Matematika 1

Rešitve 14. sklopa nalog

Taylorjeva vrsta

(4) Razvij funkcijo ∫ x

1 t2
Φ(x) = √ e− 2 dt.
2π 0
v Taylorjevo vrsto okoli točke a = 0.

Rešitev: V verjetnosti, statistiki, fiziki, računalništvu in drugod je pomembna standardna

normalna porazdelitev z verjetnostno gostoto
1 x2
f (x) = √ e− 2 .
2π
Je ena izmed funkcij, katere nedoločeni integral ni elementarna funkcija. Njen nedoločeni
integral ponavadi označimo s Φ, omogoča pa nam, da računamo verjetnosti, da normalno
porazdeljena slučajna spremenljivka zavzame vrednosti na določenem intervalu.
Funkcijo Φ lahko razvijemo v Taylorjevo vrsto, ki konvergira na celi realni osi. Pri tem
bomo uporabili dejstvo, da lahko potenčne vrste členoma integriramo. Uporabili bomo
formulo
2 ∑∞
(−1)n t2n
− t2
e = ,
n=0
2n n!
od koder sledi
∫ ∫ x∑
1 ∑ (−1)n x2n+1
x ∞ ∞
1 2
− t2 1 (−1)n t2n
Φ(x) = √ e dt = √ dt = √ .
2π 0 2π 0 n=0
2n n! 2π n=0 (2n + 1)2n n!

Če izračunamo prvih nekaj členov, dobimo

( )
1 x3 x5 x7
Φ(x) = √ x− + − + ··· .
2π 6 40 336

Funkcija Φ je liha, omejena in ima vodoravni asimptoti y = ±0.5. Njen graf po obliki
spominja na graf funkcije arc tg, njene vrednosti pa se zelo hitro približujejo asimptoti.
y
0.4

0.2

-3 -2 -1 1 2
x
-0.2

-0.4

-0.6

V praksi se pogosto uporabljajo tabele z vrednostmi funkcije Φ, za majhne vrednosti x

pa lahko solidno aproksimacijo dobimo z uporabo Taylorjeve vrste.

1
(5) Izračunaj limite z uporabo razvoja v Taylorjevo vrsto:
√
1 + x2 − 1 − 12 x2 + 18 x4
(a) lim ,
x→0 x6
ex − 1
2

(b) lim ,
x→0 1 − cos x
a sin x − sin(ax)
(c) lim , a ∈ R.
x→0 x2 sin x
Rešitev: Limite kvocienta načeloma računamo z uporabo L’Hospitalovega pravila, vendar
pa včasih pridemo do rezultata hitreje z uporabo razvoja v Taylorjevo vrsto. Še posebej
to pride do izraza, ko imamo opravka s kompliciranimi funkcijami, katerih odvodi imajo
čedalje več členov.
Pri metodi razvoja v Taylorjevo vrsto vsak člen nadomestimo s prvimi dvemi ali tremi
členi v razvoju in pogledamo, kaj vse se pokrajša. Če se slučajno pokrajša vse, moramo
pogledati še nadaljnje člene.
√ (1) (1) (1)
(a) Uporabili bomo binomsko formulo 1 + x2 = 1 + 12 x2 + 22 x4 + 32 x6 + . . .. Ker je
(1) 1 (1) (1)
2
1
= 2
, 2
2
= − 1
8
in 3
2 1
= 16 , je:
√ (1) (1) (1)
1 + x2 − 1 − 12 x2 + 81 x4 (1 + 12 x2 + 22 x4 + 32 x6 + . . .) − 1 − 21 x2 + 18 x4
lim = lim ,
x→0 x6 x→0 x6
1 6
x + ... 1
= lim 16 6 = .
x→0 x 16
2 x4
(b) Pri tej limiti bomo uporabili Taylorjevi aproksimaciji ex = 1 + x2 + 2
+ . . . in
2 4
cos x = 1 − x2 + x4! + . . .. Računajmo:
4 x4
ex − 1 (1 + x2 + x2 + . . .) − 1
2
x2 + 2
+ ...
lim = lim = lim ,
x→0 1 − cos x x→0 1 − (1 − x + x − . . .) x→0 x −
2 4 2 x4
2 4! 2 4!
+ ...
x2
1+ 2
+ ...
= lim ,
x→0 1
2
− x2
4!
+ ...
= 2.

x3 x5
(c) Sedaj bomo nekajkrat uporabili sinusno vrsto sin x = x − 3!
+ 5!
+ . . . Od tod sledi:
x3 x5 a3 x3 a5 x5
a sin x − sin(ax) a(x − 3!
+ 5!
+ . . .) − (ax − 3!
+ 5!
+ . . .)
lim = lim ,
x→0 x2 sin x x→0 x2 (x − x3
3!
+ x5
5!
+ . . .)
x3 x5
3!
(a3 − a) + 5!
(a − a ) +
5
...
= lim ,
− x5 7
x→0 x3 3!
+ x5! + . . .
a3 − a
= .
6

2
(6) Izračunaj konvergenčni polmer in območje konvergence naslednjih potenčnih vrst:
∑
∞
(a) (n + 1)xn ,
n=0
∑
∞
xn
(b) ,
n=1
nn
∑∞
x2n
(c) .
n=1
4n n

Rešitev: Funkcijska vrsta oblike

∑
∞
an (x − a)n
n=0

se imenuje potenčna vrsta s središčem v a. Za vsako potenčno vrsto obstaja število R ≥ 0,

ki mu rečemo konvergenčni polmer vrste, da velja:
(a) Vrsta konvergira za x ∈ (a − R, a + R), divergira za |x − a| > R, v točkah |x − a| = R
pa lahko ali konvergira ali pa divergira.
(b) Vrsta konvergira absolutno in enakomerno na [a − r, a + r] za vsak r < R.
(c) Vsota vrste je analitična funkcija na (a − R, a + R). Če vrsta konvergira v kakšnem
izmed krajišč, je tudi tam zvezna po Abelovem izreku.
Konvergenčni polmer potenčne vrste lahko izračunamo s pomočjo naslednjih formul:
 
 an 
R = lim  ,
n→∞ an+1 
1 √
= lim n |an |,
R n→∞
1 √
= lim sup n |an |.
R n→∞

Včasih pa je najbolj elegantno uporabiti kar katerega izmed kriterijev za številske vrste.

∑
∞
(a) (n + 1)xn :
n=0

V tem primeru imamo potenčno vrsto s središčem v točki a = 0 in s koeficienti an = n + 1.

Sledi  
 an 
R = lim   = lim n + 1 = 1.
n→∞ an+1  n→∞ n + 2

Vrsta torej konvergira na intervalu I = (−1, 1). Poglejmo še robni točki:
∑
∞
· x = −1 (−1)n (n + 1) ⇒ vrsta divergira pri x = −1,
n=1
∑
∞
·x=1 (n + 1) = ∞ ⇒ vrsta divergira pri x = 1.
n=1

3
Opomba: Od tod sklepamo, da vsota vrste določa zvezno funkcijo na intervalu (−1, 1).
1
Da se pokazati, da vrsta na intervalu (−1, 1) konvergira k funkciji f (x) = (1−x) 2 . V tem
1
smislu je funkcija f (x) = (1−x)2 razširitev vsote potenčne vrste na interval (−1, 1), dana
potenčna vrsta pa predstavlja razvoj te funkcije v Taylorjevo vrsto okoli točke a = 0.

fHxL
2

Interval konvergence vrste 1

a
-5 -4 -3 -2 -1 1

-1

∑ ∞
xn
(b) n
:
n=1
n

Sedaj imamo potenčno vrsto s središčem v koordinatnem izhodišču in s koeficienti an = n1n .

Sledi √
1 √ 1 1
|an | = lim
n n
= lim n
= lim = 0.
R n→∞ n→∞ n n→∞ n

V tem primeru je konvergenčni polmer vrste enak R = ∞, kar pomeni, da vrsta konvergira
za vsa realna števila. Funkcijam, ki so enake vsoti kakšne potenčne vrste na celi realni
osi, rečemo cele funkcije. Najbolj znani primeri takšnih funkcij so polinomi, eksponentne
funkcije in pa sinus ter kosinus.

∑ ∞
x2n
(c) :
n=1
4n n
V tem primeru imamo opravka s potenčno vrsto, ki ima neskončno ničelnih koeficientov.
Velja namreč a2n = 4n1n in a2n+1 = 0. V takšnih primerih moramo ponavadi za izračun
konvergenčnega polmera uporabiti bolj splošno formulo
√
1 √ 1 1 1 1
= lim sup |an | = lim sup
n 2n
n
√ = .
= lim sup 2n
R n→∞ n→∞ 4 n 2 n→∞ n 2
Vidimo, da vrsta konvergira na intervalu I = (−2, 2). V robnih točkah pa velja:
∑
∞
(±2)2n ∑∞
1
x = ±2 = = ∞ ⇒ vrsta divergira pri x = ±2.
n=1
4n n n=1
n

Opomba: Konvergenčni polmer bi lahko izračunali tudi z direktno uporabo kvocientnega

kriterija
|x|2n+2 4n n |x|2 n |x|2
D = lim n+1 = lim = .
n→∞ 4 (n + 1)|x|2n n→∞ 4(n + 1) 4
Če hočemo, da vrsta konvergira, mora biti D < 1 oziroma |x| < 2. Konvergenco v robnih
točkah nato preverimo tako kot prej.

4
(7) Določi območje konvergence danih potenčnih vrst, nato pa še izračunaj njuni vsoti:
∑
∞
(x − 1)n
(a) ,
n=1
n
∑∞
nxn−1
(b) .
n=1
(n + 1)!

Rešitev: Pri izračunu vsote potenčne vrste lahko uporabimo izrek, ki pravi, da lahko
potenčne vrste členoma odvajamo in integriramo:
∑∞
Naj bo R konvergenčni polmer potenčne vrste an (x − a)n in
n=0

∑
∞
f (x) = an (x − a)n
n=0

njena vsota na (a − R, a + R). Potem za x ∈ (a − R, a + R) velja:

∑
∞
f ′ (x) = nan (x − a)n−1 ,
n=1
∫ x ∑∞
an
f (t) dt = (x − a)n+1 .
a n=0
n + 1

∑
∞
(x−1)n
(a) Potenčna vrsta n
ima središče v a = 1 in koeficiente an = n1 . Konvergenčni
n=1
polmer vrste je enak  
 an  1
R = lim   = lim n
= 1.
n→∞ an+1  n→∞ 1
n+1

Vrsta torej konvergira na intervalu I = (0, 2). Poglejmo še robni točki:
∑
∞
(−1)n
·x=0 < ∞ ⇒ vrsta konvergira pri x = 0,
n=1
n
∑∞
1
·x=2 = ∞ ⇒ vrsta divergira pri x = 2.
n=1
n

Od tod sledi, da vsota vrste določa zvezno funkcijo na intervalu [0, 2), ki je analitična v
njegovi notranjosti.
Definirajmo sedaj funkcijo f : [0, 2) → R s predpisom
∑
∞
(x − 1)n
f (x) = .
n=1
n

Z odvajanjem zgornje vrste dobimo

∑
∞ ∑
∞
1 1
f ′ (x) = (x − 1)n−1 = (x − 1)n = = .
n=1 n=0
1 − (x − 1) 2−x

5
Pri tem smo uporabili formulo za vsoto geometrijske vrste. Z integriranjem sedaj dobimo

f (x) = − ln(2 − x) + C.

Vrednost konstante C lahko dobimo z izračunom funkcije f v kakšni točki. Najlažje je

vzeti kar središče potenčne vrste. Pri x = 1 tako dobimo f (1) = 0 = C, od koder sledi

f (x) = − ln(2 − x).

Na levi sliki so narisani grafi vsote vrste, njene razširitve in pa aproksimacij vsote vrste s
končnimi vsotami za k ∈ {1, 2, 5, 10}.

2
3

1 2
Interval konvergence vrste
1

-3 -2 -1 1 2

fHxL 0.5 1.0 1.5

-1

-2

Zanimivo je pogledati, kaj se zgodi s končnimi aproksimacijami, če pogledamo vrednosti, ki

so malce manjše od nič. Na desni sliki so prikazane aproksimacije za k ∈ {20, 50, 100, 500}.
Opazimo lahko, da na intervalu [0, 2) aproksimacije konvergirajo k funkciji f . Kakor hitro
pa je x < 0, pa se aproksimacije precej oddaljijo od funkcije.
∑∞
nxn−1
(b) Konvergenčni polmer vrste (n+1)!
je enak
n=1

n+1
(n+2)! (n + 1)(n + 3)! (n + 1)(n + 3)
R = lim = lim = lim = ∞,
n→∞ n+2 n→∞ (n + 2)(n + 2)! n→∞ n+2
(n+3)!

kar pomeni, da vrsta konvergira za vsak x ∈ R. Če definiramo funkcijo f : R → R kot

vsoto potenčne vrste
∑∞
nxn−1
f (x) = ,
n=1
(n + 1)!

je torej f cela funkcija. Če našo vrsto členoma integriramo, dobimo

∫ x ∑ 1 ∑ xn+1 1 ∑ xn
∞ ∞ ∞
xn 1
f (t) dt = = = = (ex − x − 1).
0 n=1
(n + 1)! x n=1 (n + 1)! x n=2 n! x

Z uporabo osnovnega izreka analize sedaj sledi

(∫ x )′
(ex − 1)x − (ex − x − 1) ex x − ex + 1
f (x) = f (t) dt = = .
0 x2 x2

6
(8) Določi območje konvergence in izračunaj vsoto potenčne vrste
∑∞
(−1)n 2n+1
x ,
n=0
2n + 1

nato pa še vsoto vrste

∑∞
(−1)n 1 1 1
= 1 − + − + ··· .
n=0
2n + 1 3 5 7

Rešitev: Naj bo
∑∞
(−1)n 2n+1 x3 x5 x7
f (x) = x =x− + − + ...
n=0
2n + 1 3 5 7

Iz formule √
1 2n+1 1
= lim sup =1
R n→∞ 2n + 1
sklepamo, da je konvergenčni polmer vrste enak R = 1. Vrsta konvergira tudi pri x = ±1,
od koder sledi, da je f : [−1, 1] → R zvezna funkcija. Ker lahko potenčne vrste členoma
odvajamo, je
1
f ′ (x) = 1 − x2 + x4 − x6 + · · · = .
1 + x2
Z integriranjem dobimo
∫
1
f (x) = dx = arc tg x + C.
1 + x2
Konstanto C določimo z izračunom v neki točki, ki je ponavadi kar središče potenčne
vrste. Dobimo 0 = f (0) = arc tg 0 + C, kar nam da C = 0. Posredno smo tako izračunali
Taylorjevo vrsto funkcije arc tg v okolici točke x = 0
x3 x 5 x7
arc tg x = x − + − + ...,
3 5 7
ki konvergira za |x| ≤ 1. Če izberemo x = 1, pa dobimo
∑∞
(−1)n 1 1 1 π
= 1 − + − + . . . = arc tg 1 = .
n=0
2n + 1 3 5 7 4

Poglejmo še graf funkcije arc tg in pa nekaj končnih aproksimacij s Taylorjevimi polinomi.

Interval konvergence vrste

0.5

-2 -1 1

-0.5

-1.0

7
 Opomba: Dana vrsta nam omogoča, da definicijo funkcije arc tg razširimo na krog |z| < 1
v kompleksni ravnini, če definiramo
z3 z5 z7
arc tg z = z − + − + ...
3 5 7
Na prvi pogled ni jasno, zakaj vrsta za arc tg konvergira samo na |x| < 1, kljub temu, da
je arc tg definiran za vsa realna števila. Razlog je v tem, da Taylorjeva vrsta ne konvergira
v točkah z = ±i. Funkcijo arc tg lahko razširimo na kompleksno ravnino s predpisom
( )
1 i−z
arc tg z = ln .
2i i+z
Ta predpis je definiran povsod, kjer je definiran logaritem. Izkaže se, da je to povsod,
razen na dveh poltrakih na imaginarni osi, ki ustrezata vrednostim y ≥ 1 in y ≤ −1.
Im

-3 -2 -1 1 2
Re

-1

-2

-3

(9) Za dani zaporedji funkcij določi limitno funkcijo in ugotovi, če je konvergenca enakomerna:
(a) fn : [0, 1] → R s predpisi fn (x) = n(1 − x)xn ,
(b) fn : R → R s predpisi fn (x) = 1+nx2 x2 .

Rešitev: Pri študiju zaporedij realnih oziroma kompleksnih števil imamo na razpolago
bolj ali manj eno samo smiselno definicijo pojma konvergence zaporedja. Pri funkcijah pa
lahko, odvisno od uporabe, definiramo več med sabo neekvivalentnih načinov konvergence.
Tukaj bomo podrobneje obravnavali enakomerno konvergenco.
Za razdaljo med funkcijama f, g : I → R, kjer je I ⊂ R nek interval, bomo vzeli število

d∞ (f, g) = sup |f (x) − g(x)|.

x∈I

Če je I končen zaprt interval in sta funkciji f in g zvezni, je razdalja med njima končna.
Naj bo sedaj (fn ) zaporedje funkcij, ki so definirane na intervalu I. Limitna funkcija
f : I → R je potem definirana s predpisom

f (x) = lim fn (x)

n→∞

8
za vsak x ∈ I. Limitna funkcija seveda ne obstaja vedno. Če limitna funkcija obstaja
in če zaporedje cn = d∞ (f, fn ) konvergira k 0, rečemo, da zaporedje (fn ) na intervalu I
enakomerno konvergira k funkciji f .
Enakomerna konvergenca torej pomeni, da pri izbrani natančnosti funkcijo f dovolj dobro
aproksimirajo vse funkcije fn od nekod dalje na celem intervalu I.
(a) Izberimo x ∈ [0, 1].

· x ∈ {0, 1} ⇒ fn (x) = 0 za vsak n ⇒ f (x) = 0,

· x ∈ (0, 1) ⇒ f (x) = lim fn (x) = lim n(1 − x)xn = (1 − x) lim nxn = 0.
n→∞ n→∞ n→∞

Zaporedje (fn ) torej po točkah konvergira k funkciji

f (x) = 0.

Poglejmo sedaj razliko med posameznimi funkcijami in pa limitno funkcijo. Upoštevali

bomo, da nas zanimajo samo x ∈ [0, 1].

|f (x) − fn (x)| = |fn (x)| = |n(1 − x)xn | = n(1 − x)xn .

Ker so vse funkcije zvezne, interval pa je končen in zaprt, lahko supremum zamenjamo z
maksimumom. Sledi

cn = sup |f (x) − fn (x)| = max fn (x).

x∈[0,1] x∈[0,1]

Iščemo torej maksimume funkcij fn na intervalu [0, 1]. Računajmo

fn′ (x) = −nxn + n2 (1 − x)xn−1 = nxn−1 (n(1 − x) − x) = nxn−1 (n − (n + 1)x) .

n
Ničle odvodov so v x0 = 0, kjer imajo funkcije minimume, in pa v točkah xn = n+1 , kjer
imajo funkcije maksimume. Sledi
( )( )n ( )n ( )n+1
n n 1 n n
cn = fn (xn ) = n 1 − =n· = .
n+1 n+1 n+1 n+1 n+1

Limita zaporedja (cn ) je enaka

( )n+1 ( )n+1
n 1 1
lim (cn ) = lim = lim 1− = .
n→∞ n→∞ n+1 n→∞ n+1 e
Konvergenca torej ni enakomerna.
Na sliki vidimo, da gredo za vsak x ∈ [0, 1] vrednosti fn (x) proti 0 pri n → ∞, vendar pa
grafi funkcij fn niti niso čedalje bliže niti niso podobni grafu funkcije f .
y
0.4

0.3

0.2

0.1

0.2 0.4 0.6 0.8 1.0

x
-0.1

9
(b) Najprej bomo izračunali limitno funkcijo. Za poljuben x ∈ R velja
x
f (x) = lim fn (x) = lim = 0.
n→∞ n→∞ 1 + n2 x2

Zaporedje (fn ) torej po točkah konvergira k funkciji

f (x) = 0.
Vrednosti cn so sedaj enake  
 x 
cn = sup  .
x∈R 1 + n 2 x2
Odvod funkcije fn je
1 + n2 x2 − 2n2 x2 (1 − nx)(1 + nx)
fn′ (x) = 2 2 2
=
(1 + n x ) (1 + n2 x2 )2
in ima ničli v točkah ± n1 . Vrednosti funkcije |fn | v teh točkah so
1
cn = |fn (± n1 )| = .
2n
V tem primeru je
lim (cn ) = 0,
n→∞
zato je konvergenca enakomerna.
Opomba: Izračunali smo že, da velja fn′ (x) = (1+n
1−n2 x2
2 x2 )2 . Od tod sledi

{
1 ; x = 0,
lim fn′ (x) =
n→∞ 0 ; x ̸= 0.
Po drugi strani pa je f ′ (x) = 0 za vsak x. Od tod sklepamo, da enakost
f ′ (x) = lim fn′ (x)
n→∞

ne velja za vsak x ∈ R, ampak le za x ̸= 0.

Ta primer nam pove, da kljub temu, da zaporedje (fn ) konvergira enakomerno na intervalu
R k funkciji f , ne smemo zamenjati vrstnega reda odvajanja in pa računanja limite.
Pogoji, kdaj to lahko naredimo, so naslednji.
Izrek: Naj zaporedje (fn ) konvergira po točkah k funkciji f na intervalu I ⊂ R. Če so
vse funkcije fn odvedljive in če zaporedje fn′ konvergira enakomerno na I, je funkcija f
odvedljiva in velja ( ) ′
f ′ (x) = lim fn (x) = lim fn′ (x).
n→∞ n→∞

Poglejmo si še grafe funkcij fn za n ∈ {2, 5, 10, 15}.

y
0.2

0.1

-2 -1 1
x
-0.1

-0.2

-0.3

10
 Ker zaporedje (fn ) konvergira enakomerno na R k ničelni funkciji, bodo grafi funkcij fn
poljubno blizu grafa funkcije f pri dovolj velikih n-jih. Vendar pa grafi vseh funkcij fn
sekajo abscisno os pod kotom 45◦ , kar pomeni, da se po obliki precej razlikujejo od grafa
ničelne funkcije.
Enakomerna konvergenca funkcij zagotavlja, da bomo lahko limitno funkcijo poljubno
dobro aproksimirali. Če želimo še, da se bodo tudi oblike grafov funkcij prilegale grafu
limitne funkcije, pa moramo dodatno zahtevati še enakomerno konvergenco prvih nekaj
odvodov funkcij fn .

(10) Določi definicijski območji danih funkcij in nato pokaži, da sta zvezni:
∑
∞
sin(2n x)
(a) W (x) = ,
n=1
2n
∑∞
1
(b) ζ(x) = .
n=1
nx

∑
∞
sin(2n x)
Rešitev: (a) Vrsta 2n
absolutno konvergira za vsak x ∈ R, zato njena vsota določa
n=1
funkcijo W : R → R s predpisom
∑
∞
sin(2n x)
W (x) = .
n=1
2n

Imenujemo jo Weierstrassova funkcija. Za dokaz zveznosti vsote funkcijske vrste ponavadi

uporabimo izrek, ki pravi, da je vsota funkcijske vrste zveznih funkcij, ki enakomerno
konvergira, zvezna. Za dokaz enakomerne konvergence pa lahko uporabimo
Weierstrassov kriterij za enakomerno konvergenco vrst:
∑
∞
Če za vsak n obstaja konstanta cn , da je sup |fn (x)| ≤ cn in vrsta cn konvergira, potem
x∈I n=0
∑
∞
vrsta fn konvergira enakomerno na I.
n=0
V praksi ponavadi poskušamo absolutne vrednosti funkcij navzgor omejiti s pozitivnimi
konstantami, ki se seštejejo v neko končno število.
n
V našem primeru je I = R in fn (x) = sin(22n
x)
, zato lahko izberemo cn = 21n . Tako smo
funkcijsko vrsto majorizirali s konvergentno geometrijsko vrsto, od koder sledi, da je W
zvezna funkcija.
Poglejmo še graf Weierstrassove funkcije.
y

0.4

0.2

-3 -2 -1 1 2
x
-0.2

-0.4

-0.6

11
Zanimiva je zato, ker je primer funkcije, ki je povsod zvezna in nikjer odvedljiva. Če
bi gledali graf pod čedalje večjo povečavo, bi videli, da graf v okolici vsake točke močno
oscilira, kar povzroči, da nikjer nima tangente. Hkrati na tem primeru tudi vidimo, da
neskončna vsota gladkih funkcij ni nujno gladka.
(b) Sedaj bomo pokazali, da je Riemannova zeta funkcija
∑∞
1
ζ(x) =
n=1
nx

zvezna. Iz poglavja o vrstah že vemo, da je definirana na intervalu (1, ∞). Ker je
1 1
sup |fn (x)| = sup x
= ,
x∈(1,∞) x∈(1,∞) n n

za dokaz enakomerne konvergence ne moremo uporabiti Weierstrassovega kriterija, saj

harmonična vrsta ne konvergira. Pokazati se da, da vrsta na intervalu (1, ∞) ne konvergira
enakomerno. Kljub temu pa je njena vsota zvezna funkcija, saj je za zveznost vsote dovolj
že, da je konvergenca enakomerna na vsakem intervalu oblike [a, b] ⊂ (1, ∞).
Za dokaz enakomerne konvergence na intervalu [a, b] pa lahko uporabimo Weierstrassov
kriterij, saj je
1 1
sup |fn (x)| = sup x = a .
x∈[a,b] x∈[a,b] n n
Ker je a > 1, tokrat dobimo konvergentno številsko vrsto. Od tod sledi, da je Riemannova
funkcija zvezna na intervalu (1, ∞).
y
8

-1 1 2 3
x

Opomba: Dana vrsta konvergira za vsa kompleksna števila z = x + iy, za katere je

x > 1. Lahko pa Riemannovo zeta funkcijo z drugačnimi metodami razširimo do analitične
funkcije ζ : C \ {1} → C, ki ima v točki z = 1 pol prve stopnje. Tako dobljena funkcija
ima ničle v vseh negativnih sodih številih, velja pa tudi
1
ζ(−1) = − .
12

12