Nekaj rožno križarskih simbolov

Geoffrey Hodson

Vrtnica

Vrtinca se različno interpretira kot simbol ljubezni, skrivnosti in generativne moči v naravi.
Če se križ vzame kot simbol ne samo žrtvovanja ampak tudi nesmrtnosti ali večnega
življenja kot v egipčanskemu ankhu, potem je vrtnica na križu, rožnati križ, predstavlja
skrivno znanje nesmrtnosti ali zavestnega spoznanja človekovega nesmrtnega Jaza. To je
verjetno najpreprostejša interpretacija združenih simbolov – skrivnost nesmrtnosti – in
lahko šteje za alkemični element v rožnem križarstvu s njegovim referencami na
transmutacijo, eliksir življenja in filozofov kamen.
Vrtnico se tudi smatra za simbol vidne narave same, vedno plodne device Zemlje, matere
in hranilke človeka. Med rimljani in grki je bila vrtnica posvečena Veneri ali Afroditi ki je
prav tako simbol ali poosebljenje generativne energije narave. V tem globljem smislu
vrtnica in križ skupaj simbolizirata tako univerzalno in človeško generiranje in njegove
rezultate. V njenem človeškem pomenu se vrtnico smatra za kot simbol telesa svetlobe,
samo žareči vehikel ali oblačilo luči v katerem notranja duhovna triada, božanski »vonj« ali
resnični jaz človeka je inkarniran. Tako se lahko vrtnico smatra kot simbol obojega
notranjega vladarja nesmrtnega znotraj kavzalnega telesa in kavzalne zavesti dosežene
po impregnaciji s strani čistega duha (atme). Ta impregnacija je alegorično portretirana z
oznanitvijo v evangelijih in nekaterih ceremonialnih posvetitvah v katerih kopje, žezlo ali
meč se dotakne glave (manas) in proizvede »rojstvo« modrosti, duhovne intuicije in
spoznane enosti z življenjskim principom v naravi. To je stanje iniciata v velikih misterijih.
Zanimivo je da vrtnico »čuvajo« trni tako kot misterijem samim pristopimo skozi in jih
varujejo nevarnosti.
Najvišjo avtoriteto je bilo rečeno se samo doseže z in temelji na trpljenju. Kraljevanje je
namignjeno z krono iz trnov, in križanje Kristusa ki je bil tako križan je bilo opisano kot
portretiranje kronanja duha v človeku; saj je resnično kronanje zmagovalnega iniciata
vedno neuzreto, neprepoznano in nerazsvetljeno (s strani opazujoče množice) in
posledično o tem razmišljajo kot o norčevanju, krona iz trnov, saj se to navidezno fizično
trpljenje vidi in ne duhovna zmaga. Odprta kronska čakra se lahko imenuje tudi venček in
krona – vse krone ki so ceremonialno položene kot v kronanju monarhov.
Mikrokozmično odprta vrtnica predstavlja razsvetljeno kavzalno telo iniciiranega človeka,
»oblačilo slave« gnostikov, in od znotraj je rojena univerzalna ljubezen, modrost in
sposobnosti intuicije in implicitni uvid ki ga predstavlja poseben vonj vrtnice.

Križ

Križ po svoje ima svojo lastno skupino možnih interpretacij. Na splošno se o njem
razmišlja kot o simbolu samo žrtvovanja, nesmrtnosti in svetosti. Za križ tudi pravijo da
simbolizira celotno skrivnost kreacije v kateri duh – vertikalna linija – kot pozitivno
kreativno posredništvo, velikih dih ali Beseda, »se spusti« v in penetrira v materijo –
horizontalna linija – ženska, kreativna moč, »velika globina«, »obraz voda« in tako križ je
oblikovan. Na točki sečišča obstaja kritični center in iz katerega proizvod, nova kreacija, se
dvigne. Zanimivo je da na rožno križarskem simbolizmu na tej točki presečišča vertikalne
in horizontalne linije križa se vrtnico ponavadi položi. Lahko domnevamo da vrtnica na
križu simbolizira novo kreacijo, na kateremkoli nivoju in na katerikoli stopnji. V kozmosu je
bilo rečeno je nov univerzum »kreiran« z »spustom« vertikalno kreativnega duha in
njegove penetracije horizontalnega deviškega prostora. V človeku vrtnica simbolizira
Kristusovo zavest generirano in »rojeno« kot aktivno moč znotraj višjega jaza človeka.
Spust duha v materijo, vertikale v horizontalo in dvig kot rezultat, samozavedajočega in
ultimativno popolnega življenja – vrtnica – prav tako namiguje dva procesa involucije v
materijo in evolucije v popolnost, v nadaljevanju in vračanju. Prav tako je sugerirano
potovanje božanskega romarja, kozmičnih in človeških monad, iz najvišjega nivoja obstoja,
skozi stopnje gostote materije dokler ni najnižja dosežena, mineralno kraljestvo, kamnita
grobnica (kozmičnega) Kristusa in vrnitev ki je v masoneriji simbolizirana z pravilnimi
koraki, lestvijo (simboli umrljivosti) in vstajenja.
Človeka samega dobro simbolizira križ, vertikalna linija predstavlja duha v njem in
horizontalna materialno, kot je v to vstopil, impregniral in podprl Duh. Človeško fizično telo
je križna oblika na mnoge načine. Hrbtenica in hrbtenjača npr sta vertikalni ko sta
vzravnani in rebra in živci ležijo horizontalno. Hrbtenica je vertikalna podpora iz katere v
pravih kotih se rebra in živci širijo horizontalno, simboli tako kvadrata in križa ki sta tako
oblikovana. Utelešenje Eve iz rebra Adama se lahko smatra za simbolično in celo
zgodovinsko, nanašajoč se v zadnjem pogledu na zgostitev človeškega telesa in ločevanja
tretje korenske rase ko sta se ločeni fizični človek in ženska pojavila na Zemlji. Če se za
trenutek vrnemo na človeško anatomijo, ko stojimo vzravnani in z odročenimi rokami v
gesti ljubezni in žrtvovanja človeško telo samo naredi znak križa in prevzame simbolično
križno obliko drže.

Pelikan

Pelikan je prav tako še posebej zanimiv simbol. Ptiča se na splošno portretira tako da sedi
na plavajočem gnezdu in hrani svojih sedem mladičev tako da prostovoljno žrtvuje svojo
življenjsko kri da bi oni lahko živeli.
Če domnevamo, da tako portretiran, ptič predstavlja aktivni solarni logos, voda na kateri
on počiva se nanaša na materijo prostora – splošno simbolizirano s to tekočino. Gnezdo v
tem primeru je omejeno znotraj katerega je solarni sistem vzpostavljen – tako imenovan
obroč-ki-se-ga-ne-sme-zapustiti; med tem ko lebdi simbolično na ogromnih vodah
prostora, pelikan verjetno izvali in hrani sedem mladih ptičev. V tem smislu je gnezdo
univerzum sam, omejeno področje diferencirane materije znotraj velikega morja
kozmičnega prostora znotraj katerega se formativni, ohranjajujoči in transformirajoči
procesi kontinuirano dogajajo. Sedem mladih predstavlja logose shem, verig, rond,
planetov, nivojev in kraljestev narave in principe človeka – eksoterično sedmih. Simbol je
primeren, nad vsemi temi sedem delnimi komponentami univerzuma ki črpajo svojo moč in
svoje življenje iz enega osrednjega vira, žrtvovalnega Logosa, ki ga simbolizira pelikan, ki
alegorično prebode svoja prsa in se rani da bi lahko njegova življenjska kri tekla in ohranila
njegovo potomstvo živo. Kri sama v tej interpretaciji predstavlja izlito univerzalno
življenjsko silo, vitalni princip univerzuma. V drugih oblikah simbolizma se o tem procesu
govori kot o »večni daritvi«, žrtvovanju Logosa univerzuma ki prostovoljno »umre« zato da
bi vsa kreacija lahko živela. Ta trditev je kakorkoli že resnična samo v omejenem smislu
saj seveda Logos ne umre, in je samo obnovljen iz notranjih virov.
Ker vsi simboli ki jih uporablja sveti jezik se nanašajo tako na univerzum kot na človeka,
pelikan predstavlja človeško monado, logos duše. Gnezdo bi potem bilo celoten aurični
ovoj in še posebej sfera žarjenja kavzalnega telesa. Sedem mladičev pa je sedem
principov ki so nepopolni in neregenerirani v človeku a popolni v adeptu so vsi polno
osvetljeni z monadično lučjo in življenjem ali stalno »hranjeni« z izlitim duhovnim
življenjem prebivajoče monade. Na te načine, tako izgleda, so stari modreci ohranili, skrili
a vendar pokazali moč – ki daje znanje glede kozmosa in človeka.