17. 09.

2015

lil p 1325/2013- !

VMESNA SODBA

V IMENU LJUDSTVA

Okntjno sodišče v Mariboru je po okrajni sodnici ,

v pravdni zadevi tožeče stranke: ki

ga zastopa Sašo Petek, odvetnik v Mariboru, zoper toženo stranko:
ZAVAROVALNICA TRIGLAV d.d., Miklošičeva cesta 19, Ljubljana (spor se nanaša
na OE Nova Gorica, Kidričeva 21, Nova Gorica, kamor se tudi vročajo sodna pisanja),

zaradi plačila odškodnine v znesku 11.766,49 EUR s pripadki,

izven naroka, 14. septembra 2015,

 ODLOČILO:

Ugotovi se, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za tožeči stranki

nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 22. 12. 2012.

OBRAZLOŽITEV:
l. Odločitev sodišča temelji na določbi 315. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.
l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo, in naslednji ··- v nadaljevanju
ZPP), v skladu s katerim lahko sodišče, kadar tožena stranka izpodbija tako
podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za
odločbo, če je to smotrno, najprej izda sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka
(vmesna sodba). Ker je sodišče izvedlo pravočasno predlagane dokaze v zvezi z
ugotavljanjem temelja tožbenega zahtevka, je iz razloga smotrnosti izdalo
predmetno vmesno sodbo.

2. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki mu je nastala,

zaradi posledic poškodb, ki jih je ut1vel 22. 12. 2012 na delovnem mestu
dežurnega policista na policijski postaji Ruše. Delodajalec - Ministrstvo za
notranje zadeve je imelo odškodninsko odgovornost zavarovano pri toženi straoki.
Tožnik se je poškodoval, ko se je želel usesti na pisarniški stol v dežurni sobi, pri
tem pa je ob prenosu teže iz ene izmed nosilnih nog stola izpadel kolešček, zaradi
česar se je stol sunkovito nagnil na desno stran, tožnik pa je v posledici
navedenega izgubil ravnotežje in je padel na tla na iztegnjeno desno roko. Tožnik
prvenstveno meni, daje podana objektivna odgovornost njegovega delodajalca, saj
je stol, iz katerega lahko vsak trenutek izpade kolo, zaradi česar se le-ta nagne in
oseba, ki se želi usesti nanj, lahko pade na tla, nevarno stvar. Meni, da je podana
tudi krivdna odgovornost delodajalca, saj delodajalec ni zagotovil ustrezno varne
delovne opreme, saj je bila le-ta dotrajana, prav tako ni poskrbel za redne preglede
dotrajanosti oziroma varnosti ali za redno vzdrževanje pisarniškega inventaija, ter
očita delodajalcu neustrezno vzdrževanje in pomanjkanje investicij v temel_jen
pripomočke pri delu dežurnega policista na PP Ruše, kljub temu, da je bilo
vodstvo seznanjeno z neustreznostjo stolov. Tožnik je ut1vel poškodbo desnega
ramena z rupturo rotatorne manšete in je v posledici poškodbe trpel telesne
bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za kar zahteva odškodnino v znesku
5.000,00 EUR, strah, za kar zahteva odškodnino v znesku 1.500,00 EUR, trpi pa
tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za kar zahteva
odškodnino v znesku 4.000,00 EUR. Prav tako uveljavlja nastalo premoženjsko
škodo zaradi prikrajšanja pri plači v znesku 1.266,49 EUR.

2
3. Tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na tožbo prerekala zahtevek tožnika,
saj meni, da razlog za poškodbo ni bil dotrajan stol, temveč tožnikov ponesrečeni
gib z čezmerno obremenitvijo roke. Stol, na katerem se je poškodoval tožnik, so
policisti redno uporabljali in vodstvo PP Ruše ni prejelo pred tem nobenega
obvestila o dotrajanosti oz. neuporabnosti stola. Meni, da ni podana vzročna zveza
z delodajalčevo opustitvijo dolžnega zagotavljanja varnega dela. Stol ni nevarna
stvar, zalo tudi ne obstoji objektivna odgovornost. Kol pretirano prereka višino
odškodnine.

4. Na podlagi med pravdnima strankama nespornih (neprerekanih) dejstev skladno z

določbo 214. člena ZPP sodišče ugotavlja da obstoji zavarovalna pogodba med
toženo stranko in delodajalcem tožnika (nesporna pasivna legitimacija) ter da se je
tožnik poškodoval 22. 12. 2012 pri opravljanju dela na delovnem mestu dežurnega
policista na PP Ruše. Med pravdnima strankama pa je sporno, ali je za poškodbo
odgovoren izključno sam tožnik zaradi ponesrečenega giba s čezmerno
obremenitvijo roke (kot trdi tožena stranka) ali pa je odgovoren delodajalec bodisi
na podlagi objektivne ali krivdne odgovornosti (kol trdi tožeča stranka).

5. O spornih dejstvih je sodišče dopustilo in izvedlo dokaze s prijavo poškodbe pri

delu (A6), medicinsko dokumentacijo tožnika (A7 do A25), dopisi PU Maribor z
dne 28. 5. 2013, l. 9. 2014, 13. 10. 2009 in 2. 9. 2014 (A26, Bll, Bl5 in Bl6),
odškodninskim zahtevkom (A27), odgovorom na odškodninski zahtevek (A28),
fotografijami (A2 in A 30), predlogom za nabavo (A32), izpisi dogodkov (A32 ter
Bl2 in Bl3), prijavo škodnega primera z dne 3. 7. 2013 (BS), dopisi MNZ z dne 4.
9. 2014 in 3. 9. 2014 (BlO, Bl 7 in B18), dopisom GPU z dne 5. 10. 2009 (B 14)
ter v vse listine v spisu relevantne za odločanje. Prav tako je sodišče v dokazne
namene zaslišalo tožnika kot stranko ter priče

Sodišče je preostale neizvedene dokazne predloge zavrnilo, saj je imelo na podlagi

izvedenih dokazov dovolj podlage za odločitev.

6. Zaradi spornega vzroka škodnega dogodka je sodišče ob sicer nespornem dejstvu,

da se je škodni dogodek pripetil, ugotavljalo potek škodnega dogodka, in sicer
predvsem na podlagi izpovedb tožnika in prič
Sodišče tako ugotavlja, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi zloma kolesca na
stolu, saj je tožnik prepričljivo izpovedal, da se je stol, ko se je želel usesti nanj,
nagnil, zaradi česar je nato padel in se poškodoval, zatem pa je videl, da je noga
stola odpadla oziroma je z nje odletel kolešček. Da je bil stol poškodovan na
način, da je odpadlo kolesce, je potrdil kot priča zaslišani ki je po
dogodku prišel v dežurno sobo in je povedal, da je videl poškodovani stol, ki mu
je manjkalo eno od koles, bil pa je tudi nagnjen, zato ga je tudi odstranil, saj ga ni
bilo mogoče uporabljati. Iz tega razloga sodišče ne dvomi, da je bil ravno odlom
kolesca na stolu razlog, da je stol ob tožnikovem poskusu sedanja nanj nagnilo, v

3
 posledici tega pa je tožnik padel po tleh. Tožena stranka je sicer zat1jevala, da je
tožnik padel zaradi ponesrečenega giba s čezmerno obremenitvijo roke, kar je
sicer povsem pavšalno ugovaijanje', ob tem pa dokazni postopek takšnih navedb
tudi ni potrdil. Tožena stranka v tej zvezi ni predlagala nobenega prepričljivega
dokaza, ki bi omajal dokazno oceno sodišča glede izpovedbe tožnika in prič, na
podlagi katere je ugotovilo vzrok padca tožnika. Prijava poškodbe pri delu, iz
katere je očitno tožena stranka smiselno povzela zat1:jevani vzrok poškodbe,
sodišču ne poraja dvoma v izpovedbo tožnika, da je stol spodneslo zaradi odloma
kolesca, saj je tudi pojasnil, da je prijavo poškodbe pri delu izpolnjevala
administratorka, ki ji je opisal, kako je do nezgode prišlo, nato pa je ona na kratko
navedeno zapisala. Sodišče tako ne dvomi, kljub dejstvu, da okoliščine glede
odloma kolesca niso zapisane v prijavi poškodbe pri delu, da je do tega dejansko
prišlo in da je to bil razlog, da se je tožnik poškodoval. Tudi sicer je življenjsko
nesprejemljivo, da bo pisarniški stol zaradi naslona z roko spodneslo in bi oseba
padla, saj je občasno naslanjanje roke pri sedenju na stolu ali sedanju nanj povsem
običajno in bi zatorej pomenilo, da je takšen stol neustrezen in nevaren ter
zagotovo ne predstavlja varnih delovnih pogojev. Tudi iz tega razloga je sodišče
dodatno prepričano, da je prav odlom kolesca povzročil, da je tožnik padel s stola.

7. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju glede poteka škodnega dogodka je

sodišče pristopilo k ugotavljanju odškodninske odgovornosti delodajalca tožnika
(in po pogodbi toženke).

8. Sodišče v pisarniškem stolu, iz katerega lahko izpad kolo, zaradi česar se stol
sunkovito nagne in povzroči padec oziroma poškodovanje osebe, ki se želi usesti
nanj, ne ugotavlja lastnosti, ki bi pomenile povečano nevarnost za nastanek škode,
tako z vidika pogostosti nastanka škod, kakor z vidika obsega škodljive posledice,
ki lahko iz njihovega delovanja nastane, ter zato pisarniškega stola ne šteje za
nevarno stvar in posledično tudi ne gre za objektivno odškodninsko odgovornost
njihovega imetnika po drugem odstavku 131. člena Obligac\jskega zakonika (Ur. l.
RS, št. 83/2001 in naslednji, v nadaljevanju OZ). Pojavljanje pogostosti vzroka za
poškodbe in obseg posledic, ki v primeru poškodb nastanejo (pri čemer ustrezne
varnosti ni možno zagotoviti kljub največji skrbnosti) sta namreč temeljni merili
za oceno nevarnosti in posledično za oceno standarda nevarne stvari ali nevarne
dejavnosti, kar pa v danem primeru, kot že poudmjeno, ni izpolnjeno.

9. Za krivdno odškodninsko odgovornost delodajalca in s tem njegove zavarovalnice

(po prvem odstavku 131. člena OZ v zvezi s 965. členom OZ) mora tožnik
kumulativno dokazati, da je delodajalec ravnal protipravno, da je tožniku nastala
škoda in da med škodo, ki mu je nastala, in protipravnim ravnanjem delodajalca,

Tožena stranka ni natančn~je opisala, kakšen bi naj ta ponesrečen gib s čcz1nerno

obretnenitvijo roke bil in na kaj natančno se nanaša oziron1a kaj kaže na nepritnerno
obre1nenitev stola s strani tožnika sa1nega.

4
 obstaja vzročna zveza. ZatJ:jevati mora tudi v čem je krivda delodajalca, dokazno
breme glede ovrže1,ja krivde pa je na delodajalcu oziroma njegovi zavarovalnici.

10. Tožnik znotraj krivdne odgovornosti delodajalcu očita opustitev zagotavljanja

ustrezne delovne opreme, opustitev rednih pregledov pisarniškega inventa1:ja ter
rednega vzdrževanja le-tega oziroma neustrezno vzdrževanje in pomanjkanje
investicij v temeljne delovne pripomočke. Sodišče pa na podlagi izvedenega
dokaznega postopka ugotavlja izpolrtj enost predpostavk krivdne odškodninske
odgovornosti na strani delodajalca in na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe
tudi na strani toženke.

11. Protipravnost ravnanja' sodišče ugotavlja v opustitvi delodajalca, ker ni poskrbel,

2 Sodišče pojasqj qjc, da je protipravnost pri civilne111 deliktu relevantna v več pogledih in v
več funkcijah. Za spoznanje, da je odgovo111a oseba odgovorna za civilni delikt je potrebna
protipravnost ravnar!ia (akcijsko pozitivnega ravnanja - aktivnega ravnanja - storitve ali
akcijsko negativnega ravnanja - pasivnega ravnanja - opustitve), protipravnost .Vkode (ni
vsaka škoda protipravna, tipični pri111er škode, ki ni protipravna, je škoda, v katero je
oškodovanec privolil, volenti non fit iniuria), nadalje pa je prot1jJravnost zlasti pri
opustitvenih ravnanjih lahko relevantna tudi za oceno vzroc~ne zveze, po pravilih o ratio
legi.\' vzročnosti. Ravnanja odgovorne osebe za civilni delikt, pri čen1er je ravnanje z vidika
delovanja lahko pozitivno-aktivno (nekdo nekaj stori) ali negativno-pasivno (nekdo nekaj,
kar bi inoral storiti, opusti), se ocenjuje z vidika skladnosti s prepovedni1ni, oziron1a v
skladu z zapovedni1ni pravili, ki pa niso nujno zgolj pravila pozitivnega prava (zakonov in
predpisov), te111več ocenjena z vidika vseh pravil, ki v določeni družbi obstajajo in
narekujejo določeno ravnanje ali ga prepovedujejo (torej tudi nezapisane norn1e, ki so se v
družbi oblikovala in so splošno prepoznavne). Že na podlagi 10. člena Obligacijskega
zakonika je načelon1a vsako dejanje, ki i1na za posledico druge111u nastalo škodo protipravno
(ne1nine111 leadere). 10 je tudi bistvena razlika incd protipravnostjo v kazenske111 pravu, kjer
je protipravno san10 to, kar je izrecno uzakoqjeno (nullun1 crin1en sine lege praevia).
Ocenjevanje protipravnosti ravnanja v civilncn1 deliktu pa je širše, in sicer akcijsko
pozitivno dejanje (nekdo nekaj stori), ki je povzročilo škodo, ni protipravno le, če iz
celokupnih in seveda prepoznavnih pravil, ki urejajo delovanje določene družbe (torej ne
sa1110 iz določb zakonov in drugih predpisov pozitivnega prava) te111več tudi na podlagi
drugih obče sprejetih pravil v določeni družbi), izhaja dovoljenost določenega pozitivnega
ravnanja, n1c~jeno objektivno, ob upoštevanju okoliščine konkretnega pri1ncra, v kateren1 sta
se nahajala oškodovanec in povzročitelj škode. Situacija je drugačna pri ocenjevanju
protipravnosti akcijsko negativnega ravnanja (opustitve), }\jer pa je potrebno najti
zapovedno nonno, ki odškodninsko odgovorne111u subjektu nalaga določeno ravnanje. Tudi
pri oceni protipravnosti opustitve niso relevantne zgolj določbe pozitivnega prava) tein več je
potrebno upoštevati tudi zapovedi) ki izhajajo iz obče sprejetih družbenih nonn, ki pa seveda
inorajo biti v družbi prepoznane do takšne inere, da je zanesljivo, da je odgovorna oseba s
takšno nonno, glede na povprečne lastnosti družbene skupine, kiji pripada, 1nogla in 1norala
biti sezna11jena. 1'akšno interpretacijo v zvezi z opustitveni1ni ravnanji narekuje tudi ustrezno
tohnačenje načela vestnosti in poštenja v civilnen1 pravu iz 5. člena Obligacijskega zakonika
(vestnost=1nerilo ravnanja posa111eznika z vidika notranje posa1ncznikove ocene-vesti,
poštenost=n1erilo ravnanja posa111eznika z vidika družbeno sprejetih nonn, torej kaj je v
določeni družbi pošteno), ki vsakon1ur nalaga, da ustrezno skrbi tudi za interese nasprotnega
udeleženca v obligacijske1n razn1c1:iu oziron1a družbi in članon1 civilizacijske družbe
omogoča, da lahko vsakdo zaupa, da bodo drugi člane družbe ravnali v skladu z družbeno
sprejcti111i in izraženilni pravili in nonnan1i, saj bi drugače družba bila le skupek
posa1neznikov (individuu1nov), ki bi delovali brez ustrezne 1nedsebojne civilizacijske skrbi,
zavesti in interakcije. Pri tetn pa je pri opustitvenih ravnanjih, ki jih ne zapoveduje nonna
pozitivnega-zapisanega prava, potrebno protipravnost ocenjevati strožje) saj je potrebno

5
 da bi delovni proces potekal varno, saj je očitno, da delodajalec ni ravnal v skladu
s svojo dolžnostjo, da delavcu zagotovi varne pogoje dela. Prvi odstavek 43. člena
(tedaj veljavnega) Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 42/2002 in
naslednji - ZDR)' določa, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in
zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu.
Nadalje Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. list RS, št. 43/2011 - ZVZD-l) v
5. členu delodajalcu nalaga zagotovitev varnosti in zdravja delavcev v zvezi z
izvajanjem potrebnih ukrepov, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in
obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z
ustrezno organiziranostjo in potrebnin1i inaterialnin1i sredstvi.

12. Navedene določbe ZVZD-1 in na njegovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi,

delodajalcu nalagajo skrb za delovni proces, tako, da ne bi prihajalo do poškodb,
ki jih je mogoče v skladu s profesionalno skrbnostjo delodajalca, pričakovati in
predvideti in njihove posledice preprečiti. V zvezi s tem je posebej potrebno
poudariti, da je za odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke -
tožničinega delodajalca pomembno strožje merilo njegove skrbnosti, da je
(objektivno) sposoben predvideti, da njegova opustitev lahko povzroči širok
spekter različnih škodljivih posledic, četudi ni sposoben predvideti konkretnih
značilnosti vsake mogoče (manj verjetne) škodlj,ive posledice. Ob tem je potrebno
še upoštevati, da delavce dela pod oblastjo in navodili delodajalca in da je
zavezan, da pri delavcu dosega delovne rezult4te. Zato je delodajalcu, ki je
gospodar (dominus) delovnega procesa, naložena [posebna dolžnost, da prepozna
nevarnosti v delovnem procesu in poskrbi, da se te nevarnosti, v kolikor to
omogočajo lastnosti delovnega procesa, odpravijo, sicer pa prevzame riziko
4
obratovanja.

13. Sodišče ugotavlja, da je delodajalec nevarnost nastanka škodnih posledic, ki lahko

nastanejo zaradi neustreznih stolov,moral zaznati, saj je nenazadnje tožnik izkazal,
da so bili nadrejeni že pred škodnim dogodkom seznanjeni z neustreznostjo in
dotrajanostjo stolov oziroma t\jihovo poškodovanostjo ter težavami v zvezi s tem,
saj so navedeno potrdile tako izpovedbe tožnika in prič. Tožnik je izpovedal, da je
bil na PP Rače celo določen kot pomožni skrbnik premoženja na postaji, zato je bil
o vsem seznanjen tako on kot tudi šef (op. - komandir postaje), ter da je tožnik bil
tisti, zaradi čigar vztrajanja so konec leta 2009 sploh dobili druge stole, ki pa niso
uravnoteženo tehtati 111ed osebno svobodo posa1neznika in 1ned nezapisano družbeno nonno,
ki v določeni družbi narekuje določeno ravnanje.
3 Pri če1ncr i1na tudi sedaj veljavni ZDR.-1 identično določbo v prven1 odstavku 45. člena.
4 V posledici česar se je v civilne1n pravu tudi razvila objektivna odškodninska odgovornost,
kot to pravilno izpostavlja tožena stranka. Vendar v dane1n priineru podlaga za sojeqje ni
obJektivna odškodninska odgovo111ost, saj je sodišče že zgoraj navedlo, da pisarniški stol ne
predstavlja takšne (nevarne) stvari, da škodnih dogodkov in posledic ne bi bilo inogoče
01nejiti z ekonomsko razu1nni1ni in učinkoviti1ni ukrepi. V danen1 pri1neru je podlaga za
ugoditev odškodninske111u zahtevku tožeče stranke tudi iz tega razloga krivdna odgovornost
delodajalca toznika.

6
 bili novi, temveč so bili odpisani iz drugih postaj ali služb PU Maribor. Tudi priči
·ta potrdila, da so stoli (bili in so) v slabem stanju
ter da so nadrejeni bili s tem seznanjeni. Priči

- ki sta opravljala delo na istem delovnem mestu kot tožnik (dežurna

policista) pa sta potrdila, da v dežurni sobi niso dobili novih s t o l o v - j e
dejal, da že vsaj šest let, - p a je povedal, da so nove zadeve odpeljali šefi in da
so tudi zaradi varčevalnih ukrepov dobivali stare stvari). Oba sta tudi potrdila, da
sta zaradi stolov že tudi sama doživela nesreče. Tožena stranka je sicer zalljevala,
da so se stoli pošiljali na popravilo, ko se je pokazala potreba ter da je zavarovanec
nabavljal pisarniško opremo skladno s potrebami in načrtom nabave osnovnih
sredstev. Sodišče je glede na izpovedbo priče ki je povedal, da je
na PlJ Maribor pristojen za sprejcmaaje sporočil glede nabave ali popravil
opreme, da pa navedeno samo posreduje naprej in da ni v njegovi pristojnosti
odločanje o tem, pri čemer pa je pojasnil, da je bila realizacija popravil odvisna od
razpoložljivih finančnih sredstev ter da se je varčevalo, ker ni bilo denarja, sledilo
pričama ter tožniku, ki so
izpovedali, da so zaposleni sami popravljali poškodbe stolov, saj so bili sicer brez
le-teh, ker se je na popravila čakalo dolgo časa. Navedeno pa zagotovo vsaj
posredno pot1:juje tudi dejstvo (ki ga toženka ni prerekala in izhaja tudi iz priloge
B 13), da je bil stol, na katerem se je poškodoval tožnik, v popravilo poslan šelel 9.
7. 2013, torej več kot pol leta po tožnikovem škodnem dogodku (in mesec dni po
tem, ko se je na istem stolu poškodovala še čistilka, prav tako zaradi izpada
kolesca). Tudi predložene listine glede nabave sredstev v letu 2010 (B 14, B 15 in
B 16) ne izkazujejo, da bi zavarovanec toženke s tem izpolnil svojo obveznost,
zagotoviti varna delovna sredstva zaposlenim, še posebej, da bi bili dežurnim
policistom namenjeni novi oziroma ustrezni stoli ter da bi torej glede na naravo
njihovega dela, ki pretežno predstavlja sedeče delo na stolih, ki so obremenjeni 24
ur na dan (česar vsega tožena stranka prav tako ni prerekala), poskrbel, da bi stoli
bili vsaj redno vzdrževani, če že ne čisto ustrezni. Tožena stranka ima sicer prav,
da stol sam po sebi ima „roka trajanja", vendar pa okoliščine, kakršne so bile
podane v konkretni zadevi, od delodajalca zagotovo zahtevajo neko konkretnejše
ukrepanje. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da je delodajalec sploh izvajal
kakšne ukrepe za prcver;janje ustreznosti delovnih sredstev, kar bi bilo najmanj,
kar bi lahko storil ob zavedanju, da se s stoli pojavljajo težave. Sodišče je ob tem
upoštevalo okoliščine, ki jih ugotavlja na podlagi s strani tožene stranke
neprerekanih ter na podlagi v dokaznem postopku ugotovljenih dejstev, da so
zaposleni opozarjali na neustrezne in dotrajane stole, ki so se kvarili ali
poškodovali, in da so dežurni policisti namesto novega dobili stari, rabljeni stol, ki
je že bil odpisan s strani drugega organa delodajalca, ter glede na vse to še
ugotavlja, da bi moral tožnikov delodajalec, če že ni zagotovil novih delovnih
sredstev, zagotoviti (kar se tiče obravnavanega škodnega dogodka, vsaj) ustrezen
nadzor nad stoli in predvsem vzdrževanje obstoječih stolov. Glede na to, da ni

7
 izkazano, da bile v neki\i zadnjih letih opravljene kakršnekoli aktivnosti, ki bi
kazale na to, da je delodajalec storil vse (ali sploh kaj) za zagotovitev varne
delovne opreme oziroma vsaj neko periodično preve1janje le-te, je zaključiti, da
delodajalec ni zagotovil varnega in učinkovito nadziranega delovnega procesa
oziroma materialnih sredstev ter je zato ravnal v nasprotju z ZVZD-1 in
podzakonskimi predpisi, torej protipravno.

14. Sodišče ugotavlja tudi vzročno zvezo med opustitvijo delodajalca, v obliki
opuščene dolžnosti zagotavljati ustrezna delovna sredstva in poškodbo tožnika
(sama poškodba tožnika ni prerekana, izhaja pa tudi iz v spis vložene zdravstvene
dokumentacije za tožnika).

15. Temeljno pravilo za ocenjevanje vzročne zveze je pravilo o adekvatni vzročnosti -

po pravilu naravnega teka stvari. Adekvatna vzročnost med škodnim ravnanjem
(aktivnim ali pasivnim) in nastalo šk\ldljivo posledico, je podana takrat, kadar ima
določeno ravnanje ali opustitev, po pravilih naravnih - fizikalnih lastnosti, torej po
naravncn1 teku stvari, za posledico to, .kar se je zgodilo. Vzročna zveza se, zlasti za
primere škodnih ravnanj v obliki opustitev, presoja tudi po pomožnih pravilih o
ratio legis vzročnosti. O podani vzročni zvezi na podlagi pravil o ratio legis
vzročnosti lahko govorimo, kadar zapovedna ali, prepovedna norma, določa ali
prepoveduje neko ravnanje. Za takšne primere je namreč že normodajalec
predvidel, da '
iz določenega ravnanja ali opust_itv9, lahko (ali pa celo pogosto) pride
do določenih škodljivih posledic in je zato s sv~jo normo prepovedal ali zapovedal
določeno ravnanje. 5

16. Glede na to, da je zagotovitev ustreznih materialnih (delovnih) sredstev ena

temeljnih dolžnosti delodajalca pri zagotavljanju varnih pogojev dela delavcu, je
opustitev takšne dolžnosti, po naravi stvari v tem, da delavec nima naravi dela
primerno zagotovljenih pogojev za varnost in zdravje pri delu. Pravne norme
delodajalcu zapovedujejo, da oceni tveganja in nevarnosti pri delu ter temu
primerno organizira delovni proces oziroma zagotovi materialna sredstva.
5 Ravno iz takšnega razloga je protipravnost, zlasti škodnih dejanj, iz katerih fizikalno nujna
posledica ni škodljiva posledica v obliki, kot je nastala, potnožni kriterij za presojo vzročne
zveze po pravilih ratio legis, saj se je na podlagi ocene 1nožnosti nastanka določene
posledice in njene nevan1osti, oblikovala prepovedna ali zapovedna norma, ki poskuša
takšno potencialno posledico, ki lahko iz določenega ravnanja nastane, preprečiti. Kot
tipični pritner ratio lcgis vzročnosti je npr. prepoved vožnje pod vplivo1n alkohola. Čeprav
ni nujna fizikalna posledica vožnje v pron1ctu pod vplivon1 alkohola povzročitev pro1netne
nesreče, niti njena jakost, pa je nonnodajalec i1nel v vidu potencialno možnost in pogostejše
povzročitve pron1etnih nesreč s strani alkoholiziranih voznikov in je to s prepovedno nonno
vožnje pod vplivo1n alkohola prepovedal, kar po pravilih ratio legis vzročnosti po111eni, da je
podana vzročna zveza tned alkoholiziranostjo in pron1etno nesrečo, vse dokler se npr. po
pravilih o adekvatni vzročnosti ne izpodbije takšna vzročna zveza. Tudi pri ocenjevanju
vzročne zveze po principu ratio legis vzročnosti ni nujen pogoj, da je neko dejanje
prepovedano ali zapovedano s pozitivni1n pravni1n predpiso111, te111več za presojo pravilorna
zadostuje, da se je v vidu neke tipične potencialne posledice, prepovedna ali zapovedna
nonna oblikovala. O ten1 več tudi pod opo1nbo 2.

8
17. Sodišče ugotavlja tudi obstoj pravno priznane škode v skladu s 179. členom OZ.
Poškodba tožnika ni prerekana. Iz poškodbenega lista za tožnika izhaja diagnoza
Contusio omae dex. (udarnina desne rame) ter po opravljeni diagnostiki še
poškodba tetive rotatorne manšete na desni rami. Glede na takšne poškodbe in
njihovo naravo sodišče ne dvomi v nastanek nematerialne škode, v obliki telesnih
bolečin, ki jih tožnik uveljavlja, saj so telesne bolečine vsakemu čutečemu bitju
lastna. Glede škode v obliki strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja
življenjskih aktivnosti ter tudi glede premoženjske škode pa se bo sodišče
opredelilo po izvedbi celotnega dokaznega postopka, za namen izdaje vmesne
sodbe o temelju odškodninske odgovornosti pa zadošča ugotovitev nematerialne
škode v obsegu, kol jo je sodišče ocenilo na tem mestu, saj je s tem izpolnjena tudi
predpostavka nastanka škode, kot enega izmed elementov civilnega
odškodninskega delikta.

18. Sodišče ugotavlja tudi krivdo delodajalca tožnika. Krivda se v svoji najnižji obliki
(mala malomarnost) domneva. Delodajalec tožnika je profesionalni subjekt.
Skrbnost delodajalca (oziroma oseb, ki zanj delujejo), v zvezi z njegovo
dejavnostjo, se meri po profesionalni skrbnosti. Dolžna skrbnost profesionalnih
oseb je stroga, zahtevano polje njihove predvidljivosti pa široko. Sodišče v
opustitvi zagotavljanja ustreznih delovnih sredstev (pisarniških stolov) oziroma
neustreznem vzdrževanju teh ugotavlja odstop od zahtevane skrbnosti dobrega
strokovnjaka in tako ugotavlja krivdo delodajalca tožnika. Obratno povedano,
sodišče na takšni podlagi zaključuje, da toženka ni ovrgla domnevane krivde
svojega zavarovanca.

19. Sodišče tako ugotavlja izpolnjenost vseh štirih elementov odškodninske

odgovornosti delodajalca tožnika oziroma zavarovanca toženke in na podlagi
sklenjene zavarovalne pogodbe, katere obstoj je nesporen, tudi odgovornost
zavarovalnice za plačilo odškodnine.

20. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje in odsotnost izrecne (in določne) trditvene
podlage tožene stranke glede morebitnega tožnikovega soprispevka k nastali
škodi, sodišče tudi ne ugotavlja obstoja deljene odgovornosti v smislu 185. člena
OZ.

21. O višini odškodnine in stroških postopka bo sodišče odločilo v nadaljevanju

postopka.

PRAVNI POUK:
Zoper to sodbo je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka
sodbe in sklepa. Pritožbo je potrebno vložiti pisno v dveh izvodih pri Okrajnem
sodišču v Mariboru, o njej pa bo odločalo Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno

9
sodišče. Če se pritožba pošlje po pošti priporočeno, se šteje dan oddaje na pošto za
dan i zroč itve sodišču.
Pritožba mora obsegati navedbo sodbe, zoper katero se vlaga; izjavo, da se sodba
izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in podpis pritožnika
(335. č len ZPP). Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da
bi se lahko obravnava la, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo
popravi ali dopolni (336. č len ZPP).
Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti
v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoj i za
oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknj ena
(tretji odstavek 105.a člena ZPP).
Če se pritožba vloži po poob laščencu , mora ta biti odvetnik a li druga oseba, ki je
opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer bo sodišče

pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 89. člena ZPP) .

Maribor, 14. september 2015

Okrajna sodnica:

Ta i:-r"'pis i" sagi

Podpis prisWJn

10