Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

2 PREIZKUŠANJE S TEKOČIMI PENETRANTI

Preizkus s penetranti sodi med starejše metode neporušitvenih preiskav. S
penetranti odkrivamo odprte razpoke, odprte pore in druge proti površini
preizkušanca odprte napake in poškodbe v materialih. Preizkus poteka še vedno
tako, kakor na začetku 20. stoletja, ko so, kot prvi, tekoče penetrante začeli
uporabljati železniški nadzorniki. Takrat so kot penetrant uporabljali petrolej, ki
so ga na površino preizkušanca nanašali s čopičem, ali pa so preizkušanec kuhali
v olju. Nato so površino očistili (s krpo) in jo potresli s kredo. Kreda je iz razpok
sesala penetrant, drugod pa je ostala suha. Kontrast med suho kredo in kredo,
zmočeno s petrolejem ali oljem je majhen, zato danes uporabljamo intenzivno
obarvane penetrante, ki so emulzije na osnovi vode ali organskih topil.

2.1 IZVEDBA IN UPORABA PREIZKUSA

Preizkus s tekočimi penetranti obsega sledeče postopke oz. korake:
- priprava preizkušanca (čiščenje pred preizkusom),
- nanašanje penetranta na površino preizkušanca,
- prodiranje penetranta v razpoke, površinske pore … (učinkovanje, slika
2.1a),
- vmesno čiščenje - s površine očistimo višek penetranta (slika 2.1b),
- nanašanje razvijalca na površino preizkušanca (razvijalec sesa penetrant iz
razpoke, se z njim obarva – pojavi se indikacija, slika 2.1c),
- čiščenje po preizkusu.

10
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

Indikacija
Razvijalec
Penetrant

Penetrant
Penetrant

Razpoka Razpoka Razpoka

a) b) c)
Slika 2.1: a) Penetrant omoči površino in steče v napako; b) Površino
očistimo, pri čemer penetrant ostane v napaki; c) Razvijalec srka penetrant iz
napake in se obarva

Metoda temelji na kapilarnem delovanju razpok, na kapilarnem

delovanju razvijalca (tudi špranje med prašnimi delci razvijalca delujejo kot
kapilare) in na optičnem kontrastu med penetrantom in razvijalcem. Preizkus s
tekočimi penetranti je ena od najbolj razširjenih metod neporušitvenih preiskav,
čeprav je tudi ena od najstarejših. Razširjenost in priljubljenost lahko pripišemo
predvsem dokaj preprosti izvedbi in vsestranski uporabnosti preizkusa.
Preizkus s penetranti lahko uporabimo za odkrivanje vseh vrst
»nematerialnih« površinskih napak (diskontinuitet površin). Najpogostejše vrste
le teh so:
- utrujenostne razpoke,
- kalilne razpoke,
- razpoke, nastale pri preoblikovanju, pri obdelavah z odrezovanjem, pri
brušenju…
- razpoke, povzročene s preobremenitvami ali udarci,
- poroznost,
- zavaljane ali zakovane gube (večplastnost) na valjanih pločevinah oz.
izkovkih,
- hladni zvari,
- špranje, luknjice, razpoke v zvarih,
- nezalita mesta pri lotnih spojih...
11
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

Preizkušamo lahko najrazličnejše konstrukcijske elemente, sestavne dele,

sklope in konstrukcije, od najpreprostejših do najzahtevnejših, tudi zelo velikih
(npr. kritične sestavne dele letal, slika 2.2).

Slika 2.2: Nosilci motorja potniškega letala DC 10 na tekočem traku za

kontrolo s penetrantom, Douglas Aircraft Company, Long Beach,
Kalifornija [1]

Ob uporabi primernega penetranta in razvijalca je na dovolj gladki

površini mogoče odkriti razpoke in druge napake s premerom odprtine vsaj
okrog 1 µm.
S tekočimi penetranti lahko preizkušamo skoraj vse materiale, če le
njihove površine niso preveč porozne in/ali hrapave:
- kovine (jekla, siva in jeklena litina, aluminij, baker, titan... oz. njihove
zlitine),
- stekla,
- mnogi keramični materiali,
- polimeri.

12
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

2.1.1 Prednosti in slabosti preizkušanja s penetranti

Kakor vse metode neporušitvenih, pa tudi drugih preiskav, ima tudi

preizkušanje s penetranti svoje prednosti in slabosti. Poglavitne prednosti in
slabosti v primerjavi z drugimi metodami neporušitvenih preiskav so sledeče:

Prednosti:
- preizkus je hiter, enostaven in poceni,
- velika občutljivost na majhne diskontinuitete površin,
- malo omejitev glede materialov, ki jih lahko preizkušamo - uporabnost na
praktično vseh materialih (kovinskih, nekovinskih, magnetnih,
nemagnetnih, električno prevodnih in neprevodnih...),
- velike površine in velike količine preizkušancev je mogoče pregledati
zelo hitro,
- površina preizkušanca ima lahko zelo zapletene oblike, tudi takšne, ki jih
ni mogoče pregledati z drugimi postopki neporušitvenih preiskav,
- direktna vizualna predstavitev (indikacija) napak na površini preizkušanca
(položaj, velikost, oblika, število...),
- Pri uporabi sprejev velika mobilnost oz. enostavnost uporabe metode
kjerkoli, tudi na terenu, saj preizkus poteka brez dodatnih naprav, strojev
ali virov energije.

13
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

Slabosti:
- odkrijemo lahko samo odprte (površinske) razpoke in druge napake,
- preizkušamo lahko le preizkušance z ne preveč poroznimi površinami
(tudi pore, ki pri poroznih, npr. sintranih, materialih niso napaka vsrkajo
penetrant, razvijalec se po vsej površini preizkušanca bolj ali manj
intenzivno obarva s penetrantom, zato na takšnih površinah pravih napak
ne moremo odkriti),
- pri obdelavah z odrezovanjem, brušenju, peskanju... se lahko zaradi
plastične deformacije površinskih plasti materiala napake zaprejo in jih
kasneje s penetranti ne moremo odkriti,
- površina mora biti dostopna; ne moremo preizkušati površin zaprtih ali
težko dostopnih votlih prostorov v preizkušancih,
- hrapavost površine vpliva na občutljivost metode (bolj gladka je površina,
manjše napake je mogoče odkriti),
- preizkus poteka v več korakih,
- površina preizkušanca mora biti čista (morebitne nečistoče lahko
prekrijejo oz. zamašijo napake in/ali poslabšajo omočljivost s
penetrantom; penetrant ne prodre v napake in jih zato ne moremo odkriti,
- po preizkusu je potrebno očistiti dobre preizkušance,
- uporaba okolju in zdravju škodljivih snovi (organska topila).

2.2 PRIPRAVA PREIZKUŠANCEV

Priprava preizkušanca je eden od najpomembnejših korakov za uspešnost

preizkusa. Površina mora biti čista, saj utegne vsako onesnaženje prekriti oz.
zamašiti odprtine napak in preprečiti, da penetrant prodre vanje. S površin je
zato potrebno odstraniti umazanijo, opleske, talila, škajo in druge okside, voske,
olja, masti, jedkala, tekočine za hlajenje in mazanje rezalnih orodij, saje, lepila,

14
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

galvanske plasti, ostanke penetrantov, razvijalcev in čistil od morebitnih

predhodnih preizkusov... Naštete snovi lahko prekrijejo odprtine napak ali jih
napolnijo, lahko pa povzročijo tudi »šum«, tj. pojav lažnih indikacij, ki je
posledica zadrževanja penetranta v njih samih, če so plasti porozne ali
razpokane. Ostanki penetrantov od predhodnih preizkusov so problematični
predvsem, če je sta bili pri predhodnem preizkusu uporabljeni drugačni vrsti
penetranta in razvijalca kakor pri kasnejšem. Vendar tudi samo čiščenje lahko
povzroči zmanjšanje občutljivosti preizkusa, zato je potrebna previdnost pri
izbiri čistil. Pri uporabi alkalnih čistil, ki vsebujejo več kot 0,5 % silikatov,
lahko na površini preizkušanca nastane adhezijska plast silikatov, ki prekrije
odprtine napak. Nekatera mila in detergenti lahko zmanjšajo omočljivost
površine za penetrant in zamašijo napake. Po uporabi mil ali detergentov je zato
priporočljivo temeljito izpiranje z vodo, po možnosti v ultrazvočnem čistilniku
in nato še temeljito sušenje. Čišcenje s topili je s stališča dodatne kontaminacije
površin v večini primerov manj problematično, vendar tudi ostanki topil v
napakah drastično poslabšajo učinkovitost preizkusa. Zato je potrebno tudi pri
uporabi lahko hlapljivih topil pred preizkusom poskrbeti, da bodo resnično
popolnoma izhlapela, ne samo s površine, ampak tudi iz napak.
Če so preizkušanci mehansko obdelani, lahko predstavlja dodaten
problem »mazanje« materiala, tj. plastične deformacije površinskih plasti. Pri
odrezovanju, brušenju, peskanju... se površinska plast materiala plastično
deformira, kar privede do delnega ali celo popolnega zaprtja odprtin napak, slika
2.3.

Rezilo Rezilo

Zaprta
Odprta razpoka
razpoka

a)

15
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

Kroglica

Kroglica

Odprta
razpoka Zaprta
razpoka

b)

Slika 2.3: Plastično deformiranje površine pri mehanskih obdelavah lahko

zapre
odprtine napak; a) Struženje, rezkanje, frezanje… b) Peskanje

Manj znano je, da lahko ima pri nekaterih mehkejših materialih podoben
učinek celo visokotlačno čiščenje z vročo vodo ali paro. Največji problem
predstavlja »zamazanje« napak pri polimerih, aluminiju in aluminijevih zlitinah,
pojavlja pa se tudi, čeprav v nekoliko manjšem obsegu tudi pri materialih, kakor
so jekla, titanove ali nikljeve zlitine. Vpliv »mazanja« površine na občutljivost
preizkusa (verjetnost odkritja napak) s penetranti lahko ocenimo tako, da na
izbranem materialu naredimo preizkus pred in po obdelavi, ki bi utegnila
»zamazati« napake. Če ugotovimo, da je problem prisoten, lahko verjetnost
odkritja napak na že obdelanih preizkušancev povečamo tako, da deformirano
plast z njihove površine odstranimo z jedkanjem. Po jedkanju je potrebno
jedkalo hitro in temeljito odstraniti. Ostanki jedkala v napakah lahko zmanjšajo
svetlost penetranta, ali, če je napaka polna jedkala, preprečijo, da bi vanje prodrl
penetrant. Ob dolgotrajnem stiku lahko odprtine zamašijo tudi produkti
morebitnih kemijskih reakcij z jedkalom. Potrebno globino jedkanja ugotovimo
eksperimentalno. Upoštevati pa moramo, da je jedkanje primerno le, če ne
vpliva na lastnosti materiala in če odstrani s površine enakomerno debelo plast
materiala. Jedkalo nikakor ne sme neenakomerno napadati elementov
mikrostrukture (npr. močnejše jedkati kristalnih mej). Idealno je, če lahko
primernost jedkanja ugotovimo s posebno raziskavo. Tudi če ne povzroča drugih
16
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

problemov, lahko jedkanje oteži zagotavljanje predpisanih merskih toleranc

preizkušancev.

2.3 PENETRANTI, ČISTILA ZA VMESNO ČIŠČENJE, RAZVIJALCI

2.3.1 PENETRANTI

Od penetranta pričakujemo:
- enostavno nanašanje enakomerne plasti penetranta na preizkušanec,
- da ga kapilarni tlak hitro posrka v površinske napake (majhna površinska
napetost, velik kapilarni tlak),
- da ostane v napakah, obenem pa ga je mogoče enostavno in hitro
odstraniti s površine preizkušanca,
- da ostane dovolj dolgo tekoč, da ga razvijalec lahko posrka nazaj na
površino,
- da je dobro viden ali fluorescenten, da so indikacije napake kar se da
opazne,
- da ni škodljiv za preizkušanec in po možnosti tudi ne za zdravje ljudi in
okolje.

Današnji penetranti so prilagojeni načinu uporabe in zaželjeni občutljivost

postopka, zato se po svojih lastnostih med seboj razlikujejo. Penetrant lahko
uporabimo lokalno, tj. samo na določenem delu preizkušanca, ali pa
kontroliramo cel preizkušanec. V prvem primeru ga nanašamo s sprejem,
čopičem, krpo..., v drugem cel preizkušanec potopimo vanj ali uporabimo
razpršilne pištole. V nekaterih primerih zahtevamo, da penetrant odkrije kar
najmanjše napake na gladki površini (kar se da velika občutljivost), drugič je
najpomembnejše, da ga je mogoče z lahkoto odstraniti, tretjič je morda potrebno

17
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

odkriti samo velike razpoke na močno hrapavih površinah… Penetranti, razviti

za kar se da veliko občutljivost postopka »odkrijejo« tudi največ podrobnosti v
površini preizkušanca (jamice zaradi hrapavosti, špranje, zareze…), ki
pravzaprav niso napake – lažne indikacije.
Lastnosti penetrantov opredeljuje veliko standardov, med
najpomembnejše prištevamo ameriške AMS 2644 (Aerospace Material
Specification), MIL-I-25135 (Military standard), ASME – code section V
(American Society of Mechanical Engineers), v Evropi pa DIN EN ISO 3452,
DIN 54152 in LTF 6850-001 (Luftfarth).

2.3.1.1 Vrste penetrantov

Osnovna delitev penetrantov je na vidne in na fluorescentne penetrante.
Fluorescentni penetranti vsebujejo eno ali več, pod vplivom ultravijolične (UV)
svetlobe fluorescentnih snovi. Občutljivost metode je večja pri uporabi
fluorescentnih penetrantov, saj v tem primeru preizkušanec opazujemo v
zatemnjenem prostoru, svetleč penetrant pa je v temi zelo dobro opazen. Z
vidnimi penetranti preizkuse lahko izvajamo v običajno osvetljenem okolju
(vidna svetloba). Dodatna prednost vidnih penetrantov je manjša občutljivost na
onesnaženje s čistili.

18
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

Slika 2.4: Indikacija vidnega penetranta in indikacija fluorescenčnega

penetranta [1]
Nadaljnja delitev penetrantov je možna glede na metodo oz. vrsto čistila, s
katero lahko odstranimo višek penetranta s površine preizkušanca (vmesno
čiščenje):

- metoda A: vodotopni penetranti,

- metoda B: lipofilni penetranti (topni v oljnih emulzijah),
- metoda C: penetranti, topni v organskih topilih,
- metoda D: hidrofilni penetranti (topni v vodnih raztopinah detergentov).

Tretja delitev penetrantov je glede na občutljivost (sposobnost odkrivanja

majhnih napak). Fluorescenčni penetranti so razvrščeni v pet stopenj
občutljivosti:

19
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

- stopnja ½: ultra majhna občutljivost,

- stopnja 1: majhna občutljivost,
- stopnja 2: srednja občutljivost,
- stopnja 3: velika občutljivost,
- stopnja 4: ultra velika občutljivost.

Razvrščanje v navedenih pet stopenj občutljivosti poteka na osnovi

preizkusov s preizkušanci iz titana in Inconela (Inconel je komercialno ime za
eno od nikljevih superzlitin), ki imajo površinske utrujenostne razpoke,
povzročene z upogibno odeformacijo. Ocenjuje se svetlost indikacije, ki se meri
s fotometrom. Natančneje so postopek klasifikacije in preizkušanci opredeljeni v
MIL-I-25135 in AMS 2644. Kot zanimivost je mogoče navesti vzrok, zakaj se
lestvica občutljivosti začne z ½ in ne z 1: Prvotno so bile predvidene samo štiri
stopnje, ker pa so nekateri penetranti, uvrščeni v stopnjo 1, imeli bistveno
manjšo občutljivost od večine ostalih v tej skupini, so naknadno uvedli še
dodatno stopnjo občutljivosti ½.
Vidni penetranti in dvonamenski penetranti (fluorescenčni penetranti, ki
vsebujejo tudi pri vidni svetlobi vidna barvila) se po občutljivosti ne razvrščajo
v razrede. Na splošno se smatra, da njihova občutljivosti ustreza stopnji 1,
dejansko pa je lahko tudi zelo velika, saj je močno odvisna od kontrasta med
indikacijo in ozadjem.
Razen stopnje občutljivosti industrijski in vojaški standardi podrobno
opredeljujejo še mnoge druge lastnosti penetrantov. Nekatere od njih vplivajo na
varnost uporabe (strupenost, plamenišče, korozivnost), druge na pogoje
skladiščenja in tretje na funkcionalnost. Za učinkovitost in praktično uporabnost
penetrantov najpomembnejše lastnosti so površinska energija in sposobnost
omočenja površin, gostota, viskoznost, obnašanje v stiku z vodo na mokrih
preizkušancih, barva, intenzivnost fluorescence in prag občutljivosti
fluorescenčnih penetrantov, odpornost proti UV-žarkom, termična stabilnost

20
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

indikacij in odstranjevanje s preizkušancev. Nekatere od njih so podrobneje

opisane v sledečih poglavjih.

2.3.1.2 Površinska energija in sposobnost omočenja

Ena od pomembnejših lastnosti penetrantov je sposobnost omočenja

površine preizkušanca. Tekočina (v našem primeru penetrant) se po trdni
površini razlije in jo omoči, če so privlačne sile med fluidom in trdno površino
(adhezivne sile) močnejše od privlačnih sil med molekulami fluida (kohezivne
sile). Če so močnejše kohezivne sile, se kapljica fluida ne bo razlila po trdni
površini.




a) b)
Slika 2.5: Kontaktni kot kapljice fluida s trdno snovjo: a)  > 90°  kapljica
se ne razlije, ni omočenja; b)  < 90°  kapljica se razlije in omoči
površino

Eden od načinov ocenjevanja sposobnosti omočenja je merjenje

kontaktnega kota (slika 2.5). Tekočina omoči trdno površino, če je kontaktni kot
manjši od 90°. Da bi bili penetranti kar se da učinkoviti, mora biti kontaktni kot
čim manjši. Pri večini sodobnih penetrantov je zelo blizu 0°.
Sposobnost omočenja je funkcija energij mejnih površin plin (zrak) / trdna
snov, plin / tekočina in tekočina / trdna snov. Energija mejne površine oz.
površinska napetost na mejni površini je mera za energijo, potrerbno za nastanek
enote nove mejne površine. Površinsko napetost povzročajo privlačne
(kohezivne) sile med molekulami tekočine. Če je tekočina v stiku z neko drugo
snovjo, se običajno pojavijo privlačne (adhezivne) sile tudi med tekočino in
21
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

površino te snovi. Adhezivne sile »tekmujejo« s kohezivnimi silami v fluidu.

Tekočine s šibkimi kohezivnimi silami in močnimi privlačnimi silami do trdnih
snovi se razlijejo po površini in jo omočijo. Tekočine z močnimi kohezivnimi
silami se ne razlijejo, ostanejo v obliki kapljic in zdrsnejo s trdne površine.
Penetrant, ki naj se razlije in omoči površino trdnega telesa, mora torej
izpolnjevati dva pogoja: Prvič, energija mejne površine trdno telo / plin mora
biti večja od vsote energij mejnih površin plin / penetrant in penetrant / trdno
telo. Drugič, Energija mejne površine trdno telo / plin mora biti večja od
energije mejne površine penetrant / trdno telo. Sposobnost omočenja je v veliki
meri povezana s sposobnostjo prodiranja v napake zaradi kapilarnega tlaka.
Kapilarni tlak, ki vleče penetrant v napako (razpoko, luknjico…) je
funkcija površinske napetosti na mejni površini plin / penetrant, kontaktnega
kota in velikosti odprtine napake. Kapilarno silo lahko izrazimo z enačbo:

FK  2. .r. LG . cos 

kjer so:
r radij odprtine razpoke
LG površinska napetost tekočin (penetranta) na mejni površini tekočina/plin
(zrak)
 kontaktni kot

Tlak je sila na enoto površine, zato lahko kapilarni tlak zapišemo kot:
2. LG . cos 2.( SG   SL ) 2
pK  oziroma pK  
r r r
kjer so:
pK kapilarni tlak
SG energija mejne površine trdno telo/plin
SL energija mejne površine tekočina/plin
 adhezijska napetost;  = SG - SL

22
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

Enačbi za kapilarni tlak sta zapisani za napake s cilindrično odprtino, veljata pa

tudi za napake z neokroglim prerezom. V tem primeru polmer odprtine
nadomestimo s širino napake (razdaljo med stenama razpoke, špranje…).
Penetrant prodira v razpoko, dokler se ne vzpostavi ravnotežje med
adhezijsko napetostjo, ki ga vleče v razpoko, silo teže (oz. njeno komponento,
vzporedno s smerjo adhezijske napetosti) in tlakom plina (ponavadi zraka),
ujetega v konici razpoke.
Ugotavljanje sposobnosti penetrantov za omočenje trdnih površin z
merjenjem kontaktnga kota bi bilo težavno, saj je kontaktni kot pri večini
penetranov zelo blizu 0°. V praksi zato uporabljamo druge metode. Pogosto
merimo višino stolpca penetranta v stekleni kapilari, ali pa velikost površine, ki
jo kapljica penetranta na preizkušancu omoči v določenem času. Ocenjevanje
sposobnosti omočenja z merjenjem velikosti omočene površine zajame tudi
vpliv drugih lastnosti penetranta, ki jih pri merjenju oz. računanju kapilarnega
tlaka ne upoštevamo, lahko pa prav tako vplivajo na rezultate preizkusov s
penetranti.

2.3.1.3 Gostota
Gostota penetranta ima majhen ali zanemarljiv vpliv na učinkovitost
penetranta, vpliva pa na potrebni čas delovanja penetranta in s tem na trajanje
preizkusa. Vpliv gostote je odvisen od položaja napake v preizkušancu. Pri
napakah, ki se širijo v notranjost preizkušanca vodoravno nima vpliva, največji
vpliv pa ima pri navpičnih razpokah. Komponenta sile teže (oz. hidrostatični
tlak plasti penetrantra nad odprtino razpoke), vzporedna s kapilarno silo, lahko
pomaga kapilarnemu tlaku vleči penetrant v napako ali pa zavira prodiranje v
razpoko, slika 2.6.

23
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

Penetrant
Razpoka
pK

pH pK
pH
Razpoka
Penetrant

a) b)
Slika 2.6: Vpliv sile teže na hitrost prodiranja penetranta v razpoko: a)
Hidrostatični tlak penetranta in kapilarni tlak delujeta v isto smer 
hitrejše prodiranje v razpoko; b) Hidrostatični tlak penetranta deluje
v nasprotno smer kot kapilarni tlak  počasnejše prodiranje v
razpoko

2.3.1.4 Viskoznost
Tudi viskoznost le malo vpliva na sposobnost prodiranja penetranta v
razpoke, vpliva pa na hitrost prodiranja. Vpliv viskoznosti na hitrost prodiranja
penetrantov v napake podajata enačbi
2l 2  
tp  za napake cilindrične oblike in
 LG  r  cos

2l 2   a2  b2
tp   za napake z eliptično odprtino,
 LG  cos (a  b)  ab

kjer so:
tp čas polnjenja napake s penetrantom
l globina napake
 viskoznost penetranta
r polmer odprtine cilinrdične napake
a, b širina in dolžina odprtine napake z neokroglo odprtino
LG površinska napetost tekočin (penetranta) na mejni površini tekočina/plin
(zrak) in
 kontaktni kot

24
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

Enačbi sicer ne upoštevata vpliva eventuelno ujetega plina v konici

razpoke, kljub temu pa z njima lahko dobro ocenimo vpliv viskoznosti na hitrost
polnjenja napak s penetrantom.

2.3.1.5 Barva penetranta

Ena od očitno najpomembnejših lastnosti v običajni svetlobi vidnih
penetrantov je barva. Penetrant je dobro viden in napake je lažje opaziti, če je
svetle barve, ki je kar se da kontrastna barvi razvijalca. Večina vidnih
penetrantov vsebuje živo rdeče-oranžna do rdeče-vijoličasta barvila, saj prav
rdeča barva zagotavlja za človekove oči najmočnejši optični kontrast na beli
podlagi (večina razvijalcev je belih). Za posebne primere so na voljo tudi
drugače obarvani penetranti.
Pri penetrantih, ki vsebujejo fluorescenčne snovi, barva nima tako
neposrednega vpliva kakor pri vidnih. Energija, ki jo molekule fluorescenčnih
barvil sprejemajo pri obsevanju z elektromagnetnimi valovanji (pri preizkusih s
penetranti UV-svetloba), jim omogoči spremembo elektronske konfiguracije –
preidejo v vzbujeno stanje. Vzbujena stanja niso stabilna, zato začno energijo
skoraj takoj tudi oddajati v obliki emisije fotonov. Ker pa proces ne poteka brez
izgub, imajo izsevani fotoni manjše energije, tj. daljše valovne dolžine kot
absorbirani fotoni – že v vidnem delu spektra. Z mešanjem dveh ustreznih barvil
lahko dosežemo kaskadno fluorescenco. Eno od barvil pod vplivom UV-
svetlobe seva svetlobni spekter, ki ga absorbira drugo barvilo, to pa začne sevati
vidno svetlobo. Opaznost barve fluorescenčnega penetranta ne temelji na
barvnem kontrastu z barvo podlage, temveč na opaznosti svetlobe v temi. Ker so
najpogosteje uporabljeni senzor kar človeške oči, intenzivnost fluorescenčnega
sevanja pa majhna, potekajo preizkusi s fluorescenčnimi penetranti v
zatemnjenih prostorih. Fluorescenčni penetranti sevajo vidno svetlobo valovnih
dolžin okrog 550 nm, na katere so človeške oči v temi najbolj občutljive.

25
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

Svetlost (intenzivnost sevanja) je pri veliki večini komercialno dosegljivih

fluorescenčnih penetrantih približno enaka, in je, v nasprotju z nekdanjo
miselnostjo, manj pomembna od praga občutljivosti penetranta.

2.3.1.6 Prag občutljivosti fluorescenčnih penetrantov

Občutljivost fluorescenčnih penetrantov ni omejena z najmanjšimi
možnimi dimenzijami napake, v kakršno penetrant še lahko prodre, in s
svetlostjo penetranta, temveč z minimalno debelino filma fluorescenčnega
penetranta, pri kateri je še sposoben fluorescence. Pri pretankih plasteh se
namreč fluorescenca ne pojavi, saj ne morejo absorbirati zadostnega števila UV-
fotonov.
Intenzivnost fluorescence (izsevane svetlobe) podaja beerov zakon (Beer),
ki pa ne velja za ekstremno tanke plasti:

I  I 0  e Ct

kjer so:
I intenzivnost fluorescenčnega sevanja
I0 intenzivnost vpadne (vzbujevalne) svetlobe
e naravna konstanta; e = 2,71828
 absorbcijski koeficient na enoto koncentracije fluorescentnega barvila v
penetrantu
C koncentracija fluorescentnega barvila v penetrantu
t debelina filma penetranta, ki absorbira vzbujevalno sevanje (UV-
svetlobo); nanjo do določene mere vpliva koncentracija barvila v
penetrantu.

Iz enačbe je razvidno, da je intenzivnost sevanja večja pri večji

koncentarciji barvila. Vendar pa koncentracije barvila ne moremo poljubno

26
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

povečati, saj se pri prevelikih koncentracijah intenzivnost sevanja začne spet

postopno zmanjševati.

2.3.1.7 UV- in termična stabilnost indikacij

Čeprav je za opazovanje indikacij fluorescenčnih penetrantov UV-
svetloba nujno potrebna, pa prevelika intenzivnost UV-svetlobe in/ali predolga
izpostavljenost UV-svetlobi privedeta do oslabitve fluorescence – penetrant
»zbledi«. Po več deset minut dolgi izpostavljenosti UV-svetlobi se lahko
intenzivnost sevanja zmanjša celo na polovico prvotne ali še manj.
Tudi previsoke temperature negativno vplivajo na penetrant, saj: 1.)
Pospešujejo izhlapevanje lahko hlapljivih sestavin (topila, emulgatorji) in s tem
povečujejo viskoznost penetranta ter lahko povzročijo izločanje barvila ali
želiranje penetranta, 2.) Otežujejo vmesno čiščenje in čiščenje po preizkusu, 3.)
Negativno vplivajo na fluorescenco. Zmanjšanje intenzivnosti sevanja je lahko
le začasno (intenzivnost fluorescenčnega sevanja se zmanjša, ker se del energije,
ki bi se pri nižjih temperaturah sprostila v obliki sevanja svetlobe, sprosti v
medsebojnih trkih sosednjih molekul – po ohladitvi, ko se termično nihanje
zmanjša, se spet vzpostavi prvotno razmetje), ali trajen, če je temperatura dovolj
visoka, da povzroči termični razpad ali sublimacijo barvil.
Sodobni penetranti imajo visoka vrelišča in vsebujejo barvila z visokimi
tališči, tako da se termični razkroj ali sublimacija začneta šele pri temperaturah
nad 70°C, medtem ko jim kratkotrajne izpostavljenost temperaturam do 70°C ne
škodi. Še več, segrevanje, vendar ne preko 70°C, celo pozitivno vpliva na
občutljivost penetranta in na hitrost preizkusa.
Za uporabo pri višjih temperaturah so na voljo visokotemperaturni
penetranti, pri katerih tudi več deset ur trajajoča izpostavljenost temperaturam
preko 150°C povzroči le manjhno znižanje intenzivnosti fluorescenčnega
sevanja.

27
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

2.3.1.8 Izbira penetranta

Izbira penetranta ni tako preprosta naloga, kot se morda zdi na prvi
pogled. Na voljo je veliko različnih sistemov (sistem = penetrant + čistilo +
razvijalec) in nobeden od njih ni enako dober za vse primere. Ko izbiramo
penetrant za določen namen, moramo upoštevati veliko faktorjev. Med njimi so
zahtevana občutljivost, stroški, število preizkušancev ali velikost površine, ki jo
bomo pregledali, in potrebna mobilnost.
Če je odločilni kriterij občutljivost, je prva odločitev izbira vidnega ali
fluorescenčnega penetranta. S fluorescenčnimi smo v splošnem sposobni odkriti
manjše napake, saj je v zatemnjenem prostoru človeško oko zelo občutljivo tudi
na šibko svetlobi, razen tega pa v temi že šibka svetloba takoj pritegne
pozornost. Zato zlahka zaznamo tudi zelo drobne svetle indikacije. S testi so
ugotovili, da preizkuševalec opazi piko, ki ni manjša od približno 0,075 mm
neglede na to, ali je svetla na temnem ozadju ali pa temna na svetlem
ozadju. Manjših temnih pik na svetlem ozadju človek ne vidi, pa čeprav
maksimalno povečamo barvni kontrast med njima. Nasprotno pa, če je le
kontrast dovolj velik, zaznamo veliko manjše svetle pike na temnem ozadju,
vse do premera vsaj 0,003 mm.
Vendar je kljub neprimerno večji občutljivosti preiskave s
fluorescenčnimi penetranti pogosto veliko bolje izbrati vidne penetrante. Npr.
takrat, kadar iščemo relativno velike napake, saj bi preobčutljiva metoda
pokazala preveč lažnih indikacij. Prav tako so vidni penetranti boljša izbira pri
preiskavah hrapavih površin ali zvarnih spojev. Razen tega so vidni penetranti
veliko primernejši za delo na terenu, saj ne zahtevajo zatemnitve in UV-
svetlobe.
Eden od kriterijev izbire je vmesno čiščenje (potrebna topila, zahtevnost
postopka). Vidni penetranti, topni v organskih topilih, lahko imajo veliko
občutljivost. Penetranti sami so za uporabo izjemno praktični (spreji so uporabni
tako rekoč povsod - velika mobilnost). V praksi se zanje odločamo predvsem pri

28
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

preizkusih posameznih preizkušancev, za preizkus samo določenih delov

površine preizkušanca oz. pri preizkusih na terenu. Vmesno čiščenje pri
preiskusih s penetranti, topnih v organskih topilih, poteka ročno, s krpo, kar
zahteva veliko preveč dela in časa, da bi bilo dovolj ekonomično za pregled
velikih površin ali za kontrolo velikih količin preizkušancev (npr. na tekočem
traku v velikoserijski proizvodnji).
Vodotopni penetranti se odlikujejo z veliko občutljivostjo, enostavno
uporabo ter z ekonomičnim in relativno enostavnim čiščenjem. Višek penetranta
s površine preizkušanca preprosto speremo z vodo. Za vodotopne penetrante se
odločimo, kadar je ob veliki občutljivosti zahtevamo enostavno uporabo, hkrati
pa je mogoče natančno nadzirati čas kontakta z vodo pri vmesnem čiščenju.
Pri lipofilnih, še posebej pa pri hidrofilnih, je nevarnost izpiranja
penetranta iz napak zaradi predolgega čiščenja in / ali prevelike količine čistila
manjša kakor pri penetrantih topnih v vodi in v organskih topilih. Vendar je pri
lipofilnh in hidrofilnih v procesu čiščenja površine potreben dodaten korak in
čas, namreč nanašanje in čas učinkovanja emulgatorja, kar nekoliko poveča
stroške. Hidrofilni penetranti so občutljivejši od lipofilnih, razen tega skoraj brez
škode dopuščajo precej daljše prekoračitve časa delovanja čistila pri vmesnem
čiščenju. Zato hidrofilne uporabljamo skoraj vedno, kadar je zahtevana velika
občutljivost preizkusa, lipofilne pa čedalje redkeje.

2.3.1.9 Nanašanje penetrantov

Penetrante je mogoče nanašati na preizkušance na različne načine, z
naprševanjem, s čopičem ali s potapljanjem preizkušancev v penetrant. V
splošnem način nanašanja nima posebnega vpliva na občutljivost preizkusa,
vendar je v povprečju občutljivost nekoliko večja pri elektrostatičnem
naprševanju. Ko je površina preizkušanca prekrita s plastjo penetranta, mora ta
imeti, preden ga odstranimo, dovolj časa, da prodre v napake (čas učinkovanja).
Ves potrebni čas učinkovanja je lahko preizkušanec potopljen v penetrant ali pa

29
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

višek penetranta lahko odteka že med učinkovanjem (pri naprševanju, nanašanju

s čopičem ali če preizkušanec iz kadi s penetrantom dvignemo pred iztekom
potrebnega časa učinkovanja.
Razširjeno je prepričanje, da je potapljanje za ves čas učinkovanja, kar se
tiče občutljivosti boljša metoda, čeprav je pri tem poraba penetrantov in čistil
večja. Osnova tega prepričanja je mišljenje, da je zato gibljivost penetranta v
času učinkovanja večja in prodre v večje število napak oz. tudi v manjše napake.
Vendar so poskusi pokazali, da je občutljivost preizkusa dejansko večja, če
višek penetranta lahko odteka že med učinkovanjem; v tem primeru hlapljive
snovi začno izhlapevati s površine preizkušanca že v času učinkovanja, s tem se
poveča koncentracija barvila v penetrantu, intenzivnejša barva indikacij pa
močno poveča verjetnost, da jih opazimo. Pri tem je pomembno, da se
koncentracija barvila poveča še preden se napake napolnijo s penetrantom.
Samo v takem primeru bo namreč prodrl v napake penetrant s povečano
koncentracijo barvila. Zato je pri nanašanju s potapljanjem priporočljivo le
kratkotrajno potapljanje, razen tega pa, ko preizkušanec dvignemo iz kopeli, ne
sme ostati nad kadjo s penetrantom. Če ostane nad kadjo, se višek penetranta
resda lahko brez izgub odcedi nazaj v kad, vendar hlapi iz kadi kondenzirajo na
površini preizkušanca, in koncentracija barvila v penetrantu, ki ostane na
preizkušancu, se zmanjša, namesto da bi se povečala.

30
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

2.3.1.10 Čas učinkovanja penetranta

Čas učinkovanja je tisti čas, ko je površina preizkušanca v stiku s
penetrantom. Biti mora dovolj dolg, da lahko penetrant napolni vse tiste napake,
v katere sploh lahko prodre. Čas učinkovanja ponavadi predpišejo proizvajalci
penetranta ali pa je predpisan v standardih, ki jim penetrant ustreza. Odvisen je
od velikega števila faktorjev, najpomembnejši med njimi so:
- površinska napetost penetranta,
- kontaktni kot penetranta,
- viskoznost penetranta,
- gostota penetranta,
- atmosferski tlak,
- tlaka plina, ujetega v napaki (npr. v konici razpoke),
- polmer odprtine napake in razdalja med stenami napake.

Pri slednjem je potrebno še dodati, da potreben čas učinkovanja ni

odvisen samo od velikosti odprtine napake, temveč je močno odvisen tudi od
oblike odprtine. Tako npr. za prodiranje v razpoko z eliptično odprtino z
razmerjem dolžina / širina = 100 potrebuje penetrant 10 krat daljši čas kakor za
prodiranje v napako enake prostornine, vendar z okroglo odprtino.
Optimalni čas učinkovanja v praksi pogosto ugotavljamo s poskusi, saj je
pogosto močno odvisen od preizkušanca oz. razmer pri preizkusu, pa tudi
standardi niso enotni glede predpisanih časov. Tako npr. AMS 2647A predpisuje
za preizkus delov letal in letalskih motorjev vsaj 20 minut, medtem ko ASTM
E1209 predpisuje samo 5 minut za vse dele iz titana in iz visokotemperaturnih
zlitin. V splošnem velja, da daljši čas učinkovanja ne povzroči nobene škode, če
le ni tako dolg, da se penetrant posuši. Razen od naštetih faktorjev je potrebni
čas učinkovanja odvisen še od razvijalca, ki ga bomo uporabili.
V tabeli 2.1 so zbrani izsledki ene od raziskav vpliva vrste uporabljenega
razvijalca na potrebni čas učinkovanja.

31
 Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

Tabela 2.1: Vpliv vrste razvijalca na potrebni čas učinkovanja penetrantov [1]
Lipofilni in hidrofilni penetranti Vodotopni penetranti
Razvijalec Utrujenostne Poroznost Napetostne Utrujenostne Poroznost Napetostne
razpoke in razpoke in
korozijske korozijske
razpoke razpoke
Brez 20 20 20 5 10 20
razvijalca
Moker, 10 20 20 5 10 5
nevodni
Suh 5 20 20 5 10 5
Moker, 5 10 20 5 20
vodni

Tabele 2.2 do 2.9 podajajo, ki jih zahtevajo nekateri pogosto uporabljeni

ameriški standardi.

Tabela 2.2: Čas učinklovanja penetrantov: Aluminij in aluminijeve zlitine [1]

Standard Vrsta Vrsta napak Čas Čas
preizkušancev učinkovanja učinkovanja
Vodotopni Lipofilni in
penetranti hidrofilni
[min] penetranti
[min]
Military- Ulitki Poroznost 5 – 10 5
technical order Hladni zvari 5 – 15 5
33B-1-1 Iztiskovanci, Večplastnost Metoda ni 10
izkovki Neprevarjena priporočena 5
Zvari mesta 30 5
Poroznost 30 10
Vsi Razpoke 30 30
Vsi Utrujenostne Metoda ni
razpoke priporočena
ASME - Ulitki Poroznost 5 – 15
Boiler and Hladni zvari 5 – 15
pressure vessel Iztiskovanci, Večplastnost 30
code izkovki Neprevarjena 30
Zvari mesta 30
Poroznost 30
Vsi Razpoke
ASTM-E- Ulitki Poroznost 5 5
32
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

1209/E-1210 Hladni zvari 5 5

Iztiskovanci,
izkovki in Večplastnost, 10 10
zvari Neprevarjena 5 5
mesta 5 5
Poroznost 5 5
Vsi Razpoke

Tabela 2.3: Čas učinklovanja penetrantov: Jekla [1]

Standard Vrsta Vrsta napak Čas Čas
preizkušancev učinkovanja učinkovanja
Vodotopni Lipofilni in
penetranti hidrofilni
[min] penetranti
[min]
Military- Ulitki Poroznost 5 – 10 10
technical order Hladni zvari 5 – 15 10
33B-1-1 Iztiskovanci, Večplastnost Metoda ni 10
izkovki Neprevarjena priporočena 20
Zvari mesta 30 20
Poroznost 30 20
Vsi Razpoke 30 30
Vsi Utrujenostne Metoda ni
razpoke priporočena
ASME - Ulitki Poroznost 30
Boiler and Hladni zvari 30
pressure vessel Iztiskovanci, Večplastnost 60
code izkovki Neprevarjena 60
Zvari mesta 60
Poroznost 30
Vsi Razpoke
ASTM-E- Ulitki Poroznost 5 5
1209/E-1210 Hladni zvari 5 5
Iztiskovanci,
izkovki in Večplastnost, 10 10
zvari Neprevarjena 5 5
mesta 5 5
Poroznost 5 5
Vsi Razpoke

33
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

Tabela 2.4: Čas učinklovanja penetrantov: Titanove in visokotemperaturne

zlitine [1]
Standard Vrsta Vrsta napak Čas Čas
preizkušancev učinkovanja učinkovanja
Vodotopni Lipofilni in
penetranti hidrofilni
[min] penetranti
[min]
Military- Vsi Metoda ni 20 – 30
technical order priporočena
33B-1-1
ASME - Vsi Kakor po
Boiler and ASTM-
pressure vessel Procedure A2
code
ASTM-E- Vsi Razpoke 5 5
1209/E-1210

Tabela 2.5: Čas učinklovanja penetrantov: Magnezijeve zlitine [1]

Standard Vrsta Vrsta napak Čas Čas
preizkušancev učinkovanja učinkovanja
Vodotopni Lipofilni in
penetranti hidrofilni
[min] penetranti
[min]
Military- Ulitki Poroznost 15 5
technical order Hladni zvari 15 5
33B-1-1 Iztiskovanci, Večplastnost Metoda ni 10
izkovki Neprevarjena priporočena 10
Zvari mesta 30 10
Poroznost 30 10
Vsi Razpoke 30 30
Vsi Utrujenostne Metoda ni
razpoke priporočena
ASME - Ulitki Poroznost 15
Boiler and Hladni zvari 15
pressure vessel Iztiskovanci, Večplastnost 30
code izkovki Neprevarjena 30
Zvari mesta 30
Poroznost 30

34
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

Vsi Razpoke
ASTM-E- Ulitki Poroznost 5 5
1209/E-1210 Hladni zvari 5 5
Iztiskovanci,
izkovki in Večplastnost, 10 10
zvari Neprevarjena 5 5
mesta 5 5
Poroznost 5 5
Vsi Razpoke

Tabela 2.6: Čas učinklovanja penetrantov: Orodja s karbidno konico [1]

Standard Vrsta Vrsta napak Čas Čas
preizkušancev učinkovanja učinkovanja
Vodotopni Lipofilni in
penetranti hidrofilni
[min] penetranti
[min]
Military- Neprevarjena 30 5
technical order mesta 30 5
33B-1-1 Poroznost 30 20
Razpoke
ASME - Neprevarjena 30
Boiler and mesta 30
pressure vessel Poroznost 10
code Razpoke
ASTM-E- Neprevarjena 5 5
1209/E-1210 mesta 5 5
Poroznost 5 5
Razpoke

Tabela 2.7: Čas učinklovanja penetrantov: Polimeri [1]

Standard Vrsta Vrsta napak Čas Čas
preizkušancev učinkovanja učinkovanja
Vodotopni Lipofilni in
penetranti hidrofilni
[min] penetranti
[min]
Military- Vsi Razpoke 5 – 30 5
technical order
33B-1-1
ASME - Vsi Razpoke 5 – 30
Boiler and
35
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

pressure vessel
code
ASTM-E- Vsi Razpoke 5 5
1209/E-1210

Tabela 2.8: Čas učinklovanja penetrantov: Steklo [1]

Standard Vrsta Vrsta napak Čas Čas
preizkušancev učinkovanja učinkovanja
Vodotopni Lipofilni in
penetranti hidrofilni
[min] penetranti
[min]
Military- Vsi Razpoke 5 – 30 5
technical order
33B-1-1
ASME - Vsi Razpoke 5 – 30
Boiler and
pressure vessel
code
ASTM-E- Vsi Razpoke 5 5
1209/E-1210

Tabela 2.9: Čas učinklovanja penetrantov: Keramika [1]

Standard Vrsta Vrsta napak Čas Čas
preizkušancev učinkovanja učinkovanja
Vodotopni Lipofilni in
penetranti hidrofilni
[min] penetranti
[min]
Military-
technical order
33B-1-1
ASME - Vsi Razpoke 5
Boiler and Poroznost 5
pressure vessel
code
ASTM-E- Vsi Razpoke 5 5
1209/E-1210 Poroznost 5 5

36
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

2.4 VMESNO ČIŠČENJE

Vmesno čiščenje je odstranjevanje penetranta s površine preizkušanca

pred razvijanjem. Odstraniti je potrebno ves penetrant s površine preizkušanca,
ne da bi ga pri pri tem odstranili tudi iz napak. Če odstranimo pri vmesnem
čiščenju tudi del penetranta iz napake, bo indikacija po razvijanju šibkejša
(manjša, težje opazna), če pa odstranimo iz katere od napak preveč penetranta,
indikacije sploh ne bo in te napake ne bomo mogli odkriti.
Adhezivne sile med penetrantom in površino preizkušanca zato ne smejo
biti premočne, vseeno pa morajo biti močnejše od kohezivnih, saj penetrant sicer
ne omoči površine in ne prodre v razpoke. Razen tega se penetrant ne sme
zlahka pomešati (tj. razredčiti) s čistilom, saj bi to povzročilo zmanjšanje
koncentracije barvila v penetrantu, ki ostane v napakah in s tem povišanje praga
občutljivosti fluorescenčnih penetrantov.
Kakor je omenjeno že pri delitvah penetrantov, jih, glede na metodo
čiščenja oz. potrebno čistilo za vmesno čiščenje delimo v štiri skupine:
- metoda A: vodotopni penetranti,
- metoda B: lipofilni penetranti,
- metoda C: penetranti, topni v organskih topilih,
- metoda D: hidrofilni penetranti.

Metoda A - vodotopni penetranti:

Vodotopni penetranti že vsebujejo emulgator (v tem primeru detergent),
kar omogoča, da višek penetranta s površine preizkušanca enostavno speremo z
vodo. Ker že vsebujejo emulgator, jih včasih imenujemo tudi samoemulgirajoči
penetranti. Vodotopni penetranti ob stiku z vodo tvorijo relativno viskozen gel.
Plast gela je najdebelejša prav nad odprtinami napak, zato preprečuje vdiranje
vode vanje in s tem izpiranje penetranta iz napak. Ker pa je gel v vodi
popolnoma topen, je zaščita le kratkotrajna, pri čiščenju pa je potrebno veliko

37
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

previdnosti in natančen nadzor časa čiščenja – pri prevelikih količinah vode in /

ali ob predolgem kontaktnem času voda odstrani penetrant tudi iz napak.
Izpiramo z vodno prho ali s potapljanjem v vodo, ki jo mešamo s stisnjenim
zrakom.

Metoda B - lipofilni penetranti:

Lipofilni penetranti so topni v oljih. Pri čiščenju lipofilnih penetrantov
najprej nanesemo na površino preizkušanca emulgator na osnovi olj, ki razbije
film penetranta v drobne kapljice (ga emulgira), nato pa emulzijo odstranimo z
vodno prho. Oljni emulgatorji dokaj hitro difundirajo tudi v napake, zato je
potrebno nadzirati čas učinkovanja čistila kar se da natančno. Že majhno
odstopanje (15 do 30 sekund) od predpisanega časa opazno poslabša občutljivost
penetranta. Lipofilni penetranti so se pojavili sredi 50-ih let 20. stoletja. Oljne
emulgatorje običajno nanašamo s potapljanjem. Naprševanje ali nanašanje s
čopičem nista priporočljiva, saj bi pri tem emulgator lahhko prodrl v napake. Pri
naprševanju emulgator lahko prodre v razpoke zaradi prevelikega tlaka curka,
pri uporabi čopiča pa ga lahko v napake potisnemo s čopičem. Oljne
emulgatorje običajno kupimo že pripravljene za uporabo.

Metoda C - penetranti, topni v organskih topilih:

Odstranjujemo jih z organskimi topili, kot so alkohol, bencin, redčila...
Čiščenje je enostavno, vendar obstaja, kakor pri vodotopnih penetrantih, velika
nevarnost izpiranja penetranta iz napak. Zato pri penetrantih, topnih v organskih
topilih, hitri načini čiščenja kot so potapljanje, izpiranje s curkom ali s prho niso
mogoči. Potrebno je brisanje z bombažnimi krpami, ki ne puščajo vlaken, zato
bi bilo vmesno čiščenje mogoče avtomatizirati le v izjemnih primerih. Najprej s
površine preizkušanca odstranimo kar se da veliko penetranta s suho krpo, če je
le mogoče, z eno samo eno potezo. Nato ga obrišemo s krpo, navlaženo s
topilom, spet samo z eno potezo. Sledita še ena poteza z vlažno in ena s suho

38
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

krpo. Včasih to ne zadošča, vendar je potrebno vedeti, da vsaka poteza preko

odprtine napake, bodisi s suho ali z vlažno krpo, odstrani tudi nekaj penetranta
od tam, kjer ga mora ostati čimveč, tj. iz napake. Prav z »brisanjem« penetranta
iz napak lahko razložimo pri tej vrsti penetrantov pogost pojav – indikacije
razpok so širše na koncih razpoke, v sredini pa tanjše, čeprav so razpoke na
sredini širše kot na koncih. Če pri brisanju površine odstranimo nekaj penetranta
tudi iz razpoke, kapilarni tlak potegne preostali penetrant v oba konca in gladina
dobi parabolično obliko tako, da je nivo penetranta v razpoki nižji le v sredini,
na obeh koncih pa še vedno sega do površine preizkušanca. Razvijalec zato
posrka več penetranta iz koncev razpoke, iz sredine pa manj.

Metoda D - hidrofilni penetranti:

Hidrofilni penetranti so glede na vrsto čistila najnovejša skupina
penetrantov. Pojavili so se šele sredi 70-ih let 20. stoletja. Tudi hidrofilne
penetrante čistimo z vodo, vendar mora voda vsebovati vodotopne emulgatorje.
Nanašamo jih s potapljanjem ali z naprševanjem. Hidrofilni emulgatorji so v
bistvu detergenti, ki vsebujejo topila in tenside. Penetrant razbijejo v drobne
kapljice, ki se ne morejo ponovno združiti v kompakno plast. Emulzijo speremo
s preizkušanca z vodo. Tudi pri hidrofilnih penetrantih moramo čas delovanja
emulgatorja nadzirati, vendar še zdaleč ni potrebna tolikšna natančnost kot pri
lipofilnih - prekoračitev časa za minuto ali dve skoraj ne vpliva na občutljivost.
Hidrofilne emulgatorje kupimo običajno v obliki koncentatov, ki jih pred
uporabo redčimo.

2.5 RAZVIJALCI
Resda je mogoče, predvsem s fluorescenčnimi penetranti, izvesti preizkus
tudi brez razvijalca, vendar je uporaba razvijalca skoraj vedno priporočljiva, saj
se s tem bistveno poveča verjetnost odkritja napake. Edina izjema so primeri, ko
nas zanimajo le velike, natančno definirane napake, majhne napake pa ne. V

39
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

takšnih primerih razvijalec utegne otežiti delo, saj se pokažejo tudi manjše
napake, ki jih ne iščemo, brez razvijalca pa ne bi bile opazne. Naloga razvijalcev
je potegniti penetrant iz napake in ga porazdeliti po površini, večji od odprtine
napake (nastanek indikacije) – tako postanejo dobro vidne tudi napake, ki jih
sicer ne bi ali pa le težko opazili. Pri fluorescenčnih penetrantih je poleg tega
pomembno tudi dejstvo, da fini delci razvijalca odbijajo in lomijo UV-svetlobo.
Zato se za vzbujanje fluorescence izkoristii večje število UV-fotonov in
fluorescenca je intenzivnejša kot bi bila brez uporabe razvijalca. Nekateri
razvijalci (za vidne penetrante) prekrijejo površino preizkušanca tudi tam, kjer
ni napak in jo obarvajo belo, kar zagotavlja močnejši barvni kontrast med
indikacijo napake in okolico. Ti razvijalci so običajno emulzije hitro hlapljivih
topil in cinkovega belila, lahko pa tudi kakšno drugo snov podobne barve, npr.
smukec.

2.5.1 Vrste razvijalcev

Standarda AMS 264 in Mil-I-25135 delita razvijalce v šest skupin:
- oblika a – suhi praški,
- oblika b – vodotopni razvijalci,
- oblika c – vodne suspenzije,
- oblika d – nevodni, tip 1 (fluorescenčni, na bazi topil),
- oblika e – nevodni, tip 2 (vidni, na bazi topil),
- oblika f – posebni razvijalci.

Osnova te delitve sta tip in način uporabe razvijalca. Lahko se uporablja v

obliki suhega praška, raztopljen v tekočinah ali v obliki suspenzije. Vsaka od
oblik ima prednosti in slabosti.

40
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

Suhi razvijalci - praški

Suhi razvijalci so beli praški in so v splošnem najmanj občutljivi
(odkrijejo le večje napake). So pa poceni in enostavni za uporabo. Uporabimo
jih lahko na različne načine: preizkušanec lahko potopimo v posodo s praškom,
prašek lahko nanesemo na preizkušanec s krpo, vato, čopičem, z razpršilnimi
pištolami, preizkušance lahko postavimo v komoro, kjer prašne delce po
površini preizkušanca nosi tok zraka... Pri tem je lahko površina preizkušanca
tudi elektrostatično nabita, podobno kot pri lakiranju s praški. Ne glede na to,
kako nanašamo razvijalec, mora priti v stik z njim celotna površina, ki jo
kontroliramo. Če preizkušanec ni elektrostatično nabit, se razvijalec prilepi na
površino preizkušanca le tam, kjer pride v stik s penetrantom, tj. v odprtinah
napak. Kapilarni tlak v špranjah med prašnimi delci vleče penetrant iz napake na
površino, kjer se nanj prilepi še več prašnih delcev, ki potegnejo iz napake še
več penetranta. Tako postane napaka za opazovalca vidna. Ko nehamo nanašati
razvijalec ni več na voljo novih suhih prašnih delcev in tok penetranta iz napake
se zaustavi. Pri uporabi suhih praškov površina v okolici indikacij ni prekrita s
plastjo razvijalca, kar je po eni strani njihova najpomembnejša prednost, po
drugi strani pa najpomembnejša slabost. Prednost je, da po preizkusu indikacije
ostanejo ostre (oster obris), saj v okolici ni razvijalca, ki bi počasi sesal iz
napake nove in nove količine penetranta. Slabost pa je šibek kontrast med
indikacijo in okolico, saj okolica ni svetlo obarvana. Prav svetlo, kar se da
enakomerno obarvano ozadje, pa je bistvenega pomena za učinkovitost preiskav
z vidnimi penetranti, zato se suhi praški v kombinaciji z vidnimi penetranti
uporabljajo redko.

Vodotopni razvijalci
Že ime pove, da gre v tem primeru za vodotopne kemikalije, ki na
površini preizkušanca po tem, ko voda izhlapi, tvorijo enakomerno plast
razvijalca. Najboljši način uporabe vodotopnih razvijalcev je naprševanje

41
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

raztopine, pri čemer moramo paziti, da raztopina ne teče po preizkušancu.

Površina preizkušanca je lahko suha ali mokra. Ker vodotopni razvijalci
vsebujejo snovi za izboljšanje omočenja, niso primerni za nanašanje s
potapljanjem, polivanjem ali s čopičem. Velika količina raztopine bi namreč
delovala kot hidrofilno čistilo in bi lahko izpirala penetrant iz napak. Sušenje
mora biti hitro, zato vodotopne razvijalce običajno sušimo s toplim zrakom. Pri
pravilno nanešenem in posušenem razvijalcu je preizkušanec prekrit z
enakomerno belo plastjo. Posledice prevelike količine raztopine in/ali
prepočasnega sušenja so lahko neenakomerno bela površina, razmazane
indikacije (predvsem pri vodotopnih penetrantih), v najslabšem primeru pa tudi
neodkrite napake, če je razvijalec, preden se je posušil, izpral penetrant.
Predebela plast ravijalca, tudi če je enakomerna in ni prišlo do izpiranja
penetranta, lahko zakrije manjše napake (v majhni napaki ni dovolj penetranta,
da bi opazno obarval predebelo plast razvijalca).

Vodne suspenzije
V tem primeru gre za suspenzijo v vodi netopnih delcev v vodi.
Suspenzije je pred in med uporabo uporabo potrebno pogosto premešati, da ne
pride do usedanja delcev. Uporabljamo (nanašamo in sušimo) jih enako kot
vodotopne razvijalce. Ko se posušijo, niso tako beli kot vodotopni, temveč
nekoliko prosojni. Tudi pri tej vrsti razvijalcev lahko predebela plast zakrije
majhne napake.

Nevodni razvijalci
Nevodni razvijalci so suspenzije netopnih delcev v hitro hlapljivih topilih.
Tudi pri teh je najprimernejši način nanašanja naprševanje. Najpogosteje jih
srečamo v obliki sprejev (mobilnost!). Za zelo velike površine ali kontrolo na
tekočih trakovih je bolj ekonomično in hitrejše nanašanje z razpršilnimi

42
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

pištolami, ki omogoča tudi avtomatizacijo postopka. Prisilno sušenje ni

potrebno. Posušeni so beli, vendar rahlo prosojni.

Posebni razvijalci
V to skupino so uvrščeni ti. plastični razvijalci oz. laki, ki jih uporabimo,
kadar je potrebno trajno ohraniti indikacije oz. arhivirati preizkušanec.

2.5.2 Občutljivost razvijalcev

Tudi razvijalce je, podobno kot penetrante, mogoče deliti po občutljivosti
(po sposobnosti odkrivanja čim manjših napak). Ena od najbolj raealističnih
delitev, čeprav glede tega ni popolnega soglasja, naj bi bila delitev v tabeli 2.10.
Poglavitne prednosti in slabosti posameznih tipov razvijalcev oz. načinov
uporabe so razvidne iz tabele 2.11.

Tabela 2.10: Delitev razvijalcev po občutljivosti [Nondestructive Testing

Handbook, Vol. 2, R. McMaster et al., American Society for
Nondestructive Testing, 1982, pp 283-319], povzeto po [1]
Občutljivost Oblika razvijalca Način uporabe
(od največje proti
najmanjši)
Naprševanje
1 Nevodni, mokri Naprševanje
2 Plastični film Naprševanje
3 Vodotopni Naprševanje
4 Vodne suspenzije Potapljanje
5 Vodotopni Potapljanje
6 Vodne suspenzije Napraševanje
7 Suhi (electrostatično)
8 Suhi Zvrtinčena plast
9 Suhi Napraševanje (v zračnem
10 Suhi toku)
Potapljanje

43
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

Tabela 2.11: Prednosti in slabosti razvijalcev [1]

Razvijalec Prednosti Slabosti
- ne obarva ozadja svetlo
(slab barvni kontrast med
indikacijo in ostalo
- indikacije dolgo ostanejo površino), zato jih ne
svetle in izrazite (ostri moremo uporabljati z
Suhi vidnimi penetranti
robovi)
- enostavnost uporabe - ni mogoče preveriti, ali je
res vsa površina
preizkušanca prišla v stik
z razvijalcem

- brez težav dobro - plast je prosojna, zaradi

prekrijejo celotno česar je kontrast z
površino preizkušanca vidnimi penetranti
- enostavno preverjanje, ali relativno slab. Zato niso
je celotna površina dobro priporočljivi za uporabo z
Topni
prekrita vidnimi penetranti
- bela barva omogoča - indikacije vodnih
uporabo tako s penetrantov so blede in
fluorescentnimi, kakor z neostre
vidnimi penetranti
- brez težav dobro
prekrijejo celotno
površino preizkušanca
- indikacije so svetle in - indikacije sčasoma
ostre zbledijo in postanejo
Suspenzije
- bela barva zagotavlja neostre
dober kontrast tako z
vidnimi kakor s
fluorescenčnimi
penetranti
- zelo mobilni (spreji !)
- preprosti za uporabo na
lahko dostopnih - težko je zagotoviti
enakomerno debelo plast
površinah
po vsej površini
- bela barva zagotavlja
Nevodni - čiščenje po preizkusu
dober kontrast tako z
vidnimi kakor s težavnejše kakor pri
fluorescenčnimi drugih tipih razvijalcev
penetranti
- indikacije se pokažejo
44
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

hitro in so izrazite
- najvišja občutljivost

2.6 VARNOST IN ZAŠČITA

Preizkus s penetranti bo za ljudi popolnoma neškodljiv in varen le ob

izvajanju ustreznih varnostnih ukrepov.
Kemijalije, ki jih vsebujejo penetranti, čistila in razvijalci lahko dražijo ali
poškodujejo kožo in oči. Zato so vedno potrebne zaščitne rokavice in očala. Če
vsebujejo lahko hlapljive vnetljive snovi, jih smemo uporabljati le v dobro
zračenih prostorih, daleč od virov ognja ali iskrenja, za varnost pred požarom
oz. eksplozijo pa je potrebno poskrbeti tudi pri skladiščenju.
Za preizkuse s fluorescenčnimi penetranti potrebujemo UV-svetlobo. UV-
svetloba je svetloba z valovnimi dolžinami med 180 do 400 nm (imenovana tudi
črna luč, ker je ne vidimo). Tudi sončna svetloba vsebuje precejšen delež UV-
svetlobe. Majhne količine so sicer potrebne za nekatere kemijske procese v
človeškem telesu, prevelike količine pa poškodujejo kožo (opekline, povečana
verjetnost kožnega raka) in oči (draženje, začasna ali trajna slepota). Za
preizkuse s fluorescenčnimi penetranti sončna svetloba ni primerna, saj vsebuje
premalo UV in preveč vidne svetlobe. Uporaba UV-svetilk v zatemnjenem
prostoru je zato nujna, hkrati pa bistveno nevarnejša ob izpostavljanja soncu, saj,
zaradi bližine izvora, uporabnik ali opazovalec prejme preveliko dozo v veliko
krajšem času. Največja nevarnost UV-svetlobe se skriva v dejstvu, da je
prizadeti ne opazi, saj se simptomi poškodb (bolečina in druge motnje) pokažejo
šele nekaj ur kasneje, ko je že prepozno. Za kožo in oči je nevara UV-svetloba z
valovno dolžino krajšo od približno 320 nm. Zato penetranti vsebujejo barvila,
pri katerih je za vzbujanje fluorescence potrebna UV-svetloba z valovno dolžino
okrog 365 nm, UV-svetilke, namenjene preizkusom s penetranti, pa morajo biti
vedno zaščitene s filtri, ki zadržujejo krajše (nevarne) valovne dolžine.

45
Neporušne preiskave Preizkus s tekočimi penetranti

2.7 LITERATURA

[1] Iowa State University of Science and Technology, Center for

Nondestructive Evaluation (CNDE), 2005:
http://www.ndt-
ed.org/EducationResources/CommunityCollege/PenetrantTest
[2] Horst Blumenauer: Werkstoffprüfung, 6., stark überarbeitete und
erweiterte Auflage, Deutscher Verlag für Grundstoffindustrie, Leipzig
Stuttgart, 1994

46