
K 2346/533
ŠELIH, Rudi
Bil sem odvetnik / Rudi Šelih. - 1. natis. - Ljubljana : Uradni list Republike Slovenije, 2018
K 6491/885
UNIFIED patent protection in Europe : a commentary / edited by Winfried Tilmann, Cle-

mens Plassmann. - New York : Oxford University Press, cop. 2018
K 21367/242
VARANELLI, Luigi
Pogodbeno pravo. 4, Patologija pogodbe : drugi del / Luigi Varanelli. - 1. natis. - Ljubljana :
Lexpera, GV založba, 2018
K 17137/853
- 100 -
WEISS, Harald
Haft ohne Urteil : strafprozessuale Freiheitsentziehungen im deutsch-französischen
Vergleich / Harald Weiss. - Berlin : Duncker & Humblot ; Freiburg i. Br. : Max-Planck-Insti-
tut für ausländisches und internationales Strafrecht, cop. [2015]
K 21349/26
WORLD justice project Rule of law index : 2017-2018 / Mark David Agrast ... [et al.]. -
[Washington] : The World justice project, 2018
S B 2556/2017-2018
Dostopno tudi prek spleta
ZIDANSKI, Majda
Kongresna dejavnost : organizacija kongresov / Majda Zidanski ; [[poglavje] Prevajalske sto-
ritve Marjola Zdravič, [poglavje] Kongresni standardi Adem Suljić ; ilustracije Melita Vovk ;
fotografije Žiga Mučič]. - Bled : Albatros, 2005
S 21024/162
- 101 -

Sodnikov Informator 10 - 2018

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Sodnikov Informator 10 - 2018

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

30.

VRHOVNEGA SODSTVA NA SLOVENSKEM

IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA

IZ ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA

ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI OBISKI

NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI

Ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo

II. OBVESTILA SODIŠČEM...................................................................................................14

III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA........................................................16

1) Preglednica povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji

40. april 2002 143.355 54/2002

88. april 2006 178.716 64/2006

136. april 2010 960,02 EUR 53/2010

184. april 2014 1.001,03 EUR 51/2014

232. april 2018 1.078,95 EUR 44/2018

3) Evropsko sodišče za človekove pravice (Sodišče) je v pritožbeni zadevi Vizgirda proti

Ugotovljena kršitev se nanaša na kazenski postopek, ki se je vodil zoper pritožnika in šest

ZKP je v besedilu, kot je veljalo v relevantnem obdobju, določal:

Relevantna sodna praksa Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS

Postopek pred Sodiščem:

V zvezi s pritožnikovimi zahtevki za pravično zadoščenje je Sodišče sledilo ugovoru Vlade o

Relevantno dejansko stanje

V postopku s policijo, v preiskavi in do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka je

Pritožnika je do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka zastopal zagovornik Danijel

Iz sodnega spisa izhaja, da v predkazenskem postopku in vse do pravnomočnega zaključka

Obseg in vsebina pritožnikovih izjav, navedb in vprašanj v postopku s policijo, na pripornem

Sodišče nadalje opozarja, da je pri ugotavljanju obdolženčevih potreb po tolmačenju vitalnega

Kot že v zvezi z drugimi temeljnimi pravicami obrambe (pravica do zagovornika, pravica do

Sodišče izpostavlja, da so se pristojne domače oblasti in sodišča jasno zavedali, da pritožnik

V zvezi z ugotovitvijo Ustavnega sodišča, da je pritožnik uspešno komuniciral s svojim zago-

Slovenski prevod sodbe bo objavljen na spletni strani Državnega odvetništva

II. OBVESTILA SODIŠČEM

1) Ob stoletnici vrhovnega sodstva na Slovenskem Vrhovno sodišče Republike Slovenije

2) Centralna pravosodna knjižnica v letu 2018 praznuje pomemben jubilej – stoletnico

Razstava bo na ogled na Vrhovnem sodišču RS v razpravni dvorani, sobi št. 222, od 5.

3) V okviru projekta Postopkovna pravičnost je Služba za razvoj sodne uprave na Vr-

4) Probacijske enote Uprave za probacijo, ki je začela z delovanjem 1. aprila letos, Mini-

»Obvezno zdravstveno zavarovanje je zakonsko zavarovanje, torej nastane in preneha na pod-

III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA

Način izvrševanja pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS in ustavnega jamstva do

Zakonodajalec je z zakonskim določilom 445. člena ZKP dopustil, da pritožbeno sodišče

7. Zakonska ureditev pritožbenega postopka in udeležbe strank na sejah pritožbenega sodišča

nad posameznikovo pravico do sojenja v navzočnosti, seveda ob upoštevanju ustreznih jam-

8. Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od za-

12. Navedena izhodišča imajo v skrajšanem postopku za posledico, da je izvrševanje nekate-

15. Glede zagovornikovega mnenja, da je omenjeno zakonsko določilo v nasprotju z Ustavo

Ker je tožnica imela lastninsko pravico na zgrajenem objektu, ki je stal na nepremičnini

vedno potegnilo še lastništvo objekta, in to brez nadomestila in brez garancije, da ga bo

Po oceni Vrhovnega sodišča so lahko lastninjenju po ZSpo podvržene le nepremičnine,

O dosedanjem poteku postopka

Tožnica je zahtevala ugotovitev (so)lastninske pravice na več nepremičninah. Delno je tožbo

Vrhovno sodišče RS je revizijo zavrnilo.

O pravilni uporabi materialnega prava

Lastninjenje športnih objektov je zakonodajalec vključil v letu 1998 sprejet ZSpo.(4) Ta je v

V drugem odstavku je določil, da objekti, ki so v skladu s prejšnjim odstavkom določeni kot

Že sam koncept lastninjenja temelji na predpostavki, da so športni objekti v družbeni lastnini

V primeru, ko je društvo že pred uveljavitvijo zakona imelo na športnih objektih lastninsko

mičnini te v postopku lastninjenja lahko preidejo na lokalno skupnost in da ta sama določi,

Razpravno načelo, uveljavljeno v pravdnem postopku, strankama nalaga, da sodišču priskrbita

Ker je tožnica imela lastninsko pravico na zgrajenem objektu, ki je stal na nepremičnini v

Po oceni Vrhovnega sodišča so tako lahko lastninjenju po ZSpo podvržene le nepremičnine,

obrazložitve drugostopenjske sodbe.

1) III Ips 57/2018