Libertarizem – Hayek

Hayek v knjigi Usodna domišljavost pravi, da so bili instinkti človeka na začetku prilagojeni »življenju v
majhnih selečih se tolpah ali tropih (Hayek 1992, 15).« Toda, »človeštvo je postalo civilizacija z razvojem pravil
[…]. Ta pravila so dejansko vzpostavila novo in drugačno moralo, na katero bi pravzaprav želel omejiti pojem
»morala«. Novo in drugačno moralo so vzpostavila s potlačitvijo ali omejitvijo »naravne morale« – tistih
instinktov, ki so povezovali majhne skupine in na račun oviranja ali preprečevanja širitve skupin zagotavljali
sodelovanje znotraj njih (16).« Hayek meni, da nastajanje razširjenega reda pomeni »postopno nadomeščanje
prirojenih reagiranj z naučenimi pravili (prav tam, 20).« Toda nastajanje in uveljavljanje razširjenega reda se ne
dogaja zavestno, temveč spontano, nezavedno.

Mnoga pravila razširjenega reda so povezana z ekonomijo: »Ekonomija se je od svojih začetkov ukvarjala z
vprašanjem o tem, kako v procesu spreminjanja, ločevanja in pretresanja nastaja razširjeni red medčloveških
odnosov, ki daleč presega naša predvidevanja in našo sposobnost načrtovanja (prav tam, 18).« Hayek se na tej
točki naslavlja na znamenite besede iz Smithove knjige Bogastvo narodov (Studia humanitatis, 2010), kjer
preberemo: »Ker se torej vsak posameznik na vso moč trudi uporabljati kapital za vzdrževanje domače
dejavnosti, […] večinoma sicer nima namena podpirati javne koristi in tudi ne ve, v kolikšni meri jo podpira. S
tem […], ko to delavnost usmerja tako, da bi njen produkt imel čim večjo vrednost, spet skrbi samo za svoj
dobiček, in kakor v številnih drugih ga tudi v tem primeru vodi nevidna roka, da podpira cilj, ki sploh ni del
njegovega namena. Za družbo pa nikakor ni vedno slabo, da tega ne dela z namenom. Kadar se človek trudi zase,
pogosto podpira družbeno korist učinkoviteje kakor takrat, ko si resnično prizadeva zanjo. Še nikdar nisem slišal,
da bi tisti, ki hlinijo, da trgujejo za splošno blaginjo, naredili dosti dobrega.« (Smith 2010, 297)

Najpomembnejša točka Hayekovega dokazovanja »je torej v tem, da spor med zagovorniki spontanega
razširjenega reda, vzpostavljenega s konkurenčnim trgom, na eni strani, in na drugi strani tistimi, ki se
zavzemajo za načrtno urejanje interakcij med ljudmi s strani centralne oblasti, utemeljeno na kolektivnem
upravljanju razpoložljivih sredstev, izhaja iz dejstvene napake zadnjih v točki premisleka o tem, kako je mogoče
generirati in uporabljati védenje o teh sredstvih. Ker gre za vprašanje dejstev, mora ta spor rešiti znanstveno
preučevanje. Takšno preučevanje kaže, da s tem, ko se ravnamo po spontano generiranih moralnih tradicijah, ki
so ozadje kompetitivnega tržnega reda […], generiramo in zberemo več védenja in bogastva, kot bi ga bilo
mogoče kdajkoli pridobiti ali uporabiti v centralno vodenem gospodarstvu, katerega zagovorniki trdijo, da
ravnajo povsem v skladu z ˝razumom˝. Tako je socialistične cilje in programe dejansko nemogoče doseči ali jih
uresničiti. […] Zahteve socializma niso moralni zaključki, izpeljani iz tradicij, ki oblikujejo razširjeni red, ki
omogoča civilizacijo. Prej skušajo te tradicije zamenjati z racionalno načrtovanim moralnim sistemom, katerega
privlačnost temelji na instinktivni pravičnosti obljubljenih posledic sistema (prav tam, 10-11).« Hayek zanika
možnost, da bi bili ljudje dejansko sposobni udejanjiti, konstruirati takšen (socialističen) sistem. Še več, vsak
poskus v tej smeri se mu zdi nevaren. Zato po njegovem človeštvo nima pravice izbrati sistema, ki bi nadomestil
spontano nastali tržno opredeljen razširjeni red. »V spoprijemu med tržnim redom in socializmom ne gre za nič
manj kot za vprašanje preživetja. Sprejeti socialistično moralo bi pomenilo uničiti velik del sodobnega človeštva,
velik del preostalega pa spraviti na beraško palico (prav tam, 11).«

Bistveni elementi razširjenega (kapitalističnega) reda so po Hayeku lastnina, svoboda posameznika, trg,
tekmovanje na trgu ipd. V osnovi nek posameznik ne rabi veliko vedeti. Dovolj je, da poskuša ohraniti ali
povečati lastnino in osebno svobodo. Za to ima interes in kaže odgovornost. To pomeni, da bo več pridelal in ko
bo ustvarjeno prodal na trgu, bo družba bogatejša, poskrbela bo za več potreb ljudi itd. Pomembno pri tem je, kot
rečeno, da nek posameznik ne rabi vedeti veliko, saj mu daje trg informacijo o potrebah ljudi.

Od tod med drugim sledi, da je naloga države minimalna. Varovati mora pogoje razširjenega reda, torej lastnino,
spoštovanje pogodb, spodbujati zasebno pobudo, tekmovalnost, osebno svobodo, svobodo trga itd. Skratka,
negovati mora instinkte, kakršne zahteva razširjeni (kapitalistični) red, ne pa instinktov nekdanjih vase zaprtih
skupnosti. Po predpostavki ima večina od tega večjo korist (vsesplošno blaginjo), kot jo ima od omejevanja
spontanega delovanja in razvoja razširjenega reda v imenu socialističnih idej (solidarnost, omejevanje lastnine,
centralistično in kolektivistično organiziranje proizvodnje, visoki davki), ki si pripisujejo vsevednost glede tega,
kako organizirati in voditi družbo – predvsem ekonomske dejavnosti, torej vsevednost o potrebah ljudi in
načinih, kako te potrebe zadovoljiti (seznanjenost s potrebami ljudi, organiziranje proizvodnje, transport
proizvodov do ljudi itd.). Prosti trg v okviru spontano delujočega razširjenega reda vse to opravi veliko
učinkoviteje.

Vir: Hayek, Friedrich: Usodna domišljavost – napake socializma (1992). Knjižna zbirka Krt, 69. Ljubljana.