Fiziologija 3.0 Ft. Šiki

Fiziologija
ZAPISKI
Rok Koiek | Pregledal in dopolnil: Jaka ikonja

MEDICINSKA FAKULTETA UL | 2016/2017
KAZALO
1 Vzdrevanje notranjega okolja, homeostaza ................................................................................................... 1
2 Transportni pojavi ............................................................................................................................................... 4
2.1 Intenzivne in ekstenzivne koliine ............................................................................................................... 4
2.2 Prenos snovi .................................................................................................................................................... 5
3 Membranski potenciali ....................................................................................................................................... 6
3.1 Spremembe membranskega potenciala ....................................................................................................... 7
3.2 Akcijski potencial..........................................................................................................................................10
4 Fiziologija miic .................................................................................................................................................12
4.1 Skeletna miica ..............................................................................................................................................12
4.2 Gladke miice ................................................................................................................................................16
5 Kardiovaskularna fiziologija ............................................................................................................................20
5.1 Srna miica ...................................................................................................................................................20
5.2 Srni cikel .......................................................................................................................................................23
5.3 Ritmina ekscitacija srca ..............................................................................................................................27
5.4 Regulacija srne aktivnosti ..........................................................................................................................29
5.5 Hemodinamika..............................................................................................................................................34
5.6 Minutni volumen srca in venski priliv .......................................................................................................38
5.7 Arterije in vene..............................................................................................................................................44
5.8 Regulacija pretoka krvi.................................................................................................................................49
5.9 Uravnavanje srednjega arterijskega tlaka...................................................................................................52
5.9.1 Valsalvin manever...............................................................................................................................57
5.10 Mikrocirkulacija .......................................................................................................................................58
5.10.1 Limfni sistem ....................................................................................................................................61
5.11 Kri ..............................................................................................................................................................62
5.12 Hemostaza ................................................................................................................................................66
6 Respiratorna fiziologija .....................................................................................................................................70
6.1 Struktura in funkcija dihal ...........................................................................................................................70
6.2 Mehanika dihanja in ventilacija...................................................................................................................71
6.2.1 Obstruktivne in restriktivne pljune bolezni..................................................................................77
6.3 Difuzija in transport plinov ........................................................................................................................78
6.4 Pljuni krvni obtok, razmerje med ventilacijo in perfuzijo ....................................................................88
6.5 Regulacija dihanja .........................................................................................................................................92
7 Nevrofiziologija .................................................................................................................................................96
7.1 Osnovna organizacija ivnega sistema nevron in sinapsa.................................................................96
7.2 Senzorini receptorji in nevronske mree ............................................................................................. 103
7.3 Somatosenzorini sistemi ......................................................................................................................... 109
7.4 Optika vida ................................................................................................................................................. 115
7.5 Nevrofiziologija vida ................................................................................................................................. 119
7.6 Centralna nevrofiziologija vida ................................................................................................................ 126
7.6.1 Lezije v vidni progi .......................................................................................................................... 131
7.7 Fiziologija sluha ......................................................................................................................................... 132
7.8 Vestibularni sistem .................................................................................................................................... 138
7.9 Voh in okus ................................................................................................................................................ 140
7.10 Motorina vloga hrbtenjae ................................................................................................................ 143
7.11 Motorina vloga korteksa in moganskega debla ............................................................................ 149
7.12 Motorina vloga malih moganov in bazalnih ganglijev ................................................................ 154
7.13 Moganski korteks, inteligentnost, uenje, spomin ........................................................................ 162
7.14 Limbini sistem in hipotalamus.......................................................................................................... 168
7.15 Spanje ..................................................................................................................................................... 173
7.16 Avtonomno ivevje ............................................................................................................................ 176
7.17 Krvni pretok skozi mogane, cerebrospinalni likvor, metabolizem ............................................. 181
8 Fiziologija ledvic ............................................................................................................................................. 183
8.1 Telesne tekoine ........................................................................................................................................ 183
8.2 Zgradba ledvic............................................................................................................................................ 185
8.3 Glomerulna filtracija, pretok krvi skozi ledvice, klirens topljenca ..................................................... 188
8.4 Tubulna reabsorbcija in sekrecija ............................................................................................................ 196
8.5 Regulacija delovanja ledvic in volumna ter osmolarnosti ECT ......................................................... 223
8.6 Koncentriranje in redenje urina, protitonik....................................................................................... 228
8.7 Acidobazno ravnoteje, transport kislin in baz .................................................................................... 235
9 Metabolizem .................................................................................................................................................... 250
9.1 Bilanca vnosa hranil, regulacija hranjenja .............................................................................................. 256
9.2 Termoregulacija ......................................................................................................................................... 260
10 Endokrina fiziologija...................................................................................................................................... 265
10.1 Hormoni hipotalamusa in hipofize.................................................................................................... 269
10.2 Rastni hormon (somatotropin) .......................................................................................................... 272
10.3 itnini hormoni ................................................................................................................................. 275
10.4 Metabolizem kalcija in fosfata ............................................................................................................ 280
10.5 Moka reproduktivna fiziologija......................................................................................................... 284
10.6 enska reproduktivna fiziologija ....................................................................................................... 286
11 Fiziologija prebavil ......................................................................................................................................... 290
11.1 Gibanje v gastrointestinalnem traktu ................................................................................................ 295
11.2 Sekrecija v gastrointestinalnem traktu ............................................................................................... 299
11.3 Prebava in absorbcija ........................................................................................................................... 304
FIZIOLOGIJA Rok Koiek
2016/2017
1 VZDREVANJE NOTRANJEGA OKOLJA, HOMEOSTAZA

Veino celic obdajajo druge celice in tekoina ECT (ekstracelularna tekoina). ECT ima doloeno sestavo,
ki je razmeroma stalna. Slui kot sredstvo za izmenjavo snovi (hranila, odpadne snovi) in nudi stabilno
okolje za celice. Veina telesa torej ivi v 'samem sebi', kar imenujemo notranje okolje. Notranje okolje je
stalno, k emur pripomorejo uravnalni mehanizmi.
Morje je celicam omogoalo stalnost motnje niso mono vplivale na okolje (e v morje dodamo sol, se
koncentracija ionov skorajda ne bo poveala). Celice so morje zato 'vzele sabo', vendar pa so pri tem okolje
zmanjale majhne spremembe lahko zelo spremenijo okolje. Zato so se razvili regulacijski sistemi, kot so
sistemi za proizvajanje energije, za izloanje, za opazovanje in za popravljanje.
Vzdrevanje notranjega okolja imenujemo homeostaza. Da homeostaza sploh je, morajo neprestano
delovati sistemi, ki pridobivajo informacijo iz notranjega okolja in se na spremembe odzovejo. Poznamo
dva naina odzivanja na spremembe ivevje (hitro) in endokrini sistem (poasi).
loveko telo razdelimo na tri kompartmente: snov koncentracija [mmol/L]
plazmo, medcelinino (intersticij) in znotrajcelino
tekoino. Plazmo in intersticij skupaj poimenujemo glukoza 5
ECT. ECT predstavlja priblino 1/3 telesnih senina 5
tekoin, ICT pa 2/3. V intersticiju je malo
proteinov, saj ne morejo prehajati skozi celine holesterol 5
membrane (iz ICT) oziroma skozi kapilarni epitelij fosfolipidi 5
(iz plazme). Posledino je koloidno osmotski tlak (=
onkotski tlak = osmotski tlak na raun proteinov) ECT ICT
nizek. Na+ 140 10
Organizem je sistem, tj. niz elementov, ki delujejo
K+ 5 150
skupaj in se vedejo kot celota. Stanje sistema opiejo
spremenljivke, ki nosijo informacijo o zgodovini Ca2+ 2.5 0.001
sistema in o bodoem stanju sistema. V
Mg2+ 1 >1
stacionarnem stanju se spremenljivke ne
spreminjajo. Primeri sistemov v fiziologiji: Cl- 100 10
- spreminjanje koncentracije kreatinina
(kreatin kreatinin)
spreminjanje koncentracije kreatinina je odvisno od glomerulne filtracije, pa tudi od mase miija
- spreminjanje pCO2
parcialni tlak CO2 je odvisen od alveolne ventilacije, pa tudi na primer od koncentracije
hemoglobina v krvi (saj se CO2 po telesu prenaa tudi s Hb)
Poglejmo si sisteme na primeru kadi. e elimo regulirati temperaturo vode v kadi, potrebujemo sistem.
Najprej potrebujemo stimulus (znianje temperature vode), ki bo vzbudil receptor. Ta bo poslal signal po
aferentni poti (ica) do integracijskega centra (raunalnik grelca). Od tam bo signal po eferentni poti (ici do
grelnika) potoval do efektorja (grelnik). Posledica je odziv (povianje temperature vode).
Poglejmo e vpliv spremenljivk na sistem na primeru kadi, v katero dolivamo vodo s rpalko (V), hkrati
pa voda iz kadi odteka (IZ). Stacionarno stanje se vzpostavi, ko velja V = IZ. V ni odvisen od niesar,

saj ga lahko sami kontroliramo, je pa odvisen IZ, in sicer od razlike tlakov in upora = . Od tod sledi,
da bo gladina vode in s tem tlak (po zvezi = ) naraala, dokler ne bosta oba tokova enaka
(stacionarno stanje).
e v tem primeru poveamo dotok vode, traja nekaj asa, da se znova vzpostavi stacionarno stanje. Temu
pravimo motnja. Motnje so lahko dolgotrajne, kratkotrajne, lahko pulzirajo. Lahko so celo tako kratke, da
se sistem nima asa popolnoma odzvati.
1
2016/2017
Na sistem pa ne vplivajo samo spremembe spremenljivk, pa pa tudi spremembe parametrov. e bi na
primeru kadi npr. zmanjali upor proti odtekanju, bi se povealo iztekanje vode. Posledino bi padla tudi
gladina, e se dotok vode ne bi tudi poveal. (primer iz fiziologije: tlak v ilah pri telesnem naporu; poveajo
se ile v miicah zmanja se upor pade arterijski tlak).
im manje spremembe pa pri spreminjanju spremenljivk/parametrov omogoajo regulacijski sistemi. Kako
majhne so spremembe, nam doloi ojaitev sistema veja je ojaitev, manja je sprememba. Regulacijski
sistem mora imeti receptor, aferentno in eferentno pot, nadzorni center in efektor.
e se kadi zmanja upor, se zmanja tudi tlak, posledino pa se mora poveati tudi dotok vode, e noemo,
da bi se nam tlak/viina preve spremenila. To lahko opiemo kot = e se tlak povia
(gladina naraste), se dotok vode zmanja in obratno. Koeficient k je obutljivost sistema. e nariemo grafa
spreminjanje gladine vode v osnovnem sistemu (kadi) in regulacijskem sistemu (dotok vode), opazimo, da
se razlikujeta po naklonu osnovni sistem ima pozitiven naklon, regulacijski pa negativen. To je logino,
saj mora regulacijski sistem kompenzirati spremembe v osnovnem.
e na en graf nariemo grafa osnovnega in regulacijskega sistema, dobimo naslednji graf:
e na ta graf doriemo e graf osnovnega sistema po motnji, lahko vidimo, kaken vpliv ima regulacijski
sistem na zmanjanje vpliva motnje:
eprav vidimo, da je vpliv motnje ob kompenzaciji regulacijskega sistema veliko manji, ne moremo s
kompenzacijo nikoli priti tono nazaj na izhodino vrednost. Lahko pa se ji toliko pribliamo, da sistem
prenese motnjo brez vejih teav.
2
2016/2017
V fiziologiji imamo tudi tako imenovane 'set pointe' referenne vrednosti. To so vrednosti neke koliine,
okoli katere nihajo spremenljivke uravnavanega sistema. V biolokih sistemih nimamo nekega nosilca
referennih vrednosti, pa pa so te doloene s preseiem premic osnovnega in regulacijskega sistema.
PRIMER: Normalna telesna T je ~37 C. e ta temperatura naraste na 39 C, je to na novi set point.

Dokler naa telesna temperatura ne naraste na 39 C, nas zebe, saj je telesna temperatura nija od
temperature, za katero nae telo misli, da je 'prava'. e vzamemo antipiretik (npr. aspirin), se na set
point znia nazaj na 37 C. Zato nam takrat postane vroe, saj je naa temperatura vija od naega set
pointa in se telo zane ohlajati do 37 C.
Referenne vrednosti so torej vrednosti, proti katerim na organizem primerja dejanske vrednosti. Senzor
polje vrednost v komparator, ki jo primerja z referenno vrednostjo. e se ti vrednosti razlikujeta, daje
komparator navodilo nadzorniku, da zane kompenzacijo. Ta aktivira aktivator, ki zane kompenzirati
osnovni sistem.
V lovekem organizmu poznamo ve razlini vrst regulacij, najpogosteje so zaprte zanke:
- odprte zanke nimajo povratnih informacij
- feed-forward zanka ni povratne zveze, pa pa zanka vpliva na korak v bodonosti (telo se v bistvu
pripravi na motnjo)
- zaprte zanke lahko so pozitivne povratne ali negativne povratne, pozitivne so po navadi kodljive
(proces se samo stopnjuje), veliko pogosteje so negativne
PRIMER: Primer pozitivne povratne zanke je porod. Ko se porod zane, se zane kontrakcija maternice
in posledino iritev cerviksa. irjenje cerviksa povzroi sproanje oksitocina, ta pa e naprej spodbuja
kontrakcijo maternice in posledino irjenje cerviksa.
- adaptabilni sistemi e motnja traja dlje, pride do sprememb struktur in odziva, lahko so nevarni
PRIMER: Bolniku dajemo kortizol. Ker mu dajemo kortizol, se iz hipofize ne sproa ve ACTH
(adenokortikotropni hormon) in nadledvina leza ni ve stimulirana. e bolniku prehitro nehamo dajati
kortizol, ne more hipofiza nadomestiti proizvajanje ACTH in posledino nadledvina leza ne proizvaja
dovolj kortizola.
- programska kontrola spomin na pretekle dogodke vpliva na regulacijo, spomin nas torej lahko
pripravi na odziv na motnjo
3
2016/2017
2 TRANSPORTNI POJAVI
2.1 Intenzivne in ekstenzivne koliine

V fiziologiji poznamo ekstenzivne in intenzivne koliine. Ekstenzivne koliine so tiste koliine, ki so odvisne
od sistema volumen, naboj, koliina snovi Intenzivne koliine pa so tiste koliine, ki od sistema niso
odvisne tlak, napetost, koncentracija snovi, temperatura itd. Med ekstenzivne koliine spada tudi toplota.
Sprememba toplote je odvisna od spremembe temperature, ki je intenzivna koliina, sorazmernostnemu
faktorju med spremembo ekstenzivne in intenzivne koliine pa pravimo kapaciteta:
= .
Poleg toplotne kapacitete poznamo e ostale, npr. snovna kapaciteta (zveza med koliino snovi in
koncentracijo), elektrina kapaciteta (zveza med nabojem in napetostjo) ter volumska kapaciteta oziroma
podajnost ali komplianca (zveza med volumnom in tlakom).
PRIMER: Podajnost il lahko doloimo iz grafa V(p), kjer je podajnost naklonski kot premice. Arterije
imajo sprva manjo podajnost kot vene, nato pa priblino enako.
Spremembe ekstenzivnih koliin, ki so povezane s spremembami intenzivnih koliin, imenujemo pretoki

(zmanjanje volumna je sorazmerno s poveanjem odtekanja). Pretok snovi zapiemo s splono formulo

= . Gonilne sile pretokov so: razlika tlakov, razlika temperatur, razlika napetosti, razlika

koncentracij.
e sprememba intenzivne koliine ni povezana s spremembo konjugirane, ampak s spremembo neke druge
intenzivne koliine v oddelku, govorimo o konvekciji. Pretok snovi je sorazmeren pretoku transportnega
sredstva in koncentracije.
4
2016/2017
2.2 Prenos snovi
V telesu imamo veliko predelkov, ki jih predeljujejo razline pregrade endotelij med plazmo in intersticijem,
celine membrane med intersticijem in znotrajcelino tekoino. Preko teh pregrad lahko poteka transport
na ve razlinih nainov:
- pasivno (filtracija, difuzija, osmoza, olajana difuzija s prenaalci)
- aktivno (primarni, sekundarni in terciarni aktivni transport)
- z endo- ali eksocitozo
- z endocitozo, povezano z vezalci (ligandi)
Filtracija poteka skozi pore v filtru. Nekatere snovi skozi pore lahko prehajajo, druge pa ne primer je
ledvini glomerul, kjer se filtrira plazma (proteini veinoma ne morejo prehajati skozi filter). Hitrost
filtriranja lahko poveamo s poveanjem tlane razlike ali s poveanjem povrine.
Difuzija lahko poteka prosto v prostoru ali pa preko selektivno prepustne membrane. V prostoru se snov
sasoma enakomerno porazdeli potuje z mesta vije koncentracije k mestu nije koncentracije.
Pogostokrat govorimo o neto difuziji, to je koliko delcev je razlike med zaetnim in konnim stanjem. V
ravnoteju (ko sta koncentraciji na obeh straneh enaki) je neto difuzija ni, kar pa ne pomeni, da delci ne
prehajajo. Difuzijo nam opie Fickov zakon:

= = ,
kjer je D difuzijski koeficient, ki je veji, e se delec hitreje premika v membrani. Izraunamo ga lahko po

formuli = 6. Veji D pri manjih delcih in viji temperaturi. Difuzijo nam ene gradient, ki je lahko

kemini (e imamo razliko v koncentracijah) ali elektrini (e imamo razliko nabojev), najpogosteje pa je
gradient kar kombinacije obojega elektrokemini gradient.
Osmoza je difuzija vode. Z njo je povezan tudi osmotski tlak, ki ga izraunamo po enabi = , kjer
je n faktor, ki nam pove, na koliko delcev snov disociira. Z osmozo sta povezana izraza hiper- in
hipotoninost. e je okolje za celico hipertonino, se bo volumen celice zmanjal, e pa je hipotonino, se
bo volumen celice poveal.
Osmotski tlak, ki je posledica velikih molekul (npr. proteinov), imenujemo onkotski ali koloidno-osmotski
tlak. Van't Hoffov zakon zanj ne velja isto. Onkotski tlak je pomemben pri filtraciji ez kapilare.
Olajana difuzija poteka s transmembranskimi
transporterji, ki so bolj ali manj kemijsko specifini. Ker
imamo konno tevilo teh prenaalcev, pri olajani
difuziji govorimo o saturaciji. S podobnimi molekulami
lahko prenaalce kompetitivno inhibiramo, inhibiramo
pa jih lahko tudi nekompetitivno.
Kompetitivni inhibitor tekmuje s substratom, zato lahko
e vedno doseemo maksimalno hitrost difuzije, vendar
za to rabimo ve substrata. Nekompetitivni inhibitor se
usede na transporter in ga zasede stalno, zato se
maksimalna hitrost znia.
5
2016/2017
3 MEMBRANSKI POTENCIALI
Membranski potencial je napetost, ki jo izmerimo zaradi razlike med elektrinima potencialoma znotraj in
zunaj celice. V fiziolokih razmerah je zunaj prebitek Na+ in Cl-, znotraj pa prebitek K+ in negativno nabitih
proteinov. Membranski potencial znaa za miine celice okoli -90 mV, za ivne celice pa okoli -70 mV,
kar imenujemo mirovni membranski potencial. Membranski potencial se vzpostavi, ker je membrana celice
razlino prepustna za razline nabite delce membrana prepua kalij veliko bolje kot natrij. Membranski
potencial merimo s parom elektrod (drailna + merilna), potrebujemo pa e ojaevalnik in voltmeter. V paru
elektrod mora biti ena elektroda v celici, druga pa izven.
Na ione, ki lahko prehajajo membrano, deluje neto sila, ki je razlika med elektrino silo (sila na nabite delce
zaradi delovanja membranskega potenciala negativni ioni potujejo na mesto, kjer je ve pozitivnega naboja)
in difuzijska sila (posledica koncentracijskega gradienta, predstavlja jo Nernstov potencial). Tok iona zato
doloimo kot produkt neto sile in prevodnosti membrane za ta ion (Ohmov zakon):
= ( ) .
V zgornji enabi len Ui predstavlja Nernstov potencial za ion, Um pa membranski potencial, ki povzroi
difuzijo iona zaradi njegovega naboja, in gi prevodnost membrane za ta ion. Nernstov potencial je sila, ki
nasprotuje prehajanju iona v smeri koncentracijskega gradienta zaradi delovanja naboja pozitivni naboj
zunaj celice nasprotuje pozitivnemu kaliju, da bi prehajal skozi membrano izven celice. Nernstov potencial
za enovalentni ion (npr Na+, K+ in Cl-) nam poda enaba:
[] []
= ln = 61 log .
[] []
Nernstov potencial je hkrati tudi membranski potencial, ki
bi se vzpostavil, e bi membrana bila prepustna le za ta ion.
Nernstov potencial za kalij znaa okoli -90 mV in za natrij
okoli +60 mV. Vidimo, da je MMP miine celice zelo blizu
kalijevemu Nernstovemu potencialu, kar lahko pojasnimo s
tem, da je membrana miinih celic veliko bolj prepustna za
kalij kot za natrij (za okoli faktor 30). Upotevaje ione, ki
prehajajo membrano, lahko mirovni membranski potencial
tudi izraunamo preko Goldmannove ali cord-conduction
enabe:
[+ ] + + [ + ] + + [ ] +
= 61 log ( )
[+ ] + + [ + ] + + [ ] +
+ + + + +
= .
+ + +
Poleg tega, da je membrana veliko bolj prepustna za kalijeve kot za natrijeve ione, sodeluje pri vzdrevanju
in ustvarjanju MMP tudi elektrogena Na+/K+ ATPazna rpalka. Ta prispeva okoli -4 mV k skupnemu MMP
-90 mV.
6
2016/2017
3.1 Spremembe membranskega potenciala
Za ivne in miine celice pravimo, da so vzdrane prepustnost membrane teh celic za ione se lahko
spreminja, s tem pa se spreminja tudi membranski potencial. Pri tem loimo dve vrsti sprememb
membranskega potenciala lokalizirane potenciale in akcijski potencial.
Za transport ionov, ki je potreben za spremembo membranskega potenciala, so odgovorni kanalki, ki so
lahko bolj ali manj specifini. Prevodnost membrane za ion je torej odvisna od tevila in vrste kanalkov, ki
so v danem trenutku odprti. Kontrola odpiranja kanalkov poteka na ve nainov:
- preko membranskega potenciala, kar je
znailno za Na+, K+ in Cl- kanalke v miinih
in ivnih celicah,
- preko zunanjih ligandov, med katerimi so
najpogosteji acetilholin (receptorji so hkrati
kationski kanalki v motorini ploici),
glutamat (kationski kanalki), glicin (kloridni
kanalki) in GABA (kloridni kanalki),
- preko znotrajcelinih sporoevalcev, kot so
cAMP (Ca2+ kanalki v miokardnih celicah),
cGMP (posrednik pri acetilholinu), IP3
(sprostitev znotrajcelinih zalog Ca2+) idr.,
- preko znotrajcelinih metabolitov, kot sta
ATP (deluje na K+ kanalke celic pankreasa)
in H+ (K+ kanalki epitelijskih celic v ledvicah),
- z raztegom membrane Ca2+ kanalki v
gladkih miicah in K+/Cl- kanalki v nekaterih
drugih celicah.
Poznamo pa tudi kanalke, ki neprestano prepuajo ione 'leak' kanalki. Ti kanalki prepuajo predvsem
kalij (v manji meri pa tudi natrij) in s tem doloajo negativnost mirovnega membranskega potenciala celice.
7
2016/2017
Za lokalizirane spremembe membranskega potenciala je znailno, da so graduirani (njihova amplituda zelo
variira in ne sledijo principu 'vse-ali-ni'), zato jim pravimo tudi graduirani potenciali. Lokalizirani potenciali
ne potujejo dale, amplituda pa jim hitro upade (prevajajo se z dekrementom). Loimo receptorski ali
generatorski potencial, elektrotonini potencial in sinaptine potenciale:
1. Receptorski potenciali. Pri receptorski potencialih govorimo o senzorini transdukciji in senzorini
transformaciji. Senzorina transdukcija oznauje spremembo stimulusa v receptorski potencial.
Mehanski stimulus ali ligand lahko pri tem odpre ionske kanalke, kar povzroi depolarizacijo, lahko
pa se prepustnost membrane za ione povea tudi zaradi poviane temperature, vidnega draljaja itd.
Tako nastali receptorski potencial se nato s senzorino transformacijo lahko pretvori v akcijski
potencial, e mu pri potovanju vzdol receptorja do pripadajoega senzorinega nevrona amplituda
ne upade preve. Amplituda receptorskega potenciala mora torej biti na zaetku senzorinega
nevrona torej dovolj velika, da dosee prag vzdranosti tega nevrona. Z intenziteto stimulusa raste
tudi amplituda receptorskega potenciala (hiperbolina odvisnost), veja amplituda receptorskega
potenciala pa nosi kot posledico vejo frekvenco akcijskega potenciala tako se prenaa informacija
po naem telesu. e ena lastnost receptorjev je adaptacija e na receptor dlje asa prihaja isti
senzorini stimulus, se receptor nanj odziva edalje poasneje.
2. Elektrotonini potenciali. Ko na celico delujemo z elektrinim draljajem, povzroimo spremembo

v membranskem potencialu. e je ta sprememba dovolj velika, da doseemo prag proenja, pride
do akcijskega potenciala. Z elektrotoninimi potenciali lahko povzroimo tudi obratno stvar
hiperpolarizacijo, kjer membranski potencial postane e bolj negativen.
3. Sinaptini potencial. Sinaptini potenciali nastanejo kot posledica delovanja presinaptinega
nevrona na postsinaptini nevron. Sinaptine potenciale delimo na ekscitacijske (EPSP), inhibitorne
(IPSP) in potencial motorne ploice (EPP oz. PMP). Pri EPSP presinaptini nevron sproa
nevrotransmitor, ki povzroi prehodno depolarizacijo postsinaptine celice zvia prevodnost
celice za Na+ in K+. Pri IPSP gre za obratno stvar pride do prehodne hiperpolarizacije, povea
pa se prevodnost za K+ ali Cl-. PMP je posebna oblika sinaptinega potenciala ko pride AP do
konca motorinega nevrona, pride zaradi vdora kalcija v celico do sprostitve veziklov z
acetilholinom. Acetilholin se vee na receptorje na miinih celicah, pride do odprtja Na+ in K+
kanalkov, ki lahko povzroijo nastanek AP na miini celici. Pri sinaptinih potencialih govorimo
e o krajevni in temporalni (asovni) sumaciji:
8
2016/2017
a. O krajevni sumaciji govorimo, ko pride na en postsinaptini nevron ve signalov z ve
presinaptinih nevronov hkrati. Uinki teh signalov se lahko setejejo in tako laje povzroijo
nastanek AP na postsinaptinem nevronu.
b. O asovni sumaciji govorimo, ko presinaptini nevron stimulira en postsinaptini nevron
vekrat v kratkih asovnih razmakih. Sprememba membranskega potenciala zaradi delovanja
sinaptinih potencialov traja namre okoli 15 ms. e pride naslednji nevrotransmitor na
postsinaptini nevron v krajem asu, pride do setevanja uinkov.
9
2016/2017
3.2 Akcijski potencial
Druga oblika spremembe membranskega potenciala je akcijski potencial, ki je tudi oblika prenosa signalov.
Za akcijski potencial je znailno, da mu amplituda 'ne pada' (akcijski potencial se ojaa na Ranvierjevih
zaemkih, graduirani potenciali pa se ne ojaajo). Znailnost AP je tudi to, da potujejo hitro po vlaknu,
moneji draljaj pa ne pomeni veje amplitude AP (naelo vse-ali-ni). Do AP pride, e je membranski
potencial na hiloksu aksona oziroma motorini ploici dovolj visok, da se odprejo napetostno odvisni Na+
kanalki. To doseemo s poasno depolarizacijo, ki jo omogoajo lokalizirani potenciali (npr. sinaptini
EPSP/EPP). Tej vrednosti membranskega potenciala pravimo prag proenja. Faze AP so:
1. Hitra depolarizacija. Ko spremenimo membranski
potencial toliko, da doseemo prag proenja oziroma
prag vzdranosti, se odprejo napetostno-odvisni
natrijevi kanalki, natrij pa zane uhajati v celico, saj ga
tam ene tako koncentracijski (prebitek natrija zunaj
celice) kot elektrini gradient (negativno nabita
notranjost). Depolarizacija traja toliko asa, dokler se
natrijevi kanalki ne zaprejo, kar je nekoliko nad 0 mV
('overshoot') priblino 0.1 ms. Prag proenja je za
ivne celice med -70 in -50 mV takrat se odprejo
vrata natrijevih kanalkov, ki ostanejo odprta do konca
depolarizacije.
2. Repolarizacija. Kmalu (~0.1 ms) po odprtju natrijevih
kanalkov se ti zanejo zapirati, odprejo pa se kalijevi
kanalki. Kalij takrat uhaja izven celice, saj ga tja ene
tako koncentracijski (prebitek kalija znotraj celice) kot
elektrini gradient (zaradi depolarizacije je notranjost
celice pozitivna napram zunanjosti).
3. Hiperpolarizacija. Ko membranski potencial dosee vrednost MMP, ostanejo kalijevi kanalki po

navadi odprti e malo asa, tako da pride do hiperpolarizacije membranski potencial pade pod
MMP, to pa jepodlaga relativni refraktarni dobi. K hiperpolarizaciji lahko prispeva tudi prehodno
poveanje aktivnosti elektrogene Na/K ATPaze. ATP-aza omogoa tudi ohranitev koncentracij
Na+ in K+ v doloenem obmoju in tako omogoa proenje ve akcijskih potencialov (drugae bi
lahko npr. K+ 'zmanjkalo')
Akcijski potencial se po nevronu iri odvisno od tega, ali je nevron
mieliniziran ali nemieliniziran. e je nevron nemieliniziran, mora AP
potovati vzdol celotnega nevrona tak nain prevajanja (elektrotonino
prevajanje) je dolgotrajen in energijsko zelo potraten (porabimo veliko
energije za prerpanje ionov nazaj). Pri mieliniziranih vlaknih govorimo
o saltatornem prevajanju. V tem primeru AP nastane le na Ranvierjevih
zaemkih, kjer se tudi ojaa. Na mestih membrane, kjer je ta pokrita z
mielinom, pa ni ionskih kanalkov, zato tam ne pride do ojaenja AP in
prerpavanja ionov tak nain prevajanja je hitreji in manj energijsko
potraten. Mielin deluje tudi kot izolator in s tem zmanja izgube
akcijskega potenciala, saj tam ioni sploh ne morejo prehajati membrane.
Ko natrij vdre v nemieliniziran nevron, se odsek membrane v odnosu na
sosednje predele znotraj nabije pozitivno, zunaj pa negativno. Temu
sledi elektrotonien odmik naboja (zunaj naboj prehaja iz sosednjih
predelov na odsek, znotraj pa iz odseka na sosednje dele), kar povzroi
depolarizacijo, ki 'prenese' akcijski potencial naprej.
10
2016/2017
Pri elektrotoninem prevajanju AP govorimo tudi o dolinski konstanti. To je razdalja, po kateri se
amplituda akcijskega potenciala spremeni na 1/e (oziroma ~37%) maksimalne vrednosti. Odvisna je od
upornosti membrane (Rm) in upornosti aksoplazme (Ra). Veje kot je razmerje Rm/Ra, veja je dolinska
konstanta. To pomeni, da bo akcijski potencial potoval dlje po interanularnem segmentu, preden mu bo
amplituda mono upadla. Mielinska ovojnica povea Rm in s tem tudi dolinsko konstanto. Rm je drugae
obratno sorazmerna s premerom (veji nevroni imajo torej manjo upornost), Ra pa s presekom. Ra se z
veanjem nevrona torej bolj spreminja (je
sorazmerna z d2 v primerjavi z Rm, ki je
sorazmerna z d).
Pri akcijskem potencialu je potrebno omeniti e
refraktarno dobo. To je doba, ko do akcijskega
potenciala ni mogoe priti (absolutna) ali pa teje
doseemo prag proenja (relativna). Absolutna
refraktarna doba je posledica zaprtja natrijevih
kanalkov z inaktivirajoimi vrati in traja do
priblino polovice trajanja repolarizacije. Natrijevi
kanalki namre ostanejo zaprti priblino do tedaj,
ko se znova vzpostavi mirovni membranski
potencial. Relativna refraktarna doba je posledica
hiperpolarizacije, saj je takrat membranski
potencial niji kot MMP in je razlika do praga
vzdranosti veja.
Skeletne miice inervirajo alfa motorini nevroni, ki so veliki in multipolarni. Ker so alfa motonevroni veliki
in mono mielinizirani, je hitrost prevajanja po njih zelo hitra.
11
2016/2017
4 FIZIOLOGIJA MIIC
4.1 Skeletna miica

Da bi razumeli delovanje skeletne miice, moramo najprej razumeti njeno fizioloko anatomijo. Skeletne
miice vsebujejo v notranjosti kontraktilni aparat (iz miozina in aktina, pod vplivom kalcijevih ionov in
troponin/tropomiozin kompleksa). Na celinem nivoju so miice organizirane v miina vlakna, ki jih
gradijo miofibrile. Miice so drugae organizirane v motorine enote to so vsa miina vlakna, ki jih
oivuje en alfa motonevron. Miina vlakna znotraj motorine enote so vsa istega tipa (npr. vsa vlakna tipa
I poasna vlakna). Organizacija skeletne miice v motorine enote je potrebna, ker si posamezne miine
celice ne morejo prenaati elektrinih impulzov (kot to omogoajo npr. presledkovni stiki v srni miici
funkcionalni sincicij). Od tevila rekrutiranih motorinih enot je odvisna tudi mo miice.
Poglejmo si najprej sklopitev med ekscitacijo in kontrakcijo skeletne
miice. Ko AP prispe do konca aksona alfa motorinega nevrona,
pride do odprtja napetostno odvisnih kalcijevih kanalkov in vdora
kalcija v nevron. To povzroi sekrecijo veziklov (preko poveanja
tevila acetilholinskih receptorjev na membrani nevrona) z
nevrotransmitorjem acetilholinom. Ta se vee na receptorje na
miinem vlaknu, ki delujejo tudi kot kationski kanalek, skozi
katerega lahko prehajajo Na+, K+ in Ca2+. Pride do nastanka
potenciala motorine ploice. e je ta dovolj velik, se lahko pretvori
v AP (primer B na sliki). Pretvorba PMP v AP poteka zunaj sinapse
(motorine ploice).
Iz nevrona se naenkrat sprosti veliko ve
acetilholina, kot ga potrebujemo za nastanek
enega akcijskega potenciala, zato pravimo, da ima
ivno-miina zveza visok varnostni faktor (nad
1), velikost EPP pa znaa okoli 50 mV in ve (za
nastanek AP potrebujemo ~20 mV). Po tem se
EPP tudi razlikuje od ostalih EPSP, ki so veliko
manji po amplitudi in en sam ne more sproiti
AP. Pri motorini ploici lahko govorimo tudi o
kvantnem sproanju veziklov, kar oznauje
sproanje majhnega tevila veziklov z
acetilholinom, ki na miini celici povzroijo
miniaturne EPP (mEPP, ki ne povzroijo
nastanek AP). Do kvantnega sproanja prihaja,
ko ivec ni vzdraen. Na motorino ploico
delujeta botulinum toksin (preprei sproanje
veziklov z acetilholinom) in kurare (kompetitivno
inhibira acetilholinske receptorje na miini
celici).
Motorina ploica je torej vrsta sinapse, in sicer spada med kemine sinapse. Receptorji na miini celici so
ionotropni, saj delujejo hkrati tudi kot ionski (kationski) kanalki. Skozi kanalke prehajajo predvsem Na+
ioni, saj je Nernstov potencial za natrij (~+60 mV) najbolj oddaljen od mirovnega membranskega potenciala
v miini celici (~-90 mV). Sinaptini prenos v motorini ploici se terminira z delovanjem acetilholin
esteraze, ki razgradi acetilholin na acetilno skupino in holin. Pri terminaciji sinaptinega prenosa sodeluje
tudi difuzija acetilholina iz sinaptine pranje.
12
2016/2017
AP, ki nastane kot posledica EPP, nato potuje vzdol
membrane. Ker miina vlakna med seboj niso
funkcionalno povezana, se ne more prenaati med
celicami. Prenos signala do SR je omogoen z
invaginacijami sarkoleme, ki jih imenujemo T-tubuli. Ti so
povezani direktno s terminalnimi cisternami
sarkoplazemskega retikuluma, na njih pa se nahajajo
posebni receptorji, imenovani dihidropiridinski receptorji.
Ko AP dosee en tak DHP receptor, se ta aktivira (zazna
spremembo v napetosti). Ker so dihidropiridnski
receptorji fizino povezani z ryanodinskimi receptorji
(RyR1) na sarkoplazemskem retikulumu, se ob aktivaciji
dihidropiridinskega receptorja aktivirajo e RyR1, ki
delujejo kot kalcijevi kanalki (L-tip). Odprtje RyR1
dvigne koncentracijo intracelularnega kalcija, ta pa se vee
na troponin C, kar omogoi kontrakcijo. Posledica enega
akcijskega potenciala je kontrakcija, ki jo imenujemo zgib.
Ker sta dihidropiridinski in ryanodinski receptor fizino
povezana, govorimo pri skeletni miici o elektromehanski
sklopitvi.
Pri kontrakciji skeletne miice delimo tri faze. Prva faza je tako imenovana latentna faza in traja od prihoda
ivnega impulza na motorini ploici do depolarizacije miine celice in zaetka kontrakcije. Ta zakasnitev
traja nekaj milisekund (~10 ms). Sledi faza kontrakcije, kjer tenzija miice naraa. Kontrakcija se zane po
koncu AP. Zadnja faza je faza relaksacije, kjer tenzija zopet upade na zaetno raven.
Relaksacija miice nastopi z reabsorpcijo kalcija v sarkoplazemski retikulum. Tu ima glavno vlogo SERCA
(Ca2+ ATPazna rpalka na SR), ki prerpava kalcij nazaj v SR. Pomembno vlogo igra e protein kalsekvestrin,
ki nase vee kalcij in s tem navidezno 'manja' koncentracijski gradient. Miica se repolarizira z odptjem
kalijevih kanalkih, vlogo pa igrajo e kloridni kanalki Clc1, ki omogoajo prehajanje klora v celico in s tem
pospeijo repolarizacijo.
Pri nizkih frekvencah akcijskih potencialov govorimo o
zgibih. Pri vijih frekvencah pride do setevanja gibov, emur
pravimo mehanska sumacija. Pri visokih frekvencah se
naslednji zgib zane pred koncem prejnjega, takrat pa je
sarkomera e delno pokrena. Taka sarkomera se v
naslednjem zgibu nato e bolj skri, kar povea mo
kontrakcije. e se naslednji zgib zane pred 1/3 trajanja
prejnjega, govorimo o tetanizaciji, takrat pa doseemo
maksimalno mo. Takrat se vsi zgibi zlijejo v en sam zgib, ki
je gladek in neprekinjen. Tetanizacijo omogoajo zadostne
koncentracije kalcija v sarkoplazmi, saj se v tem asu kalcij e
ni imel asa prerpati nazaj v SR.
Drugi nain stopnjevanja moi kontrakcije je z rekrutacijo
razlinega tevila motorinih enot ali z rekrutacijo razlino
velikih motorinih enot. Motorino enoto predstavlja en
nevron in vsa miina vlakna, ki jih oivuje. Vsa vlakna ene
miine enote so istega tipa (I, IIa ali IIb). Motorine enote
se lahko prekrivajo. Na zaetku kontrakcije se najprej
aktivirajo manje motorine enote (vlakna I), saj je signal
ibkeji. Kasneje se aktivirajo e veje motorine enote, s tem
pa se mo povea. Sem spada e tako imenovan 'treppe'
efekt, ki oznauje fenomen, da se mo kontrakcije miice s
asom poveuje do nekega platoja. Vzrok treppe efekta je, da
se vsi kalcijevi ioni ne prerpajo nazaj v SR, zato se z
zaporednimi zgibi koncentracija kalcija v citosolu poveuje.
13
2016/2017
Miofibrile so z Z-diski razdeljene na sarkomere, ki so funkcionalne enote kontrakcije. Sarkomere gradijo
miozinski filamenti (tip II) in aktinski filamenti. Sarkomero lahko razdelimo na ve regij ali pasov I pas je
pas blizu Z diska, kjer so samo aktinski filamenti, A pas je obmoje celotnega miozina, H cona vsebuje samo
miozinske filamente in jo po sredini razdeli M linija. V sarkomeri najdemo tudi druge pomone proteine,
med katerimi je najpomembneji titin. Titin pritrja miozin na Z disk in ga dri na pravilnem mestu. Ima
kljuno vlogo pri elastinih lastnostih miice in pasivni tenziji.
Pri kontrankciji se sarkomera skraja, pri tem se Z diska pribliujeta, H cona in I pas pa se krajata. Dolina
A pasu se med kontrakcijo ne spreminja. Od doline sarkomere je odvisna tudi mo kontrakcije (najveja
mo kontrakcije je pri optimalni dolini sarkomere).
Poglejmo e molekularni mehanizem kontrakcije. Po sprostitvi
kalcija se ta vee na troponin C, kar povzroi konformacijsko
spremembo v troponin/tropomiozinskem kompleksu in
posledino sprostitev aktivnih mest na aktinu. Nato se na
miozinsko glavo vee ATP, kar povzroi povezavo miozina z
aktinom. Sledi hidroliza ATP (omogoa jo aktin), kar prekine
povezavo med aktinom in miozinom ter spremeni
konformacijo miozina v visokoenergetsko (pravokotno na
aktin). Aktin in miozin se zopet poveeta v tako imenovan
preni mostiek, po odcepitvi Pi in sledei odcepitvi ADP pa se
miozin vrne nazaj v nizkoenergetsko konformacijo, kar
imenujemo 'power stroke'. Power stroke nam premakne miozin
proti Z-disku sarkomere in jo tako skraja.
Na mo kontrakcije ima ogromen pomen dolina sarkomere. Na maksimalni dolini (okrog 4 m)
sarkomere je mo kontrakcije najmanja, saj se takrat miozinska in aktinska vlakna skoraj ne prekrivajo. S
krajanjem sarkomere mo kontrakcije nato raste, saj se aktin in miozin vse bolj prekrivata, kar omogoa
tvorbo ve prenih mostikov. Maksimalno mo kontrakcije doseemo na optimalni dolini sarkomere
(malo manj kot 2 m), ko je prekrivanje aktina in miozina optimalno = nastane maksimalno tevilo prenih
mostikov. e takrat sarkomero e dodatno skrajamo, zane mo kontrakcije zopet strmo upadati.
Ta mehanizem lahko prenesemo tudi na celotno miico. Od
doline miice je torej odvisna mo kontrakcije. Tukaj
delimo e pasivno tenzijo (tenzija pred kontrakcijo) in
aktivno tenzijo (tenzijo, ki nastane kot posledica delovanja
Izometrina sila
prenih mostikov). Pasivna tenzija z veanjem doline raste

eksponentno. Pasivna tenzija miice serazvije na raun titina
e miico raztegnemo, se raztegne tudi titin, ki je vzrok
tenzije. Aktivna tenzija do optimalne doline naraa, nato
pa zane zopet padati. Vsoti aktivne in pasivne tenzije
pravimo skupna tenzija, ki do optimalne doline naraa (na
raun aktivne tenzije), nato malo upade (na raun padca
aktivne tenzije), nato pa zopet zane rasti (na raun pasivne
tenzije).
Miice neko tenzijo ohranjajo, tudi ko niso aktivne. Temu pravimo miini tonus, pobuda zanj pa izhaja
deloma iz hrbtenjae, deloma iz miinih vreten v sami miici. Pri miinem tonusu gre za asinhrono
stimulacijo motorinih enot, zato posameznih kontrakcij ne zaznamo.
Hitrost kontrakcije skeletne miice je povezana z obremenitvijo. e obremenitev poveamo, se bo hitrost
kontrakcije zmanjala. e miico obremenimo do te mere, da je obremenitev enaka maksimalni moi miice,
je hitrost kontrakcije enaka ni miica se ne skri, eprav pride do aktivacije miinih vlaken.
14
2016/2017
Skeletne miice za delovanje potrebujejo veliko energije, saj se za kontrakcijo porablja ATP. Zaloge ATP v
miicizadostujejo le za nekaj sekund kontrakcije, zato morajo miice ATP neprestano nadomeati. V ta
namen so sposobne uporabljati tri vire energije:
1. Fosfokreatin, ki omogoa fosforilacijo ADP v ATP. Tako kot koncentracija ATP je tudi
koncentracija fosfokreatina v miici precej nizka, zaloge ATP skupaj z zalogami fosfokreatina
omogoajo nekaj deset sekund kontrakcije.
2. Glikogen se razgradi do glukoze, ki vstopa v anaerobno glikolizo. Razgradnja glikogena v miicah
poteka predvsem anaerobno, saj na tak nain miice ATP pridobivajo veliko hitreje kot z oksidacijo
drugih hranil. Pri anaerobni glikolizi se kopiijo stranski produkti (npr. laktat, H+), glikoliza
glikogena zato zadostuje le za kakno minuto kontrakcije.
3. Oksidativen metabolizem hranil, predvsem maob, predstavlja najveji dele energije. Energija iz
oksidativnega metabolizma zadoa za ve ur. V prvih nekaj urah miice porabljajo preteno
ogljikove hidrate, pri daljem naporu pa dale najveji dele predstavlja oksidacija maob.
Poznamo ve tipov kontrakcije. O izometrini kontrakciji govorimo, ko se pri razlinih obremenitvah
dolina miice ne spreminja. Na drugi strani imamo izotonino kontrakcijo, kjer je tenzija miice konstantna,
spreminja pa se njena dolina. Izotonino kontrakcijo delimo e na koncentrina kontrakcija, ki je 'normalna
kontrakcija' (miica se po dolini skri), in ekscentrino kontrakcijo, ki nastopi, ko je obremenitev miice
prevelika takrat se miica zane podaljevati.
Poznamo ve razlinih tipov miinih vlaken. V grobem najprej delimo poasna (tip I) in hitra (tip II)
miina vlakna, hitra pa delimo e na dve podskupini. Znailnosti miinih vlaken:
tip I tip IIb tip IIa*
(poasna oksidativna) (hitra glikolitina) (hitra oksidativna)
hitrost kontrakcije poasi hitro hitro
ATPazna aktivnost
nizka visoka visoka
miozina
oksidativna
velika zelo nizka velika
sposobnost
glikolitina
zelo nizka velika velika
sposobnost
velikost motorine
najmanja najveja vmes
enote
*tipa IIa pri loveku skoraj ni
15
2016/2017
4.2 Gladke miice
Gladke miice gradijo veliko manja vlakna, ki veinoma sledijo enakim principom kot skeletne miice.
Gladke miice se nahajajo predvsem v stenah organov in se od organa do organa mono razlikujejo po:
dimenzijah, organizaciji, odzivu na stimuluse, inervaciji in funkciji. V splonem jih delimo v dva veja tipa
veenotne in enoenotne.
Veenotni (multi-unit) tip gradi ve posameznih, loenih gladkih miinih vlaken. Vsako vlakno je
samostojno in ponavadi inervirano z enim ivnim koniem. Ovija jih membrana, ki posamezna vlakna
izolira od drugih. Veenotni tip gladkih miic omogoa posameznim vlaknom, da se krijo neodvisno od
ostalih, kontrakcijo pa nadzorujejo ivni impulzi. Primer veenotnega tipa gladke miice so gladke miice
zrkla.
Pri enoenotnem (single-unit) tipu so vlakna povezana v funkcionalni sincicij, med posameznimi vlakni so
presledkovni stiki, ki omogoajo prenos impulza z vlakna na vlakno. Zaradi presledkovnih stikov se
posamezna vlakna ne morejo kriti neodvisno, pa pa se pri enoenotnem tipu na enkrat skri ve tiso
vlaken. Enoenotni tip najdemo v steni veine organov. Za kontrakcijo enoenotnega tipa gladkih miic ni
potreben ivni impulz.
Gladke miice tako kot ostale miice, vsebujejo aktin in miozin, ki sta kemino podobna, a ne enaka, aktinu
in miozinu v skeletni miici. Pri gladkih miicah ni troponina, regulacija kontrakcije zato poteka na miozinu.
Sama povezava aktin-miozin je enaka kot pri skeletni miici, prav tako je enak sam kontraktilni proces.
16
2016/2017
Aktin in miozin pri gladki miici nista urejena v sarkomere, pa
pa se aktin pritrja na gosta telesa, ki so na membrani vlaken in v
samih vlaknih. Gosta telesa se povezujejo tudi med seboj med
celicami, kar omogoa prenos moi kontrakcije s celice na celico.
Miozini se v gladkih miicah nahajajo razpreni med aktinskimi
filamenti. Pri gladkih miicah je nekoliko drugana tudi
organizacija prenih mostikov, ki omogoa, da miozin na eni
strani aktin povlee v eno smer, na drugi pa v drugo smer. Tak
nain kontrakcije omogoa gladkim miicam, da se skrijo na
veliko krajo dolino, kot se lahko skrijo skeletne miice.
Za gladke miice je znailen nekonstanten membranski potencial,
ki z nizko frekvenco malo variira (spremembe priblino 10-20
mV). To spreminjanje membranskega potenciala omogoa
sproitev ve akcijskih potencialov, ko membranski potencial
dosee prag proenja. Zaradi teh variacij so gladke miice celice
neprestano bolj ali manj skrene, kar imenujemo tonus.
Kontrakcija gladkih miic je precej podobna kontrakciji skeletne

miice. Razlike izhajajo predvsem iz dejstva, da se gladke miice
krijo tonino in lahko ostanejo skrene ve ur ali celo dni.
Glavne razlike v kontrakciji gladkih miic so:
- Cikel kontrakcije je pri skeletni miici veliko hitreji, kar pomeni, da preni mostiek pri gladki miici
ostane vezan na aktin dlje asa. Vzrok temu je nizka ATPazna aktivnost miozinskih glav.
- Energijske potrebe za kontrakcijo so veliko nije, vzrok temu je poasen cikel kontrakcije in nizka
ATPazna aktivnost miozinskih glav. Nizka poraba energije omogoa tonino kontrakcijo gladkih
miic za ve ur ali celo dni (predvsem npr. v mehurju, olniku itd.).
- Gladke miice se zanejo kriti kasneje kot skeletne, saj je zamik med ekscitacijo in kontrakcijo od
50-100 milisekund (pri skeletni miici ~10 ms).
- Maksimalna mo kontrakcije je za gladke miice kljub nijemu tevilu miozinskih filamentov veja
od maksimalne moi za skeletno miico. Vijo maksimalno mo omogoa miozin, ki na aktin ostane
pritrjen dlje asa.
- Gladke miice lahko, ko se dokonno skrijo, ostanejo skrene z minimalno porabo energije,
medtem ko skeletne miice za vzdrevanje kontrakcije porabljajo veliko energije. Ta tako imenovani
'zapah' omogoa gladkim miicam, da ostanejo tonino kontrahirane.
- Stresna relaksacija je pomemben mehanizem, ki omogoa miicam, da ohranjajo mo kontrakcije.
Ko se povea volumen tekoine v mehurju, se stena in s tem gladke miice raztegnejo, povea pa
se pritisk v samem mehurju, saj se miice delno relaksirajo. Obratna stresna relaksacija prav tako
ohranja mo kontrakcije, vendar deluje ravno obratno. To je en izmed srednjeronih mehanizmov
za nadzor srednjega arterijskega tlaka.
Tako kot pri skeletni miici je tudi pri gladki miici pobuda za kontrakcijo poveana koncentracija
intracelularnega kalcija. Porast v koncentraciji ni nujno posledica ivne stimulacije, pa pa lahko nastopi
tudi zaradi hormonske stimulacije, raztega samega vlakna ali sprememb v kemini sestavi okolja
gladkomiinega vlakna. Kalcij je torej pobudnik kontrakcije, kljub temu da gladke miice nimajo troponina.
Regulacija kontrakcije torej poteka po druganem mehanizmu.
17
2016/2017
Viri kalcija so pri gladki miici nekoliko drugani kot pri skeletni, saj je SR gladkih miic veliko slabe razvit.
Veina kalcija zato pride iz ekstracelularja, tak nain povianja koncentracije kalcija pa je odgovoren za precej
daljo latentno fazo.
SR gladkih miinih vlaken je rudimentaren in se
nahaja blizu sarkoleme, ki je ob SR invaginirana kot
kaveole. Ko akcijski potencial dosee kaveole, pride do
sprostitve kalcija iz zalog v SR, vendar pa te zaloge
same po sebi niso dovolj za kontrakcijo. Velikost SR je
povezana tudi s hitrostjo kontrakcije gladke miice
(hitra vlakna imajo obseneji SR). Preostanek kalcija
pride v gladkomiina vlakna iz ekstracelularja preko
kalcijevih kanalkov. Mo kontrakcije gladke miice je
torej precej odvisna od zunajceline koncentracije
kalcija, medtem ko to za skeletne miice ne velja.
Namesto troponina vsebujejo gladke miice veliko
kalmodulina, ki prav tako nase vee kalcij. Po vezavi
kalcija kalmodulin aktivira miozinske prene mostike.
Kalmodulin se po vezavi kalcija namre povee s
kinazo miozinske lahke verige (MLCK) in jo aktivira.
Aktivirana MLCK fosforilira regulatorne lahke verige
v glavi miozina, fosforiliran miozin pa je nato
sposoben vezave na aktin. Nekaj regulacije poteka tudi
na ravni aktina, saj kalcij/kalmodulinski kompleks
lahko nase vee kaldezmon. Kaldezmon se pri tem
sprosti z aktin-tropomiozinskega kompleksa in
omogoa povezovanje aktina ter miozina. Podoben
uinek ima tudi fosforilacija kaldezmona.
Relaksacija gladke miice poteka podobno kot pri
skeletni miici, vendar pa je tu e nekaj dodatnih
mehanizmov. Kalcijeva ATPazna rpalka se nahaja na
membrani in na SR in odstranjuje kalcij iz citosola,
vendar pa je ta v primerjavi s SERCA v skeletni miici
veliko poasneja, kar pomeni, da gladke miice
ostanejo skrene dlje asa. Pri odstranjevanju kalcija iz
citosola zato sodeluje e Na/Ca antiporter, ki pa je
odvisen od koncentracijskega gradienta natrija.
Dodatno pri relaksaciji sodeluje e miozin fosfataza, saj
pri gladki miici za samo kontrakcijo kalcij ni
neposredno odgovoren (zniane koncentracije kalcija
same po sebi ne prekinejo kontrakcije). Ta odstrani
fosfate z miozinskih glav in tako inaktivira miozin.
Miozinska fosfataza naj bi bila tudi vkljuena v e prej
omenjen mehanizem 'zapaha'. Ko sta MLCK in miozin
fosfataza hkrati zelo aktivni, je hitrost cikla kontrakcije
visoka, saj se miozinske glave neprestano fosforilirajo
in defosforilirajo. Ko pa aktivnost encimov upade,
upade tudi hitrost cikla. Ker pa ob nizki aktivnosti
miozin fosfataze miozinske glave ostanejo
fosforilirane, ostane miozin vezan na aktin dlje asa.
Takrat je miica v kontrakciji in vzdruje doloeno
tenzijo brez porabe ATP.
18
2016/2017
Za samo kontrakcijo gladke miice pa ni nujno potreben
akcijski potencial, pa pa lahko kontrakcija nastopi tudi kot
posledica hormonske stimulacije in nekaterih ostalih
mehanizmov. ivnomiina zveza pri gladkih miicah je tudi
drugana od motorine ploice pri skeletni miici. Zveza
sama ni strukturno urejena, pa pa so avtonomna ivna
vlakna difuzno razporejena po povrini miinega vlakna. V
veini primerov tudi niso povezana, pa pa ivna vlakna
nevrotransmitorje sprostijo v ekstracelular, ti pa nato
difundirajo do miinega vlakna. Nevrotransmiter tu ni
striktno acetilholin; dostikrat avtonomna ivna vlakna
sproajo noradrenalin, v nekaterih primerih pa tudi e druge
substance. Pri veenotnem tipu so ivna vlakna lahko blije
miinim in oblikujejo kontaktne stike, ki so precej podobni
motorinim ploicam. Vlakna s tako ureditvijo imajo veliko
vejo hitrost kontrakcije, saj do stimulacije pride hitreje kot
pri enostavni difuziji.
Glavna nevrotransmitorja sta torej acetilholin in noradrenalin, ki pa ju nikoli ne izloajo ista vlakna. Prav
tako lahko acetilholin v nekaterih organih deluje kot ekscitacijski, v drugih pa kot inhibitorni
nevrotransmitor. Noradrenalin ima ponavadi ravno obratno funkcijo od acetilholina. Acetilholin in
noradrenalin se veeta na receptorje na povrini gladkomiinih vlaken, ti receptorji pa doloajo, kakno
funkcijo bosta imela.
Za gladke miice so znailni bolj pozitivni membranski potenciali, ki znaajo okoli -60 mV, akcijski potenciali
pa so znailni predvsem za enoenotni tip miinih vlaken, medtem ko jih pri veenotnem tipu skoraj ni.
Akcijski potenciali imajo razline oblike, lahko so 'piasti' ali pa imajo plato. piasti akcijski potenciali so
enaki tistim v skeletni miici, le da trajajo dlje asa (~30 ms vs. ~1 ms). AP s platoji pa so podobni tistim v
srni miici in trajajo tudi do ene sekunde. Plato omogoa dalji as kontrakcije.
Za nastanek akcijskega potenciala v gladki miici je odgovoren kalcij in ne natrij, saj imajo gladkomiina
vlakna veliko ve kalcijevih kanalkov. Kalcijevi kanalki pa so veliko poasneji od natrijevih, zato je tudi
akcijski potencial manj sunkovit. Poasnost kalcijevih kanalkov je odgovorna tudi za plato nekaterih
akcijskih potencialov.
Nekatera gladka miina vlakna so samovzdrana, kar jim omogoa stalno spreminjanje membranskega
potenciala. Vzrok temu spreminjanju ni znan, lahko je povezan s spreminjanjem aktivnosti rpalk ali pa s
spreminjanjem prevodnosti ionskih kanalkov s asom. e je sprememba membranskega potenciala dovolj
velika, lahko sproi enega ali ve akcijskih potencialov.
Tretji nain nastanka akcijskega potenciala je z raztegom samih vlaken. Ta mehanizem ponavadi sodeluje z
avtomatskim spreminjanjem membranskega potenciala in je pomemben predvsem npr. v prebavnem traktu.
Za veenotne tipe miinih vlaken je znailna kontrakcija brez akcijskega potenciala, e vedno pa je za
kontrakcijo potrebna ivna stimulacija. ivci v tem primeru sproajo prenaalce, kot sta acetilholin in
noradrenalin. Ta pa povzroita depolarizacijo, ki ji sledi kontrakcija. Lokalna depolarizacija se elektrotonino
prenese po celotnem vlaknu.
Kontrakcija pa lahko potee tudi brez ivnega impulza preko lokalnih keminih faktorjev in hormonov.
Primer je na primer odziv arteriol in metaarteriol na spremembe pO2, pCO2 ali pH. Pomembni hormoni, ki
vplivajo na tonus gladkih miic, pa so adrenalin, noradrenalin, angiotenzin II, endotelin, vazopresin,
oksitocin, serotonin in histamin. Ti imajo receptorje na povrini gladkomiinih vlaken.
Faktorji delujejo preko receptorjev, ki so lahko ekscitatorni ali inhibitorni. Ekscitatorni povzroijo odprtje
Na+ ali Ca2+ kanalkov, inhibitorni pa zaprtje tako Na+ kot Ca2+ kanalkov in odprtje K+ kanalkov.
Nekateri lahko delujejo tudi brez sprememb membranskega potenciala (npr. cAMP in cGMP). Ti povzroijo
sprostitev znotrajcelinih zalog kalcija ali pa poveajo aktivnost Ca rpalk.
19
2016/2017
5 KARDIOVASKULARNA FIZIOLOGIJA
5.1 Srna miica

Srna miica je prenoprogasta miica in je v tem pogledu podobna skeletni miici. Prav tako vlakna gradijo
miofibrile, ki vsebujejo aktin in miozin. Glavna razlika med histoloko zgradbo srne in skeletne miice je v
tem, da ima srna miica med posameznimi vlakni tako imenovane interkalarne diske, stinice. Ti vsebuje
presledkovne stike in omogoajo komunikacijo posameznih miinih vlaken med seboj. Tako srnomiine
celice oblikujejo funkcionalen sincicij ko se vzburi ena celica, se akcijski potencial z lahkoto prenese tudi
na ostale.
Srce gradita dva sincicija, ki med seboj nista povezana; atrijski in ventrikularni sincicij. Med njima je tanek
sloj veziva, ki obdaja atrioventrikularne odprtine. Vezivo deluje kot izolator in prepreuje prenos vzdraenja
z atrijske na ventrikularno muskulaturo neposredno. Za prevajanje impulza se zato uporablja prevodni
sistem srca, glavna struktura v prenosu impulza med atrijema in ventrikloma je AV vozel. Taka razdelitev
na dva funkcionalna sincicija omogoa atrijema, da se skrita malo pred ventrikloma.
Akcijski potencial v srni miici je precej drugaen od akcijskega potenciala skeletne miice. Po zaetni hitri
depolarizaciji sledi faza platoja, kjer membrana ostane depolarizirana e priblino 0.2 sekunde. Temu sledi
hitra repolarizacija. Plato omogoa veliko dalji as ventrikularne kontrakcije, kot je as kontrakcije skeletne
miice.
Vzroka za plato sta dva in izhajata iz razlik v membranskih lastnostih srne in skeletne miice. Depolarizacija
skeletne miice nastopi izkljuno zaradi odprtja hitrih napetostno odvisnih natrijevih kanalkov, medtem ko
ima srna miica poleg hitrih natrijevih kanalkov e poasne kalcijeve kanalke (L-tip). Ti se odprejo
poasneje, ostanejo odprti dalj asa in so glavni pri vzdrevanju platoja. Poleg tega se takoj po odprtju
kalcijevih kanalkov v srni miici zmanja prevodnost za kalij, kar ni znailno za skeletno miico. Zmanjana
prevodnost zmanja izhajanje kalija in s tem prepreuje repolarizacijo. Ko se kalcijevi kanalki konno
zaprejo, se prevodnost za kalij spet povia, kalij pa vdre iz celice in povzroi repolarizacijo.
Akcijski potencial srne miice lahko opiemo s petimi fazami:
0. V fazi 0 se odprejo hitri natrijevi kanalki,
ki povzroijo strmo, hitro depolarizacijo
srne miice. Membranski potencial
dosee vrednost okoli 20 mV, kar povzroi
zaprtje natrijevih kanalkov.
1. V fazi 1 prihaja do izhajanja kalijevih
ionov, kar povzroi majhno repolarizacijo.
Natrijevi kanalki so v fazi 1 e zaprti,
kalcijevi pa e niso odprti.
2. V fazi 2 se odprejo kalcijevi kanalki L-tipa,
ki vzdrujejo depolarizacijo in ustvarijo
plato. Hkrati se zmanja prevodnost
membrane za kalij, kar prepreuje
repolarizacijo.
3. V fazi 3 se kalcijevi kanalki zaprejo,
prevodnost za kalij pa se povea. Kalij
zane hitro zapuati celico in povzroi
strmo repolarizacijo.
4. V fazi 4 je vzpostavljen mirovni
membranski potencial, ki znaa okoli -90
mV.
20
2016/2017
Amplituda samega akcijskega potenciala srne miice znaa okoli 110 mV (z -90 na 20 mV). Na amplitudo
vpliva zunajcelina koncentracija natrija, saj je samo natrij odgovoren za strmo depolarizacijo v fazi 0
akcijskega potenciala. e je natrija v ekstracelularni tekoini ve, bo koncentracijski gradient veji in bo tudi
amplituda AP veja.
Akcijski potencial se po srni miici iri podobno kot pri nemieliniziranih ivnih vlaknih. Ko se med
depolarziacijo notranjost celice nabije pozitivno, zunanjost pa negativno, pride do difuzije pozitivnih ionov
v negativne predele. V notranjosti celice pozitivni ioni potujejo v naslednjo, e ne depolarizirano, celico
preko presledkovnih stikov v interkalarnih diskih. Na zunanjosti pozitivni ioni difundirajo iz okolice na
negativno nabit odsek depolarizirane membrane.
Prevajanje akcijskega potenciala po miinih celicah je precej poasno v primerjavi s prevajanjem po

prevodnem sistemu. Po atrijski in ventrikularni muskulaturi akcijski potencial namre potuje s hitrostjo okoli
0.5 m/s, kar je 1/250 hitrosti v velikih ivnih vlaknih. Na drugi strani je hitrost prevajanja po Purkinjejevih
vlaknih okoli 4 m/s.
Kot ostala vzdrana tkiva ima tudi srce absolutno refraktarno dobo, ki znaa za ventrikle 0.25-0.30 sekunde.
Dodatno so ventrikli e 0.05 sekunde v relativni refraktarni dobi. Refraktarna doba atrijske muskulature je
kraja, znaa okoli 0.15 sekunde.
Tudi pri srni miici govorimo o sklopitvi ekscitacije in kontrakcije. Akcijski potencial kot pri skeletni miici
pride do T tubula, kjer se nahajajo Ca kanalki L-tipa (DHPR). Ti se zaradi akcijskega potenciala odprejo,
kalcij pa vdre v srno miico iz ekstracelularja in s tem odpre RyR2 v SR. Odprtje RyR2 povzroi sproanje
zalog kalcija iz SR. Kalcij nato interagira s troponinom in omogoi kontrakcijo.
Tak nain sklopitve pri srni miici je nujen, saj je SR srne miice slabo razvit in zato sam ni sposoben
sprostiti dovolj kalcija za zadostno mo kontrakcije. Membrana T tubulov je prevleena e z
mukopolisaharidi, ki k sebi pritegnejo dodaten kalcij (so negativno nabiti) in s tem e poveajo vdor kalcija
iz ekstracelularja. Vidimo lahko, da je mo kontrakcije srca precej odvisna od ekstracelularne koncentracije
kalcija, medtem ko ekstracelularne koncentracije kalcija na mo kontrakcije skeletne miice skoraj nimajo
vpliva.
21
2016/2017
Po koncu akcijskega potenciala se kalcij izloi iz citosola. Kot pri skeletni miici ima tudi srna miica
SERCA, ki prerpava kalcijeve ione v SR oziroma ekstracelular. Poleg tega imajo kardiomiociti e Na/Ca
antiporter, ki prerpava natrij v in kalcij iz celice. Natrij, ki tako vstopi v celico, se izloi preko Na/K ATPaze.
Srna SERCA je inhibirana s proteinom fosfolambanom. Inhibicija se sprosti s fosforilacijo fosfolambana
(npr. preko PKA), preko tega mehanizma pa deluje pozitivni luzitropni uinek ( hitrost relaksacije). Bolj
aktivna SERCA povzroi, da se pri naslednjem akcijskem potencialu iz SR sprosti ve kalcija, kar povea
kontraktilnost (pozitivni inotropni uinek). Aktiven fosfolamban torej zmanja kontraktilnost in hitrost
relaksacije srne miice.
Za nastanek akcijskega potenciala v srni miici imamo posebne kanalke, ki se razlikujejo od kanalkov v
skeletni miici. Obstajata dva tipa natrijevih (hitri in funny), dva tipa kalcijevih (L- in T-tip) ter ve tipov
kalijevih kanalkov. V ventriklih najdemo predvsem hitre natrijeve in kalijeve ter L-tip kalcijevih kanalkov,
v SA vozlu pa funny kalijeve (kationski kanalki) in natrijeve kanalke, ki omogoajo poasno depolarizacijo.
Na kontraktilnost srca vpliva ekstracelularna koncentracija natrija. Pri poveani koncentraciji natrija se
povea aktivnost Na/Ca antiporter, s tem pa je ve kalcija prerpanega iz celice v ekstracelular. Manj kalcija
v celici pomeni manjo kontraktilnost oziroma negativni inotropni uinek.
22
2016/2017
5.2 Srni cikel
Srce deluje ciklino, ponavljanje dogodkov pa imenujemo srni cikel. Srni cikel traja en utrip in ga v grobem
razdelimo na sistolo in diastolo. e srce utripa z normalno frekvenco, ki je okoli 60 /min, je trajanje srnega
cikla ena sekunda. Tok krvi med srnim ciklom usmerjajo srne zaklopke.
Srni cikel sestoji iz diastole, ki je obdobje relaksacije in polnjenja srca s krvjo, in sistole, ki je obdobje
kontrakcije srne muskulature. Pri normalni frekvenci traja diastola okoli 2/3 celotnega srnega cikla, sistola
pa 1/3. Z vianjem srne frekvence se celotno trajanje srnega cikla nia, vseeno pa mora srce imeti dovolj
asa za iztis normalne koliine krvi. Z vianjem frekvence se veliko bolj skraja diastola, kar pomeni, da srce
ne ostane relaksirano dosti asa, da bi se do konca napolnilo s krvjo.
Kot zaetek srnega cikla lahko vzamemo zaetek sistole. Sistolo zane sinoatrialni (SA) vozel, ki sproi
akcijski potencial, ki je odgovoren za kontrakcijo delovne muskulature srca. Nahaja se v lateralni steni
desnega atrija, akcijski potencial pa se iz SA vozla prenese po atrijski muskulaturi in preko prevodnega
sistema e do AV vozla, ki se nahaja na prehodu desnega atrija v desni ventrikel.
Prva faza srnega cikla je kontrakcija atrijev. V tej fazi sta AV zaklopki odprti, kri pa pred tem e pasivno
tee iz atrijev v ventrikle zaradi razlik v tlakih. S kontrakcijo atrijev se povea atrialni pritisk, s tem se povea
koliina krvi, ki priteka v ventrikle. Atrijska kontrakcija kljub vsemu ni odgovorna za celoten pritok krvi v
ventrikel, saj se s kontrakcijo atrijev v ventrikle prerpa le 10-20% celotnega volumna krvi v srcu. Ta
odstotek se pri vijih frekvencah lahko dvigne, saj je na voljo manj asa za pasivno polnitev srca. Po konani
atrijski kontrakciji zane tlak v atrijih zopet padati, AV zaklopki pa se zapreta. V ventriklih je takrat
maksimalen volumen krvi, ki ga oznaimo kot EDV (end diastolic volume oziroma konni diastolni
volumen). S polnitvijo prekatov je povezan pojem preload, ki oznauje konni diastoli volumen levega
prekata (LVEDV; ~120 mL v fiziolokih razmerah). V tej fazi lahko vasih sliimo etrti srni ton (S 4), ki
ga povzroi vibracija ventrikularne stene in je pogosteji pri starejih ljudeh (zmanjana komplianca zaradi
hipertrofije).
Za pravilno delovanje srca je pomembno, da se atrija skrita pred ventrikloma, saj le tako lahko doseemo
uspeno in zadostno polnitev ventriklov. To omogoa posebna ureditev prevodnega sistema, ki onemogoa
neposreden prehod akcijskega potenciala z atrijske na ventrikularno muskulaturo. Ta prenos poteka preko
AV vozla, ki ima nijo hitrost prevajanja kot preostali sistem. Atrijska muskulatura se skri okoli 0.1 sekunde
pred ventrikularno.
Druga faza je tako imenovana faza izovolumske kontrakcije. Ko akcijski potencial dosee ventrikularno
muskulaturo, pride do kontrakcije, ki povzroi porast v ventrikularnem pritisku. Viji tlak povzroi zaprtje
AV zaklopk, zato v tej fazi ne prihaja do iztisa (zaprte so AV in semilunarne zaklopke). Poleg tega se s
kontrakcijo ventrikularne muskulature skrijo e papilarne miice, ki drijo zaklopke na mestu in
prepreujejo uhajanje krvi nazaj v atrija. Zaprtje AV zaklopk v fazi izovolumske kontrakcije lahko sliimo
kot prvi srni ton (S1). Kljub temu da se faza imenuje izovolumska kontrakcija, se vsi miociti ne krijo
izometrino. Geometrija srca se zato spremeni; povea se obseg in razdalja med bazo ter apeksom. Faza
izovolumske kontrakcije traja, dokler tlak v ventriklih ne dosee tlaka v aorti oziroma pulmonarnih arterijah.
Naklon naraanja pritiska nam pove maksimalno spreminjanje pritiska s asom (maksimalni dp/dt).
Tretja faza srnega cikla je faza iztisa, ki se zane, ko tlak v ventriklih dosee oziroma presee tlak v aorti
(~80 mmHg diastolini pritisk) za levi ventrikel in pulmonarnih arterijah (~10 mmHg) za desni ventrikel.
Razlika v tlakih povzroi odprtje semilunarnih zaklopk in iztis krvi iz ventriklov v ile. Hitrost iztisa je
najveja na zaetku, saj se okoli 70% krvi iztisne v prvi tretjini faze iztisa, ostalih 30% pa v drugih dveh
tretjinah. Prvo tretjino faze iztisa imenujemo faza hitrega iztisa, preostanek pa faza poasnega iztisa. Poasni
iztis je posledica repolarizacije ventriklov, ki povzroi, da se zmanja tenzija in s tem tudi tlak v ventriklih.
Med fazo iztisa ne sliimo srnih tonov.
Ko intraventrikularni tlak pade pod vrednostjo tlaka v ilah, se zapreta semilunarni zaklopki, kar sliimo kot
drugi srni ton (S2), zane pa se faza izovolumske relaksacije. Hkrati z zaprtjem semilunarne zaklopke pride
tudi vtekanja majhne koliine krvi iz il nazaj v ventrikle, kar opazimo kot incizuro na grafu aortnega tlaka.
Po zaprtju zaklopke tlak v aorti in pulmonalnih arterijah rahlo naraste (dikrotini val), nato pa zane upadati
proti svoji diastolni vrednosti (~80 oz. 10 mmHg). Znotraj izovolumske relaksacije upada tudi tlak v
ventriklih proti svoji diastolni vrednosti, hitrost upadanja tlaka pa je povezana s hitrostjo relaksacije
muskulature, kar imenujemo luzitropija. Relaksacija je odvisna od hitrosti odstranjevanja kalcija iz citosola
23
2016/2017
miocitov. Ker so v fazi izovolumske relaksacije vse zaklopke zaprte, ne prihaja do spremembe volumna
ventrikla. Po konani izovolumski relaksaciji v ventriklih ostane volumen krvi, ki ga oznaujemo ESV (end
systolic volume oziroma konni sistolni volumen). Razliko med EDV in ESV imenujemo utripni volumen
(stroke volume ali UV) in znaa okoli 70 mL (pri ESV 50 mL in EDV 120 mL).
Zaradi padca pritiska med izovolumsko relaksacijo pride do odprtja AV zaklopk. Tlak v atrijih namre
naraa, saj v atrije priteka kri iz pljunih oziroma centralnih ven, tlak v ventriklih pa upada. Ko je atrialni
pritisk nad ventrikularnim, se AV zaklopki odpreta, ventrikla pa se zaneta polniti. Polnjenje ventriklov je
peta faza srnega cikla in sestoji iz obdobja pasivnega polnjenja in aktivnega polnjenja. V prvi tretjini diastole
se ventrikla polnita hitro, saj tlak v ventriklih zaradi relaksacija muskulature e naprej upada. Tu lahko sliimo
tretji srni ton (S3), ki ga povzroijo chordae tendineae in je pri odraslih patoloki. Druga tretjina diastole je
poasno pasivno polnjenje ventriklov, saj se ventrikularna muskulatura ne sproa ve, tlak v ventriklih zato
zane naraati. Ventrikla se raztegujeta, s tem postajata manj podajna. Faza aktivnega polnjenja je v bistvu
zaetek sistole, saj oznauje iztis krvi iz atrijev kot posledica kontrakcije.
24
2016/2017
Med diastolo se ventrikla napolnita z neko koliino krvi, ki jo imenujemo konni diastolni volumen in znaa
okoli 120 mL. Po sistoli pa v ventriklih ostane nekaj krvi, kar imenujemo konni sistolni volumen in znaa
okoli 50 mL. Razlika med tema volumnoma je utripni volumen, ki normalno znaa okoli 70 mL. Razmerje
med utripnim volumnom in EDV imenujemo ejekcijska frakcija, ki je obiajno okoli 0.6. e se srce skri
moneje, se lahko ESV zmanja tudi do 10 mL, veji venski priliv v atrija po drugi strani povea EDV, ki
lahko dosee tudi do 180 mL. S spreminjanjem EDV in ESV lahko vplivamo na utripni volumen.
Srni utripi povzroajo tako imenovane pulzne valove, ki potujejo po arterijah s specifino hitrostjo,
imenovano hitrost pulznega vala (PWV pulse wave velocity). V aorti je ta hitrost 3-5 m/s, v distalnejih
arterijah pa tudi 5-12 m/s. PWV je veliko hitreja kot hitrost potovanja krvi, ki je najveja v aorti in znaa
okoli 1 m/s. PWV se povea z zmanjano komplianco arterijske stene in poveanim krvnim tlakom.
Amplituda pulznega vala proti periferiji raste, val sam pa se oi. V manjih arterijah amplituda zane upadati,
pulzni val pa izzveni. Kvalitete pulznega vala so:
- pogostost, ki je odvisna od srne frekvence,
- ritminost, ki je odvisna od ritminega delovanja srca,
- polnjenosti arterije, ki je odvisna od utripnega volumna in podajnosti il (vpliva na volumen krvi),
- napetost, ki je odvisna od srednjega arterijskega tlaka,
- strmina, ki je odvisna od hitrosti spreminjanja srednjega arterijskega tlaka; povea se s frekvenco in
amplitudo pulznega vala.
Na pulzni val vpliva vegetativno ivevje z dihanjem. Pri vdihu se aktivira simpatik, ki zvia frekvenco pulza,
vendar pa njegov uinek ni opazen. Veliko bolj uinkuje parasimpatik, katerega tonus se povea med
izdihom. Parasimpatik znia frekvenco pulza. Uinek parasimpatika je veliko bolj opazen, saj acetilholin
deluje hitro, ker ga hitro razgradi acetilholin esteraza. Spremembo srne frekvence zaradi uinkov dihanja
imenujemo respiratorna sinusna aritmija.
Pri srnem ciklu opisujemo krivulji diastolnega
in sistolnega pritiska, ki sta vidni na p-V aktivna krivulja
krivulji. Diastolno krivuljo doloa polnitev srca
oziroma konni diastolni pritisk pri razlinih
polnitvah. Sistolno krivuljo na drugi strani
doloa pritisk, ki se razvije med sistolo pri
doloeni polnitvi. Diastolni pritisk se ne
spreminja mono, dokler EDV ne presee 150
mL. Takrat je srce raztegnjeno praktino do
konca, vezivo se ne more ve raztegniti, hkrati
pa se napolni tudi perikard. Obratno velja za
sistolni pritisk, ki se mono spreminja e pri
majhnih spremembah polnitve in dosee
maksimum pri polnitvi okoli 150 mL. e
polnitev presee 150 mL, pa zane sistolni
pritisk upadati, saj so takrat aktinski in pasivna krivulja
miozinski filamenti e na velikih razdaljah in je
mo srne kontrakcije zato nija.
25
2016/2017
Podobno kot za sistolni in diastolni tlak lahko
nariemo tudi p-V graf za celoten srni cikel, ki
oblikuje p-V zanko. Z zanko lahko opiemo
vse faze srnega cikla. Na sliki si faze sledijo:
faza polnitve (med toko A in B), kjer je
opazna e kontrakcija atrijev (porast v tlaku tik
pred zaprtjem mitralne zaklopke), faza
izovolumske kontrakcije (med B in C), faza
iztisa (med C in D) in faza izovolumske
relaksacije (med D in A). Povrina p-V zanke
predstavlja delo, ki ga je srce opravilo pri enem
utripu (oznaeno z EW). e poveamo utripni
volumen, se zanka raztegne po x smeri v desno
ali v levo (npr. zaradi veje polnitve). Vidimo,
da se s poveanim utripnim volumnom povea
povrina zanke, s tem pa tudi delo, ki ga srce
opravi.
Srce je votel organ. Pri polnitvi se razvije neka tenzija, ki jo opie Laplacov zakon. Laplacov zakon za srni
2
prekat se glasi = 2 = , kjer je r polmer prekata, d debelina stene prekata, p oznauje razliko
tlakov prek stene prekata oziroma transmuralni tlak (p = tlak v ventriklu tlak zunaj), T pa tenzijo. Iz enabe
je razvidno, da debeleja kot je stena, veji tlak se lahko generira. Debelina stene se povea kot kompenzacija
na dolgotrajneji afterload (hipertenzija, aortna stenoza), kjer pride to hipertrofije (po navadi levega) prekata.
Radij prekata se povea zlasti pri veji volumski obremenitvi. Nevarno bi bilo, e bi tenzija v prekatni steni
narasla, zato imajo veji prekati tudi debeleje stene.
Ko govorimo o tenziji moramo omeniti koncepta preloada in afterloada, s katerima opiemo kontraktilnost
srca. Preload je polnitev in oznauje konni diastolni volumen prekata. S poveanim preloadom se povea
obutljivost kontraktilnih elementov na kalcij (poveana obutljivost troponina C na kalcij), zmanja se
interfilamentni prostor in povea se aktivnost kalcijevih kanalkov, posledino se dvigne tudi mo
kontrakcije in upade ESV (utripni volumen je veji). Afterload je pritisk v aorti in je pritisk, proti kateremu
srce deluje. e se afterload dvigne, se mora srce kriti dalj asa, da presee tlak v aorti. V tem primeru traja
faza iztisa manj asa, posledino je ESV viji. Kontraktilnost srca je odvisna od znotrajceline koncentracije
kalcija in oznauje maksimalno silo, ki jo lahko ventrikel generira pri doloeni polnitvi (doloenem
preloadu). Pojma kontraktilnost in mo kontrakcije sta tako povezana, nista pa enaka.
26
2016/2017
5.3 Ritmina ekscitacija srca
Srce ima poseben sistem, ki mu omogoa ritmino
samovzdranost. Ta sistem ima sposobnost generiranja
ritminih elektrinih impulzov in prevajanja teh
impulzov do miinih celic. Pomen tega sistema je tudi v
tem, da omogoa atrijema, da se skrita pred ventrikloma
in s tem omogoita zadostno polnitev. Zaradi visokih
hitrosti prevajanja impulzov po prevodnem sistemu pa
je omogoena tudi hkratna kontrakcija celotne delovne
muskulature atrijev oziroma ventriklov.
Ekscitatorni in prevodni sistem srca sestoji iz
sinoatrialnega (SA) vozla, atrioventrikularnega (AV)
vozla, prevodnih snopov in Purkinjejevih vlaken. SA
vozel je koek specializirane srne muskulature v
desnem atriju ob odprtini zgornje vene kave. Ta miina
vlakna imajo zelo malo kontraktilnih filamentov, zato jih
ne pritevamo med delovno muskulaturo. Sinusna
vlakna so samovzdrana in ritmino ustvarjajo akcijske
potenciale.
SA vozel je glavni pacemaker srca, kar pomeni, da v fiziolokih razmerah nadzoruje frekvenco bitja. Celice
SA vozla nimajo mirovnega membranskega potenciala, saj v njih neprestano prihaja do spontane diastoline
depolarizacije. Membranski potencial namre neprestano naraa od vrednost okoli -60 mV proti -40 mV,
ki je prag proenja. To jim omogoa posebnost membrane, ki je normalno prepustna za kalcijeve in natrijeve
ione. To prehajanje imenujemo funny tok. Ko zaradi funny toka kationov membranski potencial dosee
prag vzdranosti, se odprejo kalcijevi kanalki L-tipa, kalcij pa vdre v celico in povzroi depolarizacijo. Ker
SA vlakna nimajo hitrih natrijevih kanalkov, je akcijski potencial v prevodnem sistemu poasneji in ima
manjo amplitudo od akcijskih potencialov v delovni muskulaturi. Le v Purkinjejevih vlaknih je za nastanek
AP zadolen natrij prek svojih hitrih natrijevih kanalkov, zato je tam tudi veja hitrost prevajanja AP.
Podobno kot pri delovni muskulaturi se kalcijevi kanalki zaprejo, ko membranski potencial dosee
pozitivne vrednosti. Takrat se odprejo kalijevi kanalki, ki povzroijo repolarizacijo, in se zaprejo, ko
membranski potencial dosee vrednost ~-60 mV. Vsak akcijski potencial, ki na tak nain nastane v SA vozlu,
se raziri po celotnem srcu in je odgovoren za en srni utrip. Srna frekvenca je odvisna od hitrosti proenja
SA vozla, ta pa je odvisna od strmine spontane diastolne depolarizacije, vrednosti maksimalnega diastolnega
potenciala in vrednosti praga proenja.
spontana diastolna
depolarizacija
27
2016/2017
Po nastanku akcijskega potenciala v SA vozlu, se ta hitro raziri po blinjih miinih vlaknih atrijev, preko
njih pa po celotni atrijski delovni muskulaturi. Hitrost prevajanja po samih miinih celicah je poasna,
hitreja pa je po specializiranih snopih atrijskih vlaken, ki so del prevodnega sistema. Nekaj teh snopov
zavije tudi proti AV vozlu, hitrost prevajanja po njih pa je e hitreja in podobna hitrosti v Purkinjejevih
vlaknih.
V AV vozlu nato pride do zamika, ki omogoi atrijski muskulaturi, da se skri pred zaetkom kontrakcije
ventriklov. Vzrok temu zamiku je zmanjano tevilo presledkovnih stikov med celicami AV vozla. S tem se
povea upornost proti prevajanju, vsaka nadaljnja celica pa se zato vzburi poasneje kot prejnja, saj je
prehajanje ionov zmanjano. Posledino je potrebno dlje asa, da nastane AP. Posebna karakteristika AV
vozla je tudi ta, da je prevoden samo v eno smer.
Iz AV vozla vodi Hissov snop, ki se razdeli na dva snopa. Snopa se nadaljujeta v Purkinjejeva vlakna, ki so
velika vlakna, po katerih je posledino velika tudi hitrost prevajanja (do 4 m/s). Ta visoka hitrost omogoa
skoraj hkratno vzburjenje vseh vlaken delovne muskulature ventriklov, s tem pa hkratno kontrakcijo
ventriklov. Hitrost prevajanja po Purkinjejevih vlaknih povea tevilo presledkovnih stikov v interkalarnih
diskih.
Vse komponente prevodnega sistema srca imajo sposobnost samovzdranosti in posledino igranja vloge
pacemakerja. Vendar je v normalnih pogojih pacemaker SA vozel, ki pobuja s frekvenco ~60 /min (AV
vozel = ~40 /min, Purkinjejeva vlakna = ~20 /min). SA vozel je glavni pacemaker zaradi strmosti svoje
spontane diastolne depolarizacije. Ker je naklon depolarizacije najveji, SA vozel najprej dosee prag
proenja in tako prvi generira akcijski potencial. Ta se nato raziri po prevodnem sistemu, kjer 'povozi'
membranske potenciale ostalih elementov, saj tudi v njih vzbudi akcijski potencial. Po koncu akcijskega
potenciala se vsi elementi vrnejo nazaj na najnijo vrednost membranskega potenciala in zopet se zane
spontana depolarizacija. Vendar se SA vozel zopet sproi, preden katerikoli drugi element dosee svoj prag
proenja, in tako deluje kot glavni pacemaker.
Srce deluje avtonomno in se kri brez delovanja ivevja. Srni ivci imajo drugano vlogo; odgovorni so
za modulacijo srne aktivnosti glede na potrebe. Denervirano srce bo tako e vedno bilo.
maksimalni
diastolini
potencial
IK tok kalija
IF funny tok
ICa tok prek L-
tipa Ca kanalkov
28
2016/2017
5.4 Regulacija srne aktivnosti
Srce je avtonomen organ, ki za delovanje ne potrebuje inervacije, vendar pa inervacija vpliva na njegovo
delovanje. Na srce deluje avtonomno ivevje, glede na parameter, ki se spreminja, delimo uinke
avtonomnega ivevja na:
- inotropni uinek vpliva na mo kontrakcije oziroma kontraktilnost (kontraktilnost je izometrina
sila, ki jo srce razvije pri dani zaetni dolini in doloa delovanje srca pri doloenem preloadu;
inotropni dejavniki so tudi edini, ki vplivajo na aktivno krivuljo v p-V diagramu),
- kronotropni uinek vpliva na frekvenco bitja srca,
- dromotropni uinek vpliva na hitrost prevajanja impulzov,
- batmotropni uinek vpliva na vzdranost,
- luzitropni uinek vpliva na hitrost relaksacije muskulature.
Poleg vpliva avtonomnega ivevja pa ima srce tudi intrinzino regulacijo, ki jo povzamemo s Frank-
Starlingovim zakonom. Ta nam pravi, da je koliina iztisnjene krvi povezana z venskim prilivom. Povean
venski priliv (preload) nam namre bolj raztegne srce, tako srce razvije vejo silo. Posledino bo srce iztisnilo
veji volumen krvi (veji utripni volumen). Na iztis vpliva tudi afterload, saj bo pri vejem afterloadu iztis
manji (dalja faza izovolumske kontrakcije), vendar povian afterload pri zdravem srcu ne vpliva mono na
utripni volumen. Pomembno je omeniti, da spremembe EDV in ESV niso neodvisne. e se na primer
povea ESV, se zaradi venskega priliva povea tudi EDV pri naslednjem utripu.
V ozadju Frank-Starlingovega mehanizma se skriva ve mehanizmov. Z

raztegom se povea dolina sarkomere, aktinski in miozinski filamenti
se premaknejo na bolj optimalno razdaljo, kar povea mo kontrakcije.
Zaradi raztega se povea prevodnost miocitov za kalcij, s tem se povea
tok kalcija v celico, veje koncentracije kalcija pa dvignejo mo
kontrakcije . Z raztegom se povea obutljivost troponina C na kalcij.
Obutljivost miofilamentov na kalcij se dvigne ob visokem pH, fosfatih,
cAMP in obremenitvi. Anrepov fenomen opisuje zvianje
kontraktilnosti pri poveanem afterloadu. Pri poveanem afterloadu se
povea EDV levega ventrikla, to pa po Frank-Starlingovemu
mehanizmu povea mo kontrakcije. e je afterload povean dlje asa,
se kontraktilnost e naprej poveuje, EDV pa zane upadati.
29
2016/2017
Preload definiramo kot polnitev prekata, s tem pa je povezan tudi zaetni raztezek miinih vlaken prekata,
preden se ta skrijo. Preload vpliva na mo kontrakcije srca, preko tega pa na utripni volumen. Vplivi na
preload:
- Poviajo ga: centralni venski pritisk (npr. zaradi zmanjane venske kompliance, vejega skupnega
volumna krvi, miine rpalke, gravitacije avtotransfuzija), ventrikularna komplianca (veji
raztezek pri istem polnitvenem pritisku), mo kontrakcije atrijev (simpatina stimulacija), srna
frekvenca (dalji as polnjenja), aortni pritisk (dvigne se ESV) in nekatera patoloka stanja.
- Zniajo ga: centralni venski pritisk (zaradi zmanjanega volumna krvi krvavitev , gravitacije),
kontraktilnost atrijev (npr. atrijska fibrilacija), srna frekvenca (kraji as polnitve), afterload
(dvigne se UV) in diastolno popuanje (ventrikularna komplianca).
Po drugi strani je afterload v bistvu obremenitev srca, proti kateri srce rpa kri. Afterload posameznega

miinega vlakna izrazimo kot tenzijo po Laplacovem zakonu ( = 2). Vidimo, da ima hipertrofiran
ventrikel zaradi debeleje stene manji afterload, vendar se pri hipertrofiji zmanja tudi preload zaradi nije
kompliance. Afterload sam po sebi ne vpliva na preload, vendar so spremembe afterloada vseeno povezane
s spremembami preloada. Ker nam viji afterload zmanja utripni volumen, se dvigne ESV, ta pa se v
naslednjem utripu doda na EDV, kar nam povea preload. To aktivira Frank-Starlingov mehanizem in
povea mo kontrakcije tudi pri vijemu afterloadu.
Poznamo pa tudi spremembe kontraktilnost, ki so neodvisne od preloada in afterloada in jih imenujemo
inotropni dejavniki. Pozitivni inotropni dejavniki poveajo kontraktilnost srca z dvigom koncentracije kalcija
v celici, negativni inotropni dejavniki pa zniajo kontraktilnost z znianjem koncentracije kalcija v celici.
Simpatina stimulacija srca preko kateholaminov (adrenalin in noradrenalin) dvigne minutni volumen srca.
Adrenalin in noradrenalin se veeta na 1 adrenergine receptorje, s tem pa povzroita naslednje spremembe:
- Pozitivni inotropni uinek preko PKA pride do fosforilacije fosfolambana, ki inhibira SERCA.
Stimulira se aktivnost SERCA, dvigne se koncentracija kalcija v SR, ta kalcij pa se lahko pri naslednji
kontrakciji dodatno sprosti in s tem dvigne kontraktilnost. Hkrati se povea tok kalcija skozi
kanalke L-tipa, tako da se povea tudi tok kalcija iz ekstracelularja.
- Pozitivni kronotropni uinek adrenalin in noradrenalin poveata naklon spontane diastoline
depolarizacije SA vozla in dvigneta maksimalni diastolni potencial na bolj pozitivno vrednost.
Poveata namre prevodnost membrane za natrij, lahko pa e zmanjata prevodnost za kalij.
- Pozitivni dromotropni uinek poveajo naklon depolarizacije akcijskega potenciala.
- Pozitivni batmotropni uinek zniajo prag proenja in dvigne maksimalni diastolini potencial.
- Pozitivni luzitropni uinek hitrost relaksacije se povea zaradi fosforilacije fosfolambana, kar
povea aktivnost SERCA. Posledino se kalcij hitreje prerpa iz citosola, kar omogoi relaksacijo.
Parasimpatina stimulacija po drugi strani znia minutni volumen srca, efektor pa je tu acetilholin. Ta se
vee na muskarinske receptorje in povzroi naslednje spremembe:
- Negativni inotropni uinek dvigne koncentracijo cGMP in povzroi fosforilacijo kalcijevih
kanalkov, kar zmanja tok kalcija v celico. Hkrati se povea tok kalija iz celice, kar skraja plato
akcijskega potenciala. Acetilholin deluje predvsem na atrijsko muskulaturo.
- Negativni kronotropni uinek acetilholin povea prevodnost membrane vlaken SA vozla za kalij,
kar povea tok kalija iz celice. Temu sledi bolj negativen maksimalni diastolini potencial, diastolna
depolarizacija postane bolj polona.
- Negativni dromotropni uinek isti razlogi kot kronotropni uinek.
- Negativni batmotropni uinek zaradi toka kalija iz celice pride do hiperpolarizacije, ki zmanja
vzdranost celic SA vozla.
- Negativni luzitropni uinek fosfolamban je defosforiliran
30
2016/2017
acetilholin kateholamini
frekvenca (negativni kronotropni uinek) frekvenca (pozitivni kronotropni uinek)
manji If ('funny' tok) manja strmina faze 4
veji If veja strmina faze 4
dlje asa da doseemo prag proenja
odprejo se kalijevi kanalki bolj negativen MMP poveajo tok kalcija veja strmina faze 0 niji
pacemakerjev v diastoli kasneje doseemo prag prag proenja
vija koncentracija kalcija mo kontrakcije
zmanja tok kalcija manja strmina faze 0
(pozitivni inotropni uinek) in relaksacija (pozitivni
dvigne se prag proenja
luzitropni uinek)
hitrost prevajanja (negativni dromotropni uinek) hitrost prevajanja (pozitivni dromotropni uinek)
viji prag proenja manja vzdranost (negativni niji prag proenja veja vzdranost (pozitivni
batmotropni uinek) batmotropni uinek)
Poleg avtonomnega ivevja na inotropizem vplivajo tudi drugi dejavniki.
Med pozitivne inotropne dejavnike tejemo e
kardiotonine glikozide (npr. digitalis; inhibicija Na/K
rpalke, zmanja se transport kalcija iz celice in pride do
kopienja kalcija v SR), poviana srna frekvenca
(treppe fenomen, v celici po kontrakciji ostane ve
kalcija), visoke koncentracije kalcija v ekstracelularju
(veji tok kalcija v celice in manja izmenjava preko
Na/Ca antiporterja), nizka koncentracija natrija v
ekstracelularju (manja izmenjava preko Na/Ca
antiporterja) in postekstrasistolino potenciacijo
(preseek Ca v citosolu po ekstrasistoli).
Med negativne inotropne dejavnike tejemo e blokatorje Ca kanalkov (npr. Verapamil), nizke
koncentracije kalcija v ekstracelularju (manji tok kalcija v celice in veja izmenjava preko Na/Ca antiporterja)
in visoke koncentracije natrija v ekstracelularju (veja izmenjava preko Na/Ca antiporterja).
Funkcijo srca opiemo s funkcijskimi (Starlingovimi) krivuljami
prekata. Te nam opiejo, koliken je utripni volumen srca pri doloeni
polnitvi (EDV). Z njim ponazorimo delovanje Frank-Starlingovega
mehanizma. Poleg tega lahko s funkcijskimi krivuljami opazujemo
tudi vpliv vegetativnega ivevja simpatik in kateholamini nam
dvignejo funkcijsko krivuljo, medtem ko parasimpatik nima vejega
uinka. Krivulje definirata afterload in inotropizem srca (tonus
avtonomnega ivevja). Povean afterload ali zniana kontraktilnost
nam tako krivuljo premakneta navzdol, znian afterload ali poviana
kontraktilnost pa navzgor.
Poglejmo e vplive sprememb preloada, afterloada in inotropizma na p-V diagrame srca. Najprej poglejmo
izolirane uinke, e spreminjamo samo en parameter (v realnosti so vsi trije povezani).
31
2016/2017
Preload
e se povea samo preload, se levi ventrikel bolj napolni s
krvjo iz pulmonarnih ven (npr. pritisk v pulmonarnih
venah). Pri kontrakciji se bo po Frank-Starlingovem
mehanizmu tak ventrikel bolj stisnil, vendar pa bo ESV ostal
enak. S tem se bo poveal utripni volumen, p-V zanka pa se
raziri. Obratno se bo zgodilo pri zmanjanem preloadu
(zmanjan EDV, ESV ostane enak zmanjan utripni
volumen in oja p-V zanka).
V realnosti pa dvig preloada preko poveanja utripnega

volumna povzroi dvig arterijskega tlaka. S tem se povea
tudi afterload, ki spremeni e ESV (ESV je pri izolirani
spremembi preloada ostal enak). Afterload s spremembo
ESV deloma kompenzira in zmanja spremembo utripnega
volumna. Obratno velja za zmanjanje preloada; takrat se
afterload zmanja zaradi nijega arterijskega tlaka, ESV pa
se malo povea.
kontraktilnost je konstantna
(naklon je konstanten)
Afterload
Izoliran dvig afterloada pri konstantnem preloadu in
inotropizmu zmanja utripni volumen, saj se srce kri dlje
asa, da presee aortni tlak, as za kontrakcijo pa je
omejen. Zaradi zmanjanega utripnega volumna se
povea ESV, EDV pa ostaja enak. Obratno se zgodi pri
zmanjanem afterloadu utripni volumen se povea,
ESV pa zmanja.
Dvig afterloada pa preko zvianega ESV posledino

povzroi tudi dvig EDV (zvian ESV se priteje
naslednjemu utripu), kar v bistvu povea preload.
Ventrikel se takrat skri z vejo mojo (Frank-Starling),
kar kompenzira za znian utripni volumen. e se
afterload zmanja, se utripni volumen povea zaradi
zmanjanega ESV, hkrati pa se zmanja tudi EDV, saj se
v naslednji utrip prenese manji volumen krvi.
32
2016/2017
Inotropizem
Pozitivni inotropini uinek zvia hitrost krenja
srnomiinih vlaken pri danem preloadu in afterloadu, to
pa ventriklu omogoi, da razvije viji pritisk in povia
utripni volumen ter ejekcijsko frakcijo. V p-V diagramu
vidimo spremembo inotropizma kot spremembo naklona
krivulje konnega sistolnega pritiska (aktivne tenzije).
Strmeja krivulja nam pove, da je srce pri danem volumnu
zadosten pritisk razvilo hitreje oziroma je razvilo viji
pritisk v istem asu. Znian inotropizem ima obraten
uinek.
Pri poviani kontraktilnosti pa se zaradi dviga utripnega

volumna seveda zmanja ESV pri prvem utripu. Ker v
ventriklu tako ostane manj krvi, se zmanja EDV v
naslednjem utripu, kar kompenzira dvig utripnega volumna
(zmanja se preload). Hkrati povian utripni volumen
dvigne tudi krvni tlak, s tem pa afterload. Dvignjena
afterload e dodatno zmanja utripni volumen, vendar pa je
utripni volumen celokupno e vedno viji.
33
2016/2017
5.5 Hemodinamika
Hemodinamika opisuje principe toka krvi po kardiovaskularnem sistemu. Funkcija krvi je transport hranil,
izmenjava plinov, transport hormonov in ostalih keminih sporoevalcev, odstranjevanje stranskih
produktov presnove, termoregulacija in imunska vloga.
V splonem krvni obtok razdelimo na sistemski obtok (visokotlani) in pljuni obtok (nizkotlani).
Funkcionalne komponente cirkulacije so:
- arterije, katerih naloga je transport krvi pod visokim pritiskom do tkiv,
- arteriole, katerih naloga je uravnavanje pretoka (prek upornosti),
- kapilare, katerih naloga je izmenjava hranil, elektrolitov in vode z intersticijem,
- venule, ki zbirajo kri iz kapilar in se zbirajo v veje vene,
- vene, ki transportirajo kri proti srcu in sluijo kot glavni rezervoar krvi.
V splonem imajo vene veji presek od arterij, njihova stena pa je tanja (manji pritiski) in vsebuje veliko
miija ter malo veziva (arterije vsebujejo ve elastinega tkiva). Volumen krvi v obtoku je razporejen
priblino 85% volumna krvi je v ilah, preostanek pa v srcu in pljuih. Od 85% se 64% nahaja v venah,
preostanek pa v arterijah, arteriolah in kapilarah.
Hitrost pretoka je povezana s presekom il. Najveji presek imajo kapilare, saj jih je veliko v primerjavi z
ostalimi ilami. Prav tako velja, da je presek ven veji od preseka arterij, kar venam tudi omogoa, da
shranjujejo veje koliine krvi. Ker je pretok krvi skozi doloen segment konstanten ( ), lahko reemo, da
je hitrost pretoka kar sorazmerna s presekom segmenta (S). To razmerje nam opie enaba:

= .

Hitrost pretoka je v aorti (presek ~2.5 cm2)
priblino 30 cm/s, v kapilarah (presek ~2500
cm2) pa le 0.3 cm/s.
Gonilna sila, ki ene kri po telesu, je razlika v
pritiskih (srednjem arterijskem in centralnem
venskem tlaku). Ker srce neprestano rpa kri v
aorto, je tam srednji pritisk okoli 100 mmHg. Ta
pritisk vzdol obtoka nato upada, v centralnih
venah (koncih obeh votlih ven) pa znaa skoraj
0 mmHg. Za pljuni obtok so tevilke manje
okoli 16 mmHg v pulmonarnih arterijah in okoli
0 mmHg v pulmonarnih venah.
Poleg gradienta pritiska pa na pretok vpliva e en
dejavnik upornost il. Ta je posledica trenja, ki
deluje na kri, ko ta tee ob endoteliju. Odvisnost
pretoka od gradienta in upornosti nam poda
preprost Ohmov zakon:

= .

Pri tem moramo paziti, da res imamo razliko v
tlakih. e imamo na obeh koncih ile tlak 100
mmHg, gradienta tlakov ne bo, kri pa tako ne bo
tekla, kljub temu da imamo v ili tlak. Ohmov
zakon lahko uporabimo tudi za celotno telo, e
namesto pretoka uporabimo minutni volumen
srca, namesto upora pa skupni periferni upor.
34
2016/2017
Celotni volumen krvi se porazdeli med vse telesne organe. e poenostavimo, so ti vezani vzporedno, to pa
pomeni, da se kri med organe razporedi glede na upornost. Pretok krvi do organa je nadzorovan z velikostjo
il (pri naporu npr. pride do vazodilatacije il v miicah, kar povea pretok krvi do miic). Prav tako lahko
vidimo, da se pri poveanju pretoka krvi do enega organa zmanjajo pretoki do ostalih organov. Izmed
organov najve vzamejo ledvice (filtracija krvi in nastajanje urina) ter gastrointestinalni trakt (za absorpcijo
hranil), veliko pa porabijo tudi mogani.
Pri toku skozi ilo govorimo o turbulentnem in

laminarnem toku. Laminarni tok je 'normalen'
tok celotna kri tee 'vzporedno' in ne nastajajo
vrtinci, kri pa se ne mea (kri v sredini ile ostane
v sredini ile). V primeru laminarnega toka
govorimo o parabolnem hitrostnem profilu. To
pomeni, da kri v sredini ile potuje veliko hitreje
kot kri blije steni. Vzrok parabolnemu profilu je,
da molekule ob steni potujejo poasneje, saj se
lepijo na steno. Naslednja plast molekul tako
potuje malo hitreje in jih prehiti, to pa poteka vse
do sredine, kjer je hitrost najveja. Parabolien
profil ni znailen za turbulenten tok.
Do turbulentnega toka pride, ko je hitrost krvi previsoka, je ila delno zaprta (npr. plaki), pride do ostrega
zavoja ali pa ko kri potuje po hrapavi podlagi. Takrat kri potuje neurejeno, nastajajo vrtinci, posamezne
plasti krvi pa ne potujejo vzporedno. Pri turbulentnem toku kri potuje z veliko vejim uporom, saj vrtinci
mono poveajo upornost.
35
2016/2017
Ali bo tok turbulenten ali laminaren, nam opie Reynoldsovo tevilo, ki ga izraunamo po enabi:

= ,

kjer je v hitrost krvi (v cm/s), d premer ile (v cm), gostota krvi, pa viskoznost. O turbulentnem toku
lahko zagotovo trdimo, ko je Re zelo veliko (>2000), vendar pa se turbulentni tok lahko ponekod pojavi
tudi e pri nijih vrednostih (~200-400). Turbulenten tok je skoraj vedno prisoten, e posebej v aorti in
pulmonarnih arterijah po iztisu. Takrat so namre pogoji za turbulenten tok pravi kri tee z visoko hitrostjo,
tok je pulzatilen, premer ile pa se sunkovito povea. Turbulentni tok v manjih ilah ni pogost.
Turbulentni tok je uporaben v medicini, saj ga izkoriamo pri merjenju tlaka po metodi Riva-Rocci. Pri tej
metodi z zunanjim tlakom (maneta) zapremo ilo, nato pa tlak postopoma popuamo, dokler ne sliimo
umov. Te ume povzroi turbulentni tok, takoj ko zasliimo ume pa vemo, da je zunanji tlak enak
sistolnemu arterijskemu tlaku (takrat se ila ele odpre).
Pomemben faktor pri toku krvi je upor, vendar pa upora neposredno ne moremo izmeriti. Lahko ga
doloimo, e poznamo pretok in razliko v pritiskih. Pogosto govorimo e o skupnem perifernem uporu, ki
je upor celotnega sistemskega obtoka. Na skupni periferni upor najbolj vplivajo arteriole. Z uporom je
povezana prevodnost il, ki pa je njegova obratna vrednost.
Upor ile je povezan s premerom, vendar pa odvisnost ni linearna. Odvisnost nam opie Poiseuillejev zakon,
ki je posebna formulacija Ohmovega zakona. Glasi se:
4
= .
8
4 8
V zgornji enabi je len 8 enak reciproni vrednosti upora ( = 4 ); vidimo lahko torej, da je upor
obratno sorazmeren s etrto potenco radija, poleg tega pa je odvisen e od doline ile in viskoznosti krvi.
Poiseuillejev zakon velja samo za trde, ravne cevi s konstantnim premerom in za tekoine, ki se gibljejo
laminarno, nepulzirajoe ter so nestisljive in imajo konstantno viskoznost. Poiseuillejev zakon za kri (kri
tee pulzirajoe in nima konstantne viskoznosti) in ile (polmer se jim spreminja, niso trde in niso ravne) ne
velja v celoti, vendar je dober pribliek.
Poiseuillejev zakon je pomemben v hemodinamiki, saj nam pove, da veina perifernega upora predstavljajo
arteriole. Te imajo zelo miiaste stene, to pa jim omogoa, da svoj premer spreminjajo tudi za tirikrat. Ker
je upor po Poiseuillejevem zakonu odvisen od polmera na etrto potenco, se arteriolam upor lahko spremeni
za ve kot 200-krat.
ile v krvnem obtoku so urejene zaporedno in vzporedno, temu ustrezno se prilagajata pretok in upor. e
so ile urejene zaporedno, je pretok skozi vse ile enak, upor pa je enak setevku posameznih uporov ( =
1 + 2 + 3 + + ). ile pa se pogosto razcepijo na ve vzporedno urejenih il, da lahko
1 1
prehranjujejo ve organov. Takrat se pretok porazdeli med razline veje, skupni upor pa je enak: = +
1
1 1 1
2
+ 3
++
. Tak upor je manji od upora pri zaporedni vezavi, temu pa sledi, da je veji tudi pretok.
Dodajanje vzporednih il nam zmanja skupni upor.
36
2016/2017
Pomemben faktor pri Poiseuillejevem zakonu je viskoznost, ki za kri ni konstantna. Kri je zelo viskozna
tekoina, saj vsebuje veliko celic, te pa z vleenjem ob steni il ustvarjajo dodatno trenje. Na viskoznost krvi
vpliva ve faktorjev:
1. Premer ile pri majhnih premerih il se eritrociti postavijo aksialno, v sredini ile pa se viskoznost
krvi povea. Po drugi strani se ob stenah il viskoznost zmanja, to pa vodi v skupno zmanjanje
viskoznosti.
2. Hitrost toka z vianjem hitrosti krvi se poveajo strine sile na kri, kar onemogoa agregacijo
eritrocitov v skupke. Pri nizkih hitrostih se kri obnaa kot ne-newtonska tekoina in ima visoko
viskoznost. Povianje viskoznosti pri nizkih hitrostih kompenzirajo eritrociti, ki se zopet postavijo
aksialno in malo zmanjajo viskoznost (celokupno se viskoznost e vedno povea).
3. Hematokrit povianje hematokrita
(delea krvnih celic) mono vpliva na
viskoznost. Veje tevilo eritrocitov
povea tevilo interakcij, kar povea
viskoznost. e hematokrit presee
vrednost 0.6, pride e do deformacije
eritrocitov, to pa e dodatno povea
viskoznost.
4. Fibrinogen fibrinogen interagira z
eritrociti in povia viskoznost. Uinek je
bolj opazen pri povianem hematokritu.
Pri hemodinamiki lahko govorimo e o transmuralnem tlaku, ki je razlika tlakov preko stene ile in je
odgovoren za raztezanje ilne stene. Ker so ile cilindrina telesa, lahko transmuralni tlak opie Laplacov

zakon, ki je za cilindrina telesa: = , kjer je T tenzija v ilni steni, d debelina stene, r polmer ile
37
2016/2017
5.6 Minutni volumen srca in venski priliv
Srni pretok (minutni volumen srca ali MVS) je koliina krvi, ki jo srce prerpa v eni minuti, hkrati je to tudi
koliina krvi, ki tee po krvnem obtoku. Srni pretok opie enaba:
= ,
kjer je HR frekvenca bitja, UV pa utripni volumen. Srni
pretok je odvisen od gradienta pritiskov v arterijskem in
venskem sistemu ter od skupnega perifernega upora, zato
ga lahko izraunamo tudi po Ohmovem zakonu:

=
.
Srni pretok je odvisen neposredno od bazalnega
metabolizma, trenutne telesne aktivnosti, starosti in
velikosti telesa. Za mladega, povprenega mokega znaa v
mirovanju okoli 5.6 L/min, za ensko pa manj, 4.9 L/min.
e upotevamo starost, je povpreen srni pretok 5 L/min.
Ker je srni pretok odvisen od velikosti telesa, se pogosto
podaja tudi srni indeks, ki meri srni pretok na povrino
telesa. Za povprenega 70-kilogramskega loveka, ki ima
povrino telesa okoli 1.7 m2, znaa srni indeks okoli 3
L/min/m2. Srni indeks s starostjo upada (4 L/min/m2 pri
desetletniku vs. 2.4 L/min/m2 pri osemdesetletniku).
Srni pretok je odvisen od delovanja srca, ki ga popiemo s tremi karakteristikami preload, afterload in
kontraktilnost. Najveji vpliv na srni pretok ima preload, ki je odvisen od venskega priliva in deluje preko
Frank-Starlingovega mehanizma. Pri poveanem preloadu se po Frank-Starlingovem zakonu namre povea
mo kontrakcije, s tem pa tudi UV. Hkrati se zaradi raztezanja povea tudi srna frekvenca, oba faktorja
skupaj pa privedeta do poveanega srnega pretoka.
Srni pretok je enak vsem pretokom skozi tkiva,
prav tako je temu enak venski priliv. Ker venski
priliv vpliva na srni pretok, sledi, da je regulacija
srnega pretoka vsota vseh lokalnih regulacij
pretokov skozi tkiva. Vsi pretoki skozi tkiva se
zberejo v vene, te pa vodijo v srce. Kri, ki pritee v
srce, se po Frank-Starlingovemu zakonu prerpa
nazaj v sistemski obtok.
Sposobnost srca, da vzdruje doloen srni pretok,
popiemo s krivuljami srnega pretoka (funkcijskimi
krivuljami srca). Te prikazujejo srni pretok v
odvisnosti od desnega atrialnega pritiska, ki
predstavlja venski priliv. Srce lahko v normalnem
stanju vzdruje srni pretok okoli 13 L/min, kar je
2.5x ve, kot je normalni srni pretok. Krivulja
srnega pretoka se lahko premakne navzgor
(hiperefektivno srce ivna stimulacija ali
hipertrofija) ali navzdol (hipoefektivno srce
hipertenzija, koronarna bolezen itd.).
38
2016/2017
Hiperefektivno srce je lahko posledica ivne stimulacije ali hipertrofije srne miice. Povianje srnega
pretoka kot posledica avtonomnega ivevja lahko nastopi iz dveh razlogov simpatina stimulacija ali
parasimpatina inhibicija. Oboje povzroi dvig srne frekvence (lahko tudi do 200 /min) in povea
kontraktilnost srca (tudi do dvakrat). Pri zelo moni simpatini stimulaciji/parasimpatini inhibiciji lahko
srce dosee minutni volumen do 25 L/min. Hipertrofija je drug mehanizem dviga srnega pretoka in je
posledica poviane obremenitve srca na dolgi rok (povian afterload). Hipertrofija pomeni poveanje celic,
to pa povzroi zadebelitev stene prekatov, kar zmanja podajnost ventrikla. Znailna je za portnike,
predvsem maratonce.
Na srni pretok vplivajo tudi zunanji pritiski na srce. Normalni zunanji pritisk na srce je normalni
intrapleuralni pritisk, ki znaa -4 mmHg. e se intrapleuralni pritisk e znia, se krivulja srnega pretoka
premakne v levo (tj. srce pri manjem tlaku v desnem atriju dosee isti srni pretok). Po drugi strani dvig
intrapleuralnega pritiska premakne krivuljo srnega pretoka v desno. Vzrok temu je, da pri vijem
intrapleuralnemu tlaku potrebujemo viji tlak v desnem atriju, da doseemo isto polnitev. Intrapleuralni tlak
se lahko spreminja na ve nainov:
1. Z dihanjem se intrapleuralni tlak normalno
spreminja 2 mmHg, vendar pa se pri
naporu lahko spremeni tudi za 50 mmHg.
2. Pri Valsalvinem manevru se intrapleuralni
tlak povia.
3. Odprtje prsnega koa povzroi spremembo
intrapleuralnega tlaka na 0 mmHg
(atmosferski tlak).
Na srni pretok mono vpliva venski priliv po Frank-Starlingovemu zakonu. Na venski priliv v glavnem
vplivajo trije faktorji:
1. Desni atrialni pritisk predstavlja silo, ki deluje proti toku krvi iz centralnih ven v desni atrij in s tem
omejuje venski priliv.
2. Sama polnitev sistemskega obtoka, ki jo podaja srednji sistemski polnitveni pritisk. Srednji sistemski
polnitveni pritisk potiska kri proti srcu in predstavlja pritisk, ki se vzpostavi po celotnem
sistemskem obtoku, e srce neha delovati. Odvisen je od volumna krvi in podajnosti il.
3. Upor proti toku krvi med perifernimi ilami in desnim atrijem.
Tako kot lahko prikaemo srni pretok s krivuljo, lahko
prikaemo s krivuljo tudi venski priliv. Ta nam pove, koliko
krvi pritee v desni atrij v doloeni asovni enoti pri
doloenem tlaku v desnem atriju. Ko sposobnost srca upade,
se tlak v desnem atriju dvigne, to pa zmanja venski priliv.
Sasoma brez kompenzatornih refleksov tlak v desnem atriju
dosee tlak okoli 7 mmHg, ko se venski priliv zmanja na
ni. Temu tlaku pravimo srednji sistemski polnitveni pritisk.
Pri tem tlaku namre srce neha rpati kri, saj je venski priliv
enak ni, kri tako neha kroiti in se enakomerno porazdeli
po sistemskem obtoku.
Na drugi strani lahko tlak v desnem atriju pade pod 0 mmHg. Takrat venski priliv dosee plato in se ne
spreminja ve s spremembami v tlaku desnega atrija. Vzrok temu platoju je kolaps ven, ki vstopajo v prsni
ko. Negativni pritisk v desnem atriju namre povlee stene ven skupaj in preprei dodaten pritok krvi v
srce. Venskega priliva pri tlaku 0 mmHg ne moremo znatno poveati, eprav spremenimo tlak.
e srce neha rpati kri, se ta neha pretakati in se enakomerno porazdeli po telesu. Ta izenaen pritisk
imenujemo srednji cirkulacijski polnitveni pritisk in se malo razlikuje od srednjega sistemskega polnitvenega
39
2016/2017
pritiska, saj poleg sistemskega obtoka upoteva e pulmonarni obtok. Kljub temu sta oba pritiska praktino
enaka, saj pljuni obtok vsebuje relativno malo krvi (1/10 volumna sistemskega).
Srednji cirkulacijski polnitveni pritisk je povezan z volumnom
krvi, saj se pri poveanem volumnu krvi tudi dodatna kri
razporedi po telesu, s tem pa se povea srednji polnitveni pritisk.
Pri tem moramo paziti na to, da vsa kri ne prispeva k
polnitvenemu pritisku. Pri volumnu okoli 4 L je srednji polnitveni
pritisk namre enak ni, saj je ta volumen tako imenovani nini
volumen. Nini volumen je volumen, ki ilo napolni do
transmuralnega tlaka ni (tlaka v ili in izven nje sta enaka). Pri
volumnu 5 L je srednji polnitveni pritisk e na normalni vrednosti
(~7 mmHg) in od tam naprej naraa skoraj linearno.
Na srednji polnitveni pritisk vpliva tudi simpatik. Mona
simpatina stimulacija namre povzroi vazokonstrikcijo
sistemskih il, pljunih il in celo srnih votlin. Tako se zmanja
kapaciteta sistema, pri danem volumnu pa se srednji polnitveni
pritisk povea. Pri normalnem volumnu krvi maksimalna
simpatina stimulacija povzroi 2.5x spremembo v srednjem
cirkulacijskem pritisku (7 mmHg 17 mmHg). Simpatina
inhibicija ima obratno vlogo (ne pa tudi parasimpatina
stimulacija, saj parasimpatik veinoma ne oivuje il).
Spremembe srednjega polnitvenega pritiska
vplivajo na venski priliv. Veja polnitev namre
povia srednji polnitveni pritisk, hkrati pa olaja
vtekanje krvi v desni atrij. Ko pritisk v desnem
atriju dosee srednji sistemski polnitveni pritisk,
se venski priliv ustavi. Takrat namre ni ve
razlike v pritiskih med perifernimi ilami in
desnim atrijem, brez gradienta pa kri ne tee. Po
drugi strani veja razlika med pritiskom v desnem
atriju in srednjim polnitvenim pritiskom pomeni
veji venski priliv.
e srednji polnitveni pritisk ene venski priliv v srce,
obstaja tudi upor proti venskemu prilivu. Veina tega
upora predstavljajo vene, nekaj pa e arteriole in manje
arterije. Pri povianju upora proti venskemu prilivu se kri
zane nabirati, veinoma v venah. Hkrati se pritisk ne
povea veliko, saj so vene zelo raztegljive (imajo visoko
komplianco). Tlak zato ne more premagati upora, venski
priliv pa mono upade. Po drugi strani se poveanje
upora v arteriolah ne pozna preve, saj so te veliko manj
kompliantne. Posledino se pri poveanem uporu (in s
tem nabiranjem krvi v arteriolah) tlak mono povea in
lahko premaga ta upor. Venski priliv je obratno
sorazmeren z 2/3 upora proti venskemu prilivu (upor v
venah) in 1/3 upora v arteriolah in manjih arterijah. Na
krivuljo venskega priliva vpliva upor. Povean upor
premakne krivuljo navzdol in zmanja naklon, zmanjan
upor pa jo premakne navzgor in povea naklon.
40
2016/2017
Hemodinamsko je venski priliv odvisen od razlike pritiskov in upora v venah. Razlika pritiskov pa je zelo
majhna, zato se venski priliv e pri majhnih spremembah pritiska mono spremeni. Na venski priliv vplivajo
tudi drugi faktorji:
1. Kontrakcija miic. Kontrakcija miic povea venski priliv, kar imenujemo miina rpalka.
2. Zmanjana venska komplianca. Zmanjana venska komplianca (npr. zaradi simpatine stimulacije)
povea centralni venski pritisk, kar povea venski priliv.
3. Dihanje. Med vdihom se pritisk v desnem atriju malo zmanja (intraplevralni tlak rahlo pade), hkrati
pa se lahko povea e pritisk v abdominalnih venah. Pri vdihu je razlika v pritiskih torej veja, veji
pa je posledino tudi venski priliv.
4. Kompresija vene cave. Kompresija vene cave dvigne upor in posledino zmanja venski priliv.
5. Gravitacija. Gravitacija deluje preko hidrostatinega pritiska. Pri stojeem loveku se pritisk v
desnem atriju namre zmanja, pritisk v udih pa povea. S tem se povea tudi gradient, vendar pa
se venski priliv paradoksalno zmanja. Vzroku temu je, da se e veliko bolj zmanja tudi arterijski
tlak, torej je sistemski gradient pritiska manji. Za to spremembo kompenzira baroceptivni refleks.
Ko vstanemo, zaradi delovanja gravitacije kri stee v
spodnje ekstremitete in se nabira v kapacitativnih venah.
Venski pritisk v nogah se takrat mono povia, centralni
venski pritisk pa znia. Znia se volumen v centralnih
venah, to pa zmanja preload in preko Frank-Starlingovega
mehanizma tudi utripni volumen. Zmanjan utripni
volumen zmanja tudi srni pretok in srednji arterijski
pitisk. To imenujemo ortostatska hipotenzija. Za
hipotenzijo kompenzira nato baroceptivni refleks, ki
povea upornost in zmanja komplianco, povea pa se tudi
srna frekvenca.
Ko vstanemo, poleg baroceptivnega refleksa deluje tudi
miina rpalka. Vene se namre nahajajo blizu miic,
kontrakcija miic pa povzroi kompresijo ven. S tem se del
krvi prerpa proti srcu, tu pa sodelujejo zaklopke, ki
prepreujejo vrnitev krvi nazaj. Ta mehanizem je
pomemben pri stojeih, saj pomaga ohranjati stalen
centralni venski pritisk, s tem pa tudi venski priliv.
Tretji pomembni mehanizem je dihalna aktivnost. Med
vdihom se prsna votlina raziri, kar povzroi bolj negativen
intrapleuralni tlak. Razirijo se pljua, hkrati pa tudi srne
votline in obe veni cavi. Zaradi raziritve se zmanja
centralni venski pritisk in desni atrijski pritisk. Vendar se
desni atrijski pritisk zmanja manj, kot se zmanja
intrapleuralni pritisk. Transmuralni pritisk se povea, desni
atrij pa se raziri. Posledino se poveata preload in utripni
volumen. Hkrati se zaradi padca tlaka v desnem atriju pri
vdihu povea tudi gradient in s tem venski priliv.
Levo srce se med dihanjem obnaa drugae. Med vdihom
se povea volumen krvi v pljuih, kar zmanja pritok krvi
v levi atrij. Polnitev levega atrija je zato zmanjana.
41
2016/2017
Srni pretok in venski priliv sta povezana; biti
morata namre enaka, saj se mora vsa kri, ki
pride v srce, prerpati nazaj v krvni obtok. Za
vsako stanje telesa lahko doloimo venski priliv
in srni pretok s pomojo krivulj. e nariemo
na isti graf krivuljo venskega priliva in srnega
pretoka, se bosta grafa kriala v eni toki. Iz te
toke lahko oditamo trenutne vrednosti
srnega pretoka, venskega priliva in pritiska v
desnem atriju, iz grafa pa lahko doloimo tudi
srednji sistemski polnitveni pritisk in preko tega
volumen krvi.
Preko venskega priliva na srni pretok vpliva tudi volumen krvi. Dvig celotnega volumna krvi povea srednji
polnitveni pritisk, to pa premakne krivuljo venskega priliva v desno. Dodatni volumen raztegne ile in s tem
zmanja upornost, kar premakne krivuljo venskega priliva navzgor. Povea se pritok krvi v desno srce, to
pa povea srni pretok. Te spremembe niso stalne, saj kmalu pridejo v potev kompenzatorni mehanizmi.
Mednje spadajo:
1. Zvian kapilarni pritisk, ki povea filtracijo tekoine iz krvi v intersticij. S tem se zmanja skupni
volumen krvi.
2. V venah pride do stresne relaksacije, zato se vene e naprej raztegujejo, kljub temu da se volumen
krvi ne spreminja ve. Raztegnitev ven zmanja srednji polnitveni pritisk.
3. Preseek krvi povzroi avtoregulacijo pretoka v perifernih tkivih in s tem povea skupni upor proti
venskemu prilivu.
Na srni pretok vpliva tudi simpatik, ki povea
rpalno sposobnost srca, hkrati pa povea srednji
sistemski polnitveni pritisk zaradi kontrakcije il,
predvsem ven (dvigne se upor proti venskemu
prilivu). Obratno deluje simpatina inhibicija, ki
zmanja srednji polnitveni pritisk in zmanja
sposobnost srca.
42
2016/2017
Na srni pretok zelo vpliva e prostornina krvi e preko Starlingovega zakona, pa tudi preko
baroceptivnega in Bainbridgovega refleksa (povean volumen krvi raztegne ile in s tem aktivira
baroreceptorje v aorti, karotidnem sinusu in atrijih). Volumen krvi vpliva na tri parametre srca:
- Frekvenca se povia pri znianem (baroceptivni
refleks) in povianem (Bainbridgov refleks) krvnem
volumnu. Pri znianem volumnu se namre zmanja
pritisk na visokotlane baroreceptorje, ki
zmanjujejo frekvenco srca, ti pa zato niso vzburjeni.
Pri povianem volumnu pride do vzburjenja
nizkotlanih baroreceptorjev, ki povzroijo
povianje frekvence.
- Utripni volumen se s spreminjanjem volumna krvi
spreminja le do neke mere. Utripni volumen se
namre ne more preve poveati, lahko le upade
zaradi premajhnega volumna. Pri nizkih volumnih se
namre po Starlingovemu zakonu zmanja mo
kontrakcije, posledino pa tudi utripni volumen. Pri
povianem volumnu deluje Starlingovemu zakonu
nasprotno baroceptivni refleks, ki zmanja
kontraktilnost srca, zato se utripni volumen ne
spreminja.
- Minutni volumen srca se s spremembo volumna
spreminja monotono. Minutni volumen srca je
produkt srne frekvence in utripnega volumna, zato
nanj sprememba prostornine vpliva posredno.
Srni pretok lahko merimo s pomojo Fickovega principa. Pri tem uporabimo enabo:

. , ,
= .
.
V normalnih pogojih se v pljua absorbira 200 mL kisika v minuti, venska kri vsebuje 160 mL/L, arterijska
kri pa 200 mL/L. Razlika v koncentracijah kisika je torej 40 mL/L, koncentracija kisika v pljuih pa 200
mL/min. Iz teh podatkov dobimo srni pretok CO = 200 mL/min / 40 mL/L = 5 L/min. Kisik v krvi
izmerimo iz krvi, ki jo odvzamemo iz desnega atrija (venska kri) in sistemske arterije. Absorbcijo kisika v
pljua doloimo s hitrostjo odstranjevanja kisika iz zraka.
43
2016/2017
5.7 Arterije in vene
Arterije in vene so 'cevi', po katerih se pretaka kri. Med seboj se razlikujejo po tlaku, hitrosti toka krvi,
preseku, prostornini in steni. Primerjava arterij in ven:
aorta vena cava
tlak visok tlak (srednji art. tlak ~90 mmHg) nizek tlak (okoli 0 mmHg)
hitrost toka krvi hitro pretakanje krvi hitro pretakanje
presek velik veji od aorte
velik odstotek volumna (vene skupaj
prostornina majhen odstotek celotnega volumna
okoli 64%)
veliko elastinega tkiva in veziva, malo veliko miija, malo manj veziva in
zgradba stene
manj miic elastinega tkiva
debelina stene debele stene (~2 mm) tanke stene (~1.5 mm)
Pomembna lastnost il je, da so elastine, saj zaradi

elastinosti nekateri zakoni (npr. Poiseuillejev zakon) ne
veljajo popolnoma. Prav tako elastinost povzroa, da se tok
krvi s pritiskom ne spreminja tako, kot bi se pri togi cevi.
Elastinost ilam omogoa e spreminjanje upora, saj se ile
pri velikih pritiskih lahko razirijo, s tem pa se zmanja upor
in povea pretok. Pri ilah govorimo e o kritinem
zapiralnem tlaku, ki je tlak, pri katerem se ila zapre, in znaa
okoli 6 mmHg. Pri simpatini stimulaciji se spreminjajo
elastine lastnosti ile, katere stena postane bolj toga.
Posledino pretok s poveanjem pritiska raste bolj polono,
povea se tudi kritini zapiralni pritisk.
Pri hemodinamiki je pomembna lastnost il komplianca
oziroma podajnost, ki nam pove, kako se spremeni tlak pri
doloeni spremembi volumna. Visoko komplianco imajo
vene, to pa pomeni, da se jim pri velikih spremembah
volumna tlak ne bo veliko spreminjal. Vendar pa pri
nefiziolokih volumnih komplianca ven mono upade,
medtem ko komplianca arterij le malo upade. Arterije so pri
nefiziolokih volumnih (pritiskih) bolj podajne od ven.
44
2016/2017
Na komplianco vpliva tudi simpatik. Simpatina stimulacija
namre povzroi veji gladkomiini tonus v steni il, s tem
pa se komplianca zmanja. Simpatina inhibicija ima obratne
uinke. Preko tega mehanizma je reguliran pretok skozi
celoten sistemski obtok, z mono simpatino stimulacijo pa
se povea tudi pritok krvi v srce in s tem srni pretok.
Poznamo tudi tako imenovano zakasnjeno komplianco. e
v ilo pride naenkrat ve krvi, se v ili sprva mono povea
tlak, vendar pa ez as sledi zakasnjena raztegnitev gladkih
miic v steni. Ta raztegnitev omogoa ilam, da se tlak, kljub
veliki spremembi krvi, povrne na priblino normalno
vrednost. Gre v bistvu za stresno relaksacijo, ki je lastnost
vseh gladkih miic. Zakasnjena komplianca lahko deluje tudi
v obratno smer, ko se pritisk normalizira po izgubi volumna
krvi.
Komplianca il se spreminja, vendar pa to spreminjanje ni linearno. Pri arterijah se npr. volumen povea za
180%, e tlak dvignemo z 0 na 100 mmHg, a samo za 100%, e tlak dvignemo s 100 mmHg na 200 mmHg.
Vidimo torej, da arterijam komplianca z vianjem tlakov pada. Za vene velja, da je komplianca visoka le pri
nizkih tlakih, pri vijih tlakih (nad ~50 mmHg) pa mono upade in je manja kot pri arterijah. Vene so sicer
24x bolj kompliantne od arterij, saj imajo 3x veji volumen in so 8x bolj raztegljive (zaradi tanje stene).
Komplianca arterij s starostjo mono upade.

ile obremenjuje tenzija, ki jo lahko izraunamo po Laplacovem zakonu ( = ). Od te tenzije je odvisna
tudi debelina stene. V kapilarah je tlak namre viji od tlaka v veni kavi, vendar pa je zaradi manjega radija
tenzija v kapilarah 1800x manja. Vena kava mora zato imeti veliko debelejo steno, da zdri to veliko tenzijo.
Elastinost il mono vpliva na tok krvi. e arterije ne bi bile

elastine, bi kri tekla samo med sistolo, med diastolo pa toka krvi
sploh ne bi bilo. Zaradi podajnosti pa kri po ilah tee pulzirajoe,
te pulzacije pa do perifernih kapilar sicer izzvenijo.
Zaradi pulzacij tlak v aorti ni stalen. Loimo sistolni tlak
(normalno 120 mmHg) in diastolni tlak (normalno 80 mmHg),
razlika med njima pa je pulzni tlak. Na pulzni tlak vplivata
predvsem utripni volumen in podajnost arterij, v manji meri pa
tudi frekvenca in periferni upor. e se utripni volumen povea, v
aorto pride ve krvi, ta pa se mora temu prilagoditi, zato bo pulzni
tlak veji (veja bo razlika med sistolnim in diastolnim tlakom).
Enako velja za zmanjano komplianco, saj se takrat pri doloenem
volumnu aorta manj raztegne. Posledino tlak med sistolo bolj
naraste, povea pa se pulzni tlak.
45
2016/2017
Spreminjanje tlaka v arterijah imenujemo pulzni val. Ta potuje
po arterijah z doloeno hitrostjo (pulse wave velocity ali PWV),
ki pa je veliko veja od hitrosti pretakanja krvi. Ko kri iz srca
vstopi v aorto, se ta v svojem proksimalnem delu raztegne,
vendar le do neke mere. Nova kri potisne kri pred sabo naprej,
ta kri pa zopet raztegne aorto in cikel se ponovi. PWV v aorti je
tako okoli 5 m/s, v majhnih arterijah pa kar 10-15 m/s. Pulzni
vali se med seboj lahko tudi odbijajo, pri emer se tlaka setejeta,
pretoka pa odejeta. Odbijanje pulznih valov je vzrok temu, da
imajo pulzacije v perifernih arterijah ve vrhov in vejo
amplitudo od pulzacij v aorti. Hitrost prevajanja pulznega vala
je odvisna predvsem od kompliance prevajanje je v bolj
kompliantnih arterijah poasneje.
Pulzni tlak je najveji v velikih arterijah, kot je na primer
femoralna arterija. Do tega pride predvsem zaradi odboja
pulznih valov na razcepiih arterij, tlaki pa se pri setevanju
pulznih valov setejejo. Vendar pa bi po tej logiki kri tekla iz
velikih arterij proti aorti, kar pa seveda ne dri. Iz tega torej sledi,
da pulzni tlak ni tisti tlak, ki ene kri po ilah. Gonilno silo
namre predstavlja srednji arterijski tlak, ne pa pulzni tlak.
Periferno amplituda pulznega vala upada,
saj pulzacije zanejo izzvenevati. Vzroka
temu izzvenevanju sta dva upor proti
toku krvi skozi ile in komplianca. Upor na
pulzni val vpliva, ker se mora pri propagaciji
pulznega vala premakniti tudi kri, ki
raztegne segment ile. Veji kot je upor,
teje se bo kri premaknila, posledino bo
amplituda puzlnega vala vse manja. Drugi
vpliv je komplianca, saj bo za isti raztezek
pri bolj kompliantni ili potreben veji
volumen krvi, da se pritisk dvigne na
potrebno vrednost.
Gonilna sila za kri je srednji arterijski tlak in ne pulzni tlak.

Srednji arterijski je povpreje vseh tlakov, ki jih izmerimo v
neskonno malih asovnih razmakih, vendar pa ni enak
povpreju sistolnega in diastolnega tlaka. Vzrok temu je, da je
med srnim ciklom srce dlje asa v diastoli, kot v sistoli, zato
diastolni tlak veliko bolj prispeva k srednjemu arterijskemu
tlaku. Za izraun srednjega arterijskega tlaka bi morali uporabiti
integral, vendar pa lahko pribliek izraunamo po enabi:

= + ,
3
kjer so SAT srednji arterijski tlak, DT diastolni tlak, ST pa
sistolni tlak. Z vianjem srne frekvence se trajanje srnega
cikla skraja, vendar pa se veliko bolj kraja diastola, saj e
vedno potrebujemo dovolj asa za iztis. Pri visokih frekvencah
je srednji arterijski tlak zato blije povpreni vrednosti
sistolnega in diastolnega tlaka.
46
2016/2017
Srednji arterijski tlak lahko doloimo, e poznamo srni pretok in sistemski upor. Srni pretok je po
Ohmovemu zakonu namre odvisen od razlike tlakov in skupnega upora. Ker je centralni venski pritisk
priblino enak ni, lahko za razliko tlakov vzamemo kar srednji arterijski tlak, po preureditvi enabe pa
dobimo izraz za srednji arterijski tlak:
.
=
e se povea srni pretok ali skupni periferni upor, vidimo, da se povea tudi srednji arterijski tlak. Pri tem
seveda velja predpostavka, da je centralni venski pritisk enak ni.
Vene se od arterij precej razlikujejo. Imajo tanjo steno in vejo podajnost, pritisk v venah pa je veliko niji
(blizu 0 mmHg). Stena ven je bogato simpatino inervirana, kar pomeni, da se lumen ven lahko mono
spreminja, s tem pa se spreminja koliina krvi, ki je v venah shranjena. Vene (poleg vodenja krvi proti srcu)
opravljajo nalogo skladienja krvi in reguliranja srnega pretoka (preko preloada).
Pri pritiskih v venah govorimo predvsem o centralnem venskem pritisku, ki je pritisk v stoiu zgornje in
spodnje vene cave. Doloata ga sposobnost srca, da prerpava kri iz desnega atrija, in tendenca krvi, da tee
proti srcu. Centralni venski pritisk poveajo: povean volumen krvi, povean periferni venski pritisk (zaradi
kontrakcije gladkih miic tonus) in dilatacija arteriol (omogoi tok krvi iz arterij v vene). Centralni venski
pritisk normalno znaa okoli 0 mmHg, vendar pa se lahko mono povea pri srnem popuanju ali
transfuziji velike koliine krvi. Spodnja meja centralnega venskega pritiska je med -3 in -5 mmHg. Do takih
tlakov pride v primeru, ko je srce zelo aktivno ali ko je mono zmanjan pritok krvi v vene (npr. krvavitev).
Centralni venski pritisk je praktino enak pritisku v desnem atriju.
Centralni venski pritisk izrazimo kot razmerje med spremembo volumna in komplianco. Sprememba
volumna krvi v venah ali sprememba venske kompliance vplivata na centralni venski pritisk. Vplivi so
prikazani v tabeli:
Vpliv na centralni venski pritisk Sprememba kompliance (C) ali volumna (V)
Zmanjan srni pretok V (pCV)
Povean volumen krvi V (pCV)
Venokonstrikcija C (pCV)
Sprememba poloaja iz stojeega v leeega V (pCV)
Dilatacija arterij V (pCV)
Valsalvin manever C (pCV)
Kontrakcija miic (abdomen, spodnja ekstremiteta) V, C (pCV)
1. e se zmanja srni pretok, se 'odvena' kri zane vraati v venski obtok, manj krvi pa vstopa v
arterijski obtok. Preseek krvi se nabira v torakalnih venah in dvigne centralni venski pritisk.
2. Dvig celotnega volumna krvi dvigne tudi volumen krvi v venah in s tem povea centralni venski
pritisk.
3. Venokonstrikcija (zaradi simpatine stimulacije) zmanja komplianco ven, kar povea centralni
venski pritisk.
4. Pri spremembi poloaja iz stojeega v leeega se kri, ki se je nabrala v spodnji ekstremiteti,
porazdeli po telesu, kar dvigne tudi volumen krvi v centralnih venah, to pa dvigne centralni venski
pritisk.
5. Dilatacija arterij (zmanjan simpatik, vazodilatatorji) povea pretok krvi iz arterij v vene, kar povea
venski volumen krvi in dvigne tudi centralni venski pritisk.
6. Pri Valsalvinem manevru pride do kompresije torakalnih ven zaradi dviga intrapleuralnega pritiska.
Ta kompresija znia komplianco in povea centralni venski pritisk.
7. Kontrakcija miic stisne vene in povzroi iztis krvi iz spodnje ekstremitete in abodmna v toraks. S
tem se povea volumen krvi v torakalnih venah in s tem tudi centralni venski pritisk.
47
2016/2017
Upor v venah je normalno zanemarljiv, vendar se zaradi
kompresije lahko tudi povea in omejuje pretok krvi. Primer
take spremembe je prehod vene subklavije preko prvega
rebra, kjer je delno stisnjena. Stisnjene so tudi nekatere
manje vene, na katere pritiskajo organi ali miice. Zaradi
teh razlogov je pritisk v perifernih venah normalno malo
viji od centralnega venskega pritiska in znaa do 10 mmHg.
Na venski pritisk mono vpliva tudi gravitacija, saj pritisk
naraste za 1 mmHg za vsakih 13.6 mm oddaljenosti od srca.
Pri stojeem je pritisk v nogah tako 90 mmHg. Podobno je
tudi za pritisk v venah roke, ki je pri leeem okoli 6 mmHg
(zaradi pritiska na prvo rebro), pri stojeem pa kar 35
mmHg. Vene v vratu pri ortostazi kolabirajo, pritisk v njih
pa je enak 0 mmHg (saj se volumen krvi v njih zmanja,
transmuralni tlak postane negativen in vena kolabira). V
venskih sinusih je pritisk celo negativen, vendar sinusi niso
kolabirani. Odprtje venskega sinusa med operacijo povzroi
sesalni uinek, ki v vene potegne zrak, to pa lahko povzroi
embolijo.
Pritisk 90 mmHg v nogah bi bil precej nevaren, saj bi
povzroil nabiranje velikih koliin krvi v nogah. Tak pritisk
namre povzroi, da se v nogah nabere 10-20 % celotnega
volumna krvi, kar bi povzroilo omedlevanje. Vendar s
krenjem miic noge aktiviramo ti. vensko rpalko, ki kri
rpa proti srcu in znia pritisk z 90 mmHg na okoli 20
mmHg. Pri venski rpalki sodelujejo e zaklopke, ki
prepreujejo uhajanje krvi nazaj.
48
2016/2017
5.8 Regulacija pretoka krvi
En izmed osnovnih principov kardiovaskularnega sistema
je, da tkiva sama regulirajo lokalni pretok krvi glede na
metaboline potrebe tkiva. Tok krvi skozi tkiva se mono
razlikuje tkiva, kot so itnica, nadledvina leza, jetra in
ledvice, porabijo sorazmerno veliko krvi, medtem ko tkiva,
kot so neaktivne miice, porabijo sorazmerno malo krvi. Z
regulacijo pretoka in ustrezno prerazporeditvijo srnega
pretoka lahko telo deluje pri nijih srnih pretokih, saj se
pretok v metabolino manj aktiven organ zmanja in pretok
v metabolino aktiven organ povea.
Nadzor pretoka krvi lahko razdelimo na lokalni in
humoralni, lokalni nadzor lahko razdelimo e na
kratkoroni in dolgoroni nadzor. Kratkoroni nadzor
poteka predvsem z vazodilatacijo ali vazokonstrikcijo
arteriol, metarteriol in prekapilarnih sfinktrov, dolgoroni
nadzor pa preko razlinih mehanizmov.
Akutni lokalni nadzor pretoka poteka predvsem preko
tirih mehanizmov metabolini, miogeni, hidrostatini in
od endotelija odvisni.
Metabolina regulacija poteka preko pomanjkanja kisika ali
kopienja metabolitov, ki delujejo kot vazodilatatorji. Tkivo samo
uravnava pretok glede na trenutne metaboline potrebe. Ko se v
tkivu zmanja koncentracija kisika, se pretok skozi tkivo povea,
vendar pa mehanizmi niso tono znani. Ena izmed teorij je, da
poveana metabolina aktivnost povzroi poveano nastajanje
vazodilatatorjev, med katere naj bi spadali adenozin, CO2, adenozin
fosfati, histamin, K+ in H+ (kisel pH, npr. sproanje laktata).
Sproanje vazodilatatorjev vpliva predvsem na arteriole. e posebej
pomemben vazodilatator je adenozin, ki je odgovoren tudi za
vazodilatacijo koronarnih arterij. Druga teorija pravi, da samo
pomanjkanje kisika povzroi vazodilatacijo. V odsotnosti kisika se
namre zmanja tudi produkcija energije v gladkih miicah, kar
povzroi njihovo relaksacijo, s tem pa vazodilatacijo.
Pri metabolini regulaciji govorimo tudi o
vazomociji, tj. ciklinem odpiranju in zapiranju
prekapilarnih sfinktrov, ki niso odvisni od bitja srca,
dihanja ali ivne stimulacije. Ti se nahajajo na
prehodu metarteriol v kapilare in so v doloenem
trenutku lahko odprti ali zaprti. Ker za kontrakcijo
prekapilarni sfinktri potrebujejo kisik (za energijo),
pri nizkih koncentracijah kisika pride do odpiranja
sfinktrov, pri visokih koncentracijah pa so sfinktri
zaprti. Dele odprtih prekapilarnih sfinktrov je
sorazmeren s koncentracijo kisika v tkivu.
49
2016/2017
Med posebne primere metaboline regulacije spadata
e aktivna in reaktivna hiperemija. Reaktivna
hiperemija je poveanje pretoka v tkivo, do katerega
je bil pretok dlje asa prekinjen (ishemija). Trajanje
in magnituda spremembe pretoka sta odvisna od
trajanja ishemije, vendar lahko reaktivna hiperemija
traja ve ur, pretok pa se lahko povea tudi do
sedemkrat. Z reaktivno hiperemijo se kompenzira
primanjkljaj kisika med ishemijo. Aktivna hiperemija
oznauje povean pretok v tkivu, ki je metabolino
aktivno. Metabolino aktivno tkivo namre hitro
porablja hranila v krvi in sproa vazodilatatorje, ki
povzroijo poveanje pretoka. Aktivna hiperemija
lahko povea pretok tudi do dvajsetkrat (npr. v
aktivni miici).
Drugi mehanizem nadzora pretoka je miogeni mehanizem. Do miogenega mehanizma pride pri
spremembah krvnega tlaka; miogeni mehanizem takrat poskrbi, da pretok v tkivo ostane konstanten. Ko se
povia srednji arterijski tlak, se ilna stena raztegne, to pa povzroi kontrakcijo gladkih miic, ki povzroijo
vazokonstrikcijo. Obratno pri znianem krvnem tlaku pride do relaksacije gladkih miic, ile pa se razirijo.
Miogeni mehanizem je nain regulacije v malih arterijah in arteriolah. Podlaga miogenemu mehanizmu je
dejstvo, da pri raztegu miinih celic pride do vdora kalcija, ki povzroi depolarizacijo in kontrakcijo. Pri
spremembah arterijskega tlaka bi lahko lo za metabolini mehanizem, saj se takrat koncentracija kisika v
tkivu povia, pretok pa hkrati spira vazodilatatorje.
Pri hidrostatini regulaciji pride zaradi povianega tlaka do povianega filtracijskega pritiska v kapilarah.
Voda zato zane izhajati iz kapilar, povea pa se tlak v intersticiju. Ta posledino bolj pritiska na ile in
povzroi vazokonstrikcijo in poveanje upora.
Zadnji mehanizem je od endotelija odvisna
regulacija. Endotelij namre sproa ve substanc,
ki imajo na ile vazokonstriktivni ali
vazodilatatorski uinek. En izmed monejih
vazodilatatorjev je NO, ki nastane iz arginina z
endotelijsko NO sintazo (eNOS). V gladkomiinih
celicah deluje na gvanilat ciklazo in povzroi dvig
koncentracije cGMP. Ta aktivira protein kinazo G,
ki povzroi vazodilatacijo. Nastajanje in sproanje
NO je posledica strinih sil na endotelijske celice, ki
jih povzroi kri zaradi viskoznosti. Do vejih
strinih sil pride predvsem pri poveanem pretoku.
Poleg strinih sil sproanje NO spodbujajo tudi
nekateri drugi mediatorji, kot je angiotenzin II. S
tem angiotenzin II prepreuje premono
vazokonstrikcijo.
Drugi pomemben mediator je endotelin, ki je vazokonstriktor. Signal za sproanje endotelina je pokodba
endotelija, endotelin pa tako prepreuje prevelike izgube krvi pri pokodbah. Endotelin lahko tudi koduje,
saj se sproa pri pokodbah il, ki nastanejo kot posledica hipertenzije. Takrat endotelin e bolj dvigne tlak
zaradi vazokonstrikcije, zato se za zdravljenje nekaterih hipertenzij (npr. pljuna hipertenzija) uporabljajo
blokatorji endotelinskih receptorjev.
50
2016/2017
Nekatera tkiva imajo posebne mehanizme za regulacijo pretoka. V ledvicah je pretok na primer odvisen od
sestave tekoine v distalnih tubulihe se v tubularni sistem prefiltrira preve tekoine, to zazna endotelij
tubulov in povzroi vazokonstrikcijo aferentnih arteriol. V moganih imamo centralne kemoreceptorje, ki
so obutljivi na spremembe CO2 in pH ter uravnavajo pretok glede na te spremembe. V koi je regulacija
pretoka povezana predvsem s telesno temperaturo.
Humoralni nadzor poteka predvsem preko razlinih agensov. Sem spadajo:
1. Adrenalin in noradrenalin, ki sta ponavadi mona vazokonstriktorja (adrenalin je v nekaterih tkivih
lahko ibek vazodilatator, npr. v koronarnih arterijah). Sproanje adrenalina in noradrenalina je
pogojeno s tonusom simpatika, ki povzroi poveano proizvodnjo teh hormonov v sredici
nadledvinice. Adrenalin in noradrenalin sta komponenti dveh sistemov neposredne ivne
regulacije in posredno preko uinkov cirkulirajoega (nor)adrenalina.
2. Angiotenzin II je zelo moan vazokonstriktor in deluje predvsem na male arteriole. Z delovanjem
na ve arteriol po celem telesu angiotenzin tudi vpliva na skupen periferni upor.
3. Vazopresin (ADH), ki je e moneji vazokonstriktor od angiotenzina. Poleg vazokonstrikcije ima
vazopresin tudi pomembno vlogo pri sekreciji vode, saj spodbuja reabsorbcijo vode v ledvicah. To
povea volumen krvi, s tem pa tudi arterijski pritisk in srni pretok.
4. Bradikinin je moan vazodilatator, ki hkrati povea e prevodnost kapilar. S tem se povea filtracija
tekoine iz kapilar v intersticij. Bradikinin nastane iz kalidina z delovanjem kalikreina.
5. Histamin je e en vazodilatator, ki ga sproajo mastociti v pokodovanih tkivih in bazofilci v krvi;
sproa se ob okubah in alergijskih reakcijah. Uinki histamina so podobni bradikininu; povzroi
vazodilatacijo arteriol in povea prepustnost kapilar, kar povzroi edem (zatekanje).
6. Razlini ioni kalcij (vazokonstriktor kontrakcija gladkih miic), kalij (vazodilatacija inhibicija
kontrakcije), magnezij (moen vazodilatator), H+ (vazodilatator, v majhnih koncentracijah
vazokonstriktor), anioni.
Pri regulaciji pretoka ponavadi ne deluje samo en mehanizem, pa pa sodeluje tako lokalni kot humoralni
nadzor. Pri vitalnih organi, kot sta srce in mogani, prevladuje lokalna regulacija, saj mona simpatina
stimulacija povzroi le blago vazokonstrikcijo koronarnih in moganskih arterij. V koi po drugi strani
prevladuje humoralni nadzor, saj so kone ile pod velikim vplivom simpatika.
51
2016/2017
5.9 Uravnavanje srednjega arterijskega tlaka
Regulacijo arterijskega tlaka delimo na tri kategorije glede na hitrost uinkovanja kratkoroni, srednjeroni
in dolgoroni mehanizmi. Kratkorona regulacija zajema ivno (receptorji, ishemija CS) in hormonsko
(adrenalin, noradrenalin, vazopresin) in deluje v nekaj sekundah ali minutah. Srednjerona zajema stresno
relaksacijo il, sistem renin-angiotenzin in filtracijo skozi kapilare ter deluje v okviru minut ali ur. Dolgorona
regulacija poteka preko ledvic in zajema regulacijo volumna telesnih tekoin ter razline hormone. Deluje
na dalji rok, ez ve dni, mesecev ali celo let.
Med najpomembneji mehanizem ivne kratkorone regulacije arterijskega tlaka spada regulacija pod
vplivom avtonomnega ivevja. Tu deluje predvsem simpatik, v manji meri pa lahko e parasimpatik, ki
sicer deluje bolj na srce in ne na ile. Simpatik oivuje vse ile v telesu razen kapilar, v nekaterih tkivih pa
ne oivuje e metarteriol in prekapilarnih sfinktrov. Simpatina stimulacija arteriol vpliva na upor in pretok,
simpatina stimulacija ven pa na srni pretok. Simpatik deluje tudi na srce, kjer povea frekvenco in
kontraktilnost.
Glavni simpatini vazokonstriktor je noradrenalin, ki se vee na 1 adrenergine receptorje. Deluje predvsem
na arteriole in male arterije in s tem dvigne periferni upor, posledino pa tudi arterijski tlak. Simpatina
vazokonstrikcija ven povea venski priliv, kar povea srni pretok, v povezavi s tem pa tudi arterijski tlak.
Parasimpatik je po drugi strani izraen samo v nekaterih organih, kjer povzroi vazodilatacijo, vendar pa ne
vpliva mono na skupni periferni upor.
Adrenalin in noradrenalin nista samo mediatorja simpatika, pa pa nastajata tudi v sredici nadledvine leze.
Nizka koncentracija adrenalina povzroi dilatacijo arteriol, srednja koncentracija pa dilatacijo arteriol in
konstrikcijo venul. Visoka koncentracija adrenalina ima za uinek vazokonstrikcijo arteriol in venul.
Ne smemo pa pozabiti, da simpatik ne deluje izolirano na ile ima namre tudi uinek na srce. Hkrati
simpatini tonus povzroi e inhibicijo parasimpatika, vse to skupaj pa ima tri uinke:
1. Veina arteriol v telesu je zoenih, kar povea skupni periferni upor in s tem tudi arterijski tlak.
2. Veina ven je zoenih, kar povea venski priliv. Srce se posledino raztegne, kar po Frank-
Starlingovemu mehanizmu povzroi veji srni pretok in veji arterijski tlak.
3. Simpatik stimulira srce in povea kontraktilnost ter srno frekvenco. Tudi to povea srni pretok
in posledino tudi arterijski tlak.
Prednost ivne regulacije je v tem, da deluje hitro (nekaj sekund). Avtonomno ivevje je vkljueno v tako
imenovane reflekse, ki skrbijo za ohranjanje stalnega normalnega arterijskega tlaka.
Prvi izmed takih refleksov je baroceptivni refleks, ki ga izzovejo visokotlani baroreceptorji
(mehanoreceptorji). Ti se nahajajo v karotidnem sinusu, so obutljivi na tlake v obmoju 50-200 mmHg in
so dominantni. Nekaj jih je tudi v aortnem loku, vendar pa imajo ti viji prag vzburjenja. Baroreceptorji se
vzdraijo, ko se srednji arterijski tlak dvigne. Karotidni baroreceptorji prenaajo signale po
glosofaringealnem ivcu, aortni po vagusu, vendar se oboji konujejo v nucleus solitarius devetega
moganskega ivca. Receptorji so obutljivi na viino tlaka in na hitrost spreminjanja. Imajo tudi sposobnost
adaptacije, v primeru da je tlak ve dni povian.
Visokotlani baroreceptorji se odzovejo na povian srednji arterijski tlak in poiljajo signale po
glosofaringealnem in vagusnem ivcu v medulo oblongato (nucl. solitarius). Aktivacija baroreceptorjev
povzroi inhibicijo vazokonstrikcijskega centra (simpatik) in aktivirajo vagusni parasimpatini center.
Posledino pride do vazodilatacije in zmanjanega perifernega upora ter do zmanjane srne frekvence in
kontraktilnosti. Te spremembe skupaj povzroijo znianje srednjega arterijskega tlaka in srnega pretoka.
Nizki arterijski tlaki imajo ravno obraten uinek in dvignejo arterijski tlak.
Baroceptivni refleks ima zelo pomembno vlogo pri spremembi telesnega poloaja (ortostazi). Takoj ko
oseba vstane, tlak v glavi in vratu zaradi gravitacije upade.Ta padec tlaka lahko povzroi omedlevanje.
Vendar znianje tlaka povzroi inhibicijo baroreceptorjev, kar povzroi mono simpatino stimulacijo, ta
pa privede srednji arterijski tlak nazaj na normalno vrednost. Baroceptorski refleks tako deluje kot neke
vrste pufer in prepreuje velik spremembe tlaka v eno ali drugo smer.
52
2016/2017
V telesu pa imamo e nizkotlane baroreceptorje. Ti se
nahajajo v velikih sistemskih venah, pljunih ilah in srnih
votlinah ter so vkljueni v regulacijo pri spremembah
volumna krvi. Povean volumen krvi namre raztegne
atrije, tam pa se aktivirajo nizkotlani baroreceptorji. Ti
poljejo signale v hipotalamus in povzroijo zmanjano
sekrecijo vazopresina, pri emer ne gre za kratkorono
regulacijo SAT. Zmanjana koncentracija vazopresina
zmanja reabsorbcijo tekoine v ledvicah, posledino se
povea izguba tekoin in volumen krvi se vrne na normalno
vrednost. Hkrati atriji sproajo atrijski natriuretini peptid
(ANP), ki ima za uinek vazodilatacijo, poveano natriurezo
(izloanje natrija) in diurezo (izloanje tekoine) oziroma
poveano glomerulno filtracijo. ANP se lahko sproa tudi
kot odgovor na angiotenzin II, endotelin in simpatik.
Povean tlak v atrijih povea tudi srno frekvenco, s tem pa e srni pretok. Temu pravimo Bainbridgov
refleks in izhaja iz receptorjev v atrijih, ki so obutljivi na raztezanje. Aktivira jih lahko dvig pritiska ali pa
poveanje v venskem prilivu. Signali potujejo po vagusu v medulo oblongato, kjer se stimulira simpatik.
Simpatik nato povea srno frekvenco, malenkostno se povea tudi kontraktilnost. Bainbridgov refleks
prepreuje zadrevanje krvi v venah, atrijih in pljunem obtoku ter je vkljuen v kratkorono regulacijo.
Tretji refleks je kemoceptivni refleks, v katerega so vkljueni kemoreceptorji. Te delimo na centralne (v

meduli oblongati), ki so obutljivi predvsem na spremembe pH in pCO2 (posredno) likvorja ter periferne
(v karotidnem glomusu in v aorti), ki so obutljivi na spremembe pO2, pCO2 in pH (le karotidni). V
kemoceptivni refleks so vkljueni periferni kemoreceptorji, centralni pa sodelujejo pri ishemiji centralnega
ivevja. Ko srednji arterijski tlak pade pod kritino vrednost (~60 mmHg), se kemoreceptorji vzburijo.
Zaradi zmanjanega pretoka namre upade pO2, kopiiti pa se zane CO2, ki dvigne pCO2. Metabolini
produkti zniajo tudi pH. Kemoceptivni refleks takrat povzroi aktivacijo simpatika in periferno
vazokonstrikcijo. Kemoreceptorji so vkljueni tudi v regulacijo dihanja.
53
2016/2017
etrti mehanizem kratkorone regulacije je
ishemija centralnega ivevja. Na mogane
simpatik namre le malo vpliva, zato je veliko
pomembneja lokalna regulacija. Ko pO2 pade
pod ~40 mmHg, zaznajo centralni
kemoreceptorji v spodnji meduli oblongati
pomanjkanje hranil oz. ishemijo. Pride do
aktivacije tega centra, posledica pa je mona
vazokonstrikcija in mono poveanje srne
aktivnosti. Odziv na ishemijo moganov lahko
dvigne srednji arterijski tlak tudi na 250
mmHg, nekatere periferne ile se zaradi mone
vazokonstrikcije lahko celo popolnoma
zaprejo. Ishemija moganov je torej
najmoneji od vseh regulacijskih mehanizmov
(ima najveje ojaenje). Odgovor na ishemijo
moganov ni normalen mehanizem reguliranja
arterijskega tlaka, pa pa je odgovor v sili, ki
preprei, da bi tlak padel v smrtonosne
vrednosti.
Poseben primer odgovora na ishemijo moganov je Cushingov odziv, ki nastopi, ko naraste pritisk v
cerebrospinalnem likvorju. Ko pritisk likvorja naraste na vrednost arterijskega pritiska, pride do kompresije
moganov, pri tem pa se stisnejo tudi arterije. To aktivira odziv na ishemijo moganov, kar povzroi porast
v arterijskem tlaku. Ker arterijski tlak presee tlak likvorja, bo kri zopet zaela tei skozi moganske arterije,
mogani pa ostanejo prekrvavljeni.
Med srednjerono regulacijo spadajo stresna relaksacija il, sistem renin-angiotenzin in filtracija tekoine
skozi kapilarno steno.
Stresna relaksacija oznauje vazodilatacijo, ki nastopi zaradi relaksacije gladkih miic v steni il. Pri
dolgotrajno povianem arterijskem tlaku se gladke miice v ili namre zanejo podaljevati, kar je lastnost
vseh gladkih miic. Vazodilatacija povzroi padec arterijskega tlaka na normalno vrednost.
Zelo pomemben mehanizem srednjerone regulacije je
sistem renin-angiotenzin. Renin je encim, ki ga sproajo
ledvice, ko arterijski tlak mono pade. Sintetizira se kot
prorenin v aferentnih arteriolah. Padec tlaka povzroi
razcep proreninskih molekul in nastanek renina. Veina
renina vstopi v ledvino kri in izstopa iz ledvic v sistemski
obtok. Renin sam po sebi ni vazoaktivna substanca.
Deluje na angiotenzinogen, ki ga pretvori v angiotenzin I
s proteolizo. Ta je ibek vazokonstriktor, ki sam ne more
mono vplivati na arterijski tlak. Na angiotenzin I v
pljuih (v manji meri tudi v ledvicah) zato deluje
angiotenzinska konvertaza (ACE), ki od njega odcepi e
dve aminokislini, da dobimo osem aminokislin dolg
angiotenzin II. Angiotenzin II ima nato dve glavni
funkciji vazokonstrikcija, e posebej arteriol, in
poveana reabsorbcija vode ter soli v ledvicah. Posledica
je povean krvni tlak, ker pa pride tudi do ibke
konstrikcije ven, se povea tudi srni pretok (zaradi
malenkostno vejega venskega priliva).
54
2016/2017
Tretji srednjeroni nain regulacije je filtracija tekoine skozi kapilarno steno. Povean krvni tlak namre
dvigne celotni filtracijski pritisk, kar povea filtracijo tekoine v intersticij. To skupaj zmanja volumen krvi,
kar zmanja tudi arterijski tlak.
Dolgorona regulacija arterijskega tlaka poteka predvsem
preko regulacije volumna telesnih tekoin. Povean
volumen ECT namre dvigne arterijski tlak po sledeem
mehanizmu: veji volumen ECT povean volumen krvi
povean srednji cirkulacijski polnitveni pritisk
povean venski priliv v srce povean srni pretok
povean arterijski tlak.
Arterijski pritisk je povezan z delovanjem ledvic. Na
spodnjem grafu je prikazana krivulja natriureze in diureze
ter linija, ki predstavlja vnos vode in soli. Kjer se liniji
sekata, je ravnovesna toka, ki pa se glede na arterijski tlak
lahko spreminja, saj morata vnos in iznos soli/vode biti
enaka.
e se povea arterijski tlak, se bo povealo tudi

izloanje soli/vode, vnos pa bo ostal enak (pri npr.
150 mmHg je izloanje 3x veje od vnosa na grafu
levo). Posledino bo organizem izgubljal vodo in sol,
zmanjal se bo volumen krvi, arterijski pritisk pa se
bo znial. Obratno se seveda zgodi, e tlak upade
izloanje se znia in telo zadruje vodo/sol. Ledvice
teijo k ravnovesni toki, ki je na grafu oznaena pri
arterijskem tlaku ~100 mmHg.
Delovanje ledvic je lahko tudi odgovorno za nastanek

povianega arterijskega tlaka. Povian arterijski tlak
lahko nastane kot posledica sprememb v delovanju
ledvic, kar premakne krivuljo natriureze v desno, lahko
pa se povea tudi zaradi poveanega vnosa vode in soli.
V prvem primeru (A desno) se ravnovesna toka
premakne v desno, torej k vejim pritiskom. Posledino
bodo ledvice teile k vejemu pritisku z regulacijo
izloanja tekoine in soli. Na grafu A je ravnotena
toka premaknjena k tlaku okoli 150 mmHg (prvotno
100 mmHg). e se povea vnos soli in vode (B desno),
se premakne linija navzgor, kar nam tudi da novo
ravnoteno toko, ki je pri vijih tlakih. Na grafu B se
je vnos poveal na tirikratno vrednost normalnega,
arterijski tlak pa na vrednosto koli 160 mmHg.
55
2016/2017
eprav sistem renin-angiotenzin pritevamo k
srednjeroni regulaciji, ima angiotenzin
pomemben uinek na ledvice in njihovo
uravnavanje srednjega arterijskega tlaka.
Angiotenzin namre povea reabsorbcijo natrija in
vode v ledvinih tubulih, hkrati pa povzroi e
sproanje aldosterona iz nadledvinice, ki ima v
bistvu enak uinek (povzroi poveano
reabsorbcijo soli v ledvicah). Angiotenzin na
ledvice deluje na ve nainov: povzroi
vazokonstrikcijo ledvinih arteriol, kar zmanja
pretok krvi do ledvic. Poleg tega deluje tudi
neposredno na tubularne celice in povea
reabsorbcijo. Angiotenzin zaradi zmanjanja
izloanja natrija in vode premakne krivuljo
natriureze proti desni, kar premakne ravnoteno
toko proti vijim tlakom.
Za regulacijo arterijskega pritiska je pomemben natrij, ki povzroi povianje ekstracelularnega volumna in s

tem povianje ekstracelularnega pritiska. Velike koliine soli v ekstracelularju namre aktivirajo centre za
ejo in povzroijo povean vnos vode. Hkrati so velike koliine soli tudi signal za sproanje vazopresina.
V dolgorono regulacijo arterijskega tlaka sta
vkljuena e dva hormona vazopresin (ADH) in
atrijski natriuretini peptid. Vazopresin se sproa kot
odziv na zmanjan volumen krvi ali poveano
osmolarnost ekstracelularne tekoine (posledica npr.
visokih koncentracij soli). Izloa ga nevrohipofiza,
proizvaja pa hipotalamus. ADH ima dva glavna
uinka:
1. Zmanja nastajanje urina in povea
zadrevanje vode. S tem se povea volumen
krvi, kar dvigne srni pretok in arterijski
pritisk (dolgorona regulacija prek V2
receptorjev).
2. Povzroi vazokonstrikcijo, kar povea
sistemski periferni upor in arterijski tlak
(kratkorona regulacija prek V1 receptorjev).
Sproanje ADH poleg zmanjanega volumna krvi in
poveane osmolarnosti povzroita e angiotenzin II
(receptorji v hipotalamusu) in hipotenzija (zmanjana aktivnost baroreceptorjev, ki povea simpatino
stimulacijo, ta pa povea izloanje ADH).
56
2016/2017
5.9.1 Valsalvin manever
Valsalvin manever je vagalni manever in je v bistvu napenjanje pri zaprtem glotisu. Pri vagalnem manevru
gre za stimulacijo vagusa za znianje srne frekvence. Pri tem se povea tlak v prsnem kou, ki se prenese
tudi na ostale strukture v njem (srce, ile). Faze Valsalvinega manevra so tiri:
Faza I: zaradi Valsalvinega manevra se povea intrapleuralni tlak, ki deluje na srce in ile v prsnem kou ter
jih stisne (znia se transmuralni tlak). Kompresija ven povzroi zaasen povean venski priliv, kompresija
aorte pa prehodno povea srednji arterijski tlak v aorti. Dvig SAT aktivira baroceptivni refleks, kar znia
srno frekvenco.
Faza II: zaradi kompresije ven se zmanja venski povratek, ki skupaj s kompresijo srca zmanja preload.
Zmanjan preload po Frank-Starlingovemu zakonu zmanja tudi utripni volumen, kar povzroi padec
srednjega arterijskega tlaka v aorti. To inhibira baroreceptorje, kar aktivira simpatik, ta pa povzroi
vazokonstrikcijo in povia srno frekvenco.
Faza III: zaradi popustitve v napenjanju se intrapleuralni tlak zmanja na normalno vrednost, s tem pa se
zmanja pritisk na mediastinalne strukture. SAT prehodno upade, srna frekvenca pa naraste.
Faza IV: zaradi zmanjane kompresije se naenkrat povea venski povratek, kar povea srni pretok. To
dvigne srednji arterijski tlak, kar aktivira baroceptivni refleks in zmanja srno frekvenco.
Pri Valsalvinem manevru je glavna faza faza IV, saj se takrat za dlje asa znia srna frekvenca. Srno
frekvenco regulirajo baroreceptorji, in sicer predvsem preko delovanja parasimpatika, zato se pri denervaciji
srca srna frekvenca dvigne (na ~100 /min). Poznamo tudi druge vagalne manevre, kot so masiranje
karotidnega sinusa (stimulacija karotidnih baroreceptorjev, simuliramo visok SAT), kompresija oesnega
zrkla (boleinsko draenje), moenje obraza z mrzlo vodo in kaljanje.
57
2016/2017
5.10 Mikrocirkulacija
Mikrocirkulacija je cirkulacija skozi arteriole, metarteriole, kapilare in venule. Mikrocirkulacija ima nutritivni
del (prenos hranil do tkiv in odvajanje ekskretov) in nenutritivni del (npr. termoregulacija z ilami v koi).
Lastnosti komponent mikrocirkulacije so:
- Arteriole imajo premer 10-15 m, so miiaste in so glavno mesto uravnavanja sistemskega upora
preko velikih sprememb v premeru.
- Metarteriole so terminalne arteriole in nimajo kontinuiranega miinega plaa, pa pa jih obdajajo
miine celice v obroih, ki so med seboj prekinjeni.
- Kjer metarteriola prehaja v kapilaro, je prekapilarni sfinkter. Ti odpirajo in zapirajo vhod v kapilare.
- Venule so veje od arteriol, vendar imajo veliko ibkeji miini pla. Pritisk v venulah je tudi veliko
manji, zato se e vedno lahko krijo.
Glavna komponenta mikrocirkulacije so kapilare (premer 4-9 m, stena le iz ene plasti endotelija, debelina
stene ~0.5 m), ki jih delimo na tri tipe:
1. Kontinuirani tip. Ta tip je zelo pogost. Pore v steni so praktino kontinuirane, prekinjajo jih le
mostiki proteinov. Preko por lahko tekoine prehajajo prosto, prehajajo lahko tudi molekule, ki so
manje od 6-7 nanometra (irina pore). Pore predstavljajo le majhen del povrine, vendar so
pomembne za filtracijo. V moganih obstaja poseben tip kontinuiranih kapilar, ki ima tesne stike,
ti pa prepreujejo prehajanje vejih molekul (krvno-moganska bariera).
2. Fenestriran tip. Endotelijske celice teh kapilar so perforirane, kar omogoa veliko vejo stopnjo
filtracije. Tak tip je znailen za ledvice.
3. Diskontinuiran tip (sinusoidne kapilare). Celice tega tipa so mono razmaknjene, kar povzroi velike
pore med celicami. To omogoa prehajanje skoraj vseh topljencev iz krvi v organ. Tak tip je znailen
na primer za jetra.
Glavne lastnosti mikrocirkulacije so: uporovne ile (predvsem arteriole, ki doloajo sistemski tlak),
izmenjalne ile (predvsem kapilare, ki imajo zaradi Laplacovega zakona lahko velik hidrostatski tlak),
kapacitanne ile (venule) in kratkostine ile (AV anastomoze in anti).
Za pretakanje krvi skozi kapilare je znailno, da kri ne tee skozi kapilare neprekinjeno. Temu pravimo
vazomocija, ne gre pa za pulzatilni tok (pulzacije do arteriol namre izzvenijo zaradi elastinosti il, glej
poglavji 5.2 in 5.7). Vazomocijo povzroajo kontrakcije metarteriol in prekapilarnih sfinktrov. Regulacija
vazomocije poteka predvsem preko koncentracije kisika e pade pO2, se zanejo metarteriole kriti
pogosteje, prekapilarni sfinktri pa so odprti dlje asa. S tem se povea pretok skozi kapilare in dovod kisika
do tkiv. Pomembno je tudi to, da ena sama kapilara nima velikega uinka, vendar pa se uinki kapilar
setevajo, tako da govorimo o povprenem pretoku, pritisku in filtraciji.
Zelo pomembna vloga mikrocirkulacije je difuzija
snovi, ki je najpomembneja metoda prenosa snovi
med krvjo in intersticijem. Skozi kapilarne pore in
direktno skozi celice brez problema difundirajo
lipidotopne molekule plini, na primer kisik in
ogljikov dioksid. Preko vodnih kanalov brez
problema prehaja tudi voda, nekatere manje
nelipidotopne molekule pa lahko prehajajo skozi pore
(npr. urea, glukoza, NaCl). Velike nelipidotopne
molekule so omejene na difuzijo preko kapilarne
membrane (velika hitrost prehajanja zaradi velike
povrine), molekule nad 60 kDa (npr. albumin) pa
naeloma sploh ne prehajajo. Za difuzijo velja Fickov
zakon, vendar pa lahko enabo poenostavimo:
= ( ).
58
2016/2017
Enaba nam pove, da je tok snovi (J) odvisen od permeabilnosti membrane za to snov (P) in od povrine
membrane (S), tok pa ene razlika v koncentracijah. Kljub majhnemu procentu povrine, ki jo predstavljajo
pore, je difuzija snovi hitra, vzrok temu pa je visoka hitrost terminega gibanja molekul. Med tkivi prihaja
tudi do razlik v prevodnosti za razline snovi skozi jetrne kapilare lahko prehajajo tudi albumini, ki skozi
veino ostalih kapilar ne prehajajo, v glomerulnih kapilarah v ledvicah pa je prevodnost za vodo in elektrolite
mono poveana.
e posebej pomembno je prehajanje vode. S filtracijo se na 100g tkiva pretoi 0.06mL vode v eni minuti, z
difuzijo pa se v minuti pretoi 300 mL (voda se dvakrat izmenja v eni sekundi). Filtrira se 2% pretoka plazme.
O prehajanju vode odloajo Starlingove sile, ki so tiri:
1. Kapilarni hidrostatski tlak, ki vodo ene iz
kapilare v intersticij.
2. Intersticijski hidrostatski tlak, ki vodo
ene iz intersticija v kapilare.
3. Plazemski koloidno-osmotski tlak, ki
vodo ene iz intersticija v kapilare.
4. Intersticijski koloidno-osmotski tlak, ki
vodo ene iz kapilare v intersticij.
Koloidno-osmotski tlak nastane kot posledica plazemskih proteinov. Funkcija koloidnega osmotskega tlaka
je prepreevanje izgube vode plazemski koloidno-osmotski tlak je naeloma veliko veji od intersticijskega,
saj je v plazmi ve proteinov, in tako vlee vodo iz intersticija v kapilare. Preko Starlingovih sil lahko
izraunamo neto filtracijo oziroma absorpcijo tekoine, ki jo doloa neto filtracijski pritisk (NFP):
= ( ) ( ).
NFP oznauje neto filtracijski pritisk, P oznauje hidrostatske pritiske, pa onkotske tlake. Pred onkotskima
tlakoma moramo upotevati e refleksijski koeficient , ki nam pove, kako je membrana prehodna za
proteine (e je = 1, je membrana neprehodna za proteine (ledvini glomerul); e pa je = 0, je membrana
popolnoma prepustna za proteine onkotski tlaki so enaki ni). e je NFP pozitiven, bo voda izhajala iz
kapilar (neto filtracija), e je negativen pa bo voda vstopala v kapilare (neto absorpcija). Naeloma je NFP
malo pozitiven.
Hitrost filtracije je odvisna od velikosti por in tevila kapilar v tkivu. To lahko izrazimo s kapilarnim
koeficientom oziroma filtracijskim koeficientom Kf, hitrost filtracije pa nam poda enaba:
= .
Na kapilarni hidrostatski pritisk vpliva prekapilarni pritisk (pritisk v arteriolah) in postkapilarni pritisk (pritisk
v venulah). Veliko veji vpliv ima postkapilarni pritisk, enaba za izraun kapilarnega pritiska pa je:

+

= .

1 +

Razmerje Rv/Ra je ponavadi okoli 0.25, tako da lahko vidimo, da na kapilarni hidrostatski pritisk vpliva
predvsem postkapilarni (venulski) pritisk. e poveamo postkapilarni pritisk, nam to mono povea
kapilarni pritisk. Prekapilarni pritisk ima tu manjo vlogo, vendar vseeno vpliva na kapilarni pritisk.
Hidrostatski pritisk v intersticiju je okoli nile, naeloma je celo negativen (niji od atmosferskega pritiska).
Intersticijski pritisk je pozitiven v ledvinem glomerulu, vendar pa vseeno znaa le nekaj mmHg. V tkivih,
ki so tesno stisnjena skupaj (npr. v moganih), je intersticijski pritisk tudi pozitiven. V pranjah (npr. sklepna
pranja) pa je intersticijski pritisk vedno negativen.
59
2016/2017
Druga komponenta je onkotski tlak.
Onkotski tlak plazme znaa okoli 28 mmHg,
saj je plazma zelo bogata s proteini, ki
predstavljajo okoli 18-20 mmHg onkotskega
tlaka. Preostanek predstavljajo ioni, ki se
veejo na proteine Donnanov efekt. Dale
najve prispeva k onkotskemu tlaku plazme
albumin, saj ga je v krvi najve.
V intersticiju znaa onkotski tlak okoli 8 mmHg, saj ima intersticij veliko manj proteinov kot plazma. Skupna
koliina proteinov v intersticiju je sicer veja, vendar pa je volumen intersticija 12 litrov (~4x ve kot
volumen plazme), zato pa je koncentracija veliko manja (okoli 40% koncentracije v plazmi).
Poglejmo si filtracijo vode. Voda se namre neprestano filtrira izhaja ven na arterijskem delu kapilar in
vstopa nazaj v venoznem delu kapilar. Dnevno se filtrira okoli 20 litrov, reabsorbira pa se le 16-18 litrov
vode. Preostani del vode se 'izgubi' v limfnem sistemu.
V arterijskem delu kapilar prihaja do neto filtracije. Vodo namre iz kapilare tam ene visok hidrostatski
pritisk, ki na arterijskem delu znaa okoli 30 mmHg. Dodatno vodo iz kapilare ene e negativen hidrostatski
tlak (-3 mmHg) in pozitiven onkotski tlak intersticija (8 mmHg). Skupna sila, ki ene vodo iz kapilare, je
tako 41 mmHg. Vodo v kapilaro ene le plazemski onkotski tlak, ki znaa 28 mmHg. e sile setejemo,
dobimo 13 mmHg neto sile, kar pomeni, da bo prihajalo do neto filtracije. Sila 13 mmHg povzroi filtracijo
2% plazme.
Vzdol kapilare nato pada hidrostatski tlak, saj ima tudi kapirala svojo uporonost. Ko se hidrostatski tlak
izenai z onkotskim tlakom (ni na sredini, pa pa na venskem delu kapilare), se filtracija ustavi. Na venskem
delu nato prihaja do reabsorpcije vode iz intersticija. Vodo v kapilaro vlee plazemski onkotski tlak (28
mmHg), izven kapilare pa jo potiskajo kapilarni tlak (10 mmHg v venulnem delu), negativni interstiticjski
tlak (-3 mmHg) in intersticijski onkotski tlak (8 mmHg). Skupna sila je -7 mmHg, ki povzroi reabsorpcijo.
Vidimo, da je reabsorpcijska sila manja od filtracijske, vendar pa so venske kapilare bolj tevilne in
prepustne, zato rabijo manji reabsorpcijski pritisk za reabsorpcijo. Vseeno gre ~10% tekoine v limfo.
60
2016/2017
5.10.1 Limfni sistem
Limfa se formira zaradi razlike med prostornino filtrirane in reabsorbirane tekoine. Ta 'izgubljena' tekoina
se absorbira v limfo preko limfnih kapilar, s tem pa se preprei, da bi se telo napihnilo (e bi voda ostajala
v intersticiju bi se tam kopiila in telo bi zateklo). Limfa je pot, po kateri tekoina tee iz intersticija nazaj v
kri. Poleg tega limfa nosi tudi proteine in ostale delce iz intersticija. Koncentracija proteinov v limfi je enaka
kot v medcelinini 20 g/L.
Limfne ile imajo zaklopke, limfa pa tee po njih s pomojo zunanje in notranje limfne rpalke. Zunanjo
limfno rpalko predstavljajo: kontrakcija skeletne miice, gibanje telesa, pulzacije arterij ob limfnih ilah in
pritiski okolnih tkiv na limfne ile. Notranjo limfno rpalko predstavlja gladka muskulatura limfnih il. Ta
se ob raztegu zaradi polnitve skri in pri tem iztisne limfo v naslednji razdelek. Tlak, ki nastane kot posledica
krenja gladke muskulature limfnih il, je v ductus thoracicusu lahko tudi 100 mmHg.
Limfo rpajo tudi terminalne limfne kapilare. Ko tekoina vdre v intersticij, se ta povea, to pa raztegne
limfne kapilare in povzroi, da tekoina vdre vanje. Tkivo se nato skri, pritisk v kapilarah zato naraste,
zaprejo se prostorki med endotelijskimi celicami. To povzroi, da se limfa prerpa naprej po kapilari in ne
nazaj v intersticij.
61
2016/2017
5.11 Kri
Pri krvi govorimo o ve parametrih hematokritu, koncentraciji eritrocitov, koncentraciji hemoglobina,
hematolokih indeksih in sedimentaciji.
Hematokrit je volumski dele krvi, ki ga predstavljajo celice.
Normalno znaa pri odraslem mokem 0.42-0.53, pri enski pa
je niji, 0.36-0.45. Vrednosti so nije za otroke (~10% nije) in
vije za novorojenke (~20% vije) glede na enske. Od
hematokrita je odvisna tudi viskoznost krvi celice se namre
vleejo ob stenah il in s tem ustvarjajo trenje. Viskoznost krvi
raste s hematokritom eksponentno. Hematokrit se spreminja
tudi glede na telesno aktivnost in nadmorsko viino, na kateri
se nahajamo. Hematokrit doloimo s tem, da odvzeto kri
centrifugiramo, nato pa s skalo izmerimo viino stolpca, ki ga
predstavljajo celice. Kri se za merjenje hematokrita odvzema v
heparinizirane kapilare, saj heparin preprei koagulacijo.
Naprave za merjenje hematokrita ga izraunajo na podlagi
srednjega volumna eritrocitov in tevila eritrocitov (MCV x E).
Ker povean hematokrit povea viskoznost krvi, se s tem
povea tudi obremenitev srca (upor proti toku se zaradi
poviane viskoznosti povea).
Moki imajo na liter krvi 4.5-6.0 1012 eritrocitov, enske pa nekoliko manj, 3.9-5.4 1012 . Pri
novorojenkih tevilka znaa okoli 5.5 1012 eritrocitov/L, pri otrocih pa so vrednosti nije kot pri enskah.
Najpomembneja sestavina eritrocitov je hemoglobin, ki predstavlja kar 34% tee eritrocita in omogoa
prenos plinov po telesu. Nastajanje eritrocitov spodbuja eritropoetin, ki se sintetizira kot odziv na hipoksijo
in androgene (zato imajo moki vejo koncentracijo eritrocitov). Eritropoetin igra tudi pomembno vlogo
pri adaptaciji na vije nadmorske viine (redkeji zrak, pO2 rabimo ve eritrocitov).
Najbolj arhaina metoda merjenja koncentracije eritrocitov je s hemocitometrom prilagojeno predmetno
stekelce, ki ima vrezano mreo. Mreica je e naprej razdeljena na manje kvadratke. Hemocitometer izgleda
takole:
Dimenzije kvadratkov na sliki:
prostornina,
barva dimenzije (irina pri viini
povrina
kvadratka x viina) stolpca 0.1
mm
rdea 1 x 1 mm 1 mm2 100 nL
zelena 0.25 x 0.25 mm 0.0625 mm2 6.25 nL

(1/16 mm2)
rumena 0.20 x 0.20 mm 0.04 mm2 4 nL
modra 0.05 x 0.05 mm 0.0025 mm2 0.25 nL

(1/400 mm2)
Pomemben je tudi nain tetja celic v hemocitometru. Velja dogovor, da se v doloenem kvadratku tejejo
samo celice, ki so v tem kvadratku in na zgornji ter levi mejni rti. Celice na spodnji in desni mejni rti pa
se tejejo v naslednji kvadratek. S tem se izognemo problemu, da bi isto celico teli dvakrat (zmanjamo
merske napake).
62
2016/2017
Pri vaji smo teli eritrocite v rumenem kvadratku (16 modrih kvadratkov povrine 0.0025 mm2),

koncentracijo eritrocitov pa smo izraunali po enabi = , kjer je N povpreno tevilo eritrocitov v
modrem kvadratku, P povrina modrega kvadratka (0.0025 mm2), R razreditev (202x) in H viina stolpca
krvi (0.1 mm). Pred merjenjem smo kri razredili, da bi laje in bolj natanno preteli eritrocite.
Hemoglobin slui za prenos kisika iz plju v periferna tkiva in ogljikovega dioksida iz perifernih tkiv v pljua.
Poleg tega je tudi pomemben pufer v krvi in sodeluje pri vzdrevanju normalnega pH krvi (~7.4). Nainov
za doloanje koncentracije hemoglobina v eritrocitih je ve:
- Sahlijeva metoda s HCl povzroimo hemolizo eritrocitov, sproeni hemoglobin pa se zaradi
prisotnosti HCl pretvori v hematin rjavo obarvanje, primerjamo s standardi (se ne uporablja v
razvitem svetu, preve nenatanna),
- cianomethemoglobinska spektrofotometrina metoda kri pomeamo z Drabkinovim reagentom
(fericianid, cianid), s tem pa se oksidira elezo v hemoglobinu in dobimo methemoglobin
obarvanje raztopine, izmerimo s spektrofotometrom (absorbanca pri 546 nm),
- avtomatski fotometri.
Pri vaji smo uporabili avtomatski fotometer, kjer smo doloili vrednost B-hemoglobina z merjenjem
absorbance pri 570 nm. Kiveta za HemoCue B-hemoglobin vsebuje natrijev dezoksilat (hemoliza), natrijev
nitrit (Hb methemoglobin), natrijev azid (methemoglobin azidomethemoglobin). Normalna
koncentracija hemoglobina v krvi znaa za moke 130-180 g/L, za enske pa manj, 120-150 g/L.
Med hematoloke indekse spadajo:
1. Srednji volumen eritrocita ali MCV (mean corposcular volume). MCV izraunamo iz hematokrita

in koncentracije eritrocitov ( = ). e je MCV znotraj obmoja 81-96 fL, govorimo o
normocitih. Pri perniciozni anemiji, ki nastopi zaradi pomanjkanja intrinzinega faktorja (zmanjana
absorpcija B12, ki je potreben za eritropoezo), je MCV povean, govorimo o makrocitih. Pri
sideropenini anemiji pa je MCV zmanjan, govorimo o mikrocitih. Sideropenina anemija nastopi
zaradi pomanjkanja eleza.
2. Srednja tea hemoglobina v eritrocitu ali MCH (mean corposcular hemoglobin). MCH izraunamo

iz koncentracije hemoglobina in koncentracije eritrocitov ( = ). Normalna vrednost je 27-
33 pg/E. e je vrednost nija, govorimo o hipokromnih eritrocitih (anemija zaradi pomanjkanja
eleza in talasemije), e pa so vrednosti vije, govorimo o hiperkromnih eritrocitih (npr. pri
perniciozni anemiji).
3. Srednja koncentracija hemoglobina v eritrocitu ali MCHC (mean corposcular hemoglobin

concentration). MCHC dobimo iz koncentracije hemoglobina in hematokrita ( = =

).Normalne vrednosti so 320-350 g/L. e so vrednosti poviane, so eritrociti hiperkromni, e
so zniane pa hipokromni (npr. anemije, vendar ne vedno).
MCHC in MCH sta si na videz podobna, vendar ne gre za isto stvar. e koliina hemoglobina ostane enaka,
povea pa se MCV (npr. perniciozna anemija), se koncentracija hemoglobina v eritrocitu zmanja. Obratno
velja tudi v primeru, e se MCV zmanja (npr. sideropenina anemija). V obeh primeri je torej MCH enak
(absolutna koliina hemoglobina), spremeni pa se koncentracija, na raun spremembe volumna eritrocita.
63
2016/2017
Ker imajo eritrociti vejo specifino teo kot plazma, se pri spol sedimentacija
stojei krvi zanejo posedati. Hitrosti posedanja pravimo
hitrost sedimentacije in je odvisna od sestave plazme. moki do 50 let 0-15 mm/h
Hitrost sedimentacije se meri v milimetrih na uro, normalne moki nad 50 let 0-20 mm/h
vrednosti pa so do 15 mm/h. Na sedimentacijo poleg
sestave plazme (s tem je miljeno predvsem sestava enske do 50 let 0-20 mm/h
plazemskih proteinov) vplivajo e viskoznost krvi, velikost enske nad 50 let 0-30 mm/h
delcev v krvi, tevilo delcev v krvi, oblika delcev v krvi in
neto naboj eritrocitov, starost, spol. otroci 0-10 mm/h
novorojenki 0-2 mm/h
Krvne skupine sistemov AB0 in Rh doloajo antigeni, ki se nahajajo na povrini eritrocitov, ter protitelesa
proti tem antigenom, ki se nahajajo v plazmi (sistem AB0). Krvne skupine AB0 doloajo trije aglutinogeni
(antigeni) A, B in H. H ima majhno antigensko aktivnost in ga pogosto zanemarimo, zato govorimo le o
antigenih A in B. Dedovanje krvnih skupin je kodominantno. Antigeni so v bistvu glikolipidi krvno
skupino A doloa prisotnost terminalnega N-acetilgalaktozamina, krvno skupino B pa prisotnost terminalne
galaktoze.
V plazmi loveka so prisotna IgM protitelesa (aglutinini) proti tujim krvnim skupinam. Tako ima oseba s
krvno skupino B v plazmi protitelesa proti antigenu A, oseba s krvno skupino 0 ima protitelesa proti A in
B, oseba s krvno skupino AB pa nima protiteles. IgM protitelesa so velika in ne prehajajo placente, zato ne
predstavljajo problema pri nosenicah. tevilo aglutininov s starostjo raste, v telo namre vnesemo razline
antigene na primer s hrano in bakterijami, te pa povzroijo nastajanje aglutininov. Pri transfuziji z napano
krvno skupino pride do aglutinacije, ki jo povzroi prepoznava aglutinogena z aglutininom. Pri tem pride
najprej do oblikovanja skupkov celic, emur sledi hemoliza in sproanje hemoglobina v kri.
DONOR
ERITROCITI
0- 0+ B- B+ A- A+ AB- AB+
AB+
AB- X X X X
A+ X X X X
AKCEPTOR
A- X X X X X X
B+ X X X X
B- X X X X X X
0+ X X X X X X
0- X X X X X X X
64
2016/2017
DONOR
PLAZMA
0- 0+ B- B+ A- A+ AB- AB+
AB+ X X X X X X
AB- X X X X X X
A+ X X X X
AKCEPTOR
A- X X X X
B+ X X X X
B- X X X X
0+
0-
Pri darovanju plazme upotevamo, da donor nima imunoglobulinov proti D v krvi.
Krvne skupine Rh sistema doloa est aglutinogenov, ampak ima antigensko aktivnost le aglutinogen D. Rh
krvna skupina se deduje dominantno avtosomno. Pri ljudeh, ki so Rh negativni, se v plazmi pojavijo
protitelesa tipa IgG proti D antigenu, vendar ele ob stiku z njim. Protitelesa IgG so majhna in prehajajo
placento, zato so problematina v primeru, ko je mati Rh-, otrok pa Rh+. V tem primeru pride do hemolize
in smrti otroka, vendar pa je to problem ele pri drugi nosenosti (med prvo nosenostjo IgG protitelesa e
niso prisotna, saj se sintetizirajo ele ob stiku Rh- krvi z Rh+ krvjo).
Pri vaji smo krvne skupine doloili s SERAFOL karticami, ki imajo antiserum s protitelesi proti antigenom
na membranah eritrocitov. Ko antiserum omoimo in dodamo kri, pride na mestih, kjer pride do
prepoznave antigen-protitelo, do aglutinacije. Pri uporabi SERAFOL kartic doloanje ni navzkrino (e
pride do aglutinacije na krogcu, kjer pie anti-A, imamo krvno skupino A). Pomembno je, da uporabimo za
doloanje krvne skupine serum (tj. plazma brez fibrinogena in koagulacijskih faktorjev), saj bi v nasprotnem
primeru lahko prilo do koagulacije, kar bi lahko zamenjali z aglutinacijo.
65
2016/2017
5.12 Hemostaza
Kri ima ve nalog:
- homeostaza: vzdrevanje acido-baznega ravnoteja (pufri), vzdrevanje ravnoteja vode in ionov,
vzdrevanje osmotskega in onkotskega tlaka, vzdrevanje optimalne telesne temperature,
- prenos snovi: dihalni plini (kisik in CO2), prenos hranil (glukoza, MK), izloanje odpadnih snovi
(do ledvic in filtracija), prenos hormonov,
- zaita pred boleznimi imunski sistem,
- hemostaza zagotavljanje, da kri tee v normalnih pogojih in se strdi, ko pride do krvavitve
(zaustavitev krvavitve).
Hemostaza je proces, ki zagotavlja, da kri v ilah tee (je tekoa) in se strdi ob pokodbi ilne stene, kar pa
mora potekati lokalno. Pri hemostazi sodelujejo endotelij, trombociti (primarna), koagulacijski faktorji
(sekundarna), sistem fibrinolize, vnetni procesi in celjenje rane. Ob pokodbi ilne stene deluje hemostaza
preko tirih mehanizmov: vazokonstrikcija nastanek trombocitnega epa nastanek krvnega strdka
rast fibroznega tkiva, ki zapolni vrzel v ili. Hemostazo razdelimo v tiri faze.
Prva faza je ilna faza. V ilni fazi pride do vazokonstrikcije. Takoj po pokodbi se gladke miice v steni il
skrijo, kar povzroi vazokonstrikcijo. Mehanizmi vazokonstrikcije so: lokalni miogeni odgovor, lokalni
avtakoidni faktorji, ki se sprostijo iz pokodovanih tkiv in trombocitov (npr. tromboksan, serotonin, ADP,
PAF), in ivni refleksi (delovanje simpatika kateholamini). Posebej pri manjih ilah je pomemben vpliv
tromboksana TXA2, ki ga sproajo trombociti.
Druga faza je trombocitna faza. V trombocitni fazi nastane trombocitni ep ali primarni strdek, zato
govorimo o primarni hemostazi. V krvi zdravega loveka je 150-350 109 trombocitov na liter krvi, ti
trombociti pa so odgovorni za nastanek primarnega strdka. Trombociti se v trombocitni fazi zanejo zlepljati
skupaj (agregacija) in prilepljati na kolagen bazalne membrane ilne stene (prek von Willebrandovega
faktorja iz pokodovanih endotelnih celic). Zaradi aktivacije trombocitov pride tudi do metamorfoze
(ekspresija doloenih receptorjev) in sproanja veziklov z razlinimi mediatorji: ADP, TXA2, protrombin,
PDGF, serotonin, fibrinogen, kalikrein, ki ojaajo trombocitno in ilno fazo. Sproajo tudi vnetni odziv,
angiogenezo in rast veziva na mestu pokodbe.
Za razumevanje mehanizma nastanka primarnega strdka je pomembno poznavanje trombocitov.
Trombociti imajo v citoplazmi aktin in miozin ter e dodatni kontraktilni protein trombostenin. Poleg tega
imajo ER in GA (za sintezo proteinov) in mitohondrijski sistem za sintezo ATP in ADP. Vsebujejo
pomemben protein fibrin stabilizirajoi faktor in rastne faktorje, ki povzroijo proliferacijo endotelnih
in gladkomiinih celic ter fibroblastov. Glikoproteini v membrani trombocitov omogoajo adhezijo na
pokodovano mesto in onemogoajo adhezijo na normalen endotelij.
Ko trombocit naleti na pokodbo v ilni steni (predvsem kolagenska vlakna), se znailnosti trombocitov
zanejo hitro spreminjati zanejo zatekati, izraati zanejo psevdopodiji, pride do kontrakcije, ki povzroi
izloanje veziklov z mediatorji, zanejo se lepiti na kolagen in von Willebrandov faktor. Mediatorji, ki jih
izloajo (predvsem ADP in TXA2), aktivirajo e druge trombocite in povzroijo agregacijo.
66
2016/2017
V krvi se trombociti nahajajo v neaktivni obliki, kar omogoajo receptorji, endotelijske celice ([Ca2+]) in
ektonukleotidaze ([ADP]). Aktivirajo se ob adheziji (preko fibronektina, laminina, von Willebrandovega
faktorja in receptorja GP Ib-X), dodatno pa se aktivirajo e ob agregaciji (preko fibrinogena) in zaradi
delovanja sekretov (npr. ADP, TXA2, fibrinogen, protrombin, PAF, Ca2+, trombospondin itd.). Na
agregacijo vplivajo aktivatorji (trombin, kolagen, ADP, adrenalin), pretok krvi, velikost ile, stena ile in
prisotnost ADP ter Ca2+.
Trombocitno fazo ocenjujemo s asom krvavitve to je as, ki
pretee od zaetka krvavitve do nastanka primarnega strdka. Pri
vaji smo preiskovanca zbodli v uesno meico, nato pa vsakih 15
sekund na rano pritisnili filtrirni papir. as krvavitve je as, ko na
papirju ni bilo ve krvnega madea. Normalni as krvavitve je 1-
6 minut, vendar pa se lahko podalja na primer zaradi delovanja
aspirina. Aspirin deluje kot ireverzibilni inhibitor COX, zato
nastaja manj tromboksana, ki spodbuja aktivacijo trombocitov in
nastanek primarnega strdka.
Tretja faza hemostaze je koagulacija, kjer pride do nastanka
sekundarnega strdka. Pri hujih pokodbah se koagulacija zane
15-20 sekund po pokodbi, pri manjih pokodbah pa 1-2 minuti.
Koagulacija se sproi po intrinzini ali ekstrinzini poti, nanjo pa
vplivajo kalcijevi ioni, koagulacijski faktorji in membranski
fosfolipidi trombocitov.
Koagulacija se zane s tvorbo aktivatorja protrombina, ki lahko poteka po dveh poteh ekstrinzini in
intrinzini. Sledi pretvorba protrombina (faktor II) v trombin (faktor IIa), kar povzroi pretvorbo
fibrinogena (faktor I) v fibrin (faktor Ia), ki nato polimerizira. Koagulacijo povzroijo pokodba ilne stene,
travma krvi in stik krvi s pokodovanimi endotelnimi celicami (kolagen).
Intrinzina pot se zane s travmo krvi ali
stikom krvi s kolagenom endotelija. Sledi
aktivacija faktorja XII v XIIa (aktivna
oblika) in sproanje trombocitnega
fosfolipida, trombocitnega faktorja 3.
Faktor XII nato aktivira faktor XI, za kar
potrebujemo kininogen, aktivacijo pa
spodbuja prekallikrein. Aktiviran faktor XI
aktivira faktor IX, za kar so potrebni
kalcijevi ioni. Faktor IX nato aktivira faktor
X, skupaj z aktiviranim faktorjem VIII,
membranskimi fosfolipidi trombocitov in
kalcijem. Faktor VIII manjka pri osebah s
klasino hemofilijo. Aktiviran faktor X se
nato zdrui s faktorjem V in trombocitnimi
fosfolipidi v protrombinski aktivator.
67
2016/2017
Ekstrinzina pot se zane s pokodbo ilne stene
ali ekstravaskularnih tkiv, ki pridejo v stik s krvjo.
Zane se izloati tkivni tromboplastin, ki aktivira
faktor VII in se z njim zdrui. Tkivni
tromboplastin skupaj s faktorjem VII in kalcijevimi
ioni ter membranskimi fosfolipidi aktivira faktor
X, ta pa zopet tvori protrombinski aktivator kot pri
intrinzini poti. Trombin, ki nastaja iz protrombina
pod vplivom protrombinskega aktivatorja, s
pozitivno povratno zanko spodbuja aktivacijo
faktorja V, ki je del protrombinskega aktivatorja.
Pretvorba protrombin trombin poteka pod
vplivom kalcijevih ionov in protrombinskega
aktivatorja. Nastali trombin nato povzroi
polimerizacijo fibrinogena v fibrinske molekule.
Za aktivacijo protrombina je pomemben e
vitamin K, ki omogoa nastanek nekaterih krvnih
faktorjev v jetrih, saj sodeluje pri karboksilaciji
faktorjev II, VII, IX in X.
Fibrinogen se po odcepitvi pretvori v fibrin, ki je v monomerni obliki. Ve fibrinskih monomer se nato
lahko zdrui v fibrinske polimere, te pa oblikujejo fibrinska vlakna. Sprva fibrine povezujejo ibke vodikove
vezi, vlakna pa niso preno povezana. Tak strdek je ibek. Nato pod vplivom fibrin stabilizirajoega faktorja
(aktivacija s trombinom) pride do kovalentnih povezav med molekulami fibrina, vlakna pa se zanejo
povezovati e preno, kar povea mo fibrinske mree. V fibrinsko mreo se nato ujamejo krvne celice, ki
tvorijo sekundarni strdek. Kmalu po nastanku strdka pride do kontrakcije in izloanja seruma (tekoina brez
fibrinogena in veine strjevalnih faktorjev). Kontrakcijo spodbujajo trombin in kalcijevi ioni. Temu procesu
reemo tudi retrakcija strdka.
Koagulacija je regulirana z negativnimi povratnimi zankami, naravnimi antikoagulanti (antitrombin III,
protein C, protein S, trombomodulin), endotelijskimi celicami (zniajo [Ca2+]), sistemom fibrinolize, tokom
krvi, ujetjem fibrina v fibrinsko mreo in na ravni razgradnje koagulacijskih faktorjev v jetrih.
Koagulacijo ovrednotimo s asom strjevanja. Pri vaji smo s neheparinizirano kapilaro odvzeli kri, nato pa
zaeli odlamljati koke kapilare. Ko smo videli, da je prilo do nastanka fibril fibrina, smo dobili as
strjevanja. Normalen as strjevanja je 6-10 minut, podaljajo ga eksogeni antikoagulanti varfarin/kumarin
(inhibira regeneracijo vitamina K, kar povzroi padec koncentracij faktorjev VII, IX in X) ter heparin
(povee se z antitrombinom III in povea njegovo aktivnost; povzroi izloanje faktorjev IX, X, XI in XII).
Poznamo tudi endogene antikoagulante. Sem spadajo:
- antitrombin, ki nase vee trombin, poleg tega pa inaktivira serinske proteaze faktorje IIa, VIIa,
IXa, Xa, XIa; delovanje povea heparin,
- proteina C in S veeta se na trombomodulin preko trombina in inhibirata faktorja Va in VIIIa,
- trombomodulin, ki je membranski protein endotelijskih celic in nase vee trombin, hkrati pa aktivira
protein C.
Koagulacijo prepreujejo e nekateri dejavniki: gladkost endotelijske celine povrine, ki preprei aktivacijo
intrinzine sistema, plast glikokaliksa, ki odbija strjevalne faktorje in trombocite, spiranje prokoagulantov s
krvjo in lokaliziranje procesa.
Zadnja faza hemostaze je fibrinoliza. Fibrinoliza deluje preko plazmina, ki nastane iz plazminogena pod
vplivom tkivnega aktivatorja plazminogena. Plazmin je proteolitini encim, ki razgrajuje fibrinska vlakna,
fibrinogen, protrombin in strjevalne faktorje V, VIII ter XII. Tkivni faktor plazminogena poasi izloajo
pokodovane endotelne celice in tkiva, ki so v bliini. Ta po nekaj dneh povzroi aktivacijo plazminogena v
plazmin in fibrinolizo.
68
2016/2017
En klinini test, ki ga izvajajo, je e merjenje protrombinskega asa. Ta nam pove koncentracijo protrombina
v krvi. Najprej pacientu odvzamemo kri, nato pa jo takoj oksaliramo in s tem prepreimo pretvorbo
protrombin trombin. Nato dodamo velike koliine kalcijevih ionov in tkivnih faktorjev, kar iznii efekt
oksalata in povzroi aktivacijo protrombina preko tkivnih faktorjev. as, ki je potreben za zaetek
koagulacije, je protrombinski as. Normalni protrombinski as je okoli 12 sekund. S protrombinskim asom
merimo ekstrinzino pot koagulacije.
Poleg protrombinskega asa pa poznamo tudi parcialni tromboplastinski as. Pri tem testu vzamemo kri z
oksalatom/citratom (antikoagulantom), vzorec pa nato centrifugiramo. Odvzamemo plazmo, ki ji nato
dodamo preseek kalcija v fosfolipidni suspenziji. Dodamo e aktivator, ki sproi intrinzino pot koagulacije.
Referenni parcialni tromboplastinski as je 30-50 sekund.
69
2016/2017
6 RESPIRATORNA FIZIOLOGIJA
6.1 Struktura in funkcija dihal

Dihala so v glavnem odgovorna za respiracijo, imajo pa tudi metabolino funkcijo (npr. pretvorba
angiotenzin I angiotenzin II). Pljuni krvni obtok je pomemben pufer krvnega volumna in odstranjuje
strdke, preden bi ti lahko zaprli arterijski obtok. V dihalih potekajo procesi ventilacije, difuzije in perfuzije.
Strukturo dihal v grobem razdelimo na prevodno (izmenjava plinov ne poteka) in respiratorno pot
(izmenjava plinov poteka). Med prevodno pot pritevamo vsa zgornja dihala (nos, obnosni sinusi, nosno
relo in grlo) ter e del spodnjih dihalnih poti (sapnik, bronha, bronhioli in terminalni bronhioli). Naloga
prevodnih dihalnih poti je prevajanje zraka v in iz respiratornih poti, poleg tega pa prevodne poti zrak tudi
ogrejejo (na 37 C), nasiijo z vodo in filtrirajo. Glavna struktura prevodnega sistema je sapnik, ki se razdeli
na dva bronha, vsak od teh pa potuje v pljua in se deli e naprej. Prevodne poti pokrivajo celice, ki izloajo
sluz, in celice z cilijami. V steni prevodnih poti so gladke miice, ki imajo simpatino in parasimpatino
inervacijo. Simpatina stimulacija deluje preko 2 receptorjev in povzroi relaksacijo miic (dilatacijo
respiratornega trakta). Parasimpatik deluje preko muskarinskih receptorjev, ki povzroijo kontrakcijo miic
(konstrikcija respiratornega trakta). S spreminjanjem premera dihalnega trakta se spreminja upor proti toku
zraka, s tem pa seveda tudi ventilacija.
Respiratorna pot je zgrajena samo iz spodnjih dihal, in sicer iz respiratornih bronhiolov, alveolarnih
duktusov in alveolnih sakusov. Respiratorni bronhioli so prehodna struktura med prevodnim in
respiratornim sistemom vsebujejo cilije in gladke miice, vendar pa se na njihovi steni vasih nahajajo
alveoli, ki omogoajo izmenjavo plinov. Alveoli so glavna enota izmenjave plinov in so v bistvu izbokline v
steni respiratornih poti. Stena alveolov je tanka in dobro prekrvavljena, kar omogoa hitro izmenjavo plinov
(velika povrina omogoa hitro difuzijo). Steno pokrivajo epitelne celice, ki jih imenujemo pneumociti in jih
delimo v dva tipa. Pneumociti tipa II so odgovorni za proizvajanje surfaktantov (zmanjanje povrinske
napetosti alveolov) in regeneracijo pneumocitov tipa I in II. V alveolih se nahajajo e alveolarni makrofagi,
ki skrbijo, da v alveolih ni praha in ostalih delcev opravljajo nalogo cilij.
Glavna naloga dihal je izmenjava plinov med zrakom in krvjo, poleg tega pa dihala sluijo tudi drugim
funkcijam, med katere spadajo: fonacija, voh, regulacija acido-baznega ravnoteja (respiratorna
kompenzacija), filtracija strdkov, biokemine reakcije (npr. pretvorba angiotenzin I angiotenzin II) in
imunska funkcija (filtracija delcev v zgornjih dihalnih poteh, cilije, alveolarni makrofagi).
70
2016/2017
6.2 Mehanika dihanja in ventilacija
Dihanje omogoa temeljna lastnost plju pljua se lahko raztegnejo ali skrijo. To spreminjanje volumna
omogoata dva mehanizma: spreminjanje doline in viine prsne votline zaradi delovanja diafragme in
spreminjanje anteroposteriornega premera prsne votline zaradi premikanja reber navzgor/navzdol. Dihanje
torej omogoajo dihalne miice, ki jih delimo na:
- Glavne dihalne miice, kamor spadajo medrebrne miice (mm. intercostales) in prepona (diafragma).
Pri kontrakciji se diafragma premakne navzdol, s tem pa se povea viina prsne votline, kar povzroi
raziritev plju in omogoa vdih. Pri relaksaciji se diafragma elastino povrne v prvotno stanje, kar
stisne pljua in omogoa izdih. Diafragma je glavna miica pri pasivnem dihanju. Medrebrne miice
delimo na zunanje, ki vleejo rebra navzgor in sodelujejo pri vdihu, in notranje, ki spuajo rebra in
sodelujejo pri izdihu.
- Pomone dihalne miice, kamor spadajo abdominalne miice (ekspiratorne), vratne
(sternokleidomastoid, skaleni inspiratorne), pektoralne (seratus anterior inspiratorna) in hrbtne
(serratus posterior superior inspiratorna ter inferior ekspiratorna). Pri umirjenem dihanju
pomone dihalne miice ne sodelujejo.
Pri mirnem dihanju je aktiven samo vdih, kjer delujejo inspiratorne miice (predvsem diafragma), izdih pa
je pasiven. Pri forsiranem dihanju sodelujejo e dodatne pomone miice tako pri vdihu kot pri izdihu.
Za izmenjavo zraka skrbijo tlaki intrapleuralni,

alveolarni in transpulmonarni. Intrapleuralni tlak je tlak
tekoine, ki se nahaja med pljuno in parietalno plevro.
Ta pritisk navadno izvaja sesajoi uinek, saj je glede na
zunanji tlak negativen (~-5 cmH2O), in skrbi, da so pljua
v mirovanju razpeta (pljua zaradi elastinih lastnosti in
velike povrinske napetosti alveolov teijo k kolapsu) ter
jim omogoa, da se prilagajajo gibanju prsne votline. Med
normalnim vdihom se prsna votlina raziri, intrapleuralni
tlak se e malo zmanja. Alveolarni pritisk je pritisk v
alveolih. V mirovanju je ta tlak enak atmosferskemu tlaku
(0 cmH2O), pri vdihu pa pade pod nilo (okoli -1
cmH2O), kar povzroi tok zraka v pljua. Obratno med
izdihom alveolarni tlak malo naraste in povzroi tok zraka
iz plju. Transpulmonarni tlak je razlika med alveolarnim
in intrapleuralnim tlakom in meri elastine sile, ki elijo
pljua kolabirati.
71
2016/2017
Za razumevanje dihanja je pomembna komplianca plju, ki pove, kako se pljuem spremeni volumen pri
doloeni spremembi tlaka. Komplianca plju je merilo elastinih lastnosti plju in je obratna vrednost
elastinosti plju. Elastinost namre opie upor proti deformaciji, ki jo povzroi zunanja sila. Normalna
komplianca plju je okoli 200 mL/cmH2O, kar pomeni, da se pri spremembi pritiska za 1 cmH2O volumen
plju spremeni za 200 mL.
e nariemo graf V(p) za pljua, dobimo dve
krivulji (eno za vdih in drugo za izdih), ki
oblikujeta zanko histereza. Naklon krivulje nam
poda komplianco plju v trenutku. Meritev
izvedemo tako, da damo pljua v posodo, v posodi
pa nato z izsesavanjem zraka spreminjamo tlak. Pri
tem merimo volumen plju s spirometrom.
Iz grafa lahko razberemo, da komplianca plju ni
konstantna, pa pa se spreminja, prav tako pa sta
krivulji za vdih in izdih razlini komplianca je pri
izdihu veja. Komplianco plju navadno merimo
pri izdihu, saj pri vdihu pri nizkih pritiskih pride
do 'platoja' alveoli se namre maksimalno
napolnijo z zrakom in postanejo bolj togi.
Komplianco plju doloajo elastine sile, ki so
odvisne od elastinih tkiv (elastin, kolagen) v
pljuih in povrinske napetosti v alveolih.
Povrinska napetost nastopi, ko sta voda in zrak v stiku. Ker so vezi med molekulami vode mone, voda
vedno tei k oblikovanju kapljic. To se dogaja tudi pri dihanju. Voda na povrini alveolov se v stiku z zrakom
eli skriti, kar bi zrak stisnilo iz alveolov in povzroilo kolaps. Povrinska napetost tei h kolapsu plju in
nasprotuje raztezanju. Povrinska napetost tako vpliva na komplianco plju. Izraunamo jo s pomojo
Laplacovega zakona, ki pravi, da je pritisk, ki eli kolabirati alveol:
2
= .

Iz enabe vidimo, da je za kolabiranje velikih alveolov (velik r) potreben nizek pritisk, za kolabiranje majhnih
alveolov pa visok pritisk. Pritisk v velikih alveolih je lahko veliko niji, da alveol ostane odprt, kar je ugodno.
Po drugi strani imajo majhni alveoli vejo razmerje med povrino in volumnom ter so zato bolj ugodni z
vidika izmenjave plinov.
Pri premagovanju povrinske napetosti imajo pomembno vlogo surfaktanti, ki jih izloajo pneumociti tipa
II. Surfaktanti so zmes fosfolipidov (dipalmitoil fosfatidilholin), proteinov in ionov (Ca), taka struktura pa
jim omogoa, da se v vodi ne raztopijo popolnoma. Neraztopljeni del surfaktantov ostane na povrini vode
in zmanja povrinsko napetost ter s tem povea komplianco. Surfaktanti so pomembni predvsem pri
manjih alveolih, kjer prepreujejo kolaps.
Pred vdihom je alveol najmanji, molekule tekoine so blizu skupaj, medmolekulske sile pa so mone. Da
se pljua raztegnejo, moramo najprej premagati te medmolekulske sile, pri emer sodelujejo tudi surfaktanti.
Na zaetku vdiha se pljua raztezajo hitreje, kot se lahko dodajajo surfaktanti, povrinska napetost je zato
visoka, komplianca pa nija. ez as proizvajanje surfaktantov dohiti raztezanje plju, naklon pa se povea
komplianca je takrat maksimalna. Na koncu podajnost spet upade zaradi elastinih tkiv, ki omejujejo
nadaljnje raztezanje.
Pri izdihu pa zanemo z maksimalnega volumna, kjer so medmolekulske sile e oslabljene. Komplianca je
pri izdihu zato visoka e na zaetku. Med izdihom se povrina plju zniuje hitreje, kot se lahko odstranjuje
surfaktant, zato se povrinska napetost e zmanja, komplianca pa se povea. Pri koncu izdiha so surfaktanti
odstranjeni, povrinska napetost pa je visoka.
e pljua napolnimo s fizioloko raztopino, do povrinske napetosti ne pride, kar se kae tudi v bolj stalni
komplianci na grafu. Do sprememb v komplianci e vedno pride zaradi elastinih tkiv.
72
2016/2017
Pri pljuih lahko govorimo o specifini
komplianci plju, saj se, kot smo videli,
komplianca plju z volumnom spreminja.
Specifino komplianco izraunamo tako, da
komplianco plju delimo z volumnom plju.
Specifina komplianca plju je stalna in znaa 0.2
L/cmH2O.
Komplianca plju se spreminja pri razlinih
bolezenskih stanjih. Pri obstruktivnih pljunih
boleznih pride do emfizema, ki oznauje izgubo
elastinih tkiv v pljuih. Posledino se povea
komplianca plju. Zaradi poveane kompliance
bo pritisk pri danem volumnu niji in ne bo ve
uravnoveen s silo raztezanja prsne votline.
Posledino bo potreben veji volumen. Fibroza
je znailna za restriktivne bolezni in oznauje
poveane koliine veziva. To zmanja
komplianco plju, volumen pa bo niji.
Pri dihanju ne smemo pozabiti e na prsno steno, ki

vpliva na dihanje s svojo komplianco. Komplianca
prsne stene je povezana z intrapleuralnim pritiskom.
Elastinost plju tei h kolapsu, elastinost prsne stene
pa vlee prsni ko navzven. Obe elastini sili vleeta
intrapleuralni prostor in povzroita negativen pritisk.
e predremo parietalno pleuro (pneumotoraks), se
intrapleuralni pritisk izenai z atmosferskim pritiskom
in postane enak ni. To ima dve posledici: kolaps plju
in izboenje prsnega koa. Za dihanje je intrapleuralni
tlak pomemben.
Osnovni principi pretoka zraka v dihalih so enaki principom, ki smo jih e sreali pri kardiovaskularni
fiziologiji. Pretok zraka (pljuno ventilacijo) nam tako kot srni pretok poda Ohmov zakon:

= ,

kjer je R upor, tega pa nam poda Poiseuillejev zakon:
8
= .
4
Hitrost toka zraka je odvisna od preseka, vendar pa se hitrost ne spreminja enakomerno. Hitrost sprva
linearno raste (ker skupni presek pada) in dosee maksimum v 3. generaciji (srednje veliki bronhi). Od tam
hitrost zane strmo upadati, skupni presek pa zane naraati.
73
2016/2017
Pri dihanju loimo tudi ve volumnov in kapacitet, s katerimi popiemo pljuno ventilacijo. Merjenje
volumnov nam omogoa spirometrija, kjer preiskovanec diha v spirometer, ta pa zaznava volumne
izdihnjenega ali vdihnjenega zraka. Glavni dihalni volumni so tirje:
1. Dihalni volumen (tidal volume, VT) je volumen zraka, ki ga izdihnemo ali vdihnemo pri normalnem,
neforsiranem dihanju. Pri odraslem loveku je povpreen dihalni volumen okoli 500 mL. Dihalni
volumen je volumen, ki napolni tako alveole kot ostale dihalne poti.
2. Inspiratorni rezervni volumen (IRV) je volumen, ki ga vdihnemo e preko dihalnega volumna pri
najvejem forsiranem vdihu. Znaa okoli 3000 mL.
3. Ekspiratorni rezervni volumen (ERV) je obraten inspiratornem in je volumen, ki ga lahko dodatno
izdihnemo poleg dihalnega volumna pri forsiranem izdihu. Znaa okoli 1200 mL.
4. Rezidualni volumen (RV) je volumen, ki ostane v pljuih tudi po forsiranem izdihu, in ga ne
moremo izdihati. Znaa okoli 1200 mL.
Poleg volumnov opisujemo tudi ve kapacitet, ki predstavljajo setevke volumnov. Te kapacitete so:
1. Inspiratorna kapaciteta (IC) je enaka setevku dihalnega volumna in inspiratornega rezervnega
volumna (IC = VT + IRV) in predstavlja maksimalen volumen zraka, ki ga lahko vdihnemo. Znaa
okoli 3500 mL.
2. Vitalna kapaciteta (VC) je maksimalen volumen zraka, ki se izmenja pri vdihu in izdihu. Vitalna
kapaciteta je setevek dihalnega volumna, inspiratornega rezervnega volumna in ekspiratornega
rezervnega volumna (VC = VT + IRV + ERV). Znaa okoli 4600 mL.
3. Funkcionalna rezidualna kapaciteta (FRC) je volumen zraka, ki ostane v pljuih po normalnem
izdihu, in je enaka setevku ekspiratornega rezervnega volumna ter rezidualnega volumna (FRC =
ERV + RV). Znaa okoli 2300 mL
4. Skupna pljuna kapaciteta (TLC) je maksimalni volumen, na katerega se pljua lahko raztegnejo.
Enaka je setevku vitalne kapacitete in rezidualnega volumna (TLC = VC + RV). Znaa okoli 5800
mL.
74
2016/2017
Ker s spirometrijo ne moremo izmeriti rezidualnega volumna (ne moremo ga izdihati), ne moremo s
spirometrijo izmeriti niti kapacitet, ki vsebujejo rezidualni volumen (TC, FRC). Od teh je e posebej
pomembna FRC, ki pa jo lahko izmerimo z dvema metodama:
- Dilucija s helijem. Pri tej metodi preiskovanec najprej normalno izdihne (volumen v pljuih je takrat
enak FRC), nato pa vdihne zrak iz spirometra, ki je pomean s helijem. Helij se zato razredi z
zrakom iz FRC, posledino pa lahko FRC izraunamo po enabi:
()
= ( 1) , .
()
- Telesna pletizmografija. Pri telesni pletizmografiji izrabljamo Boylov zakon, ki pravi, da za plin pri
konstantni temperaturi velja pV = konst. Preiskovanca postavimo v zatesnjeno sobo (pletizmograf),
nato pa preiskovanec izdihne dihalni volumen (v pljuih ostane FRC). Nato poskua vdihniti proti
zaprtemu ustniku, pri emer merimo pritisk v ustih, ki je enak tistemu v pljuih, saj ni pretoka zraka.
Volumen plju se povea, pritisk pa znia. Po drugi strani se volumen v sobi znia (spremembo
merimo), pritisk pa povia. e izmerimo spremembo pritiska, lahko doloimo tudi predinspiratorni
volumen plju, ki je FRC.
Minutna ventilacija je volumen zraka, ki prepotuje po respiratornem traktu v eni minuti. Izraunamo jo tako,
da zmnoimo dihalni volumen z dihalno frekvenco:
= .
e vzamemo 'olski' vrednosti VT = 500 mL in frek. = 12 /min, dobimo minutno ventilacijo 6 L/min.
Dihalni volumen lahko v ekstremnih razmerah dosee celo vitalno kapaciteto (4600 mL), frekvenca pa 50
vdihov na minuto. Minutna ventilacija je takrat 200 L/min, vendar pa lahko takno ventilacijo lovek
normalno vzdruje le kakno minuto.
Loiti moramo pljuno in alveolno ventilacijo. S pljuno ventilacijo namre merimo celoten izmenjan
volumen, z alveolarno pa merimo le izmenjavo zraka v respiratornih predelih. Pri tem moramo upotevati
tako imenovan mrtvi prostor (VD). Mrtvi prostor je volumen dihalnih poti, ki ne sodeluje v izmenjavi plinov.
Poznamo anatomski in fizioloki mrtvi prostor.
Anatomski mrtvi prostor obsega vse prevodne dihalne poti, vkljuno z nosom, ustno votlino in obnosnimi
votlinami, ne vkljuuje pa seveda respiratornih bronhiolov in alveolov. Volumen anatomskega mrtvega
prostora je okoli 150 mL, kar pomeni, da pri normalnem dihalnem volumnu 500 mL alveole dosee le 350
mL zraka. Po izdihu anatomski mrtvi prostor zapolni alveolarni plin, ki bo zato pri naslednjem vdihu tudi
prvi, ki bo dosegel alveole, vendar ne bo izmenjal plinov.
Fizioloki mrtvi prostor je iri pojem. Obsega namre celoten anatomski prostor in e volumen vseh
alveolov, ki niso prekrvavljeni in zato ne sodelujejo pri izmenjavi plinov (funkcionalni mrtvi prostor). Pri
normalnem loveku sta fizioloki in anatomski mrtvi prostor praktino enaka.
Mrtvi prostor lahko merimo. Anatomski mrtvi prostor
merimo tako, da preiskovanec najprej vdihne 100 %
kisik, ki zapolni celoten mrtvi prostor s istim kisikom.
Preiskovanec nato izdihne skozi merilnik duika. Skozi
merilnik najprej preide plin iz mrtvega prostora, ki je
100 % O2, zato je koncentracija duika enaka ni. Ko
do merilnika zane prihajati alveolarni zrak, zane
koncentracija duika naraati. Ko pa izdihne celoten
volumen mrtvega prostora izdihuje samo e alveolarni
zrak, koncentracija duika pa dosee plato. To lahko
predstavimo z grafom (desno). Iz grafa lahko nato
doloimo volumen anatomskega mrtvega prostora po
enabi:
( )
= .
( ) + ( )
75
2016/2017
S poznavanjem mrtvega prostora lahko doloimo alveolarno ventilacijo in e ventilacijo mrtvega prostora.
Alveolarna ventilacija je enaka:
= . ( ).
Z normalnim dihalnim volumnom VT = 500 mL, mrtvim prostorom VD = 150 mL in frekvenco dihanja 12
/min dobimo alveolarno ventilacijo 4.2 L/min (pljuna ventilacija je 6 L/min). Alveolarno ventilacijo lahko
dobimo tudi z enabo alveolarne ventilacije:
2
= ,
2
hitrost produciranja CO2, PACO2 alveolarni parcialni
kjer je 2
tlak CO2, K pa konstanta (K = 863 mmHg). Ker je CO2 vedno v
ravnoteju med plinom v alveolu in med krvjo v pljunih
kapilarah, lahko sklepamo, da je parcialni tlak CO2 v alveolarnem
tlaku enak parcialnemu tlaku CO2 v arterijski krvi. Parcialni tlak
CO2 se spreminja s spreminjanjem alveolarne ventilacije. Z
vsakim vdihom vdihnemo zrak brez CO2 (zanemarljivo malo
CO2), kar povzroi difuzijo CO2 iz krvi v alveolarni plin. Veja
kot je alveolarna ventilacija, ve CO2 bo prehajalo iz arterijske
krvi in parcialni tlak bo zato upadel.
Poleg alveolarne ventilacije lahko izraunamo parcialni tlak kisika v alveolu, ki ga da enaba:
40
2
2 = 2 + = 150 100 .
0,8
PAO2 je parcialni tlak kisika v alveolu, PIO2 parcialni tlak kisika v zraku, ki vstopi v alveol, PACO2 parcialni tlak
CO2 v alveolu, RQ pa razmerje med nastajanjem CO2 in porabo O2 (respiratorni kolinik). e se alveolna
ventilacija zmanja, se povea parcialni tlak CO2, posledino pa se bo zmanjal parcialni tlak O2. Ker je R
ponavadi okoli 0.8, se parcialni tlak kisika bolj znia, kot se zvia parcialni tlak ogljikovega dioksida.
Poleg normalnih volumnov poznamo tudi forsirane volumne. Forsirana vitalna kapaciteta (FVC) je skupni
volumen zraka, ki ga lahko izdihnemo pri prisiljenem izdihu. Volumen zraka pri forsiranem izdihu v prvi
sekundi lahko oznaimo kot FEV1, v drugi sekundi FEV2, v tretji sekundi pa kot FEV3 (celotno vitalno
kapaciteto lahko izdihnemo v priblino 3 sekundah).
FVC in FEV1 sta pomembna pokazatelja nekaterih pljunih bolezni, kjer gledamo predvsem razmerje
FEV1/FVC. Pri normalnem loveku je to razmerje okoli 0.8 ali 80 %. Razmerje je poveano pri restriktivnih
pljunih boleznih (npr. fibroza), kjer se zmanjata tako FVC kot FEV1, vendar se FVC zmanja za ve. Po
drugi strani je razmerje zmanjano pri obstruktivnih boleznih (npr. astma), kjer se prav tako zmanjata tako
FEV1 kot FVC, vendar se bolj zmanja FEV1.
76
2016/2017
6.2.1 Obstruktivne in restriktivne pljune bolezni
Obstruktivne bolezni so bolezni, kjer se povea komplianca plju in dihalnih poti, to pa pomeni bolj ohlapne
dihalne poti. Povea se rezidualni volumen, saj so pljua bolj podajna, zato jih zrak teje zapusti. Pljua
proizvedejo manjo kolabirajoo silo, zato je potreben veji volumen, da se izenai z razirjujoo silo prsnega
koa. Zato pravimo, da pacienti z obstruktivnimi boleznimi dihajo pri vejih volumnih. Med obstruktivne
bolezni spadajo npr. astma in emfizem, vzrok pa je lahko pretirano krenje gladkih miic (astma) ali izguba
elastinih tkiv (emfizem). Obstruktivne bolezni so problematine predvsem pri izdihu, saj pri forsiranem
izdihu intrapleuralni tlak mono naraste, tlak v dihalnih poteh pa zaradi zmanjane elastinosti upade.
Transmuralni tlak je zato negativen, kar povzroi (delno) zaprtje dihalnih poti dinamina kompresija
bronhov.
Pri restriktivnih boleznih gre za zmanjano podajnost plju, saj pljuno tkivo odmira in se nadomea z
vezivom. Zaradi zmanjane podajnosti se zmanjata rezidualni volumen in skupni pljuni volumen. Primer
restriktivne bolezni je pljuna fibroza.
Spremembe pri obstruktivnih in restriktivnih boleznih se kae na grafu V(t) pri forsiranem ekspiriju. Pri
obstruktivnih boleznih je mono znian FEV1 zaradi oteenega izdiha, vendar pa naeloma skupni volumen
plju ni znian, zato je FVC priblino enaka. Pri restriktivnih boleznih po drugi strani FEV1 ni veliko manji,
vendar pa je zaradi zmanjanega volumna plju zmanjana FVC.
Na obstruktivne in restriktivne bolezni lahko sklepamo s pomojo Millerjevega predikcijskega kvadranta, ki
prikazuje FEV1, izmerjen/FVCizmerjena na x-osi in FVCizmerjena/FVCpriakovana na y-osi. Pri zdravi osebi sta obe
razmerji nad 0.8. e je zmanjano razmerje FEV1, izmerjen/FVCizmerjena, govorimo o obstruktivnih boleznih, e
pa je zmanjano razmerje FVCizmerjena/FVCpriakovana, govorimo o restriktivnih boleznih. To je tudi
priakovano, saj je pri obstruktivnih boleznih oteen predvsem ekspirij (zmanjan FEV1), pri restriktivnih
boleznih pa je zmanjan volumen plju (VC).

77
2016/2017
6.3 Difuzija in transport plinov
Ena izmed glavnih nalog dihal je izmenjava plinov, to pa omogoa difuzija. V pljuih poteka difuzija kisika
iz alveolarnega zraka v kri in difuzija ogljikovega dioksida iz krvi v alveolarni zrak.
Ker gre pri dihanju za pline, velja plinska enaba, ki se glasi:
= .
V respiratorni fiziologiji moramo pri uporabi plinske enabe paziti na pogoje, pri katerih se plin nahaja. e
se plin nahaja v telesu, uporabljamo BTPS (telesne pogoje 37 C, tlak v prostoru in plin zasien z vodno
paro), e pa je izven telesa, uporabljamo STPD (standardni pogoji 0 C, tlak 760 mmHg in suh zrak).
Posebni primer plinske enabe je Boylov zakon, ki pravi, da je produkt pritiska in volumna pri konstantni
temperaturi konstanten:
1 1 = 2 2 = .
Pri respiratorni fiziologiji se pogosto uporablja izraz parcialni tlak, ki oznauje tlak, ki bi ga imel plin v zmesi,
e bi zavzel celoten volumen, ki ga zajema zmes. Parcialni tlak je za suh zrak podan z enabo:
= ,
kjer je pB barometrski tlak, F pa dele plina v zmesi. Pri vdihu se zrak navlai, zato je dejanski parcialni tlak
nekoliko drugaen in ga poda enaba:
= ( 2 ) .
Vsota vseh parcialnih tlakov plinov v zmesi je vedno enaka skupnemu tlaku zmesi. Barometrski tlak je enak
setevku parcialnih tlakov kisika, ogljikovega dioksida, duika in vode (e zrak ni suh). Ker kisik predstavlja
21 % zraka, je njegov parcialni tlak pri barometrskem pritisku 760 mmHg enak 160 mmHg.
Plini se po krvi prenaajo tudi v raztopljeni obliki, vendar v majhnih koliinah. Koncentracija plina v
raztopini je odvisna od parcialnega tlaka, ki je enak v plinski in tekoi fazi. Razmerje med parcialnim tlakom
in koncentracijo nam poda Henryjev zakon:
= ,
kjer je topnostni koeficient v mL plina/mL krvi/mmHg. Zgornja enaba velja samo za raztopljene pline,
ki so v raztopini prosti (niso vezani), saj samo ta dele plinov prispeva k parcialnemu tlaku. Topnostni
koeficienti (v mL plina/L krvi/atm) za nekatere pline so:
2
= 0.003
100
2
= 0.07
100
Izmenjava plinov poteka preko stene alveolov in kapilar s preprosto difuzijo. Neto tok plina doloa razlika
v parcialnih tlakih veja kot je razlika v tlakih, veja bo difuzija plina. Hitrost difuzije nam poda Fickov
zakon:

= = = ,

kjer je D difuzijska konstanta za plin, A povrina preko katere poteka difuzija, x pa debelina membrane.

Difuzijska konstanta plina je odvisna od topnosti plina in molekulske mase plina ( = ). Difuzijsko

konstanto plina, povrino membrane in debelino membrane lahko pri pljuih zdruimo v tako imenovano
pljuno kapaciteto difuzije (DL). Ta se lahko spreminja pri razlinih patolokih spremembah (zmanja se
npr. pri emfizemu in fibrozi, povea pa se pri telesni aktivnosti).
78
2016/2017
Poglejmo specifino spremembe lastnosti pregrade. Difuzijska povrina, ki je normalno okoli 70 m 2, je
odvisna od prostornine plju, tevila alveolov (zmanjano pri npr. atelektazi kolapsu alveolov in
emfizemu pokodbah alveolov). Efektivna povrina je odvisna od hitrosti toka krvi v pljunih kapilarah.
Debelina membrane se spreminja s prostornino plju, spremenijo pa jo tudi nekatere patoloke spremembe
(edem in fibroza).
Pri difuziji plinov moramo upotevati, da zrak v alveolih nima enake sestave, kot jo ima zrak zunaj. Razlogi
za razlike so tirje: pri vdihu se alveolarni zrak ne zamenja v celoti z atmosferskim, zato pride do meanja,
kisik se neprestano absorbira v kri, CO2 se neprestano absorbira v alveole, zrak pa se v dihalnih poteh e
navlai.
Navlaitev zraka je pomemben dejavnik, saj voda s svojim parnim tlakom 47 mmHg razredi zmes plinov,
ki jo vdihnemo. Pri tem se zmanjajo parcialni tlaki posameznih plinov, saj se celotni tlak zmesi ne more
preprosto spremeniti.
Dejstvo, da se alveolarni zrak pri vdihu ne
zamenja v celoti z atmosferskim, je
pomembno, saj onemogoa sunkovite
spremembe v koncentracijah plinov v krvi.
Kontrola respiracije je s tem bolj stabilna in
prepreuje velika odstopanja v koncentracijah
plinov ter pH, e je dihanje za trenutek
prekinjeno. Funkcionalna rezidualna
kapaciteta je 2300 mL, v alveole pa pri vsakem
vdihu vstopi le okoli 350 mL. Vidimo torej, da
se pri vdihu izmenja le okoli 1/7 celotnega
volumna. Za zamenjavo celotnega volumna je
pri normalni alveolarni ventilaciji torej
potrebno ve vdihov in izdihov, veina zraka
se izmenja v 16 vdihih.
Parcialna tlaka kisika in CO2 se v alveolih spreminjata, saj se kisik neprestano absorbira v kri, CO2 pa
neprestano prehaja v alveole. Koncentracijo kisika v alveolu doloata dva dejavnika: hitrost absorbcije kisika
v kri in hitrost vstopa kisika v pljua z ventilacijo. Spreminjanje parcialnega tlaka kisika v odvisnosti od
alveolne ventilacije lahko prikaemo z grafom. Pri normalni alveolarni ventilaciji (4.2 L/min) in normalni
porabi kisika (250 mL/min) dobimo parcialni tlak 104 mmHg. e se povea poraba kisika, lahko vidimo,
da se mora poveati tudi alveolna ventilacija, da ohranimo normalen parcialni tlak kisika. Opazimo lahko e,
da tudi pri ekstremnih ventilacijah parcialni tlak kisika ne more narasti nad 149 mmHg pri normalnem
atmosferskem pritisku. 149 mmHg je namre parcialni tlak kisika v navlaenem zraku, kakren je tudi zrak,
ki vstopi v alveole. Dejanski parcialni tlak kisika v alveolu je manji od parcialnega tlaka v atmosferi (149
mmHg vs. 104 mmHg), ker se kisik neprestano absorbira v kri, iz krvi pa neprestano izhaja CO2.
79
2016/2017
Od alveolarne ventilacije in nastajanja CO2 je
odvisen tudi parcialni tlak CO2. Pri normalni
alveolarni ventilaciji in normalnem nastajanju
CO2 (200 mL/min) je alveolarni parcialni tlak
CO2 40 mmHg. Iz grafa odvisnosti lahko
razberemo, da je alveolarni pCO2 sorazmeren z
nastajanjem CO2 in obratno sorazmeren z
alveolarno ventilacijo. Pri poveanem izloanju
CO2 se krivulja premakne navzgor in v desno.
2
=
2
Izmenjava plinov poteka v tako imenovanih

respiratornih enotah, ki jih gradijo respiratorni bronhiol,
alveolarni duktusi, alveolarni sakulusi in alveoli. Poteka
pa tudi e v vseh terminalnih predelih plju. Vse
membrane, preko katerih poteka izmenjava plinov,
imenujemo respiratorna ali pljuna membrana. Ta ima
est delov:
1. Plast tekoine, ki vsebuje surfaktante in pokriva
notranjost alveolov.
2. Alveolarni epitelij, ki je iz tankih epitelijskih celic.
3. Epitelna bazalna membrana.
4. Tanka plast intersticija med alveolarnim
epitelijem in kapilarno membrano (lahko ni)
5. Kapilarna bazalna membrana, ki je lahko tudi
spojena z epitelno.
6. Kapilarni endotelij.
Kljub tevilnim plastem je debelina pljune membrane v
povpreju 0.6 m, celotna povrina respiratorne
membrane je 70 m2. Kljub temu je v pljunih kapilarah v
vsakem trenutku zelo malo krvi le 60-140 mL, zato je
jasno, da mora izmenjava plinov potekati hitro.
Sposobnost respiratorne membrane, da izmenjuje pline, lahko izrazimo kvantitativno kot pljuna difuzijska
kapaciteta (DL). To definiramo kot volumen plina, ki bo preel ez membrano v eni minuti pri razliki v
parcialnih tlakih 1 mmHg. Pri povprenem mladem mokem je difuzijska kapaciteta za kisik priblino 21
mL/min/mmHg. e to pomnoimo s povpreno razliko v parcialnih pritiskih kisika (~11 mmHg), dobimo
230 mL, kar je volumen kisika, ki vsako minuto preide skozi respiratorno membrano. Vidimo da to priblino
ustreza normalni porabi kisika (250 mL/min).
Difuzijska kapaciteta se med naporom lahko povea skupaj z alveolarno ventilacijo in pretokom skozi
pljune ile. Takrat lahko dosee tudi 65 mL/min/mmHg, kar je trikratna vrednost normalne. To poveanje
povzroita dva faktorja: odpre se ve kapilar, ki so bile pred naporom zaprte (povea se povrina), povea
pa se tudi razmerje med ventilacijo in perfuzijo.
Difuzijsko kapaciteto za kisik lahko izraunamo, e poznamo alveolarni pO2, pO2 v pljunih kapilarah in
hitrost prehajanja O2 v kri. Vendar pa teh podatkov ponavadi nimamo oziroma jih teko izmerimo, zato za
doloanje difuzijske kapacitete uporabimo merilne metode. Za merjenje difuzijske kapacitete kisika
80
2016/2017
izmerimo difuzijsko kapaciteto za ogljikov monoksid, iz katere pa nato lahko izraunamo difuzijsko
kapaciteto za kisik.
Pri tej metodi preiskovanec najprej vdihne majhne koliine CO v alveole, nato pa v vzorcu alveolarnega
zraka izmerimo pCO. pCO v pljunih kapilarah je priblino ni, saj se CO z veliko afiniteto vee na
hemoglobin in se zato v krvi ne nahaja v raztopljeni obliki (edina oblika, ki je odgovorna za parcialni tlak).
Razlika v parcialnih tlakih je tako kar enaka pCO v alveolarnem zraku. e izmerimo e volumen CO, ki se
je absorbiral v kri, lahko doloimo difuzijsko kapaciteto za ogljikov monoksid tako, da zdelimo volumen s
pCO in asom. Difuzijsko kapaciteto za CO lahko nato pretvorimo v difuzijsko kapaciteto za kisik tako, da
jo zmnoimo s faktorjem 1.23.
Plini, ki difundirajo v kri, se po krvi lahko prenaajo v ve oblikah. Pri tem moramo upotevati, da je skupna
koncentracija plina enaka setevku vseh oblik plina, vendar pa je za parcialni tlak plina odgovorna le
raztopljena oblika. Prva oblika je raztopljeni plin, ki sledi Henryjevemu zakonu. Od vseh plinov, ki jih
dihamo, Henryjevemu zakonu v celoti sledi le duik, saj se ne prenaa v ostalih oblikah. Druga oblika prenosa
je plin vezan na proteine. Najpomembneji prenaalni protein je hemoglobin. Tretja oblika je kemino
modificiran plin, primer takega prenosa je prenos CO2 v obliki bikarbonata (HCO3-).
Ker ima kisik ve oblik prenosa po krvi, lahko predvidevamo, da bo parcialni tlak raztopljenega kisika
drugaen od parcialnega tlaka kisika v zunanjem zraku. V zunanjem zraku je pO2 priblino 160 mmHg, saj
kisik predstavlja 21 % zraka, ki ima standardni tlak 760 mmHg. V dihalnih poteh se zrak nato nasii z vodo,
ki ima pri 37 C parni tlak 47 mmHg; posledino parcialni tlak kisika pade na priblino 150 mmHg. V
alveolarnem zraku je pO2 e niji, okoli 100 mmHg. Kisik iz alveolarnega zraka neprestano prehaja v kri, v
alveolarni zrak pa vstopa CO2, zato se spremeni sestava zraka in posledino tudi parcialni tlaki. V venski
krvi je parcialni tlak kisika 40 mmHg, kar je nije od parcialnega tlaka v alveolarnem zraku. Ta razlika ene
difuzijo kisika v kri, ker pa je pO2 v alveolu 100 mmHg, parcialni tlak v arterijski krvi ne more biti viji in je
zato tudi 100 mmHg. Pri CO2 je stvar malo obrnjena pCO2 v alveolarnem zraku je 40 mmHg, v venski
krvi pa 46 mmHg. V arterijski krvi bo pCO2 torej tudi 40 mmHg.
81
2016/2017
Poglejmo zdaj natanneje prenos kisika in ogljikovega
dioksida po krvi. Parcialni tlak kisika v venski krvi je
40 mmHg, v alveolarnem zraku pa 100 mmHg, kar
povzroi prehajanje kisika v kri in povzroi parcialni
tlak kisika v arterijski krvi 100 mmHg. Pri naporu se
poraba kisika povea (tudi do 20x), takrat pa se
povea tudi srni pretok. Vseeno se kri skoraj
popolnoma zasii s kisikom, eprav skozi alveol
potuje veliko hitreje. Vzrok za to je predvsem dejstvo,
da se pri naporu povea difuzijska kapaciteta za kisik
(povea se povrina kapilar, ki sodelujejo pri
izmenjavi plinov efektivna povrina). Drug razlog
pa je dejstvo, da ima difuzija kisika visok varnostni
faktor kri se v normalnih pogojih zasii s kisikom
e, ko je ele na prvi tretjini poti skozi alveol. Kri v
alveolu ostane trikrat dlje, kot bi bilo potrebno v
normalnih pogojih, to pa omogoa, da se pri
poveanem pretoku kri e vedno nasii, kljub temu da
ostane v alveolu manj asa.
Pri izmenjavi plinov moramo paziti e na
tako imenovani ant tok. Kri, ki pride v levi
atrij, je namre sestavljena le 98% iz krvi, ki
je prela skozi alveole in se nasiila s
kisikom. Preostanek (2%) je kri, ki je la iz
aorte v bronhialni obtok in je namenjena
prehrani pljunih tkiv. V tej krvi do
izmenjave plinov ni prilo, zato je pO2 v
njej, po tem ko zapusti pljua, le okoli 40
mmHg. Obe krvi se nato zdruita in
povzroita rahel padec v pO2 v arterijski
krvi.
Kisik mora kri tudi zapustiti. Ko arterijska

kri dosee periferna tkiva, ima e vedno
parcialni tlak okoli 100 mmHg, parcialni
tlak kisika v intersticiju pa je le 40 mmHg.
To povzroi hitro difuzijo kisika iz
arterijske krvi v kapilarah v intersticij.
Parcialni tlak kisika v kapilarah pri tem
pade na priblino 40 mmHg. Intersticijski
pO2 se lahko tudi spreminja. Pri
poveanem pretoku se povea prenos
kisika v tkiva, pri tem se povea parcialni
tlak kisika v intersticiju. Drugi faktor
vpliva je hitrost tkivnega metabolizma. Pri
poveanem metabolizmu se intersticijski
pO2 zmanja.
82
2016/2017
Kisik iz intersticija nato difundira v celice, kjer je parcialni tlak kisika v povpreju 23 mmHg (normalno je
pO2 v celicah med 5 in 40 mmHg). Celice za normalno delovanje potrebujejo le okoli 3 mmHg, torej je
varnostni faktor velik.
Kisik se po krvi prenaa v dveh oblikah raztopljen (Henryjev zakon) in vezan na hemoglobin. Od teh dveh
nainov je dale najpomembneja vezana oblika. V normalnih pogojih je na hemoglobin vezanih priblino
98 % vsega kisika, preostanek pa je raztopljen. Hemoglobinov je ve vrst, najpogosteji je hemoglobin A (iz
dveh in dveh globinskih podenot), poznamo pa e hemoglobin F (fetalni; iz dveh in dveh podenot,
ima vejo afiniteto do kisika kot A) in hemoglobin S (pri anemiji srpastih celic). V vsaki podenoti
hemoglobina je posebna prostetina skupina hem, ki ima vezan Fe2+, ta pa nase vee kisik (skupaj 4
molekule). Posebna oblika hemoglobina je methemoglobin, ki ima elezo oksidirano v Fe3+ obliko in nase
ne more vezati kisika.
Kisik se na hemoglobin vee v odvisnosti od
parcialnega tlaka kisika. Pri visokem parcialnem tlaku
je na hemoglobinu vezanega veliko kisika, pri nizkem
pa malo. To razmerje ponazorimo z disociacijsko
krivuljo, ki prikazuje saturacijo hemoglobina v
odvisnosti od parcialnega tlaka kisika. Krivulja je
sigmoidne oblike zaradi kooperativne vezave kisika
(vezan kisik olaja vezavo naslednjega kisika). Iz grafa
lahko razberemo, da je pri normalnem pO2 (100
mmHg za arterijsko oz. 40 mmHg za vensko kri)
saturacija hemoglobina 98% (arterijska kri) oziroma
75% (venska kri).
Normalna vsebnost hemoglobina v krvi je okoli 15 g
na 100 mL krvi (150 g/L), vsak gram hemoglobina pa
lahko nase vee 1.34 mL kisika pri normalnih pogojih.
Preprost izraun pove, da 100 mL krvi nosi priblino
20 mL kisika pri 100% saturaciji hemoglobina. To
imenujemo vezavna kapaciteta krvi za kisik
(oksiformna kapaciteta). Vidimo, da lahko namesto
saturacije hemoglobinsko vezan kisik izrazimo kot
procentni volumen kisika v krvi. Realno ta vrednost ni
dosegljiva, saj so v krvi prisotni tudi methemoglobin,
karboksihemoglobin in drugi neaktivni globini. Pri
98% saturaciji je na hemoglobin vezanih 19.4 mL
kisika v 100 mL krvi. Ko ta kri tee skozi tkiva, se
vrednost zmanja na 14.4 mL vsakih 100 mL krvi
prenese le 5 mL kisika. Procent krvi, ki preda kisik pri
prehodu skozi tkivo, imenujemo utilizacijski
koeficient in znaa okoli 25% (25% oksigeniranega
hemoglobina preda kisik). Pri naporu se ta koeficient
lahko povea tudi na 85%.
83
2016/2017
Disociacijska krivulja ni nespremenljiva, saj nanjo vplivajo razlini faktorji. Krivuljo premaknejo v desno
(zmanjana afiniteta do vezave kisika) poviana koncentracija CO2, poviana temperatura, poviana
koncentracija 2,3-bisfosfoglicerata (npr. pri ljudeh, ki ivijo na vijih nadmorskih viinah, in pri hipoksiji) in
znian pH. V levo (poviana afiniteta do vezave kisika) jo po drugi strani premaknejo zniana koncentracija
CO2, zniana temperatura, znian 2,3-BPG in povian pH. Premik krivulje v desno zaradi znianja pH in/ali
zvianja pCO2 imenujemo Bohrov efekt.
Ko kri tee skozi tkiva, se vanjo izloa CO2, kar dvigne pCO2. Ta CO2 v krvi nato reagira z vodo in tvori
ogljikovo kislino, ki disociira na bikarbonat in proton. S tem se znia pH. To je podlaga Bohrovemu efektu,
disociacijska krivulja pa se premakne navzdol in v desno hemoglobinu se zmanja afiniteta za kisik, kisik
pa se sproa s hemoglobina in prehaja v tkiva. Obratno se dogaja v pljuih, kjer CO2 difundira iz krvi v
alveole, zmanja pa se tudi koncentracija vodikovih ionov (dvigne se pH). To premakne disociacijsko
krivuljo v levo in povzroi poveano vezavo kisika na hemoglobin. Bohrov efekt je pomemben pri portni
aktivnosti miice takrat sproajo ve CO2, kar e bolj premakne disociacijsko krivuljo v desno in omogoa
sproanje ve kisika v miice.
Vezava kisika na hemoglobin je odvisna od

parcialnega tlaka kisika, odvisnost pa ni
linearna, pa pa je sigmoidna. Pri tem govorimo
e o p50, ki je parcialni tlak kisika, pri katerem je
nasienost hemoglobina enaka 50%. Ta tlak je
pri normalnih pogojih okoli 25 mmHg.
Spremembe v afiniteti do vezave kisika
(premiki krivulje v levo/desno) se odraajo tudi
v spremembi p50 dvignjen p50 kae na zniano
afiniteto, znian pa na dvignjeno afiniteto.
84
2016/2017
Kisik se prenaa tudi v raztopljeni obliki, ki je odgovorna za parcialni tlak kisika v krvi. Koliino
raztopljenega kisika v arterijski krvi pri normalnem parcialnem tlaku kisika (100 mmHg) lahko izraunamo
po Henryjevem zakonu, e poznamo topnostni koeficient (0.003 mL O2/100 mL krvi/mmHg). Ta znaa
0.3 mL O2/100 mL krvi v arterijski krvi, v venski krvi je e nija 0.12 mL O2/100 mL krvi.
Skupno koliino kisika v krvi dobimo tako, da setejemo kisik vezan na hemoglobin in kisik, ki je raztopljen
v krvi. Pri 100% saturaciji kisika bi lahko uporabili kar oksiformno kapaciteto (20 mL O2/100 mL krvi) in
k njej priteli raztopljen kisik. Vendar pa hemoglobin ni nikoli 100% zasien s kisikom, zato vsebnost kisika
v krvi poda enaba:
= ( % ) + 2

= ( [] 1.34 2 ) + (2 ).

Koliina kisika (volumski pretok kisika), ki dosee tkiva, je odvisna od srnega pretoka in od vsebnosti kisika
v krvi. Opie jo enaba:
= .
Probleme pri prenosu kisika s hemoglobinom
povzroa ogljikov monoksid, ki se vee na ista
mesta kot kisik, vendar z 250-krat vejo
afiniteto. Pri tem se zmanja koliina kisika
vezanega na hemoglobin, CO pa povzroi tudi
premik disociacijske krivulje za kisik v levo.
Vezava CO na hemoglobin oblikuje tako
imenovan karboksihemoglobin. Ker CO zasede
vezavna mesta za kisik, se zmanja tevilo
vezavnih mest, maksimalna saturacija pa se
znia. Poveana afiniteta hemoglobina do kisika
in zmanjana maksimalna saturacija zmanjata
koliino kisika, ki dosee tkiva. Zastrupitev z
CO lahko zdravimo s istim kisikom (povea
pO2 v alveolarnem zraku in omogoa
izmenjavo CO na hemoglobinu s kisikom) ali s
hiperbarino komoro (povea se atmosferski
tlak, kar dvigne pO2 in povea dele
raztopljenega kisika).
Drug pomemben dihalni plin je CO2, ki nastaja
v celicah pri metabolizmu. CO2 potuje v
nasprotno smer kot kisik, vendar lahko
difundira 20-krat hitreje kot kisik (DLCO2 >
DLO2), zato so za isto hitrost difuzije potrebne
manje razlike v parcialnih tlakih. Intracelularni
pCO2 je tako 46 mmHg, intersticijski pa le 45
mmHg. pCO2 v arterijski krvi je 40 mmHg, v
venski pa je enak intersticijskemu okoli 45
mmHg. Izmenjava CO2 v alveolih poteka pri
razliki parcialnih tlakov 5 mmHg v
alveolarnem zraku je pCO2 namre 40 mmHg.
Intersticijski pCO2 se tako kot pO2 lahko
spreminja. Pri zmanjanem pretoku se pCO2
povia, dvigne pa ga tudi povean tkivni
metabolizem.
85
2016/2017
Pri normalnih telesnih pogojih se v povpreju v 100
mL krvi iz tkiv do plju prenese 4 mL CO2. Ta se
prenaa v treh oblikah raztopljen, vezan na
proteine (predvsem Hb) in v obliki bikarbonatnega
iona. Dele raztopljenega CO2 znaa okoli 5%
celotnega CO2. V arterijski krvi je na 100 mL krvi
2.4 mL raztopljenega CO2 (pCO2 = 40 mmHg), v
venski krvi pa 2.7 mL (pCO2 = 45 mmHg).
Drug nain prenosa CO2 je v obliki
karbaminohemoglobina, kjer je CO2 vezan na
amino skupine hemoglobina. Ta oblika prenosa
predstavlja okoli 3% celotnega CO2. CO2 se vee na
druga mesta kot kisik, vezava pa zmanja afiniteto
hemoglobina do vezave kisika (premik disociacijske
krivulje v desno Bohrov efekt). Po drugi strani
vezava kisika na hemoglobin zmanja afiniteto
hemoglobina do vezave CO2, kar imenujemo
Haldanov efekt.
Haldanov efekt je pomemben v pljuih, kjer difuzija in vezava kisika na hemoglobin povzroi poveano
kislost hemoglobina. Poveana kislost povzroi sproanje CO2 s hemoglobina, hkrati pa kisel hemoglobin
sproa protone, ki v plazmi reagirajo z bikarbonatnimi ioni in tvorijo CO2 ter vodo. Haldanov efekt v
pljuih priblino podvoji koliino CO2, ki se sprosti.
Dale najpomembneja oblika prenosa CO2 (ve kot 90%) je bikarbonatni ion (HCO3-). CO2 v vodi reagira
z vodo in formira ogljikovo kislino, vendar je ta reakcija zelo poasna. Mono jo pospei encim karbonska
anhidraza v eritrocitih, ki katalizira reakcijo med CO2 in vodo ter jo pospei za 5000-krat. Ogljikova kislina
kmalu po nastanku disociira na proton in HCO3-. Veina protonov se povee s hemoglobinom, ki je acido-
bazni pufer, bikarbonatni ion pa zapusti eritrocite in prehaja v plazmo. Transport bikarbonata iz eritrocita
v plazmo omogoa bikarbonatni-kloridni prenaalec, ki je HCO3-/Cl- antiporter. Koliina kloridnih ionov
je veja v eritrocitih v venski krvi. Reakcija karbonske anhidraze je reverzibilna, kar je pomebno pri
uravnavanju acido-baznega ravnoteja:
2 + 2 2 3 + + 3
Izmenjava plinov je omejena. Pri tem delimo difuzijsko omejeno izmenjavo in perfuzijsko omejeno
izmenjavo. Izmenjava je difuzijsko omejena, e je edini omejujoi dejavnik difuzija. Pri difuzijsko omejeni
izmenjavi lahko na hitrost izmenjave vplivamo z gradientom parcialnih tlakov. Po drugi strani je izmenjava
perfuzijsko omejena, e je omejujoi dejavnik pretok krvi skozi pulmonarne kapilari. Pri perfuzijsko omejeni
izmenjavi lahko izmenjavo poveamo samo z vejim pretokom.
86
2016/2017
Na grafu sta prikazani difuzijsko in perfuzijsko omejeni izmenjavi plina. rtkana rta prikazuje alveolarni
parcialni tlak, rdea rta pa parcialni tlak v kapilari. Osenena povrina prikazuje gradient parcialnih tlakov
vzdol celotne kapilare.
Primer difuzijsko omejene izmenjave je izmenjava ogljikovega monoksida, do difuzijsko omejene izmenjave
pa pride pri vejih naporih, emfizmu in fibrozi. Na grafu vidimo, da je parcialni tlak CO v alveolu konstanten,
parcialni tlak v kapilari pa je na zaetku enak ni. Gradient je pri tem najveji, zato je najveja tudi gonilna
sila za difuzijo. Proti koncu kapilare zane zaradi difuzije CO parcialni tlak v kapilari naraati, posledino
pa se zmanja gradient. Kapilarni pCO ne naraa strmo, ker se CO v krvi z veliko afiniteto vee na
hemoglobin. Iz grafa lahko razberemo, da je neto difuzija CO v kapilaro odvisna le od razlike v parcialnih
tlakih, zato CO na koncu kapilare ni v ravnovesju.
Primer perfuzijsko omejene izmenjave je N2O, pa tudi kisik in CO2. N2O se v krvi prenaa le v raztopljeni
obliki in je zato klasien primer perfuzijsko omejene izmenjave. pN2O v alveolu je kot v prejnjem primeru
konstanten, pN2O v kapilari pa je na zaetku enak ni. Pred izmenjavo je gradient parcialnih tlakov
maksimalen. Ker je N2O v celoti raztopljen v krvi, zane zaradi difuzije pN2O v kapilari strmo naraati.
pN2O v kapilari se zato po doloenem asu uravnovesi z alveolarnim pN2O, difuzija pa takrat ne poteka.
Edina monost za nadaljnjo izmenjavo plinov je zato pritok nove krvi, kjer je pN2O nizek perfuzija.
Perfuzijsko omejena je tudi izmenjava kisika v
normalnih pogojih. Na zaetku kapilare je pO2 40
mmHg, v alveolu pa 100 mmHg, zato je gradient
parcialnih tlakov precej velik. Z difuzijo kisika
parcialni tlak kisika v kapilari zane naraati, vendar
je sprva gradient vseeno ohranjen, saj se kisik vee
na hemoglobin. Na priblino eni tretjini doline
kapilare pa pO2 v kapilari vseeno dosee ravnovesje,
zato difuzija preneha. Vidimo, da je pri normalnih
pogojih izmenjava kisika res perfuzijsko omejena.
e se zmanja difuzijska kapaciteta za kisik (npr.
fibroza), je transport kisika difuzijsko omejen.
Zaradi zmanjane difuzijske kapacitete se zmanja
hitrost difuzije, posledino pa poasneje naraa tudi
pO2 v kapilari.
87
2016/2017
6.4 Pljuni krvni obtok, razmerje med ventilacijo in perfuzijo
Pljua imajo dvojni krvni obtok. Visokotlani krvni obtok ima niji pretok in prehranjuje trahejo, bronhialno
drevo in pomona pljuna tkiva. Nizkotlani krvni obtok ima veji pretok in slui izmenjavi plinov. Gradita
ga dve pljuni arteriji, ki dovajata deoksigenirano kri do alveolov, in tiri pljune vene, ki dovajajo
oksigenirano kri v levi atrij. Pulmonarne arterije imajo tanko steno, so kratke in imajo visoko komplianco.
Pulmonarne vene so tudi kratke. ile imajo tanko steno in malo miic v steni, vegetativno ivevje pa na
njih nima velikega vpliva.
Poglejmo tlake v pljunem obtoku. V desnem
ventriklu se razvije sistolini tlak, ki v povpreju
znaa okoli 25 mmHg in potisne kri v pljuni arteriji.
Med sistolo je tudi tlak v pulmonalni arteriji okoli 25
mmHg, vendar po zaprtju pulmonalne zaklopke ta
tlak zane hitro padati in dosee diastolino
vrednost okoli 8 mmHg, kar pomeni, da je srednji
arterijski tlak v pljuni cirkulaciji okoli 15 mmHg.
Tlak v pljunih kapilarah je priblino 7 mmHg, v
pljunih venah pa se giblje okoli nile in znaa najve
5 mmHg.
Pljua sluijo kot neke vrste krvni rezervoar. Volumen krvi v pljuih znaa okoli 500 mL, kar predstavlja
priblino 10% celotnega volumna krvi. Priblino 70 mL te krvi se nahaja v pulmonarnih kapilarah,
preostanek pa je razporejen v venah in arterijah. Prostornina krvi v pljuih se lahko mono spreminja pri
razlinih patolokih in fiziolokih procesih. e na primer izdihnemo zrak na nain, da se v pljuih razvije
visok tlak, se lahko volumen krvi v pljuih kar prepolovi. Iz pljunega obtoka se lahko kompenzira tudi
izguba krvi pri krvavitvi.
Pretok krvi skozi pljua je enak srnemu pretoku desnega ventrikla, ki pa je enak srnemu pretoku levega
ventrikla. Faktorji, ki vplivajo na srni pretok, vplivajo ne le na sistemsko cirkulacijo, pa pa tudi na pljuno
cirkulacijo. Ker nam srni pretok poda Ohmov zakon in ker je v pljuni cirkulaciji razlika pritiskov manja
(~25 mmHg vs. ~100 mmHg), lahko sklepamo, da je v pljunem obtoku tudi veliko manji upor.
Upor pljune cirkulacije se tako kot v sistemskem obtoku regulira preko arteriol. Ker so pljune ile slabo
oivene z avtonomnimi ivci, imajo na tonus gladkih miic veliko veji vpliv lokalne vazoaktivne substance.
Ena izmed takih je kisik. En izmed glavnih mehanizmov regulacije pljunega pretoka je tako imenovana
hipoksina vazokonstrikcija. Ko pO2 v alveolu upade pod 70% normalne vrednosti (pod ~70 mmHg), pride
do vazokonstrikcije, kar je ravno nasproten odgovor kot v sistemskem obtoku. S hipoksino
vazokonstrikcijo se kri preusmeri od slabo ventiliranih predelov plju v bolje ventilirana, to pa povea
uinkovitost. Podoben vendar manji uinek imata tudi povian pCO2 in znian pH.
Mehanizem hipoksine vazokonstrikcije e ni tono znan. Predvideva se, da hipoksija povzroi
depolarizacijo gladkomiinih celic, to pa vodi v kontrakcijo in vazokonstrikcijo. Pomanjkanje kisika naj bi
inhibiralo na kisik obutljive kalijeve kanalke, kar povzroi depolarizacijo z aktivacijo kalcijevih kanalkov.
Pri hipoksini vazokonstrikciji naj bi sodelovala tudi inhibicija eNOS, ki zmanja nastajanje NO in povea
vazokonstrikcijo.
Do hipoksine vazokonstrikcije pride tudi pri osebah, ki grejo na vije nadmorske viine. Tam je zrak
redkeji, posledino pa je niji tudi pO2. Ta povzroi vazokonstrikcijo in povea upor pulmonarne cirkulacije,
povea pa se tudi pljuni arterijski tlak. Povean arterijski tlak povzroi hipertrofijo desnega prekata, ki mora
rpati proti vejemu afterloadu.
Poleg hipoksine vazokonstrikcije na pljuno cirkulacijo vplivajo tudi druge vazoaktivne substance, kot sta
TXA2 (vazokonstriktor), PGI2 (vazodilatator).
Poznamo e druge uinke na perfuzijo. Perfuzijo povea veja povrinska napetost (vendar prevelika
povzroi filtracijo, kar je slabo), zmanjan volumen plju (prevelik volumen lahko zapre kapilaro), arterijski
tlak (lahko povzroi odprtje zaprtih kapilar) in povean transmuralni tlak (povea premer kapilar).
88
2016/2017
Razporeditev krvi v pljunem obtoku je neenakomerna zaradi gravitacije. Pri leeem je porazdelitev krvi
enakomerna, pri stojeem je pretok najmanji na apeksu, najveji pa pri bazi plju. Baza in apeks sta v
povpreju razmaknjena okoli 30 cm, to pa zaradi hidrostatinega tlaka pomeni 23 mmHg viji tlak na bazi.
Upotevati moramo, da vsaki, ko pritisk zraka v alveolih postane veji od pritiska v kapilari, pride do zaprtja
kapilar in prekinitve pretoka. Glede na razporeditev pretoka razdelimo pljua na tri cone:
1. Cona 1 obsega apeks in oznauje
obmoje, kjer je pritisk v alveolu
normalno veji od pritiska v kapilarah. To
pomeni, da skozi kapilare v coni 1 v
nobeni fazi srnega cikla ni pretoka
oziroma je ta pretok minimalen. V
normalnih pogojih cone ena ni, lahko pa
se pojavi pri nekaterih patolokih pogojih,
kot je krvavitev, kjer se tlak v kapilarah
zmanja.
2. Cona 2 obsega zgornjo tretjino plju in
oznauje obmoje, kjer je alveolarni tlak
veji od venoznega tlaka v pljunem
obtoku. Kri v coni 2 tee prekinjeno;
samo takrat, ko je tlak v kapilari dovolj
velik, da premaga tlak v alveolih (med
sistolo). Kri v coni dva tee kot posledica
razlike tlakov v pulmonalni arteriji in
alveolu (in ne med arterijo in veno).
3. Cona 3 obsega spodnji dve tretjini plju, v
katerih sta arterijski in venski tlak veja od
alveolarnega. Kri tukaj tee normalno,
skozi celoten srni cikel. Tok ene razlika
med arterijskim in venskim tlakom.
Normalno imajo pljua le dve coni cono 2 v
zgornji tretjini in cono 3 v preostalih dveh
tretjinah. Cona 2 se zane priblino 10 centimetrov
nad srcem, kjer je razlika tlakov zaradi
hidrostatskega tlaka manja od diastolnega tlaka v
pljuni arteriji (~5 mmHg). Pri leeem con ni, saj
so celotna pljua na istem gravitacijskem nivoju in
je tlak izenaen. Med naporom se pljune cone
spreminjajo, saj se dvigne tlak v pljunem obtoku.
Obmoje cone 2 se takrat zato spreminja v
obmoje cone 3.
89
2016/2017
Za idealno izmenjavo plinov je nujno, da se alveolarna ventilacija in perfuzija ujemata e so alveoli
predihani in niso prekrvavljeni, izmenjava ne bo potekala, prav tako izmenjava ne bo potekala, e so alveoli
prekrvavljeni in niso predihani. Ujemanje nam poda razmerje med ventilacijo in perfuzijo.
Normalno razmerje ventilacija-perfuzija je 0.8, kar pomeni, da je alveolarna ventilacija 80% pljunega
pretoka. e je normalno razmerje ventilacija-perfuzija, bo optimalna tudi izmenjava plinov, posledino pa
bosta normalna tudi parcialna tlaka kisika in CO2. Spremembe v razmerju ventilacija-perfuzija torej naredijo
izmenjavo plinov manj optimalno, kar se kae v spremembah v arterijskih parcialnih tlakih kisika in CO2.
Pomembno je, da je vrednost 0.8 za razmerje ventilacija-perfuzija povpreje. Ker je v pljuih neenakomeren
pretok krvi (tri cone), je neenakomerno porazdeljeno tudi razmerje ventilacija-perfuzija. Alveolarna
ventilacija in perfuzija sta najniji v coni 1 in najviji v coni 3, razmerje ventilacija-perfuzija pa je najvije v
coni 1 in najnije v coni 3. Ker je med predeli plju to razmerje razlino, so razline tudi vrednosti parcialnih
tlakov v arterijski krvi iz teh predelov.
Pri razlinih patolokih spremembah se razmerje ventilacija-perfuzija lahko spremeni. Ko je razmerje

ventilacija-perfuzija neskonno veliko, govorimo o mrtvem prostoru. Tako razmerje pomeni, da je regija
sicer predihana (alveolarna ventilacija ima neko vrednost), vendar ni prekrvavljena (perfuzija je ni). Primer
takega stanja je pljuni embolizem, kjer se prekine dotok krvi do doloenega predela plju. V primeru, ko je
razmerje ventilacija-perfuzija neskonno veliko, parcialni tlaki teijo k vrednostim za pline v navlaenem
zraku. To pomeni, da bo kri v predelu, kjer je razmerje ventilacija-perfuzija neskonno veliko, imela pO2
150 mmHg, pCO2 pa 0 mmHg.
Drugi ekstrem je primer, ko je razmerje ventilacija-perfuzija enako ni, kar se lahko zgodi na primer pri
obstrukciji dihalnih poti. Brez alveolarne ventilacije se zrak v alveolu ne bo izmenjaval, parcialni tlaki pa se
bodo izenaili s parcialnimi tlaki v venski krvi. Pri razmerju ventilacija-perfuzija = 0 bosta pO2 in pCO2 v
alveolu 40 mmHg oziroma 45 mmHg. Delu krvi, ki se ne oksigenira v pljuih, pravimo ant, zato v primeru,
ko je razmerje ventilacija-perfuzija enako ni, govorimo o desno-levem antu (kri potuje iz desnega v levo
srce, brez da bi se oksigenirala). Temu se izognejo pljua s hipoksino vazokonstrikcijo.
90
2016/2017
Obstajajo spremembe, ko je razmerje ventilacija-
perfuzija preprosto poveano/zmanjano. Ta razpon
sprememb lahko prikaemo tudi grafino. O
poveanem razmerju govorimo, ko je alveolarna
ventilacija veja od perfuzije. V tem primeru pretok
skozi obmoje ni enak ni (kot je pri mrtvem
prostoru), pa pa samo znian. V takem primeru
imamo povian pO2 in znian pCO2 v krvi, saj
parcialni tlaki teijo k vrednostim v vlanem zraku.
Po drugi strani govorimo o zmanjanem razmerju
ventilacija-perfuzija, ko je zmanjana alveolarna
ventilacija. V tem primeru alveoli v tem obmoju niso
nepredihani, pa pa je samo zmanjana ventilacija. Pri
zmanjanem razmerju imamo znian pO2 in povian
pCO2 v krvi, saj vrednosti teijo k vrednostim v
venski krvi.
91
2016/2017
6.5 Regulacija dihanja
Naloga regulacije dihanja je vzdrevanje normalnih vrednosti pO2 in pCO2 v arterijski krvi. Dihanje
nadzorujejo centri v moganskem deblu, nadzorni sistem pa ima tiri komponente: kemoreceptorje za kisik
in CO2, mehanoreceptorje v pljuih in sklepih, centri za dihanje v meduli oblongati in ponsu in respiratorne
miice.
Dihanje nadzoruje respiratorni center, ki se nahaja v ve skupinah
v meduli oblongati in ponsu. Deli respiratornega centra so:
- dorzalna respiratorna skupina nevronov v dorzalnem
predelu medule oblongate, ki nadzoruje predvsem vdih,
- ventralna respiratorna skupina nevronov v
ventrolateralnem predelu medule oblongate, ki nadzoruje
predvsem izdih, in
- pnevmotaksini center, ki se nahaja dorzalno na
superiornem delu ponsa ter nadzoruje predvsem frekvenco
in globino dihanja.
- Poznamo e apneustini center, katerega vloga naj bi bila
spodbujanje vdiha.
Dorzalni respiratorni center se razteza po celi dolini medule oblongate, veina nevronov pa se nahaja v
obmoju nucleus solitariusa. Nucleus solitarius je jedro aferentnih nevronov vagusa in glosofaringealnega
ivca, vanj pa se med drugim konujejo nevroni iz perifernih kemoreceptorjev, baroreceptorjev in tevilnih
receptorjev v pljuih. Dorzalni respiratorni center je imenovan tudi inspiratorni center in nadzoruje osnovni
ritem dihanja. Inspiratorni center poilja signale predvsem v diafragmo po phrenicusu, vendar center ne
poilja ve zaporednih akcijskih potencialov naenkrat. Signal iz inspiratornega centra se namre zane ibko,
nato pa v obdobju dveh sekund njegova jakost naraa. Ko signal dosee maksimalno jakost, hitro upade, v
naslednjih treh sekundah pa mu ne sledi naslednji signal. Tak nain stimulacije diafragme omogoa postopno
polnitev plju med inspiracijo. Signal za vdih iz inspiratornega centra je nadzorovan s hitrostjo naraanja
jakosti in s toko, na kateri pride do prekinitve signala. Hitrost naraanja je poveana pri globokem vdihu,
prekinitev signala pa nastopi prej pri visoki frekvenci dihanja.
Ventralni respiratorni center se nahaja anterolateralno od dorzalnega, nevroni pa se nahajajo v obmoju
nucleus ambiguusa in retroambiguusa. Nevroni ventralnega respiratornega centra so med mirnim dihanjem
skoraj neaktivni, saj je takrat tako za vdih kot za izdih odvisna diafragma, ki je pod nadzorom dorzalnega
respiratornega centra. Poleg tega nevroni ventralnega respiratornega centra ne kaejo oscilacij v jakosti
signala, kot to poteka pri dorzalnem centru. Ventralni respiratorni center je odgovoren predvsem za izdih,
vendar pa del nevronov spodbuja tudi vdih.
Apneustini center se nahaja v inferiornem delu ponsa in stimulira inspiratorni center. Stimulacija
apneustinega centra povzroi vzorec dihanja, kjer je vdih podaljan, sledi mu premor, ki mu sledi kratek,
nezadosten izdih. Tak vzorec dihanja imenujemo apneustino dihanje. Pneumotaksini center se nahaja
dorzalno v superiornem delu ponsa in zaobjema nucleus parabrachialis ter poilja signale v inspiratorni
center. Glavni uinek pneumotaksinega centra je, da prekine inspiracijo, s tem pa regulira tako dihalni
volumen kot frekvenco dihanja. Normalno dihanje poteka brez delovanja pneumotaksinega centra.
92
2016/2017
Dihanje je pod nadzorom moganskega debla, vendar pa lahko zavestne pobude iz moganskega korteksa
zaasno povozijo centre v moganskem deblu. Oseba lahko tako zavestno hiper- ali hipoventilira, vendar
sta oba procesa samoomejujoa. Hiperventilacija povzroi padec pCO2 v krvi, kar povia pH, padec pCO2
pa vodi v nezavest. Hipoventilacija povzroi padec pO2 in porast pCO2, kar spodbuja ventilacijo, zato je
hipoventilacija omejena.
Delovanje centrov v moganskem deblu uravnavajo kemoreceptorji, ki jih delimo na centralne in periferne.
Centralni kemoreceptorji se nahajajo na ventralni strani medule oblongate in so obutljivi predvsem na pH,
v manji meri pa tudi na pCO2 v cerebrospinalnem likvorju (pH je povezan s pCO2 v krvi). Centralne
kemoreceptorje aktivirajo protoni, vendar ti teko prehajajo skozi krvno-mogansko pregrado, zato
centralni kemoreceptorji v bistvu posredno reagirajo na spremembe v pCO2. CO2 z lahkoto prehaja krvno-
mogansko pregrado, v krvi pa reagira z vodo in da vodikov ion ter bikarbonatni ion. Povean pCO2 v krvi
povzroi prehajanje CO2 v likvor in s tem dvigne tudi pCO2 likvorja. Tam se pretvori v proton in
bikarbonatni ion, kar znia pH in aktivira centralne kemoreceptorje. Aktivacija centralnih kemoreceptorjev
deluje na inspiratorni center in povzroi poveanje frekvence dihanja hiperventilacijo. Posledica
hiperventilacije je poveano izloanje ogljikovega dioksida in posledino dvig pH.
Aktivacija centralnih kemoreceptorjev nima pomembnih kroninih uinkov. Spremembe v pH namre

kompenzirajo ledvice, ki pri znianem pH zanejo izloati bikarbonat. Poleg tega v nekaj urah pride do
difuzije bikarbonata v likvor, ta pa se povee s protoni in zvia pH na normalno vrednost.
93
2016/2017
Drugi tip kemoreceptorjev so periferni kemoreceptorji,
ki se nahajajo predvsem v karotidnem in aortnem
glomusu. Odzivajo se predvsem na spremembe v pO2,
v manji meri pa e na spremembe pCO2. Karotidni
kemoreceptorji so obutljivi e na spremembe pH.
Karotidni kemoreceptorji poiljajo signale po
glosofaringealnem ivcu, aortni pa po vagusu.
Ko pO2 upade pod normalno vrednost, pride do
stimulacije perifernih kemoreceptorjev. Ti so e
posebej obutljivi v obmoju pO2 med 30 in 60
mmHg, saj se v tem obmoju tudi najbolj znia
saturacija hemoglobina. Podoben uinek kot padec
pO2 ima porast v pCO2 in padec pH.
Delovanje perifernih kemoreceptorjev je podobno kot
delovanje centralnih. Pri padcu pO2 se stimulacija
kemoreceptorjev prenese v inspiratorni center
moganov. Posledica je poveana ventilaciija, ki se
lahko povea tudi do petkrat. Vendar je ta uinek
pomemben ele pri parcialnih tlakih kisika, ki so pod 60
mmHg. Pri vijih parcialnih tlakih so za delovanje
perifernih kemoreceptorjev pomembneje spremembe
pCO2 in pH.
Na alveolarno ventilacijo vplivajo pO2, pCO2 in pH, uinke pa lahko prikaemo na grafu (spodaj). Rdee
krivulje kaejo meritve pri razlinih pO2 pri fiziolokem pH. Vidimo, da je pri nijih pO2 sprememba
alveolarne ventilacije veja pri manjih spremembah pCO2, saj so nakloni krivulj veji. Zelene krivulje
prikazujejo isto sliko, le da je pH znian. Vidimo, da so krivulje premaknjene v levo na alveolarno
ventilacijo vplivajo e manji pCO2. Iz grafa lahko razberemo uinke pO2, pCO2 in pH na alveolarno
ventilacijo.
94
2016/2017
Na dihanje vplivajo e nekateri drugi receptorji, kot so:
- Pljuni mehanoreceptorji (obutljivi na razteg), ki so vkljueni v tako imenovan Hering-Breuerjev
efekt. Ko se pljua zadosti napolnijo z zrakom, zaznajo to raztegnitev mehanoreceptorji in poljejo
signal po vagusu v dihalne centre. Tam pride do prekinitve signala za vdih, kar je Hering-Breuerjev
efekt. Uinek Hering-Breuerjevega refleksa je praktino enak delovanju pneumotaksinega centra.
Pri ljudeh Hering-Breurjev refleks ni aktiviran, dokler dihalni volumen ne presee trikratne
normalne vrednosti (~1.5 L).
- Jukstakapilarni (J) receptorji, ki se nahajajo v alveolarni steni ob kapilarah. Aktivirajo se, ko pljune
kapilare nabreknejo zaradi krvi ali pri poveanju volumna intersticijske tekoine. Uinek J
receptorjev je sprememba v dihalnem vzorcu na kratke in plitke vdihe, ki dajo osebi obutek
dispneje.
- Drailni receptorji, ki se nahajajo v epiteliju dihalnih poti in jih aktivirajo razline kemikalije in delci.
Signale poiljajo v medulo oblongato preko vagusa in povzroajo refleksno kontrakcijo gladkih
miic v dihalni poti ter poveanje frekvence dihanja. Vkljueni so tudi v refleksno kaljanje in
kihanje.
- Mehanoreceptorji v sklepih in miicah (miina vretena), ki zaznajo premike udov ter povzroijo
poveanje dihalne frekvence. Vkljueni so v zgodnji odgovor na napor v obliki poveane ventilacije.
95
2016/2017
7 NEVROFIZIOLOGIJA
7.1 Osnovna organizacija ivnega sistema nevron in sinapsa

ivevje je visoko specializiran sistem, ki ga oblikuje omreje
medsebojno povezanih nevronov. Splone funkcije ivevja so
detekcija senzorinih draljajev, obdelava informacij in nadzor
vedenja. ivevje je sposobno ohranjanja informacij v procesih
uenja in pomnjenja, to pa omogoa prilagoditve vedenja.
Osnovna enota (morfoloko in funkcionalno) je nevron,
utemeljitelj nevronske doktrine pa je Ramon y Cahal. Ti nevroni
se med seboj povezujejo s sinapsami, ki vodijo signale v nevrone
predvsem preko dendritov, lahko pa tudi neposredno na telo
nevrona. Temeljna znailnost, ki nevronom omogoa delovanje,
je ekscitabilnost, ki oznauje spremembe membranskega
potenciala. Med spremembe membranskega potenciala pri
ivevju tejemo graduirane oziroma lokalizirane spremembe
(receptorski in sinaptini potenciali) ter akcijske potenciale.
Membranski potencial se na membrani nevrona vzpostavi zaradi
razlik v koncentraciji ionov znotraj in zunaj celice ter zaradi
razlinih prevodnosti membrane nevrona za razline ione.
Elektrokemino ravnoteje, ki se vzpostavi, e je membrana
prepustna samo za en ion, nam opie Nernstova enaba,
potencial pa imenujemo Nernstov potencial (poglavje 3). Ker
membrana ni prepustna samo za en ion in ker ioni nikoli niso v
ravnoteju (npr. zaradi delovanja ionskih rpalk), mirovni
membranski potencial ni enak Nernstovemu potencialu za en
ion. Mirovni membranski potencial pri danih pogojih nam poda
Goldmannova enaba oz. njena poenostavitev kabelska
enaba. Ker je membrana nevrona naeloma veliko bolj
prepustna za kalij kot za ostale ione, je mirovni membranski
potencial blizu Nernstovega potenciala za kalij (UK = ~-90 mV,
Um, nevron = ~-70 mV) (poglavje 3).
Metoda prenosa informacij po ivevju je akcijski potencial. Ta se sproi, e se membrana toliko
depolarizira, da dosee tako imenovan prag vzdranosti (okoli -50 mV). Takrat se odprejo natrijevi kanalki,
vdor natrija v nevron pa sproi nastanek akcijskega potenciala. Akcijski potencial sledi zakonu vse ali ni, v
zvezi z akcijskimi potenciali pa opisujemo e absolutno in relativno refraktarno dobo (poglavje 3). Akcijski
potencial se iri z doloeno hitrostjo, ki je v obratnem sorazmerju s asovno konstanto in v
premosorazmerju z dolinsko konstanto . Pri tem velja:

= , = .

Rm je upornost membrane nevrona, Cm kapaciteta nevrona, Ra upornost aksoplazme in hitrost razirjanja

AP. Mielinska ovojnica, ki jo proizvajajo Schwannove celice, povea upornost membrane in zmanja
kapaciteto. S tem se poveata tudi dolinska in asovna konstanta. Po drugi strani je upornost aksoplazme
odvisna predvsem od preseka nevrona, zato je dolinska konstanta za veje nevrone veja (veji presek
pomeni manji upor in vejo dolinsko konstanto). Mielin poleg tega omogoa tudi saltatorno prevajanje,
ki je hitreje in energetsko bolj uinkovito.
Amplituda akcijskega potenciala v mieliniziranih predelih aksona upada, vendar se na vsakem Ranvierjevem
zaemku akcijski potenciala znova ojaa. Padanje amplitude v odvisnosti od poti poda enaba:

() = 0 .
96
2016/2017
Informacije se po nevronih prenaajov obliki akcijskih
potencialov, ki jih imenujemo tudi ivni impulzi. Ti se z
nevrona na nevron prenaajo preko sinaps, pri tem pa se lahko
impulzi tudi modulirajo. Pri tem lahko pride do:
- blokiranja prenosa impulza z nevrona na drug nevron,
- spremembe enega samega impulza v ve zaporednih
impulzov,
- integracije impulza z impulzi, ki so prili iz drugih
nevronov.
Glede na nain prenosa impulza z nevron na nevron loimo
kemine in elektrine sinapse. Veina sinaps v telesu je keminih
sinaps. V primeru keminih sinaps presinaptini nevron v
sinaptino pranjo izloi nevrotransmiter, ki nato deluje na
receptorske proteine na membrani postsinaptinega nevrona.
Pri tem se postsinaptini nevron lahko vzburi, inhibira ali pa se
njegova obutljivost le modulira. Najbolj znani
nevrotransmiterji so glutamat, glicin, acetilholin, adrenalin,
noradrenalin, GABA idr. Pomembna karakteristika keminih
sinaps je, da se signal v kemini sinapsi lahko prevaja le v smeri
presinaptini postsinaptini nevron, v obratni smeri pa ne.
Pri elektrini sinapsi sta sosednja nevrona neposredno povezana
preko presledkovnih stikov, ki omogoajo prost tok ionov iz ene
v drugo celico.
Na multipolarnem motorinem nevronu sprednjega roga
hrbtenjane sivine opisujemo somo (telo nevrona), dendrite
(kratki izrastki) in en akson (dolg izrastek, ki vstopa v periferne
ivce). Somo in dendrite pokriva ve deset ali celo sto tiso
majhnih presinaptinih terminalov, ki se sicer nahajajo preteno
na dendritih. Ti presinaptini terminali so v bistvu ivni konii
aksonov sosednjih nevronov, ki tvorijo sinapse z nevronom.
Veina presinatpinih terminalov je ekscitatornih, nekateri so
tudi inhibitorni. Nevroni in sinapse v drugih predelih ivevja se
razlikujejo po velikosti some in izrastkov ter tevilu
presinaptinih terminalov, zato se razlini nevroni obnaajo
drugae.
Presinaptini terminal louje od postsinaptinega dendrita/some
(postsinaptinega terminala) sinatpina pranja, ki je iroka okoli
200-300 Angstromov. Presinaptini terminal ima dve pomembni
strukturi nevrotransmiterske vezikle in mitohondrije. Prvi
vsebujejo nevrotransmiterje, mitohondriji pa skrbijo za energijo,
ki omogoa sintezo novih nevrotransmiterjev. Ko akcijski
potencial dosee presinaptini terminal, se tam odprejo kalcijevi
kanalki, kalcij nato povzroi sproanje nevrotransmiterjev v
sinaptino pranjo. Kalcij naj bi se vezal na sinaptotagmin, ki
omogoi interagiranje sintaksina in SNAP-25 s
sinaptobrevinom, to pa pozroi eksocitozo. Kalcij hkrati aktivira
tudi CaM kinaze, ki aktivirajo sinapsin na presinaptienm
terminalu. Koliina nevrotransmitorjev, ki se sprostijo v sinapso,
je sorazmerna s koliino kalcija, ki vdre v presinaptini terminal.
Proces sproanja veziklov inhibirajo visoke ekstracelularne
koncentracije magnezija. e naslednji AP prispe kmalu za
prejnjim, so koncentacije Ca e vedno visoke, zato se sprosti
ve nevrotransmiterja sinaptina potenciacija.
97
2016/2017
Postsinaptini terminal vsebuje receptorske proteine, ki imajo dve pomembni komponenti zunanjo
vezavno kompoennto in notranjo intracelularno komponento. e je receptorski protein hkrati e ionski
kanal (npr. N-holinergini/nikotinski receptor), govorimo o ionotropnih receptorjih (sinapsah), e pa
receptor deluje preko drugih znotrajcelinih sporoevalcev (npr. G-proteini), govorimo o metabotropnih
receptorjih (sinapsah).
Ionotropni receptorji so bodisi kationski kanalki, ki prepuajo predvsem natrij, v manji meri pa tudi kalcij
in kalij, bodisi anionski kanalki, ki prepuajo predvsem klor. Kationski kanalki imajo na povrini
negativno nabite aminokisline, ki odijajo anione, hkrati pa privabljajo natrijeve ione in ostale katione.
Anionski kanalki so po drugi strani omejeni predvsem s premerom. Skoznje lahko prehajajo anioni, kationi
pa ne, saj so zaradi svojega hidratacijskega ovoja veliko preveliki. Ker odprtje kationskih kanalkov naeloma
povzroi ekcitacijo, na kationske kanalke delujejo ekscitatorni nevrotransmiterji. Inhibitorni
nevrotransmiterji delujejo na anionske kanalke in povzroijo hiperpolarizacijo (inhibicijo).
Nekateri procesi, kot je pomnjenje, potrebujejo dolgotrajneje spremembe v nevronu (tudi ve mesecev),
zato ionski kanalki niso vedno primerni. V takih primerih sodelujejo metabotropni receptorji, ki aktivirajo
sisteme znotrajcelinih sporoevalcev na postsinaptinem nevronu. Med najpogosteje sekundarne
znotrajceline sporoevalce spadajo heterotrimerni G-proteini iz , in podenot. Ti so neaktivni, ko je
nanje vezan GDP, aktivira pa jih vezava GTP, ki jo omogoajo GEF proteini. Aktivacija G-proteina
povzroi disociacijo podenote, ki ima lahko za posledico tiri uinke:
1. Odprtje specifinih ionskih kanalkov na postsinaptini membrani. Ti kanalki ostanejo odprti dlje
asa kot ionotropni receptorji.
2. Aktivacija adenilat ciklaze ali gvanilat ciklaze, to pa povzroi porast v znotrajcelinih koncentracijah
cAMP/cGMP. cAMP in cGMP delujeta na specifine metaboline proteine preko protein kinaz in
tako vplivata na metabolizem nevrona, s tem pa imata dolgorone uinke.
3. Aktivacija znotrajcelinih encimov, ki vplivajo na razline kemine procese v nevronu.
4. Aktivacija transkripcije specifinih genov, ki je hkrati tudi en izmed najpomembnejih uinkov.
Aktivacija genov povzroi nastajanje novih proteinov, ki lahko vplivajo na metabolizem in/ali
strukturo nevrona.
98
2016/2017
Sinapse delimo e na periferne in centralne. Primer periferne kemine sinapse je ivno-miini stik. Prenos
impulza se zane z depolarizacijo presinaptinega terminala, kar povea prevodnost membrane za kalcij.
Vdor kalcija povzroi sproanje acetilholina v sinaptino pranjo, ta pa se vee na nikotinske receptorje na
motorini ploici. Nikotinski receptorji so ionotropni in povzroijo vdor natrija v miino vlakno in
izhajanje kalija iz miinega vlakna. Vdor natrija v miino vlakno povzroi delno depolarizacijo, ki jo
imenujemo potencial motorine ploice (PMP ali EPP end-plate potential).
Na prenos impulza v ivno-miinem stiku vplivajo tudi nekateri strupi. Botulinum toksin na primer
preprei sproanje acetilholina v sinaptino pranjo, kurare pa se kompetitivno reverzibilno vee na
nikotinske receptorje in onemogoi vezavo acetilholina.
Tudi kadar ivec ni vzdraen se iz njega sproajo kvanti (paketi) nevrotransmiterjev (acetilholina). Ti
povzroajo nastajanje miniaturnih ekscitacijskih potencialov (mEPSP), ki za posledico sicer nimajo
kontrakcije/nastanka AP, vendar jih lahko merimo. V ivno-miinem stiku se naenkrat sprosti ve sto
kvantov acetilholina, ki povzroijo veliko depolarizacijo (lahko >20 mV). Varnostni faktor v ivno-miini
zvezi je visok in veliko viji kot v osrednjih sinapsah.
V osrednjih sinapsah je en nevron v stiku z ve nevroni in zato prejema impulze iz ve presinaptinih vlaken.
Sinapse v osrednjem ivevju so lahko ekscitacijske ali inhibitorne, ekscitacijske pa so bolj podobne prenosu
v perifernih sinapsah.
Ekscitacija na postsinaptinem nevronu ponavadi povzroi odprtje kationskih kanalkov, predvsem pa se
povea tok natrija v celico (hkrati se povea npr. tudi tok kalija iz celice). Neto tok kationov je v celico, to
povzroi delno depolarizacijo, ki jo imenujemo EPSP. Hkrati lahko ekscitacija povzroi tudi zmanjano
prevodnost za kloridne ione in razline znotrajceline spremembe metabolizma.
Inhibicija po drugi strani deluje preko poveanja prepustnosti membrane za kalij in/ali klor. Poveana
prepustnost za kalij ima za posledico hiperpolarizacijo, poveana prepustnost za klor pa tudi, vendar je pri
kloru e pomembneji uinek dejstvo, da je membrano pri poveani prepustnosti za klor teje depolarizirati.
Inhibicija ima za posledico IPSP.
Glede na uinek, ki ga ima doloen nevrotransmiter, delimo nevrotransmiterje na ekscitatorne in inhibitorne.
Nevrotransmiterje delimo tudi na male molekule (npr. acetilholin, (nor)adrenalin, dopamin, serotonin, glicin,
GABA, glutamat, NO) in velike nevropeptide (npr. somatostatin, endorfini, oksitocin, vazopresin,
holecistokinin, inzulin, glukagon). Najpomembneji nevrotransmiterji so:
- Acetilholin, ki je veinoma ekscitatorni, lahko pa je tudi inhibitorni nevrotransmiter (npr.
muskarinski receptorji v srcu vagus). Vkljuen je v motorine poti (motorini korteks, inervacija
skeletnih miic) in v avtonomno ivevje (predvsem parasimpatik, preganglionarni nevroni).
- Noradrenalin, ki vpliva npr. na budnost in poutje. Veinoma je ekscitatorni transmiter, lahko pa je
tudi inhibitoren. Vpliva na poutje in budnost, vkljuen je tudi v simpatino ivevje.
- Dopamin, ki je veinoma inhibitoren nevrotransmiter in ga najdemo predvsem v bazalnih ganglijih.
- Glicin, ki je tudi veinoma inhibitoren nevrotransmiter, izloajo pa ga predvsem sinapse v hrbtenjai.
- GABA (-aminobutanojska kislina), ki je vedno inhibitoren nevrotransmiter. Najdemo ga praktino
povsod v centralnem ivevju (hrbtenjaa, mali mogani, bazalni gangliji, veina korteksa).
- Glutamat, ki je vedno ekscitatorni nevrotransmiter. Izloajo ga predvsem nevroni v senzorinih
poteh in nekateri nevroni korteksa.
- Serotonin, ki je inhibitor v boleinskih poteh in vpliva na poutje ter spanec. Izloajo ga nevroni iz
moganskega debla, ki potujejo v dorzalne rogove hrbtenjae in hipotalamus.
- NO, ki je vkljuen v dolgorono vedenje in spomin ter modulira vzdranost postsinaptinih
nevronov.
99
2016/2017
100
2016/2017
Mirovni membranski potencial ivne celice je okoli -70 mV v velikih nevronih. Ekscitacijski
nevrotransmiter (npr. glutamat) se vee na specifine receptorje na postsinaptinem terminalu in odpre
kationski kanalek. Odprtje kanalka povea prepustnost membrane za katione (Na, K, Ca), vendar pa
veino toka predstavlja tok natrija, saj je elektrokemini gradient za natrij najveji (v celico ga ene tako
elektrina kot difuzijska sila, za kalij pa elektrina sila nasprotuje difuziji). Vdor natrija v celico povzroi
delno depolarizacijo imenovano EPSP, vendar to e ni akcijski potencial, niti ni en sam EPSP zadosti, da bi
na nevronu nastal akcijski potencial. Za nastanek akcijskega potenciala mora zato priti do sumacije, ki je
lahko asovna (temporalna) ali krajevna.
e se seteje dovolj EPSP in to povzroi zadostno depolarizacijo, da doseemo prag proenja, bo na
nevronu nastal akcijski potencial. Akcijski potencial ne nastane na mestu, kamor pridejo ekscitatorni
nevrotransmiterji, ki so odgovorni za nastanek EPSP (dendriti in soma). Akcijski potencial nastane na
hiloksu aksona, saj je tam koncentracija natrijevih kanalkov veliko veja kot drugje. Pomembno je, da se
pri prevajanju EPSP do hiloksa, amplituda EPSP ne zmanja preve, saj drugae do AP ne bo prilo. Akcijski
potencial se nato prevaja vzdol aksona, v nekaterih primerih gre lahko e nazaj proti somi in dendritom.
e je MMP nevrona -70 mV in prag proenja -50 mV, potrebujemo za depolarizacijo EPSP velik 20 mV.
Nasprotno ekscitaciji deluje inhibicija nevrona. Pri tem inhibitorni nevrotransmiter (npr. GABA) povea
prevodnost membrane za klor in/ali kalij, pri tem pa se membranski potencial nevrona znia. Niji
membranski potencial pomeni, da bo za doseg praga vzdranosti potreben moneji draljaj, zato je nevron
manj vzdraen (inhibiran). Uinek poveane prevodnosti za K/Cl je hiperpolarizacija oziroma IPSP. Poleg
hiperpolarizacije je za inhibicijo nevrona odgovoren tudi sam tok ionov, ki iznii ionske tokove, ki so
posledica EPSP.
Zgoraj opisan nain inhibicije je tako imenovana
postsinaptina inhibicija, poznamo pa tudi
presinaptino inhibicijo. Pri tem se inhibitorni
nevrotransmiter (veinoma je to GABA) sprosti
pred presinaptinim terminalom (akso-aksonska
sinapsa) in povzroi odprtje kloridnih kanalkov na
tem mestu. To povzroi inhibicijo nevrona, saj
nasprotuje toku natrijevih ionov, ki je posledica
akcijskega potenciala, tik pred presinaptinim
terminalom. S tem se lahko inhibira ena izmed sinaps
doloenega presinaptinega nevrona, medtem ko je
aktivnost ostalih sinaps nespremenjena.
Postsinaptini potenciali so kratkotrajni. Veinoma
izzvenijo v nekaj milisekundah (~15 ms), vendar
nekateri nevrotransmiterji (e posebej nevropeptidi)
lahko povzroijo dolgotrajneje potenciale.
Kot e omenjeno, en sam ekscitatorni potencial naeloma ne more povzroiti nastanka akcijskega potenciala
(izjema je npr. potencial motorine ploice, ki ima visok varnostni faktor in lahko povzroi depolarizacijo
tudi nad 20 mV). Zato je za nastanek akcijskega potenciala kot posledico EPSP potrebno setevanje
posameznih EPSP.
O krajevni sumaciji govorimo, ko na en postsinaptien nevron pride hkrati ve ekscitatornih impulzov iz
ve razlinih nevronov. Ker je soma nevrona zelo prevodna, se spremembe potenciala na enem mestu hitro
elektrotonino prenesejo po celotni somi, to pa omogoa setevanje posameznih EPSP. e upotevamo, da
je EPSP, ki je posledica ene ekscitatorne sinapse, velik okoli 1 mV, potrebujemo za uspeen akcijski potencial
soasno proenje okoli 20 ekscitatornih sinaps. Dovolj velika depolarizacija na hiloksu aksona nato sproi
nastanek akcijskega potenciala.
O asovni sumaciji po drugi strani govorimo, e EPSP prihajajo v kratkih asovnih razmakih (manj kot 15
ms, saj v tem asu EPSP izzveni) po istem presinaptinem nevronu. Taki zaporedni EPSP se prav tako
setejejo, vendar pa je za AP potrebno nekoliko ve zaporednih EPSP, saj v asovnih razmakih med
posameznimi impulzi amplituda EPSP nekoliko upade.
101
2016/2017
Sinaptini prenos se mora tudi konati, drugae bi bili nevroni neprestano vzburjeni. Terminacija prenosa
lahko potee preko inaktivacije kationskih kanalkov zaradi konformacijskih sprememb, z delovanjem
encimov (npr. acetilholin esteraza, ki razgradi acetilholin na acetil-CoA in holin), s privzemom
nevrotransmiterja nazaj v presinaptini terminal ali ekstranevralne celice (npr. glia), z internalizacijo
receptorjev na postsinaptinem terminalu (endocitoza) in z vezavo nevrotransmiterja na avtoreceptor na
presinaptinem terminalu.
102
2016/2017
7.2 Senzorini receptorji in nevronske mree
Senzorine receptorje delimo v pet osnovnih skupin:
1. Mehanoreceptorji, ki zaznavajo mehansko
kompresijo ali razteg v samem receptorju ali v
okolikih tkivih.
2. Termoreceptorji, ki zaznavajo spremembe v
temperaturi (receptorji za mraz in za toploto).
3. Nociceptorji ali boleinski receptorji, ki zaznavajo
fizine in kemine pokodbe tkiv.
4. Elektromagnetni receptorji, ki zaznavajo svetlobo v
mrenici.
5. Kemoreceptorji, ki zaznavajo okus v ustih, vonj v
nosu, raven kisika v krvi, osmolalnost telesnih
tekoin, koncentracijo CO2 in ostale kemine
spremembe.
Poleg tega delimo e eksteroceptorje (sprejemajo draljaje iz
okolja) in interoceptorje (sprejemajo draljaje iz telesa). Med
interoceptorje spadajo e proprioceptorji. Pri receptorjih
govorimo o diferencialni obutljivosti, kar pomeni, da je en tip
receptorja visoko obutljiv na tip stimulusa, za katerega je
specializiran, in skoraj neobutljiv za ostale stimuluse.
Vsi senzorini receptorji imajo skupno eno lastnost neglede
na tip stimulusa je odziv sprememba v membranskem
potenciali, to spremembo pa imenujemo receptorski potencial.
Receptorski potencial nastane na ve nainov: mehanska
deformacija odpre ionske kanalke, kemikalija spremeni
konformacijo kanalkov in jih odpre, sprememba temperature
vpliva na strukturo membrane in povea prepustnost za ione
ali preko elektromagnetnega valovanja, ki posredno ali
neposredno spremeni lastnosti membrane. Maksimalna
amplituda receptorskega potenciala je 100 mV, vendar je ta
amplituda dosegljiva le pri zelo intenzivnih stimulusih. e
receptorski potencial dosee prag vzdranosti (~20-30 mV),
pride do nastanka akcijskega potenciala. Vendar pa amplituda
akcijskega potenciala ni odvisna od amplitude receptorskega
potenciala (princip vse ali ni), pa pa amplituda receptorskega
potenciala vpliva le na frekvenco akcijskih potencialov.
103
2016/2017
Poglejmo nastanek AP na primeru Pacinijevega telesca.
Pacinijevo telesce ima v sredini ivno vlakno, ki ga obdajajo
koncentrine plasti kapsule. Konec vlakna je nemileiniziran, tik
preden vlakno zapusti Pacinijevo telesce pa je e mielinizirano.
Pacinijevo telesce je mehanoreceptor, zato receptorski
potencial povzroi deformacija. Receptorski potencial znotraj
telesca zarad razlik v potencialih (napetost) ustvari lokaliziran
tok ionov, to pa omogoi prenos receptorskega potenciala do
prvega Ranvierjevega zaemka, kjer tok ionov povzroi
depolarizacijo membrane in nastanek AP transformacija. AP
se nato prenese po aksonu proti centralnemu ivevju.
Amplituda receptorskega potenciala je odvisna od moi stimulusa,
a ne linearno. Na zaetku e majhne spremembe v moi stimulusa
povzroijo veliko poveanje amplitude receptorskega potenciala,
pri zelo monih stimulusih pa amplituda receptorskega potenciala
raste vse bolj polono, do platoja. Vidimo, da intenziteto stimulusa
prenaa frekvenca akcijskih potencialov, ki je odvisna od amplitude
receptorskega potenciala. Princip spreminjanja amplitude v
odvisnosti od moi stimulusa omogoa, da so receptorji obutljivi
e na rahle stimuluse, a ne doseejo maksimalne frekvence proenja,
dokler ni stimulus izjemno moan. AP ne nastajajo skozi celoten
draljaj, pa pa samo na zaetku in na koncu. To je posledica
adaptacije receptorja. e se receptor hitro adaptira je fazien,
drugae je tonien. Razmerje med jakostjo draljaja (S) in

intenziteto obutka (I) opie Fechner-Webrov zakon ( = log ).
0
Hitrost prevajanja impulzov proti centralnem

ivevju ni enaka za vse stimuluse (npr. groba
motorika se lahko prevaja poasneje, kot impulzi za
reflekse). Razline hitrosti omogoajo razlini tipi
ivnih vlaken, ki so lahko mielinizirana ali
nemielinizirana ter se med seboj razlikujejo po
velikosti. V grobem delimo vlakna A in C, vlakna A
pa delimo e na , , in . Vlakna tipa A so velika
in mielinizirana vlakna, vlakna tipa C pa so manja
in nemielinizirana. Vlakna tipa C so vkljuena
predvsem v senzoriko in predstavljajo ve kot
polovico senzorinih vlaken v perifernih ivcev.
Poleg tega vlakna tipa C predstavljajo tudi vsa
postganglionarna avtonomna vlakna. V senzorini
fiziologiji se uporablja e dodatna klasifikacija
senzorinih vlaken v pet skupin Ia, Ib, II, III in
IV. Vlakna Ia so vlakna A tipa in izhajajo iz
miinega vretena. Vlakna Ib so tudi tipa A in
izhajajo iz Golgijevega tetivnega organa. Vlakna tipa
II izhajajo iz taktilnih receptorjev in so bodisi tipa
A bodisi A. Vlakna tipa III prevajajo impulze iz
receptorjev za temperaturo, grob dotik in ostro
boleino in so tipa A. Vlakna tipa IV prevajajo
podobne impulze kot tip III in so vlakna tipa C.
104
2016/2017
Posebna karakteristika vseh receptorjev je, da so sposobni
adaptacije na konstanten stimulus. Receptorji se na nek
stalen draljaj sprva odzovejo mono, nato pa vse ibkeje.
as za adaptacijo je razlien za razline receptorje -
Pacinijevo telesce se adaptira v manj kot sekundi, drugi
mehanoreceptorji (npr. miino vreteno) pa rabijo veliko
dlje asa, lahko celo ve ur ali dni.
Mehanizem adaptacije je za vsak tip receptorja drugaen.
epki in palinice se na primer adaptirajo tako, da zmanjajo
tevilo na svetlobo obutljivih kanalkov na membrani.
Mehanoreceptorji (Pacinijevo telesce) se adaptirajo na dva
naina prerazporedi se tekoina znotraj telesca, kar
preprei prevajanje impulza po celotnem receptorju, pride
pa tudi do akomodacije ivnega vlakna. Pri tem pride do
zaprtja vse vejega tevila natrijevih kanalkov, to pa
zmanja tok natrija in preprei nastanek AP.
Glede na hitrost adaptacije delimo receptorje na tonine (ali P receptorji), ki se adaptirajo poasi, in fazine
(ali D receptorje), ki se adaptirajo hitro. Primeri toninih receptorjev so miina vretena, Golgijev tetivni
organ, receptorji v makuli notranjega uesa, boleinski receptorji, baroreceptorji v arterijah in kemoreceptorji
v aorti in karotidi. Fazini receptorji se aktivirajo le, ko se spremeni mo stimulusa in zato ne morejo prevajati
stalnih impulzov. Sem spadajo npr. Pacinijevo telesce in lasni receptorji.
Nekateri receptorji imajo tudi predikcijsko sposobnost. Receptorji v polkronih kanalih lahko na primer
zaznajo hitrost premikanja glave med tekom v krogu in tako vnaprej sporoijo, kako se morajo premakniti
noge, da obdrimo ravnoteje. Receptorji v sklepih omogoajo predvidevanje o poloaju noge v kateremkoli
trenutku teka in tako prepreujejo, da bi med tekom padli. Izguba predikcijskih funkcij receptorjev bi torej
pomenila na primer izgubo sposobnosti teka.
Pri vsakem signalu moramo imeti v mislih, da se mora prenesti tudi
intenziteta signala. V ta namen se pri prenosu receptorskih signalov
uporabljata prostorska in asovna sumacija. Prostorska sumacija je
fenomen, kjer se inzenziteta signala povea tako, da se povea tevilo
vlaken, ki prenaajo stimulus. Primer takega prenosa so boleinski
receptorji. Eno boleinsko vlakno se v koi razveji na ogromno
prostih ivnih koniev, ki sluijo kot boleinski receptorji. Celotno
obmoje, ki ga vlakno pokriva, imenujemo receptivno polje. V
najobutlivejih predelih telesa so receptivna polja najmanja, gostota
receptivnih polj pa je najveja. V receptivnih poljih je koliina prostih
koniev velika v sredini, proti periferiji pa se zmanjuje. Razlina
boleinska vlakna se tudi prekrivajo, zato stimulus na enem obmoju
poilja signale po ve vlaknih hkrati. e se zbodemo v sredie
receptivnega polja, bo aktiviranih najve koniev, zato bo tudi
stimulacija najmoneja. Moneji stimulusi zajamejo ve vlaken
naenkrat, to pa imenujemo prostorska sumacija.
asovna sumacija je drug princip poveanja intenzitete
signala. Pri tem se intenziteta signala povea tako, da se
povea frekvenca impulzov po doloenem vlaknu.
Frekvenca impulzov je namre odvisna od amplitude
receptorskega potenciala, ta pa je odvisna od moi
stimulusa.
105
2016/2017
Centralni ivni sistem gradijo nevronske mree, ki
imajo razlino tevilo nevronov in so razlino
organizirane. Pri nevronskih mreah loimo 'input'
in 'output' nevrone. En input nevron se vekrat
razveji in se lahko preklopi na ve razlinih
nevronov, celotno obmoje, ki ga stimulira en input
nevron pa imenujemo stimulatorno polje. V
nevronskih mreah pride do nekaterih posebnih
pojavov, ki niso znailni za druga tkiva, kjer tudi
prihaja do akcijskih potencialov. Sem spadajo
divergenca impulzov, konvergenca impulzov,
asovna facilitacija, prostorska facilitacija,
podprano obrobje in okluzija.
Stimulacija enega input nevrona ne povzroi nujno
stimulacijo vseh nevronov, s katerimi se povezuje.
Na sliki desno ima nevron 1 veliko povezav z
nevronom a, zato ga lahko vzburi in povzroi AP.
Takemu draljaju pravimo nadprani, saj presee
prag proenja. Po drugi strani ima nevron 1 malo
povezav z nevronom b, zato ga lahko le facilitira, ne
more pa ga vzburiti. Takemu draljaju pravimo
podprani draljaj. Nadprani draljaji se ponavadi
nahajajo bolj v srediu stimulatornega polja, saj se
tam nahaja ve presinaptinih terminalov.
Divergenca ivnih impulzov je pojav, ko se

vzdraenje z enega nevrona po kolateralah prenese
na ve razlinih nevronov v naslednji stopnji (npr.
divergenca impulzov iz nociceptorjev). S tem se
impulz, ki vstopa v nevronsko mreo, prenese na ve
nevronov. Divergenca je lahko amplificirajoa, kjer
se signal prenaa na vedno veje tevilo nevronov
znotraj iste poti. Taka divergenca je znailna za
kortikospinalno pot. Drug tip divergence je, ko se
signal prenese na ve razlinih poti.
Divergenci nasproten pojav je
konvergenca impulzov, kjer en nevron
prejema ivne impulze z ve razlinih
nevronov (npr. prenos impulzov iz
razlinih predelov centralnega ivevja na
en motorini nevron). Konvergenca
lahko pride z enega samega nevrona (ve
presinaptinih terminalov enega nevrona
stimulira isti postsinaptini nevron) ali pa
z ve nevronov. Konvergenca signalov
omogoa sumacijo potencialov in
nastanek akcijskega potenciala.
106
2016/2017
asovna in prostorska facilitacija sta pravzaprav asovna in prostorska sumacija EPSP na postsinaptinem
nevronu, ki pa ne privede do nastanka AP. Draljaji, ki se setejejo, so facilitirali nevron, kar pomeni, da so
olajali sproitev akcijskega potenciala, niso pa sproitve izzvali.
Podprano obrobje je pojav, ko se ob hkratnem
draenju ve nevronov povea tevilo
odgovorov v postsinaptinih nevronih.
Recimo, da imamo nevron A in B, vsak pa se
preklopi na est nevronov, vendar tri od teh
nevronov oivujeta oba nevrona hkrati. e
draimo samo nevron A, dobimo npr. v treh
nevronih akcijski potencial, ostali trije so
facilitirani. Enako se zgodi, e draimo nevron
B. V vsakem primeru torej dobimo AP le na
treh nevronih, nevroni, ki imajo sinapse z
obema nevronoma, pa ne proizvedejo AP. Ob
hkratnem draenju pa se vzdraijo e ti nevroni,
zato dobimo e tri dodatne akcijske potenciale.
Pri hkratni stimulaciji A in B tako stimuliramo
9 nevronov in ne 6.
Okluzija je pojav podoben podpranemu obrobju. Pri tem e draenje enega samega nevrona (A ali B)
pripelje do nastanka akcijskega potenciala tudi v nevronih, ki imajo sinapse z obema nevronoma. Hkratno
draenje obeh nevronov pa nam ne povea tevilo AP za toliko kot pri podpranem obrobju, saj so skupni
nevroni vzdraeni e pri draenju samo enega od nevronov. Skupno tevilo vzdraenih nevronov je tako 4
in ne 6.
Nevronske mree imajo znailne ekscitacijske in inhibicijske povezave. V ivevju se pojavljajo tako
imenovani ekscitacijski krogi, kjer impulzi trajajo dlje asa, namesto da bi v mreo samo vstopili in kmalu
zatem izstopili. Podaljanje signala v nevronski mrei ima ve mehanizmov, podaljano proenje izhodnih
signalov pa imenujemo afterdischarge.
Princip sinaptinega afterdischarga je slede: ko se ekscitatorna sinapsa sproi, se povrina dendritov in/ali
some postsinaptinega nevrona delno depolarizira, to pa lahko traja dlje asa, odvisno od nevrotransmiterja.
Dokler bo na postsinaptinem nevronu EPSP, bo nevron poiljal output impulze, to pa omogoa ve output
impulzov, ki nastanejo kot posledica enega input impulza.
Pomemben mehanizem podaljanja signala so tako imenovane reverberacijske zanke. V teh pride do
pozitivnih povratnih ekscitacij input nevronov preko output nevrona. Ko se taka reverberacijska zanka
enkrat sproi, se lahko zaporedni impulzi proijo dolgo asa. Najpreprosteja reverberacijska zanka vsebuje
le dva nevrona. Ko input nevron stimulira output nevron, se ta vzburi, hkrati pa polje kolateralo nazaj na
lastne dendrite in somo ter tako sam sebe ponovno vzburi. V reverberacijske zanke se lahko vkljuujejo tudi
facilitacijski in inhibitorni nevroni, ki lahko spodbujajo ali inhibirajo reverberacijo.
107
2016/2017
Intenziteta output signala iz reverberacijske zanke ni
konstanta. Intenziteta dosee maksimum takoj na
zaetku, nato pa zane upadati. Ko intenziteta dosee
neko kritino toko, strmo upade na ni. Razlog za to
sunkovito prenehanje reverberacije je 'utrudljivost'
sinaps. Utrudljivost je znailnost vseh sinaps in je
zaitni mehanizem pred preveliko nevronsko
aktivnostjo (npr. epilepsije). Pri tem pride do izrpanja
zalog nevrotransmiterjev v presinaptinem terminalu, saj
zaloge zadostujejo le za ~10 000 akcijskih potencialov.
Hkrati lahko pride e do inaktivacije postsinaptinih
receptorjev, koncentracije ionov v postsinaptinih
nevronih pa doseejo preve abnormalne vrednosti, da
bi lahko prilo do novega vzburjenja.
Nekatere nevronske mree poiljajo signale neprestano tudi brez ekscitatornih input signalov, za kar sta
odgovorna dva mehanizma. Prvi je zaporedno proenje, ki ga povzroi intrinzina vzdranost nevronov.
Veliko nevronov ima namre tako visoke membranske potenciale, da neprestano dosegajo prag proenja,
taki nevroni pa zato neprestano poiljajo impulze. Primer so nevroni v malih moganih in internevroni v
hrbtenjai. Frekvenca proenja impulzov se lahko spremeni z ekscitatornimi in inhibitornimi impulzi, ki
lahko celo popolnoma ustavijo proenje.
Drug mehanizem je proenje signalov zaradi neprestane stimulacije po reverberacijskih zankah. V nekaterih
zankah se sinapse namre ne utrudijo, te zanke pa so zato vir neprekinjenih impulzov. Tudi tu na frekvenco
output signalov vplivajo ekscitatorni in inhibitorni impulzi.
Druga pomembna struktura nevronskih mre so inhibicijski krogi. Inhibicijske povezave delimo na:
inhibicijo antagonistov, povratno inhibicijo in obrobno inhibicijo. Inhibicijski krogi skupaj z utrudljivostjo
sinaps prepreujejo, da bi se vzburjenje enega nevrona preneslo na preveliko tevilo nevronov, kar se zgodi
na primer pri epilepsiji.
Inhibicija antagonistov je primer inhibicije pri motoriki, kjer aktivacija motonevrona za eno miico posredno
(prek internevrona) inhibira motonevron za antagonista. Povratna inhibicija oznauje pojav, ko vzdraen
nevron preko kolateral aktivira Renshawove celice, te pa nato inhibirajo ta isti nevron. Povratne povezave
se pojavijo v praktino vseh senzorinih poteh. Pri obrobni inhibiciji en nevron preko kolateral poilja
signale v internevrone, ti pa inhibirajo obrobne nevrone.
108
2016/2017
7.3 Somatosenzorini sistemi
Somatski uti pobirajo senzorine podatke iz vseh delov telesa. Somatske ute loimo od specialnih utov,
kamor spadajo vid, voh, sluh in okus. Delimo jih na mehanoceptivne ute (taktilni in pozicijski receptorji),
termoceptivne ute (toplota/hlad) in boleinske ute (pokodba tkiv). Somatske ute lahko delimo e na:
- eksteroceptivne ute, ki prihajajo s povrine telesa,
- proprioceptivne ute, ki zajemajo poloaj telesa in tenzijo miic/kit,
- visceralne ute, ki izhajajo iz telesnih organov,
- globoke ute, ki izhajajo iz globokih tkiv fascije, miice in kosti.
Taktilni mehanoreceptorji zaznavajo obutke dotika, pritiska in vibracije, ki pa jih sicer pritevamo med
razline obutke. Glavne razlike med njimi so: dotik stimulira taktilne receptorje v koi in tkivih tik pod
koo, pritisk nastane zaradi deformacije globokih tkiv, vibracija pomeni stimulacijo mehanoreceptorjev s
hitrimi zaporednimi repetitivnimi signali.
Taktilnih mehanoreceptorjev je ve vrst, vsaj est:
1. Prosti ivni konii, ki se nahajajo povsod v koi in e v nekaterih drugih tkivih. Zaznajo lahko
dotik in pritisk.
2. Meissnerjevo telesce, ki vsebuje A vlakna (senzorina vlakna II), ki se v kapsuli konujejo z ve
ivnimi konii. Meissnerjeva telesca so prisotna v predelih koe, kjer ni dlak konci prstov,
ustnici Meissnerjeva telesca se zelo hitro adaptirajo (kot Pacinijeva telesca).
3. Merklovi diski, ki se nahajajo v predelih, kjer je veliko Meissnerjevih telesc. Za razliko od
Meissnerjevih telesc se Merklovi diski adaptirajo poasneje in omogoajo zaznavanje dolgotrajnega
dotika predmeta. Merklovi diski se ponavadi zdruujejo v kupolaste strukture, ki jih vse inervira en
sam nevron tipa A.
4. Receptorji na bazi lasnega folikla zaznavajo spremembe v legi las, ki so posledica dotika. Podobno
kot Meissnerjeva telesca se tudi ti receptorji hitro adaptirajo. Inervirajo jih vlakna tipa A in/ali A.
5. Ruffinijeva vretena, ki so tonini receptorji in zaznavajo dolgotrajneje deformacije tkiv (pritisk).
Adaptirajo se poasi in se nahajajo predvsem v sklepih, kjer zaznavajo rotacijo sklepov.
6. Pacinijeva telesca, ki se nahajajo tik pod koo in v fascijah. So fazini receptorji, ki se hitro adaptirajo,
stimulira pa jih le hitra kompresija tkiv. Vkljueni so tudi v zaznavanje vibracije (vije frekvence
vibriranja) skupaj z receptorji v lasnih foliklih in Meissnerjevimi telesci (nizke frekvence). Inervirajo
jih vlakna A.
Veina specializiranih receptorjev (npr. Meissnerjevo telesce, Ruffinijeva vretena) prenaa signale po A
ivnih vlaknih, ki imajo hitrost prevajanja med 30 in 70 m/s. Prosta ivna vlakna in receptorji v lasnih
foliklih prenaajo signale veinoma po A vlaknih, ki imajo hitrost 5-30 m/s. Nekateri taktilni prosti ivni
konii prenaajo signale e po C nemieliniziranih vlaknih, ki imajo hitrost prevajanja pod 2 m/s.
Vsi taktilni receptorji so vkljueni tudi v zaznavanje vibracij, vendar razlini receptorji zaznavajo razline
frekvence. Pacinijevo telesce na primer zaznava frekvence 200-300 Hz, Meissnerjevo telesce zaznava nije
frekvence, priblino 2-80 Hz.
Somatosenzorine informacije se morajo prenesti v centralno ivevje, kar poteka preteno preko dveh poti
poti medialnega lemniska in po anterolateralni poti. Somatosenzorine proge so naeloma sestavljene iz
treh nevronov, ki predstavljajo lene poti. Signali po medialnem lemnisku se prevajajo s hitrostmi 30-110
m/s in so somatotopino topografsko urejeni; po medialnem lemnisku se prevajajo signali za fin dotik,
obutke vibracije, pozicijo sklepov in pritisk. Po anterolateralni poti se signali prevajajo z veliko nijimi
hitrostmi (do 40 m/s), signali pa niso urejeno tako strogo somatotopino topografsko (manj obutka za
prostor); po anterolateralni poti se prevajajo obutki boleine, toplote, grobega dotika.
109
2016/2017
Prvi len medialnega lemniska so senzorina vlakna, ki vstopijo
v hrbtenjao skupaj z dorzalnimi koreninami spinalnih ivcev
in imajo telesa v spinalnih ganglijih. Velika vlakna iz
specializiranih mehanoreceptorjev se praktino takoj po
vstopu v zadnji rog sivine razdelijo na medialno in lateralno
vejo. Medialna veja se usmeri medialno in nato vstopi v
dorzalni funikel in po njem poteka navzgor proti moganom.
Lateralna veja ostane v dorzalnem rogu hrbtenjane sivine in
tvori sinapse z nevroni v anteriornem rogu. Ti nevroni se nato
lahko vkljuujejo v hrbtenjane reflekse, tvorijo
spinocerebelarne trakte ali pa vstopijo v dorzalni funikel in
potujejo proti moganom.
Vlakna v dorzalnem funiklu nato potujejo navzgor, v vratnem
delu pa dorzalni funikel oblikuje kuneatni fascikel (lateralno,
vsebuje nitja iz zgornjega uda) in gracilni fascikel (medialno,
vsebuje nitje iz spodnjega uda). Do preklopa pride v
kuneatnem/gracilnem jedru v meduli oblongati, nevroni
drugega reda pa kriajo na drugo stran (decussatio
lemniscorum) in oblikujejo medialni lemnisk. Temu se
pridruijo e vlakna iz senzorinih jeder trigeminusa
(trigeminalni lemnisk), oba lemniska potujeta v talamus, kjer se
v ventralnem posterolateralnem jedru preklopita na nevrone
tretjega reda. Ti se nato konujejo v somatosenzorinem
korteksu postcentralni girus (senzorina area I) in lateralni
parietalni korteks (senzorina area II). Medialni lemnisk je
strogo somatotopino topografsko urejen, taka ureditev pa je
ohranjena po celotni poti (tudi v talamusu).
Moganska skorja je urejena v okoli 50 obmoji po
Brodmannu, v somatosenzoriko je vkljuena predvsem
sprednja polovica parietalnega renja. Somatosenzorine
predele korteksa razdelimo e na dve obmoji
somatosenzorina area I in area II. Od teh je veja in
pomembneja somatosenzorina area I, ki je naeloma
sinonim za somatosenzorini korteks. Somatosenzorini
korteks je strogo somatotopino urejen na homunkulus,
medtem ko je area II slabo lokalizirana.
110
2016/2017
Vloga somatosenzorinega korteksa je precej dobro znana. Bilateralna ekscizija somatosenzorine aree I
povzroi izgubo naslednjih funkcij:
1. Oseba ne more ve diskretno lokalizirati posameznih obutkov, lahko pa obutke lokalizira v
grobem. V lokalizacijo grobih obutkov so namre vkljueni mogansko deblo, talamus in drugi
predeli moganske skorje.
2. Oseba ne more doloiti prehudih pritiskov.
3. Oseba ne more presoditi teo predmetov.
4. Oseba ne more doloiti obliko predmetov, kar imenujemo astereogonizem.
5. Oseba ne more doloiti teksture predmetov.
Kljub temu lahko oseba e vedno zaznava toploto in hlad v vseh predelih telesa, tako po kvaliteti kot po
intenziteti. Obutek toplote/hlada je po drugi strani slabo lokaliziran.
Moganska skorja je razdeljena v est slojev, esti sloj pa e na dva podsloja. Signali iz talamusa najprej
pridejo v sloj IV, nato pa se od tam razirijo proti povrju korteksa, pa tudi v globino. Sloja I in II prejemata
difuzne, nespecifine signale iz nijih moganskih centrov in facilitirata druge predele korteksa. Sloja II in
III poiljata aksone, ki povezujejo obe hemisferi corpus callosum. Sloja V in VI poiljata signale v globlje
strukture moganov sloj V poilja signale predvsem v distalne predele, kot so bazalni gangliji in mogansko
deblo, sloj VI poilja signale v talamus.
Poleg slojev je moganska skorja razdeljena v stebre, od
katerih vsak zaznava drug predel telesa in ima specifino
senzorino modalnost. V najbolj anteriornem predelu
postcentralnega girusa se nahajajo stebriki, ki prejemajo
signale predvsem iz miic, kit in sklepov. Posteriorno sprva
sledijo stebriki, ki prejemajo signale iz toninih (poasnih)
taktilnih receptorjev, nato pa stebriki, ki prejemajo signale
iz fazinih (hitrih) taktilnih receptorjev.
Somatosenzorinemu korteksu sledi posteriorno
somatosenzorina asociacijska area, ki igra vlogo v
doloanju globljih pomenov senzorinih informacij.
Pot medialnega lemniska ima nekatere posebne
karakteristike. Na vsakem preklopu nevronov pride do
divergence signala, ibek stimulus pa vzburi le nevrone, ki
potekajo centralneje. Obkrajni nevroni se aktivirajo ele ob
monejih stimulusih, vendar se pri monejih stimulusih
centralni nevroni e vedno odzovejo moneje (poiljajo ve
impulzov).
Druga karakteristika medialnega lemniska je obrobna
(lateralna) inhibicija, do katere prav tako pride na vsakem
preklopu. Lateralna inhibicija omejuje, da bi se ekscitatorni
signal prenesel na preveliko povrino korteksa in s tem
povea kontrast somatosenzorinih impulzov.
111
2016/2017
Drug pomemben tip signalov, ki se prenaajo po medialnem lemnisku, so signali iz proprioceptorjev. Te
razdelimo na dve podskupini proprioceptorji za statien poloaj in za dinamien poloaj (gibanje
kinestezija). Poloaj doloajo proprioceptorji preko poloaja in gibanja sklepov ter preko tenzij v miicah.
Za zaznavanje poloaja med gibanjem so najpomembneji receptorji miina vretena, pri tem pa sodelujejo
e sklepni proprioceptorji in Golgijevi tetivni organi. Poleg tega pri gibanju zaradi sprememb v sklepih pride
e do pritiskov in raztegov v globokih tkivih, to pa zaznajo nekateri taktilni receptorji (npr. Pacinijevo telesce,
Ruffinijeva vretena).
Druga pomembna somatosenzorina pot je anterolateralna pot, ki prenaa predvsem boleino, obutke
toplote/hlada in taktilne obutke. Prvi len te poti so prav tako senzorina vlakna, ki imajo telesa v spinalnih
ganglijih in vstopajo v zadnji rog hrbtenjane sivine preko zadnjih korenin spinalnih ivcev. Vendar se ta
vlakna e takoj po vstopu v hrbtenjao preklopijo na drugi len, ki ga predstavljajo spinotalamini nevroni.
Ti kriajo na drugo stran in vstopajo v lateralni in anteriorni funikel, tako da govorimo o anteriorni in
lateralni spinotalamini poti. Spinotalamini trakt se konuje v retikularni formaciji moganskega debla
(boleina in toplota/hlad nociceptorji) in v ventralnih posterolateralnih jedrih talamusa (taktilni obutki).
Anterolateralna pot se od medialnega lemniska razlikuje predvsem po hitrosti (veliko poasneje prevajanje),
manji stopnji somatotopine topografske ureditve, manji loljivosti intenzitete impulza in slabi
sposobnosti prevajanja hitro spreminjajoih se signalov.
Poleg taktilnih receptorjev imamo v telesu e receptorje, ki zaznavajo boleino in toploto ozirom hlad.
Boleino posredujejo prosti ivni konii nociceptorjev, boleino pa kategoriziramo v hitri tip (epikritien),
ki ga posredujejo vlakna A, in poasni tip (protopatien), ki ga posredujejo vlakna C. Poasni tip boleine
je ponavadi povezan z unienjem globljih tkiv, kjer hitri tip boleine normalno ni prisoten.
Obutek boleine izhaja iz boleinskih receptorjev nociceptorjev, ki so prosti ivni konii in se nahajajo
tako v koi kot v drugih tkivih. Boleino izzovejo predvsem trije tipi stimulusov: mehanski, termini in
kemini boleinski stimulusi. Med kemikalije, ki izzovejo kemino boleino, spadajo tudi nekatere endogene
spojine, kot so bradikinin, serotonin, kalijevi ioni in proteolitini encimi, obutljivost receptorjev pa ojaajo
prostaglandini in substanca P. Za razliko od preostalih receptorjev se boleinski receptorji adaptirajo zelo
poasi, ali pa se sploh ne. V nekaterih primerih se lahko s asom obutljivost receptorjev na stimulus celo
povea, kar imenujemo hiperalgezija.
Intenziteta boleinskega draljaja ni sorazmerna s pokodbo tkiva, pa pa s hitrostjo, s katero se pokodbe
tkiva dogajajo. Pri pokodbah tkiva se sproajo kemikalije, ki vzdraijo kemine boleinske receptorje. Ena
izmed najpomembnejih takih kemikalij je bradikinin, intenziteta boleine pa je povezana tudi s
koncentracijo kalijevih ionov in koliino proteolitinih encimov. Boleino povzroa tudi ishemija tkiva, saj
se takrat zane kopiiti laktat, ki deluje podobno kot bradikinin. e en vzrok boleine so miini kri, ki
stimulirajo mehanosenzitivne boleinske receptorje, poleg tega pa povzroijo e kompresijo krvnih il, kar
povzroi ishemijo.
Boleina se prenaa po vlaknih A (hitrost 5-30 m/s) in C (hitrost 0.5-2 m/s), vendar boleinske impulze v
centralno ivevje vodita dve poti neospinotalamina in paleospinotalamina pot. Po vstopu v hrbtenjao
vlakna A in C oddajo longitudinalne kolaterale za nevrone v sosednjih segmentih, nato pa se v zadnjem
rogu hrbtenjae preklopijo na relejne nevrone.
Hitri tip boleine se prenaa po neospinotalamini poti.
A nevroni se konujejo v lamini I dorzalnega roga
hrbtenjae in se preklopijo na nevrone drugega reda. Ti
nato prehajajo na drugo stran hrbtenjae in potujejo
navzgor po anterolateralnem funiklu. Nekaj teh vlaken se
kona v moganskem deblu v retikularni formaciji, veina
pa se jih preklopi na nevrone tretjega reda v ventralnem
posterolateralnem jedru talamusa. Iz tam signali potujejo
v bazalne predele moganov in v somatosenzorini
korteks. Ob stimulaciji receptorjev za hitro boleino se
ponavadi vzburijo e taktilni receptorji, zato je lokalizacija
hitre boleine dobra. Nevrotransmiter v
neospinotalamini poti je glutamat.
112
2016/2017
Poasni tip boleine se prenaa po paleospinotalamini poti. Nevroni tipa C se konajo v lamini II in III,
veina pa se jih tam preklopi na enega ali ve vmesnih nevronov. Ti nato vstopijo v lamino V dorzalnega
roga hrbtenjane sivine in se preklopijo na nevron 'drugega' reda. Aksoni teh nevronov kriajo na drugo
stran in potujejo navzgor po anterolateralnem funiklu. V talamusu se kona le manji del
paleospinotalaminega trakta, saj se veina nevronov kona v retikularnih jedrih moganskega debla, tektalni
arei mezencefalona in v periakveduktalni sivini. Nevroni, ki vstopajo v talamus, se konujejo v nespecifinih
talaminih jedrih. Predeli v moganskem deblu so vkljueni v trpljenje, iz njih pa izhajajo e vlakna, ki vodijo
v intralaminarna in ventrolateralna jedra talamusa ter v doloene predele hipotalamusa in ostalih bazalnih
predelov moganov. Nevrotransmiter vkljuen v prenos poasnega tipa boleine je substanca P, ki se
sproa veliko poasneje kot glutamat. Poasni tip boleine je za razliko od hitrega tipa zelo slabo lokaliziran.
Pri zaznavanju boleine igra moganska skorja le majhno vlogo, saj so za zavestno zaznavanje boleine
odgovorni talamus, retikularna formacija moganskega debla in drugi niji moganski centri. Korteks je po
drugi strani vkljuen bolj v lokalizacijo boleine in v doloanje kvalitete boleine.
ivevje ima razvite mehanizme za oslabitev
boleine, kar imenujemo analgetini sistem. V
analgetini sistem so vkljueni predvsem trije predeli
moganov: periakveduktalna sivina in
periventrikularno obmoje mezencefalona, nucleus
raphe magnus in nucleus reticularis
paragigantocellularis v ponsu in zgornji meduli
oblongati ter inhibitorni kompleksi v dorzalnih
rogovih hrbtenjane sivine. Periakveduktalno sivino
lahko vzburijo nekateri viji centri v velikih
moganih, ki tako blokirajo boleino. Sem spadajo
npr. periventrikularna jedra talamusa.
V analgezijo so vkljuene tevilne substance, med
katerimi sta najpomembneja enkefalin in serotonin.
Serotonin je inhibitorni nevrotransmiter in povzroi
pre- in postsinaptino inhibicijo boleinskih vlaken
tipa C in A. Mogani imajo torej lasten sistem
opiatov, ki ga sestavljajo opiatom podobne
substance. Sem spadajo endorfini in enkefalini, ki so
vsi produkti razgradnje pro-opiomelanokortina,
proenkefalina ali prodinorfina. Najpomembneje
opiatom podobne spojine so -endorfin, met-
enkefalin, leu-enkefalin in dinorfin. Poleg
analgetinega sistema boleino oslabi tudi
stimulacija veliki A senzorinih vlaken, ki izhajajo
iz taktilnih receptorjev v istem predelu telesa, iz
katerega izhaja boleina. Stimulacija teh vlaken
povzroi lateralno inhibicijo v hrbtenjai in s tem
blokira boleino. Na tem principu deluje
akupunktura.
Vasih lahko boleino zautimo tudi drugje, kot se nahajajo tkiva, ki jo povzroajo. Temu pravimo
preneena boleina, primer take boleine je boleina notranjega organa, ki se projecira na povrje telesa. V
ozadju preneene boleine tvorijo boleinska vlakna iz koe in visceralnih organov z istimi nevroni drugega
reda. Boleina iz organa se zato prenese po istih poteh, kot se prenese boleina s povrja telesa, zato boleino
tam tudi utimo.
113
2016/2017
Poznamo tudi tako imenovano visceralno boleino, ki izhaja iz razlinih notranjih organov toraksa in
abdomna. Visceralna boleina ponavadi ne nastane kot posledica zelo lokalizirane pokodbe (npr. e kirurg
zaree v revesje), pa pa nastane kot posledica difuzne stimulacije ivnih koniev na vejem obmoju
(npr. ishemija). Bolezen, ki prizadene organ in povzroa boleino, se pogosto prenese tudi na parietalni
peritonej, plevro ali perikard, ki imajo bogato boleinsko inervacijo. Pokodba teh tkiv povzroi ostro (hitro)
boleino, ki jo imenujemo parietalna boleina. Medtem ko je visceralna boleina slabo lokalizirana zaradi
pojava preneene boleine, je parietalna boleina veliko bolje lokalizirana, saj se prenaa neposredno po
spinalnih ivcih v centralno ivevje.
e zadnji tip somatskega obutka je toplota, za kar so odgovorni trije tipi termoreceptorjev: receptorji za
toploto, za hlad in boleinski receptorji. Boleinske receptorje stimulira le ekstremna toplota/hlad, preostala
tipa receptorjev pa imata iro obutljivost. Termoreceptorji se nahajajo tik pod koo v diskretnih tokah.
Imamo veliko ve tok z mrzlimi receptorji, tevilo receptorjev pa se med raznimi predeli telesa zelo razlikuje
(npr. 15-25 /cm2 v ustnicah v primerjavi z 1 /cm2 v nekaterih predelih trupa). Receptorji za toploto prevajajo
signale po vlaknih C, receptorji za hlad pa po vlaknih A.
Termoreceptorji so stimulirano razlino mono,
odvisno od tega kakna je temperatura. Pri
ekstremno nizkih temperaturah (temperatura
koe pod 5 C) so stimulirani samo boleinski
receptorji, ki so pri temperaturi 15 C e utiani.
Tam prevladujejo receptorji za hlad, ki imajo vrh
stimulacije pri 24 C. Nad 30 C se zane
stimulacija receptorjev za toploto, ki imajo vrh pri
priblino 45 C in so utiani pri priblino 50 C.
Pri 45 C se zane stimulacija toplotnih
boleinskih receptorjev, ki prevladajo nad 50 C.
Razlina stimulacija receptorjev pri razlinih
temperaturah omogoa gradacijo obutka za
temperaturo.
Kot veina receptorjev se adaptirajo tudi termoreceptorji, vendar adaptacija nikoli ni 100%. Iz tega lahko
sklepamo, da so termoreceptorji sposobni odzivanja predvsem na spremembe v temperaturi, zato je osebi
veliko bolj mrzlo, ko temperatura koe pada, kot e je temperatura stalno nizka.
Stimulacija termoreceptorjev potee preko hitrosti metabolizma receptorjev, saj se ta na vsakih 10 C
spremeni za faktor 2. Ker je gostota termoreceptorjev nizka, je za zaznavanje temperature kljuna prostorska
sumacija, kjer so spremembe temperature veliko bolj obutne, e zajamejo celo telo oziroma vejo povrino
telesa. Signali iz termoreceptorjev potujejo v hrbtenjao vzporedno z boleinskimi vlakni in se v hrbtenjai
konujejo e nekaj segmentov vije in nije. V laminah I, II in III se preklopijo na nevrone drugega reda, ki
kriajo na drugo stran ter potujejo skupaj z anterolateralno potjo. Konujejo se v retikularni formaciji
moganskega debla in v ventralnem posterolateralnem jedru talamusa. Nekaj signalov se iz talamusa prenese
e v somatosenzorini korteks.
114
2016/2017
7.4 Optika vida
Poleg somatske senzorike poznamo tudi specialno senzoriko, kamor spadajo vid, sluh, voh in okus.
Da bi razumeli delovanje oesa, moramo najprej razumeti fizikalne principe optike. eprav je hitrost
svetlobe v vakuumu 300 000 km/s, je hitrost v prozornih snoveh (kot je npr. steklovina oesa) veliko
poasneja, upoasnitev nam poda lomni kolinik n, ki je razmerje med hitrostjo svetlobe v vakuumu in
hitrostjo svetlobe v snovi. Lomni kolinik je povezan s pojavom lomljenja svetlobe, do katerega pride, ko
svetloba prehaja v optino gostejo/redkejo snov pod doloenim kotom. Kako se bo svetloba lomila, je
odvisno od razmerja med obema lomnima kolinikoma in kota, pod katerim svetloba vstopa v medij.
Lomljenje svetlobe je povezano z leami, ki so lahko konveksne ali konkavne. Konveksne lee so zbiralne
in povzroijo konvergenco arkov proti neki toki za leo. Svetloba se pri prehodu skozi leo lomi dvakrat
prvi ko arki vstopijo v leo in drugi ko arki izstopijo iz lee. Konkavne lee so na drugi strani razprilne
in povzroijo divergenco arkov. Tudi pri konkavnih leah se svetloba lomi dvakrat.
Zgoraj opisan princip lomljenja dri za sferine konkavne oziroma

konveksne lee, vendar poznamo tudi cilindrine lee. Te lomijo svetlobo
podobno kot sferine, le da do lomljenja svetlobe ne prihaja na vrhu in
dnu lee. Konveksna cilindrina lea zato svetlobnih arkov ne zbere v
toko, pa pa jih zbere v linijo. e dve cilindrini lei postavimo
pravokotno, dobimo enak uinek, kot e bi imeli eno samo sferino leo.
Pri konveksnih leah govorimo o gorinih razdaljah, ki je razdalja za
konveksno leo, kjer vzporedni arki konvergirajo v goriu. Gorina
razdalja je odvisna od tipa svetlobnega vira, saj pri tokastem viru svetlobe
pred leo pride do divergence arkov, to povzroi, da se arki zberejo
kasneje. Poleg tega je odvisna tudi od lee, saj konveksne lee z vejo
kurvaturo bolje lomijo svetlobo in povzroijo, da arki konvergirajo prej.
Razdalja od lee do nastanka slike (b) je odvisna od oddaljenosti vira
svetlobe (a) in od gorine razdalje. To povezavo poda enaba:
1 1 1
= + .

arki, ki potujejo skozi sredie lee, potujejo
skozi leo brez loma. arki se zato pri prehodu
skozi leo na drugo stran preslikajo neposredno
na nasprotno stran vira svetlobe. Pri preslikanju je
slika obrnjena na glavo in prezrcaljena.
Mo lee, da lomi svetlobo, nam poda koliina lomnost, ki ima enoto dioptrija. e je lomna mo lee enaka
eni dioptriji, bodo svetlobni arki konvergirali en meter za leo gorina razdalja je torej en meter. Lea z
dvakrat vejo lomno mojo ima mo dveh dioptrij, gorina razdalja pa je 0.5 metra. Lomnost je definirana
kot 1/f. Pri konkavni lei, ki arke razpri z isto mojo kot jih konveksna lea zbere, pripiemo negativno
lomnost (konkavna lea, ki lomi arke enako mono kot konveksna lea z 1 dioptrijo, ima -1 dioptrijo). e
postavimo ve le eno pred drugo, se lomnosti setevajo oziroma odtevajo; e eno pred drugo torej
postavimo lei s +1 in -1 dioptrijo, se svetloba pri prehodu ne bo lomila. Dioptrije lahko prenesemo tudi na
cilindrine lee, le da moramo tam upotevati e os lee (v stopinjah).
115
2016/2017
Te fizikalne principe pa lahko prenesemo tudi na oko, ki je optino pravzaprav analogno fotoaparatu. V
oesu do loma svetlobe pride na tirih mestih: na prehodu svetlobe iz zraka v roenico, iz roenice v
prekatno vodico, iz prekatne vodice v leo in iz lee v steklovino. e vse lomne povrine oesa setejemo v
eno leo, dobimo tako imenovano reducirano oko. Z izraunom na reduciranem oesu dobimo optino
mo oesa, ki je 59 dioptrij. Priblino dve tretjini optine moi oesa prispeva roenica in ne lea, saj se
lomni kolinik roenice najbolj razlikuje od lomnega kolinika zraka, ostali lomni koliniki pa so si blije.
Eno tretjino optine moi ali 20 dioptrij prispeva lea, ki ima e pomembnejo nalogo spreminjanje lastne
kurvature oziroma akomodacija. Kot to velja za steklene lee, je tudi slika, ki nastane v oesu, prezrcaljena
in obrnjena na glavo.
Izjemno pomembna lastnost lee je akomodacija, ki lei omogoa, da spreminja svojo optino mo. Pri
otrocih akomodacija omogoa, da se optina mo lei spremeni z 20 dioptrij na 34 dioptrij. Lea se nahaja
v elastini kapsuli, ki se z nitkami suspenznornega aparata pripenja na ciliarnik. Od napetosti nitk je odvisna
napetost, s tem tudi oblika lee. Napetost nitk uravnava ciliarna miice, ki s kontrakcijo potegne ciliarnik
naprej in medialno, s tem pa se nitke razrahljajo. e se napetost nitk zmanja, se lea zaobli in lahko zavzame
skoraj sferino obliko. Po drugi strani relaksacija ciliarnika povea napetost nitk, to pa leo zoi.
Akomodacija lee je pod nadzorom parasimpatika, ki preko tretjega moganskega ivca inervira ciliarno
miico. Stimulacija parasimpatika povzroi relaksacijo nitk, kar leo zaobli. Pri tem se povea optina mo,
kar omogoa, da oko izostri blinje objekte. Pri gledanju na dale se stimulacija parasimpatika zmanja,
zmanja pa se optina mo lee.
S staranjem se lea poveuje in postaja debeleja ter manj elastina. Zaradi teh sprememb se akomodacijska
sposobnost lee zmanjuje pri otrocih se optina mo lee lahko spremeni za 14 dioptrij, pri starostnikih
(~70 let) pa se optina mo lee skoraj ne more ve spreminjati. Stanju, ko se lea ne more ve akomodirati,
pravimo prezbiopija. Prezbiopija povzroi, da lahko oko izostri samo predmete na tono doloeni razdalji,
zato morajo starostniki s prezbiopijo nositi bifokalna oala, ki imajo lee za gledanje na dale in na blizu.
Poleg optine moi se lahko spreminja tudi koliina svetlobe, ki vstopi v oko. To omogoa premer zenice,
ki se lahko spreminja z delovanjem arenice. Koliina svetlobe, ki vstopi v oko, je sorazmerna s povrino
zenice, ki je odvisna od kvadrata premera zenice. Premer zenice mono variira in se nahaja med 1.5 in 8
milimetri. Od odprtosti zenice je odvisna globina vida; pri majhnih aperturah je globina vida velika, kar
pomeni, da objekti ostanejo izostreni kljub velikim premikom mrenice.
Stanju, kjer je lomnost oesa normalna, pravimo emetropija. Pri emetropiji so oddaljeni objekti izostreni na
mrenici pri relaksirani ciliarni miici, pri gledanju blinjih objektov pa se mora ciliarna miica skriti.
Hiperopija ali daljnovidnost je stanje, ko je lomnost oesa premajhna, zato je gorie pri gledanju oddaljenih
objektov za mrenico. Pri gledanju na dale (vzporedni arki) lahko poveamo lomnost, to potee prek
akomodacije ciliarnik se skri, lomnost se povea in slika nastane na mrenici. Nasprotno stanje je miopija
(kratkovidnost), kjer je lomnost oesa prevelika ali pa je oko predolgo, in sta slika ter gorie pred mrenico.
Ker se ciliarnik ne more 'bolj' relaksirati, ne obstajajo kompenzatorni mehanizmi za gledanje oddaljenih
objektov pri osebah z miopijo. Se pa lahko ciliarnik skri pri gledanju blinjih objektov, zato kratkovidne
116
2016/2017
osebe vidijo na blizu. Miopijo in hiperopijo lahko popravimo z uporabo steklenih le. Poveano optino
mo pri miopiji lahko popravimo s konkavnimi leami,
ki arke razprijo in jim tako omogoijo, da se zberejo
kasneje na mrenici. Zmanjano optino mo pri
hiperopiji lahko popravimo s konveksnimi leami, ki
povzroijo konvergenco arkov in jim tako omogoijo,
da se zberejo na mrenici.
Poleg hiperopije in miopije poznamo e

eno motnjo v lomnosti oesa
astigmatizem. Astigmatizem oznauje
napako, kjer se slika v eni ravnini
preslika dlje/blije kot slika v drugih
ravninah. Vzrok astigmatizma je
ponavadi prevelika kurvatura roenice
v doloeni ravnini, zato se arki, ki
prehajajo skozi to ravnino, zberejo pred
ostalimi arki. Ker se vsi arki ne
zberejo v isti toki, je slika, ki nastane,
meglena.
Astigmatizem popravimo s cilindrinimi leami, ki morajo imeti

pravilno os in optino mo. Os cilindrine lee doloimo s sliko,
ki ima ve vzporednih rt pod razlinimi koti. Ko vid popravimo
s sferinimi leami, se bodo nekatere rte izostrile, druge pa bodo
e naprej ostale meglene. Os zamegljenih rt je enaka osi
cilindrinih le.
117
2016/2017
V teoriji bi se morala toka predmeta zbrati v eni sami toki na mrenici, vendar oesni optini aparat ni
popoln, zato ima ta toka premer okoli 11 m. Toka je najsvetleja v srediu in proti periferiji postaja vse
temneja. Kljub temu lahko oko e vedno loi med dvema tokama, e sta njuna centra oddaljena 2 m, saj
je sredie tok veliko svetleje od periferije. Normalna ostrina vida je 25 kotnih sekund, kar pomeni, da
lahko loimo med dvema tokama, e se arki iz obeh tok sekajo pod kotom 25 sekund. To pomeni, da bi
moral lovek z normalno ostrino vida na razdalji 10 metrov loiti dve toki, ki sta oddaljeni 1.52 mm.
Fovea je iroka le 0.5 mm, kar pomeni, da sta maksimalno izostreni le dve stopinji celotnega vidnega polja.
V kliniki se ostrina vida doloa s pomojo Snellenovih tabel, ki imajo rke razlinih velikosti, od katerih je
preiskovanec oddaljen 6 metrov (20 feet = 20 evljev = 6 metrov). e oseba vidi vse rke, ki bi jih morala
videti na razdalji estih metrov, ima ostrino vida 20/20, v = 1 normalni vid. e oseba s estih metrov vidi
le rke, ki bi jih morala videti z razdalje 60 metrov (200 evljev) ima ostrino vida 20/200, v = 0,1. Pri
daljnovidnih je v>1, pri kratkovidnih pa v<1.
Oi omogoajo doloanje razdalje, kar imenujemo globinski vid. Oseba zaznava razdaljo objektov preko
velikosti znanih objektov na mrenici, fenomena premikajoe se paralakse in preko stereopsije. Prvi nain
zaznavanja razdalje je enostaven e oseba ve, da gleda dva metra visok objekt, lahko mogani sami
izraunajo razdaljo do objekta.
Fenomen premikajoe se paralakse je drugi nain zaznavanja razdalje. Premikajoa se paralaksa oznauje
pojav, ko se pri premikanju glave predmeti blije glave premikajo po mrenici hitreje kot predmeti, ki so
bolj oddaljeni. S premikajoo se paralakso lahko doloimo relativne razdalje objektov.
Tretji nain je stereopsija, ki jo omogoa binokularno gledanje. Oesi sta namre razmaknjeni nekaj
centimetrov, kar pomeni, da sta sliki na obeh oesih razlini. Stereopsija je pomembna predvsem pri blinjih
objektih, saj se takrat predmet tik pred nosom preslika na levo stran mrenice levega oesa in desno stran
mrenice desnega oesa. e je predmet zelo oddaljen, se preslika na praktino enaki obmoji mrenice v
obeh oesih.
Ena izmed komponent optinega aparata oesa je intraokularna tekoina, ki ohranja pritisk v oesu in ga
dri razpetega. Intraokularno tekoino razdelimo na prekatno vodico in steklovino. Steklovina je elatinasta
masa iz proteoglikanskih in kolagenskih molekul, prekatna vodica pa je prosto tekoa tekoina. Prekatno
vodico proizvajajo ciliarni grebeni (2-3 L/min), izloanje pa omogoajo natrijevi ioni. Ti z aktivnim
transportom zapuajo ciliarne grebene, z njimi pa prehajajo tudi kloridni in bikarbonatni anioni, da se
ohrani elektronevtralnost. Poveana koncentracija ionov zunaj ciliarnih grebenov povzroi osmozo vode iz
kapilar prekatna vodica. Prekatna vodica omogoa poleg pravilne poti svetlobe e prenos hranil do
neoiljenih predelov oesa (npr. roenice). Reabsorbira se v Schlemmov kanal (sinus venosus sclere) na meji
med roenico in arenico. Pravilna reabsorbcija prekatne vodice v Schlemmov kanal je nujna za ohranjanje
normalnega intraokularnega pritiska, ki znaa med 10 in 20 mmHg.
118
2016/2017
7.5 Nevrofiziologija vida
Predel oesa, na katerem nastane slika in je obutljiv na svetlobo, je mrenica, ki vsebuje dva tipa receptorjev:
epke, ki so odgovorni za barvno gledanje, in palinice, ki so odgovorne za rno-belo gledanje ter gledanje
v temi. Ekscitacija fotoreceptorjev se prenese po ve nevronih do vidnega ivca, ta pa impulz prenese v
vidno skorjo okcipitalnega renja.
Mrenica je iz desetih plasti, ki si od zunaj
navznoter sledijo: pigmentna plast, plast
palinic in epkov, zunanji jedrni sloj (telesa
epkov in palinic), zunanji mreasti sloj,
notranji jedrni sloj, notranji mreasti sloj,
ganglijski sloj, sloj ivnih vlaken in notranji
mejni sloj. Svetloba mora najprej prekati
vse te sloje, da dosee epke in palinice, ki
so na zunanjem robu mrenice. Pri tem
prehodu se ostrina vida poslaba, saj je tkivo
nehomogeno ta teava je reena v fovei
centralis, kjer so sloji razmaknjeni.
Fovea centralis je majhen predel mrenice,
kjer je zaradi razmaknjenostih preostalih
slojev ostrina vida najveja. Velika je le
priblino 1 mm2 in vsebuje praktino le
epke. epki v fovei imajo posebno
zgradbo, saj so epki tam dalji in tanji.
V mrenici imamo veliko ve palinic (okoli 120 milijonov vs. 6
milijonov epkov), vendar se v fovei ne nahajajo. Fotoreceptorji imajo
ve delov: zunanji in notranji segment ter sinaptino telo. V zunanjem
segmentu fotoreceptorjev se nahajajo diski, ki so v bistvu tvorbe
plazmaleme. Vsebujejo vidni pigment, ki je rodopsin v palinicah
oziroma en izmed treh barvnih pigmentov v epkih. Koncentracija
pigmenta v fotoreceptorjih je velika, saj lahko pigment predstavlja tudi
40 % celotne mase fotoreceptorja. Vidni pigment je tudi izjemno
stabilna molekula, saj ima razpolovno dobo okoli 420 let (v temi).
Pigmenti so konjugirani proteini, ki so vkljueni v plazmalemo kot
transmembranski proteini. Pigment lahko vsebujejo tudi nekatere
ganglijske celice (melanopsin). Notranji segment fotoreceptorja
vsebuje celine organele, med katerimi so e posebej pomembni
mitohondriji, ki zagotavljajo dosti energije, da lahko fotoreceptorji
opravljajo svoje funkcije. Sinaptino telo je del fotoreceptorja, ki ga
povezuje na naslednje ivne celice v verigi prenosa signala
horizontalne in bipolarne celice.
Pomemben sloj mrenice je pigmentni sloj, ki vsebuje melanin in prepreuje odboj svetlobe z mrenice ter
s tem zagotavlja isto sliko. Brez melanina bi se svetloba znotraj mrenice odbijala, mrenica bi bila difuzno
osvetljena, kar bi onemogoalo nastanek normalne slike. Odsotnost melanina v pigmentnem sloju je vidna
pri albinih, ki tudi z najboljo korekcijo vida teko preseejo ostrino 20/100. Pigmentni sloj vsebuje e velike
koliine vitamina A retinola, ki ga izmenjuje s fotoreceptorji. Ta je pomemben prekurzor za sintezo
fotosenzitivnih kemikalij v fotoreceptorjih.
Slepa pega je predel mrenice, kjer iz zrkla izstopa optini ivec, in se nahaja nazalno od rumene pege. Tam
ni ne epkov niti palinic, zato slika tam ne more nastati. Slepa pega je primer normalnega skotoma dela
vidnega polja, kjer ni vida. Pri binokularnem gledanju se slepi pegi enega in drugega oesa kompenzirata.
119
2016/2017
Zaznavanje vida je isto kemijski proces. Tako epki kot palinice namre vsebujejo pigmente, ki pod
vplivom svetlobe razpadejo, razpad pa vzdrai ivne konie, ki vodijo iz zrkla. Najbolj poznan pigment je
rodopsin, ki se nahaja v palinicah.
Rodopsin se nahaja v zunanjem segmentu palinic, ki meji na
pigmentni sloj mrenice. Rodopsin je kombinacija proteina
skotopsina in karotenoidnega pigmenta (derivat vitamina A)
imenovan retinal. Retinal se lahko nahaja v dveh
konformacijah: 11-cis-retinal in all-trans-retinal. Ko rodopsin
absorbira foton, se zane hitra razgradnja rodopsina, ki traja
le delek sekunde. Razgradnjo rodopsina povzroi
konformacijska sprememba 11-cis-retinala v all-trans-retinal,
ki potee zaradi absorbcije svetlobe. Ta konformacijska
sprememba onemogoa retinalu, da bi se vezal v skotopsin,
zato se ta zane odstranjevati iz rodopsina. Delno razdrta
oblika rodopsina se imenuje batorodopsin, ki je izjemno
nestabilen in v nekaj nanosekundah razpade na metarodopsin
I. Ta v nekaj milisekundah razpade na metarodopsin II, ki
sasoma popolnoma razpade na skotopsin in all-trans-retinal.
Metarodopsin II je imenovan tudi aktivni rodopsin, saj
povzroi elektrine spremembe v palinicah.
Ker rodopsin neprestano razpada, se mora tudi neprestano ponovno izgrajevati. All-trans-retinal se zato z
izomerazo pretvori nazaj v 11-cis-retinal, ta pa se lahko spet zdrui s skotopsinom v rodopsin. Retinal
izomeraza, ki katalizira pretvorbo all-trans-retinala, potrebuje energijo, ki jo dajo mitohondriji.
Kljuna komponenta vidnega pigmenta je retinal, ki pa je derivat vitamina A. Vitamin A je uskladien v
pigmentnem sloju mrenice in je tako na voljo za tvorbo novih molekul retinola, ki se lahko oksidira v
retinal. Reakcija lahko poteka tudi v obratno smer, tako da se retinal pretvarja nazaj v retinol. S tem se
uravnava koliina vidnega pigmenta v fotoreceptorjih.
Aktivacija rodopsina s svetlobo je kljuni korak v nastanku
receptorskega potenciala palinic. Ta je drugaen od ostalih
receptorskih potencialov, saj pri aktivaciji palinic pride do
hiperpolarizacije in ne do depolarizacije. Do hiperpolarizacije pride, ker
produkti razgradnje rodopsina zmanjajo prepustnost membrane
zunanjega segmenta palinice za natrijeve ione. Tok kalijevih ionov iz
notranjega segmenta nato povzroi hiperpolarizacijo, mehanizem pa je
slede:
1. Notranji segment neprestano prerpava natrijeve ione izven
celice in kalijeve ione v celico. Kalijevi ioni iz palinice izhajajo
preko kalijevih kanalkov, ki so neprestano odprti (nongated).
Zunanji segment se obnaa drugae v temi je membrana
prepustna za natrijeve ione, ki preko kanalkov vstopajo v
celico. Ti kanalki so cGMP-odvisni, koncentracija cGMP pa
je visoka v temi. Tok natrija v zunanje segmente zmanja
elektronegativnost notranjosti palinice, ki ima potencial okoli
-40 mV (namesto -70 mV, kot je v veini receptorjev).
2. Metarodopsin II, ki je razgradni produkt rodopsina, stimulira
G-protein transducin, ki aktivira cGMP fosfodiesterazo. To
povzroi razgradnjo cGMP in zapre od cGMP-odvisne
natrijeve kanalke. Tok natrija v zunanji segment se zato ustavi.
3. Notranji segment palinice e vedno prerpava natrijeve ione
iz celice, kalij pa celico zapua preko nongated kalijevih
kanalkov. Posledino zane membranski potencial palinice
upadati in pride do hiperpolarizacije membranski potencial
dosee vrednost okoli -70 do -80 mV.
120
2016/2017
Stopnja hiperpolarizacije palinice je odvisna od koliine svetlobe, ki zadane palinico, saj je od tega odvisna
tudi koliina rodopsina, ki bo razpadla na metarodopsin II. Odvisnost amplitude potenciala od svetlobe je
logaritemska. Receptorski potencial palinice dosee vrh v priblino tretjini sekunde in traja nekaj ve kot
sekundo. V epkih je hitrost spremembe tirikrat veja.
Celoten proces, ki povzroi hiperpolarizacijo, je v bistvu kaskada. Ta kaskada ima ogromno ojaanje, saj e
absorbcija enega samega fotona povzroi nastanek okoli 100 milijonov molekul cGMP, to pa spremeni
membranski potencial za en milivolt. Kaskada ima ve korakov:
1. Foton aktivira elektron 11-cis-retinala, kar povzroi razgradnjo rodopsina na metarodopsin II.
2. Aktiviran rodopsin deluje kot encim za ve molekul transducina. Metarodopsin II povzroi
aktivacijo ve molekul transducina.
3. Aktiviran transducin aktivira ve molekul cGMP fosfodiesteraze.
4. Aktivirana cGMP fosfodiesteraza nato deluje na ogromno tevilo molekul cGMP. Aktivacija ene
molekule rodopsina lahko povzroi hidrolizo 6 milijonov molekul cGMP v sekundi. Razgradnja
cGMP povzroi zaprtje natrijevih kanalkov in mono zmanja tok natrija v celico.
Vidimo, da do ojaenja pride praktino na vsakem koraku kaskade, to pa omogoa enemu fotonu, da
povzroi precej veliko spremembo membranskega potenciala.
Reakcije, ki so posledica svetlobe, se morajo tudi prekiniti. To potee preko ve razlinih mehanizmov na
ve nivojih:
- Rodopsin kinaza deluje na metarodopsin II in ga fosforilira. Fosforilacija metarodopsina II zmanja
afiniteto za transducin, povea pa se afiniteta za arestin. Arestin se vee na metarodopsin II in
preprei vezavo nadaljnjih molekul transducina na metarodopsin II. Sledi odstranitev all-trans-
retinala z molekule skotopsina, ta pa se defosforilira in nato zopet povee z 11-cis-retinalom.
- Transducin ima lastno GTP-azno aktivnost, ki povzroi inaktivacijo tega G-proteina. GTP-azno
aktivnost spodbuja e GAP protein. Na svetlobi poleg tega pride e do defosforilacije fosfoducina,
ki se vee na podenoto transducina in prepreuje regeneracijo. V temi se fosfoducin fosforilira,
kar omogoi regeneracijo transducina.
- Regeneracija transducina povzroi sprostitev inhibitorne podenote cGMP fosfodiesteraze, ki jo
inhibira in povzroi dvig koncentracije cGMP.
121
2016/2017
Kot ostali receptorji se adaptirajo tudi fotoreceptorji. e je
oseba dlje asa na svetlobi se velik dele molekul pigmenta
pretvori v retinal in skotopsin, retinal pa se e naprej pretvori
v vitamin A (retinol). Koncentracija fotokemikalij se zato
zmanja, posledino pa pade tudi obutljivost. Temu
pravimo svetlobna adaptacija. Po drugi strani pride do
adaptacije tudi v temi. Takrat se vitamin A zane pretvarjati
nazaj v retinal, ta pa se z opsini zane zdruevati v rodopsin.
V temi se hitreje adaptirajo epki, saj se v njih vse reakcije
odvijajo priblino tirikrat hitreje. Vendar se epki ne morejo
adaptirati do take stopnje, kot se lahko adaptirajo palinice.
Adaptacija epkov potee prva, vendar se ustavi e po nekaj
minutah. Nadaljnja adaptacija je adaptacija palinic, ki lahko
poteka tudi nekaj ur, s tem pa se lahko mono povea
obutljivost mrenice. Dodatno se obutljivost mrenice
povea e zaradi konvergence signalov, kjer se signali iz ve
sto epnic prenesejo na eno samo ganglijsko celico.
Adaptacija potee tudi preko zenice, ki se v temi raziri, in
nevronov, ki prenaajo impulze z vse manjo intenziteto.
Fotokemija epkov je podobna fotokemiji palinic, saj
so barvni pigmenti v epkih po strukturi podobni
rodopsinu. Razlikujejo se predvsem v proteinskem delu,
ki je v epkih fotopsin, retinalni del pigmenta pa je
identien. epkov imamo ve vrst, vsaka pa se odziva
na razline valovne doline. Loimo epke kratkih
valovnih dolin (modri epki, ki imajo vrh pri 445 nm),
srednjih valovnih dolin (zeleni epki, vrh pri 535 nm)
in dolgih valovnih dolin (rdei epki, vrh pri 570 nm).
Rodopsin ima za primerjavo absorbcijski maksimum pri
505 nm. Pri gledanju razlinih barv pride do razlinih
stopenj stimulacije barvnih pigmentov v epkih.
Praktino vse barve prikaemo kot kombinacijo modre,
zelene in rdee.
Absorbcijski spektri razlinih epkov se prekrivajo, zato
barve ponavadi ne stimulirajo le enega tipa receptorjev.
Oranna barva na primer stimulira rdee epke okoli
99% maksimuma, hkrati pa stimulira e zelene receptorje
do 42%. Podobno zelena barva ne stimulira le zelenih
epkov, pa pa stimulira e modre (36%) in rdee (31%).
Enakomerna stimulacija vseh treh tipov epkov nam da
obutek bele barve, vendar pa bela barva nima neke
valovne doline, saj je kombinacija vseh valovnih dolin
vidnega spektra.
Palinice delujejo v nijem obmoju energije kot epki in so vkljuene v ti. skotopini vid. Palinice so
namre veliko bolj obutljive kot epki, ki so vkljueni v ti. fotopini vid. Pri vidu govorimo o Purkinjejevem
efektu. Ta efekt povzroi, da se pri slabi osvetlitvi na vid premakne proti nijim valovnim dolinam oz.
proti modri barvi. Pri slabi osvetlitvi namre zanejo prevladovati palinice, ki imajo absorbcijski
maksimum pri nijih valovnih dolinah kot rdei in zeleni epki. Izmed epkov pa zanejo prevladovati
modri epki, saj izmed fotoreceptorjev potrebujejo najmanj fotonov, da se vzdraijo (imajo najveje
ojaenje), zato se barve premaknejo proti modremu spektru.
122
2016/2017
Defekti v epkih povzroajo barvno slepoto. e v celoti manjka en tip epkov, oseba ne more razlikovati
nekaterih barv od drugih. Najpogosteja je rdee-zelena barvna slepota, kjer oseba ne more razlikovati barv,
ki spadajo v obmoje, kjer se spektra zelenih in rdeih receptorjev prekrivata zelene, rumene, oranne in
rdee. Te barve razlikujemo po tem, da razlino stimulirajo rdee in zelene receptorje, vendar pa stimulirajo
tako ene kot druge receptorje. Osebo brez rdeih epkov imenujemo protanop, osebo brez zelenih epkov
pa deuteranop. Protanopi imajo vidni spekter skrajan, saj ne morejo videti barv dolgih valovnih dolin.
Deuteranopi imajo normalni vidni spekter, vendar imajo e vedno teave z razloevanjem nekaterih barv.
Rdee-zelena barvna slepota je dedna bolezen in se prenaa X-vezano recesivno. Drug tip barvne slepote je
modra barvna slepota (tritanopija), ki je izjemno redka in se deduje s kromosomom 7. Barvno slepoto
doloamo s tako imenovanim Ishiharinim testom. Poleg popolne izgube ene vrste epkov poznamo stanja,
kjer je epkov samo manj deuteranomalija (pomanjkanje zelenih epkov), protanomalija (pomanjkanje
rdeih epkov) in tritanomalija (pomanjkanje modrih epkov).
Poleg zaznavanja svetlobe ima mrenica tudi nevronsko funkcijo. Nevronske celice v mrenici so:
- Palinice in epki, ki prenaajo impulze
preko zunanjega mreastega sloja in
tvorijo sinapse z bipolarkami in
horizontalkami.
- Horizontalke, ki prenaajo signale
horizontalno po zunanjem mreastem
sloju na bipolarke.
- Bipolarke, ki prenaajo signale
vertikalno iz zunanjega mreastega sloja
v notranji mreasti sloj. Tvorijo sinapse
z amakrinkami in ganglijskimi celicami.
- Amakrinke, ki prenaajo signale v dveh
smereh direktno z bipolark na
ganglijske celice ali horizontalno v
notranjem mreastem sloju z bipolark
na ganglijske celice oziroma druge
amakrinke.
- Ganglijske celice, ki prenaajo signale z
mrenice po optinem ivcu v mogane.
esti tip nevronskih celic so interpleksiformne celice, ki prenaajo signale retrogradno iz notranjega v zunanji
mreasti sloj. Ti signali so inhibitorni in nadzorujejo lateralni prenos vidnih signalov v zunanjem mreastem
sloju po horizontalkah. Vkljuene so v nadzor kontrasta slike. Poleg nevronskih celic so v mrenici e
Mllerjeve celice, ki so glia celice in dajejo mrenici oporo.
Palinice predstavljajo filogenetsko stareji tip vidnega receptorja, zato se prenos signalov iz epnic in
palinic razlikuje. Nevroni, ki prenaajo vidne signale iz epkov, so veliko debeleji in prenaajo signale dva-
do petkrat hitreje. Prenosu signalov iz epkov (fovee) pravimo hitri prenos. V hitri prenos so vkljueni trije
tipi celic: epki-bipolarke-ganglijske celice. V prenos so vkljuene e horizontalke, ki prenaajo inhibitorne
signale po zunanjem mreastem sloju, in amakrinke, ki skrbijo za lateralni prenos signala. Poasneji prenos
vkljuuje tiri lene: palinica-bipolarka-amakrinka-ganglijska celica. V lateralni prenos signala pri poasnem
prenosu so vkljuene amakrinke in horizontalke.
Nevronske celice mrenice sproajo razline nevrotransmiterje. epki in palinice v sinapse z bipolarkami
sproajo glutamat, amakrinke pa sproajo vsaj osem razlinih nevrotransmiterjev GABA, glicin,
dopamin, acetilholin idr. Nevrotransmiterji ostalih tipov celic niso tono poznani.
Veina prenosov signala po mrenici ne poteka v obliki akcijskih potencialov, pa pa se signali prenaajo
elektrotonino. Edina izjema tu so ganglijske celice, ki signale po optinem ivcu poiljajo v obliki akcijskih
potencialov. Akcijske potenciale so zabeleili tudi v amakrinkah, vendar pa njihova vloga ni znana.
123
2016/2017
Za kontrast vidnega signala je potrebna lateralna inhibicija.
Povzroajo jo horizontalke, ki se povezujejo na palinice in epke
ter bipolarke. Horizontalke vedno poiljajo inhibitorne signale,
zato so vedno vkljuene v inhibicijo. Lateralna inhibicija
povzroi, da se vzburi le obmoje mrenice, na katerega zares
pride svetloba. Zaradi razvejanosti aksonskih dreves bi se signali
iz osvetljenega podroja lahko prenesli e na ire obmoje. Pri
lateralni inhibiciji sodelujejo e amakrinke.
Drugi len v vidni poti so bipolarke, ki so razdeljene v dva tipa.
Prvi tip so depolarizirajoe bipolarke, drugi tip pa
hiperpolarizirajoe. To pomeni, da se nekatere bipolarke po
ekscitaciji fotoreceptorjev depolarizirajo, druge hiperpolarizirajo.
Pomen tega fenomena je, da nekatere bipolarke poiljajo
pozitivne signale, druge negativne signale, oboji signali pa so
vkljueni v nastanek slike v moganih.
Ganglijskih celic imamo veliko manj kot epkov ali palinic le 1.6 milijona. To pomeni, da se mora na eno
ganglijsko celico preklopiti ve fotoreceptorjev; pojav, ki ga imenujemo konvergenca. Konvergenca je
najmanja v centralni fovei, kjer se praktino vsak epek preklopi na lastno ganglijsko celico. Ta fenomen je
odgovoren za dejstvo, da je ostrina vida najveja v fovei in slaba na periferiji.
Ganglijskih celic poznamo ve tipov:
1. Celice W prenaajo signale po optinih vlaknih z nizkimi hitrostmi in dobivajo impulze predvsem
iz palinic preko bipolark in amakrink. Njihova receptivna polja so obirna in se nahajajo na
periferiji. Odgovorne so predvsem za zaznavanje premikov v vidnem polju in za grob vid v temi.
2. Celice X imajo majhna receptivna polja, saj so njihovi dendriti malo razvejani. Zaradi majhnega
receptivnega polja so odgovorne za fine detajle slik. Prav tako se na vsako celico X preklopi vsaj en
epek, zato naj bi bile celice X vkljuene v barvni vid.
3. Celice Y so najveje in prevajajo signale z najvejimi hitrostmi. Njihova receptivna polja so obsena,
celice so sposobne hitrega prilagajanja na spremembe v sliki. Sprememb niso sposobne strogo
lokalizirati, vendar pa omogoajo, da se oko premakne proti spremembi.
V primatih se uporablja malce drugana klasifikacija, kjer delimo P (beta ali parvocelularne; analogne X
celicam) in M (alfa ali magnocelularne; analogne Y celicam) ganglijske celice. P celice se projecirajo v
parvocelularni sloj lateralnega genikulatnega jedra, M celice pa v magnocelularni sloj. Glavne razlike med
obema tipoma so:
- Receptivna polja P celic so veliko manja od polj M celic.
- P celice prevajajo impulze z veliko nijimi hitrostmi.
- Odziv P celic na draljaj je veliko bolj obstojen in dolgotrajen, medtem ko je odziv M celic veinoma
prehoden.
- P celice so naeloma obutljive na barvo draljaja, M celice pa ne.
- M celice so bolj obutljive na nizkokontrastne rno-bele draljaje.
P celice so bolj obutljive na signale, ki prenaajo fine detajle in razline barve, vendar so neobutljive na
nizkokontrastne signale. M celice so obutljive na nizkokontrastne signale in hitre premike signalov. Obstaja
e tretji tip ganglijskih celic, ki vsebuje poseben pigment melanopsin. Te prenaajo signale v predele skorje,
ki niso povezani z vidom in naj bi bili vkljueni v cirkadiani ritem.
124
2016/2017
Ganglijske celice so odgovorne za prenos impulzov v mogansko skorjo, to pa poteka v obliki akcijskih
potencialov (za razliko od elektrotoninega prevajanja v drugih celicah mrenice). Receptivno polje ene
ganglijske celice ni enotno, ampak je sestavljeno iz centralnega agonistinega dela in obrobnega
antagonistinega dela. Do ekscitacije ganglijskih celic pride specifino zaradi sprememb v intenziteti svetlobe.
Pri tem govorimo o on-off odzivu. Pri on tipu ganglijskih celic draenje sredia povea aktivnost celice,
draenje obrobja pa jo inhibira. Pri off tipu ganglijske celice draenje sredia zmanja aktivnost celice,
draenje obrobja jo aktivira. Ko svetloba sije na sredie ganglijske celice on tipa, je ta vzdraena in zane
poiljati impulze v mogane. Po drugi strani je on celica na obrobju inhibirana in ne poilja impulzov. Ko se
lu ugasne, se zadeva obrne. Tak odziv je posledica lateralne inhibicije.
Ganglijske celice so vkljuene v razloevanje barvnega kontrasta, kar temelji na posebno urejeni konvergenci
impulzov iz epnic. Pri tem dobimo tri vrste antagonistino urejenih vodov: rdee/zeleni, modro/rumeni
in rno/beli. Doloene ganglijske celice vzburi en tip epkov (npr. rdei), drug pa jih inhibira (npr. zelen).
Ekscitatorni tip epkov je pri tem povezan z ganglijsko celico direktno preko depolarizirajoe bipolarke,
inhibitorni pa posredno preko hiperpolarizirajoe bipolarke. Taka ureditev povzroi, da informacije vstopajo
v mogane e precej obdelane. Za vid so najpomembneje informacije svetlostni kontrast (rno/bela),
barvni kontrast in spreminjanje kontrasta v asu ter prostoru.
125
2016/2017
7.6 Centralna nevrofiziologija vida
Vizualni signali zapuajo zrklo po optinem
ivcu, ki ga tvorijo vlakna ganglijskih celic. Ta so
do preklopa v lateralnem genikulatnem jedru
retinotopino urejena veina vlaken pripada
fovealnemu predelu, vlakna iz leve in desne
polovice vidnega polja pa potujejo loeno in se v
optini kjazmi kriajo. V kjazmi na drugo stran
prestopajo nazalni predeli mrenice (temporalne
polovice vidnega polja), tako da desno lateralno
genikulatno jedro dobi vlakna obeh desnih
polovic mrenice, levo pa iz levih polovic
mrenic. V lateralnih genikulatnih jedrih pride do
preklopa, genikulokalkarina vlakna pa kot optina
radiacija prehajajo v primarni vidni korteks, ki je
skorja ob kalkarinem sulkusu na okcipitalnem
renju.
Vidna vlakna vstopajo tudi v nekaj filogenetsko starejih obmoji. Del optinega trakta poteka v
suprakjazmatno jedro hipotalamusa in naj bi bil vkljuen v nadzorovanje cirkadianega ritma. Drug del vstopa
v pretektalna jedra mezencefalona in nadzoruje zenini refleks ter omogoa sledenje premikajoim se
objektom. Spet tretji del vstopa v superiorni kolikel in nadzoruje hitre gibe oi.
Veina vlaken vidnega ivca se konuje v lateralnem genikulatnem jedru talamusa. To slui predvsem dvema
funkcijama: prenosu vidnih informacij v obliki optine radiacije in kontrola koliine informacij, ki lahko
vstopa v primarni vidni korteks. Kontrola koliine informacij poteka predvsem preko kortikofugalnih vlaken
iz primarne vidne skorje in iz retikularne formacije mezencefalona. Polovica vlaken, ki vstopi v lateralno
genikulatno jedro, pripada enemu oesu, polovica pa drugemu vsako jedro namre dobiva vlakna iz
ipsilateralne polovice mrenice.
Lateralno genikulatno jedro je iz estih slojev nevronov:
1. Sloj I in II sta magnocelularna sloja in vsebujeta velike nevrone. Ti dobivajo vlakna iz ganglijskih
celic M tipa. Magnocelularni sistem predstavlja hitri prevodni sistem do vidne skorje, vendar je ta
sistem barvno slep in ne prevaja barv. Prenos je tudi slabe lokaliziran, saj M ganglijske celice tvorijo
velika receptivna polja.
2. Sloji III-VI so parvocelularni sloji in vsebujejo veliko tevilo majhnih in srednje velikih nevronov.
Dobivajo vlakna iz ganglijskih celic P tipa in prenaajo barvo. Poleg tega so signali tudi bolje
lokalizirani, saj so receptivna polja P celic manja. Po drugi strani je hitrost prevajanja iz
parvocelularnih slojev nija.
Posamezen sloj lateralnega genikulatnega jedra
prejema signale le iz enega oesa. Sloji I, IV in VI
dobivajo signale iz medialne polovice mrenice
kontralateralnega oesa (ti sloji desnega
lateralnega genikulatnega jedra dobivajo signale iz
nazalne polovice mrenice levega oesa). Sloji II,
III in V po drugi strani dobivajo signale iz
lateralne polovice ipsilateralnega oesa (ti sloji
desnega lateralnega genikulatnega jedra dobivajo
signale iz temporalne polovice mrenice desnega
oesa).
126
2016/2017
Vidni korteks razdelimo na primarni in
sekundarni vidni korteks. Vlakna v vidni korteks
potekajo retinotopino urejena v optino
radiacijo. Prav tako je retinotopino urejen tudi
primarni vidni korteks, tako da fovealni predel
predstavlja vejo povrino kot periferija
mrenice. Primarni vidni korteks obsega skorjo
ob kalkarinem sulkusu in se razirja od
okcipitalnega pola proti medialnim povrinam
okcipitalnega renja. V primarnem vidnem
korteksu se konujejo direktni vidni signali iz oi.
Signali iz makule se konujejo direktno na
okcipitalnem polu, signali iz periferije se
konujejo na koncentrinih polkrogih pred
primarnim vidnim korteksom.
Sekundarni vidni korteks imenujemo tudi vidni
asociacijski predeli in leijo nad, pod in pred
primarnim vidnim korteksom. Sekundarni vidni
korteks obsega praktino celoten okcipitalni
reenj in e lateralne predele parietalnega renja.
Ti predeli so namenjeni analizi pomenov vidnih
stimulusov. Praktino vsi signali iz primarnega
vidnega korteksa se nadaljujejo v
Broadmannovo areo 18 (vidna area II), iz tam pa
naprej v druge predel (vidne aree III, IV itd.).
Vsako podroje ima doloeno funkcijo pri
analizi slike.
Primarni vidni korteks ima, tako kot veina moganske skorje, est razlinih plasti. Tako kot pri primarni
somatosenzorini skorji se veina genikulokalkarinih vlaken konuje v plasti IV, vendar je pri primarnem
vidnemu korteksu plast IV razdeljen na ve podenot. Hitri signali iz magnocelularnih predelov lateralnega
genikulatnega jedra se konujejo v plasti IVc, od tam se razirijo vertikalno proti povrju in v globino.
Vlakna iz parvocelularnih delov lateralnega genikulatnega jedra se konujejo v plasteh IVa in IVc. Tudi ti
signali se razirijo vertikalno.
e ena lastnost, po kateri je primarni vidni korteks podoben primarnemu somatosenzorinemu korteksu, je
organizacija skorje v stebrike. Signali se prenaajo tudi horizontalno med stebriki, pri tem se signali na
povrju prenaajo na kraje razdalje kot signali v globinah korteksa. Poleg tega sta Hubel in Wiesel ugotovila,
da so stebriki urejeni glede na nagnjenost e drailno polje neke kortikalne celice zadanemo s kontrastnim
pravokotnikom, jo bomo maksimalno vzdraili le pri doloenem naklonu tega pravokotnika. Vsak stebriek
ima nekoliko drugaen naklon od ostalih.
Drugo naelo urejenosti stebrikov je, da so stebriki oesno dominantni. Do zdruitve informacij iz obeh
oes pride namre ele v moganski skorji, in sicer se v levi hemisferi zdruijo informacije za desno polovico
vidnega polja, v desni hemisferi za levo polovico vidnega polja. Stebriki v plasti IV vidnega korteksa so
urejeni v proge, vlakna iz enega oesa pa vstopajo v vsako drugo progo. Kortikalni nevroni nato doloijo,
e so ustrezne toke na mrenici obeh oes usklajene. Ta informacija omogoa premike oi, ki povzroijo
uskladitev slik v obeh oesih. Poleg tega je zdruitev informacij nujen pogoj za stereopsijo (globinsko
gledanje).
127
2016/2017
Po izstopu iz primarnega vidnega korteksa se vidna informacija obdela na dva glavna naina v sekundarni
vidni skorji. Prvi nain je hitra pot, ki obdeluje podatke o poziciji in premikanju. Druga je poasneja pot za
tonejo obdelavo barv in detajlov.
Hitra pot obdelave vidnih informacij analizira tridimenzionalno pozicijo objektov in prostora okoli telesa.
Poleg tega je odgovorna za analizo grobe oblike slike in premikanja slike. Ta pot nam torej pove, kje je
objekt v doloenem trenutku in ali se premika. Ti signali iz primarnega vidnega korteksa potujejo v
posteriorni temporalni predel in okcipitoparietalni korteks. Na sprednji meji okcipitoparietalnega korteksa
se vidni signali prekrivajo s sekundarno asociacijsko somatosenzorino skorjo, ki analizira tridimenzionalne
lastnosti somatosenzorinih obutkov. Signale za pozicijo in premik posredujejo predvsem velika ivna
vlakna iz M ganglijskih celic, ki so hitra in rno-bela.
Poasna pot obdelave vidnih informacij je odgovorna za analizo detajlov in barv. Ti signali iz primarne vidne
skorje potujejo v inferiorne, ventralne in medialne predele okcipitalnega ter temporalnega renja. Poasna
pot obdelave omogoa prepoznavo rk, teksture predmetov, barve predmetov in preko vseh teh lastnosti
omogoa prepoznavo, kaj predmet sploh je. Signale posredujejo manja ivna vlakna P ganglijskih celic.
Primarni vidni korteks prejema signale, ki so vkljueni predvsem v kontrast. e gledamo v belo steno, se v
primarnem vidnem korteksu vzburi le nekaj nevronov, neodvisno od intenzitete svetlobe. e gledamo v
rdei kri na beli podlagi, vidimo, da je v primarnem vidnem korteksu najveja stimulacija na mestih, kjer so
robovi kria. Kortikalna stimulacija bo tem vea, im veji bo kontrast oziroma razlika med svetlim in
temnim. To sovpada tudi z retinalno stimulacijo, saj ganglijske celice, ki so enako stimulirane, druga drugo
inhibirajo.
Poleg kontrasta primarni vidni korteks zaznava tudi orientacijo linij oziroma robov. Ta sposobnost je
posledica linearne organizacije medsebojno inhibirajoih celic. Te vzburijo nevrone drugega reda, ko pride
do inhibicije celotne linije teh celic zaradi kontrastnega roba. Za vsako orientacijo rte oziroma roba pride
do inhibicije specifinih celic, te pa nato stimulirajo nevrone drugega reda. Te celice imenujemo preproste
celice in se nahajajo predvsem v plasti IV primarnega vidnega korteksa. Drug tip celic kompleksne celice
je vkljuen v prepoznavo isto usmerjenih rt. e so rte vzporedne in le zamaknjene vertikalno oziroma
horizontalno, se vzdrai isti set nevronov kot pri eni rti iste usmeritve.
Podobno kot so zaznane rte, so zaznavane tudi barve preko zaznavanja kontrastov. Pri tem je rdea barva
v kontrastu z zeleno, modra z rdeo, zelena z rumeno. Prav tako lahko vse te barve kontrastiramo proti beli
barvi. Mehanizem prepoznave barv temelji na tem, da nasprotne si barve vzburijo razline specifine
nevrone.
Odstranitev primarne vidne skorje vodi v izgubo zavestnega vida slepoto. Vendar se lahko taki ljudje e
vedno podzavestno odzivajo na spremembe v intenziteti svetlobe, premikih v vidnem polju in celo na
doloene vzorce. Med odzive spadajo premiki oi, premik glave in umik telesa. Ta tip 'vida' naj bi bil
posledica nevronskih poti, ki potujejo v zgornji kolikel in druge filogenetsko stareje vidne predele.
128
2016/2017
Pri fiziologiji vida pogosto govorimo o vidnem polju, ki je v bistvu celotna povrina, ki jo oko zazna v
doloenem trenutku. Vidno polje razdelimo e na nazalno (medialno) in temporalno (lateralno) polovico.
Za doloanje slepote v specifinih predelih retine se uporablja postopek perimetrije. Pri tem se majhen
predmet premika po celotnem vidnem polju, preiskovanec pa pove, ko objekta ne vidi. S tem nastanejo tako
imenovane perimetrijske karte, ki imajo vse vedno vsaj eno slepo toko. Ta je posledica odsotnosti palinic
in epkov v slepi pegi mrenice in se nahaja okoli 15 lateralno od centra vidnega polja, saj seslepa pega
nahaja bolj nazalno.
Da v celoti izkoristimo celotno vidno
sposobnost oesa, je nujno potreben nadzor
premikov oi. Gibi oesnih zrkel nam
omogoajo fiksacijo slike na mrenici, natanno
sledenje premikajoih se objektov in sposobnost
hotenega premika pogleda na elen del vidnega
polja. Premikanje zrkla omogoajo trije pari
miic medialni in lateralni rektus, zgornji in
spodnji rektus ter zgornji in spodnji oblikus. Ti
trije pari so zgrajeni iz antagonistinih miic,
zato sta miici v paru inervirani reciprono.
Najve impulzov za premike oi pride iz
okcipitalnega renja po okcipitotektalnem in
okcipitokolikularnem traktu v mogansko
deblo. Iz tam izhajajo vlakna iz pretektalne aree
in iz zgornjega kolikla po okulomotornem ivcu.
Verjetno najpomembneja funkcija premika oi je fiksacija objektov. Tu loimo hoteno fiksacijo, ki

omogoa, da najdemo objekt, in nehoteno fiksacijo, ki omogoa, da objektu sledimo. Hotena fiksacija
poteka pod nadzorom kortikalnih podroij bilateralno v premotornem podroju frontalnega renja. Centri
za nehoteno fiksacijo se po drugi strani nahajajo v sekundarnih vidnih predelih okcipitalnega renja. Pri
nehoteni fiksaciji ima pomembno vlogo zgornji kolikel.
129
2016/2017
Najosnovneji mehanizem fiksacije je vestibulookularni refleks. Vloga tega refleksa je kompenzacija
premikov slike na mrenici zaradi premikov glave. Pri premikanju glave pride do poasnih gibov oi v smer
kompenzacije premika slike, ko pa oi pridejo v skrajno lego, sledijo hitri sakadini gibi v nasprotno smer.
Celotni vzorec premikanja oi imenujemo nistagmus, v primeru vestibulookularni refleksa govorimo o
vestibularnem nistagmusu. Sasoma se draljaji iz vestibularnega aparata prenehajo, zato preneha tudi
vestibularni nistagmus. Zaradi tega se je razvil e drugi mehanizem optokinetini nistagmus, ki prav tako
skrbi za fiksacijo slike preko senzorine povratne zveze. Oba mehanizma dopolnjujeta drug drugega,
vestibulo-okularni je hitreji, optokinetini poasneji.
Pri fiksaciji slike imajo pomembno vlogo tako imenovane sakade, ki so hitri gibi zrkel. Te so neprestano
prisotne, sproi pa jih generator sakad v jedrih moganskega debla. Ta je pod nadzorom vijih centrov v
velikih moganih. Sakade igrajo pomembno vlogo pri fiksaciji objektov pri premikanju vidnega polja in pri
branju.
Pri nekaterih organizmih so se razvili tudi mehanizmi, ki vzdrujejo sliko v fovei. Oi imajo normalno tri
tipe stalnih gibov, ki niso razloni: tresenje s frekvenco 30-80 Hz, poasno drsenje in hitri zasuki. Ko zrklo
fiksira sliko v fovei, povzroi tresenje zrkla in poasno drsenje zdrs slike iz fovee. Vendar vsaki, ko slika
zdrsne na rob fovee, pride do hitrih zasukov zrkla, ki sliko postavijo nazaj v foveo. Vzdrevanje slike v fovei
je pod nadzorom zgornjega kolikla. e en mehanizem fiksacije je fiksacija premikajoih se objektov. Premike
objektov zazna korteks, ki povzroi vzorec premikanja oes, ki je podoben premikanju objekta.
Oesa imajo poleg somatske tudi avtonomno inervacijo
simpatino in parasimpatino. Parasimpatina preganglijska
nitja izvirajo iz akcesornega jedra okulomotoriusa (Edinger-
Westphalovo jedro) in preko okulomotornega ivca vstopa v
ciliarni ganglij. Postganglijsko nitje vstopa v zrklo preko kratkih
ciliarnih ivcev. Simpatikus izvira iz ciliospinalnega centra in
vstopa v superiorni cervikalni ganglij. Postganglijsko nitje se
pridrui arterijam. Avtonomna inervacija ima vlogo
akomodacije in nadzora premera zenice.
Akomodacija lee poteka preko negativne povratne zanke, ki
avtomatsko regulira optino mo za najvijo mono ostrino
vida. Akomodacija lee navadno vzame manj kot sekundo.
Spreminjanje optine moi lee poteka preko razlinih
podatkov, ki jih oko prejema iz okolja. Ena izmed teh je
kromatina aberacija, kar pomeni pojav, ko se rdei arki
fokusirajo za modrimi, saj lea bolje lomi modre arke.
Akomodacija lee potee tako, da so oboji arki najbolj
izostreni.
Akomodacija poteka pod nadzorom korteksa, natanneje skorje
okcipitalnega renja. Ta poilja signale skozi pretektalno areo v
mogansko deblo, iz tam pa v Edinger-Westphalovo jedro. Iz
jedra izstopajo parasimpatina vlakna, ki se pridruijo
okulomotornemu ivcu.
Druga pomembna vloga avtonomnega ivevja je regulacija premera zenice. Pri tem stimulacija
parasimpatika povzroi zoitev zenice (preko zeninega sfinktra), kar imenujemo mioza. Po drugi strani
stimulacija simpatika povzroi raziritev zenice (preko zeninega dilatatorja), kar imenujemo midriaza. Pri
regulaciji premera zenice govorimo e o zeninem refleksu. Ko z luko posvetimo v oko, se ta refleks
aktivira, to pa povzroi konstrikcijo zenice. Svetloba, ki vstopi v zenico, povzroi, da nekaj impulzov potuje
e v pretektalna jedra. Iz tam sekundarni impulzi potujejo v Edinger-Westphalovo jedro, ki povzroi
kontrakcijo sfinktra in zoitev zenice. Po drugi strani tema inhibira refleks in povzroi dilatacijo zenice.
130
2016/2017
7.6.1 Lezije v vidni progi
V vidni progi lahko pride do lezij na razlinih delih
proge, pri tem pa prihaja do specifinih znailnih
izpadov v vidnem polju. Pri tem moramo imeti v
mislih dejstvo, da se leva polovica vidnega polja
preslika v nazalno polovico mrenice levega oesa in
temporalno polovico mrenice desnega oesa.
Pri leziji vidnega ivca (primer a) pride do izpada
celotnega vidnega polja na ipsilateralni strani, saj vidni
ivec vsebuje vsa nitja iz mrenice ipsilateralnega
oesa.
Pri leziji optine kjazme (primer b) pride do izpada
vidnega polja, ki se preslika v nazalne polovice
mrenice, saj se v kjazmi kria le nitje z nazalnih
polovic mrenice. To pomeni, da bo v levem oesu
prilo do izpada leve polovice vidnega polja, v desnem
oesu pa do izpada desne polovice.
Lezija optinega trakta (primer c) povzroi izpad
kontralateralnih polovic vidnega polja, saj se v levo
hemisfero preslikajo desne polovice vidnih polj. Lezija
levega optinega trakta bo vodila v izpad desnih
polovic vidnega polja v levem in desnem oesu.
Pri leziji optine radiacije (primer d) pride do
podobnega izpada kot pri leziji optinega trakta, le da
je tu ohranjen e del vidnega polja, ki se je preslikal v
makulo.
131
2016/2017
7.7 Fiziologija sluha
Sluni sistem nam omogoa zaznavanje mehanskega zvonega valovanja. Sluni sistem ne more zaznavati
zvonih valovanj vseh frekvenc, pa pa lahko zaznava le frekvence med 16 Hz in 20 kHz. Energija valovanja

mora biti veja od 1012 2 in manja od priblino 1 2, ki predstavlja mejo boleine.
Uho ima poseben sistem, ki omogoa prenos
mehanskega draljaja do receptorskih celic, ki se
nahajajo v notranjem uesu (kohlea). Zvok
najprej zadane ob bobni na prehodu med
zunanjim in srednjim uesom, draljaj se z
bobnia nato prenese na slune koice. Prva
izmed njih je kladivce, ki je z roajem priraeno
na bobni. Kladivce je nato v sklepu z
nakovalcem, to pa je na drugi strani e v sklepu
s stremencem. Ko se premakne kladivce, se
premakne tudi nakovalce, to pa povzroi e
premik stremenca. Stremence komunicira z
membranoznim labirintom preko ovalnega
okenca.
Vrh roaja kladivca je poleg na bobni priraen e na miico tensor tympani. Ta miica dri bobni napet,
ta napetost pa omogoa, da se vibracije s kateregakoli predela bobnia prenesejo po celotnem bobniu in
nato e na kladivce ter ostale koice. Vibracije v konni fazi povzroijo, da stremence pritisne naprej na
perilimfo med membranoznim in koenim labirintom.
Poleg miice tensor tympani imamo v uesu e eno majhno miico stapedius. e se po slunih koicah
prenese premoen draljaj, centralno ivevje sproi refleks, ki povzroi kontrakcijo stapediusa in v manji
meri tudi tensor tympani. Kontrakcija stapediusa potegne stremence navzven, kontrakcija tensor tympani
pa povlee kladivce navznoter. Sili si nasprotujeta, celoten sistem koic postane bolj rigiden, kar mono
zmanja prevodnost po koicah, e posebej za frekvence pod 1000 Hz. Ta refleks lahko znia intenziteto
prenosa za 30-40 dB, kar je razlika med intenzitetama epeta in glasnega pogovora. Refleks ima dvojno
funkcijo: prepreuje pokodbe kohlee in maskira nizkofrekvenne zvoke v glasnem okolju. S tem se oseba
lahko bolj osredotoi na frekvence okoli 1000 Hz, saj se s temi frekvencami prenaa veina pomembnih
informacij iz okolja. Miici imata izven refleksa e eno funkcijo. Pri govoru centralno ivevje namre preko
kolateral aktivira miici, s tem se zmanja sluna obutljivost na lastni govor.
Poleg zgoraj opisanega prenosa, ki ga imenujemo zrano prevajanje, poznamo e kostno prevajanje. Kostni
prenos zvoka oznauje vibracijo tekoine v kohlei, ki je posledica vibracij celotne lobanje. To je mogoe
zato, ker se celotni membranozni labirint nahaja v koenem labirintu. Kostno prevajanje lahko ocenimo z
glasbeno vilico ali z elektrinim vibratorjem, ki ga poloimo na katerokoli izboklino lobanje, najpogosteje
na mastoidni odrastek.
132
2016/2017
Receptorji za zaznavanje zvoka se nahajajo v
koenem labirintu, in sicer v kohlei. Ta je
razdeljena na tri kanale zgornja scala vestibuli,
srednja scala media in spodnja scala tympani.
Scalo vestibuli in medio louje Reissnerjeva
membrana, scalo medio in tympani pa bazilarna
membrana, ki ima na povrju Cortijev organ.
Vibracije se iz srednjega uesa preko ovalnega
okenca prenesejo v scalo vestibuli in povzroijo
vibracijo perilimfe v scali vestibuli in endolimfe v
scali medii.
Bazilarna membrana scale medie je posejana z bazilarnimi vlakni, ki vibrirajo kot posledica slunega draljaja.
Teh vlaken je med 20 000 in 30 000 in so na eni strani vpeta v kostno ogrodje kohlee (modiolus), na drugi
strani so prosta. To jim omogoa vibriranje. Dolina vlaken se od baze cohlee proti vrhu poveuje, vendar
se njihov premer zmanjuje. Posledino se od baze proti vrhu zmanjuje rigidnost teh vlaken. Zelo rigidna
vlakna pri bazi vibrirajo le pri visokih frekvencah, manj rigidna vlakna pri vrhu pa vibrirajo tudi pri nizkih
frekvencah. To je tudi osnova recepcije zvoka visoke frekvence se zaznavajo pri bazi kohlee, nizke
frekvence pa pri vrhu.
Ko se stremence premakne proti ovalnemu okencu,
se premakne tudi perilifma, to pa povzroi, da se
okroglo okence izboi, saj je celotna kohlea zaprt
sistem. Zaetni efekt tega vboenja je, da se bazilarna
membrana na bazi kohlee upogne v smer okroglega
okenca. To povzroi naraanje tenzije v bazilarnih
vlaknih, tenzija sproi val v kohlearni tekoini, ki
potuje ob bazilarni membrani proti helikotremi.
Razline frekvence zvoka povzroijo razline vzorce
valovanja, vendar je vsem skupno to, da je na
zaetku val ibak. Val dosee maksimalno jakost na
predelu bazilarne membrane, ki ima resonanno
frekvenco enako frekvenci zvoka visoke frekvence
blije bazi, nizke frekvence blije helikotremi. Na
tem mestu bazilarna membrana mono zaniha,
energija vala upade in val izzveni. e ena lastnosta
vala je, da val na zaetku potuje z visoko hitrostjo, ki
se vzdol kohlee zmanjuje.
133
2016/2017
Zaznava zvoka poteka v Cortijevem organu, ki je receptorski organ na bazilarni membrani scale medie.
Senzorini receptorji so v resnici dlane celice Cortijevega organa. Te delimo v dva tipa: notranje dlane
celice so razporejene v eno vrstico in jih je okoli 3500, zunanje dlane celice pa so razporejene v 3-4 vrstice
in jih je okoli 12 000. Notranje dlane celice so veje od zunanjih. Baza dlanih celic se povezuje s
kohlearnimi ivnimi konii, velika veina koniev pa se konuje na notranjih dlanih celicah. ivna
vlakna Cortijevega organa vodijo v spiralni ganglij v modiolusu, iz katerega nato izstopa kohlearni ivec.
Iz dlanih celic Cortijevega organa izhajajo dlaice, imenovane stereociliji oziroma kinociliji. Ti so v stiku s
tektorialno membrano, ki jih pokriva. Premik cilij, ki je lahko tudi reda velikosti 100 pm, v eno smer povzroi
depolarizacijo membran, premik v drugo smer pa hiperpolarizacijo. Kinociliji se premikajo zaradi valovanja
bazilarne membrane. Pri tem moramo upotevati e dejstvo, da se valovanje prenaa iz nizkoimpedannega
sistema (zunanji zrak) v visokoimpedanni sistem (endolimfa). Pri tem prehodu bi se izgubilo veliko energije,
vendar je prehod razreen s tem, da prenos v srednjem uesu poteka na principu vzvoda in se zato razlika v
impedancah zmanja. e je 'vzvod' okvarjen, se slinost mono zmanja, saj se obutljivost zmanja vsaj za
20 dB.
Dlane receptorske celice vzdrai premik cilij. Ko
zvoni draljaj dosee membranozni labirint, pride do
nihanja bazilarnih vlaken bazilarne membrane. Ta je
preko mostikov povezana z retikularno lamino, v kateri
so vgrajeni zunanji konci dlanih celic. Vibracija
bazilarne membrane se prenese tudi na retikularno
lamino, ki povzroi vibracijo dlanih celic. Premik
bazilarne membrane navzgor povzroi premik
retikularne lamine proti modiolusu, premik bazilarne
membrane navzdol pa povzroi premik retikularne
lamine od modiolusa. Pri tem premikanju retikularne
lamine se premikajo tudi dlane celice, z njimi pa ciliji,
ki so vpeti v tektorialno membrano.
Vsaka dlana celica ima okoli sto cilij na apikalni membrani, te cilije pa so zaradi proteinske mree rigidne
strukture. Cilije so dalje na robu celice, ki je dlje od modiolusa, kraje cilije pa so s filamenti pripete na dalje
cilije. Ko se ciliji odklonijo v smeri daljih cilij, se odklonijo tudi konci krajih cilij, to povzroi odprtje 200-
300 kationskih kanalkov. Odprtje teh kanalkov povzroi tok kalija v stereocilije, ki depolarizira membrano
dlanih celic. Ko se bazilarna vlakna premaknejo proti scali vestibuli (navzgor), se retikularna lamina odkloni
proti modiolusu, dlaice pa se odklonijo k daljim cilijam pride do depolarizacije. V nasprotnem primeru
pride do hiperpolarizacije, ko se dlaice odklonijo stran od daljih cilij.
Pri elektrinih potencialih dlanih celic govorimo e o endokohlearnem potencialu, ki je v bistvu razlika
potencialov med endolimfo scale medie in perilimfo scale vestibuli/tympani. Perilimfa je praktino identina
cerebrospinalnem likvorju, endolimfo pa tvori mono vaskulizirana stria vascularis, zato ima endolimfa
veliko kalija in malo natrija (obratno od perilimfe; je bolj podobna znotrajcelini tekoini). Scala media je
nabita pozitivno v primerjavi s scalo vestibuli/tympani, kar imenujemo endokohlearni potencial. Ta znaa
okoli 80 mV, vzdruje ga neprestana sekrecija kalijevih ionov v scalo medio. Dlane celice obdaja pri vrhu
endolimfa, na bazi pa perilimfa. Membranski potencial dlanic je v primerjavi s perilimfo -70 mV (normalno),
v primerjavi z endolimfo pa -150 mV. Ta velik membranski potencial stereocilij na vrhu povea obutljivost
in omogoa odziv e na zelo tihe zvoke.
Za doloanje frekvenc zvoka mogani uporabljajo
predvsem ti. princip mest, ki omogoa doloanje
frekvence glede na mesto bazilarne membrane, na
katerem je prilo do najveje stimulacije. Problem
nastane pri nizkih frekvencah, saj so vse frekvence pod
200 Hz maksimalno stimulirane v helikotremi. Te
frekvence zato razloimo s frekvennim principom.
Predvideva se, da nije frekvence povzroijo proenje
AP z isto frekvenco, kot je frekvenca zvoka. Poleg tega
naj bi med frekvencami razloevalo e kohlearno jedro.
134
2016/2017
Glasnost zvoka doloa sluni sistem na vsaj tri razline naine:
1. Glasneji zvoki povzroajo veje amplitude vibracij bazilarne membrane in dlanih celic. Posledino
dlane celice draijo ivne konie z vejo frekvenco.
2. Poveanje amplitude vibracij povzroi vzburjenje vejega tevila dlanih celic, kar omogoa
krajevno sumacijo impulzov. Impulzi se tako prenaajo po vejem tevilu ivnih vlaken.
3. Zunanje dlane celice se ne vzburijo pri nijih amplitudah vibracij, vzburjenje teh celic pa bi lahko
signaliziralo centralnemu ivevju, da je zvok glasen.
Interpertirana glasnost zvoka ne naraa linearno z dejansko glasnostjo, pa pa naraa proporcionalno s
tretjim korenom dejanske glasnosti zvoka. Celoten razpon zvokov, ki jih uho lahko zazna, namre
predstavlja priblino biljonkratno (1012) spremembo v gostoti zvone energije, vendar uho tako spremembo
interpretira le kot 10 000-kratno poveanje intenzitete. Zaradi takih ekstremnih sprememb v intenziteti, ki
jih uho lahko zazna, se za opis intenzitet uporablja logaritemska skala. Pri tem je desetkratno poveanje v
zvoni energiji doloeno z enim belom, desetina bela je decibel (dB). Decibel je koristna enota, ker uho
komaj e razloi spremembo v jakosti glasnosti enega decibela. Jakost glasnosti oz. nivo zvonega tlaka (J)
v decibelih poda enaba:

= 10 log = 20 log
0

kjer je j0 pragovna jakost zvoka pri 1000 Hz in je enaka okoli 1012 2 , p pa zvoni tlak. Vendar je taka

decibelska skala definirana samo za frekvence 1000 Hz, zato so uvedli e fonsko skalo. Pri fonski skali so
glasnost poljubnega zvoka primerjali z znano glasnostjo zvoka pri 1000 Hz. Zvone draljaje istih jakosti a
razlinih frekvenc subjektivno ne zaznamo kot isto glasne, zato za primerjavo vpeljemo fone. Pri tem je
glasnost 0 fonov meja zaznavanja, neslini zvoki pa imajo negativne fonske vrednosti. Po definiciji je tevilo
fonov zvoka enako jakosti glasnosti v decibelih pri 1000 Hz, ki ga zaznavamo enako glasno. Ton pri 63 Hz
na primer zaznamo enako kot ton 1000 Hz pri 20 dB, e je jakost tona 63 Hz 49 dB. Nivo glasnost tona 63
Hz/49 dB je zato enaka 20 fonov, saj je intenziteta tega tona enaka intenziteti 1000 Hz/20 dB. Kombinacije
frekvenc in jakosti, ki jih zaznavamo z enako intenziteto, prikaemo z izofonskimi linijami. Ker je loveki
sluh najbolj obutljiv v obmoju 1000-3000 Hz, je tam izofonska linija pri najnijih jakostih glasnosti
(decibelih).
135
2016/2017
Iz dlanih celic izhajajo periferni nevriti ganglijskih celic, ki imajo telesa v modiolusu (spiralni ganglij). Veina
vlaken tvori sinapse z notranjimi dlanimi celicami, okoli 10% pa tudi z zunanjimi dlanimi celicami. Pri tem
prihaja do razlik, saj se na eno notranjo dlano celico preklopi okoli 10 perifernih nevritov, na eno zunanjo
pa le en nevrit. Centralni nevriti izhajajo iz spiralnega ganglija kot sluni (kohlearni) ivec. Nitje v slunem
ivcu je urejeno tonotopino, saj so tonotopino urejeni tudi nevroni v spiralnem gangliju in v kohlearnem
jedru.
Sluni ivec po izstopu potuje v ventralno in
dorzalno kohlearno jedro, ki se nahajata v
zgornjem delu medule oblongate. V kohlearnih
jedrih pride do preklopa na nevrone drugega reda,
od katerih veina prestopi na drugo stran preko
trapezoidnega telesa in vstopi v zgornjo olivarno
jedro. Preostala manjina vlaken ostane na isti
strani in se konuje v ipsilateralnem zgornjem
olivarnem jedru.
Iz zgornjega olivarnega jedra nato potuje sluna
pot skozi lateralni lemnisk. Nekaj vlaken se kona
v jedru lateralnega lemniska, veina ga obide in
vstopa v spodnji kolikel, kjer se veliko vlaken
preklopi. Iz spodnjega kolikla se vlakna nadaljujejo
v medialno genikulatno jedro, kjer se preklopijo
vsa vlakna. Od tam se sluna pot nadaljuje kot
akustina radiacija v sluno skorjo, ki obsega
predvsem v gyrus superior temporalnega renja.
Vlakna slunega ivca lahko prehajajo na
kontralateralno stran v treh mestih slune poti.
Poleg trapezoidnega telesa lahko vlakna kriajo na
drugo stran e v jedru lateralnega lemniska in v
spodnjem koliklu. Akustina proga oddaja ve
kolateral, ki vstopajo direktno v retikularni sistem
moganskega debla. Ta sistem se projecira difuzno
po moganskem deblu navzgor in navzdol v
hrbtenjao. Njegova vloga je aktivacija ivevja
kot odgovor na glasne zvoke. Nekaj kolateral
poteka e v vermis, ki se tudi aktivira v primeru
glasnih zvokov.
Skozi celotno sluno progo je nitje urejeno
tonotopino, poleg tega je na obeh straneh
zastopano nitje obeh ues, saj nikjer ne pride do
popolnega krianja. Tonotopina ureditev in
obojestranska predstavitev sta osnova za analizo
smeri zvoka. Okvare slune skorje imajo za sluh
neznaten uinek (za razliko od vidne skorje).
136
2016/2017
Primarna sluna skorja obsega zgornji del gyrus superior
temporalnega renja, obdaja jo e asociacijska sluna
skorja, ki obsega lateralne povrine temporalnega renja
in skorjo inzule. Zaznava zvoka v primarni sluni je
tonotopina, saj je nitje po celotni sluni poti urejeno
tonotopino. Pri tem se nizki toni registrirajo bolj
anteriorno, visoki toni pa bolj posteriorno. Vzdol slune
poti pride tudi do pojava, kjer se doloene frekvence
izostrijo. V kohlearnem jedru je zaznava frekvenc
namre enako iroka kot v kohlei. V moganski skorji so
nevroni specifini za bolj ozko doloene frekvence.
Vzrok tej izostritvi naj bi bila lateralna inhibicija.
Sluni korteks ne igra kljune vloge pri zaznavi zvoka.
Bilateralna odstranitev slunega korteksa e vedno
omogoa zaznavanje zvoka in grobe odzive na zvok,
vendar onemogoa razlikovanje med razlinimi viinami
tonov in med razlinimi vzorci zvokov. Sluna skorja je
vkljuena predvsem v razlikovanje razlinih tonskih in
zaporednih vzorcev.
Lezije v primarni sluni skorji ne povzroijo gluhosti, pa
pa samo zmanjajo obutljivost na zvok v
kontralateralnem uesu. Vzrok temu so tevilna krianja
nitja vzdol slune poti. Lezije primarne slune skorje v
glavnem povzroijo pomanjkanje lokalizacije slunih
signalov. Lezije v asociacijski sluni skorji po drugi strani
sploh ne vplivajo na zaznavanje zvoka, pa pa vplivajo
na razumevanje pomena. Lezija v gyrus superior
temporalnega renja namre povzroa Wernickejevo
afazijo, kjer oseba ne more interpretirati pomena besed.
Glavna vloga primarne slune skorje je lokalizacija zvoka. Lokalizacijo omogoata predvsem dva faktorja:
zamik med prihodom impulza v obe uesi in razlika v intenziteti med obema uesoma. Prvi mehanizem
deluje najbolje pri frekvencah pod 3000 Hz, drugi mehanizem pa pri vijih frekvencah. Prav tako prvi
mehanizem doloi smer z vejo natannostjo kot drugi. Lokalizacija je mogoa le v horizontalni smeri, ne
moremo torej doloiti, ali zvok prihaja od spredaj/zadaj oziroma zgoraj/spodaj.
V lokalizacijo zvoka je vkljueno zgornje olivarno jedro, ki se deli na dva predela medialno zgornje olivarno
jedro in lateralno zgornje olivarno jedro. Lateralno je vkljueno v primerjavo intenzitet zvoka iz obeh uesa,
medialno pa v primerjavo zamika.
137
2016/2017
7.8 Vestibularni sistem
Podlaga vestibularnemu sistemu so, podobno kot pri slunem sistemu, dlane
celice. Za razliko od slunega sistema je nain vzdraenja dlanih celic
vestibularnega sistema nekoliko drugaen. Pri vestibularnem sistemu loimo
receptorje za linearni pospeek in za kotni pospeek. Receptorji so dlane celice,
ki imajo na apikalni membrani ve stereocilijev in en velik kinocilij.
Sistem za zaznavanje linearnih pospekov se nahaja v sakulusu in utrikulusu
membranoznega labirinta, utnice pa se nahajajo v makulah. Dlaice utnic
makule so v otolitni membrani, ki ima visoko gostoto zaradi otolitov. Pri nagibu
glave ali linearnem pospeku se otoliti premaknejo poasneje in s tem
premaknejo e dlaice, ki se upognejo. utnice se pri tem depolarizirajo ali
hiperpolarizirajo odvisno od smeri upogiba oziroma pospeka. e se dlaice
upognejo k kinociliju, se odprejo ionski kanalki, kar povzroi depolarizacijo.
Odklon od kinocilija povzroi hiperpolarizacijo. Utrikulus in sakulus sta v
razlinih, medsebojno pravokotnih ravninah, dlane celice imajo razline smeri
optimalnega odmika (vzdraijo se samo pri odmiku v doloeni smeri). To
omogoa zaznavanje tudi smeri linearnega pospeka. Receptorji v makulah se
adaptirajo poasi in tako dajejo sporoilo o nagnjenosti glave dlje asa. To je
pomembno pri vzdrevanju ravnoteja.
Receptorji za kotni pospeek se nahajajo v ampularnih kristah v polkronih kanalih. Tu dlane celice z
dlaicami molijo v kupule, ki imajo enako gostoto kot endolimfa (nimajo otolitov). Dlaice se zato upognejo
ele takrat, ko se premakne endolimfa, to pa se zgodi pri zasuku glave, ker so kanali polkrone oblike.
Receptorji v ampularnih kristah so fazini. V mirovanju dlane celice sproajo glutamat, ki povzroi
proenje AP v vestibularnem gangliju, zato pride do toninega proenja AP. Pri zasuku glave se zaradi
premika endolimfe dlaice odmaknejo proti kinociliju, to povea prevodnost membrane za kalij in natrij.
Celice se depolarizirajo, odprejo se kalcijevi napetostno odvisni kanalki, vdor kalcija pa povzroi poveano
sproanje glutamata. Obratno se zgodi pri odmiku dlanic stran od kinocilija.
138
2016/2017
Z receptorji ravnotenega sistema tvorijo sinapse periferni nevriti ganglijskih celic, ki imajo telesa v
vestibularnem gangliju. Centralni aksoni teh celic tvorijo vestibularni ivec, ki skupaj s slunim ivcem
oblikuje vestibulokohlearni ivec. Dvojnost med linearnim in kotnim pospekom se ohranja po celotni
vestibularni poti. Aferentni nevroni iz makul namre vstopajo v lateralno vestibularno jedro, v katerega
vstopajo e vlakna iz hrbtenjae in malih moganov. Veina nitja iz lateralnega vestibularnega jedra vstopa
v vestibulospinalni trakt, ki aktivira in motorine nevrone antigravitacijskih miic. Aferentno nitje iz
ampularnih krist po drugi strani vstopa v zgornje in srednje vestibularno jedro. To poilja nitje v fasciculus
longitudinalis medialis, ki je pomembna proga za vestibulookularni refleks. Spodnje vestibularno jedro
prejema nitje iz makul in polkronih kanalov ter malih moganov. Nitje poilja tudi v fasciculus
longitudinalis medialis.
Vestibularni sistem navadno ni vkljuen v zavestne zaznave, njegova glavna vloga je nadzor dre. Pri tem
velja, da vzburjenje receptorjev v makulah izzove ibkeji posturalni odgovor kot vzburjenje receptorjev v
polkronih kanalih. Po drugi strani zaradi fazinosti ampularnih receptorjev lahko na dolgi rok podatke o
poloaju glave posredujejo le receptorji v makulah. Vestibularni sistem je vkljuen v ve refleksov.
Med reflekse, v katere so vkljueni receptorji v makulah, spadajo refleks izravnavanja glave, tonini
vestibulookularni refleks in tonini posturalni vestibularni refleks. Vzburjenje receptorjev v polkronih
kanalih izzove podobne reflekse, ki so zaradi vejega ojaanja nadzorne zanke veliko bolj uinkoviti. Izmed
teh refleksov je najbolj izrazit dinamini vestibulookularni refleks.
139
2016/2017
7.9 Voh in okus
Voh in okus sta kemina uta in sta vkljuena v prebavo hranil, ustvene odzive in nekatere vedenjske
funkcije. Na kemine posrednike so sicer obutljive praktino vse ivne celice, vendar le voh in okus
posredujeta kemine draljaje iz zunanjega okolja.
Okus posredujejo predvsem okualne utnice, ki so zbrane v brbonice. Poleg njih je v zaznavanje okusa
vkljuen tudi vonj, poleg tega pa e tekstura hrane in vsebnost substanc, ki vzburijo boleinske konie v
brbonicah. Okualne celice imajo vsaj trinajst razlinih keminih receptorjev, ki so vkljueni v zaznavanje
okusa. Sem spadajo: 2 tipa Na+ receptorjev, 2 tipa K+ receptorjev, 2 tipa sladkih receptorjev, 2 tipa grenkih
receptorjev, Cl- receptor, adenozinski receptor, inozinski receptor, glutamatni receptor in H+ receptor.
Za analizo zgoraj omenjene receptorje kategoriziramo v pet razlinih primarnih okusov; lovek lahko
drugae zazna ve sto razlinih okusov, ki so kominacija teh petih primarnih okusov. Primarni okusi so:
1. Kislo. Kisel okus povzroajo kisline oziroma nataneneje vodikovi ioni. Intenziteta tega okusa je
priblino proporcionalna logaritmu koncentracije vodikovih ionov pH.
2. Slano. Slan okus povzroajo ionizirane soli, predvsem natrijevi ioni. Kvaliteta slanega okusa variira
med razlinimi solmi, saj nekatere soli vzburijo tudi druge okuse poleg slanosti. Za slan okus so
pomembni predvsem natrijevi ioni in ostali kationi, vendar so lahko v slan okus vkljueni tudi
nekateri anioni.
3. Sladko. Sladek okus ne povzroa ena sama skupina spojin, pa pa sladek okus povzroa skupina
zelo raznolikih kemikalij. Sem spadajo sladkorji, glikoli, alkoholi, aldehidi, ketoni, amidi, estri,
nekatere aminokisline, majhni proteini, nekatere kisline, anorganske soli svinca in berilij. Sladek
okus torej povzroajo predvsem organske spojine. Pri tem lahko sprememba enega samega radikala
spremeni okus iz sladkega v grenko.
4. Grenko. Grenak okus podobno kot sladek okus ne povzroa ena sama skupina spojin. V grenak
okus so vkljuene dolgoverine organske spojine z duikom in alkaloidi. Nekatere substance, ki
imajo sprva sladek okus, lahko pustijo grenak priokus. Moan grenak okus lahko ival odvrne od
hrane.
5. Umami. Umami okus povzroa glutamat, ki se nahaja na primer v mesu in staranem siru. Toen
mehanizem nastanka umami okusa e ni znan.
Razlini okusi imajo razline prage koncentracij, pri katerih pride do stimulacije. Kisel okus sproi
klorovodikova kislina koncentracije 0.0009 M, slan okus natrijev klorid koncentracije 0.01 M, sladek okus
0.01 M saharoza, grenak okus pa 0.000008 M kinin. Vidimo, da je prag za grenak okus najniji, kar je
priakovano, saj ima veina toksinov grenak okus.
Receptorji za okus se nahajajo v brbonicah, ki jih
gradi okoli 50 modificiranih epitelijskih celic. Med te
spadajo poleg okualnih celic e oporne celice.
Okualne celice se neprestano nadomeajo z
mitotskimi delitvami okolnih celic. Stareje okualne
celice se pri tem nahajajo bolj centralno, mlaje pa
bolj periferno. Okualne celice imajo na povrini
mikrovile, ki preko por v brbonicah prehajajo na
povrje. Mikrovili predstavljajo receptorsko
povrino okualnih celic. Najve brbonic je v
otokastih papilah, ki se nahajajo na meji med
telesom in korenom jezika in oblikujejo V. Manj
brbonic se nahaja e v dveh vrstah papil gobaste
in lisaste. Malo brbonic se nahaja tudi na epiglotisu,
goltnih lokih in v proksimalnem poiralniku. Vsaka
brbonica se odziva predvsem na tono doloeno
vrsta okusa, vendar se pri dosti velikih
koncentracijah vsaka brbonica odziva na vsaj dve
vrsti okusov.
140
2016/2017
Vezava spojine na kemine receptorje na mikrovilu povzroi odprtje ionskih kanalkov. Sledi vdor natrijevih
ali vodikovih ionov v okualne celice, kar povzroi delno depolarizacijo receptorski potencial. Tip
receptorja na mikrovilu doloa, na kateri okus bo celica obutljiva. Receptorji za kislo (za H+) in slano (Na+)
povzroijo neposredno odprtje ionskih kanalkov, medtem ko receptorji za sladko in grenko delujejo preko
sekundarnih sporoevalcev G-proteinov, da odprejo ionske kanalke.
Impulzi iz okualnih celic se prenesejo v centralno
ivevje po razlinih poteh. Impulzi iz sprednjih
dveh tretjin jezika potujejo po lingvalnem ivcu v
chordo tympani, ki je del facialisa. Facialis to nitje
odda v nucleus solitarius v moganskem deblu.
Okus iz zadnje tretjine jezika in drugih
posteriornih predelov grla in ust se prenaa po
vlaknih glosofaringealnega ivca. Ta vlakna prav
tako vstopajo v nucleus solitarius. Impulzi iz
manjega dela korena jezika in iz faringealne regije
potujejo e po vagusu in tudi vstopajo v nucleus
solitarius.
V nucleus solitarius pride do preklopa okualnih
vlaken na nevrone drugega reda. Ti nato potujejo
v nucleus ventralis posteromedialis talamusa, kjer
pride do preklopa na nevrone tretjega reda. Ti se
konujejo v spodnjem koncu postcentralnega
gyrusa in v operkularnih predelih inzule. Vlakna iz
okualnih celice tesno sledijo somatosenzorinim
vlaknom iz jezika. Veliko signalov iz nucleus
solitarius potuje tudi v salivatorna jedra, kjer
povzroijo sproanje sline iz lez slinavk.
Drugi kemini ut je voh, ki je izmed vseh utov najslabe

razumljen. Voh je izjemno subjektivni ut, poleg tega pa je
voh ljudi v primerjavi z ostalimi ivalmi precej slabo razvit.
Voh posredujejo olfaktorne celice, ki so pravzaprav
bipolarne ivne celice inizhajajo iz centralnega ivevja.
Teh celic je v olfaktornem epiteliju okoli 100 milijonov,
med njimi pa so e oporne in bazalne celice. Mukozni
konec olfaktornih celic se konuje v nosu in oblikuje 4-25
olfaktornih cilij. Na cilijah se nahajajo receptorski proteini,
na katere se veejo razline substance. Receptorski proteini
so povezani s trimernimi G-proteini, vezava substance na
receptor pa ima za posledico dvig koncentracije
znotrajcelinega sporoevalca, ki je v tem primeru cAMP.
cAMP deluje na ostale membranske proteine, ki so Na+
kanalki in jih odpre. Natrij vdre v celico in jo depolarizira.
Mirovni membranski potencial olfaktorne celice je okoli -
55 mV, ki je vrednost potenciala, pri kateri veina celic e proizvaja AP s frekvenco do 3 /s. Pri vezavi
substance na receptor se olfaktorna celica depolarizira z -55 mV na -30 mV, kar povea frekvenco proenja
AP na 20-30 /s. Kot pri drugih senzorinih receptorjih se intenzita obutka spreminja z logaritmom
intenzivnosti stimulusa. Olfaktorne celice se adaptirajo zelo poasi in zelo malo. Vendar pride poleg
adaptacije receptorjev tudi do adaptacije v centralnem ivevju, zato s asoma vonja ne vohamo ve.
141
2016/2017
Vohalni impulzi se prenaajo v filogenetsko zelo stare predele centralnega ivevja, ki jih s skupnim imenom
imenujemo limbini sistem. Olfaktorne celice praktino takoj po izstopu iz nosne votline vstopijo v
olfaktorni bulbus, kjer e pride do prvega preklopa na mitralne celice. Njihovi centralni aksoni se iz
olfaktornega bulbusa nadaljujejo kot olfaktorni trakt. V olfaktornem bulbusu pride e do lateralne inhibicije
in nadzora aferentnega dotoka z negativno povratno zanko. Olfaktorni trakt nato v centralno ivevje vstopa
po dveh poteh primitivni in 'novi'.
Primitivna olfaktorna pot vodi olfaktorni trakt
v medialno olfaktorno podroje, ki se nahaja v
mediobazalnih predelih moganov, direktno
pred hipotalamusom. Tam se nahajajo septalna
jedra, ki so v povezavi s hipotalamusom in
ostalimi predeli limbinega sistema. Vloga
primitivne olfaktorne poti je v osnovnih
odzivih na voh slinjenje, lizanje ustnic itd.
Noveja od primitivne poti je pot, ki vodi
olfaktorni trakt v lateralno olfaktorno podroje.
Ta zavzema piriformni in prepiriformni korteks
ter kortikalni del amigdaloidnega jedra. Iz teh
predelov signali potujejo pravzaprav v vse
predele limbinega sistema, e posebej v manj
primitivne dele, kot je hipokampus. Ti predeli
so vkljueni v uenje o tem, ali nam je hrana
ve ali ne. Nekaj signalov iz lateralnega
olfaktornega podroja poteka e v paleokorteks
na anteromedialni strani temporalnega renja.
e noveja olfaktorna pot je tista, ki vodi olfaktorni trakt v talamus. Skozi talamus prehaja preko
dorzomedialnega talaminega jedra in vstopa v orbitofrontalni korteks. Ta sistem naj bi bil vkljuen v
zavestno analizo vonjav.
142
2016/2017
7.10 Motorina vloga hrbtenjae
Hrbtenjaa je najnija struktura v motorini hierarhiji. Organizirana je tako, da omogoa izvajanje
avtomatskih in stereotipnih odgovorov na nekatere draljaje refleksi. Senzorini draljaji se integrirajo na
vseh stopnjah ivnega sistema sprva v hrbtenjai s preprostimi refleksi, sledi mogansko deblo s
kompleksnejimi odgovori in nazadnje e mogani, kjer poteka nadzor najbolj kompleksnih motorinih
funkcij. Vloga hrbtenjae je, da poilja signale, ki jih prejema iz moganov, v efektorje (miice).
Hrtebnjaa je organizirana v centralno sivino in
periferno belino. Sivina je integrativna enota za
hrbtenjane reflekse. Oblikovana je v obliko metulja
ali rke H, pri tem senzorini signali v hrbtenjao
vstopajo preteno skozi zadnje korenine, motorini
pa izhajajo iz preteno sprednje korenine. Ko
senzorini signal vstopi v hrbtenjao, vedno potuje
v dva razlina predela: ena veja se kona praktino
takoj v hrbtenjani sivini in je odgovorna za
reflekse, druga veja potuje v vije predele
centralnega ivevja.
Vsak hrbtenjani segment ima ve milijonov
nevronov, ki jih razdelimo v razline tipe:
senzorini relejni nevroni (vkljueni v
somatosenzoriko), internevroni in sprednji
motorini nevroni. Zadnji se nahajajo v sprednjih
rogovih vsakega hrbtenjanega segmenta in so
normalno veliko veji od ostalih nevronov. Sprednji
motorini nevroni so lahko dveh tipov A in A.
Alfa motorini nevroni so velika vlakna, ki imajo v povpreju premer 14 m. Pred vstopom v miico se ti
nevroni vekrat razvejijo in inervirajo velika skeletnomiina vlakna. Stimulacija enega motorinega
nevrona povzroi ekscitacijo ve motorinih vlaken (tudi ve sto), ki jih s skupnim imenom imenujemo
motorina enota. Gama motorini nevroni so po drugi strani veliko manji od nevronov (premer ~5 m)
in jih je v enem ivcu manj. nevroni ne inervirajo navadnih skeletnomiinih vlaken, pa pa inervirajo
intrafuzalna vlakna. Ta oblikujejo miina vretena, ki uravnavajo miini tonus.
143
2016/2017
Zelo pomemben tip nevronov so internevroni, ki se nahajajo v praktino vseh predelih hrbtenjane sivine.
Internevronov je priblino 30-krat ve od sprednjih motorinih nevronov. To so majhna in zelo vzdrana
vlakna, ki velikokrat kaejo spontano aktivnost in lahko proijo akcijske potenciale s frekvencami do 1500
/s. Internevroni tvorijo sinapse drug z drugim, nekaj pa se jih preklopi direktno na sprednje motorine
nevrone. Za internevronska mreja so znailni pojavi konvergence in divergence. Internevroni ne sluijo le
za preklop, pa pa sodelujejo tudi pri ojaanju/oslabitvi signalov in pretvarjanju ekscitacijskih
inhibitornih signalov.
Poleg motorinih nevronov in internevronov najdemo v sprednjem rogu hrbtenjane sivine e en tip malih
nevronov, ki so v tesnih povezavah z velikimi motorinimi nevroni. Te nevrone imenujemo Renshawove
celice, ki prejemajo kolaterale iz aksonov motorinih nevronov praktino takoj po izstopu aksona iz telesa
nevrona. Renshawove celice so inhibitorne celice in prenaajo inhibitorne signale na okolinje motorine
nevrone. Stimulacija enega motorinega nevrona povzroi lateralno inhibicijo sosednjih nevronov, ta
inhibicija pa ima pomembno posledico: lateralna inhibicija omogoa fokusiranje signalov, podobno kot
omogoa poiljanje senzorinih signalov v tono doloeno smer, brez da bi prilo do lateralnega prenosa.
V hrbtenjai najdemo ascendentne in descendentne nevrone, ki jih imenujemo propriospinalna vlakna. Ta
povezujejo razline segmente hrbtenjae med sabo. Medsegmentne povezave omogoajo nastanek
multisegmentnih refleksov, med katere spadajo refleksi, ki usklajujejo soasne premike zgornjih in spodnjih
okonin.
Vloga hrbtenjae ni le v tem, da poilja motorine signale v miice. Hrbtenjaa namre neprestano sprejema
senzorine informacije iz vsake miice, ki govorijo o tem, kako je miica dolga, kakna je njena trenutna
tenzija in kako hitro se dolina in/ali tenzija spreminjata. Za poiljanje teh informacij imamo v miicah dva
posebna tipa senzorinih receptorjev: miina vretena v miinih trebuhih (intrafuzalna vlakna) in Golgijev
tetivni organ v miinih kitah.
Miina vretena so dolga okoli 3-10 mm in jih gradi 3-12 intrafuzalnih vlaken. Ta so na koncih zakljuena
piasto in se pritrjajo na glikokaliks ekstrafuzalnih ('delovnih') vlaken. Vsako intrafuzalno vlakno je v bistvu
majhno skeletnomiino vlakno, vendar so centralno ta vlakna brez aktina in miozina. Centralno obmoje
intrafuzalnih vlaken se ne more kriti, konci pa se lahko. Sredica miinega vretena deluje kot receptor in jo
inervirajo Ia (vlakna A) in II (A, A) senzorina vlakna. Konce miinega vretena inervirajo manja A
eferentna motorina vlakna.
Receptorsko obmoje miinega vretena je njegov centralni del, kjer ni kontraktilnih filamentov. Ekscitacijo
vlaken, ki inervirajo to sredico, povzroi razteg sredice, kar je lahko posledica:
1. Raztegnitve celotne miice, kar raztegne celotno miino vreteno, vkljuno s centralnim delom.
2. Kontrakcija koncev intrafuzalnih vlaken, ki potegne sredico proti koncema in jo s tem raztegne.
144
2016/2017
Centralno receptorsko podroje miinega vretena inervirajo primarna in sekundarna aferentna vlakna.
Primarna vlakna se nahajajo bolj centralno v receptorskem podroju in so tipa Ia (A aferentna vlakna) in
so velika (povpreno 17 m premera). Prenos po vlaknih Ia poteka zato zelo hitro. Primarna aferentna
vlakna ovijajo intrafuzalna vlakna in se zato imenujejo tudi anulospiralna vlakna. Periferneje inervira
receptorsko podroje e eno ali pa vasih dve vlakni tipa II (A ali A aferentna vlakna), ki so veliko manja
(povpreno 8 m premera). Ta vlakna so sekundarna aferentna vlakna in lahko ovijajo intrafuzalna vlakna
ali se grmiasto razvejijo.
Intrafuzalna vlakna niso vsa enega tipa, pa pa poznamo dva tipa intrafuzalnih vlaken. Prvi tip so dinamina
intrafuzalna vlakna (nuclear bag fiber), drugi tip pa so statina intrafuzalna vlakna (nuclear chain fiber).
Dinaminih vlaken je v enem miinem vretenu malo (1-3), jedra teh vlaken so zbrana v receptorskem
podroju v obliki vreic. Statinih vlaken je ve (3-9) in so manja. Jedra statinih vlaken so nanizana v
verigo po celotnem receptorskem podroju. Primarna aferentna vlakna vzburijo spremembe tako v
dinaminih kot v statinih vlaknih. Po drugi strani sekundarna aferentna vlakna vzburijo samo spremembe
v statinih vlaknih.
Pri spremembah v receptorskem podroju miinega vretena loimo dva tipa odgovorov. Pri poasnih
raztegih centralnih delov se vzburijo tako primarna kot sekundarna aferentna vlakna, tevilo impulzov je
sorazmerno z nategom. Aferentna vlakna poiljajo impulze dlje asa, odzivu pa pravimo statini odziv. e
se miino vreteno raztegne hitro, pride do stimulacije samo primarnih aferentnih vlaken, kar imenujemo
dinamini odziv. Primarna aferentna vlakna se mono odzivajo tudi na hitrost spremembe v dolini miice,
medtem ko se sekundarna vlakna odzivajo predvsem na spremembe doline. Dinamini odziv traja, le dokler
se miino vreteno aktivno razteza ko se raztezanje kona, se tevilo impulzov po primarnih aferentnih
vlaknih zmanja, pride pa do statinega odziva, ki je veliko ibkeji.
Intenziteta statinega in dinaminega odziva je regulirana, kar poteka preko A motorinih vlaken, ki
inervirajo konce intrafuzalnih vlaken. A motorine nevrone lahko razdelimo na gama dinamina (-d) in
gama statina (-s) vlakna. -d vlakna inervirajo predvsem dinamina intrafuzalna vlakna, -s pa predvsem
statina intrafuzalna vlakna. Ekscitacija -d vlaken mono povea dinamini odziv miinega vretena,
medtem ko statini odziv ostane praktino nespremenjen. Obratno velja za ekscitacijo -s vlaken, ki mono
povea statien odziv, na dinamini odziv pa vpliva le malo.
Iz miinih vreten aferentna vlakna poiljajo impulze praktino neprestano. Pri tem velja, da razteg miice
povea frekvenco proenja, skritev miice pa zmanja frekvenco proenja. Miino vreteno v hrbtenjao
poilja tako pozitivne kot negativne signale.
145
2016/2017
Najpreprosteja manifestacija funkcije miinega vretena je tako imenovani miotatini refleks (refleks na
nateg). Ko se miica nenadoma raztegne, povzroi ekscitacija miinega vretena refleksno kontrakcijo velikih
skeletnomiinih vlaken miice in ostalih sinergistinih miic.
Miotatini refleks je monosinaptini refleks. Ko se miino vreteno aktivira, impulzi potujejo po vlaknih Ia
(primarna aferentna oziroma 'dinamina' vlakna) v dorzalni rog hrbtenjane sivine. Veja tega vlakna potuje
neposredno v sprednji rog hrbtenjane sivine in se preklopi na sprednji motorini nevron, ki inervira isto
miico, kjer je prilo do raztega. Ker je refleks monosinaptien, je tudi najhitreji izmed vseh refleksov.
Veina vlaken tipa II (sekundarna aferentna) se preko ve internevronov preklopi na sprednje motorine
nevrone ali pa sluijo drugim funkcijam.
Miotatini refleks lahko razdelimo na statini in dinamini refleks. Dinamini miotatini refleks sproijo
primarna aferentna vlakna in povzroi mono kontrakcijo miice, ki se je raztegnila. Dinamini miotatini
refleks se sproi v delku sekunde po tem, ko se je miica raztegnila. Sledi mu veliko ibkeji, vendar
dolgotrajneji, statini miotatini refleks, ki vzdruje mo kontrakcije miice relativno konstantno.
Pomembna funkcija miotatinega refleksa

je, da omogoa gladke gibe. Signali iz
hrbtenjae se namre ne prevajajo
enakomerno, pa pa se jim intenziteta lahko
mono spreminja. Pri nedelujoem
miinem vretenu so gibi negladki in
prekinjeni. Na grafu sta prikazana dva
primera, ko miico stimuliramo 8-krat na
sekundo. V primeru A je miotatini refleks
intakten in je kontrakcija zato relativno
gladka. V primeru B miotatinega refleksa
ni, zato je kontrakcija izrazito negladka in
prekinjena.
146
2016/2017
Miotatini refleks igra vlogo pri zavestnih gibih miic. Na to kae dejstvo, da je ivec za eno miico sestavljen
iz priblino 31 % majhnih A eferentnih vlaken. Pri pobudi iz moganskega korteksa pride tako do aktivacije
velikih A kot majhnih A motorinih vlaken, kar imenujemo - koaktivacija. Ta koaktivacija omogoa, da
se hkrati skrijo ekstrafuzalna in intrafuzalna miina vlakna. Kontrakcija obeh tipov vlaken hkrati ima dve
posledici:
1. Ohranja dolino receptorskega podroja miinega vretena konstantno skozi celotno trajanje
kontrakcije miice. Koaktivacija v tem smislu prepreuje sproitev miotatinega refleksa pri navadni
kontrakciji.
2. Ohranja funkcijo zgladitve gibov.
e zadnja funkcija miotatinega refleksa je stabilizacija telesa. Aktivacija eferentnih vlaken povzroi
raztegnitev miinega vretena, to pa aktivira miotatini refleks. e se to zgodi v miicah na obeh straneh
sklepa, pride do skritve miic, to pa preprei premike v sklepu. Sklep je takrat mono stabiliziran.
Klinino se miotatini refleks preverja s patelarnim refleksom. Udarec na patelarno kito quadricepsa hitro
raztegne miico, kar sproi dinamini miotatini refleks in premakne goleno naprej. Preko patelarnega
refleksa lahko sklepamo na lezije v motorinih predelih moganov. Lezije v motorinih predelih korteksa, a
ne v nijih motorinih predelih, povzroijo veliko bolj intenziven miotatini efekt na kontralateralni strani.
Drug pomemben hrbtenjani refleks je inverzni miotatini refleks (refleks na spremembo napetosti). Tega
posreduje Golgijev tetivni organ, ki je enkapsuliran receptor v miinih kitah. Na en Golgijev tetivni organ
se normalno povezuje 10-15 miinih vlaken, stimulacijo organa pa povzroijo kontrakcija vlaken ali razteg
miice, kar povea tenzijo miice. Podobno kot miino vreteno ima tudi Golgijev tetivni organ dinamini in
statini odziv. Pri tem je dinamini odziv odgovor na hitre spremembe v tenziji in je veliko moneji, a
kratkotrajen. Statini odziv je po drugi strani proporcionalen spremembam v tenziji in je veliko poasneji.
Signali iz tetivnega organa potujejo v
hrbtenjao po velikih (povpreni premer 16
m) aferentnih vlaknih tipa Ib (A aferentna
vlakna). Vlakna po vstopu v hrbtenjao
poiljajo signale v predele hrbtenjae in e v
vije motorine predele (npr. spinocerebelarni
trakt mali mogani; moganski korteks).
Vlakna, ki poiljajo signale v hrbtenjao, se
preklopijo na inhibitorni internevron in ga
ekscitirajo. Inhibitorni internevron se nato
preklopi na sprednji motorini nevron iste
miice in povzroi inhibicijo te miice.
Inverzni miotatini refleks je bisinaptien.
Inverzni miotatini refleks je v celoti
inhibitorni in je v bistvu neke vrste negativna
povratna zanka, ki prepreuje razvoj prevelike
tenzije v miicah. Ko tenzija miice ekstremno
naraste, pride iz hrbtenjae nenaden signal, ki
povzroi takojnjo relaksacijo miice. To je
zaitni mehanizem, ki prepreuje pokodbe
miic ali odstranitev kite s pripenjalia.
e ena mona funkcija inverznega miotatinega refleksa je, da izravna mo kontrakcije posameznih miinih
vlaken. Pri tem se vlakna, ki razvijejo preveliko tenzijo, inhibirajo, vlakna, ki razvijejo premajhno tenzijo, pa
se zaradi odsotnosti refleksa e bolj vzdraijo. Ta fenomen porazdeli obremenitev miice po vseh vlaknih in
preprei pokodbe doloenih predelov miice, kjer bi prilo do preobremenitve posameznih miinih vlaken.
147
2016/2017
Miotatini in inverzni miotatini refleks ne vplivata le na miice, v katerih pride do aktivacije miinega
vretena oziroma Golgijevega tetivnega organa. Aktivacija miotatinega refleksa povzroi refleksno
kontrakcijo miice, ki se je raztegnila. Vendar miotatini refleks hkrati povzroi tudi inhibicijo antagonistov,
kar imenujemo reciprona inhibicija. Vlakna tipa Ia namre preko inhibitornih internevronov inhibirajo
motorine nevrone antagonistine miice. Drugi pomembni inhibitorni internevroni so Renshawove celice,
ki so vkljuene v rekurentno inhibicijo. Vloga rekurentne inhibiije je skrajanje motorinega vzdraenja,
inhibicija sosednjih motorinih nevronov, Renshawove celice pa inhibirajo tudi internevrone vlaken Ia ter s
tem skrajajo trajanje in zmanjajo amplitudi miotatinega refleksa. Rekurentna inhibicija ima za posledico
inhibicijo motorinih nevronov sinergistov in dezinhibicijo motorinih nevronov antagonistov. Podobno
velja za inverzni miotatini refleks, kjer pride do inhibicije sinergistov (da se zmanja tenzija) in aktivacije
antagonistov.
e en pomemben refleks je umaknitveni refleks oziroma
refleks fleksorjev. Najvekrat ga izzove stimulacija
boleinskih vlaken, vendar lahko stimulacijo povzroi
tudi stimulacija taktilnih receptorjev. Do refleksa
fleksorjev pride pri spinalnih ali decerebriranih ivalih,
kjer ga sproi kakrenkoli koni senzorini stimulus.
Refleks fleksorjev je multisinaptien, izzovejo pa ga
draljaji po aferentnih vlaknih tipa II (vlakna A ali A)
iz taktilnih receptorjev, III (tip A) hitrih boleinskih in
IV (tip C) poasnih boleinskih, ki jih imenujemo tudi
FRA (flexor relfex afferents). Vzburjenje po vlaknih
tipa III in IV povzroi predvsem ipsilateralno fleksijo,
ki se ji ponavadi pridrui e kontralateralna ekstenzija.
Tip refleksnega odziva doloa kakovost in lokacija
draljaja. Celoten refleksni lok vsebuje vsaj tri ali tiri
nevrone, vendar veino refleksnih lokov sestavlja e ve
nevronov. Pri tem prihaja do razlinih tipov prenosa:
- divergence signalov, ki omogoa aktivacijo
ustreznih miic za umaknitev,
- reciprona inhibicija, ki inhibira antagonistine
miice,
- afterdischarga, ki traja e nekaj delkov
sekunde po koncu stimulusa.
0.2-0.5 sekunde po refleksu fleksorjev na ipsilateralni strani praktino vedno pride do ekstenzije
kontralateralne strani. To imenujemo krini refleks ekstenzorjev, ki je lahko tako intenziven, da povzroi
odmik celotnega telesa od boleega stimulusa. Ker do krinega refleksa ekstenzorjev pride ele ve sto
milisekund po refleksu fleksorjev, mora biti v refleksni lok vkljuenih ve internevronov. Za krini refleks
ekstenzorjev je tudi znailen afterdischarge, ki traja dlje kot pri refleksu fleksorjev.
148
2016/2017
7.11 Motorina vloga korteksa in moganskega debla
Veina zavestnih gibov izvira iz moganskega
korteksa, ki aktivira vzorce nijih moganskih
predelov hrbtenjae, moganskega debla, bazalnih
ganglijev in malih moganov. Iz teh centrov nato
izhajajo signali, ki potujejo v miice. Za nekatere gibe
ima korteks direktno povezavo s sprednjimi
motorinimi nevroni hrbtenjane sivine, pri emer
zaobide nije moganske centre. Ta nain pobujanja
kontrakcije je znailen predvsem za fineje gibe, kot
so premiki prstov in rok.
Motorini korteks zavezema posteriorno tretjino
frontalnega renja, to je skorja ob centralnem lebu.
To razdelimo na tri podroja, ki predstavljajo
posamezne miine skupine in opravljajo specifine
motorine funkcije. Ta podroja so: primarni
motorini korteks, premotorina regija in
suplementarna motorina regija.
Primarni motorini korteks lei tik pred centralnim
lebom in ustreza Brodmannovi arei 4. Razlini predeli
telesa so v primarnem motorinem korteksu zastopani
topografsko ob lateralnem lebu so podroja za obraz
in usta, ki jim navzgor sledijo podroja za roko in zgornji
ud ter trup. Na vrhu primarnega motorinega korteksa se
nahajajo podroja za nogo in spodnji ud, ki so e na
medialni strani hemisfere. Vsa podroja niso zastopana
enakomerno podroja za miice roke in za govor
zavzemajo ve kot polovico primarnega motorinega
korteksa, najveji dele pa predstavljajo prsti rok.
Suplementarna motorina regija lei predvsem v
longitudinalni fisuri in sega e deloma na superiorno
ploskev frontalnega korteksa. Kontrakcije, ki so posledica
stimulacije tega predela, so ponavadi bilateralne,
suplementarna motorina regija veinoma sodeluje s
premotorino regijo. Suplementarna premotorina regija
je odgovorna predvsem za usklajevanje zahtevnih gibov.
Premotorina regija lei par centimetrov pred
primarno motorino skorjo in se razteza od
lateralnega leba do longitudinalne fisure.
Topografska organizacija premotorine regije je
podobna topografski ureditvi primarne
motorine skorje glava najnije ob lateralnem
lebu, roke pa vije. Premotorina skorja nadzira
predvsem miice trupa in proksimalne miice
udov ter s tem nadzira kompleksne vzorce, ki
nato omogoajo pravilne gibe, ki izvirajo iz
primarnega motorinega korteksa. Specialni
razred nevronov v premotorini skorji so tako
imenovani zrcalni nevroni, ki se aktivirajo, ko
oseba izvaja aktivnost, ki jo je opazila pri ostalih
ljudeh. Aktivnost teh nevronov povzroi
posnemanje vedenja ostalih ljudi.
149
2016/2017
Motorini korteks ima poleg splonih motorinih funckij e nekatere visokospecializirane predele, ki
nadzorujejo specifine motorine funkcije. Med bolj pomembne specializirane predele spadajo:
1. Brocovo podroje, ki je odgovorno za proizvajanje govora. Lei v premotorini skorji tik nad
lateralnim lebom. Lezija tega podroja (Brocova afazija) ne preprei vokalizacije, preprei pa
proizvajanje celotnih besed.
2. Center za zavestne premike oi, ki se nahaja neposredno nad Brocovim podrojem in nadzoruje
zavestne premike oi. Lezija v tem podroju prepreuje, da bi oseba zavestno premikala oi in
fiksirala razline predmete. Namesto tega se oi fiksirajo na specifine objekte, to pa nadzorujejo
signali iz okcipitalnega korteksa. To podroje nadzoruje tudi premike vek (meikanje).
3. Center za rotacijo glave, ki je v tesni povezavi s centrom za zavestne premike oi.
4. Center za rone spretnosti, ki se nahaja tik pred primarnim motorinim korteksom za premike rok
in prstov. Lezija tega podroja povzroi nekoordinirane gibe rok, kar imenujemo motorina
apraksija.
Motorini signali iz motorinega korteksa se prevedejo v hrbtenjao po kortikospinalnem traktu in e
posredno preko dodatnih poti, ki vkljuujejo bazalne ganglije, male mogane in razlina jedra moganskega
debla. Kortikospinalni trakt v glavnem skrbi za diskretne in fine gibe, predvsem za gibe distalnih predelov
udov (roke in prsti).
Najpomembneja pot iz korteksa je kortikospinalni
trakt, ki ga imenujemo tudi piramidni trakt. Ta pot
izvira priblino 30% iz primarnega motorinega
korteksa (area 4), 30% iz premotorne in suplementarne
motorine regije (area 6), 40% iz somatosenzorine
skorje tik za centralnim lebom (aree 1, 2 in 3).
Po izstopu iz korteksa potuje kortikospinalni trakt
skozi zadnji krak kapsule interne in navzdol skozi
mogansko deblo, kjer oblikuje piramidi medule
oblongate. Tam pride do krianja veine vlaken na
drugo stran. Kriana vlakna izoblikujejo lateralni
kortikospinalni trakt, nekriana vlakna pa anteriorni
kortikospinalni trakt. Lateralni trakt se konuje
predvsem s preklopom na internevrone v vmesnih
predelih hrbtenjane sivine, v manji meri pa tudi s
preklopom na senzorine relejne nevrone in sprednje
motorine nevrone. Vkljuen je v oivenje distalnih
miic udov, predvsem v oivenje fleksorjev.
Anteriorni trakt prehaja na drugo stran veinoma v
vratnih predelih hrbtenjae in inervira predvsem
proksimalne miice udov ter aksialno miije.
Najveja vlakna piramidnega trakta so velika
mielinizirana A motorina vlakna, ki izhajajo iz
gigantskih piramidnih celicah oziroma Betzovih
celicah. Teh vlaken je nekaj ve kot 30 000 (od
priblino milijona vseh vlaken trakta) in prevajajo
signale s hitrostjo okoli 70 m/s. Betzove celice so
znailne za Brodmannovo areo 4 (primarni motorini
korteks).
150
2016/2017
Motorini korteks poilja signale preko majhnih ivnih vlaken e v nekatere druge predele moganov in
moganskega debla. Sem spadajo:
1. Aksoni Betzovih celic, ki poiljajo kratke kolaterale nazaj v korteks. Te kolaterale najverjetneje
poiljajo inhibitorne signale v sosednje predele in izostrijo meje ekscitatornih signalov.
2. Vlakna, ki potujejo v kavdatno jedro in putamen. Iz tam izhajajo poti, ki potujejo preko
moganskega debla v hrbtenjao in nadzorujejo predvsem miice za telesno dro.
3. Vlakna, ki potujejo v nucleus ruber v mezencefalonu. Iz nucleus ruber izhajajo vlakna kot
rubrospinalni trakt v hrbtenjao.
4. Vlakna, ki vstopajo v retikularno formacijo in vestibularna jedra. Iz tam izhajata retikulospinalni in
vestibulospinalni trakt, ki vodita v hrbtenjao, poleg njiju pa e poti, ki vodijo v male mogane.
5. Veliko vlaken vstopa v pontina jedra, iz katerih izhaja pontocerebelarni trakt, ki vodi v male
mogane.
6. Kolaterale, ki se konujejo v spodnjem olivarnem jedru. Iz njega izhajajo olivocerebelarna vlakna,
ki poiljajo seignale predvsem v male mogane.
Alternativa kortikospinalnemu traktu je rubrospinalni trakt. Ta izvira iz nucleus ruber v mezencefalonu, ki
prejema vlakna iz primarnega motorinega korteksa preko kortikorubralnega trakta in kolateral, ki jih oddaja
kortikospinalni trakt pri prehodu skozi mezencefalon. Vlakna se preklopijo v spodnjem, magnocelularnem
delu nucleus ruber, ki vsebuje velike nevrone podobne Betzovim celicam. Ti nevroni nato tvorijo
rubrospinalni trakt, ki takoj po izstopu kria na drugo stran ter sledi lateralnemu kortikospinalnemu traktu.
Rubrospinalni trakt se konuje predvsem na internevronih skupaj z lateralnim kortikospinalnim traktom.
Odgovoren je za inervacijo distalnih miic udov, predvsem fleksorjev.
V grobem loimo motorine sisteme v hrbtenjai na dva dela. Prvi je lateralni motorini sistem, ki se nahaja
v lateralnem funiklu in vsebuje nitja kortikospinalnega in rubrospinalnega trakta. Lateralni motorini sistem
je odgovoren predvsem za inervacijo distalnih fleksorjev, pa tudi ostalih miic udov. Medialni motorini
sistem se nahaja v sprednjem funiklu in vsebuje anteriorni kortikospinalni, vestibulospinalni in
retikulospinalni trakt.
Tako kot so v stebre organizirani kortikalni nevroni v somatosenzorinem in vidnem korteksu, so v stebre
organizirane tudi celice motorinega korteksa. Vsak steber deluje kot funkcionalna enota in stimulira eno
skupino sinergistinih miic, vasih pa celo samo eno miico. Vsak steber ima est slojev celic piramidne
celice leijo v petem sloju, vhodni signali pa v stebre vstopajo skozi sloje 2-4. Iz estega sloja izvirajo celice,
katerih vlakna komunicirajo s preostalimi predeli korteksa.
Ekscitacija miic poteka preko dveh vrst signalov. Pri tem prvi moen signal povzroi zaetno hitro
kontrakcijo, nato pa dolgotrajni ibkeji signali to kontrakcijo vzdrujejo. Da je tak nain kontrakcije moen,
vsak steber celic ekscitira dva tipa piramidnih celic dinamine in statine nevrone. Dinamini nevroni so
ekscitirani za kratek as, vendar je ekscitacija velika in omogoa zaetno hitro kontrakcijo. Statini nevroni
proijo AP veliko poasneje, vendar jih lahko proijo dlje
asa in so zato odgovorni za vzdrevanje kontrakcije.
Motorini signali iz korteksa povzroijo, da v korteks
prihajajo somtaosenzorini signali. Veina teh signalov
izvira iz miinih vreten, Golgijevih tetivnih organov in
taktilnih receptorjev v koi nad miico. Ti signali
ponavadi povzroijo pozitivno povratno zanko, ki
povea kontrakcijo miic.
Lateralni kortikospinalni in rubrospinalni trakt potekata
v dorzalnih predelih lateralnega funikla, preklopita pa se
na internevrone v srednjih predelih hrbtenjane sivine.
Ti se preklopijo na dorzolateralne nevrone, ki so
odgovorni za distalne miice udov. V cervikalnih
predelih hrbtenjae se vlakna lahko preklopijo tudi
neposredno na motorine nevrone.
151
2016/2017
Pomembno vlogo pri motoriki ima mogansko deblo, ki ima pod nadzorom e nekatere specialne funkcije,
kot so:
1. Nadzor dihanja
2. Nadzor kardiovaskularnega sistema
3. Delni nadzor gastrointestinalnega sistema
4. Nadzor nekaterih stereotipnih gibov telesa
5. Nadzor premikov oi
V motoriki ima mogansko deblo predvsem vlogo pri premikanju celotnega telesa in pri ravnoteju. Tu so
pomembna predvsem retikularna in vestibularna jedra. Glavna vloga teh jeder je opora telesu proti gravitaciji.
Retikularna jedra razdelimo v dve veji
skupini: pontina retikularna jedra, ki se
nahajaja posteriorno in lateralno v ponsu, in
medularna retikularna jedra, ki se raztezajo ez
celotno medulo oblongato. Ti skupini jeder sta
si v veini primerov antagonistini, pri emer
pontina jedra aktivirajo antigravitacijske
miice, medularna pa jih relaksirajo.
Pontina jedra so odgovorna za poiljanje
ekscitatornih signalov po hrbtenjai navzdol v
obliki pontinega retikulospinalnega trakta. Ta
vlakna se preklopijo na anteromedialno
skupino nevronov sprednjega roga hrbtenjae
in vplivajo predvsem na aksialno miije
miice hrbtenice in ekstenzorji udov. Pontina
jedra dobivajo veliko informacij iz
vestibularnih jeder, intenziteta ekscitatornih
draljajev je velika, e pontinim jedrom ne
nasprotujejo medularna retikularna jedra.
Medularni retikularni sistem poilja inhibitorne signale po hrbtenjai navzdol v obliki medularnega
retikulospinalnega trakta, ki se prav tako preklopi na anteromedialne nevrone. Medularna retikularna jedra
dobivajo mone signale iz kortikospinalnega trakta, rubrospinalnega trakta in nekaterih ostalih motorinih
poti. Te poti ponavadi aktivirajo medularni retikularni sistem in s tem nasprotujejo monim ekscitatornim
draljajem iz pontinega retikularnega sistema.
S pontinimi retikularnimi jedri sodelujejo tudi
vestibularna jedra, ki tudi poiljajo signale v
antigravitacijske miice. To poteka preko
lateralnega in medialnega vestibulospinalnega
trakta v sprednjem funiklu. Tako kot
retikulospinalni trakti se tudi vestibulospinalni
trakti preklopijo na anteromedialne nevrone
sprednjega roga hrbtenjae. Antigravitacijska
vloga vestibularnih jeder je velika, saj brez
podpore vestibularnih jeder pontini retikularni
sistem ne more dosei enake stopnje ekscitacije
aksialnega miija. Vestibularna jedra imajo
specifino vlogo selektivno nadzirajo poiljanje
ekscitatornih draljajev v posamezne aksialne
miice in s tem uravnavajo ravnoteje.
152
2016/2017
Delovanje moganskega debla je dobro vidno pri decerebriranih ivalih, kjer je mogansko deblo prerezano
na sredini mezencefalona, tako da so retikularna jedra ponsa in medule ohranjena. Pri takih ivalih pride do
decerebracijske rigidnosti, kjer se povea tonus antigravitacijskih miice ekstenzorji nog, miice trupa in
vratne miice. Vzrok rigidnosti je, da medularna retikularna jedra ne dobivajo ve impulzov iz korteksa,
bazalnih ganglijev in nucleus ruber, zato prevlada pontini ekscitatorni sistem.
Mogansko deblo igra pomembno vlogo pri vzdrevanju ravnoteja, v kar so vkljueni dlani receptorji v
makulah in ampularnih kristah. Delovanje teh receptorjev je opisano v poglavju 7.8. e ena vloga
vestibularnih jeder je, da omogoajo stabilizacijo oesa, kar imenujemo vestibulookularni refleks (poglavje
7.8 in 7.6).
Za vzdrevanje ravnoteja ima vestibularni aparat povezave tudi z nekaterimi drugimi predeli centralnega
ivevja. e omenjene so povezave s pontinimi retikularnimi jedri, poleg tega pa nekatera vestibularna
vlakna potujejo skozi vestibularna jedra in se konujejo v cerebelarnih jedrih (npr. nucleus fastigii). Prav
tako iz vestibularnih jeder izhajajo nevroni drugega reda, ki poleg vestibulospinalnega trakta potujejo v male
mogane, predvsem v flokonodularni lobus. Ta je vkljuen predvsem v dinamino ravnoteje, ki ga
posredujejo receptorji iz polkronih kanalov.
153
2016/2017
7.12 Motorina vloga malih moganov in bazalnih ganglijev
Mali mogani in bazalni gangliji so e zadnje strukture centralnega ivevja, ki so vkljuene v motoriko in
so nujne za normalno delovanje motorinega sistema. Vendar mali mogani in bazalni gangliji ne morejo
nadzorovati delovanja miic samostojno, pa pa za ustrezno delovanje motorinega sistema potrebujejo
sodelovanje ostalih sistemov. Mali mogani igrajo vlogo predvsem v nartovanju asovnih razmikov med
gibi in omogoajo gladke prehode med razlinimi gibi. Nadzorujejo tudi intenziteto miine kontrakcije pri
spremembah obremenitve. Bazalni gangliji sodelujejo pri planiranju in nadzoru kompleksnejih vzorcev
miinih gibov.
Mali mogani sami po sebi niso odgovorni za nadzor miinih gibov, vendar odstranitev malih moganov
povzroi, da gibi telesa postanejo abnormalni. Mali mogani so kljuni predvsem pri hitrih miinih
aktivnostih, kot je pisanje, tek, igranje klavirja in govor. Izguba malih moganov povzroi izgubo
koordinacije pri takih opravilih, vendar ne povzroi paralize miic.
Za razumevanje delovanja malih moganov
moramo poznati anatomsko in funkcionalno
zgradbo malih moganov. Anatomsko male
mogane razdelimo na tri renje: anteriorni,
posteriorni in flokulonodularni.
Flokulonodularni reenj je najstareji del malih
moganov in ima povezave z vestibularnim
sistemom. Po sredini male mogane razdeli
vermis, kjer se nahaja center za nadzor
aksialnega miija, vratu, ram in bokov.
Hemisferi ob vermisu razdelimo na
paravermalni in lateralni del. Paravermalni del je
vkljuen predvsem v nadzor kontrakcije
distalnih predelov zgornjih in spodnjih udov,
lateralni predeli pa so vkljueni v celostno
planiranje zaporednih gibov.
Druga razdelitev razdeli male mogane na:
1. Arhicerebelum, ki obsega flokulonodularni lobus.
2. Paleocerebelum, ki obsega del sprednjega in
zadnjega renja ter zadnji del vermisa (pyramis in
uvula). V paleocerebelumu se nahaja topografska
projekcija telesa. Topografsko so mali mogani
urejeni le v vermisu in paravermalni skorji. V te
predele prihajajo aferentni signali iz ustreznih delov
telesa in ustreznih topografskih motorinih
predelov korteksa. Prav tako v ustrezne dele telesa
poiljajo eferentne signale.
3. Neocerebelum, ki obsega stranske dele malih
moganov in osrednji del vermisa, prejema
informacije iz asociacijskih predelov korteksa.
154
2016/2017
Mali mogani imajo znailne aferentne in eferentne povezave. Mali mogani sprejemajo aferentne signale iz
vseh senzorinih kanalov in e iz moganske skorje, najve dotoka pa prihaja po mahastih vlaknih.
Najpomembneja aferentna pot je kortikopontocerebelarna pot, ki izhaja iz primarne motorine in
premotorine skorje ter somatosenzorinega korteksa. Potuje v pontina jedra in se konuje predvsem v
predelih malomoganskih hemisfer na nasprotni strani (mahasta vlakna). Pomembne aferentne povezave
imajo mali mogani tudi z moganskim deblom.
Sem spadajo:
- Olivocerebelarni trakt, ki izhaja iz
spodnje olive v vse predele malih
moganov. V male mogane poilja
signale, ki jih prejme iz motorine
skorje, bazalnih ganglijev in retikularne
formacije preko plezalnih vlaken.
- Vestibulocerebelarna (mahasta) vlakna,
ki izhajajo iz vestibularnega aparata in
vestibularnih jeder, se konujejo
predvsem v flokulonodularnem renju
ter nucleus fastigii.
- Retikulocerebelarna (mahasta), vlakna,
ki izhajajo iz retikularne formacije in se
konujejo predvsem v vermisu.
Mali mogani prejemajo aferentne signale tudi iz

periferije. Ti v male mogane pripotujejo
predvsem po tirih traktih na vsaki strani telesa
dva se nahajata ventralno, dva pa dorzalno v
hrbtenjai. Najpomembneja taka trakta sta
dorzalni in ventralni spinocerebelarni trakt. Po
dorzalnem spinocerebelarnem traktu se
prenaajo predvsem signali iz miinih vreten, pa
tudi iz taktilnih receptorjev in Golgijevega
tetivnega organa. Dorzalni trakt izvira iz
hrbtenjanih segmentov Th1-L2 in vstopa v male
mogane skozi spodnji pedunkel in se konuje v
vermisu in paravermalni skorji ipsilateralno.
Signali, ki v male mogane vstopijo preko
dorzalnega trakta, posredujejo informacije o
miini kontrakciji, tenziji miic, poziciji telesa,
spremembi gibov in silah, ki delujejo na telo.
Ventralni spinocerebelarni trakt prenaa manj
informacij iz periferije, saj se po njem prenaajo
predvsem signali iz sprednjih rogov hrbtenjane
sivine. Ventralni spinocerebelarni trakt prenaa
informacije iz moganov, ki pridejo v hrbtenjao
po kortikospinalnem in rubrospinalnem traktu,
ter iz hrbtenjae same. V male mogane vstopi
preko zgornjega pedunkla in se konuje na obeh
straneh malih moganov.
155
2016/2017
Iz malih moganov tudi izhajajo eferentna vlakna, ki izhajajo iz globokih cerebelarnih jeder predvsem
nucleus dentatus in nucleus fastigii. Funkcionalno bi sem lahko prispevali tudi vestibularna jedra, ki imajo
povezave s flokulonodularnim renjem. Globoka cerebelarna jedra prejemajo signale iz malomoganskega
korteksa in globokih aferentnih traktov. Ko aferentni signal prispe v male mogane, se razdeli in usmeri v
dve smeri: neposredno v globoka jedra in v ustrezne predele malomoganskega korteksa. Malomoganski
korteks nato kmalu polje inhibitorne signale v globoka jedra. Glavne eferentne povezave malih moganov
so tri:
- Iz vermisa potujejo vlakna v nucleus fastigii, iz
tam pa v medularne in pontine predele
moganskega debla. Ta pot je v tesnem stiku z
vestibularnim aparatom in retikularno
formacijo. Nadzoruje telesno dro.
- Iz paravermalne skorje, talaminih jeder,
bazalnih ganglijev, nucleus ruber in retikularne
formacije izhajajo vlakna, ki sodelujejo pri
koordinaciji recipronih kontrakcij agonistov
in antagonistov.
- Vlakna iz lateralnih delov malomoganskih
hemisfer potujejo v nucleus dentatus in nato v
moganski korteks. Ta vlakna igrajo vlogo pri
koordinaciji zaporednih gibov, ki so pod
nadzorom moganskega korteksa.
Vermis in flokulonodularni lobus poiljata nitja v nucleus fastigii in vestibularna jedra, ti signali pa se
usmerjajo v motorine nevrone ekstenzorjev. Paravermalna skorja poilja nitje v nucleus globosus in
emboliformis, od tam pa potujejo vlakna v magnocelularni sloj nucleus ruber ter v nucleus ventrolateralis
talamusa. Od tam nevroni potekajo v mogansko skorjo. Lateralni deli polobel poiljajo nitje v nucleus
dentatus in preko ventrolateralnega jedra talamusa v mogansko skorjo.
Male mogane gradijo funkcionalne enote, ki so v bistvu Purkinjejeve celice in globoka malomoganska
jedra. Malomoganski korteks je zgrajeni iz treh slojev: molekularni sloj, sloj Purkinjejevih celic in sloj
granularnih celic. Pod korteksom je sredica, kjer se nahajajo globoka jedra.
Signali funkcionalne enote izvirajo iz celic

malomoganskih jeder, ki neprestano prejemajo
ekscitatorne in inhibitorne draljaje. Ekscitatorne
draljaje poiljajo aferentne povezave iz periferije,
inhibicija pa poteka samo iz Purkinjejevih celic.
Aferentne pritoke v malomoganska jedra
razdelimo v dva tipa: mahasta vlakna in plezalna
vlakna. Plezalna vlakna izvirajo izkljuno iz
spodnje olive in tvorijo sinapse s Purkinjejevimi
celicami (eno vlakno se preklopi na ve celic) ter
globokimi jedri. Znailnost plezalnih vlaken je v
tem, da en sam impulz sproi v Purkinjejevih
vlaknih podaljan, stereotipen, kompleksen
akcijski potencial.
Mahasta vlakna izvirajo iz razlinih predelov ivevja veliki mogani, mogansko deblo in hrbtenjaa. Ta
vlakna poiljajo kolaterale, ki vzburjajo globoka jedra. Prav tako tvorijo sinapse z granularnimi celicami
korteksa, ki nato poiljajo majhne aksone po korteksu. Ta vlakna tvorijo sinapse s Purkinjejevimi celicami v
molekularnem sloju. Te sinaptine povezave so ibke, zato se mora za stimulacijo Purkinjejeve celice hkrati
sproiti ve mahastih vlaken. Akcijski potencial Purkinjejevih celic, ki je posledica stimulacije mahastih
vlaken, je kratkotrajen, ibkeji in preprosteji.
156
2016/2017
Posebna znailnost Purkinjejevih celic in celic globokih jeder je, da oboje stalno proijo akcijske potenciale.
Purkinjejeve celice proijo akcijske potenciale s frekvenco 50-100/s, globoka jedra pa s e vejimi
frekvencami. Vlakna, ki tvorijo sinapse s temi celicami, modulirajo to aktivnost in jo pri tem lahko poveajo
ali zmanjajo.
Neposredna stimulacija globokih malomoganskih jeder povzroi ekscitacijo le teh ne glede na tip vlaken
(plezalna ali mahasta). Stimulacija jeder preko Purkinjejevih vlaken po drugi strani povzroi inhibicijo
malomoganskih jeder. Oba uinka sta v nekem ravnovesju, kjer normalno prevladajo ekscitatorni draljaji.
Hitri gibi, ki jih povzroi motorini korteks ali mogansko deblo, sprva mono poveajo ekscitacijo globokih
jeder. Kmalu prispejo inhibitorni signali iz Purkinjejevih celic, ki nato povzroijo inhibicijo jeder in omilijo
ekscitacijo. Malomoganska jedra poiljajo signale po eferentnih motorinih poteh le v majhnem asovnem
razmaku med gibom in inhibicijo preko Purkinjejevih celic (mediator je GABA).
Poleg Purkinjejevih celic imamo v malih moganih e druge inhibitorne celice koaraste, zvezdaste in
Golgijeve celice. Koaraste in zvezdaste celice se nahajajo v molekularnem sloju in imajo kratke aksone.
Vkljuene so v lateralno inhibicijo sosednjih Purkinjejevih celic izostritev signala.
Tipina vloga malih moganov je poiljanje 'on' signalov v agonistine miice in 'off' signalov v
antagonistine miice na zaetku giba. Na koncu giba se stvar obrne, mali mogani torej poiljajo 'off' signale
v agoniste in 'on' signale v antagoniste. Poglejmo na primeru:
1. Moganski korteks na zaetku kontrakcije polje preko hrbtenjae 'on' signal v agonistino miico
in 'off' signal v antagonistino miico.
2. Hkrati se vzporedno signali prenesejo v male mogane preko pontinih mahastih vlaken. Ena veja
iz mahastih vlaken potuje v celice dentatnega jedra, pa tudi v ostala globoka malomoganska jedra.
3. Globoka malomoganska jedra poiljajo ekscitatorne signale v kortikospinalni sistem, kar povzroi
ojaanje 'on' signala, saj se setejeta ekscitatorna signala iz korteksa in malih moganov.
4. Na koncu kontrakcije se signal preko mahastih celic (spinocerebelarna vlakna) prenese na
granularne celice, ki vzdraijo Purkinjejeve celice. Ekscitacija Purkinjejevih celic inhibira celice
globokih jeder. Ta pot vsebuje majhna, poasna vlakna, ki povzroijo ibke signale, zato ekscitacija
Purkinjejevih vlaken traja dlje asa.
5. Inhibicija preko Purkinjejevih vlaken povzroi poiljanje 'off' signala iz globokih malomoganskih
jeder v agonistino miico.
Mali mogani koordinirajo motorino funkcijo na treh stopnjah, zato male mogane funkcionalno razdelimo
na:
1. Vestibulocerebelum, ki obsega predvsem flokulonodularni lobus, lahko pa e nucleus fastigii.
Prejema signale iz vestibularnega sistema in je vkljuen v ravnoteje.
2. Spinocerebelum, ki obsega veino vermisa in paravermalno skorjo. Koordinira predvsem distalne
predele udov, e posebej prste in roke.
3. Cerebrocerebelum, ki obsega lateralne predel malomoganskih hemisfer. Signale prejema iz
moganskega motorinega korteksa, premotorine regije in somatosenzorine skorje. Signale
poilja navzgor v mogane in je vkljuen predvsem v zaporedne zavestne premike telesa in udov.
Vestibulocerebelum je v tesnem stiku z vestibularnim aparatom in nadzira ravnoteje ter premike vkljuene
v dro. Vestibulocerebelum je vkljuen predvsem v procesiranje premikov, kjer so gibi hitri ali pa se smer
premikanja hitro spreminja. To nakazuje na to, da je vestibulocerebelum pomemben za nadzor ravnovesja
med agonisti in antagonisti. Naloga vestibulocerebeluma je tudi to, da spremembe v smeri in hitrosti
'izrauna' vnaprej, saj je hitrost prevajanja prenizka, da bi se signali sproti prevajali v male mogane. Izraun
omogoajo vestibulocerebelumu periferni receptorji. Vestibulocerebelum je vkljuen v nadzor dre in
miinega tonusa.
157
2016/2017
Vestibulocerebelum ima e eno pomembno vlogo vestibulookularni refleks (VOR). VOR je preprost gib,
ki je dovzeten za motorino uenje. Pri gibanju glave omogoi kompenzatorne oesne gibe, ki omogoajo
vzdrevanje fiksacije slike. Vhodni signal nastane v polkronih kanalih in vstopi v centralno ivevje preko
vestibularnega ivca. V moganskem deblu refleksna pot poteka pravzaprav po treh vzporednih poteh:
1. Najbolj neposredna pot je bisinaptina in vkljuuje vestibularni nevron prvega reda, VOR
internevron v vestibularnem jedru in motorini nevron za zunanje oesne miice.
2. Druga pot je trisinaptina in vsebuje e vmesni internevron FNT v medialnem vestibularnem jedru,
ki prejema inhibitorne signale iz flokulusa malih moganov.
3. Tretja pot je tudi trisinaptina in vodi signale preko treh sinaps v Purkinejejve celice flokulusa.
Purkinjejve celice nato inhibirajo FNT druge poti.
Spinocerebelum ima predvsem vlogo popravljanja
poasnih hotenih gibov in usklajevanja teh gibov z
nadzorom dre. Spinocerebelum prejema dva tipa
aferentnih signalov med gibom: informacijo iz
motorinega korteksa in nucleus reuber, ki pove
nartovano zaporedje sledeih gibov, ter povratne
informacije iz perifernih predelov telesa, ki govorijo o
dejanskih gibih. Ti dve informaciji spinocerebelum
nato primerja, globoka malomoganska jedra pa
poiljajo korektivne signale v motorini korteks preko
relejnih talaminih jeder in v magnocelularni del
nucleus ruber. Delovanje spinocerebeluma tako
omogoa gladke gibe in koordinira delovanje agonistov
ter antagonistov. Spinocerebelum prepreuje tako
imenovani intencijski tremor. Ta nastopi pri osebah s
pokodovanimi malimi mogani. Kontrakcija miice
namre povzroi nastanek neke sile, ki jo morajo nato
premagati antagonisti, da se gib ustavi. Prav tako imajo
gibi tendenco, da proizvedejo preveliko silo. Normalno
to uravnava spinocerebelum, pri pokodbah pa to
zazna korteks, ki povzroi gib v drugo smer. Vendar
tudi ta gib proizvede neko silo, ki jo je treba zaustaviti.
Gibanje pri pokodbah spinocerebeluma je torej
nihajoe okoli zaelene toke intencijski tremor.
Spinocerebelum je vkljuen v nadzor balistinih gibov.
To so gibi, ki so prehitri, da bi mali mogani prejemali
povratne informacije, zato so planirani e vnaprej in se
izvedejo v celoti (npr. tipkanje).
Cerebrocerebelum je v povezavi predvsem s premotorino regijo ter primarno in asociacijsko
somatosenzorino skorjo velikih moganov. Vkljuen je predvsem v planiranje zaporednih gibov in v timing
zaporednih gibov. Tako prva kot druga funkcija omogoata gladek prehod med posameznimi gibi, prva
funkcija pa omogoa e urejeno zaporedje gibov. Cerebrocerebelum ima predikcijsko funkcijo in je vkljuen
v interpretacijo hitro spreminjajoih se prostorskih in asovnih razmerij v senzorinih informacijah.
158
2016/2017
Posledic okvare malih moganov je ve. Tipina klinina slika je:
- Asinergija oziroma nesposobnost usklajene aktivnosti ve miic. Trajektorija giba se pri tem zakljui
pred ali za ciljem (dismetrija), hoja je negotova in iroka (ataksija). Pri dismetriji gib zgrei eleni
cilj, kar kompenzira zavesten predel moganov, vendar je kompenzacija prevelika.
- Prisoten je intencijski (terminalni) tremor
- Pojavi se hipotonija, ki je posledica okvare dentatnega jedra, kar vodi v zmanjano facilitacijo
motorinega korteksa in motorinih jeder moganskega debla.
- Pride do motenj v izgovorjavi (dizartrija), ki je posledica pomanjkanja usklajenosti miic za govor.
- Nistagmus oziroma tremor oi, ki je e posebej izrazit pri pokodbah flokulonodularnega lobusa.
Povezan je tudi z izgubo ravnoteja, saj vlakna iz polkronih kanalov potekajo tudi preko
flokulonodularnega lobusa.
Mali mogani se morajo nauiti, do katere stopnje morajo podpirati miino kontrakcijo in timing
kontrakcije. V sposobnost uenja malih moganov so vkljuene Purkinjejeve celice in plezalna vlakna. Ko
gib izvedemo prvi, se mali mogani namre skoraj vedno odzovejo napano glede na mo ojaanja
kontrakcije, mo inhibicije na koncu kontrakcije in timinga kontrakcije. Ko gib izvedemo vekrat, postanejo
ti dogodki vse bolj natanni, zato gib kmalu postane precizen. Pri uenju pride do adaptacije obutljivosti
Purkinjejevih vlaken na ekscitacijo granularnih celic. Adaptacijo obutljivosti povzroijo plezalna vlakna, ki
izhajajo iz spodnje olive. V adaptacijo obutljivosti so vkljueni e periferni proprioceptorji v miicah in
sklepih, ki v male mogane poiljajo signale, ki govorijo o tem, za koliko je bil gib zgreen. Ti signali nato
spodbudijo plezalna vlakna, ki spremenijo obutljivost Purkinjejevih vlaken.
e zadnji pomembni sistem, ki je vkljuen v motoriko, so bazalni gangliji. Anatomsko sem spadajo striatum
(nucleus caudatus in putamen), globus pallidus, substantia nigra in subtalamina jedra, funkcionalno pa e
amigdala. Ti se nahajajo ob talamusu. Striatum in talamus razmejuje kapsula interna, skozi katero prehaja
veina nitja med korteksom in hrbtenjao (senzorino in motorino).
159
2016/2017
Povezave bazalnih ganglijev s preostalimi predeli
moganov so kompleksne. Bazalni gangliji imajo bogate
medsebojne povezave, prav tako so z veliko vhodnimi in
izhodnimi potmi povezani z ostalimi motorinimi predeli
moganov. Bazalni gangliji se povezujejo predvsem z
motorinim korteksom, talamusom ter motorinimi
predeli moganskega debla ter malih moganov. Predvsem
pomembne so povezave putamna in kavdatnega jedra.
Funkcija bazalnih ganglijev je, da sodelujejo s
kortikospinalnim sistemom pri nadzoru kompleksnih
motorinih vzorcev. Primer take aktivnosti je pisanje rk,
zato pokodbe bazalnih ganglijev mono prizadenejo
pisanje. Med kompleksne vzorce spadajo e rezanje s
karjami, zabijanje ebljev, igranje nekaterih portov (npr.
nogomet, koarka), vokalizacija, zavestno premikanje
oi in ostali zahtevneji gibi.
Pot, ki omogoa bazalnim ganglijem, da izvedejo
kompleksne vzorce, se zane v premotorini in
suplementarni motorini regiji ter v somatosenzorini
skorji. Vlakna iz teh predelov korteksa potujejo v putamen,
iz tam v notranji del globus palidusa. Vlakna iz globus
palidusa preko relejnih jeder talamusa potujejo nazaj v
primarni motorini korteks ter premotorino in
suplementarno motorino regijo. Input putamna je iz
korteksa okoli primarne motorine skorje, output pa v
primarno motorino skorjo ter blinje motorine predele.
Poleg tega imata putamen in globus palidus e povezave s
subtalamusom in substantio nigro.
Pokodbe putamnovih povezav kaejo na vlogo, ki jo igrajo pri nadzoru motorike. Lezija globus palidusa
povzroi nastanek nakljunih spontanih gibov, ki jih imenujemo atetoza. Lezija subtalamusa vodi v
hemibalizem oziroma krilee gibe okonin. Lezije v samem putamnu povzroajo frcajoe hibe rok, obraza
ali drugih delov telesa, kar imenujemo horea. Lezije v substanciji nigri vodijo v rigidnost, akinezijo in tremor,
kar s skupnim imenom imenujemo Parkinsonov sindrom.
160
2016/2017
Povezave kavdatnega jedra imajo vlogo kognitivnega nadzora zaporedij motorinih vzorcev. Pod kognitivni
nadzor spadajo vsi gibi, ki so posledica zavestnih misli. Kavdatno jedro prejema signale iz asociacijskih
predelov skorje, nitje pa poilja v notranji del globus palidusa. Iz tam preko relejnih jeder talamusa vlakna
potujejo nazaj v prefrontalno, premotorino in suplementarno motorino regijo, medtem ko se skoraj ni
vlaken ne vrne nazaj v primarno motorino skorjo.
e dve pomembni vlogi bazalnih ganglijev v
nadzoru motorike sta: nadzor hitrosti izvedbe
giba in nadzor velikosti giba. Timing in velikost
gibov sta mono prizadeti pri osebah z lezijami v
bazalnih ganglijih. Pri tem bazalni gangliji ne
delujejo samostojno, pa pa sodelujejo z
nekaterimi kortikalnimi predeli, kjer je e posebej
pomemeben posteriorni parietalni korteks, kjer
se nahaja podroje za prostorski nadzor vseh
delov telesa. Pokodba tega predela povzroi
agnozijo oziroma nesposobnost natannega
zaznavanja objektov. Agnozijo lahko testiramo
tako, da preiskovancu naroimo, da prekopira
neko risbo. Preiskovanec bo sliko poskusil
prerisati, vendar bo stran, ki je kontralateralno
strani pokodovanega parietalnega renja,
mono okrnjena. Taka oseba se bo izogibala
uporabi kontralateralne strani telesa.
V bazalnih ganglijih poznamo nekatere specifine nevrotransmiterje. Sem spadajo:

1. Dopamin, ki je vkljuen v poti iz substantie nigre do kavdatnega jedra/putamna.
2. GABA, ki je vkljuena v poti iz kavdatnega jedra in putamna do globus palidusa in substantie nigre.
3. Acetilholin, ki je vkljuen v poti iz korteksa do kavdatnega jedra in putamna.
4. Noradrenalin, serotonin, enkefalin in e nekateri drugi nevrotransmiterji, ki so vkljueni v povezave
bazalnih ganglijev z moganskim deblom.
5. Ve razlinih glutamatnih poti, ki predstavljajo veino ekscitatornih poti in uravnoteijo vse
inhibitorne poti, ki vkljuujejo GABA, dopamin in serotonin.
161
2016/2017
7.13 Moganski korteks, inteligentnost, uenje, spomin
Moganski korteks je najveji del ivnega sistema. Funkcionalni del korteksa je tanek sloj nevronov, ki je
debel 2-5 mm in vsebuje 100 milijard nevronov. Histoloko razdelimo moganski korteks v est slojev, ki
vsebujejo nevrone razlinih tipov. Najpogosteji tipi nevronov moganskega korteksa so:
1. Granularni (stelatni/zvezdasti) nevroni, ki imajo kratke aksone in zato delujejo veinoma kot
internevroni. Prenaajo signale na kratke razdalje in so lahko ekscitatorni (nevrotransmiter glutamat)
ali inhibitorni (nevrotransmiter GABA). Granularnih nevronov je predvsem veliko v senzorini
skorji, asociacijskih predelih in motorinih predelih.
2. Fuziformni nevroni, ki so odgovorni za nekatera izhodna vlakna iz korteksa. So manji in
manjtevilni od piramidnih nevronov.
3. Piramidni nevroni (piramidne celice), ki so najveji in tevilneji od fuziformnih nevronov.
Predstavljajo velik del output vlaken, aksoni so dolgi in veliki ter potujejo vse do hrbtenjae. Iz
piramidnih nevronov izhaja veina subkortikalnih asociacijskih vlaken, ki povezujejo razline
predele moganov.
Korteks histoloko razdelimo na est slojev. Specifini senzorini signali vstopajo v sloj IV, veina output
signalov izvira iz slojev V in VI velika vlakna za mogansko deblo in hrbtenjao izhajajo iz sloja V, manja
vlakna za talamus pa iz sloja VI. Sloji I, II in III so odgovorni predvsem za intrakortikalno asociacijsko
funkcijo. Pri tem nevroni predvsem iz slojev II in III tvorijo kratke horizontalne povezave s sosednjimi
predeli skorje.
Vsi predeli korteksa imajo obsene eferentne in
aferentne povezave z globljimi moganskimi
strukturami, med katerimi so e
najpomembneje povezave s talamusom.
Pokodbe talamusa namre ponavadi
povzroijo huji izpad funkcije kot pokodbe
korteksa. Razlini predeli skorje imajo
povezave s specifinimi talaminimi jedri, kar
prikazuje desna slika. Te povezave so
obojesmerne, pokodba povezav pa ponavadi
povzroi skoraj celotno izgubo tistega predela
korteksa.
tudije so pokazale, da imajo razlini predeli

korteksa posamezne vloge, kar prikazujejo mape
moganskega korteksa. Najbolj splona mapa
zdrui skupaj podobne informacije in prikazuje
razline motorine in senzorine predele.
Primarni motorini predeli imajo direktne
povezave z miicami, primarni senzorini predeli
pa so vkljueni v zaznavanje utov. Pri senzoriki
sekundarni predeli poskuajo osmisliti te signale
in so vkljueni v prepoznavo vzorcev. Poleg
primarnih in sekundarnih regij splona mapa
korteksa loi e asociacijske predele, ki dobivajo
informacije iz razlinih predelov motorine in
senzorine skorje ter jih analizirajo. Med
asociacijske predele skorje spadajo prefrontalna
asociacijska skorja, parietookcipitotemporalna
asociacijska skorja in limbina asociacijska skorja.
162
2016/2017
Parietookcipitotemporalna asociacijska regija obsega parietalni in okcipitalni korteks ter meji spredaj na
sekundarno somatosenzorino skorjo, zadaj na vidno skorjo, lateralno na sluno skorjo. Iz teh predelov tudi
prejema signale in slui interpertaciji informacij. Vloge parietookcipitotemporalne asociacijske regije so:
1. Analiza prostorskih koordinat telesa, za kar je odgovoren posteriorni parietalni in superiorni
okcipitalni del asociacijske regije. Ta prejema informacije iz vidne skorje in somatosenzorine
informacije iz anteriornega parietalnega korteksa.
2. Wernickejevo podroje, ki je vkljueno v razumevanje govorjenega in prebranega jezika.
3. Procesiranje branja, za kar je odgovoren angularni gyrus. Ta poilja informacije, ki jih prejema iz
vidne skorje, v Wernickovo podroje.
4. Poimenovanje objektov, za kar so odgovorni najbolj lateralni predeli anteriornega okcipitalnega in
posteriornega temporalnega renja. Sem prihajajo signali iz vidne in slune skorje.
Prefrontalna asociacijska regija deluje v tesni povezavi z motorinim korteksom in je vkljuena v vzorce in
zaporedja gibov. Prejema pomembne informacije iz parietookcipitotemporalne asociacijske regije preko
subkortikalnih povezav. Te informacije vkljuujejo e analizirane senzorine informacije, e posebej
informacije o prostorskih koordinatah telesa. Output prefrontalne regije potuje predvsem v motorino
skorjo preko kavdatnega jedra. Prefrontalna regija je vkljuena v miljenje in kratkoroni spomin.
Pomembna je povezava prefrontalne asociacijske skorje z Brocovim podrojem, ki je glavno podroje za
produciranje govorjenega jezika in je v tesni povezavi z Wernickejevim podrojem.
Limbino asociacijsko podroje se nahaja na temporalnem renju in obsega anteriorni pol temporalnega
reja ter del gyrus cinguli. Je del obsenejega limbinega sistema in je vkljuen v ustvovanje.
163
2016/2017
e en predel moganov je predel za prepoznavo obrazov, ki se nahaja na spodnji medialni povrini
okcipitalnega in temporalnega renja. Pokodba teh predelov povzroi stanje, ki se imenuje prozzopagnozija
oziroma nezmonost prepoznave obrazov. Okcipitalni del tega predela je v tesni povezavi z vidno skorjo,
temporalni del pa z limbinim sistemom, ki je vkljuen v ustvovanje.
Glavno interpretativno funkcijo ima posteriorni

superiorni del temporalnega renja, kjer se sreajo
somatska, vizualna in sluna asociacijska regija
moganskega korteksa. Ta regija je e posebej dobro
razvita na dominantni strani leva hemisfera pri
desniarjih in desna hemisfera pri leviarjih.
Imenujemo jo Wernickejevo podroje, druga imena pa
so e splona interpretativna regija, gnostina regija in
terciarna asociacijska regija. Wernickejevo podroje
igra dale najvejo vlogo izmed vseh delov korteksa v
moganski funkciji, ki jo imenujemo inteligentnost.
Lezija Wernickejevega podroja povzroi Wernickjevo
afazijo, kjer oseba slii normalno in prepozna
posamezne besede, vendar ne more teh besed
organizirati v smiselno celoto. Elektrina stimulacija
Wernickejevega podroja priklie kompleksne
spomine, ki vsebujejo razline senzorine modalitete.
Tik za Wernickejevim podrojem je gyrus angularis, ki je vkljuen v interpretacijo vidnih informacij.
Pokodba tega predela prekine dotok vidnih informacij v Wernickejevo podroje, zato lahko lovek e
vedno interpretira slune informacije, ne pa vidnih. Temu stanju pravimo disleksija ali besedna slepota.
Velik del senzorinih izkuenj se pred shranitvijo v spomin pretvori v 'jezik' in se nato sprocesira v namene
inteligentnosti. Interpretacija jezika poteka v Wernickejevem podroju, ki je v tesni povezavi s slunimi
predeli temporalnega renja, pa tudi z vidno asociacijsko skorjo. Poleg tega Wernickejevo podroje
dominantne hemisfere dobiva informacije tudi iz kontralateralne hemisfere preko kaloznega korpusa, ki
povezuje obojestranske asociacijske predele korteksa. Pokodbe Wernickejevega podroja dominantne
hemisfere poleg afazije povzroijo tudi izgubo matematinih in loginih sposobnosti.
164
2016/2017
Pomembno vlogo v inteligennih funkcijah igra prefrontalna regija. Pokodba te regije povzroi naslednje
spremembe:
1. Izguba sposobnosti reevanja kompleksnih problemov.
2. Nesposobnost izvedbe zaporednih nalog za doseg kompleksnih ciljev.
3. Nesposobnost izvajanja ve nalog hkrati.
4. Zmanjana agresivnost, izguba morale in neprimerni socialni odgovori. To je posledica izgube
nekaterih predelov limbine asociacijske regije.
5. Izguba ambicije.
6. Nesposobnost miselnih tokov, hitre spremembe razpoloenja.
7. Izvedba motorinih vzorcev je ohranjena, vendar so velikokrat izvedeni brez namena.
Pomembna vloga moganov je v razumevanju in
produkciji govora. Za razumevanje govora je
odgovorno Wernickejevo podroje, ki prejema
tako slune (govorjeni jezik) in vidne (pisani jezik)
informacije iz ostalih predelov korteksa. Pokodba
Wernickejevega podroja povzroi Wernickejevo
(senzorno) afazijo, kjer prizadeti lahko razume
besede, ne more pa interpretirati pomena celotnih
stavkov oziroma povedi. Po drugi strani je
produkcija govora ohranjena, govor je teko,
vendar nesmiseln, esar se prizadeti ne zaveda. e
je pokodba obseneja in zajame e gyrus angularis
ter predele temporalnega renja, pride do globalne
afazije, kjer prizadeti sploh ne razume jezika.
Za produkcijo govora je odgovorno Brocovo
podroje, pa tudi Wernickejevo podroje. Za
produkcijo govora mora najprej nastati misel, ki jo
elimo izraziti, za kar je odgovorno Wernickejevo
podroje. Za produkcijo 'zunanjega' govora pa je
odgovorno Brocovo podroje, ki lei v prefrontalni
in premotorini regiji korteksa ob lateralnem
sulkusu. Pokodba tega podroja povzroi
Brocovo (motorino) afazijo, kjer se prizadeti sicer
lahko odloi, kaj eli povedati, vendar ne more
producirati stavkov. Pri Brocovi afaziji je
razumevanje jezika ohranjeno, govor pa je neteko
in poln nepravilnosti, esar se bolnik zaveda.
Vlogo pri povezovanju miljenja, spominov in
drugih informacij med poloblama igra kalozni
korpus, ki povezuje praktino vse obojestranske predele korteksa razen sprednjih predelov temporalnega
renja (npr. amigdala), ki jih povezuje anteriorna komisura. Vloge kaloznega korpusa so:
1. Prenos informacij iz Wernickejevega podroja dominantne hemisfere v motorini korteks
nasprotne hemisfere.
2. Prenos somatskih in vidnih informacij iz nedominantne hemisfere v dominantno Wernickejevo
podroje.
3. Pokodba kaloznega korpusa povzroi nastanek dveh zavesti.
165
2016/2017
Posebne lastnosti moganskega korteksa so miljenje, zavest in spomin. Vsaka misel vsebuje signale iz veliko
predelov korteksa, talamusa, limbinega sistema in retikularne formacije, zato lahko razline misli opiemo
kot vzorec aktivacije teh predelov. Stimulacija razlinih predelov limbinega sistema, talamusa in retikularne
formacije doloi splono naravo misli, diskretne lastnosti misli pa doloi stimulacija predelov korteksa. Z
miljenjem poveemo pojem zavest, ki jo lahko opiemo kot neprekinjen tok misli in zavedanja naega
okolja.
Spomin delimo na kratkorini, srednjeroni in dolgoroni. Spomine shranimo v moganih na ta nain, da
spremenimo obutljivost sinaptinega prenosa med nevroni, ta sprememba pa je posledica predhodnje
ivne aktivnosti. Pri tem nastanejo spominske sledi, ki jih lahko kasneje zavestno aktiviramo.
Spomini so lahko pozitivni, vendar je veliko veji dele naih spominov negativen. Mogani namre
prejemajo preve informacij, da bi si vse zapomnili, zato 'ignorirajo' informacije, ki ne nosijo posledic. Ta
sposobnost je posledica inhibicije sinaptinega prenosa za tak tip informacij, efekt pa imenujemo habituacija,
ki je tip negativnega spomina in neasociativne oblike uenja. Za informacije, ki imajo pomembne posledice
(uitek, boleina), imajo mogani sposobnost takojnjega shranjenja spomina, kar imenujemo pozitivni
spomin. Ti so posledica facilitacije sinaptinega prenosa, proces pa imenujemo senzitizacija, ki je tudi tip
neasociativne oblike uenja. To, ali je informacija pomembna ali ne, doloi limbini sistem, ki nato odloi,
ali bo spomin shranjen kot senzitiziran spomin ali kot habituiran spomin.
Spomin lahko razdelimo glede na to, kakno informacijo hrani. Pri tem loimo:
1. Deklarativni/eksplicitni spomin, ki oznauje spomin posameznih detaljov pomembnih izkuenj.
Deklarativni spomin vsebuje spomin okolice, asovnega razmerja, vzroka izkunje, pomena
izkunje in spomin stvari, ki smo se jih iz izkunje nauili. Deklarativni spomin lahko prikliemo v
zavest.
2. Nedeklarativni/implicitni spomin, ki je pogosto povezan z motorinimi aktivnostmi. To vrsto
spomina ne moremo priklicati v zavest, pa pa se izrazi le v neki proceduri ali veini.
Glede na trajanje spomin razdelimo na kratkoroni, srednjeroni in dolgoroni. V kratkoroni spomin lahko
shranimo le 7-10 diskretnih dejstev, traja le nekaj sekund do nekaj minut oziroma toliko asa, dokler o
dejstvih aktivno razmiljamo. Ena mona razlaga kratkoronega spomina so reverberacijske zanke, druga
razlaga pa je presinaptina facilitacija ali inhibicija. Pri tem pride do poveanja amplitude EPSP (potetanina
potenciacija).
Srednjeroni spomin traja vse od nekaj minut do ve tednov, vendar ni stalen, saj se spominske sledi izgubijo,
e jih ne aktiviramo dovolj pogosto. Srednjeroni spomin je posledica zaasnih keminih in/ali fizikalnih
sprememb presinaptinega terminala ali postsinaptine membrane. Mehanizem tega spomina je slede:
1. Senzorini input nevron se preklopi na nek nevron s senzorinim terminalom. Na senzorini
terminal meji e facilitatorski terminal.
2. Stimulacija senzorinega terminala brez
stimulacija facilitatorskega terminala povzroi
sprva velik prenos informacij, ki pa se s
ponovnimi stimulacijami neprestano zmanjuje.
To imenujemo habituacija, ki je tip negativnega
spomina. Do habituacije pride v primeru
informacij, ki nimajo pomembnih posledic.
3. Informacije s pomembnimi posledicami
aktivirajo facilitatorski terminal soasno s
senzorinim terminalom. Facilitacija
senzorinega terminala preko facilitatorskega
terminala povzroi postopno poveevanje
prenosa informacij, ki lahko ostane poveano
do tri tedne.
166
2016/2017
Molekularni mehanizem srednjeronega spomina ni dobro poznan. Habituacija nastopi zaradi postopnega
zapiranja kalcijevih kanalkov na terminalni membrani, vendar vzrok temu zaprtju ni znan. Facilitacijo
omogoa sprostitev serotonina iz facilitatorskega terminala. Ta se vee na serotoninski receptor, kar aktivira
adenilat ciklazo. Dvignejo se koncentracije cAMP, ki aktivira PKA, ta pa fosforilira tarne proteine, ki
povzroijo zaprtje kalijevih kanalkov. Zmanjana prevodnost za kalij podalja akcijski potencial, saj se s
tem preprei repolarizacija. Podaljan akcijski potencial povzroi podaljano aktivacijo kalcijevih kanalkov
na senzorinem terminalu, kalcij pa povzroi sproanje nevrotransmiterjev v sinapso.
Dolgoroni spomin je posledica dejanskih sprememb v strukturi in lahko traja celotno ivljenje. Pri tvorbi
dolgoronega spomina so odkrili naslednje strukturne spremembe:
1. Poveano tevilo vezikularnih sprostitvenih mest, kjer pride do sproanja nevrotransmiterjev.
2. Poveano tevilo sproenih nevrotransmiterjev.
3. Poveano tevilo presinaptinih terminalov.
4. Sprememba strukture dendritov, ki omogoa prevajanje monejih signalov.
Pretvorba kratkoronega spomina v dolgoroni poteka s procesom konsolidacije (utrditve) spomina.
Konsolidacija oznauje vekratno aktivacijo kratkoronega spomina, ki povzroi anatomske, kemine ali
fizine spremembe v sinapsi, ki so odgovorne za dolgoroni spomin. Minimalna konsolidacija zahteva vsaj
5-10 minut, mona konsolidacija pa ve kot eno uro. Prenos spomina iz kratkoronega v dolgoroni spomin
se lahko pospei s ponavljanjem kratkoronih spominov. Med konsolidacijo spomina pride tudi do
klasificiranja spomina glede na tip informacije. Nov spomin se pri tem primerja s starimi podobnimi spomini,
v mogane pa se shranijo razlike in podobnosti med spomini.
Shranjevanje spominov pospeuje hipokampus, ki se nahaja na medialni povrini temporalnega korteksa.
Hipokampus je del limbinega sistema in je vkljuen v poti nagrajevanja in kaznovanja. Senzorini stimulusi,
ki povzroajo boleino, aktivirajo kaznovalne centre hipokampusa, stimulusi, ki povzroajo veselje ali uitek,
pa aktivirajo nagradne centre hipokampusa. Hipokampus je prek teh centrov vkljuen v razpoloenje in
motivacijo, preko tega pa v pomnjenje prijetnih in neprijetnih izkuenj. Odstranitev hipokampusov ne vpliva
na prejnje spomine, vendar mono okrni shranjevanje novih deklarativnih spominov v dolgoroni spomin.
Temu stanju pravimo anterogradna amnezija.
Anterogradni amneziji je nasprotna retrogradna amnezija, kjer imajo osebe probleme s priklicevanjem
preteklih spominov. Pri tem je izguba spominov veliko veja za nedavne dogodke kot za davne, saj so sledi
davnih spominov bolj utrjene. Retrogradno amnezijo lahko povzroijo nekatere hipokampalne lezije in lezije
nekaterih talaminih predelov. Razlaga za to je, da talamus pomaga najti specifine spomine in jih priklie v
zavest.
167
2016/2017
7.14 Limbini sistem in hipotalamus
eprav je nadzor vedenja naloga celotnega ivnega sistema, je tu posebej pomembna vloga limbinega
sistema, ki ima vlogo motivacije in obutkov uitka oziroma kaznovanja.
Za delovanje moganov je nujno pomemben neprekinjen tok signalov iz moganskega debla. Ti spodbujajo
delovanje velikih moganov preko aktivacije razlinih nevrohormonskih sistemov in preko direktne
stimulacije irih predelov moganov. Tu igra pomembno vlogo retikularna formacija v ponsu in
mezencefalonu.
Retikularno substanco ponsa in mezencefalona s
skupnim imenom imenujemo bulboretikularna
facilitatorna regija. Poleg aktivacije moganske
aktivnosti ima vlogo vzdrevanja miinega
tonusa antigravitacijskih miic (poglavje 7.11).
Signali, ki regulirajo mogansko aktivnost,
potujejo navzgor, najprej v talamus. V talamusu
pride do ekscitacije razlinih skupin nevronov, ki
signale prenesejo v razline predele korteksa in e
v nekatere subkortikalne regije. Signali, ki potujejo
skozi talamus, so dveh vrst. Prva vrsta signalov so
hitri akcijski potenciali, ki velike mogane
vzdraijo le za nekaj milisekund. Izvirajo iz velikih
nevronov, ki sproajo nevrotransmiter
acetilholin. Druga vrsta signalov so poasneji
akcijski potenciali, ki povzroijo postopno
ekscitacijo korteksa in lahko trajajo tudi ve
minut. Izvirajo iz majhnih vlaken, ki se preklopijo
v intralaminarnih in retikularnih jedrih talamusa.
Stopnja aktivnosti ekscitatorne regije
moganskega debla in preko tega tudi stopnja
aktivnosti celotnih moganov je odvisna od
tevila in tipa senzorinih signalov, ki v mogane
vstopajo iz periferije. Aktivnost najbolj poveajo
boleinski signali, ki povzroijo mono
ekscitacijo.
Signali ne potujejo le v smeri iz bulboretikularne ekscitatorne regije proti korteksu, pa pa tudi v obratni
smeri. Ti signali nosijo povratne informacije in oblikujejo pozitivno povratno zanko. Ekscitacija korteksa
preko bubloretikularne ekscitatorne regije povzroi aktivacijo korteksa, kar povea tevilo povratnih
signalov iz korteksa v mogansko deblo. Ti signali spodbudijo ekscitatorno regijo, ki nato poilja e ve
ekscitatornih signalov v korteks. Ta pozitivna povratna zanka vzdruje mogane aktivne.
Druga pomembna regija, ki regulira aktivnost moganov, je retikularna inhibitorna regija. Nahaja se
anteriorno in medialno v meduli. Ta lahko inhibira retikularno ekscitatorno regijo in s tem zmanja aktivnost
doloenih vijih predelov moganov. En izmed mehanizmov za to aktivnost je aktivacija serotonerginih
nevronov, ki sproajo inhibitorni nevrotransmiter serotonin.
Zgoraj opisana mehanizma sta mehanizma direktne regulacije moganske aktivnosti, vendar je prav tako
pomembna nevrohormonska kontrola moganske aktivnosti. Pri tem se sproajo ekscitatorni in inhibitorni
nevrotransmiterji, ki so podobni hormonom in povzroijo spremembe, ki trajajo od nekaj minut do ve ur.
Trije pomembni nevrohormonski sistemi so noradrenalinski, dopaminski in serotoninski sistem.
Noradrenalin je ponavadi ekscitatorni, serotonin pa inhibitorni nevrotransmiter. Dopamin je odvisno od
lokacije lahko ekscitatorni ali inhibitorni. Dopamin je znailen predvsem za bazalne ganglije, serotonin za
bolj sredine strukture moganov. Noradrenalin je prisoten v praktino vseh regijah. Poleg teh treh
sistemov je zelo pogost tudi acetilholinski sistem.
168
2016/2017
Specifine funkcije razlinih nevrohormonskih sistemov:
- Locus ceruleus v povezavi z noradrenalinom.
Locus ceruleus je majhna regija v moganskem
deblu na meji med ponsom in mezencefalonom.
Vlakna iz tega predela se razvejijo po celotnih
moganih in izloajo noradrenalin. Ta skoraj
vedno povzroi ekscitacijo velikih moganov in
povea aktivnost, vendar igra tudi pomembno
vlogo pri spanju, kjer v doloenih sinapsah deluje
kot inhibitorni nevrotransmiter. Pomembna
vloga noradrenalinskega sistema je v REM
spancu.
- Substantia nigra v povezavi z dopaminom.
Substantia nigra ima lei anteriorno v zgornjem
mezencefalonu in ima pomembne povezave z
bazalnimi gangliji, e posebej s putamnom in
kavdatnim jedrom. Vlakna, ki potujejo v bazalne
ganglije, sproajo dopmain, prav tako pa
dopamin sproajo ostala vlakna, ki sicer
potujejo v bolj anteriorne predele moganov
(hipotalamus, limbini sistem). Dopamin je v
bazalnih ganglijih inhibitorni nevrotransmiter, v
drugih predelih pa je lahko ekscitatoren.
Pokodbe dopaminerginih nevronov substantie
nigre so povezane s Parkinsonovo boleznijo.
- Nuclei raphe v povezavi s serotoninom. Nuclei
raphe so skupina jeder blizu mediane ravnine v
ponsu in meduli oblongati. Vlakna iz teh jeder
potujejo tako navzgor v korteks kot navzdol v
hrbtenjao in sproajo nevrotransmiter
serotonin. Serotonin v hrbtenjanih vlaknih ima
vlogo blaenja boleine, v moganih pa ima
pomembno vlogo pri normalnem spanju.
- Gigantocelularni nevroni v povezavi z
acetilholinom. Gigantocelularni nevroni v
retikularni ekscitatorni regiji ponsa in
mezencefalona poiljajo vlakna v mogane in
retikulospinalni trakt. Nevroni sproajo
acetilholin, ki je ekscitatorni nevrotransmiter in
vzdruje buden in vzdraen ivni sistem.
Poleg teh najpogostejih sistemov imamo v moganih e
nekatere druge nevrohormonske substance: enkefaline,
GABA, glutamat, nevropeptid Y, adrenalin, endorfine
itd.
169
2016/2017
Limbini sistem je vkljuen v ustveno vedenje, motivacijo in v vegetativne funkcije, kot je nadzor telesne
temperature, osmolarnost telesnih tekoin, eja, lakota itd. Pomemben del limbinega sistema je hipotalamus,
druge dele limbinega sistema delimo na:
- subkortikalne strukture septum pellucidum,
paraolfaktorna regija, anteriorna talamina jedra,
hipokampus in amigdala,
- limbini korteks orbitofrontalni korteks, gyrus
subcallosus, gyrus cinguli, gyrus parahippocampalis in
uncus.
Limbini korteks imenujemo tudi paleokorteks, ki
predstavlja nekaken obro, ki obdaja globoke strukture
limbinega sistema. Paleokorteks slui kot dvosmerna
povezava med limbinim sistemom in neokorteksom.
Limbini sistem komunicira z moganskim deblom preko
fasciculus medialis telencephali, ki vsebuje ascendentna in
descendentna vlakna. Hipotalamus je e v direktni zvezi z
retikularno formacijo moganskega debla.
Hipotalamus je osrednja struktura limbinega sistema, ki ima pomembne dvosmerne komunikacije z vsemi
deli limbinega sistema. Signali iz hipotalamusa potujejo v treh smereh: proti retikularni formaciji
moganskega debla in v periferne ivce avtonomnega ivevja, proti vijim strukturam moganov, predvsem
v talamus in limbini korteks ter v hipotalamini infundibulum, ki nadzoruje delovanje hipofize.
V hipotalamusu se nahajajo razlini predeli, ki so odgovorni za specifine funkcije, ki so pod nadzorom
hipotalamusa. Med naloge hipotalamusa spadajo:
1. Regulacija KVS. Stimulacija posteriornih in lateralnih predelov hipotalamusa povzroi porast v
srednjem arterijskem tlaku in srni frekvenci, stimulacija preoptinih predelov hipotalamusa pa ima
obraten uinek. Hipotalamus vpliva na KVS preko povezav s kardiovaskularnimi centri v retikularni
formaciji ponsa in medule.
2. Regulacija telesne temperature. Center za nadzor telesne temperature se nahaja v preoptinem
predelu hipotalamusa. Dvig temperature krvi, ki tee skozi ta del hipotalamusa, povea aktivnost
nevronov obutljivih na temperaturo, padec temperature zmanja to aktivnost. Nevroni obutljivi
na temperaturo igrajo pomembno vlogo pri regulaciji telesne temperature.
3. Regulacija koliine vode v telesu. Hipotalamus regulira koliino vode na dva naina. Prvi je preko
obutka eje, ki izvira iz centra za ejo v lateralnem hipotalamusu. Prevelika koncentracija
elektrolitov v tekoini, ki obdaja ta center, povzroi obutek eje, zauita voda pa elektrolite razredi.
Drug mehanizem je preko nadzora renalnega izloanja vode, ki je naloga supraoptinih jeder
hipotalamusa. Tu nastaja hormon ADH, ki se sproa preko infundibuluma v nevrohipofizo, iz tam
pa izhaja v kri in potuje v ledvice.
4. Regulacija maternine kontrakcije in laktacije. Stimulacija paraventrikularnih jeder povzroi
izloanje hormona oksitocina. Oksitocin nato povzroi kontrakcijo maternice ter kontrakcijo
mioepitelnih celic v dojkah, kar spodbuja izloanje mleka.
5. Regulacija GI trakta. Lateralni predeli hipotalamusa so povezani z lakoto. Temu nasprotujejo centri
za sitost v ventromedialnih hipotalaminih jedrih. V apetit so vkljueni e nevroni v arkuatnem
jedru, sploni nadzor aktivnosti GI trakta pa poteka v corpora mamillaria.
6. Stimulacija nekaterih delov hipotalamusa vpliva na endokrini sistem preko adenohipofize.
Hipotalamus sproa sproujoe ali inhibitorne hormone, ki nato v hipofizi povzroijo ali zavrejo
sproanje hormonov iz adenohipofize. Adenohipofiza sproa hormone, ki po navadi povzroajo
sproanje drugih hormonov iz endokrinih organov.
170
2016/2017
7. Stimulacija nekaterih predelov hipotalamusa povzroi odgovore, ki niso povezani z vegetativnimi
ali endokrinimi funkcijami. Stimulacija lateralnega hipotalamusa poleg eje in lakote povzroi
poveano aktivnost in lahko vodi v bes ter agresijo. Stimulacija ventromedialnih jeder nasprotuje
lateralnemu hipokampusu in poleg sitosti povzroa mir. Stimulacija periventrikularnih jeder po
navadi vzburi strah in obutke kazni. Najbolj anteriorni in posteriorni predeli hipotalamusa so
vkljueni v libido (spolni nagon).
Lezije v predelih hipotalamusa imajo v splonem ravno obratne posledice kot stimulacija istih predelov.
Lezija lateralnega hipotalamusa povzroi, da se lakota in eja zmanjata praktino na nulo, kar povzroi smrt
zaradi stradanja. Poleg tega pri takih lezijah pride do izjemne pasivnosti. Bilateralna lezija ventromedialnih
jeder po drugi strani povzroi pretirano ejo in lakoto ter hiperaktivnost.
Limbini sistem je v splonem drugae vkljuen v doloanje 'narave' senzorinih utov doloanje ali je
draljaj prijeten ali ne. Reemo lahko, da je limbini sistem vkljuen v obutke nagrade (prijetni obutki) in
kaznovanja (neprijetni obutki). Glavni centri za nagrado se nahajajo v lateralnih in ventromedialnih jedrih
hipotalamusa, vendar mona stimulacija lateralnih jeder povzroi obutek besa. Sekundarni centri za
nagrado se nahajajo e v septum pellucidum, amigdali in nekaterih predelih talamusa ter bazalnih ganglijev.
Centri za kaznovanje se po drugi strani nahajajo v sivini ob aqueductus cerebri ter v periventrikularnih jedrih
hipotalamusa in talamusa, sekundarni centri za kazen pa so e v amigdali in hipokampusu. Mona stimulacija
centrov za kazen lahko popolnoma inhibira centre za nagrado, kar kae na to, da sta kazen in strah moneja
obutka kot nagrada in uitek.
S centri za kazen je mono povezan ustveni vzorec, ki ga imenujemo bes. Mona stimulacija centrov za
kazen v periventrikularnih jedrih hipotalamusa in v lateralnem hipotalamusu povzroi obrambni odgovor
ter pripravljenost na napad. Temu vzorcu pravimo bes in je normalno kompenziran z inhibitornimi signali
iz ventromedialnih jeder hipotalamusa, hipokampusa in sprednjega dela limbinega korteksa. Po drugi strani
stimulacija centrov za nagrado povzroi ravno obratne ustvene vzorce mirnost in krotkost.
171
2016/2017
Praktino vsaka stvar, ki jo ponemo, je vkljuena v obutke nagrade oziroma kazni. e je stvar nagrajujoa,
jo bomo poeli e naprej, v nasprotnem primeru ne. Centri za kazen in nagrado so ena izmed
najpomembnejih komponent nadzora nae aktivnosti, motivacije in odpora. Obutki nagrajenosti in
kaznovanja so pomembni pri ustvarjanju dolgoronih spominov, saj se izkunje, ki za posledico nimajo niti
nagrade niti kazni, ne shranijo dobro v dolgoroni spomin. Temu fenomenu pravimo habituacija. Po drugi
strani se stimulusi, ki povzroijo obutke nagrajenosti ozirom kaznovanja, postopoma ojaujejo.
Poglejmo si e funkcijo drugih struktur limbinega sistema:
1. Hipokampus ima pomembne posredne povezave z amigdalo, hipotalamusom in corpora mamillaria.
Predvsem pomembna povezava je fornix, ki povezuje hipokampus z anteriornim talamusom in
hipotalamusom. Preko teh povezav povzroi praktino katerakoli senzorina izkunja aktivacijo
vsaj nekaterih predelov hipokampusa. Hipokampus je vkljuen v nekatere vedenjske vzorce (npr.
uitek, bes, pasivnost, pretiran libido) in v dolgoroni spomin. Lastnost hipokampusa je, da je
hiperekscitabilen, zato e rahla stimulacija hipokampusa lahko povzroi epileptine napade.
Pokodba hipokampusa povzroi anterogradno amnezijo. Preko vloge v nastajanju dolgoronega
spomina je hipokampus vkljuen tudi v uenje.
2. Amigdala je kompleks majhnih jeder in se nahaja tik ob sprednjem polu temporalnega renja. Ima
bogate povezave s hipotalamusom. Kortikomedialna jedra amigdale so vkljuena v voh,
bazolateralna jedra pa so pri loveku e posebej dobro razvita in so vkljuena v nekatere vedenjske
aktivnosti. Amigdala prejema signale iz praktino celotnega limbinega korteksa, pa tudi iz
neokorteksa (temporalni, parietalni in okcipitalni reenj vidna in sluna asociacijska skorja).
Signale poilja predvsem v hipotalamus, pa tudi v talamus, korteks in hipokampus. Stimulacija
amigdale ima zaradi povezav s hipotalamusom enake uinke kot stimulacija specifinih delov
hipotalamusa, poleg tega pa e nekatere specifine uinke (tonini gibi, ritmini gibi, gibi povezani
s hranjenjem, kroni gibi itd.). Stimulacija amigdale ima za posledico nekatere obutke, kamor
spadajo bes, boleina, strah, uitek in obutek nagrajenosti. Amigdala igra vlogo tudi pri spolnih
aktivnostih. Bilateralna odstranitev amigdale povzroi Klver-Bucyjev sindrom, ki ga zaznamujejo
odsotnost strahu, poveana radovednost, pozabljivost in mona spolna sla.
3. Limbini korteks deluje kot vmesna vedenjska asociacijska struktura med moganskim korteksom
in limbinim sistemom. V anteriornem delu limbinega korteksa se nahajajo vedenjske asociacije za
olfaktorna in gustatorna obutja, v parahipokampalnem gyrusu pa kompleksne slune in miselne
vedenjske asociacije iz Wernickejevega podroja.
172
2016/2017
7.15 Spanje
Spanje je definirano kot stanje nezavesti, iz katerega se oseba lahko zbudi preko senzorinih ali ostalih
stimulusov. V tem pogledu se razlikuje od kome, kjer se oseba ne more zbuditi preko stimulusov. Spanec
ima ve stopenj, poznamo dva tipa spanca REM spanec in ne-REM spanec. REM spanec je epizodien in
predstavlja okoli 25 % vsega spanca. Epizode REM spanca se pojavljajo vsakih 90 minut. REM spanec je
pogosto povezan s sanjami. REM spanec zaznamujejo hitri premiki oi. Veino spanca predstavlja ne-REM
spanec, ki ga zaznamujejo moni nizkofrekvenni moganski valovi. Ne-REM spanec je globok spanec.
REM spanec sestavljajo epizode, dolge 5-30 minut, ki se pojavljajo na priblino vsakih 90 minut. e je oseba
zelo utrujena, so epizode REM spanca kratke ali celo odsotne. Ko tekom spanca oseba postaja bolj spoita,
se epizode REM spanca podaljujejo. REM spanec ima nekaj pomembnih znailnosti:
1. Je aktivna oblika spanca, ki je povezana s sanjanjem in miino aktivnostjo.
2. Iz REM spanca je osebo s senzorinimi stimulusu teje zbuditi, vendar se oseba normalno spontano
zbudi med epizodo REM spanca.
3. Miini tonus celotnega telesa je zmanjan, kar nakazuje na inhibicijo spinalnih nadzornih centrov.
4. Srna frekvenca in frekvenca dihanja sta nestalni, kar nakazuje na sanjanje.
5. Pride do hitrih oesnih gibov.
6. Mogani so zelo aktivni, moganski metabolizem se povea za do 20 %. EEG prikazuje vzorce
moganskih valov, ki so podobni vzorcem med budnim stanjem.
Ne-REM spanec je po drugi strani zelo miren in globok spanec. Ne-REM spanec je znailen predvsem za
prvo uro spanca po daljem obdobju bedenja. Med ne-REM spancem se lovek zelo spoije, pride do
zmanjanja vegetativnih funkcij telesa. Zmanjajo se krvni tlak, frekvenca dihanja in bazalni metabolizem.
spalno vreteno
173
2016/2017
Spanec je posledica aktivnih inhibitornih procesov, za katere je odgovoren center v moganskem deblu.
Spanec povzroi stimulacija naslednjih centrov:
1. Nuclei raphe v spodnji polovici ponsa in meduli oblongati. Nevroni teh jeder so v zvezi z
retikularno formacijo, talamusom, hipotalamusom, limbinim sistemom in neokorteksom. Vlakna
sproajo nevrotransmiter serotonin, ki je kljuen za spanje.
2. Nucleus solitarius v meduli oblongati in ponsu.
3. Specifini predeli talamusa in hipotalamusa.
Poleg serotonina s spancem povezujejo tudi nekatere druge substance. Ena izmed takih je muramil peptid,
ki se zane kopiiti v likvorju ivali, ki so budne dlje asa. Vbrizganje tega peptida v tretji moganski ventrikel
povzroi skoraj takojnji spanec, ki traja ve ur in je zelo podoben naravnemu spancu. Podoben uinek ima
tudi nonapeptid. Za REM spanec e niso odkrili specifinih povzroiteljev, vendar se predvideva, da REM
spanec spodbujajo acetilholin sproujoa vlakna, ki izbirajo iz retikularne formacije moganskega debla.
Spanec ima nedvomno zelo pomembne fizioloke funkcije. Pomanjkanju spanja vedno sledi obdobje
nadomeanja spanca, prav tako pomanjkanje spanca za posledico nosi upad kognitivnih in fizinih funkcij
ter splonega zdravja. Dolgotrajno pomanjkanje spanca vedno vodi v smrt (2-3 tedne pri podganah). Spanje
ima dva veja tipa fiziolokih uinkov uinke na ivevje (veliko pomembneji) in uinke na ostale sisteme.
Nekatere fizioloke funkcije spanca so: pospeenje uenja in tvorjenja spominov, kognicija, izloanje
metabolnih stranskih produktov iz ivevja in manja poraba metaboline energije. Glavna naloga spanca
je, da povrne naravno ravnoteje med razlinimi nevronskimi centri.
S spancem so povezani moganski valovi, ki jih posnamemo z elektroencefalogramom (EEG). Moganski
valovi predstavljajo stalno elektrino aktivnost moganov. Intenziteta moganskih valov ima razpon 0-200
V (merjeno na skalpu), frekvenca valov pa do 50 Hz. Lastnosti valov so odvisne od stopnje aktivnosti
posameznih predelov korteksa. Moganske valove delimo v tiri razrede:
1. Alfa valovi so ritmini valovi frekvenc 8-13 Hz in so vedno pristoni pri zdravih odraslih, ki so budni
in mirni ter imajo zaprte oi. Najintenzivneji so na okcipitalnem delu skalpa, da pa se jih izmeriti
tudi na parietalnem in frontalnem delu skalpa. Njihova amplituda je normalno okoli 50 V. Alfa
valovi med globokim spanjem izginejo.
2. Beta valovi so tisti valovi, ki nadomestijo alfa valove, ko budna oseba svojo pozornost usmeri v
doloeno mentalno aktivnost. Beta valovi so asinhorni in imajo vijo frekvenco a nijo amplitudo
od alfa valov. Spremembo alfa valov v beta valove povzroi e odprtje oi. Beta valovi imajo
frekvenco nad 14 Hz in so prisotni predvsem v parietalnem in frontalnem delu skalpa pri aktivaciji
specifinih delov moganov.
3. Teta valovi imajo frekvenco 4-7 Hz in se
normalno pojavljajo na parietalnem in
temporalnem delu skalpa pri otrocih. Pri odraslih
se teta valovi normalno ne pojavljajo, pojavijo se
pri ustvenem stresu (npr. frustracija). Prisotnost
teta valov pri odraslem lahko kae na nekatere
degenerativne bolezni moganov.
4. Delta valovi so vsi valovi s frekvencami pod 4 Hz
in imajo najvejo amplitudo (nad 50 V).
Pojavljajo se pri dojenkih, pri odraslih pa le v
zelo globokem spancu. Pri odraslih drugae
kaejo na huja moganska obolenja.
174
2016/2017
Moganski valovi, ki jih zaznamo z EEG, so posledica proenja ne enega, pa pa ve tiso nevronov hkrati.
EEG ne meri akcijskih potencialov, ampak meri EPSP in IPSP potenciale. Poveana moganska aktivnost
povzroi asinhrono proenje vejega tevila nevronov, zato odprtje oi tudi pretvori alfa valove v beta
valove (zmanja se amplituda). Razlini moganski valovi imajo razline izvore. Alfa valovi na primer izvirajo
iz spontanih oscilacij v talamokortikalnem sistemu. Na te oscilacije lahko vpliva retikularni ekscitatorni
sistem. Na to kae dejstvo, da pri odstranitvi talamusa alfa valovi izginejo. Oscilacije v talamokortikalnem
sistemu so tudi vzrok ritminosti alfa valov, saj se v vsakem valu sinhrono aktivira ve milijonov nevronov.
Moganski valovi so tesno povezani s spancem. Razline stopnje spanca se izraajo v EEG zapisu. Preko
teh sprememb lahko spanec tudi bolj natanno razdelimo. Pri tem razdelimo ne-REM spanec na tiri stopnje.
Prva stopnja je obdobje plitvega spanca, kjer so amplitude EEG valov nizke. Prva stopnja je prekinjena s
tako imenovanimi spalnimi vreteni, ki so v bistvu kratki izbruhi alfa valov. V drugi, tretji in etrti stopnji ne-
REM spanca se frekvence EEG valov postopno zmanjujejo, dokler ne doseejo frekvence do 3 Hz v etrti
stopnji delta valovi. Za REM spanec so znailni beta valovi, ki so znailni za pozorno budno stanje (budno
stanje, kjer prihaja do mentalne stimulacije). Za REM spanec je znailna velika moganska aktivnost, kjer
prihaja do asinhronega proenja nevronov.
175
2016/2017
7.16 Avtonomno ivevje
Avtonomno ivevje je tisti del ivevja, ki skrbi za visceralne funkcije in s tem za nadzor notranjega okolja.
Med visceralne funkcije spadajo na primer arterijski tlak, delovanje GI trakta, praznenje senega mehurja,
potenje, regulacija telesne temperature idr. Ena izmed najpomembnejih lastnosti avtonomnega ivevja je,
da deluje izjemno hitro in z veliko intenziteto.
Avtonomno ivevje aktivirajo predvsem centri v hrbtenjai, moganskem deblu in hipotalamusu. Na te
centre lahko delujejo tudi nekatere vije strukture moganov, med katerimi najbolj izstopa limbini korteks.
Avtonomno ivevje deluje preko visceralnih refleksov, ki izvirajo iz avtonomnih ganglijev, moganskega
debla ali hipotalamusa. Eferentne signale avtonomnega ivevja razdelimo na simpatini in parasimpatini
ivni sistem.
Za delovanje avtonomnega ivevja je pomembna
njegova fizioloka anatomija. ivci avtonomnega
ivevja se od ivcev somatskega ivevja razlikujejo
po tem, da je vsaka simpatina pot iz hrbtenjae do
efektorja sestavljena iz dveh nevronov
preganglijskega in postganglijskega. Preganglijsko nitje
za simpatino ivevje izhaja iz lateralnih rogov
hrbtenjane sivine, kjer se nahajajo telesa teh
nevronov. Lateralni rogovi so razviti le v torakalnih
hrbtenjanih segmentnih in v zgornjih dveh lumbalnih
segmentih. Nitje hrbtenjao zapua skupaj s sprednjo
korenino spinalnega ivca. Spinalni ivec nato zapusti
preko ramus communicans albus in vstopa v
paravertebralne ganglije. Tam se: lahko preklopi na
postganglijsko nitje in se spet pridrui spinalnemu
ivcu preko ramus communicans griseus, lahko se
preklopi in pridrui vejim ilam, lahko preklopi in
potuje samostojno k efektorju ali se v gangliju ne
preklopi in kot preganglijsko nitje potuje v
prevertebralne ganglije (splanhnini ivci).
Postanglijsko nitje simpatinega ivevja je tipa C
(nemielinizirano, majhno nitje).
Parasimpatino nitje delimo na kranialni in sakralni parasimpatik. Kranialni parasimpatik predstavljajo
moganski ivci III, VII, IX in X, sakralni parasimpatik pa izhaja iz prvih tirih sakralnih segmentov
hrbtenjae (predvsem S2 in S3). 75% parasimpatika predstavlja vagus, ki je pogosto kar sinonim za
parasimpatik. Oskrbuje praktino vse organe toraksa in abodmna do leve fleksure kolona. Preganglijsko
nitje parasimpatika nima paravertebralnih ganglijev, pa pa do preklopa pride v prevertebralnih ganglijih, ki
se nahajajo blizu efektorjev.
Glavna nevrotransmiterja avtonomnega ivevja sta acetilholin in noradrenalin, zato vlakna avtonomnega
ivevja delimo na holinergina (sproajo ACh) in adrenergina (sproajo noradrenalin). Vsa preganglijska
vlakna so holinergina (Sym in Psy). Veina simpatinih postganglijskih vlaken je adrenerginih (holinergina
so vlakna za leze znojnice in vazodilatacijska vlakna, ki jih je malo), veina parasimpatinih pa holinerginih.
Nevrotransmiterji v vseh simpatinih in veliko parasimpatinih vlaknih nastajajo in se shranjujejo v
raziritvah, ki jih vlakna tvorijo na mestih, kjer se stikajo s celicah oziroma prehajajo ob njih. Akcijski
potencial povea prepustnost membrane za kalcijeve ione, ti pa povzroijo sproanje nevotransmiterja.
Za prekinitiev signala se mora nevrotransmiter razgraditi ali zapustiti sinaptino pranjo. Razgradnja
acetilholina poteka z acetilholin esterazo, ki ga razgradi na holin in acetil-CoA. Noradrenalin ima tri naine
odstranitve: ponovni privzem v ivne konie z aktivnim transportom (~80%), difuzija iz sinapse in
razgradnja z encimi (monoamino oksidaza (MAO) in katehol-O-metiltransferaza (COMT)). Razgradnja
potee veliko hitreje pri acetilholinu, saj je njegovo delovanje hitreje (pomembno npr. pri respiratorni
sinusni aritmiji).
176
2016/2017
Acetilholin in noradrenalin delujeta na tarne celice preko receptorjev, ki so vezani na celino membrano.
Vezava na receptor povzroi bodisi poveano prepustnost membrane za ione (ionotropna sinapsa) ali
aktivacijo encima, ki povzroi nastajanje sekundarnega prenaalca (metabotropna sinapsa). Najpogosteji
sekundarni prenaalec je cAMP, ki nastane z encimom adenilat ciklaza. Razlini receptorji lahko adenilat
ciklazo bodisi aktivirajo bodisi inhibirajo, kar je podlaga dejstvu, da imajo isti nevrotransmiterji v razlinih
tkivih razline posledice.
Za acetilholin poznamo predvsem dve vrsti razlinih receptorjev muskarinske in nikotinske receptorje.
Muskarinski receptorji so vezani z G-proteini in se nahajajo na vseh efektorskih celicah, ki jih stimulirajo
postganglijski holinergini nevroni (Sym ali Psy). Nikotinski receptorji so ligandno odvisni ionski kanalki
in se nahajajo v ganglijih, kjer pride do preklopa preganglijskega nitja na postganglijsko. Nikotinski receptorji
se nahajajo tudi v ivno-miinem stiku, vendar tu ne gre za avtonomno ivevje.
Za noradrenalin (in tudi adrenalin) poznamo po
drugi strani veliko ve receptorjev. Te razdelimo
v dva razreda -adrenergini receptorji in -
adrenergini receptorji. Izmed receptorjev sta
pomembneja receptorja 1 in 2, izmed
receptorjev pa 1, 2 in 3. Tako beta kot kot
receptorji za signaliziranje uporabljajo G-proteine.
Noradrenalin in adrenalin imata malo razline
efekte na adrenergine receptorje. Noradrenalin
se vee raje na receptorje, adrenalin pa se vee
na oba razreda receptorjev priblino enako.
Obstajajo tudi substance, ki se veejo le na en tip
receptorjev (primer je izopropil noradrenalin, ki se
vee izkljuno na receptorje). Razlini
adrenergini receptorji imajo razline efekte,
receptorji pa so lahko ekscitatorni ali inhibitorni.
177
2016/2017
Simpatik in parasimpatik imata naeloma nasprotujoe si funkcije, vendar simpatik nima vedno ekscitatornih
uinkov in parasimpatik ne vedno inhibitornih. V nekaterih organi simpatik in parasimpatik nimata
nasprotujoih si funkcij, pa pa so ti organi izkljuno pod nadzorom enega izmed obeh sistemov. Primeri
uinkov simpatika in parasimpatika na doloene organe/tkiva so:
- Oko: simpatik povzroi dilatacijo zenice (m. dilatator pupillae) in rahlo relaksacijo ciliarne miice
(gledanje na dale), parasimpatik pa konstrikcijo zenice (m. sphincter pupille) in mono kontrakcijo
ciliarne miice (gledanje na blizu).
- leze: simpatik na leze naeloma nima velike vloge, povzroi le vazokonstrikcijo il v lezah in
spodbuja blago izloanje sekreta, ki je bogat z encimi in sluznico; parasimpatik povzroi mono
sproanje sekreta iz lez. Izjema so leze znojnice, ki jih aktivirajo holinergina simpatina vlakna,
ter apokrine leze v aksili, ki jih aktivirajo adrenergina simpatina vlakna.
- Srce: simpatina stimulacija povea splono aktivnost srca, parasimpatina stimulacija zmanja
predvsem srno frekvenco in kontraktilnost.
- Sistemske krvne ile: simpatina stimulacija povzroi vazokonstrikcijo, medtem ko parasimpatik na
ile v splonem nima vpliva (povzroi npr. vazodilatacijo arterij penisa). Stimulacija 2 receptorjev
preko simpatika povzroi vazodilatacijo, vendar ponavadi vazokonstrikcija prevlada.
Pomemben je uinek avtonomnega ivevja na sredico nadledvine leze. Simpatina stimulacija povea
proizvodnjo in sproanje adrenalina in noradrenalina. Ta se iz nadledvine leze sproata v kri, po krvi pa
prideta do vseh organov. V povpreju je sekret adrenalke sestavljen 80% iz adrenalina in 20% iz
noradrenalina. Cirkulirajoa adrenalin in noradrenalin sta veliko obstojneja od sinaptinih, saj se lahko
razgradita z MAO in katehol-O-metiltransferazo (COMT), ki sta prisotni le v tkivih. Veina razgradnje
cirkulirajoega adrenalina in noradrenalina poteka v jetrih s COMT. Cirkulirajoi noradrenalin ima za
posledico konstrikcijo krvnih il, poveano aktivnost srca, inhibicjo GI trakta, dilatacijo zenic itd.
Cirkulirajoi adrenalin ima praktino iste uinke, le da zaradi veje afinitete do receptorjev bolj povea
aktivnost srca, a ima le ibek vazokonstrikcijski uinek. Adrenalin ima 5-10-krat veji uinek na metabolizem
kot noradrenalin.
Pomen adrenalk je v tem smislu dvojen. Prvi je podpora simpatinemu ivevju, saj pri pokodbah
simpatine inervacije specifinih organov vlogo simpatika nadomeajo adrenalke. Enako velja tudi za
obratno situacijo, ko pride do pokodbe adrenalk, kjer simpatik nadomea njuno vlogo. Drugo je
stimulacija struktur, ki jih simpatik ne inervira neposredno, z adrenalinom in noradrenalinom.
Normalno sta simpatik in parasimpatik neprestano aktivna. Bazalni aktivnosti simpatika oziroma
parasimpatika pravimo simpatini oziroma parasimpatini tonus. Pomen tonusa je v tem, da omogoa
enemu samemu sistemu (simpatiku ali parasimpatiku), da zvia in znia aktivnost posameznega organa, ki
ga oivuje. Tako lahko simpatik na primer povzroi tako vazokonstrikcijo (s poveanjem simpatinega
tonus) in vazodilatacijo (z zmanjanjem simpatinega tonusa). Velik dele k simpatinemu tonusu prispeva
bazalna sekrecija adrenalina (0.2 g/kg/min) in noradrenalina (0.05 g/kg/min) iz adrenalke.
Denervacija organa ima za takojnjo posledico izgubo simpatinega in parasimpatinega tonusa. Ta v ilah
na primer povzroi hudo vazodilatacijo (prevladuje simpatik), v srcu pa dvig srne frekvence (prevladuje
parasimpatik). Vendar v ilah kmalu (lahko e po nekaj minutah) pride do intrinzinea tonusa, ki ga povzroi
kontrakcija, ki ni posledica simpatine stimulacije, temve kemine adaptacije gladkomiinih vlaken. Ta
kmalu povrne ile v stanje normalne vazokonstrikcije. Podobno se zgodi tudi v drugih organih intrinzina
kompenzacija kompenzira za denervacijo. as, ki je potreben za kompenzacijo, je veji za parasimpatik, saj
denervirano srce bije z vijo frekvenco tudi ve mesecev. Denervacija povzroi poveano obutljivost
denerviranega organa na noradrenalin oziroma acetilholin. Ta poveana obutljivost lahko ojaa odziv do
desetkrat. Vzrok poveani obutljivosti je poveano tevilo receptorjev na postsinaptini membrani, ki je
posledica pomanjkanja noradrenalina/acetilholina.
178
2016/2017
179
2016/2017
Veliko visceralnih funkcij je pod nadzorom avtonomnih refleksov. Sem spadajo na primer:
- Kardiovaskularni refleksi: baroceptivni refleks, Bainbridgeov refleks.
- Gastorintestinalni refleksi: vonj hrane povzroi sproanje sline in prebavnih sokov, napolnjenost
danke s fecesom povzroi peristaltine kontrakcije, ki povzroijo defekacijo.
- Praznjenje senega mehurja.
Avtonomno ivevje lahko odvisno od situacije povzroi stimulacijo diskretnih organov ali masovno
stimulacijo. Masovna stimulacija simpatika na primer nastopi kot posledica aktivacije hipotalamusa, ki
nastopi zaradi strahu ali hude boleine. Po drugi strani lahko simpatik regulira le posamezne organe (npr.
termoregulacija preko potenja in poveanja krvnega pretoka samo skozi kone ile, GI refleksi itd.).
Parasimpatik ponavadi povzroi le lokalizirane odgovore, vendar so nekateri odgovori povezani. Tako na
primer hkrati pride do slinjenja, sproanja prebavnih sokov iz trebune slinavke in aktivacije GI lez. Prav
tako defekacijo pogosto spremlja tudi uriniranje.
Masovna stimulacija simpatika je posledica mone aktivacije hipotalamusa. Pripravi nas na veliko miino
aktivnost z naslednjimi spremembami: SAT, pretok krvi v miice, pretok krvi skozi GI trakt in ledvice,
celini metabolizem, krvna glukoza, glikoliza v miicah in jetrih, miina mo, mentalna aktivnost in
hitrost koagulacije. Ker nas te spremembe pripravijo na veliko fizino aktivnost in ker jih sproi mentalni
ali fizini stres, pravimo temu odgovoru stresni odziv. Do podobnih uinkov pride tudi v nekaterih
ustvenih stanjih, na primer pri besu. Takemu odgovoru pravimo alarmni odziv.
Razline avtonomne funkcije so pod nadzorom centrov v moganskem deblu (retikularna formacija, nucleus
solitarius, nekatera specialna jedra). Med te funkcije spadajo arterijski tlak, srna frekvenca, dihanje, nekatere
GI funkcije in kontrakcija senega mehurja. Aktivnost teh centrov v moganskem deblu nadzirajo vije
strukture, predvsem hipotalamus, v doloeni meri pa tudi korteks.
180
2016/2017
7.17 Krvni pretok skozi mogane, cerebrospinalni likvor, metabolizem
Mogane s krvjo preskrbujejo tiri velike arterije dve interni karotidni in dve vertebralni, ki oblikujejo
anastomotini krog Willisov krog. Veje iz Willisovega kroga oddajajo pialne arterije, ki oddajajo e manje
penetrantne arterije in arteriole. Te so od moganskega tkiva loene s podaljkom subarahnoidnega prostora,
ki ga imenujemo Virchow-Robinov prostor. Penetrantne arterije se naprej cepijo na intracerebralne arteriole,
te pa oddajajo kapilare, kjer poteka izmenjava plinov in hranil.
Pretok skozi mogane normalno znaa med 750 in 900 mL/min, kar predstavlja priblino 15% celotnega
srnega pretoka (mogani predstavljajo le 2% telesne tee). Krvni pretok skozi mogane je mono odvisen
od lokalnih dejavnikov: pCO2, koncentracija H+ ionov (pH), pO2 in razline substance, ki jih sproajo
astrociti. Regulacija pretoka skozi mogane:
1. Preseek pCO2 ali padec pH (preseek H+) mono povea
perfuzijo moganov. pCO2 vpliva na pretok tako, da CO2
reagira z vodo, pri emer nastaneta H+ in bikarbonatni ion.
Vodikovi ioni nato povzroijo vazodilatacijo, kar povea
pretok krvi skozi mogane. Enak uinek imajo nekatere
metaboline kisline (laktat, piruvat), ki prav tako zniajo
pH.
2. Pomanjkanje O2 povzroi poveano perfuzijo moganov.
Poraba kisika v moganih je stalno v precej ozkem razponu,
zato e majhne spremembe v pO2 lahko povzroijo
vazodilatacijo. Padec tkivnega pO2 pod 30 mmHg (normalna
vrednost 35-40 mmHg) takoj povzroi vazodilatacijo in
mono povea pretok krvi. Temu odzivu pravimo ishemija
moganov in ima veliko ojaanje.
3. Substance, ki jih sproajo astrociti, povzroajo vazodilatacijo v moganih. Med te substance naj bi
spadali NO, metaboliti arahidonske kisline, K+ ioni in adenozin.
Lokalna regulacija perfuzije moganov omogoa, da
v moganih ne prihaja do vejih nihanj v srednjem
arterijskem tlaku. Sistemski srednji arterijski tlak se
lahko mono spreminja (zaradi fizine aktivnosti,
stresa, spanja itd.), moganski srednji arterijski tlak
je dobro avtoreguliran v obmoju med 60 in 140
mmHg. Ta avtoregulacija omogoa, da je perfuzija
moganov relativno stalna (~60 mL krvi na 100 g
tkiva na minuto). eprav v moganih prevladuje
predvsem lokalna regulacija, imajo mogani nekaj
simpatinega nitja za ile. To nima vloge pri
normalni regulaciji, povzroi pa konstrikcijo vejih
arterij v moganih med hujo telesno aktivnostjo.
Pomen tega je v tem, da se s tem preprei porast
pritiska v manjih arterijah, s tem pa se zmanja
monost za pokodbe ilne stene in posledino
mogansko kap.
Tako kot v ostalih tkivih, tudi v moganih obstaja pojav mikrocirkulacije. Vendar je v moganih razlika v
tem, da so kapilare same po sebi manj prepustne, saj jih obdajajo glia celice, ki prepreujejo prevelike raztege
kapilar. Filtracija skozi moganske kapilare je zato veliko manja kot v ostalih tkivih.
181
2016/2017
Cerebrospinalni likvor je tekoina, ki obdaja centralno ivevje (mogane + hrbtenjao). Volumen CSL je
okoli 150 mL, nahaja pa se v moganskih ventriklih, v subarahnoidnem prostoru in v raziritvah, ki jih
imenujemo cisterne. Vsi ti prostori so med seboj povezani, pritisk CSL je precej konstanten. Pomembna
funkcija CSL je ta, da mehansko iti mogane. Mogani v CSL namre lebdijo (podobna specifina gostota),
to pa omogoa, da se mogani premikajo hkrati z lobanjo. Tak nain premikanja preprei pokodbe
moganov pri udarcih.
CSL nastaja s hitrostjo 500 mL/dan. Okoli dve
tretjini tega proizvedejo horoidni pleksusi
moganskih ventriklov, predvsem dveh lateralnih
ventriklov. Manji volumen CSL proizvedejo
ependimalne povrine ventrikov in arahnoidne
membrane. Likvor tee iz lateralnih ventrilov v tretji
ventrikel, iz tam po aqueductus cerebri v etrti
ventrikel. etrti ventrikel zapusti preko dveh
lateralnih in ene mediane aperture, predvsem v
cisterno magno, ki se nahaja za medulo oblongato
pod malimi mogani. Cisterna magna komunicira s
subarahnoidnim prostorom, kjer se likvor
reabsorbira v venske sinuse preko arahnoidnih
izrastkov.
Izloanje CSL iz horoidnih pleksusov je odvisno predvsem od aktivnega transporta natrijevih ionov skozi
epitelne celice, ki pokrivajo pleksus. Natrijevi ioni s sabo potegnejo e kloridne ione, ker se mora ohranjati
elektronegativnost. Aktivni transport natrijevih ionov tako povea osmolarnost CSL, kar povzroi
prehajanje vode v procesu osmoze iz horoidnega pleksusa v CSL.
Likvor igra vlogo limfe. Majhna koliina proteinov namre zapua moganske ile in izteka v intersticij.
Odveni proteini se iz intersticija odstranijo preko CSL, ki jih nato z reabsorbcijo v arahnoidne izrastke vrne
v krvni obtok. V likvorju se nahajajo tudi drugi trdni delci npr. mrtvi levkociti pri okubah.
Za mogane je znailna krvno-moganska pregrada, ki povzroi, da so koncentracije nekaterih snovi v CSL
drugane od koncentracij v ECT drugod po telesu. Krvno-moganska bariera je prisotna praktino v vseh
kapilarah, tako v horoidnem pleksusu kot drugod v moganskem parenhimu. Izjema so nekateri predeli
hipofize, hipotalamusa in eerike. Tu lahko substance laje prehajajo skozi kapilarno steno, kar je ugodno,
saj so tu receptorji, ki zaznavajo nekatere specifine spremembe v telesnih tekoinah. Krvno-moganska
bariera ima nekatere specifine prenaalce, ki omogoajo transport nekaterih hormonov (npr. leptin).
Krvno-moganska bariera je dobro prepustna za vodo, CO2, O2 in veino lipidotopnih snovi (npr. alkohol),
slabe pa je prepustna za elektrolite (Na+, K+, Cl-). Po drugi strani je skoraj popolnoma neprepustna za
plazemske proteine in veje nelipidotopne organske molekule. Osnova nizki prepustnosti krvno-moganske
bariere za te spojine so tesni stiki, ki povezujejo posamezne endotelne celice kapilar.
Moganski metabolizem ima posebnosti v primerjavi z ostalimi tkivi. V mirovanju mogani predstavljajo
15 % celotnega telesnega metabolizma, veina metabolizma poteka v nevronih. Najve energije nevroni
porabijo za prerpavanje ionov (vzdrevanje gradienta). Specifika moganskega metabolizma je v tem, da
so mogani izrazito aeroben organ. Veina tkiv lahko preivi ve minut z glikolizo, medtem ko so mogani
odvisni od aerobne razgradnje glukoze. Totalno pomanjkanje kisika zato povzroi nezavest v 5-10 sekundah.
Prav tako so mogani omejeni s tem, da lahko porabljajo le glukozo (in ketonske spojine v nekaterih
primerih), medtem ko lahko veina ostalih tkiv za energijo porablja tudi proste maobne kisline in/ali
nekatere aminokisline.
182
2016/2017
8 FIZIOLOGIJA LEDVIC
8.1 Telesne tekoine

Naloge ledvic so med drugim regulacija volumna telesnih tekoin, koncentracij posameznih snovi v
ekstracelularni tekoini, acido-baznega ravnoteja in nadzor izmenjave tekoin med ekstracelularno in
intracelularno tekoino.
Kljub temu da je vnos tekoin zelo variabilen, je
konstantnost telesnih tekoin e vedno velika. Vodo v telo
vnesemo na dva naina kot vodo v hrani in s pitjem
(okoli 2100 mL/dan) in s sintezo vode pri razlinih
keminih reakcijah (okoli 200 mL/dan). Vnos vode je
variabilen glede na vreme, navade in fizino aktivnost.
Izguba vode po drugi strani poteka na ve nainov:
- Izguba v obliki vodne pare z dihanjem in z
difuzijo preko koe (ne s potenjem)
podzavestna izguba vode (~700 mL/dan).
- Izguba vode s potenjem (~100 mL/dan),
defekacijo (~100 mL/dan) in uriniranjem (0.5-20
L/dan) zavestna izguba vode.
Telesne tekoine v splonem razdelimo na dva
kompartmenta: ekstracelularna in intracelularna
tekoina (ECT in ICT). ECT razdelmo e na
intersticijsko tekoino in krvno plazmo. Poleg
ICT in ECT obstaja e en veliko manji
kompartment, ki ga imenujemo transcelularna
tekoina. Ta zajema vodo v sinovialnih,
peritonealnih, perikardialnih in intraokularnih
prostorih ter e cerebrospinalni likvor.
Transcelularna tekoina predstavlja okoli 1-2 L
tekoin.
Voda predstavlja priblino 60 % telesne tee za
moke in 50 % telesne tee za enske (veji
odstotek maob). Pri novorojenkih je ta
odstotek e viji, 70-75 %. Za 70-kilogramskega
odraslega mokega to pomeni 42 L tekoine,
vendar ta koliina pada s starostjo.
Priblino 28 L od 42 L (2/3) predstavlja ICT.
Sestava ICT se od celice do celice malenkostno
razlikuje, vendar so koncentracije posameznih
snovi med celicami podobne, zato lahko vso
intracelularno tekoino obravnavamo kot en
kompartment.
Preostalih 14 L (1/3) predstavlja ECT. Veino ECT predstavlja intersticijska tekoina (~11 L), preostanek
pa krvna plazma (~3 L). Intersticijska tekoina in plazma sta neprestano v stiku preko poroznih kapilar, zato
se meata. Posledino imata tudi podobno sestavo.
183
2016/2017
ECT in ICT imata razlino sestavo. Sestava intersticijske tekoine in plazme je podobna, le da ima plazma
vejo koncentracijo proteinov, saj so kapilare slabo prepustne za proteine. Prav tako ima plazma zaradi
Donnanovega efekta vejo koncentracijo kationov, saj jih nase veejo negativno nabiti proteini. Po drugi
strani je koncentracija anionov nekoliko veja v intersticijski tekoini, saj se negativni naboji anionov in
proteinov odbijajo. ICT se od ECT razlikuje po tem, da so v ICT vije koncentracije kalijevih ionov, fosfatov
in e nekaterih drugih ionov. V ICT najdemo ve proteinov (~4-krat toliko kot v plazmi). Po drugi strani
so v ICT nije koncentracije natrijevih in kalcijevih ionov.
184
2016/2017
8.2 Zgradba ledvic
Najbolj znana vloga ledvic je odstranjevanje odpadnih snovi, ki nastanejo v metabolinih procesih. Vendar
imajo ledvice e nekatere druge pomembne funkcije. Funkcije ledvic so:
- Izloanje metabolnih stranskih produktov in tujih snovi. Sem spadajo na primer urea (metabolizem
AK), kreatinin (metabolizem miinega kreatina), sena kislina (metabolizem nukleotidov) in
bilirubin (metabolizem Hb).
- Regulacija vodnega in elektrolitnega ravnoteja. Vnos vode in elektrolitov mora biti natanno
uravnoteen z izloanjem vode in elektrolitov. Vnos reguliramo z naimi prehranjevalnimi
navadami, tem pa se prilagajajo ledvice. Nenadno poveanje vnosa soli bo povzroilo adaptacijo
ledvic, ki bodo zaele izloati ve soli.
- Regulacija osmolarnosti telesnih tekoin. Ta poteka preko regulacije vodnega in elektrolitnega
ravnoteja.
- Regulacija arterijskega tlaka. Ta je dvojna preko regulacije volumna krvi in preko sproanja
vazoaktivnih snovi (npr. renin angiotenzin II).
- Vzdrevanje acido-baznega ravnoteja, ki ga ledvice vzdrujejo z izloanjem nekaterih kislin in
reabsorbcijo kislin/baz.
- Regulacija nastajanja eritrocitov, saj ledvice sproajo eritropoetin, ki spodbuja eritropoezo.
- Endokrina vloga v ledvicah poteka zadnja stopnja nastanka vitamina D3 (hidroksilacija na C1).
- Glukoneogeneza.
Na prerezu skozi ledvice vidimo zunanji korteks (skorjo) in
notranjo medulo (sredico). Sredico sestavlja osem do deset
piramid, ki so z bazami obrnjene proti skorji. Z vrhovi so obrnjene
proti sredici, kjer se konujejo v papili. Papile se izlivajo v ledvini
meh. Zunanji rob meha sestavljajo velike aice, ki jih gradijo
majhne aice, te pa zbirajo urin iz tubulov papil.
Ledvice imajo bogato preskrbo s krvjo. Pretok skozi ledvice
namre predstavlja 20-25 % celotnega srnega pretoka ali 1000-
1200 mL/min. Ledvice prehranjuje renalna arterija, ki v ledvice
vstopi preko hilusa. Renalna arterija se nato deli na vse manje veje:
renalna arterija interlobarne arterije arkuatne arterije
interlobularne arterije aferentne arteriole. Iz aferentnih arteriol
izhajajo glomerularne kapilare, kjer poteka filtracija plazme.
Distalni konci glomerularnih kapilar oblikujejo eferentno arteriolo,
ki oddaja peritubularne kapilare, te pa obdajajo ledvine tubule.
Osnovna gradbena enota ledvic je nefron, vsaka ledvica vsebuje
okoli milijon nefronov. Nefroni so posebni v tem, da jih ledvice
niso sposobne regenerirati, to pomeni, da s starostjo ledvina
funkcija upada. Vsak nefron vsebuje ledvini glomerul, kjer poteka
filtracija, in ledvini tubul, kjer nastaja urin v procesih reabsorbcije
in sekrecije.
Ledvini glomerul predstavlja preplet kapilar, tega pa obdaja sloj
epitelnih celic, ki ga imenujemo Bowmanova kapsula. Bowmanovo
kapsulo in ledvini glomerul z enim imenom imenujemo
malpigijevo/ledvino telesce. Malpigijevo telesce se nahaja v
korteksu, v njem pa poteka filtracija in nastanek primarnega urina.
Filtracija poteka ez glomerulrni filter, ki ga sestavljajo perforirane
glomerularne kapilare (endotelij), bazalna membrana endotelija in
visceralna membrana, ki jo oblikujejo podociti.
185
2016/2017
Drugi del nefrona je ledvini tubul, kjer potekata sekrecija in reabsorbcija snovi. Podrobneje ga razdelimo
na naslednje odseke:
- proksimalna zvita cevka (proximal convoluted tubule PCT),
- proksimalna ravna cevka (proximal straight tubule PST),
- tanek descendentni del Henlejeve zanke (thin descending limb of Henle's loop tDLH),
- tanek ascendentni del Henlejeve zanke (thin ascendning limb of Henle's loop tALH),
- debeli ascendentni del Henlejeve zanke (thick ascendning limb of Henle's loop TAL),
- distalna zvita cevka (distal convoluted tubule DCT),
- povezovalni tubul (connecting tubule CNT),
- zaetni del zbiralca (initial collecting tubule ICT).
Na koncu debelega ascendentnega dela Henlejeve zanke je kratek segment, kjer ima Henlejeva zanka
specializiran epitelij. Ta segment imenujemo macula densa, ki ima pomembno vlogo pri nadzoru delovanja
nefrona. Ledvini tubul se preko povezovalnega tubula zliva v zbiralce, ki ima kortikalni del (CCT), zunanji
medularni del (OMCD) in notranji medularni del (IMCD). Zbiralce se vliva preko papil v ledvini meh.
186
2016/2017
Nefroni so dveh vrst, loimo pa jih glede na lokacijo kortikalni in jukstamedularni nefron. Kortikalni
nefroni so tisti nefroni, ki imajo glomerule blizu zunanjemu korteksu. Ti nefroni imajo kratke Henlejeve
zanke, ki ne potekajo globoko v ledvino sredico. Manji dele nefronov (20-30 %) predstavljajo
jukstamedularni nefroni, ki imajo glomerule blizu ledvine sredice. Ti nefroni imajo dalje Henlejeve zanke,
ki potekajo praktino ez celotno sredico. Jukstamedularni nefroni so funkcionalno pomembneji, saj so
odgovorni za redenje in koncentriranje urina. Pri jukstamedularnih nefronih je drugana preskrba s krvjo.
Medtem ko kortikalne nefrone obdaja bogato mreje peritubularnih kapilar, obdajajo jukstamedularne
nefrone specializirane peritubularne kapilare, ki jih imenujemo vasa recta.
Urin, ki nastane v ledvicah, se nato po parnem uretru transportira v seni mehur. Seni mehur je miiast
organ, katerega kontrakcija povzroi izloanje urina iz telesa. Miice mehurja tvorijo funkcionalni sincicij,
kar omogoa, da se skrijo naenkrat. Iz mehurja izhaja neparna senica, na mestu prehoda mehurja v senico
pa je notranji sfinkter iz gladkomiinih vlaken. Na drugem koncu ima senica zunanji sfinkter, ki je iz
skeletne muskulature in je pod naim zavestnim nadzorom. Mehur inervirajo pelvini ivci, ki izhajajo
predvsem iz hrbtenjanih segmentov S2 in S3. Ta vlakna so senzorina in motorina. Motorino mehur
inervira parasimpatik.
Tok urina iz ledvinih aic v mehur spodbuja intrinzina pacemakerska aktivnost aic. Urin aice raztegne,
to pa aktivira pacemakersko aktivnost, ki povzroi peristaltino kontrakcijo. Ta se raziri po celotnem
ledvinem mehu in e po uretru. Ureter je miiasta struktura, ki jo gradijo gladkomiina vlakna.
Peristaltino kontrakcijo uretra spodbuja parasimpatik (muskarinsi receptorji) in zavira simpatik ( 2
receptorji).
Praznjenje mehurja poteka s procesom, ki ga
imenujemo mikcija. Mikcija je refleksna
kontrakcija mehurja, ki jo izzove raztegnitev
stene. Tu so e posebej pomembni receptorji
v posteriornem delu senice, ki se e zane
polniti pri polnem mehurju. Senzorini signali
iz raztegnitvenih receptorjev potujejo v
sakralne segmente hrbtenjae, kjer pride do
refleksne kontrakcije mehurja, kjer je mediator
parasimpatik. Proces mikcije je pozitivna
povratna zanka aktivacija mikcije povzroi
kontrakcijo miice mehurja, to pa povea
pritisk v mehurju in zaetnem delu senice.
Povean pritisk aktivira receptorje in sproi
mikcijo, kar povea mo kontrakcije. Proces
mikcije poteka tako dolgo, dokler se ne
odpreta notranji in zunanji sfinkter uretre, kar
omogoa spraznitev senega mehurja.
Na mikcijo lahko vplivajo viji centri v moganih. Tu loimo mone facilitativne in inhibitorne centre
predvsem v ponsu in nekaj ibkejih centrov v korteksu, ki so veinoma inhibitorni. Ti centri inhibirajo
mikcijo, dokler se zavestno ne odloimo, da bomo urinirali. Prav tako lahko prepreijo mikcijo tudi po tem,
ko se je mikcijski refleks e sproil, s tonino kontrakcijo zunanjega sfinktra.
187
2016/2017
8.3 Glomerulna filtracija, pretok krvi skozi ledvice, klirens topljenca
Izloanje snovi z urinom je setevek treh procesov: glomerulne filtracije, reabsorbcije (ledvini tubul kri)
in sekrecije (kri ledvini tubul) snovi. Ekskrecijo lahko izrazimo kot:
= + ,
kjer E predstavlja ekskrecijo, GF glomerulno filtracijo, R reabsorbcijo in S sekrecijo.
Nastajanje urina se zane v procesu glomerulne filtracije, kjer se plazma filtrira skozi glomerulni filter v
Bowmanov prostor. Glomerulna filtracija ni selektiven proces, filtrirajo se praktino vse snovi, ki se nahajajo
v plazmi razen: proteinov (so preveliki), kationov vezanih na proteine in krvnih celic. Pri filtraciji nastane
ultrafiltrat, ki ima podobno sestavo kot plazma. Na dan ledvice producirajo 180 L ultrafiltrata.
Z razlinimi snovmi se v ledvicah dogajajo razline stvari. Pri tem loimo:
A. Snovi, ki se filtrirajo skozi glomerul, vendar v
ledvicah ne pride do reabsorbcije in/ali
sekrecije te snovi. Za take snovi velja, da je
ekskrecija enaka glomerulni filtraciji. Na tak
nain se izloa kreatinin.
B. Snovi, ki se filtrirajo skozi glomerul in se v
ledvicah e delno reabsorbirajo. Za te snovi je
ekskrecija manja kot glomerulna filtracija, saj
se nekaj snovi reabsorbira v kri. Tak nain je
znailen za veino elektrolitov, na primer natrij
in klor.
C. Snovi, ki se filtrirajo skozi glomerul in se v
celoti reabsorbirajo v kri. Ekskrecija za te snovi
je normalno enaka ni, kar je znailno za veino
hranil (npr. aminokisline in glukoza).
D. Snovi, ki se filtrirajo skozi glomerul, dodatno
pa pride e do sekrecije iz peritubulnih kapilar.
Ekskrecija za te snovi je enaka vsoti filtracije in
sekrecije. To je znailno za nekatere kisline in
baze.
Ledvice producirajo okoli 180 L ultrafiltrata dnevno, vendar zaradi reabsorbcije vode dnevno izloimo le
okoli liter urina. Glomerulna filtracija doloenega topljenca je odvisna od ve dejavnikov:
- Sestava ilne stene: stena je negativno nabita, zato je filtracija za negativno nabite molekule manja.
- Lastnosti molekul: velikost (filtrirajo se le topljenci manji od 550 Da), oblika (im manji premer)
in elektrina nabitost (pozitivne molekule se laje filtrirajo).
- Hitrost pretoka krvi skozi ledvice.
- Starlingove sile.
Hitrost glomerulne filtracije doloajo predvsem Starlingove sile (onkotski in hidrostatski tlaki) ter koeficient
Kf, ki upoteva prepustnost membrane in povrino kapilar. Za ledvine kapilare velja, da je prepustnost veja
od ostalih kapilar, zato je Kf veji, veja pa je tudi GF. Normalna GF je 125 mL/min, filtrira se 20 % pretoka
plazme skozi ledvice (625 mL/min). Temu odstotku pravimo filtracijska frakcija, ki jo povea ANP s tem,
da povea upor eferentne arteriole in zmanja upor aferentne arteriole.
188
2016/2017
Glomerulna kapilarna membrana se od ostalih kapilarnih
membran razlikuje po tem, da ima tri (namesto dveh)
plasti: endotelij kapilare z glikokaliksom, zdruena
bazalna membrana in plast epitelnih celic (podocitov).
Te tri plasti tvorijo tako imenovano filtracijsko bariero
oz. glomerulni filter. Za ledvine kapilare je znailen
fenestriran tip kapilar, ki omogoa vejo prepustnost od
veine ostalih kapilar. Filtracijo proteinov omejuje
negativen naboj na endoteliju in bazalni membrani.
Podociti imajo dolge izrastke, med katerimi so pore,
skozi katere prehaja ultrafiltrat.
Na filtracijo snovi vpliva velikost snovi, pa tudi naboj snovi. Pri nekaterih boleznih ledvic lahko pride do
izgube negativnega naboja glomerulnega filtra, to pa omogoa filtracijo plazemskih proteinov. Temu stanju
reemo proteinurija.
GF lahko izrazimo kot produkt koeficienta Kf in neto filtracijskega pritiska (NFP):
= .
Neto filtracijski pritisk pri tem doloijo Starlingove sile. Te so tiri:
- Hidrostatski pritisk v glomerulni kapilari (PG), ki 'potiska' vodo iz kapilare in s tem spodbuja
filtracijo.
- Hidrostatski pritisk v Bowmanovem prostoru (PB), ki 'potiska' vodo iz Bowmanovega prostora in
s tem nasprotuje filtraciji.
- Koloidno-osmotski pritisk v kapilari (G), ki je posledica plazemskih proteinov in 'vlee' vodo v
kapilaro ter s tem nasprotuje filtraciji.
- Koloidno-osmotski pritisk v Bowmanovem prostoru (B), ki je posledica proteinov v
Bowmanovem prostoru in 'vlee' vodo v Bowmanov prostor ter s tem spodbuja filtracijo. Koloidni
osmotski pritisk v Bowmanovem prostoru je normalno ni, saj se proteini ne filtrirajo.
Z upotevanjem teh sil lahko GF izrazimo kot:
= ( + G ).
Pri tem lahko razliko hidrostatskih tlakov (PG
PB) izrazimo kot efektivni hidrostatski tlak (Pef),
razliko v koloidnih osmotskih tlakih (G B) pa
kot efektivni koloidni osmotski tlak (ef). Neto
filtracijski pritisk tako izrazimo kot razliko v
efektivnem hidrostatskem in koloidnem
osmotskem tlaku. V normalnih pogojih so
vrednosti tlakov naslednje: PG = ~50 mmHg, PB
= ~10 mmHg (Pef = ~40 mmHg), G = ~25
mmHg, B = ~0 mmHg (ef = ~25 mmHg). e
upotevamo te tlake, dobimo neto filtracijski
pritisk 40 mmHg 25 mmHg = 15 mmHg.
Starlingove sile niso enake po celotni kapilari. PG namre vzdol kapilare rahlo upade, saj imamo na obeh
straneh kapilar arteriole, kjer je velik upor. Po drugi strani G vzdol kapilare naraste, saj se s filtracijo
'izgublja' voda, kar povzroi poveanje koncentracije proteinov. Spreminjanje teh tlakov povzroi, da se Pef
zmanjuje, ef pa poveuje. Ko se efektivna tlaka izenaita, se filtracija ustavi. Do izenaitve efektivnih
tlakov ne pride pred koncem kapilare, bi pa do izenaitve prilo, e bi bila kapilara dalja.
189
2016/2017
Drug vpliv na GF je koeficient filtracije, ki je odvisen od prepustnosti kapilare in od povrine, preko katere
lahko poteka filtracija. Normalni Kf znaa okoli 12.5 mL/min/mmHg. Kf se normalno ne spreminja, lahko
se spreminja pri nekaterih bolezenskih stanjih in pri staranju. S staranjem se zmanja tevilo aktivnih
glomerulov, saj pride do zapiranja kapilar zaradi ateroskleroze. Na Kf vplivajo mezangijske celice, ki se lahko
skrijo in s tem zmanjajo povrino kapilare. Na kontrakcijo mezangijskih celic vplivajo nekateri hormoni
ADH, angiotenzin II in parathormon.
Ker se Kf normalno ne spreminja preve, so za regulacijo
GF bolj odgovorne Starlingove sile:
1. Poveanje PB zmanja glomerulno filtracijo. Do
tega pride v razlinih patolokih stanjih, ki
zaprejo urinarni trakt (npr. ledvini kamni). V
normalnem stanju se PB ne spreminja veliko in
zato ni pomembneji mehanizem za regulacijo
GF.
2. Poveanje G zmanja glomerulno filtracijo. G
e v normalnem stanju naraa vzdol kapilare in
je na zaetku eferentne arteriole priblino 20 %
veji kot na zaetku glomerula. Na spremembo
G vzdol kapilare vplivata dva dejavnika:
arterijski koloidni osmotski tlak (tj. koloidno-
osmotski tlak v aferentni arterioli) in filtracijska
frakcija, ki doloa, za koliko se bo poveala
koncentracija proteinov. Filtracijska frakcija je
definirana kot razmerje med GF in pretokom
plazme skozi ledvice (renal plasma flow RPF),
zato jo lahko poveamo z vejo GF ali z manjim
pretokom plazme.
3. Poveanje PG povea glomerulno filtracijo. Na
PG vplivajo trije dejavniki: arterijski tlak, upor
aferentne arteriol in upor eferentne arteriole. Viji
arterijski tlak povea PG in s tem povea GF.
Povean upor aferentne arteriole zmanja PG, saj
se zmanja tudi pretok plazme skozi ledvice.
Konstrikcija aferentne arteriole zmanja GF.
Povean upor eferentne arteriole zmanja pretok
plazme skozi ledvice, vendar povea PG, je pa
sprememba GF zelo majhna, saj se poveanje PG
kompenzira z zmanjanjem RPF. Pri majhni
vazokonstrikciji prevlada dvig PG, zato se GF
rahlo dvigne. Pri moneji vazokonstrikciji
prevlada padec RPF (povzroi dvig G), GF pa
se zmanja.
190
2016/2017
Pretok skozi ledvice je v normalnem stanju okoli 1 L/min oziroma 20-25% srnega pretoka. To je
neproporcionalno za ledvice, ki predstavljajo le okoli 0.4% celotne telesne tee. Tak velik pretok krvi skozi
ledvice je mono veji od pretoka, ki bi zadostil potrebam ledvic po hranilih. Preseek pretoka skrbi za
zadostno glomerulno filtracijo.
Pri ledvicah je bolj kot pretok krvi pomemben
pretok plazme skozi ledvice, saj se filtrira le plazma.
RPF nam poda enaba: = (1 ) ,
kjer je RBF pretok krvi skozi ledvice. V normalnih
pogojih je RPF 625 mL/min. Pretok plazme skozi
ledvice je povezan z glomerulno filtracijo, saj je od
pretoka plazme odvisna hitrost, s katero vzdol
kapilare raste G. Vplivi RPF na GF so:
1. Pri znianem RPF se efektivni onkotski in
efektivni hidrostatski tlak izenaita nekje na
polovici kapilare. Ko se izenaita, je
glomerulna filtracija enaka ni.
2. Pri normalnem RPF je 'dovajanje' nove
plazme hitreje, kot je sposobnost ledvic, da
filtrirajo tekoino. Posledica tega je, da G
raste bolj polono in se zato ne izenai s Pef.
To za sabo nosi dve posledici: filtracija je
veja vzdol kapilare, saj je razlika med Pef
in ef veja, filtracija pa se povea tudi zato,
ker poteka vzdol celotne kapilare in je zato
povrina veja.
3. Pri poveanem RPF raste G e poasneje,
zato se GF e bolj povea.
Razmerje med glomerulno filtracijo in pretokom
plazme skozi ledvice poda filtracijska frakcija, ki je
definirana kot:

= .

Normalna filtracijska frakcija je 0.2 (oziroma 20%),
kar pomeni, da se filtrira 20% plazme, ki pritee
skozi ledvice. Pri poveanju RPF se filtracijska
frakcija zmanja, ker pride do saturacije GF.
Tok krvi skozi ledvice doloa tlana razlika in skupni renalni ilni upor. Tlana razlika je okoli 90 mmHg,
skupni upor pa se lahko spreminja. Veina upora je na raun treh segmentov: interlobularnih arterij,
aferentnih arteriol in eferentnih arteriol. Upornost teh il je pod nadzorom simpatika, razlinih hormonov
ter lokalnih mehanizmov. Spremembe v upornosti renalnih il se odraajo v spremembah pretoka plazme
skozi ledvice povean upor naeloma zmanja RPF, zmanjan upor pa ga povea. Spremembe tlakov na
pretok nimajo velikega vpliva, saj so ledvice sposobne avtoregulacije pretoka za tlake med 70 in 180 mmHg.
Razline substance in mehanizmi skrbijo za uravnavanje ilnega upora. Preko sprememb upora se spreminja
pretok plazme, s tem pa sta povezana PG in G, zato se preko upora spreminja tudi glomerulna filtracija.
Med mehanizme regulacije RPF in GF spadajo: simpatik, hormoni, avtakoidi in intrinzina regulacija s
povratnimi zankami.
191
2016/2017
Simpatik vpliva na GF preko delovanja na aferentne in eferentne arteriole, ki so bogato oivene s
simpatinimi vlakni. Mona aktivacija simpatika povzroi konstrikcijo renalnih arteriol, kar zmanja RPF in
posledino tudi GF. Vendar te uinke povzroi le mona simpatina stimulacija. ibkeja stimulacija le malo
vpliva na RPF in GF, zato ima simpatik v ledvicah bolj vlogo zmanjevanja v doloenih patolokih stanjih
(npr. huda krvavitev, moganska ishemija). Pri zdravem loveku simpatik ne vpliva mono na RPF in GF.
Veliko pomembneji vpliv na RPF in GF imajo hormoni in razline avtakoidne (lokalne vazoaktivne)
substance. Med te substance spadajo:
1. Noradrenalin in adrenalin, ki se sproata iz nadledvine leze. Povzroita podobne uinke kot
simpatik vazokonstrikcija aferentnih in eferentnih arteriol, kar zmanja RPF in GF. Ker se
adrenalin in noradrenalin sproata glede na aktivnost simpatika, prav tako nimata velikih uinkov
na GF pri normalnih pogojih.
2. Endotelin, ki ga sproajo pokodovane endotelne celice (strine sile) ali pa zaradi prisotnosti ADH
ali angiotenzina II. Tako kot adrenalin in noradrenalin povzroi konstrikcijo arteriol, kar zmanja
RPF in GF.
3. Os renin-angiotenzin-aldosteron je pomemben modulator ledvine aktivnosti. Renin se sproa iz
ledvic kot odgovor na znian arterijski tlak. Deluje na angiotenzinogen in ga pretvori v angiotenzin
I. Ta se v pljuih s konvertazo pretvori v angiotenzin II. Angiotenzin II deluje preferenno na
eferentne arteriole, saj so aferentne arteriole pred delovanjem angiotenzina II zaitene s
sproanjem NO in prostaglandinov. Angiotenzin II preko konstrikcije eferentnih arteriol zmanja
RPF in povea PG. Tu prevlada znianje RPF, kar znia GF. Je pa pomen angiotenzina II drug
sproa se zaradi padca arterijskega tlaka, ki bi mono zmanjal GF (preko znianja PG); sproanje
angiotenzina II zato kompenzira ta padec z dvigom PG in preprei preveliko zmanjanje GF. e bi
bil PG prenizek, ne bi bilo filtracije ne glede na pretok. Hkrati konstrikcija eferentne arteriole
povzroi zmanjan pretok krvi skozi peritubularne kapilare, kar povea reabsorbcijo vode in natrija.
4. NO deluje kot vazodilatator in zmanja renalni ilni upor. Vazodilatacija povea RPF, kar povea
glomerulno filtracijo.
5. Prostaglandini in bradikinin delujejo kot vazodilatatorji in poveajo RPF ter GF. Ti faktorji
naeloma niso pomembni pri regulaciji RPF ali GF, vendar je njihov uinek ta, da zmanjujejo
delovanje angiotenzina II (predvsem v aferentnih arteriolah).
6. ADH se sproa kot odgovor na poveano osmolarnost ECT. Povzroi vazokonstrikcijo in
zmanja diurezo ter tako povea volumen telesnih tekoin. Posledica ADH je zmanjan pretok v
ledvini sredici in poveana reabsorbcija vode. Na RPF in GF ADH nima vejega uinka.
7. ANP sproajo atrijski miociti kot odgovor na povean pritisk v atrijih. ANP povzroi
vazodilatacijo aferentne in eferentne arteriole, kar povea RFP in GF. Deluje na sistem renin-
angiotenzin tako, da zmanja sproanje renina in s tem vpliva na koncentracijo angiotenzina II.
192
2016/2017
Ledvice imajo tudi intrinzino sposobnost avtoregulacije GF in RPF. Glavna funkcija avtoregulatornih
mehanizmov je, da vzdrujejo konstanten RPF in GF ter omogoajo natanno regulacijo izloanja vode in
ostalih snovi preko ledvic. Ledvice lahko regulirajo GF v obmoju arterijskih tlakov 70-180 mmHg.
Avtoregulacija GF omogoa, da pri poveanih arterijskih tlakih ne pride do prevelike GF, ki bi izrpala
'zaloge' krvne plazme.
Prvi avtoregulacijski mehanizem ledvic je tubuloglomerularni feedback (TGF), ki preko sprememb v
koncentraciji natrijevega klorida v maculi densi vpliva na upor renalnih arteriol. TGF omogoa regulacijo
tako GF kot RPF. TGF sestavljata dve komponenti, ki skupaj nadzirata GF feedback aferentnih arteriol
in feedback eferentnih arteriol. Mehanizma sta odvisna od ureditve jukstaglomerularnega aparata. Tega
gradijo celice macule dense v zaetnih delih distalnega tubula, jukstaglomerularne celice v steni aferentnih
in eferentnih arteriol ter ekstraglomerularne mezangijske celice.
Celice macule dense vplivajo na upor arteriol glede na koncentracije natrijevega klorida, ki posredno
nakazujejo na spremembe glomerulne filtracije. Mehanizem TGF je slede: dvig arterijskega pritiska
povzroi RPF in GF povea se filtracija Na+ in Cl-, zato se dvigne koncentracija NaCl v maculi densi
povea se aktivnost Na/K/2Cl kotransporterja na apikalni membrani celic macule dense dvignejo se
intracelularne koncentracije Na in Cl Cl uhaja iz celic na bazalni membrani depolarizacija celic macule
dense povea se tok Ca v celice celice macule dense sproajo parakrine substance (ATP, adenozin,
tromboksan) kontrakcija blinjih arteriolarnih gladkomiinih celic upor aferentne in eferentne
arteriole GF, RPF in PG.
TGF deluje tudi v obratni smeri. Padec arterijskega tlaka zmanja GF, kar zmanja koncentracijo NaCl v
maculi densi. V tem primeru celice macule dense poveajo sproanje renina, kar dvigne koncentracije
angiotenzina II (upor eferentne arteriole preprei padec GF), in zmanjajo upor aferentne arteriole.
Na obutljivost TGF vplivajo razlini dejavniki:
- Obutljivost TGF poveajo adenozin, prostaglandin E2, tromboksan in angiotenzin II ter zmanjan
volumen ECT.
- Obutljivost TGF zmanjajo ANP, NO, cAMP, prostaglandin I2, s proteini bogata dieta in povean
volumen ECT.
Drug mehanizem avtoregulacije RPF in GF je miogeni mehanizem. Pri tem pride do raztega ilne stene
arteriol zaradi poveanega arterijskega tlaka. Razteg povzroi odprtje neselektivnih ionskih kanalov v
membrani gladkomiini celic, kar povzroi vdor kalcijevih ionov v celice. Tok kalcija ima za posledico
depolarizacijo in kontrakcijo, ki povea ilni upor in s tem zmanja RPF in GF.
Za oceno ledvine funkcije se v kliniki uporabljajo klirensi razlinih snovi. Klirens topljenca je po definiciji
navidezni volumen plazme, ki se v doloenem asu popolnoma oisti topljenca. Pri tem si predstavljamo,
da plazmo, ki pritee v ledvice in iz ledvic iztee, razdelimo na plazmo, ki ima enako sestavo, kot jo je imela
prej, in plazmo, ki se je popolnoma oistila topljenca. Za doloeno snov je dotok enak preprosto zmnoku
koncentacije snovi v plazmi in pretoku plazme skozi ledvice. Odtok je malo bolj zapleten in je enak vsoti
odtoka snovi v urin in odtoka snovi v vensko kri. Pritok in dotok snovi izrazimo kot:
, = , + ,
kjer so Px,a koncentracija snovi v arterijski krvi, Px,v koncentracija snovi v venski krvi, Ux koncentracija snovi
v urinu in pretok urina.
e gledamo samo klirens, je koncentracija snovi v venski krvi enaka ni, ker se je ta del plazme snovi
popolnoma oistil (snov je la v celoti v ledvice oziroma urin, Pv = 0). e klirens zamenjamo s pretokom
plazme v arterijski krvi (ker je klirens volumen plazme na minuto), dobimo naslednji izraz:

, = = .
,
Klirens topljenca doloajo glomerulna filtracija, tubulna reabsorbcija in tubulna sekrecija, ki vplivajo na
konno koncentracijo snovi v urinu. Glede na snov, ki se filtrira, ima klirens lahko tri razline 'olske
vrednosti'. Ti primeri so:
193
2016/2017
- e se snov samo filtrira, ne prihaja pa do reabsorbcije ali sekrecije, je klirens za to snov enak
glomerulni filtraciji. To velja na primer za inulin, v manji meri tudi za kreatinin.
- e se snov filtrira in se hkrati 100% reabsorbira, je klirens za to snov enak ni, saj je koncentracija
snovi v venski krvi enaka koncentraciji snovi v arterijski krvi, koncentracija v urinu pa je enaka ni.
To velja za glukozo in aminokisline.
- e se snov filtrira, nato pa se e do 100% secernira iz krvi v tubule, se plazma v celoti oisti te snovi,
klirens snovi pa je enak pretoku plazme skozi ledvice. To velja za p-aminohipurno kislino (PAH).
Inulin je primer snovi, ki se prosto filtrira in se ne reabsorbira
ali secernira. Ekskrecija snovi z urinom ( ) je takrat
enak tubulnemu bremenu ( = , ). Iz izraza zato
sledi, da je klirens za inulin enak glomerulni filtraciji:

, = = = .
,
Klirens inulina je neodvisen od plazemske koncentracije,
ekskrecija inulina pa je s plazemsko koncentracijo inulina v
linearni odvisnosti. Klirens inulina se v kliniki ne uporablja kot
marker za GF. Pogoji, ki jih mora snov izpolnjevati, da je
primerna za oceno GF, so: substanca se mora prosto filtrirati
skozi glomerul, substanca se ne sme reabsorbirati ali
secernirati v tubulih, se v ledvicah ne sme
sintetizirati/razgraditi, se ne sme akumulirati in ne sme vplivati
na ledvice. Tem pogojem ustreza kreatinin, katerega klirens se
zato v kliniki uporablja kot marker za glomerulno filtracijo.
194
2016/2017
Kreatinin je primeren za merjenje GF, ker ga proizvajamo
endogeno, izloanje kreatinina je enako dnevni produkciji.
Pomanjkljivost kreatinina je v tem, da se kljub vsemu malo
vseeno secernira v tubulih, zato je izmerjeni klirens 20% veji
od GF. To se kompenzira z dejstvom, da metode, s katerimi
merimo plazemski kreatinin izmerijo previsoke koncentracije,
zato je klirens kreatinina blizu klirensu inulina. Problem
uporabe klirensa kreatinina za merjenje GF je v tem, da
razgradnja miic povea koncentracijo plazemskega
kreatinina, na kreatinin pa vpliva tudi prehrana. Da se
izognemo takim teavam, se klirens kreatinina oceni na 24-
urnem vzorcu urina, kri pa se vzame zjutraj na tee.
Na klirens kreatinina vplivajo spremembe glomerulne
filtracije. Produkcija kreatinina in izloanje morata biti
uravnoteena. Zmanjanje glomerulne filtracije povzroi
manjo filtracijo in izloanje kreatinina. Tubulno breme za
kreatinin zato upade ( = ). Zmanjana filtracija
pri nespremenjeni produkciji kreatinina povzroi porast
plazemske koncentracije, vija plazemska koncentracija pa
znova dvigne tubulno breme na normalno raven.
Za oceno RPF se uporablja klirens p-aminohipurine
kisline (PAH), ki je snov, ki se filtrira in se do 100%
secernira, zato je klirens PAH enak pretoku plazme
skozi ledvice. Ker se celotna plazma oisti PAH,
vzamemo, da je koliina PAH v arterijski krvi
( , ) enaka koliini PAH v urinu
( ). Klirens PAH je zato:
, =
( )
= = .
,
Za doloanje RPF preko klirensa PAH potrebujemo
vzorec arterijske krvi (da doloimo plazemsko
koncentracijo PAH) in vzorec urina. e je klirens
PAH enak RPF, je klirens PAH 625 mL/min.
Preko klirensov za PAH in inulin (ali kreatinin) lahko
doloimo filtracijsko frakcijo, ki je enaka razmerju
med GF in RPF (ali v primeru klirensov razmerju
med CIn in CPAH). Za posamezno snov lahko
doloimo ekskrecijsko frakcijo, ki je razmerje med
koliino izloenega in koliino filtriranega topljenca:

= = .

195
2016/2017
8.4 Tubulna reabsorbcija in sekrecija
Po filtraciji snovi, ki jo doloata glomerulna filtracija in koncentracija ( = ), se v delih nefrona s
snovjo dogajajo e drugi procesi. Sem spadata reabsorbcija (transport snovi iz lumna tubula v kri) in sekrecija
(transport snovi iz krvi v lumen tubula). Urin, ki skozi procesa reabsorbcije in sekrecije nastane, vsebuje
snovi, katerih koncentracija je odvisna od glomerulne filtracije, tubulne reabsorbcije ter tubulne sekrecije:
= + .
Da se snov lahko reabsorbira v tubulu, mora najprej preiti preko tubularnega epitelija v renalni intersticij, iz
tam naprej skozi membrano peritubularnih kapilar v kri. Reabsorbcija je tako zaporedje ve transportnih
pojavov, ki so lahko aktivni ali pasivni. Pri tem loimo tudi transcelularni transport (skozi celice) in
paracelularni transport (med celinimi stiki).
Aktivni transport je tip transporta, ki omogoa transport snovi proti koncentracijskemu gradientu in
potrebuje metabolino energijo. Aktivni transport delimo na primarni aktivni transport, ki porablja energijo
ATP, sekundarni aktivni transport, ki porablja gradient, ki ga je ustvaril primarni aktivni transport, in
terciarni aktivni transport, ki je sklopljen s sekundarnim.
Primarni aktivni transport za delovanje porablja energijo ATP. V ledvicah so glavni aktivni transporterji
Na+/K+ ATPaza, H+ ATPaza, H+/K+ ATPaza in Ca2+ ATPaza. Sekundarni aktivni transport vkljuuje
transport ve substanc, od katerih ena potuje vzdol gradienta, druga pa proti gradientu. Primeri
sekundarnih aktivnih prenaalcev so SGLT transporterji (SGLT1 in SGLT2; Na+/glukozni simporter), ki
porablja gradient natrija, da transportira glukozo v celico.
Veina substanc, ki se aktivno reabsorbirajo,
ima transportni maksimum, ki je omejitev
hitrosti, s katero se snov lahko prenaa.
Transportni maksimum je posledica zasienosti
transporterjev pri prevelikih tubulnih bremenih.
Dober primer transportnega maksimuma je
glukoza, ki se pri zdravem loveku 100%
reabsorbira. Pri hiperglikemiji se povea
tubulno breme za glukozo, ki lahko presee
transportni maksimum za SGLT prenaalce
(375 mg/min). V tem primeru se glukoza ne
more vsa reabsorbirati, zato se izloi z urinom
(glukozurija). Do prisotnosti glukoze v urinu
pride e preden doseemo transportni
maksimum. Vzrok temu je dejstvo, da nimajo
vsi nefroni enakega transportnega maksimuma,
zato nekateri zanejo izloati glukozo v urin e
pri nijih tubulnih bremenih (okoli 250
mg/min). Snovi, ki se reabsorbirajo s pasivnim
transportom, ponavadi nimajo transportnega
maksimuma, saj njihov transport omejujejo
drugi faktorji (elektrokemini gradient,
prepustnost membrane).
196
2016/2017
Natrij
Reabsorbcija natrija je, tako kot to velja za klor, najveja v proksimalnem tubulu in vzdol nefrona upada.
Reabsorbcija natrija poteka transcelularno in paracelularno. Za paracelularni transport natrija je nujen
transepitelni elektrokemini gradient, ki se vzdol nefrona spreminja. Reabsorbcija natrija zato paracelularno
poteka le v S2 in S3 segmentih proksimalnega tubula in v debelem ascendentnem delu Henlejeve zanke. V
drugih predelih je gradient obrnjen, zato natrij vhaja nazaj v tubularni lumen. Poleg paracelularnega
transporta lahko natrij prehaja tudi preko vleka topila, ki je posledica prehajanja vode iz tubula v intersticij.
Transcelularno natrij prehaja preko difuzije in kotransporta v celice (apikalna membrana), ki jih zapusti z
delovanjem Na/K rpalke.
197
2016/2017
V zaetnem delu (S1) proksimalnega tubula lahko natrij
prehaja iz lumna v celice s pasivnim transportom, ki ga
eneta nizka koncentracija natrija v celicah in negativni
membranski potencial. Poleg tega imamo v S1 mnoge
prenaalce, ki porabljajo tok natrija vzdol gradienta za
transport nekaterih drugih snovi. Pri tem imamo
simporterje za glukozo, aminokisline, fosfate, sulfate in
laktat ter antiporter za vodikove ione. Natrij, ki vstopi v
celice bodisi z difuzijo bodisi s prenaalci, nato zapua
celice preko bazolateralne membrane, kjer se nahajata
Na/K rpalka in Na/HCO3 simporter. Ta prerpavata
natrij iz celice v intersticij in tako ohranjata gradient, ki
natriju omogoa pasiven vstop v celice. Na bazolateralni
membrani imamo tudi K+ kanalke, ki omogoajo
recikliranje K+, ki se prenese z Na/K rpalko. Kalijevi
kanalki vzdrujejo negativen membranski potencial. V S1
segmentu proksimalnega tubula je lumen negativen, kar
povzroi, da se okoli 1/3 natrija, ki transcelularno zapusti
tubul, vrne nazaj.
Naslednji odsek je tanek del Henlejeve zanke (descendentni in ascendentni). Tu je reabsorbcija natrija samo
pasivna transcelularna in paracelularna. Tanki descendentni del Henlejeve zanke je neprepusten za vse ione,
tanki ascendentni del pa natrij sicer lahko prevaja, vendar je intersticij tam hiperosmolaren in je zato tok
natrija majhen.
V debelem ascendentnem delu Henlejeve zanke je
reabsorbcija natrija transcelularna in paracelularna.
Transcelularna pot vsebuje dva veja mehanizma.
Prvi je Na/K/2Cl simporter, ki transportira en
natrijev, en kalijev in dva kloridna iona hkrati v
celice. Poganjata ga elektrokemina gradienta Na+
in Cl-. Kalijevi kanalki na apikalni membrani
povzroijo, da se kalij, ki se z Na/K/2Cl
simporterjem transportira v celico, vrne nazaj v
lumen. Druga pot je Na/H+ antiporter, ki porablja
natrijev gradient za izloanje protonov v tubulni
lumen. Na Na/K/2Cl transporter deluje poseben
razred diuretikov, ki se imenujejo diuretiki zanke
(furozemid, bumetanid) in ga inhibirajo. Natrij,
ki lumen zapusti v TAL, prehaja v intersticij preko
Na/K rpalke.
198
2016/2017
Za TAL je znailna tudi paracelularna reabsorbcija natrija,
saj je lumen TAL pozitivno nabit. To omogoajo K+
kanalki na apikalni membrani, ki neprestano vraajo kalij
v lumen in tako povzroijo, da je apikalna membrana celic
TAL bolj negativno nabita od bazolateralne. Zaradi
pozitivno nabitega lumna pride do toka natrija proti
intersticiju, hkrati pa se pasivno reabsorbirajo e K+, Ca2+
in Mg2+. Ker so tesni stiki med epitelnimi celicami TAL
zelo tesni, voda paracelularno ne more prehajati, tubulna
tekoina je zaradi izhajanja natrija tako hipoosmotska.
V distalnem zvitem tubulu mono prevladuje
transcelularna reabsorbcija natrija. Apikalni transport
natrija poteka preko Na/Cl simporterja, ki spada v isto
druino kot Na/K/2CL transporter. V DCT je razlika v
tem, da transporter ni odvisen od kalija in je mono
obutljiv na tiazidne diuretike. Bazolateralana reabsorbcija
natrija v intersticij poteka preko Na/K rpalke.
V povezovalnem tubulu (CNT) in kortikalnem delu
zbiralca poteka reabsorbcija natrija transcelularno, vendar
le pri doloenemu tipu celic, ki jih imenujemo principalne
celice. Natrij prehaja apikalno membrano preko
posebnega tipa napetostno-odvisnih natrijevih kanalkov,
ki jih blokira diuretik amilorid. Poleg tega na reabsorbcijo
natrija v CNT in CCT vplivata e aldosteron in ADH.
Bazolateralni transport natrija v principalnih celicah
poteka preko Na/K rpalke, ki ima vlogo ohranjanja
elektrokeminega gradienta za transport natrija preko
kanalkov. Posebna vloga principalnih celice je e ta, da
izloajo kalijeve ione v lumen. Kalij vstopa v principalne
celice preko bazolateralne Na/K rpalke in jih zapua
preko kanalkov na apikalni membrani. Sproanje kalija v
lumen ima to vlogo, da nasprotuje negativnemu potencialu
lumna, ki nastane zaradi transporta natrija v celice.
V medularnem delu zbiralca je reabsorbcija natrija zanemarljivo majhna. Apikalni transport natrija naj bi
potekal preko enakih kanalkov kot v principalnih celicah, bazolateralni prenos pa temelji na Na/K rpalki.
Ker veina transporta natrija temelji na delovanju Na/K
ATPaze, je ledvina poraba kisika sorazmerna s stopnjo
transporta natrija. Ledvina poraba kisika je z reabsorbcijo
natrija v linearni odvisnosti. Poleg tega je velika e sama
bazalna poraba kisika v ledvicah.
Regulacija izloanja natrija poteka predvsem preko treh
mehanizmov:
1. Spremembe v renalni hemodinamiki, ki
spreminjajo tubulno breme natrija in regulirajo
reabsorbcijo NaCl v proksimalnem tubulu v
procesu, ki ga imenujemo glomerulotubularno
(GT) ravnoteje.
2. Preko razlinih faktorjev, ki spreminjajo efektivni
cirkulirajoi volumen preko natriureze.
3. Natriuretini humoralni faktorji, ki zmanjajo
reabsorbcijo natrija.
199
2016/2017
Hemodinamske spremembe, ki vplivajo na glomerulno filtracijo, spremenijo tudi tubulno breme natrija. Na
tako spremembo se odzovejo proksimalni tubuli, ki spremenijo reabsorbcijo natrija. Proksimalni tubuli
vedno reabsorbirajo konstanten dele tubulnega bremena natrija, ta dele pa je neodvisen od zunanjih
nevralnih ali hormonskih vplivov.
Veje izgube natrija (npr. huje potenje ali diareja) zmanjajo
volumen ECT in s tem zmanjajo perfuzijski tlak ledvic. To
povzroi padec GF in tubulnega bremena natrija, kar zaradi
reabsorbcije konstantnega delea natrija pomeni manjo
reabsorbcijo in absolutno izloanje natrija. Zaradi manjega
izloanja natrija pride do zadrevanja natrija, kar povea
volumen ECT. Preko tega mehanizma glomerulotubularno
ravnoteje preprei e dodatno izloanje natrija in vode.
Poveano zadrevanje natrija (npr. povean vnos natrija,
boleina) po drugi strani povea perfuzijski tlak ledvic in
povea tubulno breme oziroma GF. Ledvice se na to
odzovejo tako, da poveajo reabsorbcijo natrija, povea pa
se tudi ekskrecija natrija, s imer se korigira volumen ECT
nazaj na normalno vrednost.
Za vzpostavitev GT ravnoteja so v proksimalnem tubulu odgovorni peritubularni in luminalni mehanizmi.
Pod peritubularne mehanizme spadajo Starlingove sile preko membrane med peritubularnimi kapilarami in
tubulom. Peritubularni mehanizem GT ravnoteja ima tri korake:
1. Transport vode in natrija preko apikalne membrane v celice tubulov.
2. Transport vode in natrija preko bazolateralne membrane v intersticij.
3. Transport vode in natrija bodisi nazaj v lumen bodisi po intersticiju v kri.
Za normalno GF velja, da nizek PK in visok K povzroita veliko reabsorbcijo vode in natrija v kapilare.
Peritubularni mehanizmi, ki regulirajo GT ravnoteje, pridejo v potev v primerih, kjer spremembe GF
povzroijo spremembe v filtracijski frakciji. Tak primer je na primer zvianje upora eferentne arteriole in
zmanjanje upora aferentne arteriole, kar povea GF (zaradi dviga PG), a ohrani RPF enak. Zaradi veje GF
bo manj tekoine ostalo v eferentni arterioli, kar bo povzroilo dvig K, hkrati pa manji pretok skozi
eferentno arterioli znia e PK. Te spremembe povzroijo poveano reabsorbcijo NaCl. Do obratnih
sprememb pride pri poveanju volumna ECT.
200
2016/2017
Luminalni mehanizem GT ravnoteja je pojav, ko povean pretok skozi proksimalni tubul povea absolutno
reabsorbcijo NaCl in vode (celokupno je poveano tudi izloanje natrija z urinom). Povean pretok skozi
tubul povzroi, da koncentracije topljencev vzdol proksimalnega tubula padajo bolj polono. Posledino
so koncentracije teh topljencev veje na distalnejih delih proksimalnega tubula, kjer se nato reabsorbirajo.
Ker reabsorbcija teh topljencev poteka sklopljeno z natrijem, se v distalnih delih proksimalnega tubula
povea tudi reabsorbcija natrija. Med luminalni mehanizem spadata e poveanje povrine apikalne
membrane tubulnih celic in angiotenzin II, ki oba povzroita poveano reabsorbcijo natrija in vode.
GT ravnoteje poteka tudi v distalnem tubulu. Povean pretok skozi distalni tubul povzroi, da
koncentracija natrija pada skozi tubul bolj polono. To povzroi, da je koncentracija natrija na distalnem
koncu distalnega tubula veja, v distalnem tubulu so transportni mehanizmi hitreji pri vijih luminalnih
koncentracijah natrija. Posledica vijih koncentracij natrija na distalnem koncu distalnega tubula je, da se
povea reabsorbcija natrija. Do obratnih sprememb pride, ko GF in s tem tudi pretok skozi lumen padeta.
Takrat v proksimalnem tubulu pride do zmanjane reabsorbcije, vendar pride v distalni tubul manj natrija.
Posledica je manja reabsorbcija natrija v distalnem tubulu.
Na reabsorbcijo natrija vplivajo nekateri endogeni dejavniki. Sem spadajo:

- Endogeni inhibitorji Na/K rpalke poveajo izloanje natrija.
- Prostaglandini in bradikinin delujejo preko protein kinaze C, ki fosforilira Na+ in K+ kanalke.
Posledica je inhibicija reabsorbcije natrija. Delujejo predvsem v debelem ascendentnem delu
Henlejeve zanke.
- Dopamin povzroi renalno vazodilatacijo, kar povea ekskrecijo natrija. Dopamin inhibira
reabsorbcijo natrija na nivoju celic. Sintezo dopamina povea poveano tubulno breme natrija.
201
2016/2017
Klor
Reabsorbcija klora poteka para- in transcelularno. Veina kloridnih ionov se reabsorbira skupaj z natrijevimi
ioni v obliki NaCl.
V proksimalnem tubulu poteka reabsorbcija natrija transcelularno (predvsem v distalnem proksimalnem
tubulu segmenta S2 in S3) ter paracelularno (proksimalni proksimalni tubul segment S1). Transcelularna
reabsorbcija klora ez apikalno membrano poteka preko antiporterja, ki izmenjuje klor z drugimi anioni
(format, oksalat, HCO3- in OH-). To je primer terciarnega aktivnega transporta, ker za vzdrevanje gradienta
potrebuje H+. Ti se v lumen transportirajo z Na/H antiporterjem in se povezujejo z anioni ter tako
vzdrujejo gradient. Bazolateralni transport klora poteka preko kloridnih kanalkov in preko K/Cl
simporterja. Paracelularna pot v S1 segmentu poteka zaradi razlike v elektrokeminih gradientih. Ta je
negativen glede na intersticij in ga vzdrujejo elektrogeni Na/glukoza in Na/AK transporterji. V segmentu
S1 je prisoten vlek topila. V segmentih S2 in S3 je lumen nabit pozitivno, zato paracelularni transport klora
ne bi bil mogo. Vendar paracelularni transport klora omogoa reabsorbcija HCO3- v S1 segmentu in
povzroi, da nastane kemini gradient za klor, ki premaga elektrini gradient in tako paracelularna
reabsorbcija klora vseeno lahko poteka.
Naslednji odsek, kjer poteka reabsorbcija klora, je

debeli ascendentni del Henlejeve zanke.
Reabsorbcija klora v TAL poteka predvsem preko
Na/K/2Cl kotransporterja na apikalni membrani. S
tem transporterjem se dva kloridna iona
transportirata skupaj z enim natrijevim ionom
transcelularno. Hkrati se v tem odseku 50% natrija
transportira paracelularno, zato se ta transporta
izenaita. Na bazolateralni membrani poteka
reabsorbcija klora s kloridnimi kanalki, hkrati pa se
preko HCO3-/Cl- antiporterja kloridni ioni vraajo v
celico (vendar pa kloridni kanalki premagajo
transport z antiporterjem).
202
2016/2017
V distalnem zvitem tubulu poteka reabsorbcija
klora preko podobnih mehanizmov kot v
debelem ascendentnem delu Henlejeve zanke, le
da je tu prenaalec na apikalni membrani Na/Cl
simporter. Na bazolateralni membrani
reabsorbcija poteka preko kloridnih kanalkov,
gradient natrija za Na/Cl simporter pa vzdruje
Na/K ATPaza.
V zaetnem in kortikalnem delu zbiralca poteka paracelularni transport klora preko potenciala, ki ga
vzdrujejo principalne celice, in trancelularni transport preko -interkalarnih celic. Transport natrija preko
natrijevih kanalkov v principalnih celicah povzroi transepitelni potencial, ki je negativen na lumenski
strani. Ta negativni potencial ene kloridne ione v intersticij paracelularno. Transcelularni transport poteka
preko Cl/HCO3- antiporterja na apikalni membrani -interkalarni celic. Na bazolaterlani membrani imamo
zopet kloridne kanalke. Principalne in -interkalarne celice niso vkljuene v transcelularni transport klora.
203
2016/2017
Voda
Reabsorbcija vode je pasivna in je odvisna od transporta topljencev. Proksimalni tubul je dobro prepusten
za vodo, voda pa sledi reabsorbciji natrija in klora ter tako zapua lumen tubula v intersticij. Reabsorbcija
vode v proksimalnem tubulu povzroi, da je osmolarnost v peritubularnih kapilarah manja od tekoine v
lumnu tubulov. Premik vode preko stene proksimalnega tubula je kombinacija transcelularnega in
paracelularnega prenosa. V proksimalnem tubulu prevlada transcelularna pot zaradi velike gostote
akvaporinov na apikalni in bazolateralni membrani tubulnih celic. Ti akvaporini niso odvisni od ADH.
V Henlejevi zanki (predvsem tDLH) in distalnem tubulu tudi pride do reabsorbcije vode, vendar pa so vsi
segmenti od TAL naprej za vodo slabo prepustni. Vzrok temu je, da so akvaporini v teh predelih odvisni
od ADH. V Henlejevi zanki in distalnem tubulu pride zaradi reabsorbcije NaCl in majhne prepustnosti za
vodo do hipoosmolarnosti tubulne tekoine. Ta hipoosmolarnost omogoa pasiven prehod vode iz tubula
v peritubulne kapilare ob prisotnosti ADH, ki povea prepustnost za vodo.
Urea
Urea nastane v jetrih iz amonijaka, ki ga dobimo pri
razgradnji aminokislin. Klinino pomemben indeks je
BUN (blood urea nitrogen), ki nam podaja koliino uree
v plazmi. Normalne vrednosti BUN za odraslega so 7-18
mg/dL (2.5-6 mM). V ledvicah se urea filtrira, secernira
in reabsorbira. Normalno izloanje uree je okoli 450
mmol/dan (40% filtrirane uree).
V proksimalnem tubulu je koncentracije uree enaka
koncentraciji v plazmi. V proksimalnem tubulu pride do
paracelularne reabsorbcije tekoine, ki s seboj preko vleka
topila potegne e ureo. Hkrati reabsorbcija vode v
proksimalnem tubulu povzroi porast v koncentraciji
uree, kar ustvari veji kemini gradient, ki povzroi
difuzijo uree transcelularni in paracelularno. Veja kot je
reabsorbcija tekoine v proksimalnem tubulu, veja bo
tudi reabsorbcija uree preko difuzije in vleka topila.
V jukstamedularnih nefronih poteka transport uree nato v tankem descendentnem delu Henlejeve zanke
(tDLH). Na zaetku tDLH je koncentracija uree v intersticijski tekoini zelo visoka. Posledica tega je, da v
globljih delih tDLH pride do sekrecije uree preko olajane difuzije, ki jo omogoa transporter UT-A2. V
tankem ascendentnem delu Henlejeve zanke (tALH) nato pride e do dodatne sekrecije uree, ki najverjetneje
poteka preko olajane difuzije. V kortikalnih nefronih je v tDLH e na zaetku visoka intersticijska
koncentracija uree, zato e tam pride do sekrecije uree. Pri sekreciji uree tako sodelujejo tako kortikalni kot
jukstamedularni nefroni, koncentracija uree pa dosee 110% tubulnega bremena.
204
2016/2017
V zbiralcu, natanneje v notranjem medularnem delu
zbiralca (IMCD), pride do reabsorbcije uree, kar poteka
po transcelularni poti. ez apikalno membrano poteka
transport uree preko UT-A1, ez bazolateralno pa preko
UT-A3 v obeh primerih gre za olajano difuzijo. ADH
stimulira le UT-A1, na UT-A3 pa nima vpliva. Ker je
transport uree odvisen predvsem od koncentracijskega
gradienta, na transport uree mono vpliva pretok urina.
Pri nizkih pretokih urina, se reabsorbira veliko vode,
posledino pa tudi veliko uree (preko vleka topila in zaradi
konc. gradienta). Pri velikih pretokih urina je situacija
obratna, ledvice izloijo ve uree.
205
2016/2017
Glukoza
Koncentracija glukoze na tee je normalno okoli 4-5 mmol/L oziroma 70-100 mg/dL. Glukoza se v
ledvicah prosto filtrira, nato pa se v normalnih pogojih v celoti reabsorbira. Reabsorbcija glukoze poteka
predvsem v proksimalnem tubulu. Reabsorbcija glukoze poteka proti koncentracijskemu gradientu, zato
poteka s sekundarnim aktivnim transportom.
Po filtraciji je koncentracija glukoze v tubulu enaka koncentraciji v plazmi (4-5 mM), nato v proksimalnem
tubulu poteka reabsorbcija po transcelularni poti. Za transport preko apikalne membrane so odgovorni
SGLT oziroma Na/glukozni transporterji, ki izrabljajo gradient natrija (transport v celico) za transport
glukoze. Natrijev gradient, ki poganja SGLT, ohranja Na/K rpalka na bazolateralni membrani.
V S1 segmentu proksimalnega tubula je SGLT prenaalec na apikalni membrani SGLT2, ki ima visoko
kapaciteto, a nizko afiniteto za glukozo. Izmenjuje en natrijev ion z eno molekulo glukoze. V S3 segmentu
proksimalnega tubula je na apikalni membrani prenaalec SGLT1, ki ima visoko afiniteto, a nizko kapaciteto
za glukozo, in na eno molekulo glukoze transportira dva natrijeva iona (porablja ve energije). Ker SGLT1
porablja ve energije, lahko ustvari veji gradient za glukozo ez apikalno membrano. K velikemu gradientu
za glukozo prispeva tudi prepustnost tubulnega epitelija za paracelularni transport, ki vzdol proksimalnega
tubula pada. Velik gradient povzroa, da je v tekoini, ki zapusti proksimalni tubul, koncentracija glukoze
praktino ni. Glukoza preko bazolateralne membrane prehaja s pomojo GLUT prenaalcev, ki niso
odvisni od natrijevega gradienta. Na bazolateralni membrani celic segmenta S1 so GLUT prenaalci tipa
GLUT2, v segmentu S3 pa GLUT1.
206
2016/2017
Razmerje med plazemsko koncentracijo glukoze in
reabsorbcijo glukoze imenujemo titracijska krivulja
glukoze. Z vianjem koncentracije glukoze v plazmi
pri konstantnem GF ostaja ekskrecija glukoze enaka
ni, dokler ne doseemo praga pri okoli 200 mg/dL
(~11 mM). Od te koncentracije naprej se glukoza
zane pojavljati v urinu. Ekskrecija glukoze od tega
praga naprej raste linearno s plazemsko koncentracijo.
Ker je prag veliko veji od normalne koncentracije
glukoze v krvi (~100 mg/dL), se pri zdravem loveku
glukoza z urinom ne izloa. Glukoza se izloa pri
hiperglikemiji, na primer pri diabetikih. Titracijska
krivulja prikazuje saturacijo, saj reabsorbcija glukoze
dosee plato pri okoli 400 mg/min (transportni
maksimum, Tm). Vzrok za to je lastnost SGLT
transporterjev na apikalni membrani, da se zasiijo.
Na titracijski krivulji vidimo, da glukoza dosee
transportni maksimum 400 mg/min postopoma, kar
imenujemo splay. Ta je posledica tega, da nimajo vsi
nefroni enak Tm, zato nekateri zanejo izloati
glukozo v urin e pri nijih plazemskih
koncentracijah.
Pri nizkih koncentracijah glukoze v
plazmi se ni glukoze ne izloi z urinom.
Takrat je klirens glukoze enak ni. Ko
zaradi poveanja plazemske glukoze
tubulno breme glukoze presee Tm, se
zane glukoza torej izloati z urinom. Ta
odvisnost je linearna, klirens glukoze pa
tako z naraanjem koncentracije
glukoze nad 200 mg/dL raste. Pri
visokih koncentracijah glukoze v plazmi
je klirens glukoze vse blije klirensu
inulina.
207
2016/2017
Aminokisline
Skupna koncentracija aminokislin v krvi je 2.4 mM. Aminokisline se prosto filtrirajo skozi glomerule, vendar
se velika veina aminokislin reabsorbira v proksimalnem tubulu preko transcelularne poti. Na apikalni
membrani se nahajajo aminokislinski transporterji, ki so sklopljeni bodisi z natrijevimi ioni (kotransport)
bodisi z vodikovimi ioni (antiport). Na bazolateralni membrani aminokisline zapuajo celice preko olajane
difuzije in prenaalcev, ki so lahko sklopljeni z natrijem. V predelih nefrona po proksimalnem tubulu lahko
poteka transport aminokislin preko bazolateralne membrane tudi v nasprotno smer. To je pomembno zato,
ker je po proksimalnem tubulu tubulna koncentracija aminokislin nizka, tubulne celice pa potrebujejo
aminokisline za nekatere metabolne procese.
Nekateri prenaalci za aminokisline prenaajo ve aminokislin, ki so si med seboj strukturno podobne. Zato
pride do kompetitivne inhibicije, kjer aminokisline tekmujejo za prenaalce. Posledica tega tekmovanja je,
da v ledvicah ne pride do popolne reabsorbcije nekaterih aminokislin (npr. Gly, His), eprav imamo v
nefronih prenaalcev za te aminokisline in ti prenaalci delujejo normalno. Poleg tega tekmujejo
aminokislinski prenaalci, in sicer z ostalimi prenaalci, ki prav tako porabljajo natrijev gradient za transport
organskih snovi v celico. SGLT transporterji na primer zmanjajo delovanje AK transporterjev, ker dvignejo
intracelularne koncentracije natrija (zmanjajo kemini gradient) in prenaajo pozitivne naboje v celico
(povzroijo depolarizacijo in zmanjajo elektrini gradient).
Reabsorbcija aminokislin je podobna glukozi in ima podobne kinetine lastnosti. Titracijska krivulja za
aminokisline je zato podobna titracijski krivulji za glukozo, le da ima niji transportni maksimum. Posledica
je, da dvig plazemskih koncentracij aminokislin prej povzroi izloanje aminokislin z urinom. S tem so
omejene maksimalne koncentracije aminokislin v plazmi.
Oligopeptidi
Velika veina oligopeptidov, ki se v glomerulu filtrira, se, tako kot to velja za glukozo in aminokisline,
reabsorbira v proksimalnem tubulu. Celice proksimalnega tubula imajo na etkastem obrobku peptidaze,
ki povzroijo hidrolizo peptidov in sproajo aminokisline ter oligopeptide. Oligopeptidi dolgi dva do pet
aminokislinskih ostankov so odporni na razgradnjo s peptidazami in se transportirajo preko apikalne
membrane z antiportom, ki porablja gradient vodikovih ionov.
Transporterja za oligopeptide sta dva. PepT1 se nahaja v S1 segmentu in ima nizko afiniteto ter visoko
kapaciteto. PepT2 se nahaja v S3 segmentu in ima visoko afiniteto ter nizko kapaciteto. V celicah pride do
hidrolize oligopeptidov z intracelularnimi peptidazami, pri emer nastajajo proste aminokisline, ki prehajajo
bazolateralno membrano z olajano difuzijo/natrijevimi kotransporterji.
Proteini
eprav je glomerulni filter normalno neprepusten za proteine, se lahko vseeno nekaj proteinov prefiltrira v
ultrafiltrat. Pri tem se filtrirajo predvsem albumini, katerih se filtrira do 3.6 g/dan. Od tega se jih v urinu
normalno izloi le okoli 30 mg/dan, torej se velika veina albuminov reabsorbira.
Celice proksimalnega tubula za transport proteinov in polipeptidov preko apikalne membrane uporabljajo
receptorsko posredovano endocitozo. V prvem koraku se protein vee na receptor na apikalni membrani,
sledi nastanek klatrinskega endocitotskega vezikla. Ti vezikli se zlivajo z lizosomi. Lizosomski encimi
povzroijo razgradnjo proteinov, aminokisline, ki pri tem nastajajo, pa prehajajo skozi bazolateralno
membrano. Normalno se tako reabsorbira okoli 96-99% albuminov, pri pokodbah ledvic je ta odstotek
veliko manji, zato se pojavijo proteini v urinu proteinurija.
208
2016/2017
Mono-, di- in trikarboksilne kisline
Najveji dele karboksilatov predstavlja laktat, ki je
skupaj s piruvatom produkt anaerobnega
metabolizma glukoze. Preostali di- in trikarboksilati so
intermediati citratnega cikla, zato so pomembni za
energetski metabolizem in jih ne smemo izgubljati.
Veina reabsorbcije poteka v proksimalnem tubulu.
Karboksilati se preko apikalne membrane celic
transportirajo z od natrija odvisnimi kotransporterji.
En tip transporterja je specifien za monokarboksilne
kisline (laktat, piruvat, acetoaceta, -hidroksibutirat).
Drug tip transporterja prenaa di- in trikarboksilate (-
ketoglutarat, malat, citrat). Monokarboksilati preko
bazolateralne membrane prehajajo s H+
simporterjem, di- in trikarboksilati pa preko anionskih
simporterjev. Transport monokarboksilatov zato
dvigne pH celice, transport di- in trikarboksilatov pa
ne.
Normalno je reabsorbcija karboksilatov 100%, vendar
se lahko v urinu pojavijo na primer pri stradanju ali pri
nekontroliranem diabetesu. Takrat mono naraste
koncentracija ketonskih teles, ki presee prag za
izloanje, zato se ketonska telesa izloajo z urinom.
PAH
PAH (p-aminohipurina kislina) je primer spojine, ki se filtrira in dodatno e secernira. Priblino 20 % PAH
je vezanega na albumine, preostanek pa se filtrira, tako da dobimo v ultrafiltratu okoli 15 % celotne koliine
PAH v arterijski krvi. Kljub temu se v normalnem stanju iz krvi izloi skoraj ves PAH (~90 %), saj pride e
do sekrecije. Ker se PAH pri prehodu skozi ledvice skoraj popolnoma izloi iz krvi, je uporaben za doloanje
pretoka plazme skozi ledvice.
Do sekrecije PAH prihaja predvsem v S3 segmentu
proksimalnega tubula, mehanizem pa je transcelularni.
Prehod PAH preko bazolateralne membrane poteka preko
dveh transporterjev, ki izrabljata gradient -ketoglutarata
(antiport). Prehod PAH preko bazolateralne membrane je
primer terciarnega transporta, saj -ketoglutarat v celice
vstopa s sekundarnim aktivnim transportom preko
Na/dikarboksilat simporterjem. Ta transporter transportira
hkrati tri natrijeve ione in eno molekulo -ketoglutarata v
celico. Gradient natrija, ki omogoa transport -ketoglutarata,
vzdruje Na/K rpalka na bazolateralni membrani.
Apikalna sekrecija PAH poteka bodisi preko antiporterjev, ki
PAH izmenjujejo z anioni, bodisi preko olajane difuzije.
Transport z antiporterjem je elektronevtralen, medtem ko je
transport z olajano difuzijo elektrogen, saj je PAH negativno
nabita molekula.
209
2016/2017
Kot za glukozo imamo tudi za PAH titracijsko krivuljo. Poveevanje plazemske koncentracije PAH
poveuje ekskrecijo PAH hitreje, kot se vea filtracija. Razlika med ekskrecijo in filtracijo je sekrecija PAH,
ki sprva hitro raste, vendar pri plazemski koncentraciji ~20 mg/dL dosee plato (transportni maksimum),
ki je pri vrednostih med 60 in 80 mg/min. Takrat pride do saturacije sekretornih mehanizmov. Vianje
plazemske koncentracije PAH preko 20 mg/dL e naprej poveuje ekskrecijo PAH, vendar na raun
poveanega tubulnega bremena. Pri teh koncentracijah ledvice niso ve sposobne popolnoma odstranjevati
PAH, zato klirens PAH ni ve primerno merilo za doloanje RPF. Pri majhnih plazemskih koncentracijah
je izloanje PAH iz plazme skoraj popolno, zato je klirens PAH dobro merilo za RPF.
Za razliko od glukoze veanje plazemske koncentracije PAH ne zviuje, temve zniuje klirens PAH. Ker
je klirens PAH pri majhnih koncentracijah enak RPF, znievanje klirensa PAH vseeno pomeni priblievanje
klirensu inulina. Poveane koncentracije PAH v plazmi povzroijo, da secerniran PAH predstavlja vse
manji dele PAH v urinu.
Drugi anioni
Poleg PAH se v distalnem proksimalnem tubulu secernirajo tudi ostali organski anioni (npr. oksalat, olne
kisline, penicilin, furozemid, sulfati, glukuronati). Transport teh snovi preko bazolateralne membrane
poteka s prenaalci, ki so podobni kot prenaalci za PAH. Transport anionov preko apikalne membrane
poteka sklopljeno s Cl-, OH- ali seno kislino (antiport).
Urat
Urat ali sena kislina je monovalentni anion, ki je produkt
katabolizma purinov. Plazemska koncentracija urata je 3-7
mg/dL oziroma 0.2-0.4 mM in je na primer poveana pri putiki.
Filtriran urat se v S1 segmentu proksimalnega tubula reabsorbira,
v S2 segmentu se secernira in v S3 segmentu zopet reabsorbira.
Veina urata se normalno vseeno reabsorbira, tako da se izloi le
okoli 10% filtriranega urata.
Reabsorbcija urata poteka paracelularno in transcelularno.
Transcelularni mehanizem prevladuje v S1 segmentu, kjer se urat
izmenjuje z antiporterji, ki prenaajo intracelularne anione (npr.
laktat, dikarboksilati). Preko bazolateralne membrane urat
prehaja preko olajane difuzije ali pa zopet z antiporterji, ki
prenaajo organske anione. Na apikalne prenaalce urata delujejo
nekatera zdravila, ki so namenjena zdravljenju putike. Ta zdravila
(npr. salicilat) inhibirajo te prenaalce in poveajo izloanje urata
z urinom. Paracelularna reabsorbcija urata je pomembneja v S3
segmentu. Urat se paracelularno reabsorbira preko vleka topila.
210
2016/2017
Sekrecija urata poteka v segmentu S2. Bazolateralni
prenos poteka preko antiporta z organskimi anioni
in preko olajane difuzije. Apikalno membrano
urat prehaja preko olajane difuzije in preko
antiporta z organskimi anioni. V nekaterih pogojih
lahko sekrecija prevlada nad reabsorbcijo, kar se
kae v ekskreciji urata, ki je veja od filtracije.
Organski kationi
Sekrecija organskih anionov poteka v S3 segmentu proksimalnega tubula. Med najpomembneje organske
katione spadajo dopamin, adrenalin, noradrenalin, histamin, morfin, kreatinin (zwitterion) idr. Organski
kationi prehajajo bazolateralno membrano preko olajane difuzije, preko apikalne membrane pa prehajajo z
H+ antiportom. Transport preko apikalne membrane je terciarni, saj je odvisen od H+ gradienta, ki ga ustvari
Na/H antiporter (sekundarni aktivni transport).
ibke baze in kisline
Veliko kationov in anionov spada med ibke kisline in baze. Te so vedno v ravnovesju z nevtralno obliko,
ki veliko laje difundira skozi membrano. Celokupni transport puferskega para je odvisen od luminalnega
pH. e pH tubulne tekoine pade, bo veja reabsorbcija ibke kisline in sekrecija ibke baze. e pH naraste,
bosta procesa obrnjena.
Primer ibke baze je amonijak, ki se filtrira v neionski obliki (ibka baza) in kationski obliki (ibka kislina).
Sekrecija H+ in s tem zakisanje tubulne tekoine povzroi titracijo amonijaka v amonijeve ione. Tako se
zmanja tubulna koncentracija amonijaka, kar povzroi difuzijo amonijaka iz tubulnih celic v lumen. Bolj
kot bo lumen kisel, veja bo difuzija amonijaka iz krvi v lumen.
Primer ibke kisline je salicilna kisline, ki se filtrira v neionski obliki (ibka kislina) in anionski obliki (salicilat,
ibka baza). Znianje pH tubulne tekoine povzroi titracijo salicilata v salicilno kislino. Salicilna kislina se
v tubulu lahko reabsorbira, zato bo skupna ekskrecija salicilne kisline (ionska + neionska oblika) manja. Pri
zelo nizkih pH tubulne tekoine se reabsorbira praktino ves salicilat. Obratno se pri povianem pH tubulne
tekoine salicilna kislina titrira v salicilat, kar povzroi difuzijo salicilne kisline v tubul in tako povea
ekskrecijo.
211
2016/2017
Fosfat
Renalna obravnava fosfata je podobna obravnavi glukoze. Plazemska koncentracija fosfata je 0.8-1.5 mM
oziroma 2-4.5 mg/dL. Pri fiziolokem pH je okoli polovica plazemskega fosfata v ionizirani oliki. Od tega
je okoli 80% ioniziranega fosfata v HPO42- obliki, 20% pa v H2PO4- obliki (pKA2=6,8).
Proksimalni tubul reabsorbira okoli 80% tubulnega
bremena fosfata, 10% pa reabsorbira e distalni tubul.
Preostalih 10% se izloi z urinom. Veina reabsorbcije
v proksimalnem tubulu poteka po transcelularni poti.
Fosfat prehaja preko apikalne membrane z Na/fosfat
kotransporterjem, ki prenaa 3 natrijeve ione in en
HPO42- ion v celico (elektrogeni proces neto
pozitiven naboj v celico). Apikalni privzem fosfata je
pod vplivom intracelularnega in luminalnega pH.
Zakisanje intracelularnega pH stimulira Na/Pi
prenaalec, medtem ko ga zakisanje tubulne tekoine
inhibira. Vezava H+ ionov na luminalno stran
prenaalca namre otei vezavo Na+. Zakisanje tubulne
tekoine prav tako premakne ravnoteje k nastajanju
H2PO4-, ki se teje prenaa z Na/Pi prenaalcem.
Bazolateralni prenos fosfata e ni razjasnjen, imajo pa
celice na bazolateralni membrani Na/Pi elektrogeni
prenaalec, ki povzroi privzem fosfata v celice in je
namenjen metabolinim potrebam. Prav tako ni e
povsem pojasnjena vloga distalnega tubula v reabsorbciji
fosfata.
Fosfat se z urinom izloa e pri fiziolokih koncentracijah
v plazmi, kar je posledica nizkega transportnega
maksimuma. Majhno zvianje plazemske koncentracije
fosfata e mono povea ekskrecijo fosfata. Posledino
igrajo ledvice veliko vlogo pri regulaciji koncentracije
fosfata. Transportni maksimum za fosfat se lahko
spreminja pod vplivom razlinih hormonov in
acidobaznega ravnoteja (za razliko od glukoze).
Na izloanje fosfata z ledvicamo vplivajo naslednji dejavniki:

1. Paratiroidni hormon (PTH) je najpomembneji
hormonski regulator in inhibira reabsorbcijo fosfata ter
tako povea ekskrecijo. PTH povzroi odstranjevanje
Na/Pi transporterjev z apikalne membrane znia
tubulni maksimum.
2. ANP prav tako povzroi zmanjano reabsorbcijo
fosfata in povea ekskrecijo.
3. Glukokortikoidi in acidoza zmanjajo izraanje Na/Pi
transporterjev in tako zmanjajo reabsorbcijo fosfata
(poasen odziv).
4. Vitamin D povea izraanje Na/Pi transporterjev.
212
2016/2017
Kalcij
Skupna koncentracija kalcija v plazmi je 2.2-2.6 mM (8.8-10.6 mg/dL). Od tega je okoli 40% kalcija vezanega
na albumin in se zato ne more filtrirati. 60% predstavlja filtrabilni dele, ki je e iz dveh delov: 45% skupnega
kalcija je v prosti ionski obliki, 15% pa vezanega na majhne anione (npr. citrat, fosfat, karbonat). Ta
razporeditev ni stalna in se lahko spreminja na primer s pH. H+ namre tekmujejo s kalcijevimi ioni za
vezavo na proteine in majhne anione, zato acidoza normalno povea plazemske koncentracije kalcija (ve
proste ionske oblike).
V ledvicah se reabsorbira okoli 99% tubulnega bremena kalcija, veina od tega v proksimalnem tubulu.
Kalcij se reabsorbira e v debelem ascendentnem delu Henlejeve zanke in zvitem delu distalnega tubula.
Proksimalni tubul reabsorbira okoli 65% filtriranega kalcija. Manji dele te reabsorbcije poteka po
transcelularni poti, veji (okoli 80% od 65% reabsorbiranega) pa poteka po paracelularni poti, saj je
proksimalni tubul zelo prepusten za kalcij. Paracelularna reabsorbcija kalcija v proksimalnem tubulu poteka
predvsem v segmentih S2 in S3, kjer je lumen pozitivno nabit. Pri paracelularni reabsorbciji kalcija igra
pomembno vlogo vlek topila.
V TAL pride do reabsorbcije ~25% filtriranega kalcija. Priblino polovica te reabsorbcije poteka pasivno
po paracelularni poti, ki jo ene pozitivno nabiti lumen. Pozitivnost lumna povea ADH, ki tako tudi povea
reabsorbcijo kalcija. Transcelularno reabsorbcijo kalcija stimulira PTH. V zvitem delu distalnega tubula se
reabsorbira e 8% filtriranega kalcija. DCT je pomembno mesto regulacije ekskrecije kalcija. Reabsorbcija
kalcija v DCT namre poteka po transcelularni poti.
213
2016/2017
Transcelularna reabsorbcija kalcija je enaka v vseh segmentih nefrona. ene jo ugoden elektrokemini
gradient, saj je notranjost celce normalno negativno nabita glede na lumen, koncentracija kalcija v celici pa
je nija od koncentracije zunaj celice. Prehod kalcija ez apikalno membrano je tako pasiven in poteka preko
kalcijevih kanalkov. Kalcij za te kanalke tekmuje skupaj z magnezijem, kanalke pa inhibirajo
ekstracelularni H+ ioni. Kalcij se znotraj celice povee s prenaalnimi proteini, ki ohranjajo koncentracijo
intracelularnega kalcija nizko ter tako vzdrujejo gradient. Transport kalcija preko bazolateralne membrane
poteka preko primarnega in sekundarnega aktivnega transporta. Primarni aktivni transport poteka preko
H+/Ca2+ ATPaze, ki jo stimulira kalmodulin. Sekundarni aktivni transport poteka preko 3Na/Ca
antiporterja, ki pri fiziolokih koncentracijah kalcija ni preve aktiven.
V debelem ascendentnem delu Henlejeve zanke je transport kalcija povezan s transportom natrija. Poveane
koncentracije kalcija v plazmi povzroijo poveano koncentracijo kalcija na zunanji strani bazolateralne
membrane. To zaznajo posebni kalcijevi receptorji, ki zniajo koncentracije intracelularnega cAMP. cAMP
normalno stimulira Na/K/2Cl kotransporter, zato znianje koncentracije povzroi zmanjano aktivnost.
Hkrati pride tudi do inhibicije K+ kanalkov. Inhibicija Na/K/2Cl transporterja zmanja tok klora v celico
in tako povzroi hiperpolarizacijo bazolateralne membrane, prav tako se zmanja tok kalija v celico, kar
depolarizira apikalno membrano. Lumen zato postane manj pozitiven, kar zmanja reabsorbcijo kalcija in
magnezija. V lumnu tubula se zato dvignejo koncentracije kalcija, reabsorbcija natrija pa se zmanja.
Na reabsorbcijo kalcija delujejo e nekateri dejavniki:
1. PTH je najpomembneji regulator reabsorbcije kalcija in povzroi odprtje apikalnih kalcijevih
kanalkov. Posledica je poveana transcelularna reabsorbcija kalcija in poveane plazemske
koncentracije kalcija. PTH deluje v TAL in DCT.
2. Vitamin D povea reabsorbcijo kalcija v distalnem tubulu. Povea koncentracijo vezavnih
proteinov za kalcij, kar bolj zmanja koncentracijo kalcija v celicah in tako povea elektrokemini
gradient.
3. Diuretiki zanke delujejo na TAL in zmanjajo pozitivnost lumna. Zmanjana pozitivnost lumna
zmanja reabsorbcijo kalcija.
4. Diuretiki distalnega tubula delujejo na DCT in poveajo elektrokemini gradient bodisi z inhibicijo
Na/Cl transporterja (hiperpolarizacija celice veji elektrini gradient) ali z inhibicijo apikalnih
natrijevih kanalkov (hiperpolarizacija veji elektrini gradient).
214
2016/2017
Magnezij
Okoli 99% magnezija se nahaja nakopienega v kosteh in
miicah. Preostanek je raztopljen v plazmi, kjer je mono
reguliran znotraj obmoja 0.8-1.0 mM (1.8-2.2 mg/dL). Od
tega ga je okoli 30% vezanega ne proteine, preostanek pa je
filtrirabilen (10% vezanega na majhne anione, 60% prostega v
ionski obliki). Prenizke koncentracije magnezija vodijo v
miine kre, aritmije in povean periferni ilni upor. Poveane
koncentracije magnezija vodijo v niji krvni tlak. V normalnih
pogojih se manj kot 5% filtriranega magnezija izloi z urinom.
Veina magnezija se resorbira v debelem ascendentnem delu
Henlejeve zanke, mehanizem je preteno paracelularni.
V proksimalnem tubulu se reabsorbira okoli 15% filtriranega
magnezija. Reabsorbcija vode povea koncentracijo magnezija
glede na intersticij, zato se vzpostavi elektrokemini gradient,
ki ustreza reabsorbciji. K paracelularni reabsorbciji magnezija
prispeva e vlek topila.
70% filtriranega magnezija se nato reabsorbira v
debelem ascendentnem delu Henlejeve zanke, ki je
hkrati glavno mesto regulacije transporta magnezija.
Gonilna sila za paracelularno reabsorbcijo
magnezija je pozitivno nabiti lumen. Reabsorbcija
magnezija je odvisna od plazemske koncentracije
magnezija. Pri nizkih koncentracijah magnezija v
TAL namesto paracelularne poti namre prevlada
transcelularna pot. Ta poteka preko kationskih
kanalkov na apikalni membrani, na bazolateralni
membrani pa najverjetneje preko Mg2+ ATPaze ali
Na/Mg antiporterja. Hipermagnezemija ali
hiperkalcemija vplivata na reabsorbcijo magnezija.
Ledvice slabo loujejo med magnezijem in kalcijem,
zato imajo visoke plazemske koncentracije
magnezija enak uinek kot visoke koncentracije
kalcija (vezava na receptor zmanjana
reabsorbcija).
Na reabsorbcijo magnezija vplivajo tudi hormoni in

diuretiki. Najpomembneji regulator je PTH, ki povea reabsorbcijo magnezija v TAL in distalnem tubulu.
Reabsorbcijo v TAL poveajo tudi ADH, glukagon in kalcitonin. Reabsorbcijo magnezija zmanjajo
diuretiki, e posebej diuretiki zanke, ki zmanjajo pozitivnost lumna in s tem zmanjajo paracelularni
transport magnezija.
215
2016/2017
Kalij
Za razliko od veine ostalih ionov (npr. natrij) se veina kalija nahaja v ICT (~98% vsega kalija). Plazemska
koncentracija kalija je strogo regulirana znotraj obmoja 3.5-5.0 mM. Kalijevi ioni imajo pomembne
fizioloke funkcije, med katere spadajo: regulacija celinega volumna, intracelularnega pH, funkcionalnosti
encimov, celina rast Gradient kalija preko membrane je pomemben tudi za membranski potencial in
spremembe le-tega. Poveane koncentracije kalija vodijo v spremembe v ritminosti srca, zmanjane
koncentracije pa vplivajo na ledvice (zmanjano koncentriranje urina in poveano izloanje amonijaka) in
vodijo v metabolno alkalozo.
Kalij vnesemo v telo s hrano, vendar ga zauijemo veliko
ve kot je celotna koliina kalija v ECT, zato se ga veina
izloi. Izloanje kalija poteka preko ledvic in preko GI
trakta. Poleg s hrano se kalij sproa iz pokodovanih tkiv.
Okoli 4/5 preseka kalija se pri povianju hiperkalemiji
zaasno premakne v ICT, saj se mora plazemska
koncentracija kalija ohranjati. Privzem kalija v celice
stimulirajo hormoni inzulin, adrenalin in aldosteron, ki
poveajo aktivnost Na/K rpalke. Na koliino kalija v ICT
vplivajo acidobazne motnje acidemija povzroi
sproanje kalija, torej hiperkalemijo, alkalemija pa obratno.
Kalij je namre tesno povezan s transportom vodikovih
ionov (kalij iz celice H+ v celico), vendar natanen
mehanizem za to izmenjavo ni poznan.
V ledvicah pride do filtracije, reabsorbcije in sekrecije kalija. Normalna filtracija kalija je veliko veja od
vnosa kalija s hrano, zato se mora veliko kalija reabsorbirati, z urinom pa se zato izloi le 10-15% filtriranega
kalija. Pri zmanjanem vnosu kalija se ta odstotek lahko zmanja celo na 1-3%. Pri visokem vnosu se po
216
2016/2017
drugi strani lahko izloi do 150% filtriranega kalija na raun sekrecije. Reabsorbcija kalija poteka v
proksimalnem tubulu (80%), Henlejevi zanki (10%) in medularnem delu zbiralca.
Reabsorbcija in sekrecija kalija sta odvisni od vnosa
kalija. Pri nizkem vnosu kalija je reabsorbcija kalija
velika v distalnem tubulu in kortikalnem zbiralcu, po
drugi strani pri visokem vnosu kalija pride do
sekrecije kalija v distalnem tubulu in medularnem
delu zbiralca. Pri povianju ekskrecije kalija ob
visokem vnosu igra pomembno vlogo medularno
ujetje kalija. To je posledica treh korakov:
1. Ker vzdol medule proti papili
koncentracija intersticijskega kalija raste,
jukstamedularni nefroni pasivno secernirajo
kalij v tanek descendentni del Henlejeve
zanke.
2. Zaradi visokih koncentracij kalija, ki so
posledica pasivne sekrecije, pride v tankem
in debelem ascendentnem delu Henlejeve
zanke do reabsorbcije kalija, kar dvigne
intersticijsko koncentracijo kalija. Ta
reabsorbcija je veja od sekrecije v tankem
descendentnem delu, zato je kalija po koncu
2. koraka v intersticiju ve.
3. Ne glede na vnos kalija pride do
reabsorbcije kalija v medularnem delu
zbiralca, kar e dodatno dvigne
koncentracijo v intersticiju.
Pri visokem vnosu kalija se mono povea sekrecija v distalnem tubulu, to pa povzroi, da je luminalna
koncentracija kalija v zbiralcu zelo visoka. Medularno ujetje kalija takrat zaradi visokih koncentracij
intersticijskega kalija preprei, da bi kalij pasivno uhajal iz medularnega zbiralca, torej se bo kalij izloal z
urinom.
V proksimalnem tubuli pride do reabsorbcije kalija,
ki je preteno pasivna in sledi premiku vode ter
natrija. Reabsorbcija je paracelularna in zajema dva
mehanizma. Prvi je vlek topila, kjer aktivna
reabsorbcija povzroi reabsorbcijo vode, ta pa za
sabo povlee e nekatere druge ione. Drugi
paracelularni mehanizem je elektrodifuzija, ki poteka
v S3 segmentu. Lumen je tam pozitivno nabit, kar
ene kalij v intersticij. Proksimalni tubul pa ima tudi
transcelularni mehanizem, ki ni direktno vkljuen v
reabsorbcijo. Na bazolateralni membrani kalij
namre izhaja iz celic preko K/Cl simporterja in
kalijevih kanalkov, vendar ti sluijo izloanju kalija,
ki v celice vstopi z Na/K rpalko.
V tankem descendentnem delu Henlejeve zanke pride do sekrecije kalija, e posebej v jukstamedularnih
nefronih. Sekrecija je pasivna, ene jo visoka koncentracija kalija v medularnem intersticiju. Tanek
descendentni del Henlejeve zanke je dobro prepusten za kalij. V tankem ascendentnem delu pride do
paracelularne reabsorbcije kalija. Tudi ta je pasivna in jo prav tako ene koncentracijski gradient, saj
koncentracija kalija v medularnem intersticiju proti korteksu pada.
217
2016/2017
V debelem ascendentnem delu Henlejeve zanke (TAL)

pride do reabsorbcije kalija preko transcelularnih in
paracelularnih mehanizmov. Paracelularni mehanizem
omogoa pozitivno nabit lumen, ki je posledica razlinih
prepustnosti za ione med apikalno in bazolateralno
membrano. Za paracelularno reabsorbcijo je zopet
pomemben koncentracijski gradient, saj koncentracija
kalija proti korteksu pada. Apikalni del transcelularne
reabsorbcije poteka preko Na/K/2Cl simporterja, na
katerega delujejo diuretiki zanke. Na/K/2Cl
kotransporter ene Na/K rpalka na bazolateralni
membrani. Veina kalija, ki vstopi v celice z Na/K/2Cl
kotransporterjem, se nato s kalijevimi kanalki vrne nazaj
v lumen ter tako skrbi za reabsorbcijo natrija in klora
preko transporterja. Preostanek kalija se s K+ kanalki na
bazolateralni membrani prenese v intersticij ter tako
reabsorbira. Inhibicija Na/K/2Cl simporterja z diuretiki
zanke povzroi neto sekrecijo kalija v TAL preko
delovanja K kanalkov.
V konnem delu distalnega tubula in v zaetnem delu zbiralca pride e do dodatne reabsorbcije kalija, pa
tudi do sekrecije. Reabsorbcija kalija poteka v -interkalarnih celicah. Apikalni transport stee s K/H+
rpalko (ATPazo), bazolateralni transport pa poteka pasivno preko K+ kanalkov. Pri hipokalemiji se povea
aktivnost K/H+ rpalke (da bi poveali reabsorbcijo kalija), zato se povea tudi sekrecija vodikovih ionov,
kar povzroi (hipokalemino) alkalozo (poveana ekskrecija protonov). V distalnem tubulu in kortikalnem
delu zbiralca pride do sekrecije kalija preko principalnih celic. Mehanizem je transcelularni, bazolateralni
transport pa je aktiven in poteka preko Na/K rpalke. Apikalni transport kalija ene elektrokemini gradient,
omogoajo pa ga kalijevi kanalki. Poleg tega se apikalno kalij transportira e s K/Cl simporterjem.
V medularnem zbiralcu se zmonost za sekrecijo kalija zmanja, zato tam prihaja do pasivne in aktivne
reabsorbcije kalija. Pasivna reabsorbcija poteka paracelularno takrat, ko je koncentracija kalija v tubulnem
lumnu veja od koncentracije v intersticiju (npr. zaradi velike sekrecije kalija v distalnem tubulu in
kortikalnem zbiralcu ali zaradi poveane reabsorbcije vode ob prisotnosti ADH). Aktivna reabsorbcija
poteka transcelularno. Apikalni prenos omogoa K/H+ rpalka, bazolateralni pa K+ kanalki.
218
2016/2017
Regulacija renalne ekskrecije kalija poteka na ve nivojih:
1. Povean pretok tubulne tekoine povea sekrecijo kalija in s tem tudi ekskrecijo. Povian pretok
tubulne tekoine povea koliino natrija v tubulni tekoini, zato se povea reabsorbcija natrija v
principalnih celicah. Poveana reabsorbcija povea aktivnost Na/K rpalke, zato narastejo tudi
intracelularne koncentracije kalija, te pa zaradi vejega gradienta povzroijo sekrecijo kalija.
2. Poviane koncentracije natrija v lumnu poveajo aktivnost natrijevih kanalov. Tok natrija v celico
je zato veji, celica pa se depolarizira. Depolarizaciji sledi repolarizacija, ki jo povzroi tok kalija iz
celice v lumen sekrecija. Zniane koncentracije natrija v lumnu imajo obraten uinek.
3. Nizke koncentracije kloridnih ionov v lumnu poveajo aktivnost K/Cl kotransporterja na apikalni
membrani principalnih celic, zato se povea tudi sekrecija kalija.
4. Aldosteron in ostali mineralokortikoidi poveajo reabsorbcijo natrija, sekundarno tudi sekrecijo
kalija. Mineralokortikoidi v nekaj urah poveajo aktivnost Na/K rpalke na bazolateralni membrani,
v roku ve dni pa celo poveajo koncentracijo Na/K rpalk. Drugi uinek je, da poveajo aktivnost
Na+ kanalkov na apikalni membrani principalnih celic, kar povzroi depolarizacijo in povea tok
kalija iz celice. Tretji uinek je poveana prevodnost apikalne membrane za kalij. Po drugi strani
aldosteron povzroi zmanjanje pretoka tubulne tekoine, tako da pri majhni ekskreciji natrija pride
do zmanjane sekrecije kalija.
5. Glukokortikoidi poveajo GF in zmanjajo prevodnost distalnega tubula za vodo. Tako poveajo
koliino natrija v teh segmentih, prav tako pa poveajo pretok tubulne tekoine. Oba uinka hkrati
poveata sekrecijo kalija.
6. Velik vnos kalija povea povrino bazolateralne membrane, kar povzroi veji transport kalija v
celice in s tem povea sekrecijo (ve Na/K rpalk). Poviane plazemske koncentracije kalija
stimulirajo celice adrenalnega korteksa, da sproajo aldosteron. Pride e do poveane filtracije kalija,
kar preprei proksimalno reabsorbcijo natrija in vode, visoke koncentracije natrija pa poveajo
sekrecijo kalija.
7. Majhen vnos kalija zmanja privzem kalija v principalnih celicah preko Na/K rpalke, hkrati pa
zmanja sproanje aldosterona iz nadledvine leze. Po drugi strani nizke koncentracije kalija v
plazmi poveajo aktivnost K/H+ rpalke ter s tem poveajo reabsorbcijo v -interkalarnih celicah.
8. Alkaloza povea aktivnost Na/K rpalke in K+ kanalkov. Poleg tega narastejo e koncentracije
HCO3- v tubulni tekoini, kar povea pretok tubulne tekoine. Oba efekta poveata sekrecijo kalija
in s tem e poslabata hipokalemijo, ki spremlja alkalozo.
9. Acidoza ima obratne uinke kot alkaloza. Pride do hiperkalemije, nizek pH pa zmanja aktivnost
Na/K rpalke ter K+ kanalkov. Tako pride do zmanjane sekrecije kalija. Po drugi strani acidoza
povea pretok tubulne tekoine, zato lahko pride do zviane sekrecije kalija.
10. Adrenalin povea tok kalija v ekstrarenalna tkiva in s tem zmanja plazemsko koncentracijo kalija
ter s tem tudi tubulno breme kalija. Kateholamini neposredno inhibirajo sekrecijo kalija.
11. ADH povea apikalno prevodnost za natrij ter tako depolarizira apikalno membrano. S tem se
povea sila, ki ene kalij iz celice. Hkrati ADH povea prevodnost apikalne membrane za kalijeve
ione. S tema uinkoma ADH spodbuja sekrecijo kalija. Po drugi strani ADH zmanja pretok
tubulne tekoine in s tem nasprotuje sekreciji kalija.
219
2016/2017
LEGENDA: P = paracelularno, T = transcelularno
Segment nefrona Reabsorbcija Sekrecija
natrij (P, T: z glukozo, z AK, s H+ Na/K rpalka)
klor (P)
voda (T: akvaporini, P)
urea (T: difuzija, P)
urat (P, T: antiport z anioni olajana difuzija)
S1 natrij (P: backleak)
proksimalnega glukoza (T: SGLT2/GLUT2)
tubula kalij (T: kanalki (min))
aminokisline (T)
oligopeptidi in proteini (T)
karboksilati (T: z natrijem)
urat (P, T: z Na, monokarboksilati, dikarboksilati)
H2PO42-/HPO42- (T: s 3Na)
natrij (P, T)
klor (P)
voda (P, T) urat (T: kotransport z anioni
S2
proksimalnega glukoza (T: SGLT1/GLUT1) olajana difuzija)
tubula kalij (T: kanalki (minimalno))
kalcij (P, T: kanalki)
magnezij (P)
kalij (P)
natrij (P, T)
klor (P) PAH (T: antiport z anioni
voda (P, T) olajana difuzija/antiport z
anioni)
S3 glukoza (T: SGLT1/GLUT1)
proksimalnega organski anioni (T: antiport z
tubula urat (P, T) anioni)
kalcij (P, T) organski kationi (T: olajana
magnezij (P) difuzija H+ antiport)
kalij (P)
natrij (P) urea (T: olajana difuzija)
tDLH
voda (P, T) kalij (P)
natrij (P)
tALH urea (T: olajana difuzija)
kalij (P)
natrij (P, T: Na/K/2Cl, Na/H+ Na/K)
voda (T)
TAL klor (T: Na/K/2Cl kanalki, HCO3-/Cl)
kalcij (P, T: kanalki Na/Ca, Ca/H+)
kalij (P, T: Na/K/2Cl kanalki)
220
2016/2017
natrij (T: Na/Cl Na/K)
klor (T: Na/Cl kanalki)
DCT fosfat (T)
kalcij (kanalki Na/Ca, H+/Ca)
magnezij (P)
natrij (T (principalne c.): kanalki Na/K)
voda (T)
kalij (T (principalne c.): Na/K
CNT, CCT klor (P (principalne c.), T (-interkalarne c.): HCO3-/Cl kanalki, K/Cl)
kanalki)
kalij (T (-interkalarne c.): K/H kanalki)
medularno urea (T: olajana difuzija)
zbiralce kalij (P, T: K/H kanalki)
221
2016/2017
222
2016/2017
8.5 Regulacija delovanja ledvic in volumna ter osmolarnosti ECT
Poleg glomerulotubulnega ravnoteja na reabsorbcijo vplivata e dva pomembneja dejavnika: arterijski tlak
in hormoni. e majhna poveanja v arterijskem tlaku poveajo izloanje vode in natrija, kar imenujemo
tlana diureza oziroma natriureza. Vendar imajo ledvice dobro avtoregulacijo tlakov v obmoju 80-170
mmHg, zato spremembe tlakov v tem obmoju ne vplivajo veliko na GF in RPF. Do tlane diureze in
natriureze zato pride predvsem pri pokodbah ledvic, kjer je avtoregulacija okrnjena. Drugi uinek, ki ga ima
poveanje arterijskega tlaka, je zmanjana reabsorbcija natrija in vode, ki jo povzroi majhen dvig v
hidrostatskem tlaku v peritubularnih kapilarah. Visok arterijski tlak ima e tretji uinek zmanja se
sproanje renina in posledino angiotenzina II, zato je reabsorbcija natrija zmanjana.
Na reabsorbcijo snovi v ledvicah vpliva ve hormonov, najpomembneji so:
1. Aldosteron, ki ga izloajo celice zone glomerulose v adrenalnem korteksu. Aldosteron deluje
predvsem na principalne celice kortikalnega dela zbiralca, glavni uinek je poveana reabsorbcija
natrija. Aldosteron se sproa kot odgovor na poveane koncentracije K+ v ECT ali poveane
koncentracije angiotenzina II, ki se sproa kot odgovor na zniane koncentracije Na+ oziroma
znianega volumna telesnih tekoin (srednji arterijski tlak). Uinki aldosterona so:
poveana reabsorbcija natrija zaradi poveanega tevila Na/K rpalk na bazolateralni
membrani in poveane prepustnosti apikalne membrane principalnih celic (ve Na+
kanalkov in odprtje vejega tevila teh kanalkov),
poveana sekrecija kalija zaradi poveanega tevila Na/K rpalk na bazolateralni membrani
in K+ kanalkov na apikalni membrani principalnih celic,
poveana sekrecija H+ zaradi poveane aktivnosti H+/K+ ATPaze na apikalni membrani
-interkalarnih celic H+ v ECT metabolna alkaloza.
2. Angiotenzin II, ki je posledica sproanja renina. Renin se sproa pri znianem arterijskem tlaku
in pri znianem volumnu ECT. Angiotenzin II ima tri uinke na ledvice:
stimulira sproanje aldosterona, kar povea
reabsorbcijo natrija v CCT,
konstrikcija eferentnih arteriol, kar znia
hidrostatski tlak peritubularnih kapilar
(hidrostatski tlak intersticija reabsorbcija
natrija in vode, e posebej v proksimalnih
tubulih) in povea filtracijsko frakcijo
([proteinov] v peritubularnih kapilarah K
peritubularnih kapilar reabsorbcija natrija in
vode),
direktno stimulira reabsorbcijo natrija v
proksimalnem tubulu, Henlejevi zanki,
distalnem tubulu in kortikalnem zbiralcu preko
poveane aktivnosti Na/K ATPaze, Na+/H+
antiporterja na apikalni membrani in HCO3-
/Na+ simporterja na bazolateralni membrani.
3. ADH se sintetizira v hipotalamusu in se sproa iz
nevrohipofize kot odziv na hiperosmolarnost ECT. Vee
se na V2 receptorje distalnih delov distalnega tubula in
zbiralca ter povea prepustnost vode. Prepustnost vode
povea preko stimulacije transporta akvaporinov-2 na
apikalno membrano celic, prav tako pa povea sintezo
akvaporina-2 preko poveane transkripcije. ADH je
vazokonstriktor in prek tega zmanja GF. Uinek je
poveana reabsorbcija vode ali antidiureza.
223
2016/2017
4. ANP sintetizirajo miociti atrijev kot odgovor na povean volumen krvi, kar raztegne stene atrijev.
Uinek je inhibicija reabsorbcije natrija in vode, kar zmanja volumen telesnih tekoin. Hkrati ANP
inhibira sproanje renina in tako nastajanje angiotenzina II, kar e dodatno zmanja reabsorbcijo
natrija.
5. PTH predvsem povea reabsorbcijo kalcija v distalnem tubulu, zmanja reabsorbcijo magnezija v
Henlejevi zanki in zmanja reabsorbcijo fosfata v proksimalnem tubulu.
Voda v telesu neprestano prehaja med kompartmenti, v telo jo neprestano vnaamo, hkrati pa neprestano
iz telesa izhaja z urinom. Izmenjava vode med ICT in ECT poteka predvsem preko osmoze (hiter proces),
pa tudi s prenosom topljencev. Izmenjavo vode med intersticijem in plazmo regulirajo Starlingove sile. Pri
pitju vode se povea volumen ECT, hkrati se zaradi vnosa vode zmanja osmolarnost ECT. Posledica je
premik vode iz ECT v ICT, kar povea volumen ICT in zmanja osmolarnost ICT. Pri pitju fizioloke
raztopine so spremembe nekoliko drugane, saj se volumen ECT povea, osmolarnost pa ostane enaka.
Zato ne pride do premika vode v ICT in sta zato volumen in osmolarnost ICT enaka kot pred pitjem. e
pijemo hipertonino raztopino NaCl se povea volumen ECT, povea pa se tudi osmolarnost. Pride do
premika vode iz ICT v ECT, kar e dodatno povea volumen ECT, povea se tudi osmolarnost ICT.
Regulacija volumna ECT je del regulacije srednjega arterijskega tlaka, saj povean volumen ECT povzroi
dvig srednjega arterijskega tlaka. Pri tem pride do izloanja natrija, ki mu sledi voda. Pri regulaciji ECT imajo
vlogo baroreceptorji, ki vplivajo tako na kratkorono regulacijo (preko avtonomnega ivevja) kot na
dolgorono regulacijo (endokrini sistem, hemodinamika). Pri regulaciji volumna ECT v bistvu reguliramo
koncentracijo natrija v ECT.
Pomembno vlogo pri regulaciji volumna ECT preko izloanja natrija imajo ledvice same. Izloanje natrija
je doloeno preko dveh spremenljivk: GF natrija in tubulne reabsorbcije. Izloanje natrija drita priblino
konstantno dva mehanizma: glomerulotubularno ravnoteje in tubuloglomerularni feedback.
Povean vnos natrija povea izloanje natrija preko ledvic, vendar do poveanega izloanja pride z zamikom
nekaj dni. V vmesnem asu pride do poveane osmolarnosti ECT, kar povzroi ejo in poveano sproanje
ADH iz nevrohipofize. Posledica je povean vnos vode in reabsorbcija vode v ledvicah, kar pomaga spustiti
osmolarnost na normalno vrednost. Posledino se povea volumen ECT, kar vpliva na izloanje natrija.
Povean volumen ECT povea volumen krvi, to pa dvigne srednji arterijski tlak. Viji srednji arterijski tlak
povzroi tlano natriurezo, kjer pride do poveanega izloanja natrija z ledvicami.
Na izloanje natrija preko ledvic vplivajo tirje sistemi, ki ne zaznavajo spremembe celotnega volumna ECT,
pa pa le spremembe v efektivnem volumnu krvi (tj. volumen, ki vpliva na tlak v ilah). V fiziolokih pogojih
se efektivni volumen krvi spreminja paralelno z volumnom ECT, vendar se lahko spremeni tudi v nekaterih
patolokih stanjih. Na izloanje natrija preko ledvic vplivajo visokotlani baroreceptorji v aortnem loku in
karotidnem sinusu, nizkotlani baroreceptorji v atrijih, baroreceptorji v ledvicah in baroreceptorji v
centralnem ivevju ter jetrih. Poti regulacije so tiri: preko sistema renin-angiotenzin-aldosteron, preko
avtonomnega ivevja, preko ADH in preko ANP.
224
2016/2017
Os renin-angiotenzin-aldosteron se aktivira pri zmanjanem efektivnem volumnu krvi. Zmanjan vnos
natrija in vode povzroi niji arterijski tlak, to pa povzroi sproanje renina iz granularnih celic
jukstaglomerularnega aparata. Renin deluje na angiotenzinogen iz jeter in ga pretvori v angiotenzin I, ta se
v pljuih s proteolitsko cepitvijo preko angiotenzin konvertaze (ACE) pretvori v angiotenzin II. Uinki
angiotenzina II na volumen ECT so:
- Poveana reabsorbcija natrija zaradi konstrikcije eferentne arteriole. Konstrikcija eferentne arteriole
zmanja pretok plazme skozi peritubularne kapilare, zato pade hidrostatski tlak in naraste onkotski
tlak, kar spodbuja reabsorbcijo natrija in vode.
- Poveana reabsorbcija natrija v proksimalnem tubulu, TAL in distalnem tubulu zaradi veje
aktivnosti Na+/H+ izmenjevalca, Na/K rpalke in Na/HCO3- simporterja.
- Stimulacija sproanja aldosterona, ki e dodatno povea reabsorbcijo natrija.
- Povea obutljivost tubuloglomerularnega feedbacka, tako da poveane koncentracije NaCl v
maculi densi bolj zmanjajo GF.
- Naredi tlano natriurezo bolj uinkovito in tako e pri majhnih spremembah arterijskega tlaka
povea ali zmanja izloanje natrija z urinom.
Izloanje renina poteka preko treh mehanizmov:

1. Znian arterijski tlak zaznajo baroreceptorji v aortnem loku in karotidnem sinusu. Posledica je
aktivacija simpatika, ki preko -adrenerginih receptorjev povzroi sproanje renina iz
jukstamedularenga aparata.
2. Zniana koliina natrija v maculi densi vodijo v hiperpolarizacijo membrane celic, kar povzroi, da
celice macule dense stimulirajo granularne celice, da sproajo renin.
3. Zmanjan perfuzijski tlak v ledvicah zaznajo receptorji v granularnih celicah, ki so obutljivi na
razteg. Znian razteg povzroi zmanjan tok kalcija v celico, to pa je signal za sproanje renina.
Poleg tega sproanje renina stimulirajo e nekateri prostaglandini in endotelin. Po drugi strani sproanje
renina inhibirajo na primer angiotenzin II (negativna povratna zanka), ADH, tromboksan, visoke plazemske
koncentracije kalija in NO.
Zmanjan efektivni volumen krvi preko baroceptivnega refleksa povea tonus simpatika, kar ima ve
uinkov na volumen ECT. Simpatik povzroi:
- Vazokonstrikcijo renalnih arteriol, kar zmanja glomerulno filtracijo.
- Poveana reabsorbcija natrija in vode.
- Poveano izloanje renina, kar povzroi vije koncentracije angiotenzina II.
Normalno simpatik nima velikega unika na delovanje ledvic, vendar je kljuen pri kompenzaciji nekaterih
patolokih stanj, kot je na primer krvavitev.
225
2016/2017
Na volumen ekstracelularne tekoine ima vpliv tudi ADH, ki se sproa kot odgovor na hiperosmolarnost
ECT, pa tudi kot odgovor na veliko zmanjanje volumna ECT. ADH sintetizira hipotalamus, sproa pa ga
nevrohipofiza. Povea prepustnost za vodo v distalnem tubulu in zbiralcu ter s tem povea reabsorbcijo
vode. V zelo visokih koncentracijah ADH nima velikega vpliva na volumen ECT zaradi tlane diureze, pa
pa povzroi veliko zmanjanje v koncentraciji natrija v ECT. To je posledica dveh mehanizmov: poveana
reabsorbcija vode razredi natrij, povian arterijski tlak pa preko tlane natriureze povea izloanje natrija.
ANP se sproa kot odgovor na povean efektivni volumen, ki ga zaznajo raztegnitveni receptorji v atrijih.
Sintetizira se v miocitih atrijev, deluje pa na ledvice. Uinki ANP so: poveana glomerulna filtracija, povean
pretok plazme skozi skorjo in sredico (zmanja onkotski tlak in povea hidrostatski tlak v peritubulnih
kapilarah, kar nasprotuje reabsorbciji), zmanjano izloanje renina in ADH, vse to pa vodi v poveano
izloanje natrija in vode ter tako prispeva k zmanjanju volumna ECT.
Povean arterijski tlak povea tudi hidrostatski tlak v kapilarah, to pa povea izloanje natrija preko treh
mehanizmov. Povean tlak zmanja izloanje renina, kar zmanja reabsorbcijo natrija v peritubulne kapilare.
Zaradi vejega tlaka se povea pretok skozi vasa recta, zato pride do zmanjanja osmolarnosti intersticija
(veji pretok povzroi odstranjevanje topljencev). Zmanjana osmolarnost ECT zmanja reabsorbcijo natrija.
Povian tlak povea tudi glomerulno filtracijo, zato se filtrira ve natrija. Zaradi povianega tlaka je viji tudi
hidrostatski tlak v peritubularnih kapilarah, to pa nasprotuje reabsorbciji.
V povzetku ima povean vnos natrija za vzrok aktivacijo natriuretinih sistemov in inaktivacijo
antinatriuretinih sistemov. To poteka preko sledeih mehanizmov:
- Aktivacija nizkotlanega baroreceptorskega refleksa, ki povzroi inhibicijo simpatika in s tem
povea izloanje natrija ter zmanja reabsorbcijo natrija. Ta mehanizem je kratkoroen in je posebej
pomemben v prvih nekaj urah.
- Zmanjano izloanje renina, kar zmanja nastajanje angiotenzina II in posledino tudi aldosterona.
Oboje skupaj povzroi zmanjano reabsorbcijo natrija.
- Stimulacija izloanja ANP, ki povzroi poveano glomerulno filtracijo in zmanjano reabsorbcijo
natrija ter vode.
- Poveanje arterijskega tlaka, kar preko tlane natriureze povea ekskrecijo natrija. Ta mehanizem je
e posebej pomemben pri dolgoronem poveanem vnosu natrija, kjer pride do pokodb ledvic.
Ledvice so takrat odvisne od povianega arterijskega tlaka za uinkovito izloanje natrija.
226
2016/2017
e je volumen ECT povezan z izloanjem natrija, je
osmolarnost ECT povezana z izloanjem vode.
Osmolarnost plazme je okoli 290 mOsm/L, na osmolarnost
ECT pa vplivata dva mehanizma: ADH in eja. Prag za
izloanje ADH je priblino 280 mOsm/L, zato se v
normalnih pogojih ADH e sproa v neki meri.
Prvi mehanizem regulacije osmolarnosti ECT je ADH, ki
vpliva na izloanje vode preko ledvic. Poleg poviane
osmolarnosti so stimulusi za izloanje ADH tudi slabost,
nikotin in morfin, izloanje pa inhibira na primer alkohol.
Mehanizem, preko katerega ADH vpliva na osmolarnost
ECT, je:
1. Poviano osmolarnost ECT zaznajo
osmoreceptorske celice v anteriornem
hipotalamusu blizu supraoptinega jedra. Te celice
se skrijo, skritev pa jih vzdrai. Celice zato
poljejo impulze v supraoptino jedro.
2. Supraoptino jedro polje signale preko
infundibuluma v nevrohipofizo, kjer se zane iz
veziklov v ivnih koniih sproati ADH. ADH
iz nevrohipofize vstopi v kri in po krvi potuje do
ledvic.
3. V ledvicah ADH povea prepustnost za vodo v
distalnih segmentih nefrona preko poveanega
tevila akvaporinov-2. Povea se reabsorbcija vode,
ki povzroi znianje osmolarnosti ECT.
Sinteza ADH potee v magnocelularnih nevronih
supraoptinih in paraventrikularnih jedrih hipotalamusa. Ti
nevroni imajo aksone, ki potujejo v nevrohipofizo, ADH pa
se po teh nevronih transportira do tam. Stimulacija
osmoreceptorjev povzroi prenos impulzov do
nevrohipofize, kjer pride do sproanja ADH iz ivnih
koniev zaradi vdora kalcija.
Za sekrecijo ADH je odgovorna e ena regija v moganih. To je anteroventralna regija tretjega ventrikla
(AV3V). Ta regija ima tevilne povezave s supraoptinimi jedri hipotalamusa, kardiovaskularnimi centri
medule oblongate in organum subfornicale ter organum vasculosum. Poleg sproanja ADH je AV3V regija
odgovorna tudi za ejo, regulacijo krvnega tlaka in regulacijo vnosa natrija.
ADH se sprosti tudi kot odgovor na kardiovaskularne reflekse, kot sta arterijski baroceptivni refleks in
kardiopulmonarni (Bainbridgov) refleks. Zmanjan arterijski tlak in zmanjan volumen krvi preko teh
refleksov stimulirata izloanje ADH, kar povzroi reabsorbcijo tekoine in dvigne volumen krvi (s tem pa
tudi arterijski tlak) na normalno vrednost.
Drugi mehanizem za regulacijo osmolarnosti ECT je eja, ki jo stimulira AV3V regija. Receptorji, ki preko
sprememb v osmolarnosti ECT uravnavajo ejo, se nahajajo v organum vasculosum in organum
subfornicale. Ti receptorji so drugani od receptorjev za ADH, vendar delujejo na podoben nain. Poleg
sprememb v osmolarnosti so za ejo odgovorni nekateri neosmotski stimulusi:
- zmanjan volumen ECT in zmanjan arterijski tlak,
- angiotenzin II, ki deluje neposredno na organum subfornicale in organum vasculosum,
- suha usta in mukoza poiralnika,
- GI in faringealni stimulusi.
227
2016/2017
8.6 Koncentriranje in redenje urina, protitonik
Vodo vsakodnevno vnaamo v telo, prav tako pa voda nastaja pri razlinih metabolinih reakcijah. Po drugi
strani vsak dan vodo izloamo z urinom, fecesom itd. Vnos in produkcija vode morata biti enaka izloanju,
da se ohranja osmolarnost ECT. Izloanje vode je odvisno od potrebe izloanja topljencev, ki je normalno
okoli 600 mOsm/dan. Ekskrecijo topljencev doloa enaba:
= ,
kjer je UOsm osmolarnost urina, pa pretok urina. Pri poveanem vnosu vode se povea pretok urina, zato
se takrat zmanja osmolarnost urina (izloanje topljencev je relativno konstantno).
Pretok urina razdelimo na dva dela. Prvi je pretok, ki je potreben, da raztopimo topljence, in je izoosmolaren
s plazmo. Imenujemo ga osmolarni klirens in znaa okoli 300 mOsm/L. Drugi del je pretok iste vode, kjer
ni topljencev, in ga imenujemo klirens proste vode. Pretok urina je tako vsota osmolarnega klirensa in
klirensa proste vode. Osmolarni klirens je navidezen volumen plazme, ki ga ledvice v doloenem asu
popolnoma oistijo vseh topljencev. Poda ga enaba:

= .

Klirens proste vode je merilo izloanja vode
brez topljencev in je lahko pozitiven, negativen
ali enak ni. e se reabsorbira ve natrija, kot se
reabsorbira vode, bo urin hipoosmolaren,
klirens proste vode pa bo veji od ni. Po drugi
strani bo klirens proste vode manji od ni, e se
reabsorbira ve vode od natrija, urin pa bo
hiperosmolaren. e se voda in topljenci
enakomerno reabsorbirajo, je klirens proste
vode ni, urin pa je izoosmolaren.
Da ledvice uravnavajo konstantno osmolarnost ECT, sta odgovorna dva mehanizma: redenje urina, ki je v
bistvu reabsorbcija topljencev v segmentih nefrona, ki so neprepustni za vodo, in koncentriranje urina, kjer
pride do reabsorbcije vode zaradi hipertoninosti ECT ledvine sredice. V proksimalnem tubulu je
reabsorbcija vode in topljencev izoosmolarna, v Henlejevi zanki je veja reabsorbcija topljencev (redenje
urina), v distalnem tubulu in zbiralcu pa je lahko veja reabsorbcija vode, ki je sicer odvisna od ADH (lahko
koncentriranje urina).
228
2016/2017
Pri zelo velikem vnosu vode lahko ledvice izloijo tudi do 20 L urina dnevno, vendar je ta urin zelo razreden
in ima koncentracijo le okoli 50 mOsm/L. Do takega redenja urina lahko pride zaradi reabsorbcije
topljencev brez vode v distalnih delih nefrona. Procesi vzdol nefrona so takrat:
1. V glomerulu pride do filtracije, ultrafiltrat pa ima koncentracijo 300 mOsm/L.
2. V proksimalnem tubulu pride od izoosmotske reabsorbcije topljencev in vode, zato je tubulna
tekoina po proksimalnem tubulu e vedno izoosmotska s plazmo.
3. V Henlejevi zanki pride do redenja urina. V tDLH pride do reabsorbcije vode, kar nekoliko povea
osmolarnost (300 500 mOsm/L), vendar se urin mono razredi v ascendentnem delu, e
posebej v TAL. TAL je neprepusten za vodo tudi ob prisotnosti ADH. Urin ima pri poveanem
vnosu vode po Henlejevi zanki tako koncentracijo okoli 120 mOsm/L.
4. V distalnem tubulu in zbiralcu nato pride e do dodatnega redenja urina pri odsotnosti ADH.
Prepustnost teh segmentov za vodo je odvisna od ADH, ki povzroi, da se akvaporini translocirajo
na apikalno membrano. Ker pri poveanem vnosu vode pade osmolarnost ECT, ADH ni, zato sta
distalni tubul in zbiralce neprepustna za vodo. Pride do redenja urina z reabsorbcijo topljencev.
Koncentracija urina lahko pri visokem vnosu vode na koncu zbiralca dosee okoli 50 mOsm/L.
229
2016/2017
Po drugi strani se v pogojih, kjer je vnos vode nizek, voda lahko v veliki meri reabsorbira. Takrat izloamo
manje koliine koncentriranega urina, ki ima lahko koncentracijo tudi do 1200 mOsm/L. S to vrednostjo
lahko izraunamo minimalno koliino urina, ki ga moramo izloiti, da ohranjamo izloanje 600 mOsm
600
topljencev na dan: 1200 = 0.5 . Za koncentriranje urina sta potrebna dva pogoja: velika
koliina ADH in visoka osmolarnost renalnega medularnega intersticija. Intersticij sredice okoli zbiralc je
normalno hiperosmotski, zato visoke koliine ADH, ki poveajo prepustnost zbiralca za vodo, normalno
povzroijo koncentracijo urina (voda z osmozo prehaja iz zbiralca). Voda, ki izhaja iz zbiralca, se vrne preko
vasa recta v kri.
Hiperosmolarnost medularnega intersticija ohranja posebna ureditev Henlejevih zank in vasa recta, ki
omogoa mehanizem, ki ga imenujemo protitonik. Maksimalno osmolarnost ECT doloa dolina
Henleyevih zank, zato igrajo tu e posebno vlogo jukstamedularni nefroni. Osmolarnost intersticija je skoraj
povsod po telesu okoli 290 mOsm/L, vendar lahko v meduli dosee tudi 1200 mOsm/L. Osmolarnost
medule naraa od baze piramid proti ledvinemu mehu. K hiperosmolarnosti medule prispevajo tirje
dejavniki:
1. Aktivni transport natrija in kotransport klora, kalija ter ostalih ionov brez vode v TAL.
2. Aktivni transport ionov iz zbiralc v medularni intersticij.
3. Olajana difuzija uree iz medularnih delov zbiralc v medularni intersticij.
4. Zelo majhna reabsorbcija vode.
230
2016/2017
Tabela prikazuje transportne lastnosti razlinih segmentov nefrona. Najpomembneji vzrok za visoko
osmolarnost medularnega intersticija je transport ionov iz Henlejeve zanke v intersticij. Ta mehanizem
omogoa vzpostavitev koncentracijskega gradienta okoli 200 mOsm/L med tubulnim lumnom in
intersticijem. Za to je odgovoren TAL, ki je neprepusten za vodo. Po drugi strani je descendentni del
Henlejeve zanke zelo prepusten za vodo, zato se koncentraciji tubulne tekoine in intersticija hitro izenaita.
Voda izhaja iz tDLH in povzroi, da osmolarnost tubulne tekoine naraa proti vrhu Henlejeve zanke.
V vzpostavitev hiperosmotskega medularnega intersticija je vkljuenih est korakov:
1. V zaetnem stanju je koncentracija tubulne tekoine v Henlejevi zanki enaka koncentraciji
medularnega intersticija.
2. Aktivni transport ionov iz TAL znia koncentracijo tubulne tekoine in povea koncentracijo
intersticija. Ta aktivni transport lahko vzpostavi gradient do 200 mOsm/L, saj paracelularna difuzija
ionov nazaj v tubul nasprotuje aktivnemu transportu ionov iz tubula.
3. Zaradi visoke prepustnosti tDLH za vodo pride do hitre izenaitve koncentracij med tDLH in
intersticijem. Aktivni transport ionov iz TAL vzdruje koncentracijo intersticija 400 mOsm/L, zato
tudi tubulna tekoine v tDLH dosee koncentracijo 400 mOsm/L.
4. Dotok nove tekoine iz proksimalnega tubula potisne tekoino s koncentracijo 400 mOsm/L
naprej iz tDLH v TAL.
5. V TAL pride do novega aktivnega transporta ionov, tako da se zopet vzpostavi gradient 200
mOsm/L. Intersticij sredice tako dosee koncentracijo 500 mOsm/L.
6. Zaradi osmoze tekoina v tDLH dosee koncentracijo 500 mOsm/L in se tako izenai s
koncentracijo medularnega intersticija.
7. Koraki 4-6 se ponavljajo, dokler osmolarnost intersticijske tekoine v ledvini sredici ne dosee
koncentracije 1200-1400 mOsm/L.
231
2016/2017
Zaradi stalnega aktivnega transporta ionov ima
tekoina, ki zapusti ascendentni del Henlejeve zanke in
vstopa v distalni tubul, koncentracijo le okoli 100
mOsm/L. Zgodnji del distalnega tubula to tekoino e
dodatno razredi, saj tudi tu prihaja do aktivnega
transprota NaCl iz tubula brez transporta vode. Kaj se
s tekoino dogaja v kortikalnem delu zbiralca, je
odvisno od ADH. Pri visokih koncentracijah ADH
kortikalno zbiralce postane zelo prepustno za vodo,
zato pride do reabsorbcije vode v intersticij.
Reabsorbcija vode v korteksu namesto v meduli
ohranja visoko koncentracijo medularnega intersticija.
V medularnem zbiralcu pride e do dodatne
reabsorbcije vode, ki jo nato odnesejo vasa recta. Ker
ima intersticij koncentracijo 1200 mOsm/L, lahko ob
prisotnosti vejih koliin ADH koncentracija urina
dosee 1200 mOsm/L maksimalna osmolarnost urina.
K hiperosmotinosti medularnega intersticija v veliki meri prispeva urea, ki je odgovorna za priblino 40-
50% celotne osmolarnosti (500-600 mOsm/L). Za razliko od NaCl se urea reabsorbira pasivno z olajano
difuzijo v proksimalnem tubulu in medularnem zbiralcu. Hkrati se urea tudi pasivno secernira v tankem
descendentnem in tankem ascendentnem delu Henlejeve zanke. V TAL imamo tako zaradi sekrecije ~100%
filtrirane uree, koncentracija uree pa e dodatno naraste v distalnem tubulu in kortikalnem delu zbiralca, kjer
pride ob prisotnosti ADH do reabsorbcije vode, ne pa tudi uree. V zunanjem medularnem zbiralcu se
reabsorbira e ve vode brez reabsorbcije uree, v notranjem medularnem zbiralcu pa zaradi visoke
koncentracije uree v tubulni tekoini pride do reabsorbcije. To posredujeta UT-A1 in UT-A3 transporterja,
ki ju aktivira ADH. ADH tako poleg reabsorbcije vode povea prepustnost IMCD za ureo. Hkratna
reabsorbcija vode in uree povzroi, da je koncentracija uree v urinu e vedno visoka.
K hiperosmotinosti intersticija pa pravzaprav prispeva recikliranje uree med zbiralcem in Henlejevo zanko.
Zdrava oseba izloi le okoli 20-50% celotnega tubulnega bremena uree, ta dele pa doloa koncentracija
uree v plazmi, GF in reabsorbcija uree. Recikliranje uree poteka v ve korakih:
1. V proksimalnem tubulu se reabsorbira 40-50% filtrirane uree, vendar koncentracija uree v tubulni
tekoini vseeno naraste, saj je reabsorbcija vode veja od reabsorbcije uree.
2. V tDLH in tALH pride e naprej do vianja
koncentracije uree v tubularni tekoini. V teh
segmentih namre pride do sekrecije uree, ki jo
posreduje UT-A2.
3. Tekoina, ki pride v TAL, distalni tubul in CCT
ima koliino uree kot na zaetku. Ti segmenti so
relativno neprepustni za ureo, zato pride do
neznatne reabsorbcije uree. Ob prisotnosti ADH
v CCT pride do reabsorbcije vode, zato
koncentracija uree e malo naraste.
4. V OMCD ob prisotnosti ADH pride e do
dodatne reabsorbcije vode, koncentracija uree pa
lahko dosee 810-kratno koncentracijo uree v
plazmi.
5. V IMCD ob prisotnosti ADH pride do
reabsorbcije vode in uree, tako da naraste
osmolarnost intersticija. Velik dele te uree nato
difundira v tanke segmente Henlejeve zanke in
tako zopet vstopa v cikel ter se spet izloi v
IMCD.
232
2016/2017
To kroenje uree povzroi povianje koncentracij uree v intersticiju, s tem pa povea osmolarnost
intersticija. Recikliranje uree skupaj s protitonim mehanizmom vzdruje hiperosmolaren intersticij. Pri
poveanem vnosu vode pride do vodne diureze, tok urina pa se povea. Sproa se manj ADH, tako da je
prepustnost CCT za ureo nija. Pri poveanem vnosu vode je akumulacija vode manja.
Pri vzdrevanju hiperosmolarnosti ECT medule imajo pomembno vlogo vasa recta, ki sodelujejo pri
izmenjevanju snovi s protitonikom. Brez posebnega medularnega pretoka krvi bi uinek protitonika hitro
izginil. K vzdrevanju hiperosmolarnosti prispevata dve posebni lastnosti medularnega pretoka krvi:
1. Medularni pretok krvi je zelo majhen in predstavlja manj kot 5% RBF. Tak pretok je dovolj velik,
da zadovoli metabolne potrebe ledvinih tkiv, in hkrati dovolj majhen, da minimizira izgubo
topljencev iz medularnega intersticija.
2. V vasa recta pride do protitone izmenjave, kar e dodatno zmanja izgubo topljencev iz medule.
Protitoni sistem vasa recta deluje po naslednjem principu:
1. Kri vstopi v in izstopi iz medule preko vasa
recta. Vasa recta so dobro prepustne za vse
topljence v krvi razen plazemskih proteinov.
2. Kri, ki vstopi v medulo, se vzdol toka proti
papili zane koncentrirati, saj zaradi vse veje
hiperosmolarnosti intersticija prihaja do toka
topljencev (NaCl, urea) v kri in toka vode iz
krvi v intersticij. Na vrhu ima kri v vasa recta
koncentracijo 1200 mOsm/L.
3. Kri, ki tee navzgor in izstopa iz medule, se
vzdol medule redi, saj intersticij postaja vse
bolj hipoosmolaren (glede na kri). Voda zane
tako vtekati v kri, topljenci (NaCl in urea) pa
kri zapuajo in se vraajo v intersticij.
V vasa recta in iz njih neprestano prejahajo velike koliine vode in topljencev, vendar je neto dilucija
intersticijske tekoine zelo nizka zaradi U oblike vasa recta. Vasa recta sicer ne ustvarjajo hiperosmolarnosti
medularnega intersticija, vendar prispevajo k vzdrevanju le-tega.
Povean pretok krvi skozi vasa recta povzroi zmanjane sposobnosti ledvic, da koncentrirajo urin. Tak
uinek imajo nekateri vazodilatatorji, ki poveajo renalni medularni pretok krvi. Povean pretok ima za
posledico izpiranje topljencev iz sredice, to pa vpliva na koncentriranje urina, saj manji koncentracijski
gradient pomeni manjo reabsorbcijo vode preko osmoze v zbiralcih. Povian pretok povea reabsorbcijo
NaCl v vasa recta in filtracijo vode v intersticij. Osmolarnost krvi se tako dvigne, osmolarnost ECT pa zato
pade (obe koncentraciji se izenaita).
Povzetek sprememb v osmolarnosti in volumna tubulne tekoine po posameznih segmentih:
1. Proksimalni tubul: priblino 65% topljencev se reabsorbira, vendar pa je proksimalni tubul zelo
prepusten za vodo, tako da je izmenjava izoosmotska. Osmolarnost tubulne tekoine se zato ne
spremeni, pride pa do zmanjanega volumna urina.
2. V tDLH pride e do dodatne reabsorbcije vode, saj je tDLH dobro prepusten za vodo (akvaporini
tipa 1). Po drugi strani je tDLH slabo prepusten za NaCl in ureo, tako da pride do povianja
osmolarnosti (koncentracija) in zmanjanja volumna. Osmolarnost tubulne tekoine lahko ob
visokih koncentracijah ADH v tDLH dosee tudi 1200 mOsm/L (ADH prepustnost zbiralca
za ureo osmolarnost ECT osmolarnost tubulne tekoine v tDLH).
3. tALH je praktino neprepusten za vodo, je pa dobro prepusten za NaCl. V tALH tako pride do
reabsorbcije NaCl zaradi visokega koncentracijskega gradienta, ki je posledica koncentracije tubulne
tekoine v tDLH. Po drugi strani pride manje sekrecije uree iz medularnega intersticija. Skupni
uinek je nija osmolarnost tubulne tekoine.
233
2016/2017
4. TAL je neprepusten za vodo, vendar je zelo dobro prepusten za kalij, natrij in klor, tako da pride
do reabsorbcije teh topljencev brez reabsorbcije vode. Osmolarnost tubulne tekoine na koncu
TAL je tako zelo nizka, okoli 100 mOsm/L.
5. Proksimalni distalni tubul ima podobne lastnosti kot TAL, zato pride do e nadaljnje dilucije tubulne
tekoine, ki dosee koncentracijo do 50 mOsm/L.
6. V distalnem delu distalnega tubula in kortikalnem
delu zbiralca pride do reabsorbcije vode v odvisnosti
od koncentracije ADH. Ob visokih koncentracijah
ADH so ti tubuli zelo prepustni za vodo (akvaporini
tipa 2), zato je reabsorbcija vode zelo velika. Po drugi
strani so ti segmenti nefrona zelo slabo prepustni za
ureo, zato pride do koncentracije uree. Ob
odsotnosti ADH se v distalnem tubulu in
kortikalnem delu zbiralca reabsorbira le malo vode,
zato osmolarnost tubulne tekoine takrat pade
(reabsorbcija nekaterih topljencev).
7. V notranjem medularnem delu zbiralca je
koncentracija urina odvisna od koncentracij ADH in
od osmolarnosti intersticija. Ob prisotnosti velikih
koliin ADH je ta del zbiralca dobro prepusten za
vodo, zato voda izhaja iz tubula v intersticij, dokler
tubulna tekoina ne dosee iste koncentracije, kot jo
ima intersticij. Visoke koncentracije ADH poveajo
prepustnost konnih delov medularnega zbiralca za
ureo, zato pride do difuzije uree iz tubulne tekoine
v intersticij. To je vzrok dejstvu, da osmolarnost
ECT raste od baze piramide proti vrhu. Zaradi
reabsorbcije vode in uree v IMCD lahko ob visokih
koncentracijah ADH koncentracija urina dosee
1200 mOsm/L. Po drugi strani nizke koliine ADH
povzroijo, da je zbiralce neprepustno za vodo,
ledvice takrat izloajo razreden urin.
Regulacija koncentriranja in redenja urina poteka predvsem preko nivoja ADH. ADH vpliva na redenje
in koncentriranje urina preko tirih uinkov:
- Povea prepustnost nefrona za vodo od distalnega tubula naprej preko eksocitoze akvaporinov tipa
2 ter tako povea reabsorbcijo vode koncentriranje urina.
- Povea prepustnost IMCD za ureo ter tako vzdruje hiperosmolarnost medularnega intersticija,
hkrati pa prispeva k koncentriranju urina.
- Povea reabosrbcijo NaCl v TAL preko stimulacije Na/K/2Cl kotransporterja. S tem se e dodatno
povea osmolarnost intersticija sredice, s tem pa reabsorbcija vode v zbiralcu.
- Povea reabsorbcijo natrija v CCT preko poveane aktivnosti natrijevih kanalkov.
- Pri zelo visokih koncentracijah povzroi vazokonstrikcijo, kar dvigne arterijski tlak. Ta uinek v
bistvu nasprotuje reabsorbciji natrija in vode preko povianega hidrostatskega tlaka v peritubularnih
kapilarah.
234
2016/2017
8.7 Acidobazno ravnoteje, transport kislin in baz
Koncentracija H+ in s tem tudi pH morata biti natanno regulirana, saj spremembe pH mono vplivajo na
strukturo in funkcijo proteinov (encimov, receptorjev, kanalkov, strukturnih proteinov itd.). Normalna
koncentracija H+ je okoli 0.00004 mmol/L, kar nam da pH okoli 7.4 (razpon 7.25-7.45 v arterijski krvi).
Spremembe pH nadzorujejo razlini puferski sistemi. Pufri so sistemi ibkih kislin in baz ter so tako snovi,
ki reverzibilno oddajajo in sprejemajo vodikove ione. Koncentracija pufra je razdeljena na dva dela ibka
kislina/baza in njej konjugirana baza/kislina. Primeri pufrov v lovekem telesu so:
- Amonijak: 4+ 3 + +

- Bikarbonatni pufer: 3 + + 2 3 2 + 2
- Fosfatni pufer: 2 4 42 + +
Poleg puferskih sistemov so v vzdrevanje priblino stalne koncentracije vodikovih ionov vkljueni e
respiratorni center v moganih (skrbi za odvajanje CO2) in ledvice (skrbijo za izloanje H+ in reabsorbcijo
HCO3-).
Pri pufrih opisujemo dve lastnosti pufrov. Prva je
puferska kapaciteta, ki je koliina vodikovih ionov, ki
jih lahko pufer vee nase. Druga lastnost je mo pufra,
ki jo oznaujemo z . Mo pufra nam pove mnoino
mone baze (OH-) ali kisline (H+), ki jo moramo dodati
pufru, da se pH raztopine spremeni za eno enoto. Mo
pufra se odraa v naklonu titracijske krivulje [H+]
oziroma [OH-] v odvisnosti od pH in je najveja tam,
kjer je strmina titracijske krivulje najvija. Mo pufra je
najveja pri vrednosti pH, ki je enaka pKa pufra.
Pufrska mo celotne krvi brez bikarbonatnega pufra je
okoli 25 mM/pH enoto, k njej pa e prispeva velik
dele hemoglobin, ki deluje kot pufer s svojimi
histidinskimi ostanki. Pufrska mo plazme brez
bikarbonatnega pufra je veliko manja in znaa okoli 5
mM/pH enoto.
Mo pufra je odvisna od ve faktorjev: koncentracije
pufra (kisline/baze + konjugirane baze/kisline), pH
raztopine (najveja v pH = pKa) in od tega, ali je
puferski sistem zaprt ali odprt. Pri zaprtem puferskem
sistemu nobena komponenta pufra ne more izhajati iz
raztopine (npr. fosfatni pufer, proteini). Pri odprtem
puferskem sistemu se doloene komponente lahko
izmenjujejo med raztopino in okolico (npr.
bikarbonatni pufer, kjer se CO2 izloa oziroma vnaa v
telo preko dihanja). e pogledamo samo zaprte
puferske sisteme v telesu, je skupna mo pufra enaka
setevkom moi vseh posameznih pufrov. Ta je
najveja blizu fiziolokega pH in je tam tudi stabilna.
Bikarbonatni pufer je najpomembneji ekstracelularni pufer in je primer odprtega puferskega sistema. CO2,
ki je raztopljen v krvi, se v pljunih alveolih in eritrocitih z vodo v reakciji, ki jo katalizira karbonska
anhidraza, pretvori v H2CO3, ki pa je nestabilna in se zopet s karbonsko anhidrazo pretvori v HCO3- ter H+.
Na to ravnoteje vpliva pH e dodajamo kislino (H+), se bo ravnoteje obrnilo proti CO2, ki ga bomo
izdihali (hiperventilacija); e dodamo bazo (OH- OH- + H+ H2O), pa se bo ravnoteje obrnilo proti
HCO3-, ki se izloi z ledvicami (+ hipoventilacija zaradi pCO2).
235
2016/2017
Bikarbonatni puferski sistem je odprt puferski sistem, saj se CO2 neprestano izmenjuje z zunanjim okoljem.
Koncentracija raztopljenega CO2 je tako relativno konstantna, vendar se koncentracija celotnega pufra lahko
spreminja s spreminjanjem [HCO3-]. Mo pufra za bikarbonatni pufer je doloena kot:
= 2.3 [3 ],
in je pri fiziolokih koncentracijah HCO3-
(~24 mmol/L) enaka ~55 mM/pH enoto.
Ker se CO2 lahko prosto izmenjuje z okolico
in ga zato ne moremo nikoli v celoti 'porabiti',
lahko koncentracija pufra teoretino naraa v
nedogled. Puferska mo bikarbonatnega pufra
tako naraa eksponentno s pH in nima
maksimuma. V fiziolokih pogojih predstavlja
bikarbonatni pufer okoli 2/3 celotne puferske
moi krvi, v plazmi pa e veji dele, saj
imamo manj proteinov, ki delujejo kot pufri.
Ker se CO2 prosto izmenjuje z okolico, je omejitev bikarbonatnega pufra le koncentracija HCO3-. Pri
dodatku velikih koliin kisline je omejitev pomanjkanje HCO3-, kopienje CO2 pa ni omejitev, saj ga lahko
preprosti izdihamo. Po drugi strani je pri dodatku velikih koliin baze zopet omejitev nabiranje HCO3-,
pomanjkanje CO2 pa ni problem, saj ga lahko z dihanjem nadomeamo.
Spremembe v acidobaznem ravnoteju prikaemo z
Davenportovim diagramom, ki prikazuje plazemsko
[HCO3-] v odvisnosti od pH. Spreminjanje [HCO3-] v
odvisnosti od pH je odvisno od alveolarnega pCO2, te
spremembe pa prikazujejo tako imenovane izobare pri
konstantnem pCO2. e upotevamo samo bikarbonatni
pufer, prikazuje normalno stanje izobara pri pCO2 = 40
mmHg, izobara pCO2 = 80 mmHg prikazuje respiratorno
acidozo, izobara pCO2 = 20 mmHg pa prikazuje
respiratorno alkalozo. Pri normalnem dihanju se
premikamo po modri izobari, pri hipoventilaciji (pCO2) se
premikamo po zeleni izobari, pri hiperventilaciji (pCO2)
po rumeni izobari. Pomembna lastnost izobar je ta, da je
izobara strmeja pri vijih pH, zato dodajanje baze povzroi
manjo spremembo pH kot dodatek kisline. Prav tako je pri
vijih pCO2 krivulja strmeja, zato je bolja tudi
kompenzacija pufra.
Na zgornji Davenportov diagram lahko dodamo
skupno titracijsko krivuljo vseh ostalih pufrov. Pri
tem je naklon krivulje odvisen od koncentracije
pufrov pri vodoravni rti bi bila ta koncentracija
enaka ni, pri navpini rti pa neskonno. Realna
situacija je nekje vmes, je pa naklon krivulje
odvisen predvsem od koncentracije hemoglobina.
Ta je manja pri anemiji ([Hb] naklon krivulje
in spremembe pH pri dodatku baze/kisline) in
veja pri policitemiji (ve celic [Hb]
naklon krivulje, spremembe pH). Desni
Davenportov diagram prikazuje izobare
bikarbonatnega pufra in titracijsko krivuljo vseh
ostalih zaprtih pufrskih sistemov. Ravnoteje vseh
pufrov je pri pCO2 = 40 mmHg in pH = 7.4 (toka
Start).
236
2016/2017
Poglejmo spremembe, ki jih vidimo na Davenportovem diagramu pri razlinih acidobaznih motnjah. Prva
motnja je respiratorna acidoza, ki nastane kot posledica hipoventilacije (hipoventilacija manje izloanje
CO2 pCO2 premik ravnoteja bikarbonatnega pufra k HCO3- [H+] oz. pH). Pri tem se del
preseka H+ ionov, ki pri motnji nastanejo, vee na ostale pufre, skupna sprememba pH pa je odvisna od
kombinacije reakcij bikarbonatnega pufra in ostalih pufrov. Ker zaradi hipoventilacije naraste pCO 2, se
ravnotena toka puferskih sistemov premakne na vijo izobaro (toka A na zgornjem grafu), premik pa
stee po titracijski krivulji ostalih pufrov. Respiratorno acidozo prepoznamo po znianem pH in zviani
koncentraciji HCO3- v plazmi in pCO2.
Kompenzacija respiratorne acidoze ne more biti respiratorna, saj je do motnje prilo v dihalih.
Kompenzacija respiratorne acidoze je zato metabolina preko ledvic. Ledvice pri respiratorni acidozi
poveajo izloanje H+, hkrati pa poveajo tudi reabsorbcijo HCO3-. Ker je zaradi hipoventilacije narasel
pCO2, potee sprememba pH po novi izobari (pri 80 mmHg). Ravnotena toka se tako premakne po
izobari v desno proti pH = 7.4. Renalna kompenzacija je lahko popolna, e se vzpostavi pH 7.4 pri
povianem pCO2, vendar je v praksi kompenzacija praktino vedno delna, tako da pri povianem pCO2
dobimo pH, ki je nekoliko niji od 7.4.
Respiratorna alkaloza je pravzaprav obratna respiratorni acidozi. Respiratorna alkaloza je posledica

hiperventilacije, kjer pCO2 pade. Ravnoteje reakcije bikarbonatnega pufra se takrat premakne v smer
nastajanja CO2 (HCO3- + H+ CO2 + H2O (karbonska anhidraza) H+ oz. pH). Vodikove ione, ki
so potrebni za potek reakcije, donirajo preostali pufri. Posledica znianja pCO2 in alkaloze je premik na
izobaro, ki ima niji pCO2 (rumena, pCO2 = 20 mmHg) ter k vijim pH (toka B na zgornjem grafu).
Respiratorno alkalozo prepoznamo po zvianem pH in zniani koncentraciji plazemskega HCO3-.
237
2016/2017
Tudi kompenzacija respiratorne alkaloze je metabolna, saj je motnja zopet v respiratornem sistemu, zato
respiratorna kompenzacija ni mogoa. Pri tem se v ledvicah bodisi zmanja ekskrecija H+ ('dodajanje kisline')
bodisi zmanja reabsorbcija HCO3-. Premik pH poteka po novi (niji) izobari, premik pa poteka v levo proti
vrednosti pH = 7.4. Kot pri respiratorni acidozi je tudi tu kompenzacija lahko popolna ali pogosteje le delna.
Metaboline motnje acidobaznega ravnoteja so e kompleksneje. Metabolina acidoza je posledica bodisi

preseka kisline (pogosteje) ali pomanjkanja baze. Pogosti vzroki metaboline acidoze so na primer odpoved
ledvic, laktatna/ketoacidoza (preseek kisline) ali pa huda diareja (preveliko izloanje HCO3-). Osnovna
motnja povzroi premik ravnoteja proti nastajanju CO2, zato pride do znianja koncentracije HCO3-,
preseek H+ pa se vee na ostale pufre. Kljub temu se koncentracija raztopljenega CO2 ne spremeni, saj ga
preprosto izdihamo. Premik toke je pri metabolini acidozi po isti izobari. Metabolino acidozo
prepoznamo po znianem pH in [HCO3-].
Ker je pri metabolinih motnjah problem
v ledvicah, je kompenzacija respiratorna.
Pri metabolini acidozi preseek H+
stimulira kemoreceptorje, kar povzroi
hiperventilacijo. Hiperventilacija povea
izloanje CO2, zato pCO2 upade,
ravnoteje reakcije pa se pomakne e bolj
v levo in povzroi pretvarjanje H+ v CO2,
ki ga nato izdihamo. Upad pCO2 povzroi
premik toke na novo izobaro.
Kompenzacija je lahko delna ali popolna,
od tega pa je odvisen pCO2 nove izobare.
238
2016/2017
Metabolina alkaloza je posledica preseka baze (npr. OH-) ali pomanjkanja kisline (pogosteje). Pogost vzrok
metaboline alkaloze je hudo bruhanje, kjer zaradi izloanja veliko koliin HCl iz elodca pride do
pomanjkanja kislin v telesu. Preseek OH- se zdruuje s H+ in tvori vodo ter tako preko [H2O] in [H+]
premakne ravnoteje reakcije bikarbonatnega pufra v desno. Enak uinek ima tudi direktno zmanjanje [H+]
zaradi izgube kislin. Preseek baze se nevtralizira z ostalimi pufri. Premik ravnoteja v desno povzroi padec
pCO2, vendar se zaradi dihanja koncentracija raztopljenega CO2 ne spremeni, saj ga preprosto manj
izdihamo. Metabolino alkalozo prepoznamo po povianem pH in [HCO3-].
Kompenzacija metaboline alkaloze je tudi respiratorna, saj zaradi povianja pH pride do inhibicije
kemoreceptorjev. Inhibicija povzroi hipoventilacijo, to pa pomeni manje izloanje CO2. pCO2 naraste,
toka na grafu pa se premakne na vijo izobaro k nijim pH. Pri kompenzaciji metaboline alkaloze je
problem omejitev s kisikom, saj pri prenizkih alveolnih ventilacijah pride do prevelikega znianja pO2 v krvi.
Prenizke vrednosti pO2 imajo ravno obratno posledico kot nije vrednosti H+ stimulira kemoreceptorje
in povea alveolno ventilacijo.
Pri kompenzaciji metabolinih acidobaznih motenj sodeluje ve sistemov, ki imajo doloeno hierarhijo.
Najprej se 'aktivirajo' ekstracelularni pufri, ki jim sledijo intracelularni pufri. Tretje v hierarhiji so ledvice,
vendar le, e ni vzrok za samo motnjo v ledvicah. etrti mehanizem v hierarhiji je dihanje.
Vrsto motnje lahko doloimo iz Davenportovih diagramov. Poenostavljeno reeno pride pri respiratornih
motnjah do premika ravnotene toke na drugo izobaro po titracijski krivulji ostalih pufrov, pri metabolinih
motnjah pa do odmika ravnotene toke od titracijske krivulje po isti izobari. Kompenzacija respiratorne
motnje se odraa tako, da se toka premakne po novi izobari na drugo titracijsko krivuljo ostalih pufrov,
kompenzacija metaboline motnje pa tako, da se toka premakne na novo izobaro po novi titracijski krivulji
ostalih pufrov.
239
2016/2017
Zgornje motnje acidobaznega ravnoteja so bile motnje v acidobaznem ravnoteju ECT. Spremembe pH
se dogajajo tudi v ICT. pH v ICT vpliva na pH ECT preko razlinih ionskih prenaalcev (npr. Na/H
antiporter in Cl/HCO3- antiporter v eritrocitih). Na aktivnost teh prenaalcev vplivajo razlini faktorji, kot
so hormoni, rastni faktorji, volumen celice in pH ECT.
Padec pH v ICT pomeni poveanje [H+] v celici. Vije koncentracije H+ poveajo aktivnost Na/H
antiporterja, ki prerpava en vodikov ion iz celice v zameno za en natrijev ion v celico. Poveana aktivnost
tega antiporterja povea tok H+ iz celice. Hkrati se zmanja e aktivnost Cl/HCO3- antiporta, kar zmanja
tok HCO3- iz celice. Posledica zakisanja pH ICT je zakisanje pH tudi v ECT. Po drugi strani dvig pH v ICT
pomeni zmanjanje [H+] v celicah. Spremembe, ki so posledica tega, so obratne kot pri znianju pH v ICT
- aktivnost Na/H antiporterja in aktivnost Cl/HCO3- antiporterja, kar povzroi tudi dvig pH v ECT.
Pri acidobaznih motnjah moramo upotevati dejstvo, da je preko neznanega mehanizma transport H+ in K+
povezan. Acidoza ECT ([H+] v ECT) povea tok H+ v celice, v obratno smer pa poteka tok kalija. Acidozo
v ECT torej spremlja hiperkalemija. Obratno velja za alkalozo v ECT, kjer pride do toka H+ iz celice in toka
K+ v celico hipokalemija. Poleg tega velja obratno hiperkalemija povzroi acidozo ECT, hipokalemija
pa alkalozo ECT.
240
2016/2017
Pri doloanju acidobazne motnje nam lahko
pomaga ustrezna tabela (z oziroma so
oznaene prvotne motnje) ali pa uporabimo
naslednjo shemo za podrobnejo analizo
arterijskega vzorca krvi:
Normalno imamo v telesu enako koliino kationov in anionov. Anion gap, ki ga izraunamo po enabi
= [+ ] [3 ] [ ], je zato realno enak ni, izraunana vrednost pa je normalno 8-16
mmol/L (povpreno 12), saj neizmerjeni anioni presegajo neizmerjene katione. Anion gap je uporaben
predvsem za diagnosticiranje razlinih vzrokov metabolne acidoze. V metabolni acidozi namre pride do
znianja plazemske [HCO3-], da pa se ohrani princip elektronevtralnost narastejo koncentracije drugih
anionov (predvsem Cl-). Taki metabolini acidozi pravimo hiperkloremina metabolina acidoza. Po drugi
strani lahko anion gap pri metabolni acidozi ostane normalen v nekaterih primerih, kjer narastejo
koncentracije neizmerjenih anionov (npr. laktatna acidoza, ketoacidoza).
e je anion gap veji od 12, izraunamo korigirano vrednost bikarbonata po enabi [3 ]. =
[3 ] + ( 12). e je ta niji od 22 mM, je metabolni acidozi pridruena e neka sekundarna
metabolna acidoza. e je viji od 22 mM, je metabolni acidozi pridruena metabolna alkaloza.
241
2016/2017
Poleg dihal imajo ledvice kljuno vlogo pri kompenziranju motenj acidobaznega ravnoteja. Ledvice dnevno
izloajo kisline, dnevno breme nehlapnih kislin pa je ~70 mmol/dan. Kisline to breme razdelijo na 70 mmol
H+, ki se dnevno izloi z ledvicami, in 70 mmol HCO3-, ki se dnevno reabsorbira v ledvicah. Jasno je, da
odpoved ledvic vodi v metabolno acidozo, saj se v urin izloa premalo H+, iz ledvic pa se reabsorbira
premalo HCO3-. Poleg ledvic so pri vzdrevanju acidobaznega ravnoteja pomembna e pljua, ki dnevno
izloijo ogromne koliine potencialne kisline v obliki CO2.
Za vzdrevanje acidobaznega ravnoteja je nujno, da ledvice reabsorbirajo praktino ves filtriran HCO3-.
Vsakodnevno se v glomerulih namre prefiltrira 180 L plazme, ki vsebuje 24 mmol HCO3- na liter. Dnevno
tubulno breme bikarbonata je kar 4320 mmol, izguba take velike koliine baze pa bi povzroila hudo
metabolino acidozo. Po drugi strani bi reabsorbcija vsega filtriranega HCO3- vodila v nekontrolirano
zakisanje urina, ki bi lahko doseglo tudi pH = 1.3. Vendar je najniji pH urina, ki ga ledvice e lahko doseejo,
priblino 4.4. Tu igrajo vlogo pufri, ki jih ledvice lahko mirno izloijo fosfat, kreatinin in urat. Od teh je
najvaneji fosfat, ki ima pKa najblije fiziolokemu pH (pKa2 = 6.8). Ostala dva puferska sistema sta
pomembneja v distalnejih predelih nefrona, kjer je pH urina e niji. Poleg prejnjih treh puferskih
sistemov je e posebej pomemben urinski pufer NH3/NH4+, ki ga ledvice sintetizirajo same. Amonijak se v
lumnu tubula povee z vodikovimi ioni ter se izloi kot amonijev ion.
Izloanje dnevnega tubulnega bremena 70 mmol nehlapnih kislin telo dosee preko ve korakov:
1. Ekstracelularni HCO3- nevtralizira veino H+ bremena. HCO3- se pri tem zmanja proporcionalno
z zmanjanjem koncentracije H+.
2. Veino preostanka bremena H+ nevtralizirajo preostali pufri v ekstracelularni tekoini. Pri tem se
zmanja koliina bazine oblike pufra (B-). Majhen dele bremena H+ vseeno uide puferskim
sistemom v ECT.
3. Pljua izloijo CO2, ki je nastal v prvem koraku. Kisle oblike pufrov (HB) se iz telesa ne izloijo,
pa pa se pretvorijo nazaj v bazino obliko.
4. V ledvicah nastane nov HCO3-, ki se vrne v kri in nadomesti v prvem koraku porabljen HCO3-,
hkrati pa povzroi regeneracijo B- preko reakcije s HB.
Normalno ima skupno izloanje kislin z urinom tri komponente. Prva komponenta je H+ vezan na tako
imenovane titrabilne pufre (fosfat, kreatinin in urat). Ta ne vsebuje H+, ki se izloi z urinom v obliki NH4+.
Drugi komponenti pravimo netitrabilen pufer, saj je pKa za disociacijo NH4+ tako visok, da je v urinu velika
veina NH3/NH4+ pufra v obliki NH4+, titracija urina pa te koncentracije ne bi spremenila za veliko. Tretja
komponenta je koliina HCO3-, ki se izloi. Skupno izloanje kislin z urinom je tako:
= + + + 4+ 3 .
H+, ki se v ledvicah secernira, ima tri usode: vezava na filtrirani HCO3-, vezava na filtrirane titrabilne pufre
in vezava na secerniran ali filtriran NH3. Titracija HCO3- s H+ pravzaprav omogoa reabsorbcija bikarbonata.
Reabsorbcija bikarbonata poteka na tono doloenih specializiranih mestih nefrona. Reabsorbcija poteka
po naslednjih korakih:
1. H+ se secernira v tubulni lumen preko Na/H
antiporterja, veinoma v proksimalnem tubulu.
2. V lumnu tubula se H+ povee s filtriranim
HCO3-. Reakcijo katalizira karbonska anhidraza
na apikalni membrani, tako da nastaneta CO2 in
OH-. Nastali OH- se povee s secerniranim H+,
da nastane voda.
3. Ker je apikalna membrana dobro prepustna za
CO2, le-ta difundira v celice. Znotraj reagira z
vodo v reakciji, ki jo katalizira intracelularna
karbonska anhidraza. Nastaneta HCO3- in H+.
4. H+ se preko apikalne membrane izloi v tubul,
kjer zopet reagira s filtriranim HCO3-. HCO3-
se preko bazolateralne membrane reabsorbira.
242
2016/2017
Za vsak vodikov ion, ki se secernira v lumen, se iz lumna
izloi ena molekula HCO3-, hkrati pa se ena molekula
HCO3- tudi filtrira. Vendar tak nain povezovana H+ in
reabsorbcija HCO3- ne povzroita neto ekskrecije H+ z
urinom, saj vodikovi ioni samo kroijo med celicami in
tubulnim lumnom. Vloga te titracije je v tem, da se
preprei izguba bikarbonata.
Druga mona usoda H+ je titracija nebikarbonatnih pufrov.
Secernirani vodikovi ioni lahko tako interagirajo s HPO42-,
kreatininom ali uratom ter povzroijo formiranje njihovih
ibkih kislin. Od teh treh pufrov se dale najve protonov
izloi v obliki H2PO4-. Ta se izloi zato, ker je pri nizkih
pH Na/Pi kotransporter inhibiran, poleg tega pa ta
transporter nase vee H2PO4- z manjo afiniteto kot
HPO42-. Za vsak H+, ki titrira fosfatni pufer, se iz celic
reabsorbira ena molekula HCO3-. Na izloanje H+ s
titrabilnimi pufri vplivajo trije dejavniki:
1. Glomerulna filtracija, ki doloa koncentracije pufra v tubulni tekoini. Tubulno breme HPO42- je
namre produkt GF in plazemske [HPO42-]. Pri poveani glomerulni filtraciji se bo izloilo ve H+
v obliki H2PO4-.
2. pKa pufra, ki doloa, v kakni obliki se bo pufer nahajal. Temu kriteriju najbolj ustreza fosfatni
pufer, ki ima pKa 6.8. Tako se priblino 80% fosfatnega pufra nahaja v obliki HPO42-. Kreatinin
(pKa = 5.0) in urat (pKa = 5.8) imata vejo vlogo pri nijih pH tubulne tekoine.
3. pH urina, ki vpliva na pufre v povezavi z njihovim pKa.
Tretja usoda H+ je titracija amonijaka. Veina
amonijaka se, za razliko od bikarbonata in ostalih
titrabilnih pufrov, ne filtrira, pa pa se secernira.
Tubulne celice same proizvajajo amonijak v
metabolizmu aminokislin (predvsem glutamina),
ta amonijak pa iz celic oddifundira v tubulno
tekoino. Prav tako lahko v tubulno tekoino iz
celic prehaja nekaj NH4+, ki se namesto
vodikovih ionov lahko vee na Na/H antiporter.
Metabolizem glutamina producira 2 amonijeva
iona, ki razpadeta na 2 molekuli amonijaka in na
dva vodikova iona. Hkrati nastaneta e 2 OH-, ki
se s karbonsko anhidrazo pretvorita v HCO3-. V
tubulnem lumnu se NH3 povee s secerniranimi
vodikovimi ioni, oblikuje NH4+, ki ne more
prehajati nazaj v celice in se zato izloi z urinom.
Sekrecija vodikovih ionov v nefronu poteka v
doloeni meri v praktino vseh segmentih nefrona. Reabsorbcija bikarbonata, s katero je povezana tudi
sekrecija vodikovih ionov, poteka predvsem v proksimalnem tubulu, manj pa v TAL in distalnem nefronu.
Najveji dele, kar 80%, reabsorbcije bikarbonata poteka v proksimalnem tubulu. Na koncu proksimalnega
tubula je pH tubulne tekoine okoli 6.8, to pa predstavlja manji H+ transepitelni gradient, saj je pH
citoplazme 7.4. Proksimalni tubul predstavlja sistem za sekrecijo H+ z visoko kapaciteto a nizkim gradientom.
Preostalih 20% se priblino enakomerno reabsorbira v TAL (10%) in distalnem tubulu ter zbiralcu (10%).
Zbiralca in distalni tubul predstavljajo sistem za sekrecijo H+ z nizko kapaciteto a visokim gradientom, saj
je pH tubulne tekoine lahko tudi 4.4. Koliina bikarbonata, ki se izloi z urinom, je odvisna od pH urina.
V normalnih pogojih se reabsorbira okoli 99.99% filtriranega HCO3-, pri najnijem monem pH (4.4) pa e
ve 99.999%.
243
2016/2017
Ledvice bikarbonatni ion tudi 'ustvarjajo'. Da ledvice lahko izloajo oziroma ustvarijo bikarbonat, je nujno,
da se H+, ki nastane skupaj z bikarbonatom, izloi v urin. To ponejo ledvice v proksimalnem tubulu na dva
naina. Prvi nain ustvarjanja bikarbonata je titracija titrabilnih kislin v lumnu (npr. HPO42- v H2PO4-), drugi
pa titracija secerniranega NH3 v NH4+. Od teh je pomembneji mehanizem nastajanja bikarbonata titracija
NH3, ki prispeva okoli 60% tvorbe bikarbonata.
Nastajanje bikarbonata s fosfatnim pufrom je najpomembneje v proksimalnem tubulu, kjer je pH priblino
enak pKa fosfatnega pufra. V distalnem tubulu po drugi strani bikarbonat nastaja predvsem s titracijo
kreatinina in urata, ki imata pKa blije pH tubulne tekoine v teh segmentih. Nastajanje bikarbonata s
titracijo NH3 je vsota petih procesov: (1) sekrecije NH4+ v proksimalnem tubulu, (2) reabsorbcije NH4+ v
TAL, (3) recikliranja intersticijskega NH4+ v proksimalni tubul in tDLH, (4) sekrecija intersticijskega NH4+
v zbiralca in (5) prehajanje NH4+ v vasa recta, ki ga odplaknejo iz ledvic. Koliina nastalega bikarbonata, ki
nastane s titracijo NH3 je (1) (2) + (3) + (4) (5).
Sekrecija kisline (H+), ki se nato porabi za reabsorbcijo filtriranega bikarbonata, nastajanje titrabilne kisline
ali ekskrecijo NH4+, je posledica treh komponent. Te so:
1. Transport H+, ki ga dobimo iz vode (H2O OH- + H+), iz tubulnih celic v lumen tubula. Pri tem
ostane OH- v celicah.
2. Pretvorba intracelularnega OH- v HCO3- v reakciji, ki jo katalizira intracelularna karbonska
anhidraza.
3. Transport novonastalega bikarbonata iz tubulnih celic v kri.
244
2016/2017
Hkrati morajo ledvice za izloanje novonastalega bikarbonata neprestano sintetizirati neki novi pufer, saj je
puferska mo filtriranih nebikarbonatnih pufrov premajhna, da bi lahko pufrala vse secernirane vodikove
ione. Ta pufer je amonijak.
Ledvice bi teoretino lahko zakisale urin bodisi s sekrecijo vodikovih ionov bodisi z reabsorbcijo OH-
oziroma bikarbonata. Vendar se izkae, da je za zakisanje urina odgovorna izkljuno sekrecija vodikovih
ionov. Ti se preko apikalne membrane transportirajo preko treh razlinih mehanizmov, ki so prisotni v
razlinih celicah. Transport vodikovih ionov preko apikalne membrane poteka z:
- Na/H antiporterjem, ki je odgovoren za najveji dele secerniranega H+. Prisoten je v
proksimalnem tubulu, TAL in distalnem tubulu. Gre za sekundarni aktivni transport, kjer se H +
rpa proti gradientu, pri tem pa se porablja energija Na+ gradienta. Sekrecija H+ z Na/H
antiporterjem je tako odvisna od aktivnosti Na/K rpalke, ki vzdruje natrijev gradient. Delovanje
Na/H antiporterja inhibirajo nekateri dejavniki (npr. PTH), transporter pa je sposoben zniati pH
tubulne tekoine za najve eno enoto.
- Elektrogeno H+ rpalko, ki je sposobna ustvariti veliko veji pH gradient kot Na/H antiporter. pH
tubulne tekoine se z elektrogeno H+ rpalko lahko znia na nekje 4-5. H+ rpalka se nahaja
predvsem na -interkalarnih celicah, v manji meri tudi na apikalni membrani tubulnih celic v
proksimalnem tubulu, TAL in distalnem tubulu. Prav tako se nahaja na bazolateralni membrani -
interkalarnih celic. Aktivnost H+ rpalke povea aldosteron, ki jo aktivira neposredno, hkrati pa
povea tudi transport natrija v celico, tako da se zaradi veje negativnosti lumna e bolj povea
aktivnost H+ rpalke. Poveano izloanje vodikovih ionov povzroi tudi acidoza, ki povea tevilo
teh rpalk na apikalni membrani. Pri alkalozi se po drugi strani tevilo rpalk zmanja.
- H/K rpalka, ki je prisotna v distalnem tubulu in zunanjih segmentih zbiralca (CCT, OMCD).
Transport je elektronevtralen.
245
2016/2017
Pomembno vlogo pri zakisanju urina igrajo karbonske anhidraze, ki jih je ve vrst apikalne (IV ali XIV),
intracelularna (II) in bazolateralne (IV ali XIV). Apikalne karbonske anhidraze so prisotne predvsem v
proksimalnem tubulu. Njihova vloga je pretvorba filtriranega HCO3- in (preko Na/H) secerniranega H+ v
CO2 in OH-. S tem apikalne karbonske anhidraze omogoajo visoko stopnjo reabsorbcije bikarbonata v
proksimalnem tubulu. Hkrati z odstranjevanjem vodikovih ionov poveajo njihovo sekrecijo, saj ohranjujejo
gradient za delovanje Na/H antiporterja. V distalnem nefronu je sekrecija vodikovih ionov nija, poleg tega
poteka z elektrogeno H+ rpalko ter H/K rpalko, ki lahko rpata proti vijemu gradientu. Pretvorba
vodikovih ionov v CO2 in vodo lahko zaradi vijih koncentracij H+ poteka brez karbonske anhidraze.
V citoplazmi karbonska anhidraza II pospeuje pretvorbo intracelularnega CO2 in OH- v bikarbonat in
vodikov ion. S tem povea zalogo vodikovih ionov, ki se nato izloijo preko apikalnih prenaalcev, in zalogo
bikarbonatnih ionov, ki se reabsorbirajo preko bazolateralnih prenaalcev. V distalnem tubulu in
kortikalnem zbiralcu vsebujejo karbonsko anhidrazo II samo interkalarne celice. Vloga bazolateralnih
karbonskih anhidraz e ni pojasnjena.
Reabsorbcija bikarbonata je tesno povezana z ohranjanjem pH celic, saj je reabsorbcija bikarbonata preko
bazolateralne membrane tesno povezana z apikalno sekrecijo vodikovih ionov. Za transport bikarbonata iz
celic v peritubularno tekoino sta odgovorna dva mehanizma:
1. Elektrogeni Na/HCO3 simporter, ki je odgovoren za veino bazolateralnega transporta bikarbonata.
Najveje izraanje tega simporterja je v proksimalnem tubulu, e posebej v S1 segmentu, koliina
transporterja nato vzdol nefrona pada. V proksimalnem tubulu ta transporter iz celice izloi en
natrijev ion ter tri bikarbonatne ione, tako da sabo nosi dva neto negativna naboja. Aktivnost
transporterja poveajo poveana glomerulna filtracija, hipokalemija in acidoza. Hkrati nanj delujeta
angiotenzin II (aktivnost Na/H antiporta in Na/HCO3 simporta) ter parathormon (aktivnost
Na/H antiporta in Na/HCO3 simporta).
2. Cl/HCO3 antiporter, ki je prisoten v S3 segmentu proksimalnega tubula, TAL, distalnem tubulu in
kortikalnem delu zbiralca (-interkalarne celice).
Pomemben pufer NH4+ se sintetizira v ledvicah, e posebej v proksimalnem tubulu. Sinteza amonijevih
ionov poteka predvsem iz glutamina, ki vstopa v celice tako iz tubulne kot iz peritubularne tekoine.
Transport poteka sklopljen z natrijevimi ioni, razgradnja glutamina do NH4+ pa poteka v mitohondrijih z
glutaminazo. Konni produkti razgradnje glutamina so -ketoglutarat, 2OH- in 2NH4+, ki deluje kot ibka
kislina ter razpade na 2NH3 in 2H+ (2H+ + 2OH- 2H2O).
NH3, ki nastane pri metabolizmu glutamina,
je relativno nepolaren in zato lahko
difundira iz relativno bazinih celic v
relativno kisli lumen. Hkrati z njim preko
apikalne membrane prehaja tudi NH4+, ki
zaradi naboja ne more prosto difundirati.
Transport NH4+ v lumen zato poteka preko
Na/H antiporterja, kjer se NH4+
transportira namesto H+. NH3 se v kislem
tubulnem lumnu zdrui z vodikovimi ioni in
oblikuje NH4+, ki ne more prehajati
membrane in se zato izloi z urinom.
Stranski produkt razgradnje glutamina, -
ketoglutarat, v tubulnih celicah vstopa v
glukoneogenezo, kjer posredno nastaja
bikarbonat (glutamin -KG citratni
cikel 2CO2 karbonska anhidraza
2HCO3-). Za vsak amonijev ion, ki se
secernira iz tubulnih celic, se reabsorbira en
bikarbonatni ion.
246
2016/2017
V proksimalnem tubulu pride do sinteze velike
veine amonijaka oziroma amonijevih ionov, ti pa
se tam secernirajo. V tDLH jukstamedularnih
nefronov lahko pride do sekrecije ali reabsorbcije
amonijaka, v tALH pa lahko pride do reabsorbcije
NH4+. V TAL nato sledi reabsorbcija NH4+, tako
da veina secerniranega amonijaka ne dosee
zbiralc in distalnega tubula. Apikalna membrana
TAL je slabo prepustna za amonijak, zato pa je
toliko bolj prepustna za NH4+. Ta se preko
apikalne membrane prenese bodisi preko
Na/K/2Cl transporterja, kjer nadomesti K+,
bodisi preko K+ kanalkov. Preko bazolateralne
membrane prehaja v obliki NH3, posledica
reabsorbcije amonijaka v TAL pa je akumulacija
NH4+ v medularnem intersticiju. Ta ima nato tri
usode:
1. Razpad na H+ in NH3, amonijak pa se
nato izloi v pozni proksimalni tubul in
zgodnji tDLH recikliranje amonijaka.
2. Razpad na H+ in NH3, amonijak pa vstopa
v lumen zbiralc, kjer pride do titracije
amonijaka v NH4+. Taka sekrecija
amonijaka lahko poteka z neionsko
difuzijo, prav tako pa se nekaj NH4+ iz
intersticija secernira preko Na/K rpalke
(zamenja K+). Z direktno difuzijo iz TAL
v zbiralce amonijak zaobide distalni tubul,
kjer se bi NH3 reabsorbira zaradi nizke
koncentracije v kortikalnem intersticiju.
3. NH4+ se lahko izpere tako, da se
reabsorbira v sistemski krvni obtok.
247
2016/2017
Regulacija izloanja H+ in sinteze NH3 je pod vplivom razlinih fiziolokih in patofiziolokih stimulusov.
Veina jih vpliva na apikalni in bazolateralni transport kislin/baz ter direktno na produkcijo amonijaka. Med
mehanizme regulacije spadajo acidobazne motnje, glomerulotubularno ravnovesje bikarbonata, homeostaza
natrija, homeostaza kalija ter nekateri hormoni in zdravila.
tiri osnovne motnje acidobaznega ravnoteja vplivajo na sekrecijo H+ preko ledvic, preko tega pa seveda
tudi na reabsorbcijo bikarbonata. Vplivi acidobaznih motenj so:
1. Respiratorna acidoza stimulira sekrecijo vodikovih ionov, saj kompenzacija respiratorne acidoze
obsega poveano renalno sekrecijo H+ in poveano renalno reabsorbcijo HCO3-. Respiratorna
acidoza stimulira sekrecijo H+ na dva naina: akutno pCO2 direktno povea sekrecijo H+ v
proksimalnem tubulu, kronina respiratorna acidoza pa povea izraanje acidobaznih transporterjev
(koncentracija Na/H kotransporterja in koncentracija Na/HCO3 kotransporterja).
2. Metabolina acidoza stimulira tako sekrecijo H+ kot produkcijo NH3, eprav je osnovna
kompenzacija hiperventilacija, ki povea izloanje CO2. Ledvice so v kompenzacijo metaboline
acidoze zato vkljuene le, e niso same vzrok motnji. Akutni padec [HCO3-] na bazolateralni
membrani stimulira sekrecijo H+ preko poveane reabsorbcije HCO3- z Na/3HCO3
kotransporterjem. Kronino znian HCO3- izzove praktino enak odziv kot kronina respiratorna
acidoza. Poleg poveane sekrecije H+ je mehanizem za vejo produkcijo bikarbonata tudi poveana
produkcija NH3. Ledvice zato pri metabolini acidozi stimulirajo encime, ki so vkljueni v
razgradnjo glutamina do amonijaka ter v pretvorbo -KG v glukozo (+HCO3-).
3. Respiratorna alkaloza povzroi zmanjano sekrecijo H+ preko znianja pCO2. Ker je posledino v
tubulni tekoini nija koncentracija vodikovih ionov, se bikarbonatni ioni z njimi ne morejo
povezati, zato pride do poveanega izloanja bikarbonata z urinom. Nije koncentracije bikarbonata
premaknejo ravnoteje reakcije v desno, tako da se CO2 pretvarja v bikarbonat in vodikove ione
(znianje pH proti 7.4).
4. Metabolina alkaloza zmanja sekrecijo H+ in celo izzove sekrecijo bikarbonata v kortikalnem
zbiralcu. Proksimalni tubuli namre zaznajo poviano koncentracijo bikarbonata v peritubulnih
kapilarah, to pa povzroi zmanjano aktivnost Na/HCO3 transporterja in povea backleak
bikarbonata v lumen. V distalnem tubulu in kortikalnem delu zbiralca pride do pretvorbe -
interkalarnih celic v , zato se H+ rpalke na apikalni membrani zamenjajo s Cl/HCO3
antiporterjem, Cl/HCO3 antiporter na bazolateralni membrani pa se zamenja za H+ rpalko
(membrani se v bistvu obrneta). Posledica je reabsorbcija H+ in sekrecija HCO3-.
Na reabsorbcijo bikarbonata vpliva glomerulotubularno ravnovesje bikarbonata. Povian pretok tubulne
tekoine ali poviana luminalna [HCO3-] poveata reabsorbcijo bikarbonata. Alkalni pH tubulne tekoine
stimulira Na/H transporterje in H+ rpalke, tako da pride do poveane sekrecije vodikovih ionov. Ti se nato
poveejo z bikarbonatnimi ioni ter s tem poveajo reabsorbcijo bikarbonata. Pomen GT ravnoteja je v
zmanjanju izgube bikarbonata (preprei metabolino acidozo). Hkrati GT ravnoteje deluje tudi v obratni
smeri, kjer se pri znianem GF zmanja reabsorbcija bikarbonata (preprei metabolno alkalozo).
Zmanjan vnos natrija v telo zmanja volumen ECT, to pa povea reabsorbcijo natrija. Na poveano
reabsorbcijo natrija vplivajo razlini faktorji (angiotenzin II, noradrenalin, aldosteron), vendar je posledica
ta, da se povea aktivnost Na/H antiporterja. Posledino se pri zmanjanem vnosu natrija zaradi poveane
reabsorbcije zvea sekrecija vodikovih ionov, to pa skupaj vodi v alkalozo.
Na izloanje vodikovih ionov vpliva homeostaza kalija, saj se kalijevi in vodikovi ioni vedno izmenjujejo v
obratni smeri. Hipokalemija tako v proksimalnih tubulih povea aktivnost Na/H antiporta na apikalni in
aktivnost Na/HCO3 simporta na bazolateralni membrani. V proksimalnem tubulu se tako povea sekrecija
vodikovih ionov. Hkrati se povea sinteza NH3, ki omogoa, da se vodikovi ioni izloijo z urinom. Do
sprememb pride tudi v -interkalarnih celicah, kjer se povea aktivnost K/H antiporterja. Skupni uinek
obeh sprememb je poveano izloanje H+ z urinom, to pa vodi v metabolino alkalozo. Pri hiperkalemiji
pride do obratnih sprememb: zmanja se sekrecija NH4+ v proksimalnem tubulu in zmanjana reabsorbcija
v TAL ([K+] povzroijo manji transport NH4+ preko Na/K/2Cl transporterja in K+ kanalkov). Skupni
uinek je zmanjana ekskrecija NH4+, tako da se izloa manj H+, to pa povzroi metabolino acidozo.
248
2016/2017
Na izloanje vodikovih ionov vplivajo e nekateri drugi faktorji:
1. Glukokortikoidi (npr. kortizol) poveajo aktivnost Na/H izmenjevalca in tako stimulirajo sekrecijo
vodikovih ionov. Hkrati inhibirajo prenaalce za fosfat in tako zmanjajo reabsorbcijo fosfata.
Posledica je poveana koliina pufra, ki jih lahko H+ titrirajo.
2. Mineralokortikoidi (npr. aldosteron) stimulirajo sekrecijo H+ preko:
direktne stimulacije elektrogene H+ rpalke in bazolateralnega Cl/HCO3 izmenjevalca v -
interkalarnih celicah,
poveanja reabsorbcije Na+ v zbiralcih prek natrijevih kanalov, kar povea
elektronegativnost lumna ter posredno stimulira elektrogeno H+ rpalko -interkalarnih
celic,
preko povzroitve hipokalemije, ki posredno povea sekrecijo H+
3. Diuretiki lahko poveajo ali zmanjajo sekrecijo H+:
inhibitorji karbonske anhidraze inhibirajo sekrecijo H+ predvsem v proksimalnih tubulih,
v manji meri pa tudi v TAL in DCT,
inhibitorji Na/K/Cl simporterja v TAL in Na/Cl simporterja v DCT poveajo nivoje
angiotenzina II in aldosterona, poveajo [Na+] v tubulni tekoini v distalnem tubulu in
poveajo elektronegativnost lumna (preko reabsorbcije Na+) ter preko teh mehanizmov
poveajo sekrecijo H+.
249
2016/2017
9 METABOLIZEM
Metabolizem je vsota vseh fizikalnih in kemijskih reakcij oziroma procesov, ki so vkljueni v proizvodnjo
energije, sintezo ali razgradnjo strukturnih in funkcijskih komponent celic ter v odstranjevanje neuporabnih
stranskih produktov. V fiziologiji metabolizem obravnavamo z vidika energijske presnove ter z vidika
uravnavanja presnove, energijske bilance in telesne temperature.
Energijo lahko dobi telo v fizikalni obliki (npr. toplota) ali pa v obliki hranil. Hranila za loveka so proteini,
maobe in ogljikovi hidrati, ki se ob prisotnosti kisika vedno razgradijo do konca. Razgradnja teh hranil
lahko poteka tudi brez kisika, vendar pri tem nastaja kisikov dolg.
Telo v normalnih pogojih hrani okoli 2 L
kisika (netrenirane osebe), ki pa se pri
anaerobnih pogojih na primer pri hujem
naporu zane porabljati. Shranjen kisik se
nahaja v razlinih oblikah: v pljuih (0.5 L),
raztopljen v telesnih tekoinah (0.25 L),
vezan na hemoglobin (1 L) in vezan na
mioglobin v miinih vlaknih (0.25 L). Na
zaetku hujega napora se shranjen kisik
hitro porabi, saj je poraba sunkovito narastla,
vnos pa porabe e ne dohaja. Kmalu se
vzpostavi novo ravnovesno stanje, vendar je
telo do takrat nekaj (ali ves) shranjenega
kisika e porabilo. Po koncu vadbe se mora
kisikov dolg poplaati, pri tem loimo dve
vrsti:
1. Hitri, alaktacidni dolg, ki je manji del kisikovega dolga. Predstavlja koliino kisika, ki se porabi za
regeneracijo ATP, kreatin fosfata in nadomeanje normalnih zalog v telesu (mioglobin).
2. Poasni, laktacidni dolg, ki je veji del kisikovega dolga. Predstavlja tisti del dolga, ki se porabi za
odstranjevanja laktata, ki je nastal med anaerobno vadbo.
Energijo hranil izraamo v kalorijah, ki so precej majhna enota. V praksi se veliko pogosteje uporablja
kilokalorija (kcal), ki je ponavadi enota, ki jo imamo v mislih, e reemo kalorija. Kilokalorija je energija, ki
jo potrebujemo, da segrejemo en kilogram vode za en kelvin. Ena kilokalorija ustreza energiji 4.2 kJ. Energijo
hranil lahko razdelimo na bruto energijo, ki je energija, ki jo dobimo, e hranilo zagemo v kalorimetru, in
neto energijo, ki je tisti del energije, ki je dostopen telesu. Bruto energija za razlina hranila znaa: 4 kcal/g
za ogljikove hidrate, 9.4 kcal/g za maobe in 5.65 kcal/g za proteine. Neto energija za ogljikove hidrate in
maobe je skoraj enaka bruto energiji, saj pride do popolne oksidacije. Za proteine pa je neto energija nija
in znaa le 4.3 kcal/g. Vzrok temu je, da pri razgradnji proteinov nastaja urea, ki je telo ne more uporabiti
za energijo. V kalorimetru ureo lahko zagemo in tako iz nje dobimo e nekaj energije.
Bolj natanno merilo za neto energijo hranil je koeficient Hranilo Koeficient
prebavljivosti. Ta nam poda intervale neto energije prebavljivosti
razlinih hranil, saj je neto energija odvisna od oblike, v
proteini 4 kcal/g (3.11-4.37)
kateri doloena hranila zauijemo. e na primer
zauijemo isto koliino ogljikovih hidratov v obliki mesa ogljikovi hidrati 4 kcal/g (3.6-4.11)
in v obliki glukoze, bomo iz ogljikovih hidratov v mesu
dobili manj neto energije, saj je bomo ve porabili za maobe 9 kcal/g (8.37-9.03)
prebavo.
alkohol (ni hranilo) povpreno 9 kcal/g
Energija, ki je odvisna za razlike med neto energijo in koeficientom prebavljivosti, se uporabi za shranjevanje
hranil ali pa za pretvorbe. Pretvorba ogljikovih hidratov v glikogen in lipidov v TAG ne porabi veliko
energije (le 3-7%), pretvorba aminokislin v proteine pa veliko ve (~25%). Hkrati porabimo veliko energije
za pretvorbe ogljikovih hidratov v TAG in aminokislin v glikogen (tudi ~25%).
250
2016/2017
Energija je v telesu shranjena predvsem v treh oblikah:
1. V obliki glikogena, ki predstavlja le 1% telesne tee oziroma 700 g. Od tega se ga okoli 100 g nahaja
v jetrih, ta glikogen pa se pretvarja v glukozo, ki jo nato porabljajo druga tkiva. 100 g jetrnega
glikogena zadostuje za priblino en dan. Preostalih 600 g se nahaja v miicah, ki glikogen porabljajo
le za svoje potrebe (primanjkuje jim encima glukoza-6-fosfataze).
2. Proteini predstavljajo 14% telesne tee (~10 000 g), kar ustreza okoli 20 000 kcal. Proteini normalno
niso zaloga energije, saj se porabljajo le v ekstremnih pogojih pri dolgotrajnem stradanju.
3. Lipidi predstavljajo 20% telesne tee (~14 000 g) in hranijo kar 130 000 kcal energije. Lipidi so
hkrati energetsko najgosteja oblika energije, saj so e popolnoma neoksidirani (ni nobenih OH
skupin).
e energija na gram hranila med razlinimi hranili mono variira, je po drugi strani energija na enoto
porabljenega kisika priblino stalna. Za ogljikove hidrate tako znaa priblino 5 kcal/L O2, za lipide pa 4.7
kcal/L O2.
Telo dnevno porabi v mirovanju okoli 2300 kcal dnevno, pri fizini aktivnosti pa lahko tudi ve kot 6000
kcal dnevno. Pri hudem fizinem naporu lahko poraba energije naraste za 10x, vendar le za kratek as. Veji
del (~65%) dnevne porabe energije v mirovanju predstavlja tako imenovan bazalni metabolizem, ki je tista
poraba energije, ki jo telo potrebuje samo, da obstaja. Bazalni metabolizem je metabolizem, ki ga izmerimo
v bazalnih pogojih:
1. Tea oseba (vsaj 12 ur brez hrane).
2. Oseba je v mirovanju in ni izvajala huje telesne aktivnosti v zadnji uri.
3. Oseba mora biti psihino in fizino sproena.
4. Temperatura okolja mora biti termonevtralna (~25 C).
5. Meritev poteka v zgodnjih jutranjih urah.
Na bazalni metabolizem vplivajo spol
(enske imajo veji odstotek maobe
niji bazalni metabolizem, saj imajo niji
dele miic), starost (po dvajsetem letu
bazalna presnova vsakih deset let pade za
priblino 2 do 3%), hormoni (predvsem
itnini, ki dvignejo bazalni metabolizem),
telesna povrina (veja koliina miic, zato
BM standardiziramo na povrino), dednost
idr.
Poleg potreb bazalnega metabolizma se
energija v mirovanju porablja e za
naslednje procese: prehranska termogeneza
(okoli 10%), vzdrevanje telesne
temperature, vzdrevanje miinega tonusa
in hoteno miino aktivnost.
Bazalni metabolizem merimo v bazalnih pogojih, metodi merjenja sta dve:
1. Pri direktni kalorimetriji preiskovanca zapremo v kalorimeter, ki je toplotno izoliran. Preiskovanec
zaradi metabolizma oddaja toploto, to pa segreje zrak v kalorimetru. Zrak drimo pri stalni
temperaturi, tako da ga odvajamo v vodno kopel. Zrak odda toploto vodi, spremembo temperature
pa lahko izmerimo ter tako izraunamo toploto, ki jo je telo oddalo.
2. Pri indirektni kalorimetirji merimo porabo kisika, saj vemo, da je raven metabolizma enaka
produktu porabe kisika in kalorinemu ekvivalentu kisika.
= 2 2
251
2016/2017
Hranilo RQ Kalorini ekvivalent je koliina energije, ki se sprosti na enoto kisika in jo
ogljikovi hidrati 1 merimo v kJ ali kcal na liter kisika. Kalorini ekvivalent kisika (KE) ne
moremo neposredno doloiti, lahko pa ga izraunamo iz respiratornega
maobe 0.7 kvocienta (RQ), saj sta ti dve koliini povezani preko nekega
proteini 0.8 sorazmernostnega faktorja. RQ je razmerje med izdihanim CO2 in
vdihanim O2 ter zavzame razline vrednosti, odvisno od tega katera
povpreje 0.83 hranila metaboliziramo (izdihan CO2 se sproa v presnovi).
Ker je povpreen respiratorni kvocient 0.83, lahko ven dobimo kalorini ekvivalent kisika 4.83 kcal/L. e
bi se porabljali samo ogljikovi hidrati, bi bil RQ veji, veji pa bi bil tudi KE (5 kcal/L). Po drugi strani bi
pri porabljanju samih maob dobili niji RQ in KE (4.7 kcal/L).
Potrebe telesa niso za vsa hranila enake, zato tudi razmerja, v katerih naj bi ta hranila zauili, niso enaka za
vsa hranila. Dnevno naj bi vnesli 55-60% ogljikovih hidratov, 10-15% proteinov in 30-35% maob. Ker
dnevno ne vnesemo hranil v tono takih razmerjih, je potrebna interkonverzija organskih molekul, kjer
porabljamo energijo za pretvarjanje hranil. Interkonverzije, ki potekajo v lovekem telesu, so:
- glukoza neesencialne aminokisline, maobne kisline,
- aminokisline glukoza, maobne kisline,
- maobne kisline glukoza, aminokisline.
Interkonverzija hranil je nujna tudi zato, ker razlina tkiva ne morejo porabljati vseh virov energije. ivevje
je na primer izrazito odvisno od glukoze, nekateri tkiva (eritrociti, ledvina sredica, bela miina vlakna) pa
so izkljuno glikolitina. Preostala tkiva so oksidativna in lahko ob pomanjkanju glukoze porabljajo proste
maobne kisline. Velik pomen pri zagotavljanju glukoze za glikolitina tkiva imajo jetra, ki proizvajajo
glukozo v procesu glukoneogeneze. Med jetri in miicami poteka cikel Corijevih, kjer se laktat, ki nastane
pri anaerobni glikolizi v miicah, transportira v jetra, tam pa vstopi v glukoneogenezo. Glukoza, ki pri tem
nastane, se transportira nazaj v miice.
V grobem delimo dve stanji presnov. Prvo je absorptivno stanje, ki je stanje presnove ob prisotnosti
presnovkov v prebavnem traktu. Drugo je postabsorptivno stanje, kjer teh presnovkov ni. V absorptivnem
stanju poteka absorbcija presnovkov iz GI trakta v kri in skladienje hranil v celicah. Energijo v
absorptivnem stanju predstavlja predvsem glukoza, ki se v jetrih skladii sprva v obliki glikogena, ko pa
so zaloge glikogena doseene, se shrani v obliki maobnih kislin. Te maobne kisline se skupaj z zauitimi
skladiijo v obliki trigliceridov.
V postabsorptivnem stanju telo ne more porabljati hranil, ki jih je zauilo s hrano, saj sta absorbcija in
skladienje hranil e konana. Kljub temu mora telo v postabsorptivnem stanju porabljati in proizvajati
energijo, zato organizem porablja zaloge, ki si jih je ustvaril v absorptivnem stanju (glikogen, trigliceride, v
ekstremnih razmerah tudi proteine).
Presnovna stanja so pod nadzorom endokrinega sistema. Glavna tarna tkiva nadzora presnovnih stanj so
jetra, miice in maobno tkivo. Hormone, ki na ta tkiva delujejo, delimo v dve skupini: inzulin (hormon
izobilja) in ostali hormoni, ki inzulinu nasprotujejo (glukagon, adrenalin, kortizol in rastni hormon).
Hormoni omogoajo glukostazo tudi v kritinih stanjih postabsorptivnem stanju, stradanju, stresu, naporu,
travmi in rasti.
252
2016/2017
Inzulin
Inzulin je hormon izobilja, ki se sproa predvsem v absorptivnem stanju. Je polipeptidni hormon, ki ga
sintetizirajo celice Langerhansovih otokov v pankreasu. Sintetizira se kot preproinzulin, nato pa sledijo
modifikacije (S-S mostiki in odcepitev peptida C), ki preproinzulin preko proinzulina pretvorijo v inzulin.
Peptid C, ki nastane pri dozorevanju inzulina, je uporabni marker za ugotavljanje funkcije celic, saj ga jetra
ne presnavljajo.
Inzulin se po sintezi sprosti v portalni obtok, po katerem se neposredno transportira v jetra, ki so tudi organ,
ki inzulin v najveji meri 'porabljajo'. Jetra razgradijo okoli 60% inzulina, preostali inzulin pa se razgradi e
v drugih tarnih tkivih in v ledvicah. Razpolovni as inzulina je le nekaj minut.
Sproanje inzulina je nadzorovano s koncentracijo glukoze. Pri tem hiter porast glukoze (npr. IV infuzija
glukoze) povzroi nije koncentracije inzulina, kot je izloanje takoj po obroku. Pri hranjenju se iz
prebavnega trakta sproajo nekateri hormoni, ki delujejo na pankreas in spodbujajo nastajanje ter
sproanje inzulina. Inzulin je v pankreasu uskladien, saj je peptidni hormon (steroidni hormoni se ne
skladiijo). Sproanje inzulina je pod nadzorom naslednjih faktorjev:
- visoke koncentracije glukoze pospeujejo izloanje inzulina (glukoza vstopi v celice preko GLUT2
transporterja, povzroi [ATP], kar inhibira K+ kanalke depolarizacija odprtje Ca2+
kanalkov sproanje inzulina),
- izloanje spodbujajo nekatere aminokisline (npr. levcin, arginin),
- glukagon, vsaj in vitro, spodbuja izloanje inzulina, vendar in vivo verjetno temu ni tako,
- hormoni GI trakta holecistokinin, sekretin, gastrini inhibicijski peptid (GIP), glukagonu podoben
peptid (GLP-1) spodbujajo sproanje inzulina,
- parasimpatik povzroi sproanje inzulina,
- sulfonilurea, ki je zdravilo za diabetike, deluje podobno kot ATP in zapre K+ kanalke ter tako
spodbuja sproanje inzulina,
- somatostatin, ki se sproa iz celic Langerhansovih otokov, in simpatik (vezava na in
receptorje) inhibirata sproanje inzulina.
UINKI INZULINA
TKIVO UINKI
glikogenoliza, glikogeneza, glukoneogeneza,
oksidacija, sinteza prostih maobnih kisline,
jetra sinteza proteinov, razgradnja proteinov,
glikoliza (malo),
transport glukoze (GLUT2 transporterji, niso odvisni od inzulina)
transport glukoze (GLUT4 transporterji, odvisni od inzulina),
preno progaste miice glikogeneza, glikoliza,
sinteza proteinov, razgradnja proteinov
transport glukoze (GLUT4 transporterji, odvisni od inzulina),
sinteza triacilglicerolov, sinteza lipoproteinske lipaze (LPL),
maobno tkivo
razgradnja maob (aktivnost hormonsko senzitivne lipaze (HSL)),
glikoliza
253
2016/2017
Sistemski uinki inzulina so: poveano skladienje in zmanjana razgradnja hranil, znievanje koncentracij
glukoze, AK, MK in ketonskih teles v plazmi (pospeen transport glukoze v veino tkiv), poveana sinteza
holesterola, triacilglicerolov in glikogena, poveana sinteza proteinov, DNA in RNA ter povean transport
kalija, fosfata ter magnezija v celice (potrebni za sintezo proteinov).
Inzulin povea transport glukoze v celice preko delovanja na GLUT4 glukozni transporter, ki je prisoten v
skeletnih miicah, maobnem tkivu in srcu. Inzulin povzroi translokacijo GLUT4 na membrano celic,
poveano tevilo GLUT4 pa povea transport glukoze v celice. Poleg GLUT4 imamo e druge glukozne
transporterje, ki niso odvisni od inzulina:
- GLUT1 je prisoten v vseh tkivih, e posebej je pomemben v hematoencefalni barieri, kjer skrbi, da
imajo mogani dovolj glukoze. GLUT1 ima visoko afiniteto za glukozo, kar mu omogoa, da
prenaa glukozo e pri bazalnih koncentracijah.
- GLUT2 je podoben GLUT1, le da ima nijo afiniteto in ima zato pomembno vlogo v absorptivnem
stanju. Prisoten je predvsem v jetrih, prebavilih in ledvinih tubulih.
- GLUT3 je prisoten v vseh tkivih, e posebej pomemben pa je na ivnih celicah. Ima visoko
afiniteto do glukoze.
- GLUT5 se nahaja v enterocitih in omogoa absorbcijo fruktoze.
Glukagon
Glukagon je polipeptid, ki se sproa predvsem v postabsorptivnem stanju in tako nasprotuje delovanju
inzulina. Sintetizirajo ga celice Langerhansovih otokov v obliki preproglukagona. Glukagonu podoben
peptid se sproa iz GI trakta in ima podobne uinke kot glukagon, le da ima ibkeji bioloki uinek.
Glukagon ima razpolovni as nekaj minut, veino pa ga porabijo jetra.
Izloanje glukagona je pod nadzorom razlinih dejavnikov:
- sproanje spodbujajo hipoglikemija, nekatere aminokisline, simpatik, napor (preko koncentracije
glukoze oziroma simpatika) in sunkovit padec maobnih kislin,
- sproanje zavirajo inzulin (parakrino delovanje), hiperglikemija, visoke koncentracije maobnih
kislin v plazmi, somatostatin (iz celic Langerhansovih otokov) in parasimpatik.
UINKI GLUKAGONA
TKIVO UINKI
glikogenoliza, glikogeneza, glukoneogeneza,
jetra oksidacija, sinteza prostih maobnih kislin, sinteza triacilglicerolov
glikoliza, ketogeneza
sinteza triacilglicerolov (lipogeneza), razgradnja maob (HSL)
maobno tkivo
glikoliza, oksidacije
Somatostatin
Somatostatin sintetizirajo celice Langerhansovih otokov in D celice GI trakta. Poleg tega se sintetizira e
v hipotalamusu in moganih. Somatostatin se sintetizira v dveh oblikah, aktivna oblika pa je tista, ki je dolga
14 aminokislin. Ta se sintetizira preteno v hipotalamusu. 28 aminokislin dolga oblika se sintetizira predvsem
v GI traktu.
Somatostatinu nasprotujejo drugi hormoni: rastni hormon, inzulin, glukagon, gastrin, sekretin, vazoaktivni
intestinalni peptid in TSH.
254
2016/2017
Adrenalin
Adrenalin je (skupaj z noradrenalinom) derivat tirozina, ki se sintetizira v sredici nadledvine leze. Tam se
sintetizira predvsem adrenalin, v manjih koliinah pa e noradrenalin, L-DOPA in dopamin. Izloanje
adrenalina iz nadledvinice je pod nadzorom:
- simpatika preganglionarna holinergina vlakna tvorijo sinapse s kromafinimi celicami in
povzroajo sproanje predvsem adrenalina,
- kortizol povea izloanje,
- ACTH stimulira sintezo L-DOPA in noradrenalina.
Uinki adrenalina na metabolizem so: izloanje inzulina (preko receptorjev), izloanje glukagona,
glikogenoliza v miicah in jetrih, lipoliza v maobnem tkivu in sproanje maobnih kislin,
glukoneogeneza v jetrih in bazalni metabolizem.
Kortizol
Kortizol je glukokortikoid, ki se sintetizira iz holesterola v zoni fasciculati v skorji nadledvinice. Izloa se
v pulzih in ima cirkadiani ritem izloanja (najvija koncentracija kortizola zjutraj, najnija pa zveer). V
plazmi je 90% kortizola vezanega na transportni protein, 7% na albumin, preostanek pa se prenaa prosto.
Receptorji za kortizol se nahajajo v citosolu vezan na aperon in delujejo v jedru kot transkripcijski faktorji.
Izloanje kortizola poteka preko:
- vijih centrov stres (fizini, emocionalni, biokemini) povea sproanje,
- hipotalamusa (sproanje kortikotropin sproujoega hormona (CRH) ACTH),
- adenohipofize (sproanje ACTH).
Kortizol ima ve uinkov:
UINKI KORTIZOLA
TIP UINKI
glukoneogeneza iz proteinov v jetrih, glikogeneza,
razgradnja proteinov, izgradnja proteinov
presnovni vstop glukoze v tkiva, vstop AK v celice
lipoliza v maobnem tkivu,
izloanje glukagona in adrenalina
vzdruje reaktivnost ilja in normalen srednji arterijski tlak
kardiovaskularni prepustnost il
vzdruje kontraktilnost srca
na skeletne miice vzdruje kontraktilnost, razgradnja proteinov
t. limfocitov, TNF, interlevkini
protivnetno
permeabilnost kapilar
kosti nastajanje kostnine, absorbcija kalcija v revesju
255
2016/2017
9.1 Bilanca vnosa hranil, regulacija hranjenja
Stabilnost telesne tee in sestave telesa zahtevata, da je vnos energije enak porabi energije. e se lovek
prekomerno hrani, se bo preseek energije shranil kot maoba. Po drugi strani stradanje povzroi
porabljanje teh zalog energije. Stabilnost in uravnoveenost vnosa ter porabe energije omogoajo regulacijski
mehanizmi.
Obutek lakote je povezan s potrebo po hrani in nekaterimi fiziolokimi uinki (npr. kontrakcije elodca).
Apetit je po drugi strani pomeni eljo po hrani, ponavadi doloene vrste. Po hranjenju nastopi obutek
sitosti, ki prepreuje prekomeren vnos hrane pri posameznem obroku, s tem pa zmanjuje posledice
nepopolne prebave ter previsoke koncentracije hranil v krvi.
Nadzor vnosa poteka preko ve dejavnikov. 25% prispevajo genetski dejavniki, 30% kulturni dejavniki
(prehrambene navade, dostopnost, telesna aktivnost). Preostanek prispevajo centralni dejavniki nadzora
apetita hipotalamus in mogansko deblo ter periferni dejavniki prebavila, pankreas, maobno tkivo.
Glavni center za nadzor vnosa hranil je hipotalamus, ki vsebuje centre za lakoto in sitost. Center za lakoto
predstavljajo lateralna jedra hipotalamusa, center za sitost pa ventromedialna jedra. Poleg teh dveh centrov
k regulaciji vnosa hranil prispevajo tudi paraventrikularna, dorzomedialna in arkuatno jedro.
Paraventrikularna jedra so vkljuena v obutek sitosti, dorzomedialna pa v obutek lakote. Arkuatno jedro
je mesto hipotalamusa, kamor prihajajo hormoni iz GI trakta in maobnega tkiva. Hipotalamus nadzoruje
vnos hranil preko razlinih stimulusov:
- signali iz GI trakta, ki sporoajo polnjenost elodca,
- signali o vsebnosti hranil (glukoze, aminokislin, prostih maobnih kislin) v krvi,
- signali v obliki GI hormonov,
- signali v obliki hormonov maobnega tkiva,
- signali iz moganskega korteksa (vid, vonj, okus).
Hipotalamini centri za nadzor vnosa hranil vsebujejo nevrone, ki imajo na povrini veliko receptorjev za
nevrotransmiterje in hormone. Substance, ki vplivajo na hranjenje, razdelimo na oreksigene (stimulirajo
hranjenje) in anoreksigene (inhibirajo hranjenje). Te substance delujejo na nevrone arkuatnega jedra
hipotalamusa, ki jih glede na substance razdelimo v dve skupini:
- pro-opiomelanokortinski (POMC) nevroni, ki producirajo -melanocite stimuliriajoi hormon (-
MSH) skupaj s CART (kokain in amfetamin regulirani transkript),
- nevroni, ki producirajo nevropeptid Y (NPY) in agouti soroden protein (AGRP).
Aktivacija POMC nevronov znia
vnos hranil in povea porabljanje
energije, aktivacija NPY-AGRP
nevronov pa ima obraten uinek ter
povzroi povean vnos hranil ter
manjo porabo energije. NPY-AGRP
so oreksigeni nevroni, POMC pa
anoreksigeni. Ti nevroni so ena izmed
glavnih tar razlinih hormonov, med
katere spadajo leptin, inzulin,
holecistokinin ter ghrelin.
256
2016/2017
POMC nevroni sproajo -MSH, ki se vee na melanokortinske receptorje. Ti so e posebej pogosti v

paraventrikularnih jedrih. Melanokortinskih receptorjev je ve vrst, e posebej sta pomembna tipa MCR-3
in MCR-4. Aktivacija teh receptorjev zmanja vnos hranil, inhibicija pa povea vnos hranil. MCR-4
receptorji imajo povezave z nucleus solitarius in pri aktivaciji preko inhibicije le-tega povzroijo simpatino
stimulacijo. Poleg tega POMC nevrone najdemo tudi v samem moganskem deblu, tudi v nucleus solitarius.
AGRP, ki ga sproajo oreksigeni nevroni, je endogeni antagonist MCR-3 in MCR-4 ter preko inhibicije teh
receptorjev nasprotuje delovanju -MSH. Vloga AGRP v fiziolokih pogojih e ni razjasnjena. Poleg AGRP
sproajo oreksigeni nevroni tudi nevropeptid Y, ki se sproa kot odgovor na nizke zaloge shranjene
energije. Nevropeptid Y povzroi lakoto, hkrati zmanja proenje POMC nevronov.
oreksigene snovi (NPY-AGRP nevroni) anoreksigene snovi (POMC nevroni)
nevropeptid Y (NPY) kortikotropin sproujoi hormon (CRH)

kokain in amfetamin regulirani transkript
agouti soroden protein (AGRP)
(CART)
oreksina A in B pro-opiomelanokortin
endorfini -melanocite stimulirajoi hormon (-MSH)
galanin peptid YY
glutamat, GABA leptin
kortizol serotonin
ghrelin holecistokinin
endogeni opioidi glukagonu podoben peptid
endokanabionidi
noradrenalin
Regulacijo koliine vnesene hrane razdelimo na kratkorono, ki je vkljuena v prepreevanje prenajedanja

pri vsakem obroku, ter dolgorono, ki je vkljuena v vzdrevanje normalnih koliin energijskih zalog v telesu.
Med mehanizme kratkorone regulacije vnosa hrane spadajo:
1. Nivo glukoze v krvi. Nizke koncentracije glukoze v krvi poveajo frekvenco impulzov v centru za
lakoto, visoke koncentracije pa zmanjajo to frekvenco. Poleg tega nizek nivo glukoze aktivira e
nevrone z oreksini v lateralnem hipotalamusu.
2. Nivo AK in MK v krvi deluje na enak nain kot nivo glukoze.
3. Inzulin. Koncentracija inzulina v plazmi je odvisna od rezistence tarnih celic, kjer igra pomembno
vlogo koliina maevja ter dele visceralne maobe. Inzulin zavira vnos hrane.
4. Razteg GI trakta. Razteg GI trakta, e posebej elodca in dvanajstnika, polje inhibitorne signale po
vagusu in inhibira centre za lakote.
5. Gastrointestinalni hormoni in peptidi, ki inhibirajo hranjenje.
257
2016/2017
Med gastrointestinalne hormonske faktorje pri kratkoroni regulaciji spadajo:
- Holecistokinin (CCK), ki se sproa kot odgovor na maobo in proteine v duodenumu. Vpliva na
razline gastrointestinalne funkcije (kontrakcija olnika, praznjenje elodca, motilnost, sproanje
elodne kisline). Poleg tega CCK aktivira receptorje senzorinih ivcev v duodenumu. Ti signali
se po vagusu prenesejo v mogane in prispevajo k obutku sitosti. CCK tako predvsem prepreuje
prenajedanje.
- Peptid YY (PYY) izloa celotni GI trakt, e posebej ileum in kolon. Hranjenje stimulira PYY,
koliina PYY v krvi po hranjenju dosee maksimum po 1-2 urah po hranjenju. Koliine PYY so
odvisne od koliine in sestave zauite hrane, kjer hrana bogata z maobami povzroi vije koliine
sproenega PYY.
- Glukagonu podoben peptid (GLP), ki ga tudi sproa GI trakt ob prisotnosti hrane. GLP ojaa
produkcijo in sekrecijo inzulina v pankreasu, GLP in inzulin skupaj inhibirata obutek lakote.
- Ghrelin (GHRL) sproajo predvsem parietalne celice elodca, v manji meri tudi revo. Koliine
ghrelina v krvi narastejo med stradanjem in doseejo maksimalne vrednosti tik pred hranjenjem.
Ghrelin tako spodbuja vnos hrane in je oreksigeni hormon, vendar njegova fizioloka vloga v
loveku ostaja nepojasnjena.
V dolgorono regulacijo vnosa hranil spadajo predvsem signali, ki jih centralno ivevje prejema iz
adipoznega tkiva. Adipozno tkivo predstavlja najveji dele uskladiene energije, ima pa tudi endokrino
vlogo, saj proizvaja nekatere hormone. Ti delujejo na hipotalamus ter tako nadzorujejo prehranjevalne
navade.
258
2016/2017
Najpomembneji dolgoroni regulator hranjenja je leptin. Leptin je peptidni hormon, ki ga sproajo
adipociti. Ko se koliina maevja povea, adipociti zanejo proizvajati velike koliine leptina nivo leptina
je sorazmeren indeksu telesne mase. Med stradanjem se nivo leptina znia, je pa nivo leptina le malo odvisen
od akutnega vnosa hrane. Leptin lahko prehaja preko hematoencefalne bariere preko olajane difuzije.
V moganih se leptin vee na leptinske receptorje v hipotalamusu. Teh je e posebej veliko na POMC in
NPY-AGRP nevronih arkuatnega jedra hipotalamusa. Stimulacija leptinskih receptorjev ima ve posledic,
katerih skupni namen je znianje zalog maevja:
1. Zmanjana produkcija oreksigenih snovi v hipotalamusu, e posebej NPY in AGRP.
2. Aktivacija POMC nevronov, ki zanejo sproati -MSH, ta pa aktivira MCR-3 in MCR-4.
3. Poveana produkcija anoreksigenih snovi (npr. CRH kortikotropin sproujoi hormon in
CART).
4. Poveana aktivnost simpatika, ki povea nivo metabolizma in porabo energije.
5. Zmanjana sekrecija inzulina, kar zmanja aktivnost procesov uskladienja.
6. Signalizira sposobnost za reprodukcijo, vendar le pri enskah.
Poleg leptina sta za dolgorono regulacijo hranjenja pomembna e adiponektin in rezistin. Adiponektin je
proteinski hormon, katerega plazemske koncentracije so obratno sorazmerne s koliino maevja.
Adiponektin povea porabo energije, hkrati pa zmanja tveganje za diabetes tipa II, debelost in aterosklerozo.
Rezistin izloajo epitelne in imunske celice. Povzroa inzulinsko rezistenco, nivo produkcije upade pri
hujanju.
Poleg hormonov je v dolgorono regulacijo hranjenja vkljuena tudi termoregulacija. ival, ki jo izpostavimo
mrazu, povea hranjenje. Po drugi strani ival, ki jo izpostavimo toploti, zmanja hranjenje. Ta fenomen naj
bi bil posledica interakcij znotraj hipotalamusa med centri za hranjenje in centri za termoregulacijo. Povean
vnos hranil pri ivali, ki je izpostavljena mrazu, povea nivo metabolizma in daje maobo za izolacijo, zato
je ta mehanizem pomemben.
Velik problem v sodobni drui je debelost, ki jo definiramo kot preseek telesne maobe. Marker za
debelost je indeks telesne mase (body mass index BMI), ki ga izraunamo kot:

= .
( )2
Oseba z BMI med 25 in 29.9 kg/m2 je prekomerne tee, oseba z BMI nad 30 kg/m2 pa je e debela. Vendar
BMI ni direktna mera delea maob, zato je bolja definicija debelosti tista, ki upoteva procent celotne
telesne maobe. e ve kot 25% (moki) oziroma 35% (enske) telesne mase predstavlja maoba, je oseba
debela.
Vzrok za debelost je v prvi vrsti prevelik vnos kalorij in premajhna telesna aktivnost vnos energije presee
porabo. Hkrati k debelosti prispevajo e genetika, endokrini motilci, prenehanje kajenja, nekatera zdravila in
revesna flora. Poznamo dve vrsti debelosti:
- Hiperplastina debelost oznauje hiperplazijo adipocitov in nastane v prvih nekaj letih ivljenja. Pri
tem se mono povea tevilo adipocitov, vendar se njihova velikost ne spremeni veliko.
- Hipertrofina debelost je debelost, ki je posledica poveanja velikosti adipocitov in je znailna za
odrasle. Hipertrofina debelost (e posebej visceralno maevje) je povezana z nekaterimi motnjami
presnove (diabetes tipa II, zmanjana aktivnost HSL, bolezni KVS).
Debelost se zdravi predvsem s poveano telesno aktivnostjo in zmanjanim vnosom hrane. Poleg tega
obstajajo tudi nekatera zdravila proti debelosti: amfetamini (inhibicija centrov za lakoto), lorcaserin
(aktivacija serotoninskih receptorjev poveana aktivnost POMC), orlistat (inhibitor lipaze, ki zmanja
prebavo maob). Debelost se da zdraviti tudi operativno z operacijo elodca.
259
2016/2017
9.2 Termoregulacija
Ljudje smo homeotermni organizmi, kar pomeni, da ohranjamo telesno temperaturo relativno stalno ne
glede na temperaturo okolice. Posledica tega je, da je presnovna intenziteta okoli 3-krat veja na enoto tee
kot pri poikilotermnih organizmih ('hladnokrvnih'). Toplota je stranski produkt presnove v vsaki celici, veje
tevilo celic pomeni vejo produkcijo toplote. Ker prostornina celic raste hitreje (s kubom) kot povrina (s
kvadratom), potrebujejo veji organizmi imeti manjo intenziteto presnove, saj se preko povrine celic
izgublja relativno manj toplote, kot jo celice proizvedejo.
Pri pojmu telesna temperatura moramo
razlikovati med temperaturo koe in
temperaturo sredice. Temperatura koe je
precej odvisna od okolja in se s sprememba v
temperaturi okolja mono spreminja.
Temperatura sredice je po drugi strani pri
zdravih ljudeh precej stalna, vendar ne obstaja
ena sama normalna telesna temperatura, saj
telesna temperatura mono niha med
posamezniki. Normalno telesno temperaturo
zato nekako izrazimo z intervalom in znaa 36-
37.5 C. Med hujim naporom lahko tudi pri
zdravih osebah temperatura sredice mono
naraste (tudi do 40 C), vendar le za kratek as.
Telesna temperatura ni stalna, loimo pa razline temperaturne pasove, ki kaejo na razlina fizioloka (npr.
napor) in patoloka (npr. fibrilno stanje) stanja. Telesna temperatura ima svoj cirkadiani ritem, ki je posledica
avtonomnega ivevja. Telesna temperatura je tako najnija ponoi, najvija nekje tik pred spanjem.
Regulacija telesne temperature poteka z uravnavanjem produkcije in izgube toplote. Toplota nastaja pri
celinem metabolizmu (~70% vse energije, ki nastane pri katabolizmu, se sprosti v obliki toplote, preostanek
v obliki ATP, NADH, NADPH in FADH2), tako da je povezana z nivojem metabolizma v telesu. Koliina
toplote je tako odvisna od intenzitete metabolizma in od opravljenega zunanjega dela. V mirovanju najve
k skupni produkciji toplote (~70 kcal/h) prispevajo abdominalni organi (~45%), manj miice in ivni
sistem (vsak po 20%), e manj pa dihala in KVS (skupaj 15%).
Nastajanju toplote pravimo termogeneza, ki je lahko hotena (exercise thermogenesis) ali nehotena (non-
exercise thermogenesis). Hotena termogeneza je termogeneza, ki je posledica poveane telesne aktivnosti.
Takrat se lahko produkcija toplote iz normalne 70 kcal/h povia tudi na 1000 kcal/h (pri obremenitvi 1200
W). Nehotena termogeneza obsega ve razlinih termogenez:
- Presnovna termogeneza, ki je posledica presnove v celicah in znaa okoli 70 kcal/H (poraba kisika
250 mL/min).
- Prehranska termogeneza, ki je posledica povianega metabolizma po zauitem obroku. Hrana ima
termogenetski uinek, po obroku pa se produkcija toplote povia. Ta uinek je najveji, e je obrok
bogat s proteini (dvig metabolizma za ~30%), in veliko manji, e je obrok sestavljen preteno iz
ogljikovih hidratov in maob (dvig metabolizma za ~4%).
- Drgetanje (shivering thermogenesis), ki oznauje nehoteno kontrakcijo miic pod vplivom
hipotalamusa. Drgetanje lahko povea nastajanje toplote tudi za 400%.
- Termogeneza rjavega maevja, ki je znailna predvsem za novorojence. V rjavem maevju
simpatik povzroi sproanje velikih koliin toplote, kar omogoa razklopitev oksidativne
fosforilacije v mitohondrijih (protoni se prerpajo skozi termogenin nastaja toplota, ATP pa ne).
Najpomembneji mehanizem nehotene termogeneze je pri odraslih drgetanje, pri novorojenkih pa rjavo
maevje. Stareji imajo zmanjano kapaciteto tako za proizvodnjo toplote kot za oddajanje (atrofija znojnic,
manj prehodne ile manja izmenjava preko koe).
260
2016/2017
Hitrost izgubljanja toplote je odvisna od dveh
faktorjev: kako dobro se lahko toplota prenese
iz mesta nastanka do koe in kako hitro lahko
toploto koa odda okolici. Toplota se iz sredice
proti periferiji prenaa na dva naina s
konvekcijo (premikanje zraka in tekoin (npr.
krvi)) in s kondukcijo (prevajanje z dotikom).
Pretok krvi v koi je odgovoren za prenos
toplote iz sredice v koo. Koa je bogato
oiljena in ima na doloenih mestih veliko
tevilo arteriovenskih anastomoz. Visok pretok
krvi v koi omogoa uinkovito prevajanje
toplote iz sredice, nizek pretok pa mono
zmanja to prevajanje. Pretok krvi skozi koo je
zelo odvisen od okolja, saj se v odvisnosti od
temperature okolja vpliva na vazokonstrikcijo
konih il. Nadzor izgube toplote poteka
predvsem preko stopnje vazokonstrikcije konih
il, torej pod nadzorom simpatika.
Izguba toplote preko koe poteka na ve nainov: z radiacijo (preko Stefanovega zakona), s konvekcijo
(gibanje zraka ali vode ob telesu vpliv vetra, plavanja itd.), s kondukcijo (prevajanje z dotikom) in z
evaporacijo (izhlapevanje tekoin s povrine koe). Prvi trije mehanizmi omogoajo tako prejemanje kot
oddajanje toplote, uinek pa je odvisen od relativnih temperatur. Evaporacija je edini mehanizem, ki
omogoa le oddajanje, vendar je tu pomembna relativna vlanost zraka, saj je pri visoki vlanosti zraka
evaporacija oteena.
Radiacija povzroa izgubo toplote preko oddajanja infrardeih arkov, ki jih oddajajo vsa topla telesa.
Radiacijo za rna telesa opie Stefanov zakon, ki pravi, da je koliina oddane toplote sorazmerna s
temperaturo telesa na etrto potenco. Radiacija omogoa prejemanje in oddajanje toplote. e je okolje
topleje od telesa, telo prejema toplota.
Kondukcija je prenos toplote, do katerega pride ob stiku dveh teles z razlinima temperaturama. Kondukcija
normalno predstavlja le okoli 3% celotne izgube toplote. Kondukcija toplote na zrak po drugi strani
predstavlja okoli 15% celotne izgube toplote, vendar je ta proces samoomejujo, saj se pri prejemanju
toplote zrak segreje, to pa ez as ustavi prenos toplote s koe na zrak. Ta problem reuje konvekcija.
261
2016/2017
Konvekcija je premik zraka in/ali vode ob telesu in omogoa odvajanje segretega zraka od telesa. Konvekcija
tako vpliva na izgubo toplote preko kondukcije na zrak. Uinek konvekcije mono povea veter, ki e hitreje
odstranjuje segret zrak. Hladilni uinek vetra je priblino sorazmeren s korenom hitrosti vetra. Poleg tega
konvekcija v vodi mono povea izgubo toplote. Pri plavanju je izguba toplote tako ve kot 100x veja kot
normalno.
Evaporacija je izguba toplote preko izhlapevanja
tekoin. Za vsak gram vode, ki izhlapi s povrine
telesa, telo odda 0.58 kcal toplote. Evaporacijo
delimo na perspiratio insensibillis, ki je
izhlapevanje vode preko dihal in koe, ko se ne
znojimo, ter perspiratio sensibillis, ki oznauje
znojenje. Perspiratio insensibillis znaa okoli 600-
700 mL/dan, kar predstavlja izgubo toplote okoli
16-19 kcal/h. Perspiratio sensibillis lahko dosee
maskimalno izloanje vode 4 L/h, kar predstavlja
priblino 1000 kcal/h. Evaporacija je e posebej
pomemben mehanizem izgube toplote pri hujem
naporu in pri visokih temperaturah ozraja, kjer
telo v bistvu prejema toploto preko radiacije,
kondukcije in konvekcije.
V normalnih pogojih predstavlja priblino 2/3
izgube toplote radiacija, preostanek pa se
enakomerno porazdeli med konvekcijo in
evaporacijo. Pri hujem naporu se stvar obrne in
kar 3/4 izgube toplote predstavlja evaporacija,
konvekcija in radiacija pa vsaka po 15%.
Nadzor telesne temperature poteka pod vplivom hipotalamusa. Regulacija poteka preko povratnih zank,
vkljueni pa so termoregulatorni centri hipotalamusa. Anteriorni (preoptini) predeli hipotalamusa vsebujejo
veliko tevilo nevronov obutljivih na toploto in nekaj manj (priblino 2/3 manj) na mraz obutljivih
nevronov (centralni termoreceptorji). Anteriorni predeli hipotalamusa tako sluijo kot termostatini
nadzorni center.
Kljub temu da temperaturni receptorji hipotalamusa sproijo izjemno mone uinke, ki vplivajo na telesno
temperaturo, igrajo dodatno vlogo pri termoregulaciji tudi periferni termoreceptorji, ki jih delimo na enak
nain kot nevrone hipotalamusa. V koi imamo priblino 10-krat toliko receptorjev, ki so obutljivi na mraz,
kot tistih, ki so obutljivi na toploto. Receptorji za toploto so aktivni v obmoju 30-48 C in imajo
maksimum obutljivosti pri 45 C. Receptorji za hlad so na drugi strani aktivni v obmoju 5-40 C in imajo
vrh obutljivosti pri 25 C. Termoreceptorji se zelo hitro adaptirajo.
Poleg konih termoreceptorjev imamo tudi visceralne termoreceptorje, ki se nahajajo predvsem ob
hrbtenjai in abdominalnih organih. Ti delujejo nekako drugae kot koni, vendar podobno kot koni
zaznavajo mraz. Tako koni kot visceralni termoreceptorji so odgovorni predvsem za prepreevanje
hipotermije.
Signali, ki nastanejo v visceralnih in konih termoreceptorjih potujejo v hipotalamus, kjer stimulirajo
posteriorne regije hipotalamusa. Ti predeli prejemajo signale iz anteriornih delov hipotalamusa, kjer se
nahajajo termo-obutljivi nevroni. Naloga teh posteriornih regij je predvsem integracija centralnih in
perifernih senzorinih signalov.
262
2016/2017
Ko hipotalamini centri zaznajo spremembo v temperaturi, se na spremembo odzovejo s primernimi
prilagoditvami, ki bodisi zviajo bodisi zniajo telesno temperaturo. Med mehanizme za znievanje telesne
temperature spadajo:
1. Vazodilatacija konih il, ki jo
povzroi inhibicija simpatinih
centrov v posteriornem hipotalamusu.
Popolna vazodilatacija konih il
lahko povea izgubo toplote do
osemkrat.
2. Zmanjana produkcija toplote preko
inhibicije drgetanja in kemine
(nonshivering) termogeneze.
3. Potenje, ki je posledica aktivacije
simpatinih holinerginih vlaken, ki
inervirajo znojnice. e je potenje
blago, se iz znojnic izloa sekret, ki
vsebuje visoke koncentracije uree,
laktata in kalijevih ionov, saj se NaCl
in voda lahko reabsorbirata. Pri
hujem potenju pride tudi do izgube
NaCl, izloa pa se ve razredenega
znoja.
Med mehanizme za povievanje telesne temperature spadajo:
1. Vazokonstrikcija konih il, ki jo povzroi stimulacija posteriornih hipotalaminih simpatinih
centrov.
2. Piloerekcija oziroma dvig konih dlak pokonci. Ta mehanizem pri ljudeh ni preve pomemben.
3. Poveana termogeneza preko drgetanja (somatosenzorini sistem) in simpatine ekscitacije ter
produkcije tiroksina. Drgetanje spodbuja primarni motorini center v posteriornem hipotalamusu.
Signali, ki jih poilja hipotalamus, so neritmini in poveajo miini tonus po celotnem telesu. Ko
tonus dosee neko kritino vrednost, pride do drgetanja. Drgetanje povea termogenezo do 4-5-
krat.
Simpatik vpliva na nehoteno termogenezo preko noradrenalina. Ta v celicah povzroi razklop oksidativne
fosforilacije, to pa pomeni, da se zane porabljati ve hranil, pri emer se sproa energija v obliki toplote
(ne pa v obliki ATP). Stopnja nehotene termogeneze je proporcionalna s koliino rjavega maevja. Ker
ljudje nimamo veliko rjavega maevja, simpatik ne more poveati termogeneze za ve kot 10-15%.
Poveanje termogeneze na dolgi rok povzroi hipotalamus preko poveane produkcije tiroksina. Ohladitev
preoptinega predela namre povea sproanje tirotropin sprostitvenega hormona iz hipotalamusa, to pa
povea sproanje TSH iz hipofize. Poveane koliine TSH poviajo produkcijo tiroksina v itnici, tiroksin
(in trijodotironin) pa dvigneta bazalni metabolizem in tako poveata nehoteno termogenezo.
Set point telesne temperature je okoli 37.1 C, kar pomeni, da vsi termoregulatorni mehanizmi teijo k
spremembi telesne temperature proti tej vrednosti. Set point v talamusu je doloen z aktivnostjo
temperaturnih receptorjev v preoptinem delu hipotalamusa, k temu pa prispevajo tudi termoreceptorji v
koi. Z nianjem temperature koe se set point v hipotalamusu zviuje. S tem se prepreijo regulatorni
mehanizmi, ki bi e poslabali situacijo (npr. znojenje pri nijih temperaturah koe).
263
2016/2017
Prestavitev set pointa v hipotalamusu je
osnovni mehanizem vroine. Ko zbolimo
se povea koliina endogenih (npr.
prostaglandini, interlevkini) in eksogenih
(npr. razpadni produkti
mikroorganizmov) pirogenov. Ti
prestavijo set point na vijo temperaturo
(npr. na 39 C), to pa povea
termogenezo, saj telo tei k novemu set
pointu pride do vazokonstrikcije in
drgetanja. Ko telo dosee novi set point
(39 C), nam je toplo. Antipiretiki
(zdravila) set point prestavijo nazaj na
nijo temperaturo, zato se telo zane
ohlajati.
264
2016/2017
10 ENDOKRINA FIZIOLOGIJA
Endokrini sistem obsega endokrine leze leze, ki svoje izloke izloajo v kri. Med endokrine leze spadajo:
- leze, katerih osnovna funkcija je hormonska: hipofiza, itnica, obitnine leze, Langerhansovi
otoki pankreasa in ovariji/testisi,
- leze, katerih osnovna funkcija ni hormonska: hipotalamus, pinealna leza, ledvice, prebavila,
adipozno tkivo, placenta.
Poleg teh tkiv bi med endokrina tkiva lahko pritevali tudi tkiva, v katerih pride do pretvorb hormonov (npr.
angiotenzin I angiotenzin II ali tiroksin trijodotironin). Prav tako imajo endokrino 'funkcijo' nekateri
raki, kar imenujemo paraneoplastini sindrom (npr. rak plju sproa ADH, PTH in ACTH).
265
2016/2017
Endokrini hormoni so tip sporoevalcev, ki omogoajo koordinacijo telesnih funkcij. Pri vecelinih
organizmih morajo razlina tkiva komunicirati in usklajevati svoje delovanje. Ustrezno delovanje
endokrinega sistema omogoa uravnavanje homeostaze ter odgovore na spremembe v zunanjem okolju.
Hormoni sodelujejo v procesih rasti, razvoja in reprodukcije.
Osnovna funkcija endokrinega sistema je sinteza in sproanje hormonov. Hormoni so po definiciji snovi,
ki jih endokrine leze izloajo v ekstracelularno tekoino v majhnih koliinah. Hormoni do tarnih celic
prispejo po krvi, kjer se veejo na specifine receptorje. Posledica vezave hormona na receptorje je nek
odziv, ki je lahko na primer spremenjena ekspresija genov ali spremenjen metabolizem celice.
Hormone v grobem delimo v tri razrede glede na zgradbo:
1. Proteinski in polipeptidni hormoni, kamor spadajo hormoni hipofize (npr. somatotropin, TSH, LH,
prolaktin, oksitocin, ADH), pankreasa (inzulin, glukagon in somatostatin), obitnice (PTH) in e
veliko drugih.
2. Steroidni hormoni, ki jih izloajo nadledvina skorja (mineralokortikoidi in glukokortikoidi), jajniki
(estrogen, progesteron), testisi (testosteron) in placenta (estrogen, progesteron).
3. Derivati aminokislin, ki jih izloata itnica (tiroksin in trijodotironin) ter sredica nadledvinice
(adrenalin in noradrenalin).
Polipeptidni in proteinski hormoni, pa tudi derivati aminokislin, imajo to lastnost, da se sintetizirajo in nato
skladiijo v sekrecijskih veziklih. Ponavadi se sintetizirajo v veji neaktivni obliki (preprohormon), ki se v
ER cepi, da nastane prohormon. Prohormoni se v Golgijevem aparatu e dodatno modificirajo, da nastanejo
funkcionalni hormoni, in zapakirajo v sekrecijske vezikle. Sekrecija tako uskladienih hormonov poteka z
eksocitozo, signal za sproanje pa je porast v intracelularni [Ca2+], kar depolarizira celino membrano.
Peptidni hormoni so vodotopni in zato ne potrebujejo specialnih prenaalcev. Ker so vodotopni, ne morejo
prehajati lipidnega dvosloja in imajo receptorje na povrini plazmaleme (izjema so itnini hormoni, ki so
zaradi joda bolj hidrofobni in imajo receptorje v celici ter prenaalne proteine v plazmi).
Steroidni hormoni se za razliko od peptidnih hormonov ne skladiijo. Sintetizirajo se iz holesterola in imajo
tudi holesterolu podobno strukturo. Zaradi kemijske strukture so hidrofone molekule, zato lahko preprosto
prehajajo lipidni dvosloj in imajo receptorje znotraj celic. Po drugi strani se zaradi hidrofobnosti ne morejo
prosto prenaati po krvi (manj kot 10% raztopljenih, enako velja za itnine hormone) in se zato prenaajo
vezani na prenaalne proteine, ki so lahko specifini ali nespecifini. Med specifine prenaalce spadajo na
primer CBG (za kortizol), TBG (za tiroksin), TEBG (za testosteron in estradiol), GHBP (za rastni hormon).
Nespecifini transportni proteini so na primer albumini (prenaajo 50% aldosterona in 10% kortizola) in
plazemske aminokisline. e en specifien transportni protein je transtiretin, ki nastaja v jetrih in prenaa
steroidne hormone ter tiroksin. Prenaalni proteini poleg transporta hormonov delujejo tudi kot neke vrste
pufer in podaljajo razpolovno dobo hormona.
266
2016/2017
Hitrost uinkovanja hormona je odvisna od tipa uinka. Hormoni, kot sta adrenalin in noradrenalin, ki
morajo delovati hitro, se sprostijo v nekaj sekundah in doseejo polni uinek v parih sekundah do minutah.
Drugi hormoni, kot so na primer tiroksin, somatotropin, testosteron in estrogen, ki delujejo na dalji rok, se
sproajo in tudi uinkujejo poasneje. Hormoni se iz plazme odstranjujejo na ve nainov: z
metaboliziranjem v tkivih, z vezavo v tkiva, z izloanjem preko ola ali z izloanjem preko ledvic. Veina
peptidnih hormonov in kateholaminov razgradijo encimi v krvi in tkivih, razkrojki pa se izloijo z ledvicami
in olem. Razpolovna doba takih hormonov je tako ponavadi nekaj minut ali e manj. Hormoni, ki so
vezani na plazemske proteine, se teje izloijo iz krvi in lahko v obtoku ostanejo ve uri ali celo dni.
Za regulacijo endokrinega sistema so znailne povratne zanke, ki so veinoma negativne. Pozitivne povratne
zanke nimajo prave moi nadzora, saj poviane koncentracije hormona e poveajo izloanje. Pozitivne
povratne zanke so zato znailne za tiste hormone, ki se sproajo le ob nekaterih specifinih dogodkih in
katerih sproanje prekine konec dogodka. Primer takega hormona je oksitocin, ki se sproa med porodom
in za katerega je znailna pozitivna povratna zanka.
Hormoni delujejo na razline naine. Veinoma imajo hormoni veliko uinkov na razlinih delih telesa (npr.
testosteron povzroi rast in razvoj reproduktivnega trakta pri mokem, nastajanje sekundarnih spolnih
znakov, spermatogenezo itd.). Hormoni pogosto uinkujejo na ve procesov v tarnih celicah (npr.
aldosteron povzroi reabsorbcijo Na+ preko poveanega metabolizma, preko poveane transkripcije in
sinteze proteinov). Pogosto na en proces deluje ve hormonov (npr. na glikogenezo v jetrih vplivajo inzulin,
glukagon, adrenalin, kortizol idr.).
Prvi korak uinkovanja hormonov je vezava na receptorje na tarni celici. Ti receptorji so lahko: na
membrani celice (znailno za peptide, proteine in kateholamine), citoplazmi (nekateri steroidni hormoni) ali
v jedru (steroidni in itnini hormoni). tevilo receptorskih molekul ni stalno in se spreminja glede na
razmere. Zmanjano izraanje nekega receptorja je lahko posledica: inaktivacije receptorskih molekul,
inaktivacije znotrajcelinih sporoevalcev, zaasnega sekvestriranja receptorjev v vezikle, razgradnje
receptorjev ali zmanjane produkcije receptorjev. Zmanjano izraanje receptorjev zmanja uinek hormona.
Poveano izraanje receptorja je po drugi strani posledica nekaterih hormonov, poveano izraanje pa
povea uinek hormona.
267
2016/2017
Mehanizem uinkovanja hormonov je odvisen od tipa hormonov:
- Hidrofilni hormoni, ki imajo receptorje na membrani, uinkujejo preko sekundarnih sporoevalcev,
odprtja ionskih kanalkov ali fosforilacije znotrajcelinih encimov. Najpogosteji znotrajcelini
sekundarni sporoevalci so na primer cAMP (glukagon, somatostatin, TSH, FSH, LH, kateholamini
preko r., kalcitonin, ADH preko V2 r. idr.), cGMP in IP3/DAG (kateholamini preko r., PTH,
oksitocin, ADH preko V1 r. idr.). Za receptorje, ki delujejo preko sekundarnih sporoevalcev, velja,
da so povezani s heterotrimernimi G-proteini, ki po vezavi hormona aktivirajo encime, ti pa
sintetizirajo sekundarne sporoevalce (adenilat ciklaza cAMP, gvanilat ciklaza cGMP,
fosfolipaza C IP3/DAG). Uinkovanje preko ionskih kanalkov je znailno za praktino vse
nevrotransmiterske hormone (npr. noradrenalin). Nekateri hormoni (rastni hormon, inzulin, leptin,
prolaktin idr.) imajo receptorje, ki so tirozinske kinaze in se po vezavi avtofosforilirajo. To ima za
posledico fosforilacijo tarnih encimov znotraj celice, ki nato povzroijo spremembe.
- Lipofilni hormoni se veejo na receptorje, ki nato vplivajo na replikacijo DNA, transkripcijo mRNA
in translacijo. Med lipofilne hormone spadajo steroidni hormoni (mineralokortikoidi,
glukokortikoidi, spolni hormoni) in itnini hormoni.
268
2016/2017
10.1 Hormoni hipotalamusa in hipofize
Sproanje praktino vseh hormonov iz
endokrinih lez povzroi hipofiza, ta pa je
pod nadzorom hipotalamusa. Sproanje
hormonov iz nevrohipofize je nadzorovano
z ivnimi signali, ki iz hipotalamusa potujejo
v nevrohipofizo. Nasprotno je sekrecija
hormonov iz adenohipofize regulirana preko
hipotalaminih hormonov, ki jih imenujemo
liberini (spodbujajo sekrecijo hormonov iz
hipofize) in statini (inhibirajo sekrecijo
hormonov iz hipofize). Ti hormoni se
sproajo iz hipotalamusa in po krvnem
obtoku (portalni obtok med hipotalamusom
in hipofizo) potujejo v adenohipofizo. Vsi
hormoni hipotalamusa so iz aminokislin
(aminokislinski derivati, peptidi, proteini).
Hipotalamini liberini in statini se sintetizirajo v razlinih predelih hipotalamusa in se po nevronih
transportirajo do tuber cinereum, kjer se sprostijo. V tuber cinereum vstopijo v krvni obtok in doseejo
adenohipofizo, kjer uinkujejo. Poleg liberinov in statinov se v hipotalamusu sintetizirata tudi ADH in
oksitocin, ki se po ivnih vlaknih transportirata v nevrohipofizo, iz katere se sproata.
Hipofizo histoloko razdelimo na adenohipofizo in nevrohipofizo, med katerima je avaskularna pars

intermedia. Adenohipofiza sproa est pomembnejih hormonov, nevrohipofiza pa dva. Hormoni
adenohipofize igrajo pomembno vlogo pri nadzoru metabolizma vseh predelov telesa. Hormone
adenohipofize sintetizirajo in sproajo razlini tipi celic, sproanje pa spodbujajo liberini hipotalamusa.
Tipi celic adenohipofize so:
- somatotropne celice, ki sintetizirajo rastni hormon (GH, somatotropin),
- kortikotropne celice, ki sintetizirajo adrenokortikotropin (ACTH),
- tirotropne celice, ki sintetizirajo tiroideo stimulirajoi hormon (TSH, tirotropin),
- gonadotropne celice, ki sintetizirajo luteinizirajoi hormon (LH) in folikel stimulirajoi hormon
(FSH),
- laktotropne celice, ki sintetizirajo prolaktin.
269
2016/2017
Kot je jasno e iz imen, so hormoni adenohipofize tropini. Veina jih spodbuja endokrine leze, da
sintetizirajo svoje hormone (npr. ACTH spodbuja adrenalno lezo, da sintetizira glukokortikoide in
androgene, TSH pa spodbuja itnico, da sintetizira itnine hormone). Izjema je tu prolaktin, ki ne
stimulira produkcije dodatnih hormonov. Kot pri hipotalamusu so tudi hormoni adenohipofize zgrajeni iz
aminokislin (peptidi, proteini).
TSH, FSH in LH spadajo v isto skupino. Vsi so glikoproteini iz dveh podenot in . podenota je pri
vseh treh hormonih ista, razlikujejo se v podenotah. Razline podenote doloajo bioloko aktivnost
hormona. V isto skupino spada hCG (humani horionski gonadotropin), ki ga ne sproa adenohipofiza,
ampak placenta.
ACTH spada v ACTH skupino hormonov, ki imajo za prekurzor POMC (pro-opiomelanokortin). V to
skupino poleg ACTH spadajo e -endorfin, - in -lipotropin, in -melanocite stimulirajoi hormon (-
MSH). -MSH v ivalih spodbuja nalaganje melanina v melanocitih, pri loveku imajo enak uinek ogromne
koliine ACTH.
270
2016/2017
Nevrohipofizo gradijo predvsem celice, ki so
podobne glia celicam in jih imenujemo
pituiciti. Ti ne producirajo in izloajo
hormonov, pa pa so le oporna struktura
terminalnim ivnim vlaknom, ki izhajajo iz
supraoptinega in paraventrikularnega jedra
hipotalamusa. Vlakna iz supraoptinega jedra
v nevrohipofizo sproajo ADH, vlakna iz
paraventrikularnega pa oksitocin. Sinteza
ADH in oksitocina poteka v telesih
nevronov, transport do hipofize omogoa
nevrofizin. Supraoptino jedro lahko tudi
sintetizira oksitocin (in obratno), vendar je
koliina sintetiziranega oksitocina veliko
manja od koliine sintetiziranega ADH. Ta
hormona se ob ustreznih draljajih sproata
iz nevrohipofize. Hormona sta iz devetih
aminokislin in imata skoraj identino
zgradbo (razlikujeta se v dveh
aminokislinah).
Naloga ADH je nadzorovanje izloanja vode preko ledvic (glej poglavje Fiziologija ledvic) in
vazokonstrikcija (glej poglavje 5.9). Oksitocin pomaga izloati mleko iz mlenih lez in sodeluje pri porodu
na koncu nosenosti.
Tumorji, ciste turkega sedla in nekatera okovna stanja lahko povzroijo insuficienco hipofize ali
hipopituitarizem. Posledice hipopituitarizma so:
- atrofija nadledvine skorje zaradi zmanjanega izloanja ACTH, vendar pa se kljub temu aldosteron
e vedno dolgo asa izloa v bazalnih koliinah,
- prizadeta rast (pomanjkanje rastnega hormona),
- zmanjano delovanje itnice,
- atrofija gonad, izguba menstrualnega cikla in nekaterih sekundarnih spolnih znakov,
- diabetes insipidus, saj se zaradi zmanjane sekrecije ADH povea izloanje mono razredenega
urina (manja reabsorbcija vode v ledvicah) le pri unienju zadnjega dela (unienje celotne hipofize
namre zmanja t. osmotsko aktivnih delcev zaradi manje presnove in GF).
271
2016/2017
10.2 Rastni hormon (somatotropin)
Rastni hormon je edini hormon adenohipofize, ki ne deluje preko stimuliranja tarnih lez. Deluje
neposredno na praktino vsa tkiva v telesu in je odgovoren za rast. Pri tem mislimo predvsem linearno rast,
ki je v bistvu rast v viino. Poleg somatotropina linearno rast pospeujejo e itnini in spolni hormoni.
Zaradi delovanja spolnih hormonov zanejo dekleta rasti prej kot fantje (enske prej pridejo v puberteto),
vendar se njihova rast tudi prej ustavi in jih zato fantje kasneje dohitijo oziroma celo prehitijo. Linearno rast
zavirajo glukokortikoidi v velikih koliinah (delujejo na rastni hrustanec), vendar pomanjkanje le-teh nima
pomembnega vpliva na rast. Inzulin na rast vpliva e pred rojstvom, saj diabetine nosenice, katerih plod
proizvaja preve inzulina, rojevajo preteke otroke.
Poleg linearne rasti poznamo tudi tkivno rast, ki jo spodbujajo tkivni rastni faktorji. Sem spadajo na primer
ivni rastni faktor (NGF), fibroblastni rastni faktor (FGF), epidermalni rastni faktor (EGF) in trombocitni
rastni faktor (PDGF).
Rastni hormon se sproa v pulzih, ki jih je dnevno ve kot 100.
Ti so posledica pulznega izloanja GHRH (liberina iz
hipotalamusa). Poleg tega izloanje somatotropina sledi
cirkadianemu ritmu in je najveje ponoi med spanjem, vendar
se med spanjem somatotropin izloa le tekom globokega spanca
(slow wave sleep), v REM fazah pa izloanje mono upade.
Sekrecija rastnega hormona mono poraste po obroku (2-4 ure
po obroku). Dnevno se iz adenohipofize izloi 0.3-0.5 mg
somatotropina, bazalna koncentracija v plazmi pa je 1.6-3
ng/mL (lahko dosee maksimalno 50 ng/mL). Razpolovna
doba somatotropina je 10-20 min, okoli 50% pa se ga prenaa
vezanega na transportni protein GHBP, ki povea razpolovno.
Prav tako so v krvi transportni proteini za somatomedine
(IGFBP), ki poveajo njihov razpolovni as na 12 ur.
Izloanje somatotropina je pod nadzorom negativne
povratne zanke. Sproanje iz adenohipofize je odvisno od
hipotalamusa, ki promovira sproanje somatotropina z
izloanjem liberina GHRH in inhibira sproanje z
izloanjem statina somatostatina. GHRH se sproa iz
arkuatnega jedra, somatostatin pa iz blinjega
periventrikularnega jedra. Na ta jedra delujejo
somatomedini, ki inhibirajo sproanje GHRH in
promovirajo sproanje somatostatina ter tako zmanjajo
sekrecijo somatotropina. Somatomedini delujejo direktno
na adenohipofizo in inhibirajo izloanje. Natanen
mehanizem regulacije izloanja somatotropina e ni jasen.
272
2016/2017
eprav je regulacija sekrecije somatotropina preko negativne povratne zanke e nejasna, so poznani faktorji,
ki pospeujejo ali zavirajo sproanje:
sproanje somatotropina sproanje somatotropina
GHRH liberin iz hipotalamusa in nekaterih GHIH (growth hormone inhibiting hormone) ali
drugih tkiv somatostatin iz hipotalamusa
ghrelin iz elodca, hipotalamusa IGF-1 (somatomedin) iz jeter ostali delujejo
avto- ali parakrino
hipoglikemija in stradanje hiperglikemija
glukagon velika koncentracija prostih MK v plazmi
nekatere aminokisline (npr. arginin) somatotropin, somatomedini
telesna aktivnost adrenergini agonisti
estrogeni in androgeni med puberteto (t. pulzov debelost, staranje

in amplituda pulzov)
adrenergini agonisti, serotonin, acetilholin nosenost placentni laktogen, placentni
somatotropin, humani horionski somatotropin
stres, travma, infekcije, anestezija kortizol
globoko (slow wave) spanje REM spanje
Rastni hormon ima tevilne metaboline uinke, glavni uinek je promocija rasti. Med ostale uinke sodijo:
poveana sinteza proteinov, poveana mobilizacija prostih maobnih kislin (lipoliza), poveana poraba
prostih maobnih kislin kot vir energije, zmanjana poraba glukoze in dvigne plazemsko koncentracijo
glukoze. Somatotropin ima razline uinke v razlinih tkivih, ti uinki pa so lahko antiinzulinski ali
proinzulinski:
- jetra: sinteza RNA, sinteza proteinov, razgradnja proteinov, glukoneogeneza, sinteza IGFBP
in IGF, ketogeneza
- skeletne miice: privzem glukoze, privzem aminokislin, sinteza proteinov, razgradnja
proteinov,
- adipozno tkivo: privzem glukoze, lipoliza in sproanje MK.
Poleg teh funkcij na metabolino najpomembneja tkiva ima rastni hormon tudi neposredne uinke na
kostnino in hrustanevino. V kostnini somatotropin povea nalaganje proteinov preko stimulacije
osteoblastov in hondrocitov, povea proliferacijo teh celic in spreminja nekatere hondrocite v osteoblaste,
kar povzroi nalaganje nove kostnine. Posledica stimulacije somatotropina je rast dolgih kosti v dolino
preko epifiznega hrustanca, ki se pri rasti porablja. Drugi uinek je stimulacija osteoblastov, da sintetizirajo
novo kostnino na povrini kosti, in hkrati stimulacija osteoklastov, da odstranjujejo staro kostnino.
Somatotropin deluje na praktino vsa ostala tkiva v telesu in povzroa: hipertrofijo in hiperplazijo visceralnih
organov in miic, normalno izloanje inzulina, aktivacijo osi renin-angiotenzin-aldosteron in zmanjuje
koliino maevja ter holesterol. V prevelikih koliinah je diabetogen in povzroi poveane koncentracije
glukoze v plazmi. Preko aktivacije aldosterona povea reabsorbcijo natrija ter s tem vode v ledvicah, kar
povea volumen ECT. V ledvicah povea reabsorbcijo fosfata, v GI traktu pa absorbcijo kalcija.
273
2016/2017
Veino uinkov, ki jih ima somatotropin na telo, ne povzroa sam somatotropin, pa pa somatomedini. Ti
se pod vplivom somatotropina sintetizirajo v jetrih in se zaradi podobnega naina delovanja kot inzulin
imenujejo insulinu podobni rastni faktorji (insulin-like growth factors IGF). Poznani so vsaj tirje
somatomedini, najpomembneja pa sta IGF-I (somatomedin C) in IGF-II. Uinki teh dveh somatomedinov
so:
- IGF-I je odgovoren predvsem za linearno rast in povea sintezo kolagena, proteinov in proliferacijo
celic v hondrocitih,
- IGF-II je odgovoren za rast tkiv in organov in deluje v praktino vseh tkivih v telesu, kjer povea
sintezo proteinov in nukleinskih kislin ter povzroi rast in poveano proliferacijo celic.
Posledica IGF-I je linearna rast (rast v
viino), ki je najveja v puberteti. Takrat
mono narastejo koncentracije IGF-I
(zaradi poveanih koncentracij spolnih
hormonov, ki stimulirajo sproanje
somatotropina). To je tudi vzrok temu,
da dekleta zanejo prej rasti kot fantje,
vendar fantje vseeno doseejo v
povpreju vije viine. Poleg
neenakomerne rasti glede na spol je
neenakomerna rast tudi tkiv in organov.
Pomanjkanje rastnega hormona nosi tevilne posledice, vendar je pomanjkanje predvsem problem v
otrotvu. Pomanjkanju rastnega hormona v otrotvu pravimo hipofizna pritlikavost in je posledica
zmanjanega izloanja GHRH iz hipotalamusa. Vzrok hipofizni pritlikavosti je lahko zmanjana sinteza
rastnega hormona, zmanjana sinteza somatomedinov (znailna npr. za Pigmejce) in zmanjana obutljivost
na somatomedine. Pri odraslih pomanjkanje rastnega hormona nima vidnih klininih znakov, pride pa do
poveane telesne tee, poveanega odstotka telesne maobe in zmanjanega odstotka proteinov. Preve
rastnega hormona po drugi strani povzroa nekatere bolezni, na primer gigantizem in akromegalijo.
274
2016/2017
10.3 itnini hormoni
itnica je ena izmed najvejih endokrinih lez in sintetizira dva pomembna hormona tiroksin ali T4 in
trijodotironin ali T3. Hormona vplivata predvsem na intenziteto metabolizma, popolno pomanjkanje
itninih hormonov zmanja bazalni metabolizem za kar 40-50%. Sekrecijo itninih hormonov nadzoruje
hormon adenohipofize, TSH. itnica poleg T3 in T4 sintetizira tudi kalcitonin, ki je povezan z
uravnavanjem metabolizma kalcija.
Okoli 93% vseh metabolino aktivnih hormonov, ki jih itnica sintetizira, predstavlja tiroksin, preostalih
7% pa trijodotironin. Vendar se v tarnih tkivih praktino ves tiroksin pretvori v trijodotironin, saj je ta
veliko bolj aktiven uinkovitost trijodotironina je kar tirikrat veja, vendar ima trijodotironin
kratkotrajneji uinek. Za nastajanje T3 in T4 itnica potrebuje jod.
Povprena oseba na dan vnese okoli 500 g joda, v itnico se ga na dan absorbira 115 g. Iz itnice se
dnevno izloi enaka koliina joda, izloanje pa je razdeljeno na izloanje s hormoni (~75 g/dan) in izloanje
v obliki I- (~40 g/dan). itnica jod tudi kopii, saj se v njej se nahaja okoli 8000 g joda (vse skupaj imamo
v telesu okoli 8750 g joda).
Prvi korak v sintezi T3 in T4 je transport jodidnih ionov iz krvi v itnico. Bazalna membrana itninih
celic ima v ta namen Na/I simporter ('jodidna rpalka'), ki v celico prenese 2Na+ in 1I- hkrati. Energijo za
transport joda tako pride preko koncentracijskega gradienta za natrij, ki ga vzdruje Na/K ATPaza. Jodidna
rpalka je podvrena saturacijski kinetiki, saj se ob velikih koliinah joda vsi transporterji zasiijo. rpalna
mo jodidne rpalke je ogromna, saj lahko normalno rpa proti koncentracijskemu gradientu 30-40:1.
Jodidna rpalka s tem velikim koncentracijskim gradientom omogoa ujetje joda v itnici.
Ko se jod preko bazolateralne membrane prerpa v itnine celice, se iz njih prerpa v folikle. Apikalni
transport joda omogoa antiportna molekula imenovana pendrin, ki jod izmenjuje s klorom. itnine celice
v folikle izloajo tudi glikoprotein tiroglobulin, ki je protein z veliko tirozinskimi ostanki, na katere se v
naslednjih korakih sinteze vee jod.
275
2016/2017
Dnevno se v telesu sintetizira okoli 75 g tiroksina, ki nastaja v celoti v itnici. Povrhu tega nastaja dnevno
e 3.5 g trijodotironina v itnici, vendar veliko ve trijodotironina nastaja iz tiroksina v drugih tkivih (~25
g dnevno). itnica sintetizira e reverzni trijodotironin (rT3), in sicer do 3 g dnevno (+ 30 g dnevno v
tkivih). Razpolovni as T4 je 7 dni, T3 pa en dan. T4 zato slui kot neke vrste prohormon za T3, ki je glavni
bioloko aktivni itnini hormon.
Prvi korak sinteze itninih hormonov v foliklih je oksidacija jodidnih ionov bodisi v I0 bodisi v I3-.
Oksidacijo omogoa peroksidaza, ki se nahaja na apikalni membrani itninih celic. Naslednji korak je
vezava joda na tirozinske ostanke tiroglobulina, pri emer nastajata dve vrsti molekul: monojodotirozin
(MIT) in dijodotirozin (DIT). Jodirano tirozinski ostanki se nato v nekaj minutah do nekaj dnevih zdruujejo,
pri emer dobivamo tiroksin (DIT + DIT = T4) in trijodotironin (MIT + DIT = T3). e se molekuli DIT
in MIT zdruita v obratni smeri, dobimo reverzni T3 (DIT + MIT = rT3).
T3 in T4 nastajata na molekulah tiroglobulina, vendar se praktino ni tiroglobulina ne izloi iz itnice v
kri. Pri sekreciji itninih hormonov se tiroglobulin s T3 in T4 absorbira v itnine celice preko pinocitoze
in endocitoze. Sledi razgradnja v lizosomih, po kateri dobimo T3 in T4. Okoli 3/4 jodiranih tirozinskih
ostankov in tiroglobulinov nikoli ne postanejo itnini hormoni. Namesto tega se jod z njih odcepi preko
delovanja dejodinaze, to pa omogoa recikliranje joda v itnici.
itnini hormoni se po krvi do tarnih tkiv zaradi hidrofobnosti (jod) prenaajo predvsem vezani na
prenaalne proteine (v krvi je raztopljenega le okoli 0.03% T4 in okoli 0.3% T3). Ti so lahko specifini
TBG, ki se sintetizira v jetrih in vee okoli 70% T3/T4, in transtiretin (thyroxine binding prealbumine), ki
vee 10-15% T3/T4 ali nespecifini albumin (15-20%) in lipoproteini (~3%).
Receptorji za itnine hormone imajo veliko vejo afiniteto do vezave T3, uinkovitost T3 pa je tudi veliko
veja od uinkovitosti T4. Velika veina T4 se po vstopu v celico pretvori v T3 z odstranitvijo enega joda.
To poteka z dejodinazami, ki jih delimo v tri skupine. Dejodinaze tipa 1 so prisotne v itnici in v tkivih z
velikim pretokom krvi (npr. ledvice, jetra, skeletne miice). Imajo nizko afiniteto za T4 in so inhibirane pri
stradanju. Dejodinaze tipa 2 so prisotne v centralnem ivevju in tirotropnih celicah hipofize. Imajo visoko
afiniteto za T4 in niso inhibirane pri stradanju. Dejodinaze tipa 3 so vkljuene v pretvorbo T4 v rT3.
Regulacija sproanja itninih hormonov mora biti natanna, da
se vzdruje normalni nivo metabolizma. Izloanje itninih
hormonov je pod vplivom osi hipotalamus-hipofiza.
Adenohipofiza pod vplivom hipotalaminega TRH namre
sproa TSH (tirotropin), ki deluje na itnico preko cAMP in
povzroi:
1. Poveano proteolizo tiroglobulinov, kar povea
sproanje itninih hormonov v kri.
2. Poveano aktivnost jodidne rpalke, kar povea vnos
joda v itnico.
3. Poveano oksidacijo joda in jodiranje tirozinskih
ostankov.
4. Poveano velikost (hipertrofija) in sekretorno aktivnost
itninih celic.
5. Poveano tevilo (hiperplazija) itninih celic.
6. Poveano sintezo nukleinskih kislin in proteinov.
Sproanje TSH povzroi TRH, ki je tripeptid in se sintetizira v
arkuatnem jedru hipotalamusa. TRH z vezavo na receptorje v
adenohipofizi povzroi sproanje TSH preko fosfolipaze C
(sporoevalca IP3 in DAG [Ca2+]). En izmed najbolj znanih
stimulusov, ki povea sproanje TRH iz hipotalamusa je mraz.
To zaznajo termoregulatorni centri hipotalamusa, ki so v
povezavi z arkuatnim jedrom.
276
2016/2017
Na sintezo in izloanje itninih hormonov vplivajo naslednji dejavniki:
- diurnalni ritem ponoi so koncentracije itninih hormonov rahlo veje,
- tiouracil, tiocianat, rezorcin in glutation inhibirajo sintezo itninih hormonov,
- premajhen vnos joda zmanja sintezo itninih hormonov,
- prevelik vnos joda tudi zmanja sintezo itninih hormonov, saj se zmanja aktivnost itnice
(Wolff-Chaikoffov efekt),
- adrenalin povea izloanje itninih hormonov preko cAMP, acetilholin pa nasprotno zmanja
izloanje preko cGMP,
- prostaglandini imajo podoben uinek kot TSH in poveajo izloanje itninih hormonov,
- povean vnos hrane povea nastajanje hormonov e posebej, e zauijemo veliko ogljikovih
hidratov,
- somatostatin iz hipotalamusa inhibira izloanje TSH iz adenohipofize in zmanja izloanje
itninih hormonov.
itnini hormoni delujejo na praktino vse organe oziroma organske sisteme. Delovanje itninih
hormonov je poasno, saj vplivajo na transkripcijo. V celice vstopijo z aktivnim transportom, nato pa se
veejo na jedrne receptorje, ki ponavadi tvorijo heterodimere z RXR receptorji v bliini THRE (thyroid
hormone response element) na DNA. itnini hormoni imajo tudi nekatere negenomske uinke, ki pridejo
do izraza veliko hitreje. Do takih uinkov pride na primer v srcu, hipofizi in adipoznem tkivu. Mesto
delovanja itninih hormonov pri negenomskih uinkih so plazmalema in nekateri citoplazemski organeli,
kot so ribosomi in mitohondriji. Po vstopu v celico in pred uinkovanjem na celico pride do pretvorbe
skoraj vsega tiroksina v trijodotironin z intracelularnimi dejodinazami.
277
2016/2017
itnini hormoni delujejo na praktino vse organe oziroma organske sisteme. Spremembe, ki jih itnini
hormoni povzroijo, so po organskih sistemih navedene v tabeli:
organski sistem uinek mehanizem
tevilo in aktivnost mitohondrijev
sploni celini
metabolna aktivnost (60-100%) aktivnost Na/K rpalke
procesi
aktivnost respiratornih encimov
metabolizem maob in OH
konc. lipidov in holesterola v t. razgradnih encimov
plazmi
sinteza in razgradnja proteinov
(miina masa)
presnova
bazalni metabolizem (razen
mogani, vranica in gonade)
poraba O2
t. razklopitvenih proteinov dihalne
nastajanje toplote
verige (npr. termogenin)
frekvenca dihanja obutljivost dihalnih centrov na O2 in
dihala
pljuna ventilacija CO2
prebavila peristaltika in absorbcija Glu
linearna rast
kosti in koa remodeliranje kosti
omogoajo rast zob
omogoajo menstrualni cikel,
gonade
spermatogenezo in libido
uinek glukagona, adrenalina,
noradrenalina, kortizola
endokrini sistem
izloanje inzulina, PTH in
somatotropina
srni pretok, perif. upor vazodilatacija (mono zaradi telesne T)
vzdranost srca (pozitivni batmotropni
srna frekvenca
uinek)
kardiovaskularni
mo in hitrost kontrakcije,
sistem t. encimov
utripni volumen
prostornina krvi os renin-angiotenzin-aldosteron
obutljivost za kateholamine
omogoajo razvoj (kretenizem),
poveajo budnost in odzivnost,
centralno ivevje izboljujejo spomin in uenje
anksioznost, paranoja
miije tremor (tresavica) odzivnost sinaps
278
2016/2017
itnini hormoni so povezani s simpatinim
sistemom. Hormoni sami ne povzroijo dviga
koncentracij kateholaminov, vendar ojaajo
njihov uinek. itnini hormoni in kateholamini
delujejo sinergistino, najverjetneje preko
povianih koncentracij cAMP. Uinke itninih
hormonov lahko tako kot uinke kateholaminov
zmanjujemo z blokatorji (inhibicija
adrenerginih receptorjev).
itnini hormoni imajo pomembno vlogo pri
razvoju. Otroci s hipotiroidizmom namre rastejo
veliko slabe, pride pa tudi do zaostanka v
mentalnem razvoju (kretenizem), saj itnini
hormoni promovirajo rast in razvoj moganov.
itnica je povezana z marsikaterim patolokim stanjem. Stanje, kjer itnica deluje normalno, imenujemo
eutiroidizem. e je itnica preve aktivna, govorimo o hipertiroidizmu, e je premalo aktivna, govorimo o
hipotiroidizmu. Hipertiroidizem se lahko kae kot ve razlinih stanj:
- Gravesova bolezen ali bazedovka je stanje, kjer so v telesu prisotna TSH podobna protitelesa IgG
imenovana tudi tiroideo stimulirajoi imunoglobulini (TSI). Ta se veejo na TSH receptorje in
poveajo produkcijo in izloanje T3 ter T4. itnini hormoni zavirajo sproanje TSH, zato so
vrednosti TSH v plazmi zniane, vrednosti itninih hormonov pa poviane.
- Adenom itnice je benigna neoplazma. Tumor proizvaja itnine hormone neodvisno od
zunanjega nadzora, zato pride do povianega izloanja itninih hormonov.
- Adenom adenohipofize lahko povzroi poveano izloanje TSH, kar vodi v hipertiroidizem.
Hipertiroidizem se kae na ve nainov. Simptomi so poveana vzdranost, poveano potenje, precejnja
izguba tee (tudi do 50 kg), driska, miina slabost, utrujenost, nespenost in tresavica. Veinoma je prisoten
eksoftalmos oziroma izbuljene oi (zaradi poveane sinteze mukopolisaharidov in zatekanja retroorbitalnih
tkiv). Prisotna je gola, saj je itnica poveana.
Hipotiroidizem se tudi lahko kae kot ve razlinih stanj:
- Hashimotova bolezen je avtoimunska bolezen, kjer protitelesa uniujejo itnico. Sprva pride do
tiroiditisa, ki povzroi propad tkiva in fibrozo leze.
- Endemina gola zaradi pomanjkanja joda v prehrani je lahko primer hipotiroidizma. Pomanjkanje
joda namre zmanja produkcijo itninih hormonov. Prisotne so poviane koncentracije TSH v
plazmi, saj itnini hormoni ne inhibirajo izloanja.
- Premajhno izloanje TRH iz hipotalamusa ali TSH iz adenohipofize tudi povzroi hipotiroidizem,
saj itnica ni stimulirana in ne proizvaja itninih hormonov.
- Miksedem je oblika hipotiroidizima, kjer pri bolniku pride do skoraj popolnega pomanjkanja
itninih hormonov. Zaradi nepojasnjenih razlogov pride do poveanega nabiranja hialuronske
kisline in hondroitin sulfata v intersticiju, zato pride do zatekanja (edem).
- Kirurke pokodbe ali pokodbe zaradi sevanja povzroijo hipotiroidizem.
Fizioloki znaki hipotiroidizma so utrujenost in somnolenca, miina slabost, upoasnjena srna frekvenca,
zmanjan srni pretok, zmanjan volumen krvi, poveanje telesne tee, zmanjana rast las, spremembe glasu
in v ekstremnih primerih edem.
279
2016/2017
10.4 Metabolizem kalcija in fosfata
Kalcij je pomemben elektrolit v telesu, saj sodeluje v mnogih fiziolokih procesih: nastanek nekaterih
akcijskih potencialov, izloanje nevrotransmiterjev v ivevju, sklopitev ekscitacije-kontrakcije v miicah,
deluje kot sekundarni sporoevalec, potreben je za delovanje nekaterih encimov, vkljuen je v hemostazo in
je sestavni del kosti. Koncentracija kalcija v krvi je uravnavana v ozkih mejah in znaa okoli 9.4 mg/dL
oziroma 2.4 mmol/L.
Spremembe v plazemskih koncentracijah kalcija imajo pomembne posledice:
hiperkalcemija (>12 mg/dL) hipokalcemija (<9.4 mg/dL)
prag za depolarizacijo prag za depolarizacijo (poveana prevodnost
membran za natrij)
depresija, kognitinve motnje, nespenost, utrujenost, spremembe osebnosti, depresija,
zmedenost epileptini napadi
ledvice: ledvini kamni, poliurija ivno-miini sistem: parastezije, miini kri (npr.
karpopedalni spazem), bronhokonstrikcija, teko
poiranje, sprememba glasu
GIT: zmanjan apetit, zaprtost, slabost, bruhanje petehialne krvavitve
srce: QT interval, aritmije srce: QT interval, aritmije
Fosfat se v plazmi nahaja v dveh oblikah HPO42- (konc. ~1 mmol/L) in H2PO4- (konc. ~0.25 mmol/L).
Fosfat je pomemben intracelularni pufer, zato so spremembe v koncentracijah povezane s spremembami v
acidobaznem ravnoteju. Fosfati so pomembne sestavine nekaterih makromolekul (npr. nukleinskih kislin)
in energetsko bogatih molekul (nukleotidfosfati, fosfokreatin). Skupaj s kalcijem so pomembna sestavina
kostnine. Za razliko od kalcija koncentracija fosfata v plazmi ni strogo regulirana.
280
2016/2017
Kalcij in fosfor v telo vstopata s prehrano in se
absorbirata predvsem v tankem revesu.
Dnevno zauijemo priblino 1000 mg kalcija in
1000 mg fosforja, vendar se ves zauit kalcij in
fosfor ne absorbirata. Navadno se v tankem
revesu absorbira le 35% zauitega kalcija
oziroma 350 mg. Absorbcija poteka z aktivnim
transportom preko specifinih prenaalcev, ki je
regulirana z vitaminom D, in z difuzijo. V
ileumu pride do absorbcije z difuzijo, v ileumu
se normalno absorbira veina kalcija. Pri
poveanem vnosu pride do saturacije
prenaalcev, pri majhnem vnosu pa postane
pomembna aktivna absorbcija v jejunumu in
duodenumu. Fosfat se absorbira veinoma v
tankem revesu, absorbcija pa poteka z
aktivnim transportom. Absorbcija fosfata je
vezana z absorbcijo kalcija.
Kalcij in fosfat se dnevno tudi izloata preko ledvic. Dnevno tako izloimo okoli 100 mg kalcija, filtrabilen
pa je samo prosti ionski kalcij (41% plazemskega kalcija je vezanega na proteine, 9% pa vezanega na druge
anione filtrabilni kalcij predstavlja 50% celotnega plazemskega kalcija). Veina filtriranega kalcija se v
ledvicah normalno reabsorbira, reabsorbcija oziroma ekskrecija je pod vplivom PTH v distalnih tubulih.
Usoda kalcija in fosfata je podrobneje opisana v poglavju 8.4.
Kalcij in fosfat sta pomembni sestavini kosti. Kompaktna kostnina je priblino 30% iz organskega matriksa
in 70% anorganskih snovi. Organski matriks je veinoma iz kolagena. Anorganski del je iz kalcija, fosfata,
karbonata, kalija, magnezija, natrija in vode. Najpomembneja sol anorganskega dela kostnine je kalcijev
hidroksiapatit s kemijsko formulo Ca10(PO4)6(OH)2. V obliki kalcijevega hidroksiapatita se v kosteh nahaja
priblino 99% telesne koliine kalcija in 85% telesne koliine fosfata. Kosti delujejo tudi kot neke vrste
kalcijev pufer. e v telo vnesemo ve kalcija, se bo zael nabirati v kosteh, e ga vnesemo manj, se bo iz
kosti sproal v ekstracelularno tekoino. Nalaganje kalcija in izgrajevanje kostnine je naloga osteoblastov,
razgrajevanje kostnine in sproanje kalcija pa osteoklastov. Kostnina se neprestano izgrajuje in razgrajuje,
kar imenujemo remodeliranje kostnine.
Koncentraciji kalcija, v manji meri pa tudi fosfata, v
plazmi sta regulirani. Pri tem loimo regulacijo brez
hormonov in regulacijo s hormoni. V regulacijo brez
hormonov je vkljuen 1% kalcija v kostnini, ki ni vezan
v kalcijev hidroksiapatit in se lahko prosto izmenjuje z
ECT. Ta kalcij je v keminem ravnovesju z
ekstracelularjem. Regulacija brez hormonov je hitra,
vendar precej omejena. V regulacijo s hormoni so
vkljueni parathormon (PTH), holekalciferol (vitamin
D) in kalcitonin. Obstaja tudi PTHrP (PTH related
peptide), ki deluje parakrino.
Vitamin D se nahaja v ve oblikah, bioloko najbolj
aktivna pa je 1,25-dihidroksiholekalciferol, ki ga
imenujemo tudi 1,25(OH)2 vitamin D3. Nastanek
dihidroksiholekalciferola se zane v koi, kjer pod
vplivom UV svetlobe iz 7-dehidroholesterola dobimo
holekalciferol (vitamin D3). Ta potuje v jetra, kjer se
najprej hidroksilira na mestu 25, 25-
hidroksiholekalciferol pa nato potuje v ledvice, kjer se
hidroksilira e na mestu 1.
281
2016/2017
Sinteza aktivnega vitamina D je tesno regulirana, kar omogoa regulacijo aktivnosti vitamina D. 25-hidroksi-
holekalciferol inhibira hidroksilacijo holekalciferola v jetrih, hidroksilacija v ledvicah pa je pod nadzorom
PTH. Ker je PTH odvisen od koncentracije kalcijevih ionov v plazmi, je tudi nastajanje 1,25-dihidroksi-
holekalciferola odvisno od koncentracije kalcijevih ionov v plazmi. Ob odsotnosti PTH 1,25-dihidroksi-
holekalciferol skoraj ne nastaja. Ker je vitamin D steroidni hormon, se po plazmi prenaa vezan na specifini
prenaalec in plazemske proteine (le 0.5% se ga prenaa prostega). Receptorji za vitamin D so jedrski
receptorji in tvorijo heterodimere z RXR receptorji. Uinki 1,25-dihidroksiholekalciferola so tevilni:
organski sistem uinek
ledvice reabsorbcija kalcija in fosfata (ibek uinek)
uinek PTH v velikih koliinah (razgradnja)
kostnina
izgradnja kostnine v malih koliinah (preko konc. kalcija in fosfata)
sinteza kalbindina (Ca-vezavni protein)
absorbcija kalcija in fosfata
gastrointestinalni trakt
sinteza od kalcija odvisne ATPaze
sinteza alkalne fosfataze
obitnica nastajanje PTH
Glavno mesto delovanja vitamina D je GI trakt. Uinki vitamina D so poasni in se pokaejo ele ez nekaj
dni, saj je potrebna poveana ekspresija genov in poveana sinteza proteinov. Skupni uinek delovanja
vitamina D je dvig plazemskih koncentracij kalcija in fosfata preko zmanjanega izloanja in poveane
absorbcije.
Parathormon je polipeptidni hormon, ki ga izloajo paratiroidne (obitnine) leze. Stimulus za izloanje
PTH je znianje plazemske koncentracije kalcija, kar zazna receptor za kalcij, ki deluje preko fosfolipaze C
(IP3 in DAG). Razpolovni as PTH je le tiri minute, razgradnja pa poteka v jetrih. PTH se vee na
membranske receptorje in deluje preko cAMP in tudi preko IP3/DAG. Uinki parathormona so:
reabsorbcija kalcija v distalnih tubulih
reabsorbcija fosfata v proksimalnih tubulih
ledvice aktivnost hidroksilaze in nastajanje 1,25-(OH)2 vitamin D3
reabsorbcija magnezija in vodikovih ionov
reabsorbcija natrija, kalija in aminokislin
neto razgradnja kostnine (pride tudi do sinteze kostnine)
kostnina aktivnost osteoklastov (posredno prek osteoblastov)
sinteza kolagena
gastrointestinalni trakt deluje preko vitamin D
282
2016/2017
Skupni uinek PTH je povianje koncentracije kalcija in
znianje koncentracije fosfata v plazmi. Hkrati pride do
razgrajevanja kostnine in zmanjanega nalaganja kalcija.
PTH na kostnino deluje v dveh fazah.
V tako imenovani hitri fazi mobilizacije kalcija in fosfata
iz kostnine pride do razgradnje kostnine v bliini
osteoblastov in osteocitov. Ti prerpavajo kalcijeve ione
iz kostne tekoine v ECT in tako dvignejo koncentracijo
kalcija ter fosfata, zato se kalcijeve soli zanejo sproati
iz kostnine, kar imenujemo osteoliza. PTH direktno
stimulira osteoblaste in osteocite in povea prepustnost
membrane za kalcijeve ione.
Druga faza je poasna faza mobilizacije kalcija in fosfata.
Imenujemo jo tudi resorpcija kostnine. Za resorpcijo so
odgovorni osteoklasti, ki sami po sebi nimajo receptorjev
za PTH. PTH osteoklaste zato stimulira posredno preko
parakrinih sporoevalcev, ki jih pod vplivom PTH
sproajo osteoblasti. Aktivacija osteoklastov povea
razgradnjo kostnine in nastajanje novih osteoklastov.
Druga faza se od prve razlikuje po tem, da pride do
razgradnje kostnega matriksa.
Tretji hormon, ki regulira metabolizem kalcija in fosfata, je kalcitonin. Sproajo ga parafolikularne ali C
celice itnice. Tako kot PTH je tudi kalcitonin peptidni hormon, vendar ima obratne uinke. Sintezo in
izloanje kalcitonina spodbujajo poviane koncentracije kalcija v plazmi, pa tudi nekateri GIT hormoni, kot
je na primer gastrin. Uinki kalcitonina so:
ledvice reabsorbcija kalcija in fosfata
resorpcija kostnine in aktivnost osteoklastov
kostnina nalaganje kostnine
nastajanje novih osteoklastov
Uinek kalcitonina je zniana koncentracija kalcija in fosfata v plazmi, vendar je pri odraslih kalcitonin veliko
manj pomemben od PTH. Znianje koncentracij kalcija zaradi delovanja kalcitonina povzroi sproanje
PTH, ki povozi uinke kalcitonina, zato so uinki kalcitonina neznatni. Previsoke ali prenizke koncentracije
kalcitonina nimajo pomembnejih klininih komplikacij.
Z motnjami v presnovi kalcija in fosfata so povezane nekatere bolezni kostnine:
- Osteoporoza je najpogosteja bolezen kostnine in je posledica izgube organskega matriksa. Vzroki
osteoporoze so zmanjana telesna aktivnost, slaba prehrana, pomanjkanje vitamina C
(onemogoena tvorba kolagenskih vlaken), starost in postemnopavzno pomanjkanje estrogena. Pri
osteoporozi je zmanjana aktivnost osteoblastov in zato tudi nalaganje kostnine.
- Rahitis je posledica pomanjkanja vitamina D zaradi slabe prehrane, premajhne izpostavitve sonni
svetlobi, nezmonosti ledvic/jeter za pretvorbo vitamina D v aktivno obliko, pomanjkanje PTH ali
neodzivnost tkiv na vitamin D. Rahitis je prisoten pri otrocih, posledica so nizke konc. kalcija in
fosfata v plazmi in ibke kosti. Zaradi nizkih koncentracij kalcija pride tudi do sekundarnega
hiperparatiroidizma, zato so koncentracije PTH poviane. PTH spodbuja resorpcijo kostnine, kosti
pa so zato ibke.
- Osteomalacija je 'odrasla oblika' rahitisa in je lahko na primer posledica zmanjane absorbcije
maob. Posledica so nizke koncentracije kalcija in sekundarni hiperparatiroidizem.
283
2016/2017
10.5 Moka reproduktivna fiziologija
Glavna naloga mokih spolovil je proizvodnja mokih spolnih celic oziroma spermijev. Ti nastajajo v
procesih spermatogeneze in spermiogeneze iz spermatogonijev. Spermatogeneza je pod vplivom tevilnih
hormonov:
1. Testosteron, ki ga izloajo Leydigove celice v intersticiju testisov, je nujen za rast in delitev zarodnih
celic, kar je tudi prvi korak v nastanku spermijev.
2. Luteinizirajoi hormon (LH), ki ga izloajo gonadotropne celice adenohipofize, stimulira Leydigove
celice, da izloajo testosteron.
3. Folikel stimulirajoi hormon (FSH), ki ga tudi izloajo gonadotropne celice adenohipofize, stimulira
Sertolijeve celice. Stimulacija Sertolijevih celic omogoa pretvorbo spermatid v spermije v procesu
spermiogeneze.
4. Estrogeni, ki nastanejo iz testosterona v Sertolijevih celicah pod vplivom FSH, so vkljueni v
spermiogenezo.
5. Rastni hormon nadzoruje metaboline funkcije testisov in stimulira delitve spermatogonijev. Ob
odsotnosti rastnega hormona je spermatogeneza mono zavrta, kar povzroi neplodnost.
Izloanje spermijev med spolnim odnosom je pod nadzorom avtonomnega ivevja. Erekcijo omogoajo
parasimpatina ivna vlakna, ki sproajo NO in/ali vazoaktivni intestinalni peptid. NO deluje preko
gvanilat ciklaze in v gladkomiinih celicah arterij penisa povzroi relaksacijo. Posledica je vazodilatacija, ki
omogoi povean pretok krvi v brecilna tkiva penisa.
Po drugi strani je ejakulacija posledica delovanja simpatinega ivevja. Ejakulacija je refleks, ki izhaja iz
hrbtenjanih segmentov Th12-L2. Simpatik povzroi kontrakcijo semenovoda in ampule, kar spermo
potisne v senico. Sledi kontrakcija prostate in semenjaka, ki v uretro izloita semensko tekoino. Napolnitev
uretre vzbudi signale v pudendalnem ivcu, kar dodatno povea ritmine kontrakcije notranjih spolovil.
Naraanje tlaka v brecilnih tkivih in senici potisne spermo navzven, kar imenujemo ejakulacija.
Sperma, ki se med ejakulacijo izloi, je iz semenske tekoine in spermijev. Semenska tekoina omogoa
ustrezen pH (~7.5) in vsebuje doloene snovi, ki omogoajo preivetje spermijev in oploditev: fruktoza,
citrat, prostaglandini (omogoajo oploditev), fibrinogen, kalcijevi in kalijevi ioni, strjevalni faktorji,
profibrinolizin itd. V enskem genitalnem traktu pride do kapacitacije spermijev, saj tekoine v enskih
spolovilih odstranijo razline inhibitorne faktorje. Kapacitacija spermijev zajema poveano aktivnost bika,
poveano prepustnost membrane (predvsem za kalcijeve ione) in aktivacijo akrosoma, ki lahko nato sproi
akrosomsko reakcijo (razgradnja zone pellucide in folikularnega epitelija).
Glavni moki spolni hormon je testosteron, ki ga izloajo predvsem Leydigove celice testisov, v manji meri
pa nastaja v skorji nadledvine leze. Testosteron je odgovoren za razvoj primarnih in sekundarnih spolnih
znakov:
- Znailna poraenost v predelu genitalij in proti popku, na obrazu in po prsih. Hkrati povea rast
las v drugih predelih telesa.
- Znailna pleavost pri starejih mokih.
- Vpliva na glas v procesu mutacije.
- Povea debelost koe in prispeva k razvoju aken.
- Povea sintezo proteinov in razvoj miic, povea sintezo kostnine in zmanja izgubo kalcija.
- Povea bazalni metabolizem do 15%.
- Povea tevilo eritrocitov.
Testosteron je steroidni hormon. V tarnih tkivih se ponavadi spremeni v dihidrotestosteron in se vee na
receptorske proteine, ki potujejo v jedro in vplivajo na transkripcijo. Testosteron ima nekatere negenomske
uinke, ki ne delujejo preko poveane sinteze novih proteinov.
284
2016/2017
Testosteron se sproa pod vplivom osi
hipotalamus-hipofiza. Hipotalamus sproa
gonadotropin sproujoi hormon (GnRH), ki
povzroi sproanje LH in FSH iz gonadotropnih
celic adenohipofize. GnRH se sintetizira v
arkuatnem jedru hipotalamusa. Sproanje je
pulzatilno, tem pulzacijam pa sledi tudi LH.
Koncentracije FSH ne sledijo pulzacijam GnRH
in so bolj stalne. LH deluje na Leydigove celice in
povea sintezo ter sproanje testosterona, FSH
pa deluje na Sertolijeve celice in pospeuje
spermatogenezo ter povzroi sproanje
estrogenov. LH in FSH sta glikoproteina.
Sproanje LH in FSH je regulirano z negativno
povratno zanko.
Sertolijeve celice sproajo hormon inhibin, ki
zavira sproanje FSH. e se spermatogeneza
zmanja, se sproa veliko FSH, kar spodbuja
spermatogenezo. Po drugi strani poviana
spermatogeneza povzroi sproanje inhibina, ki
nasprotuje delovanju GnRH.
Med nosenostjo se iz placente sproa humani
horionski gonadotropin (hCG), ki kroi po
materinem in plodovem krvnem obtoku. hCG
ima praktino enake uinke kot LH in tako povea
sproanje testosterona pri mokih fetusih.
285
2016/2017
10.6 enska reproduktivna fiziologija
enske spolne celice dozorevajo v procesu
oogeneze. Za razliko od mokih imajo enske
konno tevilo spolnih celic. Zorenje oocitov
poteka meseno, naeloma pa vsak mesec dozori le
en oocit. Tekom povprenega plodnega obdobja
(13.-46. leto starosti) tako dozori le 400-500
oocitov, preostanek pa propade v procesu atrezije.
Reproduktivna leta ensk so zaznamovana z
mesenimi ritminimi spremembami v
koncentracijah enskih hormonov in s fizinimi
spremembami v ovarijih in maternici. Tem
spremembam pravimo menstrualni ali enski
meseni cikel. Ta traja priblino 20-45 dni oziroma
v povpreju 28 dni.
Prva faza mesenega cikla je menstruacija, ki traja v povpreju nekje pet dni. Menstruacija nastopi, e ne
pride do oploditve. Zaradi nizkih koncentracij progesterona in estradiola pride do ishemije zgornje plasti
endometrija, ki se odlui.
Druga faza je folikularna oziroma proliferacijska faza, ko pride do zorenja primordialnega folikla do zrelega
Graafovega folikla. Primordialne folikle v takem stanju vzdrujejo celice granuloze, ki izloajo inhibitorni
faktor, ta pa prepreuje rast in razvoj folikla. Rast folikla omogoata FSH in LH, ki se sproata po puberteti.
V tej fazi celice granuloze sproajo estrogen. V prvih nekaj dneh po menstruaciji zaneta FSH in LH
naraati, koncentracija FSH pa je naeloma nekoliko vija. Za rast foliklov je odgovoren predvsem FSH, ki
povzroi proliferacijo celic granuloze. V kasnejih stopnjah se izoblikujeta tudi theca interna, ki sproa
estrogene in progesteron, ter theca externa. Zaradi izloanja folikularne tekoine se izoblikuje tudi antrum.
Zgodnja rast primarnega folikla do antralnega folikla je stimulirana predvsem s FSH. Po nastanku antruma
sledi pospeena rast. To spodbuja FSH, ki spodbuja celice granuloze, da sintetizirajo estradiol, hkrati pa jih
naredi bolj obutljive na FSH. FSH in estrogeni hkrati delujejo na LH receptorje, tako da omogoijo LH
stimulacijo. Tik pred ovulacijo vsi folikli, ki so se v folikularni fazi razvijali, razen enega propadejo v procesu
atrezije.
tirinajsti dan mesenega cikla je ovulacija. Tik pred
ovulacijo pride do izboenja dela folikularnega epitelija,
kar imenujemo stigma. Med ovulacijo strmo narastejo
koncentracije LH, ki je nujen za konno rast foliklov.
Sproanje LH se povea e nekaj dni pred ovulacijo,
hkrati pa se malo povea tudi sproanje FSH. LH in FSH
delujeta sinergistino. LH deluje na celice granuloze in
thece interne ter inhibira sproanje estradiola ter
spodbuja sproanje progesterona. Pod vplivom LH med
ovulacijo pride do dveh dogodkov:
1. Theca externa zane izloati proteolitine encime, ki
razgradijo folikularni epitelij in povzroijo zatekanje
folikla. Stigma folikularnega epitelija se razgradi.
2. Zane se rast novih krvnih il v folikularni epitelij.
Hkrati se povea sproanje prostaglandinov, ki
povzroijo vazodilatacijo.
Zaradi zatekanja folikla in razgradnje folikularne stene
folikel poi, oocit pa se sprosti.
286
2016/2017
Ovulaciji sledi luteinska faza mesenega cikla. Celice granuloze in thece interne po ovulaciji izoblikujejo
corpus luteum oziroma rumeno telesce v procesu luteinizacije. Celice granuloze rumenega telesca izloajo
velike koliine progesterona in manje koliine estrogena, celice thece pa izloajo androgene. Veina
androgenov se z aromatazo pretvori v estrogene. Corpus luteum med luteinsko fazo raste, vendar po
priblino dvanajstih dneh propade. Rumeno telesce namre vzdruje LH, katerega koncentracija se v
luteinski fazi zaradi sproanja estrogenov znia. Hkrati celice rumenega telesca sproajo inhibin, ki
zmanja izloanje FSH iz adenohipofize. V primeru oploditve se iz posteljice sproa humani horionski
gonadotropin, ki deluje podobno kot LH in preprei propad rumenega telesca. e do oploditve ne pride,
rumeno telesce propade, padejo koncentracije progesterona, kar povzroi menstruacijo.
enski spolni hormoni so estrogeni in progesteron. To so steroidni hormoni, ki nastajajo predvsem v
jajnikih, v celicah granuloze in thece interne. Po krvi se prenaajo vezani na plazemske albumine in na
specifine prenaalce. Razgradnja estrogenov in progesteronov poteka v jetrih. Uinki estrogenov in
progesteronov so:
estrogeni progesteron
razvoj enskih spolovil med puberteto (ovariji,
pripravi maternico na oploditev
jajcevodi, maternica, vagina)
rast prs, razvoj izvodil mlene leze, nalaganje poveano izloanje sluznice v jajcevodih in
maobe v prsa materninem vratu
inhibicija osteoklastov (osteoprotegerin) in
razvoj leznega parenhima dojk
poveana linearna rast, osteoporoza
povean metabolizem
poveano nalaganje maob, nalaganje maob na
znailna mesta (npr. prsi)
gladka, debeleja koa
rast epitelija endometrija
Z mesenim spreminjanjem produkcije estrogenov in progesteron so povezane spremembe v endometriju,

ki jih delimo na proliferativno fazo, sekrecijsko fazo in menstruacijo. V proliferativni fazi pride do poveanja
epitelija endometrija. Izgradi se tako imenovana funkcionalna plast endometrija. Proliferativna faza traja
okoli 11 dni in se zakljui pred ovulacijo.
Proliferativni fazi sledi sekrecijska faza, ko estrogeni in progesteron iz rumenega telesca povzroita dodatno
rast epitelija (estrogeni) in poveano izloanje lez maternice (progesteron). Namen sekrecijske faze je
nastanek endometrija, ki v sluznici vsebuje veliko hranil, ki omogoajo preivetje oplojenemu jajecu.
e ne pride do oploditve, pride do menstruacije. Zaradi zmanjane koliine estrogenov in progesterona
pride do vazokonstrikcije krvnih il, ki vodijo v sluznico endometrija. Sledi ishemija in nekroza zgornje plasti
endometrija, zato zgornja
plast propade in se odlui.
287
2016/2017
Tako kot pri mokih, tudi pri enskah sproanje FSH in
LH nadzoruje GnRH iz hipotalamusa, ki se sproa
pulzatilno. Sproanje LH in FSH je pod nadzorom
negativne povratne zanke, saj estrogen inhibira izloanje
LH in FSH. Inhibitorni uinek estrogena e dodatno
ojaa progesteron, ki pa sam po sebi ne inhibira izloanja
LH ter FSH. Poleg tega celice granuloze rumenega
telesca sproajo inhibin, ki zavira sproanje FSH.
Pred ovulacijo pride pri regulaciji do posebnosti, ko
estrogen promovira izloanje LH in v manji meri tudi
FSH preko pozitivne povratne zanke. Celice granuloze
sproajo aktivin, ki spodbuja sproanje FSH in LH iz
adenohipofize.
Do fiziolokih sprememb pod vplivom hormonov pri
enskah pride tudi med nosenostjo. Med nosenostjo
namre placenta deluje kot dodatni endokrini organ in
sproa humani horionski gonadotropin, estrogene,
progesteron in humani horionski somatotropin. Uinki
teh hormonov med nosenostjo so:
- Humani horionski gonadotropin deluje med
nosenostjo kot LH in spodbuja rumeno telesce, da
izloa spolne hormone. Preko sproanja
progesterona pomaga vzdrevati nosenost. Pri
mokih fetusih humani horionski gonadotropin
spodbuja izloanje testosterona iz Leydigovih celic.
- Placentarni estrogen povzroi poveanje uterusa, rast
in razvoj dojk in poveanje zunanjih spolovil. Hkrati
tudi povea prehodnost porodnega kanala.
- Placentarni progesteron povzroi nadaljnjo rast
endometrija, zmanja kontraktilnost uterusa in
pripravi materine dojke na laktacijo.
- Humani horionski somatotropin povzroi razvoj
dojk, hkrati pa ima iste vendar ibkeje uinke kot
somatotropin. Zmanja tudi obutljivost celic na
inzulin in povea porabo glukoze v materinem telesu.
Med porodom igra kljuno vlogo oksitocin,
vendar se mora pred porodom zmanjati
koncentracija progesterona oziroma poveati
razmerje estrogen:progesteron, saj progesteron
zmanja kontraktilnost uterusa. Razmerje
estrogen:progesteron se povea, ker po sedmem
mesecu nosenosti produkcija progesterona ne
naraa ve, produkcija estrogena pa.
Oksitocin se med porodom sproa iz
nevrohipofize, vendar nastaja v hipotalamusu.
Povzroi kontrakcijo uterusa. Oksitocin se
sproa kot odgovor na razteg materninega
vratu.
288
2016/2017
Po porodu pri enskah pride do laktacije. Dojke na laktacijo
e pred porodom pripravijo razlini hormoni estrogeni,
progesteron in humani horionski somatotropin. Vendar ti
hormoni ne povzroijo laktacije oziroma imajo celo
antilaktogeni uinek. Pred porodom se iz dojk zato izloa
kolostrum. Po porodu koncentracije estrogenov in
progesterona upadejo, kar omogoa delovanje prolaktina,
hormona adenohipofize. Ta povzroi laktacijo, namesto
kolostruma pa se zane izloati materino mleko, ki poleg
mleka vsebuje tudi nekatere druge snovi (npr. protitelesa,
laktalbumin). Pri laktaciji sodelujejo nekateri drugi hormoni,
kot so humani horionski somatotropin, rastni hormon,
kortizol, PTH in inzulin. Sproanje prolaktina je pod
nadzorom hipotalamusa, ki inhibira sproanje prolaktina z
izloanjem dopamina (oz. prolaktin inhibitornega hormona).
289
2016/2017
11 FIZIOLOGIJA PREBAVIL
Prebava je v irem sestavljena iz tirih
podprocesov: prebave v ojem smislu (razgradnja
vejih molekul v manje, ki se lahko absorbirajo),
gibanja oziroma motilnosti, izloanja oziroma
sekrecije in vsrkavanja oziroma absorbcije.
Stena prebavne cevi je v splonem iz petih plasti,
ki si od znotraj navzven sledijo: sluznica,
podsluznica, krona plast gladke muskulature,
longitudinalna plast gladke muskulature in seroza.
Gladko miinino najdemo tudi v globljih
predelih sluznice. Miinina prebavne cevi je, z
izjemo ustne votline, rela in zgornje tretjine
poiralnika, iz gladke muskulature. Ta je iz
relativno dolgih miinih vlaken, ki so povezana
med sabo s presledkovnimi stiki, tako da
oblikujejo funkcionalni sincicij. Mirovni
membranski potencial gladkih miinih celic v
steni prebavil je priblino -40 do -70 mV. Ta ni
stalen in neprestano oscilira.
Gladka muskulatura prebavil je praktino neprestano vzdrana, vendar je ta elektrina aktivnost poasna in
nizka. Elektrina aktivnost GI gladke miinine ima dva vzorca: poasni valovi in piasti akcijski potenciali.
Veina GI kontrakcij poteka ritmino, ritem pa diktira frekvenca poasnih valov. Ti valovi so spremembe v
mirovnem membranskem potencialu, vendar niso akcijski potenciali. Intenziteta poasnih valov je okoli 5-
15 mV, frekvenca pa znotraj GI trakta variira in znaa od 3 na minuto v elodcu do 12 na minuto v
duodenumu. Toen izvor poasnih valov ni povsem poznan, vendar se predvideva, da izvirajo iz
specializiranih Cajalovih celic, ki so nekaken pacemaker gladke muskulature prebavnega trakta. Poasni
valovi veinoma ne doseejo praga proenja in zato sproijo le ibke kontrakcije ali pa kontrakcij sploh ne
sproijo.
piasti akcijski potenciali so pravi akcijski
potenciali, ki se sproijo avtomatsko, ko
membranski potencial gladke miine
celice dosee prag proenja. e poasni
valovi doseejo ali celo preseejo
potencial -40 mV, pride do nastanka
piastega potenciala. Frekvenca akcijskih
potencialov je odvisna od frekvence
poasnih valov: e imamo manj poasnih
valov na asovno enoto, bo membranski
potencial dlje asa nad pragom proenja,
zato bo nastalo ve akcijskih potencialov.
Pri nizkih frekvencah poasnih valov (npr.
3 /min v elodcu) tako lahko pride do
nastanka tako imenovanih vlakov
akcijskih potencialov, ko zaporedno
nastane do deset akcijskih potencialov.
Za nastanek akcijskih potencialov je odgovoren predvsem tok kalcija (pa tudi natrija) v celico, ker pa so
kalcijevi kanalki relativno poasni, so akcijski potenciali gladkih miinih celic GI trakta dalji kot na primer
v skeletni miici. Akcijski potencial gladke miine celice traja 10-20 ms. Prav tako akcijski potenciali v
splonem ne nastajajo v normalnih okoliinah, pa pa le ob prisotnosti ekstrinzinih ivnih signalov in/ali
hormonov. V nasprotnem primeru pride do poasnih valov, ki vzdrujejo miini tonus prebavne cevi.
290
2016/2017
Kot e omenjeno, je membranski potencial gladkih miinih celic nestalen in oscilira. Depolarizacijo v teh
oscilacijah spodbujajo razteg miinine, acetilholin iz parasimpatinih vlaken in nekateri specifini GI
hormoni. Hiperpolarizacijo po drugi strani spodbujajo noradrenalin in adrenalin iz simpatinih vlaken ter
cirkulirajoa adrenalin ter noradrenalin v krvi.
GI trakt ima lasten ivni sistem, ki ga
imenujemo enterini ivni sistem.
Komponente tega sistema leijo v steni
prebavne cevi in potekajo od zaetka
poiralnika vse do anusa. Enterini ivni
sistem gradita predvsem dva pletea:
Auerbachov mienterini plete med obema
plastema gladke muskulature in Meissnerjev
submukozni pleksus, ki lei v podsluznici.
Mienterini pleksus nadzoruje predvsem
premike GI trakta, submukozni pa sekrecijo
razlinih snovi in pretok krvi v prebavila.
Pleksusa imata medsebojne povezave,
hkrati pa sta povezana s simpatinimi in
parasimpatinimi vlakni. Avtonomno
ivevje regulira delovanje pleksusov, ni pa
nujno za njihovo delovanje.
V enterinem ivnem sistemu sodeluje ve razlinih nevrotransmiterjev. Acetilholin oziroma parasimpatik
naeloma povea aktivnost GI trakta, s tem da odpre sfinktre, stimulira peristaltiko in stimulira sekrecijo.
Noradrenalin oziroma simpatik po drugi strani naeloma inhibira delovanje GI trakta in zapre sfinktre,
inhibira peristaltiko ter sekrecijo in zmanja pretok krvi skozi prebavila. Simpatik veinoma deluje preko
adrenerginih postganglionarnih vlaknen, parasimpatik pa preko preganglionarnih holinerginih vlaken.
Med nevrotransmiterje spadajo e mnoge preostale substance, kot so na primer ATP, serotonin, dopamin,
holecistokinin (CCK), substanca P, vazoaktivni intestinalni peptid (VIP), somatostatin, enkefalini in
bombezin (GRP).
GI trakt je bogato oiven z aferentnimi vlakni. Ta vlakna imajo telesa bodisi v pleksusih enterinega
ivnega sistema bodisi v spinalnih ganglijih dorzalnih korenin spinalnih ivcev. Signali, ki se po aferentnih
vlaknih prenaajo, izvirajo iz mehanoreceptorjev, ki zaznavajo razteg prebavne cevi, in kemoreceptorjev, ki
zaznavajo prisotnost specifinih kemikalij v hrani. Signali lahko povzroijo vzburjenje ali inhibicijo
intestinalnega gibanja in sekrecije. Vkljueni so tudi v gastrointestinalne reflekse:
1. Kratki refleksi so integrirani v celoti v steni prebavil. Sem spadajo na primer kontrola
gastrointestinalne sekrecije, peristaltike in drugi. Hkrati sem pritevamo tudi gastrokolini,
enterogastrini in kolonoilealni refleks. Gastrokolini refleks povzroi poveano aktivnost revesja,
ko v elodec vstopi hrana. Enterogastrini refleks zaradi signalov iz tankega in debelega revesa
inhibira motilnost in sekrecijo v elodcu. Kolonoilealni refleks inhibira praznjenje ileuma v kolon.
2. Dolgi refleksi poljejo signale v centralno ivevje (hrbtenjaa ali mogansko deblo), od tam pa
signali potujejo nazaj v gastrointestinalni trakt. Sem spadajo na primer refleksi, ki povzroijo
sekrecijo v elodcu in duodenumu, boleinski refleksi, ki inhibirajo GI trakt, in defekacijski refleks.
Motilnost GI trakta je pod nadzorom simpatika in parasimpatika, hkrati na delovanje GI trakta vplivajo tudi
razlini endokrini, parakrini in nevrokrini prenaalci, ki tudi vplivajo na motilnost. Med endokrine prenaalce
(hormone) spadajo na primer gastrin, holecistokinin (CCK), sekretin, gastrini inhibicijski peptid (GIP),
motilin, pankreatini polipeptid, peptid YY in enteroglukagon. Parakrini prenaalci so somatostatin,
histamin, prostaglandini in citokini. Nevrokrini prenaalci (nevrotransmiterji) so vazoaktivni intestinalni
peptid (VIP), gastrin sproujoi peptid (GRP ali bombezin), enkefalini, substanca P idr.
291
2016/2017
En izmed najpomembnejih hormonov GIT je gastrin. Tega sproajo G celice v antrumu (pilorinem
predelu) elodca kot odgovor na zauito hrano. Stimulusi za sproanje gastrina so tako peptidi in AK,
raztegnitev elodne stene in acetilholin ter GRP, ki ju sproajo ivna vlakna. Glavni uinki gastrina so
stimulacija sekrecije elodne kisline (HCl), stimulacija nastajanja gastrine sluznice, stimulacija peristaltike
v elodcu, tankem in debelem revesu, stimulacija izloanja inzulina in HCO3- ter pankreatinih encimov.
Vsi ti uinki skupaj promovirajo prebavo in praznjenje elodca.
Drug pomemben hormon je holecistokinin, ki ga izloajo I celice v duodenumu in jejunumu. Sproa se kot
odgovor na proteine, maobe in maobne kisline, na razteg in na kisel pH. Uinki holecistokinina so:
izloanje ola iz olnika (kontrakcija olnika), stimulira izloanje pankreatinih encimov in HCO3-,
stimulira izloanje inzulina in inhibira praznjenje elodca. Poleg tega CCK tudi stimulira aferentna ivna
vlakna in tako v centralno ivevje poilja signale, ki stimulirajo centre za sitost, ter tako prepreuje
prenajedanje.
Naslednji pomemben hormon je sekretin, ki ga izloajo S celice duodenuma kot odgovor na zakisanje pH ter
prisotnost maob. Sekretin v prvi vrsti stimulira sekrecijo bikarbonata iz pankreasa in jeter, poleg tega tudi
inhibira izloanje elodne kisline in praznjenje elodca, stimulira glavne celice elodca, da izloajo
pepsinogen, ter stimulira izloanje inzulina in kontrakcijo olnika.
Gastrini inhibicijski peptid izloajo K celice v duodenumu in jejunumu kot odgovor na maobne in
aminokisline ter v manji meri tudi na ogljikove hidrate. Njegovi uinki so sproanje inzulina in inhibicija
izloanja elodne kisline.
Motilin izloajo M celice elodca in proksimalnega duodenuma med stradanjem in kot odgovor na maobe,
kisel pH in ivno stimulacijo. Uinki motilina so poveana motilnost elodca in revesja.
292
2016/2017
Drugi pomembneji prenaalci v GI traktu so e:
- Somatostatin, ki se izloa zaradi nizkega elodnega pH. Inhibira izloanje gastrina, peristaltiko
elodca in revesja ter izloanje bikarbonata in pankreatinih encimov.
- Vazoaktivni intestinalni peptid, ki inhibira izloanje kisline in peristaltiko v elodcu, hkrati pa
relaksira pilorus in spodnji ezofagealni sfinkter.
- Substanca P inhibira sekrecijo in peristaltiko v GIT.
- Enkefalini delujejo na opioidne receptorje in poveajo tonus gladkih miic ter sfinktrov in zmanjajo
sekrecijo v GI traktu.
- GRP ali bombezin stimulira izloanje HCl preko poveanega izloanja gastrina.
V GI traktu imamo ve tipov gibanja. V grobem loimo gibanje, ki povzroi premik vsebine vzdol prebavne
cevi, in gibanje, ki povzroi meanje vsebine prebavnega trakta. Osnovno gibanje, ki premika hrano vzdol
prebavne cevi, je peristaltika. Ta poteka predvsem v poiralniku, elodcu in tankem revesu, zaradi posebne
ureditve muskulature pa v debelem revesu ne poteka po znailnem vzorcu. V debelem revesu imamo zato
namesto peristaltike oscilatorne premike. Peristaltika je ponavadi posledica raztega prebavne cevi.
Uinkovita peristaltika nujno potrebuje mienterini (Auerbachov) ivni plete. Peristaltika lahko v
nekaterih primeri povzroi tudi meanje hrane (npr. peristaltika elodca ob zaprtem pilorusu povzroi, da
se hrana od pilorusa odbije in zato mea). Poleg tega lahko meanje hrane povzroijo tudi prekinjene,
segmentirane kontrakcije.
GI trakt ima poseben krvni obok, ki se imenuje splanhnini krvni obtok. Obsega pretok krvi skozi
gastrointestinalni trakt in pretok krvi skozi vranico, jetra ter pankreas. Kri, ki tee skozi te organe, se v
konni fazi vliva v portalno veno in preko nje v jetra. V jetrih prehaja skozi jetrne sinusoide in nato vstopi
v veno kavo preko hepatinih ven. Pomen portalnega pretoka je, da se kri pri prehodu skozi sinusoide oisti
bakterij in ostalih delcev, hkrati pa jetra prva dobijo hranila, ki se v prebavnem traktu absorbirajo. Hepatociti
namre absorbirajo in uskladiijo priblino do vseh hranil, ki so se absorbirala. Maobe so edino
hranilo, ki se do jeter ne prenese preko portalnega krvnega obtoka, pa pa se absorbirajo v limfne ile in po
ductus thoracicus zaobidejo jetra.
V normalnih pogojih je pretok krvi v doloen segment GI trakta
neposredno odvisen od aktivnosti segmenta. Pretok krvi se tako
povea pri na primer aktivni absorbciji ali pri miinih
kontrakcijah. V mirovanju se po drugi strani pretok mono
zmanja. Toni mehanizmi poveanja pretoka med poveano
aktivnostjo GI trakta niso znani, vendar se predvideva, da pri
tem sodelujejo doloene vazoaktivne snovi. Med vazodilatatorje
tako spadajo na primer holecistokinin, VIP, gastrin in sekretin.
Gastrointestinalne leze sproajo tudi dva kinina, kalidin in
bradikinin, ki sta tudi mona vazodilatatorja. Predvideva se, da
pri regulaciji pretoka pomembno vlogo igra tudi koncentracija
kisika.
Kapilare, ki v revesnih resicah tvorijo preplet, imajo tudi
protitonik, tako kot pride v vasa recta pri ledvicah, le da tu
prehaja kisik. Okoli 80% kisika namre prehaja direktno iz
arteriol v blinje venule, brez da bi dosegel vrh resice. V
normalnih pogojih ta ant ne koduje resicam, lahko pa
predstavlja problem pri nekaterih patolokih stanjih.
293
2016/2017
Pomemben vpliv na pretok krvi skozi prebavila ima avtonomno ivevje. Parasimpatik povea pretok krvi,
simpatik pa preko vazokonstrikcije zmanja pretok krvi. Kljub temu se kmalu po simpatini stimulaciji
pretok krvi vrne nazaj na normalno, saj se zanejo kopiiti lokalni vazodilatatorji zaradi ishemije. Ti povozijo
simpatino vazokonstrikcijo in povrnejo pretok na normalno raven. Pomen regulacije pretoka preko
avtonomnega ivevja je predvsem v tem, da v primeru odziva 'boj ali beg' omogoa povean pretok v
aktivne miice na raun zmanjanega pretoka v GI trakt. Simpatina stimulacija povzroi tudi
vazokonstrikcijo ven, ki imajo velik skupni volumen, in tako lahko v doloenih patolokih stanjih prispeva
dodatni volumen, ki omogoa vzdrevanje splonega krvnega obtoka.
294
2016/2017
11.1 Gibanje v gastrointestinalnem traktu
Gibanje hrane vzdol prebavne cevi se zane v ustih z veenjem, ki mu sledi poiranje. Pri poiranju loimo
oralno fazo, ki je edina pod vplivom volje, faringealno fazo in ezofagealno fazo.
veenje poteka v ustih in je zavesten proces, saj so vene miice skeletne miice in so inervirane s petim
moganskim ivcem. Poleg zavestnega veenja je veenje lahko posledica stimulacij doloenih predelov
hipotalamusa in amigdale ter doloenih predelov korteksa ob senzorinih predelih za okus in vonj. Veino
veenja je posledica venega refleksa. Z veenjem hrane se v ustih oblikuje okrogel skupek imenovan
bolus, prisotnost bolusa v ustih pa povzroi relaksacijo venih miic. Zaradi relaksacije se spodnja
eljustnica sprosti, vene miice pa se raztegnejo. To povzroi miotatini refleks, zato se miice zopet
skrijo. Ti dogodki se nato ponavljajo zaporedno. Pri veenju delujejo prebavni encimi v slini, ki e delno
kemino razgradijo hrano.
veenju sledi poiranje, ki se zane z zavestnim
potiskom bolusa hrane proti orofarinksu. Temu
pravimo oralna faza poiranja in je zavestna.
Hrana, ki se tako iztisne iz ustne votline v
orofarinks, tam vzdrai poiralne receptorje
(mehanoreceptorji), ki zaznajo prisotnost bolusa v
orofarinksu. Signal potuje v mogansko deblo,
kjer sproi avtomatino kontrakcijo miic.
Zaporedje dogodkov pri tem je:
1. Najprej se mehko nebo potegne navzgor in
zapre prehod med oro- in nazofarinksom ter
tako preprei refluks hrane v nosno votlino.
2. Palatofaringealni gubi se povleeta medialno
in tako zoita ustno oino. S tem prepreita,
da bi preveliki bolusi vstopili v relo.
3. Grlo se povlee naprej, epiglotis se zapre, glasilki pa se pribliata. S tem se zapre vhod v grlo in sapnik.
Grlo se premakne navzgor, kar povea ezofagealno odprtino.
4. Zgornji ezofagealni sfinkter, ki je normalno zaprt (prepreuje uhajanje zraka v poiralnik z dihanjem),
se odpre in omogoi prehod hrane iz orofarinksa v poiralnik.
5. Na koncu se skri muskulatura farinksa. Kontrakcija se iri od zgoraj navzdol in tako s peristaltinim
gibanjem potisne bolus iz farinksa v poiralnik.
To zaporedje dogodkov zajema faringealno fazo poiranja. Najpomembneji dogodki tu so: zaprtje grla in
sapnika, odprtje zgornjega ezofagealnega sfinktra in nastanek peristaltinega vala v relu, ki bolus iztisne v
poiralnik. Celoten proces traja manj kot dve sekundi in ni pod vplivom nae volje.
Faringealno fazo poiranja zanejo signali, ki iz poiralnih receptorjev v orofarinksu poiljajo signale preko
trigeminalnega in glosofaringealnega ivca v medulo oblongato (nucl. solitarius). Dogodki, ki sledijo, so
posledica specifinih podroij v substantii reticularis v meduli in spodnjem ponsu. Tem predelo s skupnim
imenom pravimo poiralni centri. Motorini impulzi se do rela in zgornjega poiralnika prenesejo po petem
(trigeminus), devetem (glosofaringeus), desetem (vagus) in dvanajstem (hipoglosus) moganskem ivcu.
Faringealni fazi poiranja sledi ezofagealna faza, ki jo zaznamujeta dva tipa peristaltike. Za poiralnik sta
znailni tako imenovana primarna in sekundarna peristaltika. Primarna peristaltika je preprosto nadaljevanje
peristaltinega vala iz rela in dosee elodec v 8-10 sekundah (~3 cm/s). Hrana skozi poiralnik prehaja e
hitreje in dosee elodec v 5-8 sekundah (efekt gravitacije). e primarni peristaltini val ne uspe prenesti
hrane do elodca, pride do sekundarnega peristaltinega vala. Ta je posledica raztega poiralnika in ga
izzovejo mienterini pleksus ter doloeni refleksi preko vagusa in glosofaringeusa. Poiralnik je v zgornji
tretjini izkljuno iz skeletne miice, zato je ta del pod nadzorom vagusa in glosofaringeusa, preostali dve
tretjini pa sta iz gladke miinine, zato sta pod nadzorom vagusa. Kljub temu lahko ob pokodbah vagusa
njegovo vlogo prevzame mienterini pleksus, ki po nekaj dneh postane dovolj vzdraen, da omogoa
normalno poiranje.
295
2016/2017
Na koncu poiralnika je e en sfinkter, gastroezofagealni ali spodnji ezofagealni sfinkter. Ta je, tako kot
zgornji ezofagealni sfinkter, v obdobjih, ko se ne hranimo, tonino zaprt. To prepreuje refluks elodne
vsebine v poiralnik (gastroezofagealni refluks, GERD). Peristaltini val, ki potuje po poiralniku navzdol,
povzroi receptivno relaksacijo gastroezofagealnega sfinktra, kar omogoa prehod hrane iz poiralnika v
elodec. Pred gastroezofagealnim refluksom iti tudi zaklopki podobna struktura v distalnem delu
poiralnika, ki se pri visokih intraabdominalnih pritiskih zapre.
Vloga elodca je trojna: shranjuje lahko veje koliine hrane, dokler ta ne more prehajati v tanko revo, mea
hrano z elodnimi sokovi ter tako oblikuje himus, omogoa praznjenje himusa v tanko revo s pravilno
hitrostjo, ki omogoa zadostno absorbcijo in prebavo.
Ko hrana pride v elodec, povzroi razteg, ta pa sproi vagovagalni refleks, ki zmanja tonus miine stene.
S tem se omogoi shranjevanje hrane v elodcu, ki lahko naenkrat shrani tudi do 1.5 L vsebine. Ko je ta
prag doseen, se zanejo ibki peristaltini mealni valovi, ki izvirajo iz zgornjih predelov elodca in se
razirjajo proti antrumu. Ti mealni valovi so posledica elektrinih poasnih valov, do katerih pride spontano.
Ko mealni valovi potujejo proti antrumu, se ojaujejo. Sledi jim kontrakcija, ki je posledica akcijskega
potenciala. Ta potisne hrano z vedno vejim pritiskom proti pilorusu. Ker je pilorus zaprt, se hrana od njega
odbije in se znova mea v elodcu. Himus se mora v elodcu mehansko in kemino predelovati toliko asa,
dokler ni dovolj majhen, da preide skozi pilorus. Pilorus prepua le delce do 2 mm premera.
Poleg peristaltinih valov, ki nastanejo ob prisotnosti hrane v elodcu, pride tudi do kontrakcij, ko je elodec
prazen. To so peristaltine kontrakcije, ki izvirajo iz telesa elodca in ne iz fundusa. Do njih pride, ko smo
lani. e trajajo dlje asa, se lahko zdruijo v eno samo tetanino kontrakcijo, ki lahko traja tudi 2-3 minute.
Praznjenje elodca v tanko revo poteka z monimi peristaltinimi kontrakcijami v elodnem antrumu. Te
se zanejo priblino v sredini elodca in so tudi do estkrat moneje od normalnih mealnih peristaltinih
valov. Kljub temu ob normalnem pilorinem tonusu te kontrakcije ne iztisnejo ve kot le nekaj mililitrov
himusa v duodenum. Da se iztisne ve himusa, mora ta biti bolj teko ali pa se mora pilorini sfinkter bolj
odpreti, kar poteka pod ivnim in hormonskim nadzorom.
Regulacija praznjenja elodca je dvojna hormonska in ivna. Signali, ki so vkljueni v regulacijo, izvirajo
iz elodca in dvanajstnika, pri tem pa dvanajstnik poilja veliko moneje signale, kar omogoa, da se himus
ne prazni v tanko revo hitreje, kot lahko poteka prebava in absorbcija himusa. Faktorje, ki vplivajo na
praznjenje elodca tako delimo na gastrine in duodenalne.
GASTRINI FAKTORJI
Faktor Mehanizem delovanja
volumen elodne Veji volumen elodne vsebine povzroi aktivacijo receptorjev za razteg in
vsebine refleksno poveanje peristaltike (kratek refleks, mienterini pleksus).
gastrin Povea izloanje HCl in ojaa aktivnost peristaltike ter znia pilorini tonus.
DUODENALNI FAKTORJI
sekretin, CCK in GIP Sproajo se kot odziv na kisel pH in prisotnost maob, povzroijo inhibicijo
peristaltike, izloanja HCl in poveajo pilorini tonus.
enterogastrini refleks Enterogastrine reflekse sproijo razteg duodenuma, vzdraenje duodenuma,
kisel himus, hiperosmolarnost himusa idr. Signali potujejo po enterinem
ivnem sistemu (kratki refleks) in simpatinih ivcih v elodec ter v manji meri
tudi po vagusu v centralno ivevje (dolg refleks). Posledica je inhibicija
peristaltike in povean tonus pilorinega sfinktra.
V regulacijo praznjenja elodca sta pomembno vkljuena simpatik in parasimpatik. Simpatik zmanja
peristaltiko in povea tonus pilorusa. Parasimpatik povea peristaltiko, na tonus pilorusa pa ima dvojni efekt.
Preko ACh lahko zvia pilorini tonus in zavira praznjenje elodca, preko VIP pa relaksira pilorus in
povzroi praznjenje elodca.
296
2016/2017
V tankem revesju pride do segmentacijskih kontrakcij, ki
omogoajo meanje himusa, in peristaltike, ki je propulzivni
gib. Frekvenca peristaltinih valov je duodenumu najveja (~
12 /min) in vzdol tankega revesa pada (do 8 /min v
ileumu).
Segmentacijske kontrakcije so posledica lokalnega refleksa.
Ko se tanko revo po vstopu hrane raztegne, pride do
kontrakcij, ki tanko revo razdelijo na razloene segmente. Po
koncu segmentacijske kontrakcije se ponavadi zane nova, ki
poteka na mestih, kjer prej ni bilo kontrakcije. Tako se himus
mea s prebavnimi sokovi. Frekvenca segmentacijskih
kontrakcij je odvisna od frekvence poasnih valov in je pri
najveji frekvenci poasnih valov in znaa 12 /min.
Peristaltini valovi so propulzivni gibi v tankem revesu in premikajo himus proti anusu s hitrostjo 0.5 do 2
cm/s. Te kontrakcije so ponavadi ibke in izzvenijo po 3-5 centimetrih, zato je premikanje himusa precej
poasno in znaa le okoli 1 cm/min. Prehod himusa od duodenuma do ileocekalne zaklopke tako traja 3-5
ur. Peristaltika v tankem revesu je pod nadzorom ivnih in hormonskih dejavnikov:
- Raztegnitev duodenuma povea peristaltiko in iztisne hrano naprej.
- Gastroenterini refleks, ki je posledica raztegnitve elodne stene, povea peristaltiko v tankem
revesu preko mienterinih pleksusov.
- Gastrin, CCK, inzulin, motilin in serotonin poveajo motilnost tankega revesa, medtem ko jo
sekretin in glukagon zmanjata.
- Gastroilealni refleks, ki se sproi, ko himus dosee ileocekalno zaklopko, lahko preprei iztis himusa
iz tankega v debelo revo, dokler oseba zopet ne zauije hrane.
- Avtonomno ivevje lahko mono povea ali inhibira peristaltiko. Parasimpatik povea motilnost
in lahko povzroi diarejo (drisko), simpatik pa zmanja motilnost in lahko povzroi obstipacijo
(zaprtost).
Funkcija kolona je v glavnem absorbcija vode in elektrolitov iz himusa ter shranjevanje fecesa, dokler ga ni
mogoe izloiti. V debelem revesu zaradi ureditve muskulature v tenije ni peristaltike, pa pa pride do
haustracij. To so obasne kontrakcije hauster, ki omogoajo meanje himusa. Propulzivno gibanje kolona je
masovno gibanje, ki je modificirana peristaltika. Nastopi zaradi raztega revesne stene. Oblikuje se obro,
distalno od njega pa se debelo revo skri kot ena enota. Kontrakciji sledi relaksacija, ki traja dlje asa in
omogoi premik himusa proti anusu.
Masovno gibanje se zane z gastrokolinim in duodenokolinim refleksom. Ta nastopita, ko pride do raztega
elodca ali duodenuma. Raztegu sledi masovna kontrakcija kolona, ki pa nujno potrebuje avtonomna ivna
vlakna. e avtonomnih ivnih vlaken v kolonu ni, pri raztegu elodca/duodenuma ne pride do refleksne
kontrakcije kolona ali pa je ta zelo ibka.
297
2016/2017
Zadnji premik v GI traktu je defekacija. Ta nastopi, ko masovni premiki kolona premaknejo feces v rektum.
Temu sledi potreba po defekaciji, ki vkljuuje refleksno kontrakcijo rektuma in relaksacijo zunanjega sfinktra
anusa. Prehajanje fecesa preko anusa prepreujeta dva sfinktra notranji analni sfinkter je iz gladke
muskulature, zunanji analni sfinkter pa iz skeletne muskulature. Zunanji sfinkter je tako pod naim
nadzorom in ga oivuje pudendalni ivec. Notranji sfinkter oivujejo vlakna avtonomnega ivevja, in
sicer simpatik poveuje tonus, parasimpatik pa zmanjuje.
Z defekacijo so povezani tudi defekacijski refleksi, ki navadno povzroajo defekacijo. En izmed teh
refleksov je intrinzini refleks, ki ga mediira enterini ivni sistem. Razteg stene rektuma polje signale v
mienterini pleksus, ki zane peristaltine valove od descendentnega kolona naprej. Ko se ti valovi pribliajo
notranjemu analnemu sfinktru, se ta odpre. e zavestno odpremo tudi zunanji sfinkter, pride do defekacije.
Ta refleks je sam po sebi navadno ibek, vendar ga ojaa parasimpatini defekacijski refleks. Stimulacija
ivnih koniev v rektumu namre aktivira parasimpatik, ki nato spodbuja peristaltiko in zmanja tonus
notranjega analnega sfinktra. Defekacijski signali vstopajo tudi v hrbtenjao, kjer povzroijo zaprtje glotisa
in kontrakcijo abdominalnih miic. S tem se povea intraabdominalni tlak, ki olaja defekacijo. Defekacijske
reflekse lahko sproimo tudi zavestno, s tem da zavestno pokrimo abdominalne miice in poveamo
intraabdominalni tlak, vendar ti refleksi niso tako moni kot spontani refleksi.
298
2016/2017
11.2 Sekrecija v gastrointestinalnem traktu
S sekrecijo v gastrointestinalnem traktu mislimo eksokrino sekrecijo. Iz lez, ki so lahko v samem prebavnem
traktu ali izven njega, se vanj izloajo: mucin, prebavni encimi, HCl, bikarbonat, voda, ol idr.
Slino izloajo leze slinavke, ki dnevno proizvedejo priblino 1000 mL sline. Bazalno izloanje sline je 0.5
mL/min, maksimalna hitrost izloanja pa je okoli 40 mL/min. Slina je v veliki veini iz vode, vsebuje pa
tudi nekatere proteine, kot sta -amilaza (razgradnja kroba) in mucin. Slina, ki nastaja v lezah, se v izvodilih
e modificira. Najprej pride do aktivne reabsorbcije natrija in sekrecije kalija, tako da ima slina veliko kalija
in zelo malo natrija. Ker je reabsorbcija natrija veja od sekrecije kalija, pride do elektronegativnosti sline
glede na notranjost celic, zato se pasivno reabsorbira tudi klor. Pride tudi do sekrecije bikarbonata, ki se
lahko izmenja s kloridnimi ioni ali pa prehaja aktivno. Konno ima slina tako manj NaCl kot plazma in ve
kalija ter bikarbonata. Bikarbonat je pomemben, saj nevtralizira kisline, ki bodisi nastanejo z bakterijami iz
sladkorjev bodisi jih zauijemo s hrano. Osmolarnost sline je odvisna od pretoka sline, saj se pri poveanem
pretoku absorbira manj ionov (manj asa za reabsorbcijo), zato se takrat izloa gosteja slina.
Nadzor izloanja sline poteka predvsem preko avtonomnega ivevja. V prvi vrsti so za sekrecijo odvisna
parasimpatina vlakna, ki izvirajo iz zgornjega ter spodnjega salivatornega jedra v moganskem deblu.
Salivatorni jedri vzdraijo razlini stimulusi, na primer kisel okus, gladka tekstura hrane itd. Slinjenje je lahko
stimulirano ali inhibirano tudi iz vijih centrov. e na primer zavohamo ali okusimo hrano, ki nam je ve,
signali iz moganskih centrov poveajo slinjenje. Slinjenje se povea tudi, ko zauijemo draeo hrano. V
tem primeru olaja poiranje in zmanja draenje. Tudi simpatina stimulacija lahko povea slinjenje, vendar
je ta uinek veliko manji. Simpatik v slinavkah povzroi vazokonstrikcijo, zato pride do manjega prehajanje
vode iz krvi v slinavke in do izloanja bolj koncentrirane sline.
V elodcu pride do izloanja iz parietalnih (HCl, intrinzini faktor), glavnih (pepsinogen) in mukoznih
(mucin) celic. elodec dnevno proizvede okoli 2 litra elodnega soka. Poleg eksokrinih celic imamo e
celice, ki izloajo razline mediatorje G celice izloajo gastrin, D celice somatostatin, ECL celice pa
histamin. elodni sok vsebuje veliko kloridnih in vodikovih ionov ter nekaj natrijevih ionov. Ionska sestava
se spreminja glede na pretok pri vejemu pretoku elodnega soka bo v njem ve kloridnih ionov,
vodikovih ionov ter manj natrijevih ionov. V elodnem soku so tudi kalijevi ioni, vendar njihova
koncentracija od pretoka ni preve odvisna.
HCl, ki jo izloajo parietalne celice elodca, ima pomembno vlogo pri prebavi. Poleg tega, da deluje
baktericidno, omogoa aktivacijo pepsinogena, poleg tega pa
povzroi denaturacijo proteinov ter tako sodeluje pri njihovi prebavi.
Pri izloanju HCl delimo tri faze:
- Cefalina faza je dolgi refleks. V cefalini fazi se HCl sproa
e preden hrana pride v elodec kot posledica vonja, okusa
in pogleda na hrano. V cefalini fazi parietalne celice
stimulirajo parasimpatina vlakna, ki izloajo acetilholin. Ta
vlakna stimulirajo tudi G celice, ki izloajo gastrin, ki
povzroi izloanje HCl.
- Gastrina faza je kratki refleks. V njej pride do izloanja HCl
kot posledica doloenih snovi v zauiti hrani kofein,
alkohol, beljakovinski presnovki. Sproanje HCl v gastrini
fazi povzroi tudi razteg elodca. Podobno kot v cefalini
fazi se tudi v gastrini HCl sproa zaradi stimulacije preko
parasimpatinih vlaken in stimulacije gastrina, le da tu do
stimulacije G celic pride zaradi raztega in doloenih snovi.
- Intestinalna faza, kjer se HCl sproa zaradi prihoda hrane v
duodenum. V intestinalni fazi je za izloanje HCl odgovoren
gastrin iz G celic, sproanje pa inhibirajo GIP (odgovor na
maobe in hiperosmolarnost), CCK (odgovor na maobe)
in sekretin (odgovor na kisel pH).
299
2016/2017
Mehanizem izloanja HCl iz parietalnih celic je slede:
1. Voda v parietalnih celicah disociira na
vodikov in hidroksilni ion. H+ ioni se nato z
H+/K+ ATPazo aktivno secernirajo v
izvodila gastrinih lez. Nizka koncentracija
natrija ene natrijeve ione v celico, kjer se
nato izmenjajo z Na+/K+ ATPazo. Veina
kalija, ki vstopi v celice z Na+/K+ in H+/K+
ATPazo, zapusti celice s kalijevimi kanalki
in prehaja v lumen, kjer se zopet porablja za
aktivni transport protonov.
2. Aktivna sekrecija protonov povzroi
akumulacijo OH-, ki se s karbonsko
anhidrazo in CO2 pretvorijo v bikarbonat.
Bikarbonat se na bazolateralni membrani
izmenja s kloridnimi ioni. Poviana
koncentracija klora v celici nato povzroi, da
kloridni ioni prehajajo skozi kloridne
kanalke v lumen gastrinih lez.
3. Voda se z osmozo prenese preko celic iz ekstracelularja v lumen gastrinih lez in tako nekoliko
razredi HCl.
Da HCl ne more prehajati iz lumna lez nazaj, kjer bi lahko povzroila pokodbe, ima elodec razvite
razline obrambne mehanizme. Med celicami so dobro razviti moni tesni stiki, na celicah pa je debela,
viskozna mukozna plast, ki vsebuje bikarbonatne ione. Pomembna je tudi vloga prostaglandinov, ki
inhibirajo sekrecijo HCl in stimulirajo izloanje bikarbonata ter mukusa. Pri tem so problematini NSAID,
ki zniujejo koncentracije prostaglandinov in lahko tako povzroijo pokodbe elodne sluznice.
Regulacija izloanja HCl je trojna:
- ivna preko parasimpatika. Parasimpatik izloa acetilholin, ki deluje na ECL celice, G celice, D
celice in parietalne celice. Parasimpatik direktno stimulira parietalne celice in povea izloanje HCl,
poleg tega pa deluje tudi na druge celice, ki izloajo razline spojine, ki poveajo izloanje HCl.
- Parakrina. Histamin, ki ga izloajo ECL celice, spodbuja parietalne celice, da izloajo HCl. ECL
celice stimulirata parasimpatik (acetilholin) in gastrin iz G celic. Drugi parakrini faktor je
somatostatin, ki ga izloajo D celice. Somatostatin zniuje izloanje HCl iz parietalnih celic.
Sproanje somatostatina spodbuja gastrin in inhibira parasimpatik.
- Hormonska. Gastrin iz G celic spodbuja parietalne celice. Sproanje gastrina stimulira
parasimpatik in inhibira somatostatin. Sproanje HCl inhibirajo nekateri drugi hormoni, ki pa se
ne izloajo v elodcu. Sem spadajo sekretin, GIP in VIP.
300
2016/2017
Parietalne celice izloajo intrinzini faktor, ki je pomemben za absorbcijo vitamina B12 v ileumu.
Pomanjkanje intrinzinega faktorja zmanja absorbcijo vitamina B12, to pa povzroi, da se eritrociti ne
razvijejo do konca. Pride do perniciozne anemije.
Glavne celice elodnih lez izloajo pepsinogen, ki je inaktivna oblika encima pepsina. Pri kislem pH se
pepsinogen aktivira in postane pepsin, aktiven pepsin pa lahko aktivira e ostale pepsinogene. Pepsin je
proteolitini encim in omogoa delno razgradnjo proteinov v elodcu. Izloanje spobujajo gastrin, sekretin,
CCK, histamin, zavira pa somatostatin.
Pankreas je pomembna eksokrina leza, ki v dvanajstnik izloa tevilne encime (amilaza, lipaza, lecitin
fosfolipaza, holesterol esteraza, ribonukleaze, deoksiribonukleaze, tripsinogen, kimotripsinogen, proelastaze,
prokarboksipeptidaze) in bikarbonat. Dnevno se iz pankreasa izloi okoli 1500 mL soka.
Tudi izloanje pankreasnega soka delimo na:
- Cefalino fazo, kjer sproanje stimulira vonj, okus in pogled na hrano. Signali potujejo preko
vagusa, ki inervira acinusne in duktalne celice.
- Gastrino fazo, kjer vagovagalni (dolgi) refleks zaradi raztega povzroi sproanje pankreatinega
soka.
- Intestinalno fazo, ki je najpomembneja. Tu se pankreatini sokovi sproajo zaradi sproanja
sekretina (kot odgovor na kisel pH) in holecistokinina (kot odgovor na prisotnost maob).
301
2016/2017
Od prebavnih encimov pankreasa so najpomembneji amilaza (razgradnja OH), pankreatina lipaza

(razgradnja maob), holesterol esteraza (razgradnja holesterolnih estrov) in encimi za razgradnjo proteinov
tripsin, kimotripsin, proelastaze in prokarboksipeptidaze. Ti encimi se sproajo v neaktivni obliki in se
aktivirajo ele v prebavne traktu. Enteropeptidaza (enterokinaza), ki jo sproajo celice revesne sluznice,
hidrolitino cepi in aktivira tripsinogen v tripsin, ta pa nato aktivira kimotripsinogen, proelastazo in
prokarboksipeptidazo. V pankreasu je prisoten pankreatini inhibitor tripsina, ki iti pankreas pred
razgradnjo.
Prebavni encimi za delovanje potrebujejo bolj bazien pH, pH elodne vsebine pa je kisel (tudi do pH 1).
Iz pankreasa se zato izloa bikarbonat, ki nastane po mehanizmu:
1. CO2 difundira v celice iz krvi in reagira z
vodo, da se v reakciji karbonske anhidraze
pretvori v bikarbonat in H+. Bikarbonat
lahko v celice vstopi tudi preko
bazolateralne membrane z natrijevim
simportom. V lumen izvodil se bikarbonat
transportira s kloridnim antiporterjem, klor,
ki vstopi v celico, pa izstopi preko
kanalkov.
2. Vodikovi ioni, ki so nastali v reakciji
karbonske anhidraze, se na bazolateralni
membrani izmenjajo z natrijem in izloijo v
kri. Natrij, ki je pri tem priel v celico,
prehaja v lumen pankreatinih izvodil. Nekaj
natrija pride tudi paracelularno zaradi
elektronegativnosti tubula.
3. Koncentracije natrija in bikarbonata v
lumnu izvodil povzroijo osmotski gradient,
ki za sabo potegne vodo. Tako nastane
izoosmotska raztopina bikarbonata.
Faktorji, ki vplivajo na sekrecijo sokov iz pankreasa,
so:
- Acetilholin iz parasimpatinih vlaken
(vagus) povzroi poveano sekrecijo
pankreatinih sokov.
- Holecistokinin, ki ga izloajo I celice
duodenuma in zgornjega jejunuma,
spodbuja acinarne celice, ki izloajo veliko
prebavnih encimov.
- Sekretin iz S celic stimulira celice
pankreatinih izvodil ter tako povea
izloanje bikarbonata, vode in elektrolitov.
302
2016/2017
e en pomembni prebavni sok je ol, ki ga izloajo jetrne celice. ola se izloi dnevno okoli 500 mL.
Sestavljajo ga olne kisline, holesterol, lecitin, olna barvila (bilirubin), elektroliti in voda. ol omogoa
emulzijo maob v duodenumu in tako sodeluje pri njihovi prebavi. Z olem se odstranjujejo nekateri
odveni produkti (npr. bilirubin, holesterol). ol nastaja v dveh stopnjah:
1. Prvi del sintetizirajo hepatociti. Zaetni ol vsebuje veliko olnih kislin, holesterola in ostalih
organskih snovi. Ta ol se po izvodilih prenese proti olniku ali neposredno v duodenum. Ta del
stimulira holecistokinin.
2. V olnih izvodilih pride do drugega dela sinteze. Pride do reabsorbcije natrijevih in kloridnih ionov
ter do sekrecije bikarbonata. Ta del stimulira sekretin, ki e posebej povea sekrecijo bikarbonata v
ol.
ol, ki se shrani v olniku, se e dodatno modificira. Pride do reabsorbcije vode in elektrolitov, kar
koncentrira ol in omogoa shranjevanje vejih koliin ola. Praznjenje olnika stimulira holecistokinin,
ki povzroi kontrakcijo olnika in relaksacijo Oddijevega sfinktra. Temu pravimo tudi intestinalna faza
izloanja ola. Cefalina in gastrina faza poteeta pod vplivom parasimpatika in gastrina.
Pomembna sestavina ola so olne kisline, ki nastanejo iz holesterola in se v jetrih konjugirajo z glicinom
ali tavrinom. Njihova vloga je emulzija maobnih kapljic, tako pa povea povrino, na katero lahko delujejo
lipaze. olne kisline sodelujejo pri absorbciji lipidov, saj oblikujejo z lipidi meane micele ter tako olajajo
absorbcijo. Velik del olnih kislin se v tankem revesu absorbira in reciklira v tako imenovanem
enterohepatinem obtoku. Dnevno zato izgubimo le okoli 5% vseh olnih kislin, vendar je ta izguba
pomembna, saj se na ta nain znebimo odvenega holesterola.
Vloga ola je tudi izloanje bilirubina. Ta nastane kot razgradnji produkt hemoglobina in mioglobina. Po
plazmi se vezan na albumin transportira v jetra, kjer se konjugira z glukuronsko kislino. Dobimo bilirubin
diglukuronat, ki se nato izloi v ol. V ileumu pride do dekonjugacije bilirubina in absorbcije v portalni
obtok v obliki urobilinogenov. Veina bilirubina ponovno vstopi v jetrne celice in se spet konjugira. Del
urobilinogenov pa se pretvori v urobilin ter izloi z urinom ali pa v sterkobilin in izloi z blatom. Motnje v
izloanju bilirubina vodijo v hiperbilirubinemije, ki so lahko posledica okvarjenega transporta bilirubina v
hepatocite, okvarjene konjugacije bilirubina v jetrih, poveane hemolize, zmanjanega izloanja
konjugiranega bilirubina ali poveane produkcije konjugiranega bilirubina.
303
2016/2017
11.3 Prebava in absorbcija
Ogljikovi hidrati
Prebava ogljikovih hidratov se zane e v ustih z -amilazo, ki povzroi hidrolizo kroba. Nadaljuje se s
pankreatino amilazo, ki je bolj aktivna od tiste v slini. Iz kroba dobimo z razgradnjo tako maltozo in kraje
oligosaharide, ki vsebujejo do devet glukoznih enot. Hidroliza disaharidov in oligosaharidov poteka v
etkastem obrobku, kjer se nahajajo encimi laktaza (razgradnja laktoze), saharaza (razgradnja saharoze),
maltaza (razgradnja maltoze) in -dekstrinaza (razgradnja dekstrinov).
Monosaharidi, ki nastanejo z razgradnjo, se

absorbirajo veinoma v jejunumu.
Absorbcija glukoze poteka skupaj z
natrijevim simporterjem SGLT1. Ta
prenese eno molekulo glukoze in dva
natrijeva iona v celico. Natrijev ion celico
nato zapusti z aktivnim transportom. Ostali
monosaharidi se lahko absorbirajo na
podoben nain (npr. galaktoza), fruktoza pa
se absorbira preko GLUT5 prenaalcev.
Glukoza, galaktoza in fruktoza zapustijo
enterocite preko GLUT2 transporterja.
Proteini
Prebava proteinov se zane v elodcu, kjer HCl povzroi denaturacijo proteinov, pepsin pa razgradi proteine
na polipeptide. Posebna lastnost pepsina je tudi ta, da lahko razgradi kolagen. Glavnina prebave proteinov
nato poteka v duodenumu z delovanjem tripsina, kimotripsina, karboksipeptidaz in elastaze. Produkti
razgradnje so aminokisline, dipeptidi in tripeptidi. Konna stopnja prebave poteka v etkastem obrobku
duodenuma in jejunuma, kjer se nahajajo dipeptidaze in aminopeptidaze. Te cepijo di- in tripeptide na proste
aminokisline. Del prebave poteka tudi intracelularno z intracelularnimi peptidazami.
304
2016/2017
Proteini se absorbirajo veinoma v obliki aminokislin, del pa tudi v obliki di- in tripeptidov ter vejih
peptidov. Absorbcija poteka predvsem v jejunumu, in sicer z natrijevim kotransportom. Natrij, ki vstopi v
celice, se izloi z Na+/K+ ATPazo. Nekatere aminokisline za transport ne potrebujejo natrija, pa pa
prehajajo z olajano difuzijo. Di- in tripeptidi se lahko v celicah e dodatno razgradijo, proste aminokisline
pa prehajajo v kri z olajano difuzijo.
Maobe
Razgradnja maob se zane v ustih z lingvalno lipazo in nadaljuje v elodcu, vendar je ta dele zanemarljiv.
Glavnina prebave poteka v duodenumu s pankreatino lipazo, ki odceplja proste maobne kisline. Za
delovanje potrebuje kolipazo, razgradnjo pa olajajo e olne kisline in lecitin, ki povzroijo emulzijo
maob in poveajo povrino za delovanje encima. Konni produkti prebave maob so proste maobne
kisline in 2-monoacilgliceroli. Poleg TAG poteka tudi razgradnja holesterolnih estrov s holesterolno esterazo
in razgradnja fosfolipidov s fosfolipazo A2. Produkti razgradnje maob in sterolov skupaj z olnimi
kislinami oblikujejo meane micele in se absorbirajo.
Absorbcija maob poteka z difuzijo meanih micelov. Poleg tega obstajajo tudi transportni proteini za
holesterol in dolgoverine maobne kisline. Iz prebavnih produktov maob nastajajo v enterocitih
triacilgliceroli in fosfolipidi, iz holesterola pa holesterolni estri. Ti se nato zapakirajo v hilomikrone, ki
potujejo po limfatinem sistemu v jetra. Majhna koliina kratko- in srednjeverinih maobnih kislin se
lahko tudi direktno absorbira v portalni krvni obtok in tako potuje v jetra.
Voda in elektroliti
Voda prehaja v celice preko osmoze, zato je transport odvisen od osmolarnosti himusa. e je himus
hipoosmolaren, bo voda z lahkoto prehajala v enterocite. e je himus hiperosmolaren, bo voda prehajala iz
enterocitov v himus in ga naredila izoosmotskega s plazmo. Voda prehaja tudi skupaj z elektroliti, bodisi
paracelularno bodisi transcelularno.
Ioni se absorbirajo:
- Natrijevi ioni se absorbirajo s kotransportom z drugimi snovmi (npr. z glukozo, z aminokislinami)
in zapuajo enterocite preko Na+/K+ rpalke. Absorbcijo natrija v tankem revesju povea
aldosteron.
- Kloridni ioni se absorbirajo v zgornjem delu tankega revesa. Absorbcija poteka predvsem z
difuzijo, tako preko apikalno kot preko bazolateralne membrane. Transport natrija namre ustvari
elektrini gradient, kjer je intersticijska tekoina pozitivno nabita. Ta gradient omogoa transport
kloridnih ionov.
- Bikarbonatni ioni se absorbirajo v duodenumu in jejunumu. Z absorbcijo natrija se iz enterocitov
izloijo tudi majhne koncentracije vodikovih ionov, ki z bikarbonatom oblikujejo ogljikovo kislino.
Ta razpade na vodo in CO2, ki se z lahkoto absorbirata.
Absorbcija v debelem revesu
V debelem revesu ne prihaja do absorbcije hranil, pa pa prihaja do absorbcije in sekrecije elektrolitov ter
vode. Veina absorbcije poteka v proksimalnem kolonu. Sluznica kolona je dobro prepustna za natrijeve
ione, prehajanje natrijevih ionov pa ustvari elektrokemijski gradient, ki omogoa prehajanje kloridnih ionov.
Hkrati kolon secernira bikarbonat, ki se izmenjuje s kloridnimi ioni. Absorbcija kloridnih in natrijevih ionov
ustvari osmotski gradient, ki povzroi absorbcijo vode. Z absorbcijo vode in elektrolitov nastane feces, ki je
zgrajen iz vode in iz trdnih snovi (mrtve bakterije, maobe, anorganske snovi, proteini, vlaknine,
sterkobilin, urobilin itd.).
305
2016/2017
VIRI
3 Membranski potenciali 9 Metabolizem
Hall JE. Guyton and Hall Textbook of Medical Hall JE. Guyton and Hall Textbook of Medical
Physiology. 13th ed. Physiology. 13th ed.
Silbernagel S, Despopoulos A. Color Atlas of predavanja
Physiology. 6th ed.
10 Endokrina fiziologija
4 Fiziologija miic
Hall JE. Guyton and Hall Textbook of Medical
Hall JE. Guyton and Hall Textbook of Medical Physiology. 13th ed.
Physiology. 13th ed.
predavanja
Silbernagel S, Despopoulos A. Color Atlas of
11 Fiziologija prebavil
Physiology. 6th ed.
5 Kardiovaskularna fiziologija
Boron WF, Boulpaep EL. Medical Physiology.
2nd ed.
http://www.cvphysiology.com/Cardiac%20Fun
predavanja
ction/
http://www.cvphysiology.com/Blood%20Press
ure/
predavanja
6 Fiziologija dihal
Costanzo LS. Physiology. 5th ed.
Physiology. 6th ed.
predavanja
7 Nevrofiziologija
trucl M. Fiziologija ivevja. 1st ed.
Physiology. 6th ed.
8 Fiziologija ledvic
Physiology. 6th ed.
Boron WF, Boulpaep EL. Medical Physiology.
2nd ed.
predavanja

Fiziologija 3.0 Ft. Šiki

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Fiziologija 3.0 Ft. Šiki

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Fiziologija

Rok Koiek | Pregledal in dopolnil: Jaka ikonja

1 VZDREVANJE NOTRANJEGA OKOLJA, HOMEOSTAZA

PRIMER: Normalna telesna T je ~37 C. e ta temperatura naraste na 39 C, je to na novi set point.

2.1 Intenzivne in ekstenzivne koliine

Spremembe ekstenzivnih koliin, ki so povezane s spremembami intenzivnih koliin, imenujemo pretoki

2. Elektrotonini potenciali. Ko na celico delujemo z elektrinim draljajem, povzroimo spremembo

3. Hiperpolarizacija. Ko membranski potencial dosee vrednost MMP, ostanejo kalijevi kanalki po

4.1 Skeletna miica

prenih mostikov). Pasivna tenzija z veanjem doline raste

Kontrakcija gladkih miic je precej podobna kontrakciji skeletne

5.1 Srna miica

Prevajanje akcijskega potenciala po miinih celicah je precej poasno v primerjavi s prevajanjem po

V ozadju Frank-Starlingovega mehanizma se skriva ve mehanizmov. Z

V realnosti pa dvig preloada preko poveanja utripnega

Dvig afterloada pa preko zvianega ESV posledino

Pri poviani kontraktilnosti pa se zaradi dviga utripnega

Pri toku skozi ilo govorimo o turbulentnem in

Pomembna lastnost il je, da so elastine, saj zaradi

Elastinost il mono vpliva na tok krvi. e arterije ne bi bile

Gonilna sila za kri je srednji arterijski tlak in ne pulzni tlak.

Tretji refleks je kemoceptivni refleks, v katerega so vkljueni kemoreceptorji. Te delimo na centralne (v

e se povea arterijski tlak, se bo povealo tudi

Delovanje ledvic je lahko tudi odgovorno za nastanek

Za regulacijo arterijskega pritiska je pomemben natrij, ki povzroi povianje ekstracelularnega volumna in s

zelena 0.25 x 0.25 mm 0.0625 mm2 6.25 nL

modra 0.05 x 0.05 mm 0.0025 mm2 0.25 nL

6.1 Struktura in funkcija dihal

Za izmenjavo zraka skrbijo tlaki intrapleuralni,

Pri dihanju ne smemo pozabiti e na prsno steno, ki

Izmenjava plinov poteka v tako imenovanih

Kisik mora kri tudi zapustiti. Ko arterijska

Vezava kisika na hemoglobin je odvisna od

Pri razlinih patolokih spremembah se razmerje ventilacija-perfuzija lahko spremeni. Ko je razmerje

Aktivacija centralnih kemoreceptorjev nima pomembnih kroninih uinkov. Spremembe v pH namre

7.1 Osnovna organizacija ivnega sistema nevron in sinapsa

Rm je upornost membrane nevrona, Cm kapaciteta nevrona, Ra upornost aksoplazme in hitrost razirjanja

Hitrost prevajanja impulzov proti centralnem

Divergenca ivnih impulzov je pojav, ko se

Zgoraj opisan princip lomljenja dri za sferine konkavne oziroma

Poleg hiperopije in miopije poznamo e

Astigmatizem popravimo s cilindrinimi leami, ki morajo imeti

Verjetno najpomembneja funkcija premika oi je fiksacija objektov. Tu loimo hoteno fiksacijo, ki

Drugi kemini ut je voh, ki je izmed vseh utov najslabe

Pomembna funkcija miotatinega refleksa

Mali mogani prejemajo aferentne signale tudi iz

Signali funkcionalne enote izvirajo iz celic

V bazalnih ganglijih poznamo nekatere specifine nevrotransmiterje. Sem spadajo:

tudije so pokazale, da imajo razlini predeli

Glavno interpretativno funkcijo ima posteriorni

8.1 Telesne tekoine

Na reabsorbcijo natrija vplivajo nekateri endogeni dejavniki. Sem spadajo:

Naslednji odsek, kjer poteka reabsorbcija klora, je

Na izloanje fosfata z ledvicamo vplivajo naslednji dejavniki:

Na reabsorbcijo magnezija vplivajo tudi hormoni in

V debelem ascendentnem delu Henlejeve zanke (TAL)

Izloanje renina poteka preko treh mehanizmov:

Respiratorna alkaloza je pravzaprav obratna respiratorni acidozi. Respiratorna alkaloza je posledica

Metaboline motnje acidobaznega ravnoteja so e kompleksneje. Metabolina acidoza je posledica bodisi

POMC nevroni sproajo -MSH, ki se vee na melanokortinske receptorje. Ti so e posebej pogosti v

nevropeptid Y (NPY) kortikotropin sproujoi hormon (CRH)

Regulacijo koliine vnesene hrane razdelimo na kratkorono, ki je vkljuena v prepreevanje prenajedanja

Hipofizo histoloko razdelimo na adenohipofizo in nevrohipofizo, med katerima je avaskularna pars

glukagon velika koncentracija prostih MK v plazmi