SV Katerina Sienska - Pogovor o Božji Previdnost

SV.
KATARINA SIENSKA – POGOVOR O BOŽJI PREVIDNOSTI
1
KATARINA SIENSKA
POGOVOR O BOŽJI
PREVIDNOST
2
SV. KATARINA SIENSKA – POGOVOR O BOŽJI PREVIDNOSTI
UVOD - ŠTIRI PROŠNJE DUŠE

§1 Če je duša v najglobljem hrepenenju po božji časti in zveličanju duš
presegla samo sebe, se nekaj časa utrjevala v dobrem in se navadila
živeti v celici samospoznanja, da bi v njej globlje spoznala ljubezen
Boga samega - kajti ljubezen sledi spoznanju - potem poskuša ljubeče
slediti resnici in se z njo odeti. In ker resnice ne more okušati, resnica
pa nje ne more razsvetliti drugače kot le s ponižno in trajno molitvijo,
ki temelji v samospoznanju in spoznanju Boga, in ker taka molitev po
sledovih križanega Kristusa dušo zedini z Bogom, napravi iz nje s
hrepenenjem, predanostjo in združenjem v ljubezni drugi jaz.
To je očitno mislil Kristus, ki je rekel: "Če me kdo ljubi, se bo držal
moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala
pri njem" (Jn 14,23). Še na drugih mestih najdemo podobne besede, iz
katerih moremo spoznati, da je on Resnica in da bo duša v vdani
ljubezni postala drugi Kristus.
Za ponazoritev: spominjam se, da sem slišala o božji služabnici; ko je
molila in se v veliki duhovni zamaknjenosti vzdignila, Bog njenemu
očesu ni skril svoje ljubezni do svojih hlapcev, ampak ji jo je razkril in
govoril: Odpri oko svojega duha in glej vame, tu boš spoznala vrednost
in lepoto mojega z razumom obdarjenega bitja. In s to vrednostjo, ki
sem jo podelil duši, ko sem jo ustvaril po svoji podobi in sličnosti,
opazuj tudi lepoto tistih, ki so združeni z menoj v ljubezni, Oblečeni v
svatovska oblačila in venčani z mnogimi pristnimi krepostmi. In če bi
me vprašali, kdo da so, bi ti odgovoril (tako je govorila mila, ljubeča
Beseda): Oni so moj drugi jaz: odpovedali so se svoji volji, jo izgubili
in se odeli z mojo s tem, da so se z njo združili in se upodobili po njej.
Res je torej, da se duša združi z Bogom v ljubeči predanosti, in sicer
tako globoko, da je tista duša, v hrepenenju, da bi bolje spoznala
resnico, in ji drzneje sledila, usmerila kvišku svoje hrepenenje, najprej
zase. Presodila je namreč, da bližnjemu ne bi mogla koristiti niti s
3
UVOD - ŠTIRI PROŠNJE DUŠE
poukom niti z zgledom in molitvijo, če ne bi prej pomagala sebi, s tem

da ima tisto dobro sama v sebi. Zato je na najvišjega in večnega Očeta
naslovila štiri prošnje:
Prvo prošnjo zase.
Drugo prošnjo za prenovo svete Cerkve.
Tretjo prošnjo za ves svet in zlasti za mir med kristjani, ki sveto Cerkev
brez spoštovanja zalezujejo in se ji upirajo.
V četrti prošnji roti božjo previdnost, naj skrbi za vse skupaj in vsakega
posebej.1
§2 Njeno hrepenenje je bilo veliko in nenehno; toda stopnjevalo se je
še v veliki meri, ko je v večni Resnici spoznala stiske sveta, ko je videla,
kako uporno in sovražno je razpoložen zoper Boga. To je izvedela iz
pisma svojega duhovnega očeta. 2 Pismo razkriva žalitve Boga,
pokvarjenost duš in preganjanje svete Cerkve in nedopovedljivo
bolečino zaradi tega. Vse to je v njej razvnelo ogenj svetega hrepenenja,
bolečino žalitve Boga, pokvarjenost duš in preganjanje svete cerkve in
nedopovedljivo bolečino zaradi tega. Vse to je v njej razvnelo ogenj
svetega hrepenenja, bolečino zaradi krivic in hkrati pogumno
zagotovilo, da ji bo Bog pomagal odpraviti tako veliko zlo.
Ker je pri obhajilu duša tesneje zedinjena z Bogom in torej globlje
dojema njegovo resnico (duša je v Bogu in Bog v duši, kakor je riba v
morju in morje v ribi), je hrepenela po jutru, ko bi lahko prisostvovala
sveti maši; bil pa je Marijin dan. Ko je nastopilo jutro in je prišla ura
1
V odgovorih na prošnje se vrstni red spremeni in ustrezno tudi v povzetku na
koncu (člen 166). Miselna pot teče od posameznika (to je Katarine in njenega
položaja-l. knjiga) do vsega človeštva (za katero se razvija celotni odrešenjski
božji načrt-2. knjiga) do Cerkve (kot poti in sredstva odrešenja-3, knjiga) in se
nazadnje dvigne k perspektivi, ki je hkrati najširši (celotna božja previdnost)
in najbolj osrednji pogled (redovništvo kot žarišče vsega-4. knjiga).
2
Dominikanec Raymund da Capua.
4
SV. KATARINA SIENSKA - POGOVOR O BOŽJI PREVIDNOST
maše, se je znašla vroče hrepeneča v globokem samospoznanju in polna

sramu zaradi svojih napak. Zdelo se ji je, da so le-te vzrok vsega zla na
svetu in tako jo je prevzelo sovraštvo in gnus do same sebe hkrati z
občutjem svete pravičnosti. V tem spoznanju gnusa in pravičnosti se je
očistila madežev krivde, ki jo je začutila v duši, in je molila: O večni
Oče, obračam se k tebi, da moje prestopke kaznuješ še na tem svetu.
Ker sem vendar zaradi svojih grehov vzrok trpljenja, ki ga mora
prenašati bližnji, te prosim, da jih dobrotno kaznuješ na meni.
5
I. ODGOVOR NA PRVO PROŠNJO - USMILJENJE PROSILKO
I. ODGOVOR NA PRVO PROŠNJO -

USMILJENJE PROSILKO
DAR RAZLOČEVANJA
Končno trpljenje ni dovolj, če naj bo zadoščeno za končno krivdo
§3 Večna Resnica je potegnila in dvignila hrepenenje duše še silneje k
sebi in storila, kar je blagovolil storiti Gospod v stari zavezi, kadar so
pripravljali daritev Bogu; v ognju se je spustil navzdol, da je vzel njemu
všečni dar k sebi. Tako je storila sladka Resnica s to dušo, poslala je
blag ogenj Svetega Duha in sprejela njemu pripravljeno žrtev njenega
hrepenenja z besedami: Ali ne veš, otrok moj, da vse trpljenje, ki ga
duša v tem življenju pretrpi ali bi ga mogla pretrpeti, nikoli ni dovolj,
da bi zadostilo za najmanjšo krivdo? Kajti žalitev, storjena meni,
najvišjemu dobremu, terja neskončno zadostitev. Uvidi torej: ni vse
trpljenje v tem življenju poslano za kazen, ampak za poboljšanje, da bi
bil otrok strahovan, če greši. Res pa je to: s hrepenenjem duše se vrši
zadoščevanje, namreč v resničnem kesanju in odporu do greha.
Resnično kesanje daje zadostitev za krivdo in kazen, toda ne na temelju
omejenega trpljenja, ki bi ga človek mogel prestati, temveč z njegovim
brezmejnim hrepenenjem. Neskončni Bog namreč hoče neskončno
ljubezen in neskončno bolečino.
Neskončno bolečino terja Bog v dveh pogledih; enkrat glede na krivico,
ki smo jo storili Stvarniku, in dalje glede na krivico, katero vidimo, da
jo dela bližnji. Ker take duše nosijo v sebi brezmejno hrepenenje (se
pravi: z menoj so v ljubezni in so zaradi tega žalostne, če grešijo same
in vidijo grešiti druge), zato dobi vsako trpljenje, ki ga prenašajo - naj
bo telesno ali duhovno in naj jih prizadene od koderkoli -, neskončno
vrednost in poravna tisto krivdo, ki bi zaslužila neskončno kazen. Tudi
če so ta dela končna in narejena v minljivosti časa: ker so storjena v
kreposti in je bilo trpljenje prestano v hrepenenju, kesanju in z
brezmejnim gnusom do greha, zato so veljavna.
6
Hrepenenje in srčno kesanje iz ljubezni moreta dati zadostitev

§4 Pokazal sem ti, preljubi otrok, da nobena krivda na tem svetu ne
more biti poravnana s še tako velikim trpljenjem, če ga prenašamo zgolj
kot takšno. Zadostilno pa je, če ga prenašamo s hrepenenjem, z
ljubeznijo in s skrušenim srcem. Kajti hrepenenje, kakor vsaka druga
krepost, dobiva vrednost in življenjsko moč od križanega Kristusa,
mojega edinorojenega Sina, in sicer toliko, kolikor je duša iz njega
črpala svojo ljubezen in odločno hodila po njegovih stopinjah.
Prosiš me za trpljenje, da bi zadoščevala za krivico, ki mi jo delajo bitja,
ki sem jih jaz ustvaril, in hrepeniš po tem, da bi spoznala in ljubila
mene, najvišjo resnico. Če hočeš priti do popolnega spoznanja in hočeš
okušati mene, večno življenje, tedaj je pot tale: nikoli ne smeš stopiti
ven iz samospoznanja; vztrajaj ponižana, kakor si, v dolini ponižnosti,
pa me boš spoznala v sebi in iz tega uvida črpala, kar potrebuješ in je
zate nepogrešljivo.
Nobena krepost ne more sama iz sebe imeti življenja; življenje zajema
krepost iz ljubezni. Dojilja in rednica ljubezni pa je ponižnost. V
samospoznanju se boš ponižala, ker boš uvidela, da sama po sebi nisi
nič; v meni boš spoznala svojo bit; v meni, ki sem vas ljubil, preden ste
bili. V moji neizrekljivi ljubezni do vas in z namenom, da vas ustvarim
iz milosti, sem vas umil in na novo ustvaril v krvi svojega edinorojenega
Sina; v tisti krvi, ki jo je v tako goreči ljubezni prelil za vas.
Kdor je s samospoznanjem razpršil oblak sebičnosti v sebi, temu daje
ta kri spoznati resnico; in v nedopovedljivi ljubezni se bo vnel ob
spoznanju mene; ta ljubezen pa napravlja duši tudi stalno muko, ne sicer
obtežujočo, ki bi dušo težila ali jo izsušila; nasprotno, da ji vzcveteti.
Ker pa je spoznala mojo Resnico in svojo lastno krivdo, pa tudi
nehvaležnost in slepoto bližnjega, zato nepopisno trpi; trpi, ker me ljubi.
7
Tako boste torej ti in drugi moji hlapci,3 kakor hitro boste spoznali mojo
Resnico, morali prenašati različne stiske, zaničevanja in očitke v besedi
in dejanju do smrti, v čast in hvalo mojemu imenu. Živite v resnični
potrpežljivosti, v bolečini zaradi krivde in v ljubezni, da bi vztrajali v
dobrem. Če tako delate, hočem jaz zadostiti za tvoje grehe in za grehe
mojih drugih hlapcev, da bo vaše trpljenje prestano v moči ljubezni
moglo za vas in za druge poravnati in poplačati krivdo. Sadove življenja
boste vi pobrali, madeži vaše nevednosti naj bodo izbrisani, jaz pa se ne
bom nič več spominjal na to, da ste me žalili. Drugim pa bom vračunal
vašo ljubezen in predanost ter jih po njihovi pripravljenosti obdaroval.
Predvsem bom oprostil krivde in kazni tiste, ki so ponižno in v svetem
strahu pripravljeni sprejeti pouk mojih hlapcev.
Zavoljo svojega hrepenenja bodo prejeli odpuščanje in milostne darove,
če njih zakrknjenost ne bo tolikšna, da bi iz obupa hoteli biti zavrženi
in bi zaničevali moč krvi, s katero so bili tako milostno odkupljeni. In
v čem je sad, ki ga prejmejo? V tem, da jih jaz, ganjen spričo molitev
svojih hlapcev, pričakujem, jim dajem luč in v njih budim vest. Dam
jim življenja in najti veselje v stikih z mojimi hlapci.
Neizmerna ljubezen, s katero sem jih ustvaril, me k temu priganja; pa
tudi molitve, hrepenenje in bolečina mojih hlapcev, kajti ne zaničujem
njihovih solza in njihovega potu ter ponižne molitve, marveč vse to
sprejemam: Jaz sem namreč tisti, ki jih uči ljubiti in žalovati zaradi
pokvarjenosti duš. Vsesplošnim grešnikom odpuščam tedaj krivdo, ne
pa kazni, saj s svoje strani niso voljni sprejeti mojo ljubezen in ljubezen
mojih hlapcev v popolni ljubezni. Ne prenašajo svoje bolečine v
grenkobi popolnega kesanja nad svojo krivdo, marveč samo v
nepopolni ljubezni in nepopolnem kesanju; ker pa so nepopolni, tudi
3
Katarina uporablja besedo "servi", hlapci, da bi označila služeči odnos sebe
in svojih tovarišev in tudi vseh redovnikov in Bogu posvečenih; "služabnike"
("ministri") imenuje izključno duhovnike.
8
popolno hrepenenje tistih, ki mi ga v bolečini ponujajo zanje,

sprejemajo nepopolno.
Če to, kar jim je naloženo, sprejmejo kot poboljšanje in se ne upirajo
milosti Svetega Duha, si dobe iz tega življenje milosti in prenehajo z
grehom. Če pa ostanejo neučljivi do mene, nehvaležni in brez
razumevanja za prizadevanja mojih hlapcev, bo to, kar jim je bilo
podarjeno iz usmiljenja, njim v propad in pogubo. Moje usmiljenje ni
tukaj odpovedalo, pa tudi ne človek, ki je prosil usmiljenja za
nehvaležneža, pač pa edinole njihova lastna bednost in trdosrčnost.
Svoje srce so z roko svoje razumske svobodne volje zapahnili s
kamnom, trdim kakor diamant, katerega ni mogoče odstraniti, če se ne
raztrešči ob vplivanju krvi.
Toda povem ti: tak človek more kljub svoji trdosrčnosti, dokler je še
čas, uporabljati svoj razum in si izprositi krvi mojega Sina; to kri naj s
prav isto roko dene na svoje trdo srce. S tem se bo odprlo in bo deležen
sadu zanj plačane krvi. Če pa s tem odlaša in če mu premine čas, mu ni
več nobene pomoč, ker dote, ki sem mu jo dal, ni povrnil. Kajti jaz sem
mu dal spomin, da bi se spominjal mojih dobrot; razum, da bi spoznal
resnico; in sposobnost za ljubezen, da bi mene, večno resnico, ki jo je
spoznal, tudi ljubil.
Vidiš, kako je hrepenenje duše, zedinjeno v meni, neskončni dobrini,
sposobno zadoščevati: malo ali zelo veliko, pač po popolnosti ljubezni
tistega, ki daruje molitev in hrepenenje, in po meri hrepenenja drugega,
ki sprejema. Po moči ljubezni, s katero mi eden daje in drugi sprejema,
bo temu odmerila moja dobrota. Naj torej raste ogenj tvojega
hrepenenja: naj ne mineva čas, ko ne bi ponižno in neutrudno molila
zanje k meni. Povem tebi kakor tudi očetu tvoje duše, ki sem ti ga
določil na zemlji: prenašajta možato in ti odmri sleherni čutnosti.
§5 Hrepenenje, da bi vse vrste trpljenja in muk prenašala za blagor duš
prav do smrti, mi je zelo všeč. Čim več človek vzame nase, tem bolj
9
kaže, da me ljubi. Čim bolj pa me ljubi, tem globlje prodre v spoznanje

moje resnice; in čim večje je to spoznanje, tem neznosneje ga boli
krivica, storjena meni.
Želela si nositi grehe drugih in zadoščevati zanje in nisi opazila, da si si
s tem izprosila ljubezen, luč in spoznanje resnice; kajti rekel sem ti že:
čim večja je ljubezen, tem bolj se stopnjujeta bolečina in trpljenje. Torej
vam pravim: “Prosite in se vam bo dalo" (Mr 11,24). Kdor me prosi v
resnici, mu ničesar ne bom odrekel. Misli na to, da je božja ljubezen je
v duši tako tesno združena s popolno potrpežljivostjo, da se ena ne
izgubi, ne da bi tudi druga izginila. Zato mora duša, tako kot si izbere
ljubezen do mene, sprejeti nase tudi trpljenje, vse, kar in kakor ji
dodelim. Potrpljenje se potrjuje samo v trpljenju. Prenašajte torej
hrabro, sicer se ne izkazujete kot moji zvesti zaobljubljenci in otroci
moje resnice in to tudi niste, niti vam ni do mojega poveličanja in
zveličanja duš.
Vse kar je dobrega, in vsaka krivica nastane v povezanosti z

bljižnim
§6 Vedi: vse kar je dobrega, in vsaka krivica nastane v povezanosti z
bližnjim. Kdor ostaja do mene brez ljubezni, škoduje bližnjemu in
samemu sebi kot najbližjemu, in sicer nasploh in posebej.
Splošno ste dolžni bližnjega ljubiti kakor sebe. Ljubeče mu morate
pomagati - duhovno z molitvijo in svetujoč z besedo; stati mu ob strani
v duhovnem in časnem, po njegovih potrebah, vsaj z namenom, če
drugače ne gre.
Prav tako nastajajo vse krivice v povezavi z bližnjim; kajti kdor me ne
ljubi, nima ljubezni do bližnjega. In vse zlo ima svoj izvor v tem, da
duši manjka ljubezni do mene in do bližnjega. Kdor ne dela dobro, že s
tem dela krivico. In proti komu se usmerja krivica in na kom se izkaže?
Najprej proti človeku samemu in nato proti njegovemu bližnjemu: ne
pa proti meni, kajti meni ne more biti prizadeta nobena škoda, samo da
jaz na to, kar je storjeno bližnjemu, gledam, kakor da je storjeno meni.
10
Človek si z grehom škoduje sam, saj se oropa milosti; nič hujšega se

mu ne more zgoditi. Bližnjemu škoduje, če mu odpove dolžno
naklonjenost in ljubezen; z močjo ljubezni bi mu moral pomagati z
molitvijo in svetim hrepenenjem, ki ga zanj daruje meni. Če to opusti,
škoduje bližnjemu, saj mu ne krati samo dolžnega dobrega, ampak mu
nenehno povzroča zlo in škodo. Kako? Greh, ki se dogaja v dejanju in
v duhu, je že storjen, če je človek sprejel vase slast nad grehom in odpor
zoper dobro, namreč veselje nad svojo počutno sebičnostjo. To ga Le
oropalo ljubezni, ki jo dolguje meni in sočloveku. Če to tako sprejme,
tedaj rojeva krivico za krivico zoper sočloveka na različne načine, kot
to ustreza njegovi pokvarjeni čutnosti.
§7 Jeza, sovraštvo, okrutnost in vse, kar je nespodobnega, izhaja iz te
korenine sebičnosti. Ta je zastrupila ves svet, okužila skrivnostno telo
svete Cerkve in telo krščanstva po vsem svetu. Zato sem ti rekel, da
temelji vse dobro v bližnjem, namreč v ljubezni do njega, in to je
resnica. Ljubezen do bližnjega pomaga k življenju vsem krepostim;
brez ljubezni ne moremo imeti nobene; to pomeni: krepost je mogoče
pridobiti samo iz čiste ljubezni do mene.
Kakor hitro jo je človek prejel, jo mora nemudoma oddati bližnjemu,
saj sicer ne bi mogel dokazati, da jo je res prejel. Toda če me resnično
ljubi, je tudi bližnjemu v koristi; to sploh ne more biti drugače, ker je
ljubezen do mene in do bližnjega ena sama: kolikor duša ljubi mene,
ljubi tudi njega, kajti iz mene izvira ljubezen, ki mu jo prinaša.
Raznoličnost kreposti glede na ljubezen

Če je duša iz moči ljubezni, ki jo združuje z menoj in ji daje ljubiti tudi
bližnjega, pridobila korist zase in je svojo ljubezen razširila na ves svet
ter je pretehtala svojo lastno revščino, potem se trudi, da bi usmerila
pogled na potrebe bližnjega posebej v skladu z različnimi milostmi, ki
sem jih njej dal: eden stori to z ustnim poukom, z neustrašnim
11
nasvetom, drugi s svojim življenjskim zgledom. Vsakdo naj to dela:

bližnjemu naj bo v spodbudo z lepim in svetim življenjem.
Te in mnoge druge kreposti, ki jih ni mogoče opisati, se rode ob
uresničevanju ljubezni do bližnjega, kajti razdelil sem jih različno.
Nisem namreč vseh podelil enemu samemu, pač pa enemu to, drugemu
drugo. Nihče pa ne more imeti ene, ne da bi imel resnično vse druge,
saj so vse kreposti med seboj povezane. Toda vsakokrat je ena med
vsemi vodilna, se pravi: enemu dajem predvsem ljubezen, drugemu
pravičnost ali ponižnost, temu živo vero, drugemu modrost, zmernost,
potrpežljivost in pogum itd.
Veliko je darov in življenjskih milosti, tako duhovne kakor telesne
vrste. Telesne vrste pravim glede na stvari, ki so potrebne za človeško
življene; slednje sem razdelil tako različno in nisem vseh dal v celoti
zato, da ste prisiljeni izkazovati si medse bojno ljubezen. Lahko bi bil
ustvaril človeka z vsem, kar potrebuje za telo in dušo, hotel pa sem, da
so drug od drugega odvisni; vsi pa kot moji služabniki od mene sprejete
milosti oskrbujejo. Naj človek hoče ali ne, delom ljubezni se - razen
nasilno - ne more odtegniti. Seveda je res: če ta dela niso izvrševana in
razdeljevana iz ljubezni do mene, nimajo nikakršne nadnaravne
vrednosti. Vidiš torej: da bi ljudje mogli uresničevati medsebojno
ljubezen, sem jih kot svoje upravitelje postavil v različne stanove in
položaje; to vam dokazuje, da je hiši mojega Očeta veliko bivališč" On
14,2), da pa ne želim nič drugega kot ljubezen. Kajti ljubezen do mene
obsega tudi ljubezen do bližnjega; z njo se izpolnjuje postava. Kar more
posameznik svojemu stanu ustrezno storiti dobrega, stori, če ostaja
povezan s to ljubeznijo.
Kreposti se izkazujejo ob svojem nasprotju

§8 Človek preizkuša moč svoje potrpežljivosti v bližnjem, kadar ga ta
sramoti. Ponižnost se izkaže ob ošabnežu, vera ob nezvestem, resnično
upanje ob tistem, ki ne upa; pravičnost se preizkuša ob krivičnem,
sočutje ob okrutnežu, blagost in človekoljubje ob togotnežu.
12
Krepost se ne pokaže samo ob tistih, ki hudo vračajo z dobrim; povem

ti marveč: krepost stori, da se sovraštvo in zavist v srcu in duhu
togotneža stopita kakor v požaru ljubezni razžarjeno oglje in togotnež
se potem neredko spreobrne iz sovraštva k dobroti. In to se dogaja prek
kreposti ljubezni in popolne potrpežljivosti v srcu tistega, ki prenese srd
krivičnika ter vse njegove napake.
Tudi krepost srčnosti in vztrajnosti se preizkuša v mnogih težavah: ob
zaničevanju in obrekovanju, prihajajočem od ljudi, ki skušajo mojega
hlapca Odvrniti od tega, da bi hodil po poti in vodilu resnice, zdaj z
zmerjanjem, zdaj s prilizovanjem. A moj hlapec Ostaja močan in
vztrajen, ker je sprejel krepost srčnosti vase, kot sem ti povedal, jo bo
izkazal tudi na zunaj ob bližnjem. Če pa se srčnost v času preizkušnje
in številnih zoprnosti ne izkaže, ni utemeljena v resnici.
Krepost razločevanja
§9 Taka so sveta in blaga dela, ki jih zahtevam od svojih hlapcev. Ne
samo tisto dobro, ki je vidno na zunaj in se zgodi s pomočjo telesa ali
obstaja v vseh različnih spokornih vajah, ki so sicer sredstvo za krepost,
ne pa krepost sama. Če bi obstajala samo v tem in ne tudi v zgoraj
navedeni preizkušnji, bi mi le malo ugajala. Če bi duša delala pokoro
brez treznega razločevanja, kar pomeni, da bi svojo vnemo usmerjala v
glavnem na samopremagovanja, bi bila svoji popolnosti v glavnem v
napoto. Svojo gorečnost mora utemeljiti v ljubezni, s svetim studom
nad samo seboj, v resnični ponižnosti in v popolni potrpežljivosti in v
vseh drugih krepostih, združenih s hrepenenjem po mojem
poveličevanju in zveličanju duš.
Z drugimi besedami: Komur je pokora temelj, ta ovira svojo popolnost,
ker se to ne zgodi z razločevanjem v luči samospoznanja in spoznanja
moje dobrote. Ni se ravnal po moji resnici, ker zaradi pomanjkljivega
razločevanja ne ljubi, kar jaz predvsem ljubim, in ne zameta tega, kar
jaz najbolj sovražim. Razločevanje namreč ni nič drugega kakor pristno
13
spoznanje, kakršno mora duša imeti o sebi in o meni: zakoreninjeno je

v tem spoznanju, poganjku ljubezni, na katero je cepljeno in z njo
zraslo.
Res je sicer, da ima številne poganjke, kot ima drevo veliko vej; toda
življenje daje drevesu in vejam korenina, če je zasajena v zemlji
ponižnosti, dojilji in rednici ljubezni. Sicer ne bi bilo kreposti
razločevanja in ne bi mogla prinašati sadov, kajti ponižnost raste iz
samospoznanja. Povedal sem ti že: korenina razločevanja je pristno
samospoznanje in spoznanje moje dobrote; in ta vsakomur dodeli, kar
mu pripada.
Prispodoba o drevesu ljubezni

§10 Ali veš, v kakšnem odnosu so te tri kreposti med seboj? Kakor če
bi položil na zemljo okrogel kolobar; iz njegove sredine bi pognalo
drevo, ob strani pa iz debla poganjek, povezan z njim. Drevo črpa moč
in zemlje, zajete s kolobarjem; če drevo ne bi stalo v tej zemlji, bi bilo
mrtvo, ne bi obrodilo.
Predstavljaj si dušo kot drevo, ustvarjeno iz ljubezni in zato zmožno
živeti samo iz ljubezni. Torej je res, da duša ne rodi sadov življenja,
temveč le smrti, če nima božjega ognja popolne ljubezni do bližnjega.
Korenina drevesa, namreč bogastvo ljubezni duše, mora biti v kolobarju
resničnega samospoznanja in rasti i? njega. To spoznanje je združeno v
meni, ki nimam ne začetka ne konca, kot okrogli kolobar; v njem se
lahko še tako vrtiš, ne boš našel ne začetka ne konca, in boš vendar čisto
v njem. To samospoznanje in v njem spoznanje mene, pa živi v zemlji
prave ponižnosti, ki sega tako daleč kakor kolobar, kakor
samospoznanje namreč, do katerega je prišla v zedinjenju z menoj.
Sicer ne bi bil kolobar brez začetka in konca, ampak bi imel začetek,
ker bi se duša sama začela spoznavati in bi se torej morala končati v
zmedi, če to spoznanje ni zedinjeno v meni.
14
Drevo ljubezni se hrani s ponižnostjo in poganja iz svojega debla

mladiko razločevanja. Stržen tega drevesa je potrpežljivost;
nepogrešljivo znamenje, da bivam v duši in da je združena z menoj.
Skrbno gojeno drevo prinaša dišeče cvetove kreposti z zelo raznoličnim
vonjem. Duši podarja sad milosti, bližnjemu dar koristi, pač glede na
pripravljenost, da sprejme take darove od mojih hlapcev. Meni
pripravlja vonj hvale in slave mojega imena, to pa zato, ker sem ustvaril
drevo. Tako doseže svoj namen, namreč mene samega, neuničljivo
življenje, ki mu ga proti njegovi volji ni mogoče vzeti.
O pokori in telesnih delih glede na notranje kreposti

§11 Ko si želela zame opraviti veliko pokoro, sem ti v duhu odgovoril:
Jaz sem tisti, ki se veselim, če malo govoriš, pa veliko narediš; s tem
sem ti hotel pokazati, da mi ni povšeči niti tisti, ki me samo kliče z
donečimi besedami in zatrjuje: Gospod, Gospod, rad bi kaj storil zate;
niti tisti, ki se odloči mučiti svoje telo s številnimi samopremagovanji,
ne da bi se pri tem odpovedal lastni volji. Jaz zahtevam dejanja, ki
dokazujejo pogum in potrpežljivost, in druge dokaze notranjih kreposti,
ki so učinkovite po milosti.
Vse ostalo početje imam za golo besedičenje, kajti to so omejena
dejanja. Jaz pa, ki sem neskončen, terjam neomejena dejanja,
neskončno hrepenenje po ljubezni. Samopremagovanja in druga telesna
dela naj bodo le pripomočki, ne pa samozavestni cilj.
Omejena dejanja so to, ker so storjena v minljivem času; včasih se
zgodi, da jih človek prekine sam od sebe ali pa pride povod od zunaj.
Zdaj jih opusti, ker ga pri izvedbi ovira nekaj, česar ni predvidel, drugič
pa iz pokorščine po navodilu svojega nadrejenega. Nadaljevanje bi v
tem primeru ne bilo le brez vrednosti, bilo bi celo grešno - v tem je
omejenost takih dejanj. Naj bodo le pripomoček, ne končni cilj. Če vidiš
v njih vse, pa jih moraš čez nekaj časa opustiti, ostaja tvoja duša prazna.
15
Slavni apostol Pavel vam je pokazal, ko vas je v svojem pismu (prim.

Gal 5,17 sl.) pozval, da zatirate svoje telo in mrtvite samovoljo, kar
pomeni, da ste sposobni z zunanjim samopremagovanjem obrzdati telo,
če se hoče dvigniti zoper duha, voljo pa umrtviti v vsem, jo uničiti in
podrediti moji volji. Kar duši prinaša krepost razločevanja, namreč v
samospoznanju dobljeno sovraštvo in gnus zoper greh in lastno
počutnosti, to ravno umrtvi tudi voljo.
Z istim nožem usmrtimo in obrežemo tudi samoljubje, ki korenini v
lastni volji. Kdor dela tako, mi ne daje samo besed, ampak mnoga dela,
in tega se veselim. Če rečem mnoga, s tem ne povem števila, saj naj v
ljubezni zasidrana duša teži k neskončnemu. Ljubezen pa oživlja vse
kreposti. Besede sicer ne zaničujem, vendar sem rekel, da želim malo
besed, da bi ti bilo jasno, kako je vsako dejanje na zemlji omejeno.
Nihče naj zato ne misli, da bo dosegel večjo popolnost z resnim
naporom v samih spokornih delih z namenom, da bi mrtvil telo, kakor
pa tisti, ki tu kaj manj stori. Slabo bi namreč tukaj bilo za tistega, ki iz
veljavnih razlogov ne bi mogel opravljati telesnih del in
samopremagovanja. Samo moč ljubezni je odločilna - ljubezni, ki jo
spremlja luč resničnega razločevanja. Sicer bi bila ljubezen brez
vrednosti. Neomejeno, brezpogojno ljubezen dokazuje razločevanje
meni, ki sem najvišja in večna resnica. Razločevanje ne postavlja
ljubezni do mene niti pravila niti konca, k bližnjemu pa se obrača v
umirjeni in urejeni ljubezni.
Če bi namreč kdo hotel storiti en sam greh, da bi ves svet rešil pekla ali
da bi storil izredno junaško dejanje, ne bi imel z razločevanjem urejene
ljubezni, nasprotno: njegova ljubezen bi bila brez razločevanja, kajti ni
dovoljeno izvršiti junaško dejanje ali bližnjemu prav posebno koristiti,
če je to povezano s krivdo greha. Sveto razločevanje pa je nasprotno
urejeno tako, da duša vse svoje moči usmeri v to, da mi pogumno in
skrbno služi. Toda bližnjega ljubi z ljubečo naklonjenostjo tako, da bi
za zveličanje duš tisočkrat dala svoje zemeljsko življenje, ko bi to bilo
16
mogoče, in trpela bridkosti in muke, samo da bi bližnji prejel življenje

milosti, in bi svoje časne dobrine razdala za njegovo vzdrževanje.
Vidiš torej, da vsaka duša, ki prosi za milost, z razločevanjem daje in
mora dajati meni brezmejno in neskončno ljubezen, bližnjemu pa
skupaj z mojo neskončno ljubeznijo zmerno urejeno ljubezen, kakor
sem ti jo opisal, ljubezen, ki se ne obremeni s krivdo, da bi drugim
koristila. K temu vas opozarja sveti Pavel: Ljubezen se mora začeti
najprej pri sebi, saj sicer ne more koristiti drugim v polni meri (prim.
Gal 6,2-5; 1 Kor 9,22).
Ta ljubezen je luč, ki prežene vsako temo, odstranja nevednost in
prežema vse dobro in v dobro namenjena sredstva. Je modra in se ne da
motiti, ima nepremagljivo moč. Je vzdržna do konca in se spušča iz
nebes z neba na zemljo, od božjega spoznanja do samospoznanja, od
ljubezni do mene do ljubezni do bližnjega.
V pristni ponižnosti uide zankam hudiča in ljudi in se jim modro
izmuzne. Brez orožja, s potrpežljivostjo je premagala hudiča in meso, s
pomočjo mile in veličastne luči; v tem je namreč spoznala svojo lastno
slabotnost in ji v skladu s tem spoznanjem kaže ustrezen odpor.
Premagala je svet. Vrgla ga je pod noge svoje sle po življenju, ko ga je
prezirala. Norčevala se je iz njega in postala njegova gospodarica.
Svetni ljudje zato slabo prenašajo kreposti kristjanov. Vsa njihova
preganjanja pa store, da krepost raste in se potrjuje. Potem ko so jo z
ljubeznijo sprejeli, se izkazuje na bližnjem in se zanj rojeva. Če se
krepost v času preizkušnje ne izkaže in ne sije pred ljudmi, pač ni bila
v resnici sprejeta. Z njo je tako kakor z ženo, ki je zanosila: dokler
otroka ne rodi in ne pokaže svetu, se njen mož še nima za očeta. Tako
tudi pravim kot soprog duše: če sadu svoje moči ne kaže v ljubezni do
bližnjega in je ne potrjuje v skladu z njegovimi splošnimi in posebnimi
potrebami, potem kreposti v resnici ni sprejela. To velja tudi za zlo, ki
se prav tako dogaja v povezanosti z bližnjim.
17
Prenovo Cerkve bomo dosegli s trpljenjem in bridkostjo

§12 Vse to sem ti pokazal, da bi ti in drugi moji hlapci vedeli, kako se
mi morete darovati, namreč časna in duhovna žrtev hkrati; obe sta tako
zedinjeni med seboj, kakor se zedini voda s kelihom, ki ga darujemo
Gospodu. Kajti vode ni mogoče darovati brez keliha; in če bi darovali
kelih brez vode, bi mu ne bil všeč. Povem vam torej, darujte mi kelih
svojih časnih muk, kakor vam jih dodelim, in ne iščite ne kraja ne časa
ne muk po svoji meri, ampak po moji. Kelih pa naj bo poln, se pravi v
ljubezni in resnično potrpežljivo morate prenašati vse tegobe, kajti
potem bodo tegobe, ki sem ti jih predstavil kot kelih, napolnjene tudi z
vodo moje milosti, ki daje duši življenje.
Prenašajte pogumno in do smrti; to bo zame znamenje, da me resnično
ljubite; ne obračajte se iz strahu pred človekom ali pred stiskami nazaj,
ampak vriskajte v stiski. Svet uživa, ko me na različne načine sramoti,
vi pa se žalostite zaradi sramotenja, ki sem ga deležen: ko ljudje ranijo
mene, ranijo vas; in ko ranijo vas, ranijo mene, kajti postal sem eno z
vami.
Poglej: vam ljudem sem podaril svojo podobo in sličnost, vi pa ste
izgubili milost zaradi grehov. Da bi vam povrnil življenje v milosti, sem
svojo naravo povezal z vašo in jo zakril z vašo človeškostjo. In ker ste
vi moja podoba, sem prevzel vašo in sprejel človeško podobo. Tako
sem zdaj eno z vami, razen če se duša po krivdi greha loči od mene;
"kdor pa me ljubi, ostaja v meni in jaz v njem" (Jn 14,21). Zato ga svet
preganja, kajti med njim in menoj ni soglasja; zato je preganjal mojega
edinorojenega Sina do sramotne smrti na križu; in še danes tako dela z
vami. Preganja vas in vas bo preganjal do smrti, ker me ne ljubi; ko bi
me ljubil, bi ljubil tudi vas. "Veselite se, kajti vaše veselje bo popolno
v nebesih" (Jn 15,18 sl.; Jn 14,11).
Povem ti: bolj ko naraščajo stiske na skrivnostnem telesu svete Cerkve,
tem bogatejši bo delež svežine in tolažbe. In to bo njena poživitev; prišli
bodo sveti in dobri pastirji, ta cvet poveličanja, da bi izkazali mojemu
18
imenu čast in hvalo, in k meni se bo dvigal čar resničnih kreposti. V

tem je prenova mojih služabnikov in pastirjev. Prenove ni potreben sad
neveste, kajti napake mojih služabnikov ga ne morejo niti poškodovati
niti pokvariti. Veselite se sredi bridkosti! Ti, oče tvoje duše, in moji
drugi hlapci, kajti jaz, večna resnica, sem vam obljubil osvežitev in vam
bom podelil tolažbo v mnogoterem trpljenju s prenovo svete Cerkve.
Božji odgovor opogumlja dušo za novo prošnjo

§13 Tedaj je prevzela dušo, ki je gorela in se vnemala v silnem
hrepenenju, nedopovedljiva ljubezen do velike božje dobrote; spoznala
je preplavljajočo božjo ljubezen, ki se je usmilila njenih prošenj in ji v
žalosti zaradi žalitev Boga, pokvarjenosti svete Cerkve in njene lastne
bednosti podelila upanje. S tem je blažila njeno grenkobo in ji hkrati
dajala rasti.
V ogledalu vidimo madeže na človeškem obrazu jasneje, in tako je tudi
z dušo. Če se odpre v resničnem samospoznanju in hrepenenju, da bi z
očesom Duha gledala v ljubeznivo božje ogledalo, spozna po čistosti,
ki jo tam vidi, madeže na lastnem obrazu mnogo bolje.
Ker pa sta luč in spoznanje v njej vse večji, je zrasla tudi sladka
grenkoba, ki pa je bila hkrati omiljena, in to z upanjem, ki ji je podelilo
najvišjo resnico. Kakor vzplameni ogenj, če mu dodamo gorivo, tako je
rastel ogenj v duši na tak način, da človeško telo ni imelo več moči, da
bi zadržalo dušo, da mu ne bi pobegnila. Če ne bi bila obdana z močjo
tistega, ki je najvišja moč, ne bi zdržala.
Ko se je duša v ognju božje ljubezni očistila in se je njeno hrepenenje
pomnožilo, hkrati z zagotovilom po rešitvi vsega sveta in prenove svete
Cerkve, se je dvignila pred najvišjim Očetom: opozorila je na gobavost
svete Cerkve in bedo sveta; spregovorila je skoraj z besedami Mojzesa:
Gospod, obrni oko svojega usmiljenja k svojemu ljudstvu in
skrivnostnemu telesu svete Cerkve. Če bi tako številnim ustvarjenim
bitjem hotel odpustiti in jim dati luč spoznanja, bi te mnogo bolj hvalili
19
kakor pa te hvalim le jaz, bednica, ki sem te tolikokrat žalila in sem

povod in orodje vsakega zla. Rotim te torej, božja, večna ljubezen,
maščuj se nad menoj, svojemu ljudstvu pa izkaži usmiljenje. Ne bom
se prej umaknila izpred tvojega obličja, dokler mi ne boš izkazal
usmiljenja.
Kaj bi mi pomagalo, ko bi se videla v večnem življenju, tvoje ljudstvo
pa bi bilo v smrti? In bi tema grabila okoli sebe v tvoji nevesti, ki je
vendar luč, in to predvsem zaradi mojih grehov in grehov tvojih drugih
stvari?
Hočem torej in te rotim, pri neustvarjeni ljubezni, ki te je vodila, da si
ustvaril človeka po svoji podobi z besedami: "Naredimo človeka po
svoji podobi, nam sličnega" (1 Mz 1,26). Hotel si, da bi bil človek
deležen Tebe, visoka in večna Trojica. Poleg tega si mu dal spomin, da
bi se spominjal tvojih dobrot in bi v njem bil deležen tvoje moči, večni
Oče; in podelil si mu razum, da bi spoznaval vpričo tvoje dobrote in bi
bil deležen modrosti tvojega edinorojenega Sina; in dal si mu voljo, da
bi mogel ljubiti to, kar spoznava razum o tvoji resnici, in bi bil tako
deležen miline Svetega Duha.
Zakaj si človeka povzdignil k takšnemu dostojanstvu? Zaradi
nepojmljive ljubezni, s katero si v samem sebi uzrl svojo stvar in
zagorel v ljubezni do nje. Zato si jo ustvaril iz ljubezni in ji dal življenje,
da bi okušala tebe, najvišje, večno dobro. Vem, zaradi greha je človek
izgubil to dostojanstvo; ker se je uprl zoper tebe, je prišel navzkriž s
tvojo milino; postal je tvoj sovražnik. Ti pa, gnan od istega ognja, s
katerim si ga ustvaril, si mu hotel podeliti tudi sredstvo, da bi človeški
rod spravil s seboj, da bi iz spora zrasel veliki mir: dal si nam Besedo,
svojega edinorojenega Sina, ki je postal srednik med nami in teboj.
Postal je naša pravičnost, kajti na sebi je kaznoval krivico in izkazal
tebi, večni Oče, pokorščino, ki si mu jo naložil, ko si ga oblekel z našo
človeškostjo, po naši podobi in našemu človeškemu bitju. O brezno
ljubezni! Kako naj ne bi počilo srce, ko vidi, kako visokost sestopa k
20
takšni nizkosti, kakršna je nizkost Človeške narave? Mi smo tvoja

podoba in ti si naša v moči zedinjenja, ki si ga izvršil v človeku, ko si
svoje večno božanstvo prekril z bednim obličjem in pokvarjenim
Adamovim mesom. In vzrok za to? Ljubezen. Ti, 0 Bog, si postal
človek in človek je postal Bog. Zaradi te nedopovedljive ljubezni te
nadlegujem in te rotim usmili se vendar svojih stvari.
Bog izreče tožbo in opozori na svoje v učlovečenju izkazano

usmiljenje.
§14 Nato se je Bog usmiljeno ozrl na dušo. Premagan od njenih solza
in prevzet od njenega svetega hrepenenja, je tožeč spregovoril: Ljubi
otrok, te solze so me premagale, ker so eno z mojo ljubeznijo in so bile
prelite iz ljubezni do mene; tudi vaše boleče hrepenenje me zavezuje.
Toda poglej, kako si je moja nevesta umazala obraz, kako gobava je od
nesnage in sebičnosti, kako napihnjena je od ošabnosti in lakomnosti
tistih, ki se nahranjajo na njenih prsih! O svojih služabnikih govorim,
ki se zadržujejo in nahranjajo na njenih prsih. Pa ne samo sebe, marveč
celotno telo krščanstva morajo nahranjati in vzdrževati na njenih prsih
in vsakogar, ki hoče vstati iz teme nevere in se priključiti moji Cerkvi.
Ali vidiš, v kakšni nevednosti in temi, s kakšno nehvaležnostjo delijo
mleko in kri te neveste - z nečistimi rokami? In s kakšno nesramnostjo
in nespoštljivostjo prejemajo oboje? In vendar je dragocena kri mojega
edinorojenega Sina podarila življenje, odvzela smrt in temo, prinesla
luč in resnico ter uničila laž. Vse vam je podarila ta kri, dosegla je
odrešenje in vsakogar, ki jo je pripravljen sprejeti, vodi k človeški
dovršitvi. Kdor pa jo sprejema nevredno, v temini smrtnega greha, mu
prinaša smrt in ne življenje. In to ne zato, ker bi odpovedala kri ali
služabnik, tudi če bi se ta znašel v enako hudem ali še hujšem stanju.
Njegova zloba krvi ne pokvari in ne omadežuje, niti ne zmanjša njene
milosti in moči; in prav tako ne škoduje tistemu, ki mu jo podaja. Toda
samemu sebi škoduje s svojo lastno krivdo, ki ji bo sledila kazen, če se
ne bo z resničnim obžalovanjem in gnusom pred grehom poboljšal.
21
Pač pa prinaša škodo kri tistemu, ki jo sprejema nevredno, zaradi

lastnega zlega razpoloženja in po lastni krivdi; saj sad krvi, ki ga je
prejel pri svetem krstu, tepta z nogami svoje strasti. Kri mu je s svojo
močjo že izbrisala madež izvirnega greha, ki ga je dobil od staršev. Ker
se je človeško meso z grehom prvega človeka Adama pokvarilo in ste
vsi kot iz te snovi izoblikovane posode pokvarjeni in nezmožni za večno
življenje, zato sem žrtvoval svojega edinorojenega Sina; poslal sem
Besedo, oblečeno z isto naravo kakor vi, s pokvarjenim Adamovim
mesom, da bi pretrpel kazen prav v tisti naravi, ki je grešila. Ko je v
svojem telesu trpel prav do sramotne smrti na križu, je pomiril mojo
jezo.
V zedinjenju obeh narav sem jaz sprejel daritev krvi svojega Sina, krvi,
ki jo je ogenj moje božje ljubezni pomešal in spojil z božjo naravo; ta
ljubezen je bila spona, ki je mojega Sina držala pritrjenega in pribitega
na križ. Samo tako je postala človeška narava usposobljena poravnati
krivdo - in sicer samo v moči božje narave; tako je bila odvzeta gniloba
Adamovega greha; ostala je od tega samo sled: nagnjenje h grehu in vse
telesne pomanjkljivosti, tako kakor ostane brazgotina, ko se človeku
zaceli rana.
Veliki zdravnik, moj edinorojeni Sin, je prišel in Ozdravil bolnega
človeka s tem, da je pil grenko zdravilo, ki ga preveč oslabeli ni mogel
piti. Storil je kakor doječa dojilja, ki vzame zdravilo namesto deteta; saj
je velika in močna, dete pa ni dovolj močno, da bi preneslo genkobo.
Postal je dojilja, tako da je v veličini in moči svojega božanstva, ki se
je povezalo z vašo naravo, vzel nase grenko zdravilo boleče smrti na
križu, da bi vas odrešil in vam podelil življenje; vam slabotnim zaradi
krivde.
To se zgodi v svetem krstu, ki deluje v moči slavne in dragocene krvi
in podarja življenje milosti. Krst napravi posodo duše pripravljeno, da
milost sprejme in jo v sebi pomnoži: dosti ali malo, pač po njeni
pripravljenosti, da bi me s polno vnemo in s hrepenenjem ljubila ter mi
22
služila. Ne glede na milost, prejeto pri svetem krstu, se more odločiti za

zlo ali dobro.
Ko namreč pride do starosti uporabe razuma, tedaj more uporabljati
dobro ali hudo po lastni presoji. Človekova svoboda je velika in je bila
z močjo slavne krvi tako okrepljena, da ga proti njegovi volji ne more
prisiliti tudi le v najmanjši greh niti hudič niti katera druga stvar.
Njegovo suženjstvo mu je odvzeto in osvobojen je bil, da obvladuje
svojo lastno počutnost in pride do cilja, za katerega je ustvarjen.
Krivda po času Kristusovega trpljenja ima za posledico hudo

kazen
§15 Vedi, moj otrok, človeški rod, ki sem ga na novo ustvaril v krvi
svojega edinorojenega Sina in ga privedel domov v milost, nikakor ne
priznava prejete milosti. Ljudje zaidejo od hudega na hujše, padajo iz
krivde v krivdo in me zasledujejo z zasmehovanjem; tako malo
upoštevajo moje dokaze milosti, da jih nimajo niti za naklonjenost,
ampak vidijo v njih žalitev, kakor da bi imel v mislih kaj drugega kakor
njihovo posvetitev. Taki, pravim, bodo kaznovani trše in huje. Zdaj, ko
so prejeli odrešenje v krvi mojega edinorojenega Sina, jim bo šlo huje
kakor prej, se pravi, preden jim je bila odvzeta gniloba Adamovega
greha. Tako je namreč: kdor je prejel več, mora tudi več dati; kajti
globlje je zavezan darovalcu,
Toda zdi se, da tega ne opazijo in da se ne zavedajo svojega zla; postali
so prav potem moji sovražniki, ko sem jim v krvi svojega Sina podelil
spravo z menoj.
Sprejmite torej solze in znoj, črpajte jih iz studenca moje ljubezni, ti in
drugi moji hlapci, in umijte z njimi obraz moje neveste. Obljubljam ti,
da bo s tem znova vzpostavljena njena lepota. Ne bo si s pomočjo meča,
tudi ne z vojno in grozotami znova pridobila to lepoto, marveč samo s
svojo miroljubnostjo, v ponižnih in nenehnih molitvah ter v znoju, v
solzah mojih hlapcev, pretočenih v žalosti in hrepenenju.
23
Hvalna in prosilna molitev duše za ves svet

§16 Zdaj se je duša dvignila v globljem uvidevanju pred božjim
veličastvom, polna najvišjega veselja, okrepčana v upanju in
nedopovedljivi ljubezni, ki jo je prevzela ob pogledu na božje
usmiljenje in jo je okušala spričo ljubezni in hrepenenja po Bogu, ki je
hotel človeku kljub njegovi sovražnosti izkazati usmiljenje. Svojim
hlapcem je pokazal pota in sredstva, kako izsiliti njegovo dobroto in
pomiriti njegovo jezo. Duša se je radovala, in v uvidu, da je bil Bog z
njo, se je rešila strahu pred zalezovanjem sveta. Ogenj svetega
hrepenenja je vzplamenel, tako da ni odnehala, ampak s sveto
odločnostjo prosila usmiljenja za ves svet.
Gotovo je druga prošnja - namreč za prenovitev Cerkve - zaobjemala
blagor in korist kristjanov in nevernikov, a razprostranila je, kot da ji to
ni dovolj, svojo molitev na celotni svet, kakor ji je Bog navdihnil, da
naj moli, in je klicala: "Usmili se, večni Bog, svojih ovac, kot dobri
pastir, kateri si. Ne odlašaj z usmiljenjem, kajti zdi se, da je svet na
koncu svojih moči; povsod se kaže pomanjkanje edinosti v ljubezni:
edinosti s teboj, večna resnica, in tudi edinosti ljudi med seboj, kajti
med seboj se ne ljubijo več z ljubeznijo, ki ima svoj temelj v tebi."
24
II. ODGOVOR NA DRUGO PROŠNJO -

USMILJENJE CELOTNI SVET
1. DAR UČLOVEČENE BESEDE
Božja tožba nad sebičnostjo ustvarjenih bitij
§17 Kakor opojen od ljubezni za naše zveličanje je Bog začel podžigati
še večjo gorečnost ljubezni in bolečino v tej duši. Opozoril jo je na to,
s koliko ljubezni je ustvaril človeka, in je govoril: Ali ne vidiš, kako me
vsakdo bije? Jaz pa sem jih ustvaril s tako vročo ljubeznijo in jih okrasil
z milostjo, jim podelil mnoge skoraj neštete darove iz čiste svobodne
dobrote, ne zato, ker bi jim bil to dolžan.
Poglej, otrok, s kolikerimi in kako različnimi grehi me tepejo, predvsem
s svojo gnusa vredno sebičnostjo, iz katere se rodi vsakršna krivica. S
tem so zastrupili ves svet, kajti kakor obsega ljubezen do mene vse
dobro, ki zaživi v bližnjem, tako se iz počutne sebičnosti rodi vsakršno
zlo.
Nihče ne more ubežati božji roki

§18 Toda nihče, to moraš vedeti, ne more uiti mojim rokam, kajti jaz
sem, ki sem, vi pa niste sami iz sebe, ampak samo toliko, kolikor ste
ustvarjeni po meni. Jaz sem stvarnik vseh stvari, ki so deležne biti, razen
greha, ki ni (ne obstaja) in ga zato tudi nisem jaz ustvaril. Ker pa greha
ni v meni, zato tudi ni vreden ljubezni. In vendar me ustvarjeno bitje
žali, ko ljubi, česar ne bi smelo, namreč greh, mene pa sovraži, mene,
ki me je dolžan in obvezan ljubiti, ker sem najvišje dobro in sem mu v
takšnem žaru ljubezni podaril bivanje. Toda ne ubežijo mi, saj ali stojijo
v moji pravičnosti zaradi svojih grehov ali v mojem usmiljenju. Odpri
torej oko svojega duha in poglej v mojo roko; videla boš, da je to
resnica.
25
II. ODGOVOR NA DRUGO PROŠNJO - USMILJENJE CELOTNI SVET
Poslušna najvišjemu Očetu je duša dvignila svoje oko in zagledala

vesoljstvo, zaobjeto od njegove pesti. In Bog je govoril: Otrok moj glej
in vedi, nihče se meni ne more iztrgati. Moji so, jaz sem jih ustvaril in
neizrekljivo ljubil. Zato jim hočem kljub njihovi zlobnosti izkazati
usmiljenje s pomočjo mojih hlapcev in uslišati tvojo molitev, ki si se z
njo obrnila name s tolikšno ljubeznijo in bolečino.
Razodetje greha sveta - za spodbuditev duše k večji gorečnosti

§19 V rastočem ognju svetega hrepenenja se je ona duša počutila kot
opijanjena in vsa iz sebe, hkrati srečna in polna bolečine. Srečna zaradi
združitve z Bogom, ko je, čisto izničena v njegovem usmiljenju,
okušala njegovo velikodušnost in dobroto. Bolelo pa jo je, ko je videla,
kako ljudje žalijo tolikšno dobroto. Zahvaljevala se je božjemu
veličastvu, prepričana, da je spoznala; Bog ji je pokazal pomanjkljivosti
ustvarjenih bitij, da bi jo s tem primoral, da se dvigne k še večji
gorečnosti in hrepenenju.
Odprla je torej oko duha in se uzrla v božji ljubezni, kjer je zaznala in
okušala, kako zelo smo dolžni ljubiti in iskati poveličevanje in hvaljenje
Boga v zveličanju duš. K temu je videla poklicane božje hlapce; in
predvsem je večna Resnica poklicala in izbrala očeta njene duše
(Raymunda da Capua), ki ga je prinesla pred božjo dobroto s prošnjo,
da bi ga Bog razsvetlil z milostjo in bi resnično sledil tej Resnici.
Božja Beseda in edinorojeni Sin - most čez reko greha

§20 Bog je odgovoril na prošnjo, namreč na njeno hrepenenje po
zveličanju njenega dušnega očeta: Otrok, hočem, da on sam skuša
ugajati meni, Resnici, v hrepenenju po zveličanju duš in z vsakršno
pripravljenostjo. To pa se ne bo posrečilo ne tebi ne njemu ne komu
drugemu, ne da bi pretrpeli številna preganjanja, kakor vam jih bom
dodelil.
Če hočete uzreti moje poveličanje v sveti Cerkvi, morate sprejeti vase
ljubezen in vse prenašati v resnični potrpežljivosti; po tem bom spoznal,
26
ali on in drugi moji hlapci resnično iščejo mojo čast. Nato bo moj
najljubši sin in bo z drugimi počival na prsih mojega edinorojenega
Sina, ki sem ga napravil za most, da bi vi vsi prišli k vašemu cilju in bi
mogli prejeti sad svojih muk, prestanih iz ljubezni do mene.
§21 Kajti jaz sem Besedo, svojega edinorojenega Sina, napravil za
most; in to je resnica. Po Adamovem grehu in neposlušnosti je bila pot
pretrgana, tako da nihče več ni mogel priti v večno življenje, kajti
krivda je zapahnila nebo in vrata mojega usmiljenja. Priklicala je na dan
trnje, in mnogotere težave, in upor se je obrnil zoper človeka samega.
Kajti komaj se je človek uprl zoper mene, se je uprl tudi zoper sebe.
Meso se je takoj začelo upirati duhu; človek je izgubil stanje svoje
nedolžnosti in je postal nečista žival. Vse stvarstvo se je vzdignilo proti
njemu, in vendar bi mu ostalo pokorno kakor na začetku, ko bi ostal v
stanju, v katero sem ga postavil. Ker pa se ni ohranil v njem, se je
pregrešil zoper mene, zoper poslušnost, in si zaslužil večno smrt za telo
in dušo.
Komaj je človek grešil, že se je privalila deroča reka; njeni valovi ga
neprenehoma mečejo sem in tja, mu povzročajo težave in zoprnosti, ki
si jih pripravlja sam ali mu jih pripravljata satan in svet. Vsi bi se bili
utopili, in nihče, naj bi bil še tako pravičen, ne bi mogel priti v večno
življenje. Zato sem vam, da bi vam pomagal iz mnogoterega zla, podaril
most v mojem Sinu, da bi mogli prekoračiti reko, ne da bi se utopili.
Reka je viharno morje vašega mračnega življenja.
§22 Odpri oko duha in videla boš zaslepljene in nevedne, pa tudi
nepopolne in popolne, ki mi sledijo v resnici; poglej, da boš žalostna
zaradi pokvarjenosti nevednih in vesela zaradi popolnosti mojih
ljubljenih otrok. Ugotovila boš, kako ravnajo tisti, ki gredo k luči, in
tisti, ki blodijo v temi.
Še prej pa želim, da opazuješ most mojega edinorojenega Sina; poglej,
kako mogočno se boči iz nebes na zemljo; kajti v njem je dostojanstvo
27
božanstva povezana z ilovico vaše človeške narave. Zato pravim, da se

boči iz nebes na zemljo, namreč z enoto, ki sem jo izvršil prav noter do
ljudi.
Tako je moralo biti, če sem hotel ponovno vzpostaviti pretrgano pot, da
bi vi prišli v življenje in bi mogli prehoditi grenkobo sveta. Z zemlje
same je ne bi mogli vzpostaviti v takšni velikosti, da bi zadostovala za
prehod čez reko in za to, da bi vam posredovala večno življenje;
človeška narava sama ne bi bila zadostna za poravnavo krivde in
iztrebljenje gnilobe Adamovega greha.
Zato se je vzvišenost mojega božanstva ponižala prav do ilovice vaše
človeške narave in iz enote obeh je vzpostavila most in napravila pot
zopet prehodno. In zakaj ta pot? Da bi vi resnično prišli v veselje
angelov. Da pa se je moj Sin naredil za most, vam ne bo pripomoglo k
življenju, če ne boste po mostu šli čez.
§23 S tem je večna Resnica pokazala, da nas je sicer ustvarila, ne da bi
bili mi zraven, odrešila pa nas ne bo brez našega sodelovanja, ampak
želi, da zastavimo svojo svobodno voljo in svoj razum in uporabljamo
čas za pristno okrepitev. In zato je takoj dodala: Vsi morate čez ta most
s tem, da iščete čast in hvalo mojega imena v zveličanju duš in po
stopinjah sladke in ljubeznive Besede ob bolečini pretrpite mnogotere
napore; drugače ne morete dospeti k meni.
Če pa ostanete v Besedi mojega Sina, tedaj ostajate v meni, kajti jaz
sem eno z njim in on z menoj. Če ostanete v njem, boste sledili
njegovemu nauku in boste tako deležni srčike te Besede, namreč
večnega božanstva, zedinjenega s človeško naravo.
Stopnice mostu
§26 Ta most, moj edinorojeni Sin, ima tri stopnice. Dve od teh sta bili
izoblikovani na lesu presvetega križa, tretja pa, ko so mu ponudili žolča
in kisa ter je občutil veliko grenkobo.
28
Prvo stopnico pomenijo noge, ki ponazarjajo hrepenenje po ljubezni;

kajti kakor noge nosijo telo, tako to hrepenenje nosi dušo. Prebodene
noge ti služijo kot stopnica, da moreš priti do rane na strani, ki ti razkrije
skrivnost srca. Kajti ko se duša povzpne k nogam ljubečega hrepenenja,
začne okušati ljubezen srca. Ko upre oko svojega duha na odprto srce
mojega Sina, vidi, kako ga razjeda nedoumljiva ljubezen.
Razjeda ga ljubezen, pravim, kajti on vas ne ljubi zaradi svoje koristi,
saj mu nič ne morete koristiti, ker je vendar eno z menoj. In ker duša
vidi, kako zelo je ljubljena, se napolni z ljubeznijo. Ko se povzpne do
druge stopnice, doseže tam tretjo: usta, kjer najde mir po velikem boju,
ki ji je bil zrasel iz njenih grehov.
Potem ko je na prvi stopnici potegnila noge iz navezanosti na
zemeljsko, se znebi pregreh; na drugi se obleče z ljubeznijo, ko se
izkaže v kreposti, na tretji okuša mir.
Torej ima most tri stopnice, da morete čez prvo in drugo doseči
poslednjo. In ta je zgrajena v višino, da je deroča voda ne poškoduje,
kajti v Njem ni bilo nikakršnega strupa greha.
Zgrajen je ta most v višino, pa vendar ni ločen od zemlje, kajti z njo
ostaja združen in pregneten. Nihče pa ni mogel stopiti nanj, dokler ni
bil povišan; in zato je rekel: bom povzdignjen z zemlje, bom vse
pritegnil k sebi" On 12,32).
To je mogoče razumeti na dva načina: prvič tako, da če ljubeče
hrepenenje vleče človekovo srce kvišku, tedaj bo z vsemi dušnimi
zmožnostmi, s spominom, razumom in voljo, potegnjeno kvišku. Če so
te tri moči uglašene in zbrane v mojem imenu, bodo vse druge
človekove dejavnosti, telesne in duhovne, potegnjene navzgor in meni
všečno zedinjene v ljubečem hrepenenju, ker se je tak človek vzpel po
sledovih križane ljubezni.
29
Drugi način pa obstaja v tem, da je bila vsaka stvar ustvarjena za

služenje človeku. Ustvarjene reči so narejene za to, da služijo potrebam
z umom obdarjenih stvari in jih zadovoljujejo. Duhovno bitje ni
ustvarjeno zaradi sebe, temveč za mene, da bi mi z vsem srcem in
čustvom služilo. Tako vidiš, da človek, če je potegnjen kvišku, potegne
tja s seboj sleherno reč, ki je seveda ustvarjena zanj.
Sestava mostu
§27 Most je zgrajen iz kamna, da popotniki ne bi bili ogroženi, če pride
dež. Ali veš, kakšni kamni so to? Kamni prave in resnične kreposti. Šele
po trpljenju mojega Sina so bili vstavljeni v zgradbo in pred tem ni
mogel nihče priti na cilj, naj se je še tako trudil na poti kreposti; nebesa
še niso bila odprta s ključem krvi in dež pravičnosti ni nikogar pustil
blizu.
Ko pa so kamni razpokali in so bili na telesu Besede, mojega ljubega
Sina, obklesani, jih je sestavil in vmešal malto s svojo krvjo; malta
njegovega božanstva je bila namreč pomešana s krvjo po vrlini in ognju
ljubezni.
Z mojo močjo so bili vstavljeni kamni kreposti, kajti nobene ni, ki ne bi
bila na njem samem preizkušena; vse črpajo svojo živost iz njega. Tako
more zdaj vsak verujoči kar najhitreje in brez hlapčevskega strahu pred
dežjem pravičnosti prehodit most, kajti prekrit je z usmiljenjem.
Na njem je tudi gostišče v vrtu svete Cerkve, ki oskrbuje kruh življenja,
daruje in daje piti kri, da potujoči romarji, moji utrujeni otroci, ne bi
omagali. Zato je moja ljubezen naročila, da se vam daje kri in telo
mojega edinorojenega Sina, ki je Bog in človek.
Ko prehodimo most, pridemo do vrat; in ta most sam so tista vrata, ki
morajo skoznje vstopiti vsi. Zato je rekla moja Resnica: "Jaz sem pot,
resnica in življenje; prišel sem kot luč na svet, da nihče, ki veruje vame,
ne ostane v temi" (Jn 14,6;12,46).
30
Kdor hodi po tej poti, je otrok resnice, ker hodi za resnico in stopa skozi
vrata resnice in po poti mojega Sina se združuje z menoj, večno
Resnico, spokojnim morjem. Kdor pa se ne drži te poti, izbere pot
spodaj skozi reko; toda ta ni izoblikovana iz kamenja, ampak iz
vodovja. Ker pa voda nima trdnosti, nihče ne more stopiti na to pot, ne
da bi utonil. Take so zabave in časti tega sveta, kjer se človeško
poželenje ne opira na kamen, ampak v razbrzdani ljubezni na ljudi in
zemeljske stvari, ki jih ljubi in se jih oprijema zunaj mene: te pa so
vedno odtekajoča voda in človek zdrsne z njimi; dasiravno se mu zdi,
kot da se mu izmikajo ljubljene stvari, je vendar on sam tisti, ki se
nenehno poganja nasproti koncu, nasproti smrti.
Sam sebe bi rad obdržal, namreč svoje življenje in stvari, ki so mu
drage, da mu ne bi ubežale in se izgubile, čeprav jih mora zapustiti
zaradi smrti ali po moji odločitvi. Tisti, ki to delajo, sledijo laži, blodijo
na poti laži in so otroci hudiča, ki je oče laži. In ker gredo skozi vrata
laži, bodo večno pogubljeni.
Obe poti
§28 Dve poti sta in obe sta težavni. Poglej, kako veliki sta nevednost in
zaslepljenost tistih, ki hočejo skozi vodo, ko je vendar pripravljena pot,
tako prijetna za tiste, ki hodijo po njej, da jim bo vsaka grenkoba sladka,
vsa težka bremena lahka. Mudijo se v temini telesa, vendar najdejo luč,
v svoji umrljivosti najdejo nesmrtnost; v ljubečem hrepenenju in v luči
vere okušajo večno Resnico, ki tistim, ki se trudijo zame, obljublja
okrepčilo; kajti hvaležen sem in pravičen in vsakomur vračam po
njegovem zasluženju.
Norec je, kdor zaničuje toliko dobrega in v tem življenju raje okuša
predokus pekla, ko izbere spodnjo pot z njenimi mnogimi težavami,
brez okrepčila in olajšanja. Kajti z grehom se je ločil od mene, najvišje
in večne dobrine.
31
Prav je, da vzdihuješ. Želim, da ti in drugi moji hlapci občutite nenehno

bridkost zaradi meni storjenih krivic. Imejte pa sočutje z nespametjo in
pokvarjenostjo tistih, ki me žalijo.
Nauk je pot
§29 Ko se je moj edinorojeni Sin štirideset dni po vstajenju vrnil k meni,
Očetu, sem poslal učitelja, Svetega Duha. Prišel je z mojo oblastjo in
modrostjo mojega Sina in s svojo milino, milino Svetega Duha. On je
eno z menoj, Očetom, in Sinom. Zato je utrdil pot nauka, ki ga je na
zemlji pustila moja Resnica; in čeprav je sama odšla s sveta, ni
odtegnila ne svojega nauka ne kreposti, ki so v nauku utemeljeni
resnični kamni. Nauk je pot, ki vam jo je pripravil sladki veličastni
most. Najprej ga je udejanjal sam in s svojimi deli izoblikoval pot;
priobčil vam je nauk bolj z zgledom kakor z besedami; da, "deloval je,
preden je spregovoril" (prim. Apd 1,1).
To sem ti naznanil, da ne bi nobena temina žalostila duha tistih, ki me
poslušajo, da ne bi morda rekli: Da je Kristusovo telo z zedinjenjem
božje in človeške narave postalo most, to uvidimo, to je resnica. A ta
most se nam je odtegnil in se povzpel v nebesa. On nam je bil pot, ki
nas je učila resnice s svojim zgledom in življenjem. Kaj pa nam je ostalo
zdaj? Kje najdemo pot?
Povem tebi in vsem, ki so zašli v takšno nepoznanje. Njegov nauk je
pot; kot sem povedal, so ga apostoli potrjevali, mučenci zapečatili s
krvjo, luč cerkvenih učiteljev ga je razsvetljevala; spoznavalci so pričali
o njem in evangelisti so ga zapisali: Vsi delujejo kot priče vere v
Resnico v skrivnostnem telesu svete Cerkve. So kakor luč na svetilniku,
da bi kazali pot k resnici, ki vodi v življenje v popolni luči. Kako
oznanjajo resnico? S preizkušnjo. Sami so jo v sebi preizkusili in
dokazali. Vsakega človeka razsvetljujejo za spoznanje resnice, če hoče
in če z razbrzdano sebičnostjo ne jemlje sebi luči razuma. To je resnica,
da je njegov nauk resničen in je ostal pri nas kot čoln, ki naj bi duše
32
potegnil iz viharnega morja in jih pripeljal domov v pristanišče

zveličanja.
Tako je on v vsakem pogledu, tako v življenju kakor v nauku, pot,
resnica in življenje. To je hotel reči, ko je povedal: "Izšel sem od Očeta
in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu" On 16,28). To
pomeni: Oče me je poslal k vam in me napravil za most, da se boste
mogli rešiti iz reke in dospeti v življenje. In še pravi: spet bom prišel k
vam. Ne bom vas zapustil sirot, ampak vam bom poslal Tolažnika" On
14,18.16). Kakor bi moja Resnica hotela reči: Šel bom sicer k Očetu, a
se bom vrnil, namreč s prihodom Svetega Duha, ki bo Tolažnik. On bo
mene, pot resnice, to je nauk, ki sem vam ga dal, vam razlagal in
potrjeval.
Obljubil je svoj povratek in je prišel. Kajti Sveti Duh ni prišel sam,
ampak skupaj z mojo, to je Očetovo močjo, s Sinovo modrostjo in
svojim sladkim žarom.
V vidni podobi pa se bo vrnil na poslednji dan sodbe, ko bo prišel z
mojim veličastvom in božjo močjo, da bi svet sodil.
Jaz, Resnica, ti želim sporočiti in pokazati, kako nekateri hodijo
nepopolno, drugi popolno, spet drugi v visoki popolnosti in kako to
delajo; krivičniki pa v svoji hudobiji potonejo v reki in gredo silno
hudim mukam naproti.
Vam pa, mojim najljubšim otrokom, pravim: držite se zgoraj na mostu,
ne pod njim, kjer hodijo krivični grešniki. Za te vas prosim, da prosite
mene; znoj in solze terjam od vas, da bodo dosegli od mene usmiljenje.
Zahvalna molitev
§30 Tedaj je spregovorila ona duša, ki se kakor pijana ni mogla več
zadržati pokonci pred božjim obličjem: O usmiljenje, ki priteka iz
tvojega božanstva, večni Oče, in skupaj s tvojo močjo vodi celotni
33
zemljekrog! V tvojem usmiljenju smo bili ustvarjeni; v tvojem

usmiljenju in krvi tvojega Sina nanovo ustvarjeni. Tvoje usmiljenje nas
ohranja. Tvoje usmiljenje je pustilo tvojega Sina, da je na lesu križa
razpel roke in zamenjal smrt za življenje in življenje za smrt. Življenje
je prebodlo našo grešno smrt in smrt greha je iztrgala nedolžnemu
Jagnjetu telesno življenje. Kdo je podlegel? Smrt. In razlog? Tvoje
usmiljenje.
Tvoje usmiljenje podeljuje življenje; daje luč, v kateri spoznamo tvojo
velikodušnost do vseh bitij, pravičnih in grešnih. Zgoraj na nebu žari
tvoje usmiljenje, namreč v tvojih svetnikih, in če se ozrem na zemljo,
prekipeva tudi ona od tvojega usmiljenja, v teminah pekla sveti to
usmiljenje in daje, da pogubljeni ne trpe tako, kakor bi zaslužili.
O nespametnež ljubezni! Ali ti ni bilo dovolj, da si postal človek, ampak
da si hotel tudi še umreti? Ti smrt ni bila dovolj, da si se hotel tudi še
spustiti do pekla, da bi izpeljal od tam svete očete in na njih izpolnil
svojo resnico in svoje usmiljenje?
Vidim, tvoje usmiljenje te je primoralo, da si dal človeku še več in se
mu zapustil v hrano, da bi se mi slabotni krepčali in bi mi nespametno
pozabljivi ne izgubili spomina na tvoje dobrote. Zato se vsak dan
podarjaš človeku in si v oltarnem zakramentu navzoč v skrivnostnem
telesu svete Cerkve. In kdo je to napravil? Tvoje usmiljenje.
O usmiljenje, moje srce vzplameneva ob misli nate! Naj svoje misli
usmerjam kamorkoli, ničesar drugega ne najdem kakor usmiljenje. O
večni Oče, odpusti moji nespameti, ki si je dovolila govoriti pred teboj!
Ljubezen do tvojega usmiljenja naj me opraviči pri tvoji dobroti.
34
2. DAR HOJE ZA KRISTUSOM

§31 Ko je duša s temi besedami dala v božjem usmiljenju nekoliko
duška svojemu srcu, je ponižno čakala, da bo obljuba izpolnjena.
Bog je zopet povzel besedo in rekel: Ljubljeni otrok, govorila si mi o
mojem usmiljenju, ker sem ti ga dal okusiti in ga spoznati v mojih
besedah. Toda vedi, neprimerno večje je tisto moje usmiljenje do vas,
ki se skriva vašemu nepopolnemu in omejenemu očesu, kajti moje
usmiljenje je popolno in neomejeno; zato ga ni mogoče primerjati z
ničimer, razen če gre za primerjavo med končnim in neskončnim.
Pot v reko
Moja želja je bila, da spoznaš moje usmiljenje in človekovo
dostojanstvo, ki sem ti ga prej pokazal, da bi bolj jasno uvidela, kako
okrutni in brezčastni so nizkotneži, ki izberejo spodnjo pot. Odpri oko
duha in opazuj tiste, ki se namenoma utopijo, v njihovem onečaščenju,
v kakršno so padli po svoji krivdi.
Najprej so zboleli; to se zgodi, kadar v svojem duhu spočnejo smrtni
greh; nato ga rode kot dejanje in izgube življenje milosti. In kakor je
mrtvec brezčuten in se sam ne more premakniti, marveč ga morejo
gibati samo drugi, tako so tudi tisti, ki pijejo iz reke neobrzdane svetne
ljubezni, za milost mrtvi. In ker so mrtvi, se njih spomin nič ne spominja
mojih dobrot, niti njih duhovno oko ne vidi in ne spozna moje resnice,
kajti čutenje je mrtvo, ker razum v mrtvi ljubezni svoje počutnosti ne
vidi pred seboj nič drugega, kakor samega sebe. Zato je mrtva tudi volja
za mojo Voljo, saj ljubi samo mrtve reči. Kakor so mrtve tri dušne moči,
tako so tudi njeni učinki, telesni in duhovni, z ozirom na milost mrtvi.
Zategadelj se grešnik ne more braniti pred sovražniki, niti samemu sebi
pomagati brez moje pomoči.
Samemu sebi je postal neznosen. On, ki je hotel obvladati svet, je zdaj
sam obvladan po tistem nekaj, česar ni, namreč po grehu.
35
Greh je nič, in ljudje so se napravili za hlapce in sužnje greha. Ustvaril

sem jih kot drevesa ljubezni, jih obdaril z življenjem milosti, ki so ga
prejeli pri svetem krstu, oni pa so postali drevesa smrti. Ali veš, kje tiči
korenina tega drevesa? V prevzetnosti napuha, ki se hrani s čutnim
samoljubjem; njen mozeg je nepotrpežljivost, njen poganjek pa
nesposobnost za razločevanje. To so štiri poglavitne pregrehe, ki dušo
takega človeka popolnoma ugonobijo. Označil sem ti ga kot drevo
smrti, ker mu te štiri pregrehe odvzamejo življenje milosti. V
notranjosti drevesa gloda črv vesti. Toda dokler človek živi v smrtnem
grehu, ostaja zaradi svoje sebičnosti slep in črva komaj kaj čuti.
Sadovi zla
§32 Kakor so grehi različni, so različni tudi smrtonosni sadovi tega
drevesa. Med njimi vidiš nekatere, ki služijo za hrano živalim; to so
ljudje, ki žive nečisto in s svojim telesom in duhom ravnajo kakor
svinja, ki se valja v blatu; prav tako se valjajo v umazaniji svoje
mesenosti. O lahkomiselna duša, kje si pustila svoje dostojanstvo? Bila
si sestra angelov, zdaj pa si postala divja žival. Noben greh ni tako
zaničevanja vreden, nobeden tako ne jemlje človeku duhovne luči,
kakor ta. To so spoznali filozofi, seveda ne v luči milosti, narava jim je
posredovala spoznanje, da ta greh zatemnjuje razum. Zato so živeli
vzdržno, da so laže raziskovali.
§33 Druga drevesa prinašajo sadove iz zemlje. To so lakomneži, ki se
kot krti do smrti hranijo z zemljo, in ko pride smrt, ne najdejo izhoda.
Taki v svoji skoposti zaničujejo mojo velikodušnost in razprodajajo
bližnjemu svoj čas. To so oderuhi, ki bližnjega zatirajo in ropajo, ker v
njihovem spominu ni ostalo nič od mojega usmiljenja, saj sicer ne bi
bili tako okrutni do sebe in do bližnjega. Koliko zla prinaša ta prekleti
greh! Koliko umorov, kraj in ropov z nedovoljenim bogatenjem. Koliko
okrutnosti srca in krivičnosti do soljudi! Ubija dušo in jo naredi za
sužnjo bogastva, tako da se ne meni več za božje zapovedi. Tak človek
ne ljubi nikogar, razen iz koristoljubja.
36
Lakomnost izvira iz napuha in se nahranja z njim; en greh izhaja iz

drugega; lakomnež nenehno misli na svoj ugled, pada torej iz enega v
drugega in zaradi samo na zunanjost usmerjenega napuha iz hudega v
še hujše. To pa je ogenj, iz katerega se dviga dim domišljave
častihlepnosti in notranje domišljavosti, kajti častihlepneži se hvalijo s
tem, kar jim ne pripada: to je široko razvejena korenina. Glavna veja je
obsedenost od lastnega ugleda, iz nje pa poganja želja preseči bližnjega;
in rodi hinavsko srce, ki ni iskreno in velikodušno, marveč je dvoumno:
eno misli, drugo reče; zakrije resnico in laže zaradi svoje koristi. Daje
vzkliti nevoščljivosti, temu vedno vrtajočemu črvu, ki skopuhu ne pusti,
da bi se veselil lastnega imetja ali imetja drugega.
Kako bi ti krivičneži, ki žive tako bedno, delili revežem od svojega
bogastva, ko pa sami ropajo druge? In kako bi rešili umazano dušo iz
blata, ko pa jo vedno znova porivajo vanj? In vendar jih ohranja moje
usmiljenje; ne zapovedujem zemlji, da bi jih pogoltnila, kajti svojo
krivdo naj spoznajo. Kako bi dali svoje življenje za duše, ko ne delijo
niti svojega imetja? Kako bi ljubili, če se sami mučijo z nevoščljivostjo?
§34 Spet drugi visoko dvigajo glavo, ker so gospodovalni in iz
gospodovalnosti nosijo zastavo nepravičnosti; krivični so do Boga, do
bližnjega in do sebe. Sebi ostajajo dolžni krepost, meni pa ne izkazujejo
dolžne časti s slavo in hvalo mojemu imenu, kar bi bila njihova
dolžnost. Kot tatovi kradejo, kar pripada meni, in dajejo svoji dekli,
počutnosti. Tak človek je krivičen do mene in sebe, je kakor zaslepljen
in neveden, ne pozna ne mene ne samega sebe; in vse to zaradi
samoljubja, kakor Judje in služabniki postave, ki so od nevoščljivosti
in samoljubja oslepeli, niso spoznali mojega edinorojenega Sina in zato
tudi niso sprejeli dolžnega spoznanja večnega življenja, ki je prebivalo
med njimi.
§35 Zaradi teh in drugih pomankljivosti sodijo napačno. Nenehno se
jezijo zaradi mojih dejanj, ki so vsa pravična in so storjena resnično iz
ljubezni in usmiljenja. Z napačno sodbo, s strupom nevoščljivosti in
37
ošabnosti so bila obrekovana in lažno ter krivično presojana tudi dela

mojega Sina. Pravijo: "Ta izganja hude duhove s pomočjo Belcebuba"
(Mt 12,24). To pa zato, ker je njihovo srce polno gnilobe in njihov okus
pokvarjen; dobre stvari se jim zdijo slabe in slabe razuzdano življenje -
dobre. O zaslepljeni človek, ki ne misliš na svoje dostojanstvo! Kako si
padel iz svoje veličine. Vladar si bil, pa si postal hlapec najbolj podlega
gospoda, hlapec in suženj greha. Oropal si si življenje in si dodelil smrt.
Življenje in gospostvo vam je podelila Beseda, moj edinorojeni Sin,
veličastni most. Ko ste bili sužnji hudiča, vas je osvobodil njegovega
hlapčevstva. Sam je postal hlapec, da bi vas iztrgal sužnosti, in je sprejel
pokorščino, da bi izbrisal Adamovo nepokorščino, s tem da se je ponižal
do sramotne smrti na križu in osramotil ošabnost. Vse grehe je uničil s
svojo smrtjo, da nihče ne more reči: tisti greh je ostal in ni bil premagan
in poravnan s trpljenjem. Iz svojega telesa je napravil nakovalo; vsi
pripomočki so pripravljeni, da bi človeka iztrgali večni smrti, toda oni
zaničujejo kri in so jo pohodili z nebrzdanim poželenjem. V tem je
krivica, napačna sodba; tega je obtožen svet, in svet bo obtožen tudi na
sodni dan. To je povedala moja Resnica z besedami: "Poslal vam bom
Tolažnika; ko pride, bo prepričal svet, kako se moti glede greha,
pravičnosti in sodbe" (In 16,8)! In to se je zgodilo, ko sem apostolom
poslal Svetega Duha.
Tri obtožbe
§36 Sodba je izrečena trikrat. Prvič, ko je Sveti Duh prišel nad apostole
in so okrepljeni z močjo in razsvetljeni z modrostjo mojega ljubljenega
Sina prejeli v polnosti Svetega Duha vse. Takrat je Sveti Duh, ki je eno
z menoj in mojim Sinom, obtožil svet po ustih apostolov v nauku moje
Resnice. Oni in vsi, ki prihajajo za njim in sledijo Resnici, ki so jo slišali
od njih, obtožujejo svet.
To je vedno trajajoča obtožba, s katero obtožujem svet s pomočjo
Svetega pisma in mojih hlapcev, s tem da polagam Svetega Duha v njih
usta, da bi oznanjali mojo resnico, kakor se hudič postavlja v usta svojih
38
služabnikov, se pravi tistih, ki brezbožno prečkajo reko. Ta nauk in

resnica nista bila oznanjena po angelu, tako da ne morejo reči: "Angel
je duh, ne more pasti, ne občuti telesnih težav kot mi in nima teže našega
telesa." Tega izgovora nimajo, kajti nauk jim je sporočila moja Resnica,
Beseda, ki se je učlovečila v vašem umrljivem telesu.
Kdo so tisti, ki so šli za to Besedo? Umrljiva bitja, zmožna trpljenja
kakor vi, v navzkrižju telesnega in duhovnega, kakor ga je občutil moj
glasnik Pavel (prim. Gal 6) in mnogi svetniki, ki so trpeli tako ali
drugače. Tako trpljenje sem dopuščal in ga še dopuščam, da bi si
pridobili milost in pomnožili svoje izkušnje v dobrem. Bili so rojeni v
grehu - kakor vi - in hranjeni z isto hrano; Bog sem bil takrat in sem
danes. Moja moč se ni zmanjšala in jaz morem pomagati, želim in znam
pomagati tistemu, ki hoče, da mu pomagam. Tisti hoče, da mu
pomagam, ki zapusti reko in stopi na most in se ravna po nauku moje
resnice.
Torej nimajo opravičila in so zato obtoženi; nenehno se jim kaže
resnica. Če se ne bodo poboljšali, dokler je še čas, bodo obsojeni na
drugo obtožbo; ta obsodba se bo izvršila v zadnji uri, ko bo zadonel klic
moje pravičnosti: Surgite mortui, venite ad judicium; kar pomeni; Ti, ki
si za milost mrtev in greš v telesno smrt, vstani in stopi pred najvišjega
sodnika s svojo krivico in krivo sodbo ter ugaslo lučjo tvoje vere. Ob
svetem krstu si prejel gorečo luč, a si jo ugasil v vetru napuha in
notranje domišljavosti srca; svoje srce si prepustil kakor jadro
vetrovom, nasprotnim tvojemu odrešenju; veter častihlepnosti se je
napihoval v jadrih samoljublja. Tako te je poganjala reka svetnih naslad
in časti navzdol, voljno si sledil krhkemu telesu in hudičevim zvijačam
ter prišepetavanjem. Hudič te je usmerjal z jadrom tvoje lastne volje na
spodnjo pot, v deročo reko, in te peljal s seboj v večno pogubo.
§37 Ta druga obtožba, ljubi otrok, nastopi, ko bo duša prišla na konec,
kjer ne bo nobenega izhoda več. Vest, o kateri sem ti rekel, da je
oslepela v samoljubju, se začne v trenutku smrti oglašati. Zato se človek
39
sam razžira v samoobtoževanju; uvidi namreč, da je v tako nesrečo

zašel, ker je sam odpovedal.
Če bi se zdaj duša oprijela luči, da bi spoznala in obžalovala svojo
krivdo - ne iz strahu pred peklensko kaznijo, ampak ker je razžalila
mene, najvišjo in večno dobroto - bi še vedno našla usmiljenje. Če pa
trenutek smrti mine brez luči, samo s črvom vesti, brez upanja na
Jezusovo kri, le v samopomilovanju, ko je duša žalostna bolj zaradi
svoje pogube same kakor pa zaradi krivice, storjene meni, tedaj pade v
večno pogubljenje.
In zdaj jo bo trdo obtožila moja pravičnost: namreč krivičnosti in krive
sodbe; obtožena ne bo toliko splošne krivice in sodbe, kakor se to
običajno dogaja v svetu in v vseh njegovih delih, ampak veliko bolj
njene posebne krivice in napačne sodbe v zadnjem trenutku: da je imela
svojo lastno bednost za večjo kakor pa moje usmiljenje.
To je greh, ki ne bo odpuščen ne tu ne tam, ker duša noče mojega
usmiljenja in ga zaničuje. Ta greh ima pri meni večjo težo kakor vsi
drugi ostali. Zato je bil meni Judov obup daleč bolj nevšečen in za
mojega Sina večje breme kakor njegovo izdajstvo.
§39 Ostaja še tretja obtožba na poslednji dan sodbe.
Vedi, ko bo prišla Beseda, moj Sin, pri poslednji sodbi v mojem
veličastvu in božji moči, da bi obtožila svet, tedaj moj Sin ne bo nastopil
kot revež, kakršen se je rodil iz Device, v hlevu med živalmi in kakor
je pozneje umrl med dvema tatovoma. Takrat tem prikril svojo moč v
njem in ga kot človeka pustil trpeti ter prenašati muke, da bi poravnal
vašo krivdo. Ob koncu sveta ne bo nastopil takšen: nobenega
ustvarjenega bitja takrat ne bo, ki ne bi trepetalo, in vsakemu bo
poplačal po zasluženju.
O trpljenju pogubljenih in sreči blaženih

§40 Pogubljeni občutijo tedaj takšno sovraštvo, da dobrega ne morejo
niti hoteti niti si ga želeti in me nenehno grdijo. Ali veš, zakaj ne morejo
40
hrepeneti po dobrem? Ker se s koncem človekovega življenja ustavi

tudi njegova svobodna volja, in tako si tisti, ki so izgubili čas, ne morejo
ničesar več zaslužiti. Če končajo svoje življenje v sovraštvu, obteženi s
krivdo smrtnega greha, ostane njih duša po božji pravičnosti zvezana s
spono sovraštva.
Enako ostane pravična duša, ki je sklenila življenje v ljubečem
hrepenenju, ustaljena v ljubezni; tudi ona si ne more ničesar več
zaslužiti, ker je čas minil, toda ona more večno ljubiti v tisti ljubezni, s
katero je prišla k meni in ki sem ji jo jaz odmeril. Vedno hrepeni po
meni in me ljubi, zatorej njeno hrepenenje ni prazno, ampak če je lačna,
postane nasičena; in ko je nasičena, kljub temu še vedno gladuje, vendar
ostaneta sleherna težava sitosti in sleherna bolečina lakote daleč proč
od nje.
V ljubezni se veselijo, ko me večno gledajo in so deležni dobrega, ki je
v meni, vsak po svoji meri. Kajti ostali so v ljubezni do mene in do
bližnjega in so zdaj združeni v splošni in posebni ljubezni, ki raste iz
iste ljubezni. Veselijo se in vriskajo in ob splošni sreči je vsakdo
deležen sreče drugega v prisrčni ljubezni. Globlje medsebojno
priobčevanje obstaja med tistimi, ki so se na zemlji globlje ljubili; drug
drugemu so bili priložnost, da so v sebi in v bližnjem pomnoževali čast
in hvalo mojega imena. Ta ljubezen se v večnem življenju ne izgubi,
nasprotno, v povezanosti z vsesplošno srečo je njih medsebojni delež
še globlji in še bolj neomejen.
Nikar pa ne misli, da imajo to posebno srečo samo zase, kajti to ni tako;
sreča se priobčuje vsem mojim ljubljenim otrokom. Če torej duša vstopi
v večno življenje, so vsi deležni njene sreče in ona je deležna sreče vseh.
Radost, vedrina, vriskanje in vedno novo vese}je vlada v vsakem nad
vsem, kar se njim vsem v tej duši zgodi novega. Vidijo, da jih je moje
usmiljenje vzelo z zemlje v polni milosti, zato se glasno radujejo v meni
nad srečo te duše, ki jo je prejela po moji dobroti.
41
Zveličani hrepenijo po tem, da bi na vas romarjih uzrli moje

poveličanje; saj hitite smrti naproti: v hrepenenju po vašem zveličanju
nenehno prosijo za vas; in njih željo bom izpolnil, če vi, nevedni, ne
boste nasprotovali mojemu usmiljenju. Hrepenijo tudi po tem, da bi spet
pridobili doto svojega telesa, vendar jih ne to hrepenenje ne sedanje
pogrešanje telesa ne žalosti, ampak se veselijo že vnaprej, v gotovosti,
da se jim bo ta želja izpolnila.
Povedal sem ti, kakšne sreče bo deležno poveličano telo v poveličani
človeški naravi mojega edinorojenega Sina: v njej imate vi gotovost
glede vstajenja. Od veselja bodo zveličani vzdrhtevali, ko bodo gledali
vedno sveže rane in brazgotine na njegovem telesu, rane, ki pri meni,
večnem Očetu, nenehno prosijo za vas, da bi se vas usmilil. V veselju
in vriskanju se bodo vsi upodobili po njem: oko se bo upodobilo po
očesu, roka po roki, da, po celotnem telesu sladke Besede mojega
edinorojenega Sina boste upodobljeni, kajti če ste v meni, boste tudi v
njem, ki je vendar eno z menoj.
Sodba
§ 42 Ko se bo ob strašnem glasu: "Surgite mortui, venite ad judicium"
vrnila duša s telesom, takrat bo telo pravičnih poveličano, telo prekletih
pa večno mučeno.
V smrtni uri je bila obtožena samo duša, pri splošni sodbi pa sta
obtožena oba, telo in duša skupaj, kajti telo je bilo v dobrem kakor v
zlem spremljevalec in orodje duše v skladu z njeno voljo. Vsako dobro
in vsako zlo dejanje se izvede s posredovanjem telesa, zato je pravično,
otrok moj, da bodo moji izvoljeni deležni veličastva in večne sreče
skupaj s telesom, v plačilo za trpljenje, ki ga je prenašalo skupaj z dušo;
plačilo krivičnih pa bo večna muka tudi telesa, saj je bilo orodje za zlo.
Ko bodo le-ti zopet oblečeni s telesom, bo pogled na mojega Sina znova
obnovil in povečal njihovo muko. Ko bodo videli, da je njihova narava,
se pravi Kristusova človeškost, zedinjena s čistostjo mojega božanstva,
jih bo le-ta prepričala glede njihove bedne počutnosti in nečistosti, ko
42
zdaj vidijo Adamovo meso povzdignjeno nad angelske zbore, sebe pa

nasprotno po lastni krivdi, pogreznjene v globine pekla. V zveličanih
vidijo izžarevati mojo velikodušnost in usmiljenje tisti, ki prejmejo sad
Jagnjetove krvi; in vidijo stisko, ki so jo oni prestali in ki zdaj sije kot
okras v tkivu, ne v moči telesa, marveč edinole kot polnost duše, tisti
okras, ki v telesu predstavlja sad stiske.
Ko tisti, ki so zdaj v temi, vidijo tolikšno veličastnost, ki so si jo sami
zapravili, zraste njihova muka in zbeganost. Na njihovih telesih se
pokaže znamenje storjene krivice z muko žgočo bridkostjo in v tem
bodo zaznali tudi strašno besedo: "Proč izpred mene, prekleti, v večni
ogenj" (Mt 25,41).
Hudič je izvrševalec sodbe že v tem življenju

§43 Satana je moja pravičnost določila za izvrševalca sodbe, tukaj na
zemlji pa za to, da bi moje otroke zapeljeval in nadlegoval; ne zato, da
bi podlegli, marveč da bi zmagali in od mene prejeli slavo za zmago.
Nikomur se ni treba bati boja in hudičeve skušnjave, ker sem človeka
napravil krepkega in mu dal moč volje, ki je prekaljena v krvi mojega
Sina. Niti hudi duhovi niti druga bitja ne morejo upogniti vaše volje,
kajti volja pripada vam, dal sem vam jo kot svobodno moč presojanja.
Torej morete svojo voljo po svobodnem odločanju obdržati ali pa jo po
svoji presoji zanemariti. Volja je orožje, ki ga izročite v roke hudiču,
naravnost nož, s katerim vas hudič prebode in pokonča. Če pa človek
noža svoje volje ne preda hudiču, to se pravi ne popusti njegovim
skušnjavam in pritiskom, tedaj ga ne bo nikoli nobena skušnjava ranila
s krivdo greha, marveč ga bo okrepila, kolikor odpre oko duha, da bi se
zazrl v mojo ljubezen, ki vaše skušnjave le dopušča, da bi se v vas
prebudilo in izkazalo to, kar je dobrega.
Vendar pa zmore to človek le s tistim samospoznanjem in spoznanjem
Boga, ki v časih skušnjave postane popolnejše. Kajti takrat človek
uvidi, da je sam po sebi nič in da trpljenja in stisk, ki bi jim rad ubežal,
43
sam ne more odpraviti. Mene pa spozna ob volji, katero v njem okrepi

moja dobrota, da ne privoli v takšne misli.
§44 Res je, da od sebičnosti zaslepljen človek ne spozna in ne razloči,
kaj je zanj resnično dobro in mu je v korist za dušo in telo; zato mu
satan predoča mnogo zlega, obarvanega s kakršnokoli prednostjo ali
dobrino; vsakemu ponuja satan zlo v skladu z njegovim stanom in
glavnimi pregrehami, za kar je človek najbolj dovzeten. Nekaj drugega
postavlja pred svetovljana, nekaj drugega pred redovnika, spet kaj
drugega pred prelate in kneze.
Pokazal ti bom, kako se motijo tisti, ki bi radi ubežali trpljenju in ravno
s tem padejo vanj. Da bi hodili za menoj, to je po mostu Besede mojega
Sina, se jim zdi pretežko; zato se iz samega strahu umikajo.
Tako delajo, ker so slepi in resnice ne vidijo in ne spoznajo, kakor sem
ti pokazal v začetku tvojega življenja, ko si me prosila, da bi se usmilil
sveta in ga iztrgal iz teme smrtnega greha.
Takrat sem se ti prikazal v podobi drevesa, pri katerem nisi videla ne
začetka ne konca, le korenine si videla, ki so bile zasajene v zemljo: to
je bila z zemljo vaše človeškosti zedinjena božja narava. Ob vznožju
drevesa, če se prav spominjaš, je bila goščava trnja. Vsi, ki so se vdajali
lastni čutnosti, so se umaknili pred trnjem in hiteli h kupu plev, v
katerem sem ti predstavil vse zabave tega sveta. Pleve so bile videti kot
žito, a ni bilo; zato so mnoge duše tam od lakote umrle, mnoge pa so se
vrnile k drevesu, ko so spoznale prevaro sveta in so šle skozi goščavo
trnja svobodne odločitve, ki se zdi, dokler ni izvršena, kakor goščava
trnja na poti resnice. Nenehno si nasprotujeta - tu vest, tam čutnost.
Kakor hitro pa se odločiš iz čistega studa do samega sebe in
nezadovoljstva s seboj: hoditi hočem za križanim Kristusom, je tudi
grmovje že preprečkano in najdena je neslutena sladkost.
44
Sodba tu doli se vrši v skušnjavah in težavah

§45 Zdaj ti bom pokazal, kdo bo obvarovan pred trnjem in stiskami, ki
so pognale iz zemlje po grehu, in kdo ne. Nihče, rojen za življenje, ne
bo mogel skozenj brez telesnih ali duhovnih težav. Telesne nadloge
prenašajo moji hlapci, njih duh pa je svoboden; to pomeni, da nadloge
kot take ne občutijo, ker se njih volja ujema z mojo; volja je namreč
tista, ki povzroča človeku bolečine. Telesno in duhovno trpljenje
prenašajo tisti, ki že tu doli okušajo predokus pekla, tako kakor moji
hlapci okušajo predokus večnega življenja, ko gledajo mojo dobroto do
njih in ko spoznavajo mojo resnico. To spoznanje je v razumu, očesu
duše, če je razsvetljen v meni. Zenica očesa je presveta vera; njena luč
omogoča, da sledite vodilu moje Resnice, Besede, ki se je učlovečila,
jo razločujete in razumete. Brez te zenice vere ne bi mogli videti in bi
bili podobni človeku, ki sicer ima oči, a je njegova zenica prekrita. Oko
razuma ima svojo zenico v veri; če pa jo prekrije s prtom nevere, ki
izvira iz sebičnosti, potem ne vidi; ima sicer oko, nima pa luči, ker se je
človek sam oropa.
Vidiš, kako moji hlapci gledajo in spoznavajo, spoznavajoč ljubijo in
ljubeč uničijo in izgubijo svojo samovoljo, nato pa se oblečejo z mojo,
ki ni nič drugega kakor vaše posvečenje. Odvrnejo se takoj od spodnje
poti in se začno vzpenjati k mostu skozi goščavo trnja. Ker so njih noge
obute v ljubeče hrepenenje po moji volji, jim trni ne morejo nič; zato
sem ti rekel, da v telesu trpijo, duhovno pa ne, ker je njihova čutna volja
mrtva; počutna volja je namreč tista, ki človekovemu duhu povzroča
bolečino in žalost. Ko pa sta samovolja in trpljenje odpravljena,
prenašajo moji hlapci vsako trpljenje s svetim spoštovanjem in ga
ocenjujejo kot milost, ker smejo trpeti zame, in si želijo samo moje
volje.
Če jim po hudiču pošljem trpljenje, ko dovolim, da jih preizkuša v
dobrem z mnogimi skušnjavami, se upirajo z voljo, ki so jo utrdili v
meni, ko se ponižujejo in se imajo za nevredne uživati duhovni mir,
45
vredne pa vseh bolečin; torej gredo vedro in v samospoznanju naprej,

ne da bi jih trpljenje potrlo.
Če takega človeka ogrožajo ljudje ali ga prizadene bolezen, revščina,
zemeljska sprememba, izguba otrok ali drugih bitij, ki so mu bili zelo
draga, je vse to trnje, ki je pognalo iz zemlje po nastopu greha; on pa
vse to prenaša z lučjo razuma in svete vere, tako da me
ima za najvišjo dobroto, ki ne more želeti nič drugega kakor dobro.
Spozna tudi, da je ves napor tu doli malenkosten spričo kratkosti časa;
čas ni nič več kakor konica igle; in ko je mimo, tudi muke ni več.
Tako se dogaja, da taki ljudje že na zemlji okušajo večno življenje; voda
jih ne zmoči, trnje jih ne zbada, ker so spoznali mene, najvišje dobro,
in to tudi iskali tam, kjer je to mogoče najti: v besedi mojega
edinorojenega Sina.
§46 Kakor se vsaka resnica pridobi z lučjo vere, tako z nevero zaidemo
v laž in prevaro. Govorim o neveri pri tistih, ki so vero prejeli pri svetem
krstu, kjer je oko duha dobilo zenico vere. Če v zrelih letih delajo dobro,
si ohranijo luč vere in dajejo bližnjemu sadove dobrega, kakor žena, ki
rodi sina in ga živega daruje svojemu možu.
Nasprotno ravnajo tisti, ki v zrelih letih rojevajo mrtva dela, ker jih
opravljajo v smrtnem grehu in jim manjka luč vere. Formalno so sicer
krščeni, nimajo pa luči; odvzeta jim je bila z oblakom greha, storjenega
v sebičnosti.
Tem velja moja beseda, da je vera brez del mrtva (prim. Jak 2,20).
Kakor mrtvi ne vidi, tako tudi oko duha, katerega zenica je prekrita, ne
more zaznati in uvideti svoje ne-biti, niti ne spozna moje dobrote v sebi,
dobrote, ki mu je dala življenje in vse z življenjem povezane milosti.
In ker ne spoznava ne mene ne sebe, tudi ne zavrača lastne počutnosti,
nasprotno, ljubi jo in skuša potešiti poželenje, in tako rojeva mrtve
otroke, številne smrtne grehe.
46
Kdo je takega človeka prevaral? Sam sebe je prevaral, ker se je oropal

žive luči vere in kakor slepec tipaje hodi, se oprijema in obeša na to, kar
pograbi; in ker "gleda" z oslepelim očesom - svoje hrepenenje je
namenil samo minljivim stvarem - je prevaran in ravna kakor norec, ki
vidi samo zlato, strupa pa ne.
Svetne stvari skupaj z veseljem in užitki so si ti ljudje prisvojili brez
mene in jih jemljejo v neurejeni ljubezni. Na ustreznem mestu sem ti jo
pokazal pod podobo škorpijona, ki nosi spredaj zlato, zadaj pa strup:
noben strup ni bil brez zlata, nobeno zlato brez strupa; a najprej
zagledaš zlato; nihče se ne more ubraniti strupa, če ni bil razsvetljen z
lučjo vere.
Zapoved in svèt
§47 Govoril sem ti o takih, ki so iz ljubezni do mene strup lastne
počutnosti odrezali z dvoreznim nožem namreč z odporom do zlega in
z ljubeznijo do dobrega; zlato teh svetnih reči, kolikor jih sploh hočejo
imeti v posesti, so ohranjali, uživali in pridobivali z lučjo duha. Toda
kdor je hotel gojiti veliko popolnost, ta jih je preziral tako v dejanju
kakor v duhu.4 O teh sem ti rekel, da v dejanju in duhu izpolnjujejo svèt,
ki jim ga je dala in zapustila moja Resnica. Tisti pa, ki imajo posest,
izpolnjujejo zapovedi, svetov pa se držijo le v duhu. Toda ker so sveti
povezani z zapovedmi, nihče ne more izpolnjevati zapovedi, če ne živi
vsaj v duhu po svetih; to pomeni, kdor ima v posesti svetne dobrine, naj
jih ima v ponižnosti, ne v ošabnosti; naj gleda nanje tako, kot na
posojilo, ne kot na lastnino, kajti moja dobrota vam jih je dala v vašo
uporabo. Toliko imate v posesti, kolikor vam jaz dam; in toliko
obdržite, kolikor vam jaz pustim, ko vidim, da vam pomaga k vašemu
4
Tradicionalni nauk o izpolnjevanju evangelijskih svetov v strogo
dobesednem spolnjevanju (attuamente) a i samo v duhu In mišljenju
(mentalmente), prim. 1 Kor 7,32 sl. Zadnje je, kot razlaga tudi Katarina, za vse
kristjane obvezno.
47
zveličanju; v tem smislu jih uporabljajte. Če človek uporablja svoje

dobrine na tak način, potem spolnjuje zapoved in me ljubi nad vse,
bližnjega pa kakor samega sebe; tako človek živi z odkritim srcem in je
pripravljen oddati jih: ničesar ne ljubi in ne obdrži brez moje volje. In
če tudi ima dejansko posest, živi vendarle v svoji želji v skladu s
svetom.
Ti ljudje stoje v splošni ljubezni, kdor pa v dejanju in v duhu spolnjuje
zapovedi in svete, ta živi v popolni ljubezni. V preprostosti se ravnajo
po svetu moje Resnice, učlovečene Besede, tistemu svetu, ki ga je dala
mladeniču, ko je vprašal: "Učitelj, kaj naj dobrega storim, da dosežem
večno življenje?" Odgovoril mu je: "Spolnjuj zapovedi postave." In ko
mu je ta na to odgovoril: "Vse to spolnjujem", je dobil odgovor: "Če
hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim" (Mt 19,21 sl.).
Ko je mladenič slišal to besedo, je bil žalosten; ker je še vse preveč visel
na svojem premoženju. Oni popolni so poslušni tem besedam, pustijo
svet z vsemi njegovimi užitki in krotijo svoje telo s pokoro in bedenjem,
v ponižni in nenehni molitvi.
Drugi, ki stoje v splošni ljubezni in se svoji posesti ne odpovedo v
dejanju, ne izgube zaradi tega večnega življenja, kajti ta odpoved jih ne
obvezuje. Čeprav je popolnejše in meni všečnejše, da bi se odpovedali
vsem posvetnim rečem tako v duhu, kakor v dejanju, vendar more tisti,
ki ima takšno popolnost za nedosegljivo in meni, da je to za njegovo
krhkost nesprejemljivo, ostati v splošnem, vsak v svojem položaju. To
je moja dobrota uredila tako, da bi nihče ne našel opravičila za svoj
greh, kateregakoli stanu je že.
In resnično nimajo opravičila, kajti jaz sem se spusti do njihovih strasti
in slabosti: če hočejo ostati v svetu, morejo imeti v posesti bogastvo,
prevzemati vodilna mesta, se poročiti, vzrejati otroke in se zanje truditi;
vsako službo, ki jim ustreza, morejo imeti, če le resnično obrežejo strup
svoje čutnosti, ki prinaša večno smrt. Govorim o strupu sprevržene
človeške volje. Ta zastruplja dušo in ji prinaša smrt, če ne izbljuva te
smrti pri sveti spovedi, ki osvobodi od tega srce in želje. Spoved je
48
zdravilo, ki ozdravlja od tega strupa, četudi je spoved za čutnost kaj

grenka.
§48 Edino volja je torej tista, ki povzroča človeku trpljenje. Moji hlapci
so se odpovedali svoji volji, sprejeli so mojo, zato ne občutijo bolečine,
ampak so potešeni, saj čutijo, da sem milostno v njihovi duši. Brez
mene ne bi bili potešeni, pa naj bi imeli ves svet; kajti ustvarjene stvari
so manjše kakor človek, ker so narejene zanj, ne pa človek zanje; zato
ga ne morejo potešiti. Le jaz morem to storiti. Zato so grešniki vedno
zaskrbljeni ne da bi se pomirili; žeja jih po tem, česar ne morejo imeti,
ker si tega ne izprosijo od mene, ki bi jih mogel potešiti. Ta raste v
svojem bogastvu, drugi na svojem položaju ali v otrocih; ta me izgubi,
da bi služil ljudem, drugi napravi iz svojega telesa divjo zver;
kakršenkoli je njihov stan, težijo k zemeljskemu in se hranijo s tem.
Želijo, da bi bile stvari neminljive, toda niso; minejo kakor veter. Zato
tako trpijo; kadar izgubijo, je muka tako velika kakor neurejena
ljubezen, kadar imajo to v posesti. Če bi dobrine imeli le na posodo, ne
za lastnino, bi jih zapustili brez bolečin.
Kakšne muke trpi požrešnež, ki iz skoposti omejuje svoje potrebe!
Kakšno muko prenaša nevoščljivec; nenehno gloda njegovo srce in mu
ne da veseliti se sreče bližnjega. Iz vseh teh stvari, ki jih človek čutno
ljubi, raste trpljenje in velik strah; taki objemajo satanov križ in okušajo
pekel. Trnje mnogih stisk jih poškoduje, ker se s svojo razbrzdano voljo
sami križajo. Nosijo križ srca in telesa, mukoma prečkajo reko in
utonejo.
Vrnitev v samospoznanju in spovedi: Kristusove noge

§49 Povedal ti bom, kako začnejo nekateri pod vplivom zemeljske
stiske in prestanih muk odstranjati oblak greha. Uvidijo, da je muka
nujna posledica krivde; v hlapčevskem strahu se odločijo, da bodo
zapustili reko in izpljunili strup.
49
Toda hoditi samo v hlapčevskem strahu ni dovolj; če bo hiša očiščena

samo smrtnega greha, ne bo pa istočasno okrašena z ljubeznijo, ne bo
to dovolj za večno življenje. Z obema nogama mora človek stopiti na
prvo stopnico mostu; njegova ljubezen in njegovo hrepenenje ga vodita
k moji resnici.
Nekateri pa to store tako mlačno, da se vedno znova obračajo nazaj, če
zadenejo na nasprotni veter, ko dosežejo obrežje; in tako jih valovi
viharnega morja tega mračnega življenja mečejo sem in tja. Če je veter
ugoden, človek pa iz malomarnosti še ni splezal na prvo stopnico, se
obrne v neurejenem poželenju po zemeljskem veselju zopet nazaj. Če
veter ni ugoden, ga nepotrpežljivost prisili, da se obrne, ker svoje krivde
ni obžaloval kot meni storjeno krivico, ampak iz strahu pred lastnim
trpljenjem, ki izvira iz nje. Vsaka krepost zahteva vztrajnost; če ne
vzdržimo, ne pridemo na cilj hrepenenja.
Iz teh in mnogih drugih razlogov se ljudje obrnejo nazaj in niso ne
vztrajni ne vzdržljivi. To pa zato, ker v njih korenina sebičnosti ni
iztrebljena; zato niso stanovitni in predrzno zaupajo v moje usmiljenje.
Toda svojega usmiljenja jim nisem dal zato, da bi me žalili, ampak da
bi se bojevali proti hudičevi zvijačnosti in lastni duhovni zmedi. Oni pa
obrnejo roko usmiljenja proti meni.
§50 Duša je tedaj s prestrašenostjo opazovala svojo nepopolnost in
nepopolnost drugih, njena bolečina je bila velika, ko je videla v ljudeh
toliko zaslepljenosti in poslušala o tem; kajti vedela je, da Bog v svoji
neizmerni dobroti ni dal ničesar, kar bi škodovalo človekove- mu
zveličanju, ampak vse le zato, da bi se človek preizkusil in izkazal.
Kljub temu se ljudje obračajo v neurejenih željah k reki in videla jih je,
kako hite, če se ne spreobrnejo, večnemu pogubljenju naproti.
Zaradi njih jo je obšla velika bridkost. In spre govorila je, potem ko je
svoje duhovno oko usmerila k večnemu Očetu: O neizmerna ljubezen,
globoko je slepilo tvojih ustvarjenih bitij! Prosim, razločneje mi
pojasni, če je to všeč tvoji dobroti, tri stopnice, predstavljene v telesu
50
tvojega edinorojenega Sina, in mi pokaži, kako naj ravnajo tisti, ki žele

ubežati močvirju in ostati na poti tvoje resnice; nadalje pa, kateri so tisti,
ki se povzpnejo po teh stopnicah.
Tri stopnice simbolizirajo tri duševne moči

§51 Božja dobrota se je z očesom svojega usmiljenja ozrla na
hrepenenje in lakoto te duše in spregovorila: ljubljeni otrok, svetega
hrepenenja nikoli ne zaničujem, ampak ga potešim, in zato ti bom
pojasnil in pokazal, za kar me prosiš.
Od mene želiš razlago prispodobe o treh stopnicah in še, da ti povem,
kaj moraš storiti, da bi ubežala reki in prišla na most.
Veš, vsaka krivica temelji v samoljubju; samoljubje je kakor oblak, ki
človeka oropa luči razuma, ki v njem počiva luč vere; eno se ne izgubi
brez drugega.
Dušo sem ustvaril po svoji podobi, s tem da sem ji dal spomin, razum
in voljo: Razum je njen najplemenitejši del: ljubezen ga vzgibava,
razum pa daje hrano ljubezni, ki napolnjuje spomin s spominjanjem
name in na prejete dobrote. Takšno spominjanje razvnema človeka, da
ni površen, da je hvaležen, ne pa nehvaležen: tako podpira ena duševna
moč drugo in duša dobiva hrano v življenju milosti.
Brez ljubezni duša ne more živeti, vedno hoče kaj ljubiti, saj sestoji iz
ljubezni, ker sem jo ustvaril iz ljubezni. Zato sem ti rekel: ljubezen
vnema njen razum, kakor da bi mu rekla: hočem ljubiti, kajti moja hrana
je ljubezen. Če razum čuti, da ga ljubezen tako prebuja, se vzdigne in
odgovori: če hočeš ljubiti, ti bom priskrbel tisto, kar moreš ljubiti.
Nemudoma se opogumi, pretehta vrednost duše in njeno nevrednost, v
katero je padla po lastni krivdi. V dostojanstvu svoje biti okuša (razum)
mojo neizmerno dobroto in neustvarjeno ljubezen, s katero sem (dušo)
ustvaril. Ob pogledu na njeno bedo najde in okuša mojo usmiljenost;
saj sem ji iz usmiljenja podaril čas in jo izpeljal ven iz teme.
51
Če pa čutno stremljenje zapelje dušo, da ljubi čutne reči, tedaj se oko

duha obrne k njim in si jemlje za predmet samo to, kar je minljivega, v
samoljubju, omalovaževanju poštenega in nagnjenju k zlemu. Iz tega
rasteta ošabnost in nestrpnost; spomin ne sprejema nič drugega kakor
to, kar mu ponuja poželenje. Zato postane prevaran tudi razum v svojem
dojemanju in volja v svoji ljubezni, ker ljubi, česar ne bi smela; spomin
pa je prevaran v tem, kar ohranja. Razum ravna kakor tat, ki ropa druge,
zato ohranja tudi spomin trajno spominjanje na tiste reči, ki so zunaj
mene, in tako duša samo sebe oropa milosti.
Tri moči duše so med seboj tako tesno povezane, da me ena ne more
žaliti, ne da bi me vse žalile, kajti ena drugi prinašajo to, kar je v
svobodni odločitvi pravilno ali zgrešeno. Svobodna odločitev pa je
povezana s teženjem in ga vzgibava po lastni presoji, ali v luči razuma
ali brez nje. Imate razum, ki je povezan z menoj, dokler ga svobodna
odločitev z neurejeno ljubeznijo ne loči od mene; v sebi pa nosite
napačno postavo, ki se stalno bori zoper duha (prim. Rim 7). Tako sta
v vas dve "stranki": čutnost in razum. Čutnost je dekla, kajti tukaj je
zato, da služi duši; to pomeni, da se morate z orodjem telesa izkazovati
v pravilnem in vaditi v kreposti. Duša je svobodna, osvobojena svoje
krivde v krvi mojega Sina; ni je mogoče podjarmiti, če sama ne privoli.
Če duša začne v mojem imenu z roko svobodne odločitve zbirati vse
svoje moči, kakor ti to predstavljam, tedaj so vsa človekova dejanja,
duhovna in časna, med seboj zedinjena. Potem se svobodna odločitev
odtrga od lastne čutnosti in se poveže z razumom. Jaz pa bom po milosti
počival sredi med njima. Tako je menila tudi moja Resnica, učlovečena
Beseda, ko je rekla: "Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem
imenu, tam sem jaz sredi med njimi" (Mt 18,20). Povedal sem ti že, da
nihče ne more priti k meni, razen po njem, zato sem ga naredil za most
s tremi stopnicami.
§52 Toda na nobeno stopnico se ni mogoče povzpeti brez druge, če
človek hoče hoditi po vodilu in mostu moje resnice. Če duša ni zedinila
med seboj vseh treh svojih moči, ne bo imela nikakršne vztrajnosti.
52
§53 Vas vse je - v splošnem in posebej - k temu povabila moja Resnica,

ko je Kristus, prevzet od hrepenenja, v templju zaklical: "Če je kdo
žejen, naj pride k meni in naj pije, kajti jaz sem studenec žive vode" Jn
7,37).
Ni rekel, naj gre k Očetu in pije, ampak: naj pride k meni. Zakaj? Ker v
meni, Očetu, ni trpljenja, pač pa v mojem Sinu. Vi pa nikoli, dokler ste
romarji in popotniki tega umrljivega življenja, ne boste povsem prosti
trpljenja, kajti zemlja je zaradi greha pognala trnje.
Torej se držite njega, ki se je naredil vam za most, da vas nič ne bo
zapeljalo, da bi obrnili glavo nazaj: niti trnje niti nasprotni vetrovi, niti
naklonjenost niti nenaklonjenost in drugo trpljenje, ki ga morate
prenašati; zdržati marveč morate, dokler ne najdete mene, ki vam dajem
živo vodo in vam jo nudim po posredovanju ljubeče Besede, mojega
edinorojenega Sina.
Zakaj pa je rekel: "Jaz sem studenec žive vode?" Ker je bil on studenec,
ki je zaobjel mene, ko je v sebi zedinil božjo in človeško naravo. Zato
je rekel: "Nihče ne pride k Očetu razen po meni" (Jn 14,6).
§54 Če torej hočete priti k njemu, morate biti žejni, kajti le žejni so
povabljeni. Kogar ne žeja, ne bo zdržal, ampak bo obstal - ali iz
utrujenosti ali ker se bo obrnil: ne bo se pobrigal za to, da bi ga kdo
spremljal; sam pa ne more iti. Zato se ob najmanjši vznemirjenosti,
skušnjavi obrne, ker se je boji kakor sovražnika. In boji se, ker čuti, da
je sam. Ko bi se povzpel na tri stopnice, bi bil varen, kajti ne bi bil več
sam. Kdor je sam, ostane izključen. Jaz nisem pri njem, ker nima ob
sebi nobenih spremljevalcev, med katerimi bi jaz mogel prebivati. In to
ni malenkost, kajti kdor vztraja v svoji sebičnosti, ostaja sam, ker je
ločen od moje milosti in ljubezni do bližnjega. Ker je po lastni krivdi
oropan mene, se vrne v nič, kajti jaz sem, ki sem.
Zato pravi moja Resnica: "Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v
mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi" (Mt 18,20). Veš, da
53
postava temelji na dveh zapovedih: ljubiti mene nad vse in bližnjega

kakor samega sebe; brez teh dveh zapovedi ne more biti izpolnjena
nobena druga zapoved. To je začetek, sredina in konec zapovedi
postave.
Ti dve pa ne moreta biti zbrani v mojem imenu brez prvih treh, namreč
brez zedinjenja treh moči duše, spomina, razuma in volje. Spomina, da
bi se spominjal mojih dobrot in moje dobrote; razuma, da bi
premišljeval neizrekljivo ljubezen, ki sem vam jo izkazal s svojim
edinorojenim Sinom; njega sem postavil vašemu razumu pred oči, da bi
v mojem Sinu spoznal ogenj moje ljubezni; in volja naj se pridruži
spominu in razumu tako, da me ljubi in hrepeni po meni, svojem cilju.
Kakor hitro so zbrane te tri zmožnosti in moči duše, prebivam po svoji
milosti sredi med njimi. In ker je potem človek napolnjen z ljubeznijo
do mene in do bližnjega, je kmalu obogaten s spremstvom številnih
resničnih kreposti.
In nato začenja dušo žejati, žejati po pravilnem življenju, po mojem
poveličevanju in zveličanju duš, kajti vsaka druga žeja v njej ugasne in
je mrtva. Duša hodi varno in brez hlapčevskega strahu, ker se je
povzpela na prvo stopnico ljubečega hrepenenja. Potem se je to
hrepenenje rešilo sebičnosti; dvigne se nad sebe in nad minljive reči, ko
jih ljubi in poseduje v meni, ne pa brez mene, kolikor jih sploh hoče
imeti v posesti.
Tako se duša povzpne na drugo stopnico, k luči razuma, ki se potopi v
srčno ljubezen, ki sem vam jo izkazal v križanem in po križanem
Kristusu. Tu najde mir in pokoj, kajti njen spomin ni več prazen, ampak
napolnjen z mojo ljubeznijo. Veš, da prazna stvar zadoni, če zadeneš
obnjo; če je polna, pa seveda ne. Če je spomin napolnjen z lučjo razuma
in ljubečega hrepenenja, ne daje glasu od sebe. Naj ga potem pretresajo
nadloge in radosti sveta, nobenega glasu ne da od sebe, ne glasu
neurejenega veselja nad posvetnim, ne glasu nepotrpežljivosti - kajti
napolnjen je z menoj, svojo največjo dobrino.
54
Hrepenenje in gorečnost prevzemata dušo in njena žeja, hoditi poti moje

Resnice, ji pomaga najti studenec žive vode: to je žeja po mojem
poveličevanju in po lastnem zveličanju in zveličanju bližnjega. Nato
pride in prinese posodo svojega srca, ki je zdaj očiščeno navezanosti in
neurejene ljubezni do svetnih stvari. Komaj pa je srce resnično prazno,
se spet napolni, kajti nobena stvar ne more ostati prazna: če se ne
napolni s snovnostnim, se napolni z zrakom. Tudi srce je taka posoda,
ki ne more ostati prazna. Komaj je odstranilo iz sebe navezanost na
minljivo, se napolni z zrakom, namreč s sladko (osrečujočo) nebeško
ljubeznijo, ki ga vodi k vodam milosti. Od tam gre skozi vrata
Križanega in okuša živo vodo, dokler se ne izlije vame, morje miru.
§55 Zdaj si videla in slišala, o čemer si me spraševala: kaj moraš storiti,
da ne utoneš. Pokazal sem ti sredstvo: treba je stopiti na most; držati se
morate poti križanega Kristusa, tako da vztrajate do smrti. To je
sredstvo, ki ga mora uporabiti vsakdo, kateregakoli stanu, kajti noben
stan ga ne osvobodi ali oprosti tega, da more in mora tako ravnati.
Vsako duhovno bitje je
temu zavezano. Nihče se ne more odtegniti in reči: opravljam poklic,
imam otroke ali druge svetne ovire, in zato nisem zmožen hoditi po tej
poti; nihče se ne more opravičiti z morebitnimi težavami. Ničesar od
vsega tega ne morejo ljudje uveljaviti, kajti kot sem ti rekel, vsak stan
mi je po volji in mi je všečen, če ga le človek živi z dobro in sveto voljo.
Kajti vse, kar sem ustvaril jaz, najvišja dobrota, je dobro in popolno.
Dal sem te stvari vam, ne da bi vas vodile k smrti, marveč k življenju.
Od vas ne zahtevam nič drugega, kakor ljubezen, ljubezen do mene in
do bližnjega. To je mogoče izvajati ob vsakem času, na vsakem kraju
in v vsakemu stanu s tem, da vsako stvar ljubite in imate v posesti in to
v hvalo in čast mojega imena.
55
Tri stanja popolnega življenja

§56 Zdaj boš slišala o ljudeh, ki se odpravljajo k vzponu čez stopnice
in se začenjajo obračati k popolnemu življenju: radi bi izpolnjevali v
dejanjih tako zapovedi kakor svete, in sicer v treh stanjih duše, ki ti jih
hočem zdaj pojasniti v zvezi s tremi stopnicami mostu. Eno stanje je
nepopolno, drugo popolnejše, tretje najpopolnejše. Na prvi stopnici mi
človek služi kot najemnik, na drugi kot zvest hlapec, na tretji kot sin, se
pravi da me ljubi brezpogojno.
To so tri stanja, ki jih posamezno najdemo pri mnogih, a jih je mogoče
najti tudi v enem in istem človeku, če z vso gorečnostjo hiti po svoji
poti, izkorišča čas, ki mu je dan, in iz stanja sužnosti pride do stanja
svobodnjaka ter od tu do stanja sina.
Dvigni se nad samo sebe, odpri svoje duhovno oko in ogleduj romarje,
ki gredo mimo. Marsikateri hodijo po poti zapovedi nepopolno,
marsikateri popolno, nekateri popolni pa se zadržujejo in se vadijo na
poti svetov. Videla boš, od kod izhaja nepopolnost in od kod popolnost;
in kako zelo se more nekdo motiti, če korenina sebičnosti v njem še ni
izruvana. Naj bo človek že v kateremkoli stanu, vsakdo mora v sebi
umrtviti sebičnost.
§57 Duša je tedaj zagorela v žgočem hrepenenju in videla v sladkem
ogledalu božje resnice bitja, kako so na različen način prihajala k
svojemu cilju.
Mnoge je videla na začetku vzpona, kako jih je napadal hlapčevski
strah: bali so se kazni. Mnogi, ki so sledili prvemu klicu, so sicer prišli
do druge stopnice, redki pa do popolnosti.
Hlapčevski strah nepopolnih

§58 Tedaj je spregovorila božja dobrota, kije hotela ustreči želji te duše:
Ali vidiš one tam? V hlapčevskem strahu so se odvrnili od smrtnega
greha; če pa se ne bodo dvignili v ljubezni do pravilnih dejanj, jim
hlapčevski strah ne bo prinesel trajnega življenja. Ljubezen pa,
56
združena s svetim strahom, bo to storila, kajti božja postava temelji tako

na ljubezni kakor na svetem strahu.
Postava strahu je bila starozavezna postava, ki sem jo dal Mojzesu; bil
je zakoreninjen v strahu pred kaznijo, ki sledi storjenemu grehu. Nova
postava pa je nasprotno postava ljubezni, postava, ki vam jo je dala
Beseda, moj edinorojeni Sin, in jo utrdila v svoji ljubezni; ta nova
postava stare ni odpravila, ampak dopolnila. Moja Resnica govori: "Ne
mislite, da sem prišel odpravit postavo ali preroke; ne odpravit, temveč
dopolnit sem jih prišel" (Mt 5,17), in tako je zedinila postavo strahu s
postavo ljubezni. Ljubezen je odvzela nepopolnost strahu pred kaznijo
in ostala je le popolnost svete bojazni, ki mene, najvišje dobrote, noče
žaliti. Tako je bila nepopolna postava dovršena s postavo ljubezni.
To pa ne pomeni, da krivda ne bo več kaznovana, ampak bo prihranjena
za kazen v drugem življenju, če človek ne zadosti zanjo s popolnim
kesanjem. In dokler človek živi, traja zanj čas usmiljenja, ob smrti pa
nastopi čas pravičnosti.
Torej mora človek odvreči hlapčevski strah in dospeti do ljubezni in
svetega strahu pred Bogom. Drugega sredstva ni, če noče pasti nazaj v
reko, kjer ga bodo preplavili valovi stisk in ranili trni človeških tolažb;
le-te prebadajo dušo, ki z neurejeno ljubeznijo visi na njih.
§59 Če pa se ljudje trudijo, da bi, polni sovraštva do greha, izruvali
korenino svoje sebičnosti z vztrajnostjo, zvestobo in modrostjo, tedaj
bodo dosegli svoj cilj. Vendar pa mnogi začno svojo pot navzgor tako
obotavljaje in mi to, kar so mi dolžni, dajejo tako skopo in površno in v
taki nevednosti, da hitro ohromijo, vsaka sapica napne njihova jadra in
zaobrne njihovo smer; na prvo stopnico križanega Gospoda so stopili
nepopolni in zato druge, to je njegovega srca, ne morejo doseči.
57
Nepopolna ljubezen tistih, ki iščejo tolažbe

§60 Nekateri spet mi služijo zvesto in brez hlapčevskega strahu pred
kaznijo, pač pa mi služijo iz ljubezni. Vendar pa njihova ljubezen ostaja
nepopolna, kajti služijo mi zaradi lastne koristi ali iz veselja ali užitka,
ki ga najdejo v meni. Ali veš, kdaj se pokaže nepopolnost njihove
ljubezni? Ko ostanejo brez tolažbe, ki jo najdejo v meni. Enako
nepopolnost najdemo tudi v njihovi ljubezni do bližnjega. Zato je
pomanjkljiva in nestalna, saj pojenjuje in često popolnoma usahne.
Ljubezen do mene pojenja, kakor hitro jim, da bi jih vadil v kreposti in
jih rešil nepopolnosti, odtegnem duhovno tolažbo in dopustim boje in
težave. To delam, da bi prišli do resničnega samospoznanja in bi
spoznali, da sami iz sebe niso nič in da tudi nimajo nikakršne milosti po
lastnem zasluženju. V časih boja pribežijo k meni, me iščejo in spoznajo
kot dobrotnika, ko me iščejo v resnični ponižnosti. Zato jim sicer
odtegnem tolažbo, ne pa milosti. Toda potem popustijo in se polni
nepotrpežljivosti obrnejo proč. Včasih si izmislijo različne razloge, da
opustijo duhovne vaje, večkrat z napačnim izgovorom, da jim ne
ustrezajo, da njihovemu duhu ne prinašajo tolažbe.
To so nepopolni; tančice svoje duhovne sebičnosti še niso popolnoma
sneli z zenice presvete vere, kajti ko bi jo, bi morali uvideti, da ima
vsaka stvar začetek v meni in da brez moje previdnosti ne pade niti list
z drevesa. Kar jim pošljem in dopustim, se zgodi v njihovo posvečenje,
da bi dosegli srečo in cilj, za katerega sem jih ustvaril.
Uvideti in razumeti morajo, da ne želim nič drugega, kakor njihovo
srečo v krvi mojega edinorojenega Sina, v kateri so bili očiščeni svojih
grehov. V tej krvi morejo spoznati mojo resnico: da bi jim dal večno
življenje, sem jih ustvaril po svoji podobi, jih preustvaril za milost v
krvi lastnega Sina in jih sprejel za svoje otroke.
S takšno nepopolno ljubeznijo je sveti Peter ljubil mojega
edinorojenega Sina, kajti druženje z njim se mu je zdelo prijetno. Ko pa
je prišel čas nadloge, je odpovedal in padel tako globoko, da se ni samo
58
bal trpeti zanj, ampak je padel v prvotni strah, ga zatajil in izjavil, da ga

ne pozna.
Duša, ki se je povzpela na to stopnico le v hlapčevskem strahu in
preračunljivi ljubezni, se znajde v mnogih težavah. Zato se morajo
ljudje dvigniti k resničnemu otroštvu in mi služiti brez ozira nase,
čeprav nagrajujem vsako prizadevanje in vsakega človeka poplačam po
njegovi vnemi. In če v opravljanju molitve in drugih dobrih delih človek
ne popusti, ampak neutrudno teži za pomnožitvijo kreposti, dospe
končno do otroške ljubezni.
Tiste, ki si prizadevajo, hočem ljubiti kot svoje otroke; odgovarjam
namreč z isto ljubeznijo, s katero sem ljubljen; če me torej ljubiš, kakor
hlapec svojega mojstra, ti dajem kot takšen zasluženo plačilo, vendar
pa se ti ne razodenem, kajti skrivnosti odkrivamo samo prijatelju, s
katerim smo postali eno v vôzi prijateljstva. Takemu se hočem razodeti,
kakor je rekla moja Resnica: "Kdor me ljubi, bo eno z menoj in jaz z
njim, in jaz se mu bom razodel in bova skupaj prebivala" (Jn 14,21.35).
Božji odgovor na ljubezen popolnih

§61 Ali veš, kako se priobčim duši, ki me resnično ljubi in se ravna po
nauku moje sladke in ljubeznive Besede? Na različne načine pridem s
svojo močjo k njej, po meri njenega hrepenenja.
Razkrivam se ji na tri glavne načine. Najprej ji razkrijem svojo
naklonjenost in ljubezen z besedo mojega Sina, čigar naklonjenost in
ljubezen se razodeva v njegovi s tolikim ognjem ljubezni preliti krvi.
Ta ljubezen se razodeva na dva načina: eden je splošen, znan vsem
ljudem, ki so v splošni ljubezni. Kaže se v njih s tem, da mojo ljubezen
spoznajo in izkusijo v različnih dobrotah, ki so jih prejeli od mene.
Drugi način velja posebej tistim, ki so mi postali prijatelji; pridene se k
splošni ljubezni, ki jo izkustveno doživljajo, zaznavajo, čutijo in
okušajo v svoji duši.
59
To drugo razodevanje ljubezni se dogaja v teh ljudeh samih, katerim se

priobčim v nežni naklonjenosti. Pri tem ne gledam na ustvarjeno bitje,
ampak na njegovo sveto hrepenenje, ko se priobčim duši v isti
popolnosti, s katero me ona išče. Včasih se razodenem (še vedno na
drugi način) s podelitvijo preroškega duha, tako da ji dam videti
prihodnost. To se zgodi na mnoge in različne načine, po potrebi, ki jo
vidim v tej duši sami in v drugih ustvarjenih bitjih.
Včasih - to pa je še tretji način - ji dam v duhu izkušati navzočnost moje
Resnice, mojega edinorojenega Sina na mnoge načine, pač glede na to,
kaj duša poskuša in hoče doseči. Včasih me išče v molitvi, da bi
spoznala mojo moč; in jaz ji ustrežem in ji dam okusiti in občutiti mojo
moč. Včasih me išče v milosti Svetega Duha: takrat ji moja dobrota daje
spoznati ogenj božje ljubezni, tako da razume, kaj so prave in resnične
kreposti, ki so utemeljene v čisti ljubezni do bližnjega.
§62 Vidiš torej, da je moja Resnica govorila resnico, ko je rekla: "Kdor
me ljubi, bo postal eno z menoj" (Jn 14,8), kajti če se ravnate po
njegovem nauku, ste po ljubezni združeni z njim. In združeni z njim ste
združeni tudi z menoj, in tako se vam bom razodel, ker smo eno.
Zakaj Jezus ni rekel: Razodel vam bom svojega Očeta? Prav posebej iz
treh razlogov: Prvič, ker je hotel pokazati, da nisem ločen od njega in
ne on od mene; zato je odgovoril svetemu Filipu, ko ga je prosil:
"Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo: Kdor vidi mene, vidi tudi Očeta,
in kdor vidi Očeta, vidi mene" (Jn 14,8). Kar je imel, je imel od mene
in ne jaz od njega; to je Judom izpričal z besedami: "Moj nauk ni moj,
temveč tistega, ki me je poslal" (Jn 7,16).
Drugič pa vam v svojem razodetju ni ponudil ničesar drugega kot to,
kar je prejel od mene, svojega Očeta, kot bi hotel reči: Oče se mi je
razodel, ker sem eno z njim, jaz pa vam bom razodel sebe in njega po
sebi.
60
Tretjič, mene, nevidnega, vi, ki ste vidna bitja, ne morete videti, dokler
ste še v telesu. Nekoč boste mene, svojega Boga, gledali iz obličja v
obličje; v Besedi, mojem Sinu pa me gledate duhovno že tukaj do
vesoljnega vstajenja, ko se bo vaša človeška narava priličila človeški
naravi Besede in se bo v njej radovala. Božjo naravo sem skril pod
tančico vaše človeškosti, da me morete že zdaj videti. Jaz, nevidni, sem
se napravil tako rekoč vidnega, ko sem vam poslal Besedo, svojega
Sina, odetega v oblačilo vaše človeškosti.
§63 Zdaj si videla, kako veliko je dostojanstvo tistega, ki je prišel do
prijateljske ljubezni. Povzpel se je čez nogo ljubečega hrepenenja in je
dospel prav do skrivnosti srca, namreč do druge od treh stopnic, ki so
ponazorjene v telesu mojega Sina. Preden spregovorim o tretji, ti bom
pokazal, kako človek postane prijatelj, kako iz prijatelja sin in kako
doseže otroško ljubezen.
Otroško ljubezen imenujem popolno, ker človek v tej ljubezni sprejme
svoj dedni delež od mene, večnega Očeta z ljubeznijo otroka. Sleherna
popolnost in krepost zraste iz te ljubezni, hrano pa dobiva iz ponižnosti.
Ponižnost pa spet izhaja iz samospoznanja in svetega studa nad lastno
počutnostjo, studa nad samim seboj. Kdor je prišel tako daleč, mora
vzdržati in vztrajati v celici samospoznanja; tu bo v krvi mojega
edinorojenega Sina spoznal moje usmiljenje, ko bo v ljubečem
hrepenenju pritegnil mojo božjo ljubezen k sebi in si bo nenehno
prizadeval, da uniči vsak napačen vzgib zemeljske ali duhovne
samovolje, in se pri tem skrije v lastni hiši. Kakor je storil Peter z
drugimi apostoli, ko je jokal, potem ko je zatajil mojega Sina (prim. Mt
26,75). Njegove solze so bile še nepopolne in so take ostale še štirideset
dni, to je do vnebohoda, potem ko se je moja Resnica v svoji človeški
naravi vrnila k meni. Peter in drugi apostoli so se takrat skrivali v hiši,
da bi pričakali prihod Svetega Duha, ki jim ga je obljubila moja
Resnica.
61
V strahu so bili zaklenjeni, kajti duša je tako dolgo polna strahu, dokler
ne pride do resnične ljubezni. Vztrajali so v nočnem bedenju, v ponižni,
vztrajni molitvi, dokler niso končno prejeli nadvse bogato milost
Svetega Duha. Takrat je izginil njihov strah in šli so za križanim
Kristusom ter ga oznanjali.
Tako tudi duša, ki je hotela in hoče doseči popolnost. Ko se po velikem
grehu opogumi za resnično samospoznanje, tedaj najprej joče iz strahu
pred kaznijo; potem se vzravna, premišljuje moje usmiljenje in v njem
najde srečo in lasten dobiček. To je še nepopolno; da bi jo pripeljal k
popolnosti, se ji po štiridesetih dneh (to po teh prvih dveh stopnjah)
začnem polagoma odtegovati, ne sicer s svojo milostjo, pač pa glede na
njeno čutenje.
Moja Resnica je to hotela povedati apostolom z besedami: "Slišali ste,
da sem vam rekel, odhajam in spet predem k vam" (Jn 14,28). Vse, kar
je govoril, je bilo najprej namenjeno apostolom, pa tudi vsem takrat
živečim in končno prihajajočim rodovom.
Odtegujem se, da bi dušo napravil ponižno, s tem da bi se vadila
resnično mene iskati, pa tudi da bi jo preizkusil v luči vere z namenom,
da bi dosegla razumnost. Če taka duša resnično ljubi, se pravi ne glede
na sámo sebe, marveč v živi veri in polna odpora do sebe, ostane med
preizkušnjo vesela; nima se za vredno miru in pokoja duha.
Če čuti, da se ji odtegujem, ne obrne glave proč, ampak nadalje ponižno
opravlja svoje duhovne vaje in se zadržuje zaklenjeno v celici svojega
samospoznanja. Tam polna žive vere pričakuje prihod Svetega Duha,
namreč mene, ki sem ta ogenj ljubezni.
Kako čaka? Ne v brezdelju, ampak v budnosti in nenehni sveti molitvi.
In ne samo v telesnem, ampak tudi v duhovnem bedenju, se pravi, ne
zapira očesa duha, ampak bedi z lučjo vere, da bi polna studa iztrgala iz
srca zle misli in čuvala v njem nežnost moje ljubezni, spoznavajoč, da
hočem samo njeno posvečenje. To vam izpričuje kri mojega Sina.
62
Duši se odtegnem tudi zato, da spozna svojo pomanjkljivost, kajti brez

moje tolažbe občuti hudo bolečino, ker se čuti slabotno, negotovo in
nestanovitno in v tem odkriva korenino svojega duhovnega samoljubja.
In tako se dvigne nad sámo sebe, da bi stopila na sodni stol svoje vesti,
ker ne trpi, da bi v njej živelo občutje samoljubja, ne da bi ga opazila in
grajala.
Kdor Boga ljubi nepopolno, ljubi nepopoln bližnjega

§64 Želim, da nadalje veš: vsaka nepopolnost in vsaka popolnost se
izkazuje in pridobiva v meni, in prav tako se pridobiva in izkazuje v
bližnjem. To vedo najbolje preproste duše, ki so ustvarjenim bitjem
pogosto privržene v duhovni ljubezni. Kakor so brez pridržkov sprejele
mojo ljubezen, tako brez pridržkov pijejo ljubezen svojega bližnjega,
kakor posoda, ki se polni pri studencu; če jo vzameš proč in piješ, se
izprazni, če pa piješ iz nje pri studencu, se ne izprazni, ampak ostane
vedno polna. Torej je duhovno in časno ljubezen do bližnjega treba piti
v meni.
Od vas zahtevam isto ljubezen, kakor jo vam izkazujem. To je sicer
nemogoče, kajti ljubil sem vas že brez vračanja ljubezni. Tako je vsaka
ljubezen, ki mi jo izkazujete, dolgovana in ne zastonj; ta ljubezen je
vaša dolžnost, medtem ko je moja ljubezen do vas dar milosti, ki vam
ga nisem dolžan. Ljubezni, ki jo zahtevam od vas, vi nikdar ne morete
podariti; zato sem vas postavil poleg sočloveka, da mu daste to, česar
meni ne morete dati: brezpogojno nedolgovano in nesebično ljubezen;
in jaz hočem gledati na to, kot meni storjeno, kar storite bližnjemu.
Po čem je mogoče spoznati nepopolnost duhovne ljubezni? Po tem, da
tistega, ki ljubi, zaskrbi, če mu predmet njegove ljubezni ne vrača
ljubezni, ali se mu zdi, da mu je ne izkazuje dovolj. Ali tudi po tem, da
je žalosten, če se mu zazdi, da je oropan srečanja z ljubljenim človekom
in tolažbe, ki jo je črpal od njega; ali pa mora gledati, da ima prednost
kdo drug. Ker je bila ljubezen do mene še nepopolna, se kaže nepopolna
63
tudi tistemu, s katerim si povezan v duhovni ljubezni. Vse pa izvira od

tod, ker korenina samoljubja še ni popolnoma uničena.
Često pustim človeku to nepopolno ljubezen, da bi spoznal sebe in
svojo nepopolnost. Odtegnem se njegovemu čutenju, da bi se zaprl v
hišo svojega samospoznanja, kjer more doseči popolnost. Nato se
vrnem z večjim razsvetljenjem in spoznanjem resnice, tako da zdaj duša
sprejme kot milost, da se sme odreči samovolji zaradi mene.
Pot do ljubezni brez pridržkov: molitev

§65 Potem ko je duša po vodilih križanega Kristusa v resnični ljubezni
do dobrega in sovraštvu do zlega v novem notranjem prizadevanju
dospela v hišo samospoznanja, tedaj zaklenjena v njej vztraja v bedenju
in stalni molitvi ter se izogiba vsakega srečavanja s svetom.
Zakaj se je zaklenila? Iz strahu, ker je spoznala svojo nepopolnost in v
želji, da bi dosegla čisto, velikodušno ljubezen. Uvidi in spozna namreč,
da je drugače ne more doseči, in zato v živi veri pričakuje moj prihod,
ki ji bo pomnožil milost.
Po čem spoznamo živo vero? Po vztrajnosti; tedaj nobena stvar ne more
več privesti človeka do tega, da bi svojo glavo obrnil nazaj, nič ga ne
zavede k temu, da bi prekinil sveto molitev, razen pokorščina ali
ljubezen do bližnjega. Pogosto se namreč v času molitve približa hudič
z raznimi boji in nadlegovanji, še bolj kakor zunaj molitve. To dela zato,
da bi se duša naveličala svete molitve, in ji vedno znova pravi: Molitev
zate nima nobene vrednosti, saj ne smeš misliti na nič drugega, kakor
na to, kar govoriš. To dela hudič zato, da bi se duša naveličala, se
duhovno zmedla, in opustila molitev. Molitev pa je orožje, s katerim
more duša odvrniti od sebe vsakega nasprotnika, če se orožja oprijema
z ljubeznijo in z roko svobodne odločitve ter se s tem brani v luči
najsvetejše vere.
§66 Vedi, predragi otrok, da si duša s ponižno in neutrudno molitvijo
pridobi vse kreposti. Zato mora z njo nadaljevati in ne sme nikoli
64
odnehati, ne zaradi hudičevih slepil ne zaradi lastne krhkosti, se pravi

zaradi kake misli ali pobude, izhajajoče iz mesenosti, ne zaradi
govoričenja drugih. Kajti hudič pogosto porablja njihov jezik, ko jim
polaga v usta stvari, ki naj ovirajo molitev. Vse to moraš premagati z
vztrajnostjo. Radostna in meni po volji je molitev duše, če se opravlja
v hiši samospoznanja in spoznanja Boga; oko duha se v luči vere in v
ljubečem hrepenenju odpre moji prekipevajoči ljubezni.
Ta ljubezen vam je postala vidna v mojem edinorojenem Sinu, ki vam
jo je izkazal v svoji krvi. Njegova kri opaja dušo, jo obleče z ognjem
božje ljubezni in ji podarja hrano zakramenta, v katerem je telo in kri
mojega Sina, v celoti Boga in v celoti človeka.
Ta hrana krepi malo ali mnogo, odvisno od hrepenenja prejemnika. Ta
jo more sprejeti ali zakramentalno ali duhovno. Zakramentalno, če
dejansko prejme sveto obhajilo; v želji, če obudi v sebi hrepenenje po
obhajilu; naj bo to zgolj iz češčenja krvi, ali pa tako, da je tudi
zakramentalno deležen ljubečega hrepenenja, katerega je našel in okusil
v krvi, spominjajoč se, da je bila prelita iz ljubezni.
Ustna in notranja molitev

Toda nikar ne misli, da samo z ustno molitvijo dosežemo takšno
spodbudo in tako veliko gorečnost. Pri mnogih dušah je namreč tako:
njihova molitev obstaja bolj iz besed kakor iz ljubezni. Zdi se, kakor da
ne skrbijo za nič drugega, kakor za to, da bi zmolili čim več psalmov in
očenašev. Ko se število, ki so si ga zadali, izpolni, ne mislijo na nič
drugega več. Kakor da omejujejo molitev samo na ustno izgovarjanje;
toda s tem ni vse opravljeno; če se zadovoljijo s tem, dosežejo malo
sadu, in meni taka molitev ni všeč.
Če pa me vprašaš: ali naj jo torej človek opusti, ko se vendar zdi, da so
le maloštevilni pritegovani k notranji molitvi, tedaj odgovorim:
nikakor; vendar je treba ravnati urejeno, saj dobro vem, da je duša
nepopolna, preden izpopolni sebe in temu ustrezno tudi svojo molitev.
65
Seveda naj, da ne bi zapadla v brezdelje, goji ustno molitev, vendar ne

brez hkratnega teženja po notranji molitvi. Med molitvijo naj dviga
duha k meni in ga usmerja na mojo ljubezen in naj pri tem zre na svoje
napake, kakor tudi na kri mojega edinorojenega Sina, v čemer bo našla
mojo razsipno ljubezen in odpuščanje svojih grehov. Tako se duša uči
v samospoznanju in v premisleku glede svojih napak spoznavati mojo
dobroto in nadaljevati svoje vaje v resnični ponižnosti.
Ne zahtevam, da naj človek premišljuje vsako napako posebej in se tako
duh s spominjanjem določenih grdih grehov omadežuje. Nočem, da bi
človek pretehtaval posebej in splošno samo svoje grehe. Kajti če
samospoznanje in premišljevanje o grehih ne bi temeljila v spominu na
Jezusovo kri in v upanju na moje usmiljenje, bi v duši nastala
zmedenost in bi prišla v večno pogubljenje skupaj s hudičem, ki jo je
zavajal in jo slepil, kakor da v tem obstaja kesanje, žalost in stud nad
svojimi grehi; in sicer ne samo zaradi tega, marveč zato, ker bi v
primeru, ko ne bi segla po roki mojega usmiljenja, morala zapasti v
obup.
V tem obstaja ena od pretanjenih hudičevih zvijač zoper moje hlapcem.
Zato morate v svojo korist in da bi se upirali hudičevim prevaram in
meni ugajali, v resnični ponižnosti razprostraniti svoje srce in svojo
ljubezen v moji neizmerni usmiljenosti.
Duša mora potemtakem svoje samospoznanje zasaditi v spoznanje moje
ljubezni. Potem bo njena ustna molitev njej koristna in meni všeč, in od
nepopolne ustne molitve bo z vztrajnim naporom prišla do popolne
notranje molitve. Je pa včasih tako nespametna, da tedaj, ko si zada
določeno število z jezikom izgovorjenih ustnih molitev, pusti moje
obiskanje neopaženo. Toda jaz bom njenega duha obiskal, zdaj tako,
zdaj drugače, zdaj v luči samospoznanja in kesanja zaradi svojih napak,
zdaj v prekipevanju moje ljubezni, ali tudi tako, da njenemu duhu
predstavim prisotnost moje Resnice, kar mi bo pač všeč in po čemer bo
duša hrepenela.
66
Zato naj duša, ko začuti, da je njen duh pripravljen za moj obisk, opusti
ustno molitev. Če je potem duhovna prevzetost mimo, more, če utegne,
nameravane molitve spet nadaljevati. Če pa nima časa, naj si ne dela
skrbi in naj se zaradi tega ne pusti vznejevoljiti in spraviti v duhovno
zbeganost. Seveda ne velja to za molitev cerkvenih dnevnic, ki so jih
duhovniki in redovniki dolžni opravljati in se, če jih opuste, pregrešijo.
Taki morajo svoje duhovne dnevnice opravljati do smrti. In če bi se za
časa molitvenega bogoslužja čutili v duhu zamaknjene, morajo
poskrbeti za to, da to opravijo prej ali potem, da je s tem zadoščeno
molitveni dolžnosti. Pri vsaki drugi molitvi pa, ki se je duša loti, je treba
začeti z ustno in od tam preiti na notranjo. Če se duh čuti za to
pripravljenega, tedaj mora duša iz imenovanega razloga ono pustiti in
vendarle ne sme opustiti ustne molitve, naj bo tudi kakršnakoli že,
marveč mora ravnati na imenovani način. Potem bo duša resnično
okušala molitev in hrano krvi mojega edinorojenega Sina. Zato sem ti
rekel, da je človek v resnici deležen Kristusovega telesa in krvi, četudi
ne na zakramentalni način, če se v sveti molitvi obhaja (komunicira) z
ljubeznijo, ki jo okuša po sveti molitvi, in sicer deležen malo ali veliko,
po stopnji svoje pobožnosti.
Kdor ravna pri tem z malo razumnosti in brez urejenosti, najde malo;
kdor z mnogo razumnosti in urejenosti, najde veliko. Kajti čimbolj se
duša trudi, da hrepenenje svoje ljubezni odtrga od sveta in se z lučjo
razuma veže name, tem globlje spoznava. Kdor pa globlje spoznava,
tudi globlje ljubi; in ko prisrčneje ljubi, več okuša.
Vidiš: k popolni molitvi človek ne pride z mnogimi besedami, ampak z
ljubečim hrepenenjem, s tem da se v samospoznanju vzravna k meni in
utemelji hkrati obe vrsti molitve. Tako boš imela v posesti obe molitvi,
ustno in notranjo, kajti obe prav tako spadata skupaj kakor dejavno in
kontemplativno življenje. Ker je mogoče ustno in notranjo molitev
razumeti na različne načine, sem ti rekel, da je sveto hrepenenje po
dobri in sveti volji neprestana molitev. Ta volja in želja se oblikuje nato
67
vsakokrat na določenem kraju in ob določenem času v molitev, dodatno

k neprestani molitvi svetega hrepenenja. In tako bo duša, ki vztraja v
svetem hrepenenju in preizkušeni naravnanosti, ustno molitev
opravljala v predpisanem času ali včasih z njo nadaljevala tudi zunaj
tega časa, če to zahteva ljubezen do zveličanja bližnjega, glede na
potrebe in stiske in ustrezno stanu, v katerega sem jo postavil.
Kajti vsakdo mora skrbeti za zveličanje duše svojemu stanu primerno,
po temeljnem namenu moje svete volje. Kar dela z ustno prošnjo ali z
dejanjem za zveličanje bližnjega, je pristna molitev, seveda če tudi sicer
dolžnostno molitev opravlja ustrezno. Kar dela zunaj svoje obvezne
molitve, je molitev v ljubezni do bližnjega ali do sebe, karkoli ravno
dela. Kakor je rekel moj slavni glasnik Pavel: Ne neha moliti, kdor ne
neha delati! (prim. 1 Tes 5,17). Zato sem ti rekel, da se dejavnostna
molitev odvija povezana na različne načine z notranjo, kajti dejavnostna
molitev se dogaja v ljubezni. In ta ljubezen je neprestana molitev.
Duša se mora torej s to materjo molitve krepko priganjati. To je tisto,
kar dela duša, ki se zapre v hiši samospoznanja in dospe tako k ljubezni
prijatelja in sina. Ce ne gre po tej poti, bo ostala mlačna in nepopolna,
in njena ljubezen bo samo tako velika, kakor ji je v korist in v veselje
nad menoj ali nad bližnjim.
Nepopolni ljubi molitev zaradi lastne tolažbe

§67 Vedi, da moj hlapec, ki me ljubi nepopolno, misli bolj na tolažbo,
zaradi katere me ljubi, kakor name. To spoznaš po tem: razburi se,
kakor hitro mu zmanjka notranje duhovne tolažbe ali časne utehe.
To se dogaja svetnim ljudem, ki žive do neke mere krepostno, dokler
jim gre dobro; kakor hitro pa pride nad nje stiska, ki jim jo pošljem v
njihovo največjo korist, zaradi tistega nekaj dobrega, kar so storili, se
razburijo. Če bi koga od njih vprašali: Zakaj se razburjaš?, bi odgovoril:
Ker me je zadela nesreča; in zdaj je, kakor se zdi, tisto malo dobrega,
kar sem storil, skoraj izgubljeno; kajti ne morem tistega več opravljati
z enakim pogumom in zavzetostjo kot prej. To je zaradi stiske, ki me je
68
zadela; zdi se mi, da sem prej delal več in mirneje in tudi v srcu sem bil
mirnejši kakor sem zdaj.
Take ljudi prevara lastno dobro počutje. Stiska ni kriva, da manj ljubijo
in manj narede, kajti to, kar delajo v času obiskanja, ima enako
vrednost, kakor tisto, kar so storili v času tolažbe; če bi bili potrpežljivi,
bi mogli imeti več dobička.
Godi se jim kot človeku z vrtom. Ker ima veselje z njim, najde v delu
na vrtu razvedrilo. Misli, da razvedrilo izvira iz njegovega dela; toda
vsebovan je v veselju, ki ga ima z vrtom.
§68 Tudi moji hlapci, ki so še v nepopolni ljubezni in me iščejo zaradi
tolažbe in veselja, zapadejo tej prevari.
Ena je v tem, da duša, ki jo premami že prejeta tolažba, išče takšno
tolažbo in najde v tem veselje. Zgodilo se bo celo, da bo ponovno
premerila pot, samo da bi zopet doživela tolažbo in moje obiskanje, če
je to nekako začutila v sebi.
Jaz pa tega ne dajem vedno na enak način, kakor da ne bi imel dati
ničesar drugega, ampak dajem različno, kakor je všeč moji dobroti in
kakor ustreza njeni stiski in njeni potrebi. Če je nespametna, bo iskala
tolažbo samo na en način in ga tako rekoč predpisovala Svetemu Duhu.
Tega ne sme, ampak naj pogumno stopa po mostu križanega Kristusa.
Tam bo prejela tolažbo tisti čas in na tistem kraju, kakor bo všeč moji
velikodušni dobroti. In če je ne dam, tega ne storim iz sovraštva, ampak
iz ljubezni, da bi me duša-v resnici iskala. Če tega ne stori, če si veselje
išče po svoje, ne po moje, občuti trpljenje in neznosno zmedo, kakor
hitro se ji predmet veselja odtegne.
Tako nespametni so včasih ljudje, kadar jih obiščem drugače, kot so
pričakovali, da se uprejo in ne marajo trpeti; hočejo le to, kar so si sami
zamislili. Kriva je njihova lastna strast in duhovni užitek, ki ga je duša
našla v meni; vendar se moti; saj je nemogoče biti vedno v enakem
69
stanju. Kakor v kreposti duša ne more obstati, ampak bodisi napreduje

ali nazaduje, tako tudi duh ne more vztrajati v meni v prav isti sreči, ne
da bi jo moja dobrota množila. Na mnoge načine jo dajem: zdaj dušo
razveselim z notranjim veseljem, zdaj ji pošljem kesanje in
nezadovoljstvo nad grehom, da se zdi njen duh zmeden; zdaj sem v duši
ne da bi to opazila, zdaj ji stavim svojo Resnico, učlovečeno Besedo, v
vedno novih oblikah pred oči duha, ne da bi, navidez, občutila toplino
in srečo, ki jo mora obdržati za potrebno nadaljevanje tega gledanja;
velikokrat ne bo videla ničesar, pa bo vendar občutila največje veselje.
Vse to delam iz ljubezni, da bi dušo ohranjal in dvigal v kreposti,
ponižnosti in stanovitnosti ter bi ji pokazal, kako mi ne more ničesar
predpisovati, niti ne sme biti njen končni cilj tolažba, ampak edinole
krepost, ki temelji v meni. Ponižno naj sprejme oboje, v ljubečem
hrepenenju, da, v moji lasmi ljubezni, s katero jo obdarjam. V živi veri
naj bo prepričana, da ji dajem vse tako, kakor ji je za zveličanje
potrebno ali kakor je nujno, da bi jo vodil k veliki popolnosti.
Prevare tistih, ki iščejo tolažbo

§69 Orisal ti bom drugo prevaro tistih, ki stavijo vse svoje zadovoljstvo
v to, da iščejo lastno duhovno tolažbo, bližnjemu pa, ki ga srečujejo
vedno znova v duhovni in časni stiski, ne pomagajo, ampak trdijo, pod
pretvezo kreposti, da bi sicer izgubili dušni pokoj in mir in svojih
vsakodnevnih molitev ne bi mogli opraviti ob pravem času. Če pri tem
ne najdejo tolažbe, mislijo, da me žalijo, a se motijo, ker jih vara zasebni
duhovni užitek; bolj se pregrešijo, ko bližnjemu v stiski ne pomagajo,
kakor če bi opustili vse svoje tolažbe. Vsako ustno in notranjo
molitveno vajo sem namreč določil za to, da bi duša prišla do popolne
ljubezni do mene in bližnjega in v njej vztrajala. Tako me človek bolj
žali, če zaradi vaje in dušnega miru zanemarja ljubezen do bližnjega,
kot če bi svoje molitvene vaje opustil zaradi bližnjega. Ker pa je pogled
teh ljudi usmerjen v lastno zadovoljstvo, ne uvidijo, kje je v resnici
njihov pregrešek. Sicer bi dojeli, da ni v tem, ker ne občutijo duhovne
tolažbe ali ker opustijo molitev, če je bližnji v stiski, temveč v tem, da
70
jih najdem brez ljubezni do bližnjega, ki mu naj služijo in iz ljubezni do

mene ljubijo.
§70 Duša se mora torej ponižati in se imeti za nevredno duhovnega
pokoja in miru. Odtegnem se ji, da bi se naučila postajati ponižna in bi
spoznala mojo ljubezen, s katero ji v času boja ohranjam dobro voljo.
Nikakor naj ne sprejema samo mleka sladkosti, ampak naj se oklepa prs
moje Resnice, da bo z mlekom uživala tudi meso, drugače povedano,
mleko moje ljubezni naj srka v mesu križanega Kristusa, namreč v
njegovem vodilu; kajti iz tega sem vam zgradil most, da po njem pridete
k meni.
§71 Dalje vara hudič dušo često s tem, da se spremeni v angela luči
(prim. 2 Kor 11,14). Kar namreč človekov duh rade volje sprejme in po
čemer hrepeni, prav to mu hudič ponudi. Če vidi človeka vsega
prevzetega od tolažbe in duhovnih videnj in hrepenečega po njih, se
spremeni v "angela luči": zdaj v angela, zdaj v podobo moje Resnice ali
katerega od mojih svetnikov. To počne, da bi dušo ujel na trnek njene
lastne duhovne sle, ki jo kaže ob videnjih in duhovni slasti. In če se ne
dvigne v resnični ponižnosti in ne prezira vseh užitkov, potem obvisi na
trnku v hudičevih rokah. Če pa ponižno odvrne slast od sebe in ljubeče
objame ljubezen do mene, podaritelja, namesto do daru, postane za
hudiča zaradi svojega ponižnega mišljenja neznosna.
Če Ine vprašaš: kako naj spoznam, da je tako obiskanje prej hudičevo
kakor pa tvoje delo?, ti odgovarjam: če je delo hudiča, ki se, kot je
rečeno, predstavi duhu kot angel luči, občuti duša neposredno ob
njegovem nastopu veselje, čim dlje pa ostaja, tem bolj plahni veselje,
ostajajo pa naveličanost, tema in upornost, ki zameglijo njenega duha.
Toda če jo obiščem jaz, večna Resnica, je duša od prvega trenutka dalje
napolnjena s svetim strahom; in hkrati s tem strahom prejme veselje in
gotovost z blago razumnostjo, ki se sicer sprašuje, a ne dvomi, marveč
ima v samospoznanju sebe za nevredno ter govori: Nisem vredna, da bi
prejela tvoj obisk; in ker nisem vredna, kako se more to zgoditi? Nato
71
se obrne k polnosti moje ljubezni in spozna ter vidi, daje v moji moči,
da dajem, ne z ozirom na njeno nevrednost, pač pa z ozirom na mojo
lastno čast, ki njo napravi vredno, da me sprejme v milosti, kakor tudi
v doživljanju, saj ne preziram hrepenenja s katerim me kliče. In zato
sprejme ponižno in reče: "Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po
tvoji besedi" (Lk 1,38). In tako polna veselja ter srečnega duha stopi
ven iz svoje molitve in mojega obiskanja; v ponižnosti se ima za
nevredno in spozna v ljubezni, da njeno veselje prihaja od mene.
Prijatelj in sin gleda bolj na podaritelja kakor na dar

§72 Zdaj je duša dospela v tretje stanje, namreč v ljubezen prijatelja in
sina; v njej ni več ljubezni, ki bi jo bilo mogoče kupiti, obstaja le
izmenjavanje, kakor pri najdražjih prijateljih. Kakor se vede prijatelj do
drugega prijatelja, od katerega je bil obdarovan in svojih oči ne pusti
počivati le na darilu, marveč gleda na srce podaritelja in prejeto darilo
visoko ceni že samo iz veselja nad prijateljevo ljubeznijo; tako tudi
duša, ki je prišla v tretje, popolno stanje: če prejme moja milostna
darila, ne gleda le na darove, ampak spozna z očesom duha mojo
ljubezen, ki je ljubezen prijatelja.
Da pa duša ne bi imela izgovora za nepopolno ravnanje, in da bi gledala
predvsem na mojo ljubezen, sem poskrbel za to, da bi darilo zedinil s
podariteljem, ko sem božjo naravo povezal s človeško, ko sem vam
podaril Besedo, svojega edinorojenega Sina, ki je eno z menoj in jaz z
njim. Zaradi tega zedinjenja ne morete videti darila, ne da bi zagledali
tudi mene, darovalca.
Znamenja popolne ljubezni

§74 Zdaj ti bom še povedal, po čem spoznamo, da je duša dosegla
popolno ljubezen: po istem znamenju, ki je bilo dano svetim apostolom.
Ko so sprejeli Svetega Duha, so brez strahu zapustili hišo, oznanjali
mojo besedo in učili nauk Besede, mojega edinórojenega Sina. Ni jih
bilo strah trpljenja, celo hvalili so se z njim in stopali pogumno pred
72
tirane sveta, da bi jim oznanili in povedali resnico, v slavo in čast moji

ljubezni.
Tako je tudi z dušo, ki je na opisani način vztrajala v samospoznanju: z
ognjem svoje ljubezni se spet vračam k njej. Medtem ko je vztrajno
ostajala v hiši, je po zaslugi te ljubezni dobila moč za dobro in prejela
delež moje moči; in s to močjo in okrepitvijo je premagala svojo čutno
strast in postala zmagovalka. In v isti ljubezni sem ji dal delež modrosti
svojega Sina. V tej modrosti je z očesom duha zagledala in spoznala
mojo resnico in slepilo svoje duhovne poželjivosti.
V tej ljubezni pa, ki izvira od Svetega Duha je dobila tudi delež pri
njegovi volji; tako je okrepila svojo voljo, da bi prenašala trpljenje in
zaradi mojega imena zapustila svojo hišo in prebudila pravilno razmerje
do bližnjega. Pravzaprav ne zapušča hiše samospoznanja, pač pa v
ljubezni prejete kreposti stopijo iz hiše duše; in te kreposti rojeva duša
na mnoge različne načine, ko jih bližnji potrebuje. Strah, da bi tolažbo
izgubila je sedaj izginil, če je dejavna navzven. Kakor hitro je prišla do
popolne in velikodušne ljubezni, stopi na povedani način ven in odda
sama sebe.
To jo prestavi v četrto stanje; se pravi, na podlagi tretjega stanja, ki je
popolno stanje, ker duša v njem okuša ljubezen in jo izkazuje
bližnjemu, ji je dano poslednje stanje dovršenega zedinjenja z menoj.
Obe stani sta medsebojno povezani, enega ni brez drugega, kakor tudi
ljubezen do mene ne more obstajati brez ljubezni do bližnjega, in ta ne
brez ljubezni do mene.
Krst v vodi in v krvi: Kristusova rana

§75 Odpri oko svojega duha in opazuj ljudi, kako hitijo čez most nauka
križanega Kristusa, ki vam je postal pravilo, pot in nauk. Pred očmi
nimajo mene, Očeta, kakor je navajen delati tisti, ki ostaja v nepopolni
ljubezni in noče prenesti nobenega trpljenja. Ker to meni ne more
prizadeti bolečin, on pa hoče iti samo za veseljem, ki ga najde v meni,
73
zato sem rekel naj mi sledi, pravzaprav ne meni, ampak zadovoljstvu,

ki ga najde v meni.
Popolni pa ne ravnajo tako; kakor opojeni in žareči od ljubezni so
izbrali tri naravne stopnice in se povzpeli na te stopnice, ki sem ti jih
ponazoril v treh dušnih močeh, in se povzpeli tudi na tri razodete
stopnice, ki so ti pokazane v telesu križanega Kristusa, mojega
edinorojenega Sina. Ko so z nogami svojega ljubečega hrepenenja
dosegli njegove noge, so dospeli do njegove strani, kjer so odkrili
skrivnost njegovega srca in spoznali krst v vodi, krst, ki črpa svojo moč
iz krvi. Tu je duša našla sveto krstno milost, potem ko je pripravila kelih
svoje duše, da bi prejela to s krvjo združeno in pomešano milost.
Kje je duša spoznala to svoje dostojanstvo, da vidi sebe, kako jo prejem
svetega krsta v moči krvi združi z Jagnjetovo krvjo? V rani njegove
strani, kjer je izkusila ogenj božje ljubezni. Tako ti je razkrila moja
Resnica, ko si jo vprašala: "Sladko in brezmadežno Jagnje, bilo si
mrtvo, ko so ti odprli stran, zakaj si hotelo, da ti prebodejo in razkosajo
še srce?" Odgovorilo ti je, da se je to zgodilo iz mnogih razlogov. Na
enega najpomembnejših te hočem spomniti:
Ker je bilo moje hrepenenje po človeškem rodu neskončno, moje
zemeljsko trpljenje in muke pa končne. S tem končnim dejanjem nisem
mogel razkriti vse svoje ljubezni do vas; saj je bila neskončna. Zato sem
želel, da bi videli skrivnost srca, s tem da-sem vam ga pokazal odprtega,
da bi videli, da je moja ljubezen večja, kakor sem to mogel pokazati s
svojim končnim trpljenjem. Kri in vodo sem prelil in vam s tem dal
spoznati sveti krst v vodi, ki ga prejmete v moči krvi.
In prav tako sem pokazal tudi krst krvi na dva načina: prvič v tistih, ki
so bili krščeni v lastni krvi, ki so jo prelili zame v moči moje krvi, ker
niso mogli prejeti nobenega drugega krsta. Drugi so bili krščeni v ognju,
s tem, da so si krst vroče želeli, pa ga niso mogli prejeti. Toda nobenega
ognjenega krsta ni brez krvi, ker je kri prepojena in premešana z ognjem
božje ljubezni, saj je bila prelita iz ljubezni.
74
Še na druge načine prejme duša krst krvi, če še govorimo v prispodobi.

To omogoča božja ljubezen v svoji skrbi, ker pozna človekovo slabost
in krhkost, ki ga nagiblje h grehu. Zapustila je zato trajni krst krvi, ki
ga človek prejme s kesanjem srca in sveto spovedjo, ko človek, če je
mogoče, prizna svoje grehe pred mojimi služabniki, ki shranjajo ključ
do krvi. Pri odvezi zlije duhovnik to kri čez obličje duše.
Če se človek ne more spovedati, tedaj zadostuje kesanje srca. Tedaj vam
roka moje blagosti ponudi sad te dragocene krvi; če pa imate priliko za
spoved, tedaj hočem, da to uporabite. Kdor more ta sad Krvi imeti, a ga
ne mara sprejeti, zanj je sad Krvi izgubljen.
Vidiš torej, da je krst trajen in da se mora duša na navedeni način do
konca krščevati. Po tem krstu spoznaš, da je bilo moje delo, se pravi
trpljenje na križu, končno; sad trpljenja pa, ki ga prejemate od mene, je
neskončen. To je tako v moči neskončne božje narave, ki se je zedinila
s končno človeško naravo, kakršna je v meni, Besedi, trpela, ker je bila
oblečena z vašo človeškostjo. Ker pa je ena narava kakor prepojena in
pomešana z drugo, je večno božanstvo vzelo za svoje tisto trpljenje, ki
sem ga jaz v vroči ljubezni vzel nase. Zato je mogoče to moje trpljenje
imenovati neskončno; časne muke telesa in boleče hrepenenje, ki sem
ga občutil, da bi vas rešil, to ni bilo neskončno; kajti vse to se je končalo
na križu, ko se je duša ločila od telesa. Sad pa, ki je vzklil iz trpljenja in
hrepenenja po vašem odrešenju, je neskončen, zato ga tudi prejemate
brez konca. Ko ne bi bil neskončen, celoten človeški rod ne bi bil na
novo vzpostavljen, tako sedaj živeči ljudje, kakor tudi že umrli in tisti,
ki bodo prišli. In padli človek se potem, ko si je nakopal krivdo, ne bi
mogel dvigniti, če vam ne bi bil podarjen ta krst krvi kot neskončen
krst.
To sem vam razodel z odprtjem svoje strani, kjer odkrivaš skrivnost
mojega srca. Tam sem vam pokazal, da sem vas bolj ljubil, kakor vam
morem izkazati v končnem trpljenju.
75
Hrana zveličanja duš: Kristusova usta

§76 Ali ti je jasno, da je bila v vsem, o čemer sem ti zdaj govoril, moja
resnica tista, ki ti je dala odgovor? Ponovil sem ti to, o čemer sem
govoril v njenem imenu, da bi spoznala odličnost duše, ki se je povzpela
na drugo stopnico in tam spozna in si pridobi takšen ogenj ljubezni, da
brez odlašanja hiti k tretji stopnici, namreč k ustom. Katero pot je
ubrala? Po sredi skozi srce; ob spominu na kri se je na novo krstila in v
spoznanju, ki ga je prejela iz srčne ljubezni ter ga uzrla, okusila in
preizkusila v ognju moje ljubezni, je pustila za seboj nepopolno
ljubezen. Take duše so dosegle usta: to dokazujejo s tem, da prevzamejo
službo ust. Usta govore z jezikom, ki je v njih, okus okuša, usta obdržijo
in dajejo naprej želodcu, kar so sprejela, a zobje jed zdrobijó sicer je
človek ne bi mogel pogoltniti.
Tako dela duša: najprej mi govori z jezikom, ki je v ustih njenega
svetega hrepenenja, namreč z jezikom svete in vztrajne molitve. Ta
jezik govori tako v dejanju kakor v duhu; duhovno mi daruje sladke
ljubeče želje za zveličanje duš, v dejanju pa oznanja nauk moje Resnice,
opominja, svetuje in izpoveduje brez slehernega strahu pred lastno
bolečino, ki bi ji jo mogel prizadeti svet; to dela prostodušno pred
vsakomer drugače, v skladu z njegovim stanom.
Pravim, da tudi ji, ko prejema dušno hrano meni v čast pri mizi
presvetega križa; kajti drugače in pri kaki drugi mizi ne bi mogla v
resnici jesti. Jed zdrobi z zobmi, saj je sicer ne bi mogla pogoltniti, z
zobmi sovraštva in ljubezni, ki sta kakor dve vrsti zob v ustih svetega
hrepenenja, v ustih, ki obdrže jed in jo zgrizejo z gnusom nad seboj ter
v ljubezni do dobrega v samem sebi in v bližnjem. Tako duša zgrize
vsako žalitev: posmeh, zaničevanje, mučenja, očitke in mnoga
preganjanja. Duša prenaša lakoto in žejo, mraz in vročino, boleče želje,
solze in znoj za zveličanje duš. Vse zgrize meni v čast, ko prenaša
bližnjega, in z njim potrpi.
76
Potem duša v resničnih in dejanskih krepostih ter zaradi polnosti jedi

tako zraste, da poči obleka čutnosti, namreč telo, ki pokriva dušo. Toda
kar poči, propade; tako ostane čutna volja odmrla; ko je duša okusila
mojo ljubezen, je svoji samovolji mrtva.
Taki ljudje rode na svet kreposti v bližnjem brez bolečin; ne kakor da
bi bolečine na sebi ne bi bile več bolečine, vendar za odmrlo voljo to
niso več, kajti taki ljudje jih prenašajo prostovoljno zaradi mojega
imena. Njihova ljubezen je odeta z mojo in hrano zveličanja duš uživajo
v resnični popolni potrpežljivosti, kar je razločno znamenje za to, da
ljubijo popolno in brez pridržkov.
Sad resnične ljubezni: potrpežljivost, srčnost in vztrajnost

§77 To so tri blažene kreposti, ki temeljijo v resnični ljubezni:
potrpežljivost, srčnost, vztrajnost. Najdemo jih v vrhu drevesa ljubezni,
ki je okronano z lučjo presvete vere. Duša, ki jih ima, je v svetem
hrepenenju potegnjena kvišku in nihče ji nič ne more, niti hudič s
svojimi skušnjavami, saj se boji duše, ki žari v ognju ljubezni, niti ljudje
s svojim obrekovanji in žalitvami: kljub mnogim preganjanjem, s
katerimi jo svet obiskuje, se take duše svet sam boji.
To dopušča moja dobrota, da bi jo napravila močno in veliko pred
menoj in pred svetom. To dobro opaziš na mojih svetnikih, ki so se
zaradi mene napravili majhne. Jaz pa sem jih napravil velike v meni,
večnem življenju, in v skrivnostnem telesu svete Cerkve, kjer se vedno
znova omenjajo, ker so njihova imena zaznamovana v meni, knjigi
življenja.
Poglej torej, preljubi otrok, na ljubezniva znamenja, in nad vsemi
drugimi znamenji na krepost potrpežljivosti, v kateri duša dokazuje, da
je resnično prišla iz nepopolne k popolni ljubezni v hoji za sladkim
neomadeževanim Jagnjetom, mojim edinorojenim Sinom, ki je vztrajal
z žeblji pribit na križ in se ni umaknil niti pred govorjenjem Judov, ki
so kričali: "Stopi s križa, in ti bomo verovali" (Mt 27,40). Tudi vaša
77
nehvaležnost ga ni omajala; v pokorščini, ki sem mu jo naložil, je

marveč vzdržal tako potrpežljivo, da iz njegovih ust ni bilo slišati
nobenega godrnjanja.
Na tak način sledijo nauku in zgledu moje Resnice tudi moji najljubši
otroci in zvesti hlapci. Čeprav jih skuša svet odvrniti s prilizovanjem in
z grožnjami, se vendar ne obračajo nazaj, ampak upirajo oči samo k
moji Resnici. Ne marajo zapustiti bojišča in se vrniti v lagodno
življenje, marveč veselo stojijo v boju, napolnjeni in napojeni s krvjo
križanega Kristusa.
O veličastna hrabrost, kako mi ugajaš in kako siješ v svetu pred
zatemnjenimi očmi neumnežev, ki ne morejo drugače, kakor da so
deležni luči mojih hlapcev! V samo sredino njihovega sovraštva sije
milina mojih hlapcev za njihovo zveličanje. Sredi nevoščljivosti žari
velikodušnost njihove ljubezni do bližnjega; sredi okrutnosti njihovo
sočutje, kajti svet je okruten zoper nje, ti pa imajo sočutje. Sredi
sramotenja sije potrpežljivost, kraljica, ki gospoduje nad vsemi drugimi
krepostmi in jih usmerja, kajti potrpežljivost je mozeg ljubezni.
Sad zedinjenja z Bogom

§78 Zdaj sem ti pokazal, v čem se izkaže, da so tisti, ki se trudijo,
dosegli popolno ljubezen prijatelja in sina in da tam kot sad tretjega
stanja pridobe dovršeno zedinjenje z menoj. Tam prejme duša moč za
močjo, da bi ne samo potrpežljivo prenašala, ampak tudi hrepeneče
žejala po tem, da bi smela trpeti v poveličanje in slavo mojega imena.
Taki se hvalijo v sramoti mojega edinorojenega Sina, kakor je rekel
slavni glasnik Pavel: "Hvalil se bom v sramoti in težavah križanega
Kristusa" (2 Kor 12,9). In na drugem mestu: "Znamenja ran Križanega
nosim na svojem telesu" (Gal 6,14.17). Kot zagrabljeni od moje
ljubezni in od lakote hrepeneči po dušni hrani z mize presvetega križa
hitijo in hočejo biti bližnjemu v oporo s trpljenjem in s prenašanjem
raznovrstnih težav, ohraniti in pridobiti kreposti s tem, da nosijo
78
znamenja Kristusovih ran na svojem telesu ter sprejemajo stiske in

bolečine, od koderkoli in kakorkoli jim jih jaz dodeljujem.
Njim, preljubi otrok, je trpljenje veselje, zabava pa nasprotno muka,
prav tako vsaka tolažba in veselje, ki jim ga občasno dodeli svet. In ne
samo tolažbe, ki jim jih po moji privolitvi daje svet, celo tiste, ki jih v
svojem duhu sprejmejo od mene, večnega Očeta, malo cenijo, in sicer
zaradi ponižnosti in odpora do samega sebe. Ne kakor da bi prezirali to
tolažbo, kolikor je moj dar, pač pa prezirajo slast, ki jo hrepeneča duša
v tem občuti.
Potemtakem vidiš, da v njihovih telesih in njihovem duhu žarijo moč in
rane križanega Kristusa. Njim se ne zgodi več, da bi se zaznatno ločil
od njih. Nenehno počivam v njihovi duši, tako v milosti kakor v
občutju. Tako namreč, da mi morejo slediti vsakokrat, ko želim duha
pritegniti z ljubeznijo k meni; njihovo hrepenenje je namreč v moči
ljubezni dospe 10 do takega zedinjenja, da jih nobena stvar ne more več
ločiti; vsak kraj jim je pravi, vsak čas primeren za molitev.
Našli so mir v vodilu moje Resnice, našli so mizo, jed in služabnika; to
jed uživajo po vodilu križanega Kristusa, mojega edinorojenega Sina:
jaz sem njihovo počivališče in jedilna miza; blaga, ljubezniva Beseda
jih nahranja, ker uživajo v tej slavni Besedi dušno jed. On je jed, ki vam
jo je ponudila moja dobrota, da ne bi podlegli, da ne bi pozabili na kri,
ki je bila prelita s toliko ljubezni, ampak bi vas na poti vedno krepila in
osveževala.
Sveti Duh streže tem dušam, on je žar moje ljubezni, ki vam deli darove
in milosti. Ta dobri služabnik pogrinja mizo in streže. Daje in ponuja
mi njihove boleče, sladke in ljubeče želje, njim pa daje sad božje
ljubezni in napora njihove duše, da okušajo sladkost moje ljubezni in se
z njo hranijo. Vidiš torej, da sem njihova miza, moj Sin jim je hrana,
Sveti Duh pa jim streže, tisti Sveti Duh, ki izhaja iz mene Očeta in Sina.
79
§79 Takim, sem rekel, se ne dogaja, da bi se jim odtegnil glede na

čutenje. V drugem pogledu pa se ločim od njih: duša, še vezana na telo,
namreč ni sposobna brez prestanka vzdrževati zedinjenje, katerega jaz
udejanjam v njej; zato se ločim od nje, a neglede na čutenje in milost,
pač pa glede na zedinjenje. Kajti duše, ki so se v gorečem hrepenjenju
opogumile in pohitele čez most nauka križanega Kristusa, so prispele
do vrat; in ko so svojega duha povzdignile k meni, okušajo, okopane in
opojene v krvi in goreče v ognju ljubezni, v meni večno božanstvo, ki
je zanje spokojno morje. Tu doseže duša takšno zedinjenje, da se njen
duh giblje samo še v meni.
Duša, ki je še umrljiva, ima okus za srečo neumrljivih; njej, ki je še
obremenjena s telesno težo, je dana v delež moč duhovnega poleta. Ni
ji sicer odvzeta vsaka teža, toda zedinjenje z menoj je popolnejše kot
zedinjenje med dušo in telesom; in zato moč z menoj zedinjenega duha
dvigne težo telesa z zemlje navzgor.
Hočem, da razumeš tudi to: če se v tem zedinjenju duša ne loči od telesa,
je to večji čudež, kakor če bi vstalo mnogo teles. Zato odtegnem duši
za nekaj časa izkušnjo zedinjenja in ji dam, da se vrne v posodo svojega
telesa, se pravi: telesne čutne zaznave, ki so bile zaradi ljubečega poleta
duše popolnoma izklopljene, se spet vrnejo v svoje čutenje. Kajti duša
se ne loči od telesa (to se zgodi šele v smrti), marveč ji zaradi ljubečega
zedinjenja z menoj izginejo njene lastne sposobnosti in poželenja.
Zaradi tega je njen spomin napolnjen samo z menoj; razum je dvignjen
in potopljen v zrenje moje Resnice; ljubezen, ki sledi razumu, ljubi in
postane eno s tem, kar vidi razum. Ko potem vse te dušne moči zbrane
in zedinjene potonejo v meni in zažarijo, tedaj izgubi telo svoje čutenje.
Popolna duša zazna božje veličastvo v vseh ustvarjenih bitjih

§80 Tako popolno je zdaj ostalo gledanje duše, da zazna poveličevanje
in hvaljenje mojega imena ne samo v državljanih večnega življenja,
marveč prav tako v umrljivih bitjih; kajti svet me poveličuje, naj to hoče
ali ne. Seveda tega ne dela na tisti način, kakor bi moral: namreč s tem,
80
da bi me ljubil nad vse. Vendar jaz dobivam hvalo in poveličanje

svojega imena iz ustvarjenih bitij: dajem, da moje usmiljenje in
preobilje moje ljubezni sijeta v njih, naklanjam jim čas za spreobrnjenje
in ne ukažem zemlji, naj jih zaradi njihovih grehov pogoltne.
Nasprotno, čakam nanje in naročam zemlji, naj jim daje svoje sadove,
in soncu, naj jih ogreva in jim daje luč in toploto, nébesu, da se giblje.
V vseh zanje ustvarjenih rečeh jim izkazujem svoje usmiljenje in
ljubezen in jim jih ne odtegujem zaradi njihovih grehov. Grešniku in
pravičnemu jih delim, često grešniku obilneje kakor pravičnemu, ker
pravičnemu, ki je sposoben prenesti, dodelim, da pogreša dobrine
zemlje, da bi mu mogel v večji polnosti podariti nebeške. Tako moje
usmiljenje in ljubezen sijeta nad njimi.
Včasih bodo moji hlapci dajali mojemu imenu slavo in čast tudi v
preganjanih, ki jih darujejo meni v ponižni in neutrudni molitvi. Tako
hudobni, naj to hočejo ali ne, delajo v mojo čast celo tedaj, ko me
nameravajo sramotiti.
§81 Ti hudobni so na svetu zato, da množijo krepost mojih hlapcev,
kakor so hudi duhovi v peklu moji sodni izvrševalci in priganjači, ko na
pogubljenih vršijo mojo pravičnost in priganjajo moje stvari, ki tu na
zemlji potujejo in romajo in so zato ustvarjene, da bi dosegle mene, svoj
cilj. Hudi duhovi nehote množijo njihovo krepost, ko jih spodbadajo z
mnogimi težavami in skušnjavami na različne načine; napeljujejo jih,
da bi drug drugemu škodovali, drug drugemu kradli, in sicer, manj
zaradi reči in škode, kakor pa zato, da bi jih oropali ljubezni. Ko menijo,
da mojim hlapcem škodujejo, jih pa le krepijo in so jim povod, da se
izkažejo v potrpežljivosti, moči in vztrajnosti.
Tako celo padli duhovi izkazujejo mojemu imenu čast in slavo, v njih
pa se izpolnjuje moja resnica, saj sem jih ustvaril v svojo čast in slavo,
da bi bili deležni moje lepote. Iz ošabnosti so se vzdignili proti meni;
padli so in me ne morejo gledati.
81
§82 Kdo pa zaznava in okuša veličastvo in čast mojega imena v vsakem

ustvarjenem bitju, v demonih in v stvareh, ki so obdarjene z razumom?
Duša, ki otegnjena svojemu telesu pride k meni, svojemu cilju; taka
duša jasno vidi, in v svojem gledanju spozna resnico. Ko gleda mene,
večnega Očeta, ljubi; ko ljubi, je potešena, in potešena spozna resnico.
In v spoznanju resnice pride njena volja v moji do miru.
Hrepenenje po razvezi in potrpežljivost v trpljenju

§83 Torej je Pavel videl in izkušal, ko sem mu dal, da se je zamaknil v
tretje nebo, namreč v vzvišenost Trojice, kjer je mojo resnico okusil in
spoznal, kjer je prejel Svetega Duha v njegovi polnosti in je vase sprejel
nauk moje Resnice, učlovečene Besede. Pavlova duša se je v čutenju in
zedinjenju z menoj, večnim Očetom, oblekla kakor zveličani v večnem
življenju, samo da njegova duša ni bila ločena od telesa, razen glede na
čutenje in glede na način zedinjenja. Ker pa je moji dobroti ugajalo, da
ga napravi za izvoljeno posodo v breznu mene, večne Trojice, sem se
mu odtegnil, kajti v meni ni bolečine, hotel pa sem, da naj trpi zaradi
mojega imena. Križanega Kristusa sem postavil pred oko njegovega
duha in ga odel z oblačilom njegovega nauka, zvezanega in uklenjenega
s sladkim žarom Svetega Duha, tega ognja ljubezni.
Bil je dobro porabna posoda, na novo oblikovana po moji dobroti, tako
da se ni upiral, ko so ga tepli, ampak je rekel: "Gospod, kaj hočeš, da
storim? Povej mi in storil bom" (Apd 9,6). Tega sem ga naučil, ko sem
mu postavil pred oči križanega Kristusa in ga odel z naukom svoje
Resnice. Ves razsvetljen z lučjo resničnega kesanja, ki temelji v moji
ljubezni, je poravnal svoj dolg in sprejel nauk križanega Kristusa. Tako
tesno se je odel z njim, da mu ga niso iztrgali ne s hudičevimi
skušnjavami ne z bodicami mesa, ki ga je pogosto napadalo. To je bilo
dopuščeno po moji dobroti, da bi rastel v milosti, zasluženju in
ponižnosti, ker je okusil vzvišenost Trojice. Niti stiske niti karkoli
drugega, kar ga je doletelo, ga ni moglo odvrniti od nauka križanega
Kristusa, nasprotno, samo še globlje ga je vtisnil vase. Tako močno se
82
je ogrnil z njim, da je dal življenje zanj in se s tem oblačilom vrnil k

meni, večnemu Bogu.
Pavel je torej spoznal, kaj pomeni okušati me brez teže telesa, v čutenju
zedinjenosti in brez vsake ločitve. In tako se mu je zdelo, da se teža
telesa upira in ga ovira pri popolni potešitvi njegovega hrepenenja,
potešitvi, kakršno duša prejme po smrti. Zato je zaklical: "Jaz
nesrečnež! Kdo me bo rešil mojega telesa?" (Rim 7, 24). In tako kličejo
tudi moji hlapci, o katerih sem ti rekel, da so dosegli tretje in četrto
stanje popolnega zedinjenja v meni, in bi bili radi rešeni in ločeni od
telesa.
§84 In vendar ne morejo, ker njihova volja ni več njihova, ampak je po
ljubezni eno z menoj, nič drugega hoteti ali želeti kakor to, kar hočem
jaz. Radi bi sicer umrli, a se zadovoljijo in ostanejo, če jaz hočem, da v
slavo in čast mojemu imenu in v zveličanje duš vztrajajo v stiskah. Tako
ne pozabijo moje volje v nobeni stvari in hitijo v koprnečem hrepenenju
in odeti v križanega Kristusa čez most njegovega nauka, iščoč svojo
slavo v njegovi sramoti in njegovem trpljenju. Veselijo se, ko trpijo
bolečine; še več, prenašanje trpljenja blaži njihovo hrepenenje po smrti,
kajti pogosto želja in volja, da bi trpeli, blaži bolečino, ki jo občutijo v
hrepenenju po ločitvi od telesa. Niso samo potrpežljivi, kakor v tretjem
stanju, ampak se ponašajo z mnogimi stiskami zaradi mojega imena.
Zakaj? Ker so razžarjeni in so potopljeni v krvi, v kateri najdejo mojo
gorečo ljubezen. Ta ljubezen je iz mene izhajajoči požar, ki jim je
zgrabil srce in mišljenje in je sprejel žrtev njihovega hrepenenja. In zdaj
se dviga njihovo oko duha in se zrcali v mojem božanstvu, kjer se hrani
in zedinja ljubezen v spremstvu razuma. To gledanje izhaja iz vlite
milosti, ki jo povzročim v duši, ki me resnično ljubi in mi služi.
83
Vlita luč
§85 Z lučjo, ko jo podeljujem očesu duha, me je videl Tomaž5, ki je s
tem pridobil luč velike učenosti. Z mojo resnico razsvetljeni so
Avguštin, Hieronim in drugi moji sveti cerkveni učitelji razumeli in
spoznali mojo resnico sredi teme, se pravi v temnosti Svetega pisma, ki
ga niso razumeli, pa ne zato, ker bi Pismo zatajilo, ampak poslušalec,
ki ga ni razumel. Zato sem poslal te luči, ki naj bi razsvetili slepe in
težko umevajoče. Dvignili so svoje oko duha, da bi v temini spoznali
mojo resnico. In jaz, Ogenj, sem sprejel njihovo daritev in sem jih
dvignil, ko sem jim podaril razsvetljenje, ne naravno, ampak takšno, ki
gre onkraj vsake narave. V temini so prejeli luč in tako spoznali resnico.
Zato je zdaj Sveto pismo, ki se je prej zdelo nejasno, v žareči luči
dostopno vsem ljudem, naj bodo grobega ali pretanjenega razuma.
Vsakdo prejme po svojih sposobnostih in po meri svoje pripravljenosti,
da bi me spoznal, kajti njihove pripravljenosti ne zaničujem. Vidiš torej,
da je oko razuma dobilo onkraj naravne luči še vlito luč, po kateri so
cerkveni učitelji in drugi svetniki spoznali luč v temi; in iz teme je
zasvetila luč; kajti razumevanje je že obstajalo, preden je bilo Sveto
pismo napisano, torej je vednost prišla iz razumevanja, kajti človek
razumeva v duhovnem gledanju.
Tako so gledali in videli sveti očaki in preroki, ki so napovedovali
prihod in smrt mojega Sina. Tako so imeli apostoli po prihodu Svetega
Duha fuč, ki sem jim jo dajal poleg naravne luči. Evangelisti, cerkveni
učitelji, spoznavalci, device in mučenci so jo prejeli. Vsi so bili
razsvetljeni s to popolno lučjo; in vsakdo jo je prejel različno, glede na
potrebe za lastno zveličanje, za zveličanje soljudi in za razlaganje
Svetega pisma, kakor so ga raziskovali sveti cerkveni učitelji v svoji
znanosti, ko so pojasnjevali nauk moje Resnice, pridigo apostolov,
pričevanja evangelistov; mučenci, ko so v svoji krvi oznanjali luč
5
Svetnica si upa uvrstiti Tomaža Akvinskega med največje cerkvene učitelje,
čeprav ga papež še ni razglasil za takega.
84
najsvetejše vere, sad in zaklad Jagnjetove krvi; device s svojo

ljubeznijo, svojo čistostjo in svojo pokorščino. Pokorščina Besede pa
se oznanja z opozarjanjem na popolnost pokorščine, ki sije v moji
Resnici, ker je iz pokorščine, ki sem ji jo jaz naložil, hitela v sramotno
smrt na križu.
Vsa ta luč je vidna in spoznana tako v stari kakor novi zavezi s pomočjo
luči, ki je vlita milostno in onkraj naravne luči. In ker nova postava
izhaja iz prav iste luči, zato ni uničila stare, marveč se je z njo povezala;
toda vzela ji je nepopolnost, kajti ona je bila utemeljena samo na strahu.
Ko je prišla Beseda, moj edinorojeni Sin, s postavo Ljubezni, je
dopolnil staro postavo s tem, da ji je dal ljubezen in vzel hlapčevski
strah pred kaznijo ter pustil, da obstaja samo sveti strah.
Tako je vsaka luč, ki sije iz Svetega pisma, izšla in neprestano izhaja iz
te luči. Nevedni in prevzetni učenjaki pa so slepi sredi luči, ker jim jo
prekrivata in odvzemata ošabnost in oblak sebičnosti. Zato razumejo
Pismo zgolj po njegovem besednem pomenu in ne po notranjem duhu;
čemijo nad mnogimi knjigami in vohajo v njem samo črko, ne pa mozga
Svetega pisma, ker so se oropali luči, v kateri je bilo Sveto pismo
sestavljeno in dobiva razlago. Zato se čudijo in začno godrnjati, ko
vidijo, da so mnogi v poznanju Svetega pisma neizkušeni in
neizobraženi, vendarle glede uvida v resnico tako razsvetljeni, kakor da
bi ga dolgo preučevali. To pa nikakor ni čudno, saj imajo v posesti
glavni studenec luči, iz katerega izhaja znanost. Ker pa so oni ošabneži
izgubili luč, ne vidijo in ne spoznajo ne moje dobrote ne vlite luči
milosti, podeljene mojim hlapcem.
Zato ti povem: mnogo bolje je iskati nasveta za svoj dušni blagor pri
ponižnem, neučenem človeku s sveto, čisto, neskrivljeno vestjo kakor
pri ošabnem učenjaku, ki teži po mnogem znanju, kajti tako bo dal samo
od tega, kar ima sam v sebi, in bo zaradi svojega zatemnjenega življenja
pogosto tudi luč Svetega pisma podajal samo temno. Nasprotje boš
85
našel pri mojih hlapcih, ki luč, katero nosijo v sebi, dajejo ljudem, ki so
lačni in hrepenijo po svojem zveličanju.
To sem ti povedal, moj ljubi otrok, da boš razumela popolnost tega
stanja zedinjenja, v katerem ogenj moje ljubezni potegne kvišku oko
duha. V tej ljubezni prejme človek nadnaravno luč. S to lučjo ljubi
mene, kajti ljubezen pride v spremstvu razumevanja, in čim bolj človek
spozna, tem bolj ljubi; tako eno pospešuje drugo.
§86 Vse to sem ti razložil, da bi v tebi rastel ogenj svetega hrepenenja
in sočutja ter bolečina zaradi pogubljenja duš, da bi te bolečina in
ljubezen prisilili, da boš prosila zanje v solzah in znoju. Solze imenujem
ponižno nenehno molitev, ki mi jo daješ v ognju vročega hrepenenja.
In to ne samo v tebi, kajti mnoga druga od mojih ustvarjenih bitij in
hlapcev bo moja ljubezen, ko bodo to slišali, prisilila, da bodo skupaj s
teboj molili in me prosili, da bi se usmilil sveta in skrivnostnega telesa
svete Cerkve.
Kajti povedal sem ti že, da bom uslišal vaše prošnje: okrepil vas bom v
vaših težavah, uslišal boleče prošnje in podelil prenovo svete Cerkve
po dobrih in svetih pastirjih: ne z vojno ne z mečem in grozotami,
ampak v miru in tišini, s solzami in znojem mojih hlapcev, ki sem vam
jih poslal kot delavce za vaše duše in duše bližnjih in za skrivnostno
telo svete Cerkve.
Prošnja za razlago solzá

§ 87 Zdaj se je vzdignila ona duša, gnana od silnega hrepenenja in kot
opijanjena od zedinjenja z Bogom in od tega, kar je slišala in okusila o
najvišji sladki Resnici; gnana tudi od bolečine zaradi nevednosti
ustvarjenih bitij, ki svojega dobrotnika in po ljubezni hrepenečega Boga
ne poznajo. Dvignila je svoje oko duha k sladki Resnici, s katero je bila
združena, in hotela izvedeti še več o stanjih, ki jih je Bog omenil in
opisal; in ker je spoznala, da jih doseže s solzami, je želela od Resnice
slišati o različnih vrstah solza, njih kakovosti, izvoru in vzrokih. Kajti
resnico izveš samo pri Resnici. In ničesar ne spoznaš v Resnici, česar
86
ne bi mogel uzreti z očesom duha; zato pa se mora tisti, ki hoče

spoznavati, vzdigniti v želji, da bi v luči vere spoznal Resnico in oko
razuma odprl za večno Resnico. V njej bo duša spoznala resnico, po
kateri se je spraševala; Bog se je razodel in njegova blaga dobrota se je
sklonila k njeni goreči želji in ji hrepenenje izpolnila.
87
3. DAR SOLZÁ
Različne vrste solza
§88 Tedaj je rekla najvišja in blaga Resnica, kije Bog: Preljubi in
predragi otrok, prosiš me, da bi izvedela kaj o vzrokih in sadovih solza,
in tvoje želje nisem zavrnil. Dobro odpri oko svojega duha in na stanjih
duha, ki sem ti jih orisal, ti bom pokazal nepopolne solze, ki izvirajo iz
strahu.
Še prej ti bom spregovoril o solzah krivičnikov v svetu. To so solze
pogubljenja.
Druga vrsta solza so solze iz strahu pred kaznijo, tretjo vrsto solza
prelivajo tisti, ki vstanejo iz greha in me začnejo okušati. Njih jok je
nežen in začno mi služiti. Njihova ljubezen je še nepopolna, zato so
nepopolne tudi njihove solze.
Četrto stanje dosežejo tisti, ki ljubijo svojega bližnjega, ne oziraje se
nase. Jočejo in njihov jok je popoln. Peto stanje se ujema s četrtim; tu
se pretakajo solze velike nežnosti; orisal ti jih bom obširneje.
Opisal bom tudi ognjene solze, ki ne pritekajo iz očesa; te se tičejo
tistih, ki večkrat prosijo za solze, a jih ne morejo dobiti. Vedi, da so
lahko vsa stanja v eni duši, če se vzdigne iz stanja strahu in nepopolne
ljubezni in doseže popolno in zedinjujočo ljubezen.
Solze smrti in strahu

§ 89 Vedi, da vsaka solza prihaja iz srca, kajti noben telesni ud ne
ustreza srcu tako kakor oko. Če srce občuti bolečino, jo sporoči oko; če
je bolečina zaradi nečesa počutnega, toči srčne solze, ki rojevajo smrt,
ker izvirajo iz srca, v katerem je neurejena ljubezen, ki ni iz mene; in
ker je neurejena, je žaljiva zame in povzroča smrtno bolečino in solze.
Da se sicer reči, da je težina krivde in tožbe večja ali manjša, pač po
stopnji neurejene ljubezni.
88
Zdaj opazuj solze, ki vodijo v življenje, solze tistih, ki spoznajo svoje

grehe in začno jokati iz strahu pred kaznijo. Take solze prihajajo iz
čutnega srca, kar pomeni, da ti ljudje še niso dospeli do stopnje
popolnega odpora do krivde, ker so me s tem žalili; njihovo srce se
žalosti zaradi kazni, ki sledi storjenemu grehu.
Če se duša vadi v kreposti, počasi izgublja strah; uvidi, da strah sam ni
dovolj za večno življenje. Zato se dvigne v ljubezni, da bi v njej našla
samo sebe in mojo dobroto; in začne sprejemati upanje na moje
usmiljenje, na veselje svojega srca. Tako se bolečina meša zaradi greha
z veseljem zaupanja v božje usmiljenje. In vendar; ker duša še ni
dosegla visoke popolnosti, še pogosto toči čutne solze. Če izgubi nekaj,
kar ljubi, morda zunanjo in notranjo tolažbo, če jo obidejo skušnjave in
jo ljudje zalezujejo, se srce razžalosti in oko začne zaradi srčnih skrbi
točiti mehke solze samopomilovanja. To je sočutje duhovnega
samoljubja, ker samovolja še ni popolnoma pohojena in odmrla.
Solze nepopolne in popolne ljubezni

Če duša potem raste in se vadi v luči samospoznanja, se je poloti stud
nad seboj; v žareči ljubezni spozna mojo dobroto in začne združevati
svojo voljo z mojo, jo preoblikovati in ustrezno občutiti veselje in
sočutje: veselje v sebi zaradi delovanja ljubezni, sočutje pa z bližnjim.
Oko, ki hoče ustreči srcu, prekipeva v srčni ljubezni do mene in
bližnjega; žaluje le še zato, ker je žalilo mene in škodovalo sočloveku;
ne žaluje več zaradi lastnega trpljenja ali lastne škode: zdaj namreč ne
misli več nase, ampak samo na to, kako bi izkazala čast in hvalo
mojemu imenu; v gorečem hrepenenju se veseli hrane z mize
najsvetejšega križa, se pravi združenja s ponižnim, potrpežljivim in
brezmadežnim Jagnjetom, mojim Sinom, ki sem ga napravil za most.
Če duša v skladu z vodilom moje sladke Resnice lepo ubira pot prek
mostu in stopa prek njega, ki je učlovečena Beseda, če v resnični in
nežni potrpežljivosti prestaja trpljenje in muke, ki sem jih dopustil za
89
njeno zveličanje, in to pogumno sprejme in izbere, ne po svoji, ampak

po moji presoji, potem prenaša to ne samo potrpežljivo, ampak tudi
veselo. V čast ji je, da jo preganjajo zaradi mojega imena, da le more
trpeti. In v tem najde tolikšno veselje in dušni mir, da tega noben jezik
ne more opisati.
Če je tako na podlagi vodila mojega edinorojenega Sina napredovala in
oko duha uprla vame, prvo milo Resnico, postane njen pogled
spoznanje, in spoznavajoč bo ljubila Resnico. S tem, da svoje ljubeče
hrepenenje uglaša po lastnem spoznanju, okuša moje večno božanstvo,
v katerem najde božjo naravo združeno s človeško. Zdaj počiva v meni,
morju miru, srce je v meni združeno v ljubezni; ko občuti mene, večno
božanstvo, začne oko liti sladke solze, kakor da bi bile mleko, s katerim
se hrani v resničnem potrpljenju.
To je najvišje stanje, ko je duša hkrati blažena in žalostna; blažena v
moči zedinjenja z menoj, v katerem okuša božjo ljubezen, žalostna pa
zaradi žalitve, prizadejane moji dobroti in veličastvu, kar je v
samospoznanju uvidela in okusila. Samospoznanje, pridobljeno iz
ljubezni do bližnjega, ni ovira za stanje združitve, kiji solze dajejo
veliko sladkosti. Duša najde v njej solze ljubezni zaradi mojega
usmiljenja in bolečine zaradi greha bližnjega; joče s tistimi, ki jokajo,
in se veseli z veselimi. Kdor živi v ljubezni, njegova duša vriska, ko
vidi, da me moji hlapci hvalijo in slavijo. Ko te poslednje solze, ob
katerih je duša našla tako globoko združitev, ne bi izhajale iz ljubezni
do bližnjega, bi bile nepopolne.
Eno se mora torej dopolniti v drugem, sicer bi duša postala prevzetna,
veter samohvale bi zadel obnjo in padla bi z višine v globino. Ljubezen
do bližnjega je treba stalno gojiti v resničnem samospoznanju. Potem
bo duša gojila v sebi ogenj moje ljubezni, kajti ljubezen do bližnjega
izvira iz ljubezni do mene; iz tistega spoznanja namreč, ki je prišlo v
dušo, ko je spoznala sebe in mojo ljubezen do nje, in videla, da jo
neizrekljivo ljubim.
90
§90 Vendar je res: hudič nikoli ne spi in daje s tem nauk vam, lenim,
vam, ki v času zasluženja spite. Gorečim pa njegovo bedenje ne more
nič, kajti hudič ne more prenesti žara ljubezni in ne vonja zedinjenja, v
katerega je duša vstopila v meni, morju miru; in dokler je združena z
menoj, je ne more prevarati. Izogiba se je kakor muha kipečega lonca,
ker se boji, da bi se opekla. Če bi bila mlačna, se ne bi bal ampak bi
drezal vanjo, čeprav tudi tam večkrat propade, ker najde več žara, kakor
si je predstavljal.
Zato naj se veseli vsaka duša, ki občuti mnogo stisk, kajti te so pot, po
kateri pride v ono blago poveličano stanje. V nobenem času ne spozna
tako dobro, da sem v njej, kakor v času mnogih bojev. Zakaj? Povedal
ti bom. Če se sredi boja ne more niti osvoboditi niti se uspešno upirati,
potem dobro spozna sama sebe: seveda se more zavestno upirati in ne
privoliti, toda česa več ne more. Tako vidi, da sama ni nič: kajti če bi
kaj bila sama po sebi, bi se otresla tega, česar ne mara. Tako se ponižuje
v pravem samospoznanju in hiti k meni v luči najsvetejše vere, k meni
večnemu Bogu; in po moji dobroti čuti, da je sposobna ohraniti dobro
in sveto voljo, ki ji v času bojev ne dovoljuje, da bi podlegla v
nadlegujoči bedi.
Ognjene solze
§ 91 Zdaj pa bom, da bi zadostil tvoji prošnji, govoril o tistih, ki si želijo
daru solz, a jih očitno ne morejo dobiti. Res obstaja vroče jokanje iz
resničnega in svetega hrepenenja, ki se použiva v ljubezni. Tak človek
bi rad rešil svoje življenje jokaje iz studa nad samim seboj in za
zveličanje duš, a se zdi, da ne more. Povem ti: taki imajo ognjene solze,
v katerih Sveti Duh joka pred menoj zanje in za njihovega bližnjega.
Moja božja ljubezen vnema s svojim plamenom dušo, ko mi prinaša
svoje goreče želje brez solz. Resnično, so ognjene želje, zato tudi
pravim, da joka Sveti Duh. Ker človek ne more pretakati solz, mi iz
ljubezni prinaša voljo in željo po solzah. In če ljudje odpro svoje
duhovno oko, lahko vidijo, da Sveti Duh joka v vsakem mojih hlapcev,
91
ki trosijo vonj svetega hrepenjenja in ponižnih neprestanih molitev. Na

to je pač mislil slavni apostol Pavel, ko je rekel, da "Sveti Duh" pred
menoj, Očetom - "z nedopovedljivim zdihovanjem prosi za vas" (Rim
8, 26).
Vidiš torej, da sad ognjenih solz ni manjši od tekočih, pogosto je celo
večji, pač po meri ljubezni. Zato se duša ne sme zmesti, tudi se ji ne
sme zdeti, da se ji odtegnem, če si solze želi in jih ne more imeti, kot bi
rada. Zeli naj si jih z voljo, ki se sklada z mojo in se poniža k da ali ne,
kakor je vsakokrat všeč moji božji dobroti. Dotlej pa dopuščam, da ni
deležna telesnih solz, da bi ponižana vztrajala pred menoj in me okušala
v stalni molitvi in hrepenenju. Ko bi namreč dobila, za kar prosi, ji ne
bi prineslo koristi, kot si misli: zadovoljna z izidom bi popustila v
ljubezni in hrepenenju, s čimer me je rotila. Da bi rastla in ne morda
popustila, si ne dovolim nakloniti ji stvarnih solz, ampak ji dam
duhovne, ki prihajajo iz srca, polne ognja moje božje ljubezni. S takimi
ljudmi bom v vsakem stanu in ob vsakem času zadovoljen, če bo le
njihovo duhovno oko z lučjo vere in močjo ljubezni vedno združeno z
mojo večno resnico, oziroma če se ne bodo odvrnili od nje. Saj sem
vendar zdravnik in vi ste bolniki, in vsakemu dam, kar potrebuje in je
zanj koristno.
§ 92 Pokazal sem ti, kako pridejo solze iz srca; srce, ki jih je zbiralo v
plamenečem hrepenenju, jih pošlje v oko. In kakor svež les v vročini
plamenov izloči vodo, ker je svež (če bi bil suh, se to ne bi zgodilo),
tako tudi srce, ki po obnovljeni milosti zopet ozeleni in je iz njega
izločena suhota samoljubja, ki dušo suši. Tako so ogenj in solze
združene v gorečem hrepenenju. In ker to hrepenenje nima konca, tukaj
doli tudi ne bo nikoli potešeno. In bolj ko duša ljubi, manj se ji zdi, da
ljubi. Vaše hrepenenje je tako neskončno; kajti če bi mi služili s
končnim, krepost ne bi imela ne življenja ne vrednosti, kajti jaz, ki sem
večni Bog, želim, da mi postrežete z neskončnim. Ničesar drugega
neskončnega nimate razen svoje ljubezni in hrepenenja svoje duše.
92
Sad zlih solza

Prilika o drevesu ošabnosti in o štirih vetrovih, ki ga pretresajo
§93 Orisal ti bom sad, ki ga porajajo solze, prelite iz svetega hrepenenja,
in kaj povzročajo v duši. Najprej pa o tistih, ki žive bedno življenje in
je njihov bog nekaj ustvarjenega in njihova lastna čutnost, v čemer je
izvor vsega zla za telo in dušo. Ker je njih korenina pokvarjena z čutnim
samoljubjem, je vse, kar prihaja iz nje, pokvarjeno. So kakor drevo, ki
rojeva samo sadove smrti, gnile cvetove, umazane liste, veje, ki vise do
tal in divjajo po njih viharji. Vi vsi pa bi morali biti drevesa ljubezni,
zato brez ljubezni ne morete živeti, saj sem vas ustvaril iz ljubezni.
Duša, ki živi skladno z Bogom, zasadi korenino svojega drevesa v
dolino resnične ponižnosti. Tisti pa, ki žive bedno, so jo zasadili v hrib
ošabnosti; in napačno zasadili, saj prinaša sadove smrti, ne življenja.
Sadovi so njih dela, ki so zastrupljena z mnogimi grehi, če ne rodijo
sadov dobrih dejanj; saj iz zle korenine poganja samo to, kar je
pokvarjeno. Kajti duši, ki živi v smrtnem grehu, nobeno od dobrih del
ne pomaga v večno življenje, ker niso izvršena v milosti.
Nihče pa ne sme opustiti dobrega dela, kajti vse dobro bo poplačano, in
vsaka krivda kaznovana. Včasih povrnem s časnimi dobrinami, včasih
dajem človeku čas, da se spreobrne. Ali pa mu dajem po posredovanju
svojih hlapcev, ki so mi ljubi in všeč, življenje milosti, kakor sem storil
slavnemu apostolu Pavlu, ki se je na priprošnjo sv. Štefana odpovedal
neveri in nehal preganjati kristjane.
Drevo, o katerem sem govoril, ima sedem vej, ki segajo do tal in
poganjajo liste in cvetove. To so veje sedmih smrtnih grehov, bogato
obložene z različnimi grehi, povezane nazaj s korenino in deblom
samoljubja in ošabnosti. Korenina je najprej pognala veje in cvetove
hudobnih misli, nato je vzbrstel list besed in pognal sad zlih del. Do tal
visijo, ker se veje smrtnih grehov ne morejo obrniti nikamor drugam
kakor k tlom padlega neurejenega sveta. Ne čudi se torej, da se je
93
mogoče nenasitno hraniti z zemljo, saj te nikoli ne more nasititi.

Nenasitni so, neznosni sami sebi in zato vedno nemirni, kajti njihovo
poželenje in volja se usmerjata k temu, kar jih nujno pušča nepotešene.
Razlog za njihovo nepotešenost je to: prizadevajo si za končno, pa so
vendar po biti neskončni. Ker je človek postavljen nad vse ustvarjene
reči in te reči nad njega, more najti nasičenje in mir le v nečem, kar je
večje od njega. Večji od njega pa sem samo jaz, večni Bog, in samo jaz
ga morem potešiti. Ker pa je zaradi storjene krivde oropan mene, živi v
trajnih mukah in težavah. Mukam sledijo solze; in če zapihajo vetrovi,
stresejo drevo te ljubezni do lastne čutnosti, v kateri je ta človek
utemeljil vse.
§ 94 Obstajajo štirje vetrovi: veter naklonjenosti in nenaklonjenosti,
strahu ali slabe vesti.
Veter naklonjenosti daje hrano napuhu z veliko ošabnostjo, v
poviševanju samega sebe in poniževanju bližnjega. Ali je ta veter sam
po sebi nekaj zlega? Nikakor, niti on niti kateri drugih vetrov.
Pokvarjena je samo glavna korenina drevesa. In iz nje izhaja vsa
pokvarjenost. Kajti jaz, ki pošiljam in dopuščam vse, kar je, sem dober
v najvišji meri, torej je dobro vse, kar je pri tem vetru bitnega.
Temu sledi veter hlapčevskega strahu: človek se boji lastne sence in
strah ga je, da bo izgubil predmet svoje naklonjenosti. Ta strah mu ne
dovoli, da bi to, kar ga razveseljuje, mirno užival, ker tistega pač nima
po moji volji. Postal je ubog hlapec greha in je vreden toliko kakor reč,
ki ji služi. Greh je nič, zatorej je tak človek postal nič.
Medtem ko ga stresa veter strahu, zajadra v veter stiske in nesreče; hotel
mu je ubežati, izgubi pa to, kar ima: zdravje ali otroke, bogastvo,
položaj, ugled, pač glede na to, kaj imam kot dober zdravnik za
potrebno za vaše zveličanje; zato sem vam ga poslal. Ker pa je vaša
slabost tako zelo pokvarjena in slepa, uniči sad potrpežljivosti. Tako
vzbrstijo neučakanost, jeza, negodovanje, sovraštvo, odpor do mene in
mojih bitij. Kar sem človeku dal za življenje, sprejme, kakor da bi bilo
94
to njegova smrt, z enako mero bolečine, s kakršno je prej občutil

ljubezen.
Zdaj pretaka boleče solze nepotrpežljivosti, ki dušo izsušijo in ubijajo,
ker ji jemljejo luč milosti. Celo telo izsušijo, ga izčrpajo, telesno in
duhovno ga oslepijo, jemljejo mu veselje, ker nima več tega, česar se je
veselil in v kar je polagal ljubezen, upanje in vero.
Potem pa pride še veter slabe vesti, ki ga pošilja moja božja dobrota, ko
ga je zaman poskušala z dokazi naklonjenosti v ljubezni ali iz strahu
pritegniti k sebi, da bi tako ta človek svoje srce usmeril na pravilno
ljubezen in na prav nobeno drugo, ali da bi potem ob poslanih stiskah
spoznal trhlost in majhno zanesljivost sveta. Ker pa vse skupaj nič ne
pomaga, jaz pa vas neskončno ljubim, pošiljam nekaterim bodico vesti,
da bi se opogumili, odprli usta in v sveti spovedi izpljuvali vse gnile
grehe. Toda ti trdovratneži, kakršni so, in zaradi njihove podlosti od
mene po pravici zavrženi (ker moje milosti nikakor niso hoteli sprejeti),
se izmikajo bodici vesti, gredo in zapravljajo mojo milost v bednih
nasladah, s čimer žalijo mene in svoje bližnje.
Sad solza iz strahu in nepopolnosti

§95 Zdaj ti bom spregovoril še o sadovih tistih, ki se iz strahu pred
kaznijo začno odvračati od greha, da bi našli milost. Nekateri uidejo
smrti greha svojim strahom pred kaznijo; to je, kakor rečeno, navadna
pot.
Kakšen sad prejme tak človek? Hišo svoje duše začne čistiti plevela,
ker mu razsodnost narekuje strah pred kaznijo. In ker je dušo očistil
krivde, prejme mir vesti, začne urejati dušna nagnjenja in odpirati oko
duha, da bi videl notranje stanje, ki ga prej, dokler njegova duša ni bila
očiščena, zaradi same nesnage grehov ni mogel zaznati. Zdaj začne
prejemati tolažbe, kajti črv vesti se je umiril in tako rekoč čaka na jed
kreposti.
95
Kakor človek, čigar želodec je zopet zdrav, ker so odstranjeni slabi

sokovi, spet usmeri svoj apetit na hrano, tako čaka tudi ta človek, da
roka svobodne volje, željna hrane kreposti, pogrne mizo; in ko je
pogrnjena, čaka na kosilo. Resnično, duša, ki se je v prvem strahu
osvobodila grešnih nagnjenj, začne iz ljubezni krasiti svojo hišo s
krepostmi. Čeprav še nepopolna, prejema tolažbo in veselje, če se je
seveda rešila strahu; kajti zdaj se veseli njena ljubezen v moji Resnici,
ki je sama ljubezen; in zaradi veselja in tolažbe, ki ju najde v meni,
začne nežno ljubiti. Ko pa jo prevzame ljubezen, začne okušati številne
in različne sadove tolažbe; kot zadnjega prejme, če vztraja, dar, da
pripravi mizo, mizo najsvetejšega križa v srcu in duši; če jo je pripravila
in na njej našla sad sladke in ljubeznive Besede (Besede, ki razodeva
mojo čast in vaše zveličanje, za kar je bilo odprto njegovo telo in vam
ponudeno v hrano), se začne, polna sovraštva in studa nad grehom,
hraniti z mojim poveličevanjem in z zveličanjem duš.
Kakšen sad pridobi duša iz tretje vrste solz? Tu prejme moč, ki temelji
v sovraštvu do lastne čutnosti, pa še sad resnične ponižnosti in
potrpežljivosti, ki se nad ničemer ne pohujšuje in varuje dušo pred
trpljenjem. Kajti nož studa nad samo seboj je ubil samovoljo v kateri
tiči vsa bolečina. In ker je zdaj volja mrtva, začenja (duša) v jokajočem
hrepenenju okušati, kako sladek je sad solza krotke potrpežljivosti.
O preljubi otrok, ta potrpežljivost je kraljica, ki vzdržuje trdnjavo moči;
potrpežljivost zmaguje in ni nikoli premagana; potrpežljivost ni sama,
ampak jo vedno spremlja vztrajnost; potrpežljivost je mozeg ljubezni;
ob njej se izkaže, ali je oblačilo te ljubezni resnično svatovsko ali ne;
če ga je raztrgala nepopolnost, to začuti, ko takoj zazna njeno nasprotje,
nepotrpežljivost.
Vse druge kreposti se morejo včasih zakrinkati in se izdajati za popolne,
čeprav to niso (le tebi se ne morejo skriti); če pa je v duši krotka
potrpežljivost, mozeg ljubezni, je to dokaz, da so vse kreposti žive in
popolne; če v duši ni potrpežljivosti, pomeni, da so vse kreposti
nepopolne in da še niso stopile k mizi presvetega križa. Potrpežljivosti
96
nikoli ni odrečena hrana mojega poveličevanja in zveličanja duš,

marveč se vedno s tem hrani.
Opazuj jo, predragi otrok, v kratkih, slavnih mučencih, ki so v svojem
trpljenju uživali dušno hrano. Njihova smrt je dajala življenje, obujala
mrtve in preganjala temo greha. Niti svet s svojimi veličinami niti
gospodarji s svojo močjo se niso mogli varovati pred njimi.
Potrpežljivost je kakor goreča luč, postavljena na svetilnik. To je slavni
sad solza duše, ki je našla ljubezen do bližnjega, tako da je jedla skupaj
z zaklanim brezmadežnim Jagnjetom, mojim edinorojenim Sinom, v
gorečem hrepenenju, polnem muk, in z neznosno bolečino zaradi
žalitev mene, njenega Stvarnika.
Sad solza ljubezni

§96 Sledi četrta in zadnja vrsta solza, ki niso ločene od tretje, ampak sta
obe združeni druga z drugo, kakor ljubezen do mene z ljubeznijo do
bližnjega; obe se dopolnjujeta. Človek pa, ki pride do četrte stopnje, je
takšen, da ne le potrpežljivo prenaša križe, ampak si jih celo želi, tako
zelo, da prezira vsako okrepčilo, pa naj prihaja s katerekoli strani, samo
da bi mogel biti podoben Resnici, križanemu Kristusu.
Duša dobi zdaj kot sad notranji mir, občuteno zedinjenje z mojo sladko
naravo, kjer uživa mleko. Kakor dete v rokah matere, z ustnicami na
njenih prsih, ko telesno uživa mleko, tako počiva duša v tem zadnjem
stanju na prsih moje božje ljubezni in se z ustnicami svetega hrepenenja
dotika telesa križanega Kristusa, se pravi, gre po njegovem vodilu in
stopinjah.
Premisli, ljubi otrok, kako blago in slavno je to stanje, ko duša na prsih
ljubezni vstopi v takšno zedinjenje. Ne trpečega Kristusa ne mene,
večnega Očeta, ne pogreša, in uživa najvišje in večno božanstvo. In
izkuša tudi prihod Svetega Duha, ki jo je v resnici razsvetlil in jo
razsvetljuje še naprej.
97
Zahvalna molitev in prošnja za pojasnitev nekaterih težav

§97 Po lepem pojasnilu, ki ga je duši dala Resnica, o omenjenih stanjih,
je duša, polna hrepenenja in prevzeta od ljubezni, spregovorila: Hvala,
hvala ti, najvišji večni Oče, ki izpolnjuješ svete želje in ljubiš naše
zveličanje, ki si nam s pomočjo svojega edinorojenega Sina podaril
svojo ljubezen, ko smo bili še tvoji nasprotniki. Pri tem breznu tvoje
žareče ljubezni te rotim za milost in usmiljenje, da bom prišla k tebi
čista in bom v luči in ne v mraku hitela za vodilom tvoje Resnice; daj,
da bom spoznala še dve prevari, za katere se bojim, da sta v meni ali da
bi mogli biti. Rada bi, večni Oče, da mi to pojasniš, preden zapustim to
stanje.
Prva je v tem: kadar pride kdo k meni ali h kateremu drugemu tvojih
hlapcev in me prosi za nasvet, ker bi ti rad služil, kako naj ga poučim?
Vem, ljubi večni Bog, da si mi svojo besedo: "Jaz sem tisti, ki se veseli
pičlih besed in bogatih dejanj," enkrat že pojasnil: a če je všeč tvoji
dobroti, mi, prosim, povej nekaj malega o tem; v veliko veselje mi bo.
In še: če včasih v molitvi za tvoja ustvarjena bitja in zlasti za tvoje
hlapce pri enem zaznam pripravljenost duha in se mi zdi, da se te veseli,
medtem ko mi drugi kaže temnega duha: večni Oče, ali morem po tem
soditi, da je eden v luči, drugi pa v temi? Ali pa, če vidim enega v
globokem kesanju, drugega pa ne, ali morem tedaj misliti, da je tisti, ki
dela več pokore, popolnejši kakor tisti, ki se ne pokori? Prosim te, da
mi podrobno pojasniš, kar si že splošno povedal.
Drugo, za kar te prosim, je to: pojasni mi še znamenje, ki ga (kakor si
rekel) duša prejme, če jo obišče Bog: ali prihaja od tebe, večni Bog, ali
ne? Če se prav spomnim, si mi rekel, večna Resnica, da duh potem
vztraja v veselju in da ga to veselje podžiga h kreposti. Rada bi vedela,
ali to veselje ne bi moglo biti prevara lastne duhovne strasti; če bi bilo
tako, bi se morala držati samo kreposti. Zato prosim, da bi mogla v
resnici služiti tebi in bližnjemu, tvojih bitij in hlapcev pa ne bi po
98
krivem obsojala. Zdi se mi namreč, da je presojanje, namreč obsojanje

tisto, kar dušo oddaljuje od tebe; in v to nesrečo ne bi rada zabredla.
99
4. DODATEK K ODGOVORU NA PRVO PROŠNJO -

DAR RAZLOČEVANJA
Vsakdo, ki želi služiti Bogu, potrebuje luč razuma
§98 Večni Bog, ki je imel veselje z žejo in lakoto one duše, s čistostjo
njenega srca in s hrepenenjem, da bi mu služila, je obrnil milostno in
usmiljeno oko k njej in govoril:
Ljubljeni, dragi otrok, moja nevesta, dvigni se nad sebe in odpri svoje
oko duha, da bo gledalo mene, neskončno dobroto in neizmerno
ljubezen, ki jo imam do tebe in drugih svojih hlapcev. Odpri tudi uho
svojega hrepenenja, kajti če ne bi videla, tudi ne bi mogla slišati; duša,
ki predmeta moje resnice ne gleda z očesom razuma, ne more moje
resnice ne slišati ne dojeti. In da bi jo mogla bolje spoznati, hočem, da
se dvigneš nad čustva in čutno čutenje. Potem te bom jaz, ki se veselim
tvoje prošnje in tvojega hrepenenja, potešil. Mojega veselja sicer ne
morete povečati, kajti jaz sem KI JE; jaz vam podarjam rast, ne vi meni,
vendar se veselim svojega stvarstva v svojem lastnem veselju.
Duša je ubogala; dvignila se je nad sebe, da bi prejela resnico, za katero
je prosila. In večni Bog ji je govoril: Da bi laže razumela, kaj ti želim
povedati, se bom vrnil k tvojemu začetnemu vprašanju in govoril o treh
lučeh, ki izhajajo iz mene, resnične luči.
Ena je vsesplošna -luč, ki prebiva v tistih ljudeh, ki živijo v splošni
ljubezni. Obe drugi luči pa imajo tisti, ki so se svetu odpovedali in težijo
k po polnosti. Veš, da noben človek ne more živeti brez luči, se pravi
brez luči duhovnega razumevanja. To luč razuma prejmete od mene,
resnične Luči, z očesom duha in z lučjo vere, kar sem vam podaril pri
svetem krstu; če se seveda niste sami tega z grehom oropali. Pri krstu
ste po posredovanju in z močjo krvi mojega edinorojenega Sina prejeli
vero. Če jo živite v kreposti z lučjo duhovnega očesa (naravnanega
razuma, ki ga razsvetljuje vera), vam podarja življenje in vas vodi po
poti resnice k meni, resnični Luči, sicer bi končali v temi.
100
Dve luči, ki izhajata iz te luči, potrebujete, in tema dvema bom dodal še

tretjo. Prva naj vas razsvetli, da boste spoznali minljive stvari sveta, ki
preidejo kakor piš vetra. Tega pa ne morete pravilno uvideti, če niste
prej spoznali svoje lastne krhkosti in kako je le-ta nagnjena k hudemu
zaradi skvarjene postave v vaših udih in se zato upira meni, vašemu
Stvarniku. Nisem postavil te postave zato, da bi bitje, obdarovano z
razumom, podleglo, marveč da bi se večala in preizkušala moč duše.
Da, postavil sem jo, da bi duša ostala v resnični ponižnosti. Pripojil sem
jo na telo, ki je narejeno iz najnižje prvine, zemlje, da se ne bi ošabno
vzdignila zoper mene, če bi se zavedela svoje lepote. Torej je tistemu,
ki ima luč, slabotno telo povod, da dušo ponižuje, in nima razloga za
ošabnost, pač pa za pristno in popolno ponižnost.
To naj spozna oko duha v luči najsvetejše vere, o čemer sem ti rekel, da
je zenica očesa. Ta nujno potrebna luč, ki je vsakemu duhovnemu bitju
povsem nepogrešljiva, obstaja v volji, da bi bil človek deležen življenja
milosti in sadu krvi brezmadežnega Jagnjeta. Zato tisti, ki je brez luči,
ni v milosti: kajti kdor nima luči, ne spozna zlobe greha, niti tega, kaj
greh povzroča, in zato ga ne opušča in ne sovraži. Prav tako pa tudi tisti,
ki ne pozna dobrega in vzroka-tega dobrega, to je, kreposti, ne more
ljubiti ne mene, ki sem najvišje dobro, ne kreposti, ki sem vam jih dal
kot sredstvo in orodje, da bi vam dal svojo milost.
Splošna in posebna luč razločevanja

§99 Če je duša prispela do sem in si pridobila splošno luč, se s tem ne
sme zadovoljiti. Kajti med vašim potovanjem tu doli vam je dano in
določeno, da rastete, tako da tisti, ki ne raste, že s tem nazaduje. Mora
bodisi rasti v splošni luči, ki mu jo je dala moja milost, ali pa se mora
vneto truditi, da dospe do druge luči in prehaja tako iz nepopolnega v
popolno, kajti luči potrebujemo, da krenemo na pot popolnosti.
V tej drugi popolni luči prebivata dve vrsti popolnosti: in popoln se
imenuje tisti, ki je zapustil navadno življenje sveta. K eni vrsti spadajo
101
nekateri, ki se posvetijo docela strogosti do svojega telesa ter hudi in

trdi pokori; da se njihova čutnost ne bi upirala razumu, so vse svoje
prizadevanje usmerili bolj k temu, da bi svoje telo mrtvili, zatajevali,
kakor pa da bi zlomili svojo samovoljo, kakor sem ti prej razložil. Taki
ljudje se hranijo pri mizi pokore in so dobri in popolni, kolikor njihova
pokora temelji v luči razločevanja na meni, namreč na resničnem
spoznanju njih samih in mene, tako da se v sodbi povsem skladajo z
mojo voljo in ne z voljo ljudi.
Če pa ne bi bili odeti v mojo voljo v resnični ponižnosti, bi se pogosto
pregrešili proti popolnosti s tem, da bi se postavili za sodnike nad
tistimi, ki ne hodijo po isti poti kakor oni. Veš, zakaj se jim to zgodi?
Ker so si bolj prizadevali mrtviti telo, kakor da bi odmrli samovolji.
Taki ljudje vedno hočejo izbirati čas, prostor in duhovno tolažbo, celo
stiske in hudičeve skušnjave. Toda na tak način človek često zapade v
žalost in naveličanost in postaja sam sebi neznosen. S tem neopazno
rani svoj popolni stan in ne vidi, da zapada v smrdečo nečimrnost. In
tiči globoko v njej, kajti, če bi bil resnično ponižen in neprevzeten, bi
mu z lučjo prišlo spoznanje, da sem jaz tisti, ki določam stanje, čas in
kraj, tolažbe in stiske, kakor je potrebno za vaše zveličanje in za dosego
takšne popolnosti vaše duše, h kakršni sem jo poklical jaz, prva in
sladka resnica. Uvidel bi, da vam vse dajem iz ljubezni in da mora zato
vse sprejemati v ljubezni in spoštljivem strahu. Prav to pa store drugi,
namreč tisti, ki dosežejo tretje stanje. In o teh ti bom zdaj spregovoril.
Najpopolnejša luč: spoznanje v ljubezni

§100 Kdor je prispel do te veličastne luči, je popoln, kateremukoli stanu
že pripada. Vse, kar se takim pripeti z mojim dopuščenjem, sprejmejo
z ustreznim svetim strahom, kakor sem ti orisal pri tretjem stanju, stanju
zedinjenja duše. Le-ti menijo, da si zaslužijo trpljenje in preganjanje v
svetu in tudi to, da so brez vsakršne tolažbe. In kakor se imajo za vredne
trpljen ja, mislijo tudi, da si sadu, ki ga rodi trpljenje, ne zaslužijo. Samo
ti, ki hodijo v tej luči, so spoznali in okusili mojo večno voljo, ki noče
102
nič drugega kot vaše dobro; in jaz vam vse podarjam in dopuščam zato,
da bi se v meni posvetili.
Če je duša spoznala to resnico in se odela z njo, misli samo na to, kako
bi ohranila to visoko stanje in v njem napredovala v čast in hvalo
mojemu imenu. Svoje oko duha odpre in ga v luči vere usmeri h
križanemu Kristusu, mojemu edinorojenemu Sinu, ljubi njegov nauk,
ki je za popolne in nepopolne pravilo in pot, in se ravna po njem. In ko
opazi, kako ji ljubezen Jagnjeta, moje Resnice, daje nauk popolnosti,
zagori v ljubezni do nje. V tem je popolnost: videla in dojela je sladko
ljubeznivo Besedo, mojega edinorojenega Sina; hranila se je z mize
svetega hrepenenja in pri tem mislila le na čast mene, večnega Očeta,
in na vaše zveličanje. Enako hrepeneče je šel moj Sin željno smrti na
križu naproti in je izpolnil, kar sem mu naložil jaz, Oče. Ni se bal ne
truda ne sramote; ni ga odvrnila ne vaša nehvaležnost ne neumnost, ker
niste spoznali dobrote, ki vam jo je izkazal; ni ga odvrnilo, ko so ga
preganjali Judje, niti zasmehovanje, podlosti, norčevanje in vpitje
ljudstva. Vse to je premagal kot pravi vojskovodja in vitez, ki sem ga
poslal na bojno polje, da bi vas z bojem iztrgal iz rok hudiča in končno
rešene in proste najsramotnejšega hlapčevanja, v kakršno ste lahko
zašli, poučil o svoji poti, svojem nauku in pravilu, tako da bi s ključem
njegove dragocene, s takšno ljubeznijo prelite krvi, s studom in nevoljo
zaradi svojih grehov, prišli do mojih vrat, vrat večnega življenja. Kakor
bi vam moj Sin govoril te ljubeznive besede: "Glejte, zdaj sem vam
pripravil pot in odprl vrata s svojo krvjo!" Ne bodite torej malomarni,
hodite po tej poti, nikar se ne ustavljajte v samoljubju in ne pozabite na
pot s tem, da hočete služiti po svoje, samovšečno, ne po moje, ki sem
vam uravnal pot s svojo večno Resnico, učlovečeno Besedo, in jo utrdil
s krvjo. Na pot torej za njim, kajti nihče ne pride k meni, Očetu, razen
po njem. On je pot in vrata, in skoznje pridete k meni, v morje miru.
Tako delajo tisti, ki žive v blagi luči, zato so vedno mirni in nihče jim
ne povzroča neprijetnosti; jeziti bi jih mogla le njihova samovolja, to pa
so odstranili iz sebe. Zalezovanjem se izogibajo, naj prihajajo od hudiča
103
ali od sveta. Sicer stoje v vodi mnogih tegob in napadov, ki pa jim ne

morejo škodovati, saj se trdno drže na veji svojega vročega hrepenenja.
Tak človek se veseli vsake stvari, ne dela se sodnika niti nad mojimi
hlapci niti nad drugimi, nasprotno, veseli se vsakega stanja in vsakega
načina, ko pravi: "Hvala ti, večni Oče, ki imaš v svoji hiši veliko
bivališč" (Jn 14,2). Prav raznoličnost stvari, ki jih spozna, mu je razlog
za veselje, bolj kakor če bi videl vse ljudi hoditi po isti poti, kajti tako
se mu razkriva veličina moje dobrote. Veseli se vsake stvari in vsaka
mu vonja kakor vrtnica.
In ne le dobrega, tudi očitno grešnega ne sodi, ampak v svetem,
resničnem sočutju me prosi za grešnike, tako da jim ponižno govori:
"Danes prizadene tebe in jutri mene, če me božje usmiljenje ne
obvaruje."
Ali hočeš najti popolno čistost in biti varen pred pohujšanjem? Potem
bodi vedno v ljubezni združen z menoj. Kajti jaz sem najvišja in večna
Resnica, jaz sem Ogenj, ki čisti dušo, ki je tem čistejša, čim globlje je
povezana z menoj; bolj ko se od mene oddaljuje, bolj je nečista. Svetni
ljudje padejo v takšno pokvarjenost, ker so se ločili od mene; tisti pa, ki
se brez zadržkov zedini z menoj, je deležen moje čistosti.
Še nekaj moraš storiti, da boš dosegla to zedinjenost in čistost: ne
presojaj nobenega človeka, naj je že kdorkoli in v kakršnikoli reči - naj
se je loti zoper tebe ali zoper koga drugega - po njegovi nameri, mar
več po moji nameri v njem. In tudi če naletiš na očime grehe in napake,
izloči rožo iz trnja s tem, da mi daruješ v svetem sočutju one napake.
Pri žalitvah pomisli, da jih dovoljuje moja volja, da bi preizkusil krepost
v tebi in mojih drugih hlapcih; in tisti, ki žali, ravna kot moje orodje,
pogosto celo v dobri nameri, kajti nihče ne more izmeriti globin
človeškega srca.
Česar ne poznaš kot očiten in izrečen smrtni greh, tega ne smeš v
svojem duhu oceniti drugače kakor mojo voljo v njih; in če vidiš smrtni
greh, tedaj glej nanj ne z obsojanjem, temveč v svetem sočutju. Tako
104
boš prišla do polne čistosti, kajti pri takem ravnanju se ne boš

pohujševala ne nad menoj ne nad svojim bližnjim. Kajti bližnjega
zaničuješ, če ga obsojaš po zli nameri nasproti tebi, namesto po moji
nameri v njem. Takšno zaničevanje in zgražanje oddaljuje dušo od
mene in kali njeno čistost. Marsikateri se s tem oropajo celo milosti, v
večji ali manjši meri odvisno pač od velikosti zaničevanja in sovraštva,
s katerim sodijo bližnjega.
Nasprotno pa duša, ki svojo sodbo uravnava po moji volji, prejme
milosti. Kajti ta volja noče nič drugega kakor vaše najboljše; kar
dopuščam in pošiljam, se zgodi le zato, da pridete do cilja, za katerega
sem vas ustvaril. Duša, ki vztraja v ljubezni do bližnjega, ostaja tudi v
moji ljubezni in v zedinjenju z menoj. Če torej hočeš doseči čistost, ki
me zanjo prosiš, moraš delati predvsem troje: združiti se v ljubezni z
menoj, tako da ohraniš v spominu dobrote, ki si jih prejela od mene;
potem moraš z očesom duha gledati neizmerno veličino moje ljubezni;
in končno moraš v namenu ljudi videti mojo voljo in ne njihovo
hudobijo, kajti o tem sem sodnik jaz in ne vi. Iz tega ti bo pritekala
čistost.
Kdor je ta nauk napravil za svojega, o tem ti povem, predragi otrok, da
že v tem življenju uživa predujem večnega življenja. Če se ga boš
držala, se ne boš ujela v hudičeve zanke, (ker jih boš v prihodnje
prepoznavala), tudi ne več v stiske, ki so bile povod za tvoje vprašanje.
Kljub temu hočem tvoje prošnje usliševati še naprej in ti natančneje
razložiti, kako nikoli ne smete soditi z obsojanjem, ampak vedno iz
svetega sočutja.
Ara za plačilo: Hrepenenje po božji časti in zveličanju duš

§101 Ti torej dobe zaenkrat predujem (aro), ne še plačila; plačilo jih
čaka šele pri meni, neuničljivem življenju, kjer je življenje brez smrti,
potešitev brez naveličanosti, lakota brez muke. Stiska stradanja je za
njimi, saj imajo, kar so želeli, in vendar jim naveličanost sitosti ostane
105
daleč, saj sem jaz, ki jim dajem hrano življenja, brez vsake
pomanjkljivosti.
Zaenkrat začne duša gladovati po moji časti, po časti večnega Boga, in
po jedi reševanja duš; in ker gladuje, se tudi nasičuje: hrani se z
ljubeznijo do bližnjega, po kateri gladuje in hrepeni (in ki je zanjo
hrana, katere se nikoli ne naveliča); nenasitljiva je namreč in zato nikoli
ne neha gladovati. In kakor je ara (predujem) prvo zagotovilo, ki ga
človek daje v smeri na kasnejše izplačilo, tako torej vroče ljubeča in z
naukom moje Resnice oblečena duša, ki je tu doli sprejela vase aro
(predujem) moje ljubezni in ljubezni do bližnjega, še ni dovršena,
ampak polnost nesmrtnega življenja pričakuje.
O svarjenju bližnjega
§102 Zdaj prisluhni, predragi otrok, da ti postane bolj jasno, glede česar
si me vprašala. Govoril sem o splošni luči, ki jo morate imeti vsi,
kateregakoli stanu ste; to povem za tiste, ki so v splošni ljubezni.
Govoril sem ti tudi o takih, ki stoje popolni luči katero sem razlikoval
v dve: luč tistih, ki so zapustili svet in so skušali mrtviti telo, in luč
drugih, ki so svojo voljo v vsem umrtvili; in ti so bili oni popolni, ki so
se nahranjali pri mizi svetega hrepenenja.
Zdaj hočem govoriti tebi čisto posebej; in ko to delam, govorim tudi
vsem drugim in izpolnjujem tvojo željo.
Predvsem želim, da delaš zlasti troje, da tvoje nepoznavanje ne bi
oviralo popolnosti, h kakršni sem te poklical, in da hudič ne bi nahranjal
(pod plaščem ljubezni do bližnjega) korenin prevzetnosti v tvoji duši.
Kajti s tem bi bila zapeljana k napačnemu sojenju. Zdelo bi se ti sicer,
da sodiš pravično, in vendar bi bila krivična, ker bi sledila samo
lastnemu uvidevanju. Hudič bi ti dal večkrat spoznati vse mogoče
resnice, da bi te zapeljal v laž in k temu, da bi se dvignila kot sodnik
nad ljudi in presojala nad mišljenjem in nameni ljudi, glede česar, kakor
rečeno, pristoji sodba samo meni.
106
To je prva od treh reči, ki jih moraš po moji volji imeti in delati: ne

izrekaj nobene neposredne sodbe, marveč se naj to dogaja vedno
posredno, in sicer tako: Če se napaka bližnjega tvojemu duhu razodene
tudi izrečno in ne samo enkrat, ampak dvakrat ali večkrat, je ne smeš
tistemu, ki se ti zdi, da dela nápak, nikoli osebno očitati. Grehe tistih,
ki pridejo k tebi, moraš marveč karati docela splošno in vsajati krepost
ljubeče ter krotko; krotkost moraš seveda dopolniti s strogostjo, če
vidiš, da je to potrebno. In celo če se ti zdi, da sem ti jaz napake drugih
zelo pogosto pokazal: kljub temu ne govori posebej o tem, dokler tega
ne spoznaš kot izrecno razodetje, marveč se drži zanesljive poti, da
ubežiš hudičevi prevari in hudobiji. Kajti utegnil bi te ujeti s trnkom
tvojega hrepenenja in dal, da bi pri tvojem bližnjem pogosto sodila nad
nečim, česar sploh ni, in bi mu tako postala pohujšanje.
V tvojih ustih naj bo torej molk ali samo svet premislek o pravilnem
skupaj z zaničevanjem greha. Greh pa, o katerem meniš, da si ga
spoznala v drugih, pripiši hkrati njim in sami sebi, tako da vedno
vztrajaš v sveti ponižnosti. Če ima določena oseba res tisto napako, se
bo lažje poboljšala, ko vidi, da jo v krotkosti razumevaš; na podlagi
prijaznega svarila bo prisiljena k poboljšanju in ti bo sama priznala, kar
bi ji ti hotela povedati. Ti pa ostaneš s tem na varnem in si hudiču
zagradila pot; tako te ne more ne preslepiti ne skaliti tvoje čistosti.
Vedi, da ne smeš zaupati vsakemu videzu, moraš ga zavreči in mu ne
nasesti. Samo v samospoznanju moraš vztrajati in v sebi varovati mojo
velikodušnost in dobroto. Tako delajo tisti, ki so prišli do poslednjega
stanja in se, kot omenjeno, vedno znova vračajo v nižino
samospoznanja, kar ne napravi nobene škode njihovemu dostojanstvu
zedinjenosti v meni.
O sodbi glede drugega v molitvi

§103 Če se ti kdaj zdi, da v svoji molitvi misliš čisto posebej na katero
od mojih ustvarjenih bitij, in bi videla v njem, za katerega moliš, luč
107
milosti, v katerem drugem pa ne (medtem ko sta oba moja hlapca),

marveč se ti ta drugi zdi zmedenega in omračenega duha, tedaj kljub
temu ne smeš soditi o njem ali ga osumiti velikega greha, kajti kar
pogosto bi bila tvoja sodba napačna. Jasno naj ti bo: lahko se zgodi, da
istega človeka (v molitvi) najdeš v luči, stoječega pred menoj,
napolnjenega s svetim hrepenenjem, tako da tudi tvoja duša prejme od
njegovega bogastva, pač po meri ljubezni do bližnjega, po kateri ste
drug od drugega deležni dobrin; drugič se ti bo zde10, da je njegov duh
daleč od mene, poln teme in nadlog, da se tudi tebi zdi težko moliti zanj
in ga v molitvi postaviti predme. To utegne včasih biti krivda tistega,
za katerega si molila; največkrat pa se to ne zgodi zaradi kake krivde,
marveč ker sem se jaz, večni Bog, odtegnil njegovi duši, kakor pogosto
storim, da bi kako dušo pripeljal k popolnosti.
Vidiš torej, predragi otrok, kako nespametna in karanja vredna bi bila
tvoja sodba - ali tudi sodba koga drugega - če bi samo na temelju takega
gledanja v oni duši domnevala greh, ker sem ti jo pokazal tako
zamračeno. Pač pa moraš razumeti, da ji nisem odtegnil svoje milosti,
ampak samo občuteno sladkost, ki sem ji jo pred tem dal čutiti ob meni.
Popolnost ne obstaja v telesni strogosti in pokori

§104 Dve reči sem ti navedel, dragi otrok, naj ti povem še tretjo; hočem,
da si pozorna in grajaš samo sebe, kadarkoli te hudič ali lastna
nerazumnost priganjata k temu, da bi vse moje služabnike hotela
spraviti na enako pot, po kateri hodiš sama, in jih videti na njej. Bilo bi
proti vodilu, ki ti ga je razodela moja Resnica.
Često se namreč zgodi, da bi kdo ob pogledu na številne ljudi, ki hodijo
po poti hude pokore, vsem ostalim hotel predpisati to pot; če pa potem
vidi, da tega ne store, postane nezadovoljen in se spotika, ker se mu zdi,
da ne ravnajo pravilno. Toda poglej, kako zelo se človek more motiti,
kajti mnogokrat ravna bolje tisti, ki se ti zdi, da ravna krivo, ker dela
manj pokore, a je bolj kreposten kakor kdo drug, ki nad tem godrnja.
108
Ljudje naj ne bodo zaradi tega nespametni, ampak naj razumejo, da

popolnost ne obstaja zgolj v strogosti do telesa in v mrtvenju telesa,
ampak v uničenju svoje pokvarjene samovolje. Po tej poti volje, ki je
potopljena v moji blagi volji in njej predana, morate hrepeneti; in po
moji volji moraš težiti za tem, da bi vsi hodili po njej.
Nesrečniki pa, ki ne hodijo po blagi in ravni poti moje Resnice, ne
ravnajo tako. Ravno nasprotno marveč delajo in sodijo po svoji slepoti
in kratkovidnosti. Slaboumnim enaki se oropajo dobrin zemlje in nebes.
In že v tem življenju prejmejo predujem pekla.
§105 Po tvoji želji sem ti, predragi otrok, pojasnil kar si me vprašala,
kako namreč smeš bližnjega posvariti brez strahu, da bi te preslepila
hudič ali lastna kratkovidnost. Če karaš, stori to splošno in se ponižno
vključi v to grajo. Vsi morate imeti drug z drugim sočutje, sojenje pa
prepustiti meni.
Dal sem ti tudi napotke in bistveno podlago za tiste, ki prihajajo k tebi
po nasvet in bi radi utekli temini smrtnega greha, da bi hodili po stezi
kreposti; daj jim za začetek in osnovo nagnjenje in ljubezen do dobrega,
ki zraste iz spoznanja njih samih in moje dobrote do njih; svojo
samovoljo naj umrtvijo in uničijo, da se na noben način ne bo več uprla
zoper mene. Daj jim pokoro kot orodje in - kakor je bilo omenjeno - ne
kot glavno zadevo; in tudi ne vsem enako, pač pa ustrezno njihovi moči
za prenašanje, njihovim možnostim in njihovemu stanu primerno, temu
malo, onemu veliko, kolikor so zmožni prenašati ta zunanja sredstva.
In če sem rekel, da ti je dovoljeno le splošno svarilo, to seveda ne
pomeni, da ne bi smela grešnika zaradi očitnega greha karati na štiri oči.
Stori to; in če je zakrknjen ter se noče poboljšati, povej to dvema ali
trem, in če to ne pomaga, razkrij to skrivnostnemu telesu svete Cerkve
(prim. Mt 18,15 sl.).
109
Znamenje resničnega božjega obiskanja

§ 106 Na tvoje vprašanje ti bom pojasnil znamenje, ki ga dajem duši,
da bi prepoznala moja obiskanja - to je videnja ali druge tolažbe - ki
misli, da jih je deležna. Povedal sem ti znamenje, po katerem more
spoznati, ali prihaja od mene ali ne. To je znamenje veselja ki po
obiskanju ostaja v duši, in želja po kreposti, ki je maziljena z močjo
resnične ponižnosti in gori v ognju božje ljubezni.
Ker me sprašuješ, ali to veselje ne bi moglo vsebovati tudi prevaro, ti
hočem omeniti prevaro, v katero lahko padeš, in zraven razpoznavno
znamenje, ali je veselje pristno ali ne.
Prevara se lahko zgodi tako: duhovna bitja občutijo veselje nad tem, kar
ljubijo ali kar bi radi imeli, takoj ko to dobe. In bolj kot se kdo veseli,
da ima kako stvar, in jo ljubi, tem manj pazi na to in tudi manj raziskuje,
od kod prihaja, prav zaradi veselja, ki ga čuti ob tisti tolažbi. Tako je
človek, ki se duhovne tolažbe silno veseli in jo ljubi, željan videnj in se
usmerja bolj v veselje nad tolažbo kakor v mene samega.
Tu so lahko taki ljudje prevarani, in sicer v svojem veselju, neglede na
druge prevare, ki sem ti jih drugje obširno opisal. Ko posebno vzljubijo
tolažbe, tedaj občutijo veselje pri vsaki tolažbi ali videnju, kakršnokoli
že je, kajti vidijo, kar ljubijo, kar želijo imeti. Marsikdaj pa bi to moglo
priti tudi od hudiča, a bi kljub temu občutili veselje; o tem veselju, ki
spremlja duhovno obiskanje, sem ti že povedal: kadar prihaja od hudiča,
pušča za sabo jezo, slabo vest in popolno pomanjkanje prizadevanja za
kreposti.
Tole je pravo razpoznavno znamenje, ki te uči razločevati med resnico
in prevaro, namreč med veseljem, ki ga v resnici prejmeš od mene, in
veseljem, ki izhaja iz tvoje duhovne sebičnosti, tvoje navezanosti na
lastno tolažbo. Tolažba, ki jo dajem jaz, je povezana z veseljem in želja
po kreposti tista, ki prihaja od hudiča, pa prinaša le golo veselje; in če
natančneje pogledamo, pozneje ni v duši nič več kreposti kakor prej.
110
Vedi tudi to: ni mogoče vsakega človeka prevarati z veseljem, temveč

le nepopolne, ki hlastajo za veseljem in tolažbo in bolj gledajo na dar,
kakor na mene, darovalca. Tisti pa, ki s čistim srcem in neoziraje se
nase goreče pazijo samo na ljubezen do mene, ki dajem, in ne na dar -
dar ljubijo samo zaradi mene, ki ga dajem, ne zaradi lastne tolažbe - ne
morejo v veselju biti prevarani.
Moja dobrota je tako uredila; poskrbela je za vas, popolne in nepopolne,
kateregakoli stanu že ste, da ne morete biti prevarani, če se ravnate po
luči duhovnega spoznanja, ki sem vam ga dal z zenico najsvetejše vere,
in ne pustite, da vam ga zatemni hudič ali zastre samoljubje. Kajti če se
ga sami ne oropate, vam ga nihče ne more vzeti.
Bog izpolni hrepenenje

§107 Predragi otrok, zdaj sem ti pojasnil vse in razsvetlil tvoje duhovno
oko glede prevar, ki bi ti jih utegnil pripraviti hudič. Izpolnil sem tvojo
željo, saj ne zaničujem želje svojih hlapcev, ampak dajem tistemu, ki
me prosi, in vas vabim, da me prosite. In kdor resnično ne potrka na
vrata modrosti mojega edinorojenega Sina, tako da se ravna po
njegovem vodilu, mi sploh ni všeč. Ravnati se po tem njegovem vodilu
pomeni potrkati pri meni, večnem Očetu, in me poklicati v svetem
hrepenenju in v ponižnih in vztrajnih molitvah. Jaz sem Oče, ki vam
daje kruh milosti skozi vrata, mojo sladko Resnico. Včasih se naredim,
kot da ne slišim, zato da bi preizkusil moč vaših želja in vašo vztrajnost;
a vas slišim in vam dajem, kar potrebujete, tako lakoto kakor glas, s
katerim kličete k meni.
K takemu klicanju vas je povabila moja Resnica, ko je govorila:
"Prosite in se vam bo dalo! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo
odprlo!" (Mt 7,7 vzp.).
Hočem, da delaš tako. Nikdar ne opusti želje, da bi prosila in s čistim
glasom klicala k meni, da bi se usmilil sveta. Ne naveličaj se trkati na
vrata moje Resnice in hoditi po njenih stopinjah. Išči prijatelje pri njej
111
na križu, tako da se hraniš z dušno hrano v čast in hvalo mojemu imenu.

V srčnih težavah toži nad smrtjo Sina človekovega, ki so ga vodili skozi
toliko bridkosti, da tega noben jezik ne more opisati. Na tarnanje in
klice bom svetu odgovoril z usmiljenjem. To zahtevam od svojih
hlapcev in po tem bom spoznal, ali me resnično ljubijo.
Zahvalna in prosilna molitev

§108 Zdaj se je duša zdela v resnici kakor pijana in vsa iz sebe, oropana
vseh telesnih čutov zaradi ljubečega zedinjenja s svojim Stvarnikom je
povzdignila duha in z očesom svojega razuma gledala v večno Resnico;
in ko je spoznala Resnico, jo je prevzela ljubezen do nje in je govorila:
O najvišja in večna božja dobrota! Kdo sem, nesrečno bitje, da si mi ti,
najvišji in večni Oče, sporočil svojo resnico in mi pokazal skrite
hudičeve zanke in prevare lastnih čutov, ki v tem romarskem življenju
groze meni in drugim, da me ne bi zapeljal hudič ali da ne bi zapeljala
sama sebe? Kdo te je nagnil k temu? Ljubezen! Kajti ljubil si me, ne da
bi te ljubila. O, ti ogenj ljubezni! Hvala, hvala ti, večni Oče. In zato te
zaradi tvoje milosti in usmiljenja prosim, da se od danes naprej nikoli
ne bi oddaljila od tvojega vodila, ki si ga dal meni in vsakomur, ki se
hoče po njem ravnati, kajti brez tebe ni nič nastalo.
K tebi se zatekam, večni Oče, in te ne prosim samo zase, ampak za ves
svet in zlasti za skrivnostno telo svete Cerkve, da bosta ta resnica in
vodilo, ki si ju ti, večna Resnica, dala meni, ubogi revi, zasvetila v tvojih
služabnikih.
Še posebej prosim za tiste, ki si mi jih dal in jim dal biti eno z menoj.
Ti bodo moje okrepčilo v čast in hvalo tvojemu imenu, če jih bom videla
na blagi in ravni poti, čiste in svoji volji in blodnjam odmrle, ne da bi
sodili o svojem bližnjem in godrnjali in se jezili nad njim. Prosim te,
najblažja ljubezen, naj ne bo nobeden izmed njih hudičev plen, da bodo
končno prišli na cilj k tebi, večni Oče.
112
Še eno te prosim, za oba stebra6, očeta, ki si ju meni, slabotni in bedni,

dal na tem svetu za stražo in pouk, od začetka mojega spreobrnjenja in
prav do današnjega dne. Združi ju in ustvari iz dveh teles eno dušo, da
nobeden od njiju ne bo mislil na nič drugega kot na to, da bo v sebi in
skrivnostih, ki si jima jih izročil, izpolnjeval čast in hvalo tvojega imena
v zveličanje duš. In jaz, nevredna in bedna, sužnja in ne otrok, naj ju
srečujem v ljubezni do tebe z dolžnim spoštovanjem, v svetem strahu,
tebi v čast, njima v mir in spokojnost, bližnjemu pa v spodbudo.
O večni Oče, spominjam se ene tvojih besed, ko si mi govoril o
služabnikih svete Cerkve in obljubil, da boš še natančneje ukrepal: o
grehih namreč, ki jih dandanes delajo. Če je tvoji dobroti prav, da o tem
kaj izvem, da bi mogla pomnožiti svojo bolečino, sočutje in hrepenenje
po njihovem zveličanju - kajti ne pozabljam, da nam hočeš zaradi
trpljenja, solz in bolečine, znoja in nenehne molitve tvojih hlapcev
podarjati okrepčilo s tem, da Cerkev obnavljaš s svetimi in dobrimi
pastirji - potem daj, da bi to raslo v meni.
§109 Večni Bog je tedaj obrnil oko svojega usmiljenja k duši; ni
zaničeval njene želje, ampak je sprejel njeno prošnjo; v zvezi z njo je
spregovoril: Ljubljeni in dragi otrok, izpolnil bom tvojo željo, da ne boš
nevedna ali malomarna. Kajti to bi sedaj bila tvoja krivda težja in bi
izzvala mnogo večjo grajo kakor prej, kajti zdaj si mojo resnico globlje
spoznala. Misli torej na to in moli za vsa umna bitja, za skrivnostno telo
svete Cerkve in za tiste, ki sem ti jih dal, da jih objameš s posebno
ljubeznijo.
Kar zadeva stebra, ki sem ti ju dal: skušaj jima biti sredstvo, da boš dala
vsakemu, kar potrebuje, da bo ustrezno svoji pripravljenosti prejel, kar
potrebuje, kakor ti bom jaz, tvoj Stvarnik, posredoval, kajti brez mene
ne moreš ničesar narediti; potem bom tvoje želje izpolnil. Toda ne ti ne
onadva ne smeta popuščati v upanju vame; potem tudi ne boste
6
Gre za njenega spovednika, Tommasa della Fonte in Raymonda da Capua.
113
pogrešali moje božje previdnosti; vsakdo bo ponižno sprejel, kar je

zmožen sprejeti; in vsakdo naj oskrbuje, kar sem mu dal v oskrbovanje,
na svoj način in ustrezno darovom, ki jih je prejel od mene in jih še
prejema.
114
III. ODGOVOR NA TRETJO PROŠNJO -

USMILJENJE ZA SVETO CERKEV
PRENOVA PASTIRJEV
O dostojanstvu zakramenta
§110 Zdaj bom odgovoril na to, kar si me vprašala o služabnikih svete
Cerkve, in ti najprej orisal dostojanstvo, h kakršnemu sem jih v svoji
dobroti povzdignil. Še večja kakor to dostojanstvo je ljubezen, ki sem
jo imel splošno do svojih ustvarjenih bitij, ko sem vas ustvaril po svoji
podobi in sličnosti in v krvi svojega edinorojenega Sina preustvaril za
milost. Po zedinjenju, ki jo je moje božanstvo sklenilo s človeško
naravo, ste prišli do take odličnosti, da po dostojanstvu in vzvišenosti
presegate angele, ker sem si privzel vašo naravo, ne naravo angelov.
Tako je Bog postal človek in človek je postal Bog po zedinjenju moje
božje narave z vašo človeško.
To dostojanstvo je podeljeno vsakemu duhovnemu bitju; med njimi pa
sem izvolil svoje služabnike, da bi se vam po njih podeljevala kri
ponižnega in brezmadežnega Jagnjeta, mojega edinorojenega Sina.
Njim sem zaupal nalogo, razdeljevati Sonce s tem, da sem jim podelil
luč vednosti, žar božje ljubezni in temu žaru in tej luči skupno barvo,
namreč kri in telo mojega edinorojenega Sina. To telo je Sonce, ker je
eno z menoj, resničnim Soncem. Tako zelo eno, da ne moreva biti drug
od drugega ločena in ne razdeljena, prav tako ne, kakor se ne da pri
soncu ločiti njegov žar od njegove luči, in tudi ne luč od njegovega žara;
oba sta popolnoma eno.
Sonce daje, ne da bi se ločilo od svoje krogle in se razdelilo, luč in
toploto, vsemu svetu in vsakemu posamezniku, ki hoče, da bi ga sonce
grelo s toploto; nobena umazanija ga ne more omadeževati in njegova
luč je povsem ena. Tako je tudi ta Beseda, moj Sin, in njegova preljuba
115
III. ODGOVOR NA TRETJO PROŠNJO - USMILJENJE ZA SVETO CERKEV
kri sonce, povsem Bog in povsem človek, kajti on je eno z menoj in jaz
z njim. Moje mogočnosti ni mogoče ločiti od njegove modrosti, in žar
ter ogenj Svetega Duha ni ločen ne od mene, Očeta, ne od njega, Sina,
kajti Sveti Duh je eno z nama, ker izhaja iz mene, Očeta, in njega, Sina;
eno samo Sonce smo.
Telo mojega edinorojenega Sina je sonce. Ne more vam biti ponudeno
brez krvi, kri ne brez duše te učlovečene Besede, in duša in telo ne brez
mojega božanstva, božanstva večnega Boga, ker je eno od drugega
neločljivo. Kajti božja narava se nikoli ne odtrga od človeške, ne s
smrtjo ne s čim drugim. V tem sladkem zakramentu prejmete v belem
kruhu celotno božjo bitnost. In kakor se sonce ne da deliti, tako tudi
Bog in človek v beli hostiji ne. Denimo, da se hostija deli, in iz nje bi
bilo mogoče narediti tisočkrat tisoč koščkov: v vsakem koščku bi bil
celotni Bog in celotni človek tako, kakor se v deljenem ogledalu pokaže
vedno celotna podoba.
Ali - če vzamemo drug primer - kakor ostaja ogenj nedeljen. Denimo,
da bi ti nosila prižgano luč in bi ves svet pristopil, da bi si prižgal ob
njej: luč bi se ne zmanjšala, in vendar bi vsakdo imel luč v celoti. Sicer
si eden vzame več kakor drugi, pač glede na gorivo, ki ga prinese s
seboj. Recimo, da bi veliko ljudi prineslo sveče, ta za unčo, drugi za
dve ali šest, spet drugi svečo za več funtov, oni še težjo, in prišli bi k
plamenu, da bi si sveče prižgali: na vsaki sveči bi videli, na veliki kakor
na mali, vedno celoten plamen, kar zadeva žar, barvo in svetlost.
Vendar boš rekla, da ima tisti, ki prinese svečo za unčo, manj ko tisti s
svečo za funt.
Tako se godi tudi tistim, ki prejmejo ta zakrament: vsak prinese s seboj
svečo, namreč sveto hrepenenje, s katerim ga prejme. Sama po sebi je
njegova sveča brez luči, s prejemom zakramenta pa se prižge. Brez luči,
pravim, ker vi sami iz sebe niste nič, čeprav je res, da sem vam dal snov,
s katero morete v sebi nahranjati in vzdrževati to luč. Vaša snov je
ljubezen, kajti ustvaril sem vas iz ljubezni in zato brez ljubezni ne
morete živeti.
116
Ta bit, ki vam je bila podarjena iz ljubezni, je dobila pri svetem krstu v

moči krvi Besede neko pripravljenost, sicer ne bi mogli biti deležni te
luči: bili bi sveča brez stenja, ki ne more ne goreti ne sprejemati luči.
Tako tudi vi ne, če bi ne bili prejeli vase stenja, ki se prižge ob tej luči
najsvetejše vere, in ne bi v svetem krstu dobljene milosti bili združili z
ljubečim teženjem vaše duše. Ustvaril sem dušo in jo usposobil za
ljubezen, in to tako zelo, da brez ljubezni ne more živeti: ljubezen je
njena hrana. Vaša deležnost luči, se pravi deležnost darov milosti
zakramenta, bo tako velik, kakor je veliko hrepenenje, s katerim se
pripravite za njegov prejem. Kdor bi se najsvetejšemu zakramentu
približal s smrtnim grehom, ta ne bi prejel nobene milosti, čeprav bi
dejansko prejel celotnega Boga in človeka.
Ali veš, kako se dogaja duši, ki prejme zakrament nevredno? Kakor
sveči, ki vam je padla v vodo in samo še sikne, če jo približamo ognju.
Kakor hitro se prižge, že spet takoj ugasne, in nič drugega ne ostane
kakor le dim. Tako ta duša sicer prinese svečo, ki jo je prejela pri svetem
krstu, toda voda krivde se je zlila čeznjo in zmočila stenj krstne milosti.
In ker duša stenja ni posušila ob ognju resničnega kesanja z izpovedjo
svoje krivde, zato stopi k oltarju, da bi sicer prejela luč na zunaj, ne pa
po duhu. Ni se pripravila, kot se spodobi za tako veliko skrivnost, zato
tudi resnična luč ne ostaja po milosti v njeni notranjosti, ampak jo
zapusti in tako duša ostane v še večji zmedenosti, brez luči v teminah
in obtežena še s hujšo krivdo. S prejemom ne dobi nič drugega kakor
hude očitke vesti, ne ker bi bila luč odpovedala - saj ta nikakor ne more
odpovedati - pač pa zaradi vode krivde, ki je bila v duši in je ovirala
njeno teženje ljubezni, tako da ni mogla prejeti luči.
Vidiš torej, plamen, v katerem so združeni žar, barva in luč, se ne da
deliti, ne zaradi majhnega hrepenenja duše pri prejemu zakramenta ne
zaradi morebitnih pomanjkljivosti prejemnika ali delivca, kakor sem ti
rekel o soncu, ki obsije tudi umazanijo, a se z njo ne omadežuje.
117
Prav tako se sladki plamen v zakramentu ne more z ničemer umazati,

tudi se njegova luč ne deli in ne zmanjšuje, tudi ne skrene s svojega tira,
tudi če bi ves svet dobil delež pri luči in toploti tega sonca. In tako se
tudi Beseda, Sonce, moj edinorojeni Sin, ne loči od mene, Sonca,
večnega Očeta, čeprav se podeli v skrivnostnem telesu svete Cerkve
vsakomur, ki ga hoče prejeti: ves ostane vam, in vsega kot celotnega
imate, Boga in človeka, kakor to velja za plamen: četudi bi se ves svet
oskrbel z lučjo, jo imajo vsi v celoti, luč pa ostane celotna.
Kako so vsi telesni čuti pri tem zakramentu motijo, a duhovni ne

§111 O preljubi otrok, dobro odpri oko svojega duha in poglej v brezno
moje ljubezni. Ni razumnega bitja, čigar srce se ne bi stopilo ob pogledu
na dobroto, ki ste jo poleg mnogih drugih prejeli v tem zakramentu. S
kakšnimi očmi, predragi otrok, morate vi, ti in drugi, gledati, zreti na to
skrivnost in se je dotikati? Ne samo s telesnim tipom in vidom, kajti tu
odpovedo vsi teles ni čuti. Oko, kakor vidiš, zaznava le belino kruha,
roka se ne dotakne ničesar drugega kakor le kruha in okus ne okuša
ničesar drugega kakor kruh, torej se grobi telesni čuti motijo: ne moti
pa se čutilo duše, kolikor to sama noče in se z nezvestobo oropa luči
presvete vere.
Kdo okuša, kdo vidi ta zakrament in se ga dotika? Čutila duše. S katerim
očesom ga vidiš? Z očesom duha, kolikor je najsvetejša vera zenica tega
očesa. V tisti belini vidi celotnega Boga in celotnega človeka, božjo
naravo, zedinjeno s človeško, Kristusovo telo, dušo in kri; vidi dušo,
zedinjeno s telesom, dušo in telo pa eno z mojo božjo naravo in nikoli
ločena od nje.
Kdo se ga sme dotakniti? Roka ljubezni; z njo tipate, kar je oko videlo
in spoznalo v tem zakramentu. V veri se ga človek dotika z roko
ljubezni, da bi se tako rekoč prepričal o tem, kar je v veri videl in
duhovno spoznal. Kdo ga okuša? Okus svetega hrepenenja. Telesni
okus okuša kruh, duša pa okuša Boga in človeka. Vidiš torej, da se
telesni čuti motijo, ne pa čuti duše.
118
O duši, ki prejme zakrament v stanju milosti

§112 Premisli, predragi otrok, kako visoko je povzdignjena duša, ki
vredno prejme kruh življenja, hrano angelov. S prejemom ostane v meni
in jaz v njej; kakor riba v morju in morje v ribi prebivam v duši in duša
v meni, morju miru. V taki duši ostane milost. Ko zaužijete zunanjo
podobo kruha, pustim v vas odtis moje milosti podobno pečatniku v
vročem vosku. Če pečatnik odstraniš, tedaj ostane njegov odtis; prav
tako ostane v duši moč zakramenta, žar božje ljubezni, sladkost Svetega
Duha; ostane luč modrosti mojega edinorojenega Sina, ki je vaše
duhovno oko razsvetlil s svojo modrostjo, da bi vi spoznali in razumeli
nauk in modrost moje Resnice. Duša ostane močna, ker je deležna moje
trdnosti in mogočnosti; kajti jaz sem tisti, ki jo krepim v boju zoper
čutno strast, zoper hudiča in svet.
Ali vidiš, kako zelo ste dolžni in obvezani, da mi odgovarjate z
ljubeznijo, ker vas tako zelo ljubim, in ker sem najvišja in večna
ljubezen, vreden, da me ljubite?
Dostojanstvo zakramenta utemeljuje duhovnikovo dostojanstvo

§113 Predragi otrok, vse to si morala zvedeti, da bi bolje razumela
dostojanstvo, h kateremu sem povzdignil svoje služabnike, in bi se še
globlje žalostila nad njihovo revščino. Če bi sami pazili na to svoje
dostojanstvo, ne bi tičali v temi smrtnega greha in ne bi umazali obraza
svoje duše. Še več, ne bi samo nehali žaliti mene in svoje dostojanstvo,
ampak bi se jim zdelo premalo, če bi dali celo svoje telo, da bi zgorelo,
samo da bi bili vredni takšne milosti in dobrote, kakršno so prejeli. Kajti
do višjega dostojanstva na zemlji ni mogoče dospeti.
To so moji maziljenci, imenujem jih svoje "Kristuse", kajti jaz sam sem
se jim izročil, da bi me dajali vam, injih postavil v skrivnostno telo svete
Cerkve kot dišeče cvetlice. Tega dostojanstva nima noben angel, podelil
pa sem ga ljudem, tistim, ki sem jih izvolil za svoje služabnike.
119
Od vsake duše zahtevam čistost in ljubezen do mene in bližnjega in da

po svojih močeh pomaga sočloveku, ga podpira z molitvijo v
medsebojni ljubezni. Toda daleč večjo čistost in ljubezen do mene in
bližnjega zahtevam od svojih služabnikov, ki naj v čast in hvalo
mojemu imenu podeljujejo telo in kri mojega edinorojenega Sina v
vroči ljubezni in v hrepenenju po zveličanju duš. Hočem, da ohranijo
svoje telo kot orodje duše v največji čistosti. Prepovedujem, da bi se
hranili z umazanijo nečistosti in se valjali v njej, pa tudi, da bi se ošabno
napihovali in si želeli uglednih položajev, okrutni do sebe in do
bližnjega. Kajti resnično so zaradi svoje krivde okrutni zoper sebe,
okrutni pa tudi do duše bližnjega, ker mu kratijo zgled življenja in se ne
menijo za to, da bi duše iztrgavali hudiču in jim podeljevali telo in kri
mojega edinorojenega Sina in v tem tudi mene, resnično Luč, v drugih
zakramentih svete Cerkve.
Zakramenti ne morejo biti naprodaj

§114 Hočem, da so duhovniki radodarni in ne skopi, da torej moje
milosti ne prodajajo iz lakomnosti in skoposti. Nasprotno, kakor so jih
prejeli od moje dobrote v darežljivi ljubezni, tako naj jih tudi podarjajo
z darežljivim srcem, iz ljubezni do moje časti in za zveličanje duš, in to
vsakomur, ki ponižno prosi zanje. Naj si ne dajo plačati teh darov, saj
si jih niso pridobili z nakupom, ampak so jih milostno prejeli od mene,
da bi jih dajali vam; pač pa smejo in morajo sprejemati miloščino.
Vernik, ki prejema, naj torej ravna takole: od svojega deleža naj nameni
za miloščino, kolikor more, kajti za njihove časne stvari morate skrbeti
vi, pač po njihovi potrebi. Oni pa naj vas hranijo z milostjo in
duhovnimi darovi, s svetimi zakramenti, ki sem jih postavil v sveti
Cerkvi, da vam jih podeljujejo v vaše zveličanje.
Opozarjam vas na to, da vam oni dajejo neprimerno več, kakor jim
dajete vi; kajti med končnimi in minljivimi stvarmi, s katerimi jih
oskrbujete, in menoj, Bogom, ki sem neskončen, ni mogoče vzpostaviti
primerjave. Moja previdnost in ljubezen vam jih je dodelila kot
oskrbnike. In to ne velja samo za to skrivnost, ampak za vse duhovne
120
milosti, za vse molitve, ki bi jih prejeli od kogarkoli: z vsemi svojimi

časnimi dobrina mi ne bi mogli nikoli poplačati tega, kar prejemate
duhovno.
Povem ti, naj to, kar dobijo od vas, uporabijo na tri načine, naj napravijo
iz tega tri dele: prvega za preživljanje, drugega za reveže in tretjega,
zadnjega, za potrebe Cerkve. Drugače naj tega ne uporabljajo; sicer bi
me žalili.
O dostojanstvu duhovnikov in o tem, da njihovi pogreški ne

oškodujejo zakramenta
§115 Tako so delovali blagi in slavni služabniki. Pomisli na blagega
Gregorja, Silvestra in ostale naslednike prvega papeža, to je Petra, ki
mu je moja Resnica izročila ključe nebeškega kraljestva z besedami:
"Peter, dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na
zemlji, bo zavezano v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo
razvezano tudi v nebesih" (Mt 16,19).
"Kristus na zemlji" torej oskrbuje ključe krvi, kakor sem ti povedal v
podobi, ko sem ti hotel pokazati, kolikšno spoštovanje dolgujejo verniki
tem služabnikom, naj so dobri ali slabi, in kako mi nespoštovanje do
njih ne ugaja. Pokazal sem ti skrivnostno telo svete Cerkve kot vinsko
klet; v njej je kri mojega edinorojenega Sina; iz te krvi črpajo vsi
zakramenti svojo učinkovito moč, ki daje življenje. Ob vratih kleti je
stal "Kristus na zemlji"; njemu je bilo naloženo razdeljevati kri; on je
imel pravico postavljati služabnike, da bi pomagali dovajati kri
celotnemu, ves svet obsegajočemu telesu kristjanov.
Kogar sprejme in mazili, postane služabnik, drugi pa ne. Od njega
izhaja ves hierarhični red, in vsak je postavljen v svojo službo, da deli
slavno kri. In ker jih je on določil za svoje pomočnike, je tudi njegova
skrb, da poboljšuje njihove napake; hočem, da je tako. Zato pravi Sveto
pismo: dotikajte se mojih maziljencev" (Ps 105,15). Zato ne more nihče
121
zapasti v globljo nesrečo kakor tisti, ki misli, da ima pravico, da jih

kaznuje.
Vsako pomanjkanje spoštljivosti do duhovnikov se uperja zoper

Boga
§116 Če me vprašaš, zakaj sem ti rekel, da je krivda preganjalcev svete
Cerkve hujša od vsake druge in zakaj nočem, da bi zaradi napak njenih
služabnikov manjkalo spoštovanja do njih, je moj odgovor takšen:
vsako znamenje spoštovanja, ki jim ga izkazujemo, ne velja njim,
ampak meni, zaradi krvi, ki sem jim jo dal razdeljevati, slavne krvi, ki
je eno z menoj po zedinjenju božje narave s človeško. Kakor njim
izkazano spoštovanje velja meni, tako tudi nespoštovanje; ne izkazujte
jim spoštovanja zaradi njih, ampak zaradi oblasti, ki sem jim jo dal.
Nihče se ne more opravičevati z besedami "Nočem žaliti Cerkve in se
ji ne upiram; upiram se samo napakam njenih slabih pastirjev."
Tak človek laže samemu sebi in zaslepljen od samoljubja tega sploh ne
opazi! Ali še slabše: opazi sicer, a se dela, kot da ne vidi, da bi zadušil
trn vesti. Sicer bi uvidel, in to tudi stori, da preganja kri, ne pa
služabnikov.
Mene zadene sramotenje, kakor mi je veljalo spoštovanje. Vsaka škoda,
vsak posmeh in vsaka surovost, sramota in prezir, ki jih namenjate njim,
zadene mene. Povedal sem in ponavljam, da nočem, da se dotikate
mojih maziljencev. Jaz sem tisti, ki imam pravico kaznovati jih, ne
ljudje. Nepravični pa s tem pokažejo samo pomanjkanje spoštovanja do
krvi in kako malo cenijo zaklad, ki sem jim ga dal za zveličanje in
življenje njihovih duš.
Večjega daru ne bi bili mogli prejeti, kot da sem se vam jaz sam, pravi
Bog in pravi človek, dal v hrano. Ker meni in mojim služabnikom niso
izkazovali spoštovanja, zato jim je pri preganjanju teh služabnikov in
ob pogledu na njihove grehe in napake spoštovanje še bolj izginilo. Če
bi mi z njimi dokazovali resnično spoštovanje, ga tudi ne bi izgubili
zaradi njihovih napak, kajti moči zakramenta ne zmanjša noben njihov
122
pregrešek, torej se tudi spoštovanje ne sme zmanjšati; če se to zgodi,

potem žalijo mene.
Zato je ta krivda v mojih očeh težja od vsake druge; iz različnih
razlogov: tri najpomembnejše ti hočem omeniti. Prvi je v tem, da je vse,
kar store mojim služabnikom, storjeno meni. Drugi, da ne spoštujejo
moje zapovedi, saj sem vendar prepovedal dotikati se jih in s tem
prezirati moč krvi, ki jim doteka iz svetega krsta. Tretji razlog je to, da
grešijo iz hudobije in namenoma; dobro vedo, da tega ne bi smeli in da
grešijo, če to počno. To je greh iz sprevrženega napuha, brez telesnega
užitka, da, duša in telo se ob tem trošita. Duša se razdaja, ker je oropana
milosti; v takih ljudeh pogosto gloda črv vesti; zemeljsko imetje
izgineva v službi hudiča, in njihova telesa propadajo pri tem kakor
živali.
Ta greh se torej usmerja neposredno zoper mene in se dogaja ne zaradi
lastne koristi ali kakršnegakoli užitka, marveč iz hudobije in ošabnosti.
Ta ošabnost je izšla iz čutnega samoljubja in tistega napačnega strahu
Pilata, ki je v strahu, da bi izgubil gospostvo, dal umoriti Kristusa,
mojega edinorojenega Sina.
Vsi drugi grehi se zgode ali iz neumnosti, nepoznanja ali hudobije, se
pravi, človek se pri tem zaveda zlega, katerega dela, a greši zaradi
neurejene sle in zaradi užitka, ki ju pri tem najde, ali pa iz drugega
koristnostnega razloga. Ta greh pa meri izrecno in neposredno name.
Ker sem svoje služabnike izbral izmed svojih razumnih ustvarjenih
bitij, so to moji maziljenci, razdeljevalci telesa in krvi mojega
edinorojenega Sina, vašega človeškega mesa, ki je zedinjeno z mojo
božjo naravo, in stoje zato pri darovanju svete daritve za osebo Kristusa,
mojega Sina. Ali vidiš, kako je žalitev storjena Besedi; in ker njemu,
zato tudi meni, ker sva eno.
Vendar težko bi našel koga, ki bi ga takšno preganjanje slavne in
dragocene krvi žalostilo, pač pa take, ki me obmetavajo s puščicami
123
svojega neurejenega samoljubja, hlapčevskega strahu in skrbi za lasten

ugled in si kot zaslepljeni štejejo v čast, kar jim je v sramoto, v sramoto
pa, kar jim je v čast, namreč, da bi se pred svojimi predstojniki ponižali.
Te napake so vzrok, da so se dvignili in se še naprej dvigajo, da bi
preganjali kri.
§117 Njihova krivda jih tu na zemlji oropa milosti, ker izgubijo sad
krvi, in onstran bodo za večno pogubljeni, če se ne poboljšajo s sveto
spovedjo in srčnim obžalovanjem.
O preljubi otrok, tvoja bolečina naj bo neizmerna, ko vidiš toliko
slepote in bede pri tistih, ki so bili kakor ti umiti s krvjo in hranjeni ter
vzgojeni na prsih svete Cerkve. Kot uporniki iz strahu in pod pretvezo,
da popravljajo napake mojih služabnikov, so se odtrgali od teh prsi.
Ogorčenje naj prevzame tebe in moje druge hlapce, kadar se beseda
nanaša na to bedo.
Najhujše pa je, da taki ljudje pod plaščem na pak mojih služabnikov
prikrivajo oziroma skušajo prikriti lastno krivdo; ne mislijo na to, da jih
noben plašč ne skrije mojim očem, da jih ne bi videl. Pred pogledom
soljudi se sicer morejo skriti, ne pa pred menoj, kajti pred menoj ne le
da ni skrito nič sedanjega, ampak je odkrito prav vse. Ljubil in poznal
sem vas, preden ste obstajali.
Dostojanstvo dobrih duhovnikov kot ogledalo slabih

§119 Da bi zdaj tvojo dušo nekoliko poživil, bi rad tvojo bolečino zaradi
teme teh nesrečnikov ublažil z besedo o življenjenju svojih
služabnikov, o katerih sem ti rekel, da so kakor sonce; s krepostnim
vonjem blažijo smrad, s svojo lučjo temo. Da, želim, da bi v tej luči še
bolje spoznala temo in napake mojih nevrednih služabnikov.
Odpri oko duha in poglej vame, sonce pravičnosti, pa boš uzrla slavne
služabnike, ki so v službi sonca zadobili njegove lastnosti in zato tudi
delujejo kakor sonce. Sonce greje, razsvetljuje in daje zemlji, da po
njegovi toploti vzbrsti; to delajo tudi moji blagi služabniki, ki so izbrani
124
in maziljeni ter postavljeni v skrivnostno telo svete Cerkve, da bi

podeljevali mene, Sonce, namreč telo in kri mojega edinorojenega Sina
skupno z drugimi zakramenti, ki dobivajo življenje od te krvi. Delijo jo
v dejanju in v duhu, s tem da v skrivnostnem telesu svete Cerkve širijo
luč, luč nadnaravne vednosti, ki se v spodobnem in svetem življenju
izkazuje kot pristna, ko se držijo moje Resnice in posredujejo žar
najbolj goreče ljubezni. S tem žarom so pomagali nerodovitnim dušam,
da so vzbrstele, in jih razsvetlili z lučjo vednosti. S svojim svetim in
urejenim življenjem so pregnali temo greha in mnogih nezvestob in dali
nov smisel življenju tistih, ki so prej razbrzdano živeli v temi greha in
hladu brez ljubezni. Vidiš, da so sonce, ker imajo lastnosti sonca od
mene, resničnega Sonca; kajti po moči ljubezni so postali eno z menoj
in jaz z njimi.
Vsakdo med njimi je, glede na položaj, na katerega sem ga poklical, v
sveti Cerkvi razširjal luč: Peter s svojim oznanilom in naukom in
nazadnje s svojo krvjo; Gregor z znanostjo, razlago Svetega pisma in
ogledalom svojega življenja; Silvester v boju proti nevernim in
predvsem s svojimi razpravami in dokazi, ki jih je z besedo in dejanjem
prispeval za najsvetejšo vero; moč za to je prejel od mene. Obrni se k
Avguštinu in slavnemu Tomažu, k Hieronimu in mnogim drugim, pa
boš videla, koliko luči so razširili v nevesti, ko so kot na svetilnik
postavljene bakle odpravljali zmote, v resnični in popolni ponižnosti.
In kako so, željni moje časti in zveličanja duš, veselo uživali hrano z
mize najsvetejšega križa. Mučenci so jo širili s krvjo, ki je oddajala svoj
vonj pred menoj; z dišavo svoje krvi in kreposti, z lučjo znanosti so bili
rodovitni v nevesti. Kakor angeli so ti predstojniki stopali k mizi oltarja
in darovali sveto daritev v čistosti srca in telesa, v čistosti duha, goreči
v ognju ljubezni. In ker so pravičnost izpolnjevali predvsem na sebi, so
jo zahtevali tudi od svojih podrejenih: želeli so, da bi živeli življenje v
dobrem in so jih grajali brez hlapčevskega strahu; kajti niso mislili nase,
ampak edinole na mojo čast in zveličanje duš kot pravi pastirji,
nasledniki Dobrega pastirja, moje Resnice, ki sem vam ga dal, da bi
125
pasel vas, ovce, in po moji želji za vas dal življenje. Hodili so za njim
in zato opozarjali vernike, niso jih pustili propasti zaradi pomanjkljivih
graj, ampak so jim z balzamom milosti in z ostrino izžarevajočega ognja
ljubeznivo ozdravljali rane greha, z opominjanjem in pokoro, ustrezno
teži greha. V tej službi graje in govorjenja resnice se niso bali smrti. Bili
so brez strupa grešne krivde, v njih je domovala pravičnost in jim je
dajala moč, da so moško in brez strahu opozarjali. In vedi: iz nobenega
drugega razloga ni prišlo na svetu do tolikšne teme in razkola med laiki
in redovniki, med kleriki in pastirji svete Cerkve kakor zato, ker je
ugasnila pravičnost in nastopila tema nepravičnosti.
Nobene službe ne po svetni ne po božji postavi ni mogoče opravljati
brez svete pravičnosti v stanju milosti; kdor namreč ni grajan in ne
graja, je kakor ud, ki je začel gniti: če mu ga slab zdravnik samo
premaže z balzamom, namesto da bi rano izžgal, zajame gniloba vse
telo in telo propade. Tako dela cerkveni nositelji ali siceršnji
predstojniki, ki so jim ljudje podrejeni: če opazijo, da se je eden njim
podrejenih udov okužil z grehom, a uporabijo potem kot zdravilo samo
balzam laskanja, brez graje, ne bo nikoli ozdravel, ampak okužil še
druge ude, ki so povezani z njim v istem telesu pod istim pastirjem. Ce
pa je kdo resničen in dober dušni zdravnik - kakor oni slavni pastirji -
ne bo uporabil balzama brez ognja kazni. Denimo, da ud trmasto vztraja
v zlem; takrat ga bo odstranil iz občestva, da ne bi še naprej okuževal
drugih z gnilobo smrtnega greha.
Danes pa ne ravnajo tako; pastirji delajo, kakor da bi ničesar ne videli.
Ali veš zakaj? Ker je v njih živa korenina sebičnosti, iz katere raste
napačni hlapčevski strah: iz strahu, da bi izgubili svoj položaj,
zemeljsko posest ali duhovna dostojanstva, ne grajajo; obnašajo se
kakor slepci in zato ne spoznajo, kako je treba službo opravljati. Če bi
razumeli, da jo morajo opravljati s pomočjo svete pravičnosti, bi te ne
opustili. Ker so oropani resnične luči, jih čutna strast in pohlep po
gospostvu in duhovnih dostojanstvih vodijo na krivo pot.
126
Nadalje se bojijo grajati, ker sami bolehajo za istimi ali še hujšimi

pomanjkljivostmi in se čutijo krive; tako izgube pogumnost in
prostodušnost; vklenjeni v hlapčevski strah se delajo, kot da ne opazijo
ničesar. Tudi če vidijo, ne grajajo, ampak si z laskavim govorjenjem in
s številnimi darili zvežejo roke; najdejo izgovore, da jim ni treba
kaznovati. Na takih se izpolnjuje beseda moje Resnice v evangeliju:
"Slepi so in vodniki slepih. Če pa slepec vodi slepca, oba padeta v jamo"
(Mt 15,14).
Moji ljubi služabniki pa niso ravnali in ne ravnajo tako; izbrali so
prostovoljno uboštvo in v globoki ponižnosti so težili za tem, da bi bili
zaničevani. Ni jim bilo mar ne posmeha, surovosti in obrekovana ljudi
ne sramotenja, zmerjanja, bolečine in muk. Preklinjali so jih, a so
blagoslavljali; v resnični potrpežljivosti so vzdržali kakor zemeljski
angeli, še bolje kakor angeli, ne v moči narave, ampak v moči skrivnosti
in nadnaravne milosti, ki sta jim bili podeljeni, da bi razdeljevali telo in
kri mojega edinorojenega Sina.
Zato so svoje podrejene vedno imeli pred očmi, kot pravi čuvaji, in
vlivali njihovim srcem svete in dobre misli, se pravi, zanje so prosili
pred menoj v nenehnih molitvah, z navodili svoje besede in zgledom
svojega življenja. Bili so prosti hlapčevskega strahu in ni jih bilo strah,
da bi izgubili kakršnokoli zemeljsko ali duhovno posest. Prav to je
znamenje, da kdo zaupa vame in ne v samega sebe. Kdor zaupa vase,
se boji in ga je strah lastne sence, sprašuje se, ali ga nista nebo in zemlja
pustila na cedilu. Zaradi tega strahu in sprevrženega upanja, ki ga taki
stavijo na svojo skromno vednost, gojijo tako klavrno vnemo, da bi se
dokopali do posesti in jo zadržali, da se zdi, kakor da so obrnili hrbet
duhovnim vrednotam, in tako tudi ni nikogar, ki bi skrbel zanje.
Ti bedneži, nezvesteži in ošabneži seveda ne pomislijo, da sem jaz tisti,
ki skrbim za vse, kar potrebujeta telo in duša; skrbim pa v tolikšni meri,
kolikor upate vame, tako da "se vam bo odmerilo po meri, s katero
merite" (Mr 4,24). Kajti: "Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo
127
njeni zidarji" (Ps 127,1). Seveda hočem, da svoje bivanje in milosti, s

katerimi sem oskrbel vašo naravo, tu doli uporabljate po najboljših
močeh in prav tako svobodo, ki sem vam jo dal skupaj z lučjo razuma.
Kajti ustvaril sem vas brez vas, rešil pa vas ne bom brez vas.
Ljubil sem vas, preden ste bili, in to so videli in doumeli moji izvoljeni;
zato so me neizrekljivo ljubili, zaupali v svoji ljubezni vame in se niso
ničesar bali, kajti vedeli so, da niso sami, ampak da so spremljani. In
ker so bili v ljubezni, so počivali v meni. Od mene so dobili luč vednosti
mojega edinorojenega Sina, od mene so dobili moč, da so krepko in z
vso močjo nastopali proti knezom in tiranom sveta; od mene je prišel
vanje ogenj Svetega Duha in jim dal delež milosti in žareče ljubezni
tega Svetega Duha, ki jo je in jo za vsakega, ki je je želel biti deležen,
vedno spremlja luč vere, upanja in moči, resnične potrpežljivosti in
potrpežljive stanovitnosti do smrti. Nič ni moglo škodovati njihovim
dušam, imeli so moč nad ljudmi in hudimi duhovi, ki so bili često
vklenjeni z močjo in oblastjo, ki sem jim jo dal nad njimi. To je bil moj
odgovor na njihovo ljubezen, na vero in upanje, ki so jih stavili vame.
Tvoj jezik ne bi mogel opisati kreposti teh ljudi, tvoje duhovno oko ne
bi bilo zmožno spoznati sadu, ki ga bodo prejeli v večnem življenju;
deležen ga bo vsakdo, ki jim bo sledil. Na poseben način jih ljubim,
tako zaradi dostojanstva, v kakršno sem jih postavil kot Svoje
maziljence in služabnike, kot tudi zato, ker zaklada, ki sem jim ga
izročil, niso iz malomarnosti in nevednosti zakopali, ampak so spoznali,
da prihaja od mene, in so tržili z njim v globoki ponižnosti in resnični
kreposti. Ker sem jih povzdignil v tako dostojanstvo zaradi zveličanja
duš, nikoli ne mirujejo v svojem prizadevanju; kot dobri pastirji želijo
pripeljati jagnjeta v ovčji hlev svete Cerkve. Iz ljubezni in v hrepenenju
po zveličanju duš so se izpostavljali smrtni nevarnosti, da so jih iztrgali
iz krempljev hudiča. Bili so bolni z bolnimi, jokali so z žalostnimi,
veselili so se z veselimi in tako znali vsakemu ponuditi njegovo jed.
Dobre so skušali obdržati v dobrem, tako da so se tega veselili in se niso
grizli od zavisti, ampak so v velikodušni ljubezni do bližnjega pomagali
128
svojim podrejenim. Slabotnim so pomagali vstati iz krivde tako, da so

se v svetem in resničnem sočutju izenačili z njimi, grajo in naloženo
pokoro za storjene grehe pa so iz ljubezni nosili skupaj z njimi. In sicer
tako, da so se sami iz ljubezni bolj pokorili kakor tisti, katerim so
nalagali pokoro. S takim ravnanjem so grenkobo spremenili v sladkost.
O moji ljubljenci! Čeprav so bili predstojniki, so postali podrejeni,
čeprav gospodje, so postali služabniki. Bili so močni, pa so se napravili
slabotne; bili so zdravi, brez slabosti in brez gob smrtonosnega greha,
pa so postali slabotni; z nespametnimi in preprostimi so se kazali
preproste, z malimi majhne. Z vsemi ljudmi so v svoji ponižnosti in
ljubezni tako ravnali. Kaj jih je nagnilo k temu? Lakota in hrepenenje
po moji časti in zveličanju duš. Hiteli so, da bi zaužili to jed z mize
najsvetejšega križa, niso odklonili nobenega dela, niso bežali pred
nobenim trudom, ampak polni gorečnosti za duše, dobro svete Cerkve
in širjenje svete vere so šli v goščavo različnih stisk, se potrpežljivo
izpostavljali vsaki nevarnosti in razsipavali pri tem dišeče kadilo rotečih
prošenj in ponižne nenehne molitve. S solzami in znojem so mazilili
rane svojih soljudi, rane smrtnih grehov, ki so bile ozdravljene, če so
nanje ponižno položili tak balzam.
§120 Vidiš torej, kako so vredni, da jih ljubimo, ne samo zaradi
dostojanstva službe, katere okras so. Veliko spoštljivost jim gre, ker so
ljubljeni sinovi in sonce v skrivnostnem telesu svete Cerkve s svojim
lepim življenjem. Vsak dober človek je vreden ljubezni, toliko bolj oni,
zaradi službe, ki sem jo njim zaupal. Zato jih morate ljubiti tako zaradi
življenja kakor zaradi dostojanstva zakramenta; in sovražiti morate
nekrepostnost tistih, ki bedno žive; ne smete pa se postavljati za njihove
sodnike, kajti tega nočem.
Saj veste: če bi vam umazan, slabo oblečen človek prinesel velik zaklad,
ki bi vam poleg tega podaril življenje, tedaj bi iz ljubezni do zaklada in
do Gospoda, ki vam ga pošilja, tudi prinašalca ne zaničevali, četudi bi
prišel razcapan in umazan. Ugajal vam sicer ne bi, toda iz ljubezni do
129
Gospoda bi poskrbeli, da bi se očistil in preoblekel. Tako ste dolžni

ravnati iz ljubezni. Hočem, da tudi do mojih manj zglednih služabnikov
ravnate tako; do služabnikov, ki vam umazani in v grešni obleki,
razcapani zaradi pomanjkljive ljubezni, ponujajo velike zaklade,
zakramente svete Cerkve, od koder priteka življenje milosti, če jih
spoštljivo prejmete. Sami naj vam ne bodo všeč in njihove napake naj
se vam gnusijo; trudite pa se, da jih boste v sveti molitvi preoblekli in s
solzami izmili njihovo umazanijo, se pravi darovali jih meni s solzami
in velikim hrepenenjem, da jih bom v svoji dobroti ponovno odel z
oblačilom ljubezni.
Saj veste, da jim želim izkazati milost, če so jo pripravljeni sprejeti in
ste me vi voljni prositi za to. Kajti ni moja volja, da vam v temi
posredujejo sonce, brez oblačila kreposti in nečisti v nečastnem
življenju; dal sem vam jih, da bi vam bili angeli na zemlji in sonca,
kakor sem ti rekel. Če to niso, me morate zanje prositi, ne pa jih
obsojati. Po vaših molitvah jim bom izkazal usmiljenje, če ga sploh
hočejo sprejeti. Če pa življenja ne bodo poboljšali, jim bo dostojanstvo
v pogubo.
Sramotno življenje slabih duhovnikov

§121 Pozorno poslušaj, preljubi otrok! Da boste moji dragi hlapci in ti
imeli več razlogov, da mi poklanjate ponižno stalno molitev zanje, ti
bom zdaj orisal njih sramotno življenje. Kamorkoli se obrneš, k laikom
in redovnikom, klerikom in prelatom, velikim in malim, mladim in
starim, k ljudstvu vsake vrste, povsod opažaš pohujšanje.
Ali veš (zapomni si z bolečino in grenkobo v srcu), iz česa napravljajo
svoje načelo in temelj? Iz samoljubja iz katerega raste drevo napuha in
iz njega izguba daru razločevanja. Kot ljudje brez presoje zahtevajo
zase čast in gospostvo in si prizadevajo za visoka dostojanstva z
okrasjem in s prijetnostmi za svoje telo, meni pa povzročajo sramoto in
žalitve. Sami si jemljejo, do česar nimajo pravice, meni pa dajejo, kar
ni moje. Meni so dolžni poveličevanje in hvalo mojemu imenu, sebi pa
130
gnus nad čutnostjo v resničnem samospoznanju, da bi si priznali, da

niso vredni tako visoke službe, kakor so jo prejeli od mene.
Delajo pa ravno nasprotno. Napihnjeni od napuha ne nehajo glodati
svetnih bogastev in zabav, so stiskaški, požrešni, skopi do revnih.
Zaradi nesrečnega napuha in skoposti, ki izvira iz njihovega samoljubja,
zanemarjajo dušno pastirstvo. Menijo se samo za posvetno in pustijo
ovce, ki sem jim jih zaupal, brez pastirja. Ne pasejo jih, ne nudijo jim
ne duhovne ne zemeljske hrane. Podeljujejo vam sicer zakramente, ki
vam jih ne more odvzeti nobena njihovih napak, niti ne more biti
zmanjšana njihova moč; ne hranijo pa vas z molitvami srca, niti z lakoto
in hrepenenjem po vašem zveličanju v svetem, častnem življenju. Tudi
ne oskrbujejo revnih, njim zaupanih, s časnimi dobrinami, iz katerih bi
morali, kot sem ti rekel, napraviti tri dele: enega za lastne potrebe,
drugega za reveže in tretjega za potrebe Cerkve.
Delajo prav nasprotno: ne samo da ne dajejo revežem, kar so jim dolžni
dati, ampak celo ropajo premoženje drugih s simonijo in pohlepom po
denarju in prodajajo milost Svetega Duha. Tako nizkotni so često, da
tistim, ki trpijo pomanjkanje, ne dajejo tega, kar sem jim po milosti dal,
da bi dali vam, če jim za to ni poplačano. Svoje podrejene ljubijo glede
na korist, ki jo imajo od njih, nič bolj. Vse cerkveno imetje porabijo za
svojo obleko in nosijo posvetna oblačila, ne kakor kleriki in redovniki,
ampak kakor dvorni gospodje in oprode. Njihovo srce govoriči v
razbrzdani nečimrnosti; vse njihovo poželenje velja zunanjemu ugodju,
njihov bog je trebuh, zato čezmerno jedo in pijejo. Zlahka zapadajo v
nečistost in se predajajo razvratu.
Gorje, gorje nad njihovim bednim življenjem! Kar je sladka Beseda,
moj edinorojeni Sin, pridobila s tolikerimi bolečinami na lesu
najsvetejšega križa, zapravljajo z javnimi vlačugami. Požirajo duše, ki
so bile odkupljene s Kristusovo krvjo. Vi hudičevi templji, visoko sem
vas povzdignil, da bi bili angeli v zemeljskem življenju, toda hudi
duhovi ste in v službi hudiča. Saj so hudi duhovi vzrok zmedenosti in
131
muke vesti za tiste, katere odtegnejo milosti in poti resnice ter jih vržejo
na pot laži in greha.
In vendar: kdor jim sledi, ni brez krivde, saj ga v greh niso prisilili ne
vidni ne nevidni hudiči. Torej naj se nihče ne zgleduje po njihovem
življenju ali posnema njihovo početje, kakor vas moja Resnica opozarja
v evangeliju (prim. Mt 23,3); delajte to, kar vam rečejo: po nauku, ki
vam je dan v skrivnostnem telesu svete Cerkve in v Svetem pismu po
posredovanju pridigarjev, ki oznanjajo mojo besedo. Pustite njim
njihovo slabo življenje in oklenite se nauka, grajo pa prepustite meni,
kajti jaz sem blagi večni Bog, ki vse dobro poplača in vsako krivdo
kaznuje.
§123 Iz sebičnosti so svojo čutnost povzdignili za gospo in njihova
pomilovanja vredna duša je postala sužnja, medtem ko sem jo jaz
osvobodil s krvjo mojega Sina, ko je bil ves človeški rod ob splošnem
osvobojenju rešen hlapčevstva in oblasti hudiča. To milost je prejelo
vsako razumno bitje; te pa, ki sem jih mazilil, sem rešil tudi iz
hlapčevstva svetu in jih določil za službo meni, večnemu Očetu, da bi
podeljevali zakramente sveti Cerkvi. Tako svobodne sem jih naredil, da
nisem hotel in nočem, da bi jim sodil kak svetni vladar.
§ 124 Na njih ni le takšne nečistosti in slabosti, h kakršni se zaradi svoje
slabotne narave naravno nagibajo (čeprav razum, če to zahteva
svobodna volja, ta upor narave pomirja); ti bedneži počno še hujše
stvari in delajo prekleti greh zoper naravo. In kot slepi norci, katerih
razum je skaljen, ne zaznajo gnilobe in bede, v kakršnima tičijo. Gnusna
ni samo meni, (celo tako gnusna, da sem zaradi tega edinega greha
uničil po svoji božji sodbi pet mest, ker ga moja pravičnost ni hotela
več prenašati), ki sem najvišja in večna Čistost, ampak celo hudim
duhovom.
V taki temi so, da tudi Sveto pismo, ki je vendar polno svetlobe - ker so
jo moji izvoljeni z nadnaravno lučjo prejeli od mene, resnične luči -,
zaradi svoje napihnjenosti in prevzetnosti in ker so nečisti in nasladni,
132
razumejo samo po črki, pa še ta ostaja zanje brez slehernega okusa, ker

je okus njihove duše zaradi samoljubja in napuha otopel.
Njihova nesposobnost za resnično dušno pastirstvo

§125 Toda kako bi torej mogli, tako polni napak, poboljšati svoje
podrejene, z njimi ravnati pravično in jih karati? Zakaj takega niso
sposobni. Njihove napake jim jemljejo pogum in gorečnost svete
pravičnosti. In če bi to vendar kdaj storili, bi jim lahko podrejeni,
brezvestni kot so oni, odvrnili: Zdravnik, ozdravi najprej sam sebe,
potem mene; potem bom vzel zdravilo, ki mi ga boš morda dal. Ti tičiš
še globlje v krivdi kakor jaz in bi me rad grajal. Kdor graja samo z
besedami, ne pa tudi z lepim in urejenim življenjem, dela nápak. Ne da
ne bi smel grajati slabega pri podrejenih (naj bo sam dober ali slab);
vendar dela nápak, če ne kara z dobrim, poštenim življenjem. Še bolj
nápak pa dela, kdor karanja ponižno ne sprejme, najsi prihaja od
dobrega ali slabega pastirja, in svojega zavoženega življenja ne
poboljša. Sam sebe rani in nikogar drugega, kajti sam bo kaznovan za
svoje grehe.
Če odpovedo redovniki
Vse te grdobije, predragi otrok, se dogajajo zato, ker pastirji ne
pričujejo z lepim in s svetim življenjem. Zakaj ne? Ker so zaslepljeni s
svojo sebičnostjo, v njej koreninijo vse njihove hudobije. Mislijo samo
na to, kako bi se vdajali razvratnim nasladam in zabavam, tako
podrejeni kakor pastirji, kleriki in redovniki. Joj, moj dragi otrok, kje je
ostala pokorščina redovnikov; kot angeli so bili postavljeni v svoj sveti
stan, a so postali slabši ko hudič. Poklical sem jih, da bi oznanjali mojo
besedo z življenjem in naukom, oni pa izvajajo le veliko grmenje z
besedami in zato v srca poslušalcev ne prinašajo nobenega sadu.
Pridigajo bolj zato, da bi ugajali ljudem in njihovim ušesom kakor meni
v čast; ne prizadevajo si za lepo življenje, ampak za izbrušeno govorico.
133
Taki menihi ne sejejo mojega semena v resnici, saj se ne potrudijo, da

bi iztrebili pregrehe in zasadili kreposti. In ker ne odstranijo trnja iz
lastnega vrta, jim tudi ni mar, da bi ga trebili v vrtu bližnjega. Vse
njihovo prizadevanje je usmerjeno v to, da bi krasili svoja telesa in
celico in klepetaje hodili skozi mesta. Godi se jim kakor ribi, ki je zunaj
vode: pogine. Enako propadejo redovniki, ki domišljavo in razvratno
žive zunaj svoje celice.
Teh in vseh drugih težav so krivi predstojniki, ki svojega podrejenega
ne nadzorujejo, ampak ga pustijo samega. Sami so ga poslali ven in se
delali, kot da ne vidijo, kako propada. In ker podrejeni svoje celice ni
imel rad, je propadel po krivdi obeh.
Obljubili so, da se bodo držali pravil reda, pa jih prelamljajo; in ne samo
to: kakor lačni volkovi so neprizanesljivi do jagnjet, ki bi pravila rada
upoštevala, posmehujejo se jim in se norčujejo iz njih. Ti nesrečniki
mislijo, da bodo s preganjanji, z zbadanji in s posmehom vsem dobrim
in zvestim redovnikom prikrili svoje lastne napake. Toda s tem jih samo
razkrivajo. Tako húdo zlo je vdrlo v vrtove svetih redov. Kajti redovi
sami so sveti, ustanovil in utemeljil jih je Sveti Duh, biti pokvarjeni
sami v sebi ne uničeni, če člani odpovedo. Kdor hoče stopiti v kak red,
naj se torej ne zgleduje pri slabih redovnikih, ampak naj plava naprej
ob podpori rok reda, ki ne odpove in ne more odpovedati, in mu ostane
zvest do smrti.
Vidiš: ti redovniki prve obljube pokorščine, se pravi upoštevanje pravil
reda, ne držijo. O pokorščini ti bom govoril še kasneje. Nadalje
obljubijo, da bodo živeli v prostovoljnem uboštvu in skromno. Kako pa
se tega drže? Poglej posest in obilo denarja, ki ga spravljajo na stran
zase, ločeno od skupne ljubezni, po kateri bi moral vsak svoje časne in
duhovne dobrine deliti s svojimi brati, kakor zahteva red ljubezni in tudi
njegov red. Oni pa se menijo samo za to, da bi pitali sebe in svojo
živino: tako ena žival krmi drugo, revni sobrat pa umira od mraza in
lakote. Toplo oblečen in dobro hranjen ne misli nanj, niti na to, da bi se
134
srečal z njim ob skromni mizi v obednici. Raje je tam, kjer se lahko baše
z mesom in si moči grlo.
Za take je nemogoče, da bi upoštevali tretjo obljubo vzdržnosti, kajti
poln želodec ne očisti duha; razbrzdani postanejo in padajo iz greha v
greh. Njihova posest je vzrok številnih nesreč, kajti če ne bi imeli
ničesar, ne bi živeli tako neurejeno in ne bi imeli tako nenavadnih
prijateljstev. Kajti kdor ne more ničesar ponuditi, si tovrstne ljubezni
in prijateljstva ne more privoščiti, saj se opira samo na raž darila ali
kakega drugega veselja ali užitka, ki ga izvabljajo drug od drugega, ne
pozna pa čiste ljubezni.
O bedneži, po svoji krivdi tako globoko ponižani, jaz pa sem jih
povzdignil k takemu dostojanstvu! Izogibajo se skupni molitvi kakor
strupu. In če se je udeležijo, njihov glas kriči, a njihovo srce je daleč od
mene. Navadili so se pristopati k oltarju brez vsake priprave, kakor da
bodo uživali telesno hrano. Vse to pohujšanje in mnoga druga
povzročajo slabi pastirji, ki odpovedo, ki napak svojih podrejenih ne
grajajo in ne kaznujejo; ne skrbijo, da bi upoštevali pravila reda, in ne
store ničesar, saj jih tudi sami ne upoštevajo. Sicer pa bremenijo s
predpisi tiste, ki se želijo držati pravil, in jih celo kaznujejo za napake,
ki da so jih storili. Vse to delajo, ker v njih ne sije biser pravičnost,
ampak nepravičnost. Zato dajejo tistemu, ki si zasluži milost in
naklonjenost, po krivici pokoro in ga sovražijo; tistim pa, ki so, kakor
oni sami, hudičevi udje, izkazujejo naklonjenost, prijaznost in prednost
s tem, da jim podeljujejo službe v redu. Kakor slepci živijo, kakor slepci
delijo službe in vladajo podrejenim. In če se ne poboljšajo, bodo v tej
slepoti prišli v temo večnega pogubljenja in bodo morali pred menoj,
najvišjim sodnikom, dati obračun o dušah svojih podrejenih; obračun
se bo zelo slabo končal in tako bodo od mene po pravici prejeli, kar so
si zaslužili.
135
Trije sramotni stebri pregrešnosti

§126 Zdaj pa nazaj h klerikom in služabnikom svete Cerkve, da se ti
potožim glede njihovih grehov, predvsem glede treh stebrov
pregrešnosti: nečistosti, nadute ošabnosti in pohlepnosti.
Vsak od teh treh pregreh je pogojen z drugim, temelj treh stebrov pa je
sebičnost. Dokler stoje pokonci in jih ljubezen do dobrega ni podrla, so
dovolj, da duša zakrkne v vsaki drugi pregrehi.
Pazi, predragi otrok, s kako sramotno nečistostjo umažejo svoje telo in
svojo dušo. Govoril sem ti o tem, povedal pa bom še več, da boš bolje
spoznala studenec mojega usmiljenja in bolj sočustvovala z
nesrečnikom, ki se mu to zgodi.
Meso, ki je bilo po zedinjenju moje božje narave z vašo človeško
povzdignjeno nad angelske zbore, prepuščajo taki sramoti. O gnusni in
bedni človek, ne človek, ampak žival! Saj je vendar bila rana, ki jo je
Adam zadal tvojemu mesu in mesu vsega človeštva, ozdravljena na lesu
najsvetejšega križa po ranjenem telesu mojega edinorojenega Sina. O
nesrečnež! Izkazal ti je čast, ti pa mu delaš sramoto!
Tvoje rane je ozdravil s svojo krvjo, da, sprejel te je za svojega
služabnika, ti pa ga biješ s svojimi pohotnimi in nesramnimi grehi!
Dobri pastir je opral ovčice v svoji krvi, ti pa blatiš čiste in storiš vse,
da bi jih pripeljal na gnojišče.
S tem delaš prav nasprotno od tega, kar je moja Resnica storila zate.
Prenesel sem, da so ji zavezali oči, da bi tebe razsvetlila, ti pa iz
pohotnih oči pošiljaš zastrupljene puščice v lastno dušo in v srca tistih,
v katere zapičiš svoj pogled. Prenesel sem, da so Resnico napojili z
žolčem in kisom, ti pa kakor brezobzirna živina uživaš v izbrani jedi in
povzdiguješ svoj trebuh v boga. Na jeziku imaš nečastne in prazne
besede, pa si dolžan bližnjega opozarjati, oznanjati mojo Besedo in
opravljati molitveno bogoslužje s srcem in jezikom. Prenesel sem, da
so mojemu Sinu zvezali roke, da bi tebe in ves človeški rod rešil vezi
136
greha; ti pa svoje roke, maziljene in posvečene za darovanje

najsvetejšega zakramenta, zlorabljaš pri nesramnem dotiku. Hotel sem,
da so bile njegove noge pribite in sem ti njegovo telo napravil za
stopnice; hotel sem, da je bila njegova stran prebodena, da bi ti ugledal
-skrivnost njegovega srca. Dajal sem vam ga vedno kot zatočišče, kjer
lahko okušate mojo neizrekljivo ljubezen do vas vpričo moje, z vašo
človeško naravo zedinjene božje narave. Tam vidiš kri in jo sam
oskrbuješ ter jo razdeljuješ; iz nje sem ti pripravil kopel, da bi opral
vašo krivico. Ti pa si iz svojega srca naredil hudičev tempelj. Določen
si za služabnika moje goreče božje ljubezni, pa jo zapravljaš v
neurejenih užitkih in zaradi malenkostne škode, ki bi ti jo mogel
povzročiti sočlovek.
To je eden od omenjenih treh sramotnih stebrov.
§127 Orisal ti bom drugega, lakomnost. Kar je moj Sin razdal v takšni
polnosti vidiš njegovo telo, razpeto na lesu križa, ki razliva kri na vse
strani -, tega ni kupil z zlatom in srebrom, ampak s svojo krvjo. Njegova
velikodušna ljubezen ne objema samo polovice sveta, ampak ves
človeški rod: preteklega, sedanjega in prihodnjega. Tebe, nesrečnež,
sem naredil za oskrbnika te krvi, ki je v polnosti ljubezni zedinjena z
mojim božanstvom, ti pa to, kar je moj Sin pridobil na križu in dal tudi
tebi, ko te je določil za upravljalca svoje krvi, v svoji skoposti in
pohlepnosti tako borno predajaš naprej, da grabežljivo prodajaš celo
milosti Svetega Duha in zahtevaš od svojih podrejenih, da kupujejo od
tebe, kar ti je bilo podarjeno.
Nesrečnik, kje so otroci, ki bi jih moral imeti, namreč resnične in blage
kreposti? Kje je goreča ljubezen, s katero bi moral opravljati svojo
službo? Kje je silno hrepenenje po moji časti in zveličanju duš? Kje je
globoka bolečina, ko vidiš, kako peklenski volk odnaša tvoja jagnjeta?
Nikjer, kajti v tvojem tesnem srcu ni niti ljubezni do mene niti ljubezni
do njih, ti ljubiš le sebe v čutni sebičnosti in s tem zastrupljaš sebe in
druge. Misliš samo na položaj, plemstvo in bogastvo in na to, da bi se
137
izbrano izražal. Prizadevaš si za učenost, ki je sicer dobra in popolna,

dokler učenjak živi ponižno in pošteno. Ce pa učenost biva v ošabnežu,
je strup; tedaj tak človek razume Sveto pismo samo po črki in temno,
ker je izgubil luč razuma, oko duha pa skalil. Učenost mu postane
maščevalni ogenj, če svojega življenja ne poboljša. Zato bi morali
predstojniki bolj skrbeti za sveto življenje kakor za učenost, ki slabo
živi. Vendar počno ravno nasprotno: dobre in krepostne, ki v znanosti
niso podkovani, imajo za omejene in jih zaničujejo; revnih, ki jim
nimajo ničesar ponuditi, se izogibajo.
Vidiš, kako v moji hiši, ki bi morala biti hiša molitve, narašča laž. In
moja nevesta je zaradi teh reči doživela mnogo nasprotovanj, ki jih sicer
ne bi. Moji služabniki naj svoje mrtve dajo pokopati mrtvim, sami pa
naj se ravnajo po navodilu moje Resnice in v sebi izpolnijo mojo voljo,
s tem da naredijo, za kar sem jih postavil. Vendar delajo nasprotno, v
nebrzdanem pohlepu in vnemi se lotevajo pokopa mrtvih in časnih reči
in tako svetnim ljudem jemljejo službo. To mi ni všeč in škoduje sveti
Cerkvi. To je treba prepustiti svetnim ljudem, en mrtvec naj pokoplje
drugega, se pravi, kdor je postavljen za urejanje časnih reči, ta naj jih
ureja.
§128 Spregovoril bom o tretjem stebru, napuhu. Navajam ga nazadnje,
čeprav je na prvem mestu, kajti vse pregrehe izhajajo iz njega, tako
kakor kreposti iz ljubezni.
Napuh izvira iz čutne sebičnosti in se hrani z njo. O njej sem ti rekel,
da je temelj teh treh stebrov in vsakršne krivice, ki jo store ljudje: kajti
kdor sebe ljubi v neurejeni ljubezni, je brez moje ljubezni, ker me ne
ljubi: ker je brez ljubezni, žali mene, saj prezira zapoved postave, da me
je treba ljubiti nad vse, svojega bližnjega pa kakor samega sebe (prim.
Mt 22,37 sl. vzp.). V čutnem samoljubju mi ne more ne služiti ne me
ljubiti; služi svetu in ljubi svet.
Zaradi vsakega razumnega bitja, ki stori to napako, sem žalosten in
tožim, zlasti nad svojimi maziljenci, ki bi morali biti ponižni; ponižnost
138
bi morala biti osnovna hrana ljubezni, ker so služabniki ponižnega in

brezmadežnega jagnjeta, mojega edinorojenega Sina. Ali se ne
sramujejo, in z njimi ves človeški rod, da se tako povišujejo, medtem
ko vidijo mene, Boga, ki sem se ponižal do človeka, in sem vam dal
Besedo, svojega Sina, v vaše meso? In to Besedo vidijo, kako v
pokorščini, ki sem mu jo naložil, hiti v sramotno smrt na križu in v
ponižanje. Glavo ima sklonjeno, da bi tebe pozdravil, na glavi ima
krono, da bi te okrasil, ima razširjene roke, da bi te objel, njegove noge
so prebodene, da bi vztrajale pri tebi. Ti, nesrečnež, ki si bil določen za
služabnika take velikodušnosti in ponižnosti, bi moral objeti križ,
namesto tega pa bežiš in objemaš hudobna in nečista ustvarjena bitja.
Trdno in neomajno bi moral stati in se držati vodila moje Resnice, srce
in misli bi moral pripeti nanjo; ti pa se obračaš kakor list v vetru in tvoja
jadra se napno za vsak belič. Če piha naklonjenost, kažeš razbrzdano
veselost; če piha nenaklonjenost, si ves nepotrpežljiv, in s tem spravljaš
na dan jedro napuha, ravno nepotrpežljivost; kakor je namreč
potrpežljivost jedro ljubezni, tako je nepotrpežljivost mozeg napuha.
Ošabni in togotni se razburijo in jezijo zaradi vsega.
Napuh mi je tako zelo nevšečen, da je padel z neba, ko se je angel
ošabno povzdignil. Napuh ne pelje gor v nebesa, ampak dol v globine
pekla. Zato je rekla moja Resnica: "Kdor se povišuje," iz napuha
namreč, "bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan" (Lk 14,11).
O nesrečnik! Menda ne misliš, da mi boš ušel? Je morda to služba, ki
sem ti jo izročil, da z rogom napuha suvaš proti meni, povzročaš
sramoto meni in soljudem ter žaljivo in neumno ravnaš z njimi? Je to
krotkost, s kakršno naj bi pristopil k obhajanju skrivnosti telesa in krvi
Kristusa, mojega Sina?
Preziraš ponižne, poštene in uboge. Izogibaš se jim in prav imaš, da se
jim izogibaš, čeprav tega ne bi smel delati; bežiš pred njimi, ker smrad
tvoje pregrehe ne prenese vonja kreposti. Ni ti všeč, ko vidiš moje
uboge stati pred tvojimi vrati. Izmikaš se, ko bi jih moral v stiski
139
obiskati, vidiš, da od lakote umirajo, in jim ne pomagaš. Vsega tega so

krivi rogovi napuha, ki se nočejo ukloniti, da bi se vsaj malo vadili v
ponižnosti. Ker sebičnosti, ki hrani napuh, v sebi nisi izkoreninil, nočeš
dajati revnim brez plačila časnih in duhovnih dobrin.
Prekleti napuh, kako si v sebičnosti zaslepil njihovo duhovno oko, da
mislijo, kako sami sebe ljubijo in da so prizanesljivi do sebe, v resnici
pa so okrutni do sebe. Zdi se jim, da pridobivajo, pa izgubljajo; mislijo,
da so v veselju, bogastvu in na visokem položaju, pa so v najgloblji bedi
in revščini. Zakaj jih zemlja ne pogoltne? Kaj zadržuje mojo moč, da
jih ne spremeni v negibne solne stebre, njim v sramoto na očeh vsega
ljudstva? Samo moje usmiljenje. Da, jaz sam sebe držim nazaj, moje
usmiljeneje se postavlja zoper pravičnost, da bi jih premagala s silnostjo
svojega usmiljenja.
Razlog za božjo obtožbo: Sočutje in zadoščevanje dobrih,

poboljšanje slabih
§129 Vse to sem ti povedal, da bi ti dal še več vzrokov za solze in žalost,
ko vidiš njihovo slepoto in njihovo stanje, ki vodi v pogubo. Še globlje
naj spoznaš moje usmiljenje in v njem najdeš zaupanje in največjo
gotovost, ko mi daruješ služabnike svete Cerkve in ves svet ter me zanje
prosiš usmiljenja. Čim bolj boleče in ljubeče je tvoje hrepenenje, ki mi
ga zanje daruješ, tem učinkovitejša bo tudi tvoja ljubezen do mene.
Pomoči, ki mi jo kot Bogu ne moreš prinesti, ne ti ne moji drugi hlapci,
naj oni postanejo deležni in naj se izkaže na njih. Tako me bodo
hrepenenje, solze in molitve mojih hlapcev nagnile, da bom svoji
nevesti izkazal usmiljenje in jo prenovil z dobrimi in svetimi pastirji.
Ko bo prenovljena z dobrimi pastirji, se bodo morali tudi podrejeni
poboljšati, kajti njihovih grehov so v veliki meri krivi slabi pastirji.
Podrejeni ne ubogajo, ker tudi predstojnik, ko je bil podrejen, ni ubogal
svojega predstojnika. Tako prejme od svojih podrejenih samo to, kar
jim je sam dal; ker je bil slab podrejenec, je zdaj slab pastir.
140
In kako naj bi taki, ki ne spoznajo lastnih napak, videli in poboljšali

napake v drugih? Nastopiti zoper sebe ne bodo ne mogli, ne hoteli: ovce
pa, ki nimajo pastirja, ki se zanje zavzame in jih zna voditi, se zlahka
izgubijo in jih često raztrgajo in požro volkovi. In ker je oni slab pastir,
tudi ne skrbi za to, da bi imel psa, ki laja, ko vidi priti volka; raje ima
takega, kot je sam. Nemarni služabniki in pastirji nimajo ne psa vesti ne
palice svete pravičnosti. S svojo palico ne kaznujejo, njihova vest ne
laja ne nanje ne na njihove ovce, ki so skrenile s poti resnice in ne
poslušajo mojih zapovedi. Tako pride peklenski volk in jih požre. Ko
bi pes lajal in bi njihove napake strahovali s palico pravičnosti na
samem sebi, tedaj bi se tudi ovce predrugačile in se vrnile v ovčji hlev.
Slabega pastirja to ne skrbi, njegova vest je topa in ne laja; ostala je brez
hrane. Hrana, ki bi jo morala dobiti, je kri Jagnjeta, mojega Sina. Kajti
moje usmiljenje, ki vam ga kri posreduje, je neizmerno večje kakor
katerikoli greh. Toda nihče ne sme zavlačevati s kesanjem, kajti strašno
je za človeka, ki se znajde neoborožen na bojnem polju med mnogimi
sovražniki.
§130 Sramuj se torej, človek, in poglej na svoje grehe, kajti po pravici
bi te moralo postati sram, kamorkoli se obrneš. Ti pa se sploh ne
sramuješ, saj si izgubil pristni sveti strah pred menoj. Brez luči si in bi
rad to, česar ne smeš; hvališ in bahaš se s tem, kar bi ti moralo biti v
sramoto; zardevati bi moral pred menoj, ki vidim najgloblje v tvoje srce,
in pred vsemi ustvarjenimi bitji. Zapeljan si, toda rogovi tvojega napuha
ti ne dajo videti tvoje sramote.
Smrt pravičnega
§131 Ker sem ti rekel, da so grešnika obtožili svet, hudič in lastna
čutnost, naj temu še nekaj dodam, da boš občutila do njih še globlje
sočutje in videla, kako zelo se bôji duše pravičnega razlikujejo od bojev
grešnika, kako različna je njuna smrt in kako mirno umira pravični, tem
mirneje, čim popolnejša je njegova duša.
141
Razumi, da vse trpljenje, ki ga morajo prenesti umna bitja, temelji v

volji; ko bi bila volja urejena in v soglasju z mojo, ne bi trpela. Ne da
bi ji bile vse težave prihranjene; pač pa ne bi povzročale trpljenja tisti
volji, ki jih svobodno prenaša iz ljubezni do mene; taki ljudje radi
prenašajo težave, če uvidijo, da je to mója volja. V svetem sovraštvu do
sebe, so napovedali boj svetu, hudiču in lastni čutnosti. In ko pride smrt,
umro mirno, ker so svoje sovražnike premagali že v življenju.
Umirajočega pravičnega svet ne more obtožiti, kajti spoznal je njegova
slepila in se mu zato odpovedal, njemu in vsem njegovim nasladam.
Krhka čutnost njegovega telesa ga ne obtožuje, ker jo je z uzdo razuma
ukrotil, svoje meso pa kaznoval s pokoro, bedenjem in ponižno nenehno
molitvijo. Čutno poželenje je umrtvil s sovraštvom zoper greh in
studom nad grehom ter z ljubeznijo do dobrega, tako da je odpravil
vsako nežnost do svojega telesa. Ta nežnost in ljubezen med dušo in
telesom dajeta, da se smrt kaže po naravi težavna, zato se človek
naravno smrti boji.
Krepost v pravičniku naravo preseže; ker odpravi naravni strah in ga s
svetim sovraštvom in hrepenenjem po svojem cilju premaga, zato
pravičnike naravna nežnost ne more nič več speljati v skušnjavo. Vest
je mirna, ker je bila dober čuvaj in je zalajala, če so se približali
sovražniki in hoteli zavzeti mesto duše. Kakor pes laja pred vrati, ko
zagleda tujce, in zbudi s tem čuvaje, tako je pes vesti prebudil čuvaja
razuma in ta je skupaj s svobodno voljo v svoji luči spoznal, kdo je
prijatelj in kdo sovražnik. K prijatelju, krepostim namreč in svetim
mislim srca, se je obrnil z naklonjenostjo in ljubeznijo, s sovražnikom,
to je s pregreho in z zgrešenimi mislimi, pa se je soočil s sovraštvom in
z odporom.
Seveda duša v ponižnosti obtožuje sama sebe, ker v zadnji uri bolje
spozna dragocenost časa in bisere kreposti in se ji zdi, da je čas premalo
uporabila; vendar to ni užaloščujoča, temveč nahranjujoča bolečina, ki
povzroči, da se duša zbere do cela sama v sebi in si stavi pred oči kri
ponižnega in brezmadežnega Jagnjeta, mojega Sina. In ne obrača se
142
nazaj, da bi gledala na svoje preteklo življenje, kajti svojega upanja ne

utemeljuje na tem, kar ji je lastnega, ampak edinole na krvi, v kateri je
našla moje usmiljenje. In kakor je živela v mislih na to kri, tako se ob
smrti opaja z njo in se vanjo potaplja.
Če hudiči vidijo, da je duša v žareči ljubezni do cela vstopila v to kri,
tedaj je ne morejo nič več prenašati in streljajo svoje puščice samo še iz
daljave. Tako duši ne škoduje njihov vik in krik; saj že začenja okušati
večno življenje. Z duhovnim očesom, katerega zenica je luč presvete
vere, gleda mene, svoje neskončno in večno dobrino v pričakovanju, da
ga bo po milosti, ne po zasluženju, deležna v moči krvi Jezusa Kristusa,
mojega Sina. In zato razširi roke upanja in se ga dotakne z rokami
ljubezni ter prejme to dobrino v posest, še preden vanjo vstopi.
Potopljena v kri dospe skozi ozka vrata Besede k meni, morju miru; in
jaz, morje in vrata sva skupaj; kajti jaz in moja Resnica, moj edinorojeni
Sin, sva eno.
Kakšno veselje napolnjuje dušo, ki vidi sebe, kako blago je vódena v
tem prehodu: srečo angelov okuša. In kakor je živela v bratovski
ljubezni s svojim bližnjim, tako dobi zdaj delež pri dobrini vseh
resnično osrečenih v medsebojni bratovski ljubezni. To prejmejo vsi, ki
tako blago preidejo v onostranost; moji služabniki pa, ki so živeli kakor
angeli, še v daleč višji meri, ker je bilo njihovo spoznanje in njihovo
hrepenenje po moji časti in zveličanju duš v tem življenju večje. In to
ne samo glede na tisto luč kreposti, ki jo more imeti vsak, marveč ker
so tej luči pravilnega življenja, ki je nadnaravna luč, dodali luč svete
znanosti, v kateri so mojo resnico globlje spoznali. In kdor bolj
spoznava, tudi bolj ljubi, kdor pa bolj ljubi, bo tudi več prejel. Kar
zaslužite, se meri z merilom ljubezni do mene.
Smrt nepravičnega
§132 Predragi otrok, naj so ti moji služabniki še tako visoko postavljeni,
beda onih nesrečnikov je še večja. Strašna in temna je njihova smrt! V
143
smrtni uri jih hudi duhovi strahovito in moreče obtožujejo in se jim

kažejo v svoji resnični podobi (saj veš, kako je le-ta strašna), da bi
človek rajši prenesel vse trpljenje tega bivanja, kakor da bi jih gledal
takšne, kakršni se zdaj kažejo. Razen tega se zopet prebudi bodica vesti.
Neurejene naslade skupaj z lastno čutnostjo (ki jo je grešnik povzdignil
za gospodarico nad njim samim, razum pa ponižal v sužnja) ga
postavljajo na laž, ker zdaj spoznava resnico tega, česar prej ni uvidel.
V veliko zmedenost zaradi svoje zablode zaide, ker mi v svojem
življenju ni bil zvest, temveč nezvest. Sebičnost mu je skalila zenico
luči presvete vere. Hudič mu predočuje njegovo nezvestobo, da bi ga
pognal v obup.
Kako trda je zanj ta bitka; brez obrambe je, brez orožja prizadevne
ljubezni, kajti kot pridruženec hudiča je bil tega oropan. Takim manjka
nadnaravna luč kakor tudi luč vednosti, ker je niso bili uvideli in jim
njihov napuh ni dal priti do sladkega jedra. Zato si zdaj v velikih bitkah
ne znajo pomagati. Upanja nimajo, ker niso upali ne name ne na kri; za
oskrbnike krvi sem jih določil; upali pa so samo nase in na svoje svetne
položaje in užitke.
Nepravičnost, kateri se je vdajal v življenju, ga obtožuje v vesti, da ne
upa zahtevati nič drugega kakor pravičnost. In povem ti, silno ga je
sram in ves zbegan je. Ker pa si je poprej prisvojil navado upati na moje
usmiljenje (čeprav je to spričo njegovih grehov velika predrznost: kajti
kdor greši v zaupanju v moje usmiljenje, tega vendar ne more označiti
kot upanje), je vsekakor vzel na znanje moje usmiljenje, in zdaj v smrtni
uri mu bo, če se zave svoje polomije in razbremeni svojo vest v sveti
spovedi, odvzeta pregrešna predrznost ter bo preostalo samo usmiljenje.
Z njim se more oprijeti upanja, če hoče. Če bi ne bilo tako, bi nobeden
ne ušel obupu.
Toda obup mi je daleč bolj nevšečen in je zanje mnogo bolj usoden
kakor vsi ostali storjeni grehi: kajti druge grehe so storili z neko čutno
naslado in včasih jim je tega žal, in sicer tako zelo, da jim njihova
bolečina doseže usmiljenje. V greh obupa pa človeka ne žene njegova
144
slabost, kajti v tem ne najde nobenega ugodja, samo neznosno muko. V

obupu zaničuje moje usmiljenje in ocenjuje svoj greh višje kakor moje
usmiljenje in dobroto. Če je padel v ta greh, se ne kesa in ga meni
storjena žalitev ne boli tako, kakor bi ga morala; takega človeka pač
boli njegova usoda, ne pa to, kar je storil zoper mene, in tako postane
večno pogubljenje njegov delež. Če bi ga zabolela meni storjena žalitev,
če bi obžaloval in upal na moje usmiljenje, bi to usmiljenje našel, moje
usmiljenje je neprimerno večje kakor vsi grehi, ki bi jih moglo kdaj
storiti kako ustvarjeno bitje.
Vidiš, preljubi otrok, kako različne so smrtne muke in smrtni boji, ki
čakajo tega in onega pri njegovi ločitvi, in kako medsebojno nasproten
je njun konec. O tem sem ti razkril čisto majhen del in ga pokazal
tvojemu duhovnemu očesu, tako majhen, da je glede na to, kar se v
resici dogaja, namreč glede na kazen enega in srečo drugega, skoraj nič.
Poziv k molitvi in novi prošnji

§133 Toliko sem ti povedal zato, da bi ustregel tvoji želji in bi mi še
bolj goreče darovala blage, ljubeče in grenke prošnje zanje.
In še enkrat ti povem, da kljub vsem njihovim napakam, in tudi če bi
jih bilo še več, nočem, da se laik vmešava v njim namenjeno zavračanje.
Če to kljub temu stori, tedaj njegova krivda ne bo ostala nekaznovana,
če je ne popravi s skrušenostjo srca. Ne laika ne opraviči prelatova
krivda, ne prelata laikov greh. Zato pozivam tebe, predragi otrok, in vse
druge moje hlapce, da objokujete te mrtvece in da ostanete kot ovce v
vrtu svete Cerkve ter se pasete v svetem hrepenenju in z nenehnimi
molitvami, ki jih darujete zanje, kajti pokazati hočem svetu usmiljenje.
Ne oddaljujte se torej od te paše, ne zaradi krivice, ki bi se vam zgodila,
in tudi ne, ker vam gre dobro; kajti nočem, da dvigujete svojo glavo,
niti v nepotrpežljivosti niti v neurejeni veselosti; prizadevajte si marveč
za mojo čast, zveličanje duš in prenovo svete Cerkve. To mi bo
znamenje, da me vi, ti in drugi, ljubite.
145
Zahvala in slava za izpolnitev tretje prošnje in ponovna molitev

za usmiljenje
§134 Sedaj se je ona duša kakor opojena, prevzeta in plameneča od
ljubezni, in s srcem, ranjenim od velike bridkosti, obrnila k najvišji in
večni dobroti ter rekla: O večni Bog, o Luč nad vsako lučjo, iz tebe
prihaja vsaka luč! O Ogenj nad vsakim ognjem, kajti ti sam si ogenj, ki
gori in ne ugasne; ti použiješ sleherni greh in sebičnost, ki ju najdeš v
duši, a ne tako, da bi ji vzel pogum, marveč jo obogatiš z neutešljivo
ljubeznijo: ko jo tešiš, je ne narediš site, in nenehno hrepeni po tebi.
Čim bolj ko te objame, tem bolj vneto te išče, in čim željneje hrepeni
po tebi, tem globlje najde in okuša tebe, večni Ogenj, brezno ljubezni!
O najvišja in večna Dobrina, kdo je tebe, neskončni Bog, pripravil do
tega, da si mene, tvojo končno stvaritev, razsvetlil z lučjo svoje resnice?
Ti sam, ogenj ljubezni, si to povzročil. Kajti vedno je ljubezen tista, ki
te je nagibala in te nagiblje, da nas ustvarjaš po svoji podobi, nam
izkazuješ usmiljenje in svoji z umom obdarjeni stvaritvi daješ
neskončne brezmerne milosti. O dobrota nad sleherno dobroto, samo ti
si v najvišji meri dober, in vendar nam podarjaš Besedo svojega
edinorojenega Sina, da živi z nami, ki smo polni smradu in mračnosti.
In kdo je to povzročil? Ljubezen: kajti ljubil si nas, preden smo bili. O
dobra, o večna vzvišenost, napravil si se nizkega in majhnega, da bi
povišal človeka. Kamorkoli se obrnem, povsod najdem nič drugega
kakor brezno in ogenj tvoje ljubezni.
Ali bom jaz, bednica, sposobna odgovoriti na milosti in plamenečo
ljubezen, ki si mi jo izkazal in jo s splošno, vsem bitjem izkazovano
ljubeznijo potrjuješ v posebni naklonjenosti? Nikakor ne: samo ti,
premili in ljubeči Oče, boš znal biti namesto mene hvaležen, tako da se
ti bo tvoja ljubezen sama zahvalila; kajti jaz sem tista, ki ni. In če bi
trdila, da sem kaj sama iz sebe, bi lagala sebi in bi bila lažnivka in hči
hudiča, očeta laži. Kajti samo ti si tisti, ki je, in bivanje ter sleherno
milost, ki si jo položil v bivanje, imam od tebe, ki si mi vse podaril in
še podarjaš, iz ljubezni in ne po zasluženju.
146
O milosrčni Oče, ko je človeški rod po Adamovem grehu bolehen ležal

na tleh, si mu poslal zdravnika, sladko ljubeznivo Besedo, svojega Sina.
Ko sem sama v globoki nevednosti in malomarnosti bolehala, si mi ti,
najblažji in najnežnejši zdravnik, večni Bog, ponudil sladko in grenko
zdravilo, da bi ozdravela. Sladko mi je zdravilo, ker si se mi razkril v
svoji blagosti in ljubezni, da, nadvse sladko mi je, ker si moje duhovno
oko razsvetlil z lučjo najsvetejše vere. Zdaj sem zares spoznala, da si
človeško srce ne more toliko želeti in izprositi, da mu ti ne bi dal še več.
Pokazal si mi krepost in blaženost svojih maziljencev, teh gorečih
svetilnikov v sveti Cerkvi, in ob pogledu nanje sem še jasneje spoznala
krivdo onih drugih v njihovem prežalostnem bivanju. Grenka bolečina
me je zajela zaradi žalitve, ki ti jo prizadevajo, in škode, ki jo s tem
povzročajo vsemu svetu. Kajti svetu škodujejo, saj so ogledalo
bednosti, kjer bi morali biti ogledalo dobrega.
O nedopovedljivi ogenj ljubezni, večni Oče, ne bi želela, da bi moje
hrepenenje kdaj opešalo v žeji po tvoji časti in zveličanju duš. Hvala,
hvala ti, Oče, ki si mi dal, za kar sem te prosila, in celo to, česar nisem
poznala in za kar nisem prosila. S tem si mi dal razlog za to, da izražam
tožbo, in me povabil, da ti s ponižno nenehno molitvijo darujem
prošnje, polne ljubezni in bolečine. Zato te zdaj prosim, izkaži svetu in
svoji sveti Cerkvi usmiljenje, prosim te, izpolni za kar si mi ukazal
prositi. Gorje moji ubogi trpeči duši, ki je vzrok vsega zla! Ne
obotavljaj se več, Oče, in izkaži svetu milost, skloni se k željam svojih
hlapcev in te želje izpolni! Jojmene! Saj si ti tisti, ki daješ, da kličejo k
tebi: poslušaj torej njihov glas. Tvoja Resnica je govorila, "naj kličemo
in se nam bo odgovarjalo, naj trkamo in se nam bo odprlo, naj prosimo
in se nam bo dalo" (Lk 11,9). O večni Oče, tvoji hlapci te prosijo za
usmiljenje, odgovori jim. Vem, tebi pripada in ti ne moreš drugače, kot
da ga podeliš tistemu, ki te zanj prosi. Trkajo na vrata tvoje Resnice;
kajti v njej, tvojem edinorojenem Sinu, spoznavajo nedopovedljivo
ljubezen, s katero ljubiš človeka, zato trkajo na vrata. In ogenj tvoje
ljubezni ne bo dopustil, da ne bi odprl tistemu, ki vztrajno trka.
147
Odpri torej, odpahni in zlomi zakrknjena srca svojih bitij, ne zaradi njih,
ki ne trkajo, marveč stori to zaradi svoje neskončne dobrote in iz
ljubezni do svojih hlapcev, ki trkajo namesto njih. Usliši jih, večni Oče,
ki jih vidiš stati pred vrati Resnice in prositi. In za kaj prosijo? Za kri
teh vrat, tvoje Resnice. S krvjo si izmil Adamov prestopek in odstranil
gnilobo njegovega greha. Kri je naša, ker si nam iz nje pripravil kopel:
ne moreš in nočeš je odkloniti tistemu, ki te iskreno prosi za to. Daj
torej svojim bitjem sad krvi, vrzi ceno krvi svojega Sina na tehtnico, da
peklenski hudiči ne bodo ugrabljali tvojih ovac. Ti si dobri pastir, ki si
jim dal pravega pastirja, svojega edinorojenega Sina, ki je iz pokorščine
do tebe dal svoje življenje za tvoje ovce in nam iz svoje krvi pripravil
kopel. Za to kri koprneče prosijo tvoji hlapci pred tvojimi vrati; po tej
krvi te prosijo, da se usmiliš sveta, Cerkev pa naj z dišečim cvetjem
dobrih in svetih pastirjev nanovo vzcveti in s prijetnim vonjem prežene
smrad zlih in gnijočih rož.
Ne obotavljaj se torej, obrni oko svojega usmiljenja k nam in odgovori,
saj si nam z glasom svojega usmiljenja pripravljen odgovoriti, še preden
te kličemo.
Odpri vrata svoje neizmerne ljubezni, ki si nam jih dal z vrati Besede.
Da, vem, odpreš nam, še preden potrkamo. Kajti v ljubezni, ki si jo dal
svojim hlapcem, trkajo in kličejo k tebi in prosijo za tvojo čast in
zveličanje duš. Daj jim torej kruha življenja, sad krvi tvojega
edinorojenega Sina. Očitno ti bo več časti in slave prinesla rešitev tvojih
stvaritev, kakor pa če bi jih prepustil njihovi trmi in zakrknjenosti. Tebi,
večnemu Očetu, je vse mogoče; ustvaril si nas brez nas; rešiti pa nas
nočeš brez nas. Tako te torej prosim, da narediš silo njihovi volji, česar
nočejo. Za to goreče prosim od tvojega neskončnega usmiljenja.
Ustvaril si nas iz nič; zdaj, ko smo, se nas usmili in naredi posode nove,
kakor si jih oblikoval po svoji podobi in sličnosti. Prenovi jih milostno,
v usmiljenju in krvi svojega Sina.
148
IV. ODGOVOR NA ČETRTO PROŠNJO -

USMILJENA BOŽJA PREVDNOST
Božja previdnost v stvarjenju, učlovečenju in evharistiji
§135 Tedaj se je najvišji in večni Oče z očesom svoje blagosti v
nedopovedljivi dobroti obrnil k njej, kakor bi hotel pokazati, da božja
previdnost človeku v ničemer ne manjka, če je le ne ovira; z rahlim
očitkom zoper človeka je spregovoril:
Predragi otrok, kakor sem ti že večkrat rekel, se hočem usmiliti sveta in
poskrbeti za potrebe z razumom obdarjenega ustvarjenega bitja.
Nespametnemu človeku pa postane to, kar mu dajem za življenje, vzrok
za smrt in tako postane krut do samega sebe. Jaz vedno skrbim za vse
in sporočam ti, da je vse, kar dajem človeku, delo najvišje božje
previdnosti. S svojo previdnostjo sem ga ustvaril, in ko sem v sebi
gledal svojo stvaritev, sem zagorel v ljubezni do lepote svoje stvaritve
in v veliki vnaprejšnji skrbi mi je bilo všeč, da sem človeka ustvaril po
svoji podobi in sličnosti. Dobro sem zanj poskrbel: podelil sem mu
spomin, da bi se spominjal dobrot, prihajajočih od mene, večnega
Očeta, in mu dal delež pri moji moči. Dal sem mu razum, da bi v
modrosti mojega edinorojenega Sina razumel in spoznal mojo voljo, dal
sem mu voljo, da ljubi, da bi tako v deležnosti pri sladkem žaru Svetega
Duha mogel ljubiti to, kar je videl in spoznal razum.
To je moja blaga previdnost storila edinole zato, da bi me človek mogel
razumeti in okušati, da bi se veselil v večnem gledanju moje večne
dobrote, in bi dospel do tega poslednjega cilja. Toda nebesa so bila po
Adamovi krivdi zapahnjena; Adam namreč ni dojel svojega
dostojanstva in ni pomislil, s kakšno previdnostjo in neizrekljivo
ljubeznijo sem ga bil ustvaril. In ker tega ni spoznal, je padel v
nepokorščino in iz tega je nastalo vse drugo zlo. Vsi ste okuženi od tega
strupa. Jaz pa, preljubi otrok, sem skrbel za človeka in mu dal Besedo
149
IV. ODGOVOR NA ČETRTO PROŠNJO - USMILJENA BOŽJA PREVDNOST
svojega edinorojenega Sina v veliki razumnosti in previdnosti, da bi

odpomogel vaši stiski. Pomisli, da nisem mogel nakloniti nobene večje
previdnosti, kot da sem vam dal Besedo, svojega edinorojenega Sina.
Njemu sem naložil pokorščino, da bi odstranil strup, ki je vdrl v
človeški rod z nepokorščino. In hitel je kot ljubeči in resnično pokorni
v sramotno smrt na križu in vam s svojo smrtjo podaril življenje.
Moja očetovska večna Trojica, moja neskončna in večna previdnost je
poskrbela za to, da je nanovo oblekla človeka, ki je bil izgubil oblačilo
nedolžnosti in je, oropan vsake dobre moči, od lakote in mraza umiral
na svoji romarski poti. Zapisan je bil vsakršni bednosti, nebeška vrata
so bila zaprta, izginilo je vsako upanje, ki bi mu - če bi se tega mogel
držati - nudilo veliko okrepčilo v življenju; toda ni ga imel in se je zato
znašel v velikih tegobah. Jaz pa, najvišja previdnost, sem mu priskočil
na pomoč; dal sem vam oblačilo, ne po zaslugi vaše pravičnosti in
kreposti, ampak samo iz dobrote in po posredovanju blage in ljubeče
Besede, svojega edinorojenega Sina. On vas je spet oblekel v
nedolžnost in milost, tako da je sam dal življenje; nedolžnost in milost
sprejmete pri krstu. Potem sem človeka tudi ogrel, ker je moj
edinorojeni Sin z odprtimi ranami na svojem telesu razkril ogenj moje
ljubezni, ki je bil skrit pod pepelom vaše človeškosti. In vse to naj ne bi
ogrelo hladnega človekovega srca - če le ni tako zakrknjen in zaslepljen
od sebičnosti, da ne opazi, kako neizrekljivo ga ljubim?!
Moja previdnost je dalje poskrbela za njegovo hrano, da bi ga krepila,
dokler roma in potuje tu doli. O tem sem ti že govoril. In oslabil sem
njegove sovražnike, da mu nobeden ne more škodovati, razen sam sebi.
Cesta je utrjena s krvjo moje Resnice, da more priti do cilja, za katerega
sem ga ustvaril.
In kakšna jed je to? Telo in kri križanega Kristusa, v celoti Boga in v
celoti človeka, jed angelov in življenja, jed, ki nasiti vsakega lačnega
človeka, ki se okrepi s tem kruhom; tistega, ki ga ni lačen, pa ne, kajti
jed mora biti sprejeta z usti svetega hrepenenja in použita v ljubezni.
150
Vidiš torej, daje moja previdnost poskrbela tudi za to, da mu je

priskrbela okrepčilo.
Previdnost nam daje, da upamo

§136 Podaril sem mu tudi tolažbo upanja, če v luči najsvetejše vere
gleda na ceno krvi, ki je zanj plačana, krvi, ki mu daje trdno upanje in
zagotovilo zveličanja. S sramoto Križanega mu je vrnjena njegova čast,
njemu, ki me žali z vsemi udi svojega telesa, medtem ko je Kristus, moj
blagoslovljeni Sin, na vsem svojem telesu trpel največje muke in s svojo
poslušnostjo vzel nase vašo neposlušnost. S to poslušnostjo ste vsi
dosegli milost, kakor ste z neposlušnostjo vsi skupaj zabredli v krivdo.
To vam je omogočila moja previdnost, ki je od začetka sveta do
današnjega dne na različne načine skrbela, in bo še naprej za potrebe in
blagor človeka. Moja previdnost bo vsakomur na voljo, če jo bo le hotel
sprejeti in bo neomajno upal vame. In kdor upa vame, kdor trka in me
iskreno kliče ne samo z besedami, ampak ljubeče in v luči najsvetejše
vere, me bo začutil v moji previdnosti. Ne bodo pa me začutili tisti, ki
samo potrkajo in z besedo kličejo: Gospod, Gospod! Povem ti, če me
ne bodo prosili z večjo vnemo, jih ne bom spoznal v usmiljenju, ampak
v pravičnosti.
Veš, da upanja ne moreš staviti na dve nasprotujoči si reči. Tega vas je
učila moja Resnica v svetem evangeliju, ko je rekla: "Nihče ne more
služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil?"
(Lk 16,13). Služiti ni mogoče brez upanja, kajti služabnik služi v
upanju, da bo gospodarju ugajal, ali v upanju na izkupiček in korist, ki
jo bo imel. Zato sovražniku svojega gospodarja ne bi v nobenem
primeru hotel služiti; saj take službe ne bi mogel opravljati brez upanja
in bi potem videl, kako je zanj izgubljeno to, kar je pričakoval od
svojega gospodarja. Tako se godi tudi duši, preljubi otrok: ali služi meni
in upa vame, ali pa služi svetu in sama sebi. Duša, ki upa samo vame in
151
mi služi z vsem srcem in ljubeznijo, se odpove vsakemu upanju vase in

v svet, na katerega se navezuje njena krhkost.
To resnično in pristno upanje je več ali manj popolno, glede na
popolnost, s kakršno me duša ljubi. Toda popolnemu in nepopolnemu
moja previdnost nikakor ne bo manjkala, če se ne prevzemata in ne
upata vase. In ker taka prevzetnost in upanje vase izvirata iz sebičnosti,
skalita duhovno oko s tem, da razumu odtegneta luč najsvetejše vere.
Človek se znajde brez luči razuma in moje previdnosti ne spozna. Ne
kakor, da bi je človek ne izkušal, kajti nikogar ni, ne pravičnega ne
grešnika, ki ne bi stal v moji previdnosti, saj je sleherno stvar naredila
in ustvarila moja dobrota. Jaz sem, ki sem, in brez mene ne nastane nič
razen greha, ki ni. Ljudje so torej obdarjeni z učinki moje previdnosti,
a je ne razumejo, ker je ne poznajo in zato ne ljubijo; tako jim ne prinaša
sadu milosti. Vse vidijo izkrivljeno, kjer je vse ravno; in kakor slepci
zamenjujejo luč s temo in temo z lučjo; in ker so svoje upanje in svojo
službo postavili v temo, godrnjajo in so nepotrpežljivi.
Le kako morejo biti tako neumni? O preljubi otrok, kako morejo misliti,
da bi jaz, najvišja večna dobrota, mogel hoteti kaj drugega kakor
njihovo dobro celo v najmanjših stvareh, ki jih stalno dajem v njihov
blagor, če v velikih rečeh izkušajo, da nočem drugega kakor njihovo
posvetitev. Nespametni človek ne vidi, da moja previdnost od nekdaj
skrbi za svet in za vsakega posameznika glede na njegov stan. In ker
nihče ni v tem življenju stalen, marveč se neprestano spreminja s časom,
dokler ni dosegel svojega dokončnega stanja, zato ga vselej oskrbim s
tem, kar v skladu s časom potrebuje.
Božja previdnost v stari in novi zavezi

§137 V stari zavezi je moja previdnost delovala splošno po postavi, ki
sem jo dal Mojzesu in po mnogih drugih svetih prerokih. Opozarjam te
na to, da pred prihodom Besede, mojega Sina Judom ni manjkalo
prerokov, ki so jih spodbujali s prerokbami in jim dajali upanje, da jih
152
bo moja Resnica, prerok nad preroki, iztrgala iz hlapčevstva, jih

osvobodila in s svojo krvjo odprla nebesa, ki so bila dotlej zapahnjena.
Ko pa je prišla moja blaga in ljubeča Beseda, med njimi ni vstal noben
prerok več; tako so se prepričali, da je ta, ki so ga pričakovali, prišel in
da torej ni bilo več treba prerokov, da bi ga napovedovali, čeprav ga
zaradi svoje slepote niso spoznali in ga ne poznajo. Poskrbel sem, da je
prišla Beseda, ki je postala posredovalec med menoj, večnim Bogom,
in vami. Potem sem poslal apostole, mučence, učitelje in spoznavalce
in jih bom pošiljal do konca. To je splošna božja previdnost, ki je je
deležno vsako razumno bitje, ki hoče prejeti sad te previdnosti. Nič
manj daje ljudem moja previdnost vse: življenje in smrt, lakoto, žejo,
izgubo službe v svetu, goloto, mraz, vročino, sramoto, posmeh in
trpinčenje. Dopuščam, da jim ljudje vse to rečejo ali naredijo. Ne kakor
da bi jaz deloval v tistem, ki dela zlo in krivico, pač pa ima čas in bit od
mene. Nisem mu dal biti zato, da bi žalil mene in bližnjega, ampak zato,
da bi v ljubezni služil meni in njemu. In če kaj takega dopuščam, tedaj
le zato, da bi preizkusil potrpežljivost v duši tistega, zoper katerega je
dejanje usmerjeno, ali da bi ga privedel k uvidevnosti.
Kdaj pa kdaj bom tudi dovolil, da se ves svet postavi zoper pravičnega,
končno pa bo njegova smrt priklicala na dan veliko (za)čudenje pri
posvetnjakih. Zdi se jim krivično, če pravičnik izgubi življenje v vodi
ali ognju, če ga raztrgajo divje zveri ali če ga pod sabo okoplje podrta
hiša. Kako čudne se zde take reči očesu, kateremu manjka luč svete
vere! Ne pa verne u človeku, kajti ta je ljubeče začutil in okušal mojo
previdnost v velikih stvareh, in tako razume in se trdno drži tega, da
vse, kar naredim, naredim v svoji previdnosti in edinole zato, da bi
človeku omogočil veličanje. Zato čuti do vseh teh reči spoštljivost in se
e zgraža ne nad mojimi deli, niti glede na samega sebe iti glede na
svojega bližnjega; vse marveč prestaja v resnični potrpežljivosti. In tako
moja previdnost ni odtegnjena nobenemu ustvarjenemu bitju, kajti vse
stvari temeljijo v njej.
153
Kar dopusti božja previdnost, je edinole v naše zveličanje

§138 Hočem, preljubi otrok, da uvidiš, kako potrpežljivo prenašam
svoje stvaritve, ki sem jih s takšno blago ljubeznijo ustvaril po svoji
podobi in sličnosti. Odpri oko duha in glej vame.
Ko je zdaj ona duša odprla oko duha in se poslušno poglobila v brezno
božje ljubezni, poslušna ukazu božje previdnosti, je spoznala, kako zelo
je le-ta najvišja in večna dobrota, ki nas je ustvarila samo iz ljubezni ter
v krvi Sina znova odkupila in v enaki ljubezni zagotovila, kar je dala in
kar je dopustila: tolažbo in stiske. Vse je bilo ukrenjeno iz ljubezni in
skrbi za zveličanje človeka, in ni imelo nobenega drugega namena.
Prelita kri, ki jo je zagledala v tako goreči ljubezni, je izpričevala to
resnico.
Spregovoril je najvišji in večni Oče: Ljudje so zaradi svoje sebičnosti
kakor zaslepljeni in sprejemajo neprijetnosti z veliko
nepotrpežljivostjo. Vse ocenjujejo kot zlo in storjeno v njihovo škodo
in pogubo iz sovraštva, kar storim iz ljubezni do njih, da bi jih obvaroval
pred večnimi mukami in jim priskrbel večno življenje. Zakaj se torej
pritožujejo nad menoj? Ker ne upajo vame, ampak vase. Zato padajo v
temo, tako da njihova uvidevnost odpove.
Sovražijo to, kar bi morali častiti, in v svojem napuhu hočejo presojati
moje skrite sodbe, ki so vse pravične. Vedejo se kakor slepec, ki se hoče
razpoznati v dobrem in hudem s tipajočo roko ali s pomočjo okusa in
zvoka glasu, ustrezno svojemu nizkemu, omejene-
mu in majhnemu znanju. Nočejo se držati, mene, ki sem resnična luč in
jih duhovno in telesno hranim in brez katerega ne morejo razpolagati z
ničemer. Če jim včasih kaka moja stvaritev služi, sem jaz tisti, ki sem
jim dal voljo in pripravljenost za to in tudi zmožnost ter znanje, da to
storijo. Toda kakor nor hoče človek hoditi tipaje samo z roko; vendar
ga njegov tip zavaja; manjka mu luč, s katero bi razločeval barve; vara
ga tudi njegov okus, ker ne zazna nečiste živali, ki včasih sede na
njegovo hrano; tudi sluh je prevaran - uživa ob zvoku, ne vidi pa pevca,
154
ki ga more z ugodjem zvoka ubiti, če ni na straži. Kajti če je človek

zaslepljen od sebičnosti in zaupanja vase ter lastnega znanja, se ne drži
mene, ki sem njegov voditelj in pot.
To pot vam je pripravila Beseda, moj Sin, ki se je imenoval pot, resnica
in življenje; on je tudi luč. Kdor hodi v njem, tega ni mogoče prevarati
in mu ni treba hoditi v temi; in nihče ne pride k meni, razen po njem,
ker je on eno z menoj (prim. Jn 12,46; 14,6; 10,30).
Tožba božje previdnosti in opozorilo na Sina in njegovo

starozavezno predpodobo
§140 Nikdar si ne moreš do kraja zamisliti, kako nespameten je človek.
Kakor brezglav je, kajti z zanašanjem nase in zaupanjem v svoje lastno
znanje se je oropal vsake uvidevnosti. Neumnež, ali ne vidiš, da svojega
znanja nimaš iz sebe? Moja dobrota, ki skrbi za tvoje potrebe, ti ga je
dala. Kdo ti to potrjuje? Tvoja lastna izkušnja; kajti včasih hočeš nekaj
storiti, pa ne znaš in ne veš kako; včasih sicer veš kako, pa nimaš moči,
ali pa ti manjka znanje. Spet drugič nimaš časa, ali pa ga imaš, pa nimaš
volje. Vse to se ti pošilja v zveličanje, da bi spoznal, da v resnici nisi
nič in da imaš razlog, da se ponižuješ, ne pa povzdiguješ. V vseh stvareh
zato najdeš spreminjanje in pomanjkljivosti, kajti niso ti prosto na voljo:
samo moja milost je trdna in nespremenljiva in ne more ti biti spet
odvzeta niti se ne spremeniti, razen če si jo sam zapraviš.
Kako se vendar moreš upreti moji dobroti? Če bi sledil razumu, se ne
bi mogel, prav tako ne bi mogel postavljati svojega upanja na samega
sebe in na svoje znanje. Ker pa si iz sebe naredil nerazumno žival, ne
uvidiš, da se vse spreminja, le moja milost je izjema.
Zdi pa se, da ljudje ne verjamejo, da sem dovolj mogočen, da sem jim
v oporo, in dovolj močan, da jim pomagam in jih branim pred
sovražniki, da sem dovolj moder, da razsvetlim njihovo oko duha. Zdi
se tudi, da ne zaupajo moji blagosti, ki jim hoče dati, kar potrebujejo za
svoje zveličanje, niti ne verjamejo, da sem dovolj bogat in lep, da jim
155
podarim bogastvo in lepoto, da imam hrano in oblačila, da jih hranim

in oblačim. Kar počno, jasno priča, da tega ne verjamejo.
Kljub temu stalno izkušajo, da sem močan, ker jih ohranjam v bivanju
in varujem pred sovražniki. Saj vidijo, da se nihče ne more upirati moji
mogočnosti in trdnosti, pa vendar tega ne uvidijo in nočejo uvideti.
V svoji modrosti sem uredil ves svet in ga vodim, da mu ničesar ne
primanjkuje in da tudi ničesar ni mogoče dodati. Za dušo in telo sem
poskrbel, ne prisiljen z vaše strani, kajti vas še ni bilo, ampak iz lastne
volje in edino po svoji dobroti sem ustvaril nebo, zemljo, morje in
nebesni svod: nebo, da bi se bočilo nad vami; zrak, da bi ga vdihavali;
ogenj in vodo, da bi nasprotje blažil z nasprotjem, sonce, da ne bi tavali
v temi: vse stvari so ustvarjene in urejene, da ustrezajo človekovim
potrebam: nebo je naseljeno s pticami, zemlja prinaša sadove in številne
živali za človekov živež, in morje je založeno z ribami. Vse sem ustvaril
v največjem redu in daljnovidnosti.
Potem ko sem vsako stvar naredil dobro in popolno, sem z razumom
obdarjeno bitje po svoji podobi in sličnosti postavil v ta vrt, toda zaradi
Adamovega greha je pognalo trnje tam, kjer je prej dišalo cvetje in
nedolžnost in velika ljubkost. Vse je bilo podrejeno človeku, toda po
krivdi in nepokorščini so se vsa bitja vzdignila proti njemu: zemlja in
človek, ki je vendar tudi zemlja, sta postala divja. V svoji previdnosti
sem potem poslal na svet svojo Resnico, učlovečeno Besedo, da je
odvzela s sveta divjino, odstranila trnje izvirnega greha in iz tega
napravila vrt, napojen s krvjo Križanega, zasadila sedmere darove
Svetega Duha in očistila ta vrt smrtnega greha. Vse to se je zgodilo z
ozirom na smrt mojega edinorojenega Sina, toda ne prej.
To je bilo nakazano že v stari zavezi, ko je bil Elizej naprošen, naj obudi

mrtvega dečka; ni šel sam tja, ampak je poslal Giezija s palico, da bi jo
položil na dečkov hrbet. Giez je šel tja in storil, kot mu je naročil Elizej,
dečka pa ni obudil. Ko je Elizej to slišal, je šel sam tja, se ulegel na
156
dečka, z udom na ud, in sedemkrat dihnil v njegova usta, deček pa je

sedemkrat vzdihnil v znamenje, da je obujen k življenju. Isto je nakazal
Mojzes, ki sem ga poslal s palico postave, da bi jo položil na mrtvi
človeški rod; toda postava mu ni pomagala k življenju. Tedaj sem poslal
Besedo, svojega edinorojenega Sina (ki ima v Elizeju predpodobo), ki
se je najtesneje zedinil z umrlim sinom, ko je božjo naravo zedinil z
vašo človeško. V vseh svojih udih se je zedinil z vašo človeško naravo;
to je storil v moji mogočnosti, v modrosti mojega Sina in sladkem žaru
Svetega Duha: Jaz, celotni Bog, brezdanjost Trojice, sem se zedinil z
vašo človeško naravo.
Božja previdnost pošilja stiske za naše zveličanje

§141 Vidiš, kako sem v svoji previdnosti prenovil oni drugi svet,
človeka. V prvem pa nisem preprečil, da ne bi zrastli trni mnogovrstnih
stisk, tako da je človek vsepovsod zadel na odpor. Tudi to se je zgodilo
iz moje previdnosti, v vaš blagor in korist, da bi tako človeku odvzel
upanje na svet in ga usmeril docela k meni, ki sem njegov cilj. Vsaj
zaradi stisk in nadlog naj bi svoje srce in svoje nagnjenje odvrnil od
sveta.
Človek pa je tako nespameten v svojem nepoznanju resnice, in v svoji
razpadljivosti tako zagledan v uživanje sveta, da kljub vsemu
naprezanju, kakor se zdi, ne spravi skupaj odločitve, da bi svetu obrnil
hrbet in našel pot nazaj v domovino. Pomisli, otrok, kaj bi šele počel,
ko bi na tem svetu našel neskaljeno srečo in nemoten mir.
On, ki vendar vidi, kako vzdržujem črva v suhem lesu, kako oskrbujem
divje živali, nahranjam ribe morja in vso živad zemlje ter ptice neba,
kako pošiljam na rastline sonce in roso, da oplodi zemljo: kako neki
pride do tega, da ne verjame, da hranim tudi njega, katerega sem ustvaril
po moji podobi in sličnosti. Saj je prav vse ostalo moja dobrota ustvarila
samo zato, da bi služilo njemu. Kamorkoli se ozre v duhovnem in
časnem območju, ne zadene na nič drugega kakor na samo ogenj in
157
brezno moje ljubezni, najvišjo, blago, resnično in popolno previdnost.

Toda on tega ne zazna, kajti oropal se je luči in se niti ne potrudi, da bi
kaj videl; zato se pohujšuje. Ljubezen do svojega bližnjega prikrajšuje
in z lakomnostjo misli na jutrišnji dan, kar mu je moja Resnica izrecno
prepovedala: "Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svojo skrb.
Zadosti je dnevu njegova lastna teža" (Mt 6,34). Učila vas je, da najprej
prosite za nebeško kraljestvo, namreč za lepo in sveto življenje, kajti
jaz, vaš nebeški Oče, dobro vem, da potrebujete teh majhnih reči, zato
sem ustvaril zemljo in ji naročil, da vas oskrbuje s svojimi sadovi, in
sicer tako grešnika kakor pravičnika, tako kakor pošiljam sonce in dež
na polje obeh (prim. Mt 5,45) in često bo grešnik dobil več kakor
pravičnik.
To stori moja dobrota zato, da bi duši pravičnika, ki se je iz ljubezni do
mene odpovedal časnim dobrinam in svetu z vsemi njegovimi užitki in
lastni volji, razsipneje podeljevala duhovne dobrine. Te dobrine
obogatijo njegovo dušo, in ko se duša veseli nad brezdanjostjo moje
ljubezni, izgubi v vsem skrb zase, ne samo glede svetnih dobrin, ampak
tudi glede lastne osebe. In tako postajam njen usmerjevalec v duhovnih
in časnih rečeh in skrbim onkraj splošne previdnosti še posebej zanjo;
moje veselje, Sveti Duh, se napravi za njenega služabnika in ji streže.
Sveti Duh je mati tej duši in jo hrani na prsih moje božje ljubezni.
Osvobodi jo in jo napravi za gospodovalko, ker ji je odvzel hlapčevanje
samoljubju; kajti kjer gori ogenj moje ljubezni, ne more obstati voda
tiste druge ljubezni, ki pogasi ta sladki ogenj v duši. Sveti Duh, katerega
sem ji dal v svoji previdnosti kakor za služabnika, jo oblači in nahranja,
jo opaja s svojo sladkostjo in obsipava s svojim bogastvom. Ker je vse
zapustila, je vse našla.
Božja previdnost v najsvetejšem zakramentu

§142 Ali veš, predragi otrok, kako skrbim za svoje hlapce, ki upajo
vame? Na dva načina: moja previdnost, ki so jo deležna vsa razumna
bitja, ki sem jih ustvaril, zadeva dušo in telo. In kar dajem telesu, se
158
zgodi v službi duše, da bi rasla v luči vere, upala vame, opustila upanje
vase in uvidela in spoznala, da sem jaz tisti, KI SEM in da morem in
hočem skrbeti za njene potrebe in za njeno zveličanje.
Duši sem podaril zakramente svete Cerkve kot hrano, da bi si ohranjala
življenje; ne tisti kruh, ki se daje telesu, kajti nesnovna duša živi od
moje Besede. Zato pravi moja Resnica v svetem evangeliju: "Človek ne
živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust"
(Mt 4,4). To se pravi, naj duhovno gladuje po nauku učlovečene
Besede, ki vam po moči krvi podarja življenje z zakramenti.
Zakramenti so torej duhovni in so namenjeni duši; in četudi se
izvršujejo in delijo po posredovanju telesa, bi vendar to zakramentalno
dogajanje samo duši ne moglo podeliti življenja milosti, če ne prejme
zakramentov v duhovni pripravljenosti in pristnem svetem hrepenenju.
Da bi v njej povečal lakoto in sveto hrepenenje, ji včasih dam, da želi
prejeti zakrament, ne da bi ga dejansko mogla prejeti. S tem raste njena
lakota in z lakoto tudi njeno samospoznanje, tako da se ima v ponižnosti
za nevredno zakramenta. Tako jo naredim vrednejšo in ji zakrament
priskrbim na različne načine7.
To naj ti zadošča, preljubi otrok, da boš spoznala mojo previdnost do
duš, ki hrepenijo po tem blaženem zakramentu. Prav tako naklanjam
svojo blago previdnost tudi vsem drugim, kolikor jo potrebujejo. Zdaj
7
Katarina v nadaljevanju pripoveduje o več takih čudovitih dogodkih iz
svojega življenja, ki se tičejo svetega obhajila: kako ga je kljub začetnemu
trdovratnemu upiranju končno od duhovnika dosegla; kako ga je, ko so ji ga
ljudje branili, v zamaknjenju prejela od samega Boga; kako je nekoč med sveto
mašo košček hostije skozi cerkev prišel do nje in je bila tako obhajana.
Duhovni Raymund da Capua, je pogrešal ta košček, ki ga pa ni mogel najti, in
ko je po maši o tem govoril s Katarino, mu je povedala, kaj se ji je pripetilo.
159
pa ti bom povedal še nekaj o tem, kako deluje moja previdnost v duši

brez orodja telesa ali kakega drugega zunanjega posredovanja.
Božja previdnost za tiste, ki so v smrtnem grehu: očitki vesti in

stiske
§143 Duša je ali v stanju smrtnega greha ali pa v nepopolnem ali
popolnem stanju milosti. Vsakomur naklanjam in podarjam svojo
previdnost v bogati meri, vendar na različen način, z veliko modrostjo,
kakor pač vidim, da jo duša potrebuje.
Ljudi tega sveta, ki so v smrtnem grehu, prebujam z očitki vesti ali
pobitostjo, ki jo začutijo v srcu, tako da se neredko izognejo smrtnemu
grehu, da bi se znebili te nečedne bridkosti in duševne muke ob očitkih
vesti. Če se človekovo srce nagiblje h grehu ali stran od moje volje h
kakemu ustvarjenemu bitju, mu včasih odtegnem prostor in čas, tako da
svoje namere ne more izpeljati (ker znam iz vaših trnov vedno potegniti
rožo) in omaga zaradi srčne muke, ki jo je sam zakrivil, nesposoben, da
bi izvedel svoje nečedne namere; v skesanosti in ob očitkih vesti gre
vase in odvrže s sebe svojo norost. Upravičeno je mogoče reči norost,
kajti takšno srce si domišlja, da posveča svojo ljubezen kaki reči, ko pa
pogleda pobliže, ne najde nič. Tisto ustvarjeno bitje, kateremu je
namenil svojo bedno ljubezen, je sicer bilo in je nekaj stvarnega; toda
kar je to srce potegnilo iz njega, je bilo nič, kajti greh je nič. Iz tega niča
krivde, tega trna, ki rani dušo, potegnem jaz v svoji previdnosti rožo in
poskrbim za njegovo zveličanje.
Božja previdnost za nepopolne: zapuščenost, duhovna suhota in

skušnjava
§144 Veš, predragi otrok, kako osvobodim dušo njene nepopolnosti?
Včasih ji moja previdnost pošlje različne nadležne misli in duhovno
suhoto. Zdelo se ji bo, da sem jo popolnoma zapustil in da me nič več
ne čuti. Niti v svetu, tako se ji zdi, ni doma, ker ni v njem, niti v meni,
ker me ne čuti; le da se njena volja brani grešiti, to čuti. Toda jaz ne
dovolim sovražnikom vdreti skozi ta vrata svobodne volje. Čeprav zlim
160
duhovom in ostalim človekovim sovražnikom dovolim, da naskakujejo

druga vrata, pri teh glavnih vratih, ki stražijo mesto duše, tega ne
dovolim. Tu straži svobodna volja, ki sem ji dal moč, da reče da ali ne
po lastni presoji.
Mesto ima številna vrata. Glavna vrata so tri (ena od njih so nezavzetna,
če duša le hoče in ta vrata so straža tudi za oboja druga): spomin, razum
in volja. Samo če volja popusti, vdere noter sovražnik sebičnost - in v
njegovem spremstvu vsi ostali sovražniki. In potem na razum takoj leže
tema, sovražnica luči, spomin spusti noter sovraštvo, ko razglablja o
prestani krivici (kar je v nasprotju z ljubeznijo do bližnjega) kakor tudi
o slasteh in radostih sveta, ki so tako mnogovrstne kakor grehi,
nasprotujoči krepostim.
Komaj se ta vrata odpro, se nemudoma odpro tudi številna mala vratca
telesnih čutov, ki so vsa skupaj orodja, katera so duši na voljo. Vidiš
torej, da se neurejeno nagnjenje človeka, ki je odprl svoja vrata, pojavi
tudi v teh instrumentih in postanejo zato vsi iz njih izvabljeni zvoki, se
pravi njegove dejavnosti, popačeni in nečisti. Oko ne posreduje ničesar
drugega kakor smrt, kajti začelo je gledati na to, kar je mrtvo in
razbrzdano, zreti tja, kamor ne sme. Prav tako uho uživa v
nepoštenostih, in v tem kar ljudje govorijo o bližnjem, da bi ga obsojali,
a jaz sem uho dal človeku zato, da bi poslušal mojo Besedo in potrebe
svojega bližnjega. Jezik sem mu podelil, da bi oznanjal mojo Besedo,
priznaval svoje grehe in ga uporabljal za zveličanje duš, vendar pa ga
uporablja sedaj zato, da preklinja mene, svojega Stvarnika, in škoduje
svojemu bližnjemu, ko godrnja in dobra dela imenuje zla, zla dela pa
dobra. Preklinja, pričuje po krivem in z razuzdanimi besedami ogroža
sebe in druge; bližnjega obmetava z žaljivkami, ki se kakor nož
zarezujejo v njegovo srce in ga dražijo k jezi. O kakšno gorje, koliko
umorov, nepoštenosti, jeze, sovraštva in izgube časa povzroči ta ud!
Nič manj ne greši človek z vohom, s svojim neurejenim užitkom ob
vonjavah. In prav tako z okusom: v nenasitni požrešnosti in neurejeni
161
ješčosti teži po številnih in skrajno izbranih jedeh in misli samo na to

kako bi polnil trebuh. Nesrečna duša pa, ki je vrata odprla, ne opazi, da
se z nebrzdanim uživanjem jedi njegovo razpadljivo meso razgreje in
človek samega sebe uniči z razvratnim hlepenjem. Roke grešijo, ko
bližnjemu ropajo, kar je njegovo, in s sramotnim otipavanjem, čeprav
so bile ustvarjene zato, da bi bližnjemu pomagale v njegovi onemoglosti
in ga v njegovi stiski podpirale z miloščino. Noge so dane človeku, da
bi mu služile in nosile njegovo telo na svete kraje, njemu samemu in
bližnjemu v korist ter v čast in hvalo mojemu imenu.
Na vse to sem te opozoril, ljubi otrok, da bi imel povod objokovati bedo,
v katero je zašlo plemenito mesto duše, in bi uvidela, kakšno gorje vdre
skozi glavna vrata volje, skozi katera sovražnikom ne dovolim vdreti.
Tako dopuščam, da razum zadene duhovna tema, da je spomin
navidezno oropan slehernega spominjanja name. Včasih bo tako, da so
vsi telesni čuti zapleteni v bitke. Celo, če zagledajo svete reči, se jih
dotaknejo, jih slišijo, vonjajo in se jim približajo, se jim zdi, kakor da
iz vseh nastane nekaj povsem drugega, nespodobnost in popačenost. To
pa se duši ne dogaja v pogubo, kajti jaz nočem njene smrti (razen, če bi
bila tako nespametna, da bi odprla vrata volje); jaz dovolim
sovražnikom samo to, da se zadržujejo pred vrati, ne pa da vdrejo noter.
To morejo le, če volja to dopusti.
Zakaj pustim dušo v taki žalosti in stiski, obkoljeno od tolikerih
sovražnikov? Ne zato, da bi bila ujeta in bi izgubila bogastvo milosti,
ampak da bi videla mojo previdnost in bi zato zaupala vame in ne vase;
in da bi se otresla malomarnosti in vneto hitela k meni, ki sem njen
branitelj. Jaz sem blag Oče, ki skrbi za njeno zveličanje, da bi ostala
ponižna, priznala in svoj nič uvidela, da bit in vsaka milost, ki ji je bila
razen tega dana, od mene, ki sem njeno življenje.
In kako duša spozna to življenje in mojo previdnost v takih bojih? S
tem ko postane deležna velike osvoboditve; kajti ne pusti je nenehno v
tem stanju preizkušnje, marveč pridejo in gredo, kakor pač vidim, da
jih duša potrebuje. Včasih se ji zazdi, da je v peklu, potem bo spet brez
162
vsakršnega svojega napora osvobojena in zavonja večno življenje.

Vedra ostane; vse, karkoli zagleda, vse - tako se ji zdi pričuje o Bogu.
Ko preudarja o moji previdnosti, zažari v ognju ljubezni, kajti vidi se
rešeno iz žrela, in sicer ne z lastnim prizadevanjem, kajti luč je prišla
naenkrat, brez njenega sodelovanja, samo iz moje neizmerne ljubezni,
ki se je v stiski sklonila k njenemu uboštvu, ko je skoraj podlegla.
In zakaj ji ne odgovorim z razsvetljenjem in ne razpršim njene teme, ko
se trudi v molitvi in drugih potrebnih vajah? Da v svoji nepopolnosti ne
bi pripisovala svojim naporom, kar ji ne pritiče. Nepopolni se tako v
bojih šola za popolnost, kajti ko se bojuje, izkusi mojo božjo previdnost,
ki je vanjo prej samo veroval. Jaz pa sem mu jo izkustveno potrdil. S
tem se mu je porodila popolna ljubezen, saj je v božji previdnosti
spoznal mojo dobroto in pustil za seboj nepopolno ljubezen.
Še eno sveto zvijačo uporabljam, da bi ga odtrgal iz njegove
nepopolnosti: poleg te splošne duhovne ljubezni mu dam še posebno
ljubezen do kakega človeka.8 Zaradi tega se vadi v kreposti, se rešuje
svoje nepopolnosti, oprosti svoje srce pozemeljske ljubezni do vsakega
drugega ustvarjenega bitja, naj bo oče, mati, sestra ali brat, odstrani iz
srca vsako sebično strast in jih ljubi zaradi mene. S sopomočjo te
urejene ljubezni, ki sem mu jo dal, prežene neurejeno ljubezen, kije prej
z njo ljubil ta ustvarjena bitja. Vedi pa, da je s to ljubeznijo doseženo še
nekaj drugega: daje mu spoznati, ali mene in sredstvo, ki sem mu ga
dal, ljubi popolno ali ne. Prav zato sem mu ga dal, da to izkusi in da
pride s tem do uvidevnosti, kajti brez takšne uvidevnosti ne bi prišel do
tega, da bi ne ugajal sam sebi, in tudi ne do tega, da bi mu ugajalo to,
kar v onem prihaja od mene.
Če je kdo kakemu človeku posebno vdan, a potem vidi, da je on sam
manj ljubljen in da je manj tolažb in druženja, iz katerega je dobival
8
Mišljena je v naslednjem duhovna ljubezen do duhovnega voditelja, ki vzgaja
za Boga.
163
toliko tolažbe; ali če mora ugotoviti, da imajo drugi prednost pred njim,
tedaj ga to boli; ta bolečina mu omogoča, da se v samospoznanju v sebi
poglobi.
Če hoče, napreduje razsvetljeno in modro, kakor je treba, tedaj bo do
onega posredovalca imel še popolnejšo ljubezen, ker se s
samospoznanjem in z izrazito nezaupnostjo do lastnega čutenja
osvobodi nepopolnosti in doseže popolnost. Ko je postal popolnejši, bo
do ustvarjenih bitij sploh in zlasti do tistega enega, ki mu ga je moja
dobrota dala kot sredstvo, gojil še popolnejšo in večjo ljubezen, kolikor
ni tako nespameten, da bi se v času bolečine brezdelno prepustil
zmedenosti, naveličanosti in srčni žalosti. To bi bilo nevarno, saj bi se
lahko preobrnilo v pogubo in smrt tisto, kar sem mu dal za življenje.
Naj ne ravna tako, marveč naj se ima za pripravljenega in v ponižnosti
nevrednega, da bi prejel, to kar je zaželjeno. V želji in hrepenenju, da
bi v slavo in čast mojega imena prenašal sleherno trpljenje, naj z
razsvetljenim občutjem skrbi za to, da dobro, zaradi katerega mora
tistega človeka predvsem ljubiti, v njem ne bo kopnelo. Tako bo izpolnil
mojo voljo v sebi in dosegel sad popolnosti, zaradi katere sem dopustil
boje, posredovalca in vse drugo.
Božja previdnost za popolne

§145 Zdaj bom govoril o popolnih, na katere se obrača moja previdnost,
da bi jih obvarovala, da bi preizkusila njihovo popolnost in bi mogli
vedno rasti v dobrem. Kajti nihče v tem življenju ni tako popoln, da ne
bi mogel doseči še večje popolnosti. Pri tem se med drugim držim
načina, ki ga je omenila moja Resnica, ko vam je govorila: "Jaz sem
prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik, in vi ste mladike" (Jn 15,1).
Kdor ostane v njem, ki je prava vinska trta, ker izhaja iz mene, Očeta,
in hodi za njim, rodi sad. In da bi vaš sad zorel in se izpolnil, vas
obrezujem s številnimi stiskami in krivicami, s sramoto, posmehom,
surovostmi in z obtožbami, z lakoto in žejo, v besedi in dejanju, kakor
je všeč moji dobroti, da jih odmeri vsakemu po njegovi zmožnosti. Kajti
v stiski se jasno pokaže popolna ljubezen ali nepopolnost duše. V
164
krivicah in težavah, ki jih dopuščam mojim hlapcem, se preizkusi

potrpežljivost duše in ogenj njene ljubezni zagori v sočutju s tistim, ki
jo žali; meni prizadeta krivica, in njegova lastna škoda jo bolita bolj
kakor krivica, ki je prizadeta njej sami. Tem popolnim puščam tak trn
lakote po zveličanju duš, da noč in dan trkajo na vrata mojega
usmiljenja, in to tako močno, da pri tem pozabijo nase. In čim bolj
pozabljajo nase, tem globlje najdejo mene.
Včasih pri taki duši uporabim prijetno zvijačo, da jo ohranim v
ponižnosti: uspavam njeno čutnost, tako da je navidez ne pritegneta ne
volja ne čustvo, kakor da bi spala, nista pa mrtva. Kajti čutnost v
popolni duši dremlje, umre pa ne; kakor hitro bi namreč popustila njena
gorečnost in sveto hrepenenje, bi se prebudila močnejša kot prej. Zato
nihče ne sme zaupati samemu sebi, naj bo še tako popoln; v svetem
strahu pred menoj mora vztrajati. Zaradi zaupanja vase žalostno
propadejo mnoge duše, ki sicer ne bi padle. Zato pravim, da je njihova
čutnost navidez zaspala. Duša prenaša mnoga bremena in zdi se, kot da
jih ne občuti. Potem pa jo bo kaka nepomembna stvar, ki ni vredna
besede in ki se ji bo kasneje sama smejala, tako obsedla, da bo čisto
zmedena. To dopušča moja previdnost, da tako duša raste in napreduje
v ponižnosti: torej se bo modro uprla. Brez popuščanja sebi, v sovraštvu
in samoobtožbi bo kaznovala svojo čutnost, kar ji bo pomagalo, da jo
bo še popolneje uspavala.
Tako skrbim za te popolne po različnih poteh in na različne načine, kajti
dokler živite, morete vedno rasti v popolnosti in zasluženju. Zato
očistim njihove duše vsake neurejene duhovne in časne ljubezni in jih
obrezujem z mnogimi stiskami, da dajejo bogatejši in čistejši sad. Z
velikimi stiskami, ki jih prestajajo, ko vidijo greh zoper mene in ko duše
izgubljajo milost, ugasne v njih vsako nižje čustvo. Tako imajo vse
težave, ki jih morejo tu pretrpeti, za manj kot nič. Zato jim niso več mar
ne stiske, ne tolažba, saj ne iščejo svoje tolažbe: ne ljubijo me z
165
ljubeznijo najemnika v lastno zabavo, ampak iščejo čast in hvalo

mojega imena.
Vidiš, predragi otrok, da nad vsakim razumnim bitjem vlada moja
previdnost z mnogimi nepredstavljivimi potmi in na občudovanja
vredne načine, ki otemnjenemu človeku ostanejo nepoznani, ker tema
ne more razumeti luči. Spoznajo jo, popolno ali nepopolno, po meri
svoje luči samo tisti, ki imajo luč.
Prispodoba o mreži
§146 Orisal sem ti svojo splošno in posebno previdnost nad svojimi
ustvarjenimi bitji; kar sem ti povedal, je manj kakor hlap vodne kapljice
v primeri z morjem. Za hudobnega skrbim, da bi ga pripeljal nazaj v
stanje milosti, za nepopolnega, da bi ga usmerjal k popolnosti, za
popolnega, da bi povečal popolnost in da bi ga naredil za dobrega in
popolnega posredovalca med tistim, ki je v boju podlegel, in menoj.
Kajti s posredovanjem mojih hlapcev hočem svetu izkazati usmiljenje
in z njihovim trpljenjem prenoviti svojo nevesto.
Ti se v resnici smejo imenovati drugi križani Kristus, moj edinorojeni
Sin, ker so prevzeli njegovo službo. V stiskah postanejo posredovalci z
molitvijo, z besedo in s svojim dobrim in svetim življenjem. Mrežo
mečejo z desnico (prim. Jn 21,6), ne z levico, kakor je moja Resnica po
vstajenju naročila Petru in drugim apostolom, kajti leva roka samoljubja
je v njih mrtva, desna pa živi v resnični, čisti, osrečujoči božji ljubezni,
s katero mečejo mrežo svetega hrepenenja vame, morje miru. Poveži ta
ribolov po Gospodovem vstajenju s poročilom o prejšnjem (prim. Lk
5,4-8), pa boš videla, kako se jim je posrečil lov na duše, ko so potegnili
mrežo v pravem samospoznanju, da morajo poklicati na pomoč
tovariše, saj jih sami ne bi mogli spraviti iz mreže. Pri metanju mreže
in njenem dviganju je potrebna pomoč resnične ponižnosti.
Da je to res, vidiš in spoznaš na mojih hlapcih: teža duš, ki so se ujele
v mrežo njihovega hrepenenja, se jim zdi tako velika, da kličejo na
pomoč tovariše; radi bi, da bi jim pomagalo vsako razumno bitje, saj se
166
imajo v ponižnosti za nezadostne, zato kličejo ponižnost in ljubezen do

bližnjega, da bi jima pomagali pri lovu.
Ujamejo silno veliko, četudi se marsikdo zaradi svojih grehov izmuzne
iz mreže. Mreža hrepenenja pa je vendar ujela vse, kajti duša, ki jo žeja
po moji časti, se ne zadovolji z enim delom, ampak hoče vse: dobre, da
ji pomagajo napolniti mrežo in se tako ohranijo in rastejo v popolnosti;
nepopolne, da bi postale popolne, hudobne, da bi postale dobre, in tiste,
ki so odpadle, da bi se iz teme vrnile k luči svetega krsta. Vse hoče
imeti, ne glede na stan, kajti vse vidi v meni, ustvarjene v velikem ognju
ljubezni iz moje dobrote in odkupljene s krvjo križanega Kristusa,
mojega edinorojenega Sina; zato je vse zajela v mrežo svojega svetega
hrepenenja!
O preljubi otrok, če premišljuješ ravnanje slav nega apostola Petra, ki
je na ukaz moje Resnice vrgel mrežo v morje, se boš spomnila, kako je
rekel, da se je trudil vso noč, a ni ujel niti ene ribe, nato pa rekel: " toda
na tvojo besedo bom vrgel mrežo" (Lk 5,5). Vrgel jo je in ujel tolikšno
obilico rib, da sam ni mogel izvleči mreže in je prosil za pomoč
apostole: povem ti, ta resnična zgodba je kot prispodoba veljavna tudi
za tvoj primer, je uporabna tudi zate. Vedi, da naj bodo vse skrivnosti
in načini ravnanja moje Resnice na zemlji, v spremstvu apostolov ali
brez njih, prispodoba za duše mojih hlapcev in za vse vrste ljudi, tako
da najdete v vseh rečeh merilo in vodilo, če jih le raziskujete z lučjo
razuma: in to velja za navadne in za pretanjene duhove, za ljudi z
majhno in z visoko uvidevnost jo; vsakdo more, če le hoče, iz tega črpati
svoj delež.
Rekel sem ti, da je Peter vrgel mrežo na ukaz Besede. Bil je torej
poslušen in je trdno veroval, da jih more ujeti; in zato jih je veliko ujel,
toda ne ponoči. Ali veš, kaj je nočni čas? Temna noč smrtnega greha je,
kadar je duša brez luči milosti. V taki noči ne ujame čisto nič, kajti svoje
ljubezni ne vrže v živo morje, ampak v mrtvo, kjer je samo krivda, ki je
kakor nič. Zaman se muči v velikih, neznosnih bolečinah brez vsake
167
koristi; taki so mučenci hudiča, ne križanega Kristusa. Ko pa nastopi

dan in duša zavrže greh in se vrne v stanje milosti, zasijejo v njenem
duhu zapovedi postave in ji zapovedo, naj vrže mrežo na besedo moje
Besede, s tem da me ljubi nadvse, svojega bližnjega pa kakor samega
sebe.
§147 To sem ti povedal, da z lučjo razuma spoznaš, s kako skrbnim
predvidevanjem je moja Resnica izpolnila svoja dela in skrivnosti, ko
je bivala med vami, in tudi uvidiš, kaj moraš storiti sama in vsaka duša
v tem najodličnejšem stanju. Imej pred očmi, da eden to izvršuje
popolneje kakor drugi, po stopnji svoje razsvetljenosti in
pripravljenosti, da bi se ravnal po tej besedi, in čim bolj se odpoveduje
zaupanju vase in se zbira v meni, svojem Stvarniku.
Kdor je poslušen in živi po zapovedih in svetih, tako v dejanju kakor v
duhu, ta meče svojo mrežo popolneje kakor tisti, ki jih samo spolnjuje
v duhu. Kdor se ne bi vsaj v duhu ravnal po svetih, bi se že v dejanju
pregrešil zoper zapovedi, saj zapovedi in sveti spadajo skupaj, kakor
sem ti obširneje pojasnil na drugem mestu.9 Na popolni način torej lovi
ribe tisti, ki svoje mreže meče popolno.
Božja previdnost v medsebojni ljubezni in uboštvu

§148 Razširi svoje srce, otrok, in odpri svoje oko duha v luči vere, da
spoznaš, v kako veliki ljubezni in previdnosti sem človeka ustvaril in
ga naravnal na njegovo srečo v meni, najvišji in večni dobrini. Za vse
sem poskrbel, za dušo in telo, za nepopolne in popolne, dobre in
hudobne, v duhovnem in časnem, v nebesih in na zemlji, v tem
umrljivem in v neumrljivem življenju.
V tem umrljivem življenju sem vas, dokler ste romarji, povezal v zvezo
ljubezni; naj človek hoče ali ne, povezan ostaja v to zvezo. Če se od tod
9
Prim. ČI. 47. Katarina torej tukaj izjavlja, da je najpopolnejši apostolat tisti,
ki se dobesedno ravna po evangeljskih svetih, kajti merilo učinkovitosti
ljubezni do bližnjega je enako merilu križane božje ljubezni.
168
iztrga in vztraja v razpoloženju, ki ni razpoloženje ljubezni do

sočloveka, ga vendarle drži v tem njegova potreba. Da bi torej ljubezen
gojili v zunanjem dejanju in v notranjem nagnjenju oči (in če bi kdo
zaradi vaše nagnjenosti k hudobiji to ljubezen izgubil, bi bil vendarle
zaradi vaše potrebe prisiljen, da jo v dejanju uresničuje) zato moja
previdnost ni dala vsakemu posamezniku vsega znanja in sposobnosti,
ki so potrebne za celotno človeštvo, ampak ta zna to, drugi drugo, zato
da se v svoji stiski more obrniti na drugega. Zato vidiš, da gradbeni
mojster potrebuje rokodelca in ta gradbenega mojstra, drug od drugega
sta odvisna, ker ta ne more narediti tega, kar zna oni. Klerik in redovnik
potrebujeta laika in laik redovnika. Nobeden ne more shajati brez
drugega; in tako je v vsem.
Ali ne bi mogel dati vsakemu vsega? Seveda, toda moja previdnost je
hotela, da se drug pred drugim ponižata in sta oba prisiljena, da ljubezen
do sočloveka uresničujeta v dejanju in z naklonjenostjo. Pokazal sem
svoje veličastvo, dobroto in previdnost v ljudeh, oni pa se dajejo voditi
temini svoje krhkosti. Še udje vašega telesa vas sramotijo, saj se
prenašajo v ljubezni, vi pa ne. Boleči glavi pomaga roka; če je bolan
prst, kije vendar majhen ud, se glava, najvišji in najplemenitejši del
vsega telesa, ne čuti vzvišena nad njim, ampak mu pomaga: posluša,
gleda in govori, z vsem, kar ima; in tako pri vseh drugih udih. Ošabni
človek pa ne ravna tako; če vidi reveža, svoj ud, bolnega in v stiski, mu
ne pomaga s tem, kar ima, niti z eno samo besedo, ampak se očitajoče
in zaničljivo obrne proč. Uživa v bogastvu in pusti drugega od lakote
umreti, pri tem pa ne opazi, da smrad njegove bede in krutosti prodira
do mene in prav do globin pekla.
Če gledaš mene, večno življenje, pa pogledaš angelska bitja in
državljane tega trajnega življenja, ki so ga dosegli v moči Jagnjetove
krvi, boš videla, da sem njihovo ljubezen uredil tako, da nihče v
blaženem življenju svojih dobrin ne uživa sam, ne da bi jih delil z
drugimi. Njihova ljubezen je tako urejena in čista, da se veliki veseli
169
sreče malega in mali sreče velikega. Mali pravim samo glede na mero,
ne kakor da mali ne bi bil enako izpolnjen kakor veliki. Torej uživa
vsakdo v ljubečem veselju dobrine drugega ter z radostjo in veseljem
vriskajo v meni brez sleherne žalosti, v radosti brez sleherne grenkobe,
ker so me že v življenju in umiranju ljubeče okušalil v svoji ljubezni do
sočloveka.
Kdo je to tako uredil? Moja modrost v občudovanja vredni in blagi
previdnosti. In če se obrneš k vicam, najdeš tudi tam mojo neizmerno
blago previdnost v tistih ubogih dušah, ki so po nespameti zapravljale
svoj čas; zdaj, ko so ločene od telesa, nimajo več časa, da bi si pridobile
zasluženje. Zato jim po moji previdnosti prihaja pomoč od vas, ki ste še
v umrljivem življenju in imate čas zanje; z miloščino in sveto daritvijo,
ki jo naročate pri mojih služabnikih, s postom in z molitvijo v stanju
milosti jim skrajšujete trpljenje in jim posredujete moje usmiljenje.
Vse to, kar moja previdnost dela v notranjosti duše v vaše zveličanje,
sem ti opisal zato, da zagoriš v ljubezni, se odeneš z lučjo vere, se v
trdnem prepričanju v mojo previdnost popolnoma razdaš v vsem, kar
moraš storiti, in upaš vame brez slehernega hlapčevskega strahu.
O splošni in posebni božji previdnosti nasproti ubogim

§149 Zdaj ti bom povedal še nekaj o tem, kako mojim hlapcem, ki upajo
vame, pomagam v telesnih potrebah. To pomoč prejemajo tako popolno
ali tako nepopolno, kakor so sami popolni ali nepopolni, in po stopnji,
v kateri so se odpovedali svetu in samemu sebi; toda za vsakega skrbim.
Zato jih imenujem "moji ubogi" (povarelli), ki so v duhu in v volji
ubogi, se pravi v duhovnem namenu, ne pa preprosto ubogi (poveri),
kajti mnogi so revni, ne da bi to hoteli, in so torej bogati po hotenju; so
pa berači, ker ne upajo varne in uboštva ne prenašajo prostovoljno.
Bogastvo bi jim namreč škodovalo in bi jim bilo v pogubo. Moji hlapci
pa so pravi ubogi, ne berači. Berač pogosto nima, česar potrebuje, in
trpi veliko pomanjkanje; ubogi nasprotno nima obilja, toda njegove
potrebe so krite. Nikoli ga ne pustim na cedilu, dokler upa vame; včasih
170
ga sicer vodim v veliko stisko, da bi bolje uvidel in spoznal, kako mu

morem in hočem pomagati, da bi tako zagorel v ljubezni do moje
previdnosti ter bi kakor nevesto objel resnično uboštvo. Kadar njihov
božji služabnik Sveti Duh, moja blaga velikodušnost, vidi, da moji
hlapci nimajo vsega, česar potrebujejo za telo, obudi v srcih tistih, ki
morejo pomagati, hrepenenje in pobudo, da gredo tja in jim v stiski
pomagajo. Vse življenje mojih ubogih poteka na ta način: s pomočjo
pripravljenosti pomagati in s skrbjo, ki jim jo izkazujejo služabniki
sveta po mojem navdihu. Dopuščam sicer - zato da bi se utrjevali v
potrpljenju, veri in vztrajnosti - da jih ljudje pri tem obtožujejo,
zaničujejo in žalijo; kljub temu tistega, ki jim dela krivico, moja milina
prisili, da jim da miloščino in prispeva za njihove potrebe. To je splošna
previdnost, s katero skrbim za svoje uboge.
Včasih pa za svoje velike služabnike poskrbim brez posredovanja ljudi,
kakor si slišala o tvojem slavnem očetu Dominiku. Ko je v času
ustanavljanja reda bratov zašel v stisko in je nastopil čas kosila, a niso
imeli ničesar, je rekel moj ljubljeni hlapec Dominik v luči vere in v
upanja, da bom poskrbel jaz: ' Otroci, sedite k mizi." Bratje so ubogali
in posedli za mizo. Takrat sem jaz, ki pomagam tistemu, ki zaupa vame,
poslal dva angela s snežnobelim kruhom v tolikšni količini, da so ga
imeli v obilju za več obedov. To je bila božja previdnost brez človeške
pomoči, edinole po milini mojega Svetega Duha.
Včasih izkažem svojo skrb tudi tako, da pomnožim manjše količine, ki
ne zadoščajo; tako se je zgodilo sveti devici Neži.10
To so previdnostna dejanja, ki jih namenjam svojim hlapcem pa tudi
tistim, ki so prostovoljno ubogi, seveda ne samo prostovoljno, ampak
tudi v duhu, kajti brez duhovne naravnanosti jim ne bi nič koristilo,
kakor je to pri tistih filozofih, ki so iz ljubezni do znanosti in z
10
Sveta Neža iz Montepuilciana, dominikanka in sodobnica Katarine, ki jo je
zelo spoštovala in dvakrat obiskala v Montepulicianu.
171
namenom, da bi si jo osvojili, zaničevali bogastvo in postali

prostovoljno ubogi, ker so z naravnim spoznanjem uvideli, da bi jih skrb
za svetno bogastvo ovirala pri tem, da bi dosegli svoj cilj - znanost, ki
so si ga bili zastavili pred svoje duhovne oči. Ta volja po uboštvu ni
bila duhovna želja in ni bila mišljena v čast in hvalo mojemu imenu,
zato jim to ni prineslo ne življenja milosti ne popolnosti in tudi ne
večnega življenja.
Zlo, ki izvira iz neurejenega teženja po imetju

§150 Poglej, predragi otrok, kakšna sramota je za nesrečnike, ki se
oklepajo bogastva; to pomeni, da se ne drže naravnega spoznanja, po
katerem bi dosegli najvišje in večno dobrino. Omenjeni filozofi delajo
to iz ljubezni do znanosti; ko uvidijo, da jih dobrine ovirajo, jih
zavržejo. Ti pa si bogastvo napravljajo za boga! To spoznaš po tem, da
se bolj grizejo, če izgube bogastvo in posvetne dobrine, kakor če izgube
mene, najvišji in večni zaklad. Vsakršno zlo izvira iz tega neurejenega
pohlepa in želje po bogastvu.
Iz tega izvira napuh, ki se hoče vedno poviševati; nepravičnost do
samega sebe in do drugih, lakomnost, ki se ne zmeni, če v pohlepu po
denarju okrade brata in izmika Cerkvi, kar ji je pridobila kri Besede,
mojega edinorojenega Sina. Pride do barantanja z življenjem in časom
sočloveka: oderuhi prodajajo kakor tatovi, kar ni njihovo. Iz tega
izvirata požrešnost in nepoštenost. Če ti ljudje ne bi imeli kaj
zapravljati, večkrat ne bi zašli v tako bedno stanje. Upanje, da bo
obogatel, stori, da človek obuboža in ubije svojo dušo, da je okruten do
samega sebe; oropa mu dostojanstvo neskončnega in ga omeji na
končne, tako da hrepenenje, ki naj bi se stekalo v meni, neskončni
dobrini, posveti samo minljivemu. Izgubi smisel za čar kreposti in za
vonj uboštva, izgubi oblast nad seboj in postane suženj bogastva.
Nenasiten postaja, ker ljubi to, kar je manj kot on; kajti vse stvari
morajo služiti človeku, ne pa da on postane njihov suženj; človek naj
služi samo meni, kajti jaz sem njegov cilj.
172
Poglej, v kakšno bedo so zašli in čigavi sužnji so postali; ne služijo

nobeni trdni in zanesljivi stvari, ampak majavi: danes so bogati, jutri
revni, zdaj visoko zgoraj, zdaj ponižani, danes se jih svet boji in jih ima
v časti zaradi njihovega bogastva; kmalu pa se bodo ljudje iz njih
norčevali, ko bodo bogastvo izgubili, in bodo z njimi ravnali očitajoče,
ponižujoče in neusmiljeno, kajti samo s svojim bogastvom so se
priljubili in zaradi njega so jih ljudje ljubili, ne zaradi dobrega, ki bi
moglo biti v njih.
Kako težijo njihovo vest take uteži! Tako hudo jih bremenijo, da na
svojem romanju ne morejo ne teči in se ne pretolči skozi ozka vrata.
Tako je rekla tudi moja Resnica v svetem evangeliju: "Lažje gre kamela
skozi šivankino uho, kakor bogatin v božje kraljestvo" (Mr 10,25). To
velja za tiste, ki so na svoje bogastvo neurejeno navezani ali si ga želijo.
Kajti mnogo jih je, ki so ubožni, a bi po svojem neurejenem pohlepu
hoteli imeti ves svet, ko bi bilo mogoče. Tudi ti ne pridejo skozi vrata,
kajti ozka so in nizka, in dokler ne odvržejo svojega bremena, dokler ne
obrzdajo svetnega pohlepa in ne sklonijo ponižno svojo glavo, ne
pridejo skozi. Drugih vrat za življenje pa zanje ni, kajti široka vodijo v
pogubo.
Duhovno uboštvo kot človekov odgovor na previdnost božje

ljubezni
§ 151Kdo spozna zaklad prostovoljnega uboštva v duhu? Moji hlapci,
ljubljeni ubožci, ki so odvrgli breme bogastva, ko so stopili na to pot,
da bi mogli vstopiti skozi ozka vrata. Nekateri ga odvržejo v dejanju in
v duhu, tisti namreč, ki se ravnajo po zapovedih in svetih v dejanju in v
duhu. Drugi se ravnajo po svetih samo v duhu, tako da se odpovedo
ljubezni do bogastva in ga ne posedujejo neurejeno, ampak urejeno in
v svetem strahu; nimajo se za lastnike, ampak za oskrbnike v korist
ubogih. To je dobro, prvo pa je popolno, prinaša več sadu in manj ovir,
in moja previdnost v njem jasneje žari.
173
Vsaka dobrina, spokojnost, mir in tišina izhaja iz uboštva. Samo poglej

resnične ubožce: kako vedri in veseli so; nikoli se ne žalostijo, razen
nad žalitvami, storjenimi meni; taka žalost pa duše ne teži, ampak ji
prinaša duhovni razcvet. V uboštvu so dobili najvišje bogastvo; ker so
temo pustili za seboj, so prišli v čisto luč; ker so svetni žalosti obrnili
hrbet, so vedri; namesto minljivih dobrin najdejo neminljive in
prejmejo najglobljo tolažbo. Napori in preizkušnje jih poživljajo.
Pravični so in bratovsko ljubijo vsakega človeka, neglede na osebo.
V kom zasije krepost najsvetejše vere in resnično upanje? V kom gori
žar božje ljubezni? V tistih, ki so v luči vere vame, najvišje in večno
bogastvo, svoje upanje odtegnili svetu in praznemu bogastvu, objeli pa
kot nevesto resnično uboštvo z njenimi deklami. Ali veš, kdo so dekle
uboštva? Nizkost, preziranje samega sebe in resnična ponižnost. Vse te
dekle strežejo ljubezni do uboštva in jo hranijo. V taki veri in upanju,
razžarjenima v ognju ljubezni, se moji resnični hlapci odpovedujejo
bogastvu in samovolji, kakor je tudi slavni apostol Matej zapustil veliko
bogastvo, zaprl svojo menjalnico in šel za mojo Resnico, ki vam je
povedala, kako tako uboštvo ljubiti in se ga okleniti. Ni vas učila le z
besedami, ampak od rojstva do smrti tudi z zgledom svojega življenja.
Zaradi vas se je moj edinorojeni Sin poročil s to nevesto, resničnim
uboštvom, čeprav je po zedinjenju z božjo naravo, po kateri je eno z
menoj in jaz z njim, najvišje bogastvo. Če ga hočeš videti ponižanega v
velikem uboštvu, ga glej kot učlovečenega Boga, oblečenega v vašo
revno človeško naravo. Vidiš, kako je ta blaga in ljubeča Beseda, ko je
bila Marija na poti, prišla na svet v hlevu, da bi vam romarjem pokazala,
da morate vedno nanovo biti rojeni v hlevu samospoznanja, kjer boste
našli mene, ki se po milosti rodim v vaši duši.
Vidiš ga sredi med živalmi, tako ubogega, da Marija nima ničesar, s
čimer bi ga pokrila. Mrzlo je bilo, grel se je z dihom živali in bil pokrit
s senom. On, ki je bil ogenj ljubezni, je hotel kot človek vse življenje
prestajati mraz. Dokler je bival na svetu, je hotel trpeti, skupaj z apostoli
in tudi brez njih: zato so apostoli včasih, ker so bili lačni, smukali klasje
174
in jedli žito. In ko se je njegovo življenje iztekalo, je stal nag, razgaljen,

prebičan ob stebru. In žejen je visel na križu, tako ubog, da sta se mu
odmaknila zemlja in les in ni našel mesta, kamor bi položil glavo; zato
mu je omahnila na ramena. In kakor pijan od ljubezni vam je pripravil
kopel iz sveže krvi, ki se iz odprte strani tega Jagnjeta razliva na vse
strani.
Ko je sam v bedi, vam podarja veliko bogastvo; razpet na ozki les križa
v preobilju poskrbi za vsako umno bitje; medtem ko okuša grenkobo
žolča, vam daje najčistejšo sladkost; v svoji žalosti vas tolaži; pribit na
križ vas rešuje krivde smrtnega greha; ko se sam poniža v hlapca, vas
rešuje iz hlapčevanja hudiču; prodan je bil, pa vas je odkupil s svojo
krvjo, in umirajoč vam je dal življenje.
Tako vam je dal pravilo ljubezni s tem, da vam je onkraj vsake mere
naklonil ljubezen in za vas dal življenje, za vas, ki ste postali
nasprotniki njega in mene, najvišjega in večnega Očeta. Toda
nespametni človek tega ne spozna, še naprej greši proti meni in tako
visoko ceno zaničuje. Dal vam je pravilo resnične ponižnosti, ko se je
sam ponižal do sramotne smrti na križu; pravilo ponižanja, ko je
prenašal sramotenje in hude očitke; in pravilo resničnega uboštva,
zaradi katerega toži v Svetem pismu: "Lisice imajo brloge in ptice pod
nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil" (Lk
9,58). Kdo more to razumeti? Tisti, imajo luč svete vere. In v kom
najdeš to vero? V ubogih v duhu, ki so si za nevesto in kraljico izvolili
uboštvo, kajti odvrgli so bogastvo, ki vodi v temino odpada.
V kraljestvu uboštva ni nikoli vojne, ampak vedno mir in spokojnost.
Pravičnosti je tu v obilju, kajti odstranjeno je vse, kar povzroča krivico.
Zidovi njegovega mesta so močni, kajti ne stoje na zemlji ali pesku, da
bi jih prevrnila vsaka sapica, ampak na živi skali, Kristusu, na blagem
Jezusu, mojem edinorojenem Sinu. V tem mestu sije luč brez sence;
ogenj te luči ne ugasne, kajti mati uboštva je brezno božje ljubezni.
Spoštljivi strah in usmiljenje krasita to mesto, kajti grozni tiran,
175
bogastvo, je pregnan iz njega. Dobrohotnost vlada med vsemi

prebivalci, ljubezen do sočloveka. Neomajna stanovitnost in
preudarnost vodita me sto, ne nepremišljeno, ampak zelo razumno in
čuječe. Tako postane duša, ki si je izbrala blago kraljico revščino za
nevesto, gospodarica nad vsemi temi zakladi; v enem ima vse druge.
Zato naj pazi, da v njeno dušo ne vdre smrtonosni pohlep po bogastvu;
to bi bila ločitev od one najvišje dobrine in znašla bi se zunaj mesta v
najgloblji bedi. Če pa je odkritosrčna in zvesta do te neveste, ji bo ta
vedno podarjala svoje bogastvo.
Tako bogataši tičijo v bridkosti, moji ljubi ubožci pa počivajo v veselju.
Imam jih na svojih prsih in jih napajam z mlekom mnogih tolažb; ker
so vse zapustili, me imajo vsega; Sveti Duh postane dojilja njihovih duš
in ubožnih teles, v kakršnemkoli stanju so že. Nič jim ne more več
škoditi. Moja previdnost je prevzela skrb zanje, ker so se vsemu
odpovedali.
§ 152 S tem sem ti dal majčken vpogled v mojo previdnost za
slehernega človeka, te seznanil tudi z nepopolnostjo posesti in pokazal
bedo, v kakršno pade, kdor se posesti neurejeno oklepa, pa tudi na
odličnost uboštva in na zaklade, ki jih uboštvo posreduje tistemu, ki si
ga izbere, skupaj z njegovo sestro ponižnostjo.
Pokazal sem ti tudi, kako prijetno in ljubo mi je uboštvo in kako s svojo
previdnostjo skrbim zanj. Vse to sem ti povedal v hvalo te kreposti in
najsvetejše vere, po kateri pridete v to odlično stanje, da bi pomnožil v
tebi vero in upanje in bi ti ne nehala trkati na vrata mojega usmiljenja.
Vztrajaj z živo vero v svojem hrepenenju in hrepenenju drugih mojih
hlapcev. Izpolnil vam ga bom, če boste vztrajali do smrti. A tolaži in
veseli se v meni, ki sem tvoj zaščitnik in tolažnik.
Hvalna in zahvalna molitev ter prošnja za razlago pokorščine

§153 Kakor pijana, razžarjena od ljubezni do pravega in svetega
uboštva, razprostranjena v najvišjo in večno vzvišenost, preoblikovano
176
v breznu najvišje in neprecenljive previdnosti je duša usmerila svoje

oko duha v božje veličastvo in rekla najvišjemu in večnemu Očetu:
O večni Oče! Ogenj in brezno ljubezni! O večna lepota, večna modrost,
večna dobrota, o večna blagost, upanje, pribežališče grešnikov, o
neizmerno obilje, večna in neskončna dobrina, o norec ljubezni! Ali ti
je tvoje stvarstvo potrebno? Tako se mi zdi, kajti ti ravnaš, kakor da
brez njega ne bi mogel živeti, pa si vendar sam življenje, in sleherna
stvar ima življenje od tebe, in brez tebe nič ne živi. Le zakaj si torej tako
ponorel? Ker si zagorel v ljubezni do bitja, ki si ga ti sam ustvaril, zato
ugajaš sebi in uživaš v samem sebi ob njem, in si obseden od njegovega
zveličanja? Ko zbeži od tebe, ga greš iskat; oddalji se od tebe, ti pa se
mu približaš, in bliže mu sploh ne bi mogel priti kakor s tem, da si se
oblekel z njegovo človeško naravo.
Kaj naj rečem? Kakor Jeremija morem samo zaklicati: "Oh,
vsemogočni Gospod, glej, ne znam govoriti, ker seni še mlad" (Jer 1,6),
kajti umrljivi jezik ne more izraziti ljubezni duše, ki neskončno hrepeni
po tebi. Zato nočem s svojimi grobimi čuti ničesar dodati, samo
povedati, da je moja duša izkušala in gledala brezno najvišje in večne
tvoje previdnosti. Zato ti rečem, hvala, najvišji in večni Oče, za
neizmerno dobroto, ki si jo izkazal meni, bedni in nobene milosti
vredni.
Ker pa vidim, da blagovoliš izpolniti svete želje in ker tvoja Resnica ne
more lagati, bi rada, da mi poveš nekaj o kreposti in vzvišenosti
pokorščine, kakor si mi, večni Oče, obljubil. Tvoja neskončna dobrota
naj mi pojasni njeno odličnost in pove, kje jo morem najti, kaj mi jo
oropa, kdo mi jo podarja in po čem spoznam, da jo imam ali nimam.
177
O POKORŠČINI
Izvor in kraj pokorščine
§154 Tedaj je najvišji, večni in usmiljeni Oče obrnil oko svojega
usmiljenja in miline k njej in spregovoril:
O predragi in preljubi otrok, sveto hrepenenje in pravične prošnje
morajo biti uslišane, zato bom jaz, najvišja Resnica, izpolnil svojo
besedo in obljubo, ki sem jo dal tebi in tvojemu hrepenenju. In če me
vprašaš, kje najdeš pokorščino, kaj ti jo vzame in po čem spoznaš, ali
jo imaš ali ne, ti odgovarjam, da jo v polni meri najdeš v blagi in ljubeči
Besedi, mojem edinorojenem Sinu. V njem je bila ta krepost tako živa,
da je hitel v sramotno smrt na križ, da bi jo do kraja izpolnil.
Kdo ti jo vzame? Poglej prvega človeka in spoznala boš, kaj ga je
oropalo pokorščine, ki sem mu jo naložil jaz, večni Oče: napuh je bil,
ki je izviral iz sebičnosti in zadovoljstva nad njegovo tovarišico in ga je
iz popolnosti pokorščine pahnil v nepokorščino; izgubil je življenje
milosti in zapadel v smrt, ko je izgubil nedolžnost in zašel v nečistost
in v veliko bedo; vendar ne sam, s seboj je potegnil ves človeški rod.
Znamenje, da je v tebi ta krepost, je potrpežljivost; nepotrpežljivost pa
ti kaže, da ni v tebi te kreposti. Toda poglej: v pokorščini se vadiš na
dva načina. Eden je popolnejši kakor drugi, vendar nista ločljiva, ampak
sta eno, kakor sem ti že povedal glede zapovedi in svetov. Prvi način je
dober in pravilen, drugi je v najvišji meri popoln. In nihče ne more
doseči večnega življenja, če ni pokoren, nihče brez pokorščine ne bo
mogel vstopiti vanj, kajti s ključem pokorščine bo odprto, kar je
Adamova nepokorščina zaklenila.
Moja neskončna ljubezen me je gnala k temu. Ko sem videl, da se
človek, ki sem ga tako ljubil, ni vrnil k meni, svojemu cilju, sem vzel
ključ pokorščine in ga položil v roko blage in ljubeče Besede, moje
Resnice. Bila je vratar, ki je odprl nebeška vrata, in brez tega ključa in
vratarja, moje Resnice, nihče ne pride noter. Zato je rekla v svetem
178
evangeliju, "da nihče ne pride k Očetu, razen po njej" (Jn 14,6).

Zapustila vam je ta ljubi ključ pokorščine, ko se je veselo vrnila k meni
v nebesa in se odtegnila vidnemu druženju z ljudmi. Zapustila ga je
svojemu namestniku, "Kristusu na zemlji", ki ste se mu dolžni
pokoravati prav do smrti.
Hočem, da to najodličnejšo krepost spoznaš v ponižnem brezmadežnem
Jagnjetu, iz katerega izhaja. Zakaj je bila Beseda tako pokorna? Iz
ljubezni do moje časti in vašega zveličanja. In od kod je privrela
ljubezen? Iz luči jasnega gledanja, kjer je njena duša jasno videla božje
bistvo in večno Trojico in tako imela mene, večnega Boga, stalno pred
očmi. To gledanje je najpopolneje povzročalo zvestobo, ki jo v vas
nepopolno povzroča luč najsvetejše vere. Ker se je zvesto držal mene,
večnega Očeta, zato je v veličastni luči kakor zaljubljenec hitel po poti
pokorščine.
Ta krepost ima dojiljo, ki jo hrani, namreč resnično ponižnost; kajti
človek je pokoren toliko, kolikor je ponižen, in toliko ponižen, kolikor
je pokoren. Dojilja ponižnost hrani pokorščino s svojim mlekóm, da bi
dorasla. Oblačilo, ki ji ga daje, je samoponižanje, oblačenje v sramoto,
posmeh in zasramovanje, pri čemer človek ne ugaja samemu sebi in
hoče ugajati meni. Kje to najdeš? V Kristusu, blagem Jezusu, mojem
edinorojenem Sinu. Kdo se je ponižal globje kakor on? In kdo je bil
potrpežljivejši kakor on, pri katerem ni bilo slišati nikakršnega krika,
nikakršnega godrnjanja? Potrpežljivo je objel vsa zasramovanja; kot
tisti, ki ljubi, je udejanjil pokorščino, ki mu jo je naložil njegov večni
Oče. Vsi vi morate brati to slavno knjigo, kjer stoje zaznamovane te in
vse ostale kreposti.
Pokorščina je ključ do nebes

§155 Vsa vaša vera temelji v pokorščini, kajti če ste pokorni, se
izkazujete za zveste. Moja Resnica je vam vsem skupaj naložila
zapovedi postave, in najvažnejša od njih je: ljubiti mene nadvse in
179
bližnjega kakor samega sebe (prim. Mt 22,37). Ostale zapovedi so s to

eno tako povezane, da te ene ni mogoče izpolnjevati, ne da bi človek
izpolnjeval vse, ali ne da bi človek vse preziral, če prezira to eno. Kdor
izpolnjuje te dve, izpolnjuje vse ostale; tak je zvest meni in svojemu
bližnjemu, ljubi mene in bitja, ki sem jih jaz ustvaril, in je torej pokoren,
zaradi mene se podreja zapovedim postave in soljudem; ponižno in
potrpežljivo prenaša sleherno breme in obrekovanje, ki prihaja od
soljudi.
Pokorščina je bila in je nekaj tako odličnega, da vam je vsem pridobila
milost, nepokorščina pa je vsem prinesla smrt. Ne bilo bi pa dovolj, če
bi se bila udejanjila samo v moji Besedi, ne pa tudi v vas. Rekel sem ti
že, da je Beseda s tem ključem odprla nebesa in ga potem izročila
svojemu namestniku; ta ga polaga v roko vsakemu, ki je pri prejemu
svetega krsta obljubil, da se odpove hudemu duhu, svetu in njegovemu
sijaju ter uživaštvu. Na podlagi njegove obljube, da bo poslušen, prejme
ključ pokorščine, tako da ga ima zase vsak sam, in vendar ostaja to ključ
Besede. In če človek ne hodi v luči vere in z roko ljubezni, da bi si s
tem ključem odprl nebeška vrata, ne bo nikoli vstopil, čeprav je Beseda
vrata odprla. Ustvaril sem vas brez vas, rešil pa vas ne bom brez vas.
Zato je treba ključ obdržati v roki in iti naprej, ne obsedeti: iti naprej po
poti in po nauku moje Resnice in ne obsedeti, pomeni ne se ukvarjati z
minljivimi, končnimi stvarmi, kakor nespametneži, ki tekajo za starim
človekom, svojim praočetom, in delajo, kar je on delal: ključ pokorščine
je vrgel v blato nečistosti, ga razbil s kladivom napuha in ga pustil, da
je zarjavel v sebičnosti.
A potem je prišla Beseda, moj edinorojeni Sin; vzel je ključ, ga očistil
v ognju božje ljubezni, ga potegnil iz blata, ga umil s krvjo, ga poravnal
z dletom pravičnosti in na tnalu svojega telesa uničil vašo hudobijo.
Zopet ga je usposobil, in sicer tako dovršeno, da ga bo človek, pa naj
utegne svoj ključ v svobodni odločitvi še tako pokvariti, v ponovni
svobodni odločitvi ob sopomoči moje milosti in enakih orodij, zopet
popravil.
180
O nadvse slepi človek, potem ko si svoj ključ pokvaril, ne skrbiš za to,

da bi ga zopet popravil. Ali misliš, da ti bo nebesa odprla nepokorščina,
ki ti jih je zaprla? Ali misliš, da te bo napuh dvignil vanje, napuh, ki je
vzrok nepokorščine? Ali bi mogel iti na gostijo v raztrgani in zanikrni
obleki? Ali misliš, da boš sede in zapletajoč se v vezi greha prišel kam
naprej in da se da izhod odpreti brez ključa? Nikar si tega ne domišljaj,
saj bi to bila huda prevara. Stopi ven iz smrtonosnega greha v svetem
priznanju, srčnem kesanju in pokori, s sklepom, da ne boš več grešil.
Tedaj odvržeš grdo zanikrno oblačilo na tla in oblečen v poročno obleko
pohitiš z lučjo in ključem pokorščine v roki tja k vratom, da jih odpreš.
Pritrdi, pritrdi ta ključ z vrvico kreposti in odpora do samega sebe in do
sveta, priveži ga na ugajanje meni, tvojemu Stvarniku, in s takšnim
pasom se prepaši, da ga ne izgubiš.
Vedi, moj otrok, da so mnogi segli po ključu pokorščine, ker so v luči
vere uvideli, da bi sicer ne mogli uiti večnemu pogubljenju. Toda drže
ga samo v roki, niso pa opasani in niso skoz potegnili vrvico, kar
pomeni: niso se v celoti oblekli v ugajanju meni, temveč ugajajo sami
sebi. Niso se obdali z vrvico ponižanja v želji, da bi bili prezirani,
temveč uživajo v človeški hvali. Taki radi založijo ključ, kakor hitro se
nekoliko pomnožijo telesni ali duhovni napori in stiske, in ga, če niso
pazljivi in odmaknejo svojo roko od svetega hrepenenja, pogosto
izgubijo. Izgubijo ga s tem, da ga založijo; če ga hočejo zopet najti, ga
seveda morejo še za življenja; če pa tega nočejo, ga nikoli več ne
najdejo. In kaj jim nakazuje, da so ključ založili? Nepotrpežljivost, kajti
potrpežljivost je bila eno s pokorščino; njihova nepotrpežljivost pa
izkazuje, da v duši nič več ne prebiva pokorščina.
O kako blaga in sijajna je ta krepost, v kateri se združujejo vse druge!
Spočeta in rojena je bila v ljubezni; v njej temelji skala najsvetejše vere.
Pokorščina je kraljica; in kdor jo ima za nevesto, ta ne izkuša nikakršne
nesreče, samo mir in tihoto. Valovi razburkanega morja mu ne morejo
priti do živega, najglobljega jedra njegove duše ne oškoduje nobeno
181
neurje. V časih sramotenja ne občuti sovraštva, ker se hoče pokoravati

in ve, da mu je zapovedano odpuščati; ne žalosti se, če se njegovo
teženje ne izpolni, kajti pokorščina mu narekuje, da hrepeni edinole po
meni, ki morem in hočem izpolniti njegove želje; toda tako, da se odtrga
od svetnih naslad. In tako najde v vseh rečeh mir in spokojnost, ker ima
kraljico poslušnost za nevesto.
O pokorščina, kako lahkotno ploveš in brez nevarnosti prideš v
pristanišče zveličanja! Upodabljaš se po Besedi, mojem edinorojenem
Sinu, stopaš v čoln najsvetejšega križa, da bi se napotila v trpljenje in
ne bi omalovaževala pokorščine, lastne Besedi, in ne nje nega vodila.
Napraviš si iz tega mizo, pri kateri uživaš dušno hrano v ljubezni do
bližnjega! Ti si maziljena z resnično ponižnostjo in zato tudi ne težiš po
imetju bližnjega zunaj moje volje. Ti si ravna brez vsake izkrivljenosti,
ti napravljaš srce odkritosrčno, brez laži, saj ljubiš moje stvaritve
iskreno in ne hinavsko. Ti si jutranja zarja, ki pripelje na obzorje luč
moje božje milosti; ogrevajoče sonce si, ne manjka ti žar ljubezni. Ti
daješ, da zemlja brsti in da vse moči duše in telesa prinašajo sad, ki tebi
sami in tvojemu bližnjemu podeljuje življenje. Ti si docela vesela, ker
tvoje obličje ni iznakaženo od nepotrpežljivosti, temveč ostaja prijazno
v milini potrpežljivosti in vedro v kreposti. Velika si v prizanesljivosti
in se pneš od nebes do zemlje, kajti s teboj odpremo nebesa. Ti si skriti
biser, svet te ne pozna in te tepta z nogami, ker sama sebe napravljaš za
neznatno in se podrejaš stvarem. Toda tvoja gosposkost je tako velika,
da nihče ne more prevladati nad teboj, kajti ubežala si smrtonosnemu
hlapčevanju lastni čutnosti, ki ti je odvzela dostojanstvo. Zdaj je ta
sovražnik mrtev na osnovi odpora zoper sleherno samovšečnost, in spet
imaš svojo svobodo.
Nepokorščina je bedna
§156 Povem ti pa, predragi otrok, vse to je storila moja dobrota in moja
previdnost; poskrbela je, da je Beseda popravila in obnovila ključ
pokorščine. Vendar se ljudje v svetu ne ravnajo po tem. Ker jim manjka
ograja pokorščine, begajo kakor divje živali iz hudega v hujše, iz greha
182
v greh, iz bede v bedo, iz teme v temo in iz smrti v smrt, prav do roba

groba; in črv vesti nenehno gloda v njih. Tudi če bi ponovno sprejeli
pokorščino in hoteli izpolnjevati zapovedi, če bi še imeli čas in bi
nepokorščino obžalovali, je to zaradi dolgotrajnih grešnih navad zelo
težko. Zato se ne bi smel nihče zanašati in odlagati ponovno sprejetje
ključa pokorščine na svojo zadnjo uro, čeprav mora in more upati,
dokler ima čas.
Zapovedano vam je bilo, da mene ljubite nadvse, svojega bližnjega pa
kakor samega sebe, in to brez vsake olajševalne določbe, kakor npr.:
"Če ti kdo stori krivico, ti ga ni treba ljubiti"; nikakor, kajti zapoved
vam je bila dana svobodno in neomejeno, ker vam jo je dala moja
Resnica, ki se je tudi sama neomejeno ravnala po njej. Prav tako
neomejeno jo morate izpolnjevati vi; če pa tega ne storite, škodujete
sebi in svoji duši, saj jo oropate življenja milosti.
Vzemite torej, vzemite ključ pokorščine v luči vere, ne mudite se dalje
v slepoti in mrazu, ampak se pokoravajte v ognju ljubezni, da boste
skupaj s tistimi, ki izpolnjujejo postavo, uživali večno življenje.
Pokorščina kot svèt

§157 V nekaterih, preljubi otrok, pa ta sladki ogenj ljubezni do
pokorščine tako narašča - in ker ta ogenj ne more obstajati brez
rastočega sovraštva do lastne čutnosti, narašča tudi sovraštvo -, da se
njihovo sovraštvo in njihova ljubezen ne zadovoljita s splošnimi
postavnimi zapovedmi (tem ste se vi vsi dolžni pokoravati, če hočete
priti v življenje in ne v smrt). Ti se oprimejo posebne pokorščine, ki teži
po veliki popolnosti, in izpolnjujejo zato evangeljske svete tako v
dejanju kakor v duhu.
V odporu do sebe in zato, da bi zlomili svojo samovoljo, se hočejo
tesneje vezati. In tako se napotijo bodisi pod jarem redovniške
pokorščine ali pa podredijo svojo voljo kakemu voditelju zunaj
183
redovniškega stanu, da bi hitreje odklenili nebesa. Ti dve vrsti

pokorščine sta tako tesno povezani, da ju ni mogoče ločiti.
O redovniški pokorščini
§ 158 Duša, ki se ljubeče skloni pod jarem pokorščine zapovedim in se,
držeč se vodila moje Resnice, vadi v tej vsesplošni pokorščini, pride z
isto lučjo, ki jo je privedla do prve pokorščine, tudi do druge. Kajti v
luči svete vere je v krvi ponižnega Jagnjeta spoznala mojo Resnico in
neizrekljivo ljubezen, ki jo imam do nje, kakor tudi svojo nezmožnost
za to, da bi tej ljubezni primerno ustrezala.
S to lučjo odide, da bi poiskala način življenja in kraj, v katerem bi mi
- povrnila to, kar mi dolguje, poteptala z nogami svojo slabost in
zlomila samovoljo. Razgledujoč se v luči vere najde tak kraj: sveti
redovniški stan. Utemeljil ga je Sveti Duh in ga postavil tja kot čoln, ki
naj sprejema duše, ki hočejo hiteti naproti oni popolnosti in jih vodi v
pristanišče zveličanja. Gospodar čolna je Sveti Duh, in pri čolnu samem
nikoli ne bo pomanjkljivosti, če tudi posamezen član odpove in krši
svoje redovno pravilo; tak član škoduje kvečjemu samemu sebi. Seveda
je čoln priveden v vihar, če odpove krmar, to so slabi in klavrni pastirji,
predstojniki, ki jih je postavil gospodar čolna. Sam po sebi pa je čoln
tako osrečujoč, da tvoj jezik tega ne more opisati.
Če je ta duša v vedno bolj gorečem hrepenenju in svetem odporu do
same sebe, bo v luči vere sama sebi našla ta kraj popolnosti, tedaj vstopi
vanj kot umrtvena, kolikor je resnično pokorna, kolikor je namreč
doslej zvesto izpolnjevala vsesplošno pokorščino. Če pa vstopi kot
nepopolna, tedaj to ne pomeni, da ne more doseči popolnosti, saj vendar
pride zato, da bi izvrševala pokorščino. Večina je takih, ki pridejo kot
nepopolni: ta pride zaradi popolnosti, drug iz mladostnega navdušenja
ali strahu, tretjega prižene bolečina, četrtega napačno upanje.
Pomembno je samo to, da si potem prizadevajo za krepost in vztrajajo
do smrti. Ni jih mogoče presojati po nagibu za njihov vstop, ampak
samo po vztrajnosti. Kajti mnogi so se zdeli ob vstopu popolni in so
184
kljub temu obrnili svojo glavo nazaj ali pa so ostali v svojem redu v
veliki nepopolnosti.
Čoln je bogato opremljen, tako da si podrejenemu ni treba delati skrbi
za to, kar potrebuje v duhovnem in časnem pogledu. Če je resnično
poslušen in izpolnjuje svoja redovna pravila, bo zanj skrbel gospodar
čolna, Sveti Duh. V čolnu najdeš polno svetih navodil, s katerimi so
čoln v veliki urejenosti in uvidevnosti oskrbeli tisti, ki jih je Sveti Duh
izvolil za svoje templje. Poglej Benedikta, s kakim čutom za red je
opremil svoj čoln.
Poglej Frančiška, kako dovršeno je čoln svojega reda okrasil z vonjem
uboštva in biseri kreposti ter ga usmeril k visoki popolnosti; in kot prvi
je sam ravnal po tem in dal svojim sinovom resnično in sveto revščino
za nevesto, ki si jo je izbral za samega sebe, ko je objel ponižanje; celo
hrepenel je po tem, da bi bil v svetu poniževan; zatiral je svoje telo,
mrtvil svojo samovoljo in vzel nase obleko sramote, trpljenja in
obtoževanj iz ljubezni do ponižnega Jagnjeta, s katerim se je bil pribil
na križ tako zelo, da so kot posebna milost na njegovem telesu zasijale
rane moje Resnice in se je tako na krhki posodi njegovega telesa
izkazala ljubezen njegove duše.
Tako se je v ubogega Frančiška vtisnila podoba resničnega uboštva; in
Frančišek je ljubezen do uboštva povzdignil v temeljni zakon svojega
čolna, v strogi redovniški disciplini za popolne in ne za navadne ljudi,
za maloštevilne in dobre. Maloštevilne pravim, kajti te popolnosti si ne
izberejo mnogi; zaradi svojih pregreškov so se sicer po številu
pomnožili, glede na krepost pa ravno narobe. In to ne po krivdi čolna,
temveč po krivdi nepokornih podrejenih in slabih predstojnikov.
In če pogledaš še čoln tvojega očeta Dominika, mojega ljubljenega sina:
tudi on ga je napravil v popolni urejenosti in ni hotel dati svojim
sinovom nobenega drugega cilja kakor to, da z lučjo znanosti skrbijo za
mojo čast in za zveličanje duš. To luč je hotel postaviti za svoj temeljni
185
zakon, a pri tem ne pogrešati pristnega prostovoljnega uboštva. Da, tako

zelo si je uboštvo izbral za svojo nevesto in kraljico - in nasprotje
uboštva mu je bilo tako zoprno -, da je svojim sinovom zapustil svoje
prekletje, če bi kdaj, posamič ali skupno, kaj sprejeli ali obdržali kot
lastnino.
Kot zares pravi cilj pa si je izbral luč znanosti (vednosti), da bi iztrebil
zmote svojega časa. Prevzel je službo Besede, mojega edinorojenega
Sina. Kot res nični apostol je nastopil sredi sveta in je sejal seme moje
besede v veliki resnici in razsvetljenju. Bil je luč, ki sem jo svetu
postavil po Marijinem posredovanju.
Zakaj pravim "po Marijinem posredovanju"? Ker muje ona podala
redovniško obleko; nanjo je moja dobrota prenesla to službo. In pri
kateri mizi daje Dominik, da se hranijo njegovi sinovi z lučjo znanosti?
Pri mizi križa. Na križu je pripravljena miza svetega hrepenenja, miza,
ob kateri se človek hrani z mojo častjo in zveličanjem duš. Dominik
noče, da bi njegovi otroci skrbeli za kaj drugega kakor za to, da bi se
mudili pri tej mizi z lučjo znanosti (vednosti), v čast in hvalo mojega
imena in v zveličanje duš. In da bi se ne ukvarjali s čim drugim, jih je
osvobodil skrbi za časne reči ter želi, da so ubožni. Hoče tudi, da so
poslušni in se ukvarjajo s tem, za kar sem jih postavil. In ker nečisto
življenje zamegli ne samo duhovno oko, ampak postane s tern bednim
grehom oslabljen tudi naravni vid, zato jim je dal še zaobljubo
vzdržnosti, da bi si ohranili naravno luč in bi si z njeno pomočjo
pridobili luč znanosti.
Svoj čoln je torej opremil s temi tremi vrvmi: s pokorščino, z
vzdržnostjo in z resničnim uboštvom. Docela kraljevsko je to
izoblikoval, saj obveznosti ni naložil pod smrtnim grehom. Razsvetljen
po meni, resnični luči, je po daljnovidnem predvidevanju skrbel tudi za
manj popolne; če tudi so vsi, ki se ravnajo po pravilu reda, popolni, je
vendarle ta bolj, drugi manj popoln; toda popolni in nepopolni so vsi
dobro spravljeni v tem čolnu. Eno z mojo Resnico je pokazal, da noče
186
smrti grešnika, ampak, da se spreobrne in živi. Zato je naredil svoj čoln

prostran in veder, poln prijetnega vonja, naredil za prečudovit vrt.
Da, resnično, Frančišek in Dominik sta bila dva stebra v sveti Cerkvi:
Frančišek z njemu lastnim uboštvom, Dominik z znanostjo.
Pot k popolni pokorščini

§159 Kaj naj stori tisti, ki hoče vzeti nase popolno in posebno
pokorščino? V luči najsvetejše vere mora spoznati, da mora zlomiti
lastno voljo, z nožem odklanjanja iztrebiti čutno strast in sprejeti
nevesto, ki mu bo privedla ljubezen; nevesto resnične in razpoložljive
poslušnosti skupaj z njeno sestro potrpežljivostjo in dojiljo ponižnostjo,
kajti če bi pokorščina pogrešala to dojiljo, bi od lakote umrla, in kjer ne
biva mala krepost ponižnost, tam pokorščina kmalu umre. Ponižnost ni
sama, s seboj vodi svoje dekle: ponižanje, preziranje samega sebe in
preziranje sveta; in ne prizadeva si za počastitve, marveč za sramoto.
V čoln reda naj torej vstopi človek umrtven, ko je zato primerno star;
in vendar mora, kakorkoli že vstopi (jaz kličem namreč na mnogotere
načine), pridobiti in ohraniti v sebi to popolnost; ključa redovniške
pokorščine se mora oprijeti velikodušno in nemudoma. Z njim se
odprejo mala vratca v nebeških vratih, ki imajo kakor vsaka prava
mestna vrata še majhna vratca. Kdor izbere redovniško pokorščino, si
izbere prednost, da z drobnim ključkom smukne skozi nizka ozka
vratca. Ta niso poleg velikih vrat, temveč vdelana v njih, kakor to lahko
tudi dejansko vidiš. Ta ključ morajo ohranjati, ko so se ga enkrat
oprijeli, in ga ne smejo vreči proč.
In ker so docela pokorni v luči vere dojeli, da ne bi mogli smukniti skozi
vratca s prtljago svoje posesti in težo svoje lastne volje, da ne morejo
vstopiti brez zelo velikih težav, celo življenske nevarnosti, pa tudi ne z
visoko dvignjeno glavo, da torej morajo glavo skloniti, če naj si je nujno
ne razbijejo, zato odvržejo breme posesti in samorazpolaganja ter
izpolnjujejo zaobljubo prostovoljnega uboštva. Pregrešijo se proti
187
pokorščini, če ne držijo obljube prostovoljnega uboštva, in zapadejo v

napuh; in če morajo občasno vendarle ubogati, tedaj se ne uklonijo v
ponižnosti, ampak ošabno in prisiljeno. Ta prisila razbije glavo volje,
ker se redu in predstojniku pokoravajo le z odporom. Sčasoma si bodo
tudi še drugače škodovali, ker bodo prekršili zaobljubo čistosti. Kajti
kdor niti ne brzda svojega poželenja niti se ne odpove zemeljski posesti,
ta išče številno družbo in najde mnogo prijateljev, ki ga ljubijo zaradi
lastne koristi.
Zato se pristno pokorni človek dviga nad samega sebe in obvladuje
svojo čutnost. Ko v živi veri zmaguje nad svojimi čuti in čustvi, je
postavil v hiši svoje duše kot hlapca odpor do sebe, ki naj mu požene iz
hiše sovražnika, to je sebičnost, zagledanost v samega sebe, saj noče,
da bi količkaj žalil svojo nevesto, poslušnost (ki mu jo je dala mati
ljubezen in se je z njim poročila s prstanom vere). Če je obglavil
poglavitnega sovražnika, v katerem imajo obstanek vsi drugi
nasprotniki, tedaj ostane v svobodi in miru, brez vsakršnega boja, kajti
duša je izločila, kar ji povzroča žalost in bridkost.
Kaj neki bi zalezovalo pokornega človeka? Morda krivica, ki se mu
godi? Nikakor, saj je potrpežljiv. Težka bremena redovniškega
življenja? Nikakor, kajti pokorščina mu narekuje, da jih sprejme. Ali
mu je pokorščina sama v breme? Tudi ne, kajti svoji volji se je
odpovedal in noče ocenjevati odredb svojega predstojnika, ampak v luči
vere vidi v tem mojo voljo in zaupa, da je moja milost tista, ki
predstojniku daje ukazovati ali ne, kakor je potrebno za njegovo
zveličanje. Mu ni všeč ali se mu upira, ko mora v redu opravljati nižja
dela, ko mora prenašati posmeh, očitke, norčevanje, nesramnosti in ko
ga ne upoštevajo? Nikakor, kajti sprejel je ljubezen do poniževanja in
nezadovoljstvo s samim seboj, da, celo veseli se tega v potrpežljivosti,
vriskajoč od veselja in radosti s svojo nevesto, resnično poslušnostjo.
Nad ničemer drugim se ne žalosti razen nad žalitvami, ki jih ljudje
zagrešijo nad menoj, njegovim Stvarnikom; druži se s tistimi, ki se me
v resnici boje. In četudi se druži s takimi, ki so moji volji odtujeni, se
188
ne zato, da bi se prilagodil njihovim napakam, ampak zato, da bi jih

iztrgal iz njihove bede. V bratovski ljubezni bi jim rad dal tisto dobro,
ki je v njem, vedoč, da bi bilo moje ime deležno več časti in hvale, če
bi jih več živelo po redovnih pravilih. Zato z besedo in molitvijo kliče
redovnike in laike in se na vse načine trudi, da bi jih iztrgal iz teme
smrtnega greha.
Zato so pogovori resnično pokornega s pravičnimi ali z grešniki, dobri
in popolni, po zaslugi njegove urejene naklonjenosti in velikodušne
ljubezni. Iz svoje celice si je naredil nebesa, njegovo veselje je v tem,
da govori z menoj, večnim Očetom; da se poln ljubezni pogovarja, brez
pohajkovanja, v ponižni in nenehni molitvi. In če ga v celici zaradi
hudičevih ukan obidejo zmedene misli, se ne vrže leno na posteljo, niti
se ne loti razmišljanja o odzivih svojega srca; beži marveč pred
brezdeljem, obvladuje se, prenaša notranje skušnjave ponižno in
potrpežljivo, se upira z budnostjo in preprosto molitvijo, usmeri svoje
duhovno oko trdno vame in vidi v luči vere, da sem njegovo
pribežališče in da mu morem in hočem pomagati. Jaz mu odprem roke
svoje dobrote; in če dopustim, da se mu to dogaja, je to le zaradi tega,
da bi še raje bežal pred seboj in prihajal k meni. Če pa navidezno, zaradi
bremen in teme ni več zmožen notranje molitve, se oprime ustne
molitve in telesnega mrtvenja, da bi se s tem izognil brezdelju. Ob
pogledu name jasno vidi, da mu dopuščam to skušnjavo; ukloni se
resnično ponižno; priznava, da ni vreden miru in duhovne spokojnosti
drugih božjih hlapcev, in sprejme stisko kot zasluženo.
Kakor otrok ne ohranja v spominu udarcev svojega očeta ali prizadete
krivice, tako se tudi ta mali ne spominja žalitev niti muk in udarcev, ki
jih je bil morda v redu deležen od svojega predstojnika. In ko ga le-ta
pokliče, gre k njemu, ne razburjeno, v jezi in sovražnosti in zamerljivo,
ampak krotko in dobrohotno.
To so tisti mali, o katerih je moja Resnica govorila apostolom, ko so se
prepirali med seboj, kdo je večji; poklicala je otroka in jim rekla:
189
"Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in jim ne branite, kajti takih je

božje kraljestvo. Kdor ne sprejme božjega kraljestva kakor otrok,
nikakor ne pojde vanj" (Mr 10,14). Kajti "kdor se ponižuje, bo povišan,
in kdor se povišuje, bo ponižan" (Mt 18,1-5 vzp.). Tudi to so besede
moje Resnice.
Torej je samo upravičeno, če bom te ponižno male, ki so iz ljubezni
postali majhni in se podvrgli resnični in sveti pokorščini, ne da bi se
upirali redu ali svojemu predstojniku, jaz, najvišji in večni Oče, skupaj
s prebivalci blaženega življenja povišal in poplačal tam za vse tegobe,
da, tu na zemlji že vnaprej okušajo večno življenje.
Plačilo pokornih - ljubezen

§160 V njih se izpolnjuje izrek sladke in ljubeznive Besede, mojega
edinorojenega Sina, v odgovoru Petru, ki ga je vprašal: "Gospod, mi
smo vse zapustili iz ljubezni do tebe, in šli za teboj: kaj nam boš dal za
to?" Takrat je moja Resnica odgovorila: "Stokratno vam bom dal, in
deležni boste večnega življenja" (Mr 10,28). Kakor bi moja Resnica
hotela reči: Prav si storil, Peter, kajti drugače ne bi mogel hoditi za
menoj, jaz pa ti dajem že v tem življenju stokratno. In kaj pomeni to
stokratno, preljubi otrok, in večno življenje za tem? Zakaj število sto?
To je popolno število, nič mu ne moreš dodati, ne da bi zopet začel z
ena. Prav tako je ljubezen nad vsemi drugimi krepostmi, k nobeni višji
se ni mogoče povzpeti. Samo začenjaj vedno znova pri samospoznanju
in dodajaj zasluženju do stoternega. Dalje ne moreš dospeti. In to
stokratno se podeli tistim, ki so žrtvovali tisto eno svoje volje v splošni
in posebni pokorščini. S tem stokrat tolikim imate večno življenje, kajti
samo ljubezen vstopi v nebesa kot gospodarica, ljubezen prinese sad
vseh kreposti domov, v mene, večno življenje, in ima v posesti mene
kot svojega posestnika.
190
Muka nepokornih - predokus pekla

§161 Nesrečni nepokornež ravna v nasprotju z vsem tem. Nepokornež
se mudi v čolnu reda s takšno muko zase in za druge, da ima tu na zemlji
predokus pekla. Vedno je žalosten, duhovno zmeden, muči ga vest,
nezadovoljen je z redom in s svojim predstojnikom in samemu sebi
neznosen. Kaj neki ima opraviti z nepokorščino tisti, ki se je oprijel
ključa redovniške pokorščine, moj otrok? Saj se napravlja za sužnja in
nepokorščino povzdiguje za svojo gospodarico skupaj z njeno
spremljevalko nepotrpežljivostjo vred; obe se hranita z napuhom in
samovšečnostjo. Napuh pa izvira iz sebičnosti. Vse se tu obrne v
nasprotje tega, kar sem ti povedal o resnični pokorščini; in kako bi
bednež ne bil mučen, ko pa pogreša ljubezni? Saj po sili razmer mora
skloniti glavo svoje samovolje, a napravi, da tilnik otrdi. Nobeno
njegovih nagnjenj se ne sklada s cilji reda. Red mu zapoveduje
pokorščino, on pa ljubi nepokorščino; red zahteva prostovoljno
uboštvo, on pa beži od njega, ima posest ali si je želi; red zahteva
vzdržno in čisto življenje, on pa si poželi umazanijo.
Ker nepokornež prezira svoje tri zaobljube, zaide v sprijenost in v
nešteto žalostnih napak. Prevarati skuša svojega predstojnika, če opazi,
da mu ta odbije, kar poželi njegova sprevržena volja; pri tem uporablja
priliznjene ali pa tudi ostre besede, njegov govor postane nespoštljiv in
očitajoč. Ničesar ne prenese, niti najmanjše besede graje od sobrata,
takoj se pokaže zastrupljeni sad nepotrpežljivosti, pa tudi jeza in
sovraštvo do njega; kar sobrat stori dobrega, mu jemlje za zlo in tako
živi vznejevoljen v telesni in duševni muki. Ne bedenja ne molitve se
ne drži, opušča ne le notranjo molitev, marveč pogosto celo molitveno
bogoslužje, katerega je dolžan opravljati.
Bratovska ljubezen mu manjka, ljubi samo sebe, pa ne razumno, ampak
živalsko.
Mlačni
191
§162 Predragi otrok, kolikeri se pač danes mudijo v tem čolnu? Številni,
toda le malokateri so resnično poslušni. Med temi pravimi in onimi
usmiljenja vrednimi jih je veliko, ki žive kot povprečneži, niti popolno,
kakršni bi morali biti, niti slabo, ker svoje vesti ne obtežujejo ravno s
smrtnimi grehi, toda njihovo srce je mlačno in mrzlo. In če se ne
ojunačijo, da bi ravnali po redovniških predpisih, se znajdejo v resni
nevarnosti. Velika gorečnost bi jim bila potrebna, ne bi smeli spati,
dvigniti bi se morali iz svoje mlačnosti, kajti če bodo ostali v njej, so na
tem, da padejo. In tudi če ne bi prišlo tako daleč, bi vendarle živeli bolj
po svojem občutju in kakor je njim všeč. Zaradi svoje majhne
uvidevnosti so nagnjeni k temu, da godrnjajo zoper tiste, ki bolje žive
po pravilu reda kakor oni, pri zunanjostih pa so nasprotno manj
dlakocepski.
Na vsak način jim je v škodo, da vztrajajo v tej povprečni pokorščini,
se pravi, da ubogajo brez notranje udeleženosti, kar jim prinaša samo
težave in veliko bolečin. Kajti mrzlemu srcu je vse preveč, in mnoge
muke, ki jih prestajajo, jim prinašajo malo sadu; taki kršijo popolnost
stanu, v katerega so vstopili in v skladu s katerim so dolžni živeti. In
tudi če store manj narobe kakor prej opisani, delajo vendarle narobe, saj
sveta niso zapustili zato, da bi se zadovoljili s ključem vsesplošne
pokorščine, ampak zato, da bi s ključem redovniške pokorščine odprli
nebesa; in za to ga je treba trdno držati v roki žareče ljubezni.
Vedi, dragi otrok, da bi bili le-ti pač sposobni doseči visoko popolnost,
ko bi le hoteli, kajti bližje so ji kakor oni bedneži. In vendar: v drugem
oziru je zanje teže iztrgati se iz povprečnosti kakor pa za hudobneža
otresti se svoje podlosti. Ali veš zakaj? Ker hudobnež jasno uvidi, da je
ravnal zgrešeno, njegova vest mu to pove; le njegova sebičnost pa ga je
tako oslabila, da se sploh nič več ne trudi, da bi grehu ubežal; po naravni
uvidevnosti ve, da dela zlo. Ce bi ga kdo vprašal: "Ali ne delaš s tem
krivice?" tedaj bi odgovoril: "Gotovo, toda moja slabost je tako velika,
da tega očitno ne morem opustiti." S tem seveda ne pove resnice, kajti
z mojo pomočjo bi se mogel osvoboditi. Mlačneži pa, ki niti ne grešijo
192
znatno niti ne delajo dobrega, ne spozna jo mrzlote svojega stanja in

svojega položaja razklanosti, zato se tudi ne trudijo, da bi prišli ven iz
tega in nočejo da bi jih kdo na to opozarjal; in celo če jih kdo opozori,
napravlja mrzlota njihovega srca, da vztrajajo v dolgotrajni
Ali obstaja kako sredstvo, ki bi jih osvobodilo? Zgrabiti bi morali les
samospoznanja v preziranju svojih zabav in ugleda in vreči ta les v
ogenj moje božje ljubezni; prav kakor da bi še enkrat vstopili v
redovniški stan, bi se morali poročiti z nevesto resnične poslušnosti ob
uporabi prstana najsvetejše vere, namesto da bi kar naprej spali v
takšnem stanju, ki je meni zelo nevšečno in zanje škodljivo. Ravno za
te bi mogli uporabiti besedo: "Prekleti vi, mlačneži! Ko bi bili vsaj led!
Če se ne spreobrnete, vas bom izpljunil iz svojih ust" (Raz 3,15).
Naj se torej vzdramijo! Urijo naj se in bedijo, ponižno in nenehno naj
molijo; zrejo naj v ogledalo svojega reda in na očete svojega čolna,
očete, ki so bili ljudje kakor oni, hranjeni z isto jedjo in rojeni na enak
način. In jaz sem isti Bog kakor takrat. Moja mogočnost je neomajana,
moja volja, da vas privedem v nebesa, se ni zmanjšala, tudi ne moja
modrost, ki vas hoče razsvetliti, da bi spoznali mojo resnico. Torej
morejo, če hočejo in imajo to resnico pred duhovnim pogledom,
razpršiti oblak sebičnosti in skupaj s pristno pokornimi v luči hiteti
naprej. Potem bodo dosegli cilj, drugače ne.
Pokorščina je resnično zdravilo

§163 To je resnično zdravilo, ki ga uporablja pristno pokorni človek, in
sicer vsak dan znova s tem, da množi pokorščino v luči vere, v
hrepenenju po tem, da bi bil zasmehovan in obrekovan, in po tem, da bi
mu predstojnik nalagal velika bremena, da pokorščina s svojo sestro
potrpežljivostjo ne bi zarjavela in bi ostala razpoložljiva bi jo bilo
mogoče brez težav zastaviti tam, kjer jo potrebujejo. O pokorščina,
polna veselja, .kronana s krono vztrajnosti! Ti ne odpoveš, tudi če te
predstojnik pesti in nepremišljeno nalaga težka bremena; v luči vere
193
preneseš vse. Tako tesno si povezana s ponižnostjo, da te v duši, ki te

ima, nobeno ustvarjeno bitje ne more iztrgati iz roke svetega
hrepenenja.
Kaj naj rečemo o odličnosti pokorščine, preljubi otrok? Da je to dobrina
brez sleherne napake; pokorščina leži skrita v čolnu, noben nasprotni
veter ji ne more do živega, pokorščina daje, da duša napreduje na rokah
reda in predstojnika in ne v lastni moči, kajti pristno pokornemu ni treba
meni dajati obračuna o sebi, to poskrbi namesto njega predstojnik,
kateremu je bil pokorni človek podrejen.
Zagori, preljubi otrok, v ljubezni do te slavne kreposti. Ali hočeš
izkazati hvaležnost za dobrote, ki si jih prejela od mene, večnega Očeta?
Bodi pokorna, kajti pokorščina ti pokaže, da si mi hvaležna: pokorščina
izhaja iz ljubezni.
Svèt pokorščine zunaj redovniškega stanu - njeno merilo je

ljubezen
§164 So še drugi, ki ne pripadajo redovniškemu stanu, in so vendar v
čolnu popolnosti: taki, ki zunaj redovniškega stanu živijo popolnost
svetov. Odpovedali so se imetju in razkošju sveta v dejanju in v duhu
ter živijo vzdržno, naj bo v stanu devištva, naj bo v vonju vzdržnosti,
kolikor ne pripadajo temu stanu. Živijo v pokorščini, tako da se
podredijo enemu človeku in temu so pokorne do smrti. In če bi me
vprašala, čigave zasluge so večje, redovnikov ali teh, bi ti odvrnil:
zasluženje pokorščine se ne meri po delu, kraju ali glede na to, ali je
tisti, ki se pokorava dober ali slab, laik ali redovnik, ampak po njegovi
ljubezni: to je merilo zasluženja. Torej resnično pokornemu tudi
nepopolnost njegovega predstojnika ne more škodovati, včasih bo celo
koristila; prav tako ni prikrajšan zaradi manj popolnega kraja. Manj
popolnega pravim, ker je redovniški stan popolnejši, zanesljivejši in
bolj neomajen kakor vsak drug stan; manj popoln imenujem zaradi tega
kraj, kjer se tisti, ki zunaj redovniškega stanu žive po svetih, oprimejo
izbornega ključa pokorščine, ne trdim pa, da je nekaj manj popolnega
194
njihova pokorščina in zasluženje te pokorščine samo po sebi, kajti vsaka

pokorščina in vsaka krepost se, kakor rečeno, meri po moči ljubezni.
Seveda je res, da je v marsikaterem pogledu pokorščina v redovniškem
stanu bolj zaslužna, bodisi zaradi zaobljube, ki jo pokorni da svojemu
predstojniku, ali zato, ker mora več prenesti in je njegova pokorščina
bolje preizkušena znotraj reda kakor pa zunaj, kajti vse njegovo telesno
delovanje je vezano na ta jarem in se ne more od njega odtrgati brez
velikega greha, ker je to zvezanost odobrila sveta Cerkev in jo je sam
obljubil.
Za človeka zunaj redovniškega stanu pa ni tako: prostovoljno se je iz
ljubezni vezal na pokorščino, ne s slovesno zaobljubo, tako da se more
brez velike krivde odtrgati od pokorščine onemu človeku, če ima
upravičene razloge za to in se to ne zgodi iz lastnega pogreška. Če bi to
storil zaradi tega, bi tudi on ne ostal brez velike krivde, čeprav njegov
izstop kot tak ni pravzaprav smrtni greh.
Ali veš za razliko med enim in drugim, ki izstopi? Prvi se polasti tega,
kar pripada nekomu drugemu; drugi si vzame nazaj, kar je dal iz
ljubezni in z namenom, da tega ne bo zahteval nazaj, vendar pa ne da bi
to potrdil s pogodbo. Prvi je podaril in to pogodbo podal v redovniški
zaobljubi, ko se je v roke predstojnika odpovedal samemu sebi in
obljubil, da bo živel v pokorščini, zdržnosti in prostovoljnem uboštvu,
predstojnik pa je s svoje strani obljubil, da mu bo za njegovo zvestobo
do smrti dal večno življenje.
Kar torej zadeva pravilo, kraj in način, je življenje v redovniškem stanu
popolnejše in varnejše; in če podrejeni pade, laže spet vstane, ker najde
več pomoči. Življenje v svetih zunaj redovniškega stanu je bolj
negotovo in bolj nezavarovano: kdor pade, je prej nagnjen k temu, da
gleda nazaj, ker ga ne veže javna zaobljuba; je v položaju redovnika
pred redovniško zaobljubo, dokler se še lahko razveže, kajti potem to
ni več mogoče. Zasluženje pa - kakor sem ti že povedal in ti še povem
195
- ustreza merilu ljubezni resnično poslušnega; torej more vsakdo, pa naj

bo v kateremkoli stanu, doseči svojo polno mero, saj odloča o tem
ljubezen.
Enega pokličem v ta stan, drugega v drugega, kakor je pač sposoben
dojeti; vsakdo pa se izpopolni po meri omenjene ljubezni. In če človek
v svetu ljubi bolj kakor tisti, ki je v redu, mu bo obilneje povrnjeno, in
prav tako narobe.
Pokorščina se ne meri ne po zunanji storitvi ne po uporabljenem

času
§165 Vse sem vas poslal v vinograd pokorščine, da bi v njem delali na
različne načine. Vsakemu bo, kakor stoji v evangeliju, dodeljeno plačilo
po meri njegove ljubezni in ne po storjenem delu in uporabljenem času,
tako da bi tisti, ki je prišel zgodaj, prejel več ko tisti, ki je nastopil pozno
(prim. Mt 20,1sl.). Mnogi so poslani v ta vinograd že v svojem otroštvu;
drugi pridejo šele pozneje, spet drugi šele v starosti. Tak človek bo
pristopil včasih s tako gorečo ljubeznijo, da dohiti tiste, ki so bili že od
otroštva zraven, a so le počasi napredovali. Po ljubezni do pokorščine
torej prejme duša svoje plačilo in polni svojo posodo v meni,
spokojnem morju.
V mnogih je pokorščina tako voljna in tako zelo utelešena, da ne
sprašujejo dolgo, zakaj predstojnik to in to ukazuje: razlog je vsebovan
v naročilu tistega, ki ga daje, in kakor hitro njihov predstojnik izreče
naročilo, takoj tudi že v luči vere razumejo njegov namen. Pristno
pokorni človek se bo zato tudi bolj pokoraval temu namenu kakor po
besedi, ker bo dojel, da predstojnikova volja počiva v moji volji in da
mu predstojnik ukazuje po moji odredbi in po moji volji. Pokorava se
torej dobesedno, ker je bil prej vedno že po svoji nagnjenosti pokoren
namenu svojega predstojnika.
Naj poslušni človek dela karkoli, vse je zaslužno: če jé, je pokorščina,
če spi, spi pokorščina, naj hodi ali stoji, naj se posti ali bedi, vse dela
pokorščina. Če služi bližnjemu, dela to pokorščina; če se mudi v koru,
196
v obednici, v celici: kdo ga vodi in mu narekuje da ostane? Pokorščina

v luči najsvetejše vere. V tej luči se - ko je odmrl lastni volji in se
ponižal - v preziranju samega sebe vrže v naročje reda in svojega
predstojnika. V tej pokorščini počiva v čolnu in pusti krmariti svojega
višjega; čez viharno morje tega življenja plove v veliki tišini z vedrim
duhom in spokojnim srcem, ker je pokorščina v veri odstranila vse, kar
je kalnega.
Sklep in povzetek
§166 Tako sem, preljubi in predragi otrok, ustregel tvoji želji, od
začetka in prav do tega zadnjega, to je glede pokorščine. Če se prav
spominjaš, si mi na začetku v hrepeneči želji izrekla štiri prošnje (in jaz
sam sem ti dal prositi, da bi v tvoji duši pomnožil ogenj svoje ljubezni).
Eno si izrekla zase; tej sem ustregel, ko sem te razsvetlil s svojo resnico
in ti pokazal, kako jo moreš spoznati ti, ki si hrepenela po tem, da bi jo
uvidela: v spoznanju same sebe in mene in v luči vere si prišla do tega
spoznanja Resnice.
Z drugo si me prosila, da bi se usmilil sveta.
Tretjo si izrekla za skrivnostno telo svete Cerkve, ko si me prosila, da
bi ji odvzel temo in preganjanje in za tisto, kar je v njej nepravilnega,
kaznoval tebe. Ob tem sem ti povedal, da nobena muka kot takšna ne
more v tem končnem času zadostiti za krivdo, storjeno zoper mene,
neskončno dobroto. To se more zgoditi samo, če je povezana s
hrepenenjem duše in srčnim kesanjem: kako je to mogoče, sem ti
pojasnil. Rekel sem ti tudi, da se bom sveta usmilil, saj sem usmiljen.
Iz usmiljenja in nedopovedljive ljubezni do človeka sem poslal Besedo,
svojega edinorojenega Sina, ki sem ti ga predstavil v prispodobi mostu,
ki se boči od nebes na zemljo - na osnovi zedinjenja moje božje narave
z vašo človeško.
197
Nadalje sem ti pokazal - da bi te še globlje razsvetlil s svojo Resnico -,

kako se človek povzpenja po mostu po treh stopnicah, namreč v skladu
s tremi dušnimi močmi, in kako so te stopnice predstavljene v telesu
Besede: v nogah, v ranjeni strani in v ustih, in kako ustrezajo trem
stanjem duše: nepopolnemu, popolnemu in v najvišji meri popolnemu,
v katerem pride duša do zvišenosti zedinjujoče ljubezni.
Da, obljubil sem ti tudi in ti znova obljubljam, da hočem svojo nevesto
prenoviti z obilnim trpljenjem svojih hlapcev. Zato sem vas pri tem
pozival, da trpite, in tožil s teboj nad nizkotnostjo svojih služabnikov.
Pokazal sem ti vzvišenost, v katero sem jih postavil, pa tudi spoštovanje
do njih, katerega zahtevam od laikov, in zakaj niti njihove napake ne
smejo okrniti tega spoštovanja.
In ker si dodatno k že omenjenim stanjem hotela vedeti še nekaj o
solzah, sem ti jih opisal in jih uskladil z omenjenimi stanji.
Tudi na tvojo četrto prošnjo sem odgovoril, ko sem ti prav do zadnjega
razložil mojo vsesplošno in posebno previdnost od začetka stvarstva;
razložil sem ti, kako sem glede vsega deloval in delujem z božjo
previdnostjo, in odrejam ter dopuščam tako stiske kakor duhovne in
časne tolažbe. Vse je poslano v vaše kar največje dobro, da bi bili
posvečeni v meni in bi se v vas dovršila moja resnica. Moja resnica pa
je to: ustvaril sem vas, da bi imeli večno življenje; in ta Resnica se je
razodela v krvi Besede, mojega edinorojenega Sina.
Nazadnje sem tudi ustregel tvoji želji in izpolnil obljubo, da ti bom
opisal popolnost pokorščine in nepopolnost nepokorščine.
Jaz, večni Oče, najvišja in večna resnica, ti ob sklepu povem, da imate
življenje v pokorščini Besede, mojega edinorojenega Sina. In kakor ste
od prvega človeka vsi prejeli smrt, tako prejmete vsi, ki hočete nositi
ključ pokorščine, življenje od novega človeka, Kristusa, blagega
Jezusa, katerega sem vam naredil za most.
198
Zato pozivam tebe in ostale svoje hlapce k žalujoči tožbi in zaradi vaše
tožbe in vaše ponižne ter nenehne molitve se hočem usmiliti sveta. Hiti
naprej po tej poti resnice, ko si odmrla sebi, da ne bi bila obtožena, da
si se ustavljala, kajti zdaj se bo od tebe zahtevalo več, ker sem se ti
razodel v svoji resnici. Varuj se, da ne boš stopila ven iz celice
samospoznanja; v njej shranjaj in podarjaj zaklad, ki sem ti ga dal. To
zaklad je vodilo resnice, ki temelji v živi skali Kristusu, krotkem
Jezusu, in je odeta z lučjo, ki prodre v to, kar je temnega. S tem se
obleci, ljubljeni in dragi otrok, v Resnici.
199
SKLEPNA MOLITEV
§167 Ko je zdaj ona duša z duhovnim očesom in lučjo najsvetejše vere
spoznala resnico in zaznala v svojem čutenju odličnost pokorščine ter
jo okusila v ljubezni, tedaj se je v bolečem hrepenenju potopila v zrenje
božjega veličastva in se božjemu veličastvu zahvalila, ko je govorila:
Hvala, hvala ti, večni Oče, da nisi prezrl njega, ki si ga ustvaril, da
svojega obličja nisi odvrnil do njega in nisi zavrnil njegovih želja. Ti,
Luč, nisi gledal na mojo temo, ti Življenje, nisi pustil, da bi te ovirala
moja smrt, tudi tebe, Zdravnik, ni ustrašila moja huda slabotnost, tebe,
večna Čistost, vsa moja umazanija in beda; Neskončni si prišel k meni
končni, ti Modrost k meni neumnici. Iz tvoje luči sem prejela luč. V
tvoji modrosti sem spoznala resnico, v tvoji blagosti sem našla ljubezen
do tebe in do bližnjega.
Prav ista ljubezen te je pripravila do tega, da si razsvetlil oko mojega
duha z lučjo vere, da bi razumela tvojo meni sporočeno resnico. Daj, da
bi bil moj spomin sposoben se spominjati tvojih dobrot in da bi moja
volja plamenela v ognju tvoje ljubezni. Naj kri mojega telesa v tem
ognju postane rodovitna in se razlije, da bi s to krvjo, prelito iz ljubezni
do (Kristusove) krvi, in s ključem pokorščine odpahnila nebeška vrata.
Isto te iz srca prosim za vsako duhovno bitje, v splošnem in posebej; in
za skrivnostno telo svete Cerkve. Priznavam in ne tajim, da si me ti
ljubil, preden sem bila, in da me nedopovedljivo ljubiš, kakor
nespametnež, zaljubljen v svojo stvaritev.
O večna Trojica! O božanstvo; to tvoje božanstvo, tvoja božja narava
je tista, ki podeljuje ceno krvi tvojega Sina! Trojica, brezdanje morje,
čim globlje se pogrezam vate, tem bolj po notranje te najdevam, in čim
bolj po notranje te najdevam, tem globlje te iščem.
Ne morem se te nasititi, in duša, ki se nasiti ob tvojem breznu, ni nikoli
utešena, marveč kar naprej gladuje po tebi in je tebe žejna. Večna
Trojica, duša hrepeni po tem, da bi z lučjo gledala tebe v tvoji luči
(prim. Ps 35,10). Kakor jelen hrepeni po studencu (prim. Ps 42), tako
200
hrepeni moja duša, da bi zapustila temno ječo telesa in bi gledala tebe

v resnici. Kako dolgo se bo tvoje obličje še skrivalo pred mojimi očmi?
O brezno, o večno božanstvo, o globoko morje! Kaj bi mi mogel
podariti večjega kakor samega sebe? Ti si ogenj, ki nenehno gori in se
nikoli ne použije; ti si ogenj, ki v svojem žaru požge sleherno sebičnost
duše in odvzame sleherno mrzloto; ti razsvetljuješ. S svojo lučjo si mi
dal spoznati resnico, ti luč nad vsako lučjo.
V tej luči te spoznavam in si te predstavljam, ti najvišja neskončna
dobrina; dobrina nad vsako dobrino, blažena dobrina, nedojemljiva,
neizmerna dobrina. Lepota nad vsako lepoto, modrost nad vsako
modrostjo, ti si modrost sama. Ti jed angelov, v ognju ljubezni si se
ponudil ljudem. Ti oblačilo, ki pokrije vsako nagoto; lačne nahranja
tvoja sladkost. Sladek si brez vsake grenkobe.
Kdo bo mogel tvoji vzvišenosti kaj dodati in se ti zahvaliti za neizmerni
dar in polnost dobrot, ki mi jih podeljuješ, za vodilo resnice, ki si mi ga
dal? S tem si mi izkazal posebno milost onkraj vsesplošnih milosti
drugih ustvarjenih bitij. Hotel si se spustiti dol do moje stiske in do
stiske vseh drugih ustvarjenih bitij, ki se bodo v tem spoznala.
Odgovori, Gospod: Ti sam si to dal, torej odgovori ti, stori dovolj in vlij
mi luč milosti, da se ti bom zahvaljevala. Obleci me, obleci večna
Resnica, da bom skoz to smrtno življenje tekla s pristno pokorščino v
luči najsvetejše vere, ki z njo očitno znova v opojnosti preplavljaš mojo
dušo.
DEO GRATIAS. AMEN.
201
ORIS ŽIVLJENJA
ORIS ŽIVLJENJA
(Ellen Sommer-von Seckendorff)
Kmalu bo minilo šeststo let, odkar je Enej Silvij Piccolomini, papež Pij
II., razglasil Katarino Siensko, sestro dominikanskega tretjega reda, za
svetnico. Češčenje, ki gaje bila deležna barvarjeva hči iz Contrade
delľOca v Sieni že za življenja in še bolj po svoji smrti, jo je povzdignilo
v veliko svetnico krščanstva. Pij IX. jo je 1866. leta imenoval za "drugo
zavetnico Rima" za prvaki apostolov. V Rimu je umrla, za Rim se je
bojevala in trpela.
Kot žena srednjega veka je Katarina vplivala na sodobnike čisto
nenavadno. Preprosto življenje, ki ga je sprva posvetila samo revnim in
bolnim, je zbudilo pozornost in občudovanje someščanov. Kdor se je
srečal z njo, se ni mogel odtegniti moči njene besede. To zaslutimo ob
branju njenih 373 ohranjenih pisem. Namenjena so dvema papežema,
duhovnim in svetnim dostojanstvenikom, someščanom, duhovnikom,
redovnikom in redovnicam. Ta pisma so v pravem pomenu besede biseri
italijanske literature in prepričevalna moč njene besede še vedno najde
pot do srca.
Svoje pravo življenjsko delo pa je Katarina videla v "Knjigi" ("Il
Libro"), ki nam je ohranjena kot "Knjiga božje previdnosti", ali krajše
"Dialog": pogovor med Bogom in dušo. V njej je zapisala globoka
mistična spoznanja pridobljena v letih meditacije; to je bila duhovna
dediščina svoji družini ("famiglia"), velikemu krogu učencev in
prijateljev, ki jim je bila namenjena tudi poslednja misel na smrtni
postelji. Tukaj razvite misli izhajajo iz spoznanja, daje Bog ustvaril
človeka iz ljubezni, zato človek brez ljubezni ne more živeti.
Prepričanje, da je varna v božji ljubezni, daje Katarini moč, ki jo tako
blagodejno in ozdravljujoče izžareva na svoje ljudi. "Vse, kar
dopuščam, kar vam dajem, preizkušnje ali tolažbe, bodisi duhovne
bodisi posvetne, vse se zgodi le v vaš največji blagor, da bi bili v meni
posvečeni in bi jaz izpolnil v vas svojo resnico", pravi na koncu njene
202
knjige Gospod. Iz tega spoznanja priteka globok mir, ki je kljub

udarcem v njenem življenju oblikoval vse njeno bitje.
Kdo je to preprosto dekle iz ljudstva, ki je umrlo že pri 33 letih in imelo
vendar tako daljnosežen vpliv na sodobnike? Katarina je bila otrok
lepe, cvetoče Toskane; Siena, takrat skoraj enakovredna Firencam po
ugledu in bogastvu, je bila njena ožja domovina; in če danes romamo
po ozkih ulicah tega očarljivega mesta in njegove okolice, se zdi, da
neprestano odkrivamo sledi, ki jih je vtisnila dekliška noga v službi
svojih someščanov - tako zelo je Siena ohranila svojo prvotno podobo.
Lahko si predstavljamo mlado hčer barvarja Giacoma Benincasa in
njegove žene Lape, kako je kot 23. otrok svojih staršev v še danes
ohranjeni hiši v mestnem predelu Fontebranda odraščala v velikem
krogu bratov in sester, vesela in vedno pripravljena pomagati, v veselje
družini in vsem, ki so jo poznali. Tako poročajo njeni biografi.
Katarina se je po podatkih sodobnikov rodila 1347; če so se v novejšem
času pojavili dvomi o tem datumu 11 , pa je iz posrednega sklepanja
vendar mogoče stare podatke potrditi. 12 Štirinajsto stoletje,
obremenjeno z dediščino sijajne, a tudi bojevite preteklosti, je bil čas
zunanjih in notranjih preobratov, čas nenehno tlečega in često
plamenečega bojnega stanja. Katarinino domovino so pretresali
strankarski boji, male mestne države Toskane so se nenehno napadale,
ker ni bilo združujoče moči skupnega vladarja. Sicer je bil nemški cesar
Karel IV. l. 1355 okronan v Rimu, a se je moral vrniti v Nemčijo, ne da
bi stvari uredil; papeštvo, ki bi nalogo zedinjenja moglo opraviti, pa je
bilo v Avignonu in je vladalo Italiji po svojih legatih. In prav ti
knezoškofi, ki jih je (papeštvo) kot svoje zastopnike poslalo v
patrimonij, so bili osovraženi že kot tujci, še bolj pa zaradi nezaslišanih
11
R. Fawtier: S. Catherine de Sienne, Essai critique des sources, Bd. 1 (1921).
12
P. Mandonnet: S. Catherine de Sienne et la critique historique, in: Année
Dominicaine 1923, 6-17, 43-52; E. Jordan: La date de naissance de S.
Catherine. Anal. Bollandiana 40 (1922) 365f.
203
ORIS ŽIVLJENJA
zlorab svojega uradnega položaja in razuzdanega življenja na dvoru.

Leta 1348 je prišla še strahovita nadloga "črne smrti" ki je pobrala
prebivalstvo polovice Evrope. Tudi v Sieni je kuga divjala več mesecev;
in kot je navadno po takih dogodkih, ki pretresejo duše, je sledilo
obdobje notranje in zunanje majavosti. Znova so vzplamentela
politična in družinska nasprotja. Že kot otrok je dobila Katarina s
svojim bistrim razumom vpogled v nezdrave razmere. Polna vroče
ljubezni do Boga je odprla srce za bedo soljudi in postala prijateljica
ubogih in stiskanih, kasneje pa posredovalka in ustvarjalka miru, kakor
jo pozna zgodovina.
Prva pobuda za to razumevanje življenja - nenavadno za majhnega
otroka - je bilo videnje, ki ga je Katarina doživela, ko ji je bilo sedem
let. Ko se je vračala z obiska pri svoji sestri Bonaventuri, ki je poročena
bivala pred mestnimi vrati, je ne visoko nad tlemi v vdolbini, obsijani z
nebeškim sijajem, zagledala Kristusa. Oblečen je bil kot škof, obdajali
so ga svetniki. Kristus se ji je nasmehnil. "Od te ure dalje, " tako beremo
v njeni "Vita" (Življenje), "je ostala v njej notranja bolečina, kesanje in
strah pred grehom, kolikor je le bilo v njeni starosti mogoče"
Katarina je zaobljubila devištvo. Starši so jo dvanajstletno silili v
zakon, sestra Bonaventura ji je prigovarjala, naj nosi nakit; Katarina
se je tega kasneje hudo obtoževala. Sestra ji umre 1.1362, petnajstletna
Katarina se kljub hudemu nasprotovanju staršev odloči za samski stan,
ostriže si lase in se umakne v sobico v očetovi hiši.
V njeni družini je bil oče Jacopo - rišejo nam ga kot tihega in pobožnega
moža -, ki je uvidel, da je njegovo hčer na poseben način izvolil Bog.
Zdi se, da se je - proti volji žene Lape - zavzel za to, da Katarine niso
ovirali, če se je vedno bolj umikala v samoto in odklanjala vse, kar bi
jo odtegovalo od življenja v molitvi in povezanosti z Bogom. Po
številnih težavah ji je končno uspelo, da je bila sedemnajstletna sprejeta
v tretji red sv. Dominika. Leta 1368 ji umre oče.
204
Prva poročila iz Katarininega življenja daje fra Tomaso della Fonte,

njen prvi spovednik in sorodnik. Kot očividec riše njen stalno
naraščajoči ugled pri someščanih; kako je njena molitev in nežno
prigovarjanje omililo staro družinsko nasprotje, ki se je zdelo dotlej
nerešljivo; kako je od sovraštva trda srca premagala in zlonamerno
kritiko someščanov obvladovala s trdnostjo, krotkostjo in samo zatajo.
Zgodaj je dobro spoznala duha bratov pridigarjev, saj je fra Tomaso k
njej vodil sobrate. "Apostolska poteza reda," pravi Levasti, "je osvojila
njeno dušo; tudi sama je hotela reševati duše, zato je želela postati
dominikanka". Značilno za njeno aktivno naravo je bila njena izbira
tretje veje tega reda, medtem ko bi bil drugi, strogo klavzurirani ženski
red, za tako mlado deklico po takratnih nazorih veliko pripravnejši.
Prva tri leta njenega redovniškega življenja so bila odločilnega pomena
za njen nadaljnji razvoj. V popolni odmaknjenosti, v molitvi in
najstrožji askezi, je v svoji celici doživljala vedno globljo povezanost z
Bogom in prišla do poslednjega spoznanja odvisnosti svoje človeškosti
od božje biti. Poučena je bila, da je le Bog "tisti, ki je, mi pa nismo"
(razen v Bogu in po njem). Njeno globoko zedinjenje z Bogom ji daje
najti razgledišče, s katerega se uči presojati sama sebe, bližnjega in
svet.
Po treh letih bivanja v samoti zapusti svojo celico, čeprav s težkim
srcem in sledeč samo božjemu klicu. Pod varstvom črnega plašča (kot
"mantellata") se posveti revnim in bolnim v mestu in kmalu prehodi v
spremstvu sosester in prijateljev siensko deželo. Odziva se vabilom in
prošnjam najpreprostejših ljudi tako iz najpreprostejšega ljudstva
kakor tudi iz pripadnikov plemstva in vlade. Ima dar brati duše kakor
iz odprte knjige, pripovedujejo o njej. Bolne more ozdraviti, obsedene
osvoboditi in zakrknjene grešnike pripraviti do spreobrnjenja in
pokore. Mejilo je na čudež, kako je njeno spremstvo, njena "famiglia"
(kakor jo je ljubeznivo imenovala) od dne do dne rastla, kako so se
redovniki in mladeniči prvih družin v Sieni zbirali okoli nje in tekmovali
205
ORIS ŽIVLJENJA
za čast, da bi njej, ki ni znala pisati in verjetno komaj brati, služili kot

tajniki za njeno obsežno pošto. Pogosto je bilo tako: privrženec mlade
"mantellate" je pripeljal na silo koga k njej, da jo bi v kakršnikoli težavi
prosil za nasvet in pomoč; potem pa je, pretresen in premagan od čara
njenega bitja in od globokega vpogleda v njegove težave, postal njen
prepričan privrženec in si ničesar ni bolj želel kot to, da bi bil sprejet v
njeno "famiglia", v krog njenih duhovnih sinov in prijateljev ter da bi
postal "caterinato" (katarinovec).
Razumljivo, da je nenavadni način življenja zbujal zgražanje pri
someščanih te device in da tega tudi mnogi redovni bratje niso
odobravali; ti so se spotikali tudi ob njena pogostna zamaknjenja v
samostanski cerkvi. Spomladi 1374 sojo povabili pred generalni
kapitelj, ki je zasedal v Firencah, da bi poročala o duhu, ki jo je oživljal,
poduhovljal. To ni imelo - v nasprotju z izraženimi domnevami - nič
opraviti z zagovorom pred inkvizicijskim sodiščem. Bilo je le
preverjanje njenega načina življenja, posledica pa popolno
odobravanje reda. Ko se je po dveh mesecih vrnila domov, je bil skoraj
istočasno premeščen v sienski dominikanski samostan Caporeggio,
eden najbolj učenih mož italijanske redovne province, fra Raymondo
da Capua. Kot duhovni voditelj in svetovalec naj bi ji bil v pomoč.
Njemu se imamo zahvaliti za osnovno Življenje (Vita) svetnice
("Legenda maiora")
Takrat sta se oba znašla na skupnem področju v boju proti kugi, ki je
znova izbruhnila v Sieńi. Ne da bi mislila na nevarnost okužbe, se je
Katarina z neprimerljivo požrtvovalnostjo predala delu za obolele.
Raymund poroča, da je z zgledom in opozorili podžigala sobrate pri
izvrševanju duhovniških dolžnosti pri kužnih bolnikih; tudi on sam
priznava, daje premagal naravni strah pred okužbo le s pomočjo
njenega zgleda. Tu se je utemeljilo prijateljstvo, ki je trajalo do smrti
in še po njej. Raymund je "zaslutil v Katarini močno ženo, veliko
svetnico, neutrudno apostolsko dušo, Katarina pa je občudovala v njem
modrost, takt, širino razumevanja, v njegovi naravi, nagnjeni k
206
boječemu, tihemu življenju, pa željo po popolnosti" (Levasti).

Sodelovanje se je še utrdilo, ko je kuga prenehala in je Katarina zopet
vzela nase prejšnji način življenja. Njena celica je postala kraj
srečavanja duhovnikov in laikov, ki so tu govorili o dnevnih dogodkih
in žgočih vprašanjih cerkvene politike.
Katarina je prisluhnila z odkritim zanimanjem in se pod treznim
Raymundovim vodstvom seznanila z vprašanji; tu je bilo omenjeno
stalno naraščajoče sovraštvo italijanskih republik proti oddaljenemu, v
tujini nameščenemu papeštvu; korupcija klera je dajala zaželeno
pretvezo za to sovraštvo. Nemir so razen tega povzročale tolpe
najemniških vojakov, ki so se brez dela potikale po deželi, ropale ter
plenile. Najbolj vroče vprašanje pa je vsekakor bilo razglašenje novega
križarskega pohoda, kajti zmagoslavno prodiranje islama je postajalo
zahodnemu svetu vedno bolj nevarno. Že desetletja je misel na to
zaposlovala papeštvo; o tem priča vrsta papeških pisem in bul knezom
zahodnega sveta; njegovim zvestim pomočnikom, beraškim redovom, je
bilo naloženo, da jih razširjajo. Okoli srede leta 1375 je bilo obema
redovoma poslano tako papeževo naročilo in Katarinin spovednik
Raymund je bil, kakor se zdi, pri tern posebej omenjen. Z velikim
navdušenjem in prepričanjem, da je to Bogu všečno opravilo, se je
Katarina zavzela za to delo; v njenih pismih iz tistega časa redko
manjka omemba "santo passaggio" K temu se je pridružilo upanje, da
bo z osnovanjem križarske armade njena ožja domovina rešena
najemniških tolp, ki bi potem, "ko bi zamenjali plačano služenje satanu
za vojno služenje Bogu", prenesli vojskovanje v deželo nevernikov.
Izkoristila je vsako priložnost in navduševala za križarski pohod.
Poskušala je v okrutnem tiranu iz Milana, Barnabu Viscontiju, in celo
v Angležu Johnu Hawkwoodu, ki ga je ljudstvo imenovalo "il Conte
Aguto " in je med kolovodji zbujal največ strahu, najti primernega
voditelja. To je delala vedno z istimi argumenti: povedala jim je, koliko
boljše je, da se bojujejo za Boga proti Turkom, kakor da se bojujejo
proti Kristusu in žalijo Boga. V vsakem od teh pisem je dolg nabožen
207
ORIS ŽIVLJENJA
uvod, prava zadeva pa je kratko navedena na koncu. Tako piše tudi

samemu papežu Gregorju XI.: "Dvignite zastavo svetega križa, kajti z
vonjem križa boste dosegli mir!"
Zadevi križarskega pohoda in osvoboditve Italije se je pridružila še ena
reforma - predvsem v njenih pismih papežu Gregorju in njegovim
svetovalcem - in ta ni bila Katarini nič manj pri srcu: reforma
(prenova) Cerkve z dosego neoporečnega, nravno čistega klera. Kot
odločilno sredstvo za to zahteva vrnitev Kristusovega namestnika v
"staro bivališče svetega Petra in Pavla". Iz Rima more papež prinesti
svetu in Italiji mir, prenoviti Cerkev in dvigniti zastavo križa za
osvoboditev Svete dežele.
V začetku leta 1375 se je mlada dominikanka odzvala vabilu regenta
Pise, Pietra Gambacorta; "nekatere pobožne žene v njegovega okolja
", kot je razvidno iz njenega odgovora - o nobenem piscu ni ohranjen
original - bi jo rade videle. Šele po dolgem obotavljanju se je odzvala;
táko potovanje ni bilo samo težavno, s tem je mogla biti someščanom
dana tudi nova hrana godrnjanju zoper njo. Kar je odločalo o odločitvi
- tako njeni kot Raymondovi - je bilo upanje, da bo v Pisi, ki je bila
takrat pomembna pomorska luka, kjer so se srečevali zastopniki vseh
narodov, mogla služiti stvari križarskega pohoda. V Pisi je nastala
večina pisem o tej zadevi. Izpolnila pa je tudi pričakovanje tistih
pobožnih žena, ki so si iz stikov z njo obetale tolažbo. Kot v rodnem
mestu je Katarina tudi v Pisi postala pomočnica vseh telesno in duševno
trpečih. Češčenje, ki so ji ga začeli izkazovati po nekaj mesecih njenega
bivanja v Pisi, pa se je pri tistih, ki so ji bili bolj blizu, še stopnjevalo
po dogodku 1. aprila 1375. V cerkvi Santa Cristina v soseščini njenega
doma, kjer je dnevno preživela mnogo ur, je med ljubečim zrenjem
Križanega (po lastni izjavi) prejela svete Kristusove rane. Ker na njeno
prošnjo na zunaj niso postale vidne in so ostale zanjo zaznatne le
zaradi stalnih bolečin, ki jih je čutila, so izzvale različne kontroverze.
Nobenega razloga ni, da bi dvomili o Katarininem pričevanju, po
208
katerem je v tem jutru našlo izpolnitev njeno deta in leta trajajoče

hrepenenje.
Katarina je bila še v Pisi, ko je izbruhnilo že zdavnaj tleče sovraštvo
toskanskih republik zoper papeža. Razplamenelo se je v uničujoči
ogenj, ki ga niti roteče prošnje niti strastni očitki svetnice niso mogli
pogasiti. Cerkveni državi pripada precejšen del Srednje Italije, na
severu pod oblastjo Milanca Viscontija, na jugu pa je omejena z
mogočnimi Firencami. Obe oblasti sta skušali obogateti na račun
oddaljenega papeštva. Predvsem Firence so našle dobrodošlo pretvezo,
da so ščuvale zoper nepravilnosti - seveda močno pretiravane - v
papeškem vladanju v Italiji. Na vse načine so skušale prepričati Sieno,
Piso in Lucco, da bi vstopile v protipapeško ligo, ki se je izoblikovala
pod vodstvom Viscontija, da bi upor končno vnesli tudi v cerkveno
državo. Gregor XI., eden najboljših avignonskih papežev, toda bolj
učenjak kakor pa bojevnik, je dolgo čakal in vedno znova ponujal roko
za spravo, toda Firence, ki so podcenjevale dejansko moč papeštva, so
postale še bolj arogantne in objestne. Končno je Gregorju potrpljenje
pošlo in je, kakor se dogaja pri naravah, kakršna je bila njegova, zdaj
trdovratno in nespravljivo vztrajal pri svoji pravici. Februarja 1376 je
uvedel svečan proces proti mogočnemu trgovskemu mestu ob Arnu,
grozil z interdiktom in pozval regente, da pridejo 31. marca v Avignon
na pogovor pred konzistorijem. Florentinci so bili zelo ogorčeni: ves
svet so pozivali, naj priča o njihovi nedolžnosti, papeža in kardinalski
kolegij pa so zasuli z obrambnimi spisi.
Ti dogodki so Katarino strastno zaposlovali. V pismih, ki so eno samo
moledovanje za mir, se obrača na "dolce Cristo in terra". Sicer
priznava veliko krivdo upornikov, čustveno pa je vendar na strani svojih
rojakov in vedno znova spominja Gregorja na prestopke njegovih
legatov, o katerih vendar papež ve, da so "utelešeni hudiči". Zanj pa,
kije "Cristo in terra ", je edina možna naravnanost milina, ljubezen in
209
ORIS ŽIVLJENJA
spravljivost; njih sad bo uresničenje obeh velikih zadev kristjanov, to je

vrnitev papeštva in križarski pohod.
Približno ob istem času kot to pismo Gregorju, piše Katarina tudi članu
florentinske vlade, Niccoloju Soderiniju, ki je takrat dva meseca
opravljal dolžnosti priorja. Verjetno ga je spoznala že ob svojem prvem
bivanju Firencah. Iz njenih vrstic govori pristno, zaupno prijateljstvo.
Naj pomisli, pravi, kako nepomembna je svetna nadvlada, za kakršno
se bojujejo Firence, kako težka pa je žalitev, storjena Bogu, čigar
namestnik je papež. Velika zmota je prepričanje, da imamo zaradi
papeža samo težave. Florentinci so tisti, ki so se, "enaki hudičem, ko so
še bili angeli", uprli Bogu. Tudi oni so hoteli biti veliki, pa so bili
zavrženi.
Najbrž ni napačna domneva, daje Soderini s svojimi pripadniki vplival
na nenavadni korak vlade: siensko devico je vključila kot posredovalko
v tem spopadu, "saj je bila papežu zelo všeč zaradi slovesa svetosti",
piše Raymund. Najprej so v Avignon poslali Raymunda z nekaj sobrati,
s seboj pa je nesel pismo svoje spovedanke. Obširneje kakor sicer, se
Katarina v pismu loteva vedno znova vračajočih se želja in dodaja v
srce segajočo prošnjo za odpuščanje odpadli Bologni, enemu glavnih
krajev patrimonija, kajti očitno so bile v ozadju spletke Florentincev.
Zato naj se Gregor ne da odvrniti od svojega prihoda, kajti "povem
Vam, da bodo divji volkovi kakor krotka jagnjeta položili glavo v Vaše
naročje, da bi Vas, oče, prosili usmiljenja. "Končuje pa z zanjo zelo
značilnim priporočilom svojega spovednika in njegovih
spremljevalcev: "K Vam prihajajo od križanega Kristusa in mene!"
Malo pred 31. marcem, ki ga je Gregor postavil kot rok, so poslanci le
prispeli. Če bi besede device o miru lahko v tem že predaleč
napredujočem sporu mogle učinkovati, je pa ravnanje florentinskih
poslancev razbilo sleherno upanje. Ne "kakor krotka jagnjeta ", marveč
kot tožniki so nastopili. Njihovo obrambno govorjenje je bilo en sam
očitek zoper papeža in slabo gospodarjenje njegovih legatov. Kot
odgovor je Gregor slovesno izrekel interdikt nad republiko, izobčil
210
glavne voditelje in razglasil osebo in premoženje vsakega Florentinca

po vsem svetu za izpostavljeno vsakomur. Te sodbe ali vsekakor njenih
posledic mesto ni pričakovalo. Že v aprilu je nad Firencami izrekel
državno izobčenje cesar. Trgovanje in zunanje zveze republike so
utrpele občutne izgube, in ker sta bila v mestu prepovedana vsako
bogoslužje in vsako versko slavje, je ljudstvo začelo negodovati.
Za Katarinino v osnovi docela nepolitično mišljenje so ti ukrepi
pomenili nekaj daleč hujšega kakor gospodarski propad mogočnega
trgovskega mesta; videla je ogroženo večno zveličanje mesta, in ta
misel ji ni dala miru. Ali je takrat že vedela za načrt osmih vojščakov -
ljudstvo jih je imenovalo "osem svetnikov" da bi jih sama poslala v
Avignon? Stavek v priporočilnem pismu za Raymunda Gregorju: "Raje
bi Vam ustno povedala, per più sfogare ľanima mia," bi utegnil potrditi
to domnevo, a se nanašati tudi na zaželeno vrnitev papeža v Rim, ali pa
bi to mogel biti sploh samo izraz njenega temperamenta.
Prehitevajoči se dogodki pa so, kot kaže, ustrezali Katarininim
pričakovanjem. V teku maja je vlada imenovala tri nove odposlance za
Avignon. Da bi jim "do skrajno ogorčenega papeža ugladili pot, so se
odločili, vnaprej poslati Katarino kot posredovalko". Raymund
pripoveduje v svoji Vita razen tega tudi to, daje "mantellato"
florentinska vlada pred mestnimi vrati sprejela z vsemi častmi. Razen
kasnejšega pričevanja, ki pa se sklicuje na to poročilo in Katarinino
korespondenco, ni v mestnih arhivih najti potrditve tega nenavadnega
ukrepa. Pač pa imamo trdne dokaze o njenem bivanju v Avignonu.
Papeževo okolje jo je napadalo in ji povzročalo težave, kajti njen vpliv
na Gregorja je bil očiten. Odpor, na kakršnega je naletela, pa je bil tudi
razumljiv, kajti za Gregorjeve privržence, za francoske kardinale in
celotni dvor bi bila katastrofa, če bi se morali posloviti od cvetoče
Provanse in razkošne papeževe rezidence. Nedvomno je v celotnem
dogajanju bilo izrednega pomena to, da je mlada Sienka zvesto zaupala
čistosti papeževe namere, da pusti vse zemeljske vezanosti daleč za
211
ORIS ŽIVLJENJA
seboj in brezpogojno sledi božjemu klicu. V tem je brez dvoma njena

velika zasluga za Cerkev in papeštvo, zares pravi uspeh njene "politične
dejavnosti". Žalostno pa je propadla njena misija mirovne
posredovalke med Firencami in svetim sedežem. Mislila je, da je prava
pooblaščenka republike, a je morala spoznati, da so jo poslanci, ko so
končno dospeli, popolnoma odklonili in izjavili, da nimajo nobenih
pooblastil za to, da bi jo vključili v pogajanja. Gregor ji je tak preobrat
napovedal, njeno razočaranje pa je bilo vendar nepopisno. "Zdi se mi,
da vas je zapustila čista vest in ves blagoslov," piše vojščakom, ki so,
kakor se je slišalo v Avignonu, kler obdavčili z novimi davki. "Tako si
miru niti ne zaslužite." Zase pa vidi le bolečino in škodo, "če bi eno
govorila, vi bi pa drugo delali," saj je bil papež vendar pripravljen
"sprejeti jih kot sinove in z njimi razpravljati tako, kot se ji (Katarini)
je zdelo prav". Da je v tem smislu poročala tudi poslancem, jasno kaže,
kako nepolitično je mislila. Saj niti Gregorjeve besede niso mogle
veljati kot uradno naročilo - bile so prej očetovsko-prijateljsko
priznanje njenega požrtvovalnega delovanja - niti ni mogla pričakovati,
da bodo poslanci imeli razumevanje za tako zahtevo.
Zdaj se je dokončno odpovedala stvari republike, toda nikoli drugima
dvema željama: "Samo zaradi križarskega pohoda," piše Florentincem,
"bom storila še naprej (za vas) vse, kar morem, prav do smrti za čast
Boga in vaš mir, da bo s tem odpravljena ovira, ki stoji na poti sladkega
pohoda."
Prav tako so pisma Gregorju, pisana v Avignonu, še naprej polna
vročega pregovarjanja, da naj končno določi dan svojega odhoda.
Nazadnje so ta pisma izzvenela v resno grožnjo: "Če ne boste storili,
kar morete, Vas bo Bog zelo kaznoval." To se nanaša tako na vrnitev v
Rim kakor na reformo klera.
13. septembra 1376 je bilo odločeno. Papež se je iz Avignona napotil v
Marseille, da bi se vkrcal na galejo. Katarina pa se je odpravila v Italijo
po kopnem. S seboj je imela od papeža prejete dragocene privilegije za
212
svoje nadaljnje apostolsko delovanje in z listino opremljen potovalni

dodatek zase in za svoje spremljevalce.
Papeštvo se je vrnilo v Rim in s tem je bila uresničena njena najbolj
vroča želja. Zdaj se opazno zmanjša njena dejavnost v cerkveni politiki.
Za Katarino kot tudi za papeža Gregorja sta bili zadnji dve leti življenja
v Italiji veriga razočaranj. Sicer je tudi še iz Siene naslavljala nanj
vzpodbudne besede in ga pozivala k odločni reformi Cerkve, ki bo
mogoča le po sklenitvi miru. Ni mogla uvideti, "da bi imel v tej vojni in
nesreči biti eno samo uro srečen." Nazadnje je svetnica okarala papeža
z grenkimi besedami: "Bog Vam je dal oblast, Vi ste jo sprejeli ... če je
nočete uporabljati, bi bilo za Vašo dušo in v večjo božjo slavo boljše,
če bi jo, ko ste jo prevzeli, spet oddali ..."
Gregor je bil velikopotezen in mladi Sienki takega stališča vsaj za
stalno ni zameril. Kratko nerazpoloženje, ki je gotovo nastopilo, je bilo
z Raymundovim vplivom kmalu odpravljeno. Raymund je kot prior
dominikanskega samostana Minerva postal - tako se zdi - stalni
svetovalec papeža Gregorja. Njegova odločitev, morda na spodbudo
Soderinija in njegovih privržencev, da bi Katarino kot posredovalko še
enkrat poslali v Firence, je bržkone Raymundova zamisel. Ves
navdušen bi še sam rad šel; toda papež se boji, da bi ga Florentinci
utegnili sprejeti slabo, kar se Katarini pač ne bo dogodilo, poroča
Legenda, "ker je žena in tudi zato, ker imajo pred njo sveto
spoštovanje". Čisto brez nevarnosti, kakor je pričakoval papež, misija
tudi za Katarino ni potekala, toda Gregor ni več doživel, kako so jo
razkričali za intrigantko, jo vpletali v nove spore meščanov in enkrat
celo resno ogrozili tako, da se je morala skriti pred besom ljudstva.
Medtem ko so nova mirovna pogajanja pod predsedstvom Viscontija v
Sarzanu napovedovala dober konec, je 27. marca 1378 Gregor XI.
umrl. Pogajanja so se razbila. Zmedo, ki je sledila v mestu ob Arnu, naj
bi po trditvah Katarininih sovražnikov zakrivila njena navzočnost.
Raymund je glede na te dogodke, posebno ker so se nemiri kmalu nato
213
ORIS ŽIVLJENJA
polegli, (v delu Vita) precej zadržan; ko je prestol zasedel Urban VI., je

v Firencah zavladal mir.
Še eno, poslednje, potovanje je opravila svetnica v službi Cerkve - v
Rim je šla kot Urbanova svetovalka, in to na podlagi uradnega
povabila; priskrbel ga je Raymund. 28. novembra 1378 je prispela v
Rim in ga ni več zapustila. Čutila je, da ji pojemajo moči. In če se je s
svojo nekdanjo navdušenostjo zavzemala za zakonitost Urbana VI. v
sedaj bližajočem se razkolu, pa kažejo pisma, ki jih je le malo in jih je
pisala še iz Siene, drugačen odnos do njega kakor do njegovega
predhodnika. Urban je bil nenavadno trd in oster mož, ki je sicer
priznal Katarinino nadnaravno obdarjenost z milostjo, a je v svojem
ravnanju kazal malo blagosti in spravljivosti, za kar ga je svetnica
prosila. Daljnosežnosti zla, ki se je začelo z Urbanovim
brezkompromisnim vladanjem in potem šlo v zgodovino kot veliki
razkol, svetnica sicer ni mogla več izmeriti, predvidela pa je hude čase
za Cerkev. Kaj bi še lahko storila drugega, kot da je prosila Boga za
tega sicer pravično mislečega, a brez mere jezljivega moža, da bi
spregledal.
Vso skrb in ljubezen je odslej posvečala članom svoje "famiglia".
Vsakomur je iz svojega poznanja človeškega srca znala svetovati, kako
naj si oblikuje življenje. V globoki hvaležnosti so njeni zvesti učenci
podali te zadnje spomine na "mamma" v svojih pričevanjih pri procesu
kanonizacije. Katarinine zadnje besede pa so veljale njenemu "Libro",
"Knjigi", katere vsebina naj bi spremljala njene otroke skozi življenje,
kakor da bi njihova ljubeča mati bila še vedno med njimi.
214
ORIS NAUKA
(Hans Urs von Balthasar)
Katarinina "Knjiga" mora govoriti sama zase in tudi govori. V
poročilih sodobnikov o njenem življenju mrgoli pripovedi o čudežih:
nadnaravni post (da ne omenjamo strašnega krvavega mrtvenja);
čudežno priučenje branja, poznavanje srca, trajna zamaknjenja,
levitacije, videnja, prikazovanja, doživetje mistične poroke s Kristusom,
pri čemer ji ostane nataknjeni prstan, ki ga vidi le ona; zamenjava src,
telesna stigmatizacija, ki na njeno prošnjo ostane nevidna; vrsta
evharističnih čudežev, številne čudežne ali na čudež meječe
spreobrnitve trdovratnih grešnikov. Toda sama je vedela, da ima vse to
smisel, vrednost in overitev, če to izžareva iz enovitega središča luči
kakor razpršene barve, ki vedno morejo biti privzete nazaj v središče.
Središče vere, ki so njeni stavki in resnice spet osredinjene v nečem
najenovitejšem; v neskončni, vedno večji ljubezni Boga v Kristusu,
ljubezni do sveta, in v zrcalni podobi tega središča: v ljubečem
odgovoru človeka, ki je vse stavil na karto božje ljubezni. Katarinina
"knjiga" izpričuje to integracijo tako preprosto in s takšno močjo
razumnosti, s takšno prosojno jasnostjo in s tako žarečim zanosom, da
vzdrži vsak preizkus pristnosti in izniči sleherni sum glede narejenosti.
"Nauk" je preprost kljub vseobsegajočim perspektivam, hranljiv je in
uporaben. Pregledno in sistematično povzema vse, kar je tudi sicer
Katarina razvijala v svojih številnih pismih in kakor je tudi še enkrat
preprosto povzela v svojih "Molitvah" iz zadnjega časa (1376-1380).
Kako je bila "Knjiga" - zasnovana med zadnjim bivanjem v Sieni 1378
- sestavljena v podrobnostih, ni povsem prozorno: večinoma jo je
svetnica vsekakor narekovala svojim zaupnikom prijateljem v stanju
zamaknjenosti; v tem dobimo razlago za dolgoveznost in mnogotera
ponavljanja, od katerih pa je marsikatero mogoče pripisati tudi dodatni
redakciji, ki je oddelke med seboj usklajevala tudi po zunanje in z
215
ORIS NAUKA
neštetimi opozorili za nazaj in za naprej ("kot sem ti že povedala" ali

"kot ti bom kasneje povedala") skušala poudariti notranjo enovitost. Ali
je to storila Katarina sama, ali je priključila kaj takega, kar je bilo prej
narekovano (kajti pisati ni znala), 13 tega ne vemo, za razlago dela
ostaja to nepomembno. Jedro povedanega je tako neizpodbitno izvirno,
določno in strnjeno, da obrobne manipulacije besedilu niso mogle
resno do živega.14 "Knjiga "je povzetek tega, česar se je Katarina smela
naučiti od Boga. Bolj zgodnja razodetja so dodana v izboru, kolikor
sestavljajo gradbeni kamen za sedanje poslopje. Za mistični pojav kot
takšen ji gre malo ali nič; očitno je to samo ovoj, samo sredstvo;
pomembno je objektivno jedro, ki ga ta pojav skriva, duhovni kraj in
duhovna vsebina, h kateri ta pojav dvigne človeka. Katarina ima
nasproti tem stvarem enako distanco, kakršne naj se - kakor Katarina
zahteva drži vsak verujoči nasproti duhovnim tolažbam. Katarina
razvija tudi pretanjen nauk o tem, kako razločevati mistična stanja:
veselje v tolažbi ali ekstazi prihaja nevarljivo od Boga samo takrat, če
je to veselje veselje nad Bogom in ne prikrito veselje nad tem, da je tisti
človek deležen tega veselja; le če je torej ljubezen, ne pa iskanje samega
sebe, razlog za veselje, ostane prevara izključena.
V celotni knjigi se pogled usmerja izključno na Boga: k takemu gledanju
poziva Bog in duša ga uboga. Samo sebe vidi le v ogledalu Boga: toda
prav v tem ogledalu se razodevajo madeži ustvarjenega bitja.15 To, da
moraš sebe videti v Bogu, vodi k najglobjemu ponižanju, a da se smeš
videti v Bogu, pomeni vedno: zaznati lastno ničevost in popolno
nevrednost v ogledalu večne Ljubezni. "Zatorej mora duša svoje
samospoznanje utemeljiti v spoznanje moje ljubezni." 16 Nič ni bolj
objektivno kot ta ljubezen. Ljubezen sama je vsebina te knjige. Toda
njene posebna vrednost je, da to ni knjiga o ljubezni, marveč knjiga, v
13
R. Fawtier et Louis Canet: La double expérience de Catherine Benincasa
(1948) 188.
14
Nadalje navajamo po členih knjige. 106. 313.
15
13.
16
66.
216
kateri ljubezen same sebe razlaga. To morajo upoštevati tisti, ki so hitro

pripravljeni napraviti Katarino za tomistko 17 , čeprav ji je kot
dominikanki pritekalo mnogo pridobljene in vlite luči iz redovnega
izročila.18 Toda Katarina je bila tudi stigmatiziranka, in jo prav tako
mnoge niti vežejo na asiškega ubožca, njegovega duha in njegovo
izročilo, kakor na njen lastni red.
Predvsem moramo prisluškovati tonu knjige. Bog govori. Ne polaga
Katarina trditev Bogu v usta. Bog Oče govori. Odgovarja na prošnje in
vprašanja, ki jih je v svoji milosti sam priklical na dan. Bog Oče govori
iz najvišje višine, iz višine svojega veličastva in ljubezni. Bog Oče
govori blago in govori mogočno. Svojo lastno absolutno luč
razprostranja nad vse, nad Sina in Duha, nad stvarstvo, greh, križ in
Cerkev. Bog Oče govori o svojem Sinu z neskončno nežnostjo, rekli bi
s sveto spoštljivostjo. Imenuje ga "moja Resnica". On sam je poslal to
resnico ljudem v učlovečenju, poslal v pokorščino in ponižanje in križ,
toda če Oče govori o tem, tedaj je to tako, kakor če bi se njemu samemu
Sinova ljubezen zdela čudovita in nepojemljiva. V Sinovi ljubezni se
razkriva njegova, Očetova večna ljubezen; da bi razkrivalo Očetovo
večno ljubezen, je bilo za vedno prebodeno in odprto Sinovo srce.19 Oče
in Sin odpošiljata skupnega Duha in njegov "sladki žar" na svet; ta Duh
razlaga nauk, katerega je Oče podelil v Sinu, vedno kot "duha in
življenje", se pravi kot večno ljubezen. Tako je torej tisto, kar tukaj
zazveni, glas trinitaričnega Očeta: di me Dio, Padre vostro Trinita et
terna (od mene, vašega Očeta, večne Trojice).20 Glas tiste ljubezni, ki
razodeva v Kristusu svojo prizadetost, ranljivost: "Ali ne vidiš, kako me
17
Garrigou-Lagrange: La Foi selon S. Catherine de Sienne, v: Vie spirituelle,
december 1935.
18
Prim. člen 158 in druge v Življenjepisih (Vitae) pripovedovana videnja o
Dominiku.
19
75.
20
135.
217
ORIS NAUKA
vsakdo tepe?"21 Vendar takšne ljubezni, ki ne trpi znotrajsvetno, temveč

kakor onstran svetnega trpljenja in svetnega veselja oboje prestreza in
spremlja ter za oboje odgovarja. Takšen glas je bil v krščanskem
slovstvu komaj še zazvenel in počakati je bilo treba prav do "Pégujyevih
Mystéres", da bi spet slišali sorodno zvenenje.
Očetova ljubezen izdaja svoje ljubezenske skrivnosti. Oče kaže
vesoljstvo, kakor ga zaobjema njegova pest, in nihče, tako pravi, ne bo
ubežal njegovi ljubezni.22 Kajti Oče je svet ustvaril iz ljubezni; in ker
ima vsako bitje svoje korenine v božji ljubezni, more obstajati in živeti
le tedaj, če ono samo ljubi.23 To vsezaobsegajočo ljubezen in k ljubezni
vodečo ljubezen, imenuje Bog svojo previdnost. Božja previdnost vlada
že kot sveta zvijača v stvarstvu, ker so ljudje ustvarjeni tako, da
potrebujejo drug drugega; 24 nihče nima ali ne zmore vsega, vedno
mora dopuščati, da ga še drugi dopolnjujejo in obdarujejo; to velja tudi
za cerkvene stanove: "Tako potrebujeta klerik in redovnik laika in laik
potrebuje redovnika, nihče ne more prebiti brez drugega, in tako je v
vsemu."25
Človek mora hrepeneti, mora priznavati svoje uboštvo, mora ljubiti, in
sicer vedno Boga in sočloveka obenem. Toda ker je Bog ljubezen, ostaja
on merilo ljubezni, ki odloča o zveličanju. Vsa "dela", ki jih more storiti
človek, so končna in zato ne morejo ustrezati Bogu; toda človekova
ljubezen do Boga, ljubezen, ki po božji milosti vse podarja Bogu in mu
daje prednost pred vsem ustvarjenim: ta je neskončna; in to je tisto, kar
more Bog uporabljati in dejansko uporablja: če ne zase, pa vendar za
svojo odrešujočo previdnost.26 Preprosto dejanje (dej), s katerim človek
pritrdi Bogu glede vsega in zoper vse, je edino zares rodovitno in
21
17.
22
18.
23
10, 51.
24
7.
25
148.
26
11.
218
apostolsko dejanje (dej). 27 Kdor Boga ljubi nepopolno, ne more

nobenega človeka ljubiti popolno.28 Tu ima svoje korenine Katarinin
nauk o cerkvenih stanovih in o stanu evangeljskih svetov. Samo
nesebična ljubezen - to se pravi ljubezen, ki je v sebi izruvala poslednjo
žilavo korenino sebičnosti, more za Boga in bližnjega roditi sadove,29
samo ta ljubezen je porabna, uporabljiva, taka, da si je z njo mogoče
pomagati.30 Biti ubog, deviški, pokoren - to ima za Katarino en sam
smisel: znebiti se svoje sebičnosti, da bi bil človek Bogu s popolno
ljubeznijo na razpolago za delo njegove božje previdnosti.
S tem hrepenenjem se knjiga začne. Svet ne ljubi Boga, svet
strmoglavlja v to, kar je protibožje: kaj morem storiti, da bi pomagal?
V vprašanju je vsebovana brezpogojna ponudba samega sebe: kot
Mojzes in Pavel poziva duša Boga, naj se maščuje nad njo in se ljudstva
usmili. "Kaj bi mi koristilo, ko bi se videla v večnem življenju, tvoje
ljudstvo pa bi bilo v smrti?" 31 Na to ponudbo odgovarja Bog z
dvoedinim sprejetjem: njo, ki ljubi, dvigne v prostrano gledanje svojega
vseobsegajočega usmiljenja, ko jo hkrati potopi globlje v Kristusovo
namestniško - zadostilno trpljenje. Bog podarja tolažbo in solze, veselje
in tesnobo, luč in noč hkrati. V enoti so dane "solze ljubezni nad mojim
božjim usmiljenjem in bolečine zaradi greha bližnjega. In tako duša
joče z jokajočimi in se veseli z veselimi.32
Gledati, razumevati, uvidevno zreti od zgoraj z Bogom kaos sveta in
Cerkve: ta intelektualnost igra pri Katarini veliko vlogo. Kar naprej je
govor o "očesu duha" (intelletto kot najvišja sposobnost razuma), o
duhovni luči, o očesu razuma, ki more z zenico vere videti prav do
27
11.
28
64.
29
46.
30
11.
31
13.
32
219
ORIS NAUKA
najgloblje globine. In vendar gre pri tem zmeraj za ljubezen, ne le kot

predmet (snov), marveč kot udejanjenje; Bog daje, da ga višje
razumemo samo zaradi tega, da bi ga mogli globlje ljubiti; in globlja
ljubezen vodi k višjemu razumevanju: "Tako eno zahteva drugo.33
Katarina se zaveda, da z milosti polnim uvidevan jem raste tudi
odgovornost in s tem nevarnost; z milostjo se svoboda poveča.34 Dar
usmiljenja se more, če je sprejet brez ljubezni, sprevreči v pogubo.35
Prav v tem je strahota, da kristjani odpovedo sredi milosti; in šele
pogled v ta vrtinec ter prepad razkrije vso strast, s kakršno se Katarina
meče v protivrtinec ljubeče božje previdnosti: povsem preplašeno,
onemoglo vprašanje. Toda Bog govori in razlaga ter drži celoto
zaobjeto v spokojnosti.
Bog razjasnjuje delo stvarjenja iz ljubezni. In razlaga "svojo Resnico",
Kristusa, Križanega, ki je onkraj vseh vrtincev vedno že vse storil. Ob
koncu neskončnega hrepenenja ustvarjenega bitja po božji ljubezni ima
svoje mesto vedno že vseobsegajoče Sinova v pokorščini izvršena
izpolnitev. 36 Tako se tam, kjer se zdi vse le goltajoča reka, vzpenja
Križani kot most, edini most od sveta k Bogu. "S strani zemlje ne bi bilo
mogoče zgraditi nobenega v zadostni velikosti."37 Ves drugi del knjige
kroži okoli podobe tega mostu. Človek gre čezenj, se vglobi v
Gospodovo prežetost z ljubeznijo. Tu obstajajo pristno srednjeveško tri
stopnice (trije klini), po katerih se je treba povzpeti: Gospodove noge,
njegova rana na strani, njegova usta; spomin, razum in volja;
neočiščena, očiščena in popolna ljubezen; najemnik, služabnik in sin:
toda ta malce gotska alegorija je postavljena tako nalahno, razen tega
tako prozorno v smeri k enostavni trajni resnici, da se izkazuje tudi za
današnjega bralca komaj kaj ovirajoča.
33
85.
34
14.
35
4, 35, 109.
36
100.
37
21.
220
Bog Oče razlaga Sina. In razlaga skrivnost, kije bila za Katarino vse
življenje središčna očarujoča kri. To je stvarna, tekoča človeška kri, ki
curlja iz srčne rane. To je pa božječloveška kri, ki spravlja božjo
ljubezen v neskončno pretakanje. To je tekoča prvina milosti in
odrešenja. Kri opere človeka v krstu, a tudi v spovedi, 38 nahranja v
evharistiji, pretaka se naprej v mučencih in omogoča tudi krst želja; Kri
je opijanjajoča vinska klet svete Cerkve, 39 katere hierarhija ni nič
drugega kot oskrbništvo krvi, in katere zakramenti vsi skupaj "žive od
te krvi". 40 Celotni Kristus je, kakor je vedno znova zabičano,
telesnoduševno-božji zakrament odrešenja; nikjer ni pri Katarini
zaslediti kakršnekoli filozofske sovražnosti do telesa; realistična je,
kakor so to bile Hildegarda, Mehtilda in Gertruda, kakor je pozneje
bila Ivana Arška, vendar ne, da bi v telesu videla kaj več kakor orodje
in možnost za izražanje brezpogojne ljubezni. V "krvi" more tudi ljubeči
človek postati "utekočinjen", tako kakor je Bog v njej postal
"utekočinjen " za svet. Kri je luč, in luč je ogenj: luč uvida, žar ljubezni
- to dvoje je v krvi eno.41
V Sinu vidi Oče svet: v njem vidi strahotnost greha, toda ta pogled v
nenašminkano strahoto je vedno že pogled sočutja. Če Katarina v
hrepeneči ljubezni prosi za to, da bi smela globlje spoznati greh sveta
in Cerkve42 - in ta prošnja ji je bridko uslišana - potem je to zaradi
tega, da bi rastla v ljubezni in sočutju. Tako postane to glavni del vodila
Boga Očeta njej kakor tudi njenega vodila svojim: o grehih ljudi,
duhovnikov, redovnikov, ne smemo govoriti nikoli "obsojajoče",
"marveč zmeraj v svetem sočutju"43 vsi morate imeti sočutje drug za
38
75.
39
115.
40
119.
41
110.
42
108.
43
100.
221
ORIS NAUKA
drugega in prepusti obsojanje meni (Bogu)". 44 Imeti sočutje pa se

natančneje pravi: soprenašati, ne da bi sebe razločevali od grešnika.45
Zato je prva Katarinina krepost ljubezni potrpežljivost.46 Potrpežljivost
je "mozeg ljubezni", "kraljica" vseh kreposti, (kriterij) njihovih
pristnosti (medtem ko nepotrpežljivost zmeraj izdaja napuh in
nepokorščino) in stoji čisto takoj za ponižnostjo ali samospoznanjem
(da sem "nič"), tistim samospoznanjem, v katerem se po Katarininem
gledanju zakoreninja drevo krščanskega življenja.47 Toda medtem ko je
samospoznanje ali ponižnost temeljna naravnanost ustvarjenih bitij, je
potrpežljivost, ki se nad ničemer ne pohujšuje, 48 že soudejanjanje
božjega ravnanja.
"Teženje po popolnosti" ima za Katarino samo en smisel: napraviti
dušo pripravljeno in sposobno, da se učinkovito in plodovito ponudi
Bogu za svet, da bo prinesla ljubezen tja, kjer je še ni: zato je krščanska
ljubezen bistveno ljubezen do sovražnikov: "Ponižnost se izkaže ob
ošabnem, vera ob nezvestem, resnično upanje ob njem, ki ga nima,
pravičnost se preizkusi ob krivičnežu, sočutje ob okrutnežu, blagost in
ljudomilost ob togotnežu".49 Katarina označuje to z vedno vračajočo se
podobo: jesti z mize križa. 50 "Gladovati po tej dušni hrani" pomeni
"bližnjemu stati ob strani s trpljenjem", biti torej zaznamovan z ranami
Križanega. 51 To je "miza svetega hrepenenja", 52 kjer človek uživa
"hrano duš";53 to mizo moremo opisati tudi kot "mizo pokorščine",54
kajti za Katarino niso, kakor je bilo pokazano, evangeljski sveti nič
44
106.
45
102. Greh ..
46
Prim. o tej kreposti…
47
95.
48
77, 95,100.
49
8.
50
76, 89, 95. 119.
51
78.
52
100, 155.
53
107.
54
155.
222
drugega, kakor to, da se duša postavi na razpolago za odrešenjsko

božje delo. Ves sklepni del knjige, ki izzveni v poveličanje pokorščine in
pokaže na nerazrešljiva razmerja pokorščine do uboštva, je mišljen kot
kronanje celote; in ta del sam se izliva v Sinovo pokorščino prav do
križa: "Jaz večni Oče, najvišja in večna resnica, ti kot poslednje povem:
življenje imate v pokorščini Besede, mojega edinorojenega Sina ". 55
Pokorščina, umevana krščansko, je zvestoba, in zvestoba je ljubezen: to
postane na Kristusu jasno.56 Pokorščino in uboštvo je mogoče enako
frančiškansko in v kazanju naprej ignacijansko - označiti kot "nevesto",
s katero se kristjan poroči v stanu svetov.57
Katarinina poklicanost je bila, da naj bi zunaj reda, v katerega bi bila
zlahka mogla vstopiti, živela po Gospodovih svetih sredi sveta. V
posebnem členu (164) razumno in skrbno razmejuje obe življenski
obliki - drugo kot predhodnica današnjih "svetnih institutov".
Red ima prednosti: javna slovesna zaobljuba, močnejša vezanost in
preizkušanje; toda ker bistvena popolnost obstoji v ljubezni - ki za
Katarino najde svoj polni lik le v dejanskem ali vsaj duhovnem
spolnjevanju svetov -, zato more vsakdo, pa naj bo v katerem koli stanu,
doseči njeno polno mero. Nekatere kličem v ta stan, drugega v onega...
in če človek v svetu bolj ljubi kakor v samostanu, mu bo tudi obilneje
poplačano.58 Kar je pozneje Angela Merici u temeljila institucionalno,
to vnaprej živita Katarina in njena velika rahlo povezana "družina".
Njo samo je preveč zaposlovala njena cerkvena naloga - v tem je bila
podobna devici iz Domrémyja (ki je umrla z 19 leti, medtem ko jih je
Katarina imela 33) - da bi ji bila preostala moč in prosti čas za pravo
ustanovitev reda.
55
166.
56
154.
57
155, 158.
58
164.
223
ORIS NAUKA
Zasnutek njenega bivanja je bil: samostan v svetu. Govorila je, da

moramo "svojo celico nositi v notranjosti, v srcu ". Neprestano je hotela
biti pri ubogih, bolnih, in najbolj ubogih od vseh, grešnikih. In ne le pri
grešnikih "na lastno pest", temveč v socialnem, politično preračunanem
in branjenem grehu. Čim hujši je kdo bil, čim bolj nasilniško in krivično
je bilo dogajanje, tem bolj je morala biti zraven. Hotela je zemeljsko
verodostojno Cerkev, zedinjeno pod Petrom in v vseh udih, z dostojnim,
svetim klerom, ki pred ljudstvom verodostojno živi iz "nauka sladke
Besede". To je razlog, zakaj je srednjeveška vizija kristjanov, zedinjenih
v križarskem pohodu, ni in ni pustila pri miru. V mislih ima resnobo
zavzete angažiranosti v svetu. Nikoli ji ne gre za neosebnostno
organizacijo, zmeraj za svobodo in odgovornost posameznika.
Kristusova ljubeča pokorščina je ključ, s katerim je Kristus odprl
nebesa: "Potem gaje izročil svojemu namestniku na zemlji, in ta ga
polaga v roko vsakogar, ki je ob krstu obljubil, da se odpove satanu,
svetu in njegovemu sijaju". 59 Kdor ključa ne vzame sam v "roko
ljubezni" in si sam ne odpre vrata v nebesa, ne bo tam vstopil. Od tod
stavek, ki je kakor refren (odpev) prisoten skozi celotni "Dialogo" in ne
poziva k mrtvemu zakramentalizmu, temveč k neposrednemu dejanju
ljubezni: "Ustvaril sem vas brez vas, toda odrešil vas ne bom brez vas.
Pri preučevanju "Knjige" si moramo v vseh razvejenostih misli vedno
obdržati pred očmi veliki preprosti očrt. S strani duše je tukaj prošnja,
da bi smela zadoščevati, prošnja, ki postaja vedno silovitejša in
prostranejša, čim bolj univerzalno se pred njo razprostranja
odrešenjski božji načrt: rešitev in prenova propadajoče Cerkve,
predvsem klera in redov, kije od njihove ozdravitve odvisna ozdravitev
laištva. Toda rešitev Cerkve povsem v povezanosti z rešitvijo sveta, vseh
brez izjeme. To je veliki ribolov ljubezni, ki ima svojo vnaprejšnjo
podobo v čudežnih ribolovih evangelija, kjer od samega bremena
milosti grozi ladjici Cerkve utopitev. "Mreža hrepenenja je zajela nje
vse, kajti duša, ki gladuje po moji časti, se ne zadovolji z enim delom,
59
155.
224
marveč hoče nje vse: dobre hoče, da bi ji pomagali polniti njeno mrežo;
nepopolne hoče, da bi postali popolni; hudobne, da bi postali dobri,
odpadle, da bi se vrnili. Duša hoče vse, naj bodo katerega koli stanu,
kajti nje vse zagleda v meni, ustvarjene od velikega plamena ljubezni
moje dobrote, in vse odkupljene s krvjo križanega Kristusa.60
S strani Boga, ki vse daje, ureja in določa tudi v hrepeneči duši, je tukaj
vedno bolj vesoljno odkrivanje njegove previdnosti in v tem njegovega
očetovskega srca. To odkrivanje je vedno znova orisano kot potopitev
pogleda v brezmejno luč: oko razuma (intelletto) zre z zenico dejanja
vere v globine, kakršne pripadajo vsebini, vere, ki se njene dogme
vedno enoviteje stekajo skupaj v smeri k vse utemeljujoči in presegajoči,
vse v sebi shranjajoči Očetovi ljubezni. Sicer ima tudi pekel svoj prostor
v Dialogu, in Katarina ga je gledala v videnjih; toda pekel bolj uteleša
absolutno resnobo človeške odločitve, kakor pa da bi morda bil
eshatološko neovrgljivo "dejstvo", katerega je treba (kakor Péguyjeva
Ivana Arška) uporniško napadati. Očetov glas je tako zelo majestetična
ljubezen, da pri Katarini protesti sploh ne pridejo v poštev. "V teminah
pekla sveti tvoje usmiljenje", pravi v eni od molitev.61 Naloga, za katero
gre, se ne imenuje spekulacija, ampak spremljanje grešnika prav do
smrtne postelje, tako kakor je Katarina spremljala mladega plemiča z
imenom Nicola Toldo do krvniškega odra in dosegla, da je upornik
izrekel Bogu da. Čudovit je opis smrti grešnika, kateremu Bog še enkrat
ponudi roko milosti: če upa na usmiljenje - na prav tisto, katero je v
življenju tako pogosto zlorabil -, mu bo dano v delež, samo obupati ne
sme. Božja milost je dovolj mogočna, da v skrivnosti križa vse
preoblikuje: "Iz niča krivde, tega trnovega grma, ki ranja dušo,
izvlečem nepredvidoma rožo njegove rešitve".62 In tako more verujoči
človek hoditi skozi temni svet, v katerem bi mu moglo vse biti v
60
146.
61
30.
62
132.
225
ORIS NAUKA
pohujšanje, se veseliti vsake reči, kajti vsaka mu dehti kakor roža".63

Da, svet z vsem strahotnim, kar ga Bog ljubečemu daje v goloti videti,
je v božji ljubezni popoln: "V svoji modrosti sem uredil zemljekrog in
ga naravnavam v takšni urejenosti, da pri64 tem ničesar ne manjka in
ne more biti ničesar dodanega".65
Prevod Dialoga je izdelan po izdaji P. Innocenzo Taurisano OP,

Firenze 1928, 2. izdaja 1947. Medtem ko je v francoščini na voljo več
popolnih prevodov (prevod J. Hurtaud OP, je doživel več kakor dvajset
izdaj), je pričujoči že po več stoletjih prvi večji prevod te temeljne knjige
duhovnega pismenstva v nemškem jeziku. 66 Zvesto se drži izvirnika,
vendar pa je vseskozi skrajšan tako, da jasno pride do izraza preprosta
zgradba, ki bi se, zaradi dolgoveznosti, številnih ponavljanj nareka in
redakcije mogla za hitrega bralca zlahka izgubiti. Večjo bibliografijo o
Katarininem življenju in delu najdemo v izdaji Katarininih Političnih
pisem, ki jih je prevedel in jim napisal uvod Ferdinand Strobel Sl,
Zbirka: Meizschen der Kirche (Ljudje Cerkve) V, Benziger 1944.
63
143.
64
100
65
140.
66
1761 je izšel prevod P, H. Preissig, OP, v Bambergu: izbor je 1808 oskbel
Friedrich Leopold Graf zu Stolberg v Münstru: izšlo je več izdaj. Majhen izbor
je izdal P. Sigisbert Oberholzer, Dialog über die Vorsehung (Dialog o
previdnosti) v zbirki Verpflichtendes Erbe 25/26 v Rex - verlag 1951.
226
BESEDA NA POT SLOVENSKI IZDAJI

Marijina kongregacija podarja slovenskim bralcem s pričujočo knjigo
izredno dragoceno darilo. Katarinina knjiga "Pogovor o božji
previdnosti" govori sama zase, kakor zatrjuje H. U. von Balthasar v
začetku svojega uvoda. Prav zato z veseljem sprejemamo prvi izid tega
klasičnega dela krščanske duhovnosti v slovenščini.
Slovenski prevod je ob upoštevanju italijanskega izvirnika "Libro della
divina Dottrina", ali: "Dialogo della divina Provvidenza" skrbno
napravljen po nemški izdaji "Gesprâch von Gottes Vorsehung", ki je v
založbi Johannes Verlag Einsiedeln prvič izšla leta 1964 (četrta izdaja
1993). Tako nemški kakor slovenski prevod je zvest izvirniku. Za to
kritično izdajo smo se odločili, ker so v njej izpuščena številna
nepotrebna ponavljanja.
Z namenom, da bi "omogočil poznavanje največjih in najbolj duhovnih
ljudi izmed naših bratov in sester", je Balthasar v svoji založbi posebej
osnoval 13 zbirk, v katerih je izšlo nad 450 izbranih del priznanih
avtorjev. Ta knjiga je osma v zbirki "Lectio spiritualis". V zbirki
"Krščanski mojstri" (štev. 5, 21981) so izšle tudi "Meditativne molitve"
Katarine Sienske.
Knjiga cerkvene učiteljice Katarine Sienske je za krščansko življenje
izredno pomembna. Že s svojim naslovom in seveda zlasti s svojo
vsebino nas spominja na skoraj pozabljeno resnico o božji previdnosti.
Kako naj označimo to dobrotljivo božjo skrb za ustvarjeni svet in
posebej za nas ljudi?
Vsi posegi in dogajanja, po katerih Bog z modrostjo in ljubeznijo vodi
vse stvari do njihovega poslednjega cilja, je tisto, kar imenujemo božja
previdnost. Tudi po delovanju stvari deluje božja previdnost. Ljudem
pa Bog daje možnost, da svobodno sodelujejo pri njegovih načrtih.
Kristus nas vabi, naj se sinovsko prepuščamo previdnosti našega
227
nebeškega Očeta (prim. Mt 6,26-34); apostol Peter nas spodbuja: "Vse

svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas" (1 Pt 5,7). Tudi sredi
trpljenja ne smemo izgubiti izpred oči ljubeče božje skrbi: "Njim, ki
Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu " (Rim 8,28). Sv. Katarina prav
z tistim, ki se pohujšujejo in se upirajo zaradi tega, kar jih doleti": "Vse
prihaja iz ljubezni, vse je naravnano na človekovo zveličanje, Bog ne
stori ničesar razen s tem namenom.
Katekizem katoliške Cerkve tem mislim dodaja: "To, da Bog dopušča
fizično in moralno zlo, je skrivnost, ki jo Bog osvetljuje po svojem Sinu
Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal, da bi premagal zlo. Vera nam daje
gotovost, da Bog ne bi dopuščal zla, če ne bi po skrivnostnih poteh, ki
jih bomo v polnosti-spoznali šele v večnem življenju, napravljal, da tudi
iz zlega prihaja dobro" (KKC 324). Katarina Sienska je živela in
delovala sredi sveta, kjer je mogla ob vrtoglavih dogôdkih cerkvene in
svetne zgodovine doživljati blago in zanesljivo roko božje previdnosti.
V svetu je samostojno delovala in načrtovala, seveda v popolni
ponižnosti; razsvetljena v molitvi je neredko sama vzela stvari v roke.
Številna in najrazličnejša ponižanja je sprejemala v duhu pokore za
spreobrnjenje grešnikov. S postom, z molitvijo in z najstrožjo
prostovoljno pokoro je bila orodje božje previdnosti v blagor Cerkve in
v odrešenje sveta.
Svetnica je bila najpogosteje prestavljena v stanje zamaknjenosti po
prejemu svetega obhajila. Eden njenih spovednikov, Bartolomeo di
Domenico (1345-1415) pričuje v informativnem procesu 1412: "Po
prejemu hostije je bil njen duh tako zamaknjen v Boga, da je na mestu
izgubila rabo svojih zunanjih čutov in so njeni udje tako močno otrpnili,
da bi jih mogli prej zlomiti kakor upogniti. V tem stanju je dnevno
prestala skoraj tri ure in dlje, čisto v potopljenosti in ne da bi se njeni
čuti ganili. Če je bila v takšnem zamaknjenju, je, ko je govorila z
Bogom, izgovarjala pogosto globoke in pobožne molitve in prošnje z
jasnim glasom. Okoli stoječi so bili ob tem navadno ganjeni do solz
pobožne prevzetosti. Molitve so večinoma besedo za besedo beležili:
228
nekatere sem zapisoval jaz, večje število pa drugi, ko je Katarina, kakor

rečeno, molila z jasnim in razločnim glasom. "
Katarinine molitve so zgovorne same na sebi. Toda ni jih mogoče na
hitro brati. Niso molitve v običajnem pomenu. So povzdigovanja duha
k Bogu, teološke meditacije, v katerih se spajata spoznanje in ljubezen.
Njene molitve skušajo zajeti v besede notranje gledanje, ki je za vedno
pred vsemi človeškimi besedami in jih presega.
Dekle iz Siene zre v brezdanjost Boga in jo ta pogled povsem prevzame.
Vidi, kdo je Bog in kaj je ustvarjeno bitje: "Jaz sem tista, ki ni, in ti si
tisti, ki je." Stvari dolgujejo zahvalo za svoje bivanje enemu samemu
brezdanjemu dnu: božji ljubezni. Ta ljubezen, ki je gnala Boga pri
stvarjenju, ima na sebi nekaj tako rekoč norega. "Zdi se, kakor da bi
ponorel za svojimi stvarmi, kakor da brez njih ne bi mogel živeti". Zato
Katarina moli: "Ti si nam iz nič podaril bivanje. Razsvetli zdaj to bitje,
ki je tvoje!"
Trajno poroštvo te goreče božje ljubezni je kri Jezusa Kristusa. "Kristus
je zaradi nas pustil svoje sveto telo razmesariti, opleniti in usmrtiti;
žrtvoval je svojo kri, da bi izmil naše grehe"
Zakramenti Cerkve nam omogočajo dostop do božjega usmiljenja.
"Cerkev je ustanovljena v krvi tvojega Sina, ki se v njej ohranja kakor
v shrambi. Papež, "služabnik te krvi", vlada kakor Kristusov kletar in
namestnik. V zakramentih krsta in pokore "poškropi duhovnik kri
ponižnega jagneta nad obličjem duše". Zakramenti dosegajo svoj
vrhunec v neprekosljivem božjem daru, evharistiji. "O človek, s svojo
kramarsko dušo, kaj vse ti je tvoj Bog podaril? Zagrnjen pod belo
podobo kruha, se ti je povsem izročil čisto kot Bog in kot človek. O
ogenj ljubezni, ali ni bilo dovolj, da nas je ustvaril po svoji podobi in
sličnosti in nas v krvi svojega Sina po milosti na novo ustvaril? Ali si se
nam moral kot Bog povsem dati še v hrano, božja bitnost?" "Ti angelska
hrana! V ognju ljubezni si se razdelil ljudem."
229
Katarina je videla svoje poslanstvo v zadnjih letih svojega življenja v

popolnem priličenju trpečemu Kristusu. Žrtvovala se je za Kristusovega
namestnika in za prenovo Cerkve, ki jo je ogrožal razkol. Malo pred
svojo smrtjo je dejala: "Zagotavljam vam: če moram zdaj umreti, je
moje smrti kriv samo silen žar in gorečnost za Cerkev, gorečnost, ki
izžiga moje srce in použiva mozeg mojih kosti. Zavoljo njene
osvoboditve vse to rada prestajam in sem brez pridržka pripravljena
pretrpeti smrt.'' V eni svojih zadnjih in hkrati najbolj presunljivih izjav
moli: "O večni Bog, sprejmi žrtev mojega življenja v tem skrivnostnem
telesu svete Cerkve! Ničesar drugega ne morem dati kakor to, kar si mi
ti dal. Vzemi zato moje srce in ga iztisni nad obličje svoje neveste!" Iz
teh besed je razvidno, kako čudovita so pota božje previdnosti. V sv.
Katarini Sienski nam je božja previdnost sama dala najlepši vzor, kako
naj bi kristjani postajali "sodelavci za resnico" in s tem "sodelavci
vašega veselja".
Anton Štrukelj
230
KAZALO
UVOD - ŠTIRI PROŠNJE DUŠE 3
I. ODGOVOR NA PRVO PROŠNJO - USMILJENJE PROSILKO 6

DAR RAZLOČEVANJA 6
Končno trpljenje ni dovolj, če naj bo zadoščeno za končno
krivdo 6
Hrepenenje in srčno kesanje iz ljubezni moreta dati zadostitev 7
Vse kar je dobrega, in vsaka krivica nastane v povezanosti z
bljižnim 10
Raznoličnost kreposti glede na ljubezen 11
Kreposti se izkazujejo ob svojem nasprotju 12
Krepost razločevanja 13
Prispodoba o drevesu ljubezni 14
O pokori in telesnih delih glede na notranje kreposti 15
Prenovo Cerkve bomo dosegli s trpljenjem in bridkostjo 18
Božji odgovor opogumlja dušo za novo prošnjo 19
Bog izreče tožbo in opozori na svoje v učlovečenju izkazano
usmiljenje. 21
Krivda po času Kristusovega trpljenja ima za posledico hudo
kazen 23
Hvalna in prosilna molitev duše za ves svet 24
II. ODGOVOR NA DRUGO PROŠNJO - USMILJENJE CELOTNI

SVET 25
1. DAR UČLOVEČENE BESEDE 25
Božja tožba nad sebičnostjo ustvarjenih bitij 25
Nihče ne more ubežati božji roki 25
Razodetje greha sveta - za spodbuditev duše k večji gorečnosti 26
Božja Beseda in edinorojeni Sin - most čez reko greha 26
Stopnice mostu 28
Sestava mostu 30
Obe poti 31
231
KAZALO
Nauk je pot 32
Zahvalna molitev 33
2. DAR HOJE ZA KRISTUSOM 35
Pot v reko 35
Sadovi zla 36
Tri obtožbe 38
O trpljenju pogubljenih in sreči blaženih 40
Sodba 42
Hudič je izvrševalec sodbe že v tem življenju 43
Sodba tu doli se vrši v skušnjavah in težavah 45
Zapoved in svèt 47
Vrnitev v samospoznanju in spovedi: Kristusove noge 49
Tri stopnice simbolizirajo tri duševne moči 51
Tri stanja popolnega življenja 56
Hlapčevski strah nepopolnih 56
Nepopolna ljubezen tistih, ki iščejo tolažbe 58
Božji odgovor na ljubezen popolnih 59
Kdor Boga ljubi nepopolno, ljubi nepopoln bližnjega 63
Pot do ljubezni brez pridržkov: molitev 64
Ustna in notranja molitev 65
Nepopolni ljubi molitev zaradi lastne tolažbe 68
Prevare tistih, ki iščejo tolažbo 70
Prijatelj in sin gleda bolj na podaritelja kakor na dar 72
Znamenja popolne ljubezni 72
Krst v vodi in v krvi: Kristusova rana 73
Hrana zveličanja duš: Kristusova usta 76
Sad resnične ljubezni: potrpežljivost, srčnost in vztrajnost 77
Sad zedinjenja z Bogom 78
Popolna duša zazna božje veličastvo v vseh ustvarjenih bitjih 80
Hrepenenje po razvezi in potrpežljivost v trpljenju 82
Vlita luč 84
Prošnja za razlago solzá 86
3. DAR SOLZÁ 88
Različne vrste solza 88
Solze smrti in strahu 88
Solze nepopolne in popolne ljubezni 89
232
Ognjene solze 91
Sad zlih solza 93
Sad solza iz strahu in nepopolnosti 95
Sad solza ljubezni 97
Zahvalna molitev in prošnja za pojasnitev nekaterih težav 98
4. DODATEK K ODGOVORU NA PRVO PROŠNJO - DAR
RAZLOČEVANJA 100
Vsakdo, ki želi služiti Bogu, potrebuje luč razuma 100
Splošna in posebna luč razločevanja 101
Najpopolnejša luč: spoznanje v ljubezni 102
Ara za plačilo: Hrepenenje po božji časti in zveličanju duš 105
O svarjenju bližnjega 106
O sodbi glede drugega v molitvi 107
Popolnost ne obstaja v telesni strogosti in pokori 108
Znamenje resničnega božjega obiskanja 110
Bog izpolni hrepenenje 111
Zahvalna in prosilna molitev 112
III. ODGOVOR NA TRETJO PROŠNJO - USMILJENJE ZA

SVETO CERKEV 115
PRENOVA PASTIRJEV 115
O dostojanstvu zakramenta 115
Kako so vsi telesni čuti pri tem zakramentu motijo, a duhovni ne 118
O duši, ki prejme zakrament v stanju milosti 119
Dostojanstvo zakramenta utemeljuje duhovnikovo dostojanstvo 119
Zakramenti ne morejo biti naprodaj 120
O dostojanstvu duhovnikov in o tem, da njihovi pogreški ne
oškodujejo zakramenta 121
Vsako pomanjkanje spoštljivosti do duhovnikov se uperja zoper
Boga 122
Dostojanstvo dobrih duhovnikov kot ogledalo slabih 124
Sramotno življenje slabih duhovnikov 130
Njihova nesposobnost za resnično dušno pastirstvo 133
Če odpovedo redovniki 133
Trije sramotni stebri pregrešnosti 136
233
KAZALO
Razlog za božjo obtožbo: Sočutje in zadoščevanje dobrih,

poboljšanje slabih 140
Smrt pravičnega 141
Smrt nepravičnega 143
Poziv k molitvi in novi prošnji 145
Zahvala in slava za izpolnitev tretje prošnje in ponovna molitev
za usmiljenje 146
IV. ODGOVOR NA ČETRTO PROŠNJO - USMILJENA BOŽJA

PREVDNOST 149
Božja previdnost v stvarjenju, učlovečenju in evharistiji 149
Previdnost nam daje, da upamo 151
Božja previdnost v stari in novi zavezi 152
Kar dopusti božja previdnost, je edinole v naše zveličanje 154
Tožba božje previdnosti in opozorilo na Sina in njegovo
starozavezno predpodobo 155
Božja previdnost pošilja stiske za naše zveličanje 157
Božja previdnost v najsvetejšem zakramentu 158
Božja previdnost za tiste, ki so v smrtnem grehu: očitki vesti in
stiske 160
Božja previdnost za nepopolne: zapuščenost, duhovna suhota in
skušnjava 160
Božja previdnost za popolne 164
Prispodoba o mreži 166
Božja previdnost v medsebojni ljubezni in uboštvu 168
O splošni in posebni božji previdnosti nasproti ubogim 170
Zlo, ki izvira iz neurejenega teženja po imetju 172
Duhovno uboštvo kot človekov odgovor na previdnost božje
ljubezni 173
Hvalna in zahvalna molitev ter prošnja za razlago pokorščine 176
O POKORŠČINI 178
Izvor in kraj pokorščine 178
Pokorščina je ključ do nebes 179
Nepokorščina je bedna 182
Pokorščina kot svèt 183
O redovniški pokorščini 184
234
Pot k popolni pokorščini 187

Plačilo pokornih - ljubezen 190
Muka nepokornih - predokus pekla 191
Pokorščina je resnično zdravilo 193
Svèt pokorščine zunaj redovniškega stanu - njeno merilo je
ljubezen 194
Pokorščina se ne meri ne po zunanji storitvi ne po uporabljenem
času 196
Sklep in povzetek 197
SKLEPNA MOLITEV 200
ORIS ŽIVLJENJA 202
ORIS NAUKA 215
BESEDA NA POT SLOVENSKI IZDAJI 227
KAZALO 231
235

SV Katerina Sienska - Pogovor o Božji Previdnost

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

SV Katerina Sienska - Pogovor o Božji Previdnost

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

SV.

KATARINA SIENSKA – POGOVOR O BOŽJI PREVIDNOSTI

UVOD - ŠTIRI PROŠNJE DUŠE

poukom niti z zgledom in molitvijo, če ne bi prej pomagala sebi, s tem

maše, se je znašla vroče hrepeneča v globokem samospoznanju in polna

I. ODGOVOR NA PRVO PROŠNJO -

Hrepenenje in srčno kesanje iz ljubezni moreta dati zadostitev

popolno hrepenenje tistih, ki mi ga v bolečini ponujajo zanje,

kaže, da me ljubi. Čim bolj pa me ljubi, tem globlje prodre v spoznanje

Vse kar je dobrega, in vsaka krivica nastane v povezanosti z

Človek si z grehom škoduje sam, saj se oropa milosti; nič hujšega se

Raznoličnost kreposti glede na ljubezen

nasvetom, drugi s svojim življenjskim zgledom. Vsakdo naj to dela:

Kreposti se izkazujejo ob svojem nasprotju

Krepost se ne pokaže samo ob tistih, ki hudo vračajo z dobrim; povem

spoznanje, kakršno mora duša imeti o sebi in o meni: zakoreninjeno je

Prispodoba o drevesu ljubezni

Drevo ljubezni se hrani s ponižnostjo in poganja iz svojega debla

O pokori in telesnih delih glede na notranje kreposti

Slavni apostol Pavel vam je pokazal, ko vas je v svojem pismu (prim.

mogoče, in trpela bridkosti in muke, samo da bi bližnji prejel življenje

Prenovo Cerkve bomo dosegli s trpljenjem in bridkostjo

imenu čast in hvalo, in k meni se bo dvigal čar resničnih kreposti. V

Božji odgovor opogumlja dušo za novo prošnjo

kakor pa te hvalim le jaz, bednica, ki sem te tolikokrat žalila in sem

takšni nizkosti, kakršna je nizkost Človeške narave? Mi smo tvoja

Bog izreče tožbo in opozori na svoje v učlovečenju izkazano

Pač pa prinaša škodo kri tistemu, ki jo sprejema nevredno, zaradi

služila. Ne glede na milost, prejeto pri svetem krstu, se more odločiti za

Krivda po času Kristusovega trpljenja ima za posledico hudo

Hvalna in prosilna molitev duše za ves svet

II. ODGOVOR NA DRUGO PROŠNJO -

Nihče ne more ubežati božji roki

Poslušna najvišjemu Očetu je duša dvignila svoje oko in zagledala

Razodetje greha sveta - za spodbuditev duše k večji gorečnosti

Božja Beseda in edinorojeni Sin - most čez reko greha

božanstva povezana z ilovico vaše človeške narave. Zato pravim, da se

Prvo stopnico pomenijo noge, ki ponazarjajo hrepenenje po ljubezni;

Drugi način pa obstaja v tem, da je bila vsaka stvar ustvarjena za

Prav je, da vzdihuješ. Želim, da ti in drugi moji hlapci občutite nenehno

potegnil iz viharnega morja in jih pripeljal domov v pristanišče

zemljekrog! V tvojem usmiljenju smo bili ustvarjeni; v tvojem

2. DAR HOJE ZA KRISTUSOM

Greh je nič, in ljudje so se napravili za hlapce in sužnje greha. Ustvaril

Lakomnost izvira iz napuha in se nahranja z njim; en greh izhaja iz

ošabnosti so bila obrekovana in lažno ter krivično presojana tudi dela

služabnikov, se pravi tistih, ki brezbožno prečkajo reko. Ta nauk in

sam razžira v samoobtoževanju; uvidi namreč, da je v tako nesrečo

O trpljenju pogubljenih in sreči blaženih

hrepeneti po dobrem? Ker se s koncem človekovega življenja ustavi

Zveličani hrepenijo po tem, da bi na vas romarjih uzrli moje

zdaj vidijo Adamovo meso povzdignjeno nad angelske zbore, sebe pa

Hudič je izvrševalec sodbe že v tem življenju

sam ne more odpraviti. Mene pa spozna ob volji, katero v njem okrepi

Sodba tu doli se vrši v skušnjavah in težavah

vredne pa vseh bolečin; torej gredo vedro in v samospoznanju naprej,

Kdo je takega človeka prevaral? Sam sebe je prevaral, ker se je oropal

zveličanju; v tem smislu jih uporabljajte. Če človek uporablja svoje

zdravilo, ki ozdravlja od tega strupa, četudi je spoved za čutnost kaj

Vrnitev v samospoznanju in spovedi: Kristusove noge

Toda hoditi samo v hlapčevskem strahu ni dovolj; če bo hiša očiščena

tvojega edinorojenega Sina, in mi pokaži, kako naj ravnajo tisti, ki žele

Tri stopnice simbolizirajo tri duševne moči