Sodnikov Informator 02 2018

1. marec 2018 Opr. št.
: Sp 13/2018-2
sodnikov
I N F O R M AT O R
2/2018
ZA SODNO PRAKSO
OBVESTILA SODIŠČEM
IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA
IZ ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA
ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI OBISKI
IZ ČLANKOV
SODIŠČE V NOVEM MESTU
IZ URADNIH LISTOV
NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI
Haec prima lex amicitiae sanciatur, ut ab amicis honesta

petamus, amicorum causa honesta faciamus (Cicero).
Prvi zakon prijateljstva določa, da zahtevamo od prijateljev samo, kar je pošteno,
in da v prid prijateljev delamo samo pošteno.*
VSRS, Evidenčni oddelek Tel: 01 / 366 42 60 Faks: 01 / 366 43 13 ISSN 2335/3228
* Povzeto iz Stanko Banič: “Latinski pregovori, izreki in izrazi”, DZS, Ljubljana 1990, stran 143.
SODNIKOV INFORMATOR – 2/2018
Kazalo
I. ZA SODNO PRAKSO.............................................................................................................2
II. OBVESTILA SODIŠČEM.....................................................................................................7
III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA........................................................10

KAZENSKO PODROČJE...................................................................................................10
1) IV Ips 64/2017.............................................................................................................10
2) I Ips 18600/2014..........................................................................................................18
CIVILNO PODROČJE........................................................................................................24
1) II Ips 121/2017............................................................................................................24
2) II Ips 281/2017............................................................................................................31
3) II Ips 181/2016............................................................................................................34
4) II Ips 31/2018..............................................................................................................39
GOSPODARSKO PODROČJE...........................................................................................42
1) III Ips 45/2017.............................................................................................................42
2) III Ips 111/2016...........................................................................................................48
3) III Ips 48/2017.............................................................................................................54
4) III Ips 28/2017.............................................................................................................59
5) III Ips 79/2017.............................................................................................................63
UPRAVNO PODROČJE......................................................................................................72
1) X Ips 338/2016............................................................................................................72
IV. IZ ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA.............................................................................81
1) U-I-38/17-12................................................................................................................81
V. ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI OBISKI............................................85
VI. IZ ČLANKOV....................................................................................................................88
PRAVNA PRAKSA, št. 5/2018...........................................................................................88
PRAVNA PRAKSA, št. 6/2018...........................................................................................89
PRAVNA PRAKSA, št. 7-8/2018.......................................................................................89
PODJETJE IN DELO, št. 1/2018.........................................................................................90
DELODAJALEC, št. 2/2018................................................................................................91
DAVČNO-FINANČNA PRAKSA, št. 2/2018.....................................................................91
VII. IZ URADNIH LISTOV.....................................................................................................92
1) Uradni list RS, št. 7 (7. 2. 2018)......................................................................................92
2) Uradni list RS, št. 8 (9. 2. 2018)......................................................................................92
3) Uradni list RS, št. 9 (16. 2. 2018)....................................................................................93
4) Uradni list RS, št. 10 (21. 2. 2018)..................................................................................94
5) Uradni list RS, št. 11 (23. 2. 2018)...................................................................................94
6) Uradni list RS, št. 12 (26. 2. 2018)..................................................................................95
VIII. NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI..............................................96
-1-
I. ZA SODNO PRAKSO
1) Preglednica povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji

(trinajsti odstavek 126. člena KZ, prvi odstavek 78. člena ZKP).
Št. Obdobje Znesek Objava v Uradnem listu RS
1. januar 1999 104.666 SIT 28/99
2. februar1999 104.666 28/99
3. marec 1999 106.312 39/99
4. april 1999 106.140 50/99
5. maj 1999 106.558 59/99
6. junij 1999 108.158 70/99
7. julij 1999 107.925 78/99
8. avgust 1999 108.269 87/99
9. september 1999 109.907 95/99
10. oktober 1999 110.402 107/99
11. november 1999 114.944 5/2000
12. december 1999 122.050 17/2000
13. januar 2000 113.270 26/2000
14. februar 2000 114.807 35/2000
15. marec 2000 115.588 44/2000
16. april 2000 114.768 57/2000
17. maj 2000 118.275 65/2000
18. junij 2000 118.040 75/2000
19. julij 2000 120.144 87/2000
20. avgust 2000 121.774 97/2000
21. september 2000 121.358 109/2000
22. oktober 2000 123.817 118/2000
23. november 2000 132.673 6/2001
24. december 2000 133.437 12/2001
25. januar 2001 131.113 21/2001
26. februar 2001 129.611 31/2001
27. marec 2 130.330 40/2001
28. april 2001 130.067 52/2001
29. maj 2001 132.249 62/2001
30. junij 2001 131.486 69/2001
31. julij 2001 132.290 76/2001
32. avgust 2001 135.731 82/2001
33. september 2001 134.563 93/2001
34. oktober 2001 137.799 107/2001
35. november 2001 146.355 9/2002
36. december 2001 146.273 16/2002
37. januar 2002 143.274 25/2002
38. februar 2002 141.321 36/2002
39. marec 2002 142.894 45/2002
-2-
40. april 2002 143.355 54/2002

41. maj 2002 145.097 63/2002
42. junij 2002 144.082 77/2002
43. julij 2002 146.023 83/2002
44. avgust 2002 148.031 90/2002
45. september 2002 148.387 100/2002
46. oktober 2002 150.603 112/2002
47. november 2002 158.335 7/2003
48. december 2002 163.849 18/2003
49. januar 2003 155.936 29/2003
50. februar 2003 153.521 38/2003
51. marec 2003 153.627 48/2003
52. april 2003 154.810 59/2003
53. maj 2003 156.252 71/2003
54. junij 2003 156.098 83/2003
55. julij 2003 157.665 91/2003
56. avgust 2003 157.856 103/2003
57. september 2003 159.456 117/2003
58. oktober 2003 161.240 129/2003
59. november 2003 168.980 6/2004
60. december 2003 173.166 17/2004
61. januar 2004 163.301 25/2004
62. februar 2004 161.956 42/2004
63. marec 2004 163.838 56/2004
64. april 2004 162.961 68/2004
65. maj 2004 163.205 80/2004
66. junij 2004 164.996 95/2004
67. julij 2004 165.666 103/2004
68. avgust 2004 167.904 115/2004
69. september 2004 168.599 126/2004
70. oktober 2004 169.508 139/2004
71. november 2004 181.138 6/2005
72. december 2004 185.029 17/2005
73. januar 2005 171.380 119/2005
74. februar 2005 168.561 119/2005
75. marec 2005 172.842 119/2005
76. april 2005 171.779 119/2005
77. maj 2005 173.388 119/2005
78. junij 2005 172.972 119/2005
79. julij 2005 173.153 119/2005
80. avgust 2005 177.364 119/2005
81. september 2005 176.268 119/2005
82. oktober 2005 177.502 117/2005
83. november 2005 196.071 9/2006
84. december 2005 184.159 20/2006
85. januar 2006 180.193 30/2006
86. februar 2006 177.856 44/2006
87. marec 2006 181.982 52/2006
-3-
88. april 2006 178.716 64/2006

89. maj 2006 182.638 78/2006
90. junij 2006 182.275 90/2006
91. julij 2006 181.003 98/2006
92. avgust 2006 184.823 108/2006
93. september 2006 183.223 121/2006
94. oktober 2006 186.295 138/2006
95. november 2006 208.194 7/2007
96. december 2006 196.251 17/2007
97. januar 2007 815,68 EUR 26/2007
98. februar 2007 792,97 EUR 36/2007
99. marec 2007 815,34 EUR 45/2007
100. april 2007 807,86 EUR 56/2007
101. maj 2007 822,34 EUR 66/2007
102. junij 2007 817,15 EUR 77/2007
103. julij 2007 822,68 EUR 89/2007
104. avgust 2007 833,08 EUR 98/2007
105. september 2007 820,47 EUR 108/2007
106. oktober 2007 846,38 EUR 121/2007
107. november 2007 945,34 EUR 6/2008
108. december 2007 870,70 EUR 19/2008
109. januar 2008 864,43 EUR 33/2008
110. februar 2008 864,50 EUR 45/2008
111. marec 2008 878,73 EUR 53/2008
112. april 2008 879,19 EUR 67/2008
113. maj 2008 882,94 EUR 79/2008
114. junij 2008 883,58 EUR 85/2008
115. julij 2008 890,24 EUR 94/2008
116. avgust 2008 909,12 EUR 103/2008
117. september 2008 905,13 EUR 109/2008
118. oktober 2008 917,64 EUR 126/2008
119. november 2008 981,58 EUR 8/2009
120. december 2008 938,66 EUR 14/2009
121. januar 2009 917,15 EUR 24/2009
122. februar 2009 898,74 EUR 33/2009
123. marec 2009 921,69 EUR 40/2009
124. april 2009 920,67 EUR 50/2009
125. maj 2009 917,56 EUR 61/2009
126. junij 2009 924,64 EUR 69/2009
127. julij 2009 922,14 EUR 78/2009
128. avgust 2009 918,28 EUR 85/2009
129. september 2009 929,36 EUR 94/2009
130. oktober 2009 935,11 EUR 112/2009
131. november 2009 999,49 EUR 7/2010
132. december 2009 957,14 EUR 12/2010
133. januar 2010 936,77 EUR 26/2010
134. februar2010 930,01 EUR 35/2010
135. marec 2010 967,32 EUR 45/2010
-4-
136. april 2010 960,02 EUR 53/2010

137. maj 2010 956,55 EUR 63/2010
138. junij 2010 965,71 EUR 70/2010
139. julij 2010 960,14 EUR 76/2010
140. avgust 2010 964,55 EUR 86/2010
141. september 2010 963,84 EUR 92/2010
142. oktober 2010 964,48 EUR 107/2010
143. november 2010 1.041,19 EUR 6/2011
144. december 2010 988,96 EUR 12/2011
145. januar 2011 971,83 EUR 24/2011
146. februar 2011 969,92 EUR 32/2011
147. marec 2011 987,03 EUR 40/2011
148. april 2011 975,98 EUR 52/2011
149. maj 2011 982,99 EUR 60/2011
150. junij 2011 985,95 EUR 69/2011
151. julij 2011 974,91 EUR 75/2011
152. avgust 2011 988,45 EUR 86/2011
153. september 2011 978,20 EUR 94/2011
154. oktober 2011 979,53 EUR 107/2011
155. november 2011 1.053,96 EUR 8/2012
156. december 2011 999,33 EUR 13/2012
157. januar 2012 993,53 EUR 24/2012
158. februar 2012 988,47 EUR 30/2012
159. marec 2012 995,20 EUR 42/2012
160. april 2012 987,67 EUR 51/2012
161. maj 2012 996,62 EUR 58/2012
162. junij 2012 978,99 EUR 67/2012
163. julij 2012 976,81 EUR 73/2012
164. avgust 2012 985,55 EUR 80/2012
165. september 2012 972,73 EUR 88/2012
166. oktober 2012 986,81 EUR 107/2012
167. november 2012 1.035,01 EUR 8/2013
168. december 2012 1.000,21 EUR 17/2013
169. januar 2013 998,18 EUR 27/2013
170. februar 2013 982,68 EUR 37/2013
171. marec 2013 993,70 EUR 46/2013
172. april 2013 993,16 EUR 55/2013
173. maj 2013 997,13 EUR 63/2013
174. junij 2013 982,72 EUR 71/2013
175. julij 2013 990,88 EUR 79/2013
176. avgust 2013 989,52 EUR 89/2013
177. september 2013 983,30 EUR 96/2013
178. oktober 2013 999,99 EUR 111/2013
179. november 2013 1.044,89 EUR 9/2014
180. december 2013 1.007,65 EUR 15/2014
181. januar 2014 1.005,75 EUR 21/2014
182. februar 2014 994,34 EUR 33/2014
183. marec 2014 996,97 EUR 38/2014
-5-
184. april 2014 1.001,03 EUR 51/2014

185. maj 2014 1.000,69 EUR 59/2014
186. junij 2014 995,64 EUR 64/2014
187. julij 2014 1.002,75 EUR 69/2014
188. avgust 2014 992,94 EUR 77/2014
189. september 2014 994,31 EUR 85/2014
190. oktober 2014 1.007,24 EUR 96/2014
191. november 2014 1.053,77 EUR 6/2015
192. december 2014 1.018,67 EUR 12/2015
193. januar 2015 1.003,48 EUR 23/2015
194. februar 2015 989,91 EUR 30/2015
195. marec 2015 1.008,02 EUR 37/2015
196. april 2015 1.005,52 EUR 47/2015
197. maj 2015 997,51 EUR 57/2015
198. junij 2015 1.003,74 EUR 62/2015
199. julij 2015 1.005,06 EUR 73/2015
200. avgust 2015 995,85 EUR 84/2015
201. september 2015 994,90 EUR 91/2015
202. oktober 2015 1.004,34 EUR 107/2015
203. november 2015 1.082,34 EUR 5/2016
204. december 2015 1.035,58 EUR 18/2016
205. januar 2016 1.015,85 EUR 28/2016
206. februar 2016 1.022,32 EUR 32/2016
207. marec 2016 1.033,95 EUR 39/2016
208. april 2016 1.021,74 EUR 46/2016
209. maj 2016 1.016,36 EUR 52/2016
210. junij 2016 1.018,70 EUR 59/2016
211. julij 2016 1.010,78 EUR 62/2016
212. avgust 2016 1.023,28 EUR 67/2016
213. september 2016 1.015,33 EUR 74/2016
214. oktober 2016 1.020,40 EUR 86/2016
215. november 2016 1.087,08 EUR 4/2017
216. december 2016 1.074,27 EUR 11/2017
217. januar 2017 1.039,12 EUR 15/2017
218. februar 2017 1.034,20 EUR 22/2017
219. marec 2017 1.055,85 EUR 27/2017
220. april 2017 1.038,05 EUR 33/2017
221. maj 2017 1.050,78 EUR 41/2017
222. junij 2017 1.045,06 EUR 46/2017
223. julij 2017 1.039,55 EUR 54/2017
224. avgust 2017 1.051,73 EUR 63/2017
225. september 2017 1.047,14 EUR 69/2017
226. oktober 2017 1.056,47 EUR 79/2017
227. november 2017 1.151,76 EUR 5/2018
-6-
II. OBVESTILA SODIŠČEM
1) Ministrstvo za pravosodje na podlagi zaprosila Okrajnega sodišča v Sežani podaja

avtentično razlago 49. člena Pravilnika o sodnih tolmačih (1) (v nadaljevanju:
Pravilnik).
Sodišče navaja, da iz prvega odstavka navedenega člena Pravilnika ne izhaja, ali se delo so-
dnega tolmača vrednoti na podlagi števila strani listine v izvirnem jeziku ali na podlagi števila
strani dejansko prevedene listine. Zato ga zanima, ali je za ugotavljanje števila strani relevan-
tna listina, ki je dana v prevod ali dejanski prevod listine v obsegu, ki ga je opravil sodni tol-
mač. Prosi tudi za navodilo, kako naj sodišče v primeru, da se upošteva prevedeno verzijo,
preveri, ali priglašeni obseg strani v stroškovniku tolmača dejansko ustreza izdelanemu prevo-
du oziroma, če se upošteva listino, ki je dana v prevod v izvirni obliki, kako naj sodni tolmač
ve, kakšen obseg strani navesti v stroškovniku.
Ministrstvo uvodoma pojasnjuje, da mora biti avtentična (ali pa obvezna) razlaga bodisi zako-
na bodisi podzakonskih aktov predpisana. Tako državni zbor skladno s 107. členom Poslovni-
ka državnega zbora(2) sprejema med drugim tudi avtentične razlage zakonov, prav tako je na
primer v prvem odstavku 19. člena Odvetniške tarife(3) določeno, da Upravni odbor Od-
vetniške zbornice Slovenije daje pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife.
Ker Pravilnik, ki ga sodišče izpostavlja, tovrstnih določb o avtentični razlagi ne vsebuje,

Ministrstvo za pravosodje v zvezi z razlago njegovega 49. člena podaja naslednje neob-
vezno pravno mnenje.
Prvi odstavek 49. člena Pravilnika določa, da za pisno izdelavo prevoda listine pripada tol-
maču za eno stran:
1. za prevod iz tujega v slovenski jezik 25 eurov,

2. za prevod iz slovenskega v tuj jezik 37 eurov,
3. za prevod iz tujega v tuj jezik 41 eurov.
Določeno je tudi, da ena stran obsega 1500 znakov brez presledkov.
Sodišče pravilno ugotavlja, da Pravilnik ne določa, ali osnovo za obračunavanje nagrade so-
dnega tolmača predstavlja ena stran listine, ki se prevaja, ali ena stran dejansko prevedenega
teksta. Ker pa prvi odstavek 49. člena določa, da ena stran obsega 1500 znakov brez presled-
kov, ministrstvo meni, da je bolj utemeljena razlaga, da osnovo za obračun nagrade predsta-
vlja že prevedeni tekst. Sodni tolmač namreč priglasi stroške za svoje delo, torej za dejansko
-7-
prevajanje in tolmačenje, ki pa se nanaša na prevod listine in ne na listino samo. Podobno raz-

lago je mogoče najti tudi v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1079/2016, v ka -
terem je sodišče med drugim zapisalo, da sodna tolmačka, ki je v stroškovniku zahtevane stro-
ške temeljila na 49. členu Pravilnika, sicer ni navedla števila znakov (navedla je le število
strani prevoda) in mu tudi ni priložila elektronske verzije prevoda listin, kar pa ne nudi podla-
ge za ugotavljanje števila strani prevoda, kot ga je izbralo sodišče prve stopnje. Sodišče je še
dodalo, da podlaga za obračun nagrade tolmaču ni dejansko število strani prevoda, temveč je
treba opraviti preračun dejanskega števila znakov na stran opravljenega prevoda na predpisani
standard 1.500 znakov.
Navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani odgovori tudi na drugo dilemo, kako naj sodišče v
primeru, da se upošteva prevedeno verzijo, preveri, ali priglašeni obseg strani v stroškovniku
tolmača dejansko ustreza izdelanemu prevodu. V predmetnem sklepu je Višje sodišče v Lju-
bljani namreč zapisalo, da bi moralo sodišče (prve stopnje) v obravnavanem primeru pridobiti
elektronsko verzijo prevoda listin in na podlagi ugotovljenega števila znakov v skladu s prvim
odstavkom 49. člena Pravilnika opraviti preračun na strani in temu ustrezno priznati nagrado.
Ministrstvo za pravosodje ne more podati avtentične razlage določb Pravilnika, temveč lahko
poda zgolj neobvezno pravno mnenje, medtem ko je razlaga določb Pravilnika in posledično
odločitev o načinu postopanja v obravnavanih situacijah v izključni pristojnosti sodišča. Iz-
postavljajo, da za enotno sodno prakso na podlagi prvega odstavka 109. člena Zakona o so-
diščih (4) skrbi Vrhovno sodišče RS.
---
(1) Uradni list RS, št. 88/10, 1/12, 35/13 in 50/15.

(2) Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13 in 38/17.
(3) Uradni list RS, št. 2/15.
(4) Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 –
ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15 in 23/17 – ZSSve.
2) Ministrstvo za pravosodje je dne 6. 2. 2018 prejelo vlogo detektiva Marka Mlinariča,

v kateri ta opozarja, da se sodišča pri odrejanju vročitev v pravdnem in kazenskem
postopku domnevno poslužujejo zgolj detektivov vpisanih v register pooblaščenih vroče-
valcev, ki ga upravlja ministrstvo. Detektivi, ki niso vpisani v register pooblaščenih vro-
čevalcev, so zato po njegovem mnenju postavljeni v podrejen položaj konkuriranja na
trgu.
V Zakonu o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila z zadnjo novelo ZPP-E(2), ki se je začela

uporabljati 14. 9. 2017, ukinjena možnost vročanja sodnega pisanja v fizični obliki po pravni
ali fizični osebi, ki je opravljala tovrstno dejavnost kot registrirano dejavnost (pooblaščeni
vročevalec). Vročanje po pooblaščenem vročevalcu je bilo nadomeščeno z možnostjo vroča-
nja po izvršiteljih in detektivih. Drugi odstavek 132. člena ZPP daje sodišču možnost, da na
predlog nasprotne stranke odredi, da se vročitev opravi po detektivu ali izvršitelju, ki ga
predlaga stranka.
-8-
V skladu s 126. členom ZPP-E so pravne in fizične osebe, ki imajo dovoljenje ministra za
pravosodje za opravljanje vročanja ter so vpisane v register pooblaščenih vročevalcev, ki ga
vodi ministrstvo v skladu s Pravilnikom o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem
in pravdnem postopku(3) (v nadaljevanju: Pravilnik), prenehale opravljati dejavnost vročanja
za
sodišča v pravdnem postopku z dnem začetka uporabe ZPP-E. Ministrstvo je to opozorilo ob-
javilo tudi na spletni strani ministrstva, ob povezavi za dostop do registra pooblaščenih vroče-
valcev(http://www.mp.gov.si/si/obrazci_evidence_mnenja_storitve/uporabni_seznami_imenik
i_in_evidence/). V skladu s prvim odstavkom 130. člena ZPP-E je prenehal veljati tudi nave-
deni pravilnik, vendar le v delu, ki se je uporabljal za vročanje v pravdnem postopku.
Pravilnik še vedno velja v delu, ki se nanaša na vročanje v kazenskem postopku. V drugem

odstavku 5. člena Pravilnik določa, da poleg vročevalcev in pooblaščenih vročevalcev
opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku tudi pravne in fizične osebe, ki so za
opravljanje vročanja pooblaščene z zakonom (torej tudi detektivi). Pri opravljanju vročanja po
taki osebi se uporabljajo določbe 13., 14., 17. in 18. člena Pravilnika, glede izkazovanja pri
vročanju pa določila zakona, ki taki osebi daje pooblastilo za vročanje, in na njegovi podlagi
izdanih podzakonskih predpisov. Glede na navedeno detektivi v kazenskem postopku
opravljajo vročanje po samem zakonu in se jim ne izdaja posebno dovoljenje za opravljanje
dejavnosti vročanja s strani ministra za pravosodje, ter se ne vpisujejo v register pooblaščenih
vročevalcev, ki ga upravlja ministrstvo.
Iz navedenega torej izhaja, da lahko vročanje v pravdnem in kazenskem postopku ena-

kovredno opravljajo tudi detektivi, ki niso vpisani v register pooblaščenih vročevalcev.
---
1 Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 –
odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl.
US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US in 10/17.
2 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/17).
3 Uradni list RS, št. 104/10, 35/13 in 63/16.
-9-
III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA
KAZENSKO PODROČJE
1) IV Ips 64/2017
95. člen ZJN-3 uzakonja dopusten obseg sprememb pogodbe o javnem naročilu, ne da bi
bilo zato potrebno izvesti nov postopek javnega naročanja (prvi odstavek), hkrati pa v
četrtem odstavku i.) vnaša splošno pravilo (izpodbojno domnevo), po katerem se šteje
sprememba za bistveno, če se zaradi nje pogodba o javnem naročilu znatno razlikuje od
prvotno oddanega naročila in ii.) taksativno našteva primere, v katerih se šteje spre-
memba za bistveno (neizpodbojne domneve). ZJN-3, ki je glede na pravila Obligacijske-
ga zakonika (v nadaljevanju OZ) lex specialis, šteje rok za bistveno sestavino pogodbe o
javnem naročilu, kar je možno razbrati iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3. Po tem čle-
nu mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti pogod-
be, kar je možno razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gra-
dnje po pogodbi o javnem naročilu.
V postopku oddaje javnega naročila je naročnik izhajal iz (fiksnega) časovnega okvirja

24 mesecev, v katerem bo potreboval (okvirno) količino blaga in je bila takšna pogajal-
ska zahteva (oziroma potreba) naročnika znana vsem ponudnikom, kar pomeni, da si je
z določitvijo novega, 36 mesečnega, pogodbenega roka ponudnik de facto izpogajal daljši
rok dobave (okvirne) količine blaga. Izhajajoč iz tega sta sodišči nižjih stopenj pravno
napačno razlagali časovni aneks, saj sta se osredotočili samo na pojem bistvenih sestavin
po pravilih obligacijskega prava, pri tem pa spregledali prav(n)o naravo osnovne pogod-
be, ki ni klasična kupoprodajna, temveč javno-naročniška in kot taka izvira iz kogentnih
določb ZJN-3, kar pomeni, da je ob presoji dopustnih sprememb (konkretno pogodbene-
ga roka) podvržena režimu 95. člena ZJN-3.
Načela transparentnosti, enakopravnosti in zagotavljanja konkurence četrti odstavek 95.

člena ZJN-3 ne varuje v smislu, da do njihovih kršitev pride šele ob dejansko nastali
škodi ostalim ponudnikom oziroma pri zaključku, da bi sprememba pogodbe zagotovo
omogočila drugačno izbiro (ponudnika ali ponudbe), temveč zakon na restriktiven način
predvideva kršitev omenjenih načel (in svoboščin prostega trga EU) že s pogojnim vpli-
vom spremembe. Če je torej sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko
vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika
oziroma ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno (a. točka četrtega od-
stavka 95. člena ZJN-3). Zadošča že objektivna možnost izbire drugega ponudnika,
sprejem druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov.
Iz obrazložitve:
1. Prekrškovni organ Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil
je zoper tri storilce prekrška, in sicer zoper pravno osebo A. A., d.d. (v nadaljevanju naročnik)
- 10 -
ter zoper odgovorni osebi M. K. in F. S. dne 14. 4. 2015 vložil obdolžilni predlog zaradi
prekrška po 5. točki prvega odstavka takrat veljavnega 109. člena Zakona o javnem naročanju
(v nadaljevanju ZJN-2). Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 3. 2017 postopek o
prekršku zoper vse tri storilce na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o
prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo in na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 s
stroški postopka obremenilo proračun. Prekrškovni organ je zoper sodbo okrajnega sodišča
vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 13. 4. 2017 zavrnilo kot neu-
temeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec
Hinko Jenull zaradi kršitve materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1, v zvezi s
kršitvijo 95. člena in 2. točke prvega odstavka 111. člena Zakona o javnem naročanju (v nada-
ljevanju ZJN-3). Navaja, da je področje javnih naročil prežeto s kogentnimi normami, ki med
drugim urejajo tudi nastanek pogodbenih razmerij in omejujejo avtonomijo volj pogodbenih
strank, zato so pravila ZJN-3 v odnosu do splošnih obligacijskopravnih pravil o nastanku po-
godbenega razmerja primarna in specialna. Spremembe pogodb o javnem naročilu brez pred-
pisanega postopka oddaje javnega naročila so izjemoma dopustne in jih je zato potrebno re-
striktivno razlagati, zanje pa morajo biti izpolnjeni strogo določeni zakonski pogoji, ki jih
mora v postopku dokazati in utemeljiti naročnik javnega naročila. V konkretnem primeru vr-
hovni državni tožilec graja pravno stališče obeh sodišč nižjih stopenj, da podaljšanje pogodbe-
nega roka, ki sta ga sicer ocenili kot bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu, ne pred-
stavlja hkrati tudi bistvene spremembe po določilih četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Pri tem
sta obe sodišči nižjih stopenj spregledali, da je de facto prišlo do podaljšanja kar za polovico
prvotno določenega pogodbenega roka, višje sodišče pa je z očitkom, da prekrškovni organ ni
konkretiziral oškodovanja ostalih ponudnikov, zaobšel stališče sodne prakse in zakonske dik-
cije, po katerem za obstoj prekrška zadošča že objektivna možnost udeležbe ostalih ponudni-
kov v postopku javnega naročanja in ne šele izkazana škoda, ki bi zaradi take spremembe po-
godbe o javnem naročilu nastala potencialnim ponudnikom. Sprememba pogodbe o javnem
naročilu je pridržana nepričakovanim okoliščinam, te pa po mnenju vrhovnega državnega
tožilca v konkretnem primeru ne morejo predstavljati višje sile, saj je bil prav zaradi upošte-
vanja tekočih potreb po količini posipne soli, ki so odvisne od naravnih razmer, element ne-
predvidljivosti že vgrajen v vsebino javnega naročila in se je kazal kot okvirna količina blaga
(posipne soli) v fiksno določenem 24 mesečnem obdobju. Tudi stališče obeh sodišč nižjih sto-
penj, da je bila sprememba pogodbe o javnem naročilu z razpisno dokumentacijo določena že
vnaprej, z vidika 1. točke prvega odstavka 95. člena ZJN-3 (vnaprej določeni pogoji za dopu-
stnost spremembe pogodbe o javnem naročilu) ne dosega zahteve po jasni, natančni in nedvo-
umni določbi o reviziji, v okviru katere bi bili navedeni obseg in vrsta možnih sprememb ali
opcij ter pogoji, pod katerimi bi se lahko uporabile. Vrhovni državni tožilec zaključuje, da sta
sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili materialno določbo 95. člena ZJN-3 ter posle-
dično v korist storilcev kršili določbo 2. točke prvega odstavka 111. člena ZJN-3, zato predla-
ga Vrhovnemu sodišču, da ugotovi kršitev zakonitosti, ne da bi poseglo v pravnomočno sod-
bo.
3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z dru-
gim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo vsem
trem storilcem in njihovim zagovornikom, da podajo izjave. Zagovorniki vseh treh storilcev
se z navedbami vrhovnega državnega tožilca ne strinjajo in predlagajo Vrhovnemu sodišču, da
zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.
- 11 -
B-I.
4. Prekrškovni organ Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil
je pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložil obdolžilni predlog zoper tri storilce prekrška, in si-
cer zoper naročnika in njegovi odgovorni osebi M. K. in F. S. zaradi suma storitve prekrška
oddaje javnega naročila brez izvedbe ustreznega postopka po 5. točki prvega odstavka takrat
veljavnega 109. člena ZJN-2. Ugotovitve prekrškovnega organa so bile sledeče:
- naročnik je po izvedenem odprtem postopku javnega naročila za dobavo posipne soli z iz-
branim ponudnikom B. B., d.o.o., dne 27. 9. 2011 sklenil Pogodbo št. 551/11 (v nadaljevanju
pogodba o javnem naročilu) v pogodbeni vrednosti 2.300.000,00 evrov (brez DDV),
- v pogodbi o javnem naročilu je bilo trajanje pogodbenega razmerja določeno tako, kot ga je
določala že razpisna dokumentacija, in sicer za obdobje 24 mesecev od sklenitve pogodbe, to-
rej do dne 27. 9. 2013,
- namen javnega naročila je bil v sukcesivni dobavi okvirno določene količine 25.000 ton
posipne soli,
- uprava A. A. (naročnika) je dne 20. 3. 2013 potrdila zahtevek službi za nabavo A. A. za skle-
nitev časovnega aneksa št. 1 (v nadaljevanju časovni aneks) k pogodbi o javnem naročilu za
obdobje enega leta po njenem izteku, t.j. do dne 27. 9. 2014 z obrazložitvijo, da je pogodba o
javnem naročilu izkoriščena samo do višine 60 % pogodbene vrednosti in se zato časovni
aneks sklepa za preostanek sredstev v višini 902.000,00 evrov (brez DDV),
- na podlagi navedenega zahtevka je uprava A. A. dne 2. 4. 2013 potrdila sklep o začetku

postopka oddaje javnega naročila na način, da se neposredno, brez izvedbe postopka javnega
naročanja, sklene časovni aneks k pogodbi o javnem naročilu,
- dne 23. 4. 2013 je uprava A. A. potrdila sklep o sklenitvi časovnega aneksa in istega dne sta
odgovorni osebi M. K. in F. S. v Ljubljani podpisala časovni aneks, s katerim je naročnik od-
dajo predmetnega javnega naročila podaljšal z izbranim ponudnikom za obdobje enega leta do
dne 27. 9. 2014.
5. Na podlagi opisanega dejanskega stanja je prekrškovni organ storilcem prekrška, naročniku

in njegovima odgovornima osebama M. K. in F. S., očital, da so s sklenitvijo časovnega ane-
ksa mimo zakonskih pogojev (od 25. do 30. člena ZJN-2), ki so bili pri vrednosti predmeta
javnega naročila, višji od 40.000,00 evrov (brez DDV) za blago, obvezni, oddali za obdobje
12 mesecev javno naročilo v pogodbeni vrednosti 902.000,00 evrov (brez DDV), brez predho-
dno izpeljanega postopka javnega naročanja, čeprav zakonski pogoji za to niso bili podani in
ni obstajala nobena izjema po javno-naročniški zakonodaji, ki bi naročniku dopuščala, da jav-
no naročilo odda brez predhodne izvedbe postopka javnega naročanja.
6. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 3. 2017 postopek o prekršku proti vsem
trem storilcem na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo in s stroški
postopka obremenilo proračun. V obrazložitvi se je sodišče sprva opredelilo do sprememb
področne zakonodaje in poudarilo, da je med trajanjem postopka prišlo do uveljavitve ZJN-3.
Omenjena sprememba zakona sicer ne spreminja zakonskih znakov prekrška, niti ne višine
- 12 -
predpisanih glob v razponu, vendar pa stranska sankcija izločitve odgovorne osebe iz postop-
kov javnega naročanja ni več predpisana obligatorno, prav tako pa so v 95. členu ZJN-3 po
novem izrecno opredeljeni pogoji, pod katerimi se lahko pogodbo o javnem naročilu spremeni
brez novega postopka javnega naročanja. Na podlagi predstavljene vsebine zakonskih določb
je sodišče zaključilo, da gre za spremembo zakona v korist storilca, zato je uporabilo določbe
ZJN-3, na njihovi podlagi pa zaključilo, da je v konkretnem primeru naročnik s časovnim ane-
ksom dopustno spremenil pogodbo o javnem naročilu. Sodišče je štelo, da se s časovnim ane-
ksom nista spremenili prvotni bistveni sestavini pogodbe, to sta količina posipne soli in cena,
prav tako pa ni šlo za fiksen pravni posel, po katerem bi bila pogodba razdrta ex lege, če celo-
tna količina posipne soli ne bi bila dobavljena v 24 mesecih od njene sklenitve. Sodišče je iz-
postavilo tudi načelo (premoženjskih) koristi naročnika, saj je bila sukcesivna dobava posipne
soli edini mogoč način realizacije pogodbe o javnem naročilu glede na to, da naročnik ni raz-
polagal z zadostnimi kapacitetami skladišč, rok pa je bil podaljšan zaradi zasledovanja njego-
ve maksimalne ekonomske koristi. Sodišče je zaključilo, da obravnavana sprememba tudi po
določbah četrtega odstavka 95. člena ZJN-3 ne uvaja pogojev, ki bi predstavljali bistveno
spremembo pogodbe o javnem naročilu, zato je bil časovni aneks sklenjen zakonito in storil-
cem ni mogoče očitati storitve prekrška.
7. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo, ki jo je vložil prekrškovni organ, s sodbo z dne 13. 4.
2017 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede vprašanja spre-
membe pogodbe o javnem naročilu se je strinjalo s stališči sodišča prve stopnje in dodalo, da
je predstavljal rok izpolnitve sicer bistveno sestavino, a se z njegovim podaljšanjem ni bistve-
no spremenila tudi vsebina pogodbe o javnem naročilu. Prav tako je višje sodišče poudarilo,
da je bila že v razpisni dokumentaciji predvidena možnost spremembe pogodbeno določenih
rokov, ki naj bi se uredila z aneksom, takšna možnost pa je bila v postopku javnega naročanja
znana vsem ponudnikom. S tem v zvezi višje sodišče tudi ni ocenilo podaljšanja roka kot ta-
kšno spremembo, ki bi na podlagi a. točke četrtega odstavka 95. člena ZJN-3 omogočila iz-
biro drugega ponudnika, sprejem druge ponudbe ali pritegnitev ostalih kandidatov. S časov-
nim aneksom se ni poseglo v novo dobavo soli ali v pogodbeno dogovorjeno ceno, zato je
višje sodišče ocenilo njegovo sklenitev kot posledico nepredvidenih vremenskih razmer, s či-
mer ni prišlo do izigravanja zakonskih določb in ustvarjanja monopolnega položaja ponudni-
ka.
B-II.
8. Glede vprašanja ugotavljanja pogojev, pod katerimi je naročniku dovoljeno, da spremeni

pogodbo o javnem naročilu, je bistvena določba 95. člena ZJN-3. Ta v prvem odstavku med
drugim določa, da se lahko skladno s tem zakonom pogodba o javnem naročilu spremeni brez
novega postopka javnega naročanja v naslednjih primerih:
- če je sprememba, ne glede na njeno denarno vrednost, predvidena v prvotni dokumentaciji v

zvezi z oddajo javnega naročila v jasnih, natančnih in nedvoumnih določbah o reviziji, ki lah-
ko vključujejo določbe o reviziji cen, ali opcijah. V takih določbah morajo biti navedeni obseg
in vrsta možnih sprememb ali opcij ter pogoji, pod katerimi se lahko uporabijo, ne smejo pa
biti predvidene spremembe ali opcije, ki bi spremenile splošno naravo pogodbe o izvedbi jav-
nega naročila (vnaprej določeni pogoji);
- 13 -
- za dodatne gradnje, storitve ali dobave blaga in če zamenjava izvajalca i.) ni mogoča iz eko -
nomskih ali tehničnih razlogov ter ii.) bi naročniku povzročila velike nevšečnosti ali znatno
podvajanje stroškov (dodatne gradnje, storitve ali dobave blaga);
- če je sprememba potrebna zaradi okoliščin, ki jih skrben naročnik ni mogel predvideti, in

sprememba ne spreminja splošne narave javnega naročila (spremenjene okoliščine);
- če izvajalca, ki mu je naročnik prvotno oddal javno naročilo, zamenja nov izvajalec kot
posledica zakonsko predvidenih razlogov (sprememba izvajalca) ali
- če sprememba ne glede na njeno vrednost ni bistvena v skladu s četrtim odstavkom tega čle -
na (nebistvena sprememba).
V skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZJN-3 se šteje sprememba pogodbe o izvedbi javnega
naročila ali okvirnega sporazuma med njegovo veljavnostjo za bistveno, če se zaradi te spre-
membe pogodba ali okvirni sporazum znatno razlikuje od prvotno oddanega javnega naročila
ali prvotno sklenjenega sporazuma. Ne glede na predhodne odstavke tega člena sprememba v
vsakem primeru šteje za bistveno (neizpodbojna domneva), če je izpolnjen vsaj eden od nasle-
dnjih pogojev:
- sprememba uvaja pogoje, ki bi, če bi bili del prvotnega postopka javnega naročanja, omogo-
čili udeležbo drugih kandidatov kot tistih, ki so bili prvotno izbrani, ali sprejem druge ponud-
be kot tiste, ki je bila prvotno izbrana, ali pa bi k sodelovanju v postopku javnega naročanja
pritegnili še druge udeležence;
- sprememba spreminja ekonomsko ravnotežje pogodbe o izvedbi javnega naročila ali okvir-
nega sporazuma v korist izvajalca na način, ki ni bil predviden v prvotni pogodbi ali okvirnem
sporazumu;
- zaradi spremembe je znatno razširjen obseg pogodbe o izvedbi javnega naročila ali okvirne-
ga sporazuma ali
- drug gospodarski subjekt zamenja prvotnega izvajalca v primeru, ki ni naveden v 4. točki pr-
vega odstavka 95. člena ZJN-3.
9. Predstavljeni 95. člen ZJN-3 tako uzakonja dopusten obseg sprememb pogodbe o javnem
naročilu, ne da bi bilo zato potrebno izvesti nov postopek javnega naročanja (prvi odstavek),
hkrati pa v četrtem odstavku i.) vnaša splošno pravilo (izpodbojno domnevo), po katerem se
šteje sprememba za bistveno, če se zaradi nje pogodba o javnem naročilu znatno razlikuje od
prvotno oddanega naročila in ii.) taksativno našteva primere, v katerih se šteje sprememba za
bistveno (neizpodbojne domneve). ZJN-3, ki je glede na pravila Obligacijskega zakonika (v
nadaljevanju OZ) lex specialis, šteje rok za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu, kar
je možno razbrati iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3. Po tem členu mora pogodba o javnem
naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti pogodbe, kar je možno razumeti kot ča-
sovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu.
10. Pogodba o javnem naročilu je lahko spremenjena le, če so izpolnjeni pogoji, ki jih pred-
videvajo predpisi s področja javnih naročil. Brez dvoma gre za pogodbo, s katero se urejajo
- 14 -
premoženjska razmerja med dvema strankama, ki pa, za razliko od civilnopravnega razmerja,

v javno-naročniškem razmerju nista enakopravni, saj na strani naročnika običajno nastopa
oseba javnega sektorja, ki za plačilo pridobiva blago, storitve ali gradnje. Iz tega razloga na-
ročnik pri sklepanju pogodbe o javnem naročilu izhaja iz svoje oblastne funkcije, javne službe
oziroma javnih pooblastil in se na tak način kaže njegov privilegiran položaj. Vrhovni državni
tožilec pravilno izhaja iz načel javnosti, transparentnosti in prepovedi diskriminacije, ki
prevevajo kogentna pravila ZJN-3 in po katerih je avtonomija pri izbiri pogodbene stranke
(ponudnika v postopku javnega naročanja) in načinu sklenitve pogodbe o javnem naročilu iz-
razito omejena in po vsebini primarna v razmerju do obligacijskopravnih pravil. Iz uvodnih
določb ZJN-3, ki opredeljujejo osnovna načela javnega naročanja (načelo prostega pretoka
blaga, načelo svobode ustanavljanja in načelo prostega pretoka storitev, ki izhajajo iz prave
Evropske unije, nadalje načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja kon-
kurence med ponudniki, transparentnosti javnega naročanja, enakopravne obravnave ponudni-
kov in sorazmernosti) izhaja nedvomno cilj zakona, da vsem ponudnikom zagotovi enako-
praven dostop do poslov z naročnikom in pri tem prepreči neupravičeno omejevanje konku-
rence med ponudniki, ki kandidirajo za pridobitev javnega naročila. Na predstavljenih izho-
diščih pa ne temelji zgolj sklenitev pogodbe o javnem naročilu, temveč tudi njena morebitna
naknadna sprememba in glede na predstavljene zakonske določbe (predvsem predhodno citi-
rani določbi 67. in 95. člena ZJN-3) je možen zaključek, da do nje sicer lahko pride brez pred-
hodno izpeljanega postopka javnega naročanja, vendar gre pri tem za izjemo, ki jo je potrebo
restriktivno razlagati in takšno spremembo odobriti samo, če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji
zanjo.
11. Iz 2. člena časovnega aneksa izhaja, da se je prvotno besedilo pogodbe o javnem naročilu,
ki je opredeljevalo 24 mesečno obdobje, nadomestilo z novim besedilom, po katerem je zna-
šal rok izvedbe pogodbenih obveznosti 36 mesecev od datuma sklenitve pogodbe. Vrhovni
državni tožilec ima prav, da se je za namen sklenitve časovnega aneksa (izdobavo 40% neiz-
koriščenih sredstev v količini 10.000 ton posipne soli, ki je bila še na voljo po osnovni pogod-
bi o javnem naročilu) pogodbeni rok izvedbe določil na novo za 36 mesecev, ne pa zgolj
podaljšal za 12 mesecev, kar implicira tudi ugotovitev, da stranki vendarle nista pristopili k
časovnemu aneksu samo s sporazumno izjavo, temveč sta spremembo bistvene sestavine po-
godbe o javnem naročilu (roka) sprejeli po naknadno opravljenih pogajanjih. V postopku od-
daje javnega naročila je namreč naročnik izhajal iz (fiksnega) časovnega okvirja 24 mesecev,
v katerem bo potreboval (okvirno) količino blaga in je bila takšna pogajalska zahteva (oziro-
ma potreba) naročnika znana vsem ponudnikom, kar pomeni, da si je z določitvijo novega, 36
mesečnega, pogodbenega roka ponudnik de facto izpogajal daljši rok dobave (okvirne) količi-
ne blaga. Izhajajoč iz tega sta sodišči nižjih stopenj pravno napačno razlagali časovni aneks,
saj sta se osredotočili samo na pojem bistvenih sestavin po pravilih obligacijskega prava, pri
tem pa spregledali prav(n)o naravo osnovne pogodbe, ki ni klasična kupoprodajna, temveč
javno-naročniška in kot taka izvira iz kogentnih določb ZJN-3, kar pomeni, da je ob presoji
dopustnih sprememb (konkretno pogodbenega roka) podvržena režimu 95. člena ZJN-3.
12. Citirani četrti odstavek 95. člena ZJN-3 določa okoliščine in pogoje, pod katerimi je spre-
memba pogodbe o javnem naročilu dopustna. Že po logiki stvari je treba sprejeti stališče vr-
hovnega državnega tožilca, da je bil s časovnim aneksom rok podaljšan za 12 mesecev, kar
predstavlja polovico prvotno določenega pogodbenega roka in se zaradi takšne spremembe
pogodba o javnem naročilu nedvomno znatno razlikuje od prvotno oddanega javnega naroči-
la. Ob tem ni možno spregledati niti datuma sklenitve časovnega aneksa, t.j. dne 23. 4. 2013,
- 15 -
ko je bil zimska sezona pri koncu in je imel naročnik slabe pol leta do izteka pogodbe o jav-
nem naročilu, do katere bi lahko izpeljal nov postopek oddaje javnega naročila, pa se zanj, kot
je bilo v postopku o prekršku pravnomočno ugotovljeno, ni odločil. Tako se tudi ob upošteva-
nju časovnih okoliščin sklenitve časovnega aneksa, ki bi lahko vplivale na drugačen izid jav-
nega naročila (možnost vpliva bo obrazložena v nadaljevanju), izkaže očitek vrhovnega
državnega tožilca o kršitvi načel transparentnosti, enakopravnosti in zagotavljanja konkurence
med ponudniki kot utemeljen.
13. Omenjena načela transparentnosti, enakopravnosti in zagotavljanja konkurence pa četrti

odstavek 95. člena ZJN-3 ne varuje v smislu, da do njihovih kršitev pride šele ob dejansko na-
stali škodi ostalim ponudnikom oziroma pri zaključku, da bi sprememba pogodbe zagotovo
omogočila drugačno izbiro (ponudnika ali ponudbe), temveč zakon na restriktiven način pred-
videva kršitev omenjenih načel (in svoboščin prostega trga EU) že s pogojnim vplivom spre-
membe. Če je torej sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa
šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oziroma ponudbe, po-
tem se šteje takšna sprememba za bistveno (a. točka četrtega odstavka 95. člena ZJN-3). Za-
došča že objektivna možnost izbire drugega ponudnika, sprejem druge ponudbe oziroma
udeležbe drugih ponudnikov,1 na tej točki pa sta sodišči prve in druge stopnje napravili na-
pačen pravni zaključek, da časovni aneks takšne možnosti ni omogočal. Sodišče prve stopnje
se je postavilo na preozko stališče, da časovni aneks ne uvaja bistvene spremembe z ob-
razložitvijo, da sta kandidirala le dva ponudnika in je bil izbran ponudnik z nižjo ponujeno
ceno. Višje sodišče pa je objektivno možnost drugačnega rezultata zanikalo zaradi določbe
razpisne dokumentacije, iz katere je bila vsem ponudnikom poznana možnost spremembe po-
godbeno določenega roka. Navedeno po mnenju Vrhovnega sodišča ne daje zadovoljivo
utemeljenega odgovora, zakaj takšen pogoj ne bi mogel vplivati na možnost drugačnega re-
zultata javnega naročila. Ni torej mogoče sprejeti stališč obeh sodišč nižjih stopenj, da poda-
ljšanje roka za kar polovico od prvotno določenega v nobenem primeru ne bi pripeljal do iz-
bire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oziroma možnosti kandidiranja ostalih po-
nudnikov, saj bi, ob predpostavki 36 mesečnega obdobja, ki bi bilo znano že od samega začet-
ka, lahko prišlo do drugačnega rezultata (lahko bi se na primer prijavil ponudnik, ki predmeta
javnega naročila ne bi mogel izpolniti v 24 mesecih, bi ga pa lahko v 36 mesecih, ali bi glede
na izhodiščno 36 mesečno obdobje kateri od ponudnikov lahko ponujal blago po ugodnejši
ceni od izpogajane). Takšna sprememba bi lahko vplivala na končni rezultat javnega naročila,
kar vodi k zaključku, da je takšna sprememba bistvena in glede na okoliščine konkretnega ča-
sovnega aneksa je odgovor pritrdilen. Časovni aneks uvaja namreč takšen pogoj, ki bi lahko
vplival na drugačno izbiro, zato v konkretnem primeru predstavlja bistveno sestavino pogod-
be o javnem naročilu.
14. Ker za ugotovitev bistvene spremembe zadošča že objektivna možnost udeležbe drugih
kandidatov oziroma sprejem druge ponudbe, ima vrhovni državni tožilec prav, da je sodišče
druge stopnje zaradi napačne pravne razlage naložilo prekrškovnemu organu nesorazmerno tr-
ditveno in dokazno breme. Za presojo, ali gre v konkretnem primeru za bistveno spremembo,
noben izmed pogojev po a. točki četrtega odstavka 95. člena ZJN-3 ne zahteva dejansko na-
stale škode neizbranemu ponudniku, temveč objektivno možnost, da bi zaradi takšne spre-
membe prišlo do drugačnega rezultata javnega naročila. To pomeni, da prekrškovni organ za
presojo bistvene spremembe ni bil dolžan konkretizirati oškodovanja drugih ponudnikov, saj
mu takšne zahteve zakon ne nalaga in je zato višje sodišče neutemeljeno štelo, da gre za ne-
substancirano pravno relevantno dejstvo. Cilj tako restriktivnega pristopa ZJN-3, po katerem
- 16 -
se za presojo bistvene spremembe ne zahteva dejanskega prikrajšanja neizbranega ponudnika,

temveč zgolj možnost takega prikrajšanja, je tudi v tem kontekstu možno iskati v dodatnem
varovanju načel enakopravnosti vseh ponudnikov in zagotavljanju konkurence pri sklepanju
poslov z javnim sektorjem.
15. Tudi argument o nepredvidljivih vremenskih razmerah oziroma o višji sili, ki sta ga obe
sodišči nižjih stopenj upoštevali kot upravičen razlog sklenitve časovnega aneksa, zaradi kate-
rega se pogodba o javnem naročilu ni bistveno spremenila, po mnenju Vrhovnega sodišča ni
utemeljen. Že iz razpisne dokumentacije namreč izhaja, da je bila količina 25.000 ton posipne
soli določena po lokacijah naročnika zgolj okvirno in je bila prilagojena fiksno določenemu
24 mesečnemu obdobju. S tem je bil element nepredvidljivosti, kot pravilno poudarja tudi vr-
hovni državni tožilec, že od samega začetka vgrajen v vsebino javnega naročila, saj natančna
količina posipne soli po lokacijah naročnika zaradi upoštevanja tekočih potreb ni bila točno
določena. Gre torej za vremenski pojav (v konkretnem primeru nastop mile zime), s katerim
je, glede na (zgolj) okvirno določeno količino blaga, naročnik očitno računal že od samega
začetka, k takšni preudarnosti pri javnem naročilu in sukcesivnem sprejemanju blaga pa ga je
navsezadnje zavezoval tudi standard skrbnega gospodarstvenika. Ni mogoče torej govoriti o
časovni sklenitvi aneksa pod vplivom višje sile v smislu nenadnega, nepričakovanega in hkra-
ti škodnega dogodka kot je na primer potres, vojna, požar ali poplave, ki bi znatno otežil ali
onemogočil izvajanje javne službe. Glede na no, da je okoliščino možnega nastopa mile zime
naročnik predvideval že ob prvotni oddaji javnega naročila, pogoj za dopustno spremembo
pogodbe o javnem naročilu tudi v luči 3. točke prvega odstavka 95. člena ZJN-3 (predstavljen
v 8. točki te obrazložitve, gre za spremenjene okoliščine) ni bil izpolnjen.
16. Drži sicer zaključek višjega sodišča, da je pogodba o javnem naročilu vsebovala določbo
o možnosti naknadne spremembe pogodbeno določenih rokov, vendar takšen zapis ne izpol-
njuje vseh pogojev niti po 1. točki prvega odstavka 95. člena ZJN-3, po katerih bi bila spre-
memba pogodbe o javnem naročilu brez novega postopka javnega naročanja dopustna. Že na
podlagi jezikovne razlage zakonskega besedila je mogoče ugotoviti, da morajo biti pogoji za
dopustnost spremembe določeni kumulativno, in sicer mora biti možnost spremembe določe-
na jasno, natančno in nedvoumno. Kot že v predhodni točki zapisano, je bila količina 25.000
ton posipne soli določena okvirno in prilagojena fiksno določenemu 24 mesečnemu obdobju.
Rok izvedbe javnega naročila je bil torej fiksno določen, zato možnost podaljšanja pogodbe-
nih rokov, kot je bila predvidena že v razpisni dokumentaciji, ne dosega standardov po jasni,
natančni in nedvoumni določbi, ki bi določala obseg in vrsto možnih sprememb oziroma po-
goje, pod katerimi do spremembe lahko pride. Pravno sklepanje višjega sodišča, da je bila
možnost naknadne spremembe pogodbeno določenih rokov predvidena vnaprej, sprememba
pa zato dopustna, je upoštevaje fiksni pogodbeni rok napačno. Gre za preohlapno predvideno
pogodbeno modifikacijo, ki ne more nadomestiti kogentnih zakonskih zahtev, po katerih je
sprememba pogodbe o javnem naročilu izjemoma dopustna in jo je zato treba restriktivno raz-
lagati.
17. Iz pravnomočne sodbe med drugim izhaja, da je bilo bistvo izvajanja predmetne pogodbe
o javnem naročilu njeno sukcesivno dobavljanje posipne soli po posameznih cestnih bazah,
odvisno od trenutnih vremenskih razmer. Obveznost ponudnika torej ni bila določena na en-
kratno izdobavo celotne (okvirno določene) količine 25.000 ton posipne soli, saj naročnik ni
razpolagal s centralnim skladiščem, kjer bi lahko vso posipno sol hranil na enem mestu. No-
benega dvoma torej ni, da je bil sukcesiven način dobavljanja posipne soli določen iz razlogov
- 17 -
na strani naročnika (in v njegovem interesu), s takšno naročnikovo (tehnično) oviro in njego-
vimi posledicami pa so bili ob oddaji razpisne dokumentacije seznanjeni vsi potencialni ponu-
dniki. Takšen (sukcesiven) način izpolnjevanja ponudnikovih obveznosti zaradi razlogov na
strani naročnika je predpostavljal daljši pogodbeni rok. Razumljivo je, da daljši pogodbeni
roki nosijo v sebi tveganja, da lahko več (zunanjih) dejavnikov vpliva na položaj pogodbenih
strank in njuno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. V konkretnem primeru je naročnik oce-
nil, da bo 24 mesečno obdobje zadostovalo za izdobavo okvirno določene količine 25.000 ton
soli. Vendar pa je z naknadno sklenitvijo časovnega aneksa spremenil fiksno določen pogod-
beni rok, s tem pa posegel v bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu (rok veljavnosti
pogodbe po četrtem odstavku 67. členu ZJN-3) mimo pogojev 95. člena ZJN-3. Na tak način
je zaobšel kogentno določbo 67. člena v zvezi s 95. členom ZJN-3 in mimo postopka javnega
naročanja v sporazumu z že izbranim ponudnikom določil nov pogodbeni rok. Upravičenosti
takšnega ravnanja ni dopustno iskati v zmanjšanih skladiščnih kapacitetah naročnika, kot že
predstavljeno, pa takšne kapacitete tudi ne smejo biti razlog, ki bi lahko vplival na konkuren-
co med ponudniki oziroma izbrano ponudbo. V luči javno-naročniškega prava torej ni bistve-
no, da so zmanjšane skladiščne kapacitete silile naročnika v sukcesivno dobavljanje blaga,
temveč da je zaradi njih sporazumno spremenil fiksno določen časovni okvir, ki pa bi lahko
vplival na drugačno izbiro, če bi bil znan že ob oddaji javnega naročila. To pa vodi k za-
ključku o možnih (in ne dejansko nastalih) vplivih sklenjenega časovnega aneksa na trg kon-
kurence, takšno možnost, brez predpisane izvedbe postopka javnega naročanja, pa restriktivna
in kogentna narava ZJN-3 ne dopušča in posledično uzakonja kot prekršek.
C.
18. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje, s tem
ko sta razsodili, da je podana izjema, na podlagi katere se lahko pogodba o javnem naročilu
spremeni brez novega postopka javnega naročanja, kršili določbo 2. točke prvega odstavka
111. člena v zvezi s 95. členom ZJN-3. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo
storilcev, je Vrhovno sodišče uveljavljano kršitev zakona le ugotovilo in v pravnomočno sod-
bo ni poseglo (drugi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).
2) I Ips 18600/2014
Policisti, ki izvajajo mejno kontrolo, opravijo pregled prevoznega sredstva in v primeru

suma prevoza prepovedanih predmetov tudi preiskavo prevoznega sredstva brez odred-
be sodišča. Enako velja za carinske organe v primeru razlogov za sum kršitve carinskih,
trošarinskih in drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti carinske službe. Ta-
kšno ravnanje mejnih policistov in carinikov samo po sebi ne pomeni kršitve določb
214., 215. in 219. člena ZKP. Kot je to v svoji odločbi ugotovilo tudi Ustavno sodišče Re-
publike Slovenije okoliščine mejne situacije upravičujejo določene posebnosti zakonske
ureditve preiskovalnih dejanj.
Za pregled vozila po ZNDM-2A zadošča zelo nizek dokazni standard - sum. Takšnemu
dokaznemu standardu pa je bilo vsekakor zadoščeno z zaznavo izkušenega obmejnega
policista, ki se je v skladu s svojimi pooblastili, po oceni obeh nižjih sodišč za natančen
pregled vozila odločil na podlagi informacij, ki jih je pridobil od kriminalista iz Ljublja -
- 18 -
ne, in dejstva, da je na sredinski konzoli obsojenčevega vozila opazil razstavljen telefon,

kar ga je to zmotilo, saj je glede na izkušnje vedel, da je v takšnih primerih vedno nekaj
narobe. Glede na to, da je bil podan sum kot potreben dokazni standard za preiskavo
vozila, je bila policistova odreditev preiskave vozila skladna z določbami ZNDM-2A in
tudi mednarodnimi dokumenti, ki zavezujejo mejne policiste pri opravljanju nadzora
prehoda meje. Zato ni mogoče pritrditi navedbi v zahtevi, da ravnanje policista ni bilo
usmerjeno v varovanje meje, namen katerega je med drugim tudi v preprečitvi katere
koli grožnje notranji varnosti, javnemu redu, in javnemu zdravju, odvračanju čezmejne
kriminalitete in tudi odkrivanju in preprečevanju nevarnosti za nacionalno varnost in
javni red držav pogodbenic. Okoliščina, da je bil mejni policist pred opravo mejne kon-
trole s strani kriminalista iz Ljubljane opozorjen, da naj opravi pregled vozila Mercedes
iz določenega registrskega območja, pri čemer pa mu niso bili posredovani nobeni
podatki o obsojencu, ravno tako ne o tovoru, torej o tem, da se v vozilu nahaja prepove-
dana droga, niti za kakšno kaznivo dejanje naj bi šlo, pa ne pomeni, da policist v zvezi s
konkretnim vozilom in morebiti vsemi ostalimi vozili, ki so ustrezali opisu kriminalista
iz Ljubljane, ne bi smel več postopati po Zakonu o nadzoru državne meje, temveč da bi
moral za preiskavo vsakega takšnega vozila pridobiti odredbo za hišno preiskavo. V na-
sprotnem primeru bi bilo delo mejnih policistov, ki zajema nadzor zunanje „schengen-
ske“ meje, skoraj povsem onemogočeno, saj ti navkljub obstoju drugih sumljivih okoli-
ščin, na podlagi katerih lahko izvršujejo svoja pooblastila, namenjena nadzoru meje, teh
ne bi smeli izvrševati, če za ukrepanje po določbah ZKP ne bi imeli dejanske podlage kot
je bilo to tudi v konkretnem primeru. To pa bi bilo v nasprotju z mednarodnimi akti, ki
zavezujejo Slovenijo in njene policijske organe, ki nadzorujejo državno mejo in tudi v
nasprotju z navedenimi notranjimi predpisi, pri sprejemanju oziroma spreminjanju ka-
terih je zakonodajalec sledil smislu in namenu varovanja zunanje meje kot izhaja ravno
iz mednarodnih dokumentov.
Iz obrazložitve:
Vlagatelj v pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti izpodbija zakonitost ravnanja ob-
mejnih policistov in carinikov v zvezi s preiskavo vozila, ki ga je vozil obsojenec in zasegom
droge, ki je bila v njem najdena, in uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena
ZKP. Pojasnjuje, da ravnanje mejnih policistov ni bilo usmerjeno v varovanje meje, ampak v
iskanje mamila brez podlage v predpisih. Policist P. se je za preiskavo odločil po klicu nezna-
nega kriminalista. Ko izvršitev njegovega pooblastila glede preiskave prevoznega sredstva ni
dala rezultatov, je šel po pomoč k carinikom in jih pritegnil k preiskavi vozila, pa čeprav jih
sploh ni bilo na mejni črti. Pregled obsojenčevega vozila je bil nezakonit, saj je bil opravljen v
nasprotju z določbami Zakona o nadzoru državne meje in Zakona o carinski službi oziroma z
njuno zlorabo. Policist P., ki je izjavil, da preiskava obsojenčevega vozila ni pokazala ničesar,
bi moral v skladu s tretjim odstavkom 7. člena Zakona o nadzoru državne meje takoj preneha-
ti z izvajanjem pooblastil, ker on sam ni nič našel in ni bilo več razlogov za uporabo tega
predpisa. Carinikov pa na mejni črti sploh ni bilo, temveč so bili zaklenjeni v pisarne in je ob-
sojenec prišel v stik z njimi šele v njihovi „pregledovalnici“ in ga uniformirani carinik ni usta-
vil na mestu kot to določa 27. člen ZCS-1. V uvodu zahteve vlagatelj zatrjuje, da preiskava
osebnega avtomobila ni bila opravljena zakonito, saj je bila opravljena v nasprotju z določili
214., 215. in 219. člena ZKP. Na drugem mestu zahteve pa še navaja, da so bili cariniki zakle-
njeni v svojih prostorih in niso imeli namena opraviti kontrole ali pregleda vozila, niti niso
- 19 -
imeli policisti namena kaj takega predlagati carinikom, temveč so se želeli izogniti podajanju
predloga za izdajo odredbe za hišno preiskavo avtomobila.
Vprašanje, ali je bila preiskava vozila, ki ga je vozil obsojenec, opravljena zakonito, je treba
presojati z vidika predpisov, ki so v kritičnem času urejali delovanje policije na mejnem pre-
hodu in predpisov, ki so urejali carinski nadzor.(2) Pravno podlago za delovanje policije na
meji in carine nasploh je takrat določal Zakon o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št.
60/07 z dne 6. 7. 2007, s spremembo ZNMD-2A; v nadaljevanju ZNDM-2A), Zakon o ca-
rinski službi (Uradni list RS, št. 56/99 z dne 13. 7. 1999, s spremembami; v nadaljevanju
ZCS-1) in Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Uradni list RS, št.
108/99 z dne 27. 12. 1999, s spremembami, v nadaljevanju: ZPPPD). To področje je urejala
tudi Uredba (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku
Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (v nadaljevanju Zakonik o schengen-
skih mejah; Uradni list EU, L 105/1 z dne 13. 4. 2006, s spremembami) ter Konvencija o izva-
janju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (v nadaljevanju Schengenska konven-
cija).
Po določbi 4. člena ZNDM-2A je bila za nadzor državne meje pristojna policija. Kot namen
nadzora državne meje je zakon med drugim določal zavarovanje življenja in zdravja ljudi ter
preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj in prekrškov ter odkrivanje in prijemanje njihovih
storilcev (2. člen ZNDM-2A). Drugi odstavek 28. člena ZNDM-2A je določal, da sme poli-
cist, ki opravlja mejno kontrolo, med ostalim opraviti kontrolo potnikov, kontrolo prevoznega
sredstva in kontrolo stvari, ki jih ima oseba s seboj. Kontrola prevoznega sredstva je zajemala
zunanji in notranji vidni pregled prevoznega sredstva in njegovo preiskavo. V primeru suma,
da oseba v prevoznem sredstvu prevaža prepovedane predmete ali stvari, ki bi pripomogle k
ugotavljanju njene identitete ali identitete drugih potnikov, ter zaradi preprečevanja nedovo-
ljenega vstopa v Republiko Slovenijo, je smel policist preiskati prevozno sredstvo, kar pome-
ni podroben pregled vseh delov, vključno z razstavljanjem posameznih delov prevoznega
sredstva (tretji in četrti odstavek 29. člena ZNDM-2A). Če je policist med pregledom ali prei-
skavo osebe, stvari ali prevoznega sredstva našel predmete, ki se smejo odvzeti po zakonu, ki
ureja kazenski postopek, ali po zakonu, ki ureja prekrške, je policist nadaljeval postopek po
navedenih zakonih (31. člen ZNDM-2A).
Področje in pooblastila carinske službe oziroma carinskih organov je predpisoval takrat ve-
ljavni ZCS-1, ki je med nalogami carinske službe in nalogami Carinskega urada določil tudi
preprečevanje in odkrivanje prekrškov in drugih kaznivih ravnanj, določenih v predpisih, za
nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna služba, ter vodenje postopka za prekrške, kontrolo
vnosa, iznosa in tranzita blaga, za katero so predpisani posebni ukrepi zaradi interesov var-
nosti, varovanja zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin, varstva okolja, varovanja kulturne
dediščine ali varstva intelektualne lastnine (3. in 12. člen ZCS-1). Za uresničitev teh nalog so
cariniki na podlagi 15. člena istega zakona med drugim bili pooblaščeni, da uporabijo poseb-
no tehnično opremo in posebej izurjene pse. Na podlagi prvega, tretjega in četrtega odstavka
27. člena tega zakona so cariniki smeli zaradi odkrivanja kršitev carinskih, trošarinskih in dru-
gih predpisov, za izvajanje katerih je bila pristojna služba, na celotnem območju Republike
Slovenije, med drugim pregledati, če so obstajali razlogi za sum kršitve teh predpisov, pa tudi
preiskati vsako prevozno sredstvo. Pregled prevoznega sredstva je pomenil vizualni pregled
njegovih prostorov in stvari v njem, preiskava pa podroben pregled vseh delov vozila,
vključno s stvarmi v njem, tudi s pomočjo tehničnih pripomočkov in tako, da se vozilo razsta-
- 20 -
vi. Odredba sodišča za carinsko preiskavo je bila po določbi prvega odstavka 29. člena po-
trebna le, če je bila potrebna preiskava oziroma pregled poslovnih prostorov ali drugih prosto-
rov za opravljanje dejavnosti ali pridobivanje dohodkov, pa kontrolirana oseba ni dovolila ozi-
roma je onemogočala cariniku izvršitev takega ukrepa. ZPPPD pa v 27. členu določa, da ca-
rinsko nadzorstvo nad uvozom, izvozom in tranzitom prepovedanih drog iz tretjih držav
opravljajo pristojni carinski organi, pri čemer je uvoz del prometa, ki pomeni vnos prepoveda-
ne droge na območje Republike Slovenije iz držav članic Evropske unije ali držav podpisnic
Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) in iz tretjih držav (4. člen ZPPPD).
Po prikazani ureditvi lahko policisti, ki izvajajo mejno kontrolo, opravijo pregled prevoznega
sredstva in v primeru suma prevoza prepovedanih predmetov tudi preiskavo prevoznega sred-
stva brez odredbe sodišča. Enako velja za carinske organe v primeru razlogov za sum kršitve
carinskih, trošarinskih in drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti carinske službe.
(3) Takšno ravnanje mejnih policistov in carinikov tako samo po sebi ne pomeni kršitve dolo-
čb 214., 215. in 219. člena ZKP. Kot je to v svoji odločbi ugotovilo tudi Ustavno sodišče Re-
publike Slovenije(4) okoliščine mejne situacije upravičujejo določene posebnosti zakonske
ureditve preiskovalnih dejanj. Država ima suvereno pravico, da zaradi zagotavljanja svoje
varnosti in varnosti svojih prebivalcev nadzira osebe in stvari, ki prečkajo mejo, in po vstopu
v Evropsko unijo ima Republika Slovenija tudi dolžnost preverjanja zaradi odkrivanja in pre-
prečevanja nevarnosti za nacionalno varnost in javni red držav pogodbenic (6. člen Konvenci-
je o izvajanju Schengenskega sporazuma). Posameznik, ki želi prečkati mejo, je v celoti se-
znanjen z visoko verjetnostjo, da bo podvržen takšnemu nadzoru, ki hkrati pomeni poseg v
njegovo zasebnost. Stopnja pričakovane zasebnosti pri preiskavi vozila na meji je nižja kot v
večini drugih položajev. Carinska kontrola ob prehodu meje se izvaja v posebnih okoliščinah,
ki jih ni mogoče primerjati z drugimi in ki same po sebi terjajo hitro ravnanje: gre za javno,
vnaprej natančno določeno in prostorsko omejeno območje, prevozna sredstva zagotavljajo
visoko mobilnost, promet je na teh točkah (tudi) zaradi kontrole zgoščen, treba je upoštevati
tudi razloge varnosti. Glede na naravo teh okoliščin in ob dejstvu, da ni mogoče pričakovati,
da bi posamezniki, ki prevažajo blago, katerega vnos, iznos ali tranzit je omejen ali prepove-
dan, tega prevažali na vidnih in lahko dostopnih mestih, bi zahteva po odredbi sodišča za prei-
skavo prevoznega sredstva praktično onemogočila učinkovito izvajanje tega ukrepa. Na pod-
lagi navedenega je Ustavno sodišče, izhajajoč iz narave in vseh okoliščin posega ter s tem
povezane nizke stopnje (upravičeno) pričakovane zasebnosti, v konkretnem primeru(5)
presodilo, da stališče Vrhovnega sodišča(6), da carinski organ za izvedbo preiskave vozila ni
potreboval predhodne odločbe sodišča, ne krši pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Tudi
sicer je treba upoštevati, da udeležba v prometu zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja, že sama
po sebi zahteva pravno regulacijo, ki terja določene posege v povezavi s to aktivnostjo. Nižja
stopnja pričakovane zasebnosti izhaja tudi iz same narave in namena prevoznega sredstva.
Gre za sredstvo, ki naj posamezniku omogoči prevoz iz enega kraja v drugega in ni namenje-
no prebivanju ali prostoru, kjer posameznik shranjuje osebne stvari.
Bistveni očitek zahteve za varstvo zakonitosti je v tem, da je mejna policija obšla določbe
ZKP, saj bi za preiskavo vozila morala pridobiti odredbo sodišča, zaradi česar so posledično
dokazi, ki so bili pridobljeni s preiskavo vozila, nezakoniti. Za presojo navedenega so rele-
vantna naslednja dejstva. Policist T. P., katerega izpoved je sodišče v celoti sprejelo, je na za-
slišanju pred preiskovalno sodnico povedal, da se je obsojenec pripeljal na mejni prehod za
mednarodni promet (v nadaljevanju MP) Obrežje na vstop v Slovenijo, pri tem mu je bila od-
rejena kontrola prevoznega sredstva. Takoj je postal pozoren na mobitel mobilnega operaterja
- 21 -
Tušmobil z izstavljeno baterijo, saj iz izkušenj ve, da je v takšnih primerih vedno nekaj na-
robe. V preiskavo vozila je vključil še mobilni oddelek carine, ker imajo oni pri tem več iz-
kušenj. Cariniki so prišli in pregledali cel avto. Na glavni obravnavi je policist povedal isto
kot pred preiskovalnim sodnikom ter na posebno vprašanje zagovornika še, da ga je tistega
dne klical nekdo iz kriminalistične policije Ljubljana in ga opozoril, da naj pregleda vozilo
znamke Mercedes in da misli, da mu je povedal tudi, iz katerega registracijskega območja naj
bi bilo vozilo. Nič pa ni povedal o tem, kdo naj bi to vozilo vozil, kaj naj bi bilo v tem vozilu
in tudi nobenih drugih podatkov ne. Potem pa je ponovno posebej poudaril, da se mu je okoli-
ščina, da je imel obsojenec v vozilu razstavljen telefon z odvzeto baterijo, zdela sumljiva, pri
čemer bi mu bila ta okoliščina sumljiva ne glede na klic iz Ljubljane. Povedal je tudi, da je
eden najbolj izkušenih policistov na MP Obrežje, kjer dela že dolga leta. Tako v preiskavi kot
na glavni obravnavi je policist tudi pojasnil, da je obsojenec potem, ko ga je seznanil, da so
cariniki odkrili prostor, v katerem so opazili paket, ovit z lepilnim trakom, sam odprl ta pri-
rejen prostor, ki se je odpiral z magnetnim stikalom v kabini vozila, v katerem sta bila dva pa-
keta, ovita z rjavim trakom, za katera se je ugotovilo, da vsebujeta prepovedano drogo heroin.
Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili izpovedbo priče T. P. kot prepričljivo in zaključili, da
so dokazi, pridobljeni s preiskavo vozila obsojenca, zakoniti, kar sprejema tudi Vrhovno so-
dišče. Kot je bilo že pojasnjeno, za pregled vozila po ZNDM-2A zadošča zelo nizek dokazni
standard - sum. Takšnemu dokaznemu standardu pa je bilo vsekakor zadoščeno z zaznavo iz-
kušenega obmejnega policista, ki se je v skladu s svojimi pooblastili, po oceni obeh nižjih so-
dišč za natančen pregled vozila odločil na podlagi informacij, ki jih je pridobil od kriminalista
iz Ljubljane, in dejstva, da je na sredinski konzoli obsojenčevega vozila opazil razstavljen te-
lefon, kar ga je to zmotilo, saj je glede na izkušnje vedel, da je v takšnih primerih vedno nekaj
narobe. Glede na to, da je bil podan sum kot potreben dokazni standard za preiskavo vozila, je
po presoji Vrhovnega sodišča zato razumna ocena v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je bila
policistova odreditev preiskave vozila skladna z določbami ZNDM-2A in tudi mednarodnimi
dokumenti(7), ki zavezujejo mejne policiste pri opravljanju nadzora prehoda meje. Zato ni
mogoče pritrditi navedbi v zahtevi, da ravnanje policista ni bilo usmerjeno v varovanje meje,
namen katerega je med drugim tudi v preprečitvi katere koli grožnje notranji varnosti, javne-
mu redu, in javnemu zdravju, odvračanju čezmejne kriminalitete in tudi odkrivanju in pre-
prečevanju nevarnosti za nacionalno varnost in javni red držav pogodbenic. Okoliščina, da je
bil mejni policist pred opravo mejne kontrole s strani kriminalista iz Ljubljane opozorjen, da
naj opravi pregled vozila Mercedes iz določenega registrskega območja, pri čemer pa mu niso
bili posredovani nobeni podatki o obsojencu, ravno tako ne o tovoru, torej o tem, da se v vozi-
lu nahaja prepovedana droga, niti za kakšno kaznivo dejanje naj bi šlo, po oceni Vrhovnega
sodišča ne pomeni, da policist v zvezi s konkretnim vozilom in morebiti vsemi ostalimi vozili,
ki so ustrezali opisu kriminalista iz Ljubljane, ne bi smel več postopati po Zakonu o nadzoru
državne meje, temveč da bi moral za preiskavo vsakega takšnega vozila pridobiti odredbo za
hišno preiskavo. V nasprotnem primeru bi bilo delo mejnih policistov, ki zajema nadzor zuna-
nje „schengenske“ meje, skoraj povsem onemogočeno, saj ti navkljub obstoju drugih sumlji-
vih okoliščin, na podlagi katerih lahko izvršujejo svoja pooblastila, namenjena nadzoru meje,
teh ne bi smeli izvrševati, če za ukrepanje po določbah ZKP ne bi imeli dejanske podlage kot
je bilo to tudi v konkretnem primeru. To pa bi bilo v nasprotju z zgoraj navedenimi medna-
rodnimi akti, ki zavezujejo Slovenijo in njene policijske organe, ki nadzorujejo državno mejo
in tudi v nasprotju z navedenimi notranjimi predpisi, pri sprejemanju oziroma spreminjanju
katerih je zakonodajalec sledil smislu in namenu varovanja zunanje meje kot izhaja ravno iz
navedenih mednarodnih dokumentov.
- 22 -
Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da je policija mejno kontrolo obsojenca in
vozila, s katerim se je pripeljal na MP Obrežje, opravila skladno z določbami ZNDM-2A, ko
je policist odredil preiskavo vozila, pri kateri je bila najdena droga heroin(8). Na to presojo
tudi nima nobenega vpliva dejstvo, da je mejni policist o sumljivih okoliščinah obvestil ca-
rinske organe in jih prosil za pomoč pri preiskavi vozila. Mejni policisti so bili skladno z na-
vedenimi določbami ZNDM-2A pooblaščeni, da preiskavo vozila opravijo sami in torej dej-
stvo, da so pri tem sodelovali še cariniki, ki so za takšno preiskavo skladno z zgoraj navedeni-
mi določbami takrat veljavnega ZCS-1 in ZPPPD imeli vsa pooblastila, na zakonitost te prei-
skave ne more imeti negativnega vpliva. Glede na vse navedeno je tudi povsem nesmiselno
zatrjevanje vložnika v zahtevi, da so se s pritegnitvijo carinikov policisti želeli izogniti pri-
dobitvi odredbe. Splošno znano je, da imajo cariniki na področju preiskave vozil več znanja in
izkušenj in tudi boljšo opremo za izvedbo takšne preiskave, kar predstavlja smiselni razlog, da
so jih policisti zaprosili za pomoč. Dejstvo, kje so se v trenutku, ko je mejni policist carinike
skušal priklicati in jih zaprositi za pomoč, ti nahajali, je tudi povsem nepomembno, saj carini-
ki niso delovali po določbah ZNDM-2A in niso opravljali mejne kontrole. Bilo pa je ugo-
tovljeno, da je bila natančna preiskava vozila opravljena v prostorih carine, ki pa se nahajajo
na območju mejnega prehoda. V tej zvezi je tudi napačno tolmačenje 27. člena ZCS-1, ki ga
vložnik podaja v zahtevi, ko zatrjuje, da carinik obsojenca ni ustavil na mestu kot to določa
27. člen ZCS-1, temveč je v stik z njim prišel šele v njihovi „pregledovalnici“. Navedena do-
ločba ZCS-1 namreč ni določala, da mora carinik vozilo sam ustaviti, če želi vozilo pregleda-
ti. Bil pa je carinik pooblaščen vozilo tudi sam ustaviti. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje v
zahtevi, da bi moral mejni policist skladno s tretjim odstavkom 7. člena ZNDM-2A prenehati
z izvajanjem pooblastil, ker on ni nič našel in ni imel več razlogov za uporabo tega pooblasti-
la. Policist je namreč pri mejni kontroli opazil razstavljen telefon, na podlagi česar je bila od-
rejena natančna preiskava vozila, katero pa so nato policisti opravili skupaj s cariniki.
Iz navedenih razlogov ni utemeljeno stališče vložnika zahteve, da je bila preiskava vozila

opravljena nezakonito, v nasprotju z določbami ZNDM-2A in ZCS-1 ter v nasprotju z dolo-
čbami ZKP, ki urejajo preiskovalno dejanje hišne in osebne preiskave in izločitev dokazov, ki
so bili pridobljeni brez potrebne pisne odredbe sodišča (214., 215. in 219. člen ZKP).
---
(2) Tako tudi sodba VS RS I Ips 40/2007 z dne 10. 5. 2007.
(3) Tako tudi sodbi VS RS I Ips 95/2004 z dne 16. 6. 2005 in ibidem.
(4) Odločba Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011.
(5) Ibidem.
(6) Podano v sodbi I Ips 2/2007 z dne 17. 1. 2008.
(7) Takrat veljavni Zakonik o schengenskih mejah je v uvodnih določbah med drugim določal, da nadzor
meje ni samo v interesu države članice, na katere zunanjih mejah se opravlja, temveč tudi v interesu vseh
držav članic, ki so odpravile nadzor meje na svojih notranjih mejah. Nadzor meje bi moral pomagati v boju
proti nezakonitemu priseljevanju in trgovini z ljudmi in preprečiti katero koli grožnjo notranji varnosti,
javnemu redu, javnemu zdravju in mednarodnim odnosom držav članic.
Člen 7 Zakonika o schengenskih mejah, ki je opredeljeval mejno kontrolo oseb, je določal, da je
prehod čez zunanje meje predmet kontrole mejnih policistov. Kontrola lahko zajema tudi prevozna sredstva
in predmete v posesti oseb, ki prehajajo mejo. Pri izvajanju kakršnih koli preiskav se uporablja nacionalna
zakonodaja države članice.
Člen 12 Zakonika o schengenskih mejah, ki opredeljuje varovanje meje, je določal, da je glavni
namen varovanja meja preprečevanje nezakonitih prehodov meja, odvračanje čezmejne kriminalitete in
- 23 -
izvedba ukrepov proti osebam, ki so prestopile mejo nezakonito.

Schengenska konvencija v 6. členu določa, da pristojni organi izvajajo mejno kontrolo pri prehodu
zunanjih meja. Osebna kontrola ne zajema samo preverjanja potnih listin in drugih pogojev za vstop,
prebivanje, delo in izstop iz države, ampak tudi preverjanje zaradi odkrivanja in preprečevanja nevarnosti
za nacionalno varnost in javni red držav pogodbenic. Izvajajo se tudi kontrole prevoznih sredstev in stvari v
posesti oseb, ki prečkajo mejo. Vsaka pogodbenica izvaja kontrole v skladu s svojo nacionalno zakonodajo,
zlasti v primeru preiskav.
(8) Za zlorabo tega predpisa (ZNDM-2) bi šlo le v primeru, če bi bil ukrep preiskave vozila izveden le za
potrebe kazenskega postopka in ne zaradi varovanja meje, pri čemer policisti (kriminalistična policija) ne bi
imeli zadostne podlage po določbah ZKP za pridobitev odredbe za preiskavo vozila. Tako je tudi nemško
Zvezno sodišče (BGH) v sodbi 2 StR 247/16 z dne 26. 4. 2017 v vsebinsko podobnem primeru ugotovilo,
da pravni red ne zagotavlja splošne prednosti kazenskega procesnega zakona pred predpisi, ki so
namenjeni preprečevanju nevarnosti v družbi, in obratno, slednji nimajo prednosti pred kazenskim
procesnim pravom. Policija lahko tudi tekom kazensko-preiskovalnega postopka na podlagi pravne
podlage, ki ji daje pooblastilo za preventivno ukrepanje, deluje z namenom preprečevanja nevarnosti.
Uporaba izsledkov policijskega preventivnega dela v kazenskem postopku je dopustna, če so le-ti
pridobljeni na zakoniti pravni podlagi in služijo razjasnitvi kaznivega dejanja, za kar bi bilo mogoče odrediti
tudi ukrepe po StPO (nemški ZKP). Zloraba pri izbiri ukrepa je podana, če policija izbere „preventivno
pravo“, čeprav je ukrep izveden zgolj za potrebe kazenskega postopka in se dejansko ne zasleduje
preventivnih namenov. Za tak primer gre, če pride do izbire preventivnega ukrepa zgolj zato, ker izbira
primerljivega ukrepa po StPO ne bi bila mogoča – denimo zato, ker bi se predvidevalo, da preiskovalni
sodnik ne bi izdal odredbe iz kakega drugega razloga. V navedenem primeru je bil obdolženec vključen v
trgovino s prepovedano drogo, ki jo je preiskovalo državno tožilstvo. Kriminalistična policija pa je odločila,
da vozilo ustavi prometna policija v okviru nadzora prometa ter da vozilo preišče z namenom zaseči
prepovedane droge, pri čemer ji je bil sporočen opis vozila z registrskimi označbami ter tudi da gre za
profesionalen transport prepovedanih drog. Policisti so nato na nekem cestnem odseku izmerili
prekoračitev hitrosti za 10 km/h in obdolžencu odredili sledenje za policijskim vozilom ter ga ustavili. Potem
je pristopila še patrulja s psom, ki je zavohal prepovedane droge, kar je vodilo v preiskavo vozila. Policija ni
pridobila sodne odredbe za preiskavo vozila, da ne bi kompromitirala celotnega predkazenskega postopka
zoper organizirano združbo.
CIVILNO PODROČJE
1) II Ips 121/2017
Avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika sta v razmerjih v zvezi s skupno

lastnino omejeni z enakim ustavnim varovanim položajem drugih lastnikov - vendar ne
tako, da bi bili bistveno okrnjeni ali celo izključeni. Zato ničnost pogodbe glede tožnici
pripadajočega dela skupnega premoženja ne vpliva na pogodbo v zvezi z delom, ki bi
tudi po delitvi skupnega premoženja pripadal zapustniku. Gre za položaj delne ničnosti
po prvem odstavku 88. člena OZ, saj se ničnostni razlog nanaša zgolj na del predmeta
pogodbe.
Če neodplačno razpolaganje poseže v nujni delež, lahko dediči zahtevajo vrnitev daril
po določbah Zakona o dedovanju (ZD). Takšno zakonsko varstvo dedičev povsem zado-
stuje, zato je uporaba sankcije ničnosti izključena.
Ni utemeljen revizijski očitek, da ima (razvezani) zakonec v primeru odtujitve stvari iz

skupnega premoženja na voljo zgolj zahtevek za izpodbijanje pogodbe, ne pa tudi za
ugotovitev njene ničnosti.
- 24 -
Zahtevek za izpodbijanje po 52. in 53. členu ZZZDR se od zahtevka za ugotovitev

ničnosti bistveno razlikuje: medtem ko se po določbah ZZZDR izpodbija celoten pravni
posel, s katerim je en zakonec brez dovoljenja drugega razpolagal s stvarmi iz skupnega
premoženja, pa sankcija ničnosti, ki jo je treba vedno uporabljati restriktivno, prizade-
ne samo tiste pravne posle (oziroma tisti del pravnih poslov), ki se nanašajo na pre-
moženjske pravice drugega zakonca. Namen določb o izpodbojnosti je namreč tudi
ohranitev skupnega premoženja in upoštevanje volje obeh zakoncev pri njegovem
upravljanju, medtem ko je varstvo po 40. členu OZ omejeno na zaščito stvarnopravnih
interesov drugega zakonca na skupnem premoženju.
Dosedanji potek postopka
Tožnica je nekdanja žena pokojnega J. G., njuna zakonska zveza je prenehala v letu 1979. V
času trajanja zakonske zveze sta nekdanja zakonca ustvarila skupno premoženje, ki je obsega-
lo solastniški delež 6/10 na nepremičnini parc. št. 165/4 k. o. H., ki v naravi predstavlja delav-
nico, ter vse stroje in ostalo opremo, ki se v njej nahaja. Po razvezi nobeden od zakoncev ni
zahteval delitve tega premoženja. J. G., ki je bil v zemljiški knjigi vpisan kot edini lastnik ne-
premičnine, pa je dne 15. 9. 2008, manj kot mesec dni pred svojo smrtjo, s prvim tožencem
sklenil pogodbo, ki sta jo stranki poimenovali Kupoprodajna pogodba. Z njo je na prvega
toženca prenesel lastninsko pravico na tej nepremičnini, on pa se je zavezal plačati kupnino
67.760,00 EUR. Po sklenitvi pogodbe je prvi toženec ta znesek nakazal na G. transakcijski
račun, nekaj minut kasneje pa je G. enak znesek nakazal na transakcijski račun žene prvega
toženca. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je ta pogodba nična, ker sta pogodbeni stranki ve-
deli, da spada ta nepremičnina v nerazdeljeno skupno premoženje nekdanjih zakoncev. Trdila
je tudi, da je bila kupoprodajna pogodba zgolj navidezna, dejansko pa je šlo za darilno pogod-
bo. Pokojni J. G. je to pogodbo sklenil z namenom, da jo izigra pri njenih pravicah na sku-
pnem premoženju, skupne otroke pa pri dedovanju. Poleg ničnosti je uveljavljala tudi zahtev-
ke za izbris izpodbijane vknjižbe, za plačilo polovice vrednosti premičnin in uporabnine,
podredno pa še za izpodbojnost sporne pogodbe. Prvi toženec je med drugim ugovarjal, da
pogodba ni bila neodplačna, da je njegova žena skrbela za G. in je zato znesek, nakazan na
njen račun, predstavljal nagrado za pomoč in oskrbo, ter da mu morebitni nedovoljeni pokoj-
nikovi nagibi niso bili znani.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost sporne kupoprodajne pogodbe v delu, ki se nanaša
na tožnici pripadajoči delež iz naslova skupnega premoženja, to je 3/10. Zaradi vzpostavitve
prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja je v enakem deležu dovolilo vknjižbo lastninske pravice
na tej nepremičnini v korist in na ime pokojnega J. G. Ugotovilo je, da spadajo v skupno pre-
moženje solastniški delež 6/10 te nepremičnine in določene premičnine, ki se nahajajo v
delavnici, ter da imata zakonca enak delež na skupnem premoženju. Denarne zahtevke pa je
zavrnilo. Presoja sodišča prve stopnje je bila, da je bila med pokojnim J. G. in prvim tožen -
cem dejansko sklenjena darilna pogodba. Žena prvega toženca je sicer pokojniku v času ži-
vljenja nudila določeno skrb in nego, vendar niti v takšnem obsegu niti trajanju, da bi njeno
delo utemeljevalo protidajatev v višini nakazane kupnine. S svojim ravnanjem je pokojnik ho-
tel izigrati nekdanjo ženo, s katero skupnega premoženja še ni razdelil, pa tudi skupne otroke
kot zakonite dediče. Ta nagib, ki je bistveno vplival na G. odločitev, da podari sporno nepre-
mičnino, ni dopusten. Dobrovernosti prvega toženca sodišče ni presojalo. Utemeljilo pa je, da
- 25 -
ima tožnica pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe samo v tistem delu, ki se nanaša na
njej pripadajoči del skupnega premoženja.
Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremeni-
lo tako, da je ugotovilo ničnost celotne prodajne pogodbe. Utemeljilo je, da je ta tožničin zah-
tevek po svoji vsebini vmesni ugotovitveni zahtevek v smislu tretjega odstavka 181. člena Za-
kona o pravdnem postopku (ZPP), ker je od ugotovitve ničnosti odvisna odločitev o na-
daljnjem dajatvenem zahtevku. Tudi v takem primeru je mogoče s sodbo ugotoviti zgolj
(ne)obstoj celotnega prejudiciranega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o dajatvenem
tožbenem zahtevku. Pravnega interesa za vmesni ugotovitveni zahtevek ni treba dokazovati.
V preostalem delu je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Vrhovno sodišče RS reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da
se pritožba tožeče stranke v celoti zavrne, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se sod-
ba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se glasi:
„I. Prikrita darilna pogodba, ki sta jo pogodbeni stranki poimenovali „Kupoprodajna

pogodba“ in je bila sklenjena dne 15. 9. 2008 med pokojnim J. G., rojenim ..., umrlim ..., na -
zadnje stanujočim ... kot prodajalcem, ter prvim tožencem M. G., rojenim ... kot kupcem, je
nična v delu, ki se nanaša na tožnici pripadajoči delež iz naslova skupnega premoženja, to je
3/10.“
Iz obrazložitve:
O navideznosti kupoprodajne pogodbe z dne 15. 9. 2008
Bistvo vseh notranjih nasprotij v sodbah nižjih sodišč, na katera revident obširno opozarja,
korenini v mešanju dveh različnih institutov obligacijskega prava. Oba se nanašata na (ne)ob-
stoj veljavnega pravnega posla. Prvi institut je ničnost, drugi pa navidezna pogodba (50. člen
Obligacijskega zakonika, OZ). Oba sta relevantna tudi v konkretnem primeru, le da ju nižji
sodišči v izreku in obrazložitvi sodb mešata.
Za navidezno pogodbo je značilno, da stranki vede simulirata obstoj pogodbe, katere sklenitve
v resnici ne želita. Njuno soglasje volj torej ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja,
marveč zgolj v nastanek videza pogodbe. Ker nastane zgolj videz sporazuma o bistvenih se-
stavinah pogodbe, ta v resnici ni sklenjena (15. člen OZ), saj resnični konsenz volj ni podan.
Navidezna pogodba zato nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena
OZ). Iz vsega povedanega jasno sledi, da takšna pogodba ni nična, marveč sploh ne obstaja, je
torej neobstoječa.
Razlog za zavestno in konsenzualno razhajanje med voljo in izjavo je običajno ta, da želita
stranki sklenitev neke druge (prikrite, disimulirane) pogodbe, katere pravni učinki se s simuli-
ranim poslom delno prekrivajo, delno pa ne. Tisto, kar se prekriva, je resnični cilj strank, tisto,
kar se ne prekriva, pa strankama (ob hkratnem pogoju, da del izpolnitvenega ravnanja iz si-
muliranega posla zgolj zaigrata) nudi možnost, da se ogneta določenim pravnim posledicam,
ki jih predvidevajo kogentni predpisi obligacijskega prava.
- 26 -
Nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med pokojnim J.
G. kot prodajalcem in prvim tožencem kot kupcem, dejansko darilna. Glede na ugotovljene
okoliščine(2) ne vzdržijo resne pravne presoje revizijske trditve, da je bila ta pogodba od-
plačna, da je pri nakazilu pokojniku in revidentovi ženi šlo za dva ločena posla ter da se denar
ni vrnil v sfero prvega toženca. Navidezna (simulirana) prodajna pogodba in dejanska darilna
pogodba se v konkretnem primeru prekrivata glede prenosa lastninske pravice na nepremični-
ni (to je bil osrednji cilj pogodbenih strank), plačilo kupnine kot nasprotno izpolnitveno rav-
nanje pa je bilo zaigrano (simulirano). Resnična volja pogodbenih strank je bila torej v neod-
plačnem prenosu lastninske pravice, kar (če je podana darilna kavza - causa donandi) ustreza
darilni pogodbi. S takšno konstrukcijo sta se stranki želeli izogniti morebitnim specialnim
pravnim posledicam, ki jih v zvezi z neodplačnimi pravnimi posli določa pravni red (obliga-
cijsko, stvarno in dedno pravo).
Vse povedano izhaja iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč. Napaka in zagata je le ta, da sta
nižji sodišči ta dejstva pravno napačno vrednotili ter zato tudi izrekli napačne pravne posle-
dice. V izreku sta namreč zapisali, da je prodajna pogodba nična (prvo sodišče, da je nična do
3/10, drugo sodišče pa, da je nična v celoti). Pravna resnica pa je ta, da prodajna pogodba ni
nična, marveč je sploh ni oziroma, kot se glasi prvi odstavek 50. člena OZ: nima pravnih učin-
kov.
Sedaj nastopi položaj iz drugega odstavka 50. člena OZ, kjer je rečeno: Če pa navidezna po-
godba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno
veljavnost. Treba je torej bilo presoditi, ali je pravno veljavna za kupoprodajno pogodbo skrita
darilna pogodba. Iz obrazložitve sodb nižjih sodišč je razvidno, da sta sodišči to presojo tudi
dejansko opravili, prezrli sta zgolj, da se njune dejanske ugotovitve tičejo darilne, ne pa na-
videzne kupoprodajne pogodbe.
O ničnosti darilne pogodbe, ki je bila dne 15. 9. 2008 dejansko sklenjena
Nižji sodišči sta svojo odločitev, da je pogodba z dne 15. 9. 2008 (delno) nična, oprli na 40.
člen OZ, ki se glasi: (1) Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno ve-
ljavnost. (2) Če pa je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da
je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba
nična. (3) Neodplačna pogodba je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedo-
pustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika.
Tožnica je med trajanjem zakonske zveze skupaj s pokojnikom originarno pridobila lastninsko
pravico na nerazdeljenih stvareh. S tem pa tudi stvarnopravno upravičenje, da ji po delitvi pri-
pada solastniški delež v skladu z njenim prispevkom na skupnem premoženju. Z razvezo za-
konske zveze skupno premoženje ni prenehalo, niti ni razveza vplivala na tožničina lastninska
upravičenja. Razveza je pomenila samo trenutek, do katerega je skupno premoženje nastajalo,
na obstoječe premoženje pa ni vplivala. Skupno premoženje preneha šele z delitvijo.(3) Iz
ugotovljenega dejanskega stanja ne izhajajo okoliščine za sklep, da bi se tožnica deležu na
skupnem premoženju kadarkoli odpovedala. To je višje sodišče revidentu tudi pojasnilo v
točki 37 obrazložitve, zato njegovi očitki o neobrazloženosti sodbe niso utemeljeni. Prav tako
ne ugovori, da je pokojnik že pred tem polovico nepremičnine podaril svoji drugi ženi. So-
dišče je namreč ugotovilo, da tožnici v okviru skupnega premoženja pripada solastniški delež
3/10, v več kot takšnem deležu pa je pokojnik ostal zemljiškoknjižni titular tudi po razpolaga-
- 27 -
nju v korist druge žene. V skladu s načelom, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic,
kot jih ima sam, je treba šteti, da tožničina stvarnopravna upravičenja niso bila predmet te od-
svojitve.
Del dejanskega stanja je tudi, da je pokojnik s sporno nepremičnino, vključno s tožnici pripa-
dajočim delom, razpolagal prav z namenom izigrati tožnico pri uveljavljanju pravic iz skupne-
ga premoženja. S trditvijo, da je zapustnik štel, da je vse premoženje njegovo in da lahko z
njim prosto razpolaga, napada revident dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog.
Pri ugotavljanju, kateri nagibi so nedopustni, lahko smiselno uporabimo drugi odstavek 39.
člena OZ (ničnost kavze) in prvi odstavek 86. člena OZ (ničnost pogodbe). Nagib je zato ne-
dopusten, če je usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi
ali z moralnimi načeli. Takšni so nagibi, ki so usmerjeni h kršitvi temeljnih načel, na katerih
sloni pravni red.(4) V sedanjih razmerah in na sedanji stopnji družbenega razvoja je lastnina
eden izmed najpomembnejših mehanizmov tržnega sistema in s tem gospodarskega in družbe-
nega razvoja.(5) Sodišča jo zato morajo, kadar to ustreza okoliščinam konkretnega primera,
varovati tudi z najmočnejšo sankcijo ničnosti. V sodni praksi se je že uveljavilo stališče, da je
nemoralna pogodba, ki je sklenjena z glavnim namenom izigrati tretje in jih s tem prikrajšati v
premoženjskih pravicah.(6) Posledično je nedopusten tudi zapustnikov nagib, ki ga je vodil
pri sklenitvi pogodbe s prvim tožencem, in sicer, da tožnico izigra pri stvarnopravnih
upravičenjih na skupnem premoženju.
Ker je bila pogodba, ki jo je revident sklenil s pokojnikom, neodplačna, je v skladu s tretjim

odstavkom 40. člena OZ nična tudi, če on za ta nedopustni pokojnikov nagib ni vedel. Dobro-
vernost varuje pogodbenika v odplačnih obligacijskih razmerjih, ne pa tudi v neodplačnih.
Tudi po 64. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se lastninska pravica na premičnini pri-
dobi od nelastnika samo, če je dobroverni pridobitelj stvar pridobil na podlagi odplačnega
pravnega posla, ne pa tudi na podlagi darilne pogodbe. Za manjše pravno varstvo neodplačnih
pogodb obstaja tudi utemeljen razlog. Zakonec, ki neodplačno razpolaga s skupnim premože-
njem, namreč iz takega posla ne pridobi premoženjske koristi, iz katere bi lahko drugemu za-
koncu povrnil prikrajšanje.
Kavza darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdar-
jenca in s tem povezanim notranjim zadovoljstvom darovalca, da je napravil nekaj dobrega,
lepega. To stanje darovalčeve psihe je ekvivalent podarjeni stvari.(7) Kdor vedoma podari
tujo stvar, takšnega stanja psihe ne more doseči, saj se zaveda oziroma bi se moral zavedati
zavržnosti svojega ravnanja. Darilni namen (causa donandi) lahko že po naravi stvari korenini
le v lastni (darovalčevi), ne pa tuji lastninski pravici. Sporna pogodba tako v delu, kjer se na-
naša na tisto, kar iz naslova skupnega premoženja pripada tožnici, nima podlage in je zato
nična tudi iz razloga po četrtem odstavku 39. člena OZ.
Drugačno je bilo tudi dejansko stanje, ki je bilo podlaga judikatu II Ips 712/2007. V njem
razvezani zakonec ni uveljavljal zahtevka za ugotovitev ničnosti prodajnih pogodb, temveč za
ugotovitev, da spada v skupno premoženje tudi stanovanje, kupljeno iz kupnine, prejete s pro-
dajo skupnega premoženja po prenehanju zakonske zveze. Zato ta judikat za predmetno zade-
vo ni relevanten. Vrhovno sodišče pa je to sodno prakso kasneje tudi spremenilo in v judikatu
II Ips 1169/2008 razširilo uporabo načela realne subrogacije tudi na enostranska razpolaganja
po razvezi zakonske zveze.
- 28 -
Utemeljeni pa so revizijski očitki, da je bil pokojnikov nagib nedopusten zgolj glede 3/10 ne-
premičnine, torej tistega dela skupnega premoženja, ki bi po delitvi pripadal tožnici. Glede
ostalega dela predmeta pogodbe pa ne, saj je 7/10 nepremičnine predstavljalo pokojnikovo
posebno premoženje oziroma njegova stvarnopravna upravičenja iz skupnega premoženja.
Darilni namen v zvezi s tem premoženjem je dopusten v okoliščinah konkretnega primera - ko
je zakonska zveza že davno prenehala, zaradi česar je v razmerju med nekdanjima zakoncema
relevantno predvsem vprašanje delitve, ne pa tudi skupnega in sporazumnega upravljanja s
premoženjem. Avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika sta v razmerjih v zvezi s
skupno lastnino omejeni z enakim ustavnim varovanim položajem drugih lastnikov - vendar
ne tako, da bi bili bistveno okrnjeni ali celo izključeni.(8) Zato ničnost pogodbe glede tožnici
pripadajočega dela skupnega premoženja ne vpliva na pogodbo v zvezi z delom, ki bi tudi po
delitvi skupnega premoženja pripadal zapustniku. Gre za položaj delne ničnosti po prvem od-
stavku 88. člena OZ, saj se ničnostni razlog nanaša zgolj na del predmeta pogodbe.
Niti ni za ta spor pomembno, ali je imel zapustnik namen prikrajšati nujne dediče pri dedova-
nju. Vrhovno sodišče je že v judikatu II Ips 324/2016 pojasnilo, da to ni nedopusten nagib v
smislu 40. člena OZ. Vsakdo ima namreč pravico, da s svojim premoženjem razpolaga po
svoji volji. To pravico mu daje ustavno jamstvo zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave RS),
ki ga ustavnosodna praksa in teorija opredeljujeta kot posameznikovo svobodo ravnanja na
premoženjskem področju.(9) V jedru te svobode je prav svoboda razpolaganja z lastnino, to-
rej s stvarmi in premoženjskimi pravicami.(10) Če neodplačno razpolaganje poseže v nujni
delež, lahko dediči zahtevajo vrnitev daril po določbah Zakona o dedovanju (ZD). Takšno za-
konsko varstvo dedičev povsem zadostuje, zato je uporaba sankcije ničnosti izključena.(11)
24. Zaradi te presoje je moralo revizijsko sodišče tudi v izreku sodbe natančneje opredeliti ti-
sti del pogodbenega razmerja med zapustnikom in revidentom, ki je podvržen sankciji
ničnosti. V judikatu II Ips 304/2014 je že pojasnilo, da v primeru tovrstnega prekrivanja dveh
pogodb ugotovljena obstoj in veljavnost enega razmerja izključi obstoj drugega, s tem pa tudi
vsakršno nadaljnjo razpravo o njegovi veljavnosti oziroma ničnosti. V konkretnem primeru
gre za presojo istega pravnega razmerja, sestavljenega iz navidezne kupoprodajne in dejanske
darilne pogodbe, pri čemer je nična samo slednja in še to le delno.
O razmerju med zahtevkom na izpodbijanje pogodbe v okviru 52. in 53. člena ZZZDR in uve-
ljavljanjem ničnosti pogodbe po OZ
Ni utemeljen revizijski očitek, da ima (razvezani) zakonec v primeru odtujitve stvari iz sku-
pnega premoženja na voljo zgolj zahtevek za izpodbijanje pogodbe, ne pa tudi za ugotovitev
njene ničnosti. Sodna praksa in pravni mnenji, na katere se revident v zvezi s tem sklicuje, se
nanašajo zgolj na vprašanje, kakšen zahtevek lahko zakonec uveljavlja v okviru 52. in 53. čle-
na Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Vrhovno sodišče je v judikatu
II Ips 25/2011 že pojasnilo, da lahko zakonec, če obstajajo vse okoliščine, ki narekujejo upo-
rabo 40. člena OZ, uveljavlja tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti.(12) Ta judikat se je nana-
šal na ugotavljanje ničnosti odplačne prodajne pogodbe, pri sklenitvi katere naj bi obe stranki
vedeli, da je predmet prodaje skupna lastnina in da prodajalec ta predmet prodaja z namenom
izigrati drugega zakonca, kar predstavlja dejanski stan iz drugega odstavka 40. člena OZ.
Oškodovani zakonec pa se lahko sklicuje tudi na tretji odstavek tega člena, kadar je njegov
(nekdanji) partner s predmetom iz skupnega premoženja iz nedovoljenega nagiba razpolagal
neodplačno. Mogoče je potegniti vzporednico tudi z judikati II Ips 297/2010, II Ips 259/2013
- 29 -
in II Ips 44/2014, v skladu s katerimi ima upnik, čigar dolžnik je svoje premoženje odtujil z
namenom, da ga izigra, na voljo tožbo za ugotovitev ničnosti, čeprav OZ sicer določa pauli-
jansko tožbo za varstvo upnikov, kadar dolžnik zmanjšuje svoje premoženje.
Zahtevek za izpodbijanje po 52. in 53. členu ZZZDR se od zahtevka za ugotovitev ničnosti

tudi bistveno razlikuje: medtem ko se po določbah ZZZDR izpodbija celoten pravni posel, s
katerim je en zakonec brez dovoljenja drugega razpolagal s stvarmi iz skupnega premoženja,
pa sankcija ničnosti, ki jo je treba vedno uporabljati restriktivno, prizadene samo tiste pravne
posle (oziroma tisti del pravnih poslov), ki se nanašajo na premoženjske pravice drugega za-
konca. Namen določb o izpodbojnosti je namreč tudi ohranitev skupnega premoženja in upo-
števanje volje obeh zakoncev pri njegovem upravljanju, medtem ko je varstvo po 40. členu
OZ omejeno na zaščito stvarnopravnih interesov drugega zakonca na skupnem premoženju.
O izbrisni tožbi
Revizijski očitki o napačni razlagi 244. člena ZZK-1 niso utemeljeni.(13) Judikat II Ips
348/2007, na katerega se revident sklicuje, temelji na drugačnem dejanskem stanju. Toženec
je v tisti zadevi pridobil lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi veljavne odplačne ku-
poprodajne pogodbe. Ker se je materialnopravna hiba nanašala zgolj na vprašanje razpolagal-
ne sposobnosti odsvojitelja, je imel pridobitelj položaj osebe iz drugega odstavka 244. člena
ZZK-1. Zato se je po tretjem odstavku istega člena upoštevala njegova dobrovernost.
Vknjižba revidentove lastninske pravice na 3/10 nepremičnine pa je bila opravljena na podla-
gi ničnega pravnega posla, kar pomeni, da je bila v skladu s 1. točko drugega odstavka 243.
člena ZZK neveljavna iz materialnopravnega razloga. Posledično ima revident položaj osebe
iz prvega in ne drugega odstavka 244. člena ZZK-1. Iz besedila zakonske določbe je jasno
razvidno, da se dobrovernost upošteva le v okviru drugega, ne pa tudi prvega odstavka tega
člena. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča.(14)
---
(2) Predvsem zaradi nakazovanja kupnine „sem ter tja“ v časovnem razmiku zgolj nekaj minut, pa tudi, ker
revidentova žena pokojniku ni toliko pomagala, da bi njeno delo utemeljevalo protidajatev v višini celotne
kupnine.
(3) Glej judikat II Ips 1169/2008, točka 10.
(4) S. Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij : 1. knjiga, Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 362.
(5) J. Zobec, v: L. Šturm (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije : dopolnitev - A, Fakulteta za državne
in evropske študije, Predoslje 2011, str. 451.
(6) Judikat II Ips 259/2013 in tam navedena sodna praksa.
(7) Ž. Đorđević, v: S. Perović in D. Stojanović (ur.): Komentar Zakona o obligacionim odnosima : knjiga
prva, Kulturni centar Gornji Milanovac in Pravni fakultet Kragujevac, Novi Sad 1980, str. 152; P. Grilc, v: M.
Juhart in N. Plavšak (ur.): Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga,
str. 299 in 300.
(8) J. Zobec, nav. delo, str. 460. Avtor se pri tem sklicuje na odločbo US RS št. Up-157/00, Ur. l. 48/03.
(9) G. Virant in L. Šturm, v: L. Šturm (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in
evropske študije, Predoslje 2002, str. 345 in tam navedeno sodno prakso.
(10) J. Zobec, nav. delo, str. 451.
(11) Nekateri pravni teoretiki menijo, da tudi vrnitev daril, kot je urejena v ZD, prekomerno posega v
zapustnikove pravice razpolaganja z lastnim premoženjem; glej K. Zupančič, v: L. Šturm (ur.): Komentar
- 30 -
Ustave Republike Slovenije : dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, Predoslje 2011, str.
473 in 474.
(12) Sodišče je v tem judikatu v 11. točki obrazložitve pojasnilo: „Če je poleg vseh okoliščin, ki utemeljujejo
izpodbojno tožbo, pogodbenima strankama mogoče očitati še zavržnost ravnanja oziroma nemoralne
nagibe za sklenitev pogodbe, potem je pravično, da ju zadene od izpodbojnosti hujša sankcija, ki hkrati
prizadetemu zakoncu nudi močnejše varstvo; ničnostna sankcija že (oziroma predvsem) zaradi
nezastarljivosti uresničuje oba navedena cilja.“
(13) Ta določa: (1) Zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe se lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je
bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice. (2) Zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe
se lahko uveljavlja tudi proti osebam, v korist katerih je bila glede na izpodbijano vknjižbo vknjižena
oziroma predznamovana pridobitev ali izbris pravice. (3) Ne glede na prejšnji odstavek, zahtevek za izbris
izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam, v katerih korist je bila pridobitev oziroma izbris
pravice vknjižen oziroma predznamovan z učinkom pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba
izbrisne tožbe.
(14) Glej judikat II Ips 167/2014 in tam navedeno sodno prakso in literaturo.
2) II Ips 281/2017
V primerih, ko izrečena grožnja (na podlagi katere je tisti, ki jo je izrekel celo obsojen za
kaznivo dejanje izsiljevanja) jasno in očitno nasprotuje tako temeljnim ustavnim nače-
lom kot prisilnim predpisom, ne more biti dvoma o tem, da je pogodba, podpisana zgolj
zaradi strahu, ki ga je takšna grožnja povzročila, (lahko) nična (86. člen OZ).
V primeru, ko je bila tako ob postavitvi zahtevka kot ob izdaji sodbe sodišča prve sto-
pnje izbrana vrsta pravnega varstva skladna z uveljavljeno sodno prakso, je zavrnitev
zahtevka zgolj zaradi njene spremembe, nesprejemljiva.
Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke (po nasprotni tožbi tožena stranka - v nadalje-
vanju tožnika) delno ugodilo tako, da je ugotovilo ničnost izpodbijanih kupoprodajnih po-
godb. V presežku (za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Zavrnilo je tudi zahtevek tožene stranke (po nasprotni tožbi tožeče stranke - v nadaljevanju
toženec) na vračilo kupnine in povrnitev pravdnih stroškov po nasprotni tožbi. Tožencu je na-
ložilo plačilo 7.207,76 EUR pravdnih stroškov tožnikov.
Višje sodišče je ob prvem odločanju delno ugodilo pritožbi toženca in sodbo sodišča prve sto-
pnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti in zahtevek tožnikov za
povračilo pravdnih stroškov. V preostalem delu je njegovo pritožbo zavrnilo. Prav tako je
zavrnilo pritožbo tožnikov.
Na podlagi revizije tožnikov je Vrhovno sodišče (s sklepom II Ips 94/2016) takšno sodbo
razveljavilo in zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje.
V ponovljenem postopku je to ugodilo pritožbi tožnikov in sodbo sodišča prve stopnje v II.
točki izreka spremenilo tako, da je ugodilo tudi zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnih
dovolil, na podlagi katerih bo mogoča vknjižba lastninske pravice tožencev v zemljiško knji-
go (I. točka izreka). Pritožbo toženca je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I., III. in IV.
- 31 -
točki izreka potrdilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo 6.236,64 EUR pritožbenih
stroškov tožnikov (III. točka izreka).
Vrhovno sodišče RS je revizijo zavrnilo.
Iz obrazložitve:
Glede ničnosti prodajnih pogodb:
O vprašanju ničnosti listin, naslovljenih prodajna pogodba, ki navzven izkazujejo sklenitev

dveh pogodb o prodaji treh nepremičnin, vse k. o. Kašelj (v nadaljevanju sporne nepremični-
ne), je v konkretni zadevi Vrhovno sodišče že odločalo. Pojasnilo je, da so takšne pogodbe
nične, kar je utemeljilo na več pravnih podlagah. Kot ključen argument za to je navedlo, da
tožnika (prodajalca), zaradi nedopustnih groženj toženca (da bo prvega tožnika ubil in mu
zažgal kamione, da ga bo tako zdeformiral, da ga noben zdravnik ne bo sestavil in da bo mo-
ral denar vrniti, sicer bo plačal s svojim življenjem in življenjem bližnjih, da ima toženec po-
znane ljudi, kateri pridejo in ko jim naroči „ode glava“ in da ga bo zadavil), izrečenih večkrat
in to po tem, ko je prvi tožnik posojilo že vrnil, svoje volje nista mogla svobodno oblikovati.
Posledica tega je, da do sklenitve prodajnih pogodb dejansko sploh ni prišlo.
Vrhovno sodišče je zaključek, da je pogodba, ki je sklenjena pod vplivom grožnje lahko

nična, podalo že večkrat.(1) Izhajalo je iz stališča, da situacija, ko je ena od strank pogodbe
žrtev izsiljevanja in pogodbo podpiše pod vplivom groženj nasprotne stranke, ob tem pa ne
prejme niti izpolnitve, ki naj bi ji na podlagi takšne pogodbe pripadala, presega dejanski stan
izpodbojne pogodbe zaradi napak volje ter sega v sfero neobstoječe pogodbe. Na takšen način
sklenjena pogodba nasprotuje temeljnim pravnim načelom in morali in je zato nična.
Revizijsko stališče, da je treba instituta grožnje in ničnosti pogodbe zaradi nasprotovanja pri-
silnim predpisom ali moralnim načelom obravnavati povsem ločeno in ju ni mogoče povezo-
vati, glede na navedeno ni pravilno. Po presoji revizijskega sodišča je ravno obratno. Grožnjo
je treba obravnavati enako kot vsako drugo dejanje strank, ki lahko pripelje do ničnosti po-
godbe. Samo dejstvo, da je običajna posledica grožnje (torej izpodbojnost na njeni podlagi
sklenjene pogodbe) v OZ izrecno urejena, ne pomeni, da je tudi edina možna. Napačno je na-
mreč tudi revizijsko stališče, da je treba vse grožnje obravnavati enako. Situacije so lahko
različne in v primerih, ko izrečena grožnja (na podlagi katere je tisti, ki jo je izrekel celo obso-
jen za kaznivo dejanje izsiljevanja) jasno in očitno nasprotuje tako temeljnim ustavnim nače-
lom kot prisilnim predpisom, ne more biti dvoma o tem, da je pogodba, podpisana zgolj zara-
di strahu, ki ga je takšna grožnja povzročila, (lahko) nična (86. člen OZ).(2) Prav taka situaci-
ja je podana v obravnavanem sporu. Odločitev nižjih sodišč, da sta na podlagi izrečenih gro-
ženj sklenjeni prodajni pogodbi nični, je zato povsem pravilna.
Na tak zaključek ne more vplivati revizijsko sklicevanje na določbe ZKP in KZ-1. Prvi v 107.
členu ureja zgolj postopanje kazenskega sodišča v primerih, ko to ugotovi, da je utemeljen
premoženjskopravni zahtevek, ki se tiče razveljavitve določenega pravnega posla. Nikakor pa
iz njega ne izhaja, da bi bili vsi pravni posli, ki izvirajo iz kaznivega dejanja (oziroma so bili
sklenjeni v posledici kaznivega dejanja) izpodbojni. Prav tako na odločitev ne more vplivati
okoliščina, da tožencu protipravno pridobljena premoženjska korist ni bila odvzeta že v ka-
zenskem postopku. Revident sicer pravilno opozarja, da je odvzem protipravno pridobljene
- 32 -
premoženjske koristi v kazenskem postopku obligatoren. Če je sodišče ne odvzame, čeprav jo

je ugotovilo, ravna samovoljno in krši kazenski zakon.(3) Takšno ravnanje pa ne more vpliva-
ti na pravico tožnikov (oškodovancev), da jima toženec to (protipravno pridobljeno) premože-
nje vrne. Kvečjemu obratno. Glede na to, da premoženje še vedno ima, ga vsekakor mora vr-
niti, saj bi bilo (kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sklepu II Ips 94/2016) življenjsko ne-
vzdržno, da bi bil storilec kaznivega dejanja v civilnem postopku nagrajen s sadom svojega
dejanja.
Ker je odločitev o ničnosti prodajnih pogodb pravilna že iz opisanih razlogov, Vrhovno so-
dišče na revizijske ugovore, ki skušajo izpodbiti zaključka, da sta bili sklenjeni na podlagi ne-
dopustnega nagiba in da gre tudi sicer za navidezni pogodbi, ni odgovarjalo.
Glede zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil:
Revizijski ugovor, da iz ugotovitve, da sta sporni prodajni pogodbi nični, ne izhaja utemelje-
nost zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil, se opira na zaključke, ki jih je Vrhovno
sodišče podalo šele po koncu prvostopenjskega postopka v predmetnem sporu. Ob odločanju
o reviziji je tako res jasno, da zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine ni ustrezno prav-
no sredstvo za vračilo nepremičnine, ki je bila odsvojena na podlagi nične pogodbe. To pa ne
velja za obdobje, v katerem je bil konkretni spor začet. Tedaj (v letu 2012) takšno stališče še
ni bilo izrecno zavzeto, kaj šele ustaljeno. Nasprotno. Sodišča so v tistem času dopuščala, da
se nepremičnina, ki je bila odtujena na podlagi nične pogodbe, vrne z izstavitvijo zemljiško-
knjižnega dovolila.(4) Stališče, da to ni mogoče, je bilo jasno podano in obrazloženo šele z iz-
dajo sodbe in sklepa VSRS II Ips 269/2015, z dne 10. 3. 2016 (torej več let po v konkretni za-
devi izdani sodbi sodišča prve stopnje).
Dejstvo je sicer, da bi tožnika, oziroma njun pooblaščenec, ob ustrezni skrbnosti dobrega stro-
kovnjaka, že ob vložitvi tožbe lahko postavil pravilen zahtevek (torej zahtevek, ki ustreza do-
ločbam o izbrisni tožbi po 1. točki drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi -
ZZK-1).(5) Kljub temu je zahtevek, ki ga je postavil, skladen z ob vložitvi tožbe (še) uvelja -
vljenim (večinskim) stališčem sodne prakse, da prav takšen zahtevek omogoča vknjižbo
pravega lastnika v zemljiško knjigo in da tega ne more spremeniti okoliščina, da je reševanju
takšnih situacij sicer namenjena izbrisna tožba.(6)
V skladu z načelom pravne varnosti, ki se odraža v 2. členu Ustave RS, je navedene okolišči-
ne treba upoštevati. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že večkrat, je namreč v primeru, ko je
bila tako ob postavitvi zahtevka kot ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje izbrana vrsta pravne-
ga varstva skladna z uveljavljeno sodno prakso, zavrnitev zahtevka zgolj zaradi njene spre-
membe, nesprejemljiva. Navedeno velja tudi v primeru, da je stranko sicer mogoče napotiti na
drugo obliko pravnega varstva (v obravnavanem primeru na vložitev izbrisne tožbe).(7)
Glede na navedeno, revizija tudi v tem delu ni utemeljena.
---
(1) Poleg odločitve, ki jo je sprejelo v predmetnem sporu (s sklepom II Ips 94/2016), je takšno razlago
podalo tudi v sodbi II Ips 894/93 in sklepu II Ips 142/2015.
(2) Revizijsko opozorilo, da je višje sodišče razlikovanje med neobstoječim in izpodbojnim pravnim poslom
skušalo ponazoriti s primerom, ki je precej neživljenjski (da bi posameznik prisilil drugo osebo v to, da
- 33 -
podpiše listino, naslovljeno posojilna pogodba, nato pa bi se (sebi v škodo) zavezal vrniti denar, ki ga sploh
ni prejel), glede na navedeno na odločitev ne more vplivati in je zato za predmetni spor irelevantno.
(3) Ivan Bele: Kazenski zakonik s komentarjem (splošni del), str. 522
(4) Stališče, da je kondikcijski zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine v takšnih primerih utemeljen, je
bilo npr. podano v sodbi VSRS II Ips 333/2006, z dne 27. 3. 2008. Še kasneje je bilo stališče, da je tudi v
primeru nične pogodbe mogoče zahtevati izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, večkrat potrjeno v primerih
dvojnih prodaj nepremičnin, ko je prvi kupec zahteval vpis svoje lastninske pravice, čeprav se je na podlagi
nične pogodbe, sklenjene med nedobrovernim drugim kupcem in prodajalcem, slednji že vpisal v zemljiško
knjigo (npr. v sodbi VSRS II Ips 823/2009 z dne 9. 5. 2013 in odločbah na katere se sklicuje).
(5) Nekateri pravni teoretiki so na namreč na problematiko zahtevkov v tovrstnih sporih opozarjali že prej
(npr. R. Vrenčur: Izbrisna tožba, Pravna praksa 2008, št. 33, str. 8,9). Tudi Vrhovno sodišče pa je že v
sodbi II Ips 868/2007 (z dne 9. 9. 2010) zapisalo, da je zemljiškoknjižno dovolilo razpolagalni pravni posel
stvarnega prava, ki za svojo veljavnost potrebuje veljaven zavezovalni pravni posel. Brez obstoja takšnega
posla toženec zemljiškoknjižnega dovolila ne more izstaviti, zato mu takšne obveznosti ni mogoče (pravno
pravilno) naložiti s sodbo.
(6) Podanim npr. v odločbi II Ips 823/2009
(7) Glej npr. odločbe II Ips 288/2014, II Ips 276/2014, II Ips 348/2013,...
3) II Ips 181/2016
Predlog za nadaljevanje postopka, ki ga upnik poda pred objavo sklepa o preizkusu ter-
jatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, torej preden nastopi zakonski razlog za nadalje-
vanje postopka, je preuranjen. Preuranjen predlog že pojmovno ne more biti prepozen.
Prav tako pa ga ni mogoče šteti za neobstoječega. Sodišče mora namreč odločiti o vsa-
kem predlogu. Njegova usoda je zato odvisna od postopanja sodišča. Če sodišče tak
predlog obravnava, preden preneha zakonski razlog za prekinitev postopka oziroma
preden nastopi zakonski razlog za nadaljevanje postopka, ga bo kot preuranjenega
zavrnilo (po presoji revizijskega sodišča določba drugega odstavka 207. člena ZPP, da
sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler traja prekinitev postopka,
ne velja za odločitev o predlogu stranke, ki se nanaša ravno na vprašanje nadaljevanja
prekinjenega postopka). Če pa takega predloga pred tem ne obravnava, mora o njem
odločiti, ko nastopi zakonski razlog za nadaljevanje postopka. Če se izkaže, da je upni-
kov predlog v tem trenutku še vedno ustrezen, ker je bila njegova terjatev v stečajnem
postopku res prerekana, ni ovir za to, da sodišče o njem odloči oziroma da nadaljuje
postopek tako, da stečajnega upravitelja pozove k prevzemu pravde. V takem primeru
ni mogoče šteti, da je upnikova terjatev ali pravica prenehala zgolj zato, ker je predlog
vložil prezgodaj.
Revizijsko sodišče na načelni ravni pritrjuje sodiščema nižjih stopenj, da postavitev iz-
vedenca geodeta v primeru vtoževanja lastninske pravice na celotni parceli sploh ni po-
trebna. Parcela bo namreč ostala enaka; spremenilo se bo zgolj lastniško stanje na njej,
kar pa ni strokovno vprašanje v domeni izvedenca geodetske stroke. Posebnost situacije
v konkretnem primeru je v tem, da bi bil zahtevek vendarle lahko deloma utemeljen,
vendar pa mu sodišče zaradi strogih formalnosti zemljiškoknjižnega prava in predpisov
o evidentiranju nepremičnin ne bi moglo ugoditi zgolj glede (opisanega) dela obstoječe
nepremičnine ter ga zavrniti v „presežku“, saj taka sodba ne bi bila izvršljiva. Zahtevek
bi bilo treba v tem primeru v celoti zavrniti - od tod stališče o njegovi nesklepčnosti.
Tožnica je zato za dokončno oblikovanje pravilnega zahtevka potrebovala znanje izve-
- 34 -
denca geodetske stroke. Zahtevek bi lahko naknadno prilagodila tako, da bi namesto la-
stninske pravice na celotni stari nepremičnini zahtevala lastninsko pravico na (v elabo-
ratu) novo evidentirani nepremičnini, ki v naravi predstavlja del stare nepremičnine.
Med prvo in drugo toženko je pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici potekala pravda za
ugotovitev izvirno pridobljene lastninske pravice prve toženke na nepremičninah, pri katerih
je v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica druge toženke. Tožnica je v ločeni interven-
cijski pravdi zoper obe toženki zahtevala ugotovitev svoje izvirno pridobljene lastninske
pravice na spornih nepremičninah.
Nad drugo toženko je bil kasneje začet postopek prisilne poravnave, v kateri je tožnica prija-
vila svojo izločitveno pravico na nepremičninah, ki so predmet intervencijske pravde. S skle-
pom Okrožnega sodišča v Novi Gorici St 2681/2012 z dne 19. 11. 2013 je bil postopek prisil-
ne poravnave ustavljen in začet stečajni postopek, zaradi česar je bila prekinjena tudi inter-
vencijska pravda. Že naslednjega dne (20. 11. 2013) je tožnica na pravdno sodišče naslovila
predlog za njeno nadaljevanje. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica prerekala njeno
izločitveno pravico na spornih nepremičninah. Sklep sodišča o preizkusu terjatev ter ločitve-
nih in izločitvenih pravic je bil objavljen 17. 9. 2014. Tožnica ni vložila novega predloga za
nadaljevanje pravdnega postopka. Pravdno sodišče je na podlagi vloge druge toženke z dne
16. 2. 2015, ki jo je štelo za predlog za nadaljevanje postopka, dne 23. 2. 2015 sklenilo, da se
postopek s tem dnem nadaljuje in pozvalo stečajno upraviteljico k prevzemu pravde.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povrni-
tev pravdnih stroškov druge toženke (II. točka izreka).
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo.
Vrhovno sodišče RS je reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in za-
devo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Iz obrazložitve:
Glede predloga za nadaljevanje postopka
Z dnem začetka stečajnega postopka nad katero od pravdnih strank je pravdni postopek ex
lege prekinjen (prvi odstavek 205. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).
Postopek se nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj prevzame ali ko ga sodnik povabi, naj to stori
(prvi odstavek 208. člena ZPP). V vseh primerih se nadaljuje prekinjeni postopek na predlog
stranke, takoj ko preneha razlog za prekinitev (tretji odstavek 208. člena ZPP).
ZFPPIPP vsebuje določena posebna pravila v zvezi z nadaljevanjem pravdnega postopka za

uveljavljanje terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic. Za izločitvene pravice se po določbi
311. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo pravila za terjatve iz 301. člena ZFPPIPP. Ta med
drugim določajo, da razlog za prekinitev pravdnega postopka zaradi nastanka pravnih posle-
dic stečajnega postopka preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev, upnik pa mora v enem
mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega pravdnega
- 35 -
postopka. Če je njegova terjatev v stečajnem postopku priznana, pa njegova pravna korist za

vodenje pravde o tej terjatvi tako ali tako preneha. 311. člen ZFPPIPP še določa, da izločitve-
na pravica upnika preneha, če v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev, ločitvenih
in izločitvenih pravic ne predlaga nadaljevanja postopka (ali ne razširi tožbe na drugega upni-
ka, če je tudi ta prerekal izločitveno pravico).
Kot sicer pravilno ugotavljata sodišči nižjih stopenj, se prekinjeni pravdni postopek ne more
nadaljevati pred objavo sklepa o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic. Za nada-
ljevanje postopka mora namreč upnik imeti pravni interes, ki ni podan, če je bila njegova ter-
jatev ali pravica v stečajnem postopku priznana. Šele iz tega sklepa upnik z gotovostjo izve,
ali in kdo vse je prerekal njegovo terjatev ali pravico. Posledično v obravnavani zadevi ni
utemeljena revizijska trditev, da je bila tožnica o tem lahko prepričana že na podlagi dejstva,
da je stečajna upraviteljica njeno izločitveno pravico prerekala že v predhodnem postopku pri-
silne poravnave. V stečajnem postopku se namreč stečajni upravitelj o tem ponovno izreče;
prav tako lahko terjatev ali pravico prereka drug stečajni upnik. Sklep vsebuje tudi napotilo,
kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prereka-
ne terjatve.
Predlog za nadaljevanje postopka, ki ga upnik poda pred objavo sklepa o preizkusu terjatev,
ločitvenih in izločitvenih pravic,(1) torej preden nastopi zakonski razlog za nadaljevanje
postopka, je zato preuranjen. Preuranjen predlog že pojmovno ne more biti prepozen. Prav
tako pa ga ni mogoče šteti za neobstoječega. Sodišče mora namreč odločiti o vsakem predlo-
gu. Njegova usoda je zato odvisna od postopanja sodišča. Če sodišče tak predlog obravnava,
preden preneha zakonski razlog za prekinitev postopka oziroma preden nastopi zakonski ra-
zlog za nadaljevanje postopka, ga bo kot preuranjenega zavrnilo (po presoji revizijskega so-
dišča določba drugega odstavka 207. člena ZPP, da sodišče ne more opravljati nobenih prav-
dnih dejanj, dokler traja prekinitev postopka, ne velja za odločitev o predlogu stranke, ki se
nanaša ravno na vprašanje nadaljevanja prekinjenega postopka). Če pa takega predloga pred
tem ne obravnava, mora o njem odločiti, ko nastopi zakonski razlog za nadaljevanje postopka.
Če se izkaže, da je upnikov predlog v tem trenutku še vedno ustrezen, ker je bila njegova ter-
jatev v stečajnem postopku res prerekana, ni ovir za to, da sodišče o njem odloči oziroma da
nadaljuje postopek tako, da stečajnega upravitelja pozove k prevzemu pravde. V takem prime-
ru ni mogoče šteti, da je upnikova terjatev ali pravica prenehala zgolj zato, ker je predlog vlo-
žil prezgodaj.
Odločitev sodišč nižjih stopenj v obravnavani zadevi je zato zmotna. Sodišče prve stopnje o
tožničinem (preuranjenem) predlogu za nadaljevanje postopka ni odločilo pred objavo sklepa
o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic; po objavi tega sklepa pa se je izkazalo,
da je stečajna upraviteljica tožničino terjatev res prerekala - da torej tožnica ima pravni interes
za nadaljevanje prekinjenega postopka. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da bi terjatev
prerekal še kakšen drug stečajni upnik, zoper katerega bi morala tožnica na novo razširiti svo-
jo tožbo. Tožničin predlog za nadaljevanje postopka je sodišče zato neutemeljeno štelo za ne-
ustrezen oziroma je neutemeljeno štelo, da tožnica ni (pravočasno) predlagala nadaljevanja
postopka, in na tej podlagi zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožničina izločitvena pravica namreč ni
prenehala.
Ob tem revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je sicer pravilno pojasnilo sodišča prve stopnje, da
je sklep o nadaljevanju postopka le procesni sklep, ki ni odvisen od upnikovega predloga za
- 36 -
nadaljevanje postopka, vpliva pa tak predlog na odločitev o utemeljenosti zahtevka. Tako sta-
lišče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevah II Ips 403/2011 z dne 17. 11. 2011 in III Ips
63/2012 z dne 23. 5. 2014. Vendar pa to stališče samo po sebi z ničimer ne vodi do zaključka,
da o upnikovem predlogu (če je bil ta podan, četudi preuranjeno) sploh ni treba odločiti. Vr-
hovno sodišče je v navedenih zadevah namreč pojasnilo le to, da je nadaljevanje prekinjenega
postopka mogoče tudi brez takega predloga (sodišče namreč lahko po objavi sklepa o preizku-
su terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, torej ko nastopi časovno gledano najzgodnejši
trenutek, ko se postopek lahko nadaljuje, upravitelja samo pozove k prevzemu pravde), saj si-
cer ne bi bilo podlage za nadaljevanje postopka in za vsebinsko odločitev o tožbenem zahtev-
ku; da pa bo odločitev o tožbenem zahtevku v tem primeru seveda zavrnilna.
Neutemeljena pa je tudi navedba druge toženke, da naj bi šlo pri spornem predlogu po vsebini
zgolj za predlog sodišču, naj pozove stečajno upraviteljico k prevzemu pravde, ne pa za
predlog za nadaljevanje postopka. V skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP se namreč
postopek nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj prevzame ali ko ga sodnik povabi, naj to stori.
Sodišče bo s sklepom odločilo, da se postopek nadaljuje in hkrati upravitelja pozvalo k
prevzemu pravde, pri čemer se ta nadaljevanju postopka ne bo mogel upreti. Tožničin predlog
sodišču za poziv upraviteljici k prevzemu pravde zato smiselno predstavlja prav predlog za
nadaljevanje postopka.
Glede (ne)sklepčnosti tožbenega zahtevka
Stališče sodišč nižjih stopenj o nesklepčnosti tožbenega zahtevka je treba razumeti kot doda-
tni, neodvisni razlog za njegovo zavrnitev, poleg ugotovitve, da naj bi izločitvena pravica
tožnice prenehala.
Sodišču druge stopnje po presoji revizijskega sodišča ni mogoče očitati, da je pritožbene na-
vedbe glede nesklepčnosti zahtevka prezrlo. V 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jih je
povzelo, nato pa se strinjalo z razlogi prvostopenjskega sodišča iz 15. točke obrazložitve nje-
gove sodbe. Resda ni k njim ničesar dodalo - vendar ob pritrditvi stališču sodišča prve sto-
pnje, da je bila postavitev pravilnega tožbenega zahtevka ključnega pomena za nadaljnje vo-
denje postopka, tudi ni bilo treba nič več dodati. Drugo pa je vprašanje pravilnosti takega sta-
lišča; torej vprašanje, ali bi nadaljnje vodenje postopka res terjalo že takojšnjo postavitev dru-
gače oblikovanega zahtevka (kot bo obrazloženo v nadaljevanju).
Iz navedb strank v postopku je mogoče razbrati, da je tožnica svojo izvirno pridobljeno lastni-
nsko pravico na spornih nepremičninah utemeljevala na podlagi Zakona o zaključku lastninje-
nja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe. Ker naj bi druga toženka v
času lastninjenja po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij teh nepremičnin ne zajela
v svoji otvoritveni bilanci, naj bi jih namreč ne mogla sama olastniniti. Na nepremičninah naj
bi se nahajali tudi javni infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga
sredstva, namenjena izvajanju vodooskrbe v občini, ki naj bi na podlagi Zakona o gospodar-
skih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) prešli v last prve toženke. Tožnica torej pravzaprav
trdi, da niti tožnica niti prva toženka nista postali izključni lastnici celotnih spornih nepre-
mičnin. Zato ne držijo revizijske navedbe, da naj bi bila prva toženka tista, ki ni postavila
ugovora, da bi ji ti objekti in naprave res pripadali (posledično pa naj bi bile nepremičnine v
celoti v lasti tožnice). Že tožnica sama je v tožbi trdila, da naj bi postala lastnica zgolj tistih
- 37 -
delov nepremičnin, ki ne sodijo v okvir določb ZGJS. To pa pomeni, da bi bilo treba opraviti
parcelacijo teh nepremičnin.
V zvezi s tem je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo na odločitev Vrhovnega sodišča v
zadevi II Ips 774/2009 z dne 28. 11. 2011, kjer to opozarja „na 8. člen Zakona o evidentiranju
nepremičnin, ki je uredil evidentiranje sprememb v katastru na podlagi sodne odločbe in dolo-
čil obveznost, da mora stranka sodni odločbi obvezno priložiti elaborat. To pomeni, da je v
primerih, [...], ko posameznik zahteva ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine,
potrebno, da sodni izvedenec geodetske stroke že v sodnem postopku izdela elaborat za
evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru. Da bi bil zahtevek v takih primerih sklepčen,
mora torej posameznik zahtevati ugotovitev, da je lastnik tistega dela parc. št. ... k. o. ..., ki je
v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo med so-
dnim postopkom izdelal sodni izvedenec) označen z rezervirano parc. št. ... k. o. ...“.
Tožbeni zahtevek, postavljen v tožbi z dne 30. 8. 2011, se je glasil na ugotovitev lastninske
pravice tožnice na spornih nepremičninah. Lastninska pravica bi bila tako ugotovljena na ce-
lotnih nepremičninah, česar tožbene navedbe (kot je bilo pojasnjeno v 19. točki te obrazloži-
tve) ne podpirajo. V pripravljalni vlogi z dne 3. 1. 2012 je tožnica predlagala postavitev izve-
denca geodetske stroke, ki bo izdelal elaborat parcelacije, da bo tožnica nato „po izdelavi ela-
borata parcelacije lahko oblikovala tožbeni zahtevek tako, da bo določila, na kateri novi par-
celi uveljavlja svojo lastninsko pravico“. Po nadaljevanju prekinjenega postopka je tožnica v
pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2015 tožbeni zahtevek spremenila tako, da je (spričo dejstva, da
je bil nad drugo toženko začet stečajni postopek) zahtevala (tudi) ugotovitev obstoja izločitve-
ne pravice na spornih nepremičninah. Še vedno je torej šlo za ugotovitev obstoja izločitvene
pravice na celotnih nepremičninah. Na naroku za glavno obravnavo dne 26. 5. 2015 je tožnica
vztrajala pri tožbenem zahtevku, navedbah in predlaganih dokazih.
Zastavlja se torej vprašanje, ali procesno ravnanje tožnice, ki je s tožbenim zahtevkom zahte-
vala ugotovitev obstoja lastninske (kasneje pa še izločitvene) pravice na nepremičninah do ce-
lote, ter nato napovedala spremembo tožbe z opredelitvijo novih parcel, ko bo izdelan elaborat
parcelacije, in v zvezi s tem predlagala postavitev izvedenca geodetske stroke, zadostuje; ali
pa bi morala, če bi si hotela zagotoviti izvedbo dokaza s izvedencem, tožbeni zahtevek že ta-
koj oblikovati na način, opredeljen v 21. točki te obrazložitve.
Revizijsko sodišče na načelni ravni pritrjuje sodiščema nižjih stopenj, da postavitev izvedenca
geodeta v primeru vtoževanja lastninske pravice na celotni parceli sploh ni potrebna. Parcela
bo namreč ostala enaka; spremenilo se bo zgolj lastniško stanje na njej, kar pa ni strokovno
vprašanje v domeni izvedenca geodetske stroke. Posebnost situacije v konkretnem primeru je
v tem, da bi bil zahtevek vendarle lahko deloma utemeljen, vendar pa mu sodišče zaradi stro-
gih formalnosti zemljiškoknjižnega prava in predpisov o evidentiranju nepremičnin ne bi mo-
glo ugoditi zgolj glede (opisanega) dela obstoječe nepremičnine ter ga zavrniti v „presežku“,
saj taka sodba ne bi bila izvršljiva. Zahtevek bi bilo treba v tem primeru v celoti zavrniti - od
tod stališče o njegovi nesklepčnosti. Tožnica je zato za dokončno oblikovanje pravilnega zah-
tevka potrebovala znanje izvedenca geodetske stroke. Zahtevek bi lahko naknadno prilagodila
tako, da bi namesto lastninske pravice na celotni stari nepremičnini zahtevala lastninsko
pravico na (v elaboratu) novo evidentirani nepremičnini, ki v naravi predstavlja del stare ne-
premičnine.
- 38 -
Iz navedb tožnice v njeni pripravljalni vlogi z dne 3. 1. 2012 je razvidno, da se je svoje do-
lžnosti modifikacije tožbenega zahtevka (če naj bo ta glede na trditveno podlago utemeljen)
zavedala in jo je tudi napovedala. Po presoji revizijskega sodišča je s tem zadostila pogojem
za nadaljnje vodenje postopka. Res bi tožbo lahko že takrat, ko jo je kasneje, v pripravljalni
vlogi z dne 9. 3. 2015, prvič spremenila, tako da je zahtevala še ugotovitev obstoja izločitvene
pravice, istočasno spremenila še na način, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips
774/2009 z dne 28. 11. 2011. Vendar pa dejstvo, da tega takrat ni storila (upoštevaje, da je še
na glavni obravnavi vztrajala pri izvedbi predlaganih dokazov, torej tudi pri izvedbi dokaza z
izvedencem geodetom, ter upoštevaje, da bi po izvedbi tega dokaza morala zahtevek v vsa-
kem primeru ponovno dopolniti še s točnimi navedbami novih parcelnih številk) v okoliščinah
konkretnega primera ne more že samo po sebi voditi do zavrnitve tožbenega zahtevka.
---
(1) V konkretni zadevi celo pred objavo osnovnega ali končnega seznama preizkušenih terjatev, ki ga
izdela stečajni upravitelj. V tem se zadeva tudi razlikuje od zadeve VSL I Cpg 62/2015 z dne 11. 2. 2015,
na katero se sicer sklicuje revidentka. V slednji je namreč upnik nadaljevanje postopka predlagal pred
objavo sklepa sodišča o preizkusu terjatev, vendar po objavi osnovnega seznama preizkušenih terjatev,
zaradi česar je bil lahko z gotovostjo prepričan najmanj o tem, da je terjatev prerekal stečajni upravitelj.
4) II Ips 31/2018
V postopkih pridržanja ima sodišče (samo) nadzorno vlogo, kar pomeni, da nastopa v
vlogi varuha pacientove osebne svobode ter da zato preizkuša le, ali je predlagan ukrep
v skladu s pogoji iz 39. in 80. člena ZDZdr ter ali je odvzem osebne svobode sorazmeren
z ustavno vrednoto, ki se na ta način varuje, v obravnavanem primeru z zdravjem in ži-
vljenjem samoogrožajoče pridržane osebe.
Pri odločanju o ukrepu po ZDZdr je sodišče vezano na predlog predlagatelja za

zdravljenje v nadzorovani obravnavi.
M. K. je bil zaradi maligno potekajoče paranoidne shizofrenije na podlagi sklepa Okrajnega

sodišča v Celju, opr. št. Pr 144/2017 z dne 10. 10. 2017, zadržan na zdravljenju na oddelku
pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik (v nadaljevanju PBV) do 10. 12.
2017. PBV je pred iztekom roka predlagala podaljšanje psihiatričnega zdravljenja zadržane
osebe z izvedbo nadzorovane obravnave v domačem okolju.
Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo in podaljšalo zadržanje zadržane osebe na zdravlje-
nju na oddelku pod posebnim nadzorom PBV še za štiri mesece, šteto od 10. 12. 2017.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi zadržane osebe in njegovega pooblaščenca in potr-
dilo sklep sodišča prve stopnje.
Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 16/2018 z dne 15. 1. 2018 dopustilo revizijo glede
vprašanja, ali je sodišče pri odločanju o ukrepu po Zakonu o duševnem zdravju(1) (v nadalje-
vanju ZDZdr) vezano na predlog predlagatelja za zdravljenje v nadzorovani obravnavi.
- 39 -
Vrhovno sodišče RS je reviziji ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in za-
devo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Iz obrazložitve:
Kot razlog, ki bi na prvi pogled govoril v korist sodniškega aktivizma in uporabe doktrine pa-
rens patriae, je ena od temeljnih značilnosti nepravdnih postopkov. Zgoščeno jo je mogoče
pojasniti z naslednjim: Ne samo v tistih nepravdnih postopkih, ki se lahko začnejo po uradni
dolžnosti, tudi v klasičnih predlagalnih postopkih zahtevek nima enakega pomena, kot ga ima
v pravdnem postopku. Tam nastopata dve stranki z nasprotnima, tudi med seboj izključujoči-
ma se interesoma. Zato mora tožeča stranka jasno, določno in natančno navesti, kakšno prav-
no varstvo zahteva. Nepravdni postopki pa so pretežno namenjeni urejanju razmerij med
udeleženci, ki se sicer niso znali sporazumeti o ureditvi razmerja, in ki nimajo vedno med se-
boj nasprotujoče interese, imajo pa vsi interes, da se njihovo (nesporno) razmerje pravno
uredi. Tradicionalna razdelitev vlog na tistega, ki zahteva pravno varstvo in onega, zoper kate-
rega se zahteva pravno varstvo, zato nima tolikšnega pomena kot v pravdnem postopku. Iz te
strukturne premise izhaja potem načelo, da sodišče ni vezano na konkreten predlog, kako naj
uredi razmerje, pač pa je vezano na predlog glede »opisa razmerja oziroma stanja«, o katerem
naj odloči.(2)
To prihaja do izraza tudi v postopkih pridržanja, kjer sodišče v primerih sprejema brez privoli-
tve v nujnih primerih izda sklep, s katerim »uredi« razmerje, bodisi tako, da osebo zadrži v
oddelku pod posebnim nadzorom, ali pa odredi sprejem v varovani oddelek socialno varstve-
nega zavoda, bodisi odredi nadzorovano obravnavo. Sodišče v takih primerih ni vezano na
predlog. Še več, postopek sprejema brez privolitve začne v nujnih primerih celo po uradni do-
lžnosti.(3) Vendar je vloga sodišča v teh postopkih jasna. Sodišče mora varovati predvsem
človekove pravice pridržane osebe, v primerih, kakršen je obravnavani, ko pridržana oseba ne
ogroža nikogar razen sebe, pa izključno človekove pravice te osebe.
Prisilno pridržanje v psihiatrični bolnišnici pomeni enega od najhujših posegov v človekove

pravice, poseg v osebno svobodo. Ustava zagotavlja pravico do osebne svobode v prvem od-
stavku 19. člena in za vse primere omejitve osebne svobode vzpostavlja posebna jamstva. V
drugem odstavku 19. člena določa, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in
po postopku, ki ga določa zakon. Poseg v pravico do osebne svobode je tako dopusten le v za-
konsko določenih primerih in po zakonsko določenem postopku. Ustavno sodišče RS je zato
večkrat poudarilo, da pridržanje osebe na zdravljenju na zaprtem oddelku psihiatrične bol-
nišnice brez privolitve pomeni hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine te
osebe, zlasti tudi v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave).(4) Pridržani
osebi mora biti zagotovljena pravica do sodnega varstva oziroma sodnega nadzora glede za-
konitosti pridržanja.(5)
Ti razlogi narekujejo razlago, po kateri ima sodišče (samo) nadzorno vlogo, kar pomeni, da
nastopa v vlogi varuha pacientove osebne svobode ter da zato preizkuša le, ali je predlagan
ukrep v skladu s pogoji iz 39. in 80. člena ZDZdr ter ali je odvzem osebne svobode sorazme-
ren z ustavno vrednoto, ki se na ta način varuje, v obravnavanem primeru z zdravjem in ži-
vljenjem samoogrožajoče pridržane osebe. Zato ZDZdr tudi določa, da je zdravljenje osebe v
oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno le kot skrajno sredstvo, torej
- 40 -
takrat, ko ogrožanja življenja – svojega ali življenja drugih – ali hudega ogrožanja zdravja ali
povzročanja hude premoženjske škode ni mogoče odvrniti z drugimi, blažjimi oblikami po-
moči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z am-
bulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).
Nadaljnji argument za razlago, da sodišče ne sme določiti ukrepa, s katerim se posega v oseb -
no svobodo, kadar direktor psihiatrične bolnišnice takega ukrepa sploh ni predlagal, je tudi v
tem, da sodišče nima pristojnosti, da bi kar samo, po uradni dolžnosti, podaljšalo trajanje za-
držanja pod posebnim nadzorom. Prvi odstavek 70. člena ZDZdr namreč določa, da če di-
rektor psihiatrične bolnišnice ugotovi, da je za odvrnitev ogrožanja zaradi vzrokov iz prvega
odstavka 39. člena tega zakona nujno potrebno nadaljnje zdravljenje v oddelku pod posebnim
nadzorom, najmanj 14 dni pred potekom roka iz sklepa sodišča predlaga sodišču, da se za-
držanje v oddelku pod posebnim nadzorom podaljša. Sklepanje po nasprotnem argumentu
pove, da pasivnost direktorja ne more biti opravičilo za sodniški aktivizem in podlaga za to,
da bi kar sámo, po uradni dolžnosti podaljšalo trajanje ukrepa odvzema prostosti. Toliko manj
ima zato sodišče tako pooblastilo, kadar direktor, kot je v obravnavanem primeru, predlaga
milejši ukrep, ki ne posega v osebno prostost, t. j. ukrep nadzorovane obravnave.
Da je razlaga, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, ne le ustavo sporna,(6) temveč
tudi v neskladju z namenom zakonodajalca, dodatno izhaja iz prvega odstavka 71. člena
ZDZdr. Ta določba se glasi: »Če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več ra-
zlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, jo psihiatrična bolnišnica še pred po-
tekom roka iz sklepa sodišča odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti so-
dišče.« Če torej lahko psihiatrična bolnišnica celo pred potekom roka iz sklepa sodišča, se
pravi mimo in proti »volji« sodišča pridržano osebo pusti na prostost, in če se sodišče taki od-
ločitvi ne more »upreti« (psihiatrična bolnišnica o odpustu pridržane osebe sodišče samó ob-
vesti), potem je sodišče toliko manj pooblaščeno, da bi po izteku roka kar sámo, po uradni do-
lžnosti ter mimo predloga direktorja psihiatrične bolnišnice odredilo podaljšanje posebnega
nadzora. Ko zakon sodišče posebej pooblašča, da lahko po uradni dolžnosti uvede postopek za
odpust,(7) nam argument z nasprotnim razzlogovanjem ponovno pove, da sodišče takega po-
oblastila nima tudi v nasprotni smeri, da bi torej samoiniciativno, uradoma podaljševalo od-
vzem prostosti. Taka razlaga črpa podlago tudi iz premise, po kateri ima sodišče v postopkih
pridržanja le nadzorno vlogo – vlogo varuha človekove osebne svobode in prostosti.
Končno je treba omeniti še zadnji argument, ki prvotno dilemo dokončno razreši v korist raz-
lage, da sodišče v postopkih odločanja o podaljšanju ukrepov zoper pridržano osebo nima ak-
tivne represivne vloge. Smisel vezanosti na predlog je tudi v tem, da se nasprotnemu
udeležencu zagotovi učinkovita obramba njegovih človekovih pravic, predvsem osebne svo-
bode. Taka obramba je bistveno okrnjena, če udeleženec niti ne ve, da je njegov nasprotnik
pravzaprav sodišče, ki ga, kot se je zgodilo v tem primeru, preseneti s podaljšanjem zadržanja
v oddelku s posebnim nadzorom – čeprav bi moralo biti sodišče tu njegov zaveznik, in več kot
to, varuh njegove človekove pravice do osebne svobode. V primerih, kakršen je obravnavani,
mora biti zato sodišče vezano na predlog tudi v pogledu samega ukrepa, ki ga predlaga di-
rektor psihiatrične klinike. Osebna svoboda je namreč tako pomembna ustavnopravna dobri-
na, da je kakršen koli poseg vanjo dopusten le na podlagi sodne odločbe, izdane v postopku, v
katerem so dosledno spoštovana ustavna jamstva poštenega postopka (22. in 23. člen Ustave).
(8) In med ta jamstva spada tudi načelo vezanosti na zahtevek, kadar koli je vezanost bistve-
na za zagotovitev možnosti učinkovite obrambe.(9) Pravila o vezanosti na zahtevek namreč
- 41 -
med drugim služijo tudi cilju, da se zagotovi učinkovitost obrambe nasprotne stranke, saj go-
tovost glede predmeta odločanja omogoča pravilno izbiro dokazov in dejstev, s katerimi tože-
nec (v obravnavanem primeru nasprotni udeleženec – pridržana oseba) oporeka zahtevku, vse
to pa služi zagotovitvi enakopravnega položaja strank v postopku in pravice do izjavljanja.
(10) Ker ima ta pravica v postopku odločanja o podaljšanju prisilnega zdravljenja zaradi na-
rave predmeta odločanja (tu je vselej »v igri« človekova pravica do osebne svobode) še
posebno ustavno težo, je ustavnoskladna razlaga lahko le taka, da je sodišče vezano na predla-
gani ukrep zdravljenja v nadzorovani obravnavi, kar pomeni, da zoper pridržano osebo ne sme
odrediti težjega in v njegove človekove pravice bolj posegajočega ukrepa od predlaganega.
Odgovor na zastavljeno revizijsko vprašanje je torej naslednji: pri odločanju o ukrepu po

ZDZdr je sodišče vezano na predlog predlagatelja za zdravljenje v nadzorovani obravnavi.
---
(2) Gl. D. Wedam Lukić, v: D. Wedam Lukić, A. Polajnar Pavčnik, Nepravdni postopek, zakon s
komentarjem, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1989, str. 31.
(3) Vendar tudi tedaj v resnici na pobudo direktorja psihiatrične klinike – ta mora namreč sodišču poslati
obvestilo o sprejemu pridržane osebe. Gl. prvi odstavek 61. čl. ZDZdr, ki se glasi: »Postopek sprejema brez
privolitve v nujnih primerih sodišče začne po uradni dolžnosti, ko prejme obvestilo direktorja psihiatrične
bolnišnice o sprejemu osebe ali ko na kakšen drug način izve zanj.« Kljub takemu obvestilu pa postopek
ostaja oficiozen, saj »pobudnik« nima položaja udeleženca. Gl. V. Rijavec, Nepravdno pravo, Zbornik
referatov, Temeljna načela v nepravdnih postopkih, Univerza v Mariboru, Pravna Fakulteta, Maribor 2001,
str. 18.
(4) Gl. npr. odločbi št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 in Up-563/15 z dne 19. 10 2017, t. 12 obrazložitve.
(5) Gl. odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-563/15, prav tam.
(6) V naslednjih stavkih bo dodatno pojasnjeno, da je naloga sodišča v postopkih pridržanja izrazito
kontrolna, usmerjena v varstvo človekovih pravic osebe, v katere osebno svobodo je bilo poseženo.
(7) Gl. šesti odstavek 71. člena ZDZdr: »Sodišče lahko postopek za odpust iz tega člena uvede tudi po
uradni dolžnosti.«
(8) Gl. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-60/03 z dne , 12.–14. točka obrazložitve, št. Up-153/05 z dne 12.
5. 2005 in 563/15 z dne , 12 točka obrazložitve.
(9) Prim. A. Galič, v: L. Ude, A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list
Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana2005, str. 30.
(10) Prav tam. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-408/00 z dne 20. 11. 2001.
GOSPODARSKO PODROČJE
1) III Ips 45/2017
Določba drugega odstavka 263. člena ZGD-1 ne terja protipravnosti ravnanja kot nujne
predpostavke odškodninske odgovornosti. Tega tudi ne terja določba prvega odstavka
131. člena OZ, ki opredeljuje elemente splošne odškodninske odgovornosti. Teorija v
zvezi s splošno odškodninsko odgovornostjo govori o nedopustnosti ravnanja in ne o
protipravnosti. Člani uprave delniške družbe ravnajo nedopustno, če pri opravljanju
svojih nalog ne ravnajo v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodar-
- 42 -
stvenika (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Skrbnost vestnega in poštenega gospodar-
stvenika je torej (vsaj) praviloma element same dopustnosti ravnanja.
Iz obrazložitve sodbe
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od
tožencev kot nekdanjih članov njene uprave, da ji povrnejo škodo, ki ji naj bi nastala zaradi
njihovega ravnanja v zvezi z ustanavljanjem in poslovanjem dveh t.i. eko podjetij in plačilom
storitev družbi R.
Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo razvelja-
vilo v delu, ki zadeva plačilo 597.528,00 EUR družbi R., v preostalem delu pa jo je zavrnilo
in izpodbijano sodbo potrdilo. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno od-
ločbo.
Tožeča stranka z revizijo napada sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu, pri čemer
uveljavlja revizijske razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Vrhovnemu
sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku,
podrejeno pa, da razveljavi II. in III. točko izpodbijane sodbe in v tem delu vrne zadevo v po-
novno sojenje sodišču prve stopnje.
Vsi toženci so odgovorili na revizijo in predlagali njeno zavrnitev.
Relevantno dejansko stanje
Tožeča stranka je v začetku leta 2008 skupaj z družbo A. ustanovila družbo B. z osnovnim ka-
pitalom 10.000,00 EUR, pri čemer je znašal poslovni delež tožeče stranke 24,90%, poslovni
delež družbe A. pa 75,10%. Družba je bila ustanovljena z namenom izkoriščanja površin
luških streh za pridobivanje sončne električne energije. Za izgradnjo fotovoltaične elektrarne
(FVE) je bila v poslovnem načrtu, ki ga je marca 2008 pripravila družba R., predvidena inve-
sticija v višini 11 mio evrov, ki jih naj bi ustanoviteljici B. zagotovili v skladu s svojima
poslovnima deležema (tožeča stranka 2.739.000,00 EUR, družba A. pa 8.261.000,00 EUR).
Tožeča stranka je avgusta 2008 nakazala družbi B. 2.739.000,00 EUR na podlagi posojilne
pogodbe, sklenjene dne 6.8.2008, v kateri je bilo določeno, da bo posojilo skupaj z obrestmi
konvertirano v osnovni kapital družbe, ko bodo zagotovljena sredstva za celoten projekt in bo
izgradnja prve FVE v celoti zaključena. Drugi družbenik, ki bi moral zagotoviti manjkajoča
sredstva do konca leta 2008, svoje zaveze ni nikoli izpolnil. Konverzija posojila v poslovni
delež je bila opravljena na podlagi Dogovora z dne 27.1.2009, v katerem je bilo med drugim
določeno, da se tožeča stranka zavezuje izvesti projekt izgradnje FVE v celoti, da je dolžna
zagotoviti preostanek sredstev in pa, da je za določene odločitve v družbi B. potrebno soglasje
družbe A. (razrešitev in imenovanje direktorja, prenehanje izvajanja projekta FVE, prenehanje
družbe). Na tej podlagi je tožeča stranka pridobila 98% poslovni delež v družbi B.
Po enakem vzorcu je tožeča stranka skupaj z družbo EEK. v januarju 2008 ustanovila družbo
E., (z enakim osnovnim kapitalom in enakima poslovnima deležema) z namenom, da bi se
ukvarjala s prevzemom in prečiščevanjem zaoljenih voda in proizvodnjo kurilnega olja. Tudi
- 43 -
v tem primeru sta se družbenika dogovorila, da bosta prispevala sredstva za poslovanje novo-
ustanovljene družbe v skladu s svojima poslovnima deležema (tožeča stranka 1.370.000,00
EUR, EEK. pa 4.140.000,00 EUR), pri čemer se naj bi posojilo tožeče stranke na podlagi
sklenjene posojilne pogodbe z dne 6.8.2008 naknadno pretvorilo v osnovni kapital družbe.
Tožeča stranka je znesek iz posojilne pogodbe nakazala družbi E., EEK. pa svoje zaveze ni iz-
polnil. Poslovni delež tožeče stranke v družbi E. je bil leta 2011 prodan za kupnino v višini
220.000,00 EUR.
Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje
Sodišče prve stopnje je odločanje uprave tožeče stranke, povezano z družbama B. in E.,
obravnavalo kot dva enovita posla in je o njih odločalo kot o celoti. O uporabi pravila proste
poslovne presoje se je izreklo dvoumno. Glede odločitev uprave tožeče stranke v zvezi z
družbo B. je zavzelo stališče, da so toženci uspeli dokazati, da so ravnali „s predpisano skrb-
nostjo oz. v okviru t.i. polja proste podjetniške presoje“, v zvezi z odločitvami, ki so zadevale
družbo E. pa, da so ravnali „s potrebno skrbnostjo“.
Sodišče druge stopnje je obravnavalo procesne kršitve, ki jih je uveljavljala pritožnica in jih je
ocenilo za neutemeljene. Glede uporabe materialnega prava se je oprlo na stališče prvosto-
penjskega sodišča, „da ravnanje, ki ga je (pravočasno) očitala tožeča stranka, ni bilo proti-
pravno“ in je na tej podlagi zaključilo, da „zato ugotavljanje skrbnosti pri vsakem posame-
znem tožencu ni bilo relevantno in se sodišču prve stopnje do očitkov v zvezi s skrbnostjo ni
bilo treba opredeljevati.“ Očitek pritožnice, da ni šlo za ravnanje v okviru proste poslovne
presoje, je zavrnilo s tem, da je pritožnica izhajala iz navedb v vlogi, vloženi v postopku na
prvi stopnji, ki pa je bila prepozna.
Revizijske navedbe
Revidentka pri graji uporabe materialnega prava pojasnjuje svoje razumevanje določb 263. in
271. člena ZGD-1. Potem, ko našteje dolžnosti uprave gospodarske družbe, še posebej pouda-
ri dolžnost zvestobe, ki naj bi bila prekršena. Graja stališče obeh sodišč nižjih stopenj, da ni
podana protipravnost ravnanja tožencev in pojasnjuje, da toženci niso ravnali „v okviru dovo-
ljenih meja proste podjetniške presoje in v skladu s standardom vestnega in poštenega go-
spodarstvenika.“
Revidentka uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Obe sodišči nižjih
stopenj naj bi kršili načelo kontradiktornosti in tožnici odrekli pravico do izjave. Dokaze,
predvsem zaslišanja prič, naj bi presojali selektivno, ne da bi pojasnili, zakaj nekaterih izpo-
vedb nista upoštevali. V zvezi s tem posebej poudarja spornost dajanja nezavarovanih posojil
in konverzije posojil v poslovne deleže. Graja tudi zavrnitev dokaza z izvedencem ekonomsko
finančne stroke in „neopredelitev do izsledkov kazenskega spisa.“
Razlogi za ugoditev reviziji
Po določbi prvega odstavka 263. člena ZGD-1 mora član organa vodenja ali nadzora pri
opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodar-
stvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Po določbi drugega odstavka istega člena, ki
je veljala v času očitanih ravnanj uprave tožeče stranke, so bili člani organa vodenja ali nadzo-
- 44 -
ra solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, ra-
zen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Nosijo torej trditveno in
dokazno breme, da so ravnali pošteno in vestno.
Pritožbeno sodišča je zavzelo stališče, da ugotavljanje skrbnosti (pri vsakem posameznem

tožencu) ni relevantno, ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ravnanje, ki se tožencem
očita, ni protipravno in zato v tem pogledu ni opravilo pritožbenega preizkusa. To stališče ni
utemeljeno. Ali je določeno ravnanje protipravno, se ne ugotavlja, pač pa se nanj sklepa na
podlagi ugotovljenih dejstev. Presoja protipravnosti je pravna presoja, ki jo mora v pritožbe-
nem postopku opraviti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena
ZPP). Pritožbeno sodišče bi zato lahko kvečjemu samo presodilo, da ne gre za protipravno
ravnanje, nikakor pa se ni smelo kar sklicevati na ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Poleg
tega je pritožbeno sodišče vprašanju protipravnosti pripisalo pomen, ki ga v tej zadevi nima.
Določba drugega odstavka 263. člena ZGD-1 ne terja protipravnosti ravnanja kot nujne pred-
postavke odškodninske odgovornosti. Tega tudi ne terja določba prvega odstavka 131. člena
OZ, ki opredeljuje elemente splošne odškodninske odgovornosti. Teorija v zvezi s splošno od-
škodninsko odgovornostjo govori o nedopustnosti ravnanja in ne o protipravnosti.(1) Člani
uprave delniške družbe ravnajo nedopustno, če pri opravljanju svojih nalog ne ravnajo v
dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (drugi odstavek 263. člena
ZGD-1). Skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika je torej (vsaj) praviloma element
same dopustnosti ravnanja in ne nekaj, kar bi bilo iz pojma dopustnosti ravnanja izločeno ozi-
roma postavljeno poleg njega. Seveda obstajajo tudi primeri, ko bi lahko tožba za povrnitev
škode temeljila prav na protipravnosti, razumljeni kot ravnanju v nasprotju s pravnimi pravili,
a v tem primeru ne gre za tak primer. Tožeča stranka svojega odškodninskega zahtevka ne
opira na noben predpis, ki bi prepovedoval očitano ravnanje tožencev (ustanavljanja go-
spodarskih družb, dajanje posojil, konverzija terjatev v poslovne deleže). Vprašanje, ali je
uprava tožeče stranke ravnala pri svojih odločitvah, navedenih v tožbi, s skrbnostjo vestnega
in poštenega gospodarstvenika, potemtakem nikakor ni odvečno, pač pa je naravnost central-
no vprašanje pri presoji odškodninske odgovornosti za njene odločitve.
Vprašanju, ali so člani uprave tožeče stranke ravnali s skrbnostjo vestnega in poštenega go-
spodarstvenika, se ni mogoče v celoti izogniti niti s pomočjo pravila proste podjetniške preso-
je. Pravilo ne izrinja skrbnosti iz presoje ravnanja članov uprave gospodarske družbe, pač pa,
upoštevajoč značilnosti poslovnega odločanja v gospodarskih družbah, ki ne dovoljujejo po-
polnoma racionalnega odločanja (zaradi negotovega okolja, nepopolnih informacij, nepozna-
vanja vseh alternativ, zaradi nesposobnosti objektiviziranja in kvantificiranja parametrov za
odločanje, pomanjkanja časa, raznolikosti ciljev, ki si med seboj nasprotujejo ipd.), kar orga-
nizacijska teorija pojmuje kot omejeno racionalnost pri sprejemanju odločitev,(2) vzpostavlja
zgolj omejeno področje povsem poslovnega odločanja, ki se izmika presoji sodišča.
Pravilo proste podjetniške presoje je ustvarila ameriška sodna praksa, ki z njegovo pomočjo
skuša najti ravnovesje med samostojnostjo odločanja uprave gospodarske družbe in njeno od-
govornostjo. Ustvarja nekakšno varno zavetje ali imuniteto uprave (poslovodstva) gospodar-
ske družbe pri sprejemanju povsem poslovnih odločitev.
Ameriško doktrino so v bistvenih značilnostih, čeprav z zadržanostjo in le posredno, saj za

neposredno uporabo ni (bilo) opore v zakonskih ureditvah, sprejela tudi mnoga najvišja so-
- 45 -
dišča v Evropi. V ZRN ga je sprejel npr. Bundesgerichtshof še pred uveljavitvijo novele Akti-
engesetz-a iz leta 2005, ki je izrecno sprejela pravilo proste podjetniške presoje. V zadevi
ARAG/Garmenbeck (II ZR 175/95 z dne 21. 4. 1887) je sprejelo stališče, da je treba upravi
gospodarske družbe omogočiti široko polje proste podjetniške presoje, saj si brez tega sploh
ni mogoče predstavljati podjetniškega delovanja. Po uveljavitvi zakonske novele se v literatu-
ri(3) zagovarja stališče, da poslovodstvo gospodarske družbe ni odgovorno za svoje odloči-
tve, če so izpolnjene naslednje zahteve:
a) mora iti za poslovno odločitev; njeno nasprotje so pravno regulirane odločitve;
b) uprava mora ravnati v dobro družbe, kar se presoja „ex ante“;
c) ravnanje uprave ne smejo uravnavati njeni posebni interesi ali tuji vplivi;
d) člani uprave morajo sprejeti sporne odločitve na podlagi primernih informacij;
e) ravnati morajo v dobri veri.
Zgoraj opisano stališče nemške judikature in literature je vsekakor mogoče s primerno mero
previdnosti uporabiti tudi tedaj, ko se presoja odgovornost poslovodstva gospodarske družbe
na podlagi določb ZGD-1.
Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da naj bi tožeča stranka prepozno (šele v trinajsti
vlogi) zatrjevala, da ni šlo za odločanje v okviru proste podjetniške presoje, pač pa za pravno
vezane odločitve. Prekluzije, določene v 286. in 286.a členu ZPP, zadevajo navajanje dejstev
in predlaganje dokazov, ne omejujejo pa graje subsumpcije konkretnega dejanskega stanu pod
pravno pravilo. Stranki lahko izražata svoja pravna naziranja ves čas postopka.
Ravnanje, ki se očita tožencem, ni eno samo, pač pa ga sestavlja več odločitev uprave tožeče
stranke. Šlo je za proces odločanja, ki je trajal vse od odločitve o ustanovitvi d.o.o. preko da-
janja posojila in nadzora nad upravljanjem projekta. Tak je tudi očitek v tožbi, povzet v prvi
točki obrazložitve prvostopenjske odločbe, po katerem so toženci „delovali v nasprotju s pred-
pisano skrbnostjo pri ustanavljanju in poslovanju t.i. eko podjetij (B. in E.).
Uprava je najprej sprejela odločitev, da se bo (tožeča stranka) lotila izkoriščanja površin

luških streh za pridobivanje sončne električne energije ter prevzema in prečiščevanja zaolje-
nih voda in proizvodnjo kurilnega olja. Obe odločitvi sta povsem poslovni odločitvi in zanje
ni dvoma, da sodita v polje proste podjetniške presoje, saj jima ni mogoče očitati, da nista bili
sprejeti v dobri veri in da ob njunem sprejemu, upoštevajoč tedanje informacije, nista obetali
poslovne uspešnosti, pa tudi ne, da bi upravo pri tem gnali lastni interesi ali tuji vplivi.
Naslednja odločitev uprave je zadevala izvedbo obeh poslovnih odločitev. Uprava se je od-
ločila za ustanovitev dveh družb, v katerih je imela manjšinski poslovni delež in posledično
manjšinski vpliv na njuno poslovanje. To samo po sebi še ni nesprejemljivo, saj je znašal
osnovni kapital družb le 10.000,00 EUR, je pa gotovo nenavadno, da tako pomembna družba,
kot je tožeča stranka, pristane na podrejen položaj, še zlasti glede na dejavnosti, ki ju naj bi
opravljali obe novoustanovljeni družbi. Ena dejavnost se naj bi opravljala na objektih tožeče
stranke, druga pa je neposredno povezana z njeno osnovno dejavnostjo.
- 46 -
Tretja odločitev uprave (tožencev) je zadevala zagotovitev finančnih sredstev novoustanovlje-

nima družbama za njuno poslovanje. Dogovorjeno je bilo, da oba družbenika zagotovita sred-
stva v skladu s svojima poslovnima deležema, kar je samo po sebi razumna odločitev. Vendar
pa je le tožeča stranka izpolnila svojo zavezo. Večinska družbenika nista nikoli zagotovila
svojega deleža sredstev za poslovanje družb. Tožeča stranka je izplačala družbi B.
2.739.000,00 EUR in družbi E. 1.370.000,00 EUR, čeprav je šlo za novoustanovljeni družbi z
osnovnim kapitalom, ki je znašal le 10.000,00 EUR, tožeča stranka pa v njih ni imela nobene-
ga pomembnejšega vpliva na poslovanje. Sredstva so bila izplačana naenkrat, v celotnem zne-
sku, kar je gotovo vsaj nenavadno, saj jih novoustanovljeni družbi nista potrebovali kar naen-
krat, pač pa po dinamiki uresničevanja poslovnega načrta. Odločitev, da se novoustanovljeni-
ma družbama izplača celoten znesek posojila takoj in neodvisno od tega, ali bo svoj delež za-
gotovil preostali družbenik, ne sodi v okvir pravila proste podjetniške presoje. Tako odločitev
je treba presojati po določbi drugega odstavka 263. člena ZGD-1. Toženci so tisti, ki morajo
dokazati, da so v zvezi z opisano odločitvijo pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti.
Ponuditi morajo primerne trditve in dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da so
konkretne (dodatne) okoliščine utemeljevale njihovo ravnanje, ki je za poslovni svet sicer ne-
sprejemljivo. Noben skrben gospodarstvenik, razen tistega, ki je v ekonomsko podrejenem
položaju in nima možnosti prostega odločanja, se pri svojih poslovnih odločitvah ne opira le
na obljube poslovnega partnerja (v tem primeru, da bo družbenik pridobil kredit in tako zago-
tovil manjkajoča sredstva), pač pa izpolnitev svoje zaveze pogojuje z izpolnitvijo zaveze so-
pogodbenika. Noben razumen gospodarstvenik tudi ne odobri posojila v milijonskem znesku
novoustanovljeni družbi brez ustreznih zagotovil, da bodo sredstva namensko uporabljena in
bo posojilojemalec posojilo tudi vrnil.
V obeh primerih ni šlo za običajni posojilni pogodbi, pač pa je bila hkrati dogovorjena tudi
zaveza tožeče stranke, da kasneje spremeni terjatev, nastalo na podlagi posojilne pogodbe, v
poslovni delež. Nobenega razumnega razloga ni bilo ponujenega za odločitev tožencev, da se
le en družbenik (tožeča stranka) zaveže dati novoustanovljeni družbi posojilo, ki bo kasneje
konvertirano v poslovni delež. Če bi bila sredstva iz posojila takoj vložena v družbo kot
osnovni vložek, bi imela tožeča stranka vsaj kontrolo nad njenim poslovanjem, tako je pa lah-
ko do konverzije le upala, da bo vrednost naknadno pridobljenega poslovnega deleža ustrezala
vrednosti nakazanega posojila. S tem, ko se je pristalo na dogovor o konverziji terjatve na
podlagi posojilne pogodbe v poslovni delež, se je namreč dejansko le odložilo uveljavljanje
upravljalskih pravic tožeče stranke, ne da bi bilo (zaenkrat) pojasnjeno, kakšno korist naj bi
tožeči stranki prinesla taka pogodbena ureditev.
Sklepanja, navedena v prejšnjih odstavkih te obrazložitve, niso predmet ugotovitvenega

postopka (ugotavljanja dejstev), pač pa sodijo v razmislek (pravno presojo) sodišča na podlagi
ugotovljenih dejstev. Tako pravno presojo (ne)uravnotežnosti sklenjenih pogodbenih razmerij
bi morali opraviti že sodišči nižjih stopenj, ki sta se namesto tega večinoma povsem po nepo-
trebnem na dolgo in široko ukvarjali z izpovedbami prič in njihovimi stališči o ravnanju
uprave tožeče stranke. Največji poudarek sta dali izpovedbi priče Mojce Černe Pucer, ki je
upravo opozarjala na pomanjkljivosti obeh poslov. Njena opozorila upravi so sicer lahko do-
datni argument v prid temu, da toženci niso pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti, ni
pa njihova odgovornost odvisna od tega, ali so prejeli kakšna opozorila ali ne. Napačno je tudi
poudarjanje sodišča prve stopnje, da je nadzorni svet tožeče stranke odobril posojila in njiho-
- 47 -
vo konverzijo v poslovne deleže. Po izrecni določbi tretjega odstavka 263. člena ZGD-1
odobritev nadzornega sveta ne izključuje odškodninske odgovornosti uprave.
Ker pritožbeno sodišče ni preizkusilo, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, in ker
je prvostopenjsko sodišče nejasno in tudi napačno razmejilo, kaj sodi v polje proste podje-
tniške presoje in kaj je predmet presoje po določbah 263. člena ZGD-1, posledično pa je zmo-
tno obravnavalo odločanje uprave tožeče stranke kot dva enotna posla, je bilo materialno
pravo zmotno uporabljeno, dejansko stanje pa je bilo ugotovljeno v napačni smeri. Po določbi
drugega odstavka 380. člena ZPP je bilo zato treba reviziji ugoditi, sodbi sodišč druge in prve
stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje razčleni proces odločanja uprave tožeče
stranke in zavzame stališče do (ne)uravnoteženosti pogodbene ureditve, čeprav se mu ni treba
držati presoje Vrhovnega sodišča, če ima argumente za drugačno presojo. Zaradi drugačnega
pravnega izhodišče za presojo njihovih ravnanj naj omogoči tožencem, da se o tem izrečejo in
po potrebe navedejo nova dejstva in predlagajo nove dokaze. V tem okviru bo treba tudi nata-
nčneje ugotoviti, do kdaj je vsak izmed njih opravljal vlogo člana uprave tožeče stranke.
---
(1) Npr. S. Cigoj v Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, Ljubljana, 1989, str. 176.
(2) Tako npr. A. Vila in J. Kovač, v Osnove organizacije in managementa, 1998, str. 203, sklicujoč se na
nobelovega nagrajenca Herberta Simona.
(3) H. Fleischer, v Spindler/Stilz, Komentar zum Aktiengesetz, 2010, 1. zvezek, str. 1092-1096.
2) III Ips 111/2016
Pri presoji razlikovalnosti firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega po-
trošnika. Za kupca je odločilen vtis oziroma zaznava, ki jo vzbudi fantazijska sestavina
firme, saj jo le-ta najbolj karakterizira in individualizira. Označba dejavnosti ni nepo-
membna, vendar pa ne more opravljati tako pomembne funkcije pri individualizaciji
firme kot fantazijska sestavina.
Znamki v razmerju do firmskega prava pripada enako varstvo kot znotraj samega
prava znamk, zato je presoja konflikta med firmo in znamko podobna presoji konflikta
med dvema znamkama. Pri obeh področjih gre za urejanje znakov razlikovanja in v ko-
likor neki znamki v razmerju do druge znamke ni mogoče nuditi varstva, potem v istih
okoliščinah tej isti znamki ni mogoče nuditi varstva niti v razmerju do firme drugega su-
bjekta.
1. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala, da opusti uporabo besede "EMPORIUM" v

svoji firmi ter izbris te besede v njeni firmi iz sodnega registra. Po mnenju prve tožnice se na-
- 48 -
mreč firma tožene stranke ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, saj obe vsebujeta
besedo "EMPORIUM", ki je hkrati tudi najbolj razlikovalen element v firmah obeh pravdnih
strank. Ravnanje tožene stranke je zato (po mnenju prve tožnice) v nasprotju s prvim odstav-
kom 21. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Druga tožnica je
tožbeni zahtevek utemeljevala na imetništvu blagovnih znamk "GALERIJA EMPORIUM" in
"EMPORIUM" ter posledično na kršitvi njene pravice do znamke (47. člen Zakona o indu-
strijski lastnini, v nadaljevanju ZIL-1).
2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, tožeči stranki pa
je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.
3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje po-
trdilo. Sklenilo je, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.
4. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe
materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pa tudi zaradi kršitve 22. in
25. člena Ustave RS ter zaradi kršitve 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravi-
cah (EKČP). Predlagala je, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve
stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno je predlagala, da Vrhovno
sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Zahtevala je
povračilo stroškov revizijskega postopka.
5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške
revizijskega postopka.
Relevantno dejansko stanje
6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano
(tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:
- Prva tožnica s firmo "GALERIJA EMPORIUM mestno nakupovalno središče d. o. o." oziro-
ma s skrajšano firmo "GALERIJA EMPORIUM d. o. o." je bila ustanovljena 8. 5. 2008.
- Druga tožnica je imetnica blagovne znamke "GALERIJA EMPORIUM", št. 201071301, ki

je bila pri Uradu za intelektualno lastnino Republike Slovenije (v nadaljevanju URSIL) regi-
strirana 15. 2. 2011, in znamke "EMPORIUM", št. 200070491, ki je bila pri URSIL registrira-
na 28. 2. 2001.
- Tožena stranka je bila ustanovljena 29. 11. 2011, njena firma pa se glasi "The E-Emporium,
investicijski in nepremičninski inženiring d. o. o." oziroma skrajšano "The E-Emporium d. o.
o."
Presoja utemeljenosti revizije
7. Revizija ni utemeljena.
Glede zahtevka prve tožnice po drugem odstavku 23. člena ZGD-1
- 49 -
8. Firma je ime, s katerim družba posluje in je najpomembnejši znak individualizacije družbe;

služi namreč njenemu razlikovanju od drugih družb in tako predstavlja pomemben element
nastopa na trgu, saj je sinonim za družbo ter za razlikovanje njenih izdelkov in storitev od bla-
ga in storitev drugih družb.(1) V firmi je še posebej pomembna dodatna sestavina, ki družbo
podrobneje označuje: to je tako imenovani fantazijski dodatek, ki je za kapitalske družbe celo
obvezna sestavina firme (po tretjem in četrtem odstavku 27. člena ZGD-1). Ta dodatek ne sme
biti tak, da bi utegnilo priti do zamenjave s firmo ali znakom razlikovanja druge osebe, ali da
bi prišlo do kršitve pravic drugih oseb (13. člen ZGD-1). Firma družbe se mora tako jasno
razlikovati od firm vseh drugih družb (prvi odstavek 21. člena ZGD-1), saj je načelo iz-
ključnosti temeljno načelo firmskega prava. Spoštovanje tega načela ne pomeni samo, da fir-
me ne smejo biti enake, pač pa, da morajo biti tako različne, da ne pride do zamenjave. Kot
kriterij za razlikovanje pa je treba upoštevati zaznavanje in dojemanje povprečnega kupca,
povprečno izobraženega in povprečno skrbnega človeka.
9. Revidentka zmotno meni, da se firmi prve tožnice in toženke ne razlikujeta jasno. Podlaga
za presojo, ali se firma družbe jasno razlikuje od firme drugih družb, je okoliščina, ali firma
družbe kot celota oziroma posamezni sestavni deli firme (slikovno ali fonetično) lahko pri po-
membnejšem delu poslovnih krogov, v katerih posluje družba, ustvari (zmotno) prepričanje,
da gre za firmo druge družbe. Firmi prve tožnice in toženke imata resda skupen (drugi) del, to
je besedo "EMPORIUM", vendar pa se kljub temu razlikujeta dovolj jasno, saj imata vizual-
no, fonetično in pomensko gledano različni dodatni sestavini firme, kar v obravnavanem pri-
meru za spoštovanje načela izključnosti zadošča. Firma toženke se namreč po (prvi) sestavini
"The E-" jasno razlikuje od firme tožeče stranke, ki prav tako vsebuje dodatno (prvo) sestavi-
no fantazijskega dodatka, to je besedo "GALERIJA". Pri tem velja poudariti, da ima pri vizu-
alni, zlasti pa pri glasovni primerjavi večinoma bistveno vlogo prav začetek znaka, ki je pri
obravnavanih firmah različen. Pa tudi na vidni ravni zaznavanja je (ob prisotnosti bistveno
različne prve sestavine firme obeh družb) mogoče opaziti jasno izražen razlikovalni element
sestavin skrajšane firme toženke (The E-EMPORIUM, d. o. o.) od skrajšane firma tožnice
(GALERIJA EMPORIUM, d. o. o.).
10. Pri skrajšani firmi je ključno, da firma vsebuje vsaj eno sestavino, po kateri se jasno razli-
kuje od (skrajšane) firme druge družbe. Zaključek sodišč nižjih stopenj, da se firma tožene
stranke zaradi vključenosti sestavine "The E-" jasno razlikuje od skrajšane firme prve tožnice,
ki vsebuje dodatno sestavino "GALERIJA", je zato pravilen. Gre namreč za vidno dovolj ja-
sno izražen razlikovalni element sestavin skrajšanih firm (pa tudi za njuno zvočno oziroma fo-
netično razlikovanje).
11. K drugačnemu zaključku ne vodi niti očitek revidentke, da presoja besede "emporij" za
obravnavani spor ni bistvena, saj je po mnenju revidentke beseda "EMPORIUM" tista, ki
predstavlja ključen razlikovalni element v firmi tožeče stranke. Temu, da bi bil pri firmi prve
tožnice kateri od elementov bolj dominanten in razlikovalen, Vrhovno sodišče ne more pritr-
diti; takšnega statusa besedi EMPORIUM že sodišči druge in prve stopnje pravilno nista
podelili. Drži sicer, da je v okviru presoje načela izključnosti beseda „EMPORIUM“ (in ne
beseda "emporij") tista, ki je predmet presoje; vendar pa je treba na tem mestu poudariti, da
sta tako beseda „GALERIJA“ kot tudi beseda „EMPORIUM“ generična izraza, katerima pa v
skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče pripisati močnega razlikovalnega učinka.(2) Zato
pa je razlikovalni učinek mogoče priznati upoštevaje firmo prve tožnice kot celoto, ki jo je kot
tako treba primerjati s (celotno) firmo toženke. Beseda „EMPORIUM“ v firmi prve tožnice je
- 50 -
sicer res tujka, vendar pa je zaradi vse večje internacionalizacije, širokega razumevanja pome-
na te besede, njenega nesvojevrstvenega učinka in (kot je to pravilno pojasnilo že sodišče dru-
ge stopnje) zaradi potrebe po upoštevanju okoliščine, da je besedni jezik omejen, ter posle-
dično zaradi preprečitve "monopolizacije jezika", tudi po oceni Vrhovnega sodišča nujno tre-
ba upoštevati naravo obravnavanih besed oziroma besednih zvez. Besedi „EMPORIUM„ ob
pojasnjenem torej ni mogoče pripisati močnega razlikovalnega, nikakor pa ne ekskluzivnega
učinka, k čemur sicer nagovarja revidentka.(3)
12. Revidentka v povezavi z zgoraj obrazloženim sugerira, da je presoja načela izključnosti,

ki jo je sodišče druge stopnje opravilo celostno, ne (le) upoštevaje dominantne dele, v naspro-
tju s sodno prakso, kar pa ne drži. Vrhovno sodišče je namreč že v več sodbah pojasnilo, da je
pri presoji razlikovalnosti firm treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika,
za katerega pa je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina firme bodisi celoten vtis, pri
čemer pa je vselej treba obstoj verjetnosti zmede potrošnika presojati celovito, saj le-ta firmo
kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posa-
meznih delov.(4) Izpodbijana sodba tako ni v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega
sodišča niti v nasprotju s prakso sodišča EU. Ne odstopa pa niti od stališča sodišča EU v zade-
vi C-342/97, ki jo izpostavi revidentka, saj slednja z obravnavano zadevo ni primerljiva.(5)
13. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati stališča, da naj bi bila (kot to izpostavlja revident-
ka) pri presoji načela izključnosti firme odločilna dejavnost pravdnih strank. Sodišče druge
stopnje se je namreč v okviru presoje zahtevka po 26. členu ZGD-1 z dejavnostjo strank
ukvarjalo zgolj pri pojasnjevanju (tudi) distinktivnosti relevantnega kroga potrošnikov obeh
pravdnih strank, pri čemer je v izpostavljeni 15. točki svoje obrazložitve odgovarjalo na pri-
tožbene očitke, ki se nanašajo na presojo dovoljenosti sestavin firme glede na imetništvo
znamke. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da je za kupca odločilen vtis oziroma zaznava, ki jo
vzbudi fantazijska sestavina, saj le-ta firmo najbolj karakterizira in individualizira, ne pa
označba dejavnosti, organiziranosti ali sedež.(6) Te označbe niso nepomembne, vendar pa ne
morejo opravljati tako pomembne funkcije pri individualizaciji firme kot fantazijska sestavi-
na. Zato je zaključek sodišča druge stopnje (ki je upoštevalo celoten vtis, ki je zaznavno dru-
gačen, ter tudi dejavnost pravdnih strank in relevantne potrošnike), da kršitev iz prvega od-
stavka 21. člena ZGD-1 ni podana, pravilen.
Glede presoje dovoljenosti sestavin firme toženke glede na imetništvo znamk druge
tožnice
14. Presoja tožbenega zahtevka na temelju znamk temelji na konfliktu med firmo in znamko.
Določba 13. člena ZGD-1 varuje (tudi) razlikovalno funkcijo znamke, ki je bistvena in
temeljna. Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravi-
ce po ZIL-1; zlasti mu daje prepovedno pravico, da prepreči tretjim osebam, ki nimajo njego-
vega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo znak: (a) ki je enak znamki, za enako
blago ali storitve, ki so obseženi z znamko, (b) pri katerem zaradi njegove enakosti ali podob-
nosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom,
obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in
znamko, (c) ki je enak ali podoben znamki za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, ki so
obseženi z znamko, če ima znamka v Republiki Sloveniji ugled, in če bi uporaba takega znaka
brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala značaj ali ugled znamke (točke a), b) in
c) prvega odstavka 47. člena ZIL-1). Temeljna lastnost, ki jo mora imeti znak za pridobitev
- 51 -
varstva z znamko, je njegova primernost, ki omogoča razlikovanje istovrstnega ali podobnega

blaga v gospodarskem prometu (42. člen ZIL-1), kar pa je treba presojati celovito in z vidika
povprečnega porabnika. S celovitostjo je mišljena presoja splošnega vtisa ter vseh sestavin
posameznega znaka - podobe, barvne vsebine in učinka na (povprečnega) porabnika.
15. 17. člen ZGD-1, veljaven do 7. 8. 2015, je v drugi alineji določal, da firma „ne sme vsebo-
vati besed ali znakov, ki vsebujejo znane blagovne in storitvene znake drugega upravičenca“.
Od 8. 8. 2015 veljavna sporna določba ZGD-1 pa določa, da firma „ne sme vsebovati besed
ali znakov, ki vsebujejo znamke ali neregistrirane znake, ki uživajo varstvo po predpisih, ki
urejajo znamke“. Sodišče druge stopnje je presojo dovoljenosti sestavin firme toženke opravi-
lo na podlagi novelirane določbe, saj je ocenilo, da je slednja za tožnici ugodnejša,(7) vendar
pa revidentka takšno postopanje sodišča druge stopnje graja. Vrhovnemu sodišče se glede na
to, da je zahtevek tožnic že na podlagi ugodnejše od zakonskih določb neutemeljen, kar bo
utemeljeno v nadaljevanju, s presojo pravilnosti uporabe novelirane zakonske določbe ni bilo
treba ukvarjati. S tem, ko se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s presojo pravnega standarda
znamke z ugledom, pa tudi ni bila onemogočena presoja kršitve po točki c) prvega odstavka
47. člena ZIL-1, saj je tudi pri obravnavi te kršitve eden od kumulativno zahtevanih pogojev
ta, da je sporni znak enak ali podoben zaščitenemu znaku. Tega pravilna odločitev izpodbijane
sodbe ne potrjuje, zato Vrhovno sodišče zanika vse očitke o kršitvi tožničine pravice do izja-
ve, saj ta po obrazloženem ni podana.
16. Tožnici revizijske očitke v celoti (neutemeljeno) gradita na sklepanju, da se firma toženke
ne razlikuje jasno od firme prve tožnice in znamk druge tožnice, vendar pa tožnicama obstoja
enega od dejanskih stanov iz prvega odstavka 47. člena ZIL-1 v zvezi s 13. členom ZGD-1
ni uspelo izkazati, saj nista uspeli dokazati niti tega, da se firma toženke ne razlikuje dovolj
jasno od tožničine blagovne znamke oziroma od firme prve tožnice.
17. V obravnavanem primeru ni sporno, da je druga tožnica imetnica znamke "EMPORIUM",

št. 200070491, ki je bila pri URSIL registrirana 28. 2. 2001, in da firma toženke vključuje tudi
besedo „emporium“, zaradi česar se odpira vprašanje kršitve blagovne znamke druge tožnice.
Temeljno vprašanje, ki se v sporu v povezavi s tem zastavlja je, ali toženka s firmo, ki
vključuje tudi besedo, ki je hkrati registrirana blagovna znamka druge tožnice, to je "empori-
um", krši intelektualno lastnino druge tožnice.
18. Znamki v razmerju do firmskega prava pripada enako varstvo kot znotraj samega prava
znamk, zato je presoja konflikta med firmo in znamko podobna presoji konflikta med dvema
znamkama. Pri obeh področjih gre za urejanje znakov razlikovanja in v kolikor neki znamki v
razmerju do druge znamke ni mogoče nuditi varstva, potem v istih okoliščinah tej isti znamki
ni mogoče nuditi varstva niti v razmerju do firme drugega subjekta. Pri presoji konflikta med
znamko in firmo pa je pomembna okoliščina tudi obseg varstva z znamko, saj je bistvo bla-
govne ali storitvene znamke v varstvu pravic njenega imetnika glede razlikovanja enakega ali
podobnega blaga in storitev.
19. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da mora tudi primerjava znamke
in firme obsegati primerjavo vidne, slušne in pomenske podobnosti zadevnih znakov, zlasti
njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov; v končni fazi pa mora biti opravljena celo-
vito. Odločilna je torej celostna zaznava znaka pri povprečnem potrošniku, saj le-ta zaznava
znamko kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih podrobnosti.(8) Pri tem pa je ključno
- 52 -
to, da bolj kot je razlikovalna zgodnejša znamka, večja je verjetnost zmede, pri čemer pa je vir
zmede lahko izrazita razlikovalnost zgodnejše znamke, bodisi per se bodisi zaradi ugleda, ki
ga uživa v javnosti, se pravi, ali lastna (notranja) ali pridobljena razlikovalnost znamke (po-
znanost).(9)
20. Vrhovno sodišče ne sprejema argumentov druge tožnice, da toženka z uporabo besede
"emporium" v svoji firmi krši njeno blagovno znamko. Znamka druge tožnice ima namreč za-
radi opisnega, generičnega značaja besede le šibek razlikovalni učinek.(10) Sodišča EU je v
sodbi C-196/11 P z dne 24. 5. 2012 (Formula One Licensing BV v UUNT) celo zavzelo stali-
šče, da opredelitev znaka kot opisnega ali generičnega pomeni zanikanje njegovega razliko-
valnega značaja,(11) kar ob dejstvu, da so razlike med firmo toženke in znamko druge tožni-
ce dovolj pomembne, omogoča njun soobstoj na trgu, brez nevarnosti povzročanja zmede pri
potrošniku. Ob preizkusu verjetnosti zmede sodišče ne upošteva zgolj dela sestavljene znam-
ke (kot namiguje revidentka), pač pa opravi primerjavo znamk, v obravnavanem primeru
znamke in firme, upoštevajoč vsako v svoji celoti.(12) Pri tem se lahko manjša stopnja podob-
nosti med blagom in storitvami nadomesti z večjo stopnjo podobnosti med znamkama in obra-
tno.(13) V obravnavanem primeru pa kriterij podobnosti storitev pravdnih strank sploh ni
podan, saj sta dejavnosti pravdnih strank popolnoma različni. V sklopu obravnave dejavnosti
ni relevanten niti očitek revidentke, da ima toženka v družbeni pogodbi navedeno dejavnost, s
katero se ukvarja druga tožnica, saj dejansko izvajanje druge dejavnosti (razen nepremični-
nske dejavnosti) toženke v postopku sploh ni bilo zatrjevano.
21. Firme toženke, ki je sestavljena (tudi) iz znamke druge tožnice, ki ima zaradi generičnega
značaja besede le šibek razlikovalni učinek, glede na pojasnjeno ni mogoče obravnavati kot
enake ali podobne blagovni znamki druge tožnice; zato kršitev na temelju imetništva znamk
tudi po mnenju revizijskega sodišča ni podana. V nasprotnem primeru bi namreč bilo mogoče
razumeti, da bi registracija (opisnega, generičnega) znaka vsakomur onemogočala nastopanje
na trgu v kakršnikoli kombinaciji, ki bi sicer omogočala razlikovanje spornih znakov. Tudi po
mnenju Vrhovnega sodišča bi bilo na temelju imetništva znamk neživljenjsko prepovedati
uporabo generičnih besed, npr. besede „emporium“, vsakomur, saj pri uporabi tovrstnih besed
ne gre za neko unikatno, domišljijsko besedo ali skovanko, pač pa za splošen izraz. Drugi
tožnici tako na načelu izključnosti ni mogoče priznati, da ima pravico vsem drugim prepove-
dati uporabo zaščitenega generičnega izraza v različnih kombinacijah. Res je sicer, da je
pravica imetnika znamke do njene uporabe izključna, vendar pa je hkrati omejena s pravicami
tretjih, ki jih ZIL-1 našteva v prvem odstavku 48. člena. Druga tožnica torej toženki ne more
prepovedati, da v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja
svoje ime (točka a) prvega odstavka 48. člena ZIL-1).(14)
22. Vrhovno sodišče se je pri presoji zahtevka na temelju imetništva blagovnih znamk omejilo
le na presojo konflikta med firmo toženke in znamko „EMPORIUM“; vse obrazloženo pa to-
liko bolj velja tudi za konflikt med firmo toženke in drugo tožničino znamko „GALERIJA
EMPORIUM“, kjer je razlikovalnost med firmo in znamko še toliko večja.
Odločitev o reviziji
23. Glede na obrazloženo Vrhovno sodišče zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava in
zatrjevanih procesnih kršitev ni ugotovilo, s čimer se implicitno za neutemeljene izkažejo tudi
očitki glede kršitev 22. in 25. člena URS ter 6. in13. člena EKČP. Revizijsko sodišče je revizi-
jo tožnic zato kot neutemeljeno zavrnilo (378. člena ZPP) .
- 53 -
---
(1) Plavšak, N. v: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV založba, Ljubljana 2006, 1. knjiga,
str. 175-178.
(2) Glej tudi sodbo VS RS X Ips 183/2015 z dne 9. 12. 2015.
(3) Glej tudi 18. točko obrazložitve te sodbe.
(4) Glej sodbe VS RS X Ips 252/2013 z dne 9. 12. 2014, X Ips 558/2008 z dne 13. 4. 2010, X Ips
1138/2004 z dne 18. 12. 2007 in III Ips 127/1997 z dne 15. 1. 1998. Glej tudi 24. točko obrazložitve sodbe
sodišča SES v zadevi SABEL proti Puma (C-251/95) z dne 11. 11. 1997.
(5) Sodišče je v tej zadevi primerjalo znamki Lloyd in Loint's in ne firmi; pri odločitvi pa je bilo ključno zato
tudi dejstvo, da sta bili obe znamki v funkciji označevanja enakega produkta (čevljev).
(6) Tako sodba in sklep VS RS III Ips 59/1995 z dne 20. 6. 1996.
(7) S pojmom „znani blagovni in storitveni znaki“ so mišljeni znani znaki oziroma znamke v smislu 6.bis
Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma TRIPS (prim. točko d), oziroma prvi odstavek
44. člena ZIL-1). Poznanost znaka (znamke) iz 6.bis člena Pariške konvencije predstavlja pravni standard,
katerega vsebino je treba v vsakem primeru napolniti s pravnorelevantnimi dejstvi. Za presojo, ali je
določena znamka znana, je pomembno zlasti: - koliko časa je znamka prisotna na relevantnem trgu in ali je
prisotna kontinuirano, - kakšni sta stopnja in obseg njene poznanosti med potrošniki, - kakšen je njen tržni
delež, obseg in področje uporabe ter njena promocija (glej Znamka, njen ugled in varstvo, dr. Dunja Jadek
Pensa - Ljubljana: Uradni list RS, 2008 - Scientia iustitia - str. 157 – 164), kar torej kaže na to, da je za
napolnitev pravnega standarda, ki je zahtevan po starejši določbi ZGD-1, treba zadostiti več kriterijem kot
to zahteva varstvo na temelju novejše določbe ZGD-1. Uporaba novejše določbe je zato za revidentko
ugodnejša.
(8) Glej 23. točko obrazložitve sodbe sodišča SES v zadevi SABEL proti Puma (C-251/95) z dne
11. 11. 1997.
(9) Glej 24. točko obrazložitve sodbe sodišča SES v zadevi SABEL proti Puma (C-251/95) z dne
11. 11. 1997.
(10) Vrhovno sodišče je takšno stališče zavzelo že v zelo primerljivi zadevi; gre za sodbo X Ips 183/2015 z
dne 9. 12. 2015, v kateri je (sicer v postopku registracije blagovne znamke) presojalo primerjavo med
znakoma "SMOOTHIE CAB natural drinks" in predhodno registrirano znamko "SMOOTHIE".
(11) Odsotnost razlikovalnega učinka znamke je sicer predmet izpodbijanja predhodno registrirane znamke
v primeru obstoja absolutnega zavrnilnega razloga za registracijo znaka v okviru določb ZIL-1, zato se
Vrhovnemu sodišču v okviru odločanja o reviziji s temi vprašanji ni bilo treba ukvarjati.
(12) Glej 32. točko obrazložitve sklepa sodišča EU v zadevi Matratzen Concord AG proti Urad Evropske
unije za intelektualno lastnino (C-3/03 P) z dne 28. 4. 2004.
(13) Glej 24. točko obrazložitve sodbe sodišča SES v zadevi SABEL proti Puma (C-251/95) z dne 11. 11.
1997.
(14) Tožena stranka to firmo uporablja izključno iz razloga, ker je njen večinski lastnik angleška družba s
firmo The E-Emporium Ltd, ki je v registru angleških družb vpisana že od leta 2000 (glej četrti odstavek 20.
točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).
3) III Ips 48/2017
Cesijo ureja sedaj veljavni Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v členih 417. do
426. OZ je nadomestil prej veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju
ZOR). Že ureditev cesije v ZOR, kot tudi ureditev v OZ, je celovita. Urejen je tudi pri-
mer izpolnitve terjatve odstopniku.
- 54 -
Stališče sodišča druge stopnje, ki je pravno pravilo, ki ureja cesijo oziroma pomen pri-
poznave terjatve prevzemniku, iskalo izven sedaj veljavne celovite ureditve cesije v dolo-
čbah, ki niso več veljavne, je materialno pravno zmotno. Ni namreč najti razloga, zakaj
ZOR in nato OZ sporne določbe ODZ ne bi prevzel v svojo ureditev, v kolikor bi bil to
namen zakonodajalca. Prenašanje neveljavnih pravnih pravil v pravni red, ki določeno
razmerje ureja tako, da prejšnjo ureditev nadomesti, pa je v konkretnem primeru v na-
sprotju z namenom, zaradi katerega je bil nov zakon sprejet.
Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za presojo revizije, zavrnilo tožbeni zahtevek za
plačilo 66.570,65 EUR, 99.924,40 EUR, 11.946,02 EUR in 55.939,74 EUR, vse z zakonskimi
zamudnimi obrestmi.
Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi prvostopenjsko sodbo spremenilo in tožbe-

nemu zahtevku ugodilo.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev dolo-
čb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče
reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne
in potrdi prvostopenjsko sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne
pritožbenemu sodišču v novo sojenje.
Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.
Revizija je utemeljena.
Dejanske ugotovitve
Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano
(tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo nasle-
dnja pravno relevantna dejstva:
Tožeča stranka je v letu 2007 z družbama I., d. o. o. in B., d. o. o. sklenila več pogodb o odku-
pu terjatev, na podlagi katerih je odkupila terjatve do tožene stranke. Plačilo teh terjatev zah-
teva v obravnavanem postopku. Predmet vsake od pogodb je bila posamična terjatev do tože-
ne stranke.
Zakoniti zastopnik tožene stranke je na osnutkih pogodb o odstopu terjatev podpisal izjavo z
naslednjo vsebino: „Izjavljamo, da smo seznanjeni z vsebino pogodbe in potrjujemo, da bomo
svojo obveznost iz odkupljenih terjatev po tej pogodbi izpolnili na dan zapadlosti na TRR...“
Te izjave so bile predložene zakonitemu zastopniku tožene stranke in z njegove strani podpi-
sane preden je pogodbe podpisala tožeča stranka kot prevzemnica terjatev. Toženi stranki na-
knadno ni bilo sporočeno, ali je do podpisa pogodb prišlo.
Dosedanji potek postopka in odločitve sodišč
- 55 -
Med stranka je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje sporno, ali so odstopnika in
prevzemnik obvestili toženo stranko o odstopu terjatev. Tožena stranka je trdila, da je dolg iz-
polnila odstopniku terjatev še preden je bila obveščena o odstopu. Sodišče prve stopnje je
zavzelo stališče, da bi morala biti za veljavno izpolnitev tožeči stranki kot prevzemniku terja-
tev tožena stranka o cesiji obveščena po podpisu pogodb o odstopu terjatev s strani odstopni-
kov in prevzemnika. Ker je bila obveščena le o bodoči cesiji, je njena zatrjevana izpolnitev
odstopnikoma veljavna, tožbeni zahtevek pa po stališču prvostopenjskega sodišča neuteme-
ljen. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo na podlagi stališča, da je pod-
pis izjave na osnutkih pogodb toženi stranki v okviru standarda skrbnosti nalagal, da pred iz-
polnitvijo poizve, ali so bile terjatve odstopljene.
Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 117/2014 z dne 29. 3. 2016 drugostopenjsko sodbo
razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje pritožbenem sodišču. Presodilo je, da bi moralo
sodišče druge stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva toženo stranko seznaniti s
svojimi stališči ter ji omogočiti dopolnitev trditvene podlage.
V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje presodilo, da tožena stranka ni več vztrajala
pri svojih prvotnih trditvah, da je sporne terjatve poravnala odstopnikoma, ker o odstopu ni
bila pravočasno obveščena. Zaradi ugovorov tožene stranke iz kritnega razmerja je kot sporen
ugotavljalo obstoj terjatev, ki jih tožeča stranka uveljavlja v plačilo. Presodilo je, da ugovori
iz kritnega razmerja niso dopustni, ker je tožena stranka s podpisom izjave na osnutku vsake
pogodbe izrecno priznala obstoj terjatev po posamezni pogodbi. Taka izjava ima pravno na-
ravo pripoznave dolga. Uporabilo je pravno pravilo Občega državljanskega zakonika (v nada-
ljevanju ODZ; paragraf 1396), po katerem dolžnik s priznanjem temelja in višine dolga pošte-
nemu prevzemniku izgubi ugovore, ki jih je imel proti odstopniku. Tožbenemu zahtevku je na
tej podlagi ugodilo.
Glede ugovora že plačane terjatve
V reviziji tožena stranka pritožbenemu sodišču očita, da je zmotno povzelo njeno trditveno
podlago. Navaja, da je ves čas postopka pred sodiščem prve in druge stopnje vztrajala tudi pri
svojem ugovoru, da je terjatve že poplačala odstopnikoma pred obvestilom o cesiji. Sodišče
druge stopnje naj bi z drugačno presojo njenih trditev zmotno uporabilo materialno pravo, za-
radi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj se ni ukvarjalo s presojo
utemeljenosti njenih ugovorov. S tem v zvezi mu očita tudi zagrešitev bistvene kršitve določb
pravdnega postopka.
V pripravljalni vlogi, ki jo je vložila v ponovljenem postopku pred sodiščem druge stopnje, je

tožena stranka navedla, da „tožena stranka terjatev po računih št. 128/2007, 28/2007 in
213/2007 nikoli ni izpolnila odstopniku, saj le-te niso nikoli obstajale (računi izkazujejo fik-
tivne terjatve), terjatev po računu št. 21/2007 pa je tožena stranka odstopniku plačala, še
preden je sploh tožena stranka osnutek pogodbe o odkupu terjatev podpisala in še preden je
družba B. d. o. o. terjatev po računu št. 21/2007 odstopila tožeči stranki (odstopljena je bila
tako terjatev, ki že pred odstopom ni več obstajala)“ (tretji odstavek na 6. strani pripravljalne
vloge tožene stranke z dne 16. 5. 2016). Tožena stranka je tako pri ugovoru že izpolnjene ter-
jatve vztrajala le glede terjatve po računu št. 21/2007 v višini 55.939,74 EUR. Glede te terja-
tve se stališče sodišča druge stopnje, da tožena stranka po razveljavitvi odločbe sodišča druge
stopnje v prvem sojenju ni več vztrajala pri trditvi, da je sporne terjatve poravnala, izkaže za
- 56 -
napačno. Glede ostalih terjatev pa je tožena stranka izrecno navedla, da terjatev odstopniku
nikoli ni plačala.
Revizijski očitki tožene stranke so tako glede terjatve v višini 55.939,74 EUR utemeljeni. So-
dišče druge stopnje je s tem, ko je v tem delu zmotno presodilo trditveno podlago toženke, za-
grešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena
ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Za odločitev
glede plačila 55.939,74 EUR je odločilno, ali je terjatev tožena stranka plačala odstopniku,
tega pa pritožbeno sodišče ni presojalo.
Vrhovno sodišče je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka na podlagi prvega od-
stavka 379. člena ZPP v delu, ki se nanaša na plačilo 55.939,74 EUR z zakonskimi zamudni-
mi obrestmi, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo
sojenje.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje presoditi trditve tožene stranke, da
je terjatev v višini 55.939,74 EUR že plačala odstopniku.
Glede ugovorov iz kritnega razmerja
Revidentka navaja, da terjatve, ki jih tožeča stranka uveljavlja v plačilo, niso nastale. Ker je
pripoznava dolga akcesorne narave, pripoznava neobstoječe obveznosti ne more ustvarjati sa-
mostojne podlage za vtoževano plačilo. Nasprotuje pa tudi zaključku pritožbenega sodišča, da
je njeno izjavo sploh mogoče šteti za pripoznavo dolga, ter uporabi določb ODZ.
V zvezi z ugovori revidentke, ki se nanašajo na obstoj terjatev, so predmet revizijske presoje v

tem delu le terjatve po računih št. 128/2007, 28/2007 in 213/2007, torej terjatve v zneskih
66.570,65 EUR, 99.924,40 EUR in 11.946,02 EUR, saj je tožena stranka z revizijo v delu, ki
se nanaša na terjatev po računu št. 21/2007 v višini 55.939,74 EUR, uspela iz že opisanega ra-
zloga.
Sodišče druge stopnje se je na podlagi presoje, da ODZ ne nasprotuje pravnemu redu Republi-
ke Slovenije, sklicevalo na njegov 1396. člen. V 1396. členu v zvezi s 1395. členom, ki ureja-
ta cesijo, ODZ določa, da dolžnik po tem, ko je obveščen o cesiji ter o prevzemniku terjatve,
ne more več plačati odstopniku ali se sicer z njim pogoditi, ostane pa mu pravica, uveljaviti
svoje ugovore proti terjatvi. Če je priznal terjatev nasproti poštenemu prevzemniku za re-
snično, mu je obvezan plačati kot svojemu upniku. Ker je pritožbeno sodišče presodilo, da je
tožena stranka s podpisom izjave na osnutkih pogodb o odstopu terjatve pripoznala svoj dolg,
je zaključilo, da se na nevtralnost svojega položaja proti prevzemniku terjatev ne more sklice-
vati.
Cesijo ureja sedaj veljavni Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v členih 417. do 426. OZ
je nadomestil prej veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Že ureditev
cesije v ZOR, kot tudi ureditev v OZ, je celovita. Urejen je tudi primer izpolnitve terjatve od-
stopniku. Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je tako veljavna in je z njo dolžnik
prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop. Sicer obveznost ostane in jo mora izpol-
niti prevzemniku (drugi odstavek 419. člena OZ oziroma drugi odstavek 440. člena ZOR).
Stališče sodišča druge stopnje, ki je pravno pravilo, ki ureja cesijo oziroma pomen pripoznave
- 57 -
terjatve prevzemniku, iskalo izven sedaj veljavne celovite ureditve cesije v določbah, ki niso
več veljavne, je materialno pravno zmotno. Ni namreč najti razloga, zakaj ZOR in nato OZ
sporne določbe ODZ ne bi prevzel v svojo ureditev, v kolikor bi bil to namen zakonodajalca.
Prenašanje neveljavnih pravnih pravil v pravni red, ki določeno razmerje ureja tako, da
prejšnjo ureditev nadomesti, pa je v konkretnem primeru v nasprotju z namenom, zaradi kate-
rega je bil nov zakon sprejet.
Obrazloženo pomeni, da je za odločitev v zadevi treba uporabiti pravila OZ. Ta v prvem od-
stavku 421. člena določa, da ima prevzemnik nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel
do odstopa nasproti njemu odstopnik. S podpisom izjave na osnutkih pogodb o odstopu terja-
tev tožena stranka ni izgubila ugovorov, ki jih je imela v razmerju do odstopnikov terjatev. Iz-
gubila je le tiste ugovore, ki so nastali po obvestilu o cesiji, to je po podpisu osnutkov pogodb
(drugi odstavek 421. člena OZ).
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ima pripoznava dolga omejen doseg, ki je povezan
zlasti z zastaranjem, temelj za plačilo pa ostaja osnovno pogodbeno razmerje.(1) Četudi bi to-
rej izjavo tožene stranke na osnutkih pogodb o odstopu terjatev šteli za pripoznavo dolga,
tožena stranka s tem ni avtomatično izgubila ugovorov iz temeljnega pravnega posla, to je iz
razmerja med njo in odstopnikoma terjatev. Teh njenih ugovorov iz kritnega razmerja pa so-
dišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni obravnavalo, zato je
dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.
Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbo so-
dišča druge stopnje tudi v delu, ki se nanaša na terjatve v višini 66.570,65 EUR, 99.924,40
EUR in 11.946,02 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje presoditi še ugovore tožene stranke,
ki se nanašajo na obstoj teh treh terjatev oziroma na kritno razmerje.
Drži tudi stališče tožene stranke, da pripoznava neobstoječe obveznosti ne predstavlja podlage
za nastanek dolga, vendar pa na revizijske trditve, da je pripoznava dolga neveljavna, ker je
neveljavna tudi pripoznana obveznost, Vrhovno sodišče ni odgovarjalo, saj bodo predmet
presoje v ponovljenem postopku.
Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v ce-
loti razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.
---
(1) Tako sodba Vrhovnega sodišča III Ips 33/2007 z dne 24. 3. 2009 ter sklep III Ips 60/2016 z dne 25. 10.
2016.
- 58 -
4) III Ips 28/2017
Najemnik, ki v pravdi nastopa kot tožena stranka in ki odklanja plačilo dela najemnine
zaradi stvarne napake v najem vzete stvari, v primeru, če želi uveljaviti zahtevek za
znižanje najemnine, ni dolžan vložiti nasprotne (oblikovalne) tožbe, saj za uveljavitev ta-
kšnega upravičenja zadošča ugovor.
Dosedanji tek postopka
Tožeča stranka je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine od tožene stranke zahte-
vala plačilo premalo plačanih najemnin in obratovalnih stroškov za poslovne prostore, ki jih
je na podlagi Pogodbe o uporabi prostorov z dne 1. 12. 2006 uporabljala tožena stranka. Zara-
di ugovora tožene stranke je nadaljnji postopek tekel kot pravdni postopek.
Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi glede nezastaranih zneskov po raču-
nih, izstavljenih v obdobju od 1. 12. 2009 do 1. 11. 2011 (skupaj za plačilo 66.541,25 EUR) s
pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede izvršilnih stroškov v znesku 319,32
EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2013 dalje. Glede presežnega
zneska (14.771,14 EUR spp) je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.
Razveljavilo je stroškovni del odločitve v sklepu o izvršbi za znesek 178,52 EUR in v tem
delu stroškovni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev prav-
dnih stroškov tožeče stranke v znesku 77,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi
obrestmi.
Sodišče druge stopnje je zavrglo pritožbo tožene stranke. Zavrnilo pa je pritožbo tožeče stran-
ke in pritožbo tožene stranke ter prvostopenjsko sodbo potrdilo. Odločilo je, da vsaka stranka
nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom III DoR 130/2016 z dne 24. 2. 2017
dopustilo revizijo glede vprašanja, ali mora najemnik, ki v pravdi nastopa kot tožena stranka
in ki odklanja plačilo dela najemnine zaradi stvarne napake v najem vzete stvari, v primeru, če
želi uveljaviti zahtevek za znižanje kupnine, vložiti nasprotno (oblikovalno) tožbo ali zadošča
ugovor?
Tožena stranka je v zakonskem roku vložila revizijo zoper del odločitve, s katerim je bilo
pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo 66.541,25 EUR s pripadki. Uveljavlja-
la je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlagala,
da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v
novo sojenje sodišču prve stopnje.
Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.
Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe
Pravdni stranki sta 1. 12. 2006 sklenili Pogodbo o uporabi prostorov, s katero je tožeča stran-
ka dala toženi stranki v najem prostore v drugem nadstropju. Skupna površina najetih prosto-
- 59 -
rov je bila v pogodbi navedena 1.448,12 m2. Dogovorjena višina mesečne najemnine je zna-
šala 10,00 EUR/m2.
Tožena stranka dela najemnine tožeči stranki ni plačevala, ker naj bi po sklenitvi pogodbe
ugotovila, da resnična površina najetih prostorov znaša le 1.229,58 m2. Iz istega razloga ni
plačevala tudi dela akontacije za obratovalne stroške.
Materialnopravna stališča sodišč prve in druge stopnje
Sodišče prve stopnje je glede ugovora tožene stranke, ki se nanaša na manjšo površino prosto-
rov, ki jih je lahko uporabljala, od dogovorjene površine v pogodbi, pojasnilo, da lahko zaku-
pnik v primeru, da ima v zakup vzeta stvar kakšno napako, ki je ni mogoče odpraviti, v skladu
s prvim odstavkom 597. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) po lastni izbiri
odstopi od pogodbe ali zahteva znižanje zakupnine. Pri tem pa je zavzelo stališče, da je mogo-
če znižanje najemnine uveljavljati le z oblikovalno tožbo in se pri tem sklicevalo na zavzeto
stališče Vrhovnega sodišča v sodbi III Ips 89/2013, izdano v pravdni zadevi med istima prav-
dnima strankama. Po mnenju sodišča prve stopnje je mogoče uveljavljati znižanje najemnine
le z oblikovalno tožbo ne glede na to ali je najemnik v položaju tožnika, ki zahteva vrnitev že
plačane najemnine ali v položaju toženca, ko se brani pred zahtevkom za plačilo najemnine.
Sodišče druge stopnje je v celoti pritrdilo stališču sodišča prve stopnje. Izpostavilo je dru-
gačno ureditev položaja v OZ v primeru prodajne pogodbe od ureditve najemne pogodbe. Ja-
sna določba prvega odstavka 597. člena OZ naj (drugače kot pri prodajni pogodbi) ne bi vzbu-
jala nobenega dvoma glede znižanja najemnine. Sodna praksa in literatura, ki naj bi jo navaja-
la tožena stranka v pritožbi v prid utemeljitve spreminjanja sodne prakse, naj bi se nanašala le
na prodajno pogodbo, zato v tej zadevi nimata nobenega pomena.
Glede odločitve o reviziji
Zahteva za znižanje plačila zaradi napake v izpolnitvi nasprotne pogodbene stranke ali zaradi
očitnega nesorazmerja v medsebojnih izpolnitvah pri vzajemnih pogodbah predstavlja materi-
alnopravno upravičenje, ki naj bi upravičencu zagotovilo uresničitev načela enake vrednosti
dajatev (8. člen OZ). Možnost takšnega uravnoteženja položajev pogodbenih strank ureja OZ
v posebnem delu pri različnih pogodbah.(1) Zakon pri tem ni enoznačno uredil položajev
upravičencev glede načina uveljavljanja takšnega upravičenja. Da lahko upravičenec realizira
svoje upravičenje le z oblikovalnim zahtevkom pred sodiščem, je neposredno iz zakona mo-
goče sklepati le v tistih primerih, ko zakon izrecno določa takšen način uveljavljanja z upora-
bo besedne zveze sodišče na …..zahtevo zniža... (drugi odstavek 800. člena, tretji odstavek
824. člena in tretji odstavek 846. člena OZ). V preostalih primerih je do odgovora mogoče
priti le z uporabo ustreznih razlagalnih metod.
Stališča pravne literature glede načina uveljavljanja tovrstnih oblikovalnih pravic niso enotna,
pri čemer so največkrat izražena v povezavi s položajem strank v prodajni pogodbi. Nekateri
avtorji zastopajo stališče, da je za znižanje kupnine potreben (tudi) oblikovalen zahtevek in to
tako v primeru, ko kupec uveljavlja vrnitev dela plačane kupnine, kot tudi v primeru, ko se
brani zoper zahtevek prodajalca za plačilo kupnine (v tem primeru oblikovalni zahtevek z na-
sprotno tožbo).(2) Drugi avtorji zastopajo stališče, da zadostuje dajatvena tožba kupca oziro-
ma njegov ugovor zoper zahtevek prodajalca.(3)
- 60 -
Vrhovno sodišče je v nekaj zadevah zavzelo stališče, da je v primeru, ko kupec uveljavlja zah-
tevek za vrnitev (dela) plačane kupnine, potreben tudi oblikovalni zahtevek.(4) Primerljiv
položaj (zahtevek najemnika za vrnitev preveč plačane najemnine glede na napake v predme-
tu najema) je Vrhovno sodišče obravnavalo v sodbi III Ips 89/2013 z dne 20. 1. 2015, na kate-
ro sta se sklicevali tudi sodišči prve in druge stopnje. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da
gre tudi v primeru iz prvega odstavka 597. člena OZ za tožbeno oblikovalno pravico, zato
stranka lahko zahteva znižanje najemnine le od sodišča z oblikovalno tožbo.
Vrhovno sodišče pa je v sodbi III Ips 111/2015 z dne 22. 11. 2016 zavzelo stališče, da kupec,
ki še ni plačal (celotne) kupnine in v pravdi nastopa kot tožena stranka, lahko v primeru, če
želi uveljaviti zahtevek za znižanje kupnine, v postopku poda (zgolj) ugovor in mu ni treba
vložiti nasprotne oblikovalne tožbe. Drugačen položaj kupca je utemeljilo na ureditvi v dru-
gem odstavku 480. člena OZ, kjer je izrecno urejeno upravičenje kupca, da lahko tudi po iz-
teku prekluzivnega enoletnega roka za vložitev tožbe zoper zahtevek prodajalca za plačilo ku-
pnine z ugovorom uveljavlja njeno znižanje. Pri tem se je oprlo tudi na že zavzeto stališče v
sodbi III Ips 77/2011 z dne 21. 5. 2013.
Glede na dopuščeno revizijsko vprašanje je treba odgovoriti, ali je podana podlaga za dru-
gačno obravnavanje najemnika kot toženca, ki želi zoper zahtevek za plačilo najemnine uve-
ljaviti znižanje najemnine, v primerjavi s položajem kupca, ki je bil obravnavan v zadevi III
Ips 111/2015. Glede na obseg dopuščenega revizijskega vprašanja se Vrhovno sodišče pri tem
ne opredeljuje do vprašanja, ali bi zavzeta stališča v tej zadevi terjala ponoven preizkus že
zavzetih stališč v primerih, ko je upravičenec za uveljavljanje znižanja plačila v drugačnem
procesnem položaju.
Ureditev uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov zaradi napake v izpolnitvi v prvem poglavju

posebnega dela OZ, ki ureja prodajno pogodbo, se razlikuje od ureditve v desetem poglavju,
ki ureja zakupno (najemno) pogodbo, po tem, da deseto poglavje nima določbe, primerljive s
480. členom OZ, ki ureja prekluzivni rok za sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov zara-
di napake. Ta določba je bila tudi osnova za izoblikovano stališče Vrhovnega sodišča v od-
ločbi III Ips 111/2015. Stališče sodišča druge stopnje v 24. točki obrazložitve izpodbijane sod-
be je mogoče razumeti v smeri, da zaradi navedene razlike pri ureditvi najemne pogodbe pride
v poštev zgolj prvi odstavek 597. člena OZ. Zato naj bi tudi za procesni položaj najemnika kot
toženca v pravdi za plačilo najemnine veljalo stališče iz odločbe III Ips 89/2013, da je mogoče
zahtevo za znižanje najemnine uveljavljati le z oblikovalnim zahtevkom (v tem primeru z na-
sprotno tožbo).
Tudi dejanski okvir odločbe III Ips 111/2015 ni bil skladen z dejanskimi predpostavkami iz
drugega odstavka 480. člena OZ. To določbo (ki vsebuje jasno opredelitev načina uveljavlja-
nja zmanjšanja kupnine z ugovorom) je Vrhovno sodišče uporabilo zgolj kot argument pri
sklepanju, da ni razumnega razloga, da že pred potekom enoletnega prekluzivnega roka kupec
ne bi mogel uveljavljati znižanja kupnine na enak način, to je z ugovorom (12. točka ob-
razložitve sodbe III Ips 111/2015). Odgovoriti je torej potrebno na vprašanje, ali obstajajo ra-
zlogi za drugačno sklepanje pri primerljivem položaju uveljavljanja znižanja najemnine pri
najemni pogodbi.
Revident se utemeljeno sklicuje na splošno določbo tretjega odstavka 100. člena OZ, po kateri
se za dolžnikove obveznosti smiselno uporabljajo določbe o odgovornosti prodajalca za stvar-
- 61 -
ne in pravne napake, če ni za posamezen primer predpisano kaj drugega. Ob upoštevanju te

določbe in ob dejstvu, da OZ nima posebnih določb, ki bi za najemnika drugače urejale način
uveljavljanja znižanja kupnine v primerjavi s položajem kupca pri prodajni pogodbi, bi dru-
gačno stališče od zavzetega v zadevi III Ips 111/2015 lahko utemeljili le na bistveno drugačni
naravi najemnega razmerja, ki bi izključevala smiselno uporabo pravil, ki veljajo za prodajno
pogodbo.
Tako kupcu kot najemniku pogodbeni položaj nalaga izpolnitveno obveznost v obliki denar-
nega plačila nasprotni pogodbeni stranki. V primeru napak v izpolnitvi nasprotne stranke za-
kon obema omogoča uveljavljanje znižanja svoje obveznosti. Iz narave razmerja pa izhaja
razlika glede trajanja. Medtem ko se prodajna pogodba realizira z enkratno izpolnitvijo obeh
pogodbenih strank, spada najemna pogodba med pogodbe, katerih značilnost je trajanje izpol-
njevanja v dogovorjenem časovnem obdobju. Vendar zgolj na tem razlikovalnem elementu ni
mogoče utemeljiti strožjih pogojev za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka znižanja najemni-
ne kot obrambnega sredstva najemnika zoper izpolnitveni zahtevek najemodajalca. Vložitev
oblikovalnega zahtevka (z nasprotno tožbo) bi se pogosto lahko kazala kot koristna za naje-
mnika, ker bi ugoditev takšnemu zahtevku odvračala najemodajalca od nadaljnjega uveljavlja-
nja dogovorjene najemnine v kasnejših obdobjih. Po drugi strani pa se napake na predmetu
najema lahko kažejo tudi le v omejenem obdobju, zato najemnik z znižanjem pogodbene ob-
veznosti za celotno obdobje trajanja razmerja ne bi mogel (nujno) uspeti. Tudi v takem pri-
meru bo najemnik v svoji obrambi zoper zahtevek najemodajalca, ki se nanaša na omejeno ča-
sovno obdobje, v povsem primerljivem položaju obrambe kupca zoper (enkratni) zahtevek
prodajalca na plačilo kupnine.
Ker niso podane okoliščine, ki bi narekovale drugačno obravnavo položaja najemnika glede
na položaj kupca v primeru prodajne pogodbe, se ob uporabi tretjega odstavka 100. člena OZ
odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje glasi: Najemnik, ki v pravdi nastopa kot tožena
stranka in ki odklanja plačilo dela najemnine zaradi stvarne napake v najem vzete stvari, v
primeru, če želi uveljaviti zahtevek za znižanje najemnine, ni dolžan vložiti nasprotne (obli-
kovalne) tožbe, saj za uveljavitev takšnega upravičenja zadošča ugovor.
Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje zmo-
tno uporabili materialno pravo. Zaradi tega je bilo v postopku dejansko stanje nepopolno ugo-
tovljeno, saj se sodišči nista opredeljevali do uveljavljanih ugovorov tožene stranke in zatrje-
vanih dejstev o nepravilni izpolnitvi tožeče stranke. S tem je podan razveljavitveni razlog iz
drugega odstavka 380. člena ZPP. V ponovljenem sojenju se bo sodišče prve stopnje moralo
opredeliti tudi do navedenih pravnorelevantnih dejstev.
---
(1) Pri prodajni pogodbi (kot jamčevalni zahtevek pri izpolnitvi z napako - 2. točka prvega odstavka 468.
člena OZ), pri zakupni pogodbi (jamčevalni zahtevek - 597. člen OZ), pri podjemni pogodbi (jamčevalni
zahtevek - tretji odstavek 637. člena OZ), pri licenčni pogodbi (720 člen OZ), pri mandatni pogodbi (tretji
odstavek 779. člena OZ) pri komisijski pogodbi (drugi odstavek 800. člena OZ) in pri posredniški pogodbi
(tretji odstavek 846. člena OZ).
(2) Galič A.: Znižanje pogodbene cene - z nasprotno tožbo ali z ugovorom?, Pravna praksa, 2014, št.8,
stran 9, Mežnar Š.: Stvarne in pravne napake -materialnopravni in procesni vidiki (prispevek na
civilnopravni šoli 2016), Plavšak N.: OZ s komentarjem, GV Založba , 2004, 3. knjiga, stran 169.
- 62 -
(3) Možina D.: Kršitev pogodbe, GV Založba , Ljubljana 2006, stran 420, Možina D.: Problem uveljavljanja
znižanja pogodbene cene, Pravna praksa , 2016, št. 43, stran 16-20 in Velkaverh A.: Še o ugovoru znižanja
kupnine, Pravna praksa, 2014, št. 45, stran 11-13. Za uveljavljanje znižanja zakupnine zgolj z izjavo volje
se v primeru zakupne pogodbe zavzema tudi M. Juhart v OZ s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba,
Ljubljana, 2004, stran 671.
(4) Odločbe II Ips 38/2012 z dne 17. 10. 2013, II Ips 68/2012 z dne 18. 9. 2014, II Ips 130/2014 z dne 21. 5.
2015, II Ips 288/2014 z dne 5. 5. 2016.
5) III Ips 79/2017
Pri presoji, ali sporni pravni posel nasprotuje zakonski prepovedi vračila vložka, je sicer
mogoče ločiti fazo sklenitve pravnega posla in fazo izpolnitve (izvršitve, zaključitve) tega
posla. Vendar pa je ničnost pravnega posla treba presojati glede na okoliščine ob njegovi
sklenitvi. Premoženje družbe se namreč zmanjšuje, če je uveljavitev zavarovanja [v obli-
ki poroštva] verjetna in mora družba zaradi tega oblikovati rezervacije, kadar te niso
nevtralizirane z ustrezno zavarovanim regresnim zahtevkom, če obstaja konkretno tve-
ganje njegove uveljavitve. Takšno tveganje praviloma obstaja, če tretja oseba ni sposob-
na vrniti kredita, saj v takšnem primeru tudi ne bo sposobna izpolniti regresnega zah-
tevka. To pa je potrebno presoditi ex ante. Odločilna je namreč ex ante ocena vračljivo-
sti kredita oziroma možnosti uveljavitve regresnega zahtevka, ki mora pokazati, da ni
nobenega utemeljenega dvoma glede sposobnosti vrnitve kredita oziroma da ni nobene-
ga konkretnega tveganja glede možnosti uveljavitve regresnega zahtevka, saj v naspro-
tnem primeru kreditna pogodba ne bi smela biti sklenjena oziroma poroštvo (za kredit)
ne bi smelo biti dano.
Pri zahtevku za vračilo prepovedanega plačila gre za poseben korporacijskopravni zah-

tevek (za samostojen vrnitveni zahtevek korporacijskopravne narave), pri čemer do-
lžnost vrnitve prepovedanega plačila ni pogojena z vednostjo delničarja, da je plačilo
prepovedano. Dolžnost vračila prepovedanega plačila obstaja, če je izpolnjena objektiv-
na predpostavka, to je obstoj prepovedanega plačila (prikritega vračila vložka delničar-
ju).
Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, ugotovilo ničnost Po-
roštvene pogodbe, spremenjene s Sporazumom o reprogramiranju in Krovnim sporazumom o
finančnem prestrukturiranju, za znesek 3,207.716,51 EUR(1) , in 2.5.c. točke Krovnega spora-
zuma o finančnem prestrukturiranju ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki vrne
3,207.716,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 704.661,61 EUR(2) od 27. 5. 2014
in od 2,503.054,90 EUR(3) od 5. 11. 2015 ter ji povrne 47.240,43 EUR stroškov postopka z
morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke ter v izpodbijanem (ugodilnem) delu
potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je sklenilo, da pravdni stranki sami krijeta svo-
je stroške pritožbenega postopka.
- 63 -
Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe
materialnega prava (233. člena v povezavi z 227. členom Zakona o gospodarskih družbah, v
nadaljevanju ZGD-1). Predlagala je spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrnitvi-
jo tožbenega zahtevka v celoti (ne samo za znesek 418.547,14 EUR, za katerega se je tožeča
stranka uspela regresirati od družbe U., d. o. o.)(4) oziroma njuno razveljavitev z vrnitvijo za-
deve v izpodbijanem delu (za znesek 3,207.716,51 EUR) sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pri tem je priglasila stroške revizijskega postopka (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi
obrestmi).
Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v obrazloženem odgovoru prerekala revizijske na-
vedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene. Pri tem je priglasila stroške revizij-
skega postopka (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi).
Uporaba ZPP(-E)
Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 23. 11.
2016, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah
Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je posto-
pek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) nadaljeval po določbah Zakona o
pravdnem postopku (ZPP), ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.
Povzetek pravno relevantnih dejanskih ugotovitev
Tožnica (porokinja) in družba P., d. d. (banka),(5) sta 15. 1. 2010 sklenili Poroštveno pogod-
bo, s katero se je tožnica (in ne toženka [oziroma pravna prednica toženke], kot je to zmotno
navedeno v obrazložitvi odločbe sodišča prve stopnje) zavezala kot solidarna porokinja za ob-
veznosti družbe U., d. o. o. (dolžnice),(6) ki izhajajo iz Kreditne pogodbe z dne 15. 1. 2010
(v nadaljevanju Kreditne pogodbe), s katero je P., d. d., družbi U., d. o. o., odobrila kredit v
višini 5,500.000,00 EUR z rokom zapadlosti 31. 7. 2014. Poleg tega je tožnica (in ne P., d.d.,
kot je to zmotno navedeno v obrazložitvi odločbe sodišča prve stopnje) svoje obveznosti iz
naslova poroštva zavarovala z izročitvijo 5 bianco menic z meničnimi izjavami.
Na dan, ko je bila sklenjena Poroštvena pogodba (to je 15. 1. 2010), je bila P., d. d., delničarka
tožnice, saj je bila lastnica 359.226 (6,08 %) njenih delnic. Ni pa imela deleža družbe Z. M.,
d. o. o., ki je bila sicer lastnica 432.609 (7,32 %) delnic tožnice.
Tožnica je na podlagi prevzete poroštvene obveznosti pravni prednici toženke 27. 5. 2014
plačala 704.661,57 EUR in 5. 11. 2015 še 2,921.602,04 EUR, skupaj 3,626.263,65 EUR.
Obveznost po Poroštveni pogodbi je bila s Sporazumom o reprogramu (v nadaljevanju Spora-

zumom) in Krovnim sporazumom o finančnem prestrukturiranju (v nadaljevanju Krovnim
sporazumom) spremenjena le glede višine in roka zapadlosti. Krovni sporazum je bil sklenjen
med tožnico in več drugimi bankami, tudi P., d. d. Z njim so bile reprogramirane obveznosti
tožnice (dolžnice) do bank (upnic), med njimi tudi poroštvena obveznost tožnice do P., d. d.,
za obveznosti družbe U., d. o. o. Iz točke 2.5.c. Krovnega sporazuma izhaja, da se je pravna
prednica toženke zavezala, da bo v primeru, da bo izid kateregakoli sodnega postopka, ki ne-
posredno ali posredno vpliva na obstoj ali višino potencialne terjatve U., d. o. o., neugoden za
- 64 -
P., d. d., dolžnici [to je tožnici] vrnila iz tega naslova prejete zneske, ki jih bo glede na izid so-
dnega postopka prejela neupravičeno, in sicer z obrestmi v višini 1/2 zakonske zamudne
obrestne mere na dan vračila.
Pravna presoja sodišč prve in druge stopnje
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se je kapital tožeče stranke zaradi sklenjene Poroštvene
pogodbe s pravno prednico tožene stranke zmanjšal za znesek 3,207.716,51 (3,626.263,65 –
418.547,14) EUR. Ker je bila pravna prednica toženke delničarka tožnice, je pri poroštvu šlo
za prikrito vračilo vložka delničarki. V tem delu je Poroštvena pogodba nična, zaradi česar je
pravna naslednica toženke tožnici dolžna vrniti prejetih 3,207.716,51 EUR z zakonskimi za-
mudnimi obrestmi. Tožeča stranka si je namreč (v 2.5.b. in 2.5.c. točki Krovnega sporazuma)
pridržala pravico zahtevati nazaj opravljena plačila.
Iz enakega razloga, zaradi katerega je delno nična Poroštvena pogodba, je nična tudi 2.5.c.
točka Krovnega sporazuma. Tudi v primeru vračila le polovice zakonskih zamudnih obresti bi
bil namreč prikrajšan (zmanjšan) vezan kapital tožnice, namenjen poplačilu upnikov.
Sodišče druge stopnje je zaključilo, da se zakonska prepoved vračila vložka nanaša tako na
odkrita kot prikrita vračila vložkov (tista vračila, ki so prikrita s sklenitvijo dvostranskih
pravnih poslov). Družba namreč v poslovanju s svojimi delničarji (in z njimi povezanimi
osebami) ne sme zmanjšati svojega premoženja v korist enega delničarja, saj bi s takšnim rav-
nanjem posegla ne samo v načelo ohranjanja premoženja družbe zaradi zaščite upnikov, am-
pak tudi v načelo enakega položaja delničarjev (predvsem manjšinskih) in njihove sorazmerne
udeležbe v bilančnem dobičku družbe.
Pojasnilo je, da zagotovitev neodplačnih zavarovanj za delničarja (mednje spada tudi po-
roštvo) šteje za prepovedano vračilo vložka, če se s tem zmanjša premoženje družbe, ki je
prevzela poroštveno obveznost, pri čemer pa je odločilno, ali gre za poroštvo družbe za obve-
znosti delničarja do tretjih ali pa za poroštvo družbe za terjatve delničarja do tretjih, ki jim je
zagotovil posojilo. V tem drugem primeru gre za zagotovitev posebne koristi, ki se šteje za
vračilo vložka, saj tveganje, da posojilo, ki ga je delničar zagotovil tretji osebi, ne bo vrnjeno,
prevzame družba. Če (glavni) dolžnik (pa naj bo to delničar ali tretja oseba) obveznosti ne iz-
polni, bo namreč družba kot porokinja (solidarno) zavezana za plačilo obveznosti (glavnega)
dolžnika. In če zneska, poravnanega iz naslova poroštva, ne bo uspela (v celoti) regresirati, bo
oškodovana.
Pojasnilo je tudi, da je pri presoji (ne)dopustnosti spornega posla treba izhajati izključno iz
objektivne predpostavke (objektivnega nesorazmerja med prevzetimi obveznostmi pogodbe-
nih strank), torej ne tudi iz subjektivne (cause societatis).
Ugotovilo je, da je tožnica prevzela solidarno poroštvo za terjatve svoje delničarke do družbe
U., d. o. o., ne da bi za to prejela ustrezno (denarno) nadomestilo ali bila deležna drugih
posebnih ugodnosti v okviru poslovanja s pravno prednico toženke, pri čemer poroštvena ob-
veznost v trenutku sklenitve pogodbe ni bila zavarovana, medtem ko se je kasneje dano zava-
rovanje družbe U., d. o. o., izkazalo za neustrezno. Zato je utemeljen zaključek, da vesten in
pošten poslovodja (uprava) takšnega posla s tretjo osebo ne bi sklenil(a) oziroma ne bi
smel(a) skleniti.
- 65 -
Končno je pojasnilo, da je zahtevek iz prvega odstavka 233. člena Zakona o gospodarskih

družbah (v nadaljevanju ZGD-1) (za vrnitev prepovedanih plačil) poseben korporacijskoprav-
ni zahtevek, zaradi česar ne pride v poštev uporaba 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ)
(kdaj se ne more zahtevati vrnitev).
Relevantne zakonske določbe
227. člen ZGD-1 (prepoved vračila in obrestovanja vložkov): (1) Vložki se ne smejo vrniti in
ne obrestovati. (3) Nedopustno je zlasti plačilo za dajatve ali storitve delničarja ali z njim
povezanih družb v višini, ki presega njihovo pravo vrednost, ne glede na to, ali je bilo plačilo
dano delničarju ali z njim povezani družbi ali tretjemu po njegovem naročilu (prikrito izplači-
lo dobička).
233. člen ZGD-1 (vrnitev prepovedanih plačil): (1) Delničarji ali tretje osebe morajo družbi
vrniti plačila, ki so jih prejeli od družbe v nasprotju s tem zakonom. (4) Delničar ne more biti
oproščen vrnitve prepovedanega plačila.
Zakon govori o prepovedi vračila vložka oziroma vložkov, pri čemer je vložek, ki ga je del-
ničarjem prepovedano vrniti, treba pojmovati širše kot zgolj v smislu osnovnega vložka, ki ga
je delničar družbi zagotovil ob ustanovitvi ali povečanju osnovnega kapitala delniške družbe.
Tako je treba praviloma vsakršna izplačila delničarjem, ki niso izplačana iz vira bilančnega
dobička družbe, obravnavati kot prepovedana izplačila v smislu zakonske prepovedi vračila
vložka..(7)
Revizijske navedbe
Ključni očitki revidentke so: (1) da bi sodišče moralo ničnost poroštvene obveznosti presojati
ex ante, to je glede na dejstva, ki so obstajala v času sklenitve Poroštvene pogodbe, in ne (ex
post, to je) glede na obseg poplačila tožene stranke iz Poroštvene pogodbe, (2) da se je so-
dišče nepravilno omejilo le na presojo razmerja med upnikom in porokom, ne da bi upošteva-
lo razmerje med porokom in dolžnikom; (3) da sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka
ravnala v dobri veri, da sklepa zakonit posel v okviru rednega poslovanja.
Presoja utemeljenosti revizije
Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (to je sodbo sodišča druge stopnje) samo v iz-
podbijanem delu in v mejah uveljavljanih razlogov (prvi odstavek 371. člena ZPP).
Ker o vprašanju prepovedanih vračil (tako prikritih izplačil dobička kot prikritih vračil vlo-
žka) ni prav veliko sodne prakse, predvsem pa ne prakse Vrhovnega sodišča, se je revizijsko
sodišče v obravnavanem sporu oprlo na pravno teorijo, na prispevke slovenskih avtorjev, ki so
nastali tudi ob upoštevanju zakonske ureditve tega vprašanja in z njim povezane sodne prakse
v Nemčiji. Slovenski zakonodajalec se je namreč pri sprejemu ZGD (in kasneje ZGD-1) zgle-
doval po nemškem zakonu o delniških družbah (Aktiengesetz (v nadaljevanju AktG))(8) , kar
je razvidno tako iz zakonodajnega gradiva kot iz komentarjev zakona.
Neutemeljeni so očitki revidentke, da sodišče ničnosti Poroštvene pogodbe ni presojalo ob
upoštevanju dejanskega stanja ex ante (ob upoštevanju okoliščin ob sklenitvi pogodbe), tem-
- 66 -
več ex post (ob upoštevanju dejstva, ali je prišlo do izplačila iz poroštva); da bi moralo vre-
dnost danega poroštva presojati skozi prizmo višine izpostavljenosti tožnice iz poroštva in
verjetnosti, če in koliko bi tožnica iz tega poroštva morala plačati ob običajnem teku dogod-
kov glede na dejstva v času sklenitve Poroštvene pogodbe; da ni raziskano, kakšna je vrednost
koristi, ki naj bi jo tožnica pridobila s sklenitvijo poroštva.
Pri presoji, ali sporni pravni posel nasprotuje zakonski prepovedi vračila vložka, je sicer mo-
goče ločiti fazo sklenitve pravnega posla in fazo izpolnitve (izvršitve, zaključitve) tega posla.
Vendar pa je ničnost pravnega posla treba presojati glede na okoliščine ob njegovi sklenitvi.
Premoženje družbe se namreč zmanjšuje, če je uveljavitev zavarovanja [v obliki poroštva]
verjetna in mora družba zaradi tega oblikovati rezervacije, kadar te niso nevtralizirane z ustre-
zno zavarovanim regresnim zahtevkom, če obstaja konkretno tveganje njegove uveljavitve.
Takšno tveganje praviloma obstaja, če tretja oseba [družba U., d. o. o., kot kreditojemalka] ni
sposobna vrniti kredita, saj v takšnem primeru tudi ne bo sposobna izpolniti regresnega zah-
tevka. To pa je potrebno presoditi ex ante.(9) Odločilna je namreč ex ante ocena vračljivosti
kredita oziroma možnosti uveljavitve regresnega zahtevka, ki mora pokazati, da ni nobenega
utemeljenega dvoma glede sposobnosti vrnitve kredita oziroma da ni nobenega konkretnega
tveganja glede možnosti uveljavitve regresnega zahtevka, saj v nasprotnem primeru kreditna
pogodba ne bi smela biti sklenjena oziroma poroštvo (za kredit) ne bi smelo biti dano.(10)
Tako je (bilo) glede na okoliščine ob sklenitvi Poroštvene pogodbe treba presojati, ali je pri
njeni sklenitvi šlo za nedopustno (prikrito) vračilo vložka delničarki, kar (subsumpcijo ugo-
tovljenih dejstev pod pravno normo) sta sodišči nižjih stopenj tudi napravili. Tako je sodišče
druge stopnje ugotovilo (predmet revizijskega preizkusa je namreč sodba sodišča druge sto-
pnje), da prevzeto poroštvo sploh ni bilo zavarovano, kar pomeni, da tožnica za prevzem soli-
darnega poroštva ni dobila ustreznega (denarnega) nadomestila oziroma da je pravna prednica
toženke kot delničarka tožnice s Poroštveno pogodbo tveganje morebitnega neplačila dolga
(iz Kreditne pogodbe) od tretje osebe (družbe U., d. o. o.) prenesla na tožnico (delniško
družbo). Šele naknadno(11) je bilo sklenjeno zavarovanje (za regresni zahtevek tožnice do
dolžnice, družbe U., d. o. o.)(12) , ki pa se je izkazalo za neustrezno.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje (na katere je revizijsko sodišče v skladu s tre-
tjim odstavkom 370. člena ZPP vezano) tako izhaja, da »se je premoženje družbe dejansko
zmanjšalo za plačanih 3,207.716,51 EUR« in da je »zaradi prevzetega poroštva prišlo do zma-
njšanja premoženja družbe in prejete koristi delničarja«, medtem ko iz (pritožbeno neprereka-
nih) ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bili »edini poboti, ki so bili izvršeni med P.
P., d. d., in družbo U., d. o. o., iz naslova regresa za plačane obveznosti po porošveni pogodbi
s toženo stranko, v višini 418.547,14 EUR«, do katerega zneska »se zaradi sklenjene po-
roštvene pogodbe celotni kapital oz. premoženje tožeče stranke, namenjeno poplačilu upni-
kov, ni zmanjšal« (30. točka obrazložitve njegove odločbe). Tožnica si je namreč zagotovila
možnost vračila plačanih poroštvenih obveznosti tako, da prenehajo morebitne obveznosti
tožnice do družbe U., d. o. o., s pobotom.(13)
S temi ugotovitvami se revidentka ni soočila, temveč skuša z revizijskimi trditvami relativizi-

rati oziroma obiti ugotovljeno dejansko stanje, na katero je sodišče druge stopnje uporabilo
materialno pravo, zaradi česar so njene revizijske navedbe neutemeljene.
- 67 -
V konkretnem primeru je šlo za pravni posel, sklenjen med delniško družbo in banko (del-
ničarko), s katerim je bilo ustanovljeno zavarovanje v obliki Poroštvene pogodbe, kar predsta-
vlja prikrito obliko prepovedanega vračila vložka in s tem prepovedano plačilo po 233. členu
ZGD-1. Družba je namreč svoji delničarki (in to samo njej) zagotovila posebno korist, ki se
šteje za vračilo vložka, saj je riziko neplačila kredita, ki ga je ta delničarka zagotovila tretji
osebi (družbi U., d. o. o.), prevzela delniška družba, in sicer v breme svojega premoženja.(14)
Zato se že zagotovitev takšnega zavarovanja šteje za prepovedano dejanje in ne šele morebi-
tna izpolnitev obveznosti, ki jo je družba prevzela s takšnim pravnim poslom, (15) zaradi če-
sar ni pravno pomembna ugotovitev koristi, ki naj bi jo tožnica (dejansko) pridobila s prevze-
mom poroštva.
Neutemeljeni so očitki revidentke glede vprašanja, ali bi tožnica sklenila enak posel pod ena-
kimi pogoji z drugo osebo, ki ni pravna prednica toženke oziroma delničarka; da je prava cau-
sa posla v razmerju med tožnico in družbo U., d. o. o., saj je bila pravna prednica toženke le
»naključna udeleženka«; da tožnica poroštva ni dala zato, ker bi hotela pravni prednici tožen-
ke omogočiti, da zasluži obresti na kreditu, ki ga sicer ne bi odobrila, temveč zato, ker je ho-
tela olajšati poslovanje dobaviteljici tožnice, ki je bila za njeno poslovanje ključnega pomena.
Ali gre za dovoljeno ali za prepovedano plačilo, je treba presojati ob uporabi meril, izobliko-
vanih na podlagi 227. člena ZGD-1. Temeljno merilo pri presoji, ali gre v konkretnem prime-
ru za prikrito vračilo vložka (delničarju), pa je, ali bi družba v enakih okoliščinah pravni posel
pod enakimi pogoji sklenila tudi s tretjo osebo.
Sklepanje pravnih poslov med družbo in delničarji namreč ni prepovedano, saj lahko družba s
svojimi delničarji vstopa v pravnoposlovna razmerja enako kot s tretjimi osebami. Vendar pa
lahko tudi plačila, ki jih je družba opravila na podlagi pravnih poslov, sklenjenih z delničar-
jem, pomenijo prepovedano vračilo vložka, če obstaja [objektivno in očitno] nesorazmerje
med vrednostjo izpolnitev pogodbenih strank.(16) V tem pogledu je sodišče druge stopnje
ugotovilo, da prevzeto poroštvo sploh ni bilo zavarovano, kar pomeni, da tožnica za prevzem
solidarnega poroštva ni dobila ustreznega (denarnega) nadomestila oziroma da je pravna pred-
nica toženke kot delničarka tožnice s Poroštveno pogodbo tveganje morebitnega neplačila do-
lga (iz Kreditne pogodbe) od tretje osebe (družbe U., d. o. o.) prenesla na tožnico (delniško
družbo). Šele naknadno(17) je bilo sklenjeno zavarovanje (za regresni zahtevek tožnice do do-
lžnice, družbe U., d. o. o.)(18), ki pa se je izkazalo za neustrezno.
Vendar pa se revidentka s temi ugotovitvami ni soočila, temveč skuša z revizijskimi trditvami

relativizirati oziroma obiti ugotovljeno dejansko stanje, na katero je sodišče druge stopnje
uporabilo materialno pravo, zaradi česar so njene revizijske navedbe neutemeljene.
Prikriti prenosi premoženja (prikrita vračila vložka), ki so posledica nesorazmernih pogodbe-

nih obveznosti v okviru pravnih poslov, ki sta jih sklenila družba in delničar, so namreč v na-
sprotju s temeljno prepovedjo vračila vložka, saj družba z njimi delničarju zagotovi posebno
korist, ki je tretji osebi v enakih pogojih ne bi.(19) (20) Gre za korist, ki jo je deležen zgolj
delničar, in to v breme premoženja družbe (kar ima za posledico zmanjšanje premoženja
družbe oziroma preprečitev njegovega povečanja). Takšno pojmovanje prepovedanih plačil, ki
se kaže v nedopustnosti pravnega posla, ki ga družba sklene z delničarjem, in sicer zaradi nee-
nakih (nesorazmernih) pogodbenih obveznosti, pa je usklajeno z namenom zakonskih določb,
ki je v varstvu premoženja družbe (njenega vezanega kapitala).
- 68 -
Neutemeljeni so očitki revidentke glede vprašanja dobre vere; da je pravna prednica toženke
posel sklenila v skrbem prepričanju (dobri veri), da gre za običajen posel v okviru rednega
poslovanja, temelječega na razmerjih med tožnico in družbo U., d. o. o.; da je bila pravna
prednica toženke zaradi ravnanj tožnice in družbe U., d. o. o., prepričana, da vstopa v zakonit
pogodbeni odnos.
Glede na relevantne določbe ZGD-1 je pravno pomembno in upoštevno korporacijskopravno

razmerje med družbo (tožnico) in delničarko (pravno prednico toženke). Zahtevek za vrnitev
prepovedanega plačila je namreč poseben korporacijskopravni zahtevek. Zato je pomembna
pravna presoja, ali je šlo za prepovedano plačilo po določbah zakona, ki ureja temeljna statu-
sna korporacijska pravila poslovanja gospodarskih družb, ne pa obligacijskopravno (poroštve-
no) razmerje med porokom in dolžnikom(21) (na katerega se sklicuje revidentka) oziroma
med upnikom in porokom(22) (katerega naj bi upoštevali sodišči druge in prve stopnje), kar
posledično pomeni, da ni utemeljeno sklicevanje revidentke na causo za izdajo poroštva, ki
naj bi izhajala iz razmerja med porokinjo (tožnico) in kreditojemalko (družbo U. d. o. o., ki
naj bi bila dobaviteljica ključnega pomena za poslovanje tožnice). Čeprav morda zahtevek
družbe po splošnih pravilih obligacijskega prava o vračanju neupravičeno pridobljenega ne bi
bil utemeljen, pa je lahko utemeljen po pravilih korporacijskega prava, v katerem nad var-
stvom interesov prejemnice (posamezne delničarke) prevlada temeljno načelo ohranitve kapi-
tala z namenom varstva upnikov.
Sklenitev poroštvene pogodbe med družbo (tožnico) in delničarko (banko – pravno prednico
toženke) sicer ni bila prepovedana, vendar pa je bilo prepovedano poplačilo iz naslova po-
roštva, ki ga je banka (kot delničarka) z unovčenjem poroštva prejela na račun premoženja
družbe. Pri poroštvu je namreč objektivno gledano (glede na ugotovljene okoliščine konkre-
tnega primera) šlo za obid zakonske prepovedi vračila vložka delničarki, zaradi česar mora
delničarka prepovedano (prikrito) plačilo družbi vrniti. Predmet vrnitvenega zahtevka, ki se
glasi na vrnitev predmeta (prepovedane) izpolnitve, je namreč pri denarnih plačilih plačilo de-
narnega zneska. Z uveljavitvijo določbe o vrnitvi prepovedanih plačil bo tako saniran nedopu-
sten poseg v premoženje družbe v korist posamezne delničarke.
Pri zahtevku za vračilo prepovedanega plačila gre za poseben korporacijskopravni zahtevek

(za samostojen vrnitveni zahtevek korporacijskopravne narave), pri čemer dolžnost vrnitve
prepovedanega plačila ni pogojena z vednostjo delničarja, da je plačilo prepovedano. Do-
lžnost vračila prepovedanega plačila obstaja, če je izpolnjena objektivna predpostavka, to je
obstoj prepovedanega plačila (prikritega vračila vložka delničarju).(23) Ker gre pri zahtevku
za vrnitev prepovedanih plačil za samostojen korporacijskopravni zahtevek, je namreč uvelja-
vljanje tega zahtevka povsem neodvisno od (splošnih) predpostavk, kot so za uveljavljanje
drugih zahtevkov predpisane v civilnem pravu. Izjema velja le za dobroverne prejemnike di-
vidend (drugi stavek prvega odstavka 230. člena ZGD-1). Zato so revidentkine navedbe neu-
temeljene.
Neutemeljeni so očitki revidentke glede delne ničnosti Krovnega sporazuma; da ni šlo za od-
poved zahtevku glede obresti, temveč za kompleksno poravnavo, katere del je bil tudi dogo-
vor, da se del obrestnega dela terjatve »zamenja« za soglasje k reprogramu obveznosti, ki je
bil sestavljen iz več dajatev in protidajatev; da se je možno poravnati tudi o zahtevku iz 233.
člena ZGD-1; da je zahtevek iz 233. člena ZGD-1 možno poplačati tudi »na drug način, z da-
jatvijo namesto izpolnitve«.
- 69 -
Pravna naslednica toženke je odgovor na svoje očitke glede delne ničnosti Krovnega sporazu-
ma dobila od sodišča druge stopnje, vendar se z njegovo argumentacijo ni soočila.
Ne glede na to pa Vrhovno sodišče dodaja, da je lahko v nasprotju s pravili o ohranjanju kapi-

tala oziroma neustrezna tudi višina obresti. Če je namreč dogovorjena višina obresti nižja od
tržno primerljive, je nastala razlika (tako imenovana obrestna škoda) prepovedano vračilo vlo-
žka. Takšna (obrestna) škoda pa je lahko z bilančnega vidika okoliščina, ki zmanjšuje vre-
dnost terjatve in se v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja pripozna v ustrezno nižji
(diskontirani) višini (če je učinek časovne vrednosti denarja pomemben).(24) Čeprav se kon-
kretna obrestna škoda ne nanaša na prikriti prenos premoženja, temveč na njegovo vrnitev, pa
gre pri sporni obrestni obveznosti (čeprav sporazumno urejani) za izpolnitev zakonske vrni-
tvene obveznosti, kateri ustrezajo celotne (in ne zgolj polovične) zakonske zamudne obresti.
Revizijski očitek glede vsebine Krovnega sporazuma (pojasnjevanje vsebine njegovih določb)
pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (po tretjem odstavku 370. člena ZPP),
medtem ko revizijska očitka glede izpolnitve zahtevka iz 233. člena ZGD-1 »na drug način«
in o dopustnosti poravnave o tem zahtevku pomenita nedovoljeni revizijski novosti (saj nista
bila uveljavljana s pritožbo).
Končno je neutemeljen očitek revidentke glede (začetka teka) zamudnih obresti, to je, da bi
morale biti prisojene šele od prvega naslednjega dne po izteku roka za vrnitev koristi, ne pa že
od naslednjega dne po prejemu koristi.
Pravna naslednica toženke ni izpodbijala zmotne uporabe materialnega prava glede začetka
teka prisojenih zamudnih obresti s pritožbo, zaradi česar tega ne more sedaj izpodbijati z revi-
zijo. Ni namreč mogoče preskakovati pravnih sredstev.
Ker glede na obrazloženo ni podan uveljavljani revizijski razlog, je Vrhovno sodišče v skladu
s 378. členom ZPP revizijo toženke kot neutemeljeno zavrnilo.
---
(1) Gre za razliko med 3,626.263,65 EUR (»kar je bila poroštvena obveznost tožeče stranke do tožene
stranke«) in 418.547,14 EUR (kar je tožeča stranka pobotala s svojimi obveznostmi do družbe U., d. o. o.)
(kot to izhaja iz 32. točke obrazložitve odločbe).
(2) Gre za delno plačilo (z dne 27. 5. 2014) na podlagi prevzete poroštvene obveznosti (kot to izhaja iz 31.
in 36. točke obrazložitve odločbe).
(3) Očitno gre pri razliki 2,503.054,90 (3,207.716,51 – 704.661,61) EUR za razliko med (dne 5. 11. 2015)
plačanim preostankom poroštvene obveznosti (2,921.602,04 EUR) in pobotanim zneskom (418,547,14
EUR) (kot to smiselno izhaja iz 31. in 32. točke obrazložitve odločbe).
(4) Dejansko je šlo za pobotanje njunih medsebojnih terjatev (kot to izhaja iz 30. in 32. točke obrazložitve
odločbe sodišča prve stopnje).
(5) Ker je bila P., d. d., 19. 2. 2016 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi
DUTB, d. d., se je gospodarski spor nadaljeval z DUTB, d. d., kot pravno naslednico prvotne tožene
stranke (kot to izhaja iz pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 785/2014-33 z dne 25.
2. 2016).
(6) Nad družbo U., d. o. o., se je 19. 5. 2014 začel stečajni postopek (na podlagi sklepa Okrožnega sodišča
- 70 -
v Ljubljani St 2245/2014).
(7) Dr. Kobal, A.: »Varstvo premoženja delniške družbe – korporacijskopravni vidiki prikritih prenosov
premoženja (prikritih izplačil dobička)«, Podjetje in delo, št. 1/2008/XXXIV, 1.1. Opredelitev vložka.
(8) Pri nekaterih členih je šlo za dobesedne prevode AktG.
(9) Dr. Podgorelec, P.: »Korporacijsko-pravni vidiki dopustnosti posojil med družbeniki, delničarji in njihovo
gospodarsko družbo«, Pravosodni bilten, št. 1/2015, 3. Zavarovanja up-stream.
(10) Dr. Podgorelec, P.: »Dopustnost posojil in finančne pomoči med družbeniki, delničarji in njihovo
gospodarsko družbo«, Podjetje in delo, št. 6-7/2014/XXXX, 2.1.1. Posojila družbe družbenikom (up-
stream).
(11) 11 dni po sklenitvi Poroštvene pogodbe (27. točka obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje).
(12) Tožnica si je s sklenitvijo pogodbe z družbo U., d. o. o. ( z dne 26. 1. 2010) zavarovala morebitna
plačila na podlagi Poroštvene pogodbe z (medsebojnim ali verižnim) pobotom unovčenih poroštvenih
zneskov z njenimi drugimi obstoječimi terjatvami do družbe U., d. o. o. brez njenega predhodnega soglasja
(5. člen pogodbe in 27. točka obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje).
(13) Poroštvena in Kreditna pogodba sta bili sklenjeni 15. 1. 2010. Trajanje poroštvenega razmerja (po
Poroštveni pogodbi) in zapadlost kredita (po Kreditni pogodbi) sta bila do 31. 7. 2014. Tožnica pa se je do
19. 5. 2014, to je do začetka stečajnega postopka nad družbo U., d. o. o, iz naslova regresa za plačane
obveznosti po Poroštveni pogodbi od 3,626.263,65 EUR preko pobota z U., d. o. o., poplačala le za
418.547,14 EUR.
(14) Šlo je za enostransko zavezo izpolnitve porokinje.
(15) Dr. Kobal, A.: »Varstvo premoženja delniške družbe – korporacijskopravni vidiki prikritih prenosov
premoženja (prikritih izplačil dobička)«, Podjetje in delo, št. 1/2008/XXXIV, 1.4. Tipične oblike prikritih vračil
vložka, 3.
(16) Drev, A.: »Vrnitev prepovedanih plačil«, Podjetje in delo, št. 5/2008/XXXIV, 3.5. Pravni posli med
družbo in delničarji.
(17) 11 dni po sklenitvi Poroštvene pogodbe (27. točka obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje).
(18) Tožnica si je s sklenitvijo pogodbe z družbo U., d. o. o. (z dne 26. 1. 2010) zavarovala morebitna
plačila na podlagi Poroštvene pogodbe z (medsebojnim ali verižnim) pobotom unovčenih poroštvenih
zneskov z njenimi drugimi obstoječimi terjatvami do družbe U., d. o. o. brez njenega predhodnega soglasja
(5. člen pogodbe in 27. točka obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje).
(19) Dr. Kobal, A.: »Pravna narava zahtevka delniške družbe za vračilo prepovedanega vračila vložka«,
Podjetje in delo, št. 2/2008/XXXIV, 3.3.2.2. Odprava objektivnega nesorazmerja med pogodbenimi
obveznostmi.
(20) Ugotovitev o personalni povezavi (ko »pritožba zaključkov v točki 26 obrazložitve [odločbe sodišča
prve stopnje] (da je sodišče prve stopnje prepričano, da tožnica takšnega posla s katero drugo banko, ki ni
njen delničar, ne bi sklenila, če ne bi bil v spornem obdobju takratni predsednik uprave tožnice, Roman
Glazer, predsednik nadzornega sveta P.[,] d. d.), ne graja« (18. točka obrazložitve sodbe sodišča druge
stopnje) kaže na to, da pravna prednica toženke ni bila slučajno udeležena v poslu, temveč da je
korporacijsko razmerje odločilno vplivalo na sklenitev Poroštvene in Kreditne pogodbe.
(21) 3. oddelek XXIX. Poglavja Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
(22) 2. oddelek XXIX. Poglavja OZ.
(23) Sodba VSL I Cpg 1257/2010 z dne 15. 6. 2011 (7. točka obrazložitve): »Posledica posebne
korporacijske pravne narave zahtevkov po 230. členu ZGD [sedaj po 233. členu ZGD-1] je, da
(ne)dobrovernost strank ni upoštevna okoliščina za uveljavljanje takih zahtevkov«.
(24) Dr. Podgorelec, P.: »Korporacijsko-pravni vidiki dopustnosti posojil med družbeniki, delničarji in njihovo
gospodarsko družbo«, Pravosodni bilten, št. 1/2015, 2. Posojila up-stream.
- 71 -
UPRAVNO PODROČJE
1) X Ips 338/2016
Organ mora zagotoviti dostop do informacij javnega značaja tako, da prosilec pridobi
dostop do podatkov v elektronski obliki ob uporabi tistih orodij, ki jih sicer pri svojem
delu lahko uporabijo osebe, ki so te podatke v okviru izvrševanja svojih nalog v organu
ustvarile oziroma pridobile.
Kot dokument v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ je šteti vse podatke, ki se v ele-
ktronski obliki nahajajo v zbirkah podatkov pri organu, s tem pa tudi vse podatke, ki jih
je mogoče in pravno dopustno medsebojno povezati oziroma združiti z uporabo tistih
računalniških orodij, ki so ustvarjena za delo z navedenimi zbirkami podatkov, so z
njimi neločljivo povezana in ki jih pri svojem delu uporabljajo zaposleni pri navedenem
organu oziroma druge pooblaščene osebe, ki so povezane z izvajanjem nalog organa.
Odločilno je, da gre za obstoječa računalniška orodja za dostop do podatkov v elektron-
ski obliki, ki omogočijo prosilcu enak dostop, kot ga ima do teh podatkov organ in da ne
gre za uporabo novih računalniških orodij oziroma za uporabo obstoječih orodij na na-
čin, ki za dostop do podatkov iz elektronske zbirke podatkov ni predviden oziroma do-
pusten.
Posredovanje navedenih informacij ne sme nesorazmerno obremeniti ali celo ogroziti

temeljnega opravljanja temeljne funkcije ali dejavnosti organa, torej tistih javnih nalog,
zaradi katerih je bil določen organ ustanovljen, kar je odvisno tudi od tehnične in ka-
drovske opremljenosti določenega organa. To še posebej velja zato, ker se med organe po
ZDIJZ uvrščajo organi in organizacije, ki ne opravljajo nalog oblasti, ki bi bila podvrže-
na politični odgovornosti (npr. sodišče), ali pa nalog oblasti sploh ne opravljajo (npr. jav-
ni zdravstveni dom, javna šola) in katerih finančnih in kadrovskih sredstev ni mogoče
brez posledic za varstvo drugih javnih dobrin oziroma za uresničevanje pravic oseb
usmerjati v nesorazmerno zagotavljanje posredovanja informacij javnega značaja.
V osmem odstavku 64. člena ZOsn je določeno: „Podatki in analize o dosežkih nacional-
nega preverjanja znanja se ne smejo uporabiti za razvrščanje šol.“ Navedena prepoved
je povezana tudi s 65. členom ZOsn, ki določa, da se dosežki nacionalnega preverjanja
znanja lahko uporabljajo samo za namen, ki ga določa ta zakon. Revidentu je mogoče
pritrditi, da je že z vidika jezikovne razlage navedene zakonske določbe jasno, da je s
tem izrecno določena omejitev uporabe podatkov o NPZ, s katerimi razpolaga revident.
Ob zakonski omejitvi uporabe podatkov o NPZ torej revident sam (oziroma zaposleni
pri njem) - tudi ob tehnični možnosti dostopa do navedenih podatkov v elektronski obli-
ki in uporabi razpoložljivih računalniških orodij - podatkov o NPZ ne sme povezovati na
(noben) način, ki bi omogočal razvrstitev šol glede na dosežke pri NPZ. To tudi pomeni,
da se v njegovih zbirkah podatkov ne sme nahajati dokument, ki bi omogočal ali odražal
tovrstno razvrstitev.
Če je uporaba podatkov v elektronski obliki iz podatkovne zbirke, s katero razpolaga re-

vident, in njihovo povezovanje v dokument prepovedano samemu revidentu, od njega
tudi ni mogoče zahtevati, da to omogoči prosilcu za dostop do navedenih informacij ozi-
- 72 -
roma da mu tak dokument posreduje. Enako velja tudi za kakršno koli delovanje re-
videnta, ki bi ga v povezavi z uporabo navedenih podatkov silil ali vodil k izigravanju ali
obidu navedene zakonske prepovedi (in fraudem legis agere). To pa velja kot zavezujoče
tudi za toženo stranko, ko o dostopu do informacij javnega značaja odloča v okviru svo-
je pristojnosti.
Za presojo, da bi bila ureditev 64. ter 65. člena ZOsn v neskladju z Ustavo ali EKČP Vr-
hovno sodišče ne vidi nobenih prepričljivih razlogov. Iz revizije izhajajo argumenti, ki
utemeljujejo ustavno dopustni cilj zakonodajalca in varovani javni interes, ki je po nje-
govi oceni v tem, da se prepreči razvrščanje osnovnih šol z negativnimi učinki. Navedena
ureditev sicer omejuje zgolj ravnanje revidenta, vendar pa je njen dejanski odraz tudi v
omejitvi dostopa do informacij s strani prosilca, ki bi mu bile v odsotnosti navedenih
prepovedi iz ZOsn lahko dostopne v obliki dokumenta in s tem - ob izpolnjevanju dru -
gih zakonskih pogojev iz ZDIJZ - tudi kot informacija javnega značaja.
I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 630/2016-24 z dne 7.

9. 2016 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 090-
293/2015/18 z dne 23. 3. 2015 (pravilno: z dne 23. 3. 2016) v 1. točki izreka spremeni tako,
da se pritožba prosilca zavrne.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške
postopka v višini 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po
izteku roka za izpolnitev obveznosti plačila.
OBRAZLOŽITEV:
1. Z izpodbijano sodbo I U 630/2016-24 z dne 7. 9. 2016 je sodišče prve stopnje na podlagi
63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v
nadaljevanju revidenta) zoper odločbo tožene stranke št. 090-293/2015/18 z dne 23. 3. 2015
(pravilno: z dne 23. 3. 2016). Revident je navedeno odločbo izpodbijal v delu (1. točki
izreka), v katerem je tožena stranka delno ugodila pritožbi prosilca J. T. (prizadete stranke v
tem upravnem sporu, v nadaljevanju prosilec), odpravila odločbo revidenta z dne 23. 11. 2015
in odločila, da je revident dolžan prosilcu v roku 31 dni od vročitve te odločbe v elektronski
obliki posredovati dokumente, iz katerih izhajajo aritmetične sredine doseženih točk učencev
na nacionalnem preverjanju znanja (v nadaljevanju NPZ) v letu 2015 za predmete slovenšči-
na, angleščina in matematika, po šolah, za vse osnovne šole, ki so sodelovale na NPZ, pri če-
mer mora organ prekriti tiste rezultate, kjer so na posameznem preverjanju sodelovali manj
kot trije učenci (to je 1 ali 2 učenca), in sicer glede učencev v 6. razredu osnovnih šol v letu
2015 (1. a. točka izreka) ter učencev v 9. razredu osnovnih šol v letu 2015 (1. b. točka
izreka).
2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja s stališči tožene stranke in
njenimi razlogi za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) ter dodatno obrazloži, da tudi
samo meni, da zahtevani dokument obstaja in da tožeča stranka ne krši določila 64. člena Za-
kona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn), če dokument posreduje prosilcu. Tožena stranka je
pravilno ugotovila, da je zahtevane dokumente mogoče pripraviti z uporabo obstoječega raču-
nalniškega sistema in da je priprava zahtevanega dokumenta za tožečo stranko tudi relativno
enostavna in vanjo ni treba vložiti nesorazmernega napora ter da je namen prepovedi
- 73 -
razvrščanja šol v preprečevanju izkoriščanja institucionalnega položaja določenega subjekta

za ustvarjanje konkurenčnega položaja med osnovnimi šolami, pri čemer pa prosilec po Za-
kon o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) ne uživa takšnega insti-
tucionalnega položaja.
3. Revident zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje
z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe
materialnega prava iz 2. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predla-
ga, naj reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano od-
ločbo tožene stranke spremeni tako, da pritožbo prosilca zavrne ter potrdi odločbo tožeče
stranke št. 090-3/2015 z dne 23. 11. 2015.
4. Tožena stranka ter prosilec kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v svojih odgovo-
rih na revizijo nasprotujeta trditvam revidenta in predlagata, da se revizija zavrže kot nedovo-
ljena oziroma zavrne kot neutemeljena.
5. Vloge, ki jo je revident vložil po poteku roka za vložitev revizije, Vrhovno sodišče pri svoji
presoji ni upoštevalo, saj tovrstnih naknadnih vlog Zakon o pravdnem postopku (v nadaljeva-
nju ZPP), ki se primerno uporablja v upravnem sporu, če ZUS-1 ne določa drugače, ne pred-
videva.
K I. točki izreka:
6. Revizija je utemeljena.
7. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,(1) saj gre za
odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem v sodni praksi sodišča prve stopnje ni
enotnosti, in sicer glede dostopa do podatkov o povprečnih vrednostih dosežkov učencev na
NPZ pri posameznem predmetu po osnovnih šolah.(2) V zvezi s tem se kot osrednje zastavlja
vprašanje, kdaj je mogoče šteti, da informacije, ki se nahajajo v elektronski obliki v podatkov-
nih zbirkah zavezanca za dostop do informacij javnega značaja, obstajajo v zahtevani obliki
dokumenta v smislu 4. člena ZDIJZ že v trenutku vložitve zahteve za dostop do informacij
javnega značaja oziroma kdaj gre za ustvarjanje novega dokumenta ter pod kakšnimi pogoji
lahko zakon navedeno omejuje (v obravnavanem primeru ZOsn). V tem okviru je sodišče tudi
opravilo revizijsko presojo izpodbijane sodbe.
8. Iz dejanskega stanja v obravnavani zadevi, na ugotovitev katerega je revizijsko sodišče ve-

zano, izhaja, da tožeča stranka razpolaga z računalniškim sistemom, v katerem se vodijo
podatki o NPZ v elektronski obliki. Ob uporabi tega računalniškega sistema je mogoče iz
podatkovne zbirke v kratkem času (informatik tožene stranke je ob ogledu podatkov in came-
ra za to porabil 20 minut) pripraviti dokument, ki ga je zahteval prosilec, torej dokument, iz
katerega izhaja aritmetična sredine doseženih točk učencev na nacionalnem preverjanju zna-
nja v letu 2015 za predmete slovenščina, angleščina in matematika, za posamezno osnovno
šolo (1. točka obrazložitve).
9. Vprašanje, ali dokument kot informacija javnega značaja obstaja, je tako dejansko kot tudi
pravno vprašanje. Pojem „dokument“, ki ga uporabi ZDIJZ(3) za opredelitev oblike informa-
cije, ki je dostopna kot informacija javnega značaja, je kot zakonski pojem predmet pravne
- 74 -
razlage. Če določena informacija ne obstaja v obliki dokumenta v smislu ZDIJZ, tudi ne more
biti dostopna kot informacija javnega značaja, saj je organ ni dolžan na novo ustvariti. Prek
pravne opredelitve pojma „dokumenta“ je zato določen tudi izhodiščni obseg informacij, ki so
lahko ob izpolnjevanju ostalih zakonskih pogojev dostopne javnosti.
10. V povezavi z navedenim vprašanje se zastavi tudi revizijsko vprašanje dostopa do podat-
kov v elektronski obliki iz računalniško vodenih podatkovnih zbirk pri nosilcih oblasti in dru-
gih osebah, ki so zavezanci za dostop do informacij javnega značaja (1. člen ZDIJZ,(4) v na-
daljevanju organi). Na navedeni način se pri organih informacije hranijo in obdelujejo vse po-
gosteje,(5) tako da je mogoče celo trditi, da je elektronska oblika informacij postala prevladu-
joča oblika, v kateri se dokumenti tudi lahko posredujejo upravičenemu prosilcu za dostop do
informacij javnega značaja.
11. Dostop do podatkov v elektronski obliki se po svojih značilnostih bistveno razlikuje od

podatkov v fizični obliki, torej tistih, ki so zapisani na fizičnem nosilcu zapisa (fizičnem do-
kumentu), saj so v slednjem primeru neposredno berljivi brez uporabe računalniških sredstev
in tudi ne morejo biti v taki obliki predmet računalniške obdelave.(6) Zato je za odgovor na
revizijsko vprašanje treba presoditi, katere so tiste značilnosti tovrstnih podatkov, ki sodijo v
okvir njihovega obstoja kot dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.
12. Na prvem mestu je nesporno, da se vsi podatki v elektronski obliki, ki se hranijo oziroma
obdelujejo v okviru določene podatkovne zbirke, nahajajo pri organu, ki s to zbirko razpolaga.
Prav tako je tudi nesporno, da je ob uporabi različnih računalniških orodij praviloma mogoče
navedene podatke povezovati oziroma združevati in oblikovati v nove podatke oziroma infor-
macije, ki se v bazi prej niso nahajale. Prav slednje pa je lahko sestavni del uporabe določenih
podatkovnih zbirk, ki jih tudi uporabljajo pri organu zaposlene oziroma za to pooblaščene
osebe pri svoji vsakdanji rabi in ki je torej z razlogi za obstoj take zbirke podatkov neločljivo
povezan. V tem smislu se kaže možnost obdelave navedenih podatkov celo kot bistveni ele-
ment obstoja podatkovne zbirke v elektronski obliki, saj sama zbirka tovrstnih podatkov brez
navedenih računalniških orodij nima ne prave funkcije in ne želenih učinkov.
13. Pri dostopu do informacij javnega značaja s ciljem transparentnega delovanja organov pri
opravljanju javnih nalog je ključno, da se posamezniku omogoči dostop do podatkov, ki se v
taki zbirki nahajajo, če temu nasproti ne stojijo dejanske ovire oziroma zakonske omejitve ali
prepovedi. To sicer pomeni, da je mogoče v določenih primerih ob izpolnjevanju zakonskih
zahtev celo šteti za upravičeno, da posamezni prosilec pridobi kot dokument, ki je informacija
javnega značaja, celotno zbirko podatkov, s katero razpolaga organ. Navedeno pa seveda ne
izključuje možnosti, da se prosilcu na njegovo zahtevo posreduje le posamezen del navedenih
podatkov oziroma omogoči vpogled vanje, če se njegova zahteva omeji le na določene podat-
ke. Organ mora za ta namen prosilcu posredovati zahtevane informacije, ki jih je mogoče iz
podatkovne zbirke pridobiti z uporabo tistih orodij, ki so za dostopanje do navedenih ele-
ktronskih podatkov na voljo in so sestavni del njihove običajne uporabe, lahko pa tudi omogo-
či, da prosilec sam uporabi navedena računalniška orodja za dostop do podatkovne zbirke. To
je neločljivo povezano z zagotavljanjem učinkovitega dostopa do informacij javnega značaja,
saj je ob sodobni množici podatkov v elektronski obliki ključnega pomena prav možnost, da
se prosilec prek uporabe navedenih orodij lahko seznani s tistimi informacijami, ki so pove-
zane z izvrševanjem nalog organa. Navedene obveznosti organa pa so lahko z zakonom tudi
izključene ali omejene, o čemer več v nadaljevanju.
- 75 -
14. V tem smislu mora torej organ zagotoviti dostop do informacij javnega značaja tako, da
prosilec pridobi dostop do podatkov v elektronski obliki ob uporabi tistih orodij, ki jih sicer
pri svojem delu lahko uporabijo osebe, ki so te podatke v okviru izvrševanja svojih nalog v
organu ustvarile oziroma pridobile.(7) Na ta način je zagotovljena tudi ustrezna raven transpa-
rentnosti delovanja organov, prav tako pa iz tega izhaja tudi omejitev navedene obveznosti or-
ganov, saj ni videti razumnega razloga za razlago ZDIJZ, po kateri bi zakon terjal, da bi imeli
prosilci za dostop do informacij javnega značaja širši ali drugačen dostop do teh informacij
kot sam organ oziroma pri njem zaposlene oziroma za dostop do njih pooblaščene osebe.
15. Na tej točki pa je mogoče pritrditi revidentu, da je pri navedenem dostopu do podatkov v
elektronski obliki, ki se nahajajo v podatkovnih zbirkah pri organih, pomembno upoštevati
tudi pravne in ne le dejanske omejitve. Tudi če obstajajo pravne omejitve dostopa do določe-
nih podatkov ali njihovih medsebojnih povezav, namreč ni mogoče šteti, da lahko taki podatki
oziroma njihove povezave tvorijo dokument, s katerim razpolaga organ, ki bi bil lahko dosto-
pen kot informacija javnega značaja v smislu ZDIJZ.
16. Čeprav bi bilo tehnično enostavno in mogoče medsebojno povezovati določene elektron-
ske podatke v navedenih zbirkah, je pri tem treba upoštevati tudi omejitve, ki jih za posame-
zne vrste ali oblike podatkov določa zakon. Take omejitve so uveljavljene npr. na področju
varstva osebnih podatkov, saj je lahko prepovedan določen način dostopa do podatkov(8) ali
njihovo medsebojno povezovanje(9) ali pa to preprečujejo specialne omejitve. Navedene
omejitve torej pravno preprečujejo, da bi se iz obstoječih podatkov v elektronski obliki z raču-
nalniško obdelavo oblikovali podatki, ki bi pomenili dokument organa v smislu ZDIJZ. Pri
tem gre torej za vprašanje, ali pravne omejitve preprečujejo, da bi se informacije, ki izvirajo iz
delovnega področja organa, sploh lahko nahajale v obliki dokumenta pri tem organu (oziroma
v njegovi podatkovni zbirki elektronskih podatkov) in ne, ali gre za izjeme od dostopa do in-
formacij javnega značaja ali njihove ponovne uporabe, ki jih kot take določa zakon (npr. 6.
člen ZDIJZ).
17. Seveda pa je kot pri vseh pravnih omejitvah treba tudi presoditi, ali so skladne z Ustavo
Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) oziroma z drugimi predpisi, s katerimi morajo
biti skladni zakoni, ki urejajo navedeno materijo, kamor sodi poleg prava Evropske unije tudi
skladnost z mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, med njimi tudi
Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju
EKČP).
18. Navedeno torej vodi do sklepa, da je kot dokument v smislu prvega odstavka 4. člena
ZDIJZ šteti vse podatke, ki se v elektronski obliki nahajajo v zbirkah podatkov pri organu, s
tem pa tudi vse podatke, ki jih je mogoče in pravno dopustno medsebojno povezati oziroma
združiti z uporabo tistih računalniških orodij, ki so ustvarjena za delo z navedenimi zbirkami
podatkov, so z njimi neločljivo povezana in ki jih pri svojem delu uporabljajo zaposleni pri
navedenem organu oziroma druge pooblaščene osebe, ki so povezane z izvajanjem nalog or-
gana. Odločilno je, da gre za obstoječa računalniška orodja za dostop do podatkov v elektron-
ski obliki, ki omogočijo prosilcu enak dostop, kot ga ima do teh podatkov organ in da ne gre
za uporabo novih računalniških orodij oziroma za uporabo obstoječih orodij na način, ki za
dostop do podatkov iz elektronske zbirke podatkov ni predviden oziroma dopusten.
- 76 -
19. Ob navedenem pa je za dostop do navedenih dokumentov iz podatkovnih zbirk v elektron-

ski obliki kot informacij javnega značaja treba upoštevati tudi druge zakonske omejitve, ki jih
določajo ZDIJZ in drugi zakoni. Med njimi je pomembno tudi poudariti omejitev, da na
posredovanje navedenih podatkov lahko vplivajo tudi razlogi, povezani z zagotavljanjem ne-
motenega dela organa (četrti odstavek 5. člena ZDIJZ,(10) 11. točka prvega odstavka 6. člena
ZDIJZ(11) itd.). To pomeni, da posredovanje navedenih informacij ne sme nesorazmerno
obremeniti ali celo ogroziti temeljnega opravljanja temeljne funkcije ali dejavnosti organa, to-
rej tistih javnih nalog, zaradi katerih je bil določen organ ustanovljen, kar je odvisno tudi od
tehnične in kadrovske opremljenosti določenega organa.(12) To še posebej velja zato, ker se
med organe po ZDIJZ uvrščajo organi in organizacije, ki ne opravljajo nalog oblasti, ki bi bila
podvržena politični odgovornosti (npr. sodišče),(13) ali pa nalog oblasti sploh ne opravljajo
(npr. javni zdravstveni dom, javna šola) in katerih finančnih in kadrovskih sredstev ni mogoče
brez posledic za varstvo drugih javnih dobrin oziroma za uresničevanje pravic oseb usmerjati
v nesorazmerno zagotavljanje posredovanja informacij javnega značaja. Pri tem pa se glede
na predmetni spor Vrhovno sodišče ne opredeljuje do vprašanja, ali zakonska ureditev ZDIJZ
navedeno varuje na dovolj učinkovit in ustavno skladen način.
20. Ob navedenih izhodiščih je mogoče tudi razrešiti obravnavani upravni spor. Med stranka-
ma je nesporno, da se podatki o NPZ nahajajo pri revidentu, vendar pa ne v obliki, ki bi omo-
gočala njihovo medsebojno primerjavo, kot to želi pridobiti prosilec. Prav tako je tudi nespor-
no, da je mogoče povezavo med podatki, ki jo želi pridobiti prosilec, oblikovati z uporabo
računalniških orodij, ki so povezana z obstoječo zbirko podatkov, kar je storila tudi tožena
stranka prek informatika, ki je v okviru njenih pristojnosti (ogled in camera) navedena orodja
uporabil in ustvaril zaprošeno povezavo med podatki. Ali bi tako povezavo lahko s svojimi
kadrovskimi zmožnostmi tehnično vzpostavil tudi revident sicer ostaja odprto, vendar re-
vident temu ne ugovarja. Prav tako pa po drugi strani v tem sporu ni bilo prerekano dejstvo,
da take povezave podatkov NPZ sam revident ni nikoli uporabil zaradi upoštevanja omejitev,
ki jih določa ZOsn, prav tako pa tudi ne pri njem zaposlene osebe, ki do navedene zbirke
podatkov očitno lahko dostopajo pri svojem delu.
21. V osmem odstavku 64. člena ZOsn je določeno: „Podatki in analize o dosežkih nacional-
nega preverjanja znanja se ne smejo uporabiti za razvrščanje šol.“ Navedena prepoved je
povezana tudi s 65. členom ZOsn, ki določa, da se dosežki nacionalnega preverjanja znanja
lahko uporabljajo samo za namen, ki ga določa ta zakon. Revidentu je mogoče pritrditi, da je
že z vidika jezikovne razlage navedene zakonske določbe jasno, da je s tem izrecno določena
omejitev uporabe podatkov o NPZ, s katerimi razpolaga revident. Ob zakonski omejitvi upo-
rabe podatkov o NPZ torej revident sam (oziroma zaposleni pri njem) - tudi ob tehnični
možnosti dostopa do navedenih podatkov v elektronski obliki in uporabi razpoložljivih raču-
nalniških orodij - podatkov o NPZ ne sme povezovati na (noben) način, ki bi omogočal razvr-
stitev šol glede na dosežke pri NPZ. To tudi pomeni, da se v njegovih zbirkah podatkov ne
sme nahajati dokument, ki bi omogočal ali odražal tovrstno razvrstitev.
22. Omogočiti prosilcu, da bi do navedenih podatkov dostopal na način, ki za samega reviden-

ta kot organ v smislu ZDIJZ ni dopusten, bi pomenil preseganje zakonsko dopustnega dostopa
do informacij, ki velja za sam organ. Kot pa že navedeno, dostop do informacij javnega zna-
čaja in zahteva po transparentnem delovanju organov pri izvrševanju njihovih javnih nalog in
pristojnosti ne pomeni, da je prosilec upravičen pridobiti informacije na način ali v obliki, s
katero niti sam organ ne razpolaga oziroma ni upravičen razpolagati. Povedano drugače: če je
- 77 -
uporaba podatkov v elektronski obliki iz podatkovne zbirke, s katero razpolaga revident, in

njihovo povezovanje v dokument prepovedano samemu revidentu, od njega tudi ni mogoče
zahtevati, da to omogoči prosilcu za dostop do navedenih informacij oziroma da mu tak doku-
ment posreduje. Enako velja tudi za kakršno koli delovanje revidenta, ki bi ga v povezavi z
uporabo navedenih podatkov silil ali vodil k izigravanju ali obidu navedene zakonske prepo-
vedi (in fraudem legis agere). To pa velja kot zavezujoče tudi za toženo stranko, ko o dostopu
do informacij javnega značaja odloča v okviru svoje pristojnosti.
23. Ob navedenem je treba še odgovoriti na vprašanje, ali je navedena zakonska prepoved v

neskladju z Ustavo ali EKČP.
24. Za presojo, da bi bila ureditev 64. ter 65. člena ZOsn v neskladju z Ustavo ali EKČP Vr-
hovno sodišče ne vidi nobenih prepričljivih razlogov. Iz revizije izhajajo argumenti, ki uteme-
ljujejo ustavno dopustni cilj zakonodajalca in varovani javni interes, ki je po njegovi oceni v
tem, da se prepreči razvrščanje osnovnih šol z negativnimi učinki (4. str. revizije). Navedena
ureditev sicer omejuje zgolj ravnanje revidenta, vendar pa je njen dejanski odraz tudi v omeji-
tvi dostopa do informacij s strani prosilca, ki bi mu bile v odsotnosti navedenih prepovedi iz
ZOsn lahko dostopne v obliki dokumenta in s tem - ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogo-
jev iz ZDIJZ - tudi kot informacija javnega značaja.
25. Vendar pa kljub dejanskim učinkom prepovedi iz ZOsn na možnost prosilca, da bi od re-
videnta pridobil zaprošene informacije o NPZ, ni videti, da bi šlo za poseg v 39. člen Ustave,
(14) pa tudi če bi šlo za tak poseg, ni videti razlogov, da bi bil kot tak nedopusten. Navedena
omejitev ZOsn namreč omejuje le dostop do določenega vpogleda v elektronske podatke
podatkovne zbirke revidenta o rezultatih NPZ, iz česar pa ne izhaja, da bi bilo onemogočeno
samo bistvo dostopa do informacij javnega značaja, ki se nanašajo na delovanje osnovnih šol
ali kakovost njihovega dela. Prav v zvezi s slednjim je treba tudi izrecno poudariti, da niti
prosilec niti tožena stranka ne izkažeta nobene jasne povezave oziroma znanstveno utemelje-
ne korelacije, ki bi jih navedeni podatki o rezultatih NPZ(15) imeli glede kakovosti osnovnih
šol, pomembnih za javni interes, oziroma iz tega izvirajočih znanstvenih ali strokovnih spo-
znanj, ki bi bila pomembna za širšo javnost. Razen zelo splošnih navedb prosilca v odgovoru
na revizijo tudi ni videti, v čem bi navedeni podatki o NPZ, ki bi jih prosilec uporabil za
razvrstitev osnovnih šol in posredoval javnosti, prispevali k javni razpravi in o čem bi ta javna
razprava tekla, da bi dosegla raven pomembnosti za širšo javnost in ne le morebitne splošne
zanimivosti. Navedbe prosilca da „rad svoja ugotavljanja, razmišljanja in raziskave deli z jav-
nostjo, ker želi izboljšanje ureditve in življenja ljudi v Sloveniji na mnogih področjih“ (3. str.
odgovora na revizijo v zvezi z zatrjevano kršitvijo do svobode izražanja) tega ne izkazujejo in
ne utemeljujejo. Prav tako tudi ni izkazana navedba prosilca, da je brez pridobitve teh podat-
kov poseženo v njegovo svobodo izražanja, „saj ne more svojih člankov, raziskav in sezna-
mov deliti z javnostjo in sodelovati v javni razpravi“, saj ni razvidno niti, o katerih javno po-
membnih vidikih bi želel objaviti članke, oziroma katere znanstvene raziskave izvaja prosilec,
niti o čem naj bi taka javna razprava že potekala ali bi šele morala potekati, da bi izkazovala
kriterije, ki jih glede varstva te pravice določata Ustava ter EKČP.(16) Zato v zadevi ni
razviden javni interes za razkritje teh podatkov, ki je pogoj za priznanje pravice do dostopa do
informacij javnega značaja kot enega od vidikov pravice do svobode izražanja iz 10. člena
EKČP, posledično pa tudi ni razvidna neustavnost citiranih zakonskih omejitev ZOsn.(17)
Glede na navedeno se Vrhovnemu sodišču ni treba podrobneje opredeliti, ali bi bil prosilec
lahko subjekt, ki bi bil upravičen do navedenega varstva, saj ni razvidno, za potrebe katere
- 78 -
znanstvene raziskave s področja njegove strokovne specializacije bi bile navedene informacije

nujno potrebne (kakovost osnovnošolskega izobraževanja, metode za dvig navedene kakovo-
sti, ipd.), prav tako pa tudi ne, da bi šlo za kakšen bistven prispevek k javni razpravi v pove-
zavi z njegovim izvrševanjem splošne funkcije javnega nadzora nad izvrševalci oblasti,(18)
katerega bi navedena omejitev ZOsn nedopustno ovirala.(19)
26. Ob tem Vrhovno sodišče tudi poudarja, da so očitno neutemeljene navedbe prosilca, da
prepoved razvrščanja osnovnih šol na podlagi NPZ posega v njegove pravice do izobrazbe in
šolanja (57. člen Ustave) ter do vzgoje in izobraževanja njegovih otrok (54. člen Ustave), ker
mu onemogoča izbiro „najprimernejše šole“ za njegove otroke. Treba je namreč poudariti, da
po zakonu starši sploh nimajo pravice proste izbire, v katero šolo bi želeli otroka vpisati, saj
imajo pravico vpisati otroka (le) v javno osnovno šolo ali v zasebno osnovno šolo s koncesijo
v šolskem okolišu, v katerem otrok stalno oziroma začasno prebiva, javna osnovna šola oziro-
ma zasebna osnovna šola s koncesijo v tem okolišu, pa je dolžna na željo staršev otroka vpisa-
ti.(20) Glede ostalih trditev prosilca, da ZOsn posega v njegove človekove pravice, se Vrhov-
no sodišče podrobneje ne opredeljuje, saj ostajajo zgolj na ravni splošnosti in ne vsebujejo
ustavnopravne argumentacije.
27. Revident je s tožbo zahteval odločitev v sporu polne jurisdikcije in postavil temu ustrezen
tožbeni zahtevek. Ker v zadevi ni ne pravnih in ne dejanskih ovir, da ne bi s ciljem zagotovi-
tve učinkovitega sodnega varstva o tem s spremembo izpodbijane sodbe odločilo Vrhovno so-
dišče, je odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 94. člena ZUS-1 v pove-
zavi s 65. členom ZUS-1).
K II. točki izreka:
28. Ker je revident z revizijo uspel, saj je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo
tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke spremenilo tako, da je pri-
tožbo prosilca zavrnilo, je na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z prvim od-
stavkom 154. člena in drugim odstavkom165. člena ZPP odločilo tudi o stroških upravnega
spora pred sodiščem prve stopnje (revident stroškov revizijskega postopka ni priglasil). Pri-
glašene stroške je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o
sodnih taksah. Potrebni stroški na prvi stopnji obsegajo nagrado za tožbo 500 točk (druga ali-
neja 1. točke tar. št. 30 OT) in za prvo obrazloženo (pripravljalno) vlogo 500 točk (prva aline-
ja 2. točke tar. št. 30 OT), kar glede na vrednost točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena
OT) znaša 459,00 EUR. Z 22 % DDV revidentovi stroški tako skupaj znašajo 559,98 EUR.
Tožena stranka jih je revidentu dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa
z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. O vračilu plačanih sodnih taks bo od-
ločilo sodišče prve stopnje (točka c. Opombe 6.1. Taksne tarife).
---
(1) Z novelo Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86.
do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E), to so določbe ZUS-1, ki so v upravnem sporu urejale
pogoje za vložitev in dovoljenost revizije ter revizijski postopek pred Vrhovnim sodiščem. Ker pa je v tem
upravnem sporu izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe novele ZPP-E, to
je pred 14. 9. 2017, se glede na tretji odstavek 125. člena ZPP-E ta revizijski postopek konča po pred
uveljavitvijo ZPP-E veljavnima ZUS-1 in ZPP.
(2) Revident uveljavlja, da se izpodbijana sodba razlikuje od vseh sodb sodišča prve stopnje, ki so bili zanj
ugodno rešeni v sporih z isto stranko (prosilcem) in sicer: I U 1167/2014-12 zdne 28. 9. 2015, I U
- 79 -
1760/2014-12 z dne 25. 11. 2015 in I U 2052/2014-14 z dne 6. 1. 2016. V nadaljnjem citira tudi druge
sodbe in v zvezi s temi poudarja kršitev zaupanja v pravo z izdajo izpodbijane sodbe.
(3) Prvi odstavek 4. člena ZDIJZ določa: „Informacija javnega značaja je informacija, ki izvira iz delovnega
področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega
dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z
drugim organom, ali pridobil od drugih oseb.“
(4) V njem je določeno, da so organi v smislu ZDIJZ: državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne
agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb.
(5) Navedene oblike hranjenja podatkov urejajo tudi drugi predpisi, npr. Zakon o varstvu dokumentarnega
in arhivskega gradiva, Uredba o upravnem poslovanju.
(6) Tudi ob vključitvi v podatkovno bazo so lahko določene oblike take, da obdelavo omejujejo,
npr. posnetki dokumentov (skenirani dokumenti, mikrofilmske kopije), ki niso pretvorjeni v računalniško
obliko besedila.
(7) V tem smislu tudi Sodišče Evropske unije v sodbi v zadevi C-491/15 P, Typke zoper Evropsko Komisijo,
z dne 11. 1. 2017, 36. - 39. točka obrazložitve.
(8) Prvi in drugi odstavek 199. člena Zakona o zemljiški knjigi določata:
„(1) Določbe tega zakona o javnosti zemljiške knjige ne veljajo za dostop do podatkov o imetnikih
pravic, ki niso vezani na posamezno nepremičnino, četudi je takšen dostop v informatizirani glavni knjigi
tehnično (programsko) mogoč.
(2) Nihče nima pravice do dostopa do podatkov, ki so shranjeni v informatizirani glavni knjigi, na
način, ki bi omogočal ugotovitev ali je določena oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli
nepremičnini.“
(9) Člen 15 Zakona o varstvu osebnih podatkov npr. določa: “Avtomatizirana obdelava osebnih podatkov,
pri kateri se o posamezniku lahko sprejme odločitev, ki ima za posledico pravne učinke v zvezi z njim ali na
njega znatno vpliva in ki temelji zgolj na avtomatizirani obdelavi podatkov, ki je namenjena ovrednotenju
nekaterih osebnih vidikov v zvezi z njim, kakršni so zlasti njegova uspešnost pri delu, kreditna sposobnost,
zanesljivost, ravnanje ali izpolnjevanje zahtevanih pogojev, je dovoljena le, če je odločitev:
1.sprejeta med sklepanjem ali izvajanjem pogodbe, pod pogojem, da je pobuda za
sklenitev ali izvajanje pogodbe, ki jo je vložil posameznik, na katerega se osebni podatki nanašajo,
izpolnjena ali da obstajajo primerni ukrepi za varstvo njegovih zakonitih interesov, kakršni so zlasti
dogovori, ki mu omogočajo ugovarjati takšni odločitvi ali izraziti njegovo stališče;
2. določena z zakonom, ki določa tudi ukrepe za varstvo zakonitih interesov
posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, zlasti možnost pravnega sredstva zoper takšno
odločitev.“
Omejitev povezovanja zbirk osebnih podatkov vsebuje tudi 84. člen Zakona o varstvu osebnih
podatkov.
(10) „Organ mora v čim večji meri zagotavljati informacije javnega značaja v elektronski obliki, vendar ni
dolžan za potrebe ponovne uporabe informacij javnega značaja zagotavljati pretvorbe iz ene oblike v drugo
ali zagotoviti izvlečkov iz dokumentov, kadar bi to pomenilo nesorazmeren napor izven preprostega
postopka ter tudi ne nadaljevati z ustvarjanjem določenih informacij samo zaradi ponovne uporabe s strani
drugih organov ali drugih oseb.“
(11) Organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na „podatek iz
dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov, in bi njegovo
razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.“ V zvezi s tem tudi sklep Vrhovnega
sodišča X Ips 320/2010 z dne 1. 9. 2011.
(12) Navedeno načelo sorazmernosti pri dostopu do dokumentov institucij EU priznava tudi sodna praksa
SEU, npr. sodba C-353/99 P, Svet proti Hautala, z dne 6. 12. 2001, sodba C-127/13 P, Strack proti
Komisiji, z dne 2. 10. 2014.
(13) Dostop do podatkov iz sodnih spisov je tudi v ureditvi EU izvzet iz splošnega dostopa do dokumentov
institucij (npr. Sodba velikega senata SEU C-213/15 P – Komisija proti Breyer z dne 18.7. 2017), posebna
ureditev pa velja tudi glede varstva osebnih podatkov iz sodnih postopkov (Uredba (EU) 2016/679
Evropskega parlamenta in sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih
podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES - Splošna uredba o
varstvu podatkov, npr. 20. točka preambule). Ob tem ostaja odprto, ali je glede na posebno naravo gradiva
v sodnih spisih v skladu z Ustavo takšna razlaga ZDIJZ, po kateri je mogoče tudi na njegovi podlagi, ne
- 80 -
glede na specialno ureditev v procesnih predpisih, pridobiti dokumente iz teh spisov (tako 16. točka
obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-16/10, Up-103/10 z dne 20. 10. 2011).
(14) Ta določa:„Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik
javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.
Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni
interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.“
(15) Sedmi odstavek 64. člena ZOsn določa le, da so dosežki nacionalnega preverjanja znanja „ dodatna
informacija o znanju učencev.“
(16) V zvezi s tem je pomembna tudi odločitev, ki jo je Evropsko sodišče za človekove pravice (v
nadaljevanju ESČP) nedavno sprejelo v zadevi Sioutis zoper Grčijo z dne 29. 8. 2017, (št. 16393/14), 24.
odst. in nasl.
(17) Drugače kot Ustava EKČP izrecne določbe o dostopu do infomacij javnega značaja nima, temveč jo
ESČP razlaga kot enega od vidikov 10. člena EKČP. ESČP je v zadevi Magyar Helsinki Bizottsag zoper
Madžarsko z dne 8. 11. 2016 (št. 18030/11), da morajo zahtevani dokumenti izpolnjevati test javnega
interesa, da je lahko zahteva za njihovo razkrije na podlagi 10. člena EKČP utemeljena; javni interes, ki se
ga presoja v vsakem primeru, pa terja prizadetost splošne javnosti kot celote oziroma vplivajo na bivanje in
njihovo življenje v določeni skupnosti.
(18) ESČP v citirani zadevi Magyar Helsinki Bizottsag zoper Madžarsko poudarja pomen take funkcije
(social watchdog, 159. odst. ter 164. in nasl.) za to, da je določena oseba upravičena do varstva
navedenega vidika pravice iz 10. člena EKČP (novinar, nevladna organizacija, znanstveni raziskovalec za
potrebe njegovih znanstvenih raziskav itd.).
(19) Neprerekane ostajajo tudi trditve revidenta, da večina Evropskih držav navedenih podatkov ne objavlja
oziroma, da so njihove objave izrecno prepovedane (npr. Irska, Danska).
(20) Starši lahko vpišejo otroka v drugo osnovno šolo le, če ta šola s tem soglaša, možen pa je tudi vpis v
zasebno osnovno šolo brez koncesije (48. členu ZOsn).
IV. IZ ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA
1) U-I-38/17-12
Zahteva za oceno ustavnosti druge in tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o
mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.
OBRAZLOŽITEV
A.
1. Upravno sodišče je s sklepom št. I U 1741/2016 z dne 24. 2. 2017 prekinilo postopek od-
ločanja o tožbi v upravnem sporu zoper odločitev Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljeva-
nju MNZ) v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Vložilo je zahtevo, naj Ustavno so-
dišče oceni ustavnost druge in tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni
zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Po mnenju predlagatelja je druga alineja prvega odstavka 49.
člena ZMZ-1 pri uveljavljanju statusa begunca kot pravice iz drugega odstavka 20. člena
ZMZ-1, 18. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v na-
- 81 -
daljevanju Listina) in A. točke 1. člena Konvencije o statusu beguncev ter Protokola o statusu
beguncev (Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, št. 15/67, Uradni list RS, št.
35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju Ženevska konvencija) v neskladju s pravicami iz 22. čle-
na, prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave. Tretja alineja prvega odstavka 49. člena
ZMZ-1 naj bi bila pri uveljavljanju statusa subsidiarne zaščite kot pravice iz tretjega odstavka
20. člena ZMZ-1 in pri uveljavljanju zakonskih pravic, ki izvirajo iz tega statusa, v neskladju
z načeloma pravne varnosti in sorazmernosti (2. člen Ustave).
2. Predlagatelj navaja, da je odločitev Ustavnega sodišča nujna, ker imajo tožniki v upravnem
sporu, ki ga je predlagatelj prekinil, pravni interes za tožbo zoper odločbo MNZ, s katero jim
je bila priznana mednarodna zaščita v obliki statusa subsidiarne zaščite, ne pa v obliki statusa
begunca. Opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča, iz katere naj bi izhajalo, da prosilec
za mednarodno zaščito nima pravnega interesa za tožbo zoper odločbo pristojnega organa, s
katero je prosilcu priznana mednarodna zaščita v obliki statusa subsidiarne zaščite, če se
pravice, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite, ne razlikujejo od pravic, ki bi mu bila pri-
znane, če bi imel status begunca. Meni, da status begunca omogoča več pravic in koristi kot
status subsidiarne zaščite, zato naj bi tožniki v prekinjenem postopku imeli pravni interes za
tožbo. Odločitev Ustavnega sodišča v tej zadevi naj bi bila nujna tudi zato, ker tožniki v kon-
kretni zadevi nimajo očitno neutemeljenega zahtevka glede pravice do statusa begunca. To naj
bi pomenilo, da imajo možnosti, da bo Upravno sodišče tožbi ugodilo, odpravilo odločbo
MNZ in zadevo vrnilo v novo odločanje. Ker je v odločbi MNZ odločitev o statusu begunca
vsebovana zgolj v obrazložitvi, ne pa v izreku odločbe, naj bi odprava odločbe MNZ pomeni-
la, da tožniki izgubijo pridobljen status subsidiarne zaščite in s tem statusom povezane pravi-
ce. To naj bi pomenilo, da tožniki nimajo učinkovitega sodnega varstva in učinkovitega prav-
nega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi priznanja statusa begunca. Ugotovljena protiustav-
nost ZMZ-1 glede subsidiarne zaščite bi tako po mnenju predlagatelja vplivala na položaj
tožnikov. Po mnenju predlagatelja izpodbijane določbe niso skladne s pravom EU (z drugim
odstavkom 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija
2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), UL L
180, 29. 6. 2013, str. 60–95 – v nadaljevanju Postopkovna direktiva II). Vrhovno sodišče je
razveljavilo sodbo Upravnega sodišča, v kateri naj bi predlagatelj izpodbijane zakonske dolo-
čbe že razlagal skladno s pravom EU. S tem naj bi po mnenju predlagatelja nastali pogoji ali
za vložitev zahteve za oceno ustavnosti ali za vložitev vprašanja za predhodno odločanje.
Predlagatelj pojasnjuje, da ni postavil vprašanja za predhodno odločanje, ker meni, da gre za
tako jasne določbe, da ne potrebujejo razlage (acte clair). Ustavno sodišče bi moralo odločiti o
zahtevi, ker gre za pomembno pravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.
3. Zahteva predlagatelja je bila vročena Državnemu zboru, ki je nanjo odgovoril. Državni

zbor meni, da predlagatelju druge alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 ne bo treba upora-
biti, ker bo moral tožbo zavreči. Tožnikom naj bi bila pravica do mednarodne zaščite že pri-
znana, zato naj pritožniki ne bi imeli pravnega interesa za odločitev o tožbi. Skupna evropska
azilna politika naj bi zasledovala cilj, da status subsidiarne zaščite omogoča iste pravice in ko-
risti kot status begunca. V skladu z drugim odstavkom 46. člena Postopkovne direktive II naj
bi bilo državam članicam izrecno dopuščeno, da štejejo pritožbo zoper odločbo o neutemelje-
nosti prošnje v zvezi s statusom begunca za nedopustno zaradi nezadostnega interesa prosilca
za nadaljevanje postopka. Zatrjevanje predlagatelja, da status begunca zagotavlja širše eko-
nomske in socialne pravice kot status subsidiarne zaščite, naj ne bi temeljilo na veljavni prav-
ni podlagi. Po mnenju Državnega zbora niso podane niti procesne predpostavke za presojo
- 82 -
ustavnosti tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. Če bo predlagatelj vsebinsko od-
ločil o vloženi tožbi in ji ugodil, bo njegova sodba temeljila na prvem odstavku 64. člena Za-
kona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – v nadaljevanju ZUS-1),
ne pa na izpodbijani določbi.
4. Vlada v mnenju nasprotuje trditvam predlagatelja, da prosilci za mednarodno zaščito nima-

jo učinkovitega pravnega varstva, ker v odločbi o priznanju mednarodne zaščite v izreku ni
zavrnjena prošnja za pridobitev statusa begunca. Navaja, da lahko prosilec zoper odločbo
MNZ vloži tožbo na Upravno sodišče, s katero lahko nasprotje priznanju statusa subsidiarne
zaščite, ker meni, da je upravičen do statusa begunca. Upravno sodišče naj bi v konkretnih
primerih o takih tožbah že odločalo, odpravilo odločbe pristojnega organa in samo odločilo,
da se tožnikom prizna status begunca. Vlada tudi pojasnjuje, da je sodna praksa glede načina
odločanja sodišča o pravici do mednarodne zaščite v primerih, kot je obravnavni, enotna in
ustaljena. Meni tudi, da drugi odstavek 46. člena Postopkovne direktive II ne ureja oblikova-
nja izreka odločbe, s katere se prosilcu prizna mednarodna zaščita. Postopkovna direktiva II
naj bi zgolj urejala pravno sredstvo zoper odločitev pristojnega organa. Vlada meni, da z iz-
podbijanima določbama ni poseženo v pravico do enakega varstva pravic, pravico do sodnega
varstva in pravico do pravnega sredstva.
5. Z odgovorom Državnega zbora in mnenjem Vlade je Ustavno sodišče seznanilo predlagate-

lja, ki se je o njiju izjavil. Med drugim se ne strinja s stališčem Državnega zbora, da v prime-
ru, ko bi tožbi ugodil, ne bi odločil na podlagi izpodbijanih določb. To naj bi pomenilo, da
lahko sodišče vloži zahtevo za oceno ustavnosti zgolj procesnih predpisov. Upravno sodišče
se strinja s stališčem Vlade, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča postala ustaljena. Vendar
meni, da je prav to razlog za vložitev zahteve za oceno ustavnosti izpodbijanih določb.
Predlagatelj tudi meni, da Vlada upoštevnih določb Postopkovne direktive II ni razlagala v
skladu s splošnimi pravnimi načeli prava EU.
B.
6. Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiu-
staven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem
sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju
ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. To ustav-
no pooblastilo sodiščem je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki
pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Upošteva-
je ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima Ustavno sodišče po 156.
členu Ustave subsidiarno vlogo. Ustavno sodišče je po tej določbi Ustave upravičeno interve-
nirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne
odločitve v konkretnem sodnem postopku.[1] Predlagatelj mora pojasniti, zakaj mora uporabi-
ti zakonsko ureditev na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev.
7. Predlagatelj izpodbija drugo in tretjo alinejo prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, ki urejata
odločitve pristojnega organa v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ z
odločbo prošnji ugodi v rednem postopku, če ugotovi, da prosilec izpolnjuje pogoje za pri-
dobitev statusa subsidiarne zaščite po tem zakonu (druga alineja prvega odstavka 49. člena
ZMZ-1), ali prošnjo zavrne v rednem postopku, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23.
člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite
- 83 -
(tretja alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1). Predlagatelj izpodbijanima določbama očita
neskladje z 2. in 22. členom, prvim odstavkom 23. člena in 25. členom Ustave. Navaja, da je
v drugih identičnih primerih že sprejel stališča, ki jih je tedaj štel za očitno ustavnoskladno
razlago druge in tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, in sicer, (1) da imajo prosilci
za mednarodno zaščito na podlagi zakonske ureditve vedno pravni interes za vložitev tožbe
zoper odločbo, s katero je prosilcu priznana mednarodna zaščita v obliki statusa subsidiarne
zaščite, ne pa v obliki statusa begunca, in (2) da je treba v izreku odločbe o priznanju medna-
rodne zaščite izrecno zavrniti prošnjo za priznanje statusa begunca, ker zgolj tak izrek omogo-
ča odpravo upravne odločbe le v tem delu, prosilcem pa ohranitev pravic, ki so jih pridobili na
podlagi podeljenega statusa subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče je v drugih podobnih prime-
rih odločitve predlagatelja razveljavilo s stališčema, (1) da je treba pri ugotavljanju pravnega
interesa za tožbo zoper odločbo, v kateri je prosilcu priznana mednarodna zaščita v obliki sta-
tusa subsidiarne zaščite, ne pa v obliki statusa begunca, glede na tožnikov individualni položaj
presojati, ali bi mu s priznanjem statusa begunca šlo več pravic, ter (2) da je pravica do med-
narodne zaščite ena pravica, ki se podeli v dveh oblikah, da lahko Upravno sodišče v takih
primerih odloči v sporu polne jurisdikcije (odpravi odločbo MNZ in samo podeli pravico do
mednarodne zaščite v obliki statusa begunca) in da država ni dolžna odločati o mednarodni
zaščiti na način, da mora posamezniku ohraniti status subsidiarne zaščite do ponovne odloči-
tve o njegovem statusu.
8. Iz navedenega izhaja predlagateljevo mnenje, da mu uveljavitev ustavnoskladne razlage za-

konske ureditve preprečujejo stališča hierarhično višjega sodišča.[2] Predlagatelj je v zahtevi
navedel, da so tožniki v konkretnem primeru izkazali pravni interes za vsebinsko odločanje o
tožbi zoper odločbo MNZ o priznanju mednarodne zaščite v obliki statusa subsidiarne zaščite.
Take razlage izpodbijanih določb stališče Vrhovnega sodišča, da je treba v vsakem konkre-
tnem primeru presoditi, ali je podan pravni interes, ne preprečuje. Predlagatelj ni izkazal, da o
tožbi v prekinjenem postopku na podlagi izpodbijanih določb ne bi mogel vsebinsko odločiti.
Predlagatelj tudi ne pojasni, zakaj v konkretnem primeru ne more razložiti izpodbijanih dolo-
čb ZMZ-1 in postopkovnih določb ZUS-1 tako, kot predlaga Vrhovno sodišče. Vrhovno so-
dišče je sprejelo stališče, da lahko Upravno sodišče v primerih, ko je tožba zoper odločbo
MNZ o priznanju mednarodne zaščite v obliki statusa subsidiarne zaščite utemeljena, ker bi
bilo treba prosilcem priznati mednarodno zaščito v obliki statusa begunca, odloči v sporu pol-
ne jurisdikcije. Predlagatelj je v odgovoru na mnenje Vlade in odgovor Državnega zbora sicer
navedel, da Upravno sodišče ne sme sistemsko prevzemati pristojnosti upravnega organa, ki
je po ZMZ-1 pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito. Vendar ni videti, zakaj
ne bi mogel predlagatelj v skladu s pogoji, določenimi v ZUS-1, v prekinjenem postopku od-
praviti odločbe MNZ in sam podeliti pravice do mednarodne zaščite v obliki statusa begunca,
če presodi, da je tožba utemeljena. Še posebno, ker MNZ o pogojih za priznanje mednarodne
zaščite odloča v enotnem postopku, v katerem mora ugotavljati tudi dejstva, potrebna za od-
ločitev, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca. Iz izpodbijanih določb pa samo
po sebi ne izhaja, da predlagatelj ne bi smel o tožbi zoper odločbo MNZ o priznanju medna-
rodne zaščite v obliki statusa subsidiarne zaščite vsebinsko odločiti in da ne bi smel tožbi ugo-
diti ter odločiti v sporu polne jurisdikcije in pritožnikom priznati mednarodno zaščito v obliki
statusa begunca.
9. Predlagatelj torej ni izkazal, da bi bila odločitev Ustavnega sodišča neizogibno potrebna za

njegovo odločanje v postopku, ki ga je prekinil. To pa pomeni, da predlagatelj ni zadostil trdi-
tvenemu bremenu, ki ga v zvezi z vsebino zahteve za oceno ustavnosti nalaga četrta alineja
- 84 -
prvega odstavka 24.b člena ZUstS. Ker ni izpolnjena procesna predpostavka za oceno ustav-
nosti izpodbijanih zakonskih določb, je bilo treba zahtevo zavreči.
[1] Primerjaj s sklepoma Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14) in
št. U-I-63/15 z dne 16. 12. 2015.
[2] Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-47/15 z dne 24. 9. 2015 (Uradni list RS, št. 76/15), 5.
točka obrazložitve.
V. ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI OBISKI
1) Inštitut za primerjalno pravo vabi na tradicionalni strokovni simpozij XVI. Dnevi civilne-
ga in gospodarskega prava, ki se bo odvijal v četrtek in petek, 19. in 20. aprila 2018 v
Grand hotelu Bernardin v Portorožu.
Program:
- INTERNET IN PRAVO, vodja prof. dr. Klemen Podobnik
- KOLEKTIVNE TOŽBE, vodja zasl. prof. dr. Lojze Ude
- Okrogla miza: BLOCKCHAIN IN PAMETNE POGODBE: PRIHODNOST PRAVA ALI
GRADOVI V OBLAKIH?, moderator prof. dr. Peter Grilc
- ZAVAROVANJE OBVEZNOSTI, vodja prof. dr. Miha Juhart
- PREMOŽENJSKA RAZMERJA MED ZAKONCEMA PO DRUŽINSKEM ZAKONIKU,
vodja prof. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic
Zaposlenim v pravosodju za udeležbo na imenovanem dogodku, nudimo znižano kotizacijo:

· oba dneva: 150 € + 22% DDV (33,3) = 183,00 €;
· samo prvi dan: 130 € + 22% DDV (28,6) = 158,60 €;
· samo drugi dan: 110 € + 22% DDV (24,4) = 134,20 €.
Hoteli Bernardin (vključena sta tudi hotel Histrion in Vile park), udeležencem simpozija za re-
zervacije sob do 16. marca 2018 ponujajo 10% popust na ceno nočitve, za bivanje 2 ali več
noči pa še dodaten 5% popust.
Bivanje v hotelu si uredite sami.
Ostale informacije so na voljo na spletni strani inštituta: http://www.ipp-pf.si/.
2) Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, organizira Šolo insolve-

nčnega prava, ki bo potekala od 26. do 28. marca 2018. Točna lokacija izobraževanja bo
sporočena naknadno.
- 85 -
Na šoli bodo obravnavane predlagane vsebine in vprašanja. Program vam bomo posredovali,
ko bo dokončno oblikovan.
Šolo inslovenčnega prava bo vodil vrhovni sodnik Vladimir Balažic.
Vljudno vas vabimo, da prijave na šolo pošljete najkasneje do 15. marca 2018 na elektron-
ski naslov gospodarsko.mp@gov.si.
Kontaktna oseba na Centru za izobraževanje v pravosodju je Lidija Žgajnar, ki je dosegljiva

za vse dodatne informacije, in sicer na telefonski številki (01) 369 5295 ali elektronskem na-
slovu lidija.zgajnar@gov.si.
3) Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, organizira tradicionalno

Izvršilno šolo, ki bo potekala od 7. do 9. maja 2018 (prva izvedba) in od 21. do 23. maja
2018 (druga izvedba). Točna lokacija izobraževanja bo sporočena naknadno.
Izvršilno šolo bo vodil vrhovni sodnik Vladimir Horvat, sovodila pa jo bosta višji sodnik mag.
Damjan Orož (prva izvedba) in višja sodnica Tatjana Kamenšek Kranjc (druga izvedba).
Program Izvršilne šole bo oblikovan na podlagi prejetih predlogov vsebin in vprašanj, ki so

bili posredovani Centru za izobraževanje v pravosodju, ter analiz izpolnjenih anketnih
vprašalnikov z izvedenih izobraževanj Centra za izobraževanje v pravosodju. Izvršilna šola
bo, tako kot v letih 2016 in 2015, potekala v dveh sekcijah. Splošne vsebine bodo predstavlje-
ne vsem udeležencem Izvršilne šole, posebne vsebine pa bodo predstavljene ločeno v sekciji
za sodnike in strokovne sodelavce ter v sekciji za sodniške pomočnike, ki delajo na področju
izvršbe.
Program Izvršilne šole 2018 vam bomo posredovali, ko bo dokončno oblikovan.
Vljudno vas vabimo, da prijave na Izvršilno šolo pošljete najkasneje do 6. aprila 2018 na
elektronski naslov civilno.mp@gov.si. Prosimo, da pri prijavi navedete funkcijo, ki jo
opravljate, in za katero izvedbo šole se prijavljate.
Kontaktna oseba na Centru za izobraževanje v pravosodju je Andraž Tušek, ki je dosegljiv za

vse dodatne informacije, in sicer na telefonski številki 01 369 5237 ali elektronskem naslovu
andraz.tusek@gov.si.

Registrsko šolo, ki bo potekala od 23. do 25. maja 2018. Točna lokacija izobraževanja bo
sporočena naknadno.
Registrsko šolo bo vodil vrhovni sodnik Vladimir Balažic.
- 86 -
Program Registrske šole bo oblikovan na podlagi prejetih predlogov vsebin in vprašanj, ki so

bili posredovani Centru za izobraževanje v pravosodju, ter analiz izpolnjenih anketnih
vprašalnikov z izvedenih izobraževanj Centra za izobraževanje v pravosodju.
Program Registrske šole 2018 vam bomo posredovali, ko bo dokončno oblikovan.
Vljudno vas vabimo, da prijave na Registrsko šolo pošljete najkasneje do 14. maja 2018 na
elektronski naslov gospodarsko.mp@gov.si.
Kontaktna oseba na Centru za izobraževanje v pravosodju je Lidija Žgajnar, ki je dosegljiva

za vse dodatne informacije, in sicer na telefonski številki 01 369 5295 ali elektronskem naslo-
vu lidija.zgajnar@gov.si.

Civilnopravno sodniško šolo, ki bo potekala od 28. do 30. maja 2018 (prva izvedba) in od
11. do 13. junija 2018 (druga izvedba). Točna lokacija izobraževanja bo sporočena nakna-
dno.
Civilnopravno sodniško šolo bosta na predlog Vrhovnega sodišča Republike Slovenije vodila
vrhovna sodnika Jan Zobec (prva izvedba) in mag. Rudi Štravs (druga izvedba).
Program Civilnopravne sodniške šole 2018 bo oblikovan v sodelovanju s Civilnim oddelkom

Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na podlagi prejetih predlogov vsebin in vprašanj, ki
so bili posredovani Centru za izobraževanje v pravosodju, ter analiz izpolnjenih anketnih
vprašalnikov iz izvedenih izobraževanj Centra za izobraževanje v pravosodju. Program bo za-
jemal aktualne vsebine nacionalnega civilnega prava in prava EU, prikaz tujih izkušenj izbra-
nih institutov oziroma vsebin, in interdisciplinarne vsebine po izboru Centra za izobraževanje
v pravosodju, ki so povezane z delom sodnikov.
Tako kot v preteklih letih bo del predavanj na Civilnopravni sodniški šoli izveden za vse
udeležence, del pa bo potekal predvidoma v dveh vzporednih sekcijah, sekciji za družinsko
pravo in sekciji za obravnavo problematike kreditov v švicarskih frankih.
Program Civilnopravne sodniške šole 2018 vam bomo posredovali, ko bo dokončno obliko-
van.
Vljudno vas vabimo, da prijave za Civilnopravno sodniško šolo 2018 pošljete najkasneje
do 4. maja 2018 na elektronski naslov civilno.mp@gov.si. Vljudno vas prosimo, da pri prija-
vi navedete funkcijo, ki jo opravljate, in za katero izvedbo šole se prijavljate.
Kontaktna oseba na Centru za izobraževanje v pravosodju je Nataša Skubic, ki je dosegljiv za

vse dodatne informacije, in sicer na telefonski številki 01 369 5220 ali elektronskem naslovu
natasa.skubic@gov.si.
- 87 -
VI. IZ ČLANKOV
PRAVNA PRAKSA, št. 5/2018
- dr. Marko Novak: Zapravljena ustavna priložnost

- dr. Mirko Pečarič: Koncesije za raziskave in razvoj ter socialne storitve niso klasične konce-
sije storitev
- Andreja Friškovec: Kaznivo dejanje agresije in amandmaji Rimskega statuta
- Blaž Kovač: Prehuda zmaga?
- dr. Anita Napotnik: Identifikacijska številka skupnosti etažnih lastnikov
- mag. Urška Klakočar Zupančič: Poravnava Franca Jožefa z Madžari in nastanek Avstro-Ogr-
ske
- dr. Mitja Stefancic: Položaj slovenske manjšine v Italiji že spet kritičen
- Boštjan Zrnec Orlič: Redefinicija kazenskega pregona z Avtentično razlago ZKP
- dr. Rok Čeferin: Je sodba v zadevi Čeferin res hladen tuš za sodstvo?
- mag. Matevž Krivic: Grami in kilogrami na sodniških tehtnicah
- dr. Jurij Toplak: Turčija, Rusija in Aleš Galič
- dr. Aleš Završnik: Digitalni gerrymandering
- Primož Cencelj: Štrajkam
- dr. Andraž Teršek, Jernej Medved: Pravica delavcev do dodatnega izobraževanja - v teoriji in
praksi
VPRAŠANJA & ODGOVORI:
- mag. Nina Scortegagna Kavčnik: Veriženje pogodb za določen čas in rok za izplačilo od-
pravnine
- dr. Nana Weber: Društvo kot sobodajalec
VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC
- Matej Vošner: Nadzor nad delovanjem invalidskih podjetij
- Zoran Skubic: Dolgoročno brezobrestno kreditiranje države iz naslova odmere DDV po
pravu EU v insolvenčnih postopkih ni dopustno
- Alenka Antloga: Priznavanje stvarnopravnih učinkov vindikacijskega volila pri dedovanju
nepremičnine v drugi državi članici EU
- Patricij Maček: Notifikacija Avstrijske državne pogodbe
- Patricij Maček: 70 let profesorja in sodnika dr. Marka Ilešiča
- dr. Vid Jakulin: Kazenski zakonik 2017, posebni del s komentarjem, sodno prakso in litera-
turo
- dr. Jorg Sladič: Zakon o pravdnem postopku z novelo ZPP-E in stvarnim kazalom
- dr. Nataša Hribar: Kazalni zaimki (2)
- Toni Tovornik: ESČP lani izdalo 12 sodb v zvezi s Slovenijo
- 88 -
PRAVNA PRAKSA, št. 6/2018
- dr. Vasilka Sancin: Nezaslišana lahkotnost zanikanja temeljnih postulatov mednarodnega

prava
- dr. Patrick Vlačič, dr. Marko Pavliha: Ali je Uber res super?
- mag. Matjaž Kovač: Omejitev odgovornosti prevoznika za zamudo ali izgubo tovora
- Milena Basta Trtnik: Občina kot naročnik s področja infrastrukturne dejavnosti
- mag. Beti Hohler: Mehanizem za Sirijo - Most med sočasno zbranimi dokazi in bodočimi
kazenskimi postopki?
- Jan Gantar: Objektivna ali krivdna odškodninska odgovornost države po 26. členu Ustave?
- dr. Andraž Teršek: Skromna vednost, nemišljenje ustavnosti in nerazpravnost - (tudi) glede
svobode izražanja
- mag. Robert Golobinek: Ugled in avtoriteta sodstva ter zagovornikova pravica do izražanja
- mag. Irena Guštin, mag. Petra Istenič, mag. Tadeja Rupnik, Irma Medle: Spremembe davčne
zakonodaje v letu 2018
- Tomaž Pavčnik: Svoboda meglenega možica
- mag. Damijan Gantar: Varstvo pravic uporabnikov javnih medijev
ERARJEVE MEJE
- Obdavčitev z davkom na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč (podrobnejši
opis)
- Dohodek iz delovnega razmerja (vprašanja in odgovori)
VPRAŠANJA & ODGOVORI
- mag. Nina Scortegagna Kavčnik: Kdaj je 58-letni delavec v kategoriji, varovani pred odpo-
vedjo?
- mag. Nina Scortegagna Kavčnik: Pozabili smo napisati razlog sklenitve pogodbe za določen
čas - popravek zaradi spremembe sodne prakse VS
VRHOVNO SODIŠČE RS Sodba
- Dolžnosti zapuščinskega sodišča - nepopolna smrtovnica - možnost sodelovanja v postopku
- Matej Vošner: Kadrovska služba in zahtevanje zdravstvenih izvidov delavcev
- Zoran Skubic: Komentarji ocenjevalca na izpitni poli so (lahko) osebni podatki kandidata
- dr. Vasilka Sancin: Osamosvojitev Slovenije in ADP
- dr. Nataša Hribar: Slovenjenje prevzetih lastnih imen
- Janez Kranjc: Scire leges non hoc est verba earum tenere, sed vim ac potestatem
- Toni Tovornik: Klemenčič že drugič počepnil pred istim zidom
PRAVNA PRAKSA, št. 7-8/2018
- mag. Damijan Florjančič: Ob otvoritvi sodnega leta 2018

- dr. Janez Novak: Začasne odredbe v kolektivnih delovnih sporih
- Zvjezdan Radonjič: Skice za oris sodobnega Zakona o kazenskem postopku

- Marcel Hajd: Razsežnosti pravne analitike v luči sodobne tehnologije
- Branko Erčulj: Postulati mednarodnega prava
- Valentin Orešek: Investicijska uredba in označitev vloge
- mag. Andreja Hojnik Šlamberger: Kako nagrajevanje vpliva na delovno uspešnost zaposle-
nih?
- 89 -
- Denis Baghrizabehi, Jure Jakšič: Kriteriji za presojo jasnosti in razumljivosti pogodbenih

pogojev kreditov
- mag. Sebastijan Valentan: Zasebne šole in Ustavno sodišče čakajo že četrto leto
- Naja Miklavc: EU-Napotitve delavcev - spremembe pri napotitvah delavcev od 1. januarja
2018
- Miha Jesenko: Iz odklonilnega mnenja ad hoc sodnika Galiča v zadevi Čeferin proti Slove-
niji
- Petra Weingerl: Kave bi, a skodelico manj na dan
- Matej Tomažin: Regulativa virtualnih valut in žetonov v nastajanju
- Urška Kupec: Zakonito stvarno breme etažnih lastnikov
- Primož Baucon: Silobran
VPRAŠANJA & ODGOVORI
- Nataša Belopavlovič: Določanje števila dni letnega dopusta direktorju
- mag. Nina Scortegagna Kavčnik: Preizkus delavca pred zaposlitvijo in vrnitev stroškov
USTAVNO SODIŠČE RS Odločbe
- Vsebinsko izčrpanje pravnih sredstev
- Način imenovanja vrhovnih sodnikov
- Varstvo pravice glasovanja na referendumu
VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC
- Dostop do arhivskega gradiva ZPIZ
INFORMACIJSKI POOBLAŠČENEC
- Osebni podatki za evidenco športnikov
VRHOVNO SODIŠČE RS Sodba
- Priznanje dejstev - jamčevanje za napake
- dr. Eneja Drobež: Kreditna pogodba, vezana na švicarski frank, ni nična
- Alenka Antloga: Ugotavljanje očetovstva vedno in zgolj v korist otroka?
- Zoran Skubic: Tudi TI lahko pred domačim sodiščem tožiš Facebook zaradi kršitve zaseb-
nosti
- Blaž Kolenc: 8. konferenca dobrih praks
- Nejc Goršič, Sara Mernik: Pravni in davčni vidiki tehnologije blockchain
- dr. Matija Žgur: Kriptovalute in blokovne verige - modni muhi ali novi internet?
- dr. Nataša Hribar: Tvornik in trpnik
- Toni Tovornik: Obljubljene reorganizacije sodišč ne bo
PODJETJE IN DELO, št. 1/2018
- Damjan Možina: Odškodninska odgovornost v zvezi s postopki javnega naročanja

- Nace Novak: Izključitev delniške družbe
- Mojca Furlan: Sprememba cene pri podjemni in gradbeni pogodbi zaradi rasti cen na trgu
- Borut Leskovec: Poenostavljena prisilna poravnava - izvršilni naslov?
- Petre Frešer: Enotirni sistem upravljanja v Evropski uniji, Veliki Britaniji in Sloveniji
- Matjaž Kovač: Obdavčevanje poslovnih dobičkov stalne poslovne enote
- Antonija Zubović, Katarina Kundih: Značilnosti ureditve glasovanja na skupščini prek insti-
tucionalnih pooblaščencev v hrvaškem, francoskem in slovenskem pravu
- Marijan Kocbek: Bilančnopravni vidiki odprave pripoznanja finančnega instrumenta po
MSRP 9 glede na določbe ZGD-1 o oblikovanju bilančnega dobička
- 90 -
Sodna praksa:
- Informativni dokaz
- Pogodba o zaposlitvi z agencijskim delavcem
DELODAJALEC, št. 2/2018
Aktualno: ZDS nasprotuje predlagani višini uskladitve minimalne plače s strani Ministrstva
za delo
- Delodajalska akademija: Koledar izobraževanj 2018
Ekonomski kazalci
- Prioritete novega evropskega semestra
- Izbrani ekonomski kazalci
V središču: Pripombe delodajalcev na delo invalidske komisije ZPIZ
Delovna zakonodaja
- Raba slovenščine v notranjem poslovanju
- Odgovarjamo na vaša vprašanja
- Iz arhiva
- Sodna praksa
Davki in prispevki
- Zakon o sprememebi zakona o interventnem ukrepu na področju trga dela ZIUPTD-A
Prejemki iz delovnih razmerij
- Nova kolektivna pogodba grafične dejavnosti – novosti na področju prejemkov iz delovnega
razmerja
- Novosti iz kolektivnih pogodb
Praksa iz drugih držav: Delovni pogoji delavcev različnih starosti
DAVČNO-FINANČNA PRAKSA, št. 2/2018
- mag. Tamara Prezelj: Administrativne ovire čezmejnega poslovanja znotraj EU

- dr. Jernej Podlipnik: Ustavna ustreznost tretjega odstavka 71. člena novele ZdavP-2J
- mag. Tadej Dubrovnik, dr. Aleš Kobal: Opredelitev končnega odjemalca električne energije
kot zavezanca za plačilo prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnje električne energije v
soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije
- Klemen Šivic: Stalna poslovna enota v Republiki Sloveniji - primer iz prakse
- Darko Bohte: Davčni vidik plačila stroškov zdravljenja članu društva - primer iz prakse
- Jure Mercina: Postopek skupnega dogovora - kje ti je mesto?
- mag. Mojca Tancer Verboten: Kaj je ostalo v letu 2018 od varčevalne zakonodaje?
- dr. Janja Hojnik: Sodna praksa Sodišča EU
- Davčno-finančne novosti z institucij EU
- Novice s področja ZDSS in CFE
- 91 -
VII. IZ URADNIH LISTOV
1) Uradni list RS, št. 7 (7. 2. 2018)
DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE

- Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih
(ZPlaSSIED)
- Zakon o dopolnitvi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ-F)
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izdelkih iz plemenitih kovin (ZIPleK-B)
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN-A)
VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE

- Uredba o poteku meje naselij ob državni meji z Republiko Hrvaško v skladu z razsodbo ar-
bitražnega sodišča
- Uredba o določitvi dogodkov, ob katerih se v letu 2019 izdajo priložnostni kovanci
- Odlok o razglasitvi Vuzemskih plesov in iger v Metliki za nesnovno dediščino državnega
pomena
MINISTRSTVA
- Sklep o določitvi standarda povprečne plače ter stroškov in odhodkov storitev oskrbe institu-
cionalnega varstva za osebe, starejše od 65 let ter za odrasle osebe s posebnimi potrebami v
posebnih socialno varstvenih zavodih in enotah domov za starejše, ki ga je možno upoštevati
v cenah storitev
- Odredba o usklajeni višini minimalnega dohodka od januarja 2018
- Rasti elementov cen socialno varstvenih storitev za leto 2018
- Odločba o izdaji soglasja k odločitvi uprave o prenehanju Ustanove za Slomškovo cerkev v
Košakih
- Odločba o izdaji soglasja k aktu o ustanovitvi ustanove Fundacija EST, Evropa poje skupaj,
Europe sings together, ustanova
2) Uradni list RS, št. 8 (9. 2. 2018)

- Odločba o imenovanju okrožnega državnega tožilca na Okrožnem državnem tožilstvu v Lju-
bljani
- Odločba o imenovanju okrožnega državnega tožilca na Okrožnem državnem tožilstvu v Lju-
bljani
- Odločba o imenovanju okrožne državne tožilke na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani
MINISTRSTVA
- Pravilnik o zaposlitvenih centrih
- 92 -
- Pravilnik o dopolnitvi Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za

kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo
- Pravilnik o spremembah Pravilnika o določitvi vodnih teles podzemnih voda
- Pravilnik o spremembah Pravilnika o določitvi in razvrstitvi vodnih teles površinskih voda
- Pravilnik o spremembah Pravilnika o določitvi meja povodij in porečij ter meja vodnih ob-
močij z vodami 1. reda, ki jima pripadajo
- Pravilnik o spremembah Pravilnika o določitvi odsekov površinskih voda, pomembnih za ži-
vljenje sladkovodnih vrst rib
- Shema za določanje odškodnine za posamezne vrste poklicnih bolezni zaradi izpostavlje-
nosti azbestu
SODNI SVET
- Sklep o objavi javnega poziva sodnikom k vložitvi kandidatur na vodstveno mesto
DRUGI ORGANI IN ORGANIZACIJE

- Aneks številka 1 h Kolektivni pogodbi za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije
3) Uradni list RS, št. 9 (16. 2. 2018)

- Uredba o upravnem poslovanju
- Uredba o spremembah in dopolnitvi Uredbe o uporabi plovil na motorni pogon na reki Lju-
bljanici
- Uredba o spremembah Uredbe o normativih in standardih za določanje sredstev za izvajanje
raziskovalne dejavnosti, financirane iz Proračuna Republike Slovenije
MINISTRSTVA
- Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v postopku vpisa v sodni register in postopku izbri-
sa iz sodnega registra brez likvidacije
- Pravilnik o poročanju o tobačnih in povezanih izdelkih
- Pravilnik o izvedbi javnega natečaja za izbiro umetniških del v javnih investicijskih pro-
jektih
- Odredba o zgornji meji števila ponudb za delo v Republiki Sloveniji za leto 2018
- Odredba o spremembi Odredbe o vključitvi sektorja sadja v program promocije
USTAVNO SODIŠČE
- Odločba o razveljavitvi 5. člena Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest in kolesarskih
poti v Občini Ig (Uradni list RS, št. 104/13), kolikor kategorizira javni poti »Kalinova ulica«
in »Ponirkova ulica« v delih, ki potekajo po zemljiščih parc. št. 409/10 in 409/26, obe k. o. Ig
DRUGI DRŽAVNI ORGANI IN ORGANIZACIJE

- Splošni akt o spremljanju in nadzoru porabe podatkovnih storitev
- Splošni akt o preglednosti v zvezi z načrtovanimi gradbenimi deli in o skupni gradnji go-
spodarske javne infrastrukture
- Tarifa Javne agencije Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke
- Poročilo o rasti cen življenjskih potrebščin na območju Slovenije za januar 2018
- 93 -
DRUGI ORGANI IN ORGANIZACIJE

- Odločba Sveta za avtorsko pravo
- Revalorizacija tarif po Pogodbi o pogojih uporabe in plačilu nadomestila za uporabo varova-
nih del iz repertoarja IPF na prireditvah društev Gasilske zveze Slovenije
- Revalorizacija tarif v Skupnem sporazumu za določitev višine nadomestil za javno priobči-
tev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni
ključnega pomena
- Revalorizacija tarif v Skupnem sporazumu za določitev višine nadomestil za javno priobči-
tev komercialnih fonogramov na prireditvah v organizaciji Študentske organizacije Slovenije
4) Uradni list RS, št. 10 (21. 2. 2018)

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah (ZCes-1C)
- Odlok o volitvah članov Sodnega sveta
- Sklep o izvolitvi v sodniško funkcijo
- Sklep o ugotovitvi prenehanja mandata člana Nadzornega sveta Radiotelevizije Slovenija
- Sklep o imenovanju člana Sveta za elektronske komunikacije Republike Slovenije

- Uredba o spremembah Uredbe o določitvi višine in začetku plačevanja obveznega prispevka
za promocijo kmetijskih in živilskih proizvodov za zavezance sektorja pridelave in predelave
sadja
- Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ukrepu dobrobit živali iz Programa razvoja
podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014–2020 v letu 2018
MINISTRSTVA
- Odredba o sprejetju izobraževalnih programov poklicnega in srednjega strokovnega iz-
obraževanja
- Odločba o soglasju k Aktu o spremembah in dopolnitvah ustanovitvenega akta ustanove
»Fundacija Univerze v Novi Gorici, ustanova«
DRŽAVNA VOLILNA KOMISIJA

- Sklepi o imenovanju predsednika in namestnika predsednika volilne komisije

- Splošni akt o načrtu uporabe radijskih frekvenc (NURF-4)
5) Uradni list RS, št. 11 (23. 2. 2018)

- Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1)
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-L)
- 94 -
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1G)

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske
narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja (ZPIMVI-A)

- Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2018
MINISTRSTVA
- Pravilnik o sofinanciranju izvajanja letnega programa športa na državni ravni
- Pravilnik o določitvi cen storitev javne službe kmetijskega svetovanja, ki so za uporabnike
plačljive
BANKA SLOVENIJE
- Sklep o uporabi Smernic o enotnih razkritjih v skladu s členom 473a Uredbe (EU) št.
575/2013 v zvezi s prehodnimi ureditvami za zmanjšanje vpliva uvedbe MSRP 9 na kapital
- Sklep o vsebini zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna
institucija, za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja kot družba za izdajo ele-
ktronskega denarja ter za pridobitev kvalificiranega deleža v plačilni instituciji ali družbi za
izdajo elektronskega denarja
- Sklep o kapitalu plačilne institucije, družbe za izdajo elektronskega denarja in klirinške
družbe
- Sklep o vsebini zahteve za izdajo dovoljenja za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška
družba
- Sklep o plačilnih sistemih in upravljavcih plačilnih sistemov
- Sklep o višini zneskov letnih nadomestil za nadzor in taks v zvezi s postopki odločanja Ban-
ke Slovenije po Zakonu o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in
plačilnih sistemih
- Sklep o značilnostih osnovnega plačilnega računa in načinu izračuna višine primernega na-
domestila za zagotavljanje osnovnega plačilnega računa
- Sklep o uporabi Smernic o varnostnih ukrepih za operativna in varnostna tveganja pri plačil-
nih storitvah na podlagi Direktive (EU) 2015/2366 (PSD2)
- Sklep o uporabi Smernic o poročanju o večjih incidentih v skladu z Direktivo (EU)
2015/2366 (PSD2)

- Sklep o uskladitvi pokojnin in drugih prejemkov od 1. januarja 2018
6) Uradni list RS, št. 12 (26. 2. 2018)

- Uredba o državnem prostorskem načrtu za Varovano parkirišče Brdo zahod s spremljajočimi
servisnimi dejavnostmi
- Uredba o spremembah in dopolnitvi Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slo-
venske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z
mednarodnimi pogodbami
- 95 -
- Odločba o imenovanju Janje Aleksandre Koren za okrožno državno tožilko na Okrožnem

državnem tožilstvu v Kranju
MINISTRSTVA
- Pravilnik o vrsti in obsegu posebnih aktivnosti za ohranjanje in obnavljanje psihofizičnih
sposobnosti določenih policistov
- Pravilnik o merilih in metodologiji preverjanja izpolnjevanja osnovnih zahtev malih kurilnih
naprav
SODNI SVET
- Sklep o razpisu volitev članov personalnih svetov sodišč
DRŽAVNA VOLILNA KOMISIJA

- Sklepi o razrešitvah in imenovanjih v okrajnih volilnih komisijah in volilnih komisijah IX.
in X. volilne enote

- Sklep o spremembah in dopolnitvah Sklepa o kontnem okviru za zavarovalnice
- Sklep o spremembah in dopolnitvah Sklepa o letnem poročilu in trimesečnih računovodskih
izkazih zavarovalnic
- Sklep o spremembah in dopolnitvah Sklepa o letnem poročilu in medletnih računovodskih
izkazih pokojninskega sklada, oblikovanega kot kritni sklad ter skupine kritnih skladov
- Sklep o uporabi skupnih smernic na podlagi členov 17 in 18(4) Direktive (EU) 2015/849 o
poenostavljenem in okrepljenem skrbnem preverjanju strank in dejavnikih, ki bi jih kreditne
in finančne institucije morale upoštevati pri oceni tveganja pranja denarja in financiranja tero-
rizma, povezanega s posameznimi poslovnimi odnosi in občasnimi transakcijami
- Sklep o uporabi Smernic ESMA o upravljalnem organu upravljavcev trga in izvajalcev stori-
tev sporočanja podatkov
- Splošni akt o dostopu do obstoječe fizične infrastrukture
- Koeficienti rasti cen v Republiki Sloveniji, januar 2018
VIII. NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI
ACKERMAN, Bruce Arnold

Private property and the Constitution / Bruce A. Ackerman. - New Haven : Yale University
Press, cop. 1977. - IX, 303 str.
K 21339/2
ARBEITSGEMEINSCHAFT Österreichische Rechtsgeschichte

Rechts- und Verfassungsgeschichte / Arbeitsgemeinschaft Österreichische Rechtsgeschichte
(Hg.). - 4., überarbeitete Aufl. - Wien : Facultas, 2016. - XV, 393 str.
K 14271/8
- 96 -
BOGUSZ, Barbara
Complete land law : text, cases, and materials / Barbara Bogusz, Roger Sexton. - 5th ed. -
New York : Oxford University Press, cop. 2017. - XLIV, 773 str.
K 21367/237
CARVALHO, Nuno Pires de

The TRIPS regime of patent and test data / Nuno Pires de Carvalho. - 5th ed. - London ; The
Hague ; New York : Kluwer Law International, cop. 2018. - XII, 778 str.
K 14117/79
CLARKE, Malcolm A.
Commercial law : text, cases and materials / M. A. Clarke ... [et al.]. - 5th ed. - Oxford : Ox-
ford University Press, cop. 2017. - LXIII, 1155 str.
K 21369/237
CONGRESS IASAJ (12th ; 2016 ; Istanbul)

International association of supreme administrative jurisdictions : alternative dispute resoluti-
on in administrative matters / 2016 Istanbul congress, 2.- 6. May ; editor The General secreta-
riat of council of state of the Republic of Turkey. - Ankara : IASAJ, 2017. - 318 str.
K 14201/14
CRIMINAL law and the authority of the state / edited by Antje du Bois-Pedain, Magnus
Ulväng and Petter Asp. - Oxford ; Portland (Oregon) : Hart, 2017. - 252 str. - (Studies in penal
theory and penal ethics ; vol. 6)
K 14117/82
ČIŽMAN, Milenka
Enotni kontni načrt in ponazoritve knjiženj za javni sektor / avtorici Milenka Čižman in Vera
Zupančič. - 1. izd. - Ljubljana : Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, 2018.
- 407 str.
K 21326/34
DEMŠAR-Potočnik, Ivanka
Razkritje dokazov v pravdnem postopku / Ivanka Demšar Potočnik. - 1. natis. - Ljubljana :
IUS Software, GV založba, 2017. - 277 str. - (Zbirka Scientia iustitia ; 30)
K 17137/843 a, b
DIKA, Mihajlo
Građansko parnično pravo / Mihajlo Dika. - Zagreb : Narodne novine, 2008-<2013>. - Zv.
<4-7, 9-10>. - (Pravna biblioteka)
S 19018/404
DROBEŽ, Eneja
Kreditna pogodba, vezana na švicarski frank, ni nična : vendar je banka, ki krši pojasnilno do-
lžnost, odgovorna za nastalo škodo / Eneja Drobež.
V: Pravna praksa. - ISSN 0352-0730. - Leto 37, št. 7/8 (22. feb. 2018), str. 35-37.
ELLIOTT, Mark
- 97 -
Public law / Mark Elliott, Robert Thomas. - 3rd ed. - Oxford : Oxford university press, cop.
2017. - XLVII, 934 str.
K 21367/236
FISCHER, Thomas
Strafgesetzbuch mit Nebengesetzen / erläutert von Thomas Fischer. - 65. Aufl. - München : C.
H. Beck, cop. 2018. - LXVII, 2742 str. - (Beck'sche Kurzkommentare ; Bd. 10)
K 2346/525
GRAH, Ines
Posamezniki v postopku ničnostne tožbe pred Sodiščem Evropske unije / Ines Grah. - 1. natis.
Ljubljana : IUS Software, GV založba, 2017. - 258 str. - (Zbirka Scientia iustitia ; 31)
K 17137/842 a
HARTMANN, Florence
Žvižgači : slaba vest naših demokracij / Florence Hartmann ; [prevedli Višnja Fičor in Janina
Kos]. - 1. natis. - Ljubljana : Sanje, 2017. - 206 str. - (Zbirka Dokumenta)
K 21344/13
HERRING, Jonathan
Legal ethics / Jonathan Herring. - 2nd ed. - Oxford : Oxford University Press, cop. 2017. -
XXIV, 477 str.
K 21367/235
INTERTAX : International Tax Review . - AH Alphen a/d Rijn : Kluwer Law International,
1973- . - Je nadaljevanje: Europäische Steuer-Zeitung . - ISSN 0165-2826 = Intertax (Deven-
ter)
S r B 5175/2018 Issue 1<Special Issue>
IVIČEVIĆ Karas, Elizabeta

Penitencijarno pravo / Elizabeta Ivičević Karas. - Zagreb : Narodne novine, cop. 2016. - X,
122 str. - (Pravna biblioteka ; 246)
S 19018/451
KAZNENO procesno pravo : primjerovnik / Marin Bonačić ... [et al.]. - 6. izmijenjeno i do-
punjeno izd. - Zagreb : Narodne novine, cop. 2017. - XIV, 271 str. - (Pravna biblioteka ;
250)
S 19018/452
KOMMENTAR zu den Zivilprozessgesetzen / begründet von Hans W. Fasching ; herausge-

geben von Andreas Konecny. - 3., völlig neu bearbeitete Auflage. - Wien : Manz,
<2013-2017>. - 6 zv.
K 1508/138/Bd. 3/T. 1
KRAJCAR, Luka
Varstvo kupca pri pogodbah o dobavi digitalne vsebine : (magistrsko delo) / Luka Krajcar. -
Ljubljana : [L. Krajcar], 2017. - 56 f.
Dostopno prek spleta
- 98 -
LANDMARK cases in public law / edited by Satvinder Juss and Maurice Sunkin. - Oxford ;
Portland : Hart, 2017. - XXXVIII, 334 str.
K 14117/83
MÜNCHENER Kommentar zum Aktiengesetz / herausgegeben von Wulf Goette, Mathias

Habersack ; für die Hinweise zur Rechtslage in Österreich unter Mitwirkung von Susanne
Kalss. - 4. Aufl. - München : C. H. Beck : F. Vahlen, 2014-2018. - 7 zv.
K 2346/430
PAJU, Jaan
The European Union and social security law / Jaan Paju. - Portland : Hart, 2017. - XXV, 202
str. - (Modern studies in European law ; vol. 77)
K 14117/81
PEČARIČ, Mirko
Sinomija : modrost kolektivnega ustvarjanja pravil / Mirko Pečarič. - 1. natis. - Ljubljana : Fa-
kulteta za upravo, 2017. - 467 str. - (Upravna misel)
K 21307/47
RANGUS, Andraž
Novosti in dopolnitve Zakona o delovnih razmerjih in reforme trga dela 2017/2018 : druge
dopolnitve Velikega komentarja ZDR-1 / [avtorja] Andraž Rangus, Damjan Mašera. - Ljublja-
na : Reforma, 2017. - XV, 400 str.
K 14382/7 a
SUPREME courts in transition in China and the West : adjudication at the service of
public goals / Cornelis Hendrik (Remco) van Rhee, Yulin Fu, editors. - Cham [etc.] : Springer,
cop. 2017. - VI, 245 str. - (Ius Gentium - Comparative Perspectives on Law and Justice ; vol.
59)
S 21272/56
VAN Reybrouck, David

Proti volitvam / David Van Reybrouck ; [prevod Katarina Rotar, Tanja Mlaker (Epilog)]. -
Ljubljana : Krtina, 2017. - 153 str. - (Zbirka Krt ; 185)
K 14122/20
WRIGHT, Jane
Tort law and human rights / Jane Wright. - 2nd ed. - Oxford ; Portland (Oregon) : Hart, 2017.
- XXVII, 318 str. - (Hart studies in private law ; vol. 23)
K 14117/80
ZBIRKA zakona iz kaznenog procesnog prava : stanje propisa na dan 1. studenoga 2017 /
Ivo Josipović ... [et al.]. - Zagreb : Narodne novine, 2017. - XXVIII, 775 str. - (Pravna biblio -
teka ; 528)
S 19018/453
- 99 -
ZIVILPROZESSORDNUNG und Nebengesetze : Großkommentar / begründet von Bern-

hard Wieczorek ; herausgegeben von Rolf A. Schütze. - 4. neu bearbeitete Aufl. - Berlin ; Bo-
ston : W. de Gruyter, cop. 2013-<2018>. - 15 zv. - (Grosskommentare der Praxis)
K 21353/25
- 100 -

Sodnikov Informator 02 2018

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Sodnikov Informator 02 2018

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

1. marec 2018 Opr. št.

IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA

IZ ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA

ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI OBISKI

NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI

Haec prima lex amicitiae sanciatur, ut ab amicis honesta

VSRS, Evidenčni oddelek Tel: 01 / 366 42 60 Faks: 01 / 366 43 13 ISSN 2335/3228

II. OBVESTILA SODIŠČEM.....................................................................................................7

III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA........................................................10

1) Preglednica povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji

40. april 2002 143.355 54/2002

88. april 2006 178.716 64/2006

136. april 2010 960,02 EUR 53/2010

184. april 2014 1.001,03 EUR 51/2014

II. OBVESTILA SODIŠČEM

1) Ministrstvo za pravosodje na podlagi zaprosila Okrajnega sodišča v Sežani podaja

Ker Pravilnik, ki ga sodišče izpostavlja, tovrstnih določb o avtentični razlagi ne vsebuje,

1. za prevod iz tujega v slovenski jezik 25 eurov,

Določeno je tudi, da ena stran obsega 1500 znakov brez presledkov.

prevajanje in tolmačenje, ki pa se nanaša na prevod listine in ne na listino samo. Podobno raz-

(1) Uradni list RS, št. 88/10, 1/12, 35/13 in 50/15.

2) Ministrstvo za pravosodje je dne 6. 2. 2018 prejelo vlogo detektiva Marka Mlinariča,

V Zakonu o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila z zadnjo novelo ZPP-E(2), ki se je začela

Pravilnik še vedno velja v delu, ki se nanaša na vročanje v kazenskem postopku. V drugem

Iz navedenega torej izhaja, da lahko vročanje v pravdnem in kazenskem postopku ena-

III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA

V postopku oddaje javnega naročila je naročnik izhajal iz (fiksnega) časovnega okvirja

Načela transparentnosti, enakopravnosti in zagotavljanja konkurence četrti odstavek 95.

- na podlagi navedenega zahtevka je uprava A. A. dne 2. 4. 2013 potrdila sklep o začetku

5. Na podlagi opisanega dejanskega stanja je prekrškovni organ storilcem prekrška, naročniku

8. Glede vprašanja ugotavljanja pogojev, pod katerimi je naročniku dovoljeno, da spremeni

- če je sprememba, ne glede na njeno denarno vrednost, predvidena v prvotni dokumentaciji v

- če je sprememba potrebna zaradi okoliščin, ki jih skrben naročnik ni mogel predvideti, in

premoženjska razmerja med dvema strankama, ki pa, za razliko od civilnopravnega razmerja,

13. Omenjena načela transparentnosti, enakopravnosti in zagotavljanja konkurence pa četrti

se za presojo bistvene spremembe ne zahteva dejanskega prikrajšanja neizbranega ponudnika,

Policisti, ki izvajajo mejno kontrolo, opravijo pregled prevoznega sredstva in v primeru

ne, in dejstva, da je na sredinski konzoli obsojenčevega vozila opazil razstavljen telefon,

Iz navedenih razlogov ni utemeljeno stališče vložnika zahteve, da je bila preiskava vozila

izvedba ukrepov proti osebam, ki so prestopile mejo nezakonito.

Avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika sta v razmerjih v zvezi s skupno

Ni utemeljen revizijski očitek, da ima (razvezani) zakonec v primeru odtujitve stvari iz

Zahtevek za izpodbijanje po 52. in 53. členu ZZZDR se od zahtevka za ugotovitev

Dosedanji potek postopka

„I. Prikrita darilna pogodba, ki sta jo pogodbeni stranki poimenovali „Kupoprodajna

O navideznosti kupoprodajne pogodbe z dne 15. 9. 2008

O ničnosti darilne pogodbe, ki je bila dne 15. 9. 2008 dejansko sklenjena

Ker je bila pogodba, ki jo je revident sklenil s pokojnikom, neodplačna, je v skladu s tretjim

Zahtevek za izpodbijanje po 52. in 53. členu ZZZDR se od zahtevka za ugotovitev ničnosti

Dosedanji potek postopka

Vrhovno sodišče RS je revizijo zavrnilo.

Glede ničnosti prodajnih pogodb:

O vprašanju ničnosti listin, naslovljenih prodajna pogodba, ki navzven izkazujejo sklenitev

Vrhovno sodišče je zaključek, da je pogodba, ki je sklenjena pod vplivom grožnje lahko

premoženjske koristi v kazenskem postopku obligatoren. Če je sodišče ne odvzame, čeprav jo

Glede zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil:

Glede na navedeno, revizija tudi v tem delu ni utemeljena.

Dosedanji potek postopka

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo.

Glede predloga za nadaljevanje postopka

ZFPPIPP vsebuje določena posebna pravila v zvezi z nadaljevanjem pravdnega postopka za

postopka. Če je njegova terjatev v stečajnem postopku priznana, pa njegova pravna korist za

Glede (ne)sklepčnosti tožbenega zahtevka

Pri odločanju o ukrepu po ZDZdr je sodišče vezano na predlog predlagatelja za