Sodnikov Informator 1 2016

29. januar 2016 Opr. št.
: Sp 13/2016-1
sodnikov
I N F O R M AT O R
1/2016
ZA SODNO PRAKSO
OBVESTILA SODIŠČEM
IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA
IZ ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA
ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI OBISKI
IZ ČLANKOV
IZ URADNIH LISTOV
NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI
Nefas est nocere patriae:

ergo civi quoque nam hic pars patriae est. (Seneka)
Greh je škodovati domovini: torej tudi državljanu, kajti ta je del domovine. *
VSRS, Evidenčni oddelek Tel: 01 / 366 42 60 Faks: 01 / 366 43 13 ISSN 2335/3228
* Povzeto iz Stanko Banič in sodelavci: “Latinski pregovori, izreki in izrazi”, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1990, stran 194.
SODNIKOV INFORMATOR – 1/2016
Kazalo
I. ZA SODNO PRAKSO.............................................................................................................3
II. OBVESTILA SODIŠČEM.....................................................................................................7
III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA..........................................................8

CIVILNO PODROČJE..........................................................................................................8
1) II DoR 341/2015............................................................................................................8
2) II Ips 73/2014................................................................................................................9
3) II Ips 167/2014............................................................................................................14
4) II Ips 151/2014............................................................................................................16
5) II Ips 111/2014.............................................................................................................19
6) II Ips 162/2014............................................................................................................22
7) II Ips 20/2014..............................................................................................................24
UPRAVNO PODROČJE......................................................................................................28
1) X Ips 148/2015............................................................................................................28
IV. IZ ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA.............................................................................33
1) Up-70/15-35................................................................................................................33
2) Up-234/14-14..............................................................................................................58
V. ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI OBISKI............................................62
VI. IZ ČLANKOV....................................................................................................................65
PRAVNA PRAKSA, št. 1 (7. 1. 2016).................................................................................65
PRAVNA PRAKSA, št. 2 (14. 1. 2016)...............................................................................66
Pravna praksa št. 3-4 (21. 1. 2016).......................................................................................67
DDV v poslovni praksi, št. 26 (24. 12. 2015).......................................................................68
DDV v poslovni praksi, št. 1 (5. 1. 2016).............................................................................68
DDV v poslovni praksi, št. 1 (5. 1. 2016).............................................................................69
Davčno-finančna praksa št. 12/2015....................................................................................69
Davčno-finančna praksa št. 1/2016......................................................................................69
Javni sektor, št. 1/2016.........................................................................................................69
DELODAJALEC, št. 1/2016................................................................................................70
Aktualna vprašanja insolvenčnega prava (6. strokovno srečanje 2015)..............................70
PRAVNIK, Revija za pravno teorijo in prakso, št. 9-10/2015............................................71
PRAVNIK, Revija za pravno teorijo in prakso, št. 11-12/2015...........................................71
DIGNITAS, Slovenska revija za človekove pravice, št. 65-66/2015...................................71
PODJETJE IN DELO, št. 8/2015.........................................................................................72
SLOVENSKA ARBITRAŽNA PRAKSA, št. 3/2015..........................................................72
VII. IZ URADNIH LISTOV.....................................................................................................72
1) Uradni list RS, št. 99 (21. 12. 2015)................................................................................72
2) Uradni list RS, št. 100 (23. 12. 2015)..............................................................................73
3) Uradni list RS, št. 101 (23. 12. 2015)..............................................................................74
4) Uradni list RS, št. 102 (24. 12. 2015)..............................................................................75
-1-
5) Uradni list RS, št. 104 (28. 12. 2015)..............................................................................75

6) Uradni list RS, št. 105 (30. 12. 2015)..............................................................................76
7) Uradni list RS, št. 106 (30. 12. 2015)..............................................................................77
8) Uradni list RS, št. 107 (31. 12. 2015)..............................................................................78
9) Uradni list RS, št. 1 (8. 1. 2016)......................................................................................78
10) Uradni list RS, št. 2 (15. 1. 2016)..................................................................................79
11) Uradni list RS, št. 3 (18. 1. 2016)...................................................................................79
12) Uradni list RS, št. 4 (22. 1. 2016)..................................................................................80
13) Uradni list RS, št. 5 (28. 1. 2016)..................................................................................81
VIII. NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI..............................................81
-2-
I. ZA SODNO PRAKSO
1) Preglednica povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji

(trinajsti odstavek 126. člena KZ, prvi odstavek 78. člena ZKP).
Št. Obdobje Znesek Objava v Uradnem listu RS
1. januar 1999 104.666 SIT 28/99
2. februar1999 104.666 28/99
3. marec 1999 106.312 39/99
4. april 1999 106.140 50/99
5. maj 1999 106.558 59/99
6. junij 1999 108.158 70/99
7. julij 1999 107.925 78/99
8. avgust 1999 108.269 87/99
9. september 1999 109.907 95/99
10. oktober 1999 110.402 107/99
11. november 1999 114.944 5/2000
12. december 1999 122.050 17/2000
13. januar 2000 113.270 26/2000
14. februar 2000 114.807 35/2000
15. marec 2000 115.588 44/2000
16. april 2000 114.768 57/2000
17. maj 2000 118.275 65/2000
18. junij 2000 118.040 75/2000
19. julij 2000 120.144 87/2000
20. avgust 2000 121.774 97/2000
21. september 2000 121.358 109/2000
22. oktober 2000 123.817 118/2000
23. november 2000 132.673 6/2001
24. december 2000 133.437 12/2001
25. januar 2001 131.113 21/2001
26. februar 2001 129.611 31/2001
27. marec 2 130.330 40/2001
28. april 2001 130.067 52/2001
29. maj 2001 132.249 62/2001
30. junij 2001 131.486 69/2001
31. julij 2001 132.290 76/2001
32. avgust 2001 135.731 82/2001
33. september 2001 134.563 93/2001
34. oktober 2001 137.799 107/2001
35. november 2001 146.355 9/2002
36. december 2001 146.273 16/2002
37. januar 2002 143.274 25/2002
38. februar 2002 141.321 36/2002
39. marec 2002 142.894 45/2002
-3-
40. april 2002 143.355 54/2002

41. maj 2002 145.097 63/2002
42. junij 2002 144.082 77/2002
43. julij 2002 146.023 83/2002
44. avgust 2002 148.031 90/2002
45. september 2002 148.387 100/2002
46. oktober 2002 150.603 112/2002
47. november 2002 158.335 7/2003
48. december 2002 163.849 18/2003
49. januar 2003 155.936 29/2003
50. februar 2003 153.521 38/2003
51. marec 2003 153.627 48/2003
52. april 2003 154.810 59/2003
53. maj 2003 156.252 71/2003
54. junij 2003 156.098 83/2003
55. julij 2003 157.665 91/2003
56. avgust 2003 157.856 103/2003
57. september 2003 159.456 117/2003
58. oktober 2003 161.240 129/2003
59. november 2003 168.980 6/2004
60. december 2003 173.166 17/2004
61. januar 2004 163.301 25/2004
62. februar 2004 161.956 42/2004
63. marec 2004 163.838 56/2004
64. april 2004 162.961 68/2004
65. maj 2004 163.205 80/2004
66. junij 2004 164.996 95/2004
67. julij 2004 165.666 103/2004
68. avgust 2004 167.904 115/2004
69. september 2004 168.599 126/2004
70. oktober 2004 169.508 139/2004
71. november 2004 181.138 6/2005
72. december 2004 185.029 17/2005
73. januar 2005 171.380 119/2005
74. februar 2005 168.561 119/2005
75. marec 2005 172.842 119/2005
76. april 2005 171.779 119/2005
77. maj 2005 173.388 119/2005
78. junij 2005 172.972 119/2005
79. julij 2005 173.153 119/2005
80. avgust 2005 177.364 119/2005
81. september 2005 176.268 119/2005
82. oktober 2005 177.502 117/2005
83. november 2005 196.071 9/2006
84. december 2005 184.159 20/2006
85. januar 2006 180.193 30/2006
86. februar 2006 177.856 44/2006
87. marec 2006 181.982 52/2006
-4-
88. april 2006 178.716 64/2006

89. maj 2006 182.638 78/2006
90. junij 2006 182.275 90/2006
91. julij 2006 181.003 98/2006
92. avgust 2006 184.823 108/2006
93. september 2006 183.223 121/2006
94. oktober 2006 186.295 138/2006
95. november 2006 208.194 7/2007
96. december 2006 196.251 17/2007
97. januar 2007 815,68 EUR 26/2007
98. februar 2007 792,97 EUR 36/2007
99. marec 2007 815,34 EUR 45/2007
100. april 2007 807,86 EUR 56/2007
101. maj 2007 822,34 EUR 66/2007
102. junij 2007 817,15 EUR 77/2007
103. julij 2007 822,68 EUR 89/2007
104. avgust 2007 833,08 EUR 98/2007
105. september 2007 820,47 EUR 108/2007
106. oktober 2007 846,38 EUR 121/2007
107. november 2007 945,34 EUR 6/2008
108. december 2007 870,70 EUR 19/2008
109. januar 2008 864,43 EUR 33/2008
110. februar 2008 864,50 EUR 45/2008
111. marec 2008 878,73 EUR 53/2008
112. april 2008 879,19 EUR 67/2008
113. maj 2008 882,94 EUR 79/2008
114. junij 2008 883,58 EUR 85/2008
115. julij 2008 890,24 EUR 94/2008
116. avgust 2008 909,12 EUR 103/2008
117. september 2008 905,13 EUR 109/2008
118. oktober 2008 917,64 EUR 126/2008
119. november 2008 981,58 EUR 8/2009
120. december 2008 938,66 EUR 14/2009
121. januar 2009 917,15 EUR 24/2009
122. februar 2009 898,74 EUR 33/2009
123. marec 2009 921,69 EUR 40/2009
124. april 2009 920,67 EUR 50/2009
125. maj 2009 917,56 EUR 61/2009
126. junij 2009 924,64 EUR 69/2009
127. julij 2009 922,14 EUR 78/2009
128. avgust 2009 918,28 EUR 85/2009
129. september 2009 929,36 EUR 94/2009
130. oktober 2009 935,11 EUR 112/2009
131. november 2009 999,49 EUR 7/2010
132. december 2009 957,14 EUR 12/2010
133. januar 2010 936,77 EUR 26/2010
134. februar2010 930,01 EUR 35/2010
135. marec 2010 967,32 EUR 45/2010
-5-
136. april 2010 960,02 EUR 53/2010

137. maj 2010 956,55 EUR 63/2010
138. junij 2010 965,71 EUR 70/2010
139. julij 2010 960,14 EUR 76/2010
140. avgust 2010 964,55 EUR 86/2010
141. september 2010 963,84 EUR 92/2010
142. oktober 2010 964,48 EUR 107/2010
143. november 2010 1.041,19 EUR 6/2011
144. december 2010 988,96 EUR 12/2011
145. januar 2011 971,83 EUR 24/2011
146. februar 2011 969,92 EUR 32/2011
147. marec 2011 987,03 EUR 40/2011
148. april 2011 975,98 EUR 52/2011
149. maj 2011 982,99 EUR 60/2011
150. junij 2011 985,95 EUR 69/2011
151. julij 2011 974,91 EUR 75/2011
152. avgust 2011 988,45 EUR 86/2011
153. september 2011 978,20 EUR 94/2011
154. oktober 2011 979,53 EUR 107/2011
155. november 2011 1.053,96 EUR 8/2012
156. december 2011 999,33 EUR 13/2012
157. januar 2012 993,53 EUR 24/2012
158. februar 2012 988,47 EUR 30/2012
159. marec 2012 995,20 EUR 42/2012
160. april 2012 987,67 EUR 51/2012
161. maj 2012 996,62 EUR 58/2012
162. junij 2012 978,99 EUR 67/2012
163. julij 2012 976,81 EUR 73/2012
164. avgust 2012 985,55 EUR 80/2012
165. september 2012 972,73 EUR 88/2012
166. oktober 2012 986,81 EUR 107/2012
167. november 2012 1.035,01 EUR 8/2013
168. december 2012 1.000,21 EUR 17/2013
169. januar 2013 998,18 EUR 27/2013
170. februar 2013 982,68 EUR 37/2013
171. marec 2013 993,70 EUR 46/2013
172. april 2013 993,16 EUR 55/2013
173. maj 2013 997,13 EUR 63/2013
174. junij 2013 982,72 EUR 71/2013
175. julij 2013 990,88 EUR 79/2013
176. avgust 2013 989,52 EUR 89/2013
177. september 2013 983,30 EUR 96/2013
178. oktober 2013 999,99 EUR 111/2013
179. november 2013 1.044,89 EUR 9/2014
180. december 2013 1.007,65 EUR 15/2014
181. januar 2014 1.005,75 EUR 21/2014
182. februar 2014 994,34 EUR 33/2014
183. marec 2014 996,97 EUR 38/2014
-6-
184. april 2014 1.001,03 EUR 51/2014

185. maj 2014 1.000,69 EUR 59/2014
186. junij 2014 995,64 EUR 64/2014
187. julij 2014 1.002,75 EUR 69/2014
188. avgust 2014 992,94 EUR 77/2014
189. september 2014 994,31 EUR 85/2014
190. oktober 2014 1.007,24 EUR 96/2014
191. november 2014 1.053,77 EUR 6/2015
192. december 2014 1.018,67 EUR 12/2015
193. januar 2015 1.003,48 EUR 23/2015
194. februar 2015 989,91 EUR 30/2015
195. marec 2015 1.008,02 EUR 37/2015
196. april 2015 1.005,52 EUR 47/2015
197. maj 2015 997,51 EUR 57/2015
198. junij 2015 1.003,74 EUR 62/2015
199. julij 2015 1.005,06 EUR 73/2015
200. avgust 2015 995,85 EUR 84/2015
201. september 2015 994,90 EUR 91/2015
202. oktober 2015 1.004,34 EUR 107/2015
203. november 2015 1.082,34 EUR 5/2016
II. OBVESTILA SODIŠČEM
1) Zbornica upraviteljev Slovenije je Ministrstvo za pravosodje z dopisom opozorila na

možno nedoslednost v 22. členu Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v
postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih
je upravitelj v teh postopkih upravičen1, ki naj bi bila posledica njegove zadnje spre-
membe. Pred zadnjo spremembo pravilnika je pavšalni znesek za kritje drugih stroškov
stečajnega postopka, ki se konča brez razdelitve upnikom, znašal:
- v postopku stečaja nad pravno osebo ali samostojnim podjetnikom: 1.894 eurov,
- v postopku osebnega stečaja nad zasebnikom ali potrošnikom in v postopku stečaja
zapuščine: 473,50 eurov.
Ministrstvo za pravosodje je Zbornici odgovorilo z dopisom z naslednjo vsebino:

„Z 10. členom Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o tarifi za odmero nagrade
upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve
katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen2, se je dotedanja ureditev spremenila. Po tej
spremembi velja enotna višina pavšalnega zneska 473,50 eurov za vse tipe osebnega stečaja,
in sicer tako za osebni stečaj nad potrošnikom in zasebnikom kot tudi nad samostojnim podje-
tnikom posameznikom. Ista višina pavšalnega zneska velja tudi za stečaj zapuščine. Le za
-7-
stečajni postopek nad pravno osebo, ki se konča brez razdelitve upnikom, je predpisan višji
pavšalni znesek za kritje drugih stroškov, in sicer je predpisan v višini 946 eurov.
---
1 Uradni list RS, št. 91/08, 119/08, 53/09 in 92/14.

2 Uradni list RS, 92/14.
III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA
CIVILNO PODROČJE
1) II DoR 341/2015
Izrecne ureditve, kako ravnati s predlogom za dopustitev revizije, ki jo vloži poslovno

nesposobna oseba, sicer ni. Pravno dejstvo pa je, da ne more imeti nikakršnih pravnih
učinkov in je torej neupošteven.
Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku po negatorni tožbi in zahtevku za plačilo uporabni-
ne.
Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da predlog za dopustitev revizije nima pravnih učin-

kov.
Iz obrazložitve:
Predlagatelju je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 v
zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012 delno odvze-
ta poslovna sposobnost in sicer za nastopanje v sodnih, upravnih in drugih uradnih postopkih.
Center za socialno delo Domžale je bil z odločbo CSD Domžale št. 12211-8/2012 z dne 22. 9.
2014 v zvezi z odločbo RS, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti
št. 12007-41/2014 z dne 16. 12. 2014 postavljen za njegovega skrbnika. Ta je Vrhovnemu so-
dišču z dopisom 27. 11. 2015 sporočil, da njegove vloge ne odobri.
Po prvem odstavku 346. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki po 383.
členu ZPP smiselno velja tudi v revizijskem postopku, prepozno, nepopolno ali nedovoljeno
pritožbo lahko zavrže s sklepom že sodnik poročevalec, če tega ni storil predsednik senata so-
dišča prve stopnje. Ker pred Vrhovnim sodiščem ni sodnika posameznika, to stori senat treh
sodnikov.
-8-
Vloga poslovno nesposobne osebe ni niti prepozna niti nepopolna in tudi ne nedovoljena v
smislu četrtega odstavka 343. člena ZPP(1). Oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost za
nastopanje v sodnih postopkih, ne more oziroma ne sme sama opravljati procesnih dejanj. To
izhaja že iz samega bistva (delnega) odvzema poslovne sposobnosti. To bistvo je, da izjava
volje, ki jo poda poslovno nesposobna oseba, ne more imeti nikakršnih pravnih posledic. Smi-
selno enako izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 81. člena ZPP, ki sodišču nalaga, naj ta-
kšni osebi postavi skrbnika, da bo lahko zanjo opravljal pravdna dejanja. Če pa takšna oseba
skrbnika že ima, tedaj ravnanje po drugem odstavku 81. člena ZPP seveda ni več potrebno ter
ostane le še dejstvo, da njena lastna ravnanja ne morejo imeti pravnih posledic.
Izrecne ureditve, kako ravnati s predlogom za dopustitev revizije, ki jo vloži poslovno ne-
sposobna oseba, sicer ni. Pravno dejstvo pa je, da ne more imeti nikakršnih pravnih učinkov
in je torej neupošteven. Vrhovno sodišče je zato o tem pravnem dejstvu izdalo ugotovitveni
sklep.
----
(1) „Če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali
če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.“
2) II Ips 73/2014
Namen ponovne vzpostavitve agrarnih skupnosti je v vrnitvi premoženja, ki je bilo pri-

marno odvzeto agrarnim skupnostim in le posredno članom teh skupnosti, in vrnitvi
drugih premoženjskih pravic. Uveljavljanje odškodnine po 10. členu ZPVAS pomeni
skupno uresničevanje interesov članov oziroma način upravljanja premoženja članov,
zato jo lahko uveljavljajo tudi agrarne skupnosti, s tem pa se tudi osmišlja institut
podelitve sposobnosti biti stranka po tretjem odstavku 76. člena ZPP za konkretno prav-
do.

Sodišče prve stopnje je s sklepom tožeči stranki priznalo lastnost stranke, s sodbo pa je nato
tako primarni kot podrejeni zahtevek zavrnilo.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve sto-
pnje.
Vrhovno sodišče RS je reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo
vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Iz obrazložitve:
Po tretjem odstavku 76. člena ZPP sme pravdno sodišče izjemoma, s pravnim učinkom v do-
ločeni pravdi priznati lastnost stranke tudi tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti
biti stranka po prvem in drugem odstavku tega člena, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v
bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo pre-
moženje, na katero je mogoče seči z izvršbo. Da agrarna skupnost izpolnjuje te kriterije, je so-
dišče presodilo v sklepu z dne 17. 6. 2009, s katerim ji je podelilo lastnost stranke v tej zade-
-9-
vi. Eden od kriterijev, ki ga sodišče upošteva pri odločanju o tem vprašanju, je tudi „sporna
zadeva“ ali predmet konkretnega spora, kar je povsem logično.(2) Čeprav se je seveda treba
strinjati, da je nesmiselna situacija, da se določenemu združenju (obliki združevanja) prizna
lastnost stranke zgolj zato, da se njegova tožba ne zavrže (zaradi pomanjkanja procesne pred-
postavke sposobnosti biti stranka), pač pa tožbeni zahtevek zavrne (ker stvarnopravna legiti-
macija pripada le posameznim članom združenja), pa s priznanjem lastnosti stranke ni (pozi-
tivno) odločeno že tudi o stvarnopravni legitimaciji takega združenja. Sposobnost biti stranka
pomeni sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju in priznanje la-
stnosti stranke predstavlja (zgolj) procesni sklep, zoper katerega posebna pritožba niti ni
dovoljena. Odločitev o stvarnopravni legitimaciji takega združenja pa je prepuščena končni,
meritorni odločitvi. Tesna zveza sposobnosti biti stranka in sposobnosti biti nosilec pravic in
obveznosti materialnega prava ne pomeni izenačitve obeh institutov.(3) Ali povedano dru-
gače: procesni sklep o priznanju lastnosti stranke ne determinira končne odločitve o stvarno-
pravni legitimaciji take stranke. Zato nasprotja med razlogi sodbe oziroma med razlogi sodbe
in sklepa o priznanju lastnosti stranke ni in zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb prav-
dnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
Tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP
v zvezi z 21. členom ZPP, po katerem sodišče, kadar ugotovi, da bi bilo treba opraviti posto-
pek po pravilih nepravdnega postopka, ustavi pravdni postopek in ga nadaljuje po pravilih ne-
pravdnega postopka, ni podana. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka so na-
mreč upoštevne samo, če je neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe ZPP lahko vpli-
vala na zakonitost in pravilnost sodbe. V reviziji tožeče stranke je taka konkretizacija zatrje-
vane kršitve izostala, zgolj prepis zakonskega teksta pa za to ne zadošča. Četudi bi bilo mogo-
če pritrditi tožeči stranki, da bi naravi postopka bolj ustrezal nepravdni postopek, 97. člen Za-
kona o nepravdnem postopku vendarle jasno zahteva normativno določitev tovrstnega postop-
ka. Tudi v pravdnem postopku ni nekih procesnih ovir za določitev ustrezne odškodnine in
zahtevek tudi ni bil zavrnjen zaradi kakšnih „formalnih ovir“ ali zahtev pravdnega postopka.
Kot že rečeno, pa tožeča stranka niti ne konkretizira kršitve, saj ne pove, kako naj bi vplivala
na zakonitost in pravilnost sodbe.
Tožeča stranka tudi neutemeljeno trdi, da je v pravdi nastopala kot skupni pooblaščenec svo-
jih članov. Ne glede na to, ali ji sprejeta pravila (lahko) dajejo takšen položaj(4) , je sama iz-
recno pojasnila, da v postopku nastopa kot pravdna stranka in s primarnim tožbenim zahtev-
kom zahteva plačilo odškodnine zase in ne za svoje „pooblastitelje“. Tudi iz vsebine odločbe
II Ips 553/2001, na katero se sklicuje, ne izhaja, da bi sodišče agrarno skupnost štelo za sku-
pnega pooblaščenca svojih članov. Odločba namreč omenja dve možnosti glede aktivne legiti-
macije agrarne skupnosti, in sicer da ji je bila priznana lastnost stranke ali da uporabljeno ime
predstavlja le skrajšano ime za 58 predlagateljev (kar pomeni, da so stranke člani agrarne sku-
pnosti, kar pa je tožeča stranka v tem postopku izrecno izključila). Z vprašanjem skupnega
pooblaščenca se torej odločba ne ukvarja glede na to, da aktivna legitimacija tožeče stranke ni
bila sporna in tudi ne izpodbijana, pa to vprašanje sploh ni bilo predmet revizijskega preizku-
sa. Vsa nadaljnja sklicevanja tožeče stranke na to odločbo glede stvarne legitimacije agrarnih
skupnosti in njeno tolmačenje odločbe, zato ne morejo biti relevantna.(5)
ZPVAS je denacionalizacijski in tranzicijski predpis.(6) Postopek vračanja premoženjskih

pravic po III. poglavju ZPVAS zato predstavlja posebej urejen postopek denacionalizacije
premoženja, vzetega agrarnim skupnostim po predpisih, navedenih v prvem odstavku 1. člena
- 10 -
ZPVAS. Vrhovno sodišče se je z vprašanjem aktivne legitimacije agrarnih skupnosti v postop-

kih denacionalizacije ukvarjalo v zadevah I Up 1058/2002 in I Up 1059/2002. V njih je zavze-
lo stališče, da ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti po ZPVAS nimajo sta-
tusa denacionalizacijskega upravičenca, njihova ponovna vzpostavitev je zgolj pogoj, da se
premoženjske pravice vrnejo članom ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne sku-
pnosti. Šlo je za postopke vračanja premoženja v naravi. Po ZPVAS se o vrnitvi odvzetega
premoženja v naravi odloča v upravnem postopku (četrti odstavek 9. člena), če zaradi pravne
ali stvarne nemožnosti takšna vrnitev ni možna, pa lahko upravičenci zahtevajo „odškodnino
po splošnih predpisih“ (10. člen). Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da s tem zakon na-
potuje na uporabo denacionalizacijskih predpisov o določitvi odškodnine kot oblike denacio-
nalizacije,(7) z vprašanjem aktivne legitimacije agrarnih skupnosti v postopkih določitve od-
škodnine pa se izrecno še ni ukvarjalo.(8)
Pred odgovorom na zastavljeno vprašanje Vrhovno sodišče pripominja, da ima tožeča stranka
sicer prav, da določene rešitve v ZPVAS odstopajo od siceršnje ureditve postopka denaciona-
lizacije v ZDen, pa tudi da je zakon mestoma nejasen in nedodelan, vendar to samo po sebi ne
zahteva apriori njegove razlage v korist upravičencev, ki uveljavljajo pravice na njegovi pod-
lagi, pač pa to terja ustrezno razlago v obsegu in znotraj možnosti, kot zakon (zakonodajalec)
dopušča. K ustrezni razlagi zakona običajno pripomore zakonodajno gradivo, ki pa tega na-
mena za odločitev o spornem vprašanju ne dosega predvsem zaradi bistvene vsebinske spre-
membe med predlogoma zakona za drugo in tretjo obravnavo(9) , ki ostaja neobrazložena, saj
zapisu, da je prišlo le do nomotehničnih sprememb nikakor ni mogoče slediti. Pri iskanju od-
govora na zastavljeno vprašanje se je zato Vrhovno sodišče v večji meri oprlo na zgodovinski
pomen agrarnih skupnosti, namen zakona, primerjavo s siceršnjo ureditvijo denacionalizacij-
skih postopkov in (realne) možnosti upravičencev za vrnitev premoženjskih pravic.
Agrarna skupnost je skupnost fizičnih in pravnih oseb na podlagi pogodbe, ki imajo skupne
pravice, dolžnosti in obveznosti, določene z zakonom in pravili agrarne skupnosti. Agrarna
skupnost ni pravna oseba (prvi in drugi odstavek 2. člena ZPVAS). Zgodovinsko gledano so
agrarne skupnosti v slovenskem prostoru stoletja stare oblike skupnega upravljanja kmetijskih
in gozdnih površin, premoženje agrarnih skupnosti (vaških skupnosti, sosesk, visokogorskih
kmetij in drugih oblik neformalnih asociacij na določen način prostorsko povezanih ljudi) pa
je članom teh skupnosti omogočalo določene privilegije v obliki (skupnega) uživanja in izko-
riščanja ter gospodarjenja z njimi (pravico do paše, do nabiranja stelje, dračja, sečnje lesa,
pravico do napajanja živine in druge tem podobne služnostne pravice na tuji stvari; tretja ali-
neja tretjega odstavka 1. člena ZPVAS). Za razliko od sedaj uveljavljenega individualističnega
koncepta lastnine je šlo za premoženje, ki je pripadalo agrarni skupnosti kot kolektivnemu
pravnemu subjektu. Namen ZDen je v popravi krivic, ki so bile prizadejane s strani države la-
stnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej.(10) Enak namen zasle-
duje ZPVAS, saj vse ureditve vračanja premoženja zasledujejo isti cilj.(11) Razlog za poseb-
no ureditev vračanja premoženja agrarnih skupnosti je v tem, da ZDen ne omogoča vrnitve
nepremičnin neposredno tistim subjektom, ki so jim bile odvzete, niti ne omogoča vrnitve
drugih premoženjskih pravic agrarnih skupnosti. Po ZDen so člani agrarnih skupnosti lahko
zahtevali le vrnitev lastninske pravice, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana tudi na člane agrar-
ne skupnosti (po prvi alineji tretjega odstavka 1. člena ZPVAS), ne pa tudi lastninske
pravice, ki je bila vpisana na agrarno skupnost (po drugi alineji tretjega odstavka 1. člena
ZPVAS), in drugih pravic agrarnih skupnosti (po tretji alineji tretjega odstavka 1. člena
ZPVAS).(12) Namen ponovne vzpostavitve agrarnih skupnosti je torej v vrnitvi premoženja,
- 11 -
ki je bilo primarno odvzeto agrarnim skupnostim in le posredno članom teh skupnosti, in vrni-
tvi drugih premoženjskih pravic. Ker so agrarne skupnosti delovale na kolektivističnih princi-
pih lastnine, izvirajočih še iz fevdalnih časov, ki niso povsem združljivi z današnjim pojmova-
njem lastnine, je zakonodajalec z ZPVAS uredil vračanje premoženja oziroma pravic, ki so
bile agrarnim skupnostim odvzete tako, da so do vrnitve upravičeni člani ponovno vzposta-
vljenih agrarnih skupnosti; če člani oziroma njihovi nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastni-
nske pravice (v celoti), pa nepremičnine (v ustreznem delu) (p)ostanejo last občine, na ob-
močju katere ležijo (peti in šesti odstavek 8. člena ZPVAS). To se pri vrnitvi premoženja v na-
ravi odraža tudi v ustreznem vpisu pravic članov v zemljiško knjigo (12. člen ZPVAS). Zako-
nodajalec je s tako ureditvijo sledil načeloma spreminjanja nelastninske koncepcije družbene
lastnine v koncept lastnine z znanimi titularji in poprave krivic, povzročenih s podržavlje-
njem.
Povedano v celoti velja za vračanje premoženja v naravi in v skladu s tem sta odločbi Vrhov-
nega sodišča I Up 1058/2002 in I Up 1059/2002. Vprašanje, ki ga nadalje izpostavlja tožeča
stranka, pa je, ali je situacija kaj drugačna v postopku, v katerem ne gre za vračanje premože-
nja v naravi, pač pa za določitev odškodnine zanj zaradi stvarnih ali pravnih ovir za vrnitev. O
tem vsebuje ZPVAS le določbo 10. člena, ki določa: „Če člani agrarnih skupnosti, ki zaradi
pravne ali stvarne nemožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljaviti istovrstnih pravic,
kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani, lahko uvelja-
vljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih.“ Jezikovna razlaga določbe vodi sicer
k sklepanju, da stvarna legitimacija pripada članom agrarnih skupnosti in to, upoštevajoč
pravila denacionalizacije, tistim članom, ki bi bili sicer (če ne bi bilo stvarnih ali pravnih ovir)
upravičeni do vrnitve v naravi, ter v obsegu (v odškodnini za pravice), ki so ga imeli ob
podržavljenju. Vendar pa drugače kot vrnitev premoženja v naravi, ki predpostavlja vrnitev
stvarnih pravic (vrnitev lastninske pravice ali lastninskega deleža iz prve in druge alineje tre-
tjega odstavka 1. člena ZPVAS in vrnitev služnostnih pravic na tuji stvari iz tretje alineje tre-
tjega odstavka 1. člena ZPVAS) individualno določenim subjektom - članom ponovno vzpo-
stavljenih agrarnih skupnosti, za odškodnino kot sekundarno obliko denacionalizacije in v de-
narju izraženo terjatev, ni videti ovir, da bi ne pripadla kolektivnemu pravnemu subjektu
(združenju, skupnosti), v katerega se upravičenci prostovoljno združujejo. Takšna skupnost si-
cer ni pravna oseba in nima lastnega premoženja, vendar zakon (13) ureja poslovanje skupnosti
in način upravljanja s premoženjem članov skupnosti, tako da so pravna razmerja znotraj ta-
kšne skupnosti jasna. Terjatev, ki pripade agrarni skupnosti, tako pripada njenim članom, vsa-
kemu v ustreznem deležu. Upoštevajoč dejstvo, da so bile agrarne skupnosti vzpostavljene za-
radi vrnitve premoženja (v naravi ali v obliki odškodnine), gre pri uveljavljanju odškodnin po
10. členu ZPVAS za skupno uresničevanje interesov članov oziroma način upravljanja pre-
moženja članov, enako kot v drugih zadevah skupnega pomena za vse člane agrarne skupnosti
in se tičejo npr. odločanja o članstvu v agrarni skupnosti, uporabnini ali siceršnji odškodnini v
zvezi z zemljišči. S tem se nenazadnje tudi osmišlja institut podelitve sposobnosti biti stranka
po tretjem odstavku 76. člena ZPP za konkretno pravdo, (14) obenem pa se članom agrarnih
skupnosti oziroma njihovim dedičem in pravnim naslednikom zagotavlja pravno varstvo, ki bi
sicer glede na časovno odmaknjenost podržavljenja, dolgotrajnost (in delno tudi pravno nedo-
rečenost) denacionalizacijskih postopkov za vračanje premoženja, v katerih je treba pravice
sicer uveljavljati v predpisanih rokih, in njim sledečih zapuščinskih postopkov lahko ostalo
negotovo.
- 12 -
Na takšno presojo ne more vplivati dejstvo, da bi se med pravdnim postopkom utegnilo izka-
zati, da člani niso upravičeni do odškodnine za celotno odvzeto premoženje. (15) Ker agrarna
skupnost svojo stvarno legitimacijo lahko „črpa“ le iz stvarne legitimacije svojih članov, v ta-
kšnem primeru zahtevek v ustreznem delu (po temelju in v posledici tega po višini) ne bo
utemeljen.
Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo
zmotno uporabili, ker sta šteli, da lahko odškodnino po 10. členu ZPVAS zahtevajo le člani
agrarnih skupnosti. Reviziji tožeče stranke je zato ugodilo in izpodbijano sodbo ter sodbo so-
dišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP v celoti razveljavilo (pri če-
mer je razveljavitev odločitve o podrejenem zahtevku posledica razveljavitve odločitve o pri-
marnem zahtevku) in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo moralo v pono-
vljenem postopku ponovno odločiti o siceršnjem zahtevku za plačilo odškodnine.
---
(2) Tako bo sodišče npr. skupnosti lastnikov garaž ali skupnosti etažnih lastnikov priznalo lastnost
stranke v pravdi, v kateri se izterjujejo kakšni stroški v korist ali breme lastnikov - članov take
skupnosti, ne pa tudi v pravdi, v kateri se bo ugotavljala lastninska pravica na garaži ali stanovanju; a
tudi če bi ji v slednji pravdi to sposobnost priznalo, to ne pomeni, da bo tožbenemu zahtevku tudi
ugodilo.
(3) Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 671/2005.
(4) S tem vprašanjem se namreč sodišči prve in druge stopnje nista ukvarjali.
(5) Bistvo te odločbe je v stališču, da je Slovenski odškodninski sklad zavezanec za poravnavo
odškodnin po denacionalizacijskih predpisih, torej tudi po ZPVAS.
(6) Tako Ustavno sodišče v odločbi U-I-324/94.
(7) Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 206/2009.
(8) V zadevi II Ips 180/2013 je sicer zapisalo, da okoliščina, da so materialnopravni upravičenci za
vrnitev premoženjskih pravic člani agrarne skupnosti, in ne agrarna skupnost, ki ni pravna oseba (2. in
8. člen ZPVAS), ne ovira podelitve sposobnosti biti stranka, saj je ta institut namenjen premostitvi
siceršnjega neobstoja pravne sposobnosti določene oblike združevanja v konkretni pravdi (tretji
odstavek 76. člena ZPP) in ker revidentka ni uspela izkazati kršitev v zvezi s tožničino (podeljeno)
sposobnostjo biti stranka, je predmet presoje v konkretnem primeru stvarna legitimacija njenih članov.
Vendar odločitev vprašanja vsebinsko podrobneje ne obravnava, nosilni razlog odločitve pa je bil
povsem drug.
(9) Predlog zakona za drugo obravnavo (Poročevalec DZ, št. 39/93) in predlog zakona za tretjo
obravnavo (Poročevalec DZ, št. 1/1994) se vsebinsko namreč bistveno razlikujeta. Najpomembnejši
razliki sta ravno v ureditvi o pravni subjektiviteti agrarne skupnosti (po predlogu zakona za drugo
obravnavo jo ima) in legitimaciji. Po predlogu zakona za drugo obravnavo jo ima agrarna skupnost:
njej se vrne premoženje, ona začne postopek za vrnitev premoženja in v primeru ovir odškodnina
pripada njej. Po predlogu zakona za tretjo obravnavo in po ZPVAS pa so vrnitev premoženjskih pravic
upravičeni zahtevati le člani nekdanjih agrarnih skupnosti oziroma njihovi pravni nasledniki ob pogoju,
da so člani ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti, agrarna skupnost pa ni pravna oseba.
(10) Odločba Ustavnega sodišča U-I-72/93.
(11) Odločba Ustavnega sodišča Up-527/13-38, Up-621/13-36.
(12) Odločba Ustavnega sodišča U-I-324/94.
(13) Sedaj to ureja Zakon o agrarnih skupnostih, subsidiarni pravni vir pa so lahko določbe
Obligacijskega zakonika o družbeni pogodbi.
(14) V tem smislu tudi odločba Vrhovnega sodišča II Ips 180/2013.
(15) Ker npr. niso uveljavljali vračanja lastninske pravice (v celoti). Ker v takem primeru nepremičnine
po petem in šestem odstavku 8. člena ZPVAS (p)ostanejo last občine, na območju katere ležijo, člani
- 13 -
niso upravičeni do odškodnine zanje.
3) II Ips 167/2014
V skladu z drugim odstavkom 244. člena ZZK-1 se lahko zahtevek za izbris izpodbijane
vknjižbe uveljavlja tudi proti nadaljnjim (posrednim) pridobiteljem, to je osebam, v ko-
rist katerih je bila glede na izpodbijano vknjižbo vknjižena oziroma predznamovana
pridobitev pravice. Glede na uporabljeno dikcijo „ne glede na prejšnji odstavek tega čle-
na“ v tretjem odstavku 244. člena ZZK-1 je jasno, da se ta odstavek, ki prepoveduje vla-
ganje izbrisne tožbe proti dobrovernemu pridobitelju, nanaša izključno na položaj, ki ga
obravnava drugi odstavek 244. člena ZZK-1, torej na položaj, ko je izbrisna tožba vlože-
na proti nadaljnjemu pridobitelju.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev predlog za prekinitev postopka, zavrglo tožbo glede
zahtevka, da je prodajna pogodba z dne 29. 3. 2010 neveljavna ter razsodilo, da je neveljavna
vknjižba toženčeve lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 1215/0 in 1216/0, obe k. o.
Š. Odločilo je še, da se izbriše zemljiškoknjižno stanje, ki je nastalo na podlagi navedene pro-
dajne pogodbe, in se vzpostavi prejšnje stanje tako, da se v zemljiški knjigi na navedenih ne-
premičninah ponovno vpiše lastninska pravica v korist tožnika. V obrazložitvi je zapisalo, da
je bilo že z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1354/2010 z dne 1. 3. 2011 v zvezi s
sodbo VSL II Cp 2248/2011 z dne 15. 2. 2012 pravnomočno odločeno, da je prodajna pogod-
ba z dne 29. 3. 2010 nična (B. K. je namreč na podlagi ponarejenega pooblastila v tožnikovem
imenu tožencu prodal tožnikovo nepremičnino). Tožniku kot toženčevemu neposrednemu
knjižnemu predniku je sodišče priznalo aktivno legitimacijo za uveljavljanje izbrisne tožbe
(243. člen Zakona o zemljiški knjigi; v nadaljevanju ZZK-1). Glede pasivne legitimacije pa je
navedlo, da je v skladu s tretjim odstavkom 244. člena ZZK-1 izbrisni zahtevek dovoljen le
proti nedobrovernemu pridobitelju. Ta pogoj je po prepričanju sodišča v obravnavani zadevi
izpolnjen, saj je bilo že v zadevi II P 1354/2010 ugotovljeno, da toženec pri nakupu nepre-
mičnine ni ravnal s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu pričakuje od skrbnega kupca stvari
večje vrednosti (toženec kot bodoči lastnik ni bil nikoli v stanovanju, ki ga je kupoval, prav
tako ni prejel ključa kupljene nepremičnine).
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo so-
dišča prve stopnje.
Vrhovno sodišče RS je revizijo zavrnilo.
Iz obrazložitve:
V skladu s tretjim odstavkom 244. člena ZZK-1 zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe, ne
glede na prejšnji odstavek tega člena, ni dovoljen proti dobrovernim osebam, v korist katerih
je bila pridobitev pravice vknjižena oziroma predznamovana z učinkom pred trenutkom, od
katerega učinkuje zaznamba izbrisne tožbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno materi-
alnopravno izhodišče višjega sodišča, da se citirana določba, ki prepoveduje izbrisno tožbo
proti dobroverni osebi, ne nanaša na neposrednega knjižnega naslednika osebe, ki vlaga izbri-
sno tožbo, temveč izključno na nadaljnjega pridobitelja pravice na nepremičnini. V prid takšni
- 14 -
razlagi govori že zakonsko besedilo 244. člena ZZK-1, ki v prvem odstavku med drugim do-
loča, da se lahko zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe uveljavlja proti neposrednemu pri-
dobitelju, to je tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev
pravice. V skladu z drugim odstavkom 244. člena ZZK-1 se lahko zahtevek za izbris izpodbi-
jane vknjižbe uveljavlja tudi proti nadaljnjim (posrednim) pridobiteljem, to je osebam, v ko-
rist katerih je bila glede na izpodbijano vknjižbo vknjižena oziroma predznamovana pridobi-
tev pravice. Glede na uporabljeno dikcijo „ne glede na prejšnji odstavek tega člena“ v tretjem
odstavku 244. člena ZZK-1 je jasno, da se ta odstavek, ki prepoveduje vlaganje izbrisne tožbe
proti dobrovernemu pridobitelju, nanaša izključno na položaj, ki ga obravnava drugi odstavek
244. člena ZZK-1, torej na položaj, ko je izbrisna tožba vložena proti nadaljnjemu pridobite-
lju. Tako je določbo 244. člena ZZK-1 Vrhovno sodišče razlagalo že v več odločbah.(1) Tudi
v strokovni literaturi(2) je zastopano stališče, da za dovoljenost izbrisnega zahtevka proti pr-
vemu (neposrednemu) pridobitelju ni pomembno, ali je bil ta ob pridobitvi lastninske pravice
dobroveren oziroma da se pogoj (ne)dobrovernosti nanaša izključno na nadaljnjega pridobite-
lja pravice na nepremičnini.
Takšno stališče je tudi razumljivo, če upoštevamo, da pomeni prepoved vlaganja izbrisne

tožbe proti dobroverni osebi le izpeljavo načela zaupanja v zemljiško knjigo, na katerega se
lahko sklicuje le tretja poštena oziroma dobroverna oseba (10. člen SPZ in 8. člen ZZK-1).(3)
Če zemljiškoknjižno stanje ni usklajeno z dejanskim oziroma če zemljiškoknjižni lastnik ni
tudi dejanski (pravi) lastnik nepremičnine, oseba, ki se je v dobri veri zanesla na zemljiško-
knjižne podatke, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. To pomeni, da ima v takem pri-
meru pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice učinek ne glede na to, da odsvojitelj (ze-
mljiškoknjižni lastnik) ni bil pravi lastnik nepremičnine in zato ni imel sposobnosti veljavno
prenesti lastninske pravice.(4) Odsotnost razpolagalne sposobnosti odsvojitelja, ki je sicer
ena od temeljnih predpostavk za veljaven prenos lastninske pravice, v tem primeru nadomesti
dobrovernost pridobitelja. Glede na povedano je dobrovernost pridobitelja relevantna le v pri-
meru, ko učinkuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo, to pa je takrat, ko se zemljiškoknjižno
in dejansko stanje ne ujemata oziroma ko odsvojitelj ni pravi lastnik nepremičnine.
V obravnavani zadevi pa razlog za pomanjkljivost prenosa ni v razpolagalni nesposobnosti

odsvojitelja (tožnik (neposredni pravni prednik toženca) je bil namreč pravi lastnik nepre-
mičnine), temveč v neveljavnosti (ničnosti) pravnega posla, ki naj bi predstavljal podlago za
prenos lastninske pravice. Sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki učinkuje le v
primeru razpolagalne nesposobnosti odsvojitelja in zahteva veljaven pravni posel, zato ne
more biti utemeljeno. Morebitna dobrovernost neposrednega pridobitelja bi bila v tem prime-
ru lahko relevantna le, če bi bili pri tožencu izpolnjeni tudi ostali pogoji za priposestvovanje
lastninske pravice na nepremičnini (desetletna posest nepremičnine; drugi odstavek 43. člena
SPZ).(5) Tovrstnih trditev pa v obravnavani zadevi ni bilo.
Ker ugotavljanje morebitne toženčeve nedobrovernosti za odločitev v zadevi ni relevantno, so

neutemeljeni tudi vsi nadaljnji (procesni in materialni) očitki, ki temeljijo na drugačnem mate-
rialnopravnem izhodišču.
---
(1) Prim. npr. odločbe II Ips 277/2010 z dne 12. 12. 2013, II Ips 402/2010 z dne 8. 11. 2012 in III Ips
21/2014 z dne 18. 2. 2015.
(2) Prim. N. Plavšak, Izbrisna tožba, v: Zbornik - 2. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Kranjska
- 15 -
Gora, 7. in 8. junij 2010, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 48, T. Pavčnik, Izbrisna tožba (analiza prakse
višjih sodišč), v: Pravosodni bilten, št.1/2012, str. 167, in J. Hudej, Problem izbire pravne podlage pri
odločanju o izbrisni tožbi zaradi sprememb zemljiškoknjižne zakonodaje, v: Pravnik, št. 7-8/2013, str. 495 in
504.
(3) Prim. M. Juhart v M. Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana
2004, str. 87-90, in J. Hudej in I. Ščernjavič, Razprava o pomenu izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila in o
nekaterih posledicah spremenjene ureditve izbrisne tožbe, v: Pravni letopis 2013, Inštitut za primerjalno
pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 49-52. Gl. tudi M. Tratnik v A. Berden
in drugi, Zemljiškoknjižno pravo: izbrana poglavja (2. zvezek), Studio Linea, Maribor 2002, str. 161.
(4) Prim. M. Tratnik v M. Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana
2004, str. 322.
(5) Prim. N. Plavšak, nav. delo, str. 48.
4) II Ips 151/2014
Na podlagi odločbe, ki bi ugotovila, da je tožnica lastnica poslovnih prostorov, se ta še ne

bi mogla vpisati v zemljiško knjigo, kjer etažne lastnine ni. Takšna odločba pa je lahko
tudi pravni naslov po določbah ZVEtL, torej prvi korak k vzpostavitvi etažne lastnine.
Po oceni revizijskega sodišča zadostuje, da je tožnica tožbo, s katero bo dobila tovrsten
pravni naslov, vložila proti osebi, ki je zemljiškoknjižni solastnik in ki ima torej navide-
zni solastniški delež, v resnici pa izključno lastnino posameznega dela.
Pravni promet z navidezno solastnino v zemljiški knjigi praviloma sicer teče tako, da se
prenaša solastninska pravica, ki je v resnici izključna lastnina posameznega dela. Tožni-
ca na enak način, torej v idealnem deležu, prikaže, kakšno je sedanje zemljiškoknjižno
stanje, ki naj se po pravnomočnosti ugotovitvene sodbe spremeni le glede osebe, ki je
vpisana pri tem solastniškem deležu. Z vpisom bi namreč dobila močnejši pravni
položaj, že iz zemljiške knjige bi bilo razvidno, kdo je navidezni solastnik, ki mu pripada
tudi izključna lastnina na posameznem delu. Ker pa obstoj dejanske etažne lastnine iz-
ključuje obstoj solastnine in solastniških deležev, ta del tožničinega tožbenega zahtevka
ne more biti utemeljen.

Tožnica je v tem postopku zahtevala ugotovitev, da je lastnica poslovnih prostorov, ki imajo
oznake 4.1N, 5.1N, 6.1N, 7.1N, 18.1N, 19.1N, 21.1N, 22.1N in 24.1N, vse s skupno površino
približno 135,17 m2, in so označeni na skici, ki je priloga izreka, nahajajo pa se v I. nadstro-
pju objekta A – poslovne stavbe na naslovu ..., ki stoji na parc. št. 386/5 k. o. B., stavbi pripa -
dajoče zemljišče, ki je v solasti vsakokratnih lastnikov stavbe, pa obsega parc. št. 386/7, parc.
št. 386/9, parc. št. 386/12, parc. št. 386/13, parc. št. 386/14, parc. št. 386/15, parc. št. 386/16,
parc. št. 386/17, parc. št. 386/18 in parc. št. 386/19, vse k. o. B., kar vse skupaj predstavlja
idealni solastniški delež 178/10.000 na parc. št. 386/5, 386/7, 386/9, 386/12, 386/13, 386/14,
386/15, 386/16, 386/17, 386/18 in 386/19, vse k. o. B., ki se po primarnem tožbenem zahtev-
ku odpiše od idealnega solastniškega deleža druge toženke, po podrednem, če bo predlog za
vpis njene lastninske pravice, ki se obravnava pod Dn. št. 17417/2008, zavrnjen, pa od deleža
prvega toženega biroja. Zahtevek utemeljuje s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi pri-
posestvovanja, sklicuje se tudi na uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in pravico
uporabe.
- 16 -
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin primarni tožbeni zahtevek, podrednega pa je zavrglo.
Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve
stopnje.
Vrhovno sodišče RS je reviziji delno ugodilo in odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo v
delu, s katerim je odločeno o tožničini pritožbi zoper njen primarni in podredni tožbeni zahte-
vek, ki se glasi: “Ugotovi se, da je tožnica lastnica poslovnih prostorov, ki imajo oznake 4.1N,
5.1N, 6.1N, 7.1N, 18.1N, 19.1N, 21.1N, 22.1N in 24.1N, vse s skupno površino približno
135,17 m2 in so označeni na skici, ki je priloga izreka, nahajajo pa se v I. nadstropju objekta
A – poslovne stavbe na naslovu..., ki stoji na parc. št. 386/5 k. o. B.“, in glede stroškov
postopka ter v tem delu zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.
Iz obrazložitve:
Dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o
pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP):
- gradnjo stavbe je financiralo deset investitorjev (tudi oba tožena);
- investitorji so po izgradnji 23. 3. 1994 sklenili Pogodbo o ustanovitvi etažne lastnine in do-
ločitvi etažnih lastnikov na posameznih delih zgrajenega poslovnega objekta, v kateri so dolo-
čili idealne deleže, ki pripadajo posameznemu investitorju na zgrajeni stavbi in zemljiščih (v
korist druge toženke oziroma njene pravne prednice je bil določen delež do 178/10.000);
- nato so istega dne sklenili še Pogodbo o vzajemnih razmerjih med imetniki pravice uporabe
in z njo določili prostore, ki so v izključni lasti posameznega investitorja;
- pravna prednica druge toženke je dobila v izključno last prostore, na katerih tožnica v tej
pravdi zatrjuje lastninsko pravico;
- dogovorili so se tudi za skupno trajno pravico uporabe na pripadajočih zemljiščih in skupnih

delih stavbe;
- etažna lastnina v zemljiško knjigo ni bila vpisana, prav tako se druga toženka oziroma njena
pravna prednica na podlagi teh pogodb ni vpisala kot solastnica, to je še vedno prvi toženi
biro.
Sodišče druge stopnje je zaključilo, da so investitorji na ta način ustanovili navidezno sola-

stnino in s tem dejansko etažno lastnino. S takšnim zaključkom se tožnica strinja. Vsebina po-
godb tudi po oceni revizijskega sodišča ni dogovor o (začasni) delitvi rabe, pač pa trajna raz-
delitev v smislu etažne lastnine.(1) Dejanska etažna lastnina po ustaljeni sodni praksi uživa
sodno varstvo,(2) odločilno vprašanje pa je, ali ga je tožnica prav zahtevala. Njen tožbeni
zahtevek je pravzaprav sestavljen, saj najprej zahteva ugotovitev lastninske pravice na poslov-
nih prostorih, za katere pojasni, v kateri stavbi se nahajajo, nadalje pa tudi, na kateri parcelni
številki se nahaja stavba, v nadaljevanju pojasni, katere nepremičnine predstavljajo pripada-
joče zemljišče k stavbi, nato tudi, koliko znaša solastniški delež, ki zajema vse to, v zadnjem
delu pa zahteva še odpis tega deleža v zemljiški knjigi. Tako ga je razumelo in po sklopih lo-
čeno obravnavalo tudi sodišče druge stopnje, pred njim pa tudi že sodišče prve stopnje (pri-
- 17 -
merjaj 10. točko obrazložitve, v kateri je obravnavalo vprašanje obstoja solastninske pravice),
zato takšen pristop sodišča druge stopnje za tožnico ne more biti presenečenje. Pa tudi ne v
nasprotju z zaključkom, da na stavbi obstoji dejanska etažna lastnina, s katero se je sodišče
druge stopnje ukvarjalo posebej. Odločilo je, da bi morala tožnica sodno varstvo na posame-
znem delu (ugotovitev lastninske pravice na poslovnih prostorih, ki jo zahteva v prvem delu
svojega tožbenega zahtevka) zahtevati zoper vse zemljiškoknjižne lastnike, če ti niso tudi de-
janski lastniki, pa tudi zoper te, saj bi odločitev posegla tudi v njihov položaj. To naj bi na-
rekovala tudi spornost razmerij med njimi, na katero je opozoril prvi toženi biro v odgovoru
na tožbo. Takšno stališče pa je lahko materialnopravno zmotno, kot izpostavlja tožnica.
Odgovor na vprašanje, katero osebo mora zajeti tožnik, da bo njegova tožba prav postavljena,
je v konkretnem primeru odvisen od posebnosti opisanega dejanskega položaja. Ta bo ze-
mljiškoknjižno urejen šele z vzpostavitvijo etažne lastnine v posebnem postopku, ki ga ureja
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine (v nadaljevanju ZVEtL). Položaj navidezne solastnine
kot ene izmed oblik dejanske etažne lastnine namreč predpostavlja, da je bila stavba v naravi
razdeljena na posamezne dele, v zemljiški knjigi pa se je izvedla le z vpisom solastniških ide-
alnih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji.(3) Na
enak način, torej s prenosom idealnega solastniškega deleža na celotni nepremičnini pravilo-
ma teče tudi nadaljnji promet s posameznimi deli, dokler ti niso vpisani v zemljiško knjigo.
Aktivno legitimacijo za njihov vpis ima po pravilu iz 14. člena v zvezi s 1. členom ZVEtL pri-
dobitelj posameznega dela stavbe. To je oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje upravičenje
do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe (3. člen ZVEtL). Pravni naslov
pa je listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega držav-
nega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzposta-
vlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe (4. člen ZVEtL).
Na podlagi odločbe, ki bi ugotovila, da je tožnica lastnica poslovnih prostorov, se torej ta še

ne bi mogla vpisati v zemljiško knjigo, kjer etažne lastnine ni. Takšna odločba pa je lahko tudi
pravni naslov po določbah ZVEtL, torej prvi korak k vzpostavitvi etažne lastnine.(4) Po oce-
ni revizijskega sodišča zadostuje, da je tožnica tožbo, s katero bo dobila tovrsten pravni na-
slov, vložila proti osebi, ki je zemljiškoknjižni solastnik in ki ima torej navidezni solastniški
delež, v resnici pa izključno lastnino posameznega dela. Ta, kot kaže, njeni lastninski pravici
tudi nasprotuje. Takšna ugotovitvena sodba izven tega, da med pravdnima strankama ugota-
vlja, da je oseba, ki je lastnik posameznega dela, druga, kot je to preko navidezne solastnine
vidno iz zemljiške knjige, prav v ničemer ne bo posegla v položaj ostalih dejanskih etažnih ali
navideznih zemljiškoknjižnih (so)lastnikov na nepremičnini. Nanje se subjektivne meje prav-
nomočnosti te sodbe ne raztezajo.(5) Drugačne odločitve ne narekuje niti morebitna spornost
medsebojnih razmerij dejanskih etažnih lastnikov, na katero opozarja pritožbeno sodišče. Ne
le zato, ker je sklepčnost tožbe praviloma odvisna zgolj od tožnikovih navedb, poznejše tože-
nčeve pa pripeljejo le do njihove spornosti in ne do nesklepčnosti tožbe. Pač pa tudi zato, ker
bo morebitna spornost njihovih razmerij pred izdajo sodbe enaka kot po njej in se bo reševala
v postopku, s katerim bodo svoj položaj skušali urediti tudi zemljiškoknjižno (npr. v postopku
vzpostavitve etažne lastnine in/ali določitve pripadajočega zemljišča), oziroma v drugih
postopkih, v katerih bodo ti sodelovali.
Revizijsko sodišče pa pritrjuje sodiščema nižjih stopenj, da tožnica ne more uspeti s preosta-
lim delom svojega tožbenega zahtevka. Pravni promet z navidezno solastnino v zemljiški
knjigi praviloma sicer teče tako, da se prenaša solastninska pravica, ki je v resnici izključna
- 18 -
lastnina posameznega dela. Tožnica na enak način, torej v idealnem deležu, prikaže, kakšno je
sedanje zemljiškoknjižno stanje, ki naj se po pravnomočnosti ugotovitvene sodbe spremeni le
glede osebe, ki je vpisana pri tem solastniškem deležu. Z vpisom bi namreč dobila močnejši
pravni položaj, že iz zemljiške knjige bi bilo razvidno, kdo je navidezni solastnik, ki mu pri-
pada tudi izključna lastnina na posameznem delu. Ker pa obstoj dejanske etažne lastnine iz-
ključuje obstoj solastnine in solastniških deležev, ta del tožničinega tožbenega zahtevka ne
more biti utemeljen. Vpis v zemljiško knjigo in s tem svoj boljši pravni položaj bo morala do-
seči na drug način (pravnoposlovno, skozi vzpostavitev etažne lastnine,...). To velja tudi za
določitev pripadajočega zemljišča. Zahteva po odpisu (ali vpisu) v zemljiški knjigi pa je pri
ugotovitvenih zahtevkih odveč.
Sodišči nižjih stopenj pa bi morali odločiti o tožničini lastninski pravici na posameznem delu
– opisanih poslovnih prostorih, saj je pritožbeno sodišče napačno ocenilo, da tožnica tožbe ni
vložila proti pravi osebi. Ob zmotnem izhodišču tudi ni preizkusilo vseh tožničinih pritožbe-
nih očitkov. Zato je revizijsko sodišče tožničini reviziji delno ugodilo, njegovo odločbo delno
razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380.
člena ZPP). V preostalem delu uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijsko
sodišče neutemeljeno revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).
---
(1) Primerjaj Debevec v Razmerja pri etažni lastnini, nastali pred uveljavitvijo SPZ (t. i. dejanska etažna
lastnina), Pravna praksa, št. 43, leto 2012.
(2) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 83/2009, II Ips 178/2009, II Ips 390/2009,...
(3) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 390/2009.
(5) Pravnomočna sodna odločba veže le stranke spora in sodišče (prvi in drugi odstavek. 320. člena ZPP),
tretjega, ki v postopku ni sodeloval, pa le v izjemnih okoliščinah (primeri enotnega sosporništva,
sosporniške intervencije, pravnega nasledstva med pravdo,...), ki v tem primeru niso podane. Primerjaj
Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike
Slovenije, Ljubljana, 2009, str. 175 in naslednje.
5) II Ips 111/2014
Tožnik je že v tožbi pojasnil, da zahteva izgubo dohodka pri opravljanju odvetniške de-
javnosti, in ponudil tudi način, po katerem naj sodišče njen obseg ugotovi. Po oceni revi-
zijskega sodišča je s tem zadostil svojemu trditvenemu bremenu in zahtevi po skle-
pčnosti tožbe. Ugovori, ki jih v postopku postavi nasprotna stranka, zaradi razmerja
med materialnim ter procesnim trditvenim in dokaznim bremenom nanjo ne morejo
vplivati.
Pritožbeno sodišče je pri presoji sklepčnosti tožbe zmotno uporabilo materialno pravo,
saj zaradi toženkinega ugovora v smeri, da je tožnik delal in izgube na dohodku ni imel,
ta ni postala nesklepčna.
- 19 -
Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženo združenje tožniku plačati 10.744,57 EUR s
pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostanku je tožnikov tožbeni zahtevek
zavrnilo.
Sodišče druge stopnje je pritožbi toženega združenja delno ugodilo in sodbo sodišča prve sto-
pnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode v višini 7.144,61
EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo, v skladu s tem je spremenilo tudi stroškov-
no odločitev. V preostalem je njegovo, v celoti pa tudi tožnikovo pritožbo zavrnilo.
Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča RS II DoR 321/2013 z dne 18. 12.
2013 glede vprašanj, (1) ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvijo iz 14.
točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in (2)
ali je pravilno uporabljeno materialno pravo glede izgubljenega dobička oziroma zaslužka,
vključno z vprašanjem metodologije izračuna izgubljenega dobička oziroma zaslužka.
Vrhovno sodišče RS je reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v prvem
in tretjem odstavku izreka (glede plačila 7.144,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in
glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ter glede stroškov pritožbenega postopka)
ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.
Iz obrazložitve:
Tožnik svoj zahtevek opira na določbe odškodninskega prava. Oškodovanec, ki zaradi priza-
detega zdravja ni mogel pridobivati dohodka, ima pravico do njegovega nadomestila.(1) To je
dohodek, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati, a ga zaradi nastopa škodnega dogodka
ni bilo mogoče doseči. Njegov izračun je vedno hipotetična ocena dejstva, ki ni nastopilo.
Materialno trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki vodijo do zaključka o nastali škodi,
leži na strani tožnika. Zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka ostaja enako.
Procesno dokazno breme pa je zgolj procesni odraz materialnega dokaznega bremena in stran-
ki nalaga, da v postopku navede dejstva in predlaga dokaze, ki so zanjo glede na materialno
pravo odločilni za uspeh. Glede na uspeh dokazovanja pa lahko prehaja od ene stranke k dru-
gi.(2)
Tožnik je glede nastale premoženjske škode tožbo oprl na trditve, da od nesreče 28. 1. 2004
do 20. 2. 2004 ni mogel opravljati odvetniške dejavnosti, saj je bil v bolniškem staležu. Zaradi
izjemnih okoliščin se je 2. 2. 2004 udeležil le enega naroka, vse druge obveznosti pa je moral
odpovedati, jih preložiti, strankam zagotoviti substitucije ali zaprositi sodišče, da ga razreši
kot zagovornika po uradni dolžnosti. Pojasnil je tudi, da je sodišče nekatere postopke zaključi-
lo brez njega in da v tem času ni sprejel nobene stranke. Izgubo dohodka je izračunal za vsak
dan bolniške odsotnosti (glede na preostalo leto 2004, od katerega je odštel dneve bolniške in
dopusta), odštel zneske variabilnih stroškov in dohodnino ter jo ovrednotil v višini 5.435,55
EUR. Predlagal je tudi postavitev izvedenca finančne stroke.
Sodišče druge stopnje je menilo, da tožnik z gornjimi navedbami svojemu trditvenemu breme-
nu ni zadostil, saj bi moral podati vsaj navedbe o tem, katera dela so bila v času bolniške od-
sotnosti predvidena, pa jih ni opravil, še zlasti glede na to, da je toženka zatrjevala, da je
tožnik v času bolniške odsotnosti delal in izgube na zaslužku ni imel. Po njegovi oceni bi mo-
ral tožnik navajati in dokazati, npr. s koledarjem mesečnih obveznosti in razpisanih obravnav,
dejansko prikrajšanje na premoženju v času bolniške odsotnosti. Pri tem se je sklicevalo na
- 20 -
tožnikova pojasnila v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2008, da je minimalna dela sicer opravil
sam ali po substitutu, da je nekatera opravila presnel v kasnejše obdobje, da je po zaključku
bolniškega staleža opravljal nadure, da bi pokril izpad dohodka, da je z opravljanjem storitev
po prenehanju bolniškega staleža delno pokril stroške poslovanja za mesec januar in februar
in da je v mesecu marcu 2004 moral intenzivneje delati. Ocenilo je, da tožnikova tožba ni
sklepčna in njegov tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dohodka zavrnilo.
Za odločitev o reviziji se kot odločilno postavlja vprašanje metode, s katero je mogoče ugo-
toviti obstoj in višino izgubljenega dohodka. Njena izbira je odvisna od narave dela in okoli-
ščin posameznega primera. Tožnik opravlja delo odvetnika, ki je po svoji naravi podobno delu
samostojnega podjetnika. Njegov izgubljeni dohodek tako predstavlja razliko med tistimi pri-
hodki, ki bi jih ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s
temi prihodki nastali (variabilni stroški). Izhodišče za njegov izračun je obseg poslovanja. O
njem praviloma sklepamo na podlagi podatkov o poslovanju v preteklosti.(3) Prav to metodo
pa je tožnik pravzaprav izbral, čeprav je obseg poslovanja izkazoval v istem in ne v preteklem
letu. Po njej (z odbitkom v višini variabilnih stroškov in pojasnilom, da je izračun tožnikovih
prihodkov v istem letu in ne v preteklem bolj pravilen zaradi tega, ker se je dohodek iz tožni-
kovega poslovanja iz leta v leto spreminjal) pa je sodišče prve stopnje izgubljeni dohodek s
pomočjo dobljenega izvedenskega mnenja tudi izračunalo.
Tožnik je tako že v tožbi pojasnil, da zahteva izgubo dohodka pri opravljanju odvetniške de-
javnosti, in ponudil tudi način, po katerem naj sodišče njen obseg ugotovi. Po oceni revizij-
skega sodišča je s tem zadostil svojemu trditvenemu bremenu in zahtevi po sklepčnosti tožbe.
Ugovori, ki jih v postopku postavi nasprotna stranka, zaradi že obrazloženega razmerja med
materialnim ter procesnim trditvenim in dokaznim bremenom nanjo ne morejo vplivati. Ugo-
vor toženega združenja, da je tožnik kljub bolniškemu staležu delal in izgube na zaslužku ni
imel, po vsebini nasprotuje tožnikovim trditvam o (celotni) višini nastale škode. S takšnim
ugovorom so dejstva, ki jih je podal tožnik, postala sporna (214. člen ZPP). Utemeljenost nje-
govega tožbenega zahtevka pa je postala odvisna od rezultata dokaznega postopka. Na višino
tožniku nastale škode in na njen obstoj pa lahko vplivajo tudi v razlogih sodbe sodišča druge
stopnje izpostavljene tožnikove navedbe o tem, da je z opravljanjem dodatnega dela pozneje
pridobil dodatni dohodek.
Pritožbeno sodišče je pri presoji sklepčnosti tožbe zmotno uporabilo materialno pravo, saj za-
radi toženkinega ugovora v smeri, da je tožnik delal in izgube na dohodku ni imel, ta ni posta-
la nesklepčna. Zaradi zmotnega izhodišča tudi ni presojalo utemeljenosti pritožbenih očitkov
toženega združenja glede izračuna izgubljenega dobička, kot ga je opravilo sodišče prve sto-
pnje. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem
delu in glede stroškov postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje
(drugi odstavek 380. člena ZPP), odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno od-
ločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).
---
(1) Primerjaj določbe 132., 168. in 174. člena OZ.
(2) Primerjaj Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran
348, tudi odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007.
- 21 -
6) II Ips 162/2014
V sodni praksi in teoriji je uveljavljeno stališče, da gre za skupno in sporazumno razpo-

laganje s skupnim premoženjem v smislu prvega odstavka 52. člena ZZZDR tudi v pri-
meru, če zakonec naknadno odobri razpolaganje svojega zakonca, pri čemer ni potreb-
no, da je (predhodna ali naknadna) privolitev zakonca izrecna oziroma v določeni obliki
- zadošča konkludentno izraženo soglasje (ob predpostavki, da je zakonec seznanjen z
razpolaganjem). Ne zahteva se torej, da se zakonca pred vsakokratnim razpolaganjem v
obliki notarskega zapisa dogovorita glede razpolagalnih upravičenj (1. točka 47. člena
Zakona o notariatu; v nadaljevanju ZN), kot to zmotno navaja tožeča stranka v reviziji.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za ugotovitev nedopustnosti izvršbe,
ki se vodi na predlog tožene stranke zoper dolžnico J. R. pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani
pod opr. št. In 430/2002, in sicer v delu, ki se nanaša na 2/3 nepremičnine, ki ni vpisana v ze -
mljiški knjigi (stanovanje št. 1 na naslovu .... Presodilo je, da predstavlja navedeno stanovanje
skupno premoženje tožnika in njegove žene (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih; v nadaljevanju ZZZDR). Dejstvo, da je bila v prodajni pogodbi z dne 18. 12. 1991,
na podlagi katere je bilo iz sredstev družinskega fonda v času zakonske zveze kupljeno stano-
vanje, kot edini kupec vpisana tožnikova žena, je sodišče označilo kot nerelevantno. Enako je
ugotovilo tudi glede dejstva, da je bila v dogovoru o vrnitvi posojila z dne 24. 7. 1998, ki ga je
dne 9. 9. 1994 dal toženec tožniku, ter v zapisniku z naroka z dne 6. 8. 1998 glede zavarova-
nja denarne terjatve kot lastnica in zastaviteljica stanovanja navedena le tožnikova žena (pri-
logi B5 in B6). Presodilo je, da je na podlagi dokaznega postopka mogoče sklepati, da je
tožnik privolil v razpolaganje svoje žene, ki je zastavila skupno stanovanje v zavarovanje nje-
govega dolga, zato se z vprašanjem dobre vere toženca (upnika, ki je pridobil zastavno pravi-
co na stanovanju na pravnoposlovni podlagi) ni ukvarjalo. Tožnikova žena (zastaviteljica) po
presoji sodišča v razmerju do toženca ni nastopala kot izključna lastnica stanovanja, saj je bilo
glede ustanovitve zastavne pravice na stanovanju podano izrecno soglasje tožnika kot drugega
skupnega lastnika. Tožnik je namreč tako v dogovoru o vrnitvi posojila kot tudi na naroku gle-
de zavarovanja denarne terjatve po sporazumu strank z dne 6. 8. 1998 z lastnoročnim podpi-
som (torej oblično) soglašal z ustanovitvijo zastavne pravice na stanovanju (četudi je nastopal
kot dolžnik in ne kot zastavitelj). Sodišče je še dodalo, da bi po sodni praksi sicer zadoščalo
že neoblično soglasje zakonca glede razpolaganja s skupnim premoženjem s strani drugega
zakonca.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve sto-
pnje.
Vrhovno sodišče RS je revizijo zavrnilo.
Iz obrazložitve:
Po tretjem odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zava-
rovanju (v nadaljevanju ZIZ) je v pravdi za ugotovitev, da je izvršba na določen predmet ne-
- 22 -
dopustna, legitimiran tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki pre-
prečuje izvršbo.
V obravnavani zadevi teče izvršilni postopek zoper J. R. kot hipotekarno dolžnico (formalno
lastnico zastavljenega stanovanja) zaradi plačila denarne terjatve, ki jo ima toženec (upnik, ki
je pridobil hipoteko na pravnoposlovni podlagi) do tožnika (osebni dolžnik; mož J. R.).
Tožnik je kot tretji v smislu 64. člena ZIZ v izločitveni pravdi navajal, da izvršba na zastavlje-
no stanovanje ni dopustna, ker gre za skupno premoženje tožnika in hipotekarne dolžnice, pri
čemer ta ni imela pravice, da bi zastavila celotno stanovanje, saj je bilo stanovanje tudi v nje-
govi lasti. Opozoril je tudi, da je toženec vedel, da je stanovanje skupna last zakoncev R., a je
kljub temu predlagal izvršbo na celotno nepremičnino.
V postopku je bilo ugotovljeno, da spada stanovanje, glede katerega teče izločitvena pravda, v
skupno premoženje zakoncev, tožnika in J. R. (51. člen ZZZDR). S skupnim premoženjem za-
konca upravljata in z njim razpolagata praviloma le skupno in sporazumno (prvi odstavek 52.
člena ZZZDR). Lahko pa se dogovorita, da le eden izmed njiju prevzame omenjena opravila,
pri čemer mora upoštevati koristi drugega zakonca (drugi odstavek 52. člena ZZZDR). V so-
dni praksi in teoriji je uveljavljeno stališče, da gre za skupno in sporazumno razpolaganje s
skupnim premoženjem v smislu prvega odstavka 52. člena ZZZDR tudi v primeru, če zakonec
naknadno odobri razpolaganje svojega zakonca,(1) pri čemer ni potrebno, da je (predhodna
ali naknadna) privolitev zakonca izrecna oziroma v določeni obliki - zadošča konkludentno
izraženo soglasje (ob predpostavki, da je zakonec seznanjen z razpolaganjem).(2) Ne zahteva
se torej, da se zakonca pred vsakokratnim razpolaganjem v obliki notarskega zapisa dogovori-
ta glede razpolagalnih upravičenj (1. točka 47. člena Zakona o notariatu; v nadaljevanju ZN),
kot to zmotno navaja tožeča stranka v reviziji.
Sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik podpisnik dogovora o vrnitvi posojila z dne 24. 7. 1998,
v katerem so se stranke (pravdni stranki in J. R.) med drugim dogovorile, da J. R. (ki je v pro-
dajni pogodbi z dne 18. 12. 1991 nastopala kot edini kupec stanovanja) v zavarovanje terjatve,
ki jo ima toženec do tožnika (posojilna pogodba z dne 9. 9. 1994), ustanavlja na stanovanju
zastavno pravico v korist toženca. Tožnik je bil navzoč tudi na naroku o zavarovanju denarne
terjatve in podpisnik zapisnika z dne 6. 8. 1998, iz katerega med drugim izhaja tudi sporazum
prej navedenih strank o ustanovitvi zastavne pravice na spornem stanovanju. Navedena dej-
stva glede na zgoraj povzeto pravno izhodišče utemeljuje sklepanje, da je tožnik soglašal z
ravnanjem svoje žene, ki je v zavarovanje toženčeve terjatve zastavila sporno stanovanje. Ta-
kšnega sklepanja ne spreminja niti dejstvo, da je bil pri sklepanju dogovora o vrnitvi posojila
in na naroku glede zavarovanja terjatve prisoten (le) v svojstvu dolžnika. Sklepanje sodišč, da
je šlo v obravnavani zadevi za sporazumno razpolaganje zakoncev s skupnim premoženjem v
smislu 52. člena ZZZDR, je zato pravilno. Sodišči sta tudi pojasnili (prim. str. 8-9 sodbe prvo-
stopenjskega sodišča in str. 4 sodbe višjega sodišča), zakaj nista sledili izpovedbi tožnika, da
je bila zastavitev stanovanja izsiljena, zato je neutemeljen tudi tožnikov očitek v reviziji, ki se
nanaša na odsotnost obrazložitve glede okoliščin sklepanja sporazuma o zavarovanju terjatve
(14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
Ker je šlo v obravnavani zadevi za sporazumno razpolaganje (ustanovitev zastavne pravice)

zakoncev s skupnim premoženjem v smislu 52. člena ZZZDR, sta sodišči pravilno presodili,
da je ugotavljanje upnikove (ne)dobrovernosti nepotrebno.(3) Upnikova dobrovernost (glede
razpolagalnega upravičenja razpolagalca) bi bila relevantna le v primeru, če bi zastavno pravi-
- 23 -
co ustanovila razpolagalno nesposobna oseba (zakonec, ki ne bi imel soglasja drugega zakon-

ca).(4) V tem primeru pa, kot rečeno, ni bilo tako, zato so neutemeljeni tudi očitki tožnika v
reviziji, ki se nanašajo na ugotavljanje toženčeve nedobrovernosti in na pomanjkljivost ob-
razložitve v tem delu. Tožnik je torej pristal na obremenitev tudi svoje lastninske pravice, zato
na predmetu izvršbe nima pravice, ki bi v smislu prvega odstavka 64. člena ZIZ preprečevala
izvršbo na sporno nepremičnino.
Ker upnik (toženec) zastavne pravice ni pridobil na podlagi sklepa o izvršbi (temveč na prav-
noposlovni podlagi), za utemeljenost tožnikovega izločitvenega zahtevka ne zadošča že ugo-
tovitev, da se v izvršbi posega na skupno premoženje zakoncev. Iz tega razloga tudi ni uteme-
ljeno sklicevanje na zadevo II Ips 67/2010 z dne 3. 6. 2010, kjer je bila zastavna pravica na
nepremičnini pridobljena v izvršilnem postopku.(5)
---
(1) Prim. pravno mnenje občne seje VS RS z dne 22. 6. 1993.
(2) Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 556/1995 z dne 27. 3. 1997 in II Ips 198/1993 z dne 8. 12. 1993.
Podrobneje o tem J. Hudej in I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s
posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 11-12/2010, str. 772. Gl. tudi J. Metelko,
Premoženjska razmerja med zakonci, Pravosodni bilten, št. 2/1999, str. 133.
(3) O varstvu dobrovernega pridobitelja in varstvu pravnega prometa v primeru nevpisanih nepremičnin
podrobneje odločba VS RS II Ips 33/2011 z dne 22. 11. 2011.
(4) Podrobneje J. Hudej in I. Ščernjavič, nav. delo, str. 772-776.
(5) Prim. tudi odločbo US RS Up-128/03 z dne 6. 9. 2004.
7) II Ips 20/2014
Bistvena značilnost osebnega zavarovanja je, da mora zavarovalnica ob nastopu zavaro-

valnega primera (torej po realizaciji zavarovanega rizika) zavarovancu izplačati zavaro-
valno vsoto oziroma zavarovalnino (t. i. vsotno zavarovanje). Ker upravičenec iz oseb-
nega zavarovanja v nasprotju s premoženjskimi zavarovanji ne pridobi pravice terjati
povračilo škode (odškodnine) od zavarovalnice, pač pa s pogodbo dogovorjeno zavaro-
valnino, je za odločitev o zahtevkih, ki temeljijo na nezgodnem zavarovanju, razpravlja-
nje o obstoju predpostavk odškodninske odgovornosti povsem nepomembno. Iz navede-
nega razloga je enako nepomembno vprašanje o obstoju vzročne zveze med tožničinimi
poškodbami (in s tem med njeno škodo) in kaznivim dejanjem.

Tožnica je v tožbi na podlagi sklenjenega življenjskega zavarovanja zahtevala plačilo zavaro-
valnine, in sicer za 60 % invalidnost, dnevno odškodnino ter nadomestilo za zdravljenje v bol-
nišnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaključka, da je po splošnih pogojih zavarovalno
kritje izključeno za nezgode, ki jih povzroči zavarovanec pri poskusu ali storitvi kaznivega
dejanja, tožničin zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo
in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
- 24 -
S sklepom Vrhovnega sodišča RS II DoR 121/2013 z dne 3. 10. 2013 je bila na predlog tožni-
ce dopuščena revizija glede pravnega vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno presodi-
li, da je konkretna nezgoda izključena iz zavarovanja.
Vrhovno sodišče RS je reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo
vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Iz obrazložitve:
Revizija je utemeljena.
Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščema nižjih stopenj, in na katerega je revizijsko so-
dišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje:
Tožnica je kot zavarovalka in zavarovanka pri toženki sklenila življenjsko zavarovanje po

polici št. 11.067.059 z dne 23. 2. 2006, ki je med drugim temeljilo tudi na Splošnih pogojih
nezgodnega zavarovanja oseb – AUVB 95 (v nadaljevanju Splošni pogoji AUVB 95).
Tožnica je bila 4. 10. 2006 udeležena v prometni nezgodi, v kateri je bila telesno poškodova-
na. Tožnica je bila v zvezi s to prometno nezgodo spoznana za krivo storitve kaznivega deja-
nja povzročitve prometne nezgode iz malomarnosti po prej veljavnem prvem odstavku 325.
člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).
V določbi 5. točke 16. člena Splošnih pogojev AUVB 95 je v poglavju „Izključitve“ določeno,
da so iz zavarovanja izključene nezgode, ki se zgodijo pri poskusu ali storitvi kaznivega deja-
nja s strani zavarovanca.
Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP lahko revizijsko sodišče v primeru dopuščene re-
vizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih
vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Dopuščena revizija je v konkretnem prime-
ru omejena na preizkus pravilnosti zaključka sodišč nižjih stopenj, da med strankama sklenje-
na zavarovalna pogodba izključuje zavarovalno kritje za nezgodo z dne 4. 10. 2006 in s tem
tožničin izpolnitveni zahtevek po določbi prvega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika
(v nadaljevanju OZ). Zmotna presoja tega vprašanja je lahko posledica tako zmotne uporabe
materialnega prava kot procesnih kršitev, ki jih je dopustno uveljavljati v reviziji. Revizija v
delu, ki presega te okvirje, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP).
Revidentka trdi, da se sodišči nižjih stopenj nista opredelili do trditev o neobstoju vzročne
zveze med tožničinimi poškodbami in storjenim kaznivim dejanjem, za katerega je bila obso-
jena, s čimer smiselno uveljavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena
ZPP, ki jo je sicer napačno opredelila kot kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena
ZPP. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je tožnica v pritožbi res navajala, da do obsodbe za ka-
znivo dejanje ni prišlo zaradi njenih poškodb, pač pa izključno zaradi poškodb drugega
udeleženca prometne nezgode, vendar je bila takšna trditev le eden od argumentov za njeni
pravni stališči, da je zavarovalno kritje lahko izključeno le ob poskusu ali storitvi naklepnega
kaznivega dejanja in da konkretno kaznivo dejanje ni vzrok zavarovalnega primera. Do obeh
stališč se je pritožbeno sodišče opredelilo, zato uveljavljana procesna kršitev ni izkazana. Pač
pa ima tožničina trditev o vzročni zvezi v povezavi z ostalimi revizijskimi razlogi bistven
- 25 -
vpliv pri preizkusu pravilnosti materialnopravne presoje zaključkov sodišč nižjih stopenj o ne-
obstoju tožničinega izpolnitvenega zahtevka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.
Pravdni stranki sta s polico z dne 23. 2. 2006 sklenili pogodbo o življenjskem in nezgodnem
zavarovanju (osebno zavarovanje) v smislu določbe 966. člena OZ.(1) Bistvena značilnost
osebnega zavarovanja je, da mora zavarovalnica ob nastopu zavarovalnega primera (torej po
realizaciji zavarovanega rizika) zavarovancu izplačati zavarovalno vsoto oziroma zavaroval-
nino (t. i. vsotno zavarovanje).(2) Ker upravičenec iz osebnega zavarovanja v nasprotju s pre-
moženjskimi zavarovanji ne pridobi pravice terjati povračilo škode (odškodnine) od zavaro-
valnice, pač pa s pogodbo dogovorjeno zavarovalnino, je za odločitev o zahtevkih, ki temelji-
jo na nezgodnem zavarovanju, razpravljanje o obstoju predpostavk odškodninske odgovor-
nosti povsem nepomembno. Iz navedenega razloga je enako nepomembno vprašanje o obstoju
vzročne zveze med tožničinimi poškodbami (in s tem med njeno škodo) in kaznivim deja-
njem.
Nezgodno zavarovanje, sklenjeno med strankama, je v 16. členu pripadajočih Splošnih pogo-
jev AUVB 95, katerih veljavnosti ne izpodbija nobena od pogodbenih strank, izključilo neka-
tere rizike, kar kot izjemo od načelne kogentnosti določb OZ o zavarovalni pogodbi iz prvega
odstavka 924. člena OZ(3) dopušča določba 977. člena OZ.(4) Med izključene rizike sta po-
godbeni stranki z določbo 5. točke 16. člena Splošnih pogojev AUVB 95 uvrstili tudi nezgo-
de, ki se zgodijo pri poskusu ali storitvi kaznivega dejanja s strani zavarovanca. Glede na ta-
kšno pogodbeno določilo je pri presoji, ali je določen riziko (nezgoda) izključen iz zavaroval-
nega kritja, odločilno, ali ravnanje tožnice kot zavarovanke, ki je povzročilo realizacijo rizika
(prometno nezgodo z dne 4. 10. 2006), predstavlja poskus ali storitev kaznivega dejanja.
Vzročna zveza je glede na takšno vsebino pogodbe med strankama bistvena torej zgolj v tem,
ali ravnanje tožnice, ki je vzrok nezgode, izpolnjuje znake kaznivega dejanja.
Revizijske navedbe sprožajo ravno to dilemo, saj revidentka opozarja, da je bila obsojena za
kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prej veljavnem prvem od-
stavku 325. člena KZ(5) samo zato, ker je bil drugi udeleženec prometne nezgode hudo tele-
sno poškodovan, s čimer dovolj obrazloženo izpodbija zaključek sodišč nižjih stopenj, da je
nezgodo (v smislu sklenjene pogodbe o zavarovanju) povzročila s kaznivim dejanjem. Iz
opredelilnih znakov tega kaznivega dejanja izhaja, da je podano le, če storilec (torej tožnica) s
svojim ravnanjem krši cestnoprometne predpise in s tem povzroči prometno nezgodo (zavaro-
valni primer), ampak le pod nadaljnjim pogojem, da je kak drug udeleženec v prometni ne-
zgodi hudo telesno poškodovan. Omenjena nadaljnja posledica je objektivni (in s tem nujni)
pogoj kaznivosti.(6) Tako opredeljeni znaki tega kaznivega dejanja za obsodbo torej poleg
kršitve cestnoprometnih predpisov, ki je vzrok prometne nezgode, zahtevajo še obstoj hude te-
lesne poškodbe drugega udeleženca v prometu.
Glede na besedilo zavarovalne pogodbe takšno kaznivo dejanje, upoštevajoč celoto njegovih
zakonskih znakov, ne more biti vzrok nastanka zavarovalnega primera (prometne nezgode),
saj huda telesna poškodba drugega udeleženca niti po načelu naravne vzročnosti ne more biti
njegov vzrok. Drugače povedano: izključitveni razlog iz 5. točke 16. člena Splošnih pogojev
AUVB 95 je podan v primerih, kadar ravnanje zavarovanca, ki je v pravnorelevantni vzročni
zvezi z nastankom zavarovanega primera, predstavlja poskus ali storitev kaznivega dejanja.
Če je zavarovanec za kaznivo dejanje obsojen zaradi znaka, ki ni v vzročni zvezi z nastankom
nezgode, uporaba določb Splošnih pogojev AUVB 95 o izključenih rizikih ni utemeljena.
- 26 -
Sama kršitev cestnoprometnih predpisov, ki je glede na vsebino obsodilne sodbe edini pravno-
relevantni vzrok za nastanek zavarovalnega primera, glede na določbo prvega odstavka prej
veljavnega 325. člena KZ še ne izpolnjuje znakov tega kaznivega dejanja. Sodišči nižjih sto-
penj sta ob ugotovljeni vsebini pogodbe iz nanizanih razlogov zato zgolj s sklicevanjem na
obsodilno sodbo za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti napačno
zaključili, da je tožnica zavarovalni primer povzročila s kaznivim dejanjem, s čimer sta zmo-
tno uporabili materialno pravo.
Revidentka v reviziji navaja še, da takšno določilo splošnih pogojev neenako obravnava zava-
rovance. Tudi če bi bilo mogoče revizijske navedbe v tej smeri označiti za tako konkretizira-
ne, da dopuščajo presojo ničnosti tega dela splošnih pogojev po določbah 23. in 24. člena Za-
kona o varstvu potrošnikov, to ni bilo potrebno, saj že gramatikalna razlaga splošnih pogojev,
kot sta jih ugotovili sodišči nižjih stopenj, ne dopušča zaključkov, s katerimi sta zavrnili
tožničin izpolnitveni zahtevek. Utemeljenost revizije v konkretnem primeru torej ni odvisna
od tega, ali lahko zavarovalnica skladno z določbo 977. člena OZ iz zavarovanja izključi rizi-
ke, ki se realizirajo s kaznivim dejanjem, zato opozorilo toženke iz odgovora na revizijo, da bi
lahko bila tožnica obsojena tudi za druga kazniva dejanja, čeprav poškodbe pri udeležencih
nezgode ne bi nastale, ne more biti bistveno.
Zaradi zmotne uporabe materialnega prava se sodišči nižjih stopenj še nista opredelili do vseh
ugovorov toženke, s katerimi je nasprotovala temelju tožbenega zahtevka, kar je revizijskemu
sodišču narekovalo razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve
stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).
---
(1) V pogodbah o osebnem zavarovanju (življenjsko in nezgodno zavarovanje) se višina zavarovalne vsote,
ki jo mora zavarovalnica plačati, če nastane zavarovalni primer, določi v polici po sporazumu med
pogodbenima strankama (966. člen OZ).
(2) Polajnar Pavčnik, A.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, strani
891, 892.
(3) Pogodba se sme odmakniti samo od tistih določb tega poglavja, v katerih je to izrecno dopustno, ter od
tistih, ki pogodbenikom omogočajo ravnati tako, kakor hočejo (prvi odstavek 924. člena OZ).
(4) S pogodbo o zavarovanju za primer smrti ali o nezgodnem zavarovanju so lahko iz zavarovanja
izključene tudi druge nevarnosti (977. člen OZ).
(5) Udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči
prometno nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana, se kaznuje z denarno kaznijo
ali z zaporom do treh let (prvi odstavek 325. člena KZ). Smiselno enako to kaznivo dejanje definira tudi
sedaj veljavni prvi odstavek 323. člena KZ-1.
(6) Deisinger, M.: Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 817 in
naslednje.
- 27 -
UPRAVNO PODROČJE
1) X Ips 148/2015
Ker Vrhovno sodišče ocenjuje, da so dvomi, ki so bili prestavljeni v tej zadevi, dvomi gle-
de samih meril za uvrstitev v KN, se je ob upoštevanju tretjega odstavka 267. člena Po-
godbe o delovanju Evropske unije, odločilo, da Sodišču Evropske unije v predhodno od-
ločanje predloži naslednja vprašanja:
- Ali je mogoče določbe poglavja 30 KN razlagati tako, da se vanj ne more uvrstiti pro-
izvoda, katerega bistvena sestavina je učinkovina (probiotične bakterije), ki je vsebova-
na v prehranskih dopolnilih, ki se uvrščajo v tarifno številko 2106 90 98 KN?
- Ali za uvrstitev v poglavje 30 KN zadošča, da proizvod, ki vsebuje učinkovino, ki ima

splošno koristne učinke za zdravje in se pogosto nahaja v prehranskih dopolnilih, pro-
izvajalec predstavlja kot zdravilo ter ga kot takega trži in prodaja?
- Ali je ob upoštevanju razvoja prava EU na področju urejanja trga zdravil pojem ,jasno
opredeljene terapevtske ali profilaktične značilnosti", ki je po ustaljeni sodni praksi So-
dišča Evropske unije pogoj za uvrstitev v poglavje 30 KN, treba razlagati tako, da se
ujema s pojmom zdravila iz predpisov EU o zdravilih za uporabo v humani medicini?
Izpodbijana odločitev in dosedanji postopek:

1. Pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ki je v Republiki Sloveniji zadnja sodna
instanca v upravnem sporu, potekajo trije postopki (X Ips 148/2014, X Ips 149/2014 in X Ips
150/2014), v katerih je sporno, ali se obravnavano blago uvršča med prehranska dopolnila ali
med zdravila.
2. Tožeča stranka v glavni stvari, ki je proizvajalec v postopkih obravnavanega blaga, je na

Vrhovno sodišče vložila revizije, s katerimi izpodbija pravnomočne sodbe Upravnega sodišča
z dne 28. 1. 2014, s katerimi je to kot neutemeljene zavrnilo tožbe tožeče stranke zoper tri
zavezujoče tarifne informacije (v nadaljevanju: ZTI), vse z dne 4. 9. 2012, ki jih je izdal
Generalni carinski urad Carinske uprave Republike Slovenije. Vrhovno sodišče je vse tri revi-
zijske postopke združilo v skupno obravnavanje in odločanje, ker so odločilne dejanske in
pravne okoliščine v vseh treh postopkih bistveno enake.
3. Z izpodbijanimi ZTI je carinski organ prve stopnje odločil o zahtevku tožeče stranke, da se
blago s trgovskimi imeni ,jLinex“ (v zadevi X Ips 148/2014), ,J-,inex Forte“ (v zadevi X Ips
149/2014) in „Linex Baby Granulat (v zadevi X Ips 150/2014) uvrsti v ustrezno tarifno števil-
ko Kombinirane nomenklature, ki jo je v relevantnem času določala Uredba Komisije (EU) št.
1006/2011 z dne 27. septembra 2011 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87
o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (v nadaljevanju: KN).
4. Tožeča stranka je carinskemu organu prve stopnje predlagala uvrstitev v tarifno številko
3002 90 50 KN z opisom ,J£ulture mikroorganizmov“. Slednja spada pod hierarhično višjo
številko 3002 KN z opisom „Človeška kri; živalska kri, pripravljena za uporabo v terapevtske,
profilaktične ali diagnostične namene; antiserumi in druge frakcije krvi ter modificiram imu-
- 28 -
nološki proizvodi, dobljeni po biotehničnih postopkih ali kako drugače; cepiva, toksini, kultu-
re mikroorganizmov (razen kvasovk) in podobni proizvodih.
5. Carinski organ prve stopnje predlogu tožeče stranke ni sledil. Z izpodbijanim ZTI je blago
uvrstil v tarifno številko 2106 90 98 KN z opisom „Živila, ki niso zajeta na drugem mestu“.
Od te hierarhično višja tarifna številka 2106 KN je opredeljena z opisom ,jtivila, ki niso nave-
dena ali zajeta na drugem mestu'’''. Navedene tarifne številke so del poglavja 21 KN, kamor
se uvrščajo ,Jiazna živilail.
6. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski carinski organ z odločbami z dne 28. 11.
2012, 29. 11. 2012 in 30. 11. 2012 kot neutemeljene zavrnilo pritožbe tožeče stranke zoper
odločitve carinskega organa prve stopnje.
7. Od upravnega sodišča prve stopnje je tožeča stranka zahtevala, da samo odloči o upravni
zadevi in zadevno blago uvrsti v tarifiio številko 3004 90 00 KN z opisom ,JDrugo“, kateri je
hierarhično nadrejena tarifna številka 3004 KN z opisom Zdravila (razen proizvodov iz tarifne
številke 3002, 3005 ali 3006), ki sestoje iz pomešanih ali nepomešanih proizvodov za terapev-
tsko ali profilaktično uporabo, pripravljena v odmerjenih dozah (vključno tistih v obliki za
uporabo skozi kožo) ali v oblikah ali pakiranjih za prodajo na drobno.u Tožeča stranka si gle-
de na navedeno prizadeva doseči uvrstitev njenega blaga v eno do tarifnih številk iz poglavja
30 KN, kamor se uvrščajo „Farmacevtski izdelki“. Za uvrstitev v to poglavje ima tožeča
stranka tudi ekonomski interes, saj je blago, ki je učvrščeno vanj, prosto carinskih dajatev.
Dejanske ugotovitve v zvezi s spornim blagom:
8. Dejanske ugotovite v zvezi z blagom, ki je predmet ZTI, v postopku niso bile sporne. Na
splošno je mogoče navesti, da gre za posebne probiotične bakterije s pomožno snovjo (nosil-
cem), pakirane v trdne želatinaste kapsule, ki naj se uporabljajo zoper prebavne težave. Iz opi-
sa blaga v polju 7 posamezne ZTI in iz navodil za uporabo, ki je priloženo blagu, izhaja nasle-
dnje: Blago s trgovskim imenom ,JLinex“ (v zadevi X Ips 148/2014) je v obliki kapsul, od ka-
terih vsaka vsebuje najmanj 1,2 x 10 7 enot živih, liofiliziranih mlečnokislinskih bakterij vrste
Lactobacillus acidophilus (species L. gasseri), Bifidobacterium Mantis in Enterococsus faeci-
um, na nosilcu iz mešanice magnezijevega stearata, laktoze, dekstrina in krompirjevega škro-
ba. Vsebuje več kot 5 mas. % glukoze ali škroba. Proizvod je pakiran v obliki za prodajo na
drobno tako, da je po 16 kapsul vloženo v pretisni omot iz aluminijaste folije in nato v karton-
sko škatlo. Blago s trgovskim imenom ,JLinex Forte“(v zadevi X Ips 149/2014) je prav tako v
obliki kapsul, od katerih vsaka vsebuje najmanj dve milijardi kolonijskih živih, liofiliziranih
mlečnokislinskih bakterij vrst Lactobacillus acidophilus (LA-5) in Bifidobacterium animalis
subsp. Lactis (BB-12) v razmeiju 1:1, na nosilcu iz mešanice glukoze, mikrokristalne celulo-
ze, krompirjevega škroba, inulina, oligofruktoze in magnezijevega stearata. Vsebuje več kot 5
mas. % glukoze ali škroba. Proizvod je pakiran v obliki za prodajo na drobno tako, da je po 16
kapsul vloženo v pretisni omot iz ahuninijaste folije in nato v kartonsko škatlo. Blago s trgo-
vskim imenom ,J^inex Baby Granulat (v zadevi X Ips 150/2014) pa je v obliki granulata, pa-
kiranega v vrečke po 1,5 g. Vsaka vrečka vsebuje najmanj eno milijardo kolonijskih živih, lio-
filiziranih probiotičnih bakterij iz rodu Bifidobacterium (Lactobacillus acidophilus in Bifi-
dobacterium animalis subsp. Lactis) na nosilcu iz maltodekstrina. Vsebuje več kot 5 mas. %
glukoze ali škroba. Pakirano je v obliki za prodajo na drobno, po 10 vrečk v kartonasto škatli-
co.
- 29 -
9. Za vse tri zadevne proizvode iz navodil za uporabo izhaja, da je namen uporabe proizvoda
preventiva in podporno zdravljenje pri driskah, napenjanju in drugih prebavnih težavah, ki na-
stanejo zaradi porušenega ravnovesja črevesne mikroflore, pri virusnih in bakterijskih
okužbah prebavil, pri zdravljenju s širokospektralnimi antibiotiki in kemoterapevtiki. Glede
učinkovanja zadevnega proizvoda iz navodila za uporabo izhaja, da jemanje probiotikov ozi-
roma mlečnokislinskih bakterij učinkovito zmanjša pogostost in jakost blago do zmernih pre-
bavnih težav, ki nastanejo zaradi porušenja normalne mikroflore v črevesju.
10. V zadevi tudi ni sporno, d aje Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medici-
nske pripomočke za vse zadevne proizvode izdala dovoljenje za promet z zdravilom. Odloči-
tev je sprejela na podlagi tedaj veljavnega Zakona o zdravilih (ZZdr-1), s katerim so bile v
slovenski pravni red vključene posamezne določbe prava EU s področja zdravil, med drugim
določbe Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o za-
koniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (UL EU L št. 311 z dne 28. 11.
2001 z vsemi spremembami).
Pravna stališča strank v postopku v glavni stvari:
11. Carinska organa prve in druge stopnje, ki jima je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, sta
uvrstitev zadevnega blaga v tarifiio številko 2106 90 98 KN utemeljila na bistveno enak na-
čin. Sklicevala sta se na splošni pravili št. 1 in 6 za razlago KN ter na besedilo tarifnih številk
2106, 2106 90, 2106 90 98 KN. Na pravilnost tarifne uvrstitve zadevnega blaga po njunem
kaže tudi sicer nezavezujoča pojasnjevalna opomba k tarifni številki 2106 (16) harmonizirane-
ga sistema za poimenovanje in označevanje blaga (v nadaljevanju: HS), ki jo je izdelala Sve-
tovna carinska organizacija, ki določa, da se v navedeno tarifno številko HS uvrščajo: priprav-
ki, ki se pogosto imenujejo „prehranska dopolnila “ na osnovi rastlinskih ekstraktov, sadnih
koncentratov, medu, fruktoze itd. in ki vsebujejo dodane vitamine, včasih tudi neznatne koli-
čine železovih spoji. Ti pripravki se pogosto nahajajo v pakiranjih z navedenimi indikacijami,
da vzdržujejo splošno zdravje in dobro počutje. Vendar pa so podobni pripravki, ki so name-
njeni za preventivno ali zdravljenje bolezni ali obolenj, iz te tar. št. izključeni (tar. št. 30.03 ali
30.04).“ Zadevno blago sicer ni izdelano na osnovi rastlinskih ekstraktov, sadnih koncentra-
tov, medu, fruktoze, vendar ima po njihovem mnenju kljub temu lastnosti živila in ustreza na-
vedenemu opisu prehranskega dopolnila iz te pojasnjevalne opombe. Nadaljnji razlog za uvr-
stitev zadevnega blaga v tarifiio številko 2106 90 98 KN je po njunem mnenju ta, da je
podobne izdelke, kot je zadevno blago, v to tarifno številko že uvrstila Evropska komisija, in
sicer z Uredbo Komisije (ES) št. 1264/98 z dne 17. junija 1998 o uvrstitvi določenega blaga v
kombinirano nomenklaturo in Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 727/2012 z dne 6. avgusta
2012 o uvrstitvi določenega blaga v kombinirano nomenklaturo (v nadaljevanju: klasifikacij-
ski uredbi Komisije). Zadevno blago po njunem mnenju glede na svojo sestavo ustreza blagu
iz klasifikacijskih uredb Komisije, saj se od blaga iz teh klasifikacijskih uredb razlikuje le v
različnih koncentracijah probiotičnih bakterij ter različnih nosilcih.
12. V zvezi z dejstvom, da je za zadevne proizvode nacionalna agencija, pristojna za zdravila,

izdala dovoljenje za promet z zdravili, se navedena carinska organa in sodišče prve stopnje
sklicujejo na s strani Evropske komisije pripravljene in pravno nezavezujoče Pojasnjevalne
opombe kombinirane nomenklature Evropske unije (UL EU C 137 z dne 6. 5. 2011), ki pod
splošno k poglavju 30 navajajo, da poimenovanje nekega proizvoda kot zdravila v zakonodaji
- 30 -
Evropske unije (razen tistih specifično vezanih na uvrščanje v kombinirano nomenklaturo), ali
v nacionalnih zakonodajah držav članic, ali v katerikoli farmakopeji ni odločujoč faktor, kar
zadeva uvrščanje v to poglavje.
13. Tožeča stranka v nasprotju z navedenim meni, da zadevni proizvodi izpolnjujejo vse ele-
mente definicije zdravila iz tarifne številke 3004 KN. Pripravljeni so v odmerjenih dozah, pa-
kirani za prodajo na drobno, imajo specifičen oziroma jasen terapevtski profil ter učinkujejo
na določene funkcije človeškega telesa, oziroma jih je mogoče uporabiti za preventivo ali pri
zdravljenju določenih bolezni. Da imajo tovrstne učinke, po mnenju tožeče stranke dokazujejo
tudi izdana dovoljenja za promet z zdravili.
Sporna pravna vprašanja:

14. Vrhovnemu sodišču se poraja dvom o pravilnosti stališč, ki so jih za uvrstitev zadevnega
blaga v poglavje 21 KN navedli carinska organa in sodišče prve stopnje. Iz prakse Sodišča
Evropske unije v zvezi z uvrstitvijo v poglavje 30 KN namreč izhaja, daje odločilno merilo za
uvrstitev v navedeno poglavje to, da ima proizvod jasno opredeljene terapevtske ali profilak-
tične značilnosti, katerih učinek je osredotočen na natančno določene funkcije človeškega or-
ganizma, oziroma da jih je mogoče uporabiti za preventivo ali pri zdravljenju neke bolezni ali
bolezenskega stanja (glej npr. sodbo z dne 12. 7. 2012 v zadevi TNT Freight Management, C-
291/11, točki 40 in 42 obrazložitve, ter sodbo z dne 30. 4. 2014 v zadevi C-267/13, Nutricia,
točka 20 obrazložitve). Po mnenju Vrhovnega sodišča bi zadevno blago lahko ustrezalo tem
kriterijem, kot trdi tožeča stranka, saj prvič, zdravi (blaži in odpravlja) opredeljene prebavne
težave, kar bi lahko bil - v smislu prej navedenega - jasno določen terapevtski in profilaktični
učinek, drugič, učinek zadevnega blaga je osredotočen na pravilno delovanje črevesja, kar bi
lahko bil učinek, ki je osredotočen na natančno določeno funkcijo človeškega organizma, in
tretjič, ker se zadevno blago uporablja za preventivo ali zdravljenje črevesnega neravnovesja,
bi to lahko pomenilo, da se uporablja za preventivo ali zdravljenje določenega bolezenskega
stanja.
15. Vendar Vrhovno sodišče prav tako ni prepričano, da so navedeni kriteriji prava EU za uvr-
stitev v poglavje 30 KN v zadostni meri jasni oziroma razjasnjeni (acte claire ali acte eclaire).
V to, ali se zadevni proizvodi uvrščajo v poglavje 30 KN, dvomi zato, ker ti po eni strani vse -
bujejo učinkovine (probiotične bakterije), ki so navadno vsebovane v prehranskih dopolnilih,
po drugi strani pa imajo relativno specifične učinke na zdravje, s katerimi se na trgu tudi pred-
stavlja. Prej povzeti opisi učinkovanja zadevnih proizvodov sicer temeljijo na podatkih, ki jih
je carinskemu organu posredovala tožeča stranka, saj se ZTI izda zgolj na podlagi podatkov,
kijih priskrbi predlagatelj, kot izhaja iz 6. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2.
julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92, vendar v postopku
vprašanje dejanskega učinkovanja zadevnih proizvodov ni bilo sporno. Iz ugotovitev postopka
ne izhaja, da s strani tožeče stranke (proizvajalca) opredeljenih preventivnih ali terapevtskih
učinkov zadevnih proizvodov ne ustvaqa oziroma ne dosega. Obstoj pozitivnih učinkov pod-
pira tudi izdaja dovoljenj za promet z zadevnimi proizvodi kot zdravili. Prav tako med stran-
kama ni sporno, da je tožeča stranka kot proizvajalec opredelila način uporabe proizvoda
(omejen čas jemanja, določeno doziranje, itd.), ki naj bi zagotovil želene ciljne preventivne
oziroma terapevtske učinke. Po drugi strani pa je prav tako jasno, da se bistvene učinkovine
zadevnih proizvodov - probiotične bakterije - na splošno uporabljajo tudi kot učinkovine, ki
imajo zgolj splošno pozitiven učinek na zdravje in ki kot take spadajo med prehranska dopol-
nila v smislu poglavja 21 KN, kar potrjujejo že omenjene klasifikacijske uredbe Komisije.
- 31 -
16. Glede na navedeno je po mnenju Vrhovnega sodišča bistveno sporno pravno vprašanje v
tej zadevi, ali se lahko zadevni proizvodi z navedenimi bistvenimi učinkovinami - kljub vsem
navedenim nespornim zdravstvenim učinkom - uvrščajo le med prehranska dopolnila v smislu
poglavja 21 KN. Ker se zadevni proizvodi, čeprav vsebujejo bistveno enake učinkovine kot
prehranska dopolnila, po odločitvi proizvajalca uporabljajo za zdravljenje oziroma prepreče-
vanje določenih zdravstvenih težav, torej kot zdravilo, in jih proizvajalec kot take tudi trži in
predstavlja v navodilih za njihovo uporabo ter prodaja v obliki, kije tipična za zdravila, se Vr-
hovno sodišče tudi sprašuje, kakšen vpliv ima takšna odločitev proizvajalca in tudi predsta-
vljanje, trženje in prodaja proizvoda kot zdravila, na njegovo uvrstitev v KN.
17. Nadalje se Vrhovno sodišče sprašuje, kakšen pomen ima za tarifiio uvrstitev dejstvo, da je
nacionalna agencija, pristojna za zdravila, odločila, da zadevni proizvodi ustrezajo definiciji
zdravila, kot je določena na ravni prava EU. Vrhovnemu sodišču je sicer poznano stališče So-
dišča Evropske unije (izraženo v sodbi z dne 12. 3. 1998 v zadevi Sarget, C-270/96, točke 23
do 25 obrazložitve), da taka odločitev nacionalnega organa, pristojnega za zdravila, ne pome-
ni, da mora biti isto blago tudi za namene uvrstitve v KN obravnavano kot zdravilo, vendar pa
je Sodišče Evropske unije to stališče v navedeni sodbi utemeljilo tudi s sklicevanjem na dej-
stvo, da v času odločanja pravo EU na področju trga zdravil ni bilo do tem mere harmonizira-
no, da bi državam članicam preprečevalo različno klasificiranje blaga kot zdravila. Vrhovno
sodišče meni, da se je okoliščina nezadostne harmonizacije prava EU na področju zdravil do
odločanja v tej zadevi lahko bistveno spremenila, in sicer zaradi sprejetja v 5. točki te ob-
razložitve omenjene direktive o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medici-
ni, ki je med drugim nadomestila Direktivo Sveta 65/65/EGS z dne 26. januarja 1965 o pri-
bliževanju določb zakonov ali drugih predpisov o lastniških zdravilih, ki je veljala v času od-
ločanja v zadevi Sarget. Iz direktive o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani
medicini namreč izhaja, da v poglavju 4 (členi 28 do 39) predvideva mehanizme, katerih cilj
je zagotoviti poenoteno podeljevanje dovoljenj za promet z zdravili v vseh državah članicah,
medtem ko omenjena Direktiva Sveta 65/65/EGS teh mehanizmov ni določala.
Zaradi navedenega je po oceni Vrhovnega sodišča ponovno postalo aktualno stališče general-
nega pravobranilca La Pergole, ki seje v točki 14 svojega mnenja z dne 6. 3. 1997 v zadevi
Bioforce II, C-405/95, zavzel za enotno razlago pojma zdravila, tako za potrebe farmakolo-
škega sektorja kot za potrebe uvrstitev blaga v ustrezno številko KN (saj bi, kot navaja, dru-
gačna razlaga, to je različne definicije glede na posamezno področje, vodila v pravno nego-
tovost glede prave definicije zdravila.)
18. Vrhovno sodišče se zaveda, da je vloga Sodišča Evropske unije, kadar mu je predložen
predlog za sprejetje predhodne odločbe glede tarifne uvrstitve, bolj to, da nacionalnemu so-
dišču pojasni merila, ki mu bodo omogočila zadevne proizvode pravilno uvrstiti v KN, kot pa
da bi Sodišče Evropske unije samo opravilo uvrstitev, zlasti zato, ker ni nujno, da ima za to na
voljo vse potrebne podatke, saj je nacionalno sodišče v boljšem položaju za izvedbo uvrstitve,
kot je navedeno npr. v sodbi z dne 4. 3. 2015 v zadevi Oliver Medical, C-547/13, točka 44 ob-
razložitve, in v sodbi z dne 17. 9. 2015 v zadevi Kyowa Hakko Europe, C-344/14, točka 24
obrazložitve.
- 32 -
IV. IZ ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA
1) Up-70/15-35
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 533/2014 z dne 21. 10.
2014 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. N 332/2013 z dne 3. 4. 2014 se
zavrne.
OBRAZLOŽITEV
A.
1. V nepravdnem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da se pritožnici (v nepravdnem

postopku nasprotni udeleženki) odvzame roditeljska pravica za mladoletno hčer Č., rojeno
XX. XX. XXXX. Odločitev je oprlo na prvi odstavek 116. člena Zakona o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju ZZZDR). Sodišče
prve stopnje je v ponovljenem postopku[1] ugotovilo, da pritožničina pretekla ravnanja (zapu-
stitev otroka ter neresnost in nerednost pri svojem zdravljenju), na katerih je temeljil predlog
za odvzem roditeljske pravice, niso odraz njene prave volje oziroma zavestnega ravnanja, pač
pa so bila posledica njene duševne motnje. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da pritožnica
zaradi duševne bolezni ni sposobna za varstvo in vzgojo mladoletne hčere in da ni verjetno
pričakovati, da bi se njeno zdravstveno stanje tako izboljšalo, da bi se lahko mladoletna hči
vrnila k njej tako, da bi pritožnica skrbela za njeno varstvo in vzgojo. Odvzem roditeljske
pravice je sodišče utemeljilo na tako ugotovljeni prognozi in presoji, da bo z odvzemom rodi-
teljske pravice otroku zagotovljena trajnost nadomestne skrbi in emocionalna stabilnost, ki se
bo po pričakovanju sodišča odražala tudi v nadaljnjem otrokovem duševnem in telesnem ra-
zvoju. Iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje še izhaja, da je treba v primerih, v katerih ni re-
alne možnosti, da bi starši ponovno prevzeli varstvo in vzgojo otroka, otrok pa je zaradi do-
lgotrajne nadomestne skrbi navezan na rejnike, zagotoviti, da to razmerje postane trajno.
2. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo
je stališču sodišča prve stopnje, da je ključnega pomena ugotovitev, da ni izgledov, da bi lah-
ko kdaj v prihodnosti prišlo do rehabilitacije družine, da bi se Č. vanjo vrnila oziroma da bi
lahko pritožnica prevzela skrb zanjo. Zavrnilo je pritožbeni očitek, da je sodišče pritožnici od-
vzelo roditeljsko pravico zgolj zaradi duševne bolezni. Pritožničina pretekla ravnanja, ki so
pripeljala do ogroženosti otroka, sicer ne morejo biti opredeljena kot njeno krivdno ravnanje,
vendar to po presoji Višjega sodišča ni ključnega pomena za odločitev in uporabo 116. člena
ZZZDR. Ta določba po presoji Višjega sodišča, upoštevaje prioritetno merilo največje otroko-
ve koristi, ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj ne skrbi in (trajno) ne
bo mogel skrbeti za otroka. Pri tehtanju koristi otroka je sodišče kot pomembne štelo tudi
okoliščine glede izvajanja stikov, ki so potekali med sodnim postopkom. Višje sodišče je pou-
darilo, da ob izvajanju stikov pritožnica ni zmogla vzpostaviti ustrezne komunikacije, ki bi
omogočala razvoj osnovnih vezi med staršem in otrokom, in da so bili stiki vsebinsko prazni,
taki stiki pa po oceni sodišča niso v korist otroka. Višje sodišče je zavrnilo pritožbeno zatrje-
vanje, da bi bile ob načelu najblažjega posega koristi mladoletne Č. z rejništvom dovolj zava-
- 33 -
rovane ter da je pritožnici kršena pravica do družinskega življenja (8. člen Konvencije o var-
stvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v na-
daljevanju EKČP). Po stališču Višjega sodišča načelo najblažjega posega napotuje na izbiro
ukrepa, ki bo najmanj prizadel starše, a je na mestu le, če bi bile z njim koristi otroka dovolj
zavarovane. V tem primeru, ko se je izkazalo, da se Č., ki z materjo ne živi že od svojega če-
trtega tedna starosti, ne bo mogla več vrniti k materi in da je izvrševanje stikov vsebinsko pra-
zno in deklici ne more prinesti koristi, ni mogoče sprejeti stališča, da sedanji ukrep povsem
zadostno ščiti koristi mladoletne Č. Višje sodišče je poudarilo, da je rejništvo načeloma name-
njeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v družini bioloških staršev. Okoliščine konkre-
tnega primera pa po presoji tako sodišča prve stopnje kot tudi Višjega sodišča narekujejo skrb,
da se mladoletni Č. (izhajajoč iz zakonskih možnosti) omogočita stabilna in trajna nadome-
stna varstvo in vzgoja.
3. Pritožnica zatrjuje kršitve pravic iz 14., 22., 23., 53. in 54. člena Ustave ter 6., 8. in 14. čle-
na EKČP. Poudari, da pomeni izpodbijana odločitev zanjo sodbo presenečenja in kot taka krši
22. člen Ustave in 6. člen EKČP. Po mnenju pritožnice iz 116. člena ZZZDR jasno izhaja
predpostavka, da mora biti ravnanje roditelja (zloraba, zapustitev, zanemarjanje starševskih
dolžnosti) zavestno. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da pritožnica ni ravnala
zavestno, kar glede na 116. člen ZZZDR pomeni, da ni izpolnila pogojev, ki bi upravičevali
tako hud poseg v njene pravice, kot je odvzem roditeljske pravice. Teleološka in druge metode
razlage 116. člena ZZZDR po mnenju pritožnice ne omogočajo širitve zakonskih znakov na
način, da bi se omogočil odvzem roditeljske pravice tudi osebam z "zazdravljivimi" duševni-
mi boleznimi. Takšnega posega zakonodajalec ni predvidel, saj bi tak poseg pomenil kršitev
prepovedi diskriminacije (14. člen Ustave in 14. člen EKČP) ter kršitev pravice do družinske-
ga življenja, varovane v 53. in 54. členu Ustave ter 8. členu EKČP. Z navedeno razlago je so-
dišče po mnenju pritožnice kršilo tudi 23. člen Ustave, saj je zakon uporabilo tako, da mu je
dalo novo vsebino. Stališče sodišča naj bi bilo preširoko in materialnopravno napačno ter naj
bi pomenilo izjemno nevaren precedens, ki bi v prihodnosti lahko privedel do hudih zlorab
instituta odvzema roditeljske pravice (npr. že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep izposta-
vljen primer roditelja v komi, ki prav tako ne more izvrševati varstva in vzgoje otroka). Po
mnenju pritožnice je nesprejemljivo tudi sklicevanje sodišča na sklep Vrhovnega sodišča št. II
Ips 161/2013 z dne 11. 7. 2013, v katerem je šlo za povsem drugačno dejansko stanje, zato se
sodišči pri odločanju v tej zadevi ne bi smeli opreti na stališča v navedenem sklepu. Pritožnica
pojasni, da je otroka pustila pri svoji mami in odpotovala v D. po soproga in sina z namenom,
da se skupaj vrnejo v Republiko Slovenijo in skupaj zaživijo kot družina. Očitano neprimerno
ravnanje naj bi bilo posledica njenega takratnega duševnega stanja (nerealnih pričakovanj in
poporodne depresije), to ravnanje pa zdaj, ko jemlje predpisano terapijo, globoko obžaluje.
Pritožnica poudari, da od tedaj otroku ni škodila in tudi ne bi mogla škoditi, saj je hči ves čas
nameščena pri rejnikih. Ugotovitve Višjega sodišča, da so bili stiki med njo in hčerko (ki so v
povprečju trajali eno uro) vsebinsko prazni in da je bila pritožnica pri njihovem izvajanju pa-
sivna, so po zatrjevanju pritožnice neresnične in zanjo ponižujoče ter pomenijo kršitev 35.
člena Ustave. Pritožnica poudari, da bi se lahko hči nanjo bolj navezala le v primeru, da bi se
stiki izvajali pogosteje in tako, da bi bili s hčerko vsaj nekaj časa sami, česar pa ji Center za
socialno delo (v nadaljevanju CSD) ni omogočil.
4. Pritožnica nasprotuje stališču sodišča, da je treba v primeru, ko ni realnih možnosti, da bi

starši ponovno prevzeli skrb za varstvo in vzgojo otroka, otrok pa je zaradi dolgotrajne nado-
mestne skrbi navezan na rejnike, zagotoviti, da to razmerje postane trajno (s posvojitvijo). To
- 34 -
stališče je po njenem mnenju preširoko in v celoti izničuje njene in hčerine pravice. Hkrati naj
bi to stališče pomenilo, da duševno bolne osebe, katerih stanje ni v celoti ozdravljivo, niso
upravičene do roditeljske pravice, in sicer zgolj zato, ker zaradi svojega stanja ne morejo
ustrezno skrbeti za otroka, pri čemer pojem ustrezne skrbi niti ni opredeljen (sodišče se npr.
ne opredeli do vprašanja, ali je ustrezna skrb, če pritožnici pri varstvu pomagajo njeni starši).
Pritožnica ponudi primerjavo s položajem osebe, ki je v komi, pri čemer se glede na trenutno
vedenje izvedencev iz tega stanja ne bo nikoli zbudila. Zatrjuje, da se Višje sodišče do te pri-
tožbene trditve ni opredelilo. Odvzem roditeljske pravice bi bil po mnenju pritožnice
upravičen le, če bi škodovala svoji mladoletni hčerki ali kakorkoli drugače zlorabljala svoje
pravice tako, da bi njeni interesi škodili otrokovemu zdravju in razvoju. Pritožnica je prepriča-
na, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo kršilo njeno pravico do družinskega življenja (53.
in 54. člen Ustave in 8. člen EKČP). Poseg države je po njenem mnenju upravičen le tedaj, ko
starši nočejo ali ne morejo odvrniti nevarnosti od otroka, in ne takrat, ko nevarnosti za otroka
ni. Pritožnica se sklicuje tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljeva-
nju ESČP) v zadevi Johansen proti Norveški z dne 7. 8. 1996. Poudarja, da le obstoj izjemnih
okoliščin upravičuje izrek tako skrajnega ukrepa, kot je odvzem roditeljske pravice, in da ta-
kšne izjemne okoliščine ne morejo biti a priori podane že zgolj zaradi obstoja duševne bolezni
matere, temveč mora biti ugotovljena kontinuirana škoda za otroka. Pritožnica še poudari, da
si želi izvajati stike s hčerko tudi po pravnomočnosti sodne odločbe o odvzemu roditeljske
pravice, vendar ji CSD kljub večkratnim ustnim in pisnim prošnjam to pravico protipravno
odklanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa Višjega sodišča.
5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-70/15 z dne 3. 6. 2015 ustavno pritožbo sprejelo v
obravnavo. Hkrati je odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži učinkova-
nje izpodbijane sodne odločbe. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem so-
dišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZU-
stS) je o sprejemu obvestilo Višje sodišče v Kopru. V skladu z drugim odstavkom 56. člena
ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz nepravdnega postopka, tj.
CSD E. kot predlagatelju postopka za odvzem roditeljske pravice pritožnici.
6. CSD E. je z vlogo z dne 19. 6. 2015 odgovoril na navedbe v ustavni pritožbi. Predlaga
zavrnitev ustavne pritožbe. Pritožničin očitek, da je odločitev o odvzemu roditeljske pravice
nezakonita in da krši njene človekove pravice, po mnenju CSD ni utemeljen. CSD poudari, da
je postopek sprožil izključno zaradi zagotovitve otrokove koristi, in vztraja pri tem, da so
podane okoliščine, ki terjajo skrajni ukrep odvzema roditeljske pravice pritožnici. Zatrjuje, da
poleg postopka za odvzem roditeljske pravice ter izvajanja rejništva ne poteka noben drug
postopek, zlasti tudi ne postopek posvojitve mladoletne Č., kot to zmotno zatrjuje pritožnica.
CSD nadalje pojasni, da je prekinitev stikov med pritožnico in Č. posledica ugotovitev izve-
denca, da so stiki za otroka obremenjujoči in psihično ogrožajoči ter da siljeni stik za otroka
nima nobene koristi. Pritožnica naj bi bila na vseh stikih z Č. izrazito apatična in pasivna ter
kljub pomoči CSD in rejnikov ni zmogla navezati stika z otrokom. Pri tem naj bi šlo za njeno
objektivno nezmožnost izvrševanja roditeljske pravice, ki naj bi po ugotovitvah izvedenca do-
segla tako stopnjo, da se pritožnica z otrokom ne zmore niti igrati. CSD zatrjuje, da je ves čas
aktivno deloval in pritožnici poskušal pomagati pri izvajanju stikov. CSD nasprotuje trditvam
pritožnice o nesorazmernosti izrečenega ukrepa, češ da ni nevarnosti za otroka, ker ta živi v
rejniški družini. Poudari, da je bila Č. ogrožena v prvem mesecu svojega življenja, ko jo je
pritožnica zapustila. Dejstvo, da je Č. v rejništvu, po mnenju CSD te nevarnosti ne odpravlja,
temveč zgolj preprečuje, da bi se znova uresničila. CSD tudi nasprotuje trditvi pritožnice, da
- 35 -
ni zakonske podlage za odvzem roditeljske pravice, saj pritožnica ob zapustitvi otroka ni rav-
nala zavestno. Pri tem opozori, da je pritožnica sama izjavila, da drugega kot stikov z otrokom
ne želi. Odločitev sodišča je po mnenju CSD skladna s prakso ESČP, pri čemer CSD našteva
vrsto sodb ESČP in jih primerja z obravnavano zadevo. Pri tem CSD poudari, da odvzem ro-
diteljske pravice ni kazen za krivdno ravnanje roditelja, temveč je posledica objektivne ne-
zmožnosti izvajanja roditeljske pravice iz kateregakoli razloga.
7. CSD tudi zavrača pritožničin očitek o kršitvi prepovedi diskriminacije, saj naj bi do odvze-
ma roditeljske pravice prišlo (izključno) zaradi pritožničine duševne bolezni. Po mnenju CSD
je v konkretnem primeru ustavnopravni položaj otroka tisti, ki je terjal odvzem roditeljske
pravice pritožnici. Izpodbijana sklepa sodišč naj bi bila predvsem odraz varstva pravic otroka.
Glede na dejanske ugotovitve, podprte z mnenji več izvedencev, naj bi bil izrečeni ukrep de-
jansko nujen. CSD nadalje poudari, da je bila pritožnici roditeljska pravica odvzeta zato, ker
pri njej ni nobenih možnosti oziroma izgledov, da bi lahko v prihodnosti prevzela skrb za
otroka (zaradi neozdravljive oziroma gotovo slabšajoče se duševne bolezni). Vendar CSD
nato poudari, da razlog odvzema roditeljske pravice ni v obstoju duševne bolezni kot take,
temveč v pritožničini objektivni nezmožnosti izvajanja roditeljske pravice, kar ogroža otroka.
CSD nadalje opozori na neustreznost primerjave položaja, v katerem je oseba v komi, ter
položaja duševno bolne osebe. Zatrjuje, da odnos med pritožnico in Č. ni odnos med materjo
in hčerjo, ta pa se ni mogel razviti zaradi okoliščin na strani pritožnice. Iz mnenj izvedencev
naj bi izhajalo, da pritožnica ne (z)more in tudi ne želi zadovoljevati čustvenih in psihosocial-
nih potreb otroka in jih tudi v bodoče ne bo zmogla oziroma da ni sposobna materinstva v nje-
govem bistvu. Pravica do stikov, ki jo kot svoj argument proti odvzemu roditeljske pravice iz-
postavlja pritožnica, je po prepričanju CSD drugotnega pomena v primerjavi s pravico otroka
do stabilnega družinskega življenja, s katero mu bo zagotovljeno, da se bo razvil v zdravega,
čustveno in socialno ustrezno diferenciranega otroka. Po mnenju CSD izpodbijana odločitev
ne posega v pritožničino pravico do stikov z Č., saj je pravica do stikov od roditeljske pravice
ločena pravica in o njej redna sodišča (še) niso odločila. Kot zatrjuje CSD, je pritožnico se-
znanil z možnostjo, da predlaga postopek za ureditev stikov pred sodiščem, česar pa pritožni-
ca ni storila.
8. CSD v svojem odgovoru še poudari, da je v tej zadevi ključna zgodovina ravnanja pritožni-
ce. Opozori, da je Č. v rejništvu že skoraj štiri leta in pol, kar je (ob nespremenjenem stanju
pritožnice in njeni objektivni nezmožnosti izvrševanja roditeljske pravice) več kot dovolj
časa, da se v pritožničino roditeljsko pravico radikalno poseže. Po mnenju CSD je hčerina
pravica do družinskega življenja pravica, ki ne more in ne sme čakati, da bo uresničena. Te
njene človekove pravice pa v rejništvu ni mogoče zagotoviti, ker je rejništvo po ZZZDR in
Zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 110/02 in 109/12 – ZIRD) zgolj
začasen ukrep, ki traja, dokler se ne odpravijo vzroki, zaradi katerih je bil otrok nameščen v
rejniško družino. Glede na dejanske ugotovitve sodišč v izpodbijanih sklepih, podprte z mne-
nji izvedencev, CSD zatrjuje, da ukrep rejništva v obravnavanem primeru ni ustrezen, temveč
je treba pritožnici roditeljsko pravico odvzeti, da se mladoletni Č. zagotovi možnost polnega
uživanja njenih pravic. CSD zavrača očitek, da se pritožnici roditeljska pravica odvzema zara-
di oddaje otroka v posvojitev. Razlog, da je Č. v rejništvu, naj bi bil v tem, da pritožnica kot
edini prisotni roditelj ni poskrbela niti za minimum fizioloških potreb dojenčka, pač pa ga je v
starosti enega meseca zapustila. CSD poudarja, da postopka za odvzem roditeljske pravice ni
sprožil z namenom, da bi bil otrok posvojen, temveč zato, ker je bilo zaradi zapustitve otroka
to nujno potrebno zaradi varstva njegovih koristi. Ker pritožnica očitno nima zmožnosti iz-
- 36 -
vrševati roditeljsko pravico in ker tudi ni izgledov za izboljšanje, ji je po zatrjevanju CSD tre-
ba odvzeti formalno roditeljsko pravico. Odvzem roditeljske pravice biološki, a vsebinsko ne-
adekvatni materi naj bi bil v resnici predpogoj, da se udejanji otrokova pravica do družinskega
življenja. Po mnenju CSD je zmotno pritožničino prepričanje, da po praksi ESČP osebi, ki je
duševno bolna, a priori ni mogoče odvzeti roditeljske pravice. S stališča otroka je namreč po-
polnoma vseeno, ali je njegov roditelj ravnal zavestno ali nezavestno. Če so podani razlogi,
zaradi katerih je poseženo v pravice otroka duševnega bolnika, je odvzem roditeljske pravice
dopusten (prim. sodbo v zadevi Dmitriy Ryabov proti Rusiji z dne 1. 8. 2013), pri čemer
ESČP razumljivo opozarja, da mora imeti duševno bolna oseba v postopku odvzema varovane
pravice. Kot zatrjuje CSD, je pritožnica imela svoje pravice ustrezno varovane in jih je tudi
uveljavljala s svojimi strokovnimi pravnimi zastopniki, prav tako pa je procesno sposobna
spremljati postopek. Po zatrjevanju CSD je pritožnica s svojim ravnanjem ter opustitvami v
razmerju do svojih otrok očitno pokazala, da za otroka ne bo skrbela in zanj tudi ne more in
ne bo mogla skrbeti. Pritožnica naj bi že od vsega začetka dajala prednost svojim potrebam in
poskušala skrb za otroke prevaliti na svoje starše, sama pa naj ne bi storila ničesar, kar bi ka-
zalo na njeno lastno urejenost pri zagotavljanju osnovnih življenjskih potreb, s tem pa po
mnenju CSD hudo zanemarja svoje dolžnosti kot roditelj. Razlog naj bi bil v pritožničini bole-
zensko strukturirani osebnosti. Po mnenju CSD ni mogoče na škodo otrokovih ustavnih in
konvencijskih pravic ščititi formalne in vsebinsko izvotljene roditeljske pravice pritožnice.
Popolno neizvrševanje roditeljske pravice zaradi njene narave (gre za dolžnostno upravičenje)
ni le zloraba te pravice, marveč že njeno zanikanje in sočasno popolno zanikanje otrokove
pravice. Brez izpodbijane odločitve sodišč bi se pritožnici ohranila zgolj formalnopravna lupi-
na roditeljske pravice, ki je v resnici ne izvršuje. Takšno vzdrževanje pritožničine roditeljske
pravice, ki gre izrazito na škodo pravic otroka, pa je po mnenju CSD nesprejemljivo in ustav-
nopravno nevzdržno.
9. Odgovor CSD E. je bil poslan pritožnici, ki se je nanj odzvala z vlogo z dne 16. 7. 2015.
Pritožnica zavrača trditve CSD. Vztraja pri tem, da zakonskih razlogov za odvzem roditeljske
pravice glede mladoletne Č. ni bilo in jih še vedno ni, saj pritožnica svoje roditeljske pravice
ni zlorabila in otroka tudi ni zapustila. Po njenem mnenju navedbe CSD za presojo utemelje-
nosti ustavne pritožbe niso pomembne, saj so pretežno dejanske narave, z njimi pa CSD ne
odgovori na zatrjevane kršitve človekovih pravic. Pritožnica meni, da so obširne navedbe ozi-
roma očitki CSD glede njenih preteklih ravnanj očitno zlonamerni in kažejo na diskriminato-
ren odnos nasprotne stranke do bolnikov z duševno motnjo. Kot poudari pritožnica, se CSD
kljub načelnemu zanikanju, da bi bila njena duševna bolezen edini razlog za odvzem rodi-
teljske pravice, vseskozi sklicuje na bolezensko pogojeno objektivno nezmožnost pritožnice,
da bi prevzela skrb za otroka. Tudi navedbe CSD v zvezi z (ne)izvrševanjem stikov pritožnica
označi kot nesmiselne oziroma nekorektne. Pojasni, da je bila po vrnitvi iz D. v izjemno sla-
bem stanju in da je bila sprejeta v psihiatrično bolnišnico (o čemer je bil obveščen tudi CSD),
njeno zdravstveno stanje pa se je po uvedbi ustrezne terapije začelo izboljševati. K temu naj
bi bistveno pripomogla ustrezna terapija in zaupanje pritožnice lečeči psihiatrinji dr. Anici
Gorjanc Vitez. Slednja naj bi imela najbolj jasen uvid v zdravstveno stanje pritožnice ter pro-
gnozo bolezni, zato pritožnica trditve CSD o tem, da gre za pristransko mnenje lečeče zdrav-
nice, označi kot nekorektne in žaljive. Tudi izvedenec dr. Matjaž Košorok naj bi v izvede-
niškem mnenju z dne 16. 5. 2012 zapisal, da je ob rednem in vestnem jemanju zdravil in so -
delovanju z ustreznim zdravnikom možno pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja pri-
tožnice. Pritožnica poudari, da odkar se zdravi pri dr. Gorjanc Vitez ni doživela poslabšanja
bolezenskih znakov, temveč se njeno zdravstveno stanje izboljšuje. Zatrjuje, da terapijo ve-
- 37 -
stno in redno jemlje, pri čemer se je njeno zdravstveno stanje navkljub izjemnemu stresu ob
odvzemu roditeljske pravice izboljšalo do te mere, da je uspešno zaključila šestmesečno po-
klicno rehabilitacijo v Domu upokojencev F. ter se dogovorila za nadaljnje delo z Domom
upokojencev G. (ponovno za šest mesecev). Vse navedeno naj bi kazalo na to, da se pritožnica
trudi ostati delovna aktivna, vse z namenom, da bi v prihodnosti lahko prevzela skrb za svoje
otroke. Pritožnica nadalje pojasni, da ji je bila Č. odvzeta XX. XX. XXXX, tj. mesec dni po
rojstvu, istega leta pa je CSD tudi že sprožil postopek za odvzem roditeljske pravice, in sicer
zato, ker naj bi pritožnica otroka zapustila. Kot zatrjuje pritožnica, se je vse odtlej trudila
ohraniti stike s hčerko, pri čemer pa ji CSD ni ustrezno pomagal. Zato so po mnenju pritožni-
ce zavajajoče trditve CSD o tem, da med njo in Č. nikoli ni bila vzpostavljena roditeljska vez
in da je v največjo korist otroka, da se dokončno prekinejo vezi z biološko materjo. Pritožnica
tudi odločno nasprotuje trditvi CSD, da naj ne bi bilo možnosti ali izgledov, da bi kot starš
sploh kdaj prevzela skrb za otroka. To dejstvo, tudi če bi bilo resnično (pa ni!), ne pomeni za-
konskega znaka, ki bi upravičeval odvzem roditeljske pravice. Pritožnica s samim dejstvom,
da ima kot mati roditeljsko pravico, nikakor ne ogroža hčere, saj ta živi pri rejnikih. Pritožnica
končno opozori še na dejstvo, da s svojo roditeljsko pravico očitno ne ogroža sina H., ki je
prav tako v rejništvu, vendar CSD ob identičnih okoliščinah zanj ni predlagal odvzema rodi-
teljske pravice.
10. CSD E. je z vlogo z dne 18. 8. 2015 Ustavnemu sodišču predložil tudi mnenje Varuha člo-
vekovih pravic z dne 29. 7. 2015. Varuh v tem mnenju poda splošno mnenje glede stanja za-
konske ureditve na tem področju. Mnenje Varuha človekovih pravic je bilo poslano pritožnici,
ki se je nanj odzvala v vlogi z dne 2. 9. 2015. Poudarila je, da Varuh človekovih pravic ni bil
stranka v postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane sodbe, in zato njegovo mnenje oziro-
ma navedbe pri odločanju v tej zadevi ne morejo biti pravno upoštevne.
B.
11. Pritožnica očita sodiščema, da sta z izpodbijano odločitvijo o odvzemu roditeljske pravice
kršili njeno pravico do družinskega življenja (53. in 54. člen Ustave in 8. člen EKČP). Po nje -
nem mnenju le obstoj izjemnih okoliščin lahko upraviči izrek tako skrajnega ukrepa, kot je
odvzem roditeljske pravice; take izjemne okoliščine pa ne morejo biti a priori podane zgolj
zaradi obstoja (duševne) bolezni matere, temveč mora biti ugotovljena kontinuirana škoda za
otroka. Pritožnica tudi nasprotuje stališču sodišča, da je treba v primerih, ko ni realnih
možnosti, da bi starši kdaj v prihodnosti prevzeli skrb za varstvo in vzgojo otroka, otrok pa je
zaradi dolgotrajne nadomestne skrbi navezan na rejnike, zagotoviti, da to razmerje postane
trajno (s posvojitvijo). Glede na take trditve mora Ustavno sodišče presoditi, ali izpodbijana
odločitev sodišč temelji na stališčih, ki so sprejemljiva z vidika pritožničine pravice, varovane
v prvem odstavku 54. člena Ustave (oziroma v 8. členu EKČP).
12. Prvi odstavek 54. člena Ustave varuje starševstvo. Skladno s prvim stavkom te ustavne
določbe imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Dru-
gi stavek iste ustavne določbe pa določa, da se lahko ta pravica in dolžnost staršem odvzame
ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Starši so v
prvi vrsti upravičeni in dolžni vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Starševska
pravica jim je dana v korist otroka. Predpostavlja se, da so jo pripravljeni in sposobni
uresničevati v korist otroka.[2] Pravica in dolžnost staršev hkrati pomeni pravico otrok, da
starši zanje skrbijo in jih vzgajajo. Starševska pravica ima korelat v dolžnosti države, da
- 38 -
staršem pomaga pri vzgoji in varstvu otrok.[3] Ta dolžnost države izhaja iz tretjega odstavka
53. člena Ustave, zlasti pa tudi iz prvega odstavka 56. člena Ustave, ki določa, da uživajo
otroci posebno varstvo in skrb. S tem Ustava opozarja na prepletenost starševske skrbi na eni
strani in pravic otrok na drugi.[4] Z varovanjem razmerij med starši in otroci je varovana
pravica do spoštovanja družinskega življenja staršev in otrok.[5] Na podlagi tretjega odstavka
56. člena Ustave je država dolžna otrokom in mladoletnikom, za katere starši ne skrbijo ali so
brez ustrezne družinske oskrbe, zagotoviti posebno varstvo. S posebnim varstvom otroka se
uveljavlja pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja. Kakšne ukrepe bo
država za to izbrala, Ustava ne določa, temveč to prepušča zakonski ureditvi.
13. Dolžnost države do posebnega varstva družine in otrok izhaja tudi iz Konvencije o otroko-
vih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Orga-
nizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energi-
jo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP). To konvencijo so države
sklenile ob zavedanju, da mora otrok za poln in skladen razvoj svoje osebnosti odraščati v
družinskem okolju, v vzdušju sreče, ljubezni in razumevanja. Po 3. členu KOP so države po-
godbenice zavezane, da pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki upoštevajo otrokove koristi kot
glavno vodilo. Zavezane so otroku zagotoviti takšna varstvo in skrb, kakršna sta potrebna za
njegovo blaginjo, upoštevaje pravice in dolžnosti staršev, zakonitih skrbnikov ali drugih posa-
meznikov, ki so zakonsko odgovorni za otroka; v ta namen so države dolžne sprejeti vse
ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe. Skladno s prvim odstavkom 20. člena KOP ima
otrok, ki je začasno ali stalno prikrajšan za svoje družinsko okolje ali katerega koristi ne do-
puščajo, da bi še naprej ostal v tem okolju, pravico do posebnega varstva in pomoči, ki mu jo
zagotovi država. Države pogodbenice morajo v skladu s svojo notranjo zakonodajo temu otro-
ku zagotoviti nadomestno skrb. Navedene zahteve KOP je upošteval tudi zakonodajalec, ki je
v prvem odstavku 5.a člena ZZZDR izrecno določil, da morajo starši, druge osebe, državni or-
gani ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za
otrokovo korist.
14. Pravica staršev do varstva in vzgoje svojih otrok je varovana tudi v okviru 8. člena EKČP,
ki zagotavlja pravico do družinskega življenja. V to pravico lahko država poseže, če je to nuj-
no zaradi varstva otrokovih pravic in koristi.[6] ESČP je v svoji praksi izoblikovalo merila, ki
jih je treba upoštevati pri presoji dopustnosti ukrepov, kot so odvzem otroka, odvzem rodi-
teljske pravice, prepoved stikov med starši in otrokom ipd.[7] V presoji ESČP je poudarjena
zahteva po iskanju pravičnega ravnovesja med interesom otroka, da ostane v nadomestnem
varstvu, ter pravico biološkega starša do ponovne združitve z otrokom. Pri tem ESČP poudar-
ja pomen varstva največje otrokove koristi, ki lahko (glede na naravo in resnost) pretehta inte-
rese staršev. Starši se ne morejo sklicevati na varstvo v okviru 8. člena EKČP, če bi šlo za
ukrepe, ki bi škodovali zdravju in razvoju otroka. ESČP hkrati poudarja, da sta odvzem rodi-
teljske pravice ter odvzem pravice do stikov (zaradi namestitve otroka v rejništvo z namenom
njegove posvojitve) zelo daljnosežna ukrepa, ki za starša pomenita, da mu je v celoti odvzeta
pravica do družinskega življenja. Take ukrepe je zato dopustno uporabiti le v izjemnih okoli-
ščinah in jih je mogoče upravičiti le, če to terja varstvo največje otrokove koristi (an overri-
ding requirement pertaining to the child's best interests). Ko gre za posvojitve, je ESČP že
sprejelo stališče, da je lahko v največjo korist otroka spodbujanje k nastanku stabilnih čustve-
nih vezi s krušnimi starši.[8]
- 39 -
15. Sodišči sta izpodbijano odločitev oprli na prvi odstavek 116. člena ZZZDR, ki določa za-
konske pogoje za odvzem roditeljske pravice.[9] Po presoji sodišč pritožnica zaradi duševne
bolezni ni sposobna za varstvo in vzgojo mladoletne hčere; prav tako ni verjetno pričakovati,
da bi se njeno zdravstveno stanje tako izboljšalo, da bi se lahko hči vrnila k njej ter da bi pri -
tožnica prevzela skrb in odgovornost za njeno varstvo in vzgojo. Dejanske ugotovitve o
zdravstvenem stanju pritožnice ter oceno o njeni zmožnosti za izvrševanje roditeljske pravice
sta sodišči oprli na mnenji dveh sodnih izvedencev (tj. sodnega izvedenca psihiatrične stroke
dr. Gorazda V. Mrevljeta ter izvedenca klinično-psihološke stroke dr. Toneta Pačnika). Po
ugotovitvah sodišča prve stopnje je pritožnica zbolela za paranoidno shizofrenijo, pri čemer se
je ta duševna motnja pri njej pričela že pred leti, njen potek pa je bil počasen in prikrit, tako
da bolezen ni bila takoj klinično diagnosticirana. Opirajoč na mnenje izvedenca dr. Mrevljeta
je sodišče ugotovilo, da gre za bolezen, ki ni ozdravljiva, temveč je le zazdravljiva, kar pome-
ni, da se z ustrezno terapijo (ob rednem jemanju zdravil in psihiatričnem spremljanju) doseže
njeno obvladovanje oziroma t. i. remisija (tj. faza utišanja oziroma odstranitve pozitivnih zna-
kov bolezni). Po ugotovitvah izvedenca bolezen kljub temu sčasoma napreduje, kar se odraža
v osebnostni spremenjenosti bolnika, slednja pa je bila že ugotovljena tudi pri pritožnici. So-
dišče prve stopnje kot pomembno okoliščino izpostavi, da ni mogoče zagotoviti, da ne bi pri
pritožnici spet prišlo do poslabšanja duševne motnje. Po ugotovitvah sodišča so bila tudi oči-
tana pretekla ravnanja (zapustitev otroka ter očitana neresnost in nerednost pri zdravljenju)
storjena kot posledica tedanjega bolezenskega stanja pritožnice. Kljub dejstvu, da je bilo mo-
goče v času sojenja pri pritožnici zaznati že dalj časa trajajočo dobro remisijo (tj. odstranitev
pozitivnih znakov bolezni), je sodišče ocenilo, da ni verjetno pričakovati, da bi se pritožničino
zdravstveno stanje tako izboljšalo, da bi lahko prevzela skrb za varstvo in vzgojo mladoletne
hčere. Glede na to ugotovitev ter upoštevajoč dejstvo, da je mladoletna Č. pretežni del svojega
življenja v rejniški družini, sta sodišči soglašali, da se pritožnici odvzame roditeljska pravica.
16. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev (v pravilnost katerih se Ustavno sodišče v

postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati) sta sodišči presodili, da je mogoče v okolišči-
nah konkretnega primera koristi otroka ustrezno zavarovati le tako, da se mladoletni Č. zago-
tovi trajnost nadomestne skrbi in s tem čustvena stabilnost, ki se bo po prepričanju sodišč od-
ražala v njenem nadaljnjem duševnem in telesnem razvoju. Sodišči sta pri tem sledili načelu
varstva največje koristi otroka (5.a člen ZZZDR ter 3. člen KOP). Kot je poudarilo Višje so-
dišče, mora biti temu osnovnemu vodilu podrejeno tehtanje pravic, tudi ko gre za varstvo ro-
diteljske pravice ter drugih ustavnih in konvencijskih pravic staršev. To izhodišče je skladno
tudi s prvim odstavkom 54. člena Ustave, ki določa, da je lahko edini legitimni razlog za ome-
jevanje starševskih pravic in dolžnosti varstvo otrokove koristi. Sodišči sta pojem koristi otro-
ka razložili s perspektive zagotovitve trajne oblike varstva in vzgoje (tj. posvojitve) otroka.
Glede na ugotovitev, da ni verjetno pričakovati, da bi se pritožničino zdravstveno stanje tako
izboljšalo, da bi lahko sama prevzela skrb za varstvo in vzgojo svoje hčere, ter upoštevajoč
dejstvo, da mladoletna Č. pretežni del svojega življenja živi v rejniški družini, sta sodišči
presodili, da je treba hčerine koristi zavarovati na tak način, da se ji zagotovita trajnost nado-
mestne skrbi in s tem čustvena stabilnost, ki se bosta odražali tudi v njenem nadaljnjem
duševnem in telesnem razvoju.
17. Višje sodišče je kot pomemben vidik pri tehtanju koristi otroka upoštevalo tudi okoliščine
glede izvajanja stikov, ki so potekali med sodnim postopkom. Povzelo je ugotovitve sodišča
prve stopnje, podprte z mnenjem sodnega izvedenca dr. Toneta Pačnika, in sicer: da pritožnica
izkazuje pomanjkljivo empatičnost; da je njeno zavedanje otrokovih potreb omejeno
- 40 -
predvsem na fiziološke potrebe in na konkretne situacije, ki jih ob stikih prezentirata rejnika;

da pritožnica v osnovi ne razume svoje starševske vloge in tudi ob pregledu ni izražala potre-
be, da bi sprejela skrbništvo nad otrokom, temveč le, da bi bili stiki pogostejši; da pritožnica
otroka ne zna spodbujati, ga animirati in se z njim igrati ter da je deklica v danem primeru si -
ljena v odnos, ki ji ne prinaša nobene koristi in ji povzroča celo nelagodje. Glede na take ugo-
tovitve je Višje sodišče ocenilo, da ne morejo biti odločilnega pomena prizadevanja pritožnice
v fazi remisije (ko je deležna strokovne pomoči tako na področju njenega zdravljenja kot pri
izvajanju stikov) in v tem okviru izpostavljeno dejstvo izvajanja stikov med njo in hčerko, saj
podatki iz spisa ne potrjujejo navedb pritožnice v zvezi s kvaliteto stikov. Za Višje sodišče je
odločilno dejstvo, da pritožnica na stikih ne zmore vzpostaviti ustrezne komunikacije, ki bi
omogočala razvoj osnovnih vezi med staršem in otrokom ter njuno spoznavanje, in so zato sti-
ki vsebinsko prazni, kot taki pa niso v korist otroka. Kot je poudarilo Višje sodišče, pri tehta-
nju med koristmi in pravicami otroka ter pravicami starša (matere) ni mogoče dati prednosti
interesu matere po ohranitvi roditeljske pravice, ki je glede na vse ugotovljene okoliščine
(tudi tiste glede izvajanja stikov) brez prave vsebine, izvotljena.
18. Za presojo obravnavane zadeve je bistveno vprašanje, ali je ukrep odvzema roditeljske
pravice pritožnici nujen oziroma utemeljen z obstojem izjemnih okoliščin, ki terjajo, da skrb
za varstvo največje otrokove koristi prevlada nad pravicami starša – pritožnice. Sodišči obstoj
takih okoliščin vidita v tem, da ni realnih izgledov, da bi lahko pritožnica kdaj prevzela skrb
za varstvo in vzgojo mladoletne Č. in da bi prišlo do ponovne združitve družine. Po stališču
sodišč je treba v primeru, ko ni realne možnosti, da bi starši ponovno prevzeli varstvo in
vzgojo otroka, otrok pa je zaradi dolgotrajne nadomestne skrbi navezan na rejnike, zagotoviti,
da to razmerje postane trajno. Z odvzemom roditeljske pravice se otroku zagotovi trajnost na-
domestne skrbi in s tem čustvena stabilnost, ki se pomembno odraža v nadaljnjem otrokovem
duševnem in telesnem razvoju. Prav ocena verjetnosti, da se bodo razmere na strani staršev
tako izboljšale, da se bodo otroci lahko k njim vrnili in bodo starši lahko nadaljevali z njihovi-
ma vzgojo in varstvom, je po presoji sodišča prve stopnje ključna za odločitev o tem, kateri
ukrep izbrati: ali ukrep odvzema otroka (120. člen ZZZDR)[10] ali ukrep odvzema roditeljske
pravice (116. člen ZZZDR). V primeru, ko je možna ponovna združitev oziroma rehabilitacija
družine, je primernejši ukrep odvzem otroka staršem. Odvzem roditeljske pravice pa pride v
poštev takrat, ko iz okoliščin primera izhaja, da ni nobene možnosti oziroma izgledov, da bi
starš še kdaj lahko prevzel skrb za otroka. Prav ugotovitev o trajni nezmožnosti pritožnice za
(samostojno) izvrševanje roditeljske pravice je po presoji Višjega sodišča tista okoliščina, ki
obravnavano zadevo bistveno razlikuje od zadeve Johansen proti Norveški.[11] Iz presoje
ESČP v navedeni zadevi namreč ne izhaja, da bi šlo za primer, ko ni bilo nobene možnosti, da
bi lahko roditelj (mati) še kdaj prevzel skrb za otroka, temveč nasprotno. Odločitev ESČP, da
je bila materi z odvzemom roditeljske pravice kršena pravica do družinskega življenja (8. člen
EKČP), je v navedeni zadevi temeljila na ugotovitvi, da so se stiki med materjo in otrokom
ustrezno izvajali in da so se okoliščine na strani matere toliko izboljšale, da bi lahko prevzela
skrb za varstvo in vzgojo otroka.
19. Nujnost odvzema roditeljske pravice pritožnici je dodatno utemeljilo Višje sodišče s tem,
ko je zavrnilo pritožničino trditev, da bi bile ob upoštevanju načela najblažjega posega koristi
mladoletne Č. dovolj zavarovane z rejništvom. Po stališču Višjega sodišča načelo najblažjega
posega napotuje na izbiro ukrepa, ki bo najmanj prizadel starše, a je na mestu le, če bi bile z
njim koristi otroka dovolj zavarovane. Glede na ugotovitev, da se mladoletna Č., ki z materjo
ne živi že od svojega četrtega tedna starosti, ne bo mogla več vrniti k materi, in ker je izvrše-
- 41 -
vanje stikov vsebinsko prazno in deklici ne more prinesti koristi, po oceni Višjega sodišča ni
mogoče zagovarjati stališča, da sedanji ukrep (tj. rejništvo) povsem zadostno ščiti njene kori-
sti. Pri tem je Višje sodišče poudarilo, da je rejništvo praviloma namenjeno otrokom, ki zača-
sno ne morejo prebivati v družini bioloških staršev. Okoliščine konkretnega primera pa tako
po presoji Višjega sodišča kot tudi sodišča prve stopnje narekujejo skrb, da se mladoletni Č.
(izhajajoč iz zakonskih možnosti) omogočita stabilna in trajna nadomestna varstvo in vzgoja.
Ugotovitev, da očitana pretekla ravnanja, ki so pripeljala do ogroženosti mladoletne Č., glede
na tedanje zdravstveno stanje pritožnice ne morejo biti opredeljena kot njeno krivdno ravna-
nje, po presoji Višjega sodišča ne more biti odločilna za uporabo 116. člena ZZZDR. Kot po-
jasni Višje sodišče, ta zakonska določba, upoštevaje prioritetni kriterij varstva največje koristi
otroka, ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj ne skrbi in (trajno) ne bo
mogel skrbeti za otroka. Taka razlaga Višjega sodišča ni sporna z vidika prvega odstavka 54.
člena Ustave. Iz besedila te ustavne določbe namreč ne izhaja, da bi bila država dolžna zava-
rovati koristi otroka le v primeru, kadar gre za krivdna ravnanja oziroma opustitve staršev, ki
so privedla do ogroženosti otroka.
20. Stališče sodišč, da je mogoče koristi mladoletne Č. v zadostni meri zavarovati le tako, da
se ji zagotovita trajna in stabilna nadomestna varstvo in vzgoja, glede na vse navedeno ne krši
pritožničine pravice iz prvega odstavka 54. člena Ustave. Presoja sodišč je utemeljena s skrbjo
za zavarovanje največje otrokove koristi. Okoliščine obravnavane zadeve, ki sta jih sodišči
dovolj izčrpno obrazložili, kažejo na to, da starševska vez med pritožnico in mladoletno Č.
niti ni bila nikoli vzpostavljena. Mladoletna Č. je bila zaradi okoliščin na strani svojih staršev
že pri štirih tednih starosti zaradi ogroženosti odvzeta materi in nameščena v rejniško družino.
Tudi stiki, ki so bili izvedeni tekom sodnega postopka, niso pripomogli k vzpostavitvi medse-
bojne vezi med pritožnico in mladoletno Č. Družinske vezi so se de facto ustvarile med mla-
doletno Č. in njenima rejnikoma, pri katerih Č. živi od drugega meseca svojega življenja.[12]
Mladoletna Č. se v rejniški družini dobro počuti in se dobro razvija. Varstvo največje otroko-
ve koristi tako terja, da navedeno razmerje postane trajno, da bo s tem mladoletni Č. zago-
tovljen zdrav duševni in telesni razvoj. Pri tem ne gre zanemariti, da lahko potek časa v tovr-
stnih primerih pomembno vpliva na otrokov telesni in duševni razvoj.
21. Neutemeljen je očitek pritožnice o diskriminatorni obravnavi oseb z duševno motnjo (dru-
gi odstavek 14. člena Ustave). Kot izhaja iz obrazložitve Višjega sodišča, roditeljska pravica
pritožnici ni bila odvzeta zgolj zaradi duševne bolezni. Tako za Višje sodišče kot tudi za so-
dišče prve stopnje je bila ključna ugotovitev, da ni izgledov, da bi lahko v prihodnosti prišlo
do rehabilitacije družine, da bi se mladoletna Č. vanjo vrnila oziroma da bi pritožnica lahko
prevzela skrb za njeno varstvo in vzgojo. Sodišče je prišlo do zanesljive ugotovitve glede pro-
gnoze bolezni in nezmožnosti pritožnice, da bi lahko (navkljub dejstvu, da je bila med sodnim
postopkom zaradi rednega izvajanja terapije v remisiji) prevzela skrb in vzgojo za hčerko. Kot
je poudarilo Višje sodišče, pri tehtanju med koristmi in pravicami otroka ter pravicami starša
(matere) ni mogoče dati prednosti interesu matere po ohranitvi roditeljske pravice, ki je glede
na vse ugotovljene okoliščine (tudi tiste glede izvajanja stikov) brez prave vsebine, izvotljena.
Presoja sodišč ne temelji na stališču, da se pritožnici roditeljska pravica odvzame zaradi njene
duševne bolezni, pač pa na ugotovitvi o trajni nezmožnosti pritožnice, da bi prevzela skrb za
varstvo in vzgojo mladoletne hčere. Sodiščema zato ni mogoče očitati, da bi diskriminatorno
obravnavali pravice oseb z duševno motnjo glede izvrševanja roditeljske pravice. Pri tem tudi
ni mogoče slediti pritožničini primerjavi z drugimi primeri, ko pri starših nastopijo zdravstve-
ne težave, ki pomenijo oviro za izvrševanje roditeljske pravice. Pojem največje otrokove kori-
- 42 -
sti je namreč nedoločen pravni pojem; njegovo vsebino mora sodišče napolniti ob upoštevanju
okoliščin vsakega konkretnega primera. Ključno je, da sodišče v vsakem konkretnem primeru
posebej presodi, kako otrokovo korist zavarovati na najbolj ustrezen način. V konkretnem pri-
meru sta sodišči pretehtali, da je mogoče koristi mladoletne Č. v zadostni meri zavarovati le
tako, da se ji zagotovi trajno in stabilno nadomestno družinsko okolje. Ta odločitev pa ne po-
meni prejudica za odločanje sodišč v morebitnih bodočih primerih, v katerih se bo sodišče so-
očilo z vprašanjem sposobnosti staršev za izvrševanje roditeljske pravice zaradi njihovih
zdravstvenih težav.
22. Ker niso podane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pri-
tožnica, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.
⇒
[1] Že v prvem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo, da se obema staršema (tako pritožnici kot njenemu
možu) odvzame roditeljska pravica za mladoletno hčerko Č. Zoper prvostopenjski sklep se je pritožila le
mati (tj. pritožnica). Višje sodišče je njeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje
razveljavilo, kolikor je bilo z njim odločeno o predlogu zoper pritožnico, ter zadevo v tem obsegu vrnilo
sodišču prve stopnje v novo odločanje.
[2] Prim. odločbo št. U-I-312/00 z dne 23. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 42/03, in OdlUS XII, 39).
[3] M. Končina Peternel v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske
državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 571, 2. točka.
[4] Tako odločba Ustavnega sodišča št. U-I-273/98 z dne 1. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII,
169).
[5] Prim. odločbo št. U-I-137/03 z dne 26. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 56/05, in OdlUS XIV, 30).
[6] Prim. tudi M. Končina Peternel v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolnitev
komentarja – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 902 in nasl.
[7] Tako na primer sodbe ESČP v zadevah Johansen proti Norveški, Kutzner proti Nemčiji z dne 26. 2.
2002, Aune proti Norveški z dne 28. 10. 2010, A. K. in L. proti Hrvaški z dne 8. 1. 2013, Zhou proti Italiji z
dne 21. 1. 2014.
[8] Prim. sodbe ESPČ v zadevah Johansen proti Norveški (80. točka obrazložitve), Söderbäck proti Švedski
z dne 28. 10. 1998 in Zambotto Perrin proti Franciji z dne 26. 9. 2013 (108. točka obrazložitve).
[9] Po prvem odstavku 116. člena ZZZDR se roditelju, ki zlorablja roditeljsko pravico ali je otroka zapustil ali
je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka, ali drugače hudo zanemarja svoje
dolžnosti, odvzame roditeljska pravica s sodno odločbo.
[10] Na podlagi prvega odstavka 120. člena ZZZDR sme CSD odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in
varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih
pomembnih razlogov v otrokovo korist. Po drugem odstavku istega člena s tem odvzemom ne prenehajo
druge dolžnosti in pravice staršev do otroka.
[11] Na sodbo ESČP v zadevi Johansen proti Norveški se je pritožnica sklicevala že v pritožbi zoper
prvostopenjski sklep, prav tako pa se nanjo sklicuje tudi v ustavni pritožbi.
[12] Prim. odločitev ESČP v zadevi Söderbäck proti Švedski (33. točka obrazložitve). V tej zadevi je ESČP
presojalo odločitev švedskih sodišč, s katero so novemu partnerju oziroma možu otrokove matere dala
dovoljenje za posvojitev mladoletne M. Biološki oče je tej odločitvi nasprotoval in zatrjeval kršitev 8. člena
EKČP. ESČP ni ugotovilo kršitve 8. člena EKČP. Ugotovilo je, da pritožnik za mladoletno hčer M. ni nikoli
skrbel in da z njo tudi ni imel pogostih stikov. Na drugi strani so se de facto družinske vezi ustvarile med
materjo otroka, njenim novim partnerjem in mladoletno M., ki je slednjega dojemala kot svojega očeta.
Posvojitev s strani materinega partnerja je te vezi samo konsolidirala oziroma formalizirala.
- 43 -
Odklonillno ločeno mnenje sodnice dr. Dunje Jadek Pensa, ki se mu pridružujeta sodnik mag.
Miroslav Mozetič in sodnica dr. Jadranka Sovdat
I.
1. Med splošno priznane človekove pravice v mednarodni skupnosti sodi otrokova pravica, da
(s)pozna svoje starše, z njimi živi ali pa ima z njimi vsaj stike.[1] Otrokove pravice varujejo
otrokove interese, njegovo korist. So torej njemu v korist. V to ne kaže (po)dvomiti, četudi je
položaj staršev z našega zornega kota še tako nezavidljiv. V primerih, ko država otroka loči od
staršev, si mora zato ona prizadevati za odstranitev vzrokov, zaradi katerih je bil tak ukrep iz-
veden, da bi se lahko otrok čim prej vrnil k staršem. Ustavno sodišče je že poudarilo, da drža-
ve ne smejo določati ovir, ki bi staršem in otroku zmanjševale možnost osebnega stika, oziro-
ma, da morajo takšne ovire odpraviti, če obstajajo.[2] Prav tako je že poudarilo, da sodi med
elemente, ki so odločilnega pomena za razvoj posameznikove osebnosti, poznavanje svojega
lastnega izvora. Gre namreč za enega od elementov, ki je ključen za predstavo posameznika o
samem sebi pa tudi o njegovem mestu v družbi.[3] Nemožnost ugotovitve lastnega izvora lah-
ko za posameznika pomeni hudo breme in negotovost.[4]
2. Vsi ti razmisleki, izraženi v mednarodnih instrumentih, razvijajočem se pravnem redu in

ustavnosodni praksi, imajo, kot razumem, podlago v spoznanjih o globokem pomenu vezi
med starši in otrokom. Številne raziskave so ugotovile, da pravica otroka/odraslega, da ve za
svoje biološke starše, vpliva na njegov psihosocialni razvoj. Psihoanalitična psihološka teorija
govori o razliki med čustvenimi procesi, ko se bolečina izgube veže na konkretni objekt-su-
bjekt, ki ga oseba pozna, in procesi tedaj, ko se bolečina izgube ne more navezati na konkre-
ten objekt-subjekt, ker subjekt “ni znan". Analitiki opozarjajo, da oseba izgube ne more tako
dobro predelati, če nima objekta-subjekta svoje bolečine/izgube.[5] Brez zavedanja tega po-
mena ni mogoče pričakovati razumevanja, sočutja do prizadetih, pa tudi možnosti za
spoštovanje pomena vezi med otrokom in staršem v družbi so okrnjene.
3. Pravice, ki predstavljene interese otrok varujejo, nalagajo organom oblasti prizadevanje in

delovanje v smeri njihovega učinkovitega uresničevanja. Sicer pravice ostanejo le gola črka
na papirju in se iz upravičenega pričakovanja prelevijo v neresno obljubo, to je obljubo brez
upanja, da bo uresničena.
II.
4. Pritožnica je rodila mladoletno Č. (v nadaljevanju otrok) XX. XX. XXXX, zanjo nato ob
pomoči svoje matere skrbela in jo XX. XX. XXXX pustila pri svoji materi (otrokovi stari ma-
teri), ker je, kot pojasnjuje, odšla k možu v tujino z namenom, da se z njim vrne v Slovenijo in
skupaj zaživijo kot družina. A pritožničina mati ni bila pripravljena sprejeti skrbi za otroka.
Zato je bil otrok XX. XX. XXXX nastanjen v kriznem centru za otroke in nato XX. XX.
XXXX v rejniški družini.
5. Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) je XX. XX. XXXX (to je dober mesec po od-
vzemu otroka) zoper pritožnico vložil predlog za odvzem roditeljske pravice. Utemeljeval ga
je predvsem z očitkom zapustitve otroka, starega komaj mesec dni; opozarjal je tudi na dotlej
zaznane težave pritožnice pri skrbi za otroka. Iz povzetka trditev CSD izhaja, da je menil, da
- 44 -
je s tem utemeljil razlog za odvzem roditeljske pravice, določen v 116. členu Zakona o zakon-
ski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju
ZZZDR).[6]
6. Šele, ko se je pritožnica vrnila v Slovenijo, so bile njene težave, ki so se skladno njihovi na-
ravi, odražale v razmerjih do bližnjih, njenega otroka in drugih, s katerimi je prihajala v stik,
prepoznane kot bolezensko stanje (shizofrenija). Zaradi njih je bila v času tega postopka tri-
krat hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici. Sedaj je bolezen po mnenju izvedencev za-
zdravljena, v stanju remisije. Iz mnenja pritožničine psihiatrinje (sodišče prve stopnje je od-
klonilo njeno zaslišanje)[7], [8] izhaja, da redno obiskuje psihiatrični dispanzer, da je njeno
zdravstveno stanje stabilno, odvzem roditeljske pravice pa je ocenila – očitno z vidika pri-
tožničinega zdravstvenega stanja – za nepotreben. Stiki med pritožnico in otrokom so se do
pravnomočnosti izpodbijanih sklepov izvajali pod nadzorstvom CSD.
III.
7. Odvzem (roditeljske) pravice staršem je po Ustavi skrajni ukrep na področju poseganja

države v razmerja med starši in otroki.[9] Intenzivnost posledic izrečenega ukrepa v obravna-
vani zadevi pa je še stopnjevana zaradi dveh razlogov.
8. Prvič zato, ker je po pravnomočnosti izpodbijane sodne odločbe prišlo do popolne prekini-
tve stikov med pritožnico in otrokom; in to kljub temu, da ni sodne prepovedi izvajanja stikov
(sodišče ob odvzemu roditeljske pravice o stikih ni odločilo).[10] Ne morem se znebiti ocene,
da je prekinitev stikov posledica samovoljnega ravnanja CSD (tj. predlagatelja sodnega
postopka). Krši namreč izrecno predvideno sodno pristojnost za odločanje o prepovedi ali
omejitvi stikov med starši in otroki (prim. peti odstavek 106. člena ZZZDR), dolžnost izvaja-
nja stikov, če ni sodne omejitve ali prepovedi, pa je ponovljena še v 26. členu Zakona o izva-
janju rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 110/02 in 109/12 – ZIRD). CSD prepovedi stikov
v sodnem postopku, ki ga je sam sprožil, po meni dostopnih podatkih ni predlagal. Naj na tem
mestu spomnim, da pritožnici pravica do stikov ipso iure pripada, ker je to samostojen izraz
pravice do spoštovanja družinskega življenja in zato odločitev sodišča o odvzemu roditeljske
pravice staršu ne pomeni avtomatično tudi odvzema pravice starša do stikov z otrokom.[11]
Vsiljuje se mi sklep, da CSD v obravnavani zadevi svoje dolžnosti na tem področju (prim. tre-
tji odstavek 53. člena Ustave) ignorira. S takšnim, menim, ustavnopravno nevzdržnim posto-
panjem je poleg pravne odtujitve prišlo tudi do dejanske odtujitve pritožničinega otroka od
pritožnice.
9. In drugič, sodišči odvzem roditeljske pravice utemeljujeta z možnostjo in potrebo po zago-

tovitvi trajne nadomestne skrbi za otroka (tj. posvojitve otroka). Poudarjam, postopek posvoji-
tve je v domačem pravnem redu ločen od postopka odvzema roditeljske pravice, zagotavljanje
zakonskih možnosti za posvojitev otroka pa tudi ni zakoniti razlog za odvzem roditeljske
pravice po 116. členu ZZZDR. Vendar šele odvzem roditeljske pravice omogoči posvojitev
otroka (141. člen ZZZDR),[12] če roditelj s posvojitvijo ne soglaša. V obravnavani zadevi je
zato treba imeti pred očmi, da je odločitev o odvzemu roditeljske pravice utemeljena s ciljem
posvojitve otroka proti volji pritožnice. Učinek odvzema roditeljske pravice je zato še posebej
daljnosežen in intenziven. Daljnosežen in intenziven zato, ker se odraža v trajni pravni in de-
janski izvotlitvi pritožničine pravice, varovane v prvem stavku prvega odstavka 54. člena
- 45 -
Ustave. Glede na veljavno zakonsko ureditev z odvzemom roditeljske pravice namreč preneha
sleherna možnost roditelja, da vpliva na posvojitev otroka (prvi odstavek 141. člen ZZZDR),
posvojitev onemogoča vrnitev roditeljske pravice (drugi odstavek 116. člen ZZZDR)[13] in
vodi do popolnega pretrganja družinskih vezi med roditeljem in otrokom (143. člen ZZZDR).
[14]
10. Izjemne intenzivnosti posega države v obravnavani zadevi pa ne zaznamuje "samo" trajna
pravna in dejanska izvotlitev pritožničine pravice iz prvega odstavka 54. člena Ustave. Poseg
opisane narave v pritožničino pravico zaradi neizogibnega medsebojnega učinka z enako
intenzivnostjo prizadeva pravice in koristi otroka. Po posvojitvi[15] je otrok odtrgan od svojih
korenin. Ne le pravno, temveč tudi dejansko je odtujen od bioloških staršev, saj pravne podla-
ge za izvajanje stikov med otrokom in njimi ni več. Otrok je zato prikrajšan za izkušnjo, da bi
sploh lahko (s)poznal svoje starše. S tem, ko se posvojitelja vpiše v matično knjigo, je iz-
ključeno tudi ugotavljanje očetovstva ali materinstva,[16] kar je sicer otrokova pravica, izve-
dena iz splošne osebnostne pravice.[17]
IV.
11. Strinjam se z večinsko odločbo, da sta sodišči pojem koristi otroka razložili iz perspektive
zagotovitve trajne oblike varstva in vzgoje. Celo več, iz njune utemeljitve je mogoče razbrati,
da sta s tako razumljeno koristjo otroka utemeljevali sorazmernost izrečenega ukrepa, izhaja-
joč pri tem iz načela največje koristi otroka in iz zakonskih možnosti. Pa sta jo s tem utemelji-
li? Prepričana sem, da ne.
12. Obravnavana zadeva je, kot sem razumela, odprla (med drugim) dilemo utemeljitve soraz-
mernosti trajne izvotlitve pravice pritožnici, ki ima skladno z opredelitvijo Konvencije o
pravicah invalidov (Uradni list RS, št. 37/08, MP, št. 10/08 – v nadaljevanju MKPI) status in-
validne osebe.[18] Ta dilema je v mojem procesu odločanja razpadla na več platform, zaradi
česar se mi je vprašanje dopustnosti permanentne izvotlitve pritožničine pravice z izpodbijani-
mi sklepi zastavljalo z različnih zornih kotov. Več o tem v nadaljevanju.
13. Naj uvodoma izpostavim še sklop vprašanj, povezan s pojmovanjem in razlago (nedoloče-
nega pravnega) pojma koristi otroka, ki tvori bit posega v pravico iz prvega odstavka 54. čle-
na Ustave in njegove sorazmernosti. Gre torej za eklatantno ustavno materijo, ki utemelji ali
ovrže dopustnost posega oblasti v to najintimnejše razmerje. Prav zato ima, kot razumem,
osrednje mesto v kontekstu odvzema pravice staršu, ki mu jo zagotavlja 54. člen Ustave.
Toda, kljub temu ta nedoločeni pravni pojem niti v večinski odločbi niti v izpodbijanih skle-
pih ni bil razčlenjen na prvine, ki ga opredeljujejo. Brez tega je ostal to, kar je, to je nedoločen
pravni pojem. Njegova kompleksnost se je izgubila. Zato me ne preseneča, da je ostala tako v
izpodbijanih sklepih kot tudi v večinski odločbi v celoti prezrta osrednja prvina pojma otroko-
ve koristi, to je otrokova pravica, da starše pozna in ima z njimi vsaj stike, če z njimi zaradi
dejanskih ovir že ne more živeti. Pravno gledano, je bil na ta način zanikan pomen različnih
interesov, pomembnih pri urejanju odprtega ustavnopravnega vprašanja, in izključen proces
upoštevanja prednosti in slabosti ene ali druge razlage nedoločenega pravnega pojma, kar bi
moralo biti, menim, predmet presoje na vseh ravneh sojenja.
- 46 -
14. Če se a priori izključi soočenje vseh okoliščin primera in predvsem, če se kljub temu, da
izrečeni ukrep povezavo otroka s starši izniči, v celoti prezre otrokovo pravico, da starše po-
zna in ima z njimi vsaj stike, je tak pristop, menim, metodološko pomanjkljiv. Prezrtje tako
pomembnega interesa otroka pomeni, da niso bili upoštevani omejitveni elementi posega
države v pravico, opredeljeni v drugem stavku prvega odstavka 54. člen Ustave, iskanje
pravičnega ravnovesja pa je bilo, kot razumem, lahko zgolj navidezno. Pomanjkljivo razu-
mljena otrokova korist, ki je bila za povrh absolutizirana (v razmerju do pritožničine pravice),
je že v izhodišču in dokončno nagnila tehtnico, ta simbol sodniške pravičnosti in nepristran-
skosti. Toda, ali jo je res nagnila v otrokovo korist? Dvomim v pritrdilni odgovor na to
vprašanje. Če se namreč sploh ne upošteva, da je otroku v korist, da starše pozna in ima z
njimi stike, kako se potem lahko kratko malo ve, da je izničenje teh otrokovih interesov otro-
ku v korist. Razumem, da je v sami naravi koristi, da se ne vsiljuje. Korist lahko ostane to, kar
je oziroma naj bi bila, če se jo spoštuje, neguje, poudarja, dobrohotno dovoljuje in skrbi za
uresničevanje njenega pozitivnega učinka. Tudi, ko je njeno spoštovanje in uresničevanje zau-
pano oblasti.
V.
15. V ustavnosodni praksi je ustaljeno stališče, da dopustnosti posega zgolj legitimni razlog
ne utemelji. Da bi bil poseg ustavno dopusten, mora biti sorazmeren.
16. Prav utemeljitev nujnosti izrečenega ukrepa je bila dilema, ki je bila po mojem mnenju za-
radi ustavnopravnih dimenzij izrečenega ukrepa v ospredju te kočljive zadeve. V pritožničine
pravice je bilo namreč poseženo na način, ki je njene pravice trajno izvotlil, z enako intenziv-
nostjo pa je ta poseg, kot sem že obrazložila, prizadel pravice otroka, da svojo mater pozna in
z njo ohranja stike. Zavzemala sem se, da bi Ustavno sodišče na dilemo sorazmernosti odgo-
vorilo z ustavnopravnimi razlogi, upoštevaje to bistveno posebnost kolizije pravic v trku in
omejitvene elemente, ki jih za poseg izrecno opredeljuje drugi stavek prvega odstavka 54. čle-
na Ustave. Žal mi je, ker tega, kot razumem večinsko odločbo, ni storilo. Če jo prav razumem,
ta namreč temelji na potrditvi in ponovitvi stališč sodišč, ki v kontekstu razmerja starš–otrok
absolutizirajo otrokovo korist in očitno štejejo, da gre v tem razmerju vedno in zgolj za na-
sprotujoče si interese otroka in starša. Prepričana sem, da gre za nedopustno poenostavitev.
Zakaj?
17. Popolnoma se sicer strinjam z večinsko odločbo, da pravica in dolžnost staršev hkrati po-
meni pravico otrok, da starši zanje skrbijo in jih vzgajajo. Če pride do težav pri zagotavljanju
starševske skrbi otroku, se postavi vprašanje, ali se otrokove pravice v družini sploh uresniču-
jejo oziroma ali se uresničujejo v zadostni meri. In če oblast oceni, da se ne, ima dolžnost
ukrepati, da se zaščitijo otrokove koristi (tretji odstavek 56. člena Ustave), in s tem preprečiti
ogrožanje otroka. Vendar, poudarjam, ti ukrepi pridejo na vrsto šele, če in ko je oblast izčrpala
ukrepe za pomoč družini (tretji odstavek 53. člena Ustave). Če starši pomoč države otroku od-
klanjajo, pride do kolizije med pravico staršev, da vzgajajo in skrbijo za svoje otroke, in
pravico otroka, da se zanj v resnici skrbi. Toda, ali ta kolizija vsrka vase interes ohranjanja sti-
kov? Menim, da ne. Že zato, ker je otroku v korist tudi, da starše pozna in z njimi ohranja vsaj
stike, če z njimi že ne more živeti zaradi morebitnih ovir. To je vendar otrokova pravica,
splošno priznana v mednarodni skupnosti. Zato menim, da očitno sodi v pojem koristi otroka
iz drugega stavka prvega odstavka 54. člena Ustave.
- 47 -
18. Korist otroka je tako v kontekstu 54. člena Ustave najprej nedoločen pravni pojem, ki ga
je treba vsebinsko napolniti. Ta operacija predpostavlja skrbno preiskovanje raznovrstnih inte-
resov, ki so pomembni za urejanje odprtega pravnega vprašanja in brez katerega soočenje tem
interesom nasprotujočih si interesov niti ni mogoče. Šele nato lahko sledi ovrednotenje teže
nasprotujočih si interesov. Vendar, če si interesi otroka in starša ne nasprotujejo, dvomim, da
obstoji racionalen razlog, da se jih z izrečenim posegom v pravico iz 54. člena Ustave izniči.
Ko razlagamo nedoločen pojem koristi otroka, je treba imeti pred očmi, da po Ustavi korist
otroka ni le razlog za poseg, temveč je hkrati meja, ki je država pri poseganju v pravico
staršev ne sme prestopiti. Zato je, menim, odločilnega pomena, da se upoštevajo vse prvine
tega sicer nedoločenega pravnega pojma. Mednje pa po mojem prepričanju sodi tudi interes
otroka, da ohrani (vsaj) vezi s svojo družino, če že ne more živeti v njej.
19. Korist otroka tudi ni edini element presoje ustavne dopustnosti posega. Splošno uvelja-
vljen princip je iskanje pravičnega ravnovesja med nasprotujočimi si interesi. Na današnji sto-
pnji razvoja, kot razumem, korist otroka v kontekstu 54. člena Ustave ni absolutizirana in or-
gani oblasti, ki posegajo v ta najintimnejša razmerja, pri razlagi pojma otrokova korist niso
“na svobodi". Koristi otroka so primarna skrb, ki lahko po svoji naravi prevladajo nad interesi
staršev.[19] Odločanje o tem, ali in v kakšnem obsegu jih pretehtajo, pa ostaja tema skrbne
presoje in utemeljitve nujnosti ukrepa v vsakem posamičnem primeru. Pri tem je potrebna
skrajna budnost oblasti, da z izrečenim ukrepom ne povzroči nepotrebnega prikrajšanja druži-
nskemu razmerju. Če mejo dopustnega izvrševanja pozitivnih dolžnosti oblast prestopi, je
ogrožen legitimen cilj – to je korist otroka. Takšen ukrep zgreši cilj. In pred očmi je treba ime-
ti, da otrok ni subjekt tega postopka in nima skrbnika za posebni primer, ki bi zastopal njego-
vo korist, oblast pa je tista, ki razlaga pojem koristi otroka, in prav z njo utemeljuje nujnost iz-
rečenega ukrepa, ki posega v otrokove pravice. Vse to po mojem mnenju nalaga organom
oblasti skrajno previdnost pri izvrševanju njihovih dolžnosti. Krhka je meja med postopanjem
znotraj in izven pristojnosti in dolžnosti.
VI.
20. V življenju niso izključeni primeri, ko je otroka treba ločiti od staršev na način, da se uso-
dno pretrgajo tudi vse vezi s starši. V takih primerih je nujnost izrečenega ukrepa, kot razu-
mem, treba utemeljiti z interesom otroka, ki je izpostavljen zaradi posebnih okoliščin konkre-
tnega primera in je močnejši od njegovega interesa, da starše pozna in z njimi ohranja vsaj sti-
ke, če z njimi zaradi dejanskih ovir (npr. huda bolezen starša) že ne more živeti. Varstvo dru-
gih pravic otroka torej lahko izpostavi potrebo po pretrganju vseh vezi med starši in otrokom.
To seveda predpostavlja utemeljitev obstoja posebej tehtnih razlogov v vsakem posamičnem
primeru. Sodišče mora zato, da bi utemeljilo nujnost pretrganja vseh vezi med starši in otro-
kom v danem primeru ugotoviti okoliščine, zaradi katerih bi bil otrok ogrožen že s tem, da
starše pozna in ima z njimi stike.
21. V ustaljeni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) lahko
ta vidik koristi otroka stopi v ozadje, ko se družina izkaže za posebej neprimerno.[20] Prekini-
tev družinskih vezi namreč pomeni, da je otrok "odrezan" od svojih korenin. V praksi ESČP
se upošteva, da je le v zelo izjemnih okoliščinah v korist otroka, da se družinske vezi prekine -
jo, in je zato treba storiti vse za ohranitev osebnih odnosov, če je to primerno in mogoče. Zato
- 48 -
je pri presoji kršitve 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin
(Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) pomembno, ali so kljub
posvojitvi otroka ohranjeni stiki med roditelji in otroci.[21] Dejstvo, da bi bil otrok nameščen
v okolju, ki je bolj spodbudno za njegovo vzgojo in razvoj, samo po sebi ne upravičuje (prisil-
nega) ukrepa odvzema roditeljske pravice biološkim staršem. Obstajati morajo druge okolišči-
ne, ki kažejo na nujnost izreka takšnega ukrepa.[22] Ukrep odvzema roditeljske pravice ter
prepovedi stikov mora biti utemeljen s posebej prepričljivimi razlogi (by particularly strong
reasons).[23]
22. Naj na tem mestu nekoliko podrobneje predstavim zadevo Zhou proti Italiji.[24] V tej za-
devi so italijanski državni organi ugotovili, da pritožnica ni bila sposobna skrbeti za otroka za-
radi ishemije, ki jo je utrpela pri porodu. Njene sposobnosti razmišljanja in empatije so bile,
kot so ugotovile oblasti, zmanjšane, stiki pa so bili za otroka neprijetni oziroma so mu povzro-
čali nelagodje. Oblasti so odločile, da dovolijo posvojitev otroka. ESČP je ugotovilo kršitev 8.
člena EKČP. Na tem mestu se osredotočam zgolj na utemeljitev kršitve zaradi pretrganja vezi
med pritožnico in otrokom. ESČP je svojo odločitev o kršitvi oprlo na dejstvo, da je pritožni-
ca (skupaj s skrbnikom otroka) predlagala odprto posvojitev (adoption simple), pri kateri bi
lahko ohranila stike s sinom. Italijanska zakonodaja sicer te oblike posvojitve izrecno ne
ureja. Vendar se je pritožnica sklicevala na več odločitev sodišča za otroke v Bariju, ki je z ek-
stenzivno razlago zakonskih določb v posameznih primerih dovolilo odprto posvojitev, kjer ni
bilo ugotovljeno zanemarjanje otroka, saj taka oblika posvojitve posvojencu omogoča ohrani-
tev vezi z biološko družino. Poleg tega je ESČP poudarilo še, da za razliko od drugih zadev, ki
jih je imelo priložnost presojati, v tej zadevi pritožničin otrok ni bil izpostavljen nasilju oziro -
ma fizičnemu ali psihičnemu maltretiranju niti spolni zlorabi. ESČP je ugotovilo, da je bil
otrok pritožnici odvzet, ker pritožnica ni bila zmožna zagotoviti zdravega razvoja otrokove
osebnosti, da pa njeno vedenje do otroka ni bilo negativno. ESČP je ocenilo, da ni bila ustre-
zno upoštevana bistvena zahteva po ohranitvi vezi med pritožnico (ki je bila tudi v ranljivem
položaju) in njenim sinom in da ni bilo nobenega prepričljivega pojasnila, ki bi upravičevalo
prekinitev družinskih vezi med pritožnico in otrokom.
23. Z večinsko odločbo se lahko strinjam, da se zadeva Johansen proti Norveški, ob predpo-
stavki, da so ocene izvedencev pravilne, v pogledu dejanskih okoliščin razlikuje od obravna-
vane. Ne strinjam pa se, da je obravnavana zadeva analogna zadevi Söderbäck proti Švedski
(sodba ESČP z dne 28. 10. 1998). V tej zadevi je namreč otrok, rojen leta 1980, živel s svojo
materjo in očimom – posvojiteljem. ESČP je posebej poudarilo, da je presojo, da ni kršitve 8.
člena EKČP, oprlo na stališče, da se ta zadeva razlikuje od zadeve Johansen. V danem primeru
se je namreč, tako ESČP, de facto družinsko razmerje razvilo izven okvira pomoči, ki jo
družini zagotavlja država v okviru izpolnjevanja dolžnosti pomoči družini. Poleg tega oče za
otroka nikoli ni skrbel,[25] v prvih treh letih otrokovega življenja ga je obiskal trikrat, nato je
otroka srečal občasno bolj ali manj naključno, za ureditev stikov pa je zaprosil šele leta 1987,
to je sedem let po otrokovem rojstvu. V obravnavani zadevi je pritožnica kljub očitno zelo hu-
dim zdravstvenim težavam po rojstvu skrbela za otroka, potem, ko se je vrnila v Slovenijo in
so odpadle ovire dejanske narave (akutno stanje bolezni), so se stiki z otrokom izvajali in za
stike si je pritožnica prizadeva tudi potem, ko je CSD odklonil izvrševanje svoje dolžnosti na
tem področju. In ne morem se strinjati z oceno sodišč, ki ji večinska odločba očitno pritrjuje,
da je pritožničina roditeljska pravica dejansko že bila izvotljena, brez prave vsebine. Sprašu-
jem se namreč o podlagi za takšno oceno. Če vprašanje zastavim nekoliko drugače, ali lahko
pritožnici očitam, da na srečanjih z njenim otrokom ni izrazila več, ko pa so stiki potekali pod
- 49 -
nadzorstvom in potem, ko je državni organ že predlagal, da se ji odvzame roditeljska pravica

in je torej pritožničin odnos do otroka že ocenil kot skrajno neprimeren? Na podlagi katerih
dejstev naj se prepričam, da je bila pritožnica, ki ima status invalida, deležna pomoči? Ali je
bila morda deležna zgolj nadzorstva državnih organov? Naj spomnim, CSD je predlagal od-
vzem roditeljske pravice dober mesec po odvzemu otroka, stiki pa so se izvajali pod njegovim
nadzorstvom.
VII.
24. Sodišči in večinska odločba so po mojem mnenju prezrli dvoje. Prvič, da kriterij (zago-
tovitev trajne nadomestne skrbi otroku, ki naj se doseže z njegovo posvojitvijo), stopnjuje
težo posledic posega v pritožničino pravico iz prvega odstavka 54. člena Ustave. Še posebej,
ker ukrep ni bil izrečen zaradi zlorabe izvrševanja starševske skrbi, temveč je odločitev
utemeljena z nekrivdno opustitvijo starševske skrbi.[26] In drugič, da s stopnjevanjem teže
posledic posega narašča strogost presoje in s tem meril, ki morajo biti izpolnjena, da je teža
posledic izrečenega ukrepa sorazmerna cilju (varstvu največje koristi otroka) in zato ustavno
dopustna.[27] K temu, da je navedeni poseg stopnjevan do skrajnosti, prispevata zlasti dve
okoliščini. Naj ponovim, sodišči z utemeljitvijo, ki zasleduje zagotovitev trajne nadomestne
skrbi za otroka, pritožnici odrekata zakonsko predvideno možnost vrnitve roditeljske pravice
(drugi odstavek 116. člena ZZZDR). Še bolj pomembna okoliščina pa je, kot sem že ob-
razložila, da je, upoštevaje veljavno pravno ureditev posvojitve, po posvojitvi otrok odtrgan
od svojih korenin, da je ne le pravno, temveč tudi dejansko odtujen od bioloških staršev, prav-
ne podlage za izvajanje stikov med otrokom in njimi ni več, posledično pa je otrok prikrajšan
za izkušnjo, da bi sploh (s)poznal svoje starše.
25. Nikakor ne odrekam tehtnosti skrbi za zagotovitev trajne oblike varstva in vzgoje otroku
in ne zanikam njenega pomena v okviru pojma korist otroka. Vendar ne morem mimo ustavne
zahteve po utemeljitvi sorazmernosti in s tem dopustnosti pretrganja vezi med otrokom in nje-
govo biološko družino, ki jo je zaradi opisane teže posledic po mojem mnenju mogoče
upravičiti le v izjemnih okoliščinah, to pa je, ko se družina izkaže za posebej nevredno[28] in
bi stiki otroka z družino zanj pomenili psihično obremenitev, ali če bi se z njimi ogrožal otro -
kov telesni ali duševni razvoj. Nevrednosti pri pritožnici, ki je bolna in zato trpi prikrajšanja
(po mnenju izvedencev celo ni sposobna in ne bo sposobna za starševsko skrb), ne zaznam.
Da bi stiki otroka ogrožali do te mere, da bi bil z njimi ogrožen njegov telesni in duševni ra-
zvoj, pa tudi ni bila, kot razumem, tema tega postopka.
26. Presoja, ki v okviru pojma največje otrokove koristi ne upošteva pomena pravice otroka,
da pozna svoje starše in da z njimi vzdržuje stike, oziroma ki ne pojasni, zakaj ravnanje, obna-
šanje pritožnice v razmerju do otroka narekuje pretrganje sleherne vezi med njo in otrokom,
ne more utemeljiti, da je prav ukrep take narave nujen zaradi varstva otrokovih koristi in zato
ustavno dopusten. To zaradi neizogibnega medsebojnega učinkovanja na pravice pritožnice
pomeni, da niso bila spoštovana izrecno zapovedana ustavna jamstva iz drugega stavka prve-
ga odstavka 54. člena Ustave, pod katerimi je dopustno izreči poseg v pravico. Zato sem me-
nila, da je bila podana kršitev pritožničine pravice iz 54. člena Ustave. To je bil eden izmed
razlogov, zaradi katerih sem se zavzemala za razveljavitev izpodbijanih sklepov.
VIII.
- 50 -
27. Sklicevanje sodišč na dane zakonske možnosti ne prispeva k utemeljitvi nujnosti izrečene-
ga ukrepa. Sodišča so vezana na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). Zato morajo, če jim za-
konska ureditev zato, ker ne ureja alternativno manj hudih ukrepov, preprečuje izrek soraz-
mernega ukrepa, začeti postopek presoje ustavnosti zakona (156. člen Ustave). Že iz razlogov
formalne logike se mi je porajal dvom, da na deklaratorni ravni uveljavljeno načelo najblažje-
ga posega (prim. uvodno izjavo h KOP) sploh lahko pride do izraza, če zakon ureja le skrajen
poseg v pravico – odvzem roditeljske pravice, ki omogoči posvojitev otroka proti volji rodite-
lja.[29] Menim, da mora celotna pravna ureditev ukrepov za varstvo koristi otroka, če naj bo
skladna z Ustavo, temeljiti na načelu najblažjega posega, kar predpostavlja ureditev več
različno intenzivnih posegov v pravico. Zdi se mi namreč očitno, da šele taka ureditev so-
diščem omogoči izbiro in izrek v danih okoliščinah najblažjega posega. Naj poudarim, da je
načelo (naj)blažjega posega izrecno vgrajeno v samo besedilo prvega odstavka 54. člena Usta-
ve. Besedilo ustavne določbe tako zakonodajalcu izrecno nalaga, da pri sprejetju zakonskih
ukrepov države za varstvo koristi otroka zagotovi stopnjevitost ukrepov, in sicer tako, da
poleg skrajnega ukrepa odvzema roditeljske pravice hkrati določi tudi blažje ukrepe, ki npr.
pomenijo le omejitev posameznih upravičenj, ki izvirajo iz starševske pravice.[30] Sama
Ustava torej zakonodajalcu zapoveduje, da je dolžan pri zakonskem urejanju ukrepov države
za varstvo koristi otroka predvideti tudi blažje ukrepe, ne le skrajni ukrep, tj. odvzem rodi-
teljske pravice, ki omogoča posvojitev otroka brez sodelovanja staršev. Že ta vidik ustavne
presoje mi je vzbujal resne pomisleke v ustavno skladnost veljavne ureditve – ZZZDR, ki
ureja le skrajni ukrep posega v pravico (ne pa kakršnihkoli blažjih ukrepov). Toliko bolj, ker
je v obravnavanem primeru odvzem roditeljske pravice utemeljen s ciljem popolne pravne in
posledično še dejanske odtujitve ter s tem popolnega pretrganja vezi med otrokom in starši,
torej popolne izločitve iz družine, ne da bi bilo upoštevano, da ima otrok pravico, da starše
pozna in ima z njimi stike. Zavzemala sem se zato, da bi Ustavno sodišče po drugem odstavku
59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo
in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) začelo ustavno presojo ZZZDR in nato odločilo o ustavni
pritožbi. Žal nisem bila prepričljiva.
IX.
28. Pritožnica je opozarjala tudi na kršitev zapovedi spoštovanja v zakonu opredeljenih ra-
zlogov za odvzem pravice.[31] Menila sem, da bi bilo moralo Ustavno sodišče na to pri-
tožničino grajo odgovoriti in da zgolj implicitno vsebovan odgovor nanjo v večinski odločbi
ne zadostuje. Ustavno sodišče posveča sicer tej ustavni zahtevi veliko težo, saj je njen smisel
preprečevanje arbitrarnosti posegov oblasti v ustavno zajamčene pravice pri odločanju v posa-
mičnih primerih. Prav iz tega sem izhajala. Gre namreč za princip, ki tvori samo jedro pravne
države in zahteve po enaki obravnavi. Naj poudarim še, da je zahteva po zakonsko predvide-
nih razlogih za odvzem pravice staršem tudi splošno sprejet standard v mednarodni skupnosti
(prim. 9. člen KOP in 8. člen EKČP). Zato razumem, da sme sodišče omejitev ali odvzem ro-
diteljske pravice v posamičnem primeru izreči le, če je podan razlog, ki je (vnaprej) v zakonu
(materialnopravno) določen, kar predpostavlja subsumpcijo. Iz izpodbijanih sklepov, če jih
pravilno razumem, pa ni razvidno, da bi bil opravljen postopek podrejanja konkretnega prime-
ra splošni in abstraktni normi. Naj obrazložim.
29. Zakonsko predvideni razlogi pomenijo izpolnitev ustavne zahteve, da zakon opredeli ra-
zloge, ki lahko utemeljijo odvzem roditeljske pravice (prim. prvi odstavek 54. člena Ustave).
Izražajo zakonodajalčevo tehtanje med ustavnopravnimi vrednotami v trku, ki ga mora so-
- 51 -
dišče spoštovati pri odločanju v posamičnih primerih, razen če podvomi v skladnost zakonske
ureditve z Ustavo (sodniki so vezani na Ustavo in zakon – 125. člen Ustave). Hkrati, po meto-
di a contrario, ti zakonski razlogi povedo, da odvzem roditeljske pravice v domačem pravnem
redu ni dopusten, če v konkretnem primeru niso podani.
30. Po 116. členu ZZZDR se s sodno odločbo odvzame roditeljska pravica roditelju, ki zlora-
blja roditeljsko pravico, ali je otroka zapustil, ali je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne
bo skrbel za otroka, ali drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti. Po stališču pravne teorije
ZZZDR določa dva razloga za odvzem roditeljske pravice: (1) da roditelj hudo zanemarja
svoje dolžnosti do otroka, zlasti, če otroka zapusti ali sicer s svojim ravnanjem očitno pokaže,
da ne bo skrbel za otroka in (2) če roditelj zlorablja roditeljsko pravico.[32] Odvzem rodi-
teljske pravice praviloma pride v poštev, kadar gre za trajnejše oziroma ponavljajoče se ravna-
nje staršev, s katerim resno ogrožajo otrokove koristi. Izjemoma se ta ukrep izreče ob enkra-
tnem dejanju ali opustitvi starša: če to dejanje ali opustitev samo po sebi ali v zvezi z drugimi
okoliščinami kaže na popolno odsotnost starševskega čuta ali človečnosti oziroma na popolno
brezbrižnost za otrokove koristi.[33] Prof. K. Zupančič omenja tri taka dejanja: odvzem ži-
vljenja drugemu roditelju, streženje po življenju otroka in seksualni zločin proti otroku.[34]
Ker je zakonodajalec pri opredelitvi razlogov za odvzem roditeljske pravice uporabil nedolo-
čne pravne pojme, je naloga sodišč, da v vsakem posamičnem primeru, ko odločajo o ukrepu
odvzema roditeljske pravice, te pravne pojme vsebinsko napolnijo in ovrednotijo z vidika
okoliščin konkretnega primera. Da bi lahko napravilo subsumpcijo pravno pomembnih dej-
stev pod pravno normo 116. člena ZZZDR, mora sodišče najprej ugotoviti konkretna ravnanja
oziroma opustitve starša, ki so skladno z abstraktno opredelitvijo zakonodajalca tako ogroža-
joča za otroka, da upravičujejo odvzem roditeljske pravice. Zgolj posplošeno sklicevanje na
zakonsko določbo nikakor ne zadostuje. Sodišče mora tako na eni strani ugotoviti škodljiva
ravnanja ali opustitve starša, na drugi strani pa ogroženost otroka, in tako ugotovljena dejstva
ovrednotiti skozi prizmo zakonskih razlogov za odvzem roditeljske pravice.
31. Iz razlogov izpodbijanih sklepov ne razberem, da sta sodišči tem kriterijem zadostili. Po
stališču Višjega sodišča prvi odstavek 116. člena ZZZDR, če se razlaga upoštevaje prioritetni
kriterij največje koristi otroka, ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj
ne skrbi in (trajno) ne bo mogel skrbeti za otroka. Menila sem, da bi bilo treba odgovoriti na
vprašanje, ali to stališče, ki očitno izhaja iz očitka, da roditelj ne skrbi za otroka, čeprav je
otrok v reji po volji oblasti, temelji na razlogih, ki jih za odvzem roditeljske pravice določa
116. člen ZZZDR. Naj spomnim, splošno uveljavljeni standard v mednarodni skupnosti in
ustavna zahteva je, da se v primeru odvzema roditeljske pravice odgovori na vprašanje, ali so
v konkretnem primeru podani tisti razlogi, ki jih določa zakon.
32. Razlaga, po kateri konkretnih opustitev ali kršitev dolžnostnih upravičenj roditeljske
pravice, ki se očitajo roditelju, ni treba ovrednotiti na način, ki omogoča subsumpcijo pravno
upoštevnih dejstev konkretnega primera pod pravno normo 116. člena ZZZDR, po mojem
prepričanju ni skladna z Ustavo. Najprej zato, ker je taka razlaga v nasprotju z izrecno ustav-
no zahtevo, da je ukrep odvzema roditeljske pravice v posamičnem primeru dopusten samo,
če je utemeljen z razlogi, ki jih določa zakon. Poleg tega taka razlaga pri odločanju v posa-
mičnem primeru v celoti izključi tehtanje zakonodajalca in s tem načelo sorazmernosti, ki je
vgrajeno v opredelitev razlogov, ki lahko po ZZZDR utemeljijo odvzem roditeljske pravice.
Razlikovati je treba med razlogi, ki upravičujejo odvzem otroka (prvi odstavek 120. člena
ZZZDR)[35] in njegovo namestitev v rejo, ter razlogi za odvzem roditeljske pravice (prvi od-
- 52 -
stavek 116. člena ZZZDR). Le razlogi, opredeljeni v 116. členu ZZZDR, lahko utemeljijo od-
vzem roditeljske pravice, besedilo 116. člena ZZZDR pa, kot razumem, izključuje očitek, da
roditelj za otroka ne skrbi, če je ta očitek posledica odvzema otroka in njegove namestitve v
rejo s strani državnih organov. Po mojem globokem prepričanju je izključeno razumevanje te
zakonske določbe, po katerem posledice ukrepa državnega organa postanejo argument za iz-
ničenje družinskega razmerja. Če bi takšen argument sprejela, bi pristala na dvoličnost uredi-
tve. Ker tega očitka na zakonodajalca ne morem nasloviti, ponujene razlage ZZZDR ne mo-
rem sprejeti. Razumem sicer, da je mejo, ko razlogi za odvzem otroka prerastejo v razloge za
odvzem roditeljske pravice, težko določiti. Vendar to ne pomeni, da razlogi, s katerimi je bil
utemeljen izrek ukrepa odvzema otroka po prvem odstavku 120. člena ZZZDR, avtomatično
utemeljijo tudi odvzem roditeljske pravice po prvem odstavku 116. člena ZZZDR. Gre na-
mreč, tako teorija, za razliko v intenzivnosti presojanih ravnanj oziroma opustitev starša v raz-
merju do otroka.[36] Ne najdem nobenega razloga zoper to stališče teorije, izpodbijana sklepa
pa ga tudi ne ponujata.
33. Sodišče, ki je odločalo o odvzemu roditeljske pravice, bi bilo moralo, menim, skladno z
izrecno ustavno zahtevo po spoštovanju načela zakonitosti, odgovoriti na vprašanje, ali kon-
kretna pretekla pritožničina ravnanja ali opustitve dosegajo tisto stopnjo kršitve dolžnostnih
upravičenj staršev, ki po zakonski opredelitvi upravičuje odvzem roditeljske pravice. In ni
vsako ravnanje ali opustitev starša tako, da bi doseglo tisto stopnjo, ki bi upravičevala poseg
države v starševsko pravico, še zlasti z odvzemom roditeljske pravice, ki pomeni najhujši
poseg v pravico staršev do izvrševanja starševske odgovornosti.[37] Zaradi teže posledic
posega mora iti, kot razumem, za (kontinuirana) ravnanja ali opustitve, ki kažejo na posebno
nevrednost staršev za varstvo in vzgojo otroka,[38] kar na drugi strani utemeljuje tudi ogrože-
nost otroka. Sodiščem je zato naložena tudi dolžnost, da konkretno ugotovijo vrsto in stopnjo
škode, ki grozi otroku, ter verjetnost njenega nastanka in te ugotovitve ustrezno pravno ovre-
dnotijo z vidika ustavnopravnega varstva pred ločitvijo otroka od njegovih staršev.[39]
34. Naj strnem. Izpodbijana sklepa sta pomanjkljiva, ker se omejujeta na ugotovitev po-
manjkljivih sposobnosti pritožnice za skrb in vzgojo, ne da bi bile pravno pomembne konkre-
tne okoliščine konkretnega primera ovrednotene in podrejene določbi 116. člena ZZZDR. Iz
razlogov izpodbijanih sklepov ne izhaja niti kakšna vrsta in stopnja ogroženosti pretita otroku
niti kolikšna je verjetnost uresničitve te nevarnosti ter zakaj je preteča nevarnost tako resna,
da upravičuje odvzem roditeljske pravice[40] in celo pretrganje vseh družinskih vezi, čeprav
morebitno ogrožanje otroka zaradi stikov s pritožnico sploh ni bilo tema postopka. Poleg tega
ni obrazloženo, s čim konkretno so oblasti izpolnile svoje pozitivne dolžnosti, ki jih je naša
država s podpisom MKPI prevzela v razmerju do invalidov na področju varovanja družinskih
razmerij.
X.
35. Poseganje države v razmerja med starši in otroki je skrajno občutljivo področje delovanja
države, med drugim zaradi izrazite podrejenosti posameznikovega položaja, ki se le še sto-
pnjuje s posameznikovo ranljivostjo. Zato me ne preseneča, da tenkočutna mednarodna sku-
pnost na pravodajni ravni posveča posebno pozornost varstvu družinskih razmerij in staršev-
stva pri invalidih. Skladno s 23. členom MKPI so države pogodbenice zavezane sprejeti učin-
kovite in ustrezne ukrepe za odpravo diskriminacije invalidov pri vseh zadevah v zvezi z za-
konsko zvezo, družino, starševstvom ter sorodstvenimi in drugimi odnosi enako kot za druge.
- 53 -
Opustitev teh ukrepov, odklonitev ukrepov, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega

bremena, kadar so v posameznem primeru potrebni, da se invalidom na enaki podlagi kot dru-
gim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa po-
meni diskriminacijo zaradi invalidnosti (prim. 2. člen MKPI). Države pogodbenice so se še
posebej zavezale, da bodo invalidom zagotavljale ustrezno pomoč pri starševski skrbi za otro-
ka. MKPI državam podpisnicam še izrecno prepoveduje ločitev otroka od staršev zaradi nje-
gove invalidnosti ali invalidnosti enega ali obeh staršev.[41] V prid udejanjanja dolžnosti v
razmerju do ljudi s prikrajšanji v življenju je Ustavno sodišče že poudarilo, da položaj posebej
ranljivih skupin ljudi narekuje družbi kot celoti posebno skrb za razumevanje njihovega
položaja, ta skrb pa posebej zavezuje tudi organe oblasti pri urejanju in poseganju v njihove
položaje.[42] Poleg tega je že zavzelo stališče, da pravica do nediskriminacijske obravnave
(prvi odstavek 14. člena Ustave) ne varuje le pred ustavno nedopustnimi posegi v pravico na
podlagi osebne okoliščine, ko gre za neposredno diskriminacijo, temveč tudi pred opustitvijo
pozitivnih ravnanj v smeri potrebnih ter primernih sprememb in prilagoditev, ki ne nalagajo
nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se
invalidom zagotovi enakopravno uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in
temeljnih svoboščin.[43]
36. Če prav razumem obrazložitev izpodbijanih sklepov in večinsko odločbo, je bilo za od-
ločitev ključno, da pritožnica trajno ni sposobna prevzeti skrbi za varstvo in vzgojo njenega
otroka, pri čemer je bila ta ocena sprejeta na podlagi pritožničine diagnoze. Odločitvi sodišč
temeljita na tem razmisleku in očitno na razlagi ZZZDR, ki naj bi dopuščala odvzem rodi-
teljske pravice staršu, ki za otroka (ki je v reji) ne skrbi in zaradi narave bolezni tudi ni ugo-
dne prognoze za izvrševanje starševske skrbi v prihodnosti. Porajal se mi je dvom, da sta taka
razlaga ZZZDR in izrečeni ukrep združljiva z zahtevo, naslovljeno na države podpisnice, iz
četrtega odstavka 23. člena MKPI. Naj spomnim, gre za obveznost držav pogodbenic, da “ni-
kakor [otroka] ne smejo ločiti od staršev zaradi njegove invalidnosti ali invalidnosti enega ali
obeh staršev." Ne prepriča me argument večinske odločbe, ki izhaja iz razločevanja nesposob-
nosti za izvrševanje roditeljske pravice od pritožničine bolezni - ta je očitno edini in neposre-
dni vzrok pritožničinemu prikrajšanju. V tem kontekstu ne morem prezreti, da je bil v postop-
ku pred sodišči v celoti prezrt pomen dolžnosti pozitivnih ravnanj oblasti v smeri pomoči in-
validom, ki naj omilijo posledice njihovih prikrajšanj. Toliko bolj, ker opustitev pozitivne
diskriminacije pomeni po stališču Ustavnega sodišča poseg v pravico invalidov do nediskri-
minacijskega obravnavanja (posredna diskriminacija).[44]
37. Določbe prvega odstavka 54. člena Ustave ni mogoče razumeti izolirano od drugih določb
Ustave. Pozitivne dolžnosti države (tretji odstavek 53. člena in 56. člen Ustave) in načelo so-
razmernosti, ki ga mora država upoštevati pri poseganju v pravico staršev iz 54. člena Ustave,
pristojnim organom nalagajo, da pred sprožitvijo postopkov, katerih posledica bo lahko loči-
tev otroka od bioloških staršev (kar je skrajni ukrep), sprejmejo ustrezne pozitivne ukrepe, s
katerimi vzpodbujajo ohranjanje oziroma ponovno vzpostavljanje morebiti prekinjenih druži-
nskih vezi med otrokom in staršem. Enake zahteve so oblastem naložene, kot razumem, tudi z
8. členom EKČP.
38. Veliki senat ESČP je pri presoji o kršitvi 8. člena EKČP v zadevi K. in T. proti Finski[45]
upošteval, da so bile sicer v postopku pred domačimi sodišči upoštevane raziskave o tem, ali
sta pritožnika zmožna vzpostaviti vezi z otrokoma. Vendar je Finski hkrati očital, da te raz-
iskave niso vključevale resnih in stalnih prizadevanj za ponovno združitev družine, tj. takih,
- 54 -
ki bi jih bilo razumno pričakovati v okviru namenov, ki jih določa drugi odstavek 8. člena
Konvencije. Ta določba, tako veliki senat, naslavlja na pristojne organe zahtevo, da od časa do
časa znova preučijo razmere, da ugotovijo, ali je prišlo do kakršnegakoli izboljšanja razmer v
družini. Možnosti ponovne združitve se postopoma zmanjšujejo in so sčasoma izničene, če bi-
ološki starši in otroci nimajo pravice do stikov ali če so stiki tako redki, da ne omogočajo
vzpostavitve kakršnekoli naravne vezi med njimi.[46] Pri tem imajo ključno vlogo socialne
službe, ki so kot strokovni organi dolžne prepoznati potrebe prizadetih in jim svetovati pri is-
kanju raznih oblik pomoči.[47]
39. Ranljivim osebam so pristojni organi po mojem mnenju kljub težavam, ki izvirajo iz nji-
hovih prikrajšanj, dolžni nuditi ustrezno pomoč in podporo pri reševanju njihovega položaja.
Če gre za invalide, jih k temu še posebej zavezuje MKPI. Preden pride do dokončnega prav-
nega in dejanskega pretrganja vezi s posvojitvijo, morajo zato pristojne službe sprejeti ustre-
zne konkretne ukrepe, ki naj staršu in otroku omogočajo ponovno vzpostavitev medsebojnih
vezi. Pri tem prizadevanju je, razumljivo, treba računati tudi s težavami. Vendar, da se uteme-
lji sorazmernost odvzema roditeljske pravice, stopnjevana celo s ciljem dokončnega pravnega
in dejanskega pretrganja vezi s posvojitvijo otroka, je treba, menim, v vsakem posamičnem
primeru konkretno odgovoriti tudi na vprašanje, ali so te težave take narave, da socialne
službe razbremenjujejo vseh prizadevanj v smeri združitve družine, da so bili torej ukrepi po-
moči, usmerjeni k premagovanju prikrajšanj roditelja, izčrpani in neuspešni ali so zaradi
posebnosti posameznega primera izključeni, ker niso razumni, ter da je otrok tako zelo ogro-
žen, da je na mestu popolna ločitev otroka od starša. Sicer, kot razumem, sorazmernost izreka
ukrepa take narave ni utemeljena, poseg v pravico pa ni dopusten.
40. Država ima v družinskih razmerjih tako varovalno funkcijo, ki jo shematično razčlenjujem
na štiri sklope: (1) naložena ji je skrb za ohranjanje družinskih razmerij, ki jo udejanja z izpol-
njevanjem pozitivnih dolžnosti (tretji odstavek 53. člena Ustave), (2) naložena ji je skrb za
varstvo otroka, ki vključuje skrb za spoštovanje in uresničevanje otrokovih pravic v vsej nji-
hovi kompleksnosti, ki jih prav tako udejanja s pozitivnimi dolžnostmi (prvi in tretji odstavek
56. člena Ustave), (3) pri tem mora skrajno skrbno paziti, da s posamičnimi ukrepi ne preko-
rači konkretne potrebe po varovanju koristi otroka, in (4) vzdržati se mora prekomernih pose-
gov v pravico staršev, zaradi spoštovanja njihovih pravic pa tudi zato, ker poseganje v te
pravice zaradi prepletenosti nujno součinkuje na pravice otroka.
41. V razlogih izpodbijanih sklepov pogrešam utemeljitev o tem, kateri ukrepi bi lahko pripo-
mogli k premagovanju pritožničinih težav, ki izvirajo iz njene invalidnosti (naj spomnim, tu je
država zavezana k pozitivni diskriminaciji), kateri ukrepi so bili s strani CSD konkretno
predlagani in izvedeni med trajanjem tega postopka v smeri možnosti združitve družine oziro-
ma zakaj so bili ti ukrepi opuščeni, ko se prvotna teza CSD, da je pritožnica otroka zapustila,
očitno ni potrdila. Naravnost osupljivo se mi zdi, da se je celotni postopek osredinil na oce-
njevanje pomanjkljivosti pritožničinih sposobnosti, medtem ko se izpolnjevanju pozitivnih
dolžnosti organov oblasti, namenjenih preseganju pritožničinih prikrajšanj, ni posvetilo nobe-
ne pozornosti. Tudi zato menim, da razlogi za odvzem roditeljske pravice v izpodbijanih skle-
pih niso zadostni. Sorazmernost izrečenega skrajnega ukrepa ne more biti utemeljena, če od-
ločitev sodišča sploh ne vsebuje razlogov o izčrpanju prizadevanj organov oblasti, ki jim jih
nalagajo Ustava v tretjem odstavku 53. člena in 14. členu ter mednarodni instrumenti in ki
tvorijo del dolžnosti spoštovanja družinskega življenja.
- 55 -
42. Naj sklenem z vprašanjema: ali sta pravo in pravica res vselej ujeta med Scilo, ki ignorira
trpljenje, in Karibdo, ki trpljenje sicer zazna, a s pravnimi sredstvi povzroča novo trpljenje, in
ali je res neizbežno, da pravo in pravica vselej nastopata v okolju tragedije?[48]
⇒
[1] Prim. 7., 8. in 9. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90,
Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v
Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP).
[2] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-53/93 z dne 9. 3. 1995 (Uradni list RS, št. 21/95, in OdlUS IV,
22).
[3] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS
XVI, 78), 9. točka obrazložitve.
[4] Prim. odločitev nemškega Zveznega ustavnega sodišča (v nadaljevanju BVerfG) z dne 26. 4. 1994,
BVerfGE 90, 263 – 277.
[5] Iz Raziskovalnega poročila, ki ga je leta 2009 naročilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve:
Postopki, organizacija in standardi na področju posvojitev, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani in
Inštitut RS za socialno varstvo, Ljubljana, november 2009, dostopno na:
http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/posvojitve_postopki_organiz
acija_standardi.pdf.
[6] Po tej zakonski določbi se s sodno odločbo odvzame roditeljska pravica roditelju, ki (1) zlorablja
roditeljsko pravico, ali (2) je otroka zapustil, ali (3) je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za
otroka, ali (4) drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti.
[7] Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje ta predlog zavrnilo, »ker je zadeva […]
že zrela za razsojo.« Poleg zavrnitve tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje z istim razlogom
(med drugim) zavrnilo tudi dokaz z zaslišanjem pritožničinih staršev.
[8] BVerfG v primerih, v katerih presoja ustavnost odvzema roditeljske pravice, uporabi merila najstrožje
presoje in izpodbijano odločitev zaradi posebne teže takega ukrepa razveljavi tudi zaradi ene same napake
pri razlagi pravne norme (einzelner Auslegungsfehler) in tudi zaradi pomembnejše napake pri ugotovitvi in
oceni dejanskega stanja (deutlicher Fehler bei der Feststellung und Würdigung des Sachverhalts). Prim.
odločbo BVerfG št. 1 BvR 3121/13 z dne 7. 4. 2014.
[9] Ustava v drugem stavku prvega odstavka 54. člena zapoveduje stopnjevitost ukrepov, ki omejujejo
pravice staršev. Če prav razumem veljavno ureditev, zakon ureja le odvzem roditeljske pravice, o katerem
se odloča v sodnem postopku. Zgolj odvzem otroka de facto pomeni določeno omejitev roditeljske pravice,
vendar veljavna ureditev tovrstne odločitve ne ureja kot omejitev roditeljske pravice niti ne ureja sodnega
postopka za odločanje o njej.
[10] Takšno postopanje sodišča nasprotuje stališču domače teorije. Po stališču pravne teorije mora namreč
sodišče ob odvzemu roditeljske pravice odločiti tudi o morebitni prepovedi ali omejitvi stikov. Prim. B.
Novak, Družinsko pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2014, str. 243. Potrebo po izvrševanju
pravice do stikov po odvzemu roditeljske pravice zagovarjata tudi K. Zupančič (Predpisi o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 51 in nasl.) ter M. Končina Peternel
(Pomoč otrokom, ko starši odpovedo, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1998, str. 52).
[11] Potrebo po izvrševanju pravice do stikov tudi po odvzemu roditeljske pravice zagovarja B. Novak, nav.
delo, str. 243. Prav tako jo zagovarjata tudi K. Zupančič (Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih,
nav. delo, str. 51 in nasl.) ter M. Končina Peternel (nav. delo, str. 52).
[12] V skladu s prvim odstavkom 141. člena ZZZDR za posvojitev ni potrebna privolitev roditelja, ki mu je
bila odvzeta roditeljska pravica, ali ki trajno ni sposoben izraziti svoje volje.
[13] Roditeljska pravica se staršu lahko vrne z odločbo sodišča, če preneha razlog, zaradi katerega mu je
bila ta pravica odvzeta, razen če je bil otrok posvojen (drugi odstavek 116. člena ZZZDR).
[14] Skladno s 143. členom ZZZDR pri posvojitvi prenehajo pravice in dolžnosti posvojenca do njegovih
staršev in drugih sorodnikov ter pravice in dolžnosti staršev in sorodnikov do njega.
[15] Le za odprto posvojitev je značilno, da se omogočajo stiki posvojenega otroka z biološkimi starši.
ZZZDR, kot razumem, ureja popolno pretrganje vezi otroka z biološkimi starši s posvojitvijo. To ne govori v
prid razumevanja, da dopušča možnost odprte posvojitve.
[16] Prim. K. Zupančič, Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, nav. delo, str. 108.
- 56 -
[17] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007.
[18] Skladno z drugim odstavkom 1. člena MKPI so invalidi ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi,
intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako
kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi.
[19] Prim. sodbo ESČP v zadevi Zhou proti Italiji z dne 21. 1. 2014.
[20] Tako sodba ESČP v zadevi Gnahoré proti Franciji z dne 19. 9. 2000 (59. točka obrazložitve).
[21] Prim. zadevo Aune proti Norveški. Norveška sodišča so staršema odvzela roditeljsko pravico in
dovolila posvojitev njunega sina. ESČP je moralo presoditi, ali je bilo v okoliščinah tega primera nujno
nadomestiti ukrep rejništva z bolj daljnosežnim ukrepom, tj. odvzemom roditeljske pravice ter odobritvijo
posvojitve (deprivation of parental responsibilities and authorisation of adoption). Kot bistveni vidik je ESČP
poudarilo ugotovitev norveških sodišč, da sta rejnika izrazila pripravljenost, da tudi v prihodnje omogočata
izvajanje stikov med otrokom in biološkima staršema. Zato pretrganje stikov zaradi posvojitve ni imelo teže
na strani presoje otrokovih koristi. ESČP je ugotovilo, da se stiki po izdaji končne sodbe norveških sodišč
še izvajajo. Zato je presodilo, da izpodbijani ukrepi v resnici niso povzročili, da bi bil otrok "odrezan" od
svojih korenin (glede stikov s svojo biološko materjo). Po mnenju ESČP so norveški organi zato upravičeno
ocenili, da je interes za posvojitev pretehtal nad interesom pritožnice, da ohrani pravico do stikov. ESČP je
zato štelo, da je odločitev norveških sodišč, da se pritožnici odvzame starševska pravica in da se dovoli
posvojitev, podprta z ustreznimi in zadostnimi razlogi in da je tudi sorazmerna z legitimnim ciljem varovanja
koristi otroka. Zato ni ugotovilo kršitve 8. člena EKČP.
[22] Tako ESČP v zadevi Kutzner proti Nemčiji z dne 26. 2. 2002 (69. točka obrazložitve).
[23] Tako ESČP v zadevi Johansen proti Norveški z dne 7. 8. 1996 (74. točka obrazložitve).
[24] Sodba ESČP z dne 21. 1. 2014.
[25] Prim. opombo št. 12 večinske odločbe.
[26] Prim. odločbo BVerfG št. 1 BvR 2882/13 z dne 22. 5. 2014, 34. točka obrazložitve.
[27] "Je höer der Grad der Nichterfühlung oder Beeinträchtigung des einen Priznips ist, um so größer muß
die Wichtigkeit der Erfüllung des anderen sein." R. Alexy, Theorie der Grundrechte, Nomos Verlag, Baden-
Baden 1994, str. 146.
[28] Naj ponovim, tako sodba ESČP v zadevi Gnahoré proti Franciji z dne 19. 9. 2000 (59. točka
obrazložitve).
[29] Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Ur. list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40)
poudarilo, da je zakonska ureditev, ki ureja le skrajni ukrep (pripor), ne določa pa alternativno blažjih
posegov, ki bi lahko še vedno učinkovito zavarovali ogrožene dobrine (varnost ljudi), v neskladju z Ustavo.
[30] Tu velja opozoriti na primer pravne ureditve, ki zagotavlja stopnjevitost ukrepov zaradi varstva
otrokovih koristi. Nemški Civilni zakonik (v nadaljevanju BGB) omogoča omejitve izvrševanja zgolj
posameznih upravičenj, ki izvirajo iz starševske skrbi. Če so izpolnjeni pogoji, določeni v § 1666 BGB (ta
določa sodne ukrepe v primeru ogroženosti otrokovih koristi), lahko sodišče izvrševanje starševske skrbi
prenese na varuha, kadar starši ne morejo izvrševati starševske skrbi v celoti (§ 1773 BGB), ali na
kolizijskega varuha, kadar ne morejo izvrševati le določenih upravičenj, ki izhajajo iz starševske skrbi (§
1909 BGB). Ukrep odvzema starševske skrbi v celoti (§ 1680 BGB) lahko sodišče izreče le, če so bili
milejši ukrepi brezuspešni oziroma če je očitno, da z milejšimi ukrepi ne bo mogoče v zadostni meri
zavarovati otrokovih koristi. BGB v § 1666a izrecno določa načelo sorazmernosti: ukrepi, ki pomenijo
ločitev otroka od staršev, so dopustni le, če nevarnosti za otrokovo korist ni mogoče odstraniti na drug
način, zlasti tudi ne s (pozitivnimi) ukrepi pomoči države pri izvrševanju starševske skrbi. V določenih
okoliščinah BGB omogoča tudi mirovanje starševske skrbi (Ruhen der elterlichen Sorge). V § 1673 BGB
določa primere mirovanja starševske skrbi zaradi pravnih ovir (Ruhen der elterlichen Sorge bei rechtlichem
Hindernis). Med take ovire uvršča omejitve poslovne sposobnosti, npr. če starš ni poslovno sposoben ali če
je njegova poslovna sposobnost delnoomejena. V § 1674 pa BGB ureja mirovanje starševske skrbi zaradi
dejanskih ovir (Ruhen der elterlichen Sorge bei tatsächlichem Hindernis). Gre za dejanske ovire pri
izvrševanju starševske skrbi, zaradi katerih starš ne more samostojno, bodisi delno ali v celoti, izvrševati
starševske skrbi. Med take dejanske ovire komentar BGB (Palandt, C. H. Beck München 2013, str. 2011)
uvršča tudi telesne in duševne bolezni, ki ne dopuščajo izvrševanja starševske skrbi.
[31] Prim. povzetek pritožbenih izvajanj v 3. točki obrazložitve večinske odločbe.
[32] Glej K. Zupančič, Oris družinskega prava, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1993, str. 133.
[33] Prav tam, str. 134.
- 57 -
[34] Prav tam, str. 134.

[35] Prvi odstavek 120. člena ZZZDR se glasi: "Center za socialno delo sme odvzeti otroka staršem in ga
dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to
iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist."
[36] Tako tudi K. Zupančič, Oris družinskega prava, nav. delo, str. 133; in B. Novak, nav. delo, str. 242.
[37] V ustaljeni praksi BVerfG je izoblikovano stališče, da vsaka napaka ali malomarnost staršev države ne
upravičuje, da bi starše izključila iz varstva in vzgoje svojih otrok oziroma, da bi sama prevzela njihovo
vlogo. Da bi upravičili ločitev otroka od staršev, mora neustrezno ravnanje ali opustitev staršev doseči tako
stopnjo, da bi bil v primeru, če bi otrok ostal pri starših, trajno ogrožen njegov telesni, duševni in duhovni
razvoj. Prim. odločbe BVerfG št. 1 BvR 1178/14 z dne 19. 11. 2014 (23. točka obrazložitve), št. 1 BvR
2882/13 z dne 22. 5. 2014 (30. točka obrazložitve) in št. 1 BvR 160/14 z dne 24. 3. 2014 (28. točka
obrazložitve). Glej tudi M. Zimmermann, Anforderungen an die Feststellung der Kindeswohlgefährdung bei
Sorgerechtentziehung, NJW 4/2015, str. 229.
[38] Prim. sodbe ESČP v zadevah Zhou proti Italiji (46. točka obrazložitve), Akinnibosun proti Italiji z dne
16. 7. 2015 (61. točka obrazložitve) in S. H. proti Italiji z dne 13. 10. 2015 (40. točka obrazložitve).
[39] Tako BVerfG v odločbi št. 1 BvR 1178/14 z dne 19. 11. 2014 (37. točka obrazložitve).
[40] Prim. odločbo BverfG 1 BvR 1178/14 z dne 19. 11. 2014.
[41] Prim. četrti odstavek 23. člena MKPI.
[42] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-70/12 z dne 21. 3. 2014 (Uradni list RS, št. 24/14, in OdlUS
XX, 23).
[43] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-156/11, Up-861/11 z dne 10. 4. 2014 (Uradni list RS, št.
35/14, in OdlUS XX, 24).
[44] Prav tam.
[45] Sodba Velikega senata ESČP v zadevi K. in T. proti Finski z dne 12. 7. 2001.
[46] Prim. prav tam (178. in 179. točka obrazložitve) ter sodbi ESČP v zadevah Zhou proti Italiji (58. in 59.
točka obrazložitve) in Akinnibosun proti Italiji (82. točka obrazložitve).
[47] Prim. tudi odločbo BVerfG št. 1 BvR 160/14 z dne 24. 3. 2014 (41. točka obrazložitve).
[48] Vprašanji navezujem na razmišljanja Louisa E. Wolcherja, prim. L. E. Wolcher, A Meditation on Law
and Ethics, Slowenian Law Review, I-2, 2004, str. 148.
Odločba je objavljena v Uradnem listu RS, št. 3/2016 (18. 1. 2016).
2) Up-234/14-14
Sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. II Ks 52454/2010 (Ks 531/2013) z dne 8. 1. 2014 in
IV. točka izreka sklepa Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 52454/2010 z dne 29. 11. 2013
se razveljavita. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.
OBRAZLOŽITEV
A.
1. Ustavno pritožbo vlaga odvetnik, ki mu je sodišče del njegovega predloga za priznanje na-
grade zagovornika (doplačilo razlike) zavrglo, ker naj bi ga vložil prepozno. Okrožno sodišče
v Kopru je v IV. točki izreka sklepa zavrglo predlog pritožnika, ki je kot zagovornik pravno-
močno oproščene obdolženke uveljavljal zahtevek za priznanje razlike priglašene nagrade po
- 58 -
prvem odstavku 38. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 – v nadaljeva-
nju ZOdvT). Odločitev o zavrženju je oprlo na stališče, da je pritožnik zamudil tridesetdnevni
prekluzivni rok iz prvega odstavka 38. člena ZOdvT, saj naj bi sodba postala pravnomočna
14. 2. 2013, predlog za izplačilo pa naj bi podal 20. 11. 2013. Tako stališče je potrdil tudi zu-
najobravnavni senat tega sodišča, ki je odločal o pritožnikovi pritožbi zoper navedeni sklep.
Pojasnil je še, da pravnomočnost v skladu s prvim odstavkom 129. člena Zakona o kazenskem
postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – v nadaljevanju
ZKP) nastopi z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča
druge stopnje, če ta ni bila razglašena. Ugotovil je, da je sodba pridobila kvaliteto pravno-
močnosti 29. 3. 2013, ter pojasnil, da pritožnik svoje pravice iz prvega odstavka 38. člena
ZOdvT ni uveljavljal do 29. 4. 2013. Pri tem naj bi bilo nepomembno, ali in kdaj mu je bila
sodba vročena.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navaja, da
se zunajobravnavni senat ni opredelil do njegovih navedb o tem, da je Okrožno sodišče za-
drževalo prejeto sodbo Višjega sodišča in da mu je bila vročena šele po nekaj mesecih, tj. 18.
11. 2013, zaradi česar z njeno razglasitvijo niti z njeno vsebino ni bil seznanjen. Razlagi so-
dišč, da začne rok za vložitev predloga za priglasitev razlike nagrade teči od pravnomočnosti
sodbe, ki naj bi v obravnavanem položaju nastopila z dnem, ko je Okrožno sodišče od Višjega
sodišča prejelo prepis te sodbe, in ne šele od vročitve sodbe pritožniku, očita arbitrarnost, saj
naj ne bi vsebovala razumne obrazložitve. Trdi, da je treba prvi odstavek 38. člena ZOdvT
razlagati v zvezi s prvim odstavkom 129. člena ZKP tako, da besedni zvezi "po pravnomočno
zaključenem postopku" po prvem odstavku 38. člena ZOdvT in "pojem pravnomočnosti" iz
prvega odstavka 129. člena ZKP nista sinonima, temveč se besede "po pravnomočno za-
ključenem postopku" iz prvega odstavka 38. člena ZOdvT nanašajo tudi na vročitev sodbe.
Razlaga sodišč naj bi mu onemogočila uveljavljanje pravice, ki mu po prvem odstavku 38.
člena ZOdvT pripada.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-234/14 z dne 4. 11. 2014
sprejelo v obravnavo. Pomembno ustavnopravno vprašanje, ki je po oceni senata presegalo
pomen konkretne zadeve, se je zastavilo glede stališča sodišč o tem, kdaj naj bi po pravno-
močnem zaključku kazenskega postopka začel teči tridesetdnevni prekluzivni rok iz prvega
odstavka 38. člena ZOdvT, v katerem lahko odvetnik zahteva plačilo razlike med nagradami
postavljenega ali dodeljenega odvetnika in nagradami izbranega odvetnika. O sprejemu ustav-
ne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o
Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nada-
ljevanju ZUstS) obvestilo Okrožno sodišče v Kopru.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 52454/2010.
B.
5. Pritožnik trdi, da je stališče sodišč o zamudi tridesetdnevnega roka iz prvega odstavka 38.
člena ZOdvT za uveljavljanje zahtevka za priznanje razlike priglašene nagrade arbitrarno,
brez razumne pravne obrazložitve in da mu hkrati odreka tudi pravico, ki mu po zakonu pripa-
da. Te njegove trditve pomenijo zatrjevanje kršitve pravice iz 33. člena Ustave, ki zagotavlja
varstvo lastninske pravice.
- 59 -
6. Iz spisa Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 52454/2010 izhajajo naslednja dejstva:

– s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 52454/2010 z dne 13. 1. 2012[1] je bila obdo-
lženka, ki jo je po uradni dolžnosti zastopal Alojz Butinar (oče pritožnika), oproščena ob-
tožbe;
– Alojz Butinar je 20. 1. 2012 vložnik stroškovnik,[2] ki mu je sodišče ugodilo tako, da je s
sklepom št. I K 52454/2010 z dne 23. 2. 2012 priznalo nagrado in stroške v višini 5.571,12
EUR, v višjem delu pa je predlog zavrnilo,[3] ta sklep je bil odvetniku Alojzu Butinarju vro-
čen 28. 2. 2012; Alojz Butinar se zoper ta sklep ni pritožil;
– zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec,[4] odgovor na njegovo
pritožbo je za obdolženko vložil pritožnik, Peter Butinar,[5] ki ga je Odvetniška zbornica Slo-
venije z odločbo št. 527/2012 z dne 29. 3. 2012 na predlog Alojza Butinarja, ki se je upokojil,
določila za prevzemnika njegove odvetniške pisarne;[6]
– Višje sodišče v Kopru je o pritožbeni seji obvestilo pritožnika Petra Butinarja,[7] ki se je
pritožbene seje udeležil, vendar jo je predčasno zapustil;[8]
– Višje sodišče je s sodbo št. IV Kp 52454/2010 z dne 14. 2. 2013 potrdilo prvostopenjsko
oprostilno sodbo;[9]
– Okrožno sodišče v Kopru je sodbo Višjega sodišča z dne 14. 2. 2013 prejelo 29. 3. 2013; iz
odredbe za vročanje, zapisane na navedeni sodbi, je razvidno, da je Okrožno sodišče sodbo
vročalo naslednjim naslovnikom: Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kopru, obsojenemu D.
B. preko Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper in njegovemu zagovorniku Bojanu Pečni-
ku, obsojeni S. B. in njeni zagovornici Moniki Mavsar, obsojenemu A. G. in njegovemu zago-
vorniku Bogomirju Horvatu. Iz odredbe za vročanje ni razvidno, da je sodišče to sodbo vroča-
lo oproščenima obdolžencema in njunima zagovornikoma, iz navedene sodbe izhaja še, da je
bila odredba za vročanje izvršena 8. 4. 2013;
– iz fotokopij vročilnic izhaja, da je sodbo Višjega sodišča prejelo Okrožno državno tožilstvo
9. 4. 2014, odvetnik Bojan Pečnik 8. 4. 2013, odvetnica Monika Mavsar 9. 4. 2013, D. B. 8. 4.
2013; pritožniku Petru Butinarju pa je bila ta sodba vročena šele 18. 11. 2013;[10]
– pritožnik je potem 20. 11. 2013 vložil stroškovnik zaradi priznanja nagrade v višini 640,00
EUR[11] in v skladu s prvim odstavkom 38. člena ZOdvT za priznanje razlike priglašene na-
grade, ki ni bila priznana s sklepom z dne 23. 2. 2012,[12] ker naj takrat postopek še ne bi bil
pravnomočno zaključen.[13]
7. Upravičenost do razlike med nagradami postavljenega ali dodeljenega odvetnika in nagra-

dami izbranega odvetnika v kazenskem postopku ureja ZOdvT. Odvetnik, postavljen ali do-
deljen obdolžencu, lahko v tridesetih dneh po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka
zahteva plačilo razlike med nagradami postavljenega ali dodeljenega odvetnika in nagradami
izbranega odvetnika iz državnega proračuna, če se kazenski postopek ustavi ali če se izda
sklep, s katerim se obtožnica zavrže, ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti ob-
tožbe ali se z njo obtožba zavrne, razen če je katera izmed navedenih odločb izdana zaradi za-
staranja.[14] Iz navedene določbe izhaja, da lahko v primerih, ki so taksativno našteti, od-
vetnik zahteva plačilo razlike v tridesetih dneh po pravnomočnem zaključku kazenskega
postopka.
8. Nastop pravnomočnosti je objektivno dejstvo[15] in nujna predpostavka za izvršitev sodbe.

[16] S pravnomočnostjo sodbe je tudi kazenski postopek zoper posameznika pravnomočno
končan. Pravica do uveljavljanja upoštevne razlike je po prvem odstavku 38. člena ZOdvT ča-
sovno vezana na pravnomočni zaključek kazenskega postopka. Šele takrat je namreč tudi do-
končno znano, kakšna je odločitev sodišča v kazenski zadevi in med drugim tudi to, kdo mora
- 60 -
plačati stroške kazenskega postopka. Upoštevna ureditev iz prvega odstavka 38. člena ZOdvT
zato od sodišč zahteva, naj odvetniku omogočijo, da se seznani s tem, da je bil kazenski
postopek pravnomočno zaključen. V nasprotnem primeru je odvetnik lahko prekludiran pri
uveljavljanju svoje pravice do upoštevnega dela nagrade, ne da bi poprej sploh vedel za obstoj
pravnomočne odločitve. Drugačna razlaga od navedene bi pomenila, da pravica posameznika
ugasne, še preden bi bil z možnostjo, da svojo pravico sploh uveljavi, seznanjen. Seznanjen je
lahko bodisi ob ustni razglasitvi sodne odločbe bodisi ob njeni vročitvi, če ta ni razglašena.
9. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da so s 33. členom Ustave med drugim varovane
tudi pričakovalne pravice posameznikov, ki izkažejo, da obstaja njihov konkreten, na veljav-
nem pravu temelječ zahtevek za pridobitev določene lastnine.[17] Take narave je v obravna-
vanem položaju tudi pritožnikov zahtevek iz prve alineje prvega odstavka 38. člena ZOdvT.
10. Stališče iz sklepa Okrožnega sodišča v Kopru z dne 29. 11. 2013 je, da je pritožnik zamu-
dil tridesetdnevni prekluzivni rok iz prvega odstavka 38. člena ZOdvT, saj naj bi sodba posta-
la pravnomočna 14. 2. 2013. Na ugovor pritožnika je zunajobravnavni senat tega sodišča v
sklepu z dne 8. 1. 2014 sprejel sicer drugačno razlago o tem, kdaj je sodba postala pravno-
močna. Ugotovil je, da je sodba pridobila kvaliteto pravnomočnosti 29. 3. 2013, pritožnik pa
naj svoje pravice iz prvega odstavka 38. člena ZOdvT ne bi uveljavljal do 29. 4. 2013, pri če-
mer ni pomembno, ali in kdaj mu je bila sodba vročena. Zunajobravnavni senat Okrožnega
sodišča v Kopru je spregledal elementarno zahtevo, ki mora biti posamezniku za uveljavljanje
njegove pravice zagotovljena – da se upravičeni posameznik seznani z odločitvijo, od katere
naprej ima sploh možnost, da uveljavi svojo pravico. Izpodbijano stališče pa prav nasprotno
pomeni, da za uveljavljanje zahteve pritožnika do plačila razlike med nagradami postavljene-
ga ali dodeljenega odvetnika in nagradami izbranega odvetnika sploh ni potrebno, da bi bil se-
znanjen z odločilnim dejstvom, od nastopa katerega ima pravico zahtevati upoštevno razliko.
Taka razlaga prvega odstavka 38. člena ZOdvT krši pravico pritožnika iz 33. člena Ustave.
Ker je pritožnik z zahtevkom po prvem odstavku 38. člena ZOdvT uveljavljal svojo pravico
do plačila za opravljeno delo, pomeni taka razlaga, ki spregleda elementarno zahtevo za uve-
ljavljanje te pravice, dejansko izvotlitev pravice pritožnika kot odvetnika do nagrade za njego-
vo opravljeno delo, ki je varovana s 33. členom Ustave. Dopušča namreč možnost, da se
prekluzivni rok za uveljavitev pravice izteče, ne da bi odvetnik sploh vedel, da pravico ima.
11. Glede na navedeno je Ustavno sodišče razveljavilo sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. II
Ks 52454/2010 (Ks 531/2013) z dne 8. 1. 2014 in IV. točko izreka sklepa Okrožnega sodišča
v Kopru št. I K 52454/2010 z dne 29. 11. 2013 ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odloča-
nje. V novem odločanju bo sodišče moralo upoštevati zahteve, ki izhajajo iz te odločbe. Pri-
tožnik se je s tem, kdaj je bil kazenski postopek pravnomočno končan, seznanil (šele) z dnem,
ko mu je bila vročena sodba Višjega sodišča v Kopru št. IV Kp 52454/2010 z dne 14. 2. 2013.
Pred tem zato ni mogel začeti teči rok, v katerem bi moral zahtevati uveljavitev pravice iz pr -
vega odstavka 38. člena ZOdvT.
12. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo že iz navedenih razlogov, se v

presojo drugih zatrjevanih kršitev ni spuščalo.
[1] L. št. 2175–2216.

[2] L. št. 2150–2152.
- 61 -
[3] L. št. 2154–2155.

[4] L. št. 2219–2222.
[5] L. št. 2230–2233.
[6] L. št. 2234.
[7] L. št. 2328.
[8] L. št. 2330–2331, zapisnik o pritožbeni seji št. IV Kp 52454/2010 z dne 14. 2. 2013.
[9] L. št. 2323–2342.
[10] Zakaj je bila sodba Višjega sodišča pritožniku vročena šele nekaj več kot pol leta kasneje kot drugim
naslovnikom, iz spisa ni razvidno.
[11] Uveljavljal je zahtevek po tar. št. 4400 nag. za postopek v višini 310,00 EUR, tar. št. 4402 nag. za sejo
14. 2. 2013 v višini 310,00 EUR in tar. št. 6002 pavšal ptt v višini 20,00 EUR.
[12] Mišljen je navedeni sklep, s katerim je sodišče njegovemu očetu kot zagovorniku priznalo nagrado v
višini 5.571,12 EUR, v višjem delu pa je njegovo zahtevo zavrnilo. Kot je bilo že navedeno, je skupni
zahtevek znašal cca. 9.700 EUR. Za kolikšen znesek razlike nagrade točno gre, pa pritožnik niti v
stroškovniku ne navaja.
[13] L. št. 2399.
[14] Prva alineja prvega odstavka 38. člena ZOdvT.
[15] Prvi odstavek 129. člena ZKP.
[16] Drugi odstavek 129. člena ZKP.
[17] Prim. npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 58/07, in
OdlUS XVI, 64).
Odločba je objavljena v Uradnem listu RS, št. 4 (22. 1. 2016).
V. ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI OBISKI
1) Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, organizira v marcu Ci-

vilnopravno sodniško šolo 2016, ki bo potekala v kongresnem centru Bernardin v Portorožu.
Šola bo potekala v dveh izvedbah:

1. izvedba v term inu od 2. do 4. marca 2016 in
2. izvedba v term inu od 16. do 18. marca 2016.
Šolo bosta vodili vrhovni sodnici Karmen Iglič Stroligo in dr. Mateja Končina Peternel.
Poleg strokovnih tem in tem, ki ste nam jih predlagali, smo v program vključili tudi t. i. meh-
ke vsebine. Letošnja šola bo mednarodno obarvana, saj smo k sodelovanju povabili tudi dva
tuja predavatelja. Program šole bo v začetku februarja poslan na urade in objavljen na spletni
strani Centra za izobraževanje v pravosodju.
- 62 -
Prijave za udeležbo sprejemamo najkasneje do srede, 24. februarja 2016. Pošljete jih lahko
na naslov: Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, Župančičeva 3,
1000 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: civilno.mp@qov.si ali po faksu na št. 01/ 369
5765. Zaradi pričakovanega velikega števila prijavljenih vas vljudno prosim o, da nam prijave
pošljete v zgoraj navedenem roku.
Rezervacijo nastanitve udeležencev opravijo pravosodni organi sami, in sicer na e-naslovu:

booking@ bernardingroup.si ali na tel. št. 05 690 7000. Ob rezervaciji prosim o navedite, da
gre za udeležbo na Civilnopravni sodniški šoli, saj so v Hotelih Bernardin za ta dogodek
udeležencem šole ponudili ugodnejše cene nastanitev (nočitev z zajtrkom ) v hotelih vseh ka-
tegorij (3*, 4 * ali 5*):
- hotel Vile Park***, cena enoposteljne sobe 55,00 €/os./noč in dvoposteljne sobe 37,00
€/os./noč
- hotel H istrion****, cena enoposteljne sobe 61,00 €/os./noč in dvoposteljne sobe 43,00 €
/os./noč
- hotel Bernardin*****, cena enoposteljne sobe 99,00 €/os./noč in dvoposteljne sobe 65,00
€/os./noč.
Za dodatne informacije smo vam na voljo na tel. št. 01 369 5298 (Špela Est), spela.est@qo-
v.si.
Vljudno vabljeni, da se šole udeležite v čim večjem številu.
2) Obveščamo vas, da bo Šola insolvenčnega prava 2016 potekala od 9. do 11. marca 2016
v GH Bernardin v Portorožu, vodil jo bo vrhovni sodnik svétnik Vladimir Balažic.
Poleg strokovnih tem in tem, ki ste nam jih predlagali, smo v program vključili tudi t.i. mehke
vsebine. Letošnja šola bo mednarodno obarvana, saj smo k sodelovanju povabili tudi dva tuja
predavatelja. Program šole bo v začetku februarja poslan na urade in objavljen na spletni stra-
ni Centra za izobraževanje v pravosodju.
Prijave za udeležbo sprejemamo najkasneje do 26. februarja 2016. Pošljete jih lahko na na-
slov: Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, Župančičeva 3, 1000
Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: gospodarsko.mp@gov.si ali po faksu na št.: 01/ 369
5765.

booking@bernardingroup.si ali na tel.: 05/690 7000. Ob rezervaciji prosimo navedite, da gre
za udeležbo na Šoli insolvenčnega prava, saj so v Hotelih Bernardin za ta dogodek ponudili
ugodnejše cene. Nastanitev je možna v hotelih vseh kategorij (3*, 4* ali 5*).
Za dodatne informacije smo vam na voljo na tel.: 01/369 5768 (Mojca Hardi), moj-
ca.hardi@gov.si.
- 63 -
3) Obveščamo vas, da bo Kazenskopravna šola, ki je v letu 2015 odpadla, potekala 11. in 12.
aprila 2016 (1. izvedba) ter 18. in 19. aprila 2016 (2. izvedba) v GH Bernardin v Porto -
rožu.
V letu 2015 je Šola za kazenske sodnike odpadla zaradi nepredvidene zasedenosti s strani več
predavateljev. Center za izobraževanje v pravosodju pa v kratkem času pred izvedbo šolo ni
mogel pridobiti drugih predavateljev.
Na šoli bo, tako kot je bilo predvideno že v letu 2015, en dan obravnavana procesna, drugi
dan pa materialna problematika. Program se še uskljajuje s predavatelji in bo objavljen na
spletni strani Ministrstva za pravosodje.
Center za izobraževanje v pravosodju mora zaradi učinkovitejšega dela omejiti udeležbo na

150 udeležencev na vsaki izvedbi seminarja. Ko bodo mesta zapolnjena, prijave ne bodo več
možne.
Sodiščem predlagam o, da predhodno sporočilo število mest, ki naj jih Center za izobraževa-
nje rezervira za posamezno sodišče.
Prijave za udeležbo sprejemamo najkasneje do 18. marca 2016. Pošljete jih lahko na na-
slov: Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, Župančičeva 3, 1000
Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: kazensko.mp@qov.si, ali po faksu na št.: 01/ 369
576 5 .

booking@bernardingroup.si ali na tel.: 05 690 7000. Ob rezervaciji prosim o navedite, da gre
za udeležbo na Seminarju za kazenske sodnike, saj so v Hotelih Bernardin za ta dogodek po-
nudili ugodnejše cene. Nastanitev je možna v hotelih vseh kategorij (3*, 4* ali 5*).
Za dodatne informacije smo vam na voljo na tel.: 01 369 5768 (Mojca Hardi), moj-
ca.hardi@gov.si.
4) Društvo državnih tožilcev Republike Slovenije in Generalna policijska uprava skupaj z

Višjo policijsko šolo v sodelovanju s Centrom za izobraževanje v pravosodju, Ministrstvo za
pravosodje, vljudno vabi na tradicionalni 15. posvet z naslovom »Pot do otroka«, ki bo po-
tekal 7. in 8. aprila 2016 v dvorani Splendens v Kongresnem centru Brdo, Brdo pri Kranju.
Posvet je uvrščen v Nadgrajeni katalog seminarjev EJTN (Evropske mreže institucij za iz-
obraževanje v pravosodju). Poleg slovenskih udeležencev se ga bo udeležilo tudi deset tujih iz
držav članic EJTN. Seminar bo potekal v slovenskem in angleškem jeziku, s simultanim tol-
mačenjem.
Tudi na letošnjem posvetu bodo sodelovali različni strokovnjaki kot so dr. Tatjana Dragović
Andersen (o komunikacijskih veščinah), Nigel S. King MSc - (izvajanje intervjuja, ki se
posname, izkušnje iz Velike Britanije), Anka Stojan, univ.dipl.psih (o vplivu partnerskega od-
nosa na otroka), višja sodnica Maja Baškovič (izkušnje snemanj intervjujev z otrokom), Sabi-
na Klaneček, Ministrstvo za pravosodje (predstavitev islandskega primera o opravljanju inter-
- 64 -
vjuja z otrokom), Meta Petrič Puklavec, dipl. dipl. psih. (razgovor z otrokom) in dr. Zvezdana
Mojca Drnovšek (o čustvenih invalidih). Posvet bosta tudi letos vodili Neža Miklič, višja poli-
cijska inšpektorica in Barbara Jenkole Žigante, okrožna državna tožilka svetnica.
Program posveta vam bomo posredovali naknadno.
Prijave za udeležbo na posvetu sprejemamo do petka, 11. marca 2016. Prijave posredujte po
elektronski pošti na naslov: kazensko.mp@qov.si. Število prijav je omejeno na 190. Naslov-
nim organov predlagamo, da predhodno sporočijo število mest, ki naj jih Center za izobraže-
vanje rezervira za posamezen organ.
Rezervacijo nastanitve v Hotelu Brdo udeleženci opravijo sami. Udeleženci se lahko prijavijo
na e-naslovu: hotel.brdo@qov.si. ali po telefonu 04 260 10 00, ob rezervaciji prosimo navedi-
te, da gre za udeležbo na posvetu »Pot do otroka«. Cena nočitve z zajtrkom v enoposteljni
sobi je 52,50 EUR, v dvoposteljni sobi pa 42,00 EUR na osebo.
Za dodatne informacije se lahko obrnete na Center za izobraževanje v pravosodju, g. Andraž

Tušek, tel.: 01/369 5237, andraz.tusek@qov.si ali Mojca Hardi, tel.: 01/369 5768, moj-
ca.hardi@qov.si.
VI. IZ ČLANKOV
PRAVNA PRAKSA, št. 1 (7. 1. 2016)
STROKOVNI ČLANKI IN RAZPRAVE

- dr. Matjaž Ambrož: Kaj imajo skupnega kazenske zadeve Bavčar, Snežič in Zavašnik?
- dr. Marijan Pavčnik: Razlagalni razmislek ob dnevu ustavnosti
- mag. Matevž Krivic: Še en »politični« izziv pred varuhinjo
- mag. Primož Feguš: S sredstvom zavarovanja do boljšega položaja v postopku stečaja?
- Jakob Ahačič, Maša Gril, Tina Košir in Simona Zupančič: Zapis pravice do čiste pitne
vode v slovensko ustavo
- Anja Koren: Pravnomočnost plačilnega naloga in odločbe o prekršku
- Nadija Šuler: Upravljanje in uporaba solastne stvari
- dr. Aleš Završnik: Avtonomna vozila in moralni algoritmi
- Matej Tomažin: Kje je darilo za male vlagatelje?
- dr. Petra Ferk: Elektronsko javno naročanje – podarjena priložnost za korenite spre-
membe
VPRAŠANJA & ODGOVORI
- Odpoved pogodbe starejšemu delavcu (Miha Šercer)
VRHOVNO SODIŠČE RS Sodba
- Kršitev osebnostnih pravic – spletni dnevnik (blog) – zahtevek za odstranitev zapisa
INFORMACIJSKI POOBLAŠČENEC Irena Vovk
- 65 -
- Predložitev osebne izkaznice ob plačevanju z moneto

- Pridobivanje podatkov o učencih od vrtca
VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC
- Ravnanje sodišč v primeru obravnave dokazov, ki vsebujejo tajne podatke, še (vedno) ni za-
konsko primerno urejeno
- Neupoštevanje roka za odločitev o začasni odredbi je kršitev zakona
- Vročanje položnic za plačilo stroškov šolarjem
- Irena Vovk: Luksemburška kronika
- Zoran Skubic: Se za valutno zamenjavo bitcoinov lahko obračuna DDV?
- Lena Šutanovac: Samomor med policijskim pridržanjem
- Marijan Rus: Zakon o izvršbi in zavarovanju z uvodnimi pojasnili
- dr. Nataša Hribar: Nedoločna in določna oblika pridevnika
- Janez Kranjc: Vivere bis, vita posse priore frui
- Irena Vovk: Osebni podatki v EU
PRAVNA PRAKSA, št. 2 (14. 1. 2016)
- mag. Janko Arah: Pravni sistem na preizkušnji

- Mark Pohar: Nova evropska pravila o odprtosti interneta
- Nenad Mrdaković: Izvajanje 34. člena ZVPot v praksi s poudarkom na razmerju do za-
konodaje »novega pristopa«
- dr. Eneja Drobež: Sodna presoja primernosti tarif kolektivnih organizacij
- Petra Weingerl in dr. Janja Hojnik: Reforma sodnega sistema EU – reševanje kvalitativ-
nih težav s kvantitativnim pristopom?
- Ana Srovin Coralli, Jan Marčič Maruško, Aljoša Petek in dr. Vasilka Sancin: Ureditev rav-
nanja z odpadno električno in elektronsko opremo: aktualne spremembe in predlogi za
izboljšave
- mag. Simona Drenik: Nova ruska zakonodaja v luči trenda neizvrševanja sodb ESČP
- dr. Ciril Ribičič: Vrstnici
- mag. Sandi Kodrič: Laž, velika laž …
- Hinko Jenull: Predlogi državnega tožilstva za boljše inkriminacije
ERARJEVE MEJE
- Plačevanje prispevkov za socialno varnost za zavarovance – osebe, ki opravljajo dejavnost
kot postranski poklic
- Začasna spodbuda zaposlovanja starejših brezposelnih oseb – oprostitev plačila prispevkov
delodajalca
- Novela Zakona o davku na dodano vrednost – samoobdavčitev DDV pri uvozu in stopnja
DDV
- Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja za-
radi odvajanja odpadnih voda
VPRAŠANJA & ODGOVORI
- Znižanje starostne meje za upokojitev (Miha Šercer)
- Vdovska pokojnina (Sandra Pjanić)
VRHOVNO SODIŠČE RS Sodba
- Sodna odpoved najemne pogodbe za poslovne prostore – začetek teka odpovednega roka
VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC
- 66 -
- Do dokumentacije iz tožilskega spisa šele po intervenciji Varuha

- Z izgubljeno zdravstveno kartoteko izgubljena priložnost za zaposlitev
INFORMACIJSKI POOBLAŠČENEC Irena Vovk
- Detektivski nadzor nepravilnosti v javnem zavodu
- dr. Klemen Pohar: »Nekrivdna« odpoved koncesijske pogodbe
- Zoran Skubic: Kdaj je »sol« res »sol« po pravu EU?
- Ana Pakiž: Pregled bančnih računov odvetnika kot poseg v pravico do zasebnosti
- Nika Skvarča: Državi ni treba priznati zakonske zveze s 14-letnim otrokom
- Irena Vovk: Bistvene novosti ZJN-3
- Matej Cerar: Kako transparentna je poraba javnih sredstev?
- dr. Aleš Završnik: Možgani na zatožni klopi
- dr. Nataša Hribar: Pridevniki iz lastnih imen in vrstnost
- Nataša Skubic: Služnost
- Irena Vovk: Očetovski dopust
Pravna praksa št. 3-4 (21. 1. 2016)
- Mojca Prelesnik: Zaposleni v Sloveniji tudi po nedavni sodbi ESČP nimajo nič manj
pravic do zasebnosti na delovnem mestu
- dr. Marko Pavliha: Prelisičenje zakona zaradi dodatka za stalno pripravljenost
- dr. Bruno Nikolić: Pravni zadržki glede podeljevanja koncesij v predlogu novele Zakona
o zdravstveni dejavnosti
- Edita Turičnik: Samodejna izmenjava informacij med državami članicami o davčnih
stališčih s čezmejnim učinkom in cenovnih sporazumih
- Maša Mihelj: Zavrnitev v. sprejem ponudbe nove, neustrezne pogodbe o zaposlitvi
- Nadija Šuler: Solastnina: načini pridobitve in razpolaganje
- dr. Polonca Kovač: Koraki in razprave ob pripravi zakona EU o upravnem postopku
- Luka Vlačić: Pravni položaj fetusa in sodna praksa ESČP
- dr. Anida Sarajlić: Zakonska ureditev izvajanja mednarodnih programov s področja
vzgoje in izobraževanja
- Hinko Jenull: Slovenski pravni slog
- dr. Jože Mencinger: Proslava, stalna pripravljenost in še kaj
- mag. Aleksander Karakaš: Okviri in narava priznanj(a) krivde v veljavnem Zakonu o
kazenskem postopku
- Miha Sošić: Kazenskopravne posledice uveljavljanja lažnih zahtevkov v pravdnem
postopku
Vprašanja&odgovori:
- Dodatno povračilo stroškov za prehrano (Miha Šercer)
- Ohranjanje osnovnega kapitala (dr. Luigi Varanelli)
Vrhovno sodišče RS Sodbi:
- Povrnitev nepremoženjske škode - opredelitev teže poškodbe
- Odškodninska odgovornost delodajalca - fizični napad stranke na delavko CSD
Varuh človekovih pravic:
- Posredno ugotovljeni dohodek in pravica do denarne socialne pomoči
- Odvetnik ne sme zadržati denarja stranke
- Plačilo stroškov izvršbe kljub poplačilu dolga
- 67 -
Informacijski pooblaščenec Irena Vovk:

- Mnenje glede vprašalnika za ravnatelje vrtcev
- Irena Vovk: Sodbe Sodišča 14. januar
. Zoran Skubic: Energijske nalepke prestale prvi sodni preizkus v Luksemburgu
- Alenka Antloga: Obveznost izvoza dodatkov za invalidnost v okviru koordinacije
sistemov socialne varnosti
- Tina Kraigher Mišič: Konec zasebnosti na delovnem mestu?
- Ines Gorjup, Maksimilijan Gale: Ugled univerze nad svobodo izražanja?
- dr. Klemen Pohar: Poseg v osebnost zaradi posesti golih fotografij
- Lojze Janko: Janez Šmidovnik (1921-2016)
- dr. Matjaž Ambrož: Izrastki, pege, brazde
- dr. Luigi Varanelli: Zasebna ustanova, trust, fiduciarni posli in njihov vpliv na dedova-
nje
- Hinko Jenull: Kibernetska kriminaliteta - za začetnike in poznavalce
- dr. Nataša Hribar: Imena industrijskih izdelkov in trgovskih znamk ter mala začetnica
- Janez Kranjc: Si poenas scelerum expetere fas non est prope est ut scelera ipsa permissa
sint
DDV v poslovni praksi, št. 26 (24. 12. 2015)
- Povračilo škode zaradi razveljavitve pogodbe

- Storitev prevoza pijače
- Kraj obdavčitve pri izobraževalnih storitvah
- Testiranje materiala
- Poslovanje nemške družbe preko podružnice v Sloveniji
- Do dobave blaga ni prišlo
- Izvoz v Srbijo - klavzule
- Račun za neprofitno dejavnost
- Uvrstitev storitve z dvigalom
- Nakup nepremičnine in plačnik DDV

- Prodaja lastnih nepremičnin
- Verižni posel Slovenija-Švica-Nemčija
- Posrednik je registriran na Sejšelih
- Vgradnja stavbnega pohištva
- Opravljanje špediterskih storitev
- Sestava DDV-O obrazca
- Prenos vozila v gospodinjstvo
- 68 -
- Servis peči
- Gradbene storitve opravlja podjetje iz BIH
- Dobava in montaža stopnic
- Delo na nepremičnini v Belgiji
- Prefakturiranje stroškov nočitve
- Prodaja osnovnega sredstva na ozemlju Slovenije
- Račun ni prikazan v evidencah
Davčno-finančna praksa št. 12/2015
- mag. Sabina Lamut: Podaritev deleža drugemu družbeniku z vidika obdavčitve

- Vesna Štager: Davčna skladnost v korelaciji s Strategijo pametne specializacije
- Darko Bohte: Popravek davčnega obračuna
- Katja Meško Kuralt: Načini poplačila davčnih obveznosti zavezanca pred in po uvedbi
davčne izvršbe
- Aleš Budja: Računovodja z dodatnim znanjem prava - konkurenčna prednost ali nuja?
- Edita Turičnik: Dogovor med državami članicami o samodejni izmenjavi informacij o
davčnih odločbah
- dr. Janja Hojnik: Sodna praksa sodišča EU
Davčno-finančna praksa št. 1/2016
- mag. Tadej Ulčar: Identifikator pravne osebe LEI

- mag. Boris Princl: Prevrednotenje finančnih naložb
- Vesna Radovanović Ahčin: Problematika poračuna transfernih cen (ang. »year end
adjustments«)
- mag. Boštjan Petauer: Ali lahko družba za davčno svetovanje, ki ima sedež v eni državi
članici, kjer ni zakonske ureditve tega poklica, opravlja storitve za stranke v drugi drža-
vi članici, kjer taka ureditev obstaja?
- dr. Janja Hojnik: Sodna praksa Sodišča EU
Javni sektor, št. 1/2016
- Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Uradni

list RS, št. 106/15)
- Povzetek sprememb predpisov, ki vplivajo na pripravo finančnega načrta posrednega pro-
računskega uporabnika za leto 2016
- Prenova kotlovnice in DDV
- Usposabljanje za arhiviranje
- Revizija preveč izplačanih plač
- 69 -
- Odpoved sejnine fizične osebe v korist druge fizične osebe

- Neupravičeno obračunan DDV
- Obdavčitev najema dvorane in pogostitve z DDV
- Odpravnina ob upokojitvi z manj kot petimi leti zaposlitve
- Izvršba in osebni stečaj
- Rop gotovine
- Prezaračunavanje stroškov učencem
- Davčna obravnava plačila stroškov bivanja poslovnemu partnerju - povračilo stroškov in
obračun davčnega odtegljaja
- Občina zavrne doplačilo oskrbnine za vrtec
DELODAJALEC, št. 1/2016
- Koledar izobraževanj 2016

- Prioritete EU za leto 2016
- Revidiranje direktive o napotenih delavcih - stališče BUSINESSEUROPE
- Zakon o dopolnitvi Zakona o minimalni plači
- Novo iz Uradnega lista
Delovnopravna zakonodaja
- Uveljavljanje višje omejitve izvršbe po 102. členu ZIZ iz naslova vzdrževanih družinskih
članov
- Odgovarjamo na vaša vprašanja
- Iz arhiva
- Sodna praksa
Davki in prispevki:
- Zakon o interventnem ukrepu na področju trga dela
Prejemki iz delovnih razmerij:
- Solidarnostna pomoč - ali jo delodajalec »lahko« izplača ali »mora« izplačati?
- Novosti iz kolektivnih pogodb, Obvestilo
Praksa iz drugih držav:
- Francija v letu 2017 načrtuje osebne poklicne račune
Projekti ZDS:
- Raziskava GEMA razkriva neravnovesje med spoloma v najvišjih ekipah odločanja go-
spodarskih družb v državah jugovzhodne Evrope
Aktualna vprašanja insolvenčnega prava (6. strokovno srečanje 2015)
- Mateja Levstek: Aktualna vprašanja iz sodne prakse o osebnem stečaju

- mag. Miha Štepec: 10 vzorčnih primerov prestrukturiranj, ki jih vodi DUTB
- Matjaž Jan: Aktualna vprašanja iz prakse o preventivnem prestrukturiranju
- mag. Bojan Kunovar: Ocenjevanje vrednosti poslovne celote
- Danica Čuk: Nadaljevanje poslovanja dolžnika v stečajnem postopku
- 70 -
- mag. Uroš Ilić, Uroš Brglez: Prevzemi (M&A) v stečajnem postopku

- Andrej Brezavšček: Učinki začetka stečajnega postopka na izvajalsko pogodbo in
preventivne pogodbene klavzule v pogodbah javnega naročanja
- mag. Maja Potočnik: Usoda podizvajalcev v primeru uvedbe stečajnega postopka zoper
glavnega izvajalca
PRAVNIK, Revija za pravno teorijo in prakso, št. 9-10/2015
- Nina Plavšak, Renato Vrenčur: Pomen razpolagalnega upravičenja pri razpolaganju z la-
stninsko pravico na nepremičnini
- Tina Drolec Sladojević: Vojaška pomoč kot udeležba pri mednarodnih hudodelstvih:
osebna odgovornost posameznika ali odgovornost države?
- Tadeja Pirnat Battelli: Pravna analiza pogodbe o računalništvu v oblaku
- Sendi Yukuppur: Skupna starševska skrb
- Mojca Zadravec: Čista teorija prava kot izziv
PRAVNIK, Revija za pravno teorijo in prakso, št. 11-12/2015
- Marijan Pavčnik: Razlagalnost ustave in zakonov

- Nina Plavšak, Renato Vrenčur: Kako pravna pravila, ki operacionalizirajo načelo zaupa-
nja v zemljiško knjigo, varujejo poštenega, dobrovernega pridobitelja
- Ivanka Demšar Potočnik: Razkritje tajnih podatkov v pravdnem postopku
- Sevgi Usta: Koncept otroštva od islamsko-otomanske države do turškega prava kot
države zgodnje polnoletnosti: zakonske zveze v zgodnji starosti
- Margarite Helena Zoeteweij-Turhan: Bruseljska uredba II bis: Otrokova pravica izraziti
svoje mnenje v postopku s čezmejnim elementom
DIGNITAS, Slovenska revija za človekove pravice, št. 65-66/2015
- Gorazd Justinek: Nebodigatreba po imenu privatizacija

- Polona Plesničar: Trendi omejevanje domneve nedolžnosti
- Nataša Valentinčič: Pravica do odločitve o času in načinu lastne smrti
- Dejan Valentinčič: Ali bi morala Slovenija spremeniti svoj model manjšinskega varstva?
- Jernej Letnar Černič: Uresničevanje Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v do-
mačih in evropskih pravnih redih
- Anton Olaj: Neskladnost z mednarodnim običajnim pravom kot razlog za »Impea-
chment«
- Anže Golub: Kriza v Evropski uniji: posameznik proti politiki
- Janja Hojnik in Jerneja Horvat: Upravljanje migracij v Evropski uniji: realističen pristop
Sodišča Evropske unije do turških državljanov
- Janez Čebulj: Jasnost in določnost predpisov na področju upravnega nadzora
- 71 -
PODJETJE IN DELO, št. 8/2015
- dr. Ana Vlahek, dr. Matija Damjan: Novi obliki zavarovanja obveznosti v našem prosto-
ru: nebančna garancija in poroštvo na prvi poziv
- Irena Merc: Vložitev predloga za izvršbo ali predloga za določitev sodnih penalov
- Petra Nikolič: Odgovornost revizorjev
- Karmen Lutman: Odpad obogatitve pri prenehanju vzajemnih pogodb
- dr. Senko Pličanič: Pomanjkljivosti zakonske ureditve postopka priprave občinskega
prostorskega načrta
- mag. Irena Prodan: Ureditev javno zasebnega partnerstva v Sloveniji
- Branko Korže: Pravica prebivalcev, razseljenih po odročnih predelih, do posebne uredi-
tve dostopnosti do storitev javnega potniškega prometa
- dr. Saša Prelič: Odgovornost poslovodstva za prekršek po 689.b členu Zakona o go-
spodarskih družbah
Sodna praksa RS:
- Dolžnost poslovodstva v zvezi z insolventnostjo družbe
- Znižanje kupnine pri stvarnih napakah
- Skupni poslovni delež zakoncev
SLOVENSKA ARBITRAŽNA PRAKSA, št. 3/2015
- Arbitražna odločba - gradbeništvo

- Neli Okretič: Sankcije proti Rusiji rišejo nove poti na zemljevidu arbitraže
- Neli Okretič: Arbitražni sporazumi in odškodninski zahtevki zaradi kršitve konkure-
nčnega prava
- Andrejka Kos: ICSID odločil: Slovenija mora plačati več kot 40 milijonov evrov
- Neli Okretič: Prihodnost investicijske arbitraže v okviru Evropske unije
VII. IZ URADNIH LISTOV
1) Uradni list RS, št. 99 (21. 12. 2015)
Državni zbor
- Zakon o železniškem prometu (uradno prečiščeno besedilo) (ZZelP-UPB8)
Ministrstva
- Pravilnik o obliki in navodilu za pripravo letnega programa dela državnega tožilstva
- Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah
- 72 -
- Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o plovnosti, letalskih operacijah, letal-

skem osebju ter določenih pravilih letenja policijskih in carinskih zrakoplovov
- Pravilnik o spremembah Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti
pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve
denarne socialne pomoči
- Pravilnik o usposabljanju članov sveta javnih zavodov na področju kulture v Republiki Slo-
veniji
Drugi državni organi in organizacije

- Akt o določitvi tarifnih postavk omrežnine za distribucijski sistem zemeljskega plina na geo-
grafskem območju občine Žirovnica
- Tarifne postavke za omrežnine elektrooperaterjev za regulativno obdobje 2016–2018
2) Uradni list RS, št. 100 (23. 12. 2015)
Ministrstva
- Pravilnik o obrazcu zahtevka za zmanjšanje davčne osnove od drugih dohodkov
- Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o razčlenjevanju in merjenju prihodkov
in odhodkov pravnih oseb javnega prava
- Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o enotnem kontnem načrtu za proračun,
proračunske uporabnike in druge osebe javnega prava
- Pravilnik o spremembah Pravilnika o davčnem obračunu akontacije dohodnine in dohodnine
od dohodka iz dejavnosti
- Pravilnik o dopolnitvah in spremembah Pravilnika o načinu in stopnjah odpisa neopredmete-
nih sredstev in opredmetenih osnovnih sredstev
- Navodilo za obračun in nakazovanje koncesijske dajatve ter dodatne koncesijske dajatve
Banka Slovenije
- Pravila sistema izmenjave informacij o boniteti strank – SISBON

- Sklep o imetnikih kvalificiranih deležev družb za upravljanje
- Sklep o poslovanju družbe za upravljanje
- Sklep o ključnih elementih investicijskega sklada ter tipih in vrstah investicijskih skladov
- Sklep o računovodskih izkazih ter letnem in polletnem poročilu investicijskega sklada
- Sklep o kapitalu družbe za upravljanje
- Sklep o pravilih upravljanja in prospektu odprtega investicijskega sklada
- Sklep o statutu investicijske družbe
- Sklep o podrobnejši vsebini poziva za vpis in vplačilo delnic investicijske družbe
- Sklep o objavah in neposrednem obveščanju imetnikov enot
- Sklep o celotnih stroških poslovanja vzajemnega sklada
- Sklep o pogodbi o opravljanju skrbniških storitev, katere pogodbena stranka je družba za
upravljanje države članice
- Sklep o vplačilih in izplačilih investicijskih kuponov s prenosljivimi vrednostnimi papirji
- Sklep o merilih za določitev pomembnega vpliva na upravljanje izdajatelja
sklep o preizkusu znanja s področja trženja enot investicijskih skladov
- 73 -
- Sklep o načinu zamenjave investicijskih kuponov prenosnega vzajemnega sklada za investi-

cijske kupone prevzemnega vzajemnega sklada
- Sklep o razdelitvi ali zadržanju čistega dobička oziroma prihodkov vzajemnega sklada
- Sklep o izjemah pri izdaji dovoljenja za objavo prospekta odprtega investicijskega sklada
- Sklep o načinu in pogojih za trženje enot investicijskih skladov
- Sklep o opredelitvi posamičnih pojmov povezanih s trženjem enot alternativnih investicij-
skih skladov
- Sklep o obveščanju Agencije za trg vrednostnih papirjev o prenosu posamezne storitve
upravljanja alternativnih investicijskih skladov
- Sklep o načinu poročanja skrbnika alternativnega investicijskega sklada
Popravki
- Popravek Uredbe o spremembi Uredbe o določitvi tarife nadomestil za uporabo sredstev iz
popisa
3) Uradni list RS, št. 101 (23. 12. 2015)
Ministrstva
- Pravilnik o obrazcih za priglasitev začetka, konca in sprememb ugotavljanja davčne osnove
od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na podlagi dejanskih pri-
hodkov in dejanskih odhodkov oziroma dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov
- Pravilnik o obrazcu vloge za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane,
obrazcu vloge za uveljavljanje olajšave za investiranje v osnovno kmetijsko in osnovno go-
zdarsko dejavnost ter obrazcu zahtevka za zmanjšanje davčne osnove od dohodka iz drugega
pogodbenega razmerja zaradi uveljavljanja dejanskih stroškov
- Pravilnik o valorizaciji zneskov za odmero davkov po zakonu o davkih občanov za leto 2016
- Pravilnik o spremembah Pravilnika o obrazcu informativnega izračuna dohodnine in obrazcu
napovedi za odmero dohodnine
- Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o vsebini in obliki obračuna davčnih od-
tegljajev ter o načinu predložitve davčnemu organu
- Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o poslovnih knjigah in drugih davčnih
evidencah za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost
- Pravilnik o spremembah Pravilnika o davčnem obračunu davka od dohodkov pravnih oseb
- Odredba o sprejemu višješolskega študijskega programa RAČUNOVODSTVO
- Odredba o določitvi višine plačila za koncesijo za stekleničenje podzemne vode za leto 2016
- Odločba o soglasju k odločitvi uprave ustanove o prenehanju USTANOVE »DREVO ŽI-
VLJENJA«, MEDNARODNA FUNDACIJA ZA POSTAVITEV SKULPTURE »DREVO ŽI-
VLJENJA« V SARAJEVU

grafskem območju Mestne občine Slovenj Gradec
grafskem območju Mestne občine Celje
- Seznam tretjih držav iz 66. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov
- 74 -
Drugi organi in organizacije

- Sklep o stopnjah, načinih in rokih zbiranja zborničnega prispevka Kmetijsko gozdarske
zbornice Slovenije za leto 2015
- Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti
4) Uradni list RS, št. 102 (24. 12. 2015)
Državni zbor
- Zakon o dopolnitvi Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF-E)
- Zakon o spremembah Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (ZVO-
1H)
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja
(ZDIJZ-E)
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju
(ZPIZ-2B)
Vlada
- Uredba o Načrtu upravljanja Naravnega rezervata Škocjanski zatok za obdobje 2015–2024
- Pravilnik o usposabljanju in preizkusu znanja o ravnanju z orožjem
- Pravilnik o obrazcih za napovedi za odmero akontacije dohodnine ter obrazcih za napovedi
za odmero dohodnine od dohodka iz kapitala in dohodka iz oddajanja premoženja v najem
- Pravilnik o elektronskem vročanju v davčnih zadevah
- Pravilnik o spremembi Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev
5) Uradni list RS, št. 104 (28. 12. 2015)
Državni zbor
- Zakon o slovenskem ogrodju kvalifikacij (ZSOK)
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev sta-
bilnosti bank (ZUKSB-A)
- Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega
nasilja (ZSPOZ-E)
Vlada
- Uredba o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v
gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Progra-
ma razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014–2020
Ministrstva
- Pravilnik o določitvi olajšav in lestvice za odmero dohodnine za leto 2016
- Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnih programih
glasbene šole
- 75 -
- Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o normativih za financiranje višjih stro-

kovnih šol
Banka Slovenije
- Sklep o najmanjšem obsegu in vsebini dodatnega revizijskega pregleda in dodatnega revi-
zorjevega poročila o izpolnjevanju pravil o upravljanju tveganj v bankah in hranilnicah
- Sklep o dopolnitvi Sklepa o poročanju posameznih dejstev in okoliščin bank in hranilnic

- Sklep o kontnem okviru za zavarovalnice
- Tarifa o vrednosti točke in o višini deleža glede na zaračunano uporabnino za uporabo javne
železniške infrastrukture za delovanje regulatornega organa na področju železniškega prometa
- Tarifa o letnih plačilih za izvajanje poštnih storitev
- Tarifa o vrednosti točke za letno plačilo na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijske de-
javnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na
zahtevo
- Tarife o vrednosti točke za letno plačilo na podlagi obvestila, za letno plačilo za uporabo ra-
dijskih frekvenc in za letno plačilo za uporabo elementov oštevilčenja
6) Uradni list RS, št. 105 (30. 12. 2015)
Ministrstva
- Odredba o določitvi višine nadomestila na hektar za kritje stroškov za vzdrževalna dela na
skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih v letu 2016
- Odredba o izvajanju sistematičnega spremljanja zdravstvenega stanja živali, programov iz-
koreninjenja bolezni živali ter cepljenj živali v letu 2016

- Pravila za delovanje trga z elektriko
grafskem območju občine Sežana
grafskem območju Mestne občine Velenje in občine Šoštanj
grafskem območju Mestne občine Novo mesto, Občine Litija ter Podkraj v Hrastniku
grafskem območju občine Tržič, Občine Radovljica, občine Beltinci, Občine Odranci, Občine
Trzin, občine Mengeš, občine Domžale, občine Turnišče, občine Vodice, občine Komenda,
občine Slovenska Bistrica, občine Slovenske Konjice, občine Gornja Radgona, Občine Cer-
klje na Gorenjskem, občine Šenčur – 3. ožje območje, občine Škofja Loka, občine Dobrovnik
– ožje območje in občine Idrija
grafskih območjih Mestne občine Maribor in občin Ruše, Hoče-Slivnica, Šentilj, Miklavž na
Dravskem polju in Rače-Fram
- Akt o določitvi tarifnih postavk omrežnine za distribucijsko omrežje zemeljskega plina na
geografskem območju Občine Vrhnika
- 76 -
grafskem območju Mestna občina Ljubljana, Občina Brezovica, Občina Dobrova - Polhov
Gradec, Občina Dol pri Ljubljani, Občina Ig, Občina Medvode, Občina Škofljica in Občina
Log - Dragomer
grafskem območju Občine Jesenice
grafskem območju Občine Hrastnik brez Podkraja, Občine Lendava, Občine Ljutomer, Obči-
ne Ormož, Mestne občine Murska Sobota, Občine Polzela, Občine Prebold, Občine Radenci,
Občine Središče ob Dravi, Občine Zreče in Občine Žalec
- Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira in
metodologiji za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje

- Kolektivni sporazum o zaposlovanju in pravicah svobodnih in samostojnih rednih pogodbe-
nih sodelavcev na javnem zavodu Radiotelevizija Slovenija
- Aneks št. 3 h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija
7) Uradni list RS, št. 106 (30. 12. 2015)
Vlada
- Uredba o spremembah Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne go-
spodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih
vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega
zdravja in varstva pred požarom
- Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč
za leto 2016

- Aneks št. 1 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave
samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del
- Aneks h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji
- Aneks h Kolektivni pogodbi za raziskovalno dejavnost
- Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji
- Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije
- Aneks št. 1 h Kolektivni pogodbi za dejavnost obvezne socialne varnosti – tarifni del
- Aneks št. 1 h Kolektivni pogodbi za dejavnost okolja in prostora – tarifni del
- Aneks št. 1 h Kolektivni pogodbi za dejavnost poklicnega gasilstva – tarifni del
- Aneks št. 1 h Kolektivni pogodbi za kmetijsko dejavnost – tarifni del
- Aneks št. 1 h Kolektivni pogodbi Javnega gospodarskega zavoda Brdo Protokolarne storitve
Republike Slovenije – tarifni del
- Poročilo o gibanju plač za oktober 2015
- Koeficienti rasti cen v Republiki Sloveniji, november 2015
- 77 -
8) Uradni list RS, št. 107 (31. 12. 2015)
Ministrstva
- Pravilnik o izvedbi postopkov javnega poziva in javnega razpisa s področja knjige
Banka Slovenije
- Povprečne efektivne obrestne mere za potrošniške kredite na osnovi ponudb bank in hranil-
nic po stanju na dan 1. 12. 2015
Sodni svet
- Sklep o javnem pozivu sodnikom k vložitvi kandidatur na vodstveno mesto

- Enotni kontni okvir za gospodarske družbe, samostojne podjetnike posameznike, zadruge,
nepridobitne organizacije – pravne osebe zasebnega prava ter društva in invalidske organiza-
cije
9) Uradni list RS, št. 1 (8. 1. 2016)
Vlada
- Uredba o določitvi dogodkov, ob katerih se v letu 2017 izdajo priložnostni kovanci
- Uredba o koncesiji za graditev žičniških naprav na Kaninu
- Uredba o spremembah Uredbe o načinu določanja in višini letne dajatve za uporabo vozil v
cestnem prometu
- Odlok o spremembah Odloka o izvedbenem načrtu Operativnega programa za izvajanje
evropske kohezijske politike za programsko obdobje 2014–2020
Ministrstva
- Pravilnik o obrazcih za prijavo in odjavo iz registra zavarovancev
- Pravilnik o tehničnih zahtevah naprav za samooskrbo z električno energijo iz obnovljivih vi-
rov energije
- Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o merilih za sofinanciranje izvajanja le-
tnega programa športa na državni ravni
- Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o strokovni usposobljenosti za delo z ek-
splozivi ali pirotehničnimi izdelki
- Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati labo-
ratoriji za izvajanje preiskav na področju laboratorijske medicine
- Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o priznavanju poklicne kvalifikacije od-
govorni projektant za področje arhitekture državljanom držav članic Evropske unije, Evrop-
skega gospodarskega prostora in Švicarske konfederacije
- Višina predpisane obrestne mere zamudnih obresti
- Pravilnik o spremembah in dopolnitvi Pravilnika o obrazcih in listinah za uresničevanje ob-
veznega zdravstvenega zavarovanja
- Ugotovitveni sklep o izredni uskladitvi pokojnin in drugih prejemkov od 1. januarja 2016
- Sklep o letnem poročilu in trimesečnih računovodskih izkazih zavarovalnic
- Sklep o omejenih skladih
- 78 -
- Sklep o lastni oceni tveganj in solventnosti

- Sklep o obrazcu za prijavo terjatev upnikov iz države članice do zavarovalnic
- Sklep o pogojih, potrebnih za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja oziroma posre-
dovanja
- Operativno-tehnična zahteva o uporabi in preverjanju znanja slovenskega jezika v civilnem
letalstvu
- Sklep o določitvi članarine OOZ Ljubljana Vič za leto 2016
- Aneks k skupnem sporazumu o uporabi glasbenih avtorskih del iz repertoarja združenja SA-
ZAS v obliki javnega izvajanja glasbe v organizaciji občin Republike Slovenije
- Spremembe Enotnega kontnega okvira za gospodarske družbe, samostojne podjetnike posa-
meznike, zadruge, nepridobitne organizacije – pravne osebe zasebnega prava ter društva in in-
validske organizacije
10) Uradni list RS, št. 2 (15. 1. 2016)
Ministrstva
- Pravilnik o plovilih za rekreacijo
- Pravilnik o obrazcu zdravniškega potrdila o bolnišničnem zdravljenju za namen vložitve
prošnje za odlog nastopa kazni zapora in obrazcu zdravniškega potrdila za namen vložitve
prošnje za prekinitev oziroma podaljšanje prekinitve izvrševanja kazni zapora
- Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev
za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje
- Količnik rasti cen prehrambnih izdelkov
- Soglasje k spremembi ustanovitvenega akta FUNDACIJE ŠTUDENTSKI TOLAR, USTA-
NOVE ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE UNIVERZE V LJUBLJANI
- Prenehanje Ustanove štipendijska fundacija Adama Bohoriča Krško

- Navodilo o prenehanju veljavnosti Navodila o statističnih raziskovanjih s področja turizma
- Poročilo o rasti cen življenjskih potrebščin na območju Slovenije za december 2015
11) Uradni list RS, št. 3 (18. 1. 2016)
Vlada
- Uredba o ukrepih za sanacijo in obnovo gozda po naravni nesreči žledu med 30. januarjem
in 10. februarjem 2014 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014–
2020
- Uredba o izvajanju 6. člena Uredbe (ES) št. 1071/2009 o skupnih pravilih glede pogojev za
opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika
- Uredba o izvajanju Uredbe Komisije (EU) o stalni plovnosti zrakoplovov in letalskih izdel-
kov, delov in naprav ter o potrjevanju organizacij in osebja, ki se ukvarjajo s temi nalogami
- Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun
in izplačilo plač v javnem sektorju
- 79 -
Ministrstva
- Pravilnik o prenehanju veljavnosti Pravilnika o registru in licencah izvajalcev v dejavnosti
zdravstvene ali babiške nege
- Pravilnik o radijski opremi
Ustavno sodišče
- Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe
- Pravilnik o registru in licencah izvajalcev v dejavnosti zdravstvene ali babiške nege
- Pravilnik o izvajanju strokovnega nadzora s svetovanjem v dejavnosti zdravstvene in babi-
ške nege
12) Uradni list RS, št. 4 (22. 1. 2016)
Vlada
- Uredba o izvajanju uredb (EU) o uvozu nekaterih živil neživalskega izvora iz tretjih držav
- Uredba o sistemu dovoljenj za zasaditev vinske trte
- Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih
mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih
- Odločba o imenovanju okrožne državne tožilke na Specializiranem državnem tožilstvu Re-
publike Slovenije
Ministrstva
- Pravilnik o zaporah na cestah
- Pravilnik o skupinah kmetijskih pridelkov
- Pravilnik o določitvi obsega sredstev za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in stori-
tev na trgu v javnem gospodarskem zavodu Protokolarne storitve Republike Slovenije
- Pravilnik o spremembah in dopolnitvi Pravilnika o nekaterih ukrepih za preprečevanje, nad-
zor in izkoreninjenje transmisivnih spongiformnih encefalopatij
- Ugotovitveni sklep o višini regresa za prehrano med delom
- Odredba o spremembi Odredbe o izvajanju sistematičnega spremljanja zdravstvenega stanja
živali, programov izkoreninjenja bolezni živali ter cepljenj živali v letu 2016
- Spremenjeni denarni zneski iz 7., 12. in 33.b člena Zakona o obveznih zavarovanjih v pro-
metu
- Obvestilo o neuporabi nekaterih določb Uredbe o omejevalnih ukrepih proti Iranu in izvaja-
nju Uredbe Sveta (EU) št. 267/2012
- Pravilnik o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu
Ustavno sodišče RS
- Odločba o razveljavitvi sklepov Okrožnega sodišča v Kopru
Vrhovno sodišče RS
- Spremembe Poslovnika občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije
- Sklep o pomožnih lastnih virih sredstev
- Sklep o podrobnejši vsebini določb nekaterih zavarovalnih pogodb
- Sklep o podrobnejših pravilih in merilih upoštevanja osebne okoliščine spola
- Sklep o podrobnejših navodilih za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij
- Odločba o prenehanju priznanja naravne mineralne vode Jamnica
- Seznam gozdnih semenskih objektov – stanje na dan 1. 1. 2016
- 80 -

- Dopolnitev Statuta Univerze v Ljubljani
- Aneks h Kolektivni pogodbi za cestni potniški promet Slovenije za leto 2014
- Aneks k tarifni prilogi h Kolektivni pogodbi za dejavnosti pridobivanja in predelave nekovi-
nskih rudnin Slovenije
- Razlage Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (KPZZ),
sprejete na seji 31. seji novembra 2015
13) Uradni list RS, št. 5 (28. 1. 2016)
Ministrstva
- Pravilnik o dopolnitvah Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilometre
- Navodilo o prenehanju veljavnosti Navodila za izvajanje statističnih raziskovanj prideloval-
ne zmogljivosti intenzivnih sadovnjakov
- Poročilo o gibanju plač za november 2015
- Kolektivna pogodba za dejavnost zasebnega varovanja
- Revalorizacija minimalne letne tarife
VIII. NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI
1. ARDEN, Mary
Human rights and European law : building new legal orders / Mary Arden. - El. knjiga. - Ox-
ford : Oxford University Press, 2015. - 1 online resource
COBISS.SI-ID 1545844703
2. BALLEGOOIJ, Wouter van

The nature of mutual recognition in european law : re-examing the notion from an individual
rights perspective with a view to its further development in the criminal justice area / Wouter
van Ballegooij. - Cmbridge : Intersentia, cop. 2015. - XII, 399 str.
K 21367/211
3. BENNETT, Walter
The lawyer's myth : reviving ideals in the legal profession / Walter Bennett. - El. knjiga. - Chi-
cago, [Ill.] : University of Chicago Press, cop. 2001. - 1 online resource (x, 240 p.)
- 81 -
4. BERGANT, Živko
Prevare in njihovo preprečevanje : (skripta) / Živko Bergant, Mojca Međedović. - Ljubljana :
Inštitut za poslovodno računovodstvo, 2015. - 108 str.
S 21024/99
5. BILTEN Ustavnog suda Bosne i Hercegovine = Bulletin of the Constitutional Court of

Bosnia and Herzegovina = Bulletin de la Cour constitutionnelle de Bosnie-Herzégovine . - Sa-
rajevo : Ustavni sud Bosne i Hercegovine
S r B 5119/2014<izšlo 2015> br. 25
6. COHEN, I. Glenn
Patients with passports : medical tourism, law and ethics / I. Glenn Cohen. - El. knjiga. - New
York : Oxford University Press, 2014. - 1 online resource
7. DNEVI gradbenega prava (2015 ; Laško)

Dnevi gradbenega prava, 25. in 26. november 2015, kongresni center Thermana park, Laško. -
Ljubljana : Uradni list Republike Slovenije, 2015. - 90 str.
K 6491/852
8. DOUCET, Michel
Wörterbuch Rechts- und Wirtschaft. Teil 2, Deutsch - Französisch / begründet von Michel
Doucet ; fortgeführt von Klaus E. W. Fleck. - 7., neubearbeitete und erweiterte Aufl. - Mün-
chen : C. H. Beck, 2012. - XII, 1226 str.
K 8867/3
9. GARAČIĆ, Ana
Zakon o pravosudnoj suradnji u kaznenim stvarima s državama članicama Europske unije u
sudskoj praksi / Ana Garačić. - [Rijeka] : Libertin naklada, 2015. - IV, 811 str. - (Biblioteka
Pravo i zakoni)
K 14373/15
10. HANDBUCH der Markenpraxis : Markenverfahrensrecht, Markenvertragsrecht / herau-

sgegeben von Karl-Heinz Fezer ; bearbeitet von Brunhilde Ackerman ... [et al.]. - 3. Aufl. -
München : C. H. Beck, 2016. - CXIII, 2612 str.
K 2346/464
11. HANDBUCH des Personenschadensrechts / herausgegeben von Jürgen Jahnke, Michael

Burmann. - München : C. H. Beck, 2016. - XXI, 1700 str.
K 2346/467
- 82 -
12. MAŠERA, Damjan

Inšpekcijski nadzor na področju delovnih razmerij v RS po novem 2015/16 / Damjan Mašera.
- Ljubljana : Reforma, 2015. - 314 str.
K 14382/5 a, b
13. MÜNCHENER Kommentar zum Aktiengesetz / herausgegeben von Wulf Goette, Ma-
thias Habersack ; für die Hinweise zur Rechtslage in Österreich unter Mitwirkung von Susan-
ne Kalss. - 4. Aufl. - München : C. H. Beck : F. Vahlen, 2014-<2015>. - <4> zv.
K 2346/430
14. PEČEK, Robert

Zakon o izvlaštenju i određivanju naknade : (Nar. nov., br. 74/14) : tekst Zakona s napomena-
ma i komentarom, sudska praksa, ogledni primjeri, pojmovno kazalo / Robert Peček. - Zagreb
: Novi informator, 2015. - 127 str.
S 5704/117
15. POGORELČNIK Vogrinc, Neža

Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih / Neža Pogorelčnik Vogrinc. - Ljubljana : IUS
Software, GV založba, 2015. - 333 str. - (Zbirka Scientia iustitia ; 27)
K 17137/792 a, b
16. RAHN, Dietrich

Mustertexte zum Strafprozess / begründet von Dietrich Rahn ; neubearbeitet von Hans Chri-
stoph Schaefer, fortgeführt und vollständig neu bearbeitet von Jürgen Peter Graf. - 9. Aufl. -
München : C. H. Beck, 2015. - XV, 390 str. - (JuS-Schriftenreihe ; Bd. 25)
K 2346/465
17. RÖNNAU, Thomas

Die Vermögensabschöpfung in der Praxis / von Thomas Rönnau. - München : C. H. Beck,
2015. - XL, 292 str.
K 2346/466
18. SCHOPFLIN, Katharine

A handbook for corporate information professionals / edited by Katharine Schopflin. - London
: Facet, cop. 2015. - VIII, 184 str.
K B 6104
19. SLOVENIJA. Zakoni itd.
- 83 -
Zakon o kazenskem postopku (ZKP) : z novelo ZKP-M / [stvarno kazalo Andreja Tratnik]. -
1. natis. - Ljubljana : IUS Software, GV založba, 2015. - 406 str.
K 17137/794 a-c
20. SLOVENSKI računovodski standardi 2016. - Ljubljana : Slovenski inštitut za revizijo,

2016
K 21326/8
21. TAINACHER Tagung (2014 ; Tainach)

Minderheiten und Mutterstaaten, Schutz oder Intervention? = Manjšina in matična država,
zaščita ali vmešavanje? / Tainacher Tagung ; Veranstalter Katholisches Bildungshaus Sodali-
tas in Tainach/Tinje und die Europäische Akademie Bozen/Bolzano (EURAC) = Tinjsko zase-
danje ; prireditelj Katoliški dom prosvete Sodalitas v Tinjah in Evropska akademija v Bocnu
EURAC ; Gerhard Hafner (Herausgeber, izdajatelji) ... [et al.] ; [Fotos, slike Ursula und Mar-
tin Pandel]. - Klagenfurt ; Laibach ; Wien : Hermagoras = Celovec ; Ljubljana ; Dunaj : Mo-
horjeva, 2015. - 352 str.
K 14280/10
22. ZADRAVEC, Mojca, 1986-

Pravičnost kot ljubezen : iskanje bistva pravičnosti zunaj okvira enakosti / Mojca Zadravec. -
Ljubljana : IUS Software, GV založba, 2015. - 277 str. - (Zbirka Scientia iustitia ; 26)
K 17137/793
23. ZIVILPROZESSORDNUNG und Nebengesetze : Großkommentar / begründet von

Bernhard Wieczorek ; herausgegeben von Rolf A. Schütze. - 4. neu bearbeitete Aufl. - Berlin ;
Boston : W. de Gruyter, cop. 2013-<2016>. - 14 zv. - (Grosskommentare der Praxis)
K 21353/25
- 84 -

Sodnikov Informator 1 2016

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Sodnikov Informator 1 2016

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

29. januar 2016 Opr. št.

IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA

IZ ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA

ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI OBISKI

NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI

Nefas est nocere patriae:

VSRS, Evidenčni oddelek Tel: 01 / 366 42 60 Faks: 01 / 366 43 13 ISSN 2335/3228

II. OBVESTILA SODIŠČEM.....................................................................................................7

III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA..........................................................8

5) Uradni list RS, št. 104 (28. 12. 2015)..............................................................................75

1) Preglednica povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji

40. april 2002 143.355 54/2002

88. april 2006 178.716 64/2006

136. april 2010 960,02 EUR 53/2010

184. april 2014 1.001,03 EUR 51/2014

II. OBVESTILA SODIŠČEM

1) Zbornica upraviteljev Slovenije je Ministrstvo za pravosodje z dopisom opozorila na

Ministrstvo za pravosodje je Zbornici odgovorilo z dopisom z naslednjo vsebino:

1 Uradni list RS, št. 91/08, 119/08, 53/09 in 92/14.

III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA

Izrecne ureditve, kako ravnati s predlogom za dopustitev revizije, ki jo vloži poslovno

Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:

Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da predlog za dopustitev revizije nima pravnih učin-

Namen ponovne vzpostavitve agrarnih skupnosti je v vrnitvi premoženja, ki je bilo pri-

Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:

ZPVAS je denacionalizacijski in tranzicijski predpis.(6) Postopek vračanja premoženjskih

ZPVAS. Vrhovno sodišče se je z vprašanjem aktivne legitimacije agrarnih skupnosti v postop-

niso upravičeni do odškodnine zanje.

Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:

Vrhovno sodišče RS je revizijo zavrnilo.

Takšno stališče je tudi razumljivo, če upoštevamo, da pomeni prepoved vlaganja izbrisne

V obravnavani zadevi pa razlog za pomanjkljivost prenosa ni v razpolagalni nesposobnosti

Ker ugotavljanje morebitne toženčeve nedobrovernosti za odločitev v zadevi ni relevantno, so

Na podlagi odločbe, ki bi ugotovila, da je tožnica lastnica poslovnih prostorov, se ta še ne

Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:

- gradnjo stavbe je financiralo deset investitorjev (tudi oba tožena);

- dogovorili so se tudi za skupno trajno pravico uporabe na pripadajočih zemljiščih in skupnih

Sodišče druge stopnje je zaključilo, da so investitorji na ta način ustanovili navidezno sola-

Na podlagi odločbe, ki bi ugotovila, da je tožnica lastnica poslovnih prostorov, se torej ta še

Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:

V sodni praksi in teoriji je uveljavljeno stališče, da gre za skupno in sporazumno razpo-

Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:

Vrhovno sodišče RS je revizijo zavrnilo.

Ker je šlo v obravnavani zadevi za sporazumno razpolaganje (ustanovitev zastavne pravice)

co ustanovila razpolagalno nesposobna oseba (zakonec, ki ne bi imel soglasja drugega zakon-

Bistvena značilnost osebnega zavarovanja je, da mora zavarovalnica ob nastopu zavaro-

Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:

Tožnica je kot zavarovalka in zavarovanka pri toženki sklenila življenjsko zavarovanje po

- Ali za uvrstitev v poglavje 30 KN zadošča, da proizvod, ki vsebuje učinkovino, ki ima

Izpodbijana odločitev in dosedanji postopek:

2. Tožeča stranka v glavni stvari, ki je proizvajalec v postopkih obravnavanega blaga, je na

Dejanske ugotovitve v zvezi s spornim blagom:

Pravna stališča strank v postopku v glavni stvari:

12. V zvezi z dejstvom, da je za zadevne proizvode nacionalna agencija, pristojna za zdravila,

Sporna pravna vprašanja:

IV. IZ ODLOČB USTAVNEGA SODIŠČA

1. V nepravdnem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da se pritožnici (v nepravdnem

4. Pritožnica nasprotuje stališču sodišča, da je treba v primeru, ko ni realnih možnosti, da bi

16. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev (v pravilnost katerih se Ustavno sodišče v

predvsem na fiziološke potrebe in na konkretne situacije, ki jih ob stikih prezentirata rejnika;

2. Vsi ti razmisleki, izraženi v mednarodnih instrumentih, razvijajočem se pravnem redu in

3. Pravice, ki predstavljene interese otrok varujejo, nalagajo organom oblasti prizadevanje in

7. Odvzem (roditeljske) pravice staršem je po Ustavi skrajni ukrep na področju poseganja

9. In drugič, sodišči odvzem roditeljske pravice utemeljujeta z možnostjo in potrebo po zago-