Nebeki lovek

Nebeki lovek
udovita resnina zgodba kitajskega kristjana Yuna,
kot jo je zapisal Paul Hattaway

Nebeki lovek

Vsebina
Predgovor k hrvaki izdaji
Predgovor
Uvod
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
12.
13.
14.
15.
16.
17.
18.
19.
20.
21.
22.
23.
24.
25.
26.
27.
28.
29.

1
4
7

Skromni zaetki
Poteena lakota
Pojdi na zahod in na jug.
Bog blagoslavlja vso mojo druino
Pot preganjanja
Petrov Bog je tudi tvoj Bog.
Bog eli vse moje srce
Bodi spokojen in vedi, da sem jaz Bog.
Skozi dolino smrti
Teka preizkunja
Konec posta
Bog mi je dal sina in mnogo bratov
Dragocena Gospodova dua
Upanje za prihodnost
S trnjem prekrito pokopalie
Bog izliva svojo mogono mo
Drugi v zaporu
Bole obisk druine
Boja oljna postaja
Pot do enotnosti
Tretji v zaporu - najnija toka
udeen pobeg
Zapuanje bambusove zavese
Nazaj v Jeruzalem
Razmiljanje o tirih letih na Zahodu
Nova vrsta preganjanja
Nenadna sprememba nartov
Seme v zemlji
Svetla prihodnost po Bojih obljubah

9
14
21
27
31
38
45
50
60
68
77
83
89
98
105
116
124
131
138
148
154
160
168
178
188
196
202
209
220

Nebeki lovek

PREDGOVOR K HRVAKI IZDAJI

Prvo osebno sreanje s kitajsko Cerkvijo sem doivel v Berlinu junija leta 2003. Na kranski
konferenci, ki je bila tu organizirana, je pod vodstvom Reinharda Bonnkeja govorilo veliko
znanih pridigarjev z vsega sveta. V velikem kompleksu berlinskega sejmia so se vrstili razlini
programi. V eni izmed vzporednih dvoran je bila tema sreanja Poslanstvo. Povabili so nas, da
vodimo slavljenje pred zaetkom sreanja, na katerem bodo stregli bratje s Kitajske.
Buno po slovansko smo vstopili v dvorano, nosili glasbila, se alili in si delili oitke. V dvorani
je bila tiina. V kotu sem zagledal skupino zelo mladih skromno obleenih ljudi, kako so se v
krogu drali za roke in molili. Molitev je bila tiha, vendar area in v solzah.
Osuplo sem obstal. Utihnil sem. Imel sem obutek, da se je vse okoli mene naglo zaustavilo,
kar je odprlo pot globljim mislim. Naenkrat sem se zavedal prisotnosti Boje svetosti v dvorani.
Umiril sem se in zael jokati. Povsem sem bil preprian, da imajo ti kristjani nekaj, kar je na
Zahodu e izumrlo. To je bila globoka poninost preeta z Gospodovim strahom in istostjo, ki se
rojeva v ognju preganjanja.
Knjiga opisuje ivljenje loveka, ki je na sreanjih pridigal in molil za ljudi. Brat Yun, kot ga
preprosto kliejo kitajski kristjani, je nadzornik gibanja ve kot petintirideset milijonov
kristjanov, ki se zbirajo v ilegalnih Hinih cerkvah. S pomojo Boje milosti sem ga imel
prilonost spoznati in se z njim pogovarjati. Bil sem prevzet zaradi preprostosti in poninosti
preizkuenega Bojega sluabnika. lovek, ki je malo prej pridigal in molil, kot da bi grmelo, je
sedaj potrpeljivo odgovarjal na moja vpraanja in se dobroduno smejal kot majhen otrok.
Na konferenci ni sedel na odru poleg ostalih 'slavnih' Bojih sluabnikov. V dvorani je jedel
preprosto soivje skupaj z verniki s Kitajske. Prav tako ni prebival v hotelu, temve na livadi v
otoru z drugimi. A vendar gre za loveka, ki je preivel izkunjo, ki jo lahko primerjamo samo s
tistimi opisanimi v Apostolskih delih. V tem smislu je knjiga razburljiveja od kateregakoli
filmskega scenarija. Brat Yun je lovek, ki je doivel grozne boje v komunistinih zaporih, lovek,
ki mu je Bog mnogokrat govoril v sanjah in vizijah, lovek, ki je doivel angelska posredovanja,
silna znamenja in udene ozdravitve.
Brata Yuna sem e enkrat sreal v septembru leta 2004. Zadnji veer mojega bivanja v Izraelu
sem opazil vrve in hrup na hodniku hotela v Tel Avivu. Brat Yun je resno govoril na stopnicah,
obkroen s kitajskimi kristjani. V solzah so predajali svoja ivljenja v sluenje in Yun je zanje
molil ter nanje polagal roke. Ko smo se pozdravili, je imel ponovno na obrazu tisti prostoduni
otroki nasmeh. V Izrael je priel zaradi misijonskega gibanja, v katerem sodeluje, in se imenuje
Nazaj v Jeruzalem. Vizija kitajske cerkve je, da poljejo s Kitajske sto tiso misijonarjev s kolesi,
da vrnejo evangelij idom v Jeruzalemu. Mnogi bodo svoja ivljenja posejali, ko bodo potovali
skozi Indijo in islamske deele ter oznanjali Njega, ki je umrl in zanje vstal.
Jezus pa je storil e veliko drugega. e bi popisali drugo za drugim, mislim, da ves svet ne bi
mogel obsei knjig, ki bi jih bilo treba napisati. (Jn 21,25) Zato knjiga, ki jo drite v rokah, ni
razburljiva knjiga o nedosegljivem kitajskem heroju. To je sve zapis ivljenja vstalega Kristusa v
zgodbi povsem predanega Kitajca. Danes priuje kot neko Pavel: Ne ivim pa ve jaz, ampak
Kristus ivi v meni. (Gal 2,20)
Jasmin Avdagi

Nebeki lovek

PREDGOVOR
Ve kot tiso let je evangelij Gospoda Jezusa Kristusa iril svoj vpliv na Kitajskem z mnogimi
padci in vzponi, zmagami in preizkunjami. Leta 1949 se je zaelo preganjanje Bojega ljudstva
in od takrat cerkve prenaajo razne napade. Do leta 1958 je vlada zaprla vse vidne cerkve.
Maova soproga Jiang Qing je sporoila tujim gostom: Kranstvo je na Kitajskem omejeno na
zgodovinski oddelek v muzeju. Je mrtvo in pokopano. V sedemdesetih letih je neka kranska
delegacija iz ZDA sporoila: Na Kitajskem ni niti enega kristjana.
Na zaetku Prve Mojzesove knjige beremo, da je bila zemlja pusta in prazna. Tema je bila nad
globinami in Duh Boji je vel nad vodami. (1Mz 1,2) Takno je bilo stanje v kitajski cerkvi v tem
asu. Cerkev na Kitajskem je bila mrtva, vsaj na vidni ravni. V tem asu si nihe ni drznil
oznanjati, da je Jezus Gospod. Cerkev je bila popolnoma prazna in praktino mrtva.
Bog je rekel: 'Bodi svetloba!' In bila je svetloba! Bog je videl, da je svetloba dobra. Bog je torej
loil svetlobo od teme. (1Mz 1,3-4) Vendar sluimo Bogu, ki zna obuditi mrtve! Sam verujem, da
je Bog dopustil ateistini vladi, da unii staro strukturo kitajske cerkve, da bi jo lahko ponovno
zgradil po Svojih lastnih zamislih. Z majhnim je zael, a naredil je veliko!
Enostavno dejstvo, da je kitajska cerkev zrasla v silo z ve deset milijonov kristjanov, je znak ne
samo Bojega obstajanja, temve tudi Njegove neizmerne moi.
V sedemdesetih letih se je kitajska cerkev zaela odpirati kot popek, ki je bil dolgo zaprt, in
kazati svetu svojo lepoto in ivljenje. V tem asu je mladeni v juni provinci Henan spoznal
Gospoda Jezus Kristusa in se zavezal, da Mu bo vse ivljenje sledil kot Gospodu in Gospodarju.
Bog se je na udeen nain dotaknil njegovega ivljenja.
V skoraj tridesetih letih preizkuenj je brat Yun videl, kako se Boja milost izliva na njegovo
ivljenje in kot blagoslov preliva na druge ljudi. Je eden od izbranih voditeljev generacije, velik
borec in zvest delavec. Mnogo znakov in udeev je spremljalo njegovo slubo, ki potrjujejo, da
je apostol vere. (2Kor 12,12) Brat Yun je lovek neoporenega znaaja, je poten, plemenit
lovek in dober soprog ter oe. Gospodovo veselje je vedno njegova mo. Njegov nalezljiv
nasmeh lahko osvetli ves prostor.
Potem ko sem prebral Yunovo knjigo, je bilo moje srce globoko ganjeno. Obutil sem
obalovanje, ker sem dragega brata poznal le dvajset let, kolikor sva skupaj delala na Kitajskem.
Potrjujem, da je vsaka zgodba v tej knjigi resnina. Poutim se izredno poaenega, ker sem
najbliji prijatelj in sodelavec brata Yuna. eprav me je vedno priznaval kot duhovno streino in
spotoval kot svojega pastorja, obutim vzajemno spotovanje. Ko sem se poroil, sem poklical
brata Yuna, da je vodil poroni obred in molil za blagoslov.
Knjigo sem prebral s hvalenostjo Bogu in jo iskreno priporoam kot resnino prievanje
velikih Bojih del v vsej kitajski cerkvi.
Xu Yongze,
predsednik Sinimske skupnosti, vodja Hinih cerkva na Kitajskem
***
Radostno in v enem dihu sem prebral celo knjigo brata Yuna in zautil veliko vznemirjenje v
svojem srcu in dui. Knjiga me je vrnila v tisti gorei as in me spomnila na mnoge dragocene
dogodke.
Z bratom Yunom sva rojena v isti pokrajini, hodila v isto cerkev in skupaj delala pri etvi.
3

Nebeki lovek
Skupaj sva jokala, se veselila in oznanjala, skupaj sva bila tudi zavrena. Jedla sva na vetru in
spala na odprtem, skupaj sva ostala v dobrem in slabem. Ljubila sva se kot krvna brata.
Mnogo let sva skupaj delala, vse dokler naju niso ujeli v Nanyangu. V zaporu sva bila v
loenima celicama, vendar sva vpila po hodnikih v upanju, da bi se najina glasova sliala kot
opogumljanje.
Yunovo prievanje je zapisano s krvjo in solzami, njegovo pot so spremljali mnogi teki boji.
Namesto da bi se pomiloval in pritoeval, se je nauil z ovirami pozabavati v molitvi na kolenih
pred Bogom.
Kitajski verniki se spominjajo Yuna kot pogumnega loveka, ki je pogosto molil na kolenih z
vzdignjenimi rokami v znak hvalenosti Gospodu in s solzami, ki so mu tekle po licih. Po mnogih
nevzdrnih situacijah mu Bog ni le odprl elezna vrata, temve ga je uporabil kot blagoslov
kitajski in zahodni Cerkvi tega novega stoletja.
Brat Yun ima dar navezovanja stikov z verniki iz razlinih cerkvenih ozadij, ki jih poasi uvaja v
enotnost. Bog ga je uporabil, da povezuje razlino obarvane krpe v preudovito tkanino. V
preteklih letih sva se z bratom Yunom oddaljila, ker naju je pot peljala v razlini smeri, vasih
sem ga celo na daljavo grajal. Ko sem slial, kako ga Bog uporablja in izvedel o poti, ki ji zvesto
sledi, sem ga lahko samo obudoval in zardel od sramu in samograje.
V kitajski cerkvi sem videl veliko Bojih sluabnikov, ki so prihajali z avtoriteto in mojo, v bratu
Yunu sem videl Jezusovega sluabnika, ki je vedno prihajal v poninosti in krotkosti kot odraz
srca Sina lovekovega, ki ni priel, da bi se mu sluilo, ampak da sam slui in daruje svoje
ivljenje.
Moja molitev je, da uivate ob branju knjige in da se vas dotakne, kot se je mene.
Zhang Rongliang
Hina cerkev Fangcheng, Kitajska

Nebeki lovek

UVOD
Nekega toplega septembrskega veera se je majhna skupina kristjanov zbrala na bangkokem
mednarodnem letaliu, da bi priakala brata Yuna. Minilo je e ve kot osem mesecev, odkar
so zadnji videli njegov nasmejan obraz. Januarja leta 2001 je bil aretiran. V prvih dneh v
priporu so ga oblastniki skoraj do smrti pretepli. Pozneje so ga obsodili na sedem let zaporne
kazni.
Iz zapora so obasno prihajale novice k njegovim zaskrbljenim prijateljem po vsem svetu. V eni
je bilo zapisano: Bog me je poslal, da bom Njegova pria na tem mestu; tukaj je veliko ljudi, ki
potrebujejo Jezusa. V zaporu bom tono toliko asa, kolikor je Bog doloil. Ostal ne bom niti
trenutka dlje in ne odel prej. Ko Bog odloi, da je moja sluba v zaporu konana, bom priel
ven.
udeno je bil izpuen iz zapora v dovrenem Bojem trenutku, po sedmih mesecih in sedmih
dneh prestajanja svoje sedemletne kazni.
Sedaj smo se zbrali na letaliu in upali, da ga bomo videli. Ali bo bolan, utrujen in tih po vseh
tem stranem trpljenju?
Naenkrat se je Yun pojavil na hodniku. Niti malo ni bil taken! Njegov obraz je bil poln
svetlobe, nasmeh se mu je raztezal do ues. Slava Bogu! Aleluja! so bile njegove prve besede.
Slava Bogu! Prijeli smo se za roke in sklonili glave v hvaleni molitvi, medtem ko so mimo nas
hiteli na vkrcavanje zmedeni potniki.
Brat Yun je po vsej Kitajski znan kot 'Nebeki lovek'. Vzdevek je dobil po dogodku iz leta 1984,
ko oblasti ni hotel povedati svojega pravega imena. e bi to storil, bi ogrozil lokalne kristjane.
Kot odgovor na gronje in udarce uslubencev Slube dravne varnosti, da izda svoje ime in
domai naslov, je Yun vzkliknil: Sem nebeki lovek! Moj dom je v nebesih! Lokalni verniki, ki
so bili e vedno zbrani v blinji hii, so sliali njegovo krianje in vedeli, da jih opozarja na
nevarnost. Pobegnili so in se izognili aretaciji.
Iz spotovanja za pogum in ljubezen do Kristusovega telesa verniki Hinih cerkva na Kitajskem
e dandanes Yuna kliejo 'Nebeki lovek'.
Yun bo vedno priznal, da v njem obstaja tudi to, kar ni nebeko! Kakor vsi se tudi Yun bori s
slabostmi in preizkunjami in globoko razume, da razen milosti Jezusa Kristusa v njegovem
ivljenju, ne velja ni. Neko je rekel svoji eni Deling: Absolutno ni smo. Niesar nimamo, s
im bi se lahko ponaali. Nimamo sposobnosti in ni, kar bi lahko ponudili Bogu. Dejstvo je, da
je Njegova milost, da nas izbere in uporabi. To ni ni naega. e se Bog odloi poklicati za svoje
namene druge in nas ne uporabi nikoli ve, se ne bi smeli nad niemer pritoevati.
Osvald Chambers je neko napisal: e da Bogu pravico do sebe, bo iz tebe naredil sveti
eksperiment. Boji eksperimenti vedno uspevajo. To je vsekakor resnica za brata Yuna. Odkar
je spoznal Jezusa, si je prizadeval, da bi Mu sledil z vsem srcem.
V Yunovem ivljenju so lekcije in izkunje, ki lahko izjemno opogumijo kristjane po vsem svetu,
medtem ko sledijo Kristusu.
Prievanje brata Yuna prikazuje Bojo zvestobo in dobroto v njegovem ivljenju. Njegova
zgodba govori o tem, kako je Bog vzel mladega, na pol izstradanega deka iz revne vasi v
provinci Henan in ga uporabil, da bi pretresel svet. Namesto da bi se Yun osredotoil na mnoge
udee in preizkunje trpljenja, skozi katere je el, se raje osredotoi na znaaj in lepoto Jezusa
Kristusa. eli si, da ves svet spozna Jezusa taknega, kot ga sam pozna; ne kot zgodovinsko in
oddaljeno osebo, temve kot vseprisotnega, z ljubeznijo izpolnjenega, vsemogonega Boga.
Med raziskovanjem za knjigo sem se pogovarjal z ve deset kristjani, ki so prie dogodkov
5

Nebeki lovek
opisanih na straneh, ki sledijo, in so jih v vsem potrdili kot resnico. V knjigo so vneseni tudi
kratki prispevki Yunove ene Deling in nekaj voditeljev kitajskih Hinih cerkva. Omenjeni
vpogledi bodo pomagali bralcu, da pridobi drugaen pogled, dopolni resnico in izpopolni sliko
nekaterih kljunih dogodkov v Yunovem ivljenju. Veina Deling razmiljanj je nastalo, ko je bil
njen mo zaradi evangelija v zaporu.
Reeno je: Sveta ne spreminjajo veliki ljudje, ampak slabotni v Bojih rokah. Tisti, ki poznajo
brata Yuna, lahko potrdijo, da je ponien Boji sluabnik, ki ne eli, da bi katerikoli del
njegovega ivljenja prinesel slavo njemu ali loveku nasploh.
Brat Yun eli, da zgodba usmeri vso pozornost in slavo na edinega pravega nebekega
loveka Gospoda Jezusa Kristusa.
Paul Hattaway

Nebeki lovek
PRVO POGLAVJE

SKROMNI ZAETKI
Ime mi je Liu Zhenying. Moji prijatelji kristjani me kliejo Yun. Nekega jesenskega jutra leta
1999 sem se prebudil v mestu Bergen v zahodni Norveki. Moje srce je bilo vznemirjeno. V
cerkvah vzdol Skandinavije sem govoril o kitajskih Hinih cerkvah in vabil kristjane, da se nam
pridruijo v evangelizaciji vse Kitajske in ostalih narodov. Moji gostitelji so me vpraali, ali bi
elel obiskati grob Marie Monsen, velike luteranske misijonarke na Kitajskem, ki jo je Bog
mogono uporabil, da bi oivela Cerkev v razlinih predelih mojega naroda v obdobju med leti
1901 in 1932. Njeno delovanje je bilo e posebej uspeno v junem delu province Henan, od
koder prihajam.
Marie Monsen je bila majhne postave, toda velikanka v Bojem kraljestvu. Kitajska cerkev ni
bila le pod vplivom njenih besed, temve se jo je mono dotaknila s svojim portvovalnim
ivljenjem. Bila je povsem predana, Jezusu Kristusu je sledila brezkompromisno in nam dala
vzgled, kako trpeti za Gospoda.
Bog jo je uporabil z mojo, da so njeno slubo spremljali mnogi udei in znamenja. Leta 1932
se je vrnila na Norveko, da bi skrbela za svoje ostarele stare in s tem se je njeno delo na
Kitajskem konalo. Nikoli ve se ni vrnila, vendar njena zapuina brezkompromisne vere,
neugasljive gorenosti in potrebe po spreobrnitvi src, ki so popolnoma predanimi Jezusu, e
danes ivi v kitajski cerkvi.
Imel sem veliko ast obiskati njen grob v njeni domovini. Vpraal sem se, ali obstaja kaken
kitajski vernik, ki bi imel privilegij, ki sem ga bil deleen. Ko je prila v na del Kitajske, je bilo
malo kristjanov in cerkev je bila ibka. Danes je na milijone vernikov. V njihovem imenu sem se
elel zahvaliti Bogu za njeno ivljenje.
Na avto se je ustavil ob pokopaliu ob vznoju hribka v ozki dolini, po kateri je tekla reka.
Hodili smo nekaj minut in upali, da bomo zagledali njeno ime na enem izmed nekaj sto
nagrobnih spomenikov. Ker nismo mogli takoj najti groba Marie Monsen, smo poiskali pomo v
uradu. Upravniku ime ni bilo znano, zato je pogledal v knjigo, v kateri so vpisana imena vseh tu
pokopanih. Ko je prelistal nekaj strani, nam je povedal, kar sem komaj verjel: Marie Monsen je
bila leta 1962 resnino tukaj pokopana, vendar za njen grob vsa ta leta ni skrbel nihe. Danes
je na tem mestu le prazno zemljie brez nagrobnega spomenika.
V kitajski kulturi vse ve generacij neguje spomin na ljudi, ki so storili velike rei, in nisem si
mogel zamisliti, da se je lahko kaj taknega zgodilo. Lokalni verniki so mi pojasnili, da je Marie
Monsen e vedno zelo cenjena in da ji izkazujejo ast na razline naine, na primer so ob njeni
deseti obletnici smrti objavili njeno biografijo. Toda zame je bil neoznaen grob alitev, ki jo je
bilo potrebno popraviti.
Globoko sem bil ualjen. S tekim srcem sem ostro rekel norvekim kristjanom, ki so bili z
menoj: Poastiti morate to Bojo eno! Dal vam bom dve leti, da uredite nov grob in nagrobni
spomenik v spomin na Marie Monsen. e tega ne naredite, bom osebno uredil, da bo nekaj
kristjanov prepeailo vso pot s Kitajske do Norveke, da ga postavi! Mnogi bratje na Kitajskem
so vei kamnoseki, saj so zaradi evangelija prebili ve let v zaprtih delovnih taboriih. e se
vam ne zdi pomembno, bodo ve kot pripravljeni to storiti.
***
7

Nebeki lovek
Rojen sem leta 1958 v kitajskem prestopnem letu, kot etrti izmed petih otrok. Na svet sem
priel v stari tradicionalni vasi z gospodarskim imenom Liu Lao Zguang v okroju Nanyang, v
junem delu kitajske province Henan.
Henan ima okrog sto milijonov du. Je najgosteje naseljena kitajska provinca. Kljub temu je
bilo tam, kjer sem odraal, mnogo prostranstev, veliko hribov in dreves za plezanje. eprav je
bilo ivljenje teko, se spominjam tudi zabavnih trenutkov iz obdobja, ko sem bil majhen deek.
Vseh eststo prebivalcev nae vasi so bili in so e danes kmetje. Ni se veliko spremenilo. V
glavnem smo gojili krompir, koruzo in penico. Pridelovali smo tudi zelje in nekatere sorte
korenaste zelenjave.
Naa hia je bila enostavna zgradba iz zbitega suhega blata. Streha je bila slamnata. De je
uspel vedno najti luknje v njej, pozimi so ledeni vetrovi pihali skozi odprtine v zidovih. Kadar se
je temperatura spustila do ledia, smo zakurili koruzne store, da smo se ogreli. Premoga si
nismo mogli privoiti.
Poleti je bilo pogosto tako vroe in soparno, da nismo mogli spati v naem slabo prezraenem
domu. Postelje smo izvlekli ven in vsa naa druina se je pridruila ostalim iz vasi, ki so spali na
sveem zraku.
Henan pomeni 'juno od reke'. Mogona Rumena reka louje severni del province. Pogoste
poplave so stoletja prinaale teave ljudem, ki ivijo ob breini reke. Ko smo odraali, smo to
vedeli, vendar je bil za nas severni Henan milijon kilometrov dale.
Naa vas stoji na grikih junega dela province, zaitena pred uniujoimi poplavami in izven
vseh vplivov. Naa edina skrb je bila naslednja etev. ivljenje se je vrtelo okoli ciklusov oranja,
sajenja, zalivanja in etve. Moj oe je vedno govoril, da je boj dobiti dovolj hrane za preivetje.
Vse roke so bile nujno potrebne na polju, zato sem moral tudi sam od rane mladosti pomagati
skupaj s svojimi brati in sestrami. To je bil vzrok, da nisem imel veliko prilonosti hoditi v olo.
V drugih delih Kitajske se je za prebivalce province Henan govorilo, da so trmasti kakor osli.
Morda jim je prav ta trma prepreila, da leta 1884 niso sprejeli kranstva, ko so prili prvi
protestantski misijonarji. Veliko jih je delalo v Henanu brez vejih opaznih uspehov. Do leta
1922, po skoraj tiridesetih letih misijonarskega dela, je bilo v celotni provinci le 12.400
protestantskih vernikov.
Tisti, ki so sprejeli vero 'tujih hudiev', so bili zasmehovani in izobeni iz svojih skupnosti.
Nasprotovanje se je pogosto izraalo na zelo krute naine: kristjane so pretepali, nekatere so
zaradi njihove vere celo ubili. Tudi misijonarji so se sooali z velikim preganjanjem. Veliko ljudi
jih je doivljalo kakor oroje v rokah imperializma in kolonializma, ki so bili poslani, da si
pridobijo nadzor nad srci in umom Kitajcev, medtem ko bi njihove vlade opustoile deelo njenih
naravnih bogastev. Bes do tujcev je dosegel svoj viek leta 1900, ko je tajna zdruba imenovana
'Boksarji', spodbudila vsenarodni napad na tujce. Veini je uspelo pobegniti pred pokolom, a
veliko misijonarjev je bilo v oddaljenih vakih podrojih v notranjosti Kitajske, dale od varnih
velikih obalnih mest. Boksarji so brutalno pomorili ve kot 150 misijonarjev in na tisoe njihovih
kitajskih spreobrnjencev.
Te pogumne due, ki so prile portvovalno sluit naemu narodu in prinesle ljubezen Jezusa
Kristusa, so bile umorjene. Prili so nam oznanit Kristusa in izboljati nae ivljenje z gradnjo
bolnic, sirotinic in ol. Povrnili pa smo jim s smrtjo.
Nekateri so mislili, da bodo dogodki iz leta 1900 pregnali misijonarje in da se nikoli ve ne
bodo vrnili na Kitajsko.
Vendar so se zmotili.
1. septembra leta 1901 je v anghajskem pristaniu priplula velika ladja. Mlada neporoena
8

Nebeki lovek
enska z Norveke je prvi v svojem ivljenju po ladijskem mostiku stopila na kitajska tla. Marie
Monsen je bila ena izmed novega vala misijonarjev, ki so se popolnoma posvetili misijonarski
slubi na Kitajskem, ker jih je navdihnilo muenitvo iz preteklega leta.
Monsenova je ostala na Kitajskem ve kot trideset let. Nekaj asa je ivela v mojem okroju
Nanyang, kjer je bodrila in pouevala majhno skupino kitajski vernikov.
Marie Monsen je bila drugana od veine misijonarjev. Zdelo se je, kot da je ne zanima preve,
kako narediti dober vtis na vodje kitajske cerkve. Pogosto je govorila: Hinavci ste! Priznavate
Jezusa s svojimi usti, a vae srce Mu ni popolnoma predano! Pokesajte se, preden bo prepozno,
da ubeite Boji sodbi! Prinesla je ogenj z Bojega oltarja.
Marie Monsen je govorila kristjanom, da ni dovolj le preuevati ivljenje novih vernikov, temve
da morajo biti sami v popolnosti na novo rojeni, da bi prili v Boje kraljestvo. S taknim naukom
je preusmerila poudarek iz umskega znanja in pokazala vsakemu posamezniku, da je pred
Bogom osebno odgovoren za svoje notranje duhovno ivljenje. Srca so bila seznanjena z
grehom in ogenj prebujenja je opustoil vasi osrednje Kitajske, kjerkoli je hodila.
V tiridesetih letih je neka druga misijonarka z Zahoda oznanila evangelij moji materi, ki je bila
takrat stara dvajset let. eprav ni popolnoma razumela, je bila pod globokim vtisom, kar je
sliala. Posebno rada je pela pesmi in posluala svetopisemske zgodbe, ki so jih pripovedovale
majhne skupine evangelianov, ki so potovali po deeli. Kmalu je zaela hoditi v cerkev in
predala svoje ivljenje Jezusu Kristusu.
Kitajska je leta 1949 postala komunistina drava. V nekaj letih so vse misijonarje izgnali,
cerkve zaprli in na tisoe kitajskih pastirjev je lo v zapor. Veliko jih je izgubilo ivljenje. V
zaetku petdesetih let je moja mama videla, kako misijonarji zapuajo Nanyang. Nikoli ni
pozabila solz v njihovih oeh, ko so v oboroenem spremstvu odhajali proti obali; njihove slube
za Gospoda so se naglo konale.
Samo iz enega mesta na Kitajskem, Wenzhouja v provinci Zhejiang, je bilo leta 1950
devetintirideset pastirjev poslano v zaprta delovna taboria blizu ruske meje. Veliko je bilo
obsojenih tudi na dvajset let za 'zloin' oznanjanja evangelija. Od devetintirideset pastirjev se je
domov vrnil samo eden; osemintirideset jih je umrlo v zaporu.
V mojem okroju Nanyang so bili verniki kriani na steni svojih hi, e se niso odrekli Kristusu.
Nekatere so z verigami priklenili na vozove in konji so jih odvlekli v smrt. Neki pastir je bil
zvezan in privezan na dolgo vrv. Oblast je v besu, ker se ta Boji lovek ni hotel odrei svoji veri,
uporabila improvizirano dvigalo, s katerim so ga dvignili visoko v zrak. Pred ve sto priami, ki
so ga prili lano obtoit kot 'kontrarevolucionarja', so ga preganjalci e zadnji vpraali, ali se
bo odrekel svoji veri. Vendar je vzkliknil: Ne! Nikoli se ne bom odrekel Gospodu, ki me je
reil! Vrv je bila sproena in pastir je padel na tla.
Potem ko so ga pazljivo pregledali in muitelji ugotovili, da ni mrtev, so ga ponovno dvignili v
zrak in sprostili vrv, da ga dokonno pokonajo. Pastir je umrl na zemlji, toda ivi v nebesih z
nagrado tistega, ki je zvest do konca.
ivljenje ni bilo teko samo za kristjane. Mao je zael z eksperimentom poimenovanim 'Veliki
skok naprej', ki je privedel do velike lakote v celotni Kitajski! V resnici je bil to za ves narod velik
skok nazaj. Ocenjuje se, da je v moji provinci Henan zaradi lakote umrlo osem milijonov ljudi.
V teh tekih asih se je majhna nova cerkev v mojem rodnem mestu Nanyang razsula. Bili so
kakor ovce brez pastirja. Tudi moja mama je zapustila cerkev. Ker je bila brez kakrnekoli
povezave s kristjani in brez Boje besede, je v naslednjih desetletjih pozabila veino tistega,
esar se je nauila kot mlada enska. Njena povezanost z Bogom se je ohladila.
9

Nebeki lovek
***
1. septembra, tono sto let od tistega dne, ko je Marie Monsen prvi prila na Kitajsko, da bi
zaela svojo misijonsko kariero, se je ve kot tristo norvekih kristjanov zbralo na Bergenskem
pokopaliu zaradi posebne molitve in sveanosti posveenja. V spomin na Marie Monsen je bil
odkrit lep nov nagrobni spomenik, plaan iz darov razlinih cerkva in posameznih kristjanov. Na
spomeniku je slika Marie Monsen, njeno kitajsko ime in besedilo:
MARIE MONSEN 1878 -1962
MISIJONARKA NA KITAJSKEM 1901 - 1932
Ko sem povedal vernikom na Kitajskem, da je njen nagrobni spomenik ponovno postavljen, jim
je odleglo in bili so hvaleni.
Vedno moramo paziti, da se spominjamo rtev tistih, ki jih je Bog uporabil za vzpostavitev
Svojega kraljestva. Vredni so naega priznanja in spotovanja.

10

Nebeki lovek
DRUGO POGLAVJE

POTEENA LAKOTA
Posluajte me, otoki, pazite, ljudstva v daljavi! Gospod me je poklical od rojstva, mi dal ime e v
materinem naroju.
(Iz 49,1)
Ko sem bil star estnajst let, me je Gospod poklical, naj hodim za Njim. To je bilo leta 1974 in
Kulturna revolucija je e vedno besnela po vsej Kitajski.
V tistem asu je bil moj oe bolan. Muila ga je teka oblika astme, ki se je razvila v raka na
pljuih in se raziril tudi na elodec. Zdravnik mu je rekel, da ne bo ozdravel in bo kmalu umrl.
Moji mami so rekli: Za vaega moa ni nobenega upanja. Pojdite domov in se pripravite na
njegovo smrt.
Ponoi je oe leal v postelji in komaj dihal. Ker je bil zelo praznoveren, je prosil nekaj
sosedov, naj gredo po lokalnega daoistinega duhovnika, da bi iz njega izgnal demone, ker je
veroval, da je vzrok njegove bolezni vznemirjanje demonov.
Bolezen mojega oeta je izrpala na denar, posest in moi. Zaradi revine nisem mogel
obiskovati ole do svojega devetega leta, s estnajstimi sem moral odnehati zaradi oetovega
raka. Z brati in sestrami smo bili prisiljeni prositi za hrano pri sosedih in prijateljih, da smo lahko
preiveli.
Moj oe je bil komandir Narodne vojske. Ker se je boril proti komunistom, so ga ostali vaani
v asu Kulturne revolucije sovraili in preganjali. V bitkah je ubil veliko ljudi in tudi sam je skoraj
umrl. Na nogi je imel od krogel dvanajst brazgotin.
Ko sem se rodil, mi je oe dal ime 'Zhenying', kar pomeni 'heroj garnizije'.
Oetov ugled je bil slab. Sosedje so se ga izogibali zaradi njegove nasilne narave. Ko ga je
Rdea garda v asu Kulturne revolucije obtoila, je pretrpel veliko ostrih zaslianj in pretepanj.
Junako je zavraal priznanje 'zloinov' in ni elel odgovoriti, ko so ga spraevali, koliko ljudi je
ubil. Trmoglavo se je odloil, da bo raje sprejel udarce in bil celo ubit, kot da jim pove, kar so
hoteli sliati.
Moj oe je imel dve plati. Veina ljudi ga je poznala samo kot izredno ostrega loveka in slabe
nravi. To je bilo res. Svoje otroke je nauil dve osnovni stvari: prvi, da moramo biti kruti in brez
usmiljena do drugih ljudi in drugi, da moramo vedno trdno delati.
Spominjam se tudi njegove neneje strani. Vedno je poskual svojo eno in otroke zaititi
zunanjih nesre. Kljub vsemu sem imel dober odnos s svojim oetom.
Upali smo, da bo oetu bolje, vendar se je njegovo zdravstveno stanje poslabevalo. Moja
mama je doivljala hud pritisk, saj se je sooala z zmonostjo, da bo sama morala preivljati
petero otrok. Ni vedela, kaj bo z nami, e oe umre. Vse je bilo tako brezupno, da je mislila celo
na samomor.
Neke noi je moja mama komaj e budna leala v postelji. Naenkrat je zasliala zelo jasen in
neen glas, poln soutja, kako je rekel: Jezus te ljubi. Pokleknila je na tla in se v solzah
pokesala svojih grehov ter ponovno posvetila svoje ivljenje Gospodu Jezusu Kristusu. Kot
izgubljeni sin se je moja mama vrnila domov k Bogu.
Takoj je poklicala druino, naj pride in moli. Rekla nam je: Jezus je edino upanje za oeta.
Ko smo sliali, kaj se je zgodilo, smo vsi izroili svoja ivljenja Bogu. Potem smo poloili svoje
roke na oeta in ostanek noi prosili Boga s preprosto molitvijo: Jezus, ozdravi oeta! Jezus,
ozdravi oeta!
11

Nebeki lovek
e naslednje jutro se je moj oe poutil veliko bolje! Prvi po nekaj mesecih je obutil lakoto po
hrani. V enem tednu si je popolnoma opomogel in vsaka sled raka je izginila! To je bil velik Boji
ude.
V druini smo doiveli prebujenje in naa ivljenja so se drastino spremenila. Tisti as je bil
tako mogoen, da tudi danes, trideset let po tem, ko je Bog ozdravil mojega oeta, vseh pet
njegovih otrok e vedno hodi za Bogom.
Moji stari so bili tako hvaleni Bogu, da so eleli deliti dobro novico takoj z vsemi v vasi. V
tistem asu je bilo nezakonito prirejati kakrnekoli javne shode ali sreanja, vendar so se moji
strai domislili narta, da so nas otroke poslali, da povabimo sorodnike in prijatelje v svoj dom.
Ljudje so prili, ne da bi poznali razlog povabila. Mnogi so predvidevali, da je oe umrl in so
prili obleeni za pogreb! Osupnili so, ko so videli oeta, kako jih oitno dobrega zdravja
pozdravlja pri vhodu! Ko so prili vsi sorodniki in prijatelji, jih je mama povabila v hio. Zaklenila
je vrata, zagrnila okna in razloila, kako je oe popolnoma ozdravel po molitvi. Vsi nai
sorodniki in prijatelji so pokleknili na tla in takoj sprejeli Jezusa kot Gospoda in Gospodarja.
To so bili vznemirljivi asi. Ne le, da sem sprejel Jezusa kot svojega osebnega Odreenika,
ampak sem postal oseba, ki resnino eli sluiti Gospodu z vsem svojim srcem.
Moja mama se nikoli ni nauila pisati in brati, vendar je postala prva oznanjevalka v nai vasi.
V nai hii je vodila majhno cerkev. eprav si moja mama ni zapomnila veliko iz Boje besede,
nas je vedno spodbujala, da se osredotoimo na Jezusa. Medtem ko smo molili, nam je Jezus v
Svoji veliki milosti vedno pomagal. Ko se spomnim teh dni, sem vedno prevzet od tega, kako je
Bog uporabil mojo mamo kljub njeni nepismenosti in neznanju. Njeno srce je bilo popolnoma
predano Jezusu. Nekateri dananji veliki voditelji Hinih cerkva na Kitajskem so prvi sreali
Jezusa po slubi moje mame.
Sprva res nisem vedel, kdo je Jezus, vendar sem videl, da je ozdravil mojega oeta in osvobodil
mojo druino. Poln zaupanja sem se predal Bogu, ki je ozdravil mojega oeta in nas reil. V tem
asu sem pogosto spraeval mamo, kdo je Jezus in mi je rekla: Jezus je Boji sin, ki je umrl za
nas na kriu. Odvzel je vse nae grehe in bolezni. Ves Svoj nauk je zapisal v Svetem pismu.
Vpraal sem jo, e e kje obstaja Jezusova beseda, ki bi jo lahko prebral. Odgovorila mi je:
Ne. Vse Njegove besede so izginile. Od Njegovega nauka ne obstaja ni ve. To je bil as
Kulturne revolucije, ko ni bilo mogoe najti Svetega pisma.
Od tega dne sem si iz vsega srca elel imeti svoje Sveto pismo. Vpraal sem mamo in brate
kristjane, kako izgleda Sveto pismo, toda nihe ni vedel. Ena oseba je videla papirje, na katerih
so bili z roko napisani deli Pisma in neke pesmi, nikoli pa celotnega Svetega pisma. Samo nekaj
starejih vernikov se je lahko spomnilo, da so videli Sveto pismo pred mnogimi leti. Boja Beseda
je bila redkost v deeli.
Sam sem si zelo mono elel Sveto pismo. Ko je videla moj obup, se je mati spomnila
starejega loveka, ki je ivel v sosednji vasi. Ta lovek je bil pred zaetkom Kulturne revolucije
pastor in zato sva skupaj odla na dolgo pot do njegovega doma. Ko sva ga nala, sva izrazila
eljo: Hrepeniva po tem, da bi videla Sveto pismo. Ali ga imate?
Takoj je bil videti prestraen. Zaradi svoje vere je preivel dvajset let v zaporu. Pogledal me je
in videl, da sem zelo mlad in siromaen, v oguljeni obleki in bosonog. Obutil je soutje, a mi
kljub temu ni hotel pokazati Svetega pisma.
Ne obdolujem ga, ker je bilo v tistem asu v vsej Kitajski le nekaj izvodov Svetega pisma.
Nihe ni smel brati drugih knjig razen Maove male Rdee knjige. e bi nas ujeli s Svetim
pismom, bi Sveto pismo zagali in lastnikovo druino sredi vasi hudo pretepli. Stari pastor je
preprosto rekel: Sveto pismo je Boja knjiga. e si jo eli, prosi nebekega Boga. On ti lahko
12

Nebeki lovek
da to Bojo knjigo. Bog je zvest. Vedno odgovarja tistim, ki ga iejo z vsem svojim srcem.
Popolnoma sem verjel pastorjevim besedam.
Ko sem se vrnil domov, sem v sobo prinesel kamen in vsak veer nanj pokleknil in molil. Imel
sem samo eno preprosto molitev: Gospod, prosim te, daj mi Sveto pismo. Amen. V tem asu
e nisem znal moliti, vendar sem nadaljeval tako ve kot mesec dni.
In ni se ni zgodilo. Sveto pismo se ni pojavilo.
Spet sem odel do pastorjeve hie. Tokrat sem odel sam. Rekel sem mu: Prosil sem Boga po
vaem nasvetu, vendar e nisem dobil Svetega pisma, ki si ga tako elim. Prosim vas, pokaite
mi svoje Sveto pismo! Naj ga samo enkrat pogledam in bom zadovoljen! Ne bom se ga dotaknil.
Drite ga, zadovoljen bom, samo da ga bom videl. e bi smel prepisati e nekaj besed, se bom
vrnil domov sreen.
Pastor je videl gorenost mojega srca in mi zopet rekel: e si resen, potem ni dovolj, da samo
poklekne in prosi Boga; moral bi se postiti in jokati. Bolj kot bo jokal, prej bo dobil Sveto
pismo.
Odel sem domov in vsako jutro in vsak popoldan nisem ni jedel in pil. Zveer sem pojedel
samo pest na pari skuhanega ria. Jokal sem in se pritoeval svojemu nebekemu Oetu, kakor
laen otrok, ki bi rad bil izpolnjen z Bojo besedo. Naslednjih sto dni sem molil za Sveto pismo,
dokler mi ni zmanjkalo moi. Moji stari so bili prepriani, da sem izgubil razum.
Ko leta kasneje gledam na ta dogodek, bi lahko rekel, da je bila ta izkunja najteja od vseh, ki
sem jih moral kadarkoli prestati.
In potem ko sem nekega jutra ob tirih zjutraj kleal poleg svoje postelje, po ve mesecih
rotenja Boga, da odgovori na moje pronje, sem iznenada prejel razodetje.
V tem razodetju sem hodil po strmem hribu in rinil teak voz. el sem proti vasi, kjer sem
nameraval prositi za hrano za nao druino. Zelo sem se muil, ker sem bil laen v svojem
razodetju in zaradi nenehnega posta ibek. Star voz bi se skoraj prevrnil in padel name.
Takrat sem zagledal tri ljudi, ki so prihajali z nasprotne strani navzdol. Ljubezniv starek z
dolgo brado je rinil voz poln sveega kruha. Druga sta hodila vsak na svoji strani voza. Ko me je
starec videl, je obutil globoko soutje in mi izkazal usmiljenje. Vpraal me je: Si laen?
Odgovoril sem: Da. Nimam kaj jesti. Namenil sem se iskati hrano za nao druino.
Jokal sem, ker je bila moja druina zelo revna. Zaradi oetove bolezni smo prodali, kar je
imelo vrednost, da smo lahko kupili zdravila. Skoraj ni niso imeli za jesti in leta smo bili
prisiljeni prositi za hrano pri prijateljih in sosedih. Ko me je starec vpraal, e sem laen, se
nisem mogel obvladati in sem zajokal. Nikoli prej nisem obutil tako iskreno ljubezen in
usmiljenje.
V mojem razodetju je starek z voza snel rdeo vreko s kruhom in rekel sluabnikoma, da mi
jo podata. Rekel je: Takoj mora jesti.
Odprl sem zavitek in videl sve kruh. Ko sem ga dal v usta, se je tisti trenutek spremenil v Sveto
pismo. V razodetju sem s svojim Svetim pismom takoj pokleknil in iz hvalenosti zavpil Bogu:
Bog, tvoje ime je vredno hvale! Nisi prezrl moje molitve. Dovolil si, da prejmem Sveto pismo.
elim ti sluiti do konca svojega ivljenja.
Zbudil sem se in zael iskati po hii, da bi nael Sveto pismo. Moja druina je spala. Razodetje
je bilo tako resnino, da sem bil zelo nesreen in glasno zajokal, ko sem spoznal, da so bile to le
sanje.
Stari so prihiteli v mojo sobo in videli, kaj se dogaja. Mislili so, da se mi je zmealo od
vztrajnega posta in molitve. Povedal sem svoje razodetje, toda ve kot sem govoril, tem bolj so
mislili, da sem nor. Mama je rekla: Ni se e zdanilo in nihe e ni priel v nao hio. Vrata so
13

Nebeki lovek
trdno zaklenjena.
Oe me je mono stisnil k sebi. S solzami v oeh je zavpil k Bogu: Dragi Bog, usmili se mojega
sina! Prosim te, ne dopusti, da znori! Pripravljen sem ponovno zboleti, e bo to pomagalo, da
moj sin ne izgubi razuma! Prosim te, daj mojemu sinu Sveto pismo!
Z mamo in oetom sem pokleknil na tla in skupaj smo jokali.
Naenkrat sem zaslial tiho trkanje na vratih! Zelo neen glas me je poklical po imenu. Pohitel
sem in skozi zaprta vrta vpraal: Ali mi prinaa kruh? Neen glas mi je odgovoril: Da, zate
sem imel obilo kruha. Takoj sem prepoznal glas iz razodetja.
Hitro sem odprl vrata in pred menoj sta stala ista sluabnika kot v mojem razodetju. Eden je v
roki dral rdeo vreko. Moje srce je, medtem ko sem odpiral vreko in v rokah dral svoje lastno
Sveto pismo, mono utripalo.
Moka sta hitro izginila v mirno no. Stisnil sem k sebi Sveto pismo in pred hio padel na
kolena. Znova in znova sem se zahvaljeval Bogu! Obljubil sem Jezusu, da bom od tega trenutka
poiral Njegovo besedo kakor laen otrok.
Pozneje sem izvedel imeni teh oseb. Eden je bil brat Wang, drugi brat Sung. Prila sta iz
oddaljene vasi. Povedali so mi za nekega evangeliana, ki ga nikoli nisem videl. V asu Kulturne
revolucije je veliko pretrpel za Gospoda in je zaradi muenja skoraj umrl.
Priblino tri mesece, preden sem dobil Sveto pismo, je ta evangelian prejel razodetje od Boga.
Bog mu je pokazal mladenia, kateremu mora dati svoje skrito Sveto pismo. V razodetju je videl
nao hio in lokacijo nae vasi.
Kakor mnogi kristjani v tistem asu je spravil Sveto pismo v ploevinasto katlo in jo zakopal
globoko v zemljo v upanju, da bo priel dan, ko jo bo izkopal in Pismo ponovno bral.
Tedaj je prosil kristjana, da mi odneseta Sveto pismo in hodila sta skoraj vso no, da sta prila
do naega doma.
Od tistega trenutka dalje sem molil in prosil Jezusa z molitvijo vere. Popolnoma sem verjel, da
so besede iz Svetega pisma Boja besede zame. Sveto pismo sem imel vedno pri sebi. Celo ko
sem spal, sem ga imel na prsih. Poiral sem Njegov nauk kakor laen otrok. Sveto pismo je bilo
prvo darilo, ki sem ga po molitvi dobil od Boga.
***
DELING: Priblino v tistem asu, ko je Bog pripravljal mojega moa za slubo evangelija, je
klical tudi mene k sebi in me pripravljal, da bom Yunova ena. Rojena sem leta 1962 v okraju
Nanyang, v provinci Henan, v vasi Yenzhang. Yunova vas je bila oddaljena nekaj kilometrov.
Moja druina je bila zelo revna. Bilo nas je sedem otrok in komaj smo imeli kaj za jesti in
oblei.
Ko se sedaj spominjam otrotva, se spominjam asa, ko je bila srea pomeana z bojem za
preivetje. Naa njiva je bila od hie oddaljena skoraj dva kilometra in vsak dan smo morali
hoditi tja in nazaj ter prenaati teko orodje in opremo. Poleg tega smo morali vsak dan do njive
in nazaj gnati e ivino.
Otroci smo morali nositi domov nabrani bomba in dve teki koari obeeni na palico. Vasih
nam je spodrsnilo in smo padli v blato, zato smo potrebovali ve kot uro, da smo prispeli domov.
Delo je bilo teko in naporno.
Moje ivljenje je bilo zaznamovano z bojem s hemofilijo. Ko sem se urezala, mi je kri zelo
dolgo tekla. Zdelo se je, kot da nenehno zavijam noge in roke v stare krpe, da bi ustavila
krvavitve.
14

Nebeki lovek
Zaradi silnega pritiska, ki sem mu bila nenehno izpostavljena, je moja mama duevno zbolela.
ez dan je delovala popolnoma normalno, a ponoi smo jo sliali, kako se pogovarja sama s
seboj, se smeji in joka. Vasih se je pogovarjala s steno, kot da bi bila oseba.
Ko je mama sprejela evangelij, jo je Boji mir postopoma obvladal in ji vrnil njeno duevno
zdravje. To je bilo za nao druino in sosede mogono prievanje.
K Jezusu sem prila zaradi svojega velikega telesnega trpljenja. Moja soseda kristjanka mi je
dala enostavno obljubo: e bo verjela v Kristusa, te bo On ozdravil.
In tako sem v starosti osemnajstih let predala svoje ivljenje Kristusu.
e isti veer so me odpeljali na moje prvo sreanje Hine cerkve. Ker se je pojavila Sluba
dravne varnosti, smo morali vsi pobegniti v no. Takrat sem prvi spoznala, kakno bo moje
ivljenje v hoji za Jezusom!
Nekaj dni po krstu sem v spanju prejela jasno Gospodovo razodetje. Oseba me je odpeljala do
jezera, ki je bilo napolnjeno s kristalno isto vodo. Reeno mi je bilo, naj si umijem roke in noge,
kjer sem imela rane od bolezni. V razodetju sem svoje roke in noge polne brazgotin pomoila v
vodo in videla, kako je koa popolnoma ozdravila in se obnovila. Ko sem se naslednje jutro
zbudila, sem odkrila, da je moja koa kakor koa novorojenka! Kar se je zgodilo v razodetju
med spanjem, se je tudi resnino zgodilo!
Do dananjega dne nikoli ve nisem zbolela za hemofilijo.
Zaradi tega velikega udea je bil zame Bog zelo resnien. etudi je bilo nae ivljenje teko in
smo se vsak dan sooali s preganjanjem, sem se odloila hoditi za Kristusom ne glede na ceno.
Hkrati z menoj sta se spreobrnili e mladi enski. Skupaj smo obiskovale sreanja, ki so bila na
razlinih krajih in vasih smo morale hoditi ve kot uro. Po sestanku sem pogosto morala sama
peaiti domov, kar je bilo zelo nevarno, ker je bilo temno in ker so bili tako pozno zunaj samo
e razbojniki in divji psi.
Bog je naredil velik ude, ker me je zaitil in mi pomagal v teh prvih dneh. Pogosto, ko sem
se ponoi vraala domov, sem deset metrov pred seboj videla na stezi svetlobo. Zdelo se je,
kakor da nekdo nosi svetilko in mi kae pot. Pogosto sem se v temni noi izgubila, a potem
zagledala svetlobo, ki mi je kot majhna zvezda kazala, kako naj se vrnem na pravo stezo.
Svetloba ni bila vedno prisotna, pojavljala se je samo takrat, ko sem zala v napano smer.
Zaradi taknih izkuenj je moja vera hitro rasla.

15

Nebeki lovek
TRETJE POGLAVJE

POJDI NA ZAHOD IN JUG.

Bojo besedo sem bral vsak dan, od jutra do poznega veera. Kadar sem moral delati na njivi,
sem Sveto pismo zavil v obleko in izkoristil vsako prilonost, da sem sedel in bral. Ponoi sem
vzel Sveto pismo s seboj v posteljo in ga dral na prsih, ko sem spal.
Sprva branje Svetega pisma ni bilo enostavno, ker sem hodil v olo samo tri leta. Poleg tega je
bilo moje Sveto pismo napisano v tradicionalni kitajskimi pisavi, a brati sem se nauil samo
poenostavljene znake. Vendar sem nael slovar in s teko muko poiskal znak za znakom in tako
napredoval skozi Sveto pismo.
Konno sem prebral celo Sveto pismo in zael sem se ga uiti na pamet, poglavje na dan. V
osemindvajsetih dneh sem si zapomnil ves Matejev evangelij. Hitro sem se nauil tudi ostale tri
evangelije in nato sem se zael uiti na pamet Apostolska dela.
Nekega jutra okrog devetih sem bral prvo poglavje Apostolskih del in zael razmiljati o osmem
povedi: Toda prejeli boste Svetega Duha, ki bo priel nad vas in boste moje prie v Jeruzalemu in
po vsej Judeji in Samariji in do skrajnih meja sveta.
Nisem bil povsem preprian, kdo je Sveti Duh. Tekel sem vpraat mamo. Ni mi znala pojasniti
in je enostavno rekla: Saj sem ti e rekla, da se ne morem spomniti. Zakaj ne moli in prosi
Boga za Svetega Duha, kakor si prosil za Sveto pismo? Moja mama je bila nepismena in imela
je zelo ibko znanje o Svetem pismu. Iz njega se je nauila le nekaj povedi, ki jih je sliala od
drugih vernikov.
To je bil odloilen trenutek v mojem ivljenju. Silno sem hrepenel po Boji navzonosti in sedaj
sem spoznal, kako pomembno je poznati pisano Bojo besedo.
Prosil sem Gospoda: Potrebujem mo Svetega Duha. Pripravljen sem biti tvoja pria. Po
konani molitvi je name priel Boji duh veselja. Globoko odkritje Boje ljubezni in Njegova
navzonost sta me popolnoma preplavila. Do sedaj nikoli nisem uival v petju, a zdaj so nove
pesmi aenja kar vrele z mojih ustnic. Pozneje sem jih zapisal in vse do dananjih dni se te
pesmi pojejo v kitajskih Hinih cerkvah.
Zael sem akati na Boje vodstvo in zgodilo se je nekaj udovitega. Nekega veera okrog
desete ure, preden so moji strai li v posteljo, sem konal z molitvijo in se na pamet nauil
dvanajsto poglavje Apostolskih del. Ko sem legel v posteljo, sem nenadoma zautil, da me je
nekdo potrepljal po rami in zaslial sem glas: Yun, poslal te bom na zahod in jug, da bo moja
pria.
Mislil sem, da je to rekla moja mama, zato sem skoila iz postelje in el v sobo svojih starev in
jo vpraal: Si me klicala? Si me potrepljala po rami?
Mama mi je odgovorila: Midva te nisva klicala. Vrni se v posteljo. Ponovno sem molil in legel
v posteljo. Po tridesetih minutah sem ponovno zaslial glas: Yun, el bo na zahod in jug
oznanjat evangelij. Oznanjal bo v mojem imenu in moja pria bo.
e isti trenutek sem vstal in povedal mami, kaj se mi je zgodilo. Rekla je, naj se vrnem v
posteljo in naj ne bom tako vznemirjen. Spet jo je zaskrbelo, da bi izgubil razum!
Pokleknil sem in molil: Jezus, e mi Ti govori, Te posluam. e me klie, da oznanjam Tvojo
veselo novico, sem pripravljen posluati Tvoj klic.
Naslednje jutro, okrog etrte ure, sem dobil sanje od Gospoda. Videl sem istega ljubega
starka, ki mi je dal kruh v prvem prikazovanju. Ko se mi je priblial, me je gledal v oi in rekel:
Moral bi iti na zahod in jug, da bo oznanjal evangelij in bil Gospodova pria.
V teh sanjah sem videl veliko sreanje, na katerem je bila zbrana moica ljudi. Starec je med
16

Nebeki lovek
njimi izareval mono avtoriteto. Rekel mi je: Ti bo Njihova pria. Poutil sem se
nesposobnega. Na sreanju je prila k meni obsedena enska. Rekel mi je: Poloil bo roke
nanjo in v Jezusovem imenu izgnal demona. V sanjah sem to tudi naredil. enska se je borila,
kot da je v smrtnih mukah, nato je bila popolnoma osvobojena demonskih sil, ki so jo nadzirale.
Vsi ljudje so bili zaprepadeni, saj esa taknega e niso videli v ivljenju.
Potem je iz mnoice priel mladeni in vpraal: Ali si ti brat Yun? Nai bratje in sestre se
postijo in molijo zate e tri dni. Upamo, da bo priel k nam in nam oznanil evangelij. Obupno
te potrebujemo, pridi v nao vas.
Mladeni mi je povedal svoje ime, starost in ime vasi. Bil sem ganjen in rekel. Jutri bom priel
v vao vas.
Ob zori sem hitro poklical svoje stare in jim pojasnil, da grem oznanjat evangelij, ker mi je
tako ukazal Jezus Kristus. Mati me je vpraala, kam nameravam iti. Rekel sem: Prejnjo no mi
je Bog trikrat spregovoril. Rekel mi je: 'Pojdi za zahod in jug in oznanjaj evangelij.' Posluen bom
nebekemu klicu.
Vedel sem, da so te sanje od Boga in bil sem popolnoma preprian, da se bo vse dogajalo
natanno tako, kot mi je bilo pokazano. Mami sem rekel: Ko bom odel, bo priel z juga
mladeni. Star je tiriindvajset let in obleen bo v belo majico in sive hlae, zakrpane na obeh
kolenih. Kristjani v njegovi vasi molijo in se postijo e tri dni. elijo, da pridem in jim oznanim
evangelij. Dananje jutro sem ga sreal v sanjah in mu obljubil, da bom el z njim na zahod in
jug.
Mama ni razumela, o em sem govoril, zato sem ji enostavno rekel: Mladeni z imenom Yu
Jing Chai bo priel danes v nao hio. Prosim te, ostani doma in mu zaeli dobrodolico. Ne
pusti, da odide, predno se ne vrnem domov.
To jutro sem odel iz svoje rodne vasi in krenil proti zahodu. Ko sem prekal most, sem sreal
starejega kristjana z imenom Yang. Vpraal me je, kam sem se namenil. Odgovoril sem:
Zjutraj mi je Bog trikrat govoril. elim oznanjati evangelij na zahodu in jugu.
Srce brata Yanga je bilo globoko ganjeno. Rekel mi je: Ravnokar sem se namenil k tebi. Dobil
sem nalogo, da te odpeljem na zahod v vas Gao, da bo oznanjal evangelij. Tam so bratje in
sestre sliali, kako si molil in dobil nebeko knjigo. elijo, da pride in oznanja Besedo. Tri dni
molimo in se postimo zate. Poslali so me, da te pripeljem.
Ko smo prispeli, je vsa vas delala na polju, ker je bil as etve. Ko jim je brat Yang rekel: To je
lovek, za katerega ste molili, so pustili svoje orodje in pritekli do naju.
li smo v hio. Sedel sem na tla in vsi so se nagnetli okoli mene. Bil sem precej nervozen, ker
nikoli prej nisem govoril skupini ljudi. Trideset ali tirideset oseb je gledalo vame, merili me s
pogledi in eljno priakovali, da bi sliali Bojo besedo. Bili so zelo lani resnice. V vasi Gao je
bilo le nekaj kristjanov, veina so bili e vedno neverniki.
Sedel sem s trdno zaprtimi omi in dral nad glavo Sveto pismo. Naznanil sem: To je Sveto
pismo. Angel Gospodov ga je poslal kot odgovor na moje molitve. e boste hoteli imeti Sveto
pismo, boste morali moliti in iskati Boga tako kot jaz.
Zaudeno so me gledali s iroko odrtimi usti. Nain, kako je Bog poskrbel za moje Sveto pismo,
je med njimi izzvalo veliko zaprepadenost. eleli so, da jih pouim. V tistem asu e nisem vedel,
kaj pomeni pridigati. Znal sem samo zrecitirati tista poglavje, ki sem se jih nauil na pamet in
tako sem zrecitiral ves Matejev evangelij od prvega do osemindvajsetega poglavja.
Nisem vedel, ali razumejo, kar govorim. Da se ne bi zmedel ali esa pozabil, sem recitiral hitro,
kakor reka tee. Ko sem konal, sem bil napolnjen s Svetim Duhom in sem zapel e nekaj
svetopisemskih pesmi, ki se jih nisem nikoli uil.
17

Nebeki lovek
Ko sem odprl oi, sem videl, da je Boji Duh vse zaobjel. Sveti Duh jih je spomnil njihovih
grehov. Pokleknili so na tla in se kesali v solzah, ki so jim tekle po licih. eprav mi je bilo komaj
estnajst let, sem ta veer spoznal, da je Boja beseda polna moi. Ko jo oznanjamo ljudem z
goreim srcem, se dotakne mnogih. Na tem sreanju so desetine oseb dali svoja srca Jezusu
zahvaljujo Boji besedi.
Rotili so me, naj ostanem in jim e berem iz Svetega pisma. Rekel sem jim: Bog mi je rekel, da
moram oditi in da bom Njegova pria. To jih ni zadovoljilo in me niso pustil. Zato sem ostal in
jim zrecitiral e prvih dvajset poglavij Apostolskih del. Obljubil sem jim, da se vrnem v njihovo
vas, ko se bom nauil na pamet ve poglavij in jih bom zrecitiral.
Ko sem bil pripravljen, da zapustim vas Gao, je k meni prila mlada enska in me vpraala:
Pravi, da si se namenil na jug. Kam tono gre?
Odgovoril sem ji: Na jugu je lovek z imenom Yu Jing Chai. Zjutraj sem mu obljubil, da bom
el z njim v njegovo vas. enska je bila preseneena in me je vpraala, e ga poznam.
Odgovoril sem: Da, poznam ga.
Potem me je vpraala: Kje si ga spoznal?
Pojasnil sem ji: Sreal sem ga v sanjah, ki mi jih je zjutraj dal Bog.
Zaela je ihteti in rekla: Yu Jing Chai je moj brat!
Bila je prvi vernik v svoji druini. Potem je pripeljala h Gospodu e svojega brata in mamo in
eprav so sedaj iveli v razlinih krajih, so skupaj molili in se postili zame tri dni. Samo Gospod
je vse lahko tako sestavil. Sveti Duh je delal na udovit nain.
Ljudje iz vasi Gao so se poslovili do mene z ljubeznijo in solzami v oeh.
Ko sem odel in se napotil domov, se je zgodilo nekaj neverjetnega. Vas Gao je priblino est
kilometrov oddaljena od moje vasi. Steza je veino poti zelo ozka in je zato potrebno previdno
hoditi tudi do dve uri. Ker sem predvideval, da me Yu Jing Chai aka pri meni doma, sem se
odloil tei, da me ne bi predolgo akal.
Ko sem tekel, sem glasno recitiral stavke iz Svetega pisma in nisem posveal pozornosti teku.
Nenadoma sem se, eprav tega nisem zaznal, v hipu znael na zaetku svoje rodne vasi! Kar
obiajno trajala dve uri, se je sedaj zgodilo v le nekaj trenutkih.
To izkunjo je teko pojasniti, vendar je bila nepozabna. Verujem, da je Bog naredil isti ude,
ko je odnesel Filipa v Apostolskih delih 8,39-40: () je Gospodov Duh vzel Filipa Filip pa se je
znael v Adonu in spotoma je v vsa mesta prinesel veselo oznanilo, dokler ni priel v Cezarejo.
Ko sem priel domov, je bila moja mama polna radosti. Niti po imenu me ni poklicala, ampak
Samuel. Klicala je: Samuel, Samuel, mladeni, o katerem si mi veraj govoril, Yu Jing Chain, je
bil tukaj. Bil je obleen ravno tako, kot si mi rekel. Vpraal sem jo, kje je Yu Jing, rekla je, da je
e odel. Vzkliknil sem: Prosil sem te, da poskrbi, da ne odide! V sanjah sem mu obljubil, da
bom odel z njim v njegovo vas in oznanjal evangelij.
Mama je rekla: Ne skrbi! Bodi potrpeljiv in mi dopusti, da dokonam. Ko nas je ta mladeni
obiskal, sem vedela, da je to mladeni, o katerem si mi govoril zjutraj. Njegovo ime je resnino
Yu Jing Chai. Ko sem ga vpraala, e mu je ime Yu, je bil zelo preseneen in je hotel vedeti, od
kod poznam njegov priimek. Takrat sem ga vpraala, ali je Yu Jing Chai. Mladeni se je ustrail
in me je zael rotiti, naj mu povem, od kod poznam njegovo ime. Vpraala sem ga, ali si priel
povabit mojega sina, da gre s teboj na jug oznanjat evangelij?
Brat Yu je bil osupel. Vpraal me je, od kod vse to vem.
Mama je pojasnila: Bratje in sestre e tri dni molijo in se postijo, da bi jim moj sin priel
oznanjat evangelij. Obljubil je, da bo e s teboj. Vendar je zjutraj odel na zahod in se bo vrnil
domov do sonnega zahoda. Prosim te, da se sede in popije kozarec vode.
18

Nebeki lovek
Ko je Yu slial besede moje mame, je bil tako sreen, da je kar tekel domov. Tako se mu je
mudilo, da je pozabil svoj slamnati klobuk! Obljubil je, da se bo do sonnega zahoda vrnil
pome.
Sonce je ravno zahajalo, ko je Yu Jing Chai stopil na nae dvorie. Od teka je bil ves
preznojen. Izgledal je ravno tako, kot sem ga preteklo no videl v svojih sanjah. Prijel sem ga za
roko in mu rekel: Ti si brat Yu in ti ter ostala trojica ste danes molili, da pridem k vam. Zjutraj
sem te sreal v svojih sanjah. Jezus te ljubi. el bom s teboj.
Objeli smo se in zajokali. Moja mama ni ve dvomila v moj zdrav razum. Potem ko je poloila
roke na naju in naju blagoslovila, sva odla v temo proti njegovi vasi na jugu. Ko sva prila, sem
ponovno zrecitiral vse svetopisemske verze, ki sem jih poznal.
Tega dne je v nai vasi zael goreti ogenj evangelija. Ni gorel samo na zahodu, temve tudi na
jugu. Pozneje smo se sooili z mnogimi preganjanji in trpljenjem zaradi vere, ampak v teh prvih
dneh je bilo vse sladko in udovito.
Bog je izlil Svojega Duha na mnogo obupanih du. Kot ejni v puavi, so se veselo odejali z
vodo Boje besede. eprav sem bil samo najstnik, mi je Gospod omogoil, da v prvem letu,
odkar sem postal kristjan, pripeljem h Kristusu ve kot dva tiso oseb.
V teh prvih dneh je bilo moje razumevanje 'zahoda in juga' omejeno na podroja blizu moje
rodne vasi. Postopoma se je z Bojo milostjo to podroje irilo, da bi konno obsegalo vso
Kitajsko in tudi narode zunaj nje.
***
Ko sem prvi oznanjal evangelij ljudem iz vasi Gao, me je Bog navdihnil, da sem jim odpel
pesmi iz svetopisemskih tekstov. Zapisovali so si jih, da bi si jih zapomnili. Besede ene od pesmi
so vzete iz Evangelija po Mateju, ko Jezus govori, e nas nekdo udari po desnem licu, mu
nastavimo e levega. Druga pesem nas je uila, kako naj se veselimo, e nas zaradi evangelija
preganjajo. Naslednja je govorila, kako nikoli ne smemo biti kot Juda, da bi izdali svojega
Gospoda.
Spreobrnitev takne mnoice ljudi je pritegnila pozornost oblasti. Vsi kristjani v vasi Gao so bili
aretirani in odpeljali so jih na policijsko postajo. Policijski uslubenci so od njih zahtevali
odgovor: Kdo vam je prinesel ime Jezus? Kako to da vsi verjamete temu praznoverju?
Verniki so bili preplavljeni z neizrekljivim veseljem. Le to so rekli: Ne elimo biti kot Juda in ne
bomo izdali naega Gospoda Jezusa!
Policija jih je zaela pretepati, vendar so se samo e bolj veselili. Govorili so: Prosimo vas.
gospod, udarite nas e po drugem licu! Kristjani so se smejali in veselili.
Policisti so se od pretepanja utrudili in konno rekli: Vi kristjani ste vsi nori! In po zadnjem
opozorilu so jih poslali domov.

19

Nebeki lovek
ETRTO POGLAVJE

BOG BLAGOSLAVLJA VSO MOJO DRUINO

Zahvaljujem se Bogu, ker je reil vso nao druino.
Moj oe je el v nebo nekaj let po tem, ko je bil udeno ozdravljen raka.
Istoasno sem bil alosten in sreen; alosten, ker sem tako zgodaj izgubil oeta, sreen, ker ga
je Bog reil. Bog je izkoristil oetovo bolezen, da je nao druino pripeljal v podnoje kria.
Moja mama je bila kot prerokinja Ana. No in dan je sluila Bogu s postom in molitvijo. (Lk
2,37)
Zahvaljujem se Bogu, ne samo za udovite stare, temve tudi za krepostno eno. Sveto pismo
pravi: Vrlo eno, kdo jo najde? Visoko presega bisere njena cena. Zaupa ji srce njenega moa, in
dobika mu ne manjka. Ona mu izkazuje dobroto in niesar hudega, vse dni svojega ivljenja.
(Prg 31,10-12)
Bog mi je s svojo milostjo nael takno eno!
Deling se je odloila, da se poroi z menoj zaradi ljubezni in poslunosti Gospodu. Nai mami
sta bili posrednici pri sklenitvi zakona. Njena mama je zelo iskrena in potena enska, ki ljubi
Boga.
Ko sva se z Deling spoznala, sem ji rekel: Bog me je izbral za Svojo prio, da Mu sledim skozi
velike teave in da hodim po poti kria. Nimam denarja, oblast me stalno preganja. Ali se eli
poroiti z menoj?
Deling je odgovorila: Ne skrbi, nikoli se ti ne bom izneverila. Pridruila se ti bom in skupaj
bova sluila Gospodu.
Odla sva na matini urad. Ko sva odgovorila na nekaj vpraanj, sva na prijavnico zapisala
najini imeni. Uslubenec je zaprosil Deling, da gre ven in tam poaka name, mene je poslal v
drugo sobo. Opazil je namre, da je moje ime na seznamu Slube dravne varnosti. Pojavilo se
je nekaj policistov in me aretirali.
To je bil zaetek najinega skupnega ivljenja, vendar se Deling nikoli ni oddaljila od mene, niti
nikoli obalovala poti, na katero jo je Bog poklical. Odloila se je hoditi po poti kria.
Skozi ves najin zakon je bila Deling pod ogromnim pritiskom druine, skupnosti, oblasti in vseh
ostalih, a ostala je popolnoma zvesta.
Odloila se je, da me bo podpirala in celo sama izkusila trpljenje v zaporu zaradi Gospoda.
Nisem si mogel eleti bolje soproge in sodelavke!
Nekaj dni po najini poroki sva z eno odla z avtobusom na zelo pomembno sreanje vodstva
cerkve. Pred avtobusno postajo je stal vodja Urada za verske zadeve iz mojega okroja. Zagrabil
me je za ovratnik in rekel: Bodi miren. Sedaj ne more nikamor. el bo s menoj v Slubo
dravne varnosti. Vzel je tudi torbico moje ene.
Naenkrat me je Gospodov Duh spodbudil, da sem stekel! Deling sem zaklical: Bei! in se
iztrgal iz uslubeneve roke, e preden je dojel, kaj se dogaja. Izpustil je torbico in pohitel za
menoj. Tekel je in vpil: Vohun! Zaustavite vohuna! Na avtobusni postaji je nastala popolna
zmeda. Preskoil sem zid in se neopazno izgubil. To je bil ude. Ljudje so pozneje govorili, da je
zid previsok, da bi ga lovek zmogel preskoil.
V tej zmedi je tudi Deling uspelo pobegniti.
Sluba dravne varnosti je nala torbico moje soproge in v njej naslov, kjer je bilo sreanje.
Odli so tja in aretirali nekaj voditeljev, ki so e bili zbrani.
20

Nebeki lovek
***
DELING: Povedala vam bom, kako sem spoznala Yuna. Ko sem postala kristjanka, smo obiskali
neko vas, v kateri je bilo enkrat letno velik krst. Kot novi vernik bi se morala krstiti.
Bil je november in bilo je e zelo hladno. Iz varnostnih razlogov se je krst zael ob polnoi.
Predvidevali smo, da Sluba dravne varnosti ne bi bila pripravljena vstati iz svojih toplih postelj
sredi hladne noi, da bi nas aretirala, vendar smo se motili. Prili so okrog enih zjutraj in
aretirali ve kot sto kristjanov.
Brat Yun je krstil nove vernike, vkljuno mene. Sluba dravne varnosti nam je ukazala, da se
postavimo v vrsti, da bi lahko zapisala naa imena in nas identificirala. Tudi Yun je stal v vrsti, a
ko je policiji popustila pozornost, je zbeal. Zdelo se je, kot da je Bog policistom zaslepil oi, ker
ga enostavno niso videli.
Pred tem sem e nekajkrat videla Yuna, ker so bili ob nedeljah sreanja v njegovi hii, vendar
je ta izkunja na krstu naredila name trajen vtis. Mislila sem, da je malo nor.
Skladno z naimi obiaji sta se za najin zakon povsem dogovorili najini mami. Potem ko je bila
moja mama ozdravljena in reena, je utila da mora zame najti oznanjevalca, Yun pa je bil edini
neoenjeni oznanjevalec v naem kraju! Moja mama je obiskala Yunovo mamo in dogovorili sta
se za poroko.
Ta odloitev je mojo mamo veliko stala. Ko je oznanila moji druini, da se bom poroila z
oznanjevalcem, so moj oe in moji bratje pobesneli. Za njih je bilo poroiti se za oznanjevalca
huje, kot poroiti se z beraem. Vedeli so, da Jun nima denarja in da moji druini ne bo mogel
dati darila ali denarja za nevesto. Poskusili so vse, da bi prepreili zakon, vendar je bila moja
mama odlona.
V tistem asu so se v naem delu Kitajske tako dogovarjali zakoni. Danes mladi ljudje sami
sprejemajo odloitve, s kom se bodo poroili, vendar je kljub temu e vedno mnogo zakonov
dogovorjenih.
Moja druina nama celo ni dovolila, da bi se videvala po zaroki, zato se z Yunom nisem smela
videvati niti pogovarjati do poroke, etudi sta bili najini vasi oddaljeni samo kilometer in pol.
Yunov oe je umrl pred poroko, tako da ga nisem imela prilonosti spoznati.
Ko je priel dan poroke, sem bila e otrok, stara sem bila komaj osemnajst let. Mama mi je
rekla, da je Yun zelo reven oznanjevalec, vendar se moram poroiti z njim in tako nisem
postavljala vpraanj. Pojma nisem imela o tem, kaj je zakon. Niti nisem mogla vedeti, kaj bo
prinesla prihodnost. Bila sem samo mlado dekle iroko odprtih oi, zelo preprosta in nedolna.
Pred poroko sva se z Yunom la prijavit poroko k matiarju. Ko sva izpolnila obrazce, sem odla
ven in dolgo akala. Yuna ni bilo ven. Odloila sem se, da ga ne bom akala, in odla.
Pozneje sem ele izvedela, da je uradnik, ko je Yun na prijavnem uradu zapisal svoje ime,
spoznal, da ga ie Sluba dravne varnosti kot ilegalnega oznanjevalca, in tako so ga kar tam
aretirali. Vedeli so, da oznanja evangelij po vsej provinci.
To je bil zaetek naega skupnega ivljenja! Zaradi Yunove aretacije je minilo ve kot leto dni
od najine zaroke do poronega dne.
Najina poroka je bila sonnega 28. septembra leta 1981. Stareina Fu je vodil obred, ki se je
odvijal v Yunovem domu. Postavili so ve kot dvajset miz in pri vsaki je sedelo od osem do deset
gostov, kar pomeni, da je bilo okrog dvesto gostov. V skladu z naimi obiaji je bila poroka pri
mladoporoencu in mojim starem ni bilo dovoljeno prisostvovati. Navzoi so bili moji bratje in
sestre in vsa Yunova druina in rodbina.
21

Nebeki lovek
Spominjam se, da se je pridigalo in da naju je brat Fun blagoslovil, potem sva bila poroena!
V medenem mesecu sva potovala na sreanje v drug kraj. Ena izmed sester je la z nama. Ko
smo prili pred Nanyang, je voditelj Urada za verske zadeve prepoznal Yuna. Zgrabil je mojega
moa za ovratnik.
S sestro sva pohiteli v stranie in zaeli trgati Yunovo Sveto pismo in ostale kranske knjige,
ker sva vedeli, da bi lahko padel v velike teave, e bi odkrili, da so njegove knjige prile iz
tujine.
Oseba je zaela kriati vse zloine, ki naj bi jih je Yun domnevno storil, vendar ga je Yun
odrinil in pobegnil. Pozneje istega dne smo se zopet nali.
Tri ali tiri mesece po poroki sva bila na sreanju trideset kilometrov od najinega doma. Yuna
so aretirali, vendar je uspel iz pripora pobegniti, potem so ga iskali in zato se ni mogel vrniti
domov. Bil na begu in oznanjal evangelij po vsej Kitajski.
Brat Xu nas je spoznal z Zhang Rongliangom in Yun se je pridruil Zhangu; Xu in Zang sta
vodila razline mree Hinih cerkva. Brat Xu je rekel Yunu: Pojdi kot predstavnik naega
gibanja, spoprijatelji se z ljudmi in bodi blagoslov Zhangovi skupini.
Ker je bil mo neprestano na begu pred policijo, sem v tistem asu teko prenaala
vsakodnevne ivljenjske pritiske. Priblino takrat sem zanosila, vendar sem po nekaj mesecih
spontano splavila. Izgubila sem majhnega fanta.
Zelo stresno je bilo iti na avtobusno ali elezniko postajo in gledati tiralice svojega moa,
begunca pred zakonom.
Z Yunom je bilo vsekakor zanimivo biti v zakonu!
enski instinkt v meni je pogosto hrepenel po urejenem bivanju in umirjenem druinskem
ivljenju, a preganjanja so to v glavnem onemogoala.

22

Nebeki lovek
PETO POGLAVJE

POT PREGNANSTVA
Bog je mnoge korenito reil in jih poslal, da pridobijo due, zato je Cerkev na naem podroju
zaela rasti v milosti in tevilu. Medtem se je hitro pojavil tudi odpor. Oblast se je prestraila, ker
je veliko ljudi zaelo verovati v Kristusa. Pred nami v nai vasi ni bilo nobenega kristjana.
Moja mama je bila prepoznana kot vodja cerkve in zaradi tega jo je oblast preganjala. Na
glavo so ji dali veliko noravo kapo in jo vodili po ulicah. Prisiljena je bila obiskovati ure
'prevzgoje', ki naj bi ji pomagale, 'da spremeni svoja napana stalia'.
Ko sem prevzel vodstvo nae cerkve, se je pritisk z moje mame preusmeril name. Oblast jo je
pogosto spraevala, kje se nahajam, vendar jo je mama v glavnem ignorirala in se delala, kot
da ne razume niti ene same besede. Po doloenem asu so jo pustili pri miru, ker so mislili, da
je izgubila razum.
Zaradi oznanjevanja evangelija so me prvi aretirali, ko sem bil star sedemnajst let. V
naslednjih letih so me pogosto aretirali in zaslievali s strani Slube dravne varnosti.
Namesto da bi nas preganjanje oslabilo, nas je okrepilo. Moneji kot je bil pritisk, tem ve
ognja in ljubezni je bilo za irjenje evangelija. Bili smo kot Izraelovi otroci, ko so bili sunji v
Egiptu: A im bolj so ga tlaili, tem boj se je mnoilo in tem bolj se je irilo, tako da jih je bila
groza pred Izraelovimi sinovi. (2Mz 1,12)
Oe je umrl leta 1977. Nekaj asa je bil ibek in ni mogel jesti in konno je pri
estinestdesetih letih odel k Bogu. Rak, od katerega ga je Bog ozdravil, se ni nikoli ve vrnil!
Pogreb sem doivel zelo ustveno in eprav sem vedel, da je reen in v nebesih, mi je strano
manjkal. Popolnoma je podpiral mojo slubo, bil je ponosen name in me opogumljal, naj sluim
Bogu z vsem svojim srcem.
Pozimi leta 1978 smo prvi zaeli krstili ljudi. Edini varen nain je bil, da smo naredili luknjo v
ledu in nove vernike krstili v ledeni vodi ponoi, ko so policisti spali. V rekah in izvirih junega
Henana smo krstili na stotine ljudi. Vasih je Bog naredil ude in nihe ni obutil, kako ledena
je bila voda. Nekateri so celo pripomnili, da je bila voda topla!
V poznih osemdesetih je mnoica ljudi vsakodnevno prihajala h Kristusu. Njim je bil predvsem
potreben nauk in utrjevanje vere. eprav sem bil v zgodnjih dvajsetih, so me imeli za zrelega
voditelja in starega kristjana, ker sem se spreobrnil e leta 1974!
Leto 1980 je bilo izjemno leto za cerkev v Henanu. Spominjamo se ga kot leto, v katerem je
Bog neprestano delal velike udee in nebeke ozdravitve, do mnogih so Jezusove besede
prihajale nadnaravno. V tem preudovitem letu se je opazila ogromna rast cerkve. Pozneje so
spreobrnjenci iz leta 1980 postali voditelji Bojih cerkva po vsej Kitajski. Provinca Henan je
postala kitajska Galileja, kraj, od koder so izli mnogi Kristusovi uenci.
Na sreanju, ki je bilo na podroju Nanyanga, je stotine ljudi, kristjanov in tudi nevernikov
imelo videnje preudovite ladje, kako plava po morju oblakov nad krajem sreanja. Rezultat
znamenja in udea je bilo, da se je takrat veliko grenikov pokesalo svoji grehov in svoja
ivljenja predalo Kristusu.
V vasi Fen Shuiling (kar pomeni Hrib, po katerem tee voda), ravno tako v okroju Hanyang, je
umiral vernik po dolgotrajni bolezni. Njegova druina nikoli ni sliala za evangelij. Nekega
veera se je Jezus prikazal temu loveku in rekel: Moje ime je Jezus. Priel sem te reit.
Vas Fen Shuiling stoji v odronem planinskem predelu, ki ga oznanjevalci e niso obiskali. Vas
ni imela cerkve ne pastirja, zato sem bil zelo preseneen, ko sem prvi priel tja in videl, da se je
23

Nebeki lovek
evangelij raziril v mnoge vasi in da je ve deset druin posvetilo svoja ivljenja Kristusu. Sam
Jezus jim je oznanjal evangelij! Ti novi verniki so hrepeneli, da bi prejeli nauk iz Boje besede.
V decembru leta 1980, dva tedna pred boiem, se je hudi zael posluevati novih nainov,
kako bi nas preizkual in zavajal. Namesto sile in muenja je zael uporabljati zvijae in prevare.
Vlada je sklicala zbor stodvajsetih verskih predstavnikov iz vse drave. Povabili so muslimane,
budiste, daoiste in kristjane.
V tistem asu o Cerkvi trojne samostojnosti nismo vedeli niesar. 'Trojna samostojnost' je
oznaevala tri vodilna naela: samoirjenje, samovzdrevanje in samoupravljanje. Veina
kristjanov je to imela za imenitno in veselili so se, ko so videli, da vzhaja nov dan, ko bodo
kristjani lahko svobodno izpovedovali vero brez spopadov in preganjanja. Na sestanek sem
odel popolnoma odprt za idejo, da se pridruim novi cerkvi, bil sem celo pripravljen postati
vodja svojega podroja, e bi to bila Boja volja.
Sestanek sta organizirala lokalni Urad za verske zadeve in Sluba dravne varnosti. Na
sestanku so imeli namen izbrati lane odborov in predsedujoega za vsako religijo. Predstojnik
verskega urada me je povabil na sestanek, ker sem bi znan kot oznanjevalec evangelija in ker
sem imel Sveto pismo.
Ve kot devetdeset odstotkov poslancev je elelo, da bi bil predsednik zdruenja kristjanov,
nekateri so me javno ornili in govorili, da sem lani pastor, ker nisem nikoli obiskoval teoloke
fakultete.
lovek z imenom Ho je bil glavni obtoevalec, ker je sam hotel dobiti poloaj predsednika.
Trdil je, da veruje v Jezusa, e odkar je bil v maternici! Vendar je bilo dobro znano, da se je Ho
odrekel Jezusu v asu Kulturne revolucije in da je veroval v skrajno liberalno teologijo, ki je v
sredie postavljala loveka.
V asu sestanka je Ho ponosno oznanil, da je primerneji pastor od mene, ker je obiskoval
teoloko fakulteto in da je tudiral tudi v misijonarski oli pred letom 1949. Preprial je poslance,
da je prava oseba za cerkvene zadeve na naem podroju.
Ho je rekel, da bi se morala vlada zoperstaviti meni in mojim sodelavcem, ker smo hodili
povsod in ilegalno oznanjali evangelij, ozdravljali bolezni in izganjali hude duhove. Rekel je, da
bi nas morali zaustaviti, ker motimo drubeni red in ogroamo mir in stabilnost.
Na sestanku je Ho jezno krial name. Molal sem, kolikor sem mogel, nato sem zaznal, da se v
meni prebuja Boji ogenj, kot takrat, ko se je Jezus zoperstavil menjalcem denarja v templju.
Ko je Ho konal svoj govor, je vodja Sluba dravne varnosti vstal in zahteval, da nadaljuje
govor proti 'lanim kristjanom kot je Yun'. Vodja si je zadovoljno trl roke in nadaljeval: Prosim
vas, povejte nam vse, kar veste o tem, kako so Yun in njegovi sodelavci motili drubeni red.
Priznajte umazanijo svojega kranstva. Povejte nam, kako lani pastirji elijo uniiti to dravo.
Ho se je poutil poaenega, se ponovno dvignil in ponosno oznanil: Pravi kristjani imamo
veliko pritob o lanih kristjanih, kot je Yun.
Bil sem zelo jezen, ker je obrekoval in sramotil Bojo cerkev nevernikom. Nisem se mogel ve
zadrati. Stopil sem na svoj stol in mu v Jezusovem imenu ukazal, naj moli!
Nastal je hrup. Napolnjen s Svetih Duhom sem od Boga mogonimi besedami naznanil: Ta
sestanek ni Bogu po volji! Usmeril sem prst v tiste ljudi, ki so trdili, da verujejo v Jezusa: Vam
sramotnim ljudem, bo sodil Bog. Sveto pismo govori, da verniki in neverniki ne morejo biti pod
istim jarmom. Kako sta lahko svetloba in tema skupaj? Boja Cerkev ni v skupnosti z idoli.
Gospod in Njegova C erkev vas bosta obsodila!
Predno sem konal, so pristopili k meni nekateri bratje in sestre kristjani in me s solzami v oeh
vlekli nazaj na stol in me prosili, da konam, predno se znajdem v velikih teavah.
24

Nebeki lovek
Sluba dravne varnosti in verski voditelji so bili besni. Dvigni so se na noge in s tolkali udarjali
po mizi. Grozili so mi: Kaj si domilja, kdo si, da nam lahko moti sestanek? Nikoli ve ne bo
mogel prisostvovati nobenemu sestanku!
Takoj ko sem slial te besede, sem vstal in rekel: Sedaj odhajam! Nikoli ve me ne vabite na
taken sestanek!
Tako me je Gospod vodil, da predam svoje ivljenje za evangelij na Kitajskem in da delam za
rast Hinih cerkva. Od tega dne mi je bilo popolnoma jasno, da Boje kraljestvo nima niesar
skupnega s politiko. Konni cilj marksistinega nauka je popolna iztrebitev vsakrne religije.
ista Kristusova zaroenka nikoli ne more biti pod kontrolo ateistine vlade, niti je ne morejo
voditi ljudje, ki sovraijo Boga!
Resnina Cerkev ni organizacija, ki jo nadzorujejo loveka pravila; je sveta zbirka ivih
kamnov, kateri je Jezus Kristus vzglavni kamen.
Ko sem odhajal s sestanka, sem se poutil svobodno kot ptica, v moje srce je prila nova
pesem:
Odkar sem zapustil dom, nosim svoj kri,
za Jezusa teem do koncev zemlje,
soudeleenec sem trpljenja svojega Gospoda,
evangelij oznanjam solznih oi
mnogokrat v vetru in deju,
solze teejo po mojih licih,
veliko stvari je obremenilo moje srce,
vendar Jezusova ljubezen me vodi,
Njegova ljubezen in milost me bodrita,
popolnoma me uvata iz dneva v dan.
Prosil sem: 'Gospod, kam naj grem? Gospod, kaj prinaa prihodnost?'
Gospod me je takoj spomnil na besedilo iz Jeremije 1,5-8: Preden sem te upodobil v
materinem telesu, sem te poznal; preden si priel iz materinega krila, sem te posvetil, te postavil za
preroka narodom. Rekel sem: Oh, vsemogoni Gospod, glej, ne znam govoriti, ker sem e
mlad! A Gospod mi je odvrnil: Nikar ne reci, sem e mlad! Le pojdi, kamorkoli te poljem!
Govori, karkoli ti ukaem! Nikar se jih ne boj! Saj sem s teboj, da te obvarujem. Potem je
Gospod stegnil svojo roko, se dotaknil mojih ust in mi je rekel: Glej, Svoje besede polagam v
tvoja usta.
V naslednjih tednih in mesecih me je Bog uil, kako razlikovati med Cerkvijo in Cerkvijo trojne
samostojnosti.
Vedeli smo, da je vlada ustanovila domoljubno gibanje Cerkev trojne samostojnosti in dovolila
'odprte, legalne' cerkve z namenom, da nadzira kristjane in propagira svoje ideje znotraj cerkve.
Vernike iz Cerkve trojne samostojnosti doivljamo kot ptice v kletki. Resnica je, da lahko pojejo
Gospodu, vendar je njihova okolica pod nadzorom in njihova krila pristriena. Lahko sicer
svobodno pojejo, vendar le v okviru tistega, kar jim je dovoljeno. V Hinih cerkvah uivamo v
svobodi, da lahko letimo, kamor nas Bog vodi in pojemo iz globine svojega srca. Izpueni smo
iz kletke in nimamo namena se vanjo vrniti!
Znano je, da se ptice v kletkah teko razmnoujejo. To je resnica tudi za vernike, ki so zaprti v
ustroju Cerkve trojne samostojnosti. Kristjani iz Hinih cerkva so radi svobodni, da se lahko
potepajo, kamor jih Bog vodi in da oznanjajo evangelij vsem ljudem. Razmnoevanje se odvija z
25

Nebeki lovek
ne sluteno hitrostjo!
Danes vemo, da veliko resninih pristaev Jezusa Kristusa obiskuje vladno cerkev. Osebno
poznam mnoge in poasi sem jih zael ceniti. V tem ustroju nimamo problemov z ujetimi
pticami, temve s skorumpiranim vodstvom in s politino silo, ki je izkoriena, da kontrolira
ljudi.
Voditelji so resno omejili, kaj lahko pastirji in lani Cerkve trojne samostojnost delajo. Slube
niso dovoljene brez njihove odobritve. Evangelizacija se ne priporoa, vsako vzgajanje in
evangeliziranje otrok je strogo prepovedano. Doloili so tudi, da se doloeni deli Svetega pisma,
na primer drugi Jezusov prihod, ne smejo pridigati. Ravno tako jim ni dovoljeno pouevati o
Bojih ozdravitvah ali izganjanju hudih duhov. Cela knjiga Razodetja je prepovedana!
V Hinih cerkvah enostavno nismo mogli sprejeti takne kontrole in vmeavanja. Verujemo, da
je Jezus glava Cerkve, ne vlada. Popolnoma smo se loili od Cerkve trojne samostojnosti in se
vrsto dvigujemo nad vsak poskus, da pademo pod nadzor.
Kot odgovor na naa stalia so oblasti na Kitajskem zaele dolgotrajno sezono 'lova na ptice'.
Ne prenesejo svobodnih ptic, ki se izmikajo njihovi kontroli. Vasih jim uspe uloviti ptico in jo
zapreti za elezne reetke, vendar tudi tam ptica odloi jajca in se razmnoi, ko v zaporu
pridobiva veliko du za Gospoda.
V tem asu sem zael svojo kariero 'evangeliziranja na hribu'. To je pomenilo, da smo
oznanjevali evangelij in potem beali iz enega kraja v drugega, ker nas je preganjala policija,
ravno tako kot je Jezus rekel svojim uencem: Kadar vas bodo preganjati v enem mestu, beite v
drugo. (Mt 10,23)
V juliju leta 1981 sem komaj uspel pobegniti, potem ko so me ujeli med vodenjem sreanja, na
katerem je bilo sto dvajset vernikov. Ko so me peljali na postajo, se je guma na avtomobilu
predrla in uspel sem pobegniti v no. Leal sem na mokri zemlji in zavpil Bogu: Zakaj se tako
obnaa do nas? Zakaj nas ne more zaititi?
Sveti Duh me je spomnil na dvoje mest v Svetem pismu: Saj ste bili vendar na to pot poklicani.
Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. (1Pt 2,21)
Dal vam je Vsemogoni kruh stiske in vodo nadloge. Ne bo se ve skrival tvoj uitelj, ampak
tvoje oi bodo videle tvojega uitelja. Tvoja uesa bodo sliala za teboj klic: 'To je pot, po njej
hodite!', e krenete na levo ali desno. (Iz 30,20-21)
Gospod me je ponovno spomnil na klic, da oznanjam evangelij na zahodu in jugu. Dovolj mi je
Boja milost, Njegova pota so nad naimi potmi. Moram se predati Bogu in sprejeti vse, kar
dopua, da se zgodi. Vasih ivimo v asu miru, vasih v asu borbe in preganjanja. Vendar je
eno in drugo od Gospoda, da nas oblikuje v posode, kakrne nas eli imeti.
V tistem asu veina naih sodelavcev ni mogla domov, ker jih je iskala policija. e bi se vrnili,
bi jih takoj aretirali. Zaradi tega so beali v razlina okroja in mesta in oznanjali evangelij.
Celo moja ena se ni mogla vrniti domov. Policija je prila v na dom in zaplenila vso nao
lastnino. Naa sluba je postala nona sluba. Sestajali smo se ponoi in spali podnevi in tako
zmanjali monost, da bi nas opazili.
Primer, ki nam ga je zapustila zgodnja cerkev, nas je opogumljal. Spoznali smo, da to, kar se
nam dogaja, ni nekaj novega. Mnoica vernikov je stoletja prenaala podobne preizkunje, a so
vseeno potrpeljivo zdrali do konca.
Boja beseda je teila in krepila njihova srca. Spomnim se prejnjih dni. Komaj ste bili
razsvetljeni, ste e v trpljenju prestali velik boj. Eni ste bili izpostavljeni sramotenju in stiskam, drugi
ste bili tovarii tistih, ki jih je to zadelo. Tudi do vklenjenih ste imeli soutje. Z veseljem ste prenesli,
da so vam pobrali imetje, ker ste vedeli, da imate boljo in neminljivo posest. (Heb 10,32-34)
26

Nebeki lovek
Evangelij se je stoletja bojeval, da bi zavzel oporie v trdosrni Kitajski. Naa tla so bila preve
kamnita, da bi sprejele korenine evangelija, vendar je Bog uresniil svoje namene in ustanovil
svojo Cerkev. Trpljenje, preganjanja in aretacije so bili vzrok, da se je evangelij bliskovito iril po
Kitajski. e bi bilo nae ivljenje udobneje, bi verjetno ostali v rojstnih vaseh. Vendar se je
zaradi tega, ker smo stalno morali beati v nova mesta, evangelij iril, kjer ga prej ni bilo.
Sluba dravne varnosti je izobesila nalog za mojo aretacijo. Obtoen sem bil 'motenja
drubenega reda'. Oglasne table na avtobusnih in eleznikih postajah in na stotinah
telegrafskih drogov ter razni zidovi so bili polepljeni z naimi fotografijami, pod katerimi je
pisalo 'ie se'. Sluba dravne varnosti je postavile policiste v civilu na vsa javna mesta.
Takrat so me vekrat zasledovali, a mi je Gospod dovolil, da sem se vsaki izognil aretaciji in
zbeal.
Ob neki prilonosti smo imeli veliko sreanje v hlevu na oddaljeni kmetiji. Sveti Duh je bil
mono navzo in verniki niso mogli drugega, kot ostati budni in slaviti Boga vso no. Sam sem
potreboval vsaj eno no spanja. Odloil sem se, da bom legel na blinjem koruznem polju, ker
je bilo petje v hlevu preglasno.
Ko je Sluba dravne varnosti prila in zaela z aretacijo ostalih voditeljev, sem trdno spal.
Strpali so jih v avtomobile in odpeljali na policijsko postajo na zaslievanje. Nekako so vedeli, da
sem oznanjal in mono so si eleli, da bi me nali. Reeno jim je bilo, da nekje spim, vendar
nihe ni vedel, da sem na njivi.
Policisti so preiskali vse sobe in zgradbe, vendar me niso mogli najti. Potem so dobili idejo, da
bi lahko odkrili moj poloaj v noni tiini, e bi izkljuili glasni dizelski generator. Hitro so
zasliali glas, ki je prihajal s koruznega polja. Glasno sem smral! Zbudili so me policijski kornji
s kovinskimi kapicami. Ker sem spal in nisem bil v hlevu, oblast ni mogla dokazati, da sem bil na
sreanju in so me morali izpustiti!
Ti dogodki so bili prvi v nizu mnogih preizkuenj in trpljenja, ki bodo sledili v prihajajoih letih.
Gospod nas je uil, kako hoditi po poti preganjanja.
***
DELING: V zgodnjih osemdesetih nihe izmed nas ni imel Svetega pisma. Stotine lanov cerkve
smo imeli samo en izvod Nove zaveze. Nekoliko kasneje smo zaelo dobivati Sveta pisma, kar je
bil rezultat operacije Biser, ko so tuji kristjani z ladjo pogumno prinesli na Kitajsko milijon Svetih
pisem. Bila so popolnoma mokra in morali smo jih suiti na soncu in loevati liste, vendar nam
ni bilo hudo. Ti darovi so bili dragoceneji od zlata!
V asu, ko se je Yun zoperstavil cerkvi kontrolirani s strani vlade, sem dobila razodetje od
Gospoda. V tem razodetju sem videla samo sebe, kako se pribliujem zrcalu, ki je bilo na zidu.
Ko sem se pogledala, sem na svoji glavi videla Sveta pisma.
V razodetju sem odkrila, da lahko letim kot ptica. Tako svobodna sem bila! Spustila sem se na
zid, Sveti pismi sta e vedno bili na moji glavi. Ko sem stala na zidu, je velika mnoica zlih
mokih in ensk zaelo sikati proti meni in me obmetavati z blatom. Hoteli so me poreti, vendar
sem lahko v duhu odletela v trenutku, ko je bilo potrebno.
Gospod mi je pokazal, da bo takno ivljenje, ki ga bom izkusila s svojim moem. V duhu bova
svobodna, a po drugi strani bova imela veliko sovranikov, ki naju bodo preganjali in hoteli
uniiti. Lahko bova letela v duhu, kadar si bova zaelela, vendar vsaki, ko se bova spustila,
bova izkusila takno ivljenje.
To je bilo jasno odkritje o mojem prihodnjem ivljenju. Takrat nisem razumela razodetja,
27

Nebeki lovek
vendar kakor so leta minevala, sem videla, da se je dogajalo ravno to, kar mi je pokazal
Gospod.

28

Nebeki lovek
ESTO POGLAVJE

PETROV BOG JE TUDI TVOJ BOG.

Leta 1983 je val zloinov preplavil Kitajsko; dogajali so se umori, ugrabitve, izsiljevanja in
prostitucija. Vlada je videla, da izgublja nadzor in zaela je s kampanjo proti kriminalu. Na
stotine zloincev je bilo javno pogubljenih.
Na alost je vlada tudi Hine cerkve smatrala za nezakonite, ker se niso hotele registrirati v
Cerkev trojne samostojnosti, zato smo postali tara kampanje. Oblast in Cerkev trojne
samostojnosti sta neregistrirane kristjane oznaili kot 'duhovne onesnaevalce'. Na stotine
voditeljev hinih Cerkva je bilo aretiranih in poslanih v delovna taboria. V Henanu je bilo
zaradi vere v Kristusa ubitih veliko vernikov.
V asu omenjenega vala stranih preganjanj je brat Xu z menoj podelil nekaj pomembnih misli.
Rekel mi je: Potrebno je pazljivo prouiti prihodnost kitajskih Hinih cerkva. Zvesti moramo biti v
majhnih stvareh in verovati v velike Boje stvari. Uiti se moramo, kar nas Bog eli nauiti iz
Svoje Besede, ivljenja, naih izkuenj in naega trpljenja. Zaeti bi morali moliti in akati na
Bojo milost in razodetje. Ustanovimo centre za vzgojo in ponesimo evangelij v vse dele nae
drave. Bolje moramo biti pripravljeni, da bi lahko opremili ete za vzpostavitev Bojega
kraljestva.
Brat Xu je napisal knjiico Postavitev kitajskim Hinih cerkva. V knjiici je navedel sedem
glavnih svetopisemskih principov, na katere bi se morali osredotoiti v naem delovanju.
Zahvaljeval sem se Bogu, ker smo imeli sedaj jasneji nart za napredovanje kitajskih Hinih
cerkva. Vse do takrat namre nismo imeli narta za evangelizacijo Kitajske. Od leta 1983 in vse
do sedaj se je evangelij raziril in na tisoe delavcev je bilo poslanih na strateko nedostopna
podroja.
Zaradi poslunosti vodstvu Svetega Duha, smo usmerili pozornost na provinco Shaanxi, v kateri
je bilo do sedaj zelo malo prievanja evangelija. Obstajalo je le nekaj vakih cerkva, katerim je
bil zelo potreben vrst nauk in opogumljanje. V Shaanxiju se nahaja Xian, prejnje glavno mesto
Kitajske. Provinca je imela sloves, da je mnogo bolj odporna na evangelij od drugih kitajski
provinc.
Ko sem se vkljuil v molitveni sestanek v Henanu, so mi voditelji rekli, da so prejeli pismo od
cerkve iz Shaanxija, v katerem nas rotijo, naj poljemo delavce, ki jih bodo pouili, kako se
vzpostavi nova cerkev. Rekli so mi: e nekaj dni molimo in se postimo v zvezi z njihovimi
zahtevami. Brat Yun, verujemo, da Bog eli, da gre na zahod, v Shaanxi. elimo, da takoj
vzame s seboj tudi nai sodelavki. eprav nai sestri nimata izkuenj v oznanjevanju, jih lahko
spotoma podui. Obe sta bojevnici evangelija, z vsem srcem predani reevanju du.
e predno smo zveer odli proti Shaanxiju, smo prosili Boga, da pripravi srca ljudi, da bi
sprejeli Njegovo besedo. Ko sem molil, se je moja dua stresla od stranega videnja, ki sem ga
dobil. Ostali so mi rekli, da sem jih prestrail, ko sem zael kriati: Aleluja! Jezusova kri te je
premagala!
Vsi so prenehali moliti, da bi me vpraali, kaj se dogaja. Rekel sem: Imel sem strano videnje.
rni, odvratni stvor stranega in iznakaenega obraza je priel pome. Pritisnil me je ob tla in mi
sedel na trebuh, da nisem mogel vstati. Z eno roko me je zgrabil za vrat in poskual zadaviti. Z
drugo roko je privlekel jeklene klee za ivo mejo in me hotel z njimi utiati. Komaj sem lahko
dihal. Z vso mojo sem zaril prste temu hudemu stvoru v oi. Stvor je padel na tla, mene pa so
angeli odnesli na varno. Zakrial sem: 'Aleluja! Jezusova kri te je premagala!'
29

Nebeki lovek
Ko sem jim povedal, kaj sem videl, smo skupaj molili in blagrovali Gospodov veer. Zaupali
smo se Bogu v skrb. Z mladima sestrama sem priel v okroje Shangnan v provinci Shaanxi.
Shangnan je bilo izolirano planinsko podroje na skrajnem jugozahodu province. Veina
tamkajnjih revnih ljudi nikoli ni videla tujcev.
Lokalni verniki so bili obveeni o naem prihodu in hitro so organizirali sreanja za naslednje
tri dni. Zbrali so se tudi voditelji iz okroij. Na prvem sreanju sem govoril o zgodovini kria skozi
cerkveno zgodovino in poslanstvo. Drugi dan okoli enajste ure sem izgubil glas. Verniki so
predlagali, naj se spoijem in naj namesto mene govorita moji sodelavki. Prosim sem sestro
Juan, naj pridiga o odreitvi po kriu.
Nobena prej ni govorila javnosti. Nikoli prej nista stali pred mnoico ljudi! Sestra Juan je bila
tako ivna, da je padla na kolena in zaela jokati. Njeno Sveto pismo je padlo na tla. Vsi so
soustvovali in zanjo molili.
Odpeljali so me v sobo, kjer sem se lahko odpoil. Leal sem in premiljeval o sporoilu, ki sem
ga oznanil tistega jutra.
Nenadoma sem zaslial glasen zvok! Nekaj policajev iz Slube dravne varnosti je podrlo vrata
moje sobe. Zagrabili so me in potisnili ob posteljo. Eden izmed policistov se je usedel name in
me tlail z vso svojo teo. Z eno roko me je dral za grlo, z drugo je iz epa potegnil izkaznico.
Vpil je: Sem iz Slube dravne varnosti. Od kod si?
Tisti trenutek sem se spomnil videnja o strane stvoru. Druga policista sta zvlekla vrv in mi
vrsto zvezala roke na hrbtu in nato sta mi prevezala e hrbet, prsi in pas. Policist je opazil rde
lesen kri na zidu, na katerem je na vodoravnem delu pisalo: Ker je Bog svet tako ljubil. Na levi
in desni je pisalo: On je visel na kriu in Nase je vzel nae grehe.
Policisti so to prebrali in se zaeli smejati. Sneli so kri z zidu in ga privezali z vrvjo na moj
hrbet. Potem so me zaeli divjako pretepati. Udarci so padali po mojih nogah, rokah, prsih in
rebrih.
Priel je lastnik hie, pokleknil pred policiste in prosil, naj me spustijo. Rekel je: To je dober
lovek. Ni slabega ni storil. Prosim vas, aretirajte mene namesto njega.
Policisti so ga zbrcali z nogami in vrgli iz sobe ter kriali: Ti nikoli ne more plaati za dolg
tega loveka!
Prvi v ivljenju sem imel ast dobesedno nositi Kristusov kri na svojem telesu! Policisti so me
zmagoslavno odpeljali v shangnansko obino, vsega krvavega in v modricah. Spomnil sem se
verza: Obutek imam namre, da je Bog nas apostole postavil na zadnje mesto, kakor da smo
obsojeni na smrt. (1Kor 4,9)
Ko so me meani videli zavezanega z vrvjo in kako nosim velik rde kri, so zaeli govoriti, da
je priel Jezus iz Hanana. Veliko se jih je zbralo, da bi videli neobiajen prizor.
Ko so me vodili po ulicah, je pred menoj poasi vozil policijski avto. Po zvonikih so lahko
sliali: Ta lovek je priel iz Henana, da bi oznanjal Jezusa. Resno je ogrozil mir. Zmedel je
ljudi. Danes ga je ujela Sluba dravne varnosti in strogo bo kaznovan.
Prisilili so me, da sem pokleknil v blato, potem so me policisti s pestmi tepli po prsih in obrazu
in s tekimi evlji po hrbtu. Moj obraz je bil prekrit s krvjo. Boleina je bila neznosna; leal sem
na zemlji in skoraj izgubil zavest.
Dvignili so me in ponovno prisilili, da sem se opotekal e po eni ulici. Bili so odloni v svoji
nameri, da bom sluil kot primer im vejemu tevilu ljudi.
Dvignil sem glavo in videl poglede ljudi v mnoici. Nekateri so me pomilovali in jokali. Ko sem
to videl, se je moja vera utrdila in ob prvi prilonosti sem rekel enski: Prosim vas, ne bodite
alostni zaradi mene. Raji jokajte za izgubljenimi duami v naem narodu.
30

Nebeki lovek
Ko so gledalci sliali moj glas, so zaeli e glasneje jokati. Policija me je pol dneva vodila in
razkazovala po ulicah. Ko se je znoilo, so me odpeljali na dvorie policijske postaje.
Niso me odvezali, a s hrbta so mi sneli lesen kri. Zaklenili so me v veliko sobo za zaslianje.
Opazil sem, da so vrata elezna in da imajo okna reetke.
V prostor so prili policisti hudobnih pogledov. Resno so me izpraevali. Gospod je tedaj
spregovoril mojemu srcu: Na skritem mestu te bo tvoj Oe zaitil.
Policisti so zatulili name: Od kod tono prihaja?
Odgovoril sem: Iz Henana.
Takrat sem se spomnil, da sem v Henanu na tiralici. Nisem jim hotel povedati imena svojega
okroja niti rojstnega kraja, ker bi s tem lahko spravil vernike v teave. Zato sem zaprl usta in se
odloil, da ne bom ve odgovoril na nobeno vpraanje.
util sem, da Bog eli, da se delam norega, ravno tako kot je to naredil David v Svetem pismu.
Legel sem na tla in se delal norega. Zavijal sem z omi in pljuval kot norec. Izgovoril nisem
besede. Policisti Slube dravne varnosti so se ustraili in bili prepriani, da sem nor.
Zbralo se je tudi mnogo opazovalcev, ki so gledali skozi okna policijske postaje.
Eden izmed policistov je odel v drugo sobo in poklical Henan, da bi od tamkajnjih oblasti
poskual izvedeti, kdo sem. Ostali zaslievalci so odli za njim, da bi sliali, kaj bodo povedali.
Pustili so me samega in zaprli vrata. e vedno sem bil trdno privezan in nisem imel monosti, da
bi pobegnil. Gledalci so usmerili pozornost na telefonski razgovor in se nagnetli pred okno sobe,
v kateri je bil telefon. V tem trenutku, ko me ni nihe ve gledal, je Sveti Duh spregovoril
mojemu srcu: Petrov Bog je tudi tvoj Bog. Spomnil sem se, kako so angeli odprli vrata zapora,
da bi Peter lahko pobegnil. Mar niso vsi duhovi, ki sluijo, poslani, da streejo tistim, ki bodo
dedii odreenja? (Heb 1,14)
Vrv, s katero so bile zvezane moje roke, je naenkrat sama od sebe poila! Nisem je premaknil,
pustil sem jo zrahljano na rokah. Odloil sem se pobegniti, e bi me ujeli, bi jim rekel, da sem
el na stranie. Ker so bile moje roke e vedno na hrbtu, sem z usti pritisnil kljuko in odel iz
sobe! V tem trenutku mi je Bog dal vero in pogum. Spomnil sem se, da me iti kri Jezusa
Kristusa. Odel sem med opazovalci na dvoriu. Nihe me ni zaustavil niti rekel besede! Bilo je
tako, kot da jim je Bog zalepil oi, da me niso prepoznali.
el sem prek dvoria do zgradbe s stranii v severnem delu kompleksa, kar je priblino devet
metrov od sobe za zaslianje. Snel sem vrvi, kakor hitro sem mogel. Roke, dlani in ramena so
bile omrtviene od dolgotrajne zvezanosti.
Ker je bil glavni vhod zaklenjen, je bil ednini izhod iz kompleksa preskoiti dva in pol metra
visok zid. Na vrhu zidu so bili vzidani ostri kosi stekla. Nekaj asa sem stal, strmel v zid in prosil
Gospoda, da mi ozdravi roke in telo.
Odloil sem se, da poskusim preskoiti zid. Nisem imel druge izbire. Bil sem v zanki in vsak
trenutek bi lahko priel policist in me aretiral. To, kar se je potem zgodilo, je gledano s loveke
perspektive popolnoma nemogoe, vendar mi je Bog pria, da je to, kar vam bom sedaj
povedal, resnica.
Najprej sem se povzpel na zid, visoko koliko sem mogel. Potem sem pogledal preko zidu in
videl, da se na drugi strani nahaja odprta septina jama iroka priblino tri metre.
Ko sem tako vrsto visel na zidu sem naenkrat zautil, da me je nekdo dvignil in vrgel preko!
Skoil sem dale, da sem preskoil tudi jamo. Tedaj mi je prila v spomin vrstica iz Svetega
pisma: Kajti s teboj se zaletim v sovrano krdelo, s svojim Bogom preskoim zidovje. (2Sam
22,30)
Petrov Bog mi je udeno pomagal, da preskoim zid in uidem! Verjamem, da ja bil angel iz
31

Nebeki lovek
videnja tisti, ki mi je pomagal, da sem se dvignil.
V gorah je e padel mrak. Tekel sem na slepo skozi gozdove in preko planin. Nisem vedel, kam
grem, vendar sem se elel im bolj oddaljiti od policijske postaje.
Ko sem beal poln hvalenosti v srcu, sem Gospodu govoril psalme: Vzhaja kakor lu v temi
pravinim, milostljiv in usmiljen in pravien (), zakaj na veke ne bo omahnil, pravini lovek
ostane v venem spominu. Ni se mu bati slabih vesti, njegovo srce je trdno, upa v Gospoda.
Njegovo srce je stanovitno, ne boji se, dokler unienih ne vidi svojih nasprotnikov. (Ps 112,4,6-8)
Ko sem tekel, mi je velikokrat spodrsnilo, vendar me je Bog vodil s svojo obilno milostjo. Po
nekaj urah sem pretekel planini in reko. Naenkrat sem v temi zaslial, kako nekdo vpije: Brat
Yun, kam gre?
K meni je priel lovek in me vpraal: Brat Yun, zakaj tako izgleda? Videl je kri in modrice
na mojih rokah in vzkliknil: Kaj se ti je zgodilo?
Bilo je blizu polnoi. Nisem mogel vedeti, kdo je in zato sem ga vpraal: Ali veruje v Jezusa ?
Ali me pozna?
lovek je odgovoril: Veraj in zjutraj sem bil na tvojem sreanju, danes popoldne, ko si izgubil
glas, sem se vrnil na kmetijo, ker sem imel delo.
Niesar ni slial o aretaciji. Bog mu je v svoji previdnosti omogoil, da odide s sreanja nekaj
minut pred prihodom Slube dravne varnosti. Bil je spotovan kmet, ki je vsak dan opravil veliko
dela. Ponoi je delal na polju, ker je poskual nadomestiti as, ki ga je izgubil, ko je bil na
sreanjih.
Rekel sem mu: Slube dravne varnosti me je danes popoldne aretirala, a Bog me je udeno
reil iz njihovih rok. Pomagal mi je, da sem pobegnil ez zid policijske postaje. Kje se nahajam?
Ali mi lahko pomaga?
Dragi brat je rekel: Pojdi z menoj v hio in se preobleci.
Ne! sem ugovarjal. Nimam asa. Najvaneje je, da me odpelje, da vidim svoje sodelavce
in svoje cerkvene voditelje.
Kmetija brata je bila zelo oddaljena od kraja sreanja. Takoj je izpustil stvari, ki jih je nosil, in
me odpeljal po ozki poti, dokler nisva konno prila do kraja, kjer so me prejnje popolne
aretirali. Ko sva prila, sva zasliala ljudi, ki so glasno molili. Glasno so zame prosili Boga, naj
posreduje za mojo osvoboditev iz zapora. Ko so me zagledali, so komaj lahko verjeli svojim
oem! Bili so oarani, ker me je Bog reil iz rok hudobnih ljudi. Preoblekli so me v suha oblaila,
oprali modrice in z veliko ljubeznijo oistili kri z obraza in rok.
Potem sem opogumil vernike iz Shaanxija. Molil sem zanje in jih izroil v roke Boje milosti.
Poduil sem jih, da moramo iti skozi veliko stisko, da pridemo v Boje kraljestvo. (Apd 14,22)
Polni zaupanja so rekli: li bomo naprej v pokorini besed iz Svetega pisma.
Vsi so jokali.
Po konani molitvi smo zapustili mesto pred zoro in se odpeljali z avtomobilom na drugo
lokacijo. Osramoena oblast me je povsod iskala, vendar me ni mogla najti. ez nekaj dni smo
se vrnili v Henan.
Nae potovanje na zahod je bilo potovanje solz in preudovite zaite pred roko hudobnih
ljudi. Popolnoma smo bili odvisni od Boje milosti, ki se je izlila kot odgovor na goree molitve
bratov in sester.
Ko sem priel v Henan, sem se sreal z bratom Xujem, bratom Fujem in s svojo drago eno. Ko
sem jih zagledal, sem citiral Sveto pismo: Noemo namre bratje, da vi ne bi vedeli za nao
stisko, ki nas je zadela v Aziji. ez mero in ez nae moi nas je potrlo, tako da smo obupali celo
nad ivljenjem. Da, sami sebi smo e izrekli smrtno obsodbo, tako da nismo ve zaupali vase,
32

Nebeki lovek
ampak v Boga, ki obuja mrtve. (2 Kor 1,8-9)
Brat Fu je bil vznemirjen, ker me je videl. Rekel je: Pred nekaj dnevi je tvoja ena imela
videnje na molitvenem sreanju. Neki glas ji je rekel: 'Yun je v Shaanxiju aretiran. Samo velik
ude ga lahko rei.'
To smo povedali cerkvi in vsi so takoj zaeli s postom in molitvijo zate.
Ko sem slial te besede, so mi pritekle solze hvalenosti za Bojo ljubezen in milost.
***
Dovolite, da vam povem, kaj se je zgodilo z mladima enskama, ki sta li z menoj v Shaanxi.
Sestra Juan je bila tako nervozna, da se je zlomila in zaela jokati, ko sem jo prvi prosil, da bi
oznanjala na sreanju.
V srcih sester je Bog naredil udovite stvari. Odloili sta se ostati neporoeni, da bi se lahko v
popolnosti posvetili delu za Gospoda. Danes je sestra Juan ena izmed glavnih vodij mree
Hinih cerkva Novorojenih. Hrabra je kot lev, polna vere in poguma!
***
DELING: V tem asu je nae ivljenje postajalo vedno bolj neurejeno. Del mene je hrepenel po
trdnem druinskem ivljenjem in po vsakdanjiku z moem, ki bi bil ob meni doma.
Ko sva naredila vrsto zavezo, da bova sledila Jezusu ne glede na ceno, sploh nisva vedela, kaj
vse bo to vkljuevalo. Leto 1983 je bilo grozno, kar se tie preganjanja na Kitajskem. Na stotine
voditeljev Hinih cerkva so ivalsko preganjali in poslali v zapor. Bili smo prisiljeni beati pred
oblastjo. as je bil za vse zelo napet in stresen.
V tem obdobju je moj soprog potoval v provinco Shaanxi oznanjat evangelij na podroje,
kamor prej nismo poiljali delavcev. Nekaj dni za tem, ko je Yun odel, mi je Gospod spregovoril
skozi videnje in rekel, da je Yun aretiran, vendar da mu bo On pomagal, da bo pobegnil.
To videnje me je zelo opogumilo. Spoznala sem, da ima Bog vse pod nadzorom. Telefona
nismo imeli in nismo mogli medsebojno komunicirati, vendar je Bog komuniciral za nas!
Bila sem zelo srena in zautila sem ogromno olajanje, ko sem ponovno zagledala obraz
svojega moa! Izgledal je slabo. Bil je pretepen po glavi in na temenu je imel populjene lase.
Celo telo je imel prekrito z modricami, vendar je bil na varnem. Ko smo sliali, kaj se je zgodilo
in kako mu je Gospodar Gospodarjev udeno pomagal, da je lahko pobegnil, smo bili silno
hvaleni in polni slave za Jezusa.
Ta izkunja mi je pomagala, da sem bila prepriana, da je vse, kar bo Yun moral prestati, po
Bojem nartu in da je vedno v Njegovih rokah.

33

Nebeki lovek
SEDMO POGLAVJE

BOG ELI VSE MOJE SRCE

Ve mesecev smo iveli kot preganjane ivali, ne da bi vedeli, kje bomo naslednjo no spali ali
kdaj nas bo oblast aretirala.
Vlada in Cerkev trojne samostojnosti sta slepili mnoge kristjane po vsem svetu, ko so trdili, da
na Kitajskem obstaja svoboda veroizpovedi in svoboda, da ljudje izberejo, kar elijo. Predrzno
trdijo, da kristjani zaradi svoje vere niso ve preganjeni.
A moja osebna izkunja, kot tudi izkunja tisoe drugih vernikov iz Hinih cerkva, dokazujejo
ravno nasprotno. Ob neki prilonosti, ko sem bil aretiran, so mi dovolili, da izbiram med
elektrino palico in bianjem. Posmehovali so se mi in govorili: To je tvoja svobodna izbira.
Na Kitajskem obstaja svobodna izbira samo, e si pripravljen delati, govoriti, iveti in opravljati
bogosluje tono tako, kot narekuje oblast. Vsakdo, kdor eli iveti pobono in izpolnjevati, kar
je uil Jezus, bo hitro izvedel, koliko resnice je v omenjeni svobodi.
Ko so me pretepli v Shaanxiju, sem e ve tednov krvavel iz ust. V asu mojega okrevanja je
cerkev odloila, da me bo poslala na jug v provinco Hubei.
Na potovanju smo doiveli veliko udeev. V moi Svetega Duha se je zgodilo mnogo
ozdravitev.
Zaradi silnih naporov oblasti, da bi me ujela, je sodelavce zaskrbelo za mojo varnost, zato so
me premestili v severni Hubei.
Spali smo v votlinah in pe beali iz enega mesta v drugega. Obleka se nam je strgala in bili
smo vsi razmreni. Ljudje so nas gledali z gnusom in nas imeli za smeti sveta, kakor odpadek
(1Kor 4,13)
V severnem delu province Hubei sem preivel veliko asa. Zgodilo se je mnogo udeev in
evangelij se je iril k tisoim ljudem. To je pritegnilo pozornost Slube dravne varnosti in vlada
je bila hitro v stanju pripravljenosti v vsem obmejnem podroju Henan in Hubei.
Nevihta preganjanja se je hitro usula na nas.
Ulice vsakega mesta so bile oblepljene s plakati, na katerih je pisalo, da bodo ilegalne Hine
cerkve uniene in da bodo voditelje aretirali. Po vaseh so se tresli zvoniki z obvestili, da so
pastirji iz Henana nezakoniti in da bodo aretirani.
Objavili so to tudi na radiu in opozarjali ljudi, naj nas ne posluajo in naj obvestijo oblast, e bi
vedeli, kje se nahajamo.
Sreanje smo imeli v hii brata zunaj mesta Heping v severnem Hubeju. Pihal je mrzel veter iz
Sibirije, temperatura je padla globoko pod ni stopinj Celzija.
Do nas je prila novica, da so tega jutra brata Enshena obsodili na zaporno kazen. Situacija je
bila zelo napeta, tveganje veliko, da so celo nai gostitelji kristjani sklenili, da nas ne morejo
sprejeti, da bi pri njih prenoili. Vedeli so, da bi lahko konali v zaporu za mnogo let, e bi nas
ujeli pri njih. Mati gostiteljev je pokleknila in nas rotila, naj odidemo.
Govoril sem z njo in jo zaprosil: Tukaj smo tujci, ki jih preganja policija. Ali nam lahko
podarite vsaj staro odejo, da bomo laje preiveli no zunaj na vlagi in mrazu? Odgovorila je:
e vas ujamejo in bodo videli, da je odeja iz nae hie, bomo v velikih teavah.
Na koncu smo brez upanja in brez odeje zapustili hio.
Hodili smo v temi in se tresli, bili smo lani, prezebli in mokri. Pojavilo se je nekaj psov, ki so
lajali na nas s prizvokom posmehovanja. Bilo je tako temno, da nismo videli prst pred nosom.
Nai bratje so nas zavrgli.
To je bila pot, ki jo je Bog izbral, da nas ui, da bi vedno stremeli k Njemu in se za zaito in
34

Nebeki lovek
skrb zanaali samo Nanj. V solzah smo vzdihovali Bogu.
Bial nas je leden veter. Z Zhangom Rongliangom in drugi sodelavci smo hodili in hodili in se
tako skuali ogreti. Peli smo skozi stisnjene zobe. Potem ko smo nekaj asa tavali, smo na polju
naleteli na kopico sena. Skopali smo luknjo v slami, da bi pobegnili pred ledenim vetrom,
vendar je bilo prostora samo za eno osebo. Sestra je zlezla v kopico. Z bratom Zhangom sva
nadaljevala s hojo v temi. Poskuala sva se ogreti, da sva okrog najinih teles zavila staro
raztrgano vreo.
Tekla sva dva kilometra, dokler nisva naletela na velik ribnik. Celo no je Sluba dravne
varnosti preiskovala vas, a midva sva epela v grmovju poleg ribnika. Po polnoi je temperatura
padla e nije. Veter je e vedno mono pihal in zaelo je deevati. Ledene kaplje so naju
prebadale kot ebelj vse do kosti. Zobje so nama klepetali in prazna elodca sta se oglaevala.
Z brat Zhangom sva se stisnila drug k drugemu, da bi se ogrela.
Pokleknila sva na zid ribnika in molila: O Bog, zaradi dragocene krvi, ki si jo prelil na kriu,
bodi milostljiv do nae drave. Prosiva te, razpodi temne oblake nad Kitajsko.
Okrog tirih zjutraj sem se poutil tako brez poguma, da sem odel do zidu in zavpil Gospodu.
Naenkrat sem na tistem mrazu dobil od Gospoda jasno videnje.
Nebo je bilo napolnjeno s temo. Iz puave se je dvignil velika peena nevihta in me
pogoltnila. Slial sem zvok groma, vendar ni bilo deja. Naenkrat sem videl, kako s severa
prihaja velik naliv. Vodni zid je hitel proti meni, da bi me odnesel. Zavzdihnil sem: O Bog, rei
me!
Potem sem videl velik vr, visok priblino meter. Plaval je proti meni. Zgrabil sem ga in skoil
vanj, kakor hitro sem mogel. Takoj zatem je z neba padel denik in me pokril. Dral sem denik
nad glavo, medtem se ko je mono ulil de, a sam sem ostal suh. Naliv me je nosil. Kamenje in
smeti so udarjali v moj vr, a bil sem zaiten.
Medtem ko sem bil v vru, sem dvignil pogled in videl, da policija aretira, pretepa in zapira
moje brate in sestre v vseh predelih Kitajske. Videl sem straen val preganjanja, vendar jih nisem
mogel reiti. Samo vzdihoval sem.
Ko se je videnje konalo, sem se ogoreno obrnil k Bogu: Zakaj nima moi zaititi mene in
druge vernike? Vem, da me bodo aretirali. Padel bom v roke Slube dravne varnosti. Imam
mamo in eno. Zakaj se tako obnaa do mene?
Gospod mi ni odgovoril navkljub moji jezi.
Nisem se mogel vrniti domov, ker bi bil aretiran. Tudi bratom in sestram, ki so bili mueni
povsod po Kitajski, nisem mogel pomagati. Poutil sem se tako razoaranega. Nisem mogel
naprej in nisem mogel nazaj.
Gospod je te okoliine uporabil, da mi pokae, kako eli, da je vse svoje srce predam Njemu.
V tem obupnem stanju mi je v mislih zaela nastajati nova pesem:
Dokler bom ivel, bom ljubil samo svojega Gospoda,
z vsem srcem, mojo in umom bom ljubil samo svojega Gospoda.
Naj se zgodi karkoli, ljubil bom samo svojega Gospoda.
V vseh svojih dejanjih in besedah bom ljubil samo svojega Gospoda.
V asih poninosti in uenja bom ljubil samo svojega Gospoda.
V asih radosti in veselja bom ljubil samo svojega Gospoda.
Naj bom laen ali sit, bom ljubil samo svojega Gospoda.
Njegov sem v ljubezni in smrti, zato bom ljubil samo svojega Gospoda.
35

Nebeki lovek
Gospod je rtvoval svoje ivljenje zame.
Moj velik greh je odpuen,
Njemu sem posvetil vse svoje ivljenje.
Ljubil bom samo svojega Gospoda.
Bratu Zhangu sem povedal, kaj sem videl v videnju. Rekel sem mu: Takoj morava oditi.
Gospod naju bo zaitil. Najin it bo.
Pridobil sem globlje razumevanje, da bom v Bojih rokah, karkoli se zgodi in da me bo On
reil. Ponovno sem zael hoditi naproti Bojemu klicu.
Poutil sem se osramoenega in krivega, ker sem se tako pritoeval Gospodu, vendar je bil
potrpeljiv in poln ljubezni in se ni obnaal do mene, kakor bi si zasluil, ampak mi je neno
pomagal, kot orel pomaga svojim mladiem.
***
DELING: V zgodnjih osemdesetih letih sva uivala ve kot kadarkoli prej v udoviti skupnosti in
enotnosti. Pritisk, ki sva ga imela, je pomenil, da se morava zanaati na Boga in drug na
drugega, da bi nama uspelo preiveti. Bratska ljubezen je zelo poteila najini srci. V asu
najinega sluenja Gospodu sva videla najveje tevilo udeev. Nadnaravni obiski, Boja
ozdravljenja in osvobajanje od hudih duhov so bili vsakodnevni pojavi.
Navkljub nadlogam ali pa ravno zaradi njih je cerkev doivljala zelo hitro rast. Ognji
prebujenja so vzplamteli po vsej Kitajski.
Zgodili so se tudi nekateri neobiajni dogodki, ki so pripeljali mnoice ljudi do odreitve kria.
V moji vasi Yenzhang je sekretar Komunistine partije z imenom Zhang leta muil in preganjal
kristjane. Predno je sreal Jezusa, je tudi Zhang, kakor apostol Pavel, uival v unievanju cerkve.
Nekega mrzlega zimskega veera sem s svojo mamo, bratom Fujem, z nekaj sodelavci in
Yunom odla v Yenzhang. Obiskali smo kransko druino in zanjo molili. Zbralo se je trideset
kristjanov in odloili smo se imeti sreanje.
Sosed je slial nae slavljenje in nas prijavil partijskemu sekretarju, gospodu Zhangu, ki je v
hio poslal skupino policistov Slube dravne varnosti. Prili so s palicami in vrvmi, da bi nas
aretirali in odpeljali na lokalno policijsko postajo.
Partijski sekretar je imel brata, ki je ivel v sosednji vasi in je bil duevni bolnik. V istem
trenutku, ko so prili policisti, da prekinejo sreanje, je hudi dal duha uboja v um in telo
sekretarjevega brata. Nori lovek je zgrabil svojo osemdesetletno mater, ji odsekal z zarjavelim
noem glavo in truplo vrgel v stranie na dvoriu.
Ko so pritekli policisti na dvorie hie, v kateri smo bili, je brat Fu vodil slavljenje. Skozi vrata
so vdrli in s palicami silovito pretepali brata Fuja. Zdelo se je, da so ga muili celo venost, da je
starec skoraj umrl. Potem so njegovo nezavestno telo vrsto zvezali z vrvmi. Za naega ljubega
pastirja nismo mogli narediti drugega kot moliti.
Policisti so Yunovo mamo vrgli na tla in jo okrutno brcali z nogami. Ravno ko so jo nameravali
zvezati, so opazili tudi nekatere mlade ljudi, ki so bili na sreanju. Namesto matere so z vrvmi
zvezali njih, potem so nas vse odpeljali na postajo.
To no so nas pustili v celici z namenom, da bi se z nami zgodaj zjutraj pozabavali. Preko noi
je do sekretarja prilo grozljivo sporoilo: Tvoj mlaji brat je ubil mamo! Telo vae matere je
obglavljeno najdeno v straniu.
36

Nebeki lovek
Sekretar je pohitel domov in pozabil na nas. Ko smo zjutraj sliali vesti, smo prosili Gospoda,
da se usmili sekretarja in njegove druine, da bi se pokesali in prejeli odpuanje.
Ko je sekretar priel domov, je nael brata, kako lei na postelji. Vpraal ga je: Kje je mati?
Brat je odgovoril: Sem jo e ubili in njeno telo vrgel v stranie na dvoriu. V stranem besu je
sekretar zavpil: Zakaj si naredil to grozoto? Umsko bolni lovek je odgovoril: Zakaj preganja
kristjane? Jaz sem ubil mater zato, ker preganja kristjane. Potem je izvlekel isti zarjaveli no in
poskual napasti svojega lastnega brata, vendar so mu prepreili policisti, ki so spremljali
Zhanga. Zvezali so ga in odpeljali na policijsko postajo.
Sluba dravne varnosti in vsi ljudje v tem kraju so verjeli, da je bil dogodek Boja sodba za
Zhangovo druino, ker je preganjal kristjane. Od tega asa je oblast pustila vernike pri miru.
Dogodek v vasi je osupnil vse. In priznali so: Jezus je ivi Bog. Vsa vas se je spreobrnila in
sprejela krst.
Kristjani so sekretarju in njegovi druini izkazovali iskreno ljubezen in soutje zaradi tega, kar
se je zgodilo. Druina je bila iskreno ganjena in vsi so ponino sprejeli Kristusa. To me je
spomnilo na vrstico: Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga vse pripomore k dobremu, namre
njim, ki so bili poklicani po njegovem nartu. (Rim 8,28)
Mnogo kristjanov iz vasi Yenzhang se je zaobljubilo, da bo z vsem srcem sluilo Gospodu.
Odloili so se nositi evangelij tudi v druga podroja, kjer se ime Jezus e ni slialo.
Na razne naine in z veliko prelite krvi se je evangelij leta 1983 iril z bliskovito hitrostjo.

37

Nebeki lovek
OSMO POGLAVJE

BODI SPOKOJEN IN VEDI, DA SEM JAZ BOG.

in veina bratov je zaradi mojih verig opogumljena v Gospodu in si upa e bolj brez strahu
oznanjati Bojo besedo.
(Fil 1,14)
Zahvaljujem se Bogu za Njegovo milost in Njegov klic. Kakno mogono mo ima za tiste, ki
verujejo Vanj!
Navkljub stranemu preganjanjem po vsej Kitajski sva se Deling pripravljala, da odpotujeva na
sever. Skupaj sva odpela pesem, ki temelji na neustrani Pavlovi izjavi iz Apostolskih del 20,2224:
In glej, zdaj grem zavezan v duhu, v Jeruzalem
in ne vem, kaj me bo tam doletelo.
Vem edino, na kar me Sveti Duh v vseh mestih opozarja,
da me akajo vezi in stiska.
Vendar mislim, da moje ivljenje ni omembe vredno,
samo da dokonam svoj tek in dovrim slubo,
ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa,
da zanem oznanjati veselo Bojo milost.
Nadaljevala sva s sreanji z verniki, jih bodrila in iskala Boje vodstvo. Med molitvijo nama je
Boji sluabnik iznenada dal porotvo: Takrat ko bosta z ena odla na sever, bosta naletela na
nevarnosti. Vendar karkoli se bo zgodilo, Gospod bo z vama.
Naslednje jutro sva z Deling sedela na avtobusu za okroje Wuyang na severu drave. Peljala
sva se mimo mnogo avtobusnih postaj, ki so bile polepljene s plakati z mojo fotografijo in
imenom in na katerih je pisalo, da sem nevaren zloinec in kontrarevolucionar. Obtoevali so
me, da sem vodja protivladne organizacije, ki hujska ljudi proti vladni verski politiki.
Morala sva prestopiti. Nosil sem sonna oala, da sem zakril oi. Veliko ljudi je na postaji
videlo mojo fotografijo in sliala sva, kako komentirajo. Nekdo je rekel: Tisti, ki pomaga ujeti
tega zloinca, bo dobil od drave veliko nagrado.
Z eno sva utila neizrekljivo veselje, ker sva vedela, da je Gospod najino zatoie. Poutila
sva se poaena, ker sva bila iskana zloinca, medtem ko sva z roko v roki hodila za Jezusom.
Velika ast je biti ponien zaradi Jezusovega imena.
Odkrila sva, da so kristjani v Henanu popolnoma drugani od tistih v Hubeju. Vsi so bili
pripravljeni izpostaviti svoja ivljenja nevarnostim, ko so gostili nas 'zloince'. Bolj kot je bila
situacija napeta bolj so izkazovali svojo ljubezen in spotovanje do Bojih sluabnikov.
In tako smo li naprej. V vasi je bil organizirano sreanje. Sveti Duh nas je vodil, da smo odpeli
zelo mogono pesem z naslovom Muenci za Gospoda:
Od rojstva Cerkve na Binkotni dan,
so se Boji sluabniki prostovoljno rtvovali.
Na deset tisoe ivljenj so dali za napredek evangelija.
38

Nebeki lovek
Vsi so prejeli krono ivljenja.
Odpev:
Biti muenec za Gospoda, biti muenec za Gospoda.
Slavno pripravljen sem umreti za Gospoda.
Apostoli, ki so do konca ljubili Gospoda,
so mu prostovoljno sledili v trpljenju,
Janeza so izgnali na pusti otok Patmos,
tefana je mnoica besno kamenjala.
Mateja v Perziji je na smrt z noem mnoica zabodla,
Marko s konji razetverjen je umrl,
zdravnika Luka so okrutno obesili,
Peter, Filip in Simon so bili razpeti na kriu.
Bartolomeja so pogani ivega odrli,
Tomaa v Indiji pet konjev je razetverilo,
apostolu Jakobu Herod glavo je zdrobil,
malega Jakoba z ostro ago so razpolovili.
Jakoba, Gospodovega brata, so do smrti kamenjali,
Juda, privezali za steber n s puicami prestrelili,
Mateju so v Jeruzalemu glavo odsekali,
Pavel v asu cesarja Nerona je bil muenik.
Kri voljan sem vzeti in iti naprej,
apostolom slediti na poti rtvovanja,
da bi bilo reenih deset tiso dragocenih du,
pripravljen sem zapustiti vse in biti muenik za Gospoda.
Ko sva konala s petjem, so bili navzoi pretreseni. Povsod se je slial jok. Dvignil sem se, da bi
govoril o trpljenju za Gospoda.
Po konanem sreanju je brat Zhen, ponien in zvest brat, pokleknil na dvoriu, ko so ostali e
spali, in nadaljeval z molitvijo za na narod. Sveti Duh mu je rekel: ez tri dni bodo nekoga
izmed vas zaradi mene zvezali in pretepli. Nekateri bodo dali zame celo svoja ivljenja.
Ko mi je to povedal, sem zautil, da mi Gospod osebno govori. Tiho sem izgovoril to molitev:
O, Oe, voljan sem trpeti za Tvoje ime.
Z eno sva skupaj molila in zautila, da bi se morala vrniti domov, da potolai druine mnogih
drugih naih delavcev, ki so bili zaprti. Medtem ko so jo lokalni verniki peljali na postajo, sem ji
mahal v pozdrav.
Vse tri dni, ko smo imeli sreanja, je sneilo. Nekaterim starejim hiam v vasi so se pod teo
snega sesedle strehe. Vsa vas je bila prekrita s snegom in ledom, a vsi na sreanju so goreli za
Gospoda.
Tretjega dne, 17. decembra, leta 1983 se je sreanje ob polnoi konalo. Gostitelji so pripravili
toplo vodo, da bi drug drugemu umili noge. S solzami sem umival noge svojim sodelavcem.
39

Nebeki lovek
Potem so me nagnali, naj sedam. Nato so mi slekli nogavice in mi s svojimi solzami oprali noge
predno so mi spet neno obuli evlje. Nae sreanje je bil v mestu, ki se je imenovalo 'Vas
ljubezni'. Izkazalo se je kot resnino!
Razdelili smo se in li spat po hiah gostiteljev. Predno smo odli, si je brat Zhang snel svoj
veliki zimski al in mi ga dal.
Takoj ko smo zapustili kraj sreanja, nas je na robu vasi prestreglo deset ljudi s svetilkami.
Zakriali so: Kdo ste? Kaj delate tukaj? Nai sodelavci so videli, da nekaj ni v redu in so zaeli
beati. Tudi sam sem se pognal, vendar je bilo prepozno.
lovek, ki je mahal z elektrino palico, je pritekel k meni in me udaril s sto volti elektrike. V
tistem trenutku me je vrglo nazaj, v sneg. Strana boleina je la skozi moje celo telo.
Brcali so me z okovanimi kornji in roaji pitol. Skupaj z menoj so ujeli e tiri brate. V tistem
trenutku sem zaslial neen glas, ki je prihajal od zgoraj, in mi rekel dve besedi: Jaz vem!
Prepoznal sem znan glas Jezusa Kristusa, ki je pred mnogimi stoletji preganjanim v Smirni
rekel: Vem za tvojo stisko in za tvoje ubotvo vendar si bogat - ter za obrekovanje tistih, ki se
razglaajo za Jude, pa to niso, ampak so Satanova shodnica. Ni se ne boj, kar ti je pretrpeti. Glej,
hudi bo nekatere izmed vas vrgel v jeo, da bi vas preskusil: deset dni boste v stiski. Bodi zvest vse
do smrti in dal ti bom venec - ivljenje. (Raz 2,9-10)
Moj Gospod je vedel, kaj prenaam in vedel je, kaj bom e moral prenesti. Bil sem silno
opogumljen!
Spomnil sem se prerokovanja brata Zhena in vsa boleina je izginila. Policist je zahteval: Kako
ti je ime? Od kod si? Koliko delavcev ima? Kje so? Govori! Naj sliim resnico! Nagnil se je
naprej in sedaj e bolj pretee od prej rekel: Povej mi resnico! e bo lagal, te bom ivega
odrl!
Naenkrat sem zautil napetost, ker sem se spomnil, da so moji bratje in sestre e vedno na
kraju sreanja in da so v veliki nevarnosti. Edino, kar sem razmiljal, je bilo, da bi jim na
kakrenkoli nain poslal znak za nevarnost, da bi vedeli, da je pred vrati.
V tistem trenutku me je Sveti Duh spomnil na zgodbo o kraju Davidu, ko je pred kraljem
Abimalekom igral norost.
Glasno sem vzkliknil: Sem nebeki lovek! ivim v vasi, ki se imenuje Evangelij! Ljudje me
imenujejo zvezda Danica! Mojemu oetu je ime Obilni blagoslov! Ime moje matere je Vera,
Upanje in Ljubezen!
Policisti so me z brcanjem zbili na tla, potem so me postavili na noge. Vpili so: Kakne
neumnosti vpije? Vpraali smo te, od kod si in kdo so tvoji sodelavci!
V tistem trenutku sem bil obrnjen proti vzhodu. Rekel sem jim: Tam so, v tisti vasi. Spet sem
glasno zakrial: Ujela me je tajna policija!
Policisti so me porinili in mi ukazali, da jih odpeljem do svojih sodelavcev. Vodi nas. e bo
lagal, te bomo ivega odrli, so mi resno zagrozili.
Hodil sem pred njimi in glasno krial: Ujela me je tajna policija! Ne vem, kje so bila sreanja,
ker sem nebeki lovek! Nisem s te zemlje!
Vpil sem vse glasneje in glasneje v upanju, da me bodo sodelavci sliali in pobegnili, predno
jih ujamejo.
Od tistega dne pa do danes, ne da bi takrat vedel, so mi kitajski verniki dali vzdevek 'Nebeki
lovek'. Kot vidite, sam tega imena nisem iskal, kajti sam sem le krhka posoda, vendar sem
postal znan po tem vzdevku.
Namesto da bi zbeali, je veliko bratov in sester prilo ven, da bi videli, kaj se dogaja z menoj.
Niso bili zaskrbljeni za svojo varnost, ampak za mojo!
40

Nebeki lovek
Vodil sem policiste po snegu proti vasi, ki je bila na vzhodu. Zagrabili so me in zahtevali: Hitro
povej nam, katera hia je! Vodi nas do nje!
Delal sem se zbeganega in vpil: Ampak to ni ta vas! Zmotil sem se! Moji sodelavci so v drugi
vasi!
Vrgli so me na zemljo in me tepli z rokami in nogami. Ponovno so uporabili elektrino palico.
e me Gospod ne bi zaitil, bi zagotovo umrl.
Nekaj bratov in sester nam je v varni razdalji sledilo. Ko so videli, kako me kaznujejo, so se
razalostili in zaeli moliti. Takrat so jih opazili policisti.
Nisem jih hotel pripeljati v nevarnost, zato sem ponovno zavpil: Sem nebeki lovek! Ne vem,
kje je bilo sreanje! Nikogar od vas, ki nam sledite, ne poznam! Nebeki lovek ne bo nikoli
Juda! Poznam samo nebekega Gospoda!
Bratje in sestre so prepoznali, da jih opozarjam. Obrnili so se in pobegnili.
Ker sem jih prevaral, so policisti pobesneli. Zvlekli so tiri sodelavce in mene na traktor, ki so
ga pripeljali, da nas odpeljejo v mesto Wuyang. Bili smo zvezani z vrvjo kot ivina, ki jo peljejo v
zakol. Stal sem na zadnjem delu traktorja in glasno pel:
Najprej pride kri, potem olje maziljenja.
Najprej moramo biti isti in potem sprejmemo Gospodov blagoslov.
Najprej moramo izkusiti Golgoto, nato sledijo Binkoti.
Kri, kri, moja vena slava,
Njegova kri je oprala moje grehe.
Samo Jezusova kri.
Vseh pet so namestili v celico na policijski postaji. Temperatura je bila nija od ni stopinj
Celzija. Gretja ni bilo, pla so mi vzeli in ga vrgli v sneg. Drhteli smo in udje so nam postaji
modrikasti. Skoraj bi se onesvestili. Zmrznjene lisice so se kot noi zarezali v nae zateene
lenke.
Z lisicami sem tolkel po vratih in oknih celice. Naenkrat sem zagledal v vogalu celice
polomljeno leseno katlo. V njej je bil star boben. Z lisicami sem tolkel po njem in delal glasen
zvok. Kolikor glasno sem zmogel, sem odpel Psalm 150:
Aleluja!
Hvalite Gospoda v Njegovem svetiu;
hvalite Ga na Njegovem veliastnem nebu!
Hvalite Ga zaradi Njegovih mogonih del,
hvalite Ga zaradi Njegovega najvijega veliastva!
Hvalite Ga z glasom trobente,
hvalite Ga na harfo in citre!
Hvalita Ga z bobnom in plesom,
hvalite Ga na strune in piali!
Hvalite Ga na cimbale milozvone,
hvalite Ga na cimbale mono donee!
Vse, kar diha, naj slavi Gospoda. Aleluja!
41

Nebeki lovek
Dlje kot sem pel, ve veselja sem util v sebi. Vstal sem in slavil Boga. V moje zmrznjene noge
in roke se je poasi vraal obutek in ni mi bilo ve hladno. tirje bratje so pokleknili na tla in
prosee molili za Kitajsko. Zunaj je glasno zavijal oster veter, v nai celici se je slialo ihtenje in
vpitje posredovanih molitev.
Zaradi mojega bobnanja in petja so se uvaji silno razbesneli, vendar niso hoteli vstati iz toplih
postelj, da bi me ustavili. Vso no smo se medsebojno bodrili in opogumljali. Tako kot adrak,
Meak in Abed Nega, smo se nauili, da je svoboda tam, kjer je Sveti Duh, pa naj bo to v ledeni
zaporniki celici ali v vroi pei. Aleluja!
Naslednje jutro so straarji odprli celice in nas odvedli na dvorie. Zemlja je bila pokrita z
debelo plastjo snega. Mojim bratom so sneli lisice in jim ukazali: Poistite ves sneg z dvoria.
Temu noremu 'nebekemu loveku' ne bomo sneli lisic. Prejnjo no je s svojim bobnanjem in
petjem zganjal hrup, da nismo mogli spati.
Glavni straar je zamahnil z elektrino palico pred mojim obrazom in rekel: as je, da se
zbudi! Ukazal mi je, naj pokleknem pred njim. Glasno sem se uprl: Ne bom pokleknil pred
teboj. Pokleknil bom samo pred svojim Bogom!
Straar je predrzno rekel: Jaz sem tvoj Gospod! Jaz sem tvoj Bog! e poklekne pred menoj,
te bom takoj izpustil!
Jezno sem rekel: V imenu Jezusa, ti nisi moj Bog! Ti si samo dravni policist. Moj Bog je v
nebesih. Sem nebeki lovek.
Prigal je palico in se postavil pokonno pred menoj: e si nebeki lovek, se ne boji te
elektrine palice. Pridi! Primi jo z rokami!
Nekaj policistov me je zgrabilo za roke in prisililo, da sem iztegnil dlan. V trenutku me je
udarila elektrika nekaj sto voltov, kot da bi me piil korpijon ali kot bi mi srce prebodlo tiso
puic. Zautil sem, da bom padel v nezavest, zavpil: Bog, usmili se me!
V tistem trenutku je elektrina palica prenehala delovati in je niso mogli ve popraviti!
Odprl sem oi in se zagledal v straarja, ki se je upal imenovati 'Bog'. Bil je zgroen! Navkljub
nizki temperaturi je bil ves poten! Obrnil se je in pobegnil hitro, kolikor je mogel!
tirje bratje so bili pria temu dogodku, ko so videli, da me straar sili, da dam roko na palico,
in so molili, naj bo Bogu milostljiv z menoj.
Naslednje jutro so nas vseh pet strpali v kombi in odpeljali v zapor v Wuyang.
Ko sem na poti do celice vstopil na zaporniko dvorie sem vedel, da je v tem zaporu e veliko
bratov, ki so tu zaradi vala preganjanja cerkve. V elji, da jih opogumim sem vpil: V zapor je
poslan nebeki lovek! Jaz nisem kot Juda! Jaz ne bom izdal Gospoda! Ko smo prili, so me
straarji zaklenili v isto celico z bratom Zhenom in e desetimi drugimi mokimi.
Nekaj minut pozneje sem slial, da se vrata zapora odpirajo. Pripeljali so e nekaj vernikov.
Edinega kristjana je straar na vratih vpraal: Ali si ti nebeki ali zemeljski lovek?
Brat je odgovoril: Ne vem, o em govori. Straar je hotel videti, kateri kristjani so kot
nebeki lovek, ki so ga ravnokar pripeljali, in kateri niso.
Brat je konno odgovoril: Sem zemeljski lovek, ne nebeki!
Straar je rekel: Glede na to da si samo zemeljski lovek, te bom ez no dal v celico z
nebekim lovekom.
Ko je vstopil v celico, sem kleal in molil. Prodorno sem ga pogledal. Moj duh je bil zelo jezen,
ker je ta lovek zanikal, da je vernik, da bi si olajal poloaj. Z velikim arom sem vzkliknil:
Hudiu bi moral rei: 'Ne! Ne! Ne!'
Vstal sem in kriavo nadaljeval: Moral bi hudiu rei: 'Ne! Ne! Ne!'
42

Nebeki lovek
Medtem ko je gledal, sem z desnim prstom na cementni zid napisal besedo 'Ne!'. Tako mono
sem s prstom podrgnil po zidu, da je otrpnil in zael krvaveti. S krvjo lastnega prsta sem na zid
napisal naslednji stavek: Ne! Ne! Ne! Ne boj se! Na zanaaj se na loveka, zanesi se samo na
Jezusa!
Ko je brat videl z mojo lastno krvjo napisane besede, se je sramoval in se poutil krivega, ker je
ogrozil svoje prievanje. Sklonil je glavo in zajokal solze kesanja. Ko je bil izpuen iz zapora, je
postal vodja cerkve v svojem kraju.
Nekaj starejih kristjank, ki so ivele v bliini, je slialo, da so nas aretirali. Ponoi so gazile po
snegu, da bi nam prinesle svoje najbolje odeje in plae. Ena izmed starih sester je z berglami
epala po snegu, tako velika je bila njena ljubezen do Boje druine.
Ko so prile v zapor, so rekle straarjem, da so prinesle darove za nebeke ljudi. Straar pa je
vpraal: Za koga?
Odgovorile so: Za nebeke ljudi.
Bival sem v celici, ki je bila najblija zapornikemu uradu in sem lahko vse slial. Ko sem slial
za njihovo ljubezen, se mi je srce napolnilo s hvalenostjo. Da bi drage sestre sliale moj glas,
sem zaklical: Jaz sem nebeki lovek!
Naslednje jutro so si straarji razdelili darove starih sester. V mojo celico so vrgli raztrgano
odejo, zase so zadrali dobre odeje in obleko. ene so mi prinesel tudi nov par evljev, vendar
jih je straar ukradel zase. Odeja, ki sem jo dobil, je bila stara in raztrgana, vendar me je
ljubezen sester napolnila z vero in pogumom.
V tem zaporu je bilo na desetine kristjanov in vsi smo prenaali strana pretepanja in muenja
za Gospoda. Bog nam je podaril posebno potrpljenje in modrost v odnosu do naih
preganjalcev.
Zapornika oblast je rada pritegnila grobe zapornike, da so nas pretepali. Nudila jim je mileje
kazni in jih podkupovala z boljo hrano, da bi zanjo opravljali umazana dela.
Za obrok smo dobivali v majhni posodi zgneten plesniv sladek krompir, pomean z redkvico.
Enkrat tedensko smo dobili mantou, to je majhno pecivo kuhano na pari. Vsi zaporniki so bili na
meji podhranjenosti, zato je bila to velika poslastica.
Nekega veera, ko sem dobil svoj dragoceni mantou, sem pokleknil, zaprl oi, se zahvalil Bogu
in dral v dvignjeni roki svoj mantou. Medtem ko sem imel zaprte oi, je zapornik priel blie in
mi ukradel pecivo.
Eden izmed straarjev ga je videl, kako mi je vzel moj mantou in ga skril v ep svoje srajce.
Straarji so ga brez milosti pretepli in ukazali e drugim zapornikom, naj ga tepejo. Potem so ga
prisilili, da je pokleknil v pisoar in mu razmazali loveke iztrebke po glavi.
Kot brutalni divjaki so mu drali glavo v pisoarju, da se je skoraj zadavil.
Obutil sem grozno krivdo! Zaradi tega, kar se je zgodilo mojemu sozaporniku, sem glasno in
nekontrolirano jokal.
Vzdihoval sem Gospodu: O Bog, usmili se me! Usmili se me! Prosim te, oprosti mi!
Naslednje jutro so me straarji izvlekli iz celice in na meni vadili borilne veine. Udarjali so me
po nogah in rokah, dokler nisem padel na zemljo, potem so ukazali nekaterim zapornikom, da
mi skaejo po prsih in intimnih delih telesa. Iz ust mi je lila kri. Vrtelo se mi je v glavi in obutil
sem strano boleino. Preprian sem bil, da bom umrl.
Vse do takrat sva se brat Zhen delala, kot da se ne poznava, eprav sva bila v isti celici. e bi
zapornika oblast izvedela, da se kristjana medsebojno opogumljata, bi pobesnela.
A ko je brat Zhen videl, kaj se je z menoj dogajalo na dvoriu, je pritekel do mene, me objel
in zajokal: Nebeki lovek, dragi moj brat! S svojimi rokami je brisal kri, ki mi je tekla iz nosu
43

Nebeki lovek
in ust.
Brat Zhen mi je sluil kot angel. Vedno me je opogumljal z besedami iz Svetega pisma. Ostali
zaporniki in straarji so zaznali, da je nenega in milostnega duha, zato so ga vsi imeli radi.
ez nekaj dni je Sluba dravne varnosti poslala avto, da Zhena odpelje na sojenje v njegov
rodni kraj. Vzklikali so mu: Zhen, pripravi se, as je, da odide.
Bratu Zhenu je bilo teko, ker me je moral zapustiti. Jokala sva in skupaj kleala v molitvi.
Rekel sem mu: Pojdi v miru.
Tega Bojega loveka so odpeljali iz zapora in iz naih ivljenj.
eprav je brat Zhen odel, je njegovo uenje ostalo. Nekateri zaporniki so zaeli drug drugemu
govoriti: Morali bi verovati v Jezusa. Posledica tega je bila, da zloinci niso ve bili tako okrutni
do mene.
Tu je bil tudi mlad neveren zapornik, eprav je bila njegova mama kristjanka. Nekaj dni je
ostal v moji celici in videl, da nisem tako nor, kot so mu rekli straarji. Ostalim zapornikom je
povedal: Yun ni nor. Je lovek, ki je plaal visoko ceno za svojo vero v Boga.
Iz ljubezni in pomilovanja do mene je slekel pla in mi ga podaril. Naslednji dan so ga izpustili
iz celice in mu dali delo v kuhinji. Kmalu je bil izpuen in je postal vdan uenec Jezusa Kristusa.
V asu mojega bivanja v zaporu so me velikokrat zaslievali. utili so, da so ujeli 'veliko ribo',
vendar niso mogli izvedeti moje prave identitete. Posluevali so se vseh mogoih tehnik, da bi
izvedeli, od kod sem in da bi lahko ujeli moje sodelavce. Spodnesel sem jim narte, ker nisem
odgovarjal na vpraanja. Nikoli ne bi mogel vplesti bratov in sester iz svoje cerkve.
Ker nisem hotel razkriti svoje identitete, je oblast iz okroja Wuyang poslala pisma skoraj vsem
okrojem v Henanu, da naj pridejo, da bi videli ali sem morda iz njihovega podroja. Policisti
Slube dravne varnosti drugih okroij so razoarani odli, ker nisem bil tisti, ki so ga iskali.
Poskuali so me identificirali, da so klicali po vsej provinci.
Po ve kot petih tednih so me na koncu identificirali. Okrog pol devetih zjutraj, 25. januarja
leta 1984, so prili policisti Slube dravne varnosti iz okroja Nanyang in me takoj prepoznali.
Bili so vzhieni! Rekli so mi: Tvoje igranje norosti je lahko preslepilo tukajnje policiste, a nas ne
more prevarati! etudi bi zgubil lastno koo, bi te e vseeno prepoznali! Velikokrat si nam
pobegnil in iz nas naredil bedake, tokrat ne bo pobegnil!
Oklofutali so me in mi z lisicami zvezali roke na hrbtu. Rekli so mi: Gremo! Vraamo te v
Nanyang. Ko pridemo tja, se bomo pozabavali s teboj!
Zahvalili so se lokalni Slubi dravne varnosti, ker so poskrbeli zame in me vrgli v kombi. Z
lisicami so me privezali na elezno palico nad glavo, ki je bila na sredini kombija. Ko so zaprli
vrata, so me zaeli tepsti s palicami in pestmi ter mi povzroili hude pokodbe.
Ker smo se vozili ves dan po neravnih cestah, so se mi lisice vrezale v zapestje, da je kri
kropila na vse strani kombija. Bil sem v taknih smrtnih mukah, da sem komaj dihal. Skoraj sem
se onesvestil od bolein in izgube krvi.
Zavzdihnil sem Bogu in rekel: Jezus, ne zdrim ve. Zakaj dopua, da me tako muijo?
Prosim te, sprejmi sedaj mojega duha.
Ko so me sliali moliti, so straarji v zadnjem delu kombija prigali elektrine palice in me
stresli z elektriko. Boleina je bila tako huda, da sem mislil, da mi bosta srce in razum
dobesedno eksplodirala.
Ponovno sem zavzdihnil Bogu: Bog, prosim te, usmili se me. Prosim te, sprejmi sedaj mojega
duha!
Takrat sem jasno zaslial Bojo besedo: Vzrok tvojega trpljenja je v tem, da lahko sodeluje
skupaj z mojim trpljenjem. Bodi spokojen in vedi, da sem Bog. Povelian bom med narodi. In
44

Nebeki lovek
povelian bom na zemlji.
V svojem ponosnem srcu sem mislil, da sem pomemben za cerkev in da me potrebujejo, da jih
vodim. Sedaj sem v ivo spoznal, da me Bog sploh ne potrebuje in da bo to, e se ponovno
odloi, da me uporabi, edino in samo velik privilegij.
Naenkrat me je strah zapustil in boleina je prenehala.
Policijski kombi je konno priel na ulice Nanyanga, mojega rodnega mesta. Upoasnili so
vonjo. Skozi stekla sem lahko videl ulice prelepljene s plakati, ki so najavljali. Slavite in toplo
estitajte Slubi dravne varnosti! Kranski kontrarevolucijonar Yun, ki je svoja zloinska dela
zamaskiral v obleko religije, je ujet!
Aretacija kontrarevolucionarja Yuna je za ljudi iz Nanyanga vesela novica!
Dol z reakcionarjem Yunom in njegovimi sodelavci! Odlono uniite vsa kranska sreanja, ki
jih vodi Yun!
Straarji so vkljuili sireno, da bi se lahko hvalili pred ljudmi s svojimi doseki. Vest o moji
aretaciji se je hitro razirila in ljudje so pohiteli za kombijem, da bi me videli.
Vendar me ni bilo ve strah. Gospod mi je e rekel: Ni se ne boj, kar ti je pretrpeti. Glej, hudi
bo nekatere izmed vas vrgel v jeo, da bi vas preizkusil: deset dni boste v stiski. Bodi zvest vse do
smrti in dal ti bom venec - ivljenje! (Raz 2,10)

45

Nebeki lovek
DEVETO POGLAVJE

SKOZI DOLINO SMRTI

Preljubi, ne udite se, kakor da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega, e prihaja nad vas poar,
ki vas preizkua. Nasprotno, kolikor ste soudeleeni pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se
boste veselili in radostili, ko se bo razodelo njegovo veliastvo. Blagor vam, e vas zaradi Kristusa
sramotijo, saj nad vami poiva Duh Slave in Boji Duh.
(1Pt 4,12-14)
Med dolgim in boleim potovanjem v Nanyang me je Gospod neprestano tolail in govoril:
Odnehaj in spoznaj, da sem jaz Bog. (Ps 46,10)
Ko je kombi prispel do vhoda zapora v Nanyangu, so mi sneli lisice z elezne palice in me vrgli
na zmrznjeno zemljo. S severa je pihal izredno hladen veter. Obraz in lase sem imel mokre od
krvi. Oi sem imel rne od modric in obraz zateen. Na nogah nisem imel evljev, a lisice
globoko zarte v sklepe.
Odvedli so me v veliko sobo za zaslianje, v kateri se je zbralo na desetine uslubencev Slube
dravne varnosti, ki so akali, da bi videli, kdo sem.
Ko so videli mojo majhno postavo, zateen in krvav obraz, razmrene in nepoesane lase, so se
zaeli smejati in se mi posmehovati: Kaj? Ti si nebeki lovek?
Glavni uradnik me je z gnusom pogledal in vpraal: Ti si Yun? Ti si tisti Yun, ki je beal po vsej
dravi in delal probleme? Danes si na. Naj ti ne pade na pamet, da bi pobegnil od nas! Konno
te je dohitel zakon!
Drugi lovek po poloaju v Slubi dravne varnosti se je predrzno hvalil: Imamo mreo brez
lukenj, ki pokriva nebesa. Nikoli ne more pobegniti dolgi roki naega zakona! Yun, danes si
izgubil bitko. Tvoji sodelavci so e v naih rokah. Celo tvoj prijatelj zloinec, gospod Xu Yongze
je v naih rokah. S tvojo cerkvijo je konec. Ni ti uspelo. Ti si sovranik nae drave in sovranik
Partije!
Ko sem slial te besede, sem v sebi zautil velik bes. Iz mene je spregovoril Duh vere:
Evangelij raste v teavah in raziril se bo po vsem svetu. Resnica bo prila v vsako srce. Resnica
je vedno resnica. Ni in nihe tega ne more spremeniti. Resnica bo vedno zmagala!
Uradniki so zijali vame s skrajnim prezirom. lovek z zlobnim nasmekom na obrazu se je
nagnil k meni in zaepetal: Yun, ali ti ni dovolj trpljenja? Ali si eli, da te e malo 'zabavamo'?
Sklonil sem glavo in rekel niesar. Nadaljeval je: Moral bi se zavedati resnosti svojih zloinov.
e bo odkrito in poteno priznal svoje zloine, je politika nae vlade, da se lepo obnaamo do
tebe. e bo lagal in ne bo sodeloval, bomo grobi!
V srcu sem se poutil monega. Odloen sem bil posluati Boga, ne loveka. Razmiljal sem o
besedah. Jahve je moja lu in moja reitev; koga bi se bal? Jahve je obramba mojega ivljenja;
pred kom bi trepetal? (Ps 27,1)
Ponovno je spregovoril voditeljev namestnik: eprav si naredil veliko zloinov proti naemu
narodu, bomo milostljivi in ti bomo dali monost izhoda. e nam iskreno in izrpno pove vse o
svojem delu, svojih sodelavcih in vaih aktivnostih v preteklih letih, ti jamimo, da te bomo takoj
izpustili in bo lahko odel domov, da bo s svojo eno in mamo praznoval novo leto.
Mislil je, da sem neizobraen kmet in me je hotel zvabiti z velikimi besedami in zgodbo o
politiki vlade. Do zaetka praznikov luninega novega leta je ostalo samo e sedem dni.
Ko je namestnik govoril, sem si v sebi zaelel, da bi mu rekel: Zagotavlja mi, da me bo
izpustil, e priznam svoje 'zloine'? A tebi zagotavljam, da bo umrl in odel v pekel, e se ne
46

Nebeki lovek
spokori svojih grehov in ne zane verovati v Jezusa Kristusa.
Vendar tega nisem rekel, temve sem rekel naslednje: Nekaj zadnjih dni sem bil pretepen in
muen in bi skoraj umrl od lakote. Vasih od bolein, ki so mi jih prizadejali, nisem mogel niti
dihati. Dolgo nisem normalno jedel. Sedaj pa elite, da vam povem vse, kar sem vsa ta leta
delal? Prosim, dajte mi as, da razmislim, da se odpoijem in okrevam. Ko bom konal z
razmiljanjem o preteklosti, vas bom obvestil.
Bili so navdueni nad mojim razmiljanjem. Mojo zahtevo so smatrali za razumno in mi pustili
iti v celico, da razmislim o svojih aktivnostih. Vpraali so me: Kdaj bo pripravljen? Rekel sem:
Poklical vas bom tisti trenutek, ko bom pripravljen.
Odvedli so me v celico tevilka dve, do katere smo prili skozi tiri elezna vrata. Zapor je bil
obdan z visokim zidom iz rdee opeke, na vrhu je bila elektrina ica. Oboroeni straarji so iz
tirih stolpov pazljivo opazovali zapornike. Stolpi so bili na tirih vogalih zapora.
Ko sem se nastanil v svojem novem domu, me je Sveti Duh spomnil na te vrstice: Ne bojte se
tistih, ki umorijo telo, due pa ne morejo umoriti. Bojte se raji tistega, ki more duo in telo
pogubiti v pekel! (Mt 10,28)
Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hoejo pobono iveti v Jezusu Kristusu. (2Tim 3,12)
V veliko veselje si tejte, moji bratje, kadar pridete v razline skunjave, saj veste: kadar je vaa
vera preizkuena, poraja stanovitnost. (Jak 1,2-3)
Bog mi je ponovno spregovoril: Bodi spokojen in vedi, da sem jaz Bog. Zael sem spoznavati,
da je Boja navzonost moje zatoie. Vedel sem, da se bom kmalu sooil s hudo preizkunjo.
Vendar ni obstajala nobena monosti, da bi postal kot Juda in se obrnil proti svojim bratom in
sestram. Naj me raji ivega oderejo, kot da bi povedal imena svojih dragocenih sodelavcev.
Odloil sem se nasloniti na Bojo besedo in se postiti in moliti, da bi se lahko sooil z
nevihtnimi oblaki, ki so se pojavili nad obzorjem. Moral sem slediti Jezusovemu zgledu, ki se je
postil v puavi, da je lahko premagal hudieve skunjave.
Kdo nas bo loil od ljubezni, s katero nas ljubi Kristus? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali
lakota, nagota ali nevarnost ali me? (Rim 8,35)
Prvi dan v zaporu v Nanyangu sem ugotovil, kako Bog eli, da se postim in molim za irjenje
evangelija in za tisoe du, da bodo nale odreitev, in da bodo Hine cerkve na Kitajskem
zmagovale.
S postom sem zael v svoji celici zveer 25. januarja 1984. V istem trenutku me je napadel
obutek lakote. Padal sem v vse veje skunjave. Bil sem tako laen, da sem komaj zdral.
Moja predanost je bila takoj na veliki preizkunji. Upravitelj zapora je hotel zaradi proslave
prihajajoega novega leta pokazati soutnost in je dovolil, da imajo zaporniki boljo hrano od
dosedanje postane hrane. S svinjsko juho je vsak zapornik dobil e dodatni mantou in zeleno.
Za sestradane zapornike je bila to prava gostija. Vonj hrane je lebdel po hodnikih e preden je
prila do zapornikov. Ko so jo dobili, so zaporniki goltali kot sestradani volkovi in dobesedno
polizali kronike.
Meni je hudi epetal svoje misli: Novo leto je samo enkrat letno. Sedaj ko ima prilonost, bi
moral pojesti to malenkost dobre hrane. Skoraj bi podlegel skunjavi.
Od moje aretacije v severovzhodnem Henanu sem malo jedel in mono shujal. Bil sem laen,
pretepen in poteptan. e sem se odloil, da bom jedel, vendar mi je v tistem trenutku prila
Boja beseda: Podvrzite se torej Bogu, hudiu pa se uprite in bo zbeal od vas! (Jak 4,7)
Molil sem: Due lakote, v Jezusovem imenu me takoj zapustite.
uvaju sem vrnil svojo juho, mantou in zeleno in ga zaprosil: Prosim vas, razdelite mojo
porcijo vsem ljudem v celici.
47

Nebeki lovek
V tistem trenutku me je lakota zapustila.
Zloincem je bila v tem zaporu hrana bog. Ker sem jim dal svojo porcijo, so zaeli dobro
razmiljati o meni in se lepo obnaati do mene. Ko smo konali z obedom, so hoteli od mene
izvedeti, zakaj sem zaprt. Vpraali so me: Zakaj je nekdo, ki je tako dober kot ti, na taknem
mestu? Rekel se jim, da je to zato, ker sem izbrana Boja posoda.
Vpraali so me, e jim lahko zapojem pesem in sem jim zapel:
Severni veter piha, prile pa bodo june sapice.
Boja volja se v vsem izpolnjuje.
Severni veter je leden, vendar ne bo dolgo trajal,
kmalu se bodo pojavile tople june sapice.
Odpev:
Bodi potrpeljiv in akaj, bodi potrpeljiv in akaj,
Gospod bo ob svojem asu naredil vse lepo.
Ko pride as, ko pride as.
Preplavila te bo obilna milost.
Ti, ki z alostjo si obremenjen, ne vdihuj ve,
Gospod bo poskrbel zate.
e nebeki Oe ne dovoli,
kdo ti lahko kaj stori?
Vsi, ki so bili prisotni, so radi posluali pesem. Nekateri so besede razumeli, nekateri niso. Vsi
so verjeli v usodo v to, da ne moremo spremeniti tega, kar se nam je v ivljenju zgodilo. Rekel
sem jim, da Bog vse nadzira, ne usoda, in da so naa ivljenja doloena od Njega in od nae
odloitve, ali bomo posluali Njegovo Besedo ali ne. Izkoristil sem prilonost in jim povedal, kaj
govori Sveto pismo: Kakor je ljudem doloeno enkrat umreti, nato pa pride sodba, tako se je tudi
Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih. Drugi pa se ne bo prikazal zaradi greha,
temve kot zveliar tistih, ki ga priakujejo. (Heb 9,27-28)
Spodbujal sem zapornike, naj se pokesajo svojih grehov in sprejmejo Jezusa kot svojega
Reitelja.
Po polurnem govorjenju sem zautil v glavi in prsih mono boleino zaradi udarcev, ki sem jih
prejel. Dokler sem govoril, se mi je v glavi bliskalo, v prsih me je tako stiskalo, da sem misli, da
se bom sesedel.
Vedel sem, da Bog eli, da poivam, zato sem rekel drubi iz celice: e ve bi vam rad povedal
o Jezusu, vendar sedaj ne morem govoriti, ker utim veliko boleino v prsih in v glavi. Moj Bog
mi je rekel, da moram poivati in mirovati. Zaradi tega od tega dne ne bom ve jedel in ne pil
vode. Svojo porcijo bom dal vam vsem. Prosim vas, ne prijavite tega straarju, kajti e izve, mi
ne bo dovoli, da vam dam svoje obroke.
Vsi so bili presreni zaradi mojega predloga, ker so v zaporu kruto ravnali z zaporniki in hrana
je bila obupna. Njihov trebuh je bil njihov bog in hrana njihov gospodar.
29. januarja 1984 so me ponovno odpeljali na zaslianje. Predsedujoi sodnik je rekel: Dali
smo ti e nekaj dni za razmiljanje. elimo, da sedaj govori. e bo poten, te bomo spustili
domov in bo lahko spet s svojo druino.
Rekel sem jim: Sodeloval sem pri zelo veliko aktivnostih, tako da se v teh nekaj dneh nisem
48

Nebeki lovek
mogel vseh spomniti. Ne bi rad uniil vae praznike, zato vas prosim, da mi daste e nekaj
asa.
Glavna sodnika sta se spogledala in rekla: Yun, ti si lovek poln razumevanja. Dali te bomo
nazaj v celico, vendar nam bo moral po praznovanju novega leta dati zelo jasno priznanje.
Ko sem se vrnil nazaj v celico, mi je Gospod neno rekel. Odpoij se. Ne boj se. Samo meni se
predaj. Ne glej na okoliine; ne glej nase niti na druge. Ve moli in bo videl mojo slavo.
Dan in no sem razmiljal o Boji besedi, o vsem, kar je sveto in pouno. Razmiljal sem o
velikih svetopisemskih moeh in enah, ki so trpeli za svojo vero.
Razmiljal sem, kako se je Jezus prostovoljno podvrgel Boji volji in kako je prenaal jezo
grenikov.
Mislil sem na Joefa in njegovo izkunjo v Egiptu, na Danijela v levji jami, na tefana, ki so ga
kamenjali do smrti. Razmiljal sem o tem, kar je Pavel pisal v svojem ujetnitvu, o Petrovem
ujetnitvu in udenem pobegu v dvanajstem poglavju Apostolskih del. Bili so kot oblak pri, ki
so zbrali moje misli. Njihove izkunje so pregnale strahove in odnesle bremena iz mojega srca.
Tiste dni sem bil kot otrok, ki je spal v naroju svoje matere in se mirno hranil na njenih prsih.
Bog je oistil moje srce. Nisem sovrail tistih, ki so bili okrutni do mene. ivel sem v tesni
skupnosti z Bogom. Spoznal sem, da je vse, kar se mi je zgodilo, izkljuno rezultat Boje volje. To
mi je omogoilo, da resnino lahko ljubim due hudobnih ljudi, ki so me napadli in poskuali
uniiti. Poutil sem se krotkega in milega. Dokler sem povelieval Boga, je bil moj duh napolnjen
z veseljem in hvalenostjo.
Gospodu sem rekel, da ne bom spregovoril besede do dne, ko bom ponovno videl svojo
druino. Nisem hotel govoriti, ker mi je Bog rekel, da moram poivati in se zanaati samo Nanj.
Iz dneva v dan, iz tedna v teden, nisem ni jedel in pil. Sam Gospod je bil moja hrana. Vem, da
je medicinsko nemogoe iveti nekaj dni brez vode, vendar kar je nemogoe pri ljudem, to je
mogoe pri Bogu. (Lk 18,27)
Nisem nehal misliti na ta uden post in nisem vedel, da bo trajal tako dolgo. Vse, kar sem
vedel, je bilo, da mi je Bog rekel, naj poivam in razmiljam o Jezusu. V asu posta sta bila moj
um in moje srce popolnoma osredotoena Nanj. Po nekaj dneh nisem ve misli na hrano in
vodo. Iz dneva v dan je moj duh imel vse pristnejo skupnost z Jezusom. Kolikor se je navzonost
in svetloba Gospodova v mojem duhu poveevala, se je moja grenost zmanjevala.
Takrat sem se dobesedno nauil Jezusovega nauka: lovek naj ne ivi samo od kruha, ampak
od vsake besede, ki pride iz Bojih ust. (Mt 4,4)
Bog me je sebi v slavo usmeril, da se postim. To ni bila moja zamisel ali nekaj, kar bi lovek
lahko nartoval. Bil sem v stanju, da se postim brez drobtinice hrane in kapljice tekoine samo
zato, ker je Bog tako elel. To sem naredil iz poslunosti Njegovi zapovedi, ne iz rtve, s katero
bi Mu hotel ugajati. Poslunost je bolja od daritve. (1Sam 15,22)
as je hitro tekel. 11. februarja so me ponovno zasliali. Vendar sem bil tako slaboten, da me
je moral zapornik nesti v sobo za zaslianje. Oi sem imel vrsto zaprte in sem samo nepremino
leal na tleh.
Zaporniki uradniki so mi postavili nekaj vpraanj, vendar nisem odprl ust. Mislili so, da se
pretvarjam in so me zaeli biati z usnjenim biem.
Zapornik, ki me je prinesel, je skoil na noge in ugovarjal: Od tistega dne, ko je priel v zapor,
Yun trpi od monih bolein v glavi in prsih. Ni ni jedel e ve kot deset dni. Moji preganjalci
niso mogli narediti drugega, kot da me poljejo nazaj v celico.
Vsi zaporniki v moji celici so bili prie tem dogodkom. Videli so, da nisem ne jedel ne pil.
Veino asa sem leal v kotu in molal. Roke sem imel v glavnem zvezane z lisicami. Zaporniki
49

Nebeki lovek
so se zaeli spraevati, kako lahko preivim brez hrane in pijae. Bolj kot so minevali dnevi in
tedni bolj so se moji tovarii zaporniki zaeli medsebojno pogovarjati: Le kaj predstavlja
ivljenje tega loveka?
Moje telo je postajalo vse manje in slabotneje, vendar je bil duh moen.
Od 25. januarja do 2. marca nisem okusil ne hrane ne pijae. Zveer osemintridesetega dne
posta me je preizkual hudi: Yun, Jezus se je postil tirideset dni. Kako bi se lahko ti kot
sluabnik dlje kot tvoj Gospodar? Ali se bo postil dlje kot Jezus? Ali poskua prekositi svojega
Gospodarja? Naenkrat so rni oblaki napolnili moje srce. Nikoli prej nisem izkusil taknega
obupa. Bil sem v siloviti duhovni bitki.
Zdelo se je, kot da me je obkroilo in napadlo na tisoe demonov s svojo mojo. Poutil sem se
brez poguma in brez upanja. Bil sem telesno in duhovno tako slaboten, da sem celo razmiljal o
samomoru. Ker e dolgo nisem govoril, sem odkril, ko sem poskual moliti, da se je moj glas
spremenil v slabotno epetanje. Molil sem: Moj Bog, kaj naj delam? V tistem asu mi Gospod
ni ni odgovoril, vendar sem vedel, da me iti. Vpraal sem ga: Gospod Jezus, zakaj dopua,
da prejemam takne udarce? Prosim te, sprejmi mojega duha.
Po dolgem nonem boju sem priel pred Gospoda. Rekel mi je: Vem za tvoja dela. Glej, pred
tabo sem na steaj odprl vrata, ki jih nihe ne bo mogel zapreti. eprav ima majhno mo, si
vendar ohranil mojo besedo in nisi zatajil mojega imena. (Raz 3,8)
Ko sem slial te besede, se mi je srce napolnilo z radostjo! Poutil sem se kot majhen deek, za
katerega se je proti nasilneem zavzel njegov oe. Da Gospod, ti pozna moja dela! sem
vzkliknil.
Boji glas me je zadel kot grom z neba. Privrele so solze. V tem trenutku sem dobil mono
videnje. Videl sem niz kovinskih vrat, kako se odpirajo, ena za drugimi.
Mnoica mo in ena razlinih narodov, obleenih v prekrasna pisana oblaila, je skupaj slavila
Boga. Moje srce se je napolnilo s svetlobo in mojo. Bog mi je dal duha veselja. V videnju sem
glasno zapel: Hvalil bom Jahveja vse svoje ivljenje, prepeval bom Bogu, dokler bom iv. (Ps
146,2)
Videnje se je nadaljevalo in v nekem trenutku sem videl svoje ivljenje, ko sem bil majhen
deek. Kot da je nekdo odgrnil zaveso, sem jasno videl, da me je Bog poklical k sebi ob rojstvu.
V videnju sem vzkliknil: Bog, nimam nobenih monosti, da bi odel od tu in oznanjal evangelij.
etudi ta trenutek odpre elezna vrata, sem preslaboten, da bi se lahko skozi njih odplazil.
Bog mi je sporoil Svojo voljo v dveh vrsticah, na kateri do sedaj nisem bil ravno pozoren:
Zakaj Bog se ne kasa svojih darov in svoje izvolitve. (Rim 11,29) in Resnino, resnino vam
povem: kdor vame veruje, bo dela, ki jih opravljam, opravljal tudi sam in e veja kot ta bo
opravljal, ker grem k Oetu. (Jn 14,12 )
Gospod je olajal boleino v mojem srcu in razpril temo moje due. Kot iva voda, ki izvira v
meni je duh veselja napolnil moje srce.
Zautil sem, da sem el skozi dolino smrti. A Gospod me je reil.
Nadaljeval sem s postom. Hudi je e naprej prinaal mnoge slabe misli v moj um. Vpraal me
je: Kdo bo skrbel za tvojo druino, ko umre? Kje je tvoj Bog? Ali te je zapustil in te bo pustil,
da umre? A sam sem razmiljal o Boji besedi, da sem se zoperstavil taknim napadom, na
primer iz Miheja 7,8-9:
Ne veseli se mojega zla, moja sovranica!
e sem padel, vstal bom,
e prebivam v temanostih,
50

Nebeki lovek
je Gospod moja lu.
Moram prenaati jezo Jahvejevo,
ker sem greil zoper Njega,
dokler ne razsodi mojega spora
in ne izree pravice;
privedel me bo v svetlobo,
gledal bom Negovo pravinosti.
***
DELING: Ko so aretirali mojega moa, so mi mnogi izmed mojih bratov in sester vsakodnevno
pomagali. Seveda je bilo to zame breme in boleina, ker je bil mo v zaporu, ko sem bila
nosea, vendar so mi verniki pomagali, da ta izkunja ne bi bila tako strana. Neverniki v vasi so
mi nenehno eleli vzeti pogum, vendar jim nisem posveala pozornosti.
Yuna so v kombiju pripeljali nazaj iz Wuyanga v Nanyang. Osem mesecev so ga muili v
lokalni policijski postaji. Vsa poroila, ki sem jih dobivala, so kazala na to, da bo njegova kazen
lahko samo: smrt ali dosmrtni zapor. Celo Yunov brat je rekel, da so njegovi zloini tako hudi,
da bo usmren.
Verniki zunaj zapora so sliali, da Yun strano trpi in brezkompromisno veruje v Gospoda.
Nekateri ljudje, ki jim je bilo dovoljeno obiskovati rojake v zaporu, so prinesli govorice o
udenem loveku v zaporu, ki ivi brez hrane. Veliko ljudi v mestu je govorilo o tem udnem
dogodku.
Na tisoe kristjanov iz Hinih cerkva je nadaljevalo s postom in molitvijo za mojega moa.
Medtem se je rast cerkva nadaljevala. Vsak dan so se dogajali veliki udei, znamenja, kar je
povzroilo, da se je na tisoe ljudi pridruilo Kristusovemu telesu.
Hudi me je preizkual po mojih sorodnikih. Obiskala me je ena mojega starejega brata in
mi svetovala, naj se loim od Yuna in si najdem drugega moa, dokler sem e mlada. Tudi drugi
so me sili, naj se loim, e posebej ko se je zaelo razmiljati o tem, da ga bodo usmrtili.
Nisem jih posluala.
Medtem ko so bili kitajski oznanjevalci zaradi evangelija v zaporu, jih je mnogo ena zapustilo.
Brat Li je bil obsojen na veletno zaporno kazen. V trenutku, ko je bila v sodni dvorani
razglaena njegova kazen, je njegova soproga vstala in zakriala: Loujem se od tega loveka!
Sama nisem elela storiti enako.

51

Nebeki lovek
DESETO POGLAVJE

TEKA PREIZKUNJA
Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo e najdemo.
Preganjajo nas, pa nismo zapueni. Ob tla nas meejo, a nismo pobiti. Vedno nosimo v sebi
Jezusovo umiranje, da bi se v naem telesu razodelo Jezusovo ivljenje.
(2Kor 4,8-10)
Med postom sem bil telesno zelo slaboten, vendar je bil moj duh buden in e naprej sem se
zanaal na Gospoda. Vedel sem, da mi zadoa Njegova milost.
Zaradi tistega, kar mi je rekel Bog, sem se postil e ve kot tirideset dni. Stalno sem molil in
iskal Boje odpuanje in milost za svojo druino, nao cerkev, nao dravo in zase. Pogosto sem
citiral Psalm 123,1-2: K tebi dvigam svoje oi, k tebi, ki prebiva v nebesih. Glej, kakor oi
hlapcev na roke svojih gospodarjev, kakor oi dekle na roke svoje gospodinje: tako gledajo nae
oi na Gospoda, naega Boga, dokler se nas ne usmili.
Na taken nain je Bog sprejel eljo mojega srca, da nadaljujem z molitvijo in postom. Vstopil
sem v zelo mono duhovno vojno, ki je nikoli prej nisem izkusil.
elel bi na kratko pojasniti, kako je, ko dobim videnje ali mone sanje od Gospoda. To se ne
dogaja pogosto, temve obiajno takrat, ko Bog eli, kaj vanega ali posebnega vtisniti vame.
Vsa videnja, ki sem jih prejel, so bila zelo kratka in so trajala le sekundo ali dve. Velikokrat
besnijo nekateri prizori ali slike v mojem umu in duhu in to tako ivo, da vem, da so od
Gospoda.
Kot kristjani ne bi smeli iveti po videnjih ali sanjah in ne bi jih smeli iskati. iveti moramo po
Boji besedi in iskati Jezusov obraz. Ob tem moramo biti odprti in dovoliti Bogu, da nam govori
na nain, kot sam eli. Vsako videnje ali sanje se morajo odtehtati s Svetim pismom, kajti ni,
kar pride od Boga, ni v nasprotju z Njegovo besedo.
Bog je v Stari in Novi zavezi govoril ljudem preko sanj in videnj. Za te poslednje dni Sveto
pismo govori: Potem bom izlil svojega Duha na vse lovetvo; in vai sinovi in vae here bodo
prerokovali, vai starki bodo sanje imeli, vai mladenii bodo prikazni gledali. (Jl 3,1)
Od vseh sanj in videnj, ki mi jih je dal Bog, sem samo enkrat ali dvakrat dobil videnje, ki sem
ga gledal z odprtimi omi resnini prizor, ki je bil viden mojemu oesu in ni lo samo za
notranje dojemanje. Takno videnje se je zgodilo tirideseto no mojega posta.
Videl sem, kako se iz puave dviga velik rumen peen vihar. Nosil je roj z ve kot milijon
strupenih srenov, ka, korpijonov in stonog. Veter je dvignil streho moje hie. Temelji hie so
vrsto stali, eprav se je streha dvignila, zidovi so razpokali. Strupeni stvori so me zaeli
napadati.
V tistem trenutku sem se obrnil in zagledal golo prostitutko. Odpela si je bluzo, da se je
razgalila in me povabila, da pri njej najdem zatoie. Bil sem zmeden. Hotel sem pobegniti
pred stvori, ki so me pikali, vendar nisem hotel stei v naroje prostitutke.
Vpraal sem se, kaj naj naredim. Naenkrat se je v videnju pojavila moja mama in stopila pred
mene. Njen obraz je bil blee in umirjen. Polna ljubezni mi je rekla: Sin moj, hitro lezi. Nato
mi je dala velik kos kruha in mi dala navodilo: Sin, takoj ga pojej.
Tisoe srenov, ka, korpijonov in stonog je e naprej napadalo moje telo. Nisem mogel ve
prenaati boleine in zakrial sem: Gospod, pomagaj mi! Moj lastni glas me je zbudil iz
videnja. Spoznal sem, da je e polno in da sem e vedno v zaporniki celici.
52

Nebeki lovek
Ta izkunja je bila tako resnina, da sem komaj lahko verjel, da je bilo samo videnje.
Ko sem pozneje zaspal, sem dobil e druge sanje od Gospoda. Bile so zelo kratke in nisem
razumel njihovega pomena. Videl sem sebe, kako sem bil prenesen v sobo z belimi zidovi.
Povsod okoli mene so bile bele rjuhe. lovek obleen v belo mi je rekel: Poloi roke na rjuho.
Ko sem to naredil, se je na njej pojavil krvavi odtis mojih rok. Nisem razumel, kako se je to
zgodilo, ker na roki ni bilo nikakrnega rnila ali kaj podobnega.
Ko sem se zbudil, nisem mogel doumeti, kaj bi te sanje pomenile, vendar sem vedel, da mi bo
Gospod ob pravem asu razkril.
Poloil sem roke na brata Lija, ki je bil poleg mene, in mu zaepetal: Jutri bom imel ponovno
sojenje in bom e ve trpel za Jezusa. Prosim te, moli zame. Brat Li je nekaj zamomljal in spet
zaspal.
Okrog devetih zjutraj sem slial glas: Pripeljite Yuna! Kovinski teaji na vratih nae celice so
zakripali in vrata so se odprla.
Brat Li me je nesel v sobo za zaslianje, ker sem bil preslaboten, da bi lahko hodil. Li je bil nov
kristjan. Pred spreobrnitvijo je bil znan kot nasilen lovek in ropar brez milosti. Imel je zadolitev,
da me pozorno opazuje, in da vse, kar delam, prijavi straarjem. Vedel sem, da ga je oblast
poslala v mojo celico kot ovaduha.
Potem ko je nekaj asa ivel z menoj, je spoznal, da sem samo kranski pastir. Videl je
doslednost v mojem ivljenju in bil je pria Boje moi, ki me je vzdrevala v asu posta. Videl je,
da ivim to, kar uim in da nisem zloinec. Nekega dne, ko me je nesel nazaj v celico, se je
nagnil in mi zaepetal: Sedaj verujem v Jezusa. Postal mi je zelo dragocen brat.
Predno se je zaelo zaslianje, sem zautil, da Gospod stoji ob meni in da je On moja mo in
veselje, ravno tako kot je zapisal psalmist: Vedno imam pred seboj Gospoda; ker je na moji
desni, ne omahujem. Zato se veseli moje srce in raduje moja dua, tudi moje telo bo poivalo
varno. (Ps 16,8-9)
Ve kot sem razmiljal o Boji milosti, ve vere sem prejemal.
Ko me je nosil, je brat Li tiho molil, ker sem mu povedal, kako velika preizkunja me aka.
Straarji so mu rekli, naj me da na tla in naj sede ter aka.
Tisti dan sta prila nova policista, da bi me zasliala. Nisem hotel govoriti. Samo oi sem zaprl
in leal. Eden me je udaril in zakrial: Yun, danes bo govoril! Drugi mi je na silo dvignil veke
in rekel: Poglej okoli sebe, Yun! Imamo naine, s katerimi se lahko pozabavamo s taknimi, kot
si ti. e ne bo govoril, te bomo prisili!
Tokrat so prinesli razline muilne naprave, tudi bie in verige.
Do mene je priel policist z elektrino palico. Nastavil jo je na najvejo napetost in me z njo
udarjal po obrazu, glavi in drugih delih telesa. Isti hip je bilo moje telo v smrtnih mukah in util
sem, kot da mi na tisoe puic prebada srce.
Sveti Duh me je opogumil z vrsticami iz Svetega pisma: Muili so ga, a uklonil se je in ni odprl
ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, kakor ovca, ki pred svojimi strici umolkne in ne odpre
svojih ust. (Iz 53,7)
Saj ste bili vendar na to pot poklicani. Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi
hodili po njegovih stopinjah. (1Pt 2,21)
Blagor loveku, ki zdri preizkunjo. Ko bo namre preizkunjo prestal, bo prejel krono ivljenja,
ki je obljubljena tistim, ki ga ljubijo! (Jak 1,12)
V razmiljanju o Boji besedi mi je Bog dal mo, da sem zdral. Spoznal sem, da moje trpljenje
ni ni v primerjavi s tistim, kar je Jezus pretrpel zame, in da nobena boleina, ki bi jo lahko
izkusil, ni nad razumevanjem in soutjem Jezusa Kristusa.
53

Nebeki lovek
Nimamo namre velikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti soutja z naimi slabostmi, marve
takega, ki je kakor mi preskuan v veri, razen v grehu. (Heb 4,15)
Gospod ni dovolil, da bi obutil vso boleino, ki bi jo moral. Policisti so stali na mojih rokah in
nogah in me znova in znova tepli s palico ter mi dajali elektrooke. Da bi me poniali, so me
vlekli za veke, usta in druge dele telesa.
e vedno nisem hotel govoriti. Bil sem napol mrtev, kup koe in kosti, ki je nepremino leal na
hladnih betonskih tleh.
Ko so spoznali, da njihov pristop ne delujejo, je eden izmed policistov hitro spremenil metodo
in zael uporabljati 'svilene rokavice'. Rekel je: Poakajte! Poakajte malo! Yun, dal ti bom
drugo prilonost. e prizna danes svoje zloine proti oblasti, te bomo spustili in ti dovolili, da
obiskuje Cerkev trojne samostojnosti. Dovolili ti bomo celo, da postane predsedujoi okrajne
veje tega gibanja. Prenehali bomo preiskovati tvoje predhodne zloine in ti oprostili.
Potem me je ponovno udaril in vpraal: Yun, ali si slial, kaj sem te vpraal? Ali razume mojo
ponudbo? Takoj mi odgovori!
Naenkrat je bil moj duh prenesen izven mojega telesa in spet sem imel videnje s korpijoni,
kaami, stonogami in sreni, ki so me napadali in skoraj ubili, ko sem leal na tleh. Takrat sem
spoznal, zakaj mi je Bog preteklo no pokazal to videnje.
Policisti so me najprej poskuali obvladati z brutalnostjo, nato z zavajanjem, vendar mi je Bog
dal moi, da sem se uprl njihovim prizadevanjem.
Ko so videli, da metode ne dajejo elenih rezultatov, so policisti naroili bratu Liju, naj me
odnese v zaporniko bolnico.
V prostor je vstopil majhen debel lovek, obleen v belo in rekel straarjem, ki so me
spremljali: Dokler ne pregledam Yuna, me pustite samega. Ko so odli, mi je rekel. Yun, e
ne bo spregovoril, te bom prisil. Zlobno se je zareal. Ta igla ti bo pomagala, da bo
ozdravljen vseh problemov. Prisilila te bo, da bo spregovoril.
Poklical je straarje, naj vstopijo. Razirili so mi roke in noge in me potisnili na posteljo. Potem
so mi razirili prste in jih pritisnili na leseno desko. Zael je z levim palcem, potisnil iglo pod vsak
noht.
Ne morem opisati, kako sem se poutil. To je bilo najbolj grozno trpljenje, kar sem ga kdajkoli
doivel. Silna boleina je prodrla skozi celo moje telo. Nisem mogel drugega, kot kriati. Tonil
sem med zavestjo in nezavestjo, nisem mogel razloiti ali sem v svojem telesu ali sem od njega
loen.
Ko je zdravnik prijel moj sredinec, mi je Bog milostno dopustil, da sem se onesvestil in nisem
ve obutil boleine, ki so mi jo prizadejali.
Ko sem se zbudil, v svoji roki in v prstih nisem imel nobenega obutka. util sem strano
predirljivo boleino po celem telesu. Navkljub hladnemu vremenu sem bil od glave do pete
preznojen. Sedaj sem razumel sanje, ki sem jih dobil od Boga, o rdeih odtisih rok na beli rjuhi.
Pozneje mi je brat Li rekel, da ni vedel, kaj se dogaja. Ker je bil prisiljen akati zunaj, je slial
samo zdravnika, ki je tulil, ko je zael z muenjem: Yun, vzemi svojo trdoglavo pamet in pojdi
pogledat svojega Boga!
Ko je brat Li slial, da kriim kot ranjena ival, ni mogel narediti drugega, kot da je molil in
sklonil glavo ter prosil Boga, naj ohrani moje ivljenje.
Ko sem se vrnil v celico, so ostali zaporniki vpraali, kaj je narobe z menoj. Brat Li je padel z
obrazom na tla in zael nekontrolirano jokati. Ko se je uspel zbrati, je razloil, kaj se je zgodilo.
Vsi so zaznali soutje. Celo zakrknjeni zloinci so imelo solze v oeh, ko so sliali, kaj se je
zgodilo.
54

Nebeki lovek
Bogu hvala, zaitil me je in obvaroval v teh preizkunjah. Vedel sem, da Bog izkoria jezo
zloincev, da bi dosegel svoj namen v meni, da zlomi mojo sebinost in trdoglavost. Nauil me
je, kako naj akam Nanj, kako naj potrpeljivo prenaam stiske in kako naj resnino ljubim
Bojo druino.
Po teh muenjih sem se poutil, kot je David opisal v Psalmu 102,4-5: Zakaj moji dnevi izginjaj
kot dim, moje kosti go kot erjavica; zvenel sem kot trava, moje srce se sui, svoj kruh pozabljam
jesti.
eprav so me policisti in zdravnik prebadali, mi dajali elektrooke in me tolkli, jim ni uspelo
dobiti, kar so eleli. Bili so besni. Po nekaj dneh so si izmislili nov nart. Zjutraj sem slial, kako
se odpirajo vrata zapora. Eden v moji celici se je povzpel na okno in pogledal ven. Videl je, kako
prihaja nekaj lepo obleenih uradnikov Slube dravne varnosti. Straarjem so ukazali:
Pripeljite Yuna!
Ukazali so bratu Liju, naj me zavije v odejo in odnese ven. Pred vrati zapora je akal motorni
tricikel s prikolico, da me odpelje v bolninico v Nanyangu, kjer je zdravnik ugotovil: Yun nima
resnih teav z zdravjem razen, da je popolnoma dehidriran. Dati mu moramo infuzijo, da pride
tekoina v njegovo telo.
Sestra je pripravila steklenici slane tekoine. Medtem ko je iskala veno na moji roki, sem zaprl
oi in slial zvok fotoaparata. Zdravnik ji je rekel: Presuh je, da bi lahko nali veno. Moramo mu
enostavno zabosti iglo v roko. Tako zdravnik kot sestre so igrali za poroevalce in snemalce, ki
so jih poklicali, da bodo prie te nameene predstave.
Vene e vedno niso nali, zato so me pustili leati na postelji v preddverju. Veliko ljudi je s
prezirom lo mimo mene. Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo, ustnice raztezajo, z glavo majejo:
'Zaupal je v Gospoda, naj ga osvobodi, naj ga rei, e ga ima rad!' (Ps 22,8-9)
Bil je grozen in beden prizor. Kot je rekel apostol Pavel: kakor, da smo postali prizor, ki ga
gleda svet, angeli in ljudje Postali smo kakor smeti sveta, kakor odpadek vseh, do tega
trenutka. (1Kor 4,9,13)
Konno mi je sestra zabodla iglo v miico na roki, saj je bila besna, ker ni mogla najti vene.
Poroevalci so akali, a medicinsko osebje je bilo zmedeno zaradi dogodka. Steklenici sta bili
izpraznjeni v miico moje roke. Roka je takoj zatekla, imel sem strane boleine.
Zdravnikom in sestram je bilo vseeno, ali bom umrl. Izvedli so samo predstavo za novinarje, da
'dokaejo', da drava skrbi zame. Oblast je bila prepriana, da bom hitro umrl, a elela je
pokazati, da mi je poskuala 'pomagati'.
Vrnili so me v zapor, kjer me je akalo novo zaslievanje. Zaprl sem oi, vendar so mi straarji s
prsti nasilno dvigovali veke. Poigravali so se z menoj in me zasmehovali, a me niso mogli
prisiliti, da bi govoril.
Straarja sta me odvedla nazaj v celico. Vrgla sta me na betonska tla, mi vzela odejo in me
spet udarjala z elektrinimi palicami.
To so bili zame zelo mrani trenutki.
Moji tovarii iz celice tokrat niso imeli soustvovanja. Isti dan, ko so me muili, so jim zaporniki
uradniki drali govor, v katerem so rekli: Yun je zloben lovek, zloinec, ki dela proti vladi. Ve,
da je storil resne zloine, ampak se dela norega. Vendar smo spregledali njegov nart. Zael je
gladovno stavko, da bi ornil nao vlado. Vendar je bilo danes v bolninici ugotovljeno, da je
zdrav, zato se bomo od danes naprej do njega obnaali, kot si zaslui. Vi, zaporniki, morate biti
oprezni s tem kontrarevolucionarjem. Njegova navzonost v celici vam je prinesla nesreo.
Morate se loiti od Yuna in prijaviti, e vidite, kaj slabega. Kdor bo dal vse od sebe, bo nagrajen
z milejo kaznijo.
55

Nebeki lovek
Na ta nain so bili zaporniki (razen brata Lija) podueni, naj me sovraijo, da bi dobili nagrado.
Med mokimi v moji celici so nekateri sluili dosmrtno kazen, nekateri so bili obsojeni na deset
do dvajset let zaporne kazni. V svojem srcu so nosili strano sovratvo in ponudba jim je bila
nekaj, esar niso mogli zanemariti.
Od tega trenutka mi je bilo celo v celici teko preiveti. e ne bi bilo Boje milosti in zaite, bi
gotovo umrl.
V nai mali celici je bilo sedaj petnajst ali estnajst zapornikov. Vsi so potrebo opravljali v istem
prostoru. Vzeli so mojo posteljnino in jo namoili v loveke iztrebke. Obupno je smrdelo.
Vodja celice, ki so ga doloili straarji, mi je namenoma uriniral po obrazu in spodbujal tudi
druge, naj delajo enako. Tako so vsi zaporniki, razen brata Lija, neprestano urinirali name in se
pri tem smejali ter se posmehovali. Zame je bilo to veliko ponianje, vendar sem bil preslaboten,
da bi se branil. V srcu sem trpel, vendar sem to mole prenesel.
Razmiljal sem o besedah: Ko so ga sramotili, ni vraal sramote, ko je trpel ni grozil, ampak je
vse prepual njemu, ki sodi pravino. (1Pt 2,23)
Razmiljal sem o Jezusovi obljubi: Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovraili, vas metali iz
svoje skupnosti, sramotili in vae ime zavrgli kot hudodelsko zaradi Sina lovekovega! Razveselite
se tisti dan in zavriskajte, kajti veliko je vae plailo v nebesih. Prav tako so namre njihovi oetje
ravnali s preroki! (Lk 6,22-23)
Straarji so se zaeli proti ostalim zapornikom obnaati okrutneje. Zato so me e bolj sovraili,
ker so verjeli, da sem kriv, ker so se njihovi pogoji poslabali.
Vsak dan je bilo dovoljeno zapornikom doloen as vaditi na dvoriu. Nekega popoldneva so
tudi mene prinesli na dvorie. Straarji so ukazali zapornikom, naj me vrejo v gnojno jamo,
kjer so se zbirali iztrebki vseh zapornikov.
Straarji so urinirali po meni in me poskuali prisiliti, da bi izvril potrebo. Vendar je bilo to
nemogoe, ker e predolgo nisem ni jedel. Spremenil sem se v kost in koo. V tistem asu sem
tehtal samo trideset kilogramov.
Straarji so me spet in spet tepli z elektrinimi palicami in me kot psa priganjali, da se plazim
po loveki iztrebkih. Brcali so me s svojim kornji in me silili, da se valjam po iztrebkih.
Celo elektrino palico so mi porivali v usta. Ne morem opisati, kakno boleino je to povzroilo.
Mislil sem, da mi bo razneslo mogane. e danes se ves tresem, ko se spomnim teh izkuenj.
Hrepenel sem po smrti, da bi se reil bolein.
Namesto tega da bi poskual s svojimi besedami opisati, kako sem se poutil, mi dovolite, da
citiram besedo psalmista: Mnogo juncev me obdaja, basanski biki me obkroajo. Odpirajo zoper
mene svoja rela, kakor grabljiv in rjove lev. Kakor voda sem se razlil, vse moje kosti so se
razklenile. Moje srce je postalo kakor vosek, raztaplja se v mojih prsih. Moje grlo se je posuilo,
kakor repinja, jezik se mi na nebu lepi, v smrtni prah si me pogreznil. (Ps 22,13-16)
Konno sem izgubil zavest.
Ostali zaporniki so bili prie tem dogodkom. Straarji so se hoteli norevati iz mene in me
ponievati. Nekateri so to naredili, nekateri teh prizorov niso mogli prenesti in so britko jokali.
V zaporu je bil istoasno tudi moj svak, vendar v drugi celici. Ko je videl moje stanje, je pritekel
iz mnoice in mi poskual pomagati. Straarji so ga tepli in udarjali z elektrinimi palicami in
vpili: Kaj si zamilja, kdo si? Izgini od tu!
Takoj ko je elektrika udarila njegovo telo, se je zgrudil na zemljo.
V marcu leta 1984 se je dolga zima bliala koncu, prenehalo je sneiti, a jutra so bila e vedno
hladna. Drhtel sem na hladnem vetru, ker sem imel na sebi same krpe in raztrgano obleko, ki so
mi jo dali drugi zaporniki.
56

Nebeki lovek
Ko je nekega jutra priel as, da gredo zaporniki v kopalnico, so vsi stopili v vrsto. Sam sem bil
preslaboten, da bi mogel stati in straarji so me prisili, da sem se naslonil na zid.
Spomnil sem se noi, ko sem bil aretiran, ko so mi brat Zhang, brat Zhen in ostali sodelavci v
ljubezni oprali noge. Spomnil sem se prekrasnega ala, ki mi ga je dal Zhang in rekel: Ta al te
bo ogrel v mrazu.
util sem, kot da so moji dragi bratje in sestre vedno z menoj, celo v zaporu. Ko sem razmiljal
o njihovem udovitem prijateljstvu, me je to mono tolailo. e vedno sem imel al, ki mi ga je
dal brat Zhang. Ovil sem si ga okrog pasu, da bi se ogrel. Na ta nain sem util, da sem e
vedno povezan z verniki.
Tega dne sem ostal sam poleg zidu vse do sonnega zahoda. Takrat so rekli bratu Liju, naj me
pobere in odnese nazaj. Ko sem priel v celico, sem spoznal, da straarji e niso konali z menoj.
Strgali so mi al s pasu. Za al sem imel zavezano majhno ajno skodelico, ki je pripadala moji
druini. Na njej so bili narisani majhni modri krii. Skodelica mi je dolgo asa dajala mo;
spominjala me je na Jezusov kri in na ljubezen moje druine.
Zaporniki so odvezali ajno skodelico in jo vrgli v pisoar. al so vrgli v smeti. Obutil sem silno
boleino in jezo. Z vso svojo mojo sem se odplazil do iztrebkov, da vzamem svojo skodelico.
Zaporniki so urinirali po njej in mojih rokah. Zgrabil sem skodelico in jo pritisnil na prsi. Bil sem
silno jezen, ker so mi hoteli vzeti mojo zadnjo zemeljsko dragocenost. Hotel sem jim vrniti z
besedami, a me je Gospod zaustavil in rekel: Nikomur ne vraajte hudega s hudim Ne
obraunavajte na svojo roko, predragi, ampak prepuajte obraun boji jezi Ne daj se
premagati hudemu, temve premagaj hudo z dobrim. (Rim 12,17.19.21)
Pokesal sem se, ker sem tako mislil. Zael sem jih blagoslavljati, posebej tiste, ki so me najbolj
zasramovali.
Minila nista niti dva dni, ko se je Boja jeza vsula na moje sotovarie iz celice in zaeli so se
praskati od srbenja. Koa jih je tako srbela, da jih je spravljalo ob pamet.
Samo bratu Liju in meni je bilo prizaneseno. eprav sem leal v lovekih iztrebkih in bil
izpostavljen najhujim nehigienskim pogojem, je Gospod poskrbel, da me bolezen ni prizadela.
Straarji so izkoristili vsako prilonost, da bi me opazovali in videli kaken znak slabosti, sam
sem samo leal na hrbtu in ni govoril ter ni delal.
Zapornika oblast je odkrila, da brat Li skrivoma na razne naine skrbi zame. Z ljubeznijo je
prepreeval drugim zapornikom, da mi niso e bolj kodovali in jih spodbujal, naj se do mene
obnaajo ljubeznivo. Temu je sledilo, da je bil brat Li premeen v drugo celico. Sedaj sem bil
sam, brez kakrnekoli skupnosti z vernikom.
Straarji so me ponovno vrgli v pisoar in zaporniki so mi urinirali po obrazu. Zael sem kriati.
Poutil sem se tako osamljenega. Zasramovanje mi je strlo srce, onemogel sem; priakoval sem
soutje, a ga ni bilo, tolanikov, a jih nisem nael. (Ps 69,21)
Ko so se naslednje jutro zaporniki zbudili, so odkrili, da so njihova telesa prekrita z rdeimi
lisami. To stanje je znano kot razjeda. Bolein niso mogli prenaati. Praskali so madee, dokler
iz njih niso nastale razjede.
Bolni zaporniki niso mogli spati ne leati, ker so bili od praskanja povsem izmueni.
Prili so straarji, da bi pregledali tudi mene. Strgali so mi spodnje perilo, da bi videli ali sem
bolan. Mislili so, da je bolezen prila od mene, ker sem toliko asa preleal v lovekih iztrebkih.
Videli so, da sem edini zapornik, ki ni zbolel!
Zaporniki so me nekaj asa pustili pri miru, ker so bili osredotoeni na to, kako bi sebi olajali
nelagodje. Vodja celice je bil v najslabem stanju. Celo njegovo telo z obrazom vred je bilo
prekrito z madei. Ostali zaporniki so se mu bali pribliati.
57

Nebeki lovek
Ker sem bil zdrav, so moji sotovarii prestavili mojo posteljo poleg vodja celice, da bi poveali
monost, da se od njega okuim. Zaporniki straarji so bili besni, ker nisem trpel zaradi iste
bolezni kot ostali.
lovek iz nae celice z imenom Yu, me je pazljivo opazoval nekaj tednov. Priel je k meni in mi
z ljubeznijo pokril telo z odejo. Bil je ljubezniv do mene. Bil je Boja zamenjava brata Lija.
Neke noi je Yu priel, da bi me pokril. Zgrabil sem ga za roko. Bil sem tako slaboten, da je bil
moj glas skoraj nerazumljiv. Yu je sklonil svojo glavo, da bi slial moje epetanje. Yu, mora
sprejeti Jezus Kristusa kot svojega Gospoda in Reitelja. In ravno takrat v tiini je Yu prejel
odreenje.
Vodja celice, ki je zaradi bolezni mono trpel, me je e bolj sovrail, ko je videl, da sem se
izmuznil bolezni. Vzel je mojo odejo zase, mene pa je zavil v svojo, ki je bila vsa prekrita s krvjo,
umazanijo in gnojem, ki se je cedil iz njegovih ran. Gospod me je zaitil in nisem zbolel.
Hudi me je napadal in mi grozil preko mnogih hudobnih ljudi, vendar me je Sveti Duh naredil
monega v Jezusu, eprav je bilo moje zunanje telo skoraj unieno. Vsi moji sovraniki so bili
zmedeni.
Zaporniki so se med seboj pogovarjali, koliko as bom e ivel: Umrl bo najkasneje v treh
dneh. Nekateri so govorili: Zagotovo ne bo preivel noi. Stavim, da bo do jutra mrtev. e bo
preivel no, ti dam svoj mantou.
Tako so stavili, a nisem umrl. Tisti, ki se gredo stave proti Bojemu sluabniku, bodo zagotovo
izgubili. Sam sem dal vse v roke Gospodarju pravice. Nisem ve ivel iz svojim moi, temve od
Boje milosti.
Sluba dravne varnosti iz mojih ust ni mogla izvlei nobenega priznanja, ki bi ga lahko
izkoristili proti meni. Bali so se, da bi v primeru moje smrti, morali polagati raune pred
lokalnimi oblastmi. Bili so zelo ivni.
Zapor je uredil, da so prile iz bolninice medicinske sestre. Uporabile so nekaken intrument,
da so mi odprla usta in mi na silo hranili z juho iz steklenice. Nisem hotel goltati in sem pustil,
da se je vse teklo po tleh. Navzoi so bili tudi fotografi. Posneli so 'dokaze', da je oblast naredila
vse, kar je bilo v njeni mo, da me rei.
Ko so straarji videli, da puam juho tei na tla, so me zasmehovali in govorili: Yun, ni ve
nam ni mar ali bo ivel ali umrl. Sploh nas ne skrbi. Naredili smo vse, kar smo lahko, da bi ti
pomagali. Mislil si, da bo tvoja gladovna stavka vplivala na nao vlado, no sedaj upamo, da bo
umrl. Ko bo umrl, bomo to razglasili kot samomor. Vzeli bomo tvoje telo in ga upepelili in v
veselje nam bo, ker smo se te reili, ti trdoglavec.

58

Nebeki lovek
ENAJSTO POGLAVJE

KONEC POSTA
Med hudimi preganjanji v Henanu, od druge polovice leta 1983 do junija 1984, je naa cerkev
naletela na resne teave. Na stotine sodelavcev je bilo aretiranih. Bogu se zahvaljujem, ker mi je
dal mamo, ki je neprestano molila. Moja mama je vsako jutro in vsak veer molila za cerkev in
vodstvo. Z drugimi verniki je prosila za Bojo milost in prebujenje, ker so pastirje tepli in ovce so
se razbeale.
Zveer 1. junija leta 1984 je mama kleala in v molitvi dobila videnje. Zanjo je bilo to mono
videnje, ker je bila v tistem asu v nai vasi babica.
V njenem videnju je mlada enska trpela v rojevanju, saj je bila podhranjena in je rojevala
prezgodaj, v sedmem mesecu. Rodil se je deek. Babica in druina mlade enske so rekli: Ta
otrok ne bo preivel. in dali so ga v laneno vreo z namenom, da ga zavrejo.
V videnju je moja mama prila k njim in rekla: Dovolite mi, da pogledam, kaj je v vrei.
Obrnila se je proti mladi enski in jo preprievala: Tvoj otrok ne bo umrl. Potem se je otrok
spremenil vame. Moja mama je bila zaprepadena in se zbudila iz videnja. Bila je preplavljena s
ustvi in glasno zajokala: Oe, Bog, usmili se mojega sina!
Takrat je sliala zelo jasen glas, ki ji je rekel: Tvoj sin ne bo umrl.
Od dneva, ko sem odel v zapor, je veliko prijateljev in druinskih lanov molilo zame, prav
tako so poskuali izvedeti kakno novico od Slube dravne varnosti o mojem stanju. Nihe me
namre ni smel obiskati.
Reeno jim je bilo, da nimam monosti za preivetje. Nekaterim so rekli, da sem obsojen na
smrt, drugim, da bom dobil dosmrtni zapor. Vesti so prile tudi do ues moje mame in ene.
Svakinja je Deling rekla: Pojdi domov k mami in se im prej poroi z drugim. Ni monosti, da bi
se Yun e kdaj vrnil domov.
Vendar hvala Bogu, ki je pomagal moji eni, da se je uprla skunjavi. Odloila se je trdno stati
in se verno posvetila Bogu.
V isti noi, kot je moja mama dobila obljubo, da ne bom umrl, je dobila sanje tudi moja ena.
V njih je videla sebe in mojo mamo, kako me obieta v zaporu. Bil sem zelo suh, vendar moan
v Gospodu.
Bil sem poln veselja in miru. V sanjah sem ji dal klju in odlono rekel: Ta klju lahko odpre
vsaka vrata. Ko se je Deling zbudila, je takoj spoznala, da Gospod Jezus eli, da uporabi
molitev, da bi se odprla vsa vrata teav.
Naslednje jutro sta si moja mama in moja ena povedali videnje in sanje, ki sta jih prejeli.
Skupaj sta pokleknili in se zahvalili Bogu. Tudi nekaterim drugim vernikom sta povedali.
V tistem asu je bil samo en cerkveni vodja, ki ni bil v zaporu brat Fong. Obiskal je moj dom
in celo no molil ter prosil Boga za milost in prebujenje. Naslednji dan je rekel moji druini:
as je, da obiemo Yuna v zaporu.
Na Kitajskem ne morete obiskati zapornike, kadar bi eleli. Obiete jih lahko samo takrat, ko
dobite slubeno vabilo zapornikih oblasti. Vendar to ni presenetilo nikogar, saj je moja druine
e prejela povabilo od Gospoda!
Minilo je e ve kot sedemdeset dni, odkar nisem okusil hrane in pil vode. Od dneva, ko sem
priel v zapor, nisem prejel niti besede od moje druine ali cerkve.
Sotovarii iz celice me kljub njihovi koni bolezni niso prenehali muiti. Skoraj sem zael verjeti
njihovim besedam, da bom umrl. Obdajati sta me zaeli tema in tesnoba. util sem, da me
59

Nebeki lovek
angel Gospodov obkroa s svojo mojo in uva, da ne umrem.
Petinsedemdeseti dan posta, okrog treh zjutraj, je bleea svetloba preplavila mojo celico. V
videnju sem zagledal samega sebe, kako kolesarim po cesti. Na krmilu kolesa je sedel prikupen
sedemnajstletni deek z imenom Xiao Shen. Poznal sem ga, e predno so me aretirali. Njegovi
stari ljubijo Jezusa.
V videnju je Xiao Shen rekel: Stric, ali ti lahko zapojem pesem! In zapel je: Jezus mu odvrne:
'Jaz sem pot, resnica in ivljenje. Nihe ne pride k oetu razen po meni.' (Jn 14,6) Z njim sem pel
vse glasneje in glasneje. Bil sem poln radosti! Poutil sem se svobodnega kot ptica.
V videnju sem prepoznal, da moje telo e vedno lei v celici, vendar sem lahko skozi zapornike
zidove videl tudi zunanji svet. Videl sem veliko ljudi razlinih barv koe. Bili so tevilnih
narodnosti in razlinih kultur. Nekateri med njimi so kleali, nekateri stali, a vsi so imeli roke
dvignjene v molitvi.
Poskual sem iti ven in se z njimi sreati, vendar so me ponovno napadli korpijoni, kae, sreni
in druga grozna bitja.
Vrglo me je na tla. Poasi sem odprl oi in videl, da me mama ziba v svojem naroju. vrsto
me je drala. Moja ena, sestre in bratje so me drali za roko in glasno jokali. Rekel sem jim:
Jezus je pot, resnica in ivljenje.
Takrat sem se prebudil iz videnja.
Med dolgim postom so bili dnevi polni bojev, udeev, sanj, videnj in Gospodovih spoznanj.
Vsak dan sem izkusil Njegovo mo. eprav nisem imel Svetega pisma sem vsak dan razmiljal o
Njegovih besedah iz Pisma, ki sem si jih zapomnil.
etudi so se ljudje na vse mogoe naine trudili, da me uniijo, jim tega ni uspelo. Zdaj so
poskuali na drugaen nain. V zapor so poklicali mojo druino, da bi me prepriala, naj jem in
govorim. Nameravali so pazljivo posluati, kaj bom rekel, ker so upali, da bodo dobili priznanje
ali kakrnokoli informacijo, ki bi jo lahko izkoristili proti meni.
Sluba dravne varnosti je 6. aprila leta 1984 v mojo hio poslala policiste, ki so mojo mamo in
eno preprievali, da me morajo nagovoriti, da bom jedel in govoril, vendar jih je Gospod e
opozoril: prihajajo k vam v ovji obleki, znotraj pa so grabeljivi volkovi! (Mt 7,15)
Naslednje jutro, 7. aprila, ob osmi uri, je moja mama in est drugih sorodnikov prilo pred
glavni vhod zapora v Nanyangu. Vratar jih je pustil akati, dokler straarji niso ukazali bratu
Yuju, da me odnese v sobo za zaslianje. Poskuali so me zvabiti z besedami: Yun, to je spet
tvoja velika prilonost. e bo odprl usta in spregovoril, je lahko vse to reeno enkrat za vselej.
Ker nisem hotel govoriti, so me ponovno divjako pretepli z biem in elektrino palico. Izgubil
sem zavest.
Ko sem priel k sebi, se mi je zdelo, da skozi moje telo prodirajo zelo topli obutki, kot da leim
v mehki postelji. Nisem vedel ali sem iv ali mrtev, ali spim ali sem buden. util sem toplino na
svojem obrazu, kot da me nekdo neno in z ljubeznijo ljubkuje.
Mislil sem, da imam videnje, a ko sem odprl oi, sem videl, da sem v maminih rokah. Zbudile
so me kapljice toplih solza in pomirjevale so me njene nene roke. Videl sem, da mama zelo
trpi, kot da bi ji z noem prebadali srce.
Deling je stala poleg mame. Ni mogla verjeti svojim oem, ko je videla moje telesno stanje.
Moji sestri je rekla: Povem ti, to ni on. To zagotovo ni moj mo!
Bil sem samo kup kosti in koe. Zaradi udarcev mi je odpadlo veliko las. Uesa so se mi
zgrbanila, lasje so bili razmreni in zrasla mi je brada. Ostali prameni las so bili zlepljeni s
posueno krvjo. Zaradi elektrookov se je spremenil ves moj izgled.
Celo moja lastna ena me ni prepoznala.
60

Nebeki lovek
Ko je moja mama videla moje znamenje, je vedela, da sem pravi. Glasno je jokala in kriala:
To je moj sin! Bog, usmili se nas!
Ko je moja ena doumela, da je ta majhna ljudska podoba pred njo v resnici njen mo, se je
skoraj onesvestila.
Nepriakovano je Gospod poveal mojo mo. Velika sila se je spustila name. Teko je to
razloiti, poutil sem se, kot da je moj duh postal eno z nebekim Oetom. Gospod mi je ukazal:
Govori, to je tvoj as!
Ko sem odprl usta, da bi govoril, jih je roka moje sestre zaprla. Vedela je, da straarji
posluajo. Vedela je, da nisem okusil hrane in vode ve kot sedemdeset dni in bala se je, da me
bodo spet muili, e spregovorim.
Odmaknil sem njeno roko in zakrial: Ne zanaajte se na kneze, na loveka, pri katerem ni
reitve. (Ps 146,3) Bolje je zaupati v Gospoda, kakor zaupati v kneze. (Ps 118,9)
Medtem sem vrsto zagrabil roke brata Fonga in ga vztrajno gledal. Rekel sem mu: Brat,
bogastvo in ast nas ne moreta pokvariti. Gronje in nasilje ne morejo vplivati na nas. Revina
in tema nas ne moreta preusmeriti s poti. Bodi moen v Bogu in glej samo Gospoda Jezusa
Kristusa. Moj nebeki Oe mi je rekel, da me boste danes obiskali.
Zaporniki uradniki in straarji niso razumeli, kaj se dogaja in o em govorimo. Vsi so jokali in
ihteli. Ko sem ponovno zael govoriti, mi je sestra spet poloila roko na usta. util sem kot, da je
v mojih kosteh zaprt velik ogenj, ki hoe ven.
Prijel sem mamino roko in ji rekel: Mama, tvoj sin je laen! Mama, tvoj sin je ejen! Mama,
jesen se blia koncu in hladna zima je prila. Zakaj mi nisi poslala obleke?
Obrisala mi je solze in rekla: Dragi sin, to ni zato, ker te ne bi ljubila. Poslali smo ti mnogo
oblek in hrane, vendar ni od tega ni prilo v tvoje roke. Prosili smo tudi druge ljudi, da ti
poljejo obleko in hrano, vendar so zaporniki straarji tudi to vzeli.
Moja druina ni razumela, da ne govorim o fizini hrani in eji. Ko je ena od sodelavk sliala,
da sem laen in ejen, je stekla iz zapora do blinje trgovine kupit malo hrane in pijae. Nisem
mogel prenehati jokati.
Ponovno sem spregovoril: Mama, nisem laen zemeljskega kruha in vode. Laen sem
lovekih du. Mama, oznanjaj evangelij in reuj ljudi, ker je to edina hrana, ki zadovoljuje.
Zavpil sem: Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in dokonam njegovo
delo. Ali ne pravite vi: 'e tiri mesece in etev bo tu?' Jaz pa vam pravim: povzdignite oi in
poglejte polja, da so e zrela za etev.' (Jn 4,34-35)
S solzami v oeh sem rekel: Postim se tiriinsedemdeseti dan. To jutro pred zoro mi je Gospod
pokazal, da se bom sreal z vami. Draga mama, skoraj do smrti so me pretepli. e umrem, bom
umrl, a Bogu ostajam zvest. Mama, ali si prinesla Jagnjetovo telo in kri?
Sestra se je vrnila iz trgovine s krekerji in steklenico grozdnega soka. Ko sem to videl, sem
razlomil kreker, ga blagoslovil in ga dal svoji eni, materi, bratu Fongu in ostalim sodelavcem in
sorodnikom. Iz svojega zlomljenega srca sem rekel: To je Gospodovo telo, razlomljeno za vas,
jejte to v Njegov spomin.
Potem sem izlil nekaj grozdnega soka: To je aa Gospodove krvi, ki se je prelila za nas. Vsi
so sklonili glave in dostojno sprejeli Gospodovo veerjo.
To je bila prva hrana, ki sem jo zauil po tiriinsedemdesetih dneh. Od 25. januarja do 7.
aprila 1984 nisem jedel ne pil.
Glasno sem zajokal in dral svoje ljubljene. Rekel sem: Mama, danes je morda zadnjikrat, da
skupaj jeva Gospodovo veerjo. Obrnil sem se in poljubil eno. Vsem sem rekel: Moja draga
ena, mama, bratje in sestre, sreali se bomo na nebu.
61

Nebeki lovek
Vsi so zaeli jokati.
Moja najstareja sestra me je objela in vpraala: Kako more pustiti svojo staro mater in
mlado eno in umreti? Poleg tega je tvoja ena nosea. Kako more biti tako krut do nje?
Mama me je rotila: Sin, tvoja ena te potrebuje. Tvoja mati te potrebuje. Boja druina te
potrebuje. Utiala je glas in mi zaepetala na uho: Posluaj svojo mater. Bog mi je rekel, da ne
bo umrl. Biti mora moen in ostati iv.
Pod Bojo zaito smo konali razgovor. Zapornika oblast je bila zbegana. Sliali so nae
besede, vendar niso razumeli, kaj se dogaja.
Svoji druini sem rekel: Prosim vas, postite se in molite zame. Nikoli nisem bil Juda. Nikoli
nisem izdal Gospoda in Njegovih ljudi.
Takrat so policisti prili k sebi, kot da bi se zbudili iz sna. S pestmi so tolkli po mizi in vpili: O
em to govorite? Dovolj! Ven! Straarjem je bilo ukazano, naj me odvedejo nazaj v celico. Moja
mama, ena in sestra so me drale in me niso hotele spustiti, medtem ko so me straarji vlekli.
Moja mama bi raji umrla, kot da bi me pustila v rokah hudobnih ljudi, vendar so me iztrgali iz
njenih rok kot trop volkov, ki napadajo ovce, ki se ne morejo braniti. Pretepali so me celo v
navzonosti moje druine in me odvlekli od mame, da so mojo ostarelo mamo vrgli po tleh. Vsi
so bridko jokali, ker niso vedeli, ali me bodo e kdaj videli. elezna zapornika vrata so se zaprla
z monim treskom, vendar sem tudi skozi vrata lahko slial, kako mama vpije: Sin, spomni se
materinih besed! Mora ostati iv! Ostani iv za Boga! Sam sem zavpil nazaj: Mama, oznanjaj
evangelij! Reci cerkvam, naj se postijo in molijo zame!
Straar me je oklofutal in odpeljal nazaj v celico.
***
DELING: Vsi so govorili, da bo moj mo pogubljen, vendar sem bila globoko v sebi prepriana,
da e ni priel Gospodov as, da bi umrl. Morda zveni udno, vendar nisem utila napetosti in
sploh nisem bila potrta, saj nikoli nisem sprejela, da bi bil pogubljen.
V resnici bi bilo za Yuna bolje, da bi bil pogubljen, kot da vse svoje ivljenje preivi v zaporu.
e bi ga ustrelili v glavo, bi bilo v trenutku vsega konec in bi bil za vedno zdruen z Gospodom.
Moj mo je bil v zaporu in se je postil brez hrane in pijae ve kot sedemdeset dni. Oblast se je
bala, da bo umrl in so nas poklicali, da ga obiemo v zaporu, ki se je nahaja v srediu mesta
Hanyang.
Bila sem nosea e ve kot est mesecev in moja nosenost se je opazila. Bila sem vznemirjena,
kaj bom rekla Yunu, da bo postal oe. Med nama ni bilo nobenega dotika, odkar je bil aretiran,
in tako ni mogel vedeti, da sem zanosila.
Bil je april in e se je utila toplota prihajajoega poletja. V zapor smo prili zgodaj zjutraj.
Sedela sem na zadnjem sedeu kolesa, ki ga je vozila Yunova najstareja sestra. Z ostalimi
obiskovalci smo se sreali pred vhodom v zapor. Prili so prav tako s kolesi. Vsega skupaj nas je
bilo osem.
Rekli so nam, naj akamo v sobi, dokler ga ne pripeljejo. Po doloenem asu so prinesli
majhno telo. Bil je v nezavesti, ker so ga muili vse do naega prihoda. Izgledal je kot majhen
otrok. Uesa so se mu zgrbanila in so bila majhna kot rozine.
Ko smo ga zagledali, nihe v njem ni prepoznal Yuna. Misli smo, da je to nekakna past. Trdila
sem: To ni moj mo! Yunova sestra je negodovala: To je pomota! To ni moj brat!
ele ko je Yunova mama zagledala njegovo znamenje, je spoznala, da je to resnino njen sin.
Bil je tako majhen, da sploh ni izgledal kot loveko bitje. Celo telo je imel pokrito z modricami,
62

Nebeki lovek
brazgotinami od posledic muenja, s posueno krvjo in umazanijo. Veino las je imel populjenih,
obraz upadel. Oi so izgledale veje kot obiajno, ustnice je imel poveene in kazal je rumene
zobe. Na sebi je imel umazane in raztrgane cunje.
To je bilo preprosto neverjetno! Bila sem okirana. Mislim, da smo bili kar vsi. Moja glava je
postajala vedno laja in sem skoraj padla v nezavest.
Yun je priel k sebi in spregovoril prvi po nekaj mesecih. Njegov glas je bil blag epet, ki ga je
lahko sliala samo njegova mama, ki je bila dovolj blizu. Ko smo spoznali, da je to resnino Yun,
smo vsi jokali. Vzkliknil je: Bratje in sestre, ne jokajte nad menoj! Jokajte za ljudskimi duami.
Sedaj pa jejmo Gospodovo telo in pijmo Njegovo kri.
Sestra je stekla iz zapora v blinjo trgovino kupit krekerje in grozdni sok. Yun nam je rekel, da
odhaja h Gospodu in da moramo zato zadnji podoiveti Gospodovo veerjo, predno bo umrl.
Glasno smo jokali in vzdihovali. To je bilo preprosto neverjetno.
Ko smo zapustili zapor, smo bili tako preplavljeni s ustvi, da smo pred zaporom sedli v krog in
vzkliknili Gospodu: Oe, Bog pravice in milosti, odpusti naemu narodu. Usmili se nas in tistih,
ki preganjajo tvoje otroke. Daj, da prejmejo Tvoje odreenje!
Veliko ljudi je lo mimo. Ko so sliali, kako vzdihujemo, so se zbrali okoli nas in zahtevali, naj
jim povemo, kaj se dogaja.
Mnogi med njimi so zajokali, ko smo jim povedali, kaj smo videli tistega dne.

63

Nebeki lovek
DVANAJSTO POGLAVJE

BOG MI JE DAL SINA IN MNOGO BRATOV

Hvala Bogu, ker nas s Kristusom kar naprej vena z zmagoslavjem in ki po nas razirja po vseh
krajih prijeten vonj njegovega spoznanja. Pred Bogom smo namre prijeten Kristusov vonj, med
tistimi, ki so na poti zvelianja in tistimi, ki so na poti pogubljenja.
(2Kor 2,14-15)
Ko so me odnesli nazaj v celico, me je straar udaril z nogo in zavpil: Kako se danes sploh
upa govoriti in jesti, potem ko si tako dolgo molal? ivega te bom odrl! Bo videl! Pri odhodu
iz celice je zaloputnil z eleznimi vrati.
Vodja celice me je napadel: Prevarant! Pretvarjal si se, da bo vsak trenutek umrl. Sam sem tu
v zaporu iv in zdrav, eprav sem posiljeval in ubijal enske. Ti si konal v zaporu, ker veruje v
Jezusa, sedaj pa umira kot pes.
Eden izmed zapornikov je bil musliman. Obregnil se je ob mene: Kako si drzne oznanjati
Jezusa navkljub zakonom nae drave? Smrt zaslui! Nebeki zakon bo obsodil takne svinje,
kot si ti!
Vsi zaporniki so vedeli, da sem zelo slaboten in da me morajo povsod nositi. Tedne od mene
niso sliali niti besede, po vseh teh alitvah se je name spustil Sveti Duh. Na njihovo
zaprepadenost sem se dvignil na noge in glasno naznanil: Pozorno posluajte! Imam sporoilo
od Gospoda!
Vsi so bili osupli, ker sem se dvignil in govoril s takno silo ter takno avtoriteto. Na koncu
koncev sem bil samo vrea kosti! Zaporniki so stavili, kdaj bom umrl, a sedaj sem stal pred njimi
in govoril z monim glasom!
Rekel sem jim: Prijatelji, Bog me je poslal sem ravno zaradi vas! Tisti dan, ko sem prvi stopil v
celico, sem vam rekel, da sem pastor, ki veruje v Jezusa. Prvo no sem vam pel in govoril o
reitvi, ki jo daje Jezus. Vsi ste me pazljivo opazovali in veste, da nisem pojedel niti zrna ria niti
popil kaplje vode v zadnjih tiriinsedemdesetih dneh. Vpraam vas, kdo v tej nekaj tisoletni
loveki zgodovini je to storil in ostal iv? Ali ne razumete, da je to ude razodevanja Boje
moi in zaite nad menoj?
Sedaj mi je moj Bog dopustil, da stojim tu pred vami, da boste lahko izvedeli, da je Jezus edini
ivi in pravi Bog. Kako si upate iveti v svojih grehih in delati zla dela? Prijatelji, kako se
nameravate izogniti peklu, ko pride sodni dan? Samo Jezus vam lahko odpusti!
Danes ima Jezus milost za vse in vam daje prilonost, da se pokesate in prejmete odpuanje
za svoje grehe. Poklekniti morate pred Jezusom, priznati svoje grehe in iskati Boga, da vam
odpusti. Kako se boste drugae lahko izognili kazni pekla?
Ko sem konal, je bilo, kot da bi padla bomba mednje. Niso si mogli pomagati. Vodja celice je
prvi padel na kolena in zavpil: Yun, kaj moram narediti, da se reim?
Tudi drugi zaporniki so pokleknili, vkljuno z muslimanom. Glasno so zavpili: Kaj moramo
narediti, da bi se reili? Kako nam Bog lahko odpusti? Vsi, ki so se e odpovedali grehu, so
sprejeli Jezusa Kristusa s kesanjem svojih grehov z mnogo solzami.
Obutili so krivdo, ker so se tako obnaali do mene. Odpustil sem jim, kot je Joef odpustil
svojim bratom. Opogumljal sem jih z besedami: Vi ste sicer hudo nameravali zoper mene, Bog
pa je to obrnil na dobro, da izvri to, kar se danes vidi, da ohrani pri ivljenju mnogo ljudi. (1Mz
50,20)
64

Nebeki lovek
Ker nismo imeli veliko vode na voljo, sem izkoristil nekaj kapljic in krstil vsakega izmed njih.
Zaporniki straar pred nao celico je slial nekaken nemir in prihitel pred vrata. Kot vkopan je
stal nekaj minut brez besed in bil osupel nad tem, kar je videl.
Ozraje v celici se je popolnoma spremenilo. Ljudje, trdi od greha, so sedaj imeli nena srca.
Njihovo govorjenje in obnaanje se je popolnoma spremenilo. Prej so v celici tevilka dve vladali
sovratvo in sebinost, sedaj radost in mir.
e dneve so moki hodili okoli s solzami v oeh, osupli, ker je Bog izlil nanje svojo milost. Ko
jim je bilo dopueno oditi na dvorie, so izkoristili vsako prilonost, da oznanijo evangelij
zapornikom iz drugih celic. Tako se je evangelij oznanjal po vsem zaporu in veliko se jih je
spokorilo ter zaelo verovati v Jezusa!
Z Bojo milostjo sem sedaj dobil novo delo: pouevanje novih vernikov!
***
V tistem asu naj bi iz zapora izpustili brata Fuja. Na koek toaletnega papirja sem napisal
sporoilo in ga prosil, e bi ga lahko odnesel Deling. Izzval sem jo: To kar se tu dogaja, je pot
kria. Ali si bila resna, ko si mu predala svoje ivljenje? Ali hoe ostati zvesta Gospodu? In
napisal sem pesem:
Naa telesa se starajo in slabijo,
prijateljev in sorodnikov je vedno manj.
Pot, po kateri gremo, je vse teja,
vendar izpolnjevati mora Bojo voljo,
ker si Njegov ljubljen otrok.
Ko sva se z Deling poroila, sva razmiljala o tem, da bi imela otroka, vendar je bilo v tistem
asu celo mesto polepljeno z mojimi fotografijami in nisva imela prilonosti biti dosti skupaj.
Predno sem bil aretiran, sem ob neki prilonosti skrivaj priel domov in takrat je Deling zanosila.
Kmalu po tem so me aretirali.
Neke noi sem v svoji celici prejel jasne sanje od Gospoda. Videl sem svojo eno, kako srena
dri v naroju deka. Prila je k meni in me neno vpraala: Kakno ime naj dava najinemu
otroku?
V sanjah sem vzel deka v roke in v tistem trenutku mi je v misli priel svetopisemski odlomek,
ko je Abraham dal ime svojemu sinu. V sanjah sem eni rekel: Ime mu bo Izak. Nasmehnila se
je in srena odnesla otroka.
Ko sem se zbudil, nisem mogel ve zaspati. Neprenehoma sem razmiljal o tem, kar sem videl.
Naslednje jutro, 19. aprila leta1984 je prila v zapor druina in prinesla radostno novico.
Straar mi je iskreno rekel: Yun, ena ti je rodila sina. ez nekaj dni bo tvoja druina to
proslavila. Tukaj je papir in svinnik. Tvoja ena eli, da da svojemu sinu ime.
Takoj sem se spomnil sanj prejnje noi. Zahvalil sem se straarju in napisal: Ime mu bo Izak.
Takrat sem svojemu majhnemu sinu napisal naslednje besede:
Mojemu dragemu sinu Izaku,
ko si se rodil je bil tvoj oe v zaporu zaradi imena Jezusa Kristusa. Sin moj, ne vem
ali bom doivel, da te bom videl. Ljudje svojim otrokom elijo uspeh. A tvoj oe ti
eli samo to, da hodi z Gospodom Jezusom in da ga ljubi.
65

Nebeki lovek
Izak, vedno se zanaaj na Gospoda in Ga posluaj in ko odraste, bo Boji lovek.
Tvoj oe
Zaporniki straar je pregledal pisemce in rekel: Tukaj ni napisano niesar, kar bi se nanaalo
na sluaj, in vzel je papir in svinnik in odnesel sporoilo moji druini.
***
DELING: Kmalu po dramatinem obisku v zaporu sem rodila najinega sina.
To je bil resnino samo po sebi ude. Babica, ki je bila pri porodu, je rekla, da nikoli ni videla
ene, ki bi rojevala brez bolein. Ne laem, e reem, da nisem obutila nobene boleine. To je
bil Gospodov milostni dar. Nekaj dni pred porodom mi je bilo reeno, naj odidem v bolninico
splavit. Urad za planiranje druine mi je rekel: Tvoj mo ne bo nikoli priel iz zapora. Naredi
uslugo sama sebi in ne dovoli, da pride otrok na svet. Ukazali so mi, naj se vrnem ez nekaj
dni, da mi bodo naredili splav.
Bila sem zgroena. Vsekakor ne bi dopustila splava, a vedela sem, e ne grem v bolninico, me
bodo iskali in na silo splavili mojega otroka.
Svoje breme sem razkrila materi in svojim kranskim bratom in sestram. Prisrno so prosili
Boga, naj mi pomaga v moji situaciji. Bog je uslial njihove molitve! Rodila sem iznenada, dva
meseca prezgodaj, predno je vlada dobila prilonost narediti splav! Ko so prili iz Urada za
planiranje druine, da bi videli, zakaj v doloenem roku nisem prila v bolninico, so me nali,
kako sedim in v rokah drim svoje dragoceno dete! Ko so to videli, niso mogli storiti niesar ve!
V zapor smo poslali sporoilo, da bi obvestili Yuna o rojstvu. Odgovoril je: Ime mu bo Izak.
Gospod mu je v sanjah pokazal, kako naj imenuje najinega sinka.
asi so bili zelo teki. Sooali smo se z resno revino. Policija je zaplenila vse, kar je imelo
neko vrednost: posodo, pohitvo, celo nao obleko. Z Yunovo mamo nisva imeli druge izbire, kot
delati na polju, sicer bi umrli od lakote. Yunova mati je imela preko estdeset let, vendar je bila
e mona in sposobna.
Samo teden dni potem, ko sem rodila Izaka, je nekaj bratov in sester prepotovalo preko sto
kilometrov, da bi pomagali moji tai in meni na polju. V naem kraju je malo ensk delalo
zunaj. To je bilo delo za mlade in krepke. Ko so nas pomoniki obiskali, so videli, da Yunova
mama vsak dan naporno dela in se mui na polju.
Nai prijatelji so pobrali penico, jo zvezali in pustili na njivi, namesto da bi jo prinesli v
skedenj. Ko so odli, se je pripravljalo k nevihti in Yunova mama je odhitela, da bi pospravila
penico, preden bi zaelo deevati.
Medtem ko je grmelo, se je prevrnil velik lesen voz, na katerega je dala penico, in jo pritisnil k
tlom. Roka in noga sta se ji zagozdili pod teo tovora. Dolgo asa je bila ujeta v blatnem jarku,
namoenim od deja. Sama sem bila s svojim detetom v hii in nisem vedela, kaj se dogaja.
Yunova mama si je zlomila roko in hudo pokodovala stegno.
To je bila popolna katastrofa. Ve nisem mogla prenesti.
Moj mo je bil v zaporu, veina prijateljev in sorodnikov me je zapustila, borila sem se s komaj
rojenim otrokom in sedaj je bila e Yunova mama teko pokodovana.
Od iste izrpanosti se mi je nekega dne na njivi zavrtelo in sem omedlela. Po dolgem asu
sem prila k sebi in zaela jokati, ko sem spoznala, da se mi je celo moja lastna druina odrekla
in da me svakinja in sosedi alijo. Pogledala sem v nebo in zaela peti Psalm 123: K tebi dvigam
svoje oi, k tebi ki prebiva v nebesih tako gledajo nae oi na Gospoda, naega Boga, dokler
66

Nebeki lovek
se nas ne usmili. Usmili se nas, Gospod, usmili se nas! Zakaj silno smo e siti prezira; naa dua je
nasiena zasmeha bogatih, prezira prevzetnih.
***
YUN: V obdobju preganjanja je bilo poleg mene v zaporu deset sodelavcev iz nae cerkve.
Domove drugih kranskih druin so preiskali in za najdena Sveta pisma in drugi kranski
material so bili kaznovani z visoko denarno kaznijo.
Veliko vernikov je bilo prestraenih, vendar je Sveti Duh potolail njihova srca in dal cerkvi
novo vodstvo. Zapihal je sve vetri prebujenja. Molitvena sreanja so trajala cele noi in veliko
zaspanih du se je zbudilo. Znaki in udei so bili vsakdanjik. Mnogi so pripeljali bolnike v Hine
cerkve in ozdravili so. Osebe z duevnimi boleznimi in obsedenci so v Jezusovem imenu
prejemali popolno osvoboditev in ozdravljenje.
Kristjani, ki so bili e vedno v zaporu, so videli, da je njihovo prievanje silneje zaradi mnogih
areih molitev zanje. Temu je sledilo, da je mnoica zapornikov prila k Jezusu. V tem asu je
veliko vladnih uslubencev in lanov Partije sprejelo Jezusa. Nekateri so zaeli neustrano
prievati za Gospoda.
Deset kilometrov od moje hie je bila vas z imenom 'Jekleni budistini hram'. Sestra Zhi je
ivela tam. Njen mo, bogat lovek, ni bil vernik. e ve, astil je idole in ni elel sliati nasvetov
svoje ene, naj opusti lane bogove in zane astiti Jezusa. Njihov sin je imel neozdravljivo
bolezen, ki jo ni mogel ozdraviti noben zdravnik.
Bogata, ki je imel sorodnike na visokih poloajih, je prosil vernike, naj pridejo v njegovo hio
in imajo molitveno sreanje za njegovega sina. Prilo je na desetine kristjanov. Ta veer je Brat
Fon s kolesom priel v vas, da bi vernikom prinesel novice o meni, ker me je obiskal v zaporu.
Kristjani so bili globoko ganjeni, ko so sliali o mojem postu in trpljenju. Vsi so v molitvi prosili
zame in pozabili moliti za bolnega deka!
Mo sestre Zhi se je pritoil: Nocoj sem vas poklical sem, da bi molili za mojega sina. Kdo je
ta Yun? Ni ni jedel tiriinsedemdeset dni in e vedno je iv? Kako je to mogoe? Ali je kaken
bog? Vsem je ukazal: Prenehajte moliti za tega Yuna. e bo Jezus pomagal mojemu sinu,
bom uporabil svoje zveze v vladi, da Yunu pomagam priti iz zapora.
Za svojo slavo je Bog slial njihove molitve. Deek je bil tisto no ozdravljen. Vsa druina je
sprejela Jezusa. Mo sestre Zhi je spodbudil vso vas, da je prila posluat evangelije in veina
krajanov je predala svoja ivljenja Bogu. Pozneje, ko sem bil izpuen iz zapora, sem obiskal to
vas, da sem slial zgodbo iz njihovih lastnih ust.
Nekega dne je sestra Zhi rekla svojemu mou: Sliala sem, da je Yunova ena danes rodila.
Zakaj ne bi obiskal njegove druine? Na vsak nain jim odnesi darilo. To je Yunov otrok, njegov
Bog je ozdravil tvojega sina in reil tvojo duo.
Tistega dne je moji druini prinesel veliko daril. Ko je prvi videl mojo mamo je rekel: Stara
gospa, ne poznate me, vendar vam prinaam darila hvalenosti. Nihe od vas me ne pozna,
vendar vam bom povedal zgodbo Deling je poivala v svoji sobi. Ko je sliala loveka, je
vstala in prila posluat.
Pazljivo je pojasnil, kaj se je zgodilo, kako je Bog milostljivo ozdravil njihovega sina in reil
veino druin v vasi.
Vsi so se skupaj zahvalili Bogu. Moja druina ga je prosila, naj obie svoje sorodnike v vladi in
poskrbi, da bo Yun dobil novico o sinovem rojstvu.
Mo sestre Zhi je imel sorodnika, ki je delal v zaporu kot oboroen straar. Bil je eden izmed
67

Nebeki lovek
oseb, ki so me pretepali z elektrinimi palicami in porivali v iztrebke.
Na novo spreobrnjeni je odel k svojemu sorodniku in mu rekel: Yun je moj sorodnik (mislil je
sorodnik v Gospodu). Jezus, v katerega Yun veruje, je pravi in ivi Bog. Dobro skrbi zanj in se
lepo obnaaj do njega.
Straar je obaloval vse, kar mi je naredil. Dejstvo, da sem se postil tiriinsedemdeset dni brez
vode in hrane, je bilo dobro znano po vsem zaporu in med vsemi uradniki v Slubi dravne
varnosti.
Od takrat naprej mi je bilo v zaporu laje. Preganjanje se je konalo in celo napredoval sem v
vodjo celice.
Izakovo rojstvo je prineslo radost in upanje nai druini ter sonce v naa ivljenja sredi zelo
mranega leta.

68

Nebeki lovek
TRINAJSTO POGLAVJE

DRAGOCENA GOSPODOVA DUA

Usmiljenje slavi zmago nad sodbo. (Jak 2,13)
Vsak dan sem v nai celici poueval nove vernike. Pravinost in resnica sta cveteli. Ljudje so
dnevno rasli v milosti in znanju. Nekateri so prievali, da so svoja ivljenja in dela videli pred
omi kot na filmskem platnu, potem ko se jih je dotaknil Sveti Duh in ko so se pokesali svojih
grehov.
Nekega jutra me je upravitelj zapora poklical na razgovor v svojo pisarno. Vljudno mi je
ponudil skodelico aja in me prosil, naj sedem na mehak stol. Rekel mi je: Yun, vem, da veruje
v Jezusa. Danes sem se odloil, da ti dam posebno nalogo.
Mislil sem, da bo od mene zahteval, da ga obveam o drugih zapornikih, vendar je
nadaljeval: V celici deset se nahaja ubijalec, ki mu je ime Huang. Vsak dan se poskua ubiti.
Nor je in poskua gristi druge zapornike. Odloili smo se, da ga poljemo v tvojo celico. Od
danes do njegove usmrtitve elimo, da pazi nanj in da poskrbi, da ne pokoduje sebe in drugih
zapornikov. e ne bo pozoren in se bo ubil, bo ti odgovoren.
Ko sem slial to novico, sem takoj zautil, da je Huang dragocena dua, ki nam jo Bog daje, da
bi se reila. Prenesel sem novico svojim v celici, vendar so bili ogoreni in ga niso hoteli sprejeti.
Nekdo je rekel: On ni lovek, on je hudi. Ko so vsi povedali svoje pripombe, sem trenutek
poakal in mirno rekel: Bratje, predno smo zaeli verjeti v Jezusa, smo bili tudi mi kot on. Tudi
sami smo bili kakor demoni. Ko bi nae due morale umreti, nas je Jezus reil. Imeti moramo
usmiljenje do tega loveka in se obnaati do njega, kot da je Jezus.
Moji tovarii iz celice so spoznali, da so moje besede resnine in so spremenili stalie. akali
so na Huanga kot na prijatelja, ki ga e dolgo niso videli.
Ko so naslednje jutro Huanga pripeljali v nao celico, sem pomisli, da je kot lovek obseden z
legijo demonov iz petega poglavja Evangelija po Marku. Roke je imel zvezane z lisicami na
hrbtu, okrog glenjev je imel verige. Govoril je prostako in nenehno je hotel pohabiti svoje telo
tako, da se je rezal z verigami. Bil je okruten in poln sovratva, star komaj dvaindvajset let.
Huang ni mogel uporabljati rok in nog, a e bi mu kdo priel dovolj blizu, bi mu poskual
odgrizniti uho ali nos. eprav je bil vrsto zavezan, je skakal gor in dol, vse dokler se skozi koo
niso videle bele sklepne kosti.
V celici tevilka devet so se zaporniki do njega obnaali kot do ivali in ga pretepali z nogami in
rokami. Dneve ga niso hoteli hraniti. Namesto tega so se mu posmehovali in ga namerno
polivali s hrano, zato je imel obleko polno madeev. Ko ga nekega dne ni nihe gledal, se je z
glavo namenoma zaletel v zid, da se ubije. Preivel je, vendar je na zidu ostala udrtina.
Takoj ko je Huang priel v celico, je vedel, da je nekaj drugae. Vsi smo mu izkazovali ljubezen
in soutje. Priakali smo ga s iroko razprtimi rokami in poloili njegove stvari urejeno ob
njegovo posteljo.
Zaradi verig se dolgo ni umival in je strano zaudarjal. Vendar smo ga zaradi Boje ljubezni v
naih srcih, ljubili. Moji tovarii so pokazali name in mu rekli: To je Yun. On je na vodja in
kranski pastir. Sam sem mu rekel: Brat Huang, vsi smo bili zloinci. Ne boj se. Skrbeli bomo
zate.
Opogumil sem ga, naj sede in se umiri. Prosil sem vsakogar, naj mu odstopi malo svoje
dragocene vode. Napolnili smo posodo z vodo in sam sem jo odnesel Huangu. Odtrgal sem del
svoje srajce in jo pomoil v vodo. Potem sem neno oistil umazanijo in posueno kri z
69

Nebeki lovek
njegovega obraza.
Ko sem mu posuil obraz, sem odtrgal del odeje in z njim oisti ureznine od lisic in verig. Vzel
sem malo zobne paste, da mu razkuim svee rane, potem sem jih pazljivo prevezal.
Huang ni rekel niti besede. Samo sedel je s iroko odprtih oi in strmel v vse navzoe. Vedel
sem, da se Gospod e dotika njegovega srca.
Med kosilom smo dali naemu novemu sosedu vsak nekaj ria. Vsi smo zmolili oena in zaeli
jesti. Sam sem z lico hranil Huanga.
Po kosilu smo tiho odpeli pesem, katero sem jih nauil, in ki izhaja iz besed Evangelija po
Mateju 6,25-34:
Velik je na nebeki Oe v svoji milosti,
hrani in oblai nas vsak dan,
slavili ga bomo in ponino se od Njega uili,
ker na Gospod oblai tudi travo na polju.
Naj te ne skrbi, kaj bo danes jedel,
ne, kaj bo jutri pil,
na nebeki Oe nas bo zagotovo nahranil.
Poglej, majhne vrabce, kako letijo sem in tja.
Poglej, lilije na polju, ne delajo in ne predejo,
Gospod jih vseeno razkono oblai.
Ali nismo veliko dragoceneji od njih?
Bratje, spremenite srca in sledite Kristusu,
ker ta svet ni va dom.
Potem sem govoril o Jezusovih besedah iz Matejevega Evangelija, esto poglavje, o razliki med
naimi zemeljskimi oeti in naim nebekim Oetom s poudarkom na vrednosti lovekega
ivljenja.
Zveer je bila na jedilniku naa dnevna porcija mantoua. Bratje so gledali mene. Vedel sem,
koliko so lani. Rekel sem jim: Danes smo e razdelili svoj ri in vodo z naim novim prijateljem
Huangom, zato lahko nocoj pojemo vsak svoj mantou, upam pa, da boste jutri z njim delili malo
svoje juhe.
Najprej sem nahranil Huanga, potem sem zael jesti svoj obrok.
Ko sem ugriznil v svoj mantou, mi je zaelo iti na jok. Neen glas se je pojavil v meni in mi
govoril: Jaz sem za tebe umrl na kriu. Kako mi bo pokazal, da me ljubi? Ko sem laen, ejen
ali v zaporu; kar bo storil najmanjemu mojih bratov, bo storil meni.
Takoj sem vedel, da Bog eli, da rtvujem to, kar je ostalo od mojega hlebka in dam Huangu.
Sklonil sem glavo in zajokal. Rekel sem: Bog, tudi sam umiram od lakote. Strano sem laen.
Takrat mi je na misel prila vrstica iz Svetega pisma: Kdo nas bo loil od ljubezni s katero nas
ljubi Kristus? Mar stiska ali nagota ali nevarnost ali me? (Rim 8,35) Zavil sem ostanek mantoua
v robec in ga shranil v svojo obleko za Huanga. V istem trenutku sta se vame vrnila veselje in
mir.
Naslednje jutro je bila za zajtrk vodena juha z zakuho, v kateri je bilo le nekaj rezancev. Vsi
smo delili svoj obrok s Huangom, vendar s tem ni bil zadovoljen in vpil straarju: Umrl bom!
Zakaj mi ne daste potenega obroka? Ali me hoete izstradati, predno me boste pogubili?
V tem trenutku je Bog rekel: Pohiti, vzemi mantou iz srajce in ga nahrani. S hrbtom obrnjen
proti Huangu sem vzel mantou, ga razlomil in ga mu dal v skodelo. V tistem trenutku se je
70

Nebeki lovek
njegovo ledeno srce zlomilo. Padel je s stola, pokleknil na tla in zajokal. Rekel je: Stareji brat,
zakaj me tako ljubi? Zakaj veraj nisi pojedel svojega kruha? Sem ubijalec, ki ga vsi sovraijo.
Celo moji stari, bratje, sestre in zaroenka so se mi odrekli. Zakaj me tako ljubi? Sedaj ti ne
morem vrniti za tvojo dobroto, ko bom pa umrl, bom postal duh in se bom vrnil v tvojo celico, da
ti bom sluil za dobra dela, ki si jih storil.
Vedel sem, da Gospod eli, da mu sedaj oznanim evangelij in sem mu rekel: Tako dobri smo
do tebe, ker te Jezus ljubi. e ne bi verovali Vanj, bi se do tebe obnaali kot ljudje v celici devet.
Zahvaliti se mora Bogu za Njegovega sina Jezusa Kristusa.
Huang je v istem trenutku rekel: Gospod, hvala ti, ker ljubi grenika, kot sem sam. Ta
zakrknjen kriminalec je s solzami v oeh v svoje srce sprejel ljubezen Jezusa Kristusa. Osvobojen
je bil bremena svoji grehov.
Vsi so bili zelo sreni. Spoznali so, da samo Boja ljubezen resnino daje upanje tistim, ki so
privezani na greh.
Ko je Huang sprejel reitev, se je ozraje v celici zelo popravilo. Vsi smo zaeli peti. Huang se je
hotel vsega, kar se je dalo, eljno uiti. Uil sem ga o Jezusu, o Njegovem ivljenju, nauku,
trpljenju, vstajenju in drugem prihodu.
Opozoril sem ga: Samomor je greh. Ko je to slial, je padel na tla, jokal in priznal svoj greh.
Prosil me je, naj dvignem ovratnik njegove srajce, kjer je skril britvico, s katero se je hotel ob prvi
prilonosti ubiti. Popolnoma zlomljen mi je Huang izpovedal svojo ivljenjsko zgodbo. Njegov
oe je bil bogat direktor nekega velikega podjetja in lan Komunistine partije. Po srednji oli je
Huang dobil delo tehnika v elektrarni. Zaroil se je, ko mu je bilo dvajset let. Zaroenka ga je
zelo ljubila, toda pritegnila ga je lokalna topla. Hitro je zael na stranpoti. Vsak dan se je mono
opijal. Ropali so trgovine, ubijali nedolne ljudi in posiljevali enske.
Eden izmed lanov tolpe je bil aretiran in na zaslianju v Slubi dravne varnosti je povedal, da
je tudi Huang vpleten. Aretirali so ga. Zaradi intervencije njegovega oeta je bil sodnik blag in
Huang je bil obsojen samo na tri leta zapora, eprav je bil kriv umora. 1. maja leta 1983 je
Huangov oe plaal visoko denarno podkupnino in Huang je bil izpuen iz delovnega taboria.
eprav je bil sedaj 'svoboden', je njegovo ivljenje postalo brezciljno. util je, da njegovo
ivljenje nima smisla in bil je v globoki depresiji. Ponovno je zael v slabo drubo. Nekega
veera je el s prijateljem na pijao. Pogovarjala sta se: ivljenje je tako brezupno in brez
pomena. e e ne moreva iveti skupaj, pojdiva vsaj skupaj umret.
Pijana prijatelja sta sklenila samomorilsko pogodbo. Odloila sta se, da ukradeta dve osem
kilogramski vrei dinamita iz skladia elektrarne, v kateri je bil Huang zaposlen.
Odloila sta se, da se bosta pretepala, dokler eden ne umre, potem pa bo preiveli odnesel
telo umrlega do velikega transformatorja, kjer bo aktiviral dinamit. In tako bosta prijatelja
skupaj umrla.
Zaela sta se toli z eleznimi palicami. Huang je dobil pokodbo rame, a uspel je zadeti
prijatelja v glavo in ga takoj usmrtiti. Lobanja mu je poila in iz nje so mu kapljali mogani. Ko
je to videl, se je prestrail in pobegnil. Ni se vrnil niti po dinamit.
Huang je vedel, da ga bo oblast preganjala in se je odloil potovati po vsej Kitajski in uivati v
grenem ivljenju. Ko bo s tem konal, se bo e zadnji vrnil domov, da vidi svojo druino, nato
si bo vzel ivljenje.
Kupil si je oster no in ropal trgovine, da bi lahko financiral svoje potovanje. Potoval je naokoli
in posilil veliko nedolnih deklet. Obiskal je nekaj budistinih templjev in tam astil idole v
upanju, da bo nael mir v svojem srcu. Uivanje v grehu in poelenjih ga ni zadovoljilo in je
njegovo stanje samo e poslabalo.
71

Nebeki lovek
Po teh potovanjih se je vkrcal na vlak, ki naj bi ga odpeljal domov, da bi e enkrat videl svojo
druino. Kupil je stekleniki tablet za spanje z namenom, da bi vzel prevelik odmerek. Vlak se je
zaustavil pred njegovo postajo in Huang je skoil z vlaka. Ker ni hotel priti domov pred mrakom,
se je skril v grmovje.
Policija ga je videla in ujela. V torbi so nali no, s katerim je ubijal in poslovilno pismo, v
katerem je priznal veliko svojih dejanj, ki jih je storil.
Tokrat mu oe nikakor ni mogel pomagati. Zadnji udarec, ki je zlomil Huangovo srce je bilo, ko
mu je oe v zapor poslal srajco, na kateri je pisalo: Sedaj te ne morem videti, videl te bom, ko
te bodo usmrtili!
Vendar se je sedaj Huang popolnoma pokesal in postal novo bitje v Kristusu. Rad je pel pesem,
katero sem ga nauil:
Ljubim Jezusa, ljubim Jezusa.
Vsak dan svojega ivljenja ljubim Jezusa,
Ljubim ga, ko je sonno,
ljubim ga, ko je oblano,
vsak dan na svoji poti.
Da, ljubim Jezusa.
Ker se je njegovo srce spremenilo, so ga klicali Huang Enguang (Huang pomeni Milost in
Svetloba).
eprav je vedel, da bo kmalu umrl, je Huang postavljal veliko vpraanj o tem, kako naj preivi
dneve, ki so mu e ostali, da bi prinesel Jezusu najve slave.
e smo bili preglasni, so nas straarji obiajno kruto kaznovali. Prisilili so nas, da smo potisnili
glavo skozi majhno odprtino na dnu vrat celice, tako majhno, da bi la glava komaj skozi, nato
bi nas udarjali z nogami in pukinimi kopiti. Zaradi tega smo vedno slavili in molili zelo tiho in to
takrat, ko smo bili prepriani, da straarjev ni pred vrati. Huang je slavil glasno, da so ga
straarji velikokrat utiali, a ga zaradi skorajnje usmrtitve niso kaznovali.
Ker ni imel esa izgubiti, je brat Huang vedno pel na vsa pljua. Celica tevilka dve je postala
sredie slavljenja in aenja! Veliko zapornikov iz drugih celicah so se dotaknile besede, ki so
jih sliali.
Huang me je prosil, da bi na zid nae celice vgraviral kri. Cement je bil zelo trd, vendar smo
se vsi trudili blagosloviti naega brata. Huang nam je rekel, da bo prevzel odgovornost, e bi ga
straarji opazili. Vedno, ko nam je bilo dovoljeno iti na dvorie, smo iskali koke zlomljenega
stekla ali stare nohte, s katerimi bi lahko praskali po zidu.
Na zidu sem izdelal velik kri. Narisali smo tudi sliko zemlje in vodoravno pod kriem napisali
besede: Ker je Bog svet tako ljubil. Huang nas je prosil, naj izdelamo tudi sliko groba pod
kriem z nagrobnim kamnom, na katerem bo njegovo ime, da se bo videlo, da pripada Kristusu.
Ko smo konali, je Huang jokal in vriskal od veselja. Nadaljevali smo dokler vsi tirje zidovi niso
bili prekriti s svetopisemskimi izreki, kot na primer: Izgubljeni sin se je vrnil. ali: V teavah
verujem v Gospoda. ali: Saj so vsi greili in so brez Boje slave, opravieni pa so zastonj, po
njegovi milosti, v moi odreenja, ki je prilo po Jezusu Kristusu. (Rim 3,23-24)
udno, straarji nikoli niso rekli niti besede, eprav so videli nae 'umetniko delo'. Kri in tiste
besede se e danes nahajajo v celici. Stotine zapornikov je prebralo besede in veliko se jih je
spokorilo in se zaupalo Jezusu.
Izkoristili smo igle iz naih zaporniki znak in poasi vlekli niti iz naih brisa. Vsak od nas je
72

Nebeki lovek
izvezel kri na zgornjem levem delu svoje uniforme. Na Huangovo uniformo smo izvezli rde
kri. Novi verniki so bili silno navdihnjeni! Sedaj ko so na svojih prsih nosili kri, so dobili veliko
moi in poguma.
Zveer 16. avgusta, smo krstili brata Huanga. Vsak zapornik je dnevno dobil skodelico vode in
vsak je rtvoval polovico njene koliine, da bi je zadoalo za Huangovo glavo pri krstu. V
taknih okoliinah je bilo to najbolje, kar smo lahko storili!
Po krstu je Huang vpraal: Ali lahko Jezus rei tudi mojo druino? Ali lahko tudi moja mama,
oe, bratje, sestre in moja zaroenka sprejmejo vero in bodo z menoj v nebesih? Rekel sem, kaj
obljublja Sveto pismo: Veruj v Gospoda Jezusa in reen bo ti in tvoja hia. (Apd 16,31) Huang
je celo no molil, da bi tudi njegova druina spoznala Bojo reitev po Jezusu Kristusu.
Dan njegove usmrtitve se je hitro priblieval. Obupno si je elel napisati pismo svoji druini,
vendar je bilo to nemogoe, ker je imel roke vrsto zavezane na hrbtu.
Po svoji spreobrnitvi je Huang postal blag in ves zapor je opazil spremembo. Zavzemal sem se
zanj pri zapornikih oblasteh in jih preprieval, da Huang ni ve nevaren in da ne bo storil
samomora. Straarji so mu dali veje in ohlapneje lisice, vendar jih niso hoteli odstraniti, ker je
zapornika politika zahtevala, da morajo biti vsi na smrt obsojeni ves as trdno zvezani.
S svojim novimi ohlapnimi lisicami je Huang prosil straarje, naj mu prinesejo svinnik in lista
papirja. Sedel je na tla in poloil papirje ob sebi s strani. Potem je uspel pisati, vendar je po
nekaj besedah kemini svinnik prenehal pisati. Huang se je obupan nagnil in se ugriznil v
kazalec. Pritekla je kri. Pismo starem je nadaljeval pisati s svojo lastno krvjo. Pisal je:
Dragi oe in mama,
nikoli ve vaju ne bom videl, vendar vem, da me ljubita. Vajin sin vaju je osramotil. Ko umrem,
vaju prosim, ne bodita alostna. Rad bi vama povedal udovito novico: ne bom umrl, ker sem
prejel veno ivljenje! V zaporu sem spoznal usmiljenega loveka, spotovanja vrednega brata
Yuna. Reil je moje ivljenje in mi pomagal, da sem zael verovati v Jezusa Kristusa. Pokazal mi je
ljubezen, zame je skrbel in me vsak dan hranil.
Mama in oe, sem na poti v Boje kraljestvo. Molil bom za vse vas. Verovati morate v Jezusa!
Prosim vaju, dovolite mojemu bratu Yunu, da vama oznani evangelij, ko vaju obie, in povedal
vama bo preostanek moje zgodbe. Prosim vaju, sprejmita veno ivljenje!
Vidimo se v Bojem kraljestvu!
Va sin Huang Enguang
Uspel sem urediti, da se je Huangovo pismo pretihotapilo iz zapora in dostavilo njegovim
starem.
Huang se je krstil 16., pismo je napisal 17., pogubljen pa bi moral biti 18. avgusta.
Zadnji dan Huangovega ivljenja je bilo vzduje v zaporu zelo napeto. Na strai sta bila dva
straarja namesto enega. Vsakih pet minut so straarji preverjali zapornike tako, da so jim
usmerili svetilko v obraz, da bi se prepriali, da je vse pod nadzorom. Vedeli smo, da se to
dogaja samo takrat, kadar naj bi kaken zapornik naslednji dan bil pogubljen.
Zveer 17. avgusta me je Gospod spodbudil, da v skladu z Jezusovo zapovedjo operem
Huangu noge. Huang je bil zelo miren in se je smejal ostalim zapornikom. Rekel jim je: Vsi se
bomo sreali v Nebekem kraljestvu.
Naslednje jutro smo imeli zajtrk prej kot obiajno. Ob osmih so prili straarji s popisom imen
in kriali: Yun, Huang, Hong, izstopite! Popolnoma nepriakovano, z bratom Hong so naju
poslali na javno sojenje! Straarji so naju vrsto zvezali od glave do pete.
73

Nebeki lovek
Preden so Huanga odpeljali na morie, se mi je krie vrgel v naroje: Vidimo se v nebesih!
Na dvoriu so mu straarji spodmaknili noge, da je moral poklekniti. Sneli so mu verige in
lisce. Na glavo so mu dali kapo, na kateri je pisalo: Obsojeni zloinec.
To je bilo zadnje, kar sem v tem ivljenju videl od dragega brata Huanga. Odpeljali so ga na
mesto, kjer so ga ustrelili v tilnik.
Slial sem strel, ki je brata Huanga poslal v Jezusovo naroje.
Istoasno sem bil alosten in poln veselja. Zahvaljeval sem se Bogu, ker mi je dal prilonost
videti svojega brata, kako odhaja v Boje kraljestvo. Dragocena je v Gospodovih oeh smrt
njegovih svetih. (Ps 116,15)
***
Tistega dne se je devet zapornikov iz mokega in enskega zapora v Nanyangu moralo sooiti z
javnim ponianjem in sojenjem. Sam sem bil eden izmed njih. Ko so nas vozili po mestu, so po
zvonikih razglaali nae zloine. Bil sem poln veselja, ker imam prilonost zaradi Jezusa
ponaati se pred ljudmi! Moje srce je razganjalo od zadovoljstva.
Na poti do sojenja se nisem mogel zadrati. Pravkar sem videl brata Huanga povzdignjenega v
slavo in venost mi je bila zelo stvarna. Glasno sem zapel Bogu. Poveljnik mi je zagrozil z
elektrino palico: Yun, utiaj! Kako si drzne! e bo nadaljeval s petjem, te bom ivega odrl!
Vseh nas devet zapornikov je bilo skupaj povezanih z verigami kot ivali in porinili so nas v
zadnji del odprtega kamiona. Medtem ko je kamion kroil po ulicah, je naenkrat zaelo mono
deevati in zmoilo nas je do kosti. Zame je bilo to kot osveitev z neba. Zavzdihnil sem:
Gospod, eja me po deju Tvoje milosti! Izlij obilo milosti na svojega sluabnika!
Nadaljeval sem glasno peti. Mnoica ljudi, stisnjenih pod deniki je zijala v nas s skrajnim
zaudenjem. Ker smo bili vsi iz te pokrajine, so mnogi zaporniki sklonili glave, ker niso hoteli, da
bi jih njihovi sorodniki in prijatelji prepoznali.
Tu je bila tudi mlada ena priblino dvajsetih let, ki ji je bilo ime Xiaowei. Bila je v zaporu, ker
se je spopadla s sosedi in jim raztrgala obleko. Sosedje so poznali neke vladne uslubence, ki so
uspeli pregovoriti policijo, da zapre Xiaowei in njeno mamo na osnovi izmiljenih obtob.
Xiaowei je bila kristjanka, a njeno ivljenje z Bogom ni bilo trdno. Dokler sem pel, je jokala.
Vpraala me je: Zakaj si tako vesel v takni situaciji?
Rekel sem ji: Kako naj ne bom sreen? Danes sem postal dostojen trpeti za Jezusovo ime!
Xiaowei je zardela. Sam sem nadaljeval z glasnim petjem:
eprav me sovrai ves svet in so me prijatelji zapustili,
eprav je moj telesni tempelj z obrekovanji, udarci in preganjanji unien,
bom dal svoje ivljenje in kri bom prelil,
da ustreem svojemu nebekemu Oetu,
da bi nosil krono ivljenja in el v Boje kraljestvo.
Xiaowei ni mogla zadrati solz in je izvlekla robec iz epa. Rekel sem ji: Xiaowei, Sveti Duh je
alosten zaradi tebe. Vrnitev izgubljenega sina velja ve kot zlato. Vrni se, tvoj nebeki Oe te
aka!
Spokorila se je v mnogih solzah in zavpila: Gospod, usmili se mene grenice! Prosim te,
odpusti mi moje grehe! Molil sem zanjo in se zahvaljeval Bogu za Njegovo milost. V svoje srce
je prejela mir in veselje. Xiaowei je nato stopila na konico prstov in s svojim robcem obrisala
74

Nebeki lovek
solze z mojih oi.
Kamion je nadaljeval vonjo v smeri moje rodne vasi. Xiaowei se je obrnila proti meni in rekla.
Sliala sem, da je v tej vasi ivel pogumni Boji sluabnik z imenom Yun. Ali ve, kaj se je
zgodilo z njim?
Zahihital sem se in jo vpraal: Ali bi ga hotela spoznati?
Odgovorila je: V svoji cerkvi sem od drugih sliala njegovo prievanje. Kako bi ga lahko
spoznala?
Rekel sem ji: Yun je lovek, ki ravno govori s teboj.
Xiaowei je zaela jokati in se zahvaljevati Bogu, ker ji je bila dana prilonost, da sva se
spoznala. Medtem ko je kamion nadaljeval svoje potovanje po ulicah, se me je drala.
Vsi zaporniki na kamionu so bili popolnoma mokri. Celo policija se je, medtem ko je drala
puke pod denimi plai, tresla od hladnega vetra in deja. Zaradi svoje neudobnosti niso
ravno obraali pozornosti na nas in tudi nihe izmed ljudi ni priel na sojenje. Zasedanje je bilo
preloeno. Ta dan je bil za oblast v celoti zgreen.
Ko smo se vrnili na policijsko postajo, so nam sneli verige in vrvi. Policisti so imeli velik obrok, a
dovolili so nam, da smo pojedli njihove ostanke.
Do Xiaowei so se lepo obnaali, ker je bila enska. Dali so ji mantou. Prila je do mene in mi
priepnila: Brat Yun, elim ti dati svoj mantou. Prosim te, vzemi ga.
Nisem ga elel vzeti, ker sem vedel, kako je lana. Ko je videla, da ne elim sprejeti njenega
daru, je zaela jokati. Takrat sem se spomnil Gospodovih besed: Veja srea je dajati, kakor
prejemati. (Apd 20,35) Iz tega razloga sem s hvalenim srcem sprejel njeno darilo. Prepolovil
sem ga in ji vrnil vejo polovico.
Skupaj sva jedla in se zahvaljevala Bogu za bogastvo druenja, v katerem sva uivala tega dne.

75

Nebeki lovek
TIRINAJSTO POGLAVJE

UPANJE ZA PRIHODNOST
Svojo druino sem prvi videl v zaporu, ko so me obiskali ob koncu tiriinsedemdesetdnevnega
posta. Veliko pozneje sem smel ponovno videti nekatere izmed njih. Obvestili so me, da Boje
kraljestvo hitro raste in da je na Kitajskem velika etev. eprav je policija sliala vsako nao
besedo, niso razumeli niesar, kar so mi pripovedovali ena in prijatelji. Njihov obisk me je zelo
opogumil in okrepil.
Sluba dravne varnosti je e naprej zbirala dokaze za moje sojenje. Potovali so v druga mesta
in okroja in poskuali odpreti sodni primer proti meni.
Nekega jutra ob osmi uri so se odprla vrata zapora. Odvedli so me na sojenje. Predsedujoi
sodnik je bil majhen lovek tridesetih let. Imel je temne oi, polne prezira in zgraanja.
Pomagal mu je visok lovek, petdesetih let. Bil je okronan s sivimi lasmi in izgledal zelo moder.
V obraz je bil videti prijazen, a v resnici je bil zelo zvit in pretkan. Rekel mi je: Yun, vlada je bila
do tebe zelo velikoduna. Zaradi tvojega fizinega stanja smo ti dali nekaj mesecev, da se
odpoije in okreva. Sedaj si moneji, imel si tudi dovolj asa za razmiljanje, kaj bo povedal.
To je tvoja prilonost. Skloni glavo in priznaj svoje zloine!
Sodnik me je zael spraevati: V koliko okrojih si bil in kolikokrat? Kako je ime ljudem, ki si ji
obiskoval? Kdo so tvoji voditelji? Kakno vrsto dravne antipropagande si razirjal? S katerimi
besedami si spodbujal svoje pripadnike proti nai religiozni politiki? Ali si govoril proti Cerkvi
trojne samostojnosti in nagovarjal svoje pripadnike, da se je izogibajo, ker je hotnica?
Odgovoril sem: Ne vem, o em govorite.
Sodnik je besno udaril s pestjo po klopi in zavpil: Da vidimo, kako se bo branil. Tovari,
prinesi kasetofon!
Prinesli so kasetofon in ga postavili na klop.
Ko so ga vkljuili, se je takoj zaslialo sporoilo, ki sem ga pridigal pred nekaj leti. Na posnetku
sem rekel: Bratje, ne dopustite, da vas prevara hotnica. Ostanite zvesti Jezusu Bodite kot
Pinhasa, ki je vzel kopje v roke in izkazal ast imenu Gospodovemu. (Glej 4Mz 25,6-18.). Bodite
zvesti in ne izdajte Gospoda tako kot Juda. Vzdignite se in bodite pripravljeni na muenitvo!
Oznanjajte resnico!
Na traku sem slial nekaj sester in bratov, kako molijo. Slial sem dragega brata Xua, brata
Yinga in brata Yua. Bil sem silno opogumljen, ko sem slial njihove glasove in slial, kako moji
sodelavci molijo.
Na posnetku sem glasno pel:
Bodite pogumni in neustrani, bodite pogumni in neustrani,
najti Gospod je z vami, bodite pogumni in neustrani
navkljub deset tiso demonom,
navkljub deset tiso sovranikom.
Verujte v Odreenika, ne bojte se,
bodite pogumni in neustrani.
Moja zakljuna molitev je najbolj razjezila Slubo dravne varnosti. Prosil sem: Gospod,
prosim te, razeni rne oblake, ki so nad nao dravo! Zvei mo hudih duhov, ki nadzirajo nae
ljudi na oblasti. Jezus, spremeni politiko nae vlade. Izpusti vse brate in sestre, ki so v zaporu;
76

Nebeki lovek
naj se naemu narodu vlada po Tvoji zamisli. Gospod, usmili se Kitajske! Obudi voditelje v svoji
cerkvi v tem rodu, ki se bo zavzel za pravinost kot Danijel in Estera. Pomagaj nam, da bomo
posluali Tvoj glas in ne glas ljudi!
Veliko vernikov je preprosto reklo: Amen!
Posnetek se je ustavil. Odprl sem oi in videl, da ima sodnik samoveen nasmeek na obrazu.
Rekel je: Yun, sam si slial svoje besede in molitev. Slial si tudi Xuov glas. Sedaj povsem
zagotovo ne more rei, da ne nasprotuje nai vladi? Rekel si, da so voditelji naega naroda
demoni in da je Cerkev trojne samostojnosti hotnica. Ujet si v lai! Povej sedaj, kdo so preostali
ljudje, ki molijo?
Bil sem tako opogumljen z molitvijo in pesmijo svojih bratov in sester, da sem si zaelel
posnetek sliati e enkrat. Poakal sem trenutek in rekel: Ne morem z gotovostjo rei, kdo
govori. Glasovi so nejasni. Ali mi lahko e enkrat zavrtite posnetek?
Sodnik je grozno pobesnel. Oi so mu izskoile, medtem ko je tolkel po klopi in s prstom kazal
vame: O em to govori? Vsi smo sliali dokaz! Tega ne more oporekati! Imamo trdne dokaze!
Ukazujem ti, da poklekne pred menoj in ponovi molitev, ki si jo izgovoril na traku!
Nekaj straarjev me je s palicami udarilo po nogah, da bi me prisilili, da bi pokleknil. Vpili so:
Poklekni, poklekni!
V tem trenutku me je napolnila Gospodova mo. V srcu sem slial glas: Ne boj se! Bodi moen
v Gospodu! eprav bi te obkroalo deset tiso sovranikov, poivaj v Jezusu. Bodi pogumen in
neustraen v Gospodu!
Medtem ko so me straarji tepli, sem iznenada zaklical sodniku: S kakno oblastjo ukazujete
Bojemu sluabniku, da poklekne pred vami? Nimate te pravice! Vaa vpraanja so nerazumna.
Sedaj vsem v imenu Jezusa Kristusa iz Nazareta ukazujem, da pokleknete! Poloil bom roke na
vas in prosil Gospoda, da vam odpusti grehe! Vsi pokleknite! Pokleknite! Pokleknite!
Sodnik, straarji in uslubenci so obstali kot okamneli.
Nekaj trenutkov so kot omamljeni strmel vame. Potem so prili k sebi. Sodnik je udaril po klopi
in vpil: Kako si drzne, ti kontrarevolucionarni zloinec! To je izdaja! Kako si drzne ukazati
sodniku Slube dravne varnosti, da naj poklekne pred teboj?
V svojem srcu sem elel rei: Jaz sem nebeki lovek. V Jezusu sem moen kot diamant. Ne
more me zlomiti.
Stareji uradnik je vstal in mirno rekel: Dobro. Ker je Yun pridigal toliko pridig, se ne more
tono spomniti, ob kateri prilonosti je to govoril. Yun, sedaj se lahko vrne v svojo celico, da
malo premisli o tem. Ko te naslednji pokliemo, nam bo moral dati vse odgovore. Imamo e
veliko ve dokazov proti tebi, kot je na tem posnetku. Tvoj poloaj je brezupen. Bilo bi pametno,
da premisli in nam da jasne odgovore.
Takrat sem spoznal, da se imajo namen dolgo boriti proti meni. Razmiljal sem o besedah
apostola Pavla: Le on nas je reil iz tako velike nevarnosti. In e nas bo reeval. Vanj zaupamo,
da nas bo reil. (2Kor 1,10)
Lokalni sodniki so poskuali vse, kar so mogli, da bi me prisilili, da bi priznal svoje 'zloine',
vendar jim ni uspelo. Posluevali so se najbolj barbarskih muenj, ki so si jih lahko izmislili,
vendar me niso mogli prisiliti, da bi rekel vsaj eno bremenilno besedo. Iz tega razloga so predali
moj primer Vijemu narodnemu sodiu. Pred sojenjem so organizirali zaslianje, ko sem vstopil
v prostor, sem videl, da je sodnik eden izmed mojih sorodnikov!
Gospod mi je pokazal, da je to hudieva prevara. Moj sorodnik je rekel: Imamo veliko
dokazov proti tebi. Jasno je, da si se zoperstavljal vladi in jo alil. Navedel si, da so naa dejanja
ovita v temo in pod kontrolo demonov. Ne samo da si napadel nao religiozno politiko, napisal
77

Nebeki lovek
si tudi veliko tekstov, da bi zanetil upor vernikov proti Cerkvi trojne samostojnosti in naem
narodu.
Dokazi, ki jih imamo so dovolj, da te obsodimo na dosmrtni zapor ali smrtno kazen. Povej mi,
ali je ta material tvoj ali ne? Danes ti ponujam prilonost, da se odkupi za svoje zloine. Povej
mi, katere kriminalna dejanja si s svojimi sodelavci poel in blag bom do tebe.
Predno je konal, mi je Sveti Duh v srcu rekel: Yun, ti si levit, ki pripada meni. Mora se loiti
od rodbine, ker pripada meni.
Takoj sem odgovoril: eprav smo sorodniki, dela za Komunistino partijo, a sam sluim
Jezusu. Delam tako, kakor verujem. To, kar si rekel, je resnica, vendar ne vem niesar o
aktivnostih drugih ljudi.
Moj sorodnik ni vedel, kaj bi mi rekel in je za kratek as utihnil. Potem je rekel: Yun, sprejmi
moj nasvet ali pa bo obaloval. Ne more se med sojenjem pred sodniki tako obnaati!
Spremeniti mora svoje stalie, sicer bo e v vejih teavah.
Vrnili so me v celico.
ez nekaj asa se je moj primer znael na Narodnem sodiu. Zvezali so me in odpeljali na
sodie v motornem triciklu. Na levi in desni strani sta bila oboroena straarja. Moji prijatelji iz
celice so z vsem srcem molili zame. V srcu sem util silno veselje.
To je bilo prvi, da sem se znael v tako veliki sodni dvorani. V prednjem delu prostora je bilo
veliko praznih sedeev. Nisem vedel, kam moram sesti, zato sem sedel v velik okrogel stol. Ko je
vstopil sodnik se je razjezil in vzkliknil: Kako si to dovoli, ti nori zloinec? Kako si drzne sesti
na sodnikov stol? Takoj vstani!
Sploh mi ni bilo neugodno. Odgovoril sem mu: Ni moja napaka. Nihe mi ni rekel, kam
moram sesti. V srcu sem vedel, da bom nekega dne sedel z Gospodom na Njegovem prestolu,
da bom sodil narodom in celo angelom.
Sojenje se je zaelo. Rekli so mi, da so zaradi mojega sojenja navzoi vrhovni sodnik in vsi
najpomembneji uradniki sodia. Sedeli so na visokih stolih za sodnikom. Na galeriji je sedelo
e tirideset do petdeset njihovih gostov. To so bili ljudje iz Slube dravne varnosti, Urada za
verske zadeve, Cerkve trojne samostojnosti in Oddelka zdruene fronte.
Vsi 'dokazi' proti meni Sveta pisma, duhovne knjige, trakovi in moje beleke so bili
razstavljeni na dolgi mizi. Tam je bilo tudi osebno pismo brata Xua, v katerem me imenuje za
vodjo Bojega dela v junem Henanu in vsej provinci Hubei.
Sodnik me je vpraal: Yun, ali vse te umazane stvari pripadajo tebi?
Vstal sem in odgovoril: To niso umazane stvari. To so svete stvari posveene Vsemogonemu
Bogu.
Sodnik ni razumel, kaj sem s tem mislil. Rekel je: Karkoli e so, povej mi, ali pripadajo tebi ali
ne?
Sploh me ni bilo strah. Odgovoril sem: Dovolite mi, da jih vsaj nekaj od blizu pogledam in se
prepriam.
Straar mi je dal Sveto pismo. Odprl sem ga in pogledal notranjo stran platnic. Tam je bilo
posvetilo brata Xuja: Blagor lanim in ejnim pravice, ker bodo nasieni. (Mt 5,6) Brat Xu se je
podpisal in napisal datum, zapisano je bilo tudi moje ime ter podpis.
To ja moje Sveto pismo za preuevanje, sem rekel sodniku.
Takrat so mi dali knjigo za dnevno pobonost Potoki v puavi, da jo pogledam. Ko sem jo
videl, se mi je zazdelo, kot da po dolgem asu vidim prijatelja. vrsto sem jo stisnil na srce, jo
odprl in nael, da je tekst za branje tega dne Janezov evangelij 19,11: Jezus mu odgovori:
'Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, e ti ne bi bila dana od zgoraj. Zato ima veji greh tisti, ki ti
78

Nebeki lovek
me je izroil.'
Vedel sem, da je to Boja obljuba zame za ta trenutek. Vedel sem, da se moram predati Boji
volji in biti pripravljen prehoditi pot, ki jo je On doloil zame. Neustrano sem pokazal na vse,
kar je bilo na mizi in rekel: Sodnik, ni mi potrebno gledati vseh stvari. Priznam, da so moje.
Vsi so bili zadovoljni z mojim dobrim staliem. Potem je sodnik rekel: Sedaj bom spustil
posnetek. Pozorno posluaj. Po nekaj minutah posluanja sem rekel: Glas na tem traku je
moj.
Takrat pa je sodnik potisnil name, naj dam podatke o drugih voditeljih in sodelavcih. Odgovoril
sem mu poln spotovanja: astni sodnik, niesar ne vem o drugih ljudeh.
Preden so sodniki in sodelavci odli na tridesetminutni odmor, so rekli, da bodo izrekli mojo
kazen, ko se vrnejo. Sluba dravne varnosti mi je rekla, da bom dobil dosmrtni zapor ali smrtno
kazen. Sam sem mislil, da bom dobil najmanj osem let, saj so moji sodelavci dobili kazni od pet
do osem let.
Uradniki so se vrnili in zasedli svoja mesta. Bil sem skrajno osupel, ko je sodnik izrekel: Yun,
smatramo, da si kriv. Obsojen si na tiri leta zapora s tekim delom!
Samo tiri leta! Tega nisem mogel verjeti! Bil sem prepoln veselja, ker mi je Bog dal upanje za
prihodnje delo po vsej Kitajski. Gospod je e imel delo zame!
Hrepenel sem, da bi videl svojo eno in da se poigram s svojim dragim sinkom. Sedaj sem imel
upanje za prihodnost. Nekega dne bom spet lahko molil s svojimi brati in sestrami v cerkvi.
Sedaj sem lahko zael sanjati. Ostanek svojega ivljenja ne bom preivel v zaporniki celici.
Ko so me peljali nazaj v zapor, sem bil preplavljen z veseljem in poln hvalenosti za Bojo
milost. Ko sem to novico podelil z brati v celici, so dvignili roke in slavili Boga. Nekaj dni po
sodbi sem bil premeen v zaporniko delovno taborie Xinyang, v katerem naj bi preivel
ostanek kazni.
***
DELING: as Yunovih tirih let v zaporu je bilo najbolj stresno obdobje mojega ivljenja. Z
molitvijo sem od Gospoda delno dobila olajanje, nekateri bratje in sestre so mi tudi pomagali,
da sem se malo osvobodila pritiska.
V tem asu se je moj odnos z Bogom poslabal. Predno se je rodil Izak, sem bila zelo blizu
Gospodu. Vsak dan sem brala Njegovo besedo, slavila Jezusa in bila polna Boje radosti. Po
rojstvu Izaka, sem doivljala zelo mrano obdobje in moja vera je oslabela. Bila sem neprestano
izrpana in komaj sem preivela dan.
Poleti, ko je bil Izak star dve leti, se je v mojem ivljenju zgodil odloilen dogodek. V poletnih
mesecih je bilo pogosto tako vroe, da smo znosili postelje iz spalnic in spali pod velikim
drevesom. V stanju moje izrpanosti me je hudi preprial, da mi ni potrebno ve moliti, da
lahko molim v sanjah, medtem ko spim!
Yunova mama je ta veer odla na sestanek. Z Izakom sva ravno padala v spanec, ko sem ob
vznoju svoje postelje zagledala demonsko bitje. Zgrozila sem se.
Zaela sem glasno in aree moliti. Vpila sem: Satan, upiram se ti v imenu Jezusa! Dvigujem
se proti vsem tvojim laem. Prevaral si me, da sem mislila, da lahko molim v sanjah. Veem te v
Jezusovem imenu!
Ko sem to molila, sem zautila, kako se je demonova prisotnost obregnila vame.
Na mojem usnjenem pasu, ki je visel s postelje, je bil pritrjen majhen zvonec, ki je takrat zael
zvoniti sam od sebe. Takoj sem dojela, da me hudi hoe z zvonjenjem zmesti, vendar sem ga
79

Nebeki lovek
ignorirala in nadaljevala z molitvijo. Hitro je demonska navzonost izginila in na naju se je
spustil globok mir.
Veliko naih sosedov je spalo zunaj in so sliali, kako kriim in se spraevali, kaj se mi dogaja.
Yunova mama je la takrat proti domu. Ko je bila priblino kilometer in pol od nae hie je
sliala, kot da ve deset kristjanov glasno molijo in je pohitela domov, da bi se pridruila
molitvenemu sreanju. Ko je prila, je osupnila, ker je videla le mene in nikogar drugega!
To je bila prelomna toka in moje duhovno ivljenje se je od tega dne izboljalo.
Dokler je bil mo v zaporu, nam je Bog veliko pomagal. Rada bi z vami delila posebna udea
iz tega obdobja.
Ker sva z Yunova ostarelo mamo ostali sami, da vodiva kmetijo, je bilo vse skrajno obupno.
Nisva vedeli, kaj je potrebno delati. Odloili sva se posaditi sladki krompir, vendar nisva vedeli
kako. Pozneje sem izvedela, da bi ga morale posaditi v razmiku estdesetih-centimetrov, midve
pa sva ga posadili v pet-centimetrskih presledkih!
Sosedi, ki so sliali za mojo neumnost, so se celo poletje posmehovali. Novost se je hitro irila
in postala sem tara mnogih al.
Jeseni so vsi sosedje preklinjali, ker so imeli zelo slabo letino. Njihov krompir je bil v velikosti
tenikih ogic.
A ko sva midve izkopali svoje sladke krompirje, sva videli, da so veliki kot koarkaka oga! To
je bil velik ude in vsi so vedeli, da je Bog poskrbel za nas.
Od tega trenutka so nas sosedi zaeli bolj spotovati in mojega moa niso ve imeli za
prekletega zloinca, temve za loveka, ki je po nedolnem zaprt. Nai sosedje so videli
razloek med pravinim in grenikom, med njim, ki slui Bogu in njim, ki mu ne slui. (Mal 3,18)
Drugi ude se je zgodil, ko je imel Izak tri leta. Ker nismo imeli ivali, nismo imeli hlevskega
gnoja, iz tega razloga smo morali del pridelkov zamenjati za tisto, kar smo potrebovali. Zato je
bilo zelo pomembno, da smo imeli dobro etev, ker sicer ne bi mogli kupiti hrane ali esa
drugega, kar smo potrebovali, da bi preiveli.
Tokrat nismo vedeli, kako posejati penico. Posejali smo jo, da je bilo seme na zemlji videti kot
preproga.
Samo teden dni pred etvijo je padala toa. Z neba je padal led, velikosti tenikih ogic. Ko je
zaela padati toa, sem stekla ven in videla le, kako so itna polja sosedov zravnana z zemljo.
Yunova mama in jaz sva padli na kolena in molili: Bog, usmili se nas!
Zgodil se je velik ude. Nae polje je bilo edino, ki ga je Bog zaitil. Vsa naa penica je stala
pokonci, nedotaknjena od toe. Vsa ostala polja v vsem tem okroju so bila zravnana z zemljo.
Ko je nevihta pojenjala, so ljudje prili iz svojih domov in videli, da nas je Gospod Jezus Kristus
zaitil. Za njih je bilo to e eno mono prievanje.
Medtem ko smo tisto leto uivali v debeli zdravi penici, so bili nai sosedje prisiljeni uporabiti
ostanek penice, ki je bila namenjen za hrano ivini.
Ko se ozrem nazaj, vidim, da nam je bil Bog zvest navkljub tekim asom!

80

Nebeki lovek
PETNAJSTO POGLAVJE

S TRNJEM PREKRITO POKOPALIE

Poslali so me v delovno taborie zapora Xinyang. Xinyang je na jugu province Renan, blizu
meje s provinco Rubei. To podroje je dom tevilnih ajnih planta. Vreme je turobno, z malo
sonnih dni v letu. Pogosto je gosta megla z roso. Obupno vlane pogoje poslabajo e roji
komarjev in tevilne strupene kae.
V taboriu je bilo ve kot pet tiso zloincev, razdeljenih v tiri delovne skupine. Meni je bilo
dodeljeno delo pri namakanju rievih polj in ribnikov. Samo v moji delovni enoti je bilo ve kot
tiso zapornikov.
Vsako jutro smo morali iti skozi politino pranje moganov in fizine vaje kot v vojski. Na
delovni dan je trajal od zore do sonnega zahoda tirinajst ur, sedem dni v tednu.
Z rokami smo kopali ribnike in neprenehoma smo delali pri namakanju rievih polj skupaj s
kaami in pijavkami. Drugi dan po mojem prihodu smo bili prisiljeni na hrbtu nositi teke koare
polne umazanije in kamenja. S tem tovorom smo se morali vzpenjati po lestvah, da bi ga odloili
na blinje poboje. Poutil sem se zelo slabotnega. Majhne porcije hrane, ki smo jih dobivali,
niso zadoale, da bi nas nahranile. Velikokrat sem se onesvestil in padel z lestve nazaj v jamo.
Ves as so nas opazovali in gnjavili oboroeni straarji. e bi popustili, bi nas pretepali s kopiti
puk. To je bilo alostno ivljenje.
Ko smo se zveer vrnili v sobo, so mnogi imeli od tekega dela oteene noge in ramena.
Velikokrat nisem imel dovolj moi, da bi zlezel na svojo posteljo in sem spal na tleh ob vznoju
postelje.
Moja mo je izhlapela in nisem mogel ve naprej. Nisem vedel, kako bom preivel naslednji
dan.
Da bi bilo vse e huje, je Xinyang okrog tristo kilometrov oddaljen od mojega doma in moji
druini je bilo veliko teje priti na obisk. Po prvih nekaj mesecih nisem oslabel le telesno, temve
tudi duhovno.
Bil sem brez poguma, ker nisem mogel videti svoje druine. Spraeval sem se, kako izgleda
moj sin. eprav so me v zaporu v Nanyangu brez milosti muili, sem vedel, da so moja druina
in moji najbliji v bliini. Sedaj sem imel popolnoma drugano preizkunjo s teko obliko
poasnega muenja. Nedolgo zatem, ko sem priel, sem napisal pesem, da bi opisal kraj:
Spomladi, poleti, jeseni in pozimi,
po deju prihaja sneg,
neprestano teka megla in malo jasnih dni.
Vse miga od strupenih ka, komarjev, pijavk,
od usnjenih biev, verig in elektrinih palic.
To mesto je kot s trnjem prekrito pokopalie.
Kdor vstopi z enim hudiem, bo s sedmimi izstopil,
kajti verige nikoli ne morejo spremeniti lovekovega srca.
Tisti, ki hoe spremeniti svoje ivljenje,
se mora pokesati in na novo roditi.
Vse bo takrat na novo nastalo in vsak dan bo slavil Boga.
81

Nebeki lovek
Ob koncu leta 1984, pred proslavo luninega novega leta, so nam ukazali, naj napiemo letno
poroilo in narte za prihajajoe leto.
Nisem vedel, kaj naj napiem. Ko sem o tem razmiljal, sem se spomnil vrstice: Spomni se
torej od kod si padel, spreobrni se in opravljaj prvotna dela! e pa se ne spreobrne, bom priel k
tebi in odstranil tvoj svenik z njegovega mesta. (Raz 2,5)
Napisal sem pesem in priznal, da je moje pobono ivljenje z Bogom v drugi polovici leta
oslabelo. Ker sem bil tako izrpan, sem zael iveti samo za hrano in spanec.
V svoje narte za prihajajoe leto sem zapisal, da sem se pokesal in da mi je Gospod odpustil.
Zaobljubil sem se, da bom vsak dan ob petih zjutraj in devetih zveer molil in razmiljal o Boji
besedi.
Od tega dne sem imel vsak dan pobonost z Gospodom. On je s svojo mojo spremenil moje
slabosti in laje sem prenaal naporno delo.
Nekega dne je k meni pristopil zaporniki upravitelj in rekel: Prebral sem tvoje dokumente s
sodia. Razglaen si za kontrarevolucionarja in sovranika drave, vendar vem, da si ti samo
kranski pastor, ki eli, da bi ljudje verovali v Jezusa. Ne vem, zakaj vlada poilja ljudi, kot si ti,
v nae delovno taborie.
Nisem se mogel premagati in sem zajokal. Globoko v sebi sem util vso grenkobo zaradi
nepravinega trpljenja, ki sem ga pretrpel. Naenkrat mi je Gospod rekel: Ne pomiluj se. To je
Moja volja zate. Hodi v Moji volji.
Hvala Bogu, On je vedel za moje slabosti in omejitve. Upravitelj me je dolgo budno opazoval,
da bi videl ali bom poskual pobegniti. Ko je prepoznal, da ne bom, me je premestil z ribnika na
polje. Nositi sem moral vedra s lovekimi iztrebki do vrta z zelenjavo. To delo je bilo laje od
noenja umazanije in kamenja.
Dobil sem zadolitev pranja perila in pomagati nekaterim nepismenim zapornikom, da
napiejo pisma svojim druinam. Na meni je poivala Boja naklonjenost. Veliko zapornikov je
spoznalo, da sem iskren kristjan in so me zaeli spotovati.
Nekega dne je k meni pristopil straar in rekel: Na zelenjavnem vrtu dela sedemdesetletni
katoliki duhovnik. Si ga spoznal? Je dober kristjan.
Tudi on je bil oznaen kot kontrarevolucionar. Dobil je deset let kazni, ker se ni hotel podrediti
Katolikemu domoljubnemu zdruenju. Sedaj je sluil zadnje leto kazni.
Ko sem prvi sreal oeta Yuja, je e vedel zame, da sem kristjan. Ker nisem bil katolik, je bil
zelo hladen in me ni niti pozdravljal. Molil sem zanj in iskal nain, da bi mu bil na uslugo. Med
kosilom sem dal mleko v prahu v njegovo skodelo in mu dal del svojega obroka.
Kasneje je spoznal, da resnino verujem v Jezusa Kristusa, eprav nisem katolik. Slial je za
moje trpljenje in za tiriinsedemdesetdnevni post.
Poasi je spremenil svoje mnenje o meni. Pokazal mi je svojo beleko, v katero je zapisoval
osebne duhovne pobonosti. Bil je zelo previden, ker si ni hotel nakopati teav, e bi se z
drugimi zaporniki pogovarjal o veri. Da bi se izognil problemom, ni elel, da mu njegovi
prinesejo Sveto pismo in je vsa ta leta preivel brez Boje besede.
Moja druina me je nekajkrat obiskala. S hrano in darili so uspeli pritihotapiti tudi del Svetega
pisma. Ob neki prilonosti mi je ena prinesla posebno speen kruh. V resnici je bilo dragoceno
darilo v njem so bili skriti deli Svetega pisma! Ob drugi prilonosti je skrila nekaj strani v paket
z rezanci.
Z duhovnikom sva si delila Sveto pismo in najino prijateljstvo je zaelo cveteti. Bil je zelo
izobraen, bral in govoril je latinsko, hebrejsko, angleko in staro kitajino.
Ko je priel Yu iz zapora, je obiskal mojo druino. Nai sodelavci so z ljubeznijo dali katolikim
82

Nebeki lovek
vernikom veliko Svetih pisem in pozneje so tudi dobro sodelovali. Ko je bil brat Yu izpuen, je
napredoval in postal kof ilegalne katolike cerkve. Resnino je ljubil Gospoda.
Gospod je odpiral mnoga vrata za oznanjanje evangelija. V taboriu je bil zapornik z imenom
Shi Zhou Ba, ki so ga kot osemletnega deka poslali v budistini samostan. Po konanem pouku
je postal redovnik. Bil je strokovnjak za kaligrafijo in uitelj kung fuja. Nekega dne se je
sprehajal po trnici, ko mu je epar ukradel denar. Obrnil se je in uporabil svoje kung fu znanje
in udaril roparja. Tat je bil na mestu mrtev.
Zavedali so se Shijevih borilnih vein, zato so ga obkroili oboroeni pripadniki Slube dravne
varnosti in ga brez milosti pretepali. Shi jim je vrnil in nekatere od njih ranil. Policija ga je
konno obvladala, s pukino cevjo mu je zlomila roko. Shi je konal v zapornike delovnem
taboriu Xinyang.
V zaporu je veliko oseb iskalo Shija, da bi jih uil budistinega nauka. Mladi so ga poskuali
celo spotovati in ga prosili, naj jih pouuje kung fu.
Imel sem veliko eljo, da z njim podelim evangelij. Nekega veera sva se sestala. Pogovarja
sem se z njim in Shi je to no sprejel Jezusa, se pokesal svojih grehov in se na novo rodil. Vzel je
svoje budistine knjige, amulete in talismane in me zaprosil, naj jih uniim.
Veliko zapornikov je prihajalo iz unienih druin. Oznanil sem jim evangelij in nekateri so se
odloili posvetiti svoje ivljenje Kristusu. Nove spreobrnjence smo krstili v ribniku. Nova vernika,
brat Xi in brat Sun, sta postala trdna kristjana. Po odhodu iz zapora je brat Xi postal pastor v
cerkvi.
Na boi leta 1985 sta me v imenu Hinih cerkva obiskala brat Shen in brat An. Boini dnevi
so za vernike v zaporu posebno teki. Prisilili so nas delati teka dela, a hrepeneli smo, da bi z
brati in sestrami praznovali rojstvo naega Gospoda Jezusa.
Ko sta omenjena brata prila v zapor, sem delal na polju, kamor sem nosil iztrebke. Rekli so
jima, naj odideta, a ker sta prepotovala dolgo pot, da bi me videla, sta ostala in akala pred
zaporom.
Ko sem slial za obiskovalca, sem pohitel v zaporniko pisarno. Zapornikom sicer ni bilo
dovoljeno sprejemati obiskovalce razen v sprejemnici. A ker sem bil na dobrem glasu, sem
obiskal upravitelja in mu rekel: Na obisk sta mi prila sorodnika iz mojega rodnega mesta!
Reeno jim je bilo, naj akata zunaj, vendar nujno potrebujeta stranie. Ali bi jima, prosim,
omogoili vstopiti na dvorie, da bi lahko uporabila stranie? e bi mi dovolili, da ju
pospremim, bi imel kratek obisk.
Neverjetno, upravnik mi je dovolil!
Medtem ko smo hodili, smo se svobodno pogovarjali, seznanila sta me z vsem, kar se je
dogajalo. Leto 1985 je bilo mogono leto za Hine cerkve po vsej Kitajski. Veliko prebujenje je
razirjalo evangelij na vse strani in cerkvi se je vsakodnevno pridruilo na tisoe du. e
dandanes kristjani na Kitajskem gledajo leto 1985 kot kljuno leto preboja. Kar sem slial, me je
tako opogumilo, da sem zael jokati od veselja.
Vstopili smo v stranine prostore, da skupaj praznujemo Boi. Pokleknil sem na umazana tla
in molil: Bog, samo to umazano stranie imamo, da Te v njem slavimo. Vendar Ti to razume,
ker si zapustil slavo neba in se rodil v umazanem hlevu. Bil si pripravljen hoditi po poti
poslunosti in trpljenja. Danes Te slavimo!
Moja obiskovalca sta pokleknila poleg mene in prijeli smo se za roke in molili ter drug drugega
opogumljali.
V tem trenutku je vstopil zapornik, lovek z imenom Yong, in nas je videl. Bil je slab lovek
nasilne nravi. Povian je bil v vodjo skupine, ker je vedno obveal o ostalih zapornikih. Yong je
83

Nebeki lovek
vzkliknil: Yun, kako si dovoli pripeljati ljudi v taborie in tukaj izvajati svoje praznoverne
aktivnosti! Takoj te bom prijavil straarjem!
Sveti Duh je priel nadme in ukazal sem mu: V Jezusovem imenu, kako si dovoli govoriti proti
ivemu Bogu? Ukazujem ti, da poklekne in se pokesa svojih grehov. Sprejmi Gospoda in
mogoe ti bo odpustil!
Kot od strele zadet je e isti trenutek pokleknil, mi trije smo poloili roke na njegovo glavo in
molili zanj. Nauil sem se, e smo posluni Bogu, se bodo udei dogajali ne glede na
okoliine, v katerih se nahajamo. Ko je Yong sprejel Gospoda, mi je postal dober prijatelj.
Njegovo srce je hrepenelo po Boji besedi. Ker je bil nasilen, je imel v zaporu veliko sovranikov.
Ko je postal kristjan, so ga mnogi lano obtoevali, da bi se mu maevali.
Nekega dne med odmorom za kosilo je Yong leal na postelji in skrivoma bral Sveto pismo, ki
sem ga imel skrbno skritega v nai celici. Straarji so ga odkrili in vzeli Sveto pismo. Yong je
izgubil ivce in se zael pretepati. Straarju je skoraj odgriznil prst. Konno so ga obvladali in
odpeljali.
Brata sta pritekla k meni in mi povedala, kaj se je zgodilo. Rekel sem jima: Pojdimo molit in
prosit Boga, da pomaga Yongu. Obiskal sem straarje in poskual umiriti situacijo, vendar so
bili tako jezni, da me niso hoteli posluati.
V tem trenutku sem zagledal enega od upraviteljev zapora. Pohitel sem k njemu in mu rekel:
Poveljnik Wang, Yong je bral moje Sveto pismo. Vem, da je to resna stvar. Ali bi mi lahko
pomagali, da ga dobim nazaj? Wang je bil eden od upravnikov, ki so se lepo obnaali do
mene. Imel je strano okubo grla in kaljal je dan in no.
Poveljnik Wang je priel v pisarno in krial na Yonga: Kaj misli, kdo si, da se bo pretepal z
nami? S teboj se bom ostro pozabaval! Najprej pa mi daj Yunovo Sveto pismo!
ez nekaj dni, ko se je situacija umirila, me je kapetan Wong poklical v svojo pisarno. Nagnil
se je naprej in mi rekel: Yun, bral sem tvoje Sveto pismo, vendar niesar ne razumem.
Vedel sem, da je to prilonost dana od Boga. Rekel sem: e elite razumeti Sveto pismo, je to
enostavno. Najprej morate sprejeti Jezusa v svoje srce. Verjemite mi, On vam bo pomagal, da
boste razumeli vsak nauk v tej knjigi. Poveljnik Wong, to Sveto pismo vam ne bo samo povedalo,
kako prejeti odreenje, temve vas bo Jezus ozdravil tudi vae okube grla.
Videl sem, da se ga Sveti Duh dotika. Zaprl sem vrata njegove pisarne in rekel: Poveljnik
Wong, prosim vas, pokleknite. Jezus prihaja, da vas blagoslovi.
Pokleknil je in molil: Jezus, verujem, da si ti Bog. Prosim te, ozdravi me.
Poloil sem roke nanj in pokesal se je grehov ter sprejel Gospoda. Bog ga je osvobodil bolezni
in poasi je popolnoma okreval, dokler ni bil povsem zdrav. Od tega trenutka je poveljnik Wong
postal Jezusov uenec. Bog ga je povial in mu dal poloaj z ve pooblastili, a mene se je vedno
spominjal. Premestil me je z dela nosilca iztrebkov na delo v kovanico. Obenem sem postal e
prinaalec vode straarjem.
Moje novo delo je pomenilo, da imam ve asa za branje Svetega pisma in molitev. Ko me je
obiskala druina, nam je bilo dovoljeno, da smo lahko bili v kovanici.
Moral sem pasti redo ovac na travniku in hraniti ribe v ribniku. To me je nauilo nekaj lekcij.
e elimo, da nam ovce sledijo, jih ne smemo nikoli tepsti, temve jih moramo hraniti. Ko sem
hranil ribe, sem izkoristil prilonost in oznanil evangelij nekaterim zapornikom, ki so delali v
bliini ribnika. Nekateri izmed njih so zaeli verovati v Jezusa.
as je mineval. Dnevi so postali tedni, tedni meseci. Minilo je leto 1986 in potem leto 1987.
Uenci so posluali evangelij in veliko izmed njih je sprejelo vero. Nenehno sem bil zaposlen s
pouevanjem novih vernikov. Veliko zadovoljstvo jih je bilo gledati, kako rastejo v Boji milosti in
84

Nebeki lovek
drugim oznanjajo evangelij.
Konno je prilo leto 1988. Samo trije meseci so morali e miniti do moje izpustitve. Bil sem
vznemirjen in sanjal o trenutku, ko bom v objemu svoje ene. Moj sin Izak je imel sedaj tiri leta,
a ga e nisem spoznal. Izpustil sem njegove prve korake in prve besede. Upal sem, da mu bom
ve, vendar kako bi lahko tako majhen deek razumel, kaj se je zgodilo njegovemu oetu?
Brez opozorila je nekega dne zapor prejel ukaz osrednje vlade. Moral je zbrati vse politine
zapornike. Bilo je naznanjeno, da sem v vse dogodke vpleten in da sem v velikih teavah.
Oblast je bila v moji hii in zaplenila Sveta pisma, ki so bila izdana v tujini skupaj s pismi, ki
smo jih prejeli od kitajskega pastorja v tujini. Pismo, ki mi ga je napisal brat Xu, je izzvalo velik
preplah v Slubi dravne varnosti.
V pismu brata Xuja je bilo napisano: Amerian Billy Graham prihaja na Kitajsko. Sestal se bo z
naim predsednikom in premierjem. Rad bi se dobil z njim in mu povedal o tvojem primeru.
Mogoe lahko pomaga, da bi te predasno izpustijo. Zato te prosim, da tono napie, kako se v
zaporu do tebe obnaajo in ostale izkunje od tam.
To pismo mi je bilo neposredno dostavljeno in takoj sem odgovoril. Predno je moj odgovor
priel do brata Xuja, je Sluba dravne varnosti odkrila najini pismi.
V delu mojega odgovora je bilo zapisano. Veliko sem se nauil skozi trpljenje. Nisem jezen,
ker sem zaprt, saj Bog je edini resnini sodnik. On bo vse postavil na svoje mesto. Taborie, v
katerem se nahajam, je kot veliko pokopalie. Zaporniki strano trpijo. Zvezani smo z verigami
in lisicami in delamo zelo naporno od zore in vse do sonnega zahoda.
Zaprt sem, ker ljubim Boga in elim dosei due vseh ljudi. eprav je kri, ki ga moram nositi
teek, mi zadoa Gospodova milost. Moje srce je polno veselja in pojem nove pesmi svojemu
Gospodu. Aleluja! Slava mojemu Bogu in Kralju!
Ko so odkrili pismi, je v nae taborie takoj prila policija. Prili so ob polnoi in zaeli
izpraevati o meni zapornike iz moje celice. Sam sem bil privezan na zapornikem dvoriu za
elezni drog za zastavo.
Vrgli so me v kombi in odpeljali na drug kraj, vodili so me skozi nekaj eleznih vrat in me
zaklenili v majhno temno celico z eleznimi vrati. Ta celica je bila bolj podobna katli. Visoka je
bila malo ve kot meter, dolga ravno toliko in malo manj iroka. Bila je tako majhna, da nisem
mogel vstati ali se pretegniti. Roke sem imel zvezane z lisicami.
Celico e dolgo asa niso uporabili in obupno je zaudarjala po plesni. Obutil sem vrtoglavico
in slabost. Tla so bila vedno vlana, zato mi je bilo zelo hladno, posebej e ponoi. Ko se
spomnim tega prostora, ga ne doivljam kot svojo celico, temve kot zamrznjeno krsto!
Nad eleznimi vrati se je nahajala majhna odprtina, ki je bila pregrajena s tremi eleznimi
palicami. To je bilo edino mesto, skozi katerega je prihajala svetloba.
Naslednje jutro sem se odplazil do okna in pogledal ven. Videl sem ptice, kako vrgolijo in
letajo z veje na vejo. Poutil sem se obupno in zapel sem si novo pesem. Bil sem kot ptica, ki eli
biti svobodna, a je zaprta v kletki. Bil sem dale od prelepih planin, gozdov in dreves. Hrepenel
sem po tem, da bi bil kot ptica, ki svobodno leti.
Svoboda mi je bila v dosegu, a sedaj se je zdelo, da sem v velikih teavah. Kdaj bom spet
svoboden? Kdaj bom spet lahko prieval ljudem in jim oznanjal tvojo udovito zgodbo? sem
vpraal Gospoda.
Dvignil sem roke, kolikor sem mogel in zaklical: Gospod, elim biti posluen Tvoji volji.
Gospod, prosim te, povej mi, kje sem. Kje je to mesto? Zakaj sem tukaj?
Tedaj mi je prila Boja beseda iz Razodetja 1,9: Jaz. Janez, va brat in z vami soudeleen pri
stiski, kraljestvu in stanovitnosti v Jezusu, sem bil zaradi Boje besede in zaradi prievanja o Jezusu
85

Nebeki lovek
na otoku, ki se imenuje Patmos.
Naenkrat so oblaki, ki so viseli nad mojim srcem, izginili.
V tej majhni celici je moje srce preplavilo veselje. Rekel sem: Gospod, hvala Ti. Ko sem imel
samo estnajst let, si v moje srce dal silno hrepenenje, da si zapomnim Tvojo besedo in jo
hranim v srcu. Hvala ti za dragoceno Sveto pismo. Gospod, sedaj Te prosim za eno stvar. Prosim
te, polji mi Sveto pismo, da bom lahko spet izgovarjal Tvojo besedo.
Naenkrat sem zaslial, kako nekdo odpira vrata, nato od moje celice. Straarja sta me izvlekla
in peljala v prostor za zaslianje. Ko sem priel, so me akali naelnik Slube dravne varnosti,
lokalni voditelji in upravitelj zapornikega taboria. Imeli so mrke izraze na obrazih. Poskual
sem najti stol, kamor bi sedel. Naelnik Slube dravne varnosti je hladno rekel: Poklekni na
tla, smrtonosni zloinec! Ali ve, kakne zloine si storil?
Ni vedel, da sem se v preteklih letih e navadil taknih groenj in zastraevanj. Zaradi tega
nisem pokleknil, temve sem odgovoril: Od dneva, ko sem bil aretiran, sem izvreval vsa
zapornika pravila. Pokoraval sem se voditeljem, opravil vsako delo brez ugovarjanja in
pomagal drugim zapornikom ter v zapornikem taboriu nisem storil niesar narobe.
Njegov obraz se je spremenil in zavpil je: Umolkni, prevarant! Imamo tvoj dosje. Pred tirimi
leti si se delal norega. Potem si gladovno stavkal proti nai vladi. Ko smo te obsodili, smo mislili,
da so se tvoja stalia popravila, zato smo ti dali samo tiri leta. Odkar si priel v zaporniko
taborie, si postal e huji in nadaljeval si s svojimi verskimi aktivnostmi. Bojimo se, da bo
prevzel celotno taborie, e e ostane zaprt.
Prvo kot prvo, imel si stike s tujci in prejemal si praznoverno literaturo iz tujine. Sedaj, ve
mesecev pred prihodom amerike verske delegacije, e ve, da prihaja. e ve, o tem si obvestil
Xuja Yongzeja, najbolj iskanega zloinca na Kitajskem!
Kot drugo, vedno nasprotuje nai vladi in nai verski politiki. Napada nao domoljubno
Cerkev trojne samostojnosti in jo imenuje za hotnico. Ni pokazateljev, da si se v preteklih tirih
letih spremenil ali da ti je al tvojih mnogih zloinov.
Kot tretje, do tebe smo se v zaporu obnaali kot skrbni stari, a drznil si si napisati pesem o
tem, da je nae taborie kot pokopalie, mesto polno trnja! Naa vlada je poskuala vse, da bi
te naredila koristnega in produktivnega za nao dravo, vendar si se uprl vsem naim
prizadevanjem.
Dlje kot je govoril, bolj besen je postajal. Vpil je: Danes bo dobil najresnejo lekcijo v svojem
ivljenju! Mogoe te bo to prebudilo in se bo poboljal!
Poklicanih je bilo nekaj straarjev: Odpeljite ga in se dobro pozabavajte! Odpeljali so me v
sobo za muenje. Zvezali so me z lisicami in tolkli ter muili z elektrinimi palicami, bii in
palicami. Moje telo, prekrito z ranami, se je sesulo. Predno sem se onesvestil, mi je prila
Gospodova beseda: To je klic. Potrpeljivo mora trpeti zaradi Boje besede in Jezusovega
prianja.
Ko sem priel k zavesti, sem e naprej kot mrli leal na tleh. Straarji so me dvignili in
ponovno vrgli v majhno celico. Roke in noge sem imel zvezane z verigami.
To no mi je dal Bog ive sanje. V njih so mi lisice nenadoma poile in bil sem svoboden! V
sanjah sem preueval Sveto pismo. In nekaterim zapornikom sem oznanjal in jih spodbujal, naj
priujejo za Gospoda. Veselo je pristopil katoliki oe Yu in ponovil: Jezus je zmagovalec nad
vsem! Jezus je zmagovalec nad vsem! Rekel sem mu: Takoj ko so me zaprli v to majhno
mrano celico, sem prosil Boga, naj mi da Sveto pismo, da bi ga preueval. Potem sva se v
mojih sanjah zahvaljevala Bogu v nebesih.
Ko sem se zbudil, sem videl, da imam lisice e vedno na rokah, a Sveti Duh mi je rekel: Sprosti
86

Nebeki lovek
roke! Takoj ko sem to storil, so lisice odpadle! Bogu sem se zahvalil za videno v sanjah. Rekel
sem: Jezus, ljubim te. Hvala ti, ker si mi dopustil, da pojem. Prosim te, daj mi Sveto pismo.
Naslednje jutro okrog osmih se je zgodilo nekaj neverjetnega. Upravitelj zapora je odprl
elezna vrata in vstopil v mojo celico. Poklical me je po imenu: Yun, eprav si naredil veliko
zloinov, e naprej spotujemo tvojo vero. Veraj smo imeli sestanek in se odloili, da ti damo
Sveto pismo. Pridi, vzemi ga!
Na hitro sem si na roke nadel lisice. Vzel sem Sveto pismo in se zahvalil upravitelju. Rekel je:
Yun, preuuj svoje Sveto pismo in se pokesaj svojih zloinov, da bi bil koristen lovek. Zaklenil
je vrata in odel.
Pokleknil sem in zajokal ter se zahvaljeval Bogu za udovito darilo. Komaj sem lahko verjel, da
so se mi izpolnile sanje! Nobenemu zaporniku ni bilo dovoljeno imeti Svetega pisma ali kakno
drugo kransko literaturo, a Bog mi je vseeno poslal Sveto pismo!
S tem dogodkom mi je Bog pokazal, da ni pozabil name in da ima, ne glede na vse hudobne
loveke narte proti meni, nadzor nad mojim ivljenjem. Ne obstaja vlada ali loveka sila, ki bi
lahko prepreila Vsemogonemu Bogu izvriti Svojo voljo! Spomnil sem se, da mi je Bog, ko sem
imel tirinajst let, udeno priskrbel Sveto pismo. In glej, sedaj sem jih imel trideset in sem se
nahajal sam samcat v majhni, mrani in umazani celici, a Boja mo se ni zmanjala!
Roke so se mi tresle. Poasi sem odprl zadnjo stran: Ta, ki priuje za te rei, pravi: 'Da, pridem
kmalu.' Amen. Pridi, Gospod Jezus! Milost Gospoda Jezusa naj bo z vsemi! (Raz 22,20-21)
Naslednje tri mesece sem ostal v izolaciji te majhne celice. Skozi okno je prihajalo malo
svetlobe, vendar povsem dovolj, da sem lahko bral. V prvih desetih dneh sem prebral celo Sveto
pismo. Izkoristil sem as, da sem se na pamet nauil skupaj petdeset poglavij, od Pisma
Hebrejcem do Razodetja.
Bog mi je pomagal razumeti Njegovo besedo in Ga e bolj ljubiti. Bil je dragocen as druenja
s Kristusom. Dajal mi je kratke uvide v prihodnost kitajske cerkve in kako bomo pred drugim
Kristusovim prihodom prinesli evangelij v del sveta, kjer e ni sprejet, in vse nazaj do
Jeruzalema.
Mesec dni pred iztekom moje tiriletne kazni sem sanjal udovite sanje. Videl sem starko sivih
las, ki je v rokah nosila meseino. Smejala se je in la proti meni. Takrat sem spoznal, da je to
moja draga mama. Stekel sem ji v objem. Pogledala me je z omi, polnih ljubezni in rekla:
Dete moje, ne boj se.
Zbudil sem se in moj duh je bil zelo radosten. Mislil sem, da je koda, ker so samo sanje,
vendar sem molil, da bi se sanje uresniile in bi spet lahko videl svojo mamo.
Tri dni pozneje, okrog enajstih dopoldne je vstopil straar in me odpeljal v glavno pisarno. Ko
sem vstopil, je proti meni stekla mama. Objela me je in zajokala. Videla je, da imam lisice, da
sem suh kot svinnik in da je moja koa rumena od pomanjkanja sonca. Ni mogla zadrati solz.
Rekel sem ji: Mama, prosim te, umiri se. Vse to je zaradi Jezusa.
Prekinila me je in rekla: Tvoja mama to ve. Tvoja ena in tvoja druina mislijo nate dan in no
in hrepenijo po tvoji vrnitvi. Otrok moj, spomni se materinih besed: 'Posluaj besedo od zgoraj in
bodi posluen Bojemu glasu. Ne boj se.'
Boala mi je roke in zautila, kako vrsto so zategnjene lisice. Srce se ji je zlomilo. Straar, ki
naju je opazoval, je rekel: Pohitita! Hitro govorita! Ni ti dovoljeno sprejemati obiskov, vem pa,
da je tvoja mama prila od dale, da bi te videla. Pohitita predno nas ujamejo!
Mama je rekla: Sin, pripotovala sem od dale in te iskala tri dni. Nihe ni vedel, kje si. Potem
je nocoj priel angel Gospodov in rekel: 'Ne boj se. Videla bo svojega sina.' Zjutraj me je ta
straar videl, kako stojim pred zaporom. Vernik je. Vedel je, da iem tebe. Rekel je: 'Va sin je v
87

Nebeki lovek
samici.' In ta dobri straar mi je dovoli, da te vidim. Moja mama se je obrnila proti njemu in mu
rekla: Gospod te bo zagotovo blagoslovil za to dobro delo.
Vpraal sem straarja, ali bi lahko napisal pismo eni in sinu. Dal mi je papir in svinnik in mi
snel lisice z desne roke. Roka mi je drhtela, medtem ko sem pisal svoji ljubljeni druini in jih
spodbujal, naj ostanejo zvesti Gospodu in naj oznanjajo evangelij izgubljenim.
Ko sem se vraal v celico, sem se obrnil, pogledal v drage mamine oi. Vzdignila je roko in mi
pomahala.
***
Brat Xi se je zavedal, da je oblast prestregla njegovo pismo, vendar se je vseeno doloil
odpotovati v Peking in se sreati z Billyem Grahamom. Odloil se je, da je pomembneje tvegati
in povedati resnico o tem, kaj se v resnino dogaja na Kitajskem. Xu je bil zaskrbljen, ker Bojo
cerkev na Kitajskem predstavlja Cerkev trojne samostojnosti in ne Hine cerkve.
Po nartu bi se ameriki pridigar moral sestati z vodji domoljubne Cerkve trojne samostojnosti
17. aprila 1988. Preko skupnega prijatelja se je brat Xu dogovoril za sestanek z Billyem
Grahamom kasneje istega dne.
Do sestanka nikoli ni prilo.
Ko je brat Xu, 16. aprila 1988, ob etrti uri popoldne priel v park, so ga aretirali policisti
Ministrstva za dravno varnost v civilu. Oblast je zaradi najinega dopisovanja vedela za njegov
namen in sproile mnoino tajno akcijo, da ga zaustavijo e predno bi se sestal z Billyem
Grahamom.
Ko se je novica o Xuovi aretaciji razirila po svetu, je kranski poroevalec duhovito pripomnil:
Glede na naravo in vpliv njegovega dela, bi se brat Xu povsem upravieno lahko imenoval
'kitajski Billy Graham' in malo ironino aretirali so ga ravno pri poskusu sreanja z Billyjem
Grahamom.
Brat Xu je za svoje herojsko dejanje preivel tri leta v zaporu, ne da bi bil kadarkoli obtoen, in
bil izpuen leta 1991. Ves as je bil zaprt v zaporu Zhenping v provinci Henan.

88

Nebeki lovek
ESTNAJSTO POGLAVJE

BOG IZLIVA SVOJO MOGONO MO

Da, preizkual si nas, o Bog, z ognjem nas skual, kakor se skua srebro. Pripeljal si nas v
zanko, nam teko breme naloil na ledja; dovolil si ljudem, da so hodili po naih glavah, li smo
skozi ogenj in vodo, in naklonil si nam olajavo Pridite, ujte vsi, ki se Boga bojite, in bom
povedal, kaj vse je storil moji dui!
(Ps 66,10-12,16)
e preden so se iztekla moja tiri leta, sem padel v velike teave in se znael potisnjen v
majhno celico. Bil sem preprian, da bom obsojen na smrt.
Nekega jutra je priel straar in me odpeljal na javno zaslianje, nartovano za ves dan. Ravno
sem konal z molitvami in slavljenjem z vsem svojim srcem.
Ko je straar videl radost na mojem obrazu, je vpraal: Kaj si prejnjo no lepega sanjal, da te
je tako osreilo? Nadaljeval sem s petjem.
Straar me je prekinil: Ne bodi preve sreen. Danes se bo moral pozabavati s svojim
stranim poloajem. Na koncu dneva ne bo pel.
Preveril je lisice in me potisnil proti prostoru za zaslianje. Osem uslubencev je e sedelo in
akalo name. Na mizi je bila razlina zbirka muilnih intrumentov. Bog je iz mojega srca
odstranil vse strahove in brez obutka tesnobe sem od blizu pogledal vse instrumente. Sedal sem
na stol.
Sodnik je rekel: Yun, to je tvoja zadnja prilonost. Imam oblast, da te obsodim e na petnajst
ali dvajset let, e ne bo hotel sodelovati in ne prizna svojih zloinov.
Gledal sem ga in niesar rekel.
Vodja izpostave pokrajinske Slube dravne varnosti je rekel: Yun, po naem dosjeju si imel
veliko stikov z zloincem Xu Yongzeom. S tujci si koval zaroto proti nai oblasti. Ta dejstva so
dovolj, da te obsodimo na smrt, e elimo. Povej nam, kdo so Xuovi glavni voditelji. e nam
pove njihova imena, bomo uvidevni do tebe. e ne, bo globoko obaloval.
Naenkrat sem v sebi zautil jezo. Vstal sem, dvignil roke v lisicah in glasno izjavil: Ne recite
niesar ve! Popolnoma sem pripravljen na smrtno kazen! Naredite z menoj, kar elite!
Potem sem ponovno sedel.
V globini svojega srca sem rekel: Gospod Jezus, etudi me ubijejo, Te e vedno ljubim.
Vsi v sobi so bili osupli. Izkuen sodnik iz pokrajinske vlade je rekel: Dobro, Yun, vemo, da si
iskren kristjan. Naa vlada ti je vseeno pripravljena pomagati. Nimamo te namena ubiti, torej se
ne vznemirjaj. Samo posluaj vpraanja, ki jih imamo zate. Vrni se danes v svojo celico. Poklicali
te bomo ez nekaj dni in takrat nam bo lahko povedal svoje odgovore.
Ko sem ponovno bil sam na vlanih tleh, sem zapel pesem:
O, Gospod, ne vem, kaj bo prinesel jutri,
raji bi umrl Zate,
ker vem, da si me izbral
in poklical, da Ti bom posluen in Te ljubil.
Nekaj dni pozneje, okrog devetih dopoldne, je priel pome sam glavni nadzornik. Bil sem
preseneen, ko je rekel: Yun, poberi svoje stvari in se pripravi, da zapusti celico.
Zakaj? sem vpraal.
89

Nebeki lovek
Odgovoril je: Poiljamo te nazaj v tvoj prvotni okroni zapor. Tam se bo sooil s e enim
sojenjem.
Policisti so me z avtom peljali nazaj v Nanyang. Odeja, obleka, Sveto pismo in vse ostalo, kar
sem posedoval, je lo z menoj. Nataknili so mi lisice in me posadili na zadnji sede med
oboroena straarja.
V Nanyang smo prili pozno popoldne. Minilo je e skoraj tiri leta, odkar sem bil zadnji v
rodnem mestu. Namesto da bi me peljali v zapor, so me peljali na veliko dvorie. Opazil sem
napis Prefektura Slube dravne varnosti.
Straarji so mi sneli lisice in mi dovolili, da si umijem roke in obraz. Odpeljali so me v razkono
dvorano za sestanke. Deset ljudi je e akalo name. To so bili naelniki Slube dravne varnosti,
direktor Slube za verska vpraanja, predstavniki lokalne komunistine partije in nekaj vodij
Cerkve trojne samostojnosti.
Poveljnik Slube dravne varnosti je rekel: Yun, mislimo, da e ve, kako resen je tvoj poloaj
in ni nam potrebno ponavljati obtob proti tebi. Po naih zakonih bi ti morali dati drugo kazen,
vendar mislimo, da si preve trdoglav, da bi lahko spremenil svoje obnaanje. Potem, ko smo si
izmenjali miljenje z naimi razlinimi oddelki, smo se odloili, da te pustimo domov.
Sveti Duh me je spomnil na Bojo Besedo: Nad menoj ne bi imel nobene oblasti, e ti ne bi bila
dana od zgoraj. (Jn 19,11)
Uslubenci so nadaljevali: Predno te spustimo, imamo nekaj pogojev, s katerimi se mora
strinjati
1. Za dve leti bo izgubil vse politine pravice. Ni naina, da bi se izognil sramoti, ker si bil
politini zapornik.
2. Dve leti bo pod stalnim nadzorom policije.
3. Vsak mesec se bo moral javljati Slubi dravne varnosti in povedati, kaj si tisti mesec
poel.
4. Iz tvoje vasi ti ni dovoljeno potovati. Nikamor ne sme oditi pridigat. e kdo pride v tvojo
hio, da bi se sreal s teboj, mora to javiti lokalnim oblastem, sicer bo ostro kaznovan.
5. Pridruiti se mora domoljubni Cerkvi trojne samostojnosti, ki jo priznava in podpira naa
vlada.
Ko so mi prebrali vseh pet tok, so zahtevali, da podpiem dokument, da se strinjam s pogoji.
Ljubeznivo sem odgovoril: Dragi astni vodja, enega pogoja ne morem sprejeti. tevilko pet.
Noem in ne morem se pridruiti Cerkvi trojne samostojnosti. To je nacionalistina politina
organizacija. Odvzete so mi vse politine pravice in zato moram biti izoben tudi od pridruitve k
Cerkvi trojne samostojnosti.
Predvidevali so, da obstaja kakne razlog, zakaj tako govorim. Niso vedeli, kako naj mi
odgovorijo in so mi dali resno opozorilo: Yun, vemo, da si kot pes, ki ne more prenehati jesti
loveke odpadke. Vemo, da ti ni lahko spremeniti svojih metod. Kolikor e misli, da si
pameten, e bo nadaljeval spodbujati privrence proti nai nacionalni verski politiki, bo nosil
posledice vse ivljenje.
Odkril sem, da so mi e kupili avtobusno vozovnico, da se vrnem v rodno vas. To je bil zadnji
avtobus to no. Poslali so avtomobil, da me odpelje na postajo. V srcu sem bil poln radosti in
hvalenosti.
To je bilo 25. januarja 1988 tono tiri leta od takrat, ko so me v policijskem kombiju
odpeljali v Nanyang, z lisicami bolee pripetega na elezno reetko in pokropljenega z lastno
krvjo. Bilo je tudi tiri leta, odkar sem zael svoj tiriinsedemdeset dnevni post.
90

Nebeki lovek
Konno sem bil izpuen iz zapora!
Malo pred polnojo sem izstopil iz avtobusa v bliini svoje vasi.
Po mrani in zaledeneli poti sem el proti svojemu domu. Bil sem vznemirjen in iven obenem.
Vedel sem, da je med mojo odsotnostjo moja druina veliko trpela.
Hitro sem sledil ozki stezi in el mimo vrste hi, iz katerih dimnikov se je dvigal dim; ogenj je
njihove domove itil hladnega zimskega zraka.
Zagledal sem svoj dom. Poakal sem in uival v tem trenutku. Bilo je kot v sanjah.
V teh tirih letih sem veliko izkusil, vendar je bil Bog zvest. Prenesel sem nekaj stranih muenj,
vendar je bil Bog zvest. Vlekli so me pred sodnike in sodia, vendar je bil Bog zvest. Bil sem
laen in ejen, od izrpanosti sem padal v nezavest, vendar je bil Bog zvest.
V vsem je bil Bog vedno zvest in dober do mene. Nikoli me ni pustil, ne zapustil. Njegova
milost je vedno zadoala in poskrbel je za vsako mojo potrebo.
V zaporu nisem trpel za Jezusa. Ne! Bil sem z Jezusom in vsak dan sem izkusil Njegovo zelo
stvarno prisotnost, radost in mir. Tisti, ki so v zaporu zaradi evangelija, ne trpijo. Trpijo tisti, ki
nikoli niso izkusili pristno Bojo navzonost.
eprav sem bil sedaj svoboden, sem odkril, da mi je bilo teko zapustiti zapor. V zaporu je bila
duhovna skupnost s kranskimi zaporniki zelo globoka in ustreljiva. Vezi, ki smo jih ustvarili, so
bile vrste. Drug drugemu smo sluili z ljubeznijo in delili naa ivljenja. V zunanjem svetu so
ljudje zaposleni in morajo delati razne stvari. Veina naih vezi je le malo globlja od povrinskih.
Moja druina me ni priakovala. Vedeli so, kdaj bi moral biti priblino izpuen, a od oblasti
niso dobili nobenega obvestila. Opazil sem, da so zunanja vrata moje hie zaklenjena. Potrkal
sem in moja draga ena Deling je skrajno zaudena odprla vrata in mi zaelela dobrodolico.
Moj mali sin Izak je e spal. Deling ga je zbudila in skupaj sta zijala vame iroko odprtih oi in
poskuala verjeti, da sem res jaz in ne sanje ali oznanilo.
Izak je imel tiri leta, vendar se prej nikoli nisva videla. Prilepil se je na mamo in vpraal: Kdo
je ta? Ta ni moj oe! Kdo je? To mi je prebodlo srce, ampak po nekaj dneh je moj sin prilezel
do mene in postala sva si blija.
Pokleknili smo in se zahvalili Bogu, ker nas je spet pripeljal skupaj. Potem sva se Deling objela;
celo no sva se smejala in jokala, ko sva si pripovedovala zgodbe o bojih, skozi katere sva
morala iti in o Boji dobroti do naju.
Ko sem se vrnil domov, je bila moja mama odsotna. Odpotovala je v Nanyang v upanju, da bo
izvedela, kdaj bi me lahko izpustili. Oblasti jo je ignorirala in ji ni odgovorila na nobeno
vpraanje. Drugi veer po moji izpustitvi se je vrnila domov brez poguma in zlomljenega srca. Si
lahko predstavljate nepopisno veselje, ko je videla, da sem e doma!
V noi, tri dni po moji izpustitvi, sem imel udne sanje, vendar sem takoj vedel, da so od
Gospoda.
V sanjah me je preganjala mnoica kristjanov. Nosil sem sijoo svetilko v velikosti jajca. Ljudje
so mi jo hoteli vzeti, medtem ko sem jo hotel skriti, vendar je svetila skozi mojo obleko. Karkoli
sem naredil, so me ljudje e naprej preganjali.
Prebudil sem se in srajco imel mokro od znoja. Zbudil sem eno in ji rekel: Moliti moramo.
Imel sem grozne sanje. Ko sem ji povedal podrobnosti, je Deling rekla: Gospod nam govori,
da se je teko skriti pred verniki. Ko bodo odkrili, da si tu, te bodo prili pogledat. Potem jih bo
oblast aretirala. To je razlog, zakaj so te izpustili iz zapora. Izkoriajo te kot svetilko, ki privlai
vee. Ko bodo prili verniki, se bo oblast vrgla nanje.
Sanje so se zaele uresnievati. Po dveh tednih, odkar sem priel domov, se je zael sestanek
Slube dravne varnosti in Narodnega kongresa. Na tem kongresu so razglasili, da je na
91

Nebeki lovek
Kitajskem popolna svoboda vere. Kritizirali so Hine cerkve. Sporoili so, da sem pod strogim
nadzorom lokalnih oblasti in obvestili delegate o petih tokah, ki so mi jih vsilili pred mojo
izpustitvijo. Med zasedanjem so si prizadevali, da bi me osramotili.
Nekega dne pred svitom je k meni v hio prilo nekaj mojih pomembnih sodelavcev. Odpeljali
so me na posebno sreanje vodstva. Srce mi je gorelo od Svetega Duha. Vsi smo molili za
prebujenje. Mnogi mladi ljudje so jokali pred Gospodom. Vsi smo ponovno posvetili svoja
ivljenja Gospodovemu cilju.
V mojem okroju Nanyang je gorel ogenj Svetega Duha. V kratkem asu se je zgodilo veliko
udeev in na tisoe spreobrnjenj. Potem se je ogenj raziril na druga mesta.
Bil sem pod strogim nadzorom, zato nisem mogel iti, kamor sem elel. e sem hotel zapustiti
svojo vas, sem moral dobiti dovoljenje. Vsak mesec sem moral obiskati lokalno Slubo dravne
varnosti in oddati poroilo o svoji aktivnostih. Zame je bil to trn v peti.
Nekega dne sem molil: Gospod, rekel si Petru, da mora ubogati Boga, ne loveka, torej od
sedaj naprej se ne bom ve javljal oblasti. Ubogal bom samo tebe.
Gospoda je takoj odgovoril v mojem srcu: Zaradi Gospoda se podredite vsaki loveki ustanovi
Bog namre hoe, da delate dobro in tako zaprete usta nevednim nespametnim ljudem. (1Pt
2,13.15)
Zaradi tega sem prvi dve leti delal vse, kar so od mene zahtevali in se vsak mesec javljal Slubi
dravne varnosti. Izkoristil sem vsako prilonost, da Bojo besedo podelim z uslubenci. Med
mojim javljanjem jim nikoli nisem povedal, kje sem pridigal evangelij. Moja poroila so
vsebovala odkritja, ki mi jih je Gospod dal tisti mesec iz Besede.
V marcu leta 1988 smo sliali, da se v juni Kitajski, v mestu Guangzhou lahko nabavi Sveto
pismo. Tuji kristjani so Sveta pisma prinesli preko meje iz Hong Konga. Slial sem za amerikega
pastorja, ki ljubi Kitajsko z vsem svojim srcem. Govoril in pridigal je v tekoi kitajini.
Ko je moja ena sliala za amerikega pastorja, me je opogumila, naj grem v Guangzhou, da
bi ga obiskal in vzel nekaj Svetih pisem. Rekla mi je, naj me ne skrbi za lokalne oblasti. Me bo
opraviila, ker bom zapustil vas.
Odel sem na osemintrideseturno potovanje do Guangzhoua in se sreal z amerikim
pastorjem. Pripovedoval mi je, kako ljubi Kitajsko in bil je pripravljen rtvovati celo svoje ivljenje
za kitajsko ljudstvo. Moje srce je bilo ganjeno. To je bilo moje prvo sreanje z zahodnimi verniki,
ki so zaeli prinaati veliko torb s Svetimi pismi, tako potrebnih Hinim cerkvam.
Od tega trenutka smo zaeli sprejemati majhno tevilo tujcev v svojo sredo. Uivali smo v
njihovi drubi in bili hvaleni za Sveta pisma in materiale, ki so jih prinesli, vendar nas je vasih
muilo, kako naj jih pogostimo. V tistem asu smo na primer vedno vstajali ob petih zjutraj
zaradi vsakodnevnih molitvenih sreanj. Po molitvi in zajtrku smo delali za Gospoda do polnoi.
Verniki Hinih cerkva so radi posluali dolga sporoila iz Boje besede. Mnogi kitajski pridigarji
so lahko brez prekinitve mono govorili nekaj ur skupaj. Potem bi po premoru za kosilo govorili
e nekaj naslednjih ur. Tako se je nadaljevalo iz dneva v dan. Odkrili smo, da nai tuji
obiskovalci zmorejo govoriti samo petintirideset minut, dokler ne izrpajo vsega, kar imajo!
Zaradi tega smo zahtevali, naj k nam pridejo le tisti, ki lahko pouujejo najmanj dve uri skupaj.
Leto 1989 je bilo kljuno leto za Hine cerkve. Zaeli smo se zdruevati za etev. Masaker na
Trgu Tiananmen, 4. junija je spremenil srca mnogih ljudi. Komunizem je zato v oeh milijonov
izgubil ugled in zanje je bila to prelomna toka, da zanejo iskati duhovno resnico.
1989 se je mo Svetega Duha razprila po Kitajski v veliko razlinih smereh. Ve ljudi se je
hotelo pridruiti kranski cerkvi kot Komunistini partiji.
Med leti 1978 in 1989 je bila veina vernikov starejih kmetov, od leta 1989 naprej je veliko
92

Nebeki lovek
izobraenih tudentov in vladnih uslubencev zaelo hoditi za Jezusom. Celo nekaj izkuenih
komunistov se je obrnilo pro od prazne marksistine ideologije in se odloilo sprejeti Jezusa
Kristusa.
Tudi v moji vasi je evangelij hitro napredoval. Nekaj lanov Komunistine partije se je izpisalo
iz nje in zaelo verovati v Jezusa, dali so se krstiti in zaeli oznanjati evangelij. Veliko grenikov
je nalo reitev in a bolniki ozdravitev. Mo evangelija je ostala predmet pogovora med vaani.
Kot da bi vse zajela strana mo in stvarnost Boga. Celo sosedje, ki so se posmehovali moji eni
v asu, ko sem bil v zaporu, so se pokesali in postali trdni kristjani. Mono so obalovali, ker so
tako preganjali mojo druino.
V noi moje aretacije leta 1983 sem vpil: Sem nebeki lovek! Moj dom je Vas evangelija.
Sedaj je bila to resnica! Z Bojo milostjo je naa vas resnino postala vas evangelija.
Oblast je vedela, da je veliko ljudi reenih in da so se v tem asu dogajali veliki udei, vendar
se je odloila ostati na svojih policijskih postajah, namesto da bi preganjali Hine cerkve. Bali so
se nas dotakniti, ker so vedeli, da je na delu mogona sila. Vedeli so, da je neumno in nevarno
nasprotovati Bojemu ljudstvu.
Nai sodelavci nikoli niso prejeli kakne teoloke izobrazbe, vendar so bili resnino napolnjeni
s Svetim Duhom. Vsaki, ko so oznanjali evangelij, so bili ljudje zaudeni nad njihovim znanjem
in ime Jezus se je irilo. Ko so videli pogumno odkritost, opazili so, da sta preprosta loveka
brez izobrazbe. udili so se in spoznali, da sta se druila z Jezusom (Apd 4,13)
Vsi kranski voditelji smo bili tako zaposleni, da nismo imeli niti toliko asa, da bi se najedli,
kot je potrebno, ali da bi se videli s svojimi domaimi. Povsod se je pojavljal makedonski poziv,
naj pridemo in oznanjamo evangelij. To je bilo udovito obdobje, ko smo se prizadevali biti v
koraku z Bogom in zbirali etev, ko je bil e dan.
Ob neki prilonosti so me poklicali, naj vodim posebno sreanje v Wenzhou v provinci
Zheijang. Dogajali so se veliki udei. Slepi so spregledali, gluhi zaeli sliali, hromi so shodili.
Obkroali so nas ljudje, ki so obupno potrebovali Gospoda. Na koncu je bilo potrebno est ali
sedem krepkih sodelavcev, da so me odnesli iz mnoice in s sreanja.
V provinci Anhiuju se je na nekem sreanju zbralo preko dva tiso ljudi. Ko smo govorili, so v
ospredje pripeljali tiri moke, ki so jih vsi, ki so jih poznali, imeli za obsedene z demoni. Leta jih
nihe ni mogel nadzorovati. Zdravniki in specialisti so jih poskuali zdraviti, vendar so postajali
vse huji.
Eden izmed njih je bil za cerkev strano trpljenje. Pogosto je poskual ubiti pastorja in zahteval
je, da pastor obouje demone v njem. Imeli so ga za tako nevarnega, da mu je policija med
najhujimi napadi nataknila lisice. Verniki so nekaj asa molili zanj, vendar se ni poboljal.
Ko smo molili v Jezusovem imenu za te tiri nesrene ljudi, so bili trije v trenutku osvobojeni,
lovek z duhom ubijalca se je e naprej silovito boril. Nadaljevali smo z goreo molitvijo za
njegovo osvoboditev do etrte ure zjutraj, a je e vedno preklinjal im grozil. Posebej si je elel
ubiti mene. Sile teme so se mi v tem loveku posmehovale: Pravi, da ima mo nad demoni,
no mene no more izgnati. To je moj dom in od tukaj ne grem nikamor!
Ure smo poskuali vse tehnike, ki smo jih poznali. Molili smo razline molitve, vendar ni ni
delovalo.
Sedli smo in rekli: Gospod, mi ne moremo narediti niesar.
Medtem ko smo poraeni sedeli, je iznenada nad nas priel Boji Duh in z demoni obseden
lovek se je zael nekontrolirano tresti. Skoili smo pokonci in poloili roke nanj. Demoni so ga
takoj zapustili.
Tega jutra smo se nauili lekcijo. Ko pridemo do konca svojih moi, to ne pomeni poraz,
93

Nebeki lovek
temve zaetek neskonnega Bojega izvira. Ko smo slabotni, smo moni v Bogu.
Lakota po Bogu je bila neverjetno mona. e niste nikoli bili v takni situaciji, je to teko
razloiti. Na nekaterih podrojih se je Boja mo izlivala s takno silovitostjo, da so ljudje, ki so
ele prihajali na kraj molitvenega sreanja, e med hojo bili prepriani s strani Svetega Duha, da
so pokleknili na cesto in se kesali svojih grehov.
Potrebe so bile velike, da nismo vedeli, kako naj nadaljujemo. Brat Zhang Rongliang in njegovi
sodelavci so vpraali: Kaj naj storimo? Vsako mesto nas klie, naj vodimo sreanje reevanja in
ozdravljanja. Postali smo kot svee, ki gorijo na obeh koncih.
Nekega dne sem slial jasen glas: Pojdi v puavo in moli. Moliti mora in potem pridigaj.
Najprej moli, nato pridigaj.
V tem asu so mnogi voditelji sprejeli breme, da pouujejo nove vernike. Osredotoili smo se
na evangeliziranje, vendar smo se sedaj odloili, da ne bomo samo pridobivali du, ampak jih
bomo tudi hranili, da bomo videli, kako rastejo kot Gospodovi uenci.
V aprilu leta 1989 smo zaeli z monim programom pouevanja. Veliko Svetopisemskih ol se
je nahajalo v votlinah, ki so bile vrezane v obronkih gora.
Ko je Bog zael delovati, je bilo najve, esar smo se lahko nadejali, da delujemo z Njim. Vsi
narti in strategije, ki jih je ustvaril lovek, so postali jalovi in nekoristni ter odpihnilo jih je kot
denik v asu silnega orkana.
***
Hitro po svoji izpustitvi iz zapora sem izpolnil svojo obljubo pokojnemu bratu Huangu in obiskal
njegove stare. To je bilo tri in pol leta po Huangovi spreobrnitvi in usmrtitvi. e vedno so imeli
'krvavo pismo' svojega sina.
Rekel sem jim: eprav je telo vaega sina mrtvo, je njegov duh iv in je z Jezusom v nebesih.
Njegove besede, ki vam jih je poslal v tem krvavem pismu, so ive. Danes sem vam priel
povedat poslednjo eljo vaega sina. Rekel je, da morate verovati v Jezusa!
Huangovi stari so bili lani Komunistine partije in spadali visokemu drubenemu razredu.
Videl sem, kako se Sveti Duh dotika njihovih src, vendar so vedeli, da jih bo, e postanejo
kristjani, to veliko stalo.
Po nekaj urnem razgovoru so mi zataknili v ep zavitek bankovcev in se zahvalili za obisk.
Izvlekel sem denar in ga dal na pladenj.
Rekel sem jim: Ne elim vaega denarja. elim vai dui! Sedaj vam v imenu Jezusa Kristusa iz
Nazareta zapovedujem, da pokleknete in sprejmete Jezusa kot svojega Odreenika.
Huangovi stari so takoj padli na kolena in v solzah priznali svoje grehe pred Gospodom.
Do dananjega dne odkritosrno hodijo za Gospodom.

94

Nebeki lovek
SEDEMNAJSTO POGLAVJE

DRUGI V ZAPORU
In Mojzesov gospodar ga je dal prijeti in vrei v jeo in ostal je v jei. Gospod je bil z
Joefom; pridobil mu je srce, tako da je nael milost v oeh naelnika jee. In naelnik jee je
izroil Joefu vse jetnike, ki so bili v jei; vse, kar se je tam vrilo po njegovi naredbi. Naelnik jee
se ni menil za ni od tega, kar mu je bilo izroeno, ker je bil Gospod z njim in ker je Gospod dajal
uspeh vsem njegovim delom.
(2Mz 39,20-23)
Od trenutka moje izpustitve iz zapora v januarju 1988 do sredine leta 1991 so nas cerkve po
vsej Kitajski vabile, da oznanjamo evangelij. Gospod me je uporabil, da oznanjam Njegovo
besedo na prostranem podrojih in veliko grenikov je prilo h Kristusu. Od jutra do veera smo
delali, da nismo imeli asa niti za kosilo. Zjutraj smo zgodaj vstajali, da bi preiveli as z
Gospodom, in potem smo ves dan naporno delali, ker smo oznanjali, uili, potovali in zveer
okrog polnoi smo na smrt utrujeni padli v posteljo. Predno je naslednje jutro vzlo sonce, smo
se prebudili in bili pripravljeni vse e enkrat ponoviti.
Ob redkih prilonostih, ko smo bili doma, smo morali naporno delati na polju, da bi lahko
nadoknadili, kar smo zanemarili med svojo odsotnostjo.
V zaetku leta 1991 nas je Gospod opozoril po Razodetju 2,3-5: Stanoviten si in marsikaj si
prenesel zaradi mojega imena, pa se nisi utrudil. Vendar imam zoper tebe to, da si opustil svojo
prvotno ljubezen. Spomni se torej, od kod si padel, spreobrni se in opravljaj prvotna dela! e pa se
ne spreobrne, bom priel k tebi in odstranil tvoj svenik z njegovega mesta.
V slubi sem preprosto pregorel.
V maju leta 1991 se je na Hine cerkve ponovno spustilo obdobje silovitega preganjanja. Neke
noi, ko sem leal v postelji, se je moja ena nenadoma prebudila iz spanja. Srce ji je bilo in bila
je prestraena od tega, kar je videla. Zaklicala je: Vzeti morava Sveta pisma in takoj oditi!
Umiril sem jo in prosil, naj mi pove svoje sanje. Deling je rekla: Zunaj je bilo vetrovno in
deevno, v srcu sem se poutila zelo osamljeno. Porivala sem kolo po blatni poti. Na kolesu sta
bili dve torbi s tvojimi najljubimi kranskimi knjigami, tako je bilo skoraj nemogoe, da bi
prila na hrib.
Borila sem se z vso svojo mojo, vendar nisem mogla iti naprej. Ko sem postala preutrujena in
skoraj onemogla, sem prila do majhne ceste. Vrgla sem torbi s knjigami na pedala in poivala.
Yun, Gospod mi je pokazal, da te bodo, e se ne pokori Njegovemu vodstvu, odpeljali, kamor
ne bi elel. Bog naju opozarja. Odidimo dokler je e mrak, da lahko pobegnemo pred tistimi, ki
nam elijo kodovati.
Rekel sem ji: Poglej, as etve penice je e skoraj tu. Poakajmo nekaj dni, pa bomo potem
odli.
Vztrajal sem, da je moja logika razumna in poskual prepriati Deling, da bi razumela moje
stalie, vendar mi je rekla: e me ne bo poslual, bo zagotovo zabredel v teave. Postal si
zelo svojeglav v svojem srcu in vedno poskua biti junak. Ne poslua ve nasvetov drugih ljudi.
Pokesati se mora in prositi Boga, da ti oisti srce.
V tistem asu mi je Sveti Duh celo govoril po Mateju 2,13: Vstani, vzemi dete in njegovo mater
in bei v Egipt Rekel mi je, naj grem takoj, vendar nisem poslual Njegovega opozorila.
Ker sem mesece delal s svojo lastno mojo, sem bil fizino, ustveno in duhovno izrpan. Moj
95

Nebeki lovek
duhovni vid se je zameglil, sluh otopel. V mojem srcu je vzklil ponos kot plevel. Namesto da bi
se pokoril Bojemu glasu, sem se ukvarjal s loveko logiko in utemeljeval svoje odloitve na
lastni modrosti.
Moji sodelavci so me opozarjali, naj ne ostanem doma, vendar nisem posveal pozornosti
njihovim nasvetom. Na Gospoda nisem akal s istim srcem. To je bil temelj mojega neuspeha.
Bil sem utrujen od prekomernega dela; odpadnik v svojem srcu.
Sluba mi je postala idol. Delo za Boga je zasedlo mesto ljubezni do Boga. Skrival sem svoje
stanje pred tistimi, ki so molili zame in nadaljeval s svojimi lastnimi momi, dokler se Bog ni
odloil posredovati v Svojem usmiljenju in ljubezni.
e vedno sem vstajal vsako jutro ob petih in molil z ostalimi voditelji cerkve, e vedno sem bral
Sveto pismo vsak dan, vendar sem to delal iz obveznosti in navade, ne iz pripravljenosti v srcu, ki
prihaja iz naega odnosa s Kristusom.
Zgodaj tega leta je centralna vlada objavila narte, da bo aretirala vse voditelje Hinih cerkva,
ki se upirajo pridruitvi Cerkvi trojne samostojnosti. Sprejet je bil zakon, po katerem so postala
vsa zbiranja v Hinih cerkvah ilegalna. To je oblasti dovoljevalo, da nas lahko preganja v
polnem pomenu zakona.
tiri dni po Deling sanjah so me uslubenci Slube dravne varnosti akali v zasedi izven
mojega doma. Zvezali so me in aretirali. Prihajali so k meni domov vsake tri ali tiri dni in me
iskali, vendar sem jih zgreil, ker sem vedno od nekod prihajal ali nekam odhajal.
Drugi sem odel v zapor, ker sem bil neposluen Bogu, eni in sodelavcem in jih nisem
spotoval. Gospod je videl, da sem se v slubi izrpal in mi je milostno dovolil, da nekaj asa v
Njem poivam za reetkami in se uim o notranjem duhovnem ivljenju.
e ste Gospodov sluabnik, dovolite, da vas opogumim; prosim vas, prosim vas, ponino
pazite, da ne delate enakih napak. Gospod Bog nas ljubosumno hoe zase. Je ljubezen naih
du. e kadarkoli kaj postavimo pred svoj odnos z Jezusom celo nae delo za Jezusa se
bomo ujeli v zanko. e ste pregoreli, poakajte! Odpoijte se! Vaa svetilka potrebuje nenehno
polnjenje z Gospodovim oljem, sicer bo vaa svetloba ugasnila. Zapomnite si, e se spreobrnete
in ostanete mirni, boste reeni. V mirovanju in zaupanju je vaa mo. Toda niste hoteli toda
Gospod aka, da vas pomilosti, zato se vzdignite, da se vas usmili. Kajti Gospod je Bog pravice,
blagor vsem, ki zaupajo vanj. (Iz 30,15-18)
Na sojenju sem bil obtoen, da 'resno ogroam red'. Sodnik me je kruto opozoril: Danes te
poiljam v zaporniko delovno taborie Da'an. Sliali smo, da lahko obrne svet na glavo.
Vemo, da povsod oznanja kranstvo in da v vsega nekaj dneh lahko prepria ljudi, da sledijo
tvojemu nauku. e bo to naredil v Da'anu, te bomo prisiljeni nauiti lekcije, ki je ne bo nikoli
pozabil.
Z mojim sodelavcem, bratom Chuan sva bila obsojena na tri leta. Straarji so nama nataknili
lisice in naju posadili med zloinca. Dali so nas v vozilo in poslali v pripor, kjer smo morali ostati
nekaj mesecev, dokler nas slubeno ne poljejo v zaporniko taborie.
e sem spoznal svoj greh in ponos, ki me je postavil v to situacijo. Ko smo prili v pripor, sem
se v solzah pokesal in se izroil Boji milosti in usmiljenju. Odpustil mi je in poveal mojo vero.
Ko sem priel v zapor, je Sveti Duh spregovoril mojemu srcu z besedami iz Svetega pisma: Le
kdo vam bo kodil, e boste vneti za dobro! eprav boste trpeli za pravico, blagor vam. Nikar se
ne ustraite njihovih groenj! Ne dajte se zbegati! Le Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih. Vsak
trenutek bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, e vas vpraa za razlog vaega upanje. Vendar
odgovarjajte krotko in spotljivo, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vae lepo ivljenje v
Kristusu prav v tem, v emer vas obrekujejo. (1Pt 3,13-16)
96

Nebeki lovek
Vsem novim zapornikom se vsaj prvih nekaj dni izkazuje 'dobrodolica' v zaporu s hudimi
udarci in muenjem. Posebej tistim, ki so e bili v zaporu. Veino udarcev ne sprejemate od
straarjev, ampak od vodje zapornike celice. Na ta nain brutalne osebe izkoriajo svojo
avtoriteto, da bi pokazale prihajajoim, kdo je gospodar. Straarji stojijo ob strani in ne naredijo
niesar, da bi vas zaitili.
Bil sem pripravljen na udarce, vendar je eden izmed zapornikih uslubencev slial, da sem
kranski pastor in se je odloil, da me rei teh udarcev. Priel je k meni in vpraal: Ali si ti tisti,
ki veruje v Jezusa?
Odgovoril sem: Da! Ali tudi ti veruje v Jezusa?
Vsa druina veruje, vendar jaz ne, je odgovoril.
Rekel sem mu: Ti si glava svoje druine. Zakaj tudi sam osebno ne zane verovati Vanj?
Nasmehnil se je, a ni hotel odgovoriti na moje vpraanje, zato je rekel: O tem se bom s teboj
pogovarjal pozneje. Sedaj mi povej, kaj lahko naredim zate.
Srce se mi je napolnilo s hvalenostjo. Rekel sem prijaznemu uslubencu: e je mogoe, te
prosim, snemi mi lisice. Vrezale so se mi e v zapestje.
Potem me je vpraal: Ali eli, da poljem kakno sporoilo tvoji druini? Pripravljen sem ti
pomagati. Po Bojemu blagoslovu in pomoi tega uslubenca je bilo ez dva dni dovoljeno moji
druini in nekaj mojim sodelavcem, da me obiejo. Zahvaljeval sem se Bogu. To je bila povsem
drugana zapornika dobrodolica od tiste prve izkunje leta 1984.
V oktobru 1991, pet mesecev po moji aretaciji, je Sluba dravne varnosti poslala posebno
ekipo oboroenih straarjev, da mene in nekaj drugih zapornikov odpeljejo iz pripora do
delovnega taboria Da'na, ki se nahaja v okroju Ruyang v severozahodnem delu province
Henan.
Ko smo prili, je vodja zapora rekel: To je velik upornik, kontrarevolucionarni vodja Yun.
Zaporniki uslubenci so se zbrali okoli mene in vpraali: Ali pozna Xu Yongzea, glavarja
kontrarevolucionarjev? Ali pozna pastorja imenovanega Verni Hen?
Odgovoril sem: Ti ljudje verujejo v Jezusa!
Potem so uslubenci pokazali moj dosje in rekli: Ne poskuaj nas prevarati. Vemo, da si s temi
ljudmi soudeleen v zloinu.
Prvih nekaj dni v delovnem taboriu mi ni bilo dovoljeno z nikomer govoriti in tudi meni nihe
ni smel niesar rei. Ostali zaporniki so mislili, da sem kakna zelo hudobna oseba, morda
ubijalec ali posiljevalec. Strano so me pretepali. Moki tu so strahotno potrebovali evangelij. V
taboriu je bilo tudi veliko bolnikov in podhranjenih ljudi. Nekateri so bili tako bolni, da so ves
dan samo leali v upanju, da bodo umrli.
Prvih nekaj mesecev so straarji od blizu pazili name, nikoli nisem razpravljal o politiki. Gospod
mi je dovolil, da vidim druge ljudi skozi Njegove oi, polne soutje. Molil sem za bolne in
pripovedoval evangelij zapornikom, vedno ko sem imel prilonost.
To sem poel tako, da sem zavedel straarje, da so mislili, da sem usposobljen maser. Medtem
ko bi masiral bolne zapornike, bi jim govoril evangelij in zanje molil. Na ta nain so mnogi s
solzami v oeh prejeli Gospoda Jezusa in bili ozdravljeni svojih slabosti. Kmalu je vsak straar in
zapornik vedel, da verujem v Jezusa in da je Njegova mo tudi njim na voljo, da jih rei in
ozdravi.
Nekega dne sem skupini zapornikov oznanjal evangelij. Gospodova radost je bila v mojem
srcu. Nekaj straarjev je to opazilo: Glej, ta zloinec je celo sreneji od nas, eprav smo
svobodni! Zahtevajmo, da nam zapoje kakno pesem. Odpel sem svojo najljubo: 'Naj svet ve,
da ima Odreenika. Njegovo ime je Jezus'.
97

Nebeki lovek
Kadar so se zaporniki vrnili v svoje celice, so nauili ostale zapornike iz svoje celice pesmi, ki
sem jih nauil in besede, ki so jih sliali od mene. Ti ljudje so obupno eleli ujeti kakrnokoli
svetlobo zaradi svojega tekega vsakodnevnega ivljenja in brezupnega poloaja. Menili so, da
nimajo prihodnosti, upanja in veselja in zato so hranili Bojo besedo kot neprecenljiv biser.
Nekega dne je upravitelja zapora zabolel vrat in me je iskal, da ga zmasiram. Pogovarjal sem
se in hitro je spoznal, da nisem taken, kakrnega me predstavlja moj dosje. Rekel mi je: Ti se
ne obnaa kot tisti, na katere nas je opozorila Sluba dravne varnosti. Mesece smo te od blizu
opazovali. Vsi straarji in zaporniki imajo dobro mnenje o tebi, zato sem se odloil, da postane
vodja svoje celice. Odgovoren si za moralo in obnaanje drugih zapornikov ter da dobro
opravijo svoje delo.
Odnos zapornikih voditeljev se je do mene spremil na bolje. Premestili so me v sprednji urad
delovnega taboria in mi dali razline naloge. Med moje obveznosti je sodilo organiziranje
izobraevalnih programov za zapornike, kot tudi izbiranje in oddajanje glasbe preko zapornikih
zvonikov. Postal sem zaporniki knjiniar, pomagal urejati poroila za vlado, ki so kazala na
to, da so se ivljenja zloincev spremenila na bolje.
Sam sem bil komaj kdaj v srednji oli. Zaradi bolezni oeta sem moral ostati doma in delati,
vendar me je sedaj Gospod povial. Delal sam na tirih razlinih podrojih: na upravnih delih,
izobraevanju, administraciji in zdravstvu. Med zaporniki so bile tudi osebe, ki so imele
univerzitetno izobrazbo, vendar je Gospod svojo naklonjenost podaril meni in naredil, da so me
poviali.
Moji prvi zaporniki kazni sta bili povsem razlini izkunji, vendar kot da bi se skladale z Bojim
nartom za moje ivljenje. Vse izkunje so bile zame zelo potrebna ola Svetega pisma. Ve sem
se nauil o Bojem znaaju in nauil me je, kako naj bom Njegova iva pria. Niso me
preganjali in ne muili, kot je to bilo med mojim prvim bivanjem v zaporu.
Prva tiri leta so bila popolnoma Joefova, ko je bil vren v zapor, obrekovan in preganjan.
Moja druga zapornika kazen je bila kot Joefova, ko ga je Bog povial in postavil na vplivni in
avtoritativni poloaj. Spoznal sem pravi pomen Svetega pisma: Zakaj ne od vzhoda ne od
zahoda ne od puave ne od gorovja Bog je sodnik: tega ponia, onega povia! (Ps 75,7-8)
Dovolite, da pojasnim, zakaj nisem mogel popolnoma svobodno delati, kar bi hotel. Mojim
sodelavcem ni bilo dovoljeno, da bi me videli. Edino ljudem s slubenimi dovolilnicami oblasti je
bilo dovoljeno obiskati zaporniko taborie. Veliko mojih prijateljev vernikov je v tem asu
iskala Sluba dravne varnosti, zato niso mogli tvegati, da bi me obiskali.
Iz zunanjega sveta sem prejemal zelo malo novic. Prepovedano je bilo prejemanje in poiljanje
pisem. Kljub temu je Gospod naredil udovito stvar, da mi pomaga!
Ob zunanji strani zidu je bila vrsta prodajalen. To so bila okenca v zidu, ki so dopuala
zapornikom, da kupijo hrano in druge malenkosti.
Nekega dne sem opazil, da ima lastnica ene izmed podajalen na polici za seboj pesmarico
Cerkve trojne samostojnosti. Vpraal sem jo: Prosim vas, ali bi lahko videl to knjigo? Ostro mi
je odgovorila: Ni ti potrebno gledati te knjige. Ne tie se te. In skrila jo je pod pult.
enska je bila je bila vernica, ki je obiskovala Cerkev trojne samostojnosti. Prepriana je bila,
da so vsi zaporniki slabi ljudje in ni verjela, da bi se resnino zanimal za njeno pesmarico.
Rekel sem: Opazil sem, da je ta knjiga pesmarica. elel bi pogledati vanjo, ker je v njej veliko
pesmi, ki bi jih znal odpeti.
Posmehljivo se je nasmehnila: Tukaj ni dobrih ljudi. Kakna korist?
Preprieval sem jo: Teta, jaz sem resnini kristjan! V tem zaporu sem zaradi evangelija in
Jezusovega prievanja. Dovolite mi, da vam zapojem eno pesem iz te knjige. Prosim vas!
98

Nebeki lovek
Sram jo je bilo zaradi naina, kako se je pogovarjala z menoj. Odprla je knjigo, kjer je bila
pesem, ki sem jo znal. Zapel sem s solzami v oeh:
Neprenehoma slavim Boga.
Prispevaj hvalo mojem Odreitelju sedaj in za vedno.
Poglej, Boji sin je bil razpet,
z eblji pribit na golgotski kri zate in zame.
Boja ljubezen je nad nao druino in prijatelji.
Greniki, danes sprejmite Bojo milost!
Hudi, izgini od nas.
Poglej, Boji sin je bil razpet,
z eblji pribit na golgotski kri zate in zame.
Stara sestra je jokala solze veselja. Stegnila je roko skozi okno in trdno zagrabila mojo roko.
Rekla je: Naj Gospod potei tvoje solze! Vzemi knjigo in jo hrani.
ez dva dni sem se vrnil k prodajalni. Rekla mi je, da ji je Gospod, ko je prila domov, rekel:
Resnino povem vam, karkoli ste storili enemu od mojih najmanjih bratov, ste storili meni. (Mt
25,40)
Ni vedela, kaj naj stori, da bi me blagoslovila in je skuhala nekaj jedi in zaprosila drugo sestro,
da mi okusno hrano skrivoma prinese, da bi me na ta nain blagoslovila v Jezusovem imenu.
Prosila me je, naj obasno pridem do okenca njene prodajalne, da bi njej in njenim prijateljem
oznanil Bojo besedo.
Draga sestra se je ponudila, da postane posrednik za pisma med mojo druino, sodelavci in
menoj.
Bog jo je uporabil, da mi skozi blagoslovljeno majhno okno v zidu prinese veliko tolabo.

99

Nebeki lovek
OSEMNAJSTO POGLAVJE

BOLE OBISK DRUINE

Nekega dne sem delal v prostorih radia v zapornikem taboriu in preko zvonika oddajal
evangelijske pesmi.
Nenadoma sem zaslial, kako nekdo na dvoriu klie moje ime. Zaporniki upravitelj
izobraevanja in neka gospa, upraviteljica klinike, sta gledala vame. Mislil sem, da imam
problem, ker sem oddajal kransko glasbo. Ukazala sta mi, da takoj pridem dol, zato sem
stekel po stopnicah.
Upravitelj zapora je rekel zdravnici: Yun je dober lovek. Vedno je pokoren mojim ukazom.
Poglej, kako je pritekel sem, hitro, kakor je mogel.
Vpraal sem: Gospod, kaj lahko storim za vas? Upravitelj je odgovoril: Dovolite, da te
spoznam z glavno zdravnico bolninice. Tvojo pomo potrebuje.
Zdravnica je rekla: Od drugih zapornikov in straarjev sem sliala, da si nadarjen maser. Rada
bi izvedela, kje si se tega nauil.
Ko sem spoznal, da me ne bo oteval, ker sem oddajal kransko glasbo, sem se sprostil.
Odgovoril sem: Nikoli se nisem uil za maserja. Sem samo kristjan, ki eli ljudem omiliti
boleino v telesu.
Zdravnica je odprla svoje srce: Moj oe je pretrpel mogansko kap. Sedaj ima ohromljeno
polovico telesa. Odpeljali smo ga k tevilnim zdravnikom v mnoga mesta. Specialist nam je
svetoval, naj mu priskrbimo dolgo masano terapijo, da bi mu olajali boleine.
Tvoj sloves maserja je priel do mojih ues. Prosila sem tvojega predpostavljenega za
dovoljenje, da bi zapustil zapor in priel k meni domov masirat mojega oeta. Prosim te, bi priel
in poskusil? Lahko je z nami, do tebe se bomo obnaali, kot do lana druine. e moj oe
okreva, ti obljubim, da ti bom pomagala, da te predasno izpustijo, da bi ponovno lahko bil s
svojo druino.
Predno je konala, mi je Sveti Duh rekel: as je, da poasti moje ime. Pojdi. Zdravnici sem
takoj rekel: Da, el bom. Ravno tako vam dam besedo, da ne bom izkoristil situacije in
pobegnil. Naj vas ne skrbi.
Pohitel sem v svojo celico in to povedal bratu Chuanu. Molil je zame in rekel: Hvala Bogu,
Njegova milost ti zadoa. Vrnil sem se k zdravnici in odpeljala me je v hio svojih starev.
To je bila lepa hia z mehkimi stoli in povsod polno sveega sadja. Zdravnica je rekla, naj
sedem in jem, a sem rekel: Hvala vam, vendar se postim in molim za vaega oeta. Upam, da
nimate ni proti. Molim, da bi prejel velik blagoslov od Gospoda. Ko je mama zdravnice sliala
moje besede, je bila ganjena do solz.
Zdravnica se je morala vrniti v bolninico. Nagnil sem se naprej in ji rekel: Mirno pojdite. Ne
bom poskual pobegniti. Potrebujem doloen as, da malo spoznam vaega oeta, potem ga
bom masiral.
Dragemu starcu sem povedal, kako je Jezus prenesel njegove grehe in bolezen na kri.
Spodbudil sem ga: Sedaj morate odpreti svoja usta in poklicati Jezusa Kristusa v svoje srce.
Zanesite se Nanj in prejeli boste ozdravljenje. Nagovarjal sem ga, naj ne oteuje, ker zdaj
je as milosti. Glej sedaj je dan reitve. (Kor 6,2)
Poloil sem roke nanj in na njegovo eno in ju potolail z besedami veselja in upanja. V solzah
sta se odrekla svojih grehov in priklicala Jezusa, naj bo Gospod njunih ivljenj. eprav se lovek
ni takoj poutil bolje, sem vedel, da je Gospod posegal v njegovo srce in da bo kmalu ozdravil
100

Nebeki lovek
e njegovo telo.
Ko je padel mrak, sem se vrnil v zaporniko taborie in povedal bratu Chuanu, kaj se je
zgodilo. Ponovno sva skupaj molila.
Pozneje tistega veera se je zdravnica vrnila iz bolninice domov. Oe ji je rekel: lovek, ki si
ga danes pripeljala v nao hio, doktor Yun, je dobra oseba. Resnino ljubi Boga. Jutri zjutraj ga
mora poklicati, da se nam pridrui pri zajtrku.
Stari zdravnice niso prepoznali, da sem zapornik. Mislili so, da sem bolninini zdravnik.
Pred zoro naslednjega jutra je starec nenadoma obutil, kako ga je nekdo udaril po vratu in
hrbtu. Prvi po nekaj mesecih je lahko premikal glavo. Vzkliknil je: utim, kot da je vrv okoli
mene popustila! Dvignil se je na noge in svobodno premikal vrat in hrbet. ena je od sree
skakala po sobi. Vsa druina se je zbrala in zahvalila Bogu za Njegovo dobroto.
Tega jutra je zdravnica prila v zapor in mi povedala, kaj se je zgodilo. Povabila me je, naj se
jim pridruim pri zajtrku, ker je njen oe hotel prievati, kaj je Bog naredil zanj.
Starevo zdravje se je obnovilo in hitro je bil v stanju hoditi gor in dol po stopnicah. To je bilo
zelo pomembno za loveka prizadetega od moganske kapi! O tem je govoril vsem svojim
starim prijateljem in iskal ljudi, katerim je kaj slabega storil, naj mu oprostijo.
Ime Jezus se je irilo v zapornikem taboriu in izven njega! Izkoristili smo vsako prilonost, da
pripeljemo ljudi k Jezusovim nogam. Z bratom Chauom sva postala neuradna pastorja zapora.
Zaradi pogumnega prievanja starca, ki je bil ozdravljen posledic moganske kapi, se je vest
razirila vse do sekretarja Politinega komiteja zapornikega delovnega taborie. Ko ga je
zdravnica obvestila, kaj se je zgodilo je rekel: e je to resnica, potem bi bilo treba poslati Yuna
v masersko olo Luoyang, da si pridobi pravega znanja. Ko bi se vrnil, bi lahko pomagal
mnogim ljudem.
Ker nisem imel denarja, se je zapor celo odloil plaati moje stroke, da bi lahko obiskoval
olo. Tri jutra so me s policijskim avtomobilom peljali do mesta Luoyng, oddaljenega priblino
osemdeset kilometrov. Dodelili so mi zapornike straarje, da bi me straili, da ne bi pobegnil.
Vse, kar sem se lahko nauil o umetnosti masae, sem se nauil od zdravnikov. Na koncu
vsakega dne so me peljali nazaj v delovno taborie skupaj s kupom knjig, katere sem moral
pretudirati.
Hitro sem bil povian in z zdravnikom sem skupaj delal v bolninici. Masiral sem na stotine ljudi
in jim vedno oznanjal evangelij, celo nekaterim kadrom Komunistine partije, ki so bili na
visokih poloajih.
Veliko mojih pacientov me je povabilo v svoje domove, ker so hoteli, da evangelij oznanim tudi
njihovim druinam in prijateljem. Zaradi praznine v svojih srcih so bili ljudje lani spoznati
Jezusa.
***
Ko sem bil prvi zaprt, je bila moja ena nosea z Izakom. Ko sem bil drugi zaprt, je moja
mala hi Yilim imela komaj sedem mesecev.
Nekega dne v marcu 1992 so me Deling z najinima otrokoma prila obiskat v zapor.
Ko so prispeli, je bil e mrak. Ko me je Izak zagledal, je zael kriati in se poskual zriniti skozi
elezne reetke, da bi me objel, vendar so ga straarji odrinili. Izak je zajokal in histerino vpil:
Mama, zakaj mi ta lovek ne pusti, da bi videl oeta?
Zlomil sem se in zaihtel. Vedno, kadar me je obiskala moja druina, so jo straarji ponievali in
alili. Pozneje mi je Deling povedala: Brez Jezusove ljubezni, se nikoli ve ne bi vrnila sem.
101

Nebeki lovek
Moji druini je bilo ob vsakem obisku dovoljeno, da je z menoj le trideset minut. Imeli smo si
toliko za povedat, vendar si zaradi pozornega opazovanja straarjev nismo mogli.
Vasih je bilo teko sklepati, da sva Deling resnino mo in ena. Zaradi evangelija sva bila
zelo dolgo razdvojena in zaradi pritiska, pod katerim sva ivela, so bili najini kratki skupni
trenutki pogosto napeti. Prilonosti ni bilo za kakne romantine besede ali ustva. Izmenjala sva
si samo sporoila od cerkve in za cerkev.
Med nekim obiskom sta sin in hi stekla k meni, predno ju je lahko straar zaustavil. Dral sem
ju v naroju in ljubkoval. Rekla sta mi: Oe, ljubiva te. Odgovoril sem: Tudi jaz vaju mono
ljubim.
Straar ju je iztrgal iz mojega naroja in rekel: Yun, e bi resnino ljubil svoja otroke, ne bi bil
tukaj v zaporu.
Opazil sem, da je moj sin vedno nosil isto obleko, ko je priel k meni na obisk isto obleko, ki
jo je imel v asu aretacije. eprav je precej zrasel, je e vedno nosil isto srajco in iste hlae. Na
evljih je imel velike luknje. Deling, Izak in Yilim so bil izredno suhi. Spoznal sem, da sploh
nimajo denarja in da se borijo za preivetje.
Ali ti manjka oe? sem vpraal Izaka, a mi je odgovoril: Mama je rekla, da nimamo denarja,
da bi te obiskovali, nimamo tudi denarja, da kupimo novo obleko in obutev. Vendar doma
vedno molimo zate.
Kako je v oli? sem ga znova in znova spraeval, vendar je Izak gledal v tla in ni hotel
odgovoriti.
Konno si je obrisal solze in rekel: Oe, elim hoditi v olo, vendar tebe ni doma z nami.
Uiteljica me nima rada. Otrokom je rekla, da Izak in njegova druina neumno verujejo v
Jezusa. Ostali uenci so se mi posmehovali in govorili: Tvoj oe je umazan zloinec in si zaslui,
da je v zaporu.
Srce mi je zastalo in nisem vedel, kaj naj reem. Poskual sem pokazati pogumen obraz in sem
rekel Izaku: Otrok moj, tvoj oe te je posvetil Gospodu, ko si bil e majhno dete. Prosim te,
preuuj Sveto pismo in veliko moli, dokler si mlad, da bi lahko v prihodnosti bolje sluil
Gospodu. Morali bi biti sreni, kadar nas ljudje napadajo in slabo o nas govorijo, ker je to zaradi
Jezusa.
eprav sem poskual potolaiti druino s pogumnimi besedami, a ko sem videl nedolnost
svoje drage ene in otrok, si nisem mogel pomagati. Pokleknil sem, z rokami si pokril obraz in
zaihtel.
V svojem ivljenju sem prenesel veliko preganjanj in muenj. V usta so mi vtikali elektrino
policijsko palico. Udarjali so me po nogah in pretepali, dokler si nisem elel umreti. Postil sem se
tiriinsedemdeset dni brez hrane in vode. Vendar vam iz srca povem, da je bila najteja stvar, ki
sem jo kadarkoli izkusil, ko sem videl stanje svoje druine, ko je tiste dni prihajala na obisk.
Zaradi pomanjkanja hrane so bili kost in koa, obleeni v cunje in lahko sem videl, da se strano
borijo. Deling je kazala pogumen obraz, vendar sem vedel, da je v globoko obupana.
Starevski instinkt v meni je vpil, naj bom dober oe svojim dragim otrokom in dober mo svoji
dragi eni. Vendar za njih nisem mogel storiti niesar drugega kot moliti. Velikokrat sem krivil
samega sebe in obutil veliko sramu, ker nisem mogel biti oe in mo svoji lastni druini, kakor
bi elel biti.
Niesar, kar sem doivel, mi ni povzroalo taknih bolein kot tisti obiski.
eprav do dananjega dne nimam niti doma ali lastnine, ki bi jo dal svojima otrokoma, ljubita
Gospoda Jezusa in imata srce polno soutja do drugih.
Dokler sem bil v zaporu, je mojo druino enkrat obiskal vodja Hinih cerkva in vpraal mojega
102

Nebeki lovek
sina: Izak, kdo te najbolj ljubi? Mali Izak je odgovoril: Moj nebeki oe me najbolj ljubi. Jezus
nas najbolj ljubi.
Ko sem to slial, sem bil zelo ganjen.
Dokler sem bil e v zaporu, sem se zaobljubil Gospodu, da ne bom nikoli dopustil, da bi
druine drugih zaprtih kristjanov na Kitajskem prenaale podobno revino. Od takrat sem delal
vse, kar je bilo v mojim moi, da zberem pomo za druine zaprtih vernikov.
Nekateri ljudje bodo morda vpraali: Zakaj se lokalni kristjani niso pobrigali za svoje lastne?
Vsekakor so se, kolikor je bilo to mogoe. Vendar v nekaterih primerih to preprosto ni bilo
mogoe. Ob neki prilonosti je bilo na primer v junem delu Henana aretiranih samo v eni vasi
tristo kristjanov od skupno tiso prebivalcev. Naenkrat je bila vsaka druina v vasi prizadeta.
Prihodek v hii je izginil v enem dnevu. Enostavno ni bilo dovolj pomoi za druge in vsi so trpeli.
Veliko ljudi moli za kristjane, ki trpijo v zaporih, vendar morate vedeti, da njihove druine
velikokrat trpijo e bolj. Obiajno pride oblast in v zapornikovem domu zapleni vse, kar je kaj
vredno, celo lonce in ponve, obleko in pohitvo. Vasih vzamejo domae ivali in seme.
V neki preiskavi so oblasti v naem domu zaplenile vse osebne stvari vkljuno z dragoceno
rno-belo sliko mojega oeta. Do dananjega dne je edini spomin, ki mi je ostal na mojega
oeta tisto, kar je shranjeno v mojem spominu.
Na tisoe prievanj je o kristjanih na Kitajskem, ki so plaali visoko ceno za svojo vero. Tukaj bi
rad opisal naslednji primer.
Sestra Yuen Meng'en izhaja iz ene od najbogatejih druin v Shanghaiju. Bila je vdova z dvema
otrokoma, sin star enajst in hi devet let, ko je bila 1976 zaprta. Potem ko je leto dni preivela v
zaporu, se jo je Sluba dravne varnosti hotela 'usmiliti'. Glavni upravitelj zapora ji je rekel:
Pokazala si odlino obnaanje v minulem letu, zato smo se odloili, da te nagradimo. Vse, kar
mora narediti, je, da napie priznanje svojega zloina in svobodna bo, da gre domov, da bo
skrbela za svoja otroka. Tvoj Bog gotovo eli, da skrbi za svoje lastno meso in kri.
Oblast je pripeljala otroka, da jo obieta v zaporu. Takoj, ko jih je sestra Yuen videla, se ji je
zlomilo srce in solze ljubezni so ji prile v oi.
Oblast ji je rekla: Kaj eli, Jezusa ali svoja otroka? e eli Jezusa, bo ostala v zaporu. e
eli svoja otroka, gre lahko domov. Dali so ji svinnik in kos papirja in zahtevali, da napie,
kaj je njena izbira.
Ko so prebrali, so bili zaudeni nad tem, kar je napisala z velikimi rkami: Jezusa ne more
nihe nadomestiti. Celo moji lastni otroci ne morejo nadomestiti Jezusa. Sestra Yuen si je
izbrala zapor. Upravitelj je krial: Posluajta, otroka! Vajina mati vaju je zavrgla! Ne ljubi vaju!
Sestra Yuen je bila obsojena na nadaljnjih triindvajset let zapora.
Ko je leta 1981 prila iz zapora, je imel njen sin tiriintrideset let in je delal za vlado v Tibetu.
Sestra Yuen vsa ta leta, ko je bila v zaporu, ni niti enkrat videla svoja otroka. Sina ji je vzela
drava in vzgojen je bil v ateistinih olah. Povedali so mu, da ga je mati zatajila. Obiskali so ga
mnogi kristjani in mu prinesli evangelij, vendar je odgovarjal: Va Jezus mi je vzel mamo, zakaj
bi veroval vanj?
Sestra Yuen je odpotovala v Tibet, da bi nala sina. Zanikal jo je in vpil, da nima matere in jo
spodil iz svojega doma.
Nikoli ve ni videla sina.
Slediti pot Gospodu Jezusu Kristusu ni vedno lahko. Vzdol poti leijo trpljenje in teave,
vendar ni od tistega, kar prenesemo, se ne more primerjati s trpljenjem, ki ga je Jezus za nas
prenesel na kriu.
Problem imam z naukom o 'blaginji', ki danes tako prevladuje, in govori o tem, da e sledimo
103

Nebeki lovek
Gospodu, bomo varni in nam bo lepo. To je v popolnem nasprotju s Svetim pismom kot tudi z
izkunjo na Kitajskem. Poleg veletnega sluenja zapornike kazni zaradi evangelija Jezusa
Kristusa sem bil aretiran e tridesetkrat.
Slediti Bogu ne pomeni samo Zanj iveti, ampak tudi Zanj umreti. e namre, ivimo za
Gospoda; e pa umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej ivimo ali umiramo, smo Gospodovi.
(Rim 14,8)
***
DELING: Biti Gospodov sluabnik prinaa na Kitajskem mnoge teave. Ena izmed njih je bila,
da sva z moem skupaj preivela zelo malo asa.
Ko je Yun drugi odel v zapor, smo resnino trpeli. Nekako mu celo malo zamerim, ker je imel
vedno dve zgodbi o tem, kako ga je Bog blagoslavljal in uporabljal, da mnoge pridobi za
Gospoda. Celo prepustnico je dobil in je lahko zapual zapor, kadar je hotel!
Sama sem morala ostati doma z otrokoma in brez moa. Redko smo imeli kaj za jesti. Mojemu
sinu ni bilo dovoljeno obiskovati olo in sploh nismo imeli denarja. Pritisk na nas je bil tako velik,
da sem se skoraj predala.
Neki vladni uslubenci so prili v nao hio in rekli, da smo prekrili politiko enega otroka.
Ukazali so mi, naj grem na mestno policijsko postajo. Svoja otroka sem pustila doma, da so ju
pazili sorodniki.
Zato ker sem imela drugega otroka, so me zaslievali in dobila globo v viini tiri tiso juanov
(to je 465,12 evrov). Ker nismo bili zmoni plaati globe, je prila Sluba dravne varnosti in za
kazen uniila glavna vrata nae hie. Odpeljali so tudi Yunovo mamo in jo zaprli brez hrane. Ko
na Kitajskem nekdo prekri zakon, je odgovorna cela druina. Urad za nartovanje rojstev me je
prisil v operacijo, da bi me zaitil, da ne bi imela ve otrok. Ko sem se vrnila domov, sem la
skozi zelo teko obdobje. Zdelo se mi je, kot da sem fizino, ustveno in duhovno zlorabljena.
utila sem pritisk in nekontrolirano sem jokala.
Ko Yun ni bil v zaporu, je oznanjal in ves as potoval, pogosto z bratom Xuom. Bila sta dva
prazna epa; ni nista mogla dati. Enkrat je priel domov in mi dal pet juanov (priblino 0,62
evrov). To je bilo vse, kar je imel na vsem svetu.
Prosim, da me ne razumete napano, moj mo ni skopuh. Nasprotno, je najbolj radodaren
lovek, ki sem ga kdajkoli sreala. Sam ni mogel skrbeti za nas, ker enostavni nikoli ni imel
denarja.
Zaradi njegovega radodarnega srca mi je bilo vasih zelo teko. Imela sem dva majhna kria,
ki sem ju dobila v dar. Bila sta mi dragocena. Vendar ju nekega dne nisem mogla najti in odkrila
sem, da ju je Yun dal nekemu drugemu verniku. V nobeni zemeljski stvari ne vidi vrednosti.
Preprosto eli podarjati, da tako blagoslavlja druge. Vasih teko shajam z njegovim velikim
srcem.
To, kar najbolj cenim pri svojem mou, je njegov pristni odnos do Boga in njegova ljubezen za
druge. V drugih vidi najbolje, tudi takrat ko nihe drug ve ne verjame vanje.

104

Nebeki lovek
DEVETNAJSTO POGLAVJE

BOJA OLJNA POSTAJA

V delovnem taboriu Da'an sem bil devetnajst mesecev, poleg tega sem pet mesecev, takoj po
aretaciji, preivel v priporu. Obsojen sem bil na tri leta, vendar sem bil izpuen po dveh zaradi
lepega obnaanja. Leti sta hitro minili.
Deling je bila obveena o moji izpustitvi in je takoj prila v zaporniko taborie, da me
odpelje. Ko sva bila po vseh postopkih pripravljena oditi iz urada, je zazvonil telefon.
Zapovedano mi je bilo, da moram opraviti razgovor s predsednikom Politinega komiteja.
Bila sva okirana in se spraevala, kaj pomeni nenadna sprememba. Pomislil sem, da se je
nekaj zgodilo v cerkvi in da sem sedaj padel v e veje teave. eni sem rekel, naj takoj odide in
vzame moje stvari s seboj, vkljuno z belekami, ki sem jih naredil v asu pobonosti v preteklih
dveh letih.
Ko sem vstopil v pisarno predsednika Politinega komiteja, sem videl, kako me aka nekaj
vrhovnih uslubencev Slube dravne varnosti. Rekli so mi, naj sedem. Predsedujoi je dejal:
Yun, nekega dne, ko sem obiskal pokrajinsko pisarno, so me vpraali posebej o tvojem
primeru. eleli so vedeti ali si se sploh kaj spremenil. Rekel sem jim, da si pretekli leti bil zelo
dober in vzoren zapornik. Bili so sreni, ko so sliali takne novice.
Odgovoril sem: elim se zahvaliti vam in vsej zaporniki upravi, ker ste pretekli leti skrbeli
zame.
Straar mi je dal odpustnico in rekel: Dobro Yun, sedaj lahko svobodno odide.
Iz zapora sem priel 25. maja 1993. Deling me je e vedno akala pred vrati zapora. Z eno
sva se vso pot do doma v avtobusu zahvaljevala za Bojo milost.
Ko sva prila domov, sva se najprej zahvalila Gospodu skupaj z mojo mamo. Razumel sem
zlomljeno srce mame zaradi mene in tiso bremen, ki jih je nosila v teh letih trpljenja. Vsak dan
je neprenehoma molila zame. Skupaj smo odpeli pesem in potem sva z mojo ljubljeno eno
molila.
Najina otroka sta trdno spala in ju nisva hotela zbuditi. Vstopil sem v njuno sobo in gledal lepa
obraza. Bil sem sreen, ker ju sedaj lahko vzamem v naroje in boam obraza, namesto da ju
gledam skozi elezne reetke s straarji v bliini, ki posluajo vsako besedo.
Zunaj na polju je bil as etve, a v naih srcih smo eleli poeti celo vejo veno etev za
Gospoda - etev du. Z Gospodovo tolabo in veseljem smo legli in se odpoili.
Naslednji dan sem se sooil z novim izzivom. Gospod je rekel Deling in meni, naj vse pustiva,
se povzpneva na hrib v bliini nae vasi in ieva Boga za Njegovo vodstvo v najinih ivljenjih.
Moja ena je menila, da je pouevanje mladih voditeljev najnujneja potreba kitajske cerkve.
Strinjal sem se. Vedel sem, da me aka veliko dela, ki se ga moram lotiti. V le nekaj dneh po
moji izpustitvi je vodja Hinih cerkva zame e nartoval veliko sreanj. Brat me je poklical, da z
njim odpotujem v razline province, da pouujemo in okrepimo Cerkev. Drugi brat je ustanovil
olo za uenje oznanjevanja in me je povabil, naj pridem in mu pomagam.
Vendar sem se nauil lekcijo iz svoje napake, ki sem jo storil v preteklosti. Vse ponudbe sem
zavrnil in s svojo eno akal, da dobiva Gospodovo besedo.
Po tednu dni posta in molitve sem nenadoma zaslial Svetega Duha, ki mi govoril besede:
Oljna postaja. Ko se Gospod vrne, morajo imeti Njegovi verniki olje, ki bo gorelo v njihovih
svetilkah. Pokazal nam je, da je olje Svetega Duha najveja potreba generacije. Usposobiti
moramo delavce, ki bodo v stanju nositi Gospodovo navzonost s seboj, kamorkoli bodo li.
105

Nebeki lovek
Gospod Jezus nam je jasno pokazal Svojo voljo. Na Kitajskem je bilo veliko praznih posod, a
primanjkovalo je prinaalcev Bojega olja, da bi jih napolnili. Bog ni elel, da bi ponovno postali
prezaposleni, temve da pomagamo prigati plamene mnogim drugih Bojim sluabnikom, da bi
zvesto sluili Kristusovemu telesu.
Sestali smo se z drugimi cerkvenimi voditelji in stareinami. Molili so, da mi Gospod pokae
smer za Cerkev.
Voditeljem e nisem povedal o oljnih postajah, ko mi je brat Fu rekel: Molim za Cerkev tri do
tiri ure vsak dan, vendar imam tako malo znanja o svetopisemski resnici. Ker ne znam brati, si
lahko zapomnim samo nekaj vrstic iz Svetega pisma. Vem, da je veliko pastirjev in njihovih otrok
izgubilo ljubezen do Jezusa in so se vrnili v svet. Brat Fu je jokal, medtem ko je nadaljeval:
Brat Yun, sedaj si se vrnil k nam. Ali lahko zbere nao mlado generacijo in jih ui, da bodo
sledili Gospodu?
Sestra Sheng je dodala: Medtem ko sta bila z bratom Chuanom pretekli leti v zaporu, je bila
naa cerkev kot sirotinica, brez vsakega vodstva. Samo nekaj ljudi je prihajalo na sreanja.
Pridigarji ne vedo, kaj naj pouujejo. Nekateri izmed naih sodelavcev so bili prisiljeni zapustiti
slubo in si najti zaposlitev, da bi lahko plaali policijske globe.
Vsi smo jokali. Spoznal sem, da je bil resnino na Boji klic, da zanemo z oljno postajo. Brez
dobrega usposabljanja bo Boja svetloba med nami postopoma ugasnila.
Dvignil sem se in posredoval svoje razodetje o oljni postaji, ki mi ga je dal Bog. Veinoma so
nai sodelavci preprosti moje in enske kmekega porekla. Niso razumeli, o em govorim. Po
nekaj minutni tiini je brat Fu rekel: Oljna postaja! Ali bomo zaeli s kaknim poslom? Vsa naa
cerkev ima malo denarja. Sedaj je as etve. S svojim denarjem pomagamo druinam, sirotam
in vdovam, ki so pomoi potrebni. Kako naj bi zaeli z oljno postajo? Ali nam lahko, prosim,
pojasni?
Nasmehnil sem se in rekel: elim zaeti z oljno postajo Svetega Duha! Konno so doumeli,
kaj mislim.
Po molitvi je bilo izbranih trideset vernikov, da prejmejo trimeseno usposabljanje v prvi oljni
postaji. Izobraevanje se je dogajalo v votlini na vrhu neke planine.
Do takrat je naa cerkev doivljala veliko Bojo mo in videla udee ter veliko ljudi, ki so prili
h Gospodu. To je bilo prvi, da smo izvedli resen izobraevalni program, da poljemo nove
delavce eti na polje. Nao oljno postajo smo poimenovali Izobraevani center preroka
Samuela.
V asu usposabljanja se je od vsakega tudenta zahtevalo, da prebere celo Novo zavezo in se
na pamet naui eno poglavje na dan. Mesec dni po zaetku usposabljanja je veina tudentov
znala na pamet povedati ves Evangelij po Mateju.
Vsi smo iveli in jedli v votlini. Pred tem je bilo med nami veliko razlinih osebnih
obraunavanj, neprimernih stali in zavisti. Sedaj ko smo morali biti v oljni postaji, smo se
nauili skupaj moliti in iskreno ljubiti drug drugega.
Na zaetku osemdeset odstotkov tudentov ni vedelo, kako naj javno molijo, po nekaj tednih je
lahko vsak molil in se zavedal odgovornost za izgubljene due.
Vsako jutro smo vstajali ob pol petih in se umili. Ob petih smo imeli bogosluje. Potem smo
naslednjih nekaj ur molili za nae sodelavce na polju. Ob osmih se je zaela prva ura. Vsak dan
smo pojedli dva obroka, ob desetih dopoldne in ob petih popoldne. Menjavali smo se pri
kuhanju in opravljanju drugih manjih opravilih. Zveer smo delali domao nalogo.
Bil je poseben as. Vsak dan je bil nepozaben, ker je Bog na nas poiljal de Svojega
blagoslova.
106

Nebeki lovek
5. januarja 1994 sem bil na vrsti, da se zahvalim za zajtrk. Opazil sem, da je obrok za polovico
manji od tistega, ki smo ga obiajno imeli. enska mi je rekla: Nimamo ve rezancev in ne
zelenjave. Deling in sestra Hannah sta predlagali, da tega dne konamo z usposabljanjem in
poljemo tudente, da tisto, kar so se nauili, pokaejo v praksi.
S tem se nisem strinjal! Predlagal sem, da nadaljujemo z usposabljanjem z Bojim Duhom,
eprav bi pomenilo, da bi imeli prazne elodce. Rekel sem: e razpustimo olo samo zato, ker
nimamo esa jesti, potem ti vojaki ne dobo popolnoma opremljeni, ko bodo li v bitko. Z vero
moramo moliti in akati na Gospoda, da poskrbi za nas.
Ta veer, ko je veina tudentov zaspala, smo nekateri od voditeljev pokleknili na umazana tla
votline in molili. Gospod nam je pokazal, da mora biti naa prioriteta, da poljemo delavce v
najrevneje in najbolj potrebna podroja, kjer naj bi ljudje prvi sliali ime Gospoda Jezusa.
Ko smo to povedali tudentom, so se vsi posvetili nalogi in predali svoja telesa kot ivo rtev za
Gospodovo slubo. Kmalu po veerji so zaela prihajati pisma iz vse drave. Verniki iz najbolj
oddaljenih delov Kitajske, kot so Guizhou, Guangxiu, Huanan, Tibet, Gausu in Quinghai, so nas
rotili, naj pridemo in pomagamo.
Mladi delavci napolnjeni z Bojim oljem so dobrodoli in cenjeni po vsej Kitajski. Postali so
vojaki evangelija. 16. januarja so nae cerkvene stareine poloile roke na te delavce in jih
poslale na delo na polje. Razkropili so se od nae domae baze po vseh predelih Kitajske.
Najveji izziv je bil, da nismo imeli denarja, da bi podprli svoje nove delavce.
Ko sem se ob koncu usposabljanja vrnil domov, me je akalo priporoeno pismo brata, ki mora
nujno priti v stik z menoj. V nai vasi nismo imeli telefona, zato sem odpotoval v blinje mesto,
da bi poklical iz neke delavnice. Bil sem okiran, ko sem slial, da se mi je javil Amerian. Bil je
silno vznemirjen, ko me je slial!
Njegova kitajina ni bila ravno dobra, vendar sem razumel, da eli priti in se videti z menoj.
Dogovorila sva se, da se naslednji veer sreava v mestu Zhengzhou, vendar se je zveza
prekinila in ga nisem mogel najti. Obiskal sem nekaj hotelov, a ga ni bilo v nobenem. Potrt sem
se vrnil domov.
Pozneje sem izvedel, da je bil v nekem majhnem hotelu in da je ves dan jokal, ker je mislil, da
je izpustil prilonost, da bi me videl. Ni se predal in ponovno je poslal sporoilo na moj naslov.
e enkrat sem odel na dolgo potovanje v Zhengzhou in tokrat sva se sreala.
Po pozdravu je rekel: Gospod mi je jasno rekel, naj grem in te najdem, da ti predam denar za
pomo vaim delavcem. Podal mi je kuverto polno denarja.
Domov sem se vrnil poln sree v srcu. Ko sem povedal, kaj se je zgodilo, smo bili strahotno
sreni, ker je Gospod poskrbel za potrebe naih delavcev. Vsi smo pokleknili in se zahvaljevali
Gospodu za Njegovo pomo. eprav se bo ta denar porabil, je dogodek utrdil nao vero, da se
lahko zanesemo Nanj tudi v prihodnosti.
V tem asu se je za Gospoda v junem Henanu in v Anhuiji zaelo postavljati veliko Hinih
cerkva. Zhang Rongliangova skupina je zaela z gibanjem imenovanim 'Mesec evangelija'. Med
Boiem in luninim novim letom je moral vsak lan cerkve k Jezusu pripeljati vsaj tri osebe. Za
cerkvene voditelje je bilo merilo vije, saj so morali v tem obdobjem h Gospodu pripeljati vsaj
pet ljudi.
Na ta nain se je evangelij hitro iril in Hine cerkve so doivele ogromno rast. Po prvem
obdobju Meseca evangelija je bilo krenih trinajst tiso vernikov.
Novi kristjani so bili poueni in poklicni, naj sodelujejo naslednje leto v programu Mesec
evangelija. Samo dve leti po zaetku pobude je bilo krenih dvajset tiso ljudi. Naslednje leto in
leta po tem se je ponovno opazila spektakularna rast, tako da smo prenehali meriti, ker se ni
107

Nebeki lovek
dalo ve meriti. (1Mz 41,49)
Mesec evangelija se nadaljuje do dananjega dne in je prispeval k neverjetni rasti hinih skupin
po vsej Kitajski. Vse ve in ve delavcev je elelo priti in se usposabljati v Izobraevalnem centru
preroka Samuela, katere rezultat so bile nove skupine delavcev.
Mnogi iz prvih dni usposabljanja se je vrnilo v votlino na hribu in povedali udovita prievanja,
kako jim je Bog pomagal v njihovi slubi. To nas je opogumilo in nas e bolj uvrstilo.
Med tem sva z Deling delala na zdruevanju kitajskih Hinih cerkva za poslanstvo. Potovala sva
po Kitajski in uila cerkve, da poljejo svoje delavce kot pionirje evangeliste in misijonarje.
Spodbujala sva vsako mesto, naj zane z izobraevalnim centrom. Ko so videli ogromno rast, ki
jo je prineslo delo Bojega kraljestva, se je vizija izobraevanja hitro irila. Kmalu je bilo poslano
na stotine delavcev.
Na najinih potovanjih sva obiskala starejo sestro v Guangzhouu, ki je imela posebno sporoilo
samo za naju. Opozorila me je: Yun, ne bi smel ljubiti samo Gospoda. Od sedaj naprej bi
moral ljubiti tudi svojo eni in ostati z njo.
Ta graja se je globoko vtisnila vame. Priznal sem: Odkar sva se poroila, nisem imel monosti
veliko asa preiveti z eno. Okrog deset let sem bil v zaporu ali na begu. Od sedaj naprej bom
spremenil svoje miljenje. Na prvo mesto bom postavi Boga, na drugo druino. Skupaj bova
potovala na polje etve in skupaj rasla, dokler sluiva Gospodu.
Verjamem, da je bilo moje drugo bivanje v zaporu prelomnica za moj zakon. Gospod me je
opozoril, da bom izgubil druino, e se ne spokorim in ne spremenim svojih prioritet. Spremenil
sem jih in zato mi ni bilo nikoli al, eprav se mnogo voditeljev drugih Hinih cerkva ni strinjalo z
mojim staliem. Nekateri mislijo, da bi moralo imeti delo za Gospoda prednost pred druino.
Sam sem zael postavljati ljubezen do Boga na prvo, ljubezen do svoje druine na drugo in
ljubezen do slube na tretje mesto v svojem ivljenju.
Kmalu po moji izpustitvi iz zapora sem bil poklican, da govorim skupini voditeljev Hinih
cerkva. Govoril sem o pomembnosti postavljanja svoje druine pred svojo slubo. Medtem ko
sem govoril iz svojega srca, sem videl, kako prihajajo solze v oi mnogih voditeljev. Bilo je
potrebno, da so sliati sporoilo. Ko sem konal, so vsi vstali in zaploskali ter e naprej jokali.
Govoril sem iz lastne izkunje in iz prievanja mnogih bratov in sester na Kitajskem, ki so izgubili
svoje druine, ker so ve pozornosti dajali potovanjem in oznanjevanju, kot svojemu lastnemu
telesu in krvi.
Menil sem, da Cerkev ne bi smela pasti pod faraonov trik, ko je poskual prepriati Mojzesa in
Arona, naj pustijo svoje ene in otroke, medtem ko gredo moki astit Boga (Glej 2Mz 10,1011.). Spodbujal sem voditelje, naj tudi svoje druine vkljuijo v slubo za Gospoda in naj eno in
otroke vzamejo s seboj, e je le mogoe. Pokazal sem, da so se celo apostoli sooali s tako
dilemo, kar je Pavla spodbudilo, da je vpraal: Ali nimamo pravice s seboj vzeti ensko kot
sestro, kakor drugi apostoli in Gospodovi bratje in Kefa? (1Kor 9,5)
Vendar se vodja mree Hinih cerkva ni strinjal z menoj. Ko sem konal z govorom, me je na
samem pograjal: Yun, ne morem verjeti, da si izkoristil svojo prilonost, da ui takna
sporoila. Ali poskua uniiti moje voditelje?
Ni udno, da so mnogi zakoni in druine voditeljev te skupine pred razpadom. Ob vsej moi, ki
jo posedujejo kitajske Hine cerkve, je to najibkeja toka.
Nato smo dobili vabilo, da obiemo slikovito mesto Guilin. Zatem ko smo voditeljem Hinih
cerkva predstavili svojo vizijo, so me spoznali z nekim skandinavskim bratom, ki je bil takrat v
Guilinu. Ko je slial nao vizijo, je ponavljal: Amen, amen, amen! in vpraal: Kako vam lahko
pomagamo?
108

Nebeki lovek
Rekel sem: Morali bi sodelovati v viziji Hinih cerkva in vloiti svojo vero z nami. Ker ste belec,
ste na Kitajskem opazni. A e ste pripravljeni imeti srce sluabnika in se zavedate cene ter se ne
bojite, vas bom odpeljal, da boste uili nae sodelavce v Henanu. Poleg tega vas obupno
potrebujemo, da nam pomagate s Svetimi pismi in drugim materialom. Nikoli nimamo dovolj
Svetih pisem, ker nae cerkve tako hitro rastejo.
Moj novi prijatelj me je vpraal, koliko Svetih pisem bi potrebovali. Brez razmiljanja sem
odgovoril: Trideset ali tirideset tiso ne bi bilo preve. Odgovoril je: Kaj mislite o sto tiso
Svetih pismih takoj zdaj? Imamo jih e na voljo. S svojimi delavci sem se dogovoril, kako naj jih
varno dostavimo cerkvam v razline predele Kitajske.
Pozneje mi je rekel brat: Gospod nas je poslal, da vam pomagamo v viziji zdruevanja Hinih
cerkva. Nismo prili na Kitajsko, da bi vladali vaim delom ali da bi karkoli nadzirali. Prili nismo
niti, da bi vam vsilili svoj nart dela ali da bi gradili udovite cerkvene stavbe. Podrejamo se
viziji, ki jo je Bog dal Hinim cerkvam in vam elimo sluiti na kakrenkoli nain, da se to
uresnii.
Takrat nisem vedel, kako tesno me bo Bog povezal v slubi s tem skandinavskim bratom v
naslednjih letih. Gospod je uporabil njega, da bo blagoslov kitajski cerkvi in moji lastni druini.
Gospod Jezus nas je zael voditi na vplivno mesto, kjer se bodo lahko milijoni vernikov opremili
za slubo. Mnogo prekomorskih bratov, Kitajci in Zahodnjaki, so prili pomagat usposabljati
nae delavce, da bi jih lahko poslali kot Gospodove vojake. Nekatere je Gospod spodbudil, da
denarno pomagajo za praktine potrebe delavcev. Cenili smo, vendar nikoli nismo pozabili, da
je to pomo od Gospoda. Bili smo previdni in nikoli nismo gledali na loveka, da bi poskrbel za
nae potrebe.
Medtem ko smo potovali po Kitajski, smo imeli dovolj denarja za vozovnice. Denarja za hrano
ali kaj drugega nismo imeli, vendar je Gospod poskrbel, da smo vedno imeli dovolj za vsako
potovanje.
Moja druina je ivela v nestabilni razpadajoi stari hii. Nosili smo staro obleko, otroci so imeli
luknje v evljih. Vedno smo verjeli, da mora najbolje od vsega, kar posedujemo, as in denar,
biti namenjeno za usposabljanje delavcev, da bi lahko odli v najrevneja in najpotrebneja
mesta. Vsi smo dajali desetino. e smo imeli samo deset rac, smo najvejo raco in njena jajca
darovali Gospodu.
Dokler sem bil v zaporu je vsak zapornik prejemal samo dva juana in pol (priblino 0,31 evrov)
meseno, da bi lahko kupil drobne potrebine, kot so papir ali zobna pasta. In celo takrat so
verniki odvajali desetino od svojih skromnih prejemkov. Dokler smo bili v zaporu smo hranili, ko
smo bili izpueni, smo dali Gospodu.
Nekega dne smo v oljni postaji poloili roke na skupino, ki smo jo poslali v provinco Sichuan.
Brat Wei je vpraal mlade moke in enske: Nimate denarja in odhajate dale od doma. esa
se najbolj bojite, da bi se vam lahko zgodilo?
Novi delavci so preprosto odgovorili: Ne bojimo se biti lani ali prejemati udarcev. Pripravljeni
smo umreti za evangelij! Bojimo se le, da bi li brez Boje navzonosti. Prosimo vas, molite za
nas, da bo Bog vsak dan z nami.
Ti misijonarji so veliko pretrpeli za evangelij. Da bi lahko jedli in oznanjali evangelij, so morali
sprejeti naporna dela. Nekateri so hranili svinje, nekateri so cepili drva, drugi so nosili posode z
gnojem. Ko so drugi videli, kako ivijo in mo njihovega prievanja, jih je veliko zaelo verovati v
Jezusa.
Vsa naa sreanja niso imela slavne rezultate! Vasih v Hinih cerkvah na Kitajskem ne deluje
vse gladko, niti niso vsi sreni, da sprejmejo na nauk. Ob neki prilonosti smo bili v provinci
109

Nebeki lovek
Shandong.
Kljuni vodja je pripravil sedemdnevna sreanja. Popoldne estega dne, ko je govoril brat John,
so nekateri verniki iz Shandonga zaeli iskati napake v naih sporoilih. Posmehovali so se
Johnu in mu zastavljali teka vpraanja v zvezi z nekaterimi spornimi besedami iz knjige
Razodetja. John je odgovoril: al mi je, vendar v Svetem pismu obstaja veliko skritih zakladov.
Celo veliki svetopisemski uitelji niso bili prepriani glede teh vrstic.
Starek, stareina ene izmed cerkva in e dva moka so se dvignili in vzkliknili: Vi uitelji iz
Henana morate utihniti! Tako mladi ste in neizkueni. Ubogi ste in niesar ne veste. Kako nas
lahko uite, ko ne veste niti pomena teh vrstic?
Ti trije starki so vzeli svoje stvari in zaeli zapuati sestanek. Zapovedali so lanom svoje
cerkve, naj odidejo z njimi. Takoj sem odel za njimi na dvorie in zael glasno moliti: O
Gospod, zahvaljujem se ti za moje spotovane brate. Prosim te, pomagaj jim, da ne bodo jezni,
ker e veliko ne vemo glede Svetega pisma.
Dva izmed nezadovoljnih voditeljev sta se nasmehnila in vzkliknila: Yun, pelji svoje vojake tja,
kamor pripadate. Zavij svojo zastavo in jo nesi nazaj v Henan.
Vedel sem, da je dogodek hudievo vznemirjanje. Z iskrenimi solzami v oeh sem jih goree
prosil, naj se vrnejo na sreanje, da bomo lahko molili in iskali Bojo voljo. Dotaknilo se je
njihovih src in tiho so se vrnili na svoje sedee. Prosil sem vse na sreanju, da pokleknemo in
iemo Gospoda. Zahteval sem, da se vsi pokesamo svojih grehov. Boja ljubezen se je izlila na
nas. Bilo je veliko obalovanja in mnoga srca so se zlomila. Dvignil sem se in priznal svoje lastne
grehe in za menoj so to storili tudi mnogi drugi moki in enske.
Omenjene stareine so prile naprej in pokleknile pred vsemi. Sklonili so glave in rekli: Brat
Yun, prosimo te, oprosti nam, ker smo izgovorili grobe in aljive besede. Ko je skupnost videla
te tri stareine skesan src, je pokleknila in s solzami molila. Stareine so nas prosile, naj
ostanemo in uimo e nekaj dni v razlinih mestih okoli Shandonga.
***
eprav smo veliko potovali in bili zelo zaposleni, je nae hino ivljenje ravno tako doivljalo
velike spremembe. Medtem ko smo potovali po Kitajski, sem sreal veliko kitajskih druin, ki so
se sooali z ogromnimi teavami zaradi politike enega otroka.
Veliko kranskih mater je oblast hotela prisiliti, da bi prekinile svojo drugo nosenost.
Nekatere sestre so prisilno sterilizirali, da bi bili prepriani, da ne bodo ve zanosile. Druine, ki
so jih nali z ve kot enim otrokom, so bile oglobljene z velikimi zneski in izgubile so doloene
privilegije, ki jih je nudila vlada, kot zdravstveno zavarovanje in izobraevalne prednosti.
Ko sem slial zgodbe mnogih noseih kristjank, se mi je trgalo srce. Niso vedele, kaj bi
naredile. Molil sem in priel na idejo! Rekel sem jim: Straen greh je splaviti otroka, torej to ne
pride v potev. e se strinjate, da boste rodile otroka skrivaj, bom sam prevzel skrb nase, da ga
vzgojim v kranskem domu.
To je bilo druinam po volji in kmalu sem se poutil kot Abraham, oe mnogih!
V ozadju nekaterih dojenkov, ki smo jih posvojili, so strane zgodbe. Neomoeni kristjanki iz
predela province Sichuan sta se odloili, da se pridruita nai slubi. Med potovanjem v Henan
ju je ugrabila hudobna topla in odpeljala v hribovsko podroje okoli dvesto kilometrov pro od
mesta Chongqing.
Mladi lepi enski sta bili dobesedno z verigami privezani in so ju izkoriali kot seksualni sunji
ve kot leto dni. Nihe ni vedel, kaj se jima je zgodilo. Konno sta nekako uspeli pobegniti in
110

Nebeki lovek
priti domov, v sebi unieni od trpljenja.
Odpotoval sem v Sichuan in se sreal z dekletoma in njunima druinama. Ena je zanosila ravno
malo pred begom. Stari so hoteli, da se otroka splavi, vendar sem jih rotil, naj ga ne ubijejo.
Niso bili voljni pristati, vse dokler jim nisem rekel: e bo vaa hi rodila, vam obljubim, da bom
prevzel popolno odgovornost za tega otroka.
Rodila ja majhno punko, ki sem ji dal ime Yang Mu Ai (kar pomeni Pastirjeva ljubezen). Zanjo
smo skrbeli nekaj asa, vse dokler nismo nali kranske druine, ki se je strinjala, da jo bo
vzgojila.
***
DELING: Ker sva imela dva otroka, naju je lokalna oblast tlaila in globila. Potem je, brez
predhodnega opozorila, nekega dne Yun priel domov z majhno deklico v rokah! Bil je na
nekem sreanju, na katerem mu je voditelj povedal svoje teave. Imel je e dva otroka, sedaj je
bila ena nosea s tretjim otrokom.
Oblast je prila v njegov dom in rekla, da morajo zaradi politike enega otroka pristati na splav
ali, e tega ne sprejmejo, bo mama zaprta, dokler ne rodi, potem ji bo otroka vzela in usmrtila.
Ko je Yun to slial, je njegovo dobro srce zakrvavelo. Rekel je bratu: Karkoli se zgodi, ne
naredi splava. Sveto pismo govori: 'Glej, dar Gospodov so sinovi, plailo je telesni sad.' (Ps 127,3)
Odpelji eno v kakno skrivalie, ko se otrok rodi, bom prevzel odgovornost za njegovo skrb.
Tako je Yun zael domov prinaati novorojence. Vsega skupaj smo posvojili deset ali enajst
otrok. Ne vem natanno koliko, ker vseh niti ni prinesel domov, da bi jih pokazal. Od drugih
sem sliala o otrocih, za katere je Yun prevzel odgovornost.
Nekateri otroci so prili iz druin pastorjev, ki so bili zaprti in mueni. Druina enostavno ni
mogla ve prenesti bremena in ni bila v stanju vzdrevati e enega otroka. Eno dete smo dobili
potem, ko je neko mlado dekle pod prevaro prevzelo delo v mestu. Bilo je posiljeno in zanosilo.
Yun je zanje nael kranske domove, eprav so bile nekatere druine, ki so jih vzele, tako
revne, da smo jim v prihodnje denarno pomagali. Tudi sami smo bili zelo revni, vendar je imel
Yun vero, da bo Bog poskrbel za vse in je nekako tudi delovalo.
Ko je moj mo zael prinaati vse te otroke domov, sem bila zelo jezna. Vpraala sem ga: Kaj
ni v redu z menoj? e si tako obupno eli otrok, zakaj mi ne pove? Vendar sem se sasoma,
potem ko sem sliala zgodbe, ki so bile v ozadju vsakega otroka, postopno nauila imeti
usmiljenje in potrpljenje s svojim moem.
Ko sem rasla, sem vse bolj razumela Boje srce, ki je polno soutja. Zaradi usmiljenega
primera mojega moa so v mnogih cerkvah zaela skrbeti za sirote in zavrene otroke.

111

Nebeki lovek
DVAJSETO POGLAVJE

POT DO ENOTNOSTI
Med posebnim obdobjem olanja po vsej Kitajski leta 1992 in 1993, smo z Gospodom uivali v
udovitih in plodnih asih. Ko nas Gospod blagoslavlja, je hudi vedno aktiven in dela vse, da bi
zaustavil napredovanje Bojega kraljestva. S preganjanjem in teavami je hudi poskual
ugasniti Gospodov ogenj, vendar je Bog neprestano izlival Svoje olje v nae svetilke, da je na
plamen postajal viji in svetleji!
V zaetku leta 1994 mi je Bog pokazal, da se morajo razline mree Hinih cerkva zdruiti,
preden bo resnino izlil svojo mo na Kitajsko.
V sedemdesetih je bilo na Kitajskem samo eno gibanje Hinih cerkva. Ni bilo mree in ne
organizacije, samo skupine goreih vernikov, ki so se zbirali, da bi spotovali in prouevali Bojo
besedo. Vsi voditelji so se med seboj poznali. Bog jih je pripeljal skupaj v obdobju teav. Ko so
bili skupaj okovani v zaporu, so se nauili biti skupnost in se zanesti drug na drugega. Po
izpustitvi so druno delali pri napredovanju evangelija. V teh prvih dneh smo bili resnino
zdrueni. V kitajski cerkvi je trpljenje zruilo vse verske zidove.
Ko so se v zgodnjih osemdesetih kitajske meje zaele odpirati, so mnogi tuji kristjani hoteli
vedeti, kako bi lahko pomagali Cerkvi na Kitajskem. Najprej so tihotapili Sveta pisma iz Hong
Konga. Darovi so bili zelo cenjeni in obupno potrebni!
Neko sem z voditelji razlinih Hinih cerkva z vlakom potoval na jug, v mesto Guangzhou, da
bi prejeli Sveta pisma od naih zahodnih prijateljev. Po dnevu ali dveh skupnega druenja smo
vstopili na vlak in se odpeljali domov z dragocenimi darovi. Bili smo zelo sreni in polni ljubezni
drug do drugega.
Vendar so ez nekaj let iste misijonske organizacije zaele dajati na vrh vre s Svetimi pismi
tudi druge kranske knjige. To so bile knjige o teologiji njihove vere ali uenje, ki je bilo
osredotoeno na doloene vidike Boje besede.
To je bil, verjemite, zaetek razbijanja enotnosti med mnogimi kitajskimi Hinimi cerkvami.
Te knjiice so nam pripovedovale, da moramo spotovati Boga na doloen nain, da moramo
govoriti v jezikih, da bi bili resnini verniki, da smo lahko reeni edino, e smo kreni samo v
Jezusovem imenu (namesto v imenu Oeta, Sina in Svetega Duha). Nekatera uenja so bila
usmerjena na veliko vero, druga proti vlogi enske v cerkvi.
Prebrali smo vse knjiice in se hitro zmedli. Glede na to kaj so verovale, so se cerkve zaele
loevati v skupine, ki so bile proti skupinam, ki so verovale v kaj drugega. Namesto da bi
govorili samo za Jezusa, smo zaeli govoriti proti drugim vernikom, ki se niso prilagodili naim
pogledom.
ez nekaj asa so nam nai tuji prijatelji zaeli dajati mnoge druge stvari. Dajali so nam denar,
fotoaparate in stvari, za katere so smatrali, da jih potrebujemo, da bi uinkoviteje sluili
Gospodu. e vedno se spomnim, da je bil to razlog za delitev med voditelji. V naih zlih srcih
smo se spraevali: Kdo je dobil najve knjig? ali Zakaj je ta brat dobil ve denarja od mene?
Nastala je prava zmenjava. Po letu ali dveh so se Hine cerkve na Kitajskem razdelile na deset
ali dvajset delov. Na ta nain je izginilo veliko mre Hinih cerkva.
Hino cerkev je bilo preprosto razdeliti. Vasih bi priel tujec in preivel nekaj asa s skupinami
voditeljev drugega ali tretjega reda. Potem bi dal denar 'za potrebe' in vizitko za kontakt. V
kratkem asu bi nastalo novo gibanje. V svoji gorenosti, da bi pomagali, so nai tuji bratje
pravzaprav povzroili, da so se Hine cerkve delile in slabile. Saj jih poznam, da so gorei za
Bojo stvar, le da to ni po pravem spoznanju. (Rim 10,2)
112

Nebeki lovek
Ne trdim, da je to samo napaka naih tujih bratov! Naa lastna srca e niso bila ista in so z
lahkoto nasedla skunjavam. Ne trdim, da ne potrebujemo ali da si ne elimo pomoi od
kristjanov z vsega sveta. Potrebujemo jo! Imamo ogromne potrebe in molimo, da Bog poskrbi,
kakor izbere, tudi po tujih kristjanih. Vendar mora biti motiv v podarjanju in sprejemanju ist,
poleg tega bi morali darove podariti obstojeemu cerkvenemu vodstvu, da mladi voditelji ne bi
padli v skunjavo in uporabili darove za prisvajanje oblasti in poloaja voditelja.
Voditelji niso mogli ve hoditi skupaj v enotnosti za Gospodom. Mislili so, da bi to razvrednotilo
nae verovanje!
V ve kot petnajstih letih je situacija postopoma postala vse huja, dokler nekatere mree
Hinih cerkva niso zaele verovati, da so edine, ki posedujejo resnico in so prezirale druge
skupine kot kulte, ki se jih je treba za vsako ceno izogibati. Voditelji se niso ve pogovarjali niti
se medsebojno ljubili.
Ko smo potovali po Kitajski, smo se sreevali z mnogimi skupinami in mreami in opazili, da
odzvanja duh vere. Gospod mi je takrat naloil breme, da iem enotnost med Hinimi cerkvami
in zael sem iskati voditelje razlinih razmiljanj, ki so imeli isto vizijo.
Sreal sem se z Zhang Rongliangom, voditeljem ene izmed najvejih mre. Zhang je bil brat, s
katerim sem se pred veliko leti ve noi skrival ob zaledenelem ribniku, ko je val preganjanja
grozil, da nas bo odnesel. Bil je brat, ki mi je dal svoj al leta 1983 v noi, ko so me aretirali in
poslali v zapor.
Ko sem mu povedal svojo vizijo o enotnosti, se je Zang nasmehnil: To ni mogoe! Razline
skupine, ki jih hoe pripeljati skupaj, so tipini kulti. Niesar noemo imeti z njimi!
Tako sem se razjezil, da sem ga hotel udariti, vendar sem vedel, da so ga drugi voditelji
globoko ualili. V letih, ki so minila, je Zhang zelo spotoval brata Xuja, vodjo mree Hinih
cerkva Novorojenih. Nekega dne je Zhang slial, da Xu organizira sreanje v vasi, oddaljeni
dvajset kilometrov.
Ker nekaj let ni videl Xuja, se je Zhang odloil prikolesariti, da bi se z njim pogovoril. Na
zaetku vasi so sodelavci brata Xuja, ki so straili in pazili, da ne bi prilo do teav, zaustavili
brata Zhanga in ga niso spustili naprej. Niso vedeli, kdo je Zhang. V svoji gorenosti niso hoteli
preveriti pri Xuju in ukazali Zhangu, naj odide. Resnica je, da bi brat Xu, e bi mu povedali, da je
brat Zhang zunaj, priel in ga radostno objel.
Zaradi mnogih alostnih dogodkov, kot je bil ta, in nerazumevanja, se je pojavilo v srcih
voditeljev Hinih cerkva nezaupanje in grenkoba in bili so drug proti drugemu.
Odpotoval sem tudi do vzhodnih mest Shanghaija in Wenzhoua, kjer sem se sestal s starejimi
brati, stareinami cerkve. Moje vizije o enotnosti niso mogli sprejeti. Rekli so, da ne obstaja
nain, da bi lahko kdajkoli sodelovali z drugimi skupinami.
Mono razoaran in globoko ualjen sem odel. Poutil sem se, kot da se predajam. Vizija o
enotnosti se je zdela nemogoa, a Sveti Duh mi je rekel: Ne jokaj. Nisi prva izbira, da prenese
enotnost med svoj narod. Tudi nekaj drugih je e bilo poklicanih, vendar niso vztrajali pri viziji.
In tako sem se ponovno posvetil Gospodu in viziji, ki mi jo je dal. Bog me je opogumil po
Mateju 19,26: Pri ljudeh to ni mogoe, pri Bogu pa je vse mogoe.
Prvi uspel je bil, ko sem se leta 1994 sreal z bratom Xujem in njegovo sestro Deborah.
Predstavil sem jima vizijo za kitajsko cerkev, da bi kot misijonarji odnesli evangelij s Kitajske,
vendar sem rekel, da se to ne bo zgodilo, dokler bodo Hine cerkve razdeljene in polne
sovratva druga do druge. Boji sluabnik brat Xu mi je rekel: Od danes bova ivela za isto
vizijo. Ljubila se bova kot Jonatan in David.
Gibanju enotnosti so se prvi pridruili brat Xu in njegova skupina.
113

Nebeki lovek
Dogovorili smo se, da se Zhang Rongliang in vodja njegove cerkve Fangcheng sestanejo z
nama. To je bil velik korak, ker je napetost med njegovo skupino in skupino brata Xuja obstajala
vrsto let. Dan pred prihodom Zhanga smo imeli molitev. Brat Fa je rekel: Brat Xu, verujem, da
mi je Gospod dal besedo zate, vendar nisem preprian, e jo bo lahko sprejel.
Nadaljeval je: Ko pridejo Zhang Rongliang in njegovi voditelji, menim, da ne bi takoj sedli z
njim in se pogovarjali. Celo molili naj ne bi takoj skupaj. Ko pridejo, bi morali najprej pasti na
kolena in vsakemu umiti noge.
Brat Xu, ki vodi milijone vernikov po vsej Kitajski je takoj odgovoril: Sprejemam tvojo besedo
od Gospoda. Zagotovo jim bom opral noge.
Naslednji dan so prili Zhang Rongliang in njegovi sodelavci. Vsi smo pozdravili drug drugega
in sedli. Nato smo vsi zaeli govoriti. Med tema skupinama trinajst let ni bilo nobenega stika.
Vsaka stran je bila prepriana, da je prava in da je druga skupina v najboljem primeru skupina
vernikov, ki je skrenila s prave poti in sprejela nevarna verovanja.
Ozraje se je kvarilo vse, dokler ni postalo kot na kaknem poslovnem sestanku, ko vsi
naenkrat govorijo o razlinih stvareh. Mnoge stare rane so se odprle in postalo je oitno, da sta
si skupini bolj oddaljeni, kot kdajkoli prej. Zdelo se je, da je brat Xu izgubil prilonost, da bi jim
opral noge.
Kar naenkrat se Zhang udari po kolenu in oznani: Vse to pogovarjanje je izgubljanje asa.
Zmolimo in potem lahko gremo.
Brat Fa je sunil brata Xuja v hrbet in mu rekel: Hitro! Prinesi malo vode, da naredi, kar ti je
rekel Gospod!
Ko je Zhang molil z zaprtimi omi, je Xu pokleknil pred njim in mu zael neno snemati evelj
in nogavice. Zhang je odprl oi in osupnil. Ni mogel verjeti, da bi veliki Xu Yongze, vodja
najvejega gibanja Hinih cerkva na Kitajskem, kdajkoli pokleknil in mu opral noge! Zakrial je
in dal roke okrog vratu brata Xuja in ga toplo objel.
Potem je tudi Deborah Xuju prinesla posodo tople vode in zaela umivati noge Zhangovi
sodelavki sestri Ding. Pokleknili sta na tla, se objeli in zajokali.
Trinajst let govorienja, grenkobe in zavisti je odnesla voda. Vsi v tistem prostoru so iskali
milost in Gospodovo odpuanje. Drug drugemu so priznavali grehe. To je bil mogoen as. Na
tleh blagoslovljenega prostora je ostala mlaka solz.
Potem smo skupaj zapeli:
Ko sonce preneha zahajati,
si naa srca elijo iti domov,
ker smo ena druina za vedno.
Ko smo bili mladi, smo zapustili druino
in odli po svoji lastni poti,
vsak od nas je sam trpel,
zato sedaj razumemo boleino drugega.
Kot bratje moramo sprejeti drugega
in skupaj iti po poti evangelija.
Vsi potoki in reke se na koncu zlijejo v ocean,
ker smo ena druina za vedno.
Ti mrei Hinih cerkva sta se obvezali, da bosta od tega dne sodelovali, kadar bo le mogoe.
114

Nebeki lovek
Boja ljubezen je popolnoma prevzela naa srca.
Gospod je postavil globoko breme v srce brata Xuja, da se zdrui tudi z voditelji drugih Hinih
cerkva. Skupaj smo obiskali voditelje drugih skupin. Vse voditelje, ki se niso prikljuili gibanju
Cerkve trojne samostojnosti, smo vpraali ali bi se eleli prikljuiti gibanju enotnosti, ki smo ga
imenovali 'Sinimska skupnost'. Verujemo, da se 'Sinim' omenja v Izaiji 49,12 v odnosu s Kitajsko:
Glej, ti bodo prili od dale, glej, oni s severa oni z zahoda, oni iz deele Sinim.
Z njimi smo molili in jim povedali o viziji enotnosti. Gospod nam je poasi zael izkazovati
naklonjenost in voditelji so spoznavali pomembnost zdruevanja zaradi Gospoda.
Veliko voditeljev nikoli prej ni srealo brat Xuja, a nasprotovali so mu zaradi tega, kar so sliali
od drugih. Ko so iz njegovih lastnih ust sliali, v kaj veruje in videli njegovo ivljenje in znaaj, ki
je kazal milino in sad Svetega Duha, so spoznali, da so jim lagali. Objeli so brata Xuja kot
pravega Bojega loveka in izvirnega vernika v Gospoda Jezusa Kristusa. Veliko ovir se je zruilo
in edinost je postajala globlja in moneja. Voditelji v cerkvah so zaeli pridigati drug drugemu,
peti pesmi in ustvarjati skupno strategijo v Gospodovem delu.
V zaetku leta 1996 so se vrhovni voditelji strinjali, da se zdruijo, vendar voditelji drugega in
tretjega reda, posebno mladi bratje, e vedno niso popolnoma sprejeli drug drugega. Svojih
lastnih metod niso eleli opustiti.
Zaradi enotnosti med kitajskimi cerkvami sem z Bogom sklenil zavezo. Rekel sem mu: Gospod,
od tega dne naprej ne bom jedel jajc in mesa, dokler voditelji v resnici ne sprejmejo drug
drugega.
Nekega dne je ne sestanku voditeljev brat opazil, da ne jem jajc in mesa. Vpraal je zakaj.
Povedal sem mu in se je takoj dvignil in najavil: Od tega trenutka tudi sam ne bom jedel jajc in
mesa, dokler se ne zdruijo Hine cerkve.
V oktobru leta 1996 se je izbralo pet osebi, da bodo prve streine Sinimske skupnosti. To smo
bili brat Xu Yongze, ki je bi izbran za predsednika, Zhang Rongliang, Wang Xincai, Shen Yiping
in jaz. Vsak je predstavljal drugo mreo Hinih cerkva.
V novembru leta 1996 smo se sestali voditelji petih mre v Shanghaju na naem prvem
slubenem sreanju Sinima. Bog je podiral ovire in ponovno deloval na sve ter mogoen nain.
Nekateri voditelji so priznali, da so leta gojili nezdrave obutke do drugih skupin. Pokesali so se
pred Bogom in navzoe prosili odpuanja.
Brat Xu se je dvignil in rekel: Ne elimo ve slediti naim lastnim priljubljenim naukom, ampak
se elimo uiti od moi drugih in se spreminjati, kakor to eli Gospod, vse to zato, da bi postali
moneji in se im bolj pribliali Jezusu.
eprav e niso izginile vse razlike, so voditelji prvi spoznavali drug drugega in videli, da imajo
mnogo ve skupnega kot razlogov, da ostanejo loeni.
Odkrili so tudi, da so njihove teoloke razlinosti usmerjene na stvari, ki za vero niso bistvene.
Vsaka skupina je jasno sliala, kako Bog na udovit nain deluje v ostalih skupinah, ki so bile
predstavljene na sreanju in slavile Boga. Odloili smo se, da se bomo pogovarjali v cerkvah, si
med seboj delili Sveta pisma in sredstva, tako da ne bi ena ali dve skupini dobivali od kristjanov
iz tujine vejo pomo, medtem ko druge skupine ne bi prejele niesar.
Naslednji dan so vsi voditelji sodelovali pri Sveti veerji. To je bilo verjetno prvi po ve kot
petdesetih letih, da so prvi voditelji kitajski cerkva imeli Gospodovo Veerjo v edinosti.
Enotnost gibanja se nadaljuje do dananjega dne, eprav so se leta 2002 voditelji odloili
odstraniti ime 'Sinim' in se preprosto sestajati kot bratje v Kristusu brez slubenega imena.
Pridruilo se je e nekaj mre Hinih cerkva. Na posebnem sreanju januarja leta 2002 so
voditelji prvi ocenili tevilo vernikov v svojih mreah. Vseh skupaj je bilo 58 milijonov.
115

Nebeki lovek
ENAINDVAJSETO POGLAVJE

TRETJI V ZAPORU NAJNIJA TOKA

V marcu leta 1997 se je enajst voditeljev Hinih cerkva zbralo v Zhengzhoju, glavnem mestu
province Henan. Nameravali smo se sestati na drugem nadstropju stanovanjske zgradbe.
Povabljena je bila tudi stareja kitajsko-amerika sestra, da prisostvuje sreanju, a se je izkazalo,
da so ji sledili vladni agenti.
Tega nismo vedeli, vendar so brata Xuja in nekaj drugih voditeljev e aretirali in odpeljali, e
predno smo samo prili do stanovanja. Potem so se oboroeni uslubenci Slube dravne
varnosti skrili v stanovanju in akali na ostale.
To je bil turoben deeven veer. Poklical sem v stanovanje, da bi vpraal, ali je brat Xu e tam.
Glas, ki ga nisem prepoznal, mi je odgovoril: O, prosim te, pridi gor. Prosim te, pridi gor!
Ko smo prili, so bila vrata stanovanja priprta. Vstopili smo in se sooili z neposredno v nas
uperjenim orojem! Policisti so nam zaeli snemati pasove in nam zvezali roke na hrbtu. Na umu
sem imel samo misel, kako bi pobegnil. Predno so mi zvezali roke, sem se vrgel nazaj proti
oknu. Z bliskovito hitrostjo sem ga odprl in zavpil: Beimo! in skoil na noge.
Nisem priakoval, da bo Sluba dravne varnosti pustila deset policistov akati pod oknom.
Nerodno sem treil na zemljo in zaradi viine padca mono pokodoval noge. Policisti, ki so
akali spodaj, si niso mogli zamisliti, da bi bil kdo dovolj pogumen in skoil skozi okno, zaradi
tega smo za trenutek strmeli drug v drugega in skupno vpili od oka in preseneenja.
Policisti so pohiteli do mene, me pritisnili ob tla in divje brcali ter tepli. S tekimi evlji so
skakali po mojih nogah in prsih, me vlekli za lase in tepli s pitolami. Od njihovih ostrih udarcev
so se mi drobile kosti. Potem so prinesli grozne elektrine palice in me muili z elektrooki.
Tolkli so me tako besno, da sem se lahko samo skril in mislil na Jezusa, da ne bi posveal
pozornosti udarcem. Na koncu sem izgubil zavest.
To je bilo tako divje, da je bilo udno, da me niso ubili. Pozneje sem se spomnil na psalmistove
besede: da ni Gospod z nami, ko so ljudje vstali zoper nas, tedaj bi nas ive porli, ko se je
vnela njih besnost proti nam; tedaj bi ez nas le vzburkane vode. Slavljen bodi Gospod, ki nas ni
dal v plen njih zobem! Naa dua se je reila kakor ptica iz ptiarjeve zanke; zanka se je pretrgala
in mi smo bili osvobojeni. Naa pomo je v imenu Gospodovem, ki je ustvaril nebo in zemljo. (Ps
124,2-8)
Ko sem se zavedal, sem bil v celici na sedeu Slube dravne varnosti v Zhengzhouju. Brat Xu
in drugi voditelji so bili poleg. Bil sem prekrit z blatom od policijskih evljev, na oeh sem imel
podplutbe od udarcev in nisem dobro slial.
Zvedeli smo, da je ukaz o aretaciji priel celo iz osrednje vlade v Pekingu, ki je nekako
izvedela, da nartujemo zdruitev. Hine cerkve so e bile trn v peti te ateistino-komunistine
drave, misel na to, kaj bi bilo, e bi se zdruili, je zgrozilo najvije poloaje oblasti. Ukaz iz
Pekinga je prisilil pokrajinsko oblast Henana, da je na primer vzela skrajno resno. Ker niso
razumeli, da Boje kraljestvo ni kraljestvo tega sveta, so se prestraili, da bi lahko nai pogovori
imeli kot posledico ustanovitev opozicijske partije, ki bi ogrozila stabilnost nae drave.
Oblasti so snemale in fotografirale aretacijo. Vesti o dogodku so ule izven Kitajske in postale
znane vsemu svetu.
Vse so nas strano muili. Na roke so nam nadeli lisice in nas z vrvjo skupaj zvezali, potem so
nas pretepali s koli in palicami. Priakovali smo, da nas bodo vsak trenutek odvedli in usmrtili.
Oblast je poskuala zbrati dokaze proti meni, tako da so samo tri dni po moji aretaciji
116

Nebeki lovek
odpotovali v moje rodno mesto Nanyang. Ko so prili tja, so naleteli na veliko cerkveno sreanje,
ki je bilo potekalo in na katerem je bilo navzoih okrog sto dvajset vernikov, med njimi tudi moja
ena Deling. Vse so aretirali. Glavni voditelji sreanja so identificirali in poslali v zapor, vkljuno
z Deling. Veina vernikov je morala plaati globo, potem so jih zasliali, pretepli in izpustili.
Na mojem zaslianju je sodnik rekel: Yun, bolan sem od tebe. Veliko let se zoperstavlja nai
oblasti in nao drubo postavlja na glavo. V neteto prilonostih si pobegnil iz pripora. Tokrat si
skoil skozi okno in si zlomil noge. Povej, Yun, e bi imel prilonost pobegniti ali bi jo izkoristil?
Razmislil sem in iskreno dogovoril: Sodnik, to je dobro vpraanje. Ne elim lagati. e bi imel
prilonost, bi poskusil pobegniti. Poklican sem oznanjati Veselo novico po vsej Kitajski in narediti
moram vse, kar je v moji moi, da sem posluen klicu, ki mi ga je dal Bog v mojem ivljenju.
Sodnik, uslubenci in straarji so pobesneli zaradi mojega odgovora. Sodnik se je razjezil:
Kako si to upa, prestopnik! Neprestano ti bom lomil noge, tako da ne bo nikoli mogel
pobegniti!
Odvedli so me v prostor za zaslianje, kjer me je nekaj straarjev vrglo na tla in prisililo, da
sem se usedel z razirjenimi nogami. Rotil sem jih, naj me ne tepejo po zlomljenih nogah,
vendar je loveku usodnega videza otrpnilo srce in izvlekel je palico. Da bi bil preprian, da ne
bom nikoli pobegnil, me je neprestano tepel po nogah med koleni in stopali. Tako me je tepel,
da nisem mogel ve prenaati boleine. Leal sem na tleh in tulil kot ranjena ival. Muna
boleina mi je la skozi telo in um. Vse, kar sem lahko storil, je bilo, da sem svoje misli
osredotoil na Gospoda Jezusa in Njegovo trpljenje na kriu.
Mislil sem, da bom zagotovo umrl, vendar me je Gospod obdral pri ivljenju, ker e ni dokonal
z menoj. Noge pod koleni so postale popolnoma rne in v njih ni bilo nobenega obutka. Bolelo
me je celo telo in bil sem pokrit z modricami od glave do pete.
Ko so me moji muitelji odnesli nazaj v celico, sem jim kljubovalno elel pokazati, da mi nikoli
ne bodo mogli zlomiti duha, zato sem se nasmehni in rekel: elim se vam zahvaliti za udovito
sporoilo, ki ste mi ga dali danes. Poutim se veliko bolje. Hvala vam!
Po zaslievanju na sodiu sem bil premeen skupaj z drugimi brati v Zhengzhouki
maksimalno zavarovan zapor tevilka ena. Namestili so me v samico. Moja celica je bila blizu
deurnega uslubenca in le zid je loil celico brata Xuja. Straarji so mislili, da sem izgubil pamet
in so mi dali vzdevka 'Nori' in 'Hromi'.
Na zaetku so me neprestano pretepali od osme ure zjutraj do veera naslednjega dne.
Zaslievalci so delali v izmenah, izvajali name pritisk in me pretepali celo no. Ves as nisem
dobil ne hrane ne vode.
Ko so me straarji pretepali, sem neprestano vpil: Jezus, rei me! Gospod Jezus, pomagaj mi!
To je bil edini nain, za katerega sem vedel, da oddalji moje misli od kaznovanja in prizadejane
boleine.
Po zaetni izkunji smo bili zaprti v svojih celicah, razen kadar so nas vsak drugi dan odvedli na
zaslianje. Navkljub mojemu stanju so me e vedno redno muili v upanju, da mi bodo zlomili
duha. Vasih so nas na zaslianje vozili na policijsko postajo Dingshui, vasih v zhengzhouko
sredie Slube dravne varnosti tevilka devet, da bi lahko preizkusili 'dva okusa' muenja.
Posebno so nas tolkli po glavi, rokah in nogah.
S seboj nisem imel Svetega pisma, tako da sem razmiljal o Boji besedi, ki sem se je spomnil
in s solzami v oeh molil za cerkev. Vzklikal sem svetopisemske izreke, glasno kakor sem mogel
in se naslanjal na Boje obljube, kot so v Psalmu 27,1-3: Gospod je moja lu in moja reitev;
koga bi se bal. Gospod je obramba mojega ivljenja; pred kom bi trepetal? Ko me zlobnei
napadejo, da bi moje meso rli, moji sovraniki in moji nasprotniki, se spotaknejo in padejo. e se
117

Nebeki lovek
vojska utabori proti meni, se moje srce ne bo balo; e se vname boj zoper mene, jaz bom zaupal.
Glasno sem prepeval dan in no. Ob neki prilonosti se je straar, ki je bil na dolnosti,
razbesnel name in me vpraal: Ali eli preostanek svojega ivljenja preiveti tukaj, ti
profesionalni zloinec?
Odgovoril sem: Ne! Ko pride as Gospodov, bom takoj izpuen.
Vsaj navzven sem kazal pogum in drznost, vendar sem bil v sebi alosten in v velikih boleinah.
Med nekim zaslianjem so mi uslubenci rekli, da bom obsojen na dosmrtni zapor, a e se moje
stalie izbolja, lahko dobim kazen od deset do petnajst let zapora.
Sooen z nejasno prihodnostjo sem mrmral in oital Gospodu in Ga celo obtoeval: O Bog,
samo sluiti ti elim in iriti Tvoj evangelij, sedaj pa sem ujetnik v tej celici in ne morem niti
hoditi. Bil sem preslab in nisi me uspel zaititi.
Ker nisem mogel hoditi, so dodelili trem zapornikom, kristjanom, vkljuno bratu Xuju, nalogo,
da me prenaajo med celico, prostorom za muenje in straniem. Bil sem v svoji celici; nisem bil
z ostalimi voditelji in eljno sem hrepenel po teh kratkih trenutkih druenja.
Prostor za muenje je bil tri nadstropja nije, zato nam je pot je ponujala najdaljo prilonost
za pogovor. Brat Xu me ni hotel nositi v ta prostor, vendar sem mu rekel, naj ga ne skrbi, ker se
bodo pobrigali, da bi nekdo drug opravil to delo, e ga sam ne bi hotel. Mnogokrat me je tistih
deset minut, ki smo jih preiveli skupaj, dalo toliko moi, da sem prenesel udarce in ponianja,
ki so mi jih odmerili v mranem prostoru.
Brat Xu je lovek blagega govora. Nikoli mi ni povedal, kaj je sam prestal, vendar sem ga
nekega dne opazil, ko se je vraal v svojo celico. Je zelo mone telesne konstitucije in hitro lahko
tee, vendar se je tisti dan komaj premikal po hodniku. Spoznal sem, da so tudi njega muili.
Vasih me je nosil mlad straar. Videl je, da sem v velikih boleinah in vedel je, da nisem prejel
nikakrne medicinske pomoi. Mladeni mi je soutno rekel: Vidim loveka, ki resnino trpi za
Jezusovo ime.
Preseneen sem ga pogledal v obraz. Nadaljeval je: Ko sem diplomiral na policijski akademiji,
sem priel delat sem. Prihajam iz kranske druine, vendar nismo tako trdni verniki, kot si ti.
Zakaj bi kdorkoli veroval v Jezusa in oznanjal zanj, e je to tisto, kar dobi za povrailo?
Rekel sem mu: Mogoe sedaj ne prepozna kakne koristi od tega v svojem ivljenju, vendar
bom v prihodnosti zaradi tega trpljenje prejel velik blagoslov od Jezusa.
Kot je zahtevalo njegovo delo me je mladeni nadaljeval brezvoljno pretepati, a vedno je meril
na tiste dela mojega telesa, na katerih bi bilo najmanj kode.
V celico brata Xuja so poslali 'lanega zloinca'. Hlinil je, da je kristjan, vendar je bilo oitno, da
je v celici zato, da bi vohunil in zbral im ve podatkov. Vekrat se je pred drugimi zaporniki do
mene soutno obnaal, brata Xuja je vpraal: Ali misli, da bo Yun poskual pobegniti?
Navkljub mojim polomljenim nogam se je oblast e vedno bala, da bom poskual pobegniti, e
bom le imel prilonost.
Nekega dne, ko je bil as, da gredo zaporniki na stranie, je vohun resno zbolel. V obraz je
pobledel in zdelo se je, kot da smrt trka na njegova vrata. Rekel sem straarju: Imam nekaj
izkuenj kot maser. Prosim te, daj mi, da bom pet minut s tem bolnim lovekom in bolje se bo
poutil.
Straar me je moral nesti v celico. Ko sem vstopil, je brat Xu pogledal vame z areimi omi.
Sklonil je glavo in zael moliti. Sam sem molil za bolnika v Jezusovem imenu in mu poloil roke
na glavo. ez nekaj trenutkov je vzkliknil: V sebi utim vro vetri!
Nekaj minut kasneje se je straar vrnil in vpraal: Kako gre masaa?
Bolnik je odgovoril: Dobro. Skoraj sem si e opomogel.
118

Nebeki lovek
Gospod je tega loveka popolnoma ozdravil. Da bi pokazal svojo hvalenost, je uporabil nekaj
svojega denarja in vpliva, da sem dobil dobro hrano. Po tem dogodku me je e nekaj straarjev
poiskalo, da jih zmasiram, ko jih je kaj bolelo, in zaeli so se lepe obnaati do mene.
eprav so osebo poslali, da bi vohunil za nami, ga je Bog uporabil, da me je zelo blagoslovil.
Trdil je, da je vernik in rekel je, da je eni uspelo pretihotapiti v zapor Sveto pismo. Prej bi lahko
rekli, da mu je sama oblast dala Sveto pismo, da bi mu pomagala, da hlini kristjana in pridobi
nae zaupanje. Ker ga branje Svetega pisma ni zanimalo, sem si ga izposodil in ga preueval
vsak veer in vsako jutro. Na majhne koke papirja sem si zapisal vrstice iz Pisma in jih delil
bratom, da bi jih opogumil z Gospodovo besedo.
ez nekaj dni je brat Xu v straniu na zidu izdelal sliko, da bi pouil vernike, da morajo postati
zvesti in se ne smejo odrei Gospodu. Pod sliko sem dodal besede: Kri, smrt, prievanje.
Pozneje je brat Xu zapisal nekaj vrstic iz Pisma in nekaj besed spodbude na koek toaletnega
papirja. Zvil ga je in dal v mantou in potem mi ga je vrgel preko zapornikega hodnika; napisal
je: Od zaetka cerkve do danes so vsi, ki so sledili Jezusu vzeli svoj kri in plaali visoko ceno.
In brat Xu mi je namignil, da verjame, da bom poskual pobegniti, e se mi za to ponudi
prilonost.
Kakor so tedni poasi minevali, sem zaradi svoje situacije postajal vse bolj potrt. Zdelo se mi je,
kot da me je Gospod zavrgel in za vedno zapustil, da strohnim v zaporu. Noge sem imel hrome
in duha zlomljenega. Da bi zmanjal boleino v hromih nogah, sem si jih vsak veer izravnaval
ob zidu.
Moja ljuba ena Deling je bila v enskem zaporu, kaj je bilo z najinima otrokoma nisem vedel.
To je bila najnija toka v svojem ivljenju.
***
DELING: Zaradi naega neobiajnega ivljenja so bili to za najina otroka zelo teki asi, vendar
sta tudi sama izkusila zelo veliko ljubezni od drugih kristjanov, kar jima je pomagalo, da je bila
njuna boleina manja.
Noben deek Izakovih let se ni mogel primerjati s pritiskom, s katerim se je sam sooil. Najteji
as je bil v marcu in aprilu leta 1997 ko so bili njegovi stari zaradi evangelija v zaporu. Izak je
bil takrat komaj 13 let star.
Ko sta na Kitajskem oba stara v zaporu, drava poskua prevzeti nadzor nad otroki in jih
namestiti v 'zaitniko okroje'. To pomeni, da jim z ateistinimi nauki perejo mogane in jih
poskuajo odtujiti in navesti na to, da zasovraijo svoje stare.
Ko sva bila z Yunom v zaporu so nai kranski prijatelji odpeljali Izaka in Yilin iz nae vasi v
Nanyang, kjer sta pod lanimi imeni obiskovala olo. Vendar ju je iskala tajna policija in zato so
ju odpeljali v Zhengzhou, glavo mesto Henana. Tudi tam ni bilo varno in najina otroka so poslali
v oddaljeno provinco Shandong, kjer je zanju skrbela kranska druina.
To je bilo za Izaka in Yilin zelo stresno obdobje. V samo nekaj mesecih sta morala menjati ole
in se seliti tri- ali tirikrat. Izak je nosil na svojem pleih veliko odgovornost. Moral je paziti na
svojo majhno sestrico in ves as poskuati razumeti, kaj se je zgodilo njegovi mami in oetu.
Pozneje smo sliali, da je Izak v Shadongu ves as hodil s sklonjeno glavo v upanju, da bo
zagledal kaken denar, ki ga je kdo izgubil. Druina, ki ju je gostila, je bila zelo revna in so si
komaj lahko kupili hrano.
Po prihodu iz zapora so me na skrivaj pretihotapili iz Henana in odpeljali, da bi videla svoja
119

Nebeki lovek
otroka. Ko sem videla Izaka mi je rekel: Mama, v svojem ivljenju imam sedaj velika bremena.
Vpraala sem ga: Izak, ti si samo otrok. Kako v svojih letih lahko nosi teka bremena?
Moj trinajstletni sin je odgovoril: Oe je spet v zaporu. Kako bomo preiveli? Skrbim za
prihodnost.

120

Nebeki lovek
DVAINDVAJSETO POGLAVJE

UDEEN POBEG
Zdaj pa vstani in postavi se na noge! (Apd 26,16)
In ravno na najniji toki v svojem ivljenju sem grenko oital Gospodu.
Star sem bil devetintrideset let, vendar zase nisem videl ne upanja ne prihodnosti. Rekel sem
Gospodu: Ko sem bil mlad, si me poklical, da sem oznanjal Tvoj evangelij na zahodu in jugu.
Kako naj bi to sedaj delal? Sedim tukaj, v tem zaporu z zdrobljenimi nogami, zapuen, da
gnijem na tem mestu do dneva, ko bom umrl!
A govorice o tem, kaj naj bi se zgodilo z nami, so bile vse tevilneje. Ker je ukaz priel od
osrednje oblasti, so celo verniki izven zapora vedeli, da je naa aretacija skrajno resna.
Sedaj mi je brat Xu predlagal, da moram pobegniti! Vedel sem, da je Xu Boji lovek, ki pristno
slii Boji glas, in ljubeznivo sem mu rekel: Noge imam zdrobljene in zaprt sem v svoji lastni
celici z eleznimi vrati. Celo hoditi ne morem! Tvoje noge so zdrave. Zakaj ne pobegne?
Veer, etrtega maja, leta 1997, sem stegnil roko, tako kot vsak veer preteklih est tednov in
prijel svoje hrome noge. Medtem ko sem jih poskual dvigniti ob zid, mi je boleina vignila
skozi telo. Odkril sem, da je to najbolji poloaj, da maksimalno zmanjam agonijo. Ko mi je kri
stekla iz nog in so odmrle, sem lahko spal neprekinjeno vso no.
V mojem potrtem in brezupnem poloaju me je Gospod takoj naslednji dan opogumil z obljubo
iz Pisma Hebrejcem 10,35: Ne zapravite torej svojega zaupanja, ki ga aka veliko plailo.
Zbudil sem se s temi besedami v mislih.
Medtem ko se je zapor poasi prebujal, sem zael brati preroka Jeremija. Gospod je povezal
moje pokodbe z mojim stanjem na zelo moan in oseben nain. Bilo je tako, kot da mi Sveti
Duh govori naravnost po Svoji Besedi: To besedo jim govori: Moje oi toijo solze no in dan in
ne prenehajo! Kajti silna nesrea je zadela devico, her, moje ljudstvo, da, neozdravljiva rana! ...
Ali si Juda popolnoma zavrgel? Ali se ti je pristudil Sion? Zakaj nas tepe in nam ni ozdravljenja?
Upamo na mir in ne pride ni dobrega; na as ozdravljenja, a je le strah! ... Ne zametuj nas
zaradi svojega imena, ne oneaaj prestola svojega veliastva! Spomni se! Ne prelamljaj svoje
zaveze z nami! (Jer 14,17.19.21)
Poutil sem se kot Jeremija. Bi sem premagan in zdelo se je, kot da me je Gospod za vedno
zavrgel, da trohnim v zaporu. Vzdihoval sem h Gospodu z Jeremijevimi besedami: O Bog, zakaj
me tako tepe, da ne morem biti ozdravljen? Upal sem v mir, pa ni nastalo ni dobrega. Prosim
te Gospod, ne prezri me.
Nadaljeval sem z branjem: Gorje meni, moja mati, da si me rodila, moa, ki je v sporu in
prepiru z vso deelo. Nisem posojal in posojali mi niso, vendar me vse preklinja. (Jer 15,10)
In e enkrat, kot da so besede skoile s papirja v moj duh. Bil je zelo svet as, kot da se je sam
Vsemogoni Bog spustil v mojo celico in sem se z Njim pogovarjal iz oi v oi.
V meni se je nabralo veliko alosti in vsa se je zaela izlivati pred Gospodom. Hlipal sem:
Gospod Jezus, ravno tako kot Jeremija pravi, vsi se borijo proti meni in me preklinjajo. Ne
morem ve naprej. Priel sem do konca.
Jokal sem tako mono, da so mi oi zatekle od solz.
Moj Gospod me je potolail kot oe, ki dri svojega sinka. Pomiril me je z naslednjo vrstico:
Gospod pravi: Resnino, okrepam te za dobro, resnino storim, da te bo sovranik milo prosil ob
asu nesree in ob asu stiske. (Jer 15,11)
121

Nebeki lovek
Iz najveje globine svojega bitja sem klical Gospoda z besedami iz Jeremije 15,16-18: e so
prile tvoje besede, sem jih poiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca, kajti po tvojem
imenu se imenujem, Gospod, Bog nad vojskami. Ne sedim v krogu smejavcev, da bi se radoval; od
tvoje roke prisiljen sedim samoten; kajti s srdom si me napolnil. Zakaj moja boleina veno traja,
in je moja rana brezupno neozdravljiva? Postal si mi kakor varljiv potok, katerega voda je
nestanovitna.
Mnogokrat sem ga vpraal, zakaj sem v taknih boleinah. Ve nisem mogel prenesti. Moje
srce je bilo na tleh in sam sem se bil pripravljen predati.
Vendar mi je spet prila Boja beseda kot opozorilo in kot obljuba: Zato tako govori Gospod:
e se mi ukloni, ti vrnem tvojo slubo pri meni; in e hoe navajati le plemenite misli, ni
napanega, sme biti zoper moja usta. Oni se morajo k trebi obrniti, ti pa se ne sme obrniti k
njim. Tedaj naredim iz tebe bronast trden zid proti temu ljudstvu. Bojevali se bodo zoper tebe, pa
te ne bodo premagali, zakaj jaz sem s teboj, da ti pomorem in te reim, govori Gospod. Reim te iz
rok hudobnih in te osvobodim iz pasti nasilnikov. (Jer 15,19-21)
Takoj ko sem prebral te vrstice, sem nenadoma prejel mono naznanilo, eprav sem bil povsem
buden.
Videl sem svojo eno Deling, kako sedi poleg mene. Pravkar so jo izpustili iz zapora in
pripravljala je neko zdravilo. Z ljubeznijo je negovala moje rane. Bil sem zelo opogumljen in
sem jo vpraal: Ali so te izpustili?
Odgovorila je: Zakaj tudi sam ne odpre vrat?
e preden sem lahko odgovoril, je odla iz sobe in naznanilo se je konalo.
To je trenutek tvoje odreitve, mi je spregovoril Gospod.
Takoj sem vedel, da je bilo to naznanilo od Gospoda in da moram poskusiti pobegniti.
Moja samica je bila z zidom loena od celice brata Xuja in e nekaterih vernikov. Imeli smo
dogovorjen znak, e bi bil kdo od nas v teavah in bi nujno potreboval molitev, da dvakrat
potrkamo na zid.
Brat Xu je slial moje trkanje.
Poklical sem straarja. Priel je do mojih vrat in vpraal, kaj elim. Rekel sem mu: Takoj
moram iti na stranie.
Ker je bil sedaj na vrsti brat Xu, da me nosi naokoli, je straar odprl njegova vrata in mu
ukazal, naj me nese do kopalnice.
Vedno ko je bilo zapornikom dovoljeno oditi iz celice, so bila elezna vrata na hodniku
zaklenjena, tako da beg ni bil mogo. Stopnie, ki je vodilo v nija nadstropja, je bilo na drugi
strani vrat. e vedno smo bili popolnoma zaprti. Ko so ljudje vstopali, so se vrata odpirala z
zunanje strani, z notranje se niso.
Vsako nadstropje zapora je bilo zaiteno z eleznimi vrati. Obiajno sta straarja straila na
vsaki strani vrat in e bi hotel priti do zapornikega dvoria, bi moral iti skozi troje eleznih vrat,
na vsakem nadstropju skozi ene, in mimo est oboroenih straarjev.
Brat Xu je priel do mojih vrat. Takoj ko me videl, mi je ukazal: Pobegniti mora! Potem se je
vrnil v svojo celico, vzel zobno etko in brisao, da bi straarji mislili, da gre tudi sam v
kopalnico.
Bil sem obleen samo v spodnje perilo, zato sem, kolikor hitro sem mogel, oblekel hlae. Nekaj
vrstic iz Janezovega evangelija in Prvega Petrovega pisma sem zapisal na dolg kos toaletnega
papirja. Iz njega sem oblikoval pas resnice in privrstil Bojo besedo okoli svojega pasu. Molil
sem: Gospod, ti si mi pokazal, da moram poskusiti zapustiti ta zapor. Pokoril se bom in poskusil
pobegniti. Vendar ko me straarji ustrelijo, prosim, sprejmi mojo duo v Svoje nebeko
122

Nebeki lovek
bivalie.
Sedaj je preteklo e ve kot est tednov, odkar so mi zlomili noge. Celo isto majhna
obremenitev tee, mi je povzroala ogromne boleine. A e vedno sem veroval, da mi je Bog na
tri razline naine rekel, da moram poskusiti pobegniti: po Svoji besedi, po razodetju, ki sem ga
dobil tega jutra, in po bratu Xuju.
Nauil sem se, da takrat, kadar Gospod govori, naj nekaj naredimo, nimamo asa za razpravo
ali logino razmiljanje, ne glede na situacijo, s katero se sooamo. Ko smo prepriani, da nam
je Bog rekel, naj delujemo, kot je bilo to v moji situaciji, smo poklicani k slepi poslunosti. e se
ne pokorimo, to sporoa, da smo modreji od Njega in da znamo sami bolje voditi ivljenja.
To je bilo ravno pred osmo uro zjutraj, 5. maja, leta 1997. Bil je as, ki je bil telesnemu umu
najteji za poskus pobega. Takrat je bilo v zaporu veliko aktivnosti in tudi vsi straarji so bili na
svojih mestih.
Izvlekel sem se iz celice in se napotil proti zaklenjenim eleznim vratom na hodniku. Moj um je
bil izkljuno osredotoen na poslunost Bogu. Gledal sem naravnost naprej in pri vsakem
koraku, ki sem ga naredil, sem epetaje molil.
Straar, ki je pritiskal na gumb, kadar je hotel, da se vrata odprejo ali zaprejo, je sedel na vrhu
stopnia tretjega nadstropja. Ni bilo mono, da bi videl na drugo stran, ker so bila vrata
narejena iz eleza in majhna okna prekrita s rno tkanino. Tono v trenutku, ko sem priel do
vrat, se je Gospodov sluabnik, brat Musheng, vraal v svojo celico in zanj so se odprla vrata.
Tega jutra so mu naroili, naj pomete zaporniko dvorie. Medtem ko se mi je brat Musheng
priblieval, sem mu rekel: Poakaj! Ne zapiraj vrat. el sem skozi vrata, ne da bi upoasnil
korak! Gospodov trenutek je popoln!
Ko sva se z Mushengom sreala, me je epetaje vpraal: Ali odhaja, brat Yun? Ali se ne boji
umreti? Potem se je z osuplim izrazom na obrazu vrnil v svojo celico.
Skupaj z Mushengom je bil pri vrnitvi v celico tudi straar, vendar je v trenutku, ko je odprl
vrata za Mushenga, zazvonil telefon v pisarni spodaj na hodniku, zato se je straar obrnil in
stekel, da se javi.
Opazil sem na zid naslonjeno metlo. Vzel sem jo in se z njo spual po stopnicah do drugega
nadstropja. Oboroen straar je bil za svojo mizo, obrnjen proti drugim eleznim vratom. Ta
vrata so vasih pustili odprta. Ker je bil straar na dolnosti zadolen, da no in dan pazi na
vrata, niso menili, da je tvegano pustiti vrata odklenjena. V tem trenutku mi je Sveti Duh rekel:
Sedaj pojdi! Petrov Bog je tudi tvoj Bog!
Gospod je nekako zaslepil straarja. Strmel je naravnost vame, a njegove oi me sploh niso
videle. Priakoval sem, da bo kaj rekel, vendar je gledal skozi mene, kot da sem neviden.
Niti besede ni rekel.
el sem mimo njega in se nisem oziral. Vedel sem, da sem lahko vsak trenutek ustreljen.
Nadaljeval sem s tiho molitvijo, naj bo Gospod pripravljen sprejeti mojega duha, kot da bi bili to
moji zadnji trenutki na tem svetu.
Nadaljeval sem po stopnicah, nihe od straarjev me ni zaustavil ali spregovoril besede!
Ko sem priel do glavnih eleznih vrat, ki vodijo na dvorie, sem odkril, da so e odprta! To je
bilo nenavadno, ker so bila od vseh vrat najbolj zastraena. Obiajno sta bila na poloajih poleg
vrat v pritliju straarja, eden na notranji strani in eden na zunanji strani, vendar iz neznanega
vzroka nobenega ni bilo tam in vrata so bila odprta.
Odvrgel sem metlo, ki sem jo nosil iz tretjega nadstropja in izstopil na dvorie. Trznil sem od
bleee jutranje svetlobe. el sem mino nekaj straarjev na dvoriu, vendar nihe ni rekel niti
besede. Potem sem el skozi glavna vrata zapora, ki so bila ravno tako iz nekega udnega
123

Nebeki lovek
vzroka priprta!
Srce mi je mono bilo! Sedaj sem stal na ulici pred zhengzhoukim maksimalno zastraenim
zaporom tevilka ena! Pozneje sem slial, da e nikoli nihe ni pobegnil iz tega zapora.
V istem trenutku se je poleg mene zaustavil majhen rumen taksi in voznik, lovek v poznih
dvajsetih, je odprl vrata in vpraal: Kam nameravate?
Vstopil sem in odgovoril: V pisarno moram, kakor hitro je mogoe. Prosim vas, vozite hitro.
Dal sem vozniku naslov kranske druine v Zhengzhoju, ki sem jo poznal in odpeljala sva se
pro od zapora. Rekel sem mu, naj zaobide prometni kaos, e pride do njega in naj v nobenem
primeru ne ustavlja.
Kot da bi se vse zgodilo v nekaj trenutkih. Kot da bi vse odvijalo samo v moji domiljiji. Ne
vem, kako je to Gospod naredil, in zakaj so bila vsa tista elezna vrata, ki so obiajno trdno
zaklenjena, zame odprta. Vse, kar sem vedel, je bilo, da sedim v taksiju in se vozim proti domu
svojih prijateljev.
Ko sva prispela, sem rekel vozniku, naj poaka trenutek, in sem si el sposodit denar za
voznino.
Povzpel sem se po stopnicah v tretje nadstropje in na vratih dvakrat pozvonil. Ena od hera
druine je pogledala skozi kukalo na vratih in me takoj prepoznala. Vznemirjeno je rekla: O,
brat Yun, izpuen si iz bolninice (kar je pomenilo iz zapora)!
Rekel sem: Da, zapustil sem bolninico, vendar to nisem naredil po normalni poti, posodi mi
nekaj denarja, da plaam taksi?
Bila je tako vznemirjena, ker me je videla, da je pozabila odpreti vrata! Konno se je vrnila in
mi dala denar. Hitro sem stekel do voznika, ki me je akal, in mu plaal.
Ta draga kranska druina me je v svojem domu toplo priakala. Ena izmed hera mi je rekla:
Vsa cerkev se je postila in molila zate in za tvoje sodelavce ve kot teden dni. Veraj je Sveti
Duh rekel moji mami: Izpeljal bom Yuna in va dom bo prvi kraj, kjer se bo zaustavil. Ostal bo
malo asa in z vami molil.
Moji stari so rekli, naj akamo na tvoj prihod in smo ti pripravili tajni prostor, da se bo skril.
Nihe drug ne ve za to mesto razen nas. Mama je zate e pripravila nekaj hrane in obleke. Pridi,
preobleci se in potem te bomo odpeljali tja.
Po skupni molitvi so mi dali kolo in eden od lanov druine je sedel na zadnji sede in me z
modro vonjo skozi majhne prehode, da bi se izognil barikadam, ki so bile postavljene na
glavnih ulicah zaradi mojega pobega, vodil v moje skrivalie.
V trenutku ko sem zael vrteti pedali kolesa, sem spoznal, da mi je Gospod ozdravil stopala in
noge! Moj um je bil tako osredotoen na poslunost Gospodu in na pripravljenost, da bom
ustreljen, da sploh nisem opazil, da me je Bog ozdravil. Zaznal nisem nobene sile ozdravljenja.
Od trenutka ko so bile moje noge zdrobljene s palico do dneva mojega pobega, so bile moje
noge popolnoma rne in neuporabne. Sam se nisem mogel niti dvigniti, ne hoditi. Najve, kar
sem lahko naredil, je bilo, da sem se oprijel zidu in se plazil kratko razdaljo.
Pozneje mi je brat Musheng rekel, da sem normalno hodil, ko je priel mimo mene v tretjem
nadstropju in izgledalo je, da mi je Gospod ozdravil noge, ko sem bil e v celici. Medtem ko sem
kolesaril, mi je na misel prila Boja beseda: za svoje noge napravite ravne steze, da se ne bo
to, kar epa, izvinilo, marve raje ozdravelo. (Heb 12,13)
Takoj ko sva prila v skrivalie, se je odprlo nebo.
Celotno mesto Zhengzhou je prekrila ploha, veter je tako mono pihal, da je odnaal kolesa.
Okna so venketala. Bila je strana nevihta. eprav je bilo ele jutro, je nebo potemnelo.
el sem v skrivalie in ostal tam. Draga druina je skrbela zame, kot da sem bil angel z neba;
124

Nebeki lovek
dan in no je bil eden izmed lanov druine pred vrati, da me je uval.
Pozneje so mi prijatelji kristjani povedali, da so isti veer na televizijskih poroilih videli poroilo
o mojem pobegu. Da bi me nali, so mobilizirali tajno policijo, Slubo dravne varnosti in vojake
Narodnoosvobodilne vojske. Preiskali so vsako hio od vrat do vrat v Zhengzhouju. Na vseh
glavnih kriiih so postavili barikade in preiskali vsako vozilo. Policisti so bili na letaliu in na
vsaki avtobusni ter elezniki postaji.
Slial sem, da so uporabili tudi izkuene policijske iskalne pse, da bi nali moj vonj, vendar je
bil ves njihov trud zaman. Bil sem na varnem v Gospodovem skrivaliu. Nevihta je motila oblast
in izprala vsako mojo sled.
Bog me je spomnil, da mi je pred trinajstimi leti, v asu mojega tiriinsedemdesetdnevnega
posta v zaporu dal mono razodetje o vrsti eleznih vrat, ki so se odpirala ena za drugimi.
Sedaj so se, toliko let pozneje, njegove obljube izpolnile. Obudoval sem Bojo dobroto in
zvestobo do mene. Do dananjega dne imam svoj pobeg iz zapora za najudovitejo izkunjo
svojega ivljenja.
To no sem spal kot zadovoljen novorojenek v rokah svojega Gospoda.
***
BRAT XU: Ko je brat Yun poskual pobegniti s skokom skozi okno, si je zlomil obe nogi. Potem
so ga v blatu besno pretepali in mu zdrobili noge, da ne bi mogel pobegniti.
Ko sem videl, kako Yunovo telo brez zavesti nesejo v njegovo celico, je imel obraz prekrit z
blatom. Tepli so ga tudi po glavi, tako da je za nekaj asa izgubil sluh.
Ko smo bili premeeni v zhengzhouki zapor, sem dobil nalogo, da nosim Yuna v kopalnico in
zapornike prostore za zaslianje, ker je bil hrom in v stranih boleinah. Na ta nain sva imela
trenutke, da sva se opogumljala v Gospodu in krepila vero drug drugemu. eprav se nismo
smeli pogovarjati, nam je e pogled v oi dajal mo in enotnost. Z Yunom sva dolgo hodila
skupaj in skupno izkusila veliko Boje milosti.
Yunu sem rekel, da Gospod eli, da zbei. Gospod me je vodil, da sem mu to povedal. Zautil
sem, da Bog eli, da Yun pobegne, in da ravno tako eli, da sam ostanem.
Nekega jutra je Gospod naravnost pokazal Yunu, da je as za pobeg. Ko je el po zapornikih
stopnicah proti izhodu, je vstopal kranski brat. Varnostna vrata so se odprla zanj tono v
trenutku, ko je brat Yun odhajal.
Brat je potem pritekel v celico in nam povedal, da je videl Yuna zapuati zapor. Zaporniki so
se povzpeli na okno celice, da bi videli na dvorie. Gledali smo Yuna, kako odhaja skozi
sprednja izhodna vrata zapora v svobodo.
To delo Boje milosti in moi nas je mono opogumilo. e enkrat smo videli, da Bogu ni ni
nemogoe, popolnoma ni. On dri v svojih rokah naa ivljenja in nikomur izmed Bojih otrok
se ne zgodi niesar, kar ne bi bilo del Njegovega narta in volje za njegovo ivljenje.
Verujem, da je bil eden od razlogov, zakaj je Bog dopustil, da je bil Yun tako izpuen, ker se
je oblast norevala iz Gospoda in Yuna, ko so mu zdrobili noge. Govorili so: Sedaj bi te radi
videli, kako bei! Gospod je vedno pripravljen na izziv!
Le nekaj minut po Yunovem pobegu so straarji odkrili, da ga ni in zael se je velik lov nanj.
Da bi odkrili, kako je hrom zapornik lahko odel iz maksimalno zastraenega zapora in izginil, je
oblast sproila temeljito preiskavo!
Zanimivo, da je preiskava potrdila, da Yun med begom ni bil deleen loveke pomoi ne od
zapornikov ne od strae. Pria sem, da je to popolna resnica.
125

Nebeki lovek
To je bila neodvisna roka naega Gospoda.
***
BRAT MUSHENG: Imel sem prednost, da sem bil leta 1997 pria pobega brata Yuna iz zapora
po Gospodovi roki.
Ob sedmi uri zjutraj so me poklicali na delo na zaporniko dvorie.
Medtem ko sem se v spremstvu straarja vraal nazaj v svojo celico, sva se ustavila samo pred
eleznimi vrati, da bi naju spustili notri. Ko sem videl Yuna, kako odhaja, nisem mogel verjeti!
Vsi smo vedeli, da je hrom, zato sem bil ve kot preseneen, ko sem ga videl hoditi. el je
naravnost mimo mene, straar, ki je bil z menoj, ga sploh ni opazil.
Ko pa sem priel v svojo celico, sem spoznal, da Yuna nisem videl hoditi, odkar so mu polomili
noge. Bil sem eden od trojice, ki so ga nosili po zaporu. Straarji so ga celo imenovali 'Hromi'.
Od vseh tistih udarcev, ki jih je prejel, so bile njegove noge povsem pretepene. Zaradi svojega
alostnega stanja ni mogel sam niesar narediti. Celo obleko smo mu morali prati.
Takrat se me je preinilo, da Yun poskua pobegniti. Takoj sem padel na kolena in goree
prosil Boga, da mu rei ivljenje, ker sem misli, da ga je straa spustila na dvorie zato, da bi
ga ustrelili. Povzpel sem se na okno celice in gledal, kako hodi po dvoriu in izginja skozi
izhodna vrata.
Na dvoriu je bilo v tem asu verjetno trideset zapornikih straarjev, a nihe izmed njih ni
opazil Yunovega pobega! el je celo mimo nekaterih.
Kratek as zatem je nastala velika nevihta.
Samo nekaj minut po Yunovem pobegu, je straar na tretjem nadstropju zapora opazil, da
Yuna ni. Povsod ga je iskal in klical: Hromi, kje si? V zaetku je bil straar precej sproen, a
ko se je tevilo mest, kjer bi Yun lahko bil, manjalo, mu je postalo vedno bolj tesnobno. Po
priblino petih minutah je dvignil preplah in ves zapor je bil zmeden zaradi Yunovega pobega.
Zapornika oblast nas je zaslievala, vendar smo jim iskreno povedali, da Yunu na noben nain
nismo pomagali. Dva straarja sta izgubila delo.

126

Nebeki lovek
TRIINDVAJSETO POGLAVJE

ZAPUANJE BAMBUSOVE ZAVESE

Naslednje jutro po mojem pobegu iz zapora sem prosil svoje prijatelje, naj me poveejo z
vodjo Hine cerkve v Zhengzhouju in ga obvestijo, da sem pobegnil in mu povedo, da ga bom
zveer, ko pade mrak, obiskal na njegovem domu.
Okrog 11. ure istega jutra je moja ena dobila oznanilo od Gospoda. Deling so priblino dva
tedna pred mojim pobegom izpustili iz zapora in skrivala se je na domu vernikov.
V svojem oznanilu je videla, da sem bil izpuen. Sedel sem pred njo in moj obraz je bil vesel in
zadovoljen. Prosil sem jo, naj zbere vse stareine cerkve in sodelavce, da bomo organizirali
sreanje. Uperila je svoj prst vame in rekla: Da se ne bi drznil! Ali se niti malo ne boji? Ali se
ne boji umreti? Nasmehnil sem se in niesar nisem rekel.
Kot odgovor na oznanilo je Deling ujela prvi avtobus za Zhengzhou. Najprej se je ustavila na
domu voditelja, ki sem ga zveer nameraval obiskati.
Ko je moja ena vstopila v hio starega zakonskega para, sta jo vpraala: Ali se zaveda, da je
Boji sluabnik brat Yun pobegnil iz zapora?
Deling je zajecljala: Ali lahko ponovita, kaj sta rekla? Ali je to resnica? Ali je resnino
pobegnil?
Moja ena se je spustila na stol in jima povedala o oznanilu, ki ga je istega jutra prejela od
Gospoda. Brat se je nasmehnil in vzkliknil: Ha! To dokazuje, da je sporoilo od Gospoda veliko
hitreje kot preko telefona ali raunalnika.
Ko sem priel zveer v hio, sem osupnil, ko sem zagledal obraz svoje drage ene in tevilne
sodelavce, ki so se zbrali, da bi me videli.
Tisto jutro, preden me je Gospod odpeljal iz zapora, mi je pokazal v oznanilu, da je tudi moja
ena svobodna. Takrat je sama dobila razodetje, da sem svoboden in smo, po silni Boji roki,
spet skupaj! Objela sva se in skupaj zapela Psalm 126,1-3:
Ko je Gospod nazaj pripeljal sionske jetnike,
nam je bilo, kot bi sanjali;
tedaj so bila naa usta polna smeha,
na jezik ni jezik radostnih pesmi.
Tedaj so rekli med narodi:
'Velike rei je Gospod zanje storil!'
Da, velike rei je Gospod zanje storil.
Da, velike rei je Gospod za nas storil.
Razveselimo se!
eprav sem bil svoboden, sem hrepenel po vrnitvi v zapor, da bi spregovoril svojim
sodelavcem, kaj je storil Bog. Teko je razloiti, kako pristne so vezi med kranskimi brati v
zaporu. Pogreal sem jih in skrbelo me je zanje.
***
127

Nebeki lovek
DELING: Priblino dva tedna po moji izpustitvi iz zapora sem se skrivala na domu dveh sester.
Nekega dne sta odli ven in Gospod mi je dal jasno oznanilo. Videla sem Yuna svobodnega;
pripravljal se je, da odide nekam na sreanje! Vpraala sem ga: Kako si pobegnil? Zakaj si tako
zaposlen? Odgovoril je: Gospod mi je pomagal, da sem odel ven. Sedaj moram iti in
oznanjati evangelij.
Ko sta se sestri vrnili domov, sem jima povedala, da mi je Gospod pokazal, da Yun ni ve v
zaporu. V tistem asu so bili vsi kristjani prepriani, da bodo Yuna usmrtili, ali da bo dobil
dosmrtno jeo in zato mi sestri nista verjeli. Rekli sta: O, gotovo ga zelo pogrea! in al
nama je ker tako trpi, ker je tvoj mo v zaporu.
Mislili sta, da sem nora. Ena se mi je nasmehnila, druga je bila zaskrbljena. Zrla mi je v oi, da
bi videla, e sem izgubila razum. Ignorirala sem ju in ujela avtobus za Zhengzhou.
Nekaj ur kasneje sem sliala, da je Yun svoboden!
Vse to dogajanje okrog moevega pobega iz zapora in nain, na katerega mi je Bog to povedal
v oznanilu, je popolnoma preseglo moje razumevanje Boje veliine. Prvi sem se zavedala, da
Njemu resnino ni ni nemogoe!
***
YUN: Voditelji cerkve v Zhengzhouju so hoteli, da zapustiva podroje in odideva im dlje, ker
so verjeli, da je za naju prenevarno, da bi ostala v mestu.
Policija je e vedno preiskovala hie. Moj pobeg je bil velika sramota za oblast, posebno e za
zaporniko.
Pozneje sem slial, da je Sluba dravne varnosti na sreanja Hinih cerkva v mestu celo
poiljala tajne agentke, ki so hlinile, da so kristjanke. Govorile so: Smo prijateljice brata Yuna;
sliale smo, da mu je Gospod pomagal pobegniti. Ali mogoe veste, kako je? Nadejale so se,
da bodo izvedele kakno informacijo, kje se nahajam.
Ker sva bila oba z Deling aretirana, sta bila najina otroka poslana v drugo provinco, kjer je
zanju skrbel kranski zakonski par. Sedaj je bilo dogovorjeno, da se ponovno sreava s svojima
otrokoma.
Nekega vroega soparnega poletnega dne smo se sestali z voditelji Hine cerkve. Moja hi Yilin
je pritekla v sobo. Jokala je in kriala: Mama, policija prihaja! Oe mora takoj pobegniti!
Stekli smo na streho hie pripravljeni skoiti, ko smo sliali, da so policisti odli v drugo smer in
niso nas iskali. Oddahnili smo si, vendar nas je dogodek spomnil na pritisk, pod katerim ivimo.
Takrat mi je Deling povedala, da prosi Boga, naj nam odpre vrata, da bi lahko imeli pravo
druinsko ivljenje. Bila je zelo zaskrbljena zaradi vpliva, ki ga je stresen nain ivljenja imel na
otroka.
V tem asu nisem bil najboljega zdravja. util sem mono boleino v prsih in nisem mogel
pravilno dihati, zato sem odel v bolninico na rentgen. Zdravnik mi je grobo rekel: Imate
tuberkulozo ali tumor. Hotel me je zadrati v bolninici. Tudi moja ena mi je to predlagala: To
je Boja volja zate, da se odpoije.
Najprej sem to trmoglavo odklanjal. e naprej sem se hotel sestajati s kristjani, vendar so me
voditelji Hine cerkve iz mojega rodnega mesta spomnili in rekli: Celo z delom za Gospoda
mora za nekaj asa prenehati. Oblast te povsod ie. Pod nobenim pogojem se ne sme vrniti
domov; ne zaradi sebe ne zaradi drugih vernikov.
Prvi, odkar sem kot estnajstletnik v Henanu zael oznanjati evangelij, so se mi vsa vrata trdno
zaprla. Moj pobeg iz zapora je postal znan in oblast je storila vse, da bi me ujela. Cerkveni
128

Nebeki lovek
voditelji so vedeli, da bodo vsi, e me povabijo, da govorim na sreanju, in e Sluba dravne
varnosti izvede racijo, sooeni z ostrimi kaznimi. Zanje je bilo to preveliko tveganje in so mi
svetovali, naj se ne izpostavljam in se drim pro od javne slube.
Med obdobjem moje bolezni sem se resnino boril. Pravzaprav nisem hotel samo poivati v
Bogu. Namesto tega sem zael poivati v delu Zanj. Ponovno sem spoznal, da sem le delavec, ki
dela brez resninega Gospodovega miru. Tako sem ljubil delati za Gospoda, da je to postalo
moja varnost in moj izvir radosti. A Bog je hotel odstraniti ta idol iz mojega ivljenja.
Moja bolezen mi je ravno tako dopuala, da sem ve asa preivel z eno in otrokoma. Skupaj
smo molili in akali Gospoda, da nam pove, kaj naj storimo.
Nekega jutra med molitvijo me je Gospod obvladal s prisotnostjo. Spregovoril mi je kot
prijatelju: Poslal te bom v nove kraje. Niti besede njihovega jezika ne bo razumel. Tam bo
pred teboj veliko tujih obrazov, vendar se mora pokoriti moji zapovedi: 'Pojdi in zbudi ta
narod!'
Sporoilo sem povedal eni in otrokoma. Niso vedeli, kaj naj reejo. Obljube sem skril v svojem
srcu.
Ob drugi prilonosti sem razmiljal o ivljenju in slubi apostola Pavla. Gospod mi je takrat
rekel: Pohiti, nemudoma zapusti Jeruzalem, ker ne bodo sprejeli tvojega prievanja o meni.
(Apd 22,18) In nadaljeval: Yun, pohiteti mora. Zapusti Kitajsko. Ne zamujaj! Tvoje prievanje
zame je na Kitajskem konano. Ljudje ne bodo ve sprejeli tvoje slube, ker so preve
prestraeni.
Naslednji dan me je poklical dragi prijatelj. Njegove besede so, ne da bi karkoli vedel o tem,
kaj mi je rekel Gospod, potrdile Boje vodstvo. Rekel mi je: Brat Yun, Gospod mi je pokazal, da
zate pripravlja novo slubo. To je izpolnitev tistega, k emur te je poklical, ko si bil e otrok:
'Pojdi na zahod in jug in oznanjaj evangelij.'
Po tem klicu sem v popolnosti spoznal, da Gospod uinkovito vodi moje ivljenje v novi smeri.
Vse sem povedal eni. Deling se je iz globine svojega srca strinjala, da Gospod eli, naj
zapustim Kitajsko in odidem na zahod in jug.
Vendar sem imel velik problem. Nisem imel potnega lista in nikoli v vsem svojem ivljenju
nisem potoval iz Kitajske. Nisem mogel oddati pronje za potni list, ker sem imel kartoteko
zloinca. e bi oddal pronjo, bi me takoj aretirali!
Molil sem in predal pronjo Gospodu.
Kmalu zatem sem se sreal z brati. Ko sem jim povedal, kaj Gospod eli od mene, je posloven
lovek, ki je imel potni list, zautil Gospodovo spodbudo, da ga da meni. Rekel je: Brat Yun, to
je moj potni list. Uporabi ga, kakor te vodi Gospod. Ne skrbi zame. e se zaradi tega kasneje
pojavi problem, ga bom sprejel.
Ko smo pogledali v potni list, smo opazili drugo teavo. Slika tega brata ni bila v niemer
podobna meni! Bil je pleast in nosil je oala. Sam sem imel razmrene lase in popolnoma
drugane obrazne poteze. Brat je bil tudi veliko stareji od mene.
Ker sem verjel, da mi je Gospod rekel, naj oznanjam evangelij med narodi sveta, je bil as,
kdaj bom zapustil Kitajsko doloen in kupili smo letalsko karto za Air China od Pekinga do
Frankfurt za 18. september 1997.
Dan pred odhodom sem ves dan poueval v svetopisemski oli Hine cerkve na podroju
Pekinga, ki sem jo pomagal ustanoviti. Ko sem povedal, da mi je Gospod zapovedal, naj nesem
Njegov evangelij narodom sveta, so bili tudenti globoko ganjeni in v mnogih solzah so goree
molili zame. Prosil sem jih, naj od veera do poldneva naslednjega dne, ko naj bi poletelo moje
letalo, neprenehoma molijo zame. Mladi moje in enske so v molitvi prebedeli no in prosili
129

Nebeki lovek
Gospoda, da me zaiti in mi pomaga, da mi uspe. Od tega dne sem se ob mnogih prilonostih
spomnil globoke ljubezni, ki so jo tudenti imeli za Gospoda in zame. Danes sluijo Bogu po vsej
Kitajski, v odronih predelih, kot je Tibet, in v notranjosti Mongolije.
No pred vzletom sem bil zelo vznemirjen. Do takrat nisem e nikoli bil v velikem letalu. Vedel
sem, da me bodo, e me ujamejo, zaprli z najresnejimi obtobami in se bom zagotovo, razen
e Gospod ne bo posredoval, sooil s smrtno kaznijo, ko bo oblast ugotovila, da sem pobegnil iz
zapora. Hotel sem biti preprian, da delam po Boji volji in da imam Njegov potrditveni peat.
e bi mi kdorkoli pokazal sumniavost, bi verjetno odpovedal vse svoje narte. Vendar nihe od
mojih sodelavcev ali tudentov mi ni rekel niesar drugega kot besede potrditve in
opogumljanja.
S tremi sodelavci sem ostal buden vso no in prosil za Gospodovo zaito. Zjutraj sem se od
celononih bojev poutil izrpanega, kot Jakob, ki se je boril z Bogom. Neprestano sem mislil,
kaj se mi lahko zgodi in kaj bom rekel, e me bodo uslubenci na letaliu izpraevali. Ravno
tako me je skrbelo, ker je bilo to samo nekaj dni pred dnevom nacionalnosti, 1. oktobra, ko je
varnost v Pekingu ostreja kot obiajno.
Ob zori med goreo molitvijo mi je eden izmed mojih sodelavcev rekel: Boji sluabnik, ne
delaj panike. Dobil sem besedo zate od Gospoda. Odlomek je bil iz Prve Mojzesove knjige
27,20: Izak je rekel sinu: 'Kako to, da si ga lahko tako hitro nael, moj sin?' Pa je rekel: 'Gospod,
tvoj Bog mi ga je poslal naproti'.
Vrstica me je zelo opogumila, ker je kratko opisovala, kaj vse se mi je zgodilo. Kot odgovor na
molitve mnogih je Gospod vse hitro obrnil na dobro. e pred kratkim sem bil v zaporu z
zlomljenimi nogami, brez upanja in prihodnosti. In sedaj, nekaj mesecev pozneje, sem se prvi v
svojem ivljenju pripravljal zapustiti Kitajsko, eprav sem bil najbolj iskan 'zloinec', brez potnega
lista in osebne izkaznice.
Odgovoril sem s citatom apostola Pavla: Zaupam v Boga, da bo tako, kakor mi je bilo reeno.
(Apd 27,25)
Pred zoro mi je dal Gospod mono opozorilno besedo: Ko bo priel na letaliu na carino,
reci samo tisto, kar ti bom rekel, s tem pa je prila tudi beseda iz Svetega pisma: Pri mnogih
govorjenje ni brez greha, kdor pa brzda svoje ustnice, je pameten. (Prg 10,19)
S pekinkega letalia sem poklical Deling in otroka in jih prosil, naj molijo zame. Deling je
zvenela zelo mirno, ker je bila popolnoma prepriana, da me Bog vodi, da zapustim Kitajsko.
Ker e nikoli nisem el skozi postopke na letaliu, mi je eden izmed bratov pokazal, kako naj
izpolnim obrazce, kje naj se prijavim in kje plaam takso. Potem sem vstopil v obmoje carine in
se spomnil, kaj mi je rekel Gospod: Ko bo priel na letaliu na carino, reci samo tisto, kar ti
bom rekel.
akal sem, da mi potrdijo dokumente. Konno sem bil na vrsti. Oddal sem potni list in karto za
vkrcanje. Uslubenec je pogledal sliko in nato mene ter se zael smejati: Ha, ha, ha! Na tej sliki
nisi ti! To sploh nisi ti! Potem je dal potni list e uslubencu. Prezirljivo sta se smejala.
Mogoe je to teko verjeti, vendar sem se v sebi poutil popolnoma mirnega. No pred tem
sem bil vznemirjen, vendar mi je Gospod jasno dal vedeti, da bom zapustil Kitajsko in sedaj sem
bil stoodstotno preprian, da sem v Njegovi volji. Nadnaravni mir je preplavil moje srce.
Uslubenec je potem odel v stransko pisarno, se vrnil in ponovno rekel: To nisi ti! Odloil se
je, da bo odkril, kdo sem. Sam sem s vrstim, iskrivim pogledom gledal naravnost v njegove oi.
Minilo je nekaj minut in potniki v vrsti za menoj so postajali nestrpni in prigovarjali uslubencu,
kaj tako dolgo dela. Ko je zautil njihovo naraajoo jezo, mi je rekel, naj stopim na stran,
dokler ne kona z drugimi potniki.
130

Nebeki lovek
Ko je konal, mi je rekel: Oitno je, da ta potni list ne pripada tebi. Poleg tega, e te e
spustim, ne obstaja nain, da bi lahko vstopil v Nemijo. S prvim letalom te bodo poslali nazaj
na Kitajsko.
Neverjetno, vseeno mi je dal ig v potni list in rekel: Pojdi!
Ne obstaja loveki razlog, zakaj je uslubenec to storil. Vse, kar lahko reem, je, da je Gospod
kontroliral situacijo in vplival na uslubenca, da izvri Njegovo voljo.
Potem sem el zaradi carinskega pregleda skozi rentgen. Ko sem postavljal svojo torbo na
skener sem opazil, da je uslubenec govoril v walkie talkie in gledal naravnost vame. el sem
naprej in vzel svojo torbo, uslubenec ni rekel niti besede. Ponovno mi je bilo, po Boji roki,
dovoljeno, da grem mimo!
Iz akalnice sem poklical brata v javno govorilnico, da ga obvestim, da sem priel skozi. ez
nekaj minut sem se vkrcal na letalo, vrata so se zaprla in Air China je krenil. Hitro bom v zraku.
Izliv veselja in hvalenosti je vzkipel iz mene. Nisem mogel zadrati in sem takoj, ko so se kolesa
odlepila od steze, zapel:
Gospod, izmed vseh ljudi si me izbral,
svoja krila ljubezni si raziril nad menoj,
Tvoja milost je reila veliko izgubljenih du
in nas nauila, kako naj ivimo v Tvoji svetlobi.
Zato Te bom slavil za vedno!
Potniki pred menoj so se obrnili in zijali vame ter se spraevali, kdo je ta norec, ki mu je bilo
dovoljeno vstopiti v letalo!
Prvi v svojem ivljenju sem zapusti Kitajsko, da bi lahko nosil slavo Kralja med kralji mnogim
ljudem in narodom.
Med dolgim letom sem razmiljal o svojem ivljenju in se zahvaljeval Bogu za Njegovo
brezmejno milost. Vedel sem, da sem najmanji del Kristusovega telesa na Kitajskem. Sam sem
ni. Bog me zagotovo ni izbral zaradi kaknih posebnih vein ali sposobnosti, da bi bil Njegov
odposlanec narodom. To je bilo samo zaradi Njegove nenavadne, nezasluene milosti.
Priblino deset ur pozneje je moje letalo pristalo v Frankfurtu v Nemiji in odel sem proti
emigracijski mizi.
Ko sem konno priel na vrsto, je nemki uslubenec pregledal moj potni list. Takoj je dvignil
obrvi in krut izraz je spreletel njegov obraz. Nekaj je rekel, vendar ga nisem razumel in sem
samo stal ter se nasmihal. Pokazal mi je, naj stopim na stran.
Potem so prili e trije uslubenci, da pregledajo moj potni list. Vedeli so, da ni moj.
Odkimavali so z glavami in s preteim glasom govorili: Ne! Ne!
V tistem trenutku mi je na misel prila vrstica iz Svetega pisma: pravini pa je brez strahu
kakor lev. (Prg 28,1) Z Bojim ognjem v srcu in s pogledom Boje sodbe v svojih oeh sem
pogledal glavnega uslubenca. Uslubenec je pogledal vame, udaril ig v potni list, mi ga izroil
in pokazal, naj grem!
To je bilo mono samo po Boji milosti!
Bil sem v Nemiji! Medtem ko sem sedel v avtomobilu, ki me je vozil do hie nekega pastorja,
je Sveti Duh mono spregovoril besede v mojem srcu: Kakor sem tebe izpeljal iz zapora in s
Kitajske, bom izpeljal tudi sto tisoe svojih otrok s Kitajske, da bodo moje prie po celotni Aziji.
Po dveh dneh sem poklical Deling in otroka na Kitajsko in jim povedal, da me je Gospod varno
pripeljal v Nemijo. Deling prvo vpraanje je bilo: Kdaj se bo vrnil? Rekel sem, da se poutim
131

Nebeki lovek
kot Jezus, ko sta ga Joef in Marija kot dete odpeljala v Egipt. Samo Gospod ve, kdaj se bom
vrnil. Z Deling sva naredila resno zaobljubo pred Gospodom, da bova prosila Gospoda, naj na
nenavaden nain s Kitajske odpelje tudi mojo druino, da bi bila z menoj, e se v dveh letih ne
vrnem nazaj na Kitajsko.
Dva tedna po mojem prihodu me je kristjan odpeljal v begunski center v Hamburgu. Ko so
tamkajnji uslubenci sliali mojo zgodbo, so bili zelo preseneeni in so me premestili v drug
begunski center v Vzhodno Nemiji.
Ker nisem imel nobenih dokumentov, nisem mogel dokazati, kdo sem. Vladni uslubenci so
prili s kitajskim prevajalcem in mi postavili veliko vpraanj o moji preteklosti, mojih aretacijah in
kako sem pobegnil iz zapora. Na vsa vpraanje sem odgovoril popolnoma iskreno, vendar mi
niso verjeli in njihovo obnaanje je bilo zelo grobo. Prevajalec mi je celo rekel, naj neham
govoriti takne fantastine lai, ker mi to ni ne koristi pri moji pronji! Rekel mi je, da e ve kot
dve leti nemka vlada ni dala statusa begunca nobenemu Kitajcu.
V tem asu je do nekaterih nemkih kristjanov prila novica, da sem zapustil Kitajsko in da sem
v njihovi dravi. Nekateri izmed teh dragih bratov so nam prej sluili na Kitajskem. Prili so v
begunski center s asopisi, v katerem so bili lanki, kjer se je pojavljalo moje ime in ki so bile
izdane po moji aretaciji v marcu. Da bi dokazali, da so me poznali tudi pred mojim prihodom v
Nemijo, so nemki bratje pokazali fotografije s Kitajske, na katerih so bili z menoj. Podpisali so
izjave in me podpirali, kolikor so me mogli. Zdelo se je, da je tudi nemko veleposlanitvo v
Pekingu elelo preveriti moje trditve. Hitro so odkrili, kdo sem.
V begunskem centru so naredili popoln zdravniki pregled. Videli so, da imam e vedno
brazgotine od muenj na Kitajskem. Povedali so mi, da imam tuberkulozo ali raka na pljuih in
da bi moral iti v bolninico na okrevanje. Problem s pljui sem imel e ve kot deset let, vse od
takrat, ko so straarji v zaporu skakali po mojih prsih.
Begunski center je bil enostavno poslopje, vendar veliko bolje od zapora na Kitajskem. Smeli
smo podnevi oditi ven, vendar nam ni bilo dovoljeno potovati dlje kot petdeset kilometrov.
V bolninici sem preivel estdeset dni in naslednje tri mesece v begunskem centru, medtem ko
so preuevali mojo pronjo za stratus begunca.
***
DELING: Po Yunovem udovitem pobegu iz zapora je bilo, kot da bi ga iskala cela drava. Bilo
je zelo napeto. Cerkveni voditelji so mu rekli, da ne more pouevati delavcev ali voditi sreanj,
ker je za vernike tveganje preveliko. Sluba dravne varnosti mu je bila na sledi in vsak, ki je bil
z njim v stiku, je bil v veliki nevarnosti.
Mesec dni po Yunovem pobegu smo se skrivali v mestu Wohun, v provinci Hubei, vendar so bili
ljudje, ki so nas skrivali tako prestraeni, da ponoi sploh niso mogli spati.
Potem smo se premestili v provinco Shandong in kmalu ugotovili, da tudi ta druina ne more
spati. Bili so zelo zaskrbljeni za nao varnost in zaradi posledic, e bi Yuna ujeli v njihovem
domu. Zato smo vzdihovali Bogu: Gospod, kako ti lahko sluimo? Kamorkoli gremo, so ljudje
na trnih in ne morejo spati.
Bog je govoril, da mora Yun zapustiti Kitajsko in oditi na Zahod. Molili smo ve kot mesec dni
in spoznali, da je to Boja volja. Konno nam je Gospod potrdil, da je to resnino Njegov nart.
Vrgli smo runo pred Gospoda: Oe, e je Tvoja volja, da Yun zapusti Kitajsko, Te prosimo,
pomagaj mu, da jo zapusti brez teav.
Yun se je v Pekingu na nadnaraven nain vkrcal v letalo in zapustil Kitajsko. Vedeli smo, da je
132

Nebeki lovek
vse v Boji volji.
***
YUN: Ve kot dve leti pozneje sem na sreanju na Finskem povedal prievanje svojega pobega
iz zapora in kako mi je Gospod omogoil, da zapustim Kitajsko.
Potem je k meni pristopil poslovne, kristjan, in povedal mojemu prevajalcu ter meni nekaj
nenavadnega, kar mi je omogoilo, da spoznam, kako je bil Gospod usmiljen z menoj v tistih
dneh, ko sem zapustil Peking.
Finski brat mi je rekel: Delam za varnostno telekomunikacijsko podjetje. Pred nekaj leti smo
sklenili pogodbo, da namestimo najsodobneji software za prepoznavanje glasu na razlinih
mejnih prehodih na Kitajskem in ravno tako na letaliu v Pekingu.
Program skritih mikrofonov omogoa uslubencem, da v raunalniki bazi podatkov, ki vsebuje
glasove vseh iskanih zloincev, hitro odkrijejo glas sumljivega potnika. Lahko si preprian, da je
tudi tvoj glas v njihovi bazi podatkov, ker je bilo posnetih veliko tvojih pridig.
e bi tistega dne na letaliu v Pekingu odprl usta in kaj rekel, bi te zagotovo aretirali na licu
mesta.
Zahvaljeval sem se Gospodu za Njegovo modrost in milost, ker mi je rekel: Ko bo priel na
letaliu na carino, reci samo tisto, kar ti bom rekel.
Kako dobro je biti vedno posluen Gospodu!
***
Ko sem bil 1997. leta v zaporu, mi je moj dragi brat Xu rekel, naj zbeim, a zdaj je sam ostal
za reetkami, medtem ko sem sam bil na Zahodu.
Bog je naredil velik ude tudi bratu Xuju. Veliko ljudi je verjelo, da bo dobil smrtno kazen. Po
nekaj mesecih se je resnino pojavila v vseh svetovnih asopisih napana novica, da je
pogubljen.
Na sodiu se brat Xu ni hotel braniti in odgovarjati na nobeno izmed obtob. Trdil je, da je
'proces' v naprej zreirano dejanje, da se legalizira vnaprej sprejeta odloitev. Dobil je deset let
zapora. Iz neznanega razloga je bila pozneje kazen zmanjana na tri leta zapora in izpuen je
bil v maju leta 2000. Vemo, da je tudi to velik ude in blagoslov od Gospoda.
Med triletno zaporno kaznijo je brat Xu doivel veliko muenja in trpljenja. Zaporniki
uslubenci so mu z lisicami privezali roke na vsako stran eleznih vrat, da se je dvignil od tal, ko
so se vrata odprla, ob tem so se mu ob veliki boleini raztezali notranji organi.
Njegovi muitelji so zatem popustili vrata in dali Xuju trenutek sprostitve, predno bi spet odprli
vrata. To so ponavljali spet in spet, zaradi esar je brat pozneje rekel: Spoznal sem, kako se je
moral Jezus poutiti na kriu.
V maju leta 2000 sem bil v Zdruenih drava Amerike in pridigal na razlinih krajih. Vedel sem,
kateri dan bo Xu izpuen in elel sem ga presenetiti. V zaporu je bila zaita okrog Xuja tako
mona, da po mojem pobegu 1997. leta ni vedel, kaj se je zgodilo z menoj. Tri leta ni vedel ali
so me ubili, ujeli ali sem ostal na svobodi.
Samo nekaj minut potem, ko je brat Xu priel na svobodo, sem ga poklical na mobilni telefon
njegovega sodelavca. Oglasil se je Xujev globok bogat glas. Dragi brat Xu, sem vznemirjeno
vzkliknil, to je tvoj stari tovari iz celice, brat Yun! Kliem te iz Amerike! Bog me je s svojo
mono roko izpeljal s Kitajske!
Prevzet od radosti je brat Xu vzkliknil: Aleluja! Bog te je poslal s Kitajske, da bi lahko Kitajci in
133

Nebeki lovek
zahodnjake cerkve sodelovali pri delu za evangelij. Pria bo silnih Gospodovih del na
Kitajskem!
Vzklikala sva in se razburjeno pogovarjala in poskuala v nekaj minutah zaobjeti vse, kar se je
zgodilo, odkar sva se zadnji videla iz oi v oi.
V prejnjih letih sem imel brata Xuja za oeta v veri. Nanj sem gledal kot na velikega voditelja
kitajske cerkve. e vedno ga tako doivljam, vendar sem ga v minulih letih zael gledati tudi kot
svojega dragega brata v veri. Izven moje lastne druine je brat Xu moj najljubi prijatelj in
sodelavec v evangelijskem delu.

134

Nebeki lovek
TIRIINDVAJSETO POGLAVJE

NAZAJ V JERUZALEM
eprav je Kitajska dale, dale od Jeruzalema, je pomembno zgodovinsko dejstvo, da sta bili
Sveta deela in Kitajska s potjo povezani ve kot dva tiso let.
Stara poroila omenjajo celo mnenje, da je evangelij najprej priel na Kitajsko po tej poti samo
dve desetletji po Jezusovi smrti in vstajenju. Znani raziskovalec Marko Polo je priel na Kitajsko
pred sedmimi stoletji po isti poti. Ta kljuna trgovska pot je omogoala, da zelia in zaimbe,
naravna bogastva, nove religije in osvajalske vojske prihajajo in odhajajo s Kitajske. Na drugem
mestu, v Jeruzalemu, je bilo sredie, od koder so izdelki potovali v Evropo, severno Afriko in na
Srednji vzhod.
Evropska aristokracija se je udila, ko je bilo s Kitajske uvoeno neobiajno bitje - murvina
sviloprejka. Svoje ime je dobila ravno po stari poti, znani Svileni poti.
Danes so narodi vzdol stare Svilene poti najmanj evangelizirani na vsem svetu. Srce treh
najvejih religioznih utrdb, ki odbijajo napredovanje evangelija, so islam, budizem in hinduizem
in se nahajajo ravno tu. Ve kot devetdeset odstotkov preostalih nedosegljivih skupin narodov na
svetu ivi vzdol Svilene poti in v dravah okoli Kitajske. Dve milijardi prebivalcev ivi in umira na
tem podroju ter se ne zavedajo Vesele novice, da je Jezus umrl za njihove grehe in da je edina
pot v nebesa.
V dvajsetih letih dvajsetega stoletja je Bog najprej vodil skupino, ki se je imenovala Jezusova
druina, da pe ponesejo evangelij vso pot s Kitajske do Jeruzalema. To pobudo so imenovali
Nazaj v Jeruzalem. Ostale kitajske cerkvene skupine so prejele podobna oznanila, da zanejo
misijonarska gibanja, ki bodo vplivala na mnoge narode v Aziji in na Srednjem vzhodu.
Jezusova druina, ki jo je leta 1921 osnoval kristjan Jing Dianying, v provinci Shandong, je
verovala, da bi morali njeni lani prodati vse svoje premoenje in svoje bogastvo deliti z ostalimi
lani druine. Geslo Jezusove druine iz petih besed je govorilo o njihovi posvetitvi Kristusu ter
skromnem nainu ivljenja: 'rtev, odrekanje, siromatvo, trpljenje, smrt.'
Njihov cilj so bile vasi in mesta, v katerih so oznanjali evangelij, medtem ko so li iz enega
mesta v drugega. Njihov primer skupnega ivljenja in globoke kranske ljubezni Jezusove
druine so obudovali mnogi, ki so jih opazovali. To je privlailo vse, ki so iskali odgovore
ivljenja, kot tudi vse, ki so bili brez doma, obupani in prezrti. Veliko slepih in beraev se je
pridruilo Jezusovi druini in so nali veno ivljenje v Kristusu.
V rasti so prenaali strano trpljenje. Ko je prili v nov kraj, se je pogosto zgodilo, da so
prebivalci prili iz hi, da bi jih pretepali, zasmehovali in ponievali. A odpor jih ni prestrail in ko
so oznanjali evangelij, so vedno nali nekaj ljudi, ki so bili pripravljeni pustiti vse, kar imajo, in
slediti Jezusu.
Tudi pozneje v tiridesetih letih dvajsetega stoletja so pridobili priblino dvajset tiso kitajskih
vernikov po vsej Kitajski v ve kot sto razlinih skupinah Jezusove druine.
Nekaj skupin je verovalo, da jih je Bog poklical, da pe odnesejo evangelij nazaj Jeruzalem in
oznanjajo ter vzpostavljajo Boje kraljestvo na vseh podrojih ob poti. Po tiso kilometrih in
mnogih letih potovanja je skupina vernih oznanjevalcev prila do obmejnega mesta Kashgar v
pokrajini Xinjiang na severu Kitajske.
***
135

Nebeki lovek
Jeseni leta 1995 sem govoril na sreanju Hine cerkve v osrednji Kitajski. Gospod mi je dal
veliko eljo, da bi bil del Njegovega narta, da polje kranske misijonarje v hindujske,
budistine in muslimanske drave. Opogumljal sem vernike, naj iejo Boga za vizijo svetovnih
razsenosti. Poleg tega sem jih pozival, naj ne nadaljujejo le s svojimi trenutnimi slubami,
temve naj razirijo svoj pogled in vkljuijo dosegljive narode okoli Kitajske.
S solzami v oeh sem zapel pesem, ki sem se je nauil iz stare knjige o gibanju Nazaj v
Jeruzalem:
Vzdigni svoje oi proti Zahodu,
tam ni delavcev za veliko etev,
srce mojega Gospoda je alostno vsak dan
in sprauje: Kdo bo el zame tja?
Oi polne solz
in s krvjo pokropljene prsi
dvigujemo Kristusovo zastavo,
da reimo ovce, ki umirajo!
Te dni se bitka pribliuje
in trobenta glasno trobi,
hitro dajmo nase popolno Bojo bojno opremo
in prodremo skozi hudieve pasti!
Smrt trka na vrata mnogih
in svet obvladuje greh
in zvesto moramo delati, medtem ko korakamo naprej
in se borimo vse do smrti!
Z upanjem in vero bomo korakali naprej
v darovanju naih druin in vsega, kar imamo,
medtem ko vzamemo svoj teki kri
in korakamo naprej proti Jeruzalemu!
Medtem ko sem pel, sem v skupnosti opazil starka, ki je bil vidno ganjen. Jokal je in komaj se
je e lahko obvladal. Nisem vedel, kdo je in mislil sem, da je bila moja pridiga resnino mona,
da je povzroila takno reakcijo! Stareji brat s sivimi lasmi in sivo brado okronan, je poasi
priel naprej in zaprosil, e lahko nekaj pove. Molk poln spotovanja je padel na obinstvo.
Rekel je: Sem Simon Zao, Boji sluabnik. Pred osemintiridesetimi leti sem s svojimi sodelavci
napisal te besede, ki si jih ravnokar zapel. Vsi moji sodelavci so umrli muenike smrti za
Jezusovo ime.
Potem je nadaljeval: Sem eden izmed voditeljev skupine Nazaj v Jeruzalem. Pe smo prehodili
Kitajsko in oznanjali evangelij v vsaki vasi in mestu, skozi katerega smo li.
Konno smo leta 1948 po mnogih teavah prispeli v obmejno mesto Kashgar v provinci
Xinjiang. Za nekaj asa smo se ustavili in oddali pronje za vize, da bi vstopili v Sovjetsko zvezo.
Istoasno smo bili ivni in vznemirjeni, kaj nas e aka.
Preden smo dobili prilonost zapustiti Kitajsko, je komunistina vojska pod voditeljem Maom
136

Nebeki lovek
prevzela kontrolo nad Xinjiangom. Takoj so zaprli meje in zaeli na silo uveljavljati oblast.
Vse voditelje naega gibanja so aretirali. Pet nas je bilo obsojenih na petintirideset let zapora
s tekim delom. Ostali voditelji so e davno umrli v zaporu. Sem edini preiveli. Leta 1988 sem
bil izpuen, pet let pred iztekom. Zaradi vizije, da se evangelij odnese nazaj v Jeruzalem, sem
za Gospoda v zaporu preivel tirideset let.
Ostali smo brez besed. Sedeli smo s iroko odprtimi oimi in solze so nam po licih tekle na tla.
Vpraal sem Simona Zaoja, Bojega loveka: Stric, ali bi nam lahko, prosim, povedali kaj ve
o tem?
Nadaljeval je: Ko nas je Gospod poklical k viziji, sem bil oenjen tiri mesece. Moja lepa
nevesta je ravno ugotovila, da je nosea. Aretirali so naju in zaprli. ivljenje v zaporu je bilo
teko in ena je splavila.
Obrisal si je solze in nadaljeval: V tistem asu so komunisti pobili veliko misijonarjev in
njihovih kitajskih spreobrnjencev. V prvih mesecih mojega bivanja v zaporu leta 1948 sem svojo
ljubljeno eno videl dvakrat od dale, skozi elezne reetke svojega okna. Nikoli ve je nisem
videl. Ko sem bil konno tirideset let pozneje izpuen, je bila moja ena e dolgo mrtva.
Vsi smo glasno jokali. utili smo, da stojimo na svetih tleh, v Gospodovi navzonosti.
Potem sem vpraal strica Simona: Ali ste e vedno v svojem srcu imeli vizijo Nazaj v
Jeruzalem, ko ste bili 1988. leta izpueni iz zapora?
Kot odgovor na moje vpraanje nam je zapel pesem:
Koliko let so pihali moni vetrovi?
Kolikokrat so se zbrali nevihtni oblaki?
Skozi leden de nismo mogli videti Bojega oltarja?
Boji oltar, na katerem je sprejel nae rtve.
Boji voditelji jokajo zlomljenih src,
Jahvejeve ovce so razkropljene na dale in na iroko.
Solze alosti izvirajo v hladnem vetru.
Kam si odel, Dobri pastir?
Kam ste odli, Boji vojaki?
Kam ste odli?
O, kam ste odli?
Ko se je stric Zao za trenutek oddahnil, sem ga ponovno vpraal: Stric, ali imate e vedno tisto
vizijo v srcu?
Pel je naprej:
Jeruzalem so moje sanje.
Jeruzalem so moje solze.
Iem te in te najdem v ognju oltarja,
iem te in najdem te v Jezusovih rokah z brazgotinami od ebljev.
li smo skozi doline solza,
li smo proti naemu nebekemu domu,
po tiridesetih letih hoje skozi dolino smrti
so moje solze presahnile.
137

Nebeki lovek
Jezus je priel, da unii verige smrti.
Priel je, da odpre pot v slavo!
Prvi misijonarji so za nas prelili svojo kri in solze.
Pohitimo izpolnit Bojo obljubo!
Govoril je z drgetajoim glasom: tirideset let sem se v delovnem taboriu vsak veer obrnil
proti Jeruzalemu in vzdihoval Gospodu: 'O Bog, sam ne bom nikoli v stanju pripeaiti do
Jeruzalema. Naa vizija je propadla. Nebeki Oe, prosim te, dvigni novo generacijo kristjanov
na Kitajskem, ki bodo pripravljeni dati svoja ivljenja, da odnesejo evangelij vso pot nazaj do
Jeruzalema, kjer se je zaelo.'
Prijel sem ga za roko in ga preprieval: Vizija, ki vam jo je Bog dal, ni umrla! Ponesli jo bomo
naprej.
Tolaili smo srce strica Zaoja. Dvignil se je, nas blagoslovil s svojimi svetimi rokami in nas
opogumil z besedami iz Evangelija po Luku 24,46-48: Tako je pisano: Kristus bo trpel in tretji
dan vstal od mrtvih in v njegovem imenu se bo zaelo v Jeruzalemu oznanjati vsem narodom
spreobrnjenje, da bodo dosegli odpuanje grehov. Vi ste prie teh rei.
Spodbujal nas je: Vedeti morate, da je pot kria klic k prelitju krvi. Evangelij Jezusa Kristusa
morate prinesti muslimanskim dravam in potem vso pot nazaj v Jeruzalem. Obrnite svoje oi
proti Zahodu!
To je bilo odloilno sreanje mojega ivljenja. Poutil sem se kot, da je Bog predal goreo
baklo od dragega Bojega loveka Hinim cerkvam in nam s tem dal odgovornost, da konamo
vizijo.
Gospod je e poloil vizijo Nazaj v Jeruzalem v moje srce, a po sreanju s Simonom Zaom je
postala glavna toka mojega ivljenja. Povsem sem spoznal, da je usoda Hinih cerkva na
Kitajskem zruiti poslednje ostanke duhovnih velikanov sveta: Budino hio, Mohamedovo hio in
hio hinduizma in pred drugim prihodom naega Gospoda Jezusa Kristusa oznaniti slavo
evangelija vsem narodom!
Razumeti morate, ko govorim o gibanju Nazaj v Jeruzalem, ne govorim, da je Jeruzalem glavni
cilj. Ne nartujemo, da bi planili v Jeruzalem na kakno veliko konferenco! Jeruzalem je bila
zaetna toka evangelija pred dva tiso leti in verujemo, da bo evangelij obel ves svet in se vrnil
na svojo zaetno toko. Na cilj ni evangelizirati le mesto Jeruzalem, temve tudi na tiso e
nedoseenih skupin narodov, mest in vasi, ki se nahajajo med Kitajsko in Jeruzalemom.
Vizija Nazaj v Jeruzalem je sedaj glavni cilj vseh voditeljev Hinih cerkva v Sinamski skupnosti.
To ni le osamljen projekt med mnogimi. Je glavna toka in sredie vseh naih aktivnosti. O
njem govorimo ob zajtrku, kosilu in veerji. Za njega neprenehoma molimo in iemo Boga, da
poklie delavce in odstrani ovire. O njem sanjamo, ko spimo.
Pred nekaj leti so voditelji Sinama molili za njihovo vkljuitev v misijo Nazaj v Jeruzalem. Potem
smo se sestali in vsaka mrea Hinih cerkva je nala mnogo misijonarjev, za katere se je
obvezala, da jih bo usposobila in poslala v tujino. Ko smo preteli delavce, jih je bilo vseh skupaj
sto tiso. To pomeni, da v naslednjih letih nameravamo s Kitajske poslati sto tiso misijonarjev!
Podrobneje raziskovanje zgodovine odkriva, da so s Kitajske vodile pravzaprav tri glavne
Svilene poti. Najbolj znana je tista, ki se je zaela v Xianu in vodila skozi osrednjo Azijo in
sredie islamskega sveta. Druga glavna trgovska pot je la skozi Tibet, preko Himalaje v Butan
in Nepal, proti Pakistanu, Afganistanu in Iranu in se povezala z glavno potjo za Jeruzalem. Tretja
Svilena pot je vodila skozi jugozahodno Kitajsko, kjer danes ivi veina e nedoseenih
manjinskih skupnosti. Vstopila je v juni Vietnam in potem la proti zahodu v drave kot so
138

Nebeki lovek
Laos, Kamboda, Tajska, Mjanmar (prej Burma) in Indija. Pot je vodila globoko v srce
dananjega budistinega in hindujskega sveta.
Potem ko smo preuili dejstva, so voditelji cerkva sklenili, da nas Bog klie, da z evangelijem
sledimo tem trem glavnim smerem. Sveti Duh je poklical mree, da se osredotoijo na
posamezna podroja. Na primer ena od mre je imela e veliko misijonarskih druin, ki delajo
na podroju Tibeta. Zanje je bilo razumljivo, da naredijo preboj v tibetanski budistini svet.
Druga mrea je ve let imela breme, da dosee manjinske skupine na jugozahodu Kitajske.
Veina plemen se je razirila preko meja v drave kot so Vietnam, Laos, Tajska in Mjanmar.
Mrea je prevzela odgovornost ponesti evangelij Nazaj v Jeruzalem preko june poti.
Dejstvo, da narodi ne akajo evangelij z razirjenimi rokami, je znano! Zelo se zavedamo, da
se drave kot je Afganistan, Iran in Saudska Arabija ne bodo obnaale blagodejno do
oznanjevalcev v svoji dravi!
Ravno tako vemo, e elimo poslati misijonarje, da morajo biti usposobljeni; poznati morajo
jezik in kulturo ter imeti oporo, da bi se lahko borili za Gospoda z najvejo uinkovitostjo. Danes
je na Kitajskem na stotine kristjanov, ki se uijo tuje jezike kot so arabski in angleki ter se
pripravljajo za misijonarsko slubo izven Kitajske.
Prav tako smo spoznali, da je bilo zadnjih trideset let trpljenja, preganjanja in muenja Hinih
cerkva na Kitajskem za nas kot Boja ola. Gospod nas je dovreno opremil, da gremo lahko kot
misijonarji v muslimanski, budistini in hinduistini svet.
Ko sem neko na Zahodu govoril, mi je kristjan rekel: e leta molim, da bi komunistina
oblast na Kitajskem padla, da bi kristjani lahko iveli v svobodi. To ni to, kar prosimo! Nikoli ne
molimo proti nai oblasti niti ne kliemo nanjo prekletstvo. Namesto tega smo se nauili, da Bog
nadzira naa lastna ivljenja in oblast, pod katero ivimo. Izaija je za Jezusa prerokoval: Oblast
je na njegovih ramah. (Iz 9,6)
Bog je izkoristil kitajsko oblast za svoje lastne cilje. Naredil in oblikoval je svoje otroke v skladu
s Svojim nartom. Namesto da molitve usmerjamo proti katerikoli politini ureditvi, molimo, da
ne glede na to kaj se nam dogaja, ugodimo Bogu.
Ne molite, da bi preganjanja prenehala! Ne bi smeli moliti za laja bremena, temve za
moneja ramena, da bi laje nosili! Takrat bo svet videl, da je Bog z nami in nam daje mo, da
ivimo ivljenje, ki odraa Njegovo ljubezen in mo.
To je resnina svoboda!
Malo je tistega, kar bi nam lahko naredila kakna muslimanska, budistina ali hinduistina
drava in tega nismo e prej izkusili na Kitajskem. Najhuje, kar nam lahko naredijo, je, da nas
ubijejo, a to bo pomenilo, da smo za vso venost preli v slavo in navzonost naega Gospoda!
Misijonarsko gibanje Nazaj v Jeruzalem ni vojska s pukami ali kaknim drugim lovekim
orojem. To ni skupina dobro obleenih izurjenih profesionalcev. To je vojska kitajskih mokih in
ensk z zlomljenimi srci, ki jih je Bog oistil s silnim ognjem in ki imajo zaradi evangelija za seboj
e leta nadlog in revine. V posvetnem jeziku nimajo niesar in ne puajo vtisa, vendar so na
duhovnem podroju silni borci za Jezusa Kristusa! Zahvaljujemo se Bogu, da nasprotno, Bog si
je izbral tisto, kar je v oeh sveta nespametno, da bi osramotil modre. Tisto, kar je v oeh slabotno,
si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar je mono. Bog je izbral tisto, kar je v svetu preprosto in
zanievano, tisto kar ni ni, da bi onesposobil tisto, kar je, da se pred Bogom ne bi ponaal noben
lovek. (1Kor 1,27-29)
Bog klie na tisoe borcev Hinih cerkva, da svoje prievanje zapiejo s svojo lastno krvjo.
Prestopili bomo meje Kitajke in ponesli Bojo besedo v muslimanski, budistini in hinduistini
svet. Na tisoe vojakov bo pripravljeno umreti za Gospoda. Videli bodo mnoico reenih du in
139

Nebeki lovek
prav tako mnogo zaspanih cerkva na Zahodu, ki se bodo prebudile.
V preteklosti je na stotine misijonarjev z Zahoda prelilo svojo kri na kitajskih tleh. Njihov primer
nas je navdihnil, da bomo tudi sami pripravljeni umreti za Gospoda, kamorkoli nas bo vodil s
Svojim sporoilom. Veliko misijonarjev bo aretiranih, muenih in mueniko umorjenih zaradi
evangelija, vendar nas to ne bo zaustavilo.
V preteklih tridesetih letih ni Bog oieval samo nas z ognjem nadlog, ampak tudi nae
metode. Na primer smo popolnoma predani urejanju skupin lokalnih vernikov, ki se sestajajo po
domovih. Nimamo nikakrnega namena graditi cerkveno zgradbo! To omogoa, da se evangelij
hitro iri, oblast nas teko odkrije, a nam dopua, da usmerimo vsa svoja sredstva neposredno
v slubo evangelija.
Nekateri ljudje niso zadovoljni z dejstvom, da poiljamo misijonarje izven Kitajske. Pravijo, da bi
morali ostati na Kitajskem in pridobiti vso nao dravo, preden bi jo zapustili. Na taken
nelogien argument odgovarjam s preprostim vpraanjem: Zakaj potem vae drave poiljajo
misijonarje? Ali so v vai dravi vsi reeni?
e ostanemo na enem mestu in ne napredujemo, dokler popolnoma ne dokonamo dela, ne
bomo nikoli v stanju z evangelijem vplivati na svet. Zagotovo je Boja pot, da dokler
pridobivamo domovino, istoasno poiljamo nove delavce na konec sveta! Verjemite, naa vizija,
da doseemo svet, ne pomeni, da bomo obstali ali upoasnili svoja prizadevanja, da z
evangelijem doseemo vso Kitajsko!
Oboje se bo zgodilo z roko v roki.
Pravzaprav verujemo, da je najbolja pot za kitajsko cerkev, da ostane mona in motivirana za
poseganje po drugih narodih sveta. Ko se verniki osredotoijo na sluenje Gospodu in
doseganju izgubljenih, jih Bog blagoslavlja in cerkev ostaja budna. Ko se usmerimo le nase in
zanemo drug drugega kritizirati, je satan e zmagal in cerkev postane top, nekoristen
intrument.
Od zaetka smo vedeli, da se bo za poslanstvo Nazaj v Jeruzalem morala plaati visoka cena.
Ne govorim samo o denarju! Govorim o mnogih Kitajcih, ki bodo med udejanjenjem vizije trpeli
in bili mueniko umorjeni. Veliko jih bo imelo samo enosmerno vozovnico in bodo vedeli, da se
ne bodo nikoli ve vrnili na Kitajsko, da bi videli svoje ljubljene.
Prav tako spoznavamo, da bo Nazaj v Jeruzalem stal veliko denarja in eprav so nae cerkve
zelo siromane, smo za nae misijonarje zbrali e deset tisoe dolarjev. Kot v makedonski cerkvi
je tudi mnogo kitajskih vernikov dalo vse, kar so posedovali: eprav so izkusile mnoge stiske, sta
njihovo prekipevajoe veselje in njihova skrajno ubotvo prerasli v njihovo bogato radodarnost. Po
njihovih moeh in za prio sem celo ez svoje moi so iz lastnega nagiba dajali. (2Kor 8,2-3)
Kitajska cerkev je pripravljena plaati ceno.
Od mojega pobega s Kitajske leta 1997 sem odgovoren za usposabljanje in poiljanje
misijonarjev Nazaj v Jeruzalem.
Ko je v marcu 2000 prva skupina devetintridesetih misijonarjev zapustila Kitajsko, jih je bilo
estintrideset aretiranih. Vendar vseeno niso izgubili svoje vizije. Vrnili so se domov, molili in
nali drugo pot, da bi prestopili mejo.
Po ve kot letu dni je tevilo misijonarjev kitajskih Hinih cerkva izven Kitajske e preseglo
tiristo in so sluili v ve kot desetih dravah. Jezovi so se zaeli dvigovati.
Vsak misijonar gibanja Nazaj v Jeruzalem je dobil znanje iz glavnih predmetov. Med njimi so:
1. Kako trpeti in umreti za Gospoda.
Preuujemo, kaj Sveto pismo govori o trpljenju in razmiljamo, kako so Boji ljudje v
140

Nebeki lovek
zgodovini dali svoja ivljenja za napredovanje evangelija.
2. Kako prievati za Gospoda.
Uimo, kako prievati za Gospoda v vseh okoliinah, na vlaku, avtobusu ali v zadnjem
delu policijskega kombija na poti do mesta usmrtitve.
3. Kako pobegniti za Gospoda.
Vemo, da nas vasih Gospod polje v zapor, da priujemo Zanj, ravno tako tudi verujemo,
da vasih hudi eli, da odidemo v zapor, da bi zaustavil slubo, v katero nas je Bog
poklical. Misijonarje uimo posebnih vein, kot so, kako se osvoboditi lisic ali kako skoiti
skozi okno drugega nadstropja in se pri tem ne pokodovati.
To je 'obiajna' svetopisemska ola.
e kdaj obiete kraj, kjer usposabljamo misijonarje za Nazaj v Jeruzalem, boste videli, kako
smo resno pri izpolnjevanju Bojega narta za nas. Takrat boste videli ljudi z rokami na hrbtu,
vklenjene v lisicah, kako skaejo z oken drugega nadstropja!
Ni manj od tega se ne zahteva, e elimo zruiti zidove, ki loujejo muslimane, hindujce in
budiste, da bi spoznali Jezusovo udovito navzonost.
***
Ko so stareine Sinimske skupnosti sliale, kako mi je Bog udeno dopustil, da pobegnem s
Kitajske, so me postavile za svojega 'pooblaenega zastopnika', da po vsem svetu govorim v
imenu Hinih cerkva.
Streine Sinimske skupnosti so zame sestavili naslednje pismo:
Bratu Yunu, naemu svetemu bratu, ki je blinji tovari Gospoda Kristusa in napolnjen z Duhom
Boje moi:
Ti si Boji 'voz Izraelov in njegova konjenica'! V sebi nosi zmagovalno sporoilo irjenja
Kristusovega kraljestva!
Dragi brat, Bog te poilja po Sinimskih streinah kitajskih Hinih cerkva kot naega
pooblaenega zastopnika v tujino.
Po Svojem vodstvu in oblasti nam je Bog pokazal, da je ivljenje temelj, izgradnja cerkve sredie
in usposabljanje delavcev toka uspeha strateko mesto, od koder se bo evangelij iril v vse smeri
in vsakemu narodu ter vsem ljudem na svetu, tako da bi tla, po katerih hodijo tvoje noge, postala
tvoja dediina!
Korakaj naprej proti muslimanom, hindujcem in budistom v Evropi, Ameriki, Afriki, Avstraliji in
Aziji!
Molimo, da ti Gospod podari modrost in mo od zgoraj, da bi tvoje sporoilo bilo napolnjeno z
Nebeko oblastjo. Kot lu, ki jo je Samson privezal na lisije repe in bo gorela, kamorkoli bo el.
Izpolni sveto poslanstvo, ki ti ga je dal Bog, da nosi evangelij nazaj v Jeruzalem, dokler zadnji
sveti uenec ne bo prikljuen Cerkvi in zaroenka ne bo pripravljena na ponovni prihod naega
Odreenika Gospoda Jezusa Kristusa, da bi kraljestva sveta prela v posest naega Kralja! Na
sveti cilj je, da bo za vedno na Kralj.
Pripravljeni smo naporno delati z Gospodovimi sluabniki, ki so udi Njegovega telesa, sluiti drug
drugemu z duhovnimi darovi, ki smo jih prejeli, da bi se Boje sveto poslanstvo lahko izpolnilo.
Dragi brat Yun, to je preprianje vseh Bojih sluabnikov Skupnosti Sinimskih strein. Naj Gospod
zaupano nalogo okrepi, te vodi in odpira pot. Mi in vsi nai sodelavci smo tvoj vrsti it. Naj bo
141

Nebeki lovek
Gospodova volja hitro izvrena, kakor na zemlji tako tudi v nebesih.
Tvoji sodelavci v Kristusu in streine Sinimske skupnosti

142

Nebeki lovek
PETINDVAJSETO POGLAVJE

RAZMILJANJE O TIRIH LETIH NA ZAHODU

Moja prva izkunja cerkve na Zahodu je bila zelo zanimiva! Blizu mojega begunskega taborie
v Nemiji je stala luteranska cerkev. V nedeljo zjutraj sem odel k bogosluju, da bi na
Gospodov dan bil z drugimi verniki in se nauil nekaj nemine s ponavljanjem pridigarjevih
besed.
Po tistem, esar sem bil navajen na Kitajskem, sem odkril, da so ta cerkvena sreanja resnino
udna! Sedel sem v prvi vrsti ogromne stare zgradbe, tono pod visoko prinico, na katero se je
povzpel duhovnik v popolni sveani obleki, da bi pridigal. Ko je govoril, je stalno gledal
naravnost vame. Navkljub velikosti svetia je skupnost sestavljalo le nekaj starejih sivolasih
gospa.
Zdelo se je kot, da me pastor in stareje gospe imajo radi. eprav se nismo mogli pogovarjati z
besedami, smo se drug drugemu nasmihali. Imel sem vtis, da pastor misli, da je primerno, ker
revni Kitajec z nasmehom na obrazu prihaja in sedi vsako nedeljsko jutro v njegovi cerkvi.
***
Nekoliko kasneje sem ponovno sedal v prvi vrsti cerkve na Zahodu, vendar sedaj v popolnoma
drugani od luteranske v Nemiji. Govorim o cerkvi na Times Square v mestu New York.
Moje oi so bile iroko odprte, medtem ko sem z obudovanjem gledal sliko pred seboj.
Ogromen venarodni zbor, obleen v uniforme se je zibal in pel Jezusu iz vsega srca. Za menoj
je nekaj tiso Newyoranov slavilo Boga iz globine svojih du.
Od stotine cerkva, v katerih sem imel ast oznanjati po vsem zahodnem svetu, bi lahko rekel,
da mi je ta cerkev na Times Squaru najljuba.
Ima vzduje usmiljenja in ognja, ki spodbuja obiskovalce, da se dvignejo na noge, in duha
resnice in sprejemanja, ki stori, da ljudska srca popustijo in eljno posluajo Bojo besedo.
Ko sem v tej cerkvi, v srediu New Yorka, lahko zaprem svoje oi in se poutim, kot da sem
spet na Kitajskem.
***
Priblino est mesecev po mojem prihodu v Frankfurt so mi nemke oblasti dale status begunca
in potni list. Obiskali so me prijatelji z Zahoda. Molili smo, da bi razbrali Boji namen mojega
izhoda s Kitajske in da bi videli, kako lahko skupaj delamo za Bojo slavo.
Iskali smo Gospoda in modrost, kako bi pripeljali mojo eno in otroka v Nemijo, da bi lahko
zaeli svoje novo skupno ivljenje.
V maju leta 1999 so Deling, Izak in Yilin odpotovali preko jugozahodne Kitajske v Mjanmar,
kjer naj bi, kot smo priakovali, ostali kratek as, dokler se ne pripravijo potrebni dokumenti, da
bi lahko prili v Nemijo.
Gospod mi je odprl vrata, da sem govoril v mnogih cerkvah na Zahodu. Potoval sem z zvestim
skandinavskim prijateljem, ki je prevajal, kamorkoli sva la. To je isti brat, ki sem ga sreal pred
mnogim leti v mestu Guilin, ko je Bog zdruil najini srci, da skupaj sluiva Gospodu.
Naslednjih nekaj let sva potovala po Evropi, Aziji in Severni Ameriki in pozivala Boje ljudstvo,
naj moli in naj se zdrui s kitajskimi Hinimi cerkvami, da skupaj osvojimo vso Kitajsko in vidimo,
143

Nebeki lovek
kako se Boje kraljestvo obnavlja po vsej poti nazaj v Jeruzalem.
Pogosto sem obiskoval svojo druino v Mjanmaru, vendar da bi jih odpeljal iz te deele, se je
pokazalo teje in bolj bolee, kot smo sprva mislili. Zaradi odlaanja se je moja druina vselila v
eno izmed sob svetopisemske ole in otroci so zaeli obiskovati javno olo.
Predno sem odpotoval na Zahod nisem vedel, da toliko cerkva duhovno spi. Preprian sem bil,
da je cerkev na Zahodu mona in iva, ker je prinesla evangelij v mojo deelo z neverjetno vero
in vztrajnostjo. Veliko misijonarjev nam je dalo trden primer, ko so podarili svoja ivljenja za
Kristusa.
Medtem ko sem govoril v cerkvah na Zahodu, sem se vasih muil. Zdelo se je, da nekaj
manjka, nekaj, kar je ustvarjalo v meni strane obutke. Veliko sreanj je bilo hladnih in
manjkalo je ognja in Boje navzonosti, kot jo imamo na Kitajskem.
Na Zahodu veliko kristjanov poseduje veliko materialnega bogastva, vendar ivijo v stanju
odpadnitva. Imajo zlato in srebro, a niso se dvignili in ne hodijo v Jezusovem imenu. Na
Kitajskem ne posedujemo materialnih dobrin, ki bi nas drale v svojih rokah in ni nam ne
prepreuje, da zapustimo dom za Gospoda. Kitajska cerkev je kot Peter pred tempeljskimi vrati.
Ko je videl hromega beraa, je rekel: Srebra in zlata nimam, dam ti pa kar imam, v imenu
Jezusa Kristusa Nazarejca, hodi! (Apd 3,6)
Na podoben nain prosim, da Bog uporabi kitajsko cerkev, da pomaga cerkvi na Zahodu, da
se dvigne in hodi v moi Svetega Duha. Zagotovo je nemogoe, da bi cerkev na Kitajskem v svoji
sedanji situaciji zaspala. Tam se vedno kaj dogaja, zaradi esar beite, in teko je spati, kadar
beite. e bi preganjanje prenehalo, se bojim, da bi postali samoveni in bi zaspali.
Veliko pastorjev v Evropi in Ameriki mi je reklo, da bi si eleli videti veliko prebujenje. Pogosto
me spraujejo, zakaj Kitajska doivlja prebujenje, a veina mest na Zahodu ne. To je preobseno
vpraanje, da bi se lahko odgovorilo, vendar so nekateri razlogi zame zelo oitni.
Ko sem na Zahodu, vidim mogone cerkvene zgradbe in drago opremo, ametne preproge in
najnoveje zvone naprave. Z vso gotovostjo lahko reem cerkvi na Zahodu, da ne potrebujejo
e vejega tevila cerkvenih zgradb. Cerkvene zgradbe ne bodo nikoli prinesle prebujenja, ki ga
iete. Prizadevanje, da se pridobi ve imetja, nikoli ne prinaa prebujenja. Jezus je rekel:
ivljenje ni odvisno od premoenja, pa naj ima kdo e tako veliko bogastvo. (Lk 12,15)
Da bi se prebujenje vrnilo v vae cerkve je najprej potrebna Gospodova beseda. Primanjkuje
vam Boje besede. Vsekakor obstaja veliko pridigarjev in na tisoe avdio in video posnetkov
svetopisemskega nauka, vendar z zelo malo ostre resnice Boje besede. Resnica je tista, ki vas
bo osvobodila.
Ne primanjkuje vam samo poznavanje Boje besede, temve tudi poslunost Besedi. Tega
skoraj zagotovo ni.
Ko je prilo prebujenje vernikov na Kitajskem, je to sproilo, da je na tisoe oznanjevalcev
evangelija odlo v vse kraje nae drave in s seboj ponesli ogenj z Bojega oltarja. Ko Bog deluje
na Zahodu, se zdi, kot da elite poakati in predolgo uivati v Njegovi navzonosti in blagoslovih
ter zgraditi oltar za svoje izkunje.
Nikoli ne boste v resnino spoznali Pisma, dokler se niste pripravljeni po njem spremeniti.
Vsa izvirna Gospodova prebujenja imajo posledico, da verniki odgovorijo z akcijo in
pridobivanjem novih du. Ko Bog resnino deluje v vaih srcih, ne morete ostati tiho. Takrat bo
ogenj v vaih kosteh kot pri Jeremiji, ki je rekel: Tedaj je v moji notranjosti kot gore ogenj, zaprt
v mojih kosteh. Trudim se, da ga prenesem; ne morem ve. (Jer 20,9)
ele ko naredimo korak v poslunosti in oznanjamo evangelij ljudem, pridemo do spoznanja
Bojega blagoslova na vseh podrojih naega ivljenja. Iz tega razloga je apostol Pavel pisal
144

Nebeki lovek
svojemu sodelavcu Filemonu, da zanj moli, da naj bi vera, ki jo izareva, postala dejavna v
spoznanju vsega dobrega, kar nam je storiti za Kristusa. (Flm 6)
Videl sem ljudi v cerkvah na Zahodu, ki slavijo, kot da so e v nebesih. In potem nekdo prinese
tolailno sporoilo, kot je: Otroci moji, ljubim vas. Ne bojte se, jaz sem z vami. Ne
nasprotujem taknim besedam, vendar kako to da nihe ne slii Gospodove besede, kot je:
Otrok moj, elim te poslati med siromane narode Azije ali v mrano Afriko, da bo moj
poslanec ljudem, ki umirajo v svojih grehih?
Veliko lanov cerkve na Zahodu je zadovoljnih, da dajo svoj minimum Bogu, a ne maksimum.
Opazoval sem moke in enske med zbiranjem darov v cerkvi. Svoje debele denarnice odpirajo
in iejo najmanji bankovec, ki ga lahko dajo. Takno stalie ne bo nikoli niesar doseglo!
Jezus je dal za nas vse svoje ivljenje, a sami dajemo Bogu tako malo od svojega ivljenja, asa
in denarja. Kakna sramota! Pokesajte se!
Morda zveni udno, vendar pogream zbiranje prispevkov, kot ga imamo na Kitajskem. V
tevilnih situacijah vodja sreanja najavi: Imamo novega delavca, ki jutri odhaja sluit
Gospodu. Vsak bi takoj popolnoma izpraznil svoje epe in dal, kar ima. S tem denarjem bi
delavec kupili karto za vlak ali avtobus in naslednji dan odpotoval.
Pogosto denar ne bi bil vse, kar bi v tem trenutku imeli v svojih epih, ampak tudi vse, kar smo
posedovali na tem svetu.
To, da imate cerkveno zgradbo, vedno e ne pomeni, da je Jezus z vami. V mnogih cerkvah
danes ni dobrodoel. V Razodetju 3,19-20 je Jezus rekel: Glej, stojim pred vrati in trkam. e kdo
slii moj glas in odpre vrata, bom vstopil k njemu in veerjal z njim on pa z menoj.
Pogosto se ta vrstica uporablja kot klic k reitvi, vendar Jezus govori o neem drugem. Stal je
pred cerkvijo v Laodiceji in trkal, da bi vstopil.
Vsekakor vse cerkve na Zahodu ne spijo! Pri monih cerkvah, ki sem jih obiskal na Zahodu,
sem opazil, da imajo skupno stvar: mono in portvovalno predanost misijonarskemu delu med
e nedoseenimi narodi. Ne govorim samo o lokalnih evangelizacijah in prizadevanjih, da se
ustanovijo cerkve v drugih mestih vaega naroda. Govorim o srcu, da se vzpostavi Boje
kraljestvo v duhovno najmranejih in najbolj evangelija lanih podrojih na svetu, kjer e nihe
nikoli ni slial besede Jezus. Ko tam podarjate svoj as, molitev in denar, boste pri delu s svojimi
rokami hitro odkrili Boji blagoslov.
Veliko naroilo se ni spremenilo. Veliko cerkva poskua ustvariti nebesa na zemlji, vendar
dokler cerkev na Zahodu ne bo posluna Veliki nalogi, da nosi evangelij do konca sveta, se
bodo ljudje samo igrali z Bogom in ne bodo resnini v stiku z resnico. Gledano od zunaj, izgleda
veliko cerkva udovito, vendar so mrtve, kar se tie njihove notranjosti. e resnino elite, da
Bog deluje, morate narediti dve glavni stvari: uiti se Boje besede in biti posluni, da naredite
to, kar vam Bog ree, da storite.
Na Finskem so me leta 1999 iskali, da bi bil eden izmed glavnih govornikov na konferenci, ki
jo je obiskalo okoli tiso cerkvenih voditeljev. Glavni govornik je bil znan ameriki pridigar.
Vedno, ko je govoril, je govoril o Boji ljubezni in dobroti. Med molitvijo so vsi padli na tla in se
smejali.
Potem ko sem sam govoril, sem zapovedal ljudem, naj pokleknejo pod Jezusov kriem in
jokali so! Solze pridejo vedno, predno Gospod resnino deluje. Svojega blagoslova nikoli ne
izliva na neposveeno in sebino telo. Jezusov kri mora biti v srediu vsega, kar delamo. e to
storite, boste videli prebujenje. Ste pripravljeni dati vse, kar imate Bogu in Njegovi slubi?
Pametni se bodo lesketali kakor sijaj neba, in tisti, ki so mnoge pouili v pravinosti, so kakor
145

Nebeki lovek
zvezde za vso venost. (Dan 12,3)
Veliko kristjanov me je vpraalo, zakaj obstaja na Kitajskem toliko znamenj in udeev, a na
Zahodu jih ni.
Na Zahodu imate vsega v izobilju. Imate varnost za vse. Nekako niti ne potrebujete Boga. Ko je
moj oe umiral za rakom na elodcu, smo prodali vse, kar smo imeli, da bi ga ozdravili. Ko je
vsega zmanjkalo, nismo imeli drugega upanja kot Boga. V obupu smo se obrnili k Njemu in
videli, da je milostno odgovoril na nae molitve in ozdravil mojega oeta. Ugotovili smo, da
lahko naredi vse, ker je to zmogel storiti in s tem je naa vera rasla in videli smo veliko udeev.
Najveji udei, ki jih vidimo na Kitajskem, niso ozdravljenja, ampak ivljenja spremenjena
zaradi evangelija. Verujemo, da nismo poklicani, da bi sledili udeem in znamenjem, ampak
znamenja in udei sledijo nam, ko se oznanja evangelij. Ne zadrujemo svojih oi na znakih ali
udeih, temve jih usmerjamo v Jezusa.
Vsak pastor Hine cerkve na Kitajskem je pripravljen darovati svoje ivljenje za evangelij. Ko
bomo tako iveli, bomo videli, da Bog po Svoji milosti dela velike rei.
***
Nekaj najtejega, s im sem se boril v preteklih letih, je bilo, da nisem bil s svojo ljubljeno
mamo.
Ko je bila v svojih zgodnjih sedemdesetih, jo je zadela kap, zaradi esar je bila hroma in brez
zavesti. Po nizu preiskav so zdravniki rekli, da je njeno stanje brezupno in da si nikoli ne bo
opomogla. Slial sem, da je njena smrt neizogibna, vendar sem bil v tistem asu v zaporu in je
nisem mogel obiskati.
Poslali so jo domov umret. Verniki so se zbrali okrog nje in zanjo moli. Pred mnoico ljudi je v
sobi takoj prila k sebi in zaela slaviti Boga! Mo se ji je povrnila in me obiskala v zaporu.
Povedala mi je, e ne bi bilo Boje milosti, ne bi nikoli ve videl njenega obraza.
Nekaj let pozneje, v septembru 1996, leto dni predno sem zapustil Kitajsko, sem dobil
telefonski klic, medtem ko sem bil odsoten in oznanjal evangelij v oddaljeni provinci. Slial sem,
da je mamo ponovno zdela kap in da je delno hroma.
Takoj sem zapustil molitveno sreanje in ujel vlak za Henan. Ko sem priel v bolninico, sem
videl, da se mamine obrazne miice strahovito krijo in da je bleda.
Vseeno je odprla oi in nam epetaje rekla, naj jo obleemo v belo pogrebno obleko, ker
odhaja, da se srea s Kristusom. Vendar mi je med tem obiskom Gospod jasno pokazal, da
njena bolezen ne vodi v smrt. Goree sem molil nadnjo in z veliko avtoriteto pokoril bolezen v
Jezusovem imenu. Zautila je, da se mo izliva v njeno telo in vstala je iz postelje in hodila po
sobi. Njen obraz je postal normalen. Ko so prili zdravniki v sobo, so ostali brez besed.
Potem ko sem leta 1998 priel v Evropo, je moja mama tretji zbolela. Tokrat so bili prepriani,
da bo umrla. Tudi moja lastna druina je izgubila upanje in njeno telo oblekla v belo pogrebno
obleko. Celo krsto so kupili in jo pripeljalo domov.
Vse svoje ivljenje sem bil z mamo zelo povezan. Veliko sva skupaj preivela, dobrega in
trpljenja. Ko sem prejel to novico, sem bil na drugem koncu sveta in pridigal v vici. Poklical sem
domov, na Kitajsko in zahteval, naj prislonijo slualko na mamino uho. Vpraal sem jo: Mama,
poslua? Jezus te ljubi in ozdravil te bo!
Takoj ko je sliala besede: 'Jezus te ljubi,' je vstala iz postelje in zaela zmagoslavno plesati!
Gospod jo je e enkrat obvaroval in jo vrnil iz objema smrti.
Konno, ko sem bil 5. decembra leta 2000 v Nemiji, sem dobil klic s Kitajske. Moja mama je
146

Nebeki lovek
odla k Jezusu. elel sem iti na pogreb, vendar nisem smel vstopiti na Kitajsko, ker bi me
aretirali zaradi mojih preteklih 'zloinov'. Jokal sem in se zahvaljeval Bogu za mamo, ki mi jo je
dal, in za mnoge boje, ki jih je prenesla zaradi evangelija. Med leti preizkuenj in nadlog je bila
obtolena kot jadrnica v nevihti, vendar je sedaj varno priplula v miren pristan.
V svoji alosti sem bil potolaen, ko sem dobil video posnetek pogreba. Navzoih je bilo na
stotine vernikov hinih skupin, vkljuno s prvimi voditelji. Nekaterih bratov in sester, ki jih e leta
nisem videl, skupaj z mnogimi voditelji omenjenimi v tej knjigi, so prili izkazat spotovanje moji
mami.
Za voditelje je bil prihod na pogreb veliko tveganje, saj je oblast lovila mnoge izmed njih.
Nekateri beijo e vrsto let in njihova imena so na spisku najbolj iskanih zloincev na Kitajskem.
A so vseeno prili! Vsi so se vrnili v okroje Nanyang na jugu province Henan, da bi izkazali
spotovanje moji mami, na kraju, kjer se nas je Bog na zaetku dotaknil.
Na pogrebni slovesnosti se je dvignil brat Xu in rekel: eprav brat Yun, njegova ena in
otroka danes niso mogli priti na mamin pogreb, smo se vsi zbrali tukaj kot njeni otroci v
Gospodu.
Zahvaljeval sem se Bogu za svojo mamo. Spomnil sem se, kako je pred estindvajsetimi leti
posegel iz nebes in izbral mojo mamo, da jo blagoslovi in nato e nas, eprav smo bili revni in
prezrti in smo iveli v majhnem nepomembnem predelu Kitajske.
Razmiljal sem, kako mono je Bog od tistega dne deloval preko nae lastne druine ali preko
tiso drugih, da je danes samo v provinci Henan ve milijonov vernikov in ve deset milijonov po
vsej Kitajski.
Spomnil sem se, kako me je mama, ko sem bil e najstnik, posvetila svetovnemu poslanstvu. To
je bilo v tistih dneh, ko so bile kitajske meje e trdno zaprte in bilo je nemogoe, vendar je
verovala, da Bog lahko naredi nemogoe in njena molitev je bila usliana.
Najbolj me alosti, ker se od svoje mame nikoli nisem poslovil, kot se spodobi. Zadnji sem jo
videl po svojem pobegu iz zapora. Vedel sem, da se s svojo druino dolgo asa ne bom mogel
vrniti domov. Zadnje besede moje mame namenjene meni so bile: Sin, kdaj se bo vrnil
domov?
elel sem jo potolaiti in rekel: Kmalu, mama, kmalu.
***
DELING: Ko smo prili v Mjanmar, nisem vedela, kaj se bo zgodilo. Vedela sem, da e Bog eli,
da gremo naprej, potem bomo li, a e eli, da ostanemo, bomo ostali. To je bilo zame
pravzaprav dokaj ugodno obdobje. Imela sem vsakodnevno skupnost z brati in sestrami, z
otrokoma sem konno po tistih norih letih bega na Kitajskem vzpostavili rutine v ivljenju. Od
leta 1996 smo prosili Gospoda, naj nam ustvari mirno okolico, da bi lahko imeli normalo
druinsko ivljenje.
Ko smo spoznali, da bomo morali nekaj as ostati v Mjanmaru, sta se Izak in Yilin vpisala v
lokalno olo. Prepriana sem, da sta se najina otroka v Mjanmaru resnino razvila in bila sem
zelo ponosna nanju. Izak je zelo pameten fant. Vse, kar lahko reem, je to, da je Bog v
njegovem ivljenju naredil nekaj posebnega. Ko je bil v maternici, se je Yun postil
tiriinsedemdeset dni brez hrane in vode. Prve tiri leta njegovega ivljenje je bil njegov oe v
zaporu. Na nek nain verujem, da je nebeki Oe bil oe Izaku, medtem ko je njegov zemeljski
oe trpel za Kristusa, in da ga je sam Bog poueval, saj mu dalje obdobje, ko je bil Yun v
zaporu, ni bilo dovoljeno obiskovati ole.
147

Nebeki lovek
Tudi uitelji in uenci so ga ponievali in doivel je preizkunje, ki bi jih preneslo le malo
vrtnikov. Z nami je bil na begu, ko smo beali pred policijo, in potem je priel v tujo deelo,
katere jezika ni poznal.
Ko smo prili v Mjanmar, tako Izak kot tudi Yilin nista znala spregovoriti niti besede njihovega
jezika, ki ni isto ni podoben kitajskemu. Vendar jima je Bog pomagal, da sta se neverjetno
hitro nauila jezika in po letu in pol je bil Izak eden od najboljih uencev na svoji oli! Dodelili
so mu celo posebno ast. Njegovo ime je bilo zapisano v asopisu, kar nas je zaskrbelo, saj
nismo smeli biti v tej dravi in smo se poskuali drati bolj zase.
Po vsem tem, kar je Izak doivel, je udovito, da je sploh normalen, vendar danes obvlada
mandarinsko, junansko, burmansko, lisusko, jingposko in nemko. Zelo pameten je, ker ga je
sam Bog uil kot odgovor na nae obupne pronje za pomo. Izak ljubi Gospoda z vsem svojim
srcem. Ko je diplomiral na svetopisemski oli, se je dvignil in oznanil: Ostanek svojega ivljenja
se predajam v slubo Bogu.
Yilin je poseben Boji dar. Ima mono srce za Gospoda in tudi temperament ter mono
osebnost. Vse, kar si eli, je sluiti Jezusu. Ima soutje do ljudi in voljo, da se zavzema za resnico
in pri tem nikoli ne sprejema kompromisov.
Z Yunom sva skrajno blagoslovljena z otrokoma, ki nama je dal Bog.

148

Nebeki lovek
ESTINDVAJSETO POGLAVJE

NOVA VRSTA PREGANJANJA

V septembru leta 2000 sem odpotoval v Kanado, da bi zael z intenzivnim tritedenskim
razporedom govorov. Vsak veer so sklicali sreanja v razlinih krajih. Bil sem vznemirjen zaradi
prilonosti, da vernikom po vsej Kanadi priujem, kaj dela Bog na Kitajskem in spodbuditi
kanadsko cerkev, da postane na partner v prenaanju evangelija nazaj v Jeruzalem.
Tisto no pred odhodom v Toronto sem dobil od Gospoda ive sanje. Videl sem se v prostorih
cerkve, kako pripravljam sporoilo, ki sem ga imel namen povedati. Odprl sem Sveto pismo in
odkril, da so beleke izginile. Medtem ko sem razmiljal, kaj bi to lahko bilo, sem vzel iz epa
denarnico in jo poloil na svojo odprto Sveto pismo. Nenadoma se je iz luknje v zidu za menoj
pojavila podgana. V trenutku je pojedla mojo denarnico in se vrnila v luknjo.
Predvideval sem, da je to napad hudega duha v obliki podgane in ne resnina podgana.
V sanjah sem bil jezen in nael sem dolgo elezno palico. Porinil sem jo v luknjo in iskal
podgano, da bi jo ubil. Zautil sem, da je palica dosegla konec luknje in pomislil sem, da sem jo
zagotovo ubil. Izvlekel sem palico iz luknje, vendar je tudi podgana prila ven. Takoj ko je prila
ven, se je spremenila v petelina.
Petelin je kikirikal in skakal naokoli ter mahal s krili, da je ustvarjal hrup. Zamahnil sem s
palico proti njemu. Takoj ko sem ga zadel v glavo, se je spremenil v zapeljivega hudega duha v
podobi dolgolase enske. Nasrila se je in protestirala: Zakal me tepe? loveko bitje sem,
tako kot ti. Ne razumem, zakaj me preganja? Prosim te, pusti me, da grem!
Odgovoril sem ji: Ne briga me, kdo si. Ukradla si mi beleke in denarnico s Svetega pisma.
Poskual sem prepreiti, da bi prila do vrat in da pobegne. Ker sem vedel, da imam opraviti z
demonom in ne z resnino ensko, sem jo v sanjah udaril in padla je na tla ter se onesvestila.
Potem sem se zbudil.
Zaradi sanj sem bil zbegan in prosil sem Gospoda, naj mi odkrije njihov pomen.
Ko sem priel v Kanado, sem sanje opisal svojim sodelavcem in razmiljal, kaj pomenijo. Med
zajtrkom sem rekel svojemu prevajalcu: Gospod mi je pokazal, da mi nekdo hoe iz rok vzeti
Bojo besedo, kot tudi denar za delo Hinih cerkva. Duhovno bom napaden. Ko se bomo temu
zoperstavili, bosta nastali dve demonski reakciji.
Najprej, kot petelin v mojih sanjah, se bomo sreali z agresivno reakcijo. Pozneje se bo duh
zapeljevanja prizadeval z nami razpravljati in braniti, da je nedolen, da bi z lami in prevarami
poskual zaustaviti nae sluenje Gospodu.
Drugi dan v Torontu bi moral govoriti na kranskem televizijskem programu. Po konanem
intervjuju je k nam pristopil brat z natisnjenim lankom, ki mu ga je nekdo poslal po elektronski
poti. Obraz je imel bled in resen. Brat Yun, je rekel, sesti moram. Moram ti povedati slabe
novice.
lanek, ki ga je napisal kranski novinar v Kaliforniji, mi je tolmail prevajalec. Zgodbo so e
istega jutra razposlali na tisoe bralcem po svetu. Nikoli nisem sreal pisca lanka niti nisem
slial zanj, vendar je citiral neimenovan 'kitajski vir' in me napadel s hudobnim namenom.
Rekel je, da je moj udeen pobeg iz zapora leta 1997 la, da so moje trditve, da sem se postil
v zaporu tiriinsedemdeset dni brez hrane in vode, izmiljene, da moje noge nikoli niso bile
zdrobljene in da nisem predstavnik in streina Sinimske skupnosti.
Dva dela lanka sta me e posebej prizadela. Eden je odkril, da se moja druina skriva v
Mjanmaru, kar jo je izpostavilo veliki nevarnosti. Zbal sem se za njeno varnost. Nisem se samo
149

Nebeki lovek
bal, da bi mjanmarske oblast lahko prebrale lanek in jih zaele iskati, temve da bo tudi
kitajska vlada hotela, da se jih vrne na Kitajsko in kaznuje.
Nartoval sem e, da bom boini as preivel s svojo druino v Mjanmaru. Pred enim letom,
leta 1999, je bil prvi Boi v trinajstih letih, ki sem ga lahko preivel s svojo eno in otokoma. Od
teh Boiev sem jih sedem preivel v zaporu, dodatnih pet sem beal pred oblastjo ali mi je bil
na kaken drug nain onemogoen.
Sedaj se je zdelo, da zaradi javnega odkritja, kje se nahaja moja druina, ne bom imel
monosti potovati v Mjanmar. Mono sem bil vznemirjen.
Drugi del lanka, ki me je zabolel, je bila obtoba: On je kot Juda, ki je leta 1999 prodal
vodje najvijega reda. Povzroil je razkol in prizadejal kodo delovanju Hinih cerkva na
Kitajskem.
Ko sem slial te besede, mi je srce prebodla alost. Vse odkar se mi je leta 1974 odkril Gospod,
nisem nikoli z Bojo milostjo, izdal niti enega vernika na Kitajskem. Veliko let so me v zaporu
muili ravno za to, ker nisem hotel biti Juda Kristusovemu telesu.
Bogu sem bil hvaleen, ker me je vnaprej pripravil s sanjami o podgani, petelinu in enski.
Ko so kranski voditelji prebrali lanek, so menili, da se morajo naa sreanja odpovedati in
naslednjih nekaj dni je na kocki stala vsa naa kanadska pot.
Kitajski voditelji razlinih Hinih cerkva vkljuno z vsemi voditelji Sinimske skupnosti so bili v
tiriindvajsetih urah seznanjeni s situacijo. S Kitajske so po faksu poslali podpisane izjave znanih
voditeljev, kot so Xu Yongze in Zhang Rongliang, ki so govorile o tem, da so obtobe popolnoma
brez osnove in potrjevale, da sem stareina in pooblaeni predstavnik Sinimske skupnosti.
V dneh po napadu, za katerega se je zdelo, da je bil pazljivo pripravljen, da bi se ujemal z
zaetkom naega kanadskega pridigarskega potovanja, sem se boril z novo obliko preganjanja.
Na Kitajskem sem se navadil na udarce, muenje z elektrino policijsko palico in razlina
ponievanja. Mislim, da sem globoko v svojem srcu menil, da so se sedaj, ko sem na Zahodu,
moji dnevi preganjanja konali.
Nisem mogel razumeti, da nekdo, ki me niti sreal ni, lahko napie tako umazan lanek. Tarnal
sem svojim kranskim prijateljem: Zakaj ljudje ne pokliejo in ne preberejo dokumentov? Ne
razumem! Zakaj sami zase ne odkrijejo resnice? Ravno zato je tukaj, da jo vidijo!
Moj prevajalec mi je rekel: Brat Yun, ti ljudje ne elijo vedeti resnice. Zaradi tega te tudi niso
poklicali in se niso eleli sreati s teboj. Na Kitajskem se kristjane preganja s pretepanjem in
zaporom. Na Zahodu se jih preganja z besedami drugih kristjanov.
Ta nova vrsta duhovnega preganjanja ni blaja od fizinega preganjanja na Kitajskem, je samo
drugana.
V molitvi sem vzdihoval h Gospodu in iskal Njegovo mo. Iz globine svojega srca sem odpustil
ljudem, ki so stali za tem lankom, in nadaljevali smo z naim potovanjem.
Ko smo prispeli v Winnipeg, Edmonton in druga kanadska mesta, je Gospod mono deloval in
mnogo cerkva in vernikov se je pridruilo kitajskim Hinim cerkvam v molitvi in partnerstvu.
***
BRAT XU: Zaskrbelo nas je, ko smo sliali, da je so brata Yun ornili in napadli, medtem ko je
sluil na Zahodu; zaradi tega so streine, voditelji Hinih cerkva Sinimske skupnosti napisali
spodnje podporno pismo:
Brat Yun je Boji sluabnik in eden izmed petih starein Hinih cerkva Sinimske skupnosti na
Kitajskem. Sveto pismo jasno govori: Tobe zoper stareine sprejemaj samo pred dvema ali tremi
150

Nebeki lovek
priami. (1Tim 5,19) Kot celota s tem priujemo, da nam je brat Yun sluil kot pria
Kristusovega trpljenja in da je zvest Gospodov sluabnik. Je Kristusov vojak, maziljen s Svetom
Duhom, borec za resnico, pionir evangelija v tem asu. Njegova sluba mono priuje o
navzonosti Svetega Duha.
Gospod ga je leta 1996 uporabil, da je ustanovil Sinimsko skupnost kitajskih Hinih cerkva. Ne
samo da je eden od petih starein, temve je zvest, iskren, resnicoljuben, zanesljiv, ist in
bogaboje Boji sluabnik. Brat Yun uiva ugled tudi izven cerkve, je dober sin, dober mo in
dober oe.
S tem priujemo, da je pogosto poskual imeti stalie, kot ga je imel Jezus Kristus. Zato
trdimo, da je brez graje pred Bogom. Hine cerkve v enoduni molitvi podpirajo Bojega
sluabnika v njegovi slubi po vsem svetu; naj bo blagoslov Bojemu domu od vzhoda do
zahoda. Njegova prievanja lahko izrazimo z besedama: izvirno in prvinsko.
Stareine Sinimske skupnosti in mnogi drugi sodelavci iskreno molijo in priujejo zanj v
Gospodu in polnosti podpirajo in pomagajo njegovi slubi. Kot smo izjavili, ima pooblastilo, da v
vsem zastopa Sinimsko skupnost na vseh petih celinah, v Evropi, Ameriki, Afriki, Avstraliji in Aziji.
Naj kitajske in cerkve v tujini, ki so lani Kristusovega telesa, delajo skupaj kot eno in se
medsebojno izgrajujejo, da bi se lahko evangelij Jezusa Kristusa hitro raziril po vsem svetu, vse
nazaj do Jeruzalema.
Amen!
***
YUN: Veliko je poti, po katerih lahko Gospod vodi kristjana v ivljenju, vendar sem preprian,
da bo pot vsakemu kristjanu slej ko prej prinesla trpljenje. Gospod nam daje preizkunje, da bi
lahko ostali ponini in bi bilo nae bivanje odvisno od Njega.
Sveto pismo v Prvem Petrovem pismu 4,1 govori: Ker je tudi Kristus trpel v telesu, se tudi vi
oboroite z istim spoznanjem: kdor telesno trpi je nehal greiti. Verujem, da ko se poveata
trpljenje in boleina, se greh zmanja. Sam vsekakor e nisem dosegel toke, da ne bi greil. Ko
trpim, e vedno oitam Gospodu.
Kako kot kristjani zorimo, je vedno odvisno od tega, kakno stalie imamo, ko smo sooeni s
trpljenjem. Nekateri se mu hoejo izogniti ali si zamiljajo, da ne obstaja, vendar to stanje samo
e poslaba. Drugi ga poskuajo potrpeljivo prenaati in se nadejajo olajanja. Slednje je
bolje, vendar ne prejmejo popolne zmage, ki jo Bog eli dati vsakemu Svojemu otroku.
Gospod eli, da trpljenje sprejmemo kot prijatelja. Ko smo zaradi Jezusa preganjani, je
potrebno spoznati, da je to naa edina oblika Bojega blagoslova. Morda zveni nemogoe,
vendar z Bojo pomojo je mogoe. Zaradi tega je Jezus rekel: Blagor vam, kadar vas bodo
zaradi mene zasramovali, preganjali in vse grdo o vas lanivo govorili! Veselite se in vriskajte ker
je vae plailo v nebesih veliko. (Mt 5,11-12)
V Kristusu lahko zrastemo do toke, kjer se bomo smejali in veselili, ko nas bodo ljudje
klevetali, ker bomo vedeli, da nismo od tega sveta, temve je naa varnost v nebesih. Bolj kot
smo zaradi Njega preganjani, veja bo naa nagrada v nebesih.
Ko so ljudje hudobni do vas, se veselite in bodite sreni. Ko vas preklinjajo, jim vraajte z
blagoslovom. Ko greste skozi boleo izkunjo, jo sprejmite in svobodni boste!
Ko se nauite lekcijo, ne obstaja niesar ve, kar bi vam svet lahko napravil.
Bog mi je vedno pria, da po vsakem muenju in udarcih, ki sem jih prejel, nikoli nisem sovrail
svojih preganjalcev. Nikoli. Nanje sem gledal kot na Boje instrumente blagoslova in na
Njegovo izbrano posodo, da me oisti in naredi podobnega Jezusu.
151

Nebeki lovek
Vasih, ko obiskovalci z Zahoda prihajajo na Kitajsko, vpraajo voditelje Hinih cerkva, kakne
ole so dokonali. V ali jim odgovorimo, a resno mislimo, da smo veliko let tudirali v oli
Svetega pisma osebne predanosti Svetemu Duhu (v zaporu).
Nai zahodni prijatelji vasih ne razumejo, kaj smo mislili, zato vpraajo: Kakna gradiva
uporabljate v tej svetopisemski oli? Odgovorimo jim: Nae edino gradivo so verige na nogah,
s katerimi smo privezani in usnjeni bii, s katerimi nas pretepajo.
V tej zaporniki oli smo se nauili veliko pomembnih lekcij o Gospodu, ki se jih nikoli ne bi
mogli nauiti iz kakne knjige. Prili smo do spoznanja Boga na globlji nain. Poznamo Njegovo
dobroto in Njegovo zvestobo do nas.
Kristjani, ki so zaradi Gospoda v zaporu, niso tisti, ki trpijo. Ko ljudje sliijo moje prievanje,
pogosto reejo: Zagotovo ti je bilo grozno, medtem ko si bil v zaporu. Odgovorim jim: O em
govorite? Bil sem z Jezusom in imel sem ogromno veselja in miru v Njegovi pristni navzonosti.
Ljudje, ki resnino trpijo, so tisti, ki nikoli niso izkusili Boje navzonosti. Da bi jo dosegli, je
potrebno je iti skozi teave in trpljenje, potrebno je prehoditi pot kria. Mogoe vas ne bodo
pretepali ali zaprli zaradi vere, vendar sem vseeno preprian, da ima vsak kristjan kri, ki ga
mora nositi v svojem ivljenju. Na Zahodu je to lahko zasmehovanje, klevetanje ali izobenje. Ko
ste sooeni s taknimi preizkunjami, klju reitve v begu pred njimi ali boju proti njim, temve v
njihovem sprejemanju kot prijatelje. Ko to storite, ne boste zgreili izkunje Boje navzonosti in
pomoi.
Ko Boji otrok trpi, morate vedeti, da to Gospod dopua. Ni pozabil na nas! Hudi vas ne
more ugrabiti! Jezus je svojim otrokom dal udovito obljubo: Moje ovce posluajo moj glas:
poznam jih in hodijo za menoj. Dajem jim veno ivljenje: nikoli se ne bodo pogubile in nihe jih
ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oe, ki mi jih je dal, je veji od vseh in nihe jih ne more iztrgati iz
Oetove roke! (Jn 10,27-29)
Ko sem bil prvi v zaporu, sem se v trpljenju vpraal, zakaj je Bog to dopustil. Poasi sem zael
dojemati, da ima zame globlji namen, kot da samo delam Zanj. elel je spoznati mene in da
sam spoznam Njega, globoko in iskreno. Vedel je, da je najbolji nain, da za trenutek pritegne
mojo pozornost in mi da dopust za reetkami.
Vedno ko sliim, da je na Kitajskem kaken kristjan Hine cerkve zaprt za Kristusa, ne prosim
ljudi, da bi molili za njegovo izpustitev, razen e mi Gospod jasno ne da vedeti, naj za to
molimo.
Predno se pianec izvali, se nahaja enaindvajset dni v topli zaiteni lupinI. e ga vzamete iz
njegovega okolja le dan prej, bo poginil. Ravno tako mora raka ostati v svoji lupini
osemindvajset dni, predno se izvali. e jo vzamete ven sedemindvajseti dan, bo poginila.
Vedno obstaja Boji namen, da je Bog dopustil, da gredo njegovi otroci v zapor. Morda se
zgodi zato, da bi lahko priali zapornikom ali mogoe eli Bog razviti bolji znaaj v njihovih
ivljenjih. e si prizadevamo, da bi jih reili iz zapora prej, predno bi bil Boji namen, lahko
prepreimo Njegove namene in verniki bi lahko zapustili zapor, ne da bi bili v polnosti
oblikovani, kot bi Bog elel.
Pogosto me vpraajo za pravice pastorjev na Kitajskem. Pastor nima pravic, razen pravice
sunja! Vsak je na tem svetu suenj! Ali je suenj greha ali je suenj Kristusu! Nae 'pravice' so v
Jezusovih rokah. Pasti moramo na kolena v polni odvisnosti od Njega.
Kristjani na Kitajskem cenijo, kadar jim verniki z vsega sveta poskuajo pomagati med
bivanjem v zaporu ali pregnanstvu, vendar morajo biti vsa prizadevanja pomoi oiena v
molitvi in ukoreninjena v Boji volji, sicer bo to vse samo e poslabalo.
Svet ne more niesar narediti kristjanu, ki se ne boji loveka.
152

Nebeki lovek
SEDEMINDVAJSETO POGLAVJE

NENADNA SPREMEMBA NARTOV

Moja ena je z otrokoma ivela v Mjanmaru skoraj dve leti. Potem se je konno zael v zaetku
leta 2000 uresnievati nart, da odidejo na Tajsko in nato v Nemijo, kjer smo upali, da bomo
ponovno skupaj zaiveli. Nemke oblasti so dovolile, da se mi pridruijo in nas prepriale, da
bodo dobili isti status beguncev kot jaz.
Ker so bili tako dolgo v Mjanmaru, nam je prijatelj pomagal, da smo dobili Mjanmarske osebne
izkaznice. Veliko Kitajcev je neprestano kroilo na severu Mjanmara in bili so vrnjeni nazaj na
Kitajsko, ker niso imeli pravilnih osebnih dokumentov. To bi bilo zadnje, kar bi si eleli, da se
pripeti nai druini, saj nas je oblast v nai deeli e vedno iskala. V tistem asu o tem nismo
ravno veliko razmiljali, vendar smo pozneje spoznali, da nai osebni dokumenti niso bili
zakonito izdani.
Februarja leta 2001 sem zadnji odletel v Mjanmar. Ker so bile vse priprave za na odhod
konane, je bila moja druina vznemirjena. Deling, Izak in Yilin so odleteli do nekega mesta v
bliini tajske meje, kjer naj bi po kopnem preli na Tajsko. Sam bi moral odpotovati pred njimi,
da se tam sreamo.
In kot je bilo v naem ivljenju v veini primerov, so li nai narti so izpadli povsem drugae!
Dve noi predno bi moral zapustiti Mjanmar, sem od Gospoda dobil zelo ive sanje. Videl sem
svojo druino in sebe, kako zapuamo Mjanmar. Prvi je odel Izak. Medtem ko je el mimo
carine, je bil zelo vznemirjen, vendar je priel mimo in zanesljivo zapustil Mjanmar.
Potem sem bil v sanjah sam na vrsti, da prestopim carino. Carinik je zahteval potni list in mi
rekel, naj odprem torbe. Nael je mojo mjanmarsko osebno izkaznico in mi ukazal, naj grem v
prostor za zaslianje. V sanjah sem videl obraz carinika in opazil, da ja prostor za zaslianje v
slabem in zapuenem stanju.
Prebudil sem se in videl, da sem sanjal malo pred peto uro zjutraj. Rekel sem Deling: Gospod
mi je pokazal, da bomo, e ne bomo pazljivi, naleteli na teave, ko bomo zapuali to dravo.
Ve moramo moliti in iskati Gospoda, da nas zaiti.
Vsebino sanj sem povedal tudi Izaku in mu rekel, naj goree moli. Pozneje tega dne je
odpotoval. Odletel je do obmejnega mesta Tachileka na severozahodu Mjanmara. Deling in
Yilin bi se mu morali pridruiti naslednji dan, potem bi skupaj preli mejo in odli na Tajsko.
Neverjetno, ampak samo nekaj minut po tem, ko je Izakovo letalo pristalo v Tachileku, je
izbruhnila vojna med burmansko vojsko in ansko neodvisno vojsko! Izbruhnili so hudi spopadi s
streljanjem in topovskim obstreljevanjem. Vsi leti v Tachilek so bili odpovedani. Izak je bil
odrezan od nas in ni bilo mogoe, da pridemo do njega.
Istega dne, ko sem dobil sanje od Gospoda, sem jih povedal uencem v svetopisemski oli, v
kateri smo stanovali, in jih prosil, naj molijo. tudenti so me preprosto preprievali: Dragi brat
Yun, ne bo problemov! Enostavno je prekati mejo. Nima se esa bati! In zael sem verjeti, da
se ne bo ni slabega zgodilo.
Moja ena, za katero se Bogu zahvaljujem, da ji je dal iskreno in modro srce, me je opozorila:
Ne sme biti tako pozitiven. Bog te je opozoril in biti mora pozoren. Ne pozabi pustiti svoje
osebne izkaznice pri meni. e jo bo vzel, bo zagotovo padel v teave.
Zavrnil sem nasvet svoje ene in zanemaril Gospodove sanje. Prejnje mesece sem mrzlino
delal. Potoval sem v veliko drav in govoril na stotinah sreanjih. Moja mama je nedavno umrla,
e vedno sem aloval in zaznal boleino zaradi njenega odhoda. Pregorel sem in potreboval
sem as poitka in osveitev.
153

Nebeki lovek
V svojem alostnem stanju sem imel veliko zaupanje v svoje lastne 'moi' in 'sposobnosti'.
Gospod mi je moral dati lekcijo in me poniati. Nauil me je, da bomo doiveli neuspeh, e se
bomo zanaali na kogarkoli drugega razenj Nanj. Preve sem se zanaal na svoj nemki potni
list. Globoko v svojem srcu sem nekako verjel, da me bo moj potni list zaitil od vsega zla in mi
pomagal, da obvladam teave.
Ko se ozrem na tisto, kar se je zgodilo v Mjanmaru, v polnosti razumem: Bog ne bo nikoli za
nikogar spremenil svojih nael. e ste Njegovim principom neposluni, boste zagotovo zabredli
v teave.
Ker sem bil neposluen Gospodu, sem padel v teave.
Naslednje jutro pred letom na Tajsko, sem vstopil v carinske prostore na mednarodnem
letaliu v Yangonu (Rangunu). Takoj sem se poutil nelagodno. Slika pred menoj je bila ravno
takna, kot sem jo videl v sanjah. Isti carinik kot v mojih sanjah je gledal v moj potni list in mi
rekel, naj odprem torbe. Videl je mojo mjanmarsko osebno izkaznico in njegov izraz na obrazu
se je takoj zresnil. Odvedel me je v stranski prostor in mi ukazal, naj akam. V istem trenutku
sem spoznal, da sem v isti zapueni sobi za zaslianje, ki mi jo je Gospod pokazal v sanjah.
Zaradi zaetka vojne v dravi Shan so bili uslubenci letalia zelo previdni do vsega
sumljivega. Ko so nali mojo lano osebno izkaznico in spoznali, da ne govorim burmansko niti
angleko, so mislili, da sem povezan s anskimi borci. Na moj nemki potni list niso bili pozorni,
ker so bili prepriani, da je ponarejen.
Medtem ko sem akal v osamljenem prostoru, se je moje srce napolnilo z alostjo in
obalovanjem in zael sem se kesati pred Gospodom zaradi svojega ponosa in neposlunosti.
Jokal in jeal sem z veliko solzami in prosil: Gospod, al mi je, da se nisem bil pozoren na tvoje
opozorilo. Sprejmem vsakrno kazen, ki jo ima zame.
To je bilo drugi, da sem bil aretiran, ker sem pregorel in ker so bila moja uesa zaprta in niso
sliala Gospodovega opozorila. Tudi moje drugo bivanje v zaporu na Kitajskem leta 1991 je
prilo, ker sem pregorel in se zanesel na svoje lastne moi. Nisem se dobro nauil lekcije.
e ste delavec v Bojem kraljestvu in upate, da sluite Gospodu, mi dovolite, da vas opozorim z
besedami, ki sem jih zapisal v svojo belenico tistega dne, ko sem na letaliu akal v prostorih
za zaslianje. Z veliki rkami sem zapisal: Pazi! Pazi! Pazi! Boji delavec nikoli ne sme biti
neposluen Bojim naelom!
Kristjani, ki opravljajo javno slubo, so v veliki nevarnosti, da zaidejo v teave, ker z lahkoto
podleejo skunjavi, da posluajo ploskanje in aenje ljudi. e ste pridigar, pazite! Obrnite se
k Bogu in Ga prosite, da vam pomaga, da posluate edino Njegov glas in ne glas mnoice, ki
vas trepljajo po ramenih in postavljajo na prestol. Boja naela so pogosto v nasprotju z naimi
lastnimi. Upamo, da nas bodo ljudje ljubili in nas sprejeli, Jezus nas je opozoril: Gorje vam,
kadar bodo vsi ljudje lepo o vas govorili. (Lk 6,26)
Nikoli v svojem ivljenju ne bodite zadovoljni z Bojim klicem ali Njegovim darilom. Bodite
zadovoljni z Jezusom Kristusom!
Veliko ljudi slii Boji glas, ki jih klie, da ujamejo ribo za Boje kraljestvo. Uenci so sliali
Jezusa, ki jim je rekel: Prepeljimo se na drugo stran. (Mr 4,35) Kmalu je Jezus zaspal in dvignil
se je hud vihar.
Ko odhajate v svojo slubo, se prepriajte, ali Jezus v vaem olnu ne spi! e poskuate veslati
ali voditi slubo s svojimi lastnimi momi, medtem ko Jezus spi, ne boste prili dale. Uenci so
spoznali, da so valovi pljuskali v oln, tako da so ga e zalivali. (Mr 4,37) Zbudite Jezusa in ga
naredite za Gospoda in Gospodarja vsega, kar delate! Preve cerkva in slub je v preteklosti
154

Nebeki lovek
zaelelo dobrodolico Jezusu v svoji sredini, a danes delajo po svojih lastnih moeh in nartih,
medtem ko Jezus med njimi spi.
Hitro so trije straarji z letalike policije prili v prostor za zaslianje in zaeli postavljati kruta
vpraanja v burmanini in angleini. Razumeti nisem mogel niti besede, kar jih je e bolj
razjezilo.
Preiskali so torbe in nali albume z osebnimi fotografijami iz asov, ko je moja druina ivela v
Mjanmaru, vkljuno s fotografijami neke sirotinice, nekaterih prijateljev in nekaj vakih
prizorov. Te slike so prepriale policijo, da sem tuj vohun in obveevalec in do mene so se
zaeli grobo obnaati. Potni list je pokazal, da sem bil v preteklih dveh letih osemkrat v
Mjanmaru. V teh osmih obiskih sem priel pogledat svojo druino, vendar je bil to za policijo
trden dokaz, da sem vpleten v nezakonite posle.
Nali so tudi tevilne kartice z imeni kranskih voditeljev, ki sem jih poznal. Naslednji dan je
oblast po vsem Mjanmaru zaslievala nekaj pastirjev, da bi izvedeli, kdo resnino sem.
Takoj ko je oblast spoznala, da je moja druina ivela v severnem Mjanmaru, jo je zaela
iskati. Policija mi je rekla: Z lahkoto bomo nali, kje se skriva tvoja druina in jih bo doletela
enaka kazen kot tebe.
V tistem asu nisem vedel, da je bil polet moje ene in herke odpovedan in da je cela druina
e v Mjanmaru. Policiji sem rekel: Bodite prepriani, da moja druina ni ve v vai dravi,
temve je e v Nemiji, kjer ji je oblast dopustile sluben vstop. Ko so zaslievalci videli, kako
sem v to preprian, so mi verjeli, da je moja druina e odla.
Roke sem imel na hrbtu v lisicah in stati sem moral na eni nogi. Od enajstih zjutraj, ko sem bil
aretiran, do petih popoldne naslednjega dne, vsega skupaj trideset ur, so me strogo pretepali z
dolgimi palicami in me neprestano udarjali po nogah. Roke, noge, hrbet, genitalije, vrat in glava
so bili pretepeni in krvavi od neusmiljenih udarcev. Celo kadar sem zamenjal nogo, na kateri
sem stal, bi me pretepali in vpili: Kdo ti je dovolil, da stoji na drugi nogi?
V prostoru je bila neverjetna vroina in vlaga. Trideset ur mi niso ponudili niti kaplje vode niti
hrane. Ustnice sem imel razpokane, grlo je prosilo vode, vendar mi niso dali niesar. Ko sem
nekajkrat moral iti na stranie, mi je policist okoli glave zavil srajco, da bi zakril mojo identiteto
pred ljudmi zunaj prostora za zaslianje.
Medtem ko so minevale dolge ure, sem naredil najve, kar sem lahko, da sem stal na eni nogi
in policija je e naprej izlivala svoj bes na moje telo. Poskual sem blokirati boleino in se
osredotoiti na Gospoda Jezusa. Razmiljal sem, kako se moje trpljenje razlikuje od Jezusovega.
Gospoda so pretepali, ker je bil posluen Boji volji, mene so pretepali, ker nisem bil posluen
Njegovi volji.
V nekem smislu udarci niso bili tako strani, kot sem jih izkusil na Kitajskem, ker Mjanmarci
niso uporabljali elektrinih palic. Vendar jih ni ni zadrevalo, ker sem bil sumljiv vohun med
vojno. Vedel sem, da me bodo pretepli do smrti, e bodo nadaljevali, a v srcu sem util, da e ni
moj as, da grem nebesa.
Prelil sem veliko solz in moje srce je bilo obteeno. Iz globine due sem klical: Moj Gospod,
zakaj si me zapustil? Zakaj me noe ve uporabljati? Tako mi je al. Prosim te, Oe, deli Svoje
srce z menoj.
Medtem ko so me pretepali, sem se pokesal svojih grehov in valovi odpuanja so me
preplavali.
V mojem duhu se je zasvetila slika od Gospoda. Videl sem Mojzesa, kako pazi ovce v puavi,
popolnoma sam in brez sogovornika. Takoj sem spoznal, da je Mojzes moral biti zvest, ko je
pasel ovce na samem, preden mu je Bog lahko zaupal, da je govoril na faraonovem dvoru. Na
155

Nebeki lovek
enak nain je Bog hotel videti, ali bom zvest v tuji deeli, kjer se ne morem z nikomer
pogovarjati, predno mi pusti, da lahko v Njegovem imenu ponovno govorim mnoici.
Bil sem zelo pomirjen. Gospod me ni zavrgel.
Ko so me prenehali pretepati, so me namestili v zaporniko celico. Prvo, kar sem napisal v svoj
dnevnik, je bilo:
Bog, zahvaljujem se Ti za Tvojo pravinost.
Bog, zahvaljujem se Ti za Tvojo zvestobo.
Bog, zahvaljujem se Ti za Tvojo milost.
Iz globine svojega srca Te slavim in se Ti zahvaljujem.
***
DELING: Ko sem sliala, da so Yuna ponovno aretirali, sem se poutila bolj krivo kot takrat, ko je
bil aretiran na Kitajskem. eprav je Bog opozoril mojega moa na skorajnjo nesreo, sem mu
vseeno dovolila, da ima svojo osebno izkaznico s seboj. Ko je bi aretiran na Kitajskem, nismo
mogli skoraj niesar storiti. Za to aretacijo se je bolj zdelo, da se je zgodila zaradi nae norosti
kot zaradi evangelija.
Zelo srena sem bila, ker vsi odhajamo v Nemijo. Leta sem sanjarila, da bi skupaj iveli kot
druina z neko mero varnosti v naem ivljenju.
Sedaj so se nai narti v zadnjem trenutku razblinili na koke!
Verujem, da je bil dogodek Gospodov klic k ujenosti, ker smo mislili, da bo nae ivljenje
laje, ko bomo enkrat prili na Zahod. Pokazal nam je, da bo nae ivljenje teko in da se bomo
sreevali z nasprotovanjem, ne glede na kraj bivanja.
Potovati e nismo mogli, ker je ob meji izbruhnila vojna. Zaradi Yunove aretacije je oblast
poznala naa imena in nas iskala. Reeno nam je bilo, naj ne poskuamo potovati z nobenim
prevoznim sredstvom, na katerem bi morali pokazati svoje osebne izkaznice, ker bi nas zagotovo
aretirali. Najverjetneje bi nas poslali nazaj na Kitajsko, kjer bi se poleg ostalih problemov, ki so
nastali zaradi Yunovega pobega iz zapora in odhoda s Kitajske leta 1997, sooili z ostro kaznijo,
ker smo ilegalno zapustili dravo.
S teavo sem verjela, kaj se dogaja. Potem ko sem leta akala, da se pridruim Yunu v Nemiji,
so se te sanje zdele oddaljene, kot so bile vedno. Moj mo je bil v zaporu. Nihe ni vedel, kaj se
bo z njim zgodilo. Izak je bil sredi vojne odrezan od nas in na noben nain nismo mogli priti do
meje, kjer se je nahajal.
Z Yilin sva bili dva tedna na begu in molili, da nihe od naju ne zahteva najini osebni izkaznici.
Nahajali sva se v zadnjem delu vozila in se peljali dale na drugo stran drave, v podroje blizu
meje. Kranski prijatelji so nama pomagali in naju pe vodili preko kamnitih tajskih planin.
Tihotapci so naju namestili v neko slamnato kolibo sredi planin in nama ukazali, naj ostaneva v
njej; jeva, poivava in akava na njihovo vrnitev.
V tej majhni kolibi se je vsak dan zdel kot venost. Veliko sva molili, vendar je bilo tako napeto,
da sva bili z ivci na koncu. Resnino sva se zavedali, da sva sredi silovitega duhovnega boja.
Satan je na naju vrgel vse, kar je mogel, vse naenkrat.
Neke noi po polnoi sva bili e vedno budni, ko so vstopili trije Mjanmarci in nama rekli, da je
as, da gremo. Rekli so, da ne smeva spregovoriti niti besede in naju prisili, da sva sezuli evlje
in li bosi.
156

Nebeki lovek
ele pozneje sva izvedeli, da so ljudje akali na no z najmanjo meseino, da bi zmanjali
monost, da nas odkrije obmejna straa. Zaradi zvoka, ki jih povzroajo evlji, sva jih morali
sezuti
Ti trije ljudje so uporabljali dolge maete, s katerimi so utirali pot skozi del pragozda, kamor e
ni stopila loveka noga. Iz ure v uro smo se plazili skozi temno no. Ves beg se je dogajal v
popolni temi. Vso no nismo videli ive due.
Na nekem delu poti smo se morali vzpenjati po strmem obreju slapa. Nekajkrat nam je
spodrsnilo in oprijemali smo se vej in sten, da smo se obdrali. Vso no sem v sebi jokala, ne da
bi se karkoli slialo. Tiho sem delila vse svoje obutke z Gospodom. Sluajno je bil ta dan tudi
moj rojstni dan.
Celotna izkunja je bila fizino zelo naporna. Zaradi strane vroine in zaduljive vlage smo se
potili po celem telesu, dokler nismo dehidrirali in se nismo mogli ve znojiti. Yilin si je na skalah
mono porezala podplate, kljub temu sem bila zelo ponosna nanjo. Desetletnica ne bi mogla
duhovno in fizino prenesti pritisk situacije. Gospod nas je podpiral.
Sredi noi me je Sveti Duh spomnil na vrstico iz Pisma, katerega leta se nisem spomnila: Dal
vam je Vsemogoni kruh stiske in vodo nadloge. Ne bo se ve skrival tvoj uitelj, ampak tvoje oi
bodo videle tvojega uitelja. Tvoja uesa bodo sliala za seboj klic: 'To je pot, po njej hodite!' (Iz
30,20-21)
Mogoe se spomnite, da sem pred dvajsetimi leti v Henanu, ko sem ele zaela verovati v
Gospoda, ob tevilnih prilonostih videla nadnaravno svetlobo, ki mi ja kazala pravo pot, ko sem
se ponoi vraala z molitvenega sreanja. Te svetlee Gospodove vodnice nisem videla skoraj
dve desetletji.
Sedaj v zgodnjih urah tega jutra, v februarju leta 2000, kmalu potem, ko mi je Gospod rekel
obljubo iz Izaija, sem videla v planinah vzdol tajskomjanmarske meje isto svetlobo, kako me
vodi. Svetloba ni bila stalna, vendar se je pojavila vedno, ko nismo vedeli, po kateri poti bi
morali iti.
Ravno pred zoro, po ve kot estih urah hoje, nam je bilo reeno, da smo prili na Tajsko in
nai vodii so naju zapustili ter se vrnili domov.
Bili sva na Tajskem! Imeli sva zelo malo stvari in bili sva brez evljev in dokumentov. Obleko
sva imeli raztrgano, noge in roke opraskane, polne umazanije in posuene krvi. A nisem vedela,
kje sta moj sin in mo.
Po naju so prili tajski prijatelji, kristjani. Izak je preel na Tajsko severneje kot midve, vendar
smo se sestali v severnem tajskem mestu Chiang Maiju. Nekaj dni zatem nam je nemko
veleposlanitvo v Bangkoku izdalo potovalne dokumente in vsi smo se vkrcali na Lufthansino
letalo za Frankfurt, v Nemiji.
Konno smo bili po mnogih preizkunjah na Zahodu!
Ljubeznivi nemki kristjani so naredili vse, kar je bilo mogoe, da bi se poutili dobrodoli.
Vselili smo se v majhno Yunovo stanovanje, vendar brez njega ni bilo enako. Zelo smo si eleli
biti skupaj kot druina. Po vseh letih v Gospodovi slubi sem utila, da nam je odvzel vse, da
nismo imeli niesar, s imer bi lahko zaeli naslednjo fazo svojega ivljenja.

OSEMINDVAJSETO POGLAVJE

157

Nebeki lovek
OSEMINDVAJSETO POGLAVJE

SEME V ZEMLJI
Drugi dan po mojem prihodu v pripor so me prenehali pretepati in so me odpeljali v celico
policijske postaje blizu letalia. Na njihovo preseneenje je preiskava pokazala, da je moj
nemki potni list pravi in ne ponarejen. Prav tako so pri meni odkrili dokumente od voditeljev
Hinih cerkva Sinimske skupnosti, ki so potrjevali, da sem njihov pooblaeni zastopnik. Konno
so mi verjeli, da sem resnino kranski pastor in ne vohun.
Ker so pisma Sinama pomagala dokazati mojo identiteto, so istoasno bila tudi razlog, da so
mjanmarske oblasti opozorile kitajsko veleposlanitvo, da so priprli nekega kranskega voditelja
iz njihove drave. Veliko kristjanov po vsem svetu je bilo medtem obveenih o moji aretaciji in
na tisoe molitev se je dvigovalo Gospodu, naj ne dopusti, da padem v roke kitajske oblasti.
Mnogi so se bali, da bi me vrnili na Kitajsko in da bi bil usmren, e Kitajska ugotovi, da sem
leta 1997 pobegnil iz zapora.
ez nekaj dni mi je komandir policijske postaje rekel, da imam obisk z nemkega
veleposlanitva. Uslubenec me je vpraal, kako sem in mi je prinesel nekaj hrane in obleke.
Takoj so me obvestili, da me bodo naslednje jutro ob deseti uri prili obiskat tudi predstavniki s
kitajskega veleposlanitva. Zaskrbelo me je in v molitvi sem prosil Gospoda, naj se zgodi
Njegova volja.
Ko so me pozneje istega dne obiskali verni mjanmarski prijatelji, sem jim povedal, da
naslednje jutro pridejo uslubenci s kitajskega veleposlanitva. Moji prijatelji so zaznali resnost
situacije in so takoj odli na nemko veleposlanitvo in jih o tem obvestili. Nemci so poznali mojo
kitajsko preteklost in povsem prepoznali nevarnost, e ponovno padem v roke Kitajcev. Nemko
veleposlanitvo se je odloilo, da bodo naslednje jutro prili pred kitajskimi uslubenci do moje
celice in da bodo obvestili Kitajce, da sem nemki dravljan in da se bodo sami ukvarjali z mojim
primerom.
Ko je komandir videl, da se obe veleposlanitvi borita, da bi prili do mene, je poklical Kitajce
in jim povedal, da sedaj ni primeren as za njihov obisk. Zatem so Kitajci zahtevali, naj doloijo
termin obiska.
Sestal sem se s komandirjem in mu jasno dal vedeti, da ne elim videti nikogar s kitajskega
veleposlanitva. Nato je poklical veleposlanitvo in jim rekel: Yun se vam zahvaljuje za vao
iskreno skrb za njegovo dobrobit, a ker je sedaj nemki dravljan, eli, da se zdaj nemko
veleposlanitvo ukvarja z njim.
Vendar se Kitajci niso predali. Izvedeli so, kdo sem in vztrajali, da bodo vkljueni v reevaje
mojega primera. Poskuali so zbrati dokaze proti meni, da bi prepriali mjanmarski oblasti, da bi
morali mene predati njim. Mjanmarci so se sooili z neugodno situacijo. Hoteli so ugoditi
Nemcem, vendar so ravno tako utili pritisk s strani svojega velikega severnega soseda.
Kljub vsemu, po Boji milosti, kitajski oblasti ni bilo dovoljeno, da bi me videla in nikoli ve me
ni obiskala.
V najslabih primerih zaporniki v celici policijske postaje na letaliu ostanejo le nekaj dni,
vendar je bila oblast zmedena in ni vedela, kaj naj naredi z mojim primerom. Obdrali so me
mesec dni. Medtem so mi dovolili, da imam ob sebi Sveto pismo. as sem izkoristil, da sem se
na pamet nauil Prvo Samuelovo knjigo, Esterino knjigo, Evangelij po Janezu in Pismo
Galaanom.
V Mjanmaru zapornikom hrana ni zagotovljena. Vsak dan smo jo morali sami kupiti od
158

Nebeki lovek
prodajalcev zunaj zapora. Tuirati se nam je bilo dovoljeno samo dve minuti vsak etrti dan.
Zaradi grozne vroine in vlage sta bili to vedno dobrodoli minuti.
Moji mjanmarski prijatelji so mi povedali, da bom izpuen po mesecu dni. A se je njihovo
predvidevanje izkazalo za nepravilno. Namesto da bi me izustili, so me premestili v najveji
zapor v Mjanmaru sredi mesta Yangona. V njem je v bilo deset tiso ljudi. Ne obstajajo besede,
s katerimi bi se lahko primerno opisale tamkajnje razmere. Veliko zapornikov je bilo obolelih za
aidsom, veliko je bilo gobavcev. Vonj trohneega mesa se je zavlekel v vse kote mranega
zapuenega objekta, kjer so bile dragocene due prepuene, da umrjejo v tiini.
V vsaki celici je bilo nagnetenih sto zapornikov. Bilo je tako tesno, da nihe ni mogel spati na
hrbtu. Vsi smo spali z glavami na tujih nogah, drug ob drugem. Bili smo stisnjeni kot sardine v
konzervi. e bi se kaken zapornik ponoi preve premikal ali nekontrolirano kaljal, bi ga tisti
okoli njega pretepli.
Videl sem veliko zaporov na Kitajskem, vendar niti eden ni bil niti od blizu podoben stranemu
stanju na tem mestu. Yangon (prej imenovan Rangoon) je eden od najbolj vroih in vlanih mest
na svetu. Vsak dan je bila temperatura nad 30 ali 40 stopinj C elzija in s 85 90 % vlanostjo.
Neprestano smo se znojili v izparevajoem od trohnobe smrdljivem zraku. Da bi bilo stanje e
huje, mi niso dovolili, da bi v zaporu imel Sveto pismo.
Morda zveni protislovno, a eprav sem bil aretiran, sem bil neposluen Gospodovi zapovedi.
util sem, da je tudi to Njegov nart zame, da bom pria Jezusa Kristusa obupanim zloincem. S
tem razlogom me je Bog poslal na ta brezupen kraj.
Predno sem leta 1997 zapustil Kitajsko, mi je Gospod rekel: Poslal te bom na nov kraj, kjer ne
bo razumel niti besede njihovega jezika. To je bilo tono tukaj, kjer sem bil sedaj. To, da se
nisem mogel pogovarjati z drugimi zaporniki, je bila moja najveja teava, ko sem bil v zaporu v
Mjanmaru.
V moji celici je bilo veliko ljudi brez upanja. Zloinec, tihotapec droge, je bil obsojen na tristo
sedeminosemdeset let zapora! Drugi so dobili ve kot sto estdeset let. Ker je Mjanmar
budistien narod, veruje v reinkarnacijo. Strane zaporne kazni niso bile miljene, da bi
kaznovale zloince samo za ostanek njihovega sedanjega ivljenja, ampak tudi za nekaj
naslednjih ivljenj!
V kotu nae celica je bilo budistino svetie z oltarjem in na njem maliki. Ostali zaporniki so
sliali, da sem jaz kranski pastor, a ker niso poznali razlike med aenjem malikov in ivim
Bogom, so mi dovolili, da sem spal tono pod svetiem, ker so mislili, da bom bolje od vseh
vedel, kako opravljati religiozne dolnosti.
Trikrat dnevno, med peto in esto uro zjutraj, nato od poldneva do enih popoldne in konno
med sedmo in osmo zveer, so bili vsi zaporniki prisiljeni sedeti v Budovem poloaju in moliti ter
meditirati pred idolom v nai celici. Oblast v Mjanmaru verjame, da je najbolji nain, da se
zloinci popravijo, da jih navajajo k molitvi k Budi. e bi kdo medtem zaspal, bi ga straarji divje
pretepali.
Preko zapornika, ki je govoril malo kitajsko, sem straarjem ugovarjal: Ne morem astiti tako
kot vi. Sem kranski pastor. etudi me daste v okove in odvleete pred te idole, jih ne bom
astil in ne bom molil pred njimi!
Nekega dne, medtem ko so drugi zaporniki astili Budo, mi je dal Sveti Duh preprosto pesem:
Aleluja, aleluja, alelu-ja.
Aleluja, aleluja, alelu-ja.
159

Nebeki lovek
Aleluja, aleluja, aleluja.
Aleluja, aleluja, aleluja.
Medtem ko sem pel, je Gospod osvobodil moje srce kot ptico! Veliko veselje je preplavilo mojo
duo. Obutil sem, kako se Bog dotika srca drugih zapornikov. eprav niso vedeli, kaj pomenijo
besede v pesmi, se mi je nekaj zapornikov pridruilo. Kmalu so imeli irok nasmeh na svojih
licih. Preprosta pesem je zaela prinaati sreo in mir v prostor, polnemu hudih grenikov.
Potem je k meni priel zaporniki upravnik in mi rekel: V zaporu ni dovoljeno peti. Takoj
mora prenehati!
Odgovoril sem: Sem kranski pastor. Jezus rad poslua ljudi, ko pojejo o Njem. Zato prosim
za razumevanje moje situacije. Prosim vas, dopustite mi, da opravljam svojo religijo na nain,
kakor to Bog predpisuje.
Z Bojo milostjo je upravniku moja zahteva zvenela razumna in dovolil je, da sem nadaljeval
peti.
Naslednje dni so se mi zaporniki pridruili pri petju 'Aleluje'. Njihovi turobni obrazi so se
preobrazili v vesele in trpljenje se jim je za nekaj ur olajalo. Ozraje v celici se je drastino
spremenilo. Ker so zaporniki videli Jezusovo navzonost v meni, so me spotovali kot loveka, ki
pozna Boga.
Na ograjenem zapornikem prostoru je stala majhna kapelica in dobil sem dovoljenje, da
smem iti vanjo, kadar drugi zaporniki astijo Budo. Tam sem sreal nekaj mjanmarskih
kristjanov, ki so bili v zaporu iz razlinih razlogov. Prevzelo me je, ko sem odkril, da mi vsak dan
sledi v kapelo nekaj mojih tovariev iz celice, vkljuno z budistinim redovnikom, da bi me lahko
posluali, kako pojem. Vedeli so, da je v mojem srcu nekaj drugega in radovedno so eleli
odkriti, kaj je to. Ko sem pokleknil, da bi prosil Jezusa, so tudi sami pokleknili z menoj v upanju,
da bodo od Boga prejeli kaken blagoslov! Zaradi jezikovne ovire jim nikoli nisem mogel tono
oznaniti evangelija, vendar vem, da bo Gospod nael nain, da potei njihovo duhovno lakoto.
Vsakih nekaj tednov so tuje zapornike odpeljali na zaslianje v mesto na policijsko postajo. Na
poti nazaj v zapor nam je bilo dovoljeno, da se ustavimo pri trgovini in kupimo potrebine za
mjanmarske zapornike. Ob neki prilonosti sem porabil ves svoj denar, da sem kupil ve kot
tirideset zobnih etk, na desetine kosov mila in velike vree hrane za svoje tovarie v celici. Za
nekatere zapornike, ki so e skoraj umirali od lakote, je bila to edina hrana, ki so jo lahko dobili.
Informacije o mojem sluaju so bile zelo zmedene. Obtoen nisem bil nobenega zloina.
Nekajkrat so me moji mjanmarski prijatelji preprievali, da bom kmalu izpuen, vendar je vsak
dan minil brez kakrnekoli spremembe. Hitro sem spoznal, da je reitev moje situacije v Bojih
rokah. Vedel sem, da bom izpuen iz zapora, takoj ko bo moja sluba na tem mestu konana,
niti minuto prej niti minuto pozneje.
9. aprila 2001 sem lahko napisal pismo, ki so ga razposlali mojim prijateljem po vsem svetu.
Zavedal sem se, da na tisoe vernikov vsak dan moli zame.
Napisal sem:
Dragi bratje in sestre v Kristusu,
hvala vam za skrb in molitev. Moje situacija v Mjanmaru je odvisna izkljuno od Gospoda in sam
sem se popolnoma podredil Njegovi volji. Globoko verujem, da ima moj Gospod Svoj lastni as in
mojo prihodnost v Svojih rokah, ker je On moj Gospod in moj Reitelj.
V tej deeli se ne moremo zanesti na odvetnike in sodnike, ker svoje namene menjajo kot veter.
Raji sem se popolnoma podredil skrbi svojega Gospoda. Edino Gospod pozna moj jutri.
160

Nebeki lovek
Pogoji za ivljenje tukaj so celo huji kot v kitajskih zaporih, vendar smem vsak dan svobodno
peti in slaviti svojega Gospoda. Vem, da bo Gospod Jezus nael pot zame, eprav se bo zdelo, da
je ni.
Boga hvala, pripeljal sem dva zapornika h Kristusu. Skupaj smo zmolili molitev grenika. V moji
celici je okrog sto zapornikov in sam sem edini tujec. Vsi vedo, da sem kranski pastor.
Prosim vas, poljite moje tople pozdrave moji druini in vsem bratom in sestram, ki skrbijo zame.
Nadaljujte z neprekinjeno molitvijo, kajti molitev naredi vse mogoe.
Naj vam torej, prijatelji moji, Gospod podari veselje in mir. Upam, da vsa bom kmalu videl.
Naj bo Bog z vami!
Brat Yun
V vlanih in umazanih pogojih se bakterije in bolezni hitro irijo. V nai celici je sto mokih
uporabljalo isto stranie. Zato nas je doletela strana okuba in mnogo zapornikov je umrlo.
Nekaj tednov, ko je bila poast na viku, je vsako no umrlo nekaj zapornikov. Bolezen se je v
elodcu obutila kot ogenj. Predno je okueni podlegel bolezni, se je zvijal v strani agoniji.
Tudi sam sem se v tem asu okuil s to strano boleznijo in mesec dni nisem bil v stanju
prebaviti vrste hrane. Vse, kar sem zmogel poeti skupaj z ostalimi zaporniki, je bilo, da sem
leal in se praskal. V mojem telesu so besneli paraziti. Vasih sem pogledal trebuh in dobesedno
sem videl rve, kako se premikajo pod povrino koe. Vasih se je lahko videl njegov rep, ki je
pokukal skozi poro koe.
To je bil alostno obdobje, vendar sem vseeno poskual zadrati Gospodov veseli duh.
Okuenih je bilo ve kot osemdeset odstotkov zapornikov. Na koncu sem postal tako bolan, da
sem bil pet dni v nezavesti. Ko sem priel k zavesti, sem bil v bolninici.
Po nekaj mesecih v zaporu je konno priel dan, da se izree moja kazen. Moji mjanmarski
prijatelji so bili prepriani, da me bodo najverjetneje oglobili in izpustili ter izgnali iz deele.
Nisem vedel, kaj lahko priakujem, zato sem izroil svoje ivljenje v Boje roke.
Nataknili so mi lisice in me iz bolninice odpeljali na sodie. Sodnik je ponovno preuil moj
primer in je brez kakrnihkoli ustev enostavno rekel: Sedem let.
Moji odvetnik in mjanmarski prijatelji so ostali brez besed. Nikoli si niso mogli niti zamisliti
takne kazni. Gledali so vame s solzami v oeh. Tistega dne sem bil poln vere in sem vedel, da
je Vsemogoni Bog z menoj ne glede na odloitev sodia. Priklonil sem se pred sodnikovo mizo
in preko prevajalca rekel: elim se vam zahvaliti, preastiti sodnik, ker ste mi dali vizo, da
ostanem v vai deeli sedem let.
Zamahnil je z roko in me odpustil in straarji so me v lisicah odpeljali do zapornike bolninice.
Ko sem tovariu v celici povedal za dolino kazni, se je zaradi mene veselil in mi pomagal, da
pravilno gledam na situacijo. Sam je sluil sto petdesetletno zaporniko kazen.
V svojem srcu sem upal, da mi bo Bog dopustil, da takoj ko dobim lekcijo za svojo
neposlunost, svobodno odidem. Nikoli si nisem mislil, da bom dobil takno kazen. Zato sem
Gospodu prigovarjal: Nebeki Oe, imam eno in dva otroka, ki me akajo. al mi je, ker sem
ti bil neposluen, prosim te ali lahko izlije Svojo milost name in me spusti domov.
Ko se ozrem nazaj, jasno vidim, da je bil moj as v zaporu v Mjanmaru v resnici Gospodovo
misijonsko potovanje. Ni bilo sluajno, da me je Bog poslal na ta mraen kraj. Tam je bilo veliko
obupanih du, ki so morale spoznati Kristusa.
Slial sem, da je v zaporu pet Kitajcev iz Singapurja, vsak je dobil za tihotapljenje droge
dosmrtno kazen dodatno e petdeset let. Vsi so bili dokaj mladi, stari trideset let, a so e bili
nekaj let v zaporu. Kitajec iz Tajvana, star 40 let, je dobil dosmrtno kazen in sto let. Ker so
161

Nebeki lovek
govorili kitajsko, sem se elel sreati z njimi in jim v njihovi brezupni situaciji oznaniti evangelij.
Zaporniki z dosmrtno kaznijo so bili v samicah, mranih prostorih z malo svetlobe in
prezraevanja. Zaradi njihove izolacije od ostalega dela zapora sem teko priel v stik z njimi.
Po Boji dobroti so tudi oni sliali, da se v zaporu nahaja 'kitajski pastor, ki ljubi Jezusa'. Zato so
se enako kot sam, eleli sreati z menoj.
Izvedeli so, da so me sprejeli v zaporniko bolninico. Imeli so obupno veliko eljo sreati z
menoj, da bi izvedeli vesti iz zunanjega sveta, zato so naredili nart. Vsi so se pretvarjali, da so
bolni in straar jih je poslal v bolninico na pregled.
V trenutku ko sem jih zagledal, se je moje srce napolnilo z Gospodovim usmiljenjem. Bili so kot
ranjene ivali, v svojem duhu popolnoma zlomljeni in brez volje do ivljenja. Nisem mogel
drugae, kot da sem jih vrsto objel in jim rekel: Dragi bratje, blagoslovljeni ste! Za vas je e iz
nebes prilo veliko odpuanje.
Bili so vznemirjeni, ker so mislili, da jim poskuam povedati, da jih je mjanmarska oblast
oprostila kazni. Upali so, da jim bo kakno mednarodno sodie uspelo osvoboditi.
Nadaljeval sem s solzami v oeh: Bratje, ni ne vem o vai situaciji s tuzemeljsko oblast,
vendar sem vam priel sem povedat, da je Jezus Kristus resnien in veni Sodnik. Ponuja vam
ivljenje. On je Gospod odpuanja.
Odgovorili so mi: Vsi smo odrasli v druinah, ki so verovale v Budo, vendar nam nikoli ni
pomagal. Kako lahko sprejmemo Jezusa?
Oznanil sem jim evangelij in rekel: Ko boste umrli, ne boste ve trpeli, temve boste prejeli
veno ivljenje v Jezusu. Samo On vas lahko rei!
Eden izmed njih je padel na kolena in se oprijel mojih glenjev. V svojem obupu je zavzdihnil:
O pastor, prosim te, naui me, kako naj bom reen!
In ravno v tistem trenutku so nas zaporniki straarji prekinili in vpili: Tukaj vam ni dovoljeno
razpravljati o religiji! in ukazali ljudem, naj zapustijo mojo sobo.
Zelo sem bil razoaran, saj so mi hoteli e veliko povedati in sam sem jih hotel veliko povedati
o Jezusu. Prosil sem Boga, naj mi da e eno prilonost, da jih sream.
Vsi zaporniki, ki sluijo dosmrtno kazen, so obleeni v rdee uniforme. Zato sem prosil svojega
odvetnika, naj mi naslednji, ko me obie, prinese rdeo srajco. Upal sem, da nas straarji, e
kot zaporniki obleem isto barvo srajce, ne bodo od blizu opazovali, ko se sreamo.
Ko sem naslednji videl omenjene zapornike, sem jih vpraal: Ali resnino verujete, da je
Jezus za vas umrl na kriu?
Prepriljivo so odgovorili: Da!
Potem sem jih vpraal: Ali ste se enkrat za vselej pripravljeni odvrniti od svojih idolov in
sprejeti Jezusa za svojega Gospoda in Odreenika? Ali verujete, da vas Njegova kri lahko oisti
vsakega graha?
In ponovno so enoglasno dogovorili: Da! Verujemo!
Skupaj smo molili in sprejeli so Jezusa v svoje srce. Preli so iz smrti v ivljenje. Ker sem vedel,
da nimamo veliko asa, sem jih odpeljal v kopalnico, kjer je bila pipa in odtok in krstil sem jih v
imenu Oeta, Sina in Svetega Duha. Potem sem jim rekel: Nekateri ljudje ivijo v tem ivljenju
svobodni, da bi se sooili z venim zaporom in peklom. Vi ste v tem ivljenju v zaporu, vendar so
od danes vaa imena zapisana v nebesih in svobodni ste.
Predno sem konal s krstom je pridrvel v kopalnico straar in zakrial: Kaj to delate?
Krie sem mu odgovoril: Ne skrbi! Vem, kaj delam! Sem sluabnik Boga Najvijega!
Straar je obstal in ostal brez besed.
A tirim novim vernikom sem rekel: Od sedaj imate oblast, da molite za druge zapornike in
162

Nebeki lovek
jim poveste o udovitem odreenju, ki ste ga prejeli.
S pomojo Gospodove milosti sem lahko pripeljal k Jezusu dvanajst zapornikov, vkljuno s
lovekom iz Tajvana, Yue Minyuaom, ki je sluil dosmrtno jeo in sto let zaradi tihotapljenja
droge. Rekel mi je, da je e prej sluil zaporno kazen v Tajvanu in da mu je bilo e tam prvi v
srce vsajeno seme evangelija, ko je neka skupina obiskala zapor.
Izkoristil sem vsako prilonost, da nove vernike nauim osnovne svetopisemske zgodbe in kako
se moli. Zaradi bolezni sem ostal v zaporniki bolninici skoraj dva meseca.
Ko sem se okuil s tisto grozno kugo, ki je prizadela zapor, sem pet dni v bolninici leal v
nezvesti. In celo ko sem si opomogel, so me redno muile mrzlice, glavoboli, visok krvni pritisk in
hude elodne boleine. ele pozneje sem odkril, da je imel to Bog v nartu in je dopustil, da
sem bil bolan. e me ne bi premestili v zaporniko bolninico, bi me takoj poslali v zaporniko
delovno taborie v notranjost drave, da bi tam odsluil svojo sedemletno kazen, in ne bi imel
prilonosti oznanjati evangelij kitajskim zapornikom.
Zdravniki so nekajkrat prili pogledat, e se je moje zdravje dovolj izboljalo, da zapustim
bolninico. Dneve predno so prili, sem se dobro poutil, a ko so me pregledovali, sem
nenadoma dobil visok krvni pritisk, elodne teave ali me je obla mrzlica.
Boja milost je bila z novimi kristjani v zaporu in rasli so v svojem spoznavanju Boga. Svoje
nove brate v Kristusu sem skozi pesem nauil veliko svetopisemskih odlomkov. Ker smo govorili
in peli v kitajini, straarji niso razumeli, da razlagam Sveto pismo. Pravzaprav so straarji in
zdravniki uivali v naem petju. ivljenja teh zapornikov so se drastino spremenila, kar lahko
naredi edino Jezus. Ljudje, ki so bili polni sovratva in gnusa, so sedaj postali polni ljubezni in
usmiljenja. Odhajali so v bolninici k zapornikom, ki so bili blizu smrti in jim za svoj lastni denar
kupovali hrano in jim prinaali tolabo. Molili so za bolnike in delali vse, kar so mogli, da bi jim
oznanili evangelij. Vsak lovek je goree molil za svojo druino v Singapurju in Tajvanu in prosili
Boga, naj bo milostljiv z njimi.
Povedali so mi, da vsakodnevno molijo, da bom izpuen iz zapora, da bi lahko nadaljeval s
svojo slubo.
Vedno jokam, ko se jih spomnim in kako se jih je dotaknila Boja milost v njihovi obupni
situaciji. V kratkem asu smo se zbliali in izkusili resnino bratstvo. Na vse mone naine sem
poskual zanje v zapor dobaviti Sveta pisma, vendar mi kljub vsem prizadevanjem ni uspelo. e
vedno prosim Boga, da zanje poskrbi Svojo besedo.
Nekateri ljudje zunaj so vse svoje ivljenje svobodni, vendar so v svojih srcih zaporniki greha in
suenjstva. A zaporniki tu so sooeni z najbolj bednim stanjem znotraj zapora, vendar so v sebi
svobodni kot ptice, ki letijo nad vrhovi planin! Ljubijo Jezusa z vsem svojim srcem. Zato ti
povem: Odpueni so ji mnogi grehi, ker je mono ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.
(Lk 7,47)
To so bili udoviti dnevi izpolnjeni z Bojo navzonostjo, da bom iskren, niti obutil nisem, da
sem v zaporu. Skoraj nisem pomislil na svojo sedemletno kazen, ki sem jo dobil, kajti vsak dan
je bil poln radosti in ivljenja. Tistih sedem let se mi je zdelo, kot da je to sedem let, ko je moral
Jakob akati na Rahelo: Tako je sluil Jakob za Rahelo sedem let; in zdelo se mu je kakor malo
dni, ker jo je ljubil. (1Mz 29,20)
Moja druina je ivela v Nemiji. Svoji heri Yilin sem pisal: al mi je, da ravno zdaj ne morem
biti s teboj, vendar opravlja tvoj oe posebno nalogo za Gospoda v Mjanmaru. Takoj ko jo
konam, te pridem pogledat.
Takoj ko je bila razglaena mojo sedemletna kazen, sem se odloil, da svoji druini ne bom
povedal, koliko sem dobil, vsaj ne takoj. Vedel sem, da se na Zahodu borijo brez mene in nisem
163

Nebeki lovek
elel zlomiti njihovih src z novico, da me ne bodo videli naslednjih est in pol let.
Prej, kaken mesec po moji aretaciji, mi je Gospod na srce poloil besede iz Svetega pisma:
Resnino, resnino, povem vam, e penino zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; e
pa umrje, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje ivljenje, ga bo izgubil, kdor pa svoje ivljenje na tem
svetu zaniuje, ga bo ohranil za veno ivljenje. (Jn 12,24-25)
Medtem ko sem razmiljal o teh besedah, sem se spomnil asov na kmetiji v Henanu in da je
potrebno priblino sedem mesecev, da se seme penice po setvi vzkali iz zemlje. Obutil sem, da
mi Gospod kae, da moram biti sedem mesecev v 'zemlji', predno bom izpuen.
Medtem ko sem bil zakopano seme v zemlji, me je Jezus nauil veliko lekcij. Odkril sem, da
kransko ivljenje za telo ni osupljivo. Ko je majhno seme dano v zemljo, mu ni prijetno.
Mesece lei v grobi zemlji, v temi osame, pozimi trpi v zmrznjeni zemlji in poleti v vroini, celo
smrdljivim gnoj ga pokriva. ele ko tiho prenese vse preizkunje, je seme pripravljeno vzkliti v
ivljenje in prinese pridelek, ki bo nahranil mnoge.
Ko je seme zakopano v zemljo nima izbire, temve mora potrpeljivo akati na Boji as, da
vzklije v ivljenje. Na enak nain sem vedel, da se je nekoristno zanaati na loveka
prizadevanja, da me reijo iz zapora. Namesto da bi se zanaal na organizacije za loveke
pravice, da bi naredile politien pritisk, sem vedel, da je moja prihodnost popolnoma v Bojih
rokah in da bom odel iz zapora ele takrat, ko pride Njegov as.
Nekega dne je priel zaporniki upravnik in mi rekel: Prila je predstavnica nemkega
veleposlanitva, da bi te videla. Obleci se in pridi do vrat.
Medtem ko sem el proti vratom, kjer obiskovalci akajo, da bi videli zapornike, me je gospa z
veleposlanitva zagledala in zavpila: Danes imam dobre novice za vas! Izpueni boste! Takoj
ko podpiete to odpustnico, ste svoboden lovek. Morate biti potrpeljivi in poakati nekaj dni v
zaporniki bolninici, dokler se ne uredi potrebno, da vas odpeljejo na letalie, ampak od sedaj
naprej ste svoboden lovek!
Podpisal sem formular in se presreen vrnil v bolninico. Takoj ko sem priel do svoje sobe,
sem slekel svojo zaporniko uniformo in jo vrgel na tla. Straar ni ni vedel o moji izpustitvi in mi
je srdito grozil, da me bo kaznoval. Nasmehnil sem se in mu pojasnil: Nisem ve tvoj zloinec!
Svoboden lovek sem!
Zelo mi je al, ker veliko kristjanov ivi v ujetnitvu, eprav je Jezus njihovo odpustnico podpisal
s Svojo lastno krvjo. e bi bili tako osvobojeni, bi se tudi tako obnaali!
Ko sem bil obsojen na sedem let zapora je nemko veleposlanitvo prosilo mjanmarsko oblast,
naj se me usmilijo in me izenejo iz drave. Nemki uslubenci so rekli, da bodo prevzeli
odgovornost za mojo vrnitev v Nemijo, kjer name aka moja druina.
S pomojo Boje milosti je bilo njihovi pronji odobreno!
Tri dni zatem, 18. septembra, leta 2001, ob enajstih dopoldne, so mi nadeli lisice in
emigracijski uslubenci so me odpeljali na mednarodno letalie v Yangonu. Bili so zelo
ljubeznivi in prijazni do mene, v pravem nasprotju od tistega obnaanja, ki sem ga doivel, ko so
me aretirali!
Na letaliu me je pozdravilo nekaj lanov osebja nemkega veleposlanitva in prijatelji. Eden
izmed njih z imenom Ding Kai je bil skupaj z menoj v zaporu v isti celici. Oznanil sem mu
evangelij, vendar takrat ni sprejel Kristusa. Kmalu po najinem sreanju je bil izpuen. Rekel mi
je: e ti bo tvoj Bog pomagal, da pride iz zapora, bom tudi sam zael istega dne, ko pride
ven, hoditi za Njim.
Ko so moji mjanmarski prijatelji izvedeli, da sem svoboden, so poklicali Ding Kaija in da s tem
seznanili. Na letaliu je pritekel k meni in me objel. Skupaj sva pokleknila in molila zanj, da
164

Nebeki lovek
sprejme Jezusa kot svojega Gospodarja. Z Bojo milostjo mi je bilo omogoeno, da sem zadnjih
nekaj dni v Mjanmaru lahko pripeljal h Kristusu tri osebe.
Vkrcal sem se v letalo za Bangkok na Tajskem. Vesti o moji izpustitvi so e prile do mojih
kranskih prijateljev, ki so se zbrali v Bangkoku, da bi me videli. Ko sem jih zagledal, sem rekel:
Moje delo v zaporu se je konalo in Jezus me je sedaj odpeljal. Jezus me je poslal tja, da
oznanim evangelij tistim, ki nikoli niso sliali Zanj in veliko je bilo reenih.
Sklenili smo krog, sklonili glave in se zahvalili Gospodu za Njegovo dobroto in usmiljenje.
On je resnino ivi Bog.
Veliko svetopisemskih uiteljev pravi, da tevilo sedem prestavlja Bojo dovrenost. Obsojen
sem bil na sedem let zapora, vendar se Gospod ni strinjal s lovekim sodiem. Po Njegovem
popolnem nartu sem bil izpuen po sedmih mesecih in sedmih dneh.
Na letu iz Bangkoka do Frankfurta se mi je pridruil prijatelj, ki je dopotoval na Tajsko, da bi
me pozdravil, ko bom priel iz zapora. Po nekaj urah leta me je vpraal: Brat Yun, ali si lahko
slial kakne vesti iz zunanjega sveta, ko si bil v zaporu. Odgovoril sem: Niti besede.
Poglej, moram ti nekaj pokazati, mi je rekel.
Dal mi je kitajske asopise preteklega tedna. Najprej nisem razumel, kar sem gledal. Bila je
slika letala, ki se je zaletelo v visoko zgradbo.
Prebral sem lanek in izvedel, da je tono teden dni pred mojo izpustitvijo, 11. septembra leta
2001 nasilje dramatino spremenil svet.
***
DELING: Kakor so se tedni prevesili v mesece brez znakov o izpustitvi mojega moa, je moja
vera peala in postajala sem vse bolj razoarana.
Sanjarila sem o dnevu, ko nam bo Yun v Nemiji zaelel dobrodolico in razkazal deelo, ki ga
je pred tirimi leti toplo sprejela. akal nas je skoraj dve leti, medtem ko smo bili v Mjanmaru.
Nikoli nisem priakovala, da bomo sedaj akali v Nemiji nanj, medtem ko bo sam v zaporu v
Mjanmaru.
V Nemiji smo vsi trpeli, eprav so domai kristjani naredili vse, da nam pomagajo, da bi se
prilagodili. Kot prvo, nihe od nas ni znal govoriti nemko. Hrana in kultura sta bilI za nas tuja.
Pred tem nisem nikoli vstavila plastine kartice v avtomat in s pritiskom na tevilke iz njega
dobila denar. Vse mi je bilo tako udno.
Kakor so minevali meseci sem padala v globoko potrtost in prosila Gospoda za odgovor.
Neke noi sem dobila sanje. Videla sem razline tevilke in da je Yun izpuen iz zapora.
tevilke so se zloile in izlo je tevilo osemnajst. V svoj dnevnik sem zapisala '18' in rekla
otrokoma, da bo njun oe izpuen osemnajstega.
Nekega jutra sem dobila telefonski klic in bilo mi je reeno, da bo Yun izpuen 18. septembra.
Med njegovim ujetnitvom je bilo toliko lanih alarmov in razoaranj, da kljub svojim sanjam
nisem hotela verjeti, dokler z gotovostjo ne bom vedela, da je reen.
Nato sem 18. septembra dobila klic od svojega moa. Bil je na letaliu v Bangkoku,
pripravljen, da se vkrca na let za Nemijo. Bog je dober!

165

Nebeki lovek
DEVETINDVAJSETO POGLAVJE

SVETLA PRIHODNOST PO BOJIH OBLJUBAH

Ob estih zjutraj, 19. septembra, leta 2000, je moje letalo pristalo v Frankfurtu. To je bilo
skoraj tono tiri leta, odkar sem prvi leta 1999 priel v Nemijo.
Takrat ko sem ele zapustil Kitajsko, sem mislil, da mi bo moja druina hitro sledila, vendar je
imel Gospod drugane zamisli. Predno nas je kot druino pripeljal na isto mesto, nas je elel e
mnogo nauiti in popeljati skozi mnogo zadev.
Ko sem prestopil carino in priel ven, nisem nael le svoje druine, ki je akala name, temve
na desetine nemkih vernikov. Objeli smo se in se smejali. Celo nemki evangelian Reinhard
Bonnke, ki ga je Bog uporabil, da na milijone du v Afriki in drugih delih sveta pripelje h
Kristusu, je priel na letalie, da mi zaeli dobrodolico. To mi je bilo v veliko ast.
Moja ena Deling je sijala od sree in tudi otroka sta bila polna vznemirjenja. To je bilo
ponovno udovito sreanje od Gospoda.
Odli smo domov, v mesto, kjer sem od neke kranske druine dobil majhno stanovanje, da v
njem ivim. Veliko pohitva nisem imel, nisem imel niti postelje, vendar sta otroka in Deling z
ljubeznijo ostali v tem stanovanju in niso eleli poiskati novega bivalia, dokler ne bomo
ponovno vsi skupaj. Takoj ko smo vstopili v svoj dom, smo zaprli vrata, pokleknili in skupaj
molili, s solzami zahvale Gospodu za Njegovo dobroto in zvestobo. Dvignil sem roke Gospodu in
zapel:
Od veselja ne morem zaustaviti solza, ki mi prihajajo na oi,
ker me je Gospodova roka izpeljala iz zapora.
Ne morem, da mu ne bi sledil, kamor me vodi,
ker so mi Njegove roke prebodene z eblji pomagale zmagati.
V tednih po moji izpustitvi iz zapora v Mjanmaru je postalo oitno, da je moje zdravje ibko.
Rezultat poastne in umazane hrane ter vode, ki smo jo bili prisiljeni jesti in piti, je bilo vse moje
telo okueno s paraziti in rvi. rvi so mi zaeli lesti skozi koo in neprestano sem se praskal.
Moja ena je najprej vzela vso mojo obleko, jo skuhala, da bi v njej ubila parazite. Gospod mi je
pomagal, da si poasi obnovim zdravje. To je bil zame dobro obdobje, da se umirim in preivim
kakovosten as z eno in otrokoma. Konno se je pronja Deling, da bi imela urejeno druinsko
ivljenje, zaela uresnievati.
Z Deling sva sedaj e dvajset let v zakonu. Najin zakon je dale od idealnega, vendar lahko
iskreno reem, da vsak dan postaja bolji. Deling je moja najbolja prijateljica na tem svetu. Bila
je samo dekle, ki sem ji pred dvajsetimi leti rekel: Bog me je izbral, da bom Njegova pria in da
mu sledim skozi velike teave po poti kria. Nimam denarja in oblast me vedno preganja. Se
resnino eli poroiti z menoj?
Odgovorila je: Nikoli te ne bom zapustila. Pridruila se ti bom in skupaj bova sluila
Gospodu.
Deling obljuba je bila mnogokrat na preizkunji, vendar je ostala vedno zvesta Gospodu in
meni. Od dvajsetih let zakona sem bi sedem let v zaporu in na begu nekaj dodatnih let.
Deling je udovita ena in mati. Mnogo bolj pametna od mene in vedno ko vidi, da sem
prezaposlen, me spomni na moje slabosti, ali kadar se preve zanaam na svoje lastne
sposobnosti. Je mirnega duha in nikoli je ne morete videti, da bi ugovarjala ali delala teave v
166

Nebeki lovek
cerkvi. Ima tudi velik dar za aenje Boga s pesmijo. Na nekem molitvenem sreanju na
Kitajskem sem bil pripravljen pridigati, ko so ljudje rekli: Sliali smo e veliko tvojih pridig.
Sedaj bi raje posluali, kako poje Deling!
Zdaj ko je moja druina spet skupaj izven Kitajske, to ne pomeni, da bomo za vedno ostali
zunaj svoje domovine. Iz drave nismo pobegnili z namenom, da bi iveli laje ivljenje. Kitajsko
smo zapustili, ker nam je Bog to jasno rekel. Potem je to tudi potrdil, da nam je odprl vrata, da
odidemo.
Sedaj ko smo zunaj, smo e vedno, zaposleni z oznanjanjem evangelija in pomagati gibanju
Nazaj v Jeruzalem. Vendar vemo, da ko te vodi Duh, to prinaa mnoge nepriakovane
preobrate. Jezus je rekel Nikodemu: Veter veje koder hoe, njegovo umenje slii, pa ne ve, od
kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha. (Jn 3,8)
e resnino trdimo, da sledimo Jezusu, potem moramo to tudi narediti brez postavljanja
kakrnih koli pogojev ali lastnih nartov. e nam Bog nekega dne ree, naj se vrnemo na
Kitajsko, se bomo vrnili. Nekateri ljudje bodo morda rekli: Saj to je norost! Ali ne ve, da si
iskan zloinec in da bo aretiran takoj, ko pride?
Nismo poklicani iveti po loveki logiki. Vse, kar je pomembno, je poslunost Boji Besedi in
Bojemu vodstvu v naem ivljenju. e Bog ree, pojdite, bomo li. e Bog ree, ostanite, bomo
ostali. Ko smo v Njegovi volji, smo na najvarnejem mestu na svetu.
***
DELING: Po dvajsetih letih zakona poznam srce svojega moa. Njegovo srce in njegova vera
sta vrsta. Je zelo odprt in napreden. Ne boji se loveka. Vse, kar ima v svojem srcu, pove.
Zaradi tega nikoli ni o njem ne ugibam. To, kar pri njem vidite, to tudi dobite; ni manj in ni
ve.
Spotujem ga zaradi ljubezni in predanosti Bogu. V tem smislu ga dobro poznam; seveda
obstajajo tudi drugi vidiki, kjer ga ne poznam ravno tako dobro, ker sva bila veino najinega
ivljenja loena. Najhuja stvar je bila, da je bil redko v bliini, tako sem pravzaprav sama
vzgajala otroka.
Vseeno ni tako slabo! Naa ivljenja so polna teav, velikega trpljenja, dolgih obdobij, ko sva
bila loena, vendar tudi polna velikih zmag in izkuenj globoke Boje ljubezni in milosti do nas.
Zaradi otrok nisem bila ravno osamljena. Bila sta z menoj in v veliko uteho. Najveji kri in
najveja boleina, ki sem jo morala nositi, ni bila revina, samota in preganjanje s strani
nevernikov. Najteja stvar je bila, ko je Cerkev zaela iriti lane govorice o mojem mou. Do
dandananjega dne ne razumem, emu so se nekateri bratje tako zavzeli v irjenju lai o
zakonu, ki iskreno poskua sluiti Gospodu in ljubiti ljudi.
Yun mi pogosto ree: Absolutno ni smo. In nimamo niesar, s imer bi se lahko ponaali.
Nimamo sposobnosti in ni, kar bi lahko ponudili Bogu. Dejstvo, da naju je izbral, da bi naju
uporabil, je samo zaradi Njegove milosti. To z nama nima niesar. e se Bog spomni poklicati
druge zaradi Svojega cilja in naju ne uporabi nikoli ve, mu nimava kaj ugovarjati.
Ko sem bila mlaja, sem videla Boga kot silnega zdravilca, ki me je ozdravil, vendar po vseh
teh letih vzponov in padcev in boleih izkuenj je Jezus postal vseprisoten prijatelj, ki je ves as z
menoj. Zame je prenehal biti zgodovinski Bog, da bi mi danes postal ivi Bog. Med temi
preizkunjami in testiranji sem Ga mnogokrat zatajila, vendar je ostal zvest. Kadarkoli sem Ga
prosila, naj mi pomaga, mi je vedno pomagal.
Jezus je vse, mi nismo ni.
167

Nebeki lovek
***
YUN: Ko se spomnim, kar ima Gospod zame v prihodnosti, sem vznemirjen! To so pomembni
asi, da bi se ivelo za Jezusa! Sveti Duh silno deluje po vsej zemlji in za nas je velika prednost,
da bomo vkljueni v zbiranje etve v teh poslednjih dneh.
Verujem, da bo bistvo moje slube Nazaj v Jeruzalem. To kar se je zaelo kot majhen potoek
misijonarjev, ki zapuajo Kitajsko, je sedaj postala stabilna sluba in verujem, da bo kmalu
stalni naliv delavcev, ki bodo nosili evangelij in prestopili kitajske meje.
e naprej izkoristim vsako prilonost, da govorim v cerkvah in na molitvenih sreanjih po vsem
svetu. Moje sporoilo Cerkvi na Zahodu je, naj se vrne k svojim temeljem, da bi ponovno sliala,
kako ji govori Kristusov glas.
Potem elim pozvati ne samo Cerkve na Zahodu, temve tudi vernike po vsem svetu, da se
pridruijo partnerstvu, da usposabljajo in opremijo delavce za silno etev, da vzpostavimo Boje
kraljestvo ne samo po vsej Kitajski, ampak tudi na celotni poti Nazaj v Jeruzalem.
Doba nove Cerkve se je zaela.
Verujem, da je vloga Zahodnjakov, da bodo nai partnerji, da bi lahko skupaj dokonali delo.
Ne prosimo za broure, ampak za partnerstvo.
Ne vem natanno, kaj prinaa prihodnost, vendar sem trdno preprian, v igavih rokah je! To
je bila zanimava dirka, odkar me je kot najstnika reil Gospod. Nikoli nisem vedel, kaj me aka
za naslednjim vogalom.
Nekega dne v muslimanski ali budistini dravi me lahko zaradi evangelija ubijejo. e boste
sliali to novico, vas prosim, ne alujte za menoj, ampak alujte za milijoni dragocenih du, ki so
v ujetnitvu satana, brez prie evangelija. Za Bojega sluabnika smrt ni konec, ampak samo
zaetek neopisljivega venega ivljenja v Jezusovi navzonosti.
e boste sliali, da sem bil poklican domov, v nebesa, vas prosim, stopite z evangelijem na
moje mesto, pridigajte in uite ljudi, dokler Jezus ponovno ne pride.
Moj Gospod Jezus je najudoviteji prijatelj, ki ga lahko imate. Bil je silno dober, potrpeljiv in
ljubezniv do mene v vseh teh letih in v vseh dolinah.
Veliko ljudi mi je reklo: Yun, resnino mora ljubiti Jezusa. Vedeti morate, da je ljubezen, ki
jo imam v srcu za Jezusa samo zaradi Njegove ljubezni do mene: Mi ljubimo, ker nas je on prvi
ljubil. (1Jn 4,19)
Jezus je resnino vreden, da ga spoznamo. Vreden je sprejeti vse nae ivljenje. e Mu predate
svoje ivljenje, tega zagotovo ne boste nikoli obalovali.
Mu boste sledili?

168

Nebeki lovek
Iz hrvaine prevedel Janko agar.
Citati so vzeti iz ekumenske izdaje Svetega pisma, izdanega pri Zdruene bibline drube, leta
1992.
Paul Hattaway izjavlja, da se prevod knjige Nebeki lovek izdaja v dogovoru z Jankom
agarjem.
Na internetni strani: www.backtojerusalem.com lahko najdete najnoveje novice o bratu Yunu, o
kitajskih Hinih cerkvah in gibanju Nazaj v Jeruzalem, kakor tudi o molitvenih potrebah in
denarni podpori kitajskim cerkvam za iritev evangelija.
Paul Hattaway je direktor Asia Harvest, predane slube sluenju Cerkvi na Kitajskem s
- pouevanjem,
- tiskanjem Svetega pisma in
- pomojo pri ustanavljanju cerkva.
Ve informacije na www.asiaharvest.org

169