IVAN CANKAR, SULAMIT

Kakó bleščí se morje to In zlate strune pojejo

v demantih in kristalih, mrtvaško melodijo, —
kakó pohotno ziblje se poslednji vzdihi sužnih prs
v razkošnih, mehkih valih. nocoj iz njih zveníjo …

V tem burnem plesu od strastí Ob belo roko Salomon

telesa trepetajo, opira trudno glavo,
krog belih udov kot meglé na čelu mu leží oblak,
tančíce plapolajo. okó strmí v daljavo …

Iz zlatih harp takó sladkó In láhno, láhno k njemu se

vro pesmi koprneče gorkó teló privije,
in srce plaka in drhtí po vsem životu čut mehák
od žalosti, od sreče. sladkó se mu razlíje.

Visoko duša nad zemljó »Zakaj ti je okó temnó

svobodna, srečna plove, in duša nevesela?
kot na perotih dviga se Zakaj ti bleda žalost je
do néba, do Jehove … nocoj srce objela?

Ob belo róko Salomon Ljubezen tvoja že mrjè,

opira trudno glavo, še komaj porojena, —
na čelu mu leží oblak, kaj hočem jaz brez njé, povej,
okó strmí v daljavo. nesrečna, zapuščena?« …

Ne mehki udje mladih žen, — »Nelepe sanje, ljubica,

sestradana, drhteča poslal mi je Jehova, —
telesa tam pred njim stojé, zakaj, to sam on vé, — modrost
proseča in grozeča. velika je njegova …

Brezupno k njemu dvigajo Ah, nagni k meni, Sulamit,

koščene, vele róke, prebele prsi svoje, —
umirajoč strmíjo vanj pogíne naj ves Izrael, —
očí temné, globoke. ti si kraljestvo moje!«